Zgodovina« države ne »stoji« v arhivih

REVIJA ZA SLOVENCE ZUNAJ
REPUBLIKE SLOVENIJE
Slovenija danes, Slovenci.si, Leto 1, Ševilka 6
SLOVENCI.SI
Intervju: Lojze Wieser
september 2011
»Zgodovina« države
ne »stoji« v arhivih
Dr. Valentin Sima in dr. Avguštin Malle
o pomenu arhivskega gradiva za narod
»Hočem živeti
brez prepirov!«
Slovensko podjetje na Nizozemskem
Uspešen si, kolikor
sprejmeš pravila igre
Ustvarjanje novega slovenskega filma
Šanghaj – zgodba o
hrepenenju in sreči
HOMECOMING
SLOVENIA 2011
Republika Slovenija v letu 2011 praznuje
20 let od razglasitve samostojnosti lastne
države. Ponos nad dosežki samostojne
Slovenije bo v letu 2011 zaznamoval tudi
turistična dogajanja.
In 2011 the Republic of Slovenia will be
celebrating 20 years since its declaration
of national independence. Pride in the
achievements of independent Slovenia will also
be reflected during 2011 in the tourism sector.
Come and take a closer look: Ljubljana.
www.slovenia.info/homecoming
PRVA STRAN
VSEBINA
Panorama
4
5
Slovenci iz Clevelanda počastili spomin na rojaka
Skupina mladostnikov iz Libije v Sloveniji
V žarišču
6
»Zgodovina« države ne »stoji« v arhivih
5
6
8
10
12
16
25
29
31
33
36
39
Poslovne strani
8
10
Lojze Wieser: »Hočem živeti brez nenehnih prepirov!«
Uspešen si, kolikor sprejmeš pravila igre
Kultura
12
13
14
15
16
Ivan Grohar - biser slovenske umetnosti
Sestre Budja – graditeljice glasbenih mostov
Mladi naj se vrnejo v gledališča!
Literarni sprehod po prestolnici
Šanghaj – zgodba o hrepenenju in sreči
Izobraževanje in zanost
22
23
24
Žepni tečaj slovenščine
Slovenski dijaki med najboljšimi
Štipendije za Slovence v zamejstvu in po svetuc
Mladi
25
26
Druženje – temelj preživetja
»Vedno imamo plan B!«
Med nami
27
28
29
30
O manjšinski politiki na Madžarskem
Selitve so tudi razvojna priložnost
Višarski dnevi mladih
Slovenski dan v Banja Luki
Zamejski dnevnik
31
32
33
34
35
Prvi dvojezični napisi
Slovenski umetniki iz italijanskih taborišč
Porabski razvoj želi nadomestiti zamujeno
S kulturo za narodno pripadnost
Hrvaški Slovenci ob dvojno volilno pravico
Doživimo Slovenijo
36
38
Kras: bela lica zelene pokrajine
Turistični »meeting point«
Šport
39
40
41
Složnost kot je zlepa ni
Brazilija, Slovenci prihajamo!
Portret Roberta Kristana
Slovenija danes
Slovenci.si
Vodja projekta
Marko Stijepić
[email protected]
Slovenija danes izhaja vsak mesec
Posamični naročniki plačajo samo stroške pošiljanja
Naklada: 3000 izvodov
Tisk: Littera picta, Medvode, Slovenija
Izdajatelj: Domus, založba in trgovina d.o.o.
Glavna in odgovorna urednica
Blanka Markovič Kocen
[email protected]
Medij Slovenija danes je vpisan v razvid medijev pri
Ministrstvu RS za kulturo pod zaporedno številko: 1603.
Lektura
Blanka Markovič Kocen
Revijo financira Urad Vlade Republike Slovenije za
Slovence v zamejstvu in po svetu
Uredništvo
Trg MDB 12
1000 Ljubljana
Slovenija
Tel: +386 (0)1 520 50 84
E-pošta: [email protected]
Spletna stran: www.slovenci.si
Oblikovanje in prelom
Maja Kaplan
[email protected]
ISSN 2232-3473

REPUBLIKA SLOVENIJA
URAD VLADE RS ZA SLOVENCE
V ZAMEJSTVU IN PO SVETU
41
3
PANORAMA
Slovenci iz Clevelanda
Umrl je finančnik
počastili spomin na rojaka in politik dr. Andrej
Bajuk
V zadnjih julijskih dneh je Slovenijo obiskala delegacija Slovencev iz Clevelanda,
ki je tokrat štela kar okoli 60 predstavnikov, ki so z obiskom počastili tako
20-letnico slovenske samostojnosti kot tudi spomin na Vincenta Cankarja
(Vincenc Cajnko), slovenskega rojaka, dolgoletnega predsednika Slovenske
Narodne Podporne Jednote (SNPJ) v ZDA.
»Člani SNPJ nadvse radi obiščemo
Slovenijo in tukajšnje prijatelje,« je za
Slovenijo danes med drugim povedal
Joseph Evanish, sedanji predsednik
SNPJ in dodal, da so od leta 1991, ko
je prevzel vodenje Jednote, Slovenijo
obiskali sedem- ali osemkrat. »Slovenija
me vsakič znova navduši. Tokrat me
je očarala prijaznost do turistov,
komunikativnost, znanje angleškega
jezika…« je dejal Evanish.
Delegacija Slovencev iz Clevelanda,
kjer živi največ Slovencev v ZDA,
se je udeležila mednarodnega
zgodovinskega simpozija o Vincentu
Cankarju z odkritjem spominske plošče
v Cainkarjevi rojstni hiši v Jastrebcih.
Na simpoziju, ki sta ga v sodelovanju
z Uradom Vlade RS za Slovence v
zamejstvu in po svetu organizirala
Zgodovinsko društvo Ormož in
Turistično in kulturno društvo Krog, so
med drugimi nastopili Joseph Evanish, ki
je spregovoril o ameriških letih Vincenta
Cainkarja, dr. Matjaž Klemenčič s
Filozofske fakultete Univerze v Mariboru
z referatom Vincent Cainkar in stara
domovina, medtem ko je dr. Boris
Jesih, državni sekretar v Uradu, orisal
pomen dogodka in spomina na Vincenta
Cainkarja.
Delegacija Slovencev iz Clevelanda si
je v kratkem času bivanja v Sloveniji
ogledala Bled, slovensko primorje
in Gorenjsko in bila navdušena nad
naravnimi lepotami Slovenije. Kot nam
je v kratkem pogovoru pred odhodom
na simpozij zaupal Joseph Evanish,
rojen v Pittsburghu, Pensilvania, ZDA,
njegov rod izvira iz Bele krajine, iz
Metlike, priimek Ivanič pa je hrvaškega
izvora. (B. M. K.)
Na spleni strani
www.slovenci.si
smo ustvarili spletno
skupnost, v kateri bomo
lahko izmenjali številne
uporabne informacije in
nasvete.
Prijava je preprosta,
zato se nam pridružite v
čim večjem številu.
www.slovenci.si
4
V noči na 16. avgust je zaradi kapi
v 68. letu starosti umrl dr. Andrej
Bajuk, nekdanji predsednik slovenske
vlade, finančni minister, poslanec in
predsednik Nove Slovenije.
Po življenju in delu v tujini je v slovenski
politični prostor vstopil leta 2000, ko je za nekaj mesecev
prevzel tudi vodenje vlade. Poleti tega leta je ustanovil
stranko NSi, jeseni pa je bil izvoljen za poslanca. Po vnovični
izvolitvi v državni zbor leta 2004 je za štiri leta prevzel vodenje
finančnega ministrstva. V tem času je Slovenija prevzela evro.
Revija The Banker ga je leta 2005 razglasila za finančnega
ministra leta v Evropski uniji. Leta 2008 se je po porazu NSi na
volitvah umaknil z vrha stranke in iz aktivne politike.
Dr. Bajuk je bil rojen leta 1943 v Ljubljani, 1948. pa je njegova
družina emigrirala v argentinsko Mendozo. Pri šestindvajsetih
je doktoriral iz ekonomije na kalifornijski univerzi Berkley.
Leta 1974 se je zaposlil pri Svetovni banki v Washingtonu,
kjer je bil asistent direktorja Alberta Sojite, leto pozneje pa
je v Medameriški razvojni banki napredoval do direktorja
predsednikovega kabineta. Leta 2000 se kljub dobri in ugledni
službi v tujini vrnil v Slovenijo, med drugim tudi zato, da bi
pomagal pri razvoju gospodarstva.
V žalne knjige v spomin dr. Andreju Bajuku sta se med prvimi
vpisala premier Borut Pahor in predsednik DZ Pavel Gantar,
ki sta ob vpisu izrekla sožalje predstavnikom NSi, knjigo pa so
odprli tudi na sedežu NSi.
V NSi so ob smrti njihovega ustanovitelja in prvega
predsednika pripravili tudi žalno sejo v Zavodu sv. Stanislava
v Šentvidu, sledila pa je maša zadušnica, ki jo je v tamkajšnji
kapeli vodil ljubljanski nadškof Anton Stres. (B. M. K.)
PANORAMA
Skupina mladostnikov
iz Libije v Sloveniji
Tudi slovenska
mladina v Madridu
Ob podpori Urada predsednika Republike Slovenije in na pobudo
Veleposlaništva RS Kairo so dva julijska tedna v Sloveniji preživeli
mladostniki iz Libije.
Po Kölnu leta 2005 in Sidneyju leta 2008 je letošnji svetovni dan
mladih potekal od 16. do 21. avgusta v Madridu, kamor se je v teh
dneh zgrnilo več kot milijon vernikov, med njimi tudi iz Slovenije,
pridružil pa se jim je tudi papež Benedikt XVI. To mednarodno srečanje
mladih katolikov, ki ga je v sodelovanju s Papeškim svetom za laike
tokrat pripravila Nadškofija Madrid, poteka vsaka tri leta.
Skupina sedmih otrok je prišla z območij, kjer že nekaj mesecev potekajo
spopadi in jim je zaradi tega onemogočeno normalno življenje na
domačih tleh. Ves čas bivanja v Sloveniji so bili libijski otroci varovanci
Mednarodne ustanove - fundacije za razminiranje in pomoč žrtvam min
(ITF).
Mladostniki so tako kljub težkim razmeram v njihovem domačem
okolju preživeli nekaj dni v spoznavanju novega okolja, družbe in
navad, obenem pa so bili deležni tudi strokovne pomoči pri soočanju s
travmami, ki jih prinaša vojna. Prvi teden bivanja na Rogli so bili deležni
psihosocialne rehabilitacije, drugi teden pa so se udeležili raziskovalnega
tabora s slovenskimi sovrstniki.
V znak solidarnosti in vzajemnega občutka pomoči so moči združila
nekatera slovenska podjetja. Skupaj s sedmimi libijskimi mladostniki
med starostjo 13 do 17 let sta pripotovala tudi dva spremljevalca.
Goran Gačnik, namestnik direktorja ITF, je med drugim dejal, da so v
fundaciji vedno veseli humanitarnih pobud, zato so tudi podprli idejo
in pobudo slovenskega veleposlanika v Egiptu dr. Roberta Kokalja, ki
potrjuje posluh slovenske diplomacije za humanitarne aktivnosti. Hkrati
z diplomacijo pa so humanitarnost izkazali tudi predstavniki slovenskega
gospodarstva, ki so kljub krizi priskočili na pomoč in z raznimi donacijami
podprli uspešno
realizacijo projekta.
»V ITF smo vedno
pripravljeni aktivno
podpreti tovrstne
humanitarne projekte,
ki pomagajo otrokom
s kriznih območij,
ki so jim konflikti
prekinili brezskrbno
odraščanje,” je še dejal
Gačnik. (B.M.K.)
Svetovni dan mladih je
leta 1986 ustanovil Janez
Pavel II., njegov naslednik
Benedikt XVI. pa se ga je
doslej udeležil dvakrat.
Šestdnevni dogodki so
se začeli z otvoritveno
mašo, ki jo je daroval
madridski nadškof,
kardinal Rouco Varela,
osrednja slovesnost pa je
bila nedeljska zaključna
maša na prostem. V
okviru festivala mladih so
obenem potekali številni
dogodki, kot so koncerti,
gledališke in filmske
predstave, razstave,
delavnice in forumi ter
sejem, na katerem se
predstavijo različne
Svetovni dan mladih, Sidney, 2008
skupnosti in skupine
mladih.
Več kot 850 mladih iz Slovenije, kar je doslej največja udeležba
Slovencev na tovrstnih srečanjih, je v Madrid odpotovalo v organizaciji
različnih združenj in gibanj. Poleg 30 duhovnikov sta jih spremljala tudi
koprski pomožni škof Jurij Bizjak in celjski škof Stanislav Lipovšek.
V Madridu so imeli ob tretjem obisku sedanjega papeža v Španiji
ter svetovnem dnevu mladih velike načrte. Organizatorji so stroške
celotnega dogajanja, a brez stroškov varovanja, ocenili na okoli 60
milijonov evrov, obenem pa zatrjevali, da je 80 odstotkov pokritih
s prispevki mladih romarjev, preostanek pa z donacijami podjetij in
posameznikov.
A v času gospodarske krize in rekordne brezposelnosti v Španiji je mnoge
ta poraba denarja razjezila, zato so prireditev spremljali protesti. (S. S.,
SŠK in STA)
5
V ŽARIŠČU
Arhivi
»Zgodovina« države
ne »stoji« v arhivih
Zgodovina se ustvarja šele s pošteno in poglobljeno povezavo
posameznih »faktov« v neko metodično kontrolirano historično
pripovedovanje.
Blanka Markovič Kocen
va SDV. Glede na obseg fondov
Arhiva RS je to marginalen poseg,
na podobne naletimo v državnih,
deželnih in posebej cerkvenih
arhivih v Avstriji. Delo arhivov urejajo zakoni in interni akti posameznih
arhivov (arhivski red). Če je bilo
zaprtje dela fonda SDV v soglasju
z zakonom, ne morem presoditi,
vsekakor pa bi morali v tem primeru
upoštevati poleg zakona o arhivih
še vrsto drugih predpisov, na primer
glede zaščite osebnih podatkov.
Sima: Zgodbe ne poznam v podrobnostih, toda deloma se mi zdi,
da so se tozadevni »problemi« od
nekaterih tudi inscenirani – z namenom ustvarjanja medijske pozornosti za svoje sicer ne preveč
strokovno delo.
Dr. Valentin Sima: “Da so se uničevali
nekateri fondi že prej in morda
predvsem proti koncu enopartijskega
sistema, se mi zdi verjetno in glede
na prakse tudi v zahodnih državah
»normalno«.”
Na Koroškem je
nacizem s sistematičnim
uničevanjem arhivov
slovenskih društev
in organizacij hotel
izbrisati tudi »spomin«
na narodno skupnost.
6
T
ako meni dr. Valentin Sima, profesor na
Inštitutu za zgodovino,
oddelek za sodobno zgodovino univerze v Celovcu, ki je
skupaj z dr. Avguštinom Mallejem,
zgodovinarjem in dolgoletnim direktorjem Slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu, v intervjuju
spregovoril o pomenu arhivskega
gradiva za narod ter svojem videnju zgodbe, ki je v Sloveniji v zadnjih
mesecih dvigala precej prahu.
Kako komentirate zgodbo o zapiranju oziroma delnem zapiranju
slovenskih arhivov?
Malle: Kolikor sem seznanjen s
problemom, je bil zaprt del arhi-
Kaj arhivi nasploh pomenijo
za razvoj nacionalne zavesti in
identitete?
Malle: Ponekod patetično menijo, da so »spomin« naroda. Z delom svojih fondov nudijo osnovo za
izoblikovanje nacionalne zavesti in
večplastne identitete. Vsekakor so
pomembni za ohranjanje pravnega reda, denimo z ohranjanjem
zemljiških knjig in podobno.
Sima: Sami po sebi arhivi nič ne
pomenijo za razvoj nacionalne identitete, so kvečjemu lahko podlaga,
da ustvarjanje le-te vsaj deloma
gradi na stvarnih podlagah.
Ali imajo državljani pravico izvedeti, kakšna je bila zgodovina države?
Malle: Tega nihče ne zanika.
Težave nastajajo pri interpretaciji
zgodovine oziroma zgodovinskih
procesov.
Sima: »Zgodovina« države ali naroda ne »stoji« v arhivih, zgodovina
se ustvarja šele s pošteno in poglobljeno povezavo posameznih »faktov« v neko metodično kontrolirano
historično pripovedovanje.
Kaj zbiranje in ohranjanje arhivskega gradiva pomeni za slovenska
društva v zamejstvu in po svetu?
Malle: Arhivsko gradivo je
izjemno pomembno, žal pa se
tega nekatera društva premalo zavedajo. Na Koroškem je nacizem s
sistematičnim uničevanjem arhivov
slovenskih društev in organizacij
hotel izbrisati tudi »spomin« na narodno skupnost. Tako ima danes slovenska sočasna periodika izjemen
pomen, saj v marsičem nadomešča
izgubljen oziroma uničen zgodovinski »spomin«. Na žalost pa je treba
omeniti, da so na primer tudi slovenske ustanove slabo skrbele za
arhivsko gradivo. »Razumljivo« je
to v primeru, če niso imele strokovnega kadra ali bolje povedano
kadra, ki bi se zavedal pomena
arhivskega gradiva. Kljub ponovnim
opozorilom je pomembna slovenska ustanova očitno raje uničila
svoj arhiv, preden bi ga izročila v
varstvo katerikoli strokovni službi. V
tem primeru je »šla na roko« popolnoma svobodno in po lastni presoji
ljudem, ki bi radi prikrojili zgodovino svojim ideološkim gledanjem.
Iz »žrtve UDBE« je iz lastne presoje
postala »storilka«.
Za katero ustanovo gre?
Malle: O tem ne bi govoril.
Ali danes obstajajo razlogi za
omejevanje dostopa do arhivskega
gradiva?
Sima: Kot glavni razlogi za
omejevanje dostopa veljajo tako
imenovani državni ali nacionalni interesi na eni in varovanje osebnih
podatkov (torej človekovih pravic)
na drugi strani. To so deloma zelo
dificilna vprašanja in so pri obeh
dejavnikih včasih težko opredeljiva
območja ali sive cone. To ne zadeva samo enostrankarskih sistemov, temveč tudi sisteme zahodnih
demokracij. Tudi v teh je možno in
se dogaja, da se oblastne strukture
zavarujejo pred vpogledom »ljudstva«, torej suverena. Če se ne motim, je britanska premierka Mar-
V ŽARIŠČU
garet Thatcher pustila podaljšati
omejitev dostopa do državnih
aktov po razkritju škandala v jedrskem kompleksu Sellafield. Lahko se vprašamo, ali so bili za tem
ukrepom dobro pojmovani »nacionalni interesi«. Za slednjimi se lahko skrivajo interesi strank, močnih
gospodarskih skupin in njihovih
lobistov in je silno težko presoditi,
ali obstajajo legitimni razlogi, ki narekujejo nedostopnost dela fondov.
V nasprotnem primeru pa nekateri
v Sloveniji očitno mislijo, da sistem
pred letom 1991 ni zastopal tudi
»nacionalnih« interesov, temveč
samo »partijske« ali podobno, in
zdi se mi, da je to mnenje v veliki
meri narekovano tudi od sedanjih
političnih potreb po obračunavanju
z današnjimi političnimi konkurenti.
Kako pa je z dostopnostjo do
tovrstnih arhivskih gradiv drugod
po svetu?
Malle: Že v sami Evropi ni enotnih predpisov v več pogledih: glede
na zadrževalne roke (oz. zaporne
roke) fondov, na dolžnost oddajanja
fondov arhivom, na kriterije skartiranja in na fonde, za katere veljajo posebne mere tajnosti oziroma
nedostopnosti. Najrestriktivnejši
glede tega je Vatikan. V Avstriji je zaporni rok za navadne akte načeloma
30 let. Izjem je toliko, da bi jih težko
naštel, številne pa se nanašajo na
zaščito osebnih podatkov.
Sima: Pri nas poznamo primere,
ko je določen fond zaprt, ker ga je
nekdo izluščil kot osebni fond nekega arhivarja ali deželnega upravitelja, je pa zelo verjetno, da hrani
zanimive podatke, recimo iz časa
koroškega plebiscita. Dostopen pa
je samo z dovoljenjem potomcev
dotične osebnosti.
Kaj menite o očitkih, da so bili arhivi v zadnjih mesecih prečiščeni,
da bi se zaščitila kakšna aktualna
politična kariera?
Malle: Skartiranje v arhivih je
vsakodnevno opravilo, vprašanje
je, po kakšnih predpisih ga arhivisti
izvajajo.
Sima: Da so se uničevali nekateri
fondi že prej in morda predvsem
proti koncu enopartijskega sistema,
se mi zdi verjetno in glede na prakse
tudi v zahodnih državah »normalno«. Tudi v teh namreč ni jasno, kaj
so razne tajne službe res shranile, kaj
so uničile in kaj so dale v javno rabo
arhivom. Da pa bi se prečiščevali
fondi v zadnjih mesecih, je vsekakor tako hud očitek, da bi ga morali
tisti, ki ga navajajo, resno dokazati.
Toda to je stvar politične kulture, ki
je v obdobju populizma zelo nizka.
Naj povem še primer »prečiščenja«
na Koroškem: fond manjšinskega
šolskega oddelka pri koroški deželni
vladi po letih 1945 je bil na primer
skartiran, še preden ga je deželni
arhiv lahko prevzel. Verjetno so bili
tam zanimivi akti glede ukinitve obveznega dvojezičnega šolstva leta
1958, tozadevnih akcij in akterjev.
Do publicista Igorja Omerze, ki je
letos že drugič zaprosil za vpogled
v določeno arhivsko gradivo, ste
bili kritični. Zakaj?
Malle: Z Omerzo sem imel le telefonski kontakt. Presenetil me je že
njegov nastop. Glede velikovškega
atentata sem mu povedal, katere »vire« hranimo na SZI. To so
pač javno dostopni časopisi. Glede
sodnega procesa sem pojasnil, katero pot mora ubrati, da bo prišel
do tozadevnih virov. Pot je raziskovalcem v Avstriji poznana. Za
vpogled v novejše vire je potrebna
posebna prošnja, o kateri običajno
odloča predsednik sodišča. Po
izkušnjah je tako, da sodišče v primeru študentov zahteva priporočilo
mentorja, profesorja. Kako je to v
primeru publicistov, mi ni znano.
Usus sodnih organov torej navaja
k sklepu, da pričakujejo od uporabnika strokovnost glede dela z arhivskim materialom in predpisov, predvsem varovanja osebnih podatkov.
Sima: Oglasil sem je, potem ko
sem prebral odlomke knjige v naših
Novicah. Imel sem vtis, da gospod
Omerza nima resničnega pojma ne
o slovenski manjšini na Koroškem
ne o odnosih prejšnjega »režima«
do nje. Branje celotne knjige pa
mi je potrdilo tudi najhujše slutnje
glede njegovega neobvladanja osnovnih historiografskih metod kritike virov. Vsi njegovi novi viri, ki naj
bi dokazali vpletenost ne samo slovenskega, temveč tudi jugoslovanskega političnega in varnostnega
vrha v atentat, so namreč skladni
tudi z »uradno verzijo« iz let 1979 in
1980, da naj bi šlo za izolirano akcijo nekega podcentra v Mariboru.
Naravnost šokiran pa sem nad deloma ideološko-propagandističnim
slogom, ki je včasih že naravnost
otročji (»ha-ha-ha-ji« v oglatih
oklepajih) in absolutno ne ustreza
resni zgodovinski raziskavi.
Ste vi kot zgodovinar imeli dostop
do vsega arhiva?
Malle: Če mislite na Arhiv RS,
potem lahko povem, da sem dobil
vse, kar sem iskal – tudi zapisnike
politbiroja in CKZKS (v osemdesetih
letih).
Ali se dokumenti SDV iz časov Jugoslavije nanašajo tudi na dogajanje
na avstrijskem Koroškem in kako?
Malle: Seveda se, kot se dokumenti raznih avstrijskih obveščevalnih
služb nanašajo tudi na dogajanje v Sloveniji itd. Dokumenti
obveščevalnega tipa nastajajo tudi
na diplomatskih predstavništvih, pogosto so označeni s pojmom »strogo zaupno«, krog uporabnikov je
omejen.
Bi z odprtjem arhiva lahko nastale
kakšne škodljive posledice?
Malle: Ob strokovni kritični oceni
in analizi virov ne.
Sima: Dejansko so že bile škodljive
posledice po kampanji SDS-a, recimo spomladi lanskega leta, ko je
za zadevo posledično pograbil tudi
del koroške politike, predvsem svobodnjaki, z generalnim sumom proti
manjšini. Morda je SDS to vkalkulirala tudi kot kolateralno škodo svojega poskusa škoditi predsedniku
Türku. Seveda pa se takšni problemi težko rešujejo z zapiranjem
arhivov, ker bi to otežilo tudi resno
zgodovinopisje. In saj so tozadevni
slovenski arhivi odprti in bi po moji
presoji bili tudi ob uveljavitvi novega arhivskega zakona.
Ali bi odprtje arhiva po vašem
mnenju pripomoglo k temu, da bi
razčistili z zgodovino in šli naprej?
Malle: Slovenci so šli naprej,
ne glede na to, ali so zgodovinarji
razčistili odprta vprašanja ali ne.
Zgodovinopisje je reka stalnica,
problem pa je selektivna uporaba
njegovih izsledkov in dognanj.
Sima: »Razčiščevanje z zgodovino« je stalen proces, na katerega
zgodovinopisje vpliva samo deloma
(važnejši akterji so najbrž mediji) in
ki je vedno tudi del sodobnih bojev
različnih političnih strank, poskusov
njihovega legitimiranja oziroma
delegitimiranja itd.
Dr. Avguštin Malle: “Tudi slovenske
ustanove so slabo skrbele za arhivsko
gradivo.”
Slovenci so šli naprej,
ne glede na to, ali so
zgodovinarji razčistili
odprta vprašanja ali
ne.
Da pa bi se
prečiščevali fondi v
zadnjih mesecih, je
vsekakor tako hud
očitek, da bi ga morali
tisti, ki ga navajajo,
resno dokazati.
7
POSLOVNE STRANI
Intervju: Lojze Wieser
»Hočem živeti brez
nenehnih prepirov!«
Lojze Wieser, lastnik celovške založbe in predsednik manjšinskega
radia Agora, je bolj kot podjetnik neizprosen borec za javno uporabo
slovenskega jezika na Koroškem. Oseba, ki pusti močan vtis.
Foto. Jaka Terpinc
Blanka Markovič Kocen
Širše poznavanje
slovenske literature v
deželi je pomagalo,
da se je vzdušje
spremenilo v simpatijo
do slovenskega jezika
in kulture.
8
Da se v Sloveniji zdaj bolje počutite,
ste dejali ob najinem nedavnem
srečanju v uredništvu revije. Zakaj?
Ta vnema, mi smo država, se
počasi polega in spomin se vrača
nazaj, da slovenski jezik in kultura
živita tudi izven države, in to kar v
precejšnji meri. Občutek imam, da
tudi ideološko izrabljanje manjšine
za notranji politični drobiž v medstrankarskem boju počasi usiha. Za
to ima precejšnje zasluge urad za
Slovence v zamejstvu in po svetu
pod vodstvom ministra Žekša in
državnega sekretarja Jesiha. Še je
upanje, da bo slovenska družba znala z nekdanjim kulturnim prostorom
ravnati tako, da ga bo predstavila
kot primer reševanja nacionalnega
vprašanja v novih okoliščinah v ev-
ropski dimenziji in da bo znala posredovati tudi stoletja dolgo izkušnjo,
da jezik lahko preživi brez teritorija
in teritorialnega principa, če so mu
na voljo kultura, tiskana beseda in
slišnost v javnem prostoru.
Čemu dajete prednost: slovenskemu manjšinskemu radiu Agora, katerega predsednik ste, ali
svoji založbi v Celovcu, ki je za slovenstvo in ohranjanje slovenske
identitete na Koroškem izjemno
pomembna?
Jeziku v javnem prostoru dajem
prednost. Od samoumevnosti jezika v prostoru je odvisno, kako se
posameznik počuti, kako se obnaša
in kako se znajde v družbi. Vsaka dejavnost je temu podrejena in služi
temu. Tako nam je na Koroškem
uspelo, da smo z zaničevane ničle
prišli do prepoznavne uveljavitve
in doprinesli, da se je odnos do
jezika in kulture na Koroškem spremenil. Že samo dejstvo, da smo na
primer pred 30 leti imeli bore malo
prevodov slovenske literature v
nemščini, danes pa jih imamo na
desetine, je samo po sebi zgovoren primer. In če pomislimo, da
danes na Koroškem ne prevladuje
ideološko usmerjena založniška
dejavnost, kot je bila praksa po II.
svetovni vojni, temveč literarno
usmerjeno založniško delo, potem
z zadovoljstvom lahko ugotovimo,
da je širše poznavanje slovenske literature v deželi pomagalo, da se je
vzdušje spremenilo v simpatijo do
slovenskega jezika in kulture.
Zakaj se je Radio dva po vašem
mnenju tokrat odločil sam kandidirati za frekvenco, potem ko sta
z radiem Agora pred tem 13 let
sodelovala? So bili vzrok kakšni
politični pritiski?
