1. No category

Ljubljana, 16.12.2016
SKUPINA POSLANK IN POSLANCEV
(prvopodpisani Jože Tanko)
Na podlagi 88. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03 69/04,
68/06, 47/13 in 47/13), 19. člena Zakona o poslancih (Uradni list RS, št. 112/05 - uradno prečiščeno
besedilo, 20/06 - ZNOJF-1, 109/08, 39/11 in 48/12) in 114. člena Poslovnika Državnega zbora Republike
Slovenije (Uradni list RS, št 92/07 - uradno prečiščeno besedilo, 105/10 in 80/13) vlagamo spodaj
podpisane poslanke in poslanci
PREDLOG ZAKONA
O DOPOLNITVI ZAKONA O BANČNIŠTVU,
ki ga na podlagi 114. in 115. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije pošiljamo v
obravnavo.
Pri obravnavi predloga zakona v Državnem zboru in pri delu njegovih delovnih teles bo sodeloval poslanec
mag. Marko Pogačnik.
Prilogi:
-
predlog Zakona o dopolnitvi zakona o bančništvu
podpisi poslank in poslancev:
2
Jože Tanko
Anja Bah Žibert
Franc Breznik
Nada Brinovšek
Jelka Godec
Dr. Vinko Gorenak
Mag. Branko Grims
Eva Irgl
Janez Janša
Danijel Krivec
Suzana Lep Šimenko
Tomaž Lisec
dr. Anže Logar
Žan Mahnič
Bojan Podkrajšek
Mag. Marko Pogačnik
Marijan Pojbič
Mag. Andrej Šircelj
Ljubo Žnidar
3
PREDLOG ZAKONA O DOPOLNITVI ZAKONA O BANČNIŠTVU
I.
UVOD
1.
OCENA STANJA IN RAZLOGI ZA SPREJEM ZAKONA
Odkar je Slovenija samostojna država, je bila izvedena že druga sanacija slovenskega bančnega sistema,
ki je davkoplačevalce stala več kot 5 milijard evrov. Ta številka pa najverjetneje še ni dokončna. Dejstva
oziroma vzroki, ki so privedli do druge sanacije slovenskega bančnega sistema, kažejo med drugim tudi na
to, da je zakonodaja, ki ureja nadzor nad delovanjem bančnega sistema, pomanjkljiva. Sprejem ustrezne
zakonodaje, ki bo omogočala učinkovit nadzor, je naloga in odgovornost Državnega zbora RS oziroma
vseh poslank in poslancev. Zato, da lahko poslanke in poslanci sprejmejo ustrezno zakonodajo, pa morajo
biti predhodno seznanjeni z ustreznimi podatki in informacijami. Vendar pa je večina podatkov in informacij,
ki se nanašajo na delovanje bančnega sistema označena z oznako bančna tajnost in je poslankam ter
poslancem nedostopna.
Bančna tajnost je temelj poslovanja med bankami in njihovimi komitenti. Je bistvena za zaupanje
komitentov do njihovih bank. Kot vsak institut mora imeti tudi institut bančne tajnosti ustrezne varovalke, ki
onemogočajo zlorabe. Opredelitev in ravnanje z bančno tajnostjo po veljavni zakonodaji onemogoča
pristojnim institucijam učinkovit nadzor nad stanjem v bančnem sistemu. Bančna tajnost se velikokrat tudi
izkorišča kot izgovor za prikrivanje vseh napačnih odločitev vodstev bank, ki so bile včasih sprejete tudi na
meji zakonitosti (ali pa čez mejo, kar zaradi neučinkovitosti pravosodnega sistema ni dokazano).
V preteklosti je Državni zbor RS od Banke Slovenije že zahteval določene podatke o stanju v bančnem
sistemu, vendar se iz teh podatkov nikoli ni dalo ugotoviti odgovornosti Banke Slovenije kot tudi
odgovornosti članov nadzornih svetov in članov uprav poslovnih bank, ki so podpisovali in dajali kredite
brez ustreznih jamstev, pogosto tudi na podlagi različnih prijateljskih, klientelističnih in političnih povezav. In
to kljub temu, da je v 152. členu Ustave Republike Slovenije med drugim določeno, da Banka Slovenije
odgovarja neposredno Državnemu zboru RS. Poudariti velja tudi, da do sedaj Banka Slovenije kot regulator
ni ukrepala niti proti eni osebi, ki je podeljevala kredite, ki niso bili ustrezno zavarovani.
