S Trubarjevo trmo v svetlejšo prihodnost
REVIJA ZA SLOVENCE ZUNAJ REPUBLIKE SLOVENIJE Slovenija danes, Slovenci.si, Leto 2, Ševilka 13 www.slovenci.si maj 2012 S Trubarjevo trmo v svetlejšo prihodnost Matjaž Longar Katja Zorc Kobi Izidor Pečovnik Dori Racionalizacija, a ne na račun programov Slovensko plemstvo v Argentini Srečen je tisti, ki ima dom in domovino PANORAMA VSEBINA 16 13 Panorama 4 5 Pučnikovi dnevi Maji Haderlap še ena prestižna nagrada V žarišču 6 S Trubarjevo trmo v svetlejšo prihodnost Veliki intervju 10 Racionalizacija, a ne na račun programov Poslovne strani 12 13 GEN-I: Narekujemo razvoj trga Šolstvo kot posel Kultura 14 16 17 Slovensko plemstvo v Argentini Manjšine tudi na filmskem platnu Mesec kitajske kulture Knjižna polica 19 Duša slovenska Ne prezrite 21 Švedsko izseljenstvo –univerzalna človeška izkušnja (1. del) Mladi 22 Barbara Taylor: Počutim se Slovenko, a moj dom je v Avstraliji Spoznajmo se 25 26 21 Izidor Pečovnik Dori: »Srečen je tisti, ki ima dom in domovino« Dr. Velimir Vulikić: Do korenin brez večjih bolečin Med nami 28 29 30 31 SSK: »Zapisi« življenja Lorette Dobroló v Ljubljani SIM: Prihodnost slovenskih društev po svetu SVS: Književnost in kultura v Argentini – 2. Del RD: Razstava arhivskih fotografij 25 Zamejski dnevnik 32 33 34 35 Do sprememb s sozvočjem med generacijami Koroški kulturni dnevi: Dogodek v duhu čezmejnega prijateljstva Branko Lenart in Krkavče Usoda Primorskega dnevnika še ni zapečatena 36 Tu smo doma 36 Dolina furmanov Slovenska kuhinja 39 Brez vina ni slovenske kuhinje Šport 40 Hrvat Jakov Fak, novi slovenski junak Izobraževanje in znanost 24 40 Nikina beograjska zgodba Slovenija danes www.slovenci.si Vodja projekta Marko Stijepić / [email protected] Izdajatelj: Domus, založba in trgovina d.o.o. Glavna in odgovorna urednica Blanka Markovič Kocen / [email protected] Uredništvo Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija Lektura Blanka Markovič Kocen Tel: +386 (0)1 520 50 84 E-pošta: [email protected] Oblikovanje in prelom Maja Kaplan / [email protected] Slovenija danes izhaja vsak mesec. Posamični naročniki plačajo samo stroške pošiljanja. Naklada: 3000 izvodov Tisk: Kočevski tisk, Slovenija Medij Slovenija danes je vpisan v razvid medijev pri Ministrstvu RS za kulturo pod zaporedno številko: 1603. ISSN 2232-3473 Revijo financira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu REPUBLIKA SLOVENIJA URAD VLADE RS ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU 3 PANORAMA Ljubljana Pučnikovi dnevi V organizaciji Inštituta dr. Jožeta Pučnika so letos v Ljubljani potekali že šesti Pučnikovi dnevi, v uvodnem delu simpozija je zbrane nagovorila tudi ministrica Ljudmila Novak. S simpozijem pod naslovom »Izzivi Slovenije – kakšno državo potrebujemo?« Inštitut obeležuje tudi 80. obletnico Pučnikovega rojstva. Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak je poudarila, da je Pučnikova misel iz leta 1990, »Izzivi Slovenije - kakšno državo potrebujemo?«, v trenutku spopadanja z gospodarsko krizo še kako aktualna. »V vladi vemo, da je treba narediti odločilne korake, zmanjšati javni dolg in porabo ter uveljaviti varčevalne ukrepe, na drugi strani pa se srečujemo s pritiskom javnosti. Smo v precepu. Vendar smo trdno prepričani, da je to, kar delamo, prava pot. To so ukrepi, ki prinašajo upanje in Natečaj Izbiramo najboljšo reportažo pomenijo izhod iz te krize ter nam tudi v mednarodni javnosti znova dajejo večje možnosti njene rešitve.« Opomnila je tudi, da trditve, da delajo to reformo na plečih najšibkejših, niso resnične. Kot ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu je poslušalce seznanila tudi z zamujenimi priložnostmi sodelovanja z uspešnimi slovenskimi podjetniki zunaj slovenskih meja, ki si želijo vlagati v domovino. Vendar, če naj bi ti poslovali Koroška - Uredništvo - Pukšič: »Člen 7 ni izpolnjen« Poziv za prijavo Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Ministrstvo RS za izobraževanje, znanost, kulturo in šport bosta v sodelovanju z Zavodom RS za šolstvo tudi v letu 2012 pripravila in financirala strokovno izpopolnjevanje za učiteljice in učitelje sobotnih šol slovenščine in drugih predmetov v slovenščini iz Združenih držav Amerike in Kanade. Seminar bo predvidoma potekal v času od 1. do 10. avgusta 2012. Foto: BOBO Franc Pukšič, predsednik Komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, ki to funkcijo opravlja že drugič, se je v začetku aprila z delegacijo mudil na delovnem obisku pri koroških Slovencih. S predstavniki tamkajšnjih osrednjih političnih organizacij koroških Slovencev so razpravljali predvsem o memorandumu, noveli zakona o narodnih skupnostih in enotnem ali skupnem zastopstvu koroških Slovencev. »Člen 7 Avstrijske državne pogodbe za Slovenijo nikakor ni izpolnjen,« je po pogovoru s koroškimi rojaki poudaril Pukšič in se zavzel zoper kakršnokoli zmanjševanje pravic. Po kratkem sprejemu na Generalnem konzulatu Republike Slovenije v Celovcu so se predsednik in člani komisije sešli še s predstavniki Enotne liste, Skupnosti južnokoroških kmetov in kmetic ter s predstavniki drugih slovenskih organizacij in društev. - ORF, B. M. K. - 4 - USZS, B. M. K. - Seminar za učiteljice in učitelje sobotnih šol iz ZDA in Kanade Revija Slovenija danes objavlja natečaj za najboljšo reportažo o kraju ali pokrajini v zamejstvu ali po svetu, kjer živijo Slovenci. K sodelovanju vabimo pisce, stare do 30 let, besedila in fotografije pa pričakujemo na elektronskem naslovu [email protected]. Reportaža naj vključuje besedilo v obsegu do 6.000 znakov s presledki z opisom kraja ali pokrajine, kulturnih in zgodovinskih znamenitosti, predstavitvijo načina življenja, izjavami oseb… in 6 do 7 fotografij. Bralcem bi želeli predstaviti tudi manj znane kraje v zamejstvu in po svetu ter njihove posebnosti, ki bi pritegnile morebitne obiskovalce. Prispele reportaže bo strokovna komisija ocenjevala vsak mesec, najboljša bo v reviji tudi objavljena, ob zaključku natečaja pa bomo izbrali najboljšo med najboljšimi in avtorja(ico) tudi primerno nagradili. Vljudno vabljeni k sodelovanju! s partnerji v Sloveniji, mora država odpraviti plačilno nedisciplino, korupcijo, prezapletene administrativne ukrepe in predolgo pridobivanje dokumentacije. »Prepričana sem, da je v Sloveniji še veliko neizkoriščenih možnosti, novih priložnosti, da Slovenci to zmoremo, vendar potrebujemo širšo družbeno zavezo, da samo skupaj lahko državo iz krize popeljemo na boljšo pot.« Predvideno število vseh udeležencev je od 10 do 15 oseb. Kandidati naj izpolnjen obrazec pošljejo na naslov: Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Komenskega 11, 1000 Ljubljana, Slovenija. Prijavo pošljite tudi v elektronski obliki na naslov: urad.slovenci(at)gov.si. Prijavitelje prosimo, da ne pošiljajo skeniranih prijav in da so podatki v prijavi popolni. Rok za prijavo je 07. maj 2012. Prednost imajo kandidati, ki se tovrstnega seminarja še niso udeležili in nameravajo s poučevanjem nadaljevati. Financerja bosta krila stroške letalskega prevoza v ekonomskem razredu v višini 85 % sredstev ter nastanitev in druge stroške povezane s seminarjem v Sloveniji. Letalske vozovnice si morajo udeleženci seminarja priskrbeti sami, Urad pa jim bo denarna sredstva za povračilo potnih stroškov nakazal preko pristojnega slovenskega DKP po zaključku seminarja. - USZS - PANORAMA Koroška v svetu Maji Haderlap še ena prestižna nagrada Koroška Slovenka Maja Haderlap, prejemnica nagrade Ingeborg Bachmann in drugih uglednih nagrad, je za svoj roman Angel pozabe prejela še eno prestižno nagrado - avstrijsko literarno nagrado Rauris 2012, ki jo podeljuje deželna vlada Salzburga. Haderlapova v družinski zgodbi treh generacij osvetljuje upor koroških Slovencev proti nemški vojski. Kakor je zapisala strokovna žirija, nagrado podeljuje za knjigo, v kateri je pisateljici na prepričljiv način uspelo spojiti zgodovino in družinsko pripoved. »Da, moja knjiga je politična. Človek lahko tudi o drevesih piše politično in v moji knjigi je veliko dreves,« je Haderlapova pred podelitvijo nagrade, ki je vredna 8000 evrov, povedala za avstrijsko tiskovno agencijo APA in dodala, da je svoj romaneskni prvenec v nemščini pisala tri leta, material zanj pa je zbirala in raziskovala veliko dlje. Življenje slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem pa jo je zanimalo že, kar pomni. Haderlapova v svojem romanu preko teh generacij povzema ne le dele lastne družinske kronike, ampak tudi skoraj stoletje dolg konflikt med slovenščino in nemščino na avstrijskem Koroškem. Od tedaj, ko je bil dosežen konsenz glede vprašanja dvojezičnih krajevnih tabel, se je spremenila tudi drža ljudi, ki so razumeli, da lahko na tem območju sobivata oba jezika. Za omenjeni roman je Haderlapova dobila tudi nagrado Bruno Kreisky za politično knjigo leta 2011. Prevzela jo bo 20. aprila na Dunaju. - STA, B. M. K. - Maribor Podeljene letošnje nagrade Guest Star Tudi letos se je za nagrade, ki so jih podelili 22. marca v Mariboru, potegovalo 16 nominirancev v štirih kategorijah - diplomacija, gospodarstvo, šport in kultura. Nagrada, ki jo podeljuje revija The Slovenia Times v sodelovanju z Radiem Slovenija International, je posebno priznanje, namenjeno tistim tujim državljanom v Sloveniji, ki s svojo prisotnostjo na slovenskih tleh pripomorejo k večji prepoznavnosti naše države v svetu. Letošnji zmagovalci so po mnenju slovenske javnosti in strokovne komisije med vsemi drugimi nominiranci najbolj zaznamovali leto 2011 v Sloveniji, saj so s svojim aktivnim, uspešnim in učinkovitim delom ter nadarjenostjo in osebnostjo najbolj pripomogli k ustvarjanju sodobne, odprte in strpne družbe v Sloveniji in k boljšim mednarodnim odnosom Slovenije na vseh področjih. Lani so bili nagrajeni egiptovski veleposlanik Ahmed Faruk, generalni direktor Turkish Airlines za Slovenijo Ayhan Öztürk, glavni trener alpske smučarke Tine Maze Andrea Massi ter pevka in tekstopiska Hannah Mancini. Foto: Mediaspeed Nagrajenci letošnjega izbora za najbolj prepoznavno tujo osebnost v Sloveniji, imenovanega Guest Star, so španska veleposlanica Anunciada Fernandez de Cordova, nemški direktor podjetja Odelo Slovenija Klaus Josef Holeczek (na sliki levo), na Madagaskarju rojeni umetnik Joseph Rakotorahalahy in kanadski hokejist Olimpije John Hughes (na sliki desno). Dragi Slovenke, Slovenci in vsi prijatelji naše dežele, lepo povabljeni na POLETNO SREČANJE, 4. julija v Ljubljani! Srečanje Slovencev, ki živimo v domovini, zamejstvu in po svetu, bo tudi letos potekalo v prestolnici. Skupaj si bomo na odru v središču mesta ogledali slovenske glasbene, plesne in gledališke nastope, dogajanje pa bodo popestrile tudi stojnice s tipičnimi slovenskimi izdelki in predstavitvami slovenske kulture, ki živi tudi zunaj naših meja. Praznično popoldne vseh Slovencev bodo popestrili številni spremljajoči dogodki, ki bodo potekali v juliju. Dragi rojaki, dobrodošli doma! Srečanje pripravljajo nevladne organizacije Izseljensko društvo Slovenija v svetu, Svetovni slovenski kongres, Rafaelova družba in Združenje Slovenska izseljenska matica ter Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Utrinki z lanskoletnega dogajanja na www.dobrodoslidoma.si REPUBLIKA SLOVENIJA URAD VLADE RS ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU - B. M. K. - 5 V ŽARIŠČU 17. posvet Slovencev v Nemčiji S Trubarjevo trmo v svetlejšo prihodnost P Posvet slovenskih kulturnih društev, katoliških misij, učiteljev slovenske dopolnilne šole in socialnih delavcev iz celotne Nemčije, ki je potekal med 23. in 25. marcem v Bad Urachu blizu Stuttgarta, je bil v znamenju Primoža Trubarja in njegovega pomena za Slovence in slovenstvo, saj je začetnik slovenskega pismenstva v tem mestu služboval in mu pustil močan pečat. Besedilo in fotografije Blanka Markovič Kocen 6 osvet je tokrat organiziralo Slovensko kulturnoumetniško društvo Triglav iz Stuttgarta v sodelovanju s slovensko župnijo Stuttgart, ki jo vodi znameniti župnik in izjemen poznavalec Trubarja in njegovega dela dr. Zvone Štrubelj, udeležilo pa se ga je okoli 150 Slovencev, živečih v Nemčiji, in visokih predstavnikov države. Letošnja udeležba je bila za kakih 10 do 15 odstotkov višja od lanske v Baasmu, ocenjuje Andrej Gudler, predsednik SKUD Triglav. »Bad Urach ima velik simbolični pomen, saj je tu zadnje počivališče Primoža Trubarja, očeta slovenske besede, s katerim smo Slovenci na tujem še posebej tesno povezani,« je dejal Gudler. Večer pred samo uradno otvoritvijo so udeleženci, med njimi številni mladi, že začeli vaditi v najrazličnejših delavnicah, od folklore, petja, retorike, dramske igre in igranja harmonike ter se pripravljati na zaključno prireditev. Po tradiciji so bili najštevilčnejši folkloristi pod vodMitja Drobnič, veleposlanik RS v Berlinu: »Zahvaljujem se vam za vse, kar naredite za ohranjanje slovenstva, slovenske kulture in jezika.« V ŽARIŠČU Franc Pukšič, poslanec DZ RS: »Prepričan sem, da prav vsak lahko doda kamenček v mozaik prihodnjega razvoja Slovenije.« stvom koreografa Vasje Samca ob glasbeni spremljavi Metoda Kovača, navdušene pevce je pod svojo taktirko zbral Ivan Florjanc, dirigent in skladatelj, umetnost retorike je v svoji delavnici poučevala Irena Fištravec Polak, napovedovalka in waldorfska pedagoginja, dramsko igro igralec in pisatelj Slavko Emeršič, harmonikarje pa je prevzel Matej Banovšek. Posvet je v soboto zjutraj uradno odprl Mitja Drobnič, veleposlanik Republike Slovenije v Berlinu, udeležence pa je pozdravil tudi generalni konzul RS v Münchnu Marko Vrevc. Kot je med drugim poudaril veleposlanik Drobnič, moramo biti Slovenci, če hočemo v svetlo prihodnost, trmasti in neuklonljivi kot Trubar. »Slovenija kot majhna država potrebuje zaveznike v zunanjem svetu in Nemčija je naš zaveznik,« je dejal veleposlanik in izpostavil tesno sodelovanje med vladama obeh držav. Drobnič je sporočil, da je tudi datum obiska premiera Janše že določen. Povabilu organizatorjev se je odzval tudi Franc Pukšič, poslanec v državnem zboru in predsednik Komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu Andreja Horvat, vicekonzulka na münchenskem generalnem konzulatu: »Tudi tisti, ki živijo v Nemčiji in imajo tu prijavljeno stalno prebivališče, lahko vlogo oddajo na vseh upravnih enotah v Sloveniji.« in po svetu, ki je to funkcijo opravljal že pred šestimi leti. »Od takrat do danes se je marsikaj spremenilo, zaživelo je ministrstvo za Slovence v zamejstvu in po svetu, česar sem zelo vesel,« je povedal Pukšič in dodal, da se bojazen o postopnem zamiranju slovenskih društev ni uresničila. »Dober primer je letošnji organizator, izredno aktivno SKUD Triglav iz Stuttgarta, ki mu po legendarni Ani Štuhec predseduje mladi in ambiciozni Andrej Gudler,« je dodal Pukšič. Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu je po njegovih besedah na prvi seji sprejela program dela, po katerem bodo najprej obiskali vse sosednje države, kjer živi slovenska manjšina, in njihove parlamente, kjer se bodo prepričali o ohranjanju že pridobljenih pravic, obiskali pa naj bi tudi Slovence po svetu. »V drugem sklopu programa naj bi, če bo za to dovolj politične volje, komisijo preimenovali v odbor, torej v matično delovno telo, ki sprejema zakonodajo za Slovence zunaj meja,« pravi sogovornik, ki upa, da bo opozicija doumela, da bi bilo po 20 letih prav in pošteno do rojakov, da bi dobili dve mesti v slovenskem parlamentu, ki bi se tako z 90 povečal na 92 poslancev. Enega bi volili Slovenci v zamejstvu, drugega pa po svetu. »Naloga politike je, da je prisotna tudi v zamejstvu in po svetu, na dogodkih, ki jih organizirajo naši rojaki,« poudarja Pukšič in dodaja: »Prepričan sem, da prav vsak lahko doda kamenček v mozaik prihodnjega razvoja Slovenije. Če spoštuješ svoje rojake, potem bodo tudi tujci – morebitni investitorji pri nas imeli občutek, da so dobro sprejeti in spoštovani.« njihovega potnega lista izteče, če druge možnosti ni, pa lahko vlogo za potni list razmeroma hitro in tudi ceneje uredijo v Sloveniji. »Tudi tisti, ki živijo v Nemčiji in imajo tu prijavljeno stalno prebivališče, lahko vlogo za potne liste oddajo na vseh upravnih enotah v Sloveniji,« opozarja Horvatova, ki največji naval pričakuje do začetka poletja, v drugi polovici leta pa naj bi se stanje nekoliko umirilo. Naraščajoče zanimanje za učenje slovenščine Na predavanju Vinka Kralja, vodje slovenskih učiteljev dopolnilnega pouka v Nemčiji, smo izvedeli, da zanimanje za pouk maternega jezika tako med starejšimi kot med mladino narašča. Za razliko od poučevanja V okviru spremljevalnega programa, ki ga je pripravil zavod Parnas, so se nekateri udeleženci preizkusili tudi v spretnosti izdelovanja fresk in drugih umetniških predmetov. Tako pri starejših kot pri mladini narašča zanimanje za dopolnilni pouk slovenskega jezika. V treh mesecih toliko vlog za nove potne liste kot v celem lanskem letu Tako kot se v Sloveniji vrstijo opozorila na iztek veljavnosti osebnih izkaznic in potnih listov, je slednje tudi v Nemčiji najbolj aktualna konzularna tema, sta povedala Matjaž Marko, konzul na berlinskem veleposlaništvu, in Andreja Horvat, vicekonzulka na münchenskem generalnem konzulatu. »Seveda je marsikomu najbolj preprosto za potni list zaprositi pri nas, žal pa se mnogi na to spomnijo šele tedaj, ko že imajo kupljeno letalsko vozovnico za Ameriko,« je povedala Horvatova in dodala, da sicer skušajo vsakomur po najboljših močeh pomagati, vendar v nekaterih primerih ni mogoče najti rešitve. Po njenih besedah so od 1. januarja do 23. marca na generalnem konzulatu v Münchnu prejeli 675 vlog za nove potne liste, lani pa jih je bilo v celem letu 730. Vicekonzulka zato svetuje, da državljani pred zadnjim hipom preverijo, kdaj se veljavnost Ministrico Ljudmilo Novak so ob prihodu v Bad Urach v soboto pozdravili organizatorji, dobrodošlico pa so ji zaželeli tudi preostali udeleženci posveta. 7 V ŽARIŠČU Cerkev Sv. Jožefa Dr. Zvone Štrubelj, vodja slovenske katoliške misije v Stuttgartu: »Odkril sem, da tu Trubarja bolj cenijo in poznajo kot doma.« slovenščine v domovini le-to v tujini poteka na prostovoljni bazi, kar pomeni, da se morajo zainteresirani odreči drugim prostočasnim dejavnostim, napovedanemu zvišanju obveznega števila udeležencev dopolnilnega pouka pa sogovornik ni naklonjen, saj s tem ne bi nič privarčevali. »Nismo vezani na to, da bi se posebej plačevali oddelki, ampak smo plačani za celotno delo,« pravi. »Tudi če ukinemo kakšen oddelek, bo naša plača enaka kot prej.« Po Kraljevem mnenju je slovenska država zelo naklonjena poučevanju Zamujene priložnosti v Nemčiji Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak je o obisku v Bad Urachu in neizkoriščenih možnostih podjetniškega sodelovanja Slovencev v Nemčiji s Slovenijo za novinarje spregovorila na tiskovni konferenci. Po njenih besedah si tamkajšnji podjetniki želijo sodelovanja in vlaganja v Slovenijo, vendar jih ovire kot so korupcija, zapleteni in predolgi administrativni ukrepi za pridobivanje gradbenih in uporabnih dovoljenj, plačilna nedisciplina ter predolgi sodni postopki odvrnejo od namena. Ministrica obljublja, da si bo Urad v okviru izvajanja Strategije o gospodarskem sodelovanju med Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah in s povezovanjem s poslovnimi klubi ter drugimi organizacijami, kot so JAPTI, OZS, GZS itd., prizadeval za krepitev sodelovanja na gospodarskem in znanstvenem področju. Poudarila je, da »Slovenija samo v Nemčiji vsak dan zamudi 2.000 priložnosti.« Zato za to jesen napoveduje srečanje slovenskih podjetnikov iz Nemčije in naših gospodarstvenikov, ki bo potekalo v SV Sloveniji. - A. M. - 8 slovenskega jezika v tujini in učitelje na vseh ravneh podpira. Trubarjev pečat Bad Urachu Sobotno popoldne je najbolj zaznamoval ogled cerkve Sv. Amande in Trubarjeve tiskarne, ki je v tem nemškem mestu ena največjih znamenitosti, zahvaljujoč tudi dr. Zvonetu Štrublju, vodji slovenske župnije v Stuttgartu, izjemnemu poznavalcu Trubarja, zelo priljubljenem med tam živečimi Slovenci. Dr. Štrubelj: Slovencev nas je malo, a smo povsod S temi besedami mi je dr. Štrubelj ponudil dobro iztočnico za pogovor o življenju in delu očeta slovenske književnosti. »S Trubarjem sem se začel ukvarjati ob prihodu v Nemčijo, leta 2000, ko sem si na tübingenški univerzi vzel dva semestra študijskega dopusta. Odkril sem, da tu Trubarja bolj cenijo in poznajo kot doma. Po srečnem naključju sem doma deset kilometrov od Rašice, Trubarjevega rojstnega kraja. Splet okoliščin me je vodil v odkrivanje nekoliko drugačne podobe Primoža Trubarja, kot smo je bili vajeni, kar sem predstavil tudi v knjigi Pogum besede, ki je izšla julija 2008, druga izdaja pa že marca naslednje leto. Knjiga je bila prevedena tudi v nemščino,« pove dr. Zvone Štrubelj, vodja slovenske katoliške misije v Stuttgartu in soorganizator posveta. »Izjemna pri Trubarju je bila predvsem zvestoba samemu sebi, odlikujejo pa ga še vztrajnost pri premagovanju težav, optimizem in zaupanje v človeka, človeško družbo in cerkev, za katero je bil zadolžen,« je dejal sogovornik, ki je svojo študijsko pot začel v Sloveniji, nadaljeval v Italiji in Franciji, zaradi želje po spoznavanju tudi germanskega sveta pa jo je za sedaj sklenil v Nemčiji. Stuttgart je močna slovenska župnija Sv. Cirila in Metoda in danes šteje 6.500 uradnih članov, ki imajo slovensko državljanstvo, še več pa jih je skupaj s tistimi, ki so prevzeli nemško državljanstvo ali so bili že rojeni v Nemčiji. »Mislim, da je ta slovenska župnija predvsem pribežališče, saj je dolga leta tu delovala tudi socialna delavka, prevajalci, ki so pomagali pri urejanju dokumentov, ves čas pa, seveda, tudi redna verska oskrba,« pojasnjuje Štrubelj. Tako kot sama življenjska pot dr. Štrublja je bila malce neobičajna tudi popoldanska sveta maša v cerkvi Sv. Jožefa, le nekaj sto metrov oddaljeni od Trubarjeve tiskarne, ki jo je daroval Štrubelj skupaj z župnikom Alešem Kalamarjem in se je zaključila s slovensko himno. Ministrica Novakova na pogovoru z rojaki Nedeljsko dopoldne se je s slovenskimi rojaki srečala ministrica Ljudmila Novak, ki sem jo po koncu pogovora vprašala, kateri so ključni problemi, na katere so jo opozorili v Nemčiji živeči Slovenci. »Izpostavili so, da se število članstva v društvih zmanjšuje, zato nekatera težje delujejo. Alternativa je v V ŽARIŠČU Brez glasbe ni prave družabnosti večjem medsebojnem povezovanju, morda tudi v delni profesionalizaciji nekaterih novih centrov, kjer bi se povezovali, in pa seveda v tem, da skušajo naši rojaki prenesti čimveč pozitivne energije na svoje potomce, da jih pošiljajo k slovenskemu dopolnilnemu pouku, iščejo nove možnosti izmenjav s slovenskimi šolami, organizacijami, da bi bili bolj motivirani za učenje slovenščine. Opozorili pa so tudi probleme na področju gospodarskega sodelovanja, pri katerem se srečujejo z birokratskimi ovirami. Želijo si učinkovitejšega sodstva, bolj življenjskih predpisov in manj korupcije. Gospodarstveniki slovenskega rodu iz Nemčije bi bili sicer zelo pripravljeni sodelovati in vlagati v Slovenijo.