tematika zamejstva pri geografiji in zgodovini v osnovni šoli
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO ODDELEK ZA ZGODOVINO ANGELIKA KONCUT TEMATIKA ZAMEJSTVA PRI GEOGRAFIJI IN ZGODOVINI V OSNOVNI ŠOLI Magistrsko delo Ljubljana, 2015 UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO ODDELEK ZA ZGODOVINO ANGELIKA KONCUT TEMATIKA ZAMEJSTVA PRI GEOGRAFIJI IN ZGODOVINI V OSNOVNI ŠOLI Magistrsko delo Študijski program: Mentorici: izr. prof. dr. Tatjana Resnik Planinc GEOGRAFIJA – D izr. prof. dr. Danijela Trškan ZGODOVINA D Ljubljana, 2015 TEMATIKA ZAMEJSTVA PRI GEOGRAFIJI IN ZGODOVINI V OSNOVNI ŠOLI Izvleček Magistrsko delo obravnava zastopanost tematike zamejskih Slovencev v učnih načrtih, učbenikih in delovnih zvezkih ter pri pouku geografije in zgodovine v osnovni šoli. Pouk naj bi mladega človeka spodbujal k vseživljenjskemu učenju, pozitivnemu odnosu do slovenstva ter skupnega slovenskega kulturnega prostora. Učne teme Slovenci v zamejstvu so ene izmed pomembnejših tem, ki lahko prispevajo k temu. V teoretičnemu delu so predstavljene slovenske manjšine ločeno po državah ter podrobnejši geografski in zgodovinski opis Goriške pokrajine in slovenske manjšine, ki tam živi. Sledi analiza zastopanosti zamejske tematike v učnih načrtih in učbenikih ter delovnih zvezkih za družbo, geografijo in zgodovino v osnovni šoli. Praktični del predstavlja primer učne ure na temo Slovenci v zamejstvu pri pouku geografije in zgodovine, katero smo izvedli na dveh različnih šolah na Goriškem. Sledi empirični del, kjer so prikazani rezultati raziskave med učenci in njihovimi učiteljicami o zastopanosti učnih tem zamejskih Slovencev v šoli in njihov odnos do njih. Zaključni del predstavi predloge za izboljšanje obravnave tematike zamejskih Slovencev v osnovnih šolah. Magistrsko delo pokaže, da obravnava problematike položaja Slovencev v zamejstvu pripomore k strpnosti in spoštovanju matične države in ostalih kultur, kar je eden poglavitnih ciljev osnovnošolskega izobraževanja. Ključne besede: pouk geografije, pouk zgodovine, osnovna šola, učni načrti, učbeniki THE THEME OF SLOVENES IN NEIGHBOURING COUNTRIES IN GEOGRAPHY AND HISTORY IN PRIMARY SCHOOL Abstract This master's thesis deals with the representation of the themes of Slovenes in neighbouring countries in syllabuses, textbooks and workbooks and in geography and history classes in primary school. School is meant to encourage a young person’s participation in lifelong learning and to foster a positive attitude towards Slovenian culture and identity and common Slovenian cultural area. The topics of Slovenes in neighbouring countries are one of the more important topics which can contribute to that. The theoretical part consists of a presentation of Slovenian minorities in individual countries and a detailed geographical and historical description of the Italian province of Gorizia and the Slovenian minority living there. What follows is an analysis of the representation of the theme of Slovenes in neighbouring countries in syllabuses and in textbooks and workbooks for social studies, geography and history in primary school. The practical part presents an example of a lesson on the topic of Slovenes in neighbouring countries in geography and history classes, which has been given at two different schools in the Goriška region. The next part is an empirical one, providing the results of a research conducted among pupils and their teachers on the representation of the topics of Slovenes in neighbouring countries in school and their attitude towards the topics. The concluding part offers suggestions on how to improve the manner in which the theme of Slovenes in neighbouring countries is dealt with in primary schools. The master’s thesis shows that dealing with issues concerning the situation of Slovenes in neighbouring countries contributes to tolerance and respect for both the home country and other cultures, which is one of the main objectives of primary education. Key words: geography lessons, history lessons, primary school, syllabuses, textbooks ZAHVALA Zahvaljujem se mentoricama izr. prof. dr. Tatjani Resnik Planinc in izr. prof. dr. Danijeli Trškan za strokovno pomoč, vodila, nasvete in popravke. Zahvaljujem se vodstvu Osnovne šole Deskle in Osnovne šole Frana Erjavca Nova Gorica ter njihovima učiteljicama Jožici Tolič in Heleni Cizej, ki sta mi prijazno odstopili uri. Hvala tudi učiteljicama Marjanci Žagar in Moniki Fajdiga ter učencem obeh šol za izpolnitev vprašalnika. Navsezadnje hvala celotni družini, ki mi je tekom celotnega študija stala ob strani, in fantu Gregi za podporo in spodbudo. IZJAVA Izjavljam, da je magistrsko delo Tematika zamejstva pri geografiji in zgodovini v osnovni šoli v celoti moje avtorsko delo. Ljubljana, maj 2015 Angelika Koncut POVZETEK Magistrsko delo z naslovom Tematika zamejstva pri geografiji in zgodovini v osnovni šoli predstavlja zastopanost tematike zamejskih Slovencev v učnih načrtih, učbenikih in delovnih zvezkih ter pri pouku geografije in zgodovine v osnovni šoli. Teoretični del naloge obravnava slovenske manjšine po posameznih državah ter podrobnejše geografsko in zgodovinsko predstavi Goriško pokrajino in Slovencev, ki tam živijo. Pregled učnih načrtov za družbo, geografijo in zgodovino je pokazal, da je zamejska tematika v njih prisotna, tako posredno kot neposredno. Neposrednih operativnih ciljev je malo, večinoma so na nižji taksonomski stopnji. Posredno se lahko obravnavo problematike zamejskih Slovencev vključi v splošne cilje, kot so pozitivna čustva do domovine, strpnost in razumevanje manjšin ter zavedanje narodnih razlik in narodne identitete. Široko zastavljen učni načrt omogoča učiteljem vključitev slovenskih narodnih manjšin v sorodne tematike ter kulturno vzgojo. Analizirani učbeniki in delovni zvezki za omenjene predmete podpirajo zamejsko tematiko, vendar vsak na svojem področju. Geografski učbeniki se osredotočajo na demografske značilnosti in območja poselitve, zgodovinski učbeniki pa bolj podrobno prikažejo historični del tematike. Le medpredmetna povezava predmetov ponudi učencu dovolj temeljit vpogled v zamejsko problematiko. Praktični del magistrske naloge vsebuje učno uro z naslovom Slovenci v zamejstvu. Uro smo izvedli v treh devetih razredih na dveh različnih goriških šolah. Empirična raziskava po opravljeni uri je vključevala tako učence, kot njihove učiteljice. Pokazala je, da učenci pridobijo določena znanja o zamejskih Slovencih in da se jim zdi poznavanje njihove problematike pomembno. Pri vprašanju, če bi morali v šolah posvečati takim tematikam več časa, niso izrazili mnenja. Učencem je učna ura bila všeč in so z njo pridobili nova znanja. Odgovori učiteljic so bili podobni. Tudi njim se zdi obravnava zamejske tematike v šolah zelo pomembna in si jo želijo še bolj vključiti v sam pouk, vendar jim za obravnavo zmanjka učnih ur, zato vključujejo zamejsko tematiko v druge dejavnosti, kot na primer v šolske ekskurzije. Pouk geografije in zgodovine ima velik potencial za razvoj pozitivnega odnosa do zamejskega vprašanja in spodbudo učencev k aktivnemu medkulturnemu dialogu. Učence uči kritičnega odnosa in strpnosti do drugačnih kultur in to so ključne lastnosti, ki naj bi jih vsak učenec tekom osnovnošolskega izobraževanja pridobil. KAZALO 1. UVOD 1.1. Namen in cilji magistrskega dela 1.2. Metodološka opredelitev magistrskega dela 1.3. Vsebina magistrskega dela 2. SLOVENSKE NARODNE MANJŠINE 2.1. Slovenska narodna manjšina v Avstriji 2.1.1. Zgodovina 2.1.2. Družbenogeografske značilnosti 2.1.3. Dvojezični pouk slovenščine v Avstriji 2.2. Slovenska narodna manjšina na Madžarskem 2.2.1. Zgodovina 2.2.2. Družbenogeografske značilnosti 2.2.3. Narodnostne šole in slovenščina v Porabju 2.3. Slovenska narodna manjšina na Hrvaškem 2.3.1. Zgodovina 2.3.2. Družbenogeografske značilnosti 2.3.3. Izobrazbena struktura 2.4. Slovenska narodna manjšina v Italiji 2.4.1. Slovenska narodna manjšina v Italiji 2.4.2. Družbenogeografske značilnosti 2.4.3. Izobrazbena struktura in slovenske šole v Italiji 3. GEOGRAFSKI IN ZGODOVINSKI ORIS GORIŠKE POKRAJINE 3.1. Geografski oris 3.2. Zgodovinski oris 3.3. Slovenska narodna manjšina v pokrajini Gorica 4. TEMATIKA ZAMEJSTVA V UČNIH NAČRTIH DRUŽBE, GEOGRAFIJE IN ZGODOVINE 4.1. Učni načrt za družbo v osnovni šoli 4.2. Učni načrt za geografijo v osnovni šoli 4.3. Učni načrt za zgodovino v osnovni šoli 4.4. Kratka primerjava učnih načrtov 5. PREGLED UČBENIKOV V LUČI ZAMEJSKE TEMATIKE 5.1. Učbeniki za družbo v 5. razredu 5.2. Geografski učbeniki za 9. razred 5.3. Zgodovinski učbeniki za 9. razred 5.4. Primerjava geografskih in zgodovinskih učbenikov 6. PRIMER UČNE PRIPRAVE ZA IZVEDBO UČNE URE NA TEMATIKO ZAMEJSTVA 6.1. Priprava na izvedbo učne ure Slovenci v zamejstvu 6.2. Priloge k učni uri Slovenci v zamejstvu …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… 1 1 2 3 4 5 5 6 12 14 14 15 17 18 19 19 23 24 25 25 27 …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… 29 29 32 34 …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… 36 36 37 41 44 …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… 46 46 53 63 97 …………………………… 99 …………………………… 99 …………………………… 118 6.3. Evalvacija učne ure Slovenci v zamejstvu 7. METODOLOGIJA RAZISKOVALNEGA DELA 7.1. Opredelitev raziskovalnega problema 7.2. Raziskovalne metode 7.3. Opis vzorcev 7.3.1. Vzorec učencev 7.3.2. Vzorec učiteljic 7.4. Potek anketiranja 7.4.1. Anketiranje učencev 7.4.2. Anketiranje učiteljic 7.5. Obdelava podatkov 8. REZULTATI IN INTERPRETACIJA 8.1. Rezultati anket učencev 8.2. Rezultati vprašalnikov učiteljic 8.3. Primerjava odgovorov učencev in učiteljic 9. ZAKLJUČEK 10. VIRI IN LITERATURA 11. SEZNAM PREGLEDNIC, GRAFIKONOV, ZEMLJEVIDOV IN SLIK 11.1. Seznam preglednic 11.2. Seznam grafikonov 11.3. Seznam zemljevidov 11.4. Seznam slik …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… …………………………… 134 135 135 135 135 135 136 136 136 136 137 137 137 143 145 147 152 …………………………… 155 155 156 157 157 1. UVOD Problematika slovenske narodne manjšine je dvoplastna. Po eni strani lahko vzdržujejo svojo kulturo in jezik le, če imajo dobro vzpostavljeno kulturno in komunikacijsko vez z matično državo. Po drugi strani pa morajo živeti med prebivalci druge države in to je možno le, če so primerno zaščiteni s strani države, v kateri živijo (Küpper, 2004, str. 148). Poznavanje problematike zamejskih Slovencev je gotovo del splošnega znanja učencev, še posebno, če ti učenci živijo blizu državne meje. Ali se v osnovnih šolah dovolj govori o položaju zamejskih Slovencev? Ali učni načrti vključujejo dovolj ciljev vezanih na to tematiko? Ali imajo učenci ob zaključku osnovnošolskega izobraževanja znanje ter lastno mnenje o življenju zamejskih Slovencev? Ta vprašanja so nas spodbudila k pisanju magistrskega dela. O zamejskih Slovencih in njihovem položaju je bilo napisanega že veliko, mi pa smo želeli preučiti, v kolikšni meri predmeta geografija in zgodovina že vključujeta zamejsko tematiko in predlagati na kakšen način se lahko ta tematika vključi pri obeh predmetih v osnovni šoli.. V učnih načrtih obeh predmetih je zapisano, da morajo učenci izoblikovati kulturno zavest ter ljubezen do domovine. Čeprav tam zamejski Slovenci niso dobesedno omenjeni, pa je poznavanje njihove zgodovine in običajev del slovenske kulture. Ljubezen do domovine izkazujemo tudi s tem, ko ne pozabimo na slovenske narodne manjšine, ki živijo izven državnih meja. Oba predmeta znotraj posameznih tematik ponujata dovolj možnosti, da zamejsko tematiko vključimo v pouk. S pravilnim pristopom in z uporabo različnih, aktivnih metod lahko učencem približamo ta del slovenstva, ki je večkrat zanemarjen. S tem ponudimo učencem dodano vrednost, ki bo del njihovega življenja – to so narodna identiteta, posluh za manjšine ter splošna izobrazba. 1.1. Namen in cilji magistrskega dela Zamejska tematika je lahko pri geografiji in zgodovini dobro prikazana. Oba predmeta imata možnosti, da razvijata učenčev odnos do zamejskih Slovencev ter slovenskega kulturnega prostora, hkrati pa spodbujata narodno identiteto vsakega učenca. Namen magistrskega dela je ugotoviti, kolikšen obseg šolskih ur in vsebine je namenjen tematiki zamejstva v učnih načrtih in učbenikih za geografijo in zgodovino v osnovni šoli, ter 1 pripraviti takšno učno uro na temo zamejstva, ki bi prišla prav učiteljem, predvsem na območju Goriške. Specifični cilji magistrskega dela so: - predstaviti narodne manjšine v Avstriji, Italiji, na Hrvaškem in Madžarskem; - predstaviti zamejstvo v Goriški pokrajini; - prikazati geografski in zgodovinski oris Goriške pokrajine; - analizirati prisotnost zamejstva v učnih načrtih za geografijo in zgodovino v osnovnih šolah; - analizirati prisotnost in vsebino o zamejstvu v učbenikih in delovnih zvezkih za geografijo in zgodovino v osnovnih šolah; - pripraviti učno uro na temo zamejstva; - analizirati izvedbo učne ure; - ugotoviti predznanje ter mnenja učencev o zamejski tematiki v šoli (pridobljeno znanje, obseg ur itd.); - na podlagi ugotovitev podati predloge za obravnavo zamejstva na območju Goriške. 1.2. Metodološka opredelitev magistrskega dela Magistrsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnemu delu smo z deskriptivno metodo prikazali slovensko manjšino v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem, zatem pa so predstavljeni geografski in zgodovinski oris Goriške pokrajine ter položaj slovenske manjšine na tem območju, katerega smo podali s pregledom številne (predvsem domače) literature. V osrednjem delu je predstavljena analiza učnih načrtov za družbo, geografijo in zgodovino v osnovnih šolah iz leta 2011, ki so bili posodobljeni leta 2008. Sledi še analiza učbenikov za družbo v 5. razredu ter geografijo in zgodovino v 9. razredu. Osredotočili smo se samo na tiste učbenike, ki so potrjeni s strani Ministrstva za izobraževanje, znanje in šport. S tem smo v teoretičnemu delu želeli predstaviti položaj zamejskih Slovencev po posameznih državah, večji poudarek pa smo dali zamejskim Slovencem v pokrajini Gorica. Opisali smo, na kakšen način je obravnavana zamejska tematika v učnih načrtih, učbenikih in delovnih zvezkih za družbo, geografijo in zgodovino. Praktični del predstavlja predlagana učna ura z naslovom Slovenci v zamejstvu. Z njo smo podali učiteljem primer, celostne obravnave te tematike. Učno uro smo izvedli na dveh različnih 2 osnovnih šolah na Goriškem. Empirični del predstavljajo odgovori na anketna vprašanja, saj so po opravljeni učni uri učenci in učiteljice rešili anketni vprašalnik, s katerim smo pridobili odgovore na zastavljena vprašanja. Vprašanja za učence so se navezovala na učno uro in njihovo mnenje o zamejskih Slovencih, vprašanja za učiteljice pa so se v večji meri nanašala na obravnavo slovenskih narodnih manjšin pri pouku. Na podlagi izvedene učne ure in anket smo podali predloge za bolj aktivno, dinamično učno uro, s katero bi učencem še bolj približali življenje zamejskih Slovencev. 1.3. Vsebina magistrskega dela Za uvodom drugo poglavje Slovenske narodne manjšine obravnava slovenske narodne manjšine po posameznih državah. Osredotočili smo se na demografsko in izobrazbeno strukturo ter do določene mere prikazali rabo slovenščine v šoli in izven nje. Nekateri uporabljeni podatki so starejši, vendar smo jih vseeno vključili, ker menimo, da dobro prikažejo omenjeno tematiko. Zavedamo se, da so se tekom let zagotovo zgodile spremembe. Tretje poglavje je namenjeno podrobnejši geografski in zgodovinski predstavitvi Goriške pokrajine in Slovencev, ki tam živijo. Sledi pregled in analiza učnih načrtov za družbo, geografijo in zgodovino v četrtem poglavju, v petem poglavju pa smo analizirali učbenike in delovne zvezke za omenjene predmete. Pri tej analizi nas je zanimalo, v kolikšni meri učni načrti in učbeniki obravnavajo zamejsko tematiko. Šesto poglavje oziroma praktični del magistrske naloge vsebuje učno uro z naslovom Slovenci v zamejstvu. Uro smo izvedli v treh devetih razredih na dveh različnih goriških šolah. Empirična raziskava po opravljeni uri je vključevala tako učence, kot njihove učiteljice. Predstavljena je v sedmem poglavju. V sklepnem delu smo pokazali, da imata predmeta geografije in zgodovine velik potencial za razvoj pozitivnega odnosa do zamejskega vprašanja in spodbudo učencev k aktivnemu medkulturnemu dialogu. 3 2. SLOVENSKE NARODNE MANJŠINE Slovenski kulturni prostor seže dlje kot samo do slovenske državne meje, saj so Slovenci avtohtono prebivalstvo tudi v Avstriji, Italiji, na Madžarskem in Hrvaškem. Njihovo območje poselitve meri »4.300 km2, na njem po uradnih podatkih živi 79.500 Slovencev (11,19 %), po oceni slovenskih strokovnjakov pa približno 140.000« (Geografski atlas Slovenije …, 1998, str. 174). Narodnostno mešano ozemlje skoraj v celoti obdaja slovensko državno mejo, ne smemo pa prezreti območij, kamor so se Slovenci kasneje naselili, predvsem zaradi želje po zaposlitvi, izobraževanju itd. To so predvsem urbana središča na ravninah, kamor so se ljudje preselili iz perifernih, hribovitih območij. »To so nova naselitvena jedra ter funkcionalna območja slovenskih manjšin; območje Tržiča (Monfalcone) in Vidma (Udine) z zaledjem v Italiji, območje Beljaka, Celovca, Gradca in Dunaja v Avstriji, Budimpešte in Sombatelja na Madžarskem ter Zagreba in Reke na Hrvaškem« (Zupančič, 2004, str. 20). Manjšinske pravice Slovencev so v teh državah različno urejene, zato se tudi njihov položaj med državami razlikuje in je odvisen od številnih dejavnikov. Eden izmed pomembnih dejavnikov je tudi ustavna ureditev države, saj »ustava kot rezultat širokega družbenega konsenza v državi in kot najvišji pravni akt države v marsičem odločilno vpliva na življenje posameznikov, ki pripadajo narodnim/etničnim manjšinam, poleg tega pa lahko bistveno prispeva k mirnemu sobivanju različnih etničnih skupnosti v državi« (Bešter, 2002, str. 41). R. Bešter v svojem prispevku »Primerjava ustavne zaščite manjšin v državah članicah Sveta Evrope« ugotavlja, da so na področju izobraževanja, jezika, religije, kulture in politične participacije manjšinske zaščite na ustavnih ravneh držav zelo različne. Ustave vseh držav, v katerih prebiva slovenska narodna manjšina, vsebujejo zaščito manjšin. »Italija ima posebne predpise, s katerimi ščiti jezikovne skupine; v Madžarski ustavi ni eksplicitne omembe manjšin, ustava Avstrije in Hrvaške pa ima eksplicitne omembe manjšin« (Bešter, 2002, str. 44). Raziskava Bešterjeve je pokazala, da imajo manjšine najvišjo stopnjo zaščite na Madžarskem in Hrvaškem (če gledamo samo države s slovensko narodno manjšino). Državi manjšinam na svojem ozemlju »zagotavljata pravico do ohranjanja njihove kulture, pravico do uporabe in učenja njihovega maternega jezika oziroma do izobraževanja v tem jeziku ter predstavništvo v parlamentu. Hrvaška priznava manjšinskih jezikom status uradnih jezikov na določenem delu države ter zastopstvo manjšin v predstavniških organih lokalne samouprave. Pravico imajo do stikov z matično državo ter svobodno organiziranje dejavnosti na področju informiranja in 4 založništva, država jim namenja tudi gmotno podporo. Madžarska zagotavlja pravico do ustanovitve lastnih skupnosti« (Bešter, 2002, str. 64). V naslednjo skupino spada Avstrija. Njena ustava ima manj razčlenjene in opredeljene manjšinske pravice, teh je tudi manj. Avstrijska ustava pa manjšinam vseeno zagotavlja »pravico do izobraževanja v maternem jeziku ter status uradnih jezikov (slovenščine in hrvaščine) na tistem delu državnega ozemlja, kjer živi slovenska ali hrvaška manjšina. Če so pripadniki le-te prisotni v zadostnem številu, jim pripada določen delež iz javnih sredstev« (Bešter, 2002, str. 65). Italija spada v kategorijo tistih držav, kjer je podrobnejša opredelitev manjšinskih pravic zagotovljena zakonsko. V njeni ustavi »6. člen določa, da so jezikovne manjšine zaščitene s posebnimi predpisi« (Bešter, 2002, str. 67). 2.1. Slovenska narodna manjšina v Avstriji Zamejski Slovenci v Avstriji zavzemajo pri prebivalcih matične države posebno mesto. Ne zaradi tega, ker so že dolgo prisotni na tem območju, ampak zaradi medijev, ki poročajo o kršenju njihovih pravic. Njihova območja poselitve na južnem Koroškem in Štajerskem ter manjša območja okoli regijskih središč skupaj merijo 2.622 km2 (Geografski atlas Slovenije …, 1998, str. 175). »Po slovenskih ocenah živi v Avstriji ok. 60.000 Slovencev« (Natek, Natek, 2008, str. 61). 2.1.1. Zgodovina Slovenci imajo na tem ozemlju dolgo tradicijo bivanja. »Ko se je bila Karantanija zaradi obrske nevarnosti prisiljena povezati z Bavarci, je po skupni zmagi nad Obri prišla pod bavarsko in kasneje frankovsko nadoblast. To neprostovoljno sožitje je trajalo več kot 1.000 let« (Zupančič, 1999b, str. 13). Sledilo je obdobje pod Habsburško vladavino, kjer je ta prostor pridobil poseben status. Na Dunaju so se izobraževali slovenski izobraženci tedanjega časa ter opravljali različna dela. Po koncu prve svetovne vojne in razpadu Habsburške monarhije so Slovenci želeli biti združeni pod enotno državo Državo Srbov, Hrvatov in Slovencev, kasnejšo Kraljevino Jugoslavijo. Diplomatska trenja so se na koncu spremenila v zahtevo po izvršitvi plebiscita na spornem območju. Koroški plebiscit, ki je bil izveden 10. 10. 1920, je v Avstriji pustil območja s strnjenim, razmeroma dobro organiziranim slovenskim prebivalstvom (Zupančič, 1999b, str. 5 13). Odločitev, sprejeta le v coni B (če bi se večina v coni B odločila za Kraljevino Jugoslavijo, bi bilo izvedeno glasovanje še v coni A), je bila odraz predvsem boljše avstrijske propagande ter slovenske melanholije in obnašanja srbske vojske. S tem dogodkom so Slovenci v Avstriji formalnopravno postali manjšina. Ker je plebiscit najbolj demokratična odločitev, ta meja od takrat ni bila spremenjena. 2.1.2. Družbenogeografske značilnosti Slovenska skupnost je v Avstriji prisotna že od nekdaj, vendar je »številčnemu razvoju mogoče slediti le od leta 1846 naprej, odkar so na voljo rezultati ljudskih štetij« (Zupančič, 1999b, str. 100). Ta štetja so zelo pomembna, saj sta na njihovi podlagi razvidni številčnost in prostorska razporeditev, ki sta pomembni za uveljavljanje manjšinskih pravic. Pri tem so uporabljali »kriterij občevalnega jezika. Jeziku so s tem priznali vrednost elementa narodne identitete, toda obenem zatrjevali, da gre za izključno jezikovno-kulturno vprašanje, ki načeloma ne pojasnjuje narodne pripadnosti. Ob vsakem popisu so kriterij občevalnega jezika tolmačili različno« (Zupančič, 2002, str. 76). Preglednica 1: Število in delež slovensko govorečih po političnih okrajih na Koroškem in v deželi Štajerski ob uradnih štetjih leta 1971, 1981, 1991 in 2001 Politični okraj Celovec Število vseh 1971 prebivalcev Število % 82.823 986 1.2 1981 Število % 919 1.1 1991 Število % 1.218 1.4 2001 Število % 1.292 1.6 Beljak 51.986 139 0.3 91 0.2 162 0.3 197 0.4 Trg 28.942 25 0.1 17 0.1 24 0.1 28 0.1 Šmohor 19.010 79 0.4 52 0.3 89 0.5 122 0.6 Celovec – 53.885 4.437 9.8 3.538 7.3 3.347 6.5 3.130 5.8 55 0.1 24 0.0 50 0.1 65 0.1 80 0.1 107 0.1 139 0.2 144 0.2 – 61.437 2.804 4.7 2.034 3.4 2.011 3.3 1.765 2.9 42.027 8.327 19.8 7.392 17.3 6.880 16.2 5.770 13.7 dežela Šentvid ob 56.440 Glini Špital ob 77.600 Dravi Beljak dežela Velikovec 6 Volšperk 54.765 Štajerska 79 3.169 0.1 30 0.1 1.458 52 0.1 73 0.1 4.545 (Vir: Volkszählungen 1971–2001. Umgangssprache Kärnten, Gemeinden und Ortschaften, Statistik Austria, Wien, April 2002. V: Zupančič, 2002, str. 82 in 112) Iz preglednice 1 je razvidno, da se skupno število slovensko govorečih prebivalcev zmanjšuje (iz 17.011 slovensko govorečih leta 1971 na 12.586 slovensko govorečih leta 2001). »Tradicionalno ozemlje poselitve slovenskega prebivalstva so podeželski okraji Velikovec, Celovec dežela, Beljak dežela in Šmohor ter mestna okraja Beljak in Celovec« (Zupančič, 2002, str. 82). Vidimo, da se poselitveni prostor širi predvsem v mestnih občinah (poleg Celovca in Beljaka še Trg, Šentvid ob Glini, Špital in Volšperk), kjer so delovni in življenjski pogoji ugodnejši. Število Slovencev se je na Koroškem in Štajerskem deloma povečalo tudi zaradi pridobitve državljanstva slovenskih izseljencev in zdomcev (Zupančič, 2002, str. 82). Ta stavek se najbolj vidi v podatkih za Celovec, kjer se je odstotek slovenskega prebivalstva zvišal iz 1.2 na 1.6. Grafikon 1: Primerjava števila Slovencev po uradnih podatkih ter spodnje in zgornje ocene števila Slovencev na Koroškem v obdobju 1846–1991 (Vir: Zupančič, 1999b, str. 105) 7 Iz grafikona 1 so, poleg upada slovenskega prebivalstva na tem območju, razvidna še velika odstopanja med številko slovenskega prebivalstva po uradnem štetju in po ocenah različnih strokovnjakov. Številke se razlikujejo, ker se nekateri pri popisih niso opredelili kot Slovenci oziroma niso navedli, da je slovenščina njihov občevalni jezik. Ocene so strokovnjaki opredelili glede na »preverjanje stanja na terenu, cerkvene popise ter dodatna ugotavljanja« (Zupančič, 2002, str. 78), na primer glede na »vpise v dvojezične šole« (Zupančič, 1999b, str. 105). Največji padec se je zgodil po prvi svetovni vojni, in sicer zaradi žrtev in plebiscita, ki je gotovo pripomogel k asimilaciji določenega dela slovenskega prebivalstva. Vzpon števila prebivalcev leta 1939 lahko pojasnimo z uvedbo nove kategorije t. i. "vindiš" (Zupančič, 2002, str. 79). Kategorija "vindiš" se je opirala na jezikovno mešanico, za katero naj bi se odločali tisti posamezniki, ki so smatrali, da imajo koroško regionalno zavest. »Regionalna identiteta je v teh območjih močno zasidrana in trajna« (Zupančič, 1999a, str. 340). Značilnosti te kategorije, ki kažejo na nelogičnosti, so velika nihanja znotraj občin ob popisih ter splošno nazadovanje števila. Četudi se koroško in štajersko narečje razlikujeta, sta znotraj kategorije obravnavana enotno. Kategorija je tudi socialno omejena, saj prevladujeta starejše kmečko in polkmečko prebivalstvo (Zupančič, 1999b, str. 115 in 116). Preglednica 2: Število in delež prebivalstva, ki se je ob ljudskih štetjih opredelilo kot "vindiš" Leto Opredeljeni po občevalnem jeziku % "vindiš" od vsega slovenskega prebivalstva "vindiš" slovensko 1939 21.638 21.701 49.7 1951 19.728 23.672 45.5 1961 11.469 14.003 45.0 1971 3.985 24.993 14.2 1981 2.394 19.027 11.2 1991 903 29.027 3.0 (Vir: Zupančič, 1999b, str. 116) Kot učitelji želimo učencem kakršnokoli tematiko predstaviti na njim najbližji način. Če so to učenci v zadnji triadi osnovnošolskega izobraževanja, se bodo z zamejskimi Slovenci najbolj poistovetili na področju družine, jezika in izobraževanja, tega, kar jim je blizu in kar razumejo. V luči te trditve bomo v nadaljevanju predstavili znanje ter rabo slovenščine pri anketirancih, 8 dijakih in njihovih družinah ter izobrazbo slovenske narodne manjšine v Avstriji. Pri tem se bomo oprli na izsledke raziskave Jerneja Zupančiča, objavljene v Slovenci v Avstriji. V posameznih anketah je sodelovalo različno število ljudi, natančna številka je označena s črko "N" in je prikazana pod posameznimi grafikoni. Anketa je bila izvedena leta 1995 s strani avtorja kot del disertacije (Zupančič, 1999b). Grafikon 2 prikazuje vpliv družine na ohranjanje slovenske identitete. Grafikon 2: Vpliv družine na ohranjanje slovenske identitete (Vir: Zupančič, 1999b, str. 145) V grafikon 2 so zajeti anketiranci in intervjuvanci iz slovenskih in mešanih družin. Vidimo lahko, da tudi slovenske družine mislijo (60 %), da le-te nimajo vpliva na ohranjanje slovenske identitete. Pri mešanih družinah se ta odstotek dvigne na približno 80 %, vendar je razumljiv. Pri takih družinah starši verjetno otrokom prepustijo odločitev, ali bodo ohranili slovensko identiteto ali ne. Število anketirancev, ki mislijo, da družina negativno vpliva na ohranjanje slovenske identitete, ali so odgovorili drugo, je približno enako nekaj čez 10 %. Skoraj 30 % anketirancev iz slovenskih družin misli, da le-ta dobro vpliva na ohranjanje slovenske identitete, saj so preko nje dobili prvi stik s slovenstvom. Po drugi strani je takšnih anketirancev iz mešanih družin le 5 %. Drugi pomembni vidik družine je tudi pogovorni jezik znotraj nje in sorodstva. Zopet lahko primerjamo odgovore anketirancev iz slovenskih in mešanih družin. 9 Grafikona 3 in 4: Pogovorni jezik anketirancev v družini in sorodstvu (Vir: Zupančič, 1999b, str. 161) (Vir: Zupančič, 1999b, str. 161) V slovenskih družinah se družinski člani med seboj pogovarjajo večinoma slovensko, približno desetina pa mešano. Slovenščino pri pogovoru s svojimi starši največ uporabljajo otroci. Tehtnica se prevesi v korist nemščine pri mešanih družinah. Le-ta prevladuje v pogovoru s partnerjem in pri otrocih med seboj. Znotraj družine je višji tudi odstotek uporabe obeh jezikov. Pri pogovoru s sosedi in prijatelji anketiranci uporabljajo več slovenščine oziroma oba jezika, medtem ko je pri anketirancih iz mešanih družin odstotek nemščine v pogovoru s sosedi skoraj 50 % in s prijatelji 30 %. Spodbuden je podatek, da anketiranci iz mešanih družin pri pogovoru s prijatelji uporabljajo oba jezika takih je skoraj polovica anketiranih. Opazili smo, da slovensko okolje daje za rabo slovenščine boljše možnosti. Bolj podrobno smo si ogledali še pogovorni jezik dijakov dvojezičnih šol v Avstriji znotraj družine in sorodstva. 10 Grafikon 5: Pogovorni jezik dijakov v družini in sorodstvu (Vir: Zupančič, 1999b, str. 163) Dijaki v pogovoru z materjo ali očetom v 60 % govorijo slovenščino, ta odstotek se približa 70 % v pogovoru s starimi starši. Med brati in sestrami ter ostalim sorodstvom se zviša odstotek dvojezičnega pogovora, v zunanjem okolju pa pogovor v nemščini zajema 40 % vseh anketiranih dijakov. Pri veliki večini dijakov je slovenščina prevladujoč jezik, izjema so le dijaki iz mešanih zakonov. Pri dijakih je zanimivo ugotoviti, kakšen jezik uporabljajo s profesorji pri pouku in zunaj njega. Grafikon 6: Pogovorni jezik dijakov s profesorji pri pouku in zunaj njega (Vir: Zupančič, 1999b, str. 165) Izven pouka tako avstrijski kot slovenski dijaki govorijo največ slovensko, sledi mešano in nato pretežno slovensko. Pri pouku avstrijski državljani v 55 % govorijo slovensko, sledi mešano in pretežno slovensko. Ena od možnosti razlag je, da so se vpisali na šole s slovenskim jezikom 11 ravno zaradi učenja le-tega. Pri slovenskih državljanih je drugače. Ti pri pouku uporabljajo več dvojezičnosti in manj slovenščine. 2.1.3. Dvojezični pouk slovenščine v Avstriji Znanje slovenščine je pri razvoju in ohranitvi slovenske narodne manjšine v Avstriji zelo pomembna. Preglednica 3 kaže število prijav k dvojezičnemu pouku slovenščine v osnovnih in srednjih šolah po posameznih šolskih letih. Preglednica 3: Število prijav k dvojezičnemu pouku slovenščine v osnovnih in srednjih šolah Šolsko leto Osnovna šola Število Srednja šola Število Odstotki 1945 13.902 Pred 22. 9. 1958 10.030 Po 22. 9. 1958 2.094 20,88 % 305 1960/61 1.820 17,28 % 138 1965/66 1.602 14,46 % 156 1975/76 1.224 13,95 % 378 1990/91 1.163 20,58 % 300 1995/96 1.375 23,71 % 285 2000/01 1.657 28,20 % 271 2005/06 1.819 36,25 % 339 2007/08 1.892 40,55 % 354 2008/09 1.853 41,12 % 337 2009/10 1.831 41,27 % 376 2.744 (Vir: Wakounig, 2015, str. 8) Obdobja med šolskimi leti niso enakomerna, zato nimamo kontinuiranih podatkov. Vidimo, da se je po septembru leta 1958 k dvojezičnemu pouku vpisalo 2.094 učencev, v začetku 70. let 1.820, v sredini 70. let pa 1.602. Število vpisov se je zmanjševalo do šolskega leta 1995/96, ko se je k dvojezičnemu pouku vpisalo 1.375 učencev, kar je za 212 učencev več, kot v šolskem letu 1990/91. Zatem se je število vpisanih učencev zviševalo do šolskega leta 2007/08, ko jih je bilo 1.892. V naslednjih dveh šolskih letih se število vpisanih učencev zmanjšalo najprej za 12 39 učencev, nato pa še za 22 učencev, vendar je bilo število vpisanih učencev v šolskem letu 2009/10 vseeno višje kot šolskega leta 1960/61. Preglednica 4: Znanje slovenščine pri učencih v prvem razredu osnovne šole Šolsko leto Pričakovano znanje Srednje dobro Nizko znanje slovenščine znanje sloveščine sloveščine 1980/81 43,05 % 25,69 % 31,25 % 1985/86 37,66 % 28,66 % 33,66 % 1990/91 31,03 % 20,48 % 48,49 % 1995/96 27,60 % 19,70 % 52,70 % 2000/01 25,15 % 19,80 % 55,05 % 2005/06 15,17 % 14,31 % 70,52 % 2006/07 12,48 % 16,07 % 71,45 % 2007/08 15,22 % 15,92 % 68,86 % 2008/09 13,30 % 20,40 % 66,30% 2009/10 14,28 % 12,85 % 72,85 % (Vir: Wakounig, 2015, str. 9) Preglednica 4 prikazuje znanje slovenščine pri učencih v prvem razredu osnovne šole. Podatki so razdeljeni v tri kategorije in sicer v pričakovano znanje slovenščine, srednje dobro znanje slovenščine in nizko znanje slovenščine. Šolska leta si sledijo v petletnih intervalih od šolskega leta 2005/06, pa so podatki prikazani za vsako šolsko leto. Razberemo lahko, da je v šolskem letu 1980/81 pričakovano znanje slovenščine imelo 43,05 % učencev, srednje dobro znanje slovenščine 25,69 % učencev in nizko znanje slovenščine 31,25 % učencev. Odstotki so se do šolskega leta 2005/06 spreminjali v korist srednjemu in nizkemu znanju slovenščine. Tega šolskega leta je pričakovano znanje slovenščine imelo le še 15,17 % učencev, srednje dobro znanje slovenščine 14,31 % učencev in nizko znanje učencev 70,52 % učencev. Največji porast učencev z nizkim znanjem slovenščine in največji padec učencev s pričakovanim znanjem slovenščine sta se zgodila v peteletnem intervalu med šolskim letom 2000/01in 2005/06. Do šolskega leta 2009/10 so odstotki nihali, vendar je razmerje med njimi ostalo približno enako. Tega leta je pričakovano znanje sloveščine imelo 14,28 % učencev, srednje dobro znanje 12,85 % učencev in nizko znanje slovenščine 72,85 %. Vidimo, da sta se skozi leta zniževala odstotka učencev s pričakovanim znanjem in srednje dobrim znanjem slovenščine, odstotek učencev z nizkim znanjem slovenščine pa je v šolskem letu 2009/10 znašal skoraj tri četrtine. Sklepamo 13 lahko, da se starši s slovenskim poreklom s svojimi otroki pogovarjajo večinoma nemško, naučijo jih je le nakaj slovenskih besed, vendar jih še vedno vpisujejo v dvojezične šole, kjer se otroci lahko naučijo slovenščine. 