1. No category

POROČILO O DELU
ZA LETO 2014
DRŽAVNO PRAVOBRANILSTVO REPUBLIKE SLOVENIJE
POROČILO O DELU ZA LETO 2014
Ljubljana, julij 2015
Kazalo
Predgovor
11
1
16
Pravna ureditev in pristojnosti
Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
1.1
1.2
2
Ustanovitev Državnega pravobranilstva Republike Slovenije Pristojnosti in naloge Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
Organiziranost in kadrovsko stanje
Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
2.1
2.2
2.3
Organiziranost Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
Kadrovska sestava Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
Nov informacijski sistem Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
17
18
20
21
25
26
3
Obseg dela Državnega pravobranilstva Republike Slovenije v letu 2014
27
4
Delo Državnega pravobranilstva Republike Slovenije v okviru
t. i. predhodnih postopkov
30
4.1Uvod
4.2 Predhodni postopki po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu
4.2.1Uvod
4.2.2Statistika
4.3 Predhodni postopki po III. poglavju Zakona o varstvu pravice do sojenja
brez nepotrebnega odlašanja
4.3.1Uvod
4.3.2Statistika
4.3.3 Analiza podatkov
4.4 Predhodni postopki po XXXII. poglavju Zakona o kazenskem postopku
4.4.1Uvod
4.4.2Statistika
4.4.3 Analiza podatkov
4.5 Predhodni postopki po XVII. poglavju Zakona o prekrških 4.5.1Uvod
4.5.2Statistika
5
Civilnopravne in gospodarske zadeve
5.1Uvod
5.2Statistika
5.3 Analiza podatkov 5.4 Pomembnejše zaključene zadeve
5.4.1 Odškodninska odgovornost Republike Slovenije 6
31
31
31
31
32
32
32
32
33
33
33
34
34
34
34
35
36
36
36
37
37
5.4.2
6
Gospodarske zadeve
Delovnopravne in socialnopravne zadeve
38
42
6.1Uvod
6.2Statistika
6.3 Analiza podatkov
6.4 Pomembnejše zadeve
6.4.1 Nove zadeve
6.4.2 Zaključene zadeve
6.5 Zaključek in priporočila
54
7
57
Postopki izvršbe in zavarovanja
7.1Uvod
7.2Statistika
7.3 Analiza podatkov
7.4 Posamezni vsebinski sklopi
7.4.1 Davčne terjatve
7.4.2 Delovno-socialne terjatve 7.4.3 Odvetniški stroški in stroški sodišč
7.4.4 Plačilo storitev ali uporabe premoženja države ter plačilo škode
za njegovo (p)oškodovanje 7.4.5 Druge terjatve
7.4.6 Terjatve zoper državo na podlagi COVL
7.5Priporočila
8
Postopki zaradi insolventnosti in postopki prisilnega prenehanja
8.1Uvod 8.2Statistika
8.3 Analiza podatkov
8.4 Problematika zastopanja Republike Slovenije v posameznih postopkih
zaradi insolventnosti oziroma postopkih prisilnega prenehanja
8.4.1Predujmi
8.4.2 Prevzem premoženja
8.4.3 Osebni stečaji – odpust obveznosti
9
Nepravdni postopki
9.1Uvod 9.2Statistika
9.3 Analiza podatkov
9.4 Zapuščinski postopki
9.5 Mejni postopki in določitev nujne poti
43
44
45
45
45
47
58
58
59
59
59
60
61
62
62
63
63
64
65
65
66
67
67
68
69
70
71
71
71
72
72
7
9.6
9.7
9.8
9.9
9.10 10
Postopki za razdružitev solastnine
Zemljiškoknjižni postopki
Odškodninski postopki
Postopki za vzpostavitev etažne lastnine in določitev pripadajočega zemljišča
k stavbi po ZVEtL
Postopki za odprtje sodnega depozita
Postopki razlastitev
73
73
73
74
74
75
10.1Uvod
10.2Statistika
10.3 Analiza podatkov
76
11
78
Upravni postopki in upravni spori
11.1Uvod
11.2Statistika
11.3 Analiza podatkov
11.4 Upravni spori
11.5 Pristojnosti Državnega pravobranilstva Republike Slovenije po posebnih zakonih
11.5.1 Pristojnosti po Zakonu o ugotavljanju vzajemnosti
11.5.2 Pristojnosti po Zakonu o brezplačni pravni pomoči
12
Postopki po Zakonu o denacionalizaciji
76
76
79
80
80
81
82
82
82
84
12.1Uvod
12.2Statistika
85
13
86
Postopki po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij
85
13.1Uvod
13.2Statistika
87
14
88
Postopki pred Evropskim sodiščem za človekove pravice 14.1Uvod
14.2Statistika
14.3 Analiza podatkov
14.4 Pomembnejše odločitve
14.4.1 Pravica do varstva zasebne lastnice iz 1. člena Protokola 1 k EKČP 14.4.2 Prepoved mučenja iz 3. člena EKČP
14.4.3 Pravica do svobode in varnosti iz 5. člena EKČP
14.4.4 Pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP
14.4.5 Pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP 14.4.6 Svoboda izražanja iz 10. člena EKČP
8
87
89
90
90
91
92
93
95
96
98
99
15
Postopki pred Sodiščem Evropske unije
15.1Uvod
15.2Statistika
15.3 Zaključene zadeve
15.3.1 Predlog za sprejem predhodne odločbe na podlagi 267. člena PDEU
15.3.2 Tožba Evropske komisije zoper državo članico na podlagi 263. člena PDEU
15.3.3 Intervencija na strani države članice in/ali institucije EU kot tožene stranke
v postopku na podlagi 263. člena PDEU
15.4 Druge zadeve – postopek predhodnega odločanja po členu 367 PDEU
ter možnost intervencije v pritožbenem postopku zoper sodbo SSEU
v postopkih med drugimi državami članicami in/ali institucijami
16
Postopki pred EFTA Sodiščem
Zaključek
100
101
102
103
103
103
104
105
107
109
9
10
Predgovor
11
Spoštovani,
pred vami je poročilo o delu Državnega pravobranilstva za leto 2014, ki želi predstaviti vpogled v celotno delo, tj. aktivnost Državnega pravobranilstva v preteklem letu. Gre predvsem za izvajanje temeljne naloge po Zakonu o Državnem
pravobranilstvu, ki je v zastopanju Republike Slovenije in drugih, z zakonom določenih subjektov pred domačimi in
tujimi ter mednarodnimi sodišči in upravnimi organi. Obsežne pa so tudi druge naloge, določene s posebnimi zakoni.
Letošnje poročilo sicer prihaja z nekoliko zamude, kar je posledica uvedbe »modernejše« informacijske podpore pravobranilskemu delu, kar nas ob obilici dela še dodatno zaposluje. Kljub temu pa ostajajo temelj naše aktivnosti ljudje
– sodelavci in sodelavke, prav vsi. Še naprej si moramo prizadevati ohranjati izvorno podobo o pravobranilcih (v času
Hadrijana imenovani t. i. avocatus fisci), ki niso samo najboljši pravniki, temveč tudi ljudje z dostojanstvom.1 Dostojanstveno moramo pravobranilci ravnati tako v odnosu do države, ki jo zastopamo, kot do institucije, ki jo predstavljamo. Pa tudi do sodelavcev in sodelavk, strank pravobranilstva in vseh drugih, s katerimi se pri svojem delu srečujemo.
Naj nas pri tem vodi kitajska misel: »Kdor ne misli na druge, bo nekega dne spoznal, da tudi drugi ne mislijo nanj« ter
ne nazadnje tudi misel, ki jo je zapisal James M. Barrie: »Zmeraj bodi nekoliko bolj prijazen, kot je treba«.
Obseg in tempo dela narekuje Državnemu pravobranilstvu predvsem aktivnost sodišč. Leto 2014 je bilo za nas znova leto
povečanega pripada novih zadev – skoraj 46.000 smo jih prejeli, kar je slabih 18 odstotkov več kot leta 2013. Skupno smo
imeli v delu 77.540 zadev. Še eno leto rekordnih številk, torej. Če te podatke primerjamo s podatki iz leta 2010, je porast še
bolj očiten – takrat smo prejeli nekaj več kot 33.600 zadev, primerjava med leti 2010 in 2014 pa nam pokaže, da je lanski
pripad novih zadev večji za 36,5 odstotkov. Najbrž ni treba posebej izpostavljati, da je bilo zaradi varčevalnih ukrepov pravobranilstvo te naloge primorano opraviti z manjšim številom funkcionarjev in podobnim številom javnih uslužbencev.
Poleg samih številk pa so leto zaznamovali tudi številni zapleteni pravni problemi.
Pravno kulturo razreševanja sporov v sodnih postopkih tudi država učinkovito dopolnjuje s t. i. alternativnimi načini
razreševanja sporov. Koristnost in smotrnost takšnega ravnanja izpričujejo številni ljudski reki več držav, npr.: A lean
compromise is better, than a good lawsuit (Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske), une mediocre transaction est toujours preferable a un bon proces (Francija), худой мир лучше доброй ссоры/єсякая ссора красна
мироєой (slab mir je boljši kot dober spor/vsak spor je s poravnavo lepši; Rusija), Friede ernährt, Unfriede verzehrt,
Vergleichen und Vertragen ist besser, als Zanken und Klagen (Nemčija).2
Postopki alternativnega reševanja sporov pa ne smejo biti zlorabljani tedaj, kadar gre za reševanje problemov kverulantstva ter povsem neutemeljenih zahtevkov zoper državo. Takšni so kdaj pa kdaj tudi zahtevki posameznikov, ki
grozijo z različnimi oblikami samouničenja (gladovne stavke, samozažigi in podobno). Ni dvoma, da lahko človeška
stiska vodi do skrajnih načinov boja za svoj prav, vendar te metode ne smejo biti sredstvo izsiljevanja, še manj pa
sme država takšnim pritiskom popuščati. To je zoper pravna načela, predvsem zoper načeli pravne države in enakega
obravnavanja ter pristransko ravnanje samo po sebi. Glede na načelo prostovoljnega vstopa v mediacijske postopke
državno pravobranilstvo v sodelovanju z organom, ki ga zastopa, skrbno pretehta vsak predlog za poravnavo in se
tako avtonomno, predvsem pa strokovno odloči glede vstopa v mediacijo. Enako velja pri sklepanju poravnav. Vplivi z
»vrha« zato gotovo niso potrebni, še manj smotrni.
1
1 Primerjaj: D. 3. 1. 1. 8. (Ulpianus, lib. VI ad Edictum): Ait Praetor: qui lege, plebis scito, senatus consulto, edicto, decreto Principium, nisi pro certis
personis, postulare prohibentur, hi pro alio, quam pro quo licebit, in iure apid me ne postulent.« Nav. po A. A. Ruiz: El advocatus fisci en Derecho romano, Universidad de la Rijoa, Madrid, 2006, str. 22.
2 Povzeto po Ilja Alexandrow, Alternative Methoden der Streitbeilegung in den Wirtschaftsbeziehungen zwischen Deutschland und den GUS –
Staaten, Bochum, Münster, Sankt Petersburg, 2002-2003, str. 9.
12
Tako kot pred celotnim pravosodjem so tudi pred pravobranilstvom številni izzivi. Pri razmisleku o prihodnosti pa ne
morem mimo varčevalnih ukrepov, ki jih spremljajo zahteve po večji učinkovitosti in racionalizaciji. Do katere mere,
če sploh še, lahko ob tako povečanem pripadu še varčujemo? Kje naj ob manjšem številu funkcionarjev še iščemo notranje rezerve? Kako racionalizirati že tako optimizirane delovne procese? Kako z nadaljnjo specializacijo prispevati
k še boljšemu zastopanju države, če je število zaposlenih na takšnem minimumu, da je specializacija delovnih nalog
na zgolj določeno vsebinsko področje preprosto nemogoča? Kako pospešiti delo na zastareli tehnologiji, ki skorajda
ne zadošča več niti minimalnim tehničnim standardom? Zato moram izpostaviti sledeče: slej ko prej se bo varčevanje
poznalo na kakovosti dela. Bo torej t. i. politika naše storitve vendarle prepoznala kot dovolj pomembne in odobrila
nujno potrebna sredstva za kadrovske okrepitve in tehnološko posodobitev državnega pravobranilstva?
Foto: Ljubo Vukelič
Kljub zahtevnim okoliščinam, v katerih delujemo, pa sem prepričan, da bo Državno pravobranilstvo tudi v prihodnje
kos zahtevam, ki so pred njim. Za opravljeno delo v preteklem letu in v prihodnje pa gre zahvala celotnemu kolektivu
Državnega pravobranilstva.
Doc. dr. Boštjan Tratar,
generalni državni pravobranilec
Republike Slovenije
13
Dear Sir/Madam,
The report on the work of the State Attorney’s Office for 2014 is completed. It provides insight into the whole operational spectrum, i.e. activities of the State Attorney’s Office in the past year. It mainly relates to its primary responsibilities
as per the State Attorneys Act, namely the representation of the Republic of Slovenia and other entities defined by law
before Slovenian, foreign and international courts and administrative bodies. Its other responsibilities as defined by
special acts are also extensive in nature.
This year’s report is somewhat delayed due to the introduction of a more “modern” information support system to the
operations of the State Attorney’s Office and the resulting surfeit of work which itself brings an extra burden. Nevertheless, people – our colleagues, each and every one - remain as the very foundation of our activities. We must continue
to strive to maintain the fundamental image of state attorneys (in the times of Hadrian the so-called avocatus fisci),
namely that of persons who are not only the best lawyers, but also persons of dignity and integrity.3 We state attorneys
must show dignity and respect to the state, as well as the institution we represent. The same applies to colleagues, clients
and all other parties concerned. Let us be guided by the Chinese thought: ‘People who do not think of others will one
day realise that others do not think of them” and also by the line of James M. Barrie: ‘Always be a little kinder than
necessary.’
The extent and speed of the work of the State Attorney’s Office is dictated above all by the operation of courts. In 2014,
we were again confronted with an increased number of cases - we took over 46,000 cases, which is just under 18 percent
more than in 2013. In all, we tried a total of 77,540 cases. This is yet another year of record numbers. If we compare this
data to the data of 2010, the increase is even more evident - in 2010 we dealt with 33,600 cases, whereas the comparison
between 2010 and 2014 shows that the last year’s influx of new cases grew by 36.5 percent. There is probably no need
to mention that the State Attorney’s Office was forced to carry out these tasks with less officials and approximately the
same number of civil servants due to austerity measures. Apart from the increase in the number of cases, the year was
also marked by the numerous complex legal issues which emerged.
The legal culture of dispute settlement in court proceedings is effectively complemented by the state through its so-called alternative methods for the settlement of disputes. The benefits and rationality of such an approach are attested in
numerous folk proverbs of a whole host of nations, e.g.: A lean compromise is better, than a good lawsuit (The United
Kingdom of Great Britain and Northern Ireland), une mediocre transaction esttoujours preferable a un bon proces
(France), худоймирлучшедобройссоры/єсякаяссоракраснамироєой (A bad peace is better than a good dispute/
every dispute is better with the settlement; Russia), Friedeernährt, Unfriedeverzehrt, Vergleichen und Vertragenistbesser, als Zanken und Klagen (Germany).4
Proceedings for the alternative methods for the settlement of disputes should not be misused in resolving cases of
excessively litigious and completely unfounded claims against the state. Such are occasionally the claims of individuals
who threaten with various forms of self-harm (hunger strikes, self-immolations, etc.). There is no doubt that distress
leads people to extreme methods of fighting for their own right. However, these methods should not become a means
of extortions, and the state should not give in to such pressures. This is against legal principles, especially against the
12
3 Extract from Ilja Alexandrow, Alternative Methoden der Streitbeilegung in den Wirtschaftsbeziehungen zwischen Deutschland und den
GUS – Staaten, Bochum, Münster, Sankt Petersburg, 2002-2003, p. 9.
4 Compare: D. 3. 1. 1. 8. (Ulpianus, lib. VI ad Edictum): ‘Ait Praetor: qui lege, plebis scito, senatus consulto, edicto, decreto Principium, nisi pro
certis personis, postulare prohibentur, hi pro alio, quam pro quo licebit, in iure apid me ne postulent.’ Cited by A. A. Ruiz: El advocates fisci en
Derecho romano, Universidad de la Rijoa, Madrid, 2006, p. 22.
14
principle of the rule of law and the principle of the right to equal treatment as well as being in support of partial treatment. Regarding the principle of voluntary initiation of the mediation procedures, the State Attorney’s Office together
with its representative body thoroughly weighs every proposal for settlement and thus autonomously and professionally decides on the initiation of mediation. The same applies to settlements. Any influence from the ‘top’ is certainly
not necessary and even less rational.
The whole judiciary and likewise the State Attorney’s Office are faced with a host of challenges. When thinking about
the future, we cannot escape the austerity measures accompanied by demands for higher efficiency and rationalisation. To what extent, if it at all possible can we further cut costs, given such an increase in the number of cases? Where,
given the reduction in the number of officials are we to find additional internal reserves? How are we to rationalise the
already optimised work processes? How are we through further specialisation to contribute to the better representation
of the state, if the number of employees is at its minimum making the specialisation of tasks relating to a specific field
simply impossible? How are we to speed up our work on out-of-date technology that barely meets the minimum technical standards? Therefore, I must point out the following: sooner or later the austerity measures will adversely affect
the quality of work. Will so-called politics thus finally recognise the importance of our services and grant necessary
funds for the reinforcement of staff and a technological update of the State Attorney’s Office?
Despite difficult circumstance in which we operate, I am certain that the State Attorney’s Office will be equal to the
tasks which lie ahead. The whole team of the State Attorney’s Office should be acknowledged for work carried out this
past and coming year.
Boštjan Tratar, PhD
State Attorney General
of the Republic of Slovenia
15
1
Pravna ureditev in pristojnosti
Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
16
1.1 Ustanovitev Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
Državno pravobranilstvo je kot zakoniti zastopnik države v postopkih pred sodišči pomemben organ pravosodja, izvorno pa je bila njegova vloga zaščita »javne blagajne«.
Državno pravobranilstvo v današnji obliki je bilo vzpostavljeno z Zakonom o državnem pravobranilstvu (Uradni list
RS, št. 20/1997), objavljenim 10. 4. 1997, ki je začel veljati 25. 4. 1997.
Državno pravobranilstvo naj bi sicer v takšni ali drugačni obliki na Slovenskem obstajalo že vse od 15. stoletja. Pravna
zgodovina Slovencev ugotavlja, da naj bi v tistem času na teritoriju Republike Slovenije obstajala t. i. prokuratura (danes: državno pravobranilstvo). Potreba po zastopanju finančnih interesov države in vladarja je narekovala ustanovitev
posebnega organa, ki se je imenoval »fiskal«. Ta je bil aktivno in pasivno legitimiran zastopati deželnega vladarja v vseh
njegovih finančnih zadevah.5
Korenine državnega pravobranilstva, kot ga poznamo danes, naj bi segale daleč nazaj v 19. stoletje. Državno pravobranilstvo je delovalo v Kraljevini Jugoslaviji na podlagi Zakona o državnem pravobranilstvu iz leta 1934 (Službene novine
Kraljevine Jugoslavije, št. 164/1934 oziroma Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, št. 68/1934).
Takratno pravobranilstvo je bilo organ ministra za finance, njegova naloga pa je bila varovati lastninske koristi države
(1. člen).
V prvi Jugoslaviji ustanovljeno državno pravobranilstvo je prenehalo delovati med drugo svetovno vojno, ukinjeno
pa je bilo leta 1945 z Zakonom o odpravi vrhovnega državnega pravobranilstva, državnih pravobranilstev, vrhovnega
državnega tožilstva, višjih državnih tožilstev in državnih tožilstev (Uradni list Demokratične federativne Jugoslavije,
št. 27/1945). Njegova opravila so delno nadaljevali člani vlade oziroma predstavniki ljudskih odborov ter vodilne osebe
ali zastopniki ustanov. Njihovo dejavnost je urejal zvezni zakon o zastopanju države in javnih organizacij pred sodišči
in upravnimi organi iz leta 1946.
Leta 1952 je bil z zveznim zakonom ustanovljen nov organ, javno pravobranilstvo. Zakon o javnem pravobranilstvu
(Uradni list FLRJ, št. 24/1952) je v 1. členu določal, da je to organ, ki v premoženjskopravnih zadevah zastopa Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, posamezne republike in avtonomne enote, okraje, mesta in občine ter njihove
zavode, ki jim je priznana lastnost pravne osebe. Drugi zakon, tj. Zakon o javnem pravobranilstvu (Uradni list FLRJ,
št. 51/1955), je bil sprejet čez tri leta.
Prvi slovenski pravobranilski zakon je bil sprejet šele leta 1976. Zakon o javnem pravobranilstvu (Uradni list SRS, št.
19/1976) je določal funkcijo in položaj javnega pravobranilca ter organizacijo Javnega pravobranilstva Socialistične
republike Slovenije (1. člen). Ta zakon je z določenimi spremembami veljal vse do uveljavitve sedaj veljavnega zakona
iz leta 1997.6
5 Finančna prokuratura, ki je bila ustanovljena za zastopanje imovinskih interesov države pred sodišči, je v svojih osnovah naslednik nekdanjih
fiskalov in podobnih organov iz let okrog 1500, torej iz časa intenzivnejše recepcije. Kmalu so nepriljubljene fiskale zamenjali komorni prokuratorji.
Dejavnost državnih zastopnikov pred sodišči je urejala instrukcija za fiskalne urade (finančne prokurature, 10. 3. 1783). Dajala jim je tudi določene
kompetence splošnega nadzora nad izvajanjem zakonitosti v upravi in v sodstvu in zato pravico do udeležbe pri raznih uradnih dejanjih. Ustanovitev
državnih pravdništev leta 1850 je močno zožila pristojnost finančnih prokuratur, vendar se je ta leta 1855 zopet razširila. Po instrukciji 9. 3. 1898 so
finančne prokurature pred sodišči in v upravnem postopku zastopale javne interese ter dajale državnim organom pravna mnenja. Delovale so samo
v deželnih glavnih mestih, a neodvisno od deželnih oblasti. V stari Jugoslaviji je delovanje teh organov urejal zakon o državnem pravobranilstvu
(15. 7. 1934). Glej Vilfan, S.: Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica, 1961.
6 Pregled povzet po Melik, J.: Državni pravobranilec Republike Slovenije in njegovi predhodniki, v: Arhivi 31 (2008), št. 2, str. 273-278.
17
1.2 Pristojnosti in naloge
Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
Državno pravobranilstvo je zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih z Zakonom o državnem
pravobranilstvu (ZDPra-UPB2, Uradni list RS št. 94/2007, 77/2009 – ZDPra-C in 46/2013), pred domačimi, tujimi in
mednarodnimi sodišči. Subjektom, katere zastopa, tudi pravno svetuje.
Državno pravobranilstvo deluje bodisi:
• po samem zakonu (ex lege): na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega pred sodišči zastopa državo, njene organe
in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe; ali
• na podlagi pooblastila (ex mandato): v primeru pooblastila prevzame zastopanje subjekta tudi pred upravnimi
organi.
Državi, njenim organom in upravnim organizacijam v sestavi na njihovo zahtevo:
• poroča o zadevah, v katerih jih zastopa, in
• pravno svetuje pri sklepanju pogodb, s katerimi za te subjekte nastanejo premoženjske pravice in obveznosti, ter pri
sklepanju pogodb, s katerimi se ustanavljajo ali ukinjajo stvarne pravice na nepremičninah, ter pri reševanju drugih
premoženjskih vprašanj.
Državno pravobranilstvo opravlja tudi druge naloge, ki jih določajo posebni zakoni, in sicer:
• Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Uradni
list RS, št. 13/2014 – uradno prečiščeno besedilo in 10/2015 – popr.;
• Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), Uradni list RS, št. 3/2007 – uradno prečiščeno besedilo, 93/2007, 37/08 – ZST1, 45/2008 – ZArbit, 28/2009, 51/2010, 26/2011, 17/2013 – odl. US, 45/2014 – odl. US, 53/2014 in 58/2014 – odl. US;
• Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), Uradni list RS,
št. 99/2013;
• Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI), Uradni list RS, št. 91/2011 in 25/2014;
• Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), Uradni list RS, št. 67/2012 – uradno prečiščeno besedilo;
• Zakon o kazenskem postopku (ZKP), Uradni list RS, št. 32/2012 – uradno prečiščeno besedilo, 47/2013 in 87/2014;
• Zakon o prekrških (ZP-1), Uradni list RS, št. 29/2011 – uradno prečiščeno besedilo, 21/2013, 111/2013, 74/2014 –
odl. US in 92/2014 – odl. US;
• Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL), Uradni list RS, št. 45/2008 in 59/2011;
• Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2), Uradni list RS, št. 13/2011 – uradno prečiščeno besedilo, 32/2012, 94/2012,
101/2013 – ZDavNepr, 111/2013, 25/2014 – ZFU, 40/2014 – ZIN-B in 90/2014;
• Zakon o denacionalizaciji (ZDen), Uradni list RS št. 27/1991–I, 56/1992 – odl. US, 13/1993 – odl. US, 31/1993,
24/1995 – odl. US, 20/1997 – odl. US, 23/1997 – odl. US, 6519/98, 76/1998 – odl. US, 66/2000, 66/2000 – ORZDen27,
11/2001 – odl. US, 54/2004 – ZDoh-1 in 18/2005 – odl. US;
• Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, št. 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006
– ZUS-1, 126/2007, 65/2008, 8/2010 in 82/2013;
• Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), Uradni list RS, št. 105/2006, 107/2009 – odl. US, 62/2010, 98/2011 – odl. US in
109/2012;
• Zakon o ugotavljanju vzajemnosti (ZUVza), Uradni list RS, št. 9/1999;
• Zakon o lokalni samoupravi (ZLS); Uradni list RS, št. 94/2007 – uradno prečiščeno besedilo, 76/2008, 79/2009,
51/2010 in 40/2012 – ZUJF;
• Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZPBBP), Uradni list RS, št. 96/2004 – uradno prečiščeno besedilo, 23/2008,
15/2014 – odl. US in 19/2015;
18
• Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN), Uradni list RS, št. 43/2011, 60/2011 – ZTP-D,
63/2013 in 90/2014 – ZDU-1I;
• Zakon o vračilu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (ZVVJTO), Uradni list RS, št. 54/2007 – uradno
prečiščeno besedilo in 41/2011;
• Zakon o ukinitvi Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij (ZUARLPP),
Uradni list RS, št. 80/2004;
• Zakon o prenehanju veljavnosti Zakona o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije (ZPVZDruP), Uradni
list RS, št. 53/2005.
19
2
Organiziranost in kadrovsko stanje
Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
20
2.1 Organiziranost Državnega pravobranilstva
Republike Slovenije
Državno pravobranilstvo je enoten organ, ki opravlja naloge:
• na sedežu v Ljubljani in
• na zunanjih oddelkih (v Celju, Kopru, Kranju, Mariboru, Murski Soboti, Novi Gorici, Novem mestu in na Ptuju), ki
so notranje organizacijske enote Državnega pravobranilstva.
Delo Državnega pravobranilstva se v skladu z letnim razporedom deli znotraj:
• civilnopravnega in gospodarskega oddelka,
• delovnopravnega in socialnopravnega oddelka,
• nepravdnega oddelka ter
• oddelka za evropske zadeve.
Slika 1: Organigram Državnega pravobranilstva
GENERALNI DRŽAVNI PRAVOBRANILEC
URAD GENERALNEGA
DRŽAVNEGA PRAVOBRANILCA
NOTRANJI REVIZOR
SEKRETARIAT
SLUŽBA ZA ORGANIZACIJO IN KADRE
FINANČNO RAČUNOVODSKA SLUŽBA
SLUŽBA ZA INFORMATIKO
SLUŽBA ZA PRAVOBRANILSKO UPRAVO
PISARNA ZA PRAVDNE ZADEVE
PISARNA ZA IZVRŠILNE ZADEVE
PISARNA ZA STEČAJNE ZADEVE
PISARNA ZA NEPRAVDNE ZADEVE
PISARNA ZA EVROPSKE ZADEVE
STROJEPISNICA
VLOŽIŠČE
CIVILNOPRAVNI IN GOSPODARSKI ODDELEK
DELOVNOPRAVNI IN SOCIALNOPRAVNI OODELEK
NEPRAVDNI ODDELEK
ODDELEK ZA EVROPSKE ZADEVE
ZUNANJI ODDELEK V CELJU
ZUNANJI ODDELEK V KOPRU
ZUNANJI ODDELEK V KRANJU
ZUNANJI ODDELEK V MARIBORU
ZUNANJI ODDELEK V MURSKI SOBOTI
ZUNANJI ODDELEK V NOVI GORICI
ZUNANJI ODDELEK V NOVEM MESTU
ZUNANJI ODDELEK NA PTUJU
21
Državno pravobranilstvo na sedežu v Ljubljani je izključno pristojno za:
• opravljanje svetovalne funkcije, opredeljene v 8. členu Zakona o Državnem pravobranilstvu, za vse subjekte iz
7. člena ZDPra;
• zastopanje subjektov iz 7. člena ZDPra pred tujimi in mednarodnimi sodišči,
• zastopanje javnega interesa v upravnih sporih,
• izvajanje postopkov po XXXII. poglavju Zakona o kazenskem postopku,
• izvajanje postopkov po XIV. poglavju Zakona o prekrških,
• vlaganje zahtevkov v postopkih za revizijo postopkov javnega naročanja.
Državno pravobranilstvo na sedežu v Ljubljani zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, Okrajnim sodiščem v Cerknici, Okrajnim sodiščem v Domžalah, Okrajnim sodiščem v Grosupljem, Okrajnim sodiščem v Kamniku, Okrajnim sodiščem v Kočevju, Okrajnim sodiščem v Litiji,
Okrajnim sodiščem v Trbovljah in Okrajnim sodiščem na Vrhniki,
• pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani,
• pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije in pred
• Višjim sodiščem v Ljubljani,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Ljubljana.
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Celju zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem v Celju, Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah, Okrajnim sodiščem v Šentjurju pri Celju,
Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah, Okrajnim sodiščem v Velenju, Okrajnim sodiščem v Žalcu,
• pred Okrožnim sodiščem v Celju,
• pred Delovnim sodiščem v Celju,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Celju -, in pred
• Višjim sodiščem v Celju,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Celje.
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Kopru zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem v Kopru, Okrajnim sodiščem v Ilirski Bistrici, Okrajnim sodiščem v Piranu, Okrajnim
sodiščem v Postojni, Okrajnim sodiščem v Sežani,
• pred Okrožnim sodiščem v Kopru,
• pred Delovnim sodiščem v Kopru,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Novi Gorici -, in pred
• Višjim sodiščem v Kopru,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Koper. Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Kranju zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem v Kranju, Okrajnim sodiščem na Jesenicah, Okrajnim sodiščem v Radovljici, Okrajnim
sodiščem v Škofji Loki,
22
• pred Okrožnim sodiščem v Kranju,
• pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani - zunanjim oddelkom v Kranju,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije in pred
• Višjim sodiščem v Ljubljani,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Kranj. Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Mariboru zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, Okrajnim sodiščem v Lenartu, Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu, Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici,
• pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu,
• pred Delovnim sodiščem v Mariboru, Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom v Slovenj Gradcu,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Mariboru -, in pred
• Višjim sodiščem v Mariboru,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Maribor ali sodnega okrožja Slovenj Gradec. Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Murski Soboti zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti, Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni, Okrajnim sodiščem v Lendavi,
Okrajnim sodiščem v Ljutomeru,
• pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti,
• pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom v Murski Soboti,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Mariboru -, in pred
• Višjim sodiščem v Mariboru,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Murska Sobota. Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Novi Gorici zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici, Okrajnim sodiščem v Ajdovščini, Okrajnim sodiščem v Idriji, Okrajnim
sodiščem v Tolminu,
• pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici,
• pred Delovnim sodiščem v Kopru - zunanjim oddelkom v Novi Gorici,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Novi Gorici -, in pred
• Višjim sodiščem v Kopru,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Nova Gorica.
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Novem mestu zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, Okrajnim sodiščem v Brežicah, Okrajnim sodiščem v Črnomlju, Okrajnim
sodiščem v Krškem, Okrajnim sodiščem v Sevnici, Okrajnim sodiščem v Trebnjem,
• pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, Okrožnim sodiščem v Krškem,
23
• pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani - zunanjim oddelkom v Brežicah in zunanjim oddelkom v Novem
mestu,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije in pred
• Višjim sodiščem v Ljubljani,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Novo mesto in Krško.
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva na Ptuju zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem na Ptuju, Okrajnim sodiščem v Ormožu,
• pred Okrožnim sodiščem na Ptuju,
• pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom na Ptuju,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Mariboru -, in pred
• Višjim sodiščem v Mariboru,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Ptuj.
Slika 2: Krajevna pristojnost oddelkov Državnega pravobranilstva
MURSKA SOBOTA
MARIBOR
PTUJ
KRANJ
CELJE
NOVA GORICA
LJUBLJANA
NOVO MESTO
KOPER
24
2.2 Kadrovska sestava
Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
Kadrovski načrt Državnega pravobranilstva za leto 2014 je bil usklajen s Proračunom Republike Slovenije za leto 2014
z dne 10. 12. 2013 (Uradni list RS, št. 102/2013) in s sklepi Vlade za pripravo rebalansa proračuna za leto 2014. Število
funkcionarjev Državnega pravobranilstva (državnih pravobranilcev in pomočnikov državnih pravobranilcev), določeno v kadrovskem načrtu, je v okvirih, določenih s Pravilnikom o določitvi števila mest državnih pravobranilcev in
pomočnikov državnega pravobranilca (Uradni list RS, št. 97/2006, 51/2008 in 89/2008).
Na dan 31. 12. 2014 je imelo Državno pravobranilstvo 158 zaposlenih, od tega 59 funkcionarjev in 99 javnih uslužbencev (86 za nedoločen čas in 14 za določen čas; od tega 56 na uradniških delovnih mestih in 43 na strokovno-tehničnih
delovnih mestih).
Od skupno 158 zaposlenih je bilo 141 žensk in 17 moških. Povprečna starost žensk je bila 41,6 let, povprečna starost
moških pa 42,8 let. Povprečna starost vseh zaposlenih je bila 42,2 leti.
Na začetku leta 2014 je funkcijo državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca opravljalo 57
funkcionarjev, in sicer 51 državnih pravobranilcev in šest pomočnikov državnih pravobranilcev, kar je 19,7 odstotkov
manj funkcionarjev, kot naj bi jih imelo Državno pravobranilstvo v skladu s Pravilnikom o določitvi števila mest državnih pravobranilcev in pomočnikov državnega pravobranilca (Uradni list RS, št. 97/2006, 51/2008 in 89/2008). Ta
namreč v 1. členu določa, da ima Državno pravobranilstvo generalnega državnega pravobranilca, 60 državnih pravobranilcev in deset pomočnikov državnega pravobranilca.
Na dan 31. 12. 2014 je funkcijo opravljalo 59 funkcionarjev (50 državnih pravobranilcev in devet pomočnikov državnih pravobranilcev). Število funkcionarjev se v letu 2014 ni bistveno spreminjalo, saj so bili v tem obdobju na novo
imenovani trije pomočniki državnega pravobranilca, enemu državnemu pravobranilcu pa je funkcija prenehala zaradi
upokojitve.
Ker se je število zadev v delu v zadnjih letih izjemno povečalo, število funkcionarjev pa zmanjševalo, je Državno pravobranilstvo pristojno ministrstvo na kadrovsko problematiko že večkrat opozorilo, še posebej pa je izpostavilo s tem
povezano finančno problematiko, saj za morebitne nove zaposlitve v proračunu nima predvidenih dovolj sredstev za
plače.
Za leto 2015 ima Državno pravobranilstvo v proračunu za plače predviden še manjši obseg sredstev kot v letu 2014. V
zvezi s tem je treba izpostaviti, da se Državno pravobranilstvo že vsa leta trudi, z vso skrbnostjo in odgovornostjo, za
poslovanje v predvidenih finančnih okvirih s sprejemanjem različnih ukrepov tako na področju organizacije poslovanja (z notranjo reorganizacijo in specializacijo) kot na področju racionalne porabe sredstev za materialne stroške, s
čimer skuša v čim večji meri ublažiti nenehno zmanjševanje finančnih sredstev za delo organa. A tudi reorganizacija
je do določene mere povezana z razpoložljivim obsegom finančnih sredstev, nenehna kadrovska podhranjenost in
zmanjševanje števila zaposlenih pa ima svoje skrajne meje, ki vplivajo na kakovost in pravočasnost pri reševanju zadev.
25
2.3 Nov informacijski sistem Državnega pravobranilstva
Republike Slovenije
Državno pravobranilstvo je leta 2014 v celoti prešlo na nov informacijski sistem, ki pa se tudi v letu 2015 še nadgrajuje.
Potekalo je obsežno urejanje migriranih podatkov iz prejšnjih v prenovljene vpisnike.
Metodologija zbiranja in obdelave podatkov se v teh vpisnikih razlikuje od metodologije v prejšnjih vpisnikih. V novih
vpisnikih se namreč spremlja tudi podatek o t. i. reaktivaciji spisa. To je aktivnost na spisu, kadar je pravobranilstvo spis
že zaključilo z določeno rešitvijo, nato pa je bilo treba npr. zaradi vložitve izrednega pravnega sredstva spis ponovno
odpreti (znova aktivirati oziroma reaktivirati). Leta 2014 je bil vzrok za reaktivacijo tudi urejanje podatkov – zaradi
migracije podatkov iz prejšnjih vpisnikov je bilo treba določene podatke na že zaključenih spisih urediti (to je bilo
mogoče storiti le tako, da se je spis ponovno odprl oziroma reaktiviral). Reaktivirani spisi, pri katerih pride do spremembe rešitve na spisu, se upoštevajo pri kategoriji podatkov »število zadev v delu«. Glede na to, da je lahko določen
spis večkrat reaktiviran, je treba pojasniti, da se pri podatkih o »številu zadev v delu« v določenem časovnem obdobju,
za katerega je izdelano statistično poročilo, upošteva le ena reakativacija, za rešitev in status spisa pa se upošteva zadnji
pomemben dogodek na spisu, ki določa rešitev oziroma status spisa.7 Metodologija reaktivacij vpliva tudi na podatke o
odprtih zadevah na dan 31. 12. Mogoče je namreč, da je bil spis v statističnem obdobju zaključen, nato pa reaktiviran,
ne pa spet znova zaključen, zato je upoštevan pri podatkih v rubriki »v delu«.
