1. No category

Učenci 3.C smo se vživeli
v vlogo raziskovalcev,
podali smo se okrog sveta,
spoznali smo nekatere
skrivnostne in
presenetljive zanimivosti.
To je svet pod našimi
očmi.
KOVČEK LEPOT
BAJKAL
YELLOWSTONE
VELIKA JEZERA
VELIKI KANJON
KITAJSKI ZID
GOBI
MRTVO MORJE
SUEŠKI PREKOP
NIL
PANAMSKI PREKOP
GALAPAGOS
MARIANSKI JAREK
AMAZONIJA
MACHU PICCHU
VIKTORIJINI SLAPOVI
ATAKAMA
VELIKONOČNI OTOK
PATAGONIJA
OGNJENA ZEMLJA
KORALNI GREBEN
AMAZONKA IN AMAZONSKI PRAGOZD
AMAZONKA
Izvir
Izliv
Države porečja
Površina porečja
Dolžina
Nadmorska višina izvira
Povprečni pretok
Nevado Mismi, Carhuasanta, Peru
Atlantski ocean
Brazilija (62,4%), Peru (16,3%), Bolivija (12%),
Kolumbija (6,3%), Ekvador (2,1%),
Venezuela (0,9%)
6.915.000 km2–7.050.000 km2
6.400 km, po novejših merjenjih 6.800 km
5.597 m
219.000 m3/s
Amazonka je s 6.400 km druga najdaljša reka na svetu. Za najdaljšo velja Nil, čeprav so meritve
brazilskih in perujskih znanstvenikov v letih 2007 in 2008 pokazale, da je Amazonka dolga 6.800 km in
s tem za približno 100 km daljša od Nila. Zaradi nasprotujočih si mnenj glede glavnih amazonskih
pritokov in njihovih izvirov pa tudi glede zapletenih geografskih značilnosti njene delte, je težko
določiti, kje točno se Amazonka prične in kje se konča. Če jo merimo od njenega najbolj oddaljenega
izliva v estuariju Parà, kjer vstopajo ladje, je njena dolžina približno 6.750 km. Toda določanje njene
dolžine je "bolj stvar definicije kot pa samega merjenja", piše v brazilski izdaji Guinessove knjige
rekordov. Kar pa se tiče vodnatosti, lahko brez razpravljanja rečemo, da je zmagovalka Amazonka. V
njej je več vode kot v Misisipiju, Nilu in Jangcekjangu skupaj. S povprečnim pretokom več kot 200.000
m3 na sekundo izlije v Atlantski ocean od 15 do 20 odstotkov vse sladke vode, ki odteče v svetovna
morja. Le v tridesetih sekundah bi lahko svetovnemu prebivalstvu potešila dnevno potrebo po vodi. Po
vodnatosti je za njo reka Kongo v zahodnem delu osrednje Afrike. Vendar že samo dva glavna
Amazonkina pritoka, Negro in Madeira, vsak zase odvajata enako količino vode kot Kongo.
Porečje Amazonke je največje na svetu, saj pokriva kar sedem milijonov km2, kar je približno ena
petina celotnega rečnega sistema na svetu. Nastaja s stekanjem rek Marañon in Ucayali, ki izvirata
visoko v perujskih Andih, manj kot 160 km stran od Tihega oceana. Ko se vanjo zlijejo druge reke, se
iz potoka spremeni v veletok. Največji del njenega porečja zajema Brazilijo, Peru in Bolivijo, del
porečja sega tudi v Kolumbijo, Ekvador in Venezuelo. Teče po veliki aluvialni nižini od zahoda proti
vzhodu. Vanjo se steka približno 500 pritokov, od katerih je vsaj 100 plovnih. Plimni val je visok od 5
do 10 metrov, prodira pa z veliko hitrostjo z Atlantskega oceana v Amazonko in doseže 1.400 km
globoko notranjost od ustja reke. Amazonka ima večinoma zelo majhen padec – v povprečju komaj
dva centimetra na kilometer. Majhen padec njenega estuarija omogoča plimi, da vdre daleč po reki
navzgor. Delovanje plime je mogoče opaziti celo v Óbidosu, ki leži 800 km od rečnega ustja. Preden
priteče do Brazilije, kjer ji najprej pravijo Solimões, večkrat spremeni ime. Mogočna Amazonka
postane šele, ko se blizu Manausa združi s svojim najbolj vodnatim pritokom Negrom. Tukaj smo priča
izjemno lepemu prizoru, ki se imenuje srečanje vod. Potem ko se temne, kavnato obarvane vode
Negra in blatne vode Solimõesa srečajo, tečejo približno 10 km skupaj, ne da bi se mešale. Ta naravni
pojav povzročajo različni dejavniki, med drugim tudi razlika v sestavi, gostoti in temperaturi obeh rek.
Za večje oceanske ladje je reka plovna do mesta Manaus, 1.690 km od ustja. Manjše tovorne in
potniške ladje pa plujejo vse do Iquitosa v Peruju, ki je od ustja oddaljen 3.700 km. Velik del
naravnega bogastva te pokrajine odvažajo po Amazonki in enako prispejo sem izdelki iz drugih koncev
sveta. Od trgovske dejavnosti vrvi tudi v njenem največjem pritoku Madeiri, ki je dolg 3.000 km.
Zaradi intenzivnega trgovanja je v porečju Amazonke letno približno dva milijona ton tovora. Največ
prometa je med Manausom in Belémom, ki leži ob rečnem ustju.
Največji desni pritoki Amazonke so Xingu, Tapajos, Madeira, Rio Purus, Juruma, levi pa Rio
Negro, Japura, Putumayo in Napo. Več milijonov ljudi, ki živi v Amazoniji, potuje po tej naravni "tekoči
avtocesti".
O tem, kako je Amazonka dobila svoje ime, poznamo dve teoriji. Po prvi, naj bi prve evropske
prišleke ob potovanju po reki navzdol napadli Indijanci. Med njimi so opazili ženske, ki so jih imeli za
Amazonke – bojevnice iz grške mitologije, po katerih so poimenovali tudi reko. Druga teorija pravi, da
je bilo ime Amazonka izpeljano iz indijanske besede "amacunu", ki pomeni bučanje vode.
AMAZONSKI PRAGOZD
Amazonski pragozd je največji deževni gozd na svetu, saj meri več kot sedem milijonov km2 in s
tem pokriva več kot polovico površine vseh tropskih gozdov. Razvijal se je nekaj tisoč let. Razvijanje
so omogočile visoka vlažnost, velika letna količina padavin in stalna temperatura okoli 30°C. Gozd
ponekod pridobi tudi do 3.000 mm dežja na leto. Tam dežuje vsak dan po kakšno uro, potem pa dež
poneha in kmalu posije sonce. Prst je zaradi tega zelo osiromašena. Ni primerna za kmetijstvo, ker
vsebuje železove in aluminijeve okside in malo hranljivih snovi za rastline. Značilna barva je rdeča.
Izsekavanje dreves je nenehno, vsako minuto izgine za dve nogometni igrišči pragozda. Kadar bo
amazonska kotlina pozidana z novimi naselji, cestami, posestvi, jezovi in rudniki, bo to sprožilo
uničevanje deževnega gozda, kar zna biti usodno za vse človeštvo.
V amazonskem nižavju je
1.025 različnih rastlinskih vrst in
skoraj polovica vseh živalskih vrst
na svetu. Te so različnih barv,
oblik in velikosti, ki si jih sploh ne
moremo predstavljati. Med njimi
je tudi 2,5 milijona različnih
žuželk in 2.000 vrst ptičev.
Na območju amazonskega
pragozda še vedno živi veliko
domorodnih indijanskih plemen,
130 pa jih je že izumrlo.
L’AMAZZONIA
Il Rio delle Amazzoni nasce sulle montagne delle Ande e sfocia nell’oceano Atlantico. Preceduto solo dal
Nilo, è il secondo fiume più lungo al mondo (6.280 km), ma il primo sia per portata (219.000 m 3/s) sia per
bacino; quest'ultimo, infatti, si estende sull’area di ben sei nazioni (Ecuador, Venezuela, Bolivia, Brasile,
Colombia e Perù). Alcune recenti ricerche hanno dimostrato che il Rio, misurandolo dalla sorgente peruviana
alla foce da lui più lontana, sarebbe di circa 100 km più lungo del Nilo.
Durante il suo corso il Rio cambia più volte il nome, finché nelle vicinanze della città di Manaus non si
unisce al Negro, il suo affluente maggiore. Le loro acque non si mescolano e per circa 10 km scorrono separate.
Questo grande fiume è navigabile da imbarcazioni di qualunque tonnellaggio. Le navi più grandi possono
navigare fino a Manaus, quelle più piccole, invece, fino a Iquitos, in Perù. Il Rio è un’arteria molto importante
per il commercio: ogni anno lungo il suo bacino scorrono due milioni di tonnellate di carico.
Nella sua corsa verso il mare il Rio attraversa la Foresta Amazzonica, il più grande polmone della Terra,
contribuendo alla sua irrigazione e al suo nutrimento. La Foresta Amazzonica è la più grande al mondo, infatti,
è ampia circa 7.000.000 km2. Con una media di 30o C e con quasi 3.000 millimetri di pioggia all’anno la foresta
è considerata uno dei posti più umidi, e per questo non adatti all'agricoltura, sulla Terra. Ogni minuto vengono
tagliate aree boschive equivalenti a due campi da calcio.
Nella Foresta Amazzonica troviamo anche 1.025 tipi di piante e quasi la metà di tutte le specie animali al
mondo, tra le quali 2.500.000 tipi di insetti e 2.000 varietà di uccelli. Su questo territorio vivono ancora molte
tribù indiane.
Conosciamo due teorie sul perché il fiume si chiami Rio delle Amazzoni. La più attendibile è che i primi
europei giunti in questi luoghi videro delle donne che assomigliavano alle Amazzoni, le guerriere della mitologia
greca.
Jacopo Komic
ATAKAMA
Na svetu je veliko puščav, na južnem delu Amerike pa je najbolj suha puščava na svetu. To je
Atakama, ki se s svojimi 15 milijoni let širi na stotine kilometrov v dolžino. Puščava Atakama je velika
približno kot Anglija, široka je 100 km, njena nadmorska višina gre od 1.000 do 2.000 metrov.
Obdajajo jo gore, med temi so najvažnejši Andi, ki branijo puščavo pred padavinami. Nad njo je nebo
vedno čisto, brez oblakov. Redkokdaj se pojavi megla, ki se drži obale nad 300 metrov višine in zakrije
sonce tako, da na severnem in južnem delu lahko preživi nekaj kaktusov. Zaradi prevelike vročine
druge rastline ne uspevajo. Atakama je hladna puščava z 18˚C opoldne, v popoldanskih urah je
temperatura tal nad 50˚C, v večernih urah pa se temperatura zniža za 40˚C.
Po puščavi teče edina reka Loa, ki prihaja iz andskega vznožja. Ob njej so skale, ki ob spremembi
temperature pokajo in se krušijo. Iz njih pridobivajo veliko kovin, med temi mnogo bakra, srebra, še
posebej pa je Atakama prva v proizvodnji solitra. Med skalami so najbolj zanimive talne skale, vzorci
in stilizirane vklesane figure, med temi največji Atakamski velikan, star tisoč let, na griču blizu
Iquiqua.
