1. No category

Številka:
Datum:
Up-484/14-19
3. 12. 2015
ODLOČBA
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Branka Obleščaka in
Jožefe Obleščak, oba Tolmin, ki ju zastopajo Ivan Makuc, Aleksandra Leban in Katja
Šorli Peternel, odvetniki v Tolminu, na seji 3. decembra 2015
odločilo:
1. Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 175/2013 z dne 26. 2. 2014 se razveljavi.
2. Reviziji tožencev se zavrneta in toženca sta najmanj 50-odstotno solidarno
odgovorna za škodo, ki je nastala pritožnikoma zaradi škodnega dogodka 5.
septembra 1994.
3. Zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje, da odloči še o reviziji
pritožnikov zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje v delu, v katerem je bil
njun tožbeni zahtevek zavrnjen.
OBRAZLOŽITEV
A.
1. Vrhovno sodišče je tretjič zapored (njegovi prejšnji sodbi je Ustavno sodišče
razveljavilo z odločbama št. Up-1273/09 z dne 13. 10. 2011, Uradni list RS, št. 93/11,
in št. Up-609/12 z dne 23. 5. 2013, Uradni list RS, št. 51/13) odločalo o revizijah
pritožnikov (tožnikov v odškodninskem sporu) in tožencev proti sodbi Višjega sodišča
v Kopru, ki je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je delno ugodilo
odškodninskemu zahtevku pritožnikov. Sodišči prve in druge stopnje sta odločili, da je
odgovornost obeh tožencev medsebojno solidarna, za škodo, ki jo kot posledico
nesreče trpita pritožnika, pa sta tako toženca na podlagi tretjega odstavka 177. člena
Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 – v
nadaljevanju ZOR) odgovorna v deležu 50 %. Vrhovno sodišče je revizijo
pritožnikov zavrnilo, revizijama tožencev pa je ugodilo in je sodbi nižjih sodišč
spremenilo tako, da je zahtevka pritožnikov v celoti zavrnilo. Vrhovno sodišče
utemeljuje, da je vezano na dejansko ugotovitev, da škodni dogodek ni posledica
obratovanja rovokopača z nakladalno žlico, pač pa premika rovokopača, do katerega
je prišlo zaradi ravnanja prvega pritožnika, ki se je nepooblaščeno povzpel na stroj in
nehote premaknil ročico za pogon stroja; prisotnost prvega pritožnika na delovišču pa
razume kot njegovo službeno dolžnost, in sicer, da bi opozoril na bližino določenih
napeljav.
2. Vrhovno sodišče ne soglaša s stališčem sodišč nižjih stopenj, da je nastanku
škodnega dogodka poleg ravnanja prvega pritožnika botroval še kakšen pravno
upoštevni vzrok. Okoliščina, da delovišče ni bilo zavarovano na način, ki bi komurkoli
preprečeval dostop do stroja, naj ne bi pomenila vzroka škode. Vrhovno sodišče
navaja, da tako obsežno dolžnostno ravnanje tožencev ni bilo utemeljeno v
upoštevnem predpisu, to je v Pravilniku o varstvu pri gradbenem delu (Uradni list
SFRJ, št. 42/68 – v nadaljevanju Pravilnik), ki je zahteval le zavarovanje delovišča
pred nepooblaščenimi osebami. Vrhovno sodišče meni, da je nerazumno od izvajalca
dejavnosti zahtevati, naj delovišče oziroma dostop do stroja zavaruje tudi pred
pooblaščenimi osebami (pred strokovno osebo, pod nadzorstvom katere se opravlja
izkop v bližini napeljav). Zato Vrhovno sodišče meni, da bi bili tožbeni očitki
utemeljeni le, če bi zaradi opustitve zavarovanja kraja nanj prišla nepooblaščena
oseba in povzročila škodo. Sicer pa opustitev zavarovanja delovišča po njegovi oceni
ni vplivala na nastanek nezgode že zato, ker bi imel prvi pritožnik tudi ob zavarovanju
delovišča pred nepooblaščenimi osebami dostop do stroja.
3. Vrhovno sodišče razlaga Pravilnik tako, da dolžnost stabilizacije delovnega stroja
pri strojnem izkopu ne obstaja vselej, ko stroj z vključenim motorjem miruje. Vrhovno
sodišče ocenjuje, da je vprašanje (ne)pravilne postavitve rovokopača nujno povezano
s presojo obstoja vzročne zveze med kršitvijo varnostnega predpisa in nastalo škodo.
