1. No category

 2 Intervju
v Soboto
sobota,30.maja2015
v Soboto
sobota, 30. maja 2015
Intervju
3
Sebe
pa daš
v oklepaj
MANCA KOŠIR, publicistka, prostovoljka v Hospicu
DARKA ZVONAR PREDAN
Za njo so mnoge vloge, ona sama bi
rekla številna življenja. Manekenka in filmska igralka, novinarka,
univerzitetna profesorica, borka za
javno dobro. In tudi spremljevalka
umirajočih. Zaradi te njene zadnje
vloge sva se srečali ob čaju pri njej
doma. Pa tudi zaradi njene nove
knjige pisem Darovi minevanja,
napisane zato, da bi bil naš strah
pred umiranjem in smrtjo manjši.
Začniva z aktualnim: kako daleč
je reševanje Hiše hospica? Morda
je treba za jasnejšo sliko poseči v
zgodovino, v čas njenega nastanka ...
"Hiša hospica je ustanova, ki Sloveniji dviguje kakovost življenja - kot
simbolna točka in dokaz, da znamo
spoštovati dostojanstvo človeka do
poslednjega izdiha. Ali bo ta hiša
preživela ali ne, odgovarja modrost
davnih učiteljev, ki pravijo, kakor
v majhnem, tako v velikem. Torej:
kakor bo s Hišo hospica, tako bo z
našo državo. Tudi tu vidimo na delu
neoliberalistično paradigmo, ki so
ji mar storilnost, številke, denar,
ne pa človek, njegovo življenje in
dostojanstvo. Hiše hospica ne bi
nikoli odprli, če ne bi ministrstvo za
zdravje zagotavljalo, da jo bo uvrstilo v sistem in da bo redno financirana. Nastala je, ko je prebivalka pod
Golovcem darovala hiško in zemljo
društvu Hospic, Mestna občina Ljubljana (MOL) je hiško podrla in zgradila zelo lepo hišo ..."
(Maja Slavec)
Morda prelepo, pravijo nekateri?
"Tega pa ne bi rekla. Zgrajena je po
svetovnih standardih hospica, ki v
svetu obstajajo že desetletja. V Angliji, Nemčiji, Franciji in drugod je
na desetine in desetine hiš hospica,
na Reki so jo ustanovili po našem
modelu, učili so se tu, v Ljubljani, postavljajo že naslednjo, mi pa
ne vemo, kaj bi s to eno in edino.
Na njeno odprtje leta 2010 je prišel
minister Marušič, predlagano nam
je bilo sodelovanje z bolnišnico
Sežana, njej so nakazali za hospic v
zdravstveni blagajni že zagotovljen
denar. Hiša pa ni dobila ne denarja
ne pomoči sežanske bolnišnice. Ne
znam pojasniti, zakaj, morda bi to
zmogla bivša ministra Marušič in
Gantar, ki sodelujeta s to bolnišni-
co? Bolnišnica Sežana je vztrajala, naj imamo drugačne standarde,
njihove, bolnišnične, da bi bile v
eni sobi po dve, tri postelje, hospic
pa vztraja pri tem, da ima poslavljajoči se svoj mir, prostor, kamor
lahko pride družina in ob slovesu
biva z njim. V teh petih letih se je v
Hiši hospica zvrstilo veliko družin,
ki so na ta način pospremile svoje
ljube. Pred dvema letoma je bila
razpisana koncesija, na katero se
ni nihče prijavil, ker je bila napisana tako, da ni ustrezala poslanstvu
hospica. Zdaj smo pod to potegnili
črto, ker se je v hospicu veliko spremenilo ..."
Kaj vse?
"Najprej se je pokazalo, da je vzdrževanje hiše in ljudi v njej, ki skrbijo za umirajoče, finančno povsem
izčrpalo Slovensko društvo hospic,
ki je bilo pred 20 leti - ja, to pomembno obletnico slavimo letos,
hura! - ustanovljeno za spremljanje
umirajočih na domu. Bivša predsednica je pred dvema letoma odločila, da bo oskrba v hiši brezplačna,
kakor je po svetu, vendar je tam
hospic uvrščen v sistem in tam so
tudi donatorji in meceni, ki imajo
zanjo posluh. Pri nas nimamo tovrstne mecenske tradicije …"
Donatorji pa so?
