Hans Christian Andersen, dramatizacija Jolanda Regouc
2009 – 2010
TRBOJE – VOKLO – VOGLJE – PREBAČEVO – ŠENČUR – SLOVENIJA – EVROPA
1
VLOGE
STARI, MIHA …
STARA, PEPCA …
MICHAEL IZ AMERIKE
KONJIČEK BLISK
…
JOŢEK S KRAVO
…
…
KRAVA LISKA …
LOJZE Z OVCO
…
OVCA MICIKA …
TETA TINKA Z GOSKO
GOSKA GAGICA
…
KOKOŠ REZIKA
…
KRČMAR TONE
…
…
PRIZORI
1. BAJTA
2. KONJIČEK BLISK
3. SLOVO
4. SONČNA CESTA
5. PRED KRČMO »PRI BELEM KONJIČKU«
6. V KRČMI CVRČ, CVRČ, CVRČ
7. ZOPET DOMA
2
1. prizor: BAJTA
Na odru je vse razmetano. Posamezni rekviziti in deli scene leţijo, visijo,… na
praznem odru. Iz ozadja prihaja prijazna, topla glasba, ki je igrana s preprostimi
ljudskimi glasbili (kazu, ropotulja, glavnik, lesena piščal, orglice, kosa, grablje s
palico…). V 4/4 taktu igralci postavljajo sceno (okna, vrata, dimnik), sproščeno
prepevajo, ţviţgajo, ploskajo, topotajo, ritem je vse bolj izrazit, tempo narašča,
tudi glasnost prepevanja se stopnjuje.
X1: Gotovo si ţe bil kdaj na kmetih in si videl kako prav staro kmečko hišo –
leseno, s slamo krito!?
X2: Ja, v Trbojah stoji ena čisto blizu šole!
X3: Mah in trava rasteta sama od sebe na strehi.
X4: Na slemenu bi bilo lahko štorkljino gnezdo, pa čeprav smo na Gorenjskem.
X5: Štorklja je neogibna.
X6: Stene hiše so postrani, okna majhna in samo eno okno je moč odpreti.
X7: Preko ograje visi bezeg!
X8: Pod njegovimi vejami ob vznoţju ograje pa je luţa.
X9: Luţa, v kateri leţita raci. Ali pa se koplje samo ena.
X10: Pa še pes na verigi, ki prav vsakogar oblaja, je tudi tu.
VSI (zapojejo) : MOŢ IN ŢENA, STARI STARA
Song (DO – RE – MI- RE – DO – RE – MI – RE – DO – DO.)
Moţ in ţena, stari stara,
Rada se imata, rada se imata!
Stara bajta se podira,
Konja še imata, konja še imata.
Zakaj ga ne prodata?
Na sceni ostaneta samo moţ in ţena.
3
2. prizor: KONJIČEK BLISK
Ţena gospodinji. Poskočna, vesela, ko huha in lika (star likalnik, veliki peharji,
sito, košare, šopki zelišč…). Moţ rezlja piščal iz vrbove veje, zraven si poţviţgava
in prepeva pesmico.
STARI (nagajivo zapoje ţenički):
Deklica majhena kikla velika,
Rasti brţ, rast brţ, da bo prav kikla.
STARA (zaljubljeno in poskočno):
Če sem prav majcena,
bom pa velika,
vzemi me, vzemi me,
ljubi moj Miha.
STARI: Veš kaj Pepca, ţe dolgo razmišljam,
da bi najinega konjička prodala ali pa zamenjala za kaj,
kar bolj potrebujeva.
STARA: Miha, kot da bi bral moje misli. Ţe nekaj časa opazujem Bliska.
Vedno bolj ţalostno gleda, še rezgeta ne več tako kot včasih.
MIHA: Mislim, da mu je pri nama dolgčas.
Zaradi starih kosti se mi ga ne da več jahat.
PEPCA: Sosedje pa tudi ne prosijo več zanj.