Zakaj so se pri Radiu dva odločili
za tak korak, morate vprašati njih
same. Naša želja to ni bila, s svojo
odločitvijo pa škodijo širjenju slovenske besede v javnem prostoru.
Namesto da bi bili odprti tudi do
takih ljudi, ki se spet in/ali znova
učijo slovenščine, se sami čedalje
bolj zapirajo v izolirane kotičke, da
ne rečem, da gredo pot lastne getoizacije. Ob ponovnem razpisu za
desetletno radijsko frekvenco ni
bilo nikakršnih političnih pritiskov.
Še zmeraj pa je zaznavna velika
brezbrižnost med slovenskimi funkcionarji v centralah, ki se ne zavedajo pomena radia in novih medijev za
obstoj jezika v novih okoliščinah in
pod novimi pogoji.
Naš cilj je, da se slovenska beseda v najboljši kvaliteti pojavi v etru
in na internetu, saj si s tem zagotovimo slišnost po vsem svetu; da
prevzamemo vlogo izobaževalne
POSLOVNE STRANI
Koliko ur slovenskega programa
oddaja radio Agora? Ali se res
obeta širitev in kakšen je njegov
pomen za slovensko skupnost na
Koroškem?
V štiriindvajsetih urah oddajamo
trinajst ur slovenskega moderiranega progama, od šestih zjutraj
do šestih zvečer in še uro po
večerih, pet ur je namenjeno dvoin večjezičnemu moderiranem
programu.
Ali v programu sodelujete tudi
sami?
Seveda.
Vaša založba slovi po izjemno velikem številu prevedenih slovenskih knjig. Zakaj ste se odločili za
takšno usmeritev?
Odgovorim vam lahko na kratko: hočem živeti drugače. Brez nenehnih prepirov in brez zaničevanja.
Hotel sem pokazati, da je slovenska
kultura enakovredna vsem drugim,
hotel sem ponosno gledati v svet,
biti ponosen na Trubarja in njegovo delovanje, iti prek Prešerna
do Cankarja in Prežiha, od Kravosa
do Lipuša. Vsi so sestavni del kulturnega podviga celotne regije, saj
so jo sooblikovali in nanjo vplivali
in jo danes še naprej sooblikujejo,
kot nam to kaže ugotovitev Petra
Handkeja, da sodi Lipuš v krog svetovne literature. Lipuševi literaturi
ne bo treba tako dolgo čakati na
spoštljivo priznanje, kot je to moral pretrpeti Trubar. Čeprav bomo
morali še dolgo delati, da bodo
ljudje bolj množično segali tudi po
tej literaturi. Toda pomembno se
mi zdi, da se je literatura kot taka
uveljavila kot enakovredna med literaturami sveta in od tam je nihče
ne more več odriniti. Ne bere se
več, ker „obžalujemo naše rojake
onstran meja“, kot smo to še slišali
pred nekaj leti, ali pa iz pomilovanja,
„iz solidarnosti do manjšine“, ne pa
zaradi njene kvalitete, kot je to bilo
velikokrat slišati iz krogov naprednih demokratov.
Kako uspešni ste na avstrijskem
trgu?
V zadovoljivi meri, pridobili smo
si naziv, da smo specialisti za drugo
polovico Evrope.
Kako ocenjujete poslovno okolje v
Avstriji?
Dobro.
Kaj štejete za svoj največji
založniški podvig?
Da smo dali „malim kulturam“
glas v knjižni obliki. Ne samo slovenski literaturi, tudi hrvaški, srbski, albanski, bolgarski, slovaški, češki, romunski, bosanski itd, da smo iznašli
edicijo „Europa erlesen“ (Evropo
prebrati) in da smo začeli izdajati
Enciklopedijo evropskega vzhoda.
Da so zdaj, po toliko desetletjih,
sprejeli ta zakon, po mojem pomeni le, da ljudje želijo iti po novi
poti, da hočejo brez nacionalizma
in šovinizma priti do spoštovanja.
Zaradi tega je dobro, da je ta problem vsaj formalno urejen. Sedaj se
ponovno lahko začnemo ukvarjati
s pomembnejšimi vprašanji: kako
dobi človek, ki ne zna več jezika
svojih prednikov, slovenskega ali pa
katerega koli drugega, možnost, da
se ga nauči oziroma osiromašeno
znanje poglobi? Danes se po vaseh
lahko začnejo ponovno ukvarjati z
medsebojnimi odnosi, z vzdušjem
in prepričevanjem, da je dodatna
dvojezična tabla obogatitev za vse
in vsakega posameznika. Da ne
bo vprašanje vloge na občinah in
podobno v enem ali drugem jeziku
ideološko vprašanje in vprašanje
teritorialnega principa, temveč zgolj
praktično in da se naučimo, kako se
do vsakega posameznika obnašamo
dostojanstveno in spoštljivo!
Hotel sem pokazati,
da je slovenska kultura
enakovredna vsem
drugim, hotel sem
ponosno gledati v
svet, biti ponosen na
Trubarja
Koliko del na leto izdate?
Preveč. 40, 50.
Je Slovenec lahko tudi nekdo, ki ne
govori slovensko?
Zakaj ne? Od kod prihaja, kam
gre? Kaj nosi v sebi in kako se
obnaša do drugega? Če bomo imeli
na ta vprašanja odgovore, bo pridobitev praktičnega znanja jezika
samoumevnost, odvisna od volje in
ponudbe in od ničesar drugega.
Kako komentirate nedavno sprejeti ustavni zakon o dvojezičnih krajevnih napisih?
Evropski
način
reševanja
manjšinskih vprašanj je preprečil,
da bi se tudi na Koroškem vprašanje
preživetja slovenske kulture obrnilo na bolje že zdavnaj prej. Evropa do danes gleda na manjšine z
vidika večinske nacije, v sebi nosi
do danes zahtevo po asimilaciji.
Da navedem samo nekaj primerov:
Francozi hočejo Baske in Katalonce
pofrancoziti, Nemci Dance, Italijani
Avstrijce, Kosovarji Srbe, Slovenci
Italijane in Rome, Hrvati Srbe in
Bosance, Slovaki Madžare, Avstrijci Slovence, Hrvate in vse druge.
Ta princip je bil desetletja vladajoči
princip. Deklaracije o človekovih
pravicah in o manjšinah so sicer že
zdavnaj postavile druge parametre, a le počasi in nekonsekventno
se uveljavljajo. Saj, tudi današnja
Evropa je na razpotju, ali bo ubrala
pot spoštovanja do vseh jezikov in
kultur, brez teritorija in teritoralnega principa, ali pa bo še naprej hodila po stari, izhojeni poti, ki nas je
v prejšnjem stoletju vodila v vojne,
uničevanja in izseljevanja.
Foto. Jaka Terpinc
institucije, ki širi lepo slovenščino,
kot tako imenovani “izobraževalni
radio”. Zavedati se namreč moramo, da znanje jezika usiha in da
je lepe slovenščine med ljudmi
čedalje manj. Pomagalo nam bo
samo, če bomo vsak dan, vztrajno
in z vsemi možnimi pristopi slovensko govorico zasidrali v javnem
prostoru in prispevali k temu, da se
spoštovanje do vseh jezikov, ki jih
govorijo v naših krajih, razvija. Tu lahko dnevno prispevamo svoj delež.
To pomeni, da bomo odprti do vseh
oblik kulturnega izražanja, da se
ne bomo zapirali pred ničemer, da
bomo predvajali tako zborovsko
petje kot moderno glasbo, recitale
in brane romane, prenašali odrske
uprizoritve, športne igre in tudi
rock-koncerte. In nenazadnje: naša
naloga je, da naš radio samoumevno deluje za sporazumevanje med
kulturami, saj brez spoštovanja tudi
mi ne bomo preživeli!
Lojze Wieser: »Jezik lahko preživi brez teritorija in teritorialnega principa, če so mu
na voljo kultura, tiskana beseda in slišnost v javnem prostoru.«
9
POSLOVNE STRANI
Slovensko podjetje na Nizozemskem
Uspešen si, kolikor
sprejmeš pravila igre
Ustanovitev podjetja na Nizozemskem je zgolj rutinsko opravilo.
Poslovno okolje je naklonjeno podjetnikom, Nizozemci pa odprti,
a površni.
hodnosti.” Po sogovornikovih besedah je bila edina omembe vredna
ovira znanje nizozemščine, saj so
ustanovni akti v domačem jeziku,
kar pa je Slovencema precej olajšal
njun nizozemski partner.
“Glede na to, da se ukvarjamo s
posredništvom med proizvajalci in
kupci, je naša glavna konkurenca, če
lahko temu tako rečemo, dejstvo,
da v današnjem globaliziranem svetu proizvajalci in kupci komunicirajo
vse bolj neposredno drug z drugim,”
Gašper odgovarja na vprašanje, s
kakšno konkurenco se srečujejo.
“Vseeno pa imamo svoje prednosti, na katerih gradimo.” Sedež
podjetja je namreč v Rotterdamu,
eni glavnih vstopnih točk za blago
v Europo. Nizozemska je poleg tega
nadvse privlačno gospodarstvo, ki
privablja kvalificirano delovno silo z
vsega sveta, samo v Rotterdamu je
registriranh okrog 170 narodnosti.
“Kombinacija mreženja, lokacije in
znanja partnerjev nas postavlja v
odlično izhodiščno situacijo,” dodaja Gašper, ki je prepričan, da je prostora tudi za podjetja, kot je njegovo,
dovolj, le potruditi se je treba mnogo bolj, kot pa je bilo to potrebno še
nekaj let nazaj.
Miha Žebret in Gašper Maruša
Nizozemska je
nadvse privlačno
gospodarstvo,
ki privablja
kvalificirano delovno
silo z vsega sveta.
Samo v Rotterdamu je
registriranh okrog 170
narodnosti.
10
S
lovenec Gašper Maruša
je skupaj z rojakom Miho
Žebretom in nizozemskim
partnerjem na Nizozemskem ustanovil podjetje za mednarodno trgovino. Stik z Gašperjem,
s katerim sem poprej odpravila
zadrego o tem, kaj je ime in kaj priimek, sem navezala prek elektronske pošte v obdobju hladnega avgustovskega vremena pri nas. Pa me
je simpatični Gašper takoj potolažil:
“Pri nas je vreme novembrsko!”
Iz Evrope na Kitajsko
Podjetje Tradebrothers (www.
tradebrothers.nl) se ukvarja predvsem s prehransko trgovino,
Želja: več poslovanja
s Slovenijo
priložnostno pa trgujejo tudi na
drugih področjih. Začeli so s trgovino med Beneluksom in Jugovzhodno Evropo, trenutno izvažajo
iz Slovenije v Belgijo in z Nizozemske
v Slovenijo, razvijajo pa tudi uvoz in
izvoz s Kitajsko. “V prihodnje nameravamo predvsem poslovati z
večjimi trgi v Vzhodni Evropi in s
Kitajsko,” pravi Gašper.
Postopek ustanovitve podjetja
na Nizozemskem je bolj ali manj rutinski in administrativen. “Družbo
z neomejeno odgovornostjo smo
ustanovili v nekaj urah,” pove
sogovornik. “Nekaj več dela je z
ustanavljanjem družbe z omejeno
odgovornostjo, kar nas še čaka v pri-
Slovenska podjetnika želita razviti manjše, učinkovito in fleksibilno podjetje, ne pa ogromnega z
mnogo zaposlenimi. Delati želijo na
dolgi rok, s poudarkom na kakovosti odnosov s strankami. “Osebni cilji
pa so takšni kot pri mnogih podjetnikih, postati in obstati samostojni
in neodvisni.”
Slovenska partnerja si želita razviti več trgovine s Slovenijo, zato vabita podjetja, ki jih zanima izvažati
na trg Beneluksa ali z njega uvažati,
kakor tudi mednarodna trgovina s
Kitajsko ali Vzhodno Evropo, da ju
kontaktirajo.
Medtem ko Gašper na Nizozemskem živi poltretje leto, je Miha
POSLOVNE STRANI
tam že štiri leta. V podjetju, ki je
šele začelo poslovno pot, so trije
zaposleni, eden polno, druga dva
delata popoldne. Miha se trenutno
ukvarja z zakladništvom, torej s poslovnim svetovanjem, Gašper pa je
vodja prodaje za trge Jugovzhodne
Evrope, sicer pa se, kot dodaja, že
vso profesionalno kariero ukvarja
s komercialo. Med drugim je imel
svoje manjše podjetje tudi v Angliji, v Sloveniji pa je delal tako v
enem največjih podjetij kot tudi v
start-upu.
Spodbudno
podjetniško okolje
Gašper je prepričan, da se dober podjetnik znajde kjerkoli na
svetu, v kakršnemkoli okolju, ki
si ga v največji meri tako ali tako
ustvari sam, res pa je, da mora
ob tem sprejeti neke obče okvirje
države, kjer ima podjetje sedež.
“Če govorim konkretneje, bi rekel,
da je podjetniško okolje na Nizozemskem zelo spodbudno, obstaja ogromno raznovrstnih ustanov
in organizacij, kjer je mogoče
dobiti vse nasvete, kako in kaj v
podjetništvu. Glede na to, da je
Nizozemska 5. največja država izvoznica na svetu, si lahko predstavljate, da skoraj ni vidika poslovanja,
pa naj bo to brezplačen nasvet na
gospodarski zbornici ali pa trgovska
misija v Mongolijo, ki podjetnikom
v trgovini ne bi bil dostopen.”
Trgovski dejavnosti močno pomaga izjemna razvitost logistike na
Nizozemskem, tako luke v Rotterdamu kot cestnega transporta. Kar
zadeva davke, so nekoliko nižji kot
v Sloveniji, še posebej obdavčitev
dela. Sogovornik za primer navaja:
“Podjetje v Sloveniji, ki želi delavcu izplačati 1.500 evrov plače, ima
strošek okrog 2.950 evrov. Če bi
podjetje plačalo delavca 2.950 evrov bruto na Nizozemskem, bi le-ta
prejel kar 2.050 evrov, ali 550 evrov
več. Že ob takšni preprosti kalkulaciji bi se morali v Sloveniji zamisliti, po drugi strani pa veliko bolj
spoštovati podjetnike, ki v takšnem
okolju uspevajo.“
Glede na slovensko je nizozemsko poslovno okolje bolj prijazno,
pravi Miha, stvari so pregledne in
urejene. “Urejena je plačilna disciplina, bančni sektor dejansko
servisira gospodarstvo.” Po njegovem mnenju so davki morda toliko
nižji tudi zato, ker je delovna doba
daljša, porodniški dopust pa traja
tri mesece. “Stroški življenja so na
Nizozemskem precej višji kot v Sloveniji, a je po drugi strani priložnosti
na večjem trgu več,“ pravi Gašper.
Tako Gašper kot Miha Slovenijo
obiskujeta večkrat na leto. Njuni
obiski so tako osebne kot tudi poslovne narave.
Nizozemci odprti,
a površni
Nizozemci so bolj racionalni in
preračunljivi, po drugi strani pa
manj čustveni od Slovencev. Se pa
tudi na Nizozemskem ljudje precej razlikujejo od enega do drugega dela države. Na delovnem
mestu so zelo odprti, strpni, hkrati
pa površni in hladni, ugotavljata
sogovornika. “Komunikacija na delovnem mestu je izredno odprta,
vendar se tam tudi konča. Prehod
v pri-stne osebne stike pa je veliko
težji,” pravi Miha. “Tempo je tu
precej hitrejši, preživljanje prostega časa in druženje Nizozemci
načrtujejo daleč vnaprej in le z izbranimi. Moj vtis je, da jih odprtost
včasih dela že nevljudne, hkrati pa
tudi na pogled bolj zadovoljne, ker
težave in frustracije v manjši meri
držijo v sebi.”
Želja obeh sogovornikov je, da bi
se nekoč vrnila domov, toda Gašper:
“Kdaj, je težko določiti. Svojo prihodnost namreč vidim v globalnem
svetu, predvsem kamor me zanesejo poslovne priložnosti, kar bi lahko
pomenilo nekaj let življenja tudi še
v kakšni drugi državi.” In Miha: “Hja,
vedno se imam namen vrniti, hkrati
pa sem vsako leto začuden koliko
časa sem že tu…”
Glede na slovensko je
nizozemsko poslovno
okolje bolj prijazno,
stvari so pregledne in
urejene.
Stroški življenja so na
Nizozemskem precej
višji kot v Sloveniji,
a je po drugi strani
priložnosti na večjem
trgu več.
Obiščite nas na novi spletni strani
www.slovenci.si
in na Facebook profilu Slovenija danes
11
kultura
Življenjska zgodba
Ivan Grohar - biser
slovenske umetnosti
Letos mineva sto let od smrti znamenitega slovenskega slikarja
Ivana Groharja. Potem ko smo v prejšnji številki pisali o Groharjevem
letu, tokrat predstavljamo umetnikovo življenjsko zgodbo in njegov
pomen za slovenstvo.
V
Patricija Virtič
delih Ivana Groharja,
malarja Janeza, kot so
ga imenovali domačini
v njegovem času, smo
začeli prepoznavati mit slovenstva, v njegovi krajinah pa podobo
domovine. Kljub težkim življenjskih
razmeram je sledil sanjam in
namesto drvarja postal slikar. Dobre kritike in priznanja v tujini doma
niso prinesla razumevanja umetnikovega ustvarjanja, niti kruha na
mizo. Kot toliko drugih s socialnega
dna ga je pri 44-ih pobrala jetika.
Četverica slovenskih
impresionistov
19. aprila je minilo sto let, odkar je umrl eden največjih slovenskih impresionistov Ivan Grohar, ki
se je rodil 15. junija 1867 v Sorici.
Njegov umetniški opus obsega več
kot 260 del, med katerimi so najbolj
znana Srce Jezusovo (1900), Pomlad (1903), Macesen (1904), Škofja
Loka v snegu (1905), Sejalec (1907),
Krompir (1909/1910), Mož z vozom
(1910) in Črednik (1910), sliki sv.
Antona Puščavnika in sv. Antona
Padovanskega, ki ju je naslikal leta
1899, pa krasita stranska oltarja v
cerkvi na Brezjah. Vse do letošnjega
novembra se bodo v okviru Groharjevega leta zvrstili dogodki v čast
slikarju, ki je močno vplival na razvoj slovenskega slikarstva, kot član
četverice impresionistov pa je utrl
pot slovenski moderni umetnosti v
svet.
Svojim sanjam sledil
kljub revščini
Že kot otrok je Grohar kazal zanimanje za slikanje, vendar se njegov
talent ni mogel razvijati, saj je bil
sirota in je živel v pomanjkanju. Njegovo nadarjenost je odkril župnik
Anton Jamnik. Leta 1888 ga je peljal
na ogled razstave v Škofjo Loko in
mu omogočil, da je poleti delal pri
cerkvenem slikarju Matiji Bradašku
12
v Kranju. Želja po temeljitejši izobrazbi ga je pripeljala v Zagreb,
k slikarju Spiridonu Milannesiju.
Zaradi vojaške službe se je moral
vrniti v Ljubljano, a je kmalu dezertiral in pobegnil v Italijo, od koder se
je vrnil kot vojaški begunec. Komaj
mu je uspelo uiti smrtni kazni, posledice mladostne zaletavosti pa je
občutil vse življenje. Med prestajanjem kazni in vojaščine je slikal visoke častnike in njihove žene. Grohar je dobival zlasti veliko cerkvenih
naročil, uspelo pa se mu je prebiti
tudi v družbeni sloj pomembnih ljubljanskih meščanov, ki so pri njem
naročali potrete, s katerimi se je
preživljal. Med drugimi je naslikal
ženo Ivana Tavčarja Franjo in
umetnostnega zgodovinarja Frana
Levca ter predsednike ljubljanske
hranilnice.
Med šolanjem v
Münchnu spoznal
somišljenike
Leta 1892 so mu pri kranjskem
deželnem odboru v Ljubljani odobrili prošnjo za finančno podporo
študija na Deželni risarski šoli v
Gradcu, enako dve leti kasneje, ko
je zaprosil za podporo pri študiju
na Akademiji upodabljajočih umetnosti na Dunaju. Ker do takrat še
ni dokončal šole v Gradcu, ga kljub
odlično opravljenim izpitom na akademijo niso sprejeli. Šolanje v Gradcu je zaključil 1894., dve leti kasneje
pa odprl svoj atelje v Škofji Loki. Delal
je tudi v Münchnu, kjer je obiskoval
slikarsko šolo Antona Ažbeta, v katero ga je uvedel Rihard Jakopič. V
Münchnu se je spoznal tudi z Matijo
Jamo in Matejem Sternenom. Leta
1900 je bil izvoljen za blagajnika
Slovenskega umetniškega društva,
od katerega je ukradel denar. Obsojen je bil na tri mesece zapora. Po
končani zaporni kazni je leta 1903
odpotoval na Dunaj.
Lakota kljub uspehu
v tujini
Četverica velikih impresionistov se je združila v Umetniški klub
Sava, ki je leta 1904 razstavljal v
Mietkejevi galeriji na Dunaju. Razstavljavci so poželi velik uspeh,
prodali so nekaj del, doma pa so
dela Ivana Groharja in drugih impresionistov uradni slovenski kritiki in stroka omalovaževali. Kljub
razstavam v dunajski Secesiji, Beogradu, Londonu, Krakovu, Varšavi,
Trstu, Devinu in Berlinu je bil Grohar
še vedno finančno nepreskrbljen.
Deželni odbor mu je po posredovanju Janeza Evangelista Kreka in
Riharda Jakopiča leta 1911 odobril
2000 kron podpore za umetniško
potovanje v Italijo. Iz Sorice je
prišel v Ljubljano, da bi si nakupil
vse potrebno za pot, a so ga oslabljenega zaradi bolezni, ki jo je skrival, odpeljali v Deželno bolnišnico
v Ljubljano, kjer je 19. 4. 1911 umrl
zaradi jetike. Pogreba se je udeležila
le peščica prijateljev slikarjev in
Znameniti Groharjev Sejalec
vizionarjev, ki so spoznali, od koga
se poslavljajo. Za sabo je pustil neprecenljive umetnine in nekaj dolgov, ki jih je poravnal Rihard Jakopič.
Ta je kasneje v njegov spomin v svojem umetniškem paviljonu pripravil
VI. umetniško razstavo.
Biseri impresionizma
Miro Kačar, idejni vodja Groharjevega leta, sicer nekdanji dolgoletni vodja Groharjeve hiše v Sorici, opozarja, da Slovenija ne sme
zavreči bisera, ki ga ima v svojih impresionistih, zaradi njih je slovenska
umetnost prepoznana tudi v tujini.
Spomnil je na blišč in bedo umetnosti v Sloveniji in izpostavil, da je
Grohar znal preseči lakoto, mraz,
pomanjkanje denarja in zaničevanje
ter ustvarjati umetnost. »Nazadnje
je 19. aprila 1911 umrl zapuščen od
vseh, le Rihard Jakopič mu je stal ob
strani in le peščica, nekaj njegovih
loških prijateljev, se je udeležila pogreba,« je spomnil.
kultura
Sestre Budja
Graditeljice glasbenih
mostov
Sestre Budja s svojimi ubranimi glasovi in tematsko skrbno
pripravljeno glasbo bogatijo zbirke ljubiteljev njihove glasbe na
Švedskem in v Sloveniji.
C
Jože Galič
levelandu pogosto pravimo tudi ameriška Ljubljana, predvsem zaradi
velikega števila naših rojakov, ki so si tam v različnih obdobjih našli svoj novi dom. Bi lahko Landskroni rekli švedska Ribnica? Če bi
razmišljali tako smelo kot Avguština
Budja, dolgoletna učiteljica dopolnilnega pouka, avtorica več knjig o
Slovencih na Švedskem ter urednica
edinega slovenskega časopisa v tej
skandinavski državi, bi bilo mogoče
tudi to! A pot Sester Budja do
izgradnje mostu med Landskrono
in Ribnico je bila dolga in vijugasta.
Živeti na Švedskem
Gabrijela Karlin, Avguština Budja
in Olga Budja iz glasbene družine
Avgusta in Angele Budja iz Male
Nedelje v Prlekiji so se za odhod na
začasno delo na Švedskem odločale
sredi šestdesetih let prejšnjega
stoletja. V Landskrono so se nato
preselili tudi njuni oče, mati in brat
Janez z družino.
Že leta 1968 so v krogu družine
ustanovili SKK Triglav, prvo slovensko društvo na Švedskem, ki se je
leta 1977 preimenovalo v Društvo
Lipa, 1999. pa v Družinsko pevsko
društvo Orfeum. Ves čas obstoja
društva je bilo rdeča nit njegovega delovanja ohranjanje kulturne
dediščine s pretežno glasbeno osnovo. Oče Avgust je bil organist in
pevovodja, mati Angela pevka v pevskem zboru… Povsem naravno je
torej bilo, da so v glasbi pristali tudi
njuni otroci in vnuki, ki danes tvorijo
»srce« Orfeuma!
Starša in družina brata Janeza
so se sicer konec sedemdesetih
let vrnili v Slovenijo, Gabrijela,
Avguština in Olga pa so pognale korenine na Švedskem. Med drugim so
bile pevke narodnozabavnega ansambla Lastovke, same pa so se posvetile pisanju in izvajanju švedskih
in slovenskih pesmi, ki jih pogosto
prirejajo v obeh jezikih.
Slovenija jih je odkrila
leta 1998
Janezovi ženi Štefki, ki je dobro
poznala kakovost sester Budja, je z
leti šlo že pošteno na živce, da so
dekleta – razen občasnih nastopov
na izseljenskih piknikih in nekaterih
televizijskih postajah – v Sloveniji
skoraj nepoznana. Na Televizijo Slovenija, kjer je bila v tistem času zelo
priljubljena oddaja Po domače, je
poslala nekaj njihovih posnetkov –
in čakala. Pa ne dolgo, kajti ravno v
tistem času je uredništvo pripravljalo posebno oddajo z naslovom
Dobrodošli v Sloveniji, v kateri so
nastopali različni slovenski ansambli in solisti iz domovine in tujine.
Sestre Budja je na tem prelomnem nastopu odkril slovenski
glasbeni svet: zanje se je začela zanimati vodilna glasbena založba,
Televizija Slovenija pa je z njimi v
domači Mali Nedelji posnela prve
tri videospote, ki jih je režiral Matjaž
Koncilja, njihov kasneje pogost in
dragocen sopotnik.
Kar šest plošč – in
velik glasbeni most!
Z glasbenim producentom Igorjem Podpečanom ter številnimi
slovenskimi soavtorji in studijskimi
glasbeniki so sestre Budja v obdobju
1998 – 2003 posnele kar šest plošč
z naslednjimi naslovi: Spoznanje,
Tedeum (božične pesmi v slovenski
in švedski različici), Otroci zemlje,
Ave in Večernice. Sredi največjega
snemalnega zagona so začele z
režiserjem Konciljo načrtovati tudi
zahtevno video produkcijo, ki bi
obsegala snemanja na Švedskem
in v Sloveniji. Toda kje dobiti denar za njeno uresničitev?! Dotlej
so sestavu že pomagali na občini v
Landskroni, pri Uradu Vlade RS za
Slovence v zamejstvu in po svetu…
»Domača« občina Ljutomer tega ni
zmogla, zato se je Ribničan Marko
Modrej, radijski urednik in voditelj
ter občasni organizator nastopov
Sestre Budja je šele po uspehih na Švedskem odkril slovenski glasbeni svet.
Sester Budja (te so ga včasih ljubkovalno imenovale kar naš talisman sreče), povezal s takratnim
ribniškim županom Jožetom Tankom. Občina Ribnica je junija 2000
prižgala »zeleno luč« za slovenski
del sponzorstva tega glasbenega
projekta, ki je za naslednjih šest let
močno povezal Landskrono in Ribnico, Švedsko in Slovenijo. Pet spotov, posnetih v Landskroni in njeni
okolici, ter pet spotov, posnetih v
različnih krajih Slovenije, na vseh
pa Sestre Budja s svojimi ubranimi
glasovi in tematsko skrbno pripravljeno glasbo – vse to še danes bogati
zbirke ljubiteljev njihove glasbe na
Švedskem in v Sloveniji!
Nenehna vračanja
»k Mali Nedelji«
Budjevega očeta Avgusta že
dolgo ni več, pred leti je umrl tudi
Janez…, mati Angela, čila 95-letnica, pa še vedno živi na rodni grudi.
In vseskozi je katera od hčera pri
njej. Ko je nastajal ta zapis, je bila
to že v uvodu omenjena Avguština,
ki je pripoved o življenju svoje z
glasbo zaznamovane družine sklenila takole: »Je že res, da je vsak
človek svoje sreče kovač, vendar je
v življenju pomembno biti tudi ob
pravem času na pravem mestu in se
srečati s pravimi ljudmi. Nam je to
uspelo.«
13
kultura
Peter Sotošek Štular, v.d. ravnatelja Drame
Mladi naj se vrnejo
v gledališča!
Novi, začasni prvi mož Drame Peter Sotošek Štular je prepričan, da je
mlade v Sloveniji mogoče vnovič navdušiti za obiskovanje gledališč.
Velik ljubitelj Koroške meni, da je sodelovanje z zamejskimi
gledališči in gledališkimi skupinami Slovencev po svetu nujno.
