Odkritje spominskega obeležja »Tajna skladišča orožja milice 1990/91« na Mlaki pri Kranju Avtor: Damjan Renko Datum: 27.11.2014 Lep in prijazen dan želim vsem prisotnim državljankam in državljanom, veterankam in veteranom iz vseh narodovih obdobij, spoštovanim gostom in nastopajočim. Današnja spominska slovesnost nedvomno obuja spomin na dejanja, ki so dragocena in pomembna s stališča življenja posameznika ter obstoja države. Zbrali smo se zaradi zvestobe narodovemu izročilu in sporočilnosti dejanj, ki so zavarovala duhovni in fizični obstoj narodovega telesa. Danes se bomo z odkritjem drugega spominskega obeležja »Tajno skladišče orožja milice« na območju Gorenjske, po dolgih 24-ih letih s hvaležnostjo in spoštljivostjo spomnili na hranitelja orožja ter se jima tako tudi spoštljivo zahvalili. Kot že rečeno je bilo v zadnjih 24-ih letih vedenje javnosti, v zvezi izvajanja obrambnih nalog slovenskih obrambnih struktur v obdobju pred osamosvojitvijo praviloma omejeno le na majski poskus takratne JLA razorožiti slovensko TO, o uporu posamičnih občin, ki so predajo orožja TO v hrambo JLA zavrnile, o raznih akcijah kasnejšega izvzema orožja iz vojaških skladišč, o disperziji orožja TO na varne lokacije itd., malo ali skoraj nič pa javnost ni vedela o tem, da so enote milice po zaključku projekta MSNZ 4.10.1990 skrito očem javnosti začele premeščati orožje ONZ iz svojih objektov na tajne lokacije. Po tem datumu in v prvi polovici leta 1991, ko je takratni jugoslovanski politični vrh Sloveniji nenehno grozil z uvedbo izrednih razmer ter s posegi vojaških in policijskih zveznih organov, ki naj bi razorožili slovenske obrambne sile. Zaradi stopnjevanja groženj se je takratni vrh slovenske milice odločil za preselitev orožja in streliva skladiščenega na postajah milice in na področnih UNZ na tajne lokacije. V objektih milice je bila namreč shranjena oborožitev in oprema, ki so jo miličniki potrebovali za morebitno protiteroristično delovanje, delovanje v neposredni vojni nevarnosti in vojni, orožje za celotno rezervno sestavo milice, za pripadnike NZ, ki so opravljali varnostne naloge pod vodstvom milice ter oborožitev nekaterih območnih enot TO. Tega orožja JLA niti leta 1990, niti kasneje ni uspela odpeljati v svoja skladišča. S takratnega RSNZ so bila tudi na UNZ Kranj posredovana le kratka navodila kaj je potrebno upoštevati pri izbiri lokacije tajnega skladišča. Tu so bila navodila še podrobneje razdelana in posredovana inšpektorju za VEM in PEM, organizatorjem MSNZ ter komandirjem takratnih Postaj milice s splošnim in posebnim delovnim področjem, katerim je bila takrat tudi prepuščena odločitev o tem, kam preseliti orožje in strelivo. Na podlagi teh navodil so nato komandirji Postaj milice s splošnim in posebnim delovnim področjem ter komandirji njihovih oddelkov, pripravili načrte disperzije v katerih so bile podrobno določene lokacije hranjenja orožja, streliva in ostale opreme. Določeni so bili tudi konkretni izvajalci in načini disperzije orožja, streliva in opreme. S hranitelji je bilo tudi dogovorjeno, kdo lahko to orožje prevzame, oziroma kdo bo to osebo zamenjal, če ponj ne bi mogel priti tisti, ki ga je pripeljal v hrambo. Pri tem so seveda posamezni delavci milice, največkrat pa komandirji PM, na postajnem območju poiskali zaupanja vredne državljane, s katerimi so se dogovorili za možnost koriščenja njihovih prostorov za tajno skladiščenje oborožitve in streliva. Celoten projekt je temeljil na popolnem zaupanju med posameznim miličnikom ali komandirjem in državljanom. Pri tem je potrebno povedati, da so dejstva o disperziji orožja poznali izključno le tisti delavci milice, ki so bili vključeni v akcijo. O tajnih skladiščih in hraniteljih orožja sicer obstaja delna pisna dokumentacija, ki pa je žal zelo pomanjkljiva in v veliko primerih zajema tudi tiste, ki so hranili dokumentacijo oziroma, ki so hranili orožje po zavzetju vojašnic predvsem stražnic. V opisano kvoto je takrat spadala tudi oborožitev, ki jo je za svoje delovanje takrat potrebovala PEM UNZ Kranj in je bila njenim pripadnikom 15.10.1990 dodeljena v hranjenje na domu. Eden bistvenih razlogov za to odločitev je bil, da bi bil v primeru blokade katere od enot milice na območju Gorenjske lahko opravljen hiter sklic te že oborožene enote, ki bi lahko ustrezno ukrepala kjerkoli na