Opozarja, da škoda ni nastala zaradi samega kopanja z rovokopačem, kar bi sodilo v
sfero nevarne stvari oziroma dejavnosti, ker bi šlo za tveganje, katerega udejanjenje
želi varnostni predpis preprečiti oziroma omejiti. Stroj naj bi se premaknil, ker je prvi
pritožnik nehote premaknil njegovo ročico, čeprav je bil na kraju po službeni dolžnosti,
tehnično izobražen in izkušen ter bi se moral in mogel zavedati, da se z lastnimi
kršitvami pravil dela spravlja v nevarnost. Vrhovno sodišče zavrača možnost
"relativizacije" nepravilnosti pritožnikovega ravnanja, saj bi ta lahko s strojnikom
komuniciral, če je to bilo potrebno, tako da bi ga opozoril nase na drugačen način, kot
pa je tvegano vzpenjanje na rovokopač. Po mnenju Vrhovnega sodišča postavitev
rovokopača v povezavi z njegovo konstrukcijo ni v vzročni zvezi z nastalo škodo, saj
varstveni predpis in konstrukcijske zahteve stroja niso namenjeni zmanjševanju
verjetnosti nastanka take vrste škodnih dogodkov, kot je v konkretnem primeru nastal.
Dolžnost ustrezne postavitve oziroma stabilizacije stroja naj ne bi bila namenjena
preprečevanju tako nerazumnih dejanj, kot je ravnanje prvega pritožnika.
4. Vrhovno sodišče sodiščema nižjih stopenj očita, da nista presojali konkretnega
ravnanja prvega pritožnika. Za nepravilno označi stališče sodišča prve stopnje o
pričakovanosti dostopa na delovišče glede na popolno zaporo ceste (saj naj prvi
pritožnik ne bi bil poškodovan kot prometni udeleženec). Poleg tega oceni, da je
nepravilen zaključek sodišča druge stopnje o pričakovanosti dogodka, ker je bil drugi
toženec seznanjen s konstrukcijo rovokopača, ki je omogočala nehoten premik
pogonske ročice: takšno sklepanje naj bi bilo pravilno le, če bi drugi toženec mogel
pričakovati, da se bo prvi pritožnik povzpel na rovokopač in vstopil v kabino. Vrhovno
sodišče sodi, da tako nerazumnega ravnanja obratovalec rovokopača ni mogel
pričakovati in da se tudi ni mogel izogniti posledicam spornega ravnanja. Na podlagi
navedenih stališč je Vrhovno sodišče presodilo, da sta se toženca na podlagi drugega
odstavka 177. člena ZOR oprostila odgovornosti zaradi ravnanja prvega pritožnika, ki
ga nista mogla pričakovati, preprečiti ali odstraniti njegovih posledic. Obenem naj jima
ne bi bilo mogoče očitati opustitve dolžnostnih ravnanj v vzročni zvezi z nezgodo, kar
bi pomenilo subjektivno odškodninsko odgovornost.
5. Pritožnika zatrjujeta kršitev 14., 22., 23. in 33. člena Ustave, prvega odstavka 6.
člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS,
št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 1. člena Prvega protokola k EKČP.
Zatrjujeta, da Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo ni zadostilo zahtevam Ustavnega
sodišča iz odločbe št. Up-609/12. Kršena naj bi bila pravica pritožnikov do zadostne,
jasne in konkretizirane utemeljitve pravne odločitve (22. člen Ustave, prvi odstavek 6.
člena EKČP). Vrhovno sodišče naj bi v bistvu bolj ali manj ponovilo svoja (nezadostno
obrazložena) stališča iz razveljavljene sodbe št. II Ips 421/2011 z dne 29. 3. 2012.
