avgust - Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in

REVIJA ZA SLOVENCE ZUNAJ
REPUBLIKE SLOVENIJE
Slovenija danes, Slovenci.si, Leto 1, Ševilka 5
SLOVENCI.SI
avgust 2011
DOBRODOŠLI DOMA
Ljubljana – bolj
slovenska kot kdajkoli
Vseslovensko srečanje v DZ
Rojaki ponosni
na Slovenijo
Dr. Boštjan Žekš, minister
Spremenimo pogled
na Slovence po svetu
Anthony Tomažin, novi lastnik Nebotičnika
Če ne tvegaš,
ničesar ne pridobiš
WWW.DVAJSET.SI
PRVA STRAN
VSEBINA
Dobrodošli doma
4
6
8
9
Ljubljana – bolj slovenska kot kdajkoli
11. Vseslovensko srečanje v DZ: Rojaki ponosni na Slovenijo
Država smo mi vsi
Poklon ustvarjalnosti ameriških Slovencev
Intervju
10
4
6
8
10
12
14
18
27
28
34
35
37
Dr. Boštjan Žekš, minister za Slovence v zamejstvu in po
svetu: »Spremenimo pogled na Slovence po svetu!«
Poslovne strani
12
13
Anthony Tomažin, novi lastnik Nebotičnika
Silvia Josephine Žele
Kultura
14
15
16
17
18
Ted Kramolc: Od slike do slike
Poletna muzejska noč 2011
Groharjevo leto
Bratje Smrtnik: Ni ga čez družinsko petje
MareziJazz
Izobraževanje in zanost
22
24
25
Dr. Jože Rožanec
Visoki jubilej Poletne šole slovenskega jezika
Urška Kupec
Mladi
27
Avsenik, promotor Slovenije
Med nami
28
29
30
31
Svetovni slovenski kongres praznuje 20 let
Dobrodošli v Sloveniji!
Poletje v čast Sloveniji
A. Zickar: Prišel, videl – zmagal?
Zamejski dnevnik
32
33
34
35
36
Dogovor o pomembnih temah za obe manjšini
Zgodbe o dvojezičnih napisih še ni konec
Po zamejskih vrhovih žepne občine Dreka
Slovenščina postaja tudi jezik babic in dedkov
Slovenci v manjšinskih svetih in lokalni samoupravi
Doživimo Slovenijo
37
38
Zvezdice na slovenskem morju
Najevska lipa - Simbol države in simbol Koroške
Šport
40
41
Mišo Brečko: Naša majhnost je lahko tudi naša prednost
Slovenski trenerji še daleč od zvezd
Slovenija danes
Slovenci.si
Vodja projekta
Marko Stijepić
[email protected]
Slovenija danes izhaja vsak mesec
Posamični naročniki plačajo samo stroške pošiljanja
Naklada: 3000 izvodov
Tisk: Littera picta, Medvode, Slovenija
Izdajatelj: Domus, založba in trgovina d.o.o.
Glavna in odgovorna urednica
Blanka Markovič Kocen
[email protected]
Medij Slovenija danes je vpisan v razvid medijev pri
Ministrstvu RS za kulturo pod zaporedno številko: 1603.
Lektura
Blanka Markovič Kocen
Revijo financira Urad Vlade Republike Slovenije za
Slovence v zamejstvu in po svetu
Uredništvo
Trg MDB 12
1000 Ljubljana
Slovenija
Tel: +386 (0)1 520 50 84
E-pošta: [email protected]
Spletna stran: www.slovenci.si
Oblikovanje in prelom
Maja Kaplan
[email protected]
ISSN 2232-3473

REPUBLIKA SLOVENIJA
URAD VLADE RS ZA SLOVENCE
V ZAMEJSTVU IN PO SVETU
41
3
DOBRODOŠLI DOMA
Ljubljana – bolj
slovenska kot kdajkoli
Prvega skupnega srečanja Slovencev iz zamejstva in sveta,
1. julija v Ljubljani, se je udeležilo okoli dva tisoč ljudi, od tega
500 nastopajočih z vseh koncev sveta.
Blanka Markovič Kocen, Ana Mrzlikar; Foto: Alenka Slavinec, Ana Mrzlikar
L
jubljana že dolgo ni bila
tako zelo slovenska in obenem svetovljanska kot 1.
julija, ko je bilo v središču
mesta že od jutranjih ur čutiti vrvež
in posebno, praznično vzdušje.
Premier pred stojnico revije Slovenija danes
4
Vseslovensko srečanje, katerega
pobudnik je bil Urad Vlade RS za
Slovence v zamejstvu in po svetu, je
letos postreglo s presežniki – tako po
številu obiskovalcev in nastopajočih
kot tudi s kakovostjo nastopov in
predstavitev ter izjemno kulturno,
družabno in kulinarično ponudbo.
Območje strogega središča prestolnice, med Magistratom in
Prešernovim trgom, je bilo polno
lično oblikovanih stojnic, na katerih
Lectova srca Celec
so se s tradicionalnimi izdelki predstavljala slovenska društva, največ z
bližnjih območij nekdanje Jugoslavije, pa tudi domači turistični ponudniki in obrtniki. Na svojih stojnicah
so se predstavljala tudi slovenska
DOBRODOŠLI DOMA
Slovensko kulturno društvo Triglav Banja Luka
izseljenska društva in revija Slovenija danes.
Marija Petković in Dubravka
Gačanović iz Slovenskega kulturnega
društva Triglav Banja Luka sta razložili,
da društvo iz Banja Luke sestavljajo
potomci Slovencev, ki so se izselili
pred drugo svetovno vojno. »Navezani smo na Slovenijo, poskušamo
vzdrževati kar največ kulturnih stikov
(folklora, petje), zato smo zelo dejavni. Lahko se pohvalimo, da smo ob
20- letnici samostojne Slovenije pripravili poseben koncert z naslovom
Glasba gradi mostove. S tematsko
razstavo Slovenija v malem so predstavili najbolj tipične izdelke z raznih
koncev Slovenije.
Pri Celecovcih pečejo raznovrstne
medenjake po starih receptih,
pečejo in krasijo značilno figuralno lectovo pecivo, med katerimi
so najbolj opevana različno velika
lectova srca z barvnimi risbami in
ljubezenskimi sporočili. Njihova
dejavnost se prenaša iz roda v rod,
tako da je to že tretja generacija
Medičastva in lectarstva Celec.
Jožica Celec: »Na to prireditev smo
bili povabljeni, ker gre za slovensko
tradicijo in poleg tega obeta nekaj
zaslužka. Želimo si, da bi ljudje bolje
spoznali naš konček sveta. Prihajamo namreč iz Krajinskega parka
Goričko, ki je na skrajnem severovzhodu Slovenije, kamor ljudje redkeje pridejo.”
Slovensko kulturno društvo Istra Pulj so na stojnici predstavljale
Alenka Milotić, Kristina Kocanović,
Neda Plastić in Olga Žerovnik, ki jim,
kot so povedale, druženja pomagajo
pri ohranjanju slovenske kulture in
jezika. »Večinoma smo v društvu
samo ženske, ki se dvakrat tedensko družimo, hodimo na izlete, organiziramo različne dejavnosti, si izmenjujemo stare slovenske recepte
in drugo. Večinoma prihajamo iz
mešanih zakonov, zato nekatere
govorimo bolj, druge pa manj slovensko. Obiskovalci si na naši stojnici lahko ogledajo izdelke iz mozaikov, gline, poslikane panjske
končnice, svilo, kvačkan nakit…«
Stojnica društva Zedinjena Slovenija iz Buenos Airesa, Argentina,
je bila še prav posebej oblegana.
Mlade argentinske Slovenke so
tretja generacija Slovencev v Argentini. »Že od malega se učimo
govoriti slovensko in plešemo folkloro. Zdaj, po koncu srednje šole,
nas je 23 abiturientov in dva spremljevalca, prišlo na daljši obisk v
Slovenijo, ostali bomo en mesec.
Trenutno smo nastanjeni v dijaškem
domu Poljane, naslednji teden pa
se nam začne na filozofski fakulteti tritedenski tečaj slovenskega
jezika. Nato bomo imeli še čas, da
obiščemo svoje sorodnike v Sloveniji in bolje spoznamo deželo. Na
stojnici so predstavile delček Argentine, nekaj argentinskih posebnosti:
značilno argentinsko nošo s svetlo
Slovensko kulturno društvo Istra Pulj
Vezenine Florjančič
se nadaljuje s strani 6
Zedinjena Slovenija Buenos Aires
5
DOBRODOŠLI DOMA
Fantovski zbor Mi smo mi iz Clevelanda
se nadaljuje s strani 5
Družina Loboda iz Kamnika
modro ruto in trakom s tipičnim
argentinskim vzorcem ter argentin-
Premier Pahor in minister Žekš na sprehodu med stojnicami
Rast XL
6
ski čaj, ki se pije drugače kot v Sloveniji. Na vprašanje dekletom, ali
so ponosne, da so Slovenke, odgovarjajo: »Zelo, zelo!!«
V pestri kulinarični ponudbi seveda ni smel manjkati pravcati slovenski pražen krompir. In ni ga smelo
zmanjkati…
V popoldanskih urah je mesto
zaživelo v najrazličnejših kulturnih
prireditvah, začenši s koncertom
Združenega pevskega zbora iz Stuttgarta, Augsburga, Ulma in Ravensburga (Nemčija) na Pogačarjevem
trgu.
Nastop skupine RAST XL argentinskih srednješolcev pred ljubljanskim
Magistratom je vzbudil veliko zanimanja. Polurna predstava je požela
velik aplavz, saj so gledalce navdušile
slovenske domovinske recitacije
nastopajočih. »RAST XL smo roj abiturientov Slovenskega srednješolskega
tečaja ravnatelja Marka Bajuka iz Buenos Airesa. Kot potomci slovenskih
povojnih beguncev se želimo srečati
s svojimi koreninami. Ob 20. obletnici
samostojnosti Slovenije kličemo polni
veselja in ponosa: SLOVENIJA, BODI
POZDRAVLJENA!!!« sporočajo mladi
Slovenci iz Argentine.
Vseslovenskega srečanja na ljubljanskih ulicah se je udeležil tudi
Pražen krompir
predsednik vlade Borut Pahor in
se na svojem obhodu v družbi dr.
Boštjana Žekša, ministra za Slovence
po svetu, med stojnicami pogovarjal
in fotografiral z rojaki, si ogledoval
njihove izdelke, pozdravil pa je tudi
sodelavce revije Slovenije danes.
V poznopopoldanskih urah se
je mimo naše stojnice sprehodila
nadvse očarljiva skupinica v narodnih nošah, Sonja in Janez Loboda iz
Kamnika z vnukinjo in vnukom . “Na
to prireditev prihajava že vrsto let,
obiskovala sva jo že s svojimi otroki, zdaj pa sta njihove noše oblekla
vnučka,” nam je povedala Sonja.
Mi smo mi je moški pevski zbor
iz Clevelanda, ZDA. Trinajst mladih
ameriških Slovencev, starih med
19 in 29 let, je pred Trubarjevim
antikvariatom zapelo nabor petih
slovenskih pesmi: Venček veselih
koroških narodnih, Marko skače,
Triglav, Pri farni cerkvici in Žabe.
»Vaje imamo 1-2 krat na mesec,
enkrat letno pa v Clevelandu pripravimo tudi večji nastop. V Sloveniji
bomo ostali dva tedna in v tem času
imamo napovedanih še nekaj nastopov po Sloveniji, v preostalem času
pa bomo pri sorodnikih in spoznavali
našo domovino,« je povedal Niko
Perčič, eden izmed članov.
DOBRODOŠLI DOMA
11. vseslovensko srečanje v državnem zboru
Rojaki ponosni
na Slovenijo
Dvajset let samostojne Slovenije in Slovenci zunaj
njenih meja: pogled nazaj in pogled v prihodnost.
Foto: Maja Kaplan
Blanka Markovič Kocen
Leseni rogisti
Dan se je prevešal v večer,
ko vreme, ki nam je sicer dobro
služilo ves dan, ni več vzdržalo.
Tik pred uradnim delom prireditve, v okviru katerega naj
bi zbrane nagovorili predsednik
republike dr. Danilo Türk, minister za Slovence v zamejstvu in
po svetu dr. Boštjan Žekš in ljubljanski župan Zoran Jankovič,
se je nad Ljubljano usul dež, zato
je bil odpovedan.
Vrhunec in obenem zaključek
celodnevnega dogajanja pa je
pomenila večerna glasbena
prireditev Sounds of Slovenia
z gostom Juanom Vasletom,
multimedijski spektakel, ki
združuje skupino vrhunskih
glasbenic in glasbenikov, ki so
se uveljavili kot odlični solisti, hkrati pa igrajo in pojejo v
različnih zasedbah. Projekt pod
umetniškim vodstvom harmonikarja in skladatelja Janeza
Dovča predstavlja slovensko
ljudsko izročilo v sodobnih in
živih priredbah.
V večernih urah so se obiskovalci, nastopajoči in razstavljalci na prireditvi Dobrodošli
doma razšli, seveda z obljubami:
srečamo se spet prihodnje leto!
Zaključni nastop Sounds of Slovenia
France Cukjati, podpredsednik DZ: »Če je domovina v težavah, je nimaš nič manj rad, le bolj si zaskrbljen in razmišljaš, kako ji
pomagati.«
T
ak je bil naslov tradicionalnega, letos že 11. vseslovenskega srečanja, ki ga
je dan pred prireditvijo
Dobrodošli doma pripravila Komisija Državnega zbora RS za odnose s
Slovenci v zamejstvu in po svetu.
»Srečanje v hramu slovenske demokracije je dokaz, da je slovenska
domovina tudi vaša domovina,«
je prisotne uvodoma nagovoril
predsednik državnega zbora France
Cukjati in v nadaljevanju spomnil
na dosežke v zadnjih 20 letih, obenem pa tudi na težave, zlasti gospodarske, s katerimi se zadnja leta
soočamo: ugašanje podjetij in investicij, odhajanje slovenskih strokovnjakov v tujino… »Če je domovina v težavah, je nimaš nič manj rad,
le bolj si zaskrbljen in razmišljaš,
kako ji pomagati,« je dejal Cukjati.
Po njegovem mnenju je najmanj,
kar je treba storiti, zamejcem z
ustavno spremembo omogočiti vsaj
dva poslanska sedeža v parlamentu.
Minister za Slovence v zamejstvu
in po svetu dr. Boštjan Žekš je izrazil
svoje opažanje na številnih obiskih
med rojaki po svetu, da zgodovinske
delitve med Slovenci slabijo, ponos
pa narašča, medtem ko je v matični
državi razmerje ravno obratno, zato
povabilo rojakom v domovino še toliko bolj velja. »Imamo nebesa, vse
je v redu, le angeli so bolj nerodni,«
je v svojem značilnem slikovitem
slogu pripomnil minister.
Da je 20. obletnica slovenske
samostojnosti priložnost, da se
vprašamo, kaj so nam minula leta
prinesla, obenem pa za pogled v prihodnost, je prepričan tudi predsednik komisije DZ za odnose s Slovenci
v zamejstvu in po svetu Miro Petek,
ki se je v pozdravnem nagovoru
med drugim vprašal, ali je Slovenija dobra mati vsem Slovencem po
svetu in kaj bi bilo še mogoče storiti. Sicer je svet po njegovem mnenju
postal velika globalna vas in »navaditi se moramo govoriti le o Slovencih, ne glede na to, kje živijo in kaj
delajo.« Tudi Miro Petek je opozoril
na pomen prizadevanj naših rojakov
za priznanje Slovenije in poudaril,
da mora raven materialne pomoči
našim ljudem kljub gospodarski krizi
ostati nespremenjena. Na koncu je
rojakom zaželel veselo srečanje
na prireditvi in prijetno bivanje v
domovini.
O predloženi tematiki so kot vabljeni govorci v osrednjem delu
srečanja razmišljali Marijana Sukič
(Madžarska), Marija Ahačič Pollak
(Kanada) in dr. Janez Dular (minister v prvi Vladi RS za vprašanja
Slovencev po svetu in narodnostnih
skupnostih v Sloveniji).
Predstavnica Slovencev v Kanadi
je med drugim opozorila na izzive,
s katerimi se danes srečujejo
Slovenci po svetu in obenem pozvala k preseganju političnih delitev. Da je za svojo usodo v prvi
vrsti odgovorna manjšina sama,
je poudarila Sukičeva, ki je obenem okrcala odnos madžarske
države do manjšine. Dular je
predstavil razvoj odnosa Slovenije
do Slovencev zunaj njenih meja
v minulih 20 letih in bil kritičen
do prevelike potrpežljivosti slovenskih oblasti ob nespoštovanju
manjšinskih zavez s strani
Madžarske in nastajanju kompromisa o dvojezičnih napisih na
Koroškem.
V okviru srečanja so v preddverju državnega zbora odprli razstavo z naslovom Slovenci po svetu
ob osamosvojitvi Slovenije, njeno
odprtje pa je pospremil pevski
zbor iz ameriškega Clevelanda Mi
smo mi.
7
DOBRODOŠLI DOMA
Okrogla miza: Aktivno državljanstvo danes
Država smo mi vsi
Demokracija ne pomeni, da se vse odločanje prepusti aktualnim
političnim elitam.
Ana Mrzlikar
Sogovorniki so se strinjali, da je aktivno
državljanstvo ozaveščanje tega, da smo
država mi vsi.
»Aktivno državljanstvo
pomeni, da se počutiš
svobodnega, si želiš
biti svoboden in si
svoboden kot nekdo, ki
sodeluje pri upravljanju
družbenih zadev,«
poudarja dr. Miro Cerar
8
V
atriju Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti
in umetnosti (ZRC SAZU)
je sredi junija potekalo že peto
srečanje v okviru večernih srečanj
z naslovom Brez cinizma. O aktivnem državljanstvu danes so naglas razmišljali dr. Oto Luthar, ki je
pogovor tudi vodil, dr. Miro Cerar
ter Ali H. Žerdin.
Dr. Oto Luthar je uvodoma
povedal, da dvajseta obletnica nastanka samostojne države ponuja dobro priložnost za premislek
o vlogi državljank in državljanov
v procesu nastajanja te države.
Sogovorniki so skušali skicirati odgovor na vprašanje, kaj je aktivno
državljanstvo danes oziroma kako
prepričati državljanke in državljane,
da demokracija ne pomeni, da se
vse odločanje prepusti aktualnim
političnim elitam, temveč da je
kvaliteta našega skupnega življenja
odvisna od nas vseh. Toda ali je to
sploh res?
»Aktivno državljanstvo pomeni,
da se počutiš svobodnega, si želiš
biti svoboden in si svoboden kot
nekdo, ki sodeluje pri upravljanju
družbenih zadev,« poudarja dr. Miro
Cerar. Po njegovem mnenju človek
ne more delovati niti kot skrajno vpet v družbo niti kot skrajno
izoliran od nje, ampak samo v neki
ustrezni kombinaciji.
Ko družbena situacija terja več aktivnega državljanstva, kot je recimo
trenutna situacija v Sloveniji, je treba sebe in svojo okolico ozaveščati v
duhu pozitivne svobode v večji meri
kot prej.
Prva od pogojev aktivnega
državljanstva sta svoboda govora in
svoboda tiska.
Ali H. Žerdin: »Res je ena od predpostavk aktivnega državljanstva
svoboda tiska oziroma svoboda
medijev. Nisem pa prepričan, da
smo jo imeli od leta 1990 na enakomerni ravni zagotovljeno - bila
so nihanja. Danes so mediji pod
velikim pritiskom kapitala, ki je po
mojem mnenju realen, vendar se
moramo vprašati, na kakšen način
so se mediji pod tem pritiskom
znašli. Moja razlaga je taka: časniki
so obstajali in delovali kot uspešne
gospodarske družbe; donosi, ki so
bili zelo visoki, so se konec devetdesetih let zaradi interneta znižali.
V letu 2005/06 so časopisi postali
t.i. »dar«, ki so ga politiki dali kapitalskim zaveznikom, kar se danes
končuje na dramatičen način. Skratka, gre za strahovito gospodarsko
izčrpavanje teh podjetij.
Krizna situacija je medije postavila v zelo neroden položaj, prostor za
kvalificirano razpravo državljank in
državljanov v njih pa se krči.«
Dr. Oto Luthar je nadaljeval razpravo z drugim temeljnim pogojem za prakticiranje aktivnega
državljanstva, to je vzgoja ali
kultiviranje zavesti o tem aktivnem državljanstvu. Dr. Cerar se je
vprašal: »Kako mladega ali pa tudi
starejšega človeka danes sploh še
navdušiti ali prepričati, da je demokracija vrednota? Na tem mestu
je zelo pomembno nazorno opozoriti na možne alternative, kot sta
avtoritarna in totalitarna družba,
kajti šele potem je vidno, zakaj se je
treba boriti za demokracijo.«
Naslednji temelj za tematizacijo aktivnega državljanstva je
državljanski pogum - brez njega
aktivnega državljanstva ne more
biti, o čemer pričajo mnoge situacije v zgodovini. »Pogum ni v dejanju, ampak v tem, kakšen odnos
imaš do nekega dejanja. Svoboda v
smislu državljanskega poguma pomeni, da se v trenutku, ko se ti zdi
nekaj pomembno, odzoveš. Smisel
pa ima, če to naredi kdo, ki ima avtoriteto,« je med drugim na to temo
povedal dr. Cerar.
Sogovorniki
Dr. Oto Luthar je doktor znanosti s področja zgodovine, znanstveni
svetnik, redni profesor in direktor ZRC SAZU.
Dr. Miro Cerar, doktor znanosti s področja prava, je v času
osamosvojitve (1990-91) sodeloval pri oblikovanju temeljne listine o
osamosvojitvi in neodvisnosti R Slovenije in njene ustave, od leta 1993
je svetovalec za pravna vprašanja v državnem zboru, večkrat sodeluje
kot strokovni svetovalec različnim ministrstvom; od decembra lani je
predsednik sodnega sveta.
Ali H. Žerdin, novinar, urednik in avtor, zdaj urednik Sobotne priloge
Dela, pred tem odgovorni urednik časopisa Dnevnik.
DOBRODOŠLI DOMA
Razstava
Poklon ustvarjalnosti
ameriških Slovencev
Dosežki slovenskih izseljencev in njihovih
potomcev v Združenih državah Amerike.
I
Ana Mrzlikar
Dva dela razstave – dve zgodbi
Prvi del pripoveduje zgodbo izpred dvajsetih
let, ko so se slovenski Američani množično zbrali
Avtorja razstave dr. Mirjam Milharčič Hladnik z
Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC
SAZU in Joe Valenčič iz Clevelanda.
Darja Ovsenik
in Urška Strle –
prvi nagrajenki
Slovenske skupnosti v Severni Ameriki so razvile
vzporeden slovenski svet, drugačen od tistega v
domovini. »To je razstava o zgodbah človeških usod,
dogodivščin, posameznikov, pa tudi o zgodbah
tistih, ki so nam te posameznike predstavljali in jih
odkrivali,« je na otvoritvi dejala Majda Širca, tedanja
ministrica za kulturo.
in ustanovili organizacijo Združeni Američani za
Slovenijo (UAS), da bi pozvali predsednika Georgea Busha in državne funkcionarje, naj priznajo
Slovenijo kot neodvisno demokratično državo.
Takrat so se Slovenci iz vseh delov ZDA prvič po
drugi svetovni vojni spet združili, da bi pomagali
domovini in bili pri tem nadvse uspešni.
Drugi del razstave predstavlja zgodbe slovenskih Američanov ali pa, kot je v napovedi dejala
dr. Mirjam Milharčič Hladnik, zgodbe ameriških
Slovencev, na katere smo lahko upravičeno
ponosni.
Slovenski migranti in njihovi potomci so majhna skupnost znotraj severnoameriškega prostora, njihovi ustvarjalni dosežki pa so veliki,
morda celo večji, kot bi pričakovali glede na
njihovo število. Slovenci v Združenih državah
Amerike so dosegli priznanje na vseh področjih
kulture, od književnosti, drame in filma do
glasbe, plesa, športa in vizualne umetnosti. Slovenci so izkoristili priložnost, vire in
tehnologijo, ki so jim bili dosegljivi v Novem
svetu. Bili so prvi med Slovenci po svetu, ki so izvajali glasbo in recitacije na posnetkih, po radiu
in televiziji, včasih tudi celo desetletje, preden
so te medije uvedli v Sloveniji.
Ustvarjalni zagon slovenskih migrantov se je
razmahnil po drugi svetovni vojni, ko so si njihovi angleško govoreči in visoko izobraženi otroci
ustvarjali kariere in se uveljavili s svojim delom.
»Čeprav je morda le malo resnično slovenskega
v njihovi ustvarjalnosti, so še vedno v navdih in
ponos Slovencem vsepovsod,« sta avtorja zapisala v razstavnem katalogu.
Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu
je tudi letos razpisal nagradni natečaj za
najboljša diplomska, magistrska in doktorska
dela s področja zamejske in izseljenske
tematike, s čimer spodbuja raziskovalne
dejavnosti dodiplomskih in podiplomskih
študentov in krepi zavest o pomenu omenjenih
tematik za ohranjanje slovenske identitete v
matični domovini in po svetu.
Foto: Maja Kaplan
nštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU je ob 20-letnici osamosvojitve Slovenije in svoji 30-letnici
pripravil razstavo Dosežki slovenskih
izseljencev in njihovih potomcev v Združenih
državah Amerike – prispevek kulturam dveh
domovin.
Avtorja razstave, ki bo v atriju ZRC SAZU na
ogled do 20. septembra 2011, sta Joe Valenčič
iz Clevelanda in dr. Mirjam Milharčič Hladnik z
Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije
ZRC SAZU.
Na otvoritvi razstave je Mirjam Milharčič
Hladnik dejala: »Danes odpiramo razstavo, ki je
nastajala na dveh straneh oceana, v Clevelandu v
Ameriki in v Ljubljani v Sloveniji. Razstava je poklon ustvarjalnosti in mostovom, ki vežejo ljudi,
celine, morja in kulture. Z naslovom, ki je napisan
v dveh jezikih, želimo poudariti, da verjamemo
v razumevanje in v to, da so ljudje, ki se selijo,
ustvarjalci na različnih koncih sveta, v svojih
različnih domovinah. Verjamemo v sestavljene
identitete, v sestavljene kulture.« Za razstavo,
ki je nastajala v Clevelandu, je svoje gradivo zapiske, fotografije in dokumente iz zasebne
zbirke - prispeval Joe Valenčič, ki je na otvoritvi poudaril: »To je zgodovina, v kateri sem
odraščal, to so ljudje, s katerimi sem se družil.
Naša zgodovina je del vaše zgodovine. Mi smo
ponosni na te osebnosti in njihove dosežke in
upam, da ste tudi vi. To je moja zgodovina, a je
obenem tudi vaša.«
Nagrade za najboljša dela s področja
zamejstva in izseljenstva
Do 1. decembra 2010 je na urad prispelo 23
del, 15 na tematiko zamejstva in 8 na tematiko
izseljenstva, med katerimi je strokovna komisija
izbrala po tri najboljša z vsakega področja.
»Med poslanimi deli je bilo nekaj takih, ki so po
svojem vsebinskem doprinosu k izseljenski in
zamejski tematiki še posebej izstopala in si zato
po mnenju članov natečajne komisije zaslužijo
posebne nagrade,« je na slavnostni podelitvi
v Prešernovi dvorani SAZU med drugim dejal
dr. Boris Jesih, državni sekretar na uradu za
Slovence in predsednik komisije.
Prvi nagradi sta prejeli Darja Ovsenik in
Urška Strle, obe z Univerze v Ljubljani, prva
za tematiko zamejstva, druga izseljenstva.
Ovsenikova je na primeru dvojezične trgovske
akademije v Celovcu predstavila geografsko in
sociolingvistično analizo koroških Slovencev,
Strletova pa skozi prizmo življenjskih zgodb
osvetljuje izseljevanje Slovencev v Kanado.
Drugo in tretjo nagrado na področju zamejstva
sta prejeli Bogomila Kravos in Ana Toroš, na
področju izseljenstva pa Ivan Hriberšek in
Alenka Abazović. (B.M.K.)
9
INTERVJU
Dr. Boštjan Žekš, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu
»Spremenimo pogled
na Slovence po svetu!«
Naši ljudje po svetu živijo dobro, ugotavlja minister, in so bolj
zavedni Slovenci od nas, ki živimo v matični domovini. Slovenija
jim lahko pomaga kot enakopravnim ljudem, nikakor pa ne z neko
miloščino.
Blanka Markovič Kocen
medtem ko Slovenci po svetu tako
hudih političnih problemov nimajo.
Zadovoljni smo, da so se stvari začele
premikati v pravo smer. Tako je, denimo, naposled prišlo do dogovorov
z Italijo na najvišji ravni, načrtovana
je ustanovitev omizja pri predsedniku italijanske vlade, najverjetneje letos jeseni. Seveda je to odvisno od
politične situacije v Italiji, a prepričan
sem, da bodo dobri odnosi ostali,
tudi če se bosta vladi zamenjali. Mislim, da je to dobro, saj bodo Slovenci v Italiji dobili neposreden stik z
vlado, ki ga doslej niso imeli, kar je
bil verjetno tudi eden izmed razlogov
za krnitev finančnih sredstev za našo
manjšino v Italiji. To vprašanje smo
za letos in naslednje leto rešili, vedeti
pa moramo, da ne dokončno. Za to
si bomo morali torej tudi v prihodnje prizadevati in nad tem bedeti.
Tudi naša manjšina sama bo morala
pokazati voljo do sprememb, predvsem pa bolj racionalno porabljati
sredstva. Le pomislite, kaj bi se zgodilo, če vprašanja financiranja letos
ne bi rešili? Kako bi potem manjšina
preživela?