BLISK (pogleda skozi okno, ţalostno):
Trava ob cesti ne raste več. Vso sem ţe pohrustal, IIIAAA!
Daleč naokoli ni nobene kobilice. Traktorji mi parajo moţgane.
Na Brdu pa je predrago, da bi me vzdrţevala!
MIHA: Blisk, potrpi. Le kaj naj storim?
PEPCA: To boš, stari, sam najbolje vedel.
Kakorkoli boš napravil, meni bo zmerom prav.
4
MIHA: Potem bo najbolje, da ga peljem na kmečki sejem v Šenčur.
Ţe včeraj je bila svečana otvoritev. Vsa kmečka smetana se zbira tam.
PEPCA: Greva stavit eno rdeče jabolko, da boš konja lepo prodal.
MIHA: Ja, draga Pepca, če ti tako praviš, bo ţe drţalo.
Prav rad ti verjamem. Najbolje, da se kar takoj odpravim.
Sonce je komaj dobro vzšlo in če bo sreča mila, bom do večerje ţe nazaj.
3. prizor: PRED BAJTO SLOVO
PEPCA (iz bajte): Belo srajco sem ti pravkar zlikala.
(mu jo pomaga obleči): Sedaj dišiš po klobasah,
s katerimi se je sušila na podstrešju.
Še ruto ti zaveţem, takole, z dvojno pentljo.
MIHA: To si napravila zelo lepo.
PEPCA: Ne pozabi na klobuk. Tako. Zdaj si lep! Najlepši moţ pod soncem.
Škoda, ker ne morem s teboj.
MIHA: Ja, kdo mi bo pa potem spekel jabolčni štrudl?
Nenadoma se pred bajto pojavi gospod Michael iz Amerike. Le kaj hoče?
MICHAEL: Hello! I am Michael Kovač iz Amerike. Miha, me ne prepoznaš več?
MIHA: Poglej ga, zlomka, saj ti si sosedov Miha Kovač. Zdaj se te pa spomnim.
PEPCA: Miha, to je Anin sin. Kako vam je ţe ime?
MIHA: Zdaj se te pa spomnim. Za mojo Pepco si rad gledal, a?!
PEPCA: Kaj te je prineslo spet domov? Kriza, kajneda! Kaj bi rad?
MICHAEL: Kupil bi vajino bajto. Ni veliko vredna, podira se vama ţe.
PEPCA: Kdo se podira? Kaj se podira? Če boš še naprej opletal s svojim jezikom,
se boš ti podrl, a ne Stari! Najina bajta ni naprodaj, pa pika.
MIHA: Najina bajta ni naprodaj. Zdaj pa adijo. Mudi se mi v Šenčur na sejem.
MICHAEL: Škoda! Da vama ne bo ţal. No, če se premislita, lahko udarimo v roko.
Milijonček al pa dva vaju čakata pri meni doma. Goodbye!
Pepca mu je pogladila klobuk, nato ga je poljubila. Objameta se.
MIHA: Najprej se nauči govoriti slovensko. Zbogom!
Stara, ti pa zdrava ostani!
PEPCA (zapoje): Podaj mi še enkrat roko!
Stari, ti pa misli name, če bo šlo kaj narobe!
BLISK (zapoje):
BELEGA KONJA IMAŠ
5
BLISK:
Belega konja imaš,
z belim repom in belo grivo,
ej, kako moje oči
gledajo te vabljivo!
MIHA:
Urno ga osedlam,
skočim nanj in zavriskam: Hijo!!!
Ţe planem v dir, ţe spod kopit,
mi zlate iskre pršijo.
Blisk in Miha skupaj zaplešeta.
4. prizor: SONČNA CESTA
JOŢEK S KRAVO: Krava je tako zelo lepa, tako, kakor pač more biti krava lepa.
(zapoje): KRAVICA
Črno kravo, molzo našo,
kravico za rep drţim,
da je kam ne izgubim.
Pasi, pasi, kravica,
kjer je mehka travica.
