D I P L O M S K A N A L O G A
FAKULTETA ZA INFORMACIJSKE ŠTUDIJE V NOVEM MESTU DIPLOMSKA NALOGA VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJSKEGA PROGRAMA PRVE STOPNJE JURE GAŠPERŠIČ FAKULTETA ZA INFORMACIJSKE ŠTUDIJE V NOVEM MESTU DIPLOMSKA NALOGA PRIMERJAVA ORGANIZIRANOSTI ELEKTRODISTRIBUCIJSKIH PODJETIJ V SLOVENIJI IN TUJINI Mentor: izr. prof. dr. Robert Vodopivec Novo mesto, oktober 2011 Jure Gašperšič IZJAVA O AVTORSTVU Podpisani Jure Gašperšič, študent FIŠ Novo mesto, v skladu z določili statuta FIŠ izjavljam: da sem diplomsko nalogo pripravljal samostojno na podlagi virov, ki so navedeni v diplomski nalogi, da dovoljujem objavo diplomske naloge v polnem tekstu, v prostem dostopu, na spletni strani FIŠ oz. v digitalni knjižnici FIŠ (obkroži odločitev): o takoj, o po preteku 12 mesecev po uspešnem zagovoru, o ne dovoljujem objave na spletni strani oz. v elektronski knjižnici FIŠ zaradi prepovedi organizacije, v sklopu katere je bil pripravljen empirični del naloge, da je diplomska naloga, ki sem jo oddal v elektronski obliki, identična tiskani verziji, da je diplomska naloga lektorirana. V Novem mestu, dne _________________ Podpis avtorja ______________________ POVZETEK Ta diplomska naloga obravnava različne možnosti reorganizacije slovenskih elektrodistribucijskih podjetij, ki so se znašla v situaciji, da morajo v relativno kratkem obdobju svoje poslovanje uskladiti z direktivami EU na tem področju. Poskušali smo predstaviti in kritično oceniti usmeritve različnih formalnih in (neformalnih) interesnih skupin z več zornih kotov, ker se njihovi interesi in njihovi cilji precej razlikujejo. Pravno-formalni ”okvir” oz. zahteve Evropske unije postavljajo pomemben robni pogoj, ki vpliva na reorganizacijo internega trga z električno energijo v Sloveniji. Hkrati pa predstavlja trenutno organiziranost, kratek zgodovinski pregled organiziranosti elektrodistribucijskih podjetij od začetka do danes, organiziranje in odpiranje slovenskega trga z električno energijo, modele ločevanja in kratek pregled, kako so se tega lotili v drugih državah članicah Evropske unije. KLJUČNE BESEDE: reorganizacija, GJS SODO, elektrodistribucijska podjetja, energetski zakon, ločevanje. ABSTRACT This thesis deals with various options for reorganizing the Slovenian electricity distribution companies, who have find themselves in a situation that they have to comply with all the EU directives in this field in a relatively short period of time. We have tried to present and critically evaluate different formal policies and interest groups (informal) from multiple angles, since their views on the situation and objectives are very different. The European Union legal framework and their requirements set important conditions which in term affect the reorganization of the Slovenian internal electricity market. At the same time we present current organizational structure, a short historical overview of the organization of electricity distribution companies from the beginning until today, the organization and opening of Slovenian electricity market, proposed unbundling models and a brief overview of how this is done in other member states of the European Union. KEY WORDS: organization, GJS SODO, electricity distribution companies, energy law, unbundling, internal market. KAZALO 1 UVOD................................................................................................................................. 1 2 ZGODOVINSKI PREGLED RAZVOJA GOSPODARSKE ORGANIZACIJE ELEKTRODISTRIBUCIJE NA PODROČJU SLOVENIJE ............................................. 2 3 LOČEVANJE PODJETIJ ................................................................................................... 7 4 ORGANIZIRANJE IN ODPIRANJE SLOVENSKEGA TRGA ELEKTRIČNE ENERGIJE ......................................................................................................................... 9 5 TRENUTNA ORGANIZIRANOST ELEKTROGOSPODARSTVA SLOVENIJE DO 1.9.2011 ..................................................................................................................... 14 6 POROČILO RAČUNSKEGA SODIŠČA ........................................................................ 16 7 ODZIVNO POROČILO VLADE RS IN VLADNI PREDLOG REORGANIZACIJE .. 17 7.1 Vladni predlog reorganizacije .................................................................................... 19 8 SPREMEMBE V ENERGETSKEM ZAKONU .............................................................. 21 9 Ostali predlogi reorganizacije ........................................................................................... 22 9.1 Predlogi študije Jerman&Bajuk ................................................................................. 22 9.1.1 Model 1 – Vzpostavitev neodvisne ekonomske celote GJS SODO z ohranitvijo obstoječih lastniških razmerij na EDI ............................................. 23 9.1.2 Model 2 – Vzpostavitev neodvisne ekonomske celote GJS SODO s prenosom EDI v 100-odstotno posredno lastništvo RS ...................................... 23 9.2 Predlogi študije Prestrukturiranje slovenskih elektrodistribucijskih podjetij – nova organiziranost .................................................................................................... 24 9.2.1 Model organiziranja hčerinskih družb s holdinškega vrha ................................ 24 9.2.2 Model petih novoustanovljenih družb SODO ..................................................... 25 9.2.3 Model prenosa elektrodistribucijske infrastrukture na družbo SODO, d.o.o. ... 26 9.2.4 Model prenosa elektrodistribucijske infrastrukture in vseh zaposlenih, vezanih na infrastrukturo, na družbo SODO, d.o.o. ........................................... 27 9.2.5 Model prenosa elektrodistribucijske infrastrukture in dela zaposlenih, vezanih na infrastrukturo, na družbo SODO, d.o.o. ........................................... 27 9.2.6 Model ustanavljanja skupnih podjetij................................................................. 28 9.2.7 Model s hčerinskimi podjetji za namene GJS (GJS podjetji) ............................. 28 9.3 Mnenje o novi organiziranosti slovenskih elektrodistribucijskih podjetij ................. 29 9.4 Makro učinki reorganizacije ...................................................................................... 30 10 PREDLOG SINDIKATA DELAVCEV DEJAVNOSTI ENERGETIKE SLOVENIJE IN ODGOVORI VLADE ........................................................................... 32 11 PREGLED ORGANIZACIJE EDP ZNOTRAJ EVROPSKE UNIJE ............................. 34 11.1 Pregled po državah ................................................................................................. 35 11.1.1 Avstrija ............................................................................................................... 36 11.1.2 Belgija................................................................................................................. 36 11.1.3 Češka .................................................................................................................. 36 11.1.4 Danska ................................................................................................................ 37 11.1.5 Finska ................................................................................................................. 37 11.1.6 Francija .............................................................................................................. 37 11.1.7 Nemčija ............................................................................................................... 37 11.1.8 Madžarska .......................................................................................................... 38 11.1.9 Irska in Severna Irska ......................................................................................... 38 11.1.10 Italija .................................................................................................................. 38 11.1.11 Poljska ................................................................................................................ 39 11.1.12 Portugalska......................................................................................................... 39 11.1.13 Slovaška .............................................................................................................. 39 11.1.14 Španija ................................................................................................................ 39 11.1.15 Švedska ............................................................................................................... 39 11.1.16 Nizozemska ......................................................................................................... 40 11.1.17 Velika Britanija .................................................................................................. 40 11.1.18 Estonija ............................................................................................................... 40 11.1.19 Litva .................................................................................................................... 40 11.1.20 Latvija ................................................................................................................. 40 11.1.21 Luksemburg ........................................................................................................ 41 11.1.22 Ciper ................................................................................................................... 41 11.1.23 Malta................................................................................................................... 41 11.1.24 Grčija .................................................................................................................. 41 11.1.25 Bolgarija ............................................................................................................. 41 11.1.26 Romunija............................................................................................................. 41 12 ZAKLJUČEK ................................................................................................................... 42 13 LITERATURA IN VIRI................................................................................................... 45 PRILOGI KAZALO SLIK Slika 2.1: Organigram SOZD EGS............................................................................................. 5 Slika 2.2: EDS podjetja in področja, ki jih pokrivajo ................................................................. 6 Slika 3.1: Pregled zahtev po pravnem in funkcionalnem ločevanju na podlagi ED .................. 8 Slika 4.1: Osnovne naloge Borzena.......................................................................................... 11 Slika 4.2: Sestava končne cene električne energije v letu 2007 ............................................... 13 Slika 5.1: Primer organizacijske sheme podjetja Elektro Ljubljana, d.d. ................................. 15 Slika 5.2: Udeleženci v elektrogospodarstvu SLO ................................................................... 15 Slika 7.1: Končna organizacija, predvidena v odzivnem poročilu vlade (nekaj let za odkup) .................................................................................................. 21 Slika 9.1: Model holdinške organiziranosti pravno in organizacijsko ..................................... 25 Slika 9.2: Ocena neto sedanje vrednosti po različnih modelih reorganizacije v EUR ............. 31 KAZALO TABEL Tabela 7.1: Neposredno in posredno lastništvo RS v distribucijskih podjetjih na dan 30.4.2009.................................................................................................... 20 Tabela 11.1: Ločevanje operaterjev distribucijskega omrežja v letu 2009 .............................. 34 1 UVOD Računsko sodišče Republike Slovenije (RS) je v letu 2009 izdalo revizijsko poročilo o izvajanju gospodarske javne službe (GJS) sistemskega operaterja distribucijskega omrežja (SODO) v drugi polovici leta 2007, v katerem ugotavljajo preveliko odvisnost družbe SODO, d.o.o., in elektrodistribucijskih podjetij (EDP) ter nepravilnosti oziroma neskladje organiziranosti izvajanja GJS SODO z direktivami Evropske komisije. Ugotovljena je bila predvsem odgovornost Vlade Republike Slovenije in Ministrstva za gospodarstvo (MG), ki ni zagotovila ustreznega pravnega okvira in pogojev za izvajanje GJS SODO, ter je v skladu s tem od udeležencev zahtevalo pripravo odzivnega poročila in predloga za ureditev nastalih razmer. Direktiva Evropske unije 2003/54/EC namreč zaradi zagotavljanja konkurenčnosti na trgu električne energije zahteva, da se podjetjem, ki imajo v lasti omrežje oziroma z njim upravljajo, ne sme podeliti koncesije za izvajanje GJS SODO. Ta je bila v Sloveniji sicer podeljena leta 2007 novo ustanovljenemu podjetju SODO, d.o.o., ki je v 100-odstotni državni lasti, s čimer se je Vlada RS izognila javnemu razpisu na evropski ravni. Ker pa družba SODO, d.o.o., ni lastnica omrežja in nima sredstev za upravljanje omrežja, je ta sklenila pogodbo z EDP, ki pa v sebi združujejo tudi proizvodnjo, nakup in prodajo električne energije (EE) in tako je nastalo stanje, ki je v neskladju z zgoraj omenjeno direktivo. Vlada RS je v odzivnem poročilu na ugotovitve računskega sodišča RS podala predlog reorganizacije, ki temelji na lastninskem ločevanju vertikalno integriranih podjetij, kar sicer ni v neskladju z direktivo Evropske unije, je pa pripeljalo do burnih odzivov EDP in Sindikata delavcev dejavnosti energetike Slovenije (SDE) ter ostalih udeleženih v zadevi, saj so prepričani, da vladni predlog ni najboljša možna in racionalna rešitev nastale situacije in bi pripeljala do velikih pretresov v slovenskem elektrogospodarstvu. Vsi udeleženci pa se strinjajo, da je rešitev za nastalo stanje ponovna reorganizacija slovenskega elektrogospodarstva v okvirih, ki jih določata Evropska unija in Energetski zakon. Namen in hkrati cilj te diplomske naloge je obširno predstaviti ozadje nastale situacije in stališč Evropske unije ter predstaviti vse možne rešitve, ki so nastale na podlagi mnogih študij obstoječega stanja in predloge, kako obstoječe stanje izboljšati. Hkrati pa bomo ponudili pregled vseh predvidenih modelov reorganizacije in pregled nad tem, kako so ostale države članice EU organizirale svoje notranje trge z električno energijo, da zadostujejo zahtevam in 1 željam Evropske unije po organiziranem in odprtem skupnem trgu električne energije znotraj držav EU. 2 ZGODOVINSKI PREGLED RAZVOJA GOSPODARSKE