Zbornik (pdf) - Soft Matter Laboratory
8. konferenca fizikov v osnovnih raziskavah ZBORNIK POVZETKOV Rimske Toplice 19. oktober 2012 8. konferenca fizikov v osnovnih raziskavah ZBORNIK POVZETKOV Rimske Toplice 19. oktober 2012 (i) Organizatorji: DMFA Slovenije, Slovenski odbor za fiziko Fakulteta za matematiko in fiziko, Univerza v Ljubljani Programski odbor: Janez Bonča Svjetlana Fajfer Samo Kralj Marko Mikuž Peter Prelovšek Marko Zgonik Martin Čopič Alojz Kodre Andrej Likar Igor Muševič Jože Rakovec Tomaž Zwitter Janez Dolinšek Peter Križan Dragan Mihailović Rudolf Podgornik Marko Robnik Slobodan Žumer Organizacijski odbor: Igor Muševič Matjaž Humar Miha Škarabot Uredniki: Matjaž Humar Miha Škarabot Slike na naslovnici: Zgoraj levo: Zgoraj desno: Spodaj levo: Spodaj desno: Sponzorji: http://atlas.ch: Dogodek, zaznan z detektorjem ATLAS 18. maja 2012, je skladen s hipotezo za razpad Higgsovega bozona. U. Tkalec: Zavozlana defektna linija, ki obdaja mikronske kroglice v tekočem kristalu in matematična upodobitev vozla. M. Žitnik: Izmerjena spektralna mapa sipanih fotonov pri vzbujanju molekul HCl z linearno polarizirano rentgensko svetlobo v okolici klorovega roba. A. Slosar: 2D prerez skozi celotno 3D sliko vesolja, kot ga vidi SDSS-III BOSS. Izvedba konference je bila omogočena s finančno pomočjo Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS, Fakultete za matematiko in fiziko in Instituta "Jožef Stefan". (ii) Program 8. konference fizikov v osnovnih raziskavah Rimske Toplice, 19. oktober 2012 9.25-9.30 Pozdravni nagovor 10.10-10.35 10.35-10.50 Moderator: Alojz Kodre E. Pavlica, “Princip delovanja in izdelava bistabilnega svetlobnega stikala, ki temelji na zmesi dveh organskih polprevodnikov“ G. Kladnik, “Meritve časa prenosa naboja skozi prostor v pi-sklopljenih molekulskih sistemih v odvisnosti od medmolekulskih razdalj“ M. Žitnik, “Razpad notranjih vrzeli v molekuli pri absorbciji fotona“ L. Snoj, “Meritve moči fuzijskih reaktorjev“ 10.50-11.20 Premor, kava, čaj, pecivo, sadje 9.30-9.55 9.55-10.10 12.00-12.15 12.15-12.30 12.30-12.50 Moderator: Svjetlana Fajfer A. Gorišek, “Lov na Higgsov bozon“ N. Košnik, “Modelsko neodvisen pogled preko Standardnega modela v razpadih mezonov B in D“ L. Šantelj, “Meritev kršitve CP simetrije v razpadu B0 v η’KS“ V. Iršič, “1D Lyman alfa-beta korelacije v spektrih kvazarjev“ S. Prelovšek Komelj, “Hadronske resonance v kromodinamiki na mreži“ 12.50-14.20 Kosilo 14.20-14.45 14.45-15.00 15.00-15.25 15.25-15.40 Moderator: Slobodan Žumer M. Žnidarič, “Dinamične lastnosti večdelčnih sistemov“ N. Osterman, “Kopičenje biomolekul s termično metlo“ U. Tkalec, “Vozlanje defektov v nematskih koloidih“ A. Petelin, “Sipanje svetlobe v tekočekristalnih elastomerih“ 15.40-16.00 Premor, kava, čaj 11.20-11.45 11.45-12.00 16.55-17.20 Moderator: Peter Prelovšek V. Kabanov, “Kohn-Luttinger superconductivity with repulsive interaction“ T. Potočnik, “Zakaj dopirani fulereni niso navadni BCS superprevodniki?“ A. Gradišek, “NMR študije dinamike vodika v kompleksnih kovinskih sistemih“ J. Mravlje, “Vplivi Hundove sklopitve v močno koreliranih kovinah“ 17.20-19.00 Ogled plakatov 19.10 Odhod avtobusa s študenti v Ljubljano 19.10-21.30 Večerja 21.30 Odhod avtobusa v Ljubljano 16.00-16.25 16.25-16.40 16.40-16.55 (iii) (iv) PREDAVANJA 1 2 Princip delovanja in izdelava bistabilnega svetlobnega stikala, ki temelji na zmesi dveh organskih polprevodnikov E. Orgiu1, N. Crivillers1, M. Herder2, L. Grubert2, M. Pätzel2, J. Frisch3, E. Pavlica4, D. T. Duong5, G. Bratina4, A. Salleo5, N. Koch3, S. Hecht2, in P. Samori1 1 Nanochemistry Laboratory, Institut de Science et d'Ingénierie Supramoléculaires, Unité Mixte de Recherche 7006, Centre National de la Recherche Scientifique, Université de Strasbourg, 8 allée Gaspard Monge, 67000 Strasbourg, France. 2 Department of Chemistry, Humboldt-Universität zu Berlin, Brook-Taylor-Straße 2, 12489 Berlin, Germany 3 Institut für Physik, Humboldt-Universität zu Berlin, Newtonstraße 15, 12489 Berlin, Germany 4 Laboratory for Organic Matter Physics, University of Nova Gorica, Vipavska 13, SI-5000 Nova Gorica, Slovenia 5 Department of Materials Science and Engineering, Stanford University, Stanford, California 94305, USA Organski polprevodniki so primerni za pripravo elektronskih elementov in izkazujejo zanimive lastnosti kot so gibkost, nizkotemperaturno obdelavo, relativno veliko aktivno površino ter možnost priprave z tiskanjem. V nekaterih primerih lahko lastnosti organskih polprevodnih molekul prikrojimo s pomočjo organske sinteze. V tem delu sta predstavljena princip delovanja in izdelava bistabilnega svetlobnega stikala, ki temelji na zmesi dveh organskih polprevodnikov. S tem odkritjem smo združili funkcijo električne prevodnosti in svetlobne občutljivosti v eno samo plast in posledično zmanjšali velikost in kompleksnost svetlobnega stikala. Zmes je pripravljena iz dveh različnih organskih polprevodnikov: fotokromičnega derivata molekule diariletena in polimera poliheksiltiofen. Tako dobljena zmes izkazuje električno prevodnost, ki se bistabilno spreminja pod vplivom svetlobe. Princip delovanja takega svetlobnega stikala je prikazan v organskem tankoslojnem tranzistorju. Z merjenjem toka fotovzbujenih nosilcev naboja smo ugotovili, da je odzivni čas takega svetlobnega stikala v območju mikrosekund, kar predstavlja tehnološko izjemno zanimivo rešitev. Poglavitni dosežek predstavljenega principa je v tem, da je v enojni aktivni plasti združenih več različnih funkcij. S tem se arhitektura in kompleksnost elektronskih elementov zmanjša in poenostavi. 3 4 Meritve časa prenosa naboja skozi prostor v π-sklopljenih molekulskih sistemih v odvisnosti od medmolekulskih razdalj Arunabh Batra*1, Gregor Kladnik*2,3, Héctor Vázquez1, Jeffrey S. Meisner4, Luca Floreano3, Colin Nuckolls4, Dean Cvetko2,3, Alberto Morgante3,5, Latha Venkataraman1 1 Department of Applied Physics and Applied Mathematics, Columbia University, New York, NY 2 Oddelek za fiziko, Fakulteta za matematiko in fiziko, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, Slovenija 3 CNR-IOM Laboratorio Nazionale TASC, Basovizza SS-14, km 163.4, I-34012 Trieste, Italy 4 Department of Chemistry, Columbia University, New York, NY 5 Department of Physics, University of Trieste, Trieste, Italy Prenos in transport naboja postajata osrednji predmet razprave zaradi zahteve po miniaturizaciji in posledično povečani vlogi stičnih mej ter površin. Mehanizmi prenosa naboja preko tankih filmov zaradi zunanjih izvorov vzbujanja, še posebno foto-induciran prenos nosilcev naboja ob stičnih mejah, predstavljajo ključno vlogo na številnih pomembnih raziskovalnih področjih. Transport elektronov v konjugiranih molekulah lahko v splošnem poteka skozi prostor ali preko vezi. Prenos skozi prostor je temeljni proces v različnih pi-zloženih sistemih, kot so organska elektronika in fotovoltaika, DNA molekulske žice in naprave iz večplastnega grafena. Direktne povezave med jakostjo pisklopitve skozi prostor in dinamike nosilcev naboja do sedaj ni pokazala še nobena študija. V tej raziskavi smo uporabili ciklofane kot testni pi-sklopljeni sistem ter resonančno fotoemisijo in metodo »takta razpada luknje« (core-hole clock) za študij prenosa naboja na femtosekundni časovni skali. S primerjavo dveh paraciklofanov z različno razdaljo med aromatskima obročema, tj. [2,2]paraciklofana (22PCP) z razdaljo 3.1 Å in [4,4]paraciklofana (44PCP) z razdaljo 4.0 Å, adsorbiranih na površino Au(111) smo raziskali povezavo med dinamiko nosilcev naboja in pi-sklopitvijo. Ugotovili smo, da je prenos naboja skozi pi-sklopljeni sistem v 44PCP približno 20-krat počasnejši kot v 22PCP. Razliko razlagamo z zmanjšano sklopitvijo aromatskih obročev v 44PCP, zaradi večje razdalje med obročema. Te meritve kažejo na splošno uporabnost spektroskopske metode »takta razpada luknje« za določanje jakosti sklopitev skozi prostor v pi-zloženih sistemih. Meritve so bile opravljene na žarkovni liniji ALOISA sinhrotrona Elettra v Trstu.[1, 2] Prenos naboja z zgornjega obroča 22PCP na substrat je 20-krat hitrejši kot v 44PCP, zaradi večje delokalizacije najnižje nezasedene molekulske orbitale. [1] Batra, A. et al. Quantifying through-space charge transfer dynamics in π-coupled molecular systems. Nature Communications 3, 1086 (2012). [2] Kladnik, G. Electronic Structure and Charge Transfer at Nanostructures and Hybrid Interfaces. PhD thesis, University of Ljubljana (2012). 5 6 Razpad notranjih vrzeli v molekuli pri absorbciji fotona 1,2 ˇ M. Zitnik , K. Buˇcar1 , R. Bohinc1 , P. Lablanquie3,4 , F. Penent3,4 , J. Palaudoux3,4 ,T. Grozdanov5 , M. Nakano6 , K. Ito6 1 2 3 Inˇstitut J. Stefan, Jamova 39, SI-1000 Ljubljana, Slovenija Fakulteta za matematiko in fiziko, Univerza v Ljubljani, Jadranska 19, 1000 Ljubljana, Slovenija UPMC, Universit´e Paris 06, LCPMR, 11 rue Pierre et Marie Curie, 75231 Paris Cedex 05, France 4 CNRS, LCPMR (UMR 7614), 11 rue Pierre et Marie Curie, 75231 Paris Cedex 05, France 5 Institute of Physics, University of Belgrade, Pregrevica 118, 11080 Belgrade, Serbia 6 Photon Factory, Institute of Materials Structure Science, Oho, Tsukuba 305-0801, Japan Proces dvojne ionizacije z absorpcijo enega samega fotona ponuja zanimiv naˇcin za ˇstudij interakcije med elektroni v veˇcdelˇcnem kvantnem sistemu. V zadnji dekadi je priˇslo do pomembnega napredka pri preuˇcevanju dvojne ionizacije za atom He [1] in molekulo H2 [2], pa tudi glede tvorbe dveh notranjih vrzeli K v teˇzjih atomih [3, 4] in pri ˇsibko vezanih sistemih, kot so recimo van der Waalsovi skupki [5] in dimer He2 [6]. Pomembno razˇsiritev tovrstnih ˇstudij pomeni preuˇcevanje tvorbe in razpada notranjih vrzeli na dveh razliˇcnih atomih v molekuli. Zaradi majhnega preseka za tovrstno reakcijo pri enofotonski absorpciji je eksperimentalni trud na tem podroˇcju ˇsele pred kratkim privedel do uspeha. Predstavili bomo rezultate koincidenˇcnih meritev elektronov pri fotoionizaciji preprostih molekul, ki smo jih opravili z uˇcinkovitim spektrometrom na ˇcas preleta (MB-TOF) - magnetna steklenica [7]. Doloˇcili smo razmerja za tvorbo dvojne vrzeli K na istem oziroma razliˇcnih atomih ogljika za zaporedje molekul C2 H2 , C2 H4 in C2 H6 [8, 9], poroˇcali pa bomo tudi o rezultatih za homonuklearno molekulo N2 ter za CO, kjer je mogoˇce do dveh vrzeli na razliˇcnih atomih na dva naˇcina, preko primarne ionizacije na atomu C ali O. Eksperimentalni rezultat bomo primerjali s preprostim modelom, ki temelji na mehanizmu elektronskega trka in monopolne relaksacije pri izbitju. Poleg doloˇcitve relativnih razmerij smo s spektroskopskim poskusom potrdili 25 let staro napoved [10], po kateri je premik ionizacijskega roba ”kemiˇcno” bolj obˇcutljiv, ˇce sta notranji vrzeli na dveh razliˇcnih atomih v molekuli. Do istih konˇcnih stanj je mogoˇce priti tudi z dvofotonsko absorpcijo rentgenske svetlobe na svetlih izvirih laserja na proste elektrone, vendar je tam mehanizem tvorbe vrzeli drugaˇcen in izjemno teˇzko je iskani signal izolirati v mnoˇzici odprtih kanalov. References [1] L. Avaldi and A. Huetz, J. Phys. B38, S861 (2005). [2] T. J. Reddish et al., Phys. Rev. Lett. 100, 193991 (2008). [3] S. Huotari et al., Phys. Rev. Lett. 101, 043001 (2008) [4] J. Hozsowska et al., Phys. Rev. Lett. 102, 073006 (2009); Phys. Rev. A82, 063408 (2010) [5] L. S. Cederbaum et al., Phys. Rev. Lett. 79, 4778 (1997), N. Sisourat et al., Nature Phys. 6, 508 (2010) [6] T. Havermeier et al., Phys. Rev. Lett. 104, 153401 (2010) [7] K. Ito et al., Rev. Rev. A80, 123101 (2009) [8] P. Lablanquie et al., Phys. Rev. Lett. 106, 063003 (2011) [9] P. Lablanquie et al., Phys. Rev. Lett. 107, 193004 (2011) [10] L. S. Cederbaum et al., J. Chem. Phys. 85, 6513 (1986). 1 E-mail: [email protected] 7 8 Meritve moči fuzijskih reaktorjev Luka Snoj1, Igor Lengar1, Aljaž Čufar1, Brian Syme2, Sergey Popovichev2, Sean Conroy3 in JET EFDA Contributors* JET-EFDA, Culham Science Centre, OX14 3DB, Abingdon, United Kingdom 1 EURATOM-MHEST Association, Odsek za reaktorsko fiziko, Institut Jožef Stefan Jamova cesta 39, SI1000 Ljubljana, Slovenia, [email protected] 2 EURATOM-CCFE Fusion Association, Culham Science Centre, Abingdon, OXON, OX14 3DB, United Kingdom 3 EURATOM-VR Association, Department of Physics and Astronomy, Uppsala University, Box 516, SE75120 Uppsala, Sweden Skupni evropski torus (JET – Joint European Torus) je trenutno največja ter najzmogljivejša naprava za raziskave zlivanja jeder (fuzije) z magnetnim zadrževanjem na svetu. Konec leta 2009 so JET ustavili ter ga prenovili; med drugim v celoti zamenjali reaktorsko oblogo s takšno, kakršna bo v tokamaku ITER, to je narejeno iz grafita, volframa in berilija[1], kar najbolj vplivalo na karakteristike nevtronskih detektorjev, ki so najpomembnejši indikatorji proizvedene moči reaktorja. Natančne meritve absolutnega pridelka nevtronov v fuzijskem reaktorju so ena od osnovnih zahtev za pridobivanje informacij o fuzijski moči reaktorja. Natančnost teh meritev lahko izboljšamo z direktno kalibracijo, ki je podprta z izračuni. Nevtronske detektorje bomo kalibrirali s kalifornijevim (252Cf) nevtronskim izvorom, ki ga bo daljinsko voden robot premikal znotraj vakuumske posode. Meritev bo omogočila neposredno potrditev kalibracije časovno odvisnih nevtronskih detektorjev, to so fisijske celice locirane zunaj vakuumske posode, ter prvo kalibracijo aktivacijskih nevtronskih detektorjev lociranih na robu reaktorske posode. Naredili smo računski model tokamaka JET ter z metodo za Monte Carlo transport nevtronov izračunali odziv nevtronskih detektorjev na Cf izvor nevtronov. Namen izračunov je bil fizikalno razumeti transport nevtronov od nevtronskega izvora do detektorja; po kakšnih poteh pride nevtron do detektorja ter na ta način identificirati in ovrednotili največje negotovosti in popravke. Ugotovili smo, da največ nevtronov pride Slika 1: Notranjost tokamaka JET z robotsko roko in do detektorja skozi odprtine najbližje nevtronskim izvorom nevtronskemu izvoru ter odprtine najbližje detektorju. Približno polovica nevtronov se na pot do detektorja sipa od sten reaktorske hale [2]. Vpliv robota na kalibracijo detektorjev je na posameznih položajih nevtronskega izvora lahko znaten (do 40 %) a majhen (~ 2-3 %) ko popravke utežimo s pomembnostno funkcijo, ki je v neki točki sorazmerna prispevku nevtronov s te točke k odzivu detektorja. [1] Syme D.B. et al., Fusion Yield Measurements on JET and their Calibration, Nuc. Eng. Des., vol. 246, p. 185-190,2011 [2] Snoj L. et al., Calculations to support JET neutron yield calibration: contributions to the external neutron monitor responses, Nuc. Eng. Des., vol. 246, p. 191-197, 2011 * Glej the Appendix of F. Romanelli et al., Proceedings of the 23rd IAEA Fusion Energy Conference 2010, Daejeon, Korea 9 10 Lov na Higgsov bozon Andrej Gorišek (za kolaboracijo ATLAS) Standardni model fizike osnovnih delcev je teorija, ki opisuje osnovne delce in interakcije med njimi. V zadnjih štirih desetletjih je bila ta teorija zelo natančno eksperimentalno preizkušena vendar še nismo uspeli potrditi obstoja mehanizma, ki povzroči zlom elektro-šibke simetrije. Kot posledica tega mehanizma imajo osnovni delci mase in obstajati mora skalarni delec, ki smo ga poimenovali Higgsov bozon. Iskanje tega delca, še edinega, ki je manjkal v Standardnem modelu, je ena izmed glavnih nalog Velikega hadronskega pospeševalnika ter eksperimentov ATLAS in CMS. Eksperimenta sta postavljena v točkah, kjer se poti protonov, ki krožijo v nasprotnih smereh, sekajo. Tam prihaja do ogromnega števila trkov med njimi (109 na sekundo) pri težiščni energiji, ki prej še nikoli ni bila dosežena (8 TeV, oz. približno 8000 krat mirovna masa protona). Dosedanji eksperimenti, ki so poskušali najti Higgsov bozon so z veliko verjetnostjo (95%) izključili široko masno področje, razen področja med 116 GeV in 127 GeV, kamor je usmerjen trud znanstvenikov pri Velikem hadronskem pospeševalniku. Že pred enim letom, pri nekoliko nižji energiji (7 TeV), sta ATLAS in CMS poročala o signalu s signifikanco okoli tri standardne deviacije pri masi Higgsa med 124GeV in 126GeV. Te ugotovitve so bile konsistentne z rezultati, ki sta jih objavila eksperimenta CDF in D0 na Tevatronu pri Chicagu v ZDA. Tudi oni so videli širok presežek med 120 GeV in 135 GeV s signifikanco malo pod tremi standardnimi deviaciami. Kolaboraciji CMS in ATLAS sta 4. julija 2012 s posebnem seminarjem, ki so ga prenašali na več koncev sveta (med drugim tudi v avditorij v Melbournu, kjer je ravno takrat potekala ena največjih letnih konferenc na našem področju ICHEP in tudi v veliko predavalnico Instituta Jožef Stefan), obvestili znanstveno in širšo javnost o odkritju novega delca, pri masi 125GeV, ki ustreza lastnostim Higgsovega bozona. Pokazal bom predvsem rezultate eksperimenta ATLAS, ki je ogromna mednarodna kolaboracija (približno 3000 avtorjev), pri kateri sodeluje tudi 10 znanstvenikov iz Odseka za fiziko osnovnih delcev, Instituta Jožef Stefan in Oddelka za fiziko, Fakultete za matematiko in fiziko, Univerze v Ljubljani. 