Dr. Boštjan Žekš, minister za Slovence
v zamejstvu in po svetu: »Slovenci po
svetu so sposobni, samostojni ljudje, ki
preživijo tudi brez Slovenije. Ta pa jim
lahko pomaga pri ohranjanju njihovega
slovenstva.«
10
pogovoru je opozoril tudi na nekatere prihodnje načrte in nanizal
vtise s svojih obiskov med Slovenci
po svetu.
Kako ocenjujete delo svojega urada v trenutnem mandatu?
Lastno delo je težko ocenjevati.
Naš osnovni cilj je bil umirjati situacijo, zlasti med Slovenci v zamejstvu,
ki jim konflikti gotovo ne koristijo,
Ali je bil po vašem mnenju referendum na avstrijskem koroškem
potreben in kako komentirate njegov izid?
Ni bil potreben. Mogoče le za
nekatere le iz kakšnih internih
Foto: Maja Kaplan
M
ed dosežki svojega
urada minister Žekš
izpostavlja napredek
pri reševanju odprtih
vprašanj slovenske skupnosti v
sosednjih državah, tudi v Avstriji,
začetek povezovanja s slovenskimi
znanstveniki in vrhunskimi strokovnjaki ter krepitev sodelovanja z
gospodarskimi organizacijami slovenske narodne skupnosti v tujini. V
Kaj po vašem mnenju za slovensko
manjšino v Avstriji pomeni razplet
vprašanja dvojezičnih napisov na
Koroškem? Za kakšno rešitev gre?
To seveda ni dokončna rešitev,
čeprav bi jo nekateri v Avstriji radi
gledali kot tako. 7. člena Avstrijske državne pogodbe ta rešitev ne
uveljavlja, kar je na zunaj videti že
iz tega, da Štajerska v dogovor ni
vključena, čeprav pogodba določa
drugače. Tudi po obsegu pravic, ki
jih dobijo koroški Slovenci, rešitev
še ni dokončna. Zagotovo pa je to
korak v pravo smer.
INTERVJU
Kateri so najpomembnejši projekti
urada v sedanjem mandatu? Katerim področjem ste namenjali
največ pozornosti?
Glavnina dela je bila vsakodnevna skrb za Slovence po svetu. Opozarjam pa, da novosti, ki smo jih
začeli, ni mogoče vpeljati, uveljaviti v letu dni. Najprej bi omenil
izobražence, vrhunske strokovnjake
na znanstvenem, gospodarskem,
Na povabilo urada za tesnejše sodelovanje
se je doslej odzvalo 160 znanstvenikov, ki so
soglašali z objavo svojih podatkov na spletni
strani, na odgovore 350 znanstvenikov oziroma
strokovnjakov pa še čakamo.
no obžalujem, da je do tega prišlo.
A kot rečeno, je ta zakon oziroma
memorandum prvi korak, do cilja pa bomo morali prehoditi celo
pot. Motijo se tisti, ki mislijo, da
je mogoče z enim korakom doseči
vse, kar skušamo že 50 let… Če bi
bil ta zakon sprejet brez dodatnih
protestov narodnega sveta, bi bil
sprejet v nekem razumevajočem,
dobrem ozračju in bi lahko v prihodnje pričakovali gladko uveljavljanje
dodatnih pravic. Ker pa je bil zakon
zdaj sprejet v nasprotovanju in jezi,
lahko pričakujemo, da bo iskanje
novih rešitev trajalo malo dlje.
Večkrat ste že izrazili nezadovoljstvo z uresničevanjem stopnje
pravic Slovencev na Madžarskem.
Kaj bi bilo treba storiti, da bi se
položaj naših rojakov tam izboljšal?
Največji problem je denar. Denar
za neke projekte, ki so bili že dogovorjeni, recimo cesta Gornji Senik Verica, ki dobiva simboličen pomen,
če o praktičnem sploh ne govorimo.
Gre tudi za denar za šole in delo
slovenskih društev. To niso visoka
sredstva in madžarska država jih je
najbrž sposobna zagotoviti.
Pomemben dosežek je bilo tudi
nedavno zasedanje XII. Slovenskomadžarske mešane komisije za
spremljanje sporazuma o zagotavljanju posebnih pravic madžarske
narodne skupnosti v Sloveniji in slovenske manjšine na Madžarskem,
ki je potekalo po enoletnem premoru in ga lahko označimo za enega
najbolj uspešnih.«
Je opaziti tudi napredek na
območju nekdanje Jugoslavije?
Na tem območju je opaziti vedno
več slovenskih društev, posamezne
manjšinske skupine pa se po teh
državah, omenil bi Srbijo, tudi same
organizirajo. Gre za formalni državni
organ, kjer manjšina prek elektorjev
voli odbor, svet, ki je odgovoren za
manjšinske pravice.
tehničnem, umetniškem področju,
ki odhajajo iz Slovenije in ne vemo,
kje so in kaj delajo. Na tem področju
skušamo vzpostaviti seznam teh
ljudi, ki se bo razširil in bi omogočal
nek stalen stik z njimi. Na povabilo
Zanimanja za tako povezovanje ne
manjka, kar se je pokazalo v Celovcu, kjer smo organizirali seznanjanje slovenskih gospodarstvenikov
z možnostmi na avstrijskem trgu. Na
srečanje je prišlo toliko ljudi, da vsi
niso mogli v dvorano. Povezovanje
bo v času, ko se svet odpira in se lahko tudi zaposlujemo drugod, vse
bolj pomembno. Naše mednarodno
gospodarsko uveljavljanje pa je del
celotne strategije vlade.
Na uradu opažamo, da naše gospodarstvo veliko premalo sodeluje s
Slovenci, ki živijo po svetu. Ti ljudje
namreč veliko vedo o državi, kjer
živijo, kar bi naša podjetja lahko
s pridom izkoristila. Številni naši
rojaki so bili ali so vodilni v velikih
podjetjih, pri nas pa se nanje ne
spomnimo.
Kakšni pa so nasploh vaši vtisi z
obiskov pri Slovencih po svetu?
Naši ljudje po svetu živijo dobro.
Pozitiven vtis je, da so ti Slovenci
Na uradu opažamo, da naše gospodarstvo
veliko premalo sodeluje s Slovenci, ki živijo po
svetu. Ti ljudje namreč veliko vedo o državi, kjer
živijo, kar bi naša podjetja lahko s
pridom izkoristila.
urada za tesnejše sodelovanje se je
doslej odzvalo 160 znanstvenikov,
ki so soglašali z objavo svojih podatkov na spletni strani, na odgovore
350 znanstvenikov oziroma strokovnjakov pa še čakamo. Zavedamo
se, da se ti ljudje, ki so na višku kariere v kateri od velikih, pomembnih
držav, kjer imajo dobre pogoje za
delo, najverjetneje ne bodo vračali
domov. Lahko pa bi jih delno vezali s
kakšnimi projekti, delno zaposlitvijo
v Sloveniji, več obiski, predavanji na
univerzah… Razvili bi lahko izmenjavo študentov. Pri našem, slovenskem gledanju na svet je to sicer
precej nemogoče, a skušamo stvari
vsaj nekoliko premakniti, da bi, recimo, z razpisi za znanost, ki jih objavljamo, delno pokrivali tudi naše
ljudi v tujini.
Velikokrat izpostavljate gospodarsko sodelovanje. Kako daleč ste s
tovrstnimi projekti?
Možnosti tega sodelovanja nismo še niti začeli izkoriščati. V svojih
prvih akcijah smo bili bolj usmerjeni
v zamejsko področje. Predvsem v
Italiji in Avstriji imamo gospodarsko
usmerjene slovenske organizacije,
kot je, denimo, Slovenska gospodarska zveza na Koroškem, ki skrbijo za čezmejno gospodarsko sodelovanje. Česa podobnega si želimo
tudi na Madžarskem in Hrvaškem.
celo bolj zavedni od tistih, ki prebivamo v matični domovini. Posebno
zavedna in obenem tudi največja
slovenska skupnost v Clevelandu, ki
sem jo nedavno obiskal, je 20-let-
nico države proslavila posebej
veličastno, s slovenskimi zastavami
in zdi se, da politični razcep postopoma blaži. Ponosni so na slovensko
državo, ne glede na to, ali je vlada
leva ali desna.
Mnogi Slovenci iz zamejstva in sveta so se 1. julija udeležili vseslovenskega srečanja Dobrodošli doma.
Kako ga ocenjujete?
Srečanje je zares privabilo veliko
ljudi iz zamejstva in tujine. Samo
nastopajočih je bilo okoli 500.
Kakšni so načrti urada do konca
mandata?
Nadaljevali bomo začeto delo,
kar pa zadeva nove projekte, to je
znanstvenike, umetnike, mlade in
gospodarstvo, pa bomo trdo delali, da bi stvari vsaj toliko zakoličili,
da se bodo lahko učinkovito nadaljevale tudi v naslednjem mandatu. Na teh področjih se namreč v
enem samem mandatu ne da vsega
narediti.
G. minister, kakšno misel bi izrazili
za konec?
Zavedati se je treba, da moramo pri nas spremeniti pogled na
Slovence po svetu. Neke vrste pomilovanje je napačna reakcija in
nepotrebno. To so sposobni, samostojni ljudje, ki preživijo tudi brez
Slovenije. Ta pa jim lahko pomaga
pri ohranjanju njihovega slovenstva. Pomaga kot enakopravnim ljudem, ne pa z neko miloščino. To je
popolnoma zgrešen pogled!
Seja članov vladnih svetov
Tesnejše gospodarsko
povezovanje z diasporo
Tik pred vseslovenskim srečanjem v Ljubljani so se na skupni seji sešli
člani vladnih svetov za Slovence v zamejstvu in po svetu. Del seje je
bi, kot je minister povedal v izjavi po njej, slavnosten, in namenjen
obeležitvi 20-letnice slovenske samostojnosti, prisostvoval pa mu
je tudi predsednik Vlade RS Borut Pahor. Slovencem iz zamejstva in
sveta se je zahvalil za njihov izjemni
prispevek pri osamosvajanju Slovenije
in za aktivnosti, ki so v posameznih
državah privedle do priznanja
Slovenije. Pahor je dodal, da upa in
pričakuje, da bo ta podpora in stalna
pomoč prisotna tudi v prihodnje.
»Mi Slovenci se preveč ukvarjamo
sami s sabo in premalo gledamo v
svet,« je dejal minister in poudaril
željo, da bi Slovenija svojo diasporo
in rojake po svetu bolje uporabila pri
gospodarskih načrtih in sodelovanju.
V izjavi za medije je še sporočil, da so
se udeleženci skupne seje zavzeli za
nadaljnjo ohranitev Urada Vlade RS
za Slovence v zamejstvu in po svetu in
pristojnega ministra. (B.M.K.)
Foto: Maja Kaplan
notranjepolitičnih razlogov. Pravno pa ta referendum zagotovo ni
bil potreben, čeprav je bil rezultat
spodbuden. Zbor narodnih pripadnikov je namreč zadnji hip izrazil
svoje nestrinjanje z novelo zakona o narodnih skupnostih, kar je
malce nenavadno, saj bi svoje nestrinjanje lahko izrazili že prej. Imeli
so možnost. Čeprav imajo pravico
povedati, kar se jim zdi prav, oseb-
11
POSLOVNE STRANI
Nepremičnine
»Če ne
tvegaš,
ničesar ne
pridobiš«
Več let zaprta terasa znamenitega
ljubljanskega Nebotičnika
je, zahvaljujoč avstralskemu
podjetniku slovenskega rodu
Anthonyju Tomažinu, vnovič odprta.
P
otem ko je bila terasa
te znamenite ljubljanske zgradbe več let zaprta, se je njene obnove
lotil avstralski Slovenec Anthony
Tomažin, čigar družba Terra Australis iz Ljubljane je na razpisu kapitalske družbe kupila prostore od 9. do
13. etaže zgradbe in obnova se je
začela!
Anthonyja Tomažina, ki se to poletje mudi v Sloveniji, smo poprosili
za pogovor.
Kakšni motivi so vas vodili pri
naložbi v Nebotičnik?
Nepremičnine me zanimajo že kar
nekaj časa, všeč pa so mi predvsem
starejše zgradbe na ekskluzivnih
lokacijah. Moje podjetje v Sloveniji
se ukvarja z nakupom in prenovo
tovrstnih objektov. Nebotičnik je
bil zame velik izziv, predvsem zaradi pomembnosti objekta. 2001. je
bil namreč razglašen za spomenik
državnega pomena, prav tako pa je
objekt kulturni spomenik z bogato
zgodovino.
Ali ste se z gostinstvom že kdaj prej
ukvarjali?
Ne, z gostinstvom sem se začel
ukvarjati, ko sem na javni dražbi
kupil Opera bar in ga prenovil. Ker
od potencialnih najemnikov nisem
dobil zadovoljive ponudbe, sem se
odločil, da se poskusim še v gostinstvu. Izkazalo se je, da je bila to
odlična poteza! Dohodki so namreč
presegli moja pričakovanja, saj so
12
Blanka Markovič Kocen
bili trikrat večji od ponudb s strani
morebitnih najemnikov.
S čim se ukvarjate v Avstraliji?
Moje podjetje v Avstraliji se
ukvarja s posojili za nepremičnine, z
osebnimi posojili, posojili za nakup
avtomobila in podobno.
Nebotičnik je bil, kot tudi sami
poudarjate, razglašen za spomenik
kulturne dediščine. Kakšne so bile
torej zahteve in omejitve pri prenovi in kako ste jim zadostili?
Moram reči, da je bilo na začetku
kar malo preveč zapletov, ki so izvedbo projekta zadrževali. A kot
rečemo, »z dobro voljo in z dobrimi
odnosi – sodelovanjem«, nam je
uspelo. Šlo je za rešitev požarnega
problema, strojne, električne in
gradbene instalacije, notranje opreme. Vse je moral odobriti zavod za
varstvo kulturne dediščine. Potrebnih je bilo precej pogovorov in dogovorov, da smo vse uskladili z njihovimi zahtevami.
Ali ste v Avstraliji, kjer ste preživeli
štiri desetletja, vedeli kaj o legendarni preteklosti Nebotičnika?
Ne, o Nebotičniku nisem vedel
ničesar. Svoje otroštvo sem namreč
preživel na Gorenjskem.
Kaj vas je torej pritegnilo k nakupu?
Ko sem se po Ljubljani pogajal za
različne objekte, se je na moji mizi
»znašel« tudi Nebotičnik. Odvetnik
Mitja Lamut mi je poslal podatke,
med drugim tudi o dveh neuspešnih
razpisih.
Kot sem že omenil, investiram v
nepremičnine, ki so nekaj posebnega in imajo značaj oziroma dušo.
Največkrat so to starejše zgradbe,
potrebne prenove. Nebotičnik mi
je vzbudil globoko zanimanje zaradi
lokacije v središču mesta in enkratnega pogleda s terase na širno Ljubljano. Poleg tega pa je to pomembna ikona v Sloveniji, za katero je
škoda, da tako dolgo ni ‘živela’.
Koliko denarja ste odšteli za nakup?
Nakup me je stal 2.120.000,00
evrov, k tej vsoti pa sem moral dodati več kot 2,5 milijona evrov za
prenovo in zagon vseh nadstropij.
Investicija me je tako stala okoli 5
milijonov evrov.
Se vam zdi ta znesek visok?
Sploh ne, če gledam, da gre za
približno 1.100 kvadratnih metrov uporabne površine skupaj z 90
kvadratnimi metri skladišča. Tako me
nakup in prenova, kvadratnega metra, vključno z vso opremo, staneta
malo več kot 5.000 evrov. Če gledam
na ekskluzivno lokacijo in pomembnost objekta, sem prepričan, da je
odlična dolgoročna investicija.
Ali lahko primerjate vpliv lokacije
nepremičnine v Ljubljani in Sydneyu
- kje je ta bolj odločilna za ceno?
Tako v Sloveniji kot Avstraliji je
lokacija pri naložbi oziroma nakupu
nepremičnine bistvenega pomena.
A v Sydneyu to pride bolj do izraza:
nepremičnine bliže mestu držijo
znatno višjo ceno, na ekskluzivnih
lokacijah so celo do petkrat dražje.
Ali se ne bojite, da ste se podali v
tvegano naložbo?
Mislim, da tako pri naložbah kot
v življenju nasploh, velja, da če ne
tvegaš, ničesar ne pridobiš. Zaenkrat
mi ni žal in uživam v tem poslu.
Imate dvojno državljanstvo. Zakaj
ste se tako odločili?
Slovensko državljanstvo imam
že od rojstva in se mu ne bi nikoli
odrekel, saj sem zelo ponosen, da
sem Slovenec. Tudi moji otroci imajo slovensko državljanstvo. Avstralskega sem pridobil v času svojega
bivanja v Avstraliji. Odločitev ni bila
težka, saj sem lahko obdržal oba.
Kateri bodo vaši naslednji izzivi, ali
ste kdaj razmišljali o vrnitvi?
O tem sem razmišljal pred leti.
Avstralija me veže zaradi poslovnih
in osebnih razlogov, tako da sem
približno pol leta tam, pol leta pa v
Sloveniji.
Trenutno nimam nikakršnih
izzivov, vedno pa gledam poslovne
priložnosti in sedanja finančna kriza
prinaša vrsto zanimivih, ki do sedaj
niso bile dosegljive.
Kaj v Sloveniji pogrešate?
V Sloveniji pogrešam reforme, ki
jih gospodarstvo nujno potrebuje,
na primer reforma o delu in druge.
POSLOVNE STRANI
Silvia Josephine Žele
Slovenija je kraj,
ki mi je namenjen
Silvia, potomka slovenskih staršev iz Melbourna, je pred desetletjem
prvič obiskala Slovenijo. Po drugem obisku se je odločila ostati.
Ustanovila je podjetje Biseri in od tedaj v Avstraliji načrtuje le še obisk.
S
Ana Mrzlikar
koncertov, ekskurzij in izletov in zelo
sem srečna, da sem se jih udeležila,«
pripoveduje Silvia. »Nekaj let sem
ob sobotah zjutraj obiskovala tečaj
slovenščine, vedno pa sem jo bolje
razumela kot pa govorila ali pisala.
Kot otrok sem imela v Melbournu
malo sorodnikov – maminega strica
in očetovega brata z družinama - a
živeli so blizu, zato smo se pogosto
videvali.«
Študij pedagoškega izobraževanja
je zaključila na Victoria College v
Melbournu 1984. ter s tem pridobila naziv »Bachelor of Education:
Secondary«, kar v skladu z avstralskim študijskim sistemom omogoča
poučevanje dijakov v starosti od
enajst do osemnajst let. Leta 1995
jo je ministrstvo za šolstvo države
Viktorija v Avstraliji poslalo na dodatno izobraževanje za poučevanje
tujih jezikov, ki ga je zaključila na
La Trobe University v Melbournu
leta 2001 (Graduate Diploma Humanities and Social Sciences: Italian - Diploma humanističnih in
družboslovnih znanosti: italijanski
jezik). Maturo iz slovenskega jezika
je opravila v Avstraliji leta 2003.
Zakaj vrnitev
v Slovenijo?
»S starši in bratom sem leta 1973
prvič obiskala Slovenijo. Pokrajina
se mi je zdela prelepa, vendar si
pri svojih dvanajstih letih nikakor
nisem predstavljala, da bo ta dežela
zame postala tako pomembna. Ko
mi je leta 2000 umrl oče, sem se kot
mnogi, ki izgubijo enega od staršev,
tudi jaz začela bolj zanimati za svoje
korenine in prednike. Leta 2001, po
štiritedenskem tečaju italijanščine
na Univerzi za tujce v Perugii, ki mi
ga je omogočila štipendija Italije in
Avstralije, sem obiskala Slovenijo
in s svojimi sorodniki tu preživela
osem sijajnih dni. Zdaj vem, da je
bilo teh osem dni zame odločilnih.
Takrat so v meni vzbudili željo, da bi
se vrnila in eno leto živela ter delala
v Sloveniji. Nadaljnjih nekaj let sem
se pripravljala na »svoje leto v Sloveniji«, toda ko sem končno prišla,
sem ugotovila, da eno leto ne bo
dovolj. Zdaj živim v Sloveniji že šest
let in želim ostati za vedno. V Sloveniji uživam in čutim, da je to kraj,
ki mi je namenjen. Seveda si nekoč
v prihodnosti zopet želim obiskati
Avstralijo. Do takrat pa, kot se rada
pošalim, bom koristila slovenskemu
turizmu, saj je že skoraj tradicija, da
me vsako leto obišče kdo iz Avstralije. Trenutno sta na obisku moja mati
in očim, Stanko Petkovšek iz Rečice
blizu Bleda, in bosta tu ostala do
začetka avgusta. Lepo je, da lahko
skupaj obiščemo sorodnike in kraje,
ki nam veliko pomenijo. Drugo leto
me bo, tako je obljubila, obiskala
nečakinja. Na srečo imamo v modernem svetu na voljo mobilne telefone, SMS sporočila, elektronsko
pošto in skype, kar mi omogoča, da
ohranjam tesne stike s prijatelji in
sorodniki v Avstraliji. Stvari so bile
veliko težje za migrante, ki so domovino zapustili pred 50 ali 100 leti.«
Biseri
Silvia se danes ukvarja s
poučevanjem angleščine, lektoriranjem, prevajanjem in raziskovanjem
rodoslovja v okviru lastnega samo-
stojnega podjetja Biseri, svetovanje
na področju jezikoslovja in rodoslovja, Silvia Josephine Žele, s.p.
Zaradi njenih bogatih pedagoških
izkušenj (v Avstraliji je v štirih
šolah,
večinoma
gimnazijah,
kar enaindvajset let poučevala
angleščino, geografijo, zgodovino
in računalništvo), strokovnosti in
občutka za poučevanje jo slušatelji,
tečajniki in poslovni partnerji
priporočajo naprej. »V Sloveniji sem
poučevala mnoge posameznike in
različne skupine, zato mi izkušnje
na tem področju omogočajo izvedbo tečajev, ki v največji meri
zadostijo potrebam in željam
slušateljev,« pravi. Ker se zaveda, da
osebna srečanja niso vedno možna
in je to pri njenem poslu izvedljivo,
omogoča tudi »srečanja« preko interneta (glasovni in videoklepet
preko programov skype ali gmail).
Nudi tudi rodoslovne raziskave ljudem, ki živijo na tujem in jih zanima
njihovo slovensko poreklo.
Na vprašanje, kako bi nekega tujca, morda Avstralca, ki še nikoli ni
bil v Sloveniji, navdušila za ogled
naših krajev, pravi: »Odlična hrana,
lepa narava, mir in nedvomno varnost, ki se je Slovenci tukaj sploh ne
zavedate.«
Foto: Ana Mrzlikar
ilvia Josephine Žele je hči
slovenskih staršev, rojena
v Melbournu v Avstraliji,
kjer je do leta 2000 živela
in v tem času le dvakrat obiskala
domovino svojih staršev. Ob drugem obisku leta 2001 je začutila, da
bi tukaj rada tudi živela – vsaj eno
leto. Zdaj živi v Sloveniji že šest let in
pravi, da bo ostala za vedno.
Silviin oče Zdravko Žele je bil
rojen leta 1938 v vasi Klenik blizu Pivke, mati Jožefa Knafelc Žele
pa leta 1940 v vasi Koritnice blizu
Knežaka. Kot mnogi Slovenci v petdesetih letih 20. stoletja - zlasti Primorci - sta se tudi oče in mati izselila
v Italijo, kjer sta nekaj časa živela v
italijanskih begunskih taboriščih,
dokler jima niso dovolili, da se
izselita v Avstralijo. Oče je zapustil
Slovenijo leta 1954 in v Avstralijo
pripotoval leto pozneje, mati pa se
je iz Slovenije izselila leta 1956 in v
Avstralijo prispela 1957. Istega leta
sta se spoznala v Sydneyju na plesu
in se naslednje leto poročila. Mami
je bilo takrat 18, očetu pa 20 let.
»Srečo sem imela, da sem se
rodila in odraščala v Melbournu,
kjer deluje živahna in dobro povezana slovenska skupnost. Osrednje
zbirališče mnogih Slovencev v Melbournu je bil že od nekdaj Slovenski
katoliški misijon Sv. Cirila in Metoda
in neskončno sem hvaležna, da sem
preko verskih in kulturnih dogodkov,
organiziranih v tej cerkvi, spoznala
tako veliko Slovencev in njihovih
potomcev. Starši so bili člani Slovenskega društva Melbourne, tako da je
pri družabnih in kulturnih dogodkih,
ki jih je organiziralo društvo, sodelovala vsa družina. Klub je bil zame
kot nekakšen varen kraj, kamor sem
se vedno znova rada vračala. Vedno
sta bila prisotna glasba in ples, bilo
je zabavno in lepo. Prav tako smo
se udeleževali dogodkov drugih slovenskih društev v Viktoriji, Južni
Avstraliji in Novem Južnem Walesu. Zelo prijetne spomine imam na
mnogo slovenskih plesov, piknikov,
13
kultura
Ted (Božidar) Kramolc ponovno razstavlja
Od slike do slike
Lepo pomladno vreme, ko se začnejo na svoje domove vračati ptice
selivke, je v slovenske galerije, v domovino, priklicalo tudi slikarja
Teda Kramolca iz Toronta v Kanadi. Tokrat se je slovenski in deloma
tudi italijanski javnosti predstavil kar s tremi ciklusi slik in risb, ki
jih je razstavil v treh galerijah.
Dr. Rozina Švent
K
oroška galerija likovnih
umetnosti, Slovenj Gradec (29. 4. – 22. 5. 2011):
razstava 65 darovanih
oljnih slik (v spomin na očeta Luko
Kramolca, čigar rod izvira iz teh krajev, iz Šentanela), 16 monotipij velikega formata in 14 risb velikega
formata.
Galerija Ars, Gorica (Italija) – 4.
maj 2011: razstava originalnih risb
iz taborišča Gonars 1942 - 1943 (iz
zbirke, ki jo hrani Pilonova galerija
v Ajdovščini).
Pilonova galerija, Ajdovščina (6.
– 25. 5. 2011): izbor ohranjenih risb
(oglje, kreda, pero in prvih jedkanic)
iz obdobja 1942 - 2010. Motivika iz
ciklov: Koncert, Talci, Kristus med
delavci, Poroka, Konec poletja,
Ženski akt, Kristusovo trpljenje,
ženski in moški portret, lastni portreti, tihožitja itd.
Vseh otvoritev se je udeležil tudi
sam avtor, Ted Kramolc (1922), ki ga
je na poti spremljal sin Tomaž, kar
je še dodatno oplemenitilo te kulturne dogodke. Zagotovo pa si je
moral vsak ljubitelj Kramolčevega
slikarstva ogledati vse tri razstave,
saj dopolnjujejo druga drugo.
Barvitost v Slovenj
Gradcu
Največja razstava je bila v Slovenj
Gradcu, ki je bila tudi najbolj »barvita«. Dela, ki nosijo povečini novejši
datum (pretežno opus zadnjih 15
Christ among workers (1989), akvarel-svinčnik-papir
let), so izredno slikovita in prav
nič ne izpričujejo dejstva, da jih je
naslikal slikar, ki bo prihodnje leto
dopolnil 90 let. Zato pa je motivika
na njih nekoliko bolj »letom primerna«: portret vdove, melanholija, čakajoča, iz doma ostarelih
… Vmes pa nekaj barvitih tihožitij,
ženskih aktov in sončnice.
Taboriščni trenutki
Kronološko gledano je Kramolčev
najstarejši likovni opus vezan na
čas njegovega bivanja v italijanskem taborišču Gonars, kjer se je
po naključju znašel
kar dvakrat zapored. Družbo so
mu obakrat delali
še nekateri likovniki:
Nikolaj Pirnat, Drago
in Nande Vidmar, Jakob Savinšek, Vlado
Lamut, Stane Kumar, Marijan Tršar
in drugi – in vsak
od njih je te svoje
»ujete, taboriščne
trenutke« naslikal
na svoj poseben, iz-
Ted Kramolc, avtoportret (1993), akvarel-svinčnik-papir
14
viren način. Vsa ohranjena dela pa
nazorno izpričujejo trpljenje, pomanjkanje in mizerijo taboriščnega
življenja. Nekateri so te svoje risbe
že dopolnili tudi s pisano besedo
(že pokojni Marijan Tršar) - morda
se bo razmišljanja ob »zgodovinskih
risbah« nekega dne lotil tudi Ted
Kramolc (ki je tudi pisatelj in pesnik) in nam tako dopolnil vedenje o
umetniškem delovanju v taboriščih?
Na nek način so ti umetniki ustvarili
edinstven opus, ki ga ne najdemo
nikjer drugje v Evropi.
Slovenski izseljenci
kot delavski apostoli
Kramolčev opus se kronološko
nadaljuje v Pilonovi galeriji.