Vrhovno sodišče naj bi napačno povzemalo ugotovljeno dejansko stanje, kar naj bi
imelo za posledico napačen pravni zaključek. Pritožnika navajata, da bi, če bi se bil
Pravilnik spoštoval, prvi pritožnik moral biti imenovan za "odgovornega vzdrževalca
del". Le tako bi lahko toženca že pred izkopom opozoril na lokacijo napeljave in ne bi
bilo treba, da bi s tem namenom kritičnega dne prišel na delovišče in se povzpel na
rovokopač. Opozarjata, da je prvi pritožnik za nameravani izkop izvedel povsem
naključno. Razumne presoje naj ne bi prestal sklep Vrhovnega sodišča, da ni vzročne
zveze med opustitvijo dolžnostnega ravnanja zavarovanja delovišča in nastankom
nezgode. Pritožnika navajata, da bi ob prisotnosti signalistov na cestni zapori prvi
pritožnik lahko informacijo o bližini napeljav podal signalistu, ta pa obratovalcu
rovokopača. Vrhovno sodišče naj bi ravnalo napačno, ko ni presojalo vzročne zveze
po teoriji o varstvenem namenu norme oziroma po teoriji o adekvatni vzročnosti. Po
mnenju pritožnikov so stališča Vrhovnega sodišča o vzročni zvezi v neskladju z
njegovo dosedanjo prakso.
6. Pritožnika se ne strinjata s tem, "da naj bi bil premik ročice s strani pritožnika
izključni in edini razlog oziroma vzrok za premik kopača". Poleg tega v argumentaciji
Vrhovnega sodišča glede izključnega vzroka za premik rovokopača vidita ponavljanje
napake, da se tisto, kar je šele treba dokazati, vzame za že dokazano izhodišče
dokazovanja. Neobrazloženo naj bi ostalo tudi stališče, da obratovalec stroja ni
mogel pričakovati in preprečiti iracionalnega plezanja v kabino. To stališče naj bi bilo
tudi nerazumno in v nasprotju s sodno prakso, ki vidi tudi nepremišljena, neprevidna
in celo nerazumna ravnanja oškodovancev v rizični sferi objektivno odgovornega
imetnika nevarne stvari, dokler so ta ravnanja objektivno predvidljiva. Pritožnika trdita
tudi, da bi drugi toženec kot strokovnjak na svojem področju moral in mogel
pričakovati, da bo v dani situaciji k rovokopaču slej kot prej pristopila nepooblaščena
oseba, posledično pa bi moral in mogel škodni dogodek s pravilno stabilizacijo in
postavitvijo stroja preprečiti. Preprečiti naj bi ga mogla tudi prva toženka (predvsem z
namestitvijo signalistov); oba toženca pa tudi s spoštovanjem 13. člena Pravilnika.
7. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-484/14 z dne 29. 12. 2014
sprejelo v obravnavo. O tem je obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim
odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno
prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno
pritožbo poslalo v odgovor nasprotnim strankam v pravdnem postopku in stranskemu
intervenientu (Zavarovalnica Triglav, d. d., Ljubljana). Na ustavno pritožbo je
odgovoril le Radislav Pitamic. Meni, da pritožnika z ustavno pritožbo nedopustno
posegata v ugotovljeno dejansko stanje in spreminjata trditve, ki sta jih podala v
pravdi. Ustavno sodišče je odgovor vročilo pritožnikoma, ki vztrajata pri stališčih iz
ustavne pritožbe.
8. Ustavno sodišče je pridobilo spis zadeve št. P 216/2005 in je vanj vpogledalo.
B. – I.
9. Pritožnika med drugim trdita, da je odločitev Vrhovnega sodišča, da morata sama
nositi celotno škodo, izvirajočo iz škodnega dogodka v zvezi z zrušitvijo nevarne
stvari (rovokopača) po pobočju, ki jo Vrhovno sodišče opira na drugi odstavek 177.
člena ZOR,1 nerazumna in notranje protislovna. S tem utemeljujeta, da je izpodbijana
sodba tako očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov, da jo je mogoče
šteti za samovoljno oziroma arbitrarno. Po ustaljeni ustavnosodni presoji iz pravice do
enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz
načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) izhaja tudi
zahteva po prepovedi sodniške samovolje. To ustavno procesno jamstvo je kršeno v
primeru, ko je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna. Za očitno napačno
sodno odločbo gre, če sporne uporabe prava ni mogoče zagovarjati z uveljavljenimi
pravnimi pristopi, zaradi česar je utemeljen sklep, da sodišče ni odločalo na podlagi
zakona, ampak na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev – torej
Drugi odstavek 177. člena ZOR se glasi: "Imetnik stvari je prost odgovornosti tudi, če
dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni
mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti."
1
samovoljno.2 Glede na očitke pritožnika je Ustavno sodišče izpodbijano
preizkusilo z vidika morebitne kršitve tega ustavnega procesnega jamstva.
sodbo
B. – II.
10. Ker po mnenju pritožnikov niso bile izpolnjene abstraktno predpisane
predpostavke iz 13. člena Pravilnika, pritožnika oporekata stališču Vrhovnega
sodišča, po katerem je bil prvi pritožnik na delovišču prisoten po službeni dolžnosti.