2.2. Slovenska narodna manjšina na Madžarskem Slovenska narodna manjšina v večini poseljuje pas ob državni meji med Slovenijo in Madžarsko ter posamezna območja okoli Budimpešte in ostalih večjih mestih. »Nizkemu gričevju na razvodju med Rabo in Krko rečemo Slovensko Porabje ali po madžarsko Szlovén Rábavidék« (Natek, Natek, 2008, str. 62). Strnjeno poselitveno območje slovenskih Porabcev meri 94 km2 (Perger, 2006, str. 4) in upravno spada pod Železno županijo. Madžarski popis je leta 2001 pokazal, »da 3.108 prebivalcev Madžarske govori slovensko, 3.429 pa jih navaja slovensko poreklo« (Porabski Slovenci, citirano 7. 4. 2015). Matična država ocenjuje, da naj bi bilo skupno število Slovencev okoli 5.000 (Natek, Natek, 2008, str. 62). 2.2.1. Zgodovina »Slovani so se na območju med rekama Rabo in Dravo naselili skupaj z Obri v drugi polovici 6. stoletja« (Slovenci na Madžarskem, citirano 7. 4. 2015). V 9. stoletju je bilo Porabje sprva del Pribinove, potem pa del Kocljeve kneževine (Zupančič, 1998, str. 176), nato pa je prešlo pod nemško cerkveno-politično oblast. Konec 11. stoletja je območje Prekmurja in Porabja postalo madžarska kronska posest (Vse o Porabju, 2002, str. 6). »V tej pokrajini je madžarski kralj Béla III. leta 1183 ustanovil cistercijanski samostan. Cistercijani so za obdelovanje svoje posesti potrebovali delovno silo. To so bili že naseljeni in na novo priseljeni Slovenci s preostalega Prekmurja ter slovenskega Štajerskega« (Slovenci na Madžarskem, citirano 7. 4. 2015). V 16. stoletju je protestantizem s slovenskimi knjigami močno zaznamoval tamkajšnjo kulturo. Skozi stoletja se je načrtna madžarizacija poznala pri upadu števila prebivalstva, ki se je po določitvi meje po 1. svetovni vojni in "železni zavezi" leta 1949 še stopnjevala do leta 1990. Družbene spremembe v 90. letih so botrovale k ustanovitvi Slovenskega društva Lipa, in Zveze Slovencev na Madžarskem. Leta 1991 je začel izhajati časopis Porabje, leta 2000 pa porabski Radio Monošter (Vse o Porabju, 2002, str. 10). Z odprtjem mejnih prehodov po letu 2004 ter 14 boljšimi odnosi med državama je pričakovati tudi večje možnosti za narodni preporod Porabskih Slovencev, kar kažejo projekti kot so ustanovitev Razvojne agencije Slovenske krajine leta 2006 in skupno položitev temeljnega kamna za izgradnjo ceste med Gornji Senik – Verica leta 2007 (Just, 2009, str. 24). 2.2.2. Družbenogeografske značilnosti Popisi na Madžarskem imajo tri kriterije, s katerimi ugotavljajo narodnostne manjšine. To so »kriterij maternega jezika, ki je najbolj objektiven, kriterij narodne pripadnosti, ki je najpogosteje uporabljen, in kriterij znanja jezika, ki je pokazal največje število Slovencev« (Zupančič, 2000, str. 128). Grafikon 7: Število Slovencev (po maternem jeziku) v Porabju po uradnih podatkih med letoma 1890 in 1990* (Vir: Zupančič, 1998, str. 176) Preglednica 5: Gibanje števila prebivalstva v Porabju med letoma 1869 in 1990 Naselje Gornji Senik Dolnji Senik Sakalovci Števanovci Dve dolini Andovci ∑ ∑ ∑ ∑ ∑ ∑ Slo Slo Slo Slo Slo Slo Monošter Skupaj ∑ ∑ Slo 1870 1.169 573 464 830 345 292 4.384 8.057 1880 1.178 681 460 766 398 311 4.945 8.739 1890 1.283 423 340 1.214 726 95 % 1900 1.398 1910 1.456 1.340 444 630 61 % 723 425 687 833 95 % 680 59 % 96 % 597 625 63 % 898 92 % 558 528 573 1 4.660 97 % 431 364 399 288 64 % 753 330 353 46 9.895 1% 6.869 97 % 66 3382 31 % 11.688 Pri računanju odstotkov smo vzeli v seštevek le tista naselja, ki imajo podatke o številu vseh prebivalcev in številu Slovencev. 15 3159 33 % 11.364 1% 7.547 Slo1 1920 1.476 1.407 711 95 % 1930 1.497 1.417 1.612 1.359 713 1.603 1.500 726 1.361 1970 1.212 1980 1.003 1990 793 1.235 717 245 199 567 164 522 82 % 701 88 % 642 655 511 124 549 386 480 186 39 % 779 296 71 % 281 707 794 624 390 259 601 385 263 369 253 319 302 368 79 % 200 95 % 232 75 % 465 8.119 259 234 8.512 210 104 143 8.109 86 % 79 45 7.933 157 8.914 62 12.500 2726 22 % 11.639 3017 26 % 11.660 295 11.788 2214 19 % 11.374 78 % (Vir: Zupančič, 2000, str. 131 in 132) Če si ogledamo grafikon 7, vidimo, kako se je število Slovencev v Porabju konstantno nižalo. Imamo tri obdobja stagnacije, a se je v stotih letih število prepolovilo. Hitrejši padec je viden med in po drugi svetovni vojni ter od 70. let prejšnjega stoletja naprej. Takšno krivuljo lahko pripisujemo dvema dejavnikoma. Kot prvo ne smemo pozabiti na madžarske pritiske, ki so bili od prve svetovne vojne, še bolj pa po letu 1949, na tem območju nenehno prisotni. Asimilacija je bila tako močna, »da so nekatere vasi, ki so do leta 1980 izkazovale slovensko manjšino, danes povsem madžarizirane« (Zupančič, 2000, str. 132). Drugi dejavnik je odseljevanje ljudi iz te periferije, tako prostovoljno (iskanje boljše zaposlitve, izobrazbe …) kot tudi nasilno, »ko so Madžari po resoluciji informbiroja del Slovencev razselili po državi« (Zupančič, 1998, str. 176). Preglednica 5 nam daje podrobnejšo sliko gibanja prebivalstva. Naselje Gornji Senik ima zelo visok odstotek slovenskega prebivalstva, ki se ni nikoli spustil pod 82 %, medtem ko je odstotek pri Spodnjem Seniku nižji, a se je leta 1990 dvignil na nivo, kot je bil pred drugo svetovno vojno. Zanimive podatke imajo tudi Sakalovci. Delež Slovencev je bil do leta 1949 nad 80 %, potem se je leta 1949 spustil na 19 %, leta 1960 poskočil na 71 %, dvajset let pozneje spustilo na 51 %, leta 1990 pa je bilo zopet 71 %. Tu lahko vidimo, da številke ne prikazujejo, koliko Slovencev dejansko živi na tem območju, saj se pri popisih ljudje zaradi različnih pritiskov niso želeli opredeliti kot Slovenci. Da je ta pritisk skozi leta popustil, se kaže v ponovnem višjem odstotku. V Števanovcih je bila velika večina slovenskega prebivalstva, vendar je število letega skozi dvajseto stoletje nihalo. Višek je doživelo leta 1941, potem pa se je umirilo pri 75 %. Podatki za Dve dolini so le za zadnjo polovico 20. stoletja, vendar je lepo razvidno, da je tu skoraj 90 % slovenskega prebivalstva. Sliko tega območja kaže tudi naselje Andovci. Ruralno območje je naseljeno s Slovenci, ki predstavljajo večino. Mesto Monošter kaže drugačno sliko. 16 3160 25 % 3,3 % 8.983 3197 27 % 12.919 2% 8.255 92 12.336 0,6 % 88 % 79 83 3232 28 % 0,8 % 86 % 150 91 % 166 172 11.872 1% 92 % 303 400 248 97 1,3 % 98 % 85 % 533 7.648 96 % 79 % 710 279 99 % 91 % 51 % 414 476 629 243 400 61 % 70 % 529 149 779 19 % 29 % 474 485 471 61 % 80 % 29 % 582 777 84 % 28 % 91 % 825 579 34 % 94 % 1960 488 489 84 % 68 % 84 % 1949 579 69 % 95 % 1941 489 1756 73 % Tu slovenska skupnost ni bila nikoli močno zastopana, odstotek ni presegal 4 %, četudi to mesto velja za center slovenstva v Porabju. Odstotek slovenskega prebivalstva (skupaj z Monoštrom) ni pretirano visok, od 20 % do 30 %, saj je v mestu velika večina Madžarov. Če pa vzamemo samo ruralno območje (leto 1990, ko ni podatka za Monošter), vidimo, da se ta odstotek povzpne na 73 %. 2.2.3. Narodnostne šole in slovenščina v Porabju Jezik je pri ohranitvi manjšinskega življenja zelo pomemben, saj je nosilec izobraževanja, kulture itd. Institucija, ki znanje jezika posreduje, je šola. V nadaljevanju bomo na kratko predstavili, kako je s slovenskim jezikom v slovenskem Porabju in kako je na tem območju organizirano šolstvo. Madžarska se je za narodnostne pravice manjšin začela zavzemati šele proti koncu obdobja "železne zaveze" v Evropi. V današnjem kontekstu te pravice ureja »68. člen Ustave Republike Madžarske iz leta 1990, ki jim zagotavlja zaščito in kolektivno udeležbo v javnem življenju, negovanje manjšinske kulture, rabo materinščine in izobraževanje v maternem jeziku« (Perger, 2006, str. 6). Tako je Madžarska že z ustavo dodelila manjšinam pravice, s katerimi bi lahko gojili in obdržali svojo kulturo. Nas zanima še »43. člen zakona v poglavju Kulturna in izobraževalna samouprava manjšin, ki pravi, da država priznava jeziku manjšin na Madžarskem vlogo povezovalca skupnosti, njihovo izobraževanje, kjer so take zahteve, pa podpira tudi v javnih izobraževalnih ustanovah zunaj območij manjšinskih samouprav. Jezik ima tako le vlogo povezovalca skupnosti, v zunanji rabi pa nima več veljave« (Perger, 2006, str. 6). Slovenščina ni priznana kot uradni jezik, zato je njena uporaba v javni rabi zelo omejena. V Porabju predvladuje model narodnostnih šol, kar pomeni, da je učni jezik madžarščina, slovenščina pa le učni predmet za pripadnike manjšine (Just, 2002, str. 8). Tudi ko se je po drugi svetovni vojni pojavila možnost organizacije pouka v materinščini, so Porabski Slovenci zaradi strahu in pritiskov vpisovali svoje otroke v madžarske šole. Tudi drugače so imele madžarske šole predvsem namen, da otroke manjšin naučijo madžarščine. Danes je slovenščina kot materni jezik porabskih Slovencev prisotna od predšolske vzgoje do srednje šole (Perger, 2006, str. 8). Slovenski otroci se s slovenščino seznanijo že v vrtcu. »V Porabju je 6 narodnostnih vrtcev, obiskuje jih 100 otrok, od tega jih 5 % pasivno obvlada narečno slovenščino. Veliko je odvisno 17 od vzgojiteljic, na kakšen način in kako jih učijo jezika, vendar je tudi njihova jezikovna kompetenca slaba« (Perger, 2006, str. 8). Prvošolci lahko izbirajo med dvema narodnostnima šolama v Gornjem Seniku in v Števanovcih, vendar je med njima razlika v programih. »Dvojezična osnovna šola Jožefa Košiča Gornji Senik je v šolskem letu 2005/06 uvedla dvojezični program, kar pomeni, da se poleg 5 ur slovenščine na teden vsi predmeti delno poučujejo tudi v slovenščini, vendar je dominantni jezik še vedno madžarščina. Osnovna šola Števanovci ima narodnostni program razširjenega pouka materinščine, tj. 5 ur slovenščine na teden, in pri 35 % predmetov delni dvojezični pouk. Tu je še tretja, Osnovna šola Istvána Széchenyija Monošter, ki je bila ob odprtju leta 1989 zamišljena kot centralna narodnostna šola, ampak na njej od šolskega leta 2006/07 poučujejo slovenščino le še fakultativno, do dve uri na teden. Pouk slovenščine na vseh treh šolah obiskuje 140 učencev. Le-ti imajo možnost nadaljnjega izobraževanja v monoštrski gimnaziji, kjer lahko opravljajo maturo iz slovenščine kot učnega predmeta s statusom narodnostnega jezika« (Perger, 2006, str. 8 in 9). Čeprav je slovenščina v izobraževalnih ustanovah prisotna, je to le narečna slovenščina. Knjižne slovenščine Porabci ne znajo. To je »pouk drugega jezika, t. i. materinščine staršev in ne pouk tujega jezika. Predmet se imenuje slovenski jezik in književnost s spoznavanjem slovenstva, katerega cilj je pozitivno zavedanje in uzaveščanje manjšinske pripadnosti. Pogoj za narodnosti program šole je najmanj 5 ur narodnostne materinščine na teden od 1. do 8. razreda in najmanj 4 ure narodnostne materinščine od 1. do 4. letnika srednje šole« (Perger, 2006, str. 9). V šolskem letu 2008/09 je bilo v narodnostni pouk v porabskih vrtcih in šolah vključenih 262 otrok. Število ur slovenščine ni poenoteno, prvi in drugi razred imata 2 do 3 ure na teden, tretji in četrti razred imata tri do štiri ure na teden, od petega do osmega razreda pa imajo štiri do pet ur slovenščine na teden (Just, 2002, str. 9). 2.3. Slovenska narodna manjšina na Hrvaškem Najdaljša slovenska državna meja s sosednjo državo je meja s Hrvaško. A splet okoliščin je dopustil, da je bila slovenska narodna manjšina na Hrvaškem nekaj let celo nepriznana. Leta 1997 so hrvaški poslanci pri spremembi hrvaške ustave sprejeli predlog, da se Slovence izpusti iz poimenskega naštevanja manjšin, zato uradno niso bili priznani kot narodna manjšina na Hrvaškem. Kljub številnim obljubam hrvaških vlad, se na tem področju ni spremenilo nič (Zveza slovenskih društev na Hrvaškem. Slovenci v hrvaški ustavi, 2015). »Šele leta 2010 je 18 hrvaški sabor slovensko nacionalno manjšino ponovno uvrstil med nacionalne manjšine v preambuli Ustave Republike Hrvaške« (Zveza slovenskih društev na Hrvaškem, Slovenci v hrvaški ustavi, 2015). 2.3.1. Zgodovina Slovenci so na hrvaškem ozemlju prisotni že veliko časa. »Najzgodnejša slovenska poselitev na današnje hrvaško ozemlje sega na območje Istre od konca 6. stoletja. Poleg Istre so naselili tudi večja mesta, predvsem Reko v 15. stoletju (ekonomski razlogi) in Zagreb v 19. stoletju (šolanje). V različna obmejna območja s Hrvaško od Gorskega Kotarja do Zagorja so se Slovenci precej doseljevali posebej od 70. let 19. stoletja naprej. Zaradi zaslužka so odhajali tudi v Dalmacijo – predvsem v večja mesta, kot so Zadar, Šibenik, Dubrovnik in Split« (Pajnič, 2006, str. 68). Slovenci so na Hrvaškem uživali poseben status, »saj so bili in so še vedno investitorji, pomembni gospodarstveniki in drugi strokovnjaki, profesorji, umetniki, športniki itd.« (Pajnič, 2006, str. 69). 2.3.2. Družbenogeografske značilnosti »Na Hrvaškem danes živi okrog 13.000 prebivalcev, samoopredeljenih kot Slovencev, večinoma v obmejnem pasu s Slovenijo, v Zagrebu in na Reki, v Slavoniji ter v Baranji« (Josipovič, Kržišnik-Bukić, 2010, str. 45). Preglednica 6: Število prebivalcev in samoopredeljenih Slovencev po občinah obmejnega pasu ob slovenski meji po podatkih hrvaških popisov 1971–2001 Ime občine 1971 (leta 1991) ∑ Slo. ∑ Slo. ∑ Slo. ∑ Slo. Buje*2 18.397 581 20.577 545 23.877 754 25.588 586 1981 3,16 % Buzet* 7.460 100 1,34 % 2 1991 2,65 % 7.342 104 1,42 % 2001 3,16 % 7.439 120 1,61 % Del občine Buzet je bil priključen občini Buje oziroma novonastali občini Oprtalj. 19 2,29 % 6.457 68 1,05 % Čabar 6.083 5.465 2,84 % (Čeber) Čakovec 173 115.660 754 20.991 232 116.825 32.093 18.883 46.360 94 30.138 74 (Jaska) 0,20 % Klanjec 13.267 98 43.860 26.802 77 33.406 27.118 1.182 11.753 17.607 102 26.721 20.239 184 29.274 4.195 14.162 83.601 657 18.418 8.411 41 193.044 734.145 13.229 90.729 PROSTOR 1.374.703 21.929 1,6 % 10.917 66 26.382 959 89 3.194 627 7.344 37 29.799 16.939 17.049 1,12 % 49 117 70 863 115 243 206.229 3.046 29.697 581 10.281 25.609 7.186 28.891 14.580 0,90 % 556 1,92 % 11.708 91 0,78 % 16.199 192 1,19 % 191.647 1.874 0,98 % 95.410 416 0,44 % 6.047 38 0,63 % 950.710 0,77 % 1.619.654 72 0,28 % 0,50 % 933.914 98 0,95 % 0,62 % 38 30 0,10 % 1,48 % 94.373 89 0,22 % 1,43 % 1,13 % 1.524.676 39.796 0,78 % 7.528 9.663 124 48 0,21 % 2,90 % 0,50 % 856.735 23.277 0,27 % 14.787 2015 99 79 0,50 % 1,07 % 0,69 % 1,80 % OBMEJNI 131 15.686 0,15 % 1,65 % 0,49 % Zagreb 32.422 1,17 % 0,79 % Vrbovsko 64 152 522 0,44 % 0,30 % 0,63 % 2,62 % Varaždin 41.680 3,28 % 0,91 % Rijeka (Reka) 160.044 111 118.426 0,32 % 0,25 % 0,58 % Pregrada 30.485 1,11 % 4,36 % Ozalj 137 855 79 1,80 % 0,85 % 0,19 % 0,29 % Opatija 17.848 0,25 % 0,74 % Krapina 193 4.387 0,71 % 0,45 % 0,20 % Jastrebansko 36.425 119.866 1,02 % 0,49 % (Dolga Resa) Ivanec 156 760 168 3,25 % 0,65 % 1,11 % Duga Resa 5.169 2,82 % 0,65 % Delnice 154 3.744 0,69 % 1.599.686 8.582 0,54 % (Vir: Josipovič, Kržišnik-Bukić, 2010, str. 47, 48 in 51) Preglednica števila prebivalcev v celotnem obmejnem prostoru kaže tendenco zmanjševanja tako števila celotnega prebivalstva kot tudi števila prebivalcev, samoopredeljenih kot Slovencev. Če je skupno število do leta 1991 naraščalo in se potem leta 2001 spustilo za približno 20.000, pa je število Slovencev od leta 1971 izrazito padalo. V tridesetletnem obdobju je njihov odstotek iz 1,6 % padel na 0,54 %. Podrobnejša slika občin nam prikaže, da se je 20 število Slovencev v občinah (razen v občinah Duga Resa, Jastrebansko, Opatija, Rijeka, Varaždin in Zagreb) v popisih med letoma 1971 in 1991 zviševalo, v popisu leta 2001 pa je stagniralo oziroma padlo. To lahko v neki meri pripišemo tudi umiku Slovencev kot narodne manjšine iz hrvaške ustave. Največji padec (skozi vse popise) sta doživeli močno urbanizirani občini Rijeka in Zagreb. Čeprav se je v večini občin delež Slovencev zmanjšal, se je v treh občinah leta 2001 povečal ali ostal enak. To so občine Krapina, Vrbovsko in Ozalj. Med letoma 1971 in 1991 pa se je delež Slovencev povečal kar v sedmih občinah (Buzet, Čabar, Čakovec, Ivanec, Klanjec, Ozalj in Pregrada). Danes število Slovencev presega število 1.000 v Zagrebu in na Rijeki, število 500 pa v občinah Buje, Opatija in Čakovec. Sledi pregled števila prebivalcev in samoopredeljenih Slovencev po posameznih županijah. Preglednica 7: Število prebivalcev in samoopredeljenih Slovencev po mestih in občinah po posameznih županijah Prostorska enota Štev. preb. leta Slovenci 2001 Število Odstotek ISTRSKA ŽUPANIJA 206.344 2.020 0,98 Mesta 140.243 1.664 1,19 Mesta (obmejni pas) 28.302 581 2,05 Občine 66.101 356 0,54 Občine (obmejni pas) 3.743 73 1,95 PRIMORSKO-GORANSKA 305.505 2.883 0,94 Mesta 237.649 2.281 0,96 Mesta (obmejni pas) 194.701 2.095 1,08 Občine 67.856 602 0,89 Občine (obmejni pas) 51.957 531 1,02 KARLOVŠKA ŽUPANIJA 141.787 340 0,24 Mesta 100.591 242 0,14 Mesta (obmejni pas) 20.046 53 0,26 Občine 41.196 98 0,24 Občine (obmejni pas) 14.889 86 0,58 KRAPINSKO-ZAGORSKA ŽUPANIJA 142.432 439 0,31 Mesta 51.403 89 0,17 ŽUPANIJA 21 Mesta (obmejni pas) 23.349 65 0,28 Občine 91.029 350 0,38 Občine (obmejni pas) 28.660 297 1,04 VARAŽDINSKA 184.769 562 0,30 Mesta 101.725 248 0,24 Mesta (obmejni pas) 72.227 218 0,30 Občine 83.044 314 0,38 Občine (obmejni pas) 62.979 287 0,46 MEDJIMURSKA ŽUPANIJA3 118.426 522 0,44 Mesta 44.874 214 0,48 Mesta (obmejni pas) 44.874 214 0,48 Občine 73.552 308 0,42 Občine (obmejni pas) 73.552 308 0,42 ZAGREBŠKA ŽUPANIJA 1.088.841 3.826 0,35 Mesto Zagreb 779.145 3.225 0,41 Zagrebška županija 309.696 601 0,19 Mesta 199.486 397 0,20 Mesta (obmejni pas) 139.537 362 0,26 Občine 110.210 204 0,19 Občine (obmejni pas) 62.348 187 0,30 ŽUPANIJA (Vir: Josipovič, Kržišnik-Bukić, 2010, str. 5866) Preglednica 7 prikazuje, kolikšna sta bila število in odstotek samoopredeljenih Slovencev po mestih in občinah po posameznih župnijah v letu 2001. Vidimo lahko, da je, ne glede na županijo, odstotek Slovencev višji v mestih in občinah v obmejnem pasu kot v mestih in občinah, ki niso v obmejnem pasu. Četudi je ta razlika majhna, ni zanemarljiva. Prikazana pa je še druga slika, in sicer delež Slovencev po posameznih župnijah. Le-ta je redko nad enim odstotkom to se zgodi le v vseh mestih in občinah obmejnega pasu Istrske županije, mestih in občinah obmejnega pasu Primorsko-Goranske županije in občinah obmejnega pasu Krapinsko-Zagorske županije. Najvišji odstotek (2,05 %) je v obmejnih mestih Istrske županije, najmanjši pa v mestih Karlovške županije. Županije, kjer delež Slovencev ne presega niti 0,5 %, so Varaždinska, Medjimurska in Zagrebška županija. 3 Celotna županija leži v obmejnem pasu, zato se številke ponovijo. 22 V mestu Zagreb živi največje število Slovencev (3.225), vendar je na celotno zagrebško populacijo to le 0,41 %. Najmanjše število Slovencev je v Karlovških obmejnih mestih, to je 53, njihov delež pa je 0,26 %. Grafikon 8: Primerjava starostnih značilnosti Slovencev s prebivalci na Hrvaškem leta 2001 (Vir: Pajnič, 2006, str. 94) Starostna struktura Slovencev na Hrvaškem je izrazito neugodna. Mladega prebivalstva je manj kot 5 %, medtem ko je ljudi, starih 60 ali več let, skoraj 50 %; v primerjavi s Hrvaško, ki je leta 2001 imela 50 % prebivalstva, starega do 39 let. Predvidevamo lahko, da se bo zaradi neugodne starostne strukture število Slovencev na Hrvaškem še naprej zmanjševalo. 2.3.3. Izobrazbena struktura Kot smo že povedali, lahko učitelji učencem približajo slovenske narodne manjšine po posameznih državah tudi pri prikazu izobrazbene strukture. Na ta način lahko damo učencem vedeti, kako pomembna je izobrazba za zamejske Slovence. Grafikon 9: Stopnja šolske izobrazbe med Slovenci in ostalim prebivalstvom Hrvaške leta 2001 (Vir: Pajnič, 2006, str. 152) 23 Izobrazbena struktura slovenske narodne manjšine na Hrvaškem je izredno pozitivna. Vidimo, da imajo vsi njeni pripadniki dokončano osnovno šolo (30 %). Srednjo šolo ima dokončanih 45 % pripadnikov le-te, od tega 29 % triletno srednjo šolo in 16 % štiriletno srednjo šolo. Gimnazijo je dokončalo 5 % vseh zamejskih Slovencev na Hrvaškem. Delež zamejskih Slovencev na Hrvaškem, ki ima dokončano višjo šolo, je 7 %, fakulteto pa je dokončalo 11 % le-teh. Magisterij in doktorat ima manj kot 1 % vseh zamejskih Slovencev na Hrvaškem. Primerjava z ostalim prebivalstvom Hrvaške prikaže, da je delež Slovencev in ostalih prebivalcev z dokončanimi srednjimi šolami skoraj enak, je pa gimnazijcev pri Slovencih več. Ravno tako je višji odstotek ljudi z dokončano višjo šolo, fakulteto in magisterijem oziroma doktoratom. Izluščimo lahko, da je izobrazbena sestava Slovencev na Hrvaškem dobra. Izobraženi ljudje so boljše organizirani in višje na družbeni lestvici. 2.4. Slovenska narodna manjšina v Italiji Spreminjanje državne meje je bilo med Italijo in s Slovenci poseljenim območjem zelo živahno. Od sredine 19. stoletja naprej so se spreminjale državne meje in določen del slovenskega prebivalstva je vedno ostal "zunaj" meja. Po drugi strani pa so si slovenske skupnosti tako zelo različne, po zgodovini, jeziku, običajih itd., da so imele občasno tudi same težave s poenotenjem s slovensko matično državo. »Slovenci v Italiji so avtohtona narodna manjšina in poseljujejo 1511 km2 veliko ozemlje v obmejnih pokrajinah v Kanalski dolini, Reziji, Terski in Nadiški Beneški Sloveniji ter na Goriškem in Tržaškem. Zaradi doseljevanja Slovencev na urbanizirano in industrializirano območje Vidma v Furlanski nižini je v zadnjih dveh desetletjih nastalo novo območje zgostitve Slovencev s površino okrog 500 km2« (Slovenci v zamejstvu, 1998, str. 174). Raziskava, ki jo je opravil SLORI jeseni 2002, je pripadnikov slovenske narodne skupnosti približno 95.000, govorcev slovenskega jezika 100.000, 183.000 ljudi pa slovenščino razume (Bogatec, 2004, str. 8). 24 2.4.1. Zgodovina Slovani so ta območja poselili že zelo zgodaj. »Kanalsko dolino so naselili v 6. stoletju in je ostala etnično povečini homogena vse do konca srednjega veka, ko so se v Naborjet in Trbiž zaradi razvoja železarstva začeli priseljevati Furlani. Okoli leta 600 so Slovani naselili tudi Rezijo, in sicer preko Kanalske doline. Nadiško Beneško Slovenijo so Slovani naselili s soške strani v začetku 8. stoletja. Območje Goriške so Slovani kolonizirali v 7. stoletju in imeli svoje središče v Gorici, ki je s slovenskim imenom prvič izpričana leta 1001. Tržaško so naselili v dveh valih. Prvi val od 6. stoletja dalje je zajemal območje do črte Sesljan – Žavlje. Trst z okolico pa so Slovani posamično naselili od 12. stoletja dalje, kompaktno pa od 17. stoletja naprej. Slovensko klasično poselitveno ozemlje v Italiji je konglomerat različnih historično pogojenih situacij, ki jih povezujeta skupna politična nadgradnja in etnična izvornost« (Bufon, 1992, str. 3749). Prvi enoti, ki sta prešli pod Italijo, sta bili Rezija in Beneška Slovenija leta 1866. »Prebivalci tega območja so na plebiscitu (z eno izjemo) glasovali za priključitev pod Kraljevino Italijo« (Kacin Wohinz, Pirjevec, 2000, str. 17). Po prvi svetovni vojni so bila tudi ostala območja priključena Italiji Kanalska dolina po zaključku prve svetovne vojne leta 1919, Goriška in Tržaška pa po Rapalski pogodbi leta 1920. Ponovno se je meja vzpostavila pred temi območji leta 1947, in sicer po uveljavitvi mirovne pogodbe z Italijo (Kacin Wohinz, Pirjevec, 2000, str. 35 in 127). 2.4.2. Družbenogeografske značilnosti Pri določanju števila posamezne narodne manjšine imajo velik pomen popisi držav, v katerih manjšina živi. Število in gostota poselitve manjšine sta velikokrat merilo za dodelitev različnih pravic, zato velikokrat prihaja do "prikrojitve podatkov" s strani večinskega naroda. Zato so tu tudi ocene, ki naj bi dale realno sliko števila pripadnikov manjšin, vendar se tudi te med seboj vidno razlikujejo. »Italija sodi med države, ki so že razmeroma zgodaj odpravile ugotavljanje narodne in jezikovne pripadnosti s statističnimi popisi; zadnji je bil leta 1921 in še ta je ugotavljal jezik v družini (družinskega poglavarja), zato so prikazane številke rezultat preračunavanj« (Zupančič, 2001a, str. 102). V nadaljevanju bodo prikazi podatkov za število prebivalcev sestavljeni iz podatkov, zapisov in ocen različnih avtorjev, institucij … 25 Preglednica 8: Popisni podatki in ocene števila Slovencev po območjih Goriško Tržaško 2.482 11.480 35.944 2.487 12.976 37.753 14.540 35.798 Leto/ Kanalska opomba dolina 1880 Rezija Terske Nadiške doline doline Opombe popis 1890 popis 1900 2.160 3.592 9.998 15.844 V Beneški Sloveniji 1901 popis 1910 1.682 4.671 12.986 17.521 20.624 68.718 Trst revidiran, v popis 1,3 %* 3,5 % 11,2 % 14,3 % 16,2 % 53,3 % Beneški Sloveniji 1911 1921 1.101 2.796 14.350 16.789 15.591 37.030 družin Popis 1936 Preračunano iz 1.155 11.463 36.147 Tajni popis 10.984 39.145 Dolhar /Kanalska popis 1951 1.516 3.358 8.167 14.769 dolina ocena 1.268 2.199 4.666 8.882 10.531 1981 1.200 1.471 4.500 7.892 11.000 25.000 ocena 2,0 %* 2,5 % 7,5 % 13,3 % 17,3 % 41,5 % 1981 1.500 1.500 5.000 8.000 17.000 40.000 ocena 1,8 %* 1,8 % 6,0 % 9,6 % 20,5 % 48,2 % 1975 Valussi in drugi ocena Vladna ocena SLORI *OPOMBA: Deleži so preračunani glede na celotno slovensko populacijo in ne v odvisnosti do ostalega prebivalstva. (Vir: Zupančič, 2001, str. 102 in Bufon, 1992, str. 62) Število slovenske narodne manjšine se je na celotnem italijanskem območju zmanjševalo. »Slovenska in italijanska ocena števila Slovencev se najbolj razlikujeta za Goriško in Tržaško, kjer je prišlo sicer po pričakovanju do večje etnične pomešanosti prebivalstva, a kjer je slovensko prebivalstvo najbolj organizirano in močno, zaradi česar je tu tudi najbolj vidno in moteče in zato podvrženo večjemu odklanjanju in pritiskom« (Bufon, 1992, str. 62). Po pričakovanju so največji delež prebivalstva izgubili gorati, težko dostopni, ekonomsko šibkejši deli območja (npr. Kanalska dolina, Rezija, Beneška Slovenija), saj so se ljudje preselili v nižje predele. Goriška in Tržaška sta ohranili enak delež oziroma sta ga po oceni SLORI-ja 26 še povečali, medtem ko je delež Slovencev v Kanalski dolini upadel za 40 %, v Reziji za 58 %, v Terskih in Nadiških dolinah pa za 50 % (preračunano iz podatkov za prvi popis in SLORI-ja iz leta 1981). Največji padec se je v Kanalski dolini in Reziji zgodil leta 1921, v Benečiji pa po letu 1951. 2.4.3. Izobrazbena struktura in slovenske šole v Italiji Grafikon 10: Izobrazbeni tipi občin vzhodnega dela dežele Furlanije-Julijske krajine leta 1981 (Vir: Bufon, 1992, str. 102) »Tip 1 označuje absolutni najvišji delež univerzitetno izobraženih in najnižji delež oseb brez izobrazbe. Tip 2 je prvemu soroden, le da v manj izraziti obliki. Tip 3 izraža srednje visoko izobrazbeno strukturo z nadpovprečno prisotnostjo oseb, ki so dokončale osnovno in nižjo srednjo šolo. Tip 4 opredeljuje območja, kjer je pred nedavnim prišlo do dviga izobrazbene ravni, zato je značilna istočasna nadpovprečna prisotnost univerzitetno izobraženih in oseb brez izobrazbe – ta tip tu ni prisoten. Tip 5 prikazuje prevlado osnovnošolske izobrazbene ravni. Tip 6 izraža srednje nizko izobrazbeno raven z nadpovprečnim deležem oseb z dokončano osnovno šolo ali pismenih oseb brez izobrazbe. Tipa 7 in 8 izražata zelo nizko izobrazbeno raven in tu nista prisotna« (Bufon, 1992, str. 103). 27 Po opisu tipologije vidimo, da so bili leta 1981 najbolj izobraženi ljudje prisotni na urbaniziranih območjih Tržiča, Gorice, Vidma, Čedada in Gradišča, pa tudi v lokalnih središčih Špetra in Sv. Lenarta, saj si v mestih izobraženi ljudje lažje poiščejo zaposlitev. Večji delež srednje izobraženih ljudi je v okolici krajev, ki ponujajo srednješolsko izobrazbo; Kanalska dolina, Gumino, Čenti, videmski okoliš, goriška in tržaška pokrajina. Prebivalce s končano osnovno šolo najdemo na polperifernih območjih, in sicer na robu Kanalske doline in Gumina, severnem delu Nadiške Beneške Slovenije, južnem delu furlanske nižine ter robu goriške pokrajine. Nadpovprečni deleži ljudi s končano osnovno šolo in pismenih ljudi brez le-te so v občinah Mužac, Rezija, Gorjani, Terska Beneška Slovenija, vzhodna in zahodna čedajska okolica ter okolica S. Giorgia di Nogara. To so težje dostopna, hribovita območja. Za obstoj slovenske narodne manjšine so zelo pomembne šole s slovenskih jezikom, kjer imajo otroci stik z le-tem. »Med letoma 1857 in 1869 je bila z uvedbo obvezne osemletne osnovne šole in s priznanjem enakopravnosti vseh jezikov v šoli vsakemu narodu dana pravica do izobraževanja v njegovem lastnem jeziku. Ker se je lokalna oblast temu upirala, so Slovenci v Trstu in Gorici odprli zasebne šole in vrtce. Že leta 1869 je bilo v Gorici ustanovljeno učiteljišče, od leta 1910 je na nemški gimnaziji delovala slovenska paralelka, slovenska gimnazija pa je bila ustanovljena leta 1913. V Videmski pokrajini je razvoj slovenskega šolstva zastal do leta 1985, ko je bil v Špetru ustanovljen Dvojezični šolski center. V Reziji in Kanalski dolini pa je slovenščina delno vstopala v šolo le ob t. i. multikulturni« vzgoji« (Duhovnik Antoni, 2006, str. 12). V Italiji se lahko slovenski otroci izobražujejo po dveh modelih, v šolah s slovenskim učnim jezikom ali v šolah, kjer imajo dvojezični pouk. »Na Tržaškem in Goriškem so šole s slovenskih učnim jezikom, kjer je slovenščina učni jezik, italijanščina pa je drugi prvi jezik. V Špetru imajo model dvojezičnega pouka, kjer velja načelo en jezik – en govorec. V procesu pouka sta jezika ločena, temeljne učne vsebine pa so obravnavane v obeh jezikih. Razlika je tudi ta, da je na Tržaškem in Goriškem omogočeno izobraževanje v slovenščini od vrtca do konca srednje šole, v Benečiji pa se izobraževanje po osnovni šoli konča obstaja pa možnost izbire slovenščine kot izbirnega predmeta na italijanski srednji šoli« (Duhovnik Antoni, 2006, str. 14 in 15). Pri pregledu šolskega sistema je pomembno tudi število učencev/dijakov, saj se pri prenizkem številu vpisanih otrok posamezni oddelki zapirajo. »Vse stopnje vseh slovenskih šol od vrtca do mature na Tržaškem, Goriškem in Videmskem v zadnjih letih obiskuje približno tri tisoč šeststo otrok« (Duhovnik Antoni, 2006, str. 16). 28 3. GEOGRAFSKI IN ZGODOVINSKI ORIS GORIŠKE POKRAJINE 3.1. Geografski oris Leta 2014 je na ozemlju, velikem 467,03 km2, živelo 140.897 prebivalcev (Popolazione residente per provincia, 2014), kar znaša 301,6 prebivalcev na km2. Iz tega razberemo, da je Goriška pokrajina gosto naseljena pokrajina. »Gričevnat svet, ki z izjemo Sabotina ne presega 250 m nadmorske višine, zaobjema 68,09 km2 (14,6 %), ravninski pa 398,94 km2 (85,4 %) pokrajinskega ozemlja. Na severu leži flišno gričevje Brd, ob izteku Soške ravnine v Furlansko nižino je osrednja ravnina, na skrajnem severozahodnem delu je matični Kras ter gradeška laguna ob morju« (Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, 1995, str. 40). Pomembna preoblikovalka pokrajine je zagotovo reka Soča. »Po zadnji ledeni dobi je na naplavinah začela oblikovati korito in terase, na katerih sedaj leži Gorica. Sedanji osrednji del struge se je verjetno oblikoval v 4. ali 5. stoletju pr. n. š. Dolžina doline Soče je v goriški pokrajini 40 km« (Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, 1995, str. 41). »Pokrajinsko ozemlje si deli 25 občin: Doberdob, Dolenje, Fara, Foljan-Sredipolje, Gorica, Gradež, Gradišče, Koprivno, Krmin, Marjan, Medeja, Morar, Moš, Romans, Ronke, Špeter, Sovodnje, Škocjan, Šlovrenc, Štarancan, Števerjan, Tržič, Turjak, Vileš in Zagraj« (Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, 1995, str. 46). 