« »Poklicali smo delovne moči, prišli so ljudje« Tako je v svojem predavanju med drugim dejal Janez Rogelj, glavni tajnik Slovenske izseljenske matice, ki je spregovoril o slovenskem izseljenstvu nekoč in danes ter vseh dosedanjih oblikah gostovanj slovenskih kulturnoumetniških skupin med Slovenci v Nemčiji. Rogelj je ob tem opomnil na tri pomembne letošnje obletnice, in sicer na 20-letnico slovenske samostojnosti, 60-letnico Slovenske izseljenske matice in na nekatere pomembne obletnice posameznih društev oziroma klubov. S pomočjo fotografij in drugega arhivskega materiala je nazorno predstavil nekdanje življenje in delo ter kulturno dejavnost slovenskih izseljencev v Nemčiji, ki ni bilo lahko, a so si naši ljudje s pridnostjo, delavnostjo in poštenostjo pridobili naklonjenost države gostiteljice. Glavni tajnik je predstavil tudi zbornik, ki je izšel ob 60-letnici Matice ter povedal, da je njihova želja izdelati enciklopedijo slovenskega izseljenstva. Knjige so v Sloveniji predrage Kot zadnji predavatelj je nastopil Slavo Šerc, prevajalec in lektor za slovenščino na Univerzi v Regensburgu, ki je spregovoril o sodobni nemški književnosti in prevodih v slovenščino. Šerc je namreč po študiju primerjalne književnosti v Ljubljani odšel v Hamburg, kjer je kmalu začel sistematično prevajati za revijo Literatura, prvo in edino povsem literarno revijo na Slovenskem. Poročanje o nemški književnosti je zbral v knjigi Nemška književnost danes. »V Sloveniji je vsaka izdaja knjige izguba,« je poudaril Šerc in dodal, da Nemčija izvaža tudi kulturo oziroma skrbi, da se nemška književnost bere tudi v drugih državah. »Nemci se zavedajo pomena prevodne literature,« poudarja Šerc in dodaja, da so knjige v Sloveniji predrage. Janez Rogelj, glavni tajnik SIM, je skozi besedo, sliko in številke predstavil vse dosedanje oblike gostovanj slovenskih kulturnoumetniških skupin med Slovenci v Nemčiji. Slovo Slovo od prijateljev je bilo tudi tokrat težko. Le še ura ali dve in odpeljali se bomo vsak na svoj konec Nemčije in Slovenije, polni vtisov, novih doživetij, spoznanj… Odločitev o tem, kje bo posvet prihodnje leto, pa bo (je bila) sprejeta na koordinacijskem sestanku, 28. aprila v Frankfurtu, vendar do oddaje tega prispevka še nismo dobili nobenega namiga o tem. Slavo Šerc: »V Sloveniji je vsaka izdaja knjige izguba.« Tudi pevci so se na zaključno prireditev dobro pripravili www.slovenci.si Na spletni strani smo ustvarili spletno skupnost, v kateri bomo lahko izmenjali številne uporabne informacije in nasvete. Prijava je preprosta, zato se nam pridružite v čim večjem številu. Najdete nas tudi na Facebook profilu pod imenom Slovenija danes 9 VELIKI INTERVJU Matjaž Longar Racionalizacija, a ne na račun programov Matjaž Longar, novi državni sekretar na uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, izkušen diplomat in politik, bo Pri delu na Uradu največ pozornosti namenjal mladim in gospodarskemu povezovanju, V luči varčevalnih ukrepov slovenske vlade pa pričakuje popolno finančno transparentnost in odgovornost. Blanka Markovič Kocen Večino svojega dosedanjega dela ste posvetili zunanji politiki, slovenski diplomaciji. Kaj se vam je pri tem delu najbolj vtisnilo v spomin? Na ministrstvu za zunanje zadeve sem bil zaposlen že od začetka devetdesetih let, od septembra 1993. V veliko veselje mi je bilo spremljati razvoj in tudi rast slovenske države ter njeno vlogo na mednarodnem področju. Med dogodki, ki so se mi močno vtisnili v spomin, je bilo obdobje slovenskega predsedovanja Evropski uniji, morda nekoliko bolj na osebni ravni pa vstop Slovenije v Unijo. Kot namestnik veleposlanika v Berlinu sem bil priča predstavitvi vseh novih držav, takrat že ne več kandidatk, ampak že članic na Pariser Platz (Pariškem trgu) pri Brandenburških vratih, ki je name naredila močan vtis. V izreden spomin pa so se mi vtisnila tudi osebna srečanja z velikim papežem Janezom Pavlom II. Kako doživljate preskok iz zunanje v notranjo politiko? Če govorimo o mojem aktualnem delu, pravzaprav niti ni velikega preskoka, ker ne gre za klasično notranjo politiko, temveč za podobno delo, kot sem ga opravljal doslej. Spremljanje slovenskih narodnih skupnosti, slovenskih manjšin v sosednjih državah in tudi Slovencev po svetu je bilo vedno del mojega diplomatskega dela, tako da lahko črpam iz izkušenj, ki sem si jih ustvaril v dolgoletnem službovanju v slovenski diplomaciji. Upam in verjamem, da bo moje delo veliko boljše V slovenski notranji politiki se drugačno politično mnenje ne sme dojemati kot sovražnost. 10 in lažje, ker sem kot generalni konzul RS v Celovcu zelo podrobno spoznal življenje in delo slovenske manjšine na Koroškem ter tudi vso problematiko, ki je povezana z njenim statusom in delovanjem. Te izkušnje bom lahko prenašal tudi v druge države, kjer gre za primerljivo problematiko. Glede na to, da sem opravil dva mandata, enega na veleposlaništvu v Rimu in drugega v Berlinu, mi je dokaj blizu področje Slovencev po svetu. Pa tudi kot generalni konzul v Celovcu sem bil zadolžen za stike s Slovenci na Predarlskem. Pri svojem delu sem se namreč srečeval z organiziranimi slovenskimi skupnostmi, društvi in katoliškimi misijami, imel pa sem tudi veliko osebnih pogovorov o življenju v tujini, spremembah in težavah, ki jih prinaša. Nova Slovenija, stranka, ki ji pripadate, močno izpostavlja pomen vrednot. Kaj so za vas osebno največje vrednote? Če govorimo o vrednotah, so to domoljubje, spoštovanje in sprejemanje drug drugega, razumevanje. Pomembno je tudi uravnoteženo samospoštovanje, na človeški in narodni ravni. Vrednote morajo biti nek cilj, h kateremu smo usmerjeni, za katerega si po svojih močeh prizadevamo. Mislim, da človek potrebuje v življenju neke jasne temelje, na katerih gradi svoje bivanje. Če samo zajamemo spoštovanje sočloveka: če bi ga vsi živeli, ne bi bilo toliko krivic in ogroženih eksistenc v današnji družbi. Želel bi si, da bi se v slovenski notranji politiki drugačno politično mnenje dojemalo kot prednost, ne sovražnost, kot debata, ki lahko pripomore k učinkovitejšemu reševanju določenih vprašanj. Veliko časa sem preživel v tujini, kjer sem se tudi podiplomsko izpopolnjeval ter opazoval in ocenjeval način in delovanje drugih držav oziroma družb. Zlasti sem bil pozitivno presenečen nad nemško družbo, kjer so po stranpoteh preteklosti vzpostavili zelo visoka merila odgovornosti in demokratičnosti. Kako komentirate financiranje slovenske manjšine v Italiji, ki je v zadnjih letih deležno precejšnje pozornosti? Financiranje slovenske manjšine v Italiji kot tudi nekaterih drugih manjšin v sosednjih državah je deležno posebne pozornosti s strani Urada. Žal se v Italiji pojavljajo problemi, kot so zamiki financiranja s strani italijanske države in nekaterih korekcij navzdol za predhodna obdobja. V takšnih razmerah je delo manjšinskih institucij oteženo. Veliko držav se spopada z ekonomsko krizo in iz nje izhajajočimi težavami. Republika Slovenija kljub temu ohranja visoko raven zaščite avtohtonih manjšin in od sosednjih držav pričakujemo, da bodo zelo podobno ravnale v primeru slovenskih manjšin. Kako gledate na veliko nesorazmerje med promocijo, ki jo dobi od Sloveni- VELIKI INTERVJU Foto: Maja Kaplan je tudi, da so bili dvostranski odnosi med Slovenijo in Avstrijo vedno dobri, kar velja tudi za dialog med Ljubljano in Dunajem, vedno znova pa se je zatikalo na področju manjšinske zaščite. Republika Slovenija vseskozi opozarja, na vseh ravneh, da vztrajamo pri Avstrijski državni pogodbi, predvsem pri 7. členu in vseh drugih bilateralnih in multilateralnih pravnih aktih v korist manjšinske zaščite. je madžarska manjšina v Sloveniji, in tisto, ki jo od Madžarske dobi slovenska manjšina na Madžarskem? Najprej je treba vedeti, da so tudi pripadniki madžarske manjšine v Sloveniji slovenski državljani in ponosni smo, da smo svojim državljanom druge narodnosti in/ali drugega maternega jezika zagotovili visoke standarde manjšinske zaščite. Naša velika želja je, da bi tudi Madžarska dvignila standarde na raven zaščite, kot je v Sloveniji. Ker pa si s sosednjimi državami na nek način delimo zgodovino, vidimo tako madžarsko manjšino v Sloveniji kot slovensko na Madžarskem kot element povezovanja med državama. Koroški deželni glavar poudarja, da je s postavitvijo dodatnih dvojezičnih napisov Avstrijska državna pogodba izpolnjena. Vaš komentar? Mnenje o izpolnitvi te pogodbe bo podala Republika Slovenija. Sam menim, da je bil narejen določen napredek v tej smeri. Pozitivno pri tem je, da se je presegel konflikt, ki ni bil potreben in ni v skladu z evropskim sožitjem. Menim, da se na avstrijskem Koroškem ustvarja prijaznejše vzdušje slovenski narodni skupnosti. Zanimivo Ali se strinjate s tistimi, ki menijo, da bi Slovenci v zamejstvu in po svetu morali imeli svoja predstavnika v DZ? Gre za dobro idejo, ki bi povečala vedenje v današnji Sloveniji, o tem, da izven državnih meja ravno tako živijo Slovenci. Skupni kulturni, znanstveni in gospodarski prostor te meje presegajo. Seveda ne govorimo o prostoru v klasičnem geopolitičnem smislu! Daleč od tega! Gre za neko popolnoma drugačno dojemanje, po katerem Slovence iz zamejstva in sveta povezujemo v skupen prostor na kulturni, gospodarski, znanstveni ipd… ustvarjalnosti, ki je v prid tako Slovencem v domovini kot rojakom v zamejstvu in po svetu. Tudi Slovenija ima veliko težav z gospodarsko krizo in na tem področju bi si želeli poglobljeno sodelovanje tudi s tistimi Slovenci, ki so uspeli v gospodarskem življenju v zamejstvu in po svetu. Prav tako imamo tudi znatno število znanstvenikov. Najbrž ne gre upati v vrnitev nekoga, ki je v visokih mednarodnih znanstvenih krogih uveljavljen in tudi primerno plačan. V Sloveniji bi mu primerljive pogoje težko nudili, lahko pa ga na primeren način skušamo povezati z njo. Seveda pa to tudi od vseh slovenskih državljanov v Republiki Sloveniji zahteva določeno odprtost, sprejemanje in dojemanje, da živijo Slovenci tudi v zamejstvu in po svetu. To pomanjkljivo vedenje se je med drugim, na mojo žalost, pokazalo ob kritikah v času sestavljanja nove vlade, da urada za Slovence v zamejstvu in po svetu sploh ne potrebujemo. Tudi na tem področju bo potrebno nadaljnje delo, da je pravzaprav Urad tista osrednja točka, ki povezuje Slovence v Sloveniji in vse slovenske državljane s Slovenci, ki živijo v tujini. Ne zatiskajmo si oči, tudi v sedanjih časih mladi ljudje odhajajo v tujino. Želimo si, da ostanemo povezani, sodelujemo, ne glede na to, kje živimo. V zelo kratkem času sta z ministrico obiskala Slovence v vseh sosednjih državah. Ali načrtujete tudi obiske pri Slovencih po svetu? Obiski v sosednjih državah, pri slovenskih manjšinah, so bili skrbno načrtovani. Obiskov Slovencev po svetu se bomo ravno tako lotili z vso odgovornostjo in se pri tem ozirali tudi na varčevalne ukrepe slovenske vlade. Odgovorno bomo ravnali Obiski pri Slovencih po svetu so načrtovani, ozirati pa se moramo tudi na varčevalne ukrepe, tako da bomo pri tem izjemno selektivni in bomo skušali čimbolj odgovorno ravnati z davkoplačevalskim denarjem. z davkoplačevalskim denarjem, pri tem pa poskušali ohranjati neposreden stik in dialog s Slovenci po svetu. Če takšnega stika ni, ni stalnega dialoga in naše delo v njihovo korist ne more biti tako uspešno. Katera so in bodo vaša temeljna načela pri delu na uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu? Kar zadeva varčevalne ukrepe, želim in pričakujem absolutno transparentnost uporabe sredstev in tudi izjemno odgovoren odnos do sredstev Republike Slovenije v vseh organizacijah in društvih v zamejstvu in po svetu. Žal bodo potrebna tudi določena prilagajanja in ukrepi. Pričakujem, da se tudi znotraj teh institucij najdejo skrite rezerve in programi kljub racionalizaciji sredstev ne bodo vsebinsko ogroženi. Na naslednjem področju je ena od prednostnih nalog, ki sem jim sledil že kot generalni konzul v Celovcu, delo z mladimi. Morda se sliši preživeto ali kot običajna fraza, ampak če se mladi ne bodo vključevali v strukture slovenske narodne skupnosti ali sami ustvarjali nove strukture, kot je to storila mladina na avstrijskem Koroškem, potem tudi te skupnosti ne bodo imele prihodnosti, ker se bodo generacije počasi umikale. Področje, ki mu bomo še posebej namenjali veliko pozornosti, je gospodarstvo, torej tkanje vezi in povezovanje s Slovenci v zamejstvu in po svetu. K sreči, to lahko rečem, imamo nekatere organizacije kot sta, na primer, Slovensko gospodarsko zvezo Avstriji, Slovensko deželno gospodarsko združenje v Italiji, in še nekatere druge, ki znajo kandidirati tudi za evropska in druga sredstva. V oteženi finančni situaciji bo treba biti dejaven in kandidirati na vseh možnih razpisih na evropskih in drugih programih, kar bo znatno pripomoglo k uspešnemu delu. Od omenjenih, kakor tudi preostalih organizacij, ki delujejo na gospodarskem področju, ne pričakujemo samo, da bodo skrbele za ekonomsko bazo manjšine, ampak da delujejo tudi kot povezovalec gospodarstva v Sloveniji in z gospodarstvom v sosednjih državah, s širitvijo na tretje države. Kljub racionalizaciji sredstev vsebinski programi ne smejo biti ogroženi. 11 POSLOVNE STRANI Slovenska energetika GEN-I: Narekujemo razvoj trga Kljub gospodarski krizi nekatera slovenska podjetja poslujejo nadpovprečno dobro in dosegajo temu primerne poslovne rezultate. Drugi največji ponudnik električne energije v Sloveniji prisega na filozofijo »biti prvi«. V posle, ki niso varni, ne vstopajo, ključni dejavnik rasti pa so ljudje, je prepričan predsednik uprave GEN-I, dr. Robert Golob, ki zagovarja izključno varno rast. Foto: Žiga Koritnik Blanka Markovič Kocen Dr. Robert Golob, predsednik uprave GEN-I: »Ukvarjajmo se s ključnim poslom, kjer smo lahko najboljši.« 12 Na katerih trgih danes poslujete? GEN-I je danes prisoten na 17 trgih, na celotnem območju od Nemčije na severu do Turčije na jugu, Romunije na vzhodu in Italije na zahodu. Na kateremkoli od omenjenih trgov skušamo biti toliko pred konkurenco, da prvi prepoznamo priložnosti. Upam si trditi, da smo vedno prvi izkoristili priložnosti na trgu, kar je konkurenca, seveda, opazila, nas ujela, ampak takrat smo bili že na naslednjem trgu… odločitev vlade z vidika razvoja trga zelo koristna za slovenske odjemalce. Ali nam lahko opišete svoje dejavnosti? Na kakšen način poteka vaša prodaja električne energije? V bistvu imamo dve osnovni dejavnosti: trgovanje, ki je večja dejavnost, prisotna na vseh omenjenih trgih, in prodaja. Z vidika prodaje končnim odjemalcem smo prisotni na štirih trgih, to je v Sloveniji, kjer je ta funkcija najbolj razvita, v Italiji, Avstriji in na Hrvaškem. Namenoma smo izhajali iz središč navzven in pokazalo se je, da je bila to pametna odločitev, predvsem pa smo bili zaradi tega spet prvi. V regiji ni igralca, ki bi bil s prodajo, ne trgovanjem, prisoten na več kot enem trgu. Smo praktično edini, ki to počnemo. Pri trgovanju je zadeva bistveno bolj internacionalizirana, ne nazadnje tudi trgovanje po prihodkih predstavlja 80 odstotkov naše realizacije in tu smo že dlje časa prisotni na vsem območju srednje in jugovzhodne Evrope. Dodajamo pa države proti jugu in vzhodu. Ravno lani smo dodali Turčijo, ker smo tudi želeli biti med prvimi in se nam to tudi dobro obrestuje. Koliko prometa ustvarite v Sloveniji in koliko zunaj nje? Lani smo ustvarili 950 milijonov evrov na ravni skupine, od tega približno četrtino v Sloveniji, tri četrtine zunaj nje. Dobiček smo v primerjavi z letom prej podvojili in znaša 18 milijonov evrov. Vlada Republike Slovenije se je leta 2006 odločila, da je na trgu z električno energijo smiselno okrepiti konkurenco. Kako ste se odzvali na to pobudo? Zelo hitro! Spet smo bili prvi in zato dosegli partnerstvo z državo, kakršnih kasneje ni bilo več. Priložnost, da si je vlada želela vzpostaviti nekega novega konkurenčnega ponudnika na trgu električne energije v Sloveniji, smo zagrabili z obema rokama in zdaj smo že drugi največji ponudnik v Sloveniji. Upam si trditi, da smo danes mi tisti, ki narekujemo razvoj trga. Vsi drugi, govorim o državnih distributerjih, praktično samo sledijo našim potezam. Mislim, da je bila ta Od česa bo po vašem mnenju odvisna energetska prihodnost Slovenije? Odvisno v kakšnem časovnem oknu gledamo. Naslednjih 20 let bo ostala bolj ali manj enaka današnji, kar pomeni , da bomo še naprej večali svojo energetsko odvisnost. Odvisni bomo od uvoza nafte in naftnih derivatov ter zemeljskega plina, v električni energiji pa kakih velikih kapacitet ni videti in jih tudi ne bomo gradili, tako da se bo odvisnost od uvoza povečevala tudi pri električni energiji. Od leta 2030 naprej pa bo energetska prihodnost odvisna od smelosti politike oziroma njenih odločitev o investicijah v nove proizvodne zmogljivosti, s katerimi bi lahko nadomestili uvoženo energijo. Prej ni realno pričakovati, da bi lahko obrnili zgodbo… Imamo dve možnosti: bistveno povečanje obnovljivih virov, ki stane v prvi fazi, potem pa je praktično brezplačno, druga pa je samo jedrska. Obstaja tudi možnost kombinacije obeh, a glede na politične razmere možnosti za kompromise ne vidim. Kaj bi svetovali slovenskim podjetnikom? Ukvarjajmo se s ključnim poslom, kjer smo lahko najboljši. Kajti samo če si najboljši, imaš v recesiji več priložnosti od ostalih. GEN-I je izkoristil ravno to in kriza za nas ni izziv, temveč priložnost. V Sloveniji je cela vrsta podjetij, ki so krizo izkoristila na ta način. POSLOVNE STRANI Slovenska šola v Mendozi Šolstvo kot posel To sta cilj in geslo uradne šole Colegio Esloveno Anton Martin Slomšek v Argentini. Na drugem koncu sveta malčki pojejo slovenske pesmi. Mag. Darja Zorko Mencin P V Mendozi zveni slovenska pesem obudnika Fundacije SLO priznavata, da jima je bilo na začetku težko, saj sta imela le malo podpornikov pri uresničevanju podjetniške ideje: ustanoviti uradno slovensko šolo. Po počitniškem oddihu v prvih mesecih leta so otroci v Argentini zopet začeli polniti šolske prostore. V Mendozi, provinci pod mogočnimi Andi, kjer tudi živi močna slovenska skupnost, je bil 28. februarja prvi dan pouka za osnovnošolce in za šolske vrtce. Udeležila sem se otvoritve novega šolskega dela in človek kar ne more verjeti, da malčki pojejo slovenske pesmi. Prva uradna slovenska šolska ustanova v Južni Ameriki Če kadarkoli drži trditev, da na mladih svet stoji, to še posebej velja za Francija Šmona in Janeza Bajda, ki sta ne samo dobra prijatelja od mladostnih dni, temveč sta gonilni sili pri uveljavljanju ambicioznega dolgoročnega načrta: imeti prvo uradno slovensko šolo v Latinski Ameriki. Kot vsak začetek, je tudi ta povezan z velikim trudom in velikodušnostjo slovenskih ljudi, ki želijo ohraniti našo identiteto v tem delu Argentine. Otvoritev šolskega leta Uradna slovenska šola »Colegio Esloveno Anton Martin Slomšek« je letos drugo leto začela »dihati« polno življenje malčkov. Za to priložnost je zavod pripravil prireditev ob otvoritvi šolskega leta. Otroci šole so v slovenščini izrekli pozdrav in dobrodošlico. Nekaj besed je ravnateljica Valerija Bajda Elías namenila v zahvalo vsem, ki pripomorejo delovanju šole. Z zadovoljstvom ugotavljajo, da se jim je v drugem letu delovanja število učencev podvojilo in želijo, da bi bilo tako tudi naprej. Za konec so malčki zapeli in zaplesali dve pesmici: v španščini Arriba, abajo, uno, dos y tres… in slovensko otroško narodno Ringa, ringa, raja. Ključni elementi Razlog za ustanovitev šole je bil v tem, da večina državnih šol in vrtcev ni dovolj kakovostnih. Prav tako so ustanovitelji zaznali potrebo, da slovensko kulturo in jezik posredujejo svojim potomcem. Koncept šole je narejen na podlagi primerjav različnih modelov in pristopov, nudi pridobivanje odličnosti po osnovnem znanju, oblikuje navade in vrline krščanstva, bogati osebnost z dimenzijami slovenske in argentinske kulture, gradi jezikovne spretnosti v kastilščini in slovenščini, razvija umetniške in glasbene potenciale. V vsakem obdobju je ključen tako intelektualni kot fizični razvoj otroka. Program otroke pripravlja za kasnejši vstop v globalni svet in na nadaljnje izzive vsakdanjega življenja. Pouk se je pričel z otroki, starimi od treh in štirih let, za prihodnje šolsko leto, 2012/13, pa načrtujejo izvajanje aktivnosti za petletne otroke. Uradni pogoji za zasebne šole Program pouka je v skladu s tukajšnjimi zakonskimi predpisi, ki jih vodi Dirección General de Escuelas Mendoške vlade in izpolnjuje predpisane standarde. Za prve tri leta je Fundacija SLO najela prostore in dvorišče za izvajanje šolskega pouka. V Argentini imajo zasebne uradne šole po zakonu pravico do državne subvencije, ampak da se ta začne izvajati, mora šola prej izpolniti nekatere predpise, kot na primer: da deluje neprestano najmanj dve leti v skladu z zakonodajo, ima upravo in da je mesečna šolnina za otroka v stan- dardni višini. Fundacija SLO je organ, ki skrbi za vse aktivnosti, ki so povezane z ekonomiko, profesionalnostjo osebja in financami šole, in je pridobila vse potrebne dokumente, ki so v predpisih argentinskega davčnega sistema. Cilj in geslo šole je »vzgajati v vrednotah«. Izjemna zagnanost in pogum premikata meje Franci in Janez priznavata, da sta se s tem šolskim projektom veliko naučila in da vedno iščeta pot, kako bi uresničila cilje. Po njunem mnenju smo v današnji svetovni mreži vsi povezani, Mendoza lahko postane središče slovenstva za medsebojno pomoč ter integracijo. Prepričana sta, da se lahko pri otrocih dobro povezujeta obe kulturi in oba jezika. V prihodnje želijo več sodelovanja slovenskih institucij. Pred letom sta menila, da je pridobitev slovenske učiteljice za poučevanje »utopija«, toda našla sta način, da se je pred dnevi sedanjemu kolektivu učiteljev pridružila mlada slovenska učiteljica, ki bo kar nekaj mesecev preživela v Mendozi in pripomogla k dvigu znanja slovenskega jezika. Zagotovo bo navdušila za učenje slovenskega jezika. Po prepričanju mnogih ljudi so tovrstni šolski projekti izredno pomembni za Republiko Slovenijo kakor tudi za Argentino. Na koncu želim poudariti, da verjamem v uspešnost fundacije v prihodnjih letih in vsem zavzetim članom želim, da pogumno stopajo naprej. 