11. Vrhovno sodišče je v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zavzelo stališče, da
je bil pritožnik na delovišču prisoten po službeni dolžnosti, da bi opozoril na bližino
določenih napeljav.3, 4 Vrhovno sodišče se je pri tem sklicevalo na prvi odstavek 13.
člena Pravilnika.5 Na podlagi tega pravila je presodilo, (1) da bi bilo nerazumno od
izvajalca del zahtevati, da delovišče oziroma dostop do stroja zavaruje tudi pred
vsemi pooblaščenimi osebami, posebej pred strokovno osebo, pod nadzorstvom
katere se izkop (v bližini napeljav) opravlja, (2) da bi imel prvi pritožnik tudi ob
ustreznem zavarovanju delovišča (pred nepooblaščenimi osebami) dostop do stroja
in (3) da zato opustitev dolžnosti zavarovanja delovišča ni vplivala na nastanek
nezgode. Bistveno za presojo o odsotnosti vzročne zveze med opustitvijo
zavarovanja gradbišča in nastalo škodo je bil tako status prvega pritožnika na
gradbišču, kot ga je opredelilo Vrhovno sodišče.
12. Iz prvega odstavka 13. člena Pravilnika izhaja, da je (i) izkop zemlje na kraju, kjer
so plinske, električne, vodne in druge napeljave, (ii) treba opraviti po navodilih in pod
nadzorom (iii) strokovne osebe, ki jo (iv) sporazumno določita organizacija, kateri
napeljave pripadajo oziroma ki jih vzdržuje (v nadaljevanju vzdrževalec napeljav), in
izvajalec gradbenih del. Za to pravilo je bistvena zapoved opravljanja izkopa pod
nadzorom strokovne osebe. Smisel in namen tega varstvenega pravila je zmanjšanje
verjetnosti nastanka škode na napeljavah pri izvajanju gradbenih (zemeljskih) del.
Pravilo na izvedbeni ravni zapoveduje sklenitev sporazuma med vzdrževalcem
Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. Up-572/06 z dne 8. 11. 2007 (Uradni list RS, št.
107/07, in OdlUS XVI, 112) in št. Up-2908/08 z dne 19. 2. 2009 (Uradni list RS, št. 17/09, in
OdlUS XVIII, 64).
3 V isti točki obrazložitve Vrhovno sodišče argumentira še, da je bil prvi pritožnik "pooblaščena
oseba" (pred katero ni bilo treba varovati delovišča), da je bil "strokovna oseba, pod
nadzorstvom katere se izkop v bližini napeljav opravlja", da je "imel torej nalogo, ki po naravi
stvari zahteva prisotnost na delovišču oziroma v bližini rovokopača", oziroma je bil "oseba, ki
bi imela tudi ob zavarovanju delovišča pred nepooblaščenimi osebami dostop do stroja".
4 V 16. točki obrazložitve Vrhovno sodišče navede, da je bil prvi pritožnik "na kraju po službeni
dolžnosti", v 17. točki obrazložitve pa, da prvi pritožnik ni bil "poškodovan kot prometni
udeleženec".
5 Prvi odstavek 13. člena Pravilnika se glasi: "Če gre za izkop zemlje na kraju, kjer so plinske,
električne, vodne ali druge napeljave, je treba opravljati dela po navodilih in pod nadzorstvom
strokovne osebe, ki jo sporazumno določita organizacija, kateri napeljave pripadajo, oziroma
organizacija, ki jih vzdržuje, in izvajalec del."
2
naprav in izvajalcem (gradbenih) del o tem nadzoru, ki naj opredeli strokovno
osebo – nadzornika. Temu je po logiki stvari same treba vnaprej sporočiti kraj in čas
izvajanja gradbenih del, saj bo le tako lahko dal navodila še pravočasno (to je pred
začetkom izkopa) in nato nadziral, ali se izkop po njih opravlja. Pojem strokovne,
pooblaščene osebe iz 13. člena Pravilnika se tako očitno navezuje na pravni status
določene osebe, opredeljen v sporazumu vzdrževalca napeljav in izvajalca del.