29 Zemljevid 1: Fizična karta Goriške pokrajine 30 Grafikon 11: Porazdelitev stalnega prebivalstva v odstotkih in številu po spolu ter starosti leta 1991 Čez 65 let: 10.074 Čez 65 let: 17.678 4564 let: 18.455 4564 let: 19.521 3544 let: 9.281 3544 let: 9.329 2534 let: 9.567 2534 let: 10.625 1524 let: 9.213 1524 let: 9.926 Do 14 let: 7.045 Do 14 let: 7.405 (Vir: Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, 1995, str. 47 in 48) Grafikon 11 prikazuje starostno piramido tega območja leta 1991. Vidimo, da ima grafikon obliko čebeljega panja, kar nakazuje na večjo število aktivnega prebivalstva. »Panj« se začne izrazito širiti šele od 15. leta naprej in ožati od 70. leta naprej. Kljub temu pa je kategorija starejših v starosti od 60 do 65 let, kar je zgornja meja upokojitve, številčna. Pričakujemo, da so ti prebivalci (skupaj s prebivalci, ki so bili leta 1991 stari 50 let ali več) v 15 letih že postali uporabniki storitev in institucij za starejše (dom za starejše, oskrba na domu …). Po drugi strani pa je delež mladih, ki so sedaj začeli vstopati med aktivno prebivalstvo, v primerjavi s starejšimi majhen. Starostna piramida je glede na spol skoraj zrcalna. Večja odstopanja opazimo le pri višjih razredih, kjer vidimo, da je starejših žensk več kot starejših moških. To sovpada s splošno trditvijo, da ženske živijo dlje. Bolj podrobne številke (ob piramidi) kažejo, da je ženske populacije do 25. leta malenkost manj, med 25 in 34 let je število moških za 1.000 večje od števila žensk. V naslednjih starostnih kategorijah je žensk več, največja razlika je v zadnji starostni kategoriji, ko je žensk nad 65. letom kar za 7.600 več kot moških enake starosti. Odstotki moške in ženske populacije za posamezne starostne razrede so: do 14 let (moški: 51,2 %; ženske: 48,8 %), od 15 do 24 let (moški: 51,8 %; ženske 48,2 %), od 25 do 34 let (moški: 52,6 %; ženske: 47,4 %), od 35 do 44 let: (moški: 49,8 %; ženske 50,2 %), od 45 do 64 let (moški: 48,6 %; ženske 51,4%) in nad 65 let (moški: 36,3 %; ženske 63,9 %). 31 Preglednica 9: Izobrazbena struktura v Goriški pokrajini leta 1951 in leta 1991 1951 1991 moški ženske Moški Ženske Nepismeni 1.331 2.180 186 321 Nedokončana OŠ 4.552 5.165 6.683 4.959 Osnovna šola 39.542 46.958 15.683 24.730 Nižja srednja šola 8.639 6.622 26.000 23.076 Višja srednja šola 3.248 2.886 15.203 14.814 Univerza 882 192 2.776 1.900 (Vir: Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, 1995, str. 48) Izobrazbena struktura prebivalcev Goriške pokrajine se je v 40 letih močno spremenila. Če posplošimo, lahko rečemo, da so se podatki iz leta 1951 v primerjavi z letom 1991 "obrnili na glavo". Leta 1951 je bilo nepismenih 3.511 prebivalcev in z nedokončano osnovno šolo še dodatnih 9.717 prebivalcev. Delež deklet s končano osnovno šolo je pri obeh letih višji od deleža fantov. Brez osnovne izobrazbe je bilo v letu 1991 12149 prebivalcev. Predvidevamo lahko, da so to starejši ljudje iz hribovitih območji, ki v mladosti niso imeli pogojev za pridobitev osnovne izobrazbe. Dokončano srednjo šolo je leta 1991 imelo skupno 79.093 ljudi (57,3 % celotne populacije), kar je skoraj štirikrat več kot leta 1951, ko je srednješolsko izobrazbo imelo 21.395 ljudi (16 % celotne populacije). Podobnost med letoma je ta, da je delež fantov, z dokončano srednjo šolo, višji od deleža deklet. Pričakovan je leta 1991 višji tudi delež univerzitetno izobraženih. To stopnjo je doseglo več fantov kot deklet ter skupno 3,4 % celotne goriške populacije. V primerjavi z letom 1951, ko je bil odstotek univerzitetno izobraženih ljudi 0,8 %, se je delež povečal na štirikratno vrednost. Leta 2002 je slovenske šole obiskovalo 3.207otrok in dijakov. V zadnjih 25 letih se je njihovo število zmanjšalo za 38 %. (Paulin, 2003). 3.2. Zgodovinski oris Prvi znani naseljenci teh krajev so bili Evgeni. V predrimskem obdobju pa še Iliri, Veneti, Kelti oziroma njihovo pleme Karni. V tretjem stoletju pr. n. š. so Rimljani potisnili vse staroselce v hribovite predele, sami pa so poselili doline in ravnino. Oglejska provinca je imela nadzor na 32 Goriškim mejnim ozemljem z velikim delom Furlanske ravnine. Ob izgubi rimske moči so po Vipavski dolini od 6. do 11. stoletja prihajala plemena Erulov, Gotov, Langobardov, Obrov, Slovanov in Ogrov (Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, 1995, str. 50). Slovanski narodi so se naselili na današnjem območju na koncu 6. stoletja. Njihov prihod na bregove reke Nadiže je dokumentiral Pavel Diakon. Vzhodno mejo med romanskim (nižine) in slovanskim prebivalstvom (gorato območje) so določili čedajski vojvode (Kosic, Medeot, Vidau, 2013, str. 14). Leta 952 so Furlanijo priključili Nemškemu cesarstvu, leta 962 pa so jo priključili obnovljenemu Svetemu rimskemu cesarstvu. »Ogleju so leta 1077 dodelili posvetno oblast nad Furlanijo in Posočjem, vendar so goriški grofje na svojem območju ostali dokaj suvereni« (Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, 1995, str. 51). Goriška je postala samostojna dežela v 14. stoletju. Leta 1374 je del Goriške prešel pod Habsburško oblast, po smrti zadnjega goriškega grofa pa celotno območje. Meja z Benečani se je ustalila ob podpisu miru leta 1521 in do leta 1797 ostala nespremenjena. Gorica je bila mozaik različnih narodnosti; Italijanov, Furlanov, Slovencev in Nemcev. Med obstojem Ilirske province v letih 18091813, je bila vanjo vključena tudi Gorica (Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, 1995, str. 52 in 53). Prvi območji poseljeni s Slovenci, ki sta prešli pod Kraljevino Italijo sta bili Beneška Slovenija in Rezija leta 1866, po tretji italijanski vojni za neodvisnost. Ljudje so se za novo državo z veliko večino odločili na plebiscitu. Po prvi svetovi vojni so na podlagi Rapalske pogodbe je Italija pridobila še Kanalsko dolino, Goriško in Tržaško (Kosic, Medeot, Vidau, 2013, str. 16). »Leta 1910 je goriška pokrajina obsegala mesto Gorica, goriško podeželje s širšo mestno okolico, s Kanalom in z Ajdovščino, gradiščanski okoliš z Gradiščem, s Krminom, s Tržičem in s Červijanom (ti dve območji sta se osamosvojili leta 1911), tolminski okoliš do Trente in sežanski okoliš« (Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, 1995, str. 46). Goriška pokrajina je v začetku 20. stoletja obsegala, poleg sedanje Goriške pokrajine, še dobršen del sedanje slovenskega območja, od Soške in Vipavske doline do matičnega Krasa. Takšna upravna ureditev je bila do prve svetovne vojne, ko so se začele meje spreminjati. »Po prvi svetovni vojni so avtonomno deželo Goriško najprej priključili videmski oziroma furlanski pokrajini, dokler ni bila leta 1927 ustanovljena goriška pokrajina, ki je prepustila območje Červinjana in Ogleja videmski ter območje Tržiča tržaški pokrajini, kamor je od historične Goriške sodil sežanski in del komenskega sodnega okraja; po drugi strani je nova goriška pokrajina prevzela 33 od nekdanje kranjske del idrijskega in ves vipavski sodni okraj« (Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, 1995, str. 46). Meje, začrtane po drugi svetovni vojni, so dobile določene na podlagi tako imenovanega načela etničnega ravnovesja. Mirovna pogodba je predvidevala tudi ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja, nove države, ki bi obsegala mesto Trst z okolico ter severozahodni del Istre. Nova država ni zaživela, saj jo je leta 1954 Londonski memorandum razdelil med Italijo in Jugoslavijo. Mejo so dokončno uredili šele leta 1975 s podpisom Osimskih sporazumov, kjer je bila državam naložena tudi zaščita manjšin (Kosic, Medeot, Vidau, 2013, str. 17). 3.3. Slovenska narodna manjšina v Goriški pokrajini Slovenska narodna manjšina je v Goriški pokrajini najbolj zastopana tik ob državni meji. Z oddaljenostjo od nje se tudi število slovenskega prebivalstva manjša. V celotni pokrajini naj bi bilo leta 1991 malo manj kot 20.000 Slovencev (Zupančič, 2001, str. 102). Grafikon 12: Gibanje števila vseh prebivalcev in Slovencev v Goriški pokrajini (Vir: Zupančič, J., 2001. str. 102) Grafikon 12 nam prikazuje, da je od leta 1936 število vseh prebivalcev Goriške pokrajine naraščalo, sprva strmo, potem počasi, medtem ko je število Slovencev, z izjemo zadnjega desetletja, stagniralo. Iz tega lahko sklepamo, da se je odstotek slovenskega prebivalstva od začetka 20. stoletja zmanjšal. Iz popisov konec 19. stoletja je razvidno, da so Slovenci v večji meri poseljevali okolico kot mesta. »Leta 1980 je bilo na območju tedanje Goriške od skupnih 34 209.572 prebivalcev 63 % Slovencev, 36 % Italijanov ter 1 % Nemcev. V Gorici je bilo od 19.133 oseb 71 % Italijanov, 18 % Slovencev in 11 % Nemcev« (Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, 1995, str. 64). Odstotek Slovencev je, kot prikazuje graf, glede na celotno območje vztrajno padal. »Glede na popis prebivalstva iz leta 1901 so Slovenci tvorili 28 % celotnega prebivalstva, leta 1910 33 % ter leta 1921 29 % celotnega prebivalstva. Po oceni iz leta 1974 je odstotek padel na 12 % celotne populacije. Ocena iz leta 1983, ki jo je pripravila vlada, zajema le šest občin ter prikazuje, da je vseh Slovencev na tem območju samo 15 %. Zavest o narodni pripadnosti se je na Goriškem začela oblikovati sredi 19. stoletja« (Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, 1995, str. 65). Slovenska narodna manjšina je skušala ohraniti svoj jezik in običaje skozi različna društva, čitalnice, pevske zbore itd. Izdajali so tudi svoje časopise in knjige. Društva so še vedno pomemben člen organizacij slovenske manjšine. »V 90. letih 20. stoletja je bilo v okviru slovenske narodnostne skupnosti na Goriškem okrog 130 organiziranih oblik družbene dejavnosti, kar znaša 10,8 % vseh društev« (Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, 1995, str. 80). »Po drugi svetovni vojni je Italija šele leta 1961 sprejela zakon, ki uradno priznava izobraževanje v slovenskem jeziku« (Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, 1995, str. 79). Po raziskavah SLORI-ja iz leta 2002 je v Goriški pokrajini bilo deset vrtcev, katere je obiskovalo 347 otrok in devet šol, katere je obiskovalo 375 učencev. Vrtci so v zadnjih petindvajestih letih zabeležili 4 % rast, medtem ko se je število učencev na osnovnih šolah znižalo za 32 %. Dve nižji srednji šoli obiskuje 187 otrok, šest višjih srednjih šol pa 210 dijakov. Tudi srednje šole beležijo padec števila otrok, padec na nižjih srednjih šolah je 42 %, na višji srednji šoli pa 9 %. Po narodnostni sestavi je 58 % vpisanih učencev slovenskega izvora, 34 % je mešanega izvora, 8 % pa je neslovensega izvora, ta odstotek se povečuje. Izraziti upad se pripisuje demografskemu padcu, je pa odstotek vpisanih glede na skupno število rojenih v posameznih pokrajinah v porastu (Paulin, 2003). »Slovenski podjetniki imajo pomembno vlogo predvsem pri mednarodni izmenjavi in trgovini na drobno, hitro se širi tudi storitveni sektor« (Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, 1995, str. 79). Danes obujajo slovenske vezi, turizem in gospodarstvo čezmejni projekti med Slovenijo in Italijo, financirani predvsem s strani Evropske unije. 35 4. TEMATIKA ZAMEJSTVA V UČNIH NAČRTIH DRUŽBE, GEOGRAFIJE IN ZGODOVINE ZA OSNOVNO ŠOLO 4.1. Učni načrt za družbo v osnovni šoli Zamejska tematika se v osnovni šoli prvič pojavi v učnem načrtu za družbo v 5. razredu. Opredelitev predmeta nam razkrije, da je predmet družba pravzaprav skupek različnih predmetov, med njimi tudi geografije ter zgodovine, in njunih učnih ciljev, ki se nadaljujejo in nadgrajujejo do zaključka osnovnošolskega izobraževanja. Poudarek predmeta družbe je »spoznavanje razmerja med posameznikom, družbo in naravnim okoljem« (Učni načrt za družbo …, 2011, str. 4), v katerem opazimo povezave s tematiko zamejskih Slovencev. V sklopu splošnih ciljev so zapisani naslednji cilji, ki se posredno navezujejo na zamejske Slovence. Pri predmetu družba učenci razvijajo (Učni načrt za družbo …, 2011, str. 5 in 6): »razumevanja o svojem družbenem, kulturnem in naravnem okolju v času in prostoru; /…/ zavedanje o interakciji, soodvisnosti kulturnih, družbenih, naravnih procesov /…/; stališča in vrednote v okviru državljanske in domovinske vzgoje ter vzgoje za demokracijo in človeške pravice; /…/ spoznavajo pomen temeljnih človekovih pravic /…/; spoznavajo družbene razlike med ljudmi, vključenost in izključenost posameznih skupin; /…/ razvijajo zavest o narodni identiteti in državni pripadnosti; /…/ ugotavljajo razmerja med posameznikom in različnimi skupnosti, družbo ter njihovim naravnim in kulturnim okoljem, primerjajo dediščino preteklosti in sodobnost«. Operativni cilji, ki so obvezni ali splošni, učitelj izbira po svoji presoji in glede na zmožnosti ter interes učencev (Učni načrt za družbo …, 2011, str. 7). Z obravnavo zamejske tematike lahko učenci pri družbi v petem razredu dosežejo naslednje cilje (Učni načrt za družbo …, 2011, str. 710): »poznajo nekatera temeljna obdobja in dogajanja iz slovenske preteklosti; /…/ razlikujejo med domovino in državo; /…/ poznajo osnovna dejstva o Slovencih v zamejstvu /…/; spoznajo pravice Slovencev kot državljanov EU-ja«. 36 Med standardi znanja je omenjena slovenska narodna manjšina v sosednjih državah posredno in neposredno. Učenec naj bi ob koncu petega razreda poznal pomen, utemeljil, zakaj je strpnost pomembna, znal na zemljevidu pokazati, kje živijo Slovenci v zamejstvu, ter poznal nekaj temeljnih obdobij in dogajanj v slovenski zgodovini (Učni načrt za družbo …, 2011, str. 1112). Didaktična priporočila spodbujajo učitelja, naj bo organiziran in naj upošteva učenčeve razvojne sposobnosti, predvsem pa naj razvija njihove socialne spretnosti, lastna stališča, oblikovanje mnenj in celoten značaj (Učni načrt za družbo …, 2011, str. 14 in 15). Priporočena strategija je izkustveno učenje, ki ga dopolnjujemo s primernimi učnimi metodami in učnimi oblikami (Učni načrt za družbo …, 2011, str. 1518). Medpredmetne povezave naj bi bile prisotne že od nižjih razredov naprej, saj »omogočajo prenos in povezavo različnih znanj, spretnosti, strategij in ravnanj ter pojmov …« (Učni načrt za družbo …, 2011, str. 19). Znanja o zamejskih Slovencih lahko povezujemo s predmeti, kot so slovenščina (opisi življenja ljudi), glasbena vzgoja (glasba sosednjih dežel), državljanska kultura/etika (človekove pravice), kulturna vzgoja (osrednji predmet vseživljenjskega učenja) itd. (Učni načrt za družbo …, 2011, str. 19 in 20). Ugotovili smo, da zamejske problematike ne najdemo le pri geografiji in zgodovini, ampak tudi pri predmetu družba. Učenci naj bi pridobili osnovna znanja o tej tematiki, predvsem pa naj bi ta predmet pri učencih »omogočal zavedanja pripadnosti lastni kulturi ter spodbujal spoštljiv odnos do drugih kultur in medkulturni dialog« (Učni načrt za družbo …, 2011, str. 21), s posrednimi ali neposrednimi vsebinami, povezanimi z zamejskimi Slovenci. 4.2. Učni načrt za geografijo v osnovni šoli V učnem načrtu za osnovno šolo najdemo pri opredelitvi predmeta geografija več besednih zvez, ki se navezujejo tudi na zamejske Slovence: »Ob spoznavanju in razumevanju različnih kultur, socialnih skupin, njihovih predstavnikov ter družbenih odnosov učenci razvijajo pozitivna stališča do kulturne različnosti in razvijajo medkulturne odnose. Pri pouku geografije učenci razvijajo pozitivna čustva do domovine, občutek pripadnosti svojemu narodu in državi …« (Učni načrt za geografijo v osnovni šoli, 2011, str. 4). Geografija naj bi mlade podučila o različnih skupinah prebivalstva zato, da bi bili do njih spoštljivi in cenili njihove običaje, kulturo in tradicijo. Ena izmed teh skupin so zagotovo tudi zamejski Slovenci. 37 Med splošnimi cilji geografije se na zamejsko tematiko navezujejo spodnji cilji in pri učencih razvijajo (Učni načrt za geografijo …, 2011, str. 67): »poznavanje in razumevanje lokacij in prostorov (lokalni, regionalni, planetarni vidik), da bi bili sposobni postaviti lokalne, nacionalne, mednarodne dogodke v geografski okvir in razumeti osnovne prostorske odnose; /…/ poznavanje in razumevanje različnosti ljudi in družb na Zemlji, da bi cenili kulturno bogastvo človeštva; /…/ spretnosti osnovnega geografskega proučevanja in raziskovanja domače pokrajine in Slovenije ter sposobnost za uspešno vključevanje v odločanje o njunem razvoju; /…/ pozitivna čustva do domovine, občutek pripadnosti svojemu narodu /…/; pripravljenosti vživljanja v položaj drugih ljudi /…/; spoštovanja pravice do enakopravnosti vseh ljudi /…/; vrednote, ki prispevajo k reševanju lokalnih, regionalnih in planetarnih vprašanj, in sicer po načelih Svetovne deklaracije o človekovih pravicah«. Operativni cilji se od splošnih ne razlikujejo veliko, so le bolj podrobni in določeni za vsako temo posebej. Tematiko zamejskih Slovencev lahko navežemo na cilje, ki govorijo o čustvih do domovine, občutku pripadnosti narodu ter spoštovanju drugih. Dobesednih omemb zamejskih Slovencev ni. Med operativnimi cilji 6. razreda je predvideno, da učenec »razvija pozitivna čustva do domovine, občutek pripadnosti svojemu narodu in državi« (Učni načrt za geografijo …, 2011, str. 8). Ta cilj naj bi se izpolnil v sklopu šolske ekskurzije, oziroma z ogledom vsaj ene naravnogeografske enote Slovenije. Ekskurzija naj bi bila interdisciplinarna in povežemo jo lahko z obiskom zamejskih Slovencev ter tako krepimo pripadnost slovenski državi (Učni načrt za geografijo za geografijo …, 2011, str. 8). Med operativni cilji 7. razreda je zapisano, da »učenec oblikuje stališča in vrednote, kot je spoštovanje drugih narodov in kultur, ter da se nauči mednarodnega sodelovanja« (Učni načrt za geografijo …, 2011, str. 10). Pri poglavju Srednja Evropa je opredeljen cilj, znotraj katerega se lahko učitelj pogovarja z učenci tudi o zamejskih Slovencih v Avstriji in na Madžarskem: »Na podlagi statističnih podatkov primerja države med seboj in opiše narodnostno in versko sestavo prebivalstva« (Učni načrt za geografijo …, 2011, str. 11). 38 V 8. razredu se učenci učijo o "novem svetu", ki zajema Severno in Južno Ameriko, Afriko, Avstralijo in Oceanijo ter polarni svet. Znotraj teh vsebin operativnih ciljev, vezanih na zamejsko tematiko, ni. Operativni cilji in vsebine 9. razreda se navezujejo na Slovenijo, zato znotraj le-teh najdemo več zamejske tematike. Učenec »razvija pozitivna čustva do domovine, občutek pripadnosti svojemu narodu in državi ter spoštuje narodnostne pravice« (Učni načrt za geografijo …, 2011, str. 16). Celotno »pridobljeno znanje medpredmetno poglablja in nadgrajuje z interdisciplinarno ekskurzijo v izbrano naravno geografsko enoto Slovenije (Učni načrt za geografijo …, 2011, str. 16). Konkretni operativni cilji, ki jih mora učenec usvojiti pa so (Učni načrt za geografijo …, 2011, str. 17 in 18): »analizira pomen povezovanja ljudi na narodnostno mešanem ozemlju; /…/ analizira posledice (ne)rešenega mejnega vprašanja s sosednjima državama; /…/ razume najpomembnejše naravno- in družbenogeografske pojave in procese ter njihovo sovplivanje na prebivalstvo; /…/ razume celovitost prostorskih vprašanj«. Na področju splošnih zmožnosti učenec »razume narodno in kulturno pripadnost in vplive evropske ter svetovne kulture na različne narode« (Učni načrt za geografijo …, 2011, str. 21), prav tako »se zaveda smisla pripadnosti lokalni skupnosti, državi, EU-ju, Evropi in svetu« (Učni načrt za geografijo …, 2011, str. 21). Geografija ga nauči, da »spoštuje vrednote in zasebnost drugih, razume pomen spoštovanja različnih vrednot narodov in etničnih skupin, se zna vživeti v položaj drugih ljudi« (Učni načrt za geografijo …, 2011, str. 21). V sklopu državljanskih zmožnosti v vseh štirih letih geografije učenec tudi »razvije pozitivna čustva do domovine, občutek pripadnosti svojemu narodu in državi« (Učni načrt za geografijo …, 2011, str. 21). V standardih znanja lahko podobno kot pri operativnih ciljih zamejsko tematiko uvrstimo mednje, četudi ni dobesedno omenjena. Ob zaključku devetega razreda naj bi učenec (Učni načrt za geografijo …, 2011, str. 2226): »povezal geografsko znanje z znanjem drugih predmetov; /…/ prepoznal krajevne značilnosti; /…/ kritično ovrednotil vire in dokaze ter predstavil argumente in učinkovite ter točne in dobro podprte sklepe; /…/ 39 imel vedenje o prostoru na različnih ravneh; poznal, razumel ter vrednotil pojave in procese z zmožnostjo njihove prostorsko-kronološke umestitve; /…/ poznal, razumel in vrednotil različnost naravnih, družbenoekonomskih in kulturnih sistemov; /…/ čutil pokrajinsko pripadnost; /…/ povezal različno znanje, veščine in vrednote kot način celotnega obravnavanja sodobnih vprašanj za kakovostnejše razumevanje dogajanja okrog sebe; /…/ z vsakoletno interdisciplinarno ekskurzijo v eno izmed slovenskih pokrajin spoznal raznolikost Slovenije«. Zamejsko tematiko najdemo pri minimalnih standardih v 9. razredu, ko učenec »pojasni pomen varovanja narodnih skupnosti in narodnih manjšin« (Učni načrt za geografijo …, 2011, str. 28), pa tudi v standardu, kjer je predvideno, da učenec »opiše geografsko lego in gospodarski ter politični položaj Slovenije v Evropi in EU-ju« (Učni načrt za geografijo …, 2011, str. 28). Didaktična priporočila gredo vedno bolj v smeri dejavnosti učenca, s katerimi bo razvijal svoje sposobnosti, spretnosti in veščine, za razliko od "učenja na pamet". Učenci naj razvijajo deklarativno in proceduralno znanje, da bodo pri svojem učenju kar najbolj uspešni. Enako pomembno je »razvijanje geografskega in kritičnega mišljenja na podlagi problemskega pristopa« (Učni načrt za geografijo …, 2011, str. 31). Ni dovolj, da se učenci naučijo podatkov in pridobijo znanja, ampak, da se jim ponudi možnost izoblikovanja lastnega mišljenja, svojih pogledov ter rešitev. Najboljši način za to so ekskurzije, kjer učenci na terenu pridobijo celostna znanja o določeni tematiki. Daljše geografske ekskurzije so »praviloma interdisciplinarne in usmerjene v spoznavanje različnih naravnogeografskih regij (enot) Slovenije« (Učni načrt za geografijo …, 2011, str. 32). Ekskurzija v zamejstvo bi bila v tem primeru idealna rešitev za spoznavanje življenja in okolja poselitve zamejskih Slovencev. Učenci bi njihovo problematiko obravnavali interdisciplinarno, si od blizu ogledali njihovo življenje in navade ter oblikovali kritično mišljenje o njihovem statusu v sosednjih državah. Podpoglavje didaktičnih priporočil so tudi medpredmetne povezave, ki jih v šolah vedno bolj spodbujamo. Znotraj zamejske tematike najdemo naslednje medpredmetne povezave (Učni načrt za geografijo …, 2011, str. 36): oblikovanje in razpad držav (geografija – zgodovina); nastajanje meddržavnih povezav (geografija – zgodovina); pravice manjšin (geografija – državljanska in domovinska vzgoja ter etika); 40 strpnost med narodi (geografija – državljanska in domovinska vzgoja ter etika); ljudske pesmi o pokrajinah in ljudeh (geografija – glasba); dvojezični napisi (geografija – tuj jezik). Pomemben vidik pouka geografije je tudi kulturna vzgoja. Z njo učenec bogati kulturno zavest, sooblikuje etično področje in prispeva k razvoju posameznika. »Spodbuja spoštljiv odnos do drugih kultur in medkulturni dialog« (Učni načrt za geografijo …, 2011, str. 37). Če bo učenec dobro poznal ostale kulture, tudi kulture zamejskih Slovencev, bo do njih spoštljiv in se bo zavzemal za spoštovanje njihovih pravic. Spoznali smo, da učni načrt za geografijo v osnovnih šolah s splošnimi in z operativnimi cilji, s standardi znanja in z medpredmetnimi povezavami spodbuja vedenje o zamejski tematiki. Čeprav je tematika (pre)malokrat dobesedno navedena, jo spremljamo skozi vsa izobraževalna leta (razen v 8. razredu), zato lahko trdimo, da je znotraj obravnave slovenskega prostora eden izmed temeljih izobraževalnih ciljev. Učni načrt učiteljem ne zapoveduje, na kakšen način naj to tematiko predstavijo učencem, zato je na učiteljih samih, da so pri podajanju te snovi zanimivi, inovativni ter da do določene meje tudi upoštevajo učenčeve želje. Pomembno je, da učence tematika pritegne, da bodo tudi sami želeli pridobiti še več novih znanj in vedenj o problematiki zamejskih Slovencev. 4.3. Učni načrt za zgodovino v osnovni šoli Že pri opredelitvi predmeta zgodovine v osnovni šoli je zapisano, da se pri učencu »spodbuja zanimanje za preteklost slovenskega naroda in prostora« (Učni načrt za zgodovino …, 2011, str. 3) ter da učenci »spoznavajo in proučujejo najpomembnejše zgodovinske dogodke, pojave in procese iz lokalne zgodovine« (Učni načrt za zgodovino …, 2011, str. 3). Predmet zgodovina poudarja, naj učitelj z raznovrstnimi primeri in znanjem zgodovine omogoči posamezniku oblikovanje lastnih stališč in vrednot. Ker je 25 % vsebin izbirnih, jih lahko učitelj izbira skupaj z učenci in po lastni presoji (Učni načrt za zgodovino …, 2011, str. 4). Splošni cilji, ki jih zgodovina v osnovni šoli razvija in med katerimi zasledimo zamejsko tematiko od učenca pričakujejo, da (Učni načrt za zgodovino …, 2011, str. 5 in 6): 41 »je zmožen prek stikov z učenci iz Slovenije in tujine primerjati različne načine življenja; /…/ razvije dovzetnost za različne poglede na zgodovino oz. interpretacije zgodovine ter razume, zakaj se pojavijo; /…/ ob izgrajevanju, poglabljanju in razširjanju znanja iz slovenske zgodovine razvija zavest o narodni identiteti in državni pripadnosti; /…/ razvija pomen pozitivnih kulturnih vplivov znotraj slovenskega naroda in s sosednjimi narodi; /…/ razvija dojemljivost za vrednote, pomembne za življenje v sodobni demokratični družbi: strpnost v medsebojnih stikih in odnosih, spoštovanje drugačnosti in različnosti, spoštovanje človekovih pravic in demokratičnega državljanstva«. Operativni cilji so bolj podrobno opredeljeni splošni cilji, in sicer za vsako temo in razred posebej. V šestem razredu sta pod izbirno temo »Kulturna dediščina« operativna cilja, kjer so lahko vključene tudi vsebine zamejske tematike. Predvideno je, da bi učenci v tem sklopu »na primerih iz vsakdanjega življenja prikazali pomen spoštovanja do različnih kultur, pomen spodbujanja strpnosti do različnih kultur in medkulturnega sodelovanja« (Učni načrt za zgodovino …, 2011, str. 9) ter »na primerih iz krajevne zgodovine opisali najbolj znane šege in navade« (Učni načrt za zgodovino …, 2011, str. 9). Operativni cilji v sedmem razredu ne vsebujejo zamejske tematike. S temo »Vzpon meščanstva« v osmem razredu naj bi učenci »na primerih pojasnili politične spremembe v Evropi v drugi polovici 19. stoletja« (Učni načrt za zgodovino …, 2011, str. 20) ter »na primerih sklepali o prizadevanjih narodov za narodne pravice« (Učni načrt za zgodovino …, 2011, str. 20). Učenec v devetem razredu »analizira mirovne pogodbe po prvi svetovni vojni in predvidi posledice« (Učni načrt za zgodovino …, 2011, str. 22) ter »opiše glavne značilnosti druge svetovne vojne ter pojasni njene posledice« (Učni načrt za zgodovino …, 2011, str. 22). Z izbirnimi vsebinami pa »navede primere, kako je mogoče spodbujati medkulturni dialog« (Učni načrt za zgodovino …, 2011, str. 25). Učenci pri pouku razvijajo tudi učne cilje, ki se nanašajo na odnose, ravnanja, stališča, na primer »razvijajo zavest o narodni identiteti in državni pripadnosti« (Učni načrt za zgodovino …, 2011, str. 26), »ocenijo pomen ohranjanja in varovanja slovenske kulturne dediščine« (Učni načrt za zgodovino …, 2011, str. 26) in 42 »razvijajo sposobnost za razumevanje in spoštovanje različnosti in drugačnosti več kultur in skupnosti« (Učni načrt za zgodovino …, 2011, str. 26). Tudi v standardih znanja lahko najdemo zamejsko tematiko, četudi ni dobesedno napisana. Znanja, ki se od učenca pričakujejo ob zaključku šolanja, so (Učni načrt za zgodovino …, 2011, str. 2939): »na primerih iz vsakdanjega življenja prikaže pomen spoštovanja do različnih kultur, pomen spodbujanja strpnosti do različnih kultur in medkulturnega sodelovanja; /…/ na primerih iz krajevne zgodovine opiše najbolj znane šege in navade; /…/ na primerih pojasni politične spremembe v Evropi v drugi polovici 19. stoletja; /…/ analizira mirovne pogodbe po prvi svetovni vojni in predvidi posledice; /…/ pojasni posledice druge svetovne vojne; /…/ ob zemljevidu primerja politično karto sveta pred svetovnima vojnama in po koncu hladne vojne ter pojasni vzroke za spremembe; /…/ navede primere, kako je mogoče spodbujati medkulturni dialog; /…/ razvije zmožnost oblikovanja kritične presoje zgodovinskih dogodkov, pojavov in procesov z uporabo večperspektivnih zgodovinskih virov in literature«. Didaktična priporočila pri predmetu zgodovina v osnovni šoli stremijo k celostnemu konceptu pouka. To dosegajo z »učnociljim in procesnorazvojnim modelom« (Učni načrt za zgodovino …, 2011, str. 40), ki temelji na učenčevem predznanju in »spodbuja gradnjo različnih vrst znanja in čim večjo samostojno in delavno vlogo učenca« (Učni načrt za zgodovino …, 2011, str. 40). Učitelji naj bi v pouk vključevali čim več lokalne, regionalne in narodne zgodovine, kamor spada tudi slovenska narodna manjšina. Ker je učni načrt zastavljen na široko, se učitelj po lastni presoji ter glede na zanimanja učencev odloča o učni vsebini ure ter posledično o konkretnih operativnih ciljih. Pri tem učence usmerja, jim svetuje ter pomaga pri samostojnem delu. Didaktični pristopi so temu primerni in z njimi učitelj upošteva individualne razlike med učenci (Učni načrt za zgodovino …, 2011, str. 40 in 41). Medpredmetne povezave pri pouku zgodovine so zaželene, če ne kar obvezne, saj se vsebine kar same povezujejo z drugimi predmeti. Vsebine o zamejskih Slovencih najdemo v naslednjih medpredmetnih besednih zvezah in temah (Učni načrt za zgodovino …, 2011, str. 42 in 43): spremembe v prostoru in okolju, ki so vplivale na zgodovinski razvoj (zgodovina – geografija); 43 učne teme o življenjskem vsakdanjiku se povezujejo z glasbeno vzgojo (zgodovina – glasbena vzgoja; posredovanje pomembnih vrednot z vidika vzgoje za demokratično državljanstvo (zgodovina – državljanska in domovinska vzgoja ter etika); oblikovanje človekove kulturne zavesti in izražanje za celovit razvoj osebnosti (zgodovina kulturna vzgoja). K temu prispeva tudi učitelj, ki naj bo zgled za svoje učence. Z raznovrstnimi pristopi naj jih spodbuja h kritičnemu in k ustvarjalnemu odnosu do kulture in etike. Zamejska problematika je del osnovnošolske zgodovine predvsem v šestem ter devetem razredu. S splošnimi cilji, z operativnimi cilji, s standardi znanj, z izbirnimi vsebinami ter s kulturno vzgojo napeljuje učitelja, naj pri pouku tej temi nameni vso pozornost. Ohlapen učni načrt ponuja učitelju dovolj možnosti, da na zanimiv, inovativen in ustvarjalen način približa zamejsko tematiko vsakemu učencu. S tem spodbuja tudi učenčevo kritično mišljenje, krepi njegovo narodno zavest ter oblikuje demokratičnega mladega človeka. 4.4. Kratka primerjava učnih načrtov Slovenska narodna manjšina v sosednjih državah je v posodobljenih učnih načrtih iz leta 2011 pri družbi, geografiji in zgodovini dobro zastopana, če jo učitelji želijo prepoznati. Opredelitve vseh predmetov navajajo, da družba, geografija in zgodovina razvijajo pozitivna čustva do domovine, strpnost in razumevanje manjšin ter učence izobražujejo v duhu medkulturnega dialoga. Eden izmed pomembnejših splošnih ciljev je tudi zavedanje narodnih razlik in narodne identitete, operativni cilji pa imajo bolj razdelano zamejsko tematiko v smislu znanja pojmov, dogodkov itd. Med operativnimi cilji za družbo v petem razredu najdemo zamejske Slovence pod poglavjem o Sloveniji. Tudi pri geografiji v devetem razredu je ta tematika obravnavana v sklopu Slovenije, in sicer, ko učenci spoznavajo Slovenijo na splošno ali v sklopu družbenogeografskih značilnosti Slovenije, podrobneje v poglavju prebivalstvo. V šestem razredu pa so lahko zamejske vsebine obravnavane preko šolske ekskurzije in posredno pri razvijanju narodne zavesti. Operativne cilje za zamejsko problematiko pri zgodovini zasledimo ravno tako v šestem razredu pri pomenu spoštovanja različnih kultur ter v osmem in devetem razredu, ko so se ob zaključku vojn spreminjale državne meje. Standardi znanja so nekakšen preplet splošnih in operativnih ciljev, ki naj bi jih dosegel vsak učenec. Znotraj le-teh ima zopet pomembno vlogo kulturna vzgoja. 44 Zamejske tematike se posredno pojavljajo tudi v didaktičnih priporočilih kot vsebine ekskurzij pri družbi in geografiji ali kot poudarek na obravnavi slovenske zgodovine pri pouku zgodovine. Najdemo jih tudi pri medpredmetnih povezavah, ki so vedno bolj razširjene. Učni cilji so prisotni, vendar večinoma na nižji taksonomski stopnji. Manjkajo cilji na višjih taksonomskih stopnjah, izmed katerih bi bila vsaj peščica opredeljena kot standardi znanja. Tako bi bili obvezni za vse učence. Menimo, da zgolj vedenje o slovenskih narodnih manjšinah v sosednjih državah ni dovolj, da bi učenci razumeli njihovo problematiko in dojemali to območje kot skupni slovenski kulturni prostor. Največjo vlogo imajo pri tem učitelji. Kot smo že omenili, naj učitelji široko zastavljen in ohlapen učni sistem ter posredno vključenost zamejske tematike v kulturno vzgojo izrabijo v čim večji meri. Že sama omemba slovenske narodne manjšine pri sorodnih tematikah bo učencem dala vtis o pomembnosti le-te. Učenci bodo dobili občutek, da je zamejska problematika pomembna, bolj si jo bodo zapomnili in tudi preko nje razvijali kritično mišljenje ter izoblikovali jasna stališča. 45 5. PREGLED UČBENIKOV V LUČI ZAMEJSKE TEMATIKE Analizirali smo geografske in zgodovinske učbenike za 9. razred osnovne šole ter učbenike za družbo v 5. razredu, ki so odobreni s strani Zavoda Republike Slovenije za šolstvo v katalogu učbenikov za osnovnošolsko izobraževanje (Katalogi učbenikov za osnovno šolo, 2014). 