7 V prejšnjih vpisnikih t. i. reaktivacije ni bilo mogoče spremljati. Reaktivirani spisi, ki so bili znova zaključeni, se v statistiki niso prištevali niti k
podatkom o številu spisov »v delu« niti k prvič zaključenim spisom. Po metodologiji v novih vpisnikih pa se reaktivacija upošteva. Npr., kadar je bil
spis zaključen v drugem poročevalskem letu (npr. leta 2013), nato pa je bil leta 2014 reaktiviran in nato v tem letu ponovno zaključen, se v takem
primeru šteje kot zaključen leta 2014.
26
3
Obseg dela Državnega pravobranilstva
Republike Slovenije v letu 2014
27
Državno pravobranilstvo je leta 2014 prejelo 45.932 zadev, kar je 17,6 odstotkov več kot leta 2013, ko je prejelo 39.059
novih zadev. Skupno je imelo v delu 77.540 zadev.
Leta 2014 je Državno pravobranilstvo zaključilo 37.440 zadev. Na dan 31. 12. 2014 je bilo odprtih 40.981 zadev.
Podroben prikaz števila prejetih zadev in zadev v delu po posameznih področjih dela Državnega pravobranilstva je
razviden iz tabele 1.
Tabela 1: Število prejetih in zadev v delu leta 2014
VPISNIK (PODROČJE DELA)
ODPRTO NA DAN PREJETO
31. 12. 2013
2014
REAKTIVACIJA
2014
V DELU
2014
civilnopravne in gospodarske zadeve
2.400
185
3.482
1.019
delovno- in socialnopravne zadeve
3.587
856
140
4.464
predhodni odškodninski postopki po ZKP 8
35
68
5
104
predhodni odškodninski postopki po ZP-19
11
7
2
20
postopki po ZVPSBNO10
72
242
18
319
postopki po ZPŠOIRSP
0
18
0
18
postopki izvršbe in zavarovanja
8.149
6.212
785
14.872
postopki zaradi insolventnosti
7.011
8.230
100
15.272
nepravdni postopki
5.643
12.923
161
18.630
postopki razlastitev
758
722
47
1.505
14.578
300
16.867
11
in postopki prisilnega prenehanja
upravne zadeve (upravni postopki in upravni 2.124
spori)
postopki po ZDen 12
161
5
17
174
postopki po ZIKS 13
48
3
2
53
postopki po ZVVJTO
3
2
0
5
pravna mnenja
27
50
3
77
postopki pred Evropskim sodiščem
122
73
16
206
543
924
14
1.472
30.694
45.932
1.795
77.540
14
za človekove pravice (ESČP)
postopki pred sodišči Evropske unije
(SEU, SSEU) in EFTA Sodiščem
SKUPAJ
V primerjavi z letom 2013 se je, kot je razvidno iz tabele 2, pripad najbolj povečal na področju postopkov zaradi insolventnosti in postopkov prisilnega prenehanja, na področju postopkov razlastitev, pri zadevah pred ESČP, pri postopkih
po ZVPSBNO, pri predhodnih postopkih po ZKP, pri postopkih po Zakonu o izvršbi in zavarovanju in nepravdnih
postopkih. 8
8 ZKP – Zakon o kazenskem postopku
9 ZP-1 – Zakon o prekrških
10 ZVPSBNO – Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
11 ZPŠOIRSP – Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnih prebivalcev
12 ZDen – Zakon o denacionalizaciji
13 ZIKS – Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij
14 ZVVJTO – Zakon o vračilu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje
28
Tabela 2: Primerjava števila prejetih zadev v letih 2013 in 2014 na področjih,
kjer se je pripad v letu 2014 izrazito povečal
PODROČJE DELA
2013
2014
RAST V ODSTOTKIH
predhodni odškodninski postopki po ZKP (PK vpisnik)
50
68
36
postopki po ZVPSBNO (PRR vpisnik)
172
242
40,7
postopki izvršbe in zavarovanja
4.617
6.212
34,6
postopki zaradi insolventnosti in postopki prisilnega prenehanja
3.450
8.230
138,6
nepravdni postopki
10.638
12.923
21,5
postopki razlastitev
409
722
76,5
postopki pred ESČP
47
73
55,3
Državno pravobranilstvo je leta 2014 dobilo tudi nove naloge po t. i. zakonu o odškodninski shemi za izbrisane. Te
zadeve vodi v t. i. PIz vpisniku.
Trend pripada zadev
Po tem, ko je Državno pravobranilstvo leta 2013 prejelo podobno število zadev kot leta 2012, je bil leta 2014 pripad
novih zadev znova v porastu. Če primerjamo podatke o novih zadevah v letu 2009 s podatki iz leta 2014, ugotovimo,
da se je pripad povečal za 35,7 odstotkov.
Graf 1: Število prejetih zadev v obdobju 2009–2014
29
4
Delo Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
v okviru t. i. predhodnih postopkov
30
4.1Uvod
Kot t. i. predhodne postopke imenujemo vso tisto dejavnost Državnega pravobranilstva, s katero se še pred uvedbo sodnega, praviloma pravdnega postopka, razrešujejo sporna pravna razmerja med posamezniki (fizične in pravne osebe)
in državo, praviloma s sklenitvijo izvensodne poravnave ali z zavrnitvijo zahtevka z utemeljitvijo.
Predhodne postopke oziroma pravno podlago za odločanje o njih lahko razvrstimo na:
• predhodne postopke po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra),
• predhodne postopke po III. poglavju Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO),
• predhodne postopke po XXXII. poglavju Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in
• predhodne postopke po XVII. poglavju Zakona o prekrških (ZP-1).
4.2 Predhodni postopki po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu
4.2.1Uvod
Po 14. členu ZDPra mora, kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti subjektu, ki ga zastopa Državno pravobranilstvo, predhodno predlagati Državnemu pravobranilstvu, da se sporno razmerje reši pred uvedbo pravdnega ali
drugega postopka. V tem primeru mora Državno pravobranilstvo čim prej, najkasneje pa v 30 dneh, ustrezno ukrepati
in predlagatelja obvestiti o stališču do njegovega predloga. V primeru doseženega sporazuma državni pravobranilec
oziroma pomočnik državnega pravobranilca sklene izvensodno poravnavo, ki jo odobri vlada. Tako sklenjena izvensodna poravnava je izvršilni naslov, če je terjatev iz poravnave zapadla.
4.2.2Statistika
Državno pravobranilstvo je leta 2014 v predhodnem postopku po 14. členu ZDPra prejelo 335 zadev, in sicer:
• 311 civilnopravnih in gospodarskih zadev ter delovnopravnih in socialnopravnih, ki jih vodi v pravdnem (P) vpisniku,
• osem zadev, v katerih vlagatelji zahtevajo odškodnino po t. i. zakonu o odškodninski shemi za izbrisane (vpisnik PIz) in
• 16 zadev po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (I vpisnik).
Državno pravobranilstvo je imelo leta 2014 v predhodnem postopku po 14. členu ZDPra v delu 547 zadev, rešilo jih je
378, na dan 31. 12. 2014 je bilo odprtih 194 zadev.
Podroben statistični pregled zadev po 14. členu ZDPra je razviden iz tabele.
Tabela 3: Predhodni postopki po 14. členu ZDPra v letu 2014
VPISNIK
odprto
31. 12. 2013
prejeto
reaktivacija
2014
v delu
2014
zaključeno
2014
odprto
31. 12. 2014
P
188
311
37
511
366
170
Piz
0
8
0
8
5
3
I
11
16
1
28
7
21
SKUPAJ
199
335
38
547
378
194
31
4.3 Predhodni postopki po III. poglavju
Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
4.3.1Uvod
Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO; Uradni list RS, št. 67/2012 – uradno prečiščeno besedilo) določa pristojnost Državnega pravobranilstva za sklenitev poravnave o vrsti in višini pravičnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pravično zadoščenje je lahko bodisi v obliki denarne odškodnine ali pisne izjave Državnega pravobranilstva. Po 19. členu ZVPSBNO začne stranka postopek z vložitvijo
predloga za poravnavo pri Državnem pravobranilstvu zaradi sklenitve sporazuma o vrsti in višini pravičnega zadoščenja.
Ta predlog lahko stranka vloži v devetih mesecih po pravnomočni rešitvi njene zadeve. Državno pravobranilstvo se do
predloga stranke, če oceni, da je zahtevek za pravično zadoščenje utemeljen, opredeli najkasneje v roku treh mesecev. Do
izteka navedenega roka stranka ne sme uveljavljati denarne odškodnine zaradi pravičnega zadoščenja s tožbo pred pristojnim sodiščem. Če je ta sporazum dosežen, sklene Državno pravobranilstvo s stranko izvensodno poravnavo. V okviru
sklenjene poravnave lahko Državno pravobranilstvo poda tudi izjavo, v kateri je posebej navedeno, da je prišlo do kršitve
pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in čas trajanja nepotrebnega odlašanja (17. člen).
PRR vpisnik in zahtevki v predhodnem postopku po ZVPSBNO se obravnavajo na sedežu Državnega pravobranilstva v
Ljubljani in na vseh zunanjih oddelkih. V PRR vpisniku se obravnavajo tudi pravdni postopki oziroma tožbe, ki so bile
vložene na podlagi ZVPSBNO. Domnevni oškodovanec namreč lahko, če v predhodnem postopku ne pride do sklenitve
sporazuma, vloži tožbo pri pristojnem okrajnem sodišču. Pri tem sodišču lahko vloži tožbo tudi na podlagi 25. člena istega zakona, če v postopku, po tem ko Državno pravobranilstvo prejme od Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
v obravnavo pritožbo, ne pride do sklenitve sporazuma15.
4.3.2Statistika
Leta 2014 je Državno pravobranilstvo v predhodnem postopku po ZVPSBNO prejelo 228 zadev za pravično zadoščenje
zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kar je 39,9 odstotkov več kot leta 2013, ko je prejelo 163 zadev.
Državno pravobranilstvo je imelo leta 2014 v predhodnem postopku po ZVPSBNO v delu 294 zadev, rešilo je 161 zadev. Na dan 31. 12. 2014 je bilo odprtih 145 zadev.
4.3.3 Analiza podatkov
Po večletnem zmanjševanju števila prejetih zadev v predhodnem postopku po ZVPSBNO se je leta 2014 število teh
zadev znova povečalo in je podobno številu prejetih zadev leta 2011, ko je Državno pravobranilstvo v predhodnem postopku po ZVPSBNO prejelo 253 zadev. V analiziranem obdobju sicer izrazito izstopa leto 2009, ko je pravobranilstvo
prejelo kar 621 zadev. Povprečje prejetih zadev v petletnem obdobju od 2010 do 2014 je 230,2 zadevi, kar pomeni, da
je pripad v letu 2014, kljub spremenjenemu trendu, še vedno v povprečju zadnjih petih let.
15 ZVPSBNO daje v 25. členu pravno podlago, da ESČP pritožbe, ki so bile pravočasno vložene in se nanašajo na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, ki je pred 31. 3. 2007 že prenehala, odstopi v reševanje Republiki Sloveniji. Državno pravobranilstvo v teh zadevah, če ugotovi kršitev
pravice do sojenja v razumnem roku, v štirih mesecih po prejemu zadeve v postopek poravnave predlaga stranki poravnavo glede vrste in/ali višine
pravičnega zadoščenja. Stranka je dolžna Državnemu pravobranilstvu posredovati odgovor na predlog za poravnavo oziroma svoj predlog v dveh
mesecih po prejemu njegovega predloga. Če stranka poda nasprotni predlog za poravnavo, je Državno pravobranilstvo dolžno odločiti o predlogu
čim prej, najpozneje pa v štirih mesecih. Če predlogu za poravnavo ni ugodeno ali če Državno pravobranilstvo in stranka ne dosežeta sporazuma v
štirih mesecih od vložitve predloga stranke, lahko stranka po ZVPSBNO vloži tožbo na pristojno sodišče Republike Slovenije.
32
Graf 2: Število prejetih zadev v predhodnem postopku po ZVPSBNO v obdobju 2009–2014
4.4 Predhodni postopki po XXXII. poglavju
Zakona o kazenskem postopku
4.4.1Uvod
Po 538. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ima pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe
tisti, ki mu je bila pravnomočno izrečena kazenska sankcija ali je bil spoznan za krivega, pa mu je bila odpuščena
kazen, pozneje pa je bil v zvezi z izrednim pravnim sredstvom novi postopek pravnomočno ustavljen ali je bil
s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali je bila obtožba zoper njega zavrnjena ali je bila s pravnomočnim
sklepom obtožnica zavržena razen v točno določenih primerih. Pravico do odškodnine zaradi neupravičenega
ali nezakonitega odvzema prostosti ureja ZKP v 542. členu, v katerem so naštete tudi izjeme, ko oškodovaec te
pravice nima.
Preden vloži oškodovanec pri sodišču tožbo za povrnitev škode, mora skladno z določbo drugega odstavka 539. člena
ZKP svojo zahtevo nasloviti na Državno pravobranilstvo, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini
odškodnine. Če zahtevi za povrnitev škode ni ugodeno ali če Državno pravobranilstvo in oškodovanec ne dosežeta
sporazuma v treh mesecih od njene vložitve, sme oškodovanec vložiti pri pristojnem sodišču tožbo za povrnitev škode.
Če je bil dosežen sporazum le glede dela zahtevka, sme vložiti tožbo glede ostanka (540. člen ZKP).
Državno pravobranilstvo obravnava zadeve po XXXII. poglavju ZKP le na sedežu Državnega pravobranilstva v Ljubljani (četrta alineja 18. člena ZDPra).
Podlaga za priznanje pravice do odškodnine je neupravičen ali nezakonit odvzem prostosti ali neupravičena obsodba.
4.4.2Statistika
Leta 2014 je Državno pravobranilstvo prejelo 68 zahtevkov za plačilo odškodnine za škodo, nastalo zaradi neupravičeno odvzete prostosti. Število prejetih zadev se je leta 2014 v primerjavi z letom 2013, ko je pravobranilstvo prejelo 50
tovrstnih zahtevkov, povečalo za 36 odstotkov. Skupno je imelo pravobranilstvo na tem področju v delu 104 zadeve.
Leta 2014 je zaključilo 59 zadev. Na dan 31. 12. 2014 je bilo odprtih 49 zadev.
33
4.4.3 Analiza podatkov
Po nekajletnem zmanjševanju števila prejetih zadev v predhodnem postopku po ZKP se je leta 2014 število teh zahtevkov povečalo, kar je razvidno tudi iz grafa.
Graf 3: Število prejetih zadev po XXXII. poglavju ZKP v obdobju 2010–2014
4.5 Predhodni postopki po XVII. poglavju Zakona o prekrških
4.5.1Uvod
Po prvem odstavku 193. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ima, komur je bila v postopku o prekršku izrečena sankcija,
pravico do povrnitve škode, ki jo je utrpel zaradi neopravičenega izreka sankcije, če je bila pravnomočna odločba oziroma sodba ali sklep o prekršku spremenjena ali razveljavljena in postopek zoper njega pravnomočno ustavljen zato,
ker je bilo ugotovljeno, da dejanje ni prekršek, ali pa zato, ker so bili podani razlogi, ki izključujejo storilčevo odgovornost za prekršek. Pravico do povrnitve škode, ki obsega tudi neupravičeno plačano globo in stroške postopka, ima tudi
tisti, ki jih je plačal ali zoper katerega je bila odločba izvršena pred pravnomočnostjo.
Po šestem odstavku 193. člena ZP-1 mora oškodovanec pred vložitvijo tožbe za povrnitev škode vložiti zahtevo na Državno pravobranilstvo, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine. Če Državno pravobranilstvo
in oškodovanec ne dosežeta sporazuma v treh mesecih od vložitve zahteve, lahko oškodovanec pri pristojnem sodišču
vloži tožbo za povrnitev škode. Če je bil dosežen sporazum le glede dela zahtevka, sme vložiti tožbo glede ostanka. Dokler
pred Državnim pravobranilstvom traja predhodni postopek, zastaranje pravice do povrnitve škode ne teče.
Državno pravobranilstvo obravnava zadeve po XVII. poglavju ZP-1 le na sedežu Državnega pravobranilstva v Ljubljani
(peta alineja 18. člena ZDPra).
4.5.2Statistika
Leta 2014 je Državno pravobranilstvo po XVII. poglavju ZP-1 prejelo sedem odškodninskih zahtevkov. Število zahtevkov je za 46 odstotkov manjše kot leta 2013, ko je pravobranilstvo prejelo 13 tovrstnih odškodninskih zahtevkov.
Skupno je imelo v delu 20 zadev. Leta 2014 je zaključilo 13 zadev. Na dan 31. 12. 2014 je bilo odprtih sedem zadev.
34
5
Civilnopravne in gospodarske zadeve
35
5.1Uvod
Državni pravobranilci v okviru civilnopravnega in gospodarskega oddelka zastopajo Republiko Slovenijo v sporih iz
premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb. V teh sporih so pravni subjekti enakopravni
in avtonomni. Država v civilnopravna razmerja ne vstopa z oblastnega položaja, temveč je v enakopravnem položaju
kot vsak drug posameznik – je stranka postopka.
V sporih odločajo sodišča splošne pristojnosti v civilnem pravdnem postopku. Sodišča splošne pristojnosti so okrajna
sodišča, okrožna sodišča, višja sodišča in Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Velja domneva, da so za vse zadeve
iz sodne pristojnosti, razen zadev, za katere zakon izrecno določa pristojnost specializiranih sodišč, stvarno pristojna
sodišča splošne pristojnosti.
Okrajna sodišča so pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta
ne presega 20.000,00 EUR, ne glede na vrednost spornega predmeta pa so okrajna sodišča pristojna, da odločajo o
sporih zaradi motenja posesti, v sporih o služnostih in realnih bremenih, o sporih iz najemnih in zakupnih razmerij. V
pristojnost okrajnih sodišč spadajo tudi spori, za katere niso po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) ali po kakšnem
drugem zakonu pristojna okrožna sodišča (30. člen ZPP).
Okrožna sodišča so pristojna za odločanje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta presega 20.000,00 EUR. Ne glede na vrednost spornega predmeta so okrožna sodišča pristojna, da sodijo med drugim v sporih
zaradi avtorskih pravic in sporih, ki se nanašajo na varstvo ali uporabo izumov in znakov razlikovanja ali pravico do uporabe
firme, ter sporov v zvezi z varstvom konkurence, v gospodarskih sporih, v sporih, ki nastanejo v zvezi s stečajnim postopkom
(32. člen ZPP). Višja sodišča so pristojna za odločanje o pritožbah zoper odločbo okrajnih in okrožnih sodišč ter za opravljanje drugih zadev, ki jih določa zakon (35. člen ZPP). Vrhovno sodišče je pristojno za odločanje o pritožbah zoper odločbe
višjih sodišč, za odločanje o predlogu za dopustitev revizije in zahtevi za varstvo zakonitosti (37. člen ZPP).
5.2Statistika
Državno pravobranilstvo je leta 2014 prejelo 1.019 civilnopravnih in gospodarskih zadev, kar je 20,7 odstotkov manj kot
leta 2013, ko je prejelo 1.287 zadev. Skupno je imelo v delu 3.482 zadev. Zaključilo je 1.528 zadev. Na dan 31. 12. 2014 je
bilo odprtih 2.076 zadev.
5.3 Analiza podatkov
Iz analize podatkov za obdobje petih let izhaja, da po pripadu še vedno izstopa leto 2010, ko je Državno pravobranilstvo
prejelo večje število istovrstnih sporov ali celo množičnih tožb, od leta 2011 pa prejete zadeve temeljijo na različnih
pravnih podlagah, pojavlja pa se tudi povsem nova pravna problematika, ki jo npr. predstavljajo spori, izvirajoči iz
črpanja evropskih kohezijskih sredstev. Skupni imenovalec tovrstnih sporov je vrnitev sredstev v državni proračun,
tj. sredstev ki so bila v breme državnega proračuna že izplačana, vendar naj ne bi bila uporabljena skladno s Pogodbo.
Evropska unija od Republike Slovenije zahteva učinkovit sistem odpravljanja nepravilnosti in izterjavo sredstev.
36
Graf 4: Število prejetih zadev na civilnopravnem in gospodarskem področju v obdobju 2010–2014
5.4 Pomembnejše zaključene zadeve
5.4.1 Odškodninska odgovornost Republike Slovenije
V pravdni zadevi tožeče stranke A. I. zoper toženo stranko Republiko Slovenijo (Ministrstvo za obrambo) je višje
sodišče potrdilo prvostopenjsko sodbo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino zaradi poškodb,
nastalih ob eksploziji ročne bombe, ki je bila pred tem ukradena iz skladišča tožene stranke v Polhovi jami. Višje
sodišče je v obrazložitvi kot odločilno navedlo vprašanje, ali je tožena stranka v dovolj veliki meri poskrbela za varovanje orožja in streliva v svojem skladišču, ali pa je sama krivdno ustvarila položaj, v katerem je nevarno stvar, v zvezi
s katero je nastala škoda, izgubila iz svojega nadzora. Po mnenju pritožbenega sodišča je toženi stranki mogoče očitati,
da je pri varovanju skladišča na podlagi sklenjenih pogodb z dvema podjetjema za varovanje zadostila le minimalnim
kriterijem varovanja, čeprav bi morala za preprečitev vloma v objekt storiti več. Tožena stranka poleg tega tudi ni zagotovila nemotenega delovanja tehničnega sistema varovanja, saj ob vlomu v skladišče alarmni sistem, ki bi ga morala
tožena stranka zagotoviti in nadzirati, sploh ni deloval. V tako ugotovljenih okoliščinah neustreznega in nezadostnega
varovanja skladišča se tožena stranka odgovornosti ni razbremenila.
Zoper Republiko Slovenijo je tožbe vložilo več oškodovancev, ki so bili poškodovani v istem škodnem dogodku. Glede
na navedeno odločitev sodišča je v drugih zadevah ostalo odprto zgolj vprašanje škode in njene višine.
Tožeča stranka O. I. je od tožene stranke Republike Slovenije zahtevala plačilo odškodnine zaradi protipravnega
ravnanja pravdnega in izvršilnega sodišča. Vrhovno sodišče, ki je potrdilo drugostopenjsko sodbo, s katero je višje
sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, ki je zahtevek zavrnilo, je v obrazložitvi sodbe poudarilo, da je treba pri razlagi pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja, ki je osrednja predpostavka odškodninske
odgovornosti države na podlagi 26. člena Ustave, izhajati iz narave sodnikovega dela, zato tega pojma ni mogoče enačiti
z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopkih
z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Ustaljena sodna praksa s protipravnostjo razume le kvalificirano stopnjo
napačnosti: nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljanje sodne prakse, neuporabo
povsem jasne določbe zakona ali namerna razlaga predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti,
grobo kršenje postopka, opustitev ugotavljanja lastništva stanovanja, ki je predmet izvršbe, napake, ki so povsem zunaj
okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj kakršnegakoli z zakonom
37
predvidenega postopka), vrsto hudih postopkovnih napak v postopku, za katerega je že po naravi stvari značilna velika
občutljivost (postopek pridržanja v psihiatrični organizaciji).
Tožeča stranka J. L. je od tožene stranke Republike Slovenije zahtevala plačilo odškodnine zaradi protipravnega ravnanja sodišča. Vrhovno sodišče, ki je potrdilo drugostopenjsko sodbo, s katero je višje sodišče zavrnilo pritožbo zoper
prvostopenjsko sodbo, s katero je bil zahtevek zavrnjen, je v obrazložitvi sodbe navedlo, da ima v okviru odškodninske
odgovornosti države za sodniške napake standard protipravnosti ravnanja drugačno vsebino kot v primeru splošnega
civilnega delikta. Pri presoji je treba po ustaljeni sodni praksi (v prvi vrsti) izhajati iz narave sodnikovega dela. Zanjo je
značilna prosta dokazna ocena in neodvisnost sodnikov pri sojenju na vseh stopnjah. Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna odločba lahko spremenjena ali
razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Narava pravnega odločanja je takšna, da pogosto
omogoča različno oceno izvedenih dokazov in tudi različno razlago pravnih predpisov. O sodnikovem protipravnem
ravnanju lahko zato govorimo le v primeru grobih kršitev sodniške dolžnosti – samovolje pri razlagi (materialnega in
procesnega) prava, v nekaterih primerih tudi pri ugotavljanju dejanskega stanja (oboje izraženo prek očitne napačnosti), zlorabe oblasti, korupcije idr., torej le pri najhujših oblikah protipravnosti. Odškodninska tožba tudi ni pravno
sredstvo zoper odločbo, s katero naj bi bila storjena sodniška napaka. Sodišče v odškodninskem sporu o argumentih,
ki se nanašajo na sporni predmet prejšnje pravde in so že bili obravnavani v zatrjevano protipravni sodni odločbi iz nje,
ne razpravlja ponovno. Prav tako je predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti države, da je prizadeta stranka
izčrpala pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev
nezakonitosti sporne pravnomočne sodne odločbe.
Tožeča stranka M. P. je od tožene stranke Republike Slovenije uveljavljala odškodnino, ker naj bi država malomarno
in neučinkovito vodila (pred)kazenski postopek, s čimer je prekršila njene osebnostne pravice in ji povzročila strah,
občutke nemoči in negotovosti glede osebne varnosti, torej nedopustno škodo kot posledico opustitve dolžnega ravnanja države.
Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-1082/2012 z dne 29. 5. 2014 poudarilo, da mora država hitro, skrbno in učinkovito
preiskovati kazniva dejanja, storjena zoper osebo, telo in zdravje. Opozorilo je, da je lahko zaupanje javnosti v pravno
državo resno ogroženo, če ima preiskava kaznivega dejanja pomanjkljivosti, ki ogrožajo njen cilj: tj., da se ugotovi
vzrok smrti ali druge škodljive posledice in storilca kaznivega dejanja. Država seveda ne odgovarja zgolj zato, ker ni
uspešno odkrila storilcev in raziskala okoliščin kaznivega dejanja. Mora pa si skrbno in vestno prizadevati, da bi ji to
uspelo, ter pri tem delovati v skladu s standardom »dobrega preiskovalca kaznivih dejanj«. Ustavno sodišče je še poudarilo, da mora država tem bolj učinkovito zagotavljati hitro, osredotočeno in skrbno preiskovalno delo, kolikor je
težje kaznivo dejanje, za katero gre. V konkretnem primeru je država opustila svoje dolžnosti glede preiskave telesnega
napada zoper pritožnika. S tem je njegovi človekovi pravici iz 34. in 35. člena Ustave prekršila v postopkovnem vidiku.
Ker sodišče v odškodninskem sporu ni zaznalo protipravnosti postopanja države, je pritožniku kršilo tudi človekovo
pravico do povračila škode iz 26. člena Ustave.
5.4.2 Gospodarske zadeve
V gospodarskem sporu med tožečo stranko Republiko Slovenijo in toženo stranko Iskra sistemi d.d. Ljubljana zaradi
ugotovitve ničnosti pogodbe o izvajanju javno zasebnega partnerstva za izvedbo projekta Nadgradnja in avtomatizacija cestnega prometa v MO Maribor (t. i. zadeva »mariborski radarji«) je prvostopenjsko sodišče, odločitev katerega je
potrdilo tudi višje sodišče, zavrglo tožbo, ker je štelo, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe. Sporno
vprašanje v tem primeru je bilo, ali lahko Republika Slovenija, kadar ni stranka pogodbe, sklenjene na podlagi javnega
naročila, v skladu z 42. členom ZPVPJN (Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja), uveljavlja ničnost te
pogodbe tako, da kot tožnica, zastopana po Državnem pravobranilstvu, vloži tožbo pred pristojnim sodiščem.
38
S sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 85/2014 z dne 9. 12. 2014 je sodišče odločilo o reviziji tožeče stranke. Revizijsko sodišče v svoji obrazložitvi navaja, da tretji stavek 42. člena pojasni, v katerem primeru
lahko uveljavlja ničnost zagovornik javnega interesa, in sicer takrat, kadar pogodbena stranka ni Republika Slovenija
ali njen organ. Zastavlja pa se vprašanje, kako razlagati četrti stavek 42. člena, ki se glasi: V tem primeru uveljavlja
ničnost pogodbe ali posameznega naročila Republika Slovenija, zastopa pa jo Državno pravobranilstvo. Besedna zveza
»v tem primeru« bi lahko pomenila tudi, da uveljavlja ničnost tudi Republika Slovenija, kar je zatrjevalo tudi Državno
pravobranilstvo. Vendar po mnenju Vrhovnega sodišča v tem primeru ni mogoče priti do zaključka z jezikovno razlago. Po mnenju Vrhovnega sodišča na podlagi logične razlage ni mogoče zaključiti, da bi zakon aktivno legitimacijo
za vložitev tožbe podelil tako Republiki Sloveniji kot tudi zagovornikom javnega interesa (kot so opredeljeni v 6. členu
ZPVPJN). Iz tega razloga Vrhovno sodišče uporabi teleološko in sistematično razlago ter razloži, da so zagovorniki
javnega interesa aktivno legitimirani že v predrevizijskem in revizijskem postopku, zato ne bi bilo logično, da ne bi
bili legitimirani tudi v sodnem postopku. Če bi imel zakonodajalec drugačen namen, zagovornikov javnega interesa
v 42. členu sploh ne bi omenjal. Namenska, logična in sistematična razlaga tako po oceni Vrhovnega sodišča pokažejo, da je
imel zakonodajalec namen zastopnikom javnega interesa podeliti samostojno aktivno procesno legitimacijo za vložitev
tožbe na ničnost pogodbe v primerih, kadar Republika Slovenija ni stranka pogodbe. Zadnji stavek 42. člena pa je treba
razlagati tako, kot da se nanaša le na situacije, ko je Republika Slovenija pogodbena stranka.
Višje sodišče v Ljubljani je v gospodarskem sporu tožeče stranke Mestne občine Ljubljana zoper Republiko Slovenijo
zaradi plačila 5.445.325,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tožnica je zahtevala odškodnino v obliki natečenih obresti zaradi osemletne nevročitve tožbe Okrožnega sodišča v Ljubljani) zavrnilo pritožbo tožeče stranke in
potrdilo primarno odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ker je zahtevek
zastaral. Pritožbeno sodišče je potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnica za škodo izvedela z vročitvijo
tožbe 19. 2. 2002 (pravilno 19. 8. 2002). Triletni rok za vložitev tožbe se je iztekel 21. 8. 2005. Ker je bila tožba vložena
27. 10. 2006, je ugovor zastaranja utemeljen. Podredni ugotovitveni tožbeni zahtevek je sodišče zaradi pomanjkanja
pravnega interesa zavrglo. Sodišče ni sledilo trditvam tožeče stranke, da je zastaranje pričelo teči šele z dnem, ko je bil
pravnomočno končan postopek, v katerem tožnici tožba ni bila vročena osem let, temveč z dnem, ko je bilo končano
očitano škodo dejanje, torej z vročitvijo tožbe. Škoda je bila namreč takrat že določljiva in je tožnica že izvedela za vse
okoliščine, na podlagi katerih je mogla realno postaviti odškodninski zahtevek.
Tožeča stranka Digitel d.o.o. Ljubljana je zahtevala odškodnino za škodo v višini 314.676.601,60 EUR z zakonskimi
zamudnimi obrestmi, ker naj bi Republika Slovenija pri podelitvi koncesij za opravljanje telekomunikacijskih storitev ravnala protipravno. Višje sodišče je pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka najkasneje
konec leta 1998 poznala vse elemente za uveljavljanje odškodninskega zahtevka zaradi izgubljenega dobička, saj je
bil takrat izveden postopek za izbiro koncesionarja na podlagi javnega razpisa. Pravočasno sodno uveljavljanje prve
tovrstne škode je pogoj za uveljavljanje naslednjih škod, saj pravočasno uveljavljanje prve terjatve pretrga zastaranje in
začne po koncu pravdnega postopka znova teči zastaralni rok za naslednje bodoče istovrstne terjatve. Drugačna razlaga
bi izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec kadar koli uveljavlja odškodnino za vsako leto
nastajajočo škodo, ne glede na začetek njenega nastajanja. Iz navedenega sledi sklep, da na začetek zastaranja ne vpliva
dejstvo, da naj bi tožeči stranki škoda nastajala tudi v naslednjih letih.
Tožeča stranka Maksim d.o.o. Celje je od Republike Slovenije zahtevala plačilo odškodnine za materialno in nematerialno škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi nezakonitega protipravnega ravnanja uslužbencev davčne uprave, ki
so odmerili davčni dolg, izvršili nedokončno odločbo, torej odtegnili in zadrževali denarna sredstva ter omogočili in
dopustili javno objavo podatka o davčnem dolgu tožeče stranke v sredstvih javnega obveščanja. Vrhovno sodišče je v
obrazložitvi navedlo, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljevala s tem, da sta upravna organa pri svojem postopanju odločala nestrokovno, nezakonito ter brez pravne podlage oziroma, da sta odločitev sprejela v nasprotju z jasno
zakonsko določbo, česar pa ji tudi v revizijskem postopku ni uspelo izkazati. Vrhovno sodišče je navedlo, da zmotna
materialnopravna presoja davčnih organov, zaradi katere je bila izdana sodba upravnega ter nato še vrhovnega sodišča,
ki sta razsodili v korist tožeče stranke ter odpravili odločbi davčnih organov, ne izpolnjuje pravnega standarda proti-
39
pravnosti ravnanja tožene stranke. Tožeča stranka ni uspela izkazati kvalificirane kršitve tožene stranke v smislu namerne oziroma zavestno napačne materialnopravne razlage predpisa. Revizijski očitek, da so davčni organi pri svojem
postopanju odločali arbitrarno in v nasprotju z izrecno zakonsko določbo, se je izkazal za neutemeljenega. Avtonomna
razlaga zakona, kot jo je v konkretnem primeru podal davčni organ, sama po sebi ne kaže na arbitrarnost odločanja,
niti na neskrbnost njegovega ravnanja, saj je davčni organ, skladno z naravo svojega dela, v predvidenem zakonitem
postopku ravnal v skladu s pravili stroke, ko je argumentirano odgovarjal na očitke tožeče stranke ter se argumentirano
zavzemal za določeno (drugačno) pravno razlago (ne povsem jasne) norme.
Tožeča stranka Kemiplas d.o.o. Dekani je s tožbo zoper toženo stranko Republiko Slovenijo uveljavljala plačilo odškodnine v višini 9.597.081,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zaradi izgubljenega dobička. Škoda naj bi ji
nastala, ko je zaradi grožnje zaprtja tovarne prostovoljno izvršila sicer nezakonito odločbo inšpektorja za okolje,
ki je bila v upravnem postopku kasneje odpravljena. Zahtevek za izgubljeni dobiček se je nanašal na obdobje
od 18. 11. 2002 do 31. 12. 2005, ko je zmanjšala svojo proizvodnjo zaradi odločbe Inšpektorata za okolje in prostor.
Protipravnost ravnanja navedenega inšpektorata je po mnenju tožeče stranke nesporna, saj je bila kasneje odpravljena.
V odgovoru na tožbo je Republika Slovenija navajala, da niso izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti.
Čeprav je Upravno sodišče izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravilo, je vendar iz obrazložitve izhajalo,
da mora tožeča stranka prenehati čezmerno onesnaževati okolje. Zgolj dejstvo, da je bila odločba inšpektorata odpravljena, še ne pomeni protipravnosti ukrepa. Ugovarjala je tudi višini tožbenega zahtevka ter podala ugovor zastaranja,
ker je škoda nastala pred potekom rokov, ki so predpisani za zastaranje odškodninske terjatve. Izpostavila je, da je tožeča stranka že z izdajo prvostopenjske upravne odločbe vedela za vsa relevantna dejstva, ki so povezana z ugotovitvijo
obsega škode. Najkasneje pa je tožeče stranke lahko ugotovila obseg škode, ko je sodbo izdalo upravno sodišče.
Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek, zlasti zaradi ugovora zastaranja, v celoti zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da ker gre v predmetni zadevi za terjatev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode (izgubljenega dobička), ki
kontinuirano nastaja v daljšem časovnem obdobju, tudi zastaranje takšne terjatve začne teči, ko oškodovanec izve za
takšno škodo in jo lahko uveljavlja. Sodišče je sledilo stališču tožene stranke, da je tožeča stranka vse okoliščine glede
obsega in višine škode izvedela takrat, ko je prejela sodbo upravnega sodišča, v kateri to ugotavlja, da ji je inšpekcijski
ukrep naložil nepristojni organ in da je bila torej inšpekcijska odločba nezakonita. Sodišče je ugotovilo, da je zastaralni
rok že potekel in da je celotna terjatev tožeče stranke že zastarana, pa tudi neutemeljena. Sicer je sodišče še dodatno
ugotovilo, da je ne glede na zastaranje vtoževane terjatve tožena stranka izkazala, da so bili ukrepi, povezani z delovanjem tožeče stranke, vsebinsko pravilni, saj so bile v obravnavanem obdobju predpisane mejne koncentracije organskih
snovi v zraku presežene in je bila torej emisija snovi v zraku iz neprimernega vira čezmerna. Pogoji za odškodninsko
odgovornost tožene stranke tako po utemeljitvi sodišča niso podani tudi zato, ker se predpostavka protipravnosti izkaže kot element, ki ga je zakrivila tožeča stranka sama. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in
potrdilo prvostopenjsko sodbo.
Tožeče stranke R.J. Maylem and Others, Syindicate 270 Lloyds, Anglija, Zavarovalnica Triglav d.d., in Pozavarovalnica Sava d.d. so na Gospodarskem sodišču v Beogradu zoper tožene stranke Republiko Srbijo, Republiko Bosno in Hercegovino, Republiko Hrvaško, Republiko Makedonijo in Republiko Slovenijo kot naslednice nekdanjega
premoženja države SFRJ vložile tožbo, s katero so zahtevale solidarno plačilo odškodnine iz naslova regresa v
višini 14.901.257,09 USD z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Leta 1991 sta namreč dve letali z oznako JLA v nizkem
letu preleteli Letališče Brnik in izstrelili več raket na letališko pristaniško stavbo, hangarje in letala, streljali sta in zadeli
letala, hangarje in različne letališke stavbe, pri čemer so bila hudo poškodovana nekatera letala v lasti Adrie Airways.
Ta letala so bila zavarovana pri Zavarovalnici Triglav in pozavarovana pri Pozavarovalnici Sava.