11 12 Modelsko neodvisen pogled onkraj Standardnega modela v razpadih mezonov B in D Damir Beˇcirevi´c, Svjetlana Fajfer, Nejc Koˇsnik, Federico Mescia, Elia Schneider Zgornja meja na razvejitveno razmerje razpada mezona Bs v par mionantimion dobljena v eksperimentu LHCb je trenutno le ˇse 20 % nad napovedjo Standardnega modela. Ta rezultat moˇcno omejuje parametriˇcni prostor nekaterih modelov nove fizike, v katerih se je priˇcakovalo velike prispevke k temu razpadu. Modelsko neodvisna parameterizacija nove fizike, definirana z efektivnim Hamiltonianom, nam generira tudi prispevke v semileptonskem razpadu mezona B v mezon K in par mion-antimion. V predavanju bom predstavil, kakˇsno strukturo efektivnega Hamiltoniana ˇse dopuˇsˇcata meritvi omenjenih razpadov, ki sta trenutno v zelo dobrem ujemanju s priˇcakovanji Standardnega modela, in kaj nam lahko v naslednjih letih povedo rezultati LHCb ter naˇcrtovanih eksperimentov Belle 2 in SuperB. Nasprotno, v razpadih mezonov D v dva piona ali dva mezona K je eksperiment LHCb izmeril veliko asimetrijo konjugacije naboja in parnosti (CP), ki bi jo bilo teˇzko razloˇziti v okviru Standardnega modela. Rezultat je sproˇzil veliko zanimanja in kmalu so bili predlagani modeli nove fizike, ki bi razloˇzili meritev, novi pristopi k napovedim Standardnega modela ter eksperimentalne opazljivke, ki bi lahko neodvisno potrdile ali ovrgle meritev. Predstavil bom naˇs predlog meritve direktne CP asimetrije v razpadu mezona D(s) v lahek psevdoskalaren mezon in par lepton-antilepton v obmoˇcju resonance φ. 13 14 Meritev krˇsitve simetrije CP v rapadih B 0 → η 0Ks ˇ Luka Santelj Inˇstitut Joˇzef Stefan, F-9 [email protected] October 4, 2012 Meritve krˇsitve simetrije CP v razpadih B mezonov so v preteklem desetletju omogoˇcile najnatanˇcnejˇso doloˇcitev nekaterih parametrov Standardnega modela (SM). Te meritve razliˇcnih, a v okviru SM povezanih parametrov, ponujajo test njegove konsistentnosti. Konkretneje, veljavnosti t.i. Kobayashi-Maskawa mehanizma, kot edinega vira krˇsitve CP simetrije. Do danes nobena meritev ne kaˇze signifikantnih odstopanj od napovedi SM. Kljub temu obstaja nekaj moˇcnih argumentov v prid obstoja novih izvorov krˇsitve te simetrije, ki izhajajo iz fizike onkraj SM. Razpadi B mezonov, ki na kvarkovskem nivoju potekajo preko procesa b → s¯ q q so znani kot zelo obˇcutljivi na moˇzne prispevke novih izvorov krˇsitve CP. Eden takih razpadov je tudi razpad B 0 → η 0 KS . V predavanju bom predstavil meritev krˇsitve simetrije CP v tem razpadu, na vzorcu B mezonov zbranih z detektorjem Belle, v Tsukubi na Japonskem. Ker gre za delo v nastajanju se bom osredotoˇcil na predstavitev podroˇcja in opis metode meritve, ter pokazal rezultate dosedanjega dela. 15 1 16 1D Lyman α-β korelacije v spektrih kvazarjev Vid Irˇsiˇc Fakulteta za Matematiko in Fiziko, Univerza v Ljubljani, Jadranska 19, 1000 Ljubljana, Slovenija V spektrih oddaljenih kvazarjev in galaksij opazimo znaˇcilno absorpcijsko obmoˇcje, ki ga imenujemo Lyman alfa (Lyα) gozd. Ta predstavlja edini neposreden dokaz o obstoju medgalaktiˇcne snovi (IGM - angl. intergalatic medium) in s tem tudi meritev veˇcinskega deleˇza celotne barionske snovi v vesolju. Absorpcija gozda Lyα nastane v fotoioniziranem plinu v medgalaktiˇcnem prostoru. Temperature plina so okoli 104 K, gostota pa ˇsibko fluktuira okoli kozmoloˇskega povpreˇcja. Kot vse kaˇze je plin veˇcinoma visoko ioniziran vodik, kar sta pokazala ˇze Gunn & Petterson [1]. Gozd Lyα predstavlja edinstveno orodje za doloˇcanje kozmoloˇskih parametrov pri velikih rdeˇcih zamikih (2 < z < 4). Opazovanja gozda Lyα in razliˇcne teoretiˇcne kozmoloˇske modele lahko primerjamo s pomoˇcjo spektra moˇci (PF (k, z)) deleˇza prepuˇsˇcene gostote svetlobnega toka F (λ) = exp [−τ (λ)]. Meritve enodimenzionalnega spektra moˇci so bile v zadnjih letih ˇze veˇckrat predstavljene v literaturi [2]. Poleg gozda Lyα bi lahko opazovali tudi absorpcijske gozdove viˇsjih prehodov Lymanove serije (npr. Lyβ). To bi pomagalo pri razumevanju fizike medgalaktiˇcne snovi, saj je absorpcija v viˇsjih Lymanovih prehodih bolj obˇcutljiva na gostejˇsa in bolj vroˇca obmoˇcja medgalaktiˇcnega prostora. Upoˇstevanje absorpcije viˇsjih redov v analizi podatkov tudi zviˇsuje razmerje signala proti ˇsumu, saj je tako v spektru veˇc obmoˇcij valovnih dolˇzin, na katere vpliva absorpcija v danem obmoˇcju rdeˇcih premikov. Z analizo podatkov raziskave SDSS-III BOSS, ki je posnela spektre ˇze veˇc kot 60000 kvazarjev, smo opravili prve meritve absorpcije Lyβ prehoda. Poleg spektra moˇci avtokorelacijske funkcije Lyα in Lyβ absorpcije smo izmerili tudi spekter moˇci korelacijske funkcije med obema prehodoma. Literatura [1] Gunn, J. E. and Peterson, B. A., ApJ 142 (1965) 1633. [2] McDonald, P. et al., ApJ 635 (2005) 761. 17 1 18 Hadronske resonance v kromodinamiki na mreˇ zi Saˇsa Prelovˇsek Komelj Hadroni so vezana stanja treh kvarkov (barioni) ali vezana stanja kvarka in anti-kvarka (mezoni), opaˇzenih pa je bilo tudi nekaj neobiˇcajnih hadronov z drugaˇcno strukturo. Le malo izmed ˇstevilnih opaˇzenih hadronov je stabilnih na razpad preko moˇcne interakcije. Veˇcina jih zelo hitro razpade preko moˇcne interakcije in tem pravimo hadronske resonance. V eksperimentu jih na primer opazijo pri sipanju dveh stabilnih hadronov, kjer se za kratek ˇcas tvorijo, potem pa hitro razpadejo z razpadnim ˇcasom τ . Tedaj ima sipalni presek σ v odvisnosti od energije tipiˇcno resonanˇcno obliko z vrhom pri masi resonance mR in z ˇsirino ΓR = h ¯ /τ , kjer je obiˇcajno razpadna ˇsirina ΓR ' 1 − 300 MeV. Namen predavanja je pokazati, kako se izraˇcuna maso in ˇsirino hadronskih resonanc ab initio. Doslej je bila v literaturi iz prvih naˇcel doloˇcena le masa in ˇsirina resonance ρ, ki se tvori pri ππ → ρ → ππ. Za nobeno drugo od ˇstevilnih hadronskih resonanc doslej masa in ˇsirina nista bili izraˇcunani ab initio. Skupaj s sodelavci smo poleg procesa ππ → ρ → ππ, prvi simulirali sipanje Kπ in Dπ ter doloˇcili lastnosti resonanc, ki se pri tem tvorijo. Pri izraˇcunu smo uporabili kromodinamiko na mreˇzi. To je edina neperturbativna metoda, ki temelji neposredno na kromodinamiki, torej na osnovni teoriji moˇcne interackije med kvarki in gluoni. Neperturbativna metoda je potrebna, ker jakost moˇcne interakcije med kvarki v hadronih onemogoˇca perturbativni razvoj po ustrezni sklopitveni konstanti. Kromodinamika na mreˇzi temelji na izraˇcunu ustreznih popotnih integralov v diskretiziranem prostoru-ˇcasu. 19 20 Dinamiˇ cne lastnosti veˇ cdelˇ cnih sistemov ˇ Marko Znidariˇ c Fakulteta za matematiko in fiziko, Oddelek za fiziko, Univerza v Ljubljani V predavanju bom predstavil dva sklopa rezultatov, ki zadevajo dinamiˇcne lastnosti sistemov veˇcih delcev. Prvi del bo posveˇcen vpraˇsanju ˇcasovne uˇcinkovitosti nekaterih kvantnih algoritmov, drugi del pa transportu v enostavnih enorazseˇznih sistemih. Pri teoretiˇcnih raˇcunih pogosto potrebujemo fazna povpreˇcja, v kvantni fiziki npr. povpreˇcja po Hilbertovem prostoru. Mera, ki “enakomerno” vzorˇci vse smeri v Hilbertovem prostoru je t.i. Haarova mera. Pri eksperimentalni realizaciji takˇsnih povpreˇcij, ter tudi pri nekaterih drugih kvantnih postopkih (npr., tomografiji), se izkaˇzejo za zelo koristna nakljuˇcna kvantna stanja. Takˇsna stanja lahko dobimo s t.i. nakljuˇcnimi kvantnimi vezji, to je z zaporedjem transformacij na nakljuˇcnih parih delcev. Takˇsna vezja lahko tudi uporabimo pri dokazu, da obstajajo problemi, ki jih kvantni algoritmi reˇsijo eksponentno hitreje, kot najboljˇsi klasiˇcni. Pokazal bom, kako lahko vpraˇsanje potrebnega ˇstevila dvodelˇcnih transformacij prevedemo na Markovsko verigo, katere hitrost konvergence lahko toˇcno izraˇcunamo [1]. V drugem delu bom predstavil nekatera nereˇsena vpraˇsanja glede narave transporta v enostavnih enodimenzionalnih kvantnih sistemih. Kljub veˇc desetletnim naporom ˇse vedno ni znano, kdaj bo nek sistem kazal difuzijski, kdaj pa balistiˇcni transport. Ali imamo en, ali drugi tip transporta, ni znano niti za najenostavnejˇse sisteme, npr. Heisenbergov model. Pomemben rezultat, ki nam pomaga pri integrabilnih sistemih, je Mazurjeva neenakost [2]. Ta pravi, da je transport balistiˇcen, ˇce obstajajo konstante gibanja, ki se prekrivajo s tokom. Do pred nekaj leti, je tako veljalo prepriˇcanje: (i) integrabilni sistemi so balistiˇcni, in (ii) kaotiˇcni sistemi so difuzijski. Pokazal bom, da sta obe, na prvi pogled smiselni izjavi, napaˇcni. Obstaja reˇsljiv disipativni sistem [3], ki je difuzijski, numerika na konzervativnem integrabilnem sistemu [4] pa tudi kaˇze na difuzijo. Na drugi strani obstajajo kaotiˇcni sistemi, v katerih je transport lahko balistiˇcen. Literatura ˇ [1] M. Znidariˇ c, Phys. Rev. A 78, 032324 (2008). [2] X. Zotos, F. Naef, in P. Prelovˇsek, Phys. Rev. B 55, 11029 (1997). ˇ [3] M. Znidariˇ c, J. Stat. Mech. 2010, L05002 (2010). ˇ [4] T. Prosen in M. Znidariˇ c, J. Stat. Mech. 2009, P02035 (2009). 21 22 Kopičenje biomolekul s termično „metlo“ Natan Osterman in Dieter Braun 1 2 1. Odsek za kompleksno snov, IJS, Ljubljana & LPKF, Naklo 2. Ludiwig-Maximilians-Universität, München Zmožnost manipulacije molekul in nanodelcev ima velik pomen tako za raziskave kot tudi v tehnoloških procesih. Posebno je zanimiva manipulacija biomolekul v njihovem naravnem okolju, saj to npr. omogoča dolgotrajno opazovanje posameznih molekul, spremembo celičnega signaliziranja, kemijske reakcije med posameznimi molekulami... Eden izmed načinov take manipulacije je t.i. termična „metla“, ki delce in biomolekule nakopiči s kombinacijo termoforeze in tekočinskega toka. Na molekule v temperaturnem gradientu deluje termoforezna sila, ki povzroči nastanek šibkega gradienta molekulske koncentracije. Če termoforezo kombiniramo še s tokom tekočine v smeri pravokotno na temperaturni gradient, lahko pride do ojačitve koncentracije za nekaj redov velikosti, kar imenujemo termična past [ 1]. V naših raziskavah smo pokazali, da hitro ponavljajoče enosmerno premikanje laserskega žarka raztegnjene oblike absorbiranega na površini vzorca, ustvari močno termično molekulsko past, hkrati pa termoviskozno črpanje [2] povzroči globalni tok tekočine, ki okoliške delce učinkovito „pomete“ v past. Taka termična „metla“ lahko v nekaj sekundah izprazni molekule iz oklice in jih nakopiči v 10 μm veliko piko. Demonstrirali smo 60-kratno kopičenje 5.8 kbp dsDNA molekul in kopičenje redke suspenzije koloidnih delcev v tesno zloženo strukturo. Ker je učinkovitost termične pasti močno odvisna od termoforeznih lastnosti delcev, je režim lovljenja moč nastaviti tako, da se v pasti ujame samo določena vrsta delcev. Kot uporabo tega principa smo pokazali kopičenje in prostorsko ločevanje binarne mešanice koloidnih delcev. Slika 1: Princip termične pasti za molekule (pogled od strani). Ponavljajoče enosmerno premikanje območja s povišano temperaturo zaradi absorpcije laserja na zgornji površini celice (rdeča črtkana puščica) povzroči navpičen gradient temperature (črne pikčaste puščice) in tok tekočine (modra zanka). Molekule se posledično nakopičijo pri hladnejši spodnji površini na robu območja črpanja (šrafirano). Slika 2: Časovni potek kopičenja 22bp dolge ssDNA s termično metlo. Dolžine posamezne molekule je pičlih 7 nm! 1 D. Braun and A. Libchaber, Physical Review Letters 89, (2002). 2 F. Weinert, J. Kraus, T. Franosch, and D. Braun, Physical Review Letters 100, (2008). 23 24 Vozlanje defektov v nematskih koloidih Uroš Tkalec Institut Jožef Stefan, Ljubljana, Slovenija Center odličnosti NAMASTE, Ljubljana, Slovenija Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Univerza v Mariboru, Maribor, Slovenija Nematski tekoči kristali, frustrirani z geometrijsko omejenostjo prostora, predstavljajo privlačno področje v topologiji mehke snovi. Koloidni delci, ki so potopljeni v tekoči kristal, interagirajo z molekulami tekočega kristala preko svoje površine in jim pri tem vsiljujejo določen površinski red. Zaradi ukrivljene površine koloidnih kroglic in orientacijskega reda molekul, se v tekočem kristalu pojavijo elastične deformacije in topološki defekti, ki privedejo do pojava strukturnih sil in posledično do spontanega ali nadzorovanega sestavljanja urejenih koloidnih struktur. V predavanju bom predstavil spletene in zavozlane defektne linije, ki smo jih sestavili v koloidni mešanici nematskega tekočega kristala in mikroskopsko majhnih steklenih kroglic. Prikazana bo tehnika manipuliranja koloidnih delcev in defektnih struktur z lasersko pinceto, podan pa bo tudi pregled prepletenih 2D koloidnih struktur v tankih nematskih plasteh. Rezultati, ki so plod sinergije eksperimentalnih, simulacijskih in teorijskih pristopov, namreč kažejo, kako relativno preprosta geometrijska in topološka pravila omogočajo sestavljanje kompleksno prepletenih mehkih kompozitov. Nastale vozle smo nato skupaj s sodelavci identificirali in topološko klasificirali s samo-ovojnim številom, ki opiše število zasukov preseka zaključenih defektnih trakov. Vpeljali in eksperimentalno implementirali smo tudi mehanizem prevezav sosednjih defektnih linij, ki omogoča primerjavo več različnih opaženih struktur in kontrolirano konstruiranje novih. Odkritje mikroskopskih vozlov in spletov v tekoče kristalnih koloidnih disperzijah torej poudarja pomen topologije pri izdelavi kompleksnih materialov in obenem predstavlja nov način uporabe matematične teorije vozlov v fiziki. Reference [1] M. Ravnik, M. Škarabot, S. Žumer, U. Tkalec, I. Poberaj, D. Babič, N. Osterman, I. Muševič, Phys. Rev. Lett. 99, 247801 (2007). [2] U. Tkalec, M. Ravnik, S. Žumer, I. Muševič, Phys. Rev. Lett. 103, 127801 (2009). [3] S. Čopar, S. Žumer, Phys. Rev. Lett. 106, 177801 (2011). [4] U. Tkalec, M. Ravnik, S. Čopar, S. Žumer, I. Muševič, Science 333, 62 (2011). [5] G. P. Alexander, B. G. Chen, E. A. Matsumoto, R. D. Kamien, Rev. Mod. Phys. 84, 497 (2012). 