1. No category

POGUMNO DEJANJE DRUŽINE KERŠIČ
Kočno pri Polskavi je naselje v občini Slovenska Bistrica. Je čudovita majhna
pohorska vasica, ki je od Zgornje Polskave oddaljena dobra 2 km. In prav v to vasico
je Policijsko veteransko društvo Sever Maribor vabilo na odkritje spominske plošče
hraniteljem orožja v času osamosvojitvene vojne. Miličniki Postaje milice (PM)
Slovenska Bistrica so leta 1991 na domačiji Marije Keršič, na naslovu Kočno 5,
hranili svoje orožje.
V četrtek, 17. 5. 2012, ob 11.00 uri so se na kraju spomina zbrali veterani, domačini
in člani družine Keršič. Vzdušje je bilo slovesno, oblaki so se razgrnili, posijalo je
sonce, v vetru so plapolale zastave.
Na domačiji Keršič, Kočno 5 se je zbralo veliko gostov.
Tišino je presekal glas gospodične Nuše Hojs, ki je zapela slovensko himno. S tem
se je slovesnost ob odkritju spominske plošče na domačiji Keršič pričela. Program je
vodil novinar Tone Petelinšek, ki je povedal, da smo se zbrali tisti, ki smo bili zraven,
ko se je pisala zgodovina naše domovine. Pogumna in odločna dejanja so krasila
miličnike, pripadnike TO in krajane, ki so storili to, kar je velevala dolžnost. Branili so
svojo domovino.
Slovesnost se je pričela – zaslišala se je slovenska himna.
Slavnostni govornik je bil Marjan Korenjak, takratni komandir PM Slovenska Bistrica,
ki je povedal: »Spoštovane veteranke in veterani vojne za Slovenijo, cenjeni župan
gospod dr. Ivan Žagar, predsednik PVD Sever Maribor gospod Darko Šorli in ostali
prisotni!
Marjan Korenjak, slavnostni govornik
Braniti domovino je čast in ponos, ki ne doleti vsakogar. Našo generacijo je, in lahko
trdim, da smo svojo domovino - Slovenijo - v odločilnih trenutkih branili častno,
zavzeto, korektno in uspešno. V takratni boj smo brez trohice najmanjšega dvoma
vložili vse, tudi svoja življenja.
Le šest mesecev po odločitvi slovenskega naroda, da želi živeti v samostojni državi,
smo že bili postavljeni pred prvo veliko preizkušnjo. Nastajanje slovenske države z
zgodovinskega vidika še ni celovito razjasnjeno. Mi, ki smo pri tem neposredno
sodelovali pa vemo, da okupacija Slovenije, ki si jo je zamislila jugoslovanska
armada, ni propadla sama od sebe, ampak zaradi odločnega upora tedanje milice,
teritorialne obrambe in vseh prebivalcev Slovenije. Prav zaradi enotnosti in dobrega
sodelovanja smo uresničili dolgoletne želje Slovencev po samostojni državi. Takrat, v
nejasnih in napetih dneh leta 1991 in še pred tem, se mogoče vsega tega nismo niti
zavedali. Odgovorno nalogo smo sprejeli in opravili predano kot zavedni Slovenci,
profesionalni miličniki, rezervni miličniki ter pripadniki TO.
Danes, ko enakopravno živimo v skupnosti evropskih narodov, se dogodkov
osamosvajanja spominjamo kot trenutek časa, ko je bilo za varnost in svobodo
Slovencev potrebno veliko storiti in žrtvovati, brez razmišljanja o nevarnosti in
posledicah. V osamosvojitvenih procesih Slovenije so svoj pečat pustili tudi
državljani, ki so nesebično in brez pomislekov v letih 1990 in 1991 na svojih domovih
tajno hranili orožje tedanje slovenske milice in tako odločilno pripomogli pri
kasnejšem uporu.
