1. No category

LETNIK
2014/15
STRAN 1
LITERARNE POSLASTICE
ŽUPAN ŽUŽEK ŽIGA
NAŠ ŽUPAN JE ŽUŽEK ŽIGA ,
KI MUZIKO VSAK DAN
NAŽIGA.
Čarobna dežela
Nekoč je bila čarobna dežela. Čarobna je bila
zato, ker je imela drevesa v obliki lizik, hiše pa
so bile čokoladne. Tu so živeli majhni ljudje in
A KO SLIŠI IGRANJE NA VIOLINO,
še manjše živali. Imeli so svojo šolo, otroci so
SE JEZI NA ŽOLNO ŽIVO.
bili pridni in radi so se učili. Kadar je sijalo
sonce, so bili v naravi, igrali so se ob potoku
ŽOLNA ŽIVA PA MU PRAVI,
DA POMAGA STARI ŽABI.
STARA ŽABA MU PA PRAVI,
DA ODIDE NAJ K ŽIRAFI.
TA ŽIRAFA PA MU REČE,
NAJ DA MIR IN GLODA SVOJ ŽIR.
ali pa so pomagali staršem. Nekega dne pa se
je čokolada začela topiti. Nihče ni vedel, kaj
narediti. Naenkrat se je pojavil palček Smuk.
Začelo je pihati, pooblačilo se je in ohladilo.
Čokolada se je strdila in spet je bilo vse v
redu. Palček Smuk jih je rešil in vsi so se mu
zahvaljevali.
Tine Zabukovec, 2. r.
Volk in koze
Nekega dne se je na travniku pasel kozliček. Naenkrat je pridirjal volk in ga je
ZIMA
Prišla je zima,
saj se dobro rima.
hotel požreti. Kozliček ga je prosil, naj ga
pusti in ga poje drugo leto. In res, volk je
prišel naslednje leto. Kozliček pa je v tem
Sneg je zunaj bel,
sem ga kidat šel.
času tako zrasel, da se ga je volk ustrašil,
pobegnil in se ni več vrnil.
Lučke še postavim,
potem pa še nazdravim.
Črtomir Žnidaršič, 2. r.
Anja Antončič, 4. b
STRAN 2
LETNIK
2014/15
LETNIK
2014/15
STRAN 3
Mogočni zmaj
Živel je zmaj Direndaj. Bil je močan in strašen. Bil je tako močan, da je porušil
grad. Pobil je tudi veliko ljudi. Bruhal je močan ogenj. Stanoval je v veliki jami.
Kdor se ga je lotil, ni ostal živ. V gozdu je velikokrat zanetil ogenj. Jedel je trupla
poginulih živali. V jami je čuval svoj zaklad. Nekoč pa je prišel v deželo vitez, ki
je premagal zmaja s čarobnim mečem. Vsi so bili veseli in srečni.
Martin Seljak, 2. r.
Čarobna roža
Nekega dne je na travniku zrasla čarobna roža. Ta roža je začarala drevo v govoreče drevo. Vsi so se zbirali okoli njega, ker je vsakomur znala svetovati in povedati marsikaj zanimivega. Nekoč je roža zbolela. Ni imela več čarobne moči in
nihče več se ni ustavil pri njej. Edino palček jo je tolažil in se preselil k njej. Tako
sta živela do konca svojih dni.
Ažbe Cimprič, 2. r.
Vitez na kravi
Nekoč je živel vitez, ki ni imel konja, ampak kravo. Imel jo je rad tudi zato, ker si
je lahko vedno na poti pomolzel mleko in ga pil. Zgodilo se je, da je krava imela
telička in vitez si je moral sposoditi konja. Vitez z njim ni bil zadovoljen in je
komaj čakal na kravico.
Bine Istinič, 2. r.
Srečal sem Marsovčka
V gozd sem šel kurit ogenj. Videl sem pošast. Bal sem se je, ampak
sem spoznal, da ni strašna. To je bil Marsovček. Z mano je šel k meni
domov. Doma sva se gugala in igrala s kockami. Šla sva še k njemu
domov. Videl sem njegovega brata. Njegov brat mi je pokazal čarobni
prah in njegovo sobo. Pogostila sta me z nenavadnimi jedmi. Ko sem
prišel domov, sem dogodivščino povedal staršem.
Klemen Mihelčič, 3. r. PŠ Iga
STRAN 4
LETNIK
2014/15
PESMICE – Nejc Modec, 3. r.
PŠ Iga vas
JEŽ
Boter jež, kam pa greš?
MLEČNI RIŽ
Mlečni riž, mlečni riž,
za večerjo ga dobiš.
SNEŽINKA
Lahka je in bela,
majhna in vesela,
rada pleše, se vrti,
ko je toplo,
se stopi.
PIKAPOLONICA
Pikapolonica krila zloži,
pike prešteje, spet odleti.
ŽAFRAN
Prvi žafran, prvi žafran,
jutri iz zemlje bo zlezel na
plan.
KOS
Mojster petja, črni kos
KUŽA
nima čevljev, skače bos.
Hov, hov, hov,
kuža gre na lov.
KRESNICE
Vse že spijo travne bilke,
ko kresnice vžigajo svetilke.
SNEG
Bela, bela, bela je ravnina,
nanjo pada beli puh ves dan.
Sandi Žnidaršič,
8. b
LETNIK
2014/15
STRAN 5
Če bi se izgubil/-a v gozdu, bi
se zelo prestrašil,
se orientiral s kompasom,
kričal in klical na pomoč,
se orientirala po vetru in šla naprej,
se orientirala po soncu in mahu,
se spomnil, kje je pot za nazaj,
klical očita,
se stisnil med drevesa in počakal, da bo minila noč,
poklical na pomoč po telefonu,
si naredila hiško in prenočila,
poklicala policijo.
Bine Sterle, Miha Rupar, Žak Žnidaršič, Anže Mlakar, Daniel Savić, Mirjam
Troha, Lovro Škulj, Megi Frank Porok, Žan Zabukovec, Ema Tušar, Julija
Žnidaršič Svenšek, 2. r.
Butalske novice – Micka je izginila
Butalec Jurček je ženo Micko za rojstni dan želel razvedriti. Poklical je v cvetličarno in naročil, naj ženi pošljejo najbolj posebno rastlino, kar jih imajo.
Cvetličar je nekaj časa razmišljal, nato pa rekel, da bo poslal veliko mesojedko.
Ko je poštar dostavil presenečenje, ga je Jurček postavil zraven vhodnih vrat.
Tako bi ga žena zagledala takoj, ko bi vstopila v stanovanje. Jurček se je skril za
vrata in čakal. Ko je žena vstopila, je zagledala darilo, ga hitro odvila in Butalec
Jurček je slišal samo še ženin krik, nato pa je izginila. Vsi butalski detektivi so
iskali Micko. Najpametnejši detektiv Butko je rekel, da ženi darilo verjetno sploh
ni bilo všeč in je zato odšla.
Vendar Jurček tega ni verjel, zato še danes išče svojo ženo Micko.
Kara Drobnič, 5. r
STRAN 6
LETNIK
2014/15
OGLAS ZA BUTALSKO ŠOLO!
Dragi Butalci in drage Butalke!
V mesto je prišla Butalska šola. Mali Butalčki se bodo v njej samo zabavali. Redili
jih bomo kot pujse in imeli bomo tekmovanje :
»KDO VEČ POJE?!«
Tisti, ki bo zmagal, bo diplomiral! Zato vas vabim, da svoje Butalčke vpišete v
BUTALSKO ŠOLO!!
KDAJ SE BO DOGAJALO? Vsako pustno nedeljo!
KJE SE BO DOGAJALO? 5 ur hoda za pustno nedeljo!
KDO JE VABLJEN? Butalčki od 6 do 7 let (starši niso zaželeni)!
Ravnateljica Butalske šole
Francka Butalovska
Hana Zabukovec, 5. r
Bolan cigan
Včeraj je cigan,
ki bil je bolan,
nadel si kravato
LOKOSTRELEC
Sem lokostrelec zaspan,
a streljam vsak dan.
in šel po solato.