V odgovoru na tožbo se je Republika Slovenija sklicevala na imuniteto tuje države in poudarila, da ne sprejema jurisdikcije sodišča Republike Srbije. Sporazum o vprašanjih nasledstva je bil podpisan na Dunaju 29. 6. 2001 med petimi
suverenimi in enakopravnimi državami naslednicami nekdanje SFRJ: Bosno in Hercegovino, Republiko Hrvaško, Republiko Makedonijo, Republiko Slovenijo in Zvezno republiko Jugoslavijo. Sporazum je začel veljati 2. 6. 2004. Z nave-
40
denim sporazumom je bilo ugotovljeno, da so vse nekdanje republike SFRJ v času podpisovanja sporazuma suverene
države, pravne naslednice vseh pravic in obveznosti SFRJ.
Sodišče je ob upoštevanju Konvencije o imuniteti držav, ki jo je leta 1972 sprejel Evropski svet, in Konvencije Združenih narodov o sodni imuniteti držav in njihovega premoženja iz leta 2004 (ni začela veljati) kot pravili mednarodnega
prava, ki se v skladu s 26. členom Zakona o pravdnem postopku morata uporabiti v tem primeru, ugotovilo, da je na
mednarodni ravni splošno sprejeto pravilo restriktivne imunitete držav in da gre za tako imuniteto vsakič, ko se obravnava dejanje države iz delovnega področja javnih pooblastil. Države pa se ne morejo utemeljeno sklicevati na navedeno
imuniteto, ko gre za dejanja države v komercialnih poslih. Sodišče je ugotovilo, da je bil sporni dogodek posledica
aktivnosti javne oblasti med izvrševanjem izvirnih javnopravnih pooblastil nekdanje SFRJ, ter da gre v konkretnem
primeru za premoženjski spor zaradi regresnega zahtevka tožnikov zoper naslednice nekdanje SFRJ kot oškodovalke.
Izrek predmetnega sklepa se glasi, kot sledi:
I. Toženkam Republiki Bosni in Hercegovini, Republiki Hrvaški, Republiki Makedoniji in Republiki Sloveniji se
prizna imuniteta pred jurisdikcijo Sodišča Republike Srbije.
II. Gospodarsko sodišče v Beogradu se razglasi za nepristojno za sojenje toženkam iz prvega odstavka izreka tega sklepa.
III. Tožba tožnikov zoper toženke iz prvega odstavka izreka tega sklepa se zavrže in se razveljavijo dejanja, izvedena v
tem postopku.
IV. Tožba tožnikov zoper toženo Republiko Srbijo se zavrže kot nedovoljena in se razveljavijo dejanja, izvedena v tem
postopku.
V. Zavrnejo se zahteve toženk za določanje aktorske kavcije tožnikom.
Države naslednice nekdanje SFRJ so po 204. členu Zakona o pravdnem postopku v konkretnem primeru materialno
enotne in nujne sotoženke. Kot takšne so vse tudi zajete s tožbo. Ker je sodišče priznalo imuniteto državam naslednicam, navedenim v prvem odstavku izreka sklepa, in je bila zaradi tega tožba zoper njih zavržena (kot je navedeno v
drugem odstavku izreka sklepa), že izvedena dejanja v zvezi z njimi pa razveljavljena (kot je navedeno v tretjem odstavku izreka sklepa), toženka Republika Srbija kot stranka ni pravdno sposobna. Zato je sodišče sprejelo odločitev,
navedeno v četrtem odstavku izreka sklepa.
41
6
Delovnopravne in socialnopravne zadeve
42
6.1Uvod
Državni pravobranilci, razporejeni v delovnopravni in socialnopravni oddelek, zastopajo Republiko Slovenijo pred
delovnimi in socialnimi sodišči. Delovna in socialna sodišča so specializirana sodišča, ki so ustanovljena za odločanje
v individualnih in kolektivnih delovnih sporih ter v socialnih sporih.
Vsaka pogodbena stranka mora izvrševati dogovorjene in predpisane pravice ter obveznosti v delovnem razmerju, če
pa stranki teh obveznosti ne izpolnjujeta, pride do spora. Sodno varstvo je pogodbenima strankama zagotovljeno pred
pristojnim delovnim sodiščem. Če gre za denarne terjatve iz delovnega razmerja, lahko delavec zahteva sodno varstvo
neposredno na sodišču, v drugih primerih pa pod pogojem, da je pred tem zoper delodajalca vložil zahtevo za varstvo
pravic oziroma odpravo kršitve pravice oziroma izpolnitve obveznosti.
Individualni delovni spori so spori med delavcem in delodajalcem, katerega predmet so individualna pravica, obveznost ali pravno razmerje.
Delovna sodišča so pristojna za odločanje v individualnih delovnih sporih, kadar gre za spore:
• o sklenitvi (zaradi ugotovitve, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena, zaradi ugotavljanja bistvene vsebine pogodbe o
zaposlitvi, zaradi ugotovitve datuma nastopa dela ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi, zaradi dolžnosti delodajalca, da delavca prijavi v zavarovanje, zaradi ugotovitev elementov delovnega razmerja, zaradi izročitve pisne pogodbe o zaposlitvi
delavcu), obstoju (zaradi ugotovitve, ali so podani elementi delovnega razmerja in ali je bila torej sklenjena pogodba o
zaposlitvi, predvsem pa prihaja v okviru teh sporov do spornega razmerja v zvezi z ugotovitvijo, da je delovno razmerje
za določen čas prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas), trajanju in prenehanju delovnega razmerja;
• o pravicah in obveznostih, ki so dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi oziroma so nekatere temeljne predpisane že v
Zakonu o delovnih razmerjih (opravljanje pripravništva, poskusno delo, plača in sestavine plače, povračilo stroškov
v zvezi z delom, regres, odpravnina ob upokojitvi, nadomestilo plače, delovni čas ter v zvezi s tem predvsem nadurno
delo, odmori in počitki, letni dopust, druge odsotnosti z dela, opravljanje drugega dela zaradi izjemnih okoliščin in
izobraževanje), ter odgovornostih (disciplinske odgovornosti ali pa odškodninske odgovornosti v okviru delovnega
razmerja, ki pomeni odgovornost delavca za škodo, ki jo ta povzroči delodajalcu v zvezi z delom, in odgovornost
delodajalca za škodo, ki jo njegov delavec pretrpi pri delu oziroma v zvezi z delom, tj. zaradi poškodbe pri delu ali
v zvezi z delom in poklicne bolezni, vključno za škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz
delovnega razmerja);
• v zvezi s postopkom zaposlovanja delavca med delodajalcem in kandidatom (spori, ko neizbrani kandidat zahteva sodno varstvo pred delovnim sodiščem, če meni, da so bile pri izbiri kršene določbe Zakona o delovnih razmerjih
o prepovedi diskriminacije, pa tudi glede napotitve na zdravniški pregled na stroške delodajalca, izročitve pisnega
obvestila kandidatu, da ni bil izbran ali vrnitve dokumentov, ki jih je kandidat predložil kot dokaz za izpolnjevanje
zahtevanih pogojev za opravljanje dela);
• o pravicah in obveznostih iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem na podlagi delovnega razmerja;
• v drugih zadevah, za katere tako določa zakon.
Državno pravobranilstvo v individualnih delovnih sporih opravlja zakonito zastopstvo Republike Slovenije v funkciji
delodajalca.
Kolektivni delovni spori so spori med strankami kolektivnih delovnih razmerij, katerih predmet so kolektivne pravice,
obveznosti, pravna razmerja ali interes. Kolektivni delovni spori se delijo na interesne (ekonomske) in pravne (legalne)
spore. Za interesni kolektivni delovni spor je tako značilno, da je njegov predmet interes, kako naj bi bili določena pravica,
obveznost ali pravno razmerje urejeni v prihodnosti, kar pomeni, da so predmet spora sprememba ali dopolnitev kolektivne pogodbe, sklenitev nove kolektivne pogodbe ali odpoved kolektivne pogodbe. Za pravni kolektivni delovni spor pa
43
je značilno, da je njegov predmet pravica, obveznost ali pravno razmerje, ki ima podlago v veljavni pravni normi. Ti spori
se nanašajo na uporabo oziroma razlago določene sprejete norme, bodisi zakonske bodisi pogodbene. V kolektivnih delovnih sporih delovna sodišča odločajo o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankami kolektivne
pogodbe ali med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebami, o pristojnosti za kolektivna pogajanja, o skladnosti
kolektivnih pogodb z zakonom, medsebojni skladnosti kolektivnih pogodb in skladnosti splošnih aktov delodajalca z
zakonom in s kolektivnimi pogodbami, zakonitosti stavke, pristojnostih sindikata v zvezi z delovnimi razmerji, v zvezi z
določitvijo reprezentativnosti sindikata in drugih zadevah, za katere tako določa zakon.
V kolektivnih delovnih sporih Državno pravobranilstvo zastopa Vlado Republike Slovenije kot stranko kolektivnega
dogovarjanja v javnem sektorju in podpisnico kolektivnih pogodb v javnem sektorju.
Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo v socialnih sporih, v katerih se zagotavlja sodno varstvo proti
odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil v zadevah s področja socialne varnosti na
področju zavarovanja za primer brezposelnosti in zaposlovanja, področju štipendij, pri podeljevanju katerih je odločilen premoženjski cenzus, in štipendij za nadarjene, na področju starševskega varstva in družinskih prejemkov ter na
področju socialnih prejemkov. Socialno sodišče je na omenjenih področjih pristojno odločati tudi v socialnih sporih
o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev ter o povrnitvi škode, ki jo je upravičencu povzročil državni organ,
oziroma škode, ki jo je upravičenec v zvezi z uveljavljanjem pravic iz socialnega varstva povzročil državnemu organu.
Glede določitve vrednosti spornega predmeta Državno pravobranilstvo pojasnjuje, da v zadevah, ki se obravnavajo kot delovni spori, dajatveni denarni tožbeni zahtevki po višini pogosto niso zneskovno določeni, temveč so postavljeni opisno.
Takšni tožbeni zahtevki so kljub temu določljivi, saj vsebujejo zadostne elemente, na osnovi katerih se v primeru realizacije
obveznosti na podlagi sodne odločbe lahko obračuna in izplača vtoževana vrednost. V predstavljenih vrednostih zadev je
tako upoštevana v tožbi označena vrednost spornega predmeta, katero pa tožeče stranke pogosto označijo zgolj v višini
enomesečnega prikrajšanja in tako ne izkazuje realne denarne vrednosti dajatvenega tožbenega zahtevka. Če je tožbenemu
zahtevku zoper Republiko Slovenijo v celoti ali deloma ugodeno, realizacija pravnomočno ugotovljene obveznosti za državni
proračun predstavlja višji finančni učinek oziroma odhodek, kot je to mogoče pričakovati glede na prikazane vrednosti zadev
po posameznih temeljih. Podobna situacija se pojavlja pri zadevah, ki se obravnavajo kot socialni spori in v katerih Republika
Slovenija nastopa kot tožena stranka, saj je tožbeni zahtevek postavljen na razveljavitev oziroma odpravo odločbe, na podlagi
katere je bila zahteva vlagatelja (tožeče stranke) za priznanje določene pravice bodisi zavrnjena bodisi mu je bila pravica ukinjena ali pa je bila dajatev po mnenju tožeče stranke priznana v prenizkem znesku, uspeh tožeče stranke v sodnem postopku
pa za toženo stranko Republiko Slovenijo prav tako pomeni odliv iz državnega proračuna.
6.2Statistika
Državno pravobranilstvo je leta 2014 prejelo 440 novih delovnopravnih zadev in 416 novih socialnih zadev. Na področju delovnopravnih zadev so po številu izstopale zadeve na temeljih druge pravice in obveznosti iz dela, izplačilo
nadur – policisti, nezakonita odločba, prenehanje delovnega razmerja in odškodnina za neizkoriščen dan počitka. Na
področju socialnih zadev so po številu izstopale zadeve na temeljih socialno-varstvene pravice, pravice po zakonu o
starševskem varstvu, pravica do štipendije in nadomestila brezposelnim.
Število prejetih zadev na delovnopravnem področju je manjše, kot je bilo leta 2013, ko je pravobranilstvo prejelo 1.673
novih zadev (od tega je bilo sicer 1.066 zadev policistov zaradi izplačila nadur), in sicer za 73,8 odstotkov. Znova pa se
je glede na pretekla leta povečalo število socialnih zadev: leta 2014 je bil pripad v primerjavi z letom 2013, ko je pravobranilstvo prejelo 350 socialnih zadev, večji za 18,9 odstotkov.
44
Na delovnopravnem področju je imelo Državno pravobranilstvo leta 2014 v delu 3.555 zadev, zaključilo jih je 1.147, na
dan 31. 12. 2014 je bilo odprtih 2.511 zadev.
Na področju socialnopravnih zadev je imelo pravobranilstvo v delu 909 zadev, zaključilo jih je 333, na dan 31. 12. 2014
je bilo odprtih 592 zadev.
6.3 Analiza podatkov
Analiza podatkov za obdobje od 2010 do 2014 kaže, da je Državno pravobranilstvo največ delovno- in socialnopravnih zadev
prejelo v letu 2013, kar je posledica prejetja večjega števila istovrstnih zadev (1.066 tožb policistov zaradi izplačila nadur), podobno je bilo leta 2011, ko so kar 72 odstotkov vseh novih zadev predstavljale zadeve v zvezi s plačnimi nesorazmerji javnih
uslužbencev. Leta 2010, 2012 in 2014 pa pripada t. i. množičnih zadev ni bilo, zato je tudi celoten pripad manjši.
Graf 5: Število prejetih zadev na delovnopravnem in socialnopravnem področju v obdobju 2010–2014
6.4 Pomembnejše zadeve
6.4.1 Nove zadeve
Zadeve policistov
Državno pravobranilstvo je tudi leta 2014 prejelo večje število zadev, v katerih so policisti vložili tožbo zaradi neplačila
nadur (ta tematika je podrobno predstavljena v letnem poročilu za leto 2013, str. 53–54). V zvezi s sporno problematiko je predlagatelj Policijski sindikat Slovenije (v nadaljevanju: PSS) vložil tudi kolektivni delovni spor. Nasprotni udeleženki Republiki Sloveniji očita kršitev oziroma neizvrševanje Kolektivne pogodbe za policiste, Stavkovnega sporazuma med Policijskim sindikatom Slovenije (PSS), Sindikatom policistov Slovenije (SPS) in Vlado Republike Slovenije,
objavljenega v Uradnem listu RS, št. 41/2012 z dne 31. 5. 2012, Stavkovnega sporazuma med Vlado RS, MNZ, Policijo
45
in PSS, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 67/2013 z dne 9. 8. 2013, in Dogovora z dne 2. 6. 2014, in sicer v delu, ki
se nanaša na delo policistov v neenakomerno razporejenem (in začasno prerazporejenem) delovnem času, spoštovanje
instituta referenčnih obdobij, omejitve delovnega časa in plačila nadur v tej zvezi.
Predlagatelj PSS je vložil tudi predlog za začetek postopka v kolektivnem delovnem sporu zaradi neizvrševanja
kolektivne pogodbe, in sicer v delu, ki ureja dodatek za delovno dobo in stalnost ter povišanje osnovne plače za
odločanje v prekrškovnih postopkih za zaposlene osebe v policiji. Predlagatelj meni, da je Vlada RS, ki je bila predlagateljica Zakona o organizaciji in delu v policiji (kot tudi njegove dopolnitve ZODPol – A), ko v nobenega od svojih
predlogov zakona ni vnesla v sporazumih (Stavkovni sporazum z dne 20. 5. 2013, Stavkovni sporazum z dne 30. 7.
2013) dogovorjenih dodatkov, čeprav se je s kolektivno pogodbo zavezala, da bo dogovorjene dodatke urejal ZODPol,
kršila kolektivno pogodbo.
Zadeve pripadnikov Slovenske vojske
Pripadniki Slovenske vojske kot tožeče stranke v zadevah zaradi določitve rednega letnega dopusta izpodbijajo domnevno nepravilno in nezakonito odmerjen letni dopust. Navajajo, da Zakon o delavcih v državnih organih v 39. členu
jasno določa, da se delavcu, ki je dopolnil 50 let, letni dopust poveča za pet dni, zato bi morala biti tožečim strankam,
ki so vse že izpolnile ta starostni kriterij, priznana pravica do izrabe večjega števila dni letnega dopusta, kot jim ga je v
izpodbijanih sklepih ob določitvi dopusta priznala tožena stranka.
V zvezi s sporno problematiko je bil vložen tudi kolektivni delovni spor, v katerem predlagatelj Sindikat Ministrstva
za obrambo, Konferenca sindikata MO uveljavlja ugotovitev delne neskladnosti Pravilnika o letnem dopustu (MO, št.
0070-33/2013-1 z dne 13. 12. 2013) z Zakonom o delovnih razmerjih ter z Zakonom o delavcih v državnih organih ter
predlaga spremembo pravilnika v delu, kjer je določena dolžina letnega dopusta za delovne pogoje ter dolžina letnega
dopusta zaradi socialnih, zdravstvenih razmer in starosti.
Državno pravobranilstvo je tudi leta 2014 prejelo več novih zadev pripadnikov Slovenske vojske zaradi plačila odškodnine za neizkoriščen dan tedenskega počitka na misijah v tujini (tematika je predstavljena v poročilu o delu za leto
2013, str. 54–55).
Poleg sicer že običajnih sporov javnih uslužbencev zaradi preizkusa ocene dela je Državno pravobranilstvo leta 2014 prejelo
večje število zadev tožečih strank pripadnikov Slovenske vojske zaradi razveljavitve sklepov o pritožbi na službeno
oceno. Tožeče stranke izpodbijajo sklepe tožene stranke, ki temeljijo na stališču, da službena ocena predstavlja akt vodenja
oziroma akt poveljevanja, zato ima pripadnik, ki je nezadovoljen s službeno oceno, možnost vložitve ugovora zoper to oceno,
skladno z ugovornim postopkom po Zakonu o službi v Slovenski vojski, kar pomeni petdnevni rok za ugovor. Tožeče stranke
menijo, da službena ocena ni akt vodenja in poveljevanja, temveč akt delovnopravne narave, zato je treba, skladno z določbo
prvega odstavka 88. člena Zakona o obrambi, upoštevati pritožbeni postopek, predpisan v splošnih predpisih, ki veljajo za
celotni javni sektor, torej po 115. členu Zakona o javnih uslužbencih, ki izrecno določa, da lahko javni uslužbenec, ki se ne
strinja s službeno oceno, zahteva preizkus ocene v osmih dneh po seznanitvi. Tožeče stranke nadalje zatrjujejo vsebinsko
utemeljenost pritožbe zoper službeno oceno in navajajo, da so naloge vselej izvajale v skladu s predpisi, standardi, pravili in
spoznanji stroke, v predpisanih rokih, samostojno, ustvarjalno, natančno, zanesljivo in popolno.
Državno pravobranilstvo je prejelo tudi več zadev zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaradi pridobitve pravice do poklicne pokojnine. Tožečim strankam je z odločbo Ministrstva za obrambo, ki se je sklicevala
na enajsti odstavek 92. člena Zakona o obrambi (v nadaljevanju: ZObr), ki med drugim določa, da vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za
pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o
zaposlitvi, in na osnovi desetega odstavka 413. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadalje-
46
vanju: ZPIZ-2), ki določa, da se za izpolnjevanje pogojev po enajstem odstavku 92. člena ZObr uporabljajo določbe
204. člena ZPIZ-2, ki določajo pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, prenehalo delovno razmerje. Tožeče
stranke zatrjujejo, da je tožena stranka izpodbijane odločbe o prenehanju delovnega razmerja izdala brez verodostojne
informacije oziroma pravne podlage o izpolnjevanju pogojev za poklicno upokojitev in da tožena stranka ob izdaji
odločbe tudi ni razpolagala z verodostojno informacijo o datumu izpolnitve pogojev za starostno upokojitev, ki bi jo
lahko dal le Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Zaradi navedenega tožeče stranke menijo, da je
tako izpodbijana odločba kot tudi sama prekinitev delovnega razmerja nezakonita. Prenehanje delovnega razmerja naj
bi bilo nezakonito zato, ker se opira na zgrešen sistem poklicnega upokojevanja, ki je protiustaven, predvsem določba
desetega odstavka 413. člena ZPIZ-2, ki posega v ureditev po specialnem zakonu ZObr. Tožeče stranke zahtevajo razveljavitev odločbe o prenehanju delovnega razmerja, poziv na delo, obračun in izplačilo plače za obdobje od prenehanja
delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe ter povračilo stroškov postopka.
Predlagatelj sindikat Ministrstva za obrambo je zaradi načina obračunavanja tedenske in mesečne urne delovne
obveznosti vložil kolektivni spor. Nasprotna udeleženka je uvedla spremembe delovnih koledarjev v aplikaciji
ARDČ (avtomatska registracija delovnega časa), ki se nanašajo na obračun polnega delovnega časa zaposlenih v
Slovenski vojski in nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi praznika in dela prostih dni. Z navedeno
spremembo se med drugim tedenska delovna obveznost zaposlenih (40 ur) ne zmanjša za delovno obveznost z zakonom določenega praznika, kot je bilo pred uvedbo sprememb, kar je v praksi poslabšalo položaj tistih zaposlenih
pri nasprotni udeleženki, ki opravljajo delo v izmenah oziroma v neenakomerno razporejenem delovnem času, saj
je povprečna mesečna delovna obveznost zaposlenih v Slovenski vojski, ki delajo v neenakomerno razporejenem
delovnem času, večja od povprečne mesečne delovne obveznosti tistih zaposlenih v Slovenski vojski (kot tudi vseh
ostalih zaposlenih v javnem sektorju), ki imajo osemurni delovnik oziroma enakomerno razporejen delovni čas, saj
se jim dan praznika oziroma drugega dela prostega dni všteva v njihovo povprečno mesečno delovno obveznost,
medtem ko se zaposlenim v Slovenski vojski z neenakomerno razporejenim delovnim časom, ki so na dan praznika
zaradi zakonsko določenega počitka prosti, ne, zato morajo, da izpolnijo svojo tedensko in mesečno delovno obveznost, opraviti dejansko več dela.
6.4.2 Zaključene zadeve
Zadeve zaradi izplačila tretje četrtine odprave plačnih nesorazmerij
Tematika je podrobno predstavljena v poročilu o delu za leto 2013 (str. 63–66), za leto 2014 pa Državno pravobranilstvo izpostavlja sledeče.
Javni uslužbenci so celo še po sprejetju Zakona o načinu izplačila razlike v plači zaradi odprave tretje četrtine nesorazmerij v osnovnih plačah javnih uslužbencev (ZNIRPJU) na podlagi pravnomočne sodbe Višjega delovnega in
socialnega sodišča, izdani v kolektivnem delovnem sporu predlagatelja Sindikata državnih organov Slovenije, začeli
množično vlagati predloge za izvršbo. Izvršilno sodišče se je opredelilo, da je na podlagi tretjega odstavka 53. člena
Zakona o delovnih in socialnih sodiščih navedena sodba primeren izvršilni naslov za izterjavo terjatve posameznega
javnega uslužbenca ter posledično izdalo sklepe o izvršbi.
Republika Slovenija kot dolžnica je zoper izdane sklepe o izvršbi vložila ugovore. Prvostopenjsko sodišče jih je kot
neutemeljene zavrnilo. Višje sodišče v Ljubljani je nato pri odločanju o pritožbi Republike Slovenije zoper sklep o zavrnitvi ugovora sprejelo stališče, da glede na vsebino konkretnega kolektivnega delovnega spora in pravno naravo v tem
sporu izdane sodbe njene izvršitve posamezen delavec v izvršilnem postopku ne more doseči. Ugotovitev kršitve
50. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor in naložitev dolžnici, da mora svojim delavcem, ki so upravičeni do odprave
nesorazmerij v osnovnih plačah, za čas od 1. 10. 2010 do 31. 5. 2012 priznati in izplačati tretjo četrtino odprave nesorazmerij v osnovnih plačah skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po vsebini pomeni le odločitev o temelju in
47
če ne bi prišlo do sporazumne izvršitve tega dela odločbe, bi morali posamezni delavci sprožiti individualne delovne spore, v katerih bi se ugotavljalo dejansko prikrajšanje posameznika v spornem obdobju. Glede na vsebino
izreka sodbe bi bilo namreč najprej treba z gotovostjo ugotoviti, ali je upnik sploh upravičen do odprave nesorazmerij
v osnovnih plačah, nadalje pa še višino njegovega prikrajšanja glede na določitev plače v pogodbi o zaposlitvi. Izvršilni
postopek ugotavljanju navedenih dejstev ni namenjen, namenjen je izvršitvi takšnih sodnih odločb, v katerih sta opredeljena upnik in dolžnik, predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Dolžnica je glede na navedeno utemeljeno
ugovarjala, da izvršilni naslov, na katerem temelji predlog za izvršbo, ni primeren za izvršbo.
V individualnih delovnih sporih so v razlogih svojih odločitev, ki pa so bile vse sprejete v času, ko je bilo izplačilo
prvega obroka po ZNIRPJU že izvršeno in so bile tožbe delno že umaknjene, prvostopenjska sodišča sprejela nekoliko
različna stališča. Tako je bilo zavzeto mnenje, da glede na ZNIRPJU obračun odprave tretje četrtine nesorazmerij v
osnovnih plačah javnih uslužbencev zapade v plačilo šele konec januarja 2015, zato je tožba preuranjena, poleg tega pa
za odločitev o tožbenem zahtevku ni pravnega interesa, ker njegovo vsebino opredeljuje in izplačilo določa zakon. Pri
odločanju o pritožbi tožeče stranke je tudi pritožbeno sodišče navedlo, da so z uveljavitvijo ZNIRPJU dospele terjatve
tožeče stranke dejansko postale nedospele, vendar je bilo zavrženje tožbe nepravilno, saj se v primeru vtoževanja nedospelih terjatev tožbeni zahtevek zavrne, ker sme sodišče toženi stranki naložiti, naj opravi določeno dajatev le tedaj, če
je ta zapadla do konca glavne obravnave. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku po delnem umiku tožbe, ki je
upošteval delno izplačilo razlike v plači zaradi odprave tretje četrtine plačnih nesorazmerij, ugodilo, vendar je rok za
prostovoljno izpolnitev obveznosti določilo upoštevajoč določbe ZNIRPJU in ga določilo do 31. 1. 2015.
Glede na navedena stališča je v večini še odprtih individualnih delovnih sporov prišlo do umika tožb in ustavitve postopkov.
Državno pravobranilstvo še poudarja, da se je na podlagi ZNIRPJU razlika zaradi odprave tretje četrtine nesorazmerij
v osnovnih plačah že izplačala, in sicer prvi del (za obdobje od 1. 10. 2010 do 31. 7. 2011) februarja 2014, drugi del (za
obdobje od 1. 8. 2011 do 31. 5. 2012) pa januarja 2015.
Zadeve zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi določb 246. člena ZUJF
Tematika je podrobno predstavljena v poročilu o delu za leto 2013 (str. 58–63). Državno pravobranilstvo je večje število
teh sporov zaključilo v letu 2014.
Glede na odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 14. 11. 2013 so se zadeve končale z umiki tožb (tožeče stranke so ocenile, da s tožbenimi zahtevki ne bodo uspele), ali z zavrnitvijo tožbenih zahtevkov, če so bili tožeče
stranke moški. Če je bila tožeča stranka ženska, je sodišče preverjalo, ali tožnica izpolnjuje upokojitvene pogoje, kot
veljajo za moške, ter glede na dejanske ugotovitve tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, če je tožnica upokojitvene pogoje
izpolnjevala že ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi, tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da je ugotovilo trajanje
delovnega razmerja do izpolnitve upokojitvenih pogojev, ki so veljali za moške, ter posledično za ta čas ugodilo tudi
dajatvenemu delu zahtevka za izplačilo razlik v plačah, ali pa je, če tožnica upokojitvenih pogojev, ki so veljali za moške,
še ni izpolnila, tožbenemu zahtevku ugodilo in odločilo tudi o reintegraciji.
Zadeve zaradi plačevanja prispevka za zavarovalno dobo, ki se šteje s povečanjem
Tematika je podrobno predstavljena v poročilu o delu za leto 2013 (str. 55). V letu 2014 je bila sprejeta pravnomočna
sodna odločitev, in sicer je Višje delovno in socialno sodišče o pritožbi tožene stranke Republike Slovenije odločilo, da
je tožeča stranka, ki je tudi po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev še naprej opravljala delo policista, upravičena
do nadaljnjega vplačevanja dodatnega prispevka za zavarovalno dobo.
48
Zadeve zaradi izplačila solidarnostne pomoči
Leta 2012 je Državno pravobranilstvo prejelo večje število istovrstnih tožb tožečih strank – policistov, s katerimi so ti
zahtevali izplačilo solidarnostne pomoči zaradi smrti ožjega družinskega člana v skladu s 1. alinejo 4. točke 40. člena
Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (v nadaljevanju: KPnd).
Tožena stranka je zagovarjala stališče, da oče ali mati ne predstavlja ožjega družinskega člana po l. alineji 40. člena
KPnd, ker naj bi se po razlagi navedene določbe s pojmom ožjega družinskega člana šteli člani družine, kot jih pojmuje
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih: zakonca, tudi izvenzakonska partnerja, in otroci, tudi izvenzakonski
in posvojenci, ki jih je delavec po zakonu dolžan preživljati in jih je tudi dejansko preživljal.
Prvo- in drugostopenjsko sodišče sta v eni od tovrstnih zadev zavzeli stališče, da je tožeča stranka tudi v obdobju, ko je že
imela svojo družino in celo kljub dejstvu, da je bil pokojni ob koncu svojega življenja nastanjen v institucionalnem varstvu,
s pokojnim staršem vse do smrti živela v dejanski življenjski skupnosti in je tako upravičena do solidarnostne pomoči.
Zaradi pomembnosti pravnega vprašanja je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilna in dopustna smiselna uporaba zakonskih določb 180. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pri presoji, ali mora delodajalec
delavcu v primeru smrti starša izplačati solidarnostno pomoč, nato pa reviziji tožene stranke v letu 2014 tudi ugodilo.
Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da pri razlagi pojma ožjih družinskih članov iz prve alineje 4. točke 40. člena KPnd ni
mogoče smiselno uporabiti razlage iz 180. člena OZ, ker je namen obeh institutov različen. Solidarnostna pomoč je institut
delovnega prava in pravica, ki je pogojena z obstojem delovnega razmerja. Pravica do prejema solidarnostne pomoči je vezana na določen dogodek in se izplača delavcu z namenom, da lažje premosti težave, ki niso nastale po njegovi volji. Pogoja,
ki morata biti izpolnjena za izplačilo, sta obstoj delovnega razmerja in eden izmed taksativno naštetih dogodkov. Na drugi
strani je namen odškodninskega prava v odpravi oškodovančevega prikrajšanja in zagotovitvi zadoščenja oškodovancu v
obliki odškodnine. Krog upravičencev iz 180. člena OZ sodna praksa razlaga široko, ker izhaja iz predpostavke, da te osebe
trpijo duševne bolečine zaradi škodnega dogodka, ki ga je praviloma nekdo povzročil in je zanj odgovoren. Zaradi osebne
narave prikrajšanja gre tem osebam pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo. Pojem ožjih družinskih članov
iz prve alineje 4. točke 40. člena KPnd je zato treba razlagati glede na namen, ki sta ga zasledovali stranki KPnd ob njenem
sklepanju. Smiselna uporaba razlag spornega pojma iz drugih pravnih področij oziroma zakonov ni primerna, ker je namen
posameznih institutov (ki so v zvezi s pojmom ožjih družinskih članov) različen. Namen solidarnostne pomoči kot pravice
iz delovnega razmerja je nedvomno zgolj trenutna finančna pomoč delavcu, zato pojma ožjih družinskih članov ni mogoče
razlagati preširoko. Tudi dikcija, ki sta jo uporabili stranki KPnd (ožji družinski člani), nakazuje na ozko razlago tega pojma.
Staršev delavca torej ni mogoče šteti kot ožjih družinskih članov iz prve alineje 4. točke 40. člena KPnd, ob smrti katerih bi
bil delavec upravičen do solidarnostne pomoči, zato je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen.
Glede na takšno odločitev Vrhovnega sodišča so se odprte sodne zadeve v letu 2014 končale bodisi z umikom tožbe
bodisi s pravnomočno zavrnitvijo tožbenih zahtevkov.
Zadeva policista zaradi plačila dodatka za nadure
V eni od tovrstnih zadev, v kateri je bila tožba sicer vložena pred množično vloženimi tožbami, katerih vsebina je
podrobneje predstavljena v poročilu o delu za leto 2013 (str. 53–54), je Višje delovno in socialno sodišče že sprejelo
odločitev, v kateri je zavzelo stališče do spornih pravnih vprašanj, in sicer med drugim glede referenčnega obdobja,
plačila prostih ur v višini, kot to velja za nadure, vprašanja oškodovanja delavcev, ki jim je odrejena prosta ura oziroma
imajo prosto, takrat ko bi hoteli delati in s tem njihovo oškodovanje v smislu, da za tisti mesec, ko se koristijo ure, prejmejo manjšo plačo iz naslova dodatkov za izmensko delo, za delo v nedeljo, ponoči, ob praznikih, zastaranja nadur v
primeru referenčnih obdobij, časovnega trajanja referenčnih obdobij, ki se nanašajo na delo v policiji (štiri, šest ali 12
49
mesecev) ter glede vprašanja edicijske dolžnosti tožene stranke v individualnem delovnem sporu glede posredovanja
podatkov iz evidenc o opravljenih urah delavcev, glede razporedov dela, glede porabe oziroma kompenzacije plus ur
ter glede vprašanja dostopnosti tožnika do teh podatkov pri toženi stranki in s tem povezanega trditvenega in dokaznega bremena ter prekluzije glede navajanja novih dejstev po pridobitvi teh podatkov.
Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik delal v t. i. »ruskem turnusu«, kar pomeni, da je delovni čas neenakomerno razporejen. Pri neenakomerni razporeditvi polnega delovnega časa ta ne sme trajati več kot 56 ur na teden, pri čemer se polni
delovni čas upošteva kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev. Sodišče je zavzelo
stališče, da je referenčno obdobje v policiji enako referenčnemu obdobju po splošnih predpisih po ZDR (147. člen), torej šest
mesecev, izjemoma in le s soglasjem na podlagi kolektivne pogodbe (ki pa v spornem obdobju ni bila sklenjena) bi za delavce
policije lahko veljalo 12-mesečno referenčno obdobje, česar pa ni mogoče določiti enostransko z odločitvijo delodajalca.
Referenčno obdobje se za vse delavce policije upošteva enako, in sicer se šestmesečna polletna obdobja prekrivajo s koledarskimi polletji, tj. od 1. 1. do 30. 6. in od 1. 7. do 31. 12. Če je ob koncu referenčnega obdobja ugotovljeno, da je delavec delal
več, kot je polni delovni čas, se delo, ki presega polni delovni čas, šteje kot delo preko polnega delovnega časa. To pomeni, da
vsi viški ur, ki presegajo polni delovni čas in ki ostanejo na koncu referenčnega obdobja, pomenijo nadure. S tem, ko je delal
preko polne delovne obveznosti, je tožnik dejansko opravil nadure, kljub temu, da te niso bile pisno odrejene, saj skladno s
sodno prakso Vrhovnega sodišča za priznanje plačila nadur niti ni pomembno, da so te pisno odrejene, če je delavec delo
preko polnega delovnega časa opravil z vednostjo in po naročilu nadrejenega. Če delavec izrabi plus ure, ne glede na to, ali
se s tem strinja ali ne, ni upravičen do plačila nadomestila plače v višini 130 odstotkov (do plačila celotne nadure), temveč le
do dodatka za nadurno delo v višini 30 odstotkov urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca, torej brez upoštevanja
dodatkov. Priznanje celotnega vtoževanega zneska nadure, ob tem, da je tožnik te ure dejansko izkoristil, bi pomenilo njegovo neupravičeno obogatitev. Tako odrejenih prostih ur namreč ni mogoče šteti za nezagotavljanje dela, tudi če delavec zaradi
tega prejme nižjo plačo, ker za čas, ko mu je odrejena izraba ur kot prostih ur, ne prejme nekaterih dodatkov (npr. za nočno
delo, za delo ob nedeljah in praznikih). Zastaranje za plačilo nadur oziroma presežka ur začne teči po zapadlosti plače v naslednjem mesecu po izteku referenčnega obdobja, saj se šteje, da so nadure nastale prvi dan po preteku referenčnega obdobja.
Na podlagi takšnih stališč je sodišče tožbenemu zahtevku tožnika delno ugodilo in tožniku prisodilo razliko v plači iz naslova dodatka za nadure za tiste ure, ki so po poteku referenčnega obdobja predstavljale višek ur nad delovno obveznostjo.
Zoper odločitev drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil dopuščeno revizijo, v kateri je vztrajal, da mu pripada plačilo celotne nadure (130 odstotkov), čeprav je koristil ure, ki jih je opravil, saj zaradi ravnanja tožene stranke, ki mu je,
v izogib plačilu nadur, brez njegovega soglasja oziroma ob njegovem nasprotovanju z razporejanjem dela enostransko
pisala proste ure oziroma delovne dneve z namenom enostranske porabe ur oziroma enostransko odrejala kompenziranje opravljenih nadur, proti svoji volji ni opravljal dela, zato naj bi bil oškodovan.
Vrhovno sodišče je sodbo, s katero je revizijo zavrnilo, izdalo maja 2015. Državno pravobranilstvo ob tem izpostavlja
pomembnost odločitve pritožbenega sodišča in odločitve Vrhovnega sodišča, saj je v zvezi z obravnavano problematiko pred delovnimi sodišči odprtih še približno 1.200 istovrstnih sporov. V odprtih zadevah je glede na že zavzeta
pravna stališča za vsakega od tožnikov tako bistvena le še dejanska ugotovitev števila ur, ki so ostale neizrabljene po
koncu vsakega referenčnega obdobja.
Zadeva pripadnika Slovenske vojske zaradi plačila odškodnine za neizkoriščen dan tedenskega počitka na misijah v tujini
Tematika je podrobno predstavljena v poročilu o delu za leto 2013 (str. 54–55).