13. Nobeno sodišče (niti Vrhovno) ni ugotovilo, da bi bil sklenjen dogovor med
Komunalo Tolmin – vzdrževalcem napeljav in izvajalcem gradbenih del (prvo
toženko), v katerem bi bil pritožnik imenovan za strokovno osebo, ki naj izvaja nadzor
nad izkopom. Prav tako nobeno sodišče ni ugotovilo, da bi se sporni izkop do
obravnavane nesreče morda opravljal po navodilih prvega pritožnika kot strokovne
osebe, kljub odsotnosti takšnega vnaprejšnjega formalnega dogovora vzdrževalca
napeljav in izvajalca gradbenih del.6 Čeprav je prvi pritožnik večkrat sam zase izjavil,
da je bil na delovišču kot "službena oseba", ki je menila, da je njena dolžnost, da
opozarja na potek komunalnih vodov, da ne bi prišlo do njihove poškodbe (toženca
pa tem trditvam nista ugovarjala), iz nobenega dokumenta v sodnem spisu ne izhaja
niti posreden namig na kakršenkoli sporazum med prvo toženko in Komunalo Tolmin
kot vzdrževalko napeljav, ki bi bil podelil prvemu pritožniku "službeni status" in s tem
službeno dolžnost na delovišču, torej pravico in dolžnost dajati navodila in
nadzorovati potek zemeljskih del. Prav tako ni najti ne trditve strank ne ugotovitve
sodišč, da bi mu bila ta vloga na gradbišču do obravnavane nesreče podeljena na
kraju samem, ne glede na to, da ni bil sklenjen formalni dogovor, sklenitev katerega
se zahteva v 13. členu Pravilnika.
14. Kljub temu je Vrhovno sodišče prav na podlagi 13. člena Pravilnika prvemu
pritožniku pripisalo pravni status pooblaščene osebe. Pri tem pa je očitno spregledalo
bistveno; po tej določbi je pridobitev pravnega statusa pooblaščene osebe namreč
odvisna od njenega vnaprejšnjega imenovanja v sporazumu. Vrhovno sodišče bi bilo
moralo upoštevati, da ni izpolnjena za opredelitev pravnega statusa osebe bistvena,
abstraktno predpisana predpostavka v 13. členu Pravilnika. Ker ni izpolnjena, njegovo
stališče, po katerem je bil prvi pritožnik pooblaščena oseba v smislu 13. člena
Pravilnika, temelji na očitno napačni uporabi te določbe Pravilnika. S tem je
spodkopana podlaga nadaljnjemu stališču Vrhovnega sodišča, da pritožnik ni bil
poškodovan kot prometni udeleženec.7 To stališče je namreč logično (s sklepanjem
po nasprotnem razlogovanju) izpeljano iz očitno napačnega stališča, da je bil prvi
pritožnik pooblaščena oseba. Na očitno napačni predpostavki o obstoju pravnega
statusa prvega pritožnika pa temelji tudi stališče Vrhovnega sodišča, da opustitev
Sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili, da je prvi pritožnik usodnega dne na delovišču
izvrševal službeno dolžnost oziroma da je bil po sporazumu dveh organizacij postavljen za
pooblaščeno osebo, ki daje izvajalcu gradbenih del navodila in nadzoruje izvajanje zemeljskih
del. To ne izhaja niti iz trditev pravdnih strank, ki so razvidne iz vlog v sodnem spisu, niti iz
ustno podanih navedb na narokih za glavno obravnavo.
7 Primerjaj 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
6
dolžnosti zavarovanja gradbišča sploh ni v vzročni zvezi z nesrečo, ker ni razumno
na izvajalca del naslavljati zahteve, da delovišče oziroma dostop do stroja zavaruje
tudi pred vsemi pooblaščenimi osebami, posebej pred strokovno osebo, pod
nadzorstvom katere se izkop (v bližini napeljav) opravlja.