13 KULTURA Slovensko plemstvo v Argentini Neskončno občudovanje prednikov in domovine Slovenije Katja Zorc Kobi je velika poznavalka zgodovine slovenskega plemstva, po izobrazbi je pravnica, mnogo let je bila uspešna poslovna ženska, kot prava grajska dama je podpirala številne slovenske kulturne projekte v Argentini, prav tako je ljubiteljica zgodovine, aktivna članica Slovenskega rodoslovnega društva. Mag. Darja Zorko Mencin pretekle dogodke, vsa imena pozna na pamet, z globoko čutnostjo pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, v kateri se je zgodilo veliko sprememb, imela je imenitno družbo uglednih osebnosti, opravljala raznoliko delo in potovala. Zanimivo je, da se je poročila v znameniti baziliki svetega Petra v Vatikanu v Rimu leta 1945. Več kot šestdeset let živi v Argentini, toda kljub veliki razdalji je bila ves čas trdno povezana s Slovenijo, pred tremi leti je bila zadnjič na obisku. Sedanji dom v Buenos Airesu Katja Zorc Kobi ima brez dvoma veliko zaslug za to, da je dragoceni mozaik zgodovine daljnih plemiških časov ohranjen za bodoče rodove. Z orc Kobijeva še vedno zbira in ureja zgodovinske dokumente, zlasti številno slikovno in fotografsko gradivo svoje slavne slovenske rodbine. Še več, je tudi pisateljica, ki je med prvimi objavila kronologijo svojih potomcev v knjigi Dnevnik Olge Rubež Kosler, izdelala rodbinsko drevo za 16 generacij, tekoče govori kar sedem jezikov. Graščakinja z Ribniškega gradu Kadar mi je mama kot otroku brala zgodbe o gradovih, sem si vedno 14 Pogovarjali sva se na njenem domu v uglednem predelu Sainte Lopez v severnem delu Buenos Airesa, kjer živi sama v čudoviti hiši. Občasno jo obiščejo nečaki, ker svojih otrok nima. V elegantnem salonu so razstavljene dragocene slike iz Slovenije, miza v sredini salona je stara več kot 200 let, stoli so narejeni po meri in so kopija originalnih. Na steni visi original znamenitega prvega zemljevida slovenskih dežel in pokrajin Petra Kozlerja. Še vedno na vrtu goji domač pehtran za potico, saj pravi, da kupljeni v trgovini nima »pravega« okusa. želela, da bi se srečala z resnično graščakinjo. Neverjetno je, da se mi je ta želja sedaj uresničila v Argentini in po naključju se mi je ponudila možnost, da odkrijem nov svet slovenskega plemstva in spoznam življenjske usode prednikov Katje Zorc Kobi. Ko sem jo pred letom dni spoznala na knjižnem sejmu v Buenos Airesu, se mi še sanjalo ni, kakšna življenjska pot se skriva v njej. Po telefonu sem dobila občutek, da je izjemno prijetna in razgledana sogovornica. Človek kar ne more verjeti, da ima že 86 let. Odlikuje jo dober spomin za Mladost kot pravljica Katja pove, da je bila rojena v znamenitem Cekinovem gradu, od koder so se preselili na Ribniški grad. Ima še dve sestri. Čas otroštva je bil najlepše obdobje njenega življenja. Otroška leta je preživela pri materinih starših, Antonu Rubežu in Olgi Kosler. Katja pravi, da je bila na vsakem koraku skozi življenje prisotna njena stara mama, ki ji je dala dve pomembni vrednoti: potrpežljivost in vztrajnost. Stara starša sta imela največji vpliv na Katjo in njeno vzgojo. Zanimivo je, da je Olgin oče prvi izdal zemljevid, na katerega je vrisal sloven- KULTURA ske narodne meje, zaradi česar je bil zaprt kot veleizdajalec. Še danes se spominja, kakšno je bilo njihovo življenje v imenitnem gradu, opisuje njihov način družabnega življenja, obiskov pri sorodnikih v gradu Smlednik in Severina na Kolpi. V pogovoru pove, kako so bili oblečeni in kakšne so bile njihove dnevne navade. Imeli so dvigalo za posodo, saj je bila kuhinja ločena. Moški so nosili spalne srajce in nočne kape. Še sedaj ima unikatni ročno izdelan prt iz dote daljnega prednika Petra Koslerja, ki se je poročil leta 1850. Imeli so oskrbnika, služabnike, pestunjo, voznika. Pokaže mi sliko petletne deklice na smučeh, saj ji je oče dal narediti prve smučke po meri, da je lahko smučala na hribu za gradom. Spominja se slovesnega in prazničnega vzdušja božičnih večerov, ko so se odprla vrata velike dvorane. K polnočnici so se vozili s sankami. V njeni mladosti so se družili z znanimi osebnostmi takratnega časa, kot so bili Vraz, Korytko in Trdina. Kot zanimivost pove, da se spominja, kako so v tistih otroških časih delali sladoled, ki so ga pripravljali po posebnem sistemu na osnovi kovinskega cilindra. Takšen sistem so imeli tudi v znamenitem francoskem gradu Versailles. Z veseljem se spominja ene največjih knjižnic v Sloveniji, v kateri so hranili urbanije iz 14. stoletja. Katjina babica je zbirala podatke svojih prednikov, zapisovala vse informacije in učna izročila iz preteklosti. Tik pred vojno je obiskovala francosko šolo v Beogradu, kjer je njen oče imel advokaturo. Pripoveduje, da je bil zelo napreden in politično aktiven, ugleden sodnik, ki je imel veliko tujih strank, zlasti je bil uspešen na komercialnem področju. Med drugim je bil član mednarodne liberalne zveze, Kobijeva še sedaj hrani dokumente, ki kažejo na to, da je bil povezan z znanim filozofom in predsednikom italijanske z veze Benedettom Crocejem. Slavna zgodovina Ribniškega gradu Zgodovinski viri kažejo na to, da je grad nastal že leta 1263, prednik Anton Rubež se kot oskrbnik omenja leta 1784, osem let pozneje je že postal zakupnik graščine. Zaradi Napoleonove okupacije slovenskega ozemlja je bil Georg Philipp Cobenzl prisiljen prodati graščino za razmeroma nizko ceno. Rubeži so dobro gospodarili v Ribnici vse do tridesetih let 20. stoletja, ko so posestvo prodali za potrebe vojske. Vojna leta Dva dni pred bombnimi napadi na Beograd je družina odšla v Slovenijo. Njihova rezidenca v Beogradu je bila popolnoma uničena od nemških letal. Njen oče je sodeloval v gibanju Mihajlovića, kot vojni ujetnik je bil zaprt v Nemčiji. Pred prevzemom komunistične oblasti je Katja s sestro pobegnila v Avstrijo, od tam pa v Italijo. Ko je nazadnje živela v Evropi, so bili nastanjeni v taboru Bargnoli pri Neaplju. Med študijem ji je zaradi znanja jezika uspelo, da je delala v angleški vojski. Katja pove, da so od tam s staro ladjo Liberty odpluli v neznano usodo in neznano deželo. Težavna prva leta v Argentini kot begunka Kot številni drugi Slovenci je tudi Katja Kobi prišla z možem v Argentino leta 1947 kot begunka in se naselila v emigrantskem zatočišču, kjer so dobili osnovno oskrbo in bivanje za mesec dni. Pravi, da je bilo v začetku za družino težko v tujem okolju, brez poznavanja jezika in brez denarja. Življenje jo je iz brezskrbnega otroštva zaneslo v veliko bedo. Nekaj let je preživela v zelo revnih razmerah v predmestju, kjer je smrdelo po klavnici živine, ki je bila v neposredni bližini. Kasneje so se preselili v lastno stanovanje. Delala je kot sekretarka v veliki firmi, ker je znala več jezikov. Spoznala je veliko prijateljev in se počasi prilagodila na novo okolje. S časoma se je osamo-svojila v tekstilni industriji, najprej so se ukvarjali s pleteninami in konfekcijo, potem so se specializirali v kopalne obleke. Sezidali so industrijsko poslopje in ustanovili podjetje. Srečni časi v Argentini Morda se bo v prihodnosti lotila pisanja še kakšnih spominov ali pa bo izdala knjigo starodavnih receptov, ki jih skrbno zbira že od svojega 13. leta. in aktivna raziskovalka slovenskih plemiških rodbin. Skupaj z možem je naredila družinsko deblo rodbine iz davne preteklosti, od Antona Rubeža, rojenega leta 1757, do sedanjih potomcev. Ti živijo po vsej Sloveniji, v Argentini, Avstriji in Nemčiji. Da bi se zgodovina gradu čim bolje ohranila, je muzej Miklova hiša izdal publikacijo Utrinki iz zgodovine Ribniškega gradu, ki je nastala po pripovedovanju in spominih Kobijeve. Miklova hiša ima tudi podarjeni izvirnik ponatisa Zemljevida slovenskih dežel in pokrajin Petra Kozlerja iz leta 1864. Iz zgodovinskega vidika je pomembna knjiga Dnevnik Olge Rudež Kosler, ki jo je Katja leta 2001 izdala v samozaložbi. V njej zgodovinarji pripisujejo velik pomen natančnemu lovskemu dnevniku, ki opisuje, kako je Olgina babica osvojila kar 403 trofeje, med njimi celo vrhunske medvede. Brez dvoma ima Katja Zorc Kobi veliko zaslug za to, da je dragoceni mozaik zgodovine daljnih plemiških časov ohranjen za bodoče rodove. Morda se bo v prihodnosti lotila pisanja še kakšnih spominov ali pa bo izdala knjigo starodavnih receptov, ki jih skrbno zbira že od svojega 13. leta. Katja Zorc Kobi pri petnajstih Z možem sta kupila veliko posestvo v eni najstarejših provinc, Santiagu. Srečne čase je preživljala na tej farmi, ki je bila 800 km oddaljena od Buenos Airesa. Mesto Santiago je bilo prvo mesto, ki so ga ustanovili španski osvajalci iz Peruja. Tam je Katja spoznala resnično zgodovino in preproste, ponižne in pogumne ljudi (ki jim pravimo gauči). Večina prebivalcev še vedno govori indijanski jezik kečao. Zanimala se je tako za življenje veleposestnikov, ki so imeli na sto tisoče hektarjev zemlje, kot za preproste delavce, opazovala je njihove stare običaje in navade. Napisala je spomine v španščini. Po moževi smrti je posest prodala. Več let je bila podpornica številnih kulturnih prireditev v Argentini, med katerimi omenimo njen poseben prispevek k odprtju razstave o slovenski emigraciji v Argentini leta 2003, ki jo je koordiniral prof. Martin Duh. Zlasti po osamosvojitvi Slovenije je prek medijev skrbela za promocijo nove države na argentinskih tleh, pomagala pri navezovanju številnih stikov med Slovenci in Argentinci na različnih področjih, še posebej na kulturnem. Ohranjanje dediščine Kobijeva je bila mnogo let članica slovenskega rodoslovnega društva 15 KULTURA Dnevi etnografskega filma Manjšine tudi na filmskem platnu Dnevi etnografskega filma (DEF), ki so potekali med 12. in 17. marcem v Ljubljani, so priložnost za srečanje s tovrstnimi filmi z vsega sveta. Tokrat tudi o Slovencih v Beogradu. Drago Zupanc F estival nastaja v sodelovanju treh partnerjev: Slovenskega etnološkega društva, Slovenskega etnografskega muzeja in Znanstvenorazislovalnega centra SAZU (Inštitut za slovensko narodopisje). Kot običajno, se je tudi letos začel s sekcijo Vizualna etnografija, v okviru katere so se zvrstili naslednji filmi: Cerkljanski laufarji Nadje Valetinčič Furlan, ki je združila raziskavo in besedilo dr. Nika Kureta iz 1956. leta s novejšim terenskim gradivom, ki ga je v letih 2005 - 2009 obdelovala dr. Nena Židov, Porabski Slovenci v madžarskem gulagu raziskovalke Katalin Hirnek in snemalca ter režiserja Naška Križnarja, Laborski mozaik Mihe Pečeta, Od vola uči se volič Inje Smerdel, Pustno oranje in sejanje Nene Židov in Lep zares je samski stan Mira Petka. V redni program je bilo uvrščenih 17 filmov, skupaj s sekcijo študentskih filmov (16), pa jih je bilo na DEF-u predvajanih 33. Sava v Beogradu – o slovenski manjšini Letos je prevladovala tematika manjšin – etničnih, verskih, spolnih, kar kaže na angažiranost etnografskega filma. V dvorani za projekcije in seminarje Slovenskega etnograf- 16 Foto: Marko Zaplatil Podelitev plakete Nika Kureta. Z leve: Herta Maurer Lausegger (letošnja dobitnica plakete), Tita Porenta (predsednica SED), Ana Beno in Naško Križnar. skega muzeja je DEF odprl ugledni finski filmski etno ustvarjalec Livo Niglas z Itelmenskim zgodbami, o etničnih manjšinah pripoveduje kanadski Opogumil sem se raziskovalcev Giovannija Princigallija in Aurore Caredde. O slovencih, živečih v Beogradu, je ob 10. obletnici Društva Sava, v katerem skrbijo za ohranjanje slovenskega jezika in kulture, posnet film Sava v Beogradu, pri nastajanju katerega so sodelovali dotedanja predsednica društva Irena Kužnik, Maja Đukanović in Anica Sabo kot voditeljice projekta ter Drago Zupanc kot režiser filma. Češki raziskovalci M. Pavlasek, J. Kosikova in J. Pospišilova so predstavili film Čas klone pod bremenom grozdja v Banatu, kjer je srbska podeželska vinogradniška pokrajina s prihodom Čehov in Nemcev dobila multikulturni značaj. Občutljive probleme spolne manjšine, kakršna je homoseksualna zveza med Nemcem in Izraelcem, obravnava film Posnel sem svojo ljubezen Tomera Hezmanna, doslej predvajan in nagrajen na več filmskih festivalih. Filmi o tradicionalnih obrteh Na DEF-u smo, tako kot na vseh etnografskih festivalih, videli tudi filme o starih in tradicionalnih obrteh. To so Lončar rumunskega autorja Stefana Scarlatescua, Vreča spominov, Zarje Kambič in Teje Mr žek (zgodba o zadnjem ozeljskem mlinu), Dežnikarica Miha Poredoša, Nabiranje medu švedske raziskovalke Lotte Granbom ter zelo kompleksen in izjemno dobro posnet Sreča je gosto nenaseljen kraj, pastirska zgodba Italijana Dongiovannia Francesca. Zanimive običaje obravnavata avtorja Branko Istvančič in Vladimir Perović. Mrtva noč prvega je posneta na celinski strani pogorja Biokovo, Poskusi, preizkušnja in trajnostna rast nekega petelina drugega v majhnem obalnem mestecu Perastu v Črni gori. Skupina beograjskih študentov etnografske fakultete se je lotila opisa življenja kitajskih trgovcev iz Bloka 70 v Novem Beogradu, M.Miletić in I.Vuković pa sta predstavila štiri letne čase na beograjski mestni tržnici v filmu Kalenić, zadnji dnevi mestne tržnice. Letošnji posebni program je bil namenjen fotografiji Stojana Kreblja, znanem po izrednih portretih meščanov s Ptujske Gore. Priznanje dr. Herti Maurer Lausegger Osrednji dogodek festivala je bil tudi letos podelitev plakete Nika Kureta za prispevek k razvoju slovenskega etnografskega flma in vizualne antropologije. Plaketo Slovenskega etnološkega društva je prejela dr. Herta Maurer Lausegger, asistenčna profesorica na Inštitutu za slavistiko Univerze v Celovcu. Njena filmska produkcija sicer izvira iz raziskovanja slovenskih narečij na Koroškem ter povezuje besede s predmetnim svetom polpreteklega časa, ki priča o slovenskem kulturnem življenju v zamejstvu. Obiskovalkam in obiskovalcem festivala ter avtorjem in avtoricama je direktor dr. Naško Križnar želel, da bi v festivalskem programu našli veliko zanimivega, predvsem pa mnogo novih povezav na človeški in strokovni ravni. KULTURA Mesec kitajske kulture Proslavljanje prijateljstva V čast 20. obletnice diplomatskih odnosov med Slovenijo in Kitajsko ter druge obletnice ustanovitve Konfucijskega inštituta Ljubljana se bo maja kot del Meseca kitajske kulture zvrstila obilica kulturnih dogodkov. Polona Cimerman P raznovanje dveh pomembnih obletnic se bo začelo 7. maja v Mariboru z velikim koncertom, naslovljenim Odmev z Daljnega Vzhoda – kitajske pesnitve v sodelovanju s Konfucijskim inštitutom Ljubljana, ki je poleg Mestne občine Ljubljana, Kitajske ambasade, mesta Maribor in partnerske univerze ljubljanske ekonomske fakultete iz kitajskega Šanghaja SIFT (Shanghai Institute of Foreign Trade) eden izmed glavnih organizatorjev. »To je naše darilo Mariboru kot Evropski prestolnici kulture 2012,« pravi Shuihui Zhang, namestnik direktorice Inštituta. Nastopajoči umetniki, ki prihajajo s šanghajskih pedagoške fakultete, glasbene akademije, dramskega inštituta in univerze za kitajsko medicino ter umetniška skupina iz Chengduja, bodo predstavili mogočno pettisočletno civilizacijo s petjem, z igranjem na različne starodavne inštrumente, kakršni sta antična piščal iz kosti in dvojna bambusova piščal, akrobacijami, predstavitvijo kulture pitja čaja, plesom in sečuansko opero z znamenito menjavo mask, ki bo po Zhangovem mnenju zagotovo čarobni vrhunec koncerta. »Koncert bo zelo barvit in raznolik – tako kot kitajska hrana,« je prepričana Danijela Voljč, direktorica Konfucijskega inštituta Ljubljana. Razstava slik in še mnogo več Štiri dni po mariborski premieri bodo kitajski umetniki koncert ponovili še v Dvorani pod zvezdami Lutkovnega gledališča v Ljubljani. Pred tem pa bo v prestolnici že odprta pomembna tritedenska razstava na Trgu republike 3. Odprtje razstave slik z naslovom Tao v sozvočju z naravo bosta s svojo prisotnostjo počastila njihova avtorja, ugledna kitajska umetnika Rong Kang in Wei Zhang. V središču razstave bodo tradicionalne in moderne kitajske slike, obiskovalci pa si bodo lahko ogledali tudi najvišjo obliko kitajske umetnosti – kitajsko kaligrafijo. Poleg tega bodo kitajski umetniki v zgodovinskem atriju Mestne hiše Ljubljana pripravili fotografsko razstavo Mesto Chengdu, na sporedu pa sta tudi ulična predstava v slovenski prestolnici in multimedijska razstava umetnice Huiquin Wang, Čaj in voda. Bogat program Meseca kitajske kulture se bo zaključil 13. junija. Datum so organizatorji skrbno izbrali zaradi simbolnih povezav Kitajske z življenjem Ferdinanda Avguština Hallersteina, ki je bil pomemben znanstvenik 18. stoletja in prvi Slovenec, ki se je preselil na Kitajsko, kjer je ustvaril uspešno kariero. Krepitev vezi Preteklih dvajsetih letih od vzpostavitve diplomatskih odnosov med dvema državama je prineslo veliko sprememb. »Bilateralni odnosi na različnih področjih so bili in so še vedno zelo plodni in potekajo zelo gladko,« ugotavlja kitajski konzul v Sloveniji Yang Jianzhong. »V tem času je bilo opravljenih veliko izmenjav na visoki ravni, ki so poglobile medsebojno politično zaupanje. Obe strani sta zabeležili pomemben napredek na področjih kulture, izobraževanja in gospodarstva. Kot primer bi izpostavil, da je Slovenija od leta 2010 največji poslovni partner Kitajske med vsemi državami bivše Jugoslavije.« Kot rezultat že obstoječih dobrih odnosov in želje, da bi jih še dodatno okrepili, je bil pred dvema letoma v Sloveniji ustanovljen Konfucij- ski inštitut Ljubljana. Glavni namen inštituta je promocija in širjenje ozaveščenosti o kitajskem jeziku in kulturi med Slovenci. »V tem času smo v naši državi postali prepoznavni in beležimo neverjetno zanimanje za učenje kitajščine. Poleg tega imamo s Kitajsko odlične akademske bilateralne odnose in tudi slovenski poslovni svet nas vidi in priznava kot pomemben vir informacij in priložnosti,« je povedala Voljčeva. »Inštitut je most med Slovenijo in Kitajsko, ki omogoča in spodbuja dvosmerno komunikacijo,« nadaljuje Zhang. »Kitajska je svoje umetnike na praznovanje poslala z velikim zadovoljstvom in navdušenjem. Slovenija je zelo cenjena in Kitajci odprto kažejo svoj izredno pozitiven odnos do države.« Vendar, kot pravi Jianzhong, državi se bosta v prihodnosti morali potruditi in še utrditi medsebojne odnose v negotovih časih svetovne gospodarske krize: »Dobri temelji so že položeni, toda še vedno obstajajo veliki potenciali, ki čakajo, da jih odkrijemo.« Meni, da morata obe strani poglobiti gospodarske povezave in sodelovanje ter razširiti obseg menjave in povečati obojesmerne investicije: »Dvajseta obletnica bi bila imeniten nov začetek za naslednji zagon naših dvostranskih odnosov.« 17 KULTURA KULTURNI KAŽIPOT Razstava Tü-mo, slovanska poselitev Prekmurja Od 11. 4. do 31. 5., Pomurski muzej, Murska Sobota Primerki človeških teles so obdelani s pomočjo nove, revolucionarne, t.i. polimerne tehnike ohranjevanja. Razstava obsega devet edinstvenih galerij, in sicer: okostje, mišičevje, živčevje, dihalni sistem, sečila, prebavila, rodila, ožilje ter endokrini sistem. Del zbirke je namenjen ugotavljanju posledic bolezni in okvar posameznih delov telesa in organov, ki jih povzročijo debelost, kajenje,… Marie Curie Od 8. 5. do 30. 5., Univerzitetna knjižnica Maribor Razstava predstavlja prvi celovit pregled slovanske poselitve Prekmurja in je osnovana na obširnih arheoloških izkopavanjih ter novih najdbah v zadnjih dveh desetletjih. Slovanska poselitev je zaradi skromne stvarne dediščine arheološko manj privlačno obdobje, vendar prelomna razstava odkriva zgodbe, podobe in pregled te pomembne zgodovinske danosti. Razkrita telesa Marie Curie je vse življenje posvetila znanosti. Hodila je po poti pionirke, saj je prva ženska, ki je v Franciji obranila doktorat iz fizike in postala profesorica na Fakulteti Sorbonne za naravoslovje. Je edina ženska, ki je Nobelovo nagrado prejela kar dvakrat. Zaradi njenih zaslug so jo pokopali v Panteonu. izbrala Maja Kaplan ustvarjalci in mojstrske delavnice klovnovskih umetnij, ki bodo v okviru Klovnbufovega laboratorija brusile mlade profesionalce in vse ostale, ki jih privlači klovnovska umetnost. »Klovnbufova karavana« bo klovnovsko dogajanje iz Maribora popeljala tudi v ostala prestolniška mesta, med občinstvo, ki tradicionalno ne uživa tako bogate in mednarodne kulturne ponudbe. Med gostujočimi umetniki lahko izpostavimo Janga Edwardsa (ZDA) in Lea Bassija (Italija), dva izmed ključnih nosilcev sprememb, ki so redefinirali pojmovanje klovnovskega gledališča in ga približali modernim gledališkim smernicam. Koncert Jararaja 12. 5. ob 20.00, Židovski trg, Maribor Festivali Druga godba Od 8. 5. do 26. 5., Kino Šiška, Cankarjev dom, Ljubljana Od 12. 4. do 16. 9., Gospodarsko raztavišče, Ljubljana Razstava predstavlja čudež in skrivnosti človeškega telesa na dramatičen način, tudi ljudem, ki ne pripadajo medicinski stroki in le-tega nimajo priložnost videti in spoznati. Prikazuje celotne primerke človeškega telesa ter več kot 180 primerkov posameznih organov in delov telesa. Zbirka nudi nov in vznemirljiv uvid v skrbno, po skupinah razčlenjenih sklopov človeškega telesa, s čimer obiskovalcem ponuja kvalitetno, občuteno izkušnjo, učiteljem in profesorjem na vseh stopnjah izobraževanja pa nudi edinstveno in nazorno poučevanje človeške anatomije. Druga godba, festival etno in “world music” glasbe ter, v manjšem obsegu, sodobnega jazza, poteka letos 28. po vrsti. Sodi med najboljše evropske festivale nekoliko drugačne glasbe, ki jo je težko docela umestiti v ustaljene kategorije. Za festival Druga godba je značilno, da v Ljubljano pripelje najboljše glasbenike iz različnih okolij in glasbenih tradicij, ki se navezujejo na ljudska izročila, hkrati pa se posvečajo ustvarjalnemu raziskovanju. Izbor nastopajočih na festivalu je včasih celo kak korak pred svetovnimi trendi. Drugo godbo je vplivna britanska glasbena revija Songlines v letih 2009, 2010 in 2012 uvrstila med 25 najboljših festivalov na svetu. Klovnbuf Od 25. 5. do 31. 5., Maribor Program »Klovnbuf« ponuja predstave klovnov iz vseh dežel, pogovore z 18 Jararaja je štiričlanska zasedba v sestavi harmonike, klarineta, kontrabasa in violine. Poleg obvladovanja svojih inštrumentov so vsi člani vešči tudi v petju. Čeprav boste v njihovi izvedbi lahko slišali marsikatero svetovno vižo, bodisi v jazzy, klezmer, balkan, tango ali rock’n’roll različici, pa prav posebno mesto v njihovem repertoarju zaseda slovenska ljudska glasba. Pohod Pohod po Poti ob žici 12. 5., Ljubljana Na vsakoletnem pohodu številni rekreativci vseh generacij obhodijo Ljubljano po 35-kilometrski Poti ob žici. Pot ob žici je edinstven kulturni spomenik. Urejena peščena sprehajalna in rekreacijska pot sklenjena vodi okrog celotnega mesta, teče pa po področju, kjer je med drugo svetovno vojno, od leta 1942, mesto obdajala bodeča žica. Pohod po 35 km dolgi Poti bo udeležence vodil po progah različnih dolžin. Na pohod se bo, kot vsako leto, mogoče odpraviti z različnih startnih mest v vseh predelih Ljubljane. KNJIŽNA POLICA Slovenska umetnost skozi zgodovino Knjiga Koroška ob morju Duša slovenska Širok spekter pogledov Na slovenskih knjižnih policah od nedavnega najdemo knjigo Duša slovenska, delo Aneja Sama, ki je izšlo pri društvu Jasa v zbirki Onežimo svet. Zbornik Koroška ob morju je razdeljen na pet poglavij. Vsebinsko prevladujejo zanimive življenjske zgodbe dvajsetih oseb v drugem poglavju, medtem ko v prvem pet avtorjev razpravlja o Izhodiščih koroške problematike. Tretje poglavje se ukvarja s spornimi vprašanji, četrto nosi naslov Intervencije in peto Perspektive v prihodnosti. Dr. Avguštin Malle je v predstavitvi knjige poudaril, da »število avtorjev in pestrost metodoloških pristopov, od kvalitetne znanstvene razprave do osebnega pričevanja zagotavlja zborniku kakovost, bralcu pa širok spekter pogledov.« Dr. Malle ima tudi kritično pripombo, in sicer, da knjiga preveč teži po ekstenzivni obravnavi enega samega vidika koroške polpreteklosti. »Pa še na tem področju avtorji ne sledijo zgodovinskemu poteku, ko govorijo le o krajevnih tablah in se ne navezujejo na določila Avstrijske državne pogodbe s formulacijo označbe in napisi topografskega značaja.