Atakama spada v zgodovino, ker je bilo v njej veliko bogastvo solitra. V preteklosti je ta bil zelo
uporaben pri pridelavi smodnika in gnojil, zato sta se za puščavsko ozemlje bojevala Čile in Peru. Čile
je premagal Peru in si pridobil ozemlje. Veliko legend pravi, da je Špance vodil ptič, ki je postal take
barve kovine, kakršno so si želeli.
Ob Tihem oceanu, kjer je nizka obala, živijo različne ptice, lisice in netopirji. Na obali se sončijo
razne morske živali, med temi tjulnji in morski levi.
IL DESERTO DI ATACAMA
Il deserto di Atacama si trova al Nord del Cile, nella regione di Antofagasta. Si stima che questo deserto, il
più arido e secco del mondo, abbia 15 milioni di anni. Esso è protetto dall’umidità della Cordigliera delle Ande e
delle montagne litoranee. Il cielo qui è sempre sereno e senza nuvole. Il clima è di tipo subdesertico con sbalzi
termici notevolissimi; nelle ore pomeridiane le temperature toccano i 50°C per arrivare anche sotto lo zero nelle
ore notturne.
Il nome di Atacama deriva dai minerali dei giacimenti di rame contesi da sempre fra Cile e Perù; tra i due
ebbe la meglio il Cile che si appropriò delle risorse minerarie della zona.
In questo deserto si trova un notevole gruppo di geoglifi (disegni sul terreno ottenuti dalla disposizione dei
detriti derivati dalla disgregazione delle rocce) al quale i ricercatori cercano di dare delle risposte da anni. Uno
dei geoglifi più intriganti è il Gigante di Atacama. Si tratta di una figura antropomorfa che misura 119 m di
altezza ed è il più grande geoglifo conosciuto al mondo.
Petra Feri
BAJKALSKO JEZERO
Bajkalsko jezero leži v jugovzhodni
Rusiji ob meji z republiko Burjatijo. Je
najstarejše, po količini sladke vode največje
in najgloblje jezero na svetu. Njegova dolžina
meri 636 km, širina od 25 do 79,5 km. Obala
je dolga 2.000 km. Najgloblja točka jezera je
1.743 metrov, srednja globina pa 731
metrov. Dno leži 1.285 metrov pod morsko
gladino. Jezero ima toliko vode, da bi lahko z
njo napolnili vsa ameriška Velika jezera. V
obdobju od 1891 do 1916 je car Aleksander
III. ukazal zgraditi transsibirsko železnico, ki
povezuje Moskvo in Vladvostok. Zaradi
gradnje sta propadli ribiška in lesna
industrija. Medtem ko so železnico gradili, so
s 4.000-tonsko ladjo Bajkal prevažali vlake čez jezero. Ladja je bila istočasno linijska ladja, trajekt in
ledomilec. Zgradili so jo v Newcastlu v Angliji. Do Bajkalskega jezera so jo pripeljali v 7.000 velikih
zabojih in jo tam sestavili v dveh letih.
V jezero, na katerem je 22 otokov, priteka kar 340 rek, od tega sedem največjih (Selenga, Čikuj,
Hilok, Uda, Turka, Barguzin in Zgornja Angara), iz njega pa odteka le reka Angara. Voda je lepe modre
barve in je prozorna. V jezeru živi rak Epischura baikalensis, ki filtrira vodo, da je dno vidno do globine
20 metrov. Ob jezeru uspeva 1.000 vrst rastlin (od tega 852 vrst in 233 podvrst alg), živi 2.500 vrst
živali, od katerih je 82% endemitov, in 50 vrst rib. Svetovno znani bajkalski tjulenj ali nerpa (Phoca
sibirica) je edini sesalec, ki živi na področju celotnega jezera.
IL LAGO DI BAJKAL
Il lago Bajkal si estende nel Sudest della Russia, nella regione della Siberia orientale al confine con la
repubblica Buriazia. Con una superficie di 30.500 km² e una profondità di 1.620 m è il lago d’acqua dolce più
profondo e grande al mondo. Ha una lunghezza di 636 km, una larghezza che va dai 25 ai 79,5 km e un
perimetro di 2.000 km. Il suo volume, che supera i 23.000 km³, è pressoché equivalente ai cinque grandi laghi
americani messi assieme. In questo luogo ci sono oltre 2.500 specie di tipo animale e vegetale delle quali l'82% è
costituito da specie endemiche. La più caratteristica è la nerpa, unica foca d’acqua dolce.
I fiumi Selenga, Čikuj, Hilok, Uda, Turka e Barguzin sono i più grandi dei 340 che fluiscono nel lago. Il
fiume Angara, invece, è l' unico emissario. All’interno del lago ci sono anche ventidue isole.
Le acque del Bajkal sono incredibilmente azzurre e limpide. Questo è dovuto alla presenza di un piccolo
crostaceo filtratore, l’Epischura, che nutrendosi di alghe, impurità e plancton contribuisce a rendere l’acqua
chiara e trasparente al punto che si riesce a vedere a 20 metri di profondità.
Erik Stacul
GALAPAGOS
Galapaški otoki so arhipelag trinajstih
večjih otokov v Tihem oceanu, približno 1.000
km zahodno od obale Južne Amerike. Prečka
jih ekvator. Politično so del Ekvadorja.
Galapaški arhipelag obsega 1.880 km²
kopnega, vse skupaj z morjem pa 45.000 km²
oceana. Galapago v španščini pomeni želvji
oklep. Na otokih ni kriminala.
PREBIVALSTVO
Leta 2006 je na vseh otokih živelo 19.184 prebialcev, do leta 2011 pa je število prebivalcev zraslo
do 30.000. Otoki so Isabela (1.200 prebivalcev), Santa Cruz (24.000 prebivalcev), Santiago, James,
Fernandina, San Cristobal (9.000 prebivalcev), Floreana (1.200 prebivalcev), Marchena, Española,
Pinta, Santa Fe, Pinzon, Baltra (vojaško oporišče, 400 vojakov), Darwin, Wolf.
ZGODOVINA
Galapaške otoke so 10. marca 1535 odkrili Španci. Tomás de Berlanga je plul proti Peruju in se je
ustavil na enem od otokov. Španiji je sporočil, da tam živi dosti velikih želv in legvanov. Galapaško
otočje se prvič pojavi na zemljevidu leta 1570. Leta 1593 je angleški kapitan Richard Hawkins obiskal
Galapaške otoke. Ko so Japonci v drugi svetovni vojni napredovali v vojaškem spopadu v Tihem
oceanu, so ZDA dobile dovoljenje ekvadorske vlade za gradnjo letališke steze in male pomorske baze
na otoku Baltra. Po vojni so ZDA otok vrnile in sedaj TAME (Transportes Aéreos Militares Ecuatorianos)
uporablja stezo za civilno letališče. V spomin na Krištofa Kolumba so leta 1892 otoke poimenovali
Archipiélago de Colón.
PODNEBJE
Galapaško otočje leži na stičišču različnih morskih tokov. Otočje ima svojo klimo, ki jo oblikujeta
hladni Humboldtov tok in topli Panamski tok. Prvi povzroča hladnejše in bolj oblačno vreme, drugi
prinaša toplo vodo, ki jo je v Panamskem zalivu segrelo tropsko sonce. V nižinah je 250 milimetrov
padavin, v višjih legah pa 800 milimetrov. Področje Galapaških otokov v nižinah pokriva polpuščava. V
višjih predelih je zimzeleni megleni gozd, nad 600 metri prevladuje travna stepa. Leta 1999 je eden
izmed tokov uničil čudovite korale.
TURIZEM
Na Galapaških otokih je turizem največji vir prihodkov, a tudi največja grožnja za krhek
ekosistem. Na otokih Baltra in San Cristobal sta letališči. Glavna pristanišča za križarjenje so na otokih
Baltra, Santa Cruz, San Cristobal. Leta 2009 je bil uveden nov sistem za nadzor – INGALA Transit
Control Card. To je neke vrste vizum, s katerim bi radi preprečili nezakonito priseljevanje. Večji
turistični otoki so Santa Cruz (turistično središče), San Cristobal (drugo največje letališče), Isabela
(majhno lokalno letališče), Floreana, Baltra (letališče in pristanišče).
LE ISOLE GALAPAGOS
Le Galapagos (note come Arcipelago di Colombo, Arcipelago dell’Ecuador o Arcipelago di Colon) sono un
arcipelago di 13 isole situate nell’oceano Pacifico, a circa 1000 km dalla costa occidentale dell’America del
Sud. L’arcipelago appartiene all’Ecuador. Le isole sono distribuite a Nord e a Sud dell’Equatore che attraversa
la parte settentrionale dell’isola più grande, Isabela. Le isole sono: Isabela (1.200 abitanti), Santa Cruz (24.000
abitanti), Santiago, James, Fernandina, San Cristobal (9.000 abitanti), Floreana (1.200 abitanti), Marchena,
Española, Pinta, Santa Fe, Pinzon, Baltra (base militare, 400 militari), Darwin, Wolf.
Nel 2006 la popolazione totale di tutte le isole era di 19.184 abitanti che nel 2011 è salita a più di 30.000
abitanti.
Le Galapagos furono scoperte in modo casuale il 10 marzo 1535, quando Tomas de Bèrlanga si mise in
mare verso il Perù. Bèrlanga descrisse l’aspetto arido e desertico delle isole, le tartarughe giganti, le iguane
marine e le numerose specie di uccelli che ebbe modo di vedere in quei luoghi lontani. Le isole comparvero per
la prima volta in mappe nel 1570. Charles Darwin, che raggiunse le Galapagos il 15 settembre 1835, fu il primo
a eseguirne uno studio scientifico.
Durante la Seconda guerra mondiale l’Ecuador autorizzò gli Stati Uniti a impiantare una base navale
sull’isola di Baltra e alcune stazioni radar in altre locazioni.
Il clima delle Galapagos è di tipo tropicale ed è fortemente influenzato dalle correnti che passano per
queste isole. La temperatura media annuale è di 24˚C. La corrente El Niño trasporta acqua fredda, mentre la
corrente del Panama trasporta acqua calda.
Lucas Lorenzo Jakin
KITAJSKI ZID
DOLGA KAČA
Kitajski zid ali Veliki zid je
največje delo človeških rok. Dolg
je 8.850 km. Sega od obale
Rumenega morja, globoko v
osrednjo Azijo, v Hopehu se
potem razcepi v dva rokava, da
bi zavaroval Peking, in gre do
Šanhai-kuana v zalivu Liautung. Visok je približno 15
metrov, spodaj je širok 8
metrov, zgoraj pa povprečno 5
metrov. Poleg višine je bila za
napadalce velika ovira tudi ta,
da se zid nahaja na grebenu
gorske verige. Približno vsakih
100 metrov je postavljen stražni
stolp, skupaj jih je več kot
40.000. Ko so Kitajci čutili, da se bliža nevarnost, so bližnjemu stolpu dali znak preplaha podnevi z
dimom, ponoči pa z ognjem.