ORGANIZACIJE ELEKTRODISTRIBUCIJE NA PODROČJU SLOVENIJE Javna elektrifikacija Slovenije je bila v njenih zgodnjih začetkih predvsem v domeni podjetnikov, zasebnikov in kasneje deloma tudi zadrug. Tako je prva elektrarna v Sloveniji pričela z obratovanjem že leta 1883 v Mariboru, postavil pa jo je lastnik mlina Karl Scherbaum in napeljal razsvetljavo s 36 žarnicami. Zgodnji razvoj elektrogospodarstva tako ni bil sistematično ali zakonsko reguliran, zato je bil razvoj sprva počasen. Sprva so se občine organizacije elektrifikacije svojih krajev lotile tako, da so sklenile dobavne pogodbe za oskrbo z električno energijo s podjetji, ki so imela industrijske elektrarne oziroma so se odločile za gradnjo lastnih elektrarn. Prvi poizkus sistematizacije in regulacije elektrifikacije je nastopil leta 1898, ko je Kranjski deželni zbor (KDZ) obravnaval nastalo problematiko in pomen elektrifikacije ter izrabe vodnih virov za pridobivanje električne energije, vendar je sprejete sklepe dunajska oblast zavrnila. V letih od 1900 do 1910 je tako elektrifikacija v primerjavi z ostalimi državami možno zaostala. KDZ je nato leta 1909 sprejel resolucijo, po kateri so vse vodne sile postale deželna lastnina z možnostjo koriščenja le-teh pred zasebniki oziroma državo. KDO (Kranjski deželni odbor) pa je bil zadolžen za popis vseh potencialnih vodnih virov. KDO je prav tako podpiral gradnjo elektrarn za potrebe elektrostrojnih zadrug, vendar so morale te pred gradnjo predložiti za to potrebno dokumentacijo in tako od KDO pridobiti soglasje. KDO je leta 1912 ustanovil prvo znano elektro podjetje na področju Slovenije – Kranjske deželne elektrarne (KDE), ki je predvsem s pomočjo tujih investitorjev gradilo nove hidroelektrarne. Leta 1918 je Narodna vlada Slovenije prenesla lastništvo in upravljanje KDE na Ljubljanski oblastni odbor. Leta 1929, ko je Slovenija postala Dravska banovina, je ban ustanovil poseben referat za elektrifikacijo in izrabo vodnih potencialov, ki pa je deloval le eno leto. Med prvo in drugo svetovno vojno elektrifikacija ni bila več v rokah posameznikov, temveč je bila gonilna sila napredka na gospodarskem, socialnem in kulturnem področju. Vodilna na tem področju pa sta bila javno podjetje KDE in privatno podjetje HE Fala, ki sta leta 1938 tudi sklenila dogovor o medsebojnem sodelovanju. 2 Leta 1945 je bilo ustanovljeno novo podjetje Državne elektrarne Slovenije (DES) – naslednik KDE, ki je združevalo vse elektrarne, razen HE Fala, ki je bila v večinski lasti Švicarjev. Glavna naloga DES je bila upravljanje in obnovitev obstoječih elektrarn ter priprava načrtov za gradnjo novih. Leta 1946 se je pričela centralizacija upravljanja elektroenergetike in tako je bila ustanovljena Glavna uprava za elektrogospodarstvo s sedežem v Zagrebu in Podjetje za elektrifikacijo zapada, vendar sta obe službi po dveh mesecih prenehali z delovanjem. V tem času je bilo ustanovljeno tudi Podjetje za razdeljevanje električne energije s sedežem v Ljubljani in več obrati. V letu 1950 so v Sloveniji delovala štiri prenosno-distribucijska podjetja: Elektro Maribor, Elektro Celje, Elektro Ljubljana in Elektro Gorica (Čampa in Jeraj, 2009). V Sloveniji je v tem času delovalo tudi Ministrstvo za elektroenergetiko, kasneje imenovano Generalna direkcija elektrogospodarstva, vendar le do leta 1952, ko je nastopilo organizirano delavsko upravljanje. Tako so naloge direkcije prešle v pristojnost Delovnega sveta in Upravnega odbora Gospodarskega združenja elektro dejavnosti, z letom 1953 pa na novoustanovljeni Elektroenergetski sistem. dotedanjih Namesto štirih prenosno- distribucijskih podjetij je nastalo 14 samostojnih, ki se jim je v letu 1954 pridružilo še eno (Čampa in Jeraj, 2009). V družbi Elektroenergetski sistem Slovenije je bil najvišji organ skupščina, ki je imela upravni ter nadzorni odbor, poleg nje pa so obstajali še operativni svet v sestavi direktorjev elektrogospodarskih podjetij in več strokovnih komisij. Leta 1958 je zvezni zakon predpisal novo, tristopenjsko organizacijo (elektrogospodarsko podjetje, elektrogospodarsko skupnost in skupnost jugoslovanskega elektrogospodarstva), s čimer je nastala nova Elektrogospodarska skupnost Slovenije, ki je imela svojo upravo. Sestavljalo jo je 12 proizvodnih podjetij in Elektroprenos, iz nje pa so bila izločena čista distribucijska podjetja brez prenosnega omrežja, ki so bila oblikovana istega leta (Čampa in Jeraj, 2009). Petnajstim podjetjem za distribucijo se je tako pridružilo še eno, in sicer Elektro Koper. Prav tako je nastalo novo Strokovno združenje podjetij za distribucijo, ki ga je sestavljalo 16 distribucijskih podjetij, dve elektrogospodarski šoli, Elektroprojekt, Elektronabava in Jambor Črnuče. Leta 1961 se je Strokovno združenje podjetij za distribucijo električne energije Slovenije preoblikovalo v Poslovno združenje za distribucijo električne energije (DES). V letu 1963 je po novem zakonu prišlo do združitve tedanjih samostojnih podjetij za distribucijo v pet novih (Elektro Maribor, Elektro Celje, Elektro Kranj, Elektro Ljubljana in Elektro Gorica) (Čampa in Jeraj, 2009). Prostorske pristojnosti novoustanovljenih distribucijskih podjetij veljajo še 3 danes. Na podlagi novega zakona o elektrodistribuciji v SFRJ je leta 1965 prišlo do ukinitve Elektrogospodarske skupnosti Slovenije in podjetja Elektroprenos, oblikovala pa so se tri proizvodno-prenosna podjetja (Dravske elektrarne Maribor, Savske elektrarne Ljubljana in Soške elektrarne Nova Gorica). Ustanovljeno je bilo tudi Poslovno združenje energetike Slovenije, DES pa je obstajal še naprej. V letu 1968 pa je prišlo do združitve Dravskih elektrarn Maribor, Termoelektrarne Trbovlje, Elektrarne Brestanica in Toplarne Ljubljana v novo podjetje Elektrogospodarstvo Maribor (EGM). V začetku sedemdesetih je v Jugoslaviji prišlo do ustanovitve temeljnih organizacij združenega dela (TOZD), delovnih organizacij (DO) in sestavljenih organizacij združenega dela (SOZD), kasneje, leta 1974, pa tudi v elektrogospodarstvu. Z novim Zakonom o elektrogospodarstvu Slovenije v letu 1973 pa je urejanje te dejavnosti prešlo iz zvezne na državno raven. Že leta 1972 pa so se dotedanja proizvodno-prenosna in proizvodna podjetja združila v Združeno podjetje elektrogospodarstva Slovenije (ZEPS). Leta 1974 so se tako organizirali TOZD, DO in SOZD elektrogospodarstva (SOZD EGS). Delavci v proizvodnji ter prenosu električne energije so se skupaj z delavci s področja primarne energije (rudniki) združili v SOZD EGS, delavci TOZD distribucije električne energije pa v DO za distribucijo električne energije (DES), ki se je konec leta 1978 začel reorganizirati v pet ločenih podjetij za distribucijo električne energije (DO Elektro Celje, DO Elektro Gorenjska, DO Elektro Ljubljana, DO Elektro Maribor in DO Elektro Primorska). Prva je bila leta 1979 ustanovljena DO Elektro Gorenjska, podjetje DES pa je medtem (1. septembra 1981) prenehalo z delovanjem. Leta 1982 pa so bila ustanovljena še ostala štiri DO podjetja. Hkrati z organiziranjem TOZD, DO in SOZD elektrogospodarstva je potekala priprava na ustanovitev samoupravne interesne skupnosti elektrogospodarstva (ISE). SOZD EGS je tako tvoril elektroenergetski sistem Slovenije in tako je ostalo do konca leta 1989, saj so do takrat veljale vse samoupravno-interesne organizacijske oblike v elektrogospodarstvu. Prišlo je le do nekaterih vmesnih dopolnil. Tako je leta 1981 skupščina sprejela nov Zakon o energetskem poslovanju, katerega namen je bilo ekonomično, varno in optimalno izkoriščanje virov energije in omrežne infrastrukture ter zagotavljanje kakovostne preskrbe z električno energijo. ISE pa je skrbel za usklajevanje med porabniki in izvajalci, organiziran pa je bil na treh ravneh: občinski, posebni in republiški. Leta 1984 je iz ISE nastal ISEP (Posebna samoupravna interesna skupnost za elektrogospodarstvo in premogovništvo). 4 Slika 2.1: Organigram SOZD EGS Vir: Hrovatin et al., 2007: 29. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja so vse večja trenja, gospodarska ter politična kriza in aktivnosti proti centralistični, zvezni ureditvi Jugoslavije vodile do razpada Jugoslavije, s čimer je tudi Slovensko elektrogospodarstvo začelo prehod iz samoupravljanja v bolj zahodnoevropske organizacijske oblike. Leta 1989 je bilo tako ustanovljeno javno podjetje1 Elektrogospodarstvo Slovenije, popolna odgovornost (EGS, p.o., Ljubljana), aktivnosti ISE so se prenesle na IS skupščine SRS, njeni zaposleni pa so prešli v sestavo republiških upravnih organov. Družbena podjetja, ki so še ostala, so obratovala po navodilih in predpisih IS. JP je po pogodbah odkupoval elektriko od elektrarn, DP pa so jo prav tako preko pogodb odkupovale od JP. Leta 1990 je IS z odlokom2 na novo oblikoval javna podjetja za prenos in distribucijo, in sicer: JP Elektro Slovenija (ELES, p.o.), JP Elektro Celje, p.o., JP Elektro Gorenjska, p.o., JP Elektro Ljubljana, p.o., JP Elektro Maribor, p.o., in JP Elektro Primorska, p.o. Leta 1998 so bile v skladu z Zakonom o 1 Javno podjetje je ena izmed oblik zagotavljanja gospodarske javne službe. Ustanovi ga lahko Vlada RS ali lokalna skupnost, kadar gre za upravljanje ene ali več gospodarskih javnih služb večjega obsega ali kadar to narekuje narava monopolne dejavnosti, ki je določena kot gospodarska javna služba, gre pa za dejavnost, ki jo je mogoče opravljati kot profitno. (Zakon o gospodarskih družbah (ZGJS), Ur. l. RS 32/1993, str. 1741). 2 Odlok o ustanovitvi javnega podjetja za prenos električne energije in javnih podjetij za distribucijo električne energije, Ur. l. RS, št. 38/1990. 5 lastninskem preoblikovanju podjetij distribucijska podjetja lastninsko preoblikovana v delniške družbe (postopek za to se je začel že leta 1994)3. S sprejetjem Energetskega zakona4, leta 1999, so se določila načela energetske politike, pravila za delovanje trga z energijo, oblike in načini izvajanja gospodarskih javnih služb (GJS) na področju energetike ter ostale zadeve s tega področja. Obvezne so tako postale GJS: prenos električne energije, upravljanje prenosnega omrežja, distribucija električne energije, upravljanje distribucijskega omrežja, dobava električne energije za odjemalce, ki niso upravičeni odjemalci, in organiziranje trga z električno energijo. Distribucijska podjetja so bila tako s sklepom5 Vlade RS določena za upravljavce distribucijskega omrežja za dobo petnajstih let. V letu 1996 pa so distribucijska podjetja ustanovila GIZ – Gospodarsko interesno združenje distribucije električne energije Slovenije. Slika 2.2: EDS podjetja in področja, ki jih pokrivajo Vir: Lastni prikaz, 2011. 3 Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, Ur. l. RS, št 55/1992, str. 3117. 4 Energetski zakon (EZ), Ur. l. RS, št. 79/1999, str. 12378. 5 Sklep o določitvi upravljavcev distribucijskih omrežij električne energije v Republiki Sloveniji, Ur. l. RS, št. 54/2000, str. 7147. 6 V letu 2000 je GIZ sprejel sklep prenehanja organiziranja po lokacijskem principu v petih distribucijskih podjetjih, ki so se tako z letom 2001 organizirala po funkcionalnem principu in tako organizacijsko in informacijsko ločila dejavnosti na: opravljanje GJS, energetske tržne dejavnosti, neenergetske tržne dejavnosti in skupne strokovne službe. Ločeno pa je bilo tudi prikazovanje računovodskih izkazov po dejavnostih (Hrovatin et al., 2007: 17–47). 3 LOČEVANJE PODJETIJ Da bi Evropska unija zagotovila nediskriminatoren dostop in se izognila konfliktom interesov, je predvidela ločitev omrežnega dela podjetja (naravni monopol6) od tistih dejavnosti v vertikalno integriranih podjetjih, ki tekmujejo na trgu (prodaja in proizvodnja EE). Vrste ločevanja podjetij7: Pravno ločevanje TSO in DSO od ostalih aktivnosti, ki niso povezani s prenosom in distribucijo električne energije. Ločevanje zadeva le del, ki se ukvarja z omrežjem, prodaja in proizvodnja lahko še vedno obratujeta v enem podjetju. Funkcionalno ločevanje TSO in DSO za zagotovitev neodvisnosti znotraj vertikalno integriranega podjetja. Ločevanje zahteva, da se vodstveno osebje, ki se ukvarja z omrežnim delom podjetja, hkrati ne ukvarja oz. deluje v delu podjetja, ki skrbi za prodajo oz. proizvodno EE, in da izvršni direktor omrežnega dela ni hkrati tudi direktor prodajnega in/ali proizvodnega dela podjetja. Možnost izjem pri pravnem in funkcionalnem ločevanju. Računovodsko ločevanje med TSO in DSO ter ostalimi aktivnostmi, ki niso povezane s prenosom in distribucijo električne energije. Za to ločevanje ni izjem in je predpisan minimum, ki se ga morajo držati vsi DSO. 6 Naravni monopol predstavljajo ekonomski pogoji, v katerih je učinek ekonomije obsega tako velik, da lahko en dobavitelj oskrbuje celoten trg ceneje kot dva ali več dobaviteljev, ker je storitev praviloma vezana na infrastrukturo (npr. distribucijsko omrežje). (Slovar izrazov za trg z električno energijo z razlagami v slovenskem in angleškem jeziku, Februar 2009. Dostopno na: http://www.cigre- cired.si/Images/File/MIRO/Slovar-2_splet%2027%2002%2009.pdf (23.9.2011). 7 Unbundling of electricity and gas transmission and distribution system operators – final repost, 2005). 7 Slika 3.1: Pregled zahtev po pravnem in funkcionalnem ločevanju na podlagi ED Vir: Unbundling of electricity and gas transmission and distribution system operators – final report, 2005: 13. Direktiva8 predvideva tudi izjemo pri zahtevah za pravno in funkcionalno ločevanje DSO, saj za DSO, ki imajo manj kot 100.000 odjemalcev, pravno in funkcionalno ločevanje ni potrebno oziroma obvezno, države članice EU pa lahko to izjemo upoštevajo, zavrnejo ali pa jo upoštevajo na spremenjen način (to je z znižanjem meje števila odjemalcev). Slovenija je to omejitev sprejela, vendar je znižala število odjemalcev na 1000, kar pomeni, da morajo biti podjetja, ki imajo več kot 1000 odjemalcev, pravno ločena, za ostala pa to pravilo ne velja. Obstaja pa tudi možnost lastniškega ločevanja, ki zahteva, da je omrežni del v lasti ločenega podjetja, to je podjetja, ki ni hčerinska družba podjetja, ki je udeleženo pri proizvajanju in prodaji električne energije. Ker tako ni povezave med podjetjem, ki upravlja z omrežjem, in podjetji, ki prodajajo in/ali proizvajajo električno energijo, ne obstajajo več razlogi za diskriminatorno obravnavanje posameznih prodajnih/proizvodnih podjetij – to je veljalo predvsem za TSO (Unbundling of electricity transmission networks: Analysis of the European Commission's position, Steve Thomas, 2007). Vsi zgoraj predstavljeni predlogi opredeljujejo lastništvo in nadzor nad prenosnim/distribucijskim omrežjem kot nedeljivo. Vendar pa v luči dostopa do omrežja načeloma ni toliko pomembno, v čigavi lasti je organizacija, ki določa pogoje za dostop do omrežja. Tako se v tem primeru zadrži omrežje in vzdrževanje le-tega v EDP, naloge sistemskega operaterja pa se prenesejo na novo družbo – neodvisni sistemski operater (independent system operatror – ISO). Tako se tudi v tem primeru zagotovi nediskriminatoren dostop do omrežja vsem (Thomas, 2007). 