Predlagatelji zakona sicer menimo, da že trenutno veljavni zakon o bančništvu določa izjeme, ko obveznost
varovanja bančnih podatkov ne velja. Določeno je, da se sme zaupne informacije Banka Slovenije
posredovati organom, ki so pristojni za nadzor nad organi, ki opravljajo dejanja v postopku prisilne
likvidacije ali stečaja banke ali v drugem podobnem postopku. Vendar med temi organi ni Državnega zbora
RS, kljub temu da je pristojen za nadzor nad delom Vlade Republike Slovenije, ki je z dokapitalizacijami in
prenosi slabih terjatev na posebno družbo za upravljanje terjatev izvedla sanacijo oziroma nadzorovano
likvidacijo šestih bank (NLB d.d., NKBM d.d., Abanka d.d., Banka Celje d.d., Probanka d.d. in Factor banka
d.d.) na podlagi stresnih testov iz decembra 2013. Zato predlagatelji menimo, da se mora med organe, ki
lahko prejmejo zaupne informacije uvrstiti tudi Državni zbor RS.
Glavni razlog za sprejem tega zakona je potrebna sprememba opredelitve bančne tajnosti, ki bo omogočila
ugotovitev odgovornosti za stanje v bančnem sistemu, s tem pa se bo ugotovilo, kdo je odgovoren za to, da
so davkoplačevalci plačali preko 5 milijard evrov (pri čemer ta številka najverjetneje še ni dokončna) za vse
napake in napačne odločitve vodstev slovenskih poslovnih bank in nezadostnega nadzora Banke Slovenije.
4
2.
CILJI, NAČELA IN POGLAVITNE REŠITVE PREDLOGA ZAKONA
2.1
Cilji in načela
Cilj predlaganega zakona je pridobiti ustrezne podatke, ki bodo Državnemu zboru RS omogočili sprejetje
učinkovite bančne zakonodaje, s katero se bo preprečilo izvajanje nepravilnosti in neučinkovitosti v
slovenskem bančnem sistemu. Cilj predlaganega zakona je tudi razkritje odgovornosti tistih, ki so
sodelovali pri podeljevanju kreditov brez ustreznih jamstev v primerih, če je banka prejela državno pomoč,
ali pa je predmet ukrepov po Zakonu o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank.
Predlog dopolnitve zakona o bančništvu zasleduje načelo transparentnosti in odprtosti.
2.2.
Poglavitne rešitve
S predlagano rešitvijo bodo bančni podatki, ki so bili do sedaj zaupni, dostopni za potrebe dela Državnega
zbora RS ter delovnih teles in preiskovalnih komisij, ki delujejo znotraj državnega zbora, v kolikor se bančni
podatki nanašajo na banko, ki je prejela državno pomoč, ali pa je predmet ukrepov po Zakonu o ukrepih
Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank. S tem se bo Državnemu zboru RS, ki tudi sprejema
pomembne odločitve v zvezi z reševanjem težav v bančnem sistemu, dalo možnost, da pridobi ustrezne
podatke v zvezi s stanjem v bančnem sistemu, da ugotovi kdo je odgovoren za nastalo stanje in predvsem,
da sprejme ustrezno zakonodajo, ki bo v prihodnje učinkovito preprečevala nepravilnosti in neučinkovitosti
v delovanju slovenskega bančnega sistema. Predlaga se tudi, da v primeru prenehanja banke (ne glede na
to ali gre za redno ali prisilno prenehanje) ne velja več dolžnost varovanja zaupnih podatkov.
3.
PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH IN PRILAGOJENOST PREDLAGANE
UREDITVE PRAVU EVROPSKE UNIJE
3.1.
Prilagojenost predlagane ureditve pravu Evropske unije
Zakon ni predmet usklajevanja z zakonodajo Evropske unije.
3.2.
Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih
AVSTRIJA
S 1. januarjem leta 1994 je stopil v veljavo nov Zakon o bančništvu (Bankwesengesetz – BWG) in z njim
tudi 38. člen BWG, ki v novem zakonu ureja bančno tajnost. Razen tega, da je bil 38. člen BWG skozi leta
večkrat noveliran, do bistvenih sprememb v zvezi z bančno tajnostjo ni prišlo, novele zakona pa so se
večinoma nanašale le na razloge za razkritje bančne tajnosti in na uskladitve z evropskim pravom.
Osrednji del zakonskega urejanja bančne tajnosti je 38. člen BWG, ki v prvem odstavku definira bančno
tajnost kot dolžnost kreditnih institutov, njihovih družbenikov, članov organov, zaposlenih in drugih, ki
opravljajo storitve za kreditne institute, da dejstev, za katere so izvedeli na podlagi pogodbenega razmerja
s komitentom ali na podlagi 3. odstavka 75. člena BWG ne razkrijejo ali jih uporabijo za nedovoljene
namene. Če državni organi in avstrijska državna banka izvedo za dejstva, ki sodijo v bančno tajnost, so
5
dolžni bančno tajnost varovati kot uradno tajnost, izjeme pa so določene v 2. odstavku 38. člena BWG. Ta
dolžnost je časovno neomejena.