Streljam z dobrim lokom,
Moral je v gozd,
čez velik most,
tam je bil volk
in zavladal je molk.
puščice nosim s tokom.
Uspehi nosijo medalje
in jaz trudim se dalje.
Nik Razdrih, 4. b.
Laura Mahne, 4. b
LETNIK
2014/15
STRAN 7
STRAN 8
LETNIK
2014/15
MOJ OPIS
Jaz sem Neja. Pišem se Antončič. Stara sem
sedem let. Obiskujem drugi razred. Živim v
Danah. Sem majhna in suha. Imam okrogel
obraz in rjave oči. Lase imam dolge in svetlo
rjave. Rada sem oblečena v črne pajkice,
pisane majice in obuta v roza copate.
Ime mi Anja. Stara sem osem
let. Sem močnejše postave.
Imam zelene oči in svetlo rjave
dolge lase. Poleg staršev imam
še brata Luka, ki hodi v peti
razred. Rada imam glasbo.
Obiskujem glasbeno šolo, v
Neja Antončič, 2. r.
kateri se bom naučila igrati klavir.
Anja Poje, 2. r.
Ime mi je Mark, pišem se Mlakar. Hodim v drugi
razred.
Živim na Babnem Polju. Imam
temno rjave lase in zeleno
modre oči. Sem suh in visok.
Oblačim se v modro kratko
majico in modre hlače. Ukvarjam se s pletenjem zapestnic iz
elastik. Rad se igram z lego
kockami.
Mark Mlakar, 2. r.
Maruša Srpan,
6. a
LETNIK
2014/15
STRAN 9
Neža Mlakar,
6. a
Huda lisica
Lisica huda zvita,
zakaj si vedno skrita?
Včeraj sem te iskal
in veselo vriskal.
Videl sem te včeraj,
srečen bil za zmeraj.
pokazala si mi jeziček,
mimo prišel je še kozliček.
Ti si ponorela,
SRAKA
loviti ga začela,
bežal sem še jaz,
Nad vodo sraka leti
postalo mi je mraz.
in zazdi se ji, da vidi zlato.
A to ni bilo zlato,
Prišel sem na vas,
videla je le vodó.
zakričal na ves glas,
Sraka tega ni vedela,
rešil sem se te,
zato je v morje pogledala.
ker ustrašila si se.
Tako v morje je planila in se hitro utopila.
Zato nauk te basni je:
Rok Drobnič, 4. b
ni vse zlato, kar sveti se.
Klara Mlakar, 7. b
STRAN 10
LETNIK
2014/15
Buča
Zunaj vse šumi in poje.
Sprašuješ se, kdo dela te glasove?
Pomisli malo s to svojo bučo,
Kons: α
kaj slišal si s prisluškovalno napravo?
Prideš v hišo in slišiš glasbo.
Topi.
Spet se sprašuješ, kdo jo ustvarja?
letala.
Pomisli malo s to svojo bučo,
Hitler.
kaj slišal si s prisluškovalno napravo?
Stalin.
Bojni plini.
Ko prideš v Ljubljano vse trobi in bobni.
Kraljevina Jugoslavija.
Kdo to povzroči?
Italija pade.
Pomisli malo s to svojo bučo,
Pade še Nemčija.
kaj slišal si s prisluškovalno napravo?
Simona Drobnič, 9. a
Torej kaj je s to našo bučo?
Včasih je samo za okras.
Vendar kot vsaka buča
tudi naša rabi svoj čas.
Zato pomisli malo s to svojo bučo,
kaj slišal si s to prisluškovalno napravo.
Ema Zgonec, 7. b
LETNIK
2014/15
STRAN 11
Ema Zgonec,
7. b
STRAN 12
LETNIK
2014/15
JANKO IN MARJETKA (Zamešana pravljica)
Nekoč so živeli Marjetka, Janko, dedek in teta. Nekega dne so se odpravili v
lunapark. Po poti domov sta se Janko in Marjetka izgubila v mestu. Prišla sta do
velike stolpnice in potrkala. Ven je prišla županja in ju povabila v pisarno. Janka je zaprla v ptičjo kletko in ga redila, da bi imel okroglo postavo za predsednika, Marjetka pa je morala vsak dan plačevati položnice. Proti koncu meseca je
županja Marjetko povabila v sprejemno pisarno, da bi plačala posebno položnico. Vendar županja se je hotela Marjetke znebiti. Ko pa je Marjetka to izvedela,
je županjo porinila naravnost skozi okno. Marjetka je šla hitro rešit bratca, pobrala sta ves županjin denar in se vrnila v lunapark. Tam sta se igrala vsak dan
in srečno živela konca svojih dni.
Zaspan Martin Krpan
Martin Krpan
je bil zaspan,
namesto da je dvignil sekiro,
je zabrenkal na liro.
Ko je zajtrkoval,
je globoko zazehoval,
hotel je vzeti sladko marmelado,
vzel pa je le – grenko čokolado!
Skremžil se je 'fuj',
in še zavzdihnil 'uj-uj'.
Filip Avsec, 4. b
Jure Kraševec,
8. b
LETNIK
2014/15
STRAN 13
MOJ DELOVNI DAN
Zjutraj vstanem ob 6.20, se preoblečem in grem jest zajtrk. Potem grem na
avtobus, včasih pa se z mamico odpeljem v šolo. Po pouku grem domov ali pa
grem na krožek. V šoli sem 5 ur, če je krožek, pa 6 ur. Ko pridem domov,
pojem kosilo. Potem napišem domačo nalogo in počakam starše, da grem na
klavir v glasbeno šolo. Ko pridejo ostali domov, se igram ali pa gremo ven.
Potem grem vadit klavir vsaj 20 minut. Potem grem še brat vsaj 10 minut. Včasih pripravim večerjo, ki je ob 20.00. Po večerji se oblečem v pižamo in si umijem zobe. Vsak večer molimo in gremo spat.
Klemen Mihelčič, 3. r. PŠ Iga vas
Zjutraj me zbudi ati. Potem se oblečem, kar mi je pripravila mami. Nato gre ati
v službo. Jaz pa v dnevni sobi gledam televizijo, se obujem in oblečem. Ob sedmi uri odidem na avtobusno postajo. Ko pridem v šolo, si obujem copate in
grem v učilnico, kjer počakam učiteljico. Ko pride učiteljica, imamo pouk, ki traja od osmih do dvanajstih. Potem grem z avtobusom ali peš do mame v Iga
vas, kjer imam kosilo. Naredim tudi domačo nalogo in počakam starše. V popoldanskem času obiskujem glasbeno šolo in angleščino. V prostem času igram
diatonično harmoniko. Ob sedmi uri večerjam, se umijem in oblečem pižamo.
Za naslednji dan si pripravim šolsko torbo in se odpravim v posteljo spat.
Nejc Modec, 3. r. PŠ Iga vas
Zjutraj vstanem in se oblečem. Ata in mama me odpeljeta v šolo. Ko pridem v
šolo, se malo igram. Potem se začne pouk. Čez eno uro in pol je malica. Ko je
konec pouka, grem na podaljšano bivanje. Tam naredim nalogo. Mama me pride iskat. Ob treh pride oči. Z očijem se voziva s kolesi. Zvečer se oblečem v
pižamo in pogledam risanko. Ko je ura devet, grem spat.
Nejc Ožbolt, 3. razred PŠ Iga vas
STRAN 14
LETNIK
2014/15
MOJ DELOVNI DAN
Ob pol sedmih mi zazvoni budilka, ki me spomni, da moram
v šolo. Vstanem, se umijem in preoblečem. Ko je ura 7.15,
grem v šolo. V šoli sem do 12. ure. Po končanem pouku
grem z avtobusom domov. Doma me čaka kosilo. Po kosilu
napišem domačo nalogo in se kaj učim. Potem imam malo
prostega časa. Ta čas porabim za risanje in izdelovanje
različnih izdelkov. Ob 18.00 uri z mamico glasno berem 10
minut. Potem imam večerjo. Do 21.00 gledam TV ali sem na
računalniku. Potem pa grem spat.