25 26 Sipanje svetlobe v tekoˇcekristalnih elastomerih ˇ Andrej Petelin1 in Martin Copiˇ c1,2 1 Fakulteta za Matematiko in Fiziko, Univerza v Ljubljani, Slovenija 2 Institut Jožef Stefan, Ljubljana, Slovenija e-mail: [email protected] Tekoˇcekristalni elastomeri so zanimivi materiali, saj združujejo elastiˇcne lastnosti polimerov z orientacijskimi lastnostmi tekoˇcih kristalov. Sklopitev med nematiˇcnim redom in elastiˇcno deformacijo se v tekoˇcekristalnih elastomerih odraža v zanimivih fizikalnih lastnostih, kot je na primer mehka elastiˇcnost in spontana deformacija. Iz fizikalnega stališˇca so ti pojavi zanimivi, saj se odražajo v velikih deformacijah telesa ter rotaciji direktorja (urejenost tekoˇcega kristala). Za opis teh pojavov potrebujemo nelinearno teorijo elastiˇcnosti, kar doda nekaj težavnosti pri razumevanju. Verjetno je to botrovalo k temu, da so nekateri avtorji svoje eksperimente napaˇcno razlagali in je bil obstoj mehke elastiˇcnosti še do nedavnega eno izmed odprtih vprašanj. Meritve strižne konstante namreˇc niso kazale odvisnosti, kot jo priˇcakujemo v idealnih tekocˇ ekristalnih elastomerih. Pri strižnih deformacijah, ki vzbujajo “mehkost” sistema, bi morala imeti izmerjena strižna konstanta zelo majhno vrednost. Pri raztezanju preˇcno na direktor namreˇc pride do rotacije direktorja, tako da gre (zaradi simetrijskih razlogov) za deformacijo pri konstantni energiji - mehka elastiˇcnost. V neidealnih elastomerih pa je zaradi notranjega elastiˇcnega polja odziv na deformacijo ni veˇc popolnoma mehek. Potrebna je doloˇcena kritiˇcna deformacija preˇcno na direktor, ki zmanjša vpliv notranjega elastiˇcnega polja, tako da se šele pri tej kritiˇcni vrednosti direktor zaˇcne obraˇcati v smeri raztezanja, kar ima za posledico mehak elastiˇcni odziv. Meritve strižne konstante bi morale biti izvedene pri kritiˇcni vrednosti raztezka in ne v neobremenjenih vzorcih. Zaradi geometrije eksperimenta pa je žal take meritve težko izvesti. Namesto meritev strižnih konstant pa lahko uporabimo meritve dinamike sipane svetlobe na termiˇcnih fluktuacijah direktorja. Dinamika relaksacij direktorja je namreˇc odvisna od elastiˇcnih lastnostih snovi, kar nam omogoˇca posredno merjenje elastiˇcnih konstant. Z meritvami dinamike fluktuacij direktorja pod vplivom zunanje deformacije elastomera smo po našem mnenju podali jasno potrditev mehke elastiˇcnosti. V meritvah opazimo, da se hitrost relaksacij z narašˇcajoˇcim raztezkom znižuje in pri kritiˇcni vrednosti raztezka, kjer se notranje elastiˇcno polje izniˇci, dinamika fluktuacij praktiˇcno zamrzne. Meritve kotne odvisnosti hitrosti relaksacij pokažejo, da dinamiko relaksacij v kritiˇcni toˇcki poganja zgolj nematiˇcno elastiˇcno polje, kot je to v navadnih nematikih. Naše meritve so v skladu z napovedmi teorije in nam omogoˇcajo, da iz njih izlušˇcimo vse parametre modela, ki opisuje mehko elastiˇcnost v tekoˇcekristalnih elastomerih. 27 28 Kohn-Luttinger superconductivity with repulsive interaction. V.V. Kabanov1, A.S. Alexandrov2 1 Jozef Stefan Institute Ljubljana, Slovenia. 2 Department of Physics Loughborough University, Loughborough, U.K. In the theoretical analysis, the pairing mechanism of carriers could be not only phononic as in the BCS theory, but also excitonic, plasmonic, magnetic, kinetic, or due to some purely repulsive interaction combined with the unconventional pairing symmetry of the order parameter. Actually, following the original proposal by P. W. Anderson, many authors [1] assumed that the electron-electron interaction in high-temperature superconductors was strong but repulsive providing high Tc without phonons via superexchange and/or spin-fluctuations in the d-wave pairing channel (l = 2). A motivation for this concept can be found in the earlier work by Kohn and Luttinger (KL) [2], who showed that the Cooper pairing of fermions with any weak repulsion was possible since the two-particle interaction induced by many-body effects is attractive for pairs with large orbital momenta, l ≫1. While the KL work did not provide the specification of the actual angular momentum of condensed Cooper pairs, Fay and Layzer [3] found that a system of hard-sphere fermions condenses at low densities into a p-orbital state (l = 1). The critical transition temperature Tc of repulsive fermions was estimated well below 0.1K. More recent studies claimed that weak repulsive interactions combined with latticeinduced band-structure effects do result in higher values of Tc in a spin singlet d-wave channel near half-filling ”encouragingly similar to what is found in the cuprate high-temperature superconductors” [4].Recently we have shown that the p- and d-wave Cooper pairing from the weak Coulomb repulsion is not possible between fermions at any screening length and in any dimension. Pairing in higher momentum states (l >3) has virtually zero Tc for any realistic Fermi energy[5]. [1] P. W. Anderson, P. A. Lee, M. Randeria, T. M. Rice, N. Tiverdi and F. C. Zhang, J. Phys.: Condens. Matter 16, R755 (2004) and references therein. [2] W. Kohn and J. M. Luttinger, Phys. Rev. Lett. 15 524 (1965). [3] D. Fay and A. Layzer, Phys. Rev. Lett. 20, 187 (1968). [4] S. Raghu, S. A. Kivelson, and D. J. Scalapino, Phys. Rev. B 81 224505 (2010). [5] A.S. Alexandrov V.V. Kabanov Phys. Rev. Lett. 106, 136403 (2011). 29 30 Zakaj fulereni niso navadni BCS superprevodniki Anton Potočnik,1 Andraž Krajnc,2 Peter Jeglič,1 Kosmas Prassides,3 Matthew J. Rosseinsky,4 Massimo Capone,5 Erio Tosatti5 in Denis Arčon1,2 1 2 Institut “Jožef Stefan”, Jamova 39, Ljubljana, Slovenija. Fakulteta za matematiko in fiziko, Univerza v Ljubljani, Jadranska 19, Ljubljana, Slovenija. 3 Odsek za kemijo, Univerza v Durhamu, Durham, Velika Britanija. 4 Odsek za kemijo, Univerza v Liverpoolu, Liverpool, Velika Britanija. 5 Scuola Internazionale Superiore di Studi Avanzati, Trst, Italija. Superprevodnost v fulerenih dopiranih z alkalnimi kovinami (A3C60, A = alkalna kovina) se je kljub visoki kritični temperaturi (najvišja Tc = 32 K v RbCs2C60) do sedaj skoraj izključno obravnavala znotraj standardne teorije superprevodnosti Bardeena, Coopera in Shriefferja (teorija BCS). Takšno obravnavanje je po naših nedavnih visokotlačnih eksperimentih na Cs3C60 postalo močno vprašljivo, saj se je izkazalo, da superprevodna faza meji direktno na antiferomagnetno izolatorsko fazo, tako kot pri ostalih neobičajnih visokotemperaturnih superprevodnikih.1 Pri tem smo uspeli dvigniti tudi najvišjo kritično temperaturo na 38 K. Ko se iz superprevodne približujemo antiferomagnetni izolatorski fazi, naši podatki kažejo, da se superprevodna energijska reža močno ojači in doseže 2∆/Tc ≈ 5 tik pred prehodom v izolatorsko stanje, hkrati pa se zabrišejo sledi Hebel-Slichterjevega koherenčnega vrha v jedrskem relaksacijskem času. Presenetljiv je tudi nemonoton potek superprevodne kritične temperature v (V-T) faznem diagramu (obstoj maksimuma), pri čemer pa se gostota stanj monotono spreminja vzdolž prehoda kovina-izolator. Vsi ti eksperimentalni podatki niso v skladu s standardno teorijo BCS. V principu je te pojave možno še vedno razložiti z razširjeno BCS teorijo, kjer so vključene tudi odbojne interakcije med elektroni. Pri tem moramo privzeti, da pri tvorbi superprevodnih Cooperjevih parov aktivno sodelujejo optična mrežna nihanja, t.j. nihanje med alkalnimi kovinami in fulerenskimi molekulami. Vendar, zaradi neobstoja izotopskega efekta na alkalnih kovinah pri RbxCs3-xC60 to sodelovanje ni prisotno, zato moramo obravnavo znotraj okvirov standardne teorije BCS zavreči. Po drugi strani naše meritve kvalitativno bolje opisuje teorija dinamičnega povprečnega polja (ang. DMFT), kjer so intramolekularne C60 vibracije ter elektronske odbojne interakcije na mestu molekule obravnavane enakovredno znotraj razširjenega tri-orbitalnega Hubbardovega modela. DMFT pravilno napove nemonotoni potek superprevodne kritične temperature, ojačitev superprevodne energijske reže ter monotoni potek gostote stanj. Da bo teorija splošno sprejeta, bo potrebnih še več eksperimentalnih podatkov. Kot zanimiv testni kandidat se ponuja MAK3C60 (MA = metil amin), ker smo znotraj LDA izračunov pokazali,3 da MA vpliva na intramolekularne vibracije, ki so v osrčju DMFT teorije. Zaradi podobnosti z nekonvencionalnimi superprevodniki je mogoče ugotovitve na fulerenskih sistemih aplicirati tudi na ostale nekonvencionalne, visokotemperaturne superprevodnike. 1 Y. Takabayashi, et al., Science 323, 1585 (2009) in A.Y. Ganin, et al., Nature 466, 211 (2010). M. Capone et al., Rev. Mod. Phys. 81, 943 (2009). 3 A. Potočnik et al., Phys. Rev. B 86, 085109 (2012). 2 31 32 NMR študije dinamike vodika v kovinskih sistemih Anton Gradišek, Tomaž Apih, Andraž Kocjan, Janez Dolinšek Institut Jožef Stefan, Jamova 39, 1000 Ljubljana, Slovenija Shranjevanje vodika je eno od pomembnih področij pri razvoju vodikove ekonomije - sveta, v katerem bo fosilna goriva kot pogonsko sredstvo za motorna vozila ter kot sredstvo za shranjevanje energije zamenjal vodik. Raziskave se osredotočajo predvsem na dve skupini potencialnih materialov za shranjevanje - na kovinske in kompleksne hidride. V naših raziskavah smo se osredotočili na dinamiko vodika, vezanega v teh sistemih. Jedrska magnetna resonanca (NMR) je odlična metoda za tovrstne študije, saj nam omogoča opazovanje različnih tipov procesov: Z meritvami difuzije v statičnem gradientu magnetnega polja lahko določimo konstanto lastne difuzije (D) za vodik. Meritev nam omogoča določitev D vse do vrednosti 10-13 m2/s. Iz temperaturne odvisnosti D lahko določimo aktivacijsko energijo za skoke vodika med intersticijskimi mesti. Meritev temperaturne odvisnosti spinsko-mrežnega relaksacijskega časa T1 nam omogoča določitev frekvence skokov med intersticijskimi mesti. Skupaj z difuzijsko konstanto nam ta podatek omogoča določitev povprečne dolžine skokov. Z metodo hitrega menjanja magnetnega polja lahko merimo relaksacijske čase kot funkcijo magnetnega polja, kar nam omogoča določitev porazdelitve energij za skoke in to tudi pri eni sami temperaturi. Omenjene metode smo uporabili za preučevanje kovinskih hidridov s kristalinično, kvazikristalinično ter amorfno strukturo, kot so sistemi Ti-Zr-Ni, Ti-Fe-Ni, Zr-Cu-Ni-Al in Zr-Cu-Al-Pd. Medtem, ko se vodik v kovinskih hidridih skoraj prosto premika med intersticijskimi mesti, je v kompleksnih hidridih vezan v komplekse z lahkimi elementi, kot so Li, B, Al ali Mg. Predstavimo študijo sistema LiZn2(BH4)5, v katerem dinamične procese predstavljajo rotacije tetraedrov BH4 okrog treh kristalografskih osi. 33 34 Vplivi Hundove sklopitve v močno koreliranih kovinah Jernej Mravlje (Luca de`Medici, Antoine Georges) Snovi z močnimi elektronskimi korelacijami imajo številne nenavadne in pogosto uporabne lastnosti. Med te snovi sodijo visokotemperaturni superprevodniki, snovi z velikim termoelektričnim odzivom, z gigantsko magnetoupornostjo, itd. Pojav močnih elektronskih korelacij se običajno povezuje s kriterijem U>>W, to je, da je tipični Coulombski odboj precej večji od širine elektronskega pasu, kar pomeni, da je tuneliranje elektronov iz atoma na atom zelo otežkočeno. V zadnjem času pa so veliko pozornosti vzbudili visokotemperaturni prevodniki na bazi železa, v katerem ta kriterij ni zadoščen. Raziskave so pokazale, da je v teh in tudi drugih snoveh, kot so rutenati in kromijevi perovskiti zelo pomembna Hundova sklopitev, ki sklaplja spine med elektroni na različnih orbitalah. V predavanju bom predstavil, prek vpogleda, ki ga nudi dinamična teorija povprečnega polja, mehanizme s katerimi Hundova sklopitev povzroči močne korelacije ter njihove posledice. Na primeru Sr2RuO4 bom pokazal, da se teorija odlično ujema z meritvami kvantnih oscilacij, fotoemisije, termoelektričnega pojava in NMR. 35 36 PLAKATI 37 38 Izvor pseudogap obnašanja v železovih superprevodnikih Kristjan Anderle1, Martin Klanjšek1,2, Peter Jeglič1,2, Denis Arčon1,3, Bing Lv4, Arnold M. Guloy5, Paul C. W. Chu5 1 Institut »Jožef Stefan«, Ljubljana, Slovenija EN-FIST Center odličnosti, Ljubljana, Slovenija 3 Univerza v Ljubljani, Slovenija 4 Texas Center for Superconductivity, University of Houston, ZDA 5 Department of Chemistry and TCSUH, University of Houston, ZDA 2 Doslej še nepojasnjen izvor visokotemperaturne superprevodnosti med drugim poskušamo ugotoviti s proučevanjem podobnosti oziroma razlik med dvema družinama visokotemperaturnih superprevodnikov, kuprati in železovimi superprevodniki. Eno izmed odprtih vprašanj pri kupratih je izvor pseudogap obnašanja, to je zmanjšane gostote elektronskih fluktuacij v bližini Fermijeve energije [1]. Železovi superprevodniki kažejo podobno visokotemperaturno obnašanje, ki pa se med člani posamezne družine nekoliko razlikuje. Zanimiv primer je družina AFeAs (A = Li, Na), kjer pri superprevodnem LiFeAs ne opazimo pseudogap obnašanja [2], medtem ko pri strukturno enakem NaFeAs pseudogap obnašanje sega preko sobne temperature [3]. Ugotovili smo, da je takšno obnašanje mogoče razložiti že samo na podlagi elektronske pasovne strukture. Za obnašanje, ki spominja na pseudogap obnašanje, je ključen elektronski pas, ki je v NaFeAs premaknjen za 40 meV pod Fermijevo energijo (celotno elektronsko strukturo prikazuje Slika 1). Model smo z NaFeAs prenesli še na ostale železove superprevodnike, kjer smo prav tako prišli do odličnega ujemanja z meritvami. Naši rezultati kažejo, da pseudogap obnašanje v železovih superprevodnikih ni analogno temu pojavu v kupratih, ampak izvira iz njihove specifične elektronske pasovne strukture. Slika 1. Elektronska pasovna struktura v železovem superprevodniku NaFeAs v in M točki reducirane Brillouinove cone. Z rdečo je označen elektronski pas, ki ima ključen prispevek pri pseudogap obnašanju v NaFeAs. [1] A. J. Millis, Science 314, 1888 (2006). [2] P. Jeglič, A. Potočnik, M. Klanjšek, M. Bobnar, M. Jagodič, K. Koch, H. Rosner, S. Margadonna, B. Lv, A. M. Guloy in D. Arčon, Phys. Rev. B 81, 140511 (2010). [3] M. Klanjšek, P. Jeglič, B. Lv, A. M. Guloy, C. W. Chu in D. Arčon, Phys. Rev. B 84, 054528 (2011). 39 Hrapavost in fraktalna dimenzija Matej Babič1, Matjaž Milfelner2, Igor Belič3, Peter Kokol4, Peter Panjan5 1 Emo-orodjarna d.o.o., Slovenia, 2 Tic-Lens d.o.o., Slovenia, 3 Institue of Materials and Technology, Slovenia, 4 University of Maribor, Faculty of Health Sciences, Slovenia, 5 Institut Jožef Stefan, Slovenia e-mail: [email protected] Pri mikrostrukturi robotsko lasersko kaljenem material opazimo hrapavo površino. Zanima nas kako bi izračunali to hrapavost. Obstaja mnogo parametrov za opis hrapavosti površine. Eden izmed najbolj uporabljenih je prameter Ra. V tem delu nas je zanimala hrapavost površine robotsko lasersko kaljenih vzorcev pri prekrivanju robotskega laserskega žarka. Porazdelitev otokov in zrn je odvisna od interakcije med molekulami, otoki in zrni. Hrapavost zgornje plasti materiala je odvisna od višine zrn, ki se nahajajo pod njo. Pri porazdelitvi zrn bo sosednje zrno enako visoko ali višje, kar povzroči, da bo sprememba debeline filma razširjena lateralno. Tako razširjanje višinskih razlik v lateralni smeri vpliva na hrapavost celotne površine vzorca. Napravili smo vzorcev na materialih standardne oznake po DIN standardu 1.7225. Material smo robotsko lasersko kalili z različno temperaturo pri različni hitrosti. Torej smo spreminjali parameter temperature robotske laserske celice T∈[100, 1400]° C s korakom 100° C in parameter hitrosti v ∈ [2, 5] mm / s s korakom 1 mm / s. S pomočjo fraktalne geometrije smo opisali kompleksnost kaljenih vzorcev in poiskali relacijo med fraktalno dimenzijo in hrapavostjo kaljenih materialov pri različnih parameterih robotske lserske celice za kaljenje. Slika 1: Hrapavost in trdota robotsko lsersko kaljenega vzorca Literatura [1] Gorlenko, O.A. 1981. “Assessment of starface roughness parameters and their interdependence”, Precision Engineering 3, pp. 105-108. [2] Hasegawa, M., A. Seireg and R.A. Lindberg, 1976. “Surface roughness model for turning”,Tribology International, pp 285–289. [3] M. Babič, M. Milfelner, S. Stepišnik. Robotsko lasersko kaljenje kovin. V: PERME, Tomaž(ur.), ŠVETAK, Darko (ur.), BALIČ, Jože (ur.). Industrijski forum IRT, Portorož, 7. -8. Junij 2010. Vir znanja in izkušenj za stroko: zbornik foruma. Škofljica: Profidtp, 2010. 