Avtorica pravljice in vodja delavnice:
Mojca FO
Pred delavnico Hiše, ki jih mesto riše, preberemo pravljico:
Mesto, ki je našlo barve
Nekoč je živelo mesto. No, živelo. Pravzaprav je nekako bivalo in nikakor ni bilo tako živahno kakor
ostala mesta. Ni bilo mestnega vrveža, ljudje, ki so se tu in tam pojavljali iz sivih hiš, so bili kisli in
namrgodeni kakor kisle limone in njihovi glasovi so bili podobni glasovom, ujetim v puhasto vato.
Niso bili prav posebno veseli, pravzaprav sploh nikoli niso bili veseli. Razen tistega čudaka gospoda
Senčnika, ki je bil pa itak lump po naravi, vsaj tako se je šušljalo. Saj kdo bi se smejal! On pa se je.
To mesto se je imenovalo Sivogrivograd. Vse hiše so bile sive, z mestnim obzidjem vred, z njegovimi
bledimi rastlinami, ki so spominjale na usahlo konjsko grivo, z mišje sivimi pločniki in šolo in
trgovinami vred. Pulti v trgovinah so bili sivi, šolske klopi so bile sive, ljudje so se oblačili v sivo in celo
igrače so bile obarvane v vse odtenke sivine. Če bi se lahko reklo obarvane. Raje odbarvane. In zato
se je zdelo, kakor bi bilo mesto nekako okamenelo. Nihče ni veselo brcal žoge, saj kdo bi pa brcal
sivino, raje bi jo zbrcal. Oh, ja. Pošteno povedano, med ulicami se je kotalil en sam sivi dolgčas...
Pa je nekega dne neka radovedna deklica z dolgimi repki in sivo čepico ugotovila, da s tem njenim
mestom, ki ga ima sicer rada, vendar ji gre pošteno na živce, nekaj res ne bo držalo. In je začela
ugotavljati, kaj bi to bilo. Ko je tako hodeč po ulici sivo gledala izpod ljubkega čela in brckala sive
kamenčke s poti, se ji je pogled ustavil na majhni kamniti hiši, v kateri je stanoval čudaški gospod
Senčnik. In tam, za majhnim majčkenim okencem, je deklica zagledala nekaj lepega, krasnega,
čudovitega! Bilo je nekaj popolnoma drugačnega, kakor je bila vajena videti do sedaj in takoj je stekla
k vratom in potrkala nanja. Seveda se je malo bala tega čudaškega človeka. Pa še Senčnik se je pisal!
Kakor bi nekaj zakrival. Deklici so se oči kljub temu svetile kakor veliki zvezdi in – vrata so se odprla.
Mednja je stopil stari gospod s širokimi smejalnimi gubami okoli nosu in povsod okoli oči in v rokah
držal najlepšo stvarco, ki bi si jo majhna deklica lahko zamislila. To je bila steklena krogla s čisto
majhnimi, pisanimi mucicami, ki so se vrtele in vrtele v krogli samih lepih snežink. Stale so na
modrem gričku, posejanem s pisanimi bonboni in lizikami. Aaaahhh, kako lepo! Nasmeh gospoda je
skupaj s čudovito stvarco v trenutku izbrisal strah. Priklonil se je deklici, jo povabil na čaj in
poklepetala sta tako pisano, da se je smeh razlegal daleč skozi stene male, majčkene hišice. Gospod
čudak Senčnik se je izkazal za prav posrečenega posebnega, dobrega človeka. Bil je v resnici čarovnik,
ki je čakal, da se v mestu rodi posebna majhna deklica, ki bo opazila barvno stvarco za njegovim
oknom. Do takrat je bil nemočen in je lahko le gledal, kako mesto tone, tone v svojo bledo sivino.
Pred davnimi leti je namreč mesto že bilo pisano, pa prav zelo pisano, vendar so se ljudje kar naprej
pritoževali, da je preveč barv. Dokler tega nekoč niso slišala ušesa čarovnice Antikolore, sestre našega
gospoda, ki je v svojem slabem trenutku s čarovnijo preprosto mestu barve vzela. Brat ji tega ni
mogel preprečiti, lahko pa je prekinil urok s tem, da je počakal na prvo deklico radovedne in pisane
sorte, ki bi si spet zaželela barv. Čakal je in čakal in – dočakal. Kakšen velik, siv kamen se mu je odvalil
od srca!
Deklica, Lucija ji je bilo ime - in gospod Senčnik sta se pokrila s pisanim sončnikom in stekla v mesto.
S kristlano kroglo z mucicami sta se dotikala hiš, ki so čarobno oživele, iz njih je priteklo na desetine
otrok in vsa oblačila, šola, pločniki, celo hidranti za vodo so postali ljubko pisani. In nad mesto se je
namestilo mogočno rumeno sonce, ki s pljuskom nežne svetlobe pričaralo sme prav na vsak obraz!
In celo zeleni bršljan na obziju je postal veselo zelen in sivo obzidje, ki je postalo malce bolj rožnato
od majhnih, cvetočih rožic, se je zasmejalo.
V mesto se je po dolgih letih zopet naselila živahnost. Ulice so odmevale od ščebetanja otrok, pek je
vabil k nakupu najboljšega kruha in šivilja k šivanju najlepših oblek, učiteljice so postale prijazne in
stari čudak gospod Senčnik je postal veliki prijatelj otrok. Pripovedoval jim je pravljice na trgu in se z
njimi igral.
Aaaaah, to Pisano mesto!
Dobilo je novo ime! Pisanorožnigrad.