B. – III.
15. Odškodninska odgovornost je vrsta obligacijskega razmerja, katerega vsebina je
obveznost odgovorne osebe (oškodovalca) povrniti oškodovancu škodo, za katero
odgovarja, in pravica oškodovanca zahtevati od odgovorne osebe povrnitev te
škode.8 Krivdna odškodninska odgovornost je tista vrsta odškodninske odgovornosti,
pri kateri je krivda predpostavka te odgovornosti.9 Predpostavke splošne oblike
neposlovne odškodninske odgovornosti so urejene v prvem odstavku 131. člena
Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v
nadaljevanju OZ). Za to splošno neposlovno odškodninsko odgovornost je značilno,
da je domnevana krivda predpostavka za njen nastanek.10 Generalno klavzulo
odškodninskega prava ali splošni civilni delikt opredeljujejo predpostavke: protipravno
ravnanje ali opustitev, škoda, vzročna zveza in krivda; če je nastanek odškodninske
odgovornosti odvisen od teh predpostavk, gre za subjektivno oziroma krivdno
odškodninsko odgovornost.11
16. Drugi odstavek 131. člena OZ opredeljuje objektivno odškodninsko odgovornost,
pri kateri krivda ni predpostavka odškodninske odgovornosti.12 Določa, da se za
škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico,
odgovarja ne glede na krivdo (prej enako drugi odstavek 154. člena ZOR). Objektivna
odškodninska odgovornost temelji na odgovornosti za vzrok in ne na odgovornosti za
protipravno ravnanje ali opustitev. Izvor te oblike odgovornosti ni v protipravnem
ravnanju oškodovalca, temveč v objektivnih okoliščinah na njegovi strani, ki se tičejo
vezi med njim in nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo, zaradi katere je prav on
odškodninsko odgovoren za vzrok škode.13 Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno
stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, je značilno, da zakon vzpostavlja domnevo
vzročnosti. Po 149. členu OZ (prej 173. člen ZOR) se namreč šteje, da škoda izvira iz
te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Splošna
neposlovna odškodninska (subjektivna) odgovornost in objektivna neposlovna
odškodninska odgovornost se razlikujeta, tudi po razbremenilnih (oprostitvenih)
N. Plavšak v: M. Juhart, N. Plavšak (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del),
1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 687.
9 Prav tam, str. 690.
10 Prav tam, str. 691. Prvi odstavek 131. člena OZ se glasi: "Kdor povzroči drugemu škodo, jo
je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde." (Tako je prej
določal tudi prvi odstavek 154. člena ZOR.)
11 D. Jadek Pensa v: M. Juhart, N. Plavšak, nav. delo, str. 668–669.
12 N. Plavšak, nav. delo, str. 690.
13 D. Jadek Pensa, nav. delo, str. 669.
8
razlogih. Objektivne odgovornosti se ni mogoče
razbremeniti
s
tem,
da
odgovorna oseba dokaže, da ni kriva (da je ravnala z dolžno skrbnostjo), temveč
mora bodisi izpodbiti domnevo vzročnosti bodisi dokazati, da je vzrok za škodo
dogodek oziroma ravnanje, ki je zunaj njene sfere in ki ga ni mogla predvideti in tudi
ne preprečiti njegovih škodljivih posledic.14 Drugi odstavek 153. člena OZ tako določa,
da je imetnik (nevarne) stvari prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala
izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in
se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (enako drugi odstavek 177. člena
ZOR).
17. Oprostitveni razlogi so po spoznanjih teorije posebne okoliščine, ki imajo po
izrecni zakonski določbi tolikšno težo, da objektivno odgovorno osebo
razbremenjujejo objektivne odgovornosti.15 To so višja sila, dejanje tretjega oziroma
oškodovanca, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti
ali jih odstraniti. V primeru, v katerem se zastavi vprašanje oprostitve objektivne
odgovornosti, je okoliščin, ki jih izkustveno štejemo za vzrok, več: na eni strani je
vzrok v nevarni stvari oziroma dejavnosti, na drugi strani so to okoliščine, na katere
zakon veže možnost delne ali popolne razbremenitve.16
18. Sodna praksa postavlja pred imetnika nevarne stvari ali obratovalca nevarne
dejavnosti, v zvezi s katerima je nastala škoda, ostre in zahtevne pogoje za popolno
razbremenitev od objektivne odgovornosti oziroma za izpodbitje domneve vzročnosti.
Tako Vrhovno sodišče poudarja, da morajo biti pogoji za oprostitev odgovornosti (da
je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, da je bilo dejanje
nepričakovano ter da se njegovim posledicam ni bilo mogoče izogniti) podani hkrati.