40 Kompleksnost mikrostrukture, deformacije in fraktalna dimenzija Matej Babič1, Matjaž Milfelner2, Igor Belič3, Peter Kokol4, Peter Panjan5 1 Emo-orodjarna d.o.o., Slovenia, 2 Tic-Lens d.o.o., Slovenia, 3 Institue of Materials and Technology, Slovenia, 4 University of Maribor, Faculty of Health Sciences, Slovenia, 5 Institut Jožef Stefan, Slovenia e-mail: [email protected] V znanosti o materialih je deformacija sprememba oblike ali velikosti objekta zaradi uporabe sil (deformacijska energija se v tem primeru prenaša prek dela), ali spremembe v temperaturi (deformacijska energija se v tem primeru prenaša s toploto). Vsako napetostno stanje povzroči deformacijo materiala. Če deformacija po razbremenitvi izgine, govorimo o elastični, če ne, pa o plastični deformaciji. Poznamo plastične in elastične deformacije. Za opis deformacij, ki nastanejo pri laserskem kaljenju bomo uporabili metodo fraktalna geometrija. S pomočjo fraktalne dimenzije bomo opisali kakšne deformacije dobimo pri različnih parametrih robotske laserske celice. Parametri robotske laserske celice so temperatura, hitrost, velikost optike, moč, kot pod katerim kalimo… Poiskali bomo tudi optimelne parametre, ki pozvročijo minimalne deformacije. Depth [um] 2.5 1.5 0.5 200 400 600 800 1000 Load [mN] Graf 1: Deformacije robotsko lasersko kaljenega vzorca Literatura [1] Davidge, R.W., Mechanical Behavior of Ceramics, Cambridge Solid State Science Series, Eds. Clarke, D.R., et al. (1979). [2] Zarzycki, J., Glasses and the Vitreous State, Cambridge Solid State Science Series, Eds. Clarke, D.R., et al.(1991). [3] Fundamentals of Materials Science and Engineering, William D. Callister, John Wiley and Sons, 2nd International edition (September 3, 2004), p.184. 41 Uporaba fraktalne geometrije za opis poroznosti robotsko lasersko kaljenih vzorecev Matej Babič1, Matjaž Milfelner2, Igor Belič3, Peter Kokol4, Peter Panjan5 1 Emo-orodjarna d.o.o., Slovenia, 2 Tic-Lens d.o.o., Slovenia, 3 Institue of Materials and Technology, Slovenia, 4 University of Maribor, Faculty of Health Sciences, Slovenia, 5 Institut Jožef Stefan, Slovenia e-mail: [email protected] Poroznost materiala je ena izmed pomembnih mehaniskih lastnosti, ki vpliva na trdoto materiala. Robotsko lasersko kaljenje je površinska toplotna obdelava komplementarna s konvencionalnim plamenskim ali induktivnim kaljenjem. Vir energije pri laserskem kaljenju je laserski žarek, ki izredno hitro segreje površino kovine ter kali površino do 1,5 mm in trdote do 65 HRc. Lasersko kaljenje je proces z izstopajočimi lastnostmi kot so brez dotična metoda, kontroliran vnos energije, visoka zmogljivost, konstantnost procesa in točno pozicioniranje. Trda martenzitna mikrostruktura zagotavlja izboljšane lastnosti površine, kot je odpornost na obrabo in visoka trdnost. Zanimalo nas je kako parametric (hitrost in temperature) vplivajo na poroznost materiala standarnde oznake po DIN standard 1.7225. Po laserskem kaljenju smo naredili posnetke mikrostrukture z elektronskim mikroskopom JSM-7600F JEOL. Za opis mikrostrukture ne moremo uporabiti klasične Evklidske geometrije, saj se pojavljajo komplicirane geometrijske structure. Zato smo za opis teh kompleksnih struktur uporabili fraktalno geomtrijo. S pomočjo fraktalne geometrije smo opisali relacije med parametric robotske laserske celice, poroznostjo in trdoto. Literatura [1] B. M. Yu, P. Cheng, A fractal permeability model for bi-dispersed porous media, International journal of Heat Mass Transfer 45 (2002) 2983–2993. [2] Barton, C. C., 1995, Fractal analysis of scaling and spatial clustering of fractures. In: Barton, C.C. and La Pointe, P.R. (eds.), Fractals in the earth sciences. Plenum Press. New York, p. 141–178. [3] Grumm J., Žerovnik, P., Šturm, R. 1996, Measurement and analysis of residual stresses after laser hardening and laser surface melt hardening on flat specimens; Proceedings of the Conference "Quenching ’96", Ohio, Cleveland. [10] Z.Q. Chen, P. Cheng, C.H. Hus, A theoretical and experimental study on stagnant thermal conductivity of bi-dispersed porous media, Int. Commun. Heat Mass Transfer 27(2000) 601– 610. 42 Preuˇ cevanje disociativnih molekulskih stanj z metodo rentgenske absorpcije in resonanˇ cnega neelastiˇ cnega sipanja fotonov 1 ˇ R. Bohinc 1 , M. Zitnik , K. Buˇcar1 , M. Kavˇciˇc1 1 J. Stefan Institute, Jamova 39, SI-1000 Ljubljana, Slovenia Za vzbuditev elektrona iz lupine K v klorovem atomu morajo imeti rentgenski ˇzarki ˇ je energija energijo vsaj dobrih 2.8 keV. Ce viˇsja praga za ionizacijo (2830 eV) atom pri absorpciji vpadne svetlobe odda elektron, pri nekoliko niˇzjih resonanˇcno izbranih energijah pa vzbujeni elektron zasede vezana diskretna valenˇcna ali Rydbergova stanja. Posebej zanimivi so prehodi v najniˇzje leˇzeˇce nezasedene molekulske orbitale LUMO (lowest unoccupied molecular orbital), ki so zaradi moˇcnega razveznega znaˇcaja povezane z molekulskim potencialom brez lokalnega minimuma: pri vzbuditvi v tako stanje se priˇcnejo molekulski fragmenti oddaljevati drug od drugega in molekula disociira. Dinamiko disociacije molekul pri razpadu takih stanj je mogoˇce opazovati z metodama absorpcije in resonanˇcnega neelastiˇcnega sipanja. Pri slednji merimo izsevane fotone, ki nastanejo pri razpadu notranje vrzeli potem ko smo molekulo resonanˇcno vzbudili. Energija, ki jo je molekula pridobila z absorpcijo, se porablja pri rentgenski flourescenci ter za disociacijo, ker oba procesa potekata na isti ˇcasovni skali. To se kaˇze v zlomu linearne disperzije in pri razˇsiritvi emisijskih spektralnih ˇcrt. Kolikˇsen delˇz energije se bo naloˇzil v disociacijo je odvisno od karakteristiˇcnih ˇcasov za razpad notranje vrzeli in hitrosti disociacije. Slednja je v zvezi s strmino potencialne krivulje in je odvisna tudi od razmerja mas disociiranih fragmentov. Lansko leto smo z raziskovalno skupino pomerili absorpcijske in emisijske spektre za nabor kloriranih ogljikovodikov z razliˇcnim ˇstevilom in geometrijsko razporeditvijo klorovih atomov, ter razliˇcno jakostjo vezi med ogljikovimi atomi. Izmerjeni spektri kaˇzejo majhne razlike v nelinearni disperziji, kar nakazuje na razlike v karakteristiˇcnih ˇcasih disociacije. 1 Realistiˇcno modeliranje takˇsnih spektrov zahteva izraˇcun nuklearnih vibracijskih (disociacijskih) valovnih funkcij za elektronsko osnovno (vzbujeno) stanje. V skladu z Born-Oppenheimerjevim pribliˇzkom je nuklearna valovna funkcija reˇsitev Schrodingerjeve enaˇcbe s potencialom (potential energy surface-PES), ki je reˇsitev elektronskega dela Schrodingerjeve enaˇcbe pri izbrani poziciji jeder v molekuli. Lokalni naklon PES vzbujenega stanja pri ravnovesni razdalji molekule doloˇca t.i. Franck-Condonove faktorje, ti pa posredno doloˇcajo razˇsiritev resonanˇcnega stanja in potek nelinearne disperzije v emisiji. a) Ekscitacija v razvezno LUMO orbitalo (modra in rdeˇca barva prestavljata pozitivne in negativne vrednosti valovne funkcije) povzroˇci razpad molekule klorometana na Cl− in metilni fragment. b) Potencialna ploskev molekule H2 S, kjer elektron v lupini K prestavimo v LUMO orbitalo. Na dveh oseh sta razdalji obeh protonov od ˇzvepla, na vertikalni osi pa je energija vzbujenega stanja. E-mail: [email protected] 43 Nadgradnja hemisferiˇcnega elektronskega spektrometra na paralelno detekcijo A. Založnik, K. Buˇcar∗, M. Žitnik Institut Jožef Stefan, Jamova 39, SI-1000, Ljubljana, Slovenija V mnogih poskusih želimo doloˇciti kinetiˇcno energijo Simulacije realnih elektriˇcnih polj smo opravili z raelektronov, ki izhajajo iz tarˇce po reakciji: to so lahko na cˇ unalniškim paketom Simion [2], kjer smo preuˇcili obnprimer fotoelektroni ali Augerjevi elektroni iz površin šanje in fokusiranje analizatorja v novih pogojih): ali plinov. Za kinetiˇcne energije do najveˇc nekaj keV v ta namen pogosto uporabimo elektrostatske spektrometre, v katerih elektriˇcna polja spremenijo poti elektronov glede na njihovo vpadno kinetiˇcno energijo. Taki spektrometri so tipiˇcno sestavljeni iz elektrostatske leˇce, ki usmeri elektrone v analizator, ta prepusti le elektrone v izbranem intervalu kinetiˇcnih energij, prepušˇcene elektrone pa prešteje detektor delcev. Na Odseku srednjih in nizkih energij IJS uporabljamo hemisferiˇcni elektronski spektrometer, ki je sestavljen iz dveh polkrogel, med katerima je statiˇcno radialno elektriˇcno polje. Vpadli elektroni vstopijo skozi vstopno režo, zaokrožijo med nabitima kroglama in zadenejo detektor, cˇ e so uspeli preˇckati izstopno režo. V takem enokanalnem režimu spekter izmerimo postopoma: bodisi z upoˇcasnjevanjem elektronov s skoraj zveznim spreminjanjem elektriˇcnega zaviralnega polja (retarding) ali pa s spreminjanjem napetosti na polkrožnih plošˇcah spreminjamo centralno prepustno energijo analizatorja in tako preišˇcemo veˇcje energijsko obmoˇcje. Taka meritev je ponavadi dolgotrajna in zamudna, s širjenjem izstopne reže pa sicer poveˇcamo hitrost štetja, a poslabšamo loˇcljivost. Z nadgradnjo spektrometra smo želeli poveˇcati uˇcinkovitost detektorja tako, da smo izhodno režo nadomestili s pozicijsko obˇcutljivim detektorjem za elektrone. Uporabili smo detektor znamke Röntdek, pri katerem vpadli elektron na skladu dveh mikrokanalnih plošˇcic sproži ojaˇcan plaz elektronov, ta pa na 2D zakasnilni liniji sproži elektriˇcni sunek. Izmerjena razlika cˇ asov potovanja sunka do koncev zakasnilne linije je merilo za položaj vpadnega elektrona. S takim detektorjem lahko hkrati merimo elektrone pri veˇc prepustnih energijah, ne le pri centralni. Prve meritve smo opravili na argonovem Augerjevem spektru L-MM. Izmerjene hitrosti štetja pri paralelni detekciji so pri enaki loˇcljivosti (0,5 eV pri 200 eV) okoli tridesetkrat veˇcje od števnih hitrosti, ki smo jih dosegali v enokanalnem naˇcinu. Na spodnjih slikah je primer 2D meritve in projiciran Augerjev spekter. stevilo e 700 L3 - 1 D2 L2 - 1 D2 L2 - 1 S0 500 400 Menjava detektorja je zahtevala veˇcje posege v konstrukcijo polkrožnega analizatorja, zato smo morali preuˇciti vpliv spremenjene geometrije na realna elektriˇcna polja [1]. L3 - 3 P0 ,1 ,2 600 L2 - 3 P0 ,1 ,2 L3 - 1 S0 300 200 100 200 202 204 206 208 E @ eV D [1] A. Založnik, Diplomsko delo, FMF (2012) [2] Dahl, D. International Journal of Mass Spectrometry 200 (2000) 3 ∗ [email protected] 44 VPLIV RAZTEGOVANJA NA DIELEKTRIČNI, ELEKTROMEHANSKI IN ELEKTROKALORIČNI ODZIV P(VDF-TrFE-CFE) TERPOLIMERA Goran Casar,1 Xinyu Li,2 Andreja Eršte,1 Sebastjan Glinšek,1 Xiaoshi Qian,2 Qiming Zhang2 in Vid Bobnar1 1 Institut "Jožef Stefan" in Mednarodna podiplomska šola Jožefa Stefana, Jamova 39, Ljubljana, Slovenija 2 Department of Electrical Engineering and Materials Research Institute, The Pennsylvania State University, University Park, Pennsylvania 16802, USA Primerjali smo električno inducirane lastnosti v neraztegnjenem in enoosno raztegnjenem poli(viniliden fluor-trifluoroetilen-klorofluoroetilen) terpolimeru, članu družine relaksorskih polimerov, za katere je značilen hiter odzivni čas, izjemno velika elektrostrikcija, velika gostota električne energije in velik elektrokalorični odziv. Kljub temu, da je temperaturna odvisnost dielektrične konstante skoraj enaka v majhnih zunanjih dc električnih poljih, ima v večjih dc poljih nelinearni prispevek izrazitejši vpliv na dielektrični odziv manj orientiranega, neraztegnjenega vzorca. Predstavili in razložili bomo bistvene razlike v polarizaciji, elektrokaloričnem in induciranem elektrostrikcijskem odzivu v raztegnjenem in neraztegnjenem terpolimeru, ki kažejo na to, da je električno inducirane lastnosti mogoče kontrolirati s spreminjanjem pogojev priprave. 45 Ne-adiabatska vožnja elektrona v kvantni žici s spinsko-tirno interakcijo Tilen Čadež1 , John H. Jefferson2 in Anton Ramšak1,3 1 2 3 Inštitut Jožef Stefan, Ljubljana Department of Physics, Lancaster University, Lancaster LA1 4YB, UK Fakulteta za matematiko in fiziko, Univerza v Ljubljani, Ljubljana Povzetek Obravnavamo elektron v kvantni piki na polprevodniški kvantni žici v prisotnosti spinsko-tirne sklopitve. Harmonski potencial, ki definira kvantno piko, je časovno odvisen. Podamo analitično rešitev za valovno funkcijo, s katero izračunamo različne količine kot so: pričakovane vrednosti spina in pseudo-spina, energije in zasedenosti vzbujenih stanj med vožnjo. Zaradi spinsko-tirne sklopitve se premik elektrona prenese na rotacijo (pseudo-)spina. Demonstriramo, da je s primerno izbiro vožnje harmonskega potenciala spinska manipulacija možna daleč v ne-adiabatskem režimu. T. Čadež, J. H. Jefferson in A. Ramšak, Non-adiabatically driven electron in quantum wire with spin-orbit interaction, ArXiv:1208.5359 46 STRUKTURNE IN DIELEKTRIČNE LASTNOSTI RELAKSORSKIH POLIMERNIH MEŠANIC NA ALUMINIJEVI PODLAGI Andreja Eršte in Vid Bobnar Institut “Jožef Stefan” in Mednarodna podiplomska šola“Jožefa Stefana”, Jamova 39, Ljubljana, Slovenija Xian‐Zhong Chen, Zhao‐Xi Cheng in Qun‐Dong Shen Department of Polymer Science and Engineering and Key Laboratory of Mesoscopic Chemistry of MOE, School of Chemistry and Chemical Engineering, Nanjing University,Nanjing 210093, China Relaksorski polimeri sozelo zanimivi za številne aplikacije zaradi za organski sistem velikih vrednosti dielektrične konstante v širokem temperaturnem intervalu ter izjemno velikega elektromehanskega in elektrokaloričnegaodziva [1,2]. Veliko prednost pri uporabi polimerov v aplikacijah predstavlja možnost nanosa materiala direktno na podlago [3], npr. na aluminij, ki je cenejši od zlata in platine ter mehansko bolj vzdržljiv od steklastega ogljika. Rezultati dosedanjih raziskav so pokazali, da polimerne mešanice na osnovi relaksorskega poli(viniliden florid‐trifloretilen‐klorofloroetilen), P(VDF‐TrFE‐CFE), terpolimera spoli(viniliden florid‐klorotrifloroetilen), P(VDF‐CTFE), kopolimeromprenesejo večja električna polja ter imajo večji polarizacijski odziv, gostoto energije in elastični modul v primerjavi sčistim P(VDF‐TrFE‐ CFE) terpolimerom [2,4]. Zato smo se lotili razvoja in raziskav dielektričnih in strukturnih lastnosti polimernih mešanic P(VDF‐TrFE‐CFE)(66.3/26.4/7.3 mol. %) terpolimera s P(VDF‐ CTFE)(91/9 mol. %) kopolimerom, izdelanih z direktnim nanosom na aluminijevo podlago. V polimernih filmih na aluminijevi podlagi smo pri sobni temperaturi zaznali za relaksorske polimere visoko dielektrično konstanto z vrednostjo ~80 v P(VDF‐TrFE‐CFE) terpolimeru ter z vrednostjo ~60 v mešanici terpolimera z 10% P(VDF‐CTFE) kopolimera. Padec v vrednosti dielektrične konstante v mešanicah izvira iz interferenčnega efekta terhkrati tudi iz dejstva, da dodani kopolimer vpliva na proces kristalizacije, kar so potrdili rezultati meritev z diferenčno dinamično kalorimetrijo ter sipanjem žarkov X. Analiza dielektričnega odziva je pokazala, da z dodajanjem P(VDF‐CTFE) kopolimera v P(VDF‐TrFE‐CFE) terpolimer lahko nadziramo vrednost dielektrične konstante polimerne mešanicene da bi s tem vplivali na relaksorsko dinamiko [5]. [1] Q. M. Zhang, V. Bharti, X. Zhao, Science 280, 2101 (1998); F. Xia et al., Adv. Mater. 14, 1574 (2002). [2] B. Neese, B. Chu, S.‐G. Lu, Y. Wang, E. Furman, Q. M. Zhang, Science 321, 821 (2008). [3] S. Biallozor, A. Kupniewska, Syn. Met. 155, 443 (2005); A. Eftekhari, Syn. Met. 125, 295 (2001). [4] B. Chu, B. Neese, M. Lin, S.‐G. Lu, Q. M. Zhang, Appl. Phys. Lett. 93, 152903 (2008). [5] A. Eršte, X.‐Z. Chen, Z.‐X.Cheng, Q.‐D. Shen, V. Bobnar, J. Appl. Phys. 112, 053505 (2012). 