Gorenjskem. V decembru 2013 je ZS med aktivnostmi ob obeleževanju 20. obletnice svojega delovanja v sodelovanju z MNZ RS izdalo in založilo brošuro "Tajna skladišča orožja v letih 1990-1991, 1. del". Slednja govori o množici pogumnih posameznikov, hraniteljev orožja enot milice v osamosvojitvenem obdobju naše domovine ter sledenje prizadevanjem ZS po ohranitvi in objavi dogodkov in pojavov iz tega obdobja. Osnovni namen izdaje brošure je bila izdelava pregleda spominskih obeležij iz obdobja priprav na osamosvojitveno vojno in dogodkov med njo na območju Slovenije, ki so jih samostojno ali v sodelovanju z državnimi organi ali organi lokalne samouprave postavile članice ZS, ali pa so bila ta postavljena s strani občin ali državnih organov. Pregled naj bi vseboval tudi fotografijo, lokacijo in razlog postavitve ter datum odkritja obeležja, s čimer bi bile na pregleden in celovit način predstavljene poglavitne dejavnosti pripadnikov ONZ ter prostovoljcev, ki so z ONZ sodelovali pri aktivnostih za zaščito demokratičnih procesov v Sloveniji, oziroma v vojni za osamosvojitev RS. Na ravni Gorenjske je projekt vodila skupina za zgodovinsko dejavnost pri PVD Sever Gorenjska. Slednja je glede na razvejano organizacijsko shemo UNZ Kranj v pred osamosvojitvenem obdobju z vsemi spremljajočimi službami kot so bile: IM, SSD, SSS in OZK, obdelala tudi skupaj 18 takratnih NOE in sicer: PM Kranj z OM Cerklje in OM Preddvor, PPM Kranj, PMM Brnik, PMM Jezersko, PM Škofja Loka z OM Gorenja vas, OM Železniki in OM Žiri, PM Tržič, PM Radovljica z OM Bled in OM Bohinjska Bistrica, PŽMM Jesenice, PM Jesenice z OM Kranjska Gora, PMM Korensko sedlo in PMM Rateče. S pomočjo redkih ohranjenih pisnih virov in ustnih virov je nastal pregledni seznam z naborom podatkov o tajni lokaciji in namenu postavitve obeležja, ki je vseboval tudi določene osebne podatke posameznikov, na katere se obeležje nanaša, oziroma osebne podatke posameznikov, ki so lastniki ali skrbniki nepremičnine, na kateri je obeležje postavljeno oziroma nameščeno. Zaradi obdelave osebnih podatkov v skladu z nacionalno zakonodajo so bila od vsake take zgoraj navedene osebe tudi pridobljena pisna soglasja. Glede na dejstvo, da so za posamična tajna skladišča vedeli le določeni posamezniki obstaja verjetnost, da rekonstruirani seznam petdesetih tajnih skladišč na območju nekdanje UNZ Kranj ni popoln, zaradi česar si moramo prizadevati, da se ta po možnosti dopolni in objavi ob izdaji 2. dela brošure. Vsi podatki o posameznikih, ki so bili pripravljeni sprejeti in tajno hraniti oborožitev in opremo so bili zbrani izključno z namenom, da se ta pogumna, častna, nesebična in domoljubna dejanja državljanov ne bi pozabila. Nekatera regijska PVD so v zadnjih nekaj letih na lastno pobudo številne objekte, v katerih so bila tajna skladišča orožja, že obeležila s spominskimi obeležji. Žal je ta aktivnost povezana z velikimi finančnimi izdatki, ki jih je v današnjem času skoraj nemogoče pokriti le s finančnimi sredstvi iz naslova članarin. Tovrstno ohranjanje narodovega zgodovinskega spomina, kamor nedvomno sodi financiranje in postavljanje tovrstnih spominskih obeležij, je že v svoji osnovi dolžnost države preko svojih resornih ministrstev. To sta nedvomno le dva od razlogov, da te aktivnosti v gorenjski regiji niso potekale tako kot bi morale. Spoštovani! Grški filozof Platon je dejal: »Človek se ne rodi samo zase, temveč tudi za domovino.« V tej njegovi misli je skrito bistvo ljubezni do domovine, kot sta ga v letih 1990/91 izkazala zakonca Korl in Marija Klemenčič. Slednja sta kot izjemna domoljuba med prvimi brezkompromisno prevzela v hrambo oborožitev UNZ Kranj in jo hranila do trenutka, ko so ga vojne enote UNZ Kranj uporabile v osamosvojitveni vojni. Tu je potrebno omeniti, da je bila Slovenija v letu 1990 prva med republikami bivše SFRJ, ki je izvedla prve svobodne demokratične volitve. Kakšne bi bile posledice za zakonca Klemenčič ob morebitni najdbi skrite oborožitve, si lahko le zamislimo. Zakonca Klemenčič sta s svojim ravnanjem pokazala izjemno veliko odgovornost in hrabrost ter pripadnost slovenskemu narodu. Pokazala sta nam, da je biti Slovenec ponos in čast. Z odkritjem skromnega spominskega obeležja na njuni hiši bomo dostojno ohranili delček njunega osamosvojitvenega prispevka v narodovem spominu. Hvala!