povezavi
Vzgoja, meje, pravila Roditeljski sestanek – 1. del Skupina Murni September 2015 Meje: kaj so in zakaj jih postavljamo • Meje so sporočila s strani staršev ali drugih odraslih oseb v otrokovem življenju, katerih pravil se je potrebno držati in kakšna so pričakovanja do otrok v različnih situacijah. Cilj: otroku pomagati, da se nauči sprejemljivega vedenja in samonadzora • Otroci se najbolj varno počutijo v predvidljivem okolju. Z mejami otrok dobi občutek, kaj je prav/narobe, kakšno vedenje je v določenih situacijah ustrezno /neustrezno in otroku vlivajo OBČUTEK VARNOSTI. Meje otroku pomagajo, da bo kasneje v življenju znal na sprejemljiv način uveljaviti svoje interese, ideje, se znal postaviti zase in se ne pustil podrediti drugim. Prve meje: doma • Družinsko okolje je otrokovo prvo socialno okolje, kjer se »trenira« za življenje v širšem in velikokrat ne tako prijaznem socialnem okolju. Otrok se sreča s prvimi mejami - navajanje na spanje v svoji posteljici, ob določeni uri, privajanje na kahlico, hranjenje, spoznavanje novih jedi … Vrtec – novo socialno okolje • Vstop v vrtec pomeni za otroka srečanje z novimi mejami, ki jih zahteva življenje v skupini z vrstniki. • Zadovoljivo življenje v širši družbeni skupnosti zahteva od vsakega usklajevanje svojih potreb s potrebami soljudi. • Otrok občuti trdnost splošno sprejetih pravil, če njegovo vedenje vzbuja podobne odzive v vrtcu in doma. Usklajeno vzgojno ravnanje v vrtcu in doma predstavlja doslednost in kontinuiranost mej, zato je pomemben pogovor o mejah v vrtcu in doma. Vzgoja • Vzgoja otrok je najpomembnejša in hkrati najtežja naloga starševstva: • Večina staršev si želi, da bi bil otrok, ko odraste, odgovoren, da bi imel do sebe in drugih spoštljiv odnos, da ne bi zašel v slabo družbo, da ga ne bi premamil svet drog in alkohola, da bi bil zdrav in srečen, da bi uspešno končal šolo, prišel do želenega poklica… … želimo samostojnega, odgovornega, zdravega, srečnega otroka… • Kako ravnati, da se bodo naši upi, želje za otroka uresničili? Poznati moramo razvojne potrebe otrok in biti „ne popolni, ampak DOVOLJ DOBRI STARŠI“. Razvoj: 1. leto – temeljni občutek zaupanja • Otrok razvija temeljni občutek zaupanja ali nezaupanja do sebe in sveta. Zato je pomembno, da so njegove izkušnje v prvem letu življenja ugodne in je deležen tako telesnega kot tudi duševnega ugodja. • Hkrati pa mora že v prvem letu narediti velik korak, saj postopoma spozna, da ni del okolja, je ločen od njega razvije pojem samega sebe. Oblikujejo se zametki samopodobe. Če bo otrok imel negativne izkušnje z najbližjimi, bo zaradi negativnih doživljanja tudi sam doživel, da ni vreden, da je slab… 2., 3. leto: samostojnost ali sram in dvom • Povečana gibljivost otroku odpre nove možnosti v okolju in daje občutek samostojnosti, neodvisnosti, samokontrole in lastne vrednosti. • Otrok ima potrebo, da SAM obvladuje svoje okolje. • Postane tudi trmast in uporen – kaže prve znake nestrinjanja z okolico. • Hkrati možnost, da se oddalji od svojih najbližjih, prinese tudi občutek strahu, da bo odrasli „izginil“ (sposobnosti dojemanja, da oseba obstaja tudi, ko ni v vidnem polju, se še razvija). Razvija se ločevanje sebe od drugih, lastne perspektive od tuje. • Podpora otroku: sprejemanje poskusov samostojnosti, potrpljenje, tudi če je nespreten in razburjen, ko mu nekaj ne uspe, spodbude v območju bližnjega razvoja Iz navezanosti in pohval odraslih otrok črpa samozaupanje za prakticiranje samostojnosti. Preveč pomoči pri opravilih, ki jih vsaj deloma že zmore, čeprav nepopolno (ga oblečemo, mu vedno zavihamo rokave, mu poberemo knjigo…) vodi v občutek, da