V eni od zadev je Višje delovno in socialno sodišče zavzelo stališče, da je z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za odškodnino
oziroma nadomestilo za neizkoriščene dni tedenskega počitka prvostopenjsko sodišče odstopilo od ustaljene sodne pra-
50
kse, da pripadnikom mednarodnih operacij pripada tedenski počitek oziroma nadomestilo za neizkoriščene dni tedenskega počitka, saj je nepravilno interpretiralo 53. člen Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV) kot izjemo od splošnih
pravil, ki urejajo zagotavljanje počitka delavcev. Iz navedenega člena namreč ne izhaja, da pripadnikom mednarodne
operacije tedenski počitek ne pripada, temveč da ga je treba prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere. Po mnenju
pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče v konkretnem primeru ni pravilno uporabilo Direktive Sveta z dne 12. 6. 1989
o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu, saj je Direktiva 2003/88/ES Evropskega
parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa kasnejši in specialnejši pravni akt,
zato je treba uporabiti to. Iz Direktive 2003/88/ES pa ne izhaja, da bi šlo za kakršnokoli izjemo, saj morajo imeti vsi delavci
ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba
delavcem Skupnosti zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore. Države članice morajo
sprejeti potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ima delavec v sedemdnevnem obdobju pravico do najmanj 24 ur neprekinjenega počitka, pri čemer se lahko določi referenčno obdobje, ki ni daljše od 14 dni.
Tožena stranka po mnenju pritožbenega sodišča v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni dokazala, da bi tožniku
v času misije zagotavljala tedenski počitek oziroma da je tožnik tedenski počitek dejansko koristil, pri čemer sploh ni
pomembno, da je tožniku zagotovila odsotnost v trajanju 96 ur ter dodaten letni dopust, ker gre za različna instituta.
Pritožbeno sodišče je določilo, da mora prvostopenjsko sodišče v novem sojenju v zvezi s tem, ali je bil tožniku tedenski počitek omogočen in kolikokrat ga je tožnik izkoristil, dopolniti dokazni postopek.
V predmetni zadevi je drugostopenjsko sodišče potrdilo pravilnost zavrnitve tožbenega zahtevka v delu za izplačilo
nadur v času misije. V prvem odstavku 98. c člena ZObr, ki ureja plačo za delo izven države, je Vladi dano posebno
pooblastilo za sprejem predpisa, in sicer je določeno, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo
izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami,
pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše vlada. Tako se plača javnih uslužbencev za delo v tujini
celovito določa le na podlagi specialnih predpisov, med katere spada tudi Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi
pogodbami. Ta v 3. členu določa, da je plača pripadnika v mednarodnih operacijah in misijah določena za povprečno
mesečno delovno obveznost v skladu z ZObr 174 ur, ne glede na dejansko razporeditev delovnega časa, pripadniku
v mednarodnih operacijah in misijah pa se v času opravljanja vojaške službe izven države izplačujejo samo dodatki,
povračila in nadomestila, ki so določeni s to uredbo. Za delo v manj ugodnem delovnem času se šteje tudi delo preko
polnega delovnega časa. Za ta čas je delavec praviloma na podlagi delovnopravne zakonodaje ter drugih podzakonskih predpisov upravičen do dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času, vendar je Vlada RS z Uredbo, ki jo je
bila upravičena sprejeti na podlagi izrecnih določb ZObr in ZSPJS, določila, da pripadnikom stalne sestave Slovenske
vojske v tujini ti dodatki in nadomestila za čas opravljanja nalog pri izvajanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih
organizacijah, ne pripadajo.
Zadeva zaradi izplačila razlike v plači iz naslova dejansko opravljenega dela
Vrhovno sodišče je leta 2014 sprejelo pomembno odločitev o dopuščeni reviziji, in sicer glede vprašanja, ali se lahko
pripadnik Slovenske vojske v zvezi s plačilom za dejansko delo, ne glede na dejansko sistematizacijo delovnih mest v
Slovenski vojski (ustvarjenih formacijskih dolžnosti), sklicuje neposredno na Uredbo o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede in na njeni podlagi zahteva ustrezno povečano plačilo za delo, če se
na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ugotovi, da je opravljal delo, ki ustreza specialistični formacijski dolžnosti,
za katero je določena višja plača.
Vrhovno sodišče je odločilo, da sta prvo- in drugostopenjsko sodišči pri presoji, da je tožnikov zahtevek neutemeljen,
ker ne obstaja formacijska dolžnost, ki ustreza dejanskemu delu tožnika, zmotno uporabili materialno pravo. Tudi v
konkretnem primeru je treba uporabiti institut plačila po dejanskem delu, saj se kljub neobstoječi formacijski dolžnosti
51
lahko neposredno uporabijo določbe Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne
razrede in se na tej podlagi tožniku določi plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal.
Vsak državni organ, uprava lokalne skupnosti in oseba javnega prava mora namreč imeti akt o sistemizaciji delovnih
mest, v katerem so v skladu z notranjo organizacijo določena delovna mesta, potrebna za izvajanje nalog. Enako naravo
kot sistemizacija za zaposlene na upravnih in strokovnih nalogah na ministrstvu ima za odločanje o pravicah iz delovnega
razmerja glede zaposlenih v Slovenski vojski formacija. To je seznam funkcionalnih in kadrovskih dolžnosti, pogojev za
njihovo opravljanje ter potrebnih materialnih sredstev in opreme za vojaško poveljstvo, enoto ali zavod v stalni, mirnodobni in vojni sestavi ter njena kadrovska in materialna popolnitev. Tožena stranka v formaciji ne more določiti formacijskih dolžnosti, ki niso določene v uredbi ali kolektivni pogodbi dejavnosti, bi pa morala v formaciji določiti formacijske dolžnosti glede na vrste del in nalog, ki se pri njej dejansko opravljajo. Pri tem bi moralo oblikovanje formacijskih
dolžnosti slediti dejanskim potrebam dela. Če pri toženi stranki obstaja potreba po opravljanju določenih nalog in se te
naloge tudi opravljajo, mora formacija vključevati ustrezno formacijsko dolžnost, v okviru katere se te naloge opravljajo.
Delodajalec je dolžan zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Uredba sicer ne določa konkretnih del in nalog za
posamezno formacijsko dolžnost, zato na njeni podlagi ni mogoče ugotoviti, katera dela in naloge naj bi opravljal letalski
inženir, vendar je vsebino teh del in nalog mogoče ugotoviti na drugačen način. Če bi se ugotovilo, da je tožnik dejansko
opravljal delo in naloge letalskega inženirja, potem je jasna tudi višina plače, ki bi mu za to delo pripadala. Uvrstitev posameznih formacijskih dolžnosti v plačne razrede namreč določa uredba in formacija ne more uvrstiti posameznih formacijskih dolžnosti v drugačne plačne razrede. Če je tožnik v resnici opravljal drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljal v
formacijski dolžnosti, v katero je bil razporejen, potem mu pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal, čeprav tožena stranka nima sistematizirane ustrezne formacijske dolžnosti, ki bi ta dela obsegala. Ker pa v zadevi zaradi zmotnega
materialnopravnega izhodišča nižjih sodišč ni bilo ugotovljeno, katera dela tožnik dejansko opravlja, je revizijsko sodišče
odločbi nižjih sodišč delno razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.
Zadeva zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja po prenehanju sodniške funkcije
Tožniku je prenehala sodniška funkcija z odločbo Sodnega sveta, ki je potrdil negativno oceno Personalnega sveta, iz
katere je izhajalo, da tožnik ne ustrezna sodniški službi. Tožnik je s tožbo uveljavljal ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi strank in je v postopku zatrjeval, da mu je prenehala le funkcija sodnika, ne pa tudi delovno razmerje.
Materialnopravna podlaga, ki ureja položaj sodnikov, je poleg Ustave Republike Slovenije Zakon o sodniški službi
(ZSS), ki izrecno določa, da je sodnik v službenem razmerju z Republiko Slovenijo. Službeno razmerje je specifična
oblika razmerja med sodnikom in Republiko Slovenijo, ki je po vsebini sicer podobno delovnemu razmerju, zato se
ZDR-1 tudi subsidiarno uporablja glede pravic in obveznosti sodnika v zvezi s sodniško službo. Kljub temu, da sta si po
vsebini obe razmerji podobni, pa pri službenem razmerju sodnika in delovnem razmerju nikakor ne gre za enako razmerje. Delovno razmerje je glede na ureditev v ZDR-1 razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec
prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo
po navodilih in pod nadzorom delodajalca, sodnik pa je pri izvrševanju sodniške funkcije vezan le na Ustavo in zakon.
ZSS določa, da sodniku sodniška funkcija preneha, če iz ocene sodniške službe izhaja, da ne ustreza sodniški službi. V
tem primeru mu preneha sodniška funkcija po zakonu, pri čemer se šteje, da je razlog za prenehanje sodniške funkcije
podan z dnem, ko Sodni svet potrdi tako oceno sodniške službe. Na način prenehanja sodniške funkcije v primeru, da
iz ocene sodniške službe izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi, ne vpliva subsidiarna uporaba določb ZDR-1, saj
sodniku sodniška funkcija preneha po samem zakonu z dnem potrditve negativne ocene s strani Sodnega sveta in so
določbe ZDR-1 o postopku z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za sodnika neuporabljive oziroma tožena stranka
ni dolžna izvesti postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
Ker delovnega razmerja ni mogoče enačiti s službenim razmerjem oziroma s sodniško službo, je Višje delovno in socialno sodišče zavrnilo tožnikovo stališče, da mu je prenehala le sodniška služba, ne pa tudi delovno razmerje na sodišču.
52
ZSS namreč določbe, iz katere bi izhajalo, da sodniku v času sodniške službe prejšnje delovno razmerje miruje, nima,
zato tožnik tudi nima pravice zahtevati oziroma predlagati, da ga delodajalec v primeru prenehanja sodniške službe
razporedi na delovno mesto, ki ga je na sodišču zasedal pred imenovanjem v sodniško funkcijo, in da se mu ponovno
vzpostavi delovno razmerje. Če sodniku sodniška funkcija preneha, ne »oživi« prejšnje delovno razmerje, niti nima
možnosti zahtevati vrnitve na prejšnje delovno mesto. Takšne pravice tožnik nima niti na podlagi analogne uporabe
37. člena Zakona o poslancih, ki določa, da ima poslanec (funkcionar), ki je bil do izvolitve v delovnem razmerju,
pravico, da se v treh mesecih po prenehanju poslanskega mandata vrne na delo, ki ga je opravljal, ali na drugo delo, ki
ustreza vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe. Citiranega člena v predmetni zadevi ni mogoče analogno uporabiti, saj obstajajo bistvene vsebinske razlike med poslanskim in sodniškim mandatom. Poslanski mandat je po naravi
stvari časovno omejen, saj je vezan na volitve v državni zbor, nasprotno pa sodnik svojo funkcijo opravlja trajno.
Kolektivni spor zaradi kršitve izvajanja kolektivne pogodbe (povračilo stroškov prevoza)
Predlagatelj je v svojem predlogu zahteval ugotovitev, da je nasprotna udeleženka kršila določbe 5. člena Aneksa
h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti s tem, ko ni priznavala in obračunala povračila stroškov kilometrine
za prevoz na delo in z dela zaposlenim javnim uslužbencem, ki za prihod od kraja bivališča do kraja delovnega mesta
in nazaj nimajo možnosti uporabe javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi na razdaljah, ki skupno znašajo več
kot dva kilometra v eno smer; da je nasprotna udeleženka dolžna v skladu z določbami 5. člena aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti zaposlenim javnim uslužbencem, ki za prihod od kraja bivališča do kraja delovnega
mesta in nazaj nimajo možnosti uporabe javnega prevoza z javnimi sredstvi na razdaljah skupno več kot dva kilometra
v eno smer, ter za čas od 1. 6. 2012 naprej priznanje in izplačilo povračila stroškov prevoza za celotno razdaljo, na kateri
nimajo možnosti uporabe javnega prevoza, in sicer kilometrino v višini osemodstotne cene neosvinčenega motornega
bencina 95-oktanov na kilometer z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Med udeležencema ni bilo sporno, da nasprotna udeleženka priznava in izplačuje stroške prevoza na delo in z dela
v višini predpisane kilometrine za del poti med krajem bivališča javnega uslužbenca in krajem prvega javnega prevoznega
sredstva ter krajem zadnjega prevoznega sredstva in krajem delovnega mesta, če gre za razdalji, večji od dveh kilometrov.
Sporno pa je bilo, ali mora nasprotna udeleženka javnim uslužbencem priznavati in izplačevati povračilo stroškov prevoza
na in z dela v obliki kilometrine, kadar javni prevoz ni možen, za vsako posamezno razdaljo na poti, ko javni prevoz ni
možen, ki je daljša od dveh kilometrov, ali pa mora povrniti kilometrino, če je seštevek teh razdalj večji od dveh kilometrov, torej tudi za razdalje, ki so od kraja bivanja do prvega javnega prevoznega sredstva oziroma od zadnjega prevoznega
sredstva do kraja dela posamično krajše od dveh kilometrov, vendar v skupnem seštevku presegajo to razdaljo.
Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da nasprotna udeleženka utemeljeno izplačuje stroške prevoza izven relacij javnega prevoza le za relacije, ki so neprekinjeno daljše od dveh kilometrov.
Višje delovno in socialno sodišče je menilo, da je namen določbe Aneksa, da pripada javnemu uslužbencu povračilo
stroškov prevoza na delo in z dela glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot
dva kilometra, v tem, da javni uslužbenec stroške poti na delo in z dela do razdalje dveh kilometrov krije sam, stroške
za razdaljo nad dvema kilometroma pa mu povrne delodajalec. Ker Aneks ne omenja posameznih delov poti, temveč
celotno pot, je treba pri priznavanju kilometrine upoštevati celoten seštevek posameznih razdalj, pri katerih ni javnega prevoza, zato nasprotna udeleženka, ki javnim uslužbencem razdalj od bivališča oziroma od kraja, od katerega se
zaposleni dejansko vozi na delo, do prvega javnega prevoza oziroma od zadnjega javnega prevoza do kraja opravljanja
dela, ki so krajše od dveh kilometrov, ne priznava, krši določbe 5. člena Aneksa, in sicer od dneva njegove veljavnosti,
tj. od 1. 6. 2012.
Zoper takšno odločitev je nasprotna udeleženka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo in potrdilo prvostopenjsko zavrnitev predloga.
53
Zadeve zaradi priznanja dodatka za bivanje k Zoisovi štipendiji
Na področju socialnih sporov je treba za leto 2014 izpostaviti večje število pravnomočnih odločitev glede priznanja Zoisovih štipendij. Zoisova štipendija je štipendija za nadarjene dijake in študente, pri dodelitvi katere se
upoštevajo samo učni uspeh in posebni dosežki kandidatov, ne pa tudi njihove socialne razmere. Pridobitev Zoisove štipendije zato ni pravica do in iz socialnega zavarovanja in socialnega varstva, saj ni povezana z vključitvijo
v socialna zavarovanja in ne gre za storitev ali ukrep, ki je namenjen preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk
in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva. Spori o štipendiji za nadarjene so bili med socialne spore
uvrščeni zaradi zagotavljanja enotne sodne prakse na področju štipendij, ki naj ostanejo v pristojnosti delovnega
in socialnega sodstva, kar pa ne pomeni, da je spor o tej štipendiji spor o pravici do in iz socialnega zavarovanja
in socialnega varstva.
V predmetnih zadevah je bilo sporno priznanje dodatka za bivanje, ki pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja
stalnega prebivališča, in sicer, ali so tožeče stranke upravičene in od kdaj tudi do dodatka za bivanje izven stalnega
prebivališča. Tožena stranka je v teh postopkih zagovarjala stališče, da je vloge za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije možno vlagati samo v roku iz javnega poziva in ker po poteku tega roka ni več možno zaprositi za štipendijo, tudi
dodatka k štipendiji prav tako ni več mogoče zahtevati. Vlagatelji so namreč pravico do Zoisove štipendije pridobili
z dnem vpisa v izobraževalni program, in ne od dneva vložitve zahtevka. Do dodatka za bivanje bi bil tako upravičen le
štipendist, ki izpolnjuje vse pogoje, na podlagi katerih je upravičen do nadaljnjega prejemanja Zoisove štipendije, na
prvi dan študijskega leta, kar pomeni, da sočasno z ostalimi pogoji izpolnjuje tudi pogoj bivanja, ki pa ga mora izkazati
s prijavo začasnega prebivališča pri pristojnem organu. Naknadna prijava začasnega prebivališča ni takšna sprememba,
ki bi vplivala na status posameznika ali na obstoj štipendijskega razmerja.
Sodišče je odločbe tožene stranke Republike Slovenije, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, s katerimi je bilo odločeno o pritožbah tožečih strank zoper prvostopenjske odločbe Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije, odpravilo in toženi stranki naložilo izplačilo že zapadlih in neplačanih zneskov.
Pojasnilo je, da Zakon o štipendiranju ne veže pravice do dodatka na samo prijavo začasnega prebivališča, potrdilo o
prijavi začasnega prebivališča pa pomeni le enega izmed dokazov za ugotovitev kraja bivanja, ne pa edinega. V tem
primeru tudi ne gre za neko spremembo ali okoliščino, ki bi vplivala naknadno na samo pravico do štipendije oziroma
višino te štipendije, saj je v Zakonu o štipendiranju (ZŠtip) določeno zgolj to, da pripada štipendistu, ki se izobražuje
zunaj kraja stalnega prebivališča, dodatek za bivanje. Za odločitev v predmetnih zadevah je bilo tako bistveno, da so
tožeče stranke že v vlogi za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije navedle, da se bodo izobraževale izven kraja svojega stalnega prebivališča.
6.5 Zaključek in priporočila
Državno pravobranilstvo po pregledu dela na področju delovnopravnih in socialnopravnih zadev ter na podlagi
predstavljenih statističnih podatkov ugotavlja, da v letu 2014 ni prejelo večjega števila t. i. množičnih zadev, torej
zadev z istovrstno pravno in podobno dejansko podlago zahtevka, pripad drugih zadev pa je celo nekoliko manjši
kot prejšnja leta. Državno pravobranilstvo ocenjuje, da je zmanjšanje števila sporov med javnimi uslužbenci in
državo kot delodajalcem, ki svoj epilog dobijo na sodišču, mogoče pripisati dejstvu, da v letu 2014 novi varčevalni ukrepi niso bili uvedeni, učinki ZUJF, s katerimi se je skušalo zagotoviti vzdržne javne finance in zmanjšati
izdatke proračuna in so nedvomno močno prizadeli tudi javne uslužbence, pa so se pokazali že v letih 2012 in
2013, ko je bil zabeležen trend naraščanja novih delovnopravnih in socialnopravnih zadev, po drugi strani pa
zagotovo tudi nekoliko izboljšani finančno-ekonomski situaciji v državi.
54
Državno pravobranilstvo je v zadnjih letih kot enega od razlogov za velik pripad zadev izpostavljalo tudi normativno
ureditev, ki ureja pravice in obveznosti javnih uslužbencev iz delovnega razmerja. Ocenjuje, da so nenehne spremembe tako zakonskih kot tudi podzakonskih predpisov v pravno ureditev uslužbenske zakonodaje vnesle nepreglednost,
kar je ob nenatančni in dvoumni dikciji predpisov povečevalo število sporov. V sodnih postopkih se je vse prevečkrat
izkazalo, da je sodišče zavzelo povsem drugačno stališče, kot je bilo vsebovano v raznih navodilih, usmeritvah, pojasnilih in drugih pravno nezavezujočih aktih, ki so bili po sprejetju predpisov izdani zaradi različnega razumevanja določb
in so se nato po njih državni organi tudi ravnali. V letu 2014 je bilo na področju sprejemanja predpisov, ki vplivajo na
pravice in obveznosti javnih uslužbencev, nekakšno zatišje, saj so bili še v veljavi ukrepi po ZUJF, glede katerih je sodna
praksa že zavzela določena stališča, ki so se očitno že ustrezno upoštevala v okviru predhodnih postopkov pri delodajalcih, in je bilo domnevno tudi zaradi navedenega delovnopravnih sporov nekoliko manj. Državno pravobranilstvo
tako izpostavlja, da bodo samo jasno in razumljivo napisani predpisi, ki ne dopuščajo različnega tolmačenja pravic
in obveznosti iz delovnih razmerij javnih uslužbencev, pripomogli k zmanjševanju števila sporov, zato je bistvena
strokovna priprava zakonodajnih gradiv, ki bi upoštevala tudi dejanske učinke sprejetega besedila ter s tem v zvezi v večji meri upoštevala stališča sodne prakse, zavzeta v primerih, do katerih je prišlo ravno zaradi neustrezne
nomotehnike predpisov.
Državno pravobranilstvo ocenjuje, da se je v letu 2014 kot posebej pereče izkazalo področje kolektivnih delovnih
sporov. Po pregledu navedb predlagateljev v posameznih predlogih za začetek kolektivnega delovnega spora je mogoče
ugotoviti, da praktično vsi predlagatelji dajejo velik poudarek trditvam, da so bili vsi pozivi in zahteve predlagatelja za
prenehanje kršitve kolektivne pogodbe oziroma spoštovanja določb kolektivnih dogovorov zaman oziroma pri (Republiki Sloveniji) Vladi niso bili deležni posluha, zato naj bi bili predlagatelji (po vseh poskusih in prizadevanjih z
nasprotno udeleženko že predsodno doseči dogovor glede pravilnega ravnanja in izvrševanja obveznosti po kolektivni
pogodbi) primorani sprožiti posamezne kolektivne delovne spore. Glede na takšne trditve Državno pravobranilstvo
meni, da je v dani družbeno-ekonomski situaciji bistveno, da vse strani, tako Vlada oziroma posamezni državni organi na strani delodajalca kot tudi sindikati javnega sektorja, še naprej izkazujejo interes za kolektivno dogovarjanje.
Državno pravobranilstvo priporoča, da si stranke kolektivnih delovnih razmerij v primeru spora skozi konstruktivna
pogajanja ter z medsebojnim popuščanjem resnično prizadevajo uskladiti stališča in poiskati sprejemljivo rešitev, kolektivni delovni spor pa naj postane res skrajno sredstvo za razrešitev spornih vprašanj iz kolektivnih pravic, obveznosti, pravnih razmerij oziroma interesov.
Za leto 2014 kot primer dobre prakse izvensodne rešitve odprtih sodnih sporov po sprejemu odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča Državno pravobranilstvo izpostavlja zadeve zaradi plačevanja prispevka za zavarovalno
dobo, ki se šteje s povečanjem. Po sprejemu odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki je bila podrobno
predstavljena v poglavju o pomembnejših zaključenih zadevah, je Ministrstvo za notranje zadeve takoj pristopilo k
izvensodni ureditvi situacije. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je na predlog generalnega direktorja policije
vsem javnim uslužbencem – policistom, ki jim je delodajalec prenehal izplačevati prispevke za zavarovalno dobo, ki se
šteje s povečanjem, izdala sklepe, s katerimi jim je to pravico priznala in je bilo tudi odločeno, da se ti prispevki plačajo
za čas od 1. 12. 2012 naprej. Posledično so tožeče stranke tožbe, vložene na delovno sodišče, že začele umikati in je
večje število postopkov s sklepom o ustavitvi že pravnomočno končanih.
Tudi za leto 2014 je mogoče ugotoviti trend povečevanja števila sodnih sporov zaradi transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Tožeče stranke imajo s toženo stranko kot delodajalcem že daljše časovno
obdobje zaporedoma sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, za katere trdijo, da so nezakonite, ker razlog za
sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas sploh ne obstoji ter da gre za zlorabo instituta pogodbe o zaposlitvi za
določen čas. Tožeče stranke s tožbo zahtevajo ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ki je bilo sklenjeno za določen čas oziroma ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, od tožene stranke Republike
Slovenije pa zahtevajo, da jih pozove nazaj na delo ter razporedi na določeno delovno mesto. V večini primerov tožeče
stranke zahtevajo imenovanje v določen uradniški naziv. Glede tega dela zahtevka Državno pravobranilstvo pojasnjuje,
da tudi v primeru, če sodišče ugotovi transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, delavec ne
55
more biti imenovan v uradniški naziv. ZJU namreč nikakor ne dopušča avtomatičnega imenovanja v uradniški naziv,
saj določa, da se uradniki izbirajo na javnem natečaju, razen v primerih, ko je z zakonom določeno drugače, z javnim
uslužbencem, ki sklene delovno razmerje za določen čas, pa se ne sme skleniti delovno razmerje za nedoločen čas
na uradniškem delovnem mestu brez javnega natečaja. Izbira uradnika na javnem natečaju je tudi predpogoj za pridobitev uradniškega naziva, v katerem uradnik izvršuje javne naloge. Če se torej za uradniško delovno mesto sklene
pogodba o zaposlitvi za določen čas, se javnega uslužbenca ne imenuje v uradniški naziv, temveč se mu, upoštevajoč
ustrezen uradniški naziv, v pogodbi o zaposlitvi za določen čas določijo le pravice in obveznosti iz delovnega razmerja.
Tudi sicer imenovanje v naziv ni problematika, ki bi sodila v stvarno pristojnost delovnega sodišča.
Institut transformacije je namenjen preprečevanju zlorab pri sklepanju pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj so v primeru sklenitve pogodbe za določen čas v nasprotju z zakonom interesi delavca in varstvo njegove zaposlitve postavljeni
pred interese delodajalca. Do transformacije pride po samem zakonu, delavec pa po ugotovljeni transformaciji le nadaljuje delo na delovnem mestu glede na zadnjo pogodbo o zaposlitvi, z vsemi pravicami, ki iz te pogodbe izhajajo. Do
povečanja števila tovrstnih sporov je po oceni Državnega pravobranilstva nedvomno prišlo zato, ker so državni organi
ob omejevanju možnosti za nove zaposlitve zaradi varčevalnih ukrepov v sklepanju pogodb o zaposlitvi za določen čas
prepoznali možnost za vsaj začasno rešitev problema pomanjkanja kadrov. V nekaterih zadevah je namreč glede na
okoliščine primera očitno, da se je delodajalec že ob sklepanju zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas zavedal
možnosti, da bo ugotovljena nezakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas ter da se bo za javnega uslužbenca vzpostavilo delovno razmerje za nedoločen čas. Če so pogodbe o zaposlitvi z določeno osebo večkrat zaporedoma sklenjene
za določen čas, v pogodbah pa se kljub temu, da javni uslužbenec dejansko ves čas opravlja enako delo in naloge, navajajo različni zakonsko dopustni razlogi za sklenitev takšne pogodbe o zaposlitvi, od nadomeščanja začasno odsotnega
delavca do povečanega obsega dela, je povsem jasno, da je delodajalec z delom javnega uslužbenca zadovoljen, da ga
želi obdržati, da je njegovo delo tudi z vidika obsega dela stalno potrebno, da pa zaradi varčevalnih ukrepov njegova
zaposlitev za nedoločen čas ni mogoča. Takšna opažanja so sicer povsem v nasprotju z očitki večine tožečih strank, da
so pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene zato, da se delodajalec v prihodnosti javnih uslužbencev lahko kar
najhitreje znebi.
Ob navedenem Državno pravobranilstvo še izpostavlja, da gre lahko pri veriženju pogodb o zaposlitvi dejansko
tudi za izigravanje ureditve postopka javnega natečaja, ki je zaradi iskanja strokovno najbolj usposobljenega kandidata za prosto uradniško delovno mesto obvezen. Načelo javnega natečaja je tudi ustavno načelo, opredeljeno
v 122. členu Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je zaposlitev v upravnih službah mogoča samo na temelju
javnega natečaja. V zvezi s postopki zaradi transformacije delovnega razmerja se tako zastavlja vprašanje, kako
ob odprtih pravnih vprašanjih (ali in kako na transformacijo delovnega razmerja za uradniško delovno mesto
vpliva zahteva za izvedbo natečajnega postopka za zaposlitev na uradniškem delovnem mestu) v primeru obstoja
dejanskih razlogov za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas zadeve v izogib dolgotrajnim sodnim postopkom ter zmanjšanju finančnih posledic (obračun in izplačilo plač, zakonske zamudne obresti,
stroški postopka) razrešiti že v predhodnem postopku pri delodajalcu oziroma ali smejo delodajalci, dokler ne bo
sprejeta odločitev Vrhovnega sodišča o vloženi reviziji tožene stranke Republike Slovenije, v kateri je poudarjeno
predvsem načelo javnega natečaja, za uradniška delovna mesta sploh sami ugotoviti transformacijo. Državno pravobranilstvo pričakuje, da bodo iz odločitve revizijskega sodišča izhajali odgovori na izpostavljena pravna vprašanja, saj bi lahko bilo ravnanje Republike Slovenije kot delodajalca tako bolj smotrno in gospodarno. V primeru
nespornih dejanskih okoliščin predvidljivih odločitev, zgolj zaradi pridobitve sodbe, namreč ne bi bilo več treba
prelagati na sodišče.
Ker je delovnopravno razmerje praviloma trajno razmerje, zaupanje med delavcem in delodajalcem pa je tudi v javni
upravi postalo eden od temeljev zaposlitvenega razmerja, je v zadevah zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi opaziti, da Republika Slovenija kot tožena stranka v čedalje večjem številu tovrstnih sporov poda predlog, da sodišče po
morebitni ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca ne reintegrira nazaj v delovno razmerje pri
toženi stranki, temveč da pogodbo o zaposlitvi sodno razveže in odloči o odškodnini po 118. členu ZDR.
56
7
Postopki izvršbe in zavarovanja
57
7.1Uvod
Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo v izvršilnih postopkih v skladu z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ).
Državno pravobranilstvo ni pristojno za izterjavo davčnih terjatev, ki jih v skladu z Zakonom o davčnem postopku
izvaja Finančna uprava Republike Slovenije. Šele če je postopek davčne izvršbe brezuspešen, Državno pravobranilstvo
neplačane davke in prispevke izterjuje v izvršilnem postopku z izvršilnim sredstvom prodaje nepremičnin dolžnika
oziroma zavaruje terjatev v višini davčnega dolga z vpisom zastavne pravice na nepremičnini, ki je last dolžnika. Državno pravobranilstvo tudi ni pristojno za izterjavo denarnih terjatev, ki jih ima Republika Slovenija do dolžnikov na
podlagi pravnomočnih in izvršljivih upravnih odločb, saj v tem primeru ne gre za sodno, temveč upravno izvršbo.
Realizacija upravne odločbe v sodnem postopku je namreč omejena izključno na izvršbo na nepremičnine in na delež
družbenika (tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Ip 482/2014).
Državno pravobranilstvo izterjuje denarne terjatve tudi od oseb, ki imajo stalno prebivališče prijavljeno v tujini (gre za
izterjavo neplačane sodne takse v civilnih in kazenskih zadevah ter izterjavo pravdnih stroškov).
Za izterjavo povprečnin, denarnih kazni, stroškov kazenskega postopka in glob, ki so fizičnim in pravnim osebam
s prebivališčem oziroma sedežem v Evropski uniji izrečene v prekrškovnem postopku, Državno pravobranilstvo ni
pristojno, saj morajo slovenska sodišča v skladu z Zakonom o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami
Evropske unije in mednarodnimi konvencijami predloge za priznanje in izvršitev odločb poslati pristojnemu organu v
državi, kjer ima dolžnik prebivališče oziroma sedež.
7.2Statistika
V letu 2014 je Državno pravobranilstvo prejelo 6.212 novih zadev, in sicer 3.747 zadev v povezavi s postopkom izvršbe,
2.449 v povezavi s postopkom zavarovanja in 16 zadev v predhodnem postopku po 14. členu ZDPra. Pripad je v primerjavi z letom 2013, ko je prejelo 4.617 novih izvršilnih zadev, večji za 34,5 odstotkov.
Skupno je imelo leta 2014 v delu 14.872 zadev, zaključilo je 4.982 zadev, na dan 31. 12. 2014 je bilo odprtih 10.146
zadev. Ob slednjem podatku je treba izpostaviti, da si Državno pravobranilstvo v zadevah, v katerih je Republika
Slovenija upnica, prizadeva za čim učinkovitejšo izterjavo, pri čemer mu vso potrebno podporo nudijo številni
zavodi in državni organi, ki pravobranilstvu v skladu z 12. členom ZDPra posredujejo vse zahtevane podatke o
dolžniku, njegovi zaposlitvi, dohodkih, premoženju, naslovu stalnega in začasnega prebivališča, lastništvu osebnih vozil, davčni številki, enotni matični številki. Kljub temu so tovrstni postopki praviloma dolgotrajni, kar je
posledica številnih pravnih sredstev, ki jih vlagajo dolžniki, s čimer se povečuje tudi obremenjenost sodišč oziroma izvršilnih oddelkov, zagotovo pa k dolgotrajnosti in (ne)uspešnosti izvršilnih postopkov pripomore splošno
gospodarsko stanje v državi, ki se odraža tudi v naraščanju števila insolventnih dolžnikov, njihovem slabem
premoženjskem stanju ipd.
58
7.3 Analiza podatkov
Po tem, ko je bilo leta 2013 po dolgoletnem naraščanju števila izvršilnih zadev to prvič manjše kot leto pred tem, se je
število teh zadev v letu 2014 znova izjemno povečalo in je bilo največje v analiziranem obdobju. Glede na leto 2010 se
je število prejetih zadev leta 2014 povečalo za skoraj 105 odstotkov.
Graf 6: Število prejetih izvršilnih zadev v obdobju 2010-2014
7.4 Posamezni vsebinski sklopi
Državno pravobranilstvo v izvršilnih postopkih izterjave denarne terjatve zastopa Republiko Slovenijo zaradi izterjave
davčnih terjatev, delovnih in socialnih terjatev, stroškov sodnih postopkov in stroškov sodišč, odškodnin, terjatev
države iz naslova opravljenih storitev ali zaradi uporabe premoženja države ter izterjave škod zaradi poškodovanja ali
oškodovanja državnega premoženja, terjatev, povezanih s kaznivimi dejanji, državo pa zastopa tudi v postopkih izvršb,
v katere vstopi država kot dolžnica po zapustniku, katerega premoženje je postalo last Republike Slovenije, in v drugih
izvršilnih postopkih, v katerih je država dolžnica. V izvršilnih postopkih zaradi izterjave nedenarnih terjatev Državno
pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo v postopkih, ki se nanašajo na neupravičeno uporabo nepremičnine, motenje posesti, izbiro koncesionarja ipd.
7.4.1 Davčne terjatve
Davčne terjatve države temeljijo na seznamih izvršilnih naslovov, ki jih izda finančna uprava (t. i. dolgovni seznami).
Gre za neplačane davke in prispevke fizičnih in pravnih oseb. V postopku izvršbe in zavarovanja, ki sledi predhodno
neuspešno izvedenemu postopku davčne izvršbe, terjatve države izterjuje Državno pravobranilstvo v postopku sodne
izvršbe, ali pa vpisuje zastavne pravice za zavarovanje teh terjatev na nepremičninah v lasti dolžnikov v korist Republike
Slovenije. Pogoj za vložitev predloga za izvršbo na nepremičnino ni konec davčne izvršbe, saj sodni izvršilni postopek
pomeni nadaljevanje postopka davčne izvršbe. Dolžniki pogosto vlagajo pravna sredstva, v katerih ugovarjajo pravni
naravi seznama izvršilnih naslovov, ki naj ne bi predstavljal izvršilnega naslova po ZIZ oziroma naj ne bi predstavljal
izvršilnega naslova za zamudne obresti ali stroške predhodnih davčnih izvršb, pogosti so tudi ugovori glede obstoja in
višine davčnega dolga.
59
V izvršilnih postopkih, ki se začnejo na podlagi dolgovnega seznama, je tudi novejša sodna praksa zavzela enotno
stališče, da so seznami izvršilnih naslovov – dolgovni seznami, izvršilni naslovi, v katerem pa mora biti za vsak posamezni izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka oziroma obveznosti in zamudnih obresti za vsako
vrsto davka oziroma obveznosti posebej. S tem seznam izvršilnih naslovov predstavlja tudi primeren izvršilni naslov
za izterjavo zamudnih obresti, saj izpolnjuje vse pogoje po 9. točki 145. in 146. člena Zakona o davčnem postopku.
Seznam izvršilnih naslovov je primeren izvršilni naslov tudi za izterjavo stroškov predhodne davčne izvršbe, ki so dolžniku v plačilo naloženi z izvršljivim sklepom davčnega organa, ki predstavlja samostojen izvršilni naslov in je kot tak
lahko vsebovan v seznamu izvršilnih naslovov. Obresti, stroški postopka pobiranja davkov, denarne kazni in globe ter
stroški postopka o prekršku, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, so pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek.
V postopkih izvršbe in zavarovanja na podlagi izvršilnega naslova, kar seznam izvršilnih naslovov je, sodišče ne more
presojati zakonitosti in materialnopravne pravilnosti v izvršilnem naslovu ugotovljenega davčnega dolga, tj. njegovega
obstoja in višine.
Ker največji delež vseh izvršilnih postopkov in postopkov zavarovanja predstavljajo prav izterjave oziroma zavarovanja
terjatev države iz naslova davčnega dolga, je na tem mestu treba omeniti spremembe ZIZ, ki je z novelo ZIZ-J (Uradni
list RS, št. 53/2014), ki je začela veljati 30. 7. 2014, uvedla nekatere spremembe tudi na področju izvršbe. Kot spremembo, ki vpliva na dolžino sodnega izvršilnega postopka, je treba izpostaviti omejeno možnost odloga izvršbe na predlog
upnika (72. člen ZIZ) in ureditev odloga na predlog dolžnika (71. člen ZIZ). Država kot upnica v že začetih postopkih
izvršbe, ne samo davčne, temveč tudi vseh drugih, lahko doseže odlog izvršbe samo, če sodišču predloži listino, iz katere izhaja soglasje dolžnika z odlogom. Če bo država kot upnica predlagala odlog v postopku, v katerem je udeleženih
več upnikov, bo morala predložiti tudi pisno soglasje vseh drugih upnikov. Odlog je časovno omejen na najdaljši čas
enega leta, če pa se izvršba ustavi, upnik obdrži zastavno pravico na predmetu izvršbe. Upnik lahko sicer predlaga
odlog le enkrat in najdlje za eno leto. Če ga predlaga za dlje kot eno leto, se izvršba ustavi, upnik pa obdrži zastavno
pravico na predmetu izvršbe. Dolžnik lahko predlaga in doseže odlog za najdlje tri mesece.
Sprememba ZIZ, ki se nanaša na odlog izvršbe, se bo zrcalila zlasti v statistiki sodišč in Državnega pravobranilstva, ker
se bodo izvršilne zadeve, v katerih je predlagan odlog za daljši čas od enega leta, zaključile prej kot pred spremembo
ZIZ. Vendar skrajšanje postopka ne pomeni tudi ugodnejšega izida postopka oziroma poplačilo upnika. Za državo določba glede odloga izvršbe na predlog upnice ne prinaša nobene dodane vrednosti, saj niso redki primeri, ko se dolžnik
in finančna uprava dogovorita za obročno odplačilo dolga za čas, ki je daljši od enega leta. To so primeri, zaradi katerih
časovna omejitev odloga za izvršbo ni v korist upniku, ki naj bi mu bil namenjen postopek sodne izvršbe.