« Nekaj avtorjev: Marjan Sturm, Josef Feldner, Jürgen Pirker, Josef Ostermayer, Rudi Vouk, Vid Obid, Dejan Zwitter, Štefan Kramer, Lojze Wieser in vrsta drugih. Knjiga, ki je vredna pozornosti. Uredniki zbornika so Wolfgang Petritsch, Wilfried Graf in Gudrun Kramer. Le redko naletim na knjižne naslove, ki se mi v trenutku vtisnejo v spomin in o kakem drugem naslovu prispevka sploh ne razmišljam, še zlasti ko gre za osrednjo revijo za Slovence v zamejstvu in po svetu. V prepričanju, da bralec v oceanu novih knjig potrebuje nekakšen kažipot, je avtor zbral dela sedemdesetih literatov – bodisi celovitih stvaritev bodisi izsekov – in tridesetih slikarjev, med njimi Ciuhe, Slane, Slavca, Perka in drugih, katerih dela so čudovito dopolnilo k besedilom. Knjiga nam daje zgodovinski pogled pojmovanj naših pisateljev, začenja se z avtorji 16. stoletja na čelu s Trubarjem, veliko je pisateljev iz 19. in 20. stoletja, končuje pa se z nekaterimi še živečimi pisatelji. Tako med izbranimi deli najdemo tudi Cankarjevo Skodelico kave, Prešernovega Pevca, Kajuhovo Slovensko pesem in Župančičevo Živeti – umreti. Medtem ko starejši odlomki opisujejo kmečko življenje, so pri novejših v ospredju bivanjska vprašanja. Duša slovenska je še en dokaz, da je duša nekega naroda zapisana v umetnosti in v naše slovstvo vnaša nov vpogled v slovenski narod. - Blanka Markovič Kocen - - Ernest Ružič - 19 KNJIŽNA POLICA Dežela brez odmeva Slovensko Porabje Pesem ravnice Koristen vodnik zdaj še v madžarskem in angleškem jeziku Knjiga treh avtorjev, Milana Ostojića, Ferija Lainščka in Marjana Povha, Pesem ravnice, v kateri so zborovske in vokalno – instrumentalne priredbe avtorskih prekmurskih pesmi, je nekaj posebnega in dragocenega. Objavljenih je 7 zborovskih in 10 vokalnoinstrumentalnih priredb v slovenščini, 5 zborovskih in 6 vokalno-instrumentalnih priredb v prekmurščini, 4 zborovske in 4 vokalnoinstrumentalne priredbe v romščini, skupaj 36 pesmi v slovenskem jeziku, prekmurščini in romščini z notnim zapisom kot odličen pripomoček pevskim zborom in glasbenim skupinam. »Rojen sem v ravnici. To je dežela brez odmeva. Tu nič ne vrača klice. Popijejo jih daljave. Tu se prostori merijo s svitom in z mrakom, časovne dolžine pa s sencami. Mlečna cesta ti gre do kolen kot raztresena slama. Ni se ti treba vzpenjati: zvezde so v grmovju. Napotiš se po ravnici, po zlatih brazdah še kakih deset korakov in že hodiš po nebesih. Ali ni to svoboda?« Prijazne besede o ravninskem delu Prekmurja je napisal Miroslav Antić, za uvod v Pesem ravnice pa jih je navedel književnik Feri Lainšček. Skladatelj in vodja skupine Halgato band Milan Ostojić pa pravi, da je »Glasba kot ptica, ki ne pozna meja in se ne meni zanje.« Sicer pa prav Feri Lainšček in Milan Ostojić sodelujeta že vrsto let, s teksti v knjigi sodelujejo še Karolina Kolmanič, Jožek Horvat – Muc in Romeo Horvat Popov. Aranžmaje, vokalno instrumentalne in zborovske priredbe so delo poznavalca zborovskega petja in glasbenega zanesenjaka Marjana Povha. Avtor številnih in raznolikih besedil, ki jih pojejo slovenske pevke in pevci, Feri Lainšček še poudari: „Vsem, ki boste vzeli v roke in pa seveda še vsem, ki boste kdaj izvajali naše pesmi, polagamo na srce, da to storite v enakem duhu. Ob tem pa vam seveda želimo veliko prijetnih trenutkov in občutkov lepega. V zbirki Založbe Franc – Franc VSE O ... je leta 2001 izšla knjižica Slovensko Porabje, ki jo je napisalo več avtorjev; leta 2009 se je naloge samostojno lotil Franci Just in za isto zbirko pripravil publikacijo Porabje, ki je bila vsebinsko razširjena prva izdaja. Zdaj se je založba odločila za izdajo Porabja še v madžarskem in angleškem jeziku. Za prevod v madžarski jezik sta poskrbela Marijana Sukič in Dušan Mukič, v angleščino pa je prevajal Tadej Karoli. Čeprav je knjižica manjšega formata in zgolj na 90 straneh, v njej preberemo pomembne, zanimive in koristne informacije, ki jih mnogi ne poznajo. Vsebina je zastavljena tako, da »pokriva« domala vsa področja življenja in dela ter posega tudi v preteklost sedanjega porabskega prostora. Prijetno dopolnilo so fotografije (avtorji: Karel Holec, Franci Just in Feri Lainšček) krajev, osebnosti, cerkva,kulturnozgodovinskih in drugih znamenitosti. Pomenljivi so podatki o demografskih gibanjih. Še pred poldrugim stoletjem so Slovenci živeli v 18 naseljih tako imenovane Stražne krajine (Örség) vzhodno in v 13 naseljih zahodno od Porabja, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo Avstriji in je zdaj del okraja Jennersdorf (Ženavci)na južnem Gradiščanskem. Andovci, Dolnji in Gornji Senik, Monošter, Sakalovci, Slovenska ves, Števanovci in Verica-Ritkarovci, so narodnostni kraji, o katerih je knjiga Porabje, sedaj tudi A Rába – vidék in The Raba Region za prepoznavnost Porabja nedvomno pomembno založniško dejanje. Prav bi bilo, če bi bilo podobnih, predvsem obsežnejših publikacij o Porabju in Slovencih na Madžarskem nasploh, več kot jih je zdaj. -Ernest Ružič- - E. R. - Mesec kitajske kulture 6. 5. ‒ 13. 6. 2012 Organizator - Konfucijski inštitut Ljubljana : 20 Soorganizatorji: Medijski partner: NE pREZRITE Slovenska izseljenska matica Švedsko izseljenstvo univerzalna človeška izkušnja (I. del ) V izseljenski hiši v Växjö na Švedskem so muzej, raziskovalni inštitut, knjižnica in arhiv – skupna nit je švedsko izseljevanje. Ajda Rogelj Obdobje velikega izseljevanja Obdobje najbolj intenzivnega izseljevanja Švedov je bilo preseljevanje v Združene države Amerike, ko je Švedsko med leti 1843 in 1930 zapustilo okoli 1,3 milijona državljanov. Prvi švedski priseljenci so v ZDA iskali predvsem dobra obdelovalna ozemlja v preriji, močno pa so naselili tudi Chicago. Poleg ZDA so se Švedi izseljevali tudi v Kanado, Avstralijo, na Novo Zelandijo, v Južno Afriko in nekatere evropske države. V obdobju intenzivnega izseljevanja iz Evrope je bilo izseljevanje iz Švedske eno največjih, za Irsko in Norveško. Leta 1900 je namreč vsak šesti prebivalec, rojen na Švedskem, po izselitvi živel v ZDA. V spomin na izseljensko usodo 1,3 milijona Švedov so leta 1968 odprli Hišo izseljencev. Hiša švedskih izseljencev Hiša izseljencev (utvandrarnas hus) leži poleg jezera in mesta Växjö v notranjosti južne Švedske. V njej so svetovno znani raziskovalni center, muzej švedske migracije, knjižnica in arhiv raznovrstnega gradiva z izseljensko tematiko. Raziskovalni center oz. izseljenski inštitut se ukvarja z raziskovanjem izseljevanja na več ravneh in ponuja vzpostavitev vezi med Švedi, švedskimi izseljenci in njihovimi potomci. Poleg izseljenstva se inštitut ukvarja tudi s tematiko švedskih priseljencev. Ker je pojav izseljenstva – odhod iz rodne domovine in integracija v novo univerzalni človeški pojav, v izseljenski hiši hranijo tudi dokumentacijo vseh tistih, ki so na Švedskem našli novo domovino. Hiša izseljencev ima največjo evropsko knjižno zbirko (25.000-30.000 enot) in dokumentacijo izseljenske zgodovine. V hiši so tudi stalne in občasne razstave z izseljensko tematiko. Najstarejša stalna razstava Sanje o Ameriki skozi slike, statistične prikaze in zvočne posnetke predstavi zgodbe švedskih izseljencev ter ozadje, razloge in posledice velikega obdobja izseljevanja Švedov v ZDA. Aktualnost Mobergovih romanov Pri odprtju izseljenskega inštituta je imel veliko vlogo švedski pisatelj Vilhelm Moberg (1898 - 1973). Prispeval je celotni material, ki ga je zbral in uporabil pri pisanju svoje zbirke romanov o izseljenstvu. Njemu v čast je v izseljenski hiši odprta tudi posebna Mobergova soba, v kateri je predstavljenih 12 let njegovega knjižnega ustvarjanja zbirke izseljenskih romanov (The Emigrants, 1949; Unto a Good Land, 1952; The Settlers, 1956; The Last Letter Home, 1959). Vse to gradivo in neprecenljiva zbirka knjig je »varovana« s kipom Izseljenci, na katerem sta upodobljena Karl Oskar in Kristina, glavni osebi Mobergovih izseljenskih romanov. Pred hišo izseljencev pa je postavljen njegov spomenik. Moberg je namreč med pomembnejšimi švedskimi pisatelji 20. stoletja in nekatera njegova dela so že zavzela mesto klasikov švedske literature. Mobergovi romani so prevedeni v več kot 20 drugih jezikov, trije tudi v slovenščino (Jezdi še nocoj, Kmetje se selijo čez morje, V novi domovini). V njih opisuje zgodbo 16 izseljencev iz Ljudera, ki so se leta 1850 izselili v Minnesoto. Čeprav je Moberg tipičen skandinavski pisatelj, glavne osebe v njegovih delih pa izhajajo z juga Švedske, prek njih nazorno predstavi misli, želje, občutja in notranje konflikte, ki se porajajo v kateremkoli posamezniku, ne glede na nacionalno ali geografsko poreklo. Še več, preko njegovih romanov in usod glavnih likov so geografske lastnosti presežene, njegovi romani pa aktualni pri vseh narodih z izseljensko usodo. Zato ni naključje, da se je Slovenska izseljenska matica odločila za prevod še ene njegove knjige. V naslednji številki revije bomo podrobneje predstavili vsebino Mobergovih romanov in kip, ki je posvečen glavnima likoma le-teh. Spomenik pisatelja Vilhelm Moberga, ki je napisal zbirko romanov Izseljenci. Hiša švedskih izseljencev v mestu Växjö. 21 MLADI Barbara Taylor Počutim se Slovenko, a moj dom je v Avstraliji Barbara Taylor se je v Avstralijo preselila pred enajstimi leti. Živi v Melbournu, drugem največjem mestu v Avstraliji, ki nudi dom že štirim milijonom prebivalcev. Zaposlena je v turistični agenciji, ustvarila si je družino in pravi, da ji Avstralija s prebivalci, ki imajo močan občutek neodvisnosti, povsem ustreza. Barbara Taylor s hčerko Liso. O Foto: osebni arhiv Ana Mrzlikar draščala in šolala se je v Ljubljani, v svojih študentskih letih – vpisala je študij arhitekture – je začela delati kot turistična vodnica. Vodila je oglede po zahodni in vzhodni Evropi, od Španije, Nemčije, Italije, Francije, Nizozemske, Belgije, pa vse do Madžarske, Rusije, Ukrajine, Baltskih držav in Poljske. »Toda vsakokrat, ko sem se vrnila v Slovenijo, Avstralci imajo močan občutek neodvisnosti, ki ga je težko razložiti. Mogoče je najboljša ilustracija, da si večina želi biti samostojen podjetnik. 22 se mi je prikradel nasmeh na obraz. Po vsaki poti iz Italije - ko sem videla cerkev na Sveti Gori, sem vedela, da sem doma. Da sem doma v deželi, ki nima gotskih katedral in sikstinske kapele, ima pa lepoto, ki ti zleze pod kožo,« pravi. Na enem od potovanj je spoznala svojega prvega moža, Avstralca. Odločila sta se za poroko in selitev se ji je zdela logična. »Možnosti za zaposlitev v Avstraliji so bile dobre, tekoče sem govorila angleško, mož ni govoril slovensko. Novica, da se preselim v Avstralijo, moje družine in prijateljev ni najbolj razveselila, a so bili kljub temu izredno razumevajoči. K sreči živimo v obdobju interneta, tako da ostajamo v rednih stikih«. Službo je dobila dva meseca po selitvi v Avstralijo. Pripravljena je bila delati karkoli, vendar je, kot sama pravi, imela srečo, da je dobila zaposlitev v Cookovi hiši, ki je ena izmed znamenitosti Melbourna. Gre za tipičen angleški »cottage«, kjer so živeli starši Jamesa Cooka, ki je odkril Avstralijo in jo naredil za angleško kolonijo. Ob delu je nato opravila tečaj letalskih rezervacij in kmalu začela delati v agenciji, katere lastnik je bil Italijan, in zato specialist za potovanja v Italijo. Na prelomnici: ostati ali se vrniti v Slovenijo? Kmalu se je pokazalo, da si Barbara in njen prvi mož nista usojena za celo življenje, njuni življenjski poti sta se začeli razhajati. »Po ločitvi od svojega prvega moža sem bila pred odločitvijo: ali bom ostala v Avstraliji ali se vrnila v Slovenijo? Tukaj sem se ustalila in čeprav pogrešam starše in sestro, nisem nikoli resno razmišljala, da bi se vrnila, tudi ko mi je bilo najbolj hudo. Verjetno pa je to bolj poteza mojega značaja, ki me vedno žene naprej, kot ogledalo dobrega življenja v Avstraliji. Takrat sem tudi zaprosila za državljanstvo, ker se mi je zdelo pomembno, da lahko sodelujem na volitvah, ki so za Avstralce obvezne,« pripoveduje Barbara o svoji življenjski odločitvi, da ostane v Avstraliji. Po njenih besedah je tam razmeroma preprosto dobiti službo (nezaposlenost je samo malo prek pet odstotkov) in ker ljudje nimajo predsodkov o narodnem ali verskem poreklu, je normalno, da večina priseljencev ostane. Ko se je preselila v Avstralijo, si lahko zaprosil za državljanstvo po petih letih bivanja tam in pri njej je postopek potekal avtomatično ter brez težav; morala je opraviti »izpit«, ki je bil neke vrste intervju na uradu za migracije, kjer so jo spraševali o poznavanju pravic in dolžnosti državljana. »Kar se tiče moje osebne odločitve, sem imela seveda od vsega začetka namen postati državljanka Avstralije. Toda glede na to, da sem se ločila od moža, ki je bil pravzaprav razlog za moje življenje tukaj, bi si takrat lahko premislila. Vendar sem se zavedala, da bi v Sloveniji po eni strani začela svojo pot od začetka, kar pri 30 in več letih ni tako enostavno. Hkrati sem se res hitro navadila živeti v Avstraliji. Avstralci imajo močan občutek neodvisnosti, ki ga je težko razložiti. Mogoče je najboljša ilustracija, da si večina želi biti samostojen podjetnik. Ne vem, kako se to odraža v vsakdanjem življenju, mogoče so ljudje zelo neobremenjeni z normami.« Z drugim možem, ki ga je spoznala v Melbournu, sta si pred nekaj leti ustvarila družino in danes imata dve hčerki, stari dve leti in šest mesecev. Ker Avstralke nimajo enoletnega porodniškega dopusta tako kot mame v Sloveniji, se je pred dvema mesecema vrnila v službo. Dela v turistični agenciji in razloži, da imajo le-te v Avstraliji popolnoma drugačno vlogo kot v Sloveniji, saj se skoraj vsako potovanje začne z lokalnim ali mednarodnim letom. »Slovenske agencije se ukvarjajo v glavnem s skupinskimi potovanji in za obisk Avstrije ali nekajdnevni izlet v Italijo ne bo nihče hodil po nasvet na agencijo,« razlaga Barbara. »V Avstraliji pa se praktično vsako potovanje začne s poletom; Melbourne Sydney, Hong Kong, Singapur, London in podobno. Do revolucije interneta si po letalsko karto moral na agencijo. Vendar je ta navada ljudem ostala še danes, ker se lahko vedno obrneš za pomoč na nekoga, ki ga poznaš, namesto da se pregovarjaš po telefonu s predstavnikom letalske družbe. Podobno je večina potnikov do pred kratkim potovala v Anglijo, o »kontinentalni« Evropi, kot ji tukaj pravijo, so imeli le malo pojma. Glavna vloga agencije kot je ta, kjer delam, je sestaviti itinerar na osnovi tega, kar ljudi zanima; od izbire mest do rezervacij hotelov, vlaka – npr. Evrostar med Londonom in Parizom je zelo priljubljen, rent-a-car-ja, praktično vsega, kar povprečnemu slovenskemu turistu ne bi prišlo na misel.« Kaj je v Avstraliji drugače? Prav zanimivo je bilo poslušati o podobnosti in razlikah življenja pri nas in »down under«. Barbara je prepričana, da je primerjave, ko nekaj let živiš v tujini, težko delati. »Slovenija, ki jo poznam, je Slovenija izpred dvanajstih let! Ne glede na to, da še vedno poznam vsa imena v politiki, se je vsakdanje življenje le toliko spremenilo, da morda primerjam sedanjost s preteklostjo.« Vendarle se takoj spomni ene podobnosti, ki je, čeprav iz drugačnih razlogov, povsem očitna: biti lastnik hiše. V Melbournu zato, ker šele v zadnjem času nastajajo stanovanjska naselja. Povprečni Avstralec, prav tako kot povprečni Slovenec, pač »morata« imeti hišo. Kljub temu je razlik v načinu življenja kar precej. Ena bistvenih je, da se v Avstraliji precej več vozijo in praktično ni opravka, ki bi ga lahko opravil peš. »Spominjam se, kako me je bolel hrbet (da ne rečem zadnja plat) po prvem obisku v Avstraliji! V Ljubljani sem bila vajena hoditi peš ali kolesariti, tukaj pa najprej skočiš v avto,« pripoveduje Barbara. »Tudi delovni čas je v Avstraliji daljši. Večina nas dela od 9.00 – 17.30 z enournim odmorom za kosilo. Ko prideš domov, je že skoraj konec dneva. A kljub temu da večina ljudi dela do 17.30, se trgovine zaprejo ob 17.00. Med tednom praktično nimaš možnosti za nakupe, razen za hrano. Sobota tako postane nakupovalni dan. Prav tako, če živiš v enem izmed glavnih mest, praktično nimaš možnosti iti kam v naravo. Hribi so oddaljeni štiri ure vožnje, morje pa je sicer vedno »pri roki«, ampak z močnimi tokovi in kupom smrtonosnih prebivalcev, zato plavati praktično ni mogoče. Melbournčani so hojo v naravi zamenjali za posedanje v restavracijah in kavarnah; caféculture, kot ji tukaj pravijo, je postala prava obsesija. Celo otroci lahko narocijo babycino,« pripoveduje Barbara. »Avstralija je tudi kulturno bistveno bolj raznolika. V preteklosti so bili glavni priseljenci Angleži in Kitajci, zdaj večino počasi prevzema Indija. Posledično Avstralci skoraj ne poznajo rasizma. Prej obratno, ponosni so, da je njihova država tako raznolika. In mogoče še bolj pomembno, da so vsi mogoči priseljenci prinesli s sabo kulinariko. Več mojih znancev bo imelo za kosilo sushi ali indijski curry kot sendvič s šunko.« Po Barbarinih besedah Avstralci ne živijo slabo, je pa socialna varnost tam čisto drugače urejena. Porodniški dopust je od lanskega leta plačan samo štiri mesece.Vsaka družina lahko zaprosi za mesečno pomoč, ki je odvisna od plače. Če se ženska odloči biti doma z otrokom dlje (brez dohodka), jo mora delovno mesto čakati eno leto. Kar se tiče pokojnine, obstaja »superannuationfund«, v katerega mora vsak delodajalec plačevati določen odstotek plače. A za avtomatično upokojitev pri določeni starosti in prejemanje dostojne pokojnine običajno za večino ni dovolj, zato mora za to poskrbeti delavec sam. Zanimivo je tudi, da so Avstralci zelo neformalni. »Večino lahko kličeš po imenu. V povprečni službi se vsi, od direktorja do novega uslužbenca, kličejo po imenih. Enako je v javnih ustanovah, pri obisku zdravnika in podobno,« razlaga Barbara. »Avstralci tudi grozno radi skrajšujejo. Vse, od osebnih imen do kratic za praktično vse. Na primer: če morate nekaj narediti do konca dneva, vam bo sodelavec rekel, da mu dajte odgovor do KDČ, kar bi pomenilo do konca delovnega časa. K sreči se v običajnem življenju še vedno tekoče pogovarjamo!« Na vprašanje, če je kaj možnosti, da bi se kdaj vrnila v Slovenijo, Barbara odgovarja s frazo »neversaynever«, kot pač pravijo v Avstraliji. Nikoli ni trpela za domotožjem, ne v otroštvu, ko je šla taborit s taborniki, ne v odrasli dobi, ko je vodila turiste po Evropi. »Kolikor se počutim Slovenko, je moj dom zdaj v Avstraliji,« pravi. Prav tako Foto: osebni arhiv MLADI ne išče stika s Slovenci v Melbournu, v tamkajšnji slovenski klub je šla samo enkrat, kmalu po tem, ko se je preselila v Melbourne. »Če se želim pogovarjati o Sloveniji, se pogovarjam z družino in prijatelji, in sicer o sodobni Sloveniji, ne o državi, ki smo jo zapustili pred 11, 30, 60-imi leti in se je, odkar smo bili zadnjič tam, gotovo spremenila,« razlaga. »Niti hčerk ne učim slovenščine. Predvsem ker sama ne razmišljam slovensko, razen če se ne pogovarjam s Slovenci. Se je pa nad slovenskim jezikom navdušil moj mož in se ga uči z velikim veseljem. Malo s pomočjo literature, ki sva jo nakupila na zadnjem obisku v Ljubljani, v veliko pomoč pa so tudi slikanice, ki jih beremo z Liso in Georgio.« Oditi ali ostati za Barbaro ni več vprašanje. Povprečni Avstralec, prav tako kot povprečni Slovenec, pač »morata« imeti hišo. Kljub temu je razlik v načinu življenja kar precej. Ena bistvenih je, da se v Avstraliji precej več vozijo in praktično ni opravka, ki bi ga lahko opravil peš. Slovenske podjetnike in gospodarstvenike iz sveta kot tudi potencialne strateške partnerje slovenskih podjetij vabimo k spletnemu oglaševanju na portalu www.slovenci.si. Dodatne informacije vam bomo posredovali na elektronskem naslovu [email protected]. 23 IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST Slovenščina v Beogradu Nikina beograjska zgodba Življenje v Beogradu je spomin na moja mlada leta N Ana Mrzlikar ika Schlamberger je na ljubljanski filozofski fakulteti doštudirala angleščino (prevajanje) in primerjalno književnost in na isti fakulteti leta 2005 magistrirala iz lingvistike. Zadnjih deset let je bila v Sloveniji zaposlena v Državnem izpitnem centru. Svoje delo – koordinacija dela maturitetnih komisij za tuje jezike in kot dodatno delo tudi prevajanje/tolmačenje - je z veseljem opravljala, vendar pravi, da je po desetih letih vendarle prišel čas za spremembo. V začetku leta 2010 je Državni izpitni center dobil ponudbo za sodelovanje v projektu Podpora zagotavljanju kakovosti sistema nacionalnih zaključnih izpitov v osnovnem in srednjem izobraževanju (http://www. okni.edu.rs/), Nika pa se je hkrati prijavila za eksperta za splošno srednje izobraževanje. »Najprej smo prišli v ožji izbor, potem pa je bil za izvedbo projekta izbran prav naš konzorcij, sestavljen iz štirih partnerjev: IBF International Consulting iz Belgije, Halifax Consulting iz Srbije ter Državni izpitni center in Zavod RS za šolstvo iz Slovenije,« pripoveduje. Živahne projektne aktivnosti Projekt se je uradno začel izvajati 1. septembra 2010 in od takrat Nika živi v Beogradu. Kot je moč razbrati iz imena, projekt uvaja izboljšave v srbski izpitni sistem. V šolskem letu 2010/11 so na koncu osemletnega osnovnega izobraževanja prvič izvedli zaključni izpit iz srbskega oziroma maternega jezika ter matematike in projekt je v tem procesu podprl najrazličnejše aktivnosti. »Rezultati prvega zaključnega izpita so dobri, čaka pa nas – predvsem seveda srbske partnerje – še veliko dela,« je prepričana Nika. »Sama se v drugem letu trajanja projekta največ ukvarjam s področjem, za katere- 24 ga sem bila pravzaprav izbrana: s splošnim srednjim izobraževanjem, natančneje pa z uvedbo mature. V prvem letu projekta namreč ni bilo na tem področju praktično še nič pripravljenega, tako da sem se takrat več ukvarjala z osnovnim izobraževanjem. Pred kratkim pa so bile imenovane komisije, ki bodo pripravile koncepte maturitetnih izpitov (splošne, umetniške in poklicne mature), tako da se ne morem pritoževati, da nimam dovolj dela s svojega področja … Sestanki so praktično vsak teden, teme pa vse od nabora predmetov, števila izpitov, notranjih in zunanjih delov izpita, do tega, kako bo vse skupaj izvedljivo v praksi. Potem je tu še sodelovanja na konferencah, priprava različnih gradiv, najrazličnejša usposabljanja ipd.« Tretja in četrta komponenta v projektu sta sektor poklicnega in strokovnega izobraževanja ter nacionalni okvir kvalifikacij, kjer so aktivnosti enako živahne. »Tim je sestavljamo trije eksperti, ki smo več ali manj stalno v Beogradu: poleg mene še vodja, ki je Danec, ekspert za poklicno in strokovno izobraževanje Škot. Poleg nas so v pisarni – to je trenutno velika učilnica v eni od osnovnih šol, do sredine lanskega leta pa smo gostovali v prostorih zavoda za evalvacijo kakovosti izobraževanja, s katerim poleg ministrstva za šolstvo in znanost ter zavoda za razvoj izobraževanja največ sodelujemo - vsak dan še vodja pisarne in dve asistentki, ki tudi prevajajo/tolmačijo in naredijo vse drugo, kar je potrebno. Bolj ali manj občasno se nam pridružijo tudi lokalni in tuji eksperti, tako da ni nikoli dolgčas.« Srbija kot »malo drugačna Slovenija« Projekt se uradno izteče avgusta letos. »Ko pomislim, da je to že čez pol leta, me malo stisne pri srcu: ne bi se še vrnila v Slovenijo. Vendar bo, kot kaže, projekt podaljšan za nekaj več kot leto dni, česar se, moram priznati, veselim. Če bi imela priložnost, bi v Beogradu morda ostala tudi dlje, okolje mi v več pogledih ustreza. Kaže, da je vendarle nekaj v genih: babica po mamini strani je bila Beograjčanka … In če bi primerjala način življenja v Sloveniji in Srbiji, bi rekla, da je tisti v Srbiji prijetnejši. Ne vem, če znam to dobro opisati, ampak na nek način je tako, kot bi se preselila v čas otroštva. To nima nikakršne zveze z jugonostalgijo ali s čim podobnim, ampak s tem, da je življenje v nekaterih pogledih podobno kot v mojih mladih letih. Stvari, ki se jih moja generacija še spomni, v Sloveniji pa jih ni več. Poleg tega nam je Slovencem zaradi razumevanja jezika in sposobnosti vsaj osnovne komunikacije Srbija verjetno bližja kot marsikatera druga država. Osebno se v Srbiji počutim, kot da je pol-tujina; ni ravno domovina, prava tujina pa tudi ne. Kot bi bila v malo drugačni Sloveniji. Tudi domačini so me tako rekoč brez izjeme zelo lepo sprejeli, kar velja tako za delovno okolje kot za ostala srečanja in druženja. Priznati moram, da domotožja nimam, ne zares. Verjetno je razlog tudi v dejstvu, da se razmeroma redno (počitnice, prazniki) vračam v Slovenijo. Vendar je moj dom trenutno v Beogradu«. Zaradi obsežnosti svojega dela in posledično pomanjkanja prostega časa se Nika s Slovenci v Beogradu, razen ob res redkih priložnostih, ne srečuje. »Lani sem bila na praznovanju dneva državnosti in tudi prijateljica, ki je lektorica za slovenščino na filološki fakulteti, me občasno povabi na kakšen dogodek s svojimi študenti. Mogoče bi me druženje v klubu bolj zanimalo, če bi bila res čisto odrezana od Slovenije, tako pa te potrebe zaenkrat ne čutim.