Mleka dosti nam podeli,
dve čebrici, dve keblici,
drobno kašo z njim zabeli.
SO-MI-SO!
MIHA (si misli): Tale daje gotovo tudi dobro mleko.
6
To bi bila prav dobra zamenjava – krava za konja.
(na glas): Ej, ti tam s kravo! Veš kaj, konj velja več kakor krava.
Toda meni je to vseeno. Od krave imam več koristi.
Če te mika, zamenjajva!
JOŢEK: Seveda me mika! Na, tu imaš kravo Lisko. Pa srečno!!!
MIHA: To je torej opravljeno. Liska, lahko bi se vrnila domov,
saj sem napravil kupčijo, za katero nama je s Pepco šlo.
Joj, kako bo moja stara vesela.
Prav nič ne bo huda, če si greva ogledat še sejem.
LISKA: Muu, tako se govori, gospodar. Pa še lačna sem in ţejna.
Danes nisem še nič preţvekovala. Po vampu mi kruli, poslušaj,
kako glasno, da bo tvoja Pepca mislila, da je z mano kaj narobe.
MIHA: Potrpi, Liska,
Miha dohiteva moţa, ki ţene ovco.
MIHA (si misli): Kako lepa ovca, tolsta in z dobro volno. Tole bi rad imel.
(Lojzetu in Miciki):Ob naši ograji bi imela več kot dovolj trave
in čez zimo bi jo lahko imela pri sebi v izbi.
Pravzaprav bi bilo pametneje, da imava ovco.
Ali hočeva zamenjati?
LOJZE (molči, nekaj momlja, oči se mu svetijo): Ja, seveda! Krasno!!!
(strašno se mu mudi, kravo dobesedno vleče za sabo)
OVCA MICIKA (zadovoljno): Bee, bee, lačna sem, bee!!!
Ţe dva dni nisem nič jedla. Pa vroče mi je.
Usmili se me, ljubi gospodar.
MIHA (usmiljeno): Ti lepotička moja, na, tukaj imaš košček polente.
MICIKA: Kaj pa ocvirki?
MIHA: Naj ti bo, ljuba Micika. Pojej še ocvirke.
Da boš dobre volje, ko te predstavim najini Pepci.
Nasproti pride teta Tinka z gosko Gagico. Obe z gosko priplešeta proti Mihi,
tolsti, zajetni in zadovoljni. Pojeta:
7
GOSKA JE GOSPA
Ga, ga, ga, goska je gospa,
štiri stote perja, belega ima!
Moja goska, vodo ploska, ga, ga, ga,
moja goska Gagica.
MIHA (si misli): Dober dan voščim! Gos je teţka. Puha in masti ima, da je veselje.
TETA TINKA (mu bere misli, priliznjeno): To je pa čista resnica.
Puha in masti ima, da jo je veselje pogledati in še bolje imeti.
GAGICA (priliznjeno): Bi me imeli? Kako bi bila šele lepa, če bi bila pri vas doma.
MIHA: Kako vidve vse veste.
Res, to bi bilo nekaj za majo Staro. Kolikokrat je dejala:
Ko bi le imela še kakšno gos!
Zdaj jo morda lahko dobi – ej, da, dobila jo boš!
Gospa Tinka, ali hočeva zamenjati?
Dam ti ovco za gos in še lepo se ti bom zahvalil.
TETA TINKA: Gagica, saj ne boš jezna name, hmm?
GAGICA (se dela ţalostno): Res bom zelo zelo ţalostna. Pogrešala vas bom.
Ker pa vem, da bolj kot mene potrebujete ovco,
vam ne bom zamerila. Adijo!
TETA TINKA: Pa srečno, Gagica!
Ograja. Blizu ograje se sprehajata dve kokoši, ena lepša od druge.. Z enim
očesom meţikata in sploh sta videti strašno pametni. Zelo sta si všeč. Fani se
občuduje v ogledalu, Lili pa si češe prelepe lase in poje, pravzaprav fuša, zelo
naglas.