Foto. Maja Kaplan
Blanka Markovič Kocen
P
o razmeroma burni pomladi, ko je Peter Sotošek
Štular, pravnik po izobrazbi, na predlog tedanje
ministrice za kulturo Majde Širca na
položaju vršilca dolžnosti ravnatelja
ljubljanske Drame nasledil igralca
Iva Bana, se je prah ob njegovem
imenovanju nekoliko polegel. Kmalu po vrnitvi s krajšega dopusta, ki
ga je z družino preživel v Avstriji,
ob jezeru na meji med Koroško in
Tirolsko, smo se z njim pogovarjali
o dosedanjem delu v osrednji slovenski gledališki hiši, sodelovanju
tudi gostovanja pri slovenskih zamejcih, tako v Avstriji kot v Ita-liji, kjer
Drama večkrat gostuje.« Pred leti je
bil zaposlen v Slovenskem mladinskem gledališču, ki velikokrat obišče
predvsem Južno Ameriko, Kolumbijo, Venezuelo in Mehiko ter redkeje
Argentino, kjer sicer živijo številni
Slovenci. Prvi mož Drame pričakuje,
da se bo v prihodnosti razvilo tudi
tesnejše sodelovanje s slovenskimi
gledališkimi skupinami po svetu.
Vznemirjenje, ki se je v javnosti
pojavilo ob njegovem imenovanju za vršilca dolžnosti ravnatelja
Prvi mož Drame pričakuje, da se bo v prihodnosti
razvilo tudi tesnejše sodelovanje s slovenskimi
gledališkimi skupinami po svetu.
s slovenskimi zamejskimi gledališči
in slovenskimi gledališčniki po svetu
ter načrtih za prihodnost.
Počitnice na Koroškem
Peter Sotošek Štular, v.d. ravnatelja Drame: »Prepričan sem, da je z ustrezno
promocijo in programom, ki pa nikakor ne pomeni komercializacije ali lahkotnejših
tem, mogoče mlade spet privabiti v gledališča.«
Osebna izkaznica
Peter Sotošek Štular je bil rojen
leta 1967 v Ljubljani, zdaj z družino
živi v Logatcu in se vsak dan vozi
v Ljubljano v službo. Po izobrazbi
je diplomirani pravnik, služboval
je na Ministrstvu RS za kulturo, v
Mladinskem gledališču in Drami.
Pred zaposlitvijo v Drami je delal
v zasebnem podjetju za pravno
svetovanje.
14
»Večji turistični kraji me, razen
evropskih prestolnic, ki jih obiskujem v zvezi s svojim delom, ne mikajo več,« pravi sogovornik in dodaja, da v zadnjih desetih letih zelo
rad obiskuje Koroško. »Stereotipi
o Avstrijcih kot nekih dolgočasnih,
discipliniranih in neprijaznih ljudeh so po mojem mnenju povsem
zgrešeni,« poudarja. Pravi, da onstran te meje srečuje pozitivne, prijazne, sproščene ljudi, tako v hotelih
kot restavracijah in na ulici in da so
to povečini Slovenci. »Pri koroških
Slovencih v Bistrici ob Zilji pogosto
preživljamo počitnice in se imamo
v njihovi družbi zelo lepo,« dodaja.
Ker je med koroškimi Slovenci zelo
razvita amaterska gledališka dejavnost, ga seveda povprašamo o morebitnem sodelovanju. Sotošek Štular
odgovarja: »O konkretnem sodelovanju sicer težko govorim, so pa
med temeljnimi dejavnostmi Drame
kot tudi drugih slovenskih gledališč
Drame, Sotošek Štular pripisuje
predvsem zelo aktivnemu sodelovanju tedanjega ravnatelja in
njegove pooblaščenke z mediji v
želji, da bi preprečila omenjeno
razrešitev. »Do slednje se nisem
opredeljeval, vem le, da je bilo moje
imenovanje popolnoma zakonito,
težko pa sodim o razlogih, da je do
razrešitve sploh prišlo,« dodaja.
Največja vrednota v življenju je za
Petra Sotoška Štularja predanost,
tudi delu, ki je njemu ne manjka.
»Veseli me, ko vidim, da kdo stoodstotno počne tisto, kar je njegov
poklic,« pravi.
Nadaljnja kandidatura
izključena
Po izteku mandata vršilca dolžnosti
se bo Peter Sotošek Štular vrnil v podjetje, kjer je prej delal, nadaljnja kandidatura pa ne pride v poštev, zatrjuje, čeprav po nekaj mesecih dela težav
znotraj kolektiva nima. »Na začetku
so bili moji novi sodelavci morda
nekoliko sumničavi, negotovi, saj so
bili zapisi v medijih večinoma uperjeni proti meni, zdaj pa so ti občutki
popolnoma drugačni, z večino zapo-
KULTURA
slenih smo se lepo ujeli in mislim, da
se bo to v prihodnjih mesecih samo še
poglabljalo,« dodaja.
Število mlajših
obiskovalcev Drame se
močno zmanjšuje
Kmalu po nastopu funkcije je
Sotošek Štular opazil, da se v zadnjih letih močno zmanjšuje število
mlajših obiskovalcev Drame. »To
je opaziti zlasti pri študentskih in
dijaških abonmajih, ki jih je iz leta v
leto manj.« Razloge vidi predvsem
v tem, da je sistem – za razliko od
prejšnjega – nekoliko manj obvezujoč
za dijake in študente, ki niso več toliko kot prej obvezni ogledovati si
predstave v Drami. »Osebno na take
in podobne razloge, med njimi tudi
dejstvo, da število rojenih otrok upada, ne pristajam in sem prepričan,
da je z ustrezno promocijo in programom, ki pa nikakor ne pomeni
komercializacije ali lahkotnejših
tem, mogoče mlade spet privabiti v
gledališča,« pravi. »Seveda to ne gre
čez noč. Dolgoročno, vsaj nekaj let
zelo temeljitega dela bo treba temu
posvetiti.« Neodvisno od gledaliških
žanrov se morajo mladi predvsem
poistovetiti z igralci, tako Sotošek, in
spoznati, da je marsikateri od igralcev, ki jih poznajo od drugod, zaposlen v Drami.
Slovenska pisateljska pot
Literarni
sprehod po
prestolnici
Društvo slovenskih pisateljev pripravlja
projekt Slovenska pisateljska pot, ki bo
povezoval domačije pisateljev in vse tiste kraje,
ki so povezani s slovensko literaturo. Del tega
projekta so tudi literarni sprehodi za najmlajše.
V središču Ljubljane smo se pridružili otrokom, ki
so raziskovali delo in življenje pesnice Lili Novy.
Patricija Virtič
Ravnatelj s pravniško
izobrazbo
S tem ni nič narobe, je prepričan
Sotošek Štular, ki je mnenja, da bi
morali imeti možnost voditi javne
zavode tudi kulturni managerji, ki
po osnovni izobrazbi niso umetniki.
Glede pomislekov nekaterih glede
primernosti njegove izobrazbe na
položaju prvega moža Drame pa:
»Mislim, da imam dovolj sposobnosti na področju kulturnega managementa.« Drama je zelo specifična
na tem področju, dodaja, ker njen
ustanovni akt sploh ne dopušča te
možnosti, ravnatelj je lahko izključno
nekdo z umetniško izobrazbo. Ne
zadostuje niti družboslovna izobrazba! Z mano je položaj drugačen,
saj sem kot vršilec dolžnosti zaradi
urgentne možnosti lahko ravnatelj.
Moje mnenje je, da bi morali biti
dovoljeni obe možnosti.«
Nova gledališka
sezona pred vrati
Največja novost v novi gledališki
sezoni je ta, da bo Drama dobila
umetniškega vodjo, to bo znani slovenski režiser Eduard Miler. »Program je sestavil že prejšnji ravnatelj
in ga ne nameravam spreminjati,
skrbeli pa bomo za čim bolj kakovostno izvedbo,« pravi sogovornik, ki se
obenem že pripravlja na načrtovanje
repertoarja za jesen 2012.
L
iterarni sprehod se je začel pred Schweigerjevo hišo na Starem trgu v Ljubljani, kjer je Lili
Novy preživela večino svojega življenja. Hiša
je danes Hiša Lili Novy, stara je več kot 250
let, vanjo pa se je iz avstrijskega Gradca skupaj z mamo
k starim staršem pesnica preselila s tremi leti, potem
ko ji je umrl oče. Otroke je pozdravil Tomaž Gubenšek,
igralec in predavatelj na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, ki je preko
vloge raztresenega profesorja usmerjal otroke in jim
prebiral pesmi, ki jim jih je pesnica namenila. Vsak
otrok je dobil čarobno karto škrata Zgube, in z njihovo
pomočjo so otroci postali pravi raziskovalci. »Otroke
na sprehodu motiviramo z igro, raziskovanjem in
presenečenji s pomočjo čarobnih kart škrata Zgube.
Tako se otroci iz opazovalcev spremenijo v raziskovalce, torej aktivne udeležence sprehoda, ki poteka
prav tam, kjer je mnogo let nazaj tekala mala Lili, ki
je kasneje postala pesnica,« je pojasnila Majda Koren,
avtorica Literarnega sprehoda za najmlajše. Na vsaki
karti je predstavljena podrobnost iz življenja pesnice,
podrobnosti pa so povezane tudi z arhitekturo in drugimi znamenitostmi mesta. »Na njih so detajli, utrinki
s poti, ki jo otroci prehodijo z mentorjem in iz katerih
raseta razmislek in pogovor, posledično pa znanje in
zavedanje pomena naše literature,« dodaja Korenova.
Otroci obiščejo Stari trg, Tromostovje, Črnomaljski
dvorec, hotel Union, Šuštarski most, Mestno hišo,
spoznajo idrijsko čipko, se poučijo o velikem potresu
leta 1895, o stiski po drugi svetovni vojni in še mnogo
stvari. Korenova dodaja, da je poleg učne plati liter-
arnega sprehoda pomembna tudi čustvena vrednost
takšne aktivnosti: »Otroci ta sprehod doživijo kot
čudovit izlet, sprehod po mestu in kadarkoli se bodo
vračali na Stari trg, se bodo zagotovo spomnili na Lili
Novy in na ta literarni sprehod.«
Otroci so pridno izpolnjevali zadane naloge in na
koncu sprehoda smo preverili, kaj vse so se naučili.
»Lili Novyje bila pesnica, pa tudi zelo znana je bila.
Pisala je pesmi za svoje vnuke, svoje otroke. Bila je bogata, imela je zelo moderne obleke, takšne kot so bile
v starih časih,« je bil zgovoren fant, ki se mu je sprehod
zdel zanimiv tudi zato, ker je bilo treba uporabiti detektivsko žilico. Neki deklici so bile najbolj všeč čipke,
ki so bile podobne tistim, ki jih je pesnica nosila na svojih oblekah. »Zdaj smo pred kavarno Union. Tukaj je Lili
s svojimi vnuki šla na čaj in kavo vsako nedeljo in brala
časopise,« je dodal udeleženec sprehoda.
Prvič so se najmlajši po poteh pesnice Lili Novy sprehodili pred svetovnim dnem knjige konec aprila, s katerim se je tudi končalo enoletno obdobje, ko je bila
Ljubljana svetovna prestolnica knjige. »Literarni sprehod po Stari Ljubljani je eden prvih poskusov Društva
slovenskih pisateljev, ki pa se bo razširil na vse kraje,
povezane s pisatelji. Upajmo, da s pomočjo učiteljev in
drugih po vsej Sloveniji,« je načrte predstavila Majda
Koren. Namen literarnih poti je ljudi, predvsem otroke,
spodbujati k branju in jim vzbuditi ljubezen do slovenske književnosti. To je bilo tudi osnovno vodilo pri postavitvi poti v spomin na pesnico Lili Novy. »Tako bodo
morda v roke vzeli tudi njene knjige za odrasle in si prebrali kakšno od njenih pesmi,« zaključuje Korenova.
15
KULTURA
Ustvarjanje novega slovenskega filma
Šanghaj – zgodba o
hrepenenju in sreči
S proračunom okoli dva milijona evrov bo Šanghaj doslej najdražji
slovenski filmski projekt. Premiera bo predvidoma oktobra prihodnje
leto v Murski Soboti.
Režiser in scenarist Marko Naberšnik, Asli Bayram – Amanda in avtor romana
Nepogrešljivi, Feri Lainšček, tudi v vlogi statistov.
P
rekmurje ni poredko
prizorišče
snemanja
filmov. Tu so posneli
Let mrtve ptice v režiji
Živojina Pavlovića in po scenariju
Branka Šömna, film in nadaljevanko
Strici so mi povedali in Povest o
dobrih ljudeh po romanih Miška
Kranjca, Halgato po literarni predlogi Namesto koga roža cveti Ferija
Lainščka in več drugih. Letošnje poletje so v Filovcih postavili romsko
vas in po romanu Nedotakljivi Ferija
Lainščka in v režiji Marka Naberšnika
snemali del filma Šanghaj, ki bo s
proračunom okoli dva milijona evrov doslej najdražji slovenski filmski
projekt in bo predvidoma premierno na ogled oktobra prihodnje leto
v Murski Soboti.
Filovci – od Stricev
do Šanghaja
V Filovcih, nekoč znanih po prekmurskih lončarjih, je Franc Štiglic na
začetku osemdesetih let prejšnjega
stoletja posnel pretežni del filma in
16
TV nadaljevanke Strici so mi povedali po romanu Miška Kranjca. Filmska ekipa Šanghaja režiserja Marka
Naberšnika pa si je izbrala obrobje Filovec za postavitev izvirnega
romskega naselja, kjer so nastale
množične scene nastajajočega filma. Ob tem je pisatelj Feri Lainšček
povedal, da kljub šestemu filmu po
njegovi literarni predlogi ne more
biti ravnodušen. Trenutki, ko se
besede za potrebe filma materializirajo, so pač izjemno doživetje.
„Vsa vas, ki je recimo nastala v moji
domišljiji, je bila zdaj konkretno zgrajena,“ na kratko strne občutke avtor uspelega romana Nedotakljivi,
ki je izšel v zbirki Miti pri Mladinski
knjigi, že po prvem branju pa pritegnil Marka Naberšnika, tudi režiserja
izjemno obiskanega Petelinjega zajtrka, posnetega ravno tako po romanu Ferija Lainščka.
ciganske družine Mirga. Dogajanje
je postavljeno v čas razpadanja Jugoslavije, ko so mnogi pozabili, da
se lepota življenja skriva v drobnih
rečeh. Zgodba spremlja življenje
štirih generacij, ki jo v prvi osebi pripoveduje Lutvija Belmondo
Mirga. Glavni junak, romski kralj,
se odloči ustvariti lastno vas, ki jo
poimenuje Šanghaj. Preživlja se s
tihotapljenjem in njegov vpliv na
okolico s časom narašča. Na svojo
stran pridobi lokalno policijo in politiko, kar mu pomaga, da se začne
dvigati nad zakon. Ko se začne razpad Jugoslavije, prekupčevanje s
trgovskim blagom zamenja za preprodajo orožja... Zgodba o večnem
hrepenenju po sreči, o ljubezni in
družinskih vezeh; zgodba, v kateri
se solze mešajo s smehom.
Zadovoljni celo Romi
Ob šestih glavnih vlogah je še
40 igralcev in večje število statistov, tudi prekmurskih Romov.
Romskega kralja igra makedonski
igralec Visar Vishka, zelo navdušen
nad vsebino, njegovo ljubezen
pa nemška igralka turškega rodu
Asli Bayram, tudi nekdanja miss
Nemčije. Med tujimi igralci sta kar
dva nekdanja kulturna ministra,
bosanski Emir Hadžihafizbegović
in srbski Voja Brajović, popularni
Tihi iz nadaljevanke Odpisani in
Vrnitev odpisanih. Nastopajo tudi
znani slovenski igralci Vlado Novak
(igral tudi v Petelinjem zajtrku), Bojan Emeršič, Ivo Ban, Tone Kuntner,
Mišo Kontrec iz romske glasbene
skupine Langa, ki ravno tako nastopa v filmu in številni statisti. Pri
snemanju v filovski romski vasi, ki so
jo medtem že podrli, jih je bilo 82.
Za film so imeli 42 snemalnih dni,
snemali so tudi v goričkih Pánovcih,
Murski Soboti in Ljubljani. Zelo
pisana bo tudi govorica igralcev,
od romščine do prekmurščine, zato
bodo film podnaslovili.
Film nastaja v produkciji Arsmedie in sodelovanju z Jadran filmom
iz Zagreba in RTV Slovenija. Direktor fotografije je Miloš Srdić, scenograf Miha Ferkov, kustumografinja
Nataša Rogelj, maskerka Mirjam
Kavčič, glasba Sašo Lošić s sodelovanjem skupine Langa. Ustvarjalci
so prepričani, da bo filmski projekt
zelo uspešen, z vsebino so zadovoljni celo Romi, ki so pogosto kritični
do filmskih, televizijskih ali literarnih upodobitev svojega življenja.
Foto. Ernest Ružič
Foto. Ernest Ružič
Ernest Ružič
Solze in smeh
Glavni protagonisti filma Šanghaj,
ki je ljubezenska zgodba, so člani
Vlado Novak, župan Sviligoj, ob ploskanju prihaja na prireditev v Šanghaj
KULTURA
Kulturni kažipot
Foto: Marko Petrej
Festivali
Festival Maribor 2011
od 1. do 11. 9., Maribor
Festival Maribor 2010 pod umetniškim vodstvom
Richarda Tognettija prinaša 17 osrednjih in številne
spremljevalne prireditve. Ljubitelji simfonične
glasbe se boste gotovo razveselili mojstrovin
Dvořáka, Beethovna, Rahmaninova, ljubitelji
vokalne literature boste prišli na svoj račun ob
Mozartovem Rekviemu in prvem slovenskem
nastopu Londonskega zbora (The Choir of
London). Na sporedu bo nekaj najpomembnejših
del komorno-glasbene literature, številne
prve slovenske, kot tudi praizvedbe del,
pisanih po naročilu festivala, so že vsa leta
stalnica te prireditve. Festivalski orkester bodo
sestavili člani Komornega godalnega orkestra
Slovenske filharmonije in člani Avstralskega
komornega orkestra ter nekaterih drugih tujih in
najpomembnejših domačih orkestrov.
kulinarične užitke na prireditvi poskrbijo mojstri
kuhanja v kotličkih in pridelovalci vin mariborskega
vinorodnega okoliša.
Dnevi narodnih noš in
oblačilne dediščine
(P. V.)
Razstave
Adria 50, dovoljenje imate
za vzlet
do 30. 9., Muzej novejše zgodovine Slovenije,
Ljubljana
Razstava sledi zgodovinskemu razvoju slovenske
letalske družbe, vključno s predstavitvijo
kronologije, flote in drugih podatkov. S
fotografijami iz muzejskega fototečnega arhiva so
prikazali vse faze bogate zgodovine slovenskega
letenja. Obiskovalci se lahko sprehodijo mimo
Adrijine poslovalnice, pogledajo v hangar in se
usedejo v pravo pilotsko kabino. Osrednjo nit
razstave predstavljajo različne Adrijine uniforme
- od prvih olivnozelenih ženskih kostimov s
prikupnimi čepicami iz l. 1961 vse do prepoznavnih
turkizno-modrih zimskih plaščev iz leta 1991. Da
je vzdušje razstave res pravo, so sodelavci Adrie
Airways prispevali veliko predmetov, ki so se
uporabljali pri vsakdanjem delovanju.
od 8. do 11. 9., Kamnik
22. Pikin Festival - največji
otroški festival v Sloveniji
od 18. do 24. 9., Velenje
Dve rdeči kitki, pege na licih in nosku, različni
pisani nogavici in preveliki čevlji – to je Pika.
Tista Pika, ki je osvojila srca malih in velikih po
svetu, in tista Pika, okrog katere se vse vrti v času
Pikinega festivala v Velenju. Pikin festival je v
petnajstih letih iz enodnevne prireditve prerasel v
največjo otroško prireditev v Sloveniji. Prireditev
je prerasla v osemdnevno dogajanje na številnih
lokacijah v Velenju in njegovi okolici. Festival je
namenjen otrokom in njihovim staršem, dogajanje
pa spodbuja in predstavlja otroško ustvarjalnost
in domišljijo, ponuja številne izobraževalne
vsebine, krepi otroški občutek za sočloveka in
humanost, tke številne prijateljske niti tudi preko
meja, usmerja mlade k strpnosti in sprejemanju
drugačnosti in utrjuje vezi med generacijami. Pikin
festival tako zadnja leta obišče že več kot 65 tisoč
obiskovalcev. Ogled prireditve je brezplačen.
Festival Stare trte, najstarejše
trte na svetu
od 19. do 25. 9., Maribor
Ob bogatem kulturnem programu zadišijo na
Festivalu Stare trte tudi dobrote – za pristne
Na Dnevih narodnih noš se v slikovitih povorkah
v starem mestnem jedru Kamnika predstavljajo
narodne noše slovenskih pokrajin, pa tudi
drugih narodov. Dnevi narodnih noš na tak
način poudarjajo pomen oblačilne dediščine
ter opozarjajo na spoštovanje narodnih noš
kot kulturne vrednote. Odlikuje jih dolgoletna
tradicija, saj uspešno potekajo že od leta 1966.
Mednarodna zveza folklornih festivalov jim
je zaradi kakovostne vsebine podelila status
mednarodno priznanega festivala.
Oblikovanje republike: Nova
energija, nove dileme 1991-2011
Ex Ponto
Med naravo in kulturo
od 16. do 25. 9., Ljubljana
do 31. 12., Slovenski etnografski muzej, Ljubljana
Mednarodni festival Ex Ponto predstavlja sodobno
gledališko produkcijo s posebnim poudarkom
na družbeno angažirani vsebini. V slovenskem
kulturnem prostoru velja za enega osrednjih
gledaliških mednarodnih festivalov. Tema Ex Ponta
2011 je Konec ali začetek?
Stalna razstava SEM Med naravo in kulturo
je zakladnica slovenske in zunajevropske
dediščine vsakdana in praznika, predstavlja
tezaver muzejskih zbirk, zakladnico slovenske in
zunajevropske dediščine vsakdana in praznika z
več kot 3000 razstavljenimi predmeti.
do 23. 10., Muzej za arhitekturo in oblikovanje,
Ljubljana
Razstava, ki je posvečena dvajseti obletnici
samostojnosti, z arhitekturnega vidika predstavlja
arhitekturne projekte zadnjih dvajsetih let, od
presežkov in dobrih naložb, opozarja pa tudi na
pomanjkljivosti.
Semenj
Koncert
Srednjeveški semenj na
Gornjem trgu
Perpetuum Jazzile & Vocal Six
11. 9., Ljubljana
Od Vokalne Xtravaganze 2011 si poslušalci lahko
obetajo veliko novih skladb, še bolj sproščene in
drzne PJ-evce ter umetniškega vodjo, ki s svojo
karizmo navduši vsakogar. Seveda pa ne bo
primanjkovalo tudi dosedanjih največjih uspešnic
Perpetuum Jazzile.
Vsaj tako pomemben razlog, da tega spektakla
vokalne glasbe ne zamudite, je tudi odlična
švedska vokalna skupina Vocal Six, ustanovljena
1988. Moški sekstet svoje vrhunske vokalne
nastope vsakokrat začini z obilico humorja. Njihov
repertoar je mešanica različnih stilov, še najbolj
domači pa so v popu, rocku in jazzu.
Srednjeveški semenj, zasnovan kot živi muzejski
dogodek na prostem, bo skušal pričarati pristno
vzdušje srednjega veka sredi Stare Ljubljane.
Na stojnicah bo mogoče kupiti srednjeveške
predmete, hrano in pijačo. Sejem spremljajo
predstavitve rokodelskih tehnik ter nevsakdanjih
praks, kot so bile puščanje krvi s pijavko,
zoboderstvo, srednjeveške tehnike in naprave za
mučenje itd. Na ustvarjalnih delavnicah se boste
lahko preizkusili v kateri od rokodelskih obrti, v
okviru semnja pa bo na sporedu tudi gledališka
predstava s srednjeveškimi burkači.
1. do 3. 10., Cankarjev dom, Ljubljana
17
KNJIŽNA POLICA
Aškerčeva rojstna hiša
Aškerčevi – z obeh
bregov Savinje
Kot pesnik in kot duhovnik je bil Aškerc nekaj zelo posebnega,
govorilo se je celo o Nobelovi nagradi za književnost, ogled rojstne
hiše nas popelje v drugo polovico 19. stoletja.
Tomaž Štefe
A
nton Aškerc je bil pravzaprav rojen na Globokem,
na nasprotnem, to je
levem bregu Savinje.
Janko Orožen, ki je podrobno raziskal Aškerčev dom in rod, je v
dilemah glede rojstnega kraja Antona Aškerca zapisal: „Upoštevajoč
babico in rodbinsko izročilo sem
mnenja, da moramo vendarle Globoko smatrati za pesnikov rojstni
kraj.“ Po Orožnovem mnenju naj bi
do zmede prišlo zato, ker je župnik
pri Antonu Aškercu, ki je bil rojen 9.
januarja 1856, najbrž po pomoti kot
rojstni kraj zapisal Senožeti, pri leto
dni starejšem bratu Janezu pa kot
rojstni kraj navaja Globoko.
Vsekakor drži, da sta se Antonova starša, Anton in Agata, po
rojstvu drugega otroka preselila v
Senožeti, to je na desni breg Savinje.
Tam se jima je rodilo še pet otrok.
Drži tudi, da se strma pot, ki danes
vodi od glavne ceste Zidani most –
Laško, mimo pred kratkim odprtih
in lepo obnovljenih Rimskih term,
do Senožeti in še naprej imenuje
Aškerčeva pot.
Tam je treba v sosednji hiši, nekdanji kašči, povprašati po pesnikovem pranečaku Matjažu Aškercu, ki
sicer študira agronomijo, a o Antonu
Aškercu ve skoraj vse. Z veseljem tudi
odpre in razkaže lepo obnovljeno
Aškerčevo hišo, v kateri je z družino
živel vse do leta 1987. Šele potem ko
so predelali in prenovili sosednji objekt, nekdanjo kaščo, so se lahko izselili iz Aškerčeve hiše, ki je od leta 1946
odprta za obiskovalce, ki jih ni malo.
Aškerčeva hiša
Na spominski plošči ob vhodnih
vratih, odkriti že leta 1932, piše: »V
tej hiši je preživel svojo mladost Anton Aškerc, pesnik balad in romanc,
1856 – 1912, Zgodovinsko društvo
v Mariboru.«
Aškerčeva hiša je pravzaprav zelo
tipična slovenska, vendar manjša
od hiš v alpskem ali primorskem
18
so jo uporabljali za pripravo tako
imenovane pregrete smetane, za
tiste kraje zelo tipične in zelo hranljive jedi.
Spominska soba
Aškerčeva rojstna hiša stoji na skali, ki naj bi bila stara okoli 400 let.
delu Slovenije. Hiša je kozjanskega
tipa, čeprav je po svoji geografski
legi že izven Kozjanskega. Stoji na
skali in naj bi bila stara okoli 400
let. Kot gradbeni material so graditelji uporabili tisto, kar so imeli
pri roki: kamenje, les in slamo. Tudi
razporeditev prostorov v hiši je
tipično slovenska, le da so ti prostori v povprečju nekoliko manjši; tu
so se običajno stiskale zelo številne
družine. Res je, da so mnogi umirali
zelo mladi, še več pa jih je dočakalo
visoko starost – Aškerčev oče Anton
je dočakal 84 let.
Po drugi svetovni vojni je bila
hiša izropana, zato je večina predmetov, ki jih danes najdemo v hiši,
prinešena od drugod. Le za mizo
v največjem prostoru v hiši bi lahko rekli, da je originalna, saj jo je
izdelal pesnikov oče, tesar po poklicu. Ohranila se je zato, ker je bila
na varnem v sosednji stavbi. Poleg
mize s klopmi je v hiši tudi peč, ki
je ogrevala zgolj en prostor v hiši.
Na peči je naprava za izdelavo trsk
za razsvetljavo, ki so jih zatikali v
čelešnik, poleg katerega stojijo
kolovrat, z ličkanjem napolnjena
postelja in omara. Nad mizo je bogkov kot, sredi stropa pa kovinska
zanka, na katero so privezali vrv, s
pomočjo katere so se otroci naučili
varno in hitro hoditi v stajici. Nasproti vhodnih vrat je še vedno črna
kuhinja z nekaj tipične opreme.
Še najbolj netipična je posoda, ki
Tako imenovana mala hiša, v
kateri so se nekoč igrali otroci, je
spremenjena v Aškerčevo spominsko sobo z vitrinami in nekaj kosi
pohištva, ki jih je Aškerc uporabljal v
svoji pisarni v Ljubljani. Po sili razmer
je namreč postal zelo uspešen mestni arhivar pri ljubljanskem županu
Ivanu Hribarju. V vitrinah so razstavljena Aškerčeva dela, nekaj rokopisov, slik in prevodov v tuje jezike.
Kot pesnik in kot duhovnik je bil
Aškerc nekaj zelo posebnega, govorilo se je celo o Nobelovi nagradi za
književnost, je pa tudi edini slovenski pesnik, ki ima svoj kip na tujem,
v Moskvi.
Nasproti Aškerčeve hiše stoji druga kašča z že močno poškodovano
streho in je zato potrebna temeljite
obnove. Nedaleč je lepo obnovljen
hlev, medtem ko nekaj bolj odmaknjena kozolec in ferjača – sušilnica
za sadje še čakata na obnovo.