"Po njihovi zaslugi smo sploh preživeli."
Podjetja, posamezniki?
"V prvi vrsti sorodniki, najbližji,
ki so nadvse hvaležni, da so svojci
v miru umrli v hospicu. Potem donirajo preprosti ljudje, po deset
evrov na položnicah namesto,
recimo, pirhov ali božičnih svečk.
Zdaj teče akcija, da na 1919 pošljete
sms 'HOSPIC5' in tako donirate pet
evrov. So tudi senzibilna podjetja,
kakršen je bil denimo Telekom, ki
nam je leta 2013 dal 20 tisoč evrov.
Več podjetji je bilo. Tudi nekaj zasebnikov in posameznikov je doniralo vsote, ki so nam pomagale
preživeti. Dr. Renata Salecel je nagrado ONA 365 v višini 4000 evrov
poklonila Hiši hospica. Sama že
tretjič vstopam v prizadevanje za
rešitev ne le hiše, marveč Društva
hospic, kjer se je zdaj zamenjalo
vodstvo in vodstvena sestava. Zdi
se mi, da si tudi na vladi s pred-
sednikoma Cerarjem in Pahorjem prizadevajo, da se končno vse
skupaj uredi."
Z ministrstvom za delo ali za
zdravje?
"Pohvaliti moram ministrstvo za
delo pod vodstvom ministrice Kopačeve, ki je vedno poskrbelo za
to, da je Društvo hospic za delo na
domu dobilo nekaj denarja. Zdaj
pripravljajo razpis za koncesijo, da
bomo lahko uvrščeni v sistem - in
potem nam bo tudi ministrstvo za
zdravje dalo denar. Do danes nam
ga ni namenilo nič in Hiša hospica zato ne obratuje več. Morali smo
zapreti vrata tega milo lepega poslednjega doma za mnoge, ki doma
nimajo možnosti dostojanstvenega umiranja. Ni mi jasna ne politična ne novinarska logika, ki ne
dojame, da če ne bi ti ljudje umirali
v Hiši hospica, bi umirali na stroške
države v bolnišnicah ali domovih
za starejše in bi bilo to tako in tako
treba plačati. Morda bi v hiši ponovno vpeljali plačljivost za tiste,
ki zmorejo plačilo v višini domske
oskrbe, za druge pa bi uvedli
pomoč lokalne skupnosti, občine.
Računamo tudi na odprta srca številnih ljudi, da darujejo po svojih
zmožnostih. Predvsem je pa treba
priti v sistem. Treba je končno presekati ta gordijski vozel, ne s tehnokratsko miselnostjo, ampak z dobro
voljo. Kar mene skrbi, pa je očitanje
luksuza. Kakšen luksuz neki je to,
če je v sobi ena postelja? Enako, kot
če rečeš, da je za tričlansko družino
luksuz, če ima dvosobno stanovanje in ima lahko otrok svojo sobo."
Treba je vlagati v ljudi, ne v
zidove, pravijo.
"MOL nam zaračuna 33 tisoč evrov
najemnine na leto in prejšnjo nedeljo sem po televiziji prosila Jankovića za odlog plačila, dokler ne
pridemo v sistem. Janković je imel
posluh za hišo, da je ostala odprta.
Hiša hospica dviguje ugled Ljubljane, čeprav je samo tretjina tistih,
ki so šli skoznjo, Ljubljančanov.
Celo češkega profesorja smo imeli,
vsaka dva tedna so ga obiskovali
svojci s Češke in prenočili pri nas,
iz dneva v dan mu je šlo na bolje,
potem je odšel v dom starostnikov."
>>
4 Intervju
To so seveda redke izjeme?
"V hišo pridejo bolniki v terminalni fazi, kar je grozna beseda in
pomeni, da lahko medicina le še
pomaga lajšati bolečine. Nekateri umrejo hitro, drugi v nekaj mesecih, so pa tudi izjeme. Kot hudo
bolan gospod, ki sem ga obiskovala na domu, reševala sva križanke, celo zaplesala, potem pa sem ga
prenehala obiskovati, ker se mu je
stanje izboljšalo."
