iz kroničnih bolečin
Lahkotno iz kroničnih bolečin klinična somatika Aleš Ernst Vaje, ki s lje am v vese n o Mirnost, ki os Založnik: Maraton storitveno podjetje d.o.o. Ljubljana bolečina z oč Pr Oblikovanje naslovnice in notranjosti ter prelom: Andrejka Čufer a Uredila in jezikovno pregledala: Eva Senčar Zadovoljst telesa in d i m uh klinična somatika vobaja Lahkotno iz kroničnih bolečin n i telesa Aleš Ernst b lahkot o st o vo Brežice, 2015 Naklada: 2000 izvodov Brez pisnega dovoljenja založnika je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah. CIP Vsem, ki iščejo pot iz kroničnih bolečin Vsebina Namesto uvoda Celovitost in zavestnost Zakaj knjiga o klinični somatiki 7 9 I. Soma V spremembe s samoopazovanjem Šesti čut in naše telo Kaj je klinična somatika Težave, pri katerih si lahko pomagamo s klinično somatiko Senzorno-motorična amnezija 11 11 12 13 15 17 II. Trije tipični refleksni vzorci Refleks zelene luči Refleks rdeče luči Refleks travme Kako odpraviti senzorno motorično amnezijo Somatske vaje Potek in smisel terapije Funkcija diktira strukturo 20 20 21 21 22 25 27 28 III. Spopad z bolečino in novo gibanje Bolečina Učenje gibanja Težave, pri katerih je klinična somatika najuspešnejša 32 32 36 39 IV. Šport Pasti športa Mnenji priznanih trenerjev 52 52 57 V. Osnovne somatske vaje Kako izvajati somatske gibe Lok hrbta Dvig hrbta Trebušnjak Diagonalni trebušnjak Stranski dvig Roža Roža za pisalno mizo Krpa Ležeči obrat Vaja za hojo 1 - spust kolena Vaja za hojo 2 – potisk kolena naprej Ležeča vijačnica Bočna roža Medenični kompas Miška Propeler Ramenska ura Sherley Vlečenje vrvi Vaja za občutek noge Zavedanje stranskega nagiba Zavedanje sedenja 61 62 64 65 67 69 70 72 74 74 76 78 79 81 82 84 87 88 90 91 93 95 97 98 Nasvet za boljšo izvedbo vaj ODPOR O meni 99 100 102 Zaključek Delavnica klinične somatike Delavnica klinične somatike za podjetja 103 105 106 Človek brez zavesti bi bil kot robot: popoln v svojem gibanju, niti giba preveč ali premalo ne bi napravil v brezpogojni usmerjenosti k cilju. Bil bi brez čustev in občutkov, skrbno zaščiten pred bolečino. A ker človek ni stroj, je prav, da se tej svoji zavestnosti skrbno posveča. Zavedati se sebe nam je prirojeno in nam omogoča odločati se in izbirati. Bolj svobodni smo v telesu in duhu, lažje usmerjamo svoje življenje, medtem ko nas ignoranca naredi ujetnike začaranega kroga težav in bolezni. Naš organizem je kompleksen in spreminjajoč se sistem, zato nas nenehno sili, da negujemo njegovo celovitost: da se ga v polnosti zavedamo in skušamo napredovati na vseh nivojih bivanja. Človekova zavest je tista, ki omogoči, da so vsi deli sistema učinkoviti in kooperativni. Zavedanje samega sebe je tisto, kar omogoča začutiti pomanjkljivosti v delovanju tega našega sistema, le nenehno učenje nas ubrani, da bi ne klonili pred težavami. Učenje klinične somatike je tisti pristop, ki nam omogoča vedeti in narediti. Ki nam podeljuje neprecenljive izkušnje. Etimološka razlaga besede zavest kaže na izvoren pomen v sestavljenki za in vede – pomeni vem, torej vedeti - ki izvira iz staroindijskega korena veda. Praslovansko vede je prvotno pomenilo videl sem, iz česar pomen besede zavest lahko razložimo kot nekaj, kar obstaja, ker smo to videli in zato vemo, da je, da torej obstaja. Vendar zavesti ne moremo enačiti z razumom. Razum lahko razumemo kot računalnik, ki deluje le, če je priklopljen na električni tok (zavest). Zavest in razum hodita z roko v roki, a zgolj skrb za razum ni dovolj, uriti moramo tudi samozavedanje. To bo omogočilo miren in prodoren razum, ki ga bo občutila tudi okolica. Samozavedanje izraža našo notranjo energijo, to pa naprej odloča o kvaliteti našega življenja. Osvobaja naša čustva. Biološki sistemi so se