1. No category

Ken Robinson in Lou Aronica
V elementu
Ko odkriješ svojo strast, se vse spremeni
Lectour, 2016
Ken Robinson in Lou Aronica
V ELEMENTU Ko odkriješ svojo strast, se vse spremeni
Izvirnik: The Element How Finding Your Passion Changes Everything
Copyright © 2013 by Ken Robinson, Ph.D. with Lou Aronica
Pravice za slovensko izdajo © Lectour, lektoriranje in urejanje besedil
Matej Horzelenberg s.p., Partizanska 20A, 1293 Šmarje-Sap
[email protected], www.lectour.si
Prevod: Tobija Siter
Jezikovni pregled: Tina Podržaj
Urednik: Matej Horzelenberg
Oblikovanje ovitka: Andreja Vekar, Studio VK vizualne komunikacije
Prelom: Andreja Uranič, ADA DESIGN, www.ada.si
Slikovni material: NASA/JPL-Caltech
Fotografija na ovitku: Sir Ken Robinson, foto: Sebastiaan ter Burg CC BY 2.0
Fotografija Megallanovega oblaka: NASA, ESA in Hubble Heritage Team (STScI/AURA)ESA/Hubble Collaboration/D. Gouliermis (Max Planck Institute for Astronomy, Heidelberg)
Založba: Lectour
Tisk: Birografika BORI
Naklada: 2000 izvodov
Ljubljana, avgust 2016, 1. natis
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
159.954
ROBINSON, Ken, 1950V elementu : ko odkriješ svojo strast, se vse spremeni / Ken Robinson in Lou Aronica ; [prevod Tobija Siter]. - Ljubljana : Lectour, 2016
Prevod dela: The element : how finding your passion changes everything
ISBN 978-961-94059-0-1
1. Aronica, Lou
285580544
Vsebina
8ZAHVALA
10UVOD
Prvo poglavje
14ELEMENT
39
Drugo poglavje
SPREMENIMO NAČIN RAZMIŠLJANJA
64
Tretje poglavje
ONKRAJ MEJA DOMIŠLJIJE
97
Četrto poglavje
V ZANOSU
118
Peto poglavje
V ISKANJU SVOJEGA PLEMENA
149
Šesto poglavje
LE KAJ SI BODO MISLILI?
173
Sedmo poglavje
STE ROJENI POD SREČNO ZVEZDO?
187
Osmo poglavje
POMAGAJTE MI!
206
Deveto poglavje
JE ŽE PREPOZNO?
227
Deseto poglavje
ZA DENAR ALI ZA DUŠO
245
Enajsto poglavje
DOSEGANJE MERIL
272SKLEP
281
VIRI IN LITERATURA
– V elementu –
Uvod
P
red leti sem slišal čudovito zgodbo, ki jo vselej z veseljem povem naprej. Nekega dne je učiteljica razrednega pouka svoje
šestletne učence učila risati. V zadnji vrsti je sedela deklica,
ki običajno ni kazala veliko zanimanja za šolo – razen pri umetnosti.
Deklica je več kot dvajset minut sedela popolnoma zatopljena v svoje
delo, sklonjena nad mizo, z rokami, ovitimi okoli papirja. Čez čas je
učiteljica z zanimanjem stopila k njej in jo povprašala, kaj riše. Ne
da bi odtegnila pogled od nastajajoče umetnine, je deklica odgovorila: »Rišem sliko Boga.« Učiteljica se je začudila: »Pa saj nihče ne ve,
kakšen je.«
Deklica pa je odvrnila: »Kmalu bodo izvedeli.«
Ta zgodba mi je zelo pri srcu, saj nas opominja na izjemno zaupanje v zmožnosti lastne domišljije, ki jo lahko vidimo pri najmlajših
otrocih. Večina nas to samozavest z odraščanjem izgubi. Poskusite
otroke prvega razreda vprašati, kdo od njih je ustvarjalen in zagotovo bo cel razred dvignil roke. Nato poskusite isto vprašanje zastaviti
skupini absolventov na fakulteti in verjetno se jih bo javila le peščica. Trdno sem prepričan, da se vsi ljudje rodimo z neverjetnimi naravnimi zmožnostmi, s katerimi pa postopoma izgubljamo stik in to
z vsakim dnem, ki ga preživimo na tem svetu. Najbolj ironično pri
vsem skupaj pa je, da je eden od glavnih razlogov za to ravno šolanje.