ZGODOVINA
Kitajski zid je star 2.600 let. Država Ču se je na začetku VI. stoletja zavarovala pred bližnjimi
severnimi državami. V naslednjih stoletjih sta isto naredili tudi Či in Wei, nato pa še Čao in Jen. Prvi
zid, namenjen obrambi pred zunanjimi sovražniki, je dal zgraditi cesar Ši-huang (221-210 pr. Kr.).
Pravzaprav dal je graditi več zidov, da bi ustavili "barbare" in "demone". V času, ko so Huni za nekaj
časa zasedli Kitajsko, niso še omenjali celotnega obzidja. Šele v V. in VI. stoletju je Kitajcem prišlo na
misel, da bi zgradili novo močnejše obzidje. Zdi se, da je načrt za gradnjo Kitajskega zidu nastal šele v
XIV. stoletju. V glavnem so ga gradili v XV. stoletju, ko je na Kitajskem vladala dinastija Ming. Tedaj
so dela tudi večinoma zaključili. Zid je gradilo nešteto ljudi in veliko jih je izgubilo življenje. Najprej so
delo opravljali vojaki, ker pa gradnja ni potekala, kot bi morala, je bil prisiljen pri delu sodelovati vsak
tretji zdrav človek.
MATERIAL
Izračunali so, da je bilo za gradnjo zidu potrebnih 300 milijonov kubičnih metrov materiala. Z
njim bi bilo mogoče obkrožiti svet z dva metra visokim zidom. Uporabljali so zelo velike opeke (48 cm
x 48 cm x 18 cm) in ilovico, prostor v obzidju so napolnili s trdo stepno mešanico gline. Nazadnje so
zid prekrili z granitnimi kockami.
LA GRANDE MURAGLIA CINESE
La Grande Muraglia è tra le più grandi opere fatte dall’uomo. La sua lunghezza, che è di circa 8.850 km,
va dalle coste del Mar Giallo e arriva fino all’Asia Centrale. L'enorme costruzione, per la cui realizzazione
furono impiegati circa 300 milioni di metri cubi di materiale, ha un’altezza media di 15 metri e una larghezza di
circa 6 metri. Ogni 100 metri c’è una torre di controllo, per un totale di circa 40.000 torri.
Nel III secolo l’imperatore Ši-hung ebbe l’idea di costruire delle mura per proteggere la Cina dalle
invasioni dei Barbari e degli Unni e appena nel V e VI secolo ai cinesi venne l’idea di costruire un’enorme cinta.
Nel XIV secolo furono disegnati i primi progetti per la Muraglia: finalmente l’idea di qualche secolo prima si
realizzò e gli ultimi lavori significativi vennero compiuti dalla dinastia Ming e con essa, nel XV secolo, la
Grande Muraglia fu conclusa e assunse l'aspetto attuale. Durante la costruzione molti operai persero la vita a
causa del duro lavoro.
Gaia Cibini
MACHU PICCHU
Machu Picchu, visoko v perujskih krajih, je
ena najveličastnejših znamenitosti zemeljske
oble. Leži na sedlu med gorama Machu Picchu
in Huayna Picchu, 70 km severozahodno od
Cuzca, na visokem gorskem grebenu, na
nadmorski višini 2.350 metrov, nad reko
Urubamba, v današnjem Peruju. To območje je
bilo zgrajeno terasasto. Lega mesta je bila
vojaška skrivnost, saj so tam globoki prepadi in
to je odlična naravna obramba. Toda včasih se
je dalo priti do kraja po mostu v Pongu de
Manique. Za Inke je obris hriba Machu Picchu
predstavljal obraz Inka, ki gleda navzgor proti
nebu.
Podnebje na tem območju je precej deževno, redkokdaj se pojavi suša, zato je tam bilo dovolj
vode za prebivalce in dovolj prostora za polja in za pridelavo hrane. Kraj je poznan zaradi lege in kot
simbol inkovskega kraljestva. Bil je zgrajen leta 1450. Arheološki dokazi pričajo, da to ni bilo navadno,
ampak počitniško mesto za inkovsko plemstvo. Tam je istočasno prebivalo največ 750 ljudi. Po mnenju
arheologov je bil Machu Picchu deljen na tri dele, na sveti predel, na ljudski predel in na predel
plemstva. V mestu je bil tudi prostor, kjer so kaznovali zapornike. Inke so kasneje premagali španski
osvojevalci pod vodstvom Pizarra.
MACHU PICCHU
Machu Picchu, una delle più importanti aree archeologiche della Terra, si trova nel promontorio roccioso
che a 2.350 metri di altitudine unisce le montagne Machu Picchu e Huayna Picchu.
Costruita nel 1450 circa come tenuta per l’imperatore Inca Pachacuti o forse come luogo sacro-religioso,
la città perduta degli Incas è stata abbandonata un secolo dopo la sua costruzione, al momento della conquista
spagnola.
Le valli circostanti Machu Picchu sono state coltivate da più di mille anni. Le persone che oggi vivono in
questi luoghi mantengono uno stile di vita molto simile a quello dei loro antenati Inca, una vita basata sulla
coltivazione di patate, mais e allevamento di lama.
Manuel Lakovic
MARIANSKI JAREK
Več
kot
polovico
našega
planeta
prekrivajo oceani, med katerimi je tudi Tihi
ocean. V njem leži Marianski jarek, najgloblja
točka na Zemlji. Nahaja se vzhodno od
Marianskega otočja v bližini otoka Gvam.
Zemeljsko površje je sestavljeno iz velikih
plošč, ki se premikajo zaradi tokov magme.
Tektonske plošče se razmikajo in Marianski
jarek je meja med Tihooceansko ploščo, katera
sili pod Filipinsko ploščo. Po zadnjih meritvah
globina jarka je 11.035 metrov pod morsko
gladino in je mnogo večja od nadmorske višine
Mount Everesta. Širok je približno 69 km in
dolg 2.550 km. Temperatura je nad ničlo, od
1°C do 4°C, ker na 1.600 metrih se nahajajo
"beli kadilci". To so hidrotermalni vrelci in
njihova temperatura je 450°C. Kljub temu
zaradi visokega pritiska voda ne vre. Na dnu so
odkrili velike amebe telesne dolžine 10
centimetrov. To je zelo velik enocelični
organizem.
Jarek je leta 1951 odkrila ladja britanske mornarice Challenger II. Po njej se tudi imenuje
najgloblji del jarka, in sicer Izzivalčevo brezno. Globino so izmerili z uporabo odboja zvoka. 23.
januarja 1960 je batiskaf Trieste ameriške vojne mornarice dosegel dno in izmeril globino. Vodila sta
ga poročnik Dan Walsh in Jacques Piccard, ki sta ostala presenečena, ko sta na dnu videla nekatere
vrste rib in tudi rake. Kanadski režiser James Cameron je 25. marca 2012 dosegel dno s plovilom
Deepsea Challenger in tako postavil rekord za najgloblji samostojni potop. V Marianskem jarku je
posnel in zbral biološke in geološke vzorce. Snemanje za svoj novi dokumentarni film je opravil s 3Dkamerami. Do dna je prišel v 90 minutah, na dnu pa je prebil šest ur.
Liza Paulin
LA FOSSA DELLA MARIANNE
Nell’oceano Pacifico occidentale si trova la Fossa delle Marianne che è considerato il luogo più profondo
della Terra. La fossa, il cui punto più profondo si trova a 10.911 m sotto il livello del mare, forma un arco lungo
2.550 km e largo 69 km. La temperatura dell’acqua qui si aggira attorno ai 4°C. Sul fondo della fossa sono stati
scoperti dei grandi organismi unicellulari.
Nel 1951 il vascello Challenger II della Royal Navy esplorò per la prima volta la zona utilizzando un sonar
che permise la scoperta della più profonda depressione oceanica conosciuta al mondo. Nel 1960 il batiscafo
Trieste raggiunse la profondità massima della fossa. Il 25 marzo del 2012 James Cameron, il regista di Avatar e
Titanic, ha raggiunto il Challenger Deep, il punto più profondo della fossa, ovvero della Terra.
Liza Paulin
MRTVO MORJE
Mrtvo morje je slano jezero na izraelsko-jordanski meji. Jugozahodni del pripada Izraelu, ostalo
pa Jordaniji. Leži na zgodovinski geografski legi Palestine. Vanje priteka samo reka Jordan. Gladina
Mrtvega morja leži okrog 400 metrov pod morsko gladino. Površina jezera meri 980 km², medtem ko
njegova globina sega do približno 300 metrov. Obala je dolga 135 km. Na njej se je razvil turizem.
Zgradili so veliko modernih hotelov, a žal tudi tovarne, katere izkoriščajo sol, ki jo vsebuje voda.
Zaradi premajhnega dotoka vode Mrtvemu morju grozi, da bo izginilo.
Mrtvo morje je drugo najbolj slano jezero na svetu. Ker je koncentracija soli tako visoka (28%), v
jezeru ni rib in lupinarjev, v njem pa živijo mikroorganizmi in nekatere modre in zelene alge.
Ob jezeru se je pripetilo veliko dogodkov, ki so opisani v Svetem pismu, saj je reka Jordan v tej
knjigi omenjena kar dvestokrat. V jamah v bližini jezera, pri mestu Kumran, so leta 1947 odkrili
pergamentne zavitke, na katerih so napisana besedila iz Stare zaveze in zapisi verske skupnosti
esenov. Ti spiski segajo v obdobje med V. stoletjem pr. Kr. in X. stoletjem po Kr.
IL MAR MORTO
Il Mar Morto è un lago salato che si trova tra gli Stati di Israele e di Giordania. La superficie del lago, il
cui immissario principale è il fiume Giordano, misura circa 980 km2 ed è profondo 300 metri.
Sulla costa del Mar Morto, che è lunga 135 km, sorgono hotel e fabbriche nelle quali viene lavorato il sale
del lago. Il Mar Morto è il secondo lago più salato al mondo e oggi ha una salinità media (28%) che supera di
dieci volte quella degli oceani. Non risulta che in esso ci siano pesci e molluschi, ma vi sono stati ritrovati diversi
microorganismi (batteri) e alghe.
Nel 1947, nelle caverne vicino al lago, un giovane pastore beduino ritrovò I Rotoli del Mar Morto su cui
furono scritti i testi del Vecchio Testamento.
Victor Faggiani
NARODNI PARK YELLOWSTONE
Narodni park Yellowstone je najstarejši narodni park na svetu. Meri približno 9.000 km², velik je
skoraj kot pol Slovenije. Nahaja se na severozahodu ZDA, v Wyomingu, severno od narodnega parka
Veliki kanjon. Letno ga obišče okoli tri milijone turistov. Park Yellowstone so odprli 1. marca 1872. Tu
so slapovi, manjša jezera, reke in na zahodu tudi hribovja. Zanimivi so ostanki starodavnega izbruha
vulkana, največjega v zgodovini.
Reka Yellowstone izvira v Skalnem gorovju in je desni pritok Missourija. Dolga je 1.600
kilometrov. V svojem gornjem toku se izteka v jezero Yellowstone, ki je največje v parku. Veliko je kar
352 km² in v najglobljih predelih je globoko 118 metrov. Na njem je šest majhnih otokov in tudi tu so
prisotni gejzirji. Pozimi ga prekrije meter ledu.