47 Polaroni v magnetoelektričnih fluoridih C. Filipič, G. Tavčar, E. Goreshnik, B. Žemva in A. Levstik Institut “Jožef Stefan”, Jamova 39, 1000 Ljubljana, Slovenija Komplesna dielektrična konstanta oziroma izmenična električna prevodnost štirih magnetoelektrikov, K3F5F15, K3F2Cr3F15, (NH4)2FeF6 in Pb5Cr3F19, je bila študirana v odvisnosti od frekvence in temperature. V vseh teh snoveh je bil pri visokih temperaturah opažen feroelektrični (ali antiferoelektričen) fazni prehod, pri nizkih temperaturah pa feromagnetni (ali antiferomagnetni). Skupna lastnost vseh študiranih fluoridov pa je tudi pojav malih polaronov, ki so odgovorni za prenos naboja. Namreč pri nizkih temperaturah realni del kompleksne električne prevodnosti, oziroma realni del dielektrične konstante, sledi univerzalnemu dielektričnemu odzivu (UDO) σ′ ∝ νs, kar je tipično za preskakovanje ali tuneliranje lokaliziranih nosilcev naboja. Natančna analiza temperaturne odvisnosti UDO eksponenta s teoretičnim modelom za tuneliranje majhnih polaronov je potrdila, da je pri nizkih temperaturah ta mehanizem ključen za transport naboja v vseh študiranih fluoridih. 48 Higgs Uncovering Light Scalar Remnants of High Scale Matter Unification Ilja Dorˇsner∗ Department of Physics, University of Sarajevo, Zmaja od Bosne 33-35, 71000 Sarajevo, Bosnia and Herzegovina Svjetlana Fajfer† Department of Physics, University of Ljubljana, Jadranska 19, 1000 Ljubljana, Slovenia and J. Stefan Institute, Jamova 39, P. O. Box 3000, 1001 Ljubljana, Slovenia Admir Greljo‡ J. Stefan Institute, Jamova 39, P. O. Box 3000, 1001 Ljubljana, Slovenia Jernej F. Kamenik§ J. Stefan Institute, Jamova 39, P. O. Box 3000, 1001 Ljubljana, Slovenia and Department of Physics, University of Ljubljana, Jadranska 19, 1000 Ljubljana, Slovenia I. ABSTRACT We consider impact of light colored scalars that can couple directly to matter fields on recently measured h → γγ excess. Among all possible candidates we find that only two different scalar states—(8, 2, 1/2) and (6, 3, −1/3)— individually influence the excess in a satisfactory way and are in excellent agreement with all available data. The colored states must have a substantial coupling to the Standard Model Higgs of order one and a very small mass of order 300 GeV in order to explain the data. We use the best fit values to generate predictions for h → Zγ. We furthermore discuss where and how these states appear in extensions of the Standard Model with primary focus on scenarios of matter unification. We revisit two simple SU (5) setups to show that these two full-fledged models not only accommodate light color octet state but correlate its mass with observable partial proton decay lifetimes. ∗ Electronic address:[email protected] address:[email protected] ‡ Electronic address:[email protected] § Electronic address:[email protected] † Electronic 49 Lokalizacija ukrivljenih tokov v fantomu v obliki človeškega torza Vojko Jazbinšek1, Karina Kring2, Mario Liehr2, Zvonko Trontelj1, Jens Haueisen2 1 Inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko, Jadranska 19, Ljubljana 2 Technische Universität Ilmenau, Ilmenau, Nemčija Osnovno vprašanje pri analizi magnetokardiografskih (MKG) meritev je, ali nam le-te nudijo drugačne informacije o delovanju srčne mišice kot elektrokardiografske (EKG) meritve. Ena izmed možnosti so vrtinčni ali ukrivljeni tokovni izvori, ki jih lahko zaznamo le z magnetnimi meritvami. To lastnost je dobro pokazala prva eksperimentalna študija vpliva naraščajočega deleža ukrivljenih tokov na električne in magnetne signale v elektrolitskem fantomu v obliki človeškega torza [1]. Ukrivljene tokove so [1] ustvarili z nizom dvanajstih tokovnih dipolov, ki so bili postavljeni v 15 mm razmikih vzdolž krožnice z obsegom 180 mm na območju, ki ustreza položaju srčnih prekatov. Tako postavljene dipole so vključili enega za drugim in istočasno merili magnetno polje v okolici fantoma in električne potenciale na njegovi površini. Rezultati so pokazali, da pri popolnoma zaključeni tokovni zanki, ko je bilo vključeno vseh 12 dipolov vzdolž krožnice, zaznamo v okolici telesa največje magnetno polje, medtem ko je vrednost električnega potenciala na površni zanemarljiva. V tem prispevku smo za razlago izmerjenih podatkov v [1] uporabili model konstantnega toka vzdolž krožnega loka [2]. V tem modelu tok aproksimiramo z enakomerno porazdeljenimi tokovnimi dipoli, ki so postavljeni v tangentni smeri vzdolž loka. Celotni model lahko opišemo z devetimi parametri, ki jih z nelinearno metodo najmanjših kvadratov prilagodimo izmerjenim podatkom. Rezultate smo ovrednotili z relativno napako (RN) in korelacijskim koeficientom (KK) med izmerjenimi in iz rekonstruiranega modela izračunanimi podatki. Lokalizacijsko napako (LN) smo ocenili kot razliko med težiščema dipolov v originalnem izvoru in našem modelu. Rezultati kažejo, da dobimo z našim modelom odlično ujemanje (RN<0.02, KK>0.9997) za vse izvore, kjer sta bila vključena dva ali več dipolov. Vendar pa lokalizacijske napake kažejo, da je naš model učinkovit le, ko je v izvoru vključenih več kot polovica dipolov (LN<10 mm in rekonstruirani polmer več kot polovica originalnega polmera). Pri ostalih izvorih, kjer je bilo vključenih manj dipolov, gre rekonstruirani tokovni lok proti zaključeni zanki z majhnim polmerom (r<3 mm), ki je za oddaljenega opazovalca ekvivalenten modelu magnetnega dipola. [1] Liehr M, et al. Vortex shaped current sources in a physical torso phantom, Ann Biomed Eng 33:240-247, 2005 [2] Jazbinšek V, et al. Localization of curved current sources in magnetocardiography, Biomed Tech 46(Suppl 2):141-143, 2001 50 Regularizacijske metode pri elektrokardiografskem slikanju Matija Milanič1, Vojko Jazbinšek2, Rok Hren2 1 2 Inštitut Jožef Stefan, Jamova 39, Ljubjana Inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko, Jadranska 19, Ljubljana Elektrokardiografsko slikanje je metoda, kjer iz izmerjenih elektrokardiogramov na površni telesa izračunamo električne potenciale na površini srca. Glavni izziv pri tej inverzni metodi je njena slaba pogojenost, ki lahko vodi do velikih oscilacij v rešitvah. Zato pri reševanju uporabljamo različne regularizacijske tehnike, ki zgladijo te oscilacije. V tem prispevku smo sistematično primerjali različne regularizacijske tehnike in skušali določiti stopnjo glajenja, ki še da klinično sprejemljive rešitve. Kot vhodne podatke smo uporabili električni potencial na površni telesa, ki smo ga z uporabo metode mejnih elementov izračunali iz izmerjenih električnih potencialov na kletki okoli delujočega izoliranega pasjega srca, ki je bilo postavljeno v elektrolitski fantom v obliki človeškega torza. Pri reševanju inverznega problema smo preizkusili 14 regularizacijskih tehnik, s katerimi smo želeli čim bolje rekonstruirati izmerjene električne potenciale. Ugotovili smo, da sta nekvadratni metodi (algoritma totalne variacije 1. in 2. reda) najbolj robustni in vodita do najmanjših rekonstrukcijskih napak. Primerljivo dobri sta še Tihonovi regularizaciji 1. in 2. reda, medtem ko so dale ostale metode slabše rezultate. 51 Model kompozitnega stika dvokomponentnih lipidnih membran Urˇska Jelerˇciˇc Oddelek za teoretiˇcno fiziko, Inˇstitut Joˇzef Stefan, Jamova 39, 1000 Ljubljana, Slovenija Dvokomponentne fosfolipidne membrane lahko ob adheziji bodisi ohranijo svojo zaˇcetno zgradbo bodisi zaradi mikroskopske fazne separacije dveh komponent doˇzivijo ˇ je memdelno fuzijo in se preoblikujejo v novo strukturo - kompozitni stik. Ce brana sestavljena iz cilindriˇcnih in invertiranih koniˇcnih fosfolipidnih molekul se v delu, kjer pride do fuzije, lahko ustvarijo invertirane micele, vgnezdene med dva valovita lipidna enosloja. V okviru teorije elastomehanike obravnavamo omenjeni kompozitni stik, pri ˇcemer se opiramo na ˇze znano prosto energijo ravnega lipidnega dvosloja. Analitiˇcno doloˇcimo upogibne module stika in pokaˇzemo, da so vedno veˇcji od modulov ravnega enojnega in ravnega dvojnega lipidnega dvosloja. Glavni mehanizem, odgovoren za poveˇcano togost kompozitnega stika, je poveˇcana razdalja med enoslojema, oziroma poveˇcana efektivna debelina membranske strukture na stiku, ki nastane kot posledica vode znotraj invertiranih micel. 52 1 Sipanje identičnih jeder pri kinetičnih energijah nekaj MeV Luka Jeromel1 , Primož Vavpetič1 in Primož Pelicon1 (1)Institute Jožef Stefan, Jamova c. 39, 1000 Ljubljana, Slovenija Na merilni postaji tandemskega pospeševalnika smo postavili eksperiment za merjenje kotne odvisnosti sipalnega preseka. Eksperimentalno smo preučili vpliv identičnosti projektila in sipalca na kotno odvisnost sipalnega preseka. Izmerili smo kotno odvisnost sipalnega preseka pri sipanju ogljika na ogljiku in protonov na protonih. Dobljene rezultate smo primerjal z Mottovimi teoretičnimi napovedmi [1]. Teoretično smo preučili učinek identičnosti projektila in sipalca in napovedali učinek kvantne interference v približku Coulombske interakcije. Ta opis dobro opiše oscilacije v kotni odvisnosti sipalnega preseka, ki smo jih dobili pri meritvah sipanja ogljika na ogljiku. Pri energijah nekaj MeV interakcija med protoni ni samo elektrostatska, temveč na sipanje močno vpliva jedrska sila. To smo nazorno pokazali s primerjavo s klasičnim Rutherfordovim presekom, od katerega izmerjeni preseki močno odstopajo. Določili smo absolutne vrednosti presekov sipanja protonov na protonih in jih primerjali z vrednostmi iz literature[2, 3]. [1] M. Moser, P. Reichart, C. Greubel, G. Dollinger, Nucl. Instr. and Meth. B 269 (2011) 2217-2228 [2] D. A. Bromley, J. A. Kuehner in E. Almqvist, Phys. Rev. 123 (1961), 740 [3] H. R. Worthington, J. N. McGruer in D. E. Findley, Phys. Rev. 90 (1952), 1970 53 Vpliv topoloških defektov na spremembe v obliki membrane in ekocitotske fuzije Dalija Jesenek*,a , Šarka Perutkovab, Wojciech Góźdźc, Veronika Kralj-Igličd, Aleš Igličb in Samo Kralja a Odsek za fiziko trdne snovi, Inštitut Jožef Stefan, Ljubljana, Slovenija b Laboratorij za biofiziko, Fakulteta za elektrotehniko, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, Slovenija c Odsek za kompleksne sisteme in kemijsko obdelavo podatkov, Inštitut za fizikalno kemijo, Poljska akademija znanosti, Varšava, Poljska d Laboratorij za klinično biofiziko, Zdravstvena fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, Slovenija Pomembni cilj v biologiji kot tudi v biofiziki je razumevanje mehanizmov, ki določajo strukturo in obliko bioloških membran, in z njimi povezanih celičnih procesov, ki so ključnega biološkega pomena (npr. eksocitoza). Pokazali so, da lahko na strukturne spremembe v membranah z orientacijsko urejenostjo vplivajo tudi topološki defekti. V našem delu smo teoretično preučevali spremembe oblik membrane in spremembe v stabilnosti fuzijske pore v procesu eksocitoze pod vplivom topoloških defektov ob predpostavki nematičnega orientacijskega reda komponent celične membrane. Obliko membrane smo izračunali z minimizacijo njene upogibne energije.1, 2 Za določitev stopnje orientacijske ureditve za dano membrano smo uporabili dvodimenzijski Landau-de Gennes fenomenloški pristop.1, 2 Eksperimentalna opazovanja stabilnosti ekocitotske fuzijske pore in oblik membran velikih fosfolipidnih enolamenarnih vesiklov so pokazala naslednje možne scenarije: 1) stabilizacija vratu/pore, 2) fisija ali odcepitev pore/hčerinske membrane od starševske membrana in 3) popolna fuzija ali združitev starševske membrane z njenim delom/poro. Pojavi se lahko tudi ponavljajočega se odpiranja in zapiranja vratu/pore. Te spontane spremembe oblike membran lahko razložimo s tekmovanju med dvema mehanizmoma: i) destabilizacijskim mehanizmom, ki se pojavi zaradi lokalnih topoloških antidefektov v orientacijski urejenost na področju vratu/pore in ii) mehanizemom stabilizacije, ki se pojavi zaradi kopičenja anizotropnih membranskih komponent, ki so izpostavljene močni orientacijski urejenosti. Prevlada drugega mehanizma lahko privede do močnih nihanj, ki lahko povzročijo šibkejše interakcije med sosednjimi komponentami membrane, in posledično do fisije. Scenarij, ki se dejansko izvrši, je odvisen od fizikalnih lastnosti molekul na področju vratu membrane/fuzijske pore. References 1 D. Jesenek, Š. Perutkova, W. Góźdź, V. Kralj-Iglič, S. Kralj and A. Iglič. Cell Calcium 52, 277 (2012). 2 D. Jesenek, Š. Perutkova, W. Góźdź, V. Kralj-Iglič, A. Iglič and Samo Kralj, poslano. 54 Optimalno ˇstevilo pigmentov v fotosintetskih kompleksih ˇ Simon Jesenko, Marko Znidariˇ c Fakulteta za matematiko in fiziko, Univerza v Ljubljani Transport elektronskih vzbuditev v fotosintetskih kompleksih ima pomembno vlogo pri zaˇcetnih korakih fotosinteze. Pri absorpciji svetlobe se energija fotona pretvori v energijo elektronske vzbuditve na pigmentni molekuli. Energija elektronske vzbuditve se nato preko vmesnih pigmentnih molekul prenese v reakcijski center, kjer se priˇcnejo odvijati kemijski procesi, pri katerih se ta energija veˇze v konˇcne produkte fotosinteze. Transport elektronskih vzbuditev od mesta absorpcije do reakcijskega centra je predmet raziskav ˇze kar nekaj desetletji, v zadnjem ˇcasu pa so veliko aktivnosti na tem podroˇcju vzpodbudili eksperimentalni rezultati 2D elektronske spektroskopije, ki kaˇzejo na dolgo trajanje elektronskih koherenc v razliˇcnih fotosintetskih kompleksih, in sicer tudi pri sobnih temperaturah. Meritve so bile dokaj presenetljive, pri normalnih temperaturah delovanja bi namreˇc v bioloˇskih sistemih priˇcakovali, da kvantna narava procesa ni izrazita. Meritve so spodbudile mnoˇzico teoretiˇcnih raziskav, ki so obravnavale morebitno funkcionalno vlogo kvantnih uˇcinkov pri transportu elektronskih vzbuditev. Izkazalo se je, da lahko ti uˇcinki izrazito pripomorejo k transportu vzbuditev. Prav tako lahko k uˇcinkovitosti transporta prispeva tudi interakcija pigmentnih molekul z okolico. Obravnava razliˇcnih fotosintetskih pigmentov v naravi daje slutiti, da je narava izrabila omenjene mehanizme za izboljˇsanje uˇcinkovitosti procesa fotosinteze. V naˇsem delu obravnavamo vpraˇsanje optimalnega ˇstevila pigmentnih molekul v danem fotosintetskem kompleksu. Veˇcje ˇstevilo pigmentnih molekul v kompleksu privede do manjˇsih razdalj in moˇcnejˇsih interakcij med posameznimi molekulami ter poslediˇcno do hitrejˇsega in bolj uˇcinkovitega transporta. Po drugi strani pa prekrivanje pigmentnih molekul privede do nereda v energijah vzbuditev na posamezni molekuli, kar zmanjˇsuje uˇcinkovitost transporta. Pri optimalnem ˇstevilu pigmentov oba nasprotujoˇca si uˇcinka dasta najveˇcjo uˇcinkovitost transporta. Dinamiko v modelu smo opisali z Lindbladovo enaˇcbo, ki je dovolj enostavna za statistiˇcno obdelavo velikega ˇstevila razliˇcnih konfiguracij fotosintetskih kompleksov, hkrati pa lahko opiˇse tudi nekatere kvantne znaˇcilnosti dinamike. Optimalno ˇstevilo pigmentov smo doloˇcali z opazovanjem povpreˇcne uˇcinkovitosti nakljuˇcnih konfiguracij fotosintetskih kompleksov v izbranem volumnu. Kot dodatni kriterij smo opazovali tudi robustnost transporta na majhne spremembe konfiguracije. Rezultati kaˇzejo, da velik deleˇz konfiguracij pigmentnih molekul privede do uˇcinkovitega in robustnega transporta vzbuditev, ˇce je ˇstevilo pigmentnih molekul ustrezno izbrano. Primerjava rezultatov s strukturami fotosintetskih kompleksov v naravi kaˇze dobro ujemanje dejanskega ˇstevila pigmentov s teoretiˇcno napovedanim optimalnim ˇstevilom pigmentov. 