Posledično vse preveč ljudi nikoli ne odkrije svojih pravih talentov in
10
– Uvod –
zato nikoli ne izvejo, česa vsega so v resnici zmožni in kaj vse lahko v
življenju dosežejo.
Tako rekoč nikoli ne izvejo, kdo v resnici so.
Sam veliko potujem in delam z ljudmi z vsega sveta. Delam s šolskimi sistemi, podjetji in neprofitnimi organizacijami. Na prav vseh
področjih srečujem učence in študente, ki poskušajo odkriti, v katero
smer jih nese prihodnost, in se jim še sanja ne, kje začeti. Srečujem
zaskrbljene starše, ki želijo svojim otrokom pomagati, a jih zaradi
prepričanja, da pot do uspeha teče le po ustaljenih tirnicah, vse preveč pogosto usmerjajo stran od njihovih pravih talentov. Srečujem
podjetnike, ki se trudijo bolje razumeti in uporabiti raznolike talente
svojih zaposlenih. Med vsemi, ki sem jih kdaj srečal, je ničkoliko tistih, ki si svojih pravih talentov in strasti ne znajo niti predstavljati.
Trenutno delo jih ne radosti, obenem pa se jim še sanja ne, kaj bi jih
dejansko sploh izpolnjevalo.
Po drugi strani sem spoznal tudi ljudi, ki žanjejo neverjetne uspehe
na celi vrsti področij, svoje delo opravljajo s strastjo in si ne predstavljajo, da bi se ukvarjali s čim drugim. Menim, da se lahko iz njihove
zgodbe sleherni človek nauči nekaj pomembnega o naravi človeških
zmogljivosti in dovršenosti. Ko sem predaval na raznih dogodkih po
svetu, sem spoznal, da lahko s pomočjo teh resničnih zgodb – vsaj
tako uspešno kot s statističnimi podatki in mnenji strokovnjakov –
prepričamo ljudi, da moramo spremeniti mišljenje o sebi in o tem, kaj
v življenju počnemo; o tem, kako izobražujemo svoje otroke in kako
vodimo naše organizacije.
Knjiga vsebuje celo paleto zgodb o ustvarjalnih popotovanjih zelo
različnih ljudi. Mnoge od njih sem intervjuval izključno za potrebe
te knjige. Ti ljudje pripovedujejo o tem, kako so se naučili prepoznati svoje edinstvene talente in kako uspešno je lahko življenje, če se
ukvarjaš z nečim, kar ti je resnično všeč. Presenetilo me je, da je bila
11
– V elementu –
njihova življenjska pot pogosto nenavadna – polna zapletov, stranpoti
in presenečenj. Intervjuvanci so velikokrat navedli, da so jim ravno
pogovori za to knjigo razkrili doživetja in ideje, o katerih dotlej na ta
način še niso razmišljali. O trenutkih spoznanja, o razcvetu talentov,
o spodbujanju ali nasprotovanju družine, prijateljev in učiteljev ter o
tem, kako jim je vsem preprekam navkljub uspelo nadaljevati začrtano pot.
Vendar njihove zgodbe niso pravljice. Njihova življenja so polna
zapletov in izzivov. Njihova osebna pot ni bila lahka in brez ovir. Vsak
od njih je doživel tako polome kot zmagoslavja. Nihče izmed teh ljudi
nima »popolnega« življenja; a vsi redno izkušajo trenutke, ki se zdijo
popolni. Njihove zgodbe so pogosto resnično osupljive.
Toda ta knjiga ne govori o njih. Govori o vas.
Cilj mojega pisanja je predstaviti celovitejšo vizijo človeških zmogljivosti in ustvarjalnosti ter koristi pristne povezanosti z osebnimi
talenti in strastmi. Knjiga govori o ključnih vprašanjih našega življenja in življenja naših otrok, naših učencev in naših sodelavcev. Izraz
element uporabljam za opis stične točke med tistim, kar radi počnemo,
in tistim, kar nam gre dobro od rok. Prepričan sem, da je temeljnega
pomena, da vsak od nas odkrije svoj element; ne le zato, ker nas bo
element izpolnil, temveč zato, ker se svet razvija v tako smer, da bo od
elementa odvisna prihodnost naših skupnosti in ustanov.