ZGODOVINA
Področje je nastalo v terciarni dobi, ko so vulkani z lavo in pepelom napolnili globoko dolino, v
kateri so še danes prisotni termalni vrelci, žvepleni in toplovodni curki, ki so po velikosti in višini med
najzanimivejšimi na svetu. Izbruhi so za sabo pustili tudi velike kraterje in ogromne razpoke, podobne
tistim v Velikem kanjonu. Ko je vulkan Yellowstone izbruhnil, je ustvaril kaldero. Predvidevajo, da
vulkan izbruhne približno vsakih 600.000 let, zadnjič se je to pripetilo pred malo manj kot 640.000
leti.
GEJZIRJI
V parku Yellowstone je več kot 200 gejzirjev in
vsako leto odkrijejo še kakšnega novega. Gejzir je
pravzaprav termalni izvir na Zemljini površini, ki v
presledkih bruha vrelo vodo in paro. Najbolj znan je
Old Faithfull (Stari zanesljivi), ki bruha vsakih 91
minut od 35 do 55 metrov visoko. Do sedaj je
izbruhnil že več kot 137.000 krat. Beehire bruha
vsakih 18 ur od 45 do 55 metrov visoko. Giant pa je
nereden in zaenkrat nereaktiven. Njegova erupcija
poteka več kot eno uro, bruha pa od 50 do 83 metrov
visoko. Še eden izmed pomembnih gejzirjev je
Steamboat (Parnik), ki ob izbruhu potisne vodo tudi do
120 metrov visoko. Izbruhne pa enkrat vsake štiri dni.
V parku se letno pojavi več kot 200 potresov, ker
Yellowstone leži nad vulkansko jamo (premer 72
kilometrov, globina 10 kilometrov).
FAVNA
V parku živi več kot 400 vrst živali, med temi ptice, sesalci, ribe, dvoživke in plazilci, od katerih je
pet vrst zaščitenih. Živali so grizliji, srne, bizoni, volkovi, orli, kojoti, losi, gorski levi. Bizoni so tipične
ameriške živali. V preteklosti se jih je po prerijah Severne Amerike paslo več milijonov. Ko so se belci
priselili na to področje, so jih iztrebili. Sedaj se je v Yellowstonu število povečalo.
V zvezi s favno so biologi opazili izredno zanimiv pojav. Ob vročih, slanih in kislih gejzirjih so
odkrili bogate preproge bakterij in s tem dokazali, da se organizmi prilagodijo na drastične življenjske
pogoje. Znanstveniki so dobili organizme celo v notranjih straneh vulkanskih jam in ob podoceanskih
izvirih vode z visoko koncentracijo žvepla (ob izbruhu ima voda več kot 100˚C).
KLIMA
Tudi klimatsko je park zanimiv. Temperature segajo od -54˚C do 37˚C. Večina rek in potokov ne
zmrzne, ker je vodna temperatura precej visoka.
TURIZEM
Narodni park Yellowstone je vedno poln turistov, ker so ti naravni pojavi zelo zanimivi. V njem je
dovoljena tudi vožnja z motornimi sanmi. Strogo prepovedano je povzročati hrup, ki bi lahko motil
živali.
IL PARCO NAZIONALE DI YELLOWSTONE
Il Parco Nazionale di Yellowstone, istituto il primo marzo 1872, è il più antico parco nazionale al mondo.
Si estende su una superficie di quasi 9.000 km² e si trova nel Wyoming, vicino al Parco Nazionale del Grand
Canyon. Ogni anno il parco conosce circa tre milioni di visitatori attratti dalla presenza di fenomeni
idrogeologici (cascate, piccoli laghi, fiumi) e geografici (Montagne Rocciose) unici. Ancora oggi possiamo
osservare i resti di un'antica eruzione vulcanica, la più grande della storia, avvenuta circa 640.000 anni fa.
L'attuale regione del parco andò soggetta nell'Era Terziaria a formidabili eruzioni vulcaniche che colmarono di
lava e ceneri quella che in precedenza era una profonda vallata. Sono trascorsi, da allora, milioni di anni, ma a
ricordo di quell'epoca sono rimasti fenomeni di vulcanesimo di straordinario interesse: sorgenti termali e
sulfuree e, soprattutto, getti d'acqua bollente e vapore che, per la violenza con cui prorompono dal sottosuolo e
per la loro altezza, sono fra i più interessanti del mondo.
Il fiume Yellowstone è lungo 1.600 km. Nasce dai Monti Absaroka (Rocciose Centrali) nello Stato del
Wyoming, attraversa l'omonimo parco nazionale, confluisce da destra nel fiume Missouri e sul suo alto corso
forma il lago di Yellowstone che con i suoi 352 km² è il più grande lago del parco.
Nel parco ci sono più di 200 geyser e ogni anno ne vengono scoperti altri. Il geyser è una tipologia di
sorgente termale con delle eruzioni intermittenti che creano delle colonne d'acqua calda e vapore. I più noti
geyser sono: Old Faithfull, Beehire, Giant, Steamboat.
Petra Sardoč
NIL
Nil teče preko Srednje in Severne Afrike in se
izliva v Sredozemsko morje. Prištevamo ga med
največje vodne vire na zemlji, saj je po dolžini prva
najdaljša reka na svetu, meri namreč 6.659 km. V
glavnem teče v smeri severa skozi Egipt. Ima dva
velika pritoka, Modri in Beli Nil. Modri Nil priteče iz
jezera Tana, ki se nahaja v Etiopskem višavju. Reka
teče približno 1.400 km do Kartuma, kjer se pridruži
Belemu Nilu. Beli Nil priteče iz Viktorijinega jezera
kot Viktorijin Nil, potem pa teče proti severu in na
zahod in se v Sudanu sreča z Modrim Nilom.
Nil se je v staroegipčanskem jeziku imanoval Iteru. V spodnjem toku je bilo večtisočletno središče
egipčanske civilizacije. Reka je vsako pomlad poplavljala bregove in odlagala rodovitno zemljo za
polja. Zato se še danes ob njegovih bregovih nahaja veliko mest. Prvi katarakt je v bližini Asuanskih
jezov. Prvi Asuanski jez je nastal že pred 85 leti in se nahaja 1.000 km od Sredozemskega morja. Leta
1960 so po novih načrtih začeli graditi novi jez. Visok je 110 metrov in dolg 3,5 km. Jez je v prvi vrsti
namenjen namakanju. Ko ga odprejo, se veliko kubičnih metrov vode izlije v reko. Severno od Asuana
je na Nilu turistična pot za plovbo z ladjo. Po reki so pluli že Egipčani, ladje so večinoma uporabljali za
trgovanje. Dolino reke Nil lahko delimo na dva dela, ki sta med seboj zelo različna tako geografsko kot
morfološko: vzhodni ali arabski del in zahodni ali libijski del.
IL FIUME NILO
Il fiume Nilo scorre attraverso il Nordafrica e con i suoi 6.659 km è il fiume più lungo al mondo. Principale
corso d'acqua dell'Egitto e il più importante fiume dell'Africa, il Nilo è alimentato da due affluenti principali: il
Nilo Bianco che nasce dal lago Vittoria e il Nilo Azzurro che ha origine dal lago Tana.
Dalla città di Kartum, capitale del Sudan, dove le acque del Nilo Bianco e del Nilo Azzurro si incontrano, il
fiume prende il nome di Nilo propriamente detto e si lancia nella sua grande impresa: attraversa la Nubia e
giunge ad Assuan da cui si immette nella sua lunga valle stretta tra i deserti, dove scorre fino al Mediterraneo
per 1.200 km.
Lungo le rive del Nilo, chiamato Iteru in egiziano antico, nacque la civiltà egizia, una delle più antiche e
importanti civiltà della storia dell’umanità.
Saša Nanut
PANAMSKI PREKOP
Zamisel zveze med Karibskim morjem in Tihim oceanom je stara. S tem problemom so se
ukvarjali že španski osvajalci Srednje in Južne Amerike v začetku XVI. stoletja. Cesar Karel V. je bil
dovolj daljnoviden, da je lahko ocenil veliko politično in gospodarsko korist takšnega prehoda na
ozemlju Audiencia Panama. Leta 1524 je dal izdelati prve risbe drznega načrta. Vendar moralo je
poteči še več kot 350 let, preden so se lotili gradnje pomorske poti, ki bi povezovala obe morji. Danes
je ta ladijska pot poleg Sueškega prekopa najpomembnejša zveza med dvema oceanoma. Leta 1952
so zabeležili že skupno 6.600 prehodov ladij v obeh smereh. Vožnja od New Yorka do Jokohame se
skrajša za 7.000 morskih milj (približno 13.000 km). Od ene obale do druge je Panamski prekop dolg
65,1 km, od globokega morja do globokega morja pa 81,6 km. Srednja širina je 200 metrov.
Tristopenjski sistem zapornic dvigne ladje na gladino velikega Gatunskega jezera, ki leži 26 metrov
nad morsko gladino. Vožnja skozi kanal traja približno osem ur. Cena prečkanja prekopa je odvisna od
velikosti in namena ladje.
Zamisel pomorskega prekopa skozi Panamsko ožino je oživela sredi XIX. stoletja. ZDA in Velika
Britanija, v skrbeh, da v igri med velesilami ne bi izpustili iz rok nobenega dragocenega aduta, sta leta
1850 sklenili pogodbo, s katero sta ozemlju, ki naj bi ga prekop presekal, zajamčili nevtralnost.
Francija, ki jo je spodbudil njen uspeh pri gradnji leta 1869 dokončanega Sueškega prekopa, pa je
sporočila, da se tudi ona zelo zanima za Panamski prekop, in je pospeševala ustanovitev družbe za
gradnjo, ki jo je vodil Ferdinand de Lesseps, graditelj Sueškega prekopa. Družba si je pridobila
koncesijo in leta 1879 je tudi sprožila začetek gradbenih del. Lesseps pa ni bil kos velikanskim
tehničnim, finančnim, organizacijskim in higienskim problemom, združenim z gradnjo prekopa. Po
desetih letih je družba bankrotirala. Leta 1903 so ZDA poskrbele, da se je panamsko ozemlje odcepilo
od Kolumbije, in so s tem oklicale novo državo z imenom Repùblica de Panamà. Mlada država je
poplačala ZDA s priznanjem suverenosti nad kanalskim ozemljem. Hkrati pa je prepustila ameriški
upravi 8 km širok pas ozemlja na obeh straneh prekopa s skupno površino 1.432 km². Kopanje
prekopa je trajalo dobrih sedem let. Velikanski zemeljski plazovi so za cele tedne zaustavili delo.
Rumena mrzlica in malarija sta med delavci terjali več deset tisoč žrtev. 15. avgusta leta 1914, kmalu
po izbruhu prve svetovne vojne, je prva ladja preplula Panamski prekop, ki je bil šest let kasneje
(1920) uradno odprt za svetovno plovbo. Leta 2007 so začeli prekop obnavljati, da danes lahko po
njem plujejo tudi večje ladje.
IL CANALE DI PANAMA
Il canale di Panama è un passaggio marittimo artificiale che collega l'oceano Pacifico all'oceano Atlantico.