Je za Slovenijo dovolj ena Hiša hospica?
"Nikakor. Zelo bi si želela, da bi
bila še ena na Štajerskem in ena na
Notranjskem. Morda so sposobne
narediti hospic tamkajšnje bolnišnice, vendar s tem ne mislim paliative po njihovem."
V čem je bistvena razlika?
"Če ležiš v bolnišnici ali v domu za
ostarele, je tam protokol: zajtrk ob
določeni uri, pa če bolniku prija
ali ne, prav tako merjenje temperature, nega, telovadba itd. Bolnik
ni gospodar svojega časa, ne more
živeti v lastnem ritmu. V hospicu sta v ospredju posameznik in
njegove potrebe. Zajtrkuje, ko mu
ustreza, če si zaželi, recimo, ob
enajstih mehko kuhano jajce, ga
dobi, imamo tudi muco, ki dela
bolnikom družbo, v hospic jo je
pripeljala pacientka, ker je bila
nanjo zelo navezana, gospa je
umrla, muca pa ostala. Ko nam je
minulo soboto umrla zadnja pacientka, novih zdaj ne moremo sprejemati, je muca že dan prej jokala
po vsej hiši. Pred časom smo imeli
tudi psa, vse to je v bolnišnici ali
domu nemogoče. Pri nas niso umirajoči nikoli sami, to vliva zaupanje njim in njihovim sorodnikom,
zato potrebujemo toliko prostovoljcev, podnevi in ponoči. Skratka, razlika je velika. Zaupam tej
vladi, da bo uredila financiranje
Hiše hospica, in zaupam Mateji
Lapuh, državni koordinatorki za
paliativno oskrbo, da bo ugotovila, da paliativna oskrba, ki se je na
Slovenskem šele začela, nima izkušenj, kot jih ima Društvo hospic, ki
deluje že 20 let. Tudi naše izobraževanje je drugačno od njihovega.
Paliativna oskrba ne more nadomestiti oskrbe hospica, lahko pa
drug drugega bogatimo, dopolnjujemo. Zato želimo z gospo Lapuh
sodelovati, čeprav me je njena
izjava v Jani, da zdaj ko Hiša hospica stoji, je najbrž ne bodo podirali,
zelo prizadela. Blizu mi je jezik sočutja in ne birokratskega mišljenja."
Kakšni pa so bili vaši začetki v
Hospicu?
"Pred 20 leti je Društvo hospic
ustanovila dr. Metka Klevišar,
sobna zdravnica mojega duhovnega sopotnika Marjana Rožanca, ki
je na onkološkem inštitutu umiral
za pljučnim rakom. 23. aprila
1990 me je poklical, naj pridem
na Golnik, ker je dobil diagnozo. Sedla sem, šoferska začetnica,
ki se je bala serpentin, nemudoma v avto, nekako pripeljala na
Golnik in našla shujšanega, prestrašenega Marčija z njegovo sveže
izdano knjigo Manihejska kronika
v roki, v kateri je bilo že posvetilo
'Manca, sprijazni me s tem vsiljivcem, gledal te bom še tedaj, ko me
ne bo več'. Objela sva se in razjokala. Povezani sva bili tudi z njegovo
ženo Janjo, izmenično sva bili ob
njem. Prijateljevala sem z obema,
bila njuna zaupnica in se trudila, da bi tudi onadva drug drugemu zaupala svoje skrivnosti. Ko je
Marjan umrl, mi je Janja rekla, da
je bilo teh šest mesecev najlepši čas
njunega življenja, saj si takšne bližine, kot sta jo dosegla pred smrtjo,
prej, čeprav sta se imela res rada, ni
predstavljala. Povedala sta si čisto
vse. Dar prostovoljstva je namreč
tudi v nežni pomoči pri vzpostavljanju odkritih odnosov, da umirajoči lažje izpove svoje bolečine,
prosi za odpuščanje, izraža hvaležnost svojim ljudem …"
“
”
v Soboto
Vam to krmarjenje med tujimi
skrivnostmi in bolečinami ni v
breme?
