1. No category

PEDAGOŠKA PSIHOLOGIJA v univerzitetnem študijskem programu prve stopnje
PEDAGOGIKA IN ANDRAGOGIKA
Nosilka: izr. prof. dr. Barbara Šteh
Izvajalki: izr. prof. dr. Barbara Šteh, asist. mag. Marjeta Šarić
CILJI PREDMETA
Študentje:
 ozavestijo, povežejo in razširijo svoja pojmovanja in izkušnje o raznih vidikih učenja in z njim
povezanih psihičnih procesih in pojavih;
 spoznajo različne teoretske poglede na potek, posebnosti in pogoje učenja v najširšem smislu, posebej še
razlike med tradicionalnimi in novejšimi pojmovanji učenja in njihove posledice za
pedagoško/andragoško prakso;
 v povezavi s spoznanji razvojne psihologije in psihologije osebnosti pridobe psihološko osnovo za
razumevanje in uravnavanje procesov vzgoje in izobraževanja;
 se uvajajo v ustvarjalno uporabo psiholoških spoznanj pri analizi, načrtovanju, izvajanju in vrednotenju
vzgojno-izobraževalnih situacij in pri lastnem izobraževanju;
 pridobe strokovno osnovo za upoštevanje in spoštovanje individualnih psiholoških posebnosti ljudi v
svojem poklicnem delu.
VSEBINA PREDMETA
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
Uvod - predmet, opredelitev pedagoške psihologije; oris glavnih problemskih področij, virov spoznanj.
Povezanost z drugimi psihološkimi in pedagoškimi/andragoškimi disciplinami, pomen za poklic.
Pojmovanja učenja in njihov vpliv na kakovost učenja ter znanstvene opredelitve učenja. Od teoretičnih
izhodišč učenja bodo na začetku in ob posameznih poglavjih prikazana naslednja: asociativistična
teorija, (neo)behaviorizem s teorijo podkrepitve, gestalt teorija, poudarek pa bo na pogledih kognitivno
konstruktivistične in humanistične psihologije.
Prepletanje učenja in zorenja v razvoju - kritičen primerjalni prikaz različnih teorij. Nevrofiziološke
osnove učenja.
Klasifikacije in pregled glavnih oblik učenja, njihovih osnovnih značilnosti, poteka, pogojev, teoretske
zasnovanosti in praktičnih aplikacij (s poudarkom na višjih oblikah - Gagne):
- klasično in instrumentalno pogojevanje,
- psihomotorično učenje,
- učenje z opazovanjem in posnemanjem,
- besedno učenje nižje in višje ravni,
- učenje spoznavnih spretnosti: učenje pojmov, zakonitosti in principov, učenje kot reševanje
problemov, učenje metakognitivnih strategij,
- ustvarjalno učenje; osnove ustvarjalnega, kritičnega, sistemskega mišljenja;
- učenje stališč.
Pomnjenje in pozabljanje. Potek, dejavniki, teorije. Večfazni model spomina. Večanje trajnosti znanj
pri pouku in samoizobraževanju.
Učni transfer - vrste, značilnosti, možnosti in meje. Kritična primerjava teorij transfera. Krepitev
vertikalnega in horizontalnega transfera v okviru izobraževanja ter med izobraževanjem, poklicem in
življenjem.
Psihološke osnove vzgajanja v ožjem smislu. Učenje vrednot in stališč, razvoj moralne presoje primerjava teorij in modelov (Kolb, Gilligan) ob navezavi na razvojno psihologijo. Psihološka analiza
namernih in nenamernih vzgojnih vplivov (modelov, metod) v šoli in zunaj nje.
Učenje kot integracija spoznavnega, čustvenega, socialnega in telesnega - doživljajsko akcijskega
vidika. Celostni pristopi k učenju.
Izkustveno učenje - teoretske osnove (Dewey, Kolb), značilnosti, metode, načrtovanje,
izvajanje, vrednotenje.