Praviloma gre za risbe manjšega
do srednjega formata, ki na eni
strani izpričujejo umetnikovo dozorevanje, spoznavanje novih tehnik,
na drugi pa kažejo na njegov izjemen risarski talent. Ker sva bili z
dr. Irene Mislej, ki je to razstavo
tudi pripravila, deležni avtorjevega
posebnega vodenja po razstavi,
sva ob njegovem živem pripovedovanju, kako so nastale posa-
mezne risbe, skoraj ob vsaki risbi
dobili »likovni poduk«. Kramolčevo
slikarstvo je vedno večplastno. Na
eni strani gre za njegove hitre skice
– ujete trenutke, še pogosteje pa za
izredno skrbno izbrano kompozicijo
(študija). Predvsem je zanj pomemben »prazen prostor«, ki simbolično
dopolnjuje likovni objekt ali skupino
ljudi. Med temi risbami zagotovo
najbolj izstopa ciklus »Kristus med
delavci«, ki izhaja iz biblične zgodbe o Kristusu in apostolih. Toda ti
»delavski apostoli« nam s svojimi
izrazi pripovedujejo tudi zgodbe
izseljencev, nekdanjih beguncev,
ki so morali po prihodu v Kanado
leto dni opravljati javna dela (gradnja železnic, delo v gozdovih in na
poljih v težkih vremenskih pogojih
in mnogokrat v popolni divjini, kar
je nekatere tudi človeško zlomilo
(npr. samomor Ludveta Potokarja,
ki je bil Kramolčev prijatelj). Med
risbami najdemo tudi veliko avtoportretov, ki nam prikazujejo avtorja v različnih življenjskih obdobjih. Kot je povedal sam avtor, se je
tega loteval najpogosteje zato, ker
je bil to »najcenejši model«, ki ga
je imel vedno na razpolago. Je pa
med portreti moč najti tudi sorodnike – mamo, ženo in sina. Prav z
iskanjem primernih modelov je imel
slikar v življenju veliko težav. Zlasti v
začetnem obdobju, ko je bilo profesionalnih modelov malo, pa še teh
si reven študent ni mogel privoščiti.
Na novo se nam je predstavil
bogat in raznolik opus slovenskokanadskega slikarja Teda Kramolca,
ki pa vendarle predstavlja le del
njegovega bogatega opusa. Nekaj
njegovih slik hranijo tudi številne
galerije v Kanadi, mnogo njegovih
del pa najdemo pri njegovih sorodnikih in znancih, tako v domovini
kot tudi po svetu (v ZDA, Kanadi in
Argentini).
Vse tri razstave dopolnjuje tudi
bogat dvojezični (slov.- angl.) slikovni katalog, katerega avtorji so dr.
Irene Mislej, Marko Košan in Tanja
Cigoj (bibliografija).
kultura
Poletna muzejska noč 2011
Z galerijami in muzeji
v redno razmerje
Največja promocijska akcija slovenskih muzejev in galerij tudi letos
pripravila pester nočni program, prvič pa se ji je pridružil državni
zbor.
Foto: BOBO
Blanka Markovič Kocen
ogledom Pengovove freske Zgodovina Slovencev od naselitve do
danes v preddverju velike dvorane,
na razstavo Zgodovina slovenskega
parlamentarizma in izbor devetih
slik slovenskih impresionistov Riharda Jakopiča in Matije Jame iz
umetniške zbirke državnega zbora,
ki so sicer redko razstavljene in dostopne javnosti.
Pester program
L
Moderna galerija
tretjo junijsko soboto v Ljubljani, ko
muzeji in galerije ter nekatere druge ustanove do polnoči ne zaprejo
vrat. Udeleženke so pripravile več
kot 200 dogodkov za obiskovalce
vseh starostnih skupin.
Projekt, ki ga organizirata Skupnost muzejev Slovenije in Mednarodni grafični likovni center, je prilagojen na urbano območje, od začetka
pa je bil zasnovan tako, da predstavi
ustanove in njihove vsebine kot prostor sproščenega preživljanja pros-
jubljana in še 30 drugih
mest in krajev Slovenije
se je sredi junija že osmič
spremenilo v otočke luči,
prizorišča najrazličnejše kulturne
dejavnosti. Več kot 80 slovenskih
muzejev in galerij, od tega polovica v Ljubljani, ter številnih drugih
zavodov in ustanov s področja kulturne dediščine, umetnosti in zgodovine se je namreč pridružilo tradicionalni prireditvi Poletna muzejska
noč, ki od leta 2003 poteka vsako
tega časa oziroma, za kar si predvsem galerije in muzeji prizadevajo
zadnja leta, razviti odprt in prijazen,
obiskovalcu naklonjen odnos. Ne le
prvega in zadnjega ali občasnega
srečanja, temveč redno razmerje je
tisto, kar želijo svojim obiskovalcem
ponuditi sodelujoče ustanove.
Letos tudi državni zbor
Akciji se je letos prvič pridružil
tudi državni zbor, ki je obiskovalce
vabil k individualnim ali vodenim
Odprtja številnih novih razstav
so zaznamovala sicer obsežen program poletne noči, kot vselej doslej
pa so bili poleg druženja največ zanimanja deležni koncerti, pogovori,
vodstva po razstavah ter delavnice.
Prireditve v noči akcije namreč
tradicionalno povezujejo kulturno
dediščino in številne druge zvrsti,
na primer športne dejavnosti, kot
sta sabljanje in nočni pohodi.
Velik obisk
Da imamo Slovenci radi kulturo in
umetnost, četudi redkeje zavijemo
v muzeje in galerije, med drugim
priča podatek, da Poletna muzejska
noč v povprečju beleži od 15.000
do 20.000 obiskovalcev, večinoma
v starosti 25 do 60 let, med njimi pa
niso zgolj ljubitelji kulture, ampak
tudi družine, pari, mladi in starejši,
ljudje najrazličnejših poklicev…
Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki
Pol stoletja Forme vive
oglasno sporočilo
Galerija Božidar Jakac slovi tako po svojih stalnih zbirkah kot
po edinstveni Formi vivi, ki letos praznuje svojo 50-letnico.
Galerija je bila izbrana za organizatorja slovenske
predstavitve na Beneškem bienalu 2011.
Kostanjevica na Krki zaradi svoje lege na otoku sodi med
najbolj prepoznavna naselja na Slovenskem. Kilometer od
mestnega jedra leži nekdanji cisterijanski samostan, kjer od
leta 1974 deluje Galerija Božidar Jakac. V njej se poleg Jakca
s svojimi deli predstavljajo slovenski umetniki France Kralj,
Tone Kralj, France Gorše, Jože Gorjup, Zoran Didek, Janez
Boljka in Bogdan Borčič. Od leta 1977 je v galeriji na ogled tudi
Pleterska zbirka evropskih mojstrov. Poleg stalnih galerijskih
zbirk obiskovalce v ta prostor
vedno znova vabijo tudi občasne
razstave v Lamutovem likovnem
salonu, prostorih lapidarija in
nekdanji samostanski cerkvi.
Letošnje poletje je zaradi
obeleževanja 50. obletnice
mednarodnih kiparskih simpozijev
nedvomno v znamenju Forme
vive, ki je v juliju vnovič odprla svoja vrata.
Galerija Božidar Jakac Kostanjevica na Krki je bila na javnem
ciljnem razpisu s projektom Vroča čustva avtorja Mirka
Bratuše izbrana za organizatorja predstavitve Slovenije na 54.
mednarodni likovni razstavi Beneški bienale 2011.
15
Galerija Božidar Jakac, Grajska cesta 45, 8311 Kostanjevica na Krki, [email protected], www.galerija-bj.si
kultura
Groharjevo leto
Slovesno ob stoletnici
smrti Ivana Groharja
V čast pomembnega slovenskega slikarja Ivana Groharja je leto 2011,
ko mineva sto let od njegove smrti (†19. april 1911), Groharjevo leto.
Patricija Virtič
T
ako so se odločili v občini
Železniki, kjer so in bodo
v Groharjevi rojstni vasi
Sorici in okoliških krajih pripravili več kot dvajset prireditev. Dogajanjem ob stoti obletnici slikarjeve smrti se je pridružila
tudi Občina Škofja Loka, kjer je Grohar preživel del svojega življenja in
se tam srečeval z drugimi impresionisti. Novo spominsko obeležje
v Železnikih bo zaradi pomanjkanja
sredstev v občinskem proračunu
postavljeno šele v prihodnjih letih in
ne letos, kot je bilo sprva načrtovano.
Najbolj znan kip slikarja pa sicer že
stoji tik pred rodno Sorico.
torica pojasnjuje, da je danes težko
pridobiti kakšno njegovo delo, cene
pa dosegajo tudi 200.000 evrov.
Mlakarjeva vidi razlog za sorazmerno visoke cene del za naše okolje
tudi v prezgodnji smrti umetnika
– zato je del malo in jih je na trgu
težko dobiti. Poleg že pridobljenih
del, so si za namene razstave izposodili Groharjeve portrete od
potomcev tistih, ki jih je slikar upodobil. »Slike, ki so ključne za razvoj
slovenskega impresionizma in modernizma, so neprecenljive vrednosti
ter so zbrane v javnih zbirkah in niso
naprodaj,« dodaja kustodinja Barbara Sterle Vurnik.
Osrednja slovesnost
v Sorici
Pestro dogajanje vse
do konca novembra
V okviru sklopa prireditev ob
stoletnici smrti slikarja so 11. junija
v njegovi rojstni vasi Sorica pripravili osrednjo spominsko slovesnost, ki
se je je udeležilo več sto umetnikov
in ljubiteljev impresionizma. Zbrane
sta nagovorila minister za šolstvo in
šport Igor Lukšič in umetnosti zgodovinar Andrej Smrekar iz Narodne
galerije. S koncertoma Slovenskega
okteta in Petra Lovšina so organizatorji spomnili tudi na manj znano
Groharjevo glasbeno žilico. Malo je
namreč znano dejstvo, da je bil tudi
Grohar kitarist, citrar in pevec. Z
Loški grad v Škofji Loki
16
močnim in čistim baritonom je nastopal v številnih moških in mešanih
zborih ter aplavze večkrat požel tudi
na svojih nastopih s kitaro po loških
odrih. Številni domačini se ga bolj
kot po slikarskem spomnijo prav po
glasbenem talentu.
Istega dne so v dopoldanskih
urah pripravili pohod v približno
uro hoda oddaljene Heblarje, kjer
je Grohar preživel del otroštva. Tam
jih je pričakal umetnikov pranečak,
ki je spregovoril o življenju in delu
svojega sorodnika. Več informacij
o slavnem slikarju so lahko izvedeli
tudi obiskovalci njegove rojstne
hiše v Sorici, kjer so sicer med letom
običajno najpogostejši obiskovalci
šolarji iz vse Slovenije.
Razstava Groharjevih
portretov na Loškem
gradu
Ob stoletnici smrti je Groharja iz
druge perspektive mogoče spoznati
tudi na Loškem gradu v Škofji Loki,
kjer je od maja do začetka oktobra
odprta razstava njegovega portretnega slikarstva Moč pogledov,
kjer se kaže slikarjeva posebna naklonjenost do sokrajanov iz Sorice.
Razstavo sta pripravila Loški muzej
in Narodna galerija Ljubljana, njen
avtor je dr. Andrej Smrekar. Razstava, ki jo podpira tudi ministrstvo
za kulturo, prinaša nova spoznanja
o življenju in delu umetnika, ki ga
javnost večinoma pozna le po njegovih impresionističnih krajinah.
Prav kot slikar portretov, ob tem
pa tudi kmečkega žanra, je Grohar,
preden je stopil na pot impresionizma, tudi začel. »Menimo, da je Groharjevo krajinsko slikarstvo pri nas
dokaj poznano, portretni opus pa je
prav tako kvaliteten in prepričljiv,
vendar javnosti manj znan,« je
pred odprtjem pojasnila direktorica
Loškega muzeja Jana Mlakar. Direk-
Groharjevo leto 2011, ki ga je
razglasila občina Železniki, bo do
konca leta zaznamovalo še več dogodkov. Konec avgusta se lahko
udeležite pohoda po Groharjevi
poti, 10. septembra bo Groharjev
tek v Sorici, do konca leta pripravljajo še nekaj razstav likovnih del.
Groharjevo leto se bo zaključilo s
prireditvijo, 20. novembra v Sorici.
Slikarju pa se bodo posvetili tudi v
Škofji Loki, kjer glavnino prireditev
načrtujejo za jesen. Že tradicionalno bodo pripravili malo Groharjevo slikarsko kolonijo z razstavo, na
kateri bodo sodelovali tudi umetniki iz Sel na Koroškem, Tabora na
Češkem in Freisinga na Bavarskem.
Odprli bodo tudi novo razstavo
pod naslovom Grohar in njegove
študijske poti. Praznovanje Groharjeve stoletnice bodo navezali tudi
na fotografa Avgusta Bertholda,
ki je sodeloval s slovenskimi impresionisti in ga imenujejo kar peti
impresionist. Z osrednjo prireditvijo, v sklopu katere bodo razstavili
razglednice mesta iz časa Ivana Groharja in razglasili Groharjeve nagrajence, bodo Škofjeločani zaključili
Groharjevo leto.
(Za septembrsko številko Slovenije danes pripravljamo portret znamenitega slikarja).
KULTURA
Kvartet & Kvintet bratov Smrtnik
Ni ga čez
družinsko petje!
Pri Smrtnikovih v Kortah na avstrijskem Koroškem se je vedno
veliko in dobro pelo. Bratje so do leta 2011 nanizali več kot osemsto
nastopov po večini avstrijskih zveznih dežel pa po Italiji, Nemčiji in še
posebej po Sloveniji, kjer so že dolgo zelo cenjeni in zaželeni!
Jože Galič
S
in umetnih pesmi. Veliko so jih skladatelji in prirejevalci napisali posebej
za nas – in nam s tem pomagali pri
ustvarjanju prepoznavnosti našega
pevskega izraza.
tarejši Korošci se še spomnijo izvrstnih glasov Smrtnikovih sester, ki so v letih
po drugi svetovni vojni
nastopale po vsej deželi in tudi izven njenih meja. Celo snemale so
za radijski arhiv, a so se kasneje
njihovi posnetki na nepojasnjen
način »izgubili«. 14. julija 1985 je
Smrtnikova družina začela pisati
novo poglavje v svojem s petjem zaznamovanem življenju.
Graditelji mostov
med narodi
Začeli so na Trati
Nužej Tolmajer, takratni tajnik
Krščanske kulturne zveze v Celovcu,
je »Pri Cingelcu« na Trati pri Borovljah pripravil koncert družinskega
petja, na katerem so se prvič predstavili še rosno mladi bratje Smrtnik. Vendar pa fantje niso bili čisto
brez pevskih izkušenj: dotlej so že
prepevali v otroškem zboru ljudske
šole na Obirskem, ki ga je vrsto let
vodil znameniti Valentin Polanšek,
pozneje so se kalili v mladinskem
pevskem zboru Slovenske gimnazije v Celovcu pod umetniškim vodstvom Jožka Kovačiča, petje je bogatilo celo njihova študijska leta v
Gradcu in na Dunaju… Vseskozi pa
so ostajali zvesti domačemu kraju
in tamkajšnjim številnim kulturnim
prireditvam!
Brate Smrtnik druži predvsem ohranjanje in čim bolj kakovostno izvajanje
slovenskih ljudskih in umetnih pesmi.
Iz Kort v svet
Kdo bi si takrat mislil, da bodo
Smrtniki do leta 2011 nanizali več
kot osemsto nastopov po večini
avstrijskih zveznih dežel pa po Italiji, Nemčiji in še posebej po Sloveniji, kjer so že dolgo zelo cenjeni
in zaželeni!
Prvi vrh pevskega delovanja je
družinski kvartet doživel leta 1996,
ko je odšel na turnejo k slovenskim
rojakom v Argentino. Za to priložnost
se je »okrepil« z Bistričnikovim Markom, bratrancem Smrtnikov, ki je
nato kar ostal njegov član!
Vmes so Smrtniki dobivali številna
povabila na radijske in televizijske
nastope, posneli štiri samostojne
plošče, dva DVD-ja in sodelovali še
pri nekaterih skupinskih glasbenih
projektih.
Že po repertoarju
jih spoznamo!
Franc Jožef je kmet in tačas tudi
župan občine Železna Kapla, Zdravko
gozdar, Marjan veroučitelj, Vladimir
pravnik in Marko mizar. Kaj jih torej –
razen tesnih sorodstvenih vezi – tako
močno druži pri njihovem kulturnem
delu? Vladimir, zelo prijazen in komunikativen gospod, pravi: »Predvsem ohranjanje in čim bolj kakovostno izvajanje slovenskih ljudskih
Bratje Smrtnik so zgleden primer
dobrega sodelovanja med slovensko manjšino in večinskim nemškim
narodom na avstrijskem Koroškem.
Pesem Diandle vom Rosntol, zapeta
v obeh deželnih jezikih, je le eden
od primerov njihove vsestranske
povezanosti z obema narodoma.
Ob 20-letnici samostojnosti Slovenije so tako nastopili pri simbolični
»Tinjski lipi«, posajeni leta 1991, junija so zapeli tudi ob 60-letnici »njihove« ljudske šole na Obirskem, na
dobrodelni prireditvi v Galiciji, na
tradicionalnem pevskem srečanju
pod »Mažejevo lipo« v Selah…
V avgustu gredo na Festival
glasov, ki bo v Grajski areni nad
Bekštanjem, in na koncert v Šmohor.
Brate Smrtnik bomo lahko slišali
celo na Festivalu narečnih popevk
v Mariboru, 11. septembra, po tem
pa še na 200-letnici slovenistike v
Gradcu in – malo pred koncem leta
– na Koncertnem večeru s prijatelji v
Casineumu ob Vrbskem jezeru.
oglasno sporočilo
V Dolenjskem muzeju Novo mesto je ob 20-letnici Republike
Slovenije na ogled razstava Skupaj do samostojnosti – Dolenjska
1991, s katero želimo obuditi spomin na obrambo samostojnosti
naše domovine na območju Dolenjske med desetdnevno vojno.
Takratni dogodki so predstavljeni z izvirnimi predmeti, ki jih
pojasnjujejo in osvetljujejo fotografije, pisni dokumenti ter filmski
posnetki. Na 26 panojih je prikazan preplet vojaško-policijskih
dogodkov s civilnim življenjem v dolenjskih krajih, zlasti v Novem
mestu. Razstava je na ogled do 1. novembra 2011.
Dolenjski muzej Novo mesto
Muzejska ulica 7
8000 Novo mesto
[email protected]
www.dolmuzej.com
17
Dolenjski muzej
Dolenjski muzej Novo mesto
KULTURA
MareziJazz
Poslastica za ljubitelje
big bendov
Prvi julijski konec tedna je Marežgansko mladinsko društvo že
sedmo leto zapored organiziralo Festival big bandov MareziJazz. S
prireditvami se želijo krajani Marezig medsebojno povezati krajane
in privabiti druge goste.
Patricija Virtič
K
Letos prvič tudi jazz
seminar
er so bile Marezige do
sedaj poznane predvsem
zaradi Praznika refoška,
skuša Marežgansko mladinsko društvo privabiti tudi tiste
goste, ki jim je bližje plesna, bigbandovska glasba. V dveh dneh, 1. in 2.
julija, je nastopilo kar 17 skupin (12
big bandov in pet manjših zasedb),
pretežno iz Slovenije, pa tudi s
Hrvaške. Festival je letos nadgradil
dvodnevni jazzovski seminar s slovenskimi mentorji.
Pestro koncertno dogajanje je letos prvič dopolnilo tudi strokovno
izobraževanje z naslovom Zgrabi
zvok, ki so ga vodili mednarodno
priznani slovenski glasbeniki Lovro
Ravbar, David Jarh, Denis Beganovič,
Matej Hotko, Igor Bezget, Erik
Marenče in Janez Gabrič. Namenjeno je bilo ljubiteljskim kot profesionalnim glasbenikom, ki so želeli
izpopolniti svoje znanje na področju
jazza in improvizacije.
Največje srečanje
big bendov v srednji
Evropi
Festival big bandov MareziJazz
je edini festival v Sloveniji, na katerem big bandi predstavijo svoje
delo in izmenjajo izkušnje, hkrati
pa tudi največje srečanje tovrstnih
zasedb v srednji Evropi. Državno
srečanje big bandov, ki ga je organiziral Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD), je sedaj združeno z
MareziJazzom, je pojasnil predsednik Zveze big bandov Slovenije Jure
Drobnjak. Zamisel za bigbandovsko
srečanje se je po zgledu srečanja
pihalnih orkestrov pred sedmimi
leti porodila mladim glasbenikom
iz Marezig. Srečanje je iz prvotno
petih nastopajočih zasedb preraslo
v festival s približno 15 izvajalci,
tako iz Slovenije kot iz tujine.
Festival pozdravljajo
tako domači kot tuji
glasbeniki
Namen festivala ostaja enak
prvotni ideji: predstavitev skupin in
njihove glasbe širšemu občinstvu,
ne samo džez sladokuscem. Organizatorji želijo krog poslušalcev džeza
razširiti, zato vstopnine na festivalu ni. Kot ena redkih tovrstnih
prireditev v Sloveniji je MareziJazz
naletel na pozitivne odzive, tako
s strani glasbenikov kot tudi jaz-
18
Marezige so srce
dežele reforška
Big band RTV Slovenija
zovskih navdušencev v širši slovenski okolici in zamejstvu. »Dvodnevni dogodek je odlična priložnost za
medsebojno druženje ter izmenjavo
izkušenj glasbenikov in dirigentov
povabljenih big bandov. Lokalnim
poslušalcem in drugim obiskovalcem želimo ponuditi kakovosten
glasbeni vikend z izvrstnimi izvajalci,
priznanimi tako doma kot v tujini. Z
že tradicionalnim poletnim dogodkom na slovenski obali stremimo k
temu, da bi prireditev pripomogla
k večji poslušanosti bigbandovske
glasbe pri nas, « so pojasnili organizatorji festivala.
Nastopil tudi Big bend
RTV Slovenija
Letos je v Marezigah nastopilo
več kot 300 glasbenikov iz Slovenije in s Hrvaške, med njimi tudi
najbolj profesionalni slovenski
big band, Big band RTV Slovenija,
ki deluje neprekinjeno že od leta
1945. Občinstvo ga je pozdravilo
z bučnimi aplavzi. V Sloveniji sicer,
kot je povedal organizator festivala Igor Bržan, deluje okrog 30 big
bandov, večinoma amatersko, saj
poleg Big banda RTV Slovenija le
še Big band Slovenske vojske deluje
profesionalno.
V preteklosti so na festivalu
nastopila nekatera znana slovenska jazzovska imena, kot so Drago
Gajo, Nina Strnad in Uroš Perić.
»V Marezigah je vsega v obilju:
odličnih posameznikov, big bandov in občinstva, ki te ponese,« je
o MareziJazzu dejal Perić, priznan
slovenski glasbenik in imitator legendarnega Raya Charlesa.
V zadnjih letih si je festival
mogoče ogledati tudi iz domačega
naslonjača v neposrednem prenosu prek spleta. Samo letos beležijo
več kot 1500 ogledov prenosa v
živo z mednarodno gledanostjo, in
sicer iz Italije, Belgije, Španije, ZDA,
Nemčije, s Hrvaške, iz Avstrije in
Avstralije.
Najbolj znane so po prireditvi
Praznik refoška, ki poteka vsako
leto tretji teden v maju, neprekinjeno že 39 let. Prireditev vsakič
obišče nekaj deset tisoč obiskovalcev, saj ponuja bogat program
– strokovna srečanja za vinogradnike in ljubitelje vin, številne
kulturne prireditve, povezane z
ljudskim kulturnim izročilom in
tradicijo, družabne dogodke in
vinski sejem. Pomen praznika
je tudi v ohranjanju, negovanju
in predstavitvi starih tradicij in
običajev, značilnih za ta del Slovenske Istre. Marezige so sicer
dolga obcestna vas, ki leži na
slemenu hriba 283 metrov nad
morsko gladino. Od Kopra so oddaljene dobrih devet kilometrov.
Stare kamnite hiše so grajene iz
sivega peščenjaka, strehe krite
s slamo ali s tankimi ploščami
– škrlicami, poseben pridih pa
Marezigam daje prekrasen razgled
na celotni tržaški zaliv in Slovensko Istro. Prav v Marezigah se je
15. maja 1921 vzplamtel prvi upor
proti fašizmu. V spomin na ta dogodek praznuje Mestna občina Koper svoj praznik, osnovna šola pa
nosi ime po voditelju upora Ivanu
Babiču - Jargu.
KNJIŽNA POLICA
Kulturni kažipot
Festival
Trnfest
Poletje v stari Ljubljani
Od 26. 7. do 28. 8., KUD France Prešeren,
Karunova ulica 14, Ljubljana
Do 24. 8., Ljubljana
Mednarodni poletni festival Trnfest vse od leta
1991 ponuja žanrsko raznovrsten program z
domačimi in tujimi izvajalci s področij glasbe,
gledališča, plesa, filma, likovne in vizualne
umetnosti ter fotografije. Konec avgusta bo
iztekajoči se Trnfest na Eipprovi ulici dopolnil še
mednarodni ulični festival Emonska promenada z
predstavami, ustvarjalnimi delavnicami in drugimi
prireditvami, namenjenimi vsem generacijam.
Tradicionalni festival Poletje v stari Ljubljani vsako
leto popestri dogajanje v mestu s sporedom
koncertov klasične glasbe v slikovitem okolju
starega mestnega jedra, na katere je vstop
večinoma prost. Festival se začne v juniju in traja
vse do konca avgusta, ko se zaključi s prireditvijo
Noč v Stari Ljubljani. Letos se bo v okviru festivala
zvrstilo 27 koncertov, na katerih bo nastopilo
315 glasbenikov iz desetih držav. Festival
posebno pozornost namenja mladim nadarjenim
slovenskim glasbenikom. Poleg klasične glasbe je v
zadnjih letih del programa namenjen tudi jazzu, in
sicer ob petkovih večerih na prostem, v slikovitem
okolju Gornjega trga.
Mladi levi - mednarodni
festival gledališča in plesa
Od 19. 8. do 30. 8., Ljubljana
V okviru festivala Mladi levi se vsako leto
predstavljajo skupine in umetniki, ki jih odlikujejo
samosvoji pristopi k sodobni gledališki in plesni
ustvarjalnosti. Festival je včlanjen v mednarodno
mrežo Junge Hunde, katere cilji so zbliževanje
mladih umetnikov, njihova predstavitev širšemu
mednarodnemu občinstvu ter prevetritev
inovativnih tokov evropskega gledališča.
21. Okarina etno festival Bled
Od 1. 8. do 24. 8. Zdraviliški park, Bled
Okarina je izvirni ljudski instrument – majhna
flavta ali piščal v obliki jajčaste posodice s kljunom
za piskanje z osmimi do desetimi luknjicami, iz
katere je moč izvabiti nežne zvoke. Je kot vila
rojenica festivalu, na katerem lahko prisluhnete
izvirni ljudski glasbi in petju najrazličnejših narodov
in narodnosti. Začetki festivala segajo v leto
1991, ko so se na Bledu predstavile tri skupine
iz Slovenije in Češke; dve leti kasneje je festival
obiskal tudi nekatere druge slovenske kraje, a
se je kmalu vrnil na Bled. Festivalska ponudba je
vsako leto bogatejša – ne kvantitativno, temveč
kakovostno. Na sporedu je resda manj koncertov
kot nekoč, a je ta dragocena parada preteklosti
prava poslastica za tiste zelo številne obiskovalce.
(P. V.)
Predstava
Urška in Povodni mož - ulična
predstava na hoduljah
Do 31. 8., Ljubljana
Po mestnem središču se bosta na hoduljah
sprehajala igralca v kostumih Urške in Povodnega
moža. Motiv ošabne Urške in Povodnega moža,
ki, preoblečen v lepega mladeniča, z njo odpleše
v valove Ljubljanice, izhaja iz ljudskega izročila,
v kulturni zavesti Slovencev pa ga je ovekovečil
največji slovenski pesnik France Prešeren.
Razstava
Filatelija
Moja, tvoja, naša Slovenija razstava fotografij
Uresničene Sanje.
Osamosvojitev Slovenije in
filatelistično zbiranje
Do 25. 8., Krakovski nasip, Ljubljana
Na razstavi, ki je posvečena 20. obletnici
samostojnosti Republike Slovenije, je na ogled
je 21 fotografij, ki predstavljajo kronološki
pregled pomembnih dogodkov, ki so zaznamovali
zgodovino samostojne Slovenije. Na razstavi
s fotografijami sodelujejo: Joco Žnidaršič, Igor
Modic, Borut Krajnc, Aleš Fevžer, Matjaž Krivic,
Diego A. Gomez, Nebojša Tejić, Uroš Hočevar,
Matej Leskovšek idr. Razstavo spremlja tudi
katalog z razstavljenimi fotografijami.
Književnost
Knjižnica pod krošnjami 2011
Do 28. 8., Ljubljana
Knjižnica pod krošnjami je projekt za popestritev
prostega časa, ki obiskovalcem na prostem ponuja
v branje knjige, stripe, revije in časopise v različnih
jezikih. Izposoja v knjižnici je brezplačna. »Edina
stoodstotna naravna knjižnica na svetu« deluje s
petimi enotami. Branje, listanje in uživanje si lahko
privoščite na naslednjih prostorih pod krošnjami
v mestu:
Park Tivoli - odprto vsak petek, sobota in nedelja,
10.00-20.00. Bralna glasba v živo, petki ob 18.00.
Trnovski pristan - odprto vsak petek, sobota in
nedelja, 10.00-20.00.
Park Tabor - odprto (julij in avgust) vsak petek,
sobota in nedelja 10.00-17.00.
Ljubljanski grad - odprto vsak petek, sobota in
nedelja, 10.00-20.00.
Petkovškovo nabrežje - Odprto: sobota
10.00-20.00.
Do 28. 8., Narodni muzej Slovenije,
Prešernova 20, Ljubljana
Narodni muzej Slovenije ob 20. obletnici
osamosvojitve Republike Slovenije s filatelističnim
in drugim gradivom predstavlja prelomne dogodke
v zgodovini slovenskega naroda, s katerimi so
se uresničile stoletne sanje naših prednikov. Z
nastankom neodvisne in samostojne Slovenije,
ki ga zaznamuje izid prve slovenske znamke z
motivom Plečnikovega parlamenta z dne 26. junija
1991, se je začelo obdobje samostojne slovenske
poštne in filatelistične zgodovine. Razstavljeno
gradivo iz slovenskih muzejev, arhivov in zasebnih
zbirk predstavlja zaokroženo zgodbo slovenske
osamosvojitve na filatelističnem oziroma poštnem
področju: od leta 1990, ko so se začeli nepovrnljivi
osamosvojitveni procesi, pa vse do prve obletnice
sprejema Republike Slovenije v Organizacijo
združenih narodov maja 1993.