"Ne, ampak mila sreča. Od nekdaj,
že od malega, sem bila povezovalka, tudi v družini, pri tabornikih,
na fakulteti kot predstojnica oddelka, od tod tudi ta forma pisem v
mojih knjigah, tudi v novi Darovi
minevanja. Čeprav sem bila včasih
zaradi pretiravanja v tem vzorcu
sreče in veselja morda slaba mati,
ker mlada, neizkušena še nisem pri
hčerkah prepoznala kakšne druge
potrebe …"
Morda vas je vleklo v delo z umirajočimi prav zato, da umirite to
prekipevajočo energijo in vzpostavite ravnotežje?
"Ste danes že druga oseba, ki mi je
to rekla. Prijateljica, ki je gledala
intervju na televiziji, mi je telefonirala: 'Manca, najraje te poslušam, ko govoriš o smrti, ker takrat
si mirna, veliko bolj tiha, nežna, ne
tako evforična.' Morda pa si vzhičena duša, ki hrepeni po umiritvi,
uravnoteženju in harmoniji, res
izbere nekaj, da jo pomiri. In preplašena in tiha kaj, kar jo dvigne?
In tako postanejo ljudje dobri športniki ali igralci in doživljajo vznesenost ob aplavzu. Moram pa reči,
da je več psiholoških testov zame
pokazalo, da sem introvertirana …"
Tega pa vam, obrnjeni navzven, v
javnost, res ne bi pripisala.
"Pa je logično! Rojena sem v znamenju rib in te so nagnjene h globinam, to je najbolj sočutno in
razumevajoče znamenje v zodiaku, najbolj mistično. V ascendentu
imam pa leva, od tod ta energija in
živahni nastopi. Mediji pač predstavljajo samo to površino brez
poglabljanja. Kdaj bi jaz prebrala
tisoče knjig in jih 18 napisala, če ne
v samoti in tišini … Moja najljubša
'pokrajina' so mistiki, mistična poezija in doživetja, religioznost, ki
ni ortodoksna, ampak v povezavi z
univerzalno zavestjo, ki je eno. Ta
božanskost v vsakem človeku ali
kot pravi 'moj' Rumi: Nisi kapljica v
oceanu. Si celoten ocean v kapljici.
Zato me tako veseli življenje, odkrivanje mnogih razsežnosti bivanja, kamor sodi tudi smrt."
Najprej vas je torej zaznamovala
Rožančeva smrt?
"Po pogovoru z Metko Klevišar,
ki je napovedala, da bo ustanovila Društvo hospic, sem rekla, če
bom začutila poslanstvo, se bom
po upokojitvi pridružila. Ob Marjanovi smrti sem napisala članek
Smrt, moja največja učiteljica, ki je
bil zelo odmeven, in odbor velenjskega Društva hospic me je povabil na predavanje. Iz Ljubljane sem
prisedla k tedanji predsednici in
glej, bila je sošolka iz šentviške gimnazije! V dar sem dobila knjižico Franka Ostaseskega, zenovskega
mojstra, ki spremlja umirajoče v
največjem samostanu zena v San
Franciscu. Knjižice nisem mogla
odložiti, saj gre za podoben način
doživljanja, kot je moj, sem si rekla,
morda pa sem res namenjena za
prostovoljko? Takoj sem se vključila v izobraževanje, čeprav so bili že
na polovici. Na prvem, 'usodnem'
predavanju sem spoznala čudovito osebo, Marijo Cehner iz Maribora, ki je postala moja duhovna
učiteljica. V rokah je takrat držala
moj članek iz revije Albert, v katerem sem napisala, da verjamem
v življenje, ki je čudež. Objeli sva
se in vedela sem, da sem v hospicu doma."
Skrivnost, strah
in sram so trije
strupi, ki ubijajo
telo, dušo in duha
sobota,30.maja2015
Se spomnite iz tega izobraževanja
kakšne lekcije?