ničesar ne zmore dovolj dobro ali sam, v izgubo občutka samokontrole in avtonomnosti. • To ni potreba otroka. Ozadje: časovna stiska, želja po kvalitetno opravljenem delu, skrb za varnost… 4. – 5. leto: iniciativnost ali občutki krivde • Razvija se usmerjenost k cilju (namenskost) - načrtovanje in zavedanje ciljev. • Otrok postaja vse bolj samostojen. Na razvijanje samostojnosti vplivajo radovednost in tekmovalnost, ki ga vodijo k novim izkušnjam in znanjem. • Spoznava pravila, ki veljajo v širšem družbenem okolju, uči se družbeno sprejemljivega vedenja. • Otrok razume, da imajo drugi drugačen pogled na stvari. • Otroku pomembne osebe so starši/družina, odrasle osebe v vrtcu, prijatelji. Psihosocialni razvoj – stopnje po Eriksonu 2 do 3 leta Kriza: Razvija se moč volje, pomembna sta oba samostojnost proti starša ali nadomestki staršev Zgodnje otroštvo dvomu in sramu Kriza: Razvija se usmerjenost k cilju iniciativnost proti (namenskost), pomembni so starši, Predšolsko obdobje občutku krivde družina, prijatelji 4 do 5 let 4 do 11 let Srednje in pozno otroštvo Kriza: delavnost, marljivost Razvija se zmožnost, kompetentnost, pomembne vpliv ima šola proti občutku manjvrednosti Zahteve, nagrade, kazni • V sodobnih modelih vzgoje je v uporabi znak vzgojnega trikotnika, ki predstavlja ZAHTEVE/pričakovanja, NAGRADE/pohvale, KAZNI/posledice. • Umetnost je najti pravo ravnotežje med razvajanjem in popustljivostjo ter strogostjo in omejevanjem ter pravo razmerje zahtev, nagrad in kazni. • Prevlada prepovedi in omejitev lahko vodi v vzgojo zelo podredljivega, pretirano ubogljivega ali pa izredno kljubovalnega, agresivnega otroka, v težave v odnosih z vrstniki in odraslimi, saj z njimi nima pozitivnih izkušenj. • Razvajanje (materialne dobrine, pretirana popustljivost, nega) vodi k nesprejemanju navodil in omejitev, doživljanje stresa, ko drugi ne reagirajo tako kot domači. • Otrok, ki mu starši postavljajo prenizke zahteve, se bo v odraslosti težje spoprijel z različnimi situacijami in bo dvomil o svojih sposobnostih. • Realna pohvala, usmerjena v vedenje, za katerega se je otrok potrudil, vzbudi v otroku prijetne občutke. Če otroku pokažemo (povemo), da je izpolnil naša pričakovanja in da smo opazili njegov trud, vedenje podkrepimo. Poveča se verjetnost, da se bo trudil še naprej. • Pohvalimo tisto vedenje, ki ga je otrok zmogel s trudom, in ne tisto, ki ga že zmore z lahkoto. O vedenju, ki je od otroka pričakovano, in je vanj vložil relativno malo truda, le izrazimo, da smo ga opazili. Vodila pri postavljanju mej in pravil 1. 2. 3. 4. Ne dovolimo, da otrok postavlja meje. Meje otroku povedo, kaj/do kod se sme in česa ne sme. S pravili povemo, kaj želimo doseči in kaj pričakujemo. Pravila postavimo v dogovoru z otroki in skupaj se dogovorimo, kako jih bomo spoštovali. Skupaj lahko oblikujemo nekatera pravila, npr. kdaj in kako morajo pospraviti igrače, jutranja/večerna rutina, pravila glede gledanja televizije/uporabe računalnika ... 5. Otroci morajo pravila razumeti, poznati morajo cilje pravil in zakaj so postavljena. 6. Dogovorimo se, kakšno bo vzgojno ravnanje v primeru kršitve pravil. Kazni naj bodo premišljene. Otrok naj vedno dobi najprej opozorilo in razlago, kaj dela narobe. Kritiziramo otrokovo vedenje/dejanja, ne pa otroka kot osebnosti. 7. Pozorni moramo biti, da smo vedno dosledni, saj otrok preizkuša, ali bomo danes dovolili tisto, česar včeraj nismo. 8. Joka in drugih oblik izražanja frustracij ne doživljajmo kot nekaj negativnega. Pomenijo naravno pot razvoja. 9. Meje niso kazen, čeprav jih otroci in starši mnogokrat tako razumejo. 