PDF formatu - Bratje kapucini
Kralj Frančiškov prijatelj 2014 2 16 17 25 31 Vsebina 2 Božja beseda..........................................................................................4 Ob izviru.................................................................................................5 Mozaik. ................................................................................................22 Poklical si me.....................................................................................31 Ob svetem pismu. ..................................................................................6 Molitvena naveza.............................................................................32 Tema: Kralj............................................................................................7 Novi svetniki.......................................................................................33 Frančišek in Klara vabita................................................................10 Delavnice molitve in življenja.......................................................34 Znamenje časa...................................................................................11 Brat kapucin.......................................................................................36 FO in Frama.......................................................................................12 Iz kapucinskega sveta.......................................................................38 Knjiga. ..................................................................................................40 Kdo je tvoj kralj? »Pozdravljen, judovski kralj!« Sveti kralj Kdo kraljuje v mojem srcu? Postanimo kakor otroci Novo vodstvo FO in FRAME Božje stvarstvo okrog nas............................................................14 Poklican k svobodi Intervju: Ana Breznik......................................................................17 Orodje v Božjih rokah – on pa že ve, kaj dela Prva pomoč.........................................................................................20 Kako oblikovati skupine? »Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica« Očenaš s. Cristine Sveta Angela Folinjska Zate bo gorelo moje srce Br. Franček Hrastnik, kapucin Gangsterjev vodnik k Bogu Film. ......................................................................................................41 Non – stop (2014) Obvestila.............................................................................................41 Ali veš ….............................................................................................42 Ujeto v objektiv ................................................................................43 Frančiškov prijatelj • XXV/2 (192) • 2014 Izhaja štirikrat na leto med šolskim letom • izdajajo bratje kapucini ter asiški romarji• urednik: br. Vlado Kolenko uredniški sodelavci: Fani Pečar, br. Jože Smukavec, Brina Smovnik • naslov uredništva: Frančiškov prijatelj, Mekinčeva 3, 1119 Ljubljana • elektronska pošta: franciskov.prijatelj@rkc.si • revija se vzdržuje s prostovoljnimi prispevki. Grafična priprava: Salve, d.o.o., Ljubljana • tisk: Littera picta d.o.o., Ljubljana. Uvodnik Njegovi smo Človek v svojem bistvu vedno hrepeni, da bi bil ljubljen, da bi pripadal, da bi bil rodoviten. Nekateri so imeli veliko željo, da bi se z babilonskim stolpom povzpeli do Boga, da bi zakraljevali in prevzeli njegovo vlogo. Vse imeti pod seboj, razpolagati, razporejati, premikati… To je skušnjava ne samo vladajočih ampak tudi tistih, ki to nikoli ne bodo mogli postati. To je v človeški naravi. Ko beremo staro zavezo je polno teh dogodkov a vedno je konec slab: posameznik in ljudstvo začne častiti drugo božanstvo in pozabi na Boga stvarnika. Si ti res judovski kralj? Ali si to sam spoznal, ali so ti drugi o meni povedali? Vprašanja ki so jih postavljali Jezusu in na katera je tudi on odgovarjal z vprašanji. In odgovarjal je tako, da so lahko že takrat spoznali, kdo in kakšen je resnični Kralj. Tisti ki je služabnik vsem, ki služi, ki se daruje. Ko je sv. Frančišek začutil, da ga Bog kliče, da bi v polnosti živel evangelij, je lahko izrekel tudi svojemu očetu Pietru, da bo od sedaj klical samo nebeškega Očeta, da je on njegov Bog in njegovo vse. Da se odpoveduje zemeljskemu, ki ga priklepa k tlom, v sužnost stvarem in izkoriščanju nemočnih. In služiti je začel edinemu Kralju. Svoboden, vzneseno vesel, brez preračuna- 3 vanja, kakšno bo življenje, bo zagotovljeno bivanje in jesen življenja. Veselje, evangeljski žar, ljubezen, ponižnost – vse to se je zdelo človeku, navajenemu vsakdanjega dobrega življenja največja neumnost. In to je privabljalo in vabilo k hoji za Gospodom. Prve brate, sestro Klaro in druga dekleta, poročene in samske, ki so živeli v svetu. In vabi še danes: Frančiškovo družino treh redov pa tudi tistih, ki hodijo za Gospodom, Kraljem po različnih drugih poteh. Tudi mi želimo s teboj, v tej številki Frančiškovega prijatelja, deliti svoja doživetja in veselje, da smo Gospodovi, da naši dogodki in srečanja niso zaradi njih samih, ampak je v ospredju in ozadju on, ki je Kralj, Gospod. On je vesel vsakega dobrega dela, srečanja, molitve, ker nas še bolj povezuje z Njim, ki je tudi nas poklical po imenu in smo njegovi – za vedno. br. Vlado Kolenko 4 Božja beseda Ko so se približali Jeruzalemu in prišli do Bétfage ob Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla privezano oslico in oslička pri njej. Odvežita ju in ju pripeljita k meni. Če vama kdo kaj poreče, recita: ›Gospod ju potrebuje,‹ in takoj ju bo poslal.« To pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: Povejte sionski hčeri: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak, jezdi na oslici in na osličku, mladiču vprežne živali. Učenca sta šla in storila, kakor jima je Jezus naročil. Pripeljala sta oslico in njenega mladiča, položila nanju svoja plašča in Jezus je sédel gor. Zelo veliko ljudi iz množice je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa so lomili veje z dreves in jih razgrinjali na pot. In množice, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale: »Hozána Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!« Ko je prišel v Jeruzalem, se je vse mesto razburkalo in govorilo: »Kdo je to?« Mt 21, 1 – 10 Ob izviru 5 Kdo je tvoj kralj? V svojem otroštu večina od nas sanja o tem, da bi bili vitezi, kralji, kraljice ipd. Predstavljamo si, kako se ljudje okoli nas klanjajo, spoštljivo vedejo in že ob omembi našega imena kar zardijo. In kar nekaj ljudi pričakuje danes kralja, v smislu odrešenika, ki bo popeljal našo Slovensko ljudstvo iz suženjstva in bo kar naenkrat blagostanje po vsej deželi. Tako so Izraelci tistega časa pričakali Jezusa. S pričakovanji, ki pa niso bila resnično Njegova. Ob tem odlomku se lahko navdušujemo nad ljudstvom, ki malodane Jezusa hoče »nostiti po rokah«. Živo si predstavljate, kako so pričakovali tega, »ki je blagoslovljen in prihaja od Gospoda«. »Ta« pa bo nas rešil rimskega jarma in kočno podelil Izraelovi hiši mesto, ki ji pripada. Nekateri so pričakovali vstajo, ki jo bo povzročil Jezus. Pa Jezus tega ni storil. Prijezdil je na osliču kot je pisano v Pismih. Prijezdil je, da bi na svet prinesel Božje kraljestvo. Kaj pa je »to«, Božje kraljestvo, kaj dobrega pa je, če ne zamenja te potrošniške družbe, ki prinaša neenakost in kaj lahko stori to kraljestvo, če nima ne veličastne krone niti dvora na zemlji? Kaj pa če je odgovor takšen, ki ga morda nočemo slišati niti mi, izvoljeni in »navdihjeni« s Svetih Duhom? Sam Gospod si je izbral dvor na tem svetu, ki ne more biti mogočnejši niti lepši. Naše srce, v katero je ob našem »ustvarjenju« vtisnil svojo podobo. Podobo neizmerne ljubezni, ki je na križu zaklicala: »Izpolnjeno je« (Prim. Jn 19, 30). In ob tem klicu smo bili mi vsi izvoljeni, da prebivamo v kraljestvu našega Gospoda. Toda, da zmoremo to, si moramo najprej oprati našo podobo kralja, ki naredi v trenutku vse boljše – za nas! Očistiti se moramo misli, da zmore človek narediti vse bolje, ko pa je jas- no, da zmore to samo Bog. In še ta ni izbral kraljestva na zemlji, ki bi bilo sestavljeno iz obilice dvorjanov in palač. Izbral si je skromnost naših src, ponižne in zveste služabnike, ki ga poslušajo in izpolnjejo Njegovo ljubezen. Tiste, ki v vsej skormnosti in bratski ljubezni služijo drug drugemu. Obstaja pa vprašanje, zame in zate; če bi Jezus danes prijezdil v tvoj kraj, tvojo hišo..., bi mu šel naproti s palmovimi vejami samo takrat, ali bi bil z njim tudi ob norosti križa? Kdo je tvoj kralj? Samo Pučnik 6 »Pozdravljen, judovski kralj!« Mt 27,29 Zgodovina nam pripoveduje, kako so bili kralji postavljeni na odgovorno mesto voditelja ljudstva v neki državi, s sodobnega vidika presoja njihovo dobro ali slabo vladavino. Zanimivo bi se bilo poglobiti v splet okoliščin, ki je privedel do take oblike »skrbi« za ljudstvo. Kolikor se da razbrati iz zgodovine, je bila titula vladarja po večini podeljena na osnovi dednosti in/ali moči. Sveto pismo ima seveda prav svojstven vidik o tem, kdo naj kraljuje Ob svetem pismu nad izvoljenim ljudstvom: »Tiste dni ni bilo kralja v Izraelu; vsak je delal, kakor je bilo prav v njegovih očeh.« (Sod 21,25) Lahko bi razbrali, da ni potrebe po nikakršnem zemeljskem vladarju, saj je edini kralj, ki vodi naša dejanja po pravičnih poteh, Bog. Izvoljeno ljudstvo pa ima vendarle nekoga, ki presoja v prepirih med njimi: sodnike, poklicane od Boga. Vendar, ko začne človek odločati o izbrancih, se vse zalomi. Samuel je postavil svoja sinova za sodnika, ki pa nista hodila po Božjih poteh. Ljudstvo se upre takemu prevračanju pravice in zahteva od Samuela kralja, kot ga imajo ostala ljudstva; s tem zavrže Gospoda kot kralja nad njimi. Kljub temu, da jim Samuel razloži kraljevsko postavo (vse, kar je najboljšega izmed Tema: Kralj ljudstva – njive, vinogradi, sinove za vojsko, bo jemal zase), ljudstvo vztraja v zahtevi po kralju. (1 Sam 8,1–20). Gospod vzgojiteljsko dovoli to ljudsko nespamet (1 Sam 8,22). Iz nadaljevanja pripovedi razberemo, kako je Savel izžreban za kralja. S tem se začne vladavina kraljev nad izvoljenim ljudstvom. Eni so seveda bolj, drugi manj poslušni Gospodu. Posebno mesto imata David in Salomon, za katera se zdi, da še najdlje ostajata poslušna edinemu kralju vesoljstva. Vendar so skušnjave biti absolutni vladar premočne, zato poskuša Bog ljudstvo reševati s preroki. Sebična želja absolutnega vladarstva je tudi ena izmed skušnjav, s katerimi muči zli duh Jezusa po štiridesetdnevnem postu (Mt 4,8–9). Vendar naredi Jezus konec tej ljudski nespameti: »Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi!« (Mt 4,10) Tu bi se lahko tudi nasmihali okrog dejstva, da je satan ponujal Jezusu nekaj, kar je že bil in bil je še več. Vendar Jezus tu zavrne posvetno vladavino in vzpostavlja nebeško kraljestvo. Ko ga Pilat skozi človeško gledanje in merila vpraša: »Si ti judovski kralj?«, mu odgovori: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. /…/ Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem resnico.