Glede odloga izvršbe so zaradi pomanjkljivih prehodnih določb novele ZIZ-J na višjih sodiščih aktualna zlasti vprašanja o
tem, v katerih okoliščinah se postopki nadaljujejo in končajo po določbah ZIZ-J oziroma po prej veljavnih določbah ZIZ.
Ocene, koliko sporov bo zaradi tega sproženih, trenutno še ni mogoče podati, treba pa je izpostaviti, da bi z bolj natančnimi prehodnimi in končnimi določbami novele ZIZ ta vprašanja lahko rešili že na zakonodajni ravni.
7.4.2 Delovno-socialne terjatve
Delovno-socialne terjatve so terjatve, ki jih ima država zoper posameznike iz naslova neupravičeno prejetih šolnin, tečajev in štipendij, iz naslova nezakonitih izplačil po Zakonu o interventnih ukrepih, neupravičenih izplačil prejemkov
iz pogodbe o zaposlitvi (npr. potni stroški, malica, regres, akontacije za obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi idr.), terjatev
iz naslova neupravičeno prejetih socialnih prejemkov ter terjatve po konvenciji OZN o uveljavljanju preživninskih
zahtevkov v tujini. V slednjem primeru Državno pravobranilstvo zastopa upnika – preživninskega upravičenca, ki živi
v tujini, zoper dolžnika – preživninskega zavezanca, ki živi v Republiki Sloveniji in ne plačuje preživnine.
Pri tej vrsti zadev Državno pravobranilstvo izpostavlja, da je leta 2014 498 upnikov vložilo izvršbo zoper Republiko
Slovenijo zaradi izplačila razlike v plači zaradi odprave tretje četrtine nesorazmerij v osnovnih plačah javnih uslužben-
60
cev. Temeljno vprašanje pri teh izvršbah, o katerih je odločilo višje sodišče, je bilo, ali je izvršilni naslov, na podlagi
katerega je upnik predlagal izvršbo v skladu z 21. členom ZIZ, primeren za izvršbo.
Predlog za izvršbo je namreč temeljil na pravnomočni sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča, izdani v kolektivnem delovnem sporu predlagatelja Sindikata državnih organov Slovenije. Sodišče je državi naložilo obveznost v zvezi
s priznanjem in izplačilom tretje četrtine odprave nesorazmerij v osnovnih plačah skupaj z zakonskimi zamudnimi
obrestmi. Kot je bilo izpostavljeno že v poglavju o delovnopravnih in socialnopravnih zadevah, so javni uslužbenci celo
še po sprejetju Zakona o načinu izplačila razlike v plači zaradi odprave tretje četrtine nesorazmerij v osnovnih plačah
javnih uslužbencev (ZNIRPJU) na podlagi omenjene pravnomočne sodbe začeli množično vlagati predloge za izvršbo.
Izvršilno sodišče se je opredelilo, da je na podlagi tretjega odstavka 53. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih
navedena sodba primeren izvršilni naslov za izterjavo terjatve posameznega javnega uslužbenca ter posledično izdalo
sklepe o izvršbi.
Republika Slovenija kot dolžnica je zoper izdane sklepe o izvršbi vložila ugovore. Prvostopenjsko sodišče jih je kot
neutemeljene zavrnilo. Višje sodišče v Ljubljani je nato pri odločanju o pritožbi Republike Slovenije zoper sklep o zavrnitvi ugovora sprejelo stališče, da glede na vsebino konkretnega kolektivnega delovnega spora in pravno naravo v tem
sporu izdane sodbe njene izvršitve posamezen delavec v izvršilnem postopku ne more doseči. Ugotovitev kršitve
50. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor in naložitev dolžnici, da mora svojim delavcem, ki so upravičeni do odprave nesorazmerij v osnovnih plačah, za čas od 1. 10. 2010 do 31. 5. 2012 priznati in izplačati tretjo četrtino odprave
nesorazmerij v osnovnih plačah skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po vsebini pomeni le odločitev o temelju
in če ne bi prišlo do sporazumne izvršitve tega dela odločbe, bi morali posamezni delavci sprožiti individualne delovne spore, v katerih bi se ugotavljalo dejansko prikrajšanje posameznika v spornem obdobju. Glede na vsebino
izreka sodbe bi bilo namreč najprej treba z gotovostjo ugotoviti, ali je upnik sploh upravičen do odprave nesorazmerij
v osnovnih plačah, nadalje pa še višino njegovega prikrajšanja glede na določitev plače v pogodbi o zaposlitvi. Izvršilni
postopek ugotavljanju navedenih dejstev ni namenjen, namenjen je izvršitvi takšnih sodnih odločb, v katerih sta opredeljena upnik in dolžnik, predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Dolžnica je glede na navedeno utemeljeno
ugovarjala, da izvršilni naslov, na katerem temelji predlog za izvršbo, ni primeren za izvršbo.
7.4.3 Odvetniški stroški in stroški sodišč
Državno pravobranilstvo ima na podlagi izvršilnih naslovov priznane stroške, ki so nastali pri zastopanju Republike Slovenije. V ta sklop se uvrščajo tudi stroški, ki so bili priznani nasprotni stranki, ki ima izvršilni naslov za izterjavo teh stroškov,
nadalje stroški mediacije, ki so jih udeleženci dolžni plačati sodišču, izvedenine, stroški izterjave preživnine in izterjave v
tujini po Zakonu o sodnih taksah in druge terjatve države do dolžnikov, ki imajo stalno prebivališče ali sedež v tujini.
Zaradi nedorečenosti zakonodaje obstajajo nejasnosti glede razlage pristojnosti za izterjavo, zlasti v primerih izterjave
stroškov neplačanega predujma za sodnega izvedenca v sodnih postopkih, ki jih stranke sodnih postopkov po pravnomočnih in izvršljivih sklepih ne plačajo. Državno pravobranilstvo zastopa stališče, da je neplačani predujem dolg stranke,
ki predujma po sklepu sodišča ni plačala. Ker neplačani predujem ni dolg države, ki bi ga lahko izterjala finančna uprava
ali Državno pravobranilstvo, slednje meni, da za izterjavo ni pristojno oziroma da dolg izterja sodišče po uradni dolžnosti.
Podobna je situacija v primerih, ko izvršilni postopek kot upnik zoper dolžnike, ki so preživninski zavezanci, predlaga
Jamstveni, preživninski in invalidski sklad Republike Slovenije. Ta začne izvršbo po uradni dolžnosti in je oproščen
plačila stroškov postopka. Ti se krijejo iz sredstev sodišča. Tudi v teh primerih Državno pravobranilstvo zastopa stališče, da gre za terjatev sodišča, ki jo sodišče prisilno izterja v izvršilnem postopku, uvedenem po uradni dolžnosti
po obvestilu računovodske službe sodišča. Pravna vprašanja glede pristojnosti za izterjavo teh terjatev so nastala po
spremembi Zakona o pravdnem postopku, ki je bil z Zakonom o brezplačni pravni pomoči razveljavljen v delu, ki je
jasno urejal pristojnosti za izterjavo.
61
Pri tej vrsti terjatev je najbolj problematična izterjava dolga od dolžnikov, ki živijo v tujini. Skupni imenovalec težav,
še pred postopkom izterjave, so podatki o dolžniku (bivališče, podatki o premičnem in nepremičnem premoženju,
na katerega bi bilo mogoče poseči z izvršbo), neodzivnost dolžnikov na opomine pred izvršbo in nemožnost ocene
stroškov, ki bodo državi nastali v postopku izterjave. Ob takšnem dejanskem stanju tudi ni mogoče podati ocene o
ekonomičnosti in gospodarnosti uvedbe postopka v tujini. Pred tujimi organi Republike Slovenije ne more zastopati
Državno pravobranilstvo, treba je skleniti mandatne pogodbe z osebami, ki po nacionalnih predpisih izpolnjujejo pogoje za pridobitev podatkov o dolžniku in za zastopanje pred tujimi organi.
Državno pravobranilstvo predlaga, da bi lahko bila rešitev te problematike tudi obveznost, po kateri bi morali državni
organi, še preden opravijo kakršno koli storitev tako za slovenske pravne in fizične osebe kot za tuje (npr. geodetske
storitve, helikopterski prevozi ipd.), za opravljene storitve zahtevati plačilo predujma. Takšno obveznost, ki se nanaša
na storitve države, bi lahko določal zakon. S tem bi se možnost neplačil storitev države zmanjšala na najmanjšo možno
mero. Še vedno pa ostanejo odprte terjatve države do tujih rezidentov iz naslova izterjave stroškov po izvršilnih naslovih (sodbe, sklepi) in iz naslova neplačila sodnih taks. Zlasti pri izterjavi sodnih taks se zastavlja vprašanje, ali je glede
na višino neplačanega dolga gospodarno in ekonomično sprožiti postopke izterjave v tujini.
7.4.4 Plačilo storitev ali uporabe premoženja države
ter plačilo škode za njegovo (p)oškodovanje
Gre za terjatve, ki jih ima država iz naslova neupravičenega zasedanja stanovanja ali poslovnega prostora ali garaže, neplačane najemnine, neplačane uporabnine, plačilo raznih storitev državnih organov (npr. geodetske storitve, helikopterski prevozi, varovanje, policijsko spremstvo izrednega prevoza, najem policijskih ograj, plačilo naročenih publikacij,
katerih izdajatelj je Republika Slovenija, ipd.), nadalje je v ta sklop mogoče uvrstiti dajatve po koncesijah (npr. vodna
povračila, izkop peska in gramoza ipd.), terjatve iz naslova povračila škode, ki so jo v zaporih povzročili zaporniki
ali priporniki, terjatve iz naslova vračila preplačil, terjatve iz naslova neupravičeno porabljenih sredstev proračuna in
dolgovi države do podizvajalcev, ki temeljijo na pravnomočnih sodbah.
Državno pravobranilstvo izpostavlja zlasti dolgotrajnost postopkov v primerih, ko država predlaga deložacijo dolžnikov, ki neupravičeno zasedajo stanovanja, ki so last države. V teh primerih je mogoče ugotoviti, da izvršitelji sami
presojajo, ali je dolžnik slabega zdravja, in se na podlagi svoje ocene odločijo, da deložacije ne bodo izvedli. Državno
pravobranilstvo izpostavlja, da ni in ne more biti v presoji izvršitelja, ali so na strani dolžnika podani upravičeni razlogi, zaradi katerih se deložacija ne opravi, saj v nekaterih primerih postopek deložacije traja tudi že več kot deset let. V
konkretnem primeru dolžnik prilaga zdravniška potrdila, v katerih zdravnik močno odsvetuje deložacijo, in navaja, da
lahko v najhujšem primeru pride celo do smrti. Državno pravobranilstvo predlaga, da je treba pri naslednjih spremembah in dopolnitvah ZIZ določiti, kakšno mora biti zdravniško potrdilo, ki mu mora izvršitelj slediti, oziroma naj se
določi, da lahko o utemeljenosti odložitve že uvedene deložacije odloči sodišče. Določi naj se tudi, da je treba naslednjo
deložacijo razpisati najkasneje v roku enega meseca od zadnje deložacije.
7.4.5 Druge terjatve
V ta sklop se npr. uvrščajo terjatve do države iz naslova kaducitete. Državno pravobranilstvo je že v poročilu o delu
za leto 2013 (glej str. 78) in v prejšnjih letnih poročilih natančno opisalo, s kakšnimi težavami se srečuje v izvršilnem
postopku, ko se ta nadaljuje zoper Republiko Slovenijo, ki je zato, ker je kaducitetna upravičenka, v izvršbi dolžnica.
Država kot univerzalni pravni naslednik se ne more upirati vstopu v zapustnikova procesna razmerja. Skoraj edini
možni ugovor v izvršilnem postopku je ugovor po 12. točki 55. člena ZIZ – država ugovarja, da v primeru, ko je zapuščina že bila izčrpana do višine podedovanega premoženja, obveznost ni prešla na državo kot dolžnico. Če država
v izvršilnih postopkih ni uspešna, ji ostane na razpolago samo še tožba na nedopustnost izvršbe, ki jo vloži zoper
62
upnika. Vendar tudi v tem primeru ni mogoče izpodbijati obstoja terjatve iz izvršilnega naslova, ki ga ima upnik,
temveč zgolj dovoljenost izvršbe.
Državno pravobranilstvo poudarja, da je treba sistem kaducitete ustrezno prilagoditi pravnemu položaju države, ki se
od pravnega položaja drugih oseb razlikuje v tem, da se država prehodu, večinoma prezadolžene zapuščine nanjo ne
more odpovedati. V tem okviru je treba urediti položaj države tako v izvršilnih kot drugih sodnih postopkih na način,
da se postopki zoper državo kot stranko postopka lahko nadaljujejo šele po ugotovitvi vrednosti zapuščine. Na ta način
bi lahko s preprosto matematiko vrednosti zapuščine in terjatev na drugi strani skrajšali in pocenili sodne postopke
zoper državo, kar bi imelo pozitivne učinke tudi v smeri zmanjševanja sodnih zaostankov.
7.4.6 Terjatve zoper državo na podlagi COVL
V teh primerih upnik na podlagi verodostojne listine (npr. faktura, izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne
osebe, obračun obresti idr.) zoper Republiko Slovenijo, ki naj bi bila dolžnica, sproži avtomatiziran sodni izvršilni postopek. Po prejemu sklepa o izvršbi ima Državno pravobranilstvo informacijo o tem, za kakšno terjatev gre in ali je treba
zoper sklep ugovarjati, šele po tem, ko mu stranka, ki jo zastopa, posreduje podatke (upniku namreč k predlogu za izvršbo
ni treba priložiti verodostojne listine, na kateri njegov predlog temelji). Sodišče obrazloženim ugovorom Državnega pravobranilstva praviloma ugodi, zadeva pa se nato odstopi v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.
Pospeševanju zaključka postopkov in na drugi strani večje aktivnosti upnika, tudi države, je namenjena določba
22. člena ZIZ-J, ki spreminja določbe neuspešnega poskusa rubeža. V tem primeru je treba nov rubež predlagati v treh
mesecih od dneva prvega rubeža oziroma njegovega poskusa, v nasprotnem sodišče izvršbo ustavi, kot jo ustavi tudi,
če rubež do poteka tega roka ni uspešen. Tudi ta sprememba ZIZ kaže na to, da bodo v prihodnje potrebne nove aktivnosti države kot upnice na eni strani, po drugi strani pa se bo to dejstvo pozitivno odražalo v statistiki odprtih zadev.
Ali bo imela ta določba vpliv tudi na učinkovitost postopka, je trenutno še težko napovedati.
7.5Priporočila
Državno pravobranilstvo izpostavlja, da bi bilo treba pretehtati možnosti sprememb določbe 150. člena ZIZ, po kateri organizacija za plačilni promet prenese sredstva z dolžnikovega na upnikov račun še pred pravnomočnostjo sklepa
o izvršbi, razen, če je bil ta sklep izdan na podlagi verodostojne listine.
V zvezi s pravnimi problemi glede kaducitete je Državno pravobranilstvo že večkrat izpostavilo, s kakšnimi težavami se
država sooča v izvršilnih postopkih. Ker je stečaj zapuščine mogoče predlagati le v zapuščinskem postopku na podlagi
ZFPPIPP in je ta predlog lahko učinkovit le, če so (vse) terjatve do zapuščine znane do zaključka zapuščinskega postopka, ostane odprto vprašanje, kako zaščititi premoženje države, ko se po izteku roka za predlaganje stečaja zapuščine
pojavljajo novi in novi upniki. Še vedno namreč niso osamljeni primeri, ko država šele po zaključku zapuščinskega
postopka ugotovi, da obstajajo odprti sodni postopki, ali pa se pojavijo upniki s terjatvami na drugih pravnih podlagah (pogodbe, notarski sporazumi), vse v času, ko ni več mogoče predlagati stečaja zapuščine. V sistemu, v katerem
se ugovori države v izvršilnih postopkih ne upoštevajo in bi bilo mogoče vložiti le tožbo na nedopustnost izvršbe, je
določba prvega odstavka 150. člena ZIZ za državo pogubna. Upniki, ki razpolagajo s pravnomočno izvršljivo sodbo ali
z izvršljivim notarskim sporazumom, lahko dosežejo prenos sredstev države na njihov račun še pred pravnomočnostjo
sklepa o izvršbi. Kako bo lahko država, enako velja za druge dolžnike, sanirala nastalo situacijo, je stvar negotovih
okoliščin, zanesljivo pa je, da je v nevarnosti, da do svojih sredstev ne bo nikoli več prišla.
63
8
Postopki zaradi insolventnosti
in postopki prisilnega prenehanja
64
8.1Uvod
Državno pravobranilstvo se kot zastopnik Republike Slovenije kot upnice v skladu s 7. členom ZDPra vključuje v
postopke zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja v skladu z določbami Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/2014 – uradno prečiščeno besedilo
in 10/2015 – popr.; v nadaljevanju ZFPPIPP).
Postopki zaradi insolventnosti so:
• postopek prisilne poravnave,
• postopek poenostavljene prisilne poravnave in
• stečajni postopki.
Stečajni postopki so:
• stečajni postopek nad pravno osebo,
• postopek osebnega stečaja in
• postopek stečaja zapuščine.
Postopka prisilnega prenehanja sta:
• izbris iz sodnega registra brez likvidacije in
• prisilna likvidacija.
Naloga Državnega pravobranilstva v insolvenčnih postopkih je prijavljanje terjatev, prijavlja pa tudi ločitvene
pravice (če so terjatve zavarovane) in izločitvene pravice Republike Slovenije. Državno pravobranilstvo prijavlja
terjatve, ločitvene in izločitvene pravice na podlagi obvestil nosilcev terjatev. Po opravljeni prijavi spremlja preizkus terjatev in nadaljnji potek postopka ter obvešča nosilce terjatev o opravljenih procesnih dejanjih in vlaga
ustrezna pravna sredstva (ugovore, pritožbe), se udeležuje narokov in upniških odborov ter spremlja potek celotnega postopka.
Za ta namen spremlja vse objave v insolvenčnih postopkih na spletnih straneh AJPES, e-objave.
Državno pravobranilstvo na predlog posameznih finančnih uradov vlaga tudi predloge za začetek stečajnega
postopka.
8.2Statistika
Leta 2014 je Državno pravobranilstvo na področju postopkov zaradi insolventnosti in postopkov prisilnega prenehanja
prejelo 8.230 novih zadev, kar je 138,6 odstotkov več kot leta 2013, ko je prejelo 3.450 novih zadev.
V prejetih zadevah se je največ zadev, kar 5.603 oziroma 68 odstotkov, nanašalo na prijavo terjatev v postopek osebnega
stečaja. Število prijav terjatev v postopek osebnega stečaja se je v primerjavi z letom 2013, ko je pravobranilstvo prejelo
1.681 tovrstnih zadev, povečalo za 233,3 odstotkov. Velik delež med prejetimi zadevami (25,5 odstotkov) predstavljajo
tudi prijave terjatev v stečajni postopek nad pravno osebo: leta 2014 je pravobranilstvo prejelo 2.098 tovrstnih novih
zadev oziroma 58,5 odstotkov več kot leta 2013, ko jih je prejelo 1.324.
65
Skupno je imelo pravobranilstvo leta 2014 v delu 15.272 zadev, zaključilo je 2.508 zadev, na dan 31. 12. 2014 je bilo
odprtih 12.833 zadev.
Državno pravobranilstvo ob večanju števila odprtih zadev na tem področju izpostavlja, da Republika Slovenija, ki v
teh postopkih nastopa kot upnica, nima neposrednega vpliva na njihovo trajanje. Na trajanje insolvenčnih postopkov
lahko npr. vpliva ugotavljanje terjatev (kadar terjatve niso v celoti priznane, imajo upniki možnost, da se njihovo
ugotavljanje nadaljuje v pravdnih postopkih, v katerih imajo na voljo tako redna kot izredna pravna sredstva), veliko
postopkov je zelo dolgotrajnih tudi zaradi dejanske problematike poplačil ipd.
8.3 Analiza podatkov
Analiza podatkov za obdobje 2008–2014 kaže, da se število zadev na področju postopkov zaradi insolventnosti in
postopkov prisilnega prenehanja vseskozi povečuje, leto 2014 pa po številu prejetih zadev še posebej izrazito izstopa.
Graf 7: Število prejetih zadev v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja v obdobju 2008–2014
Če je bil še leta 2009 porast »zgolj« 15,5-odstoten, pa je bil leta 2010 glede na 2009 skoraj 56-odstoten, leta 2011
pa kar 80-odstoten. Leta 2012 je število teh zadev glede na prejšnje leto naraslo za 28 odstotkov, v letu 2013 pa
je porast znova precej večji, saj se je število zadev na področju postopkov zaradi insolventnosti in postopkov
prisilnega prenehanja glede na preteklo leto povečalo za skoraj 40 odstotkov. Leta 2014 se je glede na leto 2013
pripad novih zadev povečal za kar 138,6 odstotkov. Če primerjamo pripad novih zadev v letu 2014 z letom 2008,
ugotovimo, da se je pripad povečal za 1.283,2 odstotka, kar predstavlja za Državno pravobranilstvo izjemno povečan obseg dela.
Državno pravobranilstvo v analizi podatkov še zlasti izpostavlja porast prijav terjatev v postopke osebnega stečaja.
Kot je razvidno iz grafa, se je število teh zadev začelo povečevati leta 2011, skokovit porast pa je to področje doživelo leta 2014. Če primerjamo pripad v letu 2014 z letom 2010, ugotovimo, da se je število novih zadev povečalo za
1.340,4 odstotkov.
66
Graf 8: Število prejetih zadev za prijavo terjatve v postopek osebnega stečaja v obdobju 2008–2014
Državno pravobranilstvo je že v poročilu o delu za leto 2013 izpostavilo, da pogoste zakonodajne spremembe, ki so zaradi hitrosti sprejemanja mnogokrat nenatančne in dvoumne, poleg tega pa ne dovolj premišljene oziroma zakonodajalec pri njihovem sprejemanju ni upošteval njihovega širšega vpliva, otežujejo delo in zastopanje interesov Republike
Slovenije v insolvenčnih postopkih, še posebej, ker se hkrati z noveliranjem ZFPPIPP temu ne prilagodijo tudi drugi
predpisi s tega področja. Leta 2014 se je ne dovolj premišljena novela ZFPPIPP iz leta 2013 odrazila tudi v izjemno
povečanem pripadu novih zadev, na kar opozarja tudi Vrhovno sodišče.16
8.4 Problematika zastopanja Republike Slovenije
v posameznih postopkih zaradi insolventnosti
oziroma postopkih prisilnega prenehanja
8.4.1Predujmi
Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu opr. št. Cst 217/2014 z dne 27. 5. 2014, s katerim je potrdilo sklep Okrožnega
sodišča v Ljubljani, zavzelo stališče, da Zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2014 in 2015 ni
lex specialis v odnosu do ZFPPIPP. Iz navedenega sledi, da sodišče šteje, da so tudi proračunski uporabniki zavezani
plačati predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča o dopolnitvi
predloga za začetek stečajnega postopka s plačilom predujma, in ne 30 dni, kot določa 26. člen Zakona o izvrševanju
proračunov Republike Slovenije za leti 2014 in 2015. To je pomembno predvsem pri predlogih za začetek stečaja zapuščine, saj ZFPPIPP v 417. b členu določa, da je treba stečaj predlagati v treh mesecih po prejemu obvestila o zapuščini
brez dedičev. Namreč, če predujem ne bo plačan v roku 15 dni oziroma v trimesečnem roku, sme sodišče, upoštevaje
zgoraj navedeni sklep, predlog za začetek stečaja zapuščine zavreči. Če rok treh mesecev za pravočasen ponovni predlog stečaja zapuščine v smislu 417. b člena ZFPPIPP ne bo več odprt, bo prišlo do kaducitete.
16 Npr. http://www.sodisce.si/sodni_postopki/objave/2014040816373791/ (spletna stran Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, 29. 4. 2014)
67
Državno pravobranilstvo zato izpostavlja, da je treba, v izogib morebitni zamudi, predlagati stečaj zapuščine in plačati predujem v roku treh mesecev. O tem je že obvestilo državne organe in predlagalo, da plačajo predujem takoj, ko
Državnemu pravobranilstvu pošljejo predlog za vložitev predloga začetka stečajnega postopka, in da naj pravobranilstvu tudi predložijo dokazilo o plačilu.
Po izrecni določbi 417. c člena ZFPPIPP lahko predlog za začetek stečaja zapuščine brez dedičev vloži samo Republika
Slovenija. Postopek stečaja zapuščine je predviden, kadar bi država s kaduciteto postala lastnica zapuščine, s tem pa
bi tudi prevzela ne le aktivo, temveč tudi pasivo zapuščine. Slednje pomeni, da bi Republika Slovenija odgovarjala za
dolgove zapustnika do višine prejetega premoženja. Če Republika Slovenija stečaja zapuščine ne predlaga, odgovarja
za zapustnikove dolgove do višine prejetega premoženja. Republika Slovenija torej odgovarja za zapustnikove dolgove
s katero koli svojo premoženjsko pravico oziroma s katerim koli delom svojega premoženja, vendar do višine prejetega premoženja. Prehod zapuščine na Republiko Slovenijo (kaduciteta) pa se lahko prepreči s predlogom za stečaj
zapuščine in z zahtevo, da se zapuščina brez dedičev prenese v stečajno maso zapuščine brez dedičev. V tem primeru,
ko država predlaga stečaj zapuščine med zapuščinskim postopkom, zapuščina ne preide na državo, temveč se že med
zapuščinskim postopkom začne stečaj zapuščine in se zapuščina prenese v stečajno maso. Tako država ne odgovarja
za zapustnikove obveznosti. Zato je zelo pomembno, da je predujem za postopek stečaja zapuščine pravočasno plačan,
sicer sodišče predlog za stečaj zapuščine zavrže in nastopi kaduciteta.
8.4.2 Prevzem premoženja
Kadar upravitelji upnike v stečajnih postopkih pozovejo k prevzemu premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti skladno z
določbo 374. člena ZFPPIPP, o prevzemu neunovčljivega premoženja odločajo posamezni nosilci terjatev, torej posamezni državni organi.
Kot je Državno pravobranilstvo že izpostavilo v svojih prejšnjih poročilih, bi bilo smotrno, da bi o tem odločala medresorska komisija, sestavljena glede na vrsto premoženja. Odločanje o vprašanju prevzema premoženja bi bilo namreč
treba centralizirati, saj je včasih odločitev o tem, ali je določeno premoženje (npr. terjatev) smotrno prevzeti ali ne,
lahko zelo kompleksna.
Državno pravobranilstvo predlaga, da bi bila takšna komisija sestavljena iz nosilca terjatve in državnega organa, v katerega delovno področje spada premoženje, ki je predmet prevzema, kar je določeno za primer, kadar upniki ne privolijo
v prevzem premoženja (tretji odstavek 374. člena ZFPPIPP). Prav tako bi bilo smiselno, da bi s prevzetim premoženjem
upravljal določen državni organ, saj bi bila s tem zagotovljena preglednost prevzetega premoženja in gospodarno ravnanje s prevzetim premoženjem.
Včasih prevzetega premoženja ne predstavljajo le denarne terjatve, temveč tudi premično in nepremično premoženje. Za
odločanja o tem, ali bo država prevzela takšno premoženje, so pristojni: za denarne terjatve in vrednostne papirje Ministrstvo za finance, za nepremičnine in premičnine pa Ministrstvo za pravosodje, Direktorat za investicije in nepremičnine.
Pri nepremičninah, ki jih upravlja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, je treba upoštevati tudi njegovo mnenje.
Tako je lahko po 374. členu ZFPPIPP država prevzemnica premoženja v dveh korakih, in sicer prvič kot upnica v
stečajnem postopku (zanjo v njenem imenu poda mnenje po dogovoru s stranko, ki jo zastopa, Državno pravobranilstvo), drugič pa v primeru, ko upniki ali družbeniki ne privolijo v prevzem premoženja in se premoženje glede na vrsto
prenese, razen nepremičnin ali dobroimetja, na Republiko Slovenijo, če ta privoli, da ga prevzame. ZFPPIPP določa, da
mora upravitelj poziv k privolitvi za prevzem premoženja iz tretje točke drugega odstavka 374. člena ZFPPIPP poslati
pristojnemu resornemu ministrstvu, in sicer, če so predmet tega premoženja premične stvari, ministrstvu, pristojnemu
za javno upravo, če je predmet tega premoženja finančno premoženje, ministrstvu, pristojnemu za finance, če so predmet tega premoženja druge premoženjske pravice, pa ministrstvu, pristojnemu za gospodarstvo.
68
8.4.3 Osebni stečaji – odpust obveznosti
ZFPPIPP določa, kdaj odpust obveznosti ni dovoljen. Državno pravobranilstvo v zvezi s tem zastopa stališče, da je
zakonska ureditev preozka, je pa nekatere dileme že rešila sodna praksa.
V prvi točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP določa, da odpust obveznosti ni dovoljen, če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki še ni izbrisano. Sodna praksa
navedeno točko razlaga razširjajoče, tako da med ta kazniva dejanja ne sodijo samo kazniva dejanja, ki so uvrščena
izrecno v poglavji kaznivih dejanja zoper premoženje in gospodarstvo, temveč tudi tista, ki jih zakonodajalec sicer v ti
poglavji ni umestil, vendar so po svojih objektivnih elementih podobna elementom kaznivih dejanja, ki so umeščene
v poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje ali gospodarstvo. Navedeno izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani,
opr. št. Cst 123/2014 z dne 1. 4. 2014.
Državno pravobranilstvo še izpostavlja, da bi bilo treba kot oviro za odpust obveznosti zakonsko določiti daljši rok kot
tri leta, v katerem ne bi dolžnik, ki je v osebnem stečaju, dajal neresničnih, nepravilnih in nepopolnih podatkov (druga
točka drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP) ter prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim
stanjem (četrta točka drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP). Prav tako bi bilo treba skozi primere v praksi ugotoviti,
ali morda obstaja še kakšna ovira za odpust obveznosti in morda praksa kaže, da bi bilo treba spremeniti še katere
druge določbe ZFPPIPP.
69
9
Nepravdni postopki
70
9.1Uvod
V nepravdnih postopkih, tj. v zadevah, ki se rešujejo po določbah Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), izvaja
Državno pravobranilstvo procesna dejanja zlasti v postopkih ureditve premoženjskih razmerij, postopkih za določitev
odškodnine, postopkih za ureditev razmerij med solastniki itd.
Pri tem gre bodisi za zadeve, za katere že ZNP določa, da se rešujejo v nepravdnem postopku, ali pa gre za uporabo
določb ZNP v drugih zadevah, ki jih obravnava redno sodišče, za katere z zakonom ni izrecno določeno, da se obravnavajo v nepravdnem postopku, pa jih glede na naravo ni mogoče obravnavati v kakem drugem postopku. Po 1. členu
ZNP veljajo njegove splošne določbe za vse nepravdne postopke, če ta ali kak drug zakon ne določa drugače.
Nepravdni postopek se začne na predlog ali po uradni dolžnosti, če tako določa zakon (1. člen ZNP).
9.2Statistika
Državno pravobranilstvo je v letu 2014 prejelo 12.923 novih nepravdnih zadev, kar je 21,5 odstotkov več kot leta 2013,
ko je prejelo 10.638 nepravdnih zadev.
Skupno je imelo pravobranilstvo leta 2014 v delu 18.630 zadev, zaključilo je 12.387 zadev, na dan 31. 12. 2014 je bilo
odprtih 6.349 zadev.
9.3 Analiza podatkov
Število nepravdnih postopkov je v letih 2011 in 2012 strmo naraščalo, v letu 2013 se je zmanjšalo, leta 2014 pa se je
znova precej povečalo.
Graf 9: Število prejetih zadev ne nepravdnem področju v obdobju 2010–2014
71
9.4 Zapuščinski postopki
Državno pravobranilstvo se kot zakoniti zastopnik Republike Slovenije pojavlja v zapuščinskih postopkih pred okrajnimi sodišči v več vlogah:
• na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o dedovanju (ZD) se zapuščina, če se po preteku enega leta od
objave oklica dedičem ne zglasi noben dedič, razglasi za lastnino Republike Slovenije in izroči pristojnemu organu Republike Slovenije (kaduciteta). Zapuščina postane last Republike Slovenije tudi, če se vsi dediči odpovedo
dedovanju;
• na podlagi 128. člena ZD se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem
varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega
premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije. Premoženje, ki postane lastnina Republike Slovenije, se s sklepom izroči pristojnemu
organu Republike Slovenije;
• če je zapustnik premoženje z oporoko zapustil Republiki Sloveniji, je ta dedič v zapuščinskem postopku;
• Republika Slovenija prijavlja različne terjatve, ki jih ima do pokojnika v zapuščinskih postopkih in terja plačilo od
dedičev; Državno pravobranilstvo najpogosteje prijavlja terjatve ministrstva za finance (neplačani davki) ali ministrstva, pristojnega za delo, družino in socialne zadeve, ko uveljavlja vračilo preveč izplačane dosmrtne mesečne
rente ali invalidnine, ki ju ministrstvo izplačuje po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja, Zakonu o vojnih invalidih in
Zakonu o vojnih veteranih.
Državno pravobranilstvo je leta 2014 v zapuščino prijavilo terjatev v 138 zadevah oziroma v 53,3 odstotkov več
zadevah kot leta 2013, ko je prijavilo 90 terjatev. Prejelo je 12 predlogov za ločitev zapuščine kar je enako kot leta 2013.
Prejelo je tudi 752 predlogov za omejitev dedovanja, kar je 184,8 odstotkov več predlogov kot leta 2013, ko je bilo
takih predlogov 264. Republiko Slovenijo je zastopalo v 371 zadevah, ki se nanašajo na kaduciteto, kar je 26,6
odstotkov več kot leta 2013, ko je prejelo 293 tovrstnih zadev. Prejelo je tudi 35 predlogov za uvedbo zapuščinskega postopka, kar je 105,9 odstotkov več tovrstnih predlogov kot leta 2013, ko jih je prejelo 17. Prejelo je tudi
32 predlogov, da na sodišče vloži predlog za proglasitev mrtvega, kar je 10,3 odstotkov več kot leta 2013, ko je
prejelo 29 takšnih predlogov.
9.5 Mejni postopki in določitev nujne poti
Aktivnost Državnega pravobranilstva se v tem primeru nanaša na postopke za ureditev mej (členi 131 do 139 ZNP) ter
na postopke za dovolitev nujne poti (členi 140 do 145 ZNP).
Leta 2014 je Državno pravobranilstvo sodelovalo v 31 novih postopkih ugotavljanja mej in določitve nujne poti. V
primerjavi z letom 2013, ko je pravobranilstvo prejelo 50 novih zadev, je bilo teh zadev v letu 2014 za 38 odstotkov
manj.
Predlagatelji postopkov so fizične osebe, na strani Republike Slovenije pa so udeleženi ministrstvo, pristojno za promet
(ceste), Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (kmetijska zemljišča) ali ministrstvo, pristojno za okolje in prostor (vodotoki, vodna zemljišča). Sodišča tovrstne postopke praviloma rešujejo dlje časa, saj je treba za rešitev zadeve vsaj en
narok opraviti na terenu ob sodelovanju ustreznega izvedenca.
72
9.6 Postopki za razdružitev solastnine
Solastninske skupnosti, bodisi, da je do njih prišlo po volji strank, bodisi, ko je nastala na podlagi zakona, skriva solastnina v sebi nasprotujoče si interese udeležencev in je med njimi pogosto vir sporov in nesoglasij. Gre za različne
poglede v zvezi z rednim vzdrževanjem stvari, njihovo uporabo, razpolaganjem ipd. Običajno so predmet postopkov
za razdružitev solastnine kmetijska zemljišča.
Po 118. členu ZNP mora predlog za delitev nepremičnine vsebovati zemljiškoknjižne podatke, ali pa je treba predložiti
listine, s katerimi se dokazuje lastninska pravica na nepremičnini, če ta ni vpisana v zemljiško knjigo.
Upravljavci državnega premoženja so Republika Slovenija, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ministrstvo za delo,
družino in socialne zadeve, Direkcija Republike Slovenije za ceste, ministrstvo za pravosodje (direktorat za letalstvo) in
ministrstvo, pristojno za javno upravo.
Leta 2014 je Državno pravobranilstvo vložilo 41 predlogov za razdružitev solastnine, kar je 105 odstotkov več kot leta
2013, ko jih je vložilo 20.
9.7 Zemljiškoknjižni postopki
Državno pravobranilstvo največkrat vlaga zemljiškoknjižne predloge za vknjižbo lastninske pravice na zemljiščih, uporabljenih za gradnjo javnih cest, mejnih prehodov, veliko predlogov se nanaša tudi na vknjižbo lastninske pravice na
stanovanjih in poslovnih objektih.
Državno pravobranilstvo je leta 2014 vložilo 6.188 zemljiškoknjižnih predlogov, kar je 4,7 odstotkov več kot leta 2013,
ko je vložilo 5.910 zemljiškoknjižnih predlogov. Na vpogled je prejelo 4.975 zemljiškoknjižnih sklepov, ki jih sodišča
izdajo po uradni dolžnosti, kar je 37,8 odstotkov več kot leta 2013, ko je prejelo 3.611 takšnih sklepov.
9.8 Odškodninski postopki
Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo v postopkih določitve odškodnine za razlaščena zemljišča.
Po ZNP sodišče odloča o odškodnini, če je z zakonom določeno, da se odškodnina določi v nepravdnem postopku
(97. člen ZNP). Postopek se začne na predlog upravičenca do odškodnine ali po uradni dolžnosti na podlagi obvestila
upravnega organa, da med udeleženci postopka ni bil dosežen sporazum o višini odškodnine.
Leta 2014 je pravobranilstvo vložilo 60 predlogov, kar je 48,3 odstotkov manj kot leta 2013, ko je vložilo 89 predlogov.
Državno pravobranilstvo vloži predloge za določitev odškodnine v nepravdnem postopku v tistih primerih, ko so razlastitveni postopki pravnomočno končani in je na podlagi odločbe upravnega organa pravnomočno odločeno o razlastitvi
nepremičnin, v upravnem postopku pa ni prišlo do sklenitve sporazuma glede odškodnine. Če v razlastitvenem postopku
73
razlastitveni upravičenec in zavezanec ne skleneta sporazuma o odškodnini oziroma nadomestilu, upravni organ, skladno
z drugim odstavkom 104. člena Zakona o urejanju prostora, napoti stranke na sodišče za odmero odškodnine na sodišče.
