1. No category

S koncertom se spominjamo 130. obletnice rojstva izjemnega češkega dirigenta Václava Talicha (1883–1961),
prvega dirigenta leta 1908 ustanovljene Slovenske filharmonije. Talich je v Ljubljani z orkestrom prvič nastopil
25. septembra 1908, 23. oktobra 1908 pa je bil orkester pod njegovim vodstvom preimenovan v Orkester
Slovenske filharmonije.
Ricercar a 6 voci (Šestglasni ricercar) je del cikla kanonov in fug Glasbena daritev
(Musikalisches Opfer) Johanna Sebastiana Bacha (1685–1750). Skladbe v ciklu so
uglasbene na temo, ki jo je Bachu 7. maja 1747 na kraljevem dvoru v Potsdamu pri Berlinu
zaigral sam pruski kralj Friderik Veliki. Slavnemu leipziškemu kantorju je namreč želel
pokazati povsem nov inštrument, »fortepiano«, prednika današnjega klavirja. V veliki vnemi
naj bi mu ob tem zaigral zapleteno glasbeno temo, Bach pa je po vrnitvi v Leipzig napisal na
to temo cikel skladb Glasbena daritev. Del cikla je tudi Šestglasni ricercar. Da bi Bach
počastil kraljev glasbeni talent, je skladbo kasneje poimenoval kar Ricercar na kraljevo temo
(Ricercar a Thema Regium).
V obdobju Baroka je ricercar kot glasbeno obliko, ki temelji na imitaciji oziroma
posnemanju glasov, postopoma izpodrinila fuga. Tako ni presenetljivo, da je tudi Bachov
Šestglasni ricercar kljub naslovu v osnovi zasnovan kot šestglasna fuga. Bachov izvirnik je
kasneje doživel več priredb, izmed teh pa je brez dvoma najbolj znana orkestracija izpod
peresa enega najnaprednejših skladateljev druge dunajske šole, Antona von Weberna (1883–
1945). Leta 1935 je skladbo priredil za novodobni orkester. Webern je namreč podobno kot
njegov učitelj Arnold Schönberg menil, da morajo tudi priredbe stare glasbe vključevati kar se
da moderno orkestracijo, zato je glede na baročne zasedbe precej povečal orkestrski sestav.
Letos mineva 100 let od rojstva izjemnega angleškega skladatelja Benjamina Brittna
(1913–1976). Že zelo zgodaj je bilo mogoče opaziti njegovo veliko glasbeno nadarjenost.
Tako je na primer že pri devetih letih dokončal svoj prvi godalni kvartet. Pri dvanajstih je
spoznal Franka Bridgea in ta je kot njegov prvi učitelj najpomembneje vplival na njegov
kasnejši skladateljski razvoj. Pri šestnajstih je začel študij na londonskem Kraljevem
glasbenem kolidžu (Royal College of Music). Drugo svetovno vojno je preživel v ZDA. Po
vrnitvi v domovino se je ustalil v vzhodnoangleškem pomorskem letovišču Aldeburgh in tam
ustanovil enega najpomembnejših angleških glasbenih festivalov, vodil pa ga je vse do svoje
smrti.
Britten je pisal sodobno glasbo, ki je domiselna in neposredna. Posebej njegova nadvse
pompozna orkestracija je že za njegovega življenja privlačila številne posnemovalce. Je brez
dvoma eden najpomembnejših angleških opernih skladateljev vseh časov, saj je s svojimi
glasbeno-scenskimi deli, med katerimi je posebno ugodno odmeval njegov operni prvenec
Peter Grimes, angleškim skladateljem po skoraj tristo letih (po Henryju Purcllu) ponovno
pridobil ugledno mesto v mednarodni operni areni. Pomemben je bil tudi kot avtor
simfonične glasbe, predvsem z Variacijami na temo Franka Bridgea (1937) in leta 1940
napisano Sinfonio da Requiem. Izmed njegovih poznejših del pa velja omeniti eno
najpomembnejših skladb angleške vokalno-instrumentalne literature, Vojni requiem (War
Requiem) za soliste, mešani in otroški zbor ter orkester.