"Najbolj me je zadelo risanje daljice
svojega življenja, ko se sprehodiš
v mislih počasi skozi svoje najpomembnejše postaje. Ena mojih najpomembnejših je bila Marjanova
smrt in kar sem se takrat naučila.
Ali še prej, ko sem igrala v filmu
Breza, v prizoru, ko sem ležala, 17letna, zabita v krsti, ker je režiser
hotel imeti realistični posnetek. Na
parah sem ležala kdove koliko časa
in zares imela čas razmišljati, kako
je, če si mrtev, hehe. Potem so me
zabili v krsto, in to s pravimi žeblji,
pa me vozili od hiše do pokopališča in me spustili v grob v krsti, na
katero je potem po nesreči padel še
pijani statist, da ne vem, ali se je režiserju uresničila želja, da bi posnel
vse v enem kadru. Zabita v krsti
sem imela čas meditirati o smrti,
tega pa sem se prvič zavedla šele na
seminarju pri Mariji Cehner. Potem
sem se spomnila še prve seminarske naloge na fakulteti z naslovom
Pojem smrti v džainizmu, hinduizmu in budizmu, pa da sem maturirala iz razvoja religije v Indiji …
Torej imam neko zgodbo s smrtjo
zapisano v nezavednem in jo lahko
zdaj, hvala bogu, živim."
Gotovo to ni bila edina lekcija, ki
vam je dala misliti?
"Ne, druga se je začela z vprašanjem, kaj bi spremenili v svojem
življenju, če bi vedeli, da imate na
razpolago še največ šest mesecev.
Toliko jih je imel po statistiki s
pljučnim rakom Rožanc, čeprav mu
zdravniki tega niso rekli - in teh
napoved po mojem tudi ne bi smeli
dajati, ker statistika ni človek. Z
globoko hvaležnostjo sem ugotovila, da sama ne bi spremenila nič
bistvenega, ker živim tako, kot
me osrečuje. Le ene stvari si želim
več, svetlobe, v mračnih jesenskih
in zimskih mesecih sem nesrečna, ker sem svetlobna odvisnica, a
zdaj vem, da so točke, kamor lahko
grem po svetlobo. Odločila sem se
tudi, da se bom v zimskih mesecih hodila učit italijanščino, ki je
jezik svetlobe, v italijanska mesta
svetlobe."
Verjamete v življenje, ki je čudež.
Verjamete tudi v življenje po
smrti?
"Verjamem, da je življenje večno,
preprosto zato, ker sem najprej diplomirala iz matematike in fizike
- in tam smo se učili drugi zakon
termodinamike, ki pravi, da energija ni uničljiva in da se le pretvarja iz ene oblike v drugo. Takšni kot
zdaj, v tem telesu, s to osebnostjo
ne bomo nikoli več, to je enkratno in umre, ostane pa tisto, kar
je večno. Kaj je to, ne vem. Sufijski
modreci pravijo, da je tvoje samo
to, česar ne moreš izgubiti v brodolomu - in v brodolomu izgubiš premoženje in tudi življenje. Vem pa,
da, kot pravi Kajetan Kovič, južni
otok je. Še mnogo drugih lekcij
sem se naučila, tako da bi seminar za izobraževanje prostovoljcev,
ki ga učijo učiteljice hospica, ki so
spremljale na stotine umirajočih,
priporočala vsakemu odraslemu
človeku."
Tudi vi že dolgo spremljate umirajoče. Prva lekcija tega spremljanja?
"Da moraš dati sebe v oklepaj."
Vam je to težko? Ni ego, sodeč
po vaši javnomnenjski podobi,
močan? Nikakor ne v skladu s
tem, kar pravite v enem svojih
pisem: Manjša sem od makovega zrna.
"Toliko slabše za medije, če ne
morejo videti te druge, globlje dimenzije. Torej, v hospic skušam
priti vedno peš, pri tem globoko
diham in dam sebe v oklepaj, tako
da je, ko stopim v sobo umirajočega, tam samo on ali ona. Mene ni.