V nekaterih primerih je tudi v nepravdnem postopku za določitev odškodnine sklenjena sodna poravnava, če je v nepravdnem postopku dosežen sporazum med predlagajočo stranko in nasprotnim udeležencem glede višine vrednosti
nepremičnine, ki je predmet nepravdnega postopka, upoštevajoč predložene cenitve oziroma po potrebi dopolnitve
cenitev oziroma izvedeniška mnenja, ki jih na predlog Državnega pravobranilstva izdelajo cenilci. Takšna rešitev je
za Republiko Slovenijo najbolj racionalna, saj ni treba zalagati predujma za nove cenitve (skladno z določbami ZNP
namreč vse stroške v nepravdnih postopkih za določitev odškodnine nosi zavezanec za plačilo odškodnine).
9.9 Postopki za vzpostavitev etažne lastnine
in določitev pripadajočega zemljišča k stavbi po ZVEtL
Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo tudi v postopkih za določitev pripadajočega zemljišča po Zakonu
o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k
stavbi (ZVEtL, Uradni list RS, št. 45/2008). Ti postopki so praviloma dolgotrajni in zahtevni, še posebej pri zgradbah, ki
so bile zgrajene pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ), na katerih etažna lastnina še ni vzpostavljena.
Večina predlogov, ki jih Državno pravobranilstvo vloži na pristojna okrajna sodišča, se nanaša na stavbe, zgrajene pred
letom 2003, na katerih etažna lastnina ni vzpostavljena, ali pa je vzpostavljena le delno. Izjemno malo zadev je takih, v
katerih je bila glede stavbe že izdana pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele,
kar pomeni, da se mora sodišče seznaniti z vsemi prostorskimi akti in upravnimi dovoljenji, na podlagi katerih so bile
stavbe zgrajene. Kadar pripadajočega zemljišča niti na tej podlagi ni mogoče določiti, sodišče upošteva merila, določena v zakonu, pri čemer si pomaga tudi z izvedencem urbanistične stroke.
Leta 2014 je Državno pravobranilstvo prejelo 60 predlogov za vzpostavitev etažne lastnine, kar je 25 odstotkov več kot
leta 2013, ko je prejelo 48 takšnih predlogov, in 20 predlogov za določitev funkcionalnega zemljišča, kar je 53,8 odstotkov več kot leta 2013, ko je prejelo 13 takšnih predlogov. Državno pravobranilstvo je v teh postopkih bodisi predlagatelj
bodisi udeleženec.
9.10 Postopki za odprtje sodnega depozita
Pravilna izpolnitev obveznosti je dolžnikova dolžnost in hkrati tudi pravica. Institut sodnega depozita pravno ščiti dolžnikove interese, kadar obveznosti ne more izpolniti neposredno upniku ali njegovemu pooblaščencu. Sodni depozit
pod izpolnjenimi pogoji, tako kakor pravilna izpolnitev, vodi k prenehanju obveznosti. S trenutkom položitve depozita
morebitna dolžnikova zamuda preneha, nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari preide na upnika,
obresti prenehajo teči. Nastop opisanih učinkov je povezan z dvema pogojema: da deponirana stvar ustreza pravilni
izpolnitvi in da je dolžnik kasneje ne vzame nazaj.
Leta 2014 je Državno pravobranilstvo vložilo 13 predlogov za odprtje sodnega depozita, kar je 23,5 odstotkov manj kot
leta 2013, ko je vložilo 17 predlogov.
74
10
Postopki razlastitev
75
10.1 Uvod
Državno pravobranilstvo predlaga razlastitev po pooblastilu Vlade Republike Slovenije, na podlagi katerega jo
zastopa v vseh upravnih postopkih zaradi razlastitve ali omejitve lastninske pravice, ki jih vodijo upravni organi,
pristojni za odločanje o razlastitvah nepremičnin v javno korist, predvsem zaradi gradenj državnih cest, ki jih
v imenu in za račun Republike Slovenije vodita Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo in Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji, d. d.17
Prav tako je Državno pravobranilstvo pooblaščeno, da Republiko Slovenijo zastopa v vseh upravnih postopkih
zaradi razlastitve, ki jih vodijo upravni organi, pristojni za odločanje o razlastitvah nepremičnin, ki jih Republika
Slovenija potrebuje za gradnjo mejnih prehodov in jih v imenu in za račun Republike Slovenije vodi ministrstvo,
pristojno za javno upravo. Poleg tega je Državno pravobranilstvo pooblaščeno oziroma ga lahko vlada pooblasti
tudi za zastopanje Republike Slovenije v drugih razlastitvenih zadevah, kot so npr. razlastitve za potrebe gradnje železniške infrastrukture.
Glavnino razlastitvenih zadev obravnavajo upravne enote na podlagi določb Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1),
ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 110/2002 z dne 18. 12. 2002 in je začel veljati 1. 1. 2003. Ta v 96. členu določa,
da o zahtevah za razlastitev nepremičnin v upravnem postopku na prvi stopnji odločajo upravne enote (upravni organi), na drugi stopnji pa ministrstvo za prostor, razen če je z drugim zakonom določena drugačna ureditev.
10.2 Statistika
Državno pravobranilstvo je v letu 2013 vložilo 722 predlogov za razlastitev, kar je 76,5 odstotkov več kot leta 2013, ko
je vložilo 409 predlogov za razlastitev.
Skupno je imelo pravobranilstvo leta 2014 v delu 1.505 zadev, zaključilo je 570 zadev, na dan 31. 12. 2014 je bilo odprtih
957 zadev.
10.3 Analiza podatkov
Pregled prejetih razlastitvenih zadev v analiziranem obdobju kaže, da se je po velikem porastu teh zadev v letu 2010
(v primerjavi z letom 2009 je Državno pravobranilstvo prejelo 385 odstotkov več zadev), trend rasti nadaljeval tudi v
letu 2011, ko je pravobranilstvo v primerjavi s preteklim letom prejelo skoraj 46 odstotkov več zadev, v letu 2012 pa
je bilo prejetih zadev za 14 odstotkov manj kot preteklo leto. Leta 2013 se je trend upadanja nadaljeval, leta 2014 pa
je bilo število teh zadev ponovno v porastu in je le nekoliko manjše, kot je bilo leta 2011, torej v letu, ko je Državno
pravobranilstvo v analiziranem obdobju prejelo daleč največ razlastitvenih zadev.
17 Sklep Vlade Republike Slovenije, št. 465-89/2003 z dne 3. 4. 2003.
76
Graf 10: Število prejetih razlastitvenih zadev v obdobju 2009–2014
77
11
Upravni postopki in upravni spori
78
11.1 Uvod
Poleg zakonitega zastopanja države pred sodišči Državno pravobranilstvo opravlja tudi druge naloge, določene z zakonom. Med te naloge nedvomno sodijo naloge, določene z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP), prav tako
lahko Državno pravobranilstvo v upravnem postopku sodeluje kot pooblaščenec ali zakoniti zastopnik stranke glede
na splošno določbo ZDPra, da pred upravnimi organi Državno pravobranilstvo zastopa subjekte le na podlagi pooblastila. Državno pravobranilstvo zastopanje mora prevzeti oziroma ga ne sme odkloniti. ZDPra državnega pravobranilca
v 1. členu ne opredeljuje kot zastopnika javnih koristi v upravnem postopku, temveč njegova pooblastila opredeljuje
s sklicevanjem na naloge, določene z zakonom.
Treba je razlikovati položaj državnega pravobranilca v upravnem postopku kot stranke – ali kot zastopnika – pooblaščenca države, njenih organov v sestavi, ki so pravne osebe, kadar te nastopajo kot stranke v upravnem postopku. V tem
položaju zastopnika stranke Državno pravobranilstvo zastopa le na podlagi pooblastila države.
Z zakonom je nedvomno vsebinsko najzahtevnejša naloga državnega pravobranilca kot zastopnika javne koristi
v upravnem postopku. Položaj državnega pravobranilca v upravnem postopku izhodiščno določa 45. člen ZUP, in sicer
državni tožilec, državni pravobranilec in drugi državni organi, ki so po zakonu upravičeni v upravnem postopku zastopati javne koristi, imajo v mejah takega pooblastila pravice in dolžnosti stranke. Tako lahko državni pravobranilec
sodeluje v postopku, vloži pritožbo zoper upravni akt in predlaga obnovo postopka, če odločba posega v javne koristi.
Nadalje lahko državni pravobranilec, če je kot stranka sodeloval v postopku, vloži pritožbo zoper odločbo, s katero je
prekršen zakon v korist stranke in škodo javnih koristi (tretji in četrti odstavek 229. člena ZUP).
Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) opredeljuje stranke v upravnem sporu, in sicer so to tožnik, toženec in prizadeta
oseba s položajem stranke, če tako določa zakon. Državni pravobranilec se lahko pojavlja v vseh vlogah kot zastopnik
stranke ali tožnik v varovanju javnega interesa. V upravni stvari stranka postavlja zahtevek do države oziroma do lokalne skupnosti. Zato prihaja do kolizije interesov med posameznikom ali pravno osebo in državo. Sodišče poseže v
sporno razmerje le, če je javna korist prizadeta do te mere, da je prizadeta tudi zakonitost. Zastopnik javnega interesa
v upravnem sporu je Državno pravobranilstvo. Na zahtevo vlade v posamezni zadevi mora Državno pravobranilstvo
vložiti tožbo zaradi kršitve zakona v škodo javnega interesa (18. člen ZUS-1). Ker je Republika Slovenija kot pravna
oseba lahko stranka v upravnem sporu kot nosilec pravic, obveznosti in pravnih koristi, je lahko tudi tožnik v upravnem sporu, če je bilo z dokončnim upravnim aktom poseženo v njen pravni položaj. Postopek v upravnem sporu
poteka pred upravnim sodiščem, kar pomeni, da Republiko Slovenijo kot tožnika v upravnem sporu zastopa Državno
pravobranilstvo kot zakoniti zastopnik glede na generalno določbo ZDPra.
V upravnem sporu je poleg tožnika in toženca stranka tudi prizadeta oseba, če tako določa zakon, in sicer, če bi ji lahko bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo. Upravno sodišče mora med
upravnim sporom po uradni dolžnosti prizadeto stranko obvestiti, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla
v njene pravice, ali na zakon oprte neposredne koristi (19. člen ZUS-1).
V materialni zakonodaji je državnemu pravobranilcu dan tudi neposredni položaj tožnika v upravnem sporu. Tako
daje Zakon o brezplačni pravni pomoči državnemu pravobranilcu kot nosilcu funkcije neposredno položaj tožnika.
Državni pravobranilec lahko vloži tožbo v upravnem sporu zoper odločbo ali sklep organa za brezplačno pravno pomoč. Zoper odločbo ali sklep organa za brezplačno pravno pomoč (tj. sodišče) pritožba namreč ni možna, dopusten
je upravni spor. Za vložitev tožbe državni pravobranilec ne potrebuje morebitnega dokazovanja posega v javno korist
z odločbo o dodelitvi brezplačne pomoči, temveč tožnik uveljavlja le presojo njene zakonitosti.
Pomemben je tudi položaj zastopanja toženca, ki je po zakonu lahko le država, lokalna skupnost oziroma druga pravna
oseba, ki je izdala dokončen upravni akt, kar pomeni, da zakon toženca izrecno opredeljuje kot pravno osebo. Toženca
79
v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, razen v primeru tožbe
zoper državo, če vlada za zastopnika ne določi drugega organa države. V primeru tožbe zoper državo jo praviloma zastopa ministrstvo, ki je izdalo dokončen upravni akt, razen, če vlada ne določi drugega organa, ki je lahko tudi Državno
pravobranilstvo (peti odstavek 17. člena ZUS-1).
Državno pravobranilstvo ima kot samostojni državni organ prvenstveno položaj zakonitega zastopnika Republike Slovenije kot stranke v postopkih pred sodišči. Druge naloge in položaj Državnega pravobranilstva so določene z zakoni,
med katere prednostno sodita ZUP in ZUS-1.
11.2 Statistika
Državno pravobranilstvo je leta 2014 prejelo 14.578 upravnih zadev (upravnih postopkov in upravnih sporov), kar je
5,6 odstotkov manj kot leta 2013, ko je prejelo 15.446 zadev.
Skupno je imelo pravobranilstvo leta 2014 v delu 16.867 zadev, zaključilo je 12.619 zadev, na dan 31. 12. 2014 je bilo
odprtih 4.383 zadev.
11.3 Analiza podatkov
Trend pripada na področju upravnih postopkov in upravnih sporov je bil, kot je razvidno tudi iz grafa, v letih od 2010
do 2013 približno konstanten, leta 2014 pa se je število teh zadev nekoliko zmanjšalo in je najnižje v zadnjih petih letih.
Graf 11: Število prejetih zadev na področju upravnih postopkov in upravnih sporov v obdobju 2010–2014
80
11.4 Upravni spori
Državno pravobranilstvo je po določbi prvega odstavka 2. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra) samostojen državni organ, po določbi prvega odstavka 1. člena pa nastopa kot zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih s tem zakonom, pred sodišči in upravnimi organi. Tudi po določbi prvega odstavka 7. člena ZDPra
državno pravobranilstvo pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije, ki so pravne osebe. Po
ZDPra mora torej državni pravobranilec v sodnih sporih zastopati določen (državni) subjekt.
Drugačna pa je ureditev v ZUS-1, ki je novejši, in za udeležbo državnega pravobranilstva v upravnem sporu specialnejši predpis. Po določbi 17. člena ZUS-1 je stranka v upravnem sporu lahko poleg tožnika in toženca ter drugih
oseb, če tako določa zakon, tudi zastopnik javnega interesa. Državno pravobranilstvo je zastopnik javnega interesa
(18. člen ZUS-1), ko oceni obstoj kršitve zakona v škodo javnega interesa v konkretnem primeru, in kot stranka lahko
vloži tožbo zoper upravni akt, na katerega se obstoj zatrjevane kršitve nanaša. V skladu z zakonsko določbo pa lahko
Vlada Republike Slovenije, ne glede na oceno Državnega pravobranilstva, Državnemu pravobranilstvu tudi odredi, da
v posamezni zadevi vloži tožbo, če oceni, da je to potrebno zaradi zaščite javnega interesa. Državno pravobranilstvo je v
tem primeru vezano na odredbo Vlade in tožbo zoper domnevno kršitev zakona v škodo javnega interesa mora vložiti.
Veljavni zakon določa, da je treba vložiti tožbo v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek
končan, oziroma v roku, ki velja za stranko, v korist katere je bil upravni akt izdan. Pri izvajanju veljavnega zakona
so se zaradi kratkega roka za vložitev tožbe v praksi pokazale resne težave, saj je za zelo zahtevno strokovno pripravo
predloga za izdajo pooblastila potreben primeren čas, ki bi lahko presegel tridesetdnevni rok za vložitev tožbe.
Državno pravobranilstvo je zastopnik javnega interesa na podlagi zakona, zato izdaja posebnega pooblastila vlade,
ki bi mu dodelila aktivno legitimacijo za vložitev tožbe, ni več potrebna. Kot zastopnik javnega interesa lahko Državno pravobranilstvo tožbo vloži vselej, kadar bi ocenilo, da je treba zaradi zatrjevane kršitve javnega interesa v
konkretnem primeru izpodbijati upravni akt, s katerim je bilo v upravnem postopku dokončno odločeno o pravici
oziroma koristi posameznika ali druge osebe v škodo javnega interesa. Cilj, ki se želi s tožbo doseči, je odprava
upravnega akta oziroma sprememba upravnega akta, ki lahko glede na izkazan javni interes sorazmerno poseže v
pravico oziroma pravno korist posameznika, o kateri je dokončno odločil upravni oziroma drug državni organ ali
organ lokalne skupnost.
V konkretni upravni zadevi oziroma posameznem upravnem aktu, ki ga izpodbija tožnik kot zastopnik javnega interesa, je vselej dokončno odločeno o konkretni pravici ali pravni koristi posameznika. Domnevna kršitev zakona v
škodo javne koristi je lahko le konkretna oziroma mora biti utemeljena s konkretno javno koristjo, ki je opredeljena
v splošnem aktu pristojnega državnega organa. Le sodišče pa lahko odloči o zatrjevani nezakonitosti in razreši spor o
koliziji pravice posameznika na eni strani in o (na zakon oprti) javni koristi, ki posega v pravni interes oziroma pravico
posameznika, o kateri je v upravnem postopku že dokončno odločeno, na drugi strani. Tudi sodišče presoja kršitev
zakona v škodo javnega interesa glede na konkretni primer.
Javni interes je vsebinsko nedoločen pravni pojem. Praviloma mora javni interes opredeliti materialni zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis. Javni interes je opredeljen kot splošna družbena korist, ki jo področni predpis opredeli kot
tako. Pri tem velja omeniti, da teorija ter ZUP izraza javni interes in javna korist uporabljata kot sinonima. Kaj točno
pomenita pojma javni interes oziroma javna korist, ZUP ne določa. Govorimo o t. i. nedoločnem pravnem pojmu, ki
ga mora uradna oseba v konkretnem primeru vsebinsko napolniti. Vseeno pa lahko rečemo, da je v 18. členu ZUP ter
v drugem odstavku 144. člena ZUP javni interes le nekoliko opredeljen, in sicer 144. člen ZUP govori o t. i. skrajšanem
postopku, ko gre za izdajo nujnih ukrepov v javnem interesu, če gre za varovanje življenja, zdravja ljudi, javnega reda
in miru, javne varnosti in premoženja večje vrednosti. Tretji odstavek 18. člena ZUP pa navaja naslednje zavarovane
kategorije: življenje in zdravje ljudi, naravno oziroma življenjsko okolje ali premoženje. Glede posebnih upravnih po-
81
stopkov velja, da naj bi področni predpisi določili, kaj v konkretnih posebnih upravnih postopkih šteje za javno korist,
kar nekateri področni predpisi tudi urejajo.
Javni interes je torej državni ali družbeni interes, pojmi, ki se običajno uporabljajo v političnih razpravah, v ekonomski
politiki, kadar se želi označiti korist in prednosti skupnosti kot celote za razliko od zasebnega interesa. Pojem javni interes ima politično, etično in čustveno konotacijo. Vprašanje je, ali so zasebni interesi v nasprotju (v sporu) z družbenimi interesi. Zakon ne opredeljuje, kaj je javni interes. Zato njegovo vsebino ugotavlja in presoja sodišče ob upoštevanju
okoliščin vsakokratnega primera in tehtanju obeh konkurenčnih si pravic. Zasebni interes je lahko tudi del javnega
interesa, ni pa to nujno. Krog zasebnosti ni nujno sestavni del kroga javnosti.
Ustava Republike Slovenije v 157. členu ureja subjektivni upravni spor. V skladu z navedeno ustavno določbo ZUS-1 zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznika in organizacij proti meritornim odločitvam, s katerimi se posega
v njihov pravni položaj, ter aktom in dejanjem organov, če se z njimi posega v človekove pravice in svoboščine ter če ni
zagotovljeno drugo sodno varstvo. Zato je institut zastopnika javnega interesa, ki ga ureja zakon, treba razumeti kot izjemo
oziroma korektiv, ki v primeru ugotovljene kršitve zakona v škodo javnega interesa zagotovi varstvo objektivne zakonitosti.
Ob analizi veljavne ureditve upravnega spora je ugotovljeno, da pri ureditvi zastopnika javnega interesa ne gre za škodljiv konflikt interesov državnega organa, temveč za konflikt interesov med pravico posameznika, o kateri je v upravnem postopku dokončno odločil pristojni organ, in javnim interesom v konkretni zadevi. Zastopnik javnega interesa v
vlogi tožeče stranke s tožbo izpodbija dokončen upravni akt, s katerim je bilo stranki ugodeno, in s tem zaradi zaščite
na zakon oprtega in močnejšega javnega interesa posega v pričakovano pravico oziroma pravni interes posameznika
ali pravne osebe oziroma organizacije, o kateri je pristojni organ vodil upravni postopek, ugotavljal pravno odločilna
dejstva in v zadevi meritorno odločil, tako da je ugodil konkretnemu zahtevku stranke.
11.5 Pristojnosti Državnega pravobranilstva
Republike Sovenije po posebnih zakonih
11.5.1 Pristojnosti po Zakonu o ugotavljanju vzajemnosti
Pristojnosti določa Zakon o ugotavljanju vzajemnosti (ZUVza, Uradni list RS, št. 9/1999) v 11. členu.
Ministrstvo za pravosodje na podlagi navedenega zakona in Zakona o pogojih za pridobitev lastninske pravice fizičnih
in pravnih oseb držav kandidatk za članstvo v Evropski uniji na nepremičninah (Uradni list RS, št. 61/2006) ugotavlja obstoj materialne vzajemnosti za pridobitev lastninske pravice na določenih nepremičninah tujih državljanov
v Republiki Sloveniji. Državnemu pravobranilstvu se odločbe vročajo kot zastopniku javnega interesa na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije št. 7000-2/2007/5 z dne 5. 4. 2007.
11.5.2 Pristojnosti po Zakonu o brezplačni pravni pomoči
Po v letu 2014 še veljavnem Zakonu o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) je Državno pravobranilstvo vlagalo predloge
za izterjavo brezplačne pravne pomoči (BPP) na podlagi drugega odstavka 46. člena ZBPP, po katerem preide terjatev
upravičenca do BPP proti nasprotni stranki iz naslovov stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, do višine stroškov, izplačanih iz naslova BPP po ZBPP, na
Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka.
82
Po drugem odstavku istega člena predlog za izterjavo terjatev izvrši na predlog Državnega pravobranilstva pristojni
finančni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. Pri tem se odločba, s katero sodišče razsodi o
stroških, šteje za izvršilni naslov.
Marca 2015 so bile sprejete spremembe in dopolnitve ZBPP (Uradni list RS, št. 19/2015) z namenom izboljšanja
učinkovitosti instituta. Spremembe so začele veljati 4. 4. 2015. Z novelo je v celoti spremenjen 46. člen ZBPP, na
podlagi katerega je Državno pravobranilstvo največkrat vlagalo predloge za izterjavo BPP, ter delno 48. člen. Izterjava
BPP se bo po novem začela na predlog pristojnega organa za BPP, in ne več na predlog Državnega pravobranilstva. Postopki, ki so se začeli pred sprejetjem novele zakona, ter zadeve, ki jih je Državno pravobranilstvo prejelo
do 3. 4. 2015, bodo potekali v skladu z določbami, ki so veljale pred uveljavitvijo novele.
83
12
Postopki po Zakonu o denacionalizaciji
84
12.1 Uvod
V postopkih denacionalizacije Državno pravobranilstvo zastopa interese zavezane stranke, kadar se zahtevek glasi na
premoženje, ki je v lasti Republike Slovenije (peti odstavek 60. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen). Zavezana
stranka v postopku je bodisi Republika Slovenija ali Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.
12.2 Statistika
Državno pravobranilstvo je leta 2014 prejelo pet novih zadev, kar je 37,5 odstotkov manj kot leta 2013, ko je prejelo
osem zadev.
Skupno je imelo pravobranilstvo leta 2014 v delu 174 zadev, zaključilo je 34 zadev, na dan 31. 12. 2014 je bilo odprtih
149 zadev.
Državno pravobranilstvo izpostavlja, da se denacionalizacijske zadeve v zadnjih letih zaključujejo počasneje, saj ostajajo nezaključeni ravno nekateri zahtevni in zapleteni denacionalizacijski primeri, katerih reševanje je posledično bolj
kompleksno in dolgotrajnejše.
85
13
Postopki po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij
86
13.1 Uvod
Po 145. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) se upravičencem oziroma njihovim dedičem vrne zaplenjeno premoženje, če je bila kazen zaplembe razveljavljena. Zavezanec za vrnitev premoženja v naravi je Republika
Slovenija oziroma lokalna skupnost, v lasti katere je premoženje, ki je bilo zaplenjeno.
Premoženje se vrne v naravi ali v obliki odškodnine, če premoženja ali njegovih posameznih delov ni mogoče vrniti v
naravi. Odškodnina za premoženje, ki ga v naravi ni mogoče vrniti, pa se določi po njegovem stanju v času zaplembe
in po dejanski vrednosti na dan izdaje sklepa.
13.2 Statistika
Državno pravobranilstvo je v letu 2014 po ZIKS prejelo tri zadeve, kar je 82,4 odstotkov manj kot leta 2013, ko je prejelo 17 zadev.
Skupno je imelo pravobranilstvo leta 2014 v delu 53 zadev, zaključilo je tri zadeve, na dan 31. 12. 2014 je bilo odprtih
50 zadev.
87
14
Postopki pred Evropskim sodiščem za človekove pravice
88
14.1 Uvod
Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je bilo ustanovljeno leta 1959 na podlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP oziroma Konvencija). Njegova naloga je zagotavljati, da države spoštujejo in zagotavljajo
človekove pravice in temeljne svoboščine iz EKČP državljanom in vsakomur znotraj njihove jurisdikcije, ne glede na
spol, raso, državljanstvo, etnični izvor ali drugo okoliščino. ESČP obravnava pritožbe posameznikov ter meddržavne
pritožbe. Kadar ESČP ugotovi, da je država pogodbenica kršila eno ali več pravic iz EKČP, o kršitvi odloči s sodbo. Ta
je zavezujoča, nadzor nad izvrševanjem pa izvaja Odbor ministrov Sveta Evrope.
EKČP poleg kataloga pravic in svoboščin vzpostavlja nadzorni mehanizem nad izpolnjevanjem prevzetih obveznosti
držav pogodbenic. EKČP predvideva dva tipa pritožb, in sicer pritožbe posameznikov ter meddržavne pritožbe. Vsaka država pogodbenica, posameznik, nevladna organizacija ali skupina posameznikov, ki zatrjuje, da je žrtev kršitve
pravic iz EKČP, lahko, če je kršitev povzročila država pogodbenica, vloži pritožbo neposredno na ESČP. Sodišče deluje
po načelu subsidiarnosti in sme v skladu s 35. členom EKČP obravnavati zadeve šele po tem, ko so bila izčrpana vsa
notranja pravna sredstva.18 Pritožba se lahko vloži v šestih mesecih od sprejema dokončne odločitve nacionalnega
sodnega ali upravnega organa.
V skladu s prvim odstavkom 11. člena ZDPra Republiko Slovenijo pred ESČP zastopa Državno pravobranilstvo.
Leta 2014 je ESČP Državnemu pravobranilstvu vročilo 59 pritožb zoper Slovenijo, od tega kar 36 v zvezi z okoliščinami bivanja v priporu oziroma zaporu v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana (ZPKZ Ljubljana). Problematiko
prostorskih pogojev bivanja pripornikov in zapornikov v ZPKZ Ljubljana je Državno pravobranilstvo že predstavilo v
poročilih za pretekla leta, in sicer predvsem odločitve ESČP o ugotovljenih kršitvah prepovedi mučenja iz 3. člena in
pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP. Vzroki za obsodilne sodbe so bili neprimerni prostorski
pogoji bivanja v priporu in v zaprtem oddelku ZPKZ Ljubljana. Tem ugotovitvam je ESČP pritrdilo tudi v odločitvah iz
leta 2014, hkrati pa zaključilo, da so okoliščine prestajanja zapora v drugih oddelkih ZPKZ Ljubljana (tudi na Igu in v
Novem mestu) v skladu s standardi EKČP. Pomemben je tudi zaključek ESČP v zadevi Bizjak v. Slovenija, št. 25516/12,
saj predstavlja pomemben razvoj sodne prakse ESČP, in sicer, da odškodninska tožba po 179. členu Obligacijskega
zakonika predstavlja učinkovito pravno sredstvo v primerih, kadar priporniki in zaporniki uveljavljajo odškodnino
zaradi neprimernih okoliščin bivanja v priporu in zaporu šele takrat, ko so te okoliščine že prenehale (ker so že na prostosti ali premeščeni). V skladu s tem stališčem je ESČP vse takšne pritožbe izreklo za nedopustne zaradi neizčrpanja
notranjih pravnih sredstev.
V drugih v letu 2014 vročenih zadevah pritožniki Sloveniji očitajo sledeče kršitve EKČP:
• v desetih zadevah kršitev pravice do poštenega sojenja,
• v sedmih kršitev pravice do sojenja v razumnem roku,
• v petih kršitev pravice do mirnega uživanja premoženja in
• v eni kršitev pravice do svobode in varnosti.
Državno pravobranilstvo med novimi zadevami izpostavlja pritožbo Vaskrsić v. Slovenija, št. 31371/12 v zvezi z rubežem in prodajo pritožnikove stanovanjske hiše v izvršilnem postopku. Zaradi nizkega zneska glavnice terjatve, katere
izterjava je bila predmet izvršilnega postopka, je bila zadeva v Sloveniji medijsko zelo izpostavljena. Pomembno vprašanje je tudi predmet pritožbe v zadevi Zavodnik v. Slovenija, št. 53723/13, v kateri pritožnik trdi, da naj bi mu bila s
tem, ker ga sodišče kot upnika v stečajnem postopku ni osebno vabilo na narok in ga ni osebno obvestilo o tem, ali in
v kolikšnem delu je njegova terjatev priznana, kršena pravica dostopa do sodišča, ki jo varuje pravica do poštenega
sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP.
18 Vir: http://www.mzz.gov.si/si/coe/o_svetu_evrope/organi_in_institucije_sveta_evrope/evropsko_sodisce_za_clovekove_pravice/
89
Med pomembnejšimi odločitvami ESČP v letu 2014 je treba izpostaviti sodbe v zadevah Ališić in drugi proti Bosni
in Hercegovini in drugim, št. 60642/08, Berger Krall in devet drugih v. Slovenija, št. 14717/06, L.M. v. Slovenija, št.
32863/05, Kurić in drugi v. Slovenija, št. 26828/06, ter Mladina d.d. v. Slovenija, št. 20981/10.
14.2 Statistika
Državno pravobranilstvo je leta 2014 prejelo 73 novih ESČP zadev, in sicer:
• 59 pritožb zoper Republiko Slovenijo,
• tri pritožbe zoper druge države pogodbenice EKČP,
• deset zadev v zvezi z izvrševanjem posameznih sodb ESČP in
• eno zadevo v zvezi s predlogom za poravnavo, ki ga je na Državno pravobranilstvo naslovila oseba, ki je glede istega
zahtevka vložila pritožbo na ESČP.
Skupno je imelo pravobranilstvo leta 2014 v delu 206 zadev, zaključilo je 127 zadev, na dan 31. 12. 2014 je bilo odprtih
84 zadev.
14.3 Analiza podatkov
Število zadev, povezanih s postopki pred ESČP, se je v letu 2014 znova povečalo. V analiziranem obdobju po številu
prejetih zadev izrazito odstopa leto 2010, ko je ESČP Republiki Sloveniji vročilo kar 160 pritožb zapornikov oziroma
pripornikov na prestajanju kazni zapora oziroma pripora v ZPKZ Ljubljana in ZPKZ Dob.
Graf 12: Število prejetih zadev v postopkih pred ESČP v obdobju 2010–2014
90
Državno pravobranilstvo izpostavlja, da se je do leta 2010 velika večina vročenih pritožb nanašala na kršitve pravice
do sojenja v razumnem roku, se je pa, tako kot že nekaj zadnjih let, tudi leta 2014 nadaljeval trend povečevanja števila
pritožb iz naslova kršitev najrazličnejših pravic, katerih varstvo zagotavlja EKČP. Povečevanje števila pritožb iz naslova
kršitve drugih konvencijskih pravic je domnevno posledica vse večjega zavedanja ljudi o pravnem varstvu, ki ga nudi
konvencijski sistem.
14.4 Pomembnejše odločitve
Najpomembnejše sodbe v letu 2014 je ESČP izdalo v zadevah Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini in drugim, št.
60642/08; Berger Krall in 9 drugih v. Slovenija, št. 14717/06; L.M. v. Slovenija, št. 32863/05; Kurić in drugi v. Slovenija, št. 26828/06, ter Mladina d.d. v. Slovenija, št. 20981/10.
V sodbi Ališić in drugi je ESČP Sloveniji naložilo izvedbo ukrepov, in sicer poplačilo vlog deviznih varčevalcev, ki so
bili v enakem položaju kot pritožniki, ki so varčevali devize v Podružnici Ljubljanske banke v Sarajevu, do svojih deviznih prihrankov pa po razpadu nekdanje SFRJ niso mogli.
V zadevi Berger Krall in 9 drugih so pritožniki nekdanji imetniki stanovanjske pravice na stanovanjih, ki so bila v
postopku denacionalizacije vrnjena denacionalizacijskim upravičencem. Posledično pritožniki niso imeli možnosti
odkupa teh stanovanj pod ugodnimi pogoji Stanovanjskega zakona, kot je to veljalo za nekdanje imetnike stanovanjske pravice na drugih stanovanjih v »družbeni« lasti, zato so navajali kršitev več z EKČP varovanih pravic. Ob
vročitvi te pritožbe je ESČP Državno pravobranilstvo obvestilo, da je bilo vloženih 429 istovrstnih pritožb, ki pa so
bile razdružene, in sicer tako, da je bila notificirana pritožba v zadevi Berger Krall izločena iz prvotne pritožbe, ostale
pa se vodijo kot zadeva Abdić in 418 drugih v. Slovenija. Glede na to, da je ESČP v zadevi Berger Krall odločilo, da
Slovenija pritožnikom ni kršila z EKČP varovanih pravic in da je sodba dokončna, Državno pravobranilstvo pričakuje podobno odločitev tudi v drugih istovrstnih zadevah.
V zadevi L.M. je ESČP ugotovilo resne pomanjkljivosti zakonodaje ter prakse pristojnih organov in oblasti v zvezi
s prisilnim pridržanjem oseb v psihiatričnih bolnišnicah ter prisilnim psihiatričnim zdravljenjem pacientov. Ugotovljene pomanjkljivosti so po ugotovitvah ESČP v konkretnem primeru privedle do kršitev pravice do svobode in
varnosti iz prvega, drugega, četrtega in petega odstavka 5. člena EKČP. Pritožnici je prisodilo pravično zadoščenje
za nepremoženjsko škodo v višini 10.000 EUR.
V zadevi Kurić in drugi je ESČP s sodbo z dne 12. 3. 2014 zaključilo postopek še z odločitvijo o zahtevkih pritožnikov
za premoženjsko škodo, kar si je v sodbi z dne 26. 6. 2012 pridržalo19. Pritožnikom je prisodilo pravično zadoščenje v
višini od 29.400 do 72.770 EUR.
V zadevi Mladina d.d. je ESČP ugotovilo, da je bila pritožnici z odločitvami domačih sodišč, tudi Ustavnega sodišča,
kršena pravica do svobode izražanja iz 10. člena EKČP, kar je prva obsodilna sodba ESČP zoper Slovenijo glede kršitve
pravice do svobode izražanja.
19 Glej Poročilo o delu Državnega pravobranilstva za leto 2012, str. 133–134.
91
14.4.1 Pravica do varstva zasebne lastnice iz 1. člena Protokola 1 k EKČP
Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini in drugim, št. 60642/08, sodba z dne 16. 7. 2014
Veliki senat ESČP je s pilotno sodbo odločil, da sta Slovenija in Srbija v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini,
Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji pritožnikom kršili pravico do varstva premoženja, ki jo varuje 1. člen Protokola
1 k EKČP, in pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ki jo varuje 13. člen EKČP, medtem ko kršitve EKČP s strani
drugih toženih naslednic nekdanje SFRJ ni ugotovilo. Slovenija in Srbija sta morali v skladu s sodbo vsakemu izmed
pritožnikov plačati nepremoženjsko škodo v višini 4.000 EUR, v roku enega leta pa morata pripraviti tudi splošne
ukrepe, s katerimi bo pritožnikom ter vsem drugim, ki se nahajajo v enakem položaju, omogočeno izplačilo njihovih
deviznih depozitov.
Trije v Nemčiji živeči devizni varčevalci nekdanje Ljubljanske banke Glavne podružnice Sarajevo in srbske podružnice
Investbanke v Tuzli so leta 2005 na ESČP vložili pritožbo zoper vse države naslednice nekdanje SFRJ, v kateri navajajo,
da naj bi jim države naslednice nekdanje SFRJ zaradi trajne nezmožnosti dviga »starih« deviznih vlog, ki so jih položili
pri nekdanji Ljubljanski banki, Glavni podružnici Sarajevo in podružnici srbske Investbanke v Tuzli, kršile pravice, ki
jih varuje EKČP, in sicer pravico do poštenega sojenja (6. člen), pravico do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen),
pravico do prepovedi diskriminacije (14. člen) in pravico do prepovedi zlorabe pravic (17. člen), ter pravico do varstva
premoženja, ki jo zagotavlja 1. člen Protokola št. 1 k EKČP.
ESČP je o zadevi prvič odločilo 6. 11. 2012 (glej poročilo o delu za leto 2012, str. 135–136). Republika Slovenija je zoper
to odločitev vložila zahtevo za predložitev zadeve v ponovno obravnavo pred 17-članskim Velikim senatom ESČP, ki je
bila, enako kot zahteva Republike Srbije, sprejeta. Odločitev Velikega senata, ki je dokončna, je enaka odločitvi sedemčlanskega senata, le da je Veliki senat za izvršitev splošnih ukrepov namesto šestmesečnega določil enoletni rok, za eno
leto pa je odložil tudi obravnavo vseh istovrstnih pritožb.
Berger Krall in 9 drugih v. Slovenija, št. 14717/04, sodba z dne 12. 6. 2014
ESČP je odločilo v korist Slovenije, saj je ugotovilo, da država najemnikom denacionaliziranih stanovanj ni kršila pravic, ki jih zagotavlja EKČP.
Pritožniki so nekdanji imetniki stanovanjske pravice na stanovanjih, ki so bila kasneje v postopku denacionalizacije
vrnjena denacionalizacijskim upravičencem. V pritožbi so zatrjevali kršitev pravice do mirnega uživanja premoženja
iz 1. člena Protokola št. 1 h EKČP, kršitev 14. člena EKČP v zvezi s 1. členom Protokola št. 1 k EKČP, kršitev zasebnega
in družinskega življenja iz 8. člena EKČP ter kršitev pravice do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 6. člena EKČP.