« (Jn 18,33.36–37) Prav to je edini vidik Svetega pisma: Bog je edini kralj, kateremu smem služiti – to je edina resnica. Z vstalim Jezusom je zopet vzpostavljena vladavina nebeškega kraljestva. »Care,« (iz car, kar je enako kralj) je pogosta beseda, ki jo slišimo zadnje čase med mladimi. Kolikor sem razbrala iz njihovih pogovorov, pomeni, da jih nekaj ali nekdo navdušuje. Potemtakem ni več vprašanja: »Si ti judovski kralj?« Temveč je lahko samo še trditev: »Jezus, ti si care!« Lea Bric 7 Sveti kralj Ko govorimo o svetem Frančišku in tistih, ki so mu sledili, navadno pred seboj vidimo prve brate in sestre, v strganih oblekah, ki so pustili bogastvo, da bi lahko uresničevali ideal uboštva. Zato toliko bolj preseneča dejstvo, da sta zavetnika Frančiškovega svetnega reda kralj in grofica. Slednjo, Elizabeto Ogrsko, smo lahko pobliže spoznali leta 2007, ko smo praznovali 800 letnico njenega rojstva. Letošnje leto pa je med tistimi, ki jim je karizma svetega Frančiška blizu, razglašeno za Ludvikovo leto. Začelo se je 24. aprila 2014, na obletnico Ludvikovega rojstnega dne in bo trajalo do prihodnjega leta. Skozi osnovne podatke o svetem kralju pa nas bo popeljalo razmišljanje brata Jarota. 8 Morda se ti je za trenutek zazdelo, da je življenje kralja, ki je v trinajstem stoletju vodil Francijo, pač le preveč oddaljeno od tvojega vsakdanjega življenja, da bi ti bil lahko sopotnik in prijatelj v dneh, ki jih živiš. Morda pa vendarle …? Sveti Ludvik IX. nama je bil zelo podoben. Tako kot ti in jaz je namreč neizmerno hrepenel po tem, da bi vsak svoj dan preživel tesno povezan z Bogom. Tudi njegovo življenje je bilo zaznamovano z iskanjem odgovora na vprašanje: »Gospod, kaj hočeš, da storim?«. Tako kot ti je v preprosti poti svetega Frančiška Asiškega odkril največje veselje: evangeljsko radost, svobodo za ljubezen in mir srca. Ludvik IX. je najin brat. Naj te ne moti, da je bil kralj, da je živel v razkošnih palačah, da so se mu klanjali ljudje, da je vodil vojsko na križarske vojne, da je bil politik in gospodarstvenik hkrati. Vse te zunanje okoliščine življenja ga niso ovirale v globoki ljubezni do Gospoda; nasprotno, v vsaki svoji zadolžitvi je iskal Božjo voljo, vera v Jezusa Kristusa je bila vedno in v vsem njegov temelj. Je morda zdaj razdalja med vama že manjša? Je hrepenenje po življenju z Bogom že premostilo vrzel stoletij? Naj ti nadaljnjih nekaj vrstic pomaga, da tvoj nos ne bo več zaznal »vonja po naftalinu«, kadar bo sveti Ludvik IX. stopil predte. Ta sveti mož naju oba lahko nauči svetosti v vsakdanjem življenju: tam, kjer sva, sredi vsakdanjih opravil, se lahko povsem izročiva Gospodu. Ludvik IX., kralj Francije, se je rodil 25. aprila 1214 v Poissyju. V letu, ko je umrl sveti Frančišek, je bil po smrti svojega očeta Ludvika VIII. okronan za francoskega kralja. Star je bil komaj dvanajst let. Potomec slavnih kraljev, vnuk Filipa II., ki si je zaradi svojih ozemeljskih osvojitev prido- 9 bil vzdevek August, in sin Ludvika VIII., ki se je odlikoval z izredno hrabrostjo, je bil že po svojih naravnih lastnostih »idealen kralj«. Bil je skrajno pošten, odkritosrčen, brez svetohlinstva ali nepotrebnega pobožnjakarstva. Po značaju je bil vesel in rad se je šalil, vse njegovo življenje je govorilo o tem, da mu je živeti nekaj čudovitega. Do drugih se je vedno vedel spoštljivo in dostojanstveno, njegova očetovska drža pa je v položajih, ko je bilo to potrebno, vsebovala tudi neomajno trdnost. Na to plemenito »naravno podlago« je Sveti Duh cepil svoje darove. Kralj Ludvik je poslušen njegovim navdihom uspel trdno povezati prisrčno pobožnost s smislom za stvarnost in z zagnano dejavnostjo. Na svet je vedno gledal z očmi vere. Kljub številnim odgovornim in težkim dolžnostim si je vsak dan vzel čas za Boga. In časa, ki ga je dnevno posvetil Gospodu, ni bilo malo: vsak dan je opravil liturgične molitve, redno je bral Sveto pismo in spise cerkvenih očetov, pogosto se je spovedoval, se postil in z drugimi spokornimi dejanji pripravljal svoje srce za delovanje Svetega Duha. Bil je čist v svojih željah in nepopustljiv do tistih nagnjenj, ki silijo človeka v nizkotnost in nesrečo. Ta čistost se je najočitneje kazala v njegovem zakonskem življenju. v zakonski zvestobi ima zasluge, ki jih pozna le Gospod. Poročil se je že kot mladenič, ženi je ostal neomajno zvest in se ni nikdar izneveril geslu, vrezanem v njegovem poročnem prstanu: »V tem obročku je vsa moja ljubezen.« Tudi razkošje kraljevega dvora, ki ga je obdajalo, ga ni premamilo: vse življenje je preživel nadvse skromno – tudi v tem pogledu je zvesto sledil svojemu vzorniku svetemu Frančišku. V pobožnosti ni nikdar tako pretiraval, da bi trpelo njegovo delo ali ugled vladarja. Znal je združiti vero in vsakdanje življenje. predsedoval je sejam ministrov, poslušal poročila pravnikov, prisostvoval sodnim razpravam, sprejemal zakone. V duhu evangelija je z uredbo leta 1260 prepovedal sodni dvoboj in ga nadomestil z dokazi in pričami. Boril se je proti korupciji na sodiščih, načelo pravičnosti pa ga je vodilo tudi pri razporejanju davkov. S svojimi dejanji je sveti Ludvik tudi kot vladar izpolnjeval Kristusovo naročilo o ljubezni do bližnjega. Dajal je streho in hrano potrebnim, obiskoval je bolnike in jim stregel, ni se bal dotikati gobavcev. Ustanovil je številne bolnišnice, sirotišnice in zavetišča, za duhovno oskrbo ljudi pa je skrbel z ustanavljanjem samostanov. V času vladanja svetega Ludvika IX. je bila Francija v očeh vsega krščanskega sveta najbolj srečna in najbolj blagoslovljena dežela. Kralj Ludvik je bil po srcu vitez. Vse življenje je bil vojak, kateremu je bil pogum nekaj samoumevnega, saj je temeljil na neomajni veri v večno življenje. Poleg vojaških kreposti viteza pa so ga krasile tudi človekoljubnost, rahločutnost, pohlevnost, velikodušnost do nasprotnikov in izrazita želja, da bi ščitil slabotne. Njegova globoka vera in viteški duh sta ga vodila tudi na križarski pohod v Sveto deželo. Vzeti križ, da bi osvobodil svete kraje iz rok nevernikov, je bilo zanj poslanstvo, ki mu ga je zaupal Bog sam. Leta 1267, potem ko je egipčanska vojska vdrla v Palestino in porušila cerkve v Betlehemu in Nazaretu, je na poziv papeža Klemena VII. zbral vojsko in se podal osvobajat svete kraje. Ko se je skupaj s svojimi vojaki v juliju 1270 izkrcal nedaleč od Kartagine v Tuniziji, je bil star že 56 let. Bil je bolehen in oslabljen, tako da ni bilo čudno, da je bil med prvimi, ki je v neugodnem podnebju zbolel za kolero. Ko je začutil, da se mu bliža konec, je narekoval čudovito duhovno oporoko svojemu sinu Filipu, potem pa skoraj ni več govoril, ampak samo molil. Dva dni pred smrtjo je na lastno željo prejel sveto popotnico. Njegov smrtni boj je bila ena sama dolga molitev. 25. avgusta 1270 je prosil, naj ga položijo na tla na pepel in tam je, spravljen z Gospodom, ki ga je tako zelo ljubil, mirno umrl. Kraljeva smrt je globoko pretresla Francoze. Njihovo bolečino je pretresljivo izrazila žalostinka: »Komu naj kličejo v svoji stiski ubogi ljudje, ko je mrtev dobri kralj, ki jih je tako ljubil?« Ubogi so ga častili kot svetnika že mnogo prej, preden ga je papež Bonifacij VIII. leta 1297 uradno razglasil za svetnika in za dan njegovega češčenja določil 25. avgust. br. Jaro Knežević 10 Kdo kraljuje v mojem srcu? V letošnjem letu mineva 800 let od rojstva francoskega kralja Ludvika IX. In kaj zato, poreče kdo. Kaj se nas to tiče? Prvič - 800 let! Kdo se spomni še koga iz tistega časa? Potem kralj – koga zanima neki kralj, ki je vladal pred 800 leti? Malo debelo pogledamo, ko slišimo, kako so ob njegovi smrti ljudje tožili: »Komu naj kličejo v svoji stiski ubogi ljudje, ko je mrtev kralj, ki jih je tako ljubil?« Slišim prav? Kralj, ki jih je tako ljubil! Ali ni kralj, predsednik, voditelj danes tisti, ki izžema svoje podanike? Ali pa je vsaj vzvišen do njih in jih na tiho prezira? Tisti, ki je nad ljudmi, nad rajo? Morda pa ni nujno, da vedno drži stereotip, ki nam je bil vsiljen: kralj – izkoriščanje, preteklost – zastarelost, svetost – neživljenjsko obnašanje. Kralj je lahko tudi tako dober, da njegovo ljudstvo prepozna v njem svetnika; v preteklosti je bilo veliko lepega in dobrega in svetost je gotovo bolj polna življenja kot karkoli drugega. Vsekakor pa taki sveti kralji spadajo v kategorijo, o kateri je govoril udeleženec pogovorne oddaje na TV Slovenija prejšnji mesec. Pogovor je tekel o papežih, ki sta bila Frančišek in Klara vabita proglašena za svetnika. Dejal je, da sta bila ta dva papeža vodena voditelja. Pustila sta se voditi Svetemu Duhu. Misel je razvijal naprej, da bi moral biti vsak voditelj voden. Mi se kar nasršimo, če slišimo, da naj bi nas kdo vodil - pastir, ovce, slepo uboganje in podobno … Vendar, če dobro premislimo in smo malo samokritični, kaj hitro priznamo, da se, če poslušamo samo sebe in svoje želje, interese in potrebe, kaj hitro začnemo zaletavati v steno. Seveda ta prednost, da se daš voditi Svetemu Duhu, ni rezervirana samo za voditelje. Prav vsak ima možnost, da ga vodi duh, ki prihaja od Boga. Vendar mora najti prostor za svoje delo. Če imamo mi v svojem središču sebe, najde prehudega tekmeca. Dva pač ne moreta biti na oltarju srca. Je premajhen. In Duh preveč obziren, da bi se boril za nadvlado. Mi smo tisti, ki odločamo, kateri bo zakraljeval. Po tistem vzorcu: Dva volka sta v tebi, zmagal bo tisti, ki ga hraniš. Zato so nam lahko svetniki za zgled. Pa ni važno, ali so bili kralji, papeži, predsedniki ali navadni menihi, navadne mame, navaden redovnice, navadni profesorji, navadne …, pri čemer bi navadni moral biti v narekovaju. Važno je, kdo je kraljeval v njihovem srcu. In kdo kraljuje v našem. Jaz - ali Kralj kraljev? Dorica Emeršič Znamenje časa Postanimo kakor otroci Kristus, kralj vseh večnih časov je prva pesem in hkrati prva misel, ki se mi porodi ob besedi kralj. In tega sem v resnici vesela. Kajti zemeljski kralji so bili vseh sort, od tistih, ki so navdušili s svojo modrostjo, do tistih, ki so podedovali edino modro kri, modrost pa se je vsaj po vladanju sodeč, izgubila. A vsa ta zgodovinska dejstva kažejo, da se je vse že dogajalo, le ljudje smo drugi in družbene razmere so drugačne. Sicer pa - zgodovina se ponavlja, človekova norost je neustavljiva, kot naraščajoča reka, ko poplavlja. A kljub vsemu, Kristus, ki je Kralj z veliko začetnico, prihaja k nam, ker je drugačne vrste Kralj. Tak, ki tolaži ubogega, ki vliva upanje obupanemu, ki zdravi bolnega, ki odžeja žejnega. Prihaja, če odpremo. Včasih pomislim, kam vse prihaja, s kakšno kramo se spopada - pa se ne vznemirja, najhuje je, če pred njih zaloputnemo vrata in mislimo, da ga pač ni … Na srečo, On ostaja. K nam prihaja v evharistiji, ko se lomi za nas, da se mi ne zlomimo. Letos imamo pri nas prvoobhajanko Manco, ki me je ponovno naučila, kako pomemben je trenutek, ko pride Jezus v naše srce in kako so otroci čisti, nedolžni in tako blizu stvarstva, iz katerega so poslani. »Zame je to najlepši dan v življenju,« je srečna ponavljala. Res je bil praznik vseh praznikov, sveti trenutki, najlepši spomini. Pa sem spraševala, zakaj zame ni vsak obisk maše najsrečnejši dan? Zakaj me prevzemajo posvetne skrbi, ukazi različnih samooklicanih »kraljev« z malo začetnico? Pa ne vem odgovora, niti ne poznam prave poti - se mi zdi. Ali pa. Mogoče bo dovolj, da 11 zaupam in da se učim od svojih otrok. Ja, postati moramo kakor otroci, iskreni, iskrivi, ljubeznivi, čuteči in čuječi. Oni vedo, da je Kristus Kralj ali pa po njihovo Car. Mateja Feltrin Novljan FO in Frama 12 13 zz zz zz zz zz zz zz zz V Narodni svet so bili tako izvoljeni: Ana Raspor, predsednica Ines Vodopivec, podpredsednica Eva Zinrajh, predstavnica Štajerske regije Mojca Birk, predstavnica Ljubljanske regije Karin Črnigoj, predstavnica Primorske regije Veronika Krečič, članica NS Klemen Breznik, član NS Emanuela Eduard, mednarodna delegatka Poleg danes izvoljenih so člani NS FO&FRAMA še: Novo vodstvo FO in FRAME V soboto, 31. Maja 2014, smo se framaši, animatorji FO, duhovni asistenti in predstavniki OFS-ja zbrali na Prežganju, da bi izvolili nove in sveže moči, se pravi tiste, ki bodo naslednja tri leta bedeli nad skupinami FO in bratstvi FRAME. V sobotnem dopoldnevu (ta pridni pa že v petek zvečer) smo se počasi nabirali in se na koncu zbrali ter se najprej spomnili, kako so minila zadnja 3 leta življenja FO in FRAME. Spomnili smo se vseh lepih trenutkov, dogodkov in srečanj. Prav tako pa smo se spomnili tudi na tiste stvari, kjer bo treba vložiti še veliko truda, dela in molitev, da bodo postale lepe. Da pa bi lažje ohranjali vse lepo in dobro in spreminjali tisto manj dobro, smo izmed framašev in animatorjev izbrali predstavnike, ki bodo še posebej skrbeli za FO in FRAMO. zz zz zz zz zz s. Urša Marinčič ŠSFKK br. Andrej Feguš OFMConv br. Vlado Kolenko OFMCap br. Tomaž Pinter OFM s. Stana Gorenc OFS Podpirajmo njihovo delo z molitvami in prosimo Boga naj blagoslavlja njihove načrte in želje. Prav tako pa jih podpirajmo tudi s konkretnimi dejanji, idejami, sodelovanjem … So sami fajn. Če jih ne poznate, lahko nekatere od njih vidite na spodnji sliki. Narodni svet FO&FRAMA 14 Poklican k svobodi Tokrat sem si rekel, da bom močno premislil, kaj bom vzel na drugi del Jakobove pot, ki sicer vodi od Slovenske vasi pri Obrežju, preko Ljubljane do Trsta. Do Ljubljane sva z ženo hodila pred dvema letoma, letos sem se na pot podal sam. Želel sem biti sam, dogajanje na poti vzeti kot duhovne vaje, trpljenje na poti darovati za … en namen. Božje stvarstvo okrog nas in hrvaški romarji v Kompostelo v Španiji, na grob apostola Jakoba. Pot je odlično in prav lično označena (Jakobove školjke, rumene puščice, nalepke, tablice), za kar gre zahvala zakoncema Metodiju in Marjeti Rigler ter članom Društva prijateljev poti svetega Jakoba. Zakonca Rigler sta pot tudi strasirala, kar za okoli 300 km poti nikakor ni lahko. 15 boda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni.« Gal 5,13 Kmalu sem se ga naučil na pamet, ga ponavljal in premišljeval. Prav vsako besedo sem s skoraj farmacevtsko natančnostjo preučeval, analiziral, iskal njen pomen. Skoraj štiri dni se mi je ta odlomek motal po glavi. Skozi ta odlomek in še skozi dopolnitve o mesu (Gal 5, 16-26) mi je spregovoril Gospod. Prav hvaležen sem za vsa spoznanja s te štiridnevne poti po samotah Ljubljanskega barja, Vrhniških koncev, Postojnskega, Vipavskega, Krasa in Tržaškega. Pri Tomaju, rojstnem kraju Srečka Kosovela (njegova dela), sem premišljeval o tem odlomku, kjer Srečko opisuje svoj rodni kraj (ga je najti tudi v vodniku): »Človek hodi čez polja in zastane; v tišini se zgane občutje, misel, velika in lepa; podobna je prepelici, ki vzleti iz gnezda, skritega med skalami in brinjem. Človek se vrne domov, v njegovem srcu spi skrivnostna moč, v njegovi duši tišina in sinjina, kot na nébesu.« Na poti sem srečeval veliko prijetnih ljudi, s katerimi sem rekel kakšno besedo, dve in se z nekaterimi zapletel v daljše pogovore. Preden sem se odpravil na pot, sem objavil na Facebooku kam se podajam in kje mislim prenočiti. Sam imam idejo, da si prenočišč ne “rihtam” v naprej, da sem pripravljen (Bodi pripravljen, vedno pripravljen!) na presenečenja, na izzive trkanja pri dobrih ljudeh. S seboj vedno vzamem spalno vrečo in podlogo in lahko spim kjerkoli me ustavi noč. A če je le možno pri dobrih ljudeh – pa ne zaradi komoditete, pač pa zaradi druženja in dolgih pogovorov. Jakobova pot v Sloveniji Dobrovnik sv. Jakob Pot me je vodila kar od doma na vrh Golovca in naprej proti Trstu. Svojevrsten užitek je oditi kar od doma :). Pot je speljana lepo – kjer je le mogoče – mimo asfaltnih cest, po poteh, kjer so nekoč hodili slovenski Kdor vestno uporablja vodnik, v katerem so tudi zemljevidi posameznih odsekov poti (bere in spremlja zemljevid), kdor vestno opazuje oznake na poti, se ne more zgubiti. Na tako dolgih poteh pa se sicer vedno najde mesto, kjer kakšno puščico preraste veja, kjer nepridipravi kakšno tablico obrnejo (tudi spraskane oznake sem opazil), kjer žled polomi drevesa, kjer se spelje kakšno novo cesto, … Pot je zame perfektno označena. Tale Pavlov odlomek iz Svetega pisma se mi je odprl že takoj na robu Ljubljane, ko sem se ustavil na prvem počitku: »Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svo- Sv. Višarje Kranjska Gora Mojstrana Bled Ormož sv. Jakob Brezje Ribno Galicija sv. Jakob Podbrezje Hraše sv. Jakob Škofja Loka Žlebe Stanežiče Kamnik sv. Jakob Ljubljana Blatna Brezovica Vrhnika Logatec Polica Stična Vrhtrebnje Kostanjevica Studeno Štjak Podraga Pleterje Novo mesto Vavta vas Hrušica Slovenska vas Trst ––– Šentjakobska pot ––– Svetovišarska veja ––– Prekmursko–Štajerska veja Intervju: Ana Breznik 16 17 Orodje v Božjih rokah – on pa že ve, kaj dela Intervju z novo predsednico FO in FRAME Slovenije Kako naj napišemo na volilne listke, Ana Raspor ali Ana Breznik, smo se spraševali v soboto, zadnjega maja, ko so na Prežganju potekale volitve narodnega sveta FO in FRAMA. Ampak nikakor ni bilo dvoma, za katero Ano gre. Primorka, ki študira na Štajerskem, polna energije in idej, iskrena, taka, ki ji besed nikoli ne zmanjka… Za prenočevanje v okolici Logatca sem dobil kar štiri ponudbe. Hvala dragi skavti, hvala dragi Facebook prijatelji. “Zmagala” sta skavta zakonca Matej in Sara Mihelčič, ki sta se prva javila. Prijazno sta me gostila prvo noč. Hvala za pico, hvala za tuš, hvala za posteljo. In hvala za dolg večerni pogovor ter zgled mladega para, ki lepo vzgaja otroka. Dober prijatelj, ki me je prenočil na Postojnskem (hvala!) me je spremljal drugo jutro še lep kos poti po samotnih poteh pod Nanosom. Zapletla sva se v izjemno zanimiv, duhovno bogat in obojestransko navdihujoč pogovor. Verjamem, da naju je za vedno povezal s trdno vezjo. Ob tej priliki se zahvaljujem tudi vsem duhovnikom (v Logatcu, Planini, Štjaku), ki ste darovali svete maše, ki sem se jih – včasih z manjšo zamudo – lahko udeležil. Hvala gospe Bojani Ukmar s turistične kmetije Francinovi za prijaznost in izjemno dobro večerjo (še nisem jedel tako dobrih testenin – PRIPOROČAM OBISK!), teran in mehko posteljo. Hvala gospe Magdi in Vojku Tavčar iz Godenj za prijeten jutranji pogovor, za to, da sta mi pokazala grob Srečka Kosovela, za sok in zgled aktivnega življenja v tretjem obdobju. Hvala gospodu Ivanu Brandula iz Krepelj, ki mi je prijazno razkazal cerkvico sv. Notburge in povedal marsikaj zanimivega. Tole se mi je vtisnilo v spomin: »Včasih nas je bilo v vasi veliko, pa ni bilo hiš. Sedaj je hiš veliko, pej ni ljudi.« Mimogrede, sveta Notburga, je bila prijazna, pobožna deklica, ki ni hotela delati v nedeljo. Lahko bi ji rekli tudi zavetnica nedeljskega počitka in odnosa z Bogom, morda kar zavetnica 3. božje zapovedi (Posvečuj Gospodov dan!). Tudi katoličani bi se v tem smislu morali kdaj priporočiti k njej. Povzeto po: http://www.edusatis.si/preprostost/ jakobova-pot-poklican-k-svobodi Kako se torej podpisuješ zadnja dva meseca – od aprila 2014 dalje? In zakaj? Pravzaprav imam zadnja dva meseca malo zmedeno identiteto. Podpisujem se Raspor (sicer se tu pa tam najde kdo in me želi popraviti), izjema so bili le trije podpisi: na poročnem listu, potnem listu ter vozniškem dovoljenju. Zakaj? Ker midva s Klemnom še nisva poročena, saj se bova poročila šele avgusta! Civilni obred je bil le nujna potreba, da sva pridobila potne liste. Za tiste, ki te ne poznajo (pa za ostale pravzaprav tudi), kako bi se sama predstavila? Hmm, to je vedno najtežje! Sem Ana, Klemnova zaročenka! Prihajam s Primorske, iz sončne Doline, iz Vrhpolja, kjer zorijo najboljše češnje. Študiram razredni pouk na pedagoški fakulteti v Mariboru, tako da ni dvoma o tem, da imam rada otroke. Rada pojem, pohajam s prijatelji, odkrivam nove kotičke narave in se preveč sekiram! Znotraj Frančiškovih otrok in mladine je priimek Raspor precej pogost – v kakšni družini si odraščala? V družini nas je šest otrok, mama in tata. Doma je bilo vedno živahno in glasno, tako da sem se že v otroštvu navadila izboriti svoj košček pozornosti (no, verjetno je bil to kar velik kos…). Tata je mizar, samostojni podjetnik, s svojo delavnico, mama pa je gospodinja, ki ima domačih opravil, dela na vrtu in varstva otrok dovolj za cel teden. Včasih je pazila na nas, danes pa na vnuke. Predvsem mama je veliko časa preživela z nami, otroci pa smo bili vedno veseli, ko sta si vzela nekaj dni zase in šla na kakšno romanje. Saj veste, ko mačke ni doma, miši plešejo. Kje sta se tvoja pot in pot svetega Frančiška najprej križali? V mojem četrtem razredu osnovne šole je najstarejša sestra Kristina postala animatorka pri Frančiškovih otrocih v Vipavskem Križu. Verjetno ni minil niti mesec, ko se nas je vseh šest otrok vsako soboto popoldne naložilo v kombi in smo se odpeljali v Križ. Spoznala sem veliko dobrih prijateljev, imeli smo super animatorje in skupaj smo preživljali kar cele vikende, ne samo sobotne popoldneve. 