8
LEPO JE BITI KOKOŠ
Lepo je biti kokoš,
na svetu lepšega ni,
kot tolsta krotka kokoš,
ki se ji dobro godi.
FANIKA:Sem najlepša kokoš, kar si jih kdaj videl.
Celo lepša sem kot ţupanova koklja.
MIHA: Gromska strela! Tole kokoš bi rad imel! Kokoš zmerom najde kako zrnce.
Skoraj sama se lahko prehrani.
Mislim, da bi bila dobra zamenjava, če bi jo mogel dobiti za gos.
FANIKA: Seveda, dajva, zamenjajva takoj.
REZIKA: Končno se je našel nekdo, ki je takoj opazil, da sem najlepša. Veš,
prijetno, mirno ţivim,
in jajce znesem vsak dan,
razburjati se ne smem,
ker slabe ţivce imam.
Ti, gos neumna, pa ostani tukaj.
Med dolgočasnimi kurami ti bo gotovo manj dolgčas kot meni.
MIHA: Čigava si, krasotica? Zelo rad bi te zamenjal za Gagico!
Ali hočeva zamenjati?
MIHA (prešerno zapoje):
Sicer leteti ne znam,
a je še bolje tako,
9
saj kdor visoko leti,
prav nizko pade lahko.
FANIKA in REZIKA (v ekstazi): Ko, ko, ko ko, ko, ko, ko…Zamenjajmo!!
MIHA: Kar obe bom vzel. To bo poštena zamenjava, kajne Gagica!
Fani in Rezi, zdaj pa hitro in naravnost v krčmo Pri belem konjičku.
Gotovo sta ţejni in lačni.
FANIKA in REZIKA (takoj za): Tudi krčmar Tone naju bo zelo vesel.
Gagica ostane sama.
GAGICA: Končno sem svobodna! Ljuba svobodica!!! Lahko delam kar hočem.
Lahko grem kamor hočem.
(zapoje): Ga, ga, ga, ga, jaz sem svobodna goskica! Ga, ga, ga ga!!!
5. prizor: PRED KRČMO »PRI BELEM KONJIČKU
Miha pred krčmo sreča krčmarja Toneta, ki na hrbtu tovori veliko vrečo.
MIHA: Bogdaj, Tone! Kaj pa imaš v vreči?
TONE: Kaj? Obtolčena jabolka. Polno vrečo, dovolj za prašiče.
MIHA: To pa je vendarle prevelika potrata.
Ta pogled bi privoščil moji stari doma.
Lani je rodila stara jablana pred bajto eno samo jabolko.
Shranila sva ga in stalo je na omari, dokler se ni povsem posušilo.
FANIKA: To je še zmerom blaginja!
REZIKA: Kar polna vreča in to za prašiče!?
MIHA: Ja, ta pogled bi privoščil moji ţenkici.
TONE: Kaj daste za tole polno vrečo?
MIHA: Kaj dam? Saj nič nimam. Prazne ţepe. No, in krasni kokoši.
Kaj praviš?
TONE: Ko-ko-o-ši!'! Kar obe mi daš za jabolka? Velja. Udariva!!!
MIHA (presrečen): Joj, kako bo Moja vesela! Jo kar vidim.
10
6. prizor: V KRČMI CVRČ, CVRČ, CVRČ!
V krčmi je vse polno gostov: Joţek z Bliskom, Lojze z Miciko, pa teta Tinka z
Gagico, Tone s Faniko in Michael iz Amerike s polnimi ţepi… Miha odloţi vrečo na
peč in naroči »en šnopsek«. Krčmar Tone ima polne roke dela. Krčma Pri belem
konjičku je znana daleč naokoli po najboljših specialitetah za ljudi in ţivali:pizza
z deteljo in koruzno solato, pšenični puding, ovsena kaša s korenjem, silaţni golaţ
z regratom, trbojska postrv po šenčursko, seneni budelj, travnati koktajl, čista
studenčnica izpod Krvavca… Gostje so zelo lačni in še bolj ţejni. Zabava jih
veseljak Franci, ki obvlada vse domače inštrumente:na lesenih grabljah visi šop
zvončkov in drugih zvenečih predmetov, s palico udarja takt po lesenem drţalu, s
škornji udarja ob tla in večkrat tudi veselo zavriska. Miha stopi pred krčmo in
glasno in zlagajoče prebere napis nad krčmo: PRI BE-LEM KO-NJI-ČKU.