Po drugi svetovni vojni je bila hiša izropana, zato je večina predmetov, ki jih danes
najdemo v hiši, prinešena od drugod.
NE PREZRITE
‘Naša’ senatorka se poslavlja
Visoka odlikovanja
rojakinji na
Nizozemskem
Po očetu Slovenka, po materi
Nemka, po rojstnem kraju
Nizozemka – prof. dr. Marie-Louise
Bemelmans-Videc po treh polnih
mandatih zapušča nizozemski
senat.
Metka Dijkstra-Murko, Foto: Keimpe Dijkstra
Z
a izredno uspešno delo
je Bemelmansova prejela visoko državno odlikovanje: po kraljičinem
odloku je postala vitez reda Oranje-Nassau. Ob slovesu iz Sveta Evrope je konec junija prejela medaljo
Pro merito – za zasluge. Z nazivom
‘honorary member – častni član
SE’ pa ima tudi poslej pravico v tem
pomembnem forumu opozarjati na
morebitne nepravilnosti oziroma
predlagati izboljšave. »Pravico in
dolžnost,« kot poudarja. Še v večje
zadoščenje kot našteta priznanja ji
je namreč dejstvo, da je parlamentarna skupščina SE zdaj soglasno
sprejela ‘njeno’ Poročilo o temeljnih
pravicah in temeljnih dolžnostih in
o odgovornosti. Tudi v SE se namreč
vsi v prvi vrsti sklicujejo na svoje
pravice, pozabljajo pa na s tem
povezane dolžnosti in odgovornost
za izgradnjo pravične skupnosti evropskih narodov.
Slovenske korenine
Marie-Louise Bemelmans je hči
Matthiasa Vidca, v nemškem Porurju rojenega sina slovenskih izseljencev iz Brez pri Laškem. Pomanjkanje
je stare starše v začetku 20. stoletja
pripeljalo v Nemčijo, kasneje pa gospodarska kriza še naprej v nizozemski Limburg. V tamkajšnjih rudnikih je
delo našlo veliko Slovencev. Čeprav
je bil njen oče odličen učenec, je moral takoj poprijeti za delo. Kot pleskarski mojster je postavil uspešno
podjetje in je vsem svojim šestim
otrokom omogočil šolanje. Štirje so
doštudirali na univerzi, Marie-Louise
zdaj zaključuje aktivno univerzitetno
kariero kot profesorica in priznana
strokovnjakinja za upravne vede in
javno upravo.
Poleg poučevanja in znanstvenega dela na univerzi Ramboud
v Nijmegnu, še prej pa v Leidnu in
Indiana University, ZDA, so jo leta
1999 kot strokovnjakinjo za javno
upravo predlagali za članico senata.
Za to poslanstvo je bila kasneje na
listi krščansko-demokratske stranke CDA izvoljena še dvakrat. Poleg
vsebinskega dela pri preučevanju
nove zakonodaje in njenih učinkov
je kmalu postala članica nizozemske
delegacije v Svetu Evrope.
Zanimanje za
domovino prednikov
Zadnja štiri leta je nizozemsko
zastopstvo tudi vodila, v tej funkciji
je bila med predsedovanjem Slovenije SE pred dvema letoma še enkrat ‘službeno’ v Ljubljani. Sestanek
Stalnega parlamentarnega odbora
Skupščine Sveta Evrope maja 2009
je bil po njenih besedah do potankosti odlično pripravljen. Pa tudi
sicer z veliko naklonjenostjo spremlja napredek domovine svojih prednikov. Zasebno obiskuje številno sorodstvo in spoznava skrite kotičke
Slovenije, ki jo je prvič z očetom
obiskala kot 15-letnica. Od takrat
se je dežela v njenih očeh prav v
zadnjih letih izjemno razvila in jo
upravičeno štejejo za polnopravno
članico mednarodne skupnosti. Na
to je izredno ponosna, hkrati pa
dodaja, da je pripravljena po svojih močeh pomagati pri razvijanju
primernih pobud in s tem prispevati
svoj delež pri napredku Slovenije.
Marie-Louise Bemelmans poudarja, da je za pravično prihodnost nujno razčistiti z
nasilno preteklostjo v deželah z nekdanjimi totalitarnimi režimi.
Nujnost soočanja s
preteklostjo
Varstvo
in
uveljavljanje
človekovih pravic, demokracije in
pravne države so poglavitni cilji SE,
iskanje skupnih rešitev za probleme,
s katerimi se soočajo države članice,
ostaja njegova stalna naloga. Tako
je treba vedno znova poudarjati,
da je za pravično prihodnost nujno
razčistiti z nasilno preteklostjo v
deželah z nekdanjimi totalitarnimi
režimi. Zato je po mnenju Marie-Luise Bemelmans-Videc nujno objektivno raziskati takratna dogajanja in
je treba, kot zahteva že več poročil
in resolucij SE, trpljenje teh žrtev
priznati in jim omogočiti žalovanje
za pobitimi svojci.
Po dvanajstih letih gospa Bemelmans-Videc zapušča nizozemski
senat, hkrati pa se po skoraj 40 letih
dela z zaključevanjem univerzitetne
kariere poslavlja od poklicnega
življenja. Do pozne jeseni še sodeluje pri predstavitvi poročil v Strasbourgu. Posebno pozornost zdaj
namenja dokumentu, s katerim Svet
Evrope med drugim postavlja meje
žaljivemu vedenju na zasedanjih
parlamentarne skupščine. Skupaj
s skupino istomislečih poslancev
si prizadeva za postavitev visokih
meril, po katerih bodo debate in
pogajanja zgolj vsebinska in enakopravna tudi za manjše članice, kot je
Slovenija!
19
ne prezrite
Mediji
Pisana beseda krepi
slovensko identiteto
Slovenia SA in Slovenian American Times sta časnika, ki ju izdajajo
Slovenci v Avstraliji in Ameriki. Bralcem Slovenije danes ju
predstavljamo s pomočjo urednikov Brede Lončar in Adriana Vatovca.
Blanka Markovič Kocen
odtlej redno izhajal, nazadnje na 36
straneh in njegov angleški del urejam še danes,« pravi Lončarjeva.
Časnik je namenjen vsem rojakom
v Ameriki, ki jih zanima slovenska
dediščina, kultura in zgodovina, pa
tudi Slovencem in Neslovencem, ki
jih vprašanja, povezana s Slovenijo,
zanimajo. »Naročnike imamo tudi v
Kanadi, Argentini in nekaj celo v Sloveniji,« poudarja sogovornica.
Pod pokroviteljstvom in tudi s
finančno podporo Slovenskega kluba Adelaide v Južni Avstraliji pa je
leta 1997 začel izhajati časnik Slovenia SA. Anketa, ki so jo 1994. opravili med člani omenjenega kluba, je
namreč pokazala potrebo po glasilu, namenjenem sodobnim slovensko-avstralskim vprašanjem. Kot je
povedal urednik Adrian Vatovec, ga
pošiljajo Slovencem in slovenskim
ustanovam po vsem svetu, na voljo
pa je tudi na dobro obiskani spletni
strani Stičišče avstralskih Slovencev,
www.glasslovenije.com.au.
Financiranje – od
mecenov do državne
pomoči
Č
asnika avstralske in
ameriške
Slovence
seznanjata z aktualnimi
novicami, tako iz dežel,
kjer bralci živijo, kot tudi iz Slovenije, s članki o slovenski kulturni
dediščini, zgodovini in znamenitih Slovencih pa med našimi rojaki
krepita slovensko nacionalno zavest
in dvigujeta podobo o Sloveniji.
Časnik Slovenian American Times
je naslednik dvojezičnega American
Home Newspaper, ki je do leta 2008
izhajal več kot sto let v lastništvu
dveh rodov družine Debevec, nam
je povedala Breda Lončar, upo-
20
kojena srednješolska učiteljica in
ravnateljica ameriške srednje šole
z več kot 1600 dijaki ter znana slovenska kulturna delavka v Ameriki.
»Ker omenjenega časopisa nismo
mogli ohraniti pod dotedanjim
imenom, smo s pomočjo predstavnikov slovenske skupnosti iz
Clevelanda in okolice ter drugih
rojakov ustanovili nov časnik Slovenian American Times, ki je na 20
straneh kot dvojezični mesečnik
poskusno izšel 15. novembra 2008,
z uvodnikom Is there LOVE in Every
Slovenian? »Kot vse kaže, je bilo ljubezni in idealizma dovolj, da je list
Medtem ko je Slovenio SA od
začetka financiral Slovenski klub
Adelaide, denarna sredstva pa je
prispeval tudi urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, so prepotrebni
začetni kapital za Slovenian American Times prispevali velikodušni
meceni, vsak po 5.000 dolarjev:
Janez Dejak, Ivan Hauptman, John
Hočevar, Rudi Kolarič, Pavle Košir,
Tom Lobe in Peter Osenar. Za
državno pomoč pa niso zaprosili.
Ob tem je treba poudariti, da
sodelujoči pisci oba časnika ustvarjajo prostovoljno, brez plačila, v
uredništvih obeh pa se, seveda,
nadejajo čim več plačanih oglasov,
s katerimi bi vsaj deloma pokrili
stroške izdajanja.
»V prvih letih je glasilo Slovenia SA
izhajalo šestkrat na leto, po novem
pa vsake tri mesece v angleščini,
ker večina druge in tretje generacije slovenskih Avstralcev ne zna več
slovensko,« pravi Vatovec in dodaja,
da časnik pošiljajo tudi na naslove
južnoavstralskih vladnih oddelkov in
v knjižnice, kot sta Narodna knjižnica
Avstralije in Narodna in univerzitetna knjižnica v Sloveniji.
Načrti: večja naklada,
multimedijska
prisotnost
»Izdajati želimo kar najbolj pester
in privlačen list, ki bralce obvešča o
vsem, kar jih zanima — o prireditvah, kroniki, kulturi, zgodovini, slovenskih novicah iz Amerike, Slovenije in tudi drugih držav. Objavljamo
mnogo slik (tudi barvnih), kar vse
odlično oblikuje naš mladi grafik Tim
Perčič,« pove Breda Lončar in dodaja, da v uredništvu že razmišljajo o
povečanju naklade, ki je trenutno
nekaj več kot 2.000 izvodov.
Pri Slovenii SA pa, zavedajoč
se nujnosti multimedijske prisotnosti, razvijajo mesto na YouTube
z imenom Slovenia Australia Channel (kanal Slovenija Avstralija), kjer
bodo shranjeni aktualni posnetki iz
življenja avstralskih Slovencev, ki jih
bodo posneli sami ter dodali še zanimive povezave. Naslov te spletne
strani je www.youtube.com/user/
SloAusChannel1.
Adrian Vatovec
NE PREZRITE
Rodoslovje
Iskanje rodoslovcev
Pričujoče šesto nadaljevanje v seriji prispevkov o rodoslovju
je namenjeno tistim, ki bi želeli svoje prednike in sorodnike
dokumentirati na uveljavljen način.
Peter Hawlina, Slovensko rodoslovno društvo
B
ralci, ki so praktično sledili priporočilom, imajo do
zdaj na primeren način
evidentiranih vsaj sto, lahko pa tudi nekaj sto sorodnikov. Ob
tem so ugotovili, da se rodoslovne
raziskave nikoli ne končajo. Vsaka
najdba in z njo dopolnitev rodovnika odpira novo smer nadaljevanja.
Vsako odkritje staršev neke osebe
vodi v iskanje podatkov o teh starših
in potem njihovih starših….
Rodoslovna evidenca postaja s
tem manj pregledna, očitna postane potreba po sistematični ureditvi. Izkušnje številnih rodov rodoslovcev so se oblikovale v priporočila
za delo, ki sicer niso obvezna, vsakdo pa prej ali slej ugotovi, da jih je
vredno poznati in upoštevati.
meznega rodoslovca dostopen ostalim. To je tudi najmočnejši razlog
za iskanje stikov z drugimi rodoslovci. In predvsem za ta namen je
bilo ustanovljeno Slovensko rodoslovno društvo. V njem se družijo
ljubiteljski rodoslovci. Vsak mesec
prirejajo srečanje in vsak mesec
še predavanje. Izdajajo rodoslovni
časopis Drevesa in med drugim
vzdržujejo tudi spletno stran. Ta je
trenutno v predelavi, testna vse-
bina pa je dostopna na http://s13.
denia.si/.
Od društvene ponudbe je morda
najbolje obiskan abecedni spisek
rodoslovno že obdelanih oseb in
družin na www.genealogy.si.
Rodoslovna evidenca
iz naslanjača
Na lažji in učinkovitejši način pa
je mogoče rodoslovno evidenco
vzdrževati z računalnikom in za
ta namen narejenim programom.
Takih programov je veliko, v Sloveniji je najbolj priljubljen v slovenski jezik preveden ameriški program Brother’s Keeper. Vsakdo si ga
lahko brezplačno naloži s spleta in
s pomočjo takega programa vpiše
zbrane podatke o prednikih in sorodnikih. Hitro bo spoznal prednosti. Delo bo samo po sebi postalo
preglednejše. Vsakovrstni prikazi
in poročila, grafična in opisna, so
možna s ‘pritiskom na gumb’.
Dodatna prednost računalniške
rodoslovne evidence je izmenljivost podatkov. Svoje podatke lahko
na sodoben način z elektronskimi
mediji predstavimo sorodnikom
in od njih pričakujemo dopolnitve.
Možna je objava rodovnikov na
spletu in s tem vključitev še neznanih sorodnikov, ki v objavljenem
rodovniku najdejo stično točko s
svojim.
Slovensko rodoslovno
društvo
Vsak stik dveh rodovnikov je
potencialna pridobitev za oba rodoslovca, zato je tako važno, da
je rezultat raziskav vsakega posa-
21
IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST
Slovenščina za tujce
Žepni tečaj slovenščine
Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik v poletnih mesecih
turistom v Ljubljani ponuja Žepni tečaj slovenščine, na katerem se
lahko brezplačno naučijo osnov slovenskega jezika. Tečaj se dobro
vključuje v turistično ponudbo prestolnice, saj se ga je samo lani
udeležilo več kot 130 turistov.
Patricija Virtič
800 turistov se je učilo
slovenskih besed
turističnih centrih, kot izredno zanimivega in edinstvenega pa ga izpostavlja tudi svetovno znani turistični
vodič Lonely Planet. Tečajniki so zelo
različnih starosti, zelo veliko je mladih
popotnikov, nam je pojasnila Branka
Foto. D. Wedam
Žepni tečaj slovenščine so tujci zelo
dobro sprejeli. Priporočajo jim ga na
Foto. Facebook (Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik)
T
ujcem namenjen tečaj
slovenskega jezika ima
šestletno tradicijo. Leta
2005 ga je ustanovila
Mojca Stritar, takratna organizatorka tečajev slovenščine. »Verjetno je ‘zavohala’ priložnost, da
v Ljubljano pride veliko turistov,
ki bi radi vsaj malo okusili slovenski jezik, in se je odločila oblikovati
tak tečaj,« je začetke tečaja pojasnila Branka Gradišar, zdajšnja vodja tečajev slovenščine pri Centru
za slovenščino kot drugi/tuji jezik.
Slovenskih besed se tečajniki lahko naučijo vsako sredo od junija
do septembra. Tečaj poteka v prostorih Turistično-informacijskega
centra na Krekovem trgu v Ljubljani.
»Na tem žepnem tečaju gremo skozi
osnove slovenščine. Pregledamo
abecedo, številke, tečajniki znajo
tvoriti stavek ali dva, naučijo se
predstaviti, pozdravljanja na ulici,
znajo reči ‘me veseli’ in tako naprej,« je vsebino tečaja pojasnila
Barbara Vojsk, ena izmed učiteljic.
Gradišar iz Centra za slovenščino
kot drugi/tuji jezik, ki tečaj tudi organizira. »Veliko tečajnikov je iz
Združenih držav Amerike, Avstralije,
Evrope. Vsak naključni obiskovalec Ljubljane se lahko tukaj ustavi in
poskusi malo slovenščine,« nam je
pojasnila Gradišarjeva. Samo lani je
tečaj obiskalo več kot 130 ljudi, skupaj
pa v teh letih okoli 800. Posameznega
tečaja se udeleži v povprečju 10 turistov, »čeprav nikoli ne moremo vedeti
- lahko prideta samo dva, lahko jih bo
dvajset,« dodaja učiteljica Barbara
Vojsk.
Največ težav s šumniki
Večina tečajnikov prihaja z drugih drugih jezikovnih območij, zato
je zanje naš jezik prava posebnost.
»Mogoče se jim na začetku zatakne pri izgovorjavi določenih črk,
mogoče črka v povzroča težave,«
pojasnjuje Vojskova, Gradišarjeva
pa dodaja: »Udeleženci iz Anglije,
Francije, Amerike imajo malo več
težav z izgovorjavo. Velikokrat se zatakne pri besedah račun in poklic.«
22
Na dan, ko smo obiskali tečaj,
je bila predavalnica v prostorih
TIC Ljubljana polna. Francosko
govoreča družina iz Kanade je bila
nad tečajem navdušena. »Mislim,
da je zelo dobra in izvirna ideja
imeti takšen tečaj. Nikjer nisem
videla česa podobnega, pa sem
v življenju veliko prepotovala. To
je odličen način, da spoznaš in se
povežeš s kulturo neke države,«
navdušenja ni skrivala mama, ki je
hčerko spodbujala, naj za učiteljico
ponavlja slovenske besede. Podobnega mnenja je bila tudi Angležinja,
ki je tečaj obiskala predvsem, da bi
razveselila sina, ki je pridno prepisoval učiteljičine pripombe na
posebne liste z izročki, s pomočjo
katerih bodo udeleženci osvojeno
znanje na tečaju obnavljali še dolgo po vrnitvi domov. »To je odlična
ideja. V veliko pomoč je, če v vsaki državi poznaš nekaj osnovnih
besed. Morda 50 besed, ki jih lahko uporabiš iz vljudnosti, četudi
jih morda vseh ne razumeš. Slovenija je majhna dežela z jezikom,
ki je večinoma neznan«, je dodala
Angležinja. Njen sin je povedal, da
se je večino besed naučil z jedilnih
listov, slovenščina pa zanj ni težka:
»Najtežje se je naučiti naglasov nad
nekaterimi črkami, saj teh nimamo
v angleščini.« Tudi večina drugih
tečajnikov naše šumnike zamenjuje s črkami z naglasi in prav črke
č, š, ž jim povzročajo največ težav.
»Te je prav smešno izgovarjati,« se
nasmeji Francoz, ki je ugotovil, da je
nekaj slovenskih besed, kot so hotel, žirafa, galerija, zelo podobnih
francoskim besedam. Starejši Nizozemec se z njim ni strinjal: »Veliko
besed je čisto drugačnih! Govorim
nemško, angleško, malo italijansko
in špansko, ampak nekatere besede
v slovenščini je nemogoče prepoznati. Še več: so besede za stvari,
ki jih nisem še nikoli slišal.« Nad
tečajem je navdušen, saj turistom
omogoča, da okusijo del slovenskega jezika in jim tako pomagajo, da se
bolje vključijo v dogajanje.
IZOBRAŽEVANJE in znanost
Mednarodne olimpijade znanja
Slovenski dijaki
med najboljšimi
Dve bronasti medalji slovenskih tekmovalcev na mednarodni
računalniški in mednarodni lingvistični olimpijadi
Patricija Virtič
D
ijaki, ki so v organizaciji
Zveze za tehnično kulturo Slovenije odpotovali na mednarodno računalniško in mednarodno
lingvistično olimpijado, so osvojili
dve bronasti medalji. To je bil še en
odličen rezultat po skupno petih
bronastih medaljah na mednarodni biološki in mednarodni kemijski
olimpijadi ter medalji na Svetovnem
srečanju mladih raziskovalcev 2011.
Bronasti Matjaž
Leonardis
Letošnja
mednarodna
računalniška olimpijada, na kateri se zberejo najboljši mladi
računalničarji sveta, je med 22. in
29. julijem 2011 potekala v Pattayi
na Tajskem. V spremstvu dr. Romana
Dorna in Jana Berčiča so Slovenijo v
konkurenci 308 tekmovalcev zastopali Ernest Beličič (Elektrotehniškoračunalniška strokovna šola in
gimnazija Ljubljana), Klemen Kloboves, Jure Slak in Matjaž Leonardis
(vsi trije z Zavoda za računalniško
izobraževanje Ljubljana). Najbolje
med njimi se je odrezal slednji, ki je
osvojil bronasto medaljo.
“Bronasti” lingvisti
Mednarodna
računalniška
olimpijada je eno od najbolj
prepoznavnih računalniških tekmovanj, njeni zmagovalci pa
spadajo med najboljše mlade
računalničarje na svetu. Slovensko olimpijsko ekipo so sestavljali
štirje predstavniki, ki so bili izbrani
na izbirnem tekmovanju. Osnovni namen olimpijade je spodbujanje zanimanja za računalništvo
in
informacijsko
tehnologijo,
udeležencem pa omogoča pridobivanje ter izmenjavo strokovnih
in kulturnih izkušenj. Leta 2012
bo mednarodna računalniška
olimpijada potekala v italijanskem
Milanu.
Bron tudi na
9. mednarodni
lingvistični olimpijadi
Od 24. do 30. julija 2011 so se
Žiga Gosar (Gimnazija Vič), Mateja Hrast (Gimnazija Bežigrad), Rok
Kaufman (Gimnazija Vič) in Tadej
Novak (Gimnazija Kranj) udeležili
9. mednarodne lingvistične olimpijade, ki je potekala na Univerzi
Carnegie Mellon v Pittsburghu v
ameriški zvezni državi Pennsylva-
Zmagovalci mednarodne računalniške
olimpijade spadajo med najboljše
mlade računalničarje na svetu.
Slovenec Matjaž Leonardis je letos
osvojil bron.
nia. Vodja slovenske ekipe je bila
dr. Simona Klemenčič, spremljala
pa sta jo še Mirko Vaupotič, glavni
tajnik Zveze za tehnično kulturo
Slovenije in član mednarodnega
odbora olimpijade, ter Gabrijela
Hladnik, ki je bila članica mednarodne žirije. V konkurenci 27 ekip
iz 19 držav (skupno 102 tekmovalca) je Rok Kaufman osvojil bronasto medaljo in prejel še posebno
priznanje za najbolje rešeno drugo
nalogo na posamičnem tekmovanju, Mateja Hrast pa si je prislužila
častno omembo - priznanje
dobijo tekmovalci, ki so dosegli
nadpovprečni rezultat, vendar niso
osvojili medalje.
V ožji izbor za lingvistično olimpijsko ekipo se uvrsti po deset
najboljših tekmovalcev in tekmovalk 3. in 4. letnikov iz zaključnega
državnega tekmovanja iz znanja
logike. To tekmovanje je v Sloveniji eno najbolj množičnih, posebno
težo pa bo imelo predvsem prihodnje leto, ko bo Slovenija gostila jubilejno 10. mednarodno lingvistično
olimpijado.
Slovenija bo
gostila jubilejno
10. mednarodno
lingvistično olimpijado.
23
IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST
Razpis
Štipendije za Slovence
v zamejstvu in po svetu
Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije je
objavil javni razpis za dodelitev štipendij Slovencem v zamejstvu in
po svetu za dodiplomski študij v Republiki Sloveniji za študijsko leto
2011/2012.
R
Blanka Markovič Kocen
ok za prijavo vseh, ki
kandidirajo prvič, je 20.
september, za vse tiste,
ki bodo štipendijo le
podaljšali, pa 30. september. Predmet javnega razpisa je dodelitev
štipendij omenjenim študentom
za dodiplomski študij na javno veljavni (akreditirani) izobraževalni
ustanovi in javno veljavnem
(akreditiranem) izobraževalnem
programu v novem študijskem
letu. Višina razpoložljivih sredstev
za štipendije po tem javnem razpisu znaša 500.000 evrov, višina
osnovne štipendije pa 150 evrov
mesečno oziroma 1.800 evrov za
celo študijsko leto. K štipendiji
se dodeljujejo dodatki, denimo
za bivanje izven dijaškega ali
študentskega doma v zasebni nastanitvi, ki ni subvencionirana, za
študente iz Porabja in študente
po svetu ter dodatek za obvezno
zdravstveno zavarovanje, razen za
državljane članic EU. Višina dodatkov je od 50 do 122 evrov.
Pomemben pogoj za pridobitev
štipendije za Slovence v zamejstvu
in po svetu je stalno prebivališče
v tujini, medtem ko slovensko
državljanstvo ni pogoj. Kot nam
je povedala Maja Deisinger z Javnega sklada RS za razvoj kadrov
in štipendije, bodo najprej odločali
o dosedanjih štipendistih, vloge
novih kandidatov pa bodo točkovali
na podlagi dveh meril: povprečne
ocene zadnjega letnika srednje šole
in aktivnega sodelovanja v slovenskih društvih in organizacijah zunaj
Slovenije.
Poglavitni namen dodelitve
štipendij za Slovence v zamejstvu in po svetu namreč ni toliko
zadržati diplomante v Sloveniji
kot pričakovanje, da bodo tudi v
prihodnje v slovenskih društvih
in organizacijah po svetu aktivno
ohranjali slovenstvo.
V preteklem študijskem letu je
Javni sklad RS za razvoj kadrov in
štipendije Slovencem iz zamejstva
in po svetu dodelil 144 štipendij,
obseg sredstev pa je bil nekoliko
nižji kot letos, in sicer 440 tisoč
evrov.
Po besedah Maje Deisinger
se Slovenci iz zamejstva in sveta
odločajo za različne smeri študija
v Sloveniji, od medicine in veterine
do družbenih ved in celo za igralsko in likovno akademijo. »Večina
študentov uspešno zaključi študij
v Sloveniji, nekaj več osipa oziroma ponavljanj je le na prehodu
iz prvega v drugi letnik študija,
kar pa ne preseneča,« še dodaja
Deisingerjeva.
več informacij o razpisu najdete
na spletni strani www.slovenci.si.
Slovensko znanje v Italiji
24
kandidatka prejela najvišjo oceno, o njej je v
skladu s svojim programom spregovorila tudi
češko, je iz splošne lingvistike, narejena pod
vodstvom prof. Antonelle Gianninijeve.
Slavljenje 20-letnice slovenske osamosvojitve
smo zaključili še z dvema nalogama, tokrat v
Palači Sredozemlje. Prva je diplomirala Regina
Fontanella z nalogo občutenega vprašanja
manjšin La minoranza slovena in Italia. Il caso
triestino.
14. julija pa je magistrski študij zaključila
Raffaella Russo. Njena naloga La libertà libera:
Veliki briljantni valček di Drago Jančar je
postala kulturna analiza celotnega slovenskega
prehodnega obdobja ob koncu XX. stoletja.
Vse naloge so napisane v italijanskem jeziku,
kar omogoča odprto razpravo o slovenskih
problemih, slovenska beseda pa odmeva v
univerzitetnih avlah na jugu Italije. Seveda je
pisanje diplomske naloge v tujem jeziku še
dodatna težava. Znanje študentom pomaga,
da bolje razumejo tako sosede kot same sebe.
(Aleksandra Žabjek)
Foto: Dreamstime
Na univerzi “L’Orientale”v Neaplju, kjer je od
leta 1914 mogoč tudi študij slovenskega jezika
in kulture, je 20. decembra 2010 v Kapelici
Pappacoda zaključila svojo triletno študijsko
pot pri prof. Fabiu Bettaninu na fakulteti za
politične vede Alenka Scuteri z diplomsko
nalogo Il dibattito sull’identità slovena.
Inovativna naloga je požela veliko zanimanja
tako med občinstvom kot med samo diplomsko
komisijo, ki ji je predsedoval novi dekan
fakultete.
Z nalogo smo prebili led pri obravnavanju
zanimivega vprašanja obstoja in razvoja
majhnega slovanskega naroda v osrčju Evrope.
1. aprila 2011 je Lucia Gaja Scuteri na filozofski
fakulteti zaključila magistrski študij slovenskega
jezika in književnosti z diplomsko nalogo
La lingua slovena: confronto diacronico del
parlato televisivo. Odlična naloga, za katero je
Neapelj
MLADI
Ana Škulj med argentinskimi Slovenci
Druženje – temelj
preživetja
Ano Škulj, mlado slovensko študentko teološke fakultete, je
letošnji obisk med Slovenci v Argentini navdušil. Njihov način
življenja, povezanost in začetke naseljevanja bo opisala v
diplomskem delu.
Blanka Markovič Kocen
A
na, ki ji do strokovnega
naziva manjka samo še
diplomska naloga, je dva
meseca preživela med
argentinskimi Slovenci, ki se, kot
ugotavlja, po načinu razmišljanja
in življenja nekoliko razlikujejo od
“pravih” Argentincev. »Pravih Argentincev mogoče sploh nisem
spoznala, vendar mi ni žal za to, ker
to niti ni bil moj namen,« je dodala.
Že ob prvem obisku leta 2009
so jo navdušili in prevzeli Slovenci in pri tem je ostalo tudi tokrat.
»Navdušuje me njihova želja po
ohranjanju slovenstva - vere, kulture in jezika samega,« pravi sogovornica. Po njenem mnenju so argentinski Slovenci bolj družabni,
sproščeni in odprti kot njihovi rojaki v domovini. V njih se združujejo
slovenska pridnost, delavnost,
skromnost in južnoameriški temperament ter odprtost. »Všeč mi
je, da se znajo družiti med sabo,
da si kljub pomanjkanju časa in naglici sodobnega sveta znajo vzeti
čas za prijatelje in družino. Veliko
se družijo ob večerjah, piknikih…
Zame najboljša kombinacija, ki je
Slovenci, žal, nimamo,« pravi Ana.