Con i suoi 82 km di lunghezza è uno tra i più importanti canali di navigazione. Su ogni lato del canale c'è un
impianto di risalita e discesa nel quale ci sono tre conche che permettono alle navi il passaggio da un lato
all'altro dell'America meridionale. Le navi, infatti, vengono issate a 26 m sopra il livello del mare per poi essere
scaricate nel lago di Gatun, dove procedono il loro viaggio.
I lavori di costruzione del canale iniziarono nel 1904 e si conclusero nel 1914. L'inaugurazione ufficiale fu
rinviata al 1920, a causa dell'insorgere della Prima guerra mondiale.
Nel 2007 sono partiti i lavori di ampliamento del canale che permettono il transito di navi di maggiori
dimensioni, incrementando così il traffico commerciale.
Enrico Menis
PATAGONIJA IN OGNJENA ZEMLJA
Patagonija je ozemlje na jugu Južne Amerike, ki obsega južne dele Argentine in Čila, Ognjena
zemlja ali Ognjena dežela pa je otočje na skrajnem jugu Južne Amerike. Skrajna vzhodna točka otočja
je Isla de los Estados, medtem ko predstavlja najjužnejši del točko bodisi za Ognjeno zemljo kot za
Južno Ameriko. Na zahodni strani so najmanjši otoki. Največji otok je Isla Grande de Tierra del Fuego.
O izvoru imena Ognjene zemlje, v španščini Tierra del Fuego, imamo več teorij, a nobena ni
zanesljiva. Prva pravi, da temno rdeče in oranžne barve listja bukovih gozdov v jeseni spominjajo na
ogenj. Drugi so mnenja, da je Magellan med plovbo skozi to ozemlje opazil veliko ognjev, požarov, ki
so jih zanetile strele. Po tretji trditvi pa je to otočje dobilo ime zaradi številnih ognjev, s katerimi so se
greli skromno oblečeni staroselci.
Ozemlje Patagonije in Ognjene zemlje je na severnem delu gričevnato s plažami, na južnem delu
pa je gorato. Do otočja sega Darwinovo gorovje, ki je konec gorske verige Andov. Najvišji vrh, visok je
2.488 metrov, je na Čilenskem otoku. Kar se tiče rek, ima otok Isla Grande de Tierra del Fuego več
krajših rek. Edini večji jezeri sta Fagnano in Lago Blanco na otoku Isla Grande de Tierra del Fuego.
Zaradi nizkih temperatur so prisotni tudi ledeniki. Ti si utirajo pot proti morju, zato so obale
razčlenjene, s fjordi na zahodu. Ognjena zemlja je eno od najjužnejših stalno poseljenih območij na
svetu. Drakov preliv je 650 km širok pas, ki loči Rt Horn in najbližji konec Antarktike. Ushuaia pa je
najjužneje poseljeno mesto. Povprečna temperatura območja Patagonije in Ognjene zemlje je 5,30°C.
Na severu je približno 300 milimetrov padavin letno, na jugu pa okoli 550 milimetrov.
ZGODOVINA
Pred približno 1.200 leti so se na to ozemlje začeli seliti razni narodi. Leta 1520 je Magellan kot
prvi Evropejec preplul od zahoda proti vzhodu danes t. i. Magellanov preliv. Takrat je tudi narisal prve
dovolj natančne zemljevide obal. V XVII. stoletju so imeli Nizozemci največ moči glede gospodarstva in
trgovine prav skozi Magellanov preliv in Rt dobrega upanja. Leta 1616 sta Jacob Le Maire in Willem
Cornelisz Schouten odkrila Rt Horn. Tja sta odšla, da bi prelomila monopol Nizozemcev. Evropske
velesile se takrat niso zanimale za Ognjeno zemljo in Patagonijo, poleg drugega tudi zaradi
negostoljubnosti prebivalcev. Ob koncu XVIII. stoletja so Britanci zasedli Falklandske otoke. Na
začetku XIX. stoletja so se prvi evropski priseljenci priselili na Ognjeno zemljo. Ti so izgnali ali celo
iztrebili domačine, staroselska ljudstva. Ognjeno zemljo sta si takrat želeli obe državi, Čile in
Argentina. Leta 1843 je Čile pridobil ves Magellanov preliv, leta 1881 si je prisvojil zahodni del otoka
Isla Grande de Tierra del Fuego, Argentina pa je pridobila vzhodni del tega otoka. Čilu je od tedaj
pripadalo vse ostalo ozemlje. Ta razporeditev velja še danes. Argentina je pridobila veliko otokov, ki so
bili osamljeni, čilsko ozemlje pa je bolj poseljeno. V XIX. in XX. stoletju so se politične razmere med
dvema državama tako zaostrile, da je leta 1978 prišlo skoraj do vojne. Vojno je preprečil tedanji papež
Janez Pavel II. Otoke, za katere je nastal spor, je Vatikan določil, da bodo izročeni Čilu. Večji mesti
tega področja sta Ushuaia in Rio Grande.
GOSPODARSTVO
Tradicionalna dejavnost Patagonije in Ognjene zemlje, še posebno v Čilu, je ovčjereja, ob obalah
pa je pomemben tudi ribolov. Predvsem na severni polovici je nekaj nahajališč nafte in zemeljskega
plina. V dostopnejšem argentinskem delu se razvija turizem. Ljudi privlači divjina in posebna
pokrajina. Temu delu Amerike pravijo tudi konec sveta, saj je izhodišče za odprave na Antarktiko.
LA PATAGONIA E LA TERRA DEL FUOCO
La Patagonia è una vasta regione geografica che si estende lungo la parte meridionale del continente
Sudamericano. La Terra del Fuoco, invece, è un arcipelago all'estremo Sud del continente. Gli studiosi hanno
elaborato più teorie riguardo l'etimologia del nome di quest'ultimo; secondo alcuni il nome è dovuto al fatto che
le foglie del faggio ricordino il fuoco, secondo altri il nome di Terra del Fuoco deriva dall'esploratore portoghese
Magellano, che avvistò su queste terre parecchi incendi provocati dai fulmini. Altri ancora sostengono che il
nome derivi dai tanti fuochi con i quali si scaldavano i nativi.
La parte a Nord di questo territorio è collinosa, ma con tante spiagge. Fino all'arcipelago giungono le
montagne di Darwin che costituiscono la parte finale del promontorio delle Ande e a causa delle basse
temperature sono presenti anche dei ghiacciai. La parte più a Sud della Terra del Fuoco si trova a soli 650 km
dall'Antartide, mentre Ushuaia, capitale della provincia argentina della Terra del Fuoco, è ritenuta la città più
australe.
Circa 1.200 anni fa alcuni popoli cominciarono a immigrare in questi territori. Nel 1520 Magellano
disegnò le prime carte geografiche che rappresentavano in modo più preciso questo territorio. Nel XVII secolo
gli olandesi avevano il potere assoluto sul commercio. All'inizio del XIX secolo i primi europei colonizzarono
queste terre, dove sottomisero e addirittura sterminarono la popolazione indigena. Nel 1978 i rapporti fra Cile e
Argentina si inasprirono per il possesso di alcuni territori e il nuovo eletto papa Giovanni Paolo II intervenne,
risolvendo così una delle crisi più durature della storia del XIX e del XX secolo.
L'attività principale della Patagonia è l'allevamento di pecore, mentre sulla costa assume un ruolo
importante anche la pesca. A Sud della regione ci sono dei giacimenti di petrolio e gas. In alcune zone è
sviluppato anche il turismo, numerosi sono, infatti, i turisti attratti dall'ambiente selvaggio.
Julija Cotič
PUŠČAVA GOBI
Čez severno Kitajsko in južno Mongolijo se razprostira velikanska širjava puščave Gobi, ki
zavzema približno 1.300.000 km² ozemlja. Od vzhoda do zahoda meri kakih 1.600 km, od severa do
juga pa približno 950 km. Puščava prekriva velik del Kitajske in zaradi krčenja gozdov in preveč
intenzivne kmetijske rabe tal, kar povzroča dezertifikacijo, se vsako leto poveča za 155 km². Gobi ni
samo grušč in pesek, ampak ga lahko opredelimo kot puščavsko in polpuščavsko pokrajino, periferijo,
pokrajino nomadov, Gobi medvedov in dinozavrovih okostij ter dvogrbih kamel, ki so nekdaj bile
prevladujoče prometno sredstvo in so jih danes zamenjali motorji, terenski avtomobili in tovornjaki.
Severno mejo Gobija omejujejo gorovje Altaj, gorovje Hangaj in stepska pokrajina Mongolije. Na
jugozahodu se dvigajo planota Tibet ter gorovja, ki omejujejo severno kitajsko ravnino. Gobi je
sestavljen iz več različnih geografskih regij, ki temeljijo na razlikah v podnebju in topografiji. Puščava
je obsežna sušna pokrajina, za katero je značilno celinsko podnebje z letnimi in dnevnimi
temperaturnimi ekstremi. Nahaja se v senci dežja, katerega blokira greben Himalaje, ki onemogoča,
da bi padavine z Indijskega oceana dosegle ozemlje Gobija. V vzhodnem delu je povprečna letna
količina padavin približno 200 milimetrov, v zahodnem delu pa manj kot 76 milimetrov (razlika je
posledica monsuna). Temperature nihajo od 50˚C junija do -40˚C januarja. To pomeni, da je velika
letna temperaturna amplituda. Puščavske in polpuščavske lastnosti Gobija v Mongoliji so glavna
turistična atrakcija. Turisti ga obiskujejo večinoma v poletnem času, saj so zimske temperature
prenizke, medtem ko vroče poletne temperature omili veter. Na leto je v mongolskem Gobiju od 61 do
127 prašnih dni (to so dnevi, v katerih se pojavijo peščeni zameti in viharji), od tega od 20 do 37 dni s
peščenimi viharji, ki se pogosteje pojavljajo na urbanih območjih (prst je ponekod bolj izpostavljena
vetru). Povprečna hitrost vetra v času peščenega viharja je od 11 do 20 m/s, v peščenem zametu pa
od 6 do 15 m/s. Gostota prebivalstva je manjša od ene osebe na kvadratni kilometer. Glede na način
naselitve ločimo meščane (stalna naselitev) in nomade (pogoste selitve). Selitve nomadov so
sezonske, minimalno dvakrat letno.
Bivališča nomadov so značilni okrogli šotori bele barve (geri), ki poleti obvarujejo pred visoko
temperaturo, pozimi pa s pomočjo kurjenja živinskih iztrebkov so zaščita pred mrazom. Njihova
konstrukcija je trdna in hkrati enostavna, saj se šotor podre oziroma postavi v slabih dveh urah.
Opazna je "modernizacija", ki se kaže predvsem v opremljenosti notranjega prostora: televizija,
videorekorder, radio in satelitski krožnik so danes skoraj nepogrešljiv del imetja nomadov, saj na ta
način ohranijo stike s svetom.