Gerbec Lara, 3. razred PŠ Iga vas
MOJ ZIMSKI DAN
Najprej se oblečem zimske hlače in obujem zimske čevlje. Potem grem ven,
vzamem sani in grem na hrib. S hriba se spuščam, dokler se ne utrudim. Potem
grem ves utrujen domov.
Urban Peček, 2. razred PŠ Iga vas
Z očkom sva naredila iglu. Očka je šel po čaj. Sedela sva na snegu. Potem sva
šla noter in pojedla kosilo. Nato sva šla spet ven.
Kristjan Antončič, 2. razred PŠ Iga vas
Čez noč je zapadlo veliko snega. Atika sem prosil, da bova šla smučat. Vzel sem
smučke, čelado in očala. Odšli smo na smučišče in smučali cel dan. Bilo nam je
lepo.
Žak Antončič, 2. razred PŠ Iga vas
Bila je sobota. Zunaj je bilo veliko snega. Odločila sem se, da bom naredila iglu.
Oči mi je naredil okno. Ko je bilo narejeno, je mami prinesla vroč čaj in piškote.
Mami me je pohvalila.
Tanina Gucič, 2. razred PŠ Iga vas
LETNIK
2014/15
STRAN 15
Čez noč je zapadlo veliko snega. Oblekel sem kombinezon, na glavo sem dal
kapo. Odšel sem na sneg. Vzel sem smuči in šel na najbližji hrib. S hriba sem se
spustil navzdol. Potem so prišli prijatelji. Skupaj smo se igrali. Ko je bil večer,
smo vsi utrujeni odšli domov.
Jakob Šebenik, 2. razred PŠ Iga vas
Bila je nedelja. Pogledala sem skozi okno in videla sneg. Hitro sem se oblekla in
pozajtrkovala. Stekla sem na sneg, vzela sani in se sankala. Potem sem naredila snežaka in šla noter na čaj.
Zala Mele, 2. razred PŠ Iga vas
Eva Peček,
8. a
STRAN 16
LETNIK
2014/15
LETNIK
2014/15
STRAN 17
MOJ ZIMSKI DAN
Ko sem se zbudil, je zapadlo veliko snega. Zelo sem se ga razveselil. Hitro
sem stekel v kuhinjo in pojedel zajtrk. Očka sem prosil, če grem lahko smučat. Šel sem ven. Pripravil sem smučarske palice in smuči. Potem sem se
začel smučati.
Maks Martinčič, 2. razred PŠ Iga vas
Nekoč, ko sem se zbudila, sem pogledala skozi okno in videla veliko snega.
Tako sem se začudila in stekla k Maticu. Oblekla sva bundo, kombinezon in
škornje. Ko sva prišla ven, sva naredila iglu, snežaka in angelčka.
Manca Pavlič, 2. razred PŠ Iga vas
Ko sem prišel iz šole, sem doma videl veliko snega. Hitro sem se preoblekel in
šel ven. Zunaj je bilo toliko snega, da sva z mamo naredila ogromen iglu.
Potem je prišla sestra Pia. Videla je velik iglu. V njem sva pila čaj in jedla
piškote.
Kristian Lenarčič, 2. razred PŠ Iga vas
Ko sem se zbudila, sem videla veliko snega. Razveselila sem se in hitro pojedla zajtrk. Potem sem se preoblekla. Oblekla sem majico, pulover in bundo.
Okrog vratu sem si dala šal. Na glavo pa kapo. Očka mi je dal krožnik za spuščanje. Bilo je tako zabavno, da sem šla kar petkrat. Potem mi je mami dala
še sani in smuči. Prišla je še Klavdija. Skupaj sva se igrali. Potem sva šli skupaj noter. Za nagrado sva popili vročo čokolado in vsi skupaj smo se igrali
igre do večera.
Lučka Štefančič, 2. razred PŠ Iga vas
STRAN 18
LETNIK
2014/15
ČE MUCEK GRE V MESTO
Če mucek gre v mesto,
Če pride v Ljubljano,
si tam kupi presto.
kupi si salamo.
Ko ga spet pogledaš, jo že gloda,
Ko ga pogledaš, jo že reže,
joj, ta prismoda.
potem pa konje vpreže.
Se pripelje v dolino
in popije vse vino.
Karin Špeh 4. b
Trnuljčica
(narobe pravljica)
Nekoč, za devetimi gorami, za devetimi vodami je na gori Snežnik stal prečudovit grad. Tam sta živela kralj in kraljica, ki sta imela 6 sinov. Želela pa sta
si deklico.
Kraljica je med nosečnostjo poslala po grajskega jasnovidca. On ji je napovedal, da se bo 7. otrok zastrupil in umrl. Ko so to prerokbo slišale kuharice, so
bile zgrožene. Ena je urok omilila – dete ne bo umrlo, samo zbolelo bo za trebušno virozo in zelo zraslo. Kuhinjo so zaradi uroka iz previdnosti zaprli. Ko se
dete rodi, doživi 18. leto življenja. Hudobni škrati so mu skuhali napoj, ki ga
je deklica popila, čez noč zbolela in preveč zrastla. Dobri jasnovidec je nato
uspaval vse mesto.
Medtem je prišla na grad popotnica Hana in naredila napoj iz vrtnic. Deklica
se je čudežno povrnila v običajno velikost. Stkala so se nova prijateljstva, vsi
so živeli srečno do konca svojih dni.
Hana Obreza, 4. b
LETNIK
2014/15
STRAN 19
Pepelka in polnoč
(narobe pravljica)
Nekoč je živela deklica po imenu Pepelka. Mimogrede, jaz sem Rihard. V tej
pravljici sem vse slišal, ker sem vse skrivaj opazoval. No, dovolj o meni, saj
jaz tukaj nisem glavna oseba. Glavna oseba je Pepelka. Njeni polsestri sta
hoteli biti najlepši na svetu. Da bi bili najlepši, sta se šemili, šminkali, lišpali …
Nekoč je princ priredil zabavo in povabljeni so bili vsi, ki so bili urejeni. Seveda
sta polsestri želeli na to zabavo, zato je morala Pepelka delati dvakrat več.
Potem je prišla botrica in ji rekla, naj prinese podgano, kumaro in dva plastična policaja. Botrica je vse začarala. Kumara se je spremenila v limuzino, podgana v voznika, dva plastična policaja pa sta postala varnostnika, na las podobna policaju. Potem so se odpeljali v grad, še prej pa je botrica Pepelko spremenila v pravo lepotico. V gradu je bilo lepo, dokler ni prišel škrat. Pepelko je
začaral v kokoš. Polsestri nista prav nič sumili, da je bila to Pepelka. Potem je
odbila polnoč. Pepelka je tekla do limuzine in ugotovila, da se je spremenila v
kokoš. Prišel je princ in spraševal stražo, kje je mladenka. Straža pa je odgovorila, da sta našla samo njen čeveljček. Princ je ukazal, naj ga pomeri vsaka
deklica v njegovem kraljestvu. In to se je res zgodilo. Prišli so do Pepelkine
hiše. Čeveljček je padel pred kokoš. Kokoš je stopila vanj in - čisto prav ji je
bil. Stražarji so se spraševali, ali se bo princ oženil s kokošjo. Tega si ni nihče
želel, zato so pomirjali naprej. Ker pa čevlja ni mogel obuti nihče drug, se je
princ res poročil s kokošjo.
Na svatbi pa se je kokoš spremenila v čudovito deklico. In živela sta srečno do
konca svojih dni.
Rihard Mlakar, 4. b
STRAN 20
LETNIK
2014/15
Kraljevo slavje
Sonce je čez goro posijalo,
in kmeticam delo dalo.
Se cela vas je veselila,
tudi ptico je novica razveselila,
da kralj priredil bo zabavo,
kjer se pilo bo in plesalo.
Le kaj se kralju je zgodilo,
da priredil nam bo gostijo?
So vrči polni vina, ki
izpili ga bomo v slavo njegovega sedmega sina.
S seboj pripeljal bo devet otrok,
brez katerih bi kralj prav dolgočasen bil.
Peli, pili in plesali bomo tri noči,
dokler imeli bomo dovolj moči.
Karin Antončič, 9. b
MLADA MUCKA
Mlada mucka se pritepla
k stari mami kar en dan,
doma svojega ni našla,
vračala se je vsak dan.