18 Vedno pa smo vedeli, da smo Frančiškovi in da se ne družimo »kar tako«. Kaj te pri svetem Frančišku privlači, nagovarja? Njegova preprostost. Da je lahko s tem, kar je bil, kakršen je bil, najbolj slavil Boga. Ni bil kakšen filozof ali govornik, ampak je evangelij oznanjal z zgledom, s svojim življenjem, v ljubezni do sobratov, bližnjih, stvarstva… Študiraš v Mariboru. Kaj spodbudi Primorko, da se odloči za študij na drugem koncu Slovenije? Temu se reče, da poslušaš svoje srce. S Klemnom sva kot fant in dekle začela hoditi po mojem 19 prvem letniku gimnazije. Ko sem se vpisovala na faks, sva bila torej že dve leti skupaj (no, 220 km narazen) in v tem času, na taki razdalji, sva imela kar veliko preizkušenj. Klemen se je isto leto vpisoval v 1. letnik medicine v Mariboru in si nisem znala predstavljati, kako bi moje življenje izgledalo, če bi jaz bila čez teden v Ljubljani, čez vikend bi se nekako morala videti s Klemnom, hkrati pa nisem želela pustiti vseh obveznosti, ki sem jih imela kot animatorka Frančiškovih otrok. Tako sem videla edino rešitev, da pridem v Maribor (ker zavedni Štajer'c se ne more kar v Ljubljano na medicino vpisat, logično…). Očitno te priložnost, da si od blizu opazovala Kristino (prejšnja predsednica), ni prestrašilo in odvrnilo od tega, da sedaj ne bi sama prevzela iste funkcije. Ko si tehtala, ali jo prevzeti ali ne, kaj je bilo tisto, kar je tehtnico prevesilo, da si jo sprejela? Kot sem že omenila, že od malega rastem s sv. Frančiškom. Pri FO in FRAMI sem našla prave prijatelje, v animatorjih in duhovnih asistentih sem dobila močan zgled. In ko se zavem, koliko sem od teh ljudi dobila poguma, smernic na življenjski poti, želim to dajati naprej, saj želim biti le orodje v Božjih rokah, On pa že ve kaj dela. Že od začetka si tudi v skupini FRAME pri Frančiškanih v Mariboru. Koliko ti je delovanje v njej pomagalo pri odraščanju in zorenju? Naša skupina FRAME se mi zdi zelo zanimiva, saj jo sestavljamo zelo različni člani. Drug od drugega se učimo, skupaj rastemo, se veselimo življenja in skupaj se prebijamo skozi izpitna obdobja. Ko vsak prispeva en čisto svoj košček, pride ven nekaj čisto novega. Drugače je kot pri FRAMI v Vipavskem Križu, kjer poznamo sv. Frančiška že od malih nog. Tu ga počasi spoznavamo in tudi sama odkrijem vedno nekaj še ne poznanega. Tisti, ki smo bili na volitvah, smo lahko videli, da si kar tehtala, koga bi predlagala za podpredsednika. Kako vidiš vlogo celotnega narodnega sveta? Seveda sem si želela imeti v ekipi ljudi, s katerimi rada delam (mogoče mi je manjkalo malo zaupanja). Hitro sem imela v mislih idejo kandidata za predstavnika vsake regije-pozabila pa sem na podpredsednika. V vlogi podpredsednika sem videla nekoga, ki je trden, malo manj emocionalen in labilen kot jaz - le kdo drug kot Ines! Tako sem mesto predstavnika Primorske regije prepustila v Božje roke. Želim si, da bi bil naš narodni svet najprej kot ena dobra družba, potem pa še dobra ekipa. S Klemnom sta med redkimi mladimi, ki se še v času študija odločijo za poroko. Kaj vaju je k temu spodbudilo, koliko težka/lahka je bila odločitev, kako se okolica odziva na to? Vedno sem govorila, da je 7 let največ, kar bi hodila s fantom, ker to je pa res že čas za poroko! Po šestih letih skupne hoje je tudi Klemen ugotovil, da se bova, glede na to, kako dolg študij ima, tako ali tako morala poročiti med študijem. In ko je to izustil, sem končno lahko malo bolj naglas sanjala. Klemena je seveda skrbelo še finančno stanje in ko je še to prepustil malo bolj v Božje roke, sva vedno bolj spoznavala, kako zelo si tega želiva. Seveda je bila odločitev težka. Vedela sva, da bodo prijatelji to z navdušenjem sprejeli, malo sva se bala le odzivov doma, na mnenje širše javnosti pa se nisva ozirala. Bila si že v ekipi narodnega sveta FO in FRAMA, ki je v soboto zaključila svoje delo (opravljala si službo tajnika). Ko gledaš na pretekla tri leta, kako bi ocenila vaše delo, kje se vidi napredek, kje pa ostajajo vrzeli za delovanje v prihodnje? Trudili smo se, da bi FRAMO na slovenski ravni malo povezali, da bi mladim približali obljubo, ter da bi vsaj člani NS poznali skupine, vedeli kako in kje delujejo. Čeprav je Slovenija majhna, je to težko, zato tudi vnaprej vidim izziv v tem, da ne bi vsaka skupina živela zase, ampak da bi vedeli, da je na drugem koncu Slovenije še ena skupina podobnih norcev kot smo mi, ki se trudi živeti podobno kot mi. V preteklem mandatu pa smo ugotovili, da brez pomoči duhovnih asistentov ne moremo skoraj nič, tako da je glavna naloga novega narodnega sveta, da tudi njih malo prebudimo. Delo z duhovnimi asistenti, pa s posameznimi skupinami, mednarodno delovanje … Kar nekaj izzivov je pred teboj. Že imaš narejeno kakšno prioritetno listo stvari, ki bi jih skupaj s FO in FRAMO rada v prihodnjih treh letih izpeljala? Mislim, da je pomembno, da izhajamo iz posameznih bratstev, iz njihovih potreb. Najprej je torej pomembno, da ima vsaka skupina svojega duhovnega asistenta, ki jih spremlja, vodi animatorje… Mednarodno povezovanje vidim bolj kot priložnost, kjer lahko dobimo zgled, zagon in še bolj začutimo enost v Frančišku, Kristusu. Prva pomoč 20 In tvoji osebni načrti za prihodnost? Kako si sebe predstavljaš čez recimo 10 let? 10 let je dolga doba. Kot v pravljici: srečno poročena, zaposlena, s kakšniM otrokom ali dvema, na nedeljskem izletu nekje v hribih. Pa čisto kratkoročni načrti – kakšno bo tvoje letošnje poletje? Najprej uspešno izpeljati projekt poroka, nato pa sva s Klemnom imela namen iti na Tajsko v misijone, kar nama zaradi preloženih obveznosti na faksu žal verjetno ne bo uspelo. Drugih načrtov pa še nimava. Kaj bi ob koncu tega pisanja še povedala bralcem? 2. avgusta vsi lepo vabljeni na najino poroko, ki bo v Vrhpolju, ob 15. uri! Pa radi se imejte. ANA na kratko zz Najljubša hrana: češnje zz Šport, v katerem sem dobra: rada plavam zz Knjiga, ki mi je ostala v spominu: Oskar in gospa v rožnatem zz Planine ali morje: morje zz Naj svetnik: sv. Frančišek, valda zz Nikoli v življenju ne bi: imela za domačo žival psa ali mačke zz V dobro voljo me spravi: sončen dan zz Pogosto me najdeš: povsod drugod, samo doma ne. Pogovarjala se je Fani Pečar 21 udeleženci – npr. člani različnih živalskih družin: kokoš, petelin, piščanček, jajce). Kako oblikovati skupine? Delo po manjših skupinah je krasna priložnost za oblikovanje skupnosti, spodbuja pripadnost med udeleženci, pomaga pri izboljšanju kritičnega mišljenja. Pri tem ni treba, da bi se skupine oblikovale le za dolgoročne projekte, uporabimo jih lahko za kratko izmenjavo mnenj, mini tekmovanje, … Načinov kako oblikovati skupine je »mali milijon«. Vendar nam v trenutku, ko je treba kakega uporabiti, vsi padejo iz glave. In potem klasično štejemo ali damo navodila, da oblikujejo skupino tisti, ki sedijo najbližje skupaj. Oboje je sicer učinkovito, vendar precej predvidljivo, predvsem pa manj zabavno. Zato je tukaj nekaj drugačnih možnosti za oblikovanje skupin. Sladek način V vrečko daj različne bombone (ali druge sladkarije – toliko vrst, kolikor skupin potrebuješ), pri čemer vsak udeleženec potegne en bombon. Vsi z bomboni iste vrste tvorijo isto Sestavljanka skupino. (Ne pozabi na pravilo, da lahko bombone pojejo šele, ko so skupine oblikovane). S kartami Set 52 običajnih igralnih kart ponuja več možnosti (kar prepreči predvidljivost) – vsak potegne eno karto, skupine pa se lahko oblikujejo po barvi karte, po tem, kar je na karti, po lihih ali sodih številkah, ali različnih kombinacijah le-teh. Če je skupina velika, uporabi več setov kart. Najdi svoj par Na kartici zapiši par, ki po splošnem znanju, spada skupaj – en del na vsako kartico (npr. Romeo in Julija, Tom in Jerry, …). Kartice potem premešaj med seboj, udeleženci izvlečejo eno karto in najdejo svoj par. (Podobno lahko pripraviš tudi trojke, ali skupine z več Slike (naj bodo na tršem papirju) razreži na toliko delov, kolikor udeležencev bo v eni skupini. Delčke med seboj premešaj, udeleženci dobijo vsak po en delček in morajo čim hitreje sestaviti svojo sliko. Tisti, ki imajo delčke ene slike, sestavljajo eno skupino. Podobno lahko uporabiš tudi stavek, ki ga razrežeš na besede in ga morajo udeleženci sestaviti. Ista pesem Pripravi kartončke z naslovi znanih pesmi (toliko kot potrebuješ udeležencev v skupini toliko naj bo kartončkov z isto pesmijo). Udeleženci izvlečejo kartončke in na znak vsi začnejo pet svojo pesem. Tako se med seboj najdejo. Podobnosti Skupine lahko oblikuješ po različnih lastnostih, ki jih naj imajo udeleženci – npr. tisti, ki so rojeni v istem mesecu, ki imajo približno enako dolžino/barvo/število las, po dolžini palca na roki, ki so približno enako oddaljeni od kraja srečanja … Fani Pečar 22 Festival FO in FRAMA Že je mesec maj, mesec matere Marije, ki je polen pisanih barv. Vse okoli nas je zeleno in cveti. To je bil pravi čas, da se v mestu vrtnic, ravno v času, ko na Kostanjevici v Novi Gorici zadehtijo Burbonke zberejo mladi in otroci, ki sledijo svetemu Frančišku in sv. Klari. Mesec maj je vsako leto čas festivala FO in FRAME. Letos je potekal v soboto 10. maja 2014 pod naslovom v Veselju z drugim. Cilji samega festivala so bili srečati se z najrazličnejšimi ljudmi v različnih življenjskih situacijah, poklicih (invalid, misijonar, gasilci) in prepoznavati Mozaik značilnosti Nove Gorice in seveda srečanje z ostalimi skupinami FO in FRAME. Že na začetku sta vsa bratstva pričakali dve animatorki, ki sta jih lepo pozdravili in prijazno sprejeli ter jim dali nadaljnja navodila. Na ograji je vsako od skupin pričakal nabiralnik, kjer so skupine odložile svojo pošto, ki so jo prejele preko dopisovanj med skupinami. V nabiralniku so dobili tudi tri vprašanja, s pomočjo katerih so morali pripravit čim bolj izvirno predstavitev nasprotne skupine, da bi se lahko tako vsi bolje spoznali in srečali. Sledil je uradni začetek festivala s pozdravom vseh navzočih, predstavitev skupin ter preprosta dramska igra popolno veselje. Uvodnemu delu je sledila delavnica, na kateri so otroci izdelovali steklene svečnike, ki so jih oblepili z različnimi vzorci iz serviet. Delavnica je bila simbolično dejanje, saj bodo otroci steklene lučke podarili nekomu, ki je 23 v stiski, naj si bo to ostareli človek, invalid ali osamljen. Nekateri so simbolno dejanje naredili že po samem festivalu, ko so podarili luč upanja gostujoči invalidki Nives, ki je bila z nami celoten festival. Ostali otroci pa bodo skupaj s starši ali animatorji ponesli luč upanja v svojem domačem kraju in tako pokazali, da se lahko veselimo z drugim, četudi je drugačen od nas. Kot smo že dopoldan doživeli, je naše življenje sestavljeno iz srečanj, zato smo se v popoldanski veliki igri posvetili srečanju. Kakšnemu srečanju? Sprehodili smo se po sedmih različnih točkah, kjer smo opravljali različne naloge. Na točkah so nas čakali gasilci, kjer smo se spoznali z njihovim delom, spoznali smo znane osebnosti Nove Gorice, njihova zelišča in okusili tudi frtaljo. Obiskali smo tudi misijonarja, srečali smo se z redovnikom, si ogledali znamenito grobnico Burbonov. Ni manjkalo pa niti srečanje z invalidom, kjer je lahko prav vsak od nas okusil kako je biti invalid in s kakšnimi težavami se srečuješ kot invalid. Sprejeli smo izzive in se podali od točke do točke ter se poskusili v raznih spretnostih in spoznavanju. Ob koncu velike igre smo začutili res pravi pomen besede srečevanje, kajti prav v tej besedi se skriva sreča. Srečni, da smo lahko občutili drug drugega in se z medsebojnim srečanjem drug z drugim tudi obogatili. Srečo smo sprejemali in podarjali vsem, ki smo jih na poti srečevanj srečali in obiskali. 