Že zgodovinski relikti (ostanek Džingiskanovega nasipa, verska znamenja) nam dokazujejo, da
Gobi ni bil povsem odmaknjen od delovanja človeške družbe. Prometne značilnosti so danes dobre
kljub odsotnosti večjih prometnih križišč. Gobi je nazadnje ena najpomembnejših pokrajin
(najtančneje Bajanzag), ki so jih zaznamovala odkritja dinozavrovih okostij.
IL DESERTO DEL GOBI
Il deserto del Gobi è un vasto deserto dell’Asia che occupa parte della Cina settentrionale e della Mongolia
meridionale. Il clima è continentale con escursioni termiche giornaliere che raggiungono i 50°C a giugno, fino a
-40°C a gennaio. Le precipitazioni medie annue sono di 200 millimetri di pioggia. La densità di popolazione
risulta di una persona per km². Oggi il Gobi è abitato da alcuni gruppi di nomadi che vivono nei gher, delle
tende di forma rotonda e di colore bianco. Queste tipiche abitazioni, che vengono montate e smontate ad ogni
fine stagione, oggigiorno sono arredate in stile moderno e sono dotate di televisore, radio e altri
elettrodomestici. L’erosione continua del suolo del Gobi ha portato alla luce scheletri di dinosauri in condizioni
ottimali che sono tuttora un’attrattiva per i turisti durante il periodo estivo.
Tanja Kocina
SUEŠKI PREKOP
Sueški prekop je umetni prekop v Egiptu med
Port Saidom in Suezom. Povezuje Sredozemsko
morje z Rdečim morjem. Po njem plujejo predvsem
trgovske ladje. Da ne bi med plovbo prišlo do
nesreče, je oddaljenost ene ladje od druge 1,6
kilometrov. Da ladje preplujejo prekop od začetka do
konca, uporabijo 15 ur, ker vozijo s hitrostjo devetih
vozlov. Skozi prekop pluje vsak dan 97 ladij. Prekop
pripada Egiptu (44%) in Franciji (56%). Dolg je
193,30 kilometrov, širok od 205 do 225 metrov,
globok pa 24 metrov. Leta 2015 so prekop obnovili
in ga podaljšali za 72 kilometrov, kar je stalo 8,2
milijonov dolarjev.
Sueški prekop je gradilo milijon in pol delavcev.
Gradbena dela so potekala približno deset let, od 25.
aprila 1859 do 17. novembra 1869. Prvi je na
gradnjo prekopa pomislil že faron Ramzes II., ki je
hotel povezati Nil z Rdečim morjem. Še drugi faraoni
so imeli v načrtih isto zamisel, a do uresničitve ni
prišlo. Leta 1799 je tudi Napoleon hotel zgraditi
prekop, a njegovi inženirji so zgrešili meritev višine
obeh morij, zato niti njemu gradbenih del ni uspelo
izpeljati. Samo v letu 1854 je Francoz Ferdinand de
Lesseps dobil dovoljenje za ustanovitev podjetja, ki
je potem gradilo prekop. Ferdinand de Lesseps je
sledil
projektu
italijanskega
inženirja
Luigija
Negrellija, ki je umrl pred začetkom gradbenih del.
Leta 1867 je po prekopu plula prva ladja.
IL CANALE DI SUEZ
Il Canale di Suez è una via d'acqua artificiale che con un percorso di 161 km va da Port Said a Suez e
collega il mar Mediterraneo con il Mar Rosso. Esso appartiene per il 56% alla Francia e per il rimanente 44%
all'Egitto. La traversata del canale, che è navigabile nei due sensi, dura più o meno quindici ore.
La costruzione del canale, che durò circa dieci anni, iniziò il 25 aprile 1859 e finì il 17 novembre 1869.
L'opera ingegneristica fra le più importanti al mondo, realizzata da un milione e mezzo di operai egiziani, è
enorme: è lunga circa 193 km, larga da 205 a 225 metri e profonda 24 metri.
La storia del Canale di Suez iniziò diversi secoli fa, quando Ramsete II aveva in mente di creare una via
navigabile che unisse il Mar Rosso al Nilo. Nel 1799 anche Napoleone durante la sua spedizione propose di
riprendere il progetto per la costruzione di un canale, ma la sua idea fallì. Appena nel 1854 il francese
Ferdinando de Lesseps ebbe il permesso di iniziare i lavori, prendendo spunto dal progetto definitivo dell'italiano
Luigi Negrelli che morì alla vigilia dei lavori.
Luca Valentinsig
VELIKA JEZERA IN NIAGARSKI SLAPOVI
V Severni Ameriki je pet velikih jezer. To so Gornje (Superior), Michigan, Huron, Erie in Ontario.
Med jezeroma Erie in Ontario so Niagarski slapovi. Iz slapov priteče reka Niagara, ki jezeri povezuje.
Ta reka je med najkrajšimi na svetu, dolga je 40 km, široka pa približno 1.200 metrov. Reka naleti na
107 metrov višinske razlike, saj je Erijsko jezero 107 metrov višje od Ontarijskega. Slap Niagara je na
meji med Kanado in Združenimi državami Amerike. Kanadski slapovi so 900 metrov široki in 63,6
metrov visoki. Vsako minuto iz slapa strmoglavi 425.000 m³ vode. Ameriški slapovi pa so široki 300
metrov in visoki 61 metrov. Kanadskim slapovom so Irokezi pravili Ony-aka-ra, kar pomeni "grmeče
vode". Evropejci so to izvedeli od Indijancev, ki so trdili, da vodni demoni zahtevajo vsaj dve človeški
žrtvi na leto. Leta 1657 so bili slapovi že označeni na francoskih zemljevidih, a šele dvajset let kasneje
sta do njih prišla prva raziskovalca. To sta bila francoski popotnik La Salle in belgijski spremljevalec,
frančiškan Louis Hennepin. Trdila sta, da je grmenje slapov slišati milje daleč in da voda pada 200
metrov globoko v sotesko.
Velika jezera so ledeniškega izvora in so ostanki celinskega morja v ledeni dobi. V zadnji ledeni
dobi, ko so se ledeniki stopili, je voda ostala, kjer so zdaj velika jezera. Ni popolnoma znano, zakaj se
je voda ustavila prav tam. Zemeljski hrbet je ločeval ležeče jezero Ontario od drugih jezer, ki so ostala
brez pritoka. Iz Erijskega jezera je nastal pretok zaradi vodnega pritiska. Vodni padec je bil blizu
Ontarijskega jezera in je razjedel apnenčasto kamnino. Nato se je padec premaknil in spuščal kanal,
pri katerem je voda tekla od Ontarijskega jezera. Neki popotnik je napisal: "Človek stoji zaprepaden
pred mogočno zeleno steno, ki se vali v globino". Svetovni popotnik Hans Bohrdt, ko je pozimi videl
zmrznjene slapove, se je navdušeno tako izrazil: "Noben vilinski grad, zgrajen iz kristala in draguljev,
ne more biti lepši od te resničnosti." Leta 1990 so pri slapu zgradili turbogenerator.
Področje Velikih jezer ne sestavlja samo pet velikih jezer, ampak tudi več majhnih jezer in rek ter
več kot 35.000 otokov. Jezero Michigan in Huron sta hidrološko eno jezero, na isti višini, ki je
povezano s kanalom MacKinac. Lake Superior in Huron povezuje reka St. Marys. Jezeri Huron in Erie
povezuje reka Saint Clair, ki se izteka v jezerce Saint Clair, tam je odtok Detroit, ki se izteka v jezero
Erie. Reka Detroit označuje mejo med Kanado in ZDA. Jezeri Erie in Ontario povezujejo Niagarski
slapovi in reka Niagara. Od Ontarijskega jezera do Atlantskega oceana pa teče reka Saint Lawrence.
Ime Erijskega jezera izvira iz besede Erielhonam, ki pomeni "dolgi rep", ime Huronskega jezera pa iz
imena francoskega raziskovalca Huron. Ime Michiganskega jezera izvira iz indijanskega jezika ojibwae,
kjer beseda Mishigami pomeni "jezero gazirane vode". Lake Superior je prevod francoskega izraza "lac
superieur" (zgornje jezero).
Reka sv. Lovrenca povezuje Velika jezera z Atlantskim oceanom. Da bi omogočili plovbo po tej
vodni poti, so zgradili 296 km dolg prekop s štirinajstimi zapornicami, ki ladjam omogočajo
premagovanje višinskih razlik. Ob vodni poti je nastalo kar 125 pristanišč. Ta prometna povezava je
izrednega pomena, ker omogoča dostop prav v osrčje celine.
POVRŠINA
KOLIČINA
VODE
NADMORSKA
VIŠINA
NAJVEČJA
GLOBINA
SUPERIOR
82.400 km²
12.000 km³
MICHIGAN
58.000 km²
4.900 km³
HURON
59.600 km²
3.540 km³
ERIE
25.700 km²
480 km³
ONTARIO
19.500 km²
1.640 km³
183 m
176 m
176 m
174 m
75 m
406 m
281 m
228 m
64 m
225 m
I GRANDI LAGHI E LE CASCATE DEL NIAGARA
I Grandi Laghi del Nord America (Lago Superiore, Lago Michigan, Lago Huron, Lago Erie e Lago
Ontario) sono un complesso di cinque laghi d'acqua dolce e innumerevoli piccoli laghi con oltre 35.000 isole.
Essi sono situati sul confine tra il Canada e gli Stati Uniti. Tra i laghi Erie e Ontario si trovano le cascate del
Niagara e il fiume Niagara. Esiston due cascate, quelle canadesi e quelle americane. Le cascate canadesi sono
larghe circa 800 m e alte 63 m, quelle americane, invece, sono larghe 300 m e alte 61 m.
Nel 1657 le cascate del Niagara erano già segnate sulle mappe francesi. Vent'anni dopo due ricercatori, il
francese La Salle e il suo accompagnatore, il padre francescano Luis Hennepin, visitarono e descrissero le
cascate.
Nel 1990 alcuni ingegneri idraulici hanno costruito dei turbo-generatori che permettono di utilizzare
l'acqua del fiume e delle cascate per la produzione di energia elettrica.
Maurizio Grillo
VELIKI KANJON
Veliki kanjon (ang. Grand Canyon) je
vdolbina, ki jo je ustvarila reka Kolorado na
severu Arizone. Večji del je zaščiten kot
Narodni park Veliki kanjon in je eden najbolj
obiskanih parkov v ZDA.
Zahodni rob kanjona v nekaterih delih
doseže 20 km, je globok 1.200 metrov, a
nekatere vdolbine dosežejo tudi 2.000 metrov,
dolg pa je več kot 400 km. V tem delu
kanjona je med severnim in južnim robom 16
km zračne črte. A ker ju globoko v razpoki
povezujeta le dva mostova za pešce, daleč od
cestnih povezav, je treba od enega do
drugega roba prevoziti celih 346 km. Južni rob
je 300 ali 400 metrov nižji od severnega.
Razgledi s slednjega so menda lepši, a ker je
južni veliko lažje dostopen, pride nanj kar
devetkrat več obiskovalcev. Zato je tam
množicam namenjena prava turistična vas.
Po ugotovitvah geologov je kanjon nastal pred petimi ali šestimi milijoni let, ko je reka začela
prodirati. Kadar je vodni tok končno nehal ustvarjati pot, so se prikazale skale s čudovitimi barvami.