V takratni milici smo morali najti nekaj tajnih lokacij, kjer smo lahko v tistih težkih
časih shranili orožje za primer, če bi sovražnik napadel naše objekte. Pripravljali smo
se na totalno vojno in možnost večletnega bojevanja. Naša prednost je bila v tem, da
smo dobro poznali ljudi in teren. Domačije katerih družinam smo najbolj zaupali, smo
takrat obiskali in gospodarjem predstavili naš načrt. Vse je potekalo v veliki tajnosti,
sicer bi se to za njihove družine lahko žalostno končalo. Orožje in strelivo smo k njim
vozili z izposojenimi civilnimi vozili in oblečeni v civilna oblačila tako, da niti okoliški
sosedje niso vedeli, kaj se dogaja. Ko so se v letih 1990 in 1991 odločili, da lahko
takratna slovenska milica pri njih tajno hrani orožje, je bil strah v ljudeh seveda
prisoten, a so kljub temu pogumno tvegali in s tem bistveno pripomogli, da danes
Slovenci živimo v samostojni demokratični državi.
Na območju takratne UNZ Maribor je imela milica več kot 30 lokacij, na katerih je
hranila svoje orožje in strelivo. Ena od teh lokacij je bila tudi tukaj na domačiji Keršič.
Tukaj je takratna Postaja milice Slovenska Bistrica dalj časa hranila orožje in strelivo.
Ko po več kot 20 letih obujamo spomine na tiste čase ne morem mimo dejstva, da
smo bili vsi sodelujoči pod velikim psihičnim pritiskom, ki ga takrat mogoče sploh
nismo čutili in se ga zavedali. Danes pa žal ugotavljamo, da živimo v času, ko
temeljne vrednote, kot so poštenost, svoboda, dostojanstvo, solidarnost…, vedno
bolj izgubljajo in tonejo v pozabo. Na drugi strani pa se bohotita laž in prevara.
Korupcija in neizmerno slo po kapitalu sta se globoko zasidrali v naši družbi. Pri tem
se ne izbirajo sredstva, pri tem ni nobenemu mar za »malega« človeka. Pozablja se,
da smo nekoč vsi skupaj ustvarjali in prispevali, misleč, da za boljšo prihodnost. Motili
smo se, prispevali smo za »elito«, ki se sedaj šopiri na vseh pomembnih položajih v
državi. Posamezni dogodki iz tistega časa so nam ostali še živo v spominu.
Tako se posebej spominjam dogodka, ko je prišlo do zračnega alarma. V objektu PP
Slovenska Bistrica sicer je zaklonišče, ki pa zaradi občasnih poplav ni bilo uporabno.
V vodstvo takratne PM smo tako sprejeli sklep, da se umaknemo iz objekta na
rezervno lokacijo na Zgornje Prebukovje.
Po prihodu v Zg. Prebukovje in nastanitvi smo opazovali kaj se dogaja na območju
mesta Slovenska Bistrica. Tukaj pa šok, ki je bil dobesedno skoraj neverjeten. Edina
zgradba z modro kritino je bila namreč zgradbe PM. Verjemite, da še danes
podoživljam zadevo in mi ni vseeno, kaj bi se takrat lahko zgodilo z vsemi ( bilo nas
je okoli 100) v takratni zgrabi. Da o tem kako so letala JA takrat streljala na objekt na
Boču sploh ne razmišljam.
Spoštovani, dovolite mi, da se danes ob tej priložnosti posebej zahvalim gospe Mariji
Keršič in njenemu žal že pokojnemu možu Jožetu, za njuno pogumno dejanje in
pomoč v tistih dneh. S tem svojim dejanjem sta takrat prevzela popolno odgovornost
za hrambo orožja in streliva.