24 25 ga naredili smo s seboj odnesli domov in ga podarili ljudem v stiski, tistim ljudem, ki so nam najbolj pomembni. Tisoč sveč se lahko prižge z eno svečo in življenje te sveče zato ne bo nič krajše. Sreča se nikoli ne zmanjša s tem, ko se jo deli. Mi smo naše veselje podelili z drugimi, to je največ kar lahko človek da. Petra Sovdat Surikate, Frančiškovi otroci, Marija Pomagaj na Brezjah … Po veliki igri smo se zbrali na glavnem prizorišču, pred odrom. Skupaj smo se odpravili v cerkev, kjer je potekalo še zadnje srečanje, srečanje z Njim pri obredu sv. maše. Pri sv. maši smo se zahvalili za celoten dan, ki nam je bil podarjen. Mašo je vodil br. Vlado ob somaševanju p. Tomaža in br. Marka. Mašo smo popestrili prav vsi otroci in animatorji s svojim sodelovanjem naj si bo to uvod v mašo, branje berila, prošnje, zahvale, uvod v oče naš in pozdrav miru. Med mašo smo tudi prepevali Frančiškove pesmi. Pri maši smo darovali steklene svečnike, ki smo jih izdelali na jutranji delavnici. Doživeli smo srečanje z Njim in polni upanja ter blagoslova odšli proti novim izzivom srečevanj s sv. Frančiškom in sv. Klaro. Po sv. maši smo imeli še pogostitev s pecivom v parku zraven cerkve, malo smo še poklepetali, potem pa smo odšli vsak na svoj konec, nekateri daleč stran, drugi pa malo bliže in ponesli to srečo, ki smo jo prejeli na tem festivalu v medsebojnem srečanju tudi v naše domove. Ta majhen dar, ki smo Lahko bi začela: V soboto 24. maja smo Frančiškovi otroci župnije sv. Jožefa na Studencih poromali… pa ne bom. Raje bom pričela z surikatami ali po slovensko zemeljskimi ščeneti. Ali veste, da spadajo v družino cibetovk in so težke kar do 950 g, v dolžino merijo do 29 cm, njihova plečna višina pa je do 15 cm. Živijo lahko do 10 let in sicer v savanah in polpuščavah Angole, Namibije, v puščavi Kalahari, južni Botsvani in ne boste verjeli tudi v Sloveniji, natančneje v Ljubljani. Surikate se prehranjujejo s strupenimi kačami in škorpijoni. Njihov strup jim ne škoduje, saj so nanj imune. Preživijo lahko brez pitja tekoče vode. Zadostno količino vode dobijo iz korenin, gomoljev in sadja. In sedaj se boste vprašali kakšne veze ima to s Frančiškovimi otroci in romanjem na Brezje. In jaz vam povem, da je to bistvenega pomena za razumevanje našega izleta. Torej, na Studencih smo letošnjo šolsko leto pričeli z tako imenovanim FRODO-tom ali Frančiškovim oratorijskim dnevom, ki je potekal enkrat na mesec. Seveda so vsi naši Frančiškovi otroci zelo vestno in marljivo obiskovali tudi šmarnice in za zaključni izlet smo se animatorji, na čelu z našo Fani (če je slučajno ne poznate, začnite malo hoditi v družbo, ker ste očitno preveč doma) odločili, da v zahvalo za uspešno leto poromamo k Mariji na Brezje. Da pa bi vsa stvar izpadla v duhu sv. Frančiška, smo tisti dan najprej obiskali ljubljanski ZOO, kjer smo navdušeno opazovali takšne in drugačne primerke živih bitij in seveda surikate. Po končanem obhodu in ko smo še zadnje kotičke torbic naših animatork napolnili z sladkimi, brezplačnimi Nimm2 Soft bomboni, smo pot nadaljevali proti Škofji Loki. Tam nas je čakal naš br. Mitja in nam po prisrčnem snidenju pripravil odličen obed. Seveda bi takšna dobra juhca zahtevala malo počitka, vsaj za oba šoferja, vendar smo se bili primorani odpraviti na ogled mesteca in gradu in ni nam bilo žal. Bratu Mitji smo v zahvalo za topel sprejem pustili nekaj bombonov in mu zagotovili, da se še vrnemo. Ponovno smo sedli v razgreti prevozni sredstvi in se odpeljali cilju naproti. Okrog četrte ure smo prispeli do brezjanske bazilike in se udeležili svete maše, po tem, pa je sledil odhod domov. Dan je bil res prečudovit, vse je potekalo gladko in brez incidentov in prav videlo se je kako nas je naša Nebeška Mamica vodila skozi cel dan. Majhni čudeži so se kar vrstili, vreme je odlično držalo, otroci so bili neverjetno dobro razpoloženi in potrpežljivi, ata Žižek in jaz, pa sva nas vse srečno pripeljala tudi domov. Marija Čerček Emanuel V nedeljo 1. junija 2014 se je Mariboru mudila hrvaška krščanska glasbena skupina Emanuel z gostjo, znano hrvaško pevko, Sanjo Doležal. To je bil za skupino prvi nastop v Sloveniji in zelo veseli smo, da so za to izbrali prav naše mestece ob Dravi. Sodelovali so pri večerni maši, nato pa so 26 27 od tega dogodka še vedno čuti neizmerno hvaležnost do gospe, ki ji je odprla oči in jo popeljala naproti k Gospodu. Praznina, ki je bila v njej, se je napolnila z njegovo veličino, slavo. Nato je skupaj s skupino tudi sama zapela nekaj slavilnih pesmi in pokazala to tudi s petjem. Molitev k svetemu Ludviku nam s slavjenjem in pričevanjem pripravili nepozabno doživetje, ko so pokazali veličino pesmi, s katerimi slavijo Gospoda. Program so pričeli s slavilnimi pesmimi, kasneje pa je svoje pričevanje z nami delila tudi pevka Sanja Doležal. Kdo si ne bi želel biti tako ko ona; slaven, prepoznaven na vsakem koraku, potovati in uživati v najlepših letih. Toda kaj ti prinaša vse to ,če znotraj čutiš praznino, ti nekaj manjka, se počutiš izgubljeno. Ja tudi slavni ljudje se lahko kljub vsemu počutijo izgubljeno in prazno. Občutek praznine je poskušala zapolniti z različno literaturo o osebnostni rasti, obiskovala različna predavanja, seminarje in vedno znova stremela k temu, kako bi kot oseba zrasla in zapolnila praznino. Vseskozi pa je bila rešitev za to na dosegu dlani, cerkev le nekaj korakov od njenega domovanja. Da je to res rešitev za njeno iskanje in vprašanja, je ugotovila, ko jo je starejša gospa prijela pod roko in jo popeljala vanjo. Takrat se je zavedla, da je Gospod tisti, ki lahko zapolni to praznino, pri njem lahko dobi odgovore, ki jih išče in spoznala je, da je res mogočen. Pravi, da se je v njej spremenilo nekaj tisti trenutek, ko je stopila v Gospodovo hišo in da je še danes po 26 letih Sveti Ludvik, mož molitve, nauči nas tako poslušati Božjo besedo, da bo spremenila naše življenjske navade. Sveti Ludvik, kralj pravičnosti, naredi nas bolj pravične v odnosih do naših bratov in sester, do naše dežele in naše Cerkve, da bomo gradniki miru. Za zaključek in v spomin so pevci vsakemu izmed udeležencev podarili srce v obliki šahovnice, seveda s prošnjo, da na svetovnem prevestvu v nogometu držimo pesti in navijamo za naše sosede, z mislimi blaženega Alojzija Stepinca. Moja se je glasila: »Naj bo tako, kakor Bog želi«. Maja Ban Sveti Ludvik, kralj služabnik, nauči nas v vsej ponižnosti služiti bratom in sestram z Jezusovo ljubeznijo. Sveti Ludvik, zelo ljubeči zakonec, prosimo te za naše družine in da bi popolnoma izvršili naše krstno poslanstvo. Sveti Ludvik, kralj romar, izročamo ti naše romarske poti proti Kralju kraljev, našemu Gospodu in Odrešeniku Jezusu. Sveti Ludvik, zvesti prijatelj, zaupamo ti tiste, ki jih ljubimo, in tiste, ki nas ljubijo; pomagaj jim pri iskanju resnično dobrega in ohranjaj jih v prijateljski zvestobi; obvaruj jih smrtnih grehov. Sveti Ludvik, kralj ujetnik, posreduj, da bomo osvobojeni vezi, ki ovirajo našo popolno predanost Bogu. Sveti Ludvik, bolni in premagani vitez, pomagaj nam spoznati Duh križa našega življenja kot našo priložnost pomagati Jezusu pri njegovem pasijonu ljubezni. Sveti Ludvik, nadvse krščanski kralj, zaupamo tvoji priprošnji, prosi za vsakogar izmed nas, da se bomo nekoč skupaj srečali v veselju Svetega mesta, v nebeškem Jeruzalemu. Amen. 28 Zaklad sredi Vipavskega Križa Sončnega junijskega dne (7. dan, leta 2014) se je v Vipavskem Križu zbrala zanimiva druščina mladih fantov. Pripeljali so se z različnimi avtomobili in celo kombijem zelene barve iz vseh koncev in krajev, največ pa iz vzhoda Slovenije. Najbolj oddaljeni so bili s Ptuja, toda prav nič niso zamujali. Skoraj hkrati so se vsi skupaj pojavili na samostanskem dvorišču in si prisrčno stopili v objem ali pa vsaj v fantovski prijateljski pozdrav. Kot rečeno so bili vsi mladostni, toda prav različnih starosti. Ko si jih tako opazoval, si videl, da jih nekaj močno povezuje. Toda ni bilo še jasno kaj. Nato so šli v hišo. Sledil sem jim in videl, da gredo v kapelo. Hišo sem dobro poznal. Pot so nadaljevali do cerkve in se tam posedli. 29 Eden od bratov kapucinov v tisti rjavi halji, pa jim je začel govoriti. Bil je prav prijazen in zanimiv tip. Pozdravil jih je in jim povedal, kako bo potekal dan, ki je bil pred njimi. Toda iz njegovega pripovedovanja še vedno nisem razumel kaj jih je prineslo skupaj. Nekaj je govoril o zakladu in da ga bodo šli iskat, toda zaklad?! Kdo danes še verjame v zaklade. In da bi prišli od tako daleč za hec. Ne, to pa ne! Potem je kakor naključno prišel mimo še en starejši kratkohlačnik in kot po naključju so ga povabili k besedi. Govoril je o Afriki in o tem, kako se je zgubil v savani, da ga je bilo strah, potem pa je končno prišel na varno. Ups! Za njim pa je nastopil še njihov Glavni. Ta je govoril tako skrivnostno in v šifrah, da ga nisem čisto nič razumel. Oni pa so ga. Sem prepoznal po njihovih očeh. Nato so šli iskat ta zaklad. Letali so po soncu, se skrivali v senci, reševali neke uganke, metali kocke in trenirali hitrostno in estetsko urejanje neke mizice z lepimi belimi prtički. Med sabo pa so bili neverjetno naklonjeni in prav nič fantovsko nesramni. Ko jih je sonce že preveč stisnilo, so se odpravili proti cerkvi. Mislil sem: »Nič ni bilo z zakladom, sedaj pa gredo v cerkev, da se malo ohladijo.« Toda niso šli notri, ampak so zopet nekaj iskali naokrog. Dokler niso našli! Našli so ključ od cerkve! Visel je na drevesu cedre, kot kakšna hruška. Dobro, ključ je tu, toda treba bo najti še zaklad. Kje pa je vendar ta zaklad? Med njimi sem slišal, da že slutijo kje ga bodo našli. Šli so torej v cerkev, se posedli po klopeh in začeli s petjem. Potem je prišel zopet tisti tip v rjavi obleki, toda tokrat prekrit z belo in začel govoriti. Še vedno je bil zanimiv. Obljubljal je zaklad, in fantje so mu verjeli. Meni se je sicer zdelo, da ne bo nič, toda ker so mu oni verjeli, sem mu še jaz. In potem je prišel trenutek, ko je vse izdal. Govoril je jasno in razumljivo in spoznal sem, da prihaja Zaklad sam med nas. Tudi k meni, ker sem tudi jaz že verjel. Prišel je sicer zakrit in v zelo preprosti obliki, toda vse nas j e n e ka ko čudežno povezal med seboj. Od tam smo odšli skupaj in vsi še bolj povezani kot so bili oni prej med sabo. Šli so v hišo in jedli kosilo. Bilo je zelo dobro in sploh ga ni zmanjkalo. Kakor smo pojedli, se je v hipu pojavila nova skleda. Imeli smo dober apetit, ker smo preživeli razburljivo dopoldne. Po kosilu pa se nam je obetalo še nekaj lepega. Rekli so, da gremo igrat nogomet. Ker nisem še povsem dojel njihove enotnosti, sem si milil, da ne morejo igrati nogometa skupaj fantje tako različnih starosti. Toda oni so bili kot eno. Tisti Zaklad jih je naredil nerazdružljive. Šli smo in se postavili v skupine ter igrali nogomet. Bilo je vroče, toda zdržali smo s pomočjo sence in veliko vode. Igra je bila poštena in nas je še okrepila v borbi in povezanosti. Potem smo šli nazaj k hiši in se poslovili drug od drugega. Bili smo utrujeni, toda v očeh se je bralo, da si želimo skorajšnjega snidenja. Dokler se ne srečamo pa bomo povezani v obiskovanju takšne mize z lepimi prtički, kjer bomo eno v našem Zakladu. br. Mitja Marija Ponikvar Obljube FO Vipavski Križ Končno smo tudi mi našli pravo kombinacijo časa in vremena, da smo se lahko v soboto, 21. junija podali k svetemu Miklavžu, ki leži pod pobočjem Nanosa. Zbrali smo se nad Gradiščem pri Vipavi, kjer se konča cesta, ob novonastalem Kampu Poklical si me 30 tura. Človek bi si predstavljal kakšen klasičen kamp, vendar so nas pričakala igrišča in plezalna stena, ki so jo nekateri otroci kar z veseljem preizkušali. Seveda smo odrasli bili v skrbeh, da je prosto plezanje precej nevarna reč in nismo pustili, da bi otroci lahko plezali, dokler se da. Kajti samo en napačen gib in je lahko razbita glava, noga ali roka. Ko smo se vsi zbrali, tudi Matic v japonkah, smo krenili proti cerkvici sv. Miklavža. To je majhna cerkvica, ki so jo zgradili pred približno 300 leti, v 90-ih letih prejšnjega stoletja pa popolnoma obnovili, v zadnjem času tudi tlak. Tam smo se udomačili in se srečali med seboj in z Gospodom pri daritvi sv. maše. Že po poti smo pripravljali naše prošnje in zahvale. Sodelovali so prav vsi, tudi takšni, ki še ne hodijo v