Zahtevali so pravično zadoščenje za nastalo premoženjsko škodo, in sicer v višini (sedanje) vrednosti stanovanj, na
katerih so imeli stanovanjsko pravico, oziroma primerljivih stanovanj, zmanjšano za posamezne vrednosti (tistega, kar
naj bi hipotetično plačali v primeru odkupa po pogojih Stanovanjskega zakona, prejeta finančna sredstva države ter
vrnjena vlaganja v stanovanja). Prav tako so zahtevali pravično zadoščenje za nastalo nepremoženjsko škodo. Zahtevek
pritožnikov je v skupni višini znašal 1.917.000 EUR.
Zatrjevane kršitve z EKČP varovanih pravic naj bi po navedbah pritožnikov nastale kot posledica pravne ureditve
njihovega položaja po Stanovanjskem zakonu (SZ s spremembami ter SZ-1) ter Zakonu o denacionalizaciji (ZDen), in
sicer zaradi izgube stanovanjske pravice, zaradi domnevne diskriminacije pri odkupu stanovanj v razmerju do ostalih imetnikov stanovanjske pravice, katerih stanovanja niso bila predmet denacionalizacije (razveljavitev sekundarnih
načinov privatizacije s strani ustavnega sodišča), pa tudi zaradi najemnin, ki naj bi naraščale ter na trgu dosegale nivo
tržnih najemnin, kar naj bi ogrožalo njihov socialni položaj, s tem pa pravico do doma iz 8. člena EKČP. Navajali so
tudi nemožnosti sodelovanja v postopku denacionalizacije (dostop do sodišča).
Obsežni pritožbeni razlogi, ki so jih pritožniki uveljavljali pred ESČP, so sicer povsem enaki razlogom, ki so jih neuspešno uveljavljali že v postopku pred Ustavnim sodiščem (št. U-I-00172/02). Iz opisanih dejanskih okoliščin glede
92
posameznih pritožnikov izhajajo še nekateri očitki, in sicer, da lastniki ne vzdržujejo denacionaliziranih stanovanj
oziroma da naj bi najemnikom zaračunavali najemnino, višjo od neprofitne, ter jih (nekateri šikanozno) poskušali s
sodnimi postopki prepričati, da stanovanja zapustijo. Prav tako je bila za pritožnike sporna odločba Vrhovnega sodišča
opr. št. II Ips 98/2004, ker naj bi nasprotovala dotedanji sodni praksi pa tudi prejšnji ter sledeči zakonski ureditvi vprašanja prenosa neprofitnosti najemnega razmerja na dediče nekdanjih imetnikov stanovanjske pravice.
Pritožniki so zoper sodbo vložili zahtevo za ponovno obravnavo zadeve pred Velikim senatom ESČP. Petčlanski senat
je zahtevo zavrnil. S tem je sodba z dne 12. 6. 2014 postala dokončna.
14.4.2 Prepoved mučenja iz 3. člena EKČP
ESČP je leta 2014 odločilo v več zadevah zapornikov oziroma pripornikov, ki so kazen zapora (oziroma pripor) prestajali v ZPKZ Ljubljana. Državno pravobranilstvo izpostavlja sodbo v zadevi Jevšnik v. Slovenija, št. 5747/10, z dne
9. 1. 2014, v kateri je ESČP pritrdilo stališčem pravobranilstva, da Slovenija pritožniku pri prestajanju zaporne kazni v
polodprtem oddelku ZPKZ Ljubljana ni kršila pravice do prepovedi mučenja iz 3. člena EKČP, kar je prvi primer takšne
odločitve ESČP v zvezi z razmerami v ZPKZ Ljubljana.
ESČP je pretežni del pritožbe zavrnilo kot očitno neutemeljen. Pritožnik je namreč večji del kazni zapora prestajal na
polodprtem oddelku ZPKZ Ljubljana, na katerem je sicer imel na razpolago le 3,3 oziroma 3,4 m2 osebnega prostora,
vendar je bila soba praktično ves dan odklenjena, zato se je lahko v celotnem aktivnem delu dneva prosto gibal po
hodniku, sobah drugih soobsojencev ter po notranjih in zunanjih rekreativnih površinah zavoda. ESČP je odločilo, da
prestajanje kazni zapora v razmerah, ko se pritožnik navkljub manjši površini osebnega prostora v sobi lahko preko
celotnega dneva zadržuje izven sobe, ne predstavlja kršitve konvencijskih pravic, pritožniku pa pritrdilo v delu pritožbe, v katerem je trdil, da pogoji prestajanja kazni zapora v ZPKZ Ljubljana v zaprtem režimu predstavljajo kršitev
3. in 13. člena EKČP (pravica do učinkovitega pravnega sredstva), ter mu za 36 dni bivanja na zaprtem oddelku prisodilo odškodnino v višini 1.200 EUR.
Podobno je s sodbo z dne 3. 4. 2014 odločilo tudi v zadevi Beganovič v. Slovenija, št. 6625/10. Upoštevajoč dejstva o
okoliščinah, v katerih je pritožnik prestajal kazen zapora v zaprtem in polodprtem oddelku ZPKZ Ljubljana ter v zaprtem oddelku ZPKZ Ljubljana v Novem mestu, in sklicujoč se na svoje ugotovitve in stališča, ki jih je v zvezi s prostorskimi pogoji bivanja v ZPKZ Ljubljana zavzelo v sodbah v zadevah Štrucl in drugi v. Slovenija, Praznik v. Slovenija ter
Jevšnik v. Slovenija, je ESČP pritožbo v delu, ki se je nanašal na pritožnikovo bivanje na polodprtem oddelku v ZPKZ
Ljubljana ter v zaprtem oddelku ZPKZ Ljubljana v Novem mestu, kot tudi v delu, ki se je nanašal na neustrezno zdravstveno varstvo, psihiatrično pomoč in nezadostne varnostne ukrepe, zavrnilo kot očitno neutemeljeno. Za utemeljeno
pa je ESČP štelo pritožbo v delu, ki se je nanašal na okoliščine, v katerih je pritožnik prestajal kazen zapora v zaprtem
oddelku ZPKZ Ljubljana, in zaključilo, da so bili prostorski pogoji bivanja v tem oddelku v nasprotju s 3. členom EKČP.
Sodišče je ugotovilo tudi kršitev pravice iz 13. člena EKČP, ker v domači zakonodaji ni bilo učinkovitega in dostopnega
pravnega sredstva glede na pritožnikove pritožbe proti razmeram, v katerih je prestajal zaporno kazen. Upoštevajoč
dolžino obdobja, na katerega so se ugotovljene kršitve nanašale, je ESČP pritožniku prisodilo pravično zadoščenje iz
naslova nepremoženjske škode v višini 3.000 EUR in povračilo stroškov postopka pred ESČP v višini 500 EUR.
V zadevi Šabić v. Slovenija, št. 5738/10, je ESČP s sodbo z dne 3. 4. 2014 pritrdilo stališču Državnega pravobranilstva,
da do zatrjevanih kršitev ni prišlo niti na odprtem oddelku ZPKZ Ljubljana na Igu. Upoštevajoč dejstva o okoliščinah,
v katerih je pritožnik prestajal kazen zapora v zaprtem in polodprtem oddelku ZPKZ Ljubljana ter v odprtem oddelku
ZPKZ Ljubljana na Igu, in sklicujoč se na svoje ugotovitve in stališča, ki jih je v zvezi s prostorskimi pogoji bivanja v
ZPKZ Ljubljana zavzelo v sodbah v zadevah Štrucl in drugi v. Slovenija, Praznik v. Slovenija ter Jevšnik v Slovenija, je
ESČP pritožbo v delu, ki se je nanašal na pritožnikovo bivanje na polodprtem oddelku v ZPKZ Ljubljana ter v oddelku ZPKZ Ljubljana na Igu, kot tudi v delu, ki se je nanašal na neustrezno zdravstveno varstvo, psihiatrično pomoč in
93
nezadostne varnostne ukrepe, zavrnilo kot očitno neutemeljeno. Ker je bila pritožba vložena izven šestmesečnega roka
iz prvega odstavka 35. člena EKČP, je ESČP pritožbo v delu, ki se je nanašal na prvo obdobje pritožnikovega bivanja v
zaprtem oddelku, razglasilo za nedopustno. Za utemeljeno pa je štelo pritožbo v delu, ki se je nanašal na drugo obdobje
pritožnikovega bivanja na zaprtem oddelku, in zaključilo, da so bili prostorski pogoji, v katerih je pritožnik prestajal
kazen zapora, v nasprotju s 3. členom EKČP. Ugotovilo je tudi kršitev 13. člena EKČP. Upoštevajoč dolžino obdobja, na
katerega so se ugotovljene kršitve nanašale, je ESČP pritožniku prisodilo pravično zadoščenje iz naslova nepremoženjske škode v višini 3.000 EUR in povračilo stroškov postopka pred ESČP v višini 500 EUR.
Bizjak v. Slovenija, št. 25516/12, sklep z dne 8. 7. 2014
Pritožnik, nekdanji pripornik v ZPKZ Ljubljana, je v pritožbi zatrjeval, da so bili pogoji bivanja v priporu neprimerni,
zato naj bi mu Slovenija kršila pravico do prepovedi mučenja iz 3. člena in pravico do učinkovitega pravnega sredstva
iz 13. člena EKČP.
V postopku pred ESČP je Slovenija med drugim ugovarjala neizčrpanje notranjih pravnih sredstev, in sicer odškodninske tožbe po 179. členu OZ. Pritožnik je vložil pritožbo, ko je že bil izpuščen iz pripora. ESČP je ugovoru, da bi moral
pritožnik, ki je vložil pritožbo na ESČP po tem, ko je že bil na prostosti, zatrjevano škodo uveljavljati z odškodninsko
tožbo po 179. členu OZ, sledilo. Ker tega ni storil, je ESČP njegovo pritožbo razglasilo za nedopustno.
Takšna odločitev je pomembna za nadaljnji razvoj sodne prakse ESČP glede učinkovitosti odškodninske tožbe po
179. členu OZ v primeru škode, nastale zaradi neprimernih pogojev bivanja v priporu ali zaporu. Da je odškodninska
tožba po 179. členu OZ učinkovito pravno sredstvo za uveljavljanje škode, nastale zaradi neprimernih pogojev bivanja
v priporu ali zaporu, je Slovenija uveljavljala v vseh pritožbenih zadevah pripornikov ali zapornikov. Še zlasti je pri
takšnem stališču vztrajala v primerih, v katerih so bile pritožbe na ESČP vložene po tem, ko so okoliščine, v zvezi s
katerimi so bile zatrjevane kršitve, že prenehale (ker so bili pritožniki izpuščeni na prostost, premeščeni itd). Za vse
te pritožnike pravno sredstvo, s katerim bi lahko dosegli izboljšanje pogojev bivanja v priporu ali zaporu, ni bilo več
aktualno in so po naravi stvari lahko zahtevali le še povrnitev škode, ki jim je s tem nastala.
Sodišče se je o učinkovitosti odškodninske tožbe po 179. členu OZ prvič opredelilo v sodbi Mandić in Jović v. Slovenija
(št. 5774/10, 5985/10, z dne 20. 10. 2011, §§ 115 in 116). V času izdaje navedene sodbe je bila na nacionalni ravni izdana
le ena sodba, s katero je bilo odločeno o odškodninskem zahtevku zaradi neprimernih pogojev bivanja v zaporu, ki pa
še ni bila pravnomočna (sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9. 5. 2011). Glede na to, da sta bila pritožnika Mandić in Jović ob vložitvi pritožb na ESČP še priprta, je ESČP v sodbi Mandić in Jović zaključilo, da vložitev odškodninske
tožbe ne bi mogla izboljšati njunega položaja.
Slovenija je ESČP predložila podatke o tem, da je sodba z dne 9. 5. 2011 pravnomočna, da so slovenska sodišča po tem
odločila še v drugih tovrstnih primerih, da je bila v eni od tovrstnih zadev sklenjena sodna poravnava, kot tudi, da je
pred slovenskimi sodišči v obravnavi več odškodninskih zahtevkov zaradi neprimernih pogojev bivanja v priporu ali
zaporu. Posledično je ESČP v sklepu Bizjak zaključilo, da je odškodninska tožba po 179. členu OZ učinkovito pravno
sredstvo v smislu prvega odstavka 35. člena EKČP. Sodišče je zavrnilo pritožnikove očitke, da naj bi bila odškodninska
tožba neučinkovita, ker slovenska sodišča prisojajo prenizke odškodnine in ker naj bi tovrstni postopki trajali predolgo.
Trditev o predolgem trajanju sodnih postopkov pred nacionalnimi sodišči je Slovenija izpodbila s podatki o trajanju
doslej zaključenih tovrstnih postopkov, glede očitka o prenizkih zneskih odškodnin pa je ESČP sicer potrdilo, da je
prisojena odškodnina v sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9. 5. 2011 znašala res le približno 30 odstotkov
zneska pravičnega zadoščenja iz zadeve Mandić in Jović, hkrati pa poudarilo, da je bil predmet ocene v zadevi Bizjak
potencialna učinkovitost domačega pravnega sredstva po 179. členu OZ, in ne vprašanje, ali je pritožnik izgubil status
žrtve glede na zneske, dodeljene na nacionalni ravni. Glede slednjega je ESČP navedlo, da je to vrsto ocene mogoče v
vsakem posameznem primeru napraviti le, ko je bilo ustrezno nacionalno pravno sredstvo izčrpano, in nadaljevalo, da
bi pritožnik, če bi bila prisojena odškodnina na nacionalni ravni nezadostna v primerjavi z zneski, ki jih je sámo priso-
94
dilo v podobnih primerih, lahko trdil, da je še vedno »žrtev« v smislu 34. člena EKČP in bi lahko vložil novo pritožbo
na ESČP. Poudarilo je še, da je pripravljeno spremeniti svoj pristop v zvezi s potencialno učinkovitostjo odškodninske
tožbe po 179. členu OZ, če bi se pri praksi domačih sodišč dolgoročno izkazalo, da se sistematično prisojajo nezadostni
zneski in da domači postopki trajajo predolgo.
Glede višine odškodnin, ki jih prisojajo nacionalna sodišča, je ESČP izpostavilo, da je v skladu z zahtevami EKČP državam pogodbenicam v določeni meri dopuščena prosta presoja glede načina, kako posameznikom zagotavljajo odškodnino v skladu s 13. členom in usklajujejo svoje obveznosti glede spoštovanja EKČP v okviru te določbe. Ob poudarku
pomembnosti razumnega zneska pravičnega zadoščenja, ki ga nudi domači sistem, da bi se pravno sredstvo lahko štelo
za učinkovito v smislu EKČP, je ESČP nadalje opozorilo na svoje že večkrat izraženo stališče, da bi moral biti domačim sodiščem dopuščen širši okvir proste presoje pri določitvi višine prisojene odškodnine ter da bi morala biti ocena
izvedena na način, skladen z njihovim pravnim sistemom in tradicijami, ter z upoštevanjem življenjskega standarda
države. Poudarilo je še, da morajo domača sodišča pri določanju odškodnine za nepremoženjsko škodo svojo odločitev
podkrepiti z zadostnimi razlogi. V sklepu Bizjak je upoštevalo, da je pristojno sodišče v sodbi z dne 9. 5. 2011 izhajalo
iz sodne prakse ESČP, predvsem primera Kalashnikov v. Rusija, pristojno višje sodišče, ko je odločalo o pritožbi zoper
to sodbo, pa iz življenjskega standarda Republike Slovenije, in sicer višine povprečne plače v Republiki Sloveniji.
14.4.3 Pravica do svobode in varnosti iz 5. člena EKČP
L.M. v. Slovenija, št. 32863/05, sodba z dne 12. 6. 2014
Pritožnica je v pritožbi pred ESČP navajala, da je bila prisilno pridržana in zdravljena v Psihiatrični bolnišnici Idrija
(PBI), in sicer približno en mesec na zaprtem oddelku in nekaj dni na odprtem oddelku, ter v Psihiatrični kliniki Ljubljana (PKLJ) približno tri tedne na zaprtem oddelku ter štiri mesece in pol na odprtem oddelku. Zatrjevala je, da ni
bilo izkazano, da bi bila duševno bolna in da bi bilo njeno pridržanje v danih okoliščinah nujno. Prisilno pridržanje
in tudi zdravljenje naj bi bilo izvedeno v nasprotju z domačim zakonom, za katerega je že Ustavno sodišče ugotovilo,
da je v neskladju z ustavo. Navajala je številne kršitve, ki naj bi bile storjene v sodnem postopku. Pritožnica naj ne bi
bila obveščena o razlogih za njeno prisilno pridržanje, učinkovitega pravnega sredstva, s katerim bi lahko izpodbijala
pridržanje in zdravljenje, naj ne bi imela na voljo, zagovornik po uradni dolžnosti naj ne bi deloval v njenem interesu,
odškodnine zaradi nezakonitega pridržanja in zdravljenja naj ne bi imela možnosti uveljavljati, sodni postopek pa naj
bi predolgo trajal.
ESČP je ugotovilo:
• da je Slovenija v zvezi s pridržanjem pritožnice proti njeni volji v zaprtih oddelkih obeh psihiatričnih bolnišnic ter v
odprtem oddelku PKLJ kršila prvi odstavek 5. člena EKČP, ki določa, da ima vsakdo pravico do prostosti in osebne
varnosti ter da se prostosti nikomur ne sme odvzeti, razen v posebej določenih primerih ter v skladu s postopkom,
ki je predpisan z zakonom;
• da Slovenija ni kršila prvega odstavka 5. člena EKČP v zvezi s pridržanjem pritožnice proti njeni volji v odprtem
oddelku PBI;
• da je Slovenija kršila drugi odstavek 5. člena EKČP v zvezi s pridržanjem pritožnice proti njeni volji v PBI in PKLJ,
ker ni bila takoj poučena o vzrokih njenega pridržanja;
• da je Slovenija kršila četrti odstavek 5. člena EKČP v zvezi s pridržanjem pritožnice proti njeni volji v PBI in PKLJ,
ker ni imela možnosti začeti postopka, v katerem bi sodišče hitro odločilo o zakonitosti njenega odvzema prostosti
in odredilo njeno izpustitev, če je bil njen odvzem prostosti nezakonit;
• da je Slovenija kršila peti odstavek 5. člena EKČP, ker pritožnica zaradi odvzema prostosti v nasprotju s 5. členom
EKČP ni imela pravice do iztožljive odškodnine;
• da je Slovenija kršila 8. člen EKČP v zvezi s prisilnim zdravljenjem v PBI in PKLJ.
Zaradi ugotovljenih kršitev je ESČP odločilo, da mora Republika Slovenija pritožnici plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 10.000 EUR ter 2.500 EUR za stroške sodnega postopka.
95
14.4.4 Pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP
Hit d.d. Nova Gorica v. Slovenija, št. 50996/08, sodba z dne 5. 6. 2014
ESČP je ugotovilo kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP, in sicer načela nepristranskosti sodišča. Družbi pritožnici ni
prisodilo pravičnega zadoščenja, saj plačila odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo ni zahtevala, vzročne zveze
z domnevno nastalo premoženjsko škodo pa ESČP ni ugotovilo (§§ 47–49 sodbe). Sodišče je pritožnici prisodilo povračilo stroškov postopka pred ESČP v višini 2.000 EUR.
Družba pritožnica je v pritožbi zatrjevala kršitev pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP, do
katere naj bi prišlo v postopku pred Ustavnim sodiščem, opr. št. Up-1395/08. Načelo nepristranskega sojenja naj bi
bilo kršeno v postopku odločanja o ustavni pritožbi, saj je v njem odločala ustavna sodnica, ki je v isti zadevi dvakrat
odločala kot članica pritožbenega sodišča. Za povzročeno premoženjsko škodo je zahtevala 1.191.350,02 EUR pravičnega zadoščenja in povračilo stroškov postopka pred ESČP v višini 2.891,55 EUR ter povračilo stroškov postopka pred
nacionalnimi sodišči.
ESČP je odločilo, da je Ustavno sodišče kršilo načelo nepristranskega sojenja, saj je v postopku odločanja o ustavni
pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 355/2007 z dne 26. 2. 2008 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 77/2007 z dne 29. 3. 2007 in sodbo Delovnega sodišča v Kopru,
oddelka v Novi Gorici, opr. št. Pd 163/2000 z dne 10. 11. 2006 odločala ustavna sodnica, ki je v isti zadevi dvakrat
odločala kot članica pritožbenega sodišča, in sicer pri izdaji odločbe opr. št. Pdp 1781/97 z dne 17. 12. 1999 ter
odločbe opr. št. Pdp 1805/2000 z dne 7. 12. 2000, zato je ESČP menilo, da ni bilo zadoščeno objektivnemu testu
nepristranskosti. Družba pritožnica je sicer vložila ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII
Ips 355/2007 z dne 26. 2. 2008 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp
77/2007 z dne 29. 3. 2007 in sodbo Delovnega sodišča v Kopru, oddelka v Novi Gorici, opr. št. Pd 163/2000 z dne
10. 11. 2006, ki so bile izdane v tretjem ponovljenem sojenju, pri katerem sedanja ustavna sodnica ni sodelovala,
vendar je ESČP poudarilo, da je bistveno vprašanje postopka pred Ustavnim sodiščem kljub vsemu vključevalo tudi
vprašanje zastaranja disciplinskega postopka. Tudi če torej Ustavno sodišče formalno ni presojalo odločitev Višjega
delovnega in socialnega sodišča, pri sprejemu katerih je sodelovala sodnica (sedaj) Ustavnega sodišča, je kljub temu
presojalo, ali je stališče glede zastaranja morebiti sprožalo vprašanja ustavnopravne narave (§ 40 sodbe). ESČP je
zato zaključilo, da so v konkretnih okoliščinah zadeve obstajali objektivno opravičljivi razlogi za strah glede sestave
senata ustavnega sodišča.
ESČP je leta 2014 odločilo tudi v več t. i. prekrškovnih zadevah, v katerih so pritožniki zatrjevali kršitev pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Državno pravobranilstvo izpostavlja zanimivejše, medtem ko pritožb,
v katerih se je ESČP sklicevalo na podobnost z zadevami, ki jih je Državno pravobranilstvo že izpostavilo v prejšnjih
poročilih o delu, v tem poročilu ne navaja.
Papež v. Slovenija, št. 27091/11, sklep z dne 15. 4. 2014
Državno pravobranilstvo je v tej zadevi uspelo s stališčem, da je pritožba očitno neutemeljena in kot takšna
nedopustna, saj je ESČP ugotovilo, da je bil pritožnik pravilno obveščen tako o postopku zoper njega kakor tudi o
datumih zaslišanj policistov, vendar se zaslišanj ni udeležil. Svojega ravnanja niti ni pojasnil oziroma opravičil.
Pritožnik je zatrjeval kršitev pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka in iz točke d) tretjega odstavka 6. člena
EKČP. Do zatrjevanih kršitev naj bi prišlo v postopku o prekršku zaradi vožnje avtomobila brez uporabe varnostnega
pasu in ob uporabi mobilnega telefona, za kar mu je policija izdala plačilni nalog. Pritožnik je zoper del plačilnega
naloga, ki se je nanašal na vožnjo brez uporabe varnostnega pasu, vložil zahtevo za sodno varstvo, ki ji je priložil izjave
dveh prič, takratnih sopotnikov v avtomobilu, ter predlagal, da mu sodišče omogoči prisotnost pri zaslišanju policista,
ki mu je izdal plačilni nalog. Pritožnik je v pritožbi trdil, da mu sodišče slednjega ni omogočilo.
96
Slovenija je podala ugovor neutemeljenosti pritožbe. Pritožnik je bil namreč na zaslišanje policistov pravilno vabljen, vendar se zaslišanja brez opravičila ni udeležil. Ker pritožnik v zahtevi za sodno varstvo ni zahteval svojega
zaslišanja, je sodišče, ki je obravnavalo njegovo zahtevo za sodno varstvo, postopek zaključilo. V sodbi, s katero je
odločilo o zahtevi za sodno varstvo, je ocenilo izpovedi posameznih prič ter ostale dokaze, ki jih je izvedlo v postopku. Izpoved obeh zaslišanih policistov je bila prepričljiva, zato zaslišanje pritožnikovih sopotnikov in pritožnika
samega ni bilo potrebno.
Mavrič v. Slovenija, št. 63655/11, sodba z dne 15. 5. 2014
ESČP je ugotovilo kršitev prvega odstavka in točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. V skladu s sodno prakso ESČP
je štelo, da je ugotovitev kršitve sama po sebi zadostno pravično zadoščenje v smislu 41. člena EKČP.
Pritožnik je zatrjeval, da mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP ter iz
točk b) in d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. Prekrškovni organ Policijska postaja Ljubljana Bežigrad mu je izdal
odločbo o prekršku, ker naj bi fizično napadel S. Š. Zoper navedeno odločbo je vložil zahtevo za sodno varstvo
zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi kršitve pravil postopka. Navedel je, da
sta se na kraju dogodka nahajali še dve priči, ki ju policist ni zaslišal, temveč je nekritično povzel in se oprl le na
izjavo prijavitelja S. Š., in Okrajnemu sodišču v Ljubljani predlagal, naj poleg njega zasliši še priči ter policista,
ki sta vodila uradni postopek. Priložil je pisni izjavi prič, katerih zaslišanje je predlagal. Okrajno sodišče je na
podlagi dopolnjenega dokaznega postopka izdalo sodbo, s katero je kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za sodno
varstvo. Pritožnik je zatrjeval, da ga sodišče ni obvestilo o naroku, na katerem je izvajalo dokaze, tj. zasliševalo
priče, da mu ni bilo omogočeno, da bi se izjasnil o izvedenih dokazih, ter da mu ni bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji sodba. Zoper sodbo je vložil ustavno pritožbo, ki jo je Ustavno
sodišče zavrglo.
ESČP je ugovor vlade glede izčrpanja notranjih pravnih sredstev zavrnilo in navedlo, da je ta zadeva podobna zadevi
Mesesnel v. Slovenija (št. 22163/08, 36. odstavek, 28. 2. 2013). Ugotovilo je, da okrajno sodišče pritožnika ni obvestilo
o obravnavi in ni obrazložilo, zakaj njegova navzočnost ni potrebna, zato je Slovenijo obsodilo kršitve prvega odstavka
in točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP.
Lamovec v. Slovenija, št. 31765/08, sklep z dne 20. 5. 2014
Državno pravobranilstvo je v tej zadevi uspelo s stališčem, da je pritožba očitno neutemeljena in kot takšna
nedopustna.
Pritožnik je zatrjeval kršitev pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena in kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP. Zatrjevane kršitve so se nanašale na postopek Agencije za trg vrednostnih
papirjev (ATVP), v katerem je ta pritožniku v začetku leta 2004 odvzela dovoljenje za opravljanje poslov borznega
posrednika. Odločbo je neuspešno izpodbijal na Vrhovnem sodišču, nato je vložil ustavno pritožbo, ki pa jo je
Ustavno sodišče zavrnilo. V pritožbi pred ESČP je navajal, da v postopku odvzema dovoljenja ni bilo ustne obravnave, zato naj ne bi imel možnosti učinkovitega sodelovanja v postopku. Zatrjeval je, da je bil proti ATVP postavljen v
neenakopraven položaj in da v postopku pred Vrhovnim sodiščem ni imel možnosti predstaviti svojega pogleda na
zadevo ter se učinkovito izreči o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja. Izpostavil je, da njegovemu predlogu za izvedbo dokazovanja z izvedencem ni bilo ugodeno ter kritiziral obrazložitev odločb Vrhovnega in
Ustavnega sodišča.
ESČP je sledilo stališču vlade, da posebne okoliščine zadeve, kot so bile v konkretni zadevi, lahko upravičijo izjemo
obveznosti ustne in javne obravnave kot temeljnega načela prvega odstavka 6. člena EKČP. Npr. tehnične spore, ki vsebujejo veliko številk, je primerneje obravnavati pisno, take narave pa je bila tudi predmetna zadeva, ki se je nanašala na
nadzor storitev, ki jih nudi trg vrednostnih papirjev, ta pa deluje na podlagi pisnih dokumentov, ki vključujejo veliko
količino številčnih podatkov.
97
ESČP je ugotovilo, da je ATVP precej podrobno razložila, da je bil v borznem trgovalnem sistemu zabeležen »user
cross« status spornih poslov, ki je pomenil, da je bilo navzkrižno trgovanje izvedeno na določen način, in sicer z
uporabo te posebne funkcijske tipke. Odločbi, ki ju je izdala, sta vključevali enake tabelarične predstavitve podatkov
iz borznih zapisov, v katerih je zabeležen »user cross« status spornih poslov. Pritožnik ni predložil nobene druge
razlage o izvedbi spornih poslov. ESČP ni našlo razlogov za dvom o odločitvi ATVP, da ne bo imenovala izvedenca, ki bi podal svoje mnenje o uporabi tipke »user cross«, in je zaključilo, da se lahko na uporabo takšne posebne
funkcijske tipke sklepa iz listinskih dokazov, navedenih v odločbah ATVP. Zavrnilo je očitek, da ATVP ni opredelila
vseh dokazov, na katerih so temeljile njene ugotovitve. Zavrnilo je tudi očitke glede obrazložitve odločb Vrhovnega in Ustavnega sodišča. Glede pritožnikovega mnenja, da naj bi bil preklic dovoljenja za trgovanje nesorazmerna
sankcija, je ESČP poudarilo, da prvi odstavek 6. člena EKČP v materialni zakonodaji držav pogodbenic ne zagotavlja
nobene posebne vsebine za civilne »pravice in dolžnosti«. ESČP je zato menilo, da sankcije, ki je bila pritožniku odmerjena, ni mogoče izpodbijati na podlagi 6. člena EKČP. Poleg tega pritožnik ni utemeljil, kako je odločba ATVP
vplivala na njegove pravice po katerih koli drugih določbah EKČP. V skladu s tem je ugotovilo, da je pritožba očitno
neutemeljena in kot takšna nedopustna.
14.4.5 Pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP
Marta Jelševar in drugi v. Slovenija, št. 47318/07, sklep z dne 11. 3. 2014
ESČP je v odločitvi sledilo stališču Državnega pravobranilstva, da je Ustavno sodišče, tudi v skladu z uveljavljeno
sodno prakso in osnovnimi načeli ESČP, opravilo pravično tehtanje med težo posega v avtoričino pravico do svobode
umetniškega ustvarjanja na eni strani (10. člen EKČP) in težo avtoričinega posega v osebnostne pravice pritožnic na
drugi strani (8. člen EKČP), zato pritožnicam pravice, ki jih zagotavlja EKČP, niso bile kršene. Pritožbo je razglasilo za
očitno neutemeljeno ter kot takšno nedopustno.
Pritožnice so v postopku pred domačimi sodišči Bredi Smolnikar, avtorici dela Ko se tam gori olistajo breze, očitale
obrekljivo opisovanje njihove družine oziroma umrle matere. Prvo- in drugostopenjsko sodišče je njihovemu odškodninskemu zahtevku in zahtevi po javnem opravičilu ugodilo, Ustavno sodišče pa je sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter
tožbeni zahtevek tožnic zavrnilo. Ocenilo je, da sta sodišči prekomerno posegli v avtoričino pravico do umetniškega
ustvarjanja.
Pritožnice so v pritožbi pred ESČP navajale, da naj bi Ustavno sodišče subjektivno favoriziralo avtoričino pravico do
svobode umetniškega ustvarjanja, na drugi strani pa povsem spregledalo in neobjektivno zanemarilo dejstvo, da nihče,
tj. tudi avtor književnega dela, ne sme samovoljno in nezakonito posegati v zasebno življenje posameznika in njegove
družine. S takšno odločitvijo Ustavnega sodišča naj bi jim zato bila kršena pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP.
ESČP je poudarilo, da je svoboda umetniškega ustvarjanja vrednota sama po sebi in zato uživa visoko stopnjo
zaščite EKČP. Navedlo je, da pisanje v obliki novele lahko vključuje večjo mero pretiravanja in uporabo slikovitosti in izražanja prispodob. V takih primerih je oblika, kot sredstvo izražanja, zaščitena skupaj z vsebino. Strinjalo
se je z oceno Ustavnega sodišča, da sporni deli novele (opisovanje spolnega življenja junakinje novele in njenih
nezakonitih poslov) pri povprečnemu bralcu ne morejo biti šteti za žaljive, in da je bila glavna junakinja opisana
v pozitivni luči kot ženska z močno voljo in ambicijami. Navedlo je, da je Ustavno sodišče opravilo pravično tehtanje med dvema konvencijskima pravicama po 8. in 10. členu, utemeljitev pa je bila konsistentna z osnovnimi
načeli sodne prakse ESČP. ESČP je poudarilo, da avtorsko delo ni bilo pisano kot biografija, temveč kot fikcija
(op. knjiga je v celoti napisana v enem stavku, v naslovu pa vsebuje navedbo: »iz zlatih depovških pripovedk«), in
kot tako s stališča večine bralcev ne opisuje osebe iz resničnega življenja. Ugled pritožnic zato z navedeno knjigo
ni bil resno prizadet. Pri tehtanju nasprotujočih si pravic, interesov zato Ustavno sodišče ni prekoračilo meje
proste presoje, ki jo država ima.
98
14.4.6 Svoboda izražanja iz 10. člena EKČP
Mladina d.d. v. Slovenija, št. 20981/10, sodba z dne 17. 4. 2014
ESČP je Slovenijo obsodilo kršitve svobode izražanja iz 10. člena EKČP, saj nacionalna sodišča po njegovem mnenju
niso našla ustreznega ravnovesja med osebnostno pravico do časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja.
Odločilo je, da je prišlo do nedopustnega posega v pravico pritožnice do svobodnega izražanja. To je prva sodba ESČP,
s katero je Slovenija obsojena kršitve svobode izražanja.
ESČP je presojalo, ali so nacionalna sodišča, ki so ugodila tožbenemu zahtevku tožnika S. P. za plačilo odškodnine
zaradi, kot je navajal tožnik, posega v njegovo osebnostno pravico do časti in dobrega imena, upravičeno posegla v
pravico pritožnice do svobode izražanja, ki jo varuje 10. člen EKČP.
Med strankama postopka pred ESČP ni bilo sporno, da je odločitev slovenskih sodišč pomenila poseg v pravico pritožnice do svobode izražanja, da je bil poseg zakonit in je zasledoval legitimni cilj, tj. varstvo časti in dobrega imena
drugih. Vendar je ESČP, drugače kot redni sodišči in Ustavno sodišče, ocenilo, da ni bil izpolnjen drugi pogoj iz 10.
člena EKČP, ki poseg v pravico do svobode izražanja dopušča le, če je tak poseg nujen v demokratični družbi.
ESČP je v sodbi poudarilo, da je novinar v obravnavanem članku zavzel kritično stališče do S. P., tedanjega poslanca državnega zbora, in sicer do njegovih stališč, predstavljenih v okviru obravnave predloga Zakona o registraciji istospolne
partnerske skupnosti, kot tudi do načina njihovega podajanja v okviru parlamentarne razprave. ESČP je izpostavilo,
da je novinar v svojem članku pisal o temi, ki je v javnem interesu, ter o stališčih politika, zaradi teh okoliščin pa so v
skladu z drugim odstavkom 10. člena EKČP posegi v pravico do svobode izražanja dopustni le v izjemnih primerih.
Politik mora namreč v zvezi z opravljanjem javne funkcije in podajanjem javnih stališč, ki so lahko predmet kritike,
izkazati višjo stopnjo tolerance kot drug posameznik, novinarska svoboda pa obsega tudi določeno stopnjo pretiravanja ali celo provokacije.
ESČP je potrdilo, da so nacionalna sodišča pri svoji presoji upoštevala okoliščine, ki so v skladu s sodno prakso relevantne za izvedbo preizkusa pogoja »nujnosti posega v svobodo izražanja v demokratični družbi«, vendar je ocenilo,
da razlogi, ki bi to nujnost izkazovali, niso bili zadostni. ESČP se je strinjalo, da je oznaka poslanca kot »cerebralnega
bankrotiranca«, ki v državi z omejenimi kadrovskimi viri ne bi bil sposoben niti opravljanja dela hišnika v osnovni
šoli, dejansko ekstremna in jo je mogoče legitimno označiti kot žaljivo. Vendar po mnenju ESČP predstavlja ne le
vrednostno sodbo, ampak jo je mogoče kot odziv novinarja na vsebino poslančevih stališč in njegovo oponašanje obnašanja homoseksualnega moškega označiti tudi kot metaforo. ESČP je pisanje novinarja interpretiralo predvsem kot
izraz ostrega nasprotovanja stališčem in obnašanju S. P., in ne kot dejansko oceno njegovih intelektualnih sposobnosti.
Precej večjo težo kot domača sodišča je ESČP namenilo kontekstu celotne parlamentarne razprave in načinu, ki je z
oponašanjem in artikuliranjem poslanca ob podajanju stališč po mnenju ESČP predstavljal neprimerno promocijo
negativnih stereotipov. Glede na vse okoliščine razprave v državnem zboru, vsebino in način izražanja stališč je ESČP
ocenilo, da sicer provokativni komentarji novinarja, čeprav so bili obarvani s pretiranim izražanjem, niso predstavljali
osebnega napada na S. P.
Sloveniji je naložilo, da pritožnici povrne premoženjsko škodo, ki jo predstavlja plačana odškodnina tožniku S. P.
v višini 2.921,05 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ter plačilo stroškov postopka pred domačimi sodišči in
pred ESČP v skupni višini 5.850,29 EUR. Zahtevku pritožnice za plačilo nepremoženjske škode ni ugodilo, saj je odločilo, da že sama ugotovitev kršitve predstavlja ustrezno pravično zadoščenje.
99
15
Postopki pred Sodiščem Evropske unije
100
15.1 Uvod
Sodišče Evropske unije je bilo ustanovljeno leta 1952. Vse od ustanovitve je njegova naloga zagotavljati spoštovanje prava pri razlagi in uporabi pogodb. Sodišče Evropske unije v okviru te naloge nadzira zakonitost aktov institucij Evropske unije, skrbi za to, da države članice izpolnjujejo obveznosti iz pogodb ter na predlog nacionalnih
sodišč razlaga pravo Unije. Sodišče je pravna avtoriteta Evropske unije in s sodišči držav članic skrbi za skladno
uporabo in razlago prava Unije.
Sodišče Evropske unije ima sedež v Luksemburgu, sestavljajo pa ga Sodišče (SEU), Splošno sodišče (SSEU), ustanovljeno leta 1988, in Sodišče za uslužbence, ustanovljeno leta 2004.