Svet se spreminja hitreje kot kdajkoli doslej. Najboljše možnosti za
prihodnost imamo, če razvijemo novo paradigmo človeških zmogljivosti, ki so potrebne za novo dobo človeškega obstoja. Zavedati se moramo, kako pomembno je negovati človeške nadarjenosti, in razumeti, kako različno se talenti izražajo pri vsakem posamezniku. Ustvariti
moramo okolja – v naših šolah, na delovnih mestih in v javnih pisarnah – kjer vsak človek čuti spodbudo za ustvarjalno rast. Poskrbeti
12
– Uvod –
moramo, da imajo vsi ljudje možnost delati, kar jim je namenjeno: da
lahko v sebi in na svoj način odkrijejo element.
Ta knjiga je hvalnica neverjetni raznolikosti človeškega talenta in
strasti ter poklon našemu izjemnemu potencialu za rast in razvoj. Govori tudi o razumevanju pogojev, v katerih človeški talenti uspevajo
ali venijo. Govori o tem, kako se lahko vsi v polnosti posvetimo sedanjosti in kako se lahko na edini pravi način pripravimo na povsem
neznano prihodnost.
Če želimo iz sebe in drug iz drugega narediti največ, je nujno potrebno, da sprejmemo celovitejše pojmovanje človeških zmogljivosti.
Sprejeti moramo element.
13
– V elementu –
– Prvo poglavje –
Element
G
illian je štela komaj osem let, a njena prihodnost je bila že na
kocki. Njeno šolsko delo je bilo, vsaj po mnenju učiteljev,
porazno. Prepozno je oddajala naloge, imela je grozno pisavo,
dobivala je slabe ocene. Pa ne samo to, bila je moteča za cel razred, s
tem da se je glasno razburjala ali ušpičila kaj, s čimer je vznemirila
učence okoli sebe, že naslednji trenutek pa nepremično strmela skozi
okno, tako da je morala učiteljica prekiniti pouk, da je ponovno pritegnila njeno pozornost. Gillian se s tem ni posebej obremenjevala, saj
je bila vajena, da so jo starejši neprestano opominjali, in sebe ni dojemala kot problematičnega otroka – toda vodstvo šole je bilo v skrbeh.
Sčasoma je prišlo tako daleč, da so staršem poslali dopis.
V šoli so bili prepričani, da ima Gillian neke vrste učno motnjo in
da bi bilo zanjo veliko bolje, če bi se prepisala na šolo za otroke s posebnimi potrebami. To se je dogajalo okoli leta 1930; danes bi verjetno
rekli, da ima motnjo aktivnosti in pozornosti, ter ji predpisali Ritalin
ali kaj podobnega. Vendar v tistih časih ADHD epidemije še niso izumili. Takšna diagnoza še ni bila »na voljo« – ljudje še niso vedeli, da
lahko zbolijo za to boleznijo in so bili primorani živeti brez nje.
Ko so starši prejeli pismo, jih je za hčerkino prihodnost močno
zaskrbelo in nemudoma so se odzvali. Mati je Gillian oblekla v najlep14
– Element –
šo oblekico, ji obula lepe čevlje, spela lase v dva čopka in jo s strahom
v srcu odpeljala na ocenjevanje k psihologu.
Gillian mi je pripovedovala, da se spominja starinske sobe, obite v
hrastov les, in polic, polnih v usnje vezanih knjig. V sobi jo je ob veliki
mizi pričakal uglajen gospod v tvidastem suknjiču. Odpeljal jo je na
drugi konec sobe in jo posedel na velikansko usnjeno zofo. Gillian z
nogami še ni dosegla tal, bingljale so ji v zraku, zaradi česar je bila še
bolj na trnih. Želela je narediti dober vtis, zato je sedla na svoje dlani,
da se ne bi nenehoma presedala.
Psiholog se je vrnil k svoji mizi in dobrih dvajset minut govoril z
Gillianino mamo ter jo spraševal o težavah, ki jih je imela Gillian v
šoli, in o problemih, ki naj bi jih deklica med poukom povzročala.
Nobenega vprašanja ni namenil njej, a vseeno jo je pozorno opazoval.