« SPOZNAJMO SE Izidor Pečovnik Dori »Srečen tisti, ki ima dom in domovino« Vodja Slovenske katoliške misije v Berlinu, priljubljeni župnik Dori, je vrata cerkve odprl za vse v duši in srcu poštene in dobre ljudi. Ugotavlja, da se je Slovenija spremenila, a prijatelji ne. Prepričan je, da mladi potrebujejo cerkev, a je ta preveč teatralna, liturgije pa je premalo. » Janja Lakner Anžin V Sloveniji ni povezovalnosti »Cerkev ima v Nemčiji zelo velik moralno-etični vpliv. Zelo je dejavna, predvsem v družbenem življenju, in zelo odprta. Njeno delovanje ni ideološko, demagoško pogojeno, zato je večkrat deležna očitkov, da je premalo fundamentalistična. Takšne kritike pa so dobre, saj to pomeni, da je njeno delovanje primerno struk- turirano in predvsem povezovalno,« razloži Dori. »Slovenija je še daleč od političnega, kulturnega in verskega dialoga, tudi povezovalnosti ni. Manjka poštenosti do svojih sposobnosti. Zato so na položajih velikokrat tisti, ki za svoje delo niso najbolj sposobni. Slovenija se je spremenila, a prijatelji, hvala bogu, ne!« vseeno vedro zaključi svoje misli. Očitek o neopravljenem delu pa se je nanašal na slovenske poslance in prevečkrat uporabljeno sredstvo demokracije – referendum. Tudi s preteklostjo in njenimi predsodki, strahovi bi morali čimprej opraviti. Cerkev kot avtoriteta vrednot »Preteklost ne more biti merilo za sedanjost in prihodnost,« je prepričan Dori. Kot kritičen, a realen opazovalec družbe meni, da bo cerkev tudi v prihodnosti še vedno imela pomembno vlogo, saj predstavlja avtoriteto vrednot.« Mladi potrebujejo cerkev, res pa je, da je ta preveč teatralna, premalo pa je liturgije. Pomen cerkvenega obreda ni duhovnost, temveč duhovna dimenzija.« Ob tem še zmajajoč z glavo doda, da so cerkvena vrata, bojda zaradi varnosti, odprta le še po urniku, kar pa je že skoraj muzejskega značaja. Le kdo naj išče notranji mir ob zaklenjenih vratih? Slovenska skupnost se ne pomlajuje Ko se pomenkujeva o slovenski skupnosti v Berlinu, iskreno pove, da je vse manj interesa, volje in časa za njo. Tudi pomlajuje se ne. Njeno trdno jedro tvori le prva generacija, malo Slovencev druge generacije ohranja stik z njo. »Tisti, novi, ki sedaj pridejo v Berlin, ne iščejo Slovencev, iščejo pa pomoč. Po elektronski pošti dobim dnevno vsaj 15 prošenj za pomoč pri nastanitvi, službi...« In čeprav duh slovenske skupnosti in želja po povezovanju, druženju, kot je bilo v 70-ih, 80-ih ali še v 90-ih, počasi izginjajo, pa si vsi želijo poroko, krst Foto: J. L. A. A tako, v Berlinu živite? Potem pa zagotovo poznate Dorija, našega župnika. On je fejst človek!« Izidorja Pečovnika Dorija poznajo skoraj vsi - v Sloveniji in zunaj nje. Že 17 let mašuje v Berlinu, a kjerkoli nanese beseda nanj, mu vedno pravijo »naš« Dori. Sedaj tudi že nemški farani. Zaradi odprtosti za vsakogar in optimizma so ga sicer pregovorno zadržani Nemci takoj sprejeli in mu dali drugi dom. Izidorju Pečovniku Doriju odhod z Vranskega ni bil lahek: oditi v tujino, biti med tujci in maševati v tujem jeziku … Zato, ker je cerkev želel približati mladim, a ne samo z božjim naukom in preko njega. Vrata cerkve je želel odpreti za vse v duši in srcu poštene in dobre ljudi, vendar je takrat naletel na ogorčenje in gluha ušesa. »Nimam občutka, da sem bil v življenju zaradi odhoda v Berlin za kaj prikrajšan. Tu sem pravzaprav dobil možnost za ‘kristalizacijo’ tistega, kar sem želel doma, a so bile omejitve, tudi v razmišljanju. Vsako razočaranje, še posebej tisto, ki se te močno dotakne, pa te seveda popelje na novo pot. In tu sem izkoristil priložnost za tisto, kar sem že prej hotel.« Povezovati ljudi, jim podariti lepe trenutke druženja, biti v pomoč, oporo in uteho- njegova vrata so zmeraj odprta. A ne samo pri cerkvenih obredih. Ne spomnim se, kdaj sem doživela lepšo in bolj zabavno proslavo za materinski dan kot pri Doriju. Zabavna igrica pred oltarjem, kviz v cerkvi, solze smeha med molilnimi klopmi pravi božji (duhovni) žegen za dušo! ali pa pogreb v slovenskem jeziku in običaju. »Veste, letos sem pa še prav posebej ponosen, da bomo zopet imeli birmo. To bo že tretja generacija birmancev. Kar 16 jih bo!« Med pogovorom o njegovem delu in življenju v zadnjem desetletju in pol, sicer v smehu, a iskreno prizna, da: »... najtežje je peti in moliti v tujem jeziku. Pa tudi (se) spovedovati. Zato k meni radi pridejo hrvaški vojni begunci. Mi vedno rečejo: »Hvala bogu, vi nas vsaj razumete! Če se spovemo pri nemškem duhovniku, nas ta lahko tudi narobe razume, potem pa nas okrega.« Vrata k Izidorju Pečovniku Doriju bodo v Berlinu odprta še (dobro) desetletje. Še toliko časa bo maševal v nemškem in slovenskem jeziku. Idej in izzivov je veliko, tudi ko bo v pokoju, želja pa ena sama: »Ja, potem pa domov. Srečen tisti, ki ima dom in domovino. In veste kaj? Na dvorišču bo vedno stala slovenska zastava! To sem se naučil od mojih prijateljev Nemcev!« Dorija so za svojega sprejeli tudi pregovorno zadržani nemci. 25 SPOZNAJMO SE Dr. Velimir Vulikić Do korenin brez večjih bolečin Zgodba o zobozdravniku, ki je v svoji dolgoletni karieri poleg svojega dela v ordinaciji posegel tudi v nešteto duš in src. Foto: Ivan Cimerman Ivan Cimerman Dr. Velimir Vulikić, neumorni avtor 25-tih knjig, v uredništvu Rodne grude. Melbourne, 1998. Izseljenke v Slovenskem društvu St. Albans so pisatelja vzele medse. 26 in izkušen svetovalec, pač pa tudi kot svojevrsten pisatelj, kronist, biograf in analitik svoje stroke, ki je zabeležil, zapisal in shranil v zgodovinski spomin mnoge usode posameznikov, društev in dogodke svoje dobe. Morda ni zobozdravnika, ki bi v svoji dolgoletni karieri poleg svojega dela v ordinacijah posegel v toliko duš in src. Kar v 25-tih knjigah je opisal osebno zgodovino in zgodbe mnogih ljudi, izseljencev v Avstraliji in Kanadi; v domovini pa utrip kulturnih in strokovnih organizacij ter izjemnih posameznikov, kakršna sta bila psihiater dr. Janez Rugelj in akademik dr. Franc Čelesnik. Ustvarjalna žilica pa mu je ves čas najbolj utripala za zobozdravstvo, o katerem je napisal vrsto strokovnih knjig. Nastajale so v nekdanji Jugoslaviji in posebej v Sloveniji, kjer že ves čas živi. Pravkar piše zgodovino zobozdravstva, tako jugoslovanskega kot slovenskega, saj bo to delo predstavljalo enciklopedijo izkušenj in znanj za prihajajoče. K adar se nasmehnem širokemu svetu in dobri šali, pokažem zobe. Kadar pa se spopadem s svetom ali namišljenimi svetovljani, se oprem na izrek »Pokaži jim zobe!« V tem primeru izražajo zobje odločnost, moško stališče, brezkompromisnost in uveljavljanje svojega trdnega prepričanja ali znanja. Ko pa sredi noči zarjovem od bolečine, jo do jutra ukrotim s tabletami, nato pa drvim k nekomu, ki mu zaupam, da me bo rešil kljuvajoče groze, me posadil na »električni« zobozdravniški stol in blago, z občutkom in veliko spretnostjo z menoj vred premagal bolečo napadalko, gospo Bolečino, in mi znova omogočil nasmeh in - zaužitje hrane. Minilo je pet desetletij ... Srečal sem ga, pokramljala sva. Nastala je godba, vredna zapisa. Upokojeni primarij, zobozdravnik dr. Velimir Vulikić, je Domžalčan, ki je nedavno dočakal 80 pomladi. Preživel jih je plodno, ne samo kot strokovnjak na področju zobozdravstva, praktik Dr.Vulikić, ali nam pri osemdesetih pomladih lahko opišete svojo pot, ki ste jo prehodili od sanitetne oficirske šole do študija v Ljubljani in doktorata leta 1984? Po končani sanitetni šoli v Ljubljani, sem leta 1949 že pri osemnajstih postal dentist, zobni terapevt. Vsa ta leta sem živel v Ljubljani, družino pa sem si ustvaril v Domžalah. Med leti 1957 in 1963 sem redno študiral stomatologijo na ljubljanski medicinski fakulteti. Nato sem bil do predčasne upokojitve leta 1978 predstojnik Stomatološkega oddelka Vojaške bolnišnice, kjer sem imel dokaj ugodne pogoje za raziskovalno delo. 1971. sem opravil magisterij, doktorat iz stomatoloških znanosti pa leta 1984. Ves čas ste pisali in aktivno delovali v vrsti društev in organizacij. V vojaški bolnici ste bili pristaš novodobnih strokovnih dognanj, natančnosti in doslednosti. Ste pri uveljavljanju svojih zamisli doživeli mnogo zavisti in spletkarjenj? Pisati sem začel že v času študija, strokovne članke sem objavljal v strokovnih revijah, poljudne in literarne pa v časopisu, ki sem ga ustanovil in urejal. Bil sem član številnih strokovnih društev. Povsem razumljivo je, da brez stroge discipline pri delu in študiju ne bi bilo uspehov. Pri uveljavljanju novih metod dela ni manjkalo spletkarjenja in zavisti, toda strokovno delo in organizacijo službe sem hotel povzdigniti na višjo, učinkovitejšo raven. Prijateljevala sta z znanim (pokojnim) terapevtom alkoholikov, dr. Janezom Rugljem, ki je prehodil pot SPOZNAJMO SE Naslovnica knjige Trideset dni med Slovenci v Melbournu. od 15-letnega udeleženca vojne do študenta medicine in znanega psihiatra. Kakšni so vaši spomini nanj? Dr. Janez Rugelj je bil moj sošolec in prijatelj v srednji šoli, na univerzi in tudi kasneje. Bil je zanimiv, dosleden ter brezkompromisen človek, tako v zasebnem, kot tudi v službenem življenju. Uvedel je nove metode zdravljenja alkoholikov, o čemer pričajo njegove številne knjige in priznanja strokovnjakov (največ tujih!) na tem področju. Zelo se je razveselil knjige, življenjepisa z naslovom Večni bojevnik, psihiater dr. Janez Rugelj, ki sem jo napisal o njem leta 2006. Njegove metode zdravljenja alkoholikov so razburile psihiatre in javnost. Med vašimi deli sta tudi knjigi, ki govorita o Slovencih, izseljencih v Kanadi in Avstraliji. Kako ste doživeli usode naših ljudi v tujini, ki so vas sprejeli medse, da bi o njih in društvih napisali svojstvene zgodbe? Iz kakšnih nagibov ste se lotili pisanja o njihovih skupnostih, društvih in posameznikih, ki so uspeli onkraj »Velike luže?« Po drugi vojni je veliko mladih, željnih boljšega zaslužka in življenja ter razmaha svojih ustvarjalnih moči v določeni stroki, zapuščalo domovino. Med njimi je bil tudi Janko Berlec iz Tuhinjske doline pri Kamniku. Z dekletom Rozalijo - Rozi sta se naselila v Torontu v Kanadi. Bil je izjemno delaven, skrben in natančen, kot je zahteval njegov poklic varilca, ki je obetal dober zaslužek. Spoznala sva se, ko je bil na obisku v svojem rojstnem kraju in postala sva prijatelja. Leta 1974 in nato 1978 me je povabil na enomesečna obiska, ki pa sta postala mnogo več kot zgolj prijazno in udobno gostoljubje. V milijonskem Torontu se mi je odprl nov svet, skupnost naprednih slovenskih izseljencev. Prijetno sem bil presenečen nad ohranjanjem navad, običajev, jezika, kulture in vere ter prisrčnega druženja na njihovih obsežnih farmah (pristavah). Bili in ostali so zvesti svoji rojstni domovini in z vsemi močmi so podpirali osamosvojitev Slovenije v letu 1991. V zahvalo za dvomesečno gostoljubje in kot dokument časa naših ljudi na tujem sem se zakoncema Berlec in njunim trem hčeram, poročenim s Slovenci, napisal in 1998. izdal knjigo Mož dveh domovin Kamničan v Torontu. Drugo veselo presenečenje sem doživel novembra 1998, ob obisku slovenskih izseljencev v daljni Avstraliji. Leta 1997 sem namreč napisal knjigo o fenomenu Okteta bratov Pirnat iz Domžal. Ljubo Pirnat, eden izmed devetih bratov iz zbora pevcev, ki je živel med izseljenci v Melbournu, kjer je zaslovel kot izjemen kulturni delavec in organizator, je obiskal Slovenijo in rojstne Domžale. Povabil me je, da bi svoje delo predstavil po slovenskih društvih v Avstraliji, kar sva tudi uresničila. Zbrano gradivo je izšlo 1999. v obliki knjige z naslovom Trideset dni med Slovenci v Melbournu. Delo med drugim predstavlja in dokumentira pričevanje o živahnem, raznolikem in razgibanem življenju v predosamosvojitvenem obdobju Slovenije. Govori in priča o dejavnostih slovenskih izseljencev v Avstraliji. Kaj trenutno ustvarjate? Kaj vas vodi pri pisanju tolikih knjig, ki bi vam jih zavidal vsak pisatelj? Zdaj je na vrsti 26. Ne uvrščate se med »leporečne literate«, vaš jezik je stvaren, preprost. Ali želite vtisniti svoji dobi pečat s kronikami, biografskimi beleženji in – razveseliti Slovence na drugem koncu sveta? Pred letom dni sem začel pisati avtobiografsko izpoved, pa sem jo moral odložiti zaradi pisanja drugih dveh knjig. Zdaj pa bi rad začeto pisanje nadaljeval, saj imam obilo zanimivega gradiva. Moje zelo raznoliko pisanje ni mogoče ni enoznačno. Raje pišem sodobna, stvarna besedila na temelju realnih dejstev kot pa leporečno literaturo, ki je večkrat zunaj bleda in anemična, znotraj pa prazna. Privlačijo me današnji, konkretni junaki, ki niso prav slavne osebnosti. Preprosto stoje v tem času, v teh dnevih in dobi, ki jih živim. Ob koncu bi rad prisrčno pozdravil vse slovenske izseljence, zlasti moje znance in prijatelje, kar jih je še ostalo v Kanadi in Avstraliji, v Argentini in Clevelandu, ki sem jih spoznaval pri pisanju svojih knjig. Prav tako se zahvaljujem uredništvu priljubljene revije za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki se zdaj imenuje Slovenija danes, in na katero sem naročen že več desetletij. Vesel bi bil, če bi se mi bralci oglasili na moj naslov in prispevali gradiva za knjigo, ki jo pravkar pišem: Dr. Velimir Vulikić, Plečnikova ul. 5, 1230 Domžale, Slovenija. Melbourne, 1998: na veselem izletu. Z leve - Ivo Leber, častni konzul Avstralije za Slovenijo, in njegova soproga Helena, ki sta zelo veliko storila za priznanje Slovenije v Avstraliji, in pisatelj dr. V. Vulikić Melbourne, 1998: po enourni radijski oddaji. Z desne: dr. Velimir Vulikić, Meta Lenarčič, dolgoletna voditeljica slovenskih radijskih oddaj, in njena pomočnika Sonja in Ljubo Pirnat, član Okteta bratov Pirnat iz Domžal Melbourne, 1998: družina Smrdel je zelo ponosna na slovenski kozolec, katerega maketa stoji pred njihovo hišo. Z leve: Renato in Anica, hčerki Veronika in Barbara 27 MED NAMI Svetovni slovenski kongres »Zapisi« življenja Lorette Dorbolò v Ljubljani V dvorani Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani smo 29. marca odprli slikarsko razstavo Lorette Dorbolò. Tokratno galerijo smo pripravili v sodelovanju s Kulturnim domom Gorica in Inštitutom za slovensko kulturo – Špeter. Luka Klopčič Pri dvajsetih letih se je odselila v kraj Concordia sulla Secchia (Modena), kjer je poučevala v osnovni šoli in se kot samouk posvečala slikarstvu. Sodelovala je na številnih skupinskih in tematskih razstavah, v okviru katerih je prejela več nagrad in priznanj. Dela Lorette Dorbolò so povsod naletela na veliko zanimanje, tako zaradi raznolikosti motivov kakor tudi zaradi slikarkinih bogatih likovnih in literarnih izkušenj. Motive za svoje slike črpa predvsem iz spominov na otroštvo, zato so njene stvaritve edinstven in pomemben »zapis« o življenju, kakršno je bilo pred pol stoletja. Umetnica je vse prisotne nagovorila v pristnem beneškem narečju in Slika Brezciljni dir L ikovno kritiko Jožka Vetriha o razstavljenih umetniških delih in umetničinem opusu je prebral Marino Marsič. Loretta Dorbolò je bila rojena v Bjarču v Špetrski občini (Videm) leta 1950. se ob tem zahvalila za priložnost, da lahko slike predstavi tudi v Ljubljani. Ob odprtju je predstavnik urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, državni sekretar Matjaž Longar pozdravil vse navzoče in dodal, da takšni dogodki pomenijo resnično živeti povezovanje med Slovenci. Samo upamo lahko, da jih bo še več. Večer sta kulturno obogatili glasbenici Inštituta za slovensko kulturo Špeter iz Italije. Stefania Rukli na klavirju in solo pevka Eliza Lovele sta izvedli beneške pesmi Davida Clodiga. Odprtja se je udeležilo več kot 60 oseb, razstava pa bo na ogled do 26. aprila 2012, ob delavnikih od 8.00 do 15.30 ure. Umetnica ob odprtju razstave I. KONFERENCA SLOVENSKIH MLADIH RAZISKOVALCEV, PODIPLOMSKIH IN DODIPLOMSKIH ŠTUDENTOV IZ SVETA IN SLOVENIJE Inštitut Jožef Stefan, Ljubljana: 19. in 20. julij 2012 Svetovni slovenski kongres kot nadaljevanje strokovnih srečanj s slovenskimi strokovnjaki iz sveta in domovine pripravlja I. Konferenco slovenskih mladih raziskovalcev, podiplomskih in dodiplomskih študentov iz sveta in Slovenije, ki bo potekala 19. in 20. julija 2012 v prostorih Inštituta Jožef Stefan v Ljubljani. Častni pokrovitelj konference bo predsednik RS dr. Danilo Türk. V zadnjem desetletju je Svetovni slovenski kongres postal prepoznaven 28 po strokovnih srečanjih z našimi rojaki iz sveta. Tokratna konferenca se osredotoča na populacijo slovenskih mladih raziskovalcev, podiplomskih in dodiplomskih študentov v Sloveniji in po svetu. Pričakujemo več predavateljev, ki bodo predstavili lastne izkušnje s študijem in delom v tujini in bodo lahko podali primerjalni pregled med izobraževalnimi sistemi. Srečanje naj bi pomagalo izboljšati razmere za vrnitev po študiju v tujini in zaposlitev v Sloveniji ter prikazati možnosti za študij v tujini. Vljudno vabljeni, da se udeležite zanimivega, prijetnega in koristnega srečanja. Kotizacije ni. Več informacij na [email protected]. MED NAMI Slovenska izseljenska matica Prihodnost slovenskih društev po svetu Slovenska društva po svetu delujejo že dolga desetletja, nekatera celo stoletje in dlje. Že v času Jugoslavije so Slovenci po svetu začutili potrebo po druženju v društvih, kjer bi se člani lahko pogovarjali v slovenskem jeziku, med seboj izmenjali novice iz domovine in mogoče, po kakšnem naključju, srečali rojaka iz rodnega mesta ali okolice. Vesna Vukšinič Zmaić Foto: Arhiv SIM običajev, slovenskega jezika, pesmi in plesa. Slovenci v Pulju so prostore dobili pred kratkim, žal jih še vedno nimajo rojaki v Münchnu, Zadru in še kje. Slovenska društva letos praznujejo V letu 2012 beležimo kar nekaj obletnic slovenskih izseljenskih društev. Slovensko društvo Sava iz Kanade v Ontariu slavi petdeset let delovanja. Slovenska izseljenska matica je ob tej priložnosti društvu in častnim članom podelila diplome in priznanja. Slovensko kulturno društvo Bled iz Essna, znano po dejavni folklorni skupini, letos praznuje štirideseto obletnico delovanja. V društvu se zbirajo Slovenci iz Essna in okolice. Istega leta 1972 so v Frankfurtu ustanovili Slovensko društvo Sava, v Berlinu pa 1982. društvo Slovenija, ki ima svojo folklorno skupino, s katero se udeležujejo različnih prireditev. Po letu 1991, ko je Slovenija postala samostojna država, so Slovenci po svetu začeli ustanavljati nova društva. Slovenska izseljenska matica je sodelovala pri ustanavljanju Društva Slovencev Kredarica v Novem Sadu, ki letos slavi petnajsto obletnico delovanja. To društvo danes šteje več kot tisoč članov. Predstavljajo se s svojim zborom, pred tremi leti so ustanovili Igralni ansambel. Izdajajo Foto: Arhiv SIM S lovenska narodna podporna jednota (SNPJ) deluje od leta 1904 in je največja organizacija Slovencev v Ameriki, ki združuje čez sto podružnic in šteje več kot 38.000 članov. Pa vendar to ni najstarejša delujoča organizacija Slovencev v Ameriki. Leta 1894 je bila v Jolietu v Illinoisu ustanovljena Kranjska slovenska katoliška jednota (KSKJ). Združevala je Slovence, ki so se na prelomu dvajsetega stoletja začeli množično izseljevati v Ameriko. KSKJ je že takrat začela izdajati časopisa Voice in Amerikanski Slovenec, SNPJ pa še danes izdaja časopis Prosveta. Skozi desetletja migracij so Slovenci po svetu ustanavljali svoja društva, zbore, planinsko, lovsko, gledališko ali balinarsko sekcijo. Vse po potrebi, željah in zmožnostih članov. Šport je prav gotovo dejavnost, ki je Slovencem pisana na kožo, zato bo Slovenska izseljenska matica 7. julija letos organizirala balinarsko tekmovanje v Ilirski Bistrici, na katero so vabljena vsa slovenska društva, ki gojijo ta šport. Za vsako društvo je pomembno, da ima društvene prostore. Na začetku 20. stoletja so se Slovenci po svetu zbirali v domovanju katerega od ustanoviteljev društva, s časom pa so s pomočjo članarin najeli prostor, ga kasneje odkupili ali pa kupili zemljišče in začeli graditi dom – skupaj, za društvo, za člane in za dosego cilja - ohranjanje slovenske kulture, bilten in najmlajše člane poučujejo slovenski jezik. Dvajseto obletnico delovanja obeležuje Slovensko društvo Triglav iz Splita, ki se bo med drugimi s pevskim zborom predstavilo na srečanju vseh Slovencev, prireditvi Dobrodošli doma, ki bo potekala v središču Ljubljane, 4. julija 2012, v organizaciji urada za Slovence v zamejstvu in po svetu in drugih društev, ki delujemo na tem področju. Leta 1992 je bila na Hrvaškem ustanovljena Zveza slovenskih društev s sedežem v Zagrebu. Njena osnovna naloga je združevanje in povezovanje vseh slovenskih društev na Hrvaškem ter oblikovanje skupnih stališč do Republike Slovenije in Republike Hrvaške. Po razpadu Jugoslavije so Slovenci na Hrvaškem, pa tudi v Srbiji, postali nacionalna manjšina. Ohranjanje slovenskih društev po svetu kljub nihanju članstva ni vprašljivo. Dokaz in dober zgled so slovenska društva, ki beležijo stoletnico delovanja in v svoji okolici uživajo ugled. Vsi skupaj pa se bomo morali potruditi, da bodo šla po tej poti tudi mlajša društva. Občni zbor društva Bled Essen Društvo Bled Essen 29 MED NAMI Slovenija v svetu Književnost in kultura v Argentini - 2. del Po osamosvojitvi Slovenije M Boštjan Kocmur ed ustvarjalnimi slovenskimi pisci, rojenimi v Argentini, ki pišejo v slovenščini, lahko imenujemo esejistko Katico Cukjati, Andreja Rota, pesnika Toneta Rodeta in Lovra Štruklja. V literarni prostor pa vstopa še generacija pesnikov in pisateljev, rojenih v Argentini, ki v glavnem ustvarjajo v španskem jeziku, njihova dela pa se prevajajo v slovenščino: Gregor Papež, Erika Poglajen, Damjan Ahlin, Igor Moder (Grohar) idr. Prvenci mladih V zadnjih letih so svoje knjižne prvence doživeli tudi pisatelji mlajše generacije, ki v španskem jeziku razkrivajo medvojna in povojna dogajanja. Ne gre za zgodbe akterjev in njihovo izpoved, kot so jih pisali pripadniki prve generacije, temveč zgodbe na podlagi dolga leta slišanih doživetij iz ust prve generacije. Skupni imenovalec s starejšo generacijo pa je njihova pripadnost vrednotam tradicionalne Slovenije. Zato se med pisci generacije, rojene v Argentini, še vedno pojavlja tematika medvojnih in povojnih dogodkov v Sloveniji in ta značilnost bo verjetno obstajala, dokler bo živa slovenska skupnost. 20-letnica Izseljenskega društva Slovenija v svetu (1992–2012) Vabimo vas, da skupaj praznujemo 7. 6. 2012: Koncert MPZ San Justo iz Argentine v Slovenski filharmoniji 25. 6. 12: Večer izseljenske pesmi in poezije v Zavodu sv. Stanislava 30. 6. 12: 19. Tabor Slovencev po svetu v gradu Tuštanj pri Moravčah 1. 7. 2012: nedelja Slovencev po svetu, 20. obletnica SVS na Veliki planini (ob 14.00 sv. maša. ob 15.00 nastop izseljenskih skupin) 30. 6. 12 – 29. 7. 12: Enomesečni obisk dijakov iz Kanade in Argentine 20. 7. 12–21 . 7. 12: 2. prvenstvo v odbojki Slovencev po svetu (7 moštev, s sodelovanjem Vlade RS) 30 Zanimiv je zgodovinski roman v španskem jeziku Jožeta Lenarčiča Manojo de Nomeolvides oziroma Odtrgane spominčice (letos preveden v slovenščino). V njem se Lenarčič kot pripadnik druge generacije, rojene v Argentini, odlično vživlja v čustveni svet starejših in že v uvodniku med drugim zapiše: » (...) Za zvezdami verjamemo, da je samo še temina. Mnoge ne zanima več, da je za njimi še mnogo drugih zvezd, osebnih zgodb, skritih iskric, edinstvenih in čudovitih, ki nočejo umreti. Prisotne so v spominu, ki ugaša, v listu knjige in pripovedih, katerih se nihče več ne spominja in ki pričakujejo, da jih nekdo odkrije ...