Naj na tem mestu izkoristim priložnost in se v svojem imenu kot takratni komandir PM
Slovenska Bistrica ter v imenu vseh svojih takratnih sodelavcev, iskreno zahvalim
vsem prebivalcem takratne občine Slovenska Bistrica, ki so nam v tistih težkih časih
nesebično pomagali pri vseh naših aktivnostih. Verjemite mi, da nam ne bi uspelo, če
ne bi bilo toliko nesebične medsebojne pomoči, zaupanja in pogumnega
sodelovanja. Slovenci smo, kot že večkrat v zgodovini, ponovno dokazali, kako
močni in enotni smo, ko gre za obrambo naše domovine in svobode.
Spominsko obeležje, ki ga danes s ponosom odkrivamo na kraju, kjer se je
nedvomno kalila naša samostojnost, naj bo trajen spomin na hrabro dejanje vseh, ki
so in smo pri tem sodelovali. Bodite ponosni na svoja dejanja. Hvala!«
Zbrane je nagovoril tudi župan občine Slov. Bistrica dr. Ivan Žagar.
Povedal je, da nekaterim zgodovinski spomin zelo peša, čeprav je od naše
osamosvojitvene vojne minilo komaj dobrih dvajset let, kar je za zgodovinarje kratka
doba. Prav tako dogodke izpred 20-tih let jemljemo prelahkotno, zato so še kako
pomembni takšni slovesni dogodki, ki nas vedno znova spominjajo in opozarjajo,
kako zares je šlo v letu 1991. In prav takšni drobni dogodki, kot je ta danes,
sestavljajo velike, pomembne dogodke. Zato so Bistričani še posebej ponosni, da so
se številni dogodki v osamosvojitveni vojni zgodili prav tu, v Slovenski Bistrici.
Opozoril je še na pomanjkanje moralnih vrednot v družbi, kar vodi v nezadovoljstvo
ljudi.
Sledil je najslavnejši trenutek, ko sta predsednik PVD Sever Maribor Darko Šorli in
župan občine Slovenska Bistrica dr. Ivan Žagar odkrila spominsko ploščo na
domačiji Keršič.
Spominska plošča je odkrita. V sredini gospa Minka Keršič.
Pred veterane je stopil tudi Božo Juhart, predsednik območnega združenja veteranov
vojne za Slovenijo, ki je poudaril vzorno sodelovanje veteranov na območju
Slovenske Bistrice ter izrazil upanje, da se bodo slovenski veterani čim prej združili v
eno organizacijo.
Slovesnost je ves čas spremljal pester kulturni program, ki so ga izvedli: kvartet
policijskega orkestra, otroci iz vrtca, učenci osnovne šole ter domači ansambel.
Mariji Keršič-Minki je dan, ko je v letu 1991, prišel do nje takratni komandir PM
Slovenska Bistrica Marjan Korenjak, ostal v nepozabnem spominu. Prišel jo je
vprašati, če bi družina sprejela v hrambo orožje milice. Njen mož Jože je bil takrat,
kot pripadnik TO, na borbenem položaju v Pekrah. Čeprav je o tem povprašala moža,
se je na koncu vendarle odločila sama ter orožje sprejela. Miličniki so zatem tri dni v
civilu in s civilnimi vozili vozili orožje v garažo domačije in ga tam skrili.
V spominu ji je ostal tudi dan med osamosvojitveno vojno, ko so bili na domačiji
miličniki. Iz smeri Slovenske Bistrice proti Mariboru so takrat poletela vojaška letala.
Po kraju se je razlegel strašen hrup, ki je vzbujal občutek strahu. Še dodatni strah pa
je povzročilo obvestilo, da bi se naj proti Kočnem pomikali tanki. Na srečo se je hitro
izkazalo, da je bilo obvestilo lažno. Danes je ponosna, da je lahko tudi njega družina
pomagala pri uresničitvi dolgoletnih sanj Slovenk in Slovencev, da zaživimo v svoji
lastni državi.
Po uradni slovesnosti je sledilo prijetno veteransko druženje.
Zapisal: Mirko Ploj
Foto: Stanko Bezjak