razvili po načelih povezovanja in specializacije. Človek je sistem (organizem), sestavljen iz skoraj štirih trilijonov celic, ki so povezane v celoto in visoko specializirane. Podobno nastajajo tudi drugi naravni in družbeni sistemi, od ekosistema, družine ali velikih koncernov. Vsak sistem lahko razvije polno delovanje in učinkovitost samo, ko je celovit (somatski). Biološki sistemi, 7 Na mesto uvoda Celovitost in zavestnost Zakaj knjiga o klinični somatiki ki niso celoviti, hitreje izumrejo. Sistemi, ki so nastali pod vplivom človeka, so lahko tudi neceloviti in vseeno dosežejo željeni cilj, vendar pa pri tem porabijo bistveno več energije, materiala in sredstev. Taki sistemi skozi čas evolvirajo in postanejo bolj povezani in celoviti ali pa propadejo. Tudi vsak od gibalnih sistemov obstaja zaradi povezanih členov, od katerih ima vsak svojo vlogo. Klinična somatika pa je še posebno nenavaden sistem, saj po naravi stvari tiči v nas samih kot potencial za gibanje, lastno telesnim potrebam. Omogoči nam polno in lepo gibanje ob lastnem skrbnem motrenju: ena misel, en gib, ena misel … Ko ležemo, da bi izvedli somatski gib, si moramo biti na jasnem, zakaj to počnemo. Naš namen je, zavestno napeti določene mišice ter jih počasi sprostiti. Tako vedno bolj občutimo sebe, opazujemo, kako nam razum vodi mišico ob polnem zavedanju. To je celovitost. Po končani somatski vaji obmirujmo. Koliko več nas je, kako je telo polnejše in bolj živo! Zdaj se lažje lotimo ostalih težav, poskušamo postati boljši človek. Želja po izdaji knjige je prišla z razmišljanjem, kako zaradi kroničnih bolečin pomagati tistim, ki jih ne morem sprejeti na terapije ali se ne morejo udeležiti somatskih delavnic. Vsak dan sem priča vplivu senzorno motorne amnezije na telo in duha ljudi, ki prihajajo v leta bodisi jih pestijo poškodbe in njihove posledice. Hkrati z veseljem opazujem, kako se počutje tistih, ki vsaj pol ure dnevno namenijo svojim mislim, samoopazovanju in somatskim gibom, opazno spreminja na bolje. Mnoge moje stranke in udeleženci delavnic so s pomočjo vaj klinične somatike zopet našli veselje do življenja in si začeli želeti več kot zgolj to, da bi prenehala bolečina. Ponovno odkriti užitek gibanja in lahkotnost gibanja vendarle prineseta toliko zadovoljstva, optimizma in občutka mladosti! Pot do tega je največkrat bolj enostavna, hitrejša in sploh ne toliko boleča ali pa celo neboleča, kot si sprva mislimo. Kaj pomeni, če zjutraj iz postelje vstanete s težavo, zategnjenih udov in neprožnih sklepov, utrujeni in nemotivirani za delo? Zelo verjetno imate že dolgo let senzorno motorično amnezijo. Ta pa ni nekaj neizogibnega in že pred kar nekaj leti sem tudi sam občutil njene posledice in se z njo spopadel s pomočjo klinično somatskih vaj. Senzorno motorna amnezija recimo je razlog za razliko med mehkobo telesa spečega otroka in napetostjo telesa spečega odraslega človeka. Otrok je (še) nima, ker mora biti v gibanju učinkovit zaradi drugačnega razmerja med težo in mišicami. Z leti potreba po učinkovitosti in zavestnem nadzoru postaja čedalje manjša, avtomatizirano in nezavedno gibanje pa čedalje pogostejše. Temu pojavu pravimo senzorno motorna amnezija. Ta je razlog, da vaša zavest na sprosti mišic med spanjem, zato se zbudite, kot da ste vso noč prebedeli ali spali na deski. Podobno stanje, da določen del telesa ni več 'vaš', občuti malodane vsak, ki je imel močnejšo več tednov trajajočo bolečino po operaciji, zlomu, padcu ali močnem udarcu. Tudi takrat zaradi refleksa travme izgubimo potreben senzorno motoričen nadzor. S tem izgubimo ravnotežje, samozaupanje in uporabnost. Skušal sem karseda nazorno pokazati način, kako se spopademo s senzorno motorno amnezijo, si povrnemo zavedanje lastnega telesa in