10. Meje nam pomagajo, da prevzamemo odgovornost za svoje izbire. Samostojnost, zrelost in trenutno zadovoljstvo • Meje ne postavimo zato, ker je nam, odraslim, bolj udobno, temveč zato, ker jih potrebuje otrok. • Da bi otrok lahko postal samostojen, se mora naučiti soočati in premagovati tudi neprijetne trenutke – torej početi stvari, ki mu niso nujno všeč. • Da bo lahko kasneje v življenju dosegal cilje, ki zahtevajo vztrajnost, trud in napor, mora premagovati tudi zahteve, ki v določenem trenutku niso prijetne, a so zanj koristne, tudi če se tega ne zaveda. • Otroka dobro pripravljamo na življenje, s tem ko ga učimo delati tudi stvari, ki niso prijetne, saj mu s tem omogočamo, da postajajo čedalje manj neprijetne, mu jemljejo čedalje manj energije in sčasoma postanejo delovna navada (npr. samostojno tuširanje, samostojno umivanje zob...). • Ker je 4-5-letnik vse bolj usmerjen k ciljem in smislu, ga usmerimo v smiselne in sprejemljive dejavnosti (npr. gospodinjska opravila, igre, ki so koristne in ciljno usmerjene). • Ne obremenjujmo ga z zahtevami ali obveznostmi, ki niso smiselne. • Meje postavljamo tam, kjer so potrebne. Socializacija, potreba in želja • Potreba je nekaj, kar nujno potrebujemo za življenje. Želja ni potreba. Otrok občuti frustracijo, ko je ovirana zadovoljitev njegove želje. • Otrok enači osebo in vedenje. Potrebuje pomoč, razlago, suverenost in medsebojno zaupanje odraslih („… me ne mara, je hudoben, ker mi je vzel avto…, … nisem smel …“) • Konflikt je spopad želja, ne spopad oseb. Nasprotnik pri igri ni sovražnik. Potrebuje pomoč, razlago (kaj se je zgodilo, kakšne so želje, čustva, pravila, možen dogovor). Sprašujmo KAJ in KAKO, ne zakaj. • Biti podrejen ne pomeni biti ponižen, nadrejen ne pomeni biti vzvišen. Gre za pravila, ki omogočajo varnost in pravičnost. • Cilj socializacije je: otroka usposobiti za preživetje, poskrbeti da bo odrasel in sposoben poskrbeti zase… Zgolj „sreča“ je vprašljiv cilj. • Prehod iz infantilnosti v t. i. funkcionalno odraslost je prehod od tega, da otrok dela to, kar mu je všeč, v to, da dela, kar je prav, pa čeprav mu mogoče ni najbolj všeč – torej iz funkcioniranja zgolj po principu ugodja v zmožnost odpovedovanja trenutnemu zadovoljstvu – poteka že vse od rojstva. • Odpoved je smiselna, kadar je nekaj drugega bolj pomembno. • Prehod vedno „izsili“ okolje, kar povzroči določeno neugodje tako pri otroku kot pri tistih, ki ga vzgajajo. • Z učenjem „to je prav“ in „tega ne smeš narediti, ker ni prav, ker je slabo, lahko škodi tebi, drugim …“ oblikujemo vest, oz. struktur nadjaza, moralo • Moralno vedenje je sprva odvisno od zunanjih pohval in kazni - želeno vedenje krepimo z nagrajevanjem in kaznovanjem. • Sčasoma se moralne norme ponotranjijo. • „Kdor ima majhnega otroka, mora poskrbeti, da bo do petega, najkasneje do šestega leta, funkcionalno odrasel, torej da bo iz logike ugodja prešel v logiko pravilnega ravnanja: s tem bo izoblikoval vest in socialno vedenje. Seveda je treba otroka, da bo to dosegel, vzgajati tako, da bosta prisotna avtoriteta in kazen.“ • Nasprotje: narcisistična socializacija, odrasli brez vesti • http://www.primorske.si/Plus/Sobota/Kako-otrok-vzbudi-pozornost--Tako,-da-postane-deli • Od staršev oz. vseh, ki skrbijo za otroka in ga vzgajajo, je potrebna velika mera doslednosti in sodelovanja, dobre volje in energije, vendar je vredno, saj vsi skupaj postavljamo temeljni kamen za otrokovo prihodnost in odraščanje. • http://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/vzgoja_za_zd ravje_za_starse_predsolskih_otrok.pdf Pričakovana vedenja 4-5-letnika v vrtcu SAMOSTOJNOST: • samostojno se preobuje in v garderobi