Argentino je prvič obiskala leta
2009 kot del skupine ljudskih godcev
Zarja. »Za Slovence v Argentini sem
slišala že prej, vendar me ni preveč
zanimalo, kako tam živijo, kdo sploh
so,« pravi. »Ko pa smo kot skupina
med njimi preživeli mesec dni, me
je dobesedno prevzela njihova gostoljubnost, preprostost, predvsem
pa način, kako ohranjajo slovenstvo
skozi vsa ta leta.« Odločitev o tem, s
katerega področja bo pisala diplomsko nalogo tako ni bila več težka.
»Ker pa sem si že tako in tako želela
še odpotovati v Argentino, sem vse
to združila - prijetno s koristnim.«
Slovenci so med seboj povezani
prek Domov, ki jih je v Buenos Airesu šest. Po prihodu v Argentino
so se oddaljili drug od drugega,
pravi Ana, večinoma zaradi iskanja
službe, ker pa so se še vedno želeli
družiti med seboj in ohranjati slovenstvo, so zgradili domove, kjer
so se redno srečevali. Začetek njihovih srečanj je bila potreba po
sveti maši v slovenskem jeziku, kasneje je iz tega nastal še tečaj slovenskega jezika, ki še vedno poteka
vsako soboto. »Ustanovili so tudi
Slovensko hišo - edini Dom v Capital Federal, ki med seboj povezuje
vse druge Domove. Tam poteka
tudi srednješolski tečaj za vse Slovenske srednješolce,« dodaja mlada
sogovornica, ki se je podrobno lotila raziskovanja začetkov življenja
Slovencev v Buenos Airesu. In kaj je
ugotovila?
»Iz arhivskih zapiskov kot tudi iz
pogovora s tistimi, ki so med prvimi
prišli v Buenos Aires, je razvidno, da
je bila potreba in tudi želja po nadaljnjem druženju nujna za njihovo
preživetje. Večina novih naseljencev se je naselila v Velikem Buenos
Airesu, kjer so počasi začele nastajati skupne naselbine.« V teh naselbinah so kasneje zgradili krajevne
domove. Nekaj slovenskih skupnosti je tudi drugje po Argentini – Mendoza in Barilloche sta med večjimi.
»Skupaj je Slovence obdržala tudi
vera. Kmalu po prihodu so se začeli
zbirati pri nedeljskih mašah in to je
bil tudi povod za ustanovitev Slovenskih domov.«
Ana Škulj je v Argentini živela
pri prijateljih, ki jih je spoznala ob
prvem obisku. To sta bili družini
Aleksandra Kastelica in Mihe
Podržaja. »Pri obeh sem se počutila
zelo domače, prijetno,« ugotavlja
in dodaja: »Ker je bil moj obisk Argentine namenjen predvsem temu,
da še pobliže spoznam življenje
tamkajšnjih Slovencev, se nisem
ukvarjala z iskanjem službe. Želela
sem čim več časa preživeti z njimi,
seveda pa sem tudi malce raziskovala samo mesto.« Ana priznava, da
Iz leve proti desni: Gabriela in Aleksander Kastelic, Miha in Luciana Podržaj,
Ana Škulj
so ji največ težav povzročale velike
razdalje v Buenos Airesu. Živela je
namreč v predelu Ramos Mejija in je
za pot do centra potrebovala skoraj
uro in pol.
Zdravstvo in
študentske ugodnosti slabša plat življenja
»Zdravstveni sistem v Argentini
je slabši in tudi študentje nimajo toliko ugodnosti, kot jih imamo mi,«
pove sogovornica, ko jo povprašam
o slabših plateh življenja v Argentini. Veliko je korupcije in kriminala,
Argentinci se soočajo s težavami
prišlekov, predvsem Bolivijcev. »V
predelih, kjer je predvsem bolivijsko
prebivalstvo, se takoj opazi veliko
več nesnage in smeti kot drugje.«
Slovenci v Argentini
dobro živijo
»Slovenci so v Argentini dobro
stoječ sloj,« ugotavlja mlada raziskovalka. »Znani so kot priden
in delaven narod.« Kot begunci so
na začetku morali opravljati vsa
mogoča dela, čeprav je bilo med
njimi veliko intelektualcev. Danes
je veliko samostojnih obrtnikov in
podjetnikov, podjetja Slovencev
so zelo znana. »Med njimi sem velikokrat slišala ime podjetnika Hermana Zupana, pa o podjetju Podržaj
in Oblak. Od drugih Argentincev se
razlikujejo predvsem po delavnosti
in vztrajnosti.«
V Argentini je precej slovenskih strokovnjakov, ki so se uveljavili na različnih področjih. Ana je
med njimi spoznala arhitekta Jureta Vomergerja, ki je poleg svojega poklica tudi avtor nekaj knjig
o Slovencih v Argentini. Ljubiteljsko
se ukvarja z zbiranjem raznih zgodovinskih podatkov.
Kmalu nazaj….
»V Argentini mi ob odhodu niso
zaželeli “nasvidenje”, ampak “se
vidimo”, tako da na prihodnji obisk
upam, takoj ko bo možno,« pravi
Ana in dodaja: »Nimam posebnih
ciljev, te si bom postavila, ko se bom
odločila za naslednji obisk. Lahko pa
z gotovostjo trdim, da bo to kmalu!«
25
MLADI
Slovenska družina v Berlinu
»Vedno imamo plan B!«
Janja Lakner Anžin v Berlinu med drugim pripravlja časopis za
tamkajšnje slovenske otroke. Novinarsko življenje v velemestu je,
kot pravi, silno nepredvidljivo.
Blanka Markovič Kocen
Ko smo prišli v Berlin, je bil
Gašper star slabi dve leti. Zanj ni bilo
enostavno: tuja mu je bila govorica,
ljudje, okolje … Po letu dni pa je bilo
veliko bolje. Zdaj je že v tretjem razredu. Zala pa je rojena v Berlinu, a
ve, da je to le naš začasni dom.
D
ružina Anžin, novinarja
slovenske televizije Janja
Lakner Anžin in Boštjan
Anžin z otrokoma, sta v
dobrih šestih letih življenja v Berlinu
po nekoliko napornem prvem letu
zbrala več dobrih kot slabih vtisov
o Nemcih, predvsem Berlinčanih, in
Nemčiji. Bliža pa se čas vrnitve v Slovenijo. Z Janjo sem poklepetala ob
njenem kratkem obisku v Ljubljani,
tik pred poletnimi počitnicami.
Ali lahko primerjate življenje v Berlinu in Sloveniji? Po čem smo si z
Nemci podobni (če sploh) in kje so
temeljne razlike?
Življenje v Berlinu je težko primerjati z življenjem v katerem koli
nemškem mestu, kaj šele s Slovenijo.
Za nekoga, ki prihaja iz države z dobrima dvema milijonoma prebivalcev,
je Berlin ne samo nemška prestolnica in evropsko velemesto, temveč
predvsem več kot tri in polmilijonski
Babilon, kar se odraža predvsem v
pestri ponudbi vsega in za vsakogar.
Morda so Nemci/Berlinčani ravno
zaradi tega multikulti sobivanja bolj
strpni in dopuščajo več »odstopanj«
kot Slovenci. Ne obregajo se v druge
in načeloma ne sodijo na prvi pogled. Sicer pa so prijazni, imajo neverjeten smisel za humor in predvsem ne tarnajo in niso pesimisti.
26
Kako vaša družina preživlja delovne dneve, glede na moževo
televizijsko-dopisniško delo
iz
Berlina, pri katerem ga, kot smo
opazili, pogosto spremljate kot
snemalka, montažerka....? Ste pri
vseh prispevkih zraven?
Naše življenje je zelo pestro, že
zato, ker je delovni dan novinarja
redko kdaj znan vnaprej. Dogodki
narekujejo naš dnevni ritem. Ni
redkost, da se načrti v trenutku
spremenijo, ko zazvoni telefon ali
pa se zgodi kaj nepričakovanega.
A tudi na to smo se navadili, vedno
je plan B, tudi z varuškami ali babicami. Ker sva z možem iste obrti, je
seveda lažje - pri delu, podpori in
razumevanju.
Ali veliko potujete, kje ste bili
(službeno) najdlje?
Službena potovanja so izziv
zase. Velikokrat je stresno in naporno, nikoli ne veš, kako se bo na
koncu obrnilo. Hkrati pa je vsakič
priložnost, da vidiš in spoznaš nekaj novega. To pa je prednost tega
poklica. Ena izmed daljših poti je
bila vsekakor Islandija ob izbruhu
ognjenika Eyjafjallajökull. Neverjetno in nepozabno doživetje!
Kako sta se otroka privadila na
nemško okolje, koliko sta stara?
Kot vem, urejate otroški časopis za
slovenske otroke v Nemčiji. Je zamisel vaša, kako ste prišli do nje?
Slovenski otroci, pa ne samo v
Berlinu, ampak povsod v tujini, imajo le redko možnost in priložnost, da
pridejo v stik s slovenskim jezikom.
Imajo babice, dedke, morda celo
oba starša, ki še govorijo slovensko, nekateri obiskujejo dopolnilni
pouk slovenskega jezika, sodelujejo
pri gledaliških predstavah, hodijo
na počitnice v Slovenijo, a žal je to
premalo. Iz tega spoznanja in želje,
da se otroci ne samo nekaj naučijo,
temveč tudi pokažejo in utrdijo
svoje znanje, se je porodila ideja o
časopisu. »Sokrivec« je še učiteljica
dopolnilnega pouka slovenščine
v Berlinu mag. Magdalena Novak,
finančno pa je projekt podprl tudi
Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Kdo vam pomaga, kakšne vsebine
objavljate? Ali sodelujejo tudi
otroci?
Ob vsej tiskani ponudbi si vsekakor nisem želela še enega časopisa,
ki bi ga otrok v nekaj minutah
odložil in pozabil nanj. Zato je Potepin vsebinsko zelo raznolik: od
predstavitve slovenskih krajev, spoznavanja ljudskega izročila preko
zgodb, kulinarike, pa zabavnopoučni jezikovni kotiček, uganke,
pisane strani … Skratka, za vsakogar
nekaj. Imam čudovite sodelavce, ki
ne poznajo stresa, so zelo motivirani in predvsem zelo mladi! Posebna
zahvala za vse spise o razmišljanjih,
doživetjih in za vse risbice gre za to
tudi učencem slovenskega jezika in
učiteljici Magdaleni Novak. In seveda mojemu možu.
Kdo so njegovi bralci in kakšnih
odzivov ste deležni?
Čeprav je Potepin namenjen
otrokom, pa nekako »nagovarja«
tudi starše. Oni so namreč druga
generacija, tista, ki deželo svojih
prednikov pozna predvsem po pripovedovanju in počitnicah. V Sloveniji je samoumevno, da poznaš na
primer Prešerna, njegovo življenje
in delo, tu pa se zahvalijo, da so se
nekaj novega naučili in to znanje
prenesejo, posredujejo otrokom.
Mlajši se tako zabavajo ob različnih
zgodbicah, zanimivostih, razgibavajo svoje sive celice in skupaj s starši
spoznavajo Slovenijo.
Vaši otroci so vključeni v številne
slovenske dejavnosti. Katere imajo
najraje, ali obiskujejo dopolnilni
pouk slovenskega jezika?
Gašper obiskuje dopolnilni pouk
slovenskega jezika, letos se mu bo
pridružila še sestrica Zala. Oba pa
tudi zelo rada sodelujeta v gledališki
skupini.
Je bila za vas ločitev od slovenskega okolja težavna, kako ste se
počutili prve mesece?
Prvi meseci niso bili enostavni:
kar naenkrat ne hodiš več v službo,
nikogar ne poznaš, komunikacija je
bila omejena na (moje) skromno
znanje nemščine … A je kar nekako
šlo, sprva težko in počasi, sedaj, po
šestih letih in pol, pa smo v Berlinu
že vsi »udomačeni«.
Koliko časa bo še trajal Boštjanov
dopisniški mandat? Kako se boste
pripravili na vrnitev v Slovenijo?
Čez dve leti se konča možev drugi mandat. Težko odgovorim na to
vprašanje, ker še ne razmišljam o
tem. Najbrž bo veliko birokracije:
razni uradi, odjave, predaje, vpisi
otrok v šolo v domačem kraju, izpis
iz Nemčije …
Vaju služba na TV Slovenija čaka?
Od 1. septembra 2013 bom
ponovno novinarka informativnega
programa notranje-politične redakcije, zagotovo pa tudi možu dela na
televiziji ne bo (z)manjkalo.
Kaj boste pogrešali v Sloveniji?
Veliko.
med nami
Svetovni slovenski kongres
O manjšinski politiki
na Madžarskem
Izvleček izjave SSK o manjšinski politiki na Madžarskem, ki je nastala
po majski razpravi na Večeru izza Kongresa z naslovom »Porabski
Slovenci danes in nikoli več«, katerega gost je bil predsednik Zveze
Slovencev na Madžarskem, Jože Hirnök.
S
vetovni slovenski kongres
(SSK) od vsega začetka
pozorno spremlja in podpira uresničevanje pravic
slovenskih manjšin v sosednjih
državah pa tudi pravic avtohtonih
manjšin drugih narodov v Republiki Sloveniji ter želi, da živijo in se
razvijajo v sožitju s svojimi sosedi.
Ugotavljamo, da so se s širitvijo Evropske zveze in v tem okviru z vstopom Slovenije in Madžarske na
tem področju načelno odprle nove,
ugodnejše možnosti, vprašanje pa
je, kako se te možnosti uresničujejo.
Posebej smo osupnili ob spremembi madžarske ustave v začetku leta
2011, saj je bil iz njene preambule
izbrisan obstoj narodnih manjšin,
med njimi tudi slovenske. Čeprav
je madžarski parlament potem pod
pritiskom Evropske zveze to napako
v ustavi odpravil, nas mora skrbeti,
kaj se dogaja v ozadju.
Za osvežitev in dopolnitev vednosti o položaju porabske slovenske
manjšine je Svetovni slovenski kongres 26. maja 2011 na podlagi skrb
zbujajočih obvestil v Pomurskem
vestniku v okviru svojih prireditev
„Večeri izza kongresa“ izpeljal okroglo mizo na temo »Porabski Slovenci
danes in nikoli več«. Gost večera je
bil Jože Hirnök, predsednik Zveze
Slovencev na Madžarskem.
Na sliki desno gost večera, Jože Hirnök, predsednik Zveze Slovencev na
Madžarskem
Zamejski Slovenci prvi občutijo
pritiske in viharne spremembe v
državah, kjer živijo. Položaj porabskih
Slovencev je toliko bolj zastrašujoč,
ker so brez omembe vredne gospodarske infrastrukture in ker se v
prizadevanju za manjšinske pravice
ne morejo opirati na neodvisne institucije demokratične države, npr. na
ustavno sodišče (kot koroški Slovenci), da bi zavarovali svoje interese in
s tem svojo narodno identiteto. Zanje je zato toliko pomembnejša podpora, ki jo pričakujejo od matične
Slovenije. Ta podpora sicer obstaja
in menimo, da bi izčrpano slovenstvo na Madžarskem brez nje najbrž
hitro podleglo asimilaciji, menimo
pa tudi, da za dolgoročno preživetje
slovenske manjšine pomoč ni
zadostna oziroma ni vedno vsebinsko najbolj smotrna. Tudi hvalevredna pomoč nekaterih duhovnikov
murskosoboške škofije, ki hodijo po
nekajkrat na mesec maševat za slovenske vernike na oni strani meje, ne
bo mogla popraviti verske in narodnostne škode, nastajajoče po izsiljeni premestitvi domačega slovenskega župnika iz Porabja v notranjost
Madžarske; ugasnitev slovenščine
pri verouku pomeni pospešitev tihe
asimilacije.
Slovenija in Madžarska sta pred
leti na pobudo in vztrajno predlaganje madžarske strani sklenili
meddržavni sporazum o sodelovanju pri boljšem zagotavljanju pravic
slovenske manjšine na Madžarskem
in madžarske manjšine v Sloveniji.
Raven teh pravic in njihovega zagotavljanja v Sloveniji je bila že tedaj
evropsko zgledna ter visoko nad to
ravnjo na Madžarskem, razlika pa je
ostala skoraj enako velika do danes.
Udeleženci omenjenega Večera
izza Kongresa ostro protestiramo
proti primerom kršenja človekovih
pravic in mirnega sožitja tako na
ozemlju Slovenije kot zunaj njenih
meja, Državni zbor in vlado Republike Slovenije pa pozivamo, da
vsestransko podpreta slovensko
manjšino na Madžarskem v njenem
prizadevanju za ohranitev slovenske
kulture in slovenskega jezika. Čas bi
bil, da Slovenija Madžarsko odkrito
vpraša, ali je s predlaganjem in podpisom omenjenega meddržavnega
sporazuma mislila resno ali pa je
bila to samo taktična poteza za ustvarjanje političnega vtisa o dobrih
namenih pri urejanju manjšinske
problematike in o spoštovanju
človekovih pravic v pričakovanju
predpristopnih pogajanj z Evropsko
zvezo.
dr. Boris Pleskovič, predsednik
Svetovni slovenski kongres
Celotno izjavo si lahko preberete na
spletni strani SSK:
www.slokongres.com
SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES VABI NA
VII. KONFERENCO SLOVENSKIH ZNANSTVENIKOV
IN GOSPODARSTVENIKOV IZ SVETA IN SLOVENIJE
12. in 13. oktobra 2011 • prostori gospodarske zbornice slovenije (Dimičeva 13, Ljubljana)
Osrednje prOgramske tOčke
• Vloga in pomen znanstvenih raziskav in
tehnološkega razvoja v gospodarstvu
• Organizacija znanstvene sfere, pomen EU
integracij in strategija RS za vključevanje
• Predstavitev raziskovalnih del slovenskih
strokovnjakov, raziskovalcev in inovatorjev iz sveta
• Predstavitve o kemiji in kemijski industriji ter
Mednarodnem letu kemije
• Kemijsko znanstvena kavarna z izbranim gostom
• Okrogla miza o biorazgradnji odpadkov
PRIJAVE IN INFORmACIJE:
1991 - 2011
svetovni slovenski kongres – Cankarjeva 1/IV – 1000 Ljubljana
tel: +386 1 24 28 550 e-pošta: [email protected] 27
www.slokongres.com
med nami
Slovenija v svetu
Selitve so tudi
razvojna priložnost
Sodobno razseljevanje glede na vsebino najlažje opredelimo kot beg
možganov. Vendar ima ta tok drugačen pomen in razsežnost kot pa
“klasično slovensko izseljenstvo”.
1
Boštjan Kocmur
8. tabor Slovencev po svetu
je letos potekal v Šmarjeških
Toplicah. Kot je pri nas navada, smo ga pričeli s sveto mašo, ki sta jo tokrat darovala
dr. Janez Grol in Zvone Podvinski
s Švedske, zapeli pa so dijaki iz Argentine. Po maši so v konferenčni
dvorani hotela prisotne pozdravili
predsednik društva dr. Branko Zorn,
predsednik komisije za odnose s
Slovenci v zamejstvu in po svetu g.
Miro Petek in županja Šmarjeških
Toplic mag. Bernardka Krnc ter
predsedniki različnih društev iz Evrope, Amerike in Avstralije.
Sledila je okrogla miza pod vodstvom Federica Potočnika in Marjane Ayerbe Rant. Temo sta predstavila prof. dr. Jernej Zupančič,
ki je v uvodu povedal, da Slovenci
sodimo med najbolj emigrativne evropske narode, saj živi zunaj države
okrog petina prebivalcev, ki imajo
jezikovne, kulturne in identitetne
prvine slovenskosti, čeprav še
zdaleč ne v enaki meri in načinu. Ta
množica je posledica selitev v zadnjih 130 letih, na vse celine in zaradi različnih razlogov. Po eni strani
je to skrb in bol, po drugi pa tudi
svetovljanska dimenzija slovenstva
in zaradi tega v prvi vrsti razvojna
priložnost. V drugem delu se je posvetil vprašanju odnosa med tremi
političnimi dimenzijami slovenstva:
nacije, manjšinstva in diaspore.
Lucija Lapuh je za tem predstavila
svojo obsežno diplomsko nalogo, v
kateri se je posvetila sodobnemu
razseljevanju, ki ga glede na vsebino še najlažje opredelimo kot
beg možganov. Vendar je ta tok,
predvsem pa njegove okoliščine
zaradi gospodarskih, tehnoloških
in političnih razmer, drugačen, ima
drugačen pomen in razsežnost kot
pa “klasično slovensko izseljenstvo”.
V popoldanskem programu smo
bili priča odličnim nastopom dijakov
iz Argentine, Fantovskega pevskega zbora Mi smo mi iz Clevelanda
in zbora Plastoform iz Šmarjeških
toplic.
Miro Petek, predsednik komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu
Dr. Jernej Zupančič, predsednik Oddelka za geografijo na FF v Ljubljani
Sveta maša
28
Dijaki iz Argentine
med nami
Rafaelova družba
Višarski dnevi mladih
Letos SO udeleženci dodobra začutili utrip Benečije in Kanalske doline.
Dejan Valentinčič
V
išarski dnevi mladih - potekali so od četrtka, 4.,
do nedelje, 7. avgusta
- so namenjeni spoznavanju zamejstva hkrati pa nudijo
priložnost za izmenjavo mnenj,
druženje in duhovno rast. Lani je
skupina mladih obiskala Koroško,
letos pa smo dneve posvetili spoznavanju Beneške Slovenije in Kanalske doline.
Tudi
tokrat
je
bila
osemnajstčlanska skupina zelo
pestra. Naše druženje smo začeli v
vasici na Ligu na Primorskem, kjer
smo vzpostavili prvi stik med seboj, hkrati pa smo že zakorakali v
vsebino, ko nam je udeleženec Dejan spregovoril o Slovencih v Italiji. V petkovem dopoldnevu smo
se srečali z župnikom, g. Jožefom
Mikušem, ki nam je predstavil kraj
in romarsko cerkev Marijino Celje,
pot pa nadaljevali na Staro Goro v
Italiji, kjer smo več o svetišču izvedeli od domačih redovnikov. Čeprav
je Stara Gora starodaven romarski
kraj mnogih Slovencev, pa je v njej
čutiti predvsem italijanski vpliv.
Z gore smo se odpeljali v Špeter,
kjer nam je gostoljuben domačin
in zagovornik slovenskih navad
in besede, Miha Koren, približal
Beneško Slovenijo nekoč in danes.
Z njim smo pogledali tudi Landarsko jamo in počastili grobova dveh
velikih Slovencev, Paskvala Gujona in narodnega buditelja Ivana
Trinka. Program smo nadaljevali v
Čedadu. V soboto smo obiskali zelo
zanimivega in letom navkljub čilega
matajurskega župnika Boža Zuanella, narodnega delavca, pisatelja in
sourednika časopisa Dom. Pot nas
je nato vodila proti Žabnicam, od
koder smo se povzpeli na Svete
Višarje. V Ehrlichovem domu smo
zvečer gostili Petra Gerdola, ki upravlja višarsko žičnico, hkrati pa veliko dobrega naredi za ohranjanje
slovenske kulture v Kanalski dolini.
Naši skupni dnevi so se zaključili v
nedeljo s programom Romanja treh
Slovenij.
Na Višarske dneve mladih se
rad vedno znova vračam, saj se
mi zdijo pravi maraton slovenstva.
Letos smo imeli priložnost začutiti
utrip Benečije in Kanalske doline.
Mislim, da se nas je prav vse zelo
Poleg spoznavanja zamejstva Višarski dnevi nudijo priložnost za izmenjavo mnenj, druženje in duhovno rast.
dotaknilo, kako pozitivno in brez
vsakršnega sovraštva in zagrenjenosti gledajo domačini na svojo
preteklost in sedanjo situacijo.
Kljub zelo težki zgodovini in tudi
danes nerožnati situaciji znajo z
optimizmom gledati v prihodnost.
Mislim, da so kulturni in politični
delavci v Benečiji prevzeli zgled
narodno zavednih duhovnikov,
t.i. Čedermacev, katerih delo smo
imeli v teh dneh možnost posebej
pobližje spoznati. Pravi pečat celotnemu dogajanju pa da še dejstvo, da se Višarski dnevi mladih
končajo na Romanju treh Slovenij,
s katerega vsak neizogibno odide
notranje zelo obogaten.
23. Romanje treh Slovenij
na Svete Višarje
Svete Višarje nad Trbižem so bile prvo avgustovsko nedeljo prizorišče, kjer so se že tradicionalno srečale tri
Slovenije – matična, zamejska in izseljenska.
Mihela Zaveljcina
O težkih trenutkih Slovencev v Beneški Sloveniji je v
osrednjem predavanju, ki ga je pripravil prof. Viljem
Černo iz Terske doline, spregovorila Luisa Cher. Prof.
Černo, ki se zaradi bolezni ni mogel udeležiti romanja,
je v predavanju podal prikaz italijanske politike, ki je
hotela vzeti narodno zavest beneškim Slovencem, ko
so le-ti prišli pod Italijo, a hkrati je tudi v teh najbolj
temnih časih našel tiste, ki so ostali zavezani slovenski
besedi, beneškemu narečju, ter ga ohranili tudi v
času najhujšega fašističnega in povojnega pritiska
na Slovence. Prof. Černo je v predavanju orisal tudi
uspehe dvojezične šole v Špetru, prikazal današnjo
vitalnost beneških Slovencev, predvsem pa v sedanji
demokratični Sloveniji videl tisto duhovno domovino
vseh Slovencev, ki jih mora vse povezovati.
Predavanju je sledila sveta maša, ki jo je ob
somaševanju dvanajstih - večinoma izseljenskih –
duhovnikov daroval ljubljanski nadškof dr. Anton
Stres.
Med udeleženci romanja sta bila tudi državni sekretar
na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v
zamejstvu in po svetu dr. Boris Jesih in poslanec v
Evropskem parlamentu Lojze Peterle. Romanje se je
zaključilo s kratkim kulturnim programom, ki ga je
obogatil zbor naših rojakov iz Moersa blizu Essna v
Nemčiji, Slovenski cvet.
29
MED NAMI
Slovenska izseljenska matica
Slovenski dan
v Banja Luki
Društvo Slovencev Triglav iz Banja Luke je 25. junija organiziralo 2.
Slovenski dan v Slatini.
Vesna Vukšinič Zmaić, Foto: Mile Božič
N
a koncertu z naslovom
Glasba gradi mostove
so nadarjeni mladi
glasbeniki Slovenskega
društva iz Banja Luke na predvečer
prireditve z glasbo zapolnili koncertno dvorano Banskega dvora.
Rdeča nit dogodka je bila slovenska
pesem.
Slovenski dan so letos praznovali
v Slatini, zdraviliškem mestecu nad
Banja Luko. Znano je, da je ta prostor zaradi zdravilišča in prijetne
klime pritegnil prve Slovence v Banja Luki. Nedvomno je relief kraja s
hribčki in travniki botroval odločitvi
naših rojakov, da v tem mestecu
najdejo svoj drugi dom. Razgled na
pokrajino je precej domač.
Članica Slovenskega društva Triglav Zdenka Jelić nam je razkazala
zdravilišče, ki je sicer zaprtega tipa
in namenjeno predvsem rehabilitaciji. V precej mirnem kraju je tisti
dan odmevala slovenska pesem.
Društvo je pripravilo bogat program, katerega je s svojim prihodom
počastil tudi slovenski veleposlanik
v Sarajevu. Prireditev je podprl urad
za Slovence v zamejstvu in po svetu,
Ministarstvo prosvete i kulture Banja Luka, Občina Banja Luka, Občina
Laktaši in sponzorji, ki so na stojnicah predstavili slovenske izdelke.
Kulturni program se je začel z
nastopom društvenega pevskega
30
Davorin Jenko s solistko Aleksandro
Bilanović v nadaljevanju pa so otroci dopolnilnega pouka slovenskega
jezika pod vodstvom učiteljice Nine
Gradič, nastopili s predstavo Maček
Muri.
Folklorna skupina Iskraemeco
iz Kranja je zaplesala gorenjske in
prekmurske plese. S tamburicami
je navdušil Tamburaški orkester
Dobreč iz Dragatuša. Zapel je Oktet
Zven iz Črnuč. Obiskovalce pa so k
petju pritegnili Tamburaši AKUD
Lola iz Beograda.
Po
kosilu
s
slovenskega
kulinaričnega seznama je s svojim
nastopom pozornost vzbudil animator Sten Vilar iz Medvod. S Skrinjico
želja je k igri pritegnil vse generacije.
Prireditev je zaključila glasbena
skupina Pogled iz Novega mesta.
Spontano in z veliko mero gostoljubja je skupinico obiskovalcev
iz Slovenije na svoj dom in ogled
slovenske znamenitosti v Slatini
povabil član društva Triglav Mladen
Lunić. Na vzpetini nad domačijo se
je v lepoti zahajajočega sonca razkazoval avtohtoni slovenski kozolec.
Edini daleč naokoli, če ne celo v BiH.
Mladenov stari oče je iz Vipave,
stara mama pa s Sinjega vrha nad
Semičem.