Ni torej dovolj, če objektivno odgovorna oseba dokaže, da na potek dogodkov ni
mogla vplivati tako, da bi škodo preprečila ("izključnost vzroka"), in če dokaže, da se
ni mogla izogniti posledicam dejanja oškodovanca. Dokazati mora tudi, da je bilo
dejanje oškodovanca nepričakovano. Izhodišče za presojo nepričakovanosti je
objektivno in abstraktno. Nepričakovanost škodnega dogodka se presoja po
najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti (ali je bilo oškodovančevo dejanje
pričakovano za posebej skrbno objektivno odgovorno osebo). V rizično sfero
objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sodijo tudi nepremišljena, neprevidna
in celo nerazumna ravnanja oškodovancev, skratka ravnanja, ki bi se jim v življenju
razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti.17 Za
presojo o oprostitvi objektivno odgovornega oškodovalca se je tudi v zvezi s presojo
preprečljivosti škodnega dogodka izoblikoval kriterij skrajne skrbnosti.18
Primerjaj N. Plavšak, nav. delo, str. 742–743.
Glej pri D. Jadek Pensa, Nekatera sporna vprašanja odškodninske odgovornosti,
Pravosodni bilten, št. 2 (1999), str. 85.
16 Prav tam.
17 Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 515/2003 z dne 16. 9. 2004.
18 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 34/2008 z dne 9. 3. 2010.
14
15
B. – IV.
19. Pritožnika opozarjata na napačnost stališča Vrhovnega sodišča, da je bilo
ravnanje prvega pritožnika za strojnika nepričakovano in nepreprečljivo. To svoje
stališče utemeljujeta (med drugim) z nezavarovanostjo gradbišča.
20. Obrazloženo je že bilo, da stališče Vrhovnega sodišča, da opustitev dolžnosti
zavarovanja gradbišča sploh ni v vzročni zvezi z nesrečo, temelji na očitno napačni
predpostavki, da je prvi pritožnik ravnal v vlogi pooblaščene osebe. Brž ko se prvemu
pritožniku odvzame pravni status pooblaščene osebe na gradbišču, pa dejstva, da se
je nevarna dejavnost odvijala v pogojih nezavarovanega gradbišča, ni mogoče
izključiti kot pravno nepomembnega. Za razbremenitev dolžnosti zavarovanja
gradbišča v razmerju do prvega pritožnika namreč ni pravne podlage. S tem je
izpodbita podlaga, na kateri temelji očitek Vrhovnega sodišča, da ni pravilno stališče
sodišča prve stopnje o pričakovanosti dejanja prvega pritožnika. Smiselno enako
velja za nadaljnje stališče Vrhovnega sodišča, da je bilo ravnanje prvega pritožnika
(očitno) kot pooblaščene osebe na gradbišču nerazumno in ga obratovalec
rovokopača prav zato ni mogel pričakovati.
21. Zato je izključena uporaba drugega odstavka 177. člena ZOR, nosilni razlog
izpodbijane sodbe, da so izpolnjene vse predpostavke za popolno oprostitev
objektivne odgovornosti, ki jih predpisuje drugi odstavek 177. člena ZOR, pa je očitno
napačen. Izpodbijana sodba, ki temelji na tem očitno napačnem stališču, krši pravico
do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Ustavno sodišče jo je zato
razveljavilo (1. točka izreka). S pravnimi argumenti, ki izhajajo iz splošnih načel
krivdne odgovornosti, se Ustavno sodišče ni ukvarjalo, ker glede na navedeno niso
bili pomembni za odločitev.
B. – V.
22. Ker gre že za tretjo razveljavitev sodbe Vrhovnega sodišča v isti zadevi, se je
Ustavno sodišče na predlog pritožnikov odločilo, da bo uporabilo prvi odstavek 60.
člena ZUstS in sámo odločilo o njunih spornih pravicah, kolikor okoliščine primera to
omogočajo.19 V zadevnem primeru so posledice, ki pritožnikoma grozijo zaradi
sprejetja očitno napačne odločitve Vrhovnega sodišča, posebej hude, saj morata
zaradi spremembe sodb nižjih sodišč skupaj z zamudnimi obrestmi vrniti
pravnomočno prisojeno odškodnino za katastrofalno osebno škodo. Uporaba prvega
odstavka 60. člena ZUstS je glede na naravo pravic, ki so predmet odločanja v
Če Ustavno sodišče razveljavi izpodbijane sodbe, lahko namreč na podlagi prvega odstavka
60. člena ZUstS odloči tudi o sami pravici, če je to nujno zaradi odprave posledic, ki so na
podlagi posamičnega akta že nastale, ali če to terja narava ustavne pravice oziroma
svoboščine, in če je na podlagi podatkov v spisu mogoče odločiti.