« Zanimivo v tem romanu je, kako se avtor vživlja v drug čas, kraje in ljudi, s katerimi ni nikdar živel in jih uspe v podrobnosti opisati. V njegovi pripovedi se čuti sproščenost in optimizem predvojnih let ter stiska in kruta realnost v medvojnem in povojnem času. Druga knjiga, ki je pred kratkim izšla, tudi v španskem jeziku, je knjiga Jorgeja Langusa Jurček, v kateri avtor posreduje svojo osebno zgodbo, zgodbo šestletnega otroka, ki je z družino leta 1945 odšel iz Slovenije in z mamo, bratoma in sestrama šel čez Alpe ter skozi osem begunskih taborišč na poti do Argentine. Roman je sestavljen iz dveh delov. V prvem, kjer govori v otroškem jeziku, Jurček opisuje svoj odhod iz Ljubljane, v drugem pa nadaljuje zgodbo kot odrasel in odgovarja na vsa vprašanja, na katera mu kot otroku odrasli niso hoteli odgovoriti. Vprašanja kot: zakaj smo tukaj? Kdo je ubil našega očija? Zakaj nas komunisti pobijajo in preganjajo? Omeniti je tudi treba knjigo Jožeta Ranta Slovenski eksodus leta 1945, ki je izšla pred avtorjevo smrtjo 2008. Gre za zgodovinski pregled, namenjen mlajši generaciji in širši slovenski javnosti. Opiše komunistično revolucijo med vojno in samoobrambo, medvojne in povojne dogodke ter življenje v begunskih taboriščih. Opisal je tudi odhod beguncev, ohranjanje narodne zavesti ter prizadevanja za priznanje samostojne Slovenije. Knjiga je izšla v slovenščini, španščini in angleščini. Almanah – iskrica sodobnega slovenskega ustvarjanja v Argentini V slovenskem jeziku vsako leto izhaja tudi almanah slovenskih gimnazijcev, ki je eden redkih virov, kjer lahko odkrijemo iskrico sodobnega slovenskega ustvarjanja v Argentini. Večinoma so literarna dela odvisna od skrbne roke učiteljev, mentorjev, morda staršev ali starih staršev, ki izpilijo vse, kar je potrebno. Vendar so prav srednješolski in morda tudi že osnovnošolski tečaji zametek slovenskega ustvarjanja ter navdih za bodoče pisanje v slovenskem ali španskem jeziku. Na koncu bi pri opisu položaja slovenskoargentinske književnosti v Argentini dodal besede predsednice Slovenske kulturne akcije dr. Katice Cukjati ob njeni 50. obletnici: »Slovenska kulturna akcija še živi, ustvarja in se bori sredi valov modernih in drugačnih časov, pa seveda bioloških in ekonomskih pogojenosti (…) Na literarnem polju pa nastaja neka nova zvrst umetnosti besede, ki odpira novo poglavje slovenske izseljenske literature. Našim članom, rojenim na argentinskih tleh, prekipevajo pesniški navdihi in proza v blagozvočnejšem kastiljskem jeziku. V sodobnem svetu se počasi brišejo etnične in jezikovne ločnice in tako že ni več dvoma, da je tudi tovrstna literatura delo slovenskih avtorjev, kadar njihove stvaritve razodevajo intimno kulturno izkušnjo in privzgojeno slovensko tradicijo.« MED NAMI Rafaelova družba Razstava arhivskih fotografij Razstava arhivskih fotografij o življenju Slovencev v povojnih taboriščih na Koroškem po letu 1945 že peto leto kroži večinoma po Sloveniji, gostovali pa smo tudi v zamejstvu in izseljenstvu. V začetku aprila smo razstavo postavili v Rovtah. Mihela Zaveljcina Foto: arhiv RD tala, nekdanja taboriščnika in naša najbolj prizadevna in zagnana zbiratelja podatkov k fotografijam. Starmanova sta v preteklih letih pregledala čez 18.000 posnetkov. Njun bister spomin in iznajdljivost, kje in kako pridobiti dragocene podatke, nam pomagata, da bogat fotografski arhiv lahko vedno znova dopolnjujemo. Zakonca Starman sta povojno tragedi jo doživljala na lastni koži. Tako kot tisoči drugih sta Majda Šimenc kot osemletna deklica s starimi starši, kasneje se je pridružil še oče, in Lojze Starman kot dvanajstletni deček s starši in sorodniki leta 1945 zaradi političnih razmer zapustila domovino. Odšli naj bi za nekaj časa, dokler se razmere ne »umirijo«. Pa se zgodba ni končala, kot so pričakovali. Majdo je mama prvič obiskala v Spittalu šele l. 1957, njena družina pa v življenju ni bila nikoli več skupaj. Majda in Lojze sta se spoznala v taborišču, skupno pot pa začela s poroko leta 1958. Ostala sta v Spittalu, kjer sta si ustvarila šestčlansko družino. Ob skoraj vsaki postavitvi razstave ali pri pregledovanju naših fotografij se pojavi kakšno vprašanje, s katerim se obrnemo na naša prijatelja in pomočnika iz Spittala. Vedno dobimo vsaj del odgovora. Hvaležni smo jima! Z njuno pomočjo je naš zgodovinski material še bolj živ in aktualen. Foto: arhiv RD K rajevna skupnost Rovte nam je prijazno odstopila dvorano v »Stari šoli«. Pri postavitvi smo sodelovali tudi s krajevno knjižnico, saj smo del plakatov s fotografijami namestili v njihovih prostorih. Na velikonočni ponedeljek sta razstavo v »Stari šoli« domačinom predstavila zakonca Starman iz Spit- Majda in Lojze Starman VIŠARSKI DNEVI Rafaelova družba vabi mlade Slovence iz domovine, zamejstva in tujine na POLETNE VIŠARSKE DNEVE od četrtka, 2., do nedelje, 5. avgusta 2012. Tudi letos bomo obiskali del slovenskega zamejstva in se povzpeli na Svete Višarje, kjer bomo naše druženje zaključili s tradicionalnim Romanjem treh Slovenij. Program: - druženje z mladimi Slovenci iz različnih držav, - srečanja z gosti in domačini, - pohodništvo. Starostna omejitev: od 20 do 35 let. Ker je število udeležencev omejeno na 15, pohitite s prijavo! Več informacij na tel. +386 (0)1 438 30 50 in [email protected] 31 ZAMEJSKI DNEVNIK Slovenci na Madžarskem Do sprememb s sozvočjem med generacijami Novinarska kolegica Marijana Sukič, glavna in odgovorna urednica tednika Porabje v Monoštru, sodi med najprepoznavnejše osebnosti med Slovenci na Madžarskem in kot taka ponuja več kot dovolj izzivov za predstavitev v naši reviji. Foto: Ernest Ružič Ernest Ružič Marijana Sukič, odgovorna urednica časnika Porabje in še marsikaj ob poklicnem delu. S svojim delom je Marijana Sukič že leta vpeta v narodnostno dogajanje kot novinarka, prevajalka, plesalka v folklorni skupini, pevka v pevskem zboru, priložnostna turistična vodnica skupinam iz Slovenije in vedno prijazna, dobro seznanjena sogovornica novinarjem iz Slovenije. In od nedavnega tudi odlikovanka predsednika dr. Danila Türka z Redom za zasluge za prispevek k utrjevanju slovenske identitete v Porabju. Začniva nekoliko drugače, in sicer se vrniva v Monošter v osemdesetih letih, ko ste delali v mestnem Kulturnem domu, s sicer pretežno madžarskim programom, toda z nekaj dogodki, povezanimi tudi s porabskimi Slovenci. Tu in tam je bil kakšen slovenski kulturni program. Vaš pogled na tedanje narodnostno življenje v Porabju? 32 Organiziranega manjšinskega življenja skorajda ni bilo, kajti v Porabju takrat ni bilo nobenih samostojnih slovenskih organizacij ali društev. Organizacija (Demokratična zveza južnih Slovanov), ki naj bi skrbela tudi za Slovence na Madžarskem, je imela sedež v Budimpešti. Slovenska referentka Irena Pavlič se je sicer trudila, toda razmere so bile drugačne in eno gostovanje kulturne skupine iz Slovenije na leto ter ena ali dve slovenski strani v Narodnih novinah sta bili bolj simbolični dejanji, ne toliko ozaveščanje ljudi o njihovi pripadnosti jeziku in kulturi. Vse, kar se je dogajalo, se je dogajalo v okviru vaških kulturnih domov ali šol. Zelo malo je bilo neposrednega sodelovanja med Porabci in Slovenci v Sloveniji. Uradni stiki so se odvijali na relacijah Budimpešta (Sombotel) - Ljubljana. Popolnoma napačno je bilo, da je politika povezala Mursko Soboto s Körmendom, ne z Monoštrom. Kljub temu da so bile razmere težje, ozračje nenaklonjeno manjšini, je bil jezikovni položaj manjšine boljši, kajti takrat je tudi mlajša generacija še aktivneje govorila slovensko (porabsko slovensko narečje). To so bila tudi leta, ko je bila živahna izobraževalna in kulturna dejavnost na sombotelski, tedaj Visoki učiteljski šoli Dániel Berzsenyi, zdaj Zahodnomadžarska univerza, univerzitetni center Savaria. Slovenski lektorat in pozneje slovenska katedra sta prva začela tudi v Porabju pripravljati slovesnosti ob slovenskem kulturnem prazniku. Ker v Porabju ni bilo nikogar, ki bi organiziral prireditev, kakršne so zdaj v Monoštru in na Gornjem Seniku? Zamisel, da bi tudi v Porabju obeležili slovenski kulturni praznik, je bila dr. Zlate Vokačeve, slovenske lektorice v Sombotelu. V proslave so bili vključeni tudi porabski osnovnošolci. Kot sem rekla, v Porabju ni bilo slovenskih organizacij in, zdi se, tudi zavednih ljudi ne. Manj znano je tudi, kako so bili Slovenci na Madžarskem organizirani, kako je bilo z mediji. Mediji (razen slovenskih oddaj radia Győr) so bili bolj »za izložbo«, le toliko, da je takratna oblast lahko naredila »kljukico«, tudi Slovenci imajo svoje medije. Razen radia pri nobenem mediju nismo imeli lastnega (slovenskega) urednika, tako časopis kot televizijske oddaje so se pripravljali daleč od Porabja, zato so bili med Porabci manj brani in gledani. Če se približujeva sedanjemu času, se morava zaustaviti pri aktivnostih vas mladih izobražencev - tudi tistih, ki so končali študij v Ljubljani, ki ste se začeli pripravljati na spremembe, najprej z društvom Lipa, potem z najpomembnejšim dejanjem, ustanovitvijo Zveze Slovencev, s katero ste Slovenci na Madžarskem dobili prvo samostojno narodnostno politično organizacijo. Kako je potekal ta proces, ki so ga razumeli tudi starejši izobraženci, vključeni v narodnostno politično in kulturno življenje manjšine? S sprejetjem zakona o društvih se je tudi za Slovence pokazala priložnost, da smo vzeli vajeti v svoje roke in prvi zapustili Demokratično zvezo južnih Slovanov. Čeprav je bilo veliko negotovega, je bilo to obdobje pričakovanja, navdušenja, med starejšimi aktivisti in mlajšimi intelektualci je bilo tako sozvočje, kot ga redko čutiš. Tudi s pomočjo slovenskega predsedstva (Slovenija takrat še ni bila samostojna) in kasneje s podporo iz madžarskega proračuna smo se postavili na lastne noge, začeli izdajati časopis, organizirali smo kulturne prireditve, se povezali z goričkimi občinami itd. Ne bi bilo prav, če se ne dotakneva nastajanja Porabja, prvega samostojnega časopisa Slovencev na Madžarskem. Rojevanje ni bilo tako preprosto, kot se včasih in marsikomu zdi, kajti občutek je bil, da ne bo nikoli »pravi trenutek« za natis prve ZAMEJSKI DNEVNIK številke, zato ste kar določili datum: ob slovenskem kulturnem prazniku »mora« iziti prva številka. Tako je. Prva številka naj bi izšla 8. februarja 1991, zaradi manjše »zamude« je bila objavljena 14. februarja. Velikokrat smo se šalili na ta račun, da smo namesto dneva kulture izšli na dan, ko se ptički ženijo. Pri nastajanju časopisa je bilo več dilem: kakšno naj bo njegovo ime, koliko naj bo prisotna porabščina, kakšna naj bo vsebina itd. Pri nastajanju časopisa so nam veliko pomagali novinarski kolegi iz Prekmurja. Posebnost, ki jo velja omeniti, je vaše delo nepoklicne »turistične vodičke«, ker poklicne z znanjem slovenskega jezika tu ni. Obiskovalcem iz Slovenije ob vseh ostalih znamenitostih predstavite tudi Slovence v Porabju. Zanimiva oblika »informiranja« Slovencev o rojakih na Madžarskem? Nepoklicna turistična vodička sem postala po naključju. Pred kakšnimi desetimi leti še ni bilo takega zanimanja za Porabje kot v zadnjih petih letih. Če je po naključju prišla kakšna skupina v deželo ob Rabi, se je obrnila na Slovenski kulturni in informativni center. Najprej sem dajala informacije le o porabskih Slovencih, potem se je to razširilo tudi na kulturne spomenike in muzejske zbirke, in kmalu sem ugotovila, da imamo program za cel dan. Ta dejavnost me veseli, rada delam z ljudmi, le zadnje čase ugotavljam, da me je »prerasla«, da ob delu v uredništvu skorajda ne zmorem več sama. Zato sem ob obisku predsednika Türka dala pobudo, naj se v Porabju ustanovi turistična pisarna, ki bi koordinirala in tudi razvijala to dejavnost. Če sva začela s preteklostjo, ki je nakazovala spremembe in bodočnost, kakšna je sedanjost Slovencev v Porabju, na Madžarskem nasploh? Se je Slovenija dovolj potrudila, da kot samostojna država prispeva ustrezen delež k aktualnim razmeram? Sedanjost je na eni strani veliko boljša, kot so bili moji začetki v osemdesetih letih. Imamo dve samostojni organizaciji, Zvezo Slovencev na Madžarskem in Državno slovensko samoupravo. Kulturno življenje je dokaj dobro organizirano, tudi v šolstvu so napredki. Slovenija kot samostojna država skrbi (tudi finančno) za našo zamejsko skupnost, velikokrat opravlja tudi naloge, ki bi jih sicer morala Madžarska. Na drugi strani je skrb zbujajoče stanje slovenskega jezika, narečje se v mladih družinah opušča, knjižnega jezika se otroci ne naučijo dovolj. Največji problem je, da slovenščina v našem prostoru ni ekonomska kategorija, biti Slovenec, govoriti slovensko ni prednost pri zaposlovanju. Ljubljana in Maribor: jubilejni 10. Koroški kulturni dnevi Dogodek v duhu čezmejnega prijateljstva Društvo slovensko-avstrijskega prijateljstva v Ljubljani že dvajset let uresničuje cilje: prijateljsko sodelovanje z Avstrijo, poglobljeni stiki s sorodnimi društvi prijateljstva iz Avstrije in Maribora, spoznavanje kulturne identitete in gospodarstva. Letošnji jubilejni 10. Koroški kulturni dnevi so se začeli v Viteški dvorani Križank, 27. marca, in se končali 4. aprila v Slovenski filharmoniji s koncertom Pesmi in glasba z južne Koroške. Izjemno dobro obiskanega koncerta se je udeležil tudi predsednik države dr. Danilo Türk. Na otvoritveni slovesnosti je Ljudmila Novak, ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu, izpostavila pomembno vlogo in naloge Društva slovensko-avstrijskega prijateljstva pri spodbujanju in ohranjanju kulture, prijateljskega odnosa med seboj, društvi in dvema sosednjima državama, ki sta skozi zgodovino vseskozi tesno povezani. »Slovenski študentje so odhajali v sosednjo Avstrijo na študij, domov pa se vračali z bogatim znanjem in v domovini ustvarjali. Po drugi strani smo tudi Slovenci veliko dali Avstriji, saj so naši ljudje tam pustili pomembne kulturne in znanstvene sadove, v zadnjem času tudi na gospodarskem področju. Gospodarsko sodelovanje med Slovenijo in Avstrijo je izjemno pomembno in bogato,« je v nagovoru povedala ministrica Ljudmila Novak. Kulturni program je bil zelo raznolik in bogat, tako v Ljubljani kakor v Mariboru. Zvrstili so se številni koncerti, glasbenoliterarni večeri, literarni večeri, lutkovne predstave in razstave. Ob 20-letnici je izšel tudi zbornik, v katerem o pomenu Društva slovensko-avstrijskega prijateljstva pišejo tudi najvišji predstavniki iz obeh držav, tudi predsednika dr. Danilo Türk in dr. Heinz Fischer. - Ernest Ružič - Slovenci na Koroškem Kritično o osnutku zakona o narodnih skupnostih Še vedno je na Koroškem aktualna razprava o osnutku Zakona o narodnih skupnostih. Kot pišejo celovške Novice, je Urad zveznega kanclerja razposlal v presojo osnutek novega Zakona o narodnih skupnostih, ki so ga zelo kritično ocenili v dunajskem Centru avstrijskih narodnih skupnosti. Kot zgledni pa so ocenjeni gospodarski odnosi. - E. R. - Zadnji osnutek Zakona o narodnih skupnostih ni sprejemljiv za dunajski Center avstrijskih narodnih skupnosti, ki ga vodi Marjan Pipp, zastopa pa Slovence na Koroškem in Štajerskem, gradiščanske Hrvate, Madžare, Čehe in Slovake. Marjan Pipp je na novinarski konferenci na Dunaju, kot je poročal tednik Hrvatske novine, poudaril, da morajo manjšine v Avstriji dobiti novi katalog temeljnih pravic. Tudi predstavnik gradiščanskih Hrvatov ddr. Stanko Horvat je ocenil, da zakon ne bo ničesar izboljšal v primerjavi z zakonom iz leta 1976. V Celovcu je bila okrogla miza, ki jo je o gospodarsko-političnih razmerah v Sloveniji pripravila Avstrijsko – slovenska družba v sodelovanju s Slovensko gospodarsko zvezo in slovenskim generalnim konzulatom. Državni sekretar Janez Ujčič je povedal, da slovenska vlada razvija s sosednjimi državami izjemno dobre odnose. »Ocena za Avstrijo pa je odlična. Obstaja še veliko možnosti, da krepimo sodelovanje, še zlasti na storitvenem področju. Odnosi med Slovenijo in Avstrijo se krepijo tudi po dobrih sklepih glede slovenske narodne skupnosti na Koroškem,« je povedal Janez Ujčič, državni sekretar v kabinetu premiera Janeza Janše. V razpravi na temo Slovenija – danes in jutri sta sodelovala tudi predsednik Gospodarske zbornice Slovenije Samo Hribar Milič in predsednik Slovenskega svetovnega kongresa Boris Pleskovič. Predsednik zbornice se je zavzel za ukrepe, s katerimi bi omejili javni sektor, ki porabi polovico vseh proračunskih sredstev. Ta denar bi koristneje uporabili za nove naložbe. Boris Pleskovič pa od slovenske vlade pričakuje, da bo dober zgled, kakor, denimo predsednik italijanske vlade, ki si je sam zmanjšal plačo in se ne poslužuje političnih privilegijev. Pogovor je vodila novinarka RTV Slovenija Petra Kos. 33 ZAMEJSKI DNEVNIK Slovenci na avstrijskem Štajerskem Branko Lenart in Krkavče Krkavče so majhna vas v Istri. Branka Lenarta, umetniškega fotografa in kar 13 let predsednika Kulturnega društva člen 7 za avstrijsko Štajersko, so pritegnile s svojo starožitnostjo in prvobitnostjo pred 35 leti. Ernest Ružič Motiv iz Krkavč, ki je tudi naslovnica kataloga oziroma obsežne monografije. G re za umetniški dokument vasi, v kateri se je bil čas ustavil. Ali, kot pravi umetnostni zgodovinar Aleksander Bassin, Lenartova kamera ne potvarja, »odkriva dejstva, faktografijo izbranega časa in prostora.« Kakor je Branko Lenart tesno povezan s štajerskimi Slovenci, tako je ta manjšinska skupnost povezana z njim, saj je bil pred mag. Suzanne Weitlaner kar trinajst let predsednik Kulturnega društva člen 7 za avstrijsko Štajersko. Vseskozi je tudi aktiven umetniški fotograf s številnimi razstavami v Avstriji, Sloveniji in širše v Evropi. Sodeč po razstavi in obsežnem katalogu, bolj monografiji, so Krkavče eden pomembnejših, če ne celo najpomembnejši fotografski projekt Branka Lenarta. Med odmevnejše spada tudi projekt iz leta 2009 Preteklo in pozabljeno – fotografsko iskanje sledi izginule judovske kulture v Sloveniji. Krkavče Istra. Terra. Večina fotografij je nastala, ko je leta 1975 petindvajset fotografov obiskalo istrsko vas, med njimi tudi Branko Lenart. Dokumentiral je preprosto in skopo življenje prebivalcev, ki do leta 1985 niso imeli niti vodovoda. Fotografije, ki deloma delujejo skoraj arhaično, kažejo zaostalost, s katero se je večina prebivalcev vasi sprijaznila. Težke življenjske razmere in pomanjkanje perspektive so predvsem med mladimi povzročile močno odseljevanje, tako da so v Krkavčah, ki so tudi primer za druge vasi na tem območju, nekega dne živeli samo stari prebivalci in je pretila nevarnost, da bi se hiše podrle. Spremembe so se začele dogajati na začetku devetdesetih let, ko so predvsem ljudje od drugod začeli kupovati preproste kamnite hiše in jih preurejati v vikende. Tako se je podoba Krkavč dodobra spremenila. Staro tkivo so podrli, hiše obnovili in prilagodili današnjim potrebam. Kot dopolnilo k ciklu fotografij iz sedemdesetih in osemdesetih let je Sočasno z razstavo Krkavče Istra.Terra in istoimenskim katalogom oziroma monografijo je izšel tudi Signal, letni zbornik Pavlove hiše 2011/2012. V dvojezičnem zborniku, ki ga bomo podrobneje predstavili v prihodnji številki naše revije, je osemnajst prispevkov, s poudarkom na pomembnih obletnicah, kar je očitno tudi z naslovnice, ko so na dvorišču Pavlove hiše posadili lipo, darilo ob 20-letnici samostojne Slovenije. 34 Branko Lenart lansko leto ponovno obiskal in dokumentiral spremembe v Krkavčah. Fotografije, objavljene v monografiji, so barvne, po eni plati, da bi ustvaril distanco do črno-belih posnetkov, po drugi, da bi pokazal spremenjeno podobo vasi v današnjem času. V monografiji so tudi študije, ki opredeljujejo avtorjeve fotografije. Tako Primož Lampič: Lenartove Krkavče – ali lepljenje razbitega vrča, Iz kamna, je svojo razpravo naslovil Aleksander Bassin, o preteklosti Krkavč piše Salvator Žitko. Trijezični slovensko-nemškoangleški katalog oziroma monografijo na 200 straneh in velikega formata je uredila Elisabeth Arlt iz Pavlove hiše, ki je pripravila prvo razstavo in izdala publikacijo. Iz črno-belih fotografij spoznavamo in spoznamo celovito podobo kraja, kjer ni poudarek zgolj na razpadajočih domačijah, marveč je avtor »zapisal« celovit življenjski utrip, od veselja do žalosti; od rojstva do smrti. Preprosto rečeno: celovita zgodba neznanega kraja, ki nam postane mnogo bližje in znan, ko si ogledamo razstavo, preberemo razprave, predvsem pa, ko pregledamo natisnjene fotografije. V katalogu oziroma monografiji je 100 izjemnih črno-belih fotografij iz prvih avtorjevih obiskov Krkavč in 12 barvnih fotografij, s katerimi je Branko Lenart pokazal ali nakazal razvoj vasi, ki ga je pritegnila kot umetnika in človeka, kajti spoprijateljil se je z domačini in ohranil stike vse do današnjih dni. Umetnostni zgodovinar Aleksander Bassin, dober poznavalec Krkavč, kjer si je uredil počitniško hišo, in avtor izjemnega umetniškega dokumenta Branko Lenart. ZAMEJSKI DNEVNIK Slovenci v Italiji Usoda Primorskega dnevnika še ni zapečatena Primorski dnevnik iz Trsta je v nedeljo, 25. marca letos, izšel s posebno naslovno stranjo. Z objavo velikega rdečega vprašaja in napisa »Kakšna usoda nas čaka?« so njegovi ustvarjalci opozorili na hudo denarno stisko, ki znova načenja skrbi za preživetje tržaškega časopisa. Mirjam Muženič, RTV Slovenija da bi zdaj težko požrla besedo!« je prepričan Drago Štoka, predsednik Sveta slovenskih organizacij. Prvi mož Slovenske kulturno-gospodarske zveze Rudi Pavšič pa dodaja, da si v krovni organizaciji civilne družbe prizadevajo, da bi v Rimu vendarle spoštovali posebnosti Primorskega dnevnika in drugih narodnostnih časopisov in revij. V tržaškem uredništvu so hvaležni ministrici za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmili Novak, ki jih v stiski podpira. Prav tako se ne morejo pritoževati nad nobeno slovensko vlado doslej. Pred leti so si število bralcev prizadevali povečati v partnerstvu z Republiko, vendar pri tem niso bili uspešni. Italija, mačeha narodnostnim medijem Državni zakon o založniški dejavnosti Primorskemu dnevniku zagotavlja nekaj več kot milijon in 900 tisoč evrov. Še konec marca so v Trstu čakali na prispevek za leto 2010, ki ga je vlada obljubila decembra lani in ga za nazaj znižala za 15 odstotkov. Dodatnih 15 odstotkov pa naj bi bila nižja tudi vsota državne pomoči za prihodnje koledarsko leto. In kot da zapisano ni dovolj, jim za leto 2014 napovedujejo ukinitev denarja, ki ga Italija namenja z zakonom o založništvu. Za redno izhajanje Primorski dnevnik potrebuje 5 milijonov evrov. Manj kot polovico jih zagotovi z oglasi in prodajo, večji del denarja prihaja iz javnih prispevkov. Narodnostni časopis ni in ne more biti tržno blago. V časih Jugoslavije je Založništvo tržaškega tiska za manjkajoča sredstva poskrbelo z dodatno izvozno-uvozno dejavnostjo in posredovanjem tujega tiska po vsej državi. Danes teh možnosti ni več. Nujno bo poiskati nove denarne možnosti, morda tudi v zaščitnem zakonu za Slovence v Italiji iz leta 2001. Nesprejemljivo namreč je, da bi italijanska vlada v resda težkih finančnih , gospodarskih in političnih razmerah tako strogo varčevala prav na hrbtih svojih državljanov slovenske narodne skupnosti. Morebitna ukinitev Primorskega dnevnika pa bi zagotovo s prstom kazala na demokratičnost te evropske države, predvsem pa bi pomenila kršitev veljavnega zaščitnega zakona, ki določa, da raven zaščite ne sme biti nižja od že dosežene. Dobri obeti po ministrskem srečanju Da usoda edinega slovenskega dnevnika v Italiji še ni zapečatena, je bilo razumeti po srečanju zunanjih ministrov Slovenije in Italije, Karla Erjavca in Giulia Terzija konec marca v Rimu. Vodji diplomacij sta govorila tudi o denarju za časopis, skoraj sočasno pa je komisija pri predsedstvu italijanske vlade, ki odloča o prispevkih, Primorskemu dnevniku, Novemu Matajurju iz Čedada in nekaterim drugim časopisom odobrila izplačilo z dveletno zamudo. S problematiko pa se je v Trstu seznanil tudi vladni prefekt Alessandro Giacchetti. »Italijanska vlada je rešitev zagotovila že ob več priložnostih, tako Dušan Udovič, odgovorni urednik Primorskega dnevnika Skromno število ustvarjalcev za obsežen dnevnik Časopis ustvarja 18 novinarjev, skupaj z odgovornim urednikom Dušanom Udovičem, ki pogosto podpisuje tudi iskrive uvodnike. Spletno stran oblikujejo isti ljudje kot tiskano izdajo. Zavedajo se potrebe vlaganja v nove tehnologije, v kar jih silijo razmere na sodobnem medijskem prizorišču. Morebitno zmanjševanje zaposlenih, v javnosti je že zaokrožila novica o osmih odpustih, bi zagotovo oklestilo obseg, morda tudi kakovost in tega se najbolj bojijo, opozarja Udovič. Razmišljajo tudi o drugačnih možnostih za dnevnik in zase, in sicer o zmanjševanju stroškov za najem prostorov, pa tudi o vključevanju v čezmejne projekte. Zamisli, dobre volje in moči jim res ne manjka. S Primorskim dnevnikom bom svoj delovni dan, tako kot doslej, začenjala tudi v prihodnje! Časopis ustvarja 18 novinarjev, skupaj z odgovornim urednikom Dušanom Udovičem, ki pogosto podpisuje tudi iskrive uvodnike. 