5.1. Učbeniki za družbo v 5. razredu Pri pouku družbe v 5. razredu se lahko uporablja pet učbenikov, ki so potrjeni s strani Zavoda Republike Slovenije za šolstvo. Založba Modrijan, Mladinska knjiga in založba i2 imata po en učbenik, založba Rokus Klett pa ponuja tri učbenike, dva v tiskani in enega v elektronski obliki. Pri pregledu smo se osredotočili na učbenike tiskanih verzij ter njihove vsebine, ki na kakršenkoli način vključujejo tematiko zamejskih Slovencev. Učbenik Družba in jaz 2 (Umek, Janša Zorn, 2012, 120 str.) založbe Modrijan vsebuje naslednje omembe zamejske tematike. Prvo omembo najdemo v poglavju Premagajmo predsodke: »Seveda živi tudi veliko Slovencev v sosednjih in bolj oddaljenih državah« (Umek, Janša Zorn, 2012, str. 30). Pri opisih naravnih enot Slovenije najdemo v poglavju Panonski svet poved o zamejskih Slovencih: »V okolici Lendave živijo Madžari, v Porabju na Madžarskem pa Slovenci« (Umek, Janša Zorn, 2012, str. 84). V rubriki Ali veš? pa najdemo obrazložitev narodne manjšine – pripadniki naroda, katerega večina živi v drugi državi. Poglavje Slovenci v Jugoslaviji opisuje zgodovino v tem obdobju. Tu najdemo odstavka, ki opisujeta dogajanje s Slovenci po prvi in drugi svetovni vojni: »Slovenci smo po prvi svetovni vojni izgubili velik del ozemlja na Primorskem, ki ga je k sebi priključila Italija. Del južne Koroške, kjer je živelo precej slovenskega prebivalstva, je ostal pod Avstrijo. Pod Madžarsko so ostali tudi porabski Slovenci« (Umek, Janša Zorn, 2012, str. 108). 46 »Po koncu druge svetovne vojne je Slovenija pridobila Primorsko, vendar je del Slovencev na Primorskem, Koroškem in v Porabju še ostal zunaj naše države« (Umek, Janša Zorn, 2012, str. 109). Na koncu učbenika je poglavje Slovenci zunaj slovenske državne meje, ki je namenjeno problematiki zamejskih Slovencev: »Kar precej Slovencev živi zunaj naše države. To so zamejski Slovenci, izseljenci in zdomci« (Umek, Janša Zorn, 2012a, str. 108). »Med zamejske Slovence štejemo Slovence na avstrijskem Koroškem in Štajerskem, Slovence v Italiji in v Porabju na Madžarskem. To so naše manjšine v sosednjih državah. Mnogi zamejski Slovenci so z matično domovino dobro povezani prek sorodstvenih ali kakih drugih vezi, npr. prek poslovnih stikov, turizma, kulture, športa« (Umek, Janša Zorn, 2012a, str. 109). »Slovenci, ki živijo onstran meje na avstrijskem Koroškem in Štajerskem , prebivajo tam že več kot 1.000 let. Po mednarodni pogodbi imajo Slovenci v Avstriji zagotovljene dvojezične šole in dvojezične krajevne napise. Vseh teh pravic ne morejo uživati, ker jim nekateri Avstrijci nasprotujejo. Kljub temu delujejo slovenska gimnazija v Celovcu, nekaj slovenskih dvojezičnih vrtcev in dvojezičnih osnovnih šol. Na Koroškem delujejo slovenska kulturna društva, tam izhaja nekaj slovenskih revij in časopisov, slovenski jezik je na tem območju v posebnih oddajah mogoče slišati na radiu in televiziji« (Umek, Janša Zorn, 2012a, str. 109). »Tudi Slovenci, ki živijo v Italiji, nimajo zagotovljenih vseh manjšinskih pravic. Imajo kar nekaj slovenskih šol, tako osnovnih kot srednjih (gimnazija, učiteljišče), ki jih vzdržuje država. V kraju Špeter Slovenov v Beneški Sloveniji imajo dvojezično šlo, drugod so le-te enojezične« (Umek, Janša Zorn, 2012a, str. 109 in 110). »Naša tretja narodnostna manjšina živi v Porabju na Madžarskem. Ta manjšina je zelo majhna. Njeno središče je v Monoštru, kjer ima svoj Slovenski dom. V zadnjem času se je njen položaj nekoliko izboljšal. V šolah nekaj ur na teden poučujejo slovenščino kot učni predmet« (Umek, Janša Zorn, 2012a, str. 110). »Zunaj Slovenije živi več kot sto tisoč Slovencev oziroma njihovih potomcev. To so zamejski Slovenci, izseljenci in zdomci. Vse tri skupine si prizadevajo ohraniti svoj jezik, zato so šole v domačem jeziku v tujem okolju nadvse pomembne« (Umek, Janša Zorn, 2012a, str. 110). 47 (Zemljevid 2: Slovenija z vrisanimi manjšinami Vir: Umek, Janša Zorn, 2012, str. 109) (Slika 1: Narečno glasilo Slovencev v Beneški Sloveniji Vir: Umek, Janša Zorn, 2012, str. 110) Delovni zvezek Družba in jaz (Janša Zorn, Umek, 2012, 118 str.) ima naslednje naloge, ki ponovijo učno snov na temo zamejskih Slovencev. (Slika 2: Naloge 1, 2, 4, 5, Slovenci zunaj državne meje Vir: Umek, Janša Zorn, 2012, str. 69) Naslednji učbenik, ki smo ga analizirali, je bil Družba 5 (Večerić, Zornik, Tomšič, 2007a, 80 str.) založbe Mladinska knjiga. Učbenik zamejsko tematiko omeni na koncu učbenika, pri poglavju Slovenija na zemljevidu: 48 »Izven meja so ostali Slovenci kot narodna manjšina v Italiji, v Avstriji in na Madžarskem. V Italiji živi slovenska narodna skupnost v treh pokrajinah Furlanije – Julijske krajine: tržaški, goriški in videmski. V Avstriji živijo Slovenci na Koroškem, na Madžarskem pa v Porabju« (Večerić, Zornik, Tomšič, 2007a, str. 77). »Vse tri države so v svojih zakonih sicer zapisale, da imajo Slovenci vse pravice, vendar se v vsakdanjem življenju naši rojaki srečujejo z velikimi težavami; tako ponekod v Avstriji ukinjajo dvojezične napise, malo je slovenskih šol, države ne dajejo dovolj denarja za kulturna društva in ustanove, ki bi skrbeli za narodni razvoj manjšine« (Večerić, Zornik, Tomšič, 2007a, str. 77). (Zemljevid 3: Slovenska narodna manjšina v sosednjih državah Vir: Večerić, Zornik, Tomič, 2007a, str. 77) Delovni zvezek Družba 5 (Večerić, D., Zornik, L., Tomšič, Ž., 2007b, 31 str.) nima nalog, ki bi vsebovale zamejsko tematiko. Učbenik Družba za petošolc(k)e (Justin, 2007a, 92 str.) je učbenik založbe i2. Prvo poglavje, v katerem zasledimo zamejske Slovence, je Še dolga pot do slovenske države: »Koroška, kjer so skupaj živeli Slovenci in nemško govoreči Avstrijci, je bila priključena Avstriji« (Justin, 2007a, str. 74). Bolj obsežno je zamejska tematika predstavljena v poglavju Slovenci v daljnih deželah in zamejski Slovenci: »Večje število Slovencev živi v sosednjih državah, v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. Ti Slovenci so državljani navedenih držav. Ker jih je manj kot prebivalcev tamkajšnjega večinskega naroda, pravimo, da so narodnostna manjšina. Pravico imajo, da se šolajo v 49 slovenskem jeziku, da imajo njihova naselja napise tudi v slovenščini in da slovenščino uporabljajo v uradih. Slovenci v Avstriji in Italiji imajo včasih še vedno težave, ko skušajo uveljavljati te svoje pravice« (Slika 3: Otroci v dvojezičnem vrtcu na avstrijskem Koroškem Vir: Justin, 2007a, str. 87) (Justin, 2007a, str. 87). (Slika 4: Naloga o avstrijskih mestih Vir: Justin, 2007a, str. 87) Delovni zvezek Družba za petošolc(k)e (Justin, J., 2007b, 92 str.) nima nalog, ki bi se navezovale na zamejsko problematiko. Učbenik založbe Rokus Klett Družba smo mi 5 (Mirjanić, 2010a, 72 str.) problematiko zamejskih Slovencev predstavi v poglavju Slovenci v zamejstvu in po svetu: »Slovenci ne živijo le v Republiki Sloveniji, temveč tudi na drugi strani državne meje v sosednjih državah ali za mejo, torej v zamejstvu. Tam ne predstavljajo večinskega naroda, temveč so narodna manjšina« (Mirjanić, 2010a, str. 68). V Avstriji – na Koroškem in Štajerskem »Slovenci imajo pravico do dvojezičnih šol in dvojezičnih krajevnih napisov. Žal te njihove pravice niso dosledno uresničene. Nekateri Avstrijci jim namreč nasprotujejo. Kljub temu deluje kar nekaj dvojezičnih vrtcev in šol, v Celovcu pa slovenska gimnazija. Slovenci so organizirani v različna društva, ki izdajajo časopise, knjige in revije. Imajo posebne oddaje na radiu in televiziji« (Mirjanić, 2010a, str. 68). V Italiji – v Tržaški, Goriški in Videmski pokrajini »Tudi italijanske oblasti pravic slovenske manjšine ne spoštujejo povsem. V večjih krajih delujejo slovenske osnovne šole, v Trstu in Gorici tudi srednje šole. Tudi tu so Slovenci organizirani v različna društva, ki izdajajo časopise, knjige in revije, imajo pa tudi posebne oddaje na radiu in televiziji. Deluje tudi slovensko gledališče« (Mirjanić, 2010a, str. 68). 50 Na Madžarskem – v Porabju »Središče območja manjšine je kraj Monošter. Kljub temu, da je število Slovencev majhno, se v šolah otroci nekaj ur na teden učijo slovenščino. Slovenci tu izdajajo tudi svoj časopis« (Mirjanić, 2010a, str. 68). Učbenik ponuja učencem rubriko Ponovi, kjer so vprašanja za ponovitev učne snovi. Vprašanje, katerega vsebina so zamejski Slovenci, se glasi: »V katerih državah živi slovenska narodna manjšina?« (Mirjanić, 2010a, str. 69). (Zemljevid 4: Slovenska narodna manjšina Vir: Mirajnič, 2010a, str. 69) Delovni zvezek Družba smo mi (Mirjanić, 2010, 31 str.) vsebuje eno nalogo z zamejsko tematiko. (Slika 5: Naloga Slovenci ne živijo le v Republiki Sloveniji Vir: Mirjanić, 2010b, str. 28) 51 Učbenik Radovednih 5 (Verdev, Žlender, 2015) je učbenik založbe Rokus Klett. V njem najdemo omembe zamejske tematike v zadnjem delu učbenika, in sicer v poglavju Slovenci po svetu: »Slovenci strnjeno, torej kot narodna skupnost, živijo v vseh sosednjih državah Republike Slovenije – v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem. Ker živijo takoj za mejo, ki je danes lažje prehodna kot pred desetletji, jim rečemo Slovenci v zamejstvu. Seveda na teh območjih živijo tudi drugi prebivalci teh držav. Ker so Slovenci tu živeli že dolgo prej, preden je nastala Slovenija in jih je državna meja »pustila« zunaj nje, imajo tudi nekatere posebne pravice, kot jih imata italijanska in madžarska narodna skupnost v Sloveniji« (Verdev, Žlender, 2015, str. 105). »Slovenci v različnih slovenskih društvih ohranjajo slovenski jezik in kulturo, tiskajo časopise in knjige v slovenščini, imajo slovenske radijske in televizijske oddaje. Slovenščino lahko uporabljajo na uradih, krajevne table in nekatere šole so dvojezične« (Verdev, Žlender, 2015, str. 105). (Zemljevid 5: Najprej v soseščino, za mejo Vir: Verdev, Žlender, 2015, str. 105) Vsi analizirani učbeniki za družbo v petem razredu vsebujejo tematike, povezane z zamejskimi Slovenci. Dva učbenika (založbe Modrijan in založbe i2) jih omenjata v poglavjih, kjer je predstavljena zgodovina na slovenskih tleh, vsi učbeniki pa jim namenijo posebno poglavje, kjer je njihova problematika širše predstavljena. Najbolj podrobno jih obravnavata učbenika Družba in jaz 2 (Janša Zorn, Umek, 2012, 118 str.) ter Družba smo mi 5 (Mirjanić, 2010, 31 str.), ko opisujeta zamejske Slovence ločeno po državah. Vsi učbeniki poudarjajo definicijo narodne manjšine in njene pravice. 52 Naloge, s katerimi lahko učenci ponovijo usvojeno snov, so v delovnih zvezkih zelo različne. V delovnem zvezku Družba smo mi 5 učenci barvajo območja zamejskih Slovencev ter napišejo njihove pravice, v delovnem zvezku Družba in jaz morajo učenci napisati, v katerih državah živijo zamejski Slovenci in v kakšne šole hodijo, razmišljati o prednostih znanja več jezikov ter o njihovem srečanju z zamejskim Slovencem, izseljencem ali zdomcem. V delovnih zvezkih založb i2 in Mladinske knjige nalog na to tematiko ni. 5.2. Geografski učbeniki za 9. razred S strani Zavoda Republike Slovenije za šolstvo je odobrenih šest učbenikov, od tega jih je pet v tiskani obliki, en pa v elektronski obliki. Pregledali smo pet tiskanih učbenikov, od tega sta dva učbenika založbe Modrijan ter po en učbenik založb DZS, Mladinska knjiga in Rokus Klett. Tudi pri 9. razredu smo se osredotočili na vsebine, ki na kakršenkoli način vključujejo tematiko zamejskih Slovencev. Začeli smo s starejšimi učbenikom založbe Mladinska knjiga ter končali z učbeniki novejše izdaje založbe Modrijan. Učbenik Geografija 9 (Račič, Večerič, 2006, 91 str.) založbe Mladinska knjiga je najstarejši učbenik. V njem smo našli najkrajšo omembo zamejskih Slovencev. Učbenik to tematiko omeni na začetku, ko opisuje Slovenijo kot srednjeevropsko državo: »Različni politični dogodki in ozemeljske težnje močnejših sosed so spreminjali meje Slovenije tako, da se danes državna meja ne ujema z narodnostno. Veliko Slovencev je ostalo izven meja. Slovenska meja z Avstrijo je bila določena po prvi svetovni vojni, takrat smo izgubili Koroško in Porabje na Madžarskem. Mejo z Italijo so določili po drugi svetovni vojni« (Račič, Večerič, 2006, str. 9). V geografskem slovarčku, kjer so predstavljeni novi pojmi, je obrazloženo, kaj je narodnostno ali etnično ozemlje: »Ozemlje, na katerem biva narod s skupnim jezikom, s skupno zgodovino in s skupno kulturno dediščino« (Račič, Večerič, 2006, str. 9). V sklopu vprašanj za ponavljanje se dve vprašanji nanašata na zamejske Slovence: »Razloži razliko med državno in etnično mejo.« ter »Katera območja, poseljena s Slovenci, je državna meja odrezala od Slovenije? Ali veš, kdaj se je to zgodilo?« (Račič, Večerič, 2006, str. 9). 53 Četudi učenci dobijo zgodovinski pregled nad zamejsko tematiko, jim učbenik v tem sestavku fizičnogeografskega orisa pokrajin, v katerih živijo, ter družbenogeografskih značilnosti zamejskih Slovencev (število, izobrazba itd.) ne predstavi bolj podrobno. Učenci tudi ne pridobijo znanj o problematiki, s katero se borijo zamejski Slovenci. Bolj podrobno so zamejski Slovenci predstavljeni v sklopu Slovenske pokrajine. Zamejski Slovenci v Italiji imajo svoj sestavek v poglavju Primorske pokrajine Slovenije: »Zahodna meja Slovenije se je večkrat spreminjala. Izven meja so ostali Slovenci v Benečiji, Kanalski dolini, Trstu in Gorici, kjer živi od 80.000 do 100.000 Slovencev. Italija je status manjšine priznala le Slovencem na Tržaškem in Goriškem« (Račič, Večerič, 2006, str. 68). Zamejskim Slovencem na Madžarskem je namenjena samo ena poved: »Onstran meje so ostali Porabski Slovenci« (Račič, Večerič, 2006, str. 80). Zamejskih Slovencev v Avstriji učbenik Geografija 9 ne predstavi bolj podrobno, tudi v delovnem zvezku (Bahar, Račič, Večerić, 2007, 56 str.) na to temo ni nobene naloge. Sledi pregled učbenika Živim v Sloveniji (Senegačnik, Drobnjak, Otič, 2010a, 151 str.) založbe Modrijan. Učbenik zamejski tematiki nameni dve podpoglavji, eno že na začetku (Državne meje niso tudi narodne meje): »Slovenija meji na štiri države: Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško. Državne meje pa niso hkrati tudi narodne (etnične) meje. Zunaj našega državnega ozemlja so namreč v Italiji, Avstriji in na Madžarskem ostala območja, ki ji Slovenci poseljujejo že stoletja. Še v 19. stoletju so bili tam v absolutni večini, danes pa so se ohranili le še kot narodna manjšina. Območja, kjer živita pomešana dva ali več narodov, označujemo kot narodno mešana območja. Območja slovenske narodne manjšine v sosednjih državah označujemo kot slovensko zamejstvo, tamkajšnje pripadnike slovenskega naroda pa kot zamejske Slovence. Narodna (etnična) meja Slovencev se tako ne ujema z državnimi mejami, ampak v Italiji poteka zahodneje, v Avstriji in na Madžarskem pa severneje od državne meje« (Senegačnik, Drobnjak, Otič, 2010a, str. 9). 54 (Zemljevid 6: Narodna mešana območja Vir: Senegačnik, Drobnjak, Otič, 2010a, str. 9) Podpoglavje vsebuje tudi nalogo z zamejsko tematiko: »S karte ugotovi, ob katerih delih naših državnih meja ležijo narodno mešana območja« (Senegačnik, Drobnjak, Otič, 2010a, str. 9). Podpoglavje Slovenci živijo v vseh štirih sosednjih državah je del poglavja Prebivalstvo Slovenije doživlja spremembe: »Zaradi zgodovinskega razvoja in političnih sprememb v preteklosti je del avtohtonega slovenskega prebivalstva ostal zunaj meja današnje Slovenije. Ti Slovenci živijo na obmejnih območjih sosednjih držav kot narodna manjšina« (Senegačnik, Drobnjak, Otič, 2010a, str. 51). »Najštevilčnejša slovenska manjšina živi v sosednji Italiji v obmejnem pasu vzdolž slovensko-italijanske meje med Trstom in Trbižem. Naseljena je v deželi Furlaniji Julijski krajini: na Tržaškem, Goriškem in v Videmski pokrajini. Po ocenah živi v Italiji od 80.000 do 100.000 Slovencev. Velik problem za to manjšino je različna stopnja narodnih pravic, saj je Italija status manjšine priznala samo Slovencem na Tržaškem in Goriškem, medtem ko manjšina v Videmski pokrajini uradno še ni priznana. Najpomembnejša kulturna središča zamejskih Slovencev v Italiji so Trst, Gorica in Čedad« (Senegačnik, Drobnjak, Otič, 2010a, str. 51). V REZIJI GOVORIJO PRASTARO REZIJANSKO NAREČJE »Rezija je gorska dolina v zahodnem delu Julijskih Alp v sosednji Italiji. Zaradi prometne izoliranosti in odmaknjenosti so Rezijani ohranili prastaro rezijansko narečje in bogato ljudsko izročilo. Rezijansko narečje je med vsemi slovenskimi narečji najtežje razumljivo, saj se v njem prepletajo vplivi beneškoslovenskih, koroških in obsoških narečij ter furlanščine, zato pri pisavi uporabljajo tudi nekatere druge črke. O tem se 55 najbolje prepričamo, če si preberemo naslednji odlomek iz narečnega besedila: »Da poti mê, potýčice, da bej vi mwele romonèt, vi baj mi tële kej raćèt, maköj talýku čas prajtèt!« Če morda niste vsega dobro razumeli, si lahko odlomek preberete tudi v bolj »običajni« slovenščini: »Stezé mojé stezičice, če znale govoriti bi, kaj vse bi mi povedale – prehodil sem vas tolikokrat!« (Iz zbirke ljudskih liričnih pesmi Milka Matičetova Rožice iz Rezije)« (Senegačnik, Drobnjak, Otič, 2010a, str. 52). »Večina zamejskih Slovencev v Avstriji živi v južnem delu avstrijske zvezne dežele Koroške. Naseljeni so predvsem v Celovški kotlini in na njenem obrobju. Po ocenah živi na avstrijskem Koroškem nekaj nad 40.000 koroških Slovencev. Manjšina je dobro organizirana. Največ kulturnih, šolskih in gospodarskih manjšinskih ustanov je v Celovcu. Manjša skupina Slovencev živi tudi na jugu avstrijske zvezne dežele Štajerske (Radgonski kot)« (Senegačnik, Drobnjak, Otič, 2010a, str. 52). »Po številu najmanjša slovenska manjšina (približno 3.500 pripadnikov) živi v slovenskem Porabju na Madžarskem. Slovenci so se ohranili v sedmih obmejnih vaseh z manjšim kulturnim središčem v Zgornjem Seniku. Večje kulturno in gospodarsko središče porabskih Slovencev je v Monoštru« (Senegačnik, Drobnjak, Otič, 2010a, str. 52). »Čeprav ima Slovenija s Hrvaško najdaljšo mejo, živi v sosednji državi relativno malo slovenskega prebivalstva. Slovenci na Hrvaškem ne živijo strnjeno, ampak so razpršeni po vsej državi, največ pa jih živi v velikih mestih (Zagreb, Reka, Split, Pulj). Večina Slovencev na Hrvaškem je priseljena, zato po hrvaški ustavi nima statusa manjšine« (Senegačnik, Drobnjak, Otič, 2010a, str. 53). (Zemljevid 7: Delež Slovencev v slovenskem Porabju Vir: Senegačnik, Drobnjak, Otič, 2010a str. 52) (Zemljevid 8: Delež prebivalstva s slovenskim občevalnim jezikom na avstrijskem Koroškem Vir: Senegačnik, Drobnjak, Otič, 2010a, str. 52) 56 (Zemljevid 9: Delež Slovencev na obmejnih območjih Furlanije – Julijske krajine Vir: Senegačnik, Drobnjak, Otič, 2010a, str. 51) Poleg besedila, v katerem je predstavljena zamejska tematika, učbenik Živim v Sloveniji učencu z rubriko Ali veš? ponuja zanimivost o Rezijanskem narečju, kar njegovo znanje še dodatno razširi. Podpoglavje ima tudi nalogo: »Poišči na zemljevidu Slovenije slovensko Porabje. Ob pomoči zemljevida in karte na prejšnji strani ugotovi, v katerih vaseh v Porabju živi slovenska manjšina« (Senegačnik, Drobnjak, Otič, 2010a, str. 53). Učbenik podrobneje predstavi družbenogeografske značilnosti zamejskih Slovencev ter njihova središča. Zasledili pa smo tudi eno napako, in sicer v odlomku o zamejskih Slovencih v Italiji. Avtor podpoglavja Borut Drobnjak piše, da zamejski Slovenci v Videmski pokrajini niso priznani s strani italijanske države. To ne drži, saj jih je zaščitil že zakon št. 482 iz leta 1999 (Valentinčič, 2014, str. 60, 61), zakon št. 38 iz leta 2001 pa je to zaščito le še bolj utrdil, ko je priznal, da tudi v Videmski pokrajini obstaja slovenska jezikovna manjšina (Valentinčič, 2014, str. 63). Delovni zvezek Živim v Sloveniji (Senegačnik, Drobnjak, Otič, 2010b, 56 str.) učencem ponuja razgibano nalogo, s katero ponovijo učno snov, ki je obravnavana v učbeniku. 57 (Slika 6: Vaja 19a Vir: Senegačnik, Drobnjak, Otič, 2010b, str. 10) 58 (Slika 7: Vaja 19b Vir: Senegačnik, Drobnjak, Otič, 2010b, str. 11) Učbenik Geografija Slovenije (Senegačnik, 2013, 143 str.) založbe Modrijan se od učbenika Živim v Sloveniji iz leta 2010 ne razlikuje veliko. Tudi poglavji, kjer se omenja zamejske Slovence, sta identični, zato ju ne bomo še enkrat analizirali. Edini razliki sta, da v tem učbeniku ni naloge, ki bi se nanašala na tematiko zamejskih Slovencev, ter da so pojmi avtohtono prebivalstvo, slovensko zamejstvo in zamejski Slovenci obrazloženi v posebnem kvadratu. Delovni zvezek Geografija Slovenije (Senegačnik, Otič, 2013, 52 str.) se od delovnega zvezka Živim v Sloveniji razlikuje v nalogi na temo zamejskih Slovencev. (Slika 8: Vaja 21 Vir: Senegačnik, Otič, 2013, str. 9 in 10) Učbenik Raziskujem Slovenijo 9 (Verdev, 2011a, 95 str.) založbe Rokus Klett ima na tematiko zamejskih Slovencev naslednje vsebine. 59 V poglavju Sestava prebivalcev je z vprašanjem za učence »V katerih državah so Slovenci opredeljeni kot narodna manjšina?« (Verdev, 2011a, str. 30). ponujena učiteljem možnost, da se z učenci pogovorijo še o zamejski tematiki. V žarišču pa je posebno poglavje, ki izpostavi določene tematike. Pri družbenogeografskih značilnosti Slovenije je ta tematika Slovenci po svetu, ki ima podpoglavje Slovenci v zamejstvu. »Zaradi sprememb državnih meja, ki niso vedno sledile mejam med narodi, se danes v številnih državah državna meja (loči dve državi) in narodna meja (loči dva naroda) ne ujemata. Podobno je tudi v Sloveniji. Slovenci v zamejstvu so del slovenskega naroda, ki zaradi sprememb meje v preteklosti danes živi na narodno mešanem ozemlju v Italiji, Avstriji ter na Madžarskem. V teh državah in na Hrvaškem imajo zamejski Slovenci položaj narodne manjšine, a ponekod še nimajo zadostne zakonske in dejanske zaščite« (Verdev, 2011a, str. 34). »Slovenci v Italiji živijo vzdolž slovensko-italijanske meje v deželi Furlaniji – Julijski krajini. Njihovo število se giblje od 80.000 do 100.000« (Verdev, 2011a, str. 34). »V Avstriji živijo Slovenci na Koroškem in Štajerskem. Po ocenah naj bi jih bilo od 35.000 do 60.000« (Verdev, 2011a, str. 34). »Na Madžarskem najdemo Slovence predvsem v Porabju – med reko Rabo na severu in slovensko mejo na jugu. V Porabju živi približno 3.000 Slovencev« (Verdev, 2011a str. 34). »Na Hrvaškem živi okoli 13.000 Slovencev, največ v Zagrebu, na Reki in v drugih mestih ter obmejnih krajih. Od leta 2010 so Slovenci na Hrvaškem spet priznani kot narodna manjšina« (Verdev, 2011a, str. 34). (Zemljevid 10: Slovenska narodna manjšina v sosednjih državah Vir: Verdev, 2011a, str. 34) 60 Na koncu učbenika v poglavju je v podpoglavju Odgovori in odgovore pojasni 24 vprašanj, od tega se 3 nanašajo na zamejsko tematiko (Verdev, 2011a, str. 95). »V katerem primeru je prebivalstvo v neki državi opredeljeno kot narodna manjšina? /…/ Katere narodne manjšine živijo v Sloveniji in v katerih državah so Slovenci opredeljeni kot narodna manjšina? /…/ Opiši razliko med državno in etnično mejo.« Delovni zvezek Raziskujem Slovenijo 9 (Verdev, 2011b, 60 str.) ima na temo zamejskih Slovencev spodnje naloge. (Slika 9: Narodna manjšina Vir: Verdev, 2011b, str. 26) (Slika 10: Zamejski Slovenci Vir: Verdev, 2011b, str. 27) 61 (Slika 11: Pisni viri Vir: Verdev, 2011b, str. 27) Vsi analizirani učbeniki za geografijo v devetem razredu namenjajo svoj prostor obravnavi zamejskih Slovencev v sklopu opisa državnih mej, opisa pokrajin ali opisa družbenogeografskih značilnosti Slovenije. Vsi učbeniki, razen Geografije 9 (Račič, Večerič, 2006, 91 str.), predstavijo družbenogeografske značilnosti zamejskih Slovencev ter imajo zemljevid(e), ki ponazarjajo območja, poseljena z zamejskimi Slovenci. Slovenske narodne manjšine na Hrvaškem ne omeni noben učbenik. Učbenik Živim v Sloveniji (Senegačnik, Drobnjak, Otič, 2010a, 151 str.) ima posebno rubriko, v kateri učencem predstavi rezijansko narečje. S tem širi njihovo vedenje o Slovencih v Reziji. Učbenik Geografija 9 (Račič, Večerič, 2006, 91 str.) učencem pove, s katerimi dogodki so zamejski Slovenci ostali za mejo – tega pri ostalih učbenikih ne opazimo. Četudi učenci dobijo zgodovinski pregled nad zamejsko tematiko, jim učbenik v tem sestavku fizičnogeografskega orisa pokrajin, v katerih živijo, in družbenogeografskih značilnosti zamejskih Slovencev (število, izobrazba itd.) ne predstavi bolj podrobno. Učenci v tem učbeniku ter učbeniku Raziskujem Slovenijo 9 (Verdev, 2011a, 95 str.) ne pridobijo znanj o problematiki zamejskih Slovencev. 62 Naloge, s katerimi lahko učenci ponovijo zamejsko tematiko, imajo skoraj vsi pripadajoči delovni zvezki. Edini delovni zvezek, ki nalog na to temo nima, je Geografija 9 (Bahar, Račič, Večerić, 2007, 56 str.). Delovni zvezek Živim v Sloveniji (Senegačnik, Drobnjak, Otič, 2010b, 56 str.) ima nalogo z ustavljanjem pravilnih besed ter sličic, delovni zvezek Geografija Slovenije (Senegačnik, Otič, 2013, 52 str.) ima nalogo, v kateri morajo učenci morebitne napačne besede popraviti, delovni zvezek Raziskujem Slovenijo 9 (Verdev, 2011b,60 str.) pa ponuja največ različnih nalog. Učenci morajo pojasniti določene pojme, našteti razloge za upadanje števila zamejskih Slovencev ter prebrati članke z zamejsko problematiko in podlagi le-teh napisati svoje razmišljanje. 5.3. Zgodovinski učbeniki za 9. razred Zavod Republike Slovenije za šolstvo je za 9. razred osnovne šole potrdil šest zgodovinskih učbenikov. Najstarejši je učbenik založbe Modrijan iz leta 2007, imamo pa še dva učbenika založbe DZS (2008 in 2013) ter tri učbenike založbe Rokus Klett (2008, 2013 in 2014). Pet učbenikov je v tiskani obliki, najnovejši učbenik pa je elektronski. Pregledali smo vsebine petih tiskanih učbenikov, ki se navezujejo na tematiko zamejskih Slovencev. Najprej smo pregledali učbenik Naše stoletje (Kern, Nećak, Repe, 2007, 230 str.) založbe Modrijan. Pri obravnavi poglavja Slovenci v prvi Jugoslaviji se v podpoglavju Kje bodo meje nove države srečamo s tematiko zamejskih Slovencev. Učbenik najprej obravnava severno mejo in s tem koroške Slovence, nato sledijo Slovenci v Julijski krajini in nazadnje porabski Slovenci. (…) »Odločna dejanja generala Maistra in njegovih prostovoljcev so obrodila uspeh na pariški mirovni konferenci, ki je za mejo določila reko Muro. Maribor z okolico je bil s tem priznan kot del slovenskega ozemlja in na štajerskem območju je bila uveljavljena etnična meja« (Kern, Nećak, Repe, 2007, str. 70). (…) »Toda zaradi različnih predlogov in nacionalne mešanost ozemlja so na konferenci sklenili, naj se na Koroškem izvede plebiscit. Celovško kotlino so razdelili na dva dela – na coni A in B. Sklenili so, da bo plebiscit najprej v coni A in da bo glasovanje izvedeno še v coni B, če bi se prvo (torej v coni A) izteklo v korist Jugoslavije. Plebiscit bi moral biti izveden šest mesecev po podpisu sanžermenske mirovne pogodbe, a je do 63 tega prišlo šele 10. oktobra 1920. Večji del prebivalstva cone A se je odločil za Avstrijo, zato sta obe coni ostali v Avstriji« (Kern, Nećak, Repe, 2007, str. 71). »Koroška je tako pripadla Avstriji. Zanjo so glasovali predvsem liberalno in socialdemokratsko usmerjeni Korošci. Gospodarska in socialna varnost ter demokracija so bile v nemški Avstriji videti bližje kot v balkanski Jugoslaviji. Vendar so Avstrijske oblasti že kmalu po plebiscitu pokazale, da nameravajo na Koroškem nadaljevati raznarodovalno politiko. Pri tem so se opirale tudi na vindišarsko teorijo, ki pravi, da koroški Slovenci govorijo slovenščini sorodno slovansko narečje in predstavljajo posebno narodnostno skupnost. Manjšinske pravice, ki so jih Slovencem obljubljali pred plebiscitom, so ostale na papirju. Gospodarski in socialni pritiski, prepoved javne uporabe slovenskega jezika, ukinjanje slovenskih društev so počasi, a zagotovo, krčili število Slovencev na Koroškem« (Kern, Nećak, Repe, 2007, str. 72). »V vaseh s pretežno slovenskim prebivalstvom so nastavili nemško zavedne duhovnike, zapirali gostilne, kjer so se zbirali Slovenci, in načrtno kupovali zemljo, ki je bila v slovenskih rokah« (Kern, Nećak, Repe, 2007, str. 72). »Ozemlje Goriške, dela Kranjske, Trsta, Primorske in Istre, ki je pripadlo Italiji in kjer je ostalo približno 300.000 Slovencev, je dobilo ime Julijska krajina. Slovencem v Julijski krajini se je godilo še slabše kot koroškim Slovencem. Italijani sploh niso upoštevali določil o zaščiti manjšin, sprejetih na mirovni konferenci. Z vzponom fašizma se je položaj Slovencev in pripadnikov drugih manjšinskih narodov v Italiji še poslabšal. Že leta 1920 so fašisti požgali slovenski Narodni dom v Trst. Po prihodu na oblast so Slovencem onemogočali vsakršno javno delovanje in prepovedali javno uporabo slovenskega jezika. Slovenske duhovnike in učitelje so preseljevali na jug Italije, na nacionalno mešano območje pa so naselili fašistično usmerjene Italijane. Poitalijančevali so slovenska imena in priimke v matičnih knjigah in celo na nagrobnikih, ukinjene so bile tudi slovenske šole. Italijanske oblasti so se trudile, da bi pokupile vso zadolženo slovensko posest, nanjo so naseljevale prebivalce italijanske narodnosti. Uničili so tudi slovensko zadružništvo. V rokah Italijanov so bili vsi pomembnejši gospodarski objekti (rudniki, elektrarne idr.)« (Kern, Nećak, Repe, 2007, str. 73). »Slovensko prebivalstvo je kljub priganjanju večinoma ostalo narodno zavedno. V skrivnih kulturnih društvih so ohranjali slovensko besedo in običaje, k čemur so pomembno prispevali narodno zavedni duhovniki. Raznarodovanje je rodilo tudi odpor. Nastale so ilegalne teroristične skupine, ki so na nasilje odgovarjale z nasiljem. Najbolj 64 znana organizacija je bila TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka). V njej so sodelovali mladi, ki so hoteli svetovno javnost opozoriti na položaj narodnih manjšin v Julijski krajini in spodbuditi Slovence k aktivnejšemu odporu. Požigali so italijanske otroške vrtce in šole, napadali fašiste, širili propagandno literaturo in izvajali oborožene akcije« (Kern, Nećak, Repe, 2007, str. 74). »Slovenci v Porabju so ostali na Madžarskem, kjer so imeli podobne težave kot Slovenci v Avstriji. Manjšinskih pravic niso imeli, v javnosti niso smeli govoriti slovensko. Državne oblasti so ukinile slovenske šole in društva. Slovenske manjšine niso priznavali, temveč so njene pripadnike razglasili za Vende – potomce starogermanskih Vandalov. Posledica kratenja narodnostnih pravic je bilo preseljevanje družin v notranjost Madžarske, hkrati pa tudi upadanje števila Slovencev na tem območju« (Kern, Nećak, Repe, 2007str. 74). V poglavju Osvoboditev avtorji seznanijo učence, da je partizanska vojska osvobodila vse slovensko ozemlje, tudi tisto, kjer so pred drugo svetovno vojno živeli zamejski Slovenci. »Partizanskim enotam je uspelo prodreti tudi do slovenskih etničnih meja v Beneški Sloveniji in na Koroškem« (Kern, Nećak, Repe, 2007, str. 146). »Partizanska vojska je osvobodila vse slovensko ozemlje do etničnih meja in maja 1945 je bilo videti, da bo tako tudi ostalo« (Kern, Nećak, Repe, 2007, str. 147). V podpoglavju Tujega nočemo – svojega ne damo! učbenik razloži dogajanje na ozemlju zamejske Slovenije. Razložena sta meja z Italijo in položaj zamejskih Slovencev v njej ter v Avstriji. »Slovenska partizanska vojska in jugoslovanska armada sta osvobodili celotno slovensko etnično ozemlje, vključno s Trstom, Slovenskim primorjem, Beneško Slovenijo in avstrijsko Koroško. Partizani so se morali maja umakniti tudi iz Koroške, ker so zavezniki že med vojno sklenili, da bodo Avstrijo obnovili v mejah, ki jih je imela, preden jo je Hitler priključil Nemčiji« (Kern, Nećak, Repe, 2007, str. 197). »Julijska krajina je bila tako razdeljena na cono A pod anglo-ameriško vojaško upravo in cono B pod upravo jugoslovanske armade. Taka razdelitev je trajala do septembra 1947. Vsaka od strani je svojo cono upravljala samostojno. V coni A so ostali Trst in Gorica z obsežnim zaledjem ter Pulj, ki je bil s tem odrezan od preostale Istre. Cona A ni 65 zajemala Beneške Slovenije in Kanalske doline, čeprav je jugoslovanska stran to zahtevala« (Kern, Nećak, Repe, 2007, str. 197). (…) »Po dolgih in mučnih pogajanjih in številnih mejnih predlogih je junija 1947 Jugoslavija dobila nekdanje italijanske pokrajine Zadar, Reko in dele pokrajin Pulj, Gorica in Trst. Italija je dobila Kanalsko dolino, Beneško Slovenijo in Gorico. Trst z okolico je (po francoskem predlogu) postal državica, imenovana Svobodno tržaško ozemlje (STO). Tudi STO je bil razdeljen na dve coni: cono A STO (Trst z okolico), ki je bila pod zavezniško upravo, in cono B STO (Koper in Buje z okolico), ki je bila pod Jugoslovansko upravo. Vojaška zavezniška upava je bila do Slovencev v coni A STO pristranska. Uradni jezik je bil le italijanski, čeprav bi morala biti oba, prav tako niso bili razveljavljeni vsi fašistični diskriminatorni zakoni« (Kern, Nećak, Repe, 2007, str. 198). »Oktobra 1954 je bil v Londonu podpisan sporazum med ZD; Veliko Britanijo, Italijo in Jugoslavijo (Spomenica o soglasju), po katerem je cona A STO pripadla Italiji, cona B STO pa Jugoslaviji. Narodnima manjšinama na obeh straneh meje so bile zajamčene pravice« (Kern, Nećak, Repe, 2007, str. 198). »Tako mejo z malenkostnimi popravki sta potem Italija in Jugoslavija potrdili novembra 1975 z Osimskimi sporazumi in obljubili, da bosta z zakonodajo poskrbeli za zaščito manjšin, česar pa Italija do zdaj še ni storila« (Kern, Nećak, Repe, 2007, str. 199). »Meja z Avstrijo je bila potrjena z Avstrijsko državno pogodbo leta 1955. (…) V zameno je bila s posebnim (7.) členom zagotovljena manjšinska zaščita za Slovence in Hrvate v Avstriji« (Kern, Nećak, Repe, 2007, str. 199). Zadnje podpoglavje v učbeniku, kjer so omenjeni zamejski Slovenci, se imenuje Narodne manjšine in izseljenstvo. V njem učenci dobijo demografske podatke o posameznih skupinah zamejskih Slovencev po drugi svetovni vojni ter o obnašanju večinskega naroda do slovenske manjšine skozi leta. Učbenik razloži pojem »asimilacija – stapljanje enega naroda z drugim« in vsebuje nalogo: »Opiši položaj slovenske narodne manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. Ali se razlikuje od položaja, ki ga imajo narodne manjšine v Sloveniji?