8 Directive 2003/54/EC of the European Parliament and of the Council of 26 June 2003 concerning common rules for the internal market in electricity and repealing Directive 96/92/EC. 8 Roki za ločevanje slovenskih in evropskih DSO9: pravno ločevanje: 2007 ali prej (1.7.2007); funkcionalno ločevanje: 2007 ali prej (1.7.2007) (povzeto po: Unbundling of electricity and gas transmission and distribution system operators – final report, 2005). 4 ORGANIZIRANJE IN ODPIRANJE SLOVENSKEGA TRGA ELEKTRIČNE ENERGIJE Direktiva Evropskega parlamenta 2003/54/EC določa cilje, ki jih morajo uresničiti države članice za vzpostavitev notranjega trga z električno energijo v Evropski uniji. Direktiva nadaljuje delo, ki je bilo začeto v letu 1996 z direktivo 96/92/EC, ki je vzpostavila skupna pravila za proizvodnjo, prenos in distribucijo električne energije. Ta direktiva je med drugim od držav zahtevala, da se v DSO, ki združujejo prodajo, prenos in proizvodnjo električne energije, vodi ločeno računovodstvo in računi, kot bi to bilo v primeru ločenih podjetij (»accounting unbundling«). Prav tako opredeli, da mora biti TSO, če ni bil že prej, neodvisen od proizvodnje in distribucije električne energije (»functional unbundling«) ter ostalih dejavnosti, ki niso povezane s prenosnim omrežjem (Direktiva EU 96/92/EC – Article 7, Article 14). V Sloveniji je bil septembra leta 1999 na podlagi evropskih direktiv iz leta 1996 sprejet Energetski zakon (EZ)10, ki je opredelil temeljne elemente organiziranja trga z električno energijo in druge gospodarske javne službe, kot so: prenos električne energije, upravljanje prenosnega omrežja, distribucija električne energije, upravljanje distribucijskega omrežja in dobava električne energije za odjemalce, ki niso upravičeni odjemalci. Hkrati je bila s tem definirana tudi Agencija Republike Slovenije za energijo11, katere naloga je nadzor nad delovanjem trga z električno energijo in zemeljskim plinom. Med njene pristojnosti spadajo: določanje cene za uporabo elektroenergetskih omrežij, odločanje o upravičenosti stroškov in drugih elementov cen za uporabo elektroenergetskih omrežij, odločanje o sporih, izdaja licenc 9 Directive 2003/54/EC of the European Parliament and of the Council of 26 June 2003 concerning common rules for the internal market in electricity and repealing Directive 96/92/EC. 10 Energetski zakon (EZ), Ur. l. RS, št. 79/1999, str. 12378. 11 Energetski zakon (EZ), Ur. l. RS, št 79/1999, str. 12388. 9 in opravljanje drugih nalog, določenih z zakonom. Vlada si je zadala rok, da ustanovi Agencijo za energijo (JARSE) v šestih mesecih po uveljavitvi zakona in da prične z opravljanjem svojih nalog po zakonu v roku šestih mesecev po ustanovitvi. Takrat obstoječa javna podjetja za proizvodnjo, prenos in distribucijo električne energije pa so postala dolžna v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona računovodsko ločiti tržne in regulirane dejavnosti. Ločeni računovodski izkazi naj bi se tako začeli za dejavnost proizvodnje, prenosa, distribucije in dobave električne energije uporabljati s 1.1.2001. S tem naj bi se preprečevale navzkrižne subvencije, diskriminiranje med odjemalci in izkrivljanje konkurence (EZ, Ur. l. RS, št. 79/1999). Agencija RS za energijo je tako v letu 2001 v sklopu prizadevanj, da Slovenija postane enakopravna članica EU, začela delovati kot regulator na trgu energentov. Že v prvem letu je vzpostavila osnovne pogoje za sprostitev trga z električno energijo (regulativna pravila, cena za uporabo elektroenergetskih omrežij), prav tako pa je začela izdajati licence za opravljanje energetskih dejavnosti, definiranih v 6. členu EZ (v prvem letu so jih izdali preko 600). Od 15. aprila 2001 so imeli največji odjemalci na trgu (odjemalci s priključno močjo nad 42 kilovatov) možnost svobodne izbire svojega dobavitelja električne energije. Agencija je v letu 2003 vzpostavila prvo triletno regulativno obdobje (2003–2005) za določanje omrežnin za elektroenergetska omrežja. Leta 2004 je bila sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah energetskega zakona (EZ-A, Ur. l. RS, št. 51/2004), ki je Agenciji prinesla več pristojnosti in več nalog, hkrati pa se je iz pravne osebe javnega prava preoblikovala v javno agencijo (10 let JARSE, maj 2011). Odpiranje trga z električno energijo se je nadaljevalo 1.7.2004, ko so negospodinjski (industrijski) odjemalci dobili možnost svobodne izbire dobavitelja električne energije in s spremembo tarifnega sistema12, ki je nadomestil obstoječ tarifni sistem iz leta 1998 (Elektro novice, julij 2004). Cena električne energije je po 6. členu Uredbe o tarifnem sistemu za prodajo električne energije tako sestavljena iz: cene za uporabo omrežij, ki jo odjemalec električne energije plačuje za dostop do elektroenergetskih omrežij, cene za dobavo električne energije 12 Uredba o tarifnem sistemu za prodajo električne energije, Ur. l. RS, št. 36/2004. 10 odjemalcem, cene, ki pokriva stroške dobavitelja pri dobavi električne energije, trošarine ali takse na električno energijo, in davka na dodano vrednost (DDV). Slovenski trg je bil tako leta 2004 odprt 64-odstotno (Third benchmarking report on the implementation of the internal electricity and gas market, 1.3.2004). Leta 2006 je bilo sprejeto drugo triletno regulativno obdobje (2006–2008). Popolno odprtje trga pa je sledilo 1.7.2007, ko so tudi gospodinjski odjemalci dobili možnost proste izbire dobavitelja električne energije in tako je slovenski trg postal 100-odstotno odprt, kar pomeni, da si lahko vsak odjemalec prosto izbere ali zamenja ponudnika električne energije. V prvih desetih letih delovanja JARSE je tako po njihovih podatkih dobavitelja električne energije zamenjalo 47.753 poslovnih in gospodinjskih odjemalcev. V marcu 2001 je bilo ustanovljeno podjetje Borzen, d.o.o., sprva kot hčerinsko podjetje Elektro Slovenija, d.o.o., z namenom opravljanja dejavnosti gospodarske javne službe organiziranja trga z električno energijo, od novembra 2001 pa nastopa kot samostojna pravna oseba. V letu 2001 je direktor Borzena sprejel prva Pravila za delovanje trga z električno energijo (Ur. l. RS, št. 30/2001). Leta 2007 je Vlada RS kot ustanoviteljica in edina družbenica podjetja Elektro Slovenija na predlog Ministrstva za gospodarstvo RS prenesla celoten poslovni delež Elektra Slovenije v družbi Borzen, d.o.o., na Republiko Slovenijo. V maju 2008 pa Borzen skupaj s podjetjem Eurex (mednarodna borza izvedenih finančnih inštrumentov) ustanovi podjetje BSP Regionalna Energetska Borza, d.o.o., z namenom vzpostavitve centralnega trgovalnega središča za območju JV Evrope (Borzen, d.o.o., dostopno prek http://www.borzen.si (18.8.2011)). Slika 4.1: Osnovne naloge Borzena Vir: http://www.borzen.si/. 11 Za namen upravljanja GJS sistemskega operaterja distribucijskega omrežja je Vlada RS kot edini lastnik in ustanovitelj na podlagi 23. člena EZ ustanovila družbo SODO, d.o.o. (Ur. l. RS, št. 27/2007). JARSE je še istega leta izdala družbi SODO licenco za opravljanje dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja, št. licence: 0386-08-015/002/07 (http://www.agen-rs.si/porocila/novelicence.aspx). Dejavnost sistemskega operaterja prenosnega omrežja je obvezna republiška gospodarska javna služba, koncesijo lahko družba prejme za največ 50 let, na celotnem območju Republike Slovenije pa jo lahko izvaja le ena pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik (Ur. l. RS, št. 27/2007). V evropski direktivi 2003/54/EC je zapisano, da mora biti podjetje, ki je izvajalec GJS sistemskega operaterja prenosnega omrežja, če je del vertikalno integriranega podjetja, pravno, organizacijsko in odločitveno ločeno od ostalih dejavnosti, ki niso povezane z distribucijo. Te zahteve pa ne predstavljajo obveze po lastniškem ločevanju operaterja od ostalega dela vertikalno integriranega podjetja. Vlada republike Slovenije je z odločbo o izbiri koncesionarja 36001-4/2007/5 z dne 14.6.2007 podelila koncesijo za izvajanje GJS SODO družbi SODO, d.o.o., ki je formalno začela izvajati GJS SODO s 1.7.2007 (Jerman in Bajuk, 2009). SODO, d.o.o., je tako postal neodvisen sistemski operater za področje Slovenije, takšna odločitev o ustanovitvi ISO pa je edinstvena v prostoru EU (Podvratnik, Bricelj, 2010). Sistemski operater distribucijskega omrežja je odgovoren za (po 23. členu EZ-UPB2, Ur. l. RS, št 27/2007): izvajanje prenosa električne energije, vzdrževanje in razvoj prenosnega omrežja električne energije, zagotavljanje dolgoročne zmogljivosti omrežja tako, da omogoča razumne zahteve za priključitev in dostop do omrežja, zanesljivost oskrbe z električno energijo s tem, da zagotavlja ustrezno zmogljivost in zanesljivost omrežja, upravljanje pretokov električne energije v omrežju in zagotavljanje sistemskih storitev, nediskriminatorno obravnavanje uporabnikov omrežja, zagotavljanje potrebnih podatkov drugim sistemskim operaterjem z omrežji, katerih je omrežje, ki ga upravlja, povezano, zagotavljanje potrebnih podatkov upravičenim odjemalcem, da lahko učinkovito uveljavljajo dostop do omrežja, 12 vzpostavitev in nadzor mehanizmov za upravljanje pretokov in izravnave odstopanj v omrežju, opredeljenih v sistemskih obratovalnih navodilih prenosnega omrežja električne energije, napoved porabe električne energije ter potrebnih energetskih virov z uporabo metode celovitega načrtovanja z upoštevanjem varčevalnih ukrepov pri porabnikih. SODO, d.o.o., je tako med drugim postal zadolžen za vzdrževanje, vodenje in obratovanje distribucijskega omrežja, tu pa je nastala težava, saj SODO ni lastnik slovenskega distribucijskega omrežja, saj je le-to v lasti petih distribucijskih podjetij (Elektro Ljubljana, d.d., Elektro Maribor, d.d., Elektro Primorska, d.d., Elektro Gorenjska, d.d., in Elektro Celje, d.d.). Tako je moral SODO v roku enega leta z vsemi lastniki distribucijskega omrežja skleniti pogodbo, s katero uredi vsa vprašanja uporabe tega omrežja za izvajanje nalog SODO. (Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o načinu izvajanja GJS SODO in GJS dobava električne energije tarifnim odjemalcem, Ur. l. RS 23/2007). SODO je tako postal na nek način odvisen od distribucijskih podjetij, ki imajo v lasti distribucijska omrežja, ki jih je SODO dolžan upravljati, graditi in vzdrževati. Prav tako novoustanovljena družba ni imela svojih kadrov, znanja in strojev, ki bi jih potrebovala za izvajanje nalog GJS. Prenos izvajanja (oz. pooblastitev za izvajanje) GJS je SODO tako prenesel (in ne najel samo omrežja) na elektrodistribucijska podjetja, ki imajo v lasti distribucijsko omrežje, hkrati pa se ukvarjajo tudi s trgovanjem, prodajo in pridobivanjem električne energije (preko večinoma hčerinskih podjetij), to pa je v nasprotju s 15. členom evropske direktive 2003/54/EC, ki določa, da mora biti operater distribucijskega omrežja ločen od ostalih dejavnosti. Trg z električno energijo sestavljajo proizvodnja, trgovanje, prenos, distribucija in dobava. Netržni dejavnosti sta prenos in distribucija, medtem ko so proizvodnja, trgovanje in dobava tržne dejavnosti. Slika 4.2: Sestava končne cene električne energije v letu 2007 Vir: Revizijsko poročilo – ureditev izvajanja GJS SODO, 2009: 12. 13 5 TRENUTNA ORGANIZIRANOST ELEKTROGOSPODARSTVA SLOVENIJE DO 1.9.2011 V skladu s pripravami na popolno odprtje trga z električno energijo v letu 2007 in pripravami na prevzem izvajanja GJS SODO električne energije v RS je bilo predvideno tudi pravno ločevanje operaterja distribucijskega omrežja od drugih dejavnostih, kar je pomenilo nekatere spremembe na področju organiziranosti in izvajanja poslovnih procesov (Elektro novice, št. 1, 2006). Kot smo videli v prejšnjem poglavju, je vlada po Energetskem zakonu ustanovila le en SODO za področje celotne države in tako so elektrodistribucijska podjetja ostala lastniki distribucijskega omrežja na območju, ki ga pokrivajo. (Elektro novice, št. 4, 2006). Tako je podjetje SODO, d.o.o., z distribucijskimi podjetji podpisalo pogodbe o najemu omrežja13, potrebnega za izvajanje GJS SODO, hkrati pa so z njimi podpisali tudi pogodbe o izvajanju storitev, potrebnih za izvajanje GJS14. 1. julija 2007 je začel veljati Odlok o prenehanju veljavnosti Odloka o ustanovitvi javnega podjetja za prenos električne energije in javnih podjetij za distribucijo električne energije (Ur. l. RS, št. 57/2007). Tako so distribucijska podjetja izgubila status javnega podjetja in so bila vpisana v sodni register kot delniške družbe zasebnega prava. Nova organizacijska shema, ki so jo pripravili v podjetjih, pa je upoštevala sprejete zakonske spremembe in predvidela tako izločitev dejavnosti SODO, kakor tudi popolno odprtje trga elektrine energije s 1.7.2007 (Elektro novice, št. 3, 2007). 13 Prenos in distribucija električne energije. Dostopno na: http://www.agen- rs.si/sl/informacija.asp?id_informacija=723&id_meta_type=29&type_informacij= (23.9.2011). 14 Računsko sodišče RS: Revizijsko poročilo – Ureditev izvajanja GJS SODO (2009). Dostopno prek: http://www.rs-rs.si/rsrs/rsrs.nsf/I/K1B4A699B671BB071C1257583003E9262/$file/SODO_SP07.pdf (24.8.2011). 14 Slika 5.1: Primer organizacijske sheme podjetja Elektro Ljubljana, d.d. Vir: http://www.elektro-ljubljana.si/. Funkcijsko ločevanje je postalo obvezno na distribucijski ravni od 1. julija 2007 (Poročilo o napredku pri oblikovanju notranjega trga plina in električne energije, 2009). Slika 5.2: Udeleženci v elektrogospodarstvu SLO15 Vir: Revizijsko poročilo – ureditev izvajanja GJS SODO, 2009: 10. 