»Podnebni problem je predvsem energijski problem«
Datum: 07. november 2013 Avtor: Simona Drevenšek
David MacKay o podobnosti med Veliko Britanijo in Slovenijo, mestih, ki z lastno proizvedeno
energijo ne bodo mogla preživeti in tem, kako doseči nizkoogljčno družbo
Slovenija je v marsičem podobna Veliki Britaniji, je včeraj na predavanju v državnem svetu dejal David MacKay,
glavni znanstveni svetovalec britanskega ministra za energetiko in podnebne spremembe. »Povprečen prebivalec
tako v Sloveniji kot v Veliki Britaniji porabi 110 kWh primarne energije dnevno, izpusti CO 2 so podobni ne glede na
to, da Slovenija proizvede 25 krat več hidroenergije in tri krat več jedrske energije na prebivalca,« pravi profesor.
Dodaja, da je prav zaradi podobnosti med državami njegova knjiga »Trajnostna energija – brez razgretega
ozračja«, ki bo v slovenskem jeziku izšla pod okriljem Energetike.NET konec novembra, primerna za marsikoga.
Svet sloni na fosilnih gorivih, katerih količina je omejena. Izpusti CO 2, ki nastajajo pri zgorevanju fosilnih goriv,
prispevajo k podnebnim spremembam. Posledice so jasne, pravi MacKay: »Ogrevanja ne zaznavamo le na
površju, ampak tudi v morjih, ledena morska plošča se tali, ledeniki izginjajo. Vse to so znanstveni modeli
predvidevali že v 70-ih, današnji brez dvoma to potrjujejo.« Ob tem priznava, da je sicer delež CO 2, ki ga v
ozračje sprošča človek relativno majhen, dolgoročno kopičenje pa lahko ima katastrofalne posledice. V luči tega
se sprašuje, kako narediti energetski načrt za zmanjšanje uporabe fosilnih goriv, tudi v Sloveniji. Koliko energije
lahko zagotovi posamezni vir, po kakšni gospodarski in družbeni ceni? S kakšnim tveganjem? Kako bo videti
prihodnost z manj fosilnih goriv in ali je ta mogoča? MacKay je prepričan, da pot do družbe z manjšo porabo
energije in manj izpusti CO2 obstaja, a ne bo lahka. »Lahko bi vlagali v napredne shrambe za zajemanje in
skladiščenje ogljika (CCS). Ali pa elektrificirali promet. Vendar bi morali voziti počasi, avtomobili bi morali biti
lahki. Za inštalacijo OVE bi lahko uporabili libijsko puščavo, porabo energije pa bi lahko zmanjšali s spremembo
načina porabe energije. Hong Kong ima npr. manjšo porabo energije na prebivalca kot evropska mesta.«
So Nemci na pravi poti?
Med energetsko zavednimi državami v EU vodi Nemčija, ki veliko vlaga v OVE - polovico OVE pridobiva s
pomočjo sonca, vendar le del dneva. »Primarne energije iz solarne je zgolj 1 odstotek. Ima pa Nemčija danes 33
GW vetrne energije,« pojasnjuje MacKay. Ob tem se poraja vprašanje ali države lahko preživijo z lastnimi OVE?
»Do neke mere,« meni. Tudi mesta lahko proizvedejo nekaj energije sama, »se pa ne morejo sama v celoti
napajati na OVE. Tudi v prihodnosti bodo odvisna od drugih virov energije in bodo potrebovala energijo od
drugod. Enako velja za ruralna področja«. Kljub temu MacKay verjame, da je ambiciozen nemški energetski načrt
izvedljiv, ni pa prepričan ali Nemci vedo, kako bodo cilj dosegli in koliko bo to stalo. Prepričan je tudi, da je
potrebno pri oblikovanju nacionalnih in globalnih energetskih strategij upoštevati realne in na znanosti utemeljene
izračune.
Subvencije so potrebne, ker je tehnologija še draga
Če želimo imeti OVE moramo spodbujati tudi tehnologijo, s katero jih pridobivamo. Tehnologija je namreč draga,
zato so potrebne tudi subvencije. Kar zadeva subvencioniranje OVE (spomnimo, da je britanska Centrica
napovedala opustitev načrta za gradnjo vetrnega polja in jedrskih reaktorjev, op.a.) pa MacKay za
Energetika.NET pravi: »Centrica se je res odločila odstopiti od projekta, vendar se projekt vetrnega polja nadaljuje
z drugimi investitorji. Glede na to, da v Veliki Britaniji napreduje precej projektov vetrnih polj predvidevam, da je
vlada našla sprejemljivo ceno subvencij.«
Poudaril je tudi, da se na Otoku vsi viri energije soočajo s popularnostnimi težavami. Investitorji v OVE so
prepričani, da so subvencije prenizke, zaradi nesreče v Fukušimi je v nemilosti tudi jedrska energija
okoljevarstveniki so proti termoelektrarnam. A termoelektrarne kljub odporu še vedno gradijo, »sočasno pa se
osredotočamo na nizkoogljične tehnologije«, pravi MacKay in dodaja, da ob tem ne smemo kar odpisati jedrske
energije.
Nizoogljična družba 2050?
Kako bi lahko prešli v nizkoogljično družbo do leta 2050? »Ljudje morajo spremeniti svoje navade glede
ogrevanja in inštalirati pametne števce (smart meters) in toplotne črpalke. Bolje moramo upravljati tudi z
odpadki,« odgovarja. Stavi tudi na pametna omrežja in električni sistem, ki bo drugačen od današnjega, ter
shrambe za energijo. Upanje polaga predvsem v za sedaj testno tehnologijo podjetja Isentropic, ki je izdelalo
shrambo elektrike v kateri bi lahko shranili do 30 GWh. Ob tem je še dodal, da raba energije v največji meri
proizvaja toplogredne pline in da je podnebni problem predvsem energijski problem.
V ponedeljek si preberite tudi intervju s prof. Davidom MacKayem!