Male miške je lovila,
ptičke rada je strašila,
dva mladička je dobila,
mleka dosti je popila.
Rada je pri nas doma,
saj se vsak rad z njo igra.
Karla Levec, 4. a
Neža Lekšan,
8. b
PRIJATELJICE
Tija, Vita, Zoja, Špela
prijateljice so najboljše!
Pojejo, plešejo, se smejijo,
najraje pa norijo.
Pridne so učenke
in dobre manekenke,
rajši so princeske
kot pišejo v zvezke.
Špela Bajc 4. a
LETNIK
2014/15
STRAN 21
Trije prašički
(narobe pravljica)
Nekoč so živeli trije prašički s svojo mamo. Mama je
ZIMA IN JAZ
Zunaj sneži,
pripravim sani.
bila revna, zato jih je poslala naj odidejo v svet in
jim naročila, naj si zgradijo hiše.
Pokrijem si kapo,
Prvi prašiček je naredil hišo iz jesenskega listja,
ovijem si šal,
drugi hišo iz odej, tretji pa si je zgradil hišico na
toplo se oblečem,
drevesu. Tam mimo se je sprehajal mali volk, ki je
da vedno bom zdrav.
bil še mladič. Bil je zelo prehlajen. Po gozdu je hodil
počasi in previdno. Počutil se je osamljenega, zato
Na hrib pohitim,
se je odločil poiskati prijatelje. Prišel je do hiše
se doli spustim
prvega prašička. Želel ga je pozdraviti in ogovoriti,
in ves čas se
pa ga je v tistem trenutku požgečkalo po smrčku in
na glas smejim.
je močno kihnil. Hišico iz listja je odpihnilo. Prvi
prašiček se je močno ustrašil, saj je mislil, da ga
Jure Mlakar, 4. a
hoče volk pojesti. Stekel je k drugemu prašičku.
Volk je ves zaspan prišel do njune hiše. Pozdravil je
prašička in ju želel povabiti k igri. Še preden je kaj
povedal, mu je začelo teči iz smrčka, zato je brž
pograbil blazine in si z njimi brisal nos. Prašička sta zbežala, saj sta mislila, da
ju hoče napasti. Vsa prestrašena sta stekla k tretjemu bratu. Hitro so dvignili
lestev, ki je vodila v hišico na drevesu.
Volk je žalosten obsedel pod drevesom. Še enkrat jim je poskušal razložiti, da
si želi postati njihov prijatelj. Prašički so mu končno verjeli, spustili lestev in ga
povabili v hišico. Ponudili so mu sirup iz smrekovih vršičkov. Mali volk je ozdravel in s prašički so postali najboljši prijatelji.
Mark Truden, 4. b
STRAN 22
LETNIK
2014/15
Volk in sedem prašičkov
(narobe pravljica)
Nekoč je na Kuclju živelo sedem prašičkov skupaj z mamo pujso.
Nekega dne je šla mama pujsa na trgatev. Pujskom je naročila, naj pospravijo
hišo, v kateri so živeli. Ko je mamica odšla, je prišel volk. Prašički so se hoteli
igrati z njim, vendar niso mogli priti ven iz hiše, ker so izgubili ključe od vhodnih
vrat. Bili so premajhni, da bi odprli okno. Najmanjši se je spomnil na pručko, ki so
jo podstavili in največji je odprl okno. Volka so povabili v hišo na piškote.
Takoj ko je volk prišel v hišo, jih je polovil in vse požrl. Šele takrat so prašički
ugotovili, da se ni prišel samo igrat z njimi. Razmišljali so, kako bi se rešili. Najpametnejši od njih se je nekaj spomnil. Vsem je ukazal, naj brcajo in tepejo, da
bo volka začelo boleti v trebuhu in bo začel bruhati. Vsi so začeli skakati in brcati
v volkovem želodcu in volk jih je izbruhal. Ko so bili vsi zunaj, so prijeli kuhalnice
in ga natepli. Volk je zbežal v gozd in se nikoli več ni vrnil.
Ko je mama pujsa prišla domov, so bili prašički že rešeni in hiša pospravljena.
Mami nikoli niso povedali, kaj se je zgodilo, saj jih nikoli več ne bi pustila samih
doma. Če pa so bili sami doma, so se vedno zelo zabavali.
Marko Zakrajšek, 4. b
Kokoš in trije aligatorji
Živeli so trije bratje aligatorji. Prvi je živel na prostem v močvirju, drugi v
jami, tretji pa globoko v jami in še hišo je imel v blato izkopano. Nekega dne
pa se domači piščanec odloči nadlegovati te strašne aligatorje.
Odpravil se je v močvirje. Tam je bil aligator, ki se je kopal v blatu. Kokoš je
začela kokodakati. Aligator jo je ignoriral. Začela je kokodakati še glasneje.
Aligator jo je ignoriral in si zatiskal ušesa. Kokoš je kokodakala še glasneje,
on, aligator pa jo je popihal k starejšemu bratu v jamo. Kokoš mu je sledila v
jamo. Kokoš je kokodakala zelo glasno. Kokodakala je še glasneje in aligatorja sta si mašila ušesa. Ko je kokoš kokodakala še glasneje, sta aligatorja
LETNIK
2014/15
STRAN 23
zbežala k bratu v blatno hišo. Sledila jima je. Kokodakala je tako glasno, da se
je tresla jama. Prišli so ven in jo vprašali zakaj tako tuli. Odgovorila jim je, da
bo nehala, če bodo nehali krasti kokoši iz kokošnjaka.
Obljubili so, da bodo nehali in kokoš je odšla domov in živeli so srečno do konca
svojih dni, kdo ve morda še danes.
Filip Avsec, 4. b
Jakob Ješelnik,
6. a
Miška in trije prašički
Nekoč so živeli trije prašički. Bili so
bratje. Nekega dne jim je miška
zagrozila, da naj jim dajo jesti. Bali so
se je, ker je lahko bruhala ogenj.
Prašički so pograbili material in začeli
so graditi nebotičnike, da bi se skrili
pred miško. Prvi je vzel kamen, drugi
železo in tretji diamant. Ko so končali,
je prišla miška in zarjovela kot zmaj.
Bruhnila je ogenj in kamnit nebotičnik
se je podrl. Prvi brat je zbežal k drugemu bratu. Miška je pokazala zobe
in železni nebotičnik je bil že
preglodan. Nebotičnik se je v hipu podrl, prašička pa sta bila že pri tretjem bratu.
Miška je bruhnila ogenj, toda nebotičnik se ni podrl. Poskusila jo je preglodati, a
ji ni uspelo. Pograbila je bager, prašički pa so bežali iz nebotičnika, miška pa ga je
podrla. Miška se jim je približevala, prašički pa so ji vsi prestrašeni nudili hrano,
toda miška je ni hotela .
Potožila je, da si želi prijateljev. Prašički so z veseljem postali njeni
prijatelji in skupaj so srečno živeli do konca svojih dni.
Edvin Strle 4. b
STRAN 24
LETNIK
2014/15
RDEČA KAPICA
(moderna pravljica)
Bilo je lepo sončno jutro, ko se je Rdeča kapica odpravila v trgovino po
kokakolo in potico. Z motorjem se je odpeljala k babici.
Ko je prišla do babičinega dvorca, jo je stražar pospremil do njenega najljubšega bazena. Babica je stopila iz bazena in pozdravila svojo vnukinjo, ki ji je
predala vrečko s potico in kokakolo. Babica je zavpila, da hoče še denar. Rdeči
kapici se je to zdelo nenavadno. Hitro je ugotovila, da ima babica lasuljo. Zaslišala je neko kričanje, ki je prihajalo iz babičine sobe. Rdeča kapica se je odpravila proti sobi. Soba je bila zaklenjena. Rdeča kapica je vedela, kje je rezervni
ključ. Vzela je ključ in odklenila sobo. V njej je bila zaklenjena prava babica. Še
sreča, da je v žepu nosila telefon. Skupaj sta poklicali policijo.
Policista sta ugotovila, da sta stražar in
njegova pomočnica želela oropati babico.