To je Gillian zelo vznemirilo in zmedlo. Kljub rosnim letom in neizkušenosti se je zavedala, da bo ta gospod v njenem življenju odigral
zelo pomembno vlogo. Vedela je, kaj pomeni obiskovati »posebno
šolo«, in misel, da bi se morala prepisati tja, ji ni bila niti najmanj
všeč. Prepričana je bila namreč, da ni težaven otrok. Toda ljudje okrog nje so očitno mislili drugače. Glede na mamine odgovore na vprašanja je bilo možno, da se tudi ona strinja z njimi.
Morda pa imajo prav, je pomislila Gillian.
Ko sta mati in psiholog čez čas zaključila pogovor, je možak vstal s
stola, stopil do zofe in prisedel k drobnemu dekletcu.
»Gillian, bila si zelo potrpežljiva in hvaležen sem ti za to,« je rekel.
»A morala boš še malce potrpeti. S tvojo mamo bova za nekaj minut
stopila v sosednjo sobo, da spregovoriva nekaj besed na samem. Ne
skrbi, kmalu bova nazaj.«
Gillian je razumevajoče prikimala in oba odrasla sta se napotila
proti vratom. Še preden pa sta zapustila sobo, se je psiholog nagnil čez
mizo in prižgal radio.
15
– V elementu –
Na hodniku se je obrnil k Gillianini mami in ji dejal: »Sedaj pa
opazujte svojo hčer.« Sobo in hodnik je namreč ločevalo okno in lahko sta se postavila tako, da ju Gillian na drugi strani ni mogla videti.
Nemudoma je bila na nogah in že se je premikala po prostoru v ritmu
glasbe. Za nekaj minut sta obstala in presunjeno opazovala njeno milino. V njenih gibih bi vsakdo lahko zaznal nekaj povsem naravnega,
celo prvinskega, na njenem obrazu pa je bil izraz popolne radosti.
Nazadnje se je psiholog obrnil k mami in dejal: »Gospa Lynne,
vaša hčerka ni bolna – plesalka je. Vpišite jo v plesno šolo.«
Gillian sem prosil, naj nadaljuje zgodbo, in povedala mi je, da je
mati upoštevala psihologov nasvet in jo zares vpisala v plesno šolo.
»Težko je z besedami opisati, kako dobro sem se počutila,« je dejala.
»Vstopila sem v sobo, ki je bila polna ljudi, podobnih meni – ljudi, ki
ne morejo biti pri miru. Ljudi, ki razmišljajo v gibanju.«
Začela je tedensko obiskovati plesno šolo in poleg tega je vadila še
doma. Čez čas se je preizkusila na avdiciji Kraljeve plesne šole v Londonu in jo tudi uspešno opravila. Postala je članica Kraljevega plesnega
ansambla in kot solistka nastopala po vsem svetu. Ko se je to poglavje
v njeni karieri zaključilo, je ustanovila lastno glasbeno gledališče, s
katerim je ustvarila celo serijo zelo uspešnih predstav v Londonu in
New Yorku. Kasneje je spoznala Andrewa Loyda Webberja in skupaj sta ustvarila nekaj najuspešnejših predstav v zgodovini glasbenega
gledališča, med njimi tudi Mačke in Fantom iz opere.
Mala Gillian, deklica z negotovo prihodnostjo, je postala Gillian
Lynne – ena najbolj priznanih koreografinj našega časa in oseba, ki
je s svojim delom razveselila na milijone ljudi in pri tem zaslužila celo
premoženje. Vse to pa je bilo mogoče, ker se je nekdo zazrl globoko v
njene oči – nekdo, ki je že videl njej podobne otroke in jo je zato znal
pravilno usmeriti. Marsikdo drug bi ji preprosto predpisal zdravila
16
– Element –
in ji rekel, naj se malce umiri. Vendar Gillian ni bila problematičen
otrok in je ni bilo treba vpisati v posebno šolo.
Odločilno je bilo predvsem to, da je razvila, kar je imela v sebi.
Za razliko od Gillian je šlo Mattu v šoli dobro. Dobival je solidne
ocene in brez težav opravljal izpite, a vse skupaj ga je neznansko dolgočasilo, zato si je ure začel krajšati z risanjem. »Kar naprej sem risal,«
mi je povedal. »Postal sem tako dober, da sem lahko risal na slepo, da
bi učitelji mislili, kako zbrano jih poslušam.« Zanj je bila ura likovne
umetnosti priložnost, da se je lahko popolnoma prepustil svoji strasti.