občutek, da gibe zmoremo nadzorovati. Tako nam bodo morda prihranjene kronične bolečine, za katere zmotno mislimo, da so neizogibni spremljevalec staranja. Najbolj zado- 8 9 V spremembe s samoopazovanjem voljen sem prav takrat, kadar mi stranke povedo, kako jim gre naglo na bolje. Dinamična meditacija, ki je del klinično-somatskih vaj, nam da neprecenljivo izkušnjo in nas popelje vase, v svoje gibe, nam zbistri misli, ovrednoti želje in porazdeli odločitve. Tako vedno bolj oblikujemo svoj lastni sistem, ki skozi dneve in tedne zavestnega dela postaja vse učinkovitejši. Prvi korak do spremembe je samozavedanje. Opazujte se: svoje misli, strahove, prepričanja, navade, dejanja in tudi svoje nedelovanje. Položite se pod mikroskop. Večina nas verjame, da svoje življenje usmerjamo le mi sami, z lastnimi odločitvami. Je res tako? Rekel bi, da ne glede na to, kako duhovno razviti smo, utegnemo dnevno povleči komajda kakšno odločitev, ki bi v polnosti izražala, da se jasno zavedamo svoje poti in sebe v sedanjem trenutku. Večinoma namreč delujemo kot roboti, samozadostno, avtomatsko programirano, pod taktirko starih navad. Z izvajanjem vaj klinične somatike se naučimo zavestnega delovanja. Zavest utirimo kot opazovalko lastnih misli, kar našim odločitvam in dejanjem omogoča, da se uresničijo tako, da podpirajo naše poslanstvo. Izjemno pomembno je razvijati sposobnost občutenja lastnega telesa. To lahko ohranjamo s tako imenovanimi somatskimi gibi. Zavedati se samega sebe je izjemno prijetno, celo narcisoidno; pozoren si na samega sebe, z zavednim umom spremljaš delovanje svojega telesa. Kdo sem jaz, da sem tako pomembna, pomemben? Pomembni smo enako, kot so pomembni ljudje okoli nas, ki bi jih morali spoštovati ali imeti radi kot sami sebe. Zato razmišljajmo o sebi in se trudimo spoznavati se v globino ter negovati duhovnega raziskovalca v sebi. Prav naše telo nas pripelje na to raziskovalno pot. Nekaj nas boli ali pa le nismo dovolj sproščeni v lastnem telesu in se pri določenih gibih in premikih počutimo, kot bi nas zategovalo. Že zdavnaj se ne znamo več gibati s polnim zavedanjem, tako, da gibom prisluhnemo in jih opazujemo, gibanje je za nas nekaj samoumevnega, početje, ki mu ni treba namenjati niti pretirane pozornosti niti kontrole. Kontroliramo lahko tisto, česar se zavedamo; če zavedanje urimo, lahko dosti bolje kontroliramo misli, besede, dejanja. In gibanje! S somatskim raziskovanjem ne le usklajujemo svoje gibanje, pač pa programiramo svoje delovanje. Ko urimo samozavedanje, zaživimo bolj polno, saj bomo najverjetneje opustili nekoristne in/ali škodljive navade – tako psihične kot fizične. Naše psihofizično odzivanje bo ustreznejše, pri tem bomo uporabili svoje na novo odkrite potenciale. Človeka oblikujejo dedni material, primarna družina in družba. Prepričanja, navade, vzorci obnašanja in razmišljanja ter informacije naj nas usmerjajo ob naši budnosti: budno spremljajmo naše notranje dogajanje in ravnanje! Tako bomo zlahka ugotovili, kateri dedni material v obliki obremenjujočih vzorcev, ki ga tako zvesto tovorimo s sabo, nam sploh ni potreben. Ko se zavemo posledic 10 11 Soma I Užitek občutenja zdravega in živahnega telesa ter odkrivanje in razvijanje senzornega sistema, ko nam to preide v navado in postaja nepogrešljivi del nas, nas spreminjata. I. poglavje: Soma LAHKOTNO IZ KRONIČNIH BOLEČIN slabih navad, se lahko odločimo spremeniti jih. Prepričanja in ravnanja, ki se ujemajo z našimi željami in namerami, nas bodo podprla pri doseganju boljšega nadzorovanja telesa in uma. Postanemo snemalec, ne posnetek, vsebina v kozarcu, ne kozarec. Nočemo biti programska oprema, pač pa računalnik. Šesti čut in naše telo Um in telo se praviloma morata med sabo pogovarjati, prijateljevati, spoštovati. Večina