Za uspešno rešen primer, sta bila policista nagrajena. Rdeča kapica se je odločila, da se bo preselila k babici.
Melita Iljazi, Nina Franković,
Nika Harambašić, Martin Gerbec,
5. r
Dominika Urbiha,
8. b
LETNIK
2014/15
STRAN 25
Rebeka Kvaternik,
Rdeča kapica
6. a
(moderna
pravljica)
Rdeča kapica je postala polnoletna.
Uspešno je opravila vozniški izpit in od
staršev dobila avto.
Nekega dne se je s ferarijem odpeljala
v trgovino. Zelo hitro je nakupila piškote in ostala živila za babico, ki je živela
v gozdu. Odšla je v avto in krenila na
pot. Na poti je srečala volka, ki je štopal. Bil je namenjen domov. Ker je imel
pokvarjen avto, mu je Rdeča kapica
ponudila pomoč. V prtljažniku je imela rezervne dele in volku popravila avto. Prijazno sta se pogovarjala in volk je izvedel, kam je namenjena. Tudi sam se je
odpravil k babici. Bil je hitrejši od Rdeče kapice. Potrkal je na babičina vrata in se
zlagal, da prodaja jabolka. Babica mu je verjela in odprla vrata. Volk jo je prijel
pod pazduho, jo omamil in stlačil v prtljažnik. Iz sobe je vzel lepo okrašeno skrinjo. Čez čas je prišla Rdeča kapica. Babico je iskala po celi hiši. Ker je v hiši ni
bilo, je šla na vrt. Tam je videla volka, ki se je smejal, medtem ko je brskal po
babičini skrinji zakladov.Takoj je ugotovila, da je nekaj storil babici. Poklicala je
specialca in ta je z mercedesom pridrvel na babičin naslov. S posebnimi prejemi
je premagal volka in mu vzel avtomobilske ključe. Volka je vklenil in ga stlačil v
mercedes. Takrat pa je Rdeča kapica slišala glasove iz volkovega avta. Odklenila
je prtljažnik in ven je skočila babica. Bila je še malo omamljena, a srečna, da jo je
vnukinja našla.
Volk je pristal v zaporu, ostali udeleženci dogodka pa so imeli pojedino in zabavo.
Matevž Žnidaršič, Anže Truden, Timi Žnidaršič Svenšek,
Hana Zabukovec, 5. r
STRAN 26
LETNIK
2014/15
POMLADNI DAN
Pomlad je dan,
vesel in razigran,
s soncem obsijan,
z veseljem obdan.
Čakamo jo vsi,
mladi in veliki,
saj to so dnevi,
sreče veliki.
Naj bo marec,
april ali maj,
vsak dan je lep,
pa naj bo sončen,
deževen ali gorak.
Zala Žnidaršič, 8. b
Ajša Dobrin,
6. a
Na pomoč
(domišljijski spis)
Bila je lepa deževna noč in sam pri sebi sem razmišljal, da bo ta noč mirna in
brez požarov. Brezskrbno sem se zavil v toplo in dišečo odejo ter se z nasmehom na ustih potopil v sladke sanje.
"Drrr, drrr." Vrglo me je pokonci. Nisem vedel, ali sanjam ali se to res dogaja.
Preden sem se zavedal, da zvoni moj telefon, je minilo kar nekaj časa. Kot
LETNIK
2014/15
STRAN 27
blisk sem se pognal proti kuhinji in pograbil telefon. Najraje bi ga vrgel skozi
okno, a pomislil sem, da mogoče kdo potrebuje pomoč, zato sem se oglasil.
"Na pomoč, na pomoč!" sem zaslišal glas nemočne gospe. Trajalo je kar nekaj
časa, da sem starko pomiril in mi je lahko zaupala naslov. Hitro sem sklical člane
našega gasilskega društva in kmalu smo bili vsi v uniformah. Nemudoma smo
poskakali v gasilsko vozilo. Vključili smo sireno in zdivjali do starkine hiše. Skočili
smo iz vozila in opazili smo, da je naselje zelo mirno. Nikjer nobenega ognja.
Čudno! Ali smo na pravem naslovu? Mogoče smo v naglici zavili v napačno ulico.
Ne, naslov je pravi! Šli smo do hišnih vrat, pozvonili in vrata so se nemudoma
odprla. Zagledali smo objokano starko. "Pridite, moj Bine je v življenjski nevarnosti!" Hitro smo stekli v zgornje nadstropje, a človeka, potrebnega pomoči, nismo našli. Za nami je prisopihala gospa. S prstom je pokazala skozi okno. Sedaj
smo spoznali, da bomo morali pomagati nekomu, ki je obtičal zelo visoko in je v
smrtni nevarnosti. Starka je stopila bližje k oknu in le s težavo izustila: " Tam
na drevesu." Vozniku gasilcu smo naročili, naj prižge žaromete in jih usmeri na
drevo. Zaslišali smo nekaj, kar bi lahko bilo podobno otroškemu joku. Zavedali
smo se, da je zdaj pomembna vsaka minuta, saj otrok lahko vsak čas zgrmi z
drevesa. Kljub vsemu pa smo morali ugotoviti, kje se natančno nahaja. Z očmi
smo preiskali vsako vejico. In takrat ... Smo ga zagledali. Majhnega in nemočnega, predvsem pa močno prestrašenega Bineta. Sedaj šele nam je postalo jasno,
da ne bomo reševali otroka, ampak mucka. Reševalna akcija je bila hitra in
uspešna, gospa nam je bila hvaležna.
To je bila le ena izmed mnogih reševalnih akcij, v katerih sem sodeloval. Prva
naloga gasilcev je mogoče res gašenje požarov. Najpomembnejša naloga pa je,
da pomagamo vsem živim bitjem v stiski.
Jurij Mlakar, 5. r
STRAN 28
LETNIK
2014/15
Pomoč starejšim
(doživljajski spis)
Živim v majhni vasici Dolenje Poljane nad Loško dolino. V vasi je enajst prebivalcev. Med njimi sta tudi dve starejši sosedi, tretja pa je žal pred časom odšla
v dom za starejše občane. Z vsemi se zelo dobro razumem in jih vsak dan obiščem. Posebno dobro se razumem s sosedo Ivanko, ki je pred nedavnim dopolnila 84 let. Z njo se zelo rada pogovarjam in ji pomagam pri lažjih opravilih.
Zelo me ima rada.
Bilo je vroče poletno popoldne. Poležavala sem v senci in postalo mi je dolgčas.
Usedla sem se na kolo in se zapeljala po vasi. Ker se ni nič dogajalo, sem se
zapeljala do sosede Ivanke. Vstopila sem v hišo, pozdravila, vendar odgovora
ni bilo. Pogledala sem v kuhinjo, dnevno sobo, odšla v drvarnico, v kokošnjak,
a Ivanke ni bilo. Nazadnje sem jo našla na njivi. Okopavala je česen. Takoj sem
ji priskočila na pomoč. Po končanem delu sva se odpravili proti domu. Potarnala
mi je, da ji nekaj čudno šumi v glavi. Njiva je bila ograjena s trakom proti divjadi. Splezala sem pod trakom, Ivanki pa je postalo slabo, zapletla se je v trak
in padla. Nekako sem ji pomagala vstati, vendar je po nekaj korakih spet padla. Nisem je mogla več pobrati. Prosila me je, naj grem poklicat sina Lojzeta.
Na srečo sem ga hitro našla pri sosedu. S skupnimi močmi sva jo dvignila in
pripeljala v sobo do postelje. Dala sva ji vodo in zdravila in jo položila v posteljo. Nato sem namesto nje nakrmila kokoši in pometla pred hišnim pragom. Ko
sem naslednje jutro prišla k njej, me je močno stisnila v objem in rekla: »Ana,
ti si moj angel varuh.«
Po tem dogodku še pogosteje odhajam k njej, saj me skrbi, da se ji ne bi kaj
hudega pripetilo.
Ana Baraga 4. b
LETNIK
2014/15
STRAN 29
Nepozabna noč
Minilo je že mnogo let. Princ in Pepelka sta z leti ostarela. Preselila sta se v dom
za ostarele. Bila sta zelo srečna, ker sta stanovala skupaj. Princ se je najraje
igral igro »potapljanje ladjic«. Pepelka pa je najraje risala.