- Sugestopedija, NLP in sorodni pristopi - teoretične osnove, značilnosti, predpostavke,
odprta vprašanja.
Psihološki dejavniki uspešnega učenja – kognitivni model; njihova interakcija z drugimi (fiziološkimi,
ekološkimi, socialno – kulturnimi) dejavniki.
Spoznavni ali kognitivni dejavniki učenja:
a. umske sposobnosti: merjenje - moč in omejitve; primerjava raznih pogledov na strukturo in
na razvoj umskih sposobnosti (psihometrični, procesni, novejši - Gardner, Sternberg).
Individualne razlike: nadarjeni učenci, mejni primeri, učenci s specifičnimi učnimi težavami;
b. zaznavni in spoznavni stili: vrste, pomen za pouk;
c. spoznavna struktura: pomen obstoječih (tudi napačnih, pomanjkljivih pojmov ter pojmovnih
mrež) za nadaljnje učenje - konstruktivizem.
Učni stili, pristopi in usmerjenosti v učenju (Kolb, Entwistle,Vermunt). Vpliv na učne rezultate.
Različne vrste učnih strategij. Posredno in neposredno razvijanje učnih strategij. Razvijanje zmožnosti
samouravnavanja učenja na raznih stopnjah šolanja in pri izobraževanju odraslih.
Učna motivacija – primerjava različnih teoretskih pogledov. Zunanja, notranja in storilnostna
motivacija. Odzivanje na (ne)uspeh in teorija pripisovanja. Vpliv učiteljevega dela in drugih dejavnikov
na razvoj motivacije.
Osebnostno - čustveni dejavniki učne uspešnosti. Učenčeva samopodoba, strah, anksioznost in učenje.
Nastanek stresa in njegovo obvladovanje. Vloga šole in učitelja, šolske svetovalne službe, svetovalnih
centrov in drugih pri psihosocialni pomoči učencem, pri upoštevanju osebnostnih dejavnikov in
varovanju duševnega zdravja.
Psihosocialni dejavniki uspešnega učenja. Učiteljeva (vzgojiteljeva) osebnost, stil vodenja in odnosi.
Osnove strukture in dinamike učnih (vzgojnih) skupin. Razredna, šolska klima. Socialna interakcija,
komunikacija; analiza, razvijanje. Odnosi učitelj - učenec; konstruktivno reševanje konfliktov; učenci
med seboj - tekmovalni in sodelovalni odnosi, sodelovalno učenje. Problem agresivnosti in trpinčenja.
Učenci s posebnimi potrebami; individualne razlike in učenje.
Psihološki vidiki preverjanja in ocenjevanja. Edukometrični in celostni (pedagoško psihološki) pogled
na glavne značilnosti ocenjevanja. Usklajevanje preverjanja in ocenjevanja s cilji, pomen taksonomij.
Vplivi načinov preverjanja in ocenjevanja (vključno z eksternim) na samopodobo, motivacijo, kakovost
učenja in pouka, klimo in odnose.
Učenje za prihodnost – poskusi opredelitve potrebnih sprememb v pojmovanjih in praksi. Inovativno,
anticipatorno učenje. Signifikantno učenje. Vseživljenjsko učenje. Povezava pojmovanj učenja s
pojmovanji znanja, pouka, učenčeve in učiteljeve vloge. “V učenca osredinjen” pouk. Učitelj kot
spodbujevalec kakovostnega učenja.
-
9.
10.
11.
12.
13.
14.
15.
16.
17.
POVEZANOST Z DRUGIMI PREDMETI
Predmet se navezuje in gradi na znanju drugih psiholoških predmetov (razvojna psihologija, psihologija
osebnosti); daje psihološko osnovo za razumevanje zakonitosti in postopkov v didaktiki, andragoški
didaktiki, teoriji vzgoje, šolski pedagogiki, pedagoški sociologiji idr.
ŠTUDIJSKA LITERATURA
− osnovni vir:
Marentič Požarnik, B. (2000). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS.