35 TU smo doma S Ziljska dolina Dolina furmanov V Ziljski dolini je bilo pomembno vozlišče trgovskih poti že v rimskih časih. In tamkajšnja furmanska tradicija je ravno tako stara. Besedilo in fotografije: Andrej Blatnik kozi Ziljsko dolino je romalo marsikatero dragoceno blago: morska sol iz Mediterana, ki je zalagala cesarstva srednje Evrope, raki in ostrige, ki so še sveži priromali na mize Konstanze ob Bodenskem jezeru, začimbe, ki so prestale pustolovščine karavanskih poti vse od daljne Kitajske do Evrope. »Furmanska dežela« je torej pomagala graditi potrošniško družbo v najzgodnejšem obdobju nastajanja. Od tega so živeli po svojih najboljših močeh in nikoli si niso mogli predstavljati, kam bo vse to trgovanje pripeljalo. Reka Zilja se vije med Ziljskimi Alpami na severu in Karnijskimi na jugu, od zahoda proti vzhodu, dokler se nedaleč od Beljaka izlije v Dravo, ki priteče po severni plati Ziljskih Alp. Svoj čas je bil to zamočvirjen, za kmetovanje neprimeren svet. Travnate površine so omogočale le pašo konj, zato so prebivalci Ziljske doline od nekdaj znani predvsem kot furmani. Njihovo tradicionalno štehvanje izkazuje, da so bili tudi spretni jezdeci in ker se običaj tako vneto ohranja, je očitno, da dobro obvladajo konje še dandanes, ko konj na cesti skoraj ne vidiš, ker se v večjih čredah skrivajo le pod pokrovi avtomobilskih motorjev. Zilja danes teče po regulirani strugi in po vsej dolini se poleg konj paseta tako drobnica kot tudi govedo. Čez poletje večina kmetov odžene svoje črede na okoliške planine, kjer je paša še slajša in so tudi mlečni izdelki potem še okusnejši. Dolina je lahko prehodna in pogledi na okoliške vršace so veličastni. Ni čudno, da so tod obirale pot trgovske odprave, saj se dolina na vzhodu izteče v Dravsko dolino, ki Ziljo povezuje tako z vzhodom kot tudi s severom in zahodom. Na jugu pa ožja, a za pot primerna dolinica, kjer se ni treba vzpenjati čez nobene gorske prelaze, vodi do Trbiža in Kanalske doline v Italiji, od koder ni več daleč do Benečije in potem prek nižavja vse do Jadranskega morja. Spričo prehodnosti je območje ostalo zanimivo tudi za sodoben transport, avtomobilska cesta je neizbežna, vendar se zareže le v najbolj spodnji del Ziljske doline, tam, kjer je najlažji prehod v sosednjo Italijo, sicer pa se navzgor po dolini vije le regionalna cesta, ki služi predvsem lokalnemu prometu. Povsod naletite na številne rekreativne kolesarje in tudi na take, ki po otovorjenosti sodeč prihajajo od daleč in so tudi namenjeni še kam daleč. »Furmanski« postanek Zgledno prenovljena domačija slovenskega učitelja in slikarja Daniela Mešnika. 36 Nastanil sem se po »furmansko« tam, kjer so se ustavljali popotniki skozi stoletja. Na Stari pošti v Bistrici na Zilji. Tam, kjer so nekoč počivali, kaj pojedli, prespali, zamenjali utrujeno konjsko vprego za svežo in tu smo doma spočito in si izmenjali svoje popotne dogodivščine in izkušnje. Jaz sem počel nekaj podobnega, prihajal sem in odhajal, se odpočil in dodobra okrepčal, vlekel na ušesa in sestankoval. Gostitelji so bili do mene več kot gostoljubni in velikodušni, poskrbeli so tudi, da sem prišel do vseh podatkov, ki so me zanimali, in do vseh ljudi, s katerimi se je bilo treba srečati. Večerje na prijetnem dvorišču Stare pošte, ob pozno popoldanski sončni bleščavi so bile zares sijajne. Zapostavljena bivanjska dediščina Z doktorjem Drumlom sva nekega večera prevozila vso bližnjo okolico in si ogledala stare, tradicionalne domačije, kakršne pač lahko vidimo danes. Pogosto kritiziram slovenski odnos do bivanjske dediščine in izpostavljam fenomen propadanja starih hiš in rasti novih »podrtij« tik ob ruševinah ali bodočih ruševinah. Rad navržem, da v civiliziranih državah ni čisto tako. Čisto tako zares ni, marsikaj pa tudi ne gre ravno pravo pot. Veliko domačij propada, ker so prvotni gospodarji v tujini, navadno čez lužo, ker svojega nekdanjega doma ne morejo prodati za ceno, ki jo zanj pričakujejo, ker gospodar težko vozi skozi življenje in se je zapil, ker si domači iz kakršnih koli razlogov obnove historične hiše ne morejo privoščiti, ker ni posluha, volje, denarja… Veliko novogradenj zelo prepričljivo ne sodi nikamor, najmanj pa v okolje, v katerem so postavljene, prav tako kot na »sončni strani Alp«, vseeno pa je čutiti dosti več posluha za izkoriščanje bivanjskih kvalitet historičnih zgradb kot pri nas. Sama Drumlova družina živi v taki sijajno obnovljeni domačiji zelo udobno življenje, kar se tiče kakovosti bivanja. V zgledno prenovljeni hiši živi in ustvarja tudi Daniel Mešnik, učitelj v slovenski šoli v Zahomcu, slikar in prijeten sogovornik. Podobno hišo sem videl pri gospe Milki Kriegl v Zahomcu, ki hrani številne tradicionalne artefakte, razstavljene prav lepo sproščeno v avtentičnem okolju, kjer poteka vsakdanje življenje. Stara pošta v Bistrici na Zilji združuje gostinsko dejavnost in skrb za lokalno kulturno življenje. Stara pošta – družabno in kulturno središče Stara pošta, kjer sem bival, ni le družaben kotiček, kjer se ob večerih pred počitkom najde pisana druščina na zadnjem požirku pred spancem, ampak tudi središče lokalnega kulturnega življenja. Organizirajo številne razstave, tako domačih avtorjev kot tudi ustvarjalcev od vsepovsod, delujejo kot konferenčno središče in še marsikaj. Stara pošta se po najboljših močeh trudi skrbeti za kulturno sinergijo nemškega in slovenskega življa na tem območju. nadaljevanje na strani 38 37 TU smo doma Daniel Mešnik pri ustvarjanju v ateljeju v svoji domači hiši. »Zahomški orli« Milka Kriegl v svoji hiši v Zahomcu hrani številne tradicionalne artefakte, razstavljene prav lepo sproščeno v avtentičnem okolju kjer poteka vsakdanje življenje. 38 Obiskovalec Ziljske doline ne sme prezreti zgodbe o »zahomških orlih«, smučarskih skakalcih, ki so ime male vasice Zahomec ponesli v svet. To je majhen kraj v spodnji Ziljski dolini, ki se ponaša s slovensko šolo, po novem pa tudi z dvojezično krajevno tablo kot edini takšen kraj v Ziljski dolini. Najbolj pa slovi po smučarskih skakalcih, ki so osvajali najvišje lovorike v svetovnem Novi rod zahomških orlov, natančneje orlic. vrhu smučarskih skokov. O vizionarski požrtvovalnosti bratov Wiegele in številnih drugih domačinov, o majhnem, a slovitem športnem društvu, o velikanih smuških poletov, kot so Karl Shnabl, Hans Wallner, Hans Millonig… je v drobni knjižici Naša pot povedal vse in na najlepši možen način dr. Ludwig Druml. Bleščeča pot društva botruje tudi veliki vnemi najmlajše generacije, ki pridno trenira in tudi že posega po vi- sokih odličjih. Pa niso le skakalci, vedno več je tudi skakalk. V Zahomcu si poleg obstoječih dveh skakalnic močno želijo postaviti še eno z umetno podlago, saj bi to znatno olajšalo treninge, a zaenkrat še niso uspeli uskladiti vseh osebnih interesov vpletenih. Zagotovo jim bo to v doglednem času uspelo in že tako uspešni mladi skakalci in skakalke bodo trenirali nekoliko lažje in še naprej prinašali domov kolajne. SLOVENSKA KUHINJA oglasno sporočilo Vipavska – barve, vonji, okusi Brez vina ni slovenske kuhinje M ed bralce je prišla bogato opremljena monografija in hkrati vodič z naslovom Vipavska – barve, vonji, okusi. Monografija prestavlja preteklost in aktualno sedanjost, vinogradnike in vinarje, gostinske ponudnike, sirarje in vinoteko iz Vipavske doline. Besedila so iz slovenščine v celoti prevedena v italijanski in angleški jezik. Knjigo je med bralce pospremila tudi spletna stran na naslovu www.vipavska.si. Monografija Vipavska - barve, vonji, okusi • 230 mm × 285 mm • 352 strani • več kot 700 fotografij • zgodovina in druge zanimivosti doline, vinogradništva in vinarstva in kulinaričnih dobrot • kontakti, napotki, zemljevid • 55 predstavljenih vinarjev in gostincev, vinoteka ter dva sirarja • 16 kuharskih receptov • slovensko, angleško, italijansko V letih, ko je nastajala, so pisci šli osebno do vsakega v tej Vipavski predstavljenega vinarja, gostinca in sirarja. Po podatke, zgodbe, mnenja, kuharske recepte. Še lažje pa je ob listanju knjige verjeti, da se je fotograf Marijan Močivnik res nekaj let – kot sam pove – plazil pod trtami, sedel in ležal na sodih, letal nad dolino, jo prekolesaril, prevozil in prehodil in enako počel po svetu nad njo. V jutranjem in večernem mraku, pa vmes in prej in potem. Ni manjkal, še pove, ko so se sadile trte niti ko so se rezale in potem vezale. Seveda je bil na bandimah, in ko se je zrelo grozdje jeseni prešalo in kadar ter kjer se je za sladko do spomladi sušilo. Vipavcem je gledal pod prste in v oči in oni njemu, spremljal je pujse do klobas, »prešvican« je bil na pašniku govejim jezikom v užitek, lovil je snežinke in gazil sneg, pritiskal na sprožilec fotoaparata med nevihtami, rabutal češnje, breskve in fige, vinarji so zanj mešali drozgo in odpirali sode ter segali zanj vanje s pipetami, si polnili in praznili kozarce, koze so se molzle, zorili ter obračali so se hlebci sira, reka Hubelj mu je mezela med prsti v čevljih, rosa ni hotela iz hlač in pojedel je, kar so gostinci pripravili za ovekovečenje po svojih receptih. In še kaj zraven. Portret, ki ga je dobila Vipavska, je z eno besedo krasen. Poznavalec vin Za uvodna besedila (zgodovinski pregled Vipavske doline, kako je dolina nastala, vipavska vinoreja in kulinarika) ter predstavitve ponudnikov so se potrudili Stanislav Bačar, Toni Gomišček, Klemen Košak in Jože Rozman, ki je monografijo tudi uredil. Monografijo Vipavska – barve, vonji, okusi je založila in izdala Revija Vino, d. o. o. Dolina dvorcev, gradov in kmetij med Krasom in Trnovskim gozdom, med Nanosom in Sočo ponuja tako poznavalcem kot ljubiteljem vina in kulinarike bogastvo značilnih barv, vonjev in okusov. besedilo: Andreja Saksida, foto: Marijan Močivnik in kulinarike ter pisec Tomaž Sršen o knjigi pravi: »Vedel sem, da bo dobro, ampak tole je čez vse!« Nizozemski publicist in poznavalec Christian Callec pa: »It simply looks FABULOUS... Great pictures all over the book... One of the most beautiful books I ever saw, a real masterpiece.« (»Videti je preprosto NEVERJETNO... Čudovite fotografije… Ena najlepših knjig, kar sem jih kdaj videl, mojstrovina.«) Najbolj zanesljivo, najbolj enostavno in najhitreje do knjige: • naročilo prek spletne strani www.vipavska.si • po elektronski pošti: [email protected] • po telefonu: 051 382 381 ali 082 051 612 Seznam prodajnih mest na www.vipavska.si Cena v redni prodaji: 68 €. Popusti pri nakupu več kot 10 izvodov. 39 ŠPORT Biatlon Hrvat Jakov Fak, novi slovenski junak Skromni biatlonec je z zmago na svetovnem prvenstvu dokazal, da je rojen za velike tekme. M Peter Zalokar, Delo alo »pravih« Slovencev je tako razveselilo rojake kot poslovenjeni Hrvat Jakov Fak, ki je v enem vikendu v Ruhpoldingu več kot upravičil nastop za novo domovino, pa četudi je molčal med Zdravljico po osvojitvi naslova svetovnega prvaka v biatlonu. »Pred prvenstvom si nisem mislil, da bom stal na najvišji stopnički. Užival sem v nepozabnem trenutku, ob tem pa bi se rad opravičil slovenski javnosti, ker se še nisem naučil besedila himne. Upam, da bo prihodnjič drugače in bom lahko tudi pel, kot se za zmagovalca spodobi. A moja zgodba pač ni vsakdanja,« je ob os- vojitvi naslova najboljšega na planetu izjavil Fak. Njegova zgodba res ni običajna. Veliko prahu in slabe volje med sosednjima narodoma je sprožil prestop Faka, ki je za Hrvaško osvojil dve kolajni z velikih tekmovanj, vendar pri tamkajšnjih oblasteh in sponzorjih ni našel dovolj razumevanja. Hrvati so zavoljo družine Kostelić nekako še ponotranjili alpsko smučanje. Biatlon je bil že preveč ... »Dovolite mi, da ostanem športnik in počnem, kar me najbolj veseli,« je Fak leta 2010 rotil hrvaško javnost na tiskovni konferenci v Zagrebu. Sklical jo je, ker so v vodo padla pogajanja o njegovem prestopu v slovensko reprezentanco, s čimer so bile ogrožene tudi sponzorske pogodbe, vezane na spremembo. V hrvaškem biatlonu se kljub osvojenemu bronu na svetovnem prvenstvu in olimpijskih igrah ni nič spremenilo na bolje. Bolje kot Hrvati so zanj že tedaj skrbeli Slovenci. Njegov trener je bil od nekdaj Uroš Velepec, smuči so mu pripravljali slovenski serviserji. Če prestopa ne bi bilo, po pravilih Mednarodne biatlonske zveze (IBU) dve leti ne bi smel nastopati. Razmišljal je celo o koncu kariere. »Izgubil bi stik z drugimi tekmovalci. To bi bila zame katastrofa,« je razložil Fak. Končno pod slovensko zastavo, a ostaja Hrvat Vendarle mu je posijalo sonce. Vodilni ljudje v obeh zvezah so se le dogovorili in Jaka, kot so ga prekrstili slovenski kolegi, je lahko nastopal pod slovensko zastavo. Mukotrpne sage je bilo s tem konec, a ni bilo nobenega jamstva, da bo še kdaj ponovil neverjetne uspehe. Prvič je sicer nase opozoril že leta 2008 z 10. mestom na mladinskem svetovnem prvenstvu. Prvi senzacionalen podvig mu je uspel leta 2009 v Koreji, kjer je bil tretji. Za še večji šok je poskrbel leta 2010 na OI v Vancouvru, kjer je spet 40 stopil na zmagovalni oder in tedaj razžalostil slovenske navijače, saj je bil tik pred zdajšnjim reprezentančnim kolegom Klemnom Bauerjem. Tedaj se ga je prijel sloves tekmovalca za velike tekme, saj ni imel večjih uspehov na tekmah svetovnega pokala. V celoti ga je upravičil v meki svetovnega biatlona na Bavarskem, kjer se je na 20 kilometrov zavihtel na najvišjo stopničko, še pred tem pa z mešano štafeto Slovenije skupaj z Andrejo Mali, Tejo Gregorin in Bauerjem osvojil srebro. Slovenija mu je bila hvaležna in ga častila kot vse svoje šampione pred tem. Na Kongresnem trgu v Ljubljani je strelec s puško na smučeh doživel čudovit sprejem ob glasbi Čukov. Številna delegacija Fakovih sokrajanov iz Mrkopalja v Gorskem Kotarju je prišla pozdravit svojega junaka. V njej so bili tudi njegovi starši, mama Jasmina in oče Mario. Slednji je dejal, da je ponosen na sina in da ga prav nič ne moti, da je postal Slovenec. Tudi Jakov, z zlato čepico na glavi, je hitro odpravil vse dvome o tem, kdo je. »Seveda ostajam Hrvat, k prestopu me je gnal predvsem športni motiv,« je pojasnil skromni 24-letnik, ki odlično piše in govori slovensko, verjetno bolje od večine ljudi na sončni strani Alp. Osvojil je celo gorenjski naglas, kar gre na račun trenerja Velepca. Pa tudi sicer, kadar ni na tekmovanjih, največ časa preživi na slovenskem biatlonskem Olimpu – Pokljuki. Medijska potegavščina skoraj zasenčila slavje Slavje je sicer malce zasenčila zgodba, da »šverca« plastično embalažo in jo na Hrvaškem prodaja, s čimer naj bi zaslužil kakih 150 evrov za kino ali kaj podobnega, kot se je izrazil. Izkazalo se je, da je šlo za medijsko potegavščino, ki ji je nasedla neka novinarka. Je pa na Hrvaškem završalo, ker je takšno početje pač nezakonito. Seveda pa ni dvoma, da ŠPORT ŠPORTNE NOVICE Olimpija končala jeseniško prevlado južne sosede še vedno peče, da jim je Jakov »pobegnil« prek Kolpe in so se naslajali nad zgodbo, kako hudo mu je v novi preobleki. A v Sloveniji mu ni hudo. Ima vse, kar potrebuje. Vsi ga tudi zelo spoštujejo. »Ima vse odlike, ki jih potrebuje vrhunski tekmovalec. Lahko postane tudi šampion. Kljub zmagi na svetovnem prvenstvu to še ni. Šampioni so tisti, ki dlje časa vztrajajo na vrhu. Je precej trmast, a za zdaj nas še uboga,« je o varovancu povedal Velepec. Ni dvoma, da je Jakova močno zaznamovalo okolje. »Ponosen sem, da prihajam iz grobega okolja, kjer moraš garati, da se prebiješ skozi življenje,« je povedal Fak, otrok delavske družine. Oče, zdaj invalidski upokojenec, je bil gozdar, mati še zdaj dela na cestninski postaji na Grobniku. Tudi zato ga med dopustom mika v trope. »Letošnji dopust? Ne vem še, ampak gotovo nekje na toplem, recimo na Maldivih,« je povedal Fak, ki večino časa preživi v mrazu in je zaradi njega tudi izpustil lansko SP v Sibiriji. Zmrznil mu je namreč kazalec, s katerim pritiska na petelina, in komaj so ga prepričali, da je bolje, če ne odpotuje v Sibirijo. Je namreč tekmovalec s srcem in dušo in bi storil vse, da bi lahko nastopil. Tudi viroza ga ne more ustaviti. Hokejisti Olimpije so po letu 2007 spet postali državni prvaki, potem ko so na četrti tekmi finala v gosteh premagali Jesenice s 5:2 in serijo dobili s 3:1. To je bil dvanajsti naslov ljubljanske ekipe v samostojni Sloveniji in dvajseti, če štejemo še prvenstva v Jugoslaviji. Vendar so pred slovenskimi tekmeci naporni časi. Jeseničani po sezoni pretresov in odhodov igralcev in trenerjev ne vedo, ali bodo v prihodnje sploh še lahko nastopali v ligi EBEL. Če ne bodo poravnali dolgov, bo ogroženo nadaljevanje bogate tradicije hokeja v Zgornjesavski dolini. Tudi v Tivoliju ne cvetijo rožice. Glavni sponzor, zavarovalnica Tilia, se umika, moštvo je po dveh letih in pol zapustil priljubljeni finski trener Hannu Järvenpää, ki odhaja v Beljak, direktor Matjaž Sekelj napoveduje krčenje stroškov in znižanje proračuna za 300.000 evrov. ACH Volley prvak še osmič zapored Zanimivo, v 21. poskusu se je naslova odbojkarskih državnih prvakov prvič v samostojni Sloveniji veselil ljubljanski klub. Pa še to zgolj zato, ker se je branilec naslova ACH Volley pred sezono z Gorenjske preselil v metropolo, kjer je vknjižil še osmo ligaško lovoriko zapored in deveto v zgodovini kluba. V zadnjih osmih letih prevlade ACH Volleyja se je v finalu zvrstilo kar pet tekmecev, pa nihče ni prišel niti blizu, niti Calcit Volleyball iz Kamnika, ki je sicer prikazal dober odpor, vendar v finalni seriji klonil z 0:3 v zmagah. Ljubljančani si spodrsljaja pač niso smeli dovoliti. Navsezadnje so nepričakovano ostali brez interligaške lovorike, tudi v ligi prvakov so naredili korak nazaj. Za nadaljnje članstvo med evropsko elito pa so nujno potrebovali obe domači lovoriki. Po gladko osvojeni pokalni so se veselili še ligaške. Podobno logistične težave rešuje tudi njena glavna tekmica v boju za veliki kristalni globus v svetovnem pokalu, Američanka Lindsey Vonn. »Sezona je bila zelo uspešna in naredili smo velik korak naprej. Dobro delo se je začelo že v poletnih mesecih. Rezultati rastejo, kar ne bi mogla narediti brez izjemne ekipe, ki me spremlja zadnja štiri leta. Trener Andrea Massi je nepogrešljiv vodja in organizator, Livio Magoni pa mi je pomagal z nasveti pri samem smučanju, liniji in drugih tehničnih podrobnostih na tekmi,« je dejala druga najboljša smučarka sveta, ki ostaja zvesta švicarskemu proizvajalcu smuči Stöckliju. Spor med njeno ekipo Team to aMaze in Smučarsko zvezo Slovenije glede financ, ki je ves čas postavljal madež na Tinino uspešno zgodbo, naj bi bil v kratkem zglajen. Slovenci pod pričakovanji Slovenska namiznoteniška reprezentanca je svetovno prvenstvo v Dortmundu končala z osmim porazom. V boju za 23. mesto jo je premagala Češka s 3:0. Vseeno pa lahko še računajo na nastop na prvenstvu čez dve leti na Japonskem, saj bo štiri mesta med 24 udeleženci določila lestvica ITTF. Če bo Bojan Tokič, ki ga v Nemčiji ni bilo, obdržal visoko mesto in če bosta napredovala tudi Jan Žibrat in Saš Lasan, si lahko eno vstopnico zagotovi tudi Slovenija, čeprav je trenutno na lestvici šele na 29. mestu. »Pred prvenstvom sem si rekel, da ne bom živčen, ker nimamo velikih apetitov. A po dobri igri na nekaterih tekmah se je vse spremenilo, želje so se kar naenkrat povečale. Pogrešal smo Tokiča. Z njim bi vse tekme, ki smo jih izgubili z 2:3, dobili in obstali med elito. V teh okoliščinah pa je bila naša uvrstitev povsem realna,« je povedal selektor Bojan Rak. Slovenke so po porazu z Anglijo z 2:3 osvojile končno 38. mesto med 92 državami. V London vsaj 15 atletov Kako naprej? Hkrati z življenjskim uspehom so se logično zvišala tudi pričakovanja. »Sam se ne obremenjujem, zavedam pa se, da bo javnost pričakovala še več. Ne vem pa, če se dobro zaveda, kaj vse se mora zgoditi, da uženeš konkurenco v svetovnem biatlonu. Če bi štelo število športnikov posamezne države, bi morali vedno zmagovati le Rusi ali Nemci. Mi ne zmoremo sestaviti niti dveh štafet. Na Norveškem imajo več biatlonskih klubov kot mi biatloncev,« razlaga Fak. Zato je njegov uspeh še toliko večji. Pa še veliko jih bo. Prav gotovo. P. Z. Mazejeva gleda le naprej Čeprav od konca sezone alpskega smučanja ni minilo veliko, najboljša slovenska smučarka Tina Maze že razmišlja o novi. Ekipa in oprema bosta ostali nespremenjeni, potekajo pa dogovori, da bi imela na voljo svoj avtodom, s katerim bi potovala in v njem bivala med sezono. Na seznamu kandidatov za olimpijske igre v Londonu je 15 slovenskih atletov, za paraolimpijske igre invalidov pa je med potniki četverica. Med 89 kandidati iz 18 športnih panog je največ potencialnih potnikov za OI ravno iz atletskega tabora: osem atletov in sedem atletinj. Na čelu je Primož Kozmus, ki bo branil olimpijski naslov v metu kladiva iz Pekinga 2008. »Kljub krizi smo zbrali največ denarja doslej in pomagali atletom v pripravah za London. Bogate države sicer vlagajo neprimerno več, vendar mi v tem pogledu z manjšimi sredstvi dosegamo zavidljive športne izide,« je povedal direktor Atletske zveze Slovenije Boris Mikuž. 