ŠPANIJA
Porazdelitev bremen je že bila izvedena v Španiji, kjer je bil pogoj za dokapitalizacijo in prestrukturiranje
bank prispevek zasebnih delničarjev in drugih upravičencev bank.
Z zmanjšanjem navadnega lastniškega kapitala ter z odpisi in pretvorbo hibridnih in drugih podrejenih
dolžniških instrumentov se je zmanjšal strošek reševanja bank za davkoplačevalce. Depoziti in druge
nepodrejene obveznosti niso bili predmet delitve bremen.
Zaradi delitve bremen so španske oblasti začasno zakonsko omogočile izvedbo porazdelitve bremen.
Hibridni instrumenti in drugi podrejeni dolg so bili odpisani v obsegu med 10 in 90 odstotki, pri čemer se je
upoštevalo več dejavnikov, med drugim tudi raven kapitalskega primanjkljaja banke. Z delitvijo bremen se
je pokrilo 20 odstotkov potrebnih dokapitalizacij. Takšna ureditev velja do konca leta 2013, vendar jo bo
treba popolnoma vzpostaviti s prenosom direktive o okrevanju in reševanju bank, ki je zdaj še v postopku
sprejemanja.
CIPER
Podobna ureditev je znana tudi na Cipru. V prvi polovici leta 2013 je bil namreč sprejet Zakon o reševanju
kreditnih in drugih institucij, ki prav tako predvideva delitev bremena. Zakon v 7. členu med drugim določa
reševanje z lastnimi sredstvi (reševanje s sredstvi upnikov – angl. bail-in) s prestrukturiranjem dolgov in
obveznosti. Pristojnosti reševalnega organa so podrobneje določene v 12. členu, zakon pa sledi načelu, da
izgube najprej bremenijo lastnike, nato pa pridejo na vrsto tisti, ki so instituciji posojali, na koncu pa še
depozitarji. Slednji ukrep, torej konverzija depozitov v kapital, nastopi šele takrat, ko drugih sredstev ni na
voljo. Predmet reševanja na Cipru je bila Bank of Cyprus, kjer je bila med drugim izvedena konverzija
nezavarovanih depozitov (47,5 %) v delnice. To je bil v banki tudi zadnji reševalni ukrep, drugi niso več
predvideni. »Bail-in« depozitarji tako zdaj predstavljajo 81 % celotnega kapitala banke. Ciprske nadzorne
oblasti so pripravile agendo reševanja tudi za preostali finančni sistem, kjer pa udeležba depozitarjev ni več
predvidena.
GRČIJA
Ukrepe bančnega reševanja je sprejela tudi Grčija (Zakon 4021/2011). Zakon predvideva preventivne in
reševalne ukrepe, pri čemer slednji pomenijo (i) prenos sredstev na tretjo osebo ter (ii) ustanovitev
premostitvene banke (t. i. »bridge bank«) ter možnosti prenosa sredstev in obveznosti iz težavne banke. V
Grčiji ni eksplicitno zaslediti ukrepov obvezne konverzije.
4.
OCENA FINANČNIH POSLEDIC PREDLOGA ZAKONA ZA DRŽAVNI PRORAČUN IN DRUGA
JAVNA FINANČNA SREDSTVA TER DRUGE POSLEDICE, KI JIH BO IMEL SPREJEM
ZAKONA
Sprejem novele Zakona o bančništvu nima učinkov na proračun Republike Slovenije in na druga javna
finančna sredstva.
6
5.
DRUGE POSLEDICE, KI JIH BO IMEL SPREJEM ZAKONA
Sprejem zakona ne bo imel drugih posledic.
II.
BESEDILO ČLENOV
1. člen
V Zakonu o bančništvu (Uradni list RS, št. 25/15 in 44/16 – ZRPPB) se v tretjem odstavku 126. člena
dodata novi 3. in 4. točka, ki se glasita:
»3. če je banka prejela državno pomoč ali pa je predmet ukrepov po Zakonu o ukrepih Republike Slovenije
za krepitev stabilnosti bank, in podatke iz 125. člena tega zakona, potrebuje Državni zbor, delovno telo
Državnega zbora ali Preiskovalna komisija Državnega zbora;
4. v primeru prenehanja banke, ne glede na to ali gre za redno ali za prisilno prenehanje banke;«
Ostale točke se ustrezno preštevilčijo.
VI. KONČNA DOLOČBA
2. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
III.