Mladen je dolgo časa vztrajno iskal načrt za izgradnjo slovenskega kozolca, ki ga je našel
v knjigi Kozolec Boruta Juvanca.
Ko je spoznal namen, simbol in
vsa pravila, ki so jih ob postavitvi
upoštevali naši predniki, je poiskal
arhitekte in stavbarje, ki bi si upali
postaviti kozolec, kot so ga izdelovali včasih.
Za izdelavo kozolca so uporabil značilne vrste lesa, pred tem
pa upoštevali tudi primeren čas za
sečnjo dreves. Ker je Mladen po izobrazbi inženir gozdarstva, mu iskanje primernega lesa zagotovo ni delalo težav. Nastal je čudovit izdelek,
kakršnega tudi v slovenskem prostoru težko najdemo.
Dvodnevni program in organizacija dogodka je bila za predsednico
Marijo Grbić in člane društva prav
gotovo organizacijsko zahteven projekt, ki je s pomočjo lepega vremena in dobre volje uspel v celoti.
Društvo
Triglav
povezuje
Slovence v Banja Luki od leta 1998.
Organizirajo izlete, izobraževanja,
člane spodbujajo k ustvarjalnosti in
s pesmijo gradijo mostove.
Tovrstna praznovanja, ki jih organizirajo slovenska društva izven
meja domovine, imajo poseben čar.
V zraku je čutiti iskren ponos na
slovensko glasbo, jezik, kulinariko,
kulturo in običaje.
To so identifikacije naroda, včasih
preveč samoumevne za tiste, ki
živimo v domovini. Zasluženo pozornost in vrednost pa dobijo zunaj
meja Slovenije.
ZAMEJSKI DNEVNIK
Slovenci na Koroškem
Prvi dvojezični napisi
Železna Kapla in Žitara vas prvi z dvojezičnimi označbami
Ernest Ružič
Foto: BOBO
A
Avstrijski predsednik vlade Werner Fayman je s slovenskim kolegom Borutom Pahorjem prisostvoval postavitvi prve dvojezicne
table na avstrijskem Koroškem
tenje celotne Koroške. Dvojezični
napisi niso več simbol slovenske
narodne skupnosti, temveč simbol skupne, jezikovno in kulturno
raznolike regije.“ Z zakonom je
manj zadovoljen predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev
Valentin Inzko. Zbor narodnih
predstavnikov namreč meni, da
zakon ni v skladu z ADP, ustavo
in memorandumom. „Vendar je
danes v ospredju veselje za vseh
72 krajev, ki bodo dobili dvojezični
napis. Pri NSKS vlada tudi veselje,
ker je bil član Rudi Vouk tisti, ki je
sprožil zadevo, se deset let trdovratno in profesionalno boril in
dosegel, da se je tudi zvezna vlada
začela resno ukvarjati s tem problemom. Brez teh naporov ne bi bilo
današnjega zakona, ne glede na
njegove pomanjkljivosti.“
Slovenski zunanji minister Samuel Žbogar je sprejem zakona
ocenil kot pomembno dejanje
Avstrije v nadaljnjem izpolnjevanju obveznosti v zvezi z zaščito slovenske manjšine na avstrijskem
Koroškem in Štajerskem. Opozoril
je, da mora ureditev, kakršnakoli
že je, manjšini omogočiti nadaljn-
ji razvoj in uveljavljanje pravic v
skladu z ADP in drugimi relevantnimi mednarodnimi pogodbami.
Za ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjana Žekša
je Zakon kompromis, ni zmaga nobene strani. Dodal je, da s zakonom
obveznosti iz ADP niso izpolnjene,
čeprav obstajajo tudi nasprotna
mnenja.
Foto: BOBO
vstrijski politiki na zvezni in deželni ravni so
prepričani, da so s tem,
ko je parlament sprejel in predsednik Hainz Fischer
podpisal zakon o narodnih skupnostih, zaključili razprave o številu
dvojezičnih topografskih napisov
na Koroškem. Po tem, ko bo na novo
postavljenih 72 dvojezičnih tabel,
jih bo na Koroškem skupaj 164. Prvi
sta dvojezični označbi dobili Železna
Kapla in Žitara vas.
Zvezni in deželni politiki so
zadovoljni, predstavniki manjšin
in stroke, slovenske in avstrijske,
nekoliko manj. Za aktualno politiko je z zakonom uresničen 7.
člen Avstrijske državne pogodbe,
za manjšine le del obveznosti, ki
jih ima Avstrija do Slovencev na
Koroškem in Štajerskem ter Hrvatov
na Gradiščanskem.
Predsednik Heinz Fischer je menil, da je pri manjšinskem zakonu
šlo za čustveno težko in z zgodovino obremenjeno dejanje in ocenil, da so dosegli dober kompromis, ki je naletel na veliko mero
podpore in dodal, da gre za „pravo
rešitev v pravem času.“ Podkancler in zunanji minister Michael
Spindelegger je poudaril, da zakon ne izničuje manjšinskih pravic
iz avstrijske državne pogodbe. Po
njegovem so končali zgodbo, ki je
trajala zelo dolgo. Dejal je še, da
bodo pravice, zapisane v ADP, veljale tudi v prihodnje in tudi za druge avstrijske manjšine. Torej vrata
niso zaprta za štajerske Slovence,
gradiščanske Hrvate in Madžare.
Zadovoljstvo sta pokazala tudi
državni sekretar Josef Ostermayer,
ki je vodil pogajanja s predstavniki
koroških Slovencev, in deželni glavar Gerhard Dörfler. Med številnimi
izjavami, ki iz različnih zornih kotov
ocenjujejo zakon, je pomenljivo
dal predsednik ustavnega sodišča
Gerhart Holzinger. Zakon je označil
„kot zmago za pravno državo in
za vse, ki jim je pravna država pri
srcu.“ Na dogodku v uradu zveznega kanclerja Wernerja Feymanna je
govoril tudi predsednik Zveze slovenskih organizacij Marjan Sturm:
„Vesel sem, da je uspelo najti kompromis, ki z mojega vidika prvič vidi
v dvojezičnih krajevnih napisih ho-
31
zamejski dnevnik
Slovenci na avstrijskem Štajerskem
Slovenski umetniki iz
italijanskih taborišč
Fašizem in Slovenci – izbrane podobe, umetnost v italijanskih
koncentracijskih taboriščih je naslov razstave, ki bo v kulturnem
domu štajerskih Slovencev v Potrni/Laafeldu odprta do konca
septembra.
K
ot je poudarila predsednica Kulturnega društva
člen VII. Suzanne Weitlaner, so se za razstavo
odločili zato, ker je tovrstna tematika manj znana v tem delu Avstrije,
zanimanje za dogodke iz druge svetovne vojne pa se povečuje.
Razstava v Pavlovi hiši je, kot je
dejal njen avtor dr. Iztok Durjava, le
del izjemno obsežnega in kakovostnega likovnega ustvarjanja slovenskih internirancev med drugo svetovno vojno v italijanskih taboriščih
Gonarsu, Renicciju, Padovi, Monigu, Viscu in drugod. V nemških
taboriščih je bilo umetniško ustvarjanje prepovedano, v italijanskih
pa so se fašisti dali portretirati prvaku slovenske risbe Nikolaju Pirnatu, interniranem v Gonarsu. Dva
meseca leta 1942 je bila v Gonarsu
celo neke vrste slikarska šola, ki jo
je obiskovalo od 20 do 30 mladih
likovnikov. V italijanskih koncentracijskih taboriščih so organizirali
tudi nekaj razstav, denimo v Padovi
in Gonarsu.
Kot ocenjuje dr. Iztok Durjava,
je bila ena osnovnih značilnosti
likovnega ustvarjanja v taboriščih
objektivnost likovnega jezika, ki so
Foto: Ernest Ružič
Ernest Ružič
Pogled na del razstave Fašizem in Slovenci – Umetnost v italijanskih
koncentracijskih taboriščih
gradih, zbiranje internirancev pred
barakami, čakanje na hrano, celo
obiranje uši in drugi prizori vsakdanje taboriščne sivine.
Kljub vsem tem, recimo jim
»ugodnostim«, so bila italijanska taborišča po svoje ravno tako
kruta, kajti v njih so umirali ljudje
zaradi bolezni, pa tudi lakote in na
splošno slabih higienskih razmer. Te
okoliščine so osnovne značilnosti
likovnih del, predvsem starejših,
akademsko izobraženih likovnih
umetnikov Draga in Nandeta Vid-
slovensko vprašanje dr. Kaje Širok,
direktorice Muzeja novejše zgodovine Slovenije, več odličnih, tudi
barvnih reprodukcij, in študija dr.
Iztoka Durjave Ustvarjanje slovenskih likovnih umetnikov v italijanskih koncentracijskih taboriščih.
Med reprodukcijami je tudi plakat z
vabilom na slikarsko razstavo risb in
karikatur v Gonarsu.
Le nekaj kilometrov od Pavlove
hiše v Potrni/Laafeldu, v mestnem
Muzeju avstrijske Radgone, bo
do konca septembra odprta razstava del novinarja Večera Borisa
Jaušovca Fotografski spomin na
deset vojnih dni v Gornji Radgoni.
Avtor je fotografsko dokumentiral
enega najostrejših spopadov med
slovensko teritorialno obrambo
oziroma milico in Jugoslovansko
ljudsko armado za nadzor nad
mednarodnimi mejnimi prehodi.
Znano je, da so Avstrijci zelo pozorno in hkrati z veliko zaskrbljenostjo z druge strani Mure spremljali, kaj se je dogajalo in zgodilo
v Gornji Radgoni, kjer so s topovsko granato odstrelili, denimo, večji del zvonika tamkajšnje
katoliške cerkve, ki stoji na gričku
nad mestom.
Ena osnovnih značilnosti likovnega ustvarjanja v
taboriščih objektivnost likovnega jezika, ki so ga
umetniki uporabljali.
ga umetniki uporabljali. Tako so zelo
natančno popisovali taboriščne objekte, kar posebej velja za Gonars,
Renicci in Padovo. Nastala je tudi
velika galerija portretov ljudi, ki jim
je fašistični okupator vzel svobodo,
jih ločil od domovine in domačih.
Takšen objektiven značaj imajo
likovna dela z opisi značilnih prizorov iz taborišč, kot je ležanje na po-
32
marja, Nikolaja Pirnata in drugih.
Dr. Iztok Durjava izpostavlja velik
taboriščni opus Nandeta Vidmarja,
ki je bil najprej zaprt v Belgiji, nato v
taborišču Čiginj pri Tolminu, zatem
v Gonarsu in nazadnje v taborišču
Renicci.
Razstavo
spremlja
odličen
slovensko-nemški katalog z uvodno razpravo Obmejni fašizem in
Dr. Iztok Durjava, avtor razstave v Pavlovi hiši v Potrni/Laafeldu
ZAMEJSKI DNEVNIK
Slovenci na Madžarskem
Porabski razvoj želi
nadomestiti zamujeno
Evropski program Sosed k sosedu 2007 – 2013 v Porabju daje pomembne
rezultate
Ernest Ružič
G
re za lani obnovljeno
župnišče na Gornjem
Seniku v Küharjevo
spominsko hišo, julija
odprto Porabsko domačijo - hišo
rokodelcev v Andovcih, kolarsko
delavnico na Dolnjem Seniku; iz
tega programa je Porabska pesmarica Poslušajte vsi ljudje in kmalu bo
posodobljen kulturni dom na Gornjem Seniku. Zelo pomemben projekt, preurejanje kmetije na Gornjem Seniku v vzorčno za Porabje in
Goričko, je v pripravi in bo uresničen
prihodnje leto, zagotavlja tudi minister za kmetijstvo, gozdarstvo in
prehrano Dejan Židan.
Porabska domačija – hiša rokodelcev v Andovcih, najmanjši
porabski vasi ima večplasten pomen. Poleg stalne razstave, ki je že
postavljena, bodo v zimskem času
organizirali delavnice, v katerih se
bodo naučili, kako plesti košare,
izdelovati preprostejše kmečko
orodje in predmete domače obrti.
Opremljena je lončarska delavnica,
kjer bodo vrteli vretena mladi in
starejši iz Porabja in Goričkega, ki
jih zanima ta, v Porabju izumirajoča
dejavnost. Po smrti obeh lončarjev,
očeta in sina na Verici, med Slovenci
ni nikogar, ki bi nadaljeval delo Karla
Dončeca, znanega na Madžarskem,
v Sloveniji in celo na avstrijskem
Gradiščanskem. Namen hiše rokodelcev torej ni zgolj v ohranjanju
starega orodja s kmetij, ampak tudi
učenje, kako izdelati predmete za
sedanjo uporabo. Razvojna agencija Slovenska krajina, ki jo vodi
Andrej Kovač, ima v načrtu odprtje
prodajalne spominkov, predavanja
v zimskem času in skupne kulturne
prireditve z Goričkim, zlasti z dejavnimi kulturniki iz najsevernejše
slovenske vasi Budinci. Prav zaradi
teh in še katere dejavnosti sodi Porabska hiša rokodelcev v Andovcih
med zelo pomembne pridobitve za
Slovence na Madžarskem.
Andovci so sicer najmanjša
narodnostna vas, načrtujejo in
uresničujejo pa številne ideje in
pobude. Na dvorišču obnovljene
stanovanjske hiše in ob novozgrajenem delu so pred leti postavili Mali
Triglav, okoli tono težko skalo, ki so
jo pripeljali iz Slovenije, iz bližine
Triglava. V vasi imajo tudi poseben
spomenik sedeminpetdesetim prebivalcem, toda ne pokojnim, ampak
tistim, ki so ob postavitvi marmornate plošče leta 2000 živeli v kraju.
Nedaleč od vasi, v dolini, so tudi Črne
mlake, kjer izvira reka Zala, ki se izliva v Blatno jezero. Po Črnih mlakah
je znana legenda, ki govori, da se je
tu pred stoletji potopila cerkev...
njen zvonik se prikaže vsakih sedem
let ... za mladega pastirja, ki je želel
priplavati in se dotakniti zvonika, se
je nesrečno končalo, skupaj s čredo
ovac je utonil ...Vse to in še kaj, tudi
po zaslugi prizadevnega Karla Holeca, sicer novinarja časnika Porabje
in avtorja zanimive knjige Andovske
zgode – Andovske prpovejsti, želijo
ponuditi obiskovalcem, ki iščejo prijetno okolje in mir, brez množice avtomobilov in druge sodobne „navlake“. Resnica ob tem je, da je za še
tako droben razvojni korak potrebno veliko truda.
Za duhovni razvoj Porabja je
pomembna tudi porabska pesmarica Poslušajte vsi ljudje, v kateri je
zbranih 188 nabožnih pesmi z notnim zapisom. Franc Merkli je v uvodu zapisal, da so porabski Slovenci
dolgo čakali knjigo za ohranjanje kulturne in verske dediščine Porabja.
Gledati je treba - tako Franc Merkli, ki ga je sombotelski škof András
Veres iz Gornjega Senika, čeprav
edinega slovenskega duhovnika v
Porabju, lani avgusta premestil v
povsem madžarsko okolje - tudi naprej in duhovno dediščino prenašati
na mladi rod. Urednik Ciril Kozar je
poudaril željo, da bi ljudje jemali
pesmarico v roke in prepevali lepe
slovenske pesmi povsod, ne samo
v cerkvi. Državni sekretar dr. Boris
Jesih je izrazil pričakovanje, da bo
pesmarica prispevala k ohranjanju in
učenju slovenskega jezika, zato natis
knjige ni samo praznik za Gornji Senik, marveč za celo Porabje. Pri zbiranju pesmi je uredniku pomagala
Vera Gašper, ki že več kot pol stoletja
poje v domačem pevskem zboru Avgust Pavel in pozna vse pesmi natisnjene v Porabski pesmarici.
Izdelki domače obrti, kakršne se bodo učili na delavnicah v hiši rokodelcev.
33
zamejski dnevnik
Slovenci v Italiji
S kulturo za narodno
pripadnost
Igor Tutta, novi predsednik Zveze slovenskih kulturnih društev, bo
predvsem pomagal ohranjati kakovost dela vseh članic in blizu pet
tisoč navdušencev, ki delajo v njih.
Mirjam Muženič, RTV Slovenija
S
korajda ni kraja v narodnostno mešanem prostoru
dežele Furlanije Julijske
krajine, kjer bi slovenski
domačini ne imeli pevskega zbora,
morda godbe na pihala, tudi folklorne skupine, filateliste, skupino,
ki ji je pri srcu likovna umetnost in
še bi lahko naštevala. Kar 82 takih
društev, organizacij ali preprosto
skupin amaterskih kulturnih ustvarjalcev, tako na Tržaškem kot
v goriški in videmski pokrajini, je
združenih v Zvezo slovenskih kulturnih društev. Šest let jo je z veliko predanostjo in zato tudi nadvse
uspešno vodil predsednik Marino
Marsič. Pred kratkim je krmilo
deželne krovne organizacije prevzel Igor Tutta, dolgoletni kulturni
in politični delavec v narodnostnih
vrstah in urednik slovenskega programa pri deželnem sedežu italijanske radiotelevizije RAI v Trstu. Igor
Tutta je tudi soprog Alenke Rebula,
zamejske ustvarjalke, ki ji zaradi zapisanih razmišljanj navdušeno ploskajo po vsej Sloveniji.
Za ohranitev
kakovosti in obsega
kulturnega dela
Igor Tutta se je kot delavec na
»zasluženem neomejenem dopustu« odlično počutil, saj je po dolgih
letih vendarle začel sam urejati svoj
prosti čas. Toda mirno upokojensko življenje je bilo kratko. Sprejel
je povabilo in pri tem sta ga vodili predvsem dve želji: da bi kot
predsednik Zveze pomagal ohranjati kakovost dela vseh članic in blizu
pet tisoč navdušencev, ki delajo v
njih.
»Društva delujejo iz leta v leto,«
razmišlja novi predsednik. »Zveza
pa mora gledati tudi naprej! Vedeti
mora, kakšen bo razvoj kulturnega
življenja narodne skupnosti, kakšne
bodo želje in potrebe in vse to tudi
pripraviti. V svojem programu na
kongresu Zveze sem tudi zapisal,
34
omogoča tudi spoznavanje krajev,
ljudi in njihovih navad. Poleg ustaljenih postaj pa si v Zvezi prizadevajo tudi za povezovanje vseh
delov Slovencev v Italiji, saj je bil
Trst, po besedah Igorja Tutte, dolga leta preveč ločen od Gorice, ta
od Benečije in podobno. Čas in razmere so naklonjene tudi skupnim
potem s sorodno katoliško organizacijo, z organizacijami v Sloveniji
in predvsem na Primorskem.
Sodelovanje s
katoliško kulturno
organizacijo
Igor Tutta, predsednik ZSKD: »Društva delujejo iz leta v leto Zveza pa mora gledati
tudi naprej!«
da bom vso pozornost namenil
mladim, da bodo lahko delali, se ob
delu izobraževali in počasi prevzeli
tudi naše delo. Mladih je v zborih,
godbah, pri muzejskem in drugem
kulturnem delu sicer veliko in pridni
so, vendar še ne zasedajo vodilnih
mest. Zelo rad bi, da bi me kdo od
njih kmalu nasledil!«
Raznoliko kulturno
poletje
Medtem ko večina organizacij
Slovencev v Italiji med dopusti
počiva, so kulturniki najbolj aktivni
in še bolj zaposleni kot druge dni
v letu. Poleg prireditev, ki bogatijo počitniški vsakdan domačinom
in turistom, pripravljajo različne
tedenske oblike izobraževanja za
odrasle. Intercampus, ki je potekal med Trstom in Koprom, je
bil namenjen godbenikom. Skupina mladih je odpotovala na tradicionalno mednarodno likovno
Zveza
slovenskih
kulturnih
društev je deželna organizacija,
starosti njenih članic so različne,
nekatere so pri življenju že 150
let. Katoliške organizacije so se na
tržaškem obnovile predvsem na
pokrajinski ravni, v zadnjih letih
tudi v Benečiji. Predsednik Tutta
napoveduje, da bo iskal vse možne
poti za čim tesnejše sodelovanje in
povezave, kajti prepričan je, da so
bolj kot ideološke razlike pomembni delo za narodno skupnost, ohranitev njenega jezika in kulture, slovensko prisotnost v prostoru, kjer
Slovenci živijo.
Tudi v tej največji krovni organizaciji Slovencev v Italiji poznajo
denarno stisko, zamude pri nakazilu
dogovorjenih finančnih prispevkov,
ki silijo v najemanje posojil in z njimi
še dodatne obremenitve. Pa vendar
delajo, skrbno, predano in neutrud-
Vso pozornost bom namenil mladim, da bodo
lahko delali, se ob delu izobraževali in počasi
prevzeli tudi naše delo.
kolonijo v Šentjanž na avstrijskem
Koroškem. Druga polovica avgusta je čas za likovno akademijo
za najmlajše v Gorenjem Tarbiju v
osrčju Benečije, ki udeležencem
no, v veri, da so 33 zborov, 6 godb,
Ribiški in Rezijanski muzej ter vsi
drugi, od Milj do Trbiža in nazaj, za
avtohtono narodno skupnost kot kri
v žilah...
ZAMEJSKI DNEVNIK
Hrvaška
Hrvaški Slovenci ob
dvojno volilno pravico
Komaj leto dni po tem, ko je hrvaški parlament sprejel ustavni zakon
o pravicah narodnih manjšin, ki določa dvojno volilno pravico za
vse manjšine na Hrvaškem, razen srbske, je hrvaško ustavno sodišče
razveljavilo dvojno volilno pravico vsem manjšinam, vključno s
slovensko.
Goran Ivanovič, dopisnik STA iz Zagreba
T
o pomeni, da se bodo
pripadniki manjšin na
bližajočih se parlamentarnih volitvah odločili,
ali bodo manjšinske kandidate
volili v posebni volilni enoti ali
lahko volili tako na splošnih kot
na manjšinskih volitvah. Zakon
je srbski manjšini, ki edina predstavlja več kot 1,5-odstotni delež
prebivalstva, na splošnih volitvah
zagotavljal najmanj tri poslanske
Časa za nove spremembe pa pred prihodnjimi
volitvami praktično ne bo, čeprav je več kot
očitno, da je potrebna temeljita razprava o
manjšinskih poslancih v hrvaškem saboru.
bodo obkroževali imena na strankarskih in neodvisnih volilnih seznamih, tako kot vsi drugi hrvaški
državljani.
Za slovensko manjšino to pomeni, da bo znova v skupini z albansko,
bošnjaško, črnogorsko in makedonsko manjšino, ki bodo v saboru
imele enega poslanca. Na zadnjih
parlamentarnih volitvah je bil izvoljen kandidat iz vrst bošnjaške
manjšine Šemso Tanković, sicer
predsednik Strane demokratske
akcije (SDA). Glede na številčnost
manjšin, udeležbo in privrženost
svojim nacionalnim kandidatom je
težko pričakovati, da bo slovenska
manjšina po 4. decembru 2011, ko
bodo po vsem sodeč naslednje parlamentarne volitve na Hrvaškem,
imela svojega poslanca.
Zahteve po ustavni
oceni
Hrvaški parlament je junija
lani sprejel ustavni zakon, ki je
manjšinam z manj kot 1,5-odstotnim deležem v celotnem prebivalstvu ob splošni volilni pravici
zagotavljal tudi posebno volilno
pravico pri izbiri petih poslancev
teh manjšin. To pravico je imela tudi slovenska manjšina na
Hrvaškem, kar je pomenilo, da bi
pripadniki manjšin, razen srbske,
stolčke z možnostjo, da bi imeli več
poslancev, če bi v kateri izmed desetih volilnih enot njihov kandidat
presegel petodstotni volilni prag.
Pravico do zagotovoljenih treh poslancev za srbsko manjšino je imela
srbska stranka, ki bo imela večino v
vseh volilnih enotah, kar je bilo za
ustavno sodišče tudi najbolj sporno
določilo. Nasprotniki so trdili, da je
to bila očitno “voda na mlin” vladni Samostojni srbski demokratski
stranki (SDSS), ki je tudi največja
srbska stranka na Hrvaškem. Zato
so februarja letos zahtevali oceno
ustavnega sodišča.
Časa za nove spremembe pa pred
prihodnjimi volitvami praktično
ne bo, čeprav je več kot očitno, da
je potrebna temeljita razprava o
manjšinskih poslancih v hrvaškem
saboru. Zaenkrat imajo manjšine
pravico do osmih poslancev, treh
srbskih in petih ostalih v parlamentu, v katerem je bilo na zadnjih volitvah izvoljenih 153 poslancev.
Možnost ustavne
krize?
Poslanec italijanske manjšine Furio Radin je o zapletu z volilnimi
pravicami manjšin na Hrvaškem obvestil italijanskega predsednika Giorgia Napolitana, napovedal je celo
tožbo na Mednarodnem sodišču za
človekove pravice v Strasbourgu.
Med drugim je opozoril, da volilnih
zakonov ni mogoče spreminjati v volilnem letu. Na možnost ustavne krize
in negativne mednarodne odzive je
opozarjala tudi SDSS. Na hrvaškem
ustavnem sodišču so odgovorili, da
ustavne krize ne bo, ker določba o
spremembi volilnega zakona v volilnem letu ne velja za volitve narodnih
manjšin.
Temeljita razprava
tudi v saboru
Predsednica ustavnega sodišča
Jasna Omejec je ob objavi odločitve
poudarila, da z razveljavitvijo narodnim manjšinam ne krčijo pravic.
Pojasnila je, da nihče ne sme imeti
vnaprej zagotovljenih poslanskih
sedežev. Saboru so namreč pustili
možnost, da sprejme nove predpise, ki bodo vprašanja iz spornega
člena rešili v skladu z ustavo. Tudi
premierka Jadranka Kosor je napovedala, da se bodo o vsem še
pogovarjali, saj je bila dvojna volilna pravica za manjšine temelj podpore manjšinskih poslancev vladni koaliciji v preteklih štirih letih.
Zagreb
35
Doživimo Slovenijo
Kras
Bela lica zelene
pokrajine
Kras je samosvoja pokrajina,
samozadostna v lepoti in odvisna
od vodnih kapljic. Slovenija je
ime »kras« pokonila svetu, sama pa
vabi na ogled nenadejanih čudes.
Renata Picej
S
Kras je svojevrstna
gospodarska priložnost
ob načrtnem snovanju
ekološko usmerjenega
turizma. Območja
Predjame, Postojnske
in Škocjanske jame ter
Cerkniškega jezera
so svoj »kraški adut«
uspešno unovčili.
36
lovenija
je
dežela
klasičnega krasa, pokrajine s posebnimi pojavi,
ki jih oblikuje voda z raztapljanjem apnenca na površju in
izoblikovanjem votlin v podzemlju.
Kras se širi vse od Alp do Jadrana
in Panonske kotline ter zavzema
več kot 40 odstotkov slovenskega
ozemlja. Klasični kras med Tržaškim
zalivom in Vipavsko dolino ter v
porečju reke Ljubljanice pa odlikujejo posebni kraški – krajinski pojavi z nenavadnimi površinskimi
oblikami, nepredvidljivim vodnim
režimom in podzemljem, polnim
izjemnega kapniškega bogastva.
Kras je spremenljiv in zelo občutljiv
svet, nehvaležen ob grobem industrijskem posegu v njegovo
krhko čudovitost, vendar prijazen
do občudovalcev lepot narave in
častilcev njenih virtuoznih iger.
Beseda izhaja iz starega ljudskega
izraza za kamen in je prvotno
pomenila kamnito pokrajino. Iz tega
naziva se je razvilo lastno ime Kras
za vse območje, ki se razteza med
Tržaškim zalivom in Vipavsko dolino
ter med Soško dolino in Brkini.
Kako nastaja?
Kras je posledica korozije in preperevanja kamnin, krivec zanjo pa
je površinska voda (padavine), ki
razjeda podlago in se skoznjo pretaka v podzemlje. Posledica tega
dogajanja je preperevanje kamna.
Le-to ustvarja fliš, ki teži k drsenju
navzdol, kar nenehno zapolnjuje
kotline. Ravnovesje med omenjenima procesoma pa ustvarja kraško
pokrajino. Ob tem največjo vlogo
igra sestava tal, saj se sadra neprimerno hitreje topi od dolomita
ali apnenca, a to vpliva le na dobo
zakrasevanja in na njegov potek,
ne na nastanek. Odločilni dejavnik
je vedno in samo voda. Zato je razumljivo, da je kras večinoma v
zmernem podnebnem pasu, ki nudi
primerna podnebja.
Slovenija in kras
Ozemlje na jugozahodu Slovenije,
ki je dalo krasu ime, je znano tudi
pod imeni Pravi kras ali Tržaški kras,
toda to ni edino kraško ozemlje v
naših krajih. Skoraj polovica Slovenije (43 odstotkov) je na apnenčastodolomitnem ozemlju, torej kraška.
Slovenski kras je med najbolj raziskanimi kraškimi območji na svetu.
Valvazorjevo
doživljanje krasa, Slava
vojvodine Kranjske
»Res je delovanje narave prav
čudovito pod zemljo kakor nad njo.
Sem sodijo tudi jame, ki jih je ustvarila. Ponekod so takšne, da jih ne
moreš pogledati brez začudenja ...
