Razumevanje in iskanje učinkovitih načinov preprečevanja nesprejemljivega vedenja 14. januarja 2015 smo v okviru Okrepimo starševstvo (predavanja za starše), poslušali predavanje ga. Katarine Kompan Erzar, dr. znanosti za področje zakonske in družinske terapije. Področja, ki jih predavateljica raziskuje so življenjski cikli družine, varna navezanost, mlade družine … Spodaj si lahko preberete nekaj utrinkov s predavanja. Predšolsko obdobje je povezano z zelo hitro rastjo povezav med nevroni v otrokovih možganih. Razvoj otroka lahko poteka edino v medčloveških odnosih – možgani se ne razvijajo izven človeških odnosov (primer divjih otrok). Nevronskih povezav pri otroku je okoli 30 000 (pri odraslem človeku okoli 3 000). Katere povezave bodo ostale je odvisno od okolja, v katerem sobiva otrok. Kar šteje je to, da smo tam, ko nas otrok potrebuje. Razvoj se odvija tam, kjer se zares slišimo in vidimo. Zaradi hitre rasti nevronskih povezav, otrokovih možgani ves čas delajo in vedenje, ki ga pri otroku ne moremo umiriti je največkrat posledica prevelike količine dražljajev, s katerimi otrok še ne zna ravnati. Pomembno je, da odrasli dajemo otroku občutek varnosti. Otrok se lahko uči le takrat, ko ga ni strah. Čustva imajo svoj hitri, avtomatični proces. V varnih odnosih se lahko razvije tudi počasni (zavestni, kontrolirani) proces oz. integracija in regulacija čustev. Dve plati varnosti: 1. Varnost zavetja: otrok zna poiskat zavetje, se zateči k mami ali drugi odrasli osebi. 2. Otrok pri odraslih dobi opremo za raziskovanje. Odrasli nudi trdno izhodišče otroku - otrok razume navodila, če so jasna in niso podana skozi krivdo. Pomembna je uglašenost med otrokom in odraslim. Kadar je otrok čustveno uglašen z odraslo osebo, dobi energijo, premaga utrujenost, se aktivira. Gre za t.i. vzajemno regulacijo, ko se otrok ob odraslem sprosti. Sprosti pa se lahko takrat, ko »ugotovi« in se ujame v ritem odraslega in odrasli ujame ritem otroka. Ritem sestavljajo medsebojna (telesna) bližina, glas, očesni stik, intenzivnost dogajanja. Otrok se počuti sprejetega in razumljenega, ko so njegova dejanja, vedenje realno ovrednotena. Namesto prazne hvala ali grobe kritike naj odraslega vodi pri svojem odzivanju v odnosu do otroka pozitivna naravnanost: »Veš, tole lahko še izboljšaš.« namesto »Tega pa ne znaš.« 12 strategij razvoja samostojnosti 1. Stik z otrokom in preusmeritev pozornosti. 2. Poimenovanje in udomačevanje – otroku pomagamo, da pove, kaj doživlja in čuti, s tem se intenzivnost doživljanja zmanjša. Ko otroka preplavijo čustva, pogovor, da bi nas res slišal ali celo upošteval, ni možen. Ni dobro, da otroka puščamo, da »divja« da ostaja v enaki intenziteti čustev, pomembno je, da ga pomirimo. 3. Angažirati se, ne besneti – s svojim vedenjem lahko na kreativen način preoblikujemo situacijo, otrokov impulz uporabimo za nekaj dobrega. Brez boja moči. 4. Uporabljati ali izgubiti (urjenje mišljenja, miselni izzivi, izbire, pogovor). 5. Gibati se – o čustveno zahtevnih temah je lažje govoriti, če se zraven gibamo (telesno gibanje, urjenje sproščene koncentracije). 6. Daljinec za pregledovanje možganskih “filmov” – pripovedovanje zgodb, ponavljanje, dopolnjevanje. 7. Spominjanje na spomin – urjenje otrokovega spomina s pomočjo pripovedovanja preteklih “dogodivščin”. Otroku je treba pustiti, da oblikuje zgodbo, mu pomagati z vprašanji. 8. Naj se oblaki čustev razkadijo – otroku povejmo, da bodo čustva minila, da se bodo spremenila in da ne bo vedno tako hudo. Čustva so nekaj, kar pride in gre. Tako se bo otrok sčasoma naučil oz. doživel in verjel, da je potem bolje. 9. Senzacije, podobe, občutki, misli – otrokovo pozornost usmerjajmo na: telesna občutja (»Ali si lačen?«), podobe (»Kaj si predstavljaš, če pomisliš na babičino hišo?«), občutke (»Si pa zelo žalosten, ker se je razbila igračka.«), misli (»Kako misliš da bo, ko pride A. na obisk?«) 10. Čuječnost – otroka urimo, da se osredotoča nase. Da se nauči, kako se umiriti (z dihanjem, v naročju, …). 11. Ustvarjati in ohranjati prijetno vzdušje - čim več prijetnih skupnih doživetij, spontane prijetne igre, prijetnega druženja. 12. Povezati se skozi razreševanje konflikta – pomagati otroku, da pride skozi konflikt, ga naučiti, kako se konflikt razreši. Naučiti ga, da se opraviči, da zahteva ter sprejme opravičilo in da pri tem ostaja na spoštljivi ravni.