se le počasi premika v novo razumevanje gibanja. Do sedaj smo gibanje in šport uporabljali, da bi bolje izgledali, bili močnejši, se sprostili od vsakdanjega stresa ali si pozdravili poškodbo. Vedno bolj je jasno, da na tak način lahko dosežemo samo prehodno izboljšanje, dolgoročno pa še vedno ali pa še bolj opažamo vpliv let na naše psihofizično stanje. Vedno več je ljudi, ki gibanje in šport uporabljajo za učenje in povečevanje šestega čuta, propriocepcije. Užitek občutenja zdravega in živahnega telesa ter odkrivanje in razvijanje senzornega sistema, ko nam to preide v navado in postaja nepogrešljivi del nas, nas spreminjata. Vedno bolj krepimo ravnotežje, tako fizično kot čustveno. Zavedamo se gibanja mišic, položaja sklepov, povečujemo hitrost gibanja. Živčni krogi pridno shranjujejo vse te informacije in z njimi nadomeščajo stare, ki postajajo nekoristne. Vse to nam povrne samozavedanje, razvija telesno mehkobo in veča našo splošno učinkovitost. Govorimo o petih čutilih, šesti čut pa v našem okolju po navadi povežemo z okultnim. In vendar, vsi mi imamo šesti čut, ki je pri nekom razvit bolj pri drugem manj. Zelo pomemben je za to, kako dojemamo lastno telo in občutimo različna stanja v našem telesu. Je prvi čut, ki ga človek uporablja, kajti v prvih mesecih življenja intenzivno plete nevronsko mrežo med seboj povezanih gibov, ki se razvijajo v gibalne vzorce. In šele, ko se ti vzorci razvijejo do dovolj visoke stopnje, postane gibanje toliko učinkovito, da otroku omogoči posegati v okolico in nanjo vplivati s pomočjo osnovnih pet čutil. Tako se otrok uči povezovanja z zunanjim svetom. Tako razvijamo čutila in svojo osebnost. To je izobraževalni proces, z njim mišico 'prekvalificiramo' ter zavestno spremenimo svoje gibanje. Hkrati s tem razvojem pa se dogaja kontradiktornost: zmanjšuje se nam zavedanje občutkov, kajti preveč se osredotočamo na zunanji svet. Ta osredotočenost navzven je spodbujana z vsakim aspektom naše kulture, hitrostjo življenja, načinom izobraževanja in potrebo po uspehu. To privede do vedno slabšega občutenja sebe, lastnega gibanja in drže. Sčasoma vemo več o svetu okoli nas in vedno manj o svojem notranjem svetu. Odraščanje sovpada s proprioceptično amnezijo. Odrasti običajno pomeni, pozabiti na prvobitne občutke in nehati občutiti tisto, kar nam je dalo možnost preživeti in se razviti v odraslo osebo. Našo 12 lastno telo nam postane tuje, megleno, nezanimivo, gospoduje mu um. Če smo eden izmed takih odraslih, potem je med našim umom in telesom prepad. Sebe doživljamo nerealno, to pa ima lahko resne posledice glede kakovosti našega življenja: v zrelih letih nas na lepem začne pestiti cel kup tegob. Boli nas hrbet, imamo posedena vretenca, išias, glavobole, kronično smo utrujeni. Telesne napetosti povzroči to pomanjkanje občutka za lastno telo, ki se stopnjuje lahko v kap, infarkt in druge fiziološke poškodbe. Opozorila telo sicer pošilja nenehno, vendar jih več ne znamo razumeti bodisi namerno prezremo, pogosto pa zaznamo, ko je škoda že storjena. Vaje klinične somatike nam pomagajo pri vstopanju v naš notranji svet zavedanja. Ponovno začnimo razvijati in uporabljati šesti čut! Razvoj in vzdrževanje šestega čuta se ne bi smelo nikoli prekiniti, kajti to je koda za zdravje in psihofizično svobodo. Gibe načrtno izvajajmo, da bi se nekaj naučili o sebi in bili boljši do sebe. Nova zavest, ki jo začenjamo razvijati, predstavlja višjo ambicijo znanja o samem sebi, ki je hkrati tudi obvladanje življenja in uživanje življenja. Telo ne bi smeli neobrzdano izkoriščati za dosego svojih želja in potreb; razberimo in upoštevajmo njegove zmožnosti in ga ne preizkušajmo čez mejo. Um in telo se praviloma morata med sabo pogovarjati, prijateljevati, spoštovati. Kot