15 Komentar k sliki 7: Med druge dobavitelje električne energije štejemo GEN-I, d.o.o., in Petrol, d.d. 15 6 POROČILO RAČUNSKEGA SODIŠČA Računsko sodišče je v letu 2009 izdalo Revizijsko poročilo o smiselnosti ureditve izvajanja GJS sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije (SODO) v letu 2007, katere premet je bilo poslovanje Vlade RS, Ministrstva za gospodarstvo in družbe SODO, d.o.o., pri izvajanju GJS sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. Namen revizije je bil preveriti ustreznost prenosa izvajanja javnih pooblastil in drugih storitev na elektro podjetja, financiranje naložb v širitev omrežja, smotrnost izvajanja GSJ SODO glede na to, da SODO, d.o.o., ni lastnik infrastrukture, ki jo upravlja, in ustreznost aktivnosti Vlade RS in Ministrstva za gospodarstvo pri vzpostavitvi izvajanja GJS SODO. (Revizijsko poročilo, 2009) Iz revizije pa so bila izvzeta področja oziroma omrežja zaokroženih gospodarskih kompleksov (ZGK), saj namreč lastnik teh omrežij ni nobeno izmed petih elektrodistribucijskih podjetij in zanje veljajo drugačni pogoji poslovanja. Računsko sodišče je preučilo izvajanje GJS SODO v drugi polovici leta 2007 in ocenilo, da izvajanje ni bilo uspešno, saj Ministrstvo za gospodarstvo ni imelo oblikovane celostne strategije za obratovanje in nadzor nad izvajanjem GSJ, preden je za to ustanovilo SODO, d.o.o., in da se o tem ni posvetovalo z JARSE, kljub opozorilom, da izbrana rešitev ni primerna. Prav tako so ugotovili, da je Vlada RS dala soglasje k pogodbi o najemu infrastrukture in opravljanju storitev za SODO z elektrodistribucijskimi podjetji kljub temu, da koncesijska pogodba oziroma uredba o koncesiji gospodarske javne službe dejavnosti SODO električne energije prepoveduje prenos koncesije za dejavnost sistemskega operaterja na drugo osebo (Ur. l. RS, št. 39/2007). Tako so koncesijo za izvajanje GJS SODO dejansko opravljala (in jo še opravljajo) elektrodistribucijska podjetja, kar pa je v neskladju z Evropsko direktivo 2003/54/EC. Ta namreč določa, da mora biti omrežni in prodajni in/ali proizvodni del podjetja pravno ločen od ostalega dela ali obratno. Prav tako je med ugotovitvami zapisano, da pogodba o najemu dejansko ne vsebuje seznama najete infrastrukture, nepoznavanje vrednosti najete infrastrukture pa je vodilo v nepreverjanje obračuna amortizacije, kar je vodilo v prevelike donose elektrodistribucijskih podjetij. Prav tako tudi ni pravilno, da je novozgrajena infrastruktura (financirana s strani odjemalcev – omrežnina in povprečni stroški priključevanja) v lasti elektrodistribucijskih podjetij. Več nepravilnosti je bilo ugotovljenih tudi v delovanju Vlade RS in Ministrstva za gospodarstvo, ki nista zagotovila pogojev za neodvisno izvajanje GJS SODO z nezadostnim zakonskim okvirom, ki bi omogočal izločitev distribucijske infrastrukture iz elektro podjetij, prav tako pa so izdelavo študij za organiziranost GJS SODO prepustili elektrodistribucijskim podjetjem. 16 Računsko sodišče je zato od Vlade RS in Ministrstva za gospodarstvo v roku 90 dni zahtevalo pripravo odzivnega poročila, v katerem naj pripravijo strategijo za učinkovito izvajanje GJS SODO, načrt prenosa distribucijske infrastrukture v posredno ali neposredno last RS ter temu primerno organiziranostjo družbe SODO. Prav tako je zahtevalo pripravo in načrt aktivnosti, s katerimi bi družbo SODO usposobili tako, da bi sami začeli izvajati GJS SODO. Oceniti je potrebno tudi število zaposlenih ter tehnične in finančne vire za nemoteno izvajanje GJS. Vladi RS in Ministrstvo za gospodarstvo je računsko sodišče priporočalo tudi, da ob izdelavi strategije za učinkovito izvajanje GJS SODO aktivneje vključita tudi JARSE, zaradi zagotavljanja ustrezne neodvisnosti od elektrodistribucijskih podjetij in da uredi koncesijsko pogodbo z elektrodistribucijskimi podjetji na področju financiranja in učinkovitejši nadzor SODO nad izvajanjem GJS. Od družbe SODO pa je Računsko sodišče zahtevalo tudi aktivnejše sodelovanje pri popisu distribucijske infrastrukture pred prenosom (Revizijsko poročilo – ureditev izvajanja GJS SODO, 2009). 7 ODZIVNO POROČILO VLADE RS IN VLADNI PREDLOG REORGANIZACIJE Vlada RS je v skladu z navodili Računskega sodišča RS pripravila odzivno poročilo, v katerem obravnava v revizijskem poročilu odkrite nepravilnosti v poslovanju. Vlada v poročilu ugotavlja, da je obseg nepravilnosti veliki, zato predvideva, da popravljanje obstoječega stanja zgolj s popravljalnimi ukrepi ne bi bilo smiselno. Ministrstvo za gospodarstvo (MG) zato predlaga oziroma predvideva celovito reorganizacijo, ki bi zagotovila pravno in funkcionalno ločitev omrežnih in tržnih dejavnosti ter s tem potrebno neodvisnost za nediskriminatorno obravnavanje tržnih podjetij. V prehodnem obdobju pa so predvideni tudi začasni ukrepi v skladu z revizijskim poročilom. Pri tem je potrebno upoštevati, da spremembe ne smejo ogroziti delovnih procesov, saj bi to lahko ogrozilo oskrbo odjemalcev z električno energijo. Spremembe morajo biti sprejemljive za sindikate, brez posega v podeljeno koncesijo za izvajanje GJS SODO, saj bi tako dejanje vodilo v nepotrebne zaplete. Zagotoviti je potrebno pozitivno poslovanje ločenih dejavnosti, reorganizacija ne sme prekomerno obremeniti proračuna, prav tako pa je potrebno zagotoviti ohranitev ekonomije obsega, učinkov omrežja in enotne standarde kakovosti storitev javne službe, saj želi država ohraniti svoje premoženje. Vlada je glede na predlog računskega sodišča prav tako predlagala oziroma sprejela več popravljalnih ukrepov za ureditev obstoječega stanja za obdobje do izvedbe popolne reorganizacije. 17 Pri reorganizaciji pa se je potrebno držati tudi več osnovnih načel, saj gre za zelo občutljivo področje, ki je nacionalnega pomena (povzeto po: Zbrana gradiva o reorganizaciji EDP, 2009): kvaliteta in zanesljivost oskrbe končnih odjemalcev se v nobenem primeru ne sme zmanjšati, o spremembah morajo biti seznanjeni tudi sindikati, ki morajo s spremembami tudi v večji meri soglašati, ločitev mora biti izpeljana tako, da se novonastalim (ločenim) podjetjem zagotovijo pogoji za pozitivno poslovanje, reorganizacija hkrati pomeni tudi racionalizacija stroškov. Pri pripravi vladnega predloga so bile upoštevane naslednje omejitve (povzeto po: Zbrana gradiva o reorganizaciji EDP, 2009): Obvezna pravna in funkcionalna ločitev (SODO mora biti pravno in funkcionalno ločen od tržnega dela – Energetski zakon in direktiva 2003/54/EC). Ni prenosa pooblastil na povezano družbo (SODO ne sme prenesti pooblastil na podjetja, ki se ukvarjajo tudi s trgovanjem z električno energijo, kot je to v sedanji organizacijski strukturi). Hčerinska družba ne more biti tržna (v nasprotju z direktivo 2003/54/EC, direktivo o povezanosti družb). Podelitev koncesije GJS mora biti speljana na osnovi mednarodnega razpisa, razen če je družba, ki ji je koncesija podeljena, v 100-odstotni državni lasti – Zakon o javno zasebnem partnerstvu. (Združeno podjetje bi bilo po končanem vladnem predlogu reorganizacije v 100-odstotni državni lasti). Brez razpisa za povezane družbe. Nosilec koncesije GJS je pri naročanju storitev zavezan k javnim razpisom. SODO mora imeti vire in sredstva za odločanje (v trenutni organizaciji zato najema storitve vseh petih elektrodistribucijskih podjetij). Združevanje ne sme okrniti konkurence (združitev tržnih delov v eno podjetje je nemogoča oz. vsaj omejena – Zakon o varstvu konkurence). 18 Brez sprememb kapitalskih razmerij (lastnikov je veliko in imajo različne interese – preoblikovanje je možno le tako, da se kapitalska razmerja ne spreminjajo). Proračun je omejen (odkup deležev manjšinskih lastnikov v distribucijskih podjetjih ni možen, ker bi potrebovali za to po nekaterih ocenah do 300 milijonov EUR). 7.1 Vladni predlog reorganizacije Vlada v načrtu reorganizacije elektrogospodarstva predvideva štiri zaporedne korake: 1. Korak Razdelitev vsakega od petih elektrodistribucijskih podjetij na dva dela: družbo za omrežne dejavnosti in družbo za tržne dejavnosti. Omrežni del, ki bi ostal lastnik distribucijske infrastrukture, bi v tej fazi izvajal tiste dejavnosti, ki jih obstoječe distribucijsko podjetje po pogodbi o najemu in storitvah izvaja za SODO, d.o.o. Tržni del pa bi obsegal prodajo, trgovanje in proizvodnjo električne energije. Podjetje Informatika, d.d., ki opravlja računalniške storitve in razvija projekte v zvezi z informacijskimi storitvami za trenutna distribucijska podjetja (Hrovatin et al., 2007: 290), bi postalo del omrežnega dela, med seboj konkurenčna tržna podjetja pa bi si morala ustvariti vsaka svoj neodvisen informacijski sistem. Stelkom, d.o.o., ki se ukvarja s trženjem prostih telekomunikacijskih (TK) poti vseh ustanoviteljic16 ter opravlja naloge razvoja, prodaje, zaračunavanja in kakovosti TK storitev (Hrovatin et al., 2007: 294) pa bi lahko ostal v enem ali drugem delu podjetja. 2. Korak Vlada bi s stvarnim vložkom dokapitalizirala družbo SODO (lastniški delež v elektrodistribucijskih podjetjih). Kljub temu bi bile med omrežnimi podjetji in družbo SODO še vedno potrebne pogodbe o najemu in izvajanju storitev za GJS, ker država lahko neposredno podeli koncesijo le podjetju, ki je v 100-odstotni državni lasti. SODO in omrežna podjetja bi tako postala povezane družbe (SODO bi bil večinski lastnik omrežnih družb), SODO pa bi moral nase prevzeti del zaposlenih iz omrežnih podjetji in sam začeti izvajati del nalog iz obsega izvajanja GJS. V tej fazi prekinitev pogodb o najemu in izvajanju storitev še 16 To so Elektro Celje, d.d., Elektro Gorenjska, d.d., Elektro Ljubljana, d.d., Elektro Maribor, d.d., Elektro primorska, Elektro Slovenija (ELES) in Holding Slovenske elektrarne (HSE). 19 ni mogoča, ker je družba SODO le 79,5-odstotni neposredni lastnik omrežnih družb. Rešitev te problematike predvideva tretji korak. 3. Korak Vlada RS in SODO bi morala od ostalih manjšinskih lastnikov (fizične in pravne osebe – predvsem skladi) pridobiti še 20,5 % lastninskega deleža, ki še manjka do 100-odstotnega lastništva omrežnega dela podjetij, kar bi omogočalo ukinitev pogodb o najemu in izvajanju storitev ter združitev petih omrežnih podjetji z družbo SODO brez izgube koncesije, ker bi bila le-ta podjetja v 100-odstotni lasti države/družbe SODO, d.o.o. Za pridobitev manjkajočega lastniškega deleža je predviden odkup deležev z menjavo le tega za delež v tržnih družbah ali nekih drugih družbah, ki so v lasti države, oziroma na drugačne načine. Ker država s tem ne želi preveč obremeniti proračuna, je predvidena tudi prodaja državnih deležev v tržnih podjetjih zainteresiranim kupcem (GEN, HSE ali ostali akterji na trgu). Izpeljava tega koraka je pogoj za izvedbo zadnjega, četrtega koraka. Tabela 7.1: Neposredno in posredno lastništvo RS v distribucijskih podjetjih na dan 30.4.2009 Družba Neposredno in posredno lastništvo RS Elektro Celje, d.d. 81,11 % Elektro Primorska, d.d. 83,00 % Elektro Gorenjska, d.d. 83,08 % Elektro Ljubljana, d.d. 81,31 % Elektro Maribor, d.d. 81,85 % Vir: Odzivno poročilo na revizijsko poročilo Računskega sodišča RS »Ureditev izvajanja GJS SODO, 2009: 19. 4. Korak Ko se bo zagotovilo 100-odstotno lastništvo (lahko tudi posredno) omrežnih podjetij – SODO, skladi, služba za financiranje razgradnje NEK, se predvideva združitev omrežnih podjetij in družbe SODO, s čimer se bodo lahko odpravile pogodbe o najemu in izvajanju storitev tako, da bo novo nastalo podjetje v 100-odstotni državni lasti in bo tako lahko nosilec koncesije za izvajanje GJS SODO in hkrati izvajalec iz GJS izhajajočih obveznosti. S tem lahko družba SODO dejansko začne učinkovito izvajati dejavnosti, za katere je bilo ustanovljeno. Ohranila bi se organizacijska prostorska razporejenost (omrežna podjetja bi 20 postala glavne organizacijske enote družbe SODO), nič pa se ne bi tudi spremenilo za zaposlene, ki bi ostali na svojih delovnih mestih in lokacijah. Slika 7.1: Končna organizacija, predvidena v odzivnem poročilu vlade (nekaj let za odkup) Vir: Ministrstvo za gospodarstvo RS, Zbrana gradiva o reorganizaciji elektrodistribucijskih podjetij, 2009: 21. 5. Korak Vlada v procesu reorganizacije dopušča tudi možnost združitve ELES in SODO, če bi ekonomska analiza pokazala smiselnost take odločitve. Taka združitev je v skladu s sprejeto zakonodajo (tudi z evropskimi direktivami) (Odzivno poročilo na revizijsko poročilo Računskega sodišča RS »Ureditev izvajanja GJS SODO, 2009: 1-23). 8 SPREMEMBE V ENERGETSKEM ZAKONU Na Ministrstvu za gospodarstvo (MG) so v juniju 2011 pripravili predlog novega Energetskega zakona, ki vključuje zadnje spremembe oz. nove evropske direktive in uredbe, največ iz tako imenovanega tretjega energetskega paketa, ki od držav članic zahteva prenos direktiv v nacionalno zakonodajo v roku 18 mesecev. Tretji energetski paket17 je stopil v veljavo septembra 2009 (dostopno na: http://ec.europa.eu/energy/gas_electricity/legislation/legislation_en.htm, na dan 18.8.2011). Predlog novega zakona je trenutno v javni obravnavi do vključno 1. oktobra 2011. 17 Directive 2009/72/EC of the European parliament and of the Council of 13 July 2009 concerning common rules for the internal market in electricity and repealing Directive 2003/54/EC. 21 GJS SODO še vedno ostaja gospodarska javna služba in še vedno predvideva najem infrastrukture, se pa spremenijo pristojnosti JARSE, ki bi imela pristojnosti tudi nad lastniki omrežja za lažje ugotavljanje stroškov v zvezi z omrežjem. Prenos električne energije tudi ostane GJS, uvaja pa se obvezno pravno ločevanje na tem področju in predvideva prenos lastniškega deleža SODO in ELES iz Agencije za upravljanje kapitalskih naložb RS na Vlado RS. Pomembne so tudi novosti na področju reševanja sporov med gospodinjskimi odjemalci in dobavitelji električne energije z možnostjo prostovoljne mediacije z elementi arbitraže, posebnimi razpisi za nove proizvodne sposobnosti ter čezmejnimi vodi in ostalo (povzeto po: http://www.mg.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/energetika/pomembni_dokumenti/energet ski_zakon/, dostopno na 18.8.2011). 9 OSTALI PREDLOGI REORGANIZACIJE V prejšnjem poglavju smo predstavili vladni predlog reorganizacije slovenskih elektrodistribucijskih podjetij, to poglavje pa je namenjeno pregledu ostalih predlaganih modelov reorganizacije. Avtorici Podvratnik in Bricelj18 ugotavljata, da je bistvena razlika vseh podanih modelov v primerjavi s predlogom vlade (lastninsko ločevanje) v tem, da ohranjajo obstoječa elektrodistribucijska podjetja kot celote, razdelitve na omrežni in tržni del se vršijo v okviru obstoječih podjetij. S tem se izognemo oslabitvi distribucijskih podjetij in ostalih negativnih posledic, razbitja podjetij na dva dela (Ocena učinkov reorganizacije EDP, 2010). Avtorici prav tako ugotavljata, da je model lastninskega ločevanja z vidika ocenjenih finančnih učinkov najbolj obremenjujoč za slovensko gospodarstvo. Prav tako ocenjujejo, da so posledice takega ločevanja dolgoročne in nepovratne, tako predlagata reorganizacijo v okviru obstoječega SODO oziroma izbiro enega od modelov prenosa koncesije neposredno na EDP, ki so po njihovih ocenah optimalnejši od lastninskega ločevanja, ki ga predlaga vlada. 9.1 Predlogi študije Jerman&Bajuk Študija družbe Jerman&Bajuk19 je bila narejena na podlagi naročila JARSE. Študija analizira trenutno stanje organiziranosti in izvajanje GJS SODO, sistemsko pravno ureditev, obravnava 18 Podvratnik, Urška in Bricelj, Anja (2010): Ocena učinkov reorganizacije elektrodistribucijskih podjetij. Ljubljana: P&S Capital, d.o.o. 19 Jerman, Saša in Bajuk, Valentin (2009): Zagotovitev učinkovite ureditve izvajanja GJS SODO. Dostopno prek: http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/Energetika/Porocila/Ureditev_Izv_SODO.pdf (24.8.2011). 