Zelo dobro je treba znati opazovati človeka, da veš, ali se ga lahko
dotakneš, da ga začutiš in on tebe,
da prepozna sporočilo: tukaj sem
zate. Morda ne verjamete, a od
umirajočih odhajam spočita. Se
mi je pa že zgodilo, da sem imela
svoje skrbi, recimo, ko je mojo
mamo rahla kap, in sem uvidela, da ta dan ne morem biti dobra
spremljevalka umirajočih, zato
sem raje pometla stopnice in odnesla smeti. Smo pa v hospicu imeli
mlado osebo, ki ni hotela komunicirati, in so mi rekli, naj poskusim
še jaz. Brez strahu sem vstopila v
njeno sobo in zaklela, čeprav sicer
ne preklinjam, madonca, kako ste
pa vi mladi! Tej spontanosti se je
odprla in se zjokala, sva skupaj
jokali. In je začela odprto komunicirati ter je bilo vse lažje tudi
svojcem. Čez kak teden je pomirjena umrla. Nekoga drugega, za
katerega bi večina rekla, da trpi
strašne fizične bolečine, sama pa
sem prepoznala duševne, sem s
spontanostjo in sočutjem pripravila do izpovedi o pijančevanju in
nasilništvu. Pa tudi do tega, da se
je odraslemu sinu, s katerim prej
ni imel stikov, saj ga je kot otroka v
pijanosti pretepal, opravičil in sin
je opravičilo sprejel. Veličastno. Za
to smo usposobljeni prostovoljci v
hospicu - za lajšanje duševnih, duhovnih bolečin."
Kakšen pa je vaš odnos do evtanazije?
"V prostovoljski pogodbi imamo
napisano, da smo proti evtanaziji. Če bi se moški, o katerem sem
govorila, tako bal svojih delirijev,
da bi zaradi strahu storil samomor – vsakdo ima pri roki rešitev,
ni treba asistence zdravnika, da se
izstrada, da pač neha jesti in piti –
bi otrok izgubil očeta v jezi in sovraštvu. In ta družinska dediščina
bi se najbrž nadaljevala. Ljudje se
odločajo za evtanazijo, ko so še
pri močeh, ko razmišljajo, kaj bi
bilo, če bi jih doletelo hudo trpljenje; vsi ti mladi filozofi in drugi
intelektualci zagovarjajo evtanazijo iz svoje zdajšnje perspektive,
kako bo, ko bomo sami umirali,
pa pojma nimamo. V hospicu ni
bilo nikogar, ki bi hotel aktivno
evtanazijo, da bi mu kdo pomagal
v smrt. Kak sorodnik bi si seveda
želel, da bi se končalo trpljenje,
ker ga zaradi svojega trpljenja
težko gleda. Zato se veliko ukvarjamo s svojci, včasih več kot z bolniki, ker je nekatere še bolj strah
kot umirajočega. In s tem strahom
se je treba spopasti. Evtanazija je
posledica preplašenosti. Zato smo
napisali Darove minevanja, da
bi se smrti, odhajanja, vsaj malo
manj bali."
Slovenci pri tem kaj izstopamo?
"Tako kot vsi zahodnjaki. Na
vzhodu menijo, da je rojstvo za
dušo precej tragično, saj je izgubila
svojo svobodo in se je morala utelesiti, kar je zanjo neke vrst zapor,
zatorej jokajo. Ko človek umre, pa
se veselijo, plešejo, se oblečejo v
belo, češ, hvala bogu, duša gre v
svobodo. V takšni kulturi je lažje
umirati oziroma spremljati umirajoče, saj že z materinim mlekom
piješ to vero. Na zahodu pa je religiozna miselnost preveč formalna
in ugotavljam, da je včasih najbolj
strah ljudi, ki so verni in so hodili
redno k maši. Lažje je tudi meni,
ker verjamem, da smrt ni konec,
ampak le delček veličastne zgodbe,
o kateri nimamo pojma. Lekcije ob
umirajočih so čarobne! Hrepenim
po svetih prostorih, ki jih nimamo
več, po obredih in ritualih, ki so bistveni za človeka. Imamo cerkve,
od koder pa je Bog kot ljubezen
sobota, 30. maja 2015
večkrat prej izgnan kot živet - in
govorici sovraštva kar ne moremo
ubežati."