− Biggs, J.B. in Moore P.J. (1993). The process of learning (3rd ed). New York: Prentice Hall.
− Dhority, L. (1992). Ustvarjalne metode učenja. Ljubljana: Alpha center.
− Dumont, H., Istance, D. in Benavides, F. (ur.) (2013). O naravi učenja, uporaba raziskav za navdih
prakse. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
− Entwistle, N. (1996). Styles of learning and teaching. London: David Fulton Publ.
− Gabrijelčič, M. (1985). Učimo se z miselnimi vzorci. Ljubljana: DZS.
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
Gardner, H. (1995). Razsežnosti uma. Ljubljana: Tangram.
Goleman, D. (1997). Čustvena inteligenca: Zakaj je lahko pomembnejša od IQ. Ljubljana: Mladinska
knjiga.
Good, T.L. in Brophy, J. ( 1996). Contemporary educational psychology (5th ed.). New York:
Longmans.
Gordon, T. (1983). Trening večje učinkovitosti za učitelje. Ljubljana: Svetovalni center za otroke,
mladostnike in starše.
Jaušovec, N. (1987). Spodbujanje otrokove ustvarjalnosti. Ljubljana: DZS.
Jaušovec, N. (1993). Naučiti se misliti. Nova Gorica: Educa.
Kalin, J. in Šteh, B. (2014). Pojmovanja študentov o učenju, njihovi vlogi in vlogi učiteljev v študiju. V:
V. Spasenović in K. Ermenc (ur.). Kakovost univerzitetnega izobraževanja: mnenja študentov oddelkov
za pedagogiko in andragogiko v Beogradu in Ljubljani = Kvalitet univerzitetskog obrazovanja: viđenje
studenata odeljenja za pedagogiju i andragogiju u Beogradu i Ljubljani. 1. izd. Ljubljana: Znanstvena
založba Filozofske fakultete; u Beogradu: Institut za pedagogiju i andragogiju Filozofskog fakulteta, str.
75-91.
Kraševec Ravnik, E., (ur.) (1999). Varovanje duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Ljubljana:
Kolaborativni center WHO za duševno zdravje otrok pri Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in
starše, Inštitut za varovanje zdravja.
Labinovitz, E. (1989). Izvirni Piaget: mišljenje, učenje, poučevanje. Ljubljana: DZS.
Magajna, L. (2002). Specifične učne težave – prepoznavanje, razumevanje, premagovanje. V: N.
Končnik-Goršič in M. Kavkler (ur.). Specifične učne težave otrok in mladostnikov. Ljubljana: Svetovalni
center za otroke, mladostnike in starše, str. 15-28.
Magajna, L., Pečjak, S. Peklaj, C. Čačinovič Vogrinčič, G. Bregar Golobič, K. Kavkler, M. in Tancig S.
(2008). Učne težave v osnovni šoli: problemi, perspektive, priporočila. Ljubljana: Zavod Republike
Slovenije za šolstvo.
Marentič Požarnik, B. (1987). Nova pota v izobraževanju učiteljev. Ljubljana: DZS. (odlomki).
Marentič Požarnik, B. (1998). Kako pomembna so pojmovanja znanja, učenja in poučevanja za uspeh
kurikularne prenove (prvi del). Sodobna pedagogika, 49, št. 3, str. 244-261.
Marentič Požarnik, B. (1998). Kako pomembna so pojmovanja znanja, učenja in poučevanja za uspeh
kurikularne prenove (drugi del). Sodobna pedagogika, 49, št. 4, str. 360-370.
Marentič Požarnik, B. (2011). Kaj je kakovostno znanje in kako do njega? O potrebi in možnostih
zbliževanja dveh paradigem. Sodobna pedagogika, 62, št. 2, str. 28-50.
Marentič Požarnik, B., Magajna, L. in Peklaj, C. (1995). Izziv raznolikosti. Ljubljana: Educa.
Marentič Požarnik, B. in Peklaj, C. (2002). Preverjanje in ocenjevanje za usepšnejši študij. Ljubljana:
Center za pedagoško izobraževanje Filozofske fakultete.