19
obravnavanem primeru (pravica težkega invalida
in
njegove
soproge
do
odškodnine), potrebna tudi zaradi posledic, ki bi zaradi čakanja na novo odločitev
nastale za pritožnika. Ustavno sodišče je pri tem upoštevalo še, da se postopek vleče
že devetnajst let (tožba je bila vložena leta 1996). Ustavno sodišče je lahko odločilo o
revizijah prve toženke in drugega toženca zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru,
odločitev o reviziji pritožnikov pa je prepustilo Vrhovnemu sodišču, ki bo moralo
preizkusiti sodbi sodišč prve in druge stopnje v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek
pravnomočno zavrnjen (to je glede 50-odstotne soodgovornosti prvega toženca).
23. V konkretnem primeru iz vloženih revizij tožencev izhaja nestrinjanje s sodbama
Okrožnega in Višjega sodišča, kolikor sta razsodili, da sta toženca prosta
odgovornosti za škodo pritožnikov (zgolj) do 50 % (v oceno višine škode se revidenta
ne spuščata). Sodišči sta ocenili, da je odgovornost tožencev (kumulativno) tako
objektivna kot krivdna, saj je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo oziroma
dejavnostjo, kraj dela ni bil zavarovan, stroj ni bil stabilno postavljen, prvi pritožnik pa
se je v neskladju s pravili varstva pri delu povzpel na rovokopač v obratovanju in ga
nehote spravil v premikanje, ki je pripeljalo do nesreče (vendar je bilo tako ravnanje
oškodovanca mogoče pričakovati). Tako prva toženka kot drugi toženec v reviziji
navajata, da bi morala biti v celoti razbremenjena odgovornosti za nastalo škodo,
katere nepričakovan in nepreprečljiv vzrok je ravnanje prvega pritožnika.
24. Kot izhaja že iz predhodne obrazložitve te odločbe, temelji zmotna presoja o
pravnem statusu prvega pritožnika na spornem delovišču na očitno napačni uporabi
varstvene norme podzakonskega predpisa. Brž ko se prvemu pritožniku odvzame
pravni status pooblaščene osebe na gradbišču, je eo ipso spodkopan odločilni razlog,
s katerim je Vrhovno sodišče utemeljilo popolno oprostitev toženih strank od njune
objektivne odgovornosti na podlagi drugega odstavka 177. člena ZOR. Ker je tako in
ker argumentov v prid uporabe te določbe ZOR nista našli niti sodišče prve niti
sodišče druge stopnje, bi prišlo lahko v poštev pravilo o deljeni odgovornosti iz
tretjega odstavka 177. člena ZOR. Ustavno sodišče je, po oceni argumentov iz revizij
tožencev, ob uporabi tretjega odstavka 177. člena ZOR,20 in stališča Okrožnega in
Višjega sodišča v zvezi s tem, zavrnilo reviziji tožencev ter odločilo, da sta toženi
stranki najmanj 50-odstotno solidarno odgovorni za škodo, ki je nastala pritožnikoma
zaradi škodnega dogodka 5. septembra 1994 (2. točka izreka). V preostalem delu,
torej glede odločanja o reviziji pritožnikov, je Ustavno sodišče zadevo vrnilo
Vrhovnemu sodišču v novo odločanje (3. točka izreka). V ponovljenem sojenju je
Vrhovno sodišče vezano na odgovornost toženih strank do 50 % za škodo iz
spornega škodnega dogodka, mora pa odločiti o argumentih pritožnikov, ki se seveda
ne dotikajo vprašanja odgovornosti toženih strank do 50 % (to niti ni bila tema njune
revizije). Ustavno sodišče je tako odločilo, ker po eni strani očitno niso podani pogoji
za popolno oprostitev objektivne odškodninske odgovornosti tožencev in ker je, če
gre za deljeno odgovornost po tretjem odstavku 177. člena ZOR, delež tožencev,
20
"Imetnik je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo."
upoštevaje okoliščine primera, najmanj 50 %. O soprispevku prvega pritožnika,
manjšem od 50 %, k škodnemu dogodku bo moralo dokončno odločiti Vrhovno
sodišče.
C.
25. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in
prvega odstavka 60. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena
Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi:
predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja
Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič,
Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi
glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnica Sovdat ter sodniki Deisinger, Petrič in
Zobec.
mag. Miroslav Mozetič
Predsednik