Zgodovina
Živa zgodovina na Starem
gradu Celje
Do 30. 10., Celje
Animacijska ekipa bo vsako soboto in nedeljo
(razen ob posebnih dogodkih in prireditvah)
obiskovalcem gradu predstavljala grajski
način življenja. V avtentičnem okolju enega
najmogočnejših slovenskih gradov se bodo
obiskovalci lahko mečevali z vitezi, streljali z lokom,
se spogledovali z grajskimi princesami, kramljali
z grajskimi prebivalci, ustvarjali v srednjeveških
delavnicah …
19
KNJIŽNA POLICA
Maja Haderlap s prestižno
nagrado Ingeborg Bachmann
Slovenski
zgodovinski
atlas
Ob 20-letnici samostojne slovenske države
je založba Nova revija izdala Slovenski
zgodovinski atlas, pomembno, lahko bi rekli
temeljno delo o nas skozi čas, kot ga sami
predstavljajo.
Tomaž Štefe
Slovenski prostor od prazgodovine do
današnjih dni pa v tem atlasu ni prikazan samo
v sliki, marveč tudi v besedi, to je z izčrpnimi
komentarji.
Po desetih letih priprav je končno ugledal luč
sveta prvi atlas celotne slovenske zgodovine,
namenjen tako laikom kot strokovnjakom.
Slovenci do sedaj še nismo imeli zgodovinskega
atlasa, ki bi zajemal celotno slovensko
zgodovino, čeprav je res, da je že leta 1853
izšel že pet let prej nastali znameniti Kozlerjev
Zemljovid slovenske dežele, ki je poleg etnične
meje predstavil tudi naravna bogastva na
slovenskem ozemlju.
Začetki projekta segajo v leto 2001, ko je
založba Nova revija najprej utemeljila potrebo
po slovenskem zgodovinskem atlasu, ki naj bi
izšel v zbirki Slovenska kronika. Leta 2003 je
založba ta projekt tudi prijavila na Ministrstvu
RS za kulturo in šele 2005. je bila dokončno
izoblikovana zasnova in obseg slovenskega
zgodovinskega atlasa z vsemi temeljnimi
kartami slovenske zgodovine v dvatisočletnem
obdobju.
Odločili so se za štiri kronološke razdelke:
antika, srednji vek, novi vek ter 19. in 20.
stoletje. Vsakega od teh razdelkov je prevzel
specialist za izbrano obdobje, ki je postal hkrati
tudi urednik razdelka. Antiko je prevzel mag.
Tomaž Nabergoj, srednji vek dr. Miha Kosi, novi
vek dr. Boris Golec, 19. in 20. stoletje pa dr.
Aleš Gabrič. Cerkveno zgodovino za celotno
obdobje od pojava krščanstva do nastanka
nove slovenske cerkvene pokrajine je leta 2006
prevzel France M. Dolinar. Razen Dolinarja so
vsi nosilci razdelkov mlajši od 50 let. Podatke
za izdelavo zemljevidov so avtorji črpali iz vseh
razpoložljivih virov. Za samo izdelavo pa je
poskrbela kartografinja mag. Mateja Rihtaršič.
Slovenska cerkvena, gospodarska in kulturna
zgodovina je „ujeta“ na 234 kartah, 49 skicah in
tlorisih ter na 10 tabelah in grafičnih prikazih.
Zajeti so vsi bistveni dogodki, od kamene dobe
do vključitve Slovenije v EU. Pomembni so
tudi splošni uvodi ob posameznih obdobjih.
Potemtakem gre za pionirsko delo slovenskega
zgodovinopisja in historične kartografije. Kot
„družinski kartografski album“ pripada vsem, ki
čutijo kot Slovenci, ne glede na to, kje živijo.
20
Maja Haderlap je letošnja glavna dobitnica nagrade Ingeborg
Bachmann za nemško književnost. Žirijo je prepričala s svojim
romanom Engel des Vergessens (Angel pozabe), prvencem,
deloma avtobiografskim, v katerem opisuje boj slovenskih
Korošcev med drugo svetovno vojno. Gre za družinsko zgodbo
treh generacij, živečih ob meji med Slovenijo in Koroško.
Avtorica je premišljeno, z veliko natančnostjo in brez sovraštva
opisala upor koroških Slovencev proti nemški vojski. Uporaba
nemškega jezika ji je omogočila, »da me nemščina ščiti, da se
lahko približam stvarem, ki so tudi boleče; nemščina me je bolj ali manj varno pripeljala skozi
besedilo.« Nagrado, za katero se je potegovalo 14 avtoric in avtorjev, ki so se predstavljali
s svojimi še neobjavljenimi proznimi besedili, je prejela v okviru tradicionalnih dni nemške
literature, julija v Celovcu. Haderlapovi je za izjemno priznanje čestital tudi dr. Boštjan Žekš,
minister za Slovence v zamejstvu in po svetu. (B.M.K.)
Slovenija danes – v besedi
in sliki
Pri založbi M&D Kerman, d.o.o., je izšla knjiga Slovenija
danes, izjemno delo o Sloveniji, njenih dosežkih, kulturi,
umetnosti, zgodovini, šegah in navadah, pri čemer ugledni
avtorji, Danilo Türk, Peter Kolšek, Aleksander Lucu, Janez
Bogataj in številni drugi, izpostavljajo predvsem to, kaj
danes Slovenija je in bralcu posredujejo njen življenjski
utrip.
Knjiga, ki je doslej izšla v štirih jezikih – poleg slovenščine
še v angleščini, italijanščini in nemščini – je požela
nesluten uspeh pri naročnikih in kupcih, zato bo kmalu
na voljo tudi v francoskem in ruskem jeziku. Prispevki 18
priznanih slovenskih strokovnjakov so zbrani v 21 poglavjih,
med katerimi najpomembnejša obravnavajo zgodovino
slovenskega naroda, tudi skozi ljudske šege in navade, hrano,
avtohtona vina, literaturo in slovensko kultur, ne manjkajo pa niti šport, čudovita narava in
zanimivosti posameznih regij. Poleg izjemnih besedil, ki se na eni strani berejo kot reportaža,
na drugi pa kot učbenik o Sloveniji, knjigo odlikujejo čudovite fotografije, ki pripovedujejo svojo
zgodbo o mladi državi.
Knjigo so sooblikovale občine, ustanove, podjetja in posamezniki, ki so javnosti želeli predstaviti
svoje dejavnosti, zato je Slovenija danes med drugim tudi zelo primerno poslovno darilo.
Knjigo lahko naročite prek elektronskega naslova [email protected], naročilnico pa
najdete tudi na spletni strani www.slovenijadanes.si. (B.M.K.)
Slikanica
Sveto pismo za otroke
Knjigo z gornjim naslovom je v nakladi 1500 izvodov pravkar izdala in založila založba Družina. Ker
gre za prevod iz angleščine – prevedla jo je Mojca Masterl Štefanič – je prav, da navedemo tudi
naslov izvirnika - The Hodder Children’s Bible - in avtorico izvirnega besedila Sally Ann Wright.
Sveto pismo za otroke je pravzaprav slikanica, saj je v knjigi
s 140 stranmi več prostora namenjenega ilustracijam kot
besedilu. Ker je to Sveto pismo za otroke, je tako tudi prav.
V zvezi s tem je treba povedati, da so slike v knjigi zelo
„otroške“, kot bi jih naslikala otroška roka. Barvno so precej
umirjene, nežne, vsebinsko poenostavljene in dopadljive.
Ilustratorki se je uspelo tudi izogniti nasilnim prizorom, ki jih
je v mnogih biblijah za otroke pogosto preveč.
Zelo verjetno je to upoštevala tudi avtorica besedil pri
samem izboru zgodb iz Svetega pisma. Vseh zgodb je 57, kar
pomeni, da gre za zelo kratke zgodbe s poudarkom na bistvu
pripovedi. Poenostavljene zgodbe so zato otrokom še toliko
bolj dostopne in jih navajajo k dodatnemu razmišljanju in
spraševanju. (Tomaž Štefe)
NE PREZRITE
Rodoslovje
Iskanje po arhivih
Ko so priročni viri izčrpani, je treba manjkajoče podatke poiskati v
arhivih.
Peter Hawlina, Slovensko rodoslovno društvo
V
dosedanjih nadaljevanjih sem rodoslovce
začetnike prepričeval,
kako preprosto je rodoslovje. Začetek je res otročje lahek in kdor je poskusil, se je lahko
prepričal, da je dokumentiranje
znanih prednikov tudi prav hitro
opravljeno. S pridobivanjem dodatnih podatkov od sorodnikov in
iz domačih arhivov je poleg dveh ali
treh generacij prednikov dokumentiral še nekaj ducatov sorodnikov.
Če s tem svoje rodoslovne radovednosti ni potešil, je spoznal, da je
nadaljevanje možno v vseh smereh.
Če so priročni viri izčrpani, je treba
manjkajoče podatke iskati v arhivih.
Tisti, ki trdijo, da se nameravajo
lotiti svojega rodovnika, navadno
dodajo, da bodo obiskali župnika, ki
jim bo pomagal z zapiski v matičnih
knjigah. Res so bili župniki zadnjih
štiristo let (v kakšni župniji kako leto
prej ali kasneje) dolžni zapisati vsak
krst, poroko in smrt. Tem zapiskom
rečemo matična evidenca, ki so jo
vodili po dokaj enotnih navodilih.
Večina teh evidenc, rečemo jim
matične knjige, je ohranjenih. Hranijo jih župnijski arhivi, za področje
ljubljanske in mariborske škofije
pa so večinoma arhivirane v obeh
škofijskih arhivih, kjer so vsakomur
vsak dan dostopne. V delni zmoti je
torej tisti, ki namerava za ta namen
obiskati župnišče. Lahko bi omenil
še civilne matične urade na upravnih
enotah. Vendar ti navadno razpolagajo z aktualnim gradivom za zadnjih sto let. To obdobje pa nam je
večinoma še znano. V nasprotnem
primeru lahko pri matičarju na upravni enoti pridobimo tisto, kar nam
manjka za začetek raziskovanja v
cerkvenih arhivih.
Saj matične knjige niso edini vir za
rodoslovce, so pa najdragocenejši
in za povrh edini, ki ima zakonito
veljavo.
Kaj bomo našli v matičnih knjigah?
Našli bomo zapise, ki so jih sproti
beležili ob krstu, poroki in pogrebu.
Ob krstu so zapisali Ime krščenca/
ke, datum in kraj rojstva ter ime
in priimek staršev. To sicer ni vse,
kar bomo našli v zapisu krsta, je pa
najvažnejše. Gradniki v rodovniku
Slika strani iz poročne knjige (Trauungsbuch) župnije
Velesovo. Stolpci se vrstijo na dveh straneh. Najprej
je datum sklenitve zakonske zveze. Sledijo podatki o
ženinu: kraj bivanja s hišno številko, sledi ime, priimek
in poklic, podatki o pripadnosti verski skupnosti, starost
in/ali datum rojstva, stan. Enako sledi za nevesto.
Na drugi strani so najprej podatki o starših ženina
(Brautigam) – ime, priimek in poklic ter veroizpoved
za očeta in nato enako za mater. Isto še za starše
neveste (Braut). Sledijo ime, priimek in stan prič,
priloženi dokumenti in podpis poročevalca. Pisava je
lepo berljiva: 4. 2. 1903 se je hlapec Lovrenc Oman
iz Olševka (Šenčurska župnija), rojen 6. 8. 1878, sin
so ravno to: ime in priimek, datum
in kraj rojstva ter podatki o starših.
Še več bomo našli v zapisu poroke.
Pravzaprav isto kot pri rojstvu,
samo s to razliko, da v zapisu poroke
dobimo podatke o šestih ljudeh, pri
krstu samo o treh, če ne omenimo
še rodoslovno manj zanimivih, kot
so na primer imena in poklici krstnih
kajžarja Jožefa Omana in že pokojne Uršule Kozelj,
poročil z Marijo Martinjak iz Velesovega št. 23. Rojena
je bila 19. 3. 1878 kot hči kajžarja Jožefa Martinjaka
in Marije Mertelj. Priči sta bila posestnik J. Kozelj
(lastnoročni podpis) in kajžar Anton Čebulj, ki se je
podkrižal. Tak zapis bi našli, če bi npr. vedeli, da je bila
(pra)babica Marija Martinjak iz Velesovega in se je
poročila okrog leta 1900. Pridobljeni podatki so izvrstno
izhodišče za nadaljevanje raziskav. Iščemo lahko zapis
rojstva ženina in neveste ter zapis porok njunih staršev.
Če nas zanimajo še ostali sorodniki, bomo lahko
primerjali zapise pred in po tem dogodku po priimkih in
naslovih bivališča.
botrov ali prič pri poroki. Še najmanj
rodoslovno pomembnih podatkov
dobimo v zapisu smrti.
Če smo torej našli zapis rojstva
iskane osebe, smo pridobili imeni
obeh staršev. To pa potrebujemo za
iskanje zapisa njune poroke v knjigi
porok ali pa zapis njunih rojstev v
knjigi krstov. Boste poskusili?
Matične knjige niso
edini vir za rodoslovce,
so pa najdragocenejši
in za povrh edini, ki
ima zakonito veljavo.
21
IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST
Dr. Jože Rožanec
Slovenski zdravniki
naj se tesneje povežejo
Dr. Jože Rožanec, slovenski zdravnik iz Argentine, je predstavnik
druge generacije argentinskih Slovencev in eden tistih slovenskih
zdravnikov, ki so v svetu dosegli velik uspeh, a kljub temu nikoli ne
pozabijo na slovenske korenine.
Blanka Markovič Kocen
tisoč slovenskih rojakov v državi s
štirideset milijoni prebivalcev, ki
meri od severa do juga več kot šest
tisoč kilometrov. Lahko pa rečem,
da je med nami veliko uspešnih
strokovnjakov raznih poklicev,
uglednih podjetnikov in tudi nekaj priznanih umetnikov, med
katerimi jih večina pripada srednjemu sloju, so pa med nami tudi
pomoči potrebni rojaki, ki jim po
svojih močeh pomagajo naše karitativne ustanove. Srečujemo se v
krajevnih slovenskih domovih, kjer
me je prevzel in že nekaj let pred
končano gimnazijo mi je bilo jasno, da bo moje življenje v družbi
potekalo v beli halji, iz zdravniške
perspektive.
Ali glede na to, da ste študirali v
Argentini, lahko primerjate univerzitetna sistema Slovenije in
Argentine?
Zaradi globalizacije je študij
medicine po svetu v glavnem podoben. Vsaka univerza pa ima seveda
tudi svojo posebnost ali značilnost.
»Sodelovanje na kongresih, izmenjava
informacij in izkušenj so bistveni za začetek
resnejših povezav.«
Dr. Jože Rožanec: »Ko sem bil prvič v
Sloveniji in sem opazil, da mi jezik ni
tuj, da so mi kraji in kultura znani, sem
razumel trud staršev za ohranjanje
jezika in navad, pa tudi, kako
pomembno je bilo izpopolnjevanje v
sobotnih slovenskih šolah.«
D
oktorja Jožeta Rožanca
sem srečala na 7. Konferenci
slovenskih
zdravnikov iz sveta in
Slovenije, junija v Ljubljani, kjer
je predaval o inovativnosti in
kreativnosti v razvoju znanstvene
kirurgije. V pogovoru, ki je nastal
nekaj dni po zaključku konference,
ga predstavljamo kot izjemnega
zdravnika in zavednega Slovenca.
Kako ocenjujete življenje in položaj
Slovencev v Argentini?
Ne bi si upal v nekaj besedah
opisati življenja in položaja deset
22
imajo naši dušni pastirji ob nedeljah tudi maše. Nas, ki izhajamo iz
povojne emigracije, povezuje osrednje društvo Zedinjena Slovenija.
Posebne omembe vredno je naše
slovensko šolstvo, ki ima svoje korenine še v begunskih taboriščih
v Avstriji in Italiji. Od takrat pa
do danes delujejo med nami slovenske sobotne osnovne šole, več
kot pol stoletja pa tudi slovenski
srednješolski tečaj. Zdaj na teh
šolah poučujejo že učitelji tretje
generacije, in to brezplačno, kot je
med nami že utrjena tradicija.
Tako sem na primer pred kratkim, na 7. Konferenci slovenskih
zdravnikov iz sveta in Slovenije, ki
jo je organiziral Svetovni slovenski
kongres, izvedel, da celo med ljubljansko in mariborsko medicinsko
fakulteto obstajajo nekatere razlike, kaj šele, če bi ti dve fakulteti
primerjali s sedemindvajsetimi
medicinskimi fakultetami v Argentini, od katerih so nekatere del
državnih, del pa zasebnih univerz.
Večina pa jih je vendarle povezanih z znanimi univerzami po svetu,
zaradi česar se študijski programi
ne razlikujejo preveč.
Zakaj ste se odločili za študij
medicine?
Že kot otrok sem gledal vlogo
zdravnika v družbi kot nekaj zelo
pomembnega. Oče, ki zaradi vojne
ni mogel dokončati študija medicine
v Ljubljani, je verjetno neposredno
vplival na nas, saj sva dva od treh
otrok zdravnika. Tudi profesor biologije v srednji šoli nam je znal
na zelo konkreten način prikazati,
koliko dobrega je mogoče narediti
bližnjim, predvsem bolnikom. Čar
medicine, ki druži znanstveno znanje z osebnim odnosom do človeka,
S katerim področjem medicine se
ukvarjate?
Medicino sem študiral na Državni
univerzi v Buenos Airesu in se v Univerzitetni bolnici specializiral na
področju urologije. Na isti univerzi
sem 11 let po končanem študiju
zaključil magisterij in tam tudi
doktoriral. Tema moje doktorske
teze je bila “ohranitvena kirurgija
ledvičnega parenhima pri zdravljenju raka na ledvicah”, kar me je
usmerilo k urološki onkologiji kot
veji medicine. Postal sem docent
IZOBRAŽEVANJE in znanost
buenosaireške državne univerze,
nato pa tudi profesor na zasebnih univerzah Austral in Katoliški
univerzi v Buenos Airesu. Moje
vsakdanje delo je onko-urološka
kirurgija v vseh oblikah, bodisi s
tradicionalno odprto kirurgijo bodisi z novejšimi minimalno-invazivnimi laparoskopskimi posegi.
Kakšne stike imate s slovenskimi
zdravniki?
Nekatere stike s slovenskimi
zdravniki skrbno vzdržujem. Prvič
v Buenos Airesu in v slovenski
skupnosti.
Izumiteljstvo
Doma govorite slovensko - zakaj se
vam to zdi pomembno?
Z ženo sva bila od malega navajena doma govoriti slovensko in
to tradicijo sva ohranjala tudi v komunikaciji z otroki. Lahko rečem,
da sem to, kar se mi je sprva zdelo
nekaj naravnega, šele pozneje dojel
kot veliko vrednoto. Ko sem bil prvič
v Sloveniji in sem opazil, da mi jezik
ni tuj, da so mi kraji in kultura znani,
Študentje računalništva iz Maribora so izumili pametni telefon za
slepe in slabovidne. Program za mobilni telefon poleg telefoniranja z
glasovnimi ukazi omogoča tudi lažjo orientacijo v okolju.
Mariborski študentje
izumili telefon, ki vidi
Patricija Virtič
»Mislim, da bi neposredna vabila k sodelovanju
pri reševanju konkretnih problemov utegnila
biti zanimiva, koristna in izvedljiva oblika
znanstvenega dopolnjevanja.«
sem bil v Sloveniji leta 1991, ko
sem obiskoval urološki oddelek
kliničnega centra, do dneva osamosvojitve. Po tem je bila bolnica
odprta samo za sprejem ranjencev. Ko sem imel leta 2000 v Bruslju predavanje v okviru evropskega
urološkega kongresa, so me slovenski kolegi urologi, ki so tisto leto pripravljali prvi slovenski urološki kongres, nanj povabili. Tako se je utrdil
stik. Srečujemo se na mednarodnih
konvencijah, sodeloval pa sem tudi
na vseh slovenskih uroloških kongresih. V Argentini pa sem poleg
urologov že večkrat spremljal tudi
druge slovenske zdravnike.
Kako lahko uspešni slovenski
zdravniki, živeči v tujini, doprinesejo k razvoju te znanosti v domovini?
Konferenca slovenskih zdravnikov
je zelo zanimiva priložnost za
obdelavo te tematike. Osebno
srečanje z ljudmi, ki naj bi delali na
tem področju, je ključnega pomena.
Sodelovanje na kongresih, izmenjava informacij in izkušenj so bistveni
za začetek resnejših povezav. Mislim, da bi neposredna vabila k sodelovanju pri reševanju konkretnih
problemov utegnila biti zanimiva,
koristna in izvedljiva oblika znanstvenega dopolnjevanja. Priprava
izrednih programov z jasnimi cilji
v omejenem časovnem okviru bi
omogočila medsebojno povezovanje profesionalcev na terenu in bi
odpirala vrata novim možnostim
sodelovanja. Tako bi morda na podlagi dvostranskih sporazumov v Slovenijo privabili izkušene strokovnjake, ki delujejo drugje po svetu.
Tudi vaša žena je Slovenka - od kod
prihaja in kako sta se spoznala, v
Argentini ali v Sloveniji?
Moja žena je, podobno kot jaz,
druga generacija argentinskih
Slovencev. Spoznala sva se na slovenskem srednješolskem tečaju
sem razumel trud staršev za ohranjanje jezika in navad, pa tudi, kako
pomembno je bilo izpopolnjevanje
v sobotnih slovenskih šolah.
Ali se vam zdi, da argentinski Slovenci dovolj ohranjajo
slovenščino?
Ker je sčasoma med nami nastalo
več narodnostno mešanih zakonov,
je težje ohranjati slovenski jezik,
predvsem kjer mati, ki običajno
preživi več časa z otrokom, ne
zna slovensko. Obstajajo pa v naši
skupnosti šole tako za slovensko
govoreče kot za otroke, ki ne znajo
slovensko. Te šole pomagajo, da se
slovenščina ohranja, skupnost pa je
še vedno polna življenja, nastopov,
kulturnih dejavnosti, zborov in mladinskih srečanj.
So vaši otroci že bili v Sloveniji,
kako pogosto jo obiskujete?
Slovenijo smo enkrat obiskali
vsi skupaj, z vsemi štirimi otroki.
Pozneje so bili starejši trije otroci v Sloveniji tudi kot maturanti,
najmlajšega pa to še čaka. V načrtih
smo imeli bolj pogoste družinske
obiske, kar pa ni tako preprosto, kot
se morda zdi.
Bi se želeli kdaj v prihodnosti
vrniti?
V tej življenjski dobi taka odločitev
že ni več odvisna samo od naju z
ženo. Poleg osebnih možnosti je
treba upoštevati tudi položaj naših
otrok.
Študentje, ki so se združili v skupino 2ndSight, so z izumom zastopali
Slovenijo na finalu svetovnega študentskega računalniškega
tekmovanja Imagine Cup 2011, ki je pod okriljem ameriškega
tehnološkega velikana Microsoft potekal v New Yorku, in se uvrstili
med 18 najboljših na svetu v kategoriji razvoja programske opreme.
Preboj jim je uspel med konkurenco 123 ekip iz 73 držav sveta, ki vse
predstavljajo najboljše rešitve za najtežje svetovne izzive.
Rešitev ekipe 2ndSight, ki jo sestavljajo študenti fakultete za
elektrotehniko, računalništvo in informatiko (FERI) Tine Poštuvan,
Luka Topolovec, Žan Markan in Blaž Magdič pod mentorstvom
Mateje Verlič, bo slepim in slabovidnim olajšala vsakodnevno
življenje z uporabo zanje prilagojenih pametnih telefonov. Rešitev
temelji na slepim in slabovidnim prilagojenem uporabniškem
vmesniku pametnega telefona, menijih za preprosto iskanje, podpori
prepoznavanju govora in naboru namenskih aplikacij. S pomočjo
telefona bodo slepi lahko razbrali barve oblačil ali luč na semaforju, s
pomočjo kompasa pa bodo lahko sledili začrtani smeri. Aplikacija za
vreme in uro prebere trenutni čas in vremenske razmere, z njim bodo
slepi lahko prepoznali tudi denar. Prepoznano bo telefon »povedal«,
slepim in slabovidnim (okoli štirje odstotki svetovnega prebivalstva) pa
s tem pomagal, da se kljub slepoti bolje znajdejo v prostoru in času.
Člani ekipe 2ndSight so zaradi tekmovanja izplili ne samo inovatorsko,
ampak tudi podjetniško žilico. S sodelovanjem na tekmovanju so
pridobili izkušnje, kako na svojo idejo gledati z bolj podjetniškega
stališča in ji dati boljše pogoje za uspeh, ne da bi pri tem finančno
tvegali.
Imagine Cup je mednarodno študentsko tekmovanje na področju
inovativnosti, tehnoloških rešitev in razvoja, zanimanje zanj pa se tudi
v Sloveniji povečuje.
Kako preživljate počitnice?
Počitnice so za nas, vsaj za zdaj,
še družinske in če le mogoče v stiku
z naravo. Res bi bilo zanimivo, če
bi se nam posrečilo, da bi prišli še
kdaj skupaj v Slovenijo. Vsekakor
pa smo zdaj sredi delovnega leta,
saj so poletne počitnice pri nas šele
januarja in februarja, ko je pri vas
zima.
23
IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST
Učenje slovenščine
Visoki jubilej Poletne
šole slovenskega jezika
Na ljubljanski srednji zdravstveni šoli je v juliju potekala že
30. Poletna šola slovenskega jezika s pestrim spremljevalnim
programom. Letos se je je udeležilo 161 ljudi iz 32 držav, tečajniki pa
so poleg jezika spoznavali tudi slovensko literaturo in kulturo.
Patricija Virtič
trstva ter urada za Slovence v zamejstvu in po svetu.
V iskanju slovenskih
korenin in jezika
ljubezni
Otvoritev 6. mladinske poletne šole slovenščine
Slaba tretjina učencev
s štipendijo
Letošnji udeleženci so prišli iz
Argentine, Avstralije, Avstrije, Belgije, BiH, Češke, Črne gore, Danske, Francije, Grčije, Hrvaške, Italije, Japonske, Kanade, Kolumbije,
Litve, Madžarske, Makedonije, Mehike, Nemčije, Nizozemske, Rusije,
Slovaške, Srbije, Španije, Švedske,
Švice, Turčije, Ukrajine, Velike Bri-
tanije, Venezuele in ZDA, nam je
pojasnila Branka Gradišar, vodja
Tečajev slovenščine. Najmlajša
udeleženka ima 17 let, najstarejša
pa 71. Med tečajniki poletne šole, ki
jo je pripravil Center za slovenščino
kot drugi/tuji jezik Filozofske
fakultete Univerze v Ljubljani, je tudi
50 udeležencev slovenskega rodu, ki
živijo v tujini in so prejeli štipendijo
šolskega in visokošolskega minis-
Slušatelji so se lahko udeležili
dvo- ali štiritedenskega tečaja.
Poučevali so izkušeni lektorji z Univerze v Ljubljani, svoje znanje pa so
lahko preverili na končnem izpitu
iz slovenščine. »Motivi za učenje
so različni: tisti, ki imajo slovensko poreklo, pridejo raziskovat
in spoznavat svoje slovenske korenine, nekateri se učijo zato, da
bodo lahko komunicirali s svojimi
starejšimi sorodniki, ki govorijo le
slovensko, mnogo udeležencev se
uči slovensko zato, ker imajo slovenskega partnerja/partnerko, nekateri zaradi študija, dela v Sloveniji,«
je povedala Gradišarjeva.
Pester spremljevalni
program
V Poletni šoli je poleg jezikovnega tečaja potekal tudi pester
spremljevalni program, namen-
47. seminar slovenskega jezika,
literature in kulture
Omenjeni seminar se od drugih poletnih šol
slovenskega jezika razlikuje ravno v tem, da so
udeleženci predvsem študenti slovenščine v tujini,
profesorji, asistenti na univerzah v tujini, prevajalci,
torej tisti, ki se strokovno ukvarjajo s slovenščino.
Med 129 udeleženci je bilo letos 98 študentov in 31
zaposlenih, 15 uglednih predavateljev različnih strok,
predstavili so se nekateri mladi raziskovalci. Udeleženci
seminarja so poglobili svoje znanje slovenščine, ga
obogatiti, seznanili so se z najnovejšimi spoznanji na
področju jezika in pridobili pristen stik s slovenskim
jezikom, literaturo in kulturo.
Krovna tema letošnjega seminarja je Družina v
slovenskem jeziku, literaturi in kulturi, pri čemer
24
je pojem družina mišljen kompleksno - v najširšem
smislu obstoja medsebojne povezanosti, druženja,
soobstoja v prid vsakemu posamezniku in obenem
celotni (z)družbi, društvom, združenju, so na
svojih spletnih straneh zapisali organizatorji
seminarja.
Seminar je v Mestnem muzeju slovesno odprla
predsednica Vera Smole, udeležence pa so pozdravili
tudi rektor Univerze v Ljubljani Radovan Stanislav
Pejovnik, prodekan filozofske fakultete Vojko
Gorjanc, svetnica mestne občine Ljubljana Milena
Mileva Blažić, predstojnica oddelka za slovenistiko
Erika Kržišnik in predstojnik Centra za slovenščino kot
drugi/tuji jezik Marko Stabej. (P.V.)
jen spoznavanju slovenske kulture
in zgodovine, obenem pa pomeni neposredni stik s slovenščino
in njenimi govorci v naravnem
jezikovnem okolju, zunaj razreda. V
delavnicah so udeleženci spoznavali kulturne običaje in navade
Slovencev, npr. petje slovenskih
pesmi, in domačo obrt. Posamezni
večeri so bili rezervirani za kulturne
in zabavne prireditve, ob vsem tem
pa je bilo tudi veliko športa in gibanja. Ob koncih tedna so odšli na celodnevno ekskurzijo v zanimive in
kulturno bogate predele Slovenije
ter tako spoznali tamkajšnje naravne znamenitosti.