zakonca, ki se razumeta in tako lažje prebrodita težave in skupaj dosegata uspehe. Kaj je klinična somatika S klinično somatiko varno, nežno, razumsko in dolgoročno skušamo odpraviti kronične bolečine. To je izobraževalni proces, z njim mišico 'prekvalificiramo' ter zavestno spremenimo svoje gibanje. Je aktivna, ne pasivna terapija, je uspešen način čutno-gibalne vadbe, ki nas nauči odpraviti vzroke večine kroničnih bolečin v mišicah. Klinično somatsko izobraževanje je proces, ki širi razpon našega zavedanja in svobodne volje. Klinična somatika (iz lat. clinice, znanost o zdravljenju ležečih, ter gr. sôma, telo) je preučevanje some, pri čemer soma ni le to, kako sami v prvi osebi dojemamo svoje telo, temveč tudi to, kako ga nadzorujemo. Soma je skupek čutno-gibalnih funkcij, od katerih so nekatere zavestne in hotene (delujejo pod vplivom naše volje) ter smo se jih naučili, druge pa so tiste, ki smo se jih naučili kot otroci, pa nato nanje 'pozabili'. Za začetnika klinične somatike velja Moshe Feldenkrais, uporabljali in uteme13 Vzrok za stanje kronično napetih mišic je senzorno-motorična amnezija, ki se razvije kot posledica poškodb, navad in izpostavljenosti stresu. I. poglavje: Soma LAHKOTNO IZ KRONIČNIH BOLEČIN Klinična somatika je nadvse učinkovita pri lajšanju kroničnih bolečin. ljevali pa so jo še Elsa Gindler, F. Mathias Alexander, Gerda Alexander in Thomas Hanna. Danes je na svetu le šest terapevtov klinične somatike, trideset pa jih dela po Hanni. Tehnike klinično somatskega izobraževanja, ki jih poučujejo ti terapevti, so primerne za odpravo vseh oblik senzorno-motorične amnezije, vključno s paralizo. Zakaj so naše mišice zakrčene Vzrok za stanje kronično napetih mišic je senzorno-motorična amnezija, ki se razvije kot posledica poškodb, navad in izpostavljenosti stresu. Mišice so se v stanju senzorno-motorične amnezije navadile biti napete in take nato tudi ostanejo, ne glede na to, kako jih poskušamo sproščati. Običajno dolgoročno ne pomagajo niti raztezanje, masaža, kiropraktika ali tablete proti bolečinam. Če želimo težave odpraviti, moramo mišice, ki so se naučile biti napete, naučiti, kako naj se sprostijo. Klinična somatika išče rešitve za neprekinjeno stanje mišične napetosti v naših možganih oziroma živčnem sistemu in njunem nadzoru nad mišicami in gibanjem. Možgani v primerih senzorno-motorične amnezije preprosto pozabijo, kako zakrčeno mišico sproti sprostiti. Možgane in mišice je treba ponovno naučiti odpravljanja bolečin. Le neboleče mišice omogočajo lahkotno in pravilno gibanje. Močna bolečina zaradi poškodbe in bolečina ob premikanju po poškodbi privedeta do sprememb v delih možganov. Medtem ko z večino metodami za lajšanje bolečin skušamo odpraviti bolečino na posameznem delu telesa (vrat, kolki, hrbet …), klinična somatika razume, da je bolečina v telesu le sestavni del širšega vzorca mišične disfunkcije. Ti vzorci odsevajo naše značilne odzive na stres, ki po navadi vključujejo (za)krčenje mišic. Senzorno-motorična amnezija ali čutno-gibalna amnezija in disfunkcije, ki jih ta povzroča, se manifestirajo v treh posebnih celostnih vzorcih gibanja, ki jih imenujemo refleks zelene luči (pojdi naprej!), refleks rdeče luči (stoj, pojdi nazaj!) in refleks travme (posledica poškodb). Težave, pri katerih si lahko pomagamo s klinično somatiko Klinična somatika je nadvse učinkovita pri lajšanju kroničnih bolečin. S somatskimi vajami si lahko pomagamo pri glavobolu, bolečinah v sklepih in mišicah, v vratu, ramenih in hrbtu ter pri išiasu. Vaje klinične somatike blažijo ali odpravljajo bolečine v kolkih, kolenih in stopalih. Pomagajo nam uravnati slabo držo in odpraviti bolečine, ki so posledica nesreč in poškodb vratnih vretenc ter ponavljajočih gibov, z