22 posamezna specifična vprašanja in predlaga dva modela reorganizacije GJS SODO, ki predstavljata izboljšanje oz. reorganizacijo obstoječega stanja brez lastninskega ločevanja. 9.1.1 Model 1 – Vzpostavitev neodvisne ekonomske celote GJS SODO z ohranitvijo obstoječih lastniških razmerij na EDI Prvi predstavljeni model v prvem koraku predvideva pravno in organizacijsko delitev vsakega od distribucijskih podjetij na dva dela. Prva družba ima v lasti premoženje, vezano na distribucijo električne energije. Druga družba pa izvaja ostale dejavnosti (prodaja, proizvodnja in ostale tržne dejavnosti). Družba SODO bi tako še vedno najemala distribucijske dele podjetij za izvajanje nalog GJS SODO, s tem pa bi se zagotovila neodvisnost tržnega dela od distribucijskega (onemogoči se medsebojno prelivanje prihodkov) in tako bi ugodili zahtevi EU po pravnem in funkcionalnem ločevanju. Delitev podjetij bi se izvedla tako, da bi se ohranila lastniška struktura oz. razmerja (delničarji obstoječih podjetij bi tako postali delničarji tudi v obeh novih podjetjih v enakih razmerjih/odstotkih kot v trenutnem stanju). V drugem koraku pa bi Vlada RS prenesla svoje delnice (kot stvarni vložek v družbo) iz distribucijskih podjetij na SODO, s čimer bi SODO postal večinski delničar (79,5 %) distribucijskih družb in bi tako dejansko imel vpliv na obratovanje, razvoj omrežja in izvajanje storitev GJS SODO. V študiji tudi ocenjujejo, da bi po izvedbi obeh korakov morala družba SODO začeti prevzemati izvajanje nekaterih ključnih nalog GJS SODO v tej meri, da bi se zagotovilo dejansko izvajanje GJS SODO v družbi SODO. 9.1.2 Model 2 – Vzpostavitev neodvisne ekonomske celote GJS SODO s prenosom EDI v 100-odstotno posredno lastništvo RS Drugi predlog pa predvideva pridobitev 100-odstotnega lastniškega deleža nad distribucijskimi podjetji z odkupom oz. izplačilom deležev zasebnega kapitala iz obstoječih elektrodistribucijskih podjetij. Ta delež znaša 20,5 %, od katerega je še približno 2 do 3 % posredno v lasti RS (skladi, sklad za razgradnjo NEK). Študija pravi, da bi bilo možno teoretično pridobiti 100-odstotno lastništvo že v prvem koraku prejšnjega modela na način, ki ne ohranja kapitalskih razmerij. Deleži, ki bi jih prejeli lastniki zasebnega kapitala v novih družbah, bi morali biti vrednostno enaki kot v obstoječih podjetjih – deleži lastnikov zasebnega kapitala v novih družbah bi se v deležih - odstotkih razlikovali (bili bi večji), v distribucijskih družbah pa ne bi imeli več deležev. Deleži v novih družbah bi tako bili vrednostno enaki deležem, ki jih imajo v obstoječih elektrodistribucijskih podjetjih. Take 23 delitve pa ni enostavno doseči, saj je ocenjena vrednost tržnih delov podjetij manjša od 20,5 %, kar pomeni, da bi bilo potrebno razliko delničarjem izplačati ali pa obdržati njihovo solastništvo v distribucijskih podjetjih. Ta model predvideva možnost odkupa deležev zasebnega kapitala, kar se avtorjem študije zdi najbolj realna možnost, vendar pa za tako ravnanje ne vidijo nobene neposredne potrebe, kajti odkup teh deležev bi pomenil veliko breme državnega proračuna. 9.2 Predlogi študije Prestrukturiranje slovenskih elektrodistribucijskih podjetij – nova organiziranost Avtorji študije ugotavljajo, da je Slovenija kot članica EU dolžna izpolnjevati obveznosti, ki so ji naložene preko prava EU in upoštevati ugotovitve Računskega sodišča RS. Avtorji predlagajo več možnih primerov reorganizacije obstoječega stanja, pri katerih ne pride do davčnih obremenitev in se z njimi izpolni pogoj, da družba SODO deluje neodvisno od dobaviteljev električne energije. Študija kot najbolj primerna modela predlaga model organiziranja hčerinskih družb s holdinškega vrha in model s hčerinskimi podjetji za namene GJS (GJS podjetji). 9.2.1 Model organiziranja hčerinskih družb s holdinškega vrha Model predvideva ustanovitev hčerinskih podjetij za vsako od dejavnosti, v katere se prerazporedijo tudi delavci (prezaposlitve) ter sredstva za opravljanje posamezne dejavnosti. Tako bi se ustanovila podjetja za področja: nakup in prodaja EE, delovanje elektroenergetske infrastrukture, proizvodnja električne energije in podjetje za nudenje tehničnih storitev ostalim. Lastninska struktura v elektrodistribucijskih podjetjih bi ostala tudi po tej reorganizaciji nespremenjena. Hčerinske družbe bi se oblikovale vse naenkrat s pomočjo izčlenitve, v njih pa bi imela elektrodistribucijska podjetja večinski ali 100-odstotni poslovni delež. 24 Slika 9.1: Model holdinške organiziranosti pravno in organizacijsko Vir: Prestrukturiranaje slovenskih elektrodistribucijskih podjetij – nova organiziranost, 2009: 38. Tako bi dosegli pravno ločitev med dejavnostmi, ki jo zahteva EZ in direktiva EU. SODO bi v tem primeru sklenil pogodbo s podjetjem Storitve za SODO o najemu infrastrukture, prav tako pa pogodbo o izvajanju storitev, kjer pa bi nova družba delala oz. izvajala dela v imenu SODO in ne več v lastnem imenu. SODO bi ohranil izvajanje vseh dejavnosti, ki jih izvaja že sedaj, dodatno pa bi opravljal naloge razvoja omrežja, normativov vzdrževanja, urejal kriterije investiranja v infrastrukturo, izvajal nadzor nad izvajanjem pogodbe, nakup električne energije za izgube ter opravljal naloge za JARSE in MG. Prednosti: - Zadostitev zahtevam RS, nespremenjena lastniška struktura, hčerinske družbe so v 100-odstotni lasti holdinške družbe, ker se ohrani lastniška struktura, ni potrebno odkupiti deležev manjšinskih delničarjev, večja preglednost in učinkovitost, brez pretresov v omrežju, pravni položaj zaposlenih se ne spremeni, okrepitev SODO, davčno nevtralne transakcije. Slabosti: - Možnost presežka zaposlenih, SODO ima še vedno nadzor nad infrastrukturo le preko pogodbe. 9.2.2 Model petih novoustanovljenih družb SODO Model predvideva ukinitev trenutne družbe SODO in ustanovitev petih novih, ki bi dejavnost opravljale v teritorialnih okvirih sedanjih elektrodistribucijskih podjetij. Potrebno bi bilo tudi vsebinsko spremeniti koncesijo in jo podeliti novoustanovljenim družbam. Na te novoustanovljene družbe bi se tako prenesla vsa infrastruktura in zaposleni, ki so potrebni za upravljanje in vzdrževanje omrežja oz. so vezani na izvajanje dejavnosti za GJS SODO. Tako 25 bi se zagotovilo neodvisno samostojno in celovito izvajanje GJS SODO znotraj novih družb, ki jih tako JARSE lahko direktno nadzira. Vse novoustanovljene družbe bi lahko nastale z oddelitvijo od obstoječih elektrodistribucijskih podjetij z možnostjo ohranitve lastninskih razmerij (ne omogoča neposredne podelitve koncesije) ali pa z oddelitvijo, ki ne ohranja kapitalskih razmerij (izločitev oseb zasebnega prava in možnost neposredne podelitve koncesije). Prednosti: - Nista potrebni pogodba o najemu in pogodba o izvajanju storitev, povprečni stroški priklopa so prihodek SODO, samostojno in neodvisno sprejemanje odločitev in izvajanje dejavnosti GJS SODO, boljši nadzor, zadoščeno je zahtevam RS. Slabosti: - Oddelitev, ki ne ohranja kapitalskih razmerij, lastniško preoblikovanje, odvzem in ponovna podelitev koncesije, likvidacija obstoječe družbe SODO, dolgotrajen postopek. 9.2.3 Model prenosa elektrodistribucijske infrastrukture na družbo SODO, d.o.o. S tem modelom bi dosegli, da družba SODO ne bi več potrebovala pogodbe o najemu omrežja, saj bi v okviru reorganizacije s prenosom infrastrukture iz sedanjih elektrodistribucijskih družb postala lastnik le te. Storitve iz naslova delovanja in razvoja omrežja pa bi še vedno preko pogodbe najemala pri elektrodistribucijskih podjetjih. EDP podjetja bi tako še vedno zaračunavala končnim odjemalcem ceno uporabe omrežja, prihodke iz naslova uporabe omrežja pa bi nakazovala na SODO. SODO v tem primeru tudi ne rabi več plačevati najemnine EDP za elektrodistribucijsko infrastrukturo, pokriti bi morali le stroške v zvezi z izvajanjem storitev, hkrati pa bi morali sami kriti tudi stroške izgube električne energije. Pri prenosu infrastrukture bi prišlo do velikih sprememb v lastniški strukturi obstoječih distribucijskih podjetij, saj je družba SODO, na katero se infrastruktura prenaša, v 100% državni lasti, tako pa mora ostati tudi po prenosu le te. Zato bi se v obstoječih EDP lastninski 26 delež države zelo zmanjšal, ostali bi neposredni deleži od 0% (Elektro Ljubljana d.d.) do 39,6% (Elektro Gorenjska d.d.), v povprečju 2,99%, za Elektro Ljubljana d.d. pa bi potrebovali še dodatnih 15,6 milijona EUR za prenos infrastrukture, deleži manjšinskih lastnikov v družbah z izločeno infrastrukturo pa bi se povečal. Tako bi dosegli, da bi bila infrastruktura pravno in dejansko ločena od dejavnosti trgovanja z električno energijo. Prednosti: - Odprava lastninskih in formalnih nejasnosti. Slabosti: - Način sodelovanja med SODO in EDP, prenos ustreznih virov financiranja infrastrukture, kadrovska okrepitev SODO. 9.2.4 Model prenosa elektrodistribucijske infrastrukture in vseh zaposlenih, vezanih na infrastrukturo, na družbo SODO, d.o.o. Predstavljeni model predvideva uporabo prejšnjega modela s prenosom infrastrukture na SODO, vendar se usmerja na odpravo slabosti oziroma spornih rešitev v prvem modelu in predvideva tudi prenos oziroma prezaposlitev vseh zaposlenih, ki se v sedanjih elektrodistribucijskih podjetjih ukvarjajo z izvajanjem GJS SODO, na družbo SODO. V elektrodistribucijskih podjetjih bi tako ostali le zaposleni s področja nakupa in prodaje EE ter proizvodnje EE in drugih storitvenih dejavnosti, ki niso vezane na omrežno infrastrukturo. Družba SODO bi tako postala veliko podjetje z 2368 zaposlenimi. Prednosti: - Ustrezne razmere za delovanje GJS SODO, celovitost podjetja SODO, neodvisno delovanje SODO, preoblikovanje elektrodistribucijskih podjetij v tržna. Slabosti: - Radikalna reforma, nova organizacijska oblika SODO, presežek zaposlenih. 9.2.5 Model prenosa elektrodistribucijske infrastrukture in dela zaposlenih, vezanih na infrastrukturo, na družbo SODO, d.o.o. Ta model je spremenjena oblika modela prenosa vseh zaposlenih, vezanih na omrežje v SODO in predvideva prenos le tistega dela zaposlenih, ki skrbijo za razvoj omrežja in njegovo 27 dolgoročno kakovost ter delavce, potrebne za vodenje omrežja, ostale storitve pa bi po pogodbi še naprej izvajala obstoječa (reorganizirana) EDP podjetja. Tako bi bilo prezaposlovanja delavcev precej manjše, 8 % v primerjavi z med 65 % in 77,5 % vseh zaposlenih v EDP. Prednosti: - SODO je manjše podjetje, manj prerazporeditev. Slabosti: - SODO ne opravlja vseh dejavnosti GJS samostojno, holdinška organiziranost obstoječih EDP. 9.2.6 Model ustanavljanja skupnih podjetij Ta model predvideva, da bi družba SODO in obstoječa elektrodistribucijska podjetja skupaj ustanovili nova, skupna podjetja, treh tipov oziroma skupin. Prvo bi bilo podjetje za izvajanje GJS SODO, ki bi združevalo elektrodistribucijsko infrastrukturo in delavce, potrebne za načrtovanje razvoja, rast ter vodenje družbe in za načrtovanje obratovanja elektrodistribucijskega omrežja. Drugo skupino bi sestavljala podjetja, ki bi nastala iz ostankov sedanjih EDP in bi združevala proizvodnjo, nabavo in prodajo EE ter druge storitvene dejavnosti, ne bi pa imele v lasti elektrodistribucijske infrastrukture. V tretji skupini pa bi bila podjetja, ki bi jih spet ustanovila družba SODO in obstoječa elektrodistribucijska podjetja, vključevala pa bi delavce, ki so potrebni za izvajanje GJS SODO. Nova podjetja bi bila tako samostojna, ker bi bila ustanovljena s strani SODO in EDP in ne bi imela v lasti omrežne infrastrukture, koncesija pa bi bila lahko podeljena neposredno. 9.2.7 Model s hčerinskimi podjetji za namene GJS (GJS podjetji)20 Model predvideva ustanovitev treh tipov podjetij. Družba SODO bi bila lastnik elektrodistribucijske infrastrukture, obstoječa EDP pa bi se organizirala v holdinge s hčerinskimi podjetji in posebnimi hčerinskimi podjetji, ki bi bila v solasti družbe SODO in bi opravljala dela iz naslova GJS. 20 (povzeto po: Prestrukturiranje slovenskih elektrodistribucijskih podjetij – nova organiziranost, 2009). 28 Družba SODO bi tako imela v lasti elektrodistribucijsko infrastrukturo in delavce (prezaposlovanje) za načrtovanje razvoja in rasti ter načrtovanje obratovanja omrežja, ki so sedaj zaposleni v EDP, seveda pa tudi obstoječe delavce v SODO. Drugo skupino bi sestavljala obstoječa EDP podjetja, brez delavcev prezaposlenih v SODO in bi vsebovale proizvodnjo, nakup in prodajo EE, delavce drugih storitvenih dejavnosti in del preostalih delavcev, povezanih z GJS (investicije in vzdrževanje), ki bi bili organizirani v hčerinskem podjetju, katerega solastnik bi bila družba SODO (tretja skupina podjetij). Postopek: 1. Iz EDP se oddelijo sestrska podjetja, ki imajo v lasti infrastrukturo in delavce za razvoj, rast in obratovanje omrežja (ohrani se lastniška struktura). 2. Pridobitev 100-odstotnega lastniškega deleža v teh sestrskih podjetjih. 3. Pripojitev sestrskih podjetij družbi SODO. 4. EDP ustanovijo hčerinska podjetja (GJS podjetja), v katerem zaposlijo delavce s področja investiranja in vzdrževanja za potrebe DJS SODO. 5. Dokapitalizacija GJS podjetij. Prednosti: - elektrodistribucijsko omrežje je v lasti SODO, hčerinska družba SODO in EDP dobi dela brez javnega razpisa, ni potrebe po prenosu sredstev vzdrževanja in investicij v omrežje, lažji nadzor nad GJS podjetji. Slabosti: - obsežno prestrukturiranje delavcev in sistema zaposlenih, obsežna reforma sistema, stroški dokapitalizacije in pridobitve 100-odstotnega lastniškega deleža. 9.3 Mnenje o novi organiziranosti slovenskih elektrodistribucijskih podjetij21 Avtor mnenja Trpin podaja oceno projektne naloge »Prestrukturiranje slovenskih elektrodistribucijskih podjetij – nova organiziranost«, za katero meni, da je pravilno izvedena s pravimi izhodišči in metodološkim pristopom, ker je za izbiro najbolj ustreznega modela bistveno obstoječe pravno in dejansko stanje. 21 Trpin, Gorazd (2009): Mnenje o novi organiziranosti slovenskih elektrodistribucijskih podjetij. Ljubljana. 