55 Električne, magnetne in termične lastnosti kompleksne kovinske spojine δ-FeZn10 P. Koželj1, S. Jazbec1, Z. Jagličić2, M. Feuerbacher3, J. Dolinšek1,4 1 Institut Jožef Stefan & Univerza v Ljubljani, Fakulteta za matematiko in fiziko; Ljubljana, Slovenija Institut za matematiko, fiziko in mehaniko & Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo; Ljubljana, Slovenija 3 Institut für Festkörperforschung, Forschungszentrum Jülich, Jülich D-52425, Nemčija 4 EN-FIST center odličnosti, Dunajska 156, 1000 Ljubljana 2 Šele najmodernejše metode gojenja kristalnih vzorcev ter analize fizikalnih lastnosti nam omogočajo resno eksperimentalno delo s kompleksnimi kovinskimi spojinami [1], tj. razredom kovinskih spojin, katerih osnovne celice vsebujejo od nekaj deset do nekaj tisoč atomov. Cilj raziskave [2] je bil določiti električne, magnetne in termične lastnosti pred kratkim odkrite zlitine δ-FeZn10 [3]. Preučevana zlitina ima tipične strukturne lastnosti kompleksnih kovinskih spojin - gigantsko osnovno celico s 556 atomi, na nivoju atomov je njena struktura podobna (ikozaedričnim) kvazikristalom z atomskimi gručami ikozaedrične simetrije, vsebuje delno zasedena kristalografska mesta in naključno orientirane skupke atomov. Majhno električno in toplotno prevodnost δ-FeZn10 pojasni naravna neurejenost zaradi delno zasedenih mest in naključnih orientacij. Tudi kompleksna elektronska struktura, ki se kaže v nasprotnih predznakih termoelektrične moči in Hallovega koeficienta, je posledica kompleksne zgradbe. Faza δ-FeZn10 je paramagnetna do najnižje eksperimentalne temperature 2 K, opazili pa smo tudi močno sklopitev spinov antiferomagnetnega tipa. Na podlagi meritev specifične toplote je mogoče sklepati o nastanku skupkov lokalno urejenih magnetnih momentov, kar nakazuje, da bi pod našo najnižjo mersko temperaturo lahko prišlo do faznega prehoda v globalno urejeno magnetno stanje. Magnetoupornost materiala je znatna in znaša 1,5 % pri temperaturi 2 K v magnetnem polju 9 T. Sprememba električne upornosti s temperaturo je majhna, med 2 K in 300 K znaša le 7 %, pri čemer se pri približno 220 K nahaja vrh električne upornosti. Nemonotono obliko temperaturne odvisnosti upornosti lahko natančno opišemo v okviru teorije počasnih nosilcev naboja, ki opisuje snovi s šibko disperzijo elektronskih pasov segrevanje lahko povzroči prehod gibanja elektronov iz balističnega v difuzijski režim, kar pa pomeni, da Slika: Odvisnost magnetoupornosti ∆ρ / ρ = električna upornost neha naraščati s [ ρ( B) − ρ(0)] / ρ(0) od gostote magnetnega polja pri nekaj temperaturo in začne padati. različnih temperaturah [1] K. Urban in M. Feuerbacher. J. Non-Cryst. Solids 334–335, 143 – 150 (2004). [2] S. Jazbec, P. Koželj, S. Vrtnik, Z. Jagličić, P. Popčević, J. Ivkov, D. Stanić, A. Smontara, M. Feuerbacher, in J. Dolinšek. Phys. Rev. B 86, 064205 (2012). [3] C. H. Belin in R. C. Belin. J. Solid State Chem. 151(1), 85 – 95 (2000). 56 Prehod med kovino in izolatorjem v zeolitih Andraž Krajnc1, Peter Jeglič1,2, Denis Arčon1,3, Mutsuo Igarashi4 1 Institut »Jožef Stefan«, Ljubljana, Slovenija EN-FIST center odličnosti, Ljubljana, Slovenija 3 Univerza v Ljubljani, Slovenija 4 Gunma National College of Technology, Gunma, Japonska 2 Zeoliti so nanoporozni materiali s periodično strukturo nanokletk, ki jih sestavljajo kovalentno vezani atomi aluminija, silicija in kisika. Primer zeolita je prikazan na Sliki 1. Z ustreznimi metodami je mogoče omenjene nanokletke napolniti z različnimi atomi, kar lahko znatno spremeni elektronske lastnosti zeolitov. Tako imajo denimo nekateri zeoliti, ki so napolnjeni z alkalnimi kovinami, feromagnetni prehod [1], antiferomagnetni prehod [2], ali pa prehod med kovino in izolatorjem [3]. Slednji so bili predmet našega raziskovanja. Zeoliti LSX, to so zeoliti z majhno vsebnostjo silicija, so pri zmernem polnjenju z natrijem nemagnetni izolatorji. Pri večji vsebnosti natrija pa upornost opazno pade, obenem pa se pojavi paramagnetizem [3]. Avtorji prehod med izolatorjem in kovino v zeolitu LSX razložijo v okviru fizike polaronov [3]. Raziskovanja mikroskopskih lastnosti zeolitov LSX smo se lotili z metodo jedrske magnetne resonance (NMR), s katero smo določili položaj in dinamiko 23Na jeder [4]. Obenem smo lahko izmerjeno temperaturno odvisnost 23Na spektrov NMR in spinsko-mrežnega relaksacijskega časa interpretirali v okviru predlaganega polaronskega modela. Te ugotovitve so pomembne za nadaljnje raziskave prevodnosti v zeolitih LSX, napolnjenih z večjimi kalijevimi atomi, saj imajo ti že pri manjši vsebnosti kalija kovinske lastnosti. Slika 1. Shematski prikaz strukture zeolitov, ki smo jih preučevali. Majhni krogci s plusom označujejo mesta, kamor se lahko vežejo kationi. [1] [2] [3] [4] Y. Nozue, T. Kodaira, T. Goto, Phys. Rev. Lett. 68, 3789 (1992). V. I. Srdanov, G. D. Stucky et al., Phys. Rev. Lett. 80, 2449 (1998). Y. Nozue et al., sprejeto v J. Phys. Chem. Solid. M. Igarashi, A. Krajnc, P. Jeglič, D. Arčon et al., članek je v pripravi. 57 Osnovna stanja enoslojnega epitelijskega tkiva Matej Krajnc1,3, Nick Štorgel1,3, Ana Hočevar Brezavšček2,3 in Primož Ziherl1,3 1Fakulteta za matematiko in fiziko, Univerza v Ljubljani, Jadranska 19, SI-1000 Ljubljana 2The Rockefeller University, 1230 York Avenue, New York, NY 10065, ZDA 3 Institut Jožef Stefan, Jamova 39, SI-1000 Ljubljana V preprostem mehaničnem modelu pripišemo celicam v epitelijskem tkivu le površinsko energijo, izhajajočo iz napetosti celičnega korteksa in iz adhezijske energije. Celice enoslojnega epitelija imajo 3 vrste stranic – bazalne, lateralne in apikalne –, od katerih je za vsako značilna drugačna površinska napetost. Z 2D inačico tega diskretnega modela opišemo nastanek ventralne brazde pri vinski mušici. Z minimizacijo energije raziščemo fazni diagram preseka diagram preseka embrionalnega epitelija in pokažemo, da vsebuje tako okrogle kot brazdaste oblike. Posebnost predlaganega scenarija je, da napoveduje nastanek brazde tudi v odsotnosti diferenciacije celic. Model uporabimo še za opis neskončnega ravnega epitelija. Numerično dobljena osnovna stanja so pri majhni in pri veliki diferencialni napetosti ravna, sicer pa valovita. Naposled predstavimo kontinuumsko teorijo, zasnovano na diskretnem modelu. Ta med drugim vsebuje sklopitev med upogibom in debelino tkiva, ki pojasni nekatere podrobnosti oblike valovitih stanj. 58 Naslov prispevka: Magneto-electron states of non-interacting electrons with strong spin-orbit coupling on a ring Avtor: Ambrož Kregar in Anton Ramšak Povzetek: Sklopitev spin tir v polprevodnikih je pojav, ko se zaradi posebnih simetrijskih lastnosti kristala v elektronskem hamiltonianu pojavijo členi, sorazmerni s produkti komponent spina elektrona in njegove gibalne količine. Rashbove sklopitev je tip sklopitve, ki ga zaradi strukturne inverzijske asimetrije najdemo na stikih dveh različnih polprevodnikov v heterostrukturah, zaradi možnosti kontroliranja jakosti sklopitve z zunanjim električnim poljem pa se tovrstni tip sklopitve kaže kot resen kandidat za praktično uporabo v spintronskih napravah. V prispevku obravnavamo lastnosti elektrona na obroču v prisotnosti magnetnega pretoka in Rashbove sklopitve. Na začetku predstavimo pravilno izpeljavo hamiltoniana za zvezen obroč, ki je zaradi rotacijske simetrije problema in prisotnosti sklopitve spin-tir netrivialna. V nadaljevanju vpeljemo unitarno transformacijo hamiltoniana, ki omogoča enostavno rešitev Schrödingerjeve enačbe za zunanji potencial, neodvisen od spina elektrona. Metodo uporabimo za rešitev elektrona na periodičnem potencialu, ki ga modeliramo z delta funkcijami, in rešitev preslikamo v drugo kvantizacijo, kar nam omogoči reševanje problema več elektronov. Posebej se osredotočimo na problem obroča s štirimi mesti, ki predstavlja modelski sistem za preučevanje lastnosti kvadratne kvantne pike z dvema elektronoma. Ugotovimo, da lahko vpliv Rashbove sklopitve opišemo kot dodatni efektivni magnetni pretok skozi obroč, kar nam omogoča enostavno spreminjanje energije singletnih in tripletnih stanj zgolj z uporabo zunanjega električnega polja. 59 Raziskave faznega prehoda iz nematske v smektično A fazo v tekočekristalnih elastomerih s pomočjo kalorimetrije visoke ločlivosti Marta Lavrič1,*, George Cordoyiannis1,2, Dominic Kramer31, Ioannis Lelidis4, Heino Finkelmann3 and Zdravko Kutnjak 1 Odsek za fiziko trdne snovi, Inštitut Jožef Stefan, 1000 Ljubljana, Slovenija 2 EN FIST Center odličnosti, 1000 Ljubljana, Slovenija 3 Institut für Makromolekulare Chemie, Albert-Ludwigs-Universität Freiburg, 79104 Freiburg, Germany 4 Physics Department, University of Athens, 15784 Athens, Greece Narava faznega prehoda v tekočih kristalih iz nematske v smektično A fazo je bila mnogo let predmet intenzivnih raziskav in različnih mnenj. V prvih modelih so izračunali, da se prehod N-SmA spreminja preko trikritične točke iz prehoda prvega reda v prehod drugega reda glede na moč sklopitve med nematskim in smektičnim ureditvenim parametrom. Kasneje so Halperin, Lubensky and Ma napovedali, da je ta fazni prehod vedno šibek prehod prvega reda kot rezultat sklapljanja med fluktuacijami nematskega direktorja in smektičnim ureditvenim parametrom [1]. To so dokazala tako dinamična [2,3] kot tudi nedavna statična merjenja [4]. V sistemih mehke snovi ima naključni nered več vplivov na obnašanje faznega prehoda. V primeru smektičnih tekočekristalnih elastomerov (TKE) zaradi zamreževalcev nastaneta dve tekmovalni težnji. Dušenje fluktuacij odmika plasti poveča smektično urejanje, medtem ko ga naključni nered uniči [5]. Zato raziskava N-SmA faznega prehoda predstavlja izziv tako za teoretične raziskave kot za eksperimentalne. Predstavili bomo rezultate, ki smo jih pridobili s pomočjo merjenja ac-kalorimetrije visoke ločljivosti preko N-SmA faznega prehoda TKE sestavljenih iz različnih mesogenih elementov in različno gostoto zamreževalcev. Vsi vzorci so bili TKE s stranskimi verigami in monodomenski. Čeprav je N-SmA prehod oster za vzorce z nizko gostoto zamreževalcev, so bili v vseh pomerjenih vzorcih prehodi zvezni. Pri velikih gostotah zamreževalcev je prehod N-SmA močno dušen in sistem je v para-smektičnem režimu, tj. kaže razmazan in širok prehod iz izotropne v smektično fazo. Rezultate bomo primerjali v okviru predhodnih teoretičnih [5] in eksperimentalnih raziskav [6]. Reference: [1] B.I. Halperin, T.C. Lubensky, S.K. Ma , Phys. Rev. Lett., 32, 292 (1974). [2] A. Yethiraj and J. Bechhoefer, Phys. Rev. Lett. 84, 3642 (2000). [3] I. Lelidis, Phys. Rev. Lett., 86, 7 (2001). [4] G. Cordoyiannis, C.S.P. Tripathi, C. Glorieux, J. Thoen, Phys. Rev. E, 82, 031707 (2010). [5] P.D. Olmsted and E.M. Terentjev, Phys. Rev. E, 53, 2444 (1996). [6] W. de Jeu, B.I. Ostrovskii, D. Kramer, H. Finkelmann, Phys. Rev. E, 83, 041703 (2011). _____________________________________________ * presenting author; E-mail: [email protected] 60 ˇ DIELEKTRICNI PREBOJ MOTTOVEGA IZOLATORJA Zala Lenarˇciˇc1 in Peter Prelovˇsek1,2 1 2 Institut Joˇzef Stefan, Ljubljana, Slovenija Fakulteta za matematiko in fiziko, Ljubljana, Slovenija Eksperimentalni rezultati odziva Mottovega izolatorja na moˇcno zunanje elektriˇcno polje so zadnje desetletje vzpodbudili ˇstevilna razliˇcna teoretiˇcna razmiˇsljanja k iskanju pravilne razlage. Pri tem se je veˇckrat omenjal koncept Landau-Zenerjevega tuneliranja med sosednjima nivojema kot moˇzen scenarij. Naˇs prispevek je bil v obravnavi najpreprostejˇsega – skoraj polariziranega Mottovega izolatorja. Osrednji rezultat – odvisnost mejnega polja Fth karakteristiˇcnega za preboj od energijske razlike ∆ med osnovnim izolatorskim in vzbujenimi stanji - je pokazal na odstopanje od napovedi Landau-Zenerjevega tuneliranja. Slednji napoveduje odvistnost Fth ∝ ∆2 medtem, ko je naˇs rezultat Fth ∝ ∆3/2 . Nadaljna numeriˇcna analiza je pokazala, da odvisnost ostaja kvalitativno enaka tudi pri izolatorjih z manjˇso magnetizacijo, kar kaˇze na enako osnovno sliko preboja [1]. Prednost v pristopu preko skoraj popolnoma polariziranega izolatorja je v ˇcistosti in ˇ spekter energijskih stanj, ki je za razliko od nepolariziranega preglednosti problema. Ce primera v celoti poznan, smiselno aproksimiramo lahko pridemo celo do analitiˇcnega izraza za Fth (∆). Poleg tega je tudi slika preboja jasna. Elektriˇcno polje povzroˇci nastajanje efektivnih nosilcev naboja, t.i. holonov in dublonov, katerih odziv na polje lahko opazimo kot tok. Hitrost nastajanja teh nosilcev je v skoraj polariziranem sistemu v smiselnih aproksimacijah analitiˇcno izraˇcunana. V sistemih z manjˇso magnetizacijo je ˇstevilo efektivnih nosilcev naboja veˇcje, ampak vsaj pri majhnih gostotah izgleda, da nastajajo v parih, ki skoraj ne interagirajo med seboj in zato sledijo principu razpada skoraj polariziranega izolatorja. Osnovni principi pa so tisto, kar teorija vedno poskuˇsa najti. [1] Z. Lenarˇciˇc, P. Prelovˇsek, Phys. Rev. Lett. 108, 196401 (2012). 61 Meritve superprevodnih fluktuacij nad kritično temperaturo z večsunkovno optično femtosekundno spektroskopijo. Povzetek Nad kritično temperaturo se šibek prispevek k fotoinducirani reflektivnosti zaradi superprevodnih fluktuacij težko loči od prevladujočega prispevka, ki je posledica elektronske relaksacije preko psevdoreže. Razvili smo novo trisunkovno metodo, ki nam z detekcijo obnavljanja superprevodnih fluktuacij po fotoinduciranem prehodu iz superprevodnega v normalno stanje omogoča ločitev obeh prispevkov. Pri zmernem vzbujanju takšen prehod poteka brez sprememb psevdoreže zato lahko zaznamo tudi prispevek šibke superprevodnosti nad kritično temperaturo. V tem delu predstavljamo raziskave na poddopiranem Bi2Sr2CaCu2O8+d (BSCCO 2212) s kritično temperaturo 81 K. Superprevodne fluktuacije smo opazili do temperature 102 K, ki je za 11 K višja od kritične optimalno dopiranih vzorcev, tako da učinka ni mogoče pripisati lokalni nehomogenosti. 62 Funkcionalna povezanost celic beta iz Langerhansovih otočkov v tkivnih rezinah trebušne slinavke miši Andraž Stožer1, Marko Gosak2,3,4, Jurij Dolenšek1, Rene Markovič2, Matjaž Perc2, Marko Marhl2,3, Marjan Slak Rupnik1,5, Dean Korošak4,6 1 Inštitut za fiziologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Mariboru Oddelek za fiziko, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Univerza v Mariboru 3 Pedagoška fakulteta, Univerza v Mariboru 4 Fakulteta za gradbeništvo, Univerza v Mariboru 5 CIPKeBiP - Center odličnosti za integrirane pristope v kemiji in biologiji proteinov, Ljubljana 6 CAMTP - Center za uporabno matematiko in teoretično fiziko, Univerza v Mariboru 2 V zadnjem desetletju predstavlja teorija kompleksnih mrež zelo popularno in učinkovito orodje za analizo strukture in delovanja najrazličnejših kompleksnih sistemov. V tej študiji se osredotočimo na mrežno predstavitev celic beta iz Langerhansovih otočkov v trebušni slinavki. Celice beta, katere predstavljajo prevladujoč tip celic v otočkih, proizvajajo in izločajo inzulin, ki igra ključno vlogo pri uravnavanju koncentracije glukoze v krvi. Funkcionalno povezanost določimo na podlagi korelacij med eksperimentalno izmerjenimi kalcijevimi signali v celicah beta, kot je shematsko prikazano na sliki 1. Kalcijeva dinamika je posneta in situ s konfokalnim mikroskopom z laserskim skenerjem, s čimer je omogočena tudi pridobitev informacije o položajih posameznih celic. Analiza nastalih mrež razkrije, da se v različnih fazah stimulacije njihova struktura in doseg interakcij znatno razlikujejo. Poleg tega se izkaže, da so v funkcionalni mreži med celicami beta izražene lastnosti mreže malega sveta, kar je značilno tudi za številne druge realne sisteme. V študiji preučujemo tudi ranljivost mreže ob naključnem in ciljnem odstranjevanjem celic. Izkaže se, da je mreža mnogo bolj občutljiva na ciljno odstranjevanje. Pri naključnem odstranjevanju je namreč delež odstranjenih celic, pri katerem mreža še ohranja svojo integriteto, približno dvakrat večji kot pri ciljnem. To se zelo dobro sklada z vzorcem zmanjševanja mase celic beta pri sladkorni bolezni, kjer je ob kliničnem pojavu sladkorne bolezni tipa 1, zmanjšanje mase celic beta približno dvakrat večje kot pri sladkorni bolezni tipa 2, kar daje misliti, da so pri sladkorni bolezni imunološko pogojeni napadi bolj naključni, pri sladkorni bolezni tipa 2 pa bi lahko bile najprej prizadete v funkcionalnem smislu najbolj obremenjene celice. Naše ugotovitve predstavljajo nova spoznanja o zvezi med strukturo in funkcionalno organiziranostjo Langerhansovih otočkov tako v fizioloških kakor tudi v patoloških pogojih. Slika 1. Shematski prikaz metodologije ekstrakcije vzorcev funkcionalne povezanosti med beta celicami iz izmerjenih kalcijevih signalov. 