Doslej so bile malo znane, ker ni še
nihče o njih pisal. Tudi tu v deželi je
malokdo zanje vedel razen bližnjih
prebivalcev, ki pa jim za take reči ni
Kraška ozemlja najdemo po celem
svetu, največ na Kitajskem in
v Avstraliji. Povsem brez njega
so v Evropi Finska, Nizozemska
in Danska. Evropski kras je zelo
raznolik, saj ne zajema samo
apnenčastih tvorb, kot jih poznamo
pri nas. Ukrajina je država z
največjimi jamami v Evropi, ki
pa niso dobro raziskane niti niso
zapisane turizmu: Optimističeska
jama 208 km, Ozerna jama 111 km,
Zoluška 90 km.
mar. Upam pa, da si bo radoveden
peregrinant ali popotnik, ki bo v prihodnje prišel v deželo, utegnil ogledati vse redkosti in znamenitosti,
kakor so mu jih kdaj pokazali ...
Vendar pa je narava sama iz
kapljajoče vode, ki se je spremenila
v kamen, izumetničila te podobe in
se pošalila, da bi kot mati umetnosti
ljudem namignila, naj se z resnobo
lotijo lepih umetnosti in dela prav
kakor ona, ki nikjer ne praznuje, ne
lenari, marveč se kaže marljivo celo
na takih krajih zemeljske notrine,
kjer je tiho in samotno …
Ima pa Notranjska izredno
čudovite in zares ogleda vredne,
prav redke jame, kakršnih težko
najdemo kje v kaki deželi, dasi ni
mogoče vseh prav opisati. Kdor se
na lastne oči ne prepriča, ne bo prav
verjel … Ponekod vidiš grozovite
višine, drugod vse v stebrih in tako
čudno oblikovano, kakor bi gledal
pred seboj vsakovrsten gomáz, kače
in druge živali, razne pošastne postave in spačene obraze, prikazni in
podobno. Tegá so vogli, koti, tla in
stebri tako polni, da marsikoga groza obhaja. Stud in strah sta še večja,
ker so povsod, na vseh straneh,
mnogi hodniki, votline, globoka
brezna; pa tudi v višino gredo razne
špilje in hodniki. Skratka: grozotno
mrakotna podoba in pogled se nikakor ne dasta popisat s peresom.
In čim globlje greš, tem grozovitejši
je pogled.«
Postojnska jama
Valvazor našteva in opisuje celo
vrsto kraških pojavov, od majhnih kraških izvirov (Lintvern nad
Vrhniko) in potočkov do velikih
morfoloških oblik, kot so kraška
polja in predvsem, kot je Cerkniško
jezero. V Slavi vojvodine Kranjske je
navedel več kot 60 jam in 40 kraških
pojavov in priznal: »Jaz sam sem v
različnih deželah in kraljestvih, ne
le po Evropi, ampak tudi po Afriki,
mnogo edinstveno čudovitih jam videl, ampak najbrž nikjer tako posebno občudovanja vrednih kot v moji
očetnjavi … «
Kras kot eldorado
turizma
Kras je svojevrstna gospodarska
priložnost ob načrtnem snovanju
ekološko usmerjenega turizma.
Območja Predjame, Postojnske in
Škocjanske jame ter Cerkniškega
jezera so svoj »kraški adut« uspešno
unovčili. Svetovni sloves, ugledno
mesto v Unescovem seznamu svetovne naravne in kulturne dediščine
(Škocjanske jame) in turisti, ki prihajajo v Slovenijo z vsega sveta, da si
ogledajo kras in njegove največje
dragulje, so ustrezno plačilo za Valvazorjev napor ob promoviranju
kranjskih lepot ter velika spodbuda
slovenskemu turizmu, da okoli svojih največjih turističnih posebnosti
naplete še boljše in v celovit doživljaj
spletene turistične produkte.
Danes lahko kras postavi na ogled
več kot 20 turističnih jam in jih
dopolni še z drugimi pojavi kot veliki
kraški izviri, ponikalnice, presihajoča
jezera, kanjonske doline, udornice,
uvale in polja ter vrsta drobnih oblik,
žlebičev, škrapelj ter škavnic, skalnih
samotarjev, kotličev in vrtač, ki dajejo tej pokrajini svojstven, nezamenljiv pečat.
Sploh pa je treba vedeti, da sodi
jamski turizem med najstarejše
turistične panoge v Sloveniji.
Že davno v preteklosti so bila
pomembna romanja v cerkve in
druge svete kraje v jamah. Na slovenskem etničnem območju so bile
take posebnosti cerkev Sv. Ivana
Čele (Landarska jama), omenjena
že leta 888, in Sveta jama pri Socerbu, iz okoli leta 1463. Vilenica je
bila prava turistična jama že pred
letom 1633, v Škocjanske jame pa
so prihajali ljudje v drugi polovici
18. stoletja. Začetek 19. stoletja je
prinesel prave turistične obiske in
razmah jamskega turizma Pečini
na Hudem letu (1808) ter Postojnski in Škocjanski jami, ki sta postali
turistični motiv leta 1819.
Kraški pojavi
Kraška jama – izvotljen prostor
pod zemeljskim površjem
Kraški izvir – točka na kraškem
Škocjanske jame
ozemlju, kjer podzemna voda prihaja na površino.
Obrh in zatrep – močan kraški
izvir, ki se navadno izlije izpod visoke skalne stene, ustvari majhno,
a globoko jezero ter odteče naprej
po dolini.
Kropa – kjer kraški izvir nastaja
iz raznih vodnih virov, ki razpršeno
prihajajo iz številnih špranj med
skalami.
Bruhalnik (na krasu mu pravijo
tudi fontana) je vrsta kraškega izvira, kjer iztok iz podzemlja ovirajo sifoni, voda pa zato priteka na
površje le občasno, ko se notranji
rezervoarji toliko napolnijo, da voda
po načelu veznih posod prestopi sifonsko zaporo.
Kraško polje je večja kotanja, ki
ima pretežno ravno dno, koder poteka kraški vodni vir.
Uvala – podobna je kraškemu
polju, razlika je le v nastanku. Uvala
nastane z združitvijo dveh ali več
vrtač - od tod valovito dno.
Polje – kot kraški pojav nastane iz
udornice, na katero je zašel močan
podzemski tok, ki hitro odnaša
naravne odkruške apnenca in tako
oblikuje kotlino.
Ponor in požiralnik – mesto, kjer
voda izgine s površja.
Stalaktit – kapnik, ki v podzemni
jami raste iz stropa. Rastejo zelo
počasi; nekaj milimetrov na leto ozi-
roma nekaj centimetrov na tisoč let.
Pri tem podtalna voda, ki vsebuje
apnenec, kaplja s stropa in ko izhlapi, se (na tleh ali na stropu) kopiči
apnenec in kapnik raste.
Stalagmit – kapnik, ki raste iz tal
proti vrhu.
Vokliški izvir – tip kraškega izvira,
poimenovanega po izviru Fontainede-Vaucluse v pokrajini Vaucluse v
Provansi na jugu Francije, kjer voda
iz velikih globin pod pritiskom po
strmih kanalih priteka na površje.
Vrulja – vokliški izvir, ki ga je v
preteklosti zalilo morje.
Vrtača – kraška globel
Škraplja – podolgovat žleb na
golem površju trdega apnenca, ki
nastane zaradi tekoče vode.
Udornica – kraška dolina, ki nastane po udoru jamskega stropa.
Koliševka – oblika udorne
kraške doline (udornice), porasle z
drevjem.
Brezno – navpična jama
Škocjanske jame so zaradi
edinstvene naravne in kulturne
dediščine vpisane v seznam
svetovne dediščine pri Unescu že
od leta 1986, od 1999. kot prvo
podzemno mokrišče na svetu v
Ramsarsko konvencijo, od 2004. pa
kot biosferno območje Kras tudi v
program MAB (človek in biosfera).
37
DOŽIVIMO SLOVENIJO
Turistični
meeting point
Investicije v slovenski
turizem
Ministrstvo za gospodarstvo
obetavne slovenske turistične projekte, ki iščejo tuje investitorje, že
nekaj časa predstavlja v brošuri Invest in Slovene Tourism. Trenutno je
v njem 29 projektov, ki si jih lahko
ogledate na spletni povezavi www.
btps.si
Uspešen turistični
portal Slovenija
Število obiskovalcev uradnega
turistično informacijskega portala
w w w. sl oveni a.
info, ki do portala
dostopajo preko
svetovnih spletnih iskalnikov z
vpisom besednih
zvez »I feel Slovenia«, beleži konstantno rast, kar
kaže na vse večjo
prepoznavnos t
blagovne znamke
I feel Slovenia.
Mag. Marjan Hribar, v. d. generalnega direktorja na
Slovenija
Direktoratu za turizem in internacionalizacijo
z visokim
potencialom za razvoj
ropske hotelske in turistične šole.
doživljajskega turizma Danes EURHODIP združuje 150 šol
Slovenija je v študiji, ki so jo pripravili na George Washington University, Adventure Travel Trade
Association (ATTA) in Vital Wave
Consulting, uvrščena med deset
držav z visokim potencialom za razvoj doživljajskega turizma.
Promocija Slovenije
na konjskih hrbtih
Mladi rejci, ljubitelji konj, so se
julija udeležili Svetovnega prvenstva mladih rejcev v Franciji in poleg
dobrih športnih uspehov poskrbeli
tudi za pestro promocijo Slovenije
in lipicancev. Slovenska ekipa se je
v Slovenijo vrnila s prvim mestom
za najboljšo maskoto in drugim mestom v ocenjevanju gibanja in prostega skakanja konj. Za zmago v tekmovanju za najboljšo maskoto je bila
potrebna zgodba, Slovenci pa so jo
stkali pod imenom »Zgodba o malem
črnem lipicancu«, ki ne ve, zakaj se ga
ljudje zaradi drugačnosti bojijo, potem pa dokaže, da drugačnost ni ovira, nenazadnje iz majhnega »črnčka«
zraste lep, velik, bel lipicanec.
Mag. Marjan Hribar
prejel nagrado
združenja eurhodip
Mag. Marjan Hribar, v. d. generalnega direktorja na Direktoratu
za turizem in internacionalizacijo,
je na konferenci združenja vodilnih
hotelirsko-turističnih šol EURHODIP
za strokovno in življenjsko delo prejel najvišjo nagrado, ki jo podeljuje
združenje.
EURHODIP je združenje, ki so ga
leta 1988 ustanovile vodilne ev-
38
in univerz iz kar 35 držav. Združenje
že več kot dvajset let deluje na
področju promocije najvišje kakovosti izobraževanja v hotelirstvu
in turizmu. Iz Slovenije so se konference udeležili tudi predstavniki
Višje strokovne šole za gostinstvo
in turizem Maribor. Direktorica šole
mag. Helena Cvikl, ki je od leta 2003
generalna sekretarka združenja
EURHODIP, pa je bila na letošnji konferenci izvoljena za podpredsednico
združenja.
Slow tourism
Slow tourism je strateški projekt v okviru Programa čezmejnega
sodelovanja Slovenija-Italija 20072013, financiran iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj ter
nacionalnih sredstev. Stremi k oblikovanju nove turistične ponudbe
na italijansko-slovenskem območju
in poudarja trajnost, odgovornost in
eko-kompatibilnost, vključuje pa 30
partnerjev in bo trajal 36 mesecev.
Partnerstvo sestavljajo lokalne razvojne agencije in lokalne akcijske
skupine ter institucionalni organi
kot so pokrajine, občine, nacionalni
parki, znanstveni oddelek Univerze
v Trstu in specializirane organizacije
s področja turizma.
Prireditve in festivali
na www.slovenia.info
Na osrednjem portalu Slovenske
turistične organizacije lahko s koledarjem prireditev sledite prireditvam v Sloveniji, ki se odvijajo danes,
ta teden ali prihajajoči vikend. Več
na: www.slovenia.info/prireditve
ŠPORT
4. svetovno nogometno prvenstvo Slovencev po svetu
Složnost kot je zlepa ni
Na otvoritveni tekmi na Železniškem atletskem klubu Ljubljana
Šiška so z rezultatom 3:2 slavili izseljenci. Složnost, ki so jo pokazali
člani ekip, bi bila potrebna tudi na drugih področjih, je med drugim
pripomnil minister Žekš, ki se je tokrat preizkusil kot selektor.
Blanka Markovič Kocen, Foto Maja Kaplan
T
Vlada se je tudi tokrat pokazala kot dober gostitelj in prepustila zmago izseljencem.
urnir, ki je letos potekal
med 20. In 23. julijem,
organizira
Izseljensko
društvo Slovenija v svetu
skupaj z Nogometno zvezo Slovenije
in s podporo Urada Vlade Republike
Slovenija za Slovence v zamejstvu in
po svetu. Sodelovalo je šest moštev,
Kocmur. Po mnenju ministra za
Slovence v zamejstvu in po svetu dr.
Boštjana Žekša smo Slovenci športen
in nogometen narod, kar smo dokazali z uspehi na največjih klubskih in
reprezentančnih tekmovanjih, predvsem pa z enotnostjo, ki jo je vsa
slovenska javnost vseskozi kazala v
Projekt nogometnega prvenstva promovira
vključevanje mladih v aktivnosti slovenskih društev po
svetu in seznanjanje z matično domovino prednikov.
pet iz Evrope (Avstrija, Makedonija,
Nemčija, Srbija in Slovenija v svetu)
in eno iz Amerike (Kanada).
Poleg zdravega duha v zdravem
telesu je cilj prvenstva “druženje
mladih Slovencev, rojenih v svetu, da
preko športa občutijo in ohranjajo
povezanost z matično domovino”, je
na novinarski konferenci pred tekmo
povedal generalni tajnik SVS Boštjan
podpori našim nogometašem. »Redka so področja in trenutki, kjer dosegamo takšno složnost,” je še dodal
minister, ki je prepričan, da projekt
nogometnega prvenstva promovira
vključevanje mladih v aktivnosti slovenskih društev po svetu in seznanjanje z matično domovino prednikov.
Obenem pa tovrstna srečanja spodbujajo zavedanje slovenske javnosti
o tem, da zunaj države živijo in aktivno delujejo organizirane slovenske skupnosti.
Ne otvoritveni tekmi, ki je bila,
razumljivo, deležna tudi največje
pozornosti javnosti, sta se pomerili
ekipa predstavnikov Slovencev iz Toronta in ekipa Vlade RS, v kateri sta
sodelovala tudi ministra za promet
ter okolje in prostor dr. Patrick Vlačič
in Roko Žarnič ter državni sekretarji
na Uradu za Slovence v zamejstvu
in po svetu, v Službi vlade za lokalno samoupravo in na ministrstvu za
obrambo, dr. Boris Jesih, mag. Bojan
Suvorov in mag. Boris Balant.
Kot je povedal minister Žekš, ki
se je tokrat poskusil še v vlogi selek-
torja moštva Vlade RS, »se je vlada
tudi tokrat pokazala kot dober gostitelj in je zmago prepustila
izseljencem.« Tekma se je namreč
končala z rezultatom 3:2 v korist
slednjih. Prvi gol v ekipi vlade je dal
Gregor Greif, drugega pa Urban Krajcar. Pri izseljencih pa je David Hozjan gol zadel dvakrat, tretji gol pa je
dal Robert Benett.
Nogometno prvenstvo je bilo sicer del sklepnih prireditev Slovenije v svetu v poletnem času,
povezovanja mladih Slovencev
doma in po svetu ter eden izmed
spremljevalnih dogodkov prireditve
Dobrodošli doma, ki se je odvijala 1.
julija v središču Ljubljane.
Minister za proment, dr. Patrik Vlačič
39
ŠPORT
Slovenski nogometaši na pragu kvalifikacij za SP 2014
Brazilija,
Slovenci prihajamo!
Hvala ti, Ronaldo, je vzkliknila armada slovenskih nogometnih
navijačev, potem ko je slovensko reprezentanco v kvalifikacijah
za SP v Braziliji 2014 izžrebal v skupino E - skupaj z Norveško, Švico,
Albanijo, Ciprom in Islandijo.
Franci Božič
V
kvalifikacijah za EP in SP,
v katerih nastopa od leta
1994, Slovenija še nikoli
ni dobila na papirju lažjih
nasprotnikov. Sodeč po trenutnih
razmerjih moči bi »palčica« z južne
strani Alp lahko najresneje konkurirala celo za prvo mesto v skupini,
ki prinaša neposredno uvrstitev
na prvenstvo (osem najboljših
drugouvrščenih izmed devetih pa
bo igralo v dodatnih kvalifikacijah).
Po treh drugih mestih in podvigih v
podaljšku kvalifikacij bi se to zgodilo
prvič, potem ko je moštvu Matjaža
Keka prvo mesto nesrečno ušlo v
kvalifikacijah za SP 2010 v Južni Afriki - zaradi gola Slovakov na Poljskem
v zadnjih trenutkih tekme.
»V tej skupini realno ni favorita, Slovenija pa se lahko poteguje
za eno izmed prvih dveh mest.
Norvežani in Švicarji nam bodo
zanesljivo najhujši tekmeci, ne bi
pa odpisal niti Ciprčanov, Albancev
in Islandcev. Ti bodo - predvsem v
igrah doma - gotovo krojili vrstni red
na vrhu. Naše moštvo bo tudi v teh
kvalifikacijah med najmlajšimi, toda
imelo bo že dovolj izkušenj,« je po
žrebanju izjavil selektor Matjaž Kek,
ki ga pred tem čaka še razburljiv finiš
kvalifikacij za EP 2012 na Poljskem
in v Ukrajini, v katerih je prvo mesto
že oddano Italijanom, prosto pa je
drugo mesto in dodatne kvalifikacije. Le malokdo je leta 2007 verjel,
Dosedanja bilanca
s tekmeci
Slovenija je že igrala z vsemi tekmeci
za Brazilijo, še najslabšo bilanco
ima z Norveško - 4 poraze in 1 remi.
Tudi s Švico v prijateljskih tekmah ni
blestela - 3 porazi, v kvalifikacijah za
SP pa 1 remi in 1 zmago. Z Albanci
naši beležijo 3 zmage in 2 remija, s
Ciprčani 2 zmagi ter po 1 poraz in
remi, z Islandci pa 2 zmagi.
40
da se bo Matjaž Kek s tedaj nestanovitnim moštvom tako dolgo zadržal
na krmilu slovenske reprezentance.
Vmes je imel nekaj privlačnih tujih
ponudb, toda kot vse kaže, bi se
na selektorskem položaju utegnil
zadržati vse do SP v Braziliji.
Slovenska športna javnost od
zdajšnjega rodu, ki je kombinacija izkušenih (Robert Koren, Milivoje Novakovič, Boštjan Cesar,
Aleksander Radosavljevič, Samir
Handanovič, Marko Šuler...) in
mladih (Josip Iličić, Armin Bačinovič,
Tim Matavž, Mišo Brečko, Bojan
Jokič, Valter Birsa...) veliko pričakuje.
Najprej, da bodo 11. oktobra v Mariboru premagali Srbijo in si zagotovili
podaljšek kvalifikacij za EP.
V zvezi s tekmeci za Brazilijo moti
en sam detajl: da med njimi ni nikogar z nekdanjega Vzhoda. Albanci
so geostrateško še najbliže temu
geopolitičnemu pojmu, toda ne
tudi po igri - igrajo namreč tipično
latinsko. Vsi drugi so izraziti predstavniki (zahodno) evropskega sloga, ki Slovencem doslej niso tako
ustrezali. Slovenski nogometaši pa
so doslej najbolj blesteli v igrah z
moštvi z Vzhoda. Le kdo se ne spominja nepozabnih podvigov z Rusi,
Romuni in Ukrajinci v podaljških
kvalifikacij, pa prav tako usodnih
uspehov s Poljaki, Čehi, Srbi, Belorusi, Gruzijci?
Doslej je torej veljalo, da Slovencem bolj kot Zahodnjaki ustrezajo Vzhodnjaki. Razlogi izhajajo iz
različnih načinov igre dveh nogometnih svetov (Slovenija je kot
vselej nekje vmes) in tudi karakternih značilnosti pripadnikov
enega in drugega sveta (Vzhoda
in Zahoda). Prvi so mehkejši in se
izogibajo boju prsi v prsi na igrišču,
drugi pa trši in prakticirajo prav to
igro. Karakterno Vzhodnjaki v nogometu (in še marsikje) razmeroma
hitro klonejo, če jih trdo primeš,
izhod pa iščejo v praznem prostoru, ki ga resnici na ljubo tudi
skoraj nikoli ne manjka. Zahodnjaki
so obratno: trši, nepopustljivejši,
ambicioznejši, ustreza pa jim kar se
da zožen prostor. Prav kvalifikacije
za Brazilijo bodo pokazale, ali so
slovenski nogometaši že dozoreli
za skalpe Zahodnjakov, nekaj znamenj (na primer enakovredni igri z
Američani in Angleži na zadnjem SP)
pa kaže, da je temu že tako.
Z Norvežani so imeli naši
nogometaši doslej največ težav,
bili so celo na meji polomov, toda
zlati časi skandinavskega nogo-
meta so - na slovensko srečo - kot
vse kaže, mimo. Brata Floo, Solskjaer in drugi asi nimajo pravih
naslednikov, čeprav povratnik na
reprezentančno klop Egil Olsen
poskuša vse za nov vzpon s tistimi,
ki so še preostali - Riisejem, Braatenom, Pedersenom, Hangelandom
in še nekaterimi. Čas za preobrat
z Norvežani torej. S Švicarji doslej
tudi nismo imeli veliko uspeha,
čeprav smo jih premagali v usodni
tekmi za SP v Južni Afriki v Baslu
z znamenitim golom Sebastijana
Cimerotiča, ki je osmešil slovitega
Henchoza. Tega ni več v švicarskem
moštvu, kot tudi ne Freia in Yakina,
toda novi val z Djoroujem, Muellerjem, Fernandesom in Inlerjem se
zdi še nevarnejši kot prejšnji. Predvsem zato, ker jih vodi sloviti Ottmar
Hitzfeld, ki se je proslavil v bundesligi. Po igri raznovrstni Švicarji bodo
vsekakor nevarnejši Slovencem kot
enostranski Norvežani.
Izmed preostale trojice, ki še ni
nikoli igrala na velikih tekmovanjih - skoraj neverjetno je, da bi se
to zgodilo v Braziliji - bo Sloveniji
kljub zelo ugodni bilanci z Albanijo,
ki jo vodi hrvaški trener Josip Kuže,
še najteže. Albanci veljajo za zelo
zvite nogometaše z zaprto igro s
protinapadi, kar zdajšnjim Slovencem verjetno ne ustreza tako kot
predhodnikom. Na Cipru ali Islandiji je težko zmagati tudi močnim
reprezentancam, toda zdajšnji slovenski rod v igrah z avtsajderji doslej še ni razočaral.
Kot pravi prvi slovenski golgeter
Milivoje Novakovič, pa bo slovenska usoda bolj kot od nasprotnikov,
ki zanj niso boljši od nas, odvisna
od prihodnje forme same slovenske
reprezentance. Bo kar držalo. Da bo
Slovenija videla Brazilijo, bodo morali biti Valter Birsa, Samir Handanovič,
Josip Iličič, Armin Bačinovič, Mišo
Brečko in tovariši vsaj tako navdahnjeni kot v Južni Afriki.
ŠPORT
Portret Roberta Kristana
Robert Kristan, prvi čuvaj mreže slovenske
reprezentance, je osvojil srca navijačev
zagrebških »medvedov«. Zaradi poškodbe se ni
uresničil njegov prestop v bogato Rusijo.
O
Foto: hokej.si
Lix domač v
medvedjem brlogu
Peter Zalokar, Delo
Nemiren, a prikupen
značaj
V Domu športov, ki je nabito
poln prav na vsaki tekmi lige EBEL,
v kateri se merijo klubi iz Avstrije,
Slovenije, z Madžarske, Hrvaške
in po novem tudi s Češke, daleč
največ navijačev na hrbtu nosi
številko 33 in napis Kristan ali Lix,
kot ga kličejo. Vzdevek je podedoval od očeta Aleksandra Cigana, ki
je konec 80-ih prav tako branil za
Medveščak. Lix mlajši ima tako kot
oče zelo nemiren značaj. Je veseljak, a pogosto tudi kakšno ušpiči.
Tako je denimo februarja lani napihal krepko čez mejo in bil za nekaj časa suspendiran. Pokesal se
je in navijačem plačal vstopnice
iz lastnega žepa v končnici proti
ekipi Graz 99ers. Navijači mu niso
zamerili, ampak so ga še bolj vzljubili, ker mu ni bilo težko priznati
človeške napake.
Foto: hokej.si
d nekdaj so slovenski
hokejisti puščali močne
pečate v najboljšem
hrvaškem
hokejskem
klubu Medveščaku iz Zagreba. Igor
Beribak, Blaž in Domine Lomovšek,
Nace Kavčič, Boris in Murajica
Pajič, Matjaž Sekelj, Marjan Kozar, Nik Zupančič in Bojan Zajc so
le nekateri izmed slovenskih legionarjev, ki so širili ugled »medvedov« s Trešnjevke. A nihče pri
južnih sosedih se ni tako globoko
usidral v srca navijačev kot Robert
Kristan, prvi čuvaj mreže slovenske
reprezentance.
Od Kanade do Zagreba
Če ga lokalno okolje ne bi tako
močno zaznamovalo, bi s svojim talentom prav gotovo branil
v najmočnejši ligi NHL. Verjetno
bi bilo drugače, če bi imel takšno
podporo v družini, kot jo je imel
sokrajan Anže Kopitar, zvezdnik
Los Angeles Kings, ki je prišel iz
bistveno drugačnega socialnega
okolja. Težava je tudi v tem, da ga
je pogosto mučilo domotožje. Na
tuje se je prvič podal že pri 14 letih,
ko je dve leti obiskoval kanadsko šolo hokeja na ledu. Podobno
je bilo, ko se je v sezoni 200607 podal v elitno švedsko ligo. V
Brynäsu ni zdržal dolgo, padel je
v depresijo in se kmalu vrnil. Po
vrnitvi na Jesenice se je v sezoni
2008-09 ponovno odločil poiskati
srečo na Švedskem. Pridružil se je
ekipi Mora IK. Tudi tam mu ni bilo
po godu: »Sem bolj balkanski tip
človeka. Življenje na severu mi ni
ustrezalo.«
Sredi septembra
vrnitev na led?
Poleti 2009 se je pridružil
Medveščaku, kjer je že bil prijatelj
Luka Žagar in – še pomembneje
– športni menedžer Jure Košir, nekdanji smučarski zvezdnik. V Zagrebu se je Lix odlično znašel.
Čustvenih težav nima več. Če ga že
stisne v srcu ob misli na Zgornjesavsko dolino, je lahko tam že v
dveh ali treh urah. V zasebnem
življenju se je ustalil. Maja lani se je
poročil s Sonjo, s katero februarja
prihodnje leto pričakujeta otroka. V
karieri so ga pogosto mučile težave
s poškodbami in čas za operacijo
meniskusa in počitek je vendarle
napočil. V taboru Medveščaka vsi le
ugibajo, kdaj se bo vrnil na led prvi
ljubljenec zagrebškega občinstva.
»Okrevanje poteka počasi, čeprav
je iz dneva v dan bolje. Računam,
da bom sredi septembra spet sto-
pil na led. Pri teh rečeh ne kaže
prehitevati.«
Zaradi poškodbe se ni uresničil
prestop v bogato Rusijo, ki je že bil
na mizi. Kdo ve, kako bi mu bilo tam?
»Zdaj bi lahko šel živet kamor koli.
Z leti se človek spremeni, postane
bolj samozavesten.«
Na tujem si je pridobil znanje
in izkušnje, zaradi katerih je zelo
pomemben člen slovenske izbrane vrste. Ampak tudi v dresu z
državnim grbom ni bilo vselej po
njegovih željah. Od nekdaj je bil
trmast. Vedno je vztrajal pri tistem,
kar je hotel imeti, ne mara biti druga violina. Tega se dobro zaveda
zdajšnji selektor Matjaž Kopitar, ki
ve, da imajo »geniji« svoje muhe
in če jim daš vedeti, da so glavni, ti
to povrnejo z obrestmi. Tako je na
letošnjem SP skupine A v Bratislavi
branil naravnost odlično in paral
živce favoritom, kot so bili Rusi, Slovaki, Nemci in Latvijci.
A to ni bilo dovolj in slovenski risi
so izpadli iz elitne druščine. Vrnitev
si bodo skušali priigrati prihodnje
leto, ko bodo v novi dvorani v ljubljanskih Stožicah gostili SP drugega
razreda. Tam bo veliko odvisno od
forme Roberta Kristana.
41
ŠPORT/vaša pošta
ŠPORTNE NOVICE
Zlati Debevec še osmič na OI
Na evropskem
prvenstvu Beogradu
je najboljši slovenski
strelec Rajmond
Debevec prijetno
presenetil in s
kalibrsko puško
60 leže, ki ni
njegova najljubša
disciplina, osvojil
zlato kolajno ter si
obenem pristreljal nastop na olimpijskih
igrah v Londonu. To bodo že njegove osme
olimpijske igre v bogati karieri, v kateri se
je okitil z zlatom na OI v Sydneyju 2000.
Uspešen dan je z bronom in drugo kvoto
za London dopolnil Boštjan Maček v trapu.