šolo. Med sv. mašo sta dva animatorja naredila zaobljubo FRAME, nekaj otrok pa zaobljubo FO. »Jaz…, bom v tem letu sledil Jezusu po zgledu sv. Frančiška in sv. Klare. Spoštoval bom bližnje in stvarstvo. Pomagal bom, dober bom do vseh in prosil Boga, da mi pri tem pomaga«. To je besedilo, katerega vsebino se bodo otroci trudili živeti. Ker imamo radi Jezusa, mu bomo sledili in se trudili, da bomo dobri. Prosili smo, naj dobri Bog pomaga živeti to obljubo. Po sv. maši smo imeli še preprosti piknik. Otroci so med tem pridno zvonili na dva majhna zvonova. Ogledali smo si tudi votlino, iz katere pridejo parkeljni, saj smo bili pri cerkvici sv. Miklavža in parkeljni pač spadajo zraven. Vendar se jih pridnim otrokom ni potrebno bati. Čez približno eno uro smo se v sproščenem vzdušju vrnili do naših avtomobilov. Slovo je bilo zadnje dejanje, saj so pred nami počitnice in naša srečanja se bodo začela spet oktobra. br. Vlado Kolenko 31 Iz duhovne oporoke sv. Ludvika IX. sinu: »Predragi sin! Najprej ti naročam, da ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso močjo; brez tega ni zveličanja. Sin, moraš se varovati vsega, kar veš, da ne ugaja Bogu, namreč vsakega smrtnega greha, tako da moraš rajši dopustiti, da te na vse načine mučijo, kakor pa da bi storil kakšen smrtni greh. Če Gospod dopusti, da te zadene kakšna težava, jo moraš prenašati dobrodušno in hvaležno; misli si, da je v tvojo korist in da si to morda zaslužil … Rad in pobožno se udeležuj božje službe, in dokler si v cerkvi, glej, da se ne boš oziral naokrog in brez potrebe govoril, temveč Gospoda pobožno moli glasno ali premišljujoč v svojem srcu. Imej srce polno sočutja do revežev, bednih in nesrečnih ter jim po svojih močeh pomagaj in jih tolaži. Za vse imetje, ki ti ga je dal Bog, se mu zahvaljuj, da boš vreden še več prejeti. Do podložnikov bodi pravičen … in vedno bodi bolj na strani reveža kot bogatina, dokler se nisi prepričal o resnici … Bodi vdan in pokoren naši materi rimski Cerkvi … delaj za to, da bo izginil iz tvoje dežele vsak greh, posebno pa preklinjevanje in krivoverstvo. Preljubi sin, končno ti podeljujem ves blagoslov, kakor ga more ljubeči oče dati sinu … Naj ti Gospod podeli milost, da bi tako izpolnjeval njegovo voljo, da bi mu s tem služil in ga častil, tako da bi midva po tem življenju skupaj prišla k njemu, kjer ga bova gledala, ljubila in hvalila brez konca.« »Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica« Jn 17,17 Moje ime je Marko Rakun in prihajam iz Šentjanža v župniji Rečica ob Savinji. Rodil sem se 22.1.1987 v Celju in bil krščen v domači župniji. Doma smo osemčlanska družina, v kateri nas je pet otrok in sem najmlajši. V domači župniji in podružnici sem bil ministrant in bralec Božje besede. Najprej sem na Rečici ob Savinji obiskoval osnovno šolo, nato pa sem se vpisal na kmetijsko šolo v Šentjurju in jo uspešno končal. Doma imamo namreč kmetijo. Že nekje na polovici srednje šole pa sem začel razmišljati, če bi postal duhovnik. Na nek način lahko rečem, da bi v vsakem primeru postal pastir ali prej doma, če bi prevzel kmetijo ali pa sedaj, ko bom postal dušni pastir. Sicer sem že kot otrok imel malo željo, da bi nekoč postal duhovnik, saj se mi je zdelo zelo zanimivo spremljati domačega duhovnika pred oltarjem. Ta želja ni v meni nikoli zamrla, ampak je v meni samo še rasla in zato sem že na polovici srednje šole začel resno razmišljati o tem, da bi postal duhovnik in da me Bog hoče v svoji službi. Nato pa sem se proti koncu srednje šole dokončno odločil, da bi rad vstopil v bogoslovje v Mariboru in se vpisal na teološko fakulteto. Tako so potem hitro tekla leta izobraževanja in vzgoje za duhovniško službo. To so bila lepa leta priprave, pa tudi čas odrekanj, razmišljanj in preizkušenj, a se mi zdi, da sem tudi iz tega še bolj dozorel. Lansko leto sem bil posvečen za diakona in sedaj še za duhovnika in lahko rečem, da sem zelo srečen! Rad bi z vami delil še nekaj kratkih misli ob izbiri mojega novomašnega gesla: Moje novomašno geslo je iz Janezovega evangelija iz Jezusove veliko duhovniške molitve in sicer »Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica« (Jn 17,17). Jezus tukaj gradi prav poseben zaupen odnos s svojim Očetom, tako je celoten odlomek meni velika tolažba ali kot Jezus sam poravi na drugem mestu: »Ne bom vas zapustil sirot« (Jn 14,18). V obdobju mojega študija se je na svetu marsikar spremenilo, velikokrat ni zaupanja, ljubezni, povezanosti, solidarnosti, pravice … Ravno stavek »Posveti jih v resnici, tvoja beseda je resnica« pa mene osebno kot kristjana vabi, da bi hodil za Jezusom, ki je Pot, Resnica in življenje (Jn 14,6). Jezus želi in kar zahteva od mene in tebe, da sprejmem njegovo besedo, njegovo oznanilo ljubezni in se tako oblikujem v Njegovega učenca. Vsak kdor bo vztrajal v tej Jezusovi resnici, bo osvobojen in usposobljen za neminljivo življenje. Prav zato me zelo nagovarjajo besede pisatelja Henrya van Dyka: »Kdor sam išče nebesa, da bi rešil svojo dušo, bo morda ostal na pravi poti, a ne bo dosegel cilja; medtem, ko tisti, ki hodi v ljubezni, morda tava daleč, a ga bo Bog pripeljal tja med svete«. Marko Rakun 32 Molitvena naveza Očenaš s. Cristine 50 milijonov ogledov na Youtube Sestra Christina se je pred žirijo The Voice predstavila s pesmijo No one Alicie Keys. Sodniki pevca najprej ne vidijo ampak samo slišijo glas. Če jim je nastopajoči všeč, to potrdijo s pritiskom na gumb. Takrat se obrne njihov sedež tako, da nastopajočega vidijo. Prvi v žiriji se je odzval znani pevec J-Ax. Ko je zagledal na odru redovnico v njeni obleki, je vzkliknil: »Jaz sem hudič pred blagoslovljeno vodo«, in je visoko ocenil njeno glasbeno točko in njeno prehojeno glasbeno pot. Manj kot v dveh mesecih ji je uspelo doseči ta velik uspeh. Kardinal Gianfranco Ravasi, predsednik Papeškega sveta za kulturo, je ob glasbenem 33 Sveta Angela Folinjska Prirejeno po reportaži o sestri Cristini Scuccia v francoski reviji la Croix Glasbeni dogodek, ki je moderno glasbeno Evropo letos v mesecu juniju močno zaznamoval, saj je You Toube zabeležil kar 50 milijonov obiskov, so bil italijanski talenti (The Voice of Italia). 5. junija 2014 je namreč petindvajsetlena sestra Cristina iz redovne skupnosti uršulink osvojila zmagovalni pokal. Zmagala je z 62% glasov proti mlademu rokerju Giacomu Voli. Oblečena v redovno obleko svojega reda je na koncu vse prisotne povabila, da se z molitvijo Očenaš »zahvalijo Njemu, ki je tam zgoraj in prav tako spodaj«. Sestra Cristina se je kot solistka predstavila v konkurenci z štirimi finalisti, ki so interpretirali Gli anni italijanske skupine 883 - mešanico visokega petja, ki se preliva v raperski slog. »Želela sem, da se moje sanje uresničijo: Jezus tukaj navzoč«, je rekla po prejemu pokala za The Voice of Italy v obliki treh prstov ene roke, ki drži mikrofon. Novi svetniki uspehu sestre Christine, ki je na YouTube zabeležila 50 milijonov obiskovalcev, povedal: »Vsak od nas bi moral darove, ki jih je prejel, uporabljati v službi drugim.« Na to tekmovanje so mlado uršulinsko spremljali njeni starši in štiri redovne sestre. Sama pravi: »Prišla sem zato, ker sem prejela dar in ga želim z vami deliti. Prišla sem, da prinašam evangelij, veselo oznanilo.« Pesem No one Alicie Keys, ki opisuje ljubezen med dvema zaljubljencema, je sestra spremenila v molitev, ki je naslovljena na Boga: »Želim si biti blizu tebe tam, ker si ti vedno. Lahko si prepričan, da je to najboljši kraj. Ti in jaz skupaj, dan in noč.« Sestra Cristina, ki sama sebe opisuje kot nekdanjo upornico, ki je po birmi nehala hoditi v cerkev, pravi, da je našla svoj smisel ob igranju neke vloge v glasbeni komediji ustanoviteljice reda uršulink, Svete Angele de Merici, v letu 2008 v Palermu. Leto kasneje je postala novinka, potem pa odšla v Brazilijo na izkušnjo delo z otroci sirot. Na vprašanje kako naprej odgovarja: »Živim sedanji trenutek, svojo prihodnost prepuščam Božji previdnosti in bom še naprej pela povsod tam, kamor me pokliče.« br. Placid Prša Papež Frančišek, ki je v prvem letu svojega papeževanja, podrl rekord v številu na novo razglašenih svetnikov, je 9. oktobra 1913 razglasil za svetnico tudi tretjerednico Angelo Folinjsko. Angela se je rodila 20 let po smrti svetega Frančiška, leta 1248 v kraju Foligno blizu Assisija v Umbriji. Njena družina je bila premožna in ji je omogočala vse ugodje, ki si ga je zaželela. K temu je doprineslo tudi dejstvo, da je bila lepa in priljubljena v družbi. Mlada se je poročila z bogatim posestnikom in imela sedem otrok. Tudi po poroki je nadaljevala z razsipnim in grešnim življenjem. Vendar je vedno bolj čutila, da ne dela prav in v sebi zaradi tega trpela. Okoliščine njenega spreobrnjenja leta 1285 niso popolnoma znane. Med molitvijo k svetemu Frančišku (ki se ji je pred tem prikazal), da bi opravila dobro spoved, je videla Jezusa, ki ji rekel, da bo morala zaradi grehov veliko trpeti. Sama je napisala: »Predvsem pa mora človek vedeti, da Bog včasih pride v dušo, ne da bi ga proseč klical ali si ga zaželel.« Po tem dogodku je šla k spovedi in nato naredila kot sama pravi 18 korakov pokore. Pri tem ji je bil zgled sveti Frančišek Asiški, pogled pa je usmerjala h križanemu Jezusu, katerega videnja je pogosto imela. Jezus ji je kazal svoje trpljenje kot izraz svoje ljubezni do nje. Kmalu nato ji je umrla mama in v roku nekaj mesecev še mož in nato eden za drugim tudi vsi otroci. Smrti najdražjih so ji zadale hud udarec, vendar jih je sprejela kot Božjo voljo. Hkrati pa je sedaj ni več nič omejevalo, da se ne bi popolnoma predala Bogu. Hotela je živeti po zgledu svetega Frančiška v popolni revščini. Zato je prodala svoje premoženje, denar razdelila med uboge, sama pa okrog leta 1290 vstopila v Frančiškov tretji red. Tu je osnovala skupnost tretjerednic, jim napisala preprosta pravila, ki jih niso zavezovala k življenju v samostanu, da ne bi s tem omejevala priložnosti za opravljanje dobrih del. Njena odpoved je bila nagrajena s skrivnostnimi razodetji – večkrat je imela videnja Jezusa, doživljala je Božjo bližino, hkrati pa tudi dvoletno trpljenje, ko se ji je zdelo, da jo je Bog popolnoma zapustil. Velike milosti je doživljala med sveto mašo. Dvanajst let ni zaužila ničesar drugega kot hostijo, kar je potrdilo več kot 20 prič. Ko se ji je bližala smrt, so se ob njeni postelji zbrali njeni duhovni sinovi in hčere ter Frančiškovi bratje. Zvečer 4. januarja 1309 je sprejela zakramente za umirajoče in potem okrog polnoči mirno umrla. Že kmalu po smrti so se na njeno priprošnjo začeli dogajati čudeži, ljudje pa so jo začeli častiti kot svetnico. Njeni spisi, zbrani v Knjigi blažene Angele Folinjske, so pomemben vir za preučevanje mističnih razodetij, njo samo pa štejemo za eno izmed najpomembnejših katoliških mistikinj skupaj s Katarino Siensko in Katarino Genovsko. Pokopali so jo v cerkvi svetega Frančiška v Folignu, kjer njeno nestrohnjeno telo počiva še danes. Njen god praznujemo 4. januarja. Sveta Angela je zavetnica vdov, otrok, ki so v smrtni nevarnosti, tistih, ki so zaradi vere zasmehovani in vseh, ki so v skušnjavah. Fani Pečar 34 Zate bo gorelo moje srce Ko je Jezus edini in pravi Gospod srca, v povezanosti z Njim, ki popolnoma preplavlja srce, je v življenju vse na pravem mestu. Ko pa Kristus ni več pravi Gospod srca, ampak v srcu prebivajo drugi, zemeljski gospodje, takrat postane postranskega pomena, ali Kristus je Gospod, kajti On že ni več Gospod mojega srca, pojavi se dvom, omahovanje v veri. Ko boš hotel, Gospod, mi boš naklonil vero, za katero te prosim, tisto vero, v moči katere bom ostal povezan s teboj za vso večnost, brez vzponov in padcev, brez omahovanj ali strahov. Rad bi bil v veri tesno združen s teboj. Nakloni mi to milost, moj Bog in moj Kralj! Širiti Božje kraljestvo pomeni, resnično vsaditi živega in osebnega Boga v vsako srce, kar se zgodi v osebnem srečanju pri molitvi. Kakor ljubezen in dobro žarita in razširjata svetlobo na vse strani, se Božje kraljestvo naseljuje v srcu zgodovine, svet postaja oltar vere in češčenja, da bi človeštvo počasi le začelo delovati in se ravnati po Božjem umu in po Božji volji. Delavnice molitve in življenja »Dotakni se mojega srca, Gospod Jezus Kristus. Dotakni se ga in boš videl, kako se prebudijo sanje, zakopane v človeške korenine od začetka sveta! Gospod Jezus Kristus, tisti si, ki neprestano prihaja z najbolj oddaljenih ozvezdij, iz ognjenega središča zemlje, z dna časov. Srce mi žari ob tem čudežu, sklanjam se k tebi in pravim: ti boš kralj mojih ozemelj. Zate bo gorelo moje srce. Ti boš moja pot in moja luč, vzrok mojega veselja, razlog mojega bivanja, in smisel mojega življenja, moj kompas in moje obzorje boš, moj ideal in moja polnost, moja dovršitev.