pospravi obuvala • samostojno se obleče/sleče, obesi svoja vrhnja oblačila (jakno/bundo/plašč) v garderobi, obleče/sleče pulover/jopico/majico, hlače/krilo, nogavice… • pri oblačenju/obuvanju občasno prosi za pomoč pri rokovanju z gumbi/zadrgami (vezalkami) • samostojno opravi potrebo na stranišču in poskrbi za čistočo • pospravi mizo pred in po obroku – potrebuje le kratko enkratno navodilo vzgojiteljice • igrače sam vzame ali zanje prosi vzgojiteljico in jih sam pospravi za seboj na dogovorjeno mesto POZORNOST, ČUSTVOVANJE, SOCIALNI ODNOSI • pozoren je na navodila, ki jih vzgojiteljica poda frontalno celotni skupini – posluša navodila • večinoma sodeluje pri vodenem pogovoru v skupini na določeno temo posluša vrstnike; čaka, da pride na vrsto; pove nekaj, kar je smiselno povezano s temo pogovora • večinoma sodeluje pri skupinskih aktivnostih, kjer mora slediti dogajanju in reagirati, ko je na vrsti; občasno potrebuje individualno spodbudo • pri individualnih dejavnostih postaja vse bolj vztrajen in razvija spretnost in znanje na različnih področjih (fina in groba motorika, splošna poučenost, matematika…) • če pri igri ni prepričan, kaj sme (npr. plezanje, območje gibanja zunaj) vpraša vzgojiteljico • stiki (verbalni in neverbalni) z vrstniki so pogosti, poteka dvosmerna komunikacija; občasno potrebuje pomoč vzgojiteljice, da spodbudi povezovanje med vrstniki, pri izbiri igre ali dogovorih o pravilih igre • občasno, če to sam želi, se otrok zmore igrati tudi sam • preko obrazne mimike, gest in besedno izraža čustva POMNJENJE, POZNAVANJE PRAVIL • pozna imena vzgojiteljic in otrok v skupini • pozna ime svoje skupine in svoj znak v garderobi • pozna pravila v vrtcu (garderoba, WC, igra, obroki, individualne in skupinske aktivnosti, igra zunaj na igrišču) in jih zna ob pomoči v obliki odgovorov na vprašanja razložiti • razume in izvede daljša (individualna navodila), ki vključujejo dve dejavnosti GROBA MOTORIKA: • vrže in ujame žogo … • samostojno hodi po stopnicah gor in dol ob in brez opore ograje • samostojno pleza po lestvi navzgor in navzdol, pleza po plezalih, se spušča po toboganu • vozi poganjalec, skiro • na sprehodu hodi v paru, hodi po pločniku, se ustavi, ko je potrebno (pod nadzorom odrasle osebe) • teče okrog ovir • se guga na gugalnici SPRETNOST ROK (FINOMOTORIČNE SPRETNOSTI): • samostojno rokuje s z jedilnim priborom • gnete plastelin, oblikuje enostavne oblike (kroglo, polža, kačo) in ga reže • rokuje z žebljički, pikalom; sestavlja sestavljanko; niza perle na vrvico • pri rokovanju s škarjami je vse spretnejši • pri rokovanju s pisali je vse spretnejši, barva vse bolj natančno GOVOR: • tvori razumljive stavke in jih smiselno uporabi • navezuje stike z vzgojiteljicama in ostalimi strokovnimi delavci vrtca ter z vrstniki – se z njimi pogovarja in jih sprašuje Pričakovana pravilna izgovorjava glasov Starost A, E, I, O, U, P, B, T, D, K, G, M, N, V, L, F, H, J 3 – 3,5 LET S, Z, C, L 4 – 4,5 LET Š, Ž, Č, R 5 – 5,5 LET Nasveti logopedinje Simone Levc, avtorice knjige LIBA LACA LAK Kot najpogostejšo motnjo navajate dislalijo - motnjo artikulacije, zaradi katere starši poiščejo pomoč pri logopedu. "Otrok, ki ima motnjo artikulacije, lahko glas izpušča, reče iba namesto riba, zamenja s podobnim: joka namesto roka ali ga napačno izgovarja, da je r podoben francoskemu. Bolj skrb zbujajoče je, kadar razvoj govora in jezika pri otroku kasnita, ko ima otrok težave tudi z razumevanjem in se težko govorno izraža. Pomembno je, da starši poiščejo in sprejmejo pomoč logopeda ali drugih strokovnjakov. Izrednega pomena v korekciji otrokovega govora sta dobro sodelovanje