48-letni Debevec se je opešanemu vidu
postavil po robu z izkušnjami in jih unovčil
tudi v Srbiji. »Na 60 leže se sicer redko
prebijem v finale, a sem se kljub temu
odločil, da bom naredil vse za čim boljši
izid. Imel sem svoj dan, opravil sem brez
napake in zmaga je močno presegla moja
pričakovanja,« je bil presrečen športnik, ki je
v strelsko kroniko vpisal svojevrsten rekord
– je namreč prvi tekmovalec s puško, ki bo
nastopil na osmih OI.
Sestri Fabjan razočarali
Sestri Erika in Simona Fabjan sta na
evropskem prvenstvu v odbojki na mivki
brez zmage končali nastope v norveškem
Kristiansandu. Fabjanovi sta po 35 minutah
igre gladko izgubili z 0:2 (-14, -19) proti
latvijski dvojici Inguno Minusa - Inese Jursone
(28. nosilki), čeprav sta bili na papirju kot 21.
nosilki favoritinji. Tako sta sestri Fabjan, ki sta
na lanskem EP zasedli deveto mesto, letošnje
prvenstvo stare celine na Norveškem končali
brez zmage. V predtekmovanju sta namreč
nanizali tri poraze.
Bron za Tanjo Žakelj
Slovenska gorska kolesarka Tanja Žakelj je na
evropskem prvenstvu v olimpijskem krosu v
Dohnanyju na Slovaškem osvojila bron. Sijajna
je bila na 5. mestu tudi Blaža Klemenčič. Za
še ne 23-letno Žakljevo je to v prvi sezoni
med elito tudi prvo odličje v tej konkurenci,
potem ko je že bila svetovna prvakinja med
mladinkami in mlajšimi članicami. »Na EP
nobena država ni osvojila toliko točk kot
Slovenija,« se je smejalo selektorju Robertu
Pintariču, ki je prepričan, da bosta njegovi
varovanki sodelovali tudi na olimpijskih igrah
in tam imeli pomembno vlogo. »Blaža je bolj
eksplozivna, običajno ji uspe hitrejši start.
Vedno je bila boljša na dolgih vzponih, še iz
časov, ko je vozila maraton. Veliko je dosegla
z delom, medtem ko se Tanja lahko opira
na izjemen talent. Je tudi povsem drugačne
telesne konstrukcije. Je lahka, majhna in lažje
prenaša velike napore,« je odlični kolesarki
primerjal Pintarič.
42
Dragi bralke in bralci,
sporočamo vam, da smo izjemno veseli vaše pošte,
ki jo prejemamo v velikih količinah, praktično z
vsega sveta. Zaradi prostorske omejenosti in tudi
zato, ker bi želeli objaviti čim več vaših sporočil,
vas prosimo, da jih omejite na največ 1000 znakov
s presledki, v nasprotnem primeru si uredništvo
pridržuje pravico krajšanja prispevkov. Primerno
sporočilo je tudi fotografija v jpg formatu s kratkim
opisom. Veselimo se sodelovanja z vami!
Uredništvo Slovenije danes
Ko prijateljstvo zazveni drugače
Prelepo je bilo sprehoditi se po naši prestolnici,
na njenih ulicah srečevati znane obraze, zaplesati
Slovencem iz domovine in tistim, ki živijo
razkropljeni po svetu ter dragim prijateljem, ki so
si vzeli čas in nas prišli pozdravit.
Ljubljanica z vsemi svojimi mostovi, barčki na
obeh bregovih reke, sproščeni pogovori gostov
in mimoidočih ter glasba uličnih umetnikov
so nam zadnji junijski dan pričarali pravi
dopustniški občutek. Rekli smo si: ‘’Tu smo
doma’’ in ob napisih ‘’Dobrodošli doma’’ nam je
bilo res toplo pri srcu.
Slavnostni dan, 1. julija, smo začeli z obiskom
parlamenta, kjer nas je sprejel parlamentarec
Jani Kikelj v družbi evropske poslanke mag. Tanje
Fajon. Vodička nam je na jedrnat in zanimiv
način predstavila zgodovino parlamentarne
hiše, samo organizacijo parlamentarnega telesa,
Kikelj pa je spregovoril o delu poslancev. Po
ogledu parlamenta smo si privoščili kavico,
seveda, kje drugje kot pri legendarnemu Mačku.
Naši dragi prijatelji iz Essna so se nam pridružili
na barki Rečni pirat, s katero smo se dobri dve
uri vozili po Ljubljanici, se malo okrepčali, zapeli
in zaplesali. Po izkrcanju na Mesarskem mostu
smo prisluhnili mešanemu pevskemu zboru iz
Stuttgarta, Ulma in Augsburga pod okriljem dr.
Zvoneta Štrublja, nato pa se pripravili za nastop.
Folklorna skupina SKUD Triglav pod vodstvom
Darje Toš je zaplesala na dveh prizoriščih, in
sicer na Borštnikovem in Mestnem trgu in niti
dež ni pokvaril našega dobrega razpoloženja.
Pogledat nas je prišlo precej prijateljev, ki smo
jih povabili, in veseli smo bili prav vsakega
izmed njih, čeprav sem sama ‘’frfotajoč’’ v svoji
belokranjski noši z vsakim uspela izmenjati le
nekaj besed. Nam, ki živimo v tujini, je beseda
prijatelj, in to ne katerikoli, pač pa slovenski
prijatelj, dobila poseben, globlji pomen.
Naslednje jutro smo se odpeljali proti
Prekmurju. Vodička Jožica Pongrac nam je že
med vožnjo razložila razliko med Prekmurjem,
Pomurjem in Prlekijo. Najprej smo se ustavili
v Šunkarni Kodila blizu Murske Sobote, kjer so
nam predstavili način pridelave njihovih mesnih
dobrot. Pot smo nadaljevali proti Lendavi in se
ustavili pri kapelici, kjer leži mumija Mihaela
Hadika, ki je odigral pomembno vlogo v
zgodovini mesta in si s hribčka ogledali okolico
Lendave. Po obisku bližnjega ribiškega doma
smo se z brodom zapeljali preko Mure in naredili
nekaj fotografij v upanju, da bo obisk na Otoku
ljubezni prinesel ljubezen in srečo tudi vsem
tistim, ki ju še niso našli. Na Goričkem smo se
ustavili v vasici Markovci, kjer so nas na svoji
domačiji že čakali Jasmina Ritlop in drugi člani
družine. Dan in noč sta minila v smehu, petju
in plesu. Naslednji dan je bilo sicer malo težje
vstati, pa vendar smo se polni lepih vtisov
odpravili nazaj proti Stuttgartu ter že delali
načrte, kam nas bo skupna pot odpeljala
naslednje leto. Morda na Gorenjsko? (Gabrijela
Žagar, tajnica SKUD Triglav e.V., Stuttgart)
Praznik slovenske
osamosvojitve v Balantičevi šoli
Tudi v Balantičevi šoli smo 25. junija čutili
praznično in veselo slovensko vzdušje. Velik
zemljevid, na katerem so bile naslikane
slovenske lepote (delo Janeza Urbančiča), je
bil obkrožen z rožami bele, modre in rdeče
barve. Vsaka družina je na eno rožico prilepila
družinsko sliko in napisala svoje čestitke in
želje naši mladi državi. Tudi kreativni plakati
in risbe so izražali ljubezen naših otrok do
slovenske domovine. Po slovenski himni smo
pozorno prisluhnili besedam Alenke Zupanc
Urbančič, ki je med drugim povedala: “… Že kot
majhni otroci smo čutili v dušah naših staršev
in vzgojiteljev utrip hrepenenja in želja. Sanjali
in želeli so si ustvariti svojo lastno državo,
svobodno Slovenijo. Vedeli so, da bo mnogo
težav, dolžnosti in naporov, a se niso nikoli
pritoževali, še manj pa obupali. Z vso ljubeznijo
in požrtvovalnostjo so ohranjali slovenski
jezik in slovenske navade ter jih posredovali
svojim otrokom. Morali so v svet ter zapustiti
ljubljeno Slovenijo, ker so želeli ohraniti vero,
slovenski jezik in svobodo. Pred 20 leti so se
pa uresničile dolgoletne sanje. Sloveniji je
zasijala luč svobode…” Po otroškem petju in
recitacijah smo ob zaključku akademije skupaj
zapeli Izseljensko himno Slovenija, zapojmo
ti iz polnega srca, saj dobro vemo, da kjer
bije slovensko srce, je na ta dan zaplapolala
slovenska zastava in zazvenela slovenska pesem.
Voditeljica šole Irena Urbančič Poglajen se je
zahvalila Bogu in vsem, ki so doprinesli, da se
je dolgoletno hrepenenje slovenskega naroda
lahko uresničilo, ter staršem in starim staršem,
ki otrokom in vnukom posredujejo ljubezen do
rodne, ljubljene domovine in bogastvo njenih
običajev in navad. Velik doprinos šole pa je
organizirano delo Odbora staršev, ki marljivo
in z veliko zavzetostjo stoji ob strani učiteljstvu
in potrebam šole na sploh. Tudi Luki Štrublju,
ki nam vselej prostovoljno priskoči na pomoč z
zvokom, in Barbari Kržišnik, ki je fotografirala, je
šla naša iskrena zahvala.
vaša pošta
V jubilejnem letu se posebno zavedamo, da
moramo imeti jasne nazore in ostati trdni
v vrednotah. S ponosom lahko izrazimo, da
smo mi del svobodne Slovenije. Pred skoraj
sedemdesetimi leti se je nad dvanajst tisoč življenj
nepravično ugasnilo. Obrodila pa je samostojnost
slovenskega človeka. (Lučka Bergant)
Šolsko leto na Hrvaškem
Foto: Petra Aničić
Udeleženci dopolnilnega pouka slovenščine v
Čabru, Pulju in na Reki so zaključili šolsko leto
2010/2011 s prireditvijo, ki so jo uprizorili v
prostorih SKD Bazovica na Reki.
Skupaj so nastopili odrasli, mladostniki in
osnovnošolci ter predšolski otroci. Skozi scenarij
so se prepletale govorne, recitatorske, dramske,
pevske in glasbene točke. Vključene so bile
pripovedi, legende in zgodbe o slovenskih krajih
ter velikih možeh, znanih pesnikih, pisateljih,
glasbenikih in tudi znanstvenikih. Udeleženci
so na izviren in zanimiv način predstavili
nekatere navade in običaje iz krajev svojih
staršev in starih staršev. Vrednost prireditve
je v skupinskem nastopu, v povezanosti med
učenci in odraslimi udeleženci dopolnilnega
pouka iz različnih krajev na Hrvaškem, ki so se
prvič srečali pri skupnih vajah pred zaključnim
nastopom na odru. Izrazov navdušenja ni
manjkalo… Vse, kar so posamezniki opazili, pa
je bila potrditev, da gremo pri pouku v pravo
smer. »Bili ste res dobri, kaj dobri, odlični ste
bili. Pokazali ste, da znate veliko o Sloveniji in
njeni zgodovini. Poznate veliko zanimivih zgodb
o življenju v Sloveniji. Človek mora priti čez
mejo, da se zave vsega tega bogastva, ki ste ga
vi pokazali. Čestitam vam in učiteljici …« je med
drugim povedal mag. Gregor Mohorčič, direktor
Zavoda RS za šolstvo, ki se je odzval povabilu
na zaključno prireditev. Nekateri starejši člani
slovenskega društva na Reki so v družabnem
pogovoru povedali, da je bila ta prireditev za
njihovo okolje nekaj izjemnega, nastopajoči
pa so izrekli željo, da bi v prihodnje nadaljevali
s takšnimi nastopi oziroma prireditvami. To
je zanje najboljša priložnost za jezikovne
in govorne vaje v slovenščini, potrebujejo
nastope in občinstvo. (Dragica Motik, učiteljica
dopolnilnega pouka na Hrvaškem)
Pred Slovenskim domom Bazovica
Triglav na Triglavu
Planinsko društvo Triglav iz Züricha s
predsednikom Tomažem Tišlerjem je tudi letos
organiziralo pohod na Triglav. Povedali so mi,
da se na našega očaka povzpnejo vsakih pet
let. Sama sicer nisem članica njihovega društva,
sem se jim pa vseeno odločila pridružiti. Konec
julija smo se torej kljub slabši vremenski
napovedi odpravili z Rudnega polja, a je bilo
vreme tokrat v gorah k sreči prijaznejše kot v
dolini. Na Kredarici smo se udeležili svete maše,
povečerjali in se še malo zavrteli ob zvokih
harmonike. Naslednje jutro je bil vrh Triglava
v megli, a želja povzpeti se nanj je bila močna,
tako da smo si namestili čelade, varovalne
pasove in se zapodili v steno. Končno smo le
zagledali Aljaževo ‘’piksno’’, kot smo se pošalili,
krstili tiste, ki so bili na Triglavu prvič in seveda
naredili nekaj fotografij. Spust je potekal brez
posebnosti, celo vreme nam je bilo naklonjeno.
Ustavili smo se na eni od planšarskih kmetij,
društvo pa je v enem izmed pokljuških hotelov
za zaključek organiziralo večerjo, tako za nas
pohodnike kakor tudi za stare člane društva, ki
so se večinoma že vrnili iz Švice v Slovenijo.
Triglav je tudi tokrat kljub muhastemu vremenu
osvojil Triglav in dogovorili smo se, da se vsaj čez
pet let spet dobimo na isti poti.
Za zaključek morda še to. Planinsko društvo
Triglav letos praznuje že 40. obletnico delovanja
in v ta namen bo 5. novembra 2011 v Zürichu
prireditev, na katero ste vabljeni tudi bralci
revije in ljubitelji gora. (Gabrijela Žagar)
Praznovanje v Skopju
Vsak jubilej, osebni, družinski, poslovni... je
nekaj posebnega. 20 let samostojne Slovenije
pa je zgodovinski dogodek, stik med bližnjo
zgodovino in sedanjostjo, predvsem za nas
mlade. Vse pa nas navdaja z občutki ponosa in
zadovoljstva. To je bilo videti tudi na obrazih
številnih naših rojakov, zbranih v domu
humanitarnih organizacij Dare Džambaz v
Skopju, na slovesnosti, ki jo je ob tej priložnosti
skrbno pripravilo tamkajšnje Slovensko
združenje France Prešeren. Predsednica
Združenja ga. Anastazija Ribarski in nj. eksc.
g. Alain Brian Bergant, veleposlanik Republike
Slovenije v Republiki Makedoniji, sta v
pozdravnem nagovoru navzočim čestitala ob
20. obletnici osamosvojitve Slovenije. Komorni
pevski zbor France Prešeren s solisti je navdušil
občinstvo, dolgega aplavza pa so bili deležni
tudi člani otroškega pevskega zbora, ki so se
pridružili pri izvedbi pesmi Slovenija, od kod
lepote tvoje. Večer je bil zaokrožen z razstavo
Slovenija v razglednicah, ki sta jo pripravila
prijatelja Kosta Bizjak in Dimitar Belčev. Zbrani
prostovoljni prispevki so bili namenjeni otrokom
brez staršev iz Doma 11. oktober v Skopju.
Ob poslušanju nagovora veleposlanika g.
Berganta, ki je poudaril dobre odnose med
Slovenijo in Makedonijo, in predsednice
Združenja ge. Ribarski, ki je spregovorila o
poslanstvu našega Združenja - ohranjanju in
širjenju slovenskega jezika in kulture v okolju,
kjer živimo, sem bila ponosna, da tudi mladi
člani prispevamo k ohranjanju slovenstva in
h graditvi mostu med obema domovinama,
k boljšemu medsebojnemu spoznavanju in
razumevanju. Hvala mojim rojakom za lepe
trenutke, ki sem jih preživela na ta pomembni
dan. Naj bodo te vrstice moj skromni prispevek k
obeležitvi pomembne obletnice. (Fani Hadžieva)
Pariško praznovanje
20. obletnice Slovenije
Društvo Slovencev v Parizu s pomočjo
slovenskega veleposlaništva in slovenske
katoliške misije je sredi junija pripravilo
praznovanje ob 20. obletnici slovenske
osamosvojitve, ki so se ga udeležili številni
člani pariškega društva ter Veronika Stabej,
slovenska veleposlanica v Franciji, Andrej
Rant, veleposlanik pri OECD, dr. Edvard Kovač,
slovenski profesor in filozof iz Toulousa, Mateja
Bizjak Petit, direktorica Hiše slovenske poezije v
Franciji in dr. Branko Zorn, predsednik društva
Slovenija v svetu. Praznovanje se je začelo s
sveto mašo, ki jo je daroval pater Edvard Kovač
s pariškim diakonom g. Cirilom Valantom.
Predsednica društva Ana Stegu Vičič se je med
drugim spomnila vseh zaslužnih Slovencev v
Parizu, ki so pomembno prispevali k priznanju
samostojnosti Slovenije pred 20 leti, ko je bilo
društvo edino shajališče tukajšnjih Slovencev in
edini kraj ohranjanja slovenstva. Veleposlanica
gospa Veronika Stabej je izpostavila temeljne
vrednote, ki smo se jim zavezali z vzpostavitvijo
samostojne države: svobodi, demokraciji
in odprtosti do drugačnih. Ključni temelj
osamosvajanja je bila enotnost med nami.
Stabejeva nas je seznanila tudi z zadnjimi
aktualnimi dogodki med Slovenijo in Francijo.
V kulturnem programu so Zdravici in pesmi
Slovenec sem sledile recitacije slovenske poezije
in proze, večji del v slovenščini. S slovenskimi
narodnimi pesmimi na klavirju nas je razveselil
še Alexandre Radigue, devetletni predstavnik
tretje slovenske generacije v Parizu. Posebej
zanimiva je bila za to priložnost pripravljena
spominska miza s kopijami časopisnih člankov
iz slovenskih in francoskih časopisov iz obdobja
1990/91, ki so obudili spomine na pomembne
ljudi, izjave in dogodke iz časa osamosvajanja.
Kovali smo tudi načrte za prihodnje slovenske
dogodke v Parizu; upajmo, da jih bo s pomočjo
Društva in našega veleposlaništva vsako leto
več. (Meta Klinar, Lektorica slovenskega jezika
na institutu INALCO v Parizu)
Vabimo vas k sooblikovanju naše revije. Na naslovu
[email protected]
pričakujemo zanimive utrinke iz življenja
Slovencev po svetu. Vašo pošto sprejemamo tudi
na naslovu Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000
Ljubljana, Slovenija.
43
SUMMARIES
Archives
Maruša, a Slovenian who together with his
compatriot Miha Žebret and a Dutch partner
from Hollad established Tradebrothers – a
company for international trade that deals
mostly with food and is occasionally present
also in other fields of trade. They started with
trade between Benelux and South-eastern
Europe; at the moment they export from
Slovenia to Belgium and from the Netherlands
to Slovenia; also they are developing import
and export processes from and to China. “In
the future we plan to do business mostly with
larger markets in East Europe and China,” says
Gašper. Slovenian businessmen wish to develop
a smaller, efficient and flexible company and
not an enormous one with many employees.
They wish a long-term work with an emphasis
on the quality of customer relationships.
“Personal goals are similar to those of
many businesspersons’ – become and stay
independent and autonomous.”
“History” of the
Country Does not
“Stand Still” in the
Archives
History is created only with a fair and in-depth
composition of individual “facts” into a certain
methodologically controlled historical narrative.
Such is the opinion of Valentin Sima, PhD, a
professor at the Institute of History, department
of contemporary history at the University of
Klagenfurt who, together with Avguštin Malle,
PhD, a historian and a long-time director of the
Slovenian Scientific Institute in Klagenfurt, gave
an interview on the meaning of the archive
materials for the nation and told us his view on
the story which caused quite a stir in Slovenia
in the past months. Sima’s opinion on the
reproaches that certain documents have been
removed from the archives in the past months is
that this is so harsh a condemnation that those
who talk about it should find serious evidence
for it. But this is a matter of political culture
which is very low in the time of populism. He
firmly believes that “clarifying the issues of
nation’s history” is a ever-going process which
historiography influences only partly (the media
are probably more important agents in it) and
which is always also part of the contemporary
confrontations of various political parties,
attempts of their legitimatisation or delegitimatisation etc.
Interview: Lojze Wieser
“I want to live free of
constant arguing!”
Lojze Wieser, owner of a Klagenfurt publishing
house and president of the minority radio
Agora, is more of an unrelenting fighter for
the public use of Slovene language in the
Koroška region than a businessman. Ideological
exploitation of the minority for domestic
political trivialities in the inter-partial battle
44
is slowly in decline, establishes Wieser who
believes that the Slovenian society will know
how to handle the former cultural space in
such a way that it will present it as an example
of solving the national question in new
circumstances in the European dimension. With
his publishing activities he wants to show that
the Slovenian culture is equal to all others. “I
wanted to look into the world with pride, be
proud of Trubar and his work, go from Prešeren
to Cankar and Prežih, and from Kravos to Lipuš.
They all are a component of the cultural feat of
the entire region since they co-shaped it and
influenced it. And today they still co-shape it
as the findings of Peter Handke who belongs to
Lipuš’s world literature circle show us.” As his
biggest publishing achievement he considers the
fact that the “small cultures” have been given
a voice in shape of a book and were able to
invent “Europa erlesen” (Read Europe”) edition;
publishing Encyclopedia of the European East is
also one of the highlights of Wieser’s publishing
career.
Slovenian Company in the Netherlands
The More You Play by
the Rules of the Game,
the More Successful
You Are
Establishing a company in the Netherlands
is merely a matter of routine. Business
environment is favourable to businesspersons
and the Dutch are open, yet sloppy, says Gašper
Creating a New Slovenian Film
Shanghai – History
of Yearning, Love,
Happiness, Tears ...
Filovci in Prekmurje is famous for potters, but
this summer a true Romany settlement has been
built there. But only for the purposes of making
a film, to be understood correctly. In this village
where the majority of the film and TV series
adaptations of Miško Kranjec’s novel Strici so mi
povedali (As My Uncles Told Me) was recorded
in the beginning of the eighties of the previous
century, the director Marko Naberšnik too
filmed his film Shanghai this summer. The film
with an approximate budget of two million euro
is going to be the most expensive Slovenian
film project. The premiere is scheduled for next
October in Murska Sobota. There are six main
roles and 40 other which are all accompanied
also by a great number of extras, including the
Romanies from Prekmurje as well.
RESÚMENES
Archivos
La historia de un país
no “espera sentada” en
los archivos
“La historia es la profunda y honesta integración
de hechos individuales dentro de una narrativa
histórica, metódica y controlada”, nos dijo el Dr.
Valentin Sima, profesor del Instituto de Historia
del Departamento de Historia Contemporánea
de la Universidad de Klagenfurt, Austria. Se
explayó en una entrevista para Slovenija Danes
junto al Dr. Avguštin Malle —historiador y
veterano director del Instituto Esloveno de
Ciencias (Slovenski znanstveni inštitut) de
Klagenfurt— sobre la importancia nacional
del material de archivo. Además enfrentó las
recientes acusaciones de que ciertos archivos
habían sido “purificados” —un tema que
generó mucha polémica durante los últimos
meses en Eslovenia— y se lamentó que en la
era del populismo la cultura política sea tan
baja que tales acusaciones puedan hacerse sin
brindar pruebas concretas. La “clarificación de
la historia” es, según el Dr. Sima, un proceso
continuo en el cual la historiografía juega un
rol menor (mayor influencia tienen los medios
de comunicación) y en el que se ven envueltas
luchas partidarias y sus intentos de legitimación
y difamación, entre otros.
Entrevista: Lojze Wieser
“¡No quiero vivir en la
pelea constante!”
Lojze Wieser, propietario de la editorial
“Wieser Verlag” de Klagenfurt y presidente
de la radio dedicada a las minorías “Agora”
es, más que un empresario, un incansable
defensor del uso oficial de la lengua eslovena
en la Carinthia austríaca (Avstriška Koroška).
Wieser opina que la explotación ideológica
de las minorías como moneda de cambio en
la arena política está en extinción, y por eso
cree que la sociedad eslovena será capaz de
manejar el espacio cultural con miras a servir
de ejemplo de solución a la “cuestión nacional”
en la nueva situación europea. Wieser quiere
también demostrar, con su obra editorial, que la
cultura eslovena es tan valiosa como cualquier
otra: “Quise mirar al mundo con la frente alta,
estar orgulloso de Trubar y su accionar, pasar
a través Prešeren hasta Cankar y Prežih, ir de
Kravos a Lipuš. Todos son partes integrales
de un movimiento cultural que definió y sigue
influyendo a toda la región... y como demuestra
la investigación de Peter Handke, Lipuš se ubica
en el círculo más distinguido de la literatura
universal.” Los logros más importantes de
Lojze Wieser son haber brindado una voz a
las “culturas pequeñas”, a través de la edición
de Europa erlesen (Leyendo a Europa) y de la
primera Enciclopedia de la Europa del Este.
“Abrir una empresa en los Países Bajos es cosa
de todos los días. El mercado de negocios
es propicio para los emprendedores, y los
neerlandeses son abiertos... pero un poco
descuidados”, nos confió Gašper Maruša,
empresario esloveno quien junto a su
compatriota Miha Žebret y otros socios de los
Países Bajos establecieron Tradebrothers, una
empresa de comercio internacional dedicada
principalmente al comercio de alimentos.
Empezaron trabajando la ruta BeneluxEuropa Suroriental, y actualmente exportan
de Eslovenia a Bélgica y de los Países Bajos
a Eslovenia, a la vez que planean la relación
comercial con China. “En un futuro queremos
hacer negocios en mayor medida con los
mercados más importante de Europa Oriental
y China”, dice Gašper. Estos dos empresarios
eslovenos sueñan con desarrollar una empresa
pequeña, eficiente y flexible (y no “una
corporación de muchísimos empleados”),
apostando al largo plazo y haciendo énfasis
en la buena relación con los clientes. Los
objetivos personales son “los mismos que los
de muchos empresarios: ser y permanecer
independientes”.
La creación de un nuevo film
esloveno
Shanghai: una
historia de anhelos,
amor, felicidad,
lágrimas...
Empresa eslovena en los Países Bajos
El éxito está en seguir
las reglas del juego
Este verano en Filovci, localidad transmurana
famosa por su alfarería, se instauró un
auténtico campamento gitano... pero ojo,
sólo en la ficción. El director Marko Naberšnik
filmó allí “Shanghai” (Šanghaj), el proyecto
cinematográfico esloveno más caro de todos los
tiempos, de alrededor de dos millones de euros
de presupuesto. El elenco está compuesto por
seis actores principales, 40 roles secundarios, y
un gran número de extras, incluyendo gitanos
transmuranos. El estreno está previsto para
octubre del año que viene en Murska Sobota,
capital de Prekmurje.
45
zadnja stran
Križanka
Geslo septemberske nagradne križanke lahko do 12. septembra pošljete po pošti na naslov Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija ali pa nam ga sporočite
po elektronski pošti [email protected]. V sporočilu navedite tudi svoj točen naslov, da vas bomo lahko obvestili o nagradi.
Geslo avgustovske križanke se glasi: KONGRESNI TRG
Prenovljen osrednji medij za Slovence izven Republike Slovenije
izhaja mesečno - zadnji petek v mesecu
Želite prejeti brezplačni ogledni izvod?
Would some of your family members like to read
news from Slovenia in English?
Pošljite nam vaš poštni naslov na e-mail: [email protected]
ali po pošti: Slovenija danes, c/o The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija
Send us your e-mail: [email protected] or fill in and cut out the enclosed form and
send it to: The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija
IME
NAME
NASLOV
ADRESS
DRŽAVA
You can subscribe to The Slovenia Times, the leading Slovenian monthly in English.
COUNTRY
TELEFON
DATUM
TELEPHONE
E-POŠTA
PODPIS
E-MAIL
Slovenija
Mednarodno
DATE
SIGNATURE
Slovenia
Worlwide
6 številk
15 EUR
22 EUR
6 issues
28,80 EUR
39,60 EUR
12 številk
27 EUR
38 EUR
12 issues
54,72 EUR
75,25 EUR
46
Revija bo poslana z avionsko pošto, tako da jo prejmete 5-7 dni po izidu
30% discount if you subscribe to both magazines - The Slovenia
Times and Slovenija danes
Slovenia
Worlwide
6 issues
43,12 EUR
61,60 EUR
12 issues
79,27 EUR
113,24 EUR
13-14 October 2011
Ljubljana, Slovenia
EXECUTIVE-LEVEL CONFERENCE ON
FOREIGN DIRECT INVESTMENT
GERMANY
Prague
CZECH REPUBLIC
Brno
Stuttgart
400 km Radius
Műnchen
AUSTRIA
Bern
More than 45 mio consumers
SLOVAKIA
Vienna Bratislava
Budapest
SWITZERLAND
HUNGARY
SLOVENIA
11 countries, jointly representing more
than 40% of the total GDP of the EU
Venezia
Ljubljana
Milan
ROMANIA
Zagreb
CROATIA
Belgrade
BIH
Bologna
Sarajevo
ITALY
SERBIA
BULGARIA
MONTENEGRO
Rome
MACEDONIA
ALBANIA
EXPANDING THE POTENTIAL
AS A REGIONAL HUB
The FDI Summit Slovenia 2011 is a great platform to
efficiently explore the opportunities in Slovenia
learn from the experience from existing investors
grow your network of top executives in Slovenia and the region
Organised under the patronage of the President of the Republic of Slovenia, Dr. Danilo Türk
+386 1 520 50 85
[email protected]
www.fdi.si
Organised by
Programme Partner
WWW.DVAJSET.SI