Vstopi skozi vrteča vrata (nekdo od prostih igralcev).
KRČMAR TONE: Ţelite, prosim?
MIHA: Dva deci Olševnice pa še en šnopsek povrhu,
KRČMAR: No, kaj naj vama prinesem, kokošji dami? Najprej se okrepčajta,
potem mi bosta pomagali pri streţbi.
FANI: Jaz bi ko-ko-koruzno juho in palačinke z deţevniki.
REZKA:Za mene pa samo pšenične svaljke brez deţevnikov.
Jaz sem vegetarijanka. Aja, pa še tri deci sveţe Save in deci Kokre.
TONE: Kaj ţelite, gospod iz Amerike? Pa ja ne boste naročili spet samo vodo?
MICHAEL: Ja, še en litrček jo prinesite, pa glejte, da bo hladna in čista.
MICIKA: Meni prinesi eno porcijo detelje v ovseni omaki!
LISKA: Meni pa koruzni budelj s silaţno polivko. Pa torto iz vijolic in
GAGICA: Jaz sem prej na vrsti! Takoj mi prinesi ţabje cmoke in zeleno solato.
FRANCI: Ju-hu-hu, ju-hej!!!
JABOLKA V VREČI (se pečejo): Cvrč, cvrč, cvrč!
VSI: Kaj pa je to tam pri peči?
MIHA: Jabolka za mojo Staro! Ţelite, da vam povem vso zgodbo?
VSI: Ţelimo!!!
TONE: Da veste, je dejal naš Miha in povedal je vso zgodbo o konju,
ki ga je zamenjal za kravo in tako naprej in tako navzdol
vse do pečenih jabolk.
VSI (pojejo in plešejo) VEM, DA DANES JE SREČEN DAN
Konjička zamenjal za kravico,
11
Micko dobil sem za Lisko,
Fani bila mi je še bolj všeč,
za njo sem jabolka vzel.
Pri belem konjičku,
pijem in pojem za Staro,
vem da Pepca presrečna bo,
ko vrnem se domov.
Vem, da danes je srečen dan,
to sem začutil ţe zjutraj,
zagotovo danes je srečen dan,
tudi to se zgodi, tudi to se zgodi,
tudi to se zgodi, juhej!
MICHAEL: No, to ti bo tvoja ţenkica prerešetala kosti. To bo pelo, ko prideš
domov!
MIHA: Kaj? Kosti da mi bo preštela? Ha, ha, ha!!!
Poljubila me bo in dejala: Tako kakor napravi moj Stari, je zmerom prav.
VSI se krohotajo, zvijajo od smeha, valjajo se po tleh.
Tudi krčma poka od smeha.
MICHAEL: Ali stavimo? Poglej, vse tole bo tvoje,
pa še mošnja zlatnikov za povrhu, če imaš ti prav.
MIHA: En milijonček bo dovolj. Jaz lahko stavim samo jabolka in sebe
in mojo Pepco povrhu. To, mislim, bi bila tudi zvrhana mera!
MICHAEL: Udarimo! Sprejeto!!!
MIHA: Sprejeto. Na zdravje!
VSI v krčmi zaploskajo od navdušenja. Ţivijo! Ples!
12
7. prizor: ZOPET DOMA
Michael iz Amerike je zapeljal najnovejšo Alfo pred krčmo, stari Miha je prisedel,
dvesto konj je potegnilo do pete prestave in kot blisk hitro so se ustavili pred kmetovo
bajto. Stara Pepca je od skrbi za Starim čisto iz sebe. S strahom pogleduje na staro
stensko uro.