njimi se učinkovito spopademo z dihalnimi težavami in s sindromom zamrznjene rame. Poškodbe in klinična somatika Nezgoda nikoli ne počiva, pravi pregovor. Nenadni in nepredvidljivi dogodki lahko botrujejo telesnim poškodbam - vse od zvina, odrgnin, ran in podobnih lažjih poškodb, do težkih, ki nam za vedno zaznamujejo življenje. Glavna pozornost pri rehabilitaciji je namenjena zdravljenju in povrnitvi telesnih struktur v prvotno stanje, kolikor je pač to možno. Z zdravljenjem in oskrbo poškodb in ran se ukvarja travmatologija. Travmatologi poškodbe sanirajo po doktrini, pogosto so uspešni tudi pri zelo hudih poškodbah, ki bi v še ne tako oddaljeni preteklosti bile za pacienta usodne. Statistika kaže, da danes poškodbe predstavljajo petino vseh obolenj. Nujno nadaljevanje zdravljenja težjih poškodb je funkcionalna terapija. Njen cilj je čimprejšnja in čim popolnejša povrnitev funkcije poškodovanega dela telesa in delovnih sposobnosti. Travmatologija in funkcionalna terapija pa se žal ne posvečata spremembam senzorno motornega sistema, do katerih pride zaradi poškodbe. Zaradi refleksa travme, ki ga povzročijo strah, bolečine in spremenjeno gibanje, poškodovani del telesa občutimo drugače in se zato tudi drugače gibamo. Tudi po zaključeni rehabilitaciji je občutek in nadzor nad telesom slabši in drugačen kot pred poškodbo. To vemo, smo pa tudi prepričani, da je tako stanje normalna in neizogibna posledica. In ravno to je poglavitni vzrok za bolečine, trganje, občutljivost na spremembe vremena, ki nas spremljajo še leta po poškodbi, četudi je bila ta uspešno sanirana. Pri poškodbi ne pride samo do sprememb strukture telesa, s katero se ukvarja travmatologija, in do izgube gibljivosti, s katero se ukvarja funkcionalna terapija. Poškodba spremeni senzorno motorni odtis in občutek v možganih. Močna bolečina zaradi poškodbe in bolečina ob premikanju po poškodbi privedeta do sprememb v delih možganov. Improvizacije in adaptacije možganov in telesa 14 15 Vzrok za stanje kronično napetih mišic je senzorno-motorična amnezija, ki se razvije kot posledica poškodb, navad in izpostavljenosti stresu. I. poglavje: Soma LAHKOTNO IZ KRONIČNIH BOLEČIN pa ustvarijo nove gibalne vzorce in če to stanje traja dovolj dolgo, se spremeni center ravnotežja in zato gibi postanejo drugačni. Sčasoma to preobremenjuje določene dele telesa; posledice čutimo najprej na sklepih, pri gibanju smo manj zanesljivi ter bolj okorni. Klinična somatika je lahko učinkovita tudi zato, ker so njeni praktični principi povezani s simboli iz našega kulturnega okolja. Klinična somatika se lahko zelo uspešno vključi v rehabilitacijo, seveda pa je uspeh odvisen od vrste in resnosti poškodbe in naše zavzetosti. Ko je poškodba sanirana in niti v mirovanju nimamo več bolečin, vseeno vadimo klinično somatiko - terapija nam bo povrnila izgubljeni občutek za pravilni gib, okrepili bomo nadzor nad njim, se izognili nesimetričnosti, nestabilnosti in slabi gibljivosti. Za nadaljnje življenje je namreč zelo pomembno, da znamo razlikovati spremembe boljšega gibanja, kar šele lahko nadgradimo in se tako izognemo posledicam, ki bi se vlekle do konca življenja. Do težav, za katere mislimo, da so starostno pogojene, tako sploh ne bo prišlo. Spremembe v možganih so možne samo ob zavestnem ponavljanju pravilnih gibov. Tudi tu velja, da se učimo na napakah. Zavestni nadzor nad določenim gibom nam omogoči razumevanje povezanosti vseh delov telesa. Izkoristimo torej vse možnosti, tako uradne medicine kot načinov, ki spadajo k alternativnim, a jih zlahka prepoznamo v okviru integrativne – združevalne medicine. Podobnosti in razlike med klinično somatiko in drugimi pristopi Klinična somatika, enako tudi druge somatske metode, temelji na zaznavanju