« (Kern, Nećak, Repe, 2007, str. 233). »Italijanska vlada je leta 1946 dala jamstva le glede nemške in francoske manjšine, ne pa tudi glede slovenske, čeprav so italijanski politiki to obljubljali. Vsesplošnega zakona o zaščiti Slovencev tako še ni. Zaradi tega se je položaj Slovencev določal različno, pač glede na to, kakšne so bile v različnih obdobjih razmere v Tržaški, 66 Goriški in Videmski pokrajini (vse tri pokrajine od leta 1963 upravno spadajo v deželo Furlanijo – Julijsko krajino). Koliko Slovencev živi v Italiji, ni natančno znano. Po nekaterih ocenah je bilo konec 70. let približno 120.000 Slovencev, od tega v Trstu med 40.000 in 50.000, po drugih (zlasti italijanskih) pa precej manj. Tako kot pri vseh narodnih manjšinah sta tudi pri slovenski opazna asimilacija in odliv delovne sil, zlasti iz manj razvitih delov, kot je Rezija. V nekaterih delih (okolica Trsta) so Slovenci iz različnih razlogov, npr. zaradi industrializacije, izgubili tudi precej zemlje. Med Slovenci v Italiji je zelo razvejano kulturno življenje. Leta 1964 je bil v Trstu ponovno odprt Slovenski kulturni dom, delujejo tudi poklicno gledališče, študijska knjižnica, Glasbena matica in vrsta časopisov in revij. Na tržaškem radiu imajo Slovenci svoje oddaje. Politično o razdeljeni med razne stranke, samostojno kot stranka na volitvah nastopa Slovenska skupnost. Manjšinskim pravicam nasprotujejo predvsem desne stranke, zato se zlasti v Trstu občasno kažejo politične napetosti, Slovenci pa si prizadevajo za uveljavitev jezikovnih in drugih pravic. Občasno so imeli Slovenci svoje predstavnike v rimskem parlamentu, ki pa so bili izvoljeni na listah italijanskih, zlasti levih strank. Predstavnike imajo tudi v pokrajinskih svetih, v nekaterih občinah, kjer je slovensko prebivalstvu v večini, pa imajo tudi slovenske župane« (Kern, Nećak, Repe, 2007, str. 223). »Koroški in štajerski Slovenci v Avstriji so po drugi svetovni vojni pričakovali, da se bodo združili z matično Slovenijo. To se ni zgodilo. Avstrijska državna pogodba je slovenski narodni manjšini formalno zagotovila enakopravnost z večinskim narodom, pravico do šolanja v materinščini in priznala slovenščino kot uradni jezik ob nemščini. Prizadevanja za izpolnitev teh pravic tečejo vsa povojna desetletja, saj mnoge niso bile dosežene. Nasprotno, nekatere so bile postopoma ukinjene oz. skrčene (leta 1949 so npr. ukinili obvezno dvojezično šolstvo)« (Kern, Nećak, Repe, 2007, str. 223). »Koroške Slovence zastopata dve organizaciji: Narodni svet koroških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij. Koroški Slovenci imajo dokaj razvejana zadružni in bančni sistem, založbe, knjigarne, tri tednike in dva mesečnika in lasten raziskovalni inštitut ter Zvezno gimnazijo za Slovence v Celovcu, ki je bila ustanovljena leta 1957« (Kern, Nećak, Repe, 2007, str. 223). »Slovenci na avstrijskem Štajerskem bi po avstrijski državni pogodbi morali biti enako obravnavani kot koroški Slovenci, v resnici pa ne uživajo manjšinske zaščite. Leta 1988 so ustanovili kulturno društvo, ki se zavzema za ohranitev slovenskega jezika, za 67 uvedbo slovenščine v šoli in za odpravo vseh oblik diskriminacije« (Kern, Nećak, Repe, 2007, str. 223). »Nekaj tisoč Slovencev živi v Porabju na Madžarskem. Porabski Slovenci so bili dolgo odrezani od matičnega naroda (šele leta 1992 so na tem območju odprli prvi mejni prehod). Madžarski ustavi (1949 in 1972) ter iz njiju izpeljana zakonodaja so jim uradno omogočile najbolj osnovne manjšinske pravice, celovito zakonsko zaščito pa so dobili šele leta 1992, ko sta Slovenija Madžarska podpisali sporazum o zagotavljanju pravic narodnima manjšinama na obeh straneh meje. Do leta 1990 je bila slovenska manjšina politično organizirana v okviru Demokratične zveze južnih Slovanov na Madžarskem, od leta 1990 pa v Zvezi Slovencev. Manjšina izdaja štirinajstdnevnik, ima nekaj televizijskih in radijskih oddaj, nima pa še dokončno rešenega vprašanja vzgoje in izobraževanja« (Kern, Nećak, Repe, 2007, str. 224). V delovnem zvezku Naše stoletje (Kern, 2007, 55 str.) je več nalog z zamejsko tematiko. (Slika 12: Vaja 10, Svet med svetovnima vojnama Vir: Kern, 2007, str. 12) (Slika 13: Vaja 1 in 2, Slovenci v prvi Jugoslaviji Vir: : Kern, 2007, str. 20) 68 (Slika 15: Vaja 2 in 3, Slovenci v drugi Jugoslaviji in osamosvojitev Vir: : Kern, 2007, str. 50) (Slika 14: Vaja 3, 4 in 5, Slovenci v prvi Jugoslaviji Vir: : Kern, 2007, str. 21) 69 (Slika 16: Vaja 1, Narodne manjšine in izseljenstvo Vir: : Kern, 2007, str. 54) Prvi učbenik založbe DZS, ki ga predstavljamo, je Koraki v času – 20. stoletje (Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, 110 str.), ki ga je Zavod za šolstvo Republike Slovenije potrdil leta 2008. Učbenik začne z obravnavo tematike slovenske manjšine v poglavju Nova evropska država Jugoslavija, in sicer v podpoglavju Vprašanje državnih meja. »Sporazum v italijanskem letovišču Rapallo je šele novembra 1920 določil mejo, s katero so bili oboji nezadovoljni. Na italijanski strani meje je ostalo okrog 340.000 Slovencev in 160.000 Hrvatov, Italija pa ni dobila obljubljene Dalmacije« (Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, str. 53). »Na Koroškem je med Slovenci in Nemci prišlo do vojaških spopadov. Problem Koroške so se odločili rešiti s plebiscitom. Oktobra 1920 je več kot polovica (59 %) tam živečih ljudi glasovala za Avstrijo. Čeprav je v krajih, kjer so izvedli plebiscit, živela večina Slovencev (več kot 80 %), sej jih je zaradi protisrbske propagande mnogo odločilo za Avstrijo. Srbska vojska, ki je del koroške kotline zasedla, je bila do domačinov neprijazna, saj so srbski kraji med vojno pod Avstro-Ogrsko okupacijo zelo trpeli. Zaradi splošnega pomanjkanja je bila Koroška pod jugoslovansko upravo slabo preskrbljena s hrano in z drugimi potrebnimi stvarmi. Slovenski politični voditelji v Ljubljani so bili v jugoslovansko odločitev koroških Slovencev gotovi, zato se s propagando in predstavitvijo niso preveč trudili. Ker je plebiscit najbolj demokratičen način odločanja, jugoslovanske severne meje ni bilo mogoče spremeniti niti po drugi svetovni vojni. Na Štajerskem je narodno mejo nad Mariborom takoj na začetku z odločno vojsko zasedel bivši Avstro-Ogrski oficir Rudolf Maister« (Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, str. 53). 70 »V nasprotju z izgubo Primorske in Koroške je bila nepričakovana pridobitev Slovenske krajine na bivšem Ogrskem – Prekmurja« (Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, str. 53). Poglavje Neodrešena Slovenija na treh straneh predstavi slovensko manjšino bolj podrobno. Učbenik tu razloži pojma »asimilacija – utapljanje enega naroda v drugem, raznarodovanje« in »diskriminacija – zapostavljanje, omejevanje pravic določeni skupini prebivalstva«. »Italija, Avstrija in Madžarska so obstoj slovenske manjšine v svojih državah zanikale in jo poskušale asimilirati« (Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, str. 70). »Italijanske oblasti so od samega začetka pritiskale na Slovence kot na državne sovražnike. Ko so oblast v Italiji leta 1922 prevzeli Mussolinijevi fašisti, se je pritisk še stopnjeval. Slovenščina je bila prepovedana v vseh javnih prostorih: v državnih uradih, podjetjih, trgovinah in gostilnah. Od leta 1923 do leta 1927 so izgnali slovenščino iz šol. Nazadnje so bila prepovedana vsa slovenska kulturna in športna društva, pa tudi slovenski časopisi in knjige. Slovensko so lahko govorili le v cerkvi in na skrivaj doma. Italijani so spremenili vsa slovenska krajevna in lastna imena ter priimke, da so zveneli italijansko. Janez Valenčič je tako postal Giovanni Valenti, mesto Postojna pa Postumia« (Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, str. 70). (…) »Uničevali so slovenske kmečke in delavske zadruge, banke, podjetja … Slovencev, ki so od leta 1920 živeli v Italiji, se jih je več kot 50.000 izselilo; največ v Jugoslavijo, veliko tudi v Argentino. Prvi so morali iskati kruh drugje najbolj izobraženi: uradniki, sodniki, odvetniki, učitelji; ostali so le duhovniki. Tako je bila slovenska manjšina v Italiji »obglavljena«. Oblasti so z raznimi ugodnostmi pospeševale priseljevanje Italijanov. Želeli so v kratkem času povsem spremeniti slovensko ozemlje v italijansko. (…) Italijani so si pri raznarodovanju pomagali z diskriminatorno zakonodajo in s fizičnim nasiljem fašističnih oddelkov. Ti so ljudi pretepali, jih mučili, po krivici obsojali na dolge zaporne kazni ipd. Nasilje je pri Slovenci imelo nasproten učinek, začeli so se organizirano upirati. Zavedni slovenski duhovniki so ustanovili Zbor svečenikov sv. Pavla, ki je skrivaj pomagal ohranjati slovensko besedo in se tudi na mednarodni ravni boril za človekove pravice na Primorskem. Liberalno usmerjena mladina je organizirala skrivno gibanje TIGR (Trst, Ista, Gorica, Reka). Tigrovci so proti italijanski državi izvajali sabotaže, požigali glavne potujčevalnice – šole, širili protiitalijansko propagando in izvajali tudi oborožene napade na policijo. Z nasiljem so opozarjali tujo in domačo javnost na krivice, ki jih izvaja Italija. Končni cilj teh organizacij je bila priključitev Primorske in Istre k 71 Jugoslaviji. Obe organizaciji je skrivaj podpirala Jugoslavija« (Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, str. 71). »Fašistična policija je dvakrat v večji meri odkrila slovensko odporniško mrežo. Leta 1930 in leta 1941 je posebno sodišče za zaščito države na 1. in 2. tržaškem procesu obsodilo več kot 70 Slovencev na dolge zaporne kazni, 9 pa so jih takoj po sodbi ustrelili. Leta 1930 štiri pri Bazovici, leta 1941 pa pet na Opčinah pri Trstu. Slovenci so zaradi mučenja in pomanjkanja umirali tudi v zaporih« (Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, str. 71). (Slika 17: Fašistični požig Narodnega doma v Trstu Vir: : Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, str. 71) »Po koroškem plebiscitu oktobra 1920 je tudi Avstrija izvajala asimilatorski pritisk na koroške Slovence. S tem je kršila pariško mirovno pogodbo in mednarodne norme Društva narodov. Tudi Avstrijci so dajali krajevnim imenom in priimkom nemško obliko. Kjer se je dalo, so uporabo slovenščine prepovedali ali omejili. Vendar niso bili tako nasilni kot Italijani. Do priključitve Avstrije k Nemčiji leta 1938 je bilo na koroških šolah še nekaj manjšinskih razredov, kjer so delno učili tudi v slovenščini. Slovenci so imeli svoja društva in so izdajali slovenske časopise« (Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, str. 71). »Po priključitvi Avstrije Hitlerjevemu tretjemu rajhu Slovencev niso več priznavali kot manjšino. Razpuščene so bile vse njihove organizacije, šole. Posamezne slovenske družine so začeli razseljevati po Nemčiji ali so jih poslali v taborišča, na Koroško so naseljevali Nemce« (Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, str. 71). »Zunaj Jugoslavije je še vedno ostal del Slovencev ob Rabi, s središčem v Monoštru. Madžarske oblasti ga niso priznavale kot narodno manjšino in so ga skušale pomadžariti. Čeprav ti Slovenci niso imeli slovenskih šol, jih je še po 2. svetovni vojni okrog 5.000 govorilo slovensko« (Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, str. 71). 72 To poglavje ima podpoglavje Razmisli. V njem najdemo tri naloge, ki se navezujejo na slovensko manjšino in s katerimi učenci ponovijo pridobljeno znanje. (Slika 18: Razmisli – »Neodrešena Slovenija« Vir: : Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, str. 72) Poglavje Vojna v Evropi se konča na slovenskem ozemlju ima nekaj povedi, ki se navezujejo na etnično mejo Slovenije: 73 »Vodstvo osvobodilnega gibanja si je v skladu z načrtom Zedinjene Slovenije zadalo osvoboditi ozemlje, na katerem so živeli Slovenci, tako da so enote Jugoslovanske armade vkorakale tudi v Trst in Celovec« (Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, str. 104). »Vsaj za nekaj majskih dni leta 1945 je bil uresničen tudi sen Zedinjene Slovenije. Toda že po nekaj tednih so morali partizani na zahtevo velikih sil, ki so že na jaltski konferenci določile povojno usodo Evrope, zapustiti avstrijski del Koroške, Trst z okolico in del Primorske« (Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, str. 105). (Slika 19: Straža ob vojvodskem prestolu Vir: : Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, str. 105) Učbenik Koraki v času – 20. stoletje (Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, 110 str.) ima poglavje Slovenske meje in Slovenci izven domovine, ki je namenjeno prav tematiki slovenske narodne manjšine po drugi svetovni vojni. »Že med vojno je Jugoslavija zahtevala priključitev s Slovenci naseljenega dela Koroške, Primorske, Trsta, hrvaških kvarnerskih otokov in Istre, ob koncu vojne pa je z vojsko tudi prodrla na ta območja. Velike zmagovalke vojne so sklenile, da bo Avstrija obnovljena v predvojnih mejah. Pri tem so upoštevali, da sta mejo med Jugoslavijo in Avstrijo po prvi svetovni vojni začrtala plebiscit in demokratično izražena volja tamkajšnjih prebivalcev, ne pa vojskovanje ali tajne pogodbe« (Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, str. 144). »Jugoslovanska vojska se je morala junija 1945 umakniti iz Trsta in dela Primorske. Predvojno italijansko deželo Julijsko krajino so razdelili na dve coni. Zahodni del – cono A so nadzorovali anglo-ameriški vojaški organi, vzhodni del – cono B pa jugoslovanski. Na mirovni konferenci v Parizu niso našli za vse sprejemljive rešitve. Leta 1947 podpisana mirovna pogodba je temeljila na načelu, naj ostane v Italiji toliko Jugoslovanov kot Italijanov v Jugoslaviji. Jugoslovansko ceno je plačal narod, ki meji na Italijane, to pa so Slovenci« (Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, str. 145). 74 (…) »Oktobra 1954 sta Jugoslavija in Italija podpisali londonski memorandum in si razdelili STO. Cona B in delček cone A sta pripadla Jugoslaviji, večina cone A STO s Trstom pa je ostala Italiji« (Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, str. 145). (…) »V Italiji je še vedno ostala močna slovenska manjšina. Anglo-ameriška vojaška uprava je z odpravo dela fašistične zakonodaje po letu 1945 Slovencem vnovič omogočila politično, gospodarsko in kulturno organiziranje. Oživele so slovenske šole, kulturne ustanove in društva. Čeprav se je z londonskim memorandumom Italija zavezala k spoštovanju manjšinskih pravic Slovencev, je to problematiko odrivala na stran. Šele leta 2001 so v italijanskem parlamentu sprejeli zaščitni zakon za Slovence, kdaj bo v celoti zaživel, pa še ni mogoče predvideti« (Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, str. 145). (Slika 20: Julijska krajina 1945 - 1947 Vir: : Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, str. 145) (Slika 21: Opis položaja Slovencev v Italiji Vir: : Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, str. 145) (Zemljevid 11: Svobodno tržaško ozemlje 19451954 Vir: : Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, str. 145) 75 »Slovenci so upali, da bo prišlo tudi do popravka severne slovenske meje. Zahodne slike so kmalu javno sporočile, da bo Avstrija obnovljena v predvojnih mejah. (…) Tudi v Avstriji se je življenje za Slovence v času zavezniške vojaške uprave vsaj malo izboljšalo. Leta 1945 so uvedli obvezno dvojezično šolstvo na južnem Koroškem, kar naj bi pripomoglo k razumevanju med narodoma. Narodnostne pravice Slovencev in Hrvatov so zapisane v 7. členu avstrijske državne pogodbe, podpisane maja 1955. Ko so oblast od zavezniških sil prevzeli Avstrijci, so se začeli Slovenci soočati z večjimi težavami. Leta 1958 so ukinili obvezno dvojezično šolstvo. Na Koroškem so se krepile do Slovencev nestrpne nemške organizacije. Prizadevale so si za ukinitev manjšinskih pravic koroških Slovencev, npr. za ukinitev slovenske gimnazije v Celovcu (ustanovljene leta 1957), večkrat so porušili slovenske spomenike. Čeprav je avstrijsko ustavno sodišče določilo, na katerih območjih morajo stati dvojezični krajevni napisi, oblasti na Koroškem temu nasprotujejo« (Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, str. 145). »Neposredno za slovensko mejo so tudi Slovenci v Porabju na Madžarskem. Leta 1945 so dobili možnost šolanja v maternem jeziku, po izboljšanju odnosov med Jugoslavijo in Madžarsko ob koncu petdesetih let pa so v Porabju postopoma uvedli dvojezično šolstvo. Učitelji so začeli hoditi v Slovenijo na šolanje« (Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, str. 146). V poglavju sta razložena nova pojma: »STO – Svobodno tržaško ozemlje« in »Osimski sporazumi – pogodbe med Jugoslavijo in Italijo, podpisane 11. oktobra 1975 v Osimu, italijanskem mestecu ob jadranski obali«. Tudi tu je podpoglavje Razmisli, v katerem so naloge, s katerimi učenci ponovijo naučeno snov. 76 (Slika 22: Rubrika Razmisli Vir: : Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, str. 146) Delovni zvezek Koraki v času – 20. stoletje (Rode, 2003, 112 str.) ponuja več nalog, s katerimi učenci ponovijo tematiko zamejskih Slovencev. (Slika 25: Nalogi A in B Vir: Rode, 2003, str. 101) (Slika 23: Nalogi B in C Vir: Rode, 2003, str. 42) 77 (Slika 24: Jugoslavija se je borila za pravičnejšo mejo Vir: Rode, 2003, str. 100) (Slika 25: Naloga A in B Vir: Rode, 2003, str. 101) 78 (Slika 26: Naloga B Vir: Rode, 2003, str. 102) Naslednji je učbenik Koraki v času 9 (Gabrič in sod, 2013, 119 str.) založbe DZS. Čeprav ima učbenik skoraj enako ime kot njegov predhodnik, se vsebine (tudi vsebine zamejstva) razlikujejo. »Na Koroškem, kjer je južni del poseljen s Slovenci, so se priključitvi k novi državi z orožjem uprli tamkajšnji Nemci« (Gabrič in sod, 2013, str. 60). »Italijanska vojska je takoj po podpisu premirja zasedla obljubljeno ozemlje: skoraj tretjino slovenskega ozemlja na zahodu in Istro. (…) Z Rapalskim sporazumom so novembra 1920 določili mejo med Italijo in Jugoslavijo, s katero sta bili obe strani nezadovoljni. Na italijanski strani je ostalo veliko Slovencev in Hrvatov, Italija pa ni dobila obljubljene Dalmacije« (Gabrič in sod, 2013, str. 60). »Slovenci so se sklicevali na samoodločbo naroda in poskušali državne meje približati etničnim, avstrijski Nemci pa so hoteli obdržati ozemlja zase. Na Štajerskem je Rudolf Maister z odločno vojaško akcijo zasedel Maribor in vzpostavil mejo, ki je pozneje postala državna meja in je še danes meja med Slovenijo in Avstrijo« (Gabrič in sod, 2013, str. 61). (…) »Tako je na mirovni konferenci v Parizu obveljala odločitev, da naj prebivalci najspornejšega dela Koroške sami odločijo, v kateri državi bi želeli živeti. Na koroškem plebiscitu 10. oktobra 1920 je v coni A večina glasovala za Avstrijo, čeprav so na tem območju večinoma živeli Slovenci. Ekonomsko so bili ljudje (predvsem kmetje) namreč bolj vezani na Avstrijo, do nove jugoslovanske države pa so bili nezaupljivi. Če bi večina v coni A glasovala za Kraljevino SHS, bi izvedli še plebiscit v coni B, kar pa ni bilo potrebno. Ker je šlo za demokratično izraženo voljo ljudi, je bila s tem meja dokončno določena« (Gabrič in sod, 2013, str. 61). 79 (Slika 28: Plebiscitna propaganda Vir: Gabrič et al., 2013, str. 61) (Slika 27: Območje koroškega plebiscita Vir: Gabrič et al., 2013, str. 61) »Kraljevina SHS je izgubila Primorsko in Koroško, a je pridobila slovensko krajino na bivšem Ogrskem – Prekmurje, kjer so ljudje kljub večstoletni ločenosti od drugih slovenskih delov ohranili slovensko zavest« (Gabrič in sod, 2013, str. 61). Učbenik ponuja učencem slovarček, v katerem so razloženi novi pojmi. Znotraj tega slovarčka so razloženi naslednji pojmi: »londonski sporazum – tajni sporazum med Italijo in silami antante, s katerim je Italija med drugim dobila velik del slovenskega etničnega ozemlja« , »etnična meja – meja med etničnima skupinama, narodoma« in »plebiscit – glasovanje prebivalstva na kakem ozemlju o priključitvi določeni državi ali o razdružitvi o nje« . Na koncu poglavja je tudi prostor, namenjen ponovitvi. V rubriki Ponovi & razmisli je šest vprašanj, od katerih se štiri vprašanja navezujejo na slovensko manjšino in njihovo zgodovino. (Slika 29: Rubrika Ponovi & razmisli Vir: Gabrič et al., 2013, str. 61) Poglavje Razbitje Jugoslavije in okupacija Slovenije prikazuje pritisk in metode drugih narodov, da bi Slovence raznarodili. Enake metode in pritiske so skozi zgodovino občutili tudi zamejski Slovenci. »Slovenci so bili v najslabšem položaju, saj so bili najbolj razkosani, vsi okupatorji pa so predvideli uničenje Slovencev kot naroda. Pri tem ni bilo mišljeno fizično uničenje, temveč uničenje identitete naroda« (Gabrič in sod, 2013, str. 72). 80 »Nemški okupator Slovencev ni priznaval za samostojen narod, temveč jih je štel za slovansko govoreče Vindišarje, ki naj bi bili rasno sorodni Germanom. Zato so ukinili vse, kar je imelo slovenski značaj, in Slovence podvrgli najhujšim raznarodovalnim ukrepom. (…) Ponemčili so slovenska osebna imena, prepovedali uporabo slovenščine v šolah, cerkvah, javnih ustanovah in upravi« (Gabrič in sod, 2013, str. 73). »Madžari so uporabili podobno taktiko kot Nemci, a so bili manj ostri. Slovence so imenovali Vendi. Začeli so izganjati slovenske izobražence in madžarizirati imena, šole in upravo« (Gabrič in sod, 2013, str. 73). Tudi v tem poglavju imamo slovarček ter rubriko Ponovi in razmisli, ki ponuja vprašanja za utrditev usvojene snovi. (Slika 30: Rubrika Ponovi & razmisli Vir: Gabrič et al., 2013, str. 73) V podpoglavju Sklepne operacije je poved, v kateri najdemo zamejsko tematiko: »Vodstvo osvobodilnega gibanja je v skladu z načrtom Zedinjene Slovenije poskušalo osvoboditi vse ozemlje, na katerem so živeli Slovenci, tako da so enote Jugoslovanske armade vkorakale tudi v Trst in Celovec« (Gabrič in sod, 2013, str. 80). Učbenik Koraki v času 9 opiše (Gabrič in sod, 2013, 119 str.) tudi dogajanje na zahodni meji po drugi svetovni vojni. »Državne meje Jugoslavije in s tem tudi Slovenije so z izjemo zahodne meje po vojni ostale nespremenjene. Jugoslovanska vojska je osvobodila Primorsko in Trst, vendar se je morala junija 1945 umakniti. Predvojno italijansko deželo Julijsko krajino so razdelili na dve coni. Cono A (zahodni del Julijske krajine) so nadzorovali anglo-ameriški vojaški organi, cono B (vzhodni del Julijske krajine) pa jugoslovanski. Leta 1947 je bila podpisana mirovna pogodba z Italijo. Jugoslavija se je povečala proti zahodu, a Slovenija še ni dobila izhoda 81 na morje. Trsta kot glavne sporne točke niso priključili nobeni državi. Ustanovili so državico Svobodno tržaško ozemlje, ki so jo tudi razdelili na cono A pod angloameriško vojaško upravo in cono B pod jugoslovansko vojaško upravo. Oktobra 1954 sta Jugoslavija in Italija podpisali londonski sporazum in si razdelili Svobodno tržaško ozemlje. Cona B in manjši del cone A sta pripadla Jugoslaviji, večina cone A s Trstom pa je ostala Italiji« (Gabrič in sod, 2013, str. 87). (Zemljevid 12: Svobodno tržaško ozemlje Vir: : Gabrič in sod., 2013, str. 87) 82 Delovni zvezek Koraki v času 9 (Rode, Galonja, 2013, 56 str.) vsebuje kar nekaj nalog, vezanih na vsebine zamejskih Slovencev. (Slika 31: Naloge 7, 8, 9, 10, in 11 Vir: Rode, Galonja, 2013, str. 31) 83 (Slika 32: Naloge 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18 in ponovi Vir: Rode, Galonja, 2013, str. 32) 84 (Slika 33: Naloge 21, 22, 23, 24 in 25 Vir: Rode, Galonja, 2013, str. 41) Naslednja dva učbenika sta iz založbe Rokus Klett. Prvi je Raziskujem preteklost 9 (Razpotnik, Snoj, 2008, 154 str.). Prvo poglavje, ki omeni tematiko slovenske manjšine, je poglavje Kako so bile določene slovenske meje v Kraljevini SHS. »Nove državne meje so velik del Slovencev in slovenskega ozemlja ločile od matične države. Nekaterih ozemelj (Koroška, Benečija, Rezija, Kanalska dolina) Slovenci tudi pozneje, po drugi svetovni vojni, niso mogli vključiti v okvir jugoslovanske države« (Razpotnik, Snoj, 2008, str. 42). 85 »Tu so za mejo med Republiko Avstrijo in Kraljevino SHS določili reko Muro. Maribor je s tem dejanjem dokončno postal del slovenskega ozemlja in na Štajerskem sta se državna in narodnostna meja dobro uskladili« (Razpotnik, Snoj, 2008, str. 42). »Vendar so se zaradi številnih drugih predlogov ter narodno mešane Koroške odločili za plebiscit, ki je bil izveden 10. oktobra 1920« (Razpotnik, Snoj, 2008, str. 43). Koroško so najprej razdelili na dve plebiscitni coni. Odločeno je bilo, da se plebiscit najprej izvede v coni A. Če bi se prebivalci cone A odločili za Jugoslavijo, bi se nato le-ta izvedel še v coni B. Obe strani, avstrijska in jugoslovanska, sta začeli ljudi nagovarjati k odločitvi za svojo državo. Razvila se je močna plebiscitna propaganda, ki je črnila nasprotno stran. Jugoslovanska stran se je na začetku znašla v prednosti, saj je bilo na Koroškem tedaj več Slovencev kot Nemcev (približno v razmerju 80 : 20). Vendar je zaradi slabo organizirane propagande in odlašanja z vojaško pomočjo Avstrija naglo pridobivala podporo. Avstrijci so na plebiscitu dosegli uspeh, saj se je večina Korošcev izrekla za Avstrijo. Ker plebiscit pomeni najbolj demokratičen način odločanja, plebiscitne odločitve tudi po 2. svetovni vojni ni bilo mogoče spremeniti« (Razpotnik, Snoj, 2008, str. 43). »Kraljevina SHS je v pogajanjih zahtevala, da naj meja poteka po etnični meji. Tako Italijani kot pariška mirovna konferenca so ta predlog zavrnili. Jugoslovani so nato za to območje predlagali plebiscit, vendar tudi ta predlog ni bil sprejet. (…) Za priključeno ozemlje so Italijani uvedli ime Venezia Giulia, ki je dobilo slovensko ime Julijska krajina.« (Razpotnik, Snoj, 2008, str. 44). Poglavje ima dve rubriki, ki učencem ponujata več znanja o določeni tematiki, to sta Ali veš? in Aktualno. 86 (Slika 34: Rubrika Ali veš? Vir: Razpotnik, Snoj, 2008, str. 43) (Slika 35: Rubrika Aktualno Vir: Razpotnik, Snoj, 2008, str. 43) ) Ob koncu poglavja sta razložena pojma »plebiscit – ljudsko glasovanje o priključitvi nekega ozemlja določeni državi« in »pogodba – sporazum glede kakih določil ali obveznosti« . Tu so tudi vprašanja za ponovitev. (Slika 36: Rubrika Ponovimo in premisli Vir: Razpotnik, Snoj, 2008, str. 44) ) Za poglavjem Kako so bile določene slovenske meje v Kraljevini SHS je še eno poglavje, ki je posvečeno manjšinam, in sicer Kakšen je bil položaj slovenskih manjšin. Poglavje podrobneje predstavi zamejske Slovenci v vsaki državi. »Slovenci po prvi svetovni vojni niso več živeli skupaj v eni državi, ampak so bili razdeljeni med 4 države: največ Slovencev (približno 2/3) je živelo v Kraljevini SHS, velik del (približno 300.000) v Kraljevini Italiji, po plebiscitu je v Avstriji ostalo okoli 80.000 Slovencev (na Koroškem in Štajerskem), približno 5.000 Slovencev pa je živelo na Madžarskem« (Razpotnik, Snoj, 2008, str. 45). »Takoj po zmagi na koroškem plebiscitu so Nemci nadaljevali staro raznarodovalno politiko – ponemčevanje ali germanizacijo. S takšno politiko so kršili svoje 87 predplebiscitne obljube, da bodo Slovencem priznavali vse narodnostne pravice. Nemščina je postala edini uradni jezik na Koroškem in Štajerskem. Slovenska imena so ponemčili, slovenščino pa preganjali in prepovedovali na vsakem koraku. Ukinjali so slovenske šole. Zapirali so slovenske ustanove, nastavljali nemške duhovnike ter načrtno kupovali zemljo, ki je bila prej v slovenskih rokah. Da bi prikazali čim manjšo številnost slovenskega naroda, so pri popisovanju uvedli novo kategorijo prebivalstva »Nemcem prijazni« (šteli so jih za neslovensko prebivalstvo). Slovence so označili za sovražne in za privržence Jugoslavije. Posledice take delitve so bile hitro vidne, saj se je leta 1923 za Slovence opredelilo 39.000 Korošcev, leta 1934 pa le še 26.793 (v času habsburške monarhije je bilo na Koroškem okoli 82.000 Slovencev). Kljub temu pritisku je na Koroškem vse do leta 1938 delovalo 67 dvojezičnih šol, predvsem na nižji stopnji izobraževanja« (Razpotnik, Snoj, 2008, str. 45). »Slovenci na Koroškem so se združevali v Politično in gospodarsko društvo za koroške Slovence, ki je izdajalo tednik Koroški Slovenec. Glavni cilji društva so bili usmerjeni k ohranjanju slovenstva na vseh področjih, kulturnem, gospodarskem in političnem. Po letu 1927 se je delovanje društva okrepilo, vendar ga je nova koroška vlada leta 1934 ukinila. Slovenci so se odtlej združevali le v okviru Slovenske prosvetne zveze, ki je bila zveza kulturnih društev na Koroškem« (Razpotnik, Snoj, 2008, str. 45). (Slika 37: Položaj slovenske manjšine na Koroškem Vir: Razpotnik, Snoj, 2008, str. 45) ) (Slika 38: Položaj slovenske manjšine v Italiji Vir: Razpotnik, Snoj, 2008, str. 45) ) »Po letu 1938, ko si je Avstrijo priključila Nemčija (anšlus), se je položaj Slovencev še poslabšal. Takrat so razpustili vse slovenske organizacije (kulturna in druga društva, zadruge), časopise in šole. Slovenske družine so začeli razseljevati po Nemčiji ali jih pošiljati v taborišča, na Koroško pa so naseljevali Nemce. Maja 1940 so razpustili takratno vodilno slovensko organizacijo – Mohorjevo družbo v Celovcu, ki je izdajala 88 slovenske knjige in vsestransko spodbujala slovensko kulturo. Po odpravi dvojezičnih šol, ki jih je obiskovalo približno 10.000 otrok, so nacisti iz šol izgnali celo latinico« (Razpotnik, Snoj, 2008, str. 46). »Italijanske oblasti so na Slovence gledale kot na manjvreden narod in tako z njimi tudi ravnale. Po prihodu Mussolinija in fašistov na oblast (1922) se je pritisk na Slovence le še stopnjeval. Začela se je nasilna italijanizacija, ki je zajela vse sloje prebivalstva. Že leta 1920 so fašisti požgali slovenski Narodni dom v Trstu, kar je napovedalo dolgo obdobje fašističnega nasilja nad Slovenci: slovenščina je bila v javnosti prepovedna, niso je smeli uporabljati v državnih ustanovah in šolah; v cerkvah sta bila po letu 1933 v slovenščini dovoljena le molitev in petje; slovenska lastna imena, priimke ter krajevna imena so poitalijančili, preimenovanja so izvajali celo na nagrobnikih; prepovedali so vsa slovenska kulturna in športna društva, časopise in knjige; kupovali so slovensko posest, nanjo pa naseljevali prebivalce italijanske narodnosti; Slovence so pospešeno izseljevali in pospeševali tudi njihovo samoizseljevanje« (Razpotnik, Snoj, 2008, str. 46). »Kar 1/3 Slovencev (okoli 10.000) se je v medvojnem obdobju izselila iz Italije, največ v sosednjo Kraljevino SHS (Jugoslavijo), veliko pa jih je odšlo v Argentino. Od slovenskih izobražencev so lahko ostali le duhovniki. Kljub narodnemu zatiranju so Slovenci še vedno sestavljali večino podeželskega prebivalstva v Julijski krajini, medtem ko so v mestih prevladovali Italijani« (Razpotnik, Snoj, 2008, str. 46). Slovenci so kljub diskriminatorni italijanski politiki in fizičnemu nasilju ostali narodno zavedni. Ko so leta 1928 razpustili društvi Edinost v Trstu in Gorici, so slovensko besedo in običaje naprej ohranjali v skrivnih kulturnih društvih. Njihovo delovanje so omogočili narodno zavedni duhovniki, ki so v ta namen ustanovili organizacijo Zbor svečenikov sv. Pavla. Nasilje nad Slovenci je pripeljalo tudi do bolj odkritega upora. Ustanovljene so bile ilegalne odporniške skupine, ki so na fašistično nasilje odgovarjale z nasiljem. Najbolj znana organizacija je bila TIGR, v okviru katere so delovali mladi, ki so hoteli svetovno javnost opozoriti na položaj narodnih manjšin v Julijski krajini. Slovence so spodbujali k dejavnejšemu odporu. Tigrovci so požigali italijanske vrtce in šole, napadali fašiste, širili propagandno literaturo in izvajali oborožene akcije. Podobne cilje in metode je imela organizacija Borba. Temeljni cilj obeh je bila priključitev Primorske in Istre k Jugoslaviji. Obe organizaciji je skrivaj podpirala tudi matična država. Fašisti so slovenske upornike večkrat odkrili in razkrinkali velik del odporniške mreže. Sodilo jim je Posebno sodišče za zaščito države na dveh tržaških procesih (1930 89 in 1941). Vendar fašistični teror Slovencev ni zlomil, v njih je le krepil protifašistično razpoloženje« (Razpotnik, Snoj, 2008, str. 47). »Kljub pridobitvi Prekmurja je velik del ozemlja, poseljenega s Slovenci, ostal pod Madžarsko. To je bilo območje ob reki Rabi, zato tod živeče Slovence imenujemo Porabski Slovenci. Središče njihovega delovanja je bilo mesto Monošter. Tudi tu je potekalo raznarodovanje – madžarizacija. Ocenjujejo, da je na tem območju živelo od 5.000 do 10.000 Slovencev, ki pa jim madžarska oblast nikoli ni priznala tega imena. Razglasili so jih za Vende, poseben narod, ki naj bi izviral iz nekdanjih Vandalov. Madžarske oblasti so ukinile slovenske šole in društva. Kljub temu sta se slovenska govorica in zavest obdržali na tem območju vse do danes« (Razpotnik, Snoj, 2008, str. 47). Poglavje ima poleg rubrike Ponovimo, kjer so tri vprašanja, še rubriko Premisli, kjer je naloga, naj učenec primerja položaj slovenske manjšine v različnih državah. (Slika 39: Rubriki Ponovimo in Premisli Vir: Razpotnik, Snoj, 2008, str. 47) ) Tu je še slovarček dveh pojmov, ki razlaga »društvo – nepolitična in prostovoljna organizacija, ki združuje ljudi s skupnim interesom« ter »diskriminacijo – izključevanje določenih skupin ali oseb iz družbe« . V poglavju Kaj je konec vojne pomenil Slovencem najdemo dve povedi z zamejsko tematiko: »Cilj JA je bilo osvoboditi celotno ozemlje Jugoslavije in doseči najbolj zahodno in severno slovensko narodnostno mejo« (Razpotnik, Snoj, 2008, str. 95). (…) »S tem je slovenska partizanska vojska dosegla svoj cilj – osvoboditev vsega slovenskega narodnostnega ozemlja. Vendar se je JA na zahtevo zaveznikov, ki so nekaj dni zatem prišli v Trst in na Koroško, s teh območij umaknila« (Razpotnik, Snoj, 2008, str. 95). 