29 Trpin predlaga oblikovanje oziroma izbiro bolj enostavnega modela reorganizacije, npr. z izločitvijo vseh dejavnosti iz EDP, ki niso povezane z nalogami GJS SODO, na najbolj racionalen način, pri tem pa je pomembno, da novonastali subjekti ne bi imeli vpliva na izvajanje dejavnosti SODO. Tako bi dobili pet novih družb za trgovanje z EE, ki bi bile med seboj konkurenčne (namen EU), in enotni organizacijski sistem SODO, ki bi ga sestavljali družba SODO in preoblikovana EDP, ki bi preko pogodb o najemu in izvajanju storitev še naprej opravljala dela za SODO. Model ima le to slabost, da so EDP v mešani lastnini z dovolj zasebnega kapitala, da bi za te statusne spremembe potrebovali tudi njihovo soglasje. Drugi predlagani model pa predvideva prenos izvajanja GJS SODO na EDP, ki bi to dejavnost izvajala na svojem teritoriju, ostale dejavnosti, ki niso povezane z izvajanjem GJS SODO, pa bi bilo prav tako kot v prejšnjem modelu potrebno izločiti. Tako bi dejansko dobili model petih SODO podjetij, ki bi pokrivala celoten teritorij države in pet novih tržnih in med seboj konkurenčnih družb. Pri tem modelu bi bilo potrebno ukiniti družbo SODO in koncesijo za opravljanje GJS SODO prenesti na nova podjetja za izvajanje GJS SODO, kar bi pomenilo, da bi morala biti le ta v 100-odstotni državni lasti, kar je zahteva za prenos koncesije brez javnega razpisa. Ta model ima to prednost, da je tako SODO lastnik in izvajalec del iz naslova GJS SODO. Ostali modeli, ki predvidevajo prenos lastništva in zaposlenih iz EDP na obstoječo družbo SODO, po mnenju avtorja niso primerni, saj niso racionalni in bi povzročili velike pretrese v elektrogospodarstvu (Trpin, 2009). 9.4 Makro učinki reorganizacije Avtorji študije ugotavljajo, da bi posledice reorganizacije elektrodistribucijskih podjetij (EDP) na podlagi analize stroškov reorganizacije in drugih učinkov na mikro in marko nivoju nosile pozitivne in negativne učinke na gospodarstvo RS. Prihranke pri racionalizaciji EDP ocenjujejo na 33,2 milijona EUR, predvsem na račun števila zaposlenih in večje učinkovitosti, vendar bi to pomenilo dodatnih 25 milijonov EUR stroškov (nezaposlenost in s tem povezani stroški), razlika v višini 7,2 milijona EUR (brez upoštevanja posrednih stroškov) pa bi lahko porabili za investicije v distribucijsko omrežje, kar bi prineslo nekaj pozitivnih učnikov na gospodarstvo in zaposlovanje. V primeru, da bi država v distribucijsko omrežje investirala celotne potencialne prihranke pri reorganizaciji, pa so bili ugotovljeni predvsem pozitivni makroekonomski učinki (povečanje BDP, proizvodnje, nova delovna mesta, poslovni presežek, povečevanje javnofinančnih prihodkov …). 30 Avtorji ugotavljajo, da je racionalizacijo poslovanja mogoče doseči ne glede na izbiro modela reorganizacije EDP. Hkrati poudarjajo, da je potrebno na rezultate študije in predvidene investicije gledati širše, saj bi lahko investicije v proizvodnjo energije iz obnovljivih virov (direktiva EU) ob nespremenjenem številu zaposlenih prinesle večjo učinkovitost zaposlenih. Zato predlagajo usklajevanje dinamike posegov v strukturo zaposlenih v EDP in usklajevanje dinamike investicij v obnovljive vire. Opozarjajo pa tudi na višjo ceno električne energije iz obnovljivih virov, zato ne moremo pričakovati padca cen električne energije, hkrati pa predvidevajo, da bi lahko glede na enoten evropski trg tudi večja obnovitvena dela drugje, kot primer navajajo obnovo jedrskih elektrarn v Franciji, pomenila dodatno višanje cen električne energije na trgu (Festić in Repina, 2010). V študiji Ocena učinkov reorganizacije elektrodistribucijskih podjetij so s pomočjo costbenefit analize prevelili finančne posledice vseh modelov reorganizacije. Za izhodišče je bilo vzeto trenutno stanje. Pri lastninskem ločevanju so prednosti večja konkurenčnost in učikonvitost pri prodaji EE, boljše osredotočenje in večja učkinovitost distribucije EE ter cenejši in bolj učinkovit regulativni nadzor (JARSE lahko sedaj neposredno nadzoruje SODO), negativni učinki pa so stroški reorganizacije (enkratni in letni), stroški pravnih postopkov in stroški financiranja. Rezultati analize kažejo, da bi v skladu z najbolj verjetnim scenarijem stroški presegali koristi za 86 milijonov EUR. V negativnem scenarju je neto negativni efekt ocenjen na 182 milijonov EUR (neto pozitivni efekt: 12 milijonov EUR), v pozitvnem pa na 43 milijonov EUR (neto pozitivni efekt 41 milijonov EUR). Slika 9.2: Ocena neto sedanje vrednosti po različnih modelih reorganizacije v EUR Vir: Ocena učinkov reorganizacije EDP, 2010: 61. 31 Poleg omenjenih pa obstaja tudi možnost posrednih učnikov na zaposlenost, okolje, domačo proizvodnjo (mogoča prodaja tržnih podjetij tujcem) in vpliv na davke. Ocena modelov izboljšav trenutne situacije v smislu ustanovite tržne hčerinske družbe in predloga NEBRA ugotavlja v najbolj verjetnem scenariju negativen efekt 17 milijonov EUR pri ustanavljanju hčerinskih družb in 47 milijonov EUR pri predlogu NEBRA. Oba modela kljub temu pomenita poslabšanje trenutnega stanja, vendar pa je neto efekt precej nižji pri modelu hčerinskega podjetja prodaje EE. V modelih s prenosom koncesije na elektrodistribucijska podjetja (tako imenovani predlogi »debeli UDO«, »plitki UDO« in primer BEWAG) pa ugotavljajo, da je najbolj verjeten in hkrati najmanjši negativen efekt pri modelu »plitek UDO«, in sicer 4 milijone EUR, 46 milijonov EUR pri modelu »debeli UDO« in 7 milijonov EUR pri modelu BEWAG, pri tem pa niso upoštevani stroški, povezani s prenosom koncesije iz SODO na EDP. Iz zgornje analize sodeč je tako finančno najbolj ugoden model reorganizacije »plitki UDO«, najbolj obremenjujoč pa je model lastninskega ločevanja. Pri tem naj omenim, da gre tu za model iz študije Jerman in Bajuk, ki ne vključuje stroškov odkupa 20,5-odstotnega deleža v EDP od manjšinskih lastnikov oziroma 17- do 19-odstotnega deleža, če upoštevamo približne deleže v posredni državni lasti. Tako lahko ugotovimo, da bi bil vladni predlog, ki vključuje tudi odkup deležev manjšinskih lastnikov še veliko večji (po ocenah vlade bi za odkup porabili do 300 milijonov EUR). 10 PREDLOG SINDIKATA DELAVCEV DEJAVNOSTI ENERGETIKE SLOVENIJE IN ODGOVORI VLADE Pomisleke Sindikata delavcev dejavnosti energetike Slovenije (SDE) lahko v grobem razdelimo na pet skupin: socialna varnost zaposlenih zaradi reorganizacije, kvaliteta oskrbe ob reorganizaciji, centralizacija omrežnega dela, slabe izkušnje sindikatov iz novih članic EU v podobnih primerih in nastopanje SDE proti privatizaciji oddeljenega (ločenega) dela. Glede socialne varnosti se sindikati bojijo predvsem alokacije in izgube delovnih mest. Država na to odgovarja, da je reorganizacija za enkrat opisana na strateškem nivoju, v katerem pa so že zapisana načela in omejitve, ki se jih bodo pri reorganizaciji držali in so v nalogi tudi predstavljeni v sedmem poglavju o Vladnem predlogu reorganizacije EDS v Sloveniji. Za vsa ta načela vlada trdi, da so sama po sebi varovalke in zaposlenim 32 zagotavljajo, da zaradi reorganizacije ne bo prezaposlitev, da se organizacija dela ne bo spremenila, delovna mesta se ne bodo selila, spremenile se bodo zgolj pravne osebe, pred izvedbo reorganizacije pa bodo izvedeni tudi razgovori s sindikati … Vsa ta načela so upoštevana v predvidenem modelu reorganizacije. Kvaliteta oskrbe se bo po vladnih predvidevanjih izboljšala, saj ob ohranitvi števila delovnih mest v ločenih distribucijskih podjetjih in končni združitvi le-teh v okviru SODO predvideva poenotenje tehničnih in storitvenih standardov po celi Sloveniji (isto število zaposlenih bo tako načrtoval eno tehnično rešitev in ne pet ločenih). Centralizacija je smiselna iz razloga zmanjšanja stroškov in izboljšanja kvalitete storitev, saj je upravljanje in regulacija enostavnejša kot sedaj, sama združitev pa bi potekala postopoma, v obdobju več let. V prid centralizaciji govori tudi dejstvo, da so te družbe sedaj v 80-odstotni lasti države, po odkupu deležev manjšinskih lastnikov pa bi bil ta delež 100-odstoten, vse družbe pa se prav tako financirajo iz istega naslova. Problem primerjanja izkušenj sindikatov z drugimi, predvsem sindikati novih članic EU, pa je v tem, da so v veliki večini le-te elektrogospodarstvo najprej privatizirale, šele potem pa začeli z usklajevanjem z evropskimi direkcijami in zakonodajo. V primeru Slovenije pa privatizacije elektrogospodarstva ni bilo oz. je bilo privatizirano le 21 % celote z lastniškimi certifikati, kar pa je država večnima odkupila nazaj, kar pa še ni, pa je predvideno za odkup v okviru predvidene reorganizacije. V okviru reorganizacije je verjetna (oz predvidena) tudi prodaja novonastalih (ločenih) tržnih družb tudi potencialnim kupcem iz tujine oz. podjetjem, ki niso v lasti RS, kar vzbuja zaskrbljenost pri sindikatih. Sicer pa sama privatizacija ni cilj reorganizacije (sodeč po tem gremo v obratni smeri ostalih članic, omenjenih v prejšnjem odstavku). Država bi s tem poskrbela za večjo konkurenčnost na slovenskem trgu oz. bi s tem omogočila lažji vstop na trg predvsem tuji konkurenci. Hkrati vlada zagotavlja, da je predlagani model za zaposlene v veliki meri dober, saj ohranja zaposlenost, ne spreminja se lokacija zaposlitve, združena družba bo močnejša, saj združi vse, ki se ukvarjajo z istim področjem pod eno streho, večje podjetje bo lahko izvajalo tudi storitve, za katere so sedaj potrebni zunanji izvajalci, za zaposlene v tržni dejavnosti pa vidi prednost v združevanju z večjimi trgovci (privatizacija ali prodaja tujcem), kar je po njihovem mnenju dolgoročno edini ključ za preživetje podjetij oz. ohranjanje zaposlitev. Slabosti pa 33 vidi predvsem v sedanjem stanju, saj je izredno negotovo (takšno kot je, ne bo ostalo v nobenem primeru), trenutna organizacija preobremenjuje zaposlene in onemogoča specializacijo in učinkovitost, tržni deli distribucij niso konkurenčni, povezava z omrežnimi deli jih zgolj onemogoča pri delovanju, trenutno stanje je v nasprotju z direktivami, SODO nima dovolj sredstev in seveda tudi kadrov in zaradi vsega tega so spremembe nujno potrebne tudi zaradi poročil računskega sodišča, revizijske komisije in EU (Zbrana gradiva o reorganizaciji EDP, 2009). 11 PREGLED ORGANIZACIJE EDP ZNOTRAJ EVROPSKE UNIJE Države članice so zavezane k uresničitvi ciljev, ki jih določijo direktive Evropske unije, način uresničevanja pa je prepuščen njim. V direktivi je prav tako določen datum, do katerega morajo članice direktivo implementirati v nacionalno pravo. Tako velja tudi za smernice, ki se nanašajo na oblikovanje notranjega trga električne energije in plina. Direktiva predvideva več možnih rešitev oz. reorganizacij akterjev na trgu z električno energijo, kar bi vodilo v večjo konkurenčnost, nediskriminatorno obravnavanje ostalih udeležencev na trgu in večjo prilagodljivost trga in udeležencev na njem. Evropska komisija ugotavlja, da izvajanje direktiv zaostaja za cilji, tako v letu 2009, štiri leta po roku se še vedno ni izvajalo v popolnosti druge direktive o električni energiji (ni bila implementirana v nacionalno pravo) (Poročilo o napredku pri oblikovanju notranjega trga plina in električne energije, 2009). Tabela 11.1: Ločevanje operaterjev distribucijskega omrežja v letu 2009 Št. UDO z manj kot Št. Št. lastninsko Št. pravno Sprejem pravila 100.000 UDO ločenih UDO ločenih UDO 100.000 strank strankami Avstrija 129 0 11 DA 118 Belgija 26 11 26 NE 12 Bolgarija 4 4 4 NE 1 Ciper 1 0 0 DA 0 Češka 3 0 3 DA 278 Danska 84 0 84 NE 77 Estonija 38 ni podatka 1 DA 37 Država: 34 Finska 88 1 50 NE 82 Francija 148 0 5 DA 143 Grčija 1 0 0 NE 0 Irska 1 0 1 NE 0 Italija 144 121 11 DA 133 Latvija 11 10 1 DA 10 Litva 2 0 2 DA 5 Luksemburg 6 0 1 DA 5 Madžarska 6 0 6 NE 0 Malta 1 0 0 NE 0 866 0 171 DA 790 8 6 8 NE 3 Norveška 152 7 38 DA 144 Poljska 20 0 14 DA 6 Portugalska 13 10 11 DA 10 Romunija 36 5 8 DA 28 Severna Irska 1 0 1 NE 0 Slovaška 3 0 3 DA 165 Slovenija 1 0 1 NE 0 Španija 351 0 351 DA 345 Švedska 170 0 170 DA 166 Velika 19 10 9 NE 5 Nemčija Nizozemska Britanija Vir: 2009–2010 Report on progress in creating internal gas and electricity makret, 2010: 37. V letu 2009 samo še pet držav na področju skupnega internega trga z električno energijo ni imelo 100-odstotno odprtega trga. Te države so: Ciper, Estonija, Grčija, Malta in Madžarska (2009–2010 Report on progress in creating internal gas and electricity makret, 2010). 11.1 Pregled po državah 35 11.1.1 Avstrija Avstrijska rešitev problema reorganizacije trga, ki je bila sprejeta že leta 1999, je bila sprejeta tudi s strani Evropske komisije. V njej je definirano, da bodo največja avstrijska elektro podjetja ustanovila ločeno podjetje EnergieAllianz, ki bo prevzelo področje trgovanja z električno energijo iz vsakega sodelujočega podjetja. Večina podjetij na področju DSO je vertikalno integriranih, 122 od 133 DSO pa ima manj kot 100.000, strank zato spadajo v področje izjeme. Večja vertikalno integrirana podjetja so večinoma izločile tržne dejavnosti v novo podjetje, večkrat pa ločevanje omejujejo navzkrižni interesi, ker so za to pristojne regionalne oblasti, ki so hkrati delničarji v teh podjetjih (Prospects for the internal gas and electricity market, 2007), (Unbundling of electricity and gas transmission and distribution system operators, 2006). 11.1.2 Belgija Pravno ločevanje DSO je bilo v Belgiji urejeno na regionalnem nivoju, DSO-ji pa so pravno ločeni iz nekdanjih vertikalno integriranih podjetij, skupaj pa je na področju Belgije 27 DSOjev. Glede na velikost države je teh podjetij veliko, zato pričakujejo združevanje le-teh. Po podatkih iz leta 2007 trg ni bil še popolnoma odprt v vseh regijah, tako da v dveh DSO-jih še dobavljajo električno energijo. Organizacija in uporabljanje distribucijske dejavnosti bo potekalo na občinskem oz. medobčinskem nivoju, vsi upravljavci omrežij pa morajo biti v popolni občinski lasti do 2018. Trenutno ima v večini teh podjetij večinski delež Electrabel, ki je glavni dobavitelj in trgovec z električno energijo (Unbundling of electricity and gas transmission and distribution system operators, 2006). 11.1.3 Češka Češka ima 314 DSO-jev, od katerih jih ima le 7 pomembno vlogo na trgu. Izjemo 100.000 strank so spremenili tako, da sedaj pravno ločevanje ni obvezno za DSO-je, ki imajo manj kot 90.000 strank. Dva, ki sta v lasti E.ON Czech Holding, sta pravno ločena od leta 2005, podjetja pa niso popolnoma funkcionalno razvezana, saj E.ON Češka republika upravlja skupne službe tudi za ločena podjetja. Pet podjetij, ki jih kontrolira ČEZ, pa so delno funkcionalno ločena, v pripravi pa so tudi postopki za pravno ločevanje. Ustanovljeni sta bili dve novi podjetji ČEZ Distribuce and ČEZ Prodej. Pet podjetij je svoje oddelke, ki so namenjeni upravljanju distribucijskega omrežja, izločilo v ČEZ Disribuce, oddelke, ki vsebujejo tržne dejavnosti, pa je izločilo v podjetje ČEZ Prodej. ČEZ Group pa zagotavlja 36 skupne službe vsem podjetjem v skupini (Unbundling of electricity and gas transmission and distribution system operators, 2006). 