Po osamosvojitvi se
je interes za učenje
slovenščine povečal
Ideja o poletni šoli, na kateri bi
se mladi druge ali tretje generacije
slovenskih izseljencev učili slovenskega jezika, je vzniknila ob koncu
sedemdesetih let 20. stoletja. Prvič
so se srečali leta 1982 v Kranju, botra Poletne šole slovenskega jezika
je bila profesorica Breda Pogorelec,
strokovno pa je za šolo poskrbela
Ljubica Črnivec, takrat strokovna
tajnica Seminarja slovenskega jezika,
literature in kulture, ki je, že 47. potekal tudi letos v Ljubljani. Leta 1988
je bila poletna šola prvič v Ljubljani.
Glavna organizatorka je bila še vedno
Slovenska izseljenska matica, čeprav
se je s selitvijo v Ljubljano večina organizacije in izvedba v celoti prenesla na sodelavce filozofske fakultete.
Zanimanje za učenje slovenščine
je poraslo po osamosvojitvi, predvsem zaradi večje prisotnosti tujih
podjetnikov, gospodarstvenikov in
diplomatov v Sloveniji. Danes tečaj
organizira Center za slovenščino kot
drugi/tuji jezik.
IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST
Intervju: Urška Kupec
Azijci nimajo krize
in imajo denar
Urška Kupec je ena izmed Slovenk z najdaljšim stažem na Kitajskem,
kjer zastopa gospodarske interese Slovenije in skrbi za komunikacijo
med Slovenci. O vrnitvi domov z družino še ne razmišlja.
Blanka Markovič Kocen
M
ed obiskovalci prireditve Dobrodošli
doma, ki so se mi
nekoliko
močneje
vtisnili v spomin, je bila gotovo mlada, simpatična Urška Kupec, Slovenka, živeča na Kitajskem, ki se je v sobotnem popoldnevu nekoliko dlje
zadržala pri stojnici Slovenije danes
in z zanimanjem listala po naši reviji.
In pogovor je stekel….
V Ljubljano ste pripotovali z daljne
Kitajske – ste prišli na počitnice?
Trenutno sem v Sloveniji na
14-dnevnih počitnicah, tudi zaradi
zgodb, ki se ta čas tu dogajajo. Sicer
pa živim v Šanghaju in sem predstavnica za Slovence, ki živijo na
Kitajskem.
Kaj delate na Kitajskem?
Za slovensko podjetje na
Kitajskem vodim marketing in prodajo za celotno Azijo, po drugi
strani pa sem tudi predstavnica na
Kitajskem živečih Slovencev v Svetu Vlade RS za Slovence po svetu
in ravno zato v deželi vzhajajočega
sonca zastopam naše interese, se
borim za boljšo podporo in vodim
komunikacijo v smislu, da je med
nami čim več ozaveščanja, sodelovanja in seveda podpore Republike Slovenije našim gospodarskim
skupnostim.
Za kakšne skupnosti gre?
Za razliko od vseh ostalih je
to čisto drugačna skupnost. Smo
namreč mladi izseljenci, saj se je
Urška Kupec na sliki z avstralskim kolegom Florjanom Auserjem (Slovenian Media House): »Verjamem, da bo to, kar je v tem
trenutku Kitajska, v naslednjih letih postala kakšna druga azijska država! Nekatere bodo še cenejše, recimo Vietnam.«
Kitajska kot Azija nasploh sta izjemna trga za proizvodnjo in prodajo.
Azijci nimajo krize in imajo denar.
Velik del gospodarstva se je zato preselil v Azijo. Sama na Kitajskem delam
za Gorenje, ukvarjam se z blagovno
znamko, ki naj postane bolj globalna.
Na katerih področjih vidite največje
poslovne priložnosti za Slovenijo?
Po eni strani gre za proizvodnjo,
ki je v primerjavi s Slovenijo je še
Tako Kitajska kot Azija nasploh sta izjemna trga
za proizvodnjo in prodajo.
Kitajska začela razvijati šele v zadnjih desetih, petnajstih letih. Tja se
odpravlja tudi vedno več slovenskih
podjetij, ki odpirajo proizvodne kapacitete in predstavništva. Tako
vedno cenejša, čeprav se draži.
Verjamem pa, da bo to, kar je v
tem trenutku Kitajska, v naslednjih
letih postala kakšna druga azijska
država! Nekatere bodo še cenejše,
recimo Vietnam, ki se vedno bolj
odpira, ima pa težave z infrastrukturo. Ta je zagotovo kitajska prednost,
ki olajša poslovanje v tej državi, kjer
pa se sicer vse naglo draži. Zaradi
povečevanja davkov pričakujem, da
se bosta življenje in poslovanje na
Kitajskem začela spreminjati.
Koliko časa še nameravate ostati
na Kitajskem?
Tu živim že deset let in sem ena
izmed Slovenk z najdaljšim stažem.
Dokler mi bo Kitajska tako všeč
kot zdaj, ko je postala moja druga
domovina, bom z družino, s katero
se tu dobro počutimo, ostala. Ne
morem predvideti, koliko časa še.
jo v Ljubljani in sem že zaradi tega
prišla z drugačnimi pričakovanji in
občutki. Ni mi bilo tako težko navaditi se na povsem drug način
življenja, drugo kulturo… Vsakodnevni opravki so toliko bolj
zahtevni, veliko energije porabiš
za preproste stvari, a tudi tega se
navadiš. Ne vem, če sem imela dejansko kake posebne težave… Kitajci
so zelo odprti, prijazni ljudje, po drugi strani pa… So dobri poslovni partnerji, poslovneži, znajo si poiskati in
odpirati možnosti. V poslovanju so
nadvse prodorni, zagrizeni in vztrajni. Po drugi strani pa v Šanghaju in
drugih večjih mestih opažam vse
več pehanja za denarjem.
Čemu se najteže privadiš na
Kitajskem?
Kitajcem samim. Zase lahko
povem, da sem študirala sinologi-
V katerem jeziku komunicirate?
Govorim tekoče kitajsko, tudi
pišem, uporabljam torej kitajščino
in angleščino.
25
MLADI
Vida Mulec, magistrica mednarodnih odnosov
“Radovednost je
gonilo sprememb!”
Za Vido Mulec je bistvo življenja določeno z možnostmi, povezanimi
z močmi sanj in zgodb, ki dajejo navdih, izobražujejo in vključujejo
posameznike ter skupnosti, da ti postanejo pomemben dejavnik
sprememb.
Alenka Slavinec
V
ida je iz Slovenije odšla
pri 19 letih. Po končani
gimnaziji v Mariboru se ji
je ponudila priložnost nadaljevati študij na ameriški univerzi
Baylor v Texasu. Ker je že od otroštva
igrala tenis in bila celo uvrščena
na svetovne lestvice, obenem pa
uspešna v šoli, je dobila štipendijo
in postala del univerzitetne teniške
ekipe. »Ker verjamem v pomen
izobraževanja, sem želela izkoristiti
kombinacijo, ki jo nudi ameriški univerzitetni sistem, in sicer možnost
kakovostnega študija vzporedno z
aktivnim športnim življenjem.
Kaj je vaš posel? Kakšne so razlike
v poslu, ki ga opravljate, v primerjavi s Slovenijo na istem področju
poslovanja? Katere so prednosti in
slabosti?
26
Po končanem študiju financ ter
podiplomskem študiju mednarodnih odnosov v New Yorku sem se
odločila za službo na Wall Streetu
pri Deutsche Bank. Po petih letih v
financah pa sem se odločila slediti svojim ambicijam, povezanim z
močjo vplivanja na izboljšanje in grajenje družbe in okolja. Zdaj je moj
posel vodenje neprofitne zasebne
fundacije, katere glavna naloga je
podpreti izobraževalne programe
za pomoč otrokom, katerih družine
so v finančnih ali življenjskih stiskah. Naš ključni namen je pomagati in zagotoviti boljše pogoje za
izobraževanje ter nuditi možnosti,
ki jih ti otroci sicer ne bi bili deležni.
Obenem poskušamo vsestransko
svetovati organizacijam, jih zastopati, združevati in po naših zmožnostih
pomagati pri izvajanju programov.
Ob tej službi pa se ukvarjam s
svetovanjem različnim ustanovam v smeri »social change and
development«.
Za razliko od Slovenije v Ameriki
učijo, da je že od otroštva naprej
pomembno gojiti prostovoljsko
delo, solidarnost med ljudmi in
zavedanje, da smo povezani in ne
moremo drug brez drugega. Tudi
zanimanje za študij filantropije
v zadnjih letih močno narašča.
Pojavile so se številne večje ter
manjše neprofitne organizacije
ter fundacije, ki so ključnega pomena za svetovni razvoj ter
pomoč različnim skupinam. Fundaciji večjega obsega sta, denimo,
Clinton Foundation in Bill and Melinda Gates foundation. V Sloveniji
moramo kot družba ugotoviti, da
je spodbujanje solidarnosti morda
vsaj enako pomembno kot spodbujanje tekmovalnosti med ljudmi. V Sloveniji je morda veliko
ljudi, ki so prostovoljci, vendar tega
ne razglašajo. Mislim, da to kaže na
dejstvo, da prostovoljstvo v naši
družbi nima primerne veljave.
V Ameriki je prostovoljsko delo zagotovo eden od temeljnih kamnov
krepitve solidarnosti in tkanja socialnih mrež …
Spodbujanje solidarnosti je zagotovo zdravo. Tako kot ima skrb
zase za posledico bolj zdravo osebo, ima skrb za svojo okolico za posledico bolj zdravo družbo. Ljudje
potrebujemo varnost, menim, da
je to ena od osnovnih potreb. V
družbi, ki spodbuja solidarnost,
kjer obstajajo organizacije in posamezniki, ki so pripravljeni vskočiti,
kadar je to potrebno, se bomo
počutili varne. Izguba zaposlitve,
recimo, lahko danes doleti vsakogar. Prek prostovoljskega dela
pa lahko brezposelna oseba –
bodisi kot prejemnik pomoči
bodisi kot prostovoljec – ostane
vključena v socialne mreže, ki mu
dajejo potrebno varnost. Kot prostovoljec ohrani delovno vitalnost,
vendar zaradi novih okoliščin ne
izgublja samozavesti, obenem pa
pridobiva znanje in veščine.
Kako ohranjate stik s Slovenijo? Ali
doma govorite slovensko?
V Slovenijo odpotujem vsaj
dvakrat na leto ter obiščem družino
in prijatelje. S starši pa se skoraj
vsak dan pogovarjam prek skype
povezave.
Poskušam se udeleževati tudi
slovenskih srečanj v New York Cityju
ter sodelovati in biti del skupin oz.
spletnih mrež, povezanih s Slovenci
po svetu.
Kakšna so vaša občutja in
razmišljanja glede domotožja,
domovine?
Dom je zame tam, kjer imam
družino, prijatelje, kjer najdem varnost, mir in ljubezen. Moj prvi dom
bo zato vedno Maribor, drugi pa je
trenutno New York.
Ali se nameravate vrniti v
Slovenijo?
V Slovenijo se bom vračala celo
življenje in upam, da tudi kdaj pripomogla oziroma bila del razvoja in
mišljenja glede grajenja prihodnosti, mest in države.
Kakšen je vaš nasvet mladim v
Sloveniji oziroma podjetnikom
z vidika poslovnih priložnosti v
Sloveniji?
Želim si, da bi se ljudje ozrli okrog
sebe in ugotovili, kaj lahko naredijo,
da bi izboljšali življenje tistih, ki so
manj srečni od njih. Vse to šteje,
vse to je pomembno. Drug drugega
moramo spodbujati k solidarnosti
in ne molčimo, če vidimo, da se kje
godi krivica. Prevzemajmo odgovornost, ki nam gre. Ne pristajajmo na
krivice, aktivirajmo se!
MLADI
Glasba
Avsenik,
promotor
Slovenije
V daljni Avstraliji bije srce
mladega fanta, Simona Koštrice,
za glasbo, ki daje krila veselja.
S
imon Koštrica je komaj
14-letni fant, ki je prijel
za harmoniko v deželi, ki
ji pravijo Down Under,
ker je tako daleč in tako posebna.
Tam, v Avstraliji, kjer cel kontinent
vibrira glasbo, in kjer poleg koakabur in papig ter številnih drugih
ptic pojejo ljudje v različnih jezikih
svoje narodne pesmi in igrajo svojo
srčno glasbo, se je nekomu uspelo
prebiti v ospredje. Simonu je narodno-zabavna glasba na klavirski in
diatonični harmoniki legla na dušo
kot velika zlata glasbena kaplja, ki ga
spominja na domovino, na Slovenijo in predvsem na dedka in nekdanji
dom...
Narodnozabavna glasba se
je razvila iz ljudske glasbe
(ljudskih godcev in pevcev) ter
se v 19. stoletju razmahnila z
izumom diatonične harmonike,
ki jo pogovorno imenujemo
tudi frajtonerica, sicer pa
tudi gumbna harmonika ali
prostotonska harmonika, je
vrsta harmonike, za katero je
značilno, da pri stiskanju ali
vlečenju meha na neki tipki
proizvaja različen ton. Po 2.
svetovni vojni je zelo naraslo
število ansamblov narodnozabavne glasbe, med katerimi
za največjega tovrstnega
glasbenika pri nas in v svetu
velja Slavko Avsenik, ki je s
svojim Ansamblom bratov
Avsenik v 40 letih delovanja,
začenši leta 1953, ustvaril preko
800 pesmi, izmed katerih jih
je mnogo ponarodelih. Slavko
Avsenik je tudi avtor najbolj
znane in v svetu največkrat
predvajane pesmi Na Golici.
Renata Picej
Simon trenutno obiskuje deveti
razred St. Francis Xavier College v
Canberri. Po pripovedovanju njegove matere Jožice Koštrica je Simonu ob zvokih domače glasbe
igralo srce že kot malemu fantiču,
ko ga je dedek pestoval v naročju
ob radijskem sprejemniku in
poslušanju narodne glasbe. ”Ta
otrok pa bo imel rad muziko,” so bile
dedkove besede ...
Z malim Simonom se je družinica
Koštrica odpravila na dolgo pot in si
ustvarila novi dom v Avstraliji. Simon
je draščal daleč stran od slovenske
tradicije, kulture, jezika in glasbe.
Kljub temu si je družina prizadevala za ohranitev maternega jezika.
Glasbena hiša Avsenik s posebno ljubeznijo neguje tradicijo narodnozabavne glasbe in s številnimi prireditvami, šolami in drugimi srečanji
nagovarja mlade in starejše k izvajanju glasbe, pri kateri prevladujeta
dva ritma: polka in valček. Sem sodi tudi Avsenikova glasbena
delavnica, kjer udeleženci izpopolnjujejo svoje dosedanje znanje o
vseh glasbilih Avsenikovega kvinteta in vokala. S pomočjo izkušenih
mentorjev pa spoznavajo tehniko in slog Avsenikovega izvajanja.
Mateja in Simon Koštrica, arhiv družine Koštrica, Avstralija
Tako je vsakdanji pogovorni jezik
v družini še danes prekmurščina,
ohranjajo se koline, peče tradicionalna prekmurska gibanica, potica,
retaši in kuha se bujta repa. Simon pa se uči harmonike in svoje
znanje nadgrajuje tako dobro, da
z veseljem sodeluje na slovenskih
koncertih, povorkah, mednarodnih
srečanjih, pa tudi sošolcem v šoli. S
pesmijo pa se mu zna pridružiti tudi
sestra Mateja.
Za njegov uspeh je v veliki meri
zaslužno Slovensko društvo iz Canberre. Da pa se Simon avgusta
vrača v Slovenijo zaradi svoje ljubezni – harmonike, kjer bo sodeloval na že 6. Mednarodni Avsenikovi glasbeni delavnici (potekala
bo med 17. in 19. avgustom) v Begunjah na Gorenjskem, je zaslužen
predvsem Matej Zavec iz Glasbene
šole Beltinci. Njemu gre zasluga,
da se je Simon prijavil na znamenito delavnico. Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu pa ga je podprl po
finančni plati.
27
MED NAMI
Svetovni slovenski kongres
Svetovni slovenski
kongres praznuje 20 let
28. junija je v prostorih na Cankarjevi cesti potekala slavnostna
akademija ob 20-letnici ustanovitve Svetovnega slovenskega
kongresa – civilne družbe in društva v javnem interesu, ki že dve
desetletji povezuje slovenske rojake po svetu.
Luka Klopčič
Foto: Matjaž Merljak
P
Navzoče na slavnostni akademiji SSK nagovarja predsednik dr. Boris Pleskovič
MePZ Frančišek Sedej iz Števerjana, Italija
28
Kulturni del programa so z izjemno kvaliteto poleg omenjenega zbora pod vodstvom Aleksandre Pertot
in okteta izvedli pesnik Tone Kuntner in basbaritonist Marko Fink. Izbor domoljubnih besedil in pesmi je
v dvorani pričaral posebno vzdušje
in požel izjemen aplavz.
Navzoče so pozdravili tudi
ugledni gostje, med njimi minister za Slovence v zamejstvu in po
Foto. arhiv SSK
Svetovni slovenski kongres je zavezan k poslanstvu pomoči rojakom, snovanja novih zakonov, ki so
z njimi povezani, in k povezovanju
mladih. Opozoril je tudi na preslabo osveščenost o tem, koliko so
se naši rojaki po svetu še vedno
pripravljeni žrtvovati za Slovenijo.
Kongresu je zaželel obilo uspehov
pri povezovanju naših rojakov in
uresničevanju zadanih ciljev.
Foto. arhiv SSK
rijatelji, člani in simpatizerji, med njimi tudi vrsta
uglednih osebnosti iz slovenskega javnega življenja,
so dvorano Svetovnega slovenskega
kongresa napolnili še pred napovedanim začetkom slovesnosti, na
kateri je MePZ Frančišek B. Sedej iz
Števerjana uvodoma zapel slovensko
himno, Slovenski oktet pa himno SSK
Slovenec sem.
Vse prisotne je najprej pozdravil
predsednik Svetovnega slovenskega kongresa dr. Boris Pleskovič. Izrazil je veselje ob jubileju in se zahvalil
prisotnim, da so s svojo prisotnostjo počastili in obeležili okroglo praznovanje ustanovitve SSK, ki
sovpada z obletnico samostojnosti
Republike Slovenije.
Akademik Zorko Simčič je
spregovoril o delovanju in o bogati
ustvarjalnosti Kongresa. Poudaril
je, da je samo civilna družba lahko
tista, ki ima stalno smer, da deluje
v dobro naroda in države. Slovenci
se moramo zavedati, da smo narod,
ki je utemeljen predvsem v jeziku:
„Mi z jezikom stojimo ali pademo.“
Slavnostni govornik akad. Zorko Simčič
svetu akad. prof. dr. Boštjan Žekš,
predsednik komisije za odnose s
Slovenci v zamejstvu in po svetu
Miro Petek, prvi predsednik SSK
Bojan Brezigar in predstavniki konferenc SSK po svetu.
Gospod Franci Feltrin, podpredsednik Slovenske konference
SSK, je predstavil zbornik, ki je bil izdan ob dveh desetletjih »prehojene
poti« SSK. Zbornik je sestavljen iz
prispevkov posameznih konferenc
SSK po svetu ter prispevkov članov
SSK, ki so pisali razmišljanja o delovanju ter vlogi Kongresa.
Generalna sekretarka SSK Sonja
Avguštin, ki je prireditev povezo-vala, je nato še predstavila spremljevalno razstavo umetniških del rojakov po svetu, ki so jih v teh letih razstavljali v galeriji Svetovnega slovenskega kongresa.
Ob koncu smo s pesmijo in dvignjenimi kozarci nazdravili dvajseti obletnici ustanovitve SSK in
si ob tem zaželeli, da bi lahko tako
spodbudno razmišljali o preteklosti
Kongresa tudi ob naslednji okrogli
obletnici.
med nami
Slovenska izseljenska matica
Dobrodošli v Sloveniji!
Obiski izseljencev v domovino, v rojstne kraje
ali pa zgolj obiski krajev svojih prednikov ali
prijateljev so bili vedno eden izmed temeljnih
ciljev - načrtov vsakega izseljenca. Videti svoje
domače, sorodnike, prijatelje, znance, občutiti,
kako živijo, se razvijajo, je eno izmed največjih
upanj slehernega izseljenca.
Janez Rogelj
V
preteklosti so mnogi umrli v tujini, ne da bi vsaj enkrat obiskali »stari kraj«.
Domovina si je vedno
prizadevala te obiske dobro pripraviti. Izseljenci so preko vtisov, ki
so jih dobili na teh prireditvah, preverjali svojo odločitev za izselitev.
Ta srečanja so bila oziroma so dostikrat tudi neposreden povod za nove
obiske ali celo vrnitev domov.
Že v obdobju pred 1941. so
takratne starojugoslovanske oblasti
organizirale »Izseljensko nedeljo«.
Tri leta po ustanovitvi Slovenske
izseljenske matice, leta 1954, je le-ta po celotni Sloveniji organizirala
»Izseljenski teden«. Skupaj s predstavniki Izseljenskih matic takratnih republik skupne države so se
odločili, da bodo ti tedni tradicionalne prireditve.
Kmalu pa se je izkazalo, da »vsejugoslovanske » akcije ne uživajo velike podpore. Slovenski izseljenci so
si želeli aktivnosti predvsem v Sloveniji in teh so se v največji meri tudi
udeleževali.
Prvi »ameriški piknik«
Poleti 1956 je bila na obisku v
Sloveniji večja skupina ameriških
izseljencev, ki so želeli proslaviti
ameriški Dan neodvisnosti in zaprosili SIM, da jim pomaga pri iskanju primernega prostora. Matica
jim je svetovala lep in za ta letni čas
primeren kraj v osrčju slovenskih
gora – Kamniško Bistrico. In 4. julija je Matica skupaj s prireditvenim
odborom Slovencev iz ZDA prvikrat
organizirala »ameriški piknik«.
To druženje »ameriških Slovencev
se je nadaljevalo po različnih krajih
Slovenije vse do leta 1963. Takrat
se je SIM odločila »piknik« nameniti
tudi drugim izseljencem iz celega
sveta.
Leta 1967 je bilo v Jugoslaviji
organizirano leto mednarodnega
turizma. Samo iz ZDA je na brniško
Skupina Ameriških rojakov na pikniku v Kamniški Bistrici leta 1956
letališče prispelo 25 skupin slovenskih izseljencev. Verjetno je
bilo to leto, ko je v staro domovino
prišlo največ organiziranih skupin
izseljencev.
Od leta 1969 pa vse do 1988. so
bili izseljenski pikniki organizirani v
Škofji Loki.
Najštevilčnejša skupina iz ZDA ki
je obiskala piknik, je bila leta 1975
»Franc Tekauc skupina« s 460 obiskovalci. Tega leta je bilo na pikniku
skupaj 20. 000 obiskovalcev.
Od izseljenskih
piknikov do
vseslovenskih srečanj
Po letu 1988 je SIM sprejela
predlog nove vsebine tradicionalnih izseljenskih piknikov, ki jo je
pripravil priznani etnolog dr. Janez
Bogataj.
1989. je bilo v Dolenjskih toplicah prvič organizirano »Srečanje v
moji deželi«. Klasično srečanje, namenjeno slovenskim izseljencem,
je bilo spremenjeno v srečanje
vseh Slovencev in tistih, ki se tako
počutijo. Na »Srečanju« niso več
nastopali zgolj slovenski izseljenci,
temveč tudi skupine iz zamejstva,
zdomstva in delov bivše Jugoslavije.
Prireditev je od takrat dalje namenjena ne samo srečanju izseljencev,
ampak srečanju vseh, ki se tako ali
drugače počutijo Slovenci.
V času samostojne Slovenije sta
se tradicionalnemu »Srečanju v moji
deželi » pridružila še »Izseljenski tabor« in »Srečanje na Sv. Višarjih«,
ki ju prav tako v juliju organizirata
Izseljensko društvo Slovenija v svetu in Rafaelova družba. V vseh slovenskih cerkvah pa je maša na prvo
nedeljo v juliju tako in tako namenjena Slovencem, živečim po svetu.
Sestavni del prispevka je tudi
pregled vseh dosedanjih srečanj
za Slovence po svetu, ki jih je organizirala SIM.
Republika Slovenija, njene organizacije, tako civilne družbe
kot tudi vladne službe, so v čast
20-letnice samostojne Slovenije letos organizirale enotno prireditev
»Dobrodošli doma«. In to prav v
prestolnici Slovenije, beli Ljubljani.
Prepričani smo, da dosedanja
srečanja, pa naj bodo to izseljenski
pikniki ali srečanja v moji deželi, niso
bile konkurenčne prireditve temveč
dopoljnjujoče se. Zato nasvidenje
prihodnje poletje na »Srečanju v
moji deželi«. Dobrodošli v Sloveniji!
Pregled krajev,
ki so organizirali
»Srečanje v moji
deželi«
2010 Metlika
2009 Kromberk pri Novi Gorici
2008 Kromberk pri Novi Gorici
2007 Bohinj
2006 Bohinj
2005 Kamniška Bistrica
2004 Kamniška Bistrica
2003 Bled
2002 Bled
2001 Ljubljana (Križanke)
2000 Bogenšperk pri Litiji
1999 Polhov Gradec
1998 Ribnica na Dolenjskem
1997 Ribnica na Dolenjskem
1996 Postojna
1995 Postojna
1994 Postojna (2.julij)
1993 Dolenjske toplice
1992 Dolenjske toplice (4. julij)
1991 Žal so vojni dogodki v tem
letu onemogočili organizacijo
srečanja, ki bi moralo biti v soboto,
6. julija, v Dolenjskih toplicah.
1990 Dolenjske toplice (7. julij)
1989 Dolenjske toplice
1988 Škofja loka (prvič se
imenuje »Srečanje v moji deželi«)
1968 - 1987 Škofja Loka
(vsakoletni izseljenski pikniki)
1967 Velenje (12.izseljenski
piknik , 4. julij)
1966 Ilirska Bistrica
(11. izseljenski piknik, 4.julij)
1965 Groblje pri Domžalah
(10. izseljenski piknik, prav tako
izseljenski teden)
1964 Vinomer nad Metliko
(izseljenski piknik, 4 julij)
1963 Otočec na Dolenjskem
(ameriški piknik, 4.julij)
1962 Otočec na Dolenjskem
(4. julij)
1961 Postojna (šesti ameriški
piknik v starem kraju, 4.julij)
1960 Polhov Gradec (4.julij)
1959 Polhov Gradec
(4. ameriški piknik, 4 julij)
1958 Ribno na Bledu
(3. ameriški piknik, 4.julij)
1957 Polževo nad Višnjo goro (2.
ameriški piknik, 4. julij)
1956 Kamniška Bistrica
(1. ameriški piknik, 4. Julij)
1955 Izseljenski teden
(po vsej Sloveniji)
1954 Izseljenski teden
(po vsej Sloveniji)
29
med nami
Slovenija v svetu
Poletje v čast Sloveniji
Izseljensko društvo Slovenija v svetu je v počastitev 20-letnice
slovenske samostojnosti pripravilo pester poletni program
aktivnosti.
Pavlinka Korošec Kocmur
Dobrodošli doma
Sodelovanje na skupnem praznovanju, 1. julija, v Ljubljani: stojnica, FPZ Mi
smo mi iz ZDA; RAST 40 iz Argentine; projekcija Slovenci po svetu v času
osamosvajanja.
Razstava Slovenci po svetu v času osamosvajanja Slovenije, od 30. junija
do 7. julija 2011 v Državnem zboru RS, od 1. do 16. julija v NUK.
Fantovski pevski zbor Mi smo mi iz ZDA (29. 6.– 6. 7. 2011), Mladi fantje,
3. generacija Slovencev v Clevelandu, so s slovenskim petjem navdušili
občinstvo na prireditvi Dobrodošli doma, Vseslovenskem srečanju v
državnem zboru, 18. Taboru Slovencev po svetu na Viču, v Šentjoštu in v
Šentvidu pri Lukovici.
Obisk dijakov iz Argentine Rast 40 v juliju po Sloveniji in v zamejstvu
Predavanje Slovenci po osamosvojitvi Slovenije – Sodobne mednarodne
selitve, Lucija Lapuh in dr. Jernej Zupančič
18. Tabor Slovencev po svetu, nedelja 3. julija, v Šmarjeških toplicah
Medtem ko praznujemo 20 let osamosvojitve Slovenije in se veselimo
velikih dosežkov, ki smo jim bili priča v tem obdobju, ugotavljamo, da je
med leti 1993-2008 Slovenijo zapustilo več kot 31.000 mladih državljanov
(20 do 40 let) v iskanju dodatnega izobraževanja ali zaposlitve. Večina od
teh si v domovino ne želi vrniti.
30
med nami
Rafaelova družba
A. Zickar:
Prišel, videl –
zmagal?
Andrew Zickar, ki je prvič v življenju
obiskal deželo svojih staršev, prihaja
iz Avstralije. Pripada drugi generaciji
Slovencev in je aktiven v Slovenskoavstralskem klubu “Planica” Wollongong.
Lucija Lapuh
Rojen si bil v Avstraliji, iz kod izhajajo tvoji starši?
Rojena sta bila pred 2. svetovno
vojno v stari Jugoslaviji. Mama je
živela v Loki pri Zidanem mostu, oče
pa v Svetem Križu pri Krškem.