Barve, ki jih reka Kolorado ustvarja v globini kanjona, so neskončne, razlikujejo se od zelene na sivo,
od rdečkaste na rožnato in od rumene na rdečo. Lepše točke so po robovih proti globinam. V nekaterih
skalah so prisotni majhni fosili, na primer okostje velikega plazilca. Leta 1908 je bilo območje, na
pobudo ameriškega predsednika Theodorja Roosevelta, razglašeno za narodni spomenik in leta 1919
za 17. ameriški narodni park.
Gozdnate površine Velikega kanjona so dovolj visoko, da so pozimi prekrite s snegom, ob reki v
soteski Inner pa so razmere puščavske. Vremenske razmere v Velikem kanjonu so običajno suhe razen
dvakrat letno, ko je zelo deževno, in sicer pozimi v času sezonskih premikov in pozno poleti (pojav,
znan kot monsun). Monsun, ki zagotavlja vlago z jugovzhoda, povzroča dramatične, lokalne nevihte, ki
jih poganja toplota dneva. Temperature se zelo spreminjajo, z vzponi poleti v notranji soteski do več
kot 37°C, v zimskem času pa se temperature spustijo tudi do -17°C. Vremenske razmere lahko močno
vplivajo na pohodništvo in raziskovanje kanjona, zato morajo dobiti obiskovalci natančne napovedi
zaradi nevarnosti, ki jih predstavljajo izpostavljenosti ekstremnim temperaturam, zimskim nevihtam in
poznim poletnim monsunom.
KOLORADO
Reka Kolorado je dolga 2.334 km. Izvira v skalnatem hribovju, teče po jugozahodu Združenih
držav Amerike in po severozahodu Mehike. Prečka en del pobočja na zahodu Skalnatih gorovij, kjer je
njen pretok 500 m³/s. Reka teče mimo Las Vegasa, Los Angelesa, San Luisa Rio Colorado, Phoenixa,
San Diega, Tucsona, Mexicalije in San Bernardina. Vsa ta mesta so v Združenih državah Amerike in v
Mehiki. Marca leta 2007 so zgradili Skywalk. To je stekleni most na višini 1.200 metrov, po katerem
lahko mirno hodimo. Pod je popolnoma prozoren. V reki so pred davnimi časi dobili zlato in tudi srebro,
baker, svinec, železo, cink, uran in molibden. Porečje Kolorada je dom za štirinajst vrst domorodnih
rib. V zgornjem delu ribam grozi izumrtje.
Do leta 1921 je bil odsek Kolorada, ki gre iz svojih izvirov v Narodni park Rocky Mountains, ob
sotočju z Green Riverjem znan kot Grand River (Great River). To ime ni več v rabi. Dne 25. julija 1921
so uradno spremenili ime reke v Kolorado. Svet za obrambo naravnih virov Basin Colorado, ki se
razteza od Wyominga v Mehiko, je središče bolj intenzivne podnebne spremembe zahodnega dela
Združenih držav Amerike. Od sedemdesetih let je povišanje temperature prispevalo k hitrejšemu
topljenju snega, ki je privedlo do segrevanja številnih območjih po vsem hidrografskem bazenu v
Koloradu. Rezultat je ta, da se je količina vode v povodju zmanjšala. V letih 2000-2004 je bil pretok
vode pet let zapored v zgodovini pod povprečjem. Lake Powell, eden največjih hidroelektrarskih
rezervarjev, je napolnjen samo 45%. Reka se obrne proti jugozahodu blizu Fruita (Colorado) in se
združi z Dolores kmalu po vstopu v Utah. Delno označuje mejo južno od Arches National Park v bližini
Moaba (Utah), mimo Dead Horse Point State Park in skozi Canyonlands narodnega parka, kjer se sreča
s svojim glavnim pritokom, reko Green. Nato Kolorado teče v jezero Powell, ki ga je ustvaril Glen
Canyon Dam. Pod jezerom je voda na dnu jasna, čista in hladna. Samo južno od mesta Page (Arizona)
reka tvori dramatično Horseshoe Bend, nato pa se ji na Lees Ferry pridruži še en pritok, topli, plitvi,
blatni Paria River, s katerim nadaljuje svojo pot skozi Marmor Canyon. Tu je Kolorado od 53 do 213
metrov širok in od 3 do 40 metrov globok. Izliva se v Kalifonijski zaliv.
DOLINA SMRTI
"Opustite vsako upanje vi, ki vstopate!" Ta napis najdete nad vrati pekla. In tega napisa se
spomnite ob pogledu na kalifornijsko Dolino smrti, kjer je poleg Rtiča lakote, Stepe groze, Žitnega
polja in Hudičevega zaliva tudi razgledna točka, s katere si lahko ogledate brezupno pokrajino, ki jo
zato imenujejo Dantejeva razgledna točka.
Dolina smrti je eno od ugreznjenih področij v južnem delu velike kotline. To razsežno,
nerodovitno planoto ločita od Tihega oceana 1.700 km dolga gorska veriga Kaskadno gorovje in Sierra
Nevada. Če je za označbo "puščava" kak presežnik, bi ga morali uporabiti za Dolino smrti. Obmejni
predeli imajo sicer redke, vendar še zadostne količine padavin, v puščavi smrti, v Death Valleyju, pa
pogosto več let zapovrstno sploh ne dežuje. Povprečne letne padavine ne presegajo 70 milimetrov.
Medtem ko v drugih puščavah vladajo ekstremne, na splošno pa vendarle še znosne temperature, se v
Dolini smrti termometer včasih dvigne do 56°C in več. Višje temperature, do 58°C, so doslej izmerili
samo v Sahari. Dolgi ozki jarek Doline smrti se razprostira med dvema gorovjema, med 3.330 metrov
visoko Panamitsko gorsko verigo na zahodu in Amargoso (2.640 m) na vzhodu. Velik del doline leži
pod morsko gladino - v solnem kotlu Badwater so izmerili 86 metrov pod morsko gladino. To je
najgloblja točka v Združenih državah Amerike in ena najglobljih depresij na svetu. Rastlinstvo je zelo
borno in uspeva le na redkih krajih. Tu rastejo posamezne trave, trdolesni grmiči, mimozam podobna
drevesa in rastline iz vrste Artemisia bigelovii – neke vrste rutica, ter pelin. Dolina smrti meri 7.800
km², od tega pa se približno 1.400 km² razteza pod morsko gladino. Na tem področju ne smejo
ničesar spremeniti ali zgraditi. V preteklosti pa je bilo drugače. Nešteti grebeni in doline, ki delajo s
svojo goloto tako mogočen vtis, so nastali z nagubanjem. Z grebenov so tekli potoki in prinašali s sabo
soli. V dolinah so nastala slana jezera, ki so se z leti posušila. Naplavine sestavlja večinoma uleksit,
mineral, ki ga je mogoče predelati v boraks. Zato so v Dolini smrti okoli leta 1880 za krajši čas nastala
majhna rudarska naselja. Dragoceno rudo so prevažali z vozovi, ki jih je vlekla vprega do dvajset mul,
te pa so vodili mulovodci na 40 metrov dolgih vajetih. Danes so rudarska naselja zapuščena. Propadle,
v veličastni in strašljivi samoti stoje samo še vasi duhov. Dolina smrti ne pusti, da bi v njej dlje časa
živelo kako živo bitje.
IL GRAND CANYON
Il Grand Canyon è un'immensa cavità di oltre cinque milioni di anni creata dall'azione erosiva del fiume
Colorado nel Nord dell'Arizona. Il canyon è profondo fino a 1600 m e ha una lunghezza di quasi 450 km con una
larghezza variabile da 500 m a 20 km.
Il clima nel Grand Canyon è generalmente secco, per poi diventare, nei mesi estivi e autunnali, molto
piovoso. Le temperature variano ampiamente, con temperature massime estive nella gola interna di oltre 37°C e
temperature invernali fino a -17°C.
Nel 1908 l'allora Presidente degli Stati Uniti Theodore Roosevelt, dichiarò il Grand Canyon monumento
nazionale e nel 1919 venne istituito 17° Parco Nazionale degli Stati Uniti. Oggi il Grand Canyon National Park è
uno dei parchi più visitati degli Stati Uniti d'America.
IL FIUME COLORADO
Il fiume Colorado nasce dalle Montagne Rocciose e scorre attraverso il Sudovest degli Stati Uniti e il
Nordovest del Messico. È lungo 2.334 km e ha una portata di 500 m³/s. Nel fiume sono stati fatti dei ritrovamenti
di oro e di altri metalli, tra i quali: l' argento, il rame, il piombo, il ferro, lo zinco, l' uranio e il molibdeno. Il
bacino idrografico del Colorado è la casa di quattordici specie di pesci nativi.
LA VALLE DELLA MORTE
La Valle della Morte è un'area desertica situata nell’Ovest degli Stati Uniti tra la California e il Nevada. È
lunga 7.800 km², di cui circa 1.400 km² si estendono sotto il livello del mare, rendendola il luogo più "basso"
dell'intero continente nord-americano. Il punto più profondo degli Stati Uniti si trova nella caldaia del Bad
Walter e con una profondità di 86 m sotto il livello del mare è anche una delle più grandi depressioni al mondo.
Le precipitazioni medie annue nel deserto della morte sono di 70 millimetri e la vegetazione, che è presente
solo in alcune zone, è molto scarsa. Mentre in altri deserti le temperature sono ancora tollerabili, il termometro
sale nella Death Valley talvolta oltre i 56°C. La temperatura più elevata di ben 58°C è stata rilevata solo nel
deserto del Sahara.
Oggi il villaggio minerario è abbandonato da molto tempo. Il paese solitario è maestoso e terrificante.
Sara Piva
VELIKI KORALNI GREBEN
Veliki koralni greben leži na severovzhodnem
robu Avstralije. Razprostira se od obale Queenslanda
vse do Nove Gvineje. V dolžini meri 2.000 km,
ploskev, ki jo greben prekriva, pa ima skoraj 210.000
km². Mnoge četrti koral tvorijo ob oseki prave otoke.
Ob plimi pa se nad blatom dvigajo mangrovci in
njihova semena, ki vzklijejo na drevesu, padajo na tla
in se skrijejo v močvirje.
Avstralija je nekoč imela griče in visoke gorske verige. Nekateri vrhovi teh verig še kukajo iznad
vodne gladine, ostalo področje pa se je pogreznilo pod vodo. Potem so pod vodo nastale korale.
Začele so graditi koralni greben, ki je vsakih tisoč let zrastel en meter. Nekatere korale živijo na
površini, zato morajo poiskati svojo zgradbo vedno bolj na odprtem morju. Korale so vidne v neštetih
oblikah, imajo velike bleščeče cvetove različnih prekrasnih barv, so zelo številne in ustvarjajo gredice
in velike travnike.