11.1.4 Danska Danski zakon o dobavi električne energije zahteva, da so vsi DSO-ji pravno in funkcionalno ločeni, 7 DSO-jev pa ima več kot 100.000 strank. DSO-ji z manj kot 100.000 strankami pa morajo upoštevati ločevanje na področju menedžmenta (Unbundling of electricity and gas transmission and distribution system operators, 2006). 11.1.5 Finska Večina DSO-jev na Finskem je v občinski lasti, v zadnjih dvajsetih letih pa je njihovo število upadlo iz 200 na 91, od katerih ima 85 podjetij manj kot 100.000 strank. Glede na majhna DSO podjetja v državi je predvideno, da se pravno ločijo vsa, ki imajo več kot 18.000 strank, še vedno pa jih ostane 59, ki imajo manj kot 18.000 strank. Večina podjetij pa kljub temu še vedno ostaja vertikalno povezanih, saj je bil rok za funkcionalno ločevanje v začetku leta 2007, kar je kasneje, kot predvideva EU (Prospects for the internal gas and electricity market, 2007), (Unbundling of electricity and gas transmission and distribution system operators, 2006). 11.1.6 Francija V Franciji je med 160 in 170 DSO-jev. Večina jih je pod nadzorom države ali druge javne osebe, nekaj pa jih je tudi v lasti zasebnih subjektov. Zakon zahteva, da vsa vertikalno integrirana podjetja organizirajo notranje službe, ki bodo pristojne za upravljanje distribucijskega omrežja. Te službe morajo biti neodvisne od ostalih dejavnosti, razen za tiste, ki imajo manj kot 100.000 strank. V poročilu iz leta 2004 je zapisano, da v to kategorijo spada 5 DSO-jev, ki so večinoma že izvedli funkcionalno ločevanje (Unbundling of electricity and gas transmission and distribution system operators, 2006). 11.1.7 Nemčija Na nemškem trgu je približno 900 DSO-jev, okvirno 120 od teh ima več kot 100.000 strank in njihov skupni delež na trgu znaša 90 %. Za ta podjetja velja, da se morajo pravno in funkcionalno ločiti najkasneje do sredine leta 2007 (Unbundling of electricity and gas transmission and distribution system operators, 2006). Podjetja z manj kot 100.000 strankami pa ne rabijo vpeljati pravnega in funkcionalnega ločevanja (Prospects for the internal gas and electricity market, 2007). Večina podjetij na trgu je to izvedla z ustanovitvijo hčerinskih DSO 37 podjetij, ki najemajo storitve in omrežje od matičnega oziroma sestrskega podjetja. Večja podjetja (E.ON Energije, Vattenfall Europe, RWE Group in ENBW), ki so nadregionalna podjetja in imajo na svojem področju v lasti tudi prenosno omrežje, so organizirana znotraj kot hčerinska podjetja, so se uprla ločevanju omrežja in distribucije, zato jim je skupaj s francoskimi uspelo pri EU izposlovati odlog oziroma zmanjšanje zahtev za razbitje le-teh (Podvratnik in Bricelj, 2010). 11.1.8 Madžarska Na Madžarskem je 6 DSO podjetij, ki so hkrati aktivna tudi na področju prodaje električne energije in so organizirana v holding. DSO-ji so pravno ločeni le glede na nekatere aktivnosti na trgu električne energije, Madžarski zakon pa jim omogoča, da za enkrat še hkrati ob upravljanju distribucijskega omrežja omogoča tudi prodajo električne energije, kar pa se bo spremenilo po 1.6.2007 (Unbundling of electricity and gas transmission and distribution system operators, 2006). Ločitev je bila izvedena večinoma tako, da so se znotraj vertikalno integriranih holdingov prejšnja DSO podjetja razdelila na omrežni in tržni del, ki je bil ločen v sestrska podjetja (Podvratnik in Bricelj, 2010). 11.1.9 Irska in Severna Irska Edini Irski DSO (ESB Networks) je bil funkcionalno ločen, vendar pa ne pravno. ESB je hkrati lastnik omrežja in opravlja funkcijo DSO, na trgu pa je tudi sedem neodvisnih podjetjih za dobavo električne energije. Na Severnem Irskem z distribucijskim omrežjem upravlja poslovna mreža NIO (North Ireland Electricity) – NIE Infrastructure. Distribucija je funkcionalno ločena od ostalih dejavnosti preko ločitve managementa, priprave na pravno ločevanje pa so v teku (Unbundling of electricity and gas transmission and distribution system operators, 2006). 11.1.10 Italija Večja distribucijska podjetja so se preoblikovala v holdinge s hčerinskimi podjetji, ki pokrivajo prenos, distribucijo in proizvodnjo električne energije, pravno ločevanje pa ni zahtevano za podjetja z manj kot 100.000 odjemalci. Država je prav tako prodala 50-odstotni delež v nacionalnem DSO tujim in lokalnim distribucijskim operaterjem, podjetje pa je bilo razdeljeno na proizvodna, prodajna in distribucijska podjetja (Podvratnik in Bricelj, 2010). 38 11.1.11 Poljska Na Poljskem je do pravne ločitve DSO prišlo šele v letu 2009, do takrat pa se je njihovo število zaradi združevanja zmanjšalo iz 21 na 10. Podjetja so se oblikovala kot vertikalno integrirani holding, ki vključuje opravljanje DSO in proizvodnjo, prodajo pa se je oddelilo v odvisno podjetje holdinga (hčerinska družba) (Podvratnik in Bricelj, 2010). 11.1.12 Portugalska Na Portugalskem obstaja en velik DSO, ki je vertikalno integriran, ostalih 10 pa je manjših in imajo v povprečju manj kot 10.000 odjemalcev. Monopolna organizacija se je spremenila v strukturo z dvema trgoma (deregulirani in regulirani), od septembra 2006 pa je trg 100odstotno odprt (Portugal – internal market fact sheet, 2007). 11.1.13 Slovaška Na Slovaškem trgu so tri glavna DSO podjetja: ZSE, VSE in SSE. Država je v vseh teh lastnik v 51 %, ostalih 49 % pa si lastijo E.ON, RWE in EDF (Slovakia – internal market fact sheet, 2007). Ta podjetja nimajo svojih proizvodnih kapacitet, zato so v veliki meri odvisna od največje slovaške proizvajalke električne energije SE, ki je tudi začela prodajati energijo končnim kupcem. Za dobavo električne energije na slovaški trg je bilo podeljenih 13 licenc za lokalna podjetja in 5 za tuja (Češka in Nemška). Pravno in funkcionalno ločevanje v letu 2007 še ni bilo izvedeno, vendar pa so se aktivnosti na tem področju že začele (Unbundling of electricity and gas transmission and distribution system operators, 2006). 11.1.14 Španija Na španskem trgu je 320 DSO-jev, ki se bodo ločevali po računovodskem in delno pravnem ločevanju (Unbundling of electricity and gas transmission and distribution system operators, 2006). 11.1.15 Švedska Na švedskem je 170 DSO-jev, ki so večinoma vertikalno integrirani, le šest od teh pa ima več kot 100.000 odjemalcev (Prospects for the internal gas and electricity market, 2007). Vsi DSO-ji so ločeni pravno, šest večjih distribucijskih podjetij pa je ločeno pravno in funkcionalno in so oblikovani kot holdingi z odvisnimi podjetji na področju distribucije in prodaje (Podvratnik in Bricelj, 2010). 39 11.1.16 Nizozemska Nizozemska je do sedaj edina država članica EU, ki se je odločila za lastninsko ločevanje DSO-jev. To pomeni, da podjetje, ki opravlja tržne dejavnosti, ne more biti lastnik, ki je upravljavec omrežja (Unbundling of electricity and gas transmission and distribution system operators, 2006). 11.1.17 Velika Britanija V Veliki Britaniji morajo biti vsa podjetja, ki se ukvarjajo z distribucijo električne energije, pravno in funkcionalno ločena. Na trgu dela 80 licenciranih dobaviteljev in 80 proizvajalcev električne energije, od tega jih je 66 neodvisnih od DSO. Večina velikih distribucijskih podjetij pripada skupini, ki je aktivna tudi v proizvodnji/dobavi električne energije. Podjetja SP, SSE, EdF, E.ON, Aquila in MidAmerican Energy so podružnice skupin, ki delujejo v distribuciji in dobavi električne energije (Unbundling of electricity and gas transmission and distribution system operators, 2006). 11.1.18 Estonija Estonski trg bo v popolnosti odprt šele leta 2013, prenosni sistem je slabo povezan z ostalimi državami članicami EU, razen z Litvo in Latvijo. Trg dominira državno podjetje Eesti Energia, ki proizvede 97 % električne energije in ima 88 % tržnega deleža ter kontrolira vse prenosno omrežje in 85 % distribucijskega omrežja. V praksi trg električne energije ne deluje zaradi pomanjkanja neodvisnih dobaviteljev električne energije (Estonia – internal market fact sheet, 2007). 11.1.19 Litva Dve podjetji imata v Litvi skupaj 85 % trga, to sta Rytu Skirstomieji Tinklai AB in VST AB, ki sta hkrati operaterja distribucijskega omrežja in dobavitelja električne energije. Podjetji sta bili sicer pravno ločeni, vendar je stanje na trgu slabo, saj trg zaradi pomanjkanja konkurence skoraj ne deluje (Lithuania – internal market fact sheet, 2007). 11.1.20 Latvija Latvijsko glavno podjetje na trgu je Latvenergo, ki je v lasti države in je vertikalno integrirano. V praksi na trgu ni drugega ponudnika, zato trg ne deluje (Latvia – internal market fact sheet, 2007). 40 11.1.21 Luksemburg Luksemburško prenosno omrežje je v lasti dveh podjetij (Cegedel – Net in Sotel Reseau), ki sta pravno ločeni od matične družbe, ti družbi pa upravljata tudi distribucijsko omrežje (Luxemburg – internal market fact sheet, 2007). 11.1.22 Ciper Ciprsko elektrogospodarstvo kontrolira vertikalno integrirano podjetje EAC, ki proizvede in dobavi vso električno energijo. Ciper nima povezav s sosednjimi prenosnimi omrežji. Na trgu je malo konkurence, čeprav se pojavljajo nova neodvisna proizvodna podjetja. Podjetje EAC je računovodsko ločeno (Cyprus – internal market fact sheet, 2007). 11.1.23 Malta Malteški elektroenergetski trg ni integriran z evropskim, prav tako pa Malta nima prenosnega omrežja in povezav s prenosnimi sistemi sosednjih držav (Malta – internal market fact sheet, 2007). 11.1.24 Grčija Pravno ločevanje DSO-jev se je zgodilo julija 2007, funkcionalno in računovodsko pa še poteka (Unbundling of electricity and gas transmission and distribution system operators, 2006). Trg je pred tem dominiralo državno vertikalno integrirano podjetje PPT, ki proizvede in dobavi 96 % električne energije in ima v lasti tudi distribucijsko in prenosno omrežje, s katerima tudi upravlja (Greece – internal market fact sheet, 2007). 11.1.25 Bolgarija Večina državnih podjetij na področju distribucije in proizvodnje električne energije je bilo v prestrukturiranju privatiziranih in je sedaj v postopku pravnega ločevanja distribucije in dobave, za kar je bil postavljen rok januar 2007 (Bulgaria – internal market fact sheet, 2007). 11.1.26 Romunija Distribucijo v Romuniji dominira holding Electrica S.A., ki je sestavljen iz osmih distribucijsko-dobaviteljskih podjetij. Pet od teh se je že privatiziralo (E.ON, CEZ, ENEL …), ostala tri podjetja pa so še v postopku privatizacije. Podjetja se morajo lastninsko ločiti do julija 2007 (Romania – internal market fact sheet, 2007). 41 Analiza študije EU na podlagi vzorca je pokazala, da je pravno ločevanje učinkovito v Belgiji, na Danskem, v Veliki Britaniji, na Švedskem in na Nizozemskem, ker so bila vsa podjetja iz vzorca v skladu z zahtevami in so bila ločena kot hčerinske družbe v obliki javnih delniških družb, razen na švedskem in v Veliki Britaniji, kjer so distribucijska podjetja v obliki družb z omejeno odgovornostjo. V Španiji in Italiji so analizirane družbe v skladu z nacionalno zakonodajo, ki pa niso v skladu z direktivo. V Avstriji, Franciji na Češkem, Madžarskem, Irskem, Poljskem in Slovaškem pa ni bilo nobeno od podjetij pravno ločeno. V Avstriji, Belgiji, Danski, Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji, Irski, na Švedskem in Nizozemskem pa je bilo na podlagi vzorca ugotovljeno, da je funkcionalno ločevanje uspešno. Na Finskem, Madžarskem in v Španiji pa funkcionalno ločevanje še ni obvezno (Unbundling of electricitiy and gas transmission and distribution system operators – final report, 2005). V študiji Ocena reorganizacije elektrodistribucijskih podjetij ocenjujejo, da so se v večini držav članic EU izpolnjevanja zahtev lotili po principu najnižjih stroškov in z najmanj organizacijskimi pretresi. Slovenija je bila edina, ki se je odločila za model ISO, večinoma je bilo pravno ločevanje organizirano v okviru obstoječih vertikalno integriranih podjetij (holdingov). Obstajata dva modela, in sicer »debeli DSO« (DSO je lastnik omrežja, delitev v okviru holdingov,) in »plitki DSO« (DSO postanejo hčerinska podjetja v vertikalno integriranih holdingih in najemajo storitve ter omrežje od matičnega podjetja/sestrskega podjetja). Debeli DSO prevladuje na Švedskem, Češkem, Madžarskem, v Belgiji, Španiji in Italiji, prisoten pa je tudi drugod, vendar v manjši meri (posamezna podjetja). Na Danskem, Nizozemskem (pred pravnim ločevanjem) in v Avstriji ter Nemčiji pa prevladuje model plitkega DSO (Podvratnik in Bricelj, 2010). 12 ZAKLJUČEK Po pregledu predloga Vlade RS in pripravljenih študij na temo reorganizacije slovenskega elektrogospodarstva, da bo le-to organizirano v skladu z direktivami EU, ter pomislekov vseh vpletenih v reševanje nastale situacije lahko ugotovimo, da predlog Vlade RS sicer zadostuje vsem kriterijem, predstavlja pa določeno tveganje, predvsem v obliki lastninskega ločevanja, za katerega se v drugih državah EU niso odločili, izjemi sta le Nizozemska in Velika Britanija. Model lastninskega ločevanja je zelo obremenilen za slovenski proračun, saj predvideva odkup deležev manjšinskih delničarjev iz EDP, za kar bi bilo potrebno približno 42 300 milijonov EUR in predvideva obsežno reorganizacijo, ki bi s sabo prinesla velike pretrese v panogi (prezaposlovanje, združevanje podjetij …). Rezultati reorganizacije, sodeč po izkušnjah drugih držav, predvsem Nove Zelandije, tega ne opravičujejo, ker ne izpolnjujejo pričakovanj. V tem kontekstu so bolj smiselni drugi predlogi, ki se nanašajo na modele reorganizacije, ki predvidevajo zgolj izboljšavo trenutnega stanja, s čim manj pretresi in negativnimi učinki, tako na proračun kot tudi na zaposlene v panogi. Seveda pa pri tem ne smemo pozabiti na odjemalce električne energije, ki teh reorganizacijskih pretresov ne smejo čutiti v obliki motene dobave električne energije ali znižanja standarda kvalitete dobave električne energije, ki bi nastali kot posledica slabega upravljanja z omrežjem. Med temi predlogi najdemo večinoma predloge »posnemanja« organiziranosti EDP v drugih državah članicah EU, nekaj pa jih predvideva tudi uporabo vladnega modela z izjemo lastninskega ločevanja. Pri tem gre izpostaviti še to, da včasih modeli, ki so sicer preverjeni in v uporabi v nekaterih državah, ne pomenijo nujno idealne rešitve za vse, saj jih je pogosto potrebno zaradi specifičnosti določnega gospodarstva ali regije precej prilagoditi razmeram, v obzir pa je potrebno vzeti tudi velikost trga. Izbrani model izločitve dejavnosti proizvodnje, nakupa in prodaje električne energije v hčerinska podjetja obstoječih EDP tako zadostuje zahtevam direktivi Evropske unije, hkrati pa se ponuja kot najbolj racionalna reorganizacija, saj ne predvideva drastičnih posegov v lastniško strukturo in vključuje le prezaposlitev tistih delavcev v hčerinska podjetja, ki so neposredno povezana z nakupom in prodajo ter proizvodnjo EE. Družbi SODO, d.o.o., je tako še vedno izvajalec koncesije GJS SODO, ki omrežje in delovno silo za opravljanje dejavnosti najema pri EDP, ki bodo ločila tržne dejavnosti v hčerinska podjetja. Priprave na to reorganizacijo so v polnem teku in naj bi bila do konca leta 2011 tudi izpeljana. Med analiziranimi modeli reorganizacije je na podlagi postavljenih izhodišč izbrani model izločitve dejavnosti proizvodnje, nakupa in prodaje električne energije v hčerinska podjetja obstoječih EDP najbolj primeren, ker povzroči najmanj pretresov na slovenskem trgu električne energije. Vsekakor pa so prizadevanja, da se vzpostavi polno delujoči trg električne energije znotraj držav in na evropskem nivoju pozitivna, saj prinašajo končnim porabnikom električne energije možnost in svobodo pri izbiri svojih ponudnikov, konkurenca ponudnikov električne energije pa lahko vodi do nižanja cen, hkrati pa predvideva tudi boljšo povezanost celotnega 43 evropskega trga. Kljub vsem pozitivnim stvarem, ki jih to prinaša, pa se hkrati poraja tudi vprašanje oziroma zaskrbljenost glede možnosti ustvarjanja oligopolne tržne strukture ali celo monopola ter premočne povezanosti (odvisnosti) trgov med sabo, kar lahko privede do nasprotnega učinka na trgu, torej rasti cen zaradi dejavnikov, ki niso neposredno povezani z delovanjem trga električne energije v posamični državi EU (remonti francoskih jedrskih elektrarn in zapiranje le-teh, dražja električna energija iz obnovljivih virov …) in posledično lahko tudi pretirano odvisnost lokalnih gospodarstev, ki večino električne energije pridobivajo iz tujih virov. 