63 Spontani zlom supersimetrije preko radiacijskih popravkov Standardni model elektroˇsibke in moˇcne interakcije je efektivna teorija vseh sil med osnovnimi delci pri nizkih energijah razen gravitacije. Je umeritvena teorija z umeritveno grupo SU (3)C × SU (2)L × U (1)Y in s spontanim zlomom elektroˇsibke simetrije (SU (2)L × U (1)Y −→ U (1)em ) na elektroˇsibki skali MW ∼ 102 GeV preko Higgsovega mehanizma. Model uspe pri dosegljivih energijah z dovolj majhnim ˇstevilom prostih parametrov opisati interakcije 3 generacij gradnikov materije s spinom 1/2 (kvarkov in leptonov), nosilcev sil s spinom 1 (umeritvenih bozonov) in Higgsovega polja s spinom 0. Kljub izjemnemu fenomenoloˇskemu uspehu v zadnjih desetletjih v fiziki visokih energij, pa doloˇcene teˇzave kaˇzejo na obstoj neke nove fizike izven standardnega modela. Eden bolj obetavnih predlogov nadgradnje Standardnega modela je ideja velikega poenotenja moˇcne, ˇsibke in elektromagnetne interakcije na neki visoki energijski skali MGU T ∼ 1016 GeV. Nad njo je Lagrangian teorije invarianten pod neko veˇcjo umeritveno simetrijsko grupo G, ki vsebuje Standardni model kot svojo podgrupo. Pod njo pa je umeritvena grupa poenotenja G spontano zlomljena v Standardni model preko Higgsovega mehanizma G −→ SU (3)C × SU (2)L × U (1)Y . Druga pomembna sestavina naˇsega dela pa je uporaba supersimetrije, ki je edina mogoˇca posploˇsitev Poincar´ejeve simetrije (Lorentzovih transformacij in translacij) in notranjih (umeritvenih in globalnih) simetrij. Supersimetriˇcne transformacije meˇsajo bozonske in fermionske prostostne stopnje. Uporaba supersimetrije v fiziki delcev je motivirana s poenotenjem drseˇcih sklopitvenih konstant, ki se spreminjajo z energijsko skalo v skladu z enaˇcbami renormalizacijske grupe, pri neki visoki energiji. Poleg tega supersimetrija pri nizkih energijah reˇsuje problem hierarhije in lahko ponudi naravnega kandidata za temno snov v vesolju. Toda eksperimenti kaˇzejo, da je supersimetrija, ˇce ˇze obstaja, zlomljena in nepoznan mehanizem njenega zloma je izvor mnogih teˇzav v tovrstnih modelih. Spontano zlomiti supersimetrijo (kar pomeni, da je Lagrangian teorije invarianten na supersimetriˇcne transformacije, medtem ko vakuumsko stanje, ki je v principu lahko tudi le metastabilno, ni) je namreˇc mnogo teˇzje kot zlomiti umeritveno simetrijo. Naˇs cilj je bil zgraditi perturbativen supersimetriˇcen umeritveni model brez umeritvenih singletnih polj, v katerem sta umeritvena simetrija in supersimetrija spontano zlomljeni v istem sektorju superpotenciala. Brez umeritvenih singletov so vakuumska stanja, ki zlomijo supersimetrijo, nujno metastabilna in zatorej mora biti njihova ˇzivljenjska doba daljˇsa od starosti vesolja. ˇ Zeleli smo tudi ohraniti nedotaknjeno poenotenje sklopitvenih konstant iz minimalnega supersimetriˇcnega standardnega modela (MSSM), katero bi lahko ogrozila potencialna pojavitev novih lahkih stanj v teoriji. V naˇsem delu smo uspeli pokazati, da je mogoˇce soˇcasno zlomiti umeritveno simetrijo in supersimetrijo preko radiacijskih popravkov, torej preko Coleman-Weinbergovega efektivnega potenciala, kjer je supersimetrija zlomljena na nivoju ene zanke (enaˇcbam gibanja ni zadoˇsˇceno v drevesnem redu, ampak ˇsele na nivoju ene zanke). Ustrezna izbira parametrov superpotenciala inducira lokalni minimum, ki zlomi supersimetrijo, v efektivnem potencialu za umeritveno ne-singletno polje, v obmoˇcju kjer je potencial v drevesnem redu skoraj raven. Pri tem zlom supersimetrije prenesejo v MSSM sektor kvantne zanke s kiralnimi in umeritvenimi polji. Ta mehanizem smo ilustrirali z eksplicitnim primerom SU(5) modela z enim samim poljem v adjungirani upodobitvi. Tovrsten model se izkaˇze kot fenomenoloˇsko realistiˇcen, toda za ceno doloˇcene uglasitve njegovih parametrov. Avtor: Timon Mede po ˇclanku: B. Bajc, S. Lavignac and T. Mede, JHEP 1207 (2012) 185 [arXiv:1202.2845 [hep-ph]]. 1 64 Analiza Starkovega pojava z meritvijo pridelkov atomov v metastabilnih stanjih ˇ A. Miheliˇc∗ , M. Zitnik, K. Buˇcar Institut Joˇzef Stefan, Jamova cesta 39, Ljubljana Predstavljamo metodo, ki omogoˇca natanˇcno doloˇcitev jakosti zunanjih statiˇcnih elektriˇcnih (Starkov pojav) in magnetnih polj (Zeemanov pojav), pri katerih se energijski nivoji atomskih stanj, ki jih med sabo sklaplja polje, pribliˇzajo, vendar se zaradi medsebojne interakcije ne sekajo (izogibaliˇsˇce, angl. avoided crossing). Pri omenjeni metodi merimo odvisnost ˇstevila atomov v metastabilnih (dolgoˇzivih) stanjih, v katera preidejo atomi iz viˇsjih vzbujenih stanj s sevalnimi prehodi, od jakosti zunanjega elektriˇcnega ali magnetnega polja. Metodo smo preskusili na atomih ˇzlahtenga plina helija v homogenem elektriˇcnem polju, ki smo jih vzbujali z monokromatsko sinhrotronsko svetlobo iz osnovnega stanja atoma (1s2 ) v stanja 1sn`, spremenjena zaradi vplivov polja. Vzbujena atomska stanja razpadajo v kaskadah, z emisijo enega, dveh ali veˇc fotonov, dokler ne konˇcajo bodisi v ˇ stabilnem osnovnem stanju bodisi v metastabilnih stanjih 1s2s (slika 1). Stevilo atomov v metastabilnih stanjih za elektriˇcne poljske jakosti med 0 in 10 kV/cm smo izmerili z mikrokanalno ploˇsˇcico. V izmerjenih pridelkih atomov opazimo ostre vrhove pri jakostih polja, ki ustrezajo izogibaliˇsˇcem nivojev (slika 2). Predstavili bomo meritve atomskih pridelkov, izvedene na trˇzaskem sinhrotronu Elettra, ter teoretiˇcne analize rezultatov. normalizirani pridelek meritev izračun absorpcija emisija Slika 1. Primer razpadne kaskade za atome helija. ∗ električna poljska jakost (kV/cm) Slika 2. Izmerjeni in izraˇcunani normalizirani pridelek atomov helija v metastabilnih stanjih za vzbuditev 1s2 → 1s6`. elektronska poˇsta: [email protected] 65 Search for new physics in B → D∗ τ ν¯τ decay Svjetlana Fajfera,b1 , Jernej F. Kamenika,b2 and Ivan Niˇ sandˇ zi´ ca3 a b J. Stefan Institute, Jamova 39, P. O. Box 3000, 1001 Ljubljana, Slovenia Department of Physics, University of Ljubljana, Jadranska 19, 1000 Ljubljana, Slovenia Abstract B physics offers important tests of the Standard Model at low energies. Recently, BaBar observed significant deviations from the Standard Model expectations in the semileptonic B → D(∗) τ ν¯τ decays. Also, the measured leptonic B → τ ν branching fraction also deviates from CKM unitarity predictions. Motivated by these results we investigate the most general set of lowest dimensional effective operators leading to modifications of b → c(u)τ ν transitions. Allowing for general flavor violation, we find that among possible higher dimensional operators,the new contributions from right-right vector and right-left scalar quark currents provide viable explanations of the measured anomalies. In addition, we identify a number of B → D ∗ τ ν¯τ transition observables that can discriminate among the various effective operators contributions. They are the differential decay rate, longitudinal D∗ polarization fraction, D∗ opening angle asymmetry and the τ helicity asymmetry. References [1] S.Fajfer, J.F.Kamenik and I.Nisandzic, arXiv:1203.2654 [hep-ph], Phys.Rev. D85 (2012) 094025 [2] S.Fajfer, J.F.Kamenik, I.Nisandzic and J.Zupan, arXiv:1206.1872 [hep-ph]. [3] BaBar Collaboration (J.P. Lees et al.), arXiv:1205.5442 [hep-ex], Phys. Rev. Lett. 109, 101802 (2012) 1 [email protected] [email protected] 3 [email protected] 2 1 66 Absolutna določitev rentgenskega absorpcijskega koeficienta barija v območju robov L Alojz Kodre1,2, Jana Padežnik Gomilšek3, Robert Hauko3 in Iztok Arčon4,2,5 1 Fakulteta za matematiko in fiziko, Univerza v Ljubljani 2 Institut Jožef Stefan, Ljubljana 3 Fakulteta za strojništvo, Univerza v Mariboru 4 Univerza v Novi Gorici 5 Center odličnosti nizkoogljične tehnologije CO-NOT, Ljubljana Absorpcijska spektrometrija z rentgensko svetlobo je zelo močno orodje strukturne analize v preiskavah snovi. Številne žarkovne linije na sinhrotronih so namenjene posebej za meritve XAFS – rentgenske absorpcijske drobne strukture. Vendar za strukturno analizo zadošča relativna meritev absorpcijskega koeficienta. Absolutna meritev je znatno zahtevnejša, ker terja odpravo ali vsaj zmanjšanje nekaterih sistematičnih napak, in se dandanes izvaja redkeje. Za praktično uporabo na številnih področjih, predvsem v dozimetriji in tomografiji, uporabljamo tabele absorpcijskega koeficienta za vse elemente, iz katerih lahko izračunamo koeficient za poljubno snov z znano sestavo. Tabele vsebujejo večinoma interpolirane teoretično določene podatke, primerjava z naborom izbranih eksperimentalnih vrednosti pa služi le za oceno točnosti, ki je v razsežnih energijskih področjih gladkega poteka ~ 2%, v območjih absorpcijskih robov pa tudi samo 20%, medtem ko se sami teoretični modeli razhajajo do 10%. Zato so meritve v teh območjih še vedno aktualne. Poglavitna eksperimentalna težava pri absolutni meritvi je zagotovitev homogene plasti merjenca z ravno površino in natančno določeno debelino oziroma ploskovno gostoto. Tipične debeline so v območju nekaj μm, tako da so za merjence primerni tanki lističi ali naparjene oziroma napršene plasti. Debelino lahko povečamo z razredčitvijo vzorca, n.pr. z raztapljanjem v primernih topilih. V zadnjem času je mogoče uporabiti za kemični inertna, izjemno tanka, a čvrsta in malo absorbirajoča okenca silicijev nitrid z debelino 500 nm. Taka okenca smo vgradili v standardno tekočinsko celico z mikrometrskim pomikom in dobili idealno rentgensko absorpcijsko celico. Novi pristop smo preskusili na bariju v v območju absorpcijskih robov L (5 – 6 keV) na žarkovni liniji C na sinhrotronu DORIS (DESY) v Hamburgu. Izmerili smo absorpcijske spektre za različne debeline raztopine Ba(NO3)2 in čiste vode v območju med 100 in 500 μm. Z enovito variacijsko analizo vseh izmerjenih vrednosti smo rekonstruirali natančno debelino posameznih plasti in preverili eksponentno pojemanje prepustnosti z debelino plasti, s čimer smo odpravili poglavitno sistematično napako zaradi drugobarvnih primesi v enobarvnem curku svetlobe. Napako rezultatov ocenjujemo na 2%, od česar prispeva polovico negotovost kemijskih podatkov. Absorpcijski koeficient vode, izmerjen kot pomožna količina, je brez kemijske negotovosti: tabelirane vrednosti odstopajo bistveno več, kot je njihova objavljena negotovost. Delo sta finančno podprli Agencija za raziskovalno dejavnost RS in Evropska skupnost v 7. okvirnem programu CALIPSO (grant agreement n° 312284). Raziskovalni center Hasylab (DESY) je omogočil eksperiment. 67 Magnetooptična časovno-ločljiva raziskava dinamike spinov Eu2+ v pniktidnih superprevodnikih EuFe2(As1-xPx)2 A.Pogrebna,1 I.Vaskivskyi,1 Z. A. Xu,3 T.Mertelj,1 D.Mihailovic1,2 1 Odsek za kompleksne Snovi, Institut Jožef Stefan, Jamova 39, SI-1000 Ljubljana, Slovenija 2 Center odličnosti nanoznanosti in nanotehnologije– Nanocenter (CENN Nanocenter), Jamova 39, SI1000 Ljubljana, Slovenija 3 Department of Physics, Zhejiang University, Hangzhou 310027, People’s Republic of China Povzetek Predstavljamo femtosekundno časovno ločljivo (magneto)optično spektroskopsko raziskavo pniktidnega superprevodnika EuFe2(As0.7P0.3)2 (EFAP) in nedopiranega nesuperprevodnega EuFe2As2 (EFA) v magnetnem polju v Voightovi geometriji. V obeh primerih smo opazili počasno anizotropno fotoinducirano relaksacijsko komponento, ki se pojavi sočasno z ureditvijo spinov Eu2+. Presenetljivo je, da odziv močan v diagonalnih komponentah dielektričnega tenzorja ter šibek v nediagonalnih. Obnašanje počasne relaksacijske komponente v magnetnem polju v superprevodnem EFAP se razlikuje od obnašanja v nesuperprevodnem EFA. V EFA smo opazili preklop anizotropije z naraščajočim magnetnim poljem, ki je povezana s preklopom med antiferomagnetno in feromagnetno fazo. V superprevodnem EFAP pa smo opazili močne koherentne oscilacije magnonov pri podobnem metamagnetnem prehodu. Oscilacije niso prisotne v magnetooptičnem Kerrovem pojavu, kar kaže na sklopitev med spinskimi prostostnimi stopnjami Eu2+ in nabojem. Reference: [1] Zhi Ren et al. Phys. Rev. B 78. 052501 (2008) [2] S.Zapf et al. Phys.Rev. B 84, 140503(R) (2011) [3] Z. Guguchia et al. Phys. Rev. B 84, 144506 (2011) 68 Koloidi, fluidika, topologija in fotonika v kompleksnih nematskih tekočinah M. Ravnik1,2 in S. Žumer1,2,3 1 Fakulteta za matematiko in fiziko, Univerza v Ljubljani, Jadranska 19, Ljubljana, SI // [email protected] 2 Center odličnosti NAMASTE, Jamova 39, Ljubljana, SI 3 Institut Jožef Stefan, Jamova 39, Ljubljana, SI Kompleksne tekočine so materiali, ki zaradi svoje posebne mikroskopske strukture – orientacijskega in možnega pozicijskega reda- omogočajo posebne in velikokrat neprimerljive materialne lastnosti ter odzive na zunanja električna, magnetna, mehanska ali optična polja. Opazijo se pojavi, kot so molekularni spomin [1], kompleksna transformacijska optika - “t.i. nevidnost” [2], optično zapisovanje molekularnih vzorcev – npr. toronov [3] in tvorba kompleksnih kiralnih mrež Skyrmionov [4]. V tem prispevku bomo predstavili nekatere izbrane teme, ki jih obravnavamo z računsko intenzivnim numeričnim modeliranjem in teorijskimi pristopi v naši skupini za fiziko mehkih in delno urejenih snovi na FMF UL. (i) S prevezovanjem topoloških defektnih linij v nematskih koloidih smo kot prvi ustvarili in nadzorovali poljubne mikro-vozle in vezi [5]. (ii) Za ograjene nematske tekočine –npr kapljice- smo pokazali, da omogočajo zanimive elektro-magnetne optične odzive, kot so Whispering Gallery Modes [6]. (iii) Pokazali smo samo-sestavljanje 3D koloidnih kristalov v t.i. holesteričnih modrih fazah [7]. (iv) Za koloidne mikro-ploščice smo odkrili, da omogočajo zanimiv način zlaganja v pokritja z različno kristalno ali celo kvazikristalno simetrijo. (v) Z vplivanjem na orientacijski red nematskih tekočin smo pokazali, da lahko nadzirano nastavljamo tokovne vzorce v mikrofluidnih kanalih. Opisane teme odpirajo nova nerazumljena vprašanja, ki segajo tudi med svetovno vroče izzive raziskav v fiziki mehkih materialov. [1] T. Araki, M. Buscaglia, T. Bellini in H. Tanaka, Nat. Mater. 10, 303 (2011). [2] A. B. Golovin, O. D. Lavrentovich, Appl. Phys. Lett. 95, 254104 (2009) [3] I. I. Smalyukh, Y. Lansac, N. A. Clark in R. P. Trivedi, Nat. Mater. 9, 139 (2010). [4] J. Fukuda in S. Žumer, Nature Commun. 