90 (Slika 40: Osvobajanje Trsta Vir: Razpotnik, Snoj, 2008, str. 95) ) Zapise o zamejskem območju ponovno najdemo v podpoglavju V čem sta se razlikovali coni A in B, kjer je govora o razmejitvi zahodne meje po drugi svetovni vojni. »Na narodnostno mešanem in najbolj spornem ozemlju (obala Jadranskega morja od Devina do Novigrada) pa so ustanovili Svobodno Tržaško ozemlje – STO, ki naj bi bilo nevtralno ozemlje pod nadzorom Varnostnega sveta OZN. STO ni nikoli zaživelo samostojno, temveč je bilo razdeljeno na cono A pod zavezniško vojaško upravo (Trst z okolico) in cono B pod jugoslovansko upravo (Koprski in Bujski okraj)« (Razpotnik, Snoj, 2008, str. 133). (…) »Slovenija in Jugoslavija z mejo nista bili povsem zadovoljni, saj ni potekala po narodnostni meji. (…) Italija in Jugoslavija sta se s podpisom londonskega memoranduma zavezali, da bosta poskrbeli za slovensko oziroma italijansko manjšino na svojem ozemlju. Italija se je zavezala, da bo spoštovala manjšinske pravice Slovencev. Svoje obveznosti je deloma izpolnila, saj so bile obnovljene slovenske kulturne organizacije, slovenske šole, zgrajen je bil slovenski kulturni dom, slovenščina se je uporabljala v uradih« (Razpotnik, Snoj, 2008, str. 133). (Zemljevid 13: Julijska krajina 1945–1947 in STO 19471954 Vir: Razpotnik, Snoj, 2008, str. 133) 91 Razdelek Ali veš? ponuja učencem dodatne informacije o organizaciji zamejskih Slovencev v Italiji. (Slika 41: Rubrika Ali veš? Vir: Razpotnik, Snoj, 2008, str. 133) ) Podpoglavje Kakšna je bila usoda slovenskega dela Koroške učencem predstavlja usodo območja slovenskih Korošcev po drugi svetovni vojni ter odstavek o Slovencih na Madžarskem: »Jugoslovanska armada je maja 1945 dosegla tudi severno narodnostno mejo in zasedla Koroško. (…) Jugoslavija je zahtevala priključitev slovenske Koroške k matičnemu ozemlju, zahtevala pa jo je tudi Republika Avstrija. Vprašanje slovenske Koroške naj bi se reševalo na mirovni konferenci v Parizu. Že med konferenco so se razširile govorice, da zavezniki ne podpirajo priključitve slovenske Koroške k Jugoslaviji. (…) V vmesnem času je bila Koroška pod vojaško upravo Britancev, ki so obnovili delovanje dvojezičnih šol. Za rešitev koroškega vprašanja je bilo organiziranih več konferenc. Leta 1949 so velesile dokončno zavrnile priključitev slovenske Koroške k Jugoslaviji in potrdile mejo na Karavankah. Hkrati so sprejele vrsto zaščitnih določil za zaščito obeh jugoslovanskih manjšin, ki so bila pozneje vključena v avstrijsko državo pogodbo. (…) S pogodbo so začela veljati zaščitna določila za slovensko in hrvaško manjšino, ki so zapisana v 7. členu in zagotavljajo pravico do: uporabe svojega jezika; lastnih organizacij; pouka v svojem jeziku; uporabe slovenskega in hrvaškega jezika kot uradnega jezika in jezika dvojezičnih napisov; udeležbe v kulturnih, upravnih in sodnih ustanovah« (Razpotnik, Snoj, 2008, str. 134). »Čeprav so bile pravice obeh manjšin zagotovljene, so se Nemci na Koroškem in Štajerskem povezali v različne domovinske organizacije, da bi dosegli omejitev teh pravic. Njihov boj proti pravicam Slovencev in Hrvatov na Koroškem in Štajerskem poteka še danes« (Razpotnik, Snoj, 2008, str. 134). »Po drugi svetovni vojni je ostal del Slovencev tudi na Madžarskem. Zaradi informbirojevskega spora je bil njihov položaj sprva težak. Izboljšanje odnosov med SZ in Jugoslavijo konec 50. let je prineslo tudi izboljšanje položaja slovenske manjšine na 92 Madžarskem (dobili so slovenske šole, organizacije in časopisje)« (Razpotnik, Snoj, 2008, str. 134). Rubrika Aktualno bolj podrobno predstavi borbo Koroške domovinske organizacije proti pravicam slovenske in hrvaške manjšine na Koroškem. (Slika 42: Aktualno Vir: Razpotnik, Snoj, 2008, str. 134) ) Tudi to podpoglavje vsebuje rubriko Ponovimo in rubriko Premisli. (Slika 43: Rubriki Ponovimo in Premisli Vir: Razpotnik, Snoj, 2008, str. 134) ) Pojmi, ki so v tem podpoglavju razloženi, so »depeša – nujno vojaško ali diplomatsko sporočilo« , »memorandum – sporazum« in »domovinska – ki izraža pripadnost domovini« . Delovni zvezek Raziskujmo 9 (Burkeljca, Dobnik, Mirjanić, Pačnik, Snoj, Verdev, Zuljan, 2008, 98 str.) ima naloge z zamejsko tematiko zbrane na štirih straneh. 93 (Slika 44: Boji za severno mejo 1 Vir: Burkeljca in sod., 2008, str. 40) ) (Slika 45: Boji za severno mejo 2 Vir: Burkeljca in sod., 2008, str. 41) ) 94 (Slika 46: Boji za zahodno mejo Vir: Burkeljca in sod., 2008, str. 41) ) (Slika 47: Pridobitev Prekmurja Vir: Burkeljca in sod., 2008, str. 41) (Slika 48: Slovenci v Avstriji Vir: Burkeljca in sod., 2008, str. 42) 95 (Slika 49: Slovenci na Madžarskem Vir: Burkeljca in sod., 2008, str. 42) ) ) (Slika 50: Slovenci v Italiji Vir: Burkeljca in sod., 2008, str. 42) ) Naslednji učbenik iz založbe Rokus Klett je Raziskujem preteklost 9 (Razpotnik, Snoj, 2013, 158 str.), ki ima v poglavjih z zamejsko tematiko le besedne popravke; vsebina in poudarki ostajajo enaki kot v učbeniku Raziskujem preteklost 9 iz leta 2008, zato ga ne bomo posebej opisovali. Vsi analizirani učbeniki za zgodovino v 9. razredu imajo vsebine, ki se navezujejo na tematiko zamejskih Slovencev. Te vsebine so razporejene čez celoten učbenik, začnejo se z obravnavo mej po prvi svetovni vojni, nadaljujejo z mejami po drugi svetovni vojni, zaključijo pa s 96 poglavjem, namenjenim samo zamejskih Slovencem, če le-to ni bilo vključeno že prej. Slovenske narodne manjšine na Hrvaškem ne omenja noben učbenik. Vsi učbeniki obrazložijo učencem koroški plebiscit, osvoboditev celotnega narodnega ozemlja po drugi svetovni vojni ter cone A, B in STO. Koraki v času 9 (Gabrič in sod, 2013, 119 str.) ne prikažejo podrobneje zamejske problematike ter zamejskih Slovencev po posameznih državah, kar ostali učbeniki vsebujejo. Delovni zvezki vseh založb imajo naloge za ponovitev tematike zamejskih Slovencev. Delovni zvezek Naše stoletje (Kern, 2007, 55 str.) ima različne naloge (pobarvaj območja na zemljevidu, obkroži pravilen odgovor, napiši ustrezno besedo …), s katerimi ponovi vse poudarke, ki jih zasledimo v učbeniku. V delovnem zvezku Koraki v času – 20. stoletje (Rode, 2003, 112 str.) je večina nalog zastavljenih tako, da morajo učenci obrazložiti določene dogodke in tematike. Narediti morajo tudi časovni trak zahodne meje po drugi svetovni vojni. Delovna zvezka Koraki v času 9 (Rode, Galonja, 2013, 56 str.) in Raziskujem 9 (Burkeljca in sod., 2008, 98 str.) imata ob straneh različne vire, tematske naloge pa se navezujejo nanje. 5.4. Primerjava geografskih in zgodovinskih učbenikov Tako geografski kot zgodovinski učbeniki vseh založb (DZS, Modrijan, Mladinska knjiga, i2, Rokus Klett) obravnavajo tematiko zamejskih Slovencev, vendar vsako predmetno področje na svoj način. Medtem ko se učbeniki za geografijo osredotočajo bolj na demografske značilnosti in območja poselitve zamejskih Slovencev (na primer na število zamejskih Slovencev, opisi avstrijske Koroške, Porabja, območij poselitve zamejskih Slovencev v Italiji), zgodovina bolj podrobno prikaže historični del, kako so zamejski Slovenci sploh ostali za državno mejo, zlasti po prvi in drugi svetovni vojni. Po prvi svetovni vojni več pozornosti namenjajo Slovencev v Avstriji in v Porabju, po drugi svetovni vojni pa so v osredju Slovenci v Italiji. Slovenske narodne manjšine na Hrvaškem ne omenja noben učbenik. Geografija obravnava slovenske narodne manjšine v sosednjih državah v sklopu družbene geografije ali kot poseben sklop pod temo prebivalstva Slovenije. Zgodovina jih omenja večkrat, ob koncu prve in druge svetovne vojne, nekateri učbeniki, kot je na primer Raziskujem preteklost 9 (Razpotnik, Snoj, 2008, 154 str.), pa imajo posebno poglavje, posvečeno zamejski tematiki. Oba predmeta se trudita prikazati zamejsko problematiko in težave, s katerimi so se zamejski Slovenci srečevali oziroma se še vedno srečujejo. Najbolj so v ospredju njihove pravice oziroma kratenje le-teh. 97 Če gledamo količino vsebine, je le-te več v zgodovinskih učbenikih, najmanj pa v učbenikih za družbo, kar je bilo pričakovano. Raziskujem preteklost 9 (Razpotnik, Snoj, 2008, 154 str.) ima 1578 besed, ki tvorijo zamejske vsebine, sledi Naše stoletje (Kern, Nećak, Repe, 2007, 230 str.) s 1564 besedami. Zgodovinski učbenik Koraki v času 9 (Gabrič in sod, 2013, 119 str.) ima "le" 551 besed, medtem ko ima njegov predhodnik Koraki v času – 20. stoletje (Dolenc, Gabrič, Rode, 2003, 110 str.) 1323 besed na to temo. Pri geografskih učbenikih ima največ besed v vsebinah zamejske problematike učbenik Živim v Sloveniji (Senegačnik, Drobnjak, Otič, 2010a, 151 str.), to je 556, kar pa je 5 besed več od najmanjšega števila pri zgodovinskih učbenikih. Sledita Raziskujem Slovenijo 9 (Verdev, 2011a, 95 str.) z 191 besedami in Geografija 9 (Račič, Večerič, 2006, 91 str.) s 137 besedami. Učbeniki za družbo imajo na splošno najmanj vsebine o zamejskih Slovencih, kar je razumljivo glede na starost učencev in obseg predmeta. Na prvem mestu po številu besed je Družba in jaz 2 (Umek, Janša Zorna, 2012, 79 str.) s 348 besedami, sledijo Družba smo mi 5 (Mirjanić, 2010a, 72 str.) z 165 besedami, Radovednih pet (Verdev, Žlender, 2015) s 117 besedami in Družba 5 (Večerić, Zornik, Tomšič, 2007a, 80 str) s 95 besedami. Družba za petošolc(k)e (Justin, 2007a, 92 str.) ima izmed vseh pregledanih učbenikov najmanj besed, in sicer 85 besed. Zgodovinski učbeniki imajo tudi več slikovnega gradiva, kar se ujema z zgoraj napisanim. Slikovno gradivo v zgodovinskih učbenikih predstavlja osebnosti, ljudi in dogodke tistega časa, zemljevidi pa prikazujejo razmejitve državnih meja po prvi in drugi svetovni vojni. Pisne vire najdemo predvsem v delovnem zvezku Koraki v času 9 (Rode, Galonja, 2013) in delovnem zvezku Raziskujmo 9 (Burkeljca in sod., 2008). Tudi geografski učbeniki ponujajo učencem zemljevide, kateri prikazujejo območja poselitve slovenske narodne manjšine v sosednjih državah. Največ slikovnega gradiva je namenjeno pokrajinam. Kar pogrešamo pri geografskih učbenikih, je več zgodovinske komponente, pri nekaterih pa tudi več različnih tematskih virov, saj najdemo le podajanje podatkov. Pri določenih zgodovinskih učbenikih si želimo več sedanjega stanja in demografskih podatkov. Skoraj vsi delovni zvezki imajo naloge za ponovitev učne snovi, razen delovna zvezka za družbo Družba 5 in Družba za petošolc(k)e ter geografski učbenik Geografija 9. Zgodovinski delovni zvezki za razliko od geografskih ponujajo tudi več nalog, s katerimi lahko učenci ponovijo usvojeno snov, kar je razumljivo, saj imajo njihovi učbeniki več zamejskih vsebin. Nalog je na to temo najmanj pri družbi v petem razredu, saj je tudi vsebin pri tem predmetu najmanj. Tu učenci snov ponovijo z nalogami barvanja zemljevidov, pisanjem zamejskih pravic ter z razmišljanjem o prednostih znanja več jezikov in srečanju z zamejskim Slovencem. Pri 98 geografiji učenci vstavljajo pravilne besede in povezujejo sličice, pojme, naštejejo razloge za depopulacijo in prebirajo članke z zamejsko tematiko ter na njihovi podlagi napišejo razmišljanje. Zgodovinski delovni zvezki ponujajo barvanje območja na zemljevidu, vstavljanje pravilnih besed, izdelavo časovnih trakov, obrazložitev dogodkov in pojmov itd. Naloge so bolj pestre, zadnje izdaje se trudijo, da se naloge navezujejo na različne zgodovinske vire. Vsi učbeniki geografije in zgodovine skupaj ponujajo učencu dokaj obsežen vpogled v to tematiko, če znajo učenci te podatke povezovati med seboj. Učitelj geografije se mora truditi, da v razlago vpleta zgodovinske podatke, učitelj zgodovine pa ne sme zanemariti geografske širine. 6. PRIMER UČNE PRIPRAVE ZA IZVEDBO UČNE URE NA TEMATIKO ZAMEJSTVA 6.1. Priprava na izvedbo učne ure Slovenci v zamejstvu Eden od glavnih ciljev magistrskega dela je bila tudi priprava in izvedba učne ure na tematiko zamejskih Slovencev. Želeli smo pripraviti uro, ki bi na celosten in zanimiv način to vsebino približala učencem. Ob zaključku ure pa smo z anketami pridobili tudi njihovo mnenje o zamejski tematiki in izvedbi ure. Učno uro smo izvedli trikrat, in sicer na Osnovni šoli Frana Erjavca Nova Gorica v 9. a in 9. c razredu ter na Osnovni šoli Deskle v 9. a razredu. Šoli sta si precej različni. Osnovna šola Frana Erjavca Nova Gorica je mestna šola, v kateri je znotraj razredov večje število oddelkov. Pri devetih razredih smo zato uro lahko izvedli v dveh oddelkih. Geografijo in zgodovino poučujeta različni učiteljici. Osnovna šola Deskle ima manjše število učencev. Znotraj vsakega razreda je samo en oddelek, zato imajo za zgodovino in geografijo isto učiteljico. Le-ta poučuje tudi družbo v 5. razredu, državljansko in domovinsko vzgojo ter etiko pa v 8. razredu. 99 Učna priprava št.: 1 Razred: 9. razred Datum: 16. in 17. 2. 2015 Šola: OŠ Deskle in OŠ Frana Erjavca Nova Gorica Učiteljica: Angelika Koncut Učna tema: Družbenogeografske značilnosti Slovenije Učna enota: Slovenci v zamejstvu Vzgojnoizobraževalni cilji Globalni/etapni V–I cilji Učenec: razvija sposobnost za razumevanje in spoštovanje različnih kultur in skupnosti; razvija sposobnost preproste analize, sinteze in interpretacije podatkov in literature iz različnih medijev, za raziskovanje in poznavanje ljudi v preteklosti; razvija zmožnosti oblikovanja samostojnih zaključkov, pogledov, mnenj in vživljanja v različne vloge; razvija spretnosti časovne in prostorske predstavljivosti; razvija zavest o narodni identiteti in državni pripadnosti; pojasni pomen varovanja narodnih skupnosti in narodnih manjšin; razloži vzroke za nastanek slovenskih manjšin; ovrednoti nihanja števila slovenske manjšine v sosednjih državah; ovrednoti pomembnejše geografske pojave in procese v domači regiji; geografsko raziskuje domačo pokrajino; se zna vživeti v položaj drugih ljudi. Urni/operativni V–I cilji Učenec: pojasni pojem zamejski Slovenec; zna na stenskem zemljevidu pokazati območja poselitve zamejskih Slovencev; našteje narodnostno mešana območja s pomočjo zemljevida; razloži izraz „vindiš”; pojasni, s katerim dogodkom so postali zamejski Slovenci in kaj se je dogajalo z njimi potem; analizira avstrijsko državno pogodbo in odgovori na zastavljena vprašanja; analizira grafikon gibanja števila prebivalcev na Koroškem in pojasni demografske spremembe; opiše slovensko manjšino na Madžarskem; analizira grafikon gibanja števila prebivalcev v Porabju in slikovno gradivo ter pojasni demografske spremembe: opiše historični razvoj Porabja; opiše posamezne pokrajine s pomoočjo slikovnega gradiva; našteje območja, kjer živijo zamejski Slovenci; razlikuje med knjižno slovenščino in rezijanskih narečjem; pojasni preteklost narodnostno mešanega območja v Italiji; se vživi v vlogo zamejskega Slovenca in prikaže njihovo kulturo, obnašanje, vidike itd. Tip učne ure: Usvajanje novih učnih vsebin Učne oblike: skupinska frontalna 100 ____________ __ Učne metode: v dvojicah individualna razgovor razlaganje prikazovanje izkustveno učenje delo s tekstom demonstriranje eksperiment delo s slikovnim materialom delo z zvočnim posnetkom Učila: stenski zemljevid Slovenije, učni list, PTT predstavitev Učni pripomočki: računalnik, LCD projektor, platno Literatura in korelacije: Avstrijska državna pogodba, člen 7. URL: http://kokaljinternational.com/zdomci/index.htm (citirano 30. 12. 2014). Bogatec, N., Bufon, M., 2008. Premisliti manjšino. Slovenci v Italiji in skupni slovenski kulturni prostor po padcu meje. 2 zvezek. Koper – Trst. Univerza na Primorskem, Znanstveno raziskovalno središče Koper, Založba Annales, 96 str. Bujadnik. URL: http://www.parcoprealpigiulie.it/sl/Principale/Dejavnosti/Odkrivati_Parka/Gastro nomija/Gastronomija.aspx (citirano 5. 2. 2015). Dödöle. URL: http://www.delo.si/clanek/92171 (citirano 5. 2. 2015). Dvojezični napisi na Tržaškem. URL: http://static.slomedia.it/modules/gallery/uploads/foto3_copy2.jpg?11 (citirano 5. 1. 2015). Esihflajš. URL: https://coprnica.wordpress.com/2009/10/25/esihflajs/ (citirano 5. 2. 2015). Geografski atlas Slovenije. Država v prostoru in času. 1998. Ljubljana, DZS, str. 175–176. Kanalska dolina. URL: http://www.goreljudje.net/objave/gorazdgor/dspicpip_9.jpg (citirano 5. 1. 2015). Koroška narodna noša. URL: http://www.drustvo-ozara.si/ljudskoizrocilo/ljudske-nose/63-koroke-noe (citirano 5. 2. 2015). Kulturni dom v Gorici. URL: http://media.primorski.eu/media/2012/10/kulturnidom-gorica_medium.jpg (citirano 5. 1. 2015). Nadiška dolina. URL: http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/d/d1/Topol%C3%B2.jpg (citirano 5. 1. 2015). Obrazi Porabja. URL: https://www.youtube.com/watch?v=iWV_vzNSzS4 (citirano 5. 2. 2015). Populacija Italije. URL: http://www.italy-map.info/mapimages/italy-populationmap.jpg (citirano 5. 1. 2015). Posnetek učencev Špeterske šole. Posnetek je last Dejana Valentinčiča. Citirano 12. 1. 2015. Prepustnica. URL: http://fabioturel.nova100.ilsole24ore.com/wpcontent/uploads/sites/33/imported/prepustnica.jpg (citirano 5. 1. 2015). Relief Frulie Venezie Gulie. URL: http://www.volarecon.it/friuliveneziagiulia.jpg (citirano 5. 1. 2015). 101 Rezijska narodna glasba. URL: https://www.youtube.com/watch?v=BdD4EzSq0BE&index=3&list=PL88473AFC0 D42E234 (citirano 5. 1. 2015). Porabska narodna noša. URL: http://www.happytours.eu/images/destinations/belt_06_2_gsenik_porabski2_00 1.jpg (citirano 5. 2. 2015). Rezijanska narodna noša. URL:http://www.rafaelovadruzba.si/index.php?nav=344&sel_id=758 (citirano 5. 2. 2015). Senegačnik, J., 2013a. Slovenija 1. Učbenik za 3. letnik gimnazij. Ljubljana, Modrijan, 120 str. Senegačnik, J., 2013b. Geografija Slovenije. Učbenik za 9. razred osnovne šole. Ljubljana, Modrijan, 143 str. Svete Višarje. URL: http://www.hribi.net/slika.asp?razmerekomentar=6479 (citirano 5. 1. 2015). Terske doline. URL: http://www.modrijan.si/slv/content/search/(offset)/8690?SearchText= (citirano 5. 1. 2015). Tržaška narodna noša. URL: http://ejournal.eduprojects.net/slo/index.php?action%5B%5D=IArticleShow::sh owArticle(3562) (citirano 5. 2. 2015). Zupančič, J., 1999. Slovenci v Avstriji. Geographica Slovenica, str. 61–62. Zupančič, J., 2001. Slovenci v Italiji. Razprave in gradivo št. 38/39, str. 94–109. Zverinice iz Rezije. URL: http://varagal.blog.siol.net/files/2008/06/zverinice-izrezije.jpg (citirano 5. 1. 2015). Korelacije: zgodovina – geografija, glasbena umetnost (poslušanje slovenskih narodnih pesmi). Novi pojmi: „vindiš“ (prvotni nemški izraz za Slovence), prepustnica (listina za prehod meje, ki so jo dobili ljudje, ki so živeli v 10-kilometrskem obsegu od meje), Avstrijska državna pogodba (državna pogodba, ki jo je podpisala Avstrija leta 1955, ki zaščiti pravice manjšine). Didaktične komponente učnega procesa: priprava usvajanje urjenje preverjanje in ocenjevanje 102 ponavljanje in utrjevanje Čas DELO UČITELJA DELO UČENCA IZVEDBA UČNEGA PROCESA IN DOSEŽENI CILJI (oblike, metode, taksonomija, načela, cilji) 5 min 1. UVODNA MOTIVACIJA Pozdravljeni. Moje ime je Angelika in to uro bom z UČNE OBLIKE: Učenci poslušajo. vami. frontalna. PTT 1: zvočni posnetek Najprej bomo poslušali zvočni posnetek otrok Učenci pazljivo poslušajo zvočni posnetek v razredu, potem pa se bomo o njem pogovorili. otrok v razredu. Kdo prepozna naslov pesmi? Učenci ne prepoznajo naslova pesmi. Naslov pesmi je Tri planike in je slovenska narodna Učenci poslušajo. pesem. Ali lahko iz posnetka ugotovite, kdo poje? razlaga; razgovor; prikazovanje; delo z zvočnim posnetkom. Učenec odgovori: „Ne”. TAKSONOMIJA: Na posnetku pojejo učenci dvojezične šole v Špetru. PTT 2: naslovnica Slovenci v zamejstvu Danes bomo spoznali zamejske Slovence v Avstriji, UČNE METODE: znanje; razumevanje. Učenci poslušajo. na Madžarskem in v Italiji, njihovo zgodovino in DIDAKTIČNA NAČELA: demografske lastnosti. Bolj podrobno bomo spoznali te, ki živijo na Goriškem. Tako se boste načelo primernosti in akceleracije; naučili historični razvoj avstrijske Koroške in načelo racionalizacije in ekonomičnosti. 103 Porabja, analizirali demografske grafikone in opisovali območja poseljena z zamejskimi Slovenci. DOSEŽEN UČNI CILJ: Izpolnjevali boste tudi učni list, ki vam bo služil kot Učenec se seznani s temo učne ure - zapis učne snovi. zamejski Slovenci. 104 Čas 4 min DELO UČITELJA DELO UČENCA 2. OBRAVNAVA UČNE SNOVI 2.1. IZVEDBA UČNEGA PROCESA IN DOSEŽENI CILJI (oblike, metode, taksonomija, načela, cilji) UČNE OBLIKE: Območja Slovencev v zamejstvu frontalna; O zamejskih Slovencih ste slišali že veliko, zato mi individualna. povejte njihovo definicijo. Kdo so zamejski Slovenci? Učenec odgovori: „To so Slovenci, ki živijo kot avtohtona narodna manjšina v sosednjih državah.” UČNE METODE: razlaga; V katerih državah jih najdemo? Pokažimo območja Učenec odgovori v Avstriji, v Italiji in na razgovor; naselitve na stenskemu zemljevidu Slovenije. Madžarskem ter pokaže njihova območja poselitve prikazovanje; na stenskem zemljevidu Slovenije. slikovna demonstracija. PTT 3: Območja poselitve zamejskih Slovencev Tako je. Slovenci živijo tudi na Hrvaškem, kjer so od TAKSONOMIJA: Učenci poslušajo. znanje; leta 2010 zopet priznani kot narodna manjšina. razumevanje; Naseljeni so ob državni meji ter v večjih mestih, kot uporaba; na primer v Zagrebu in Reki, (pokažem območja na analiza. stenskem zemljevidu Slovenije. Naštejte posamezna narodnostno mešana območja v DIDAKTIČNA NAČELA: vseh državah. Začnite s tistimi, ki imajo največji delež Slovencev, in končajte s tistimi, ki jih imajo najmanj. Pomagajte si z zemljevidom na zdrsnici. načelo nazornosti in abstraktnosti; Učenec odgovori: „V Italiji (Kanalska dolina, Rezija, Benečija,Tržaško, Videmsko in Goriška), 105 načelo sistematičnosti in postopnosti; v Avstriji (Podjuna, Na Gurah, Rož in Ziljska dolina), na Madžarskem (južni del Slovenskega Porabja ter severni del Slovenskega Porabja).” načelo racionalizacije in ekonomičnosti; načelo individualizacije; načelo regionalizacije. DOSEŽENI UČNI CILJI: Učenec: pojasni pojem zamejski Slovenec; zna na stenskem zemljevidu pokazati območja poselitve zamejskih Slovencev; našteje narodnostno mešana območja s pomočjo zemljevida. ____________________________________________ _________________________________________ 25 min (Razdelim učne liste (Priloga 2)) ______________________________ UČNE OBLIKE: Razdelite se v tri skupine in znotraj skupine še v Učenci poslušajo navodila, se razdelijo po skupinah frontalna; trojice. in rešujejo svoj del na učnem listu. individualna; skupinska. Vsaka skupina bo prejela gradivo (priloga 3) za svojo slovensko skupnost v Avstriji, na Madžarskem ali v UČNE METODE: Italiji. Vsaka trojica bo naredila eno nalogo. Vaša naloga je, da gradivo preberete in da odgovorite razlaga; na vprašanja na učnem listu. Potem bom določila razgovor; nekoga iz vsake skupine, ki bo prebral odgovore, prikazovanje; drugi pa jih boste zapisali na učne liste. delo s slikovnimi viri; delo s pisnimi viri. 106 Časa za delo po skupinah imate 4 minute. TAKSONOMIJA: 2.2. Slovenska skupnost v Avstriji znanje; PTT 4 in 5: Slovenska skupnost v Avstriji razumevanje; uporaba; analiza. Najprej si bomo pogledali slovensko skupnost v Učenci poslušajo. Avstriji. Povejte mi vse, kar se spomnite o Slovencih v Avstriji. Učenec odgovori: „Pravimo jim koroški Slovenci, živijo v Celovški kotlini, njihovo število je nad 40.000, njihov kulturni center je Celovec ...” DIDAKTIČNA NAČELA: načelo nazornosti in abstraktnosti; Nekoga iz prve skupine prosim, da prebere prvo Učenec prebere prvo vprašanje in odgovor. vprašanje in odgovor. "Vindiš" je ___________? "VINDIŠ" je prvotno nemški izraz za Slovence. Razlikujemo tri vrste opredelitev in sicer ... Razlikujemo tri vrste opredelitev: načelo regionalizacije; načelo primernsoti in akceleracije; - slovensko govoreči z avstrijsko državno zavestjo; - posebna etnična skupnost; sodobnosti; - potomci starih Venetov. načelo sistematičnosti in postopnosti; Tako je. (Ponovim). Izraz „vindiš” je bil prvotno načelo historičnosti in načelo individualizacije. Učenci poslušajo. nemški izraz za Slovence. Proti koncu 19. stoletja so DOSEŽENI UČNI CILJI: skušali nemškonacionalni krogi na Koroškem Učenec: označevati Vindišarje za skupino ljudi s koroško regionalno zavestjo, ne glede na pripadnost jezikovni skupini. Razlikujemo tri vrste opredelitev za 107 pozna izraz „vindiš” Vindišarje: po prvi naj bi to bili slovensko govoreči z avstrijsko državno zavestjo, po drugi naj bi bili posebna etnična skupnost, po tretji pa naj bi bili potomci starih Venetov. Katerega leta pa so ti Slovenci postali zamejski Učenec odgovori: „Leta 1920 s Koroškim Slovenci? S katerim dogodkom? plebiscitom.” pojasni, s katerim dogodkom so postali zamejski Slovenci in kaj se je dogajalo z njimi potem; Kaj se je z njimi dogajalo po plebiscitu? Kakšen proces Učenec odgovori: „Začel se je še močnejši proces so doživljali? germanizacije.” Učenca prosim, naj prebere drugo nalogo in odgovore Učenec prebere drugo nalogo in odgovore na na vprašanja. vprašanja, ostali učenci si odgovore zapisujejo v učne liste. Avstrijska državna pogodba je bila sprejeta leta ___ Avstrijska državna pogodba je bila sprejeta leta 1955. analizira avstrijsko državno Najpomembnejši je __ člen, kateri je opredeljeval Najpomembnejši je 7. člen, kateri je opredeljeval pogodbo in odgovori na varstvo manjšin in jezika. varstvo manjšin in jezika. zastavljena vprašanja; Kaj je ta državna pogodba omogočala manjšinam? Omogočala jim je osnovno šolo v njihovem jeziku, uradni jezik, tisk in organizacije v svojem jeziku … Leta 1959 je bilo odpravljeno dvojezično šolstvo, ki so Učenci poslušajo. ga kasneje zopet uvedli, po razpadu Jugoslavije pa Avstrija ne priznava Slovenije kot naslednice avstrijske državne pogodbe. 108 In danes, katere pravice imajo? Učenec odgovori: „Pravico do dvojezičnega šolstva, svojih društev ...” Učenca prosim, naj prebere še odgovora na tretjo Učenec odgovori še na tretjo nalogo, ostali si nalogo. zapisujejo. Oglej si desni diagram, ki predstavlja gibanje števila Slovencev na avstrijskem Koroškem in odgovori na vprašanja. Kaj se je dogajalo s številom Slovencev, če gledaš vse Njihovo število se je zmanjševalo. analizira grafikon gibanja števila prebivalcev na avstrijskem krivulje? Koroškem in pojasni Katerega leta je bilo število najvišje in katerega Število je bilo najvišje leta 1846 in najnižje leta najnižje, če gledamo uradne podatke? 1991. Zakaj se je število Slovencev leta 1939 in 1951 Porasta Slovencev nista bila zaradi višje natalitete, zvišalo? ampak zaradi tega, ker so se ljudje, ki so se prej demografske spremembe. niso opredelili kot Slovenci v teh popisih opredelili kot Slovenci. ___________________________________________ 2.3. _________________________________________ Slovenska skupnost na Madžarskem PTT 6 in 7: Slovenska skupnost na Madžarskem Preselimo se na Madžarsko. Kaj se spomnite o Učenec odgovori: „Območje, ki ga poseljujejo, Slovencih, ki živijo tam? imenujemo slovensko Porabje, njihov center je _________________________________ UČNE OBLIKE: frontalna skupinska. UČNE METODE: Monošter ...” 109 razgovor; Nekoga iz druge skupine prosim, da pove rešitve prve Učenec pride pred tablo in pove rešitve prve razlaga; naloge. naloge. prikazovanje; delo s slikovnimi viri (z Oglej si zemljevid ter odgovori na vprašanja. Kje je največji delež Slovencev? Največji delež Slovencev je tik ob slovensko – zemljevidom). madžarski meji. Kaj se zgodi, ko se oddaljuješ od meje? Delež se zmanjšuje. TAKSONOMIJA: znanje; Učenec prebere rešitev druge naloge, ostali si razumevanje; zapisujejo. uporaba; S pomočjo grafikona razloži gibanje števila Slovencev V letih 1890 – 1900 je število naraščalo, potem pa analiza. na Madžarskem. je začelo število padati. Največja padca sta bila Prosim, naj nekdo prebere rešitev druge naloge. med leti 1941 – 1949 in 1970 – 1990. Prvi padec je DIDAKTIČNA NAČELA: bil posledica 2. svetovne vojne, drugi padec pa je načelo aktivnosti in razvoja; bil zaradi razseljevanja Slovencev ter priselitve načelo nazornosti in Madžarov na to območje. abstraktnosti; Po določitvi državne meje med Madžarsko in Učenci poslušajo. Jugoslavijo po prvi svetovni vojni sta se razvoj načelo racionalizacije in ekonomičnosti; načelo histroričnosti in Prekmurja in Porabja ločila. Državna meja je bila sodobnosti; načelo primernosti in skoraj nepropustno zaprta, del Slovencev so Madžari akceleracije; razselili po državi. Leta 1972 je madžarska ustava načelo regionalizacije. zagotovila nekatere manjšinske pravice, prav tako leta 1990. Razmere se izboljšujejo od leta 1990, še DOSEŽENI UČNI CILJI: posebno pa z vstopom Slovenije in Madžarske v EU. Učenec: 110 opiše slovensko manjšino na Madžarskem; analizira grafikon in slikovno gradivo ter pojasni demografske spremembe: ____________________________________________ _________________________________________ 2.4. Slovenska skupnost v Italiji opiše historični razvoj Porabja. _________________________________ UČNE OBLIKE: PTT 8 – 10: Slovenska skupnost v Italiji frontalna: Katera slovenska skupnost v tuji državi nam je še individualna; skupinska. ostala? Učenec odgovori: „V Italiji.” Kaj se spomnite o njej? Učenec odgovori: „Živijo v različnih pokrajinah, npr. v Benečiji, Reziji, Kanalski dolini, na Goriškem, UČNE METODE: razgovor; Tržaškem, so dobro organizirani, njihovo število je od vseh skupnosti največje ...” razlaga; prikazovanje; Prosim tretjo skupino, da pove rešitve prve naloge, Učenec pove rešitve prve naloge, ostali si slikovna demonstracija; potem pa bom imela še nekaj vprašanj za celoten zapisujejo odgovore na učne liste. izkustveno učenje; razred. delo z zvočnim posnetkom; Opiši tri naravnogeografske enote, kjer živijo Slovenci. TRŽAŠKO IN GORIŠKO: raven svet, velika gostota grafični izdelki. prebivalcev, razvito manjšinsko šolstvo, kultura in gospodarske institucije ... TAKSONOMIJA: BENEŠKA SLOVENIJA IN REZIJA: hribovit svet, znanje; odmaknjena, prometno slabše dostopna, razumevanje; uporaba; 111 gospodarstvo slabše razvito, v Reziji imajo analiza. posebno rezijansko narečje ... KANALSKA DOLINA: nekoč spadala pod Koroško, DIDAKTIČNA NAČELA: danes del Videmske pokrajine, preko nje teče načelo aktivnosti in razvoja; pomemben prometni koridor, hribovita ... načelo nazornosti in abstraktnosti; Prepozna kdo listino na sliki? Zakaj so uporabljali Učenec odgovori: „Imeli so jih ljudje, ki so živeli ob prepustnice in kdo jih je imel? meji.” ekonomičnosti; Tako je. Uvedli so jih po Osimskih sporazumih, ko je načelo racionalizacije in Učenci poslušajo. načelo histroričnosti in sodobnosti; meja postala bolj odprta. Z njimi si lahko brez težav načelo regionalizacije; prečkal mejo na maloobmejnih prehodih. Dobili so jih načelo individualizacije; ljudje, ki so živeli ob meji, z njimi so imeli določene načelo primernosti in ugodnosti. akceleracije. Ker so bili v Reziji ljudje kulturno izolirani, so lahko razvili posebna narečja, med katere spada tudi rezijansko narečje. Poslušajmo pesem Črni kos v DOSEŽENI UČNI CILJI: Učenci poslušajo pesem Črni kos. tem narečju. Učenec: Ste vse razumeli? Kakšna se vam je zdela njihova opiše posamezne pokrajine v Italiji s pomočjo slikovnega slovenščina? Učenec odgovori: „Bila je težje razumljiva.” Rezijsko narečje ima celo drugačno abecedo kot Učenci poslušajo. gradiva; knjižna slovenščina, vsebuje tudi črko W. našteje območja, kjer živijo zamejski Slovenci; razlikuje med knjižno slovenščino in rezijanskih narečjem; 112 Iz Rezije prihajajo tudi zelo poznane Zverinice iz Rezije, to so ljudske pripovedke o živalih in njihovih dogodivščinah. Na drugi sliki je zelo poznano smučišče. Ga kdo Učenec odgovori: „Svete Višarje.” prepozna? Prosim, povej še odgovor druge naloge. Učenec pove odgovore druge naloge, ostali učenci Izpolni časovni trak. jih zapisujejo v svoje učne liste. Od 15. stol naprej. Tržaška, Goriška in Kanalska dolina, pod Habsburžani. Beneška Slovenija in Rezija sta priključeni Savojski 1866. kraljevini. 