Sinfonio da Requiem je Britten napisal med drugo veliko svetovno morijo. Gre za
nekakšen protivojni manifest mladega skladatelja, ki si je prizadeval uveljavljati pacifistična
stališča z glasbo. Skladbo sestavljajo trije stavki. Prvi, Lacrymosa, že z uvodnimi udarci na
timpane uvaja v dramatično razpoloženje žalne koračnice. Drugi stavek, Dies irae, je veliko
bolj razgiban mrtvaški ples, tretji, Requiem aeternam, pa žalostinka. V njej prevladujejo bolj
spravljivi toni. Zdi se torej, da na koncu vendarle prideta mir in z njim upanje v svetlejšo
prihodnost. Čeprav so naslovi stavkov vzeti iz maše za rajne, je imel Britten to delo bolj za
čustveno kot liturgično izpoved.
Gustav Mahler (1860–1911) je napisal devet simfonij, zadnja, deseta, pa je ostala
nedokončana. Kot Brucknerjev učenec se je nagibal k misticizmu in zunanjim učinkom
programske glasbe. Tako skorajda ni Mahlerjeve simfonije, ki vsaj v osnovi ne bi imela
objavljenega ali skritega vsebinskega programa. Kot značilno novoromantični ustvarjalec je
stremel k stopnjevanju izraznih sredstev in razkošnosti izvajalskega aparata.
Na prelomu stoletja je Mahler dokončal svoje prve štiri simfonije. Oblikujejo skupino
skupaj z zgodnjima ciklusoma orkestrskih samospevov Vandrovčeve pesmi (Lieder eines
fahrenden Gesellen) in Dečkov čudežni rog (Des Knaben Wunderhorn). Poleg mogočne
orkestracije je ena glavnih značilnosti omenjenih skladb preplet glasbenih citatov, ki jih
Mahler kot vezni člen med karakterno izredno raznolikimi stavki uporablja v domala vseh
svojih simfonijah. Mahler je namreč pod vplivom nekaterih zunajglasbenih spodbud skoraj
povsem opustil zakonitosti klasičnega zaporedja stavkov simfoničnega cikla.
S programskimi referencami je bila ob nastanku leta 1888 opremljena tudi Mahlerjeva
Simfonija št. 1 v D-duru. Skladatelj se je pri uglasbitvi naslonil na novelo nemškega pisatelja
Johanna Richterja (Jeana Paula) z enakim naslovom in delo sprva poimenoval kar simfonična
pesnitev »Titan«. Mahler je simfonijo dokončal, ko je deloval kot drugi dirigent v leipziški
operi. 20. novembra 1889 pa je skladbo skupaj s filharmoničnim orkestrom iz Budimpešte
prvič izvedel v madžarski prestolnici, kjer je že služboval kot direktor tamkajšnje opere.
Izvedba je bila vse prej kot uspešna, zato je delo kasneje večkrat revidiral in nazadnje zavrnil
vse programske elemente, vključno z naslovom. Iz simfonije je med drugim črtal drugi stavek
z naslovom Blumine, najradikalnejši pa so bili njegovi posegi v orkestracijo. Šele po
ponovnem odkritju drugega stavka leta 1966 in izvedbi simfonije na festivalu v Aldeburghu
leto dni kasneje pod vodstvom Benjamina Brittna je simfonija ponekod ponovno »zaživela«
kot petstavčno delo. Kljub temu nekateri izmed osrednjih interpretov Mahlerjevih simfonij,
kot so bili denimo Leonard Bernstein, Georg Solti in Bernard Haitink, drugega stavka niso
izvajali kot del simfonije.
V uvodnem stavku simfonije je sicer v obrisih še vedno mogoče prepoznati posamezne
elemente sonatne oblike. Po počasnem uvodu prvega stavka v violončelih prvič zazveni
poskočna glavna tema, ki je dobesedni citat teme drugega stavka skladateljevega cikla
Vandrovčeve pesmi. Temo si nato igrivo podajajo domala vse instrumentalne skupine. Drugi
stavek je schercozne narave in temelji na uglasbitvi tridobnega alpskega ljudskega plesa
ländlerja, ki je predhodnik dunajskega valčka. Tretji stavek je nekakšna napol parodija z
vidno oprijemljivimi zunanjimi učinki. Njegova posebnost je kanon Mojster Jaka, ki ga v
ritmu pogrebnega marša v molu intonira kontrabas. Simfonijo s krajšimi reminiscencami v
motivih iz prvih treh stavkov zaokroža energični finale.
JERNEJ WEISS