2, 246 (2011). [5] U. Tkalec, M. Ravnik, S. Čopar, S. Žumer in I. Muševič, Science 333, 62 (2011). [6] M. Humar, M. Ravnik, S. Pajk, I. Musevic, Nat. Photon 3, 595-600 (2009). [7] M. Ravnik, G. P. Alexander, J. M. Yeomans, and S. Žumer, PNAS 108, 5188 (2011) 69 Frekvenčno podvajanje svetlobe v periodično moduliranih AlxGa1-xN tankih filmih M. Rigler1, M. Zgonik1,2, M. Hoffman3, R. Collazo3, Z. Sitar3 1 Fakulteta za matematiko in fiziko, Univerza v Ljubljani, Jadranska 19, 1000 Ljubljana, Slovenija 2 Inštitut Jožef Stefan, Jamova 39, 1000 Ljubljana, Slovenija 3 Department of Materials Science and Engineering, North Carolina State University, Campus Box 7919, Raleigh, NC 27695-7919, ZDA Razvoj laserskih izvorov v ultravijoličnem (UV) območju svetlobe prinaša številne izzive kot so visok prag črpanja, pomanjkanje materialov, ki so prozorni v UV območju, zelo visoka občutljivost na defekte v kristalu, itd. Novejše raziskave na področju III-nitridnih polprevodnikov so pokazale velik napredek pri uporabi GaN in AlN materialov za nelinearno frekvenčno podvajanje svetlobe v modrem in UV območju. III-nitridni materiali so polprevodniki s široko energijsko režo med 3,5 in 6,5 eV. Energijsko režo lahko zvezno spreminjamo med obema omenjenima vredostnima, če spreminjamo razmerje med Al in Ga. GaN je za svetlobo prozoren med 13,6 µm do 365 nm, medtem ko AlN ostane prepusten do 200 nm. Zaradi prozornosti v tako širokem valovnem območju se lahko AlxGa1-xN uporablja za frekvenčno podvajanje svetlobe od daljnega IR območja do daljnega UV območja. Pri eksperimentih s podvajanjem frekvence je ključno ujemanje faze med osnovno in frekvenčno podvojeno svetlobo. Najbolj preprosta in učinkovita metoda ujemanja faze je izenačevanje faze s pomočjo dvolomnosti, ki pa v primeru AlxGa1-xN kristalov − z majhno dvolomnostjo in izrazito velikim le enim nelinearnim koeficientom d33 − ni primerna. Kvazi ujemanje faze pa je metoda, ki uporabi periodično modulacijo nelinearnega koeficienta v kristalu. S tem poskrbi za relativno ujemanje faze v periodičnih intervalih, ne da bi se pri tem ujemali fazni hitrosti osnovne in podvojene svetlobe. V našem primeru gojimo tanke plasti kristala v obliki trakov, kjer se na meji med sosednjima trakovoma orientacija c-osi obrne za 180 stopinj. AlxGa1-xN gojimo na safirju v Ga-polarni (c+) ali N-polarni (c–) smeri. Smer rasti kristala je pogojena s pripravo substrata. AlxGa1-xN v Ga-polarni smeri je gojen na do določene temperature segreti nukleacijski plasti ali pa na safirju, ki je bil pred tem obdelan s H2. V N-polarni smeri pa AlxGa1-xN zraste na safirju, ki je predhodno obdelan z dušikom. Disperzijo lomnih količnikov v AlxGa1-xN tankih filmih obeh polarnosti je potrebno natančno poznati, saj je koherenčna dolžina ene modulacije kristala pri kvazi ujemanju faze funkcija lomnega količnika. Z metodo sklapljanja svetlobe v valovod s pomočjo prizme smo v smo izmerili disperzijo rednega in izrednega lomnega količnika pri štirih valovnih dolžinah (457,9, 532, 632,8 in 1064 nm) za obe polarnosti AlxGa1-xN tankih filmov z deležem Al med x=0 in x=0,3. Ugotovili smo, da obstaja majhna razlika med lomnimi količniki pri obeh polarnostih AlxGa1-xN, ki postaja bolj izrazita pri daljših valovnih dolžinah. Viri: H. Morkoc, Nitride Semiconductors and Devices (Springer, New York, 1999). S. Mita, R. Collazo, and Z. Sitar, Journal of Crystal Growth 311, 3044 (2009). N.A. Sanford, L.H. Robins, A.V. Davydov, A. Shapiro, D.V. Tsvetkov, A.V. Dmitriev, S. Keller, U.K. Mishra, and S.P. DenBaars, Journal of Applied Physics 94, 2980 (2003). 70 Novi mehki magnetoelektrični material: mešanica feroelektričnega tekočega kristala in feromagnetnih nanodelcev B. Rožič 1,2, M. Jagodič 3,4, S. Gyergyek 1, G. Cordoyiannis 4, Z. Jagličić 3, S. Kralj 5, Z. Kutnjak 1,2 1 Institut Jožef Stefan, Jamova cesta 39, 1001 Ljubljana, Slovenija Center Odličnosti NAMASTE, Jamova cesta 39, 1001 Ljubljana, Slovenija 3 Institut za matematiko, fiziko in mehaniko, Jadranska 19, 1000 Ljubljana, Slovenija 4 Center odličnosti EN-FIST, Dunajska 156, 1000 Ljubljana, Slovenija 5 Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija 2 [email protected] Magnetoelektriki so v zadnjem času pritegnili veliko pozornosti znanstvenikov, predvsem zaradi njihovih lastnosti kot npr. nadzor magnetnih lastnosti preko električnih in obratno, ter zaradi njihove uporabe, npr. pri shranjevanju podatkov [1]. Znano je, da so magnetoelektriki prvega reda, pri katerih so električne in magnetne lastnosti sklopljene neposredno, v naravi redek pojav, hkrati pa je njihov magnetoelektrični odziv majhen, za aplikacije neuporaben. Na drugi strani pa so t.i. magnetoelektriki drugega reda, kjer je sklopitev med magnetnimi in električnimi lastnostmi sicer posredna, a močna, uporabni za številne aplikacije. Veliko je bilo raziskano že na področju trdnih magnetoelektrikov, a nič še na področju mehkih magnetoelektrikov. V našem primeru smo proizvedli prvi primer mehkega magnetoelektričnega materiala, tj. mešanica feroelektričnega tekočega kristala in magnetnih nanodelcev. S pomočjo dielektrične spektroskopije in kalorimetrije visoke ločljivosti ter SQUID susceptometra smo študirali dielektrične, toplotne in magnetne lastnosti na več sistemih (razlika med njimi je bila v različnih tekočih kristalih in magnetnih nanodelcih, ki smo jih uporabili) [2-5]. V okolici feroelektrične SmC* faze smo opazili podobne efekte kot v primeru aerosilnih delcev [6]. Prav tako pa smo potrdili obstoj indirektne sklopitve med magnetizacijo nanodelcev in polarizacijo tekočega kristala v feroelektrični fazi, kar potrjuje obstoj magnetoelektričnosti v novih mehkih kompozitih, ki smo jih pripravili. Rezultati eksperimentalnega dela se dobro ujemajo s teoretičnim delom teh raziskav. Literatura: [1] W. Erenstein, N. D. Mathur, J. F. Scott, Nature 442 (2006) 05023. [2] B. Rožič, M. Jagodič, S. Gyergyek, M. Drofenik, S. Kralj, G. Lahajnar, Z. Jagličić, Z. Kutnjak, Ferroelectrics 410 (2011) 37-41. [3] B. Rožič, M. Jagodič, S. Gyergyek, M. Drofenik, S. Kralj, G. Cordoyiannis, Z. Kutnjak, Mol. Cryst. Liq. Cryst. 545 (2011) 99-104. [4] B. Rožič, M. Jagodič, S. Gyergyek, M. Drofenik, S. Kralj, Z. Jagličić, Z. Kutnjak, Ferroelectrics 431 (2012) 150-153. [5] B. Rožič, M. Jagodič, S. Gyergyek, S. Kralj, V. Tzitzios, Z. Jagličić, Z. Kutnjak, sprejeto v Ferroelectrics. [6] G. Cordoyiannis, G. Nounesis, Z. Kutnjak, S. Žumer, Phys. Rev. E 75 (2007) 021702. 71 Trajektorije defektnih linij v nematskih lupinah 1,2,3 ˇ David Seˇc1 , Miha Ravnik1,2 in Slobodan Zumer 1 Fakulteta za matematiko in fiziko, Jadranska 19, 1000 Ljubljana, Slovenija 2 Center odliˇcnosti NAMASTE, Jamova 39, 1000 Ljubljana, Slovenija 3 Institut Joˇzef Stefan, Jamova 39, 1000 Ljubljana, Slovenija Ureditev nematskega tekoˇcega kristala v sferiˇcnih lupinah spremljajo razliˇcne defektne konfiguracije. V lupinah, kjer povrˇsine preferirajo planarno degenerirano urejanje nematika, mora biti celotni topoloˇski naboj +2 in obiˇcajno opazimo ˇstiri defektne linije z ovojnim ˇstevilom + 21 . S kemijsko funkcionalizacijo teh defektov bi lahko ustvarili koloidne delce z nastavljivo valenco, npr. z sp3 hibridizacijo pri tetraedriˇcno postavljenih defektih [1]. Kontroliranje teh vezavnih mest s pomoˇcjo trajektorij defektnih linij bi poskrbelo za samourejanje koloidov, primernih za aplikacije v fotoniki. Predstavili bomo numeriˇcno ˇstudijo medsebojnega vpliva anizotropije elastiˇcnih konstant in nekoncentriˇcnosti v sferiˇcnih nematskih lupinah z nehomogeno debelino. Opazimo, da obstajajo razliˇcna stabilna in meta-stabilna stanja nematskih lupin, ko sistem spreminjamo po doloˇcenih transformacijskih trajektorijah [2]. S primerjavo raˇcunalniˇskih simulacij in eksperimentov pokaˇzemo vlogo elastiˇcnih konstant nematika in konˇcne debeline lupine na poloˇzaj defektnih linij. V nekoncentriˇcnih lupinah (kjer je zgornji del mnogo tanjˇsi kot spodnji del) se vse ˇstiri defektne linije razporedijo po tanjˇsem delu, da zmanjˇsajo svojo dolˇzino. Anizotropija elastiˇcnih konstant, ki jo eksperimentalno lahko spreminjamo s spreminjanjem temperature, postopno spremeni poloˇzaj defektnih linij v izrazito asimetriˇcnega. Pri spremembi nekoncentriˇcnosti pa defektne linije pribliˇzno ohranijo simetriˇcno konfiguracijo. [1] T. Lopez-Leon, V. Koning, K. B. S. Devaiah, V. Vitelli in A. Fernandez-Nieves, Frustrated nematic order in spherical geometries, Nat. Phys. 7, 391 (2011). [2] D. Seˇc, T. Lopez-Leon, M. Nobili, C. Blanc, A. Fernandez-Nieves, M. Ravnik in S. ˇ Zumer, Defect trajectories in nematic shells: Role of elastic anisotropy and thickness heterogeneity, Phys. Rev. E 86, 020705 (2012). 72 Vpliv melitina na prepustnost fosfolipidne membrane Gašper Kokot, Mojca Mally in Saša Svetina Inštitut za biofiziko, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani Peptid melitin je glavna sestavina čebeljega strupa. V membranah celic in lipidnih mehurčkov tvori nanometrske pore, sestavljene iz več melitinskih monomerov, in s tem poveča njihovo prepustnost za majhne molekule. Preučevali smo prehajanje snovi skozi membrane mehurčkov celičnih velikosti in na podlagi opazovanj modelirali značilnosti procesa oblikovanja por v membranah. V raztopini znotraj mehurčka so bile molekule dveh različnih velikosti: molekule sladkorja (dekstrana) in manjše molekule fluorescenčnega označevalca (Alexa Fluor). Iz vzorca smo izbrali mehurček in ga z mikropipeto prenesli v merilno celico, kjer je bila raztopina z melitinom. Mehurčke smo opazovali s fazno kontrastnim mikroskopom in vzporedno merili fluorescenčni signal, pri čemer nam je analiza faznokontrastne slike dala informacijo o vsebnosti dekstrana, analiza fluorescence pa o koncentraciji Alexa Fluora v mehurčku. Eksperiment je tako omogočil simultani, ločeni meritvi prehajanja dveh tipov molekul skozi melitinske pore in s tem analizo odziva posameznega mehurčka na melitin. Dobljeni odvisnosti prepustnosti od časa smo popisali z modelom, pri katerem smo upoštevali, da melitinske pore stalno nastajajo in rastejo z vgrajevanjem posameznih molekul melitina, ter da velike pore razpadajo na manjše. Porazdelitev por v membrani glede na število melitinskih monomerov v njih se tako stalno spreminja in približuje energijsko najbolj ugodni. Iz predlaganega modela je razvidno, da prepustnost membrane sprva narašča, nato pa se stabilizira na vrednosti, ki je od največje manjša. 73 Določitev izvora akustično stimuliranega signala v možganih iz posnetkov magnetometra na kalijeve pare Vojko Jazbinšek1, Samo Beguš2 in Zvonko Trontelj1 1 Inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko, Ljubljana 2 Fakulteta za elektrotehniko, Ljubljana Določili smo krajevne koordinate izvora akustično stimuliranega signala, ki je bil posnet z magnetometrom na kalijeve pare (MKP), v slušnem delu možganske skorje. Magnetometer je deloval v takoimenovanem režimu “Spin-exchange relaxation-free” (SERF) pri nizkih gostotah magnetnega pretoka in visoki koncentraciji atomov alkalne kovine K. Za akustično stimulacijo smo uporabili skupine pulzov s frekvenco 1 kHz, ki mo jih posredovali subjektu preko pnevmatske nemagnetne slušalke. Pred analizo smo iz merjenega signala subjekta odstranili prispevek signala srca (MKG), signale zaradi premikov oči (MOG) in motnje zaradi mehanskih vibracij. Nato smo lahko opazili v časovni skali znani signal N 100 m pri več merskih kanalih 256 kanalnega magnetometra. Omeniti velja, da je bilo potrebno magnetometrske kanale formirati v gradiometrsko konfiguracijo: en kanal magnetometra smo izbrali za referenčni kanal in prispevke ostalih uspešnih kanalov odšteli od referenčne vrednosti. Dobili smo 10 uspešnih kanalov, ki so imeli primerno razmerje signala proti šumu (S/N). To je ravno dovolj, da smo lahko v prvem približku določili kooordinate izvora signala. Uporabili smo dve metodi: a) iskanje optimalnega tokovnega dipola v modelu prevodne krogle z nelinearno metodo najmanjših kvadratov, b) iskanje porazdelitve tokov na površini možganske skorje z metodo ocene minimalne norme (MNE). Lokacija ekvivalentnega tokovnega dipola in težišče MNE tokovne porazdelitve se ujemata z rezultati, ki so jih dobili s SQUID magnetometri. 74 Plakati P01 P02 P03 P04 Kristjan Anderle Matej Babič Matej Babič Matej Babič P05 Rok Bohinc P06 Klemen Bučar P07 Goran Cesar P08 Tilen Čadež P09 Andreja Eršte P10 Cene Filipič P11 Admir Greljo P12 P13 P14 P15 P16 Vojko Jazbinšek Vojko Jazbinšek Urška Jelerčič Luka Jeromel Dalija Jesenek P17 Simon Jesenko P18 Primož Koželj P19 Andraž Krajnc P20 Matej Krajnc P21 Ambrož Kregar P22 Marta Lavrič P23 Zala Lenarčič P24 Ivan Madan P25 Rene Markovič P26 Timon Mede P27 Andrej Mihelič P28 Ivan Nišandžić P29 Jana Padežnik Gomilšek Izvor pseudogap obnašanja v železovih superprevodnikih Hrapavost in fraktalna dimenzija Kompleksnost mikrostrukture, deformacije in fraktalna dimenzija Uporaba fraktalne geometrije za opis poroznosti robotsko lasersko kaljenih vzorecev Preučevanje disociativnih molekulskih stanj z metodo rentgenske absorpcije in resonančnega neelastičnega sipanja fotonov Nadgradnja hemisferičnega elektronskega spektrometra na paralelno detekcijo Vpliv raztegovanja na dielektrični, elektromehanski in elektrokalorični odziv P(VDF-TrFE-CFE) terpolimera Ne-adiabatska vožnja elektrona v kvantni žici s spinsko-tirno interakcijo Strukturne in dielektrične lastnosti relaksorskih polimernih mešanic na aluminijevi podlagi Polaroni v magnetoelektričnih fluoridih Higgs Uncovering Light Scalar Remnants of High Scale Matter Unification Lokalizacija ukrivljenih tokov v fantomu v obliki človeškega torza Regularizacijske metode pri elektrokardiografskem slikanju Model kompozitnega stika dvokomponentnih lipidnih membran Sipanje identičnih jeder pri kinetičnih energijah nekaj MeV Vpliv topoloških defektov na spremembe v obliki membrane in ekocitotske fuzije Optimalno število pigmentov v fotosintetskih kompleksih Električne, magnetne in termične lastnosti kompleksne kovinske spojine δ-FeZn10 Prehod med kovino in izolatorjem v zeolitih Osnovna stanja enoslojnega epitelijskega tkiva Magneto-electron states of non-interacting electrons with strong spinorbit coupling on a ring Raziskave faznega prehoda iz nematske v smektično A fazo v tekočekristalnih elastomerih s pomočjo kalorimetrije visoke ločlivosti Dielektrični preboj Mottovega izolatorja. Meritve superprevodnih fluktuacij nad kritično temperaturo z večsunkovno optično femtosekundno spektroskopijo Funkcionalna povezanost celic beta iz Langerhansovih otočkov v tkivnih rezinah trebušne slinavke miši Spontani zlom supersimetrije preko radiacijskih popravkov Analiza Starkovega pojava z meritvijo pridelkov atomov v metastabilnih stanjih Search for new physics in B to D* tau nu decays Absolutna določitev rentgenskega absorpcijskega koeficienta barija v območju robov L 75 P30 Anna Pogrebna P31 Miha Ravnik P32 Martin Rigler P33 Brigita Rožič P34 David Seč P35 Saša Svetina P36 Zvonko Trontelj Magnetooptična časovno-ločljiva raziskava dinamike spinov Eu2+ v pniktidnih superprevodnikih EuFe2(AsxPx)2 Koloidi, fluidika, topologija in fotonika v kompleksnih nematskih tekočinah Frekvenčno podvajanje svetlobe v periodično moduliranih AlxGa1-xN tankih filmih Nov mehki magnetoelektrični material: mešanica feroelektričnega tekočega kristala in feromagnetnih nanodelcev Trajektorije defektnih linij v nematskih lupinah Vpliv melitina na prepustnost fosfolipidne membrane Določitev izvora akustično stimuliranega signala v možganih iz posnetkov magnetometra na kalijeve pare 76 8. konferenca fizikov v osnovnih raziskavah SEZNAM UDELEŽENCEV 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31. 32. 33. 34. 35. 36. 37. 38. Kristjan Anderle Izok Arčon Matej Babič Rok Bohinc Klemen Bučar Goran Casar Tilen Čadež Ana Dergan Andreja Eršte Svjetlana Fajfer Cene Filipič Denis Golež Andrej Gorišek Anton Gradišek Admir Greljo Robert Hauko Matjaž Humar Vid Iršič Simon Jazbec Vojko Jazbinšek Peter Jeglič Luka Jeromel Dalija Jesenek Simon Jesenko Viktor Kabanov Blaž Kavčič Matjaž Kavčič Gregor Kladnik Martin Klanjšek Alojz Kodre Nejc Košnik Primož Koželj Andraž Krajnc Ambrož Kregar Marta Lavrič Zala Lenarčič Ivan Madan Rene Markovič 39. 40. 41. 42. 43. 44. 45. 46. 47. 48. 49. 50. 51. 52. 53. 54. 55. 56. 57. 58. 59. 60. 61. 62. 63. 64. 65. 66. 67. 68. 69. 70. 71. 72. 73. 77 Timon Mede Andrej Mihelič Jernej Mravlje Ivana Mustac Igor Muševič Ivan Nišandžić Natan Osterman Jana Padežnik Gomilšek Egon Pavlica Andrej Petelin Marko Petrič Anna Pogrebna Anton Potočnik Peter Prelovšek Saša Prelovšek Komelj Miha Ravnik Eva Ribežl Martin Rigler Brigita Rožič David Seč Igor Sega Luka Snoj Vasja Susič Saša Svetina Luka Šantelj Miha Škarabot Uroš Tkalec Zvonko Trontelj Igor Vaskivskyi Anže Založnik Erik Zupanič Boštjan Žekš Matjaž Žitnik Marko Žnidarič Slobodan Žumer
© Copyright 2024