»V šoli smo barvali pobarvanke, jaz pa sem ugotovil, da nikakor ne
morem risati znotraj črt. To ni bilo zame.« V srednji šoli se je njegova strast še stopnjevala. »Imeli smo pouk likovne umetnosti, kjer
je večina sošolcev zgolj sedela, učitelj pa se je neznansko dolgočasil.
Likovne potrebščine so ležale naokrog in nihče jih ni uporabljal. Tako
sem pri vsaki uri narisal, kolikor se je le dalo – tudi po trideset risb.
Vsako posebej sem pogledal in jo poimenoval. ‘Delfin med morskimi
algami’ – končano, naslednjo prosim! Spomnim se, da sem narisal že
ogromno risb, preden so na šoli ugotovili, da porabim preveč papirja,
in so me ustavili.«
»Vznemirljivo je bilo ustvarjati nekaj, kar prej ni obstajalo. Še zlasti pa je bilo zanimivo, ko sem v tehniki risanja toliko napredoval, da
sem lahko rekel: ‘No, to je pa celo nekoliko podobno tistemu, kar naj
bi predstavljalo.’ Potem pa sem ugotovil, da v risanju ne napredujem
več toliko, zato sem se začel osredotočati na zgodbe in komiko. Zdelo
se mi je bolj zabavno.«
Matt Groening, ki je po vsem svetu znan kot avtor animirane serije Simpsonovi, je svoj navdih našel v delih drugih umetnikov, ki jim
je prav tako manjkala tehnična dovršenost in so zato svoj edinstveni slog dopolnili z domiselnim pripovedovanjem zgodb. »Spodbudo
sem našel v posameznikih, ki niso bili tako dobri v risanju, pa so se s
17
– V elementu –
tem vseeno lahko preživljali, kot na primer James Thurber. Tudi John
Lennon mi je bil v veliko pomoč. Njegovi knjigi In his Own Write in
A Spaniard in the Works sta polni neuglednih čečkarij, smešne prozne
poezije in prismojenih zgodbic. Nekaj časa sem ga poskušal celo posnemati. Na moje delo je izjemno vplival tudi Robert Crumb.«
Učitelji in starši – in celo oče, ki se je tudi sam ukvarjal z ustvarjanjem filmov in risank – so ga prepričevali, naj v življenju počne
kaj drugega. Predlagali so mu, naj gre na fakulteto in si najde kakšno
bolj stabilno službo. Vse do študija (študiral je na precej netradicionalni fakulteti, ki ni poznala ocen in obveznih predavanj) ga je resnično spodbujala le ena učiteljica. »Moja učiteljica iz prvega razreda
je shranila moje risbe, ki sem jih risal med urami. Hranila jih je vsa
ta leta! To me je zelo ganilo, saj je učila še na stotine drugih otrok.
Ime ji je Elizabeth Hoover in po njej sem poimenoval enega od likov
v Simpsonovih.«
Kljub neodobravanju odraslih je vztrajal na svoji poti, saj je globoko v sebi vedel, kaj ga resnično navdihuje.
»Kot otroci smo se igrali, si izmišljevali zgodbice in postavljali figurice – dinozavre in podobno – in že takrat sem vedel, da bom to
počel vse življenje. Videl sem odrasle, kako s kovčki vsak dan hodijo
v poslovne stavbe, in si mislil: ‘To ni zame. Jaz hočem delati to, kar
delamo zdaj.’ Tudi drugi otroci okrog mene so čutili isto, vendar so se
postopoma oddaljili in se zresnili. Zame pa je vedno obstajala le igra
in pripovedovanje zgodb.«
»Vedel sem, da naj bi šel človek v življenju skozi različne faze –
najprej srednja šola, nato študij, kjer dobiš diplomo in si poiščeš službo. Jasno mi je bilo tudi, da to pri meni ne bo tako. Vedel sem, da bom
celo življenje ustvarjal risanke.«
»V šoli sem našel prijatelje, ki jih je zanimalo isto področje. Veliko časa smo preživeli skupaj, risali smo stripe in si jih nato v šoli
18
– Element –
izmenjevali. Z leti smo postali nekoliko bolj ambiciozni in začeli smo
ustvarjati filme. Super smo se imeli. To je vsaj malo ublažilo dejstvo,
da smo se sicer držali bolj zase. Namesto da bi med vikendi ostajali
doma, smo se dobivali in ustvarjali filme. Ko so šli drugi ob petkih
na nogometne tekme, smo šli mi na lokalno univerzo, kjer so vrteli
neodvisne filme.«
»Odločil sem se, da se bom preživljal s svojim umom. Mimogrede
– nisem si mislil, da mi bo to dejansko tudi uspelo. Mislil sem, da bom
moral opravljati kakšno umazano delo, ki ga bom sovražil. Prestavljal
sem si, da bom delal v skladišču z gumami. Še vedno ne vem, kako
sem prišel do tega zaključka, vendar sem se že videl, kako cel dan
prelagam gume in med odmori rišem risanke.«
Življenje pa je ubralo precej drugačno pot. Matt se je preselil v Los
Angeles, kjer je v L. A. Weekly uspel objaviti svoj strip Life in Hell in si
tako začel ustvarjati ime. Kmalu so ga povabili v televizijsko hišo Fox,
da bi ustvaril kratke animirane odseke za The Tracey Ullman Show.