lastnega telesa; z njo urimo propriocepcijo, sposobnost gibanja. Klinična somatika in ostale somatske metode nam pomagajo razumeti neločljivost uma in telesa. Metode so različne, ne le zaradi različnosti sistemov, pač pa se razlikujejo celo znotraj enega sistema. Vse je odvisno od učitelja in učenca ter njunega medsebojnega odnosa. Ključno je, da posamezne gibe in sklope gibov ponavljamo pozorno in redno, vsak dan. Tako se gibe naučimo nadzorovati, naš senzorno motorni sistem pa postane učinkovitejši. Veča se nam sposobnost odločanja na realni osnovi, lažje ovrednotimo navade in nadzorujemo razvade. Pri primerjavi klinične somatike z drugimi somatskimi sistemi, ki večinoma izhajajo iz Azije, kot so joga, tai chi, aikido, judo …, je dobro razumeti, da preplet telesa, možganov in okolja tvori naše celovito odzivanje, torej tudi odzivanje na različne somatske tehnike. Gre za dogovor med nevrofiziološko in simbolno mrežo. Prva predstavlja fiziološke in nevrološke procese v našem telesu in možganih, ki pogojujejo različne vedenjske odzive, druga pa imaginarno mrežo, v kateri se shranjuje simbolno znanje s področij znanosti, religije, filozofije. To 16 mrežo oblikuje naše kulturno okolje, ki ga skozi življenje in učni proces znotraj določenega okolja ponotranjimo. V oblikovanju simbolno imaginarnega okolja igrajo pomembno vlogo konkretni, abstraktni in metaforični jezikovni pomeni, ki se povezujejo in prepletajo z izkušnjo. Naše izkušanje simbolnih pomenov vzhodnjaških veščin je zato pogosto nejasno, še posebej če nimamo učitelja, ki bi nam znal te pomene 'prevajati' v naš simbolni sistem. Klinična somatika je lahko učinkovita tudi zato, ker so njeni praktični principi povezani s simboli iz našega kulturnega okolja. Klinično somatiko lahko primerjamo ali vzporejamo s fizikalno terapijo, vrstami masaž, operacijo, raztezanjem, akupunkturo in zdravljenju z zdravili. Senzorno-motorična amnezija Refleks ima, tako kot vsak biološki proces, zaznavno in gibalno komponento. Kadar nam preide v navado, postane nehotena reakcija. To pomeni, da smo izgubili nadzor nad določenim gibom ali vrsto gibanja in zavedno ter čutno zaznavanje tega giba ali gibanja. Takemu stanju pravimo senzorno-motorična ali čutno-gibalna amnezija in je pri človeku vsesplošno prisoten pojav, ki nastane kot predvidljiva posledica dolgoročne izpostavljenosti stresnim dejavnikom. Neprestana izpostavljenost stresu je ponavljajoči dražljaj, ki povzroči izgubo zavestnega nadzora nad večjimi sklopi mišičja v telesu. Ta izguba je pogosto največja v osrednjem delu telesa, na stiku medenice in prsnega koša. Ko nastopi senzorno-motorična amnezija, določenih sklopov mišičja ne moremo več zavestno občutiti oziroma nadzirati. Prizadeti lahko denimo poskuša 'pozabljeni' ledveni predel zavestno sproščati, ker pa nima več za to potrebne sposobnosti, mu le z voljo in zavestnim usmerjanjem teh mišic ne bo uspelo ne občutiti ne premikati. Mišice ostanejo toge in neodzivne. Kronična mišična togost Reakcije na neprestano prisoten stres se s časom stopnjujejo, pojavi se kronična mišična zakrčenost. Kronično mišično zakrčenost zmotno pripišemo staranju. Toda starost sama tu ne igra vloge; mišični refleksi postanejo stvar navade zaradi vsega, kar počnemo v življenju. Za kar bi utegnili misliti, da je posledica staranja, je v resnici neposredna posledica čutno-gibalne amnezije, ki se pojavi zaradi nakopičenega stresa in poškodb. Kronična mišična togost, ki z leti postane naše naravno stanje, je odporna na vsako zdravilo, tudi z manualno terapijo je ne moremo odpraviti. 