Med 2. svetovno vojno je bila
mamina družina posvarjena, naj zapusti Jugoslavijo in odide v Avstrijo. Po skoraj petih letih življenja v
kampu je družina leta 1949 dobila
priložnost oditi v Avstralijo. Oče je
tja prišel leta 1948 z namenom, da si
poišče službo, pozneje pa je za njim
prispela tudi ostala družina - mama,
oče, sestra in bratje.
Mama in oče sta se spoznala
1950. v Wollongongu (mesto je
približno uro stran od Sydneya), se
poročila in dobila štiri otroke, med
katerimi sem najmlajši. Oče je umrl
leta 1978, mama pa 2010.
Kaj počneš v Avstraliji, v slovenski
skupnosti?
Doma se ukvarjam s številnimi posli. Imam manjše svetovalno podjetje
(pomagam ljudem pri izboljšanju
njihovega dobička), ukvarjam pa se
tudi s posli, ki zadevajo elektroniko, s
čimer se preživljam. V prostem času
sem tudi direktor glasbe, orglar in
vodja pevskega zbora v naši lokalni
katoliški cerkvi v Corrimalu.
V slovenski cerkvi v Figtreeju
skrbim za vrtove in trato, prav tako
Andrew se dogovarja za otvoritev nove potovalne agencije, namenjene
specializiranim potovanjem po Sloveniji
skrbim za čistočo cerkve Alter in priprave na maše. Doma me čaka vrtnarjenje, pospravljanje in kuhanje,
skrbim pa tudi za starejšo mamino
prijateljico.
V letu 2008 sem bil koordinator
vsem mlajšim slovenskim romarjem, ki so prišli v Wollongong na
Svetovni dan mladosti 2008. V tem
času sem sklenil številna nova prijateljstva, in med tem bivanjem v
Sloveniji sem se ponovno srečal z
njimi in poklepetal o starih časih.
Andrew, si prvič v Sloveniji? Kakšni
so vtisi o državi, o kateri so ti pripovedovali starši? Kaj se ti je še
posebej vtisnilo v spomin med
trimesečnim potovanjem po Sloveniji, Italiji in Belgiji? V čem je
Evropa drugačna od Avstralije
in Evropejci od Avstralcev? Znanje slovenščine ti je verjetno zelo
koristilo pri spoznavanju druge
domovine.
V letu 2009 sva z mamo sklenila,
da se z lokalno cerkvijo odpraviva na romanje v Italijo, ki je bilo
načrtovano za leto 2011 in se nato
odpraviva še v Slovenijo, kjer mi
je hotela pokazati kraj svojega rojstva. Na žalost se to ni uresničilo,
saj je mama zbolela za rakom in julija 2010 umrla. Pred smrtjo sem ji
moral obljubiti, da bom sam odšel
na romanje in prav tako naprej v
Slovenijo.
No, in to je razlog, da sem pred
tremi meseci prišel v Evropo. Na
žalost sem med tem pisanjem že na
letalu za Avstralijo, 11.278 m visoko,
pri hitrosti 928 km/h, pred mano pa
je okoli 24 ur vožnje.
V Italiji je bilo super. Bil sem v
skupini dvajsetih drugih ljudi, mno-
gi med njimi so prijatelji, in prav
zato je bilo doživetje posebno. Po
tridesetih skupnih dneh so se vsi
vrnili v Avstralijo, jaz pa sem odšel
v Slovenijo.
Na žalost sem med poletom
v Italijo izgubil vse zgodovinske
podatke o starših, imel pa sem
telefonsko številko ene izmed
maminih sestričen iz Belgije, h
kateri sem se odpravil in pri njej
preživel teden dni. Povedala mi je
kar nekaj podatkov in imen sorodnikov po mamini strani, nato sem
si organiziral prevoz od Belgije do
Slovenije, kar je s postanki in ogledi trajalo deset dni.
Slovenija je čudovita država prijaznih ljudi. Ker imajo fantastično
hrano in pijačo, se odpravljam
domov z nekaj pridobljenimi
kilogrami.
Slovenija ima posebno zgodovinsko in kulturno ozadje, tako z mesti
kot tudi z gradovi in 2874 cerkvami
ter katedralami.
Moje znanje slovenskega jezika
mi je bilo v veliko pomoč med bivanjem v Sloveniji, spoznal pa sem tudi
veliko ljudi, ki govorijo angleško.
Kako nameravaš ostati povezan s
Slovenijo, prijatelji in sorodniki?
Veliko ljudi me je povabilo in
spraševalo, ali se bom še vrnil v Slovenijo. Torej, kako hitro me želite
nazaj?
Že delam načrte za vrnitev v Slovenijo čez štiri mesece, vendar samo
za teden dni, da uredim in zaključim
papirje in se dogovorim za otvoritev
nove potovalne agencije, ki bo vrata
odprla v maju 2012, namenjena pa
bo predvsem specializiranim potovanjem po Sloveniji.
31
zamejski dnevnik
Slovenci na Madžarskem
Dogovor o
pomembnih temah
za obe manjšini
Novembra 2012 bo minilo 20 let od podpisa Sporazuma o zagotavljanju
posebnih pravic madžarski narodni skupnosti v Sloveniji in slovenski
narodni manjšini na Madžarskem. To je bil prvi tak sporazum, ki ga je
podpisala naša soseda, naslednjega je Madžarska sklenila s Hrvaško.
Ernest Ružič
P
omemben del sporazuma
– pri pisanju je sodeloval
tudi prvi slovenski veleposlanik na Madžarskem
in ugleden pravnik Ferenc Hajós –
je člen, ki od podpisnic zahteva, da
morata na sejah mešanih komisij
oceniti uresničevanje dogovorjenih
sklepov, ki sta jih potrdili tudi vladi,
in se na osnovi tega dogovoriti za
naloge med manjšinama. Brez člena,
ki zahteva pregled uresničenega, bi
ostal sporazum bolj na papirju kakor
v življenju, kajti celo zdaj se dogaja,
da državi pozabita na vsebino zapisnika z obveznostmi do Slovencev na
Madžarskem in Madžarov v Sloveniji.
Doslej je bilo dvanajst zasedanj
mešane komisije, zadnje junija v
Budimpešti. Ob udeležbi predsednikov krovnih manjšinskih organizacij, Martina Ropoša, predsednika Državne slovenske samouprave
na Madžarskem, in Ferenca Horvátha, predsednika prekmurskih
Madžarov, sta zasedanje vodila
predsednica madžarske delegacije
mešane komisije Zsuzsana Répás
in državni sekretar dr. Boris Jesih,
Novi in obnovljeni del Porabske domačije - hiše rokodelstva v Andovcih.
ki sta tudi podpisnika zapisnika o
uresničenem in o nalogah. Na zasedanju sta bila tudi direktor Urada za
narodnosti Stanko Baluh in slovenska veleposlanica Darja Bavdaž Kuret.
Zsuzsana Répás je po konferenci izpostavila, da spadata slovenska manjšina na Madžarskem
in madžarska v Sloveniji med majhne skupnosti, zato morata biti
deležni večje pozornosti in ustrezne pomoči. „Dogovorili smo se
Minister za Slovence v zamejstvu in po
svetu dr. Boštjan Žekš je v najmanjši
porabski vasi Andovci odprl Porabsko hišo
- največjo pridobitev slovenske manjšine
na Madžarskem po tem, ko so v Monoštru
zgradili slovenski Kulturni in informativni
center.V Razvojni agenciji Slovensko Porabje,
ki jo vodi Andreja Kovač, načrtujejo celoletne
dejavnosti s poudarkom na domači obrti
ali kot pravijo rokodelstvu, pri čemer že
sodelujejo z Goričkim v Prekmurju. Porabska
hiša je stala 115 tisoč evrov, od tega je
90 tisoč evrov iz evropskega sklada Sosed
k sosedu, ostalo je prispevala Slovenija.
Otvoritev je bila v programu tradicionalnega
Porabskega dne, kjer so posebno priznanje
za pomoč iz Slovenije izročili tudi ministru
Boštjanu Žekšu.
32
za rešitve, ki bodo v pomoč obema
manjšinama,“ je zagotovila. Državni
sekretar dr. Jesih je poudaril, da
so opravili veliko delo. „Razrešili
smo vprašanja, ki so se prej zdela
nerešljiva. Seveda sta za rezultat
potrebna oba partnerja. Zavedamo
se, da vodi pot do uspeha prek dialoga, kamor vključujemo tudi predstavnike manjšine. To je smer, po
kateri moramo nadaljevati, zato
bodo Porabski Slovenci in prekmurski Madžari kmalu podpisali poseben sporazum.“
V zapisniku je malo novih, doslej neobravnavanih tem. Večina
nalog ni uresničenih zaradi denarja, zlasti kar zadeva Slovence
na Madžarskem. Nekaterih zagotovil se Budimpešta doslej ni lotila, čeprav spadajo na področje
politične dobre volje. Sem sodijo
dolgoletne razprave, kako trinajstim uradno priznanim manjšinam,
torej tudi Slovencem, zagotoviti
poslanske sedeže v parlamentu.
Najnovejša napoved je, da bodo
število poslancev s 386 zmanjšali na
200 in dodali 13 poslanskih mest za
manjšine. Še prej morajo spremeniti volilno zakonodajo, za kar ima
vladajoča koalicija Viktorja Orbana
potrebno dvetretjinsko večino. Zaprek torej ni, kot jih ni bilo ob glasovanju za spremembo ustave.
Za Porabje je pomembno, da bo
država za delo dvojezičnih šol na
Gornjem Seniku in v Števanovcih
tamkajšnjima občinama, ki šoli sofinancirata, prispevala 10 milijonov
forintov ali okoli 37 tisoč evrov, in
sicer kot posojilo, dokler ne dobita
denarja iz razpisov. Toliko bo dobil
tudi slovenski Radio Monošter za
posodobitev opreme in program,
medtem ko se o širitvi sporeda s
sedanjih 8 na 24 ur na teden niso
dogovorili. Madžarska stran tudi
ni sprejela predloga, da bi radiu
sistemsko zagotavljali 80 odstotkov
denarja, za razliko pa bi se prijavljal
na razpise. Ker ne dobi potrebnega
denarja, obsega ne more povečati
niti tednik Porabje.
Povsem negotovo je, kdaj bo zgrajena cesta med Gornjim Senikom in
Verico, za katero sta temeljni kamen
pred štirimi leti položila tedanja
premiera Ferenc Gurcsany in Janez
Janša. Za odkup zemlje in pripravo
je na voljo 75 milijonov forintov ali
280 tisoč evrov, celotna naložba pa
bi bila okoli 500 milijonov forintov
ali milijon 850 tisoč evrov. Tega
denarja Madžarska za ta namen
nima. Sicer pa so obravnavali in v
zapisnik napisali tudi naloge z drugih področij življenja obeh manjšin,
kjer velja omeniti duhovno oskrbo
vernikov. Znano je, da je sombotelski škof dr. András Vereš lani iz Gornjega Senika v povsem madžarsko
okolje premestil Franca Merklija,
edinega slovenskega duhovnika v
Porabju.
ZAMEJSKI DNEVNIK
Slovenci na Koroškem
Zgodbe o dvojezičnih
napisih ni konec
Čeprav je avstrijski parlament na ustavni ravni skoraj soglasno
sprejel novi zakon o narodnih skupnostih, ki avstrijski Koroški
prinaša 164 dvojezičnih krajevnih napisov, dolga zgodba na to temo še
ni končana.
Ernest Ružič
T
ako
so
prepričani
Slovenci na Koroškem in
Štajerskem in tudi Hrvati
na Gradiščanskem. Menijo, da 7. člen Avstrijske državne
pogodbe s tem ni izpolnjen in so
potrebni nadaljnji napori za njegovo
uresničitev. Prvega od 71 dvojezičnih
napisov, kolikor jih manjka do zdaj
dogovorjenih, bodo postavili 16. avgusta v Železni Kapli.
Na Koroškem niso zadovoljni, saj
je bilo nekoč prek 800 krajev, v katerih so živeli ali še živijo Slovenci;
z zakonom in dvojezično topografijo niso zadovoljni niti gradiščanski
Hrvati, najbolj pa je zakon prizadel
štajerske Slovence. Slednji nimajo
niti enega dvojezičnega krajevnega
napisa, čeprav vsak prebivalec v radgonskem kotu na avstrijski strani in
mejnega dela Prekmurja natančno
vé, da je Laafeld po slovensko
Potrna, da je Goritz Górica in tako
pri večini južnega dela zvezne dežele
Štajerske, kjer živijo, po avstrijski
terminologiji, slovensko govoreči
državljani Avstrije. Zakon, tako
predsednica Kulturnega društva
člen VII. za avstrijsko Štajersko, mag.
Suzanne Weitlaner, onemogoča,
preprečuje možnost dogovora o
dvojezični topografiji za naselja z
uveljavljenimi slovenskimi imeni.
Izjave po sprejemu ustavnega
zakona so bile različne. Tako je
predsednik Zveze Slovenskih organizacij Marjan Šturm povedal,
da je zakon kompromis, „in kompromis je vedno takšen, da obe
strani tudi boli, a mislim, da v tem
trenutku proti volji svobodnjaške
stranke ni bilo mogoče izsiliti
boljše rešitve.“ Bernard Sadovnik
iz Skupnosti koroških Slovencev in
Slovenk pa je prepričan, „da bomo
pridobili uradni jezik in krajevne
napise tudi tam, kjer zdaj niso
določeni”. Najbolj odločno so se za
pravice koroških Slovencev zavzeli
avstrijski Zeleni. Sprejema zakona
Središče Bad Radkersburga – Radgone, pred katero še dolgo ne bo dvojezičnega napisa, kot pred porabskim Monoštrom tudi
zaradi ustavnega zakona, ki je bil sprejet zaradi urejanja dvojezične topografije na Koroškem. Edini dvojezični napis v avstrijski
Radgoni je vklesan daljnega leta 1847 nad vhodom v katoliško cerkev: Marija! Naša pomočnica prosi za nas.
se niso udeležili predstavniki Narodnega sveta koroških Slovencev,
predsednik Valentin Inzko pa je
pred tem opozoril na pomanjkljivosti zakona.
S slednjim so zadovoljni vsi najvišji
avstrijski politiki, tako predsednik
države Heinz Fischer, kancler Werner Faymann, zunanji minister Michael Spindelegger, ki je govoril, da
je zgodba o dvojezični topografiji
trajala od leta 1955 do julija 2011.
Posebej sta z izidom zadovoljna
glavni pogajalec s strani države,
državni sekretar Josef Ostermayer
in koroški deželni glavar Gerhard
Dörfler. Ta je kompromis, ki je pri-
vedel do novele zakona, označil tudi
za svoj osebni uspeh.
Ocene slovenskih politikov so v
odtenkih različne, vendar jih večina
poudarja, da je bil narejen pozitiven korak naprej, ne bo pa z njim
zaključena zgodba. Zunanji minister
Samuel Žbogar je v izjavi poudaril,
da omenjeno dejanje razume kot
pomemben korak Republike Avstrije
v nadaljnjem izpolnjevanju njenih obveznosti v zvezi z zaščito slovenske
manjšine na avstrijskem Koroškem
in Štajerskem. „Zakon ne sme predstavljati konca, ampak začetek poti,
začetek novega poglavja v odnosih
na Koroškem,“ je povedal Samuel
Žbogar, ki je tudi dejal, da se bo Republika Slovenija kot zaščitnica slovenske manjšine tudi v prihodnje zavzemala za celovito uresničitev vseh
obveznosti Republike Avstrije iz 7. in
drugih členov ADP, pomembnih za
slovensko manjšino in Slovenijo. S
temi stališči je zunanje ministrstvo
seznanilo veleposlanika Avstrije v Sloveniji dr. Erwina Kubescha. Minister
za Slovence v zamejstvu in po svetu
dr. Boštjan Žekš pa je prepričan, da je
zakon o narodnih skupnostih kompromis, ni zmaga nobene strani. Povedal
je še, da s tem zakonom niso izpolnjene obveznosti iz avstrijske državne
pogodbe, kot nekateri mislijo.
33
zamejski dnevnik
Slovenski rojaki v Italiji
Po beneških vrhovih
žepne občine Dreka
Za dosedanjega prvega moža Dreke ali Drenchie v italijanskem jeziku
Maria Zufferlija, ki ima za sabo že tri županske mandate, je na majskih
upravnih volitvah glasovalo 113 od 115 krajanov.
Mirjam Muženič, RTV Slovenija
L
e malokateri sodobni
župan se lahko pohvali s
skoraj stoodstotno podporo svojih volivcev. Izvoljeni oziroma znova potrjeni
domačin, ki sicer živi in dela kot
arhitekt v Vidmu, je svojim ljudem
hvaležen za tolikšno zaupanje.
Občino, ki je po številu prebivalcev
najmanjša v deželi Furlaniji Julijski
krajini, bo še naprej vodil odgovorno in v želji, da bi vsem omogočil
kar najbolj prijazno življenje.
Ob možnosti
preživetja bodo mladi
ostali doma
Dreka je posejana na 15 kilometrih goratih predelov Benečije,
od koder se v jasnem vremenu vidi
daleč v furlansko nižino. V 15 zaselkih s po nekaj hišami skupaj živijo
večinoma starejši ljudje. Mladi, ki
se počasi vendarle vračajo h koreninam, pa bodo na svoji zemlji ostali le, če bodo do doma speljane
ceste in urejene poti in če bodo
možnosti za preživetje imeli doma.
Tisti, ki se na delo vozijo v dolino,
morajo dnevno prevoziti 30 kilometrov v eno smer do Čedada in po-
lovico manj na slovensko stran do
Tolmina. Hudo je pozimi, v snegu in
slabem vremenu, saj je pot speljana
v številnih ovinkih.
V Dreki je težko dobiti liter mleka
ali hleb kruha. Kraj je namreč brez
trgovine. Občinska uprava domuje v
novozgrajeni stavbi, v kateri imata
prostore tudi poštni urad in ambu-
lanta. Zdravnik pa se tja gor pripelje
le enkrat v tednu.
»Radi bi uredili prostor za
druženje ljudi, kjer bi jim lahko ponudili tudi osnovne potrebščine
za življenje,« svoje prihodnje delo
napoveduje župan Mario Zufferli,
ki mu redno premagovanje poti iz
Vidma v Dreko in nazaj ni v breme.
Prednostna naloga občinske uprave
bo torej skrb za starejše, hkrati pa
oživljanje domačih zaselkov, urejanje cest in poti do njih. Vse tisto, kar
se na prvi pogled zdi majhno in obrobno, vendar za to majhno občino
še kako pomembno.
Prihodnost v turizmu?
V Dreki razmišljajo, da bi jim kruh
lahko rezala turistična dejavnost.
Imajo eno restavracijo, eno gostilno in planinsko kočo. Po besedah
podžupana Mihe Corena pa se zavedajo, da jih čaka še veliko dela in
iskanja tudi drugih možnosti, s katerimi bi v domačo neokrnjeno
naravo privabili obiskovalce. Spomladi so odprli cesto med Solarji
in Tolminom, kar je zanje nadvse
34
pomembna povezava, kajti cesta
jim pomeni življenje. Z deli so začeli
leta 1992 s pomočjo evropskega
programa Interreg in uspeh jih
spodbuja v odločitvi, da se bodo prijavljali na vse razpise, ki še lahko ponudijo možnosti razvoja domačega
prostora. Kolovrat je znan po poti
miru v spomin na krvavo dogajanje
v prvi svetovni vojni in tudi na italijanski strani želijo ostanke urediti
tako skrbno, kot so to že naredili na
slovenski. Občina je v uporabo dobila zapuščeno vojašnico finančnih
stražnikov, ki bi jo radi preuredili v
etnografski muzej. Domača zbirka
je vse bogatejša, tako da ji že manjka strokovna roka za pregledno
ureditev doslej zbranih ostankov
krajevne zgodovine.
Župan Zufferli, ki brez težav govori tudi slovensko, se spominja, da je
prve razrede osnovne šole obiskoval
v domačem kraju. Danes šole nimajo več, otroci se z malimi šolskimi
avtobusi dnevno vozijo v Špeter, v
dvojezični vrtec, osnovno in nižjo
srednjo šolo, ki edina v Videmski
pokrajini zagotavlja izobraževanje
in vzgojo tudi v slovenskem jeziku.
Mreža človeških
in poslovnih stikov
Ljudje v beneških hribih so mrežo
človeških in poslovnih stikov s slovenskimi sosedi v Posočju pletli že
dolgo pred padcem državne meje z
vstopom Slovenije v Evropsko unijo
in schengenski prostor. Hvala bogu,
da je bilo tako, poudarjajo, da se njihov svet ni končal na Kolovratu!
Topli poletni dnevi so lepa
priložnost za pot do tamkajšnjih
zelenih vrhov. Ni jih težko najti, četudi krajev ne označujejo
dvojezične table. Pa jih bodo postavili, zagotavljajo, ko bo čas za javni
razpis in pridobitev denarja za te
namene. Dodajajo, da ljudje lahko
prepoznajo krajevno ime v italijanski ali slovenski obliki in tudi zapisano v narečju, če le želijo in hočejo!
ZAMEJSKI DNEVNIK
Slovenci na avstrijskem Štajerskem
Slovenščina postaja
tudi jezik babic
in dedkov
Skoraj 450 mladih je v tem šolskem letu na avstrijskem Štajerskem
obiskovalo pouk slovenskega jezika, kar je zavidljivo visoka številka
tudi glede na uradno število manjšine.
Ernest Ružič
N
a Štajerskem so se
šolska vrata zaprla šele
8. julija, torej pozneje
kot v Sloveniji in na
Madžarskem. Čeprav 7. člen Avstrijske državne pogodbe zagotavlja
izobraževanje v materinščini tudi
Slovencem na Štajerskem, narodnostnih šol tu nimajo. Obiskovanje
slovenščine je prostovoljno, kljub
temu zavidljivo veliko število mladih,
seveda predvsem po odločitvi
staršev, obiskuje pouk slovenskega
jezika. Če je bila slovenščina pred
leti zgolj jezik sosedov, postaja zdaj
jezik babic in dedkov, kar pomeni
postopno vračanje h koreninam.
V šolskem letu 2010/2011 je
bilo na vseh šolah na Štajerskem
pri pouku slovenskega jezika blizu
450 mladih, kar je zavidljivo visoka številka tudi glede na uradno
število manjšine, ki se giblje okoli
dva tisoč, neuradno pa do pet tisoč
tudi slovensko govorečih prebivalcev, kot je uradna terminologija
za slovensko manjšino v tej avstrijski zvezni deželi. Zlasti močno se
je število učencev pri dopolnilnem
pouku slovenskega jezika povečalo
v zadnjih desetih letih, na kar so
vplivala dejstva, da je postala Slovenija samostojna država, članica
Evropske unije in je v schengenskem
območju.
Večina učencev dopolnilnega
pouka slovenskega jezika je v osnovnih ali po avstrijsko ljudskih šolah,
nekaj pa na srednjih in srednjih
strokovnih šolah, med katere spada
tudi slovenski razred na gimnaziji
BORG v avstrijski Radgoni, kjer so
imeli v tem šolskem letu prvih pet
maturantov. Vendar gre za poseben slovenski razred s 25 dijaki, ki
nima ničesar s slovensko manjšino
v tem prostoru, ki je ob slovesnem
zaključku niti omenjali niso.
Dijaki gozdarske šole iz Brucka ob Muri na obisku v Mariboru. Njihova učiteljica je mag. Suzanne Weitlaner, sicer predsednica
Kulturnega društva člen VII. za avstrijsko Štajersko.
Na enaindvajsetih šolah poučuje
osem učiteljev, za katere so tudi v
minulem šolskem letu pripravili izpopolnjevanje, in sicer sta jim predavali Nataša Pirih Svetina in Damjana Kern iz Centra za slovenščino
kot drugi/tuji jezik na ljubljanski
filozofski fakulteti. Nekaj učnih
knjig, za katere pravijo, da so vsako leto boljše, dobijo s Koroške,
druge iz Slovenije. Pomemben napredek je v tem, da učenje slovenskega jezika ni na koncu obveznega
pouka, ampak sestavni del urnika, s čimer so dvignili kakovost
poučevanja. Največ učencev je v
okraju Radkersburg/Radgona, in
sicer 146, šola z največ učenci je v
Arnfelsu/Arnežu, v okraju Leibnitz/
Lipnica, kjer so imeli pri slovenskem pouku 79 učenk in učencev.
Po zaslugi učitelja Ernsta Körblerja sodi tamkajšnja osnovna šola
med najbolj dejavne in uspešne
na avstrijskem Štajerskem. Šola
že 20 let odlično sodeluje s šolo iz
Mute na Koroškem in vsako šolsko
leto učenci preživijo prijeten teden
počitnic v Sloveniji.
V Kulturnem društvu člen 7 ocenjujejo pouk in učenje slovenščine
zelo ugodno. Ne moti jih, da se temu
pouku zdaj ne doda, da je narodnostni, marveč predvsem poudarjajo dobre rezultate. Spreminja se
tudi v političnem smislu, ko to ni
več zgolj jezik sosedov, da se lahko
pogovorijo s Slovenci čez mejo kot
pred dvajsetimi in celo desetimi leti,
marveč se otroci učijo jezik babic in
dedkov. Nekaj podobnega kot deloma v Porabju in Benečiji.
V šolskem letu
2010/2011 je bilo
na vseh šolah na
Štajerskem pri pouku
slovenskega jezika
blizu 450 mladih, kar
je zavidljivo visoka
številka tudi glede na
uradno število manjšine,
ki se giblje okoli dva
tisoč, neuradno pa do
pet tisoč.
35
zamejski dnevnik
Slovenci na Hrvaškem
Slovenci v
manjšinskih svetih in
lokalni samoupravi
Nedavne volitve je zaznamovala slaba, a še vedno višja volilna
udeležba od pričakovane.
Foto: BOBO
Goran Ivanović, dopisnik STA iz Zagreba
S
lovenska manjšina na
Hrvaškem je na volitvah,
10. julija, izvolila člane
svojih manjšinskih svetov
in predstavnike v lokalni samoupravi. Volitve je zaznamovala slaba
36
udeležba, sicer pa so po neuradnih izidih, ki jih je objavila hrvaška
volilna komisija, izvolili devet slovenskih manjšinskih svetov ter 13
predstavnikov v županijah, mestih
in občinah. Na volilnih seznamih
je bilo več kot 250 kandidatov slovenske manjšine, ki je imela, tako
kot večina izmed 22 narodnostnih
manjšin na Hrvaškem, pravico do
omenjenih volitev.
Slovenska manjšina je izbirala
svoje predstavnike v manjšinskih
svetih
v
Primorsko-goranski,
Varaždinski, Istrski in Splitskodalmatinski županiji, ter v mestnih manjšinskih svetih v Zagrebu, Reki, Splitu, Puli in Umagu. V
županijske manjšinske svete pripadniki manjšin, ki živijo na določenem
območju, volijo 25, v mestne pa 15
predstavnikov. V občinskih svetih je
deset predstavnikov.
Posamezna
manjšina
na
Hrvaškem lahko kandidira za
svet nacionalne manjšine, če na
območju določene samoupravne
enote živi najmanj 1,5 odstotka
pripadnikov manjšine od skupnega
števila prebivalcev na tem območju
oziroma, če na območjih občin in
mest živi več kot 200, v županijah pa
več kot 500 pripadnikov določene
manjšine.
Če na območjih omenjenih lokalnih enot živi najmanj sto pripadnikov slovenske manjšine, lahko izbirajo svoje predstavnike na lokalni
ravni. Tako je slovenska manjšina
volila svoje predstavnike v Karlovški,
Zadarski,
Osiješko-baranjski,
Šibensko-kninski in Dubrovniškoneretvanski županiji, v Samoboru,
Karlovcu, Varaždinu, Opatiji, Zadru,
Osijeku in Poreču ter v občini Cestica v Varaždinski županiji.
Volitve je zaznamovala slaba
udeležba, saj je od 9.675 sloven-
skih volilnih upravičencev za volitve
članov svetov manjšin na volišča
prišlo 458 ali 4,8 odstotka. Svoje
predstavnike je lahko volilo 2.128
Slovencev, sicer pa so na volišča
prišli 103 ali 6,2 odstotka Slovencev.
Na prejšnjih tovrstnih volitvah na
Hrvaškem je udeležba slovenske
manjšine presegala osem odstotkov, medtem ko je bila povprečna
udeležba drugih manjšin med 12 in
13 odstotki. Letos pa je bila tudi ta
nekoliko nižja.
V koordinaciji svetov in predstavnikov slovenske narodnostne
manjšine na Hrvaškem so pred
volitvami pričakovali, da bo
udeležba Slovencev nižja, ker 10.
julij ni bil najbolj posrečen datum
za volitve. Začeli so se namreč poletni dopusti, Hrvaška vlada pa ni
izpolnila zahteve predstavnikov
manjšin, da bi odprli več volišč.
Prav tako ni bilo predvolilne kampanje, hrvaški mediji volitvam, na
katerih je imelo pravico sodelovati 362.317 pripadnikov manjšin
na Hrvaškem, niso pripisovali
posebne pozornosti.
Ob zadnjem popisu prebivalstva leta 2001 se je za Slovence izreklo 13.173 prebivalcev Hrvaške,
kar je skoraj za polovico manj kot
ob popisu prebivalstva leta 1991.
Največ Slovencev živi v Zagrebu, in
sicer 3.225, v Primorsko-goranski
županiji je 2.883 Slovencev, v Istrski
županiji pa 2.020. Izide letošnjega
popisa prebivalstva bodo objavili
prihodnje leto.
Hrvaški sabor je 16. junija lani
ponovno uvrstil slovensko manjšino
med narodnostne manjšine v preambuli hrvaške ustave skupaj z
21 drugimi manjšinami v Republiki Hrvaški. Poimensko navajanje
manjšin so iz hrvaške ustave izpustili leta 1997.
doživimo slovenijo
Piran, Portorož, Koper, Izola
Zvezdice na
slovenskem morju
Slovenska obala, ki je komaj kaj daljša od 40 km, je najkrajša
evropska obala in kot del Jadranskega morja s svojim mediteranskim
šarmom dopolnjuje in plemeniti turistično destinacijo Slovenija.