41 VAŠA POŠTA Nemško-slovenski večer v Haanu Sredi marca so društvo Europa Union iz Haana, Delavska univerza Hilden-Haan, kulturni urad občine Haan, slovenski konzul iz Düsseldorfa Matjaž Pen in slovensko društvo Maribor iz Hildna v dvorani mestne gimnazije v Haanu organizirali nemško-slovenski večer. Vse prisotne je najprej pozdravil slovenski konzul Matjaž Pen. Sledil je pozdravni govor bivšega župana mesta Hilden, častnega člana društva Maribor Güntherja Scheiba. V kulturnem programu je nastopil zbor Slovenski cvet iz Moersa. Začeli so z Zdravljico, nadaljevali pa s prav tako znanimi pesmimi Rož, Podjuna, Zila, Od kod si, potnik, ti doma. Slovenijo in njeno trenutno gospodarsko stanje je predstavil gospodarski konzul Matjaž Pen. Turistično predstavitev Slovenije, opremljeno s čudovitimi diapozitivi naše lepe dežele, je na zanimiv način komentiral Günther Scheib. Med drugim je dejal, da je Zdravljica evropska pesem, ki jo je Prešeren napisal že pred mnogimi leti, in polaskal slovenski gostoljubnosti. Goste v dvorani je ob slikah vabil na ogled naše dežele. Europa Union in Delavska univerza Hilden- Haan pripravljata v času od 8. do 17. septembra desetdnevni izlet v Slovenijo. Udeležence bo pot vodila skozi Maribor, Ljubljano, Postojno, Portorož, Piran, Koper, Bovec, Vršič in Kranjsko goro. Zanimivega večera se je udeležilo 150 predvsem nemških gostov in Slovenci iz Hildna, Düssedlorfa, Solingena in okolice. - Dušan Čegovnik - Pustovanje v slovenskem vrtcu 18. februarja je bil v slovenskem vrtcu prav poseben dan, ki so ga malčki pričakovali v veselem vznemirjenju. Bila je namreč pustna sobota in da bi zima čimprej zapustila Berlin, so se običaju preganjana mrzlih dni pridružili še najmlajši. Z glasnim rajanjem so čarovnice, indijanci, princeske ... klicali pomlad in pri tem neizmerno uživali. - J. L. A. - 42 8. marec v Društvu Slovenija Foto: Marjan Kekec Ogradni Slovenija je ena izmed prvih držav, ki je že pred več kot sto leti začela obeleževati dan žena. Ta tradicija je še danes živa, tudi med Slovenci po svetu. V Društvu Slovenija Berlin so za ta dan pripravili krajšo proslavo, na kateri so nastopili učenci dopolnilnega pouka slovenskega jezika, navzoči so lahko prisluhnili odlomkom iz Cankarjevega Na klancu in Prešernovemu Povodnemu možu, se predali zvokom ljudskih pesmi ter prisostvovali otvoritvi razstave slikarja Marjana Kekca Ogradnega. Vse prisotne ženske pa so dobile rdečo vrtnico. - J. L. A. - Materinski dan v Neussu drugim: »Po vaši in Milanovi zaslugi sem imela priložnost za nove nepozabne izkušnje in učenje o sebi, drugih ljudeh in svetu... Zdaj vem, kdo ste ljudje, ki vas pri nas imenujemo »zdomci«. Zdaj vem, da je življenje »tam zunaj«, onkraj slovenskih meja težko, a hkrati zanimivo in na različne načine bogato. Zdaj vem, kako dobro se zavedate »slovenskosti« ljudje, ki živite po svetu in ne »doma« - pravzaprav živite z zavedanjem ohranjanja vsega, kar nas »dela Slovence«, veliko bolj in močneje kakor mi, ki živimo v slovenski državi. Zdaj vem, da se Slovenci lahko povežejo z drugimi narodi in se zlijejo v »združeno Evropo«, a ob tem še vedno ohranjajo svojo identiteto, prvinskost in narodno samobitnost! Tako se nam vendarle ni bati,da bi kot narod izumrli. Zdaj tudi vem, da na nek način ostanete vedno povezani z materjo domovino v mislih, dušah, srcih, spominih, ljubezni... Naj tako ostane. Materinski praznik za vas ni le praznik, ko se spominjate svojih mam in babic, ki so za vas skrbele in vas vzgajale v otroštvu. Materinski praznik je za Slovence po svetu tudi praznik matere domovine.« - Dušan Čegovnik - Teater David SKD Petar Kočić v Banja luki Društvo Slovenski zvon iz Krefelda je sredi marca organiziralo prireditev »Slovenski materinski dan« v dvorani Bildungszentruma v Neussu v bližini Düsseldorfa. Po uvodnem pozdravu predsednice Rozine Lovrenčič so se predstavili pevci in pevke Pevskega zbora društva Slovenski zvon pod vodstvom zborovodkinje Danice Ban. Nato sta prisotne nagovorila slovenski gospodarski konzul Matjaž Pen in profesor Dušan Čegovnik. V pisanem kulturnem programu se je predstavila gledališka skupina KUD iz Vitomarcev v Sloveniji. Recitirali so pesmi, posvečene materam in zaigrali Cankarjevo črtico Skodelica kave. Nasmejali so nas s komičnim sodobnim skečem Poslanec in komisija za ugotavljanje premoženja. Sledil je nastop ženskega pevskega zbora Belcanto iz Willich-Schiefbahna. Za dobro voljo in ples je poskrbel ansambel Mladih 5 iz Slovenije. Slovenske kulinarične dobrote in pijačo so stregli člani in članice društva. Potekala je tudi tombola. Druženje, ki se ga je udeležilo približno 280 ljudi, je trajalo pozno v noč. Prireditev je finančno podprl Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Socialna pedagoginja Valerija Ilešič Toš nam je po vrnitvi v domovino Slovenijo napisala zahvalno pismo in v njem med Na povabilo Društva Slovencev Triglav Banja Luka je SKD Petar Kočić Teater David iz Kranja marca številnim obiskovalcem predstavilo znano Kočićevo delo »Jazavac pred sudom«. Predstavo so uprizorili v Mestnem gledališču Jazavac v Banjaluki. Številni obiskovalci predstave se še spominjajo odlične interpretacije Davida Štrpca pokojnega banjaluškega igralca Zeljkovića, kasneje je to vlogo uspešno igral Đurđević. Tokrat je lik Davida prepričljivo upodobil Ostoja Šobota. Celotna igralska ekipa, katere korenine izvirajo s širšega območja Republike Srbske v BiH, so amaterji. S pomočjo režiserja in igralca banjaluškega gledališča Boška Đurđevića so v predstavo uspeli vtkati duh naroda ostrega uma, prikrite naivnosti in izjemnega humorja. Vsi, ki so si predstavo ogledali, so igralce nagradili z dolgim aplavzom, prav tako pa ni manjkalo pozitivne kritike. - Ana Kunjadić - VAŠA POŠTA Slovenski klub v Perthu je spet zaživel Konec februarja smo v avstralskem Perthu vnovič priredili tradicionalni ples Vinska trgatev, ki so se ga, na naše veliko presenečenje, udeležili številni ljubitelji zabave in plesa, med njimi tudi iz dežel, ki mejijo na Slovenijo. Naša majhna dvorana, ki sprejme okoli 90 ljudi, je bila popolnoma zasedena. Za dobro domačo kuhinjo sta poskrbela zakonca Pavzin, za pecivo pa članice kluba, ki so pomagale tudi v kuhinji in pri postrežbi. Vzdušje je bilo prijetno in veselo, plesali smo pozno v noč. Žal nam je, da smo po 25 letih morali prekiniti polurno slovensko oddajo na radijski postaji 6EBA, ki sem jo z nekaj sodelavci zadnjih deset let prostovoljno vodila vsak petek zvečer. Število slovenskih rojakov in članov Slovenskega kluba v Perthu se žal zelo hitro zmanjšuje, mladine pa nadaljnje vodenje kluba ne zanima. Slovenci, ki smo še tu, smo zavedni in spoštujemo domovino, v klubu pa ohranjamo tradicijo, slovensko kulturo, jezik in glasbo in z veseljem sprejemamo nove člane. - Ana Peklar - Slovenska umetnika v Banskem dvoru V razstavnem paviljonu Kulturega centra Banski dvor so marca odprli razstavo Vibrate reality avtorjev Vesne Lenič Kreže in Benjamina Krežeta. Gre za multimedijski in interdisciplinarni umetniški projekt, ki prek sodobnih umetniških medijev in kompleksnih struktur posameznih umetniških del išče meje umetnosti in odvisnost zadanih obrazcev realnosti. Razstava je vsekakor novost in za nekatere predstavnike starejše generacije težje razumljiva, medtem ko je za mlajšo populacijo, ki je je bilo na otvoritvi največ, na moč zanimiva, posebna in razumljiva. »Razstava je najin skupni projekt, utemeljen na doživetju najine stvarnosti in vibrirajoče realnosti. V prvem prostoru najdemo pet objektov - vibrirajočih slik z Zapojte z nami videoučinki, ki nas uvajajo v Benjaminovo ustvarjanje,« je izjavila avtorica razstave Vesna Lenič Kreže. Kinetična skulptura Magus Rotarum Benjamina Krežeta je nastala kot proces sistematičnega raziskovanja starih in pozabljenih tehnoloških orodij v kombinaciji s sodobnimi mehaničnimi in elektronskimi dosežki s ciljem opazovanja odzivov človeške zavesti na tehnološke impulze ter prostor človeka v času sodobnih tehnologij. - A. K. - Koncert Zapojte z nami je konec marca napolnil koncertno dvorano Banskega dvora v Banja Luki. Gostovale so tri amaterske vokalne skupine in vsaka je na svoj način prispevala k uspehu koncerta. Mezzo iz Novega mesta je v svoji izvirni interpretaciji in s pesmimi različnih avtorjev s pomočjo vodje Barbare Lotrič pokazal izjemno glasovnost in željo za uspešno izvedbo. Literarno-glasbeno prepletanje Srbije in Slovenije Nacionalni svet slovenske narodne manjšine v Srbiji je v sodelovanju s slovenskim društvom Lipa sredi marca v galeriji Milića od Mačve v Kruševcu organiziral literarno-glasbeno prireditev z naslovom Zvok besed. Skozi prepletanje literature in glasbe sta avtorici prireditve Maja Đukanović in Anica Sabo predstavili najnovejše smernice slovenskega literarnega ustvarjanja ter glasbo slovenskih avtorjev iz Srbije, ki so s svojim delovanjem bistveno prispevali k razvoju glasbenega življenja v Srbiji (Davorin Jenko, Mihovil Logar, Zlatan Vauda). V Kruševcu je občinstvo prisluhnilo odlomkom literarnih del iz Antologije sodobne slovenske literature, ki je izšla v okviru projekta Svetovni dnevi slovenske literature pri Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik v Ljubljani. Antologijo so v srbščino prevedli študentje slovenščine na filološki fakulteti v Beogradu, prevode pa je v knjižni obliki izdal Nacionalni svet slovenske narodne manjšine. Literatura iz Antologije je bila navdih tudi za glasbeno ustvarjanje sodobne skladateljice Anice Sabo. V Kruševcu je bila prvič izvedena njena najnovejša skladba z naslovom Nasmeh v slovarju za recitatorja, violo in flavto, ki je nastala na verze dveh slovenskih pesmi: Besede strah ni več v slovarju Milana Dekleve in Nasmeh v temi Miroslava Košute. - A. P. - Druga se je predstavila skupina izbranih pevcev MPZ Davorin Jenko Društva Slovencev Triglav Banja Luka. Zapeli so dve narodni pesmi. Trudili so se in njihova prva samostojna interpretacija pesmi je bila zagotovo najboljša. Skupaj z njimi sta nastopila člana društva Triglav, pianist Dejan Janković in solistka Aleksandra Bilanović. Njun nastop je občinstvo nagradilo z navdušenimi ovacijami. V nadaljevanju koncerta so nastopili Un‘s Trboul. Mnogi Banjalučani ta izjemen moški oktet poznajo že od prej. »Oni iz Trbovelj« so namreč znani ne samo v Zasavju, od koder prihajajo, temveč tudi po vsej bivši domovini in v zamejstvu. Tokrat je oktet predstavil splet znanih melodij, s katerimi so spodbudili skupno petje, ki je v mnogih srcih občinstva obudilo spomine na nekaj lepega, nepozabnega, večnega. Zahvala za uspeh projekta gre Društvu za razvoj prostovoljnega dela iz Novega mesta, gospe Branki Bukovec, uslužbencem Kulturnega centra Banski dvor in direktorju gospodu Petriču ter članom Društva Slovencev Triglav Banja Luka. - A. K. Popravek: V aprilski številki Slovenije danes smo k prispevku na strani 43 z naslovom …v Parizu (v rubriki Vaša pošta) pomotoma objavili napačno fotografijo. Prizadetim se iskreno opravičujemo. Uredništvo Vabimo vas k sooblikovanju naše revije. Na naslovu [email protected] pričakujemo zanimive utrinke iz življenja Slovencev po svetu. Vašo pošto sprejemamo tudi na naslovu Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija. 43 SUMMARIES 17th Conference of Slovenians in Germany With Trubar’s Obstinacy to a Brighter Future employed by the Slovenian government, he expects a full financial transparency and responsibility of the end-users at programmes which are financed or cofinanced by the Office. About his current post he says that he can rely on the experiences he gained in all the years he spent working in Slovene diplomacy. Education as Business Upbringing According to the Values Between 23rd and 25th March, a conference of Slovenian cultural association, catholic missions, teachers of Slovene language remedial classes and social workers from all over Germany took place in Bad Urach in the vicinity of Stuttgart. The conference had a special emphasis on Primož Trubar and his significance for Slovenians and the Slovenian spirit as the beginner of Slovenian literature worked in the city and left a major mark on it. The traditional meeting was this time organised by the Slovenian culturalartistic association Triglav from Stuttgart in collaboration with the Slovenian parish in Stuttgart, led by a famous priest and an exceptional expert on Trubar and his work Zvone Štrubelj, PhD. The conference was attended by approximately 150 Slovenians residing in Germany and a number of high representatives of the state. This year’s turnout was by 10 to 15 percent higher comparing to last year’s conference in Baasem, says Andrej Gudler, president of the Triglav association. “Bad Urach has a large symbolic meaning as it is the resting place of Primož Trubar, the father of the Slovene language to which the Slovenians abroad are especially connected,” added Gudler. Matjaž Longar There is no Future Without the Integration of the Youth Matjaž Longar, the new secretary at the Office for Slovenians abroad, an experienced diplomat and a politician who makes tolerance, dialogue and openness to the world among the top priorities alongside patriotism, democracy, mutual understanding and mutual respect. Working at the Office, he will devote his attention to the youth and the economic integration with Slovenians abroad. As part of the saving measures 44 This is a goal and also a motto of the official Colegio Esloveno Anton Martin Slomšek school in Argentina. The initiators of the Slovenian Foundation admit it was very hard for them at the beginning as they had only a few supporters while carrying out the business idea: establishing an official Slovenian school. In the first months of the year, after school holidays, the children in Argentina started a new school year. In Mendoza, a province under the mighty Andes with a strong Slovenian society, the 28th February was the first school day for primary school pupils and kindergarten children. I attended the opening ceremony of the new school year and it was difficult to believe that the little-ones could sing Slovenian songs. Many believe that school projects of such kind are of extreme importance for the Republic of Slovenia and Argentina as well. I would like to stress that I believe in the future success of the foundation and wish all its eager members to proceed courageously. Slovenian Nobility in Argentina Endless Admiration of Predecessors and the Homeland Slovenia Katja Zorc Kobi is an authority on the history of Slovenian nobility. A legal expert by profession, she was a successful businesswoman for many years in her younger years. She also supported numerous Slovenian cultural projects in Argentina. She is characterised by her love for history and her active membership of the Slovenian Genealogical Society. The 86-year-old Zorc Kobi still collects and arranges historical documents, especially the numerous illustrative and photographic materials of her famous Slovenian family. Furthermore, she is also a writer who was among the first to publish a chronology of her predecessors in the book Diary of Olga Rubež Kosler, and a pioneer in making a family tree for 16 generations. She is fluent in seven languages. She has a good memory for the events in the past, she knows all the names by heart and with deep sensuality she tells the story of her life which abounds in changes, prominent company of esteemed personas and also revolves around her versatile work and travels. She has lived in Argentina for more than sixty years, however despite the great distances she has been linked with Slovenia all this time. Her latest visit to her native country happened three years ago. Biathlon Croatian Jakov Fak a new Slovenian Hero A very few of the “real” Slovenians have managed to delight their compatriots as the Slovenised Croatian Jakov Fak did. In just one weekend in Ruhpolding he won the title of the best in the world and more than justified his participation in the competition for the new homeland, despite the fact he was silent during “A Toast” (Zdravljica) after becoming the world champion in biathlon. His story is anything but ordinary. His transfer to the Slovenian team caused a stir and a great deal of bad mood between the neighbouring nations. Fak won two medals for Croatia at the major competitions but the Croatian authorities and sponsors did not meet him with enough understanding. Due to the Kostelić family, the Croatians managed to somehow embrace the alpine skiing as their sport, but to do the same with biathlon was too much to ask. Yet despite the fact that he is competing for Slovenia now, Fak says he still remains a Croat. RESÚMENES 17mo Congreso de Eslovenos en Alemania la Fundación SLO a corto plazo”, dijo, “y deseo que todos sus miembros continúen en el camino con valentía”. Trubar y su obstinación alumbran el camino Entre el 23 y 25 de marzo pasados tuvo lugar en Bad Urach (Stuttgart) el ya tradicional Congreso de Eslovenos en Alemania, del cual participaron sociedades culturales, misiones católicas, docentes de idioma y trabajadores sociales eslovenos de todo el país germano. El Congreso tuvo como hilo conductor a Primož Trubar y su central importancia a la hora de definir la identidad eslovena. El Congreso fue organizado por la Sociedad Eslovena Artístico-Cultural Triglav de Stuttgart en colaboración con la diócesis eslovena de esa ciudad, la cual es liderada por el Dr. Zvone Štrubelj, sacerdote y erudito de Trubar y su obra. Asistieron alrededor de 150 eslovenos residentes en Alemania (un 15% más que el año anterior), así como también importantes representantes del país. Andrej Gudler, presidente de la SEAC Triglav, dijo que realizar el Congreso en Bad Urach fue algo de “gran significado simbólico, ya que aquí descansan los restos de Primoż Trubar, el padre de nuestra lengua, algo muy importante para los eslovenos que residimos en el exterior”. Matjaž Longar No hay futuro sin la participación de la juventud Matjaž Longar, diplomático y político de carrera, ha sido nombrado nuevo Secretario General de la Oficina Gubernamental para los Eslovenos en el Extranjero. Según lo dicho en la entrevista con Slovenija danes, en su escala de valores lo primero es la tolerancia, el diálogo y la realización de una sociedad abierta al mundo, además del patriotismo, la democracia y el mutuo respeto. Durante su mandato dedicará la mayor atención a la juventud y a la integración económica con los eslovenos residentes en el extranjero. En relación con las medidas de austeridad planificadas por el Gobierno esloveno, Nobleza eslovena en Argentina Infinita admiración por la patria eslovena y sus ancestros Longar dice que los beneficiarios de los programas que financia la Oficina deberán rendir cuentas con total transparencia financiera. Finalmente, considera que su experiencia en el Servicio Diplomático Esloveno aportará mucho a su mandato. La educación como negocio Enseñar valores “Enseñar valores” es el objetivo y eslogan oficial del Colegio Esloveno Anton Martin Slomšek de Godoy Cruz, provincia de Mendoza, Argentina. Los dos socios fundadores de la Fundación SLO (responsable del proyecto) admiten que la idea de fundar una escuela oficial eslovena fue al principio difícil, ya que contaron con muy poco apoyo. Sin embargo, el Colegio (que cuenta con salas de jardín de infantes, preescolar y nivel escolar primario) comenzó el ciclo lectivo 2012 el pasado 28 de febrero, junto al resto de las casas de estudio de la provincia de Mendoza, a los pies de la imponente Cordillera de los Andes. Una cronista de Slovenija danes estuvo presente en el acto inaugural, y quedó impactada al escuchar a los niños cantar canciones eslovenas. “Creo en el éxito de Katja Zorc Kobi es una gran conocedora de la historia de la nobleza eslovena. Abogada de profesión, durante mucho tiempo fue una exitosa mujer de negocios en Argentina, país donde reside desde hace más de sesenta años. Su pasión por la historia y la genealogía no disminuye; al contrario, a sus 86 años la señora Zorc Kobi (quien habla fluidamente siete idiomas) continúa recopilando y editando documentos –en especial una gran cantidad de pinturas y fotografías– sobre su famosa familia. Entre su producción se encuentran el libro “El Diario de Olga Rubež Kosler” (Dnevnik Olge Rubež Kosler) y su árbol genealógico, que abarca 16 generaciones. Dotada de una excelente memoria, recuerda sin vacilar los acontecimientos de su impresionante historia de vida: sus fuertes cambios, los encuentros con notables personalidades, sus emprendimientos y sus viajes. Como una auténtica dama de la corte ha apoyado numerosos proyectos culturales eslovenos en Argentina, y a pesar de la gran distancia se ha mantenido siempre estrechamente vinculada con Eslovenia, país al que visitó por última vez tres años atrás. Biatlón El croata Jakov Fak, nuevo héroe esloveno Jakov Fak, croata naturalizado esloveno, se consagró recientemente como el mejor biatlonista del mundo en el campeonato mundial de Biatlón de Ruhpolding. El pueblo esloveno estalló de alegría, al punto de perdonarle a Fak el no haber cantado el Himno Nacional Esloveno al momento de recibir el premio. El croata decidió naturalizarse esloveno ya que en su país natal no había logrado conseguir suficiente apoyo estatal o privado, incluso luego de haber conquistado dos importantes títulos en grandes campeonatos. Lógicamente entonces, el reciente logro levantó una gran polvareda en la opinión pública del país vecino. Fak sostiene, sin embargo, que a pesar de competir para Eslovenia su nacionalidad sigue siendo croata. 45 KRIŽANKA Geslo aprilske križanke se glasi: PLANIŠKA VELIKANKA. Geslo majske nagradne križanke lahko do 13. maja pošljete po pošti na naslov Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija ali pa nam ga sporočite po elektronski pošti [email protected]. V sporočilu navedite tudi svoj točen naslov, da vas bomo lahko obvestili o nagradi. Prenovljen osrednji medij za Slovence izven Republike Slovenije izhaja mesečno - zadnji petek v mesecu Želite prejeti brezplačni ogledni izvod? Would some of your family members like to read news from Slovenia in English? Pošljite nam vaš poštni naslov na e-mail: [email protected] ali po pošti: Slovenija danes, c/o The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija Send us your e-mail: [email protected] or fill in and cut out the enclosed form and send it to: The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija IME NAME NASLOV ADRESS DRŽAVA COUNTRY TELEFON DATUM TELEPHONE DATE E-POŠTA PODPIS E-MAIL SIGNATURE Slovenija You can subscribe to The Slovenia Times, the leading Slovenian monthly in English. Mednarodno Slovenia Worlwide 6 številk 15 EUR 22 EUR 6 issues 28,80 EUR 39,60 EUR 12 številk 27 EUR 38 EUR 12 issues 54,72 EUR 75,25 EUR 46 Revija bo poslana z avionsko pošto, tako da jo prejmete 5-7 dni po izidu 30% discount if you subscribe to both magazines The Slovenia Times and Slovenija danes Slovenia Worlwide 6 issues 43,12 EUR 61,60 EUR 12 issues 79,27 EUR 113,24 EUR REACHING THOSE THAT MATTER www.sloveniatimes.com Experts for Top Level Business Network Events The Leading Slovenian Monthly in the English Language EDEN V SLOVENIJI 2009: Solčavsko 2011: Idrija. www.slovenia.info/eden 2010: Reka Kolpa. 2008: Dolina Soče. EVROPSKE DESTINACIJE ODLIČNOSTI skriti biseri Slovenije Solčavsko je prejelo naziv Evropska destinacija odličnosti za turizem na varovanih območjih, ker na neponovljiv način združuje ohranjanje narave z življenjem domačinov in radovednostjo obiskovalcev z vsega sveta. Solčavsko v naročju Kamniško-Savinjskih Alp je poznano po treh alpskih dolinah: Logarski dolini, Robanovem kotu in Matkovem kotu. Doline so poleti odlično izhodišče za planinske ture, pohode in gorsko kolesarjenje, pozimi pa za turno smučanje, tek na smučeh, sankanje. V deželi mogočnih domačij, častitljivih dreves in cerkva, slapov in gorskih vrhov ob zvenu citer oživijo starodavne zgodbe, prepletene z okusom zgornjesavinjskega želodca, sirneka, gruškovih žlinkrofov in drugih dobrot. Za lahen dotik Solčavskega vas vabimo na www.solcavsko.info. Projekt je delno financiran s sredstvi programa Evropske unije za konkurenčnost in inovativnost (CIP).
© Copyright 2024