Kakšne svetosti imate v mislih?
"V Hiši hospica se poslovimo od
umrlih s čudovitim obredom, ki
ga spremljajo nežna glasba, dišeče
sveče, sveže rože, nežno umivanje
pokojnika z vodo, v kateri plava
cvetje, iz porcelanastega umivalnika. Nevroznanstveniki so ugotovili, da človek potrebuje svetost,
da ima gen za sveto, potrebujemo
rituale, obrede, ki izginjajo. Kdo pa
še ima čas za to?"
Pravite pa, da v hospicu niste srečali človeka, ki bi prosil za evtanazijo.
"Ne. Neki gospod je imel v Švici že
določen datum za evtanazijo, a je
bil tako slaboten, da ni mogel več
na pot. Prišel je v Hišo hospica,
kjer sva se povezala - tudi s pomočjo knjig, ki odpirajo srce. In začeli
so se dogajati čudeži. Najprej se je
poglobilo razmerje s partnerjem,
nato z otrokom, ki je bil odrinjen,
zdaj se mu je opravičil. Končalo se
je s spoznanjem, da je bil to najpomembnejši čas njegovega življenja. Srečen je bil in hvaležen, da ni
mogel v Švico."
Kaj pa pravite o razvpitem primeru Radan?
"Eno in isto odgovarjam vsem, ki
me vprašajo: gre za človeka, ki je
bil in je še v hudi stiski. Gotovo je
hotel na nekaj opozoriti, ne le na
nevzdržne razmere, marveč tudi
nase, klical je na pomoč najbrž že
pred tem. Zaman. Zakonsko bo
cena, ki jo bo plačal, zelo visoka,
če mu bodo umore dokazali, psihično je cena tudi strašna. Da se je
to na bolnišničnem oddelku sploh
lahko zgodilo, pa pomeni, da medčloveški odnosi tam niso dobri.
Komunikacija tima niti vertikalno niti horizontalno ni v redu, zato
naj se ukvarjajo s tem, ne z Radanom. Tudi mediji. Radana se da v
črno kroniko, potem se pove, kako
je to sodišče razsodilo, ne pa da je
povsod prva vest, kot da v zdravstvu nimamo česa pametnejšega.
Za bolnišnično vodstvo pa velja: če
hočeš, da kolektiv dobro dela, mora
biti vodstvo empatično, socialno in
čustveno inteligentno."
Torej imajo prav tisti, ki to vodstvo pozivajo k odstopu?
"Na tej ravni da. Simbolično in dejansko se mora vse očistiti, nato pa
začeti na zdravih temeljih. Če so
vodilni tako dobri, kot pravijo, naj
bodo ponovno izvoljeni. Medčloveški odnosi so najpomembnejši
tudi v zdravstvu, pomembnejši od
denarja."
Kako po vaši oceni mediji poročajo o Radanu?
"Senzacionalistično, po načelu
slaba novica je dobra novica. Komercialni model ameriškega žurnalizma je žal prevladal tudi na
Slovenskem. In škoda je tudi v tem
primeru velika. Če ne boš zaupal
svojemu zdravniku, ne boš ozdravel. Zato je treba pisati o primerih
pozitivne prakse. Imamo odlične
zdravnice in zdravnike, predane medicinske sestre in tehnike,
imamo pa, žal, tudi nekaj slabih,
kakršni so povsod, tudi v mariborski škofiji, in ti so povzročili nacionalno škodo. V zdravstvu je tako
kot v vseh poklicih, večina zdravnikov je predanih in ti bi morali
imeti glavno besedo, igrati glavo
vlogo, ne pa ekscesni primer duševno prizadetega človeka."
Ob kritiki medijev ne morete
ubežati očitkom o lastni odgovornosti, češ, leta in leta ste bili
profesorica bodočim novinarjem.
Se počutite sokrivi za to, kar gledamo v novinarstvu danes?