Nekega večera je bila Pepelka še posebej srečna. V domu so imeli tekmovanje v
igri bingo. Igra je bila dolga in napeta. Končno je padla odločilna številka sedem.
To je bila Pepelkina zmagovalna številka. Za nagrado je dobila dve vstopnici za
rock koncert. Bila je zelo vesela. Odločila se je, da bo povabila tudi princa. Žal
pa jima vodstvo doma ni dovolilo nočnega izhoda na koncert. Najprej jima je
padlo na pamet, da bi na koncert pobegnila, vendar kaj ko je bil dom zvečer
zaklenjen. Naslednje jutro pa sta se domislila nekaj bolj pametnega. Koncert bi
bil lahko kar v njihovem domu. Poklicala sta organizatorja koncerta, ki je bil nad
njuno idejo navdušen. Naslednji dan sta na skrivaj obvestila stanovalce doma o
nočnem presenečenju. Ko se je stemnilo,
se je začelo. Člani rock skupine so v dom
prišli skozi okno v pritličju. Ob polnoči se
je začela najbolj nora zabava vseh časov.
Plesali so rokenrol, hip–hop … Nekateri
plesalci so bili na posteljah, drugi na invalidskih vozičkih, tretji z berglami. Pepelka
in princ pa sta sedela za svojo mizo in
»potapljala ladjice« . Plesati nista mogla,
ker je princa dva dni nazaj močno zagrabilo v križu. Po končani zabavi so vsi utrujeni odšli k počitku.
Vodstvu doma se zjutraj ni niti sanjalo, kaj
se je dogajalo ponoči. Le čudno se jim je
zdelo, ker so v času zajtrka še vsi spali.
Od tistega leta naprej se je koncert odvijal
Karmen Troha,
6. a
vsako leto in je postal tradicionalen.
Ana Baraga 4. b
STRAN 30
LETNIK
2014/15
NA POMOČ!
(domišljijski spis)
Na lep poletni večer sva z gasilcem Edvinom odšla na gasilsko postajo v nočno
izmeno.
Umirjeno sva igrala karte. Ko je bila igra najbolj napeta, je zazvonil znan zvok
zvonca. Dobila sva sporočilo, da je v neposredni bližini gradu Snežnik požar in
da gori stanovanjska hiša. V nekaj sekundah sva se oblekla v protipožarno
obleko. Že na poti sva videla ognjene zublje. Ko sva prispela, je gasilec Edvin
začel gasiti požar. Pridrveli so še ostali gasilci. Kljub močnemu ognju sem si
nadel zaščitno masko in vstopil v gorečo stavbo. Najprej sem odstranil jeklenke in prekinil električno napetost. Razgledal sem se po pritličju, a razen gostega dima in neznosne vročine, ni bilo ničesar. Po stopnicah sem se povzpel v
prvo nadstropje. Ravno na predzadnji stopnici so se le-te zrušile, vendar sem
se rešil. Pogledal sem vse stanovanjske prostore. V kopalnici sem našel onemoglo žensko in otroka, ki je jokal.
Zaradi pomanjkanja kisika se je ženska
zgrudila, vendar razen hujših opeklin ni
bila poškodovana. Otrok pa je bil v tuš
kabini zavit v mokre brisače. Žensko
sem si nadel na rame in jo nesel do
okna in otroka ravno tako. Skočili smo
skozi okno na blazino, ki so jo pripravili
gasilci. Reševalci so ženski in otroku
nudili prvo pomoč in ju odpeljali v bolnišnico. Na požarišču je ostala dežurna
požarna straža. Drugi pa smo odšli
Bojana Kovač,
6. a
LETNIK
2014/15
STRAN 31
nazaj na gasilsko postajo. Kljub obsežni in zahtevni akciji ni bil od gasilcev nihče
poškodovan.
Ob občinskem prazniku je nočna izmena prejela zlati grb občine za zasluge in
požrtvovalnost pri reševanju. Vsi smo bili veseli tega priznanja. Hkrati smo dobili
še veliko spodbude za nadaljnje delo.
Teo Baraga, 4. b
NA POMOČ!
(domišljijski spis)
Neke noči me je zbudil gasilski alarm. Hitro sem vstala in pogledala na pozivnik,
kjer je pisalo, da gori blizu Podgore. Oblekla sem gasilski kombinezon in odhitela v gasilski dom. Skupaj z ostalimi gasilci smo se odpeljali na mesto požara.
Na pašniku, kjer so se pasle koze in ovce, je bil velik požar. Razvili smo cevi, jih
pripeli na hidrant ter začeli gasiti. Šla sem skozi ogenj in hitela reševati živali.
Ogenj je bilo težko pogasiti, ker je gorela suha trava. Gasili smo zelo dolgo
časa. Proti jutru nam je končno uspelo. Na kraj požara so prišli policisti in lastnik
živali. Lastnik se mi je zahvalil, ker sem rešila ovce in koze. Policisti so si pogašeni pašnik ogledali in ocenili škodo. Lahko smo se vrnili v gasilni dom. Pospravili smo opremo in odšli vsak na svoj dom. Bili smo zelo utrujeni. Bila sem vesela, ker nam je uspelo pogasiti požar ter rešiti živali. Ponosna sem bila na svojo
ekipo.
Po naporni noči sem se utrujena ulegla na posteljo in zaspala. Naslednji dan so
o hudem požaru poročali tudi na televiziji. Vzroka požara policisti žal niso odkrili,
vendar menijo, da je bil požar podtaknjen.
Anja Antončič, 4. b
STRAN 32
LETNIK
2014/15
Kako so nam pomagali gasilci
(doživljajski spis)
Zgodilo se je v mesecu januarju. Bila je deževna nedelja. Začelo se je po kosilu, ko je šel očka v spodnje prostore, da naloži drva v peč. V garaži in v vseh
drugih prostorih je zagledal veliko vode.
Poklical je mamico, naj umakne avto. Potem sta prihiteli še sestri in seveda
tudi jaz. Očka je na pomoč poklical gasilce in jim povedal, kaj se pri nas dogaja. Obuli smo škornje, prijeli lopate, metle in odrivali vodo ven iz hiše. Gasilci
so prišli hitro. Preverili so, če je potrebno pripeljati črpalko. Ugotovili so, da je
voda za uporabo črpalke prenizka. Na pomoč so prišli tudi sorodniki in fantje iz
vasi, ki so prostovoljni gasilci. Skupaj smo vodo odrivali ven, ta pa nikakor ni
nehala pritekati.
Prestrašen sem stal na stopnicah in tiho opazoval dogajanje. Vsi so begali sem
ter tja. Žalosten sem se umaknil v stanovanje, saj zaradi neprimerne obutve
nisem mogel pomagati. Začeli so umikati stvari in iskati, od kod voda sploh prihaja. Takrat se je eden izmed gasilcev spomnil, da razbijejo beton, naredijo luknjo in tam namestijo manjšo črpalko, ki so jo prinesli s seboj. Prijeli so kramp,
izmerili globino in luknjo izkopali. Črpalko so čez čas uspešno namestili, a imeli
so kar nekaj težav, saj se jim je neprestano mašila z izkopanim peskom. Začeli
so črpati vodo in šele po sedmih urah se je pritok vode začel umirjati.
Bil je že večer, ko smo vsi utrujeni, in še vedno presenečeni od vsega dogajanja
v hiši, končali delo. Gasilcem in prijateljem smo se zahvalili za pomoč. S strahom
smo se odpravili spat.
Naslednje dni je še vedno deževalo, vendar je bila količina padavin majhna.
Voda ni več vdirala v hišo in prostori so se začeli počasi sušiti.
Kadar dežuje, nam misli uhajajo k tistemu dnevu. Takrat večkrat preverimo ali
je spet prišla voda. Upam, da se kaj takega ne bo več ponovilo.
Mark Truden, 4. b
LETNIK
2014/15
STRAN 33
NA POMOČ!
(domišljijski spis)
Bila je temna in viharna noč. Nebo so parale strele in močno je grmelo. Že v
tako nemirni noči me je zbudil oster zvok pozivnika. Vedela sem, da se je pripetilo nekaj groznega.