1919/1920. Vse pokrajine preidejo pod Italijo. 1999. Z zakonom se zaščiti vse narodne manjšine v Italiji. Zakon št. 38 zaščiti slovensko narodno manjšinov 2001. Furlaniji – Julijski krajini. Pokrajine so bile skozi zgodovino pod različnimi vplivi Učenci poslušajo. romanskimi ali germanskimi. Šele leta 1920 so bile vse združene pod Italijo. Takrat je bil tudi naš del Slovenije pod Italijo. S podpisom katere pogodbe smo prešli pod Italijo? Učenec odgovori: „S podpisom Rapalske pogodbe.” PTT 12: Goriška 113 opiše preteklost narodnostno mešanega območja v Italiji; Sedaj se bomo bolj osredotočili na Goriško pokrajino, saj je nam bližja. Oglejmo si gibanje števila vseh prebivalcev in Slovencev na tem območju. gibanje števila prebivalstva v Kaj opazimo? Kaj se dogaja s številom vseh Učenec odgovori: „Število vseh prebivalcev počasi prebivalcev in kaj s številom Slovencev? narašča, med letoma 1921 in 1936 pade, potem pa skokovito naraste. Število Slovencev bolj ali manj stagnira. Kaj se je zgodilo s številom Slovencev, ko je število Učenec odgovori: „Število Slovencev je ostalo prebivalcev zelo naraslo? Kaj lahko iz tega sklepamo? enako, zato lahko sklepamo, da je naraslo število ostalih narodnosti, na primer Italijanov. PTT 12: Poskus vživetja v drugo osebo Sedaj se bomo šli igro vživljanja v drugo osebo. s pomočjo grafikona analizira Učenci poslušajo navodilo. Vživite se v vlogo zamejskega Slovenca. Vsak naj si zamisli, kakšen zamejski Slovenec je če doma govori slovenski jezik, če govori slovenščino tudi v javnosti slovenščino, če se ima za Slovenca ali Italijana, če je narodno zaveden, če se je že asimiliral ... Postavila vam bom vprašanja v zvezi z jezikom, s samoopredelitvijo, s poznavanjem slovenske manjšine, vi pa se morate odločiti za odgovor, ki bi ga kot zamejski Slovenec imeli. 114 goriški pokrajini; Primer vprašanja: S katerim jezikovnim okoljem imate se vživi v vlogo zamejskega pripadniki slovenske skupnosti v Italiji največ stikov? Slovenca in bolje spozna njihovo Potem bomo pogledali, kateri odgovor je dobil največ kulturo, obnašanje, vidike itd. glasov, in ga primerjali z rezultati ankete, ki so jo izvedli med zamejskimi Slovenci v Italiji leta 2008. 1. vprašanje: Kako bi se samoopredelili? Kot Možni odgovori so Slovenec, "zamejec", Italijan, Slovenec, „zamejec”, Italijan, Slovenec in Slovenec in Italijan, "regionalec", "svetovljan" Italijan, „regionalec”, „svetovljan”, drugo. drugo. Število dvignjenih rok zapišem na zdrsnico in Vsak učenec z dvigom roke nakaže svoj odgovor. primerjamo rezultate z rezultati ankete. PTT 13: Poskus vživetja v drugo osebo 2. vprašanje: Kateri jezik največkrat uporabljate v družinskem okolju? Možni odgovori so slovenski, italijanski, slovenski in italijanski, rezijanski, furlanski, slo., ita., in furlanski, drugo. Število dvignjenih rok zapišem na zdrsnico in Vsak učenec z dvigom roke nakaže svoj odgovor. primerjamo rezultate z rezultati ankete. PTT 14: Poskus vživetja v drugo osebo 3. vprašanje: Kje in kako pogosto uporabljate slovenščino in kakšen je vaš občutek? Možni odgovori so s kolegi na delu, s prijatelji, s sorodniki, s prodajalci v trgovini, z osebjem na občini, z osebjem v banki, z natakarjem v lokalih, občutek neprijetnosti. 115 Število dvignjenih rok zapišem na zdrsnico in Vsak učenec z dvigom roke nakaže svoj odgovor. primerjamo rezultate z rezultati ankete. PTT 15: Poskus vživetja v drugo osebo 4. vprašanje: Kateri so najbolj pomembni Možni odgovori so slovenska šola, slovenska dejavniki za obstoj slovenske skupnosti v društva in ustanove, družina, slovenske občine, Italiji? slovenski mediji, slovenske gospodarske organizacije, slovenski izvoljeni predstavniki, krovni organizaciji, slovenska cerkev. Število dvignjenih rok zapišem na zdrsnico in Vsak učenec z dvigom roke nakaže svoj odgovor. primerjamo rezultate z rezultati ankete. PTT 16: Poskus vživetja v drugo osebo 5. vprašanje: Kako prebivalstvo v Sloveniji in Možni odgovori so zelo, precej, malo, nič. Furlaniji Julijski krajini pozna slovensko manjšino v Italiji in njen položaj? Število dvignjenih rok zapišem na zdrsnico in Vsak učenec z dvigom roke nakaže svoj odgovor. primerjamo rezultate z rezultati ankete. 116 Čas DELO UČITELJA 3 min 3. PONOVITEV UČNE URE Obravnavo učne snovi smo zaključili, sedaj jo DELO UČENCA IZVEDBA UČNEGA PROCESA IN DOSEŽENI CILJI (oblike, metode, taksonomija, načela, cilji) UČNE OBLIKE: Učenci poslušajo navodilo. moramo le še utrditi. frontalna. UČNE METODE: Na zdrsnici boste videli fotografije narodnih noš, tipičnih jedi in zvočnih posnetkov iz različnih delov razgovor; zamejske Slovenije. prikazovanje; Vaša naloga je, da ugotovite, iz katerega dela slikovne demonstracije; zamejske Slovenije prihaja slika ali posnetek. delo z zvočnim posnetkom. TAKSONOMIJA: PTT 17: Ponavljanje Slika 1: Bujadnik iz porabske Slovenije. Učenci ugibajo, iz katerega dela zamejske Zvočni posnetek 1: Porabsko narečje. Slovenije prihajajo slike in zvočni posnetki. Slika 2: Rezijanska narodna noša. DIDAKTIČNA NAČELA: Slika 3: Koroška narodna noša. znanje. načelo nazornosti in abstraktnosti; Zvočni posnetek 2: Koroško narečje. Slika 4: Dödöle iz porabske Slovenije. načelo aktivnosti in razvoja. Slika 5: Tržaška narodna noša. Slika 6: Esihflajš iz koroške Slovenije. Slika 7: Porabska narodna noša. DOSEŽEN UČNI CILJ: Zvočni posnetek 3: Beneško narečje. učenec ponovi in utrdi pridobljeno znanje učne enote. Z učno uro smo zaključili. Hvala in nasvidenje. Učenci odidejo. 117 6.2. Priloge k učni uri Slovenci v zamejstvu Priloga 1: PPT predstavitev 118 119 120 121 122 123 Priloga 2: Učni list za učno uro Slovenci v zamejstvu UČNI LIST – ZAMEJSKI SLOVENCI Navodilo: S pomočjo pripravljenega gradiva reši svoj del učnega lista, ostale dele pa dopolni pri predstavitvah sošolcev. Slovenska skupnost v Avstriji (Priloga 1) 1. Dopolni. »VINDIŠ« je _______________________________________________________________________ Razlikujemo tri vrste opredelitev, in sicer: 1. ____________________________________________________ 2. ____________________________________________________ 3. ____________________________________________________ 2. Avstrijska državna pogodba (slika št. 1) je bila sprejeta leta ________. Najpomembnejši je ______ člen, ki je opredeljeval varstvo manjšin in jezika. Kaj je ta državna pogodba omogočala manjšinam? __________________________________________________________ __________________________________________________________ 3. Oglej si desni grafikon (slika št. 2), ki predstavlja gibanje števila Slovencev na avstrijskem Koroškem, in odgovori na vprašanja. Kaj se je dogajalo s številom Slovencev, če gledaš vse krivulje? ____________________________________________ Slika 1: Avstrijska državna pogodba, 7. člen Katerega leta je bilo število najvišje in katerega najnižje, če gledaš uradne podatke? ____________________________________________ Zakaj se je število Slovencev leta 1939 in leta 1951 zvišalo? ____________________________________________ ____________________________________________ Slika 2: Število Slovencev na avstrijskem Koroškem 124 Slovenska skupnost na Madžarskem (Priloga 2) 1. Oglej si zemljevid (slika št. 3) ter odgovori na vprašanja. Kje je največji delež Slovencev? ________________________________________________________ Kaj se zgodi, ko se oddaljuješ od meje? _______________________________________________________ 2. Razloži gibanje števila Slovencev na Madžarskem s pomočjo grafikona (slika št. 4). Slika 3: Delež Slovencev v Slovenskem Porabju _________________________________________ _________________________________________ _________________________________________ _________________________________________ _________________________________________ _________________________________________ Slovenska skupnost v Italiji (Priloga 3) Slika 4: Število Slovencev v Porabju 1. S pomočjo slik opiši tri naravnogeografske enote, v katerih živijo Slovenci. Tržaška in Goriška: ____________________________________________________________ ____________________________________________________________ Beneška Slovenija in Rezija: _____________________________________________________ ____________________________________________________________ Kanalska dolina: ______________________________________________________________ ______________________________________________________________ 2. Dopolni časovni trak. 1919/1920 Od 15. stol naprej Beneška Slovenija in Rezija sta priključeni Savojski kraljevini. 1999 Zakon št. 38 zaščiti slovensko narodno manjšino v celotni Furlaniji – Julijski krajini. 125 Priloga 3: Gradivo za delo po skupinah pri učni uri Slovenci v zamejstvu Slovenska skupnost v Avstriji (Priloga 1) Naloga 1.: Preberi spodnji odstavek in reši 1. nalogo na učnih listih. Vindišarska teorija je teza avstrijskega zgodovinarja Martina Wutta, objavljena leta 1927. Ideja se je germanizatorjem porodila na podlagi dejstva, da so Slovence že od davnih časov klicali Vendi oz. Vindi, kar je nemška oblika imena Veneti. Avstrijski Nemci so koroške in štajerske Slovence, kljub novemu imenu Slovenci, še naprej imenovali Windisch, prebivalce Kranjske pa največkrat Krajnci, redkeje tudi Slovenci. Opredelitev za Slovence so Nemci šteli za separatizem, rušenje miru in enotnosti Avstrije. Tako so, da bi Slovence razdvojili in v svojih narodnih zahtevah sprli in oslabili, trdili, da Vindiši niso Slovenci in da »vindiš« jezik ni slovenski, pač pa različica slovanskega jezika oz. celo mešanica slovanskega in nemškega jezika. Do najvišjega razvoja vindišarske teorije je prišlo na Koroškem, ki ji je leta 1927 zgodovinar Martin Wutte poskušal nadeti znanstveno vrednost. Razlikujemo tri vrste opredelitev za Vindišarje: po prvi naj bi to bili slovensko govoreči z avstrijsko državno zavestjo, po drugi naj bi bili posebna etnična skupnost, po tretji pa naj bi bili potomci starih Venetov. Izraz "Windisch" je Deželni šolski svet Koroške prepovedal leta 1946. (Vir: Vidišarska teorija. URL: http://sl.wikipedia.org/wiki/Vindi%C5%A1arska_teorija (citirano 5. 2. 2015) in Zupančič, J., 1999. Slovenci v Avstriji. Geographica Slovenica, str. 61–62.) 126 Naloga 2.: Pozorno preberi 7. člen Avstrijske državne pogodbe in reši 2. nalogo na učnem listu. Slika 1: Avstrijska državna pogodba, 7. člen (Vir: Avstrijska državna pogodba, člen 7. URL: http://kokalj-international.com/zdomci/index.htm (citirano 30. 12. 2014) 127 Naloga 3: Oglej si grafikon, ki predstavlja gibanje števila Slovencev na avstrijskem Koroškem, in reši 3. nalogo na učnem listu. Slika 2: Število Slovencev na avstrijskem Koroškem (Vir grafikona: Geografski atlas Slovenije. Država v prostoru in času. 1998. Ljubljana, DZS, str. 175) 128 Slovenska skupnost na Madžarskem (Priloga 2) Naloga 1: Oglej si zemljevid ter odgovori na vprašanja pri 1. nalogi na učnem listu. Slika 3: Delež Slovencev v Slovencem Porabju po popisu leta 2001 (Vir: Senegačnik, J., 2013b. Geografija Slovenije. Učbenik za 9. razred osnovne šole. Ljubljana, Modrijan, str. 52) Naloga 2: Oglej si grafikon in reši 2. nalogo na učnem listu. Slika 4: Število Slovencev (po maternem jeziku) v Porabju po uradnih podatkih med letoma 1890 in 1990 (Vir: Geografski atlas Slovenije. Država v prostoru in času. 1998. Ljubljana, DZS, str. 175 129 Slovenska skupnost v Italiji (priloga 3) Naloga 1: S pomočjo slik opiši tri naravnogeografske enote, v katerih živijo Slovenci. Tržaška in Goriška Slika 5: Populacija Italije. (Vir: URL: http://www.italy-map.info/mapimages/italy-population-map.jpg (citirano 5.1.2015)). Slika 6: Relief Frulie Venezie Gulie. (Vir: URL: http://www.volarecon.it/friuliveneziagiulia.jpg (citirano 5.1.2015)). Slika 7: Dvojezični napisi na Tržaškem. (Vir: URL: http://static.slomedia.it/modules/gallery/uploads/foto3_copy2.jpg?11 (citirano 5.1.2015)). Beneška Slovenija in Rezija Slika 8: Terske doline. (Vir: URL: http://www.modrijan.si/slv/content/search/(offset)/8690?SearchText= (citirano 5.1.2015)). Slika 9: Nadiška dolina. (Vir: URL: http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/d/d1/Topol%C3%B2.jpg (citirano 5.1.2015)). Kanalska dolina Slika 10: Kanalska dolina. (Vir: URL: http://www.gore-ljudje.net/objave/gorazdgor/dspicpip_9.jpg (citirano 5.1.2015)). Slika 11: Svete Višarje. (Vir: URL: http://www.hribi.net/slika.asp?razmerekomentar=6479 (citirano 5.1.2015)). 130 Naloga 2: Preberi spodnji odstavek in reši 2. nalogo na učnem listu. Slovani so celotno Furlansko nižino najverjetneje naselili v 6. stoletju v sklopu selitve narodov. Proces naseljevanja je trajal več stoletij. Tržaška, Goriška in Kanalska dolina so od 15. stoletja do konca prve svetovne vojne pripadale Habsburškemu kraljestvu. Avstrijska oblast je bila le za kratek čas prekinjena zaradi zasedbe s strani francoske vojske, zatem so Avstrijci uvedli Lombardsko-beneško kraljestvo. Leta 1866 je Habsburška monarhija izgubila vojno z Italijo in s Prusijo in z mirovnim sporazumom so morali prepustiti Italiji območje t. i. Beneškega kraljestva, vključno z Benečijo in Rezijo. Po običaju, ki se je uveljavil ob združevanju Italije, so ljudje bili povabljeni na plebiscit, na katerem so praktično soglasno podprli priključitev k Savojski kraljevini. Ob koncu prve svetovne vojne je Habsburško kraljestvo s podpisi mirovnih pogodb izgubilo vse pokrajine. S podpisom sanžermerske pogodbe je izgubilo Kanalsko dolino, z Rapalsko pogodbo pa ostale pokrajine. Italija je leta 1999 sprejela Zakon o zaščiti zgodovinskih jezikovnih manjšin, ki je namenjen ščitenju jezikov in kultur albanskih, katalonskih, germanskih, grških, slovenskih in hrvaških prebivalcev ter tistih prebivalcev, ki govorijo francoski, franko-provansalski, furlanski, ladinski, okcitanski in sardinski jezik. Leta 2001 je sprejela Zakon o zaščiti slovenske jezikovne manjšine v Italiji. Ta zakon je pomemben zato, ker je poleg priznanja slovenske jezikovne manjšine v pokrajinah Trst in Gorica, le-ta priznana tudi v Videmski pokrajini. Pred tem letom Italija tu ni priznavala slovenske jezikovne manjšine, ampak je trdila, da gre za »razne slovanske skupnosti«. (Vir: Valentinčič, D., 2014. Slovenci v Reziji? Novo mesto, arte Z, str. 20–70) 131 Priloga 4: Anketni vprašalnik za učence Anketa o izvedbi učne ure z naslovom Slovenci v zamejstvu Spol Ž M Starost: ________ Razred: _____________ Osnovna šola:______________________ Za vsako od spodnjih trditev opredeli, kako močno se strinjaš oziroma ne strinjaš z njo. Močno se ne strinjam Ne strinjam se Niti se ne strinjam niti se strinjam Strinjam se Močno se strinjam Tematika učne ure (Slovenci v zamejstvu) je bila zanimiva. Pred izvedbo ure sem poznal problematiko zamejskih Slovencev. O zamejskih Slovencih sem se naučil nekaj novega. Pomembno se mi zdi poznati situacijo zamejskih Slovencev, še posebno tistih, ki živijo na Goriškem. V šoli bi morali več časa posvečati zamejskim tematikam. Kaj si si od učne ure najbolj zapomnil/a? Obkroži ustrezen odgovor. fotografije grafikone zvočne posnetke 132 metodo izkustvenega učenja Priloga 5: Anketni vprašalnik za učiteljice VPRAŠALNIK ZA UČITELJICE Spol M Ž Osnovna šola: __________________________ Izobrazba: __________________________ Naziv: _____________________________ 1. Ali učenci pridobijo dovolj znanj o zamejskih Slovencih v osnovni šoli? Pojasnite. _________________________________________________________________________________ _________________________________________________________________________________ 2. Koliko časa okvirno posvetite tematiki zamejskih Slovencev? __________________________________________________________________________________ _______________________________________________________________________________ 3. Ali se vam zdi pomembno, da učenci spoznajo problematiko zamejskih Slovencev? Pojasnite. __________________________________________________________________________________ ________________________________________________________________________________ 4. Pri katerih temah omenjate zamejske Slovence? __________________________________________________________________________________ ________________________________________________________________________________ 5. Ali se vam je kdaj zgodilo, da ste zaradi pomanjkanja časa preskočili učne vsebine, vezane na tematiko zamejskih Slovencev? Pojasnite. __________________________________________________________________________________ ________________________________________________________________________________ 6. Ali učenci med obravnavo učnih vsebin, vezanih na tematiko zamejskih Slovencev, kažejo interes zanje? Pojasnite. _________________________________________________________________________________ _________________________________________________________________________________ 7. Ali bi morali po vašem mnenju v šoli več časa posvetiti tematiki zamejskih Slovencev? Prosimo, utemeljite svoj odgovor. __________________________________________________________________________________ ________________________________________________________________________________ 8. Ali morda obravnavate zamejske Slovence (tudi) v sklopu drugih dejavnosti (delavnice, ekskurzije …)? Pojasnite. __________________________________________________________________________________ ________________________________________________________________________________ 133 6.3. Evalvacija učne ure Slovenci v zamejstvu Učno uro smo izvedli v treh razredih s skupno 56 učenci, in sicer 16. in 18. 2. 2015. Pri vseh urah so bile navzoče tudi učiteljice. Za uvodno motivacijo smo pripravili zvočni posnetek dvojezične šole Špeter v Italiji, na katerem učenci pojejo slovensko narodno pesem Tri planike. Učenci so pesem poslušali z zanimanjem in ugotavljali naslov. Bežno so jo poznali, vsi pa so si bili enotni, da celotnega besedila ne poznajo in da je ne bi mogli zapeti. Sledil je kratek uvod v samo tematiko. Učenci so pri razgovoru sodelovali, tudi na stenskemu zemljevidu so brez težav pokazali območja poselitve. En razred je bil bolj klepetav kot drugi, vendar so bile vse vajeti v naših rokah. Videlo se je, da večino učencev snov zanima. Manjše zaplete so predstavljala le določena vprašanja (mirovne pogodbe), saj učenci odgovorov še niso vedeli, saj učne snovi pri predmetu zgodovina še niso obravnavali. Pri delu v skupinah so učenci pridno medsebojno sodelovali in tudi korektno ter pravilno reševali naloge. Če so imeli kakšna vprašanja, so se obrnili name. Pri poročanju ni bilo nobenih zapletov, ker so se odgovori prikazali na zdrsnicah. Tako smo se izognili vprašanju: »Ali lahko ponovite še enkrat?«. Ko smo prešli na zamejske Slovence na Goriškem, so pri metodi izkustvenega učenja zelo uživali. Podajali so svoje odgovore in ugotavljali, ali se skladajo z dejanskimi odgovori zamejskih anketirancev. Pri kakšnem vprašanju so želeli dodatna pojasnila, na primer: »Ali na banki res govorijo slovensko?« Tudi način, kako smo snov učne ure ponovili, jim je bil všeč. Učenci so se razveselili tudi učnega lista. Tako so na koncu ure imeli kvaliteten zapis učne snovi, in sicer brez uporabe načina "jaz govorim, ti pišeš". Lahko rečemo, da je bila celotna ura učencem všeč. Izbrali smo različne učne oblike, od frontalne do individualne in skupinske, različne učne metode (metoda dela s pisnimi viri, metoda dela s slikovnim gradivom …), kar je učno uro naredilo pestro. Precejšnje navdušenje so poželi zvočni posnetki in metoda izkustvenega učenja. Predvidevamo, da zato, ker sta ti dve metodi redkeje uporabljeni pri pouku kot ostale. Pozitivni odzivi se vidijo tudi pri odgovorih učencev v anketnem vprašalniku. 134 7. METODOLOGIJA RAZISKOVALNEGA DELA 7.1. Opredelitev raziskovalnega problema Empirični del magistrskega dela obravnava zamejsko tematiko pri geografiji in zgodovini v osnovnih šolah. Anketirali smo učence treh oddelkov 9. razreda dveh osnovnih šol,v katerih je bila izvedena ura o zamejskih Slovencih, ter njihove učiteljice. Anketna vprašalnika sta predstavljena v šestem poglavju (podpoglacvje 6.2.). Vzorca učencev in učiteljic sta zelo majhna, zato nista reprezentativna in ne podajata splošnih mnenj. Raziskovanje mnenj učencev in učiteljic je zgolj nadgradnja evalvacije učne ure. Osnovni raziskovalni problem je analizirati, koliko vedo o zamejskih Slovencih učenci devetih razredov osnovne šole. Glavni namen raziskovalnega dela je ugotoviti dosedanja znanja in stališča učencev devetih razredov. Zanima nas tudi, kako jih lahko še bolj seznanimo z zamejsko problematiko. Ker je ta nabor učencev zelo velik, smo se osredotočili na učence na Goriškem ter njihovo poznavanje zamejskih Slovencev, ki živijo v Goriški pokrajini. 7.2. Raziskovalne metode V magistrskem delu so uporabljene naslednje raziskovalne metode: metoda zbiranja podatkov; metoda anketiranja; deskriptivna metoda (analiza učnih načrtov za geografijo in zgodovino); kavzalna metoda (primerjava odgovorov učencev in učiteljic). 7.3. Opis vzorcev 7.3.1. Vzorec učencev Anketirali smo 56 učencev, dva oddelka devetega razreda na Osnovni šoli Frana Erjavca Nova Gorica in en oddelek devetega razreda na Osnovni šoli Deskle. Osnovni šoli sta se edini odzvali na prošnjo za izvedbo učne ure in pridobitev mnenj učencev za potrebe magistrskega dela. Prošnje so bile poslane še petim šolam na Goriškem. Manjše število anket je posledica odsotnosti učencev zaradi bolezenskih stanj. Čeprav anketa zajema le majhno število učencev, so si razredi med seboj različni. Osnovna šola Frana Erjavca Nova Gorica ima več oddelkov devetega razreda, geografijo in zgodovino poučujeta različni učiteljici. Učenci te šole prihajajo iz mestnega okolja. Osnovna šola Deskle 135 ima samo en oddelek devetega razreda, geografijo in zgodovino poučuje ena učiteljica. Šola je locirana v vaškem okolju. Od 56 anket je 34 iz novogoriške šole (60,71 %) ter 21 iz desklanske šole (39,29 %). Število deklet znaša 31 (55,35 %), število fantov pa 25 (44,65 %). 7.3.2. Vzorec učiteljic Poudarek magistrskega dela je na učencih, vendar smo vseeno želeli pridobiti mnenja njihovih učiteljic. Zato smo anketirali štiri učiteljice, tri iz Osnovne šole Frana Erjavca Nova Gorica, ki poučujejo predmeta ločeno, ter učiteljico iz Osnovne šole Deskle, ki poučuje oba predmeta. Vse štiri anketiranke so ženskega spola, od tega imata dve naziv svetovalke, ena mentorja, ena učiteljica pa je brez naziva. 7.4. Potek anketiranja 7.4.1. Anketiranje učencev Osnovni namen je ugotoviti znanje in stališča učencev o zamejski tematiki, predvsem tistih učencev, ki živijo na Goriškem, in sicer v neposredni bližini slovensko-italijanske meje. Za učence smo pripravili medpredmetno učno uro na temo zamejskih Slovencev ter jih po zaključku ure anketirali. Učno uro in anketo smo izvedli v dveh razredih na Osnovni šoli Frana Erjavca Nova Gorica 16. februarja 2015 in v enem razredu na Osnovni šoli Deskle 18. februarja 2015. Anketa je bila anonimna, sestavlja jo šest vprašanj zaprtega tipa. Zanimalo nas je, če jim je bila tematika učne ure zanimiva, če so se pri njej naučili nekaj novega, kaj so si najbolj zapomnili, če so pred izvedbo ure poznali problematiko zamejskih Slovencev oz. pomembnost poznavanja zamejske tematike in če bi takim tematikam želeli nameniti več časa. Večina učencev je anketo vzela resno ter izrazila svoja mnenja, le vprašanje, kaj so si od učne ure najbolj zapomnili, je v nekaterih anketah ostalo neodgovorjeno (12,5 %). 7.4.2. Anketiranje učiteljic Anketni vprašalnik smo poslali štirim učiteljicam po elektronski pošti. Izpolnjen vprašalnik so ravno tako vrnile preko elektronske pošte. Vprašalnik so izpolnjevale konec februarja 2015. 136 Anketa je bila anonimna, sestavlja jo osem vprašanj odprtega tipa. Takšen tip vprašanj smo izbrali, ker smo želeli pridobiti njihova osebna mnenja. Vprašanja so se nanašala na čas, ki ga porabijo za obravnavo zamejske tematike, pri katerih temah omenjajo zamejske Slovence, pomembnost učenčevega poznavanja zamejske tematike in če mislijo, da je obravnave dovolj, oziroma si jo želijo še več. 7.5. Obdelava podatkov Obdelava podatkov je potekala po pridobitvi anket konec februarja ter v začetku marca 2015. Podatke učencev in učiteljic smo zbrali in vpisali v Excelovo preglednico. Podatke predstavljamo v obliki tortnih diagramov in s procentualnimi vrednostmi. 8. REZULTATI IN INTERPRETACIJA 8.1. Rezultati anket učencev Preko ankete, ki smo jo izvedli ob zaključku učne ure, smo želeli izvedeti, ali so bile učna ura in uporabljene učne metode zanimive, kakšno je bilo njihovo poznavanje problematike zamejskih Slovencev pred učno uro in kakšno po njej, ali jim je tematika zamejskih Slovencev pomembna in če bi jo želeli bolj vključiti v sam učni proces. Predvidevali smo, da jim bo tematika zanimiva ter da si bodo od učnih metod najbolj zapomnili metodo dela s slikovnim gradivom in metodo izkustvenega učenja. Pričakovali smo, da učenci deloma poznajo problematiko zamejskih Slovencev. Prepričani smo bili, da se bodo o zamejskih Slovencih naučili nekaj novega. Upali smo tudi, da se jim zdi tematika pomembna in bi si je želeli tekom osnovnošolskega izobraževanja čim več. V nadaljevanju podajamo rezultate anketnih odgovorov učencev. 137 Grafikon 13: Tematika učne ure (Slovenci v zamejstvu) je bila zanimiva Tematika učne ure (Slovenci v zamejstvu) je bila zanimiva. 2% 2% 2% 21% Močno se ne strinjam Ne strinjam se 73% Niti se ne strinjam, niti se strinjam Strinjam se Močno se strinjam. (Vir: Anketno delo, 2015) Prvo vprašanje se je navezovalo na samo učno uro in njeno zanimivost. Skoraj tri četrtine vseh učencev (12 učencev) so se s to trditvijo močno strinjale, še dodatnih 41 učencev pa se je s to trditvijo strinjalo, kar je skupno 53 učencev. Naše predvidevanje je bilo pravilno, saj je več kot 90 % učencev bila učna ura zanimiva. Odgovore »niti se ne strinjam, niti se strinjam«, »ne strinjam se« in »močno se ne strinjam« so izbrali trije učenci. Razloge, da dvema učencema učna ura ni bila všeč, lahko iščemo na več področjih. Lahko, da jim ni bil všeč način predstavitve ali pa jih tematika ne zanima. Moramo pa dodati, da sta dva učenca (iz vsake šole po eden) pri vseh vprašanjih prikazala skrajno nestrinjanje. Zaključimo lahko, da je bila učna ura pri učencih zelo dobro sprejeta in da nezanimivost ure ni v celoti naša krivda. V nadaljevanju nas je zanimalo učenčevo poznavanje zamejske problematike pred izvedbo učne ure in po njej. 138 Grafikon 14: Pred izvedbo ure sem poznal problematiko zamejskih Slovencev Pred izvedbo učne ure sem poznal problematiko zamejskih Slovencev. Močno se ne strinjam 4% 9% 2% 39 % 46 % Ne strinjam se Niti se ne strinjam, niti se strinjam Strinjam se Močno se strinjam. (Vir: Anketno delo, 2015) Pravilno smo predvidevali, da učenci deloma zamejsko problematiko poznajo že od prej, vendar jih nismo vprašali, ali so to znanje pridobili v šoli ali drugje (mediji, literatura, lastno zanimanje …). Več kot polovica, to je 31 učencev, se je močno strinjala ali samo strinjala, da je poznala zamejsko problematiko že pred izvedbo ure. Malo več kot tretjina (22 učencev) se s to trditvijo niti ni strinjala niti se je strinjala. Predvidevamo lahko, da so učenci zanjo že slišali, vendar ne morejo trditi, da jo poznajo. Trije učenci pred izvedbo ure niso poznali problematike zamejskih Slovencev. Med samo učno uro je bilo razvidno, da učenci vedo, kje so območja, poseljena z zamejskimi Slovenci. Le-ta so znali na stenskem zemljevidu tudi pokazati. Znali so našteti še manjšinske pravice, ki pripadajo narodnim manjšinam, natančneje Slovencem v Avstriji. Ko pa so prišla na vrsto vprašanja o zgodovini (na primer s katerimi dogodki so zamejski Slovenci ostali v sosednjih državah, katerega leta se je to zgodilo …), učenci niso poznali odgovora. 139 Grafikon 15: O zamejskih Slovencih sem se naučil nekaj novega O zamejskih Slovencih sem se naučil nekaj novega. 4% 2% 5% Močno se ne strinjam Ne strinjam se 43 % 46 % Niti se ne strinjam, niti se strinjam Strinjam se Močno se strinjam. (Vir: Anketno delo, 2015) Za nas je bilo, z vidika učne ure same, najbolj pomembno, če so se učenci naučili kaj novega. Učno uro smo pripravili z namenom, da bi učencem predstavili zamejsko problematiko na drugačen način, kot so ga morda vajeni. Za nas je bilo to vprašanje do določene meje tudi potrditev predhodnega kvalitetnega dela, saj so tematiko zamejskih Slovencev pri geografiji že obravnavali (od tu tudi znanje o območjih naselitve, manjšinskih pravicah itd.). Kar 50 učencev se je s trditvijo "O zamejskih Slovencih sem se naučil nekaj novega" strinjalo, vsi so tudi potrdili, da so se tekom učne ure o slovenskih narodnih manjšinah naučili nekaj novega (grafikon 15). Trije učenci so bili neopredeljeni, trije učenci pa so odgovorili, da se v naši učni uri niso naučili nič novega. Zopet poudarjamo, da sta dva učenca na vsa vprašanja odgovorila, da se močno ne strinjata. Odgovori nam prikazujejo, da je bil naš namen izpolnjen. Učenci so z uro pridobili nova znanja in če se navežemo še na prvo vprašanje, jim je bil način, kako so pridobili ta znanja, všeč. 140 Grafikon 16: Pomembno se mi zdi poznati situacijo zamejskih Slovencev, še posebno tistih, ki živijo na Goriškem Pomembno se mi zdi poznati situacijo zamejskih Slovencev, še posebno tistih, ki živijo na Goriškem. Močno se ne strinjam 2% 12 % 43 % Ne strinjam se Niti se ne strinjam, niti se strinjam 43 % Strinjam se Močno se strinjam. (Vir: Anketno delo, 2015) Z naslednjim vprašanjem smo želeli ugotoviti, kolikšnemu deležu učencem se zdi zamejska problematika pomembna, predvsem problematika povezana z Goriškimi Slovenci. Upali smo, da se jim tematika zdi pomembna, saj bodo lahko nekoč vplivali na stanje slovenskih narodnih manjšin (preko raziskav, službe v javnem sektorju …). Število učencev, ki se jim zdi ta problematika pomembna, je zelo visoko, saj je kar 48 učencev takšnega mnenja. Problematika se ne zdi pomembna le enemu učencu (isti učenec, ki je bil do vseh vprašanj izrazito odklonilen). Sedem učencev o tem vprašanju nima mnenja. Predvidevamo lahko, da bi ob večji vključitvi zamejske tematike v učni proces spremenili mišljenje in bi postala zamejska problematika pomembna tudi zanje. 141 Grafikon 17: V šoli bi morali več časa posvečati zamejski tematiki V šoli bi morali več časa posvečati zamejski tematiki. 4% 11 % Močno se ne strinjam 7% Ne strinjam se 33 % 45 % Niti se ne strinjam, niti se strinjam Strinjam se Močno se strinjam. (Vir: Anketno delo, 2015) Pri učencih smo želeli preveriti tudi, ali si želijo več zamejske tematike v šoli. Upali smo, da bodo odgovorili pritrdilno, nismo pa jih vprašali, kakšno je njihovo mnenje o obstoječi količini zamejske problematike. Odgovor »močno se strinjam« ali odgovor »strinjam se« je označilo 24 učencev. En učenec več, torej 25 učencev, je odgovorilo, da se s to trditvijo niti ne strinjajo niti strinjajo. Ta odgovor nas čudi, ker je pri prejšnjem vprašanju skoraj 90 % učencev odgovorilo, da se jim zdi pomembno poznati problematiko zamejskih Slovencev. Mogoče se je pri njih pojavil strah, da bo z večjim obsegom zamejske tematike prišlo tudi več obveznosti. Mogoče je tudi, da jih učne vsebine ne zanimajo preveč in bi zamejsko problematiko spoznali na kakšen drug način (mediji, literatura …). S povečanjem obsega se ne strinja ali se močno ne strinja šest učencev. Pet učencev prihaja iz novogoriške osnovne šole in en učenec iz desklanske osnovne šole. Anketa je pokazala, da sta približno enaka deleža učencev, ki si želijo več zamejske problematike pri pouku, in tistih, ki "jim je vseeno". 