PEPCA (zelo zaskrbljeno): Ura je odbila ţe polnoč.
Kje je moj Mihec? Kaj ga je zadrţalo?
Če bom ostala brez njega, me bo pobralo.
MIHA (navihano): Dober večer, Stara!
Pepca (kot da bi se ji skala odvalila s srca): Dober večer, Stari!
No, kako je bilo?
MIHA (ponosno): Zamenjava je opravljena!
PEPCA: No, kaj sem rekla! Moj Miha se zna obrniti.
MIHA: Veš, kravo sem dobil za konjička.
PEPCA: Bog bodi zahvaljen! Imeli bomo veliko sladkega mleka in masla
in sir na mizi. To je krasna zamenjava.
MIHA: Da, toda kravo Lisko sem potem zamenjal za ovco Miciko!
PEPCA: Oh, toliko bolje! Ti zmerom misliš na vse.
Za eno ovco imava ravno prav paše.
(zapoje): Ovčje mleko, ovčji sir,
zate nogavice, zame rokavice,
MIHA: kako toplo, kako lepo,
nama zdaj bo!
PEPCA: Kako vendar vse premisliš!
MIHA: Poslušaj, Pepca. Miciko sem potem zamenjal za gosko,
za tolsto belo lepotico Gagico.
PEPCA (še bolj navdušeno): Torej bomo letos res imeli gosjo pečenko,
dragi moţiček! Zmerom misliš, kako bi me razveselil.
Kako lepo je to! Gos lahko daš na vrvico
in jo spitaš, preden napraviš iz nje pečenko.
MIHA: Toda Gagico sem potem zamenjal za kokoš, pravzaprav za dve kokoši.
PEPCA (presenečeno, malo premisli): Kokoš!?!
(daljši odmor): To je bila šele dobra zamenjava.
Kokoš nese jajca in jih zvali. Dobili bomo piščančke.
Ja, imela bova pravi kurji dvor!
Ej, prav tega sem si v resnici od srca ţelela! Kje je putka?
MIHA (okleva): Ţe, ţe, potem pa sem Faniko in Reziko zamenjal
za polno vrečo jabolk. Obtolčenih jabolk!
13
TIŠINA!!!
PEPCA (napeto premišlja in izbruhne): Kaj praviš?
Zdaj si pa res zasluţiš, da te pošteno kušnem!
Moj dragi, ljubi moţiček. Nekaj ti bom povedala.
Veš, ko si odšel, sem pomislila, kako bi ti nocoj pripravila prav dobro večerjo:
jajca s slanino in drobnjakom, sem se spomnila. Jajca imam, tudi slanino imam,
samo drobnjaka nimam. Tako sem šla k sosedovi Ani. Ti imajo drobnjak, to vem,
toda Ančka je skopa, pa naj se dela še tako sladka. Prosila sem jo, naj mi posodi
šop zelenega drobnjaka.
»Da naj posodim?« mi je odgovorila.
»Nič, prav nič ne raste na našem vrtu,
niti obtolčenega jabolka vam ne morem dati, ljuba gospa!«
Zdaj pa ji lahko jaz, uboga Pepca, posodim deset jabolk, ne, kar polno vrečo
obtolčenih jabolk. To me sila veseli, da bi se na smrt smejala. Cmok!!!
Potem je poljubila Miha, da je kar cmoknilo.
MICHAEL (vzklikne v eni sapi): To mi je všeč:
zmerom navzdol in zmerom bolj veselo!
To je vsekakor vredno denarja!
VSI MOŢJE, FANTJE (ponosno): No, zdaj si tudi ti videl in tudi ti veš,
da je tako, kakor napravi Stari, zmerom prav!
VSE ŢENE, DEKLETA (protestirajo): Ne, kakor napravi Stara,
je zmerom prav!!!
NAŠ KUŢA (zalaja): Hov, hov, hov! Meni je vseeno!
Ilustriraj KONEC. In priklon!!!
14