« (Srečanje, 1) S. Hermina Nemšak, voditeljica DMŽ, je zapisala: »DMŽ in tema Kralj, kaj imata skupnega sem si zastavila vprašanje. In kaj hitro se mi je zasvetilo, da DMŽ ni brez Kralja. Brez Njega, ki začne vstopati v moje življenje in ga želi vsak dan bolj in bolj preoblikovati. Sama sem se z Gospodom srečala že v zibelki, ga počasi spoznavala v družini in pri verouku, mu odgovorila na njegov klic v redovnem življenju. Toda s tem pot iskanja Njega, ki ga ljubi moja duša, ni bila zaključena. Takrat, ko sem se srečala s križem, ko se je moja volja križala z njegovo, mi je bila ponujena možnost, da se udeležim DMŽ. Ko bi poznali Več o DMŽ na e-strani: dmz.si Očeta, Marijin zgodi se, njena zrela vera, ki vidi bistveno in nevidno, sta mi počasi odstirali duhovne globine, ki mi prej niso bile znane. Spremeniti, kar se spremeniti da in izročiti v Očetovo naročje, kar se spremeniti ne da, počasi postaja moj vsakdan. Izročiti se, izročiti vse, preteklost in prihodnost in živeti sedanji trenutek z Njim, ki je Kralj, gospodar in prijatelj, v vseh trenutkih življenja, mene, tebe in vsega stvarstva, je nekaj tako osrečujočega. Biti z Njim na gori Tabor kakor na Kalvariji postaja vedno bolj samoumevno. Toda tega ni mogoče zadržati zase. Deliti, posredovati, odsevati duhovno bogastvo, ki nam ga je zapustil brat Ignacio Larrañaga postaja zame dolžnost in hkrati privilegij. Kako se moje srce razveseli, ko udeleženec DMŽ izjavi, da mu je Božja beseda postala vsakodnevna hrana, da se dnevno srečuje z Njim, ki je zanj postal Pot, Resnica in Življenje. Seveda lahko pričujem Zanj le, če se sama v molitvi vedno znova srečujem z Njim in mu izročam svoje življenje. Molitveni načini, ki nam jih ponujajo DMŽ, tudi meni pomagajo, da je moja molitev globlja, pristnejša in s tem tudi rodovitnejša. Vedno znova se sprašujem, kako naj povrnem Gospodu za vse dobro, kar mi je storil. Toda DMŽ mi odkrivajo, da je Božja ljubezen in njegovo usmiljenje zastonjsko in da sem tudi jaz povabljena, da zastonj delim, saj zastonj pre- 35 jemam. Kako srčno si želim, da bi duhovnost DMŽ dosegla in prepojila vse tiste, ki iščejo smisel svojega življenja, ki se čutijo ujeti in ne vidijo poti naprej. Gospodova navzočnost prežene vse strahove in razblini vso tesnobo, v molku in navzočnosti se da začutiti.« Jezus v evangeliju pravi, da so srečni tisti, ki so ubogi v srcu in prazni sebe - ker nimajo ničesar in bodo imeli vse: Boga samega. Vladarji zemlje vsiljujejo svojo oblast z močjo in silo. Jezus nam naroča: Med vami pa naj ne bo tako. Kdor vlada drugim, naj izkoristi priložnost, da živi ob nogah drugih, jim umiva noge in jim streže pri mizi. Blagor tistim, ki spremenijo kraljevanje v služenje in svoje služabnike prek čudeža ljubezni spremenijo v gospode. Kdo ima višji položaj, tisti, ki pošilja, ali tisti, ki je poslan; služabnik ali gospod? Dal sem vam zgled. Tudi vi delajte tako: vladajte tako, da se bodo podrejeni počutili gospode. Korenine mojega kraljestva ljubezni bodo počivale v najglobljih temeljih izpraznjenosti samega sebe in od tam bo raslo drevo ljubezni. V večjo globino bodo segale, bolj bodo visoke. Večja ponižnost, večja ljubezen. Naslednje besede so tudi uradna himna DMŽ, kristološka himna, ki se je že širila med prvimi skupnostmi kristjanov: »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.« (Flp 2, 6-11) Po virih DMŽ povzela: Bernarda Ziherl 36 Br. Franček Hrastnik, kapucin 24. maja 2014 je v večnost odšel naš br. Franček. Rad bi vam predstavil brata kapucina, s katerim smo lahko skupaj živeli. To je bil za vse nas velik Božji dar. Br. Franček Hrastnik se je rodil 1. aprila 1929 na Hrastnikovi domačiji, v vasi Stopce 7, v župniji sv. Martina v Laškem. Očetu Karlu Hrastniku in materi Antoniji (tudi) Hrastnik, v daljnem sorodstvu, se je rodilo osem otrok in Franček je bil najmlajši. Franček se je spominjal, da so redno hodili k zornicam in šmarnicam in redno molili rožni venec ob nedeljah in vsak dan v zimskem času. Franček je kot otrok živel mirno otroštvo, nato so prišli burni časi druge svetovne vojne. Med drugo svetovno vojno je bil doma in je kot mlad fant pomagal pri domačih Brat kapucin delih. Dve leti je hodil v nemško šolo. Učil se je nemščine in vse druge šolske predmete. Ko je učitelj govoril proti Cerkvi jo je Franček zagovarjal. Zaradi tega mu je celo grozil s pregnanstvom v Srbijo. V šoli je dobro delal in ni imel nobenih težav z učenjem. Kot 16. leten fant je po koncu vojne doživel hudo nesrečo, zaradi katere je postal invalid: del leve roke mu je odtrgalo in tudi desna roka je bila poškodovana. Prav tako je bilo prizadeto levo oko, na katero je zaznaval samo svetlobo. Bilo je leta 1945, v mesecu novembru, že po končani vojni. V sadovnjak je šel belit drevje. Približno kilometer stran od doma je v grmovju našel nenavaden predmet, ki mu je eksplodiral v roki in povzročil omenjeno invalidnost. Sredi leta 1946 je dobil protezo. Že prej je skušal delati: z grabljami, motiko in tudi pri živini. Ko pa je dobil protezo, pa se je mogel lotiti vsakega dela, še posebej košnje. Sam je čistil drevje in opravljal živino. Ko se je poročil njegov brat Avgust je Franček je živel v njegovi družini kot stric in skupaj so upravljali kmetijo. Z Bratom in njegovo družino se je zelo dobro razumel. Skrbel je predvsem za živino. Kot stric je spremljal vse otroke, ki so se rodili v družini Avgusta in Ane Hrastnik. Rodilo se je enajst otrok, med njimi tudi Jože, duhovnik mariborske škofije. Franček je imel v sorodu še sestrično s. Gregorijo, Marijino sestro, ki je gospodinjila kapucinom v Škofji Loki. Frančkova sestra Antonija in Ana sta bili sestri usmiljenki. Franček je ob gospodu Lojzetu Bratušu, kaplanu in katehetu, ki je rad spodbujal mlade k duhovnemu poklicu, tudi sam pomislil na duhovni poklic in obiskoval tudi prvi letnik gimnazije v Celju. Duhovnik Martin Belej, brat svakinje Ančke, je Frančku ob priliki duhovniškega posvečenja nečaka Jožeta rekel: »Če 37 ne bi bilo vojne in nesreče, bi gotovo tudi ti bil duhovnik«. Že leta 1954 se je Franček srečal s p. Stanislavom Pečovnikom na župnijski duhovni obnovi pred praznikom sv. Martina v Laškem, ki mu je rekel, »da bi pri kapucinih našli kakšno delo zanj«. Mama in sestre usmiljenke so mu malo branile, naj ne zapusti brata Gustija z njegovo družino, zato je z odločitvijo za redovni poklic odlašal. Leta 1960 je br. Franček stopil v Frančiškov svetni red pri sv. Ceciliji v Celju. Medtem so bratovo otroci odrasli in za br. Frančka je nastopil čas za nov korak. Po letnem srečanju SFR na Brezjah, v jeseni leta 1980, se je napotil v Štepanjo vas v Ljubljani h kapucinom na pogovor. Napisal je prošnjo za vstop v kapucinski red in 7. Januarja 1982 prišel v Ljubljano. Tam je bil dobra dva meseca kot kandidat. Spoznaval je brate, bratsko in molitveno življenje in se vanj polno vključeval. Sprejel je tudi nekatere preproste odgovornosti: odpiranje in zaklepanje cerkve, zvonjenje, hojo v trgovin in na pošto, sprejemanje telefonskih klicev… Po prazniku sv. Jožefa, leta 1982, je bil br. Franček poslan v svetokriško bratstvo. Tu se je hitro vključil v življenje bratstva in dejavnosti, ki jih je lahko opravljal. Zopet se je lahko polno udeleževal molitvenega in bogoslužnega življenja, kar je bila vedno njegova prva želja. Tu je skrbel za nabavo v trgovini, pomagal kuharju br. Martinu, skrbel za sadno drevje in okopavanje na vrtu, br. Cirilu pomagal pri različnih delih. Kmalu je tudi sam sadil novo sadno drevje in spodbudil, da so hlev napolnili z mlado govedjo, za katero je redno skrbel. Na vrtu in župnijskem travniku je kosil in sušil krmo. Skrbel je tudi za prostor pred cerkvijo, na samostanskih dvoriščih in v notranjosti samostana. V kapucinskem bratstvu je tako br. Franček preživel 9 let kot samostanski tretjerednik. V vsem se je vključil v bratstvo – v duhovno in vsakdanje življenje. Br. Franček je na pobudo generalnega definitorja Pacifika Dydicza stopil v noviciat, ki je bil v Vipavskem Križu. Habit je nosil že od 21. avgusta 1987, ko ga je prejel kot samostanski tretjerednik. 1. aprila 1991 (na svoj rojstni dan) je naredil prve zaobljube. 2. junija 1994, na praznik Svetega Rešnjega Telesa, pa je popoldne v tej samostanski cerkvi naredil večne zaobljube. Franček je občasno obiskoval svoj dom, kjer se je srečeval s svojim bratom in njegovo Iz kapucinskega sveta 38 Brisbane, Australija družino. Vedno so ga bili veseli in občasno so tudi oni obiskovali njega. Okrog božiča, leta 2001, je br. Frančka zadela možganska kap, ki ga je za nekaj mesecev priklenila na posteljo. Po pol leta pa je že s fizioterapijo in gibanjem, za katerega se je trudil samoiniciativno, začel sam hoditi, najprej s pripomočki, nato pa prosto. Od takrat sta ga spremljali glavobol in vrtoglavica. Po daljši rehabilitaciji je zopet začel skrbeti za kokoši, pometati, nositi drva, odpirati in zapirati samostanska in cerkvena vrata. Vedno znova so prihajala obdobja, ko je moral ostati v postelji, ko je za nekaj časa odšel v bolnišnico in se zopet vrnil. Včasih pa je spet zbral moči, ko se je sam postavil na noge in šel… »Grem kar peš k sveti Ceciliji, grem v Podpešco«, ki je v bližini njegovega rojstnega doma. Ti kraji so zanj bili čisto blizu, saj jih je vedno nosil v svojem srcu. In za to, kar imamo najraje, ni razdalj … Največje in najpomembnejše »delo«, ki ga je br. Franček opravljal, pa je bila dosledna, zavzeta in goreča molitev. Dolga leta je bil v našem samostanu največji molivec. Kot najšibkejši člen (gledano z očmi tega sveta) nam je vedno kazal, kaj je tisto prvo in najpomembnejše v našem življenju. Bogu hvala za brata Frančka in hvala, Franček, da si naš brat, da si svoje življenje posvetil Bogu. br. Vlado Kolenko V uradnem časopisu nadškofije Brisbane so predstavili našega brata Billa Feya, kapucina, sedaj škofa škofije Kimbe v Papui Novi Gvineji. Članek hvali škofovo delo v majhni, a nadvse goreči škofiji. Po doktoratu iz filozofije na Oxfiordu je brat Bill deloval kot profesor in vzgojitelj naših dijakov in tudi kot učitelja na misijonu Kimbav Papui Novi Gvineij. Škof Bill je preprost, skromen, humoren in neutrudljiv pri delu za zaupano mu Božje ljudstvo. Franciscans international Organizacija Franciscans international na svojih straneh opozarja na nekatere poudarke letošnjih prizadevanj za mir in pravičnost na svetu. Verjetno ste že slišali za vrsto tematskih projektov, predvsem na področju rudarstva, kjer prihaja do vsakodnevnih kršitev človeko- 39 vih pravic in dostojanstva, uničevanja okolja. A ti mali pa nimajo nikogar, ki bi jih branil in bil njihov glas pred predstavniki multinacionalk, rudarsko industrijo? Prav to želi biti Franciscans international. Večina svetovnega prebivalstva je ujeta v začarani krog revščine, neenakosti, brez lastnine, nezaposlenosti, propadanja okolja, marginalizacije in nasilja. Prva svetovna težava je »revščina pravic.