Hitro sem se oblekla in se odpeljala v gasilni dom. Tam smo prejeli podatke o
kraju požara. Gorel je največji in najstarejši senik v vasi. Z ekipo smo odhiteli
na kraj požara.
Takoj sem vedela, da nas čaka težko in nevarno delo. Pod senikom je bilo veliko kmetijskih strojev, ki bi lahko zagoreli in eksplodirali. Streho senika je že
zajel ogenj, zato smo morali pohiteti z gašenjem. Stekla sem v ogenj, ker sem
zaslišala nežen otroški glasek. Prejšnji večer so imeli vaščani zabavo za noč
čarovnic. Ko se je vnel požar, so vsi od groze stekli ven, na malo deklico pa so
pozabili, ker je spala. Za mano se je podrl steber, a se nisem ustrašila. Prebila
sem se do male deklice
in jo vzela v naročje.
Moja ekipa naju je
pomagala rešiti iz ognja,
ker bi meni skoraj zmanjkalo kisika. Vse smo
uspešno pogasili in rešili
večino strojev.
Žiga
Zabukovec,
6. a
Ko sem prišla domov,
sem se odpravila v posteljo in sladko zaspala.
Hana Obreza, 4. b
STRAN 34
LETNIK
2014/15
TRETJE VESOLJE
Nekoč so v nekem kraljestvu živele Zelena kraljica in njene sorodnice. Njihovo
kraljestvo se je imenovalo Tretje vesolje. Posebnost tega kraljestva pa je bila,
da so v njem živele le ženske. Le na en dan v letu je bil tudi moškim dovoljen
vstop v Tretje vesolje.
Toda ne kar katerimkoli moškim. Prišli so lahko zgolj tisti, ki so verjeli v feminizem in spoštovali ženske ter njihove pravice in želje. Ta dan so imenovali Veliki
pok.
Nekega dne se je na dvoru Zeleni kraljici rodil prelep deček, ki so ga poimenovali Okar. Bil je modrook rjavolasec. Vsi so bili očarani nad njegovo lepoto.
Kot je bila navada, je za dečka skrbela dojilja. Bila je zelo mlada in prijazna
ženska. Okarja je takoj vzljubila in ga imela kot za svojega. Deček je hitro rastel in se učil. Bil je zelo prikupen, zato ga je imel rad cel dvor. Vse ženske so
mu pomagale, mu dajale nasvete in se igrale z njim, ko je bil zdolgočasen. Toda
najbolj ga je imela rada Zelena kraljica. Nemalokrat je pustila vse svoje delo in
ga šla opazovat. Bila je zelo ponosna nanj in na vse uspehe, ki jih je dosegel.
Tudi Okar jo je imel zelo rad, še posebej pa je užival v njuni igri dame, ki sta jo
igrala vsako soboto.
Veljalo pa je pravilo, da morajo vsi fantje pri desetih letih zapustiti Tretje vesolje, in sicer na dan Velikega poka. Ta dan se je za Okarja nezadržno bližal in
dečka je bilo tega zelo strah. Tudi vse njegove skrbnice so bile zelo zaskrbljene
in žalostne. Na dečka so se zelo navezale in že samo ob misli, da ga ne bodo
več videle vsak dan, jih je stisnilo pri srcu in preplavil jih je občutek samote in
osamljenosti.
Na dan pred Velikim pokom je Zelena kraljica Okarja poklicala k sebi. Ko je
vstopil v sobo, mu je rekla: »Sedi in odigraj še zadnjo partijo dame z mano.«
Okar se je usedel in igral. Nobenega od njiju ni zanimala igra.
LETNIK
2014/15
STRAN 35
Figure sta premikala po spominu, ne da bi vrgla pogled na igralno polje. Strmela sta drug v drugega in na koncu igre se je Okar zlomil in stekel h mami v
naročje. Kraljica ga je objela in ga začela božati po laseh. Ni imelo smisla, da
bi ga tolažila, samo tesno ga je privila k sebi. Po licu ji je spolzela solza.
Naslednji dan je Okar vstal že navsezgodaj zjutraj. Naredil je obhod po dvoru
in se poslovil od vseh žena. Le ene ni našel. Njegove dojilje ni bilo nikjer na
spregled. Nazadnje se je odločil, da se bo še zadnjič sprehodil po vrtu. Prišel je
do jezera in se usedel na klopco. Nenadoma je na svoji rami začutil močno
roko. Bila je dojilja. Okarja je zvlekla v grm, kjer mu je razložila svoj načrt:
»Poslušaj Okar. Skupaj z ostalimi ženskami smo se odločile, da te ne bomo
pustile oditi. Točno ob dvanajstih bo prišla ena izmed umrlih zvezd. Mi jih imenujemo tudi Črne luknje, saj vase vlečejo vse, kar je okoli njih. Iz ljudi izčrpajo
vso energijo in vse pozitivne misli. Okar, če bi te odpeljali, bi v enem mesecu
postal prazen, žalosten deček. Ne bi se več veselil življenja in verjetno nikoli
več ne bi občutil sreče. Zato te bomo skrile, ko bo prišla Umrla zvezda. Rekle
bomo, da si odšel že veliko prej, pred Velikim pokom, ker si želel stran. Ko bo
videla, da te ni tu, bo odšla, ti pa boš ostal tukaj, z nami. Zavarovale te bomo.
»Okar je bil nad predlogom zelo presenečen in začuden: »Ampak, to je proti
pravilom! Noben fant, ki je starejši od deset let, ne sme živeti v Tretjem vesolju!« Dojilja je hitela s pojasnili: »To ni pomembno. Pravila bomo spremenili!«
Deček je vztrajal: »Kaj pa mama pravi o tem?« Dojilja se je obotavljala: »Ona
ne ve za ta načrt. Toda ne skrbi, gotovo ne bi imela nič proti.« Okarju to sicer
ni bilo všeč, a ni ugovarjal.
Ob dvanajstih je v kraljestvo prispela Umrla zvezda. Okarja niso našli nikjer.
Zeleno kraljico pa je začelo močno skrbeti. Ker Umrla zvezda Okarja ni prejela
v eni uri, se je odločila, da ga bo poiskala. Šla je v park in ga našla, kako je
tičal v grmu z dojiljo. Iztrgala ga je iz njenih rok in ga začela vleči k izhodu iz
Tretjega vesolja. V tistem trenutku je na klopco priletel ptič smrti. Začel je peti
pesem, ki je bila namenjena Okarju.
STRAN 36
LETNIK
2014/15
Nemočni deček se je zgrudil na tla in umrl. Umrla zvezda se je spremenila v
prah in odšla iz Tretjega vesolja, ptič je odletel, dojilja pa je ostala sama z majhnim truplom.
Spoznala je, da je bila ona kriva, da to malo telo ni več dihalo. Bila je sebična,
prav tako kot ostale ženske z dvora, ki so želela Okarja obdržati zase kljub strogim pravilom, ki so morala biti upoštevana, da je lahko sistem med kraljestvi
deloval. Za kazen je vesolje poslalo ptiča smrti Okarju zapeti poslednjo pesem.
Mrtev jih ne bo mogel obiskati niti na Veliki pok. Sedaj je spoznala, da moramo,
če nam nekdo ni namenjen, to osebo pustiti, da odide, ne glede na naše želje
in občutke.
Žalostna vest o Okarjevi smrti se je razširila po kraljestvu hitreje kot kuga. Naslednji dan so priredili pogreb in se od Okarja za vedno poslovili. Njegovo truplo
so odnesli ptiči smrti na nebo.
Od takrat naprej Zelena kraljica žaluje. Vsak dan se odpravi k jezeru in opazuje
Zvezde. Ena izmed njih je namreč Okar, ki sveti tako močno, da ga vsi prebivalci Tretjega vesolja lahko vidijo.
Ozrite se to noč v nebo in morda boste Okarja videli tudi vi.
Vesna Petrič, 8. b
Zgodba o sidru (literarno poustvarjanje ob slikanici D. Stepančiča)
Nekoč je v majhni trgovini delal starec, ki v otroštvu ni imel veliko igrač,
zato je za današnje otroke izdeloval igrače.
