1. No category

OSNOVE TEHNISKE IN
POŽARNE VARNOSTI
2. del
Univerza v Ljubljani Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo
Jože Šrekl
Zapiski predavanj
Ljubljana 2013
J. Šrekl
OTPV 2. del
1
Uvod
Zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu
Za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu je dolžnost delodajalca. V 5.členu ZVZDV je zapisano:
"Delodajalec mora zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati
ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v
delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri
delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi
materialnimi sredstvi. "
Torej je odgovorna oseba za zdravo in varno delo delodajalec (direktor, predsednik
poslovodnega organa ali uprave, itd.). V 8. členu ZVZD je povdarjeno, da tudi ob prenosu
delovnih nalog iz področja varnosti in zdravja na strokovnega delavca ali na zunanjo strokovno
službo, ta odgovornost ne preneha. V vseh primerih je materialno in kazensko odgovoren
delodajalec.
Nosilci strokovnih opravil v zvezi z varnostjo in zdravjem so strokovni delaveci – varnostni
inženirji oziroma delavci z opravljenim strokovnim izpitom.
Delavec ima pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu. (11.
člen ZVZD). To mu mora zagotavljati delodajalec, delavec pa mora z ustreznim ravnanjem
upoštevati načela varnega dela, ki jih narekuje ZVZD v 12. členu:
(1) Delavec mora spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu.
(2) Delavec mora opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter
življenje in zdravje drugih oseb.
(3) Delavec mora uporabljati sredstva za delo, varnostne naprave in osebno varovalno opremo
skladno z njihovim namenom in navodili delodajalca, pazljivo ravnati z njimi in skrbeti, da so v
brezhibnem stanju.
Slika 1. Shematski prikaz odgovornosti in dejavnosti posameznih subjektov v delovnem procesu :
Pooblastilo za
izvedbo
Izvedba
strokovnih
nalog VZD
delodajalec
Ustrezno ravnanje po
načelih varnega dela
strokovni
delavec
vsi zaposleni
Za izvajanje varnega dela je potrebno:
 poznavanje nevarnosti,
 znanje o tem, kako se izogibati nevarnostim in
 znanje o tem, kako ravnati ob nezgodah, da se zmanjšajo posledice.
Zaposleni morajo poznati nevarnosti na delovnem mestu. Za prepoznavanje nevarnosti je potrebno
analizirati in oceniti delovno mesto iz vidika varnosti. To oceno imenujemo ocena tveganj, ki jo
J. Šrekl
OTPV 2. del
2
izdelamo s pomočjo analize tveganja. Ker je varnost abstraktni pojem (ni ga mogoče empirično
zaznati in ga empirično izmeriti), ga "merimo" posredno s pomočjo kazalnikov ali indikatorjev (tudi
faktorjev). Varnost je abstrakten pojem, ki ga ni mogoče direktno izmeriti. Analiza varnosti ali analiza
tveganja mora vsebovati postopke za zmanjševanje ali odpravljanje nevarnosti.
Kakšna je zveza med varnostjo in tveganjem? Varnost je obratno sorazmerna tveganju, kar pomeni ,
da je pri manjšem tveganju večja varnost. Zato lahko govorimo o oceni tveganja ali oceni varnosti.
Slika 2. Shema ukrepanja na področju varnega dela
PREDLOGI
VARNOSTNIH UKREPOV
ANALIZA VARNOSTI
ANALIZA VARNOSTI
DELOVNIH POSTOPKOV
PREDLOGI
VARNEJŠIH POSTOPKOV
PREIZKUS
ZMOŽNOSTI
USKLADITEV
DELAVCEV
VGRAJEVANJE
VARNOSTI
Ključni elementi analize varnosti
 Varnost je abstrakten pojem, ki ga ni mogoče direktno izmeriti.
 Merila – kazalniki – indikatorji.
 Analiza mora vsebovati postopke za zmanjševanje ali odpravljanje nevarnosti
 Varnost je obratno sorazmerna tveganju.
 Manjše je tveganje večja je varnost.
 Zato lahko govorimo o oceni tveganja ali oceni varnosti.
Tveganja se izraža :
 z dolgoročnimi učinki na zdravstveno stanje zaradi enkratne izpostavljenosti, ki takoj po
izpostavljenosti ne povzroča resnih težav,
 z učinki na zdravje zaradi stalne izpostavljenosti škodljivostim po dolgem obdobju,
 z učinki na zdravje zaradi akutne ali kronične izpostavljenosti kemikalijam v različnih snoveh
iz okolja (okužena pitna voda, okuženo okolje, okužena hrana in druge snovi).
Tveganje je lahko tveganje posameznika, tveganje skupine ali tveganje za spremenljivo populacijo.
Povečano tveganje ima pogosto za posledico nezgodo.
J. Šrekl
OTPV 2. del
3
Posledice nezgodnih dogodkov
 ekonomske izgube,
 človeške izgube,
 škoda v okolju
Varnost in merila varnosti
 Kaj je tveganje? V splošnem je tveganje definirano kot nepričakovani dogodek s škodljivimi
posledicami.
 Njegova velikost je določena z verjetnostjo tega dogodka in težo posledic.
Zato definiramo tveganje z naslednjo formulo:
Tveganje = pogostnost X škoda
Veliko tveganje predstavljajo pogosti dogodek z majhno škodo ali redki dogodek z veliko
škodo
Zavedati se moram , da tveganja v splošnem ni mogoče odpraviti. Lahko ga omejimo ali pa se
sprijaznimo z določenim nivojem tveganja. Temu nivoju tveganja pravimo sprejemljivo
tveganje.
Sprejemanje tveganja
 Kdaj in kako ljudje sprejemajo tveganje?
 Ljudje sprejemajo tveganje kjer je celo možnost smrtnega izida, če je tveganje dovolj nizko,
torej je produkt verjetnosti in teže posledic dovolj nizek.
 Z računanjem določamo nivo sprejemljivega tveganja kot število izračunano iz frekvence
nezgodnih dogodkov in stopnje teže posledic.
Dopustno območje tveganja
 Če omejimo vrednost frekvence ali pogostnosti dogodkov in teže posledic, dobimo območje
sprejemljivega tveganja.
Slika 3. Graf območja dopustnega tveganja
J. Šrekl
OTPV 2. del
4
Sprejemljivo tveganje
 Sprejemljivo tveganje lahko definiramo tudi za posledice.
Sprejemljivo tveganje je takrat, ko je verjetnost ene resne vendar odpravljive posledice (poškodbe
ljudi) na 10.000 prebivalcev na leto ali 100.10-6.
Če govorimo o smrtnih žrtvah je dopustno tveganje 1 žrtev na milijon prebivalcev
 Sprejemljivo tveganje v prometu, kjer je sprejemljivo tveganje povečano na 20-kratno
vrednost.
 Od tod dopustna številka 2000 mrtvih na cestah v Belgiji pri desetih milijonih prebivalcev
(=200 x 10 na -6). Pri nas je ta številka bila v letu 2002 236 kar pomeni približno 120 x 10 na 6.
Ocena škode
 Za materialne dobrine je škodo mogoče ovrednotiti po tržni ceni.
 Težje je oceniti zastoj proizvodnje, izpad proizvodnje itd.
 Še težje pa je oceniti škodo zaradi poškodbe ali celo zaradi izgube življenja.
Pogosto se ta škoda ocenjuje kot izguba delovnih dni. V anglosaški literaturi je pogosto uporabljena
tovrstna ocena.
Slika 2. Ocenjevanje škode s številom izgubljenih dni
Vrsta poškodbe
Izgubljeni delovni dnevi
smrt
6000
Trajna nezmožnost za delo
6000
Izguba prsta
300
Izguba dveh prstov na eni roki
750
Mere za ocenjevanje varnosti
 Absolutno število poškodb na leto v podjetju je neprimerno merilo.
 Običajno uporabljamo število nezgod na 1000 delavcev.
Monetarno merilo za merjenje ekonomske škode.
Monetarno merilo (merjenje z denarno vrednostjo škode) najpogosteje ga uporabljajo
zavarovalnice.
Ekonomske učinke ukrepov za preprečevanje nezgod meri “Cost – benefit” analiza, ki primerja
dobiček z vloženimi sredstvi pri nekem ukrepu.
Ekonomske izgube ob nezgodi merimo tudi z Economic Index – ekonomskim indeksom
J. Šrekl
OTPV 2. del
5
Merjenje tveganja
Merjenje pogostnost škodnih dogodkov.
Delo je običajno ponavljanje enega ali več elementov nekega postopka, ki ima lahko ugodne izide
– opravljeno delo, ali neugodni izid (nezgoda, zaustavitev, poškodba stroja, slab izdelek itd.)
Pogostnost nekega izida je razmerje med številom izidov in številom vseh poskusov.
Težko je meriti pogostnost izida glede na število poskusov. Zato pogosteje merimo število izidov
na število opravljenih ur, na leto, na proizvodnjo uro, na število zaposlenih, na število
prebivalcev.
Primer:
Eden izmed načinov je pogostost (npr. smrtnih žrtev v enem letu)na število zaposlenih). Primer tabele
Eurostat za države v EU
Slika 4. Standardizirana stopnja smrtnosti na 100.000 delavcev, brez prometnih nesreč, za 15 članic
EU, 2000, Eurostat
Merila ali kazalniki tveganja lahko sestavljajo:
 enostavno mero tveganja –
vsebuje eno samo informacijo
 sestavljeno mero tveganja –
vsebuje veliko informacij o porazdelitvi tveganja
Razvrstitev kazalnikov tveganja po vrstah:
 indeksi tveganja
J. Šrekl
OTPV 2. del
6
 individualne mere tveganja
 družbene mere tveganja
Indeksi tveganja
 Indeks tveganja je posamezna vrednost ali tabela števil
 Indeks je v odvisni povezavi (korelaciji) z velikostjo tveganja
 Indekse z merskimi enotami – fizikalne količine
 Indekse brez enot – razmerje med različnimi tveganji
Slabosti indeksov:
1. ni absolutnega kriterija za sprejemanje ali zavračanje tveganja
2. indeksom manjka sklepanje in ne povezujejo istih informacij tako kot individualne ali
družbene mere tveganja.
Indeksi
Slika 5: Tabela predstavitev mer tveganja (vir:
Mera tveganja
)
Oblika zapisa
Indeksi
Stopnja smrtnosti FAR
Število smrtnih žrtev na milijon delovnih ur
Individualni indeks nevarnosti
Ocena maksimalnega individualnega tveganja za FAR
Povprečna stopnja smrtnosti
Povprečno število smrtnih žrtev na enoto časa
Indeks smrtnosti
Vrednost, ki meri posledice nezgod
Individualno tveganje
Kontura individualnega tveganja
Krivulja, ki povezuje točke z enakim tveganjem na lokalnem
zemljevidu
Profil individualnega tveganja
Graf individualnega tveganja kot funkcije razdalje od vira v
določeni smeri
Maksimalno individualnega
Številska vrednost, ki se nanaša na osebo z največjim
tveganja
individualnim tveganjem
Povprečno individualnega tveganja
Povprečje individualnih tveganj na osebo pri celotni
izpostavljeni populaciji
Povprečno individualnega tveganja
Povprečje individualnih tveganj na osebo pri celotni populaciji
celotne populacije
ne glede na to ali je izpostavljena tveganju.
Družbeno tveganje
Krivulja družbenega tveganja (F-N
Graf kumulativne verjetnosti ali pogostnosti dogodkov, ki
krivulja)
povzročajo N ali več smrtnih žrtev, poškodb ali izpostavljenosti
v primerjavi z N, število smrtnih žrtev, poškodb, ali
izpostavljenosti.
Povprečje družbenega tveganja
Drugo ime za povprečna stopnja smrtnosti
Agregatno tveganje
Termin za družbeno tveganje za osebe v stavbah oziroma
objektih ki jih določa API 750 *
*Določilo American Petrolium Instituta
Delež smrtnih nezgod – indeks FAR.
Med hujše nezgodne dogodke štejemo tudi nezgode s smrtnimi posledicami enega ali več
udeležencev. Zato se posebej meri tveganje za smrtne nezgode. Eden izmed indeksov, ki meri to
tveganje za zaposlene je deležem smrtnih nezgod (Fatal Accident Rate) – FAR.
To je število smrtnih nezgod na 100 milijonov delovnih ur ( kar približno pomeni 1000 delovnih dob).
Primer: (Velika Britanija)
Slika 6: Delež smrtnih nezgod v Veliki Britaniji
J. Šrekl
OTPV 2. del
7
80
67
60
57
45
40
20
0
10 12
4 8 2 3 8
1 5
FAR
Britanska industrija
Tekstilna in usnjarska industrija
Proizvodnja vozil
Gozdarstvo, lesarstvo
Rudarstvo
Metalurgija in ladjedelništvo
Železniški kretničar
Kmetijstvo
Gradbeništvo
Bivanje doma (moški 15-65 let)
Potovanje z vlakom
Potovanje z avtom
FAR indeks v Veliki Britaniji za nekatere tipične dogodke
 za zaposlene v kemijski industriji je indeks FAR = 4
 Ostale nezgode 20 delavcev
 Bolezni 370 delavcev
 Posledice kajenja 40 delavcev
 običajno delovno tveganja (padci, zdrsi, itd) FAR = 2
 tveganje zaradi kemičnih vplivov (ogenj, izpust strupov ali razlitje korozivnih snovi) FAR = 2
 Pet tipičnih kemijskih nevarnosti FAR = 0.4 za vsako.
Slika 7: Delež smrtnih nezgod v različnih poklicih v Veliki Britaniji
Dejavnost
Tekstilna in obutvena ind.
Proizvodnja vozil
Kemična industrija
Povprečje industrije v Vel. Brit
Jeklarstvo
Poljedelstvo
Ribištvo
Premogovništvo
Kretničarji v žel. prom.
Gradbeništvo
Posadke letal
Poklicni boks
Jockey-i
Domača dela in gospodinjstvo
Vožnja z avtobusom
Vožnja z vlakom
Vožnja z osebnim avtom
Smrtnih poškodb / 100
milijonov ur dela
0,15
1,3
3,5
4
8
10
35
40
45
67
250
7000
50000
3
3
5
57
J. Šrekl
OTPV 2. del
Vožnja s kolesom
Vožnja z letalom
Vožnja z mopedom
Vožnja s skuterjem
Vožnja z motornim kolesom
Vožnja s kanujem
Gorsko plezanje
8
96
240
260
310
660
1000
4000
Primer:
Izračunaj maksimalno dopustno pogostost nezgode, da indeks FAR ne bo presegel vrednosti 0,4.Ob
tem predpostavimo, da je čas izpostavljenosti 365 dni letno in 24 ur dnevno.
Rešitev:
Največja dovoljena frekvenca je torej
ali ena nezgoda na 285000 ur dela.
Tveganje posameznika
Tveganje posameznika je definirano kot tveganje osebe, ki se nahaja v bližini vira nevarnosti.
Tveganje je odvisno od:
 vrste poškodbe, ki jo povzroči vir in
 časa izpostavljenosti
Individualno tveganje je mogoče predstaviti s krivuljami enakega tveganja na geografskem območju,
ki je povezana tudi s profili tveganja.
Individualni indeks nevarnosti - IHI
Individualni indeks nevarnosti - IHI (Idividual Hazard Index) je FAR za posamezno nevarnost
pomnožen s časom izpostavljenosti, ki je definirana kot dejanski čas izpostavljenosti tej nevarnosti.
Izračunamo ga s pomočjo indeksa FAR in časa izpostavljenosti.
IHI ocenjuje maksimalno tveganje. To pomeni da je to maksimalna vrednost indeksa FAR za osebo, ki
je izpostavljena škodljivim učinkom v območju delovanja teh snovi ko se giblje v tem območju (npr.
na zaščiteni poti ali zunaj stanovanjskega območja).
Primerjava FAR in stopnje nevarnosti ali indeksa nevarnosti
Recimo, da je FAR = 0,4
Predpostavimo da je za vsak nezgodni dogodek posledica smrtna žrtev. Indeks FAR= 0.4 pomeni, da
je v
delovnih urah 1 smrtna žrtev. Če je delo izmensko pomeni, da je opravljeno
na delovno mesto. Za eno smrtno nezgodo je potrebno približno 30 000 let kar pomeni
nezgodnih dogodkov na leto. Če je delo v eni izmeni pomeni, da je čas izpostavljenosti
četrtina celoletnega števila delovnih ur (zaradi 40 urnega delavnika dobimo 4 izmene).Zato je za
smrtno nezgodo potrebno 120 000 let, kar pomeni
nezgodnih dogodkov na leto.
Recimo, da je smrtna žrtev na 10 nezgodnih dogodkov. Potem bo pri zgornjih predpostavkah,
FAR = 0,4 in večizmensko delo verjetnost nezgode
in
pri enoizmenskem delu.
Primer: Tabelo FAR indeksov prebiramo seveda s pravim premislekom. Na vprašanje: kaj je
nevarnejše, vožnja z avtomobilom ali letalom, ne moremo odgovoriti kar z podatki iz tabele. Premisliti
J. Šrekl
OTPV 2. del
9
moramo tudi o dolžini izpostavljenosti posameznim tveganjem. Recimo, da se želimo prepeljati 1000
km. Vožnja z avtomobilom bo trajala na primer 8 ur, vožnja z letalom pa le eno uro in pol.
Torej izračunamo individualno nevarnost za 8 ur vožnje z avtomobilom:
Izračunamo še individualno nevarnost za vožnjo z letalom:
Vožnja z letalom je varnejša.
Pri uporabi podatkov je torej potrebna previdnost in smiselne primerjave. Primerjali smo pogostnost
dogodkov, ker je bila posledica povsod enaka. Ne moremo primerjati pogostnosti dogodkov z
različnimi posledicami!
Povprečna mera smrtnosti - ROD
Povprečna mera smrtnosti ROD - (Average Rate of Death) je definirani kot srednja vrednost
(povprečna vrednost) števila smrtnih nezgod, ki jih lahko pričakujemo na enoto časa ob vseh mogočih
nezgodnih dogodkih (incidentih). Število je znano tudi kot število smrtnih nezgod.
Povprečna mera smrtnosti je posamezno število, ki je srednja vrednost mere družbenega tveganja.
ROD meri družbeno tveganje in ni ustrezna za mero posameznika na posameznem delu.
∑
V formuli pomenijo oznake
– frekvenca dogodka z izidom i-te vrste,
– število smrtnih žrtev pri izidu i-te vrste in
n – število izidov.
Ekvivalent indeks družbenega stroška - ESC (Equivalent Social Cost Indeks)
Ekvivalent indeks družbenega stroška - ESC (Equivalent Social Cost Indeks) je modifikacija
povprečne mere smrtnosti, ki upošteva družbeno nenaklonjenost dogodkom z dolgotrajnimi
posledicami. Število smrtnih žrtev je potencirano s potenco p, ki pomeni faktor nenaklonjenosti
tveganju. To pomeni, da je obtežen ali ponderirana ROD.
∑
S tem indeksom se posebej poudari nevarnost nekaterih področij dela. Seveda tu ni mišljena osebna
nevarnost, ampak družbeni pomen te nevarnosti. Država ali družba na splošno ne povečuje
nevarnosti ampak povečuje pomen nevarnosti v neki panogi ali pri nekem delu. Pri
faktor
nenaklonjenosti, ne vpliva na velikost ESC. V tem primeru je namreč
Primer:
jedrske elektrarne imajo p = 1.2,
Nizozemska vlada je za kemično industrijo prepisala p = 2)
Primeri računanja
Ugotovljena je ena smrtna žrtev na 10 let.
ROD = 0.1 smrti/leto
Če je to kemijska industrija, je p=2.
ESC = 0.1
V primeru, ko gre samo za eno smrtno žrtev na neko obdobje, se indeksa ne razlikujeta.
J. Šrekl
OTPV 2. del
10
Ugotovljeno je 100 smrtnih žrtev enkrat v 1000 letih
ROD = 0.1 smrti/leto
Če je to kemijska industrija, je p=2
ESC = 10
V primeru, ko gre samo za več smrtnih žrtev na neko obdobje, se indeksa razlikujeta. Indeks ESC raste
hitreje kot indeks ROD
Indeks ekonomskih izgub
Indeks ekonomskih izgub je mera za ekonomske izgube ob smrtnih žrtvah. Ocena ekonomske izgube
pomnožena z deležem smrtnih nezgod.
Tveganje posameznika
Tveganje posameznika je definirano kot tveganje osebe, ki se nahaja v bližini vira nevarnosti.
Tveganje je odvisno od:
 vrste poškodbe, ki jo povzroči vir in
 časa izpostavljenosti
Običajno ga označujemo kot individualno tveganje, ki mu je izpostavljen posameznik zaradi vseh
mogočih nevarnosti na delovnem ali bivalnem mestu. V različnih območjih je seveda izpostavljenost
različna odvisna pa je od virov nevarnosti. Zato lahko na geografskem območju s krivuljami enakega
tveganja zarišemo območja posameznih velikosti individualnih tveganj, ki je povezana tudi s profili
tveganja. Poglejmo si primer naftne industrije, ki s svojimi objekti in delovanjem vpliva na nevarnosti
v posameznih območjih v samih objektih in okolici teh objektov.
Slika 8. Primer risanja krivulj individualnega tveganja
Lahko izdelamo tudi diagram smrtnosti na leto odvisen od oddaljenosti od vira nevarnosti. Tako
dobimo profil individualnega tveganja za posameznika v odvisnosti od lege delovnih mest.
J. Šrekl
OTPV 2. del
11
Slika 9. Primer profila individualnega tveganja
Maksimalno individualno tveganje (MIT) je največje tveganje, ki mu je lahko izpostavljen
posameznik (to je mejna vrednost). Pri ugotavljanju MIT gre najpogosteje za tehnologe in zaposlene
na konkretnem nevarnem procesu. Mejo območja MIT določimo z uporabo krivulj individualnega
tveganja. Povprečno individualno tveganje je tveganje, ki so mu v povprečju izpostavljeni ljudje
zaradi neke nevarnosti. Uporabno je le v primeru, ko je tveganje enakomerno porazdeljeno, sicer
bomo uporabili risanja krivulj individualnega tveganja.
Skupinsko tveganje
Nekatere nezgode prizadenejo večjo skupino ljudi, ki se nahaja na območju, kjer deluje vir nevarnosti.
Zato je skupinsko tveganje merilo za tveganje, ki mu je izpostavljena skupina ljudi. Največkrat se
izraža kot pogostost incidenta v odvisnosti od smrtnih žrtev incidenta. Skupinsko tveganje se
najpogosteje uporablja v okolicah obratov, kjer delovni proces pomeni tudi tveganje za okolico zunaj
obrata npr. tveganje zaradi možnosti eksplozije, izbruha požara, izpusta nevarnih snovi itd.). Zato je
za izračun pomembna gostota in vrsta naseljenosti oziroma gostota zadrževanja prebivalstva v okolici
obrata. (npr. stanovanjska območja, šole in vrtci, industrijska območja z drugimi industrijami,
trgovine, kulturne ustanove, itd.)
Oglejmo si razliko med individualnim in skupinskim tveganjem. V poslovni zgradbi blizu kemijskega
obrata je v delovnem času 400 zaposlenih, zunaj delovnega časa pa le en čuvaj. Če je verjetnost
incidenta – nezgode enaka skozi cel dan je individualno tveganje za vsakega zaposlenega, tudi za
čuvaja enako; skupinsko tveganje pa je v delovnem času veliko večje, saj bo pri izbruhu incidenta več
prizadetih.
Individualno je torej tveganje, ki je omejeno na posameznika, skupinsko ali družbeno tveganje pa je
povezano z vsemi nezgodami in vsemi žrtvami na nekem območju. Predstavlja tveganje za škodo
družbe, ki jo utrpi ob nezgodah. To tveganje običajno predstavljamo s F-N grafom, ki povezuje
frekvenco incidentnih dogodkov s številom smrtnih žrtev ob dogodku. Krivulja F-N predstavlja
kumulativno frekvenco v odvisnosti od posledic. Običajno na oseh uporabljamo logaritemsko skalo
Lahko določamo krivuljo skupinskega ali družbenega tveganja za posamezno dejavnost ali za vse
dejavnosti na nekem območju. Slika 10. Prikazuje F-N krivulje za obrat s tekočim vnetljivim plinom.
J. Šrekl
OTPV 2. del
12
Slika 10. Primer krivulje družbenega tveganja za operacije na kopnem, ladijske prevoze, in celotno
tveganje
Analiza individualnega tveganja
Izračun individualnega tveganja na neki geografski lokaciji blizu objekta, ki je vir tveganja je vsota
vseh nevarnosti, ki jih povzroča dejavnost v objektu.
Totalno individualno tveganje v vsaki točki je enako vsoti vseh individualnih tveganj v tej točki.
V objektu 1 se lahko zgodita dogodka 1 in 2 in v objektu 2 dogodek 3, ki povzročijo poškodbo v točki
(x,y). Zanima nas individualno tveganje v točki (x,y).
n
IRx , y   IRx , y ,i
i 1
Pri tem velja:
IRx , y  totalno individualno tveganje zaradi vseh nevarnosti na lokaciji (x,y)
IRx, y ,i
(verjetnost nezgode na leto)
 individualno tveganje zaradi i-te nevarnosti na lokaciji (x,y)
(verjetnost nezgode na leto)
n  celotno število mogočih nezgod na lokaciji (x,y).
Vrednosti posameznih individualnih tveganj izračunamo s formulo:
IRx, y ,i  fi p f ,i
kjer velja:
fi  frekvenca (pogostost) incidentov, ki povzročijo i-to nezgodo;
p f ,i  verjetnost, da bo incident vplival na lokacijo (x,y)
J. Šrekl
OTPV 2. del
13
Slika 11. Vplivi posamezni nevarnosti na individualno tveganje
Primer:
Na primeru izpusta nestrupene vnetljive snovi, ki lahko povzroči naslednje dogodke, ki predstavljajo
tveganje za ljudi: vžig curka tekočine, vžig razlite tekočine, eksplozija vrele tekočine, eksplozija
parnega oblaka ali varno razredčenje brez vžiga.
Lahko izdelamo shemo izračuna za individualno tveganje
J. Šrekl
OTPV 2. del
Slika 12. Shema za izračun individualnega tveganja
S poenostavljanjem modela dosežemo nekoliko spremenjeno shemo . Poenostavimo
 Vir vseh nevarnosti je v eni točki.
 Veter piha z enakomerno hitrostjo samo v eni smeri.
 Uporabljamo eno samo hitrost vetra
 Nobeni blažilnih faktorjev ne uporabljamo.
 Viri vžigov so enakomerno porazdeljeni (verjetnost vžiga je enaka v vse smeri)
 Posledice učinkov so obravnavane diskretno (ne zvezno). Zunaj cone ni delovanja nobenih
učinkov.
14
J. Šrekl
OTPV 2. del
Slika 13. Poenostavljena shema za izračun individualnega tveganja
15
J. Šrekl
OTPV 2. del
16
Mere za oceno tveganja in varnosti
V prejšnjem poglavju smo merili tveganje predvsem iz vidika smrtnih poškodb. Seveda pa je merilo
ogroženosti zaposlenih na delovnih mestih tudi število poškodb. Uradno merimo samo poškodbe, ki
jih kategorizira Zakon o varnosti in zdravju, torej poškodbe, ki imajo za posledico vsaj tri dni
odsotnosti z dela. Pri štetju nezgod ali posledic nezgod lahko uporabimo različne kriterije in temu
primerno dobimo različne rezultate. Pri vsakem rezultatu pa mora biti povsem jasno, kako ga merimo
in kaj prestavlja.
Število poškodb - Q
Absolutno število poškodb na leto v podjetju je neprimerno merilo. Podjetje z velikim številom
zaposlenih im gotovo večje število poškodb kot podjetje z majhnim številom zaposlenih. Zato ni
mogoče primerjati absolutnih številk. Izračunamo relativne številke, ki se nanašajo na neko osnovno
enoto. Najpreprostejše merilo je število nezgod na 1000 delavcev. Običajno govorimo le o
registriranih poškodbah, kjer je posledica več kot tri delovne dni odsotnosti z dela (Zakon o varnosti
in zdravju pri delu)
Samo število nezgod nam nič ne pove o resnosti poškodb, ki so nastale, govori zgolj o frekvenci
dogodkov glede. Zato iščemo mero, ki bo kaj več povedala o posledicah teh dogodkov. Posledice je
najenostavneje meriti s številom dni zdravljenja in okrevanja. V ekonomskem smislu predstavlja to
tudi neposredni strošek za delodajalca, torej škodo, ki nastane z nezgodnim dogodkom.
Resnost poškodb tU
Za primerjave je število poškodb na 1000 delavcev zelo primerno, za notranje ocenjevanje, pa se
pogosto pokaže primernejša ocena resnosti poškodb, ki izračuna povprečno neposredno posledico
poškodb.
tU 
TU
U
Število izgubljenih dni
Število vseh poškodb
J. Šrekl
OTPV 2. del
17
Pogostost poškodb - H
Število poškodb se meri na 1000 zaposlenih, ne glede ali ti zaposleni delajo, so na dopustu ali
kakorkoli odsotni. Zato vpeljemo pojem pogostost poškodb, ki jo nekateri imenujejo tudi frekvenca je
število poškodb na milijon opravljenih delovnih ur. Tu merimo z dejansko opravljenimi delovnimi
urami v podjetju, čeprav se pogosto uporablja, kar pričakovano število opravljenih delovnih ur
(povprečno letno število ur na zaposlenega krat število zaposlenih).
Število poškodb
H
U
 106
Tp
Število proizvodnih ur
Ogroženost - G
Če resnost poškodb pomnožimo s pogostnostjo poškodb in delimo s 1000, dobimo ogroženost (čas v
tej formuli ne merimo z dnevi).
H  tU  103  G 
TU
 1000
Tp
Iz formule vidimo, da je ogroženost razmerje med izgubljenimi in proizvodnimi urami na 1000 ur. G je
mera za nevarnost proizvodnje in je pomembna za gospodarjenje podjetja.
Razmerje med izgubljenimi in proizvodnimi dnevi je vrednost med 0 in 1. Pri majhni ogroženosti je
vrednost blizu 0, pri večji se pomika proti 1. Nasprotna vrednost je varnost. Večja je varnost, manjša
je ogroženost.
L  1  TTUp  1  G 103
Primeri računanja posameznih pokazateljev
Primer 1.
Podjetje ima zaposlenih je 630 delavcev: V enem letu se je zgodilo 32 poškodb, pri čemer je bilo
izgubljenih 832 delovnih dni.
Izračunaj:
J. Šrekl




OTPV 2. del
18
število nezgod na 1000 delavcev,
resnost poškodb,
pogostnost poškodb, če je povprečno število proizvodnih ur na delavca 1744 ur in
ogroženost.
Rešitev:
V našem primeru so podatki: U=32, B=630 in TU=832.
Izračunamo število nezgod na 1000 zaposlenih
⁄
Resnost poškodb govori o povprečni posledici poškodb:
Pogostost poškodb:
⁄
Število opravljenih ur smo izračunali kar kot produkt povprečnega števila delovnih ur na leto in števila
zaposlenih. Natančnejši izračun bi bil, če bi iz evidenc podjetja dobili dejansko opravljeno število ur v
tem letu (izračun za vsakega zaposlenega posebej in seštevek vseh). Če bi odšteli odsotnosti zaradi
bolniške bi dobili 29,15.
Izračunamo še ogroženost:
⁄
Ogroženost kaže, da je
delovnih ur izgubljenih zaradi poškodb
Primer 2.
 Podjetje A ima zaposlenih je 720 delavcev: V enem letu se je zgodilo 32 poškodb, pri čemer
je bilo izgubljenih 630 delovnih dni. Podjetje B ima zaposlenih je 251 delavcev: V enem letu
se je zgodilo 13 poškodb, pri čemer je bilo izgubljenih 112 delovnih dni.
 Izračunaj:
 v katerem podjetju je večje število nezgod na 1000 delavcev,
 v katerem podjetju je večja resnost poškodb,
 kje je večja ogroženost.
J. Šrekl
OTPV 2. del
19
Ekonomski ucinki varstva pri delu
Cilj vsakega poslovanje je, da je uspešno. Kaj pa je uspešno poslovanje? Uspešno poslovanje nam
odgovarja na vprašanje kako se uresničuje temeljno načelo gospodarjenja - minimaks načelo
(minimalni vložek za maksimalni rezultat) To je temeljno načelo gospodarjenja:
Doseči z danimi rezultati minimalno možno porabo sredstev
ali z danimi sredstvi doseči maksimalni možni učinek.
V splošni formuli se uspešnost poslovanja meri kot razmerje med rezultati in vloženimi sredstvi:
mera uspešnosti poslovanja 
rezultat
sredstva
Glede na to, kaj smatramo kot rezultat poslovnega procesa ali s kakšnimi sredstvi dosegamo rezultate
govorimo o različnih merjenjih uspešnosti.
Rezultat poslovnega procesa so lahko:
 Celotna proizvodnja izražena v enotah (tonah, kosih, metrih itd)
 Celotna proizvodnja izražena z vrednostjo
 Dobiček
Za doseganje rezultata poslovnega procesa so potrebna sredstva za:
 Delo
 Predmete dela
 Delovna sredstva
Pogosto potrebujemo tudi tuje storitve (vzdrževanja, dodelave izdelkov, svetovanja, usposabljanja
itd.)
Za izvajanje delovnega procesa je potreben finančni vložek, ki se deli v dva dela:
 Trošenje zagotavlja proizvodnjo danega procesa (plačilo dela, predmetov dela tujih
storitev…)
 Angažiranje pa omogoča neprekinjeno delovanje reprodukcijskega procesa (vlaganje v
stroje, oprem, objekte, vzdrževanje, izobraževanje in usposabljanje zaposlenih…)
Rekli smo, da uspešnost poslovanja merimo z različnimi merili. Najpogosteje merimo s tremi merili:
 produktivnost,
 ekonomičnost in
 rentabilnost.
Glede na merilo postavimo načela uspešnega poslovanja
 Načelo produktivnosti – doseganje čim večjega obsega proizvodnje po enoti časa
 Načelo ekonomičnosti – doseganje čim večje proizvodnje po enoti stroškov
 Načelo rentabilnosti – čim večji dobiček po enoti angažiranih sredstev
Merila so med sabo povezana, vsako zase predstavlja en vik uspešnosti delodajalca v nekem
proizvodnem ali storitvenem procesu. Realizacijo dobička kot osnovnega cilja gospodarjenja
dosegamo z različnimi elementi, ki pa so med sabo povezani.
J. Šrekl
OTPV 2. del
20
Slika 14. Merjenje uspešnosti poslovanja z različnimi merili in medsebojni učinki
Ena izmed osnovnih mer za uspešnost gospodarjenja je produktivnost, ki se meri kot razmerje med
količino ustvarjenih poslovnih učinkov in vloženim delovnim časom. Njena vrednost je količina
ustvarjenih poslovnih učinkov (lahko tudi kosov proizvoda, ali število opravljenih storitev, če so enake
vrste) na enoto časa.
Na samo produktivnost vpliva več vrst dejavnikov, nekateri so povsem tehnično tehnološke narave,
drugi pa so povezani s človeškimi viri in organizacijo dela. Dejavniki produktivnosti dela:
 Tehnično-tehnološki dejavniki
 Organizacijski dejavniki
 Človeški dejavniki
 Naravni dejavniki
 Družbeni dejavniki
Nas zanimajo predvsem prvi trije dejavniki, ki so povezani z VPD
Med tehnično-tehnološke dejavnikeštejemo:
 Tehnična delitev dela
 Tehnična opremljenost dela (delovna sredstva)
 Tehnološki proces
J. Šrekl
OTPV 2. del
21
Slika 15 Dejavniki, ki vplivajo na delovni proces
Organizacijski dejavniki so povezani s dobrim organiziranjem proizvodnje.
 Izraba kapacitet (polna, delna izraba….)
 Izraba delovnega časa (proces organiziran tako, da zaposleni v nobeni fazi ne čakajo na delo)
 Izkoriščanje prostora (prazni prostor, premalo prostora, nepotrebne transportne poti…)
 Standardizacija in tipizacija (izdelava enakih izdelkov, uporaba tipičnih elementov v več
proizvodih…)
 Specializacija (delitev dela po fazah, posamezniki opravljajo le eno vrsto dela)
 Kooperacija (povezave z drugimi proizvodnjami za posamezne elemente)
Človeški dejavniki pa se povezujejo z človeškimi viri v proizvodnji:
 Strokovna usposobljenost
 Motiviranost
 Intenzivnost dela
Slika 16. Vpliv ukrepov VPD na produktivnost
J. Šrekl
OTPV 2. del
22
Ekonomičnost poslovanja je razmerje med poslovnim učinkom in stroškom poslovanja.
Poenostavljeno rečeno učinek merimo na enoto vloženih sredstev
Ekonomičnost
poslovanja
Količina ustvarjenih
Q
E
C
poslovnih učinkov
Stroški poslovanja
Lahko pa enačbo zapišemo z enostavnejšimi količinami:
ekonomičnost 
prihodki
odhodki
Ekonomičnost je ustrezna, če je večja od 1, kar pomeni, da prihodki presegajo odhodki, v tem primeri
lahko pričakuje lastnik dobiček, kar je njegov osnovni cilj pri vlaganju v proizvodnjo. Če je
ekonomičnost enaka ali manjša od 1 pomeni, da take proizvodnje dolgoročno ni mogoče vzdrževati,
ker zahteva nove dokapitalizacije proizvodnje. Ob vlaganjih v proizvodnjo (- angažiranju sredstev), se
sprašujemo o učinkih dejanja na ekonomičnost poslovanja. Ali se ekonomičnost veča (dosegli smo
cilj), ali se ekonomičnost manjša.
Slika 17 Učinki vložka v VPD na rast ali padanje ekonomičnosti poslovanja
Iz slike 14. Vidimo da so vsi ekonomski učinki povezani z rentabilnostjo. Zato upravičeno trdimo, da je
rentabilnost je najbolj celovita mera uspešnosti poslovanja podjetja. Rentabilnost meri količino
dobička na kapitalsko vrednost proizvodnje
rentabi ln ost 
dobiček prihodki dobiček


kapital
kapital prihodki
J. Šrekl
OTPV 2. del
23
Rentabilnost mora biti večja od 0, sicer ima podjetje izgubo (negativni dobiček). Lahko pa
rentabilnost povežemo z drugimi količinami, tako, da ulomek razširimo s prihodki. Kvocient
prihodki/kapital razširimo še s številom zaposlenih in dobimo:
prihodki
kapital
P P Z
 
K Z K
Število
zaposlenih
delavcev
P
 produktivnost
Z
Z
1

K tehnična opremljenost dela
Vidimo, da so prihodki na vložen kapital sorazmerni produktivnosti in obratno sorazmerni tehnični
opremljenosti dela. Večja produktivnost pomeni večji prihodek in večja tehnična opremljenost
pomeni večja angažirana sredstva. Ob dani opremljenosti dela s sredstvi pomeni povečanje
produktivnosti tudi povečanje rentabilnosti.
Kako pa je z ekonomičnostjo neposredno povezan dobiček? Delež dobička na prihodek je v
neposredni zvezi z ekonomičnostjo kot kaže formula:
V formuli pomeni:
Do = dobiček
P = prihodek
O = odhodek
E = ekonomičnost.
Do P  O
O
1

1 1
P
P
P
E
Naloga 1.
Izračunaj ekonomičnost poslovanja pred in po uvedbi ukrepov za izboljšanje VPD:
 Pred uvedbo ukrepov: Q = 3.400.000 EUR, stroški poslovanja = 3.230.000 EUR;
 Ukrepi: za VPD 15.000 EUR (povečani stroški), število nezgod se je zmanjšalo za 3, kar pomeni
40 manj izgubljenih delovnih dni, zato povečan prihodek za 0,5%.
 Ali se je povečala ekonomičnost poslovanja?
Naloga 2.
 Izračunaj spremembo ekonomičnosti poslovanja (v %) po uvedbi ukrepov za izboljšanje VPD:
 Pred uvedbo ukrepov: prihodki = 3.000.000 EUR, stroški poslovanja = 2.700.000 EUR, število
zaposlenih 92,
 Ukrepi: za VPD 15.000 EUR (povečani stroški), število nezgod se je zmanjšalo za toliko, da so
zmanjšali število delavcev za 1, kar pomeni 24.000 EUR zmanjšanje stroškov, prihodek se ni
povečal.
J. Šrekl
OTPV 2. del
24
Naloga 3.
Izračunaj spremembo rentabilnosti poslovanja (v %) po uvedbi ukrepov za izboljšanje VPD:
 Pred uvedbo ukrepov: prihodki = 3.500.000 EUR, stroški poslovanja = 3.320.000 EUR, število
zaposlenih 92, kapital = 4.000.000 EUR;
 Ukrepi: za VPD 30.000 EUR (povečani stroški), število nezgod se je zmanjšalo za toliko, da so
zmanjšali število delavcev za 1, kar pomeni 24.000 EUR zmanjšanje stroškov.
 Upoštevaj, da je dobiček razlika med prihodki in stroški, da se produktivnost zviša za 1%.
Slika 18 Ukrepi VPD in rentabilnost
 Ukrepi varstva pri delu povečujejo rentabilnost poslovanja, če pozitivno vplivajo na
medsebojni odnos produktivnosti dela in ekonomičnosti poslovanja.
 To velja, če je povečanje produktivnosti večje od povečanja stroškov.
Višje tveganje povzroča:
 višje plače
 več nezgod,
 več neposrednih stroškov,
 pogostejše prekinitve dela, zmanjšana produktivnost dela,
 večji stroški povezani z zaposlovanjem in usposabljanjem novih delavcev,
 višje zavarovalne premije.
Donosi pri vlaganju v varnost
Pri vlaganju v varnost veljajo padajoči donosi, to pomeni, da pri nižjih vlaganjih rastejo donosi hitreje,
pri večjih počasneje.
J. Šrekl
OTPV 2. del
25
J. Šrekl
OTPV 2. del
26
Škoda zaradi nezgod
Škoda pomeni povečevanje odhodkov – stroškov in s tem zmanjševanje vrednosti parametrov
ekonomske učinkovitosti. Izračunavanje škode (poškodbe) je povezano z neposrednimi stroški, ki
nastajajo ob zdravljenju in rehabilitaciji zaposlenega. Čeprav morda vsi stroški ne gredo v breme
delodajalca, so vendar to stroški družbe kot celote





Stroški ambulantnega zdravljenja
Stroški bolnišničnega zdravljenja
Obračun izgub
Stroški odškodnin
Drugi stroški
Primer:
Koliko stanejo poškodbe podjetje v enem letu? Pridobili smo podatke za podjetje X in sicer naslednje
vrednosti:
 povprečno št. zaposlenih = 3802
 število poškodb = 294
 število izgubljenih dni =3136
 zavarovanje 32 EUR na zaposlenega
 Povprečna brutto mesečna plača = 1300 EUR
Poleg znanih stroškov moramo upoštevati tudi ocenjene indirektne stroške, ki so posledica poškodb.
Indirektni stroški
 10% stroški služb
 5% stroški usposabljanje novih delavcev
 20% nadomeščanje poškodovanih delavcev z nadurnim delom
 dve odškodnini = 52.000 EUR-
J. Šrekl
OTPV 2. del
27
Teoreticno in prakticno usposabljanja
delavcev za varno delo
Varnost in zdravje delavcev sta se uveljavili kot pomembni kategoriji človekovih pravic in
predstavljata eno izmed meril razvitosti sodobne družbe.
Varnost in zdravje delavcev:
 dviga in ohranjanje produktivnosti dela
 vpliva na kakovost proizvodnje
 dviga ugled proizvodnje
 povečujejo tudi konkurenčne sposobnosti proizvodov
Delodajalec mora zaradi učinkovitega varovanja delavcev pred poškodbami in škodljivimi vplivi
upoštevati temeljna načela varnosti in zdravja pri delu med katera spada tudi ustrezna
usposobljenost zaposlenih za varno delo.
Ustrezna usposobljenost za varno delo pomeni:
 usposobljenost vodstva,
 usposobljenost organizatorjev proizvodnega procesa in
 usposobljenost vseh neposredno sodelujočih v tem procesu
Posledica: splošni dvig varnostne kulture oziroma zavesti po potrebi varovanja zdravja in življenja
na delovnem mestu
Zakonodajni okvir
 Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD) (Uradni list RS, št. 43/2011) v 38. Členu od
delodajalca zahteva, da usposobi delavce za varno opravljanje dela:
1. ob sklenitvi delovnega razmerja,
2. ob razporeditvi na drugo delo,
3. ob uvajanju nove tehnologije in nove delovne opreme,
4. ob spremembi v delovnem procesu, ki lahko povzroči spremembo varnosti pri delu.
Delodajalec mora zagotoviti brezplačno usposabljanje med delovnim časom.
Nadalje 38. člena ZVZD zahteva:
 Usposabljanje mora biti prilagojeno posebnostim delovnega mesta
 Izvaja se po programu, ki ga mora delodajalec po potrebi obnavljati.
 vsebino mora delodajalec spreminjati glede na nove oblike in vrste nevarnosti.
 Usposobljenost za varno delo preverja delodajalec na delovnem mestu.
 Delodajalec določi obvezne občasne preizkuse teoretične in praktične usposobljenosti za
varno delo za delavce, ki delajo na delovnem mestu, na katerem iz ocene tveganja izhaja
večja nevarnost za nezgode in poklicne bolezni ter za delavce, ki delajo na delovnih mestih,
na katerih so nezgode pri delu in poklicne bolezni pogostejše.
 Rok za občasne preizkuse iz prejšnjega odstavka ne sme biti daljši od dveh let.
J. Šrekl
OTPV 2. del
28
 Inšpektor za delo lahko po opravljenem inšpekcijskem nadzorstvu odredi uskladitev
programa usposabljanja s posebnostmi delovnega mesta glede na oblike in vrste nevarnosti.
 Inšpektor za delo lahko po opravljenem inšpekcijskem nadzorstvu odredi tudi preizkus
teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo.
Namen usposabljanja je delavce naučiti:
 pravilnega ravnanja ob premagovanju tveganja,
 preprečevanja nezgod, ki so posledice neznanja in nepravilnega ravnanja,
 preprečevanja nezgod in nastanek okvar zdravja zaposlenih in
 preprečevanja nastanka škode, ki jo povzročajo nevarni in nepredvideni dogodki.
Slika 19. Medsebojni vplivi pri usposabljanju
Odgovornost:
 Za izvajanje je odgovoren delodajalec,
 Izvaja pa ga strokovni delavec s področja varnosti ali (in) zdravnik medicine dela
Delodajalec mora poskrbeti, da se izvaja program usposabljanja. Program usposabljanja mora biti
ustrezno pripravljen, po potrebi posodobljen. Izvajati se mora po navodilih ocene tveganja (termini in
skupine, ki so deležni usposabljanja) ali po zahtevi Zakona o varnosti in zdravju.
J. Šrekl
OTPV 2. del
Slika 20. Shema priprave programa
V programu je obvezno opredeliti nekatere elemente, ki določajo program.
Slika 21. Opredelitev najpomembnejših elementov v programu
Izdelovalec običajno pridobi podatke o:






delovnih mestih,
delovnem procesu,
strukturi zaposlenih,
notranji predpisih delodajalca,
statistiko nezgod
ciljih naročnika.
Celoten program običajno zajema:
 program osnovnih znanj,
 program splošnih znanj,
29
J. Šrekl
OTPV 2. del
30
 program konkretnih znanj,
 program praktičnega usposabljanja,
 zaključni preizkus pridobljenega znanja.
Ni pa nujno da so vključeni v vsak program vsi deli. Programi morajo biti prilagojeni strukturi
zaposlenih vrsti delovnih mest, tveganjem na delovnih mestih, pogostosti nezgod in poškodb.
Programi osnovnih in splošnih znanj so lahko za vse enaki, programi konkretnih in specifičnih znanj
pa se vežejo na posamezne skupine zaposlenih gle na njihove naloge na delovnih mestih. Specifični
programi namreč zajemajo:






delovna sredstva,
delovne predmete,
surovine,
nevarne in škodljive snovi,
obvezna zaščitna sredstva,
obvestila in znake nevarnosti ter drugo
Preverjanje znanja in usposobljenosti
Na delovnih mestih s povečanim tveganjem je obvezno opravljanje preizkusa znanja !
Pri testi je v programu treba opredeliti:






obseg testov (število vprašanj),
način izvajanja (čas, kraj, dodatne zahteve),
način in kriteriji ocenjevanja,
člane komisije za izvajanje in ocenjevanje,
možnosti vnovičnega opravljanja testa,
kriterije za ponovno napotitev na usposabljanje zaradi neuspešnosti na preizkusu
Pri praktičnem preverjanju se ugotavlja ali zaposleni






pravilno upošteva pravila varstva pri delu;
pravilno in dovolj pazljivo ravna z orodjem za delo;
upošteva naloge in navodila;
opravlja delovne operacije na takšen način, da se izogiba nevarnostim;
pravilno uporablja osebno varovalno opremo;
spoštuje predpisan red in organizacijo dela
Metode pri usposabljanju
Metode usposabljanja so enake kot pri kakršnem koli drugem usposabljanju ali izobraževanju. Izbor
metod, ki se uporabljajo, pa je odvisen od programa, zmožnosti slušateljev in osebe, ki usposablja.
Ločimo:
 Predavanje
Predavatelj predava brez možnosti pogovora zgolj posredovanje vsebine,
ki jo želi predstaviti. Uporablja morda le še tablo, kjer zapisuje nekatere
poudarke predavanj.
J. Šrekl
OTPV 2. del
31
 Predavanje z avdiovizualnimi pripomočki
Predavatelj ob svoji predavanji uporablja vizuelne
pripomočke kos so projekcija tekstov in slik, projekcija
filmov, zvočne zapise, narisane sheme, diagrame,
predmete.
 Razgovor z diskusijo
Predavatelj slušateljem omogoča pogovor o temi, sprejema
njihovo mnenje, ga analizira, popravlja in usklajuje z
znanjem, ki ga želi predstaviti
 Praktično delo – delavnice
danes najbolj priljubljen način usposabljanja, ki
pa zahteva precejšnje sposobnosti predavatelja,
ki se znajde v več funkcijah. Predavatelj ali boljše
voditelj delavnice najprej predava, potem
moderira delo po skupinah, ga nadzira in na
koncu preverja pridobljeno znanje.
 Samo-izobraževanje
Zahteva pred vsem disciplino in sposobnosti kandidata, ki se usposablja. Na podlagi priporočene
literature kandidat sam išče potrebno znanje, ki ga kasneje predstavi
voditelju.
Dejavniki učinkovitosti
Učinkovitost usposabljanje se meri z uspešnim prenosom znanj, usposobljenostjo oseb, ki se
usposabljajo. Na učinkovitost usposabljanja vpliva:
J. Šrekl







OTPV 2. del
32
motivacija,
predznanje,
dolžina predavanja,
pestrost uporabe pripomočkov,
sposobnosti predavatelja,
psihofizično stanje slušateljev,
prostor in čas, kjer predavanje poteka.
Program mora omogočati:
 večkratno ponavljanje,
 oceno primernosti,
 pripravo ustreznih testov in preizkusov znanja,
 izdajo potrdil o določeni usposobljenosti,
 enak nivo znanja udeležencev usposabljanja skozi vse obdobje uporabe programa
Osnovni elementi programa
 komu je program namenjen,
 kakšni so cilji usposabljanja,
 kako bomo vrednotili uresničenje teh ciljev,
 kakšna so ključna sporočila usposabljanja,
 kakšne vsebine bomo vključili v usposabljanje,
 kakšna bo oblika usposabljanja,
 kakšne vaje so potrebne za utrditev znanja,
 kakšna bo oblika preverjanja znanja?
Temeljni elementi programa
 cilj programa,
 učne vsebine programa,
 oblika izvajanja programa.
Slika 22. Shema programa usposabljanja
PROGRAM
Cilj
Vsebina
Oblika
Namen
usposabljanja
Vsebine tem
Način
posredovanja
znanj
Ciljna publika
Časovna
opredelitev
vsebin
Praktično delo
Preverjanje
znanja
Učne vsebine,ki jih vključujemo v program običajno strukturiramo na posamezne sklope, ki ki so
skupni za vse ali specialni za posamezne skupine.
J. Šrekl
OTPV 2. del
Slik 23. Strukturiranje učnih vsebin.
Splošna znanja
 pravno ureditev področja VZD,
 organizacijo opravljanja strokovnih nalog na področju VZD,
 obveznosti ter pravice delodajalcev in delojemalcev,
 nadzor tega področja in sankcije za nepravilno ravnanje.
Posebna znanja
 Nevarnosti
 Škodljivosti
 Ukrepi
 Osnovni principi odkrivanja nevarnosti
 Ocena tveganja
 Ocena delovnih mest
Konkretna znanja
 delovna sredstva,
 delovne predmete,
 surovine,
 nevarne in škodljive snovi,
 OVO in skupna VO,
 obvestila in znake nevarnosti ter drugo,
 predpisi in določila, ki se nanašajo na konkretna delovna mesta in delovna okolja.
Praktično usposabljanje
 oblika praktičnega usposabljanja,
 vsebine, ki jih je treba spoznati pri praktičnem usposabljanju,
 čas trajanja usposabljanja,
 način in kriteriji za ocenjevanje usposobljenosti
Program praktičnega izobraževanja
 Navesti je potrebno:
 delovna sredstva, pomožna sredstva, materiale, osebno varovalno opremo;
 obseg nevarnosti in škodljivosti;
 način varnega dela s stroji, napravami in orodjem;
 način varnega opravljanja vsake posamezne operacije
Delovni postopki
1. pojasnila v zvezi z opravljanjem dela,
33
J. Šrekl
OTPV 2. del
34
2. predstavitev dela,
3. ponavljanje - uvajanje,
4. izpopolnjevanje
Preizkus znanja
 test znanja,
 izpit pred izpraševalcem ali komisijo,
 praktični preizkus usposobljenosti
Po 39. členu ZVZD je delodajalec dolžan hraniti dokumentacijo o usposabljanjih in
preizkusih znanja.
Dokumentacija:
 program usposabljanja,
 zapisnik o poteku usposabljanja s seznamom izvajalcev in udeležencev,
 seznam komisij in zapisnik o poteku preverjanj usposobljenosti,
 seznam udeležencev, ki so uspešno opravili usposabljanje,
 potrdila o uspešno opravljenem usposabljanju.
Spreminjanje programa
 sprememba delovnega procesa z drugačnimi nevarnostmi in tveganji,
 uvedba nove tehnologije z drugačnimi nevarnostmi in tveganji,
 nova ocena tveganja, ki se dovolj razlikuje od prejšnje,
 povečano število nezgod in poškodb,
 slabe ocene evalvacije programa.
Primer: Izdelajmo program za usposabljanje za varno delo s splošnim delom in posebnima deloma
ergonomija in varno delo.
elementi programa
1. Ime programa
2. Utemeljenost programa
3. Ciljna skupina
4. Splošni cilji usposabljanja
5. Operativni cilji
6. Nabor vsebin
7. Trajanje usposabljanja
8. Organizacijska oblika
9. Navodilo za izpeljavo usposabljanja
10. Način ocenjevanja
11. Listina
12. Znanja, ki jih morajo imeti izvajalci usposabljanja
J. Šrekl
OTPV 2. del
35
Slik 24. Primer programa podjetja ABC
ABC
Ime programa:
Program usposabljanja za varno delo
Utemeljenost :
Ciljna skupina:
Po ZVZD je potrebno usposabljanje delavcev za varno delo pred nastopom dela, pri
spremembi delovnega mesta ali pri večjih tehnoloških spremembah. Po internih
aktih podjetja je potrebno obnavljati znanje vsake tri leta.
Vsi delavci zaposleni v ABC
Splošni cilj:
Dvig varnostne kulture, zdravi in nepoškodovani delavci na delovnih mestih.
Operativni cilj:
Usposabljanje delavcev za varno ravnanje, preprečevanje nezgod in poškodb ter
zmanjševanje posledic nezgod.
 temeljna
temeljnanačela
načelaVZD
VZD, ,
 zakonodaja
zakonodajaizizpodročja
področjaVZD,
VZD,
 splošni
splošniakti
aktiVZD,
VZD,
 obveznosti
obveznostidelodajalca,
delodajalca,
 program
programukrepov
ukrepovVZD,
VZD,
 organizacija
organizacijaslužbe
službeVZD,
VZD,
 naloge
nalogeininodgovornosti
odgovornostizaposlenih,
zaposlenih,
 delovna
delovnamesta
mestas sposebnimi
posebnimipogoji,
pogoji,
 periodični
periodičnizdravstveni
zdravstvenipregledi,
pregledi,
 varnostni
varnostniznaki
znakiininoznake,
oznake,
 kršenje
kršenjepravil
pravilVZD.
VZD.
Splošni del:
Ergonomija:
Varnost pri delu:
















cilji ergonomsko pravilnih drž pri delu,
sedenje,
dviganje bremen,
zamenjave drž pri delu,
razgibavanje,
ukrepi in prepovedi.
cilji varnega dela,
navodila za varno delo,
označbe na strojih,
zaščita vrtečih se delov,
pomen varnostnih naprav na stroju,
mehanske nevarnosti,
električne nevarnosti,
osebna varovalna oprema,
čistoča in red (delovno mesto, transportne poti),
dolžnosti delavca, delovodje,
J. Šrekl
Način
ocenjevanja:
Listina:
Izvajalci
programa:
OTPV 2. del
36
 ukrepanje ob nezgodi,
 posebni pogoji dela ob vzdrževanju in popravilih delovnih naprav.

Test ob koncu programa
Potrdilo o opravljenem usposabljanju (delavec, kadrovska služba)
Strokovni delavci VPD in pooblaščeni zdravnik MD z ustreznimi andragoškimi znanji
J. Šrekl
OTPV 2. del
37
Obvezne evidence za varno delo
Po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 43/2011 ) mora delodajalec voditi evidence,
ki so povezane s periodičnimi preiskavami ali meritvami, ali pa z dogodki povezanimi z varnostjo in
zdravjem. Zakon posebej predpisuje hranjenje dokumentacije o:
1. obdobne preiskave škodljivosti v delovnem okolju;
2. obdobne preglede in preizkuse delovne opreme;
3. preglede in preizkuse osebne varovalne opreme;
4. opravljeno usposabljanje za varno delo in preizkuse usposobljenosti;
5. zdravstvene preglede delavcev;
6. nezgode pri delu, kolektivne nezgode, nevarne pojave, ugotovljene poklicne bolezni in bolezni,
povezane z delom ter njihove vzroke;
7. nevarne snovi, ki jih uporablja, če tako določajo posebni predpisi.
Torej je delodajalec dolžan voditi
 evidence o dogodkih, ki popisujejo periodične dogodke:
 evidence periodičnih preiskavah kemičnih, fizikalnih in bioloških škodljivosti;
 evidence periodičnih preizkusih in pregledih delovne opreme;
 evidence preizkusih in pregledih sredstev in opreme za osebno varnost pri
delu.
 evidence opravljeno usposabljanje za varno delo in preizkus praktičnega
znanja;
 evidence preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev.
 Evidence, ki popisujejo slučajne (nepredvidene) dogodke iz časovnih vrst:
 evidence o poškodbah pri delu, kolektivnih nezgodah, nevarnih pojavih,
ugotovljenih poklicnih boleznih in o boleznih v zvezi z delom ter njihovih
vzrokih;
Dogodki
 Pri proučevanju statističnih evidenc ločimo dve vrsti dogodkov:
 Dogodki, ki se različno pogosto pojavljajo v času
( rojstva smrti, nezgode, okvare na strojih, spremembe cen, požari…).
- pogostnost ( v mesecih, letih),
-ostali podatki
 Dogodki, ki se ponavljajo v enakih časovnih intervalih (količina proizvodnje, dobiček
podjetja, periodični pregledi, letne bilance, rezultati periodičnih usposabljanj in podobno).
Zbiranje evidenc
 Zakaj zbiramo evidence?
 zaradi lastnih potreb želimo spremljati časovno vrsto
 podatke zbiramo zaradi potreb vodstva
 zbiranje podatkov predpisuje zakonodajalec
 Zbiranje zapisov za časovne vrste.
 Posebni namen določa obliko zbiranja.
 Enoten način zbiranja skozi vse obdobje.
J. Šrekl
OTPV 2. del
38
 Za zbiranje dobrih evidenc mora biti natančno določeno enotno navodilo!
 Za večino predpisanih evidenc ne obstaja natančno navodilo.
Natančna pravila za zbiranje in posredovanje podatkov so le za nezgode, ki so imele za posledico
poškodbo. Zato si oglejmo najprej dve vrsti zbirk in sicer podatke o
Delovna oprema

podatki o identiteti delovne priprave ali naprave,

roki in metodologiji periodičnih pregledov in preizkusov,

ukrepi, izvedenih na podlagi ugotovitev prejšnjih periodičnih pregledov in
preizkusov,

datum oziroma rok, v katerem je treba opraviti naslednji pregled oziroma
preizkus.
Slika 25. Zbiranje evidenc o pregledu delovne opreme
Po pravilniku mora evidenca o preizkusih znanja vsebovati







podatke o delavcu (priimek ime, datum in kraj rojstva, strokovna izobrazba),
opis del in nalog z vidika varnosti in zdravja,
roke za pridobivanje in preverjanje znanja,
podatke o prestavitvah delavca, dodatna usposabljanja,
dokumentacija, ki jo je potrebno hraniti:
program usposabljanja z izvajalci (ime, priimek, strokovna izobrazba, poklic, ki ga opravlja)
zapisnik o preizkusu znanja delavcev, ki vsebuje podatke programa z izvajalci in imena
komisije.
J. Šrekl
OTPV 2. del
39
Slika 26. Primer obrazca za vpis evidenc pri usposabljanju
Podjetje:
Datum zapisa:
Podatki o delavcu
Ime in priimek:
Datum rojstva:
Kraj rojstva:
Strokovna izobrazba:
(po ključu)
Program usposabljanja:
Vrsta teoretičnega
programa: (po ključu)
Delo, ki ga opravlja:
(po ključu)
Delovno območje (oddelek):
(po ključu)
Čas usposabljanja od:
do:
Vrsta praktičnega
programa: (po ključu)
Čas usposabljanja od:
do:
Uspešnost:
Teoretični preizkus – test št.
Uspeh:
Komisija:
Praktični preizkus:
Uspeh:
Komisija:
Leto predhodnega preizkusa: Datum preizkusa:
Leto naslednjega preizkusa:
Zapisal:
Slika 26. Primer zbiranja evidenc pri usposabljanju
Kadrovska
evidenca
Programi
Evidenca
o usposabljanju
Izvajalci
Testi
Potrdilo
Komisija
Poročilo
Evidence o nezgodah
Na podlagi določila v 41. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 43/2011 ), mora
delodajalec na Inšpektorat RS za delo takoj prijaviti vsako smrtno poškodbo oziroma poškodbo,
zaradi katere je delavec nezmožen za delo več kot tri zaporedne dni, kolektivno nezgodo
J. Šrekl
OTPV 2. del
40
(poškodovanih več delavcev, ne glede na število dni odsotnosti z dela), nevarni pojav, to je dogodek,
ob katerem je ali bi lahko nastala premoženjska škoda večje vrednosti, je ali bi bilo ogroženo zdravje
in življenje delavca oziroma bi lahko prišlo do poškodbe delavca, zaradi katere bi bil delavec
nezmožen za delo - sem ne štejejo dogodki, ki imajo lahko za posledico veliko premoženjsko škodo,
vendar pa nimajo neposredne zveze z varnostjo in zdravjem pri delu (npr. razpad
elektroenergetskega sistema) ali ugotovljeno poklicno bolezen.
Slika 27. Pot prijave nezgode
PRIJAVA NEZGODE-POŠKODBE PRI DELU
A) PODATKI O DELODAJALCU
NAZIV DELODAJALCA:
01.
02.
NASLOV DELODAJALCA (ULICA, HIŠNA ŠT., POŠTNA KODA IN KRAJ):
03.
MATIČNA ŠTEVILKA DELODAJALCA:
04.
ŠIFRA (KLASIFIKACIJA) DEJAVNOSTI DELODAJALCA:
05.
REGISTRSKA ŠTEVILKA DELODAJALCA:
06.
ŠTEVILO ZAPOSLENIH: (glej šifrant 6 v navodilih)
B) PODATKI O POŠKODOVANCU
07.
IME IN PRIIMEK:
08.
SPOL:
1 - moški, 2 - ženski, 9 - ni podatka
DRŽAVLJANSTVO: 0 - neznano, 1 - slovensko,
09.
Izpolni delodajalec
2 – neslovensko iz EU (Vpiši: ……………………………….………………………………..………..)
3 – neslovensko izven EU (Vpiši: ……………………………….……………………………………..)

J. Šrekl
OTPV 2. del
41
Če nimamo EMŠO
10.
EMŠO:
11.
ZAPOSLITVENI STATUS: (glej šifrant 11 v navodilih)
DATUM rojstva:
12.
VRSTA ZAPOSLITVE: 0 - ni podatka, 1 - nedoločen čas, 2 - določen čas, 9 - drugo
12a.
DELOVNI ČAS:
13.
POKLIC, KI GA OPRAVLJA: (glej šifrant 13 v navodilih)
14.
KOLIKO UR JE DELAL TA DAN PRED NEZGODO:
0 - ni podatka, 1 - poln delovni čas, 2 - skrajšani delovni čas, 9 - drugo
C) PODATKI O NEZGODI
15.
DATUM PRIJAVE (DAN, MESEC, LETO):
16.
DATUM NEZGODE (DAN, MESEC, LETO):
17.
URA NEZGODE: vpišite uro od 00 do 23 brez minut, 99 - čas neznan
18.
KJE SE JE NEZGODA PRIPETILA: 0 - ni podatka, 1 - na običajnem delovnem mestu, 2 - začasno delovno mesto v
19.
VRSTA POŠKODBE:
20.
isti enoti, 3 - službena pot ali delovno mesto v drugi enoti, 4 - pot na delo, 5 - pot z dela, 9 - drugo
1 - lažja, 2 - hujša, 3 - kolektivna, 4 - smrtna
KRAJ NEZGODE (ULICA, HIŠNA ŠT., POŠTNA KODA IN KRAJ):
21.
NARAVA POŠKODBE: (glej šifrant 21 v navodilih)
22.
POŠKODOVANI DEL TELESA: (glej šifrant 22 v navodilih)
23.
DELOVNO OKOLJE: (glej šifrant 23 v navodilih)
24.
DELOVNI PROCES: (glej šifrant 24 v navodilih)
25.
SPECIFIČNA AKTIVNOST V ČASU NEZGODE: (glej šifrant 25 v navodilih)
26.
VZROK NEZGODE: (glej šifrant 26 v navodilih)
27.
NAČIN POŠKODBE: (glej šifrant 27 v navodilih)
28.
MATERIALNI POVZROČITELJ: (glej šifrant 28 v navodilih)

KRATEK OPIS NEZGODE:
29.
30.
ALI JE BILA NUDENA PRVA POMOČ:
31.
PRIČAKOVANI BOLNIŠKI STALEŽ:
32.
1 - da, 2 - ne, 3 - ni podatka
1 - do vključno 3 dni, 2 - 4 dni in več
INTERNO RAZISKAVO JE OZIROMA JO BO OPRAVIL:
D) PODATKI O PRIJAVITELJU
33.
IME IN PRIIMEK:
34.
DELOVNO MESTO:
PODPIS ODGOVORNE OSEBE DELODAJALCA:
Obr. Prijava nezgode pri delu, IRSD, verzija 02
TELEFON:
Žig:
J. Šrekl
OTPV 2. del
42
Slika 28. Del obrazca za elektronsko prijavo nezgode na strani inšpektorata
http://www.id.gov.si/fileadmin/id.gov.si/pageuploads/Varnost_in_zdravje_pri_delu/PNPD2IRSD.pdf
Evidence o požarih
 Ob nastanku požara se začne ustvarjati evidenca o požaru.
 Prve podatke o požaru zbere regionalni center za obveščanja (112).
 Končni podatki se zbirajo v Republiškem centru za obveščanje in Direktoratu za zaščito in
reševanje, ki objavlja letna poročila povzeta iz evidenc.
J. Šrekl
OTPV 2. del
43
Shema zbiranja evidenc o
požarih
26
Načela dobrega vodenja evidenc





Izdelamo natančno navodilo
Izkoristimo vse obstoječe baze podatkov
Za vpisovanje uporabimo čimveč ključev
Uporabljamo elektronske zapise
Tvorimo časovne vrste podatkov, ki jih zbiramo
 Prava informacija omogoča:
 Ukrepanje
 Ocenjevanje
 Načrtovanje
J. Šrekl
OTPV 2. del
44
Pomembnejse institucije in povezave
Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve MDDSZ
Z rdečo je označen del ministrstva, ki se ukvarja z varstvom pri delu
V sestavi MDDSZ je tudi Inšpektorat RS za delo:
* Inšpektorat RS za delo je ustanovljen kot organ v sestavi Ministrstva za delo, družino in
socialne zadeve. Inšpektorat opravlja naloge inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem zakonov,
drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki urejajo delovna razmerja, plače in
druge prejemke iz delovnega razmerja, zaposlovanje delavcev doma in v tujini, sodelovanje
delavcev pri upravljanju, stavke ter varnost in zdravje pri delu ter nadzorstvo nad izvajanjem
zakonov in predpisov, ki to izrecno določajo.
SVZD
*
*
*
*
*
*
Pri MDDSZ se kot strokovno posvetovalno telo ustanovi Svet za varnost in zdravje pri delu (v
nadaljnjem besedilu: svet).
Svet obravnava ter sprejema stališča in priporočila:
– o nacionalnem programu,
– o stanju, strategiji ter o izvajanju enotne politike preprečevanja poškodb pri delu, poklicnih
bolezni in drugih bolezni in poškodb, ki so posledica dela ali so z delom povezane,
– o strokovnih podlagah za zakone in druge predpise,
– o aktih mednarodnih organizacij, ki se nanašajo na varnost in zdravje pri delu.
J. Šrekl
OTPV 2. del
45
Osrednja vloga je prispevati k izboljšanju poklicnega življenja v Evropski uniji.
Shema Evropske agencije
Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu zbira statistične podatke o varnosti in zdravju
pri delu in raziskave z vsega sveta.
*
*
*
Čeprav statistični podatki ne povedo vsega, so ključni del vsake analize vprašanj varnosti in
zdravja. Razkrivajo na primer naslednja neprijetna dejstva:
Po podatkih Eurostata v Evropski uniji za posledicami nesreč pri delu vsako leto umre 5 720
ljudi.
Poleg tega Mednarodna organizacija dela ocenjuje, da zaradi poklicnih bolezni v EU vsako
leto umre 159 500 delavcev. Na podlagi obeh podatkov se sklepa, da v EU vsake tri minute in
pol nekdo umre zaradi vzrokov, povezanih z delom.
J. Šrekl
OTPV 2. del
46
Occupational Safety and Health Administration
Običajno najdemo nacionalne urade za varnost in zdravje pod kratico:
* OSHA ali
* OHSA
Major Accident Reporting System (MARS)
Sistem poročanja o večjih nezgodah (MARS) je bil ustanovljen za upravljanje informacij o
"večjih nezgodah - major accidents ", ki jih predložijo države članice Evropske unije, Evropski
komisiji v skladu z določbami "direktive Seveso".Trenutno MARS hrani podatke o več kot 450
hudih nezgodnih dogodkih.
MAHB
EUROSTAT
Naloga Eurostata je zagotoviti Evropski uniji visokokakovostne statistične informacijske storitve.
Eurostat je statistični urad Evropske unije s sedežem v Luksemburgu. Njegova naloga je, da Evropska
unija s statistiko na evropski ravni, ki omogočajo primerjavo med državami in regijami.
Statistični urad RS
Statistični urad Republike Slovenije je glavni izvajalec in povezovalec dela na področju državne
statistike. Poleg povezovanja in usklajevanja statističnega sistema sodijo med njegove
najpomembnejše naloge še mednarodno sodelovanje, določanje metodoloških in klasifikacijskih
standardov, predvidevanje potreb uporabnikov, zbiranje, obdelava in izkazovanje podatkov ter skrb
za njihovo zaupnost.
J. Šrekl
OTPV 2. del
47
Osnovne publikacije SURS:
 Statistični letopis je osrednja serijska publikacija. Izhaja konec leta in ponuja najširši nabor
statističnih podatkov za preteklo leto ter številne daljše časovne vrste podatkov.
 Publikacija Pomembnejši statistični podatki o Sloveniji izhaja mesečno in vsebuje izbor
statističnih podatkov, objavljenih v tekočem mesecu
ZDVIS
Zveza društev varnostnih inženirjev Slovenije (ZDVIS) je zveza v
katero se združujejo občinska, medobčinska in regionalna društva
varnostnih inženirjev in deluje na območju Republike Slovenije.
Zbornica VZD
*
*
*
*
*
Zbornica VZD opravlja naslednje naloge določene z 50. členom prejšnjega Zakona o varnosti
in zdravju pri delu (ZVZD 50). Kljub temu, da jo novi zakon ne omenja je zbornica ostala in
opravlja naslednje naloge::
spremlja in opravlja nadzor nad delom svojih članov v skladu s svojimi pravili;
sprejema kodeks poklicne etike;
vodi evidenco članov (ZVZD 50)
Zbornica VZD ščiti in zastopa interese članov oziroma stroke, skrbi za pravilno ravnanje in
ugled članov s tem, da izpolnjuje naslednje naloge določene s Statutom Zbornice varnosti in
zdravja pri delu (Statut 4).
SIST Slovenski inštitut za standardizacijo.
Standardi so zapisani sporazumi, ki
temeljijo na priznanih rezultatih znanosti,
tehnike in izkušenj. Pripravljeni so z
namenom doseči optimalne koristi za
skupnost. Z njihovo uporabo je mogoče
odpraviti marsikatero nepotrebno oviro v
trgovini, racionalizirati proizvodnjo in
storitve ter omogočiti večjo združljivost
izdelkov in storitev. SIST skrbi za zbirko evropskih standardov, pripravlja prevode privzetih evropskih
in svetovnih standardov za slovenske standarde