17 Senzorno-motorična ali čutno-gibalna amnezija je pri človeku vsesplošno prisoten pojav. I. poglavje: Soma LAHKOTNO IZ KRONIČNIH BOLEČIN Toda način, kako sprostiti nehoteno zakrčenost, vseeno obstaja: to je klinično somatsko izobraževanje. Pomislimo na nek pozabljen del naše some (»soma« je naše telo, kot ga doživljamo sami preko introspekcije), izgubljen nekje v naši podzavesti; če se osredotočimo nanj, bomo nekaj malega le občutili. Ta občutek bo sprožil komaj zaznavno gibanje in to novo gibanje bomo znova začutili, tokrat malenkost močneje in jasneje. In tako naprej. Klinično somatsko izobraževanje se prične z osredotočanjem na neznano. Naša komaj občutna zaznava gibanja okrepi delovanje ostalih bližnjih čutilnih nevronov, zaradi česar postane sinergija s povezanimi gibalnimi nevroni močnejša. Pri naslednjem premiku sodeluje vedno več povezanih nevronov somatskega (hotenega) živčnega sistema, kar gibalno aktivnost okrepi in razširi, povratna čutilna informacija pa s tem postane jasnejša. Ta ponavljajoči proces prenosa informacij iz čutilnih na gibalne nevrone in obratno 'pozabljeni' del telesa postopoma vrne v območje zavestnega nadzora: neznano postane znano, pozabljeno postane naučeno. Priložnostno ali občasno ali redno Klinično somatskega izobraževanja se lahko lotimo z namenom, da bi odpravili senzorno-motorično amnezijo, lahko pa se odločimo z njim ukvarjati celo življenje, da bi tako preprečili zdrs telesa v ponavljajoče vzorce, ki jih povzroča stres. Ne glede na razlog to izobraževanje poveča razpon aktivnosti, ki jih je sposobna naša soma, in izboljša njeno sposobnost zaznavanja. Več ko se naučimo na takšen način, bolj se poveča razpon možnih hotenih zavestnih odzivov na vsakodnevne izzive v okolju. Somatska svoboda bi ustrezno stanje some opisali kot stanje optimalnega mentalnega in telesnega zdravja. Bolj plastično lahko to ponazorimo takole: predstavljajte si človeka, ki vsak na svojem koncu držita žago in žagata les. Eden predstavlja agonista, drugi antagonista, gibanje žage pa telesni gib. Če sodelujeta in se gibljeta z občutkom, kontrolirano in koordinirano, potem eden vleče, drugi pa skladno popušča. Opazovalec bi videl veliko gibanja in manj napora. Dejanju podobno je gibanje otroka ali odrasle osebe z malo čutno gibalne amnezije in dobrim občutkom. Če se zavestni občutek in kontrola za sodelovanje med moškima spremenita, to pomeni, da eden izmed moških vleče, drugi pa ne popušča, to pa privede do večjega napora in manjše kontrole. Opazovalec bi to videl kot več vloženega truda in manj premikanja med žaganjem. Gibanje bi bilo čedalje bolj podobno gibanju starejše osebe. Takšno stanje je posledica čutno gibalne amnezije in brez spremembe zavedanja in občutka nad kontroliranjem agonista in sprostitvijo antagonista se ta napaka povečuje in čedalje bolj vpliva na naše gibanje in obnašanje. Gibanje občutimo kot težje, napornejše, omejeno, tako pa se tudi počutimo. Običajno dobimo občutek, da smo šibkejši in imamo manj kondicije, zaradi tega se začnemo še bolj truditi biti močnejši in hitrejši, a s tem samo povečujemo svoje težave in nepravilne občutke. Soma je optimalno svobodna, kadar so naše reakcije v največji možni meri sestavljene iz hotenega nadzora in v najnižji možni meri iz pogojnih refleksov. To avtonomno stanje somatske svobode človeku nudi izjemno raznolik repertoar možnih odzivov na okoljske dražljaje. Iz tretjeosebnega telesnega stališča (kakor naše telo dojemajo drugi) je somatska svoboda stanje maksimalne učinkovitosti in minimalne entropije. Iz prvoosebnega somatskega stališča (kakor svoje telo dojemamo sami) pa somatska svoboda pomeni postopni napredek, brez napak in omejitev. Ustrezno stanje človeške some je stanje optimalne sinergije, v kateri vsako namerno dejanje sproži spontano usklajevanje vzdolž celotne somatske verige, brez nezavednih blokad s strani perifernega živčevja. Iz tretjeosebnega stališča 18 19
© Copyright 2024