"Ne. Moji študentje so bili že v
prvem letniku poučeni o medijski
konstrukciji realnosti in o tem, da
je dober novinar dober človek, ki
ob tem obvlada svojo obrt. Seveda
pa pri dvajsetletnikih, ki pridejo na fakulteto že izoblikovani,
ni mogoče doseči velikih etičnih
sprememb."
v Soboto
Intervju
5
V Darovih minevanja je poglavje, v katerem si dopisujete s svojo
hčerko Tino, ki je bila zaradi otrokove genetske okvare prisiljena
splaviti. Kako sta zbrali pogum za
to poglavje?
"To dopisovanje mi je bilo najtežje. Ko sem si pred tem dopisovala
z drugimi, sem kakšno pismo poslala tudi hčerki. Ko je brala o bolečinah, povezanih s smrtjo, se je
spomnila na svojo. Prepoznala, da
se o mrtvorojenih in splavljenih
otrocih ne govori. Tudi sama nisem
vedela, da so nekatere ženske s po
dvema, tremi otroki imele pred
tem nekaj abortusov. Tina nosečnosti ne bi preživela, saj ni bilo
ogroženo samo otrokovo, marveč
tudi njeno življenje. Nekateri pridigarji svetosti življenja prepovedujejo splav. Kako, a mama pa naj kar
umre?! Veliko hinavščine je v tem.
Tina je danes hvaležna, da je imela
pogum in je javno spregovorila. Več žensk se ji je zahvalilo in
reklo, da začenjajo novo življenje, ker so z nekom podelile svojo
temno skrivnost. Kajti skrivnosti
nas dušijo, skrivnost, strah in sram
so trije strupi, ki ubijajo telo, dušo
in duha."
Kaj bi svetovali ljudem, ki jim je
umrla draga oseba, recimo partner, pa se od nje niso mogli posloviti?
"Naj umrlemu napišejo pismo in
mu povedo, kar mu niso mogli povedati prej. Naj se čim več pogovarjajo o njem s svojimi najbližjimi,
z vsakim, ki jih bo hotel poslušati, naj naredijo album njegovih in
skupnih fotografij … To govorim iz
svoje izkušnje. Deset let sem skrbela za mamo, ki je umrla letos
marca, stara sto let in šest mesecev,
ob sončnem mrku. Ugasnila je, kot
dogori sveča. Mislila sem, da mi
bo, ko bo odšla, lažje, saj ne bom
več obremenjena z vsakdanjim
obiskovanjem in skrbmi zanjo. Kje
pa, zelo jo pogrešam! Kadar človeka močno boli, postane otrok - in
če nimaš mame, si sirota. Treba je
vstopiti v bolečino in odžalovati.
Ko je mamo trikrat rahla kap, večkrat je padla in nisem več zmogla
naporne nege, sem prosila za dom
in tam smo bili stalno z njo. Veste,
v domu se človek ne meri po tem,
koliko je bogat ali slaven, marveč
koliko ima obiskov, to merilo
največ velja med oskrbovanci.
Mama je bila po številu obiskov
svetovna rekorderka, haha ... Ker je
imela tako rada svojo družino, smo
ji ljubezen vračali, to je naravni
krog. Kar seješ, to žanješ. In imela
je najlepši pogreb, kakor je želela,
samo z otroki, vnuki in pravnuki,
edini pogreb v tem koncu sveta,
ki je bil vesel. Zapeli smo ji Sijaj,
sijaj, sončece, ker je to pesem pela
z vsemi nami, nato še, partizanki z leta 1941, Bilečanko. Vsak od
nas se ji je zahvalil, jaz sem se ji
opravičila, ker sem včasih jezikala
... Na koncu smo grob zasuli, položili nanj mah in ga posuli s telohi.
Na pogrebščino smo odšli v našo
slavno kuhinjo domov, na narezek,
kot ga je vedno naredila mama, se
pogovarjali o njej in listali Srečno
knjigo mojega življenja, v katero
je dekle, ki je obiskovalo mamo
zadnji dve leti, zapisalo spomine,
ki ji jih je pripovedovala. Hvaležna
sem za to knjigo, ki je lepa mamina
zapuščina. Podobe njenega srca za
nas." •
(Maja Slavec)