O
Renata Picej
bala ima nekaj ogleda in
doživetij vrednih krajev,
nekaj čudovitih kopališč
(Pacug, Fiesa), Strunjan s solinami oziroma krajinskim
parkom ter naravnim rezervatom
v zalivu sv. Križa (Mesečev zaliv),
Sečoveljske soline, ki so hkrati tudi
zatočišče za več kot 150 vrst ptic,
srednjeveška mesta (Piran, Izola in
Koper), monden turistični center
(Portorož) in prireditve, ki pod poletno sonce privabljajo obiskovalce
od blizu in daleč.
Piran
Staro pristaniško mesto, v katerem so svojčas prebivali tudi
sečoveljski solinarji, prepoznavno
po srednejveškem licu, utrjenem
z obzidjem, v katerega objem se
stiskajo ozke ulice s trgi, ter starim
mandračem pred Tartinijevim
trgom, je v modrem Jadranu kot
posebej vreden zlatnik položen na
skrajni rt slovenske zemlje. Obiskovalca osupne z veličastno lego
in šarmom mesta, ki mu je Marija
Terezija namenila tramvaj že v času,
ko je Ljubljana o njem lahko le sanjala. Posebnosti: Tartinijev trg in
njegova rojstna hiša ter spomenik,
gotska hiša, imenovana Benečanka,
cerkev sv. Petra, Loža, kamnita stebra z drogom za zastave, občinska
palača ter znamenitosti kot: cerkev
sv. Jurija s sedmimi oltarji visoko
Piran
nad mestom, Muzej obalne galerije ob parku s kamnitimi skulpturami, Mestna galerija Piran kot eden
najpomembnejših razstavnih prostorov v Sloveniji.
Portorož
Ime Portorož izhaja iz imena Madonna delle Rose, ki se omenja že v
12. stoletju v zvezi z benediktinskim
samostanom, ki je stal blizu sedanjega hotela Metropol. Kot zdraviliški
kraj, predhodnik pravega turizma,
je postal znan v 13. stoletju, ko so
benediktinci iz samostana svetega
Ne izpustite
Piran: Akvarij, ki prinaša pogled na svet pod vodo in izpostavlja številne morske
organizme.
Piran: Muzej podvodnih dejavnosti s prikazom potapljanja skozi čas, podvodnim
orožjem, diverzantsko in športno potapljaško opremo, modeli podmornic in drugo
Portorož: Muzej solinarstva v Sečovljah s solinsko hišo in muzejsko zbirko ter
solnim fondom in pripadajočim dovodnim kanalom za morsko vodo.
Portorož: Formo vivo, edinstveno zbirko kamnitih skulptur na prostem, v parku
polotoka Seča pri Portorožu.
Koper: Škocjanski zatok, naravni rezervat v Kopru, največje pol slano močvirje v
Sloveniji, izjemne ekološke vrednosti, polno rastlinskih in živalskih vrst.
Izola: Muzej Parenzana, posvečen ozkotirni železnici med trstom in Porečem.
Proga je danes preurejena v kolesarsko in pešpot, na kateri sta tudi dva predora.
Lovrenca nekatere bolezni zdravili
z morsko vodo in blatom bližnjih
solin. Prvi turisti so prišli iz istrskih
mest, Dalmacije, Trsta, avstrijskih
dežel in Italije. Do pravega vzpona
Portoroža kot turističnega kraja je
prišlo v 20. stoletju. Leta 1902 so
speljali tramvajsko zvezo med Piranom in Lucijo, dve leti pozneje
pa še ozkotirno železnico. Danes
je Portorož poln hotelov in starih
vil, restavracij in barov, kot prava
turistična destinacija pa ima tudi casino, marino in kulturno-kongresno
središče Avditorij.
Koper
Mesto, ki ga danes prepoznavamo predvsem po eni največjih luk
v Jadranu in ima dva uradna jezika
(slovenščino in italijanščino), se je razvilo na skalnatem otoku, ki so mu Rimljani nadeli ime Insula Capraria (Kozji
otok). Njegovo arhitekturno zelo bogato mestno jedro je kljub novodobnim posegom ohranilo srednjeveški
videz. Od nekdanjega Kozjega otoka
do gospodarskega središča Slovenske
Istre je bila dolga pot. S hoteli, apartmaji, plažami, bazeni in zabavnimi
parki pa vabi tudi turiste.
Izola
Staro mediteransko mesto,
nekdanji otok, zdaj turistično
središče, med svojimi arhitekturnimi zakladi skriva temperamentni utrip mesta in romantično
razpoloženje. To je mesto galerij,
muzejev in umetniških ateljejev,
kjer nastajajo posebnosti istrske
umetnosti in obrti. Kamniti zidovi srednjeveškega mesta skrivajo
številne zgodbe, od tiste o ozkotirni
železnici do nepozabne ladje Rex,
ki je leta 1944 nasedla v zalivu
med Koprom in Izolo in je po napadu zavezniških letal gorela cele
štiri dni. Sprehod med palačami,
cerkvami, vilami in parki, pušča vtis
vpogleda v preteklost, ko se je čas
vrtel počasneje...
Park Pietro Coppo v središču
mesta je posvečen kartografu in
raziskovalcu Coppu in je tudi glavno prizorišče koncertov gostujočih
orkestrov, ki vsako poletno nedeljo
popestrijo dogajanje v okviru projekta Poletne godbe. V parku je tudi
kamnita reprodukcija prvega zemljevida istrskega polotoka, ki ga
je v 15. stoletju izdelal Izolan Pietro
Coppo.
37
Doživimo Slovenijo
Srečanje pod koroško Najevsko lipo
Simbol države
in simbol Koroške
Koroška je tista dežela na severu Slovenije, ki meji na Avstrijo in
se čez ramena gore Pece in Holmeca objema z Avstrijsko Koroško deželo Roža, Podjune in Zilje, ki jo je Sloveniji odnesel znameniti
plebiscit 10. oktobra 1920.
Renata Picej
T
akrat vprašanje slovensko
(jugoslovansko) – avstrijske državne razmejitve ob
razpadu Avstro-Ogrske ni
bilo rešeno, ne s strani zaveznikov
ne z neposrednim dvostranskim
sporazumom, kakor tudi ne s slovenskimi (jsl.) – avstrijskimi mejnimi boji. Z mirovno pogodbo iz
Saint Germaina so septembra 1919
območje plebiscita razdelili na južno
cono A pod jugoslovansko upravo in
cono B pod avstrijsko upravo. Ko se
je pred dvema desetletjema rodila
nova slovenska država, so Korošci
želeli spomniti Slovenijo in njene
politike na to deželo, ki je simbolnega pomena. Pa ne zgolj mejnega!
Takrat so, avgusta 1991, prvič povabili pod krošnjo lipe na Ludranskem
vrhu in v vseh naslednjih letih so v
občino Črna na Koroškem prihajali predsedniki, ministri, poslanci,
župani, tuji veleposlaniki in predvsem Korošci in Slovenci od blizu in
daleč. Da bi se simbolno poklonili
ideji samostojne države in Koroški,
ki je skozi prizmo zgodovine še
kako pomemben gradbeni element
današnje Slovenije.
Legenda o najstarejši lipi pravi,
da so jo zasadili Turki, da bi si zapomnili mesto skritega zaklada,
ki ga do danes ni našel še nihče.
Najevska lipa ali Najevnikov lipovec (Tilia cordata) raste na nadmorski višini 1.056 m, ob domačiji
Josef Picej, predsednik Društva avstrijsko – slovenskega prijateljstva, je
predsedniku države dr. Danilu Türku predal knjigo »...le sosed bo mejak!« - »...nur
Nachbar mehr fortan!«.
oboda debla, zato lipa danes meri le
še 10,56 m. Danes enotno deblo je
domnevno zraslo iz sedmih debel,
ki so na severni strani obrasla z debelo preprogo mahu, na jugu pa je
deblo votlo. 24 metrov visoka lipa
je bila leta 1993 sanirana po načelih
sodobne drevesne kirurgije in je
danes še vedno v dobrem stanju.
Sloveniji ne grozi
nobena nevarnost!
Dr. Danilo Türk, predsednik RS,
je posebej izpostavil, da smo v teh
dneh veliko slišali o nevarnosti, ki
naj bi grozila Sloveniji, češ da se ji lahko dogodi nekakšen grški scenarij.
“Tako retoriko, tako razmišljanje
Priložnosti ne bodo samodejno izkoriščene,
ampak se moramo zanje potruditi, tudi z boljšim
političnim dialogom.
Osojnik (po domače Najevnik) na
Ludranskem vrhu. Majestetska po
svojem videzu, izjemna zaradi starosti, mistična po pričevalnosti in
neverjetna po merah, saj je znana
kot najdebelejše drevo v Sloveniji.
Obseg debla je nekoč meril 11,24 m;
leta 1980 pa je propadel del starega
38
in tako izmišljotino moramo zavrniti. Sloveniji ne grozi nobena velika nevarnost. Slovenija ima lepe
priložnosti,” je poudaril in dodal, da
te priložnosti ne bodo samodejno
izkoriščene, ampak se moramo zanje potruditi, tudi z boljšim političnim
dialogom.
Črna na Koroškem
trikrat na leto v
središču pozornosti
Srečanje slovenskih državnikov
je družabno in zabavno srečanje,
na katerem gostitelji predstavijo
tipične običaje in razveseljujejo z
zabavnimi tekmovanji. Je tradicionalna prireditev v občini Črna na
Koroškem, ki sicer kar trikrat v letu
vzbudi veliko pozornost. Prvič v
januarju, ko pod Peco pokliče kralj
Matjaž na veselo druženje ob gradnji sneženih gradov, potem v začetku
julija zašelesti in vabi Najevska lipa.
Ob koncu poletja pa je v Črni, kjer je
doma naša smučarka Tina Maze in
se kraj večkrat preimenuje v »Zlata«
na Koroškem, čas za turistični teden,
poln avtentične koroške dediščine,
od hrane do prireditev...
Letos so na srečanju pod lipo
prvič uprizorili odlomke iz Samorastnikov, igre na prostem, po
knjigi koroškega pisatelja Lovra
Kuharja – Prežihovega Voranca.
Otroška folklorna skupina iz Črne
je predstavila ples pod lipo, zapela
je vokalna skupina »Smo, kar smo«,
zaigrali Črnjanski harmonikaši, na
stojnicah pa so svoja dela razstavili lectar Pergar iz Slovenj Gradca,
Društvo klekljaric Koroške ter drugi obrtniki. Za »rej« (koroški ples)
pod lipo je poskrbel ansambel Labodi. Z Avstrijske Koroške je na
srečanje državnikov prišel tudi Josef Picej, predsednik Društva Avstrijsko – slovenskega prijateljstva, ki je
predsedniku Türku izročil knjigo »...
le sosed bo mejak!« - »...nur Nachbar mehr fortan!«. Gre za zbir osebnih vtisov o dogodkih izpred 20 let
tistih pogumnih ljudi, ki so tako ali
drugače pripomogli k samostojni
državi. Iz teh zapisov, ki niso zgolj
besede pomembnih diplomatov,
temveč tudi županov, umetnikov,
pisateljev in drugih, kar nadeva
zborniku dodano vrednost, si lahko
bralec sam sestavi skupno podobo dogajanja in se skladno z idejo
knjige, da svoboda ni samoumevna,
zamisli nad tem, kaj pomeni neovirano prečkanje meja in prijateljstvo
med sosedi.
Pripravljenost na
dialog med glavnimi
nalogami
Poleg predsednika Danila Türka,
ki je na 21. srečanju opomnil na
pomen dialoga v skupnih prizadevanjih za uspešno, učinkovito
in pravično državo ter posebej izpostavil dejstvo, da danes glavne
naloge Slovencev niso vselej povezane s kvalitetami, ki jih imamo, s
sposobnostmi in voljo, ampak predvsem s pripravljenostjo na dialog
in realističnim ocenjevanjem problemov, je prisotne nagovorila tudi
županja Črne Romana Lesjak. Njene
besede so nosile sporočilo lipe, saj
je izpostavila tradicijo srečanj pod
lipo, kot je simbol slovenstva in
modrosti.
K Najevski lipi vodi več peš- in
kolesarskih poti (vključena je tudi
v kolesarsko pot za Koroški pokal),
obiščemo pa jo lahko tudi z avtom,
po približno 8 km, večinoma makadamski gozdni cesti, ki vodi iz Črne.
ododrazvajanja
adrenalina
terme-topolsica.si / adventurevalley.si
Savinjsko-šalešk a destinacija
Terme Topolšica se lahko
ponašajo z naravno termalno vodo izpod Smrekovca in
dejansko ponujajo zdrav načina življenja ter sodoben
wellness, kar je še posebej omogočeno v kakovostnem
sodelovanju s ponudniki iz Savinsko Šaleške destinacije,
kot so Adventure Valey, Golte in ostali.
Terme ležijo podvisokimi vrhovi Karavank, obdane z
zelenimi gozdovi, le 10 km oddaljene od Velenja. Slikovita
narava, blago srednjegorsko podnebje ter zdravilna voda
predstavljajo idealno okolje za sproščen oddih. Programi
za goste temeljijo na termalni oligomineralno hipotermni
vodi in blagi srednjegorski klimi z obilico sončnih dni.
Bazeni so eni lepših v Sloveniji – zunanji in notranji
hotelski bazeni s čudovitimi vodnimi atrakcijami (topli
vrelci, bazen za otroke, masažne prhe, whirpooli, rimske
kopeli ...) in seveda trenutno najatraktivnejši Vodni park
Zora, ki je s hotelskim bazenom povezan z mostičkom.
Tu najdemo termalne vodne površine s prelivajočimi
bazeni, vodnimi atrakcijami, toboganom, tlakovano
sončno teraso, urejenimi travnatimi površinami, z vso
pripadajočo gostinsko ponudbo ... Hotel Vesna z lepo
urejenimi sobami, vrhunske medicinske storitve, okusna
hrana, ugodne cene – vse to daje Termam Topolšica
poseben šarm in zato jih je vredno obiskati.
Za sproščen način razvajanja je poskrbljeno v novem
Wellnessu Zala, ki je sodoben center zdravja in lepote,
oaza miru, sprostitve in užitkov, ki jih v današnjem
času potrebujemo vsi. S hotelom je v topli podzemni
povezavi.
Poleg raznovrstnih programov, med katerimi vsakdo
najde nekaj zase, je izjemnega pomena prijazno in
strokovno usposobljeno osebje, ki zna gostu svetovati in
ga z občutkom popeljati skozi program obiska. Vsakemu
obiskovalcu se potrudimo ponuditi osebno prilagojeno
izkušnjo, zaradi tega tudi upamo, da se bodo vrnili.
Gostje lahko letos bivajo tudi v apartmajskem naselju
Ocepkov Gaj, kjer si lahko sami pripravljajo hrano ter
počitnice preživljajo še bolj sproščeno.
Sredi prelepega mirnega okolja zelenih gozdov smo
postavili 19 hišic, 11 samostojnih enot in 8 dvojnih. Vse
apartmajske hišice so zasnovane tako, da nudijo gostu
posebno intimo in zasebnost.
Turizem vse bolj postaja pomembna dejavnost vsakega
okolja in spoznavanje naravnih vrelcev Slovenije, med
katere sodijo tudi Terme Topolšica, vam bo odprlo širše
obzorje.
Spoznate nova doživetja, ki vam jih ponuja čudovito
okolje ter zgodovinsko ozadje prostora.
Kaj, naj ostane skrivnost. Presenečeni boste nad
učinkovitostjo zdravilne vode. Verjemite, vse je še tu.
Vabljeni torej… v Savinjsko Šaleško regijo .
Poletnih razvajanj ne smete pozabiti, zato smo
vam v našem wellness centru pripravili novost
in ponudili masažo z brušenimi školjkami, ki jih
ohlajamo ali segrevamo glede na željo stranke.
Sinhrono gibanje, strokovno izvedena masaža
in prekrasen ambient vas zagotovo ne bodo
pustili ravnodušnih.
V Topolšici pa smo vam pripravili še druge
ugodnosti. Pri kopanju s kosilom vam podarjamo
5€, ki jih boste lahko izkoristili v wellness centru
Zala. Ponujamo tudi izredno ugodne pakete
in sicer polpenzion že od 39€ na dan po osebi,
zabavno animacijo odraslih in otrok, obiske
pravljične dežele za naše najmlajše in oglede
prečudovite Logarske doline.
Ponudbo pa smo razširili z adrenalinskimi
doživetji. Dolina avantur za vas pripravlja
nepozabno soteskanje, rafting, kajak, plezanje,
gorsko kolesarjenje in še kaj.
Skratka nujno v Topolšico in v Savinjsko
šaleško destinacijo po razvajanje, zabavo,
sanje in POČITNICE.
ŠPORT
Mišo Brečko, nogometaš na začasnem delu v Nemčiji
Naša majhnost je
lahko tudi prednost
Nič čudnega, da na nogometnih zelenicah slovi kot velik garač, ko
pa je bil rojen na praznik dela v morda najbolj delavskem mestu v
Sloveniji – Trbovljah? Odlike Miša Brečka kajpak najbolj cenijo v
deželi z močno razvito delovno etiko – Nemčiji.
Foto: BOBO
Peter Zalokar
M
išo Brečko je že tri
leta standardni član
bundesligaša Kölna.
Kalil se je v Trbovljah,
kot študent v črnuškem Factorju,
kot profesionalec pa debitiral v dresu Šmartnega, od koder je leta 2004
prestopil v Hamburg, vendar bil
nato posojen klubu Hansa Rostock.
Poleti 2008 je kot prosti igralec prestopil k 1. FC Köln. Tam se je odlično
znašel. Že v prvi polovici sezone
2008/09 je postal standardni član
začetne enajsterice, tak status pa
ima že nekaj let tudi v slovenski
reprezentanci, kjer je nezamenljiv
na položaju bočnega branilca. Z 68
kg in 178 cm sicer ni robusten branilec, pa zato toliko bolj hiter, borben in tehnično podkovan – skratka,
nadvse koristen.
Niste pa ravno strelec. V 40 tekmah, ki ste jih odigrali za Slovenijo,
še niste dosegli gola. Je ta na seznamu ciljev v karieri?
40
Prav gotovo. Sicer vedno poudarjamo, da ni važno, kdo dosega gole,
samo da ekipa zmaguje. Ampak ni me
sram priznati, da si tudi sam želim zabiti kakšen zadetek za Slovenijo. Čakam
in čakam in kdo ve, morda se bo zgodil
na kakšni zelo pomembni tekmi.
ime ustvaril v Nemčiji. Ima on
največ zaslug za vaš razcvet?
Ne bi rekel, pri njem nisem veliko
igral. Težko je govoriti, kdo je bil
glavni za moj razvoj. Zamenjal sem
že toliko trenerjev, da ne bi mogel
nobenega izpostaviti.
V bundesligi ste zbrali 115 tekem
in zabili dvakrat. Sta vam ta gola
morda ostala v spominu?
Zagotovo, oba sta se zgodila na
prvenstveni tekmi proti Borussii iz
Mönchengladbacha, ki je veliki lokalni tekmec Kölna, zato sem ju bil
toliko bolj vesel. Treba pa se je zavedati, da igram na takšnem položaju,
da se le redko znajdem v priložnosti.
Zame je odločilna podaja prav toliko
pomembna kot gol.
Za vami je vnovič dobra sezona v
Kölnu in reprezentanci, vaš ritem
iger pa vrhunski. Kolegi z Dela
pravijo, če bi imeli take zveze in
poznanstva kot Hrvati ali Srbi, bi
bržčas igrali za veliki Bayern. Se
strinjate?
To naj govorijo drugi, dejstvo pa
je, da smo Slovenci tukaj v velikem
zaostanku v primerjavi s Srbi in Hrvati, ki so na medijskem področju
močnejši. Jaz se s tem ne obremenjujem, na koncu si za trud vedno
nagrajen. Takšna je moja nogometna filozofija.
V Kölnu sodelujete z golgeterjem
Milivojem Novakovičem. Sta prijatelja tudi v zasebnem življenju?
Sva, poznava se že precej dolgo.
Sicer večino časa preživim z družino,
vendar se najde tudi čas, da greva
na pijačo.
Slovenija ima še vse možnosti za
preboj na EP, jeseni vas čakajo še
tekme z Italijo, Estonijo in Srbijo.
Kaj si lahko obetamo? Bo šlo na vse
ali nič s Srbi v Mariboru?
Vse res kaže na to, da bo odločala
zadnja tekma. Toda moramo se
osredotočiti na dve, ki prihajata. V
kvalifikacijah smo po nepotrebnem
izgubili nekaj točk, a smo še vedno v
dobrem položaju. Zdaj moramo pokazati, da smo pravi.
V čem je glavna moč slovenske
reprezentance?
Gotovo v kolektivu. Imamo tudi
zelo dobre posameznike, vendar le
s slogo lahko premagamo vsakogar.
Smo tudi zelo samozavestni.
V reprezentanco vas je prvič poklical Brane Oblak, ki si je prav tako
Pri 27-ih ste v najboljših nogometnih letih. Pogodbo s Kölnom ste
podaljšali do junija 2013. Nameravate kariero končati v Nemčiji ali
vas mika še kam drugam?
O koncu kariere sploh ne
razmišljam. Upam, da mi bo
zdravje še dolga leta služilo. V nogometu nikdar ne veš, kam te lahko
zanese kariera. V Nemčiji se dobro
počutim in ne bi imel nič proti, če
tukaj dočakam konec kariere. Ne
bi pa se branil mikavnega izziva kje
drugje.
Vaša vrednost na tranfermarkt.de
je 2,25 milijona evrov. Je to malo
ali veliko?
Ne vem, s številkami se ne obremenjujem, za to nisem pristojen.
Pred finalom lige prvakov ste napovedali, da bo zmagala Barcelona, čeprav navijate za Manchester United. Imeli ste prav. Kako
pa napovedujete razmerja moči v
prihodnosti, bo nemška liga, ki je
finančno najbolj urejena, sčasoma
prevladala?
Najboljši klubi so še vedno v
Španiji in Angliji, Nemčija pa se
dviga kot celota. Bundesliga je
najboljša v organizaciji in obiskanosti. To je zares vrhunski izdelek
in pričakujem, da bo še napredovala
v kakovosti. To bi lahko prineslo rezultate na evropski ravni.
Januarja letos ste zboleli za svinjsko gripo, ki vas je za krajši čas
prikovala na posteljo. Je bilo hudo?
Ah, nič posebnega, bolezen ima
sicer strašno ime, a to je le malo
hujša oblika gripe. Par dni sem trpel,
potem pa je bilo v redu.
Junija ste se poročili z lepotico Tamaro Stoklas, nekdanjo manekenko, ki vam je decembra 2009 povila
sinka Marka. Kako ste se znašli v
družinskem življenju?
S poroko se ni nič spremenilo, saj
sva bila že prej dolgo skupaj. To je
bila zgolj formalnost. S prihodom
otroka pa se marsikaj spremeni.
Naenkrat moraš za nekoga skrbeti. A to so lepe skrbi in odlično se
počutim v vlogi očeta.
Imate kaj domotožja, kaj najbolj
pogrešate v domovini?
Najbolj pogrešam prijatelje.
Zamujeno nadoknadim poleti,
ko pridemo za mesec v Slovenijo. Pozimi je časa le nekaj dni,
reprezentančni zbori pa so v bistvu
karantena.
Kakšno je življenje v Nemčiji v
primerjavi s Slovenijo?
Težko rečem, a gotovo v velikosti.
Mesta so velika: Hamburg, Berlin,
Köln … Takih v Sloveniji ni. A kakovost življenja pri nas ni bistveno
nižja. Ljubljana je super mesto, imamo lepo obalo, kakršne Nemčija,
denimo, nima. Naša majhnost je lahko v marsičem tudi prednost.
ŠPORT
Slovenski trenerji
(Še) daleč od zvezd
Bojan Prašnikar je prvi kandidat za trenerja Hajduka! Tako so pred
začetkom priprav za novo nogometno sezono zapisali v hrvaškem
športnem dnevniku Sportske novosti.
Foto: BOBO
Franci Božič
T
oda napoved, da bo Slovenec sedel na klop enega
izmed vodilnih klubov nekdanje Jugoslavije, se - kot
že velikokrat poprej - ni uresničila.
Trener Hajduka je postal nekdaj
odlični bolgarski nogometaš Krasimir Balakov (Stuttgart), čigar trenerske izkušnje v Švici so vsekakor bistveno skromnejše kot Prašnikarjeve,
ki je v treh obdobjih uspešno vodil
slovensko reprezentanco, Maribor
senzacionalno popeljal v ligo prvakov, Energie Cottbus pa pred leti
rešil pred napovedanim slovesom
od nemške bundeslige.
Slovenski trenerji
niso iskani
Fantastični uspehi slovenske
reprezentance in redki klubski prebliski so bili delo slovenske trenerske stroke, toda ta južno od Slovenije še vedno ni cenjena. Še nikoli se
ni zgodilo, da bi kak slovenski trener
zasedel mesto pri prvoligašu v nekdanjih jugoslovanskih republikah
(obratnih primerov pa je cela kopica). Izjema je Srečko Katanec, ki je
pred leti s solidnim uspehom vodil
makedonsko reprezentanco. Res pa
je tudi, da slovenski trenerji kljub
trem uvrstitvam na svetovno in evropsko prvenstvo niso ravno iskani
niti v Evropi niti v svetu. Trenutno je
na veliki sceni spet aktiven le Srečko
Katanec, ki je pred kratkim podaljšal
pogodbo z reprezentanco Združenih
arabskih emiratov. V prejšnjem obdobju se je z njo uvrstil v polfinale
Zalivskega pokala, njegov asistent
pa je bil Slaviša Stojanovič, ki je z
Domžalami osvojil naslova državnih
prvakov in ga uvrščajo med najbolj
obetavne mlade slovenske trenerje.
Srečko Katanec je tako potrdil, da je
fantastičen predvsem kot selektor
(65. trener na svetu po oceni Fifinega trenerskega inštituta), ki je Slovenijo popeljal na Euro 2000 in SP
2002. Manj uspešen je kot klubski
trener (Gorica, Olimpiakos), predvsem zaradi karakternih značilnosti.
Ob vsej odličnosti je Katanec namreč
rahlo konflikten - kar ni vselej slaba
lastnost, saj gre pogosto za trk z
egom najboljših igralcev (na primer
Zahovičem) - v reprezentanci, kjer
se igralci sestanejo nekajkrat na
leto, pa ta značilnost ni tako usodna
kot v klubih, kjer ima trener z igralci
opravek vsak dan.
Tudi zdajšnji selektor Matjaž Kek,
ki je Slovenijo popeljal na SP v Južno
Afriko, je zelo zanimiv za nogometno borzo. Že doslej je dobil več ponudb, pravi naval pa lahko pričakuje
po končanih kvalifikacijah za EP na
Poljskem in v Ukrajini. Tudi Kek kot
Katanec velja bolj za profil selektorja kot klubskega trenerja, čeprav je
vse prej kot konflikten.
Med Slovenci kaže posebej omeniti Edoarda Rejo, ki nima slovenskega državljanstva, kot Furlan - rojak
in veliki prijatelj Fabia Capella - pa za
silo govori slovensko. Reja, ki je pred
tem vodil vrsto italijanskih prvo- in
drugoligašev, pa je kot »Italijan« lani
že sedel na klopi Hajduka. Napravil
je sijajen vtis, toda potem ko ga je
povabil rimski Lazio, je razmeroma
hitro zapustil Split. Zanimivo je, da
so Rejo omenjali tudi kot resnega
kandidata za slovenskega selektorja, toda nazadnje ga je »premagal«
Matjaž Kek.
Kdo so bili učitelji
slovenskih
nogometašev?
Slovenske nogometaše so ob
začetkih pred stoletjem v glavnem
učili Čehi, kar je bil tudi prof. Stanko
Bloudek (po materi sicer Slovenec)
in še bolj znani Pavel Jirkovski. To pionirsko delo so opravljali še Madžari,
Avstrijci, Hrvati in Srbi, predvsem
slednji pa so obdržali velik vpliv na
vzgojo slovenskih igralcev vse do
osamosvojitve. V času prve jugoslovanske lige so Olimpijo in Maribor
vodili mnogi znani srbski in hrvaški
trenerji (Branko Stanković, Tomo
Kaloperović, Vlatko Konjevod, Slavko
Luštica, Vukašin Višnjevac, Marjan
Pflander, Vladimir Šimunič, Djalma
Marković...), a le eden Slovenec Brane Elsner. Slednji velja tudi za
najuspešnejšega, saj je z Wackerjem
iz Innsbrucka leta 1970 prvič postal
avstrijski prvak, leta 1985 pa je vodil
tudi avstrijsko reprezentanco. Zatem
je eno leto deloval tudi na Japonskem, po njegovih avstrijsko-japonskih stopinjah pa je stopal tudi Zdenko Verdenik, ki je pustil velik pečat na
Daljnem Vzhodu, kamor ga občasno
še vabijo. V Avstriji je dve desetletji
deloval tudi Milan Miklavič, ki velja
za intimusa selektorja Matjaža Keka,
dobro poučeni pa vedo, da je pravzaprav on spiritus movens izbranega
moštva.