Nekega dne je izdelal zelo lepo ladjo, ki je izgledala kot Titanik. Bila je tako
lepa, da jo je obdržal zase.
Odnesel jo je v morje in jo z majhnim sidrom zasidral ob obalo. Tam jo je
pustil čez noč. Ko je zjutraj spet prišel do nje, je bila večja kot jo je izdelal.
LETNIK
2014/15
STRAN 37
Bila je tako velika, da je starec nanjo lahko stopil. Vžgal je motorje. Ladijski
vijak pa je bil tako velik, da ladje ni poganjal po morju, pač pa jo
je
ponesel v zrak. Ladja je dobesedno letela čez nebo. Starec se je razgledoval,
gledal skozi okna in ko je ugotovil, da leti z ladjo, bi ga skoraj zadela kap. Šel
je po daljnogled in opazoval. Ugotavljal in
razmišljal je, kje in kako naj pristane.
Ladja je letela že nad mestom. Nedaleč
stran od leteče ladje je stala hiša, v kateri je spal desetleten deček. Ladijski hrup
ga je zbudil in začel je gledati skozi okno.
Videl je ladjo, ki je letela nad ljubljanskim
gradom. Starec je opazil priložnost. Začel
je spuščati sidro in ladja je letela niže in
niže in na koncu letela že tako nizko nad
tromostovjem, da se je skoraj dotikala
ograje. Ko je ladja letela nad mestnim
Naslovnica Zgodbe o sidru
Vir: http://www.bukla.si/?
action=books&book_id=4009
trgom, je starec sidro dokončno spustil. Z
nje je po lestvi odkorakal z zemljevidom.
Odšel je v hišo, kjer je živel deček, kajti bil je
njegov dedek. Z vnukom sta sedla na poste-
ljo in gledala zemljevide. Na zemljevidu mu je starec pokazal, kje sta zdaj in
kje je ljubljanski grad. Zelo sta se zabavala, dokler ni deček skozi okno zagledal nekaj strašnega. Zloben zmaj je vlekel za sidro in veriga se je strgala. Starec je le za las še ujel lestev in z ladjo sta se podala v nebo. Deček je hotel
oditi z dedkom, toda njega in ladje ni bilo več.
Vseeno pa mu je ostal lep spomin na dedka. Na mestnem trgu je namreč ostalo velikansko sidro.
Zala Mohar, 6. a
STRAN 38
LETNIK
2014/15
Lucijan
Sterle,
1. r
OTOK ZAKLADOV
Na otoku so bili sami.
Na otoku so oni bili
in uživali sončne dni.
Kapitani so po zaklad šli
in ptico srečali.
Ladjo so razbili
in se na otok vselili.
Ptiči ukradli so vse zlato
oni pa rekli so:
»Pobrali so nam vse zlato.«
Sandi Urbiha, Lovro Urbiha, Kristjan
Truden, Martin Debeljak, Jan Sterle ,
David Zabukovec, Jakob Kandare, 6. b
Gašper
Krajnc,
1. r
LETNIK
2014/15
STRAN 39
Olgica
Angelova,
1. r
NA OTOKU ZAKLADOV
Na otok zakladov prišel je mož,
ki s seboj je imel velik nož.
MAČKA IN KRT
Tam srečal je opico, ptiča in leva,
Muca se na pot odpravi,
in slišal veliko svojega odmeva.
ko zagleda ga na travi.
Začeli so se igrati s prijatelji,
in pogovarjati z možakarji.
Črni krt trdo zaspi,
a ga muca prebudi.
Takrat zagledali so zaklad,
ki velik je bil kot orjak.
Zaklad so odprli,
in se na ves glas drli.
Kod me pot zanaša,
ga zaskrbljeno muca vpraša.
Tja v prelepo to dolino,
kjer imam jaz svojo votlino.
Prinčeva ladja po morju pluje,
in gusarjeve težave rešuje.
Ko princ reši težave,
Muca na dom mu je stopila,
si vsi privoščijo banane.
krta je močno užalila.
Rekla muca mu je mijau,
Andreja Kočevar, Tristjan Pavlič, Naja
Mahne, Doroteja Prevec, Elizej Sterle, 6. b
res za hiško mi je žal.
Nastasja Popovič, 8. a
STRAN 40
LETNIK
2014/15
Kako je Krjavelj z Uršulo opravil
(domišljijski spis)
Poleg Valvasorja je tudi Krjavelj rad obiskoval našo Notranjsko, ali kakor ji tudi
on rad reče – Kranjsko. Pred nekaj dnevi smo se odločili, da si tudi naša družina
ogleda lepote in znamenitosti naše dežele. Tako nas je pot zanesla tudi na Cerkniško jezero. Odpravili smo se na sprehod ob njem.
Tam pa glej ga zlomka! Uganite, koga zagledam čofotati v plitvini?! Samega
Krjavlja! Spomnim se, kako nevarno je lahko jezero, zato sklenem, da možička
opozorim:
»Dan, stric Krjavelj!«
»Bogdej, zali deklič!«
»Stric Krjavelj, pojdite prosim ven iz vode. Ali veste, da je to presihajoče jezero
in vas vsak trenutek lahko potegne v temne globine.«
»Kaj bi ne vedel! Saj sem vendar Krjavelj, ki dobro ve, kako je jezero nastalo.
Vem tudi, kako je nastala Križna gora, Križna jama, Mrzla jama, pa tudi tale
hrib tukaj čez – Slivnica! Strašno Uršulo pa sem osebno poznal. To ti je bila
coprnica!«
»Kaj? Uršulo ste poznali? Kje pa je zdaj?«
»Kaj ne veš?! Tega hudiča coprniškega sem jaz, Krjavelj, sklatil z neba. En
večer, ko se je odpravila, da poleti s svojo metlo na coprniški zbor na Klek, jo
takole, čisto natančno tam okoli polnoči in še malo, zagledam leteti nad Križno
goro. Prilika pa taka! Lahko bi jo skoraj z roko za metlo prijel, a zlomek je za
mišjo dlako letel previsoko!«
»Kaj ste pa potem storili? Najbrž je bila zelo huda!«
LETNIK
2014/15
STRAN 41
»Huda pa, huda! Strašna je bila! Takoj se je na svoji metli obrnila okoli in me
hotela zgrabiti! Jaz pa vzamem prvi kamen, ki sem ga dosegel, ga položim v
fračo, z vso močjo napnem elastiko, pomerim – in ustrelim. S to fračo sem jo,
prav tole, ki jo imam vedno za pasom.«
»Ah dajte no, stric Krjavelj! Pa menda ja je niste zadeli?!«
»Zadel sem jo, zadel! Najprej je ona treščila na tla, malo zatem pa še metla.«
»Kako ste pa vedeli, da je treščila na tla?«
»Kako bi ne vedel! Najprej je naredilo bumf-tresk, nato pa še bumf-bumftresk!«
»Potem bo pa najbrž res držalo, da ste jo sklatili.«
»Kaj bi ne držalo? Poglej, ko je Uršula priletela ob tla, se je tako zarila v zemljo, da je nastala Križna jama. Nos se ji je odlomil in kamor je priletel, je nastala Mrzla jama. Ko je pa metla padala, je vse drevje polomila. Ljudje pa se še
dandanes pogovarjajo, da ga je žled polomil. Ampak jaz Krjavelj vem, da temu
ni tako. Torej deklič, zdaj veš tudi ti to zgodbo.«
Krjavelj si obuje svoje ponošene čevlje, pobere klobuk in suknjo, ter se pripravlja na odhod.
»Kam greste pa zdaj, stric Krjavelj?«
»Ja, kam? Vandrat in pobirat smolo po teh kranjskih jelovih gozdovih, potem
pa do Kozarišč in Snežnika. Grem pogledat, kaj gospoda delajo. Mogoče dobim
kaj za pod zob in frakeljček žganega. Zbogom, deklica zala!«
»Nasvidenje, stric Krjavelj. Upam, da se kmalu spet srečava in mi poveste še
kakšno zgodbo«, mu rečem in pomaham v slovo.
Zala Mohar, 6. r.