Sodišče je pristojno za:
• postopke predhodnega odločanja, katerih namen je zagotoviti učinkovito in enotno uporaba zakonodaje
Unije. S tem namenom lahko nacionalni sodniki naslovijo vprašanje (včasih ga morajo) na Sodišče s predlogom za razjasnitev kakega vidika razlage prava Unije, da bi lahko npr. preverili skladnost svoje nacionalne
zakonodaje s tem pravom. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je lahko namenjen tudi nadzoru veljavnosti pravnih aktov Unije. Sodišče ne odgovori le s preprostim mnenjem, temveč s sodbo ali z obrazloženim
sklepom. Nacionalno sodišče je kot naslovnik odločbe pri obravnavanju spora vezano na dano razlago. Sodba
Sodišča je zavezujoča tudi za druga nacionalna sodišča, ki bi odločala o enakem problemu;
• tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti. Ta tožba omogoča Sodišču nadzor nad tem, ali države članice spoštujejo obveznosti, ki jih imajo na podlagi prava Unije. Tožbo lahko vloži Evropska komisija (v nadaljevanju tudi
Komisija) ali druga država članica;
• ničnostne tožbe. S to tožbo tožeča stranka zahteva razglasitev ničnosti akta institucije, organa, urada ali agencije Unije (zlasti uredbe, direktive, odločbe). V pristojnosti Sodišča so tožbe države članice proti Evropskemu
parlamentu oziroma Svetu (razen proti aktom slednjega s področja državnih pomoči, dampinga in izvršilnih
pooblastil) in tožbe ene institucije Unije proti drugi instituciji;
• tožbe zaradi nedelovanja. Ta tožba omogoča Sodišču nadzor zakonitosti nedelovanja institucij, organov, uradov in agencij Unije. Vložiti jo je mogoče le po tem, ko je bila zadevna institucija pozvana k delovanju. Če se
ugotovi nezakonitost opustitve, mora zadevna institucija sprejeti ustrezne ukrepe za prenehanje nedelovanja.
Pristojnost za odločanje o tožbi zaradi nedelovanja si delita Sodišče in Splošno sodišče po merilih, kakršna
veljajo za ničnostne tožbe;
• pritožbe zoper sodbe Splošnega sodišča. Pri Sodišču je mogoče vložiti pritožbe, omejene na pravna vprašanja,
zoper sodbe in sklepe Splošnega sodišča. Če je pritožba dopustna in utemeljena, Sodišče odločitev Splošnega
sodišča razveljavi. Če je zadeva zrela za odločanje, lahko Sodišče samo odloči o sporu. Sicer zadevo vrne Splošnemu sodišču, ki je vezano na odločitev Sodišča v okviru pritožbe;
• revizijo zoper odločitve Sodišča o pritožbah zoper odločitve Sodišča za uslužbence Evropske unije.
Splošno sodišče je pristojno za obravnavo:
• neposrednih tožb fizičnih ali pravnih oseb zoper akte institucij, organov, uradov in agencij Evropske unije (na
katere so naslovljeni ali ki jih neposredno in posamično zadevajo) ter zoper predpise (ki se nanje neposredno
nanašajo, vendar ne potrebujejo izvedbenih ukrepov) in zoper neodločanje teh institucij, organov, uradov in
agencij. Gre npr. za tožbo, ki jo vloži podjetje zoper odločbo Evropske komisije, ki mu nalaga denarno kazen;
• tožb držav članic zoper Komisijo;
• tožb držav članic zoper Svet v zvezi s sprejetimi akti glede državnih pomoči, ukrepi trgovinske zaščite (damping) in akti, s katerimi prenese pristojnost za izvajanje;
• tožb za povrnitev škode, ki so jo povzročile institucije Evropske unije ali njihovi uslužbenci;
101
• tožb, ki temeljijo na pogodbah, ki jih je sklenila Evropska unija, ki izrecno določajo pristojnost Splošnega
sodišča;
• tožb glede znamke Skupnosti;
• pritožb, zgolj glede pravnih vprašanj, zoper odločbe Sodišča za uslužbence Evropske unije;
• tožb zoper odločbe Urada Skupnosti za rastlinske sorte in odločbe Evropske agencije za kemikalije.
Zoper odločbe, ki jih sprejme Splošno sodišče, se lahko v roku dveh mesecev vloži pritožba na Sodišče, vendar
zgolj glede pravnih vprašanj.
Sodišče za uslužbence je znotraj sodne institucije Unije specializirano za področje uslužbenskih sporov Evropske
unije. Pristojno je tudi za odločanje v sporih med organi, uradi ali agencijami in njihovim osebjem, za katere je
pristojnost dodeljena Sodišču Evropske unije (npr. spori med Europolom, Uradom za usklajevanje na notranjem
trgu (UUNT) ali Evropsko investicijsko banko in njihovimi uslužbenci). Ne odloča pa o sporih med nacionalnimi
upravami in njihovimi zaposlenimi.
V primerjavi s prejšnjimi leti članstva Slovenije v Evropski uniji se je v letu 2014 občutno povečala aktivnost
slovenskih sodišč pri postavljanju vprašanj za predhodno odločanje. Slovenska sodišča so na SEU vložila štiri
predloge za predhodno odločanje. SEU je Sloveniji in drugim državam članicam v letu 2014 vročilo predloge za predhodno odločanje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah Hotel Sava Rogaška, C-207/14,
NLB Leasing d.o.o., C-209/14, in Trgovina Prizma, C-331/14, predlog za predhodno odločanje, ki ga je vložilo
Ustavno sodišče v zadevi Kotnik in drugi, C-526/14, pa je bil Sloveniji in drugim državam članicam vročen v letu
2015. Sicer ostaja zanimanje države za vključevanje v postopke predhodnega odločanja v zadevah, v katerih so
predlog vložila sodišča iz drugih držav članic, še vedno minimalno. Kot že vsa leta članstva v Evropski uniji je
bila Slovenija po številu vključitev v postopke pred SEU in SSEU tudi leta 2014 še vedno med najmanj aktivnimi
državami. Slovenija se je, poleg v že navedene postopke predhodnega odločanja, leta 2014 vključila le še v en postopek predhodnega odločanja, in sicer v zadevi Schrems, C-362/14. V postopkih na podlagi tožbe med drugimi
državami članicami in institucijami EU ni Slovenija priglasila nobene intervencije, je pa sáma vložila dve tožbi
zoper Evropsko komisijo (zadevi T-585/14 in T-667/14).
15.2 Statistika
Leta 2014 je Sodišče Evropske unije (SEU) Državnemu pravobranilstvu vročilo 422 zadev, kar je skoraj enako številu
vročenih zadev leta 2013 (423 zadev). Skupno je imelo pravobranilstvo v zvezi s postopki pred SEU v delu 888 zadev.
V letu 2014 se je Republika Slovenija udeležila sedmih novih postopkov pred SEU: Evropska komisija je zoper Republiko Slovenijo vložila eno tožbo na podlagi 258. člena PDEU, Republika Slovenija je zoper Evropsko komisijo vložila
dve tožbi na podlagi 263. člena PDEU, Republika Slovenija se je vključila v štiri postopke predhodnega odločanja, pri
čemer je v treh izmed njih predlog za predhodno odločanje vložilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.
Državno pravobranilstvo je leta 2014 zaključilo 440 zadev, na dan 31. 12. 2014 je bilo odprtih 453 zadev.
Splošno sodišče Evropske unije (SSEU) je Državnemu pravobranilstvu leta 2014 vročilo 478 zadev, kar je skoraj enako
številu vročenih zadev leta 2013 (474 zadev). Skupno je imelo pravobranilstvo v zvezi s postopki pred SSEU v delu 520
zadev. Državno pravobranilstvo je v letu 2014 zaključilo 454 zadev, na dan 31. 12. 2014 je bilo odprtih 69 zadev.
102
15.3 Zaključene zadeve
15.3.1 Predlog za sprejem predhodne odločbe na podlagi 267. člena PDEU
Van der Ham, C-396/12
Pred SEU se je zaključil postopek za sprejem predhodne odločbe, za katerega je predlog glede razlage pojma »namerno
povzročena kršitev«, uporabljenega v več uredbah Sveta in Komisije s področja shem neposrednih podpor v okviru skupne
kmetijske politike, podpor za razvoj podeželja in pravil za izvajanje navzkrižne skladnosti, vložilo nizozemsko predložitveno
sodišče Raad van State. Ker je razlaga pojma »namerno povzročena kršitev« izjemnega pomena za prakso nacionalnih organov, ki opravljajo kontrole navzkrižne skladnosti in v primeru ugotovljenih kršitev odločajo o znižanju ali ukinitvi plačil,
je na predlog Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja v pisnem in ustnem delu postopka sodelovala tudi Slovenija.
SEU je odločilo, da je treba pojem »namerna neskladnost« iz člena 67(1) Uredbe Komisije (ES) št. 796/2004 o podrobnih pravilih za izvajanje navzkrižne skladnosti, modulacije in integriranega administrativnega in kontrolnega sistema,
predvidenih z Uredbo Sveta (ES) št. 1782/2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne
kmetijske politike ter o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete in člena 23 Uredbe Komisije (ES) št. 1975/2006 o
določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja razlagati tako, da zahteva, da upravičenec do pomoči
krši pravila navzkrižne skladnosti in pri tem stremi k stanju neskladnosti z navedenimi pravili ali brez takega namena
sprejema možnost nastanka takega stanja. SEU je odločilo, da pravo Unije ne nasprotuje nacionalni določbi, kot je ta v
postopku v glavni stvari, ki veliko dokazno moč veže na merilo obstoja dolgoročne ustaljene politike, če ima upravičenec do pomoči možnost po potrebi dokazati, da njegovo ravnanje ni bilo namerno.
V zvezi z odgovornostjo tretjega za kršitev pravil navzkrižne skladnosti je SEU odločilo, da je treba člen 67(1) Uredbe
št. 796/2004 in člen 23 Uredbe št. 1975/2006 razlagati tako, da je v primeru kršitve zahtev navzkrižne skladnosti, ki jo
je storil tretji, ki dela izvršuje po naročilu upravičenca do pomoči, za to kršitev lahko odgovoren navedeni upravičenec,
če je ravnal namerno ali malomarno zaradi izbire ali nadzora tega tretjega ali dajanja navodil temu, in to ne glede na
to, ali je navedeni tretji ravnal namerno ali malomarno.
Stališča, ki jih je v predmetnem postopku predhodnega odločanja zastopala Slovenija, so v bistvenem enaka stališčem
SEU v sodni odločbi.
15.3.2 Tožba Evropske komisije zoper državo članico na podlagi 263. člena PDEU
Evropska komisija proti Sloveniji, C-188/13
SEU je s sklepom z dne 22. 11. 2013 zadevo izbrisalo s seznama zadev.
Evropska komisija je s tožbo, ki jo je 12. 4. 2013 vložila proti Sloveniji, predlagala ugotovitev, da Slovenija ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 2 Direktive Komisije 2011/18/EU z dne 1. 3. 2011 o spremembi prilog II, V in VI
k Direktivi 2008/57/ES Evropskega Parlamenta in Sveta o interoperabilnosti železniškega sistema v Skupnosti, ker
navedene direktive ni prenesla v slovenski pravni red oziroma Komisiji ni sporočila zakonov in predpisov, ki jih je
sprejela z namenom prenosa. Državni zbor je 23. 5. 2013 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o
varnosti v železniškem prometu (ZVZelP-C), s katerim je bila Direktiva Komisije 2011/18/EU v celoti prenesena v
pravni red Republike Slovenije. Novela zakona, ki je bila v Uradnem listu RS objavljena 31. 5. 2013, je bila s priglasitvijo nacionalnih izvedbenih ukrepov v notifikacijski bazi Evropske komisije sporočena tožnici kot akt popolnega
prenosa Direktive Komisije 2011/18/EU. Tožnica je po opravljeni analizi Zakona o spremembah in dopolnitvah
Zakona o varnosti v železniškem prometu tožbo umaknila.
103
Evropska komisija proti Sloveniji, C-8/13
SEU je s sklepom z dne 7. 5. 2014 zadevo izbrisalo s seznama zadev.
Evropska komisija je januarja 2013 proti Sloveniji pred SEU vložila tožbo, v kateri je predlagala ugotovitev, da Slovenija
s tem, ko ni sprejela vseh zakonov in drugih predpisov, potrebnih za prenos Direktive 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 7. 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive
2003/54/ES (UL L 211 z dne 14. 8. 2009, str. 55), oziroma o takšnih ukrepih Komisije ni obvestila, ni izpolnila svojih
obveznosti v skladu s členom 49(1) te direktive. Evropska komisija je SEU hkrati predlagala, da naj na podlagi člena
260(3) PDEU Republiki Sloveniji naloži plačilo denarne kazni 10.287,36 EUR na dan, šteto od dneva razglasitve sodbe
v tej zadevi, naloži pa naj ji tudi plačilo stroškov postopka. Slovenija je v odgovoru na tožbo pojasnila, da je bil del določb Direktive 2009/72/ES, ki jih Evropska komisija navaja kot neprenesene, že prenesen v slovensko zakonodajo, glede
preostalih določb pa je Slovenija navedla, da bodo prenesene z novelo Energetskega zakona. Po sprejetju ustreznih
zakonskih sprememb je Evropska komisija tožbo zoper Republiko Slovenijo umaknila.
Evropska komisija proti Sloveniji, C-9/13
SEU je s sklepom z dne 7. 5. 2014 zadevo izbrisalo s seznama zadev.
Evropska komisija je januarju 2013 proti Sloveniji vložila tožbo, v kateri je SEU predlagala ugotovitev, da Slovenija
s tem, ko ni sprejela vseh zakonov in drugih predpisov za prenos Direktive 2009/73/ES2 Evropskega parlamenta in
Sveta z dne 13. 7. 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 2003/55/ES,
oziroma ker o teh predpisih ni obvestila Komisije, ni izpolnila obveznosti iz člena 54(1) navedene direktive. Evropska
komisija je SEU hkrati predlagala, da naj na podlagi člena 260(3) PDEU Republiki Sloveniji naloži plačilo denarne kazni 10.287,36 EUR na dan, šteto od dneva razglasitve sodbe v tej zadevi. Slovenija je v odgovoru na tožbo pojasnila, da
je bil del določb Direktive 2009/72/ES, ki jih Evropska komisija navaja kot neprenesene, že prenesen v slovensko zakonodajo, glede preostalih določb pa je Slovenija navedla, da bodo prenesene z novelo Energetskega zakona. Po sprejetju
ustreznih zakonskih sprememb je Evropska komisija tožbo zoper Republiko Slovenijo umaknila.
15.3.3 Intervencija na strani države članice in/ali institucije EU
kot tožene stranke v postopku na podlagi 263. člena PDEU
Si.mobil telekomunikacijske storitve d.d. proti Evropski komisiji, T-201/11
Slovenija je priglasila intervencijo v podporo Evropski komisiji v zadevi, v kateri je družba Si.mobil d.d. v tožbi
predlagala SEU, da razglasi ničnost Sklepa Evropske komisije št. C(2011) 355 konč. z dne 24. 1. 2011 v zadevi
št. COMP/39.707 Si.mobil proti Mobitelu, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba, ki jo je na podlagi člena 102
PDEU vložila 14. 8. 2009 zaradi domnevnih zlorab družbe Mobitel na več maloprodajnih in veleprodajnih trgih
mobilne telefonije. Tožba je temeljila na dveh tožbenih razlogih, in sicer, da je Komisija očitno napačno uporabila
pravila o razdelitvi pristojnosti iz Uredbe Sveta (ES) št. 1/20031 in iz Obvestila Komisije o sodelovanju v okviru
mreže organov, pristojnih za konkurenco (UL 2004 C 101, str. 43), ter da je očitno napačno uporabila test tehtanja
iz sodne prakse v zadevi Automec.
Prvi tožbeni razlog naj bi bil podan, ker Komisija s tem, da je sprejela izpodbijano odločbo, ni zagotovila učinkovite
uporabe prava EU, s čimer ni upoštevala temeljnih zahtev javnega reda, na katerih temelji Uredba Sveta (ES) št. 1/2003,
ter pravil, ki jih je sama sprejela in ki jih vsebujeta Obvestilo Komisije o sodelovanju v okviru mreže organov, pristojnih
za konkurenco, ter upoštevna sodna praksa. Komisija naj tudi ne bi izpolnila svojih obveznosti iz Obvestila o sodelovanju v okviru mreže organov, pristojnih za konkurenco, ker ni posredovala, ko je »nacionalni organ, pristojen za konkurenco, neupravičeno zavlačeval postopke«, saj je rok dveh let, določen v slovenskem pravu, potekel, nacionalni organ,
pristojen za konkurenco, pa ni poslal niti končnega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Komisija naj prav tako
ne bi upoštevala dokazov, ki prepričljivo kažejo na to, da je »najprimernejši« organ za odločanje o zadevnem sporu.
104
Drugi tožbeni razlog je temeljil na trditvi, da diskrecijska pravica Komisije na podlagi sodbe Automec, da se odloči, ali
bo pristojna, ni absolutna. Vse tožbene razloge je SEU zavrnilo kot neutemeljene.
AbbVie, Inc. in AbbVie Ltd, proti Evropski agenciji za zdravila, T 29/13
Slovenija je v postopku intervenirala v podporo toženi stranki Evropski agenciji za zdravila. Postopek se je končal
z umikom tožbe in posledičnim izbrisom zadeve s seznama zadev. Tožnika sta na podlagi četrtega odstavka člena
263 PDEU s tožbo zahtevala, naj sodišče za nično razglasi Odločbo Evropske agencije za zdravila EMA/685471/2012 z
dne 5. 11. 2012 (tožene stranke), s katero je bil v skladu z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 o
dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije odobren dostop do dokumentov iz vloge
za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom. Tožnika sta zatrjevala kršitev drugega odstavka 4. člena Uredbe o preglednosti in temeljnih pravic tožečih strank do varstva zaupnih poslovnih podatkov; kršitev obveznosti obrazložitve
Odločbe glede uporabe drugega odstavka 4. člena Uredbe o preglednosti; kršitev načela legitimnih pričakovanj in
kršitev Direktive št. 2001/29/ES20 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi,
temeljnih pravic do varstva intelektualne lastnine, vključno z avtorsko pravico, ter načel sorazmernosti in dobrega
upravljanja, ker je dostop odobren z zagotovitvijo kopije dokumentov.
AbbVie, Inc. in AbbVie Ltd, proti Evropski agenciji za zdravila, št. T 44/13
Slovenija je v postopku intervenirala v podporo toženi stranki Evropski agenciji za zdravila. Postopek se je končal z umikom tožbe in posledičnim izbrisom zadeve s seznama zadev. Tožnika sta na podlagi četrtega odstavka člena 263 PDEU
s tožbo zahtevala, naj sodišče za nično razglasi Odločbo Evropske agencije za zdravila EMA/48792/2012 z dne 14. 1. 2013,
s katero je bil v skladu z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov
Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije odobren dostop do dokumentov iz vloge za pridobitev dovoljenja za promet
z zdravilom. Z izpodbijano odločbo je EMA dovolila dostop do dokumentov študentu, ki ja zaprosil za vpogled za potrebe
oblikovanj tez magistrskega dela. Tožnika sta zatrjevala kršitev člena 4(2) in 4(4) Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta
(ES) št. 1049/2001 z dne 30. 5. 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije ter
kršitev temeljnih pravic tožečih strank do varstva zaupnih podatkov in načela dobrega upravljanja, zatrjevala sta tudi kršitev obveznosti obrazložitve glede uporabe člena 4(2) Uredbe o dostopu javnosti do dostopa podatkov ter kršitev načela
varstva zaupanja v pravo. Kot zadnji tožbeni razlog sta navajala kršitev Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in
Sveta z dne 22. 5. 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi.
15.4 Druge zadeve – postopek predhodnega odločanja po členu
367 PDEU ter možnost intervencije v pritožbenem postopku zoper sodbo SSEU v postopkih med drugimi državami članicami in/ali institucijami
V skladu s postopkovnimi pravili SEU v zvezi s predlogi za sprejem predhodne odločbe po členu 367 PDEU se vsak predlog za sprejem predhodne odločbe vroči vsem državam članicam, ki se nato lahko aktivno vključijo v postopek. Aktivna
vključitev v postopek je mogoča vse do ustne obravnave. Sodbe, ki jih izda SEU v zadevah predhodnega odločanja (gre
za odločitve o razlagi prava EU), so zaradi njihovega erga omnes učinka pomembne za vse države članice. Razlaga, ki jo
sprejme SEU, je namreč obvezna za vse države članice in po sodni praksi SEU je kot kršitev prava EU opredeljeno tudi
neupoštevanje razlage prava EU, kot jo je sprejelo SEU, zato je nujno, da država te postopke spremlja in se seznani z vsemi
sodbami. Izrecno zahtevo po spremljanju postopka vse pogosteje izrazijo tudi posamezna ministrstva, ki ob izjavi, da ni
20 Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. 5. 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (Ur. l. EU L 167/10 z dne 22. 6. 2001; posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230).
105
razloga za intervencijo Republike Slovenije v posameznem postopku zahtevajo, naj jih Državno pravobranilstvo seznanja
s potekom postopka. Slednje se že zaradi narave stvari zagotavlja v vsaki posamezni zadevi.
Državam članicam se vročajo tudi vse sodbe SSEU, izdane v postopkih med drugimi državami članicami in/ali institucijami. Skladno z določbami 56. člena Protokola o Statutu SEU so države članice kot privilegirani udeleženci upravičene vložiti pritožbo zoper sodbo SSEU tudi v zadevah, ki se nanje neposredno ne nanašajo. Države članice lahko na podlagi tretjega
odstavka istega člena Statuta vložijo pritožbo zoper sodbo SSEU tudi v zadevah, v katerih se postopka pred SSEU niso
udeležile. Pritožbo morajo vložiti v roku dveh mesecev od prejema obvestila o sodbi, postopek po pritožbi pa vodi SEU. V
primeru, da se Slovenija ne odloči za vložitev pritožbe, Državno pravobranilstvo spis po izteku roka za pritožbo zaključi.
106
16
Postopki pred EFTA Sodiščem
107
EFTA Sodišče je pristojno za države EFTE (sedaj Islandija, Liechtenstein in Norveška), ki so podpisnice Sporazuma
o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), katerega cilj je zagotoviti prost pretok oseb, blaga, storitev in kapitala,
zagotoviti enake pogoje konkurence ter odpraviti diskriminacijo na podlagi nacionalnosti v vseh tridesetih državah
članicah EGP – 27 držav članic EU in tri države članice EFTE.
V postopkih pred EFTA Sodiščem (gre za postopke za izdajo svetovalnega mnenja ter postopke na podlagi tožbe) je
prav tako možna intervencija držav članic in institucij Evropske unije, zato jih EFTA Sodišče s temi postopki seznanja.
Republika Slovenija se je doslej odločila za eno intervencijo v postopku za izdajo svetovalnega mnenja (E-3/06 Landbrokes Ltd. – sodba z dne 30. 5. 2007). Intervencija je možna v roku dveh mesecev od dne notifikacije predloga za
izdajo svetovalnega mnenja oziroma tožbe in odgovora na tožbo. Če se Republika Slovenija za intervencijo ne odloči,
je način poslovanja v teh zadevah enak načinu, ki velja za postopke za sprejem predhodne odločbe po členu 367 PDEU.
Leta 2014 je Državno pravobranilstvo na tem področju dela prejelo 23 novih zadev, v delu jih je imelo 41, zaključilo jih
je 27, na dan 31. 12. 2014 pa je bilo odprtih 14 zadev.
108
Zaključek
109
Državno pravobranilstvo je leta 2014 prejelo 45.932 zadev, kar je 17,6 odstotkov več kot leta 2013, ko je prejelo 39.059
novih zadev. Skupno je imelo v delu 77.540 zadev. Leta 2014 je Državno pravobranilstvo zaključilo 37.440 zadev. Na
dan 31. 12. 2014 je bilo odprtih 40.981 zadev. V primerjavi z letom 2013 se je pripad najbolj povečal na področju postopkov zaradi insolventnosti in postopkov prisilnega prenehanja, na področju postopkov razlastitev, pri zadevah pred
Evropskim sodiščem za človekove pravice, pri postopkih po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega
odlašanja, pri predhodnih postopkih po Zakonu o kazenskem postopku, pri postopkih po Zakonu o izvršbi in zavarovanju in pri nepravdnih postopkih. Državno pravobranilstvo je leta 2014 dobilo tudi nove naloge po t. i. zakonu o
odškodninski shemi za izbrisane.
Na področju t. i. predhodnih postopkov (gre za predhodne postopke po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu, po III. poglavju Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, po XXXII. poglavju Zakona o
kazenskem postopku in po XVII. poglavju Zakona o prekrških) Državno pravobranilstvo ocenjuje, da je z uspešnim
reševanjem tovrstnih odškodninskih zahtevkov pomembno prispevalo k zmanjševanju pripada zadev na sodišča.
Na področju civilnopravnih in gospodarskih zadev je bil pripad za skoraj 21 odstotkov manjši kot leta 2013. Državno
pravobranilstvo namreč ni prejelo večjega števila istovrstnih sporov ali celo množičnih tožb, sicer pa številne nove
zadeve temeljijo na različnih pravnih podlagah, pojavlja se tudi povsem nova pravna problematika, ki jo npr. predstavljajo spori, izvirajoči iz črpanja evropskih kohezijskih sredstev.
Področje delovnopravnih in socialnopravnih zadev je imelo občutno manjši pripad kot leta 2013 (takrat je pravobranilstvo npr. prejelo kar 1.066 zadev policistov zaradi izplačila nadur). Znova pa se je glede na pretekla leta povečalo
število socialnih zadev. Zmanjšanje števila sporov med javnimi uslužbenci in državo kot delodajalcem, ki svoj epilog
dobijo na sodišču, je mogoče pripisati dejstvu, da v letu 2014 novi varčevalni ukrepi niso bili uvedeni, učinki Zakon za
uravnoteženje javnih financ, s katerimi se je skušalo zagotoviti vzdržne javne finance in zmanjšati izdatke proračuna in
so nedvomno močno prizadeli tudi javne uslužbence, pa so se pokazali že v letih 2012 in 2013, ko je bil zabeležen trend
naraščanja novih delovnopravnih in socialnopravnih zadev. Se je pa v letu 2014 kot posebej pereče izkazalo področje
kolektivnih delovnih sporov.
Po tem, ko je bilo leta 2013 po dolgoletnem naraščanju števila izvršilnih zadev to prvič manjše kot leto pred tem, se je
število teh zadev v letu 2014 znova izjemno povečalo (v primerjavi z letom 2010 se je povečalo za skoraj 105 odstotkov).
Državno pravobranilstvo tudi v tem poročilu izpostavlja določene pomanjkljivosti ali nejasnosti zakonodaje, pri čemer
zlasti poudarja, da bi bilo treba pretehtati možnosti sprememb določbe 150. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju,
po kateri organizacija za plačilni promet prenese sredstva z dolžnikovega na upnikov račun še pred pravnomočnostjo
sklepa o izvršbi, razen, če je bil ta sklep izdan na podlagi verodostojne listine.
Področje postopkov zaradi insolventnosti in postopkov prisilnega prenehanja je bilo leta 2014 z vidika novega pripada
eno najbolj kritičnih, saj se je število novih zadev v primerjavi z letom 2013 povečalo za skoraj 139 odstotkov, pri čemer
se je 68 odstotkov novih zadev nanašalo na prijavo terjatev v postopek osebnega stečaja. Število teh zadev se je začelo
povečevati leta 2011, skokovit porast pa je to področje doživelo leta 2014. Če primerjamo pripad v letu 2014 z letom 2010,
ugotovimo, da se je število novih zadev povečalo za več kot 1.340 odstotkov. Državno pravobranilstvo je že v poročilu
o delu za leto 2013 izpostavilo, da pogoste zakonodajne spremembe, ki so zaradi hitrosti sprejemanja mnogokrat nenatančne in dvoumne, poleg tega pa ne dovolj premišljene oziroma zakonodajalec pri njihovem sprejemanju ni upošteval
njihovega širšega vpliva, otežujejo delo in zastopanje interesov Republike Slovenije v insolvenčnih postopkih, še posebej,
ker se hkrati z noveliranjem Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju
temu ne prilagodijo tudi drugi predpisi s tega področja. Leta 2014 se je ne dovolj premišljena novela ZFPPIPP iz leta 2013
odrazila tudi v izjemno povečanem pripadu novih zadev, na kar opozarja tudi Vrhovno sodišče.
Število zadev, v katerih Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo pred ESČP, se je leta 2014 v primerjavi z
letom 2013 povečalo za več kot 55 odstotkov. Do leta 2010 se je velika večina pritožb nanašala na kršitve pravice do so-
110
jenja v razumnem roku, se je pa, tako kot že nekaj zadnjih let, tudi leta 2014 nadaljeval trend povečevanja števila pritožb
iz naslova kršitev najrazličnejših pravic, katerih varstvo zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah. Državno
pravobranilstvo znova izpostavlja pritožbe, ki so jih glede dejanskih okoliščin prestajanja pripora in kazni zapora vložili
priporniki in zaporniki v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana. Problematiko prostorskih pogojev bivanja pripornikov in zapornikov v ZPKZ Ljubljana je Državno pravobranilstvo že predstavilo v poročilih za pretekla leta, in sicer predvsem odločitve ESČP o ugotovljenih kršitvah prepovedi mučenja iz 3. člena in pravice do učinkovitega pravnega sredstva
iz 13. člena EKČP. Vzroki za obsodilne sodbe so bili neprimerni prostorski pogoji bivanja v priporu in v zaprtem oddelku
ZPKZ Ljubljana. Tem ugotovitvam je ESČP pritrdilo tudi v odločitvah iz leta 2014, hkrati pa zaključilo, da so okoliščine
prestajanja zapora v drugih oddelkih ZPKZ Ljubljana (tudi na Igu in v Novem mestu) v skladu s standardi EKČP. Pomemben je tudi zaključek ESČP v zadevi Bizjak v. Slovenija, št. 25516/12, saj predstavlja pomemben razvoj sodne prakse ESČP,
in sicer, da odškodninska tožba po 179. členu Obligacijskega zakonika predstavlja učinkovito pravno sredstvo v primerih,
kadar priporniki in zaporniki uveljavljajo odškodnino zaradi neprimernih okoliščin bivanja v priporu in zaporu šele takrat, ko so te okoliščine že prenehale (ker so že na prostosti ali premeščeni). V skladu s tem stališčem je ESČP vse takšne
pritožbe izreklo za nedopustne zaradi neizčrpanja notranjih pravnih sredstev.
Pri zadevah pred Sodiščem Evropske unije se je leta 2014 v primerjavi s prejšnjimi leti občutno povečala aktivnost
slovenskih sodišč pri postavljanju vprašanj za predhodno odločanje. Sicer ostaja zanimanje države za vključevanje v
postopke predhodnega odločanja v zadevah, v katerih so predlog vložila sodišča iz drugih držav članic, še vedno minimalno. Kot že vsa leta članstva v Evropski uniji je bila Slovenija po številu vključitev v te postopke tudi leta 2014 še vedno med najmanj aktivnimi državami. V postopkih na podlagi tožbe med drugimi državami članicami in institucijami
EU ni Slovenija priglasila nobene intervencije, je pa sáma vložila dve tožbi zoper Evropsko komisijo.
Državno pravobranilstvo si bo tudi v prihodnje aktivno prizadevalo za profesionalno, strokovno in kakovostno zastopanje Republike Slovenije v predsodnih postopkih in v postopkih pred sodišči, sodelovalo pri pripravi zakonodaje
ter opozarjalo na neustrezno prakso, iz katere izvirajo (pre)številni spori, in na ta način uresničevalo svoje poslanstvo
učinkovite zaščite premoženjskopravnih interesov Republike Slovenije.
111
Conclusion
In 2014, the State Attorney’s Office received 45,932 cases or 17.6 per cent more than in 2013, when 39,059 new cases
were received. The Office considered a total of 77,540 cases. In 2014, the State Attorney’s Office concluded 37,440 cases.
As of 31 December 2014, 40,981 cases had not been concluded. In comparison with 2013, the increase was primarily
due to insolvency and compulsory dissolution proceedings, expropriation proceedings, cases before the European Court of Human Rights, proceedings according to the Protection of Right to Trial without Undue Delay Act, preliminary
proceedings according to the Criminal Procedure Act, proceedings according to the Enforcement and Securing of
Civil Claims Act and non-contentious proceedings. In 2014, the State Attorney’s Office was also given new assignments
pursuant to the so-called Act Regulating Compensation for Damage to Persons Erased from the Permanent Population
Register.
In the field of so-called preliminary procedures (preliminary procedures under Article 14 of the State Attorney Act,
under Chapter III of the Protection of Right to Trial without Undue Delay Act, under Chapter XXXII of the Criminal
Procedure Act and under Chapter XVII of the Minor Offences Act), the State Attorney’s Office estimates that by successfully resolving such damage claims they significantly contributed to reducing the increase in the number of cases
dealt with by the courts.
The number of civil and commercial legal cases was 21 per cent lower than in 2013. The State Attorney’s Office did not
receive a high number of disputes of the same kind or even class legal actions, but numerous new cases were founded
on various legal bases, as a completely new legal issue has arisen, i.e. disputes arising from drawing European cohesion
funds.
The number of labour and social legal cases was significantly lower than in 2013 (when 1,066 cases were filed by police
officersconcerning overtime pay). In comparison with previous years, once again the number of social cases increased.
The decrease in the number of disputes between public officials and the state as the employer which ultimately find resolution in the court can be ascribed to the fact that new savings measures were not enforced in 2014; the effects of the
Fiscal Balance Act enacted to ensure sustainable public finance and reduce budgetary expenditure and which strongly
affected public officials were already evident in 2012 and 2013, when there was a rising trend in new labour and social
legal cases. The field of collective labour disputes was quite intense in 2014.
After 2013, when after a long-term increase in the number of enforcement cases their number was lower than in 2012,
the number of these cases in 2014 once again increased sharply (by almost 105 per cent in comparison with 2010).
In the report, the State Attorney’ Office emphasises certain deficiencies or areas of uncertainty within the legislation,
where it specifically emphasises the need to weigh the possibilities of amending the provision of Article 150 of the
Enforcement and Securing of Civil Claims Act, which stipulates that the organisation for payment transactions should
transfer assets from a debtor’s to a creditor’s account already before the finality of an enforcement decision, unless the
decision is issued on the basis of a credible document.
The field of insolvency and compulsory dissolution proceedings was from the viewpoint of the new increase in 2014
one of the most critical areas, since the number of new cases in comparison with 2013 rose by almost 139 per cent,
whereas 68 per cent of new cases referred to the declaration of claims in personal bankruptcy proceedings. The number
of these cases began to rise in 2011, a swift riseoccurred in 2014. If we compare the increase in 2014 with that in 2010,
we find that the number of new cases increased by more than 1,340 per cent. In the 2013 report, the State Attorney’s
Office emphasised that frequent legislative amendmentsare due to the speed of legislation, which is often inaccurate
and ambiguous, as well as insufficiently considered, or the legislator has not considered their extensive impact when
passing them. This hinders work and the representation of the interests of the Republic of Slovenia in insolvency
112
proceedings, especially because other appropriate regulations are not adapted to the amendments of the Financial
Operations, Insolvency Proceedings and Compulsory Dissolution Act (ZFPPIPP). Since the amended ZFPPIPP from
2013 was not well considered, this was reflected in the extreme increase in new cases in 2014, and the Supreme Court
also points out this issue.
The number of cases in which the State Attorney’s Office represented the Republic of Slovenia with the European Court
of Human Rights in 2014 increased by more than 55 per cent in comparison with 2013. Until 2010, the great majority of
complaints referred to the violation of the right to a trial within a reasonable time; however, as in many years up to now,
in 2014, the increasing trend of complaints due to violations of various rights guaranteed by the European Convention
on Human Rights continued. The State Attorney’s Office once again emphasises complaints filed by detainees and prisoners in the Ljubljana Prison due to the actual conditions of detention and imprisonment. The State Attorney’s Office
presented the problems of spatial conditions of detainees and prisoners in the Ljubljana Prison in reports in previous
years, especially the decisions of the European Court for Human Rights on the violations of the prohibition of torture
under Article 3 and the right to an effective remedy from Article 13 of the European Convention on Human Rights. The
reasons for the decisions were inappropriate spatial living conditions in detention and the closed wing of the Ljubljana
Prison. The European Court for Human Rights confirmed these findings in decisions in 2014, and at the same time
it concluded that the conditions in other wings of Ljubljana Prison (Ig and Novo mesto) are in accordance with the
standards of the European Convention on Human Rights. The conclusion of the European Court for Human Rights in
Bizjak v. Slovenia, no. 25516/12 is also important, since it represents an important development in the case-law of the
European Court for Human Rights, i.e., because an action for compensation is an effective legal remedy in cases when
detainees and prisoners enforce indemnification due to inappropriate living conditions in detention and prison after
theconditions no longer obtain (when they are freed or relocated). In accordance with this standpoint, the European
Court for Human Rights declared all such complaints as inadmissible since internal legal remedies were not exploited.
In cases before the European Union Court, the activity of Slovenian courts in asking questions for a preliminary ruling
significantly increased in 2014 in comparison with previous years. The state does have an interest in being included in
preliminary rulings in cases when motions are filed by courts from other Member States, but the interest is minimal,
since, during all its years of membership of the European Union, including 2014, Slovenia was among the least active
states in terms of inclusions in these proceedings. In proceedings based on legal actions among other Member States
and the EU institutions, Slovenia filednosubmission, but Slovenia did file two legal actions against the European Commission.
In future, the State Attorney’s Office will actively strive for professional, expert and high-quality representation of the
Republic of Slovenia in pre-trial proceedings and in court proceedings; it will collaborate in the preparation of legislation and point outtheinappropriate practices from which (too)many disputes arise, and thus it will realise its mission
to effectively protect the property rights and interests of the Republic of Slovenia.
113
REPUBLIKA SLOVENIJA
DRŽAVNO PRAVOBRANILSTVO
Šubičeva ulica 2
SI – 1000 Ljubljana
telefon: 01 244 10 00
faks: 01 244 10 40
e-pošta vložišča: [email protected]
e-pošta urada generalnega državnega pravobranilca: [email protected]
spletna stran: www.dp-rs.si
Državno pravobranilstvo Republike Slovenije
Poročilo o delu za leto 2014
izdajatelj: Državno pravobranilstvo Republike Slovenije
besedilo: Državno pravobranilstvo Republike Slovenije
fotografije: Ljubo Vukelič, Pixabay
oblikovanje: Neja Trbižan
ISSN 2232-3201