« Sprožili so razpravo o trajnostnem razvoju, v raznoraznih vidikih. Pri tem so bili pozorni tudi na hude zlorabe tega izraza. Pozorno spremljajo tudi žensko populacijo, ki v ruralnih področjih gara za družino, tudi z iskanjem čiste pitne vode, obenem pa je pogosto tudi žrtev izkoriščanja v smislu trgovine z belim blagom, spolnih zlorab… Te oblike nasilja na rudarskih področjih še hitreje naraščajo. Poleg drugih ljudi so povabili tudi sedem uglednih pravnikov iz področja trgovine z belim blagom in rudarske industrije, da bi jim pri tem pomagali, tudi v naših prizadevanjih z OZN. Okoli 230 milijonov otrok, od tega 85 milijonov v podsaharski Afriki, mlajših od petih let, ni vpisanih v matične knjige oziroma register prebivalstva. Vpis je otrokova pravica, saj le tako država zanj ve in ga je dolžna zaščititi pred vsakovrstnimi težavami in zlorabami. Zelo zavzeto so si za to prizadevali v Slonokoščeni obali, El Salvadorju. Želijo biti glas tudi revnih Bolivijcev, pa nezakonitih priseljencev v Avstraliji, filipinskih domorodnih plemen, ki jih preganjajo z njihove, z rudami izjemno bogate zemlje. Kentucky, ZDA Združenje kapucinske mladine in družin (CFYM) v ZDA organizira, poleg večjega števila duhovnih vaj, tudi devetdnevno služenje v kapucinskem apalaškem misijonu v zvezni državi Kentucky. Tam skupaj z zaposlenimi pri CFYM in ostalimi odraslimi razdeljujejo oblačila, otroške knjige, pomagajo v domu za ostarele, prirejajo razne poletne tečaje spoznavanja in pomagajo izboljšati kakovost življenja družinam z nizkimi dohodki. V 21. letih je več kot 650 mladih sodelovalo pri tem programu. Geslo tega in vseh ostalih programov je »Tovarištvo v služenju.« Zbral in prevedel br. Gregor Rehar 40 Gangsterjev vodnik k Bogu John Pridmore in Greg Watts Johna Pridmore-a smo v Sloveniji spoznali pred dvema letoma, ko je pričeval na srečanju mladih v Stični. Svojo zgodbo o tem, kako je postal gangster in kako se je spreobrnil, potem ko je skoraj ubil človeka, je zapisal v knjigi Izpoved londonskega gangsterja, ki je bila prevedena tudi v slovenščino. Potem ko se je srečal z Jezusom, je spremenil svoje življenje in sedaj potuje po vsem svetu in pričuje za Kristusa. Gangsterjev vodnik k Bogu tako vsebuje zgodbe o čudežih, ki jih Bog dela v Johnovem življenju po spreobrnjenju. Zasnovana je tematsko v 20 sklopov, povsod pa najdemo Knjiga spodbudne misli in zgodbe, ki so uglašene na temo poglavja. Nekatere so iz njegovega življenja, druge so anekdote ljudi, ki jih bodisi pozna ali pa je o njih bral ali slišal zanje. Kot rdeča nit pa se skozi celotno knjigo vleče misel, ki je zapisana že na naslovnici: Bog obstaja. In je dober, usmiljen, poln ljubezni, h njemu se lahko zatečemo, ne glede na to, kakšno stvar smo naredili v življenju, z zaupanjem, da nam bo odpustil in nas sprejel. Knjiga je izšla pri založbi Družina 2014. Oče Roddy McCally mi je nekoč pripovedoval o potepuhu Jimu, ki je vsak dan ob treh popoldne prihajal v njegovo cerkev v Glasgowu in tam molil deset minut. Očeta Roddyja je nazadnje le premagala radovednost. Stopil je k njemu in ga vprašal, zakaj vsak dan prihaja v cerkev ob istem času. »To počnem zato, ker vem, da je Jezus umrl zame ob treh popoldne,« je odvrnil potepuh. »Pokleknem, rečem: ‹Živjo, Jezus, Jim tukaj,‘ in mu povem, kaj se dogaja v mojem življenju.« Ti obiski so se ponavljali precej let. Oče Roddy je večkrat povabil Jima na skodelico čaja in sendvič. Nato je Jim na lepem nehal prihajati v cerkev. Oče Roddy se je seveda spraševal, kaj se je zgodilo. Neko popoldne je obiskoval bolnike po glasgowski osrednji bolnišnici, ko mu je zdravnik povedal, da ljudje na enem od oddelkov čudežno ozdravljajo po zaslugi starca, ki so ga sprejeli. Ko je oče Roddy prišel na omenjeni oddelek, ga je skoraj spodneslo zaradi prekipevajoče božje navzočnosti. Nato je v postelji zagledal Jima. »Jim,« je dejal, »to je neverjetno. Ljudje ozdravljajo in tukaj se močno čuti božja bližina.« Jim ga je pogledal s postelje in rekel: »To nima nič opraviti z mano, oče. Vsak dan ob treh popoldne ob vznožju moje postelje stoji možak in reče: ‹Živjo, Jim. Jezus tukaj.‘« Film Obvestila Vse dogajanje najdete tudi na: www.kapucini.si 41 Kančevci Non – stop (2014) Let z letalom je v sodobnem času na dolge razdalje postal najlažji in najhitrejši način potovanja. Večina nas je ob kaki posebni priložnosti kdaj letela, pa vendar vsi letenja ne prenašamo enako stoično. Priznam, da sam v letenju prav nič ne uživam in med letom razmišljam o vseh možnih filmskih načinih strmoglavljenja letala. Po ogledu tega filma, bom imel še več materiala za take vrste premlevanja. Kot vemo je po 11. 9. režim na letalih mnogo strožji kot pred temi terorističnimi napadi. Tako ima vsako letalo v ameriških letalskih družbah vsaj enega policista v civilu, ki je usposobljen za posredovanje pri morebitni teroristični grožnji. In v tem filmu je tak policist noben drug kot Liam Neeson, akcijska figura zadnjih let, ki se v filmu „Ugrabljena“ na vse pretege trudi dobiti nazaj svojo hčer in ki v filmu „Sivina“ nastopi sam proti tropu volkov. Torej, je kot nalašč za ta film. Zgodba je sila preprosta, saj se policist spopade s teroristi na letalu, vendar je nasprotnik zvit in vse do zadnjega glavni lik (in gledalci) ne more ugotoviti, kdo sploh je terorist. Vsi so osumljeni, celo on sam. Film poln zmešnjave in dvomov je en boljših akcijskih izdelkov zadnjih let, vreden ogleda. Liam Neeson preprosto nikdar ne razočara. 13. - 19. julij: ADAM - angleški tabor za otroke. Vodijo br. Jurij Štravs, Fani Pečar s profesorji in animatorji 20. - 26. ulij 2014: Tabor za mlade. Vodita br. Primož Kovač in Marjana Talian 27. julij - 2. Avgust 2014: Počitniški teden za slovenske družine. Vodijo Sten Vilar, Pavel Zablatnik, br. Jože Smukavec in sodelavci 3. - 9. avgtust 2014: Letovanje družin gibanja vera in luč 10. -15. avgust 2014: Srečanje izkušnja Boga. Vodi br. Štefan Kožuh 18. - 21. avgust 2014: Duhovne vaje za duhovnike. Vodi p. Anton Nadrah OCist 22. - 25. avgust 2014: Človeška toplina 23. avgust 2014: Kančevci: DMŽ - srečanje za vztrajnost 26. - 28. September 2014: Seminar za zakonske pare z varstvom za otroke. Vodi s. Veronka Verbič 27. september 2014: DMŽ - srečanje za vztrajnost Vipavski Križ Assisi – za mlade 21. - 28. 8. 2014: Romanje v Assisi za mlade. Vodijo br. Vlado Kolenko, br. Marko Senica, br. Jaroslav Knežević in br. Jakob Kunšič Informacije in prijave: http://www.kapucini.si/romanjev-assisi-za-mlade-2014/ Peš romanje za mlade Od 26. julija do 2. avgusta. Bratje kapucini že nekaj let organiziramo peš romanje, ki se začne na praznik svete Ane (26. julija) in konča v Celju, na praznik svete Marije Angelske (2. avgusta). Letos bomo krenili iz Dolenjskih toplic, kjer stoji cerkev svete Ane, končali pa tako kot vedno, v Celju, pri kapucinih. Matjaž Kosi Glede poti je v glavnem urejeno, vedno pa želimo biti odprti za navdihe Svetega Duha. Do izhodišča v Dolenjskih toplicah bomo zagotovili organiziran prevoz. Stroški romanja so bili vedno precej nizki, okrog 40€, s prevozom vred. Rok za prijavo je 15. julij. Za vse dodatne informacije pa se obrnite na br. Mitja Ponikvar: [email protected]. Tel. 030/254-485 Ali veš … 42 Ali ste vedeli, da … l je ob udaru strele med nogometno tekmo v Demokratični republiki Kongo leta 1998 v umrla celotna 11 članska ekipa tekmujočega kluba, med nasprotniki pa ni bil nihče ranjen. l je Barbados na tekmi proti Grenadi leta 1994 moral zadeti avtogol, če je želel priti v nadaljevanje tekmovanja (Caribian Cup). Zmagati so namreč morali z dvema goloma razlike in skoraj do konca tekme so vodili z 2:0, potem pa je Grenada zadela. Namesto, da bi igrali na 3:1, se je zdela boljša taktika doseči podaljšek - v tistem času je veljalo pravilo zlatega gola, ki je veljal dve točki, zato so morali izenačiti. Zanimiva situacija je bila, ko so igralci Grenade, ki so prebrali njihovo namero, branili gol nasprotnika. Na koncu je Barbados dal gol, v podaljšku dosegel zlati gol ter se uvrstil v nadaljevanje tekmovanja. l so prvo svetovno nogometno prvenstvo (največji nogometni dogodek, ki se pripravi vsaka štiri leta) organizirali v Urugvaju leta 1930. Urugvaj je bil na koncu tudi zmagovalec. l je država, ki je zmagala na največ svetovnih prvenstvih, Brazilija (5 krat). V finalu pa je (razen dvakrat – leta 1930 in 1938) vedno igrala reprezentanca kakšne od evropskih držav. l so nogomet kot igro z žogo z nogami iznašli na Kitajskem, za njeno širitev po svetu pa imajo največ zaslug Angleži. l so tudi stari Rimljani igrali podobno igro nogometu – imenovali so jo harpastum, menda je bil Cezar spreten pri igri in je igral z obema nogama, medtem ko Neron ni bil preveč talentiran. Ravno rimski vojaki so prinesli igro na britanski otok – prva žoga bojevitih Angležev naj bi bila glava enega od teh vojakov. l ragbi in nogomet izhajata iz iste igre z žogo. l je na klasični nogometni žogi 32 črnih petkotnikov – po eden za vsako državo v Evropi. l je zaradi grobosti (igralci so tudi umirali) bil nogomet kot ulična igra v začetku prepovedan, v ameriški državi Missisipi je prepoved veljala do leta 1991. l se soccer nogometu reče le v severni Ameriki in je krajšava za besedo Association of Football. l je najvišji rezultat nogometne tekme bil 149:0. Dosežen je bil na Madagaskarju, kjer je igralci protestirali proti nepravičnemu sojenju na prejšnji tekmi tako, da so začeli zabijati avtogole. Pri 149 golih je bila tekma prekinjena, trener in nekaj igralcev pa kaznovanih. l je Kitajska prepovedala nogometno video igrico Football Manager 2005, ker so v njej sodelovale ekipe iz Tibeta in Nepala. l je nogometaš Didier Drogba končal petletno vojno na Slonokoščeni obali, ko je sprte in bojujoče skupine prosil za premirje v času nogometne tekme med Slonokoščeno obalo in Madagaskarjem, ki jo je dobila prva s 5:0. Marcos Tavares – kapetan NK Maribor: »Ko dam gol, vedno pokažem majico, saj želim pokazati, da je Jezus spremenil moje življenje.« napis na nