ZASVOJENOST Z ALKOHOLOM KOT
DUŠEVNA TRAVMA ZA OTROKE IN DRUGE
DRUŽINSKE ČLANE
Nekaj izhodiščnih dejstev

Sindrom (odvisnosti od alkohola) je sindrom in ne bolezen:
manifestacija sindroma je torej zelo heterogena

Heterogenost škodljivosti: od subtilnih, dokaj nevtralnih do
skrajno dramatičnih vplivov na bližnje osebe (odvisno npr.
od življenjskega obdobja, ko je zasvojenost najizrazitejša)

Kognitivni in emocionalni procesi potekajo drugače, če so
možgani pod vplivom alkohola, v odtegnitvenem
sindromu: proces spominjanja, doživljanja in dajanja
pomena družinskim izkušnjam je zato drugačen pri
odvisnem človeku kot pri treznem svojcu.

Kdaj je zasvojen človek sposoben empatije do svojih
bližnjih?

Zasvojenost, odvisnost
Javni ali zasebni problem




Zasvojenost z alkoholom velja za nacionalno
patologijo: verjetno ima četrtina ali petina prebivalstva
Slovenije izkušnjo življenja z zasvojenim človekom –
morda več?
Del teh ljudi doživlja ta odnos kot skrajno hud stresor
Paradoks: gre za eno najpogostejših družinskih
težav, pa vendar se pogosto svojci, ki doživljajo
zasvojenost svojca na travmatičen način, doživljajo
kot izločene iz običajnih tokov – da so s svojo
izkušnjo sami
Duševno trpljenje zaradi zasvojenega svojca je tako
pogosto, da morda ne velja več za “zanimivo”: ali je
konec modnosti raziskovanja vplivov zasvojenosti na
otroke in partnerje?
Duševna travma



V psihiatriji se razlaga izraz travma kot neprijetno
čustveno doživetje ob (skrajno) hudem stresorju, ki
ima dolgo trajajoče učinke na duševnost (Allen, 2001)
Enaki objektivno težki dogodki pri posameznikih
povzročijo različno subjektivno doživljanje:
individualne značilnosti igrajo pomembno vlogo pri
končnem učinku življenjskih travm (“resilience” –
psihološka odpornost)
Bistven del tega doživljanja je pomanjkanje nadzora
in nepredvidljivost dogodkov, ki so vitalnega pomena
za posameznika
Kaj pri zasvojenosti povzroča izkušnjo
travme pri svojcih
Ponavljajoče se epizode strahu pred in izkušnje
psihičnega in telesnega nasilja
 Navezovalna travma / kumulativna razvojna travma:
ni nujna izkušnja nasilja, travmatična izkušnja se
razvija bolj subtilno
 Strah za skrbnika, ki ga ima otrok rad oziroma
izkušnja, da se nanj ne da zanesti
 Skrbniki so lahko stalno čustveno odsotni, nezreli,
razdvojeno ali izogibovalno navezani
 Morda zaradi lastne prizadetosti ni na razpolago
skrbnik, ki ni zasvojen
 Izkušnja parentifikacije: ni nujno vedno škodljiva,
lahko je del psihološke odpornosti

Vpliv zgodnje zlorabe ali zanemarjanja na
razvoj možganov




Izkušnja vpliva na razvoj možganske strukture:
aktivna vloga dojenčkov v njihovem lastnem
možganskem razvoju skozi interakcijo z okoljem
Možganski razvoj pomeni ustvarjanje, ojačevanje in
razpad sinaps / nevronski poti (“nevroplastičnost”)
Zadnja se razvijeta limbični del (uravnava emocij) in
korteks (abstraktno mišljenje)
Pri 3 letih imamo 90% velikosti možganov odraslega.
Razvoj področij je pomembno odvisen od
sprejemanje stimulacije; do adolescence del sinaps
ostane intakten, del že razpadel.
Nevroplastičnost – vpliv okolja
Nevroplastičnost pomeni hkrati prilagoditev
in vulnerabilnost: otrokovi možgani se bodo
prilagodili pozitivnemu ali negativnemu okolju
 Če določene sinapse / zmožnosti niso
ponavljajoče stimulirane, upadejo.
 Če se skrbniki ne odzivajo na otrokove
potrebe, je lahko zmanjšana otrokova
zmožnost za razvijanje navezovalnega
vedenja v odrasli dobi.
 Za psihološko odpornost pomemben vsaj en
zainteresiran skrbnik!

Otrok in stres

Krajša obdobja srednjega, napovedljivega stresa niso
problematična – celo potrebna za pripravo na
obvladovanje zunanjega sveta

Prehud stres v otroštvu se poveže s spremembo
biološkega stresnega sistema; dokazano je povečano
izločanje kortizola pri trpinčenih ali zanemarjenih otrocih

Kronična aktivacija stresne osi, limbičnih in subkortikalnih
struktur (vpleteni v odgovore strahu) ima vlogo pri razvoju
ekstremnih anksioznosti in kompleksnih depresij

Oblikuje se “stalen spomin”, ki napačno interpretira tudi
nenevarne dražljaje iz okolja.

Odgovor strahu postane avtomatičen.

Disociativni in odgovori v smislu pretirane vzdražnosti in
moten proces navezovanja
Vloga terapevta

Ko razmišljamo o vplivu zasvojenosti pri skrbniku
na otroka oziroma na odraslega človeka, pozorno
analiziramo dejavnike tveganja in zaščite

V terapiji prevajanje iz implicitnega v eksplicitni
spomin

Ojačevanje zdravih / bolje prilagojenih
obvladovanj življenja: zgodba se lahko spremeni
– preobrati v transgeneracijskem prenosu

Narativa: življenjska zgodba z drugačnim
pomenom / spremenjeno percepcijo
Zasvojenost v družini pomeni NESPECIFIČNO
povečano tveganje za duševne motnje v
odrasli dobi – ali ne, če ...



Del (kakšen?) ljudi kompenzira ta dejavnik
tveganja v svojem razvoju: kapacitete za
navezovanje dobrih partnerstev in skrbništvo,
določene nadarjenosti, učna uspešnost
oziroma sposobnost za storilnostno delo,
hobiji, športno udejstvovanje, ...
Pri hudi navezovalni travmi npr. ne zadostuje
vedenjsko kognitivna terapija, ampak
ponovitev navezovalne izkušnje na drugačen
način.
Pomoč s farmakoterapijo
Svojci zasvojenega človeka – otroci, partnerji, starši
Gre za zelo različne ljudi in njihove reakcije na to
izkušnjo
 Psihološka odpornost: sposobnost razumeti travmo
proaktivno in ne retroaktivno
 Osebnost
 Sposobnost uravnavanja čustvovanja
 “Coping” – obvladovanje problemov (ne da se jih
predpisati, so odvisni od konteksta)
 Psihične obrambe
 Uporaba in mobilizacija zaščitnih dejavnikov, virov
pomoči
 Razkritje travme V VARNEM OKOLJU praviloma
pozitivno pri prebolevanju travme (de-briefing po
enkratnem skrajno ogrožujočem dogodku pa lahko
kontraproduktiven)
Otroci! Najpogosteje spregledani

Ob doživljanju duševne travme potrebujejo
otroci pomoč odraslih TAKOJ: otroci namreč
nimajo kognitivnih, emocionalnih telesnih,
duhovnih opremljenosti za soočanje z vseprežetostjo travme:
 Zelo
intenzivni grozeči dražljaji brez
razumevanja in olajšanja
Narativni pristopi






Gre za psihoterapevtski pristop – ni najpomembnejša
tehnika, ampak sistem prepričanj – terapevtska
filozofija
“Detoksikacija” jeze (sram je hujši problem)
Gre za človekov izraz njegove življenjske izkušnje:
kako preoblikovati zgodbo, da se bo dalo živeti z njo.
Izkušnje travme se ne da spremeniti, lahko pa
spremenimo njeno percepcijo.
Prebolevanja se ne da storilnostno izsiliti
Brez ali z farmakoterapijo
Najbolj pomaga, če se opraviči storilec: ali da
zdravljen zasvojen človek vsaj posluša in tolerira
zgodbo svojih svojcev