staršev v procesu terapije in redno delo z otrokom doma po navodilu logopeda. Najpomembnejše so nato vsakodnevne vaje - zato je treba majhnega otroka na začetku za vaje navdušiti, jih prikazati na igriv način, kasneje pa morajo postati dnevna rutina, kot je umivanje zob ali pisanje domače naloge." - Zakaj je prav r tako problematičen glas? „Vzrokov je več, najpogosteje pa: slabo gibljiv jeziček, prekratka podjezična vez, slab govorni model - otrok posnema izreko nekoga v družini, včasih pa je jeziček dobro gibljiv in moramo otroku pokazati le prvo mesto in način izreke tega glasu.“ - Kateri so še drugi glasovi, ki otrokom pogosto povzročajo preglavice? „Odvisno od starostnega obdobja otroka. V prvih razredih je še kar nekaj otrok, ki slabo izgovarjajo šumnike in sičnike, čeprav bi morala biti v tem starostnem obdobju izgovorjava tudi teh glasov že jasna in pravilna. Ob redni vadbi pri logopedu in doma lahko hitro pridemo do cilja - pravilne izreke. V kolikor doma ne vadijo ali vadijo bolj poredko, traja veliko dlje ali pa motnja ostaja. Otroci, ki imajo težjo obliko govorno jezikovne motnje, imajo možnost dobiti to obliko pomoči v šoli. Hkrati logoped na šoli svetuje tudi učiteljem, kako lahko otroku z govorno-jezikovno motnjo pomagajo z različnimi prilagoditvami. Če otrok zelo slabo govori, se oprejo na slikovni material in druge pripomočke, tako v procesu učenja kot pri preverjanju znanja.“ Slušna pozornost – zahtevna veščina navodila in razlaga do opismenjenosti USTNA - Zakaj je pomembno učenje poslušanja? „Slušna pozornost pri otroku je pomembna tako za razvoj govora, pridobivanje informacij, razumevanje govora kot tudi pozneje v procesu opismenjevanja, ko mora biti otrok sposoben glasovne analize in sinteze. Brez tega lahko ima težave pri učenju branja in pisanja. - Današnje generacije otrok niso navajene slišati osnovnih zvokov, obdani so z raznim hrupom, računalnikom, piskajočimi igračami, ko pa odpremo okno in vprašamo, kaj slišijo zunaj, preslišijo osnovne zvoke: ptice, potok. Če jih starši usmerjajo na to, že veliko naredijo. - Doma se lahko igrajo igro, da otrok z zaprtimi očmi posluša določene zvoke in ugotavlja, kateri predmet jih povzroča. Lahko ropotajo po določenih posodicah in otrok loči te fine zvoke med seboj, kasneje prepoznava posamezne glasove v besedi, razlikujejo med glasovi, ki se slišijo podobno s, š in drugimi.“ JEZIK: • BESEDIŠČE • se hitro širi • STAVČNA STRUKTURA • že tvori stavke z ustrezno strukturo • RAZUMEVANJE JEZIKA • razume vprašanja in navodila, že sestavljena iz dveh dejavnosti • odgovarja na vprašanja, ki zahtevajo kratek ali daljši odgovor PRIPOVED: • Pripoveduje o predmetih, osebah in dogodkih v trenutni situaciji. • Pripoveduje o preteklih in prihodnjih dogodkih. Pripoved je razumljiva. • Posluša individualno pripoved ob slikanici in odgovori na vprašanja, ki zahtevajo kratke ali daljše odgovore ter sprašuje o dogajanju v slikanici. • Ima bogato domišljijo in se igra domišljijske igre. Literatura • Faber, A., Mazlish, E.: Kako se pogovarjamo z otroki in kako jih poslušamo. Mladinska knjiga. Ljubljana, 1996 • Juhant, M.: Pogovori. Čmrlj. Praše, 2012 • Levec, S.: Liba Laca Lak. • Steiner, Milivojević, Bilban…: Mala knjiga za velike starše. Mladinski dom Jarše. Ljubljana, 2010. • Znanje o čustvih za manj nasilja v šoli. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Ljubljana, 2010 • http://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/vzgoja_za_zdravje_za_star se_predsolskih_otrok.pdf • http://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/vzgoja_za_zdravje_za_star se_predsolskih_otrok.pdf
© Copyright 2024