Med približno 1600 slovenskimi
trenerji jih ima le deset tudi mednarodno licenco, kar je zelo malo. To
pomeni, da je zanimanja za razmeroma dobro plačan, a tudi zelo tvegan
poklic - danes si trener, jutri nisi
več - v Sloveniji bolj malo. Začuda
pa je prav tako malo zanimanja tujih klubov in reprezentanc za naše
trenerje z mednarodno licenco. Presenetljivo, če vemo, kakšne podvige
je v dveh desetletjih zabeležil slovenski nogomet. In to potem, ko
se je v glavnem otresel vpliva tujih strokovnjakov in vse zgradil na
temeljih mlade in še neuveljavljene
slovenske stroke, ki še čaka na pravo mednarodno uveljavitev.
Brane Elsner: Poklicnih trenerjev zgolj za vzorec
»Slovenci se nikoli v zgodovini niso lotevali tveganih poklicev, posel
nogometnega trenerja pa to vsekakor je. Tako kot nekoč nismo
imeli cirkusantov, akrobatov, požiralcev ognja..., danes nimamo
veliko poklicnih trenerjev. Imamo sicer kar 1600 šolanih trenerjev,
razmeroma malo med njimi se jih je odločilo za poklicne. V Sloveniji
je malo možnosti za ambiciozne trenerje, v tujino pa se podajo zelo
redki. Računam pa, da se bo stanje v prihodnosti spremenilo, saj se je
slovenska stroka izkazala z odmevnimi uspehi. Podobno je bilo nekoč
s profesionalnimi igralci, danes pa jih na desetine uspešno igra v tujini.
Na velika tekmovanja je našo reprezentanco popeljala slovenska
stroka,« je o razmerah v slovenski trenerski stroki povedal starosta
trenerjev Brane Elsner, ki je kot nekdanji profesor na Fakulteti za šport
vzgojil večino današnjih trenerjev.
41
vaša pošta
Foto: Opetnik
Čar Veronike Deseniške
V Vogrčah, majhni vasici v bližini Pliberka, se
vsako drugo leto zberejo domači gledališki
ustvarjalci in prijatelji ter v vnetih pripravah
ustvarijo gledališki praznik posebne vrste –
predstavo na prostem. To gledališko poslastico
pripravi Katoliško kulturno društvo Vogrče
in okolica s predsednikom Lojzem Kerbitzom
na čelu in v sodelovanju s Krščansko kulturno
zvezo v Celovcu. Gledališkim zavzetežem
zvesto stoji ob strani režiser Franci Končan, ki
s spretno roko vodi skozi priprave in zagotavlja
gledalcem vedno znova gledališko igro posebne
vrste. Predstave, ki so po obsegu priprav in
številu sodelujočih pravi organizacijski izziv
(saj sodeluje okrog 70 oseb), privabijo okrog
tisoč petsto gledalcev od blizu in daleč. Letos
so se igralci odločili za dramo Otona Župančiča
„Veronika Deseniška“.
S predstavo so Vogrjani zablesteli in z bravuro
prevzeli Župančičev jezik kot svojega. Igralec,
mentor in režijski asistent Lojz Kerbitz je
prepričal kot trdi grof Herman II., zagrenjeno
Jelisavo je odlično zaigrala Elisabeth
Kontschitsch. Reinhold Paulitsch je oživil
vlogo Jošta Soteškega, Hermann Enzi pa kot
Buenaventura otipljivo odigral trgovca, ki
v imenu lastnega dobička prezira moralne
zapreke. Dilemo zaljubljenega, a nečustveno
v zakonski vezi uklenjenega Friderika je podal
Thomas Paulitsch, prehod od mladostne in čile
Veronike do drzne in odločne žene Friderika II.
pa je sijajno utelešala Mateja Kerbitz.
Krščanska kulturna zveza te predstave podpira
in bo tudi v bodoče pomagala pri njihovem
uresničevanju. (Mateja Kert, Martin Kuchling)
Binkoštno srečanje v Severnem
Porenju – Vestfaliji
V nedeljo, 12.junija, se je v cerkvi svete
Gertrude v Essnu z bogoslužjem začelo
53. slovensko binkoštno srečanje. Mašo je
daroval monsignor Janez Pucelj, somaševala
pa sta župnika Martin Mlakar in Lojze Rajk ob
sodelovanju nemškega duhovnika, kanonika dr.
Michaela Dörnemanna..
42
Na orglah sta bila aktivna Geza Geber in Danica
Ban, ministrirali sta mladinki Laura Pušnik iz
Moersa in Nadja Čegovnik iz Essna.
Litanije »Matere božje« so ob glasbeni
spremljavi organistke zapeli tako duhovniki
kot prisotni verniki. Sledila je molitev za
domovino, ki letos praznuje 20. rojstni dan.
Spoznali smo tudi sestro Milvo Caro, ki je v
Essnu pristojna za katoliško mladino iz različnih
držav. Maša se je zaključila s pesmijo Marija
skozi življenje, sledilo pa je družabno srečanje
v dvorani. V pozdravnem govoru je župnik
Lojze Rajk pozdravil vse navzoče z željo, da se
ob binkoštnem srečanju spomnimo tudi na
našo domovino, državo Slovenijo, ki je pred
kratkim praznovala 20. rojstni dan. Gostja Mojca
Kucler Dolinar se je v imenu Marije Šterbenc
zahvalila za vse darove,ki so jih slovenski rojaki
namenili Aninemu skladu v Sloveniji. V svojem
pozdravnem govoru je na kratko povzela pomen
slovenske državnosti in spremembe sistema.
V imenu konzulata iz Düsseldorfa je prisotne
pozdravil konzul Matjaž Pen in povabil na
osrednjo praznovanje 20. obletnice Slovenije
v društvu Maribor v Hildnu. V svojem govoru
je monsignor Janez Pucelj poudaril ljubezen do
domovine.
Sledil je zabavni večer ob glasbi ansambla
»Frank Remih in prijatelji« iz Hildna. Srečanja se
je udeležilo približno 140 ljudi iz različnih mest v
deželi Severno Porenje –Vestfalija.
Prireditev je pripravil župnik Lojze Rajk v
sodelovanju Cerkvenega pastoralnega sveta
župnije Essen in ob denarni podpori Urada Vlade
RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.(Dušan
Čegovnik iz Essna)
Urbančič Poglajen, Pavli Grbec, Nadici Kopač
Grohar, Luciani Sevin Čeč, Nini Pristovnik Diaz,
Mateji Hribar Šmalc, Ani Klemen Boltežar, vsem
požrtvovalnih učiteljicam v slovenskih šolah in
vrtcih in odgovornim za Mladce in Mladenke.
Posebna zahvala Eriki Indihar za domiselno
oblikovanje diplom, ki jih bodo prejeli vsi otroci,
Matjažu Čeču iz podjetja Talleres Graficos
Vilko S.R.L. za tisk diplom in CDjev ter Andrejki
Dolinar.
Pa seveda še našim častnim konzulom: Hernánu
Zupanu, Robertu Eiletzu, Jožetu Šmonu,
Carlosu Cezarju Bizaiu ter Pedru Coroni Bozzo
(tudi Estefanie Duque) ter Slovenski turistični
organizaciji za njihove dragocene prispevke pri
nagradah.
Otroci, zahvaljujemo pa se tudi vam, saj ste na
ustvarjalen način pokazali, koliko vam pomeni
Slovenija! (Veleposlaništvo RS v Buenos Airesu,
Foto: Arhiv VP RS v Buenos Airesu)
Slovenci v Krefeldu praznovali
Ustvarjalne čestitke
za praznik Slovenije
Veleposlaništvo Republike Slovenije v Buenos
Airesu je pod pokroviteljstvom soproge
veleposlanika, mag. Darje Zorko Mencin,
za malo mlajše priredilo natečaj otroških
ustvarjalnih čestitk ob 20. rojstnem dnevu
samostojnosti Slovenije.
Nekateri otroci v Argentini, Čilu, Paragvaju,
Peruju in Urugvaju svojo državo ali domovino
svojih babic ali prababic poznajo le po
pripovedovanju, a ob koncu natečaja smo kljub
temu prejeli skoraj 240 čestitk, risbic, pisem,
zloženk, izdelkov iz mavca, stekla, celo izdelano
lutko, s katerimi so otroci in mladi iz omenjenih
držav čestitali svoji domovini. Simbolika, s
katero se izražajo otroci, je čudovita, njihova
ustvarjalnost pa ne pozna meja.
Ožji izbor čestitk smo konec junija razstavili v
Casa de la Provincia de Buenos Aires, razstavo
vseh del pa načrtujemo za avgust 2011, ko
bomo na veleposlaništvu pripravili dneve
odprtih vrat za vse sodelujoče otroke. Tam
bomo otroke tudi nagradili.
Seveda pa bi se ob koncu želeli zahvaliti tudi
vsem, ki so nam omogočili, da se je zamisel
razširila in uresničila ter da smo lahko pripravili
nagrado za vsakega udeleženca. Najprej
zahvala vsem slovenskih društvom v državah
akreditacije, ter nekaterim posameznikom:
Daši Klemenčič (Peru), John Misetič (Čile),
Alenki Prijatelj (Argentina), Gracieli Mravlje,
Majdi Povše, Danici J. Mavrič, Terezki Marn
Žužek, Rozi Polh, Ani Žakelj, Lenčki Božnar, Ireni
Društvo Slovenski zvon iz Krefelda (Nemčija) je
v dvorani na Ispelstrasse v Krefedlu v soboto,
2.julija., pripravilo slavnostno prireditev v
počastitev 20. obletnice samostojnosti Slovenije.
Vse prisotne je pozdravila predsednica Rozina
Lovrenčič. O pomenu praznika osamosvojitve
in zgodovini Slovenije je spregovoril učitelj
slovenskega dopolnilnega pouka Dušan
Čegovnik.
Sledila je igra, komedija odrasle gledališke
skupine KUD Vitomarci Moški padajo z neba.
VAŠA POŠTA
podpredsednik društva Tone Dogša in profesor
Dušan Čegovnik predstavila zgodovino
Slovenije, gimnazijka Nadja Čegovnik pa je za
nemške prijatelje prebrala povzetek v nemščini
Sledil je nastop otrok, ki obiskujejo slovenski
dopolnilni pouk v Hildnu. Lino, Tiara, Pascal,
Sara in Lukas so se predstavili v krajšem skeču in
navdušili prisotne.
Slovenski konzul Matjaž Pen je ob tej priložnosti
hildenskemu županu Horstu Thieleju in
predsedniku AWO Güntherju Scheibu podelil
priznanji slovenskega konzulata iz Düsseldorfa
za uspešno sodelovanje s slovensko skupnostjo.
Rojaki - srečanja se je udeležilo 100 ljudi - so se
ob hrani z žara in vinih iz Slovenije družili in 20.
rojstni dan Slovenije praznovali pozno v noč.
(Dušan Čegovnik)
praznika in prisrčno pozdravil vse navzoče.
Učenci iz skupin učiteljice Dragice Gornik, od
otrok do najstarejših, so v recitalu prikazali,
kako močan in nepremagljiv je čar naše
domovine, o kateri so peli in hrepeneli vsi naši
veliki ljudje in še vedno hrepenimo in pojemo
tudi Slovenci, ki smo razkropljeni po svetu.
Starejše učenke so obiskovalcem že četrto leto
zapored predstavile spletni časopis Pikapolonica
in v njem obudile vse, kar jih je v letošnjem
letu med urami ukvarjanja z jezikom njihovih
prednikov zaznamovalo, se jih dotaknilo in
jim polepšalo ure slovenščine in dejavnosti ob
njih. Koliko mladostnega navdušenja se skriva
za temi sličicami in zapisi! Kulturni program
so zaključili pevci Slovenskega cveta s pesmijo
Moja Slovenija in s prelepim petjem očarali
vse obiskovalce. Učiteljica je vsem, ki so v tem
šolskem letu v prostorih društva širili svoje
znanje našega blagozvočnega jezika, podelila
potrdila o obiskovanju ur slovenščine in pohvale
za posebne dosežke. Večer se je nadaljeval s
prijaznim druženjem ob dobri kapljici in hrani,
za katero so poskrbele prizadevne članice
društva. Srečanje je trajalo do pozne noči, za
dodatno dobro voljo je s premiernim nastopom
poskrbel kar »hišni« ansambel pod vodstvom
harmonikarja Silvestra Kopšeta. (Dragica Gornik
Foto: Danica Dillong, Rudi Zdovc)
Praznovanje v Essnu
Praznovanje na Švedskem
Člani Kulturnega in športnega društva Bled
v Essnu in učenci, ki v prostorih društva
pridobivajo ali poglabljajo znanje slovenščine
in ob tem spoznavajo slovensko zgodovino ter
kulturo, so ob zaključku šolskega leta pripravili
prireditev, s katero so počastili dan državnosti.
V slavnostnem programu je sodeloval zbor
Slovenski cvet iz Moersa, ki z ubranim petjem
popestri številne prireditve v Severnem PorenjuVestfaliji. Na večer praznika smo se vsi zbrani
v društveni dvorani z mislijo pomudili pri naši
domovini in obudili spomine na čas, ko so se
uresničile naše sanje in sanje naših prednikov
ter tako doživeli prav poseben, slovensko lep,
spoštljiv večer. Za uvod je zazvenela slovenska
himna. Nato je navzoče nagovoril predsednik
društva Bled Anton Špiler, poudaril pomen
Slovenska skupnost na Švedskem je bolj
maloštevilna in redke so priložnosti za
medsebojna druženja. Zato je bilo na binkoštno
nedeljo v švedskem mestu Vadstena še prav
posebej slovesno in veselo hkrati. Na že 38.
vseslovenskem romanju in srečanju so se
zbrali tam živeči Slovenci, ki so medse povabili
še rojake iz Švice.Vodja Slovenske katoliške
misije na Švedskem Zvone Podvinski je ob tej
priložnosti pripravil tudi birmo, slovesnost pa
je vodil nadškof v pokoju msgr. Alojz Uran.
Posebni gostje srečanja na binkoštno nedeljo
so bili slovenski otroci iz Berlina, ki so zbranim
uprizorili gledališko igro Godci iz Vadstene.
Prijetno druženje je še dodatno »okrepčala«
Goveja župca, narodno-zabavni trio iz Slovenije.
(J.L.A.)
Amaterski igralci pod vodstvom režiserja Milana
Černela so navdušili 70 prisotnih iz različnih
mest dežele Severno Porenje – Vestfalija.
Po igri je bilo na vrsti druženje. Tone Pezdir in
Bojan Dogša sta zaigrala na harmoniko, večer pa
je ob prepevanju slovenskih pesmi hitro minil.
Naslednji dan je društvo člane, prijatelje in goste
iz Slovenije popeljalo na izlet v Elspe in ogled
iger Karla Maya. (D.Č.)
Foto: Ana Gruden
Foto: Ana Gruden
Podelitev spričeval
S podelitvijo spričeval učencem dopolnilnega
pouka slovenskega jezika se je konec junija v
Berlinu končalo še eno šolsko leto. Pri učiteljici
Magdaleni Novak se je letos učilo okoli 60
šolskih in predšolskih otrok, najmlajši pa so
pridno obiskovali vrtec. Otroci so bili letos
še posebej dejavni, saj so imeli kar nekaj
uprizoritev gledališke igre Berlinski godci.
Svoje znanje slovenskega jezika pa so pokazali
tudi v prvi, junijski številki časopisa Potepin s
posebno prilogo za odrasle. Skupaj s starši so se
nasmejali cirkuški predstavi Nerodna Avguština,
ki jo je uprizoril Studio Anima, po predstavi pa
so se zabavali še s spoznavanjem odrskih lutk in
s prepevanjem. Za šolske klopi bodo slovenski
otroci v Berlinu ponovno sedli 15. avgusta.
(Janja Lakner Anžin)
V soboto, 18.junija, je slovensko društvo
Maribor v mestu Hilden blizu Düsseldorfa
pripravilo proslavo ob 20-letnici osamosvojitve
Slovenije.
Častni gostje so bili slovenski konzul iz
Düsseldorfa Matjaž Pen, generalni konzul
Republike Hrvaške Vjekoslav Križanič, poslanec
deželnega parlamenta Severnega Porenja –
Vestfalije Hans-Dieter-Clauser, župan mesta
Hilden Horst Thiele,hildenski podžupan Norbert
Schreier, predsednik AWO (Arbeieter Wohlfahrt)
ter bivši župan in častni član slovenskega
društva Maribor Günther Scheib.
V praznično okrašeni dvorani so se zbrali
Slovenci iz različnih mest te dežele.
Po slovenski himni sta nam predsednik in
Foto: Gregor Podvinski
20 let samostojnosti Slovenije
v Severnem Porenju – Vestfaliji
Vseslovesko srečanje in romanje v Vadsteni s procesijo
Vabimo vas k sooblikovanju naše revije. Na naslovu
[email protected]
pričakujemo zanimive utrinke iz življenja
Slovencev po svetu. Pošljite nam svoje fotografije
s kratkim sporočilom, za kakšen dogodek gre.
Vašo pošto sprejemamo tudi na naslovu
Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana,
Slovenija.
43
SUMMARIES
Pan-Slovenian Meeting in the
National Assembly
Compatriots
proud of
Slovenia
“Twenty years of independent Slovenia and
Slovenians from outside the country’s borders:
a glance back to the past and forward to the
future” was the title of the traditional, this year
already the eleventh pan-Slovenian meeting
which was organised by the Commission for
Relations with Slovenes in Neighbouring and
Other Countries one day before the Welcome
home event. “The meeting in the home of
Slovenian democracy is a proof that Slovenian
homeland is also your homeland,” at the
beginning said the president of the National
Assembly France Cukjati to those present
and later on reminded everybody of the
achievements of the last 20 years, together with
the troubles, especially those of the economic
nature which the Slovenians have been facing
in the last few years. “If the native country is
in troubles, this does not mean that you love it
less. It means that you are just more worried
and that you’re thinking of what to do to help
it,” emphasised the president of the National
Assembly. One of the matters, highlighted by
Miro Petek, the president of the previously
mentioned commission, was the meaning of our
compatriots’ endeavours for the recognition
of Slovenia; he stressed that the amount of
material help for our people around the world
should remain the same despite the economic
crisis.
bustle and a special festive atmosphere
were felt in the centre of the city. The panSlovenian meeting which was initiated by the
Office for Slovenians abroad offered a number
of superlatives this year – from the number
of visitors and performers to the quality of
performances and presentations together with
an outstanding cultural, sociable and culinary
offer. The very core of the Slovenia’s capital in
the area between the City Hall and Prešernov
trg square was full of neatly designed stalls
where Slovenian societies, coming mostly from
the nearby areas of former Yugoslavia, and local
tourist operators and craftsmen presented
themselves with traditional products. The stalls
were occupied also by Slovenian emigrant
societies and Slovenija danes magazine.
Interview: Boštjan Žekš, PhD,
Minister for Slovenians abroad
“Let’s Change
the Perception
of Slovenians
abroad!”
Report
Ljubljana –
more Slovenian
than ever
The first collective meeting of Slovenians
abroad which was held on 1st July in Ljubljana
was attended by roughly two thousand people,
including 500 performers from all over the
world. It has been a long time since Ljubljana
was so Slovenian and so cosmopolitan at the
same time. From the morning on, a pleasant
44
Our people abroad live well, establishes the
minister for Slovenians abroad Boštjan Žekš,
PhD, and are more nationally conscious than
us who live in our mother country. Slovenia
should treat them as people of equal status and
can help them with appropriate finances and
by no means with some sort of alms. Among
the achievements of his office he highlights
the progress in solving the open issues of the
Slovenian community in the neighbouring
countries (Austria included), the beginning of
establishing links between Slovenian scientists
and top experts and also the strengthening of
collaboration with the economic organisations
of Slovenian national community abroad. In the
interview he pointed out also some future plans
and listed his impressions from paying a visit to
Slovenians abroad.
Grohar’s Year
Ceremoniously
at the
Centenary of
Ivan Grohar’s
Death
In honour of the important Slovenian painter
Ivan Grohar, 2011 was proclaimed Grohar’s
Year, thus marking the centenary of his death
(† 19th April 1911). Such is the decision of the
authorities in the municipality of Železniki which
organised more than twenty events in Grohar’s
birth village Sorica and the surrounding towns.
Also the municipality of Škofja Loka joined in
the happenings that honour the painter’s 100th
death anniversary as Grohar spent a part of his
life there and was meeting other impressionists
in the town. Grohar’s Year is going to finish with
an event held on 20th November in Sorica.
Dr. Jože Rožanec
Slovenian
Doctors Should
Be More
Connected
Dr. Jože Rožanec, a Slovenian doctor from
Argentina, is a member of the second
generation of Argentinean Slovenians and is one
of those Slovenian doctors who have reached
a huge success in the world but nonetheless do
not ever forget their Slovenian roots. Doctor
Rožanec gave a lecture on innovativeness and
creativity in the scientific surgery development
at the 7th Conference of Slovenian doctors
from Slovenia and abroad that was held this
June in Ljubljana. In the interview which he gave
a few days after the conference we present
him as an exceptional doctor and a conscious
Slovenian. Among other things, he told us
that direct invitations when solving concrete
problems could be an interesting, useful and
possible form of
scientific training
while he believes
that preparation of
special programmes
with clear goals in a
limited time frame
could enable the
mutual integration
of professionals
in the field and
open up doors to
new cooperation
opportunities.
RESÚMENES
la muerte de
Ivan Grohar
El Encuentro pan-esloveno en la
Asamblea Nacional
Compatriotas
orgullosos de
Eslovenia
Veinte años de la independencia de Eslovenia
y los eslovenos en el extranjero: Mirando hacia
atrás y mirando hacia el futuro fue el título del
tradicional, este año ya undécimo Encuentro
pan-esloveno, que lo organizó un día antes
del evento Bienvenidos a casa la Comisión
de la Asamblea Nacional de la República
Eslovenia para las relaciones con los eslovenos
en el extranjero. “La reunión en la casa de la
democracia eslovena es la prueba de que la
patria eslovena es también su patria,” se dirigió
inicialmente a los presentes el presidente
de la Asamblea Nacional France Cukjati y en
continuación recordó los logros de los últimos
20 años, pero al mismo tiempo también las
dificultades, especialmente las económicas, con
las que nos enfrentamos en los últimos años.
“Si la patria está en problemas, no la quieres
menos, sino que estás más preocupado y
piensas cómo ayudarle,” subrayó el presidente
de la Asamblea Nacional. Miro Petek, el
presidente de dicha Comisión, entre otras
cosas señaló la importancia de los esfuerzos de
nuestros compatriotas para el reconocimiento
de Eslovenia y destacó que el nivel de la ayuda
material a nuestra gente por el mundo a pesar
de la crisis debía permanecer sin cambios.
Reportaje
Liubliana – más
eslovena que
nunca
Al primer encuentro común de los eslovenos
del extranjero, el uno de julio en Liubliana,
asistieron cerca de dos mil personas, de estas
500 artistas de todas partes del mundo.
Hace mucho que Liubliana no ha sido tan
eslovena y al mismo tiempo tan cosmopolita!
En el centro de la ciudad ya se podía sentir a
partir de la mañana el bullicio y el ambiente
especial, festivo. El encuentro pan-esloveno,
cuyo iniciador fue la Oficina del Gobierno de
la República Eslovenia para los eslovenos en
países vecinos y en extranjero, este año ha
sido de superlativos – tanto en el número de
los visitantes y los artistas como también en
la calidad de las presentaciones y una especial
oferta cultural, social y culinaria. La zona
céntrica de la capital, entre el Ayuntamiento
y la plaza de Prešeren, estaba llena de
puestos bonitos, en los que se presentaban
con productos tradicionales las asociaciones
eslovenas, la mayoría de ellas de las zonas
cercanas de ex-Yugoslavia, y también los
proveedores turísticos locales y los artesanos.
En sus puestos se presentaban también las
asociaciones de emigrantes eslovenos y la
revista Eslovenia hoy.
En honor al importante pintor esloveno Ivan
Grohar es el año 2011, cien años después de su
muerte (†19 de abril de 1911), el año de Grohar.
Así decidieron en el municipio de Železniki,
donde en Sorica, en el pueblo natal de Grohar, y
en las ciudades vecinas organizan y organizarán
más de veinte eventos. A los eventos al
centenario de la muerte del pintor se juntó el
municipio de Škofja Loka, donde Grohar pasó
una parte de su vida y donde se reunía con otros
impresionistas. El año de Grohar terminará con
evento el 20 de noviembre en Sorica.
Entrevista: dr. Boštjan Žekš, Ministro
para los Eslovenos por el Mundo
»Cambiemos la
mirada sobre
los eslovenos
por el mundo!«
Nuestra gente en el mundo vive bien,
constata el Ministro para los Eslovenos por el
mundo dr. Boštjan Žekš, y son eslovenos más
conscientes que nosotros, los que vivimos en
la madre patria. Eslovenia puede ayudarles
como a la gente con derechos iguales, y de
ningún modo con alguna limosna. Entre los
logros de su Oficina destaca el progreso en
la resolución de cuestiones pendientes de la
comunidad eslovena en los países vecinos,
también en Austria, inicio de relaciones con los
científicos eslovenos y principales expertos, y
el fortalecimiento de la cooperación con las
organizaciones económicas de la comunidad
nacional eslovena en el extranjero. En la
entrevista se refirió también a algunos de los
planes próximos y mencionó impresiones de sus
visitas entre los eslovenos por el mundo.
El año de Grohar
Ceremonia del
centenario de
Dr. Jože Rožanec
Los médicos
eslovenos deben
estar más
estrechamente
entrelazados
Dr. Jože Rožanec, el médico esloveno de
Argentina, es representante de la segunda
generación de los eslovenos en Argentina y uno
de aquellos médicos eslovenos que han logrado
gran éxito en el mundo, pero a pesar de esto no
se olvidan nunca de sus raíces eslovenas. Doctor
Rožanec dio un discurso sobre la innovación
y la creatividad en el desarrollo de la cirugía
científica en la 7. Conferencia de los médicos
eslovenos del mundo y de Eslovenia en junio
en Liubliana. En entrevista que tuvo lugar
unos días después de concluir la Conferencia
lo presentamos como un médico excepcional
y esloveno consciente. Entre otras cosas dijo
que las invitaciones directas a la colaboración
para resolver los problemas concretos podrían
ser una manera interesante, útil y viable de
la complementariedad científica, y que la
elaboración de programas de emergencia
con objetivos claros dentro de un plazo de
tiempo limitado, según Rožanec, posibilitaría la
interconexión de profesionales en el campo y
abriría las puertas a nuevas oportunidades de
colaboración.
45
zadnja stran
Geslo avgustovske nagradne križanke lahko do 12. avgusta pošljete po pošti na naslov Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija ali pa nam ga sporočite po
elektronski pošti [email protected]. V sporočilu navedite tudi svoj točen naslov, da vas bomo lahko obvestili o nagradi.
Križanka
Geslo julijske križanke se glasi: SLOVENIJA MOJA DEŽELA.
Srečna nagrajenka je Olga Štrukelj, Celovška 106, 1000 Ljubljana, Slovenija.
Za nagrado bo prejela polletno naročnino na revijo Slovenija danes.
Prenovljen osrednji medij za Slovence izven Republike Slovenije
izhaja mesečno - zadnji petek v mesecu
Želite prejeti brezplačni ogledni izvod?
Would some of your family members like to read
news from Slovenia in English?
Pošljite nam vaš poštni naslov na e-mail: [email protected]
ali po pošti: Slovenija danes, c/o The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija
Send us your e-mail: [email protected] or fill in and cut out the enclosed form and
send it to: The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija
IME
NAME
NASLOV
ADRESS
DRŽAVA
You can subscribe to The Slovenia Times, the leading Slovenian monthly in English.
COUNTRY
TELEFON
DATUM
TELEPHONE
E-POŠTA
PODPIS
E-MAIL
Slovenija
Mednarodno
DATE
SIGNATURE
Slovenia
Worlwide
6 številk
15 EUR
22 EUR
6 issues
28,80 EUR
39,60 EUR
12 številk
27 EUR
38 EUR
12 issues
54,72 EUR
75,25 EUR
46
Revija bo poslana z avionsko pošto, tako da jo prejmete 5-7 dni po izidu
30% discount if you subscribe to both magazines - The Slovenia
Times and Slovenija danes
Slovenia
Worlwide
6 issues
43,12 EUR
61,60 EUR
12 issues
79,27 EUR
113,24 EUR
13-14 October 2011
Ljubljana, Slovenia
EXECUTIVE-LEVEL CONFERENCE ON
FOREIGN DIRECT INVESTMENT
GERMANY
Prague
CZECH REPUBLIC
Brno
Stuttgart
400 km Radius
Műnchen
AUSTRIA
Bern
More than 45 mio consumers
SLOVAKIA
Vienna Bratislava
Budapest
SWITZERLAND
HUNGARY
SLOVENIA
11 countries, jointly representing more
than 40% of the total GDP of the EU
Venezia
Ljubljana
Milan
ROMANIA
Zagreb
CROATIA
Belgrade
BIH
Bologna
Sarajevo
ITALY
SERBIA
BULGARIA
MONTENEGRO
Rome
MACEDONIA
ALBANIA
EXPANDING THE POTENTIAL
AS A REGIONAL HUB
The FDI Summit Slovenia 2011 is a great platform to
efficiently explore the opportunities in Slovenia
learn from the experience from existing investors
grow your network of top executives in Slovenia and the region
Organised under the patronage of the President of the Republic of Slovenia, Dr. Danilo Türk
+386 1 520 50 85
[email protected]
www.fdi.si
Organised by
Programme Partner
HOMECOMING
SLOVENIA 2011
Republika Slovenija v letu 2011 praznuje
20 let od razglasitve samostojnosti lastne
države. Ponos nad dosežki samostojne
Slovenije bo v letu 2011 zaznamoval tudi
turistična dogajanja.
In 2011 the Republic of Slovenia will be
celebrating 20 years since its declaration
of national independence. Pride in the
achievements of independent Slovenia will also
be reflected during 2011 in the tourism sector.
Come and take a closer look: Ljubljana.
www.slovenia.info/homecoming