OBRAZLOŽITEV PO ČLENIH
K 1. ČLENU
Predlog člena določa, da dolžnost varovanja zaupnih podatkov iz 126. člena tega zakona ne velja, če je
banka prejela državno pomoč ali pa je predmet ukrepov po Zakonu o ukrepih Republike Slovenije za
krepitev stabilnosti bank in te podatke potrebuje Državni zbor RS, delovno telo Državnega zbora RS ali
Preiskovalna komisija Državnega zbora RS. Določa se tudi, da v primeru prenehanja banke, ne glede na to
ali gre za redno ali prisilno prenehanje (stečaj oziroma prisilna likvidacija) ne velja dolžnost varovanja
zaupnih podatkov.
K 2. ČLENU
Predlog člena ureja začetek veljavnosti zakona. Predlaga se, da začne zakon veljati naslednji dan po objavi
v Uradnem listu RS. Takojšnjo uveljavitev se predlaga zato, da se čim prej pridobi ustrezne podatke v
zvezi s stanjem v bančnem sistemu, da se ugotovi kdo je odgovoren za nastalo stanje in predvsem zato, da
7
na podlagi pridobljenih podatkov Državni zbor RS sprejme ustrezno zakonodajo, ki bo v prihodnje
učinkovito preprečevala nepravilnosti in neučinkovitosti v delovanju slovenskega bančnega sistema.
IV.
BESEDILO ČLENA, KI SE SPREMINJA:
126. člen
(dolžnost varovanja zaupnih podatkov)
(1) Banka mora varovati zaupne podatke iz prejšnjega člena, ne glede na način, na katerega je
te podatke pridobila.
(2) Člani organov banke, delničarji banke, delavci banke oziroma druge osebe, ki so jim v zvezi
z njihovim delom v banki oziroma pri opravljanju storitev za banko na kakršenkoli način dostopni zaupni
podatki iz prejšnjega člena, teh podatkov ne smejo sporočiti tretjim osebam, niti omogočiti, da bi jih
uporabile tretje osebe, ali jih sami uporabiti za lastne namene.
1.
2.
3.
4.
5.
6.
(3) Dolžnost banke iz prvega odstavka tega člena glede varovanja zaupnih podatkov ne velja:
če stranka izrecno pisno pristane, da se sporočijo posamezni zaupni podatki;
če te podatke potrebuje Banka Slovenije, Evropska centralna banka, ali nadzorni organ za potrebe
nadzora nad banko, ki ga vodi v okviru svojih pristojnosti;
če te podatke pisno zahteva komisija za preprečevanje korupcije ali če jih zaradi izvedbe
predkazenskega ali kazenskega postopka pisno zahteva sodišče, državno tožilstvo ali policija, razen v
primerih, ko za posredovanje zaupnih podatkov zakon izrecno določa odredbo preiskovalnega
sodnika;
v primerih posredovanja podatkov nadrejenim osebam v zvezi z nadzorom na konsolidirani podlagi v
skladu z določbami oddelka 9.3. tega zakona ali v skladu z ZFK;
za izmenjavo informacij o boniteti strank za namen upravljanja kreditnega tveganja:
- med člani sistema izmenjave informacij o boniteti strank, ki je vzpostavljen v skladu s predpisi za
namene upravljanja kreditnega tveganja bank ali
- z bankami držav članic ali sistemi za izmenjavo informacij o boniteti strank, organiziranih v drugih
državah članicah, glede informacij o boniteti strank, ki so pravne osebe;
v drugih primerih, kjer zakon izrecno določa dolžnost banke glede posredovanja zaupnih podatkov o
posamezni stranki.
(4) Dolžnost varovanja zaupnih podatkov ne velja, če banka ali oseba iz drugega odstavka tega
člena te podatke posreduje tožilstvu ali policiji z namenom, da naznani razloge za sum, da je bilo storjeno
kaznivo dejanje.
(5) Poleg primerov iz tretjega in četrtega odstavka tega člena lahko banka razkrije zaupne
podatke tudi, če je to potrebno za izvedbo pogajanj za sklenitev pogodbe ali za izpolnjevanje pogodbe, ki jo
banka sklene v okviru običajne bančne dejavnosti, in če prejemnik zagotovi ustrezno varovanje zaupnosti
podatkov. Banka lahko za potrebe iz prvega stavka razkrije le tiste zaupne podatke v zvezi s stranko, ki so
nujno potrebni za sklenitev ali izvajanje pogodbe.
8
(6) Banka mora za vsako posredovanje zaupnih podatkov zagotoviti, da je mogoče pozneje
ugotoviti, kateri zaupni podatki so bili posredovani, komu, kdaj in na kakšni podlagi, in sicer za obdobje
desetih let po posredovanju teh podatkov.