44 13 LITERATURA IN VIRI 1. AKT o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo SODO, Sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo, d.o.o. Dostopno prek: http://www.uradni-list.si/1/content?id=79250 (28.8.2011). 2. Borzen, d.o.o. Dostopno prek http://www.borzen.si (18.8.2011). 3. Bugarič, Bojan in Trpin, Gorazd (2010): Pravna ureditev GJS SODO v luči zahtev evropskega prava (direktive 2003/54/ES): pravno mnenje. Ljubljana: Inštitut za primerjalno pravo. 4. Elektro Ljubljana, d.d. Dostopno prek: http://www.elekrto-ljubljana.si (24.8.2011). 5. Energetski zakon (EZ). Ur. l. RS 79/1999. Dostopno prek: http://www.uradnilist.si/1/objava.jsp?urlid=199979&stevilka=3757 (24.8.2011). 6. Energetski zakon (EZ-1). Dostopno prek: http://www.mg.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/energetika/pomembni_dokumenti/ energetski_zakon/ (24.8.2011). 7. Energetski zakon (EZ-A). Ur. l. RS 51/2004. Dostopno prek: http://www.uradnilist.si/1/objava.jsp?urlid=200451&stevilka=2307 (24.8.2011). 8. Energetski zakon (EZ-UPB2). Ur. l. RS 27/2007. Dostopno prek: http://www.uradnilist.si/1/objava.jsp?urlid=200727&stevilka=1351 (24.8.2011). 9. Evropska komisija (1996): Directive 96/92/EC of the European Parliament and of the Council of 19 December 1996 concerning common rules for the internal market in electricity. Dostopno prek: http://eurlex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:31996L0092:EN:HTML (24.8.2011). 10. Evropska komisija (2003): Directive 2003/54/EC of the European Parliament and of the Council of 26 June 2003 concerning common rules for the internal market in electricity and repealing Directive 96/92/EC - Statements made with regard to decommissioning and waste management activities. Dostopno prek: http://eurlex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:32003L0054:EN:HTML (24.8.2011). 11. Evropska komisija (2004): Third benchmarking report on the implementation of the internal electricity and gas market. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/energy/gas_electricity/interpretative_notes/doc/benchmarking_repo rts/2003_report_bencmarking.pdf (24.8.2011). 45 12. Evropska komisija (2005): Unbundlnig of electricity and gas transmission and distribution system operators - final report. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/energy/electricity/publications/doc/2006_03_08_final_common_re port.pdf (24.8.2011). 13. Evropska komisija (2006): Unbundling of electricity and gas transmission and distribution system operators – country overview. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/energy/gas_electricity/studies/doc/electricity/2006_03_unbundling _electricity_gas_annex.pdf (25.8.2011). 14. Evropska komisija (2007): Bulgaria – internal market fact sheet. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/energy/energy_policy/doc/factsheets/market/market_bg_en.pdf (25.8.2011). 15. Evropska komisija (2007): Cyprus – internal market fact sheet. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/energy/energy_policy/doc/factsheets/market/market_cy_en.pdf (25.8.2011). 16. Evropska komisija (2007): Estonia – internal market fact sheet. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/energy/energy_policy/doc/factsheets/market/market_ee_en.pdf (25.8.2011). 17. Evropska komisija (2007): Greece – internal market fact sheet. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/energy/energy_policy/doc/factsheets/market/market_el_en.pdf (25.8.2011). 18. Evropska komisija (2007): Latvia – internal market fact sheet. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/energy/energy_policy/doc/factsheets/market/market_lv_en.pdf (25.8.2011). 19. Evropska komisija (2007): Lithuania – internal market fact sheet. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/energy/energy_policy/doc/factsheets/market/market_lt_en.pdf (25.8.2011). 20. Evropska komisija (2007): Luxemburg – internal market fact sheet. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/energy/energy_policy/doc/factsheets/market/market_lu_en.pdf (25.8.2011). 21. Evropska komisija (2007): Malta – internal market fact sheet. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/energy/energy_policy/doc/factsheets/market/market_mt_en.pdf (25.8.2011). 46 22. Evropska komisija (2007): Portugal – internal market fact sheet. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/energy/energy_policy/doc/factsheets/market/market_pt_en.pdf (25.8.2011). 23. Evropska komisija (2007): Prospects for the internal gas and electricity market. Dostopno prek: http://eurlex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2006:0841:FIN:EN:PDF (25.8.2011). 24. Evropska komisija (2007): Romania – internal market fact sheet. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/energy/energy_policy/doc/factsheets/market/market_ro_en.pdf (25.8.2011). 25. Evropska komisija (2007): Slovakia – internal market fact sheet. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/energy/energy_policy/doc/factsheets/market/market_sk_en.pdf (25.8.2011). 26. Evropska komisija (2009): Poročilo o napredku pri oblikovanju notranjega trga plina in električne energije. Dostopno prek: http://eur-law.eu/SL/Sporocilo-Komisije-SvetuEvropskemu-parlamentu-Porocilo-napredku-oblikovanju,420562,d (24.8.2011) 27. Evropska komisija (2010): 2009-2010 Report on progress in creating the internal gas and electricity market. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/energy/gas_electricity/legislation/doc/20100609_internal_market_r eport_2009_2010.pdf (25.8.2011). 28. Festić, Mejra in Repina, Sebastijan: Ocena potencialnih makroekonomskih učinkov reorganizacije EDP-jev (2010). Ljubljana: Ekonomski inštitut. 29. Hrovatin, Janez (2007): Zgodovina slovenskega elektrogospodarstva. Ljubljana: Elektrotehniška zveza Slovenije. 30. Janša, Vincenc (2004): Odpiranje trga z električno energijo. Elektro novice, junij 2004. Dostopno prek: http://www.elektroljubljana.si/LinkClick.aspx?fileticket=gUAS9V8e54k%3D&tabid=151&language=enUS (24.8.2011). 31. Jerman, Saša in Bajuk, Valentin (2009): Zagotovitev učinkovite ureditve izvajanja GJS SODO. Dostopno prek: http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/Energetika/Porocila/Ureditev _Izv_SODO.pdf (24.8.2011). 32. Juvan, Karol (2006): Nova organiziranost Elektra Ljubljana. Elektro novice, št. 4. Dostopno prek: http://www.elektro47 ljubljana.si/LinkClick.aspx?fileticket=5gIRmesy4rg%3d&tabid=147&language=enUS (24.8.2011). 33. Javna agencija Republike Slovenije za energijo (2011): 10 let Javne agencije Republike Slovenije za energijo. Dostopno prek: http://www.agen- rs.si/dokumenti/JARSE%20knjizica%2010%20let.pdf (23.9.2011).. 34. Marinčič, Mirko (2006): V znamenju priprav na prelomno leto 2007. Elektro novice, št. 1. Dostopno prek: http://www.elektroljubljana.si/LinkClick.aspx?fileticket=sTWF8dEV94Y%3d&tabid=147&language=en -US (24.8.2011). 35. Marinčič, Mirko: Smo v času sprememb (2007). Elektro novice, št. 3. Dostopno prek: http://www.elektroljubljana.si/LinkClick.aspx?fileticket=DhlAqJ6WAbc%3d&tabid=148&language=enUS (24.8.2011). 36. Ministrstvo za gospodarstvo: Zbrana gradiva o reorganizaciji elektrodistribucijskih podjetij (2009). Dostopno prek: http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/Energetika/Porocila/Reorgani zacija_DIS.pdf (24.8.2011) 37. Nebra – Prestrukturiranje slovenskih elektrodistribucijskih podjetij – nova organiziranost (2009). Ljubljana: Nebra, d.o.o. 38. Podvratnik, Urška in Bricelj, Anja (2010): Ocena učinkov reorganizacije elektrodistribucijskih podjetij. Ljubljana: P&S Capital, d.o.o. 39. Računsko sodišče RS: Revizijsko poročilo – Ureditev izvajanja GJS SODO (2009). Dostopno prek: http://www.rsrs.si/rsrs/rsrs.nsf/I/K1B4A699B671BB071C1257583003E9262/$file/SODO_SP07.pdf (24.8.2011). 40. Sklep o prenehanju veljavnosti Sklepa o določitvi upravljavcev distribucijskih omrežij električne energije v Republiki Sloveniji. Ur. l. RS 57/2007. Dostopno prek: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200757&stevilka=3091 (24.8.2011). 41. Slovar izrazov za trg z električno energijo z razlagami v slovenskem in angleškem jeziku (2009). Dostopno prek: http://www.cigre-cired.si/Images/File/MIRO/Slovar2_splet%2027%2002%2009.pdf (23.9.2011). 42. Thomas, Steve (2007): Unbundling of electricity transmission networks: Analysis of the European Commission's position. Dostopno prek: http://www.psiru.org/reports/2007-07-E-Unbundling.doc (24.8.2011). 48 43. Trpin, Gorazd (2009): Mnenje o novi organiziranosti slovenskih elektrodistribucijskih podjetij. Ljubljana. 44. Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije in gospodarske javne službe dobava električne energije tarifnim odjemalcem. Ur. l. RS 23/2007. Dostopno prek: http://www.uradnilist.si/1/objava.jsp?urlid=200723&stevilka=1112 (24.8.2011). 45. Uredba o tarifnem sistemu za prodajo električne energije. Ur. l. RS 36/2004. Dostopno prek: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200436&stevilka=1573 (24.8.2011). 46. Vlada RS: Odzivno poročilo na revizijsko poročilo Računskega sodišča RS »Ureditev izvajanja GJS SODO«. Dostopno prek: http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/Energetika/Porocila/Odzivno _porocilo_SODO.pdf (24.8.2011). 47. Zakon o gospodarskih javnih službah (ZGJS). Ur. l. RS 32/1993. Dostopno prek: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=199332&stevilka=1350 (23.9.2011). 49 PRILOGI Priloga 1: Seznam uporabljenih kratic Priloga 2: Seznam zakonov, podzakonskih aktov, odlokov in direktiv Priloga 1: Seznam uporabljenih kratic DES – Strokovno združenje podjetij za distribucijo električne energije Slovenije DO – Delovna organizacija DSO – Distribution system operator (operater distribucijskega omrežja) EDP – Elektrodistribucijsko podjetje EE – Električna energija EGM – Elektrogospodarstvo Maribor ELES – Elektro Slovenija, d.o.o. EU – Evropska unija EZ – Energetski zakon GIZ – Gospodarsko interesno združenje distribucije električne energije Slovenije GJS – Gospodarska javna služba HE – Hidroelektrarna HSE – Holding Slovenske elektrarne IS – Izvršni svet ISE – Interesna skupnost elektrogospodarstva ISEP – Posebna samoupravna interesna skupnost za elektrogospodarstvo in premogovništvo ISO – Independent System Operator (neodvisni operater (prenosnega/distribucijskega sistema) JARSE – Javna agencija Republike Slovenije za energijo JP – Javno podjetje KDE – Kranjske deželne elektrarne KDO – Kranjski deželni odbor KDZ – Kranjski deželni zbor MG – Ministrstvo za gospodarstvo NEK – Nuklearna elektrarna Krško RS – Republika Slovenija SDE – Sindikat delavcev dejavnosti energetike Slovenije SFRJ – Socialistična federativna republika Jugoslavija SODO – Sistemski operater distribucijskega omrežja SOZD – Sestavljena organizacija združenega dela SRS – Socialistična republika Slovenija TK – Telekomunikacije TOZD – Temeljna organizacija združenega dela TSO – Transmission system operator (operater prenosnega omrežja) UDO – Upravitelj distribucijskega omrežja VB – Velika Britanija ZEPS –Združeno podjetje elektrogospodarstva Slovenije Priloga 2: Seznam zakonov, podzakonskih aktov, odlokov in direktiv Evropske direktive: Directive 96/92/EC of the European Parliament and of the Council of 19 December 1996 concerning common rules for the internal market in electricity. Directive 2003/54/EC of the European Parliament and of the Council of 26 June 2003 concerning common rules for the internal market in electricity and repealing Directive 96/92/EC. Directive 2009/72/EC of the European parliament and of the Council of 13 July 2009 concerning common rules for the internal market in electricity and repealing Directive 2003/54/EC. Slovenska zakonodaja: Akt o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo SODO, sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo, d.o.o., Ur. l. RS, 27/2007. Energetski zakon (EZ), Ur. l. RS, št. 79/1999. Energetski zakon (EZ-UPB2). Ur. l. RS 27/2007. Odlok o prenehanju veljavnosti Odloka o ustanovitvi javnega podjetja za prenos električne energije in javnih podjetij za distribucijo električne energije, Ur. l. RS, 57/2007. Odlok o ustanovitvi javnega podjetja za prenos električne energije in javnih podjetij za distribucijo električne energije, Ur. l. RS, št. 38/1990. Pravila za delovanje trga z električno energijo, Ur. l. RS, št. 30/2001. Sklep o določitvi upravljavcev distribucijskih omrežij električne energije v Republiki Sloveniji, Ur. l. RS, št. 54/2000. Uredba o koncesiji gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije, Ur. l. RS, št. 39/2007. Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije in gospodarske javne službe dobava električne energije tarifnim odjemalcem, Ur. l. RS, št. 23/2007. Uredba o tarifnem sistemu za prodajo električne energije, Ur. l. RS, št. 36/2004. Zakon o gospodarskih družbah (ZGJS), Ur. l. RS, 32/1993. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, Ur. l. RS, št 55/1999. Zakon o spremembah in dopolnitvah energetskega zakona (EZ-A), Ur. l. RS, 51/2004.
© Copyright 2024