142 Grafikon 18: Kaj si si od učne ure najbolj zapomnil/a? Kaj si si od učne ure najbolj zapomnil/a? Fotografije 35 % 49 % Grafikoni Zvočni posnetki 9% 7% Metoda izkustvenega učenja (Vir: Anketno delo, 2015) Zadnje vprašanje v anketi se je navezovalo na učne metode. Predvidevali smo, da si bodo učenci od učne ure najbolj zapomnili fotografije in metodo izkustvenega učenja. Nekateri učenci na to vprašanje niso odgovorili, nekateri pa so obkrožili več kot samo en odgovor, zato je vseh odgovorov na to vprašanje 55. Pravilno smo predvidevali, da so si učenci najbolj zapomnili fotografije. Ta odgovor je izbralo 27 učencev. Sledi odgovor »metoda izkustvenega učenja«, katerega je izbralo 19 učencev. Za zvočne posnetke se je odločilo pet učencev, za grafikone pa štirje. Vseeno smo pričakovali, da se bo za metodo izkustvenega učenja odločilo več učencev, že zato, ker je bilo nekaj novega, nekaj, za kar smo predvidevali, da učiteljice ne izvajajo pogosto. Delež učencev, ki so se odločili za zadnja dva odgovora, je bil pričakovan. Zaključne ugotovitve, ki smo jih s to anketo pridobili, so, da so učenci pred izvedbo dokaj poznali problematiko zamejskih Slovencev in da so se z učno uro naučili nekaj novega. Presenetljiv je bil odziv učencev, saj jih je skoraj 90 % odgovorilo, da se jim zdi poznavanje zamejske problematike pomembno. Ta podatek bi lahko vzeli kot priporočilo učiteljem po večjem vključevanju zamejske problematike v učne ure.. 8.2. Rezultati vprašalnikov učiteljic Problematiko zamejskih Slovencev smo želeli nadgraditi tudi z mnenjem učiteljic učencev. Vprašali smo jih, koliko časa okvirno posvetijo tematiki zamejskih Slovencev, pri katerih temah 143 jo omenjajo, ali se jim zdi pomembno, da učenci poznajo zamejsko problematiko, če učenci pokažejo interes zanjo in če obravnavajo zamejsko tematiko tudi v sklopu drugih dejavnosti. Predvidevali smo, da se učiteljicam zdi pomembno, da učenci spoznajo problematiko zamejskih Slovencev ter da niso nikoli preskočili teh učnih vsebin zaradi pomanjkanje časa. Naše pričakovanje je bilo, da učenci kažejo interes za zamejsko tematiko in da bi učiteljice posvetile tem vsebinam več časa. Upali smo, da obravnavajo zamejske Slovence tudi v sklopu drugih dejavnosti (delavnice, ekskurzije …). Pri prvem vprašanju nas je zanimalo, ali po njihovem mnenju učenci v osnovni šoli pridobijo dovolj znanj o zamejskih Slovencih. Anketiranke so si podobne v odgovoru, da učenci pri različnih predmetih pridobijo osnovno znanje o slovenskih narodnih manjšinah, vendar so si nasprotujoče pri odgovoru, ali je to dovolj. Nekatere si želijo še več vsebin, za druge je to osnovno znanje za osnovno šolo popolnoma dovolj. Naslednje vprašanje se je navezovalo na čas, katerega skupno namenjajo obravnavi zamejskih Slovencev. Tu se je pokazala razlika med učiteljicami, ki poučujejo en predmet (po možnosti samo en razred), in učiteljico, ki celotno predmetno stopnjo in vse razrede poučuje sama. Razpon ur se tako giblje od ene šolske ure do štirih šolskih ur v celoti in pet šolskih ur delno. Pri vprašanju, ali se jim zdi pomembno, da učenci spoznajo zamejsko problematiko, so si bile zopet enotne. Vsem se zdi zelo pomembno, da učenci spoznajo slovenske manjšine, še posebej zato, ker živijo ob državni meji in so zamejski Slovenci naša etnična skupnost. Teme, pri katerih učiteljice obravnavajo zamejske Slovence, so si podobne. Pri zgodovini so to boji za meje po prvi in drugi svetovni vojni ter obdobje fašizma, pri geografiji pa geografska lega Slovenije, narodna struktura prebivalstva Slovenije in Slovenci po svetu; ena učiteljica jih omenja tudi v 7. razredu pri prebivalstvu Južne Evrope. Anketiranke so si pri vprašanju, ali so kdaj zaradi pomanjkanja časa preskočile učne vsebine, vezane na tematiko zamejskih Slovencev, bile enotne, da nikoli. Tu se potrjuje njihovo mnenje, da se jim zdi ta tematika pomembna in je zato nikoli ne preskočijo, četudi so v časovni stiski. Naslednje vprašanje se je nanašalo na interes učencev do poznavanja slovenskih narodnih manjšin. Tudi tu so vse učiteljice odgovorile, da po njihovih izkušnjah učenci pokažejo interes do učnih vsebin, povezanih z zamejskimi Slovenci. Bolj jih zanimajo Slovenci v Italiji, saj so jim bližji narečje, legende, način življenja itd. Ena izmed učiteljic je poudarila, da če so učenci motivirani, lahko razgovor o zamejskih Slovencih traja več kot samo eno šolsko uro. 144 Učiteljice so mnenja, da bi morali v šoli več časa posvetiti tematikam zamejskih Slovencev, vendar se "zatakne" pri času. Ena izmed učiteljic je napisala, da bi tematiki z veseljem namenila še več časa, vendar ji natrpanost vsebin v učnem načrtu tega ne dopušča. Zadnje vprašanje se je navezovalo na druge dejavnosti. Na obeh šolah imajo različne dejavnosti, znotraj katerih učenci spoznajo zamejsko problematiko. To so ekskurzije (Koroška, Tržaška in Goriška), CŠOD-ji in izbirni predmeti. Zaključimo lahko, da se učiteljicam zdi obravnava zamejske problematike pomembna, da so tudi pri njih učenci prikazali interes za spoznavanje slovenskih narodnih manjšin in da bi po njihovem mnenju morali v učni proces vključiti še več tematik v povezavi z zamejskimi Slovenci. Nasprotujoči so si bili le odgovori, ali je znanje, ki ga učenci sedaj pridobijo, dovolj za osnovnošolsko stopnjo izobraževanja ali ne. Obe šoli ponujata učencem še druge dejavnosti, znotraj katerih so deležni dodatnih znanj o zamejskih Slovencih. 8.3. Primerjava odgovorov učencev in učiteljic Odgovori, ki smo jih pridobili od učencev in njihovih učiteljic, so si zelo podobni. Primerjali smo odgovore, ki so se nanašali na vprašanja, ali se jim zdi obravnava zamejske tematike v osnovnih šolah pomembna, ali pridobijo dovolj znanj ter ali bi si želeli še več obravnave zamejskih Slovencev v sklopu osnovnošolskega izobraževanja. Tako učencem kot učiteljicam se zdi poznavanje zamejske problematike zelo pomembno. S to trditvijo se je strinjalo skoraj 90 % učencev ter vse učiteljice. Ta podatek se nam zdi zelo pomemben, saj kaže na dejstvo, da se v šolah zavedajo pomena, ki ga imajo zamejski Slovenci za matično državo. Učenci si želijo razumeti in poznati slovenske manjšine v sosednjih državah, prav tako pa želijo učiteljice ta znanja podajati učencem. Pri obsegu znanj so učenci odgovorili, da so pred izvedbo ure določena znanja o zamejskih Slovencih že imeli, skoraj vsi pa so jih pridobili po zaključku naše učne ure še več. Učiteljice so si bile enotne, da določena znanja učenci pri pouku pridobijo, niso pa si bile enotne, ali je to za osnovnošolsko izobraževanje dovolj. Nekatere so si želele, da bi bil obseg vsebin nekoliko širši, eni učiteljici pa je bil ta obseg dovolj, saj je že ostalih vsebin tekom leta veliko. Primerjava odgovorov na vprašanje, ali si želijo še več zamejskih vsebin pri pouku, je razkrila večja odstopanja kot pri ostalih vprašanjih. Skoraj polovici učencem je vseeno, malenkost manj je tistih, ki si želijo več časa, namenjenega zamejskim Slovencem. Tudi pri učiteljicah so 145 nesoglasja, saj bi rade vključile več tematik, ampak jim za obravnavo zmanjka učnih ur, ki bi jih porabile za obravnavo. Mislimo, da je učencem vseeno, ker si po eni strani želijo več tematik, po drugi pa jih je strah, da več obravnave prinese tudi večjo obremenitev pri ocenjevanju. Vidimo, da si, tako učenci kot učiteljice, želijo več časa, namenjenega za obravnavo tematike zamejskih Slovencev, vendar se zatakne pri času in strahu pred večjo obremenitvijo. 146 9. ZAKLJUČEK V Sloveniji živi okoli dva milijona prebivalcev, skupaj z manjšinama, katerima Ustava Republike Slovenije podeljuje določene pravice. Te pravice jima pomagajo ohranjati in razvijati svojo kulturo, običaje, jezik itd. Ne smemo pa pozabiti na 140.000 pripadnikov slovenske narodne manjšine, ki sicer živijo v sosednjih državah, ampak so še vedno del nas. Odkar so vse sosednje države članice Evropske unije in državnih mej tako rekoč ni več, so nastali odlični pogoji za še boljše sodelovanje Slovencev na obeh straneh meje. Osnovno šolo obiskujejo vsi otroci, ne glede na narodno pripadnost, versko opredeljenost, dohodke staršev … Učenci v obmejnih pokrajinah imajo več stika z zamejskimi Slovenci kot učenci v notranjosti države. Ugotovili smo, da imajo ti učenci ob zaključku osnovnošolskega izobraževanja znanje in občutek, da so tudi zamejski Slovenci del naše matične države. Pomembno je tudi, da razvijamo občutke skupnosti, saj bodo lahko v prihodnosti odločali o usodi slovenske narodne manjšine. Predmeta geografija in zgodovina v osnovni šoli spadata med tiste predmete, znotraj katerih lahko oblikujemo zavest o zamejskih Slovencih kot delu skupnega slovenskega kulturnega prostora. V sklopu vsebin obravnavata zgodovinsko in prostorsko ter demografsko komponento, medpredmetno povezana pa nudita odličen vpogled v problematiko zamejskih Slovencev. S kritičnim in pozitivnim odnosom do lastne kulture spodbujata narodno zavest in pripravljata mlade za nadaljnje življenje. Pogledali smo ali se znotraj obeh predmetov res namenja pozornost tej tematiki, najprej na zakonski ravni z učnim načrtom, potem pa tudi skozi učbenike in delovne zvezke. Nazadnje smo v praksi na šolah preizkusili učno uro ter izvedli anketo med učiteljicami in učenci. Učni načrti so temeljni šolski dokumenti. V njih so napisani učni cilji, smernice in minimalni standardi za vsak predmet posebej. Pri geografiji in zgodovini najdemo zamejsko tematiko že pri splošnih ciljih, ko se poudarja razvijanje pozitivnih čustev do domovine, strpnost, razumevanje manjšin ter izobraževanje v duhu medkulturnega dialoga. Splošne cilje naj bi učitelji razvijali skozi celotno izobraževanje. Operativne cilje, povezane z zamejsko tematiko, najdemo tudi znotraj posameznih razredov, največ jih je prisotnih v devetem razredu, saj se pri geografiji obravnava Slovenijo, pri zgodovini pa 20. stoletje. Ti cilji so prisotni na nižjih taksonomskih ravneh. Želeli bi si, da bi učitelji spodbujali tudi analizo, sintezo in vrednotenje, saj jim precej splošen učni načrt to dovoljuje. Ti cilji tudi niso prisotni kot standardi znanja, zato niso obvezni za vse učence. 147 Vsi s strani Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport potrjeni učbeniki in delovni zvezki za družbo, geografijo in zgodovino omenjajo tematiko zamejskih Slovencev. Pregledali smo 17 učbenikov in pripadajočih delovnih zvezkov, 5 za družbo v petem razredu in po 6 za geografijo in zgodovino v devetem razredu. Vsi učbeniki geografije in zgodovine skupaj ponujajo učencu dokaj obsežen vpogled v to tematiko, če znajo učenci te podatke povezovati med seboj. Učitelj geografije se mora truditi, da v razlago vpleta zgodovinske podatke, učitelj zgodovine pa ne sme zanemariti geografske širine. Naši predlogi za izboljšanje tematike zamejstva pri pouku geografije in zgodovine ne bodo napotki, v sklopu česa naj učitelji obravnavajo zamejske Slovence, saj smo ugotovili, da se jih trudijo vključiti pri različnih temah. Naše smernice naj bi učiteljem zgolj pomagale, na kakšen način doseči, da učenci ne izgubijo interesa za to tematiko in da bi si pridobljena znanja zapomnili za vedno. Svetujemo, da učitelji v samo obravnavo vključijo čim več slikovnega, zvočnega, filmskega in pisnega gradiva, katerega morajo učenci preučevati. Z lastnim delom bodo pridobljeno znanje lažje ponotranjili. Učenci naj bodo do teh virov kritični, analiza, sinteza in vrednotenje naj bodo pri nalogah v ospredju. Le z višjimi taksonomskimi nivoji (po Bloomovi taksonomiji) bodo učenci razvijali lastno mišljenje, ki ga bodo potrebovali v življenju. Medpredmetna povezava je pri tej tematiki ključnega pomena. Ugotovili smo, da predmeta zgodovina in geografija v obravnavo ponujata zgolj določenih vidikov manjšinske problematike (zgodovina zgodovinski del; geografija demografski del in oba predmeta skupaj vsebine, ki se navezujejo na pravice). Učenci obravnavajo te delčke posamezno in ne vidijo celotne slike problematike zamejskih Slovencev. S celostno obravnavo in z medpredmetno povezavo zgodovine in geografije pridobijo dovolj znanj, da lahko sami vrednotijo ključne dejavnike za današnje stanje slovenske narodne manjšine v sosednjih državah. Ugotovili smo, da imata predmeta v sklopu učnega načrta in učnih gradiv velik potencial za razvijanje pozitivnega odnosa do zamejskega vprašanja, spodbujanje učencev k aktivnemu medkulturnemu dialogu ter učenje strpnega bivanja v večkulturni in večjezični družbi, vendar ima še vedno najpomembnejšo vlogo učitelj sam. On nosi odgovornost, da učencem približa tematiko na aktiven in kritičen način skozi celotno vertikalo na predmetni stopnji. Le tako bodo učenci pridobili občutek, da je zamejska tematika pomembna in da je njeno poznavanje za splošno izobrazbo vsakega mladega človeka ključno. 148 Iz odgovorov učencev in učiteljic je razvidno, da se tudi mladi in učitelji zavedajo pomembnosti poznavanja slovenskih narodnih manjšin na sosednjih območjih. Želijo si pridobiti znanje, ga deliti in razumeti njihov način življenja. Te želje in interese, tako učencev kot učiteljev, ne smemo zanemariti, saj jih lahko razvijamo v identifikacijski element vsakega državljana Republike Slovenije. Ljudje, ki bodo imeli znanje in aktiven odnos, ne bodo dopustili kršenja manjšinskih pravic in se bodo zavzemali za vse narodne manjšine, bodo strpni do drugačnih ter bodo spoštovali vse kulture. In to je eden poglavitnih ciljev osnovnošolskega izobraževanja. CONCLUSION Slovenia has about two million inhabitants, including two minorities who are granted certain rights by the Constitution of the Republic of Slovenia. These rights help them preserve and develop their culture, traditions, language, etc. However, we cannot forget the 140,000 members of the Slovenian ethnic minority who live in the neighbouring countries, but are still a part of us. Since all the neighbouring countries became members of the European Union and borders were practically erased, ideal conditions for even better cooperation of Slovenes living on both sides of the border have been created. All children attend primary school, regardless of their ethnicity, religious beliefs, their parents' income… Pupils from border regions have more contact with people living in neighbouring countries than those from the country's interior. We have found out that at the end of primary education, these pupils have the knowledge and the sense that Slovenes in neighbouring countries are also a part of our home country. It is also important to develop the sense of community, because in the future, they may be the ones to decide about the fate of and help to the Slovenian ethnic minority. The subjects of geography and history in primary school fall within those subjects where the consciousness about Slovenes in neighbouring countries being a part of the common Slovenian cultural area can be developed. Within the framework of subject matter, they deal with historical, spatial and demographic components, while within the scope of interdisciplinary integration, they offer a great insight into issues concerning Slovenes in neighbouring countries. With a critical and positive attitude towards one's own culture, they raise national consciousness and prepare the young for life. Geography and history devote attention to this topic first on the level of legislature, when the syllabus is prepared, and later on also through textbooks and 149 workbooks. Finally, as part of practical work, we gave lessons at schools and asked the teachers and the pupils for their opinion on the way the theme of Slovenes in neighbouring countries is being dealt with in geography and history classes. Syllabuses are fundamental school documents. They contain learning objectives, guidelines and minimal standards for each subject separately. As for geography and history, the theme of Slovenes in neighbouring countries can be found already among general objectives, when the development of positive emotions towards homeland, tolerance, the understanding of minorities and education in the spirit of intercultural dialogue are emphasized. Teachers are supposed to develop the general objectives throughout the whole education process. Operative objectives connected with the theme of Slovenes in neighbouring countries can also be found within individual grades, the majority of which are present in the ninth grade, since it is Slovenia that is discussed in geography class and the 20th century in history class. These objectives are present on lower taxonomy levels. We wish that teachers also encouraged analysis, synthesis and evaluation, since the rather general syllabus allows that. In addition, these objectives are not present in the form of knowledge standards, so they are not compulsory for all pupils. All textbooks and workbooks for social studies, geography and history which have been approved by the Ministry of Education, Science and Sport mention the theme of Slovenes in neighbouring countries. We have reviewed seventeen textbooks and accompanying workbooks - five for social studies to be used in the fifth grade, six for geography and six for history, both to be used in the ninth grade. All geography and history textbooks together offer a pupil a quite comprehensive insight into this theme, provided that the pupils know how to connect these pieces of information. A geography teacher has to strive to incorporate historical facts into explanation, whereas a history teacher must not ignore the wide range of topics encompassed by geography. Our suggestions on how to improve the theme of Slovenes in neighbouring countries in geography and history classes will not be instructions as to where teachers should discuss Slovenes in neighbouring countries, because we have found out that they are trying to include them in different topics. Our guidelines are intended merely to help teachers how to maintain pupils’ interest in this theme and how to ensure they will never forget what they have learned. We advise that teachers incorporate as many graphical, audio, film and textual materials as possible into the explanation itself, requiring pupils to study them. With their own input of work, they will internalize the acquired knowledge more easily and remember what they have 150 learned forever. Pupils should examine these sources critically; analysis, synthesis and evaluation have to be in the focus of the tasks. It is only with higher taxonomy levels (according to Bloom’s taxonomy) that pupils will develop their own thinking, which they will need in life. Interdisciplinary integration is of key importance when it comes to this theme. We have found out that the subjects of history and geography propose discussion only on a certain aspect of the minority issue (history the historical part, geography the demographic part and both subjects the subject matter related to rights). These parts are discussed separately, so pupils do not see the whole picture of the issues concerning Slovenes in neighbouring countries. With a comprehensive discussion and interdisciplinary integration of history and geography, pupils acquire enough knowledge to be able to evaluate the key factors for the current situation of the Slovenian ethnic minority in neighbouring countries by themselves. We have found out that, within the framework of syllabus and teaching materials, the two subjects have great potential to help pupils develop a positive attitude towards the issues concerning Slovenes in neighbouring countries, to encourage them to engage in an active intercultural dialogue and to teach them tolerance in order to live in a multicultural and multilingual society. Nevertheless, it is still the teacher who performs the most important role, carrying the responsibility to familiarize the pupils with the theme in an active and critical manner through all the higher grades. This is the only way for pupils to gain the sense that the theme of Slovenes in neighbouring countries is an important one and that the understanding of it is crucial for the general education of each young person. The survey carried out among teachers and pupils has revealed that young people and teachers realize how important is to understand the situation of Slovenian ethnic minorities in neighbouring areas. They wish to acquire knowledge, share it and understand their way of life. These wishes and interests of both pupils and teachers must not be ignored, since we can develop them into an element of identification for each citizen of the Republic of Slovenia. People having the knowledge and an active attitude will not condone the violation of minority rights and will stand up for all ethnic minorities, they will be tolerant towards people different from them and they will treat all cultures with respect. And this is one of the main objectives of primary education. 151 10. VIRI IN LITERATURA: 1. Bahar, I., Račič, J., Večerić, D., 2007. Geografija 9. Delovni zvezek za geografijo v devetem razredu. Ljubljana, Mladinska knjiga, 56 str. 2. Bešter, R., 2002. Primerjava ustavne zaščite manjšin v državah članicah Sveta Evrope. Razprave in gradivo, 40, str. 4071. 3. Budnar, M., Kerin, M., Umek, M., Raztresen, M., Mirt, G., 2011. Učni načrt družba, osnovna šola. Ljubljana, ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod Republike Slovenija za šolstvo, 21 str. URL: http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/prenovljeni_U N/UN_druzba_OS.pdf (citirano 1. 3. 2015). 4. Bufon, M., 1992. Prostorska opredeljenost in narodna pripadnost. Obmejna in etično mešana območja v evropskih razvojnih silnicah. Primer Slovencev v Furlaniji – Julijski krajini. Trst, Založništvo tržaškega tiska, 223 str. 5. Burkeljca, M., Dobnik, J., Mirajnič, A., Pačnik, H., Snoj, D., Verdev, H., Zuljan, A., 2013. Raziskujem preteklost 9. Delovni zvezek za zgodovino v devetem razredu. Ljubljana, Rokus Klett, 98 str. 6. Dolenc, E., Gabrič, A., Rode, M., 2003. Koraki v času – 20 stoletje. Učbenik za zgodovino v devetem razredu. Ljubljana, DZS, 110 str. 7. Duhovnik Antoni, A., Slovenska šola v Italiji. Geografija v šoli, 15, 3, str. 3–11. 8. Geografski atlas Slovenije. Država v prostoru in času. 1998. Ljubljana, DZS, 360 str. 9. Gabrič, A., Rode, M., Galonja, T., Dolenc, E., 2013. Koraki v času 9. Učbenik za zgodovino v devetem razredu. Ljubljana, DZS, 119 str. 10. Josipovič, D., Kržišnik-Bukič, V., 2010. Slovensko-hrvaški obmejni prostor. Etnične vzporednice med popisi prebivalstva po letu 1991. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 252 str. 11. Just, F., 2009. Porabje. Murska Sobota, Podjetje za promocijo kulture FRANC-FRANC d.o.o., 89 str. 12. Justin, J., 2007a. Družba za petošolc(k)e. Učbenik za družbo v petem razredu. Ljubljana, I2, 92 str. 13. Justin, J., 2007b. Družba za petošolc(k)e. Delovni zvezek za družbo v petem razredu. Ljubljana, I2, 92 str. 14. Kacin Wohinz, M., Pirjevec, J., 2000. Zgodovina Slovencev v Italiji 1966–2000. Ljubljana, Nova Revija, 333 str. 152 15. Katalog učbenikov za osnovno šolo, 2014. URL: https://soca1.mss.edus.si/Trubar/Javno/default.aspx (citirano 6. 2. 2015). 16. Kern, A. N., 2007. Naše stoletje. Delovni zvezek za zgodovino v devetem razredu. Ljubljana, Modrijan, 55 str. 17. Kern, A. N., Nečak, D., Repe, B., 2007. Naše stoletje. Učbenik za zgodovino v devetem razredu. Ljubljana, Modrijan, 230 str. 18. Kolnik, K., Otič, M., Cunder, K., Oršič, T., Lilek, D., 20011. Učni načrt geografija, osnovna šola. Ljubljana, ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod Republike Slovenija za šolstvo, 39 str. URL: http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/prenovljeni_U N/UN_geografija.pdf (citirano 15. 1. 2015). 19. Kosic, M., Medeot, F., Vidau, Z., 2013. Sosedje … prijatelji, ki jih velja spoznati. Trst, SLORI, 88 str. URL: http://www.eduka- itaslo.eu/uploads/analize_slo/uploadsanalize_slo26.pdf (citirano 5. 5. 2015). 20. Kunaver, V., Brodnik, V., Gaber, B., Potočnik, D., Gabrič, A., Šifrer, M., Rode, M., Tawitian, E., Razpotnik, J., 2011. Učni načrt zgodovina. Ljubljana, ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod Republike Slovenija za šolstvo, 45 str. URL: http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/prenovljeni_U N/UN_zgodovina.pdf (citirano 15. 1. 2015). 21. Küpper, H., 2004. Minorities, communication and integration into the western world. V: Szarka, L. (ur.). Hungary and the hungarian minorities. New Jersey, Colorado Atlantic Research and Publications, inc., str. 147–179. 22. Mirjanić, A., 2010a. Družba smo mi 5. Učbenik za družbo v petem razredu. Ljubljana, Rokus Klett, 72 str. 23. Mirjanić, A., 2010b. Družba smo mi 5. Delovni zvezek za družbo v petem razredu. Ljubljana, Rokus Klett, 95 str. 24. Natek, K., Natek, M., 2008. Slovenija, portret države. Ljubljana, Natek in ostali, d.n.o., 203 str. 25. Pajnič, K., 2006. Struktura in položaj Slovencev na Hrvaškem. Magistrsko delo. 317 str. 26. Paulin, N., 2003. Slovensko šolstvo v Italiji. URL: http://www.skgz.org/slovenskosolstvo-v-italiji (citirano 5. 5. 2015). 27. Perger, V., 2006. O Porabju in porabskih Slovencih danes. Geografija v šoli, 15, 3, str. 3–11. 153 28. Popolazione residente per provincia. URL: http://www.regione.fvg.it/rafvg/cms/RAFVG/GEN/statistica/SCHEDA2/ (citirano 5. 5. 2015). 29. Račič, J., Večerić, D., 2006. Geografija 9. Učbenik za geografijo v devetem razredu osnovne šole. Ljubljana, Mladinska knjiga, 91 str. 30. Razpotnik, J., Snoj, D., 2013. Raziskujem preteklost 9. Učbenik za zgodovino v devetem razredu. Ljubljana, Rokus Klett, 154 str. 31. Rode, M., 2003. Koraki v času – 20. stoletje. Delovni zvezek za zgodovino v devetem razred. Ljubljana, DZS, str. 112. 32. Rode, M., Galonja, T., 2013. Koraki v času 9. Delovni zvezek za zgodovino v devetem razredu. Ljubljana, DZS, 56 str. 33. Senegačnik, J., Drobnjak, B., Otič, M., 2010a. Živim v Sloveniji. Učbenik za geografijo v devetem razredu. Ljubljana, Modrijan, 151 str. 34. Senegačnik, J., Drobnjak, B., Otič, M., 2010b. Živim v Sloveniji. Delovni zvezek za geografijo v devetem razredu. Ljubljana, Modrijan, 56 str. 35. Senegačnik, J., 2013. Geografija Slovenije. Učbenik za geografijo v devetem razredu. Ljubljana, Modrijan, 143 str. 36. Senegačnik, J., Otič, M., 2013. Geografija Slovenije. Delovni zvezek za geografijo v devetem razredu. Ljubljana, Modrijan, 52 str. 37. Slovenci na Hrvaškem. URL: http://slovenci.hr/si_ZVEZA/slovenci-na-hrvaskem (citirano 10. 4. 2015). 38. Slovensko Porabje. 2001. Just, F. (ur.). Murska Sobota, Podjetje za promocijo kulture FRANC-FRANC d.o.o., 51 str. 39. Umek, M., Janša Zorn, O., 2012a. Družba in jaz 2. Učbenik za družbo v petem razredu. Ljubljana, Modrijan, 140 str. 40. Umek, M., Janša Zorn, O., 2012b. Družba in jaz 2. Delovni zvezek za družbo v petem razredu. Ljubljana, Modrijan, 118 str. 41. The Slovene language in education in Italy. 2004. 2nd ed. Bogatec, N. (ur.). Leeuwarden, Mercator-Education, 58 str. URL: http://www.mercator- research.eu/fileadmin/mercator/dossiers_pdf/slovene_in_italy_2nd_ed.pdf (citirano 5. 5. 2015). 42. Valentinčič, D., 2014. Slovenci v Reziji? Novo mesto, Arte4, 171 str. 43. Večerić, D., Zornik, L., Tomšič, Ž., 2007a. Družba 5. Učbenik za družbo v petem razredu. Ljubljana, Mladinska knjiga, 80 str. 154 44. Večerić, D., Zornik, L., Tomšič, Ž., 2007b. Družba 5. Delovni zvezek za družbo v petem razredu. Ljubljana, Mladinska knjiga, 31 str. 45. Verdev, H., 2011a. Raziskujem Slovenijo. Učbenik za geografijo v devetem razredu. Ljubljana, Rokus Klett, 95 str. 46. Verdev, H., 2011b. Raziskujem Slovenijo. Delovni zvezek za geografijo v devetem razredu. Ljubljana, Rokus Klett, 60 str. 47. Verdev, H., Žlender, B., 2015. Radovednih 5. Učbenik za družbo v petem razredu. Ljubljana, Rokus Klett, 112 str. 48. Zupančič, J., 1999a. Karavanke – od ločnice do stičišča Slovencev z obeh strani meje. Dela, 13, str. 337–348. 49. Zupančič, J., 1999b. Slovenci v Avstriji. Ljubljana, Inštitut za geografijo, 245 str. 50. Zupančič, J., 2000. Slovenci na Madžarskem. Razprave in gradivo, 36/37, str. 125–143. 51. Zupančič, J., 2001. Slovenci v Italiji. Razprave in gradivo, 38/39, str. 94–109. 52. Zupančič, J., 2002. Številčni razvoj Koroških Slovencev v luči rezultatov ljudskega štetja leta 2001. Razprave in gradivo, 40, str. 7–105. 53. Wakounig, V., 2015. Innovative Formen zweisprachigen Unterrichts. URL: http://www.2sprachigebildung.at/beitraege_wakounig.pdf (citirano 5. 5. 2015). 11. SEZNAM PREGLEDNIC, GRAFIKONOV, ZEMLJEVIDOV IN SLIK 11.1. Seznam preglednic Preglednica 1: Število in delež slovensko govorečih po političnih okrajih na Koroškem in v deželi Štajerski ob uradnih štetjih leta 1971, ………. 6 1981, 1991 in 2001 Preglednica 2: Število in delež prebivalstva, ki se je ob ljudskih štetjih opredelilo kot "vindiš" ………. 8 Preglednica 3: Število prijav k dvojezičnemu pouku slovenščine v osnovnih in srednjih šolah ………. 12 Preglednica 4: Znanje slovenščine pri učencih v prvem razredu osnovne šole ………. 12 Preglednica 5: Gibanje števila prebivalstva v Porabju med letoma 1869 in ………. 17 1990 Preglednica 6: Število prebivalcev in samoopredeljenih Slovencev po občinah obmejnega pasu ob slovenski meji po podatkih 155 hrvaških popisov 1971–2001 ………. 19 Preglednica 7: Število prebivalcev in samoopredeljenih Slovencev po mestih in občinah po posameznih županijah Preglednica 8: Popisni podatki in ocene števila Slovencev po območjih ………. 21 ………. 26 Preglednica 9: Izobrazbena struktura v goriški pokrajini leta 1951 in leta 1991 ………. 32 11.2. Seznam grafikonov Grafikon 1: Primerjava števila Slovencev po uradnih podatkih ter spodnje in zgornje ocene števila Slovencev na Koroškem v obdobju 1846–1991 ………. 7 Grafikon 2: Vpliv družine na ohranjanje slovenske identitete ………. 9 Grafikona 3 in 4: Pogovorni jezik anketirancev v družini in sorodstvu ………. 10 Grafikon 5: Pogovorni jezik dijakov v družini in sorodstvu ………. 11 Grafikon 6: Pogovorni jezik dijakov s profesorji pri pouku in zunaj njega ………. 11 Grafikon 7: Število Slovencev (po maternem jeziku) v Porabju po uradnih podatkih med letoma 1890 in 1990 ………. 15 Grafikon 8: Primerjava starostnih značilnosti Slovencev s prebivalci na Hrvaškem leta 2001 ………. 23 Grafikon 9: Stopnja šolske izobrazbe med Slovenci in ostalim prebivalstvom Hrvaške leta 2001 ………. 23 Grafikon 10: Izobrazbeni tipi občin vzhodnega dela dežele Furlanije-Julijske ………. 27 krajine leta 1981 Grafikon 11: Porazdelitev stalnega prebivalstva v odstotkih in številu po spolu ………. 31 ter starosti leta 1991 Grafikon 12: Gibanje števila vseh prebivalcev in Slovencev v Goriški ………. 34 pokrajini Grafikon 13: Tematika učne ure (Slovenci v zamejstvu) je bila zanimiva ………. 138 Grafikon 14: Pred izvedbo ure sem poznal problematiko zamejskih Slovencev ………. 139 Grafikon 15: O zamejskih Slovencih sem se naučil nekaj novega ………. 140 Grafikon 16: Pomembno se mi zdi poznati situacijo zamejskih Slovencev, še posebno tistih, ki živijo na Goriškem ………. 141 Grafikon 17: V šoli bi morali več časa posvečati zamejski tematiki ………. 142 Grafikon 18: Kaj si si od učne ure najbolj zapomnil/a? ………. 143 156 11.3. Seznam zemljevidov Zemljevid 1: Fizična karta Goriške pokrajine ………. 30 Zemljevid 2: Slovenija z vrisanimi manjšinami ………. 48 Zemljevid 3: Slovenska narodna manjšina v sosednjih državah ………. 49 Zemljevid 4: Slovenska narodna manjšina ………. 51 Zemljevid 5: Najprej v soseščino, za mejo ………. 52 Zemljevid 6: Narodna mešana območja ………. 55 Zemljevid 7: Delež Slovencev v slovenskem Porabju ………. 56 Zemljevid 8: Delež prebivalstva s slovenskim občevalnim jezikom na avstrijskem Koroškem ………. 56 Zemljevid 9: Delež Slovencev na obmejnih območjih Furlanije – Julijske ………. 56 krajine Zemljevid 10: Slovenska narodna manjšina v sosednjih državah ………. 60 Zemljevid 11: Svobodno tržaško ozemlje 19451954 ………. 75 Zemljevid 12: Svobodno tržaško ozemlje ………. 82 Zemljevid 13: Julijska krajina 1945–1947 in STO 19471954 ………. 91 11.4. Seznam slik Slika 1: Narečno glasilo Slovencev v Beneški Sloveniji ………………… 48 Slika 2: Naloge 1, 2, 4, 5, Slovenci zunaj državne meje ………………… 48 Slika 3: Otroci v dvojezičnem vrtcu na avstrijskem Koroškem ………………… 50 Slika 4: Naloga o avstrijskih mestih ………………… 50 Slika 5: Naloga Slovenci ne živijo le v Republiki Sloveniji ………………… 51 Slika 6: Vaja 19a ………………… 58 Slika 7: Vaja 19b ………………… 59 Slika 8: Vaja 21 ………………… 59 Slika 9: Narodna manjšina ………………… 61 Slika 10: Zamejski Slovenci ………………… 61 Slika 11: Pisni viri ………………… 62 Slika 12: Vaja 10, Svet med svetovnima vojnama ………………… 68 Slika 13: Vaja 1 in 2, Slovenci v prvi Jugoslaviji ………………… 68 Slika 14: Vaja 3, 4 in 5, Slovenci v prvi Jugoslaviji ………………… 69 157 Slika 15: Vaja 2 in 3, Slovenci v drugi Jugoslaviji in osamosvojitev ………………… 69 Slika 16: Vaja 1, Narodne manjšine in izseljenstvo ………………… 70 Slika 17: Fašistični požig Narodnega doma v Trstu ………………… 72 Slika 18: Razmisli – »Neodrešena Slovenija« ………………… 73 Slika 19: Straža ob vojvodskem prestolu ………………… 74 Slika 20: Julijska krajina 1945 - 1947 ………………… 75 Slika 21: Opis položaja Slovencev v Italiji ………………… 75 Slika 22: Rubrika Razmisli ………………… 77 Slika 23: Nalogi B in C ………………… 77 Slika 24: Jugoslavija se je borila za pravičnejšo mejo ………………… 78 Slika 25: Nalogi A in B ………………… 78 Slika 26: Naloga B ………………… 79 Slika 27: Območje koroškega plebiscita ………………… 80 Slika 28: Plebiscitna propaganda ………………… 80 Slika 29: Rubrika Ponovi & razmisli ………………… 80 Slika 30: Rubrika Ponovi & razmisli ………………… 81 Slika 31: Naloge 7, 8, 9, 10, in 11 ………………… 83 Slika 32: Naloge 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18 in ponovi ………………… 84 Slika 33: Naloge 21, 22, 23, 24 in 25 ………………… 85 Slika 34: Rubrika Ali veš? ………………… 87 Slika 35: Rubrika Aktualno ………………… 87 Slika 36: Rubrika Ponovimo in premisli ………………… 87 Slika 37: Položaj slovenske manjšine na Koroškem ………………… 88 Slika 38: Položaj slovenske manjšine v Italiji ………………… 88 Slika 39: Rubriki Ponovimo in Premisli ………………… 90 Slika 40: Osvobajanje Trsta ………………… 91 Slika 41: Rubrika Ali veš? ………………… 92 Slika 42: Aktualno ………………… 93 Slika 43: Rubriki Ponovimo in Premisli ………………… 93 Slika 44: Boji za severno mejo 1 ………………… 94 Slika 45: Boji za severno mejo 2 ………………… 94 Slika 46: Boji za zahodno mejo ………………… 95 Slika 47: Pridobitev Prekmurja ………………… 95 158 Slika 48: Slovenci v Avstriji ………………… 95 Slika 49: Slovenci na Madžarskem ………………… 96 Slika 50: Slovenci v Italiji ………………… 96 159
© Copyright 2024