Korale lahko imenujemo tudi živalske cvetice, saj so jih nekoč imeli za rastline, danes pa vemo,
da ni tako in da so to živali. Ko se ličinke koral rodijo, so velike kot lešnik, ko odrastejo, pa so samo za
kak centimeter dolge. Imenujejo se koralni polipi in so najprimitivnejše morske celice. Polipi imajo
apnenčaste skelete, ki jih povezujejo živa vlakna tako, da nastane živalska kolonija. Ti polipi se
premikajo in tako se kolonija širi navzgor in navzdol. Živi samo zunanja plast koral, notranja pa je
sestavljena iz ostankov prejšnjih generacij. Poleg tega imajo korale še eno zelo nenavadno značilnost:
iz morske vode jemljejo apnenec in iz njega gradijo skelet. Velikokrat se zgodi, da močno tropsko
deževje zmanjša količino soli v vodi tako, da korale ne morejo več živeti in zato jih veliko pogine.
Najnovejše raziskave kažejo, da naj bi Veliki koralni greben do leta 2050 izgubil 95% koral. V Velikem
koralnem grebenu niso samo korale, tam živi tudi nešteto lepih in redkih rib. Za vse ribe je
najpomembnejše preživetje, saj je vedno manj vrst rib in veliko jih pogine zaradi onesnažene vode.
Vsaka vrsta rib posebej ima drugačno barvo in vsaka barva posebej je za te živali zelo pomebna
(rdeča pomeni nevarnost, rumena in siva sta za večje ribe prehrana itd.). Poleg barv imajo tudi
različne oblike, s pomočjo katerih se lažje skrijejo, da ulovijo hrano. Živijo predvsem v skupnosti,
manj jih živi tudi bolj posamezno (v glavnem so to strupene in smrtno nevarne ribe). Po koralnjakih se
sprehajajo tudi morski ježi, raki, želve, alge, ki razkrajajo apnenec, in na tisoče orjaških školjk. Iz
daljav prihaja nešteto vodnih ptičev, ki gnezdijo na palmah. Ponoči pa, ob oseki, odhajajo cele čete
rakovic iskat hrano. Koralni greben tvori morski park, ki je najlepši naravni park na svetu, prava lepota
narave.
LA GRANDE BARRIERA CORALLINA
La Grande Barriera Corallina si estende per circa 2.000 km al largo della costa australiana del
Queensland. I coralli occupano una superficie di quasi 210.000 km² e offrono rifugio a innumerevoli specie di
animali e piante. Quando si forma la bassa marea i coralli affiorano fuori dall'acqua formando così delle piccole
scogliere coralline, mentre quando il livello del mare si alza, dal fango sbucano palme e altri bellissimi alberi.
La Grande Barriera Corallina è un ecosistema fragile, ma importantissimo nell'ambito della vita marina. I
coralli si presentano in variatissime forme e colori. Appena le larve dei coralli nascono, sono grandi come una
noce, diventando adulte vengono chiamate polipi e sono grandi solo qualche centimetro. La struttura dei polipi è
formata dal calcare e vive solo la parte esterna dei coralli, mentre l'interna è costituita dai resti delle
generazioni precedenti. Oltre ai coralli, nella Grande Barriera Corallina vivono tantissime specie di pesci, ricci,
tartarughe, alghe, ma sopratutto di uccelli che nidificano sulle palme.
Barbara Devinar
VELIKONOČNI OTOK
Velikonočni otok (Rapa Nui) pripada Čilu, čeprav je od države oddaljen 3.600 km. Pomembnejše
mesto na otoku je Hagan Roa in uradni jezik je spanščina, kot v Čilu. Otok je dolg 24 km in širok 12
km. Njegova površina je 163,6 km². Velja za enega najbolj izoliranih otokov. Prebivalstvo je
maloštevilno, tu namreč živi 3.791 prebivalcev.
Velikonočni otok je vulkanskega izvora in leži na vroči točki. Je hribovit in nima izvira sladke
vode, zato domačini zbirajo deževnico. Najvišja točka je krater izumrlega vulkana Maunga Terevaka
(507 m). Delujoča ognjenika sta Rono Kau in Maunga Puakatiki. Na otoku je veliko delujočih kraterjev,
med katerimi je največji Rano Kau (410 m). Najpomembnejša panoga je turizem. Rastlinstva je zelo
malo.
Otok je odkril nizozemski mornariški
kapetan Jakob Roggeveen na velikonočno
jutro leta 1722 in ga je zato poimenoval
Velikonočni otok. Prvotno prebivalstvo Rapa
Nui se je sem priselilo okrog leta 400. Leta
1000 je po podatkih tu živelo 20.000 ljudi,
ki so se delili v dve skupini, Dolgouhi in
Kratkouhi. Izumrli so zaradi pomanjkanja
hrane in zaradi vojn. To prebivalstvo je iz
strjene lave izklesalo znamenite kipe Moai.
Ti imajo veliko glavo in manjši trup. Veliki
so od 5 do 22 metrov. Nastali naj bi med
XII. in XV. stoletjem in jih je več kot 600.
Znanstveniki točno ne vedo, kaj pravzaprav
predstavljajo.
L'ISOLA DI PASQUA
L'isola di Pasqua è un'isola dell'oceano Pacifico meridionale appartenente al Cile. La capitale dell'isola
abitata più isolata al mondo è Hanga Roa e la lingua ufficiale è lo spagnolo. Si tratta di un'isola vulcanica
montuosa che non ha nessuna fonte di acqua dolce, il cui punto più alto è il cratere del vulcano inattivo Maunga
Terevaka. Le altre due elevazioni principali sono i vulcani ancora attivi Rono Kau e Maunga Puakatiki. L'isola
di Pasqua è una tra le isole più povere di specie vegetali in tutta l'area del Sud Pacifico.
I primi abitanti dell'isola erano i Rapanui, una popolazione di origine polinesiana insediatasi sull'isola
intorno al Mille. I nativi morirono a causa delle guerre e delle malattie portate dai colonizzatori europei. Come
ricordo della loro civiltà, i Rapanui hanno lasciato le famose statue Moai, costruite tra il X e il XV secolo. L'isola
fu scoperta dall'ammiraglio olandese Jakob Roggeveen il giorno di Pasqua nel 1722.
Rok Boltar
VIKTORIJINI SLAPOVI
Viktorijini slapovi so na meji med Zimbabvejem in Zambijo in so najširši slapovi na svetu. Megla
nad njimi se dviga kar 500 metrov visoko in je vidna do razdalje 40 km, zato je nekdanje črnsko
pleme te slapove poimenovalo Mosi-oa-Tunya, kar pomeni bobneči dim. Domačini se slapovom niso
približevali, saj so jim povzročali pravo grozo.
Raziskovalci so že pred časom ugotovili, da se je 300 metrov debela plošča bazaltne lave, ki se je
izlila ob ognjeniškem izbruhu, pred več kot 200 milijoni let shladila, strdila in nato popokala. Pojavila
se je mreža razpok, razpoke so se napolnile z mehkejšim gradivom in nato je nastalo skoraj ravno
površje, nad katerim se je dosti kasneje iztekla reka Zambesi.
Slapove sestavlja pet vodnih padcev: Hudičev slap, Glavni slapovi, Podkvasti slapovi, Mavrični
slapovi in Vzhodni slap. Ločijo jih majhni otoki in skale, ki so poraščene s tropskim gozdom, saj se
slapovi nahajajo v tropskem pasu. Voda pada v vsej širini reke Zambesi, ki v tej točki točno določa
geografsko in politično mejo med Zimbabvejem in Zambijo. Visoki so 128 metrov, globoki 108 metrov
in široki 1.700 metrov.
Za mogočnim vodnim padcem stoji velik kip škotskega
raziskovalca Davida Livingstona (1813-1873), ki je prvič
videl slapove leta 1855 in jih je narisal v beležnico.
Poimenoval jih je po svoji vladarici kraljici Viktoriji.
LE CASCATE VITTORIA
Le Cascate Vittoria si trovano in Sudafrica, lungo il corso del fiume Zambesi sul confine tra lo Zimbawe e
lo Zambia. La grande massa d'acqua delle cascate, cadendo nel dirupo, genera una nebbia di gocce d'acqua che
sale ad oltre 50 m di altezza rendendole visibili da una distanza di 40 km.
I ricercatori hanno scoperto che dopo un'eruzione vulcanica avvenuta circa 200 milioni di anni fa, la lava
si è seccata e poi spaccata. Le crepe che si sono formate si sono riempite di un materiale più morbido, formando
in questo modo un terreno più o meno dritto sul quale, dopo molti anni, iniziò a scorrere il fiume Zambesi.
Le cascate, che sono alte 128 m, profonde 108 m e larghe 1.700 m, si trovano circa a metà dello Zambesi e
sono formate da cinque cateratte (salti d'acqua o cascate) che sono divise da numerose isolette e scogli coperti di
vegetazione. L'acqua cade in tutta la larghezza del fiume che in questo punto demarca il confine geografico e
politico tra lo Zambia e lo Zimbabwe.
Dietro le cascate è posta la statua del celebre esploratore scozzese David Livingstone (1813–1873), il
primo occidentale che visitò le cascate. Nel 1855 diede loro il nome in onore dell'allora regina d'Inghilterra, la
Regina Vittoria.
Rachele Olivo
Fotografije Viktorijinih slapov Marco Terenzio
BIBLIOGRAFIJA
Atlas naravnih čudežev
Atlas sanjskih krajev
Bellezze del Mondo – Guida pratica (Société de Périodiques Larousse)
Serge Bertino: Capo Horn
Mark Borovzin, Janez Stanič: Znana in neznana Sovjetska zveza
Giovanni Caselli: Čuda sveta
José Miguel Cei: L'Amazzonia
Enciclopedia Treccani
Enciklopedija za vedoželjene
Roland Gööck: Lepi skrivnostni svet
Roland Gööck: Vsa čuda sveta
Karmen Kolenc, Marta Otič, Ana Vovk: Sodobni svet – Geografija za 7. razred OŠ
La Geografia – Dizionario enciclopedico Bompiani, vol. 2, 5, 8
Valerio Lugani, Roberto Mercatali: Egitto e Libia
Valerio Lugani, Roberto Mercatali: Stati Uniti d'America I
Mala splošna enciklopedija
Craig McGregor: La Gran Barriera Corallina
Sodobna ilustrirana enciklopedija – Zgodovina
Vodnik po naravnih lepotah sveta
Colin Wilson: Atlas svetih in skrivnostnih krajev
www.dijaški.net
www.najdi.si
www.sl.wikipedia.org
www.wikipedia
Večstopenjska šola s slovenskim učnim jezikom – Gorica
Srednja šola Ivana Trinka
Raziskovali so učenci 3. C:
Rok Boltar
Gaia Cibini
Julija Cotič
Barbara Devinar
Victor Faggiani
Petra Feri
Maurizio Grillo
Lucas Lorenzo Jakin
Tanja Kocina
Jacopo Komic
Manuel Lakovic
Enrico Menis
Saša Nanut
Rachele Olivo
Liza Paulin
Sara Piva
Petra Sardoč
Erik Stacul
Luca Valentinsig
Prednjo platnico sta izoblikovala Manuel Lakovic in Luca Valentinsig, zadnjo platnico je narisala Petra Feri.
Šolsko leto 2015/2016 (november–maj)
Od pragozda do puščave,
od rek, jezer in slapov do
morja in morskih globin, od
otokov do neposeljenih
prostranstev, od naravnih
parkov do človekovih
stvaritev ...
To so edinstveni kotički
našega sveta.