Marentič Požarnik, B. in Plut Pregelj, L. (2009). Moč učnega pogovora: Poti do znanja z razumevanjem.
Ljubljana: DZS.
Mikuš Kos, A. (1991). Šola in duševno zdravje. Murska Sobota: Pomurska založba.
Nagel, W. (1987). Spodbujanje in odkrivanje nadarjenih otrok. Ljubljana: DZS.
Pečjak, S. (2014). Medvrstniško nasilje v šoli. Ljubljana: Znanstvena založba FF Univerze v Ljubljani,
Oddelek za psihologijo.
Pečjak, S. in Gradišar, A. (2002). Bralne učne strategije. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za
šolstvo.
Pečjak, S. in Košir, K. (2002). Poglavja iz pedagoške psihologije: izbrane teme. Ljubljana: Filozofska
fakulteta.
Pečjak, V. (1975). Psihologija spoznavanja. Ljubljana: DZS. (in druge izdaje; izbrana poglavja).
Pečjak, V. (1987). Živimo, mislimo, delajmo ustvarjalno. Ljubljana: DZS.
Peklaj, C. (2012). Učenci z učnimi težavami v šoli in kaj lahko stori učitelj. Ljubljana: Znanstvena
založba FF v Ljubljani, Center za pedagoško izobraževanje.
Peklaj, C. s sodel. (2001). Sodelovalno učenje - ali kdaj več glav več ve. Ljubljana: DZS.
Piciga, D. (1995). Od razvojne psihologije k drugačnemu učenju in poučevanju. Nova Gorica: Educa.
Plut Pregelj, L. (2012). Poslušanje: način življenja in vir znanja. Ljubljana: DZS.
Razdevšek Pučko, C. (ur.) (1995). Opisno ocenjevanje. Novo mesto: Pedagoška obzorja.
−
−
−
−
−
−
−
−
Rupnik Vec, T., in Kompare, A. (2006). Kritično mišljenje v šoli. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije
za šolstvo.
Rupnik Vec, T., Kompare, A., Debeljak Rus, B., Logonder, M., Vuradin Popović, J., Krošel, N., Košir,
M., Krajnc, M. In Čebulj, M. (2009). Kritično mišljenje pri pouku psihologije. Ljubljana: Zavod
Republike Slovenije za šolstvo.
Russell, P. (1987). Knjiga o možganih. Ljubljana: DZS. (odlomki).
Rose, C., Goll, L. (1993). Umetnost učenja. Ljubljana: Tangram.
Šteh, B. (1999). Pojmovanja učenja, poučevanja, in znanja v povezavi z učnim procesom in uspehom.
Sodobna pedagogika, 50, št. 1, str. 250-265.
Šteh, B. (2004). Koncept aktivnega in konstruktivnega učenja. V: B. Marentič Požarnik (ur.).
Konstruktivizem v šoli in izobraževanje učiteljev. Ljubljana: Center za pedagoško izobraževanje
Filozofske fakultete, str. 149-163.
Šteh, B. (2012). Stari - novi izzivi preverjanja in ocenjevanja znanja. V: B. Šteh (ur.). Preverjanje in
ocenjevanje znanja ter vrednotenje dosežkov v vzgoji in izobraževanju: zbornik. Elektronska izd.
Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2012, str. 20-27.
Woolfolk, A. (2002). Pedagoška psihologija. Ljubljana: Educy.
O poučevanju za razumevanje in učnem transferu je ogromno v Vzgoji in izobraževanju iz leta
2012 (XLIII, št. 5).
O tem, kaj ima kognitivna znanost povedati učiteljem pa v Vzgoji in izobraževanju iz leta 2013
(XLIV, št.6): Um, možgani in izobraževanje…; Izvršilna funkcija v učilnici…; Najstniški možgani
in tehnologija; Razblinjajmo »nevromite«.