Prav med predstavitvijo teh animacij vodstvu Foxa si je izmislil Simpsonove – dejansko pred tem sestankom ni niti pomislil, da lahko pride
do tega. Serija se je razvila v polurni program na Foxu, ki je že več kot
dve desetletji na sporedu vsako nedeljo. Poleg tega so na podlagi serije
nastali tudi filmi, stripi, igrače in nešteto drugih izdelkov. Simpsonovi
so postali pravi imperij pop kulture.
Nič od tega se ne bi zgodilo, če bi Matt Groening poslušal tiste, ki
so mu svetovali, naj si poišče »pravo« službo.
Odpor do šole in učne težave pa niso značilni za vse, ki so kasneje
uspeli. Paul je hodil še v srednjo šolo – bil je dijak z zelo dobrimi ocenami – ko je nekega dne stopil v predavalnico na Univerzi v Chicagu.
Takrat še ni vedel, da je ta fakulteta po celem svetu znana kot ena
vodilnih ustanov za študij ekonomije. Vedel je le, da je blizu njegovega
doma. Kasneje je v nekem članku zapisal, da se je po nekaj minutah
19
– V elementu –
na fakulteti »znova rodil«. »Tisti dan je profesor razlagal Malthusovo
teorijo, ki govori o tem, da se bomo ljudje razmnoževali kot zajci do
tolikšne prenaseljenosti zemlje, da izkupiček zemeljskih dobrin ne bo
več zadoščal niti za najosnovnejše človeške potrebe in se bo umrljivost
izenačila z rodnostjo. Diferencialne enačbe in vse, kar sem tisti dan
slišal, mi je bilo tako jasno, da sem bil (pomotoma) prepričan, da sem
morda spregledal kakšen zapleten in skriti smisel predavanja.«
Tisti trenutek se je za dr. Paula Samuelsona začelo življenje ekonomista. Sam je to življenje opisal kot »popolni užitek«. Postal je profesor na MIT (Tehnološki inštitut v Massachusettsu) in predsednik
mednarodne ekonomske zveze IEA. Napisal je več knjig, med drugim
tudi najbolj prodajani učbenik za ekonomijo vseh časov, ter na stotine
člankov. Imel je velik vpliv na svetovno politiko in leta 1970 postal
prvi ameriški Nobelov nagrajenec za ekonomijo.
»Bil sem precej nadarjen mladenič in že od nekdaj sem bil zelo
dober v reševanju logičnih nalog in IQ testov. Če je bila ekonomija
kot nalašč zame, lahko rečem tudi, da sem bil sam kot nalašč za ekonomijo. Zares velikega pomena je, da že zgodaj v življenju odkrijemo
delo, v katerem resnično uživamo. Takšno odkritje lahko povprečnega človeka spremeni v zagrizenega borca.«
Tri zgodbe, eno sporočilo
Gillian Lynne, Matt Groening in Paul Samuelson so trije zelo različni posamezniki, vsak s svojo različno zgodbo. Te zgodbe združuje
globoka sporočilnost, ki je ne smemo kar tako prezreti: izjemen uspeh in osebno zadovoljstvo so dosegli, ko so odkrili to, kar jim gre
že po naravi dobro in kar vnema njihovo strast. Zgodbe, kakršne so
njihove, imenujem »zgodbe razodetja«, saj običajno vsebujejo določeno mero razsvetljenja, ki njihovo življenje deli na prej in potem. To
20