Dodatna literatura je navedena sproti, tudi v prvem od virov. Vsako leto dobe študentje seznam
najpomembnejših dodatnih študijskih tekstov za razmnoževanje (2 zvezka »skript«), ki predstavljajo
obvezno študijsko literaturo.
OBVEZNOSTI IZREDNIH ŠTUDENTOV
Izdelava seminarske naloge (oddate najmanj tri tedne pred izpitnim rokom), pisni izpit (kriterij za
pozitivno oceno je 50 %) ter ustni izpit.
Sprotno sodelovanje (študij literature po sistemu LTD) šteje kot bonus.
NAVODILA ZA IZDELAVO SEMINARSKE NALOGE
Namen naloge je, da bolj poglobljeno, ob povezavi teorije (po literaturi), lastnih izkušenj in (po možnosti)
tudi mini raziskave predstavite eno od poglavij, tem oz. področij pedagoške psihologije. Pomembno je,
da vas tema zares zanima in da o njej želite zvedeti še kaj več.
Pri pisanju pazite na naslednje kriterije oz. sestavine:
• jasen predmet oz. namen seminarske naloge – kateri problem želite obravnavati;
• pregledna razčlemba obravnavanega problema;
• povezovanje idej iz literature, svojega mnenja in izkušenj ter podatkov, če ste naredili mini
empirično raziskavo;
• povzetek in zaključek;
• seznam literature (pri iskanju bodite samostojni in domiselni; poleg učbenika uporabite vsaj tri vire;
zaželen je tudi kakšen vir iz tuje literature);
• upoštevajte pravila citiranja in bodite dosledni (pravila in primere imate predstavljene v okviru
diplomskega reda, ki je predstavljen na internetnih straneh oddelka; pozor: pri citiranju vedno navajate
avtorja določene ideje in avtorja vira, v katerem ste to prebrali);
• pazite na uporabo ustreznih strokovnih izrazov in pravilno stavčno strukturo;
• bodite samostojni, ustvarjalni in kritični!
Pri izdelavi mini empirične raziskave je ključnega pomena opredelitev raziskovalnega problema (ideje
lahko dobite v učbeniku Psihologija učenja in pouka pri sovi, ki razmišlja in deluje). Glede na raziskovalni
problem naredite raziskovalni načrt (izbor ustreznih raziskovalnih postopkov, subjektov, priprava
pripomočkov – vprašalnika, intervjuja…).
Sestavine raziskovalnega poročila:
1. UVOD
Naj bo kratek in jedrnat. Pomembno je, da zajamete več virov v zvezi z izbrano tematiko in
opredelite vse ključne pojme in jih povežete med seboj.
2. PROBLEM
Opredelitev raziskovalnega problema in postavitev raziskovalnih vprašanj. Če gre za
kvantitativen pristop, postavite tudi hipoteze, ki jih preverjate.
3. METODA
Opis raziskovalne metode in utemeljitev izbora.
3.1 Vzorec/udeleženci
3.2 Instrumenti
3.2 Postopki zbiranja in obdelave podatkov
4. REZULTATI Z RAZPRAVO
Rezultati se podajajo v besedni obliki. Slikovni in grafični prikazi so dobrodošli za večjo
nazornost (premislite, kakšen prikaz je najustreznejši pri vaših rezultatih!). Slike in tabele
morajo biti ustrezno opremljene.
Rezultate poskušate tudi razložiti. Bodite previdni pri posploševanju in se varujte
neutemeljenega zaključevanja.
5. ZAKLJUČKI IN PREDLOGI
Izpostavite najpomembnejše ugotovitve, možne pomanjkljivosti raziskave in usmeritve za
nadaljnje raziskovanje.
6. LITERATURA
Navaja se le literatura, ki je citirana v tekstu.
7. PRILOGE
Izdelek naj obsega 5 do 10 strani. Nalogo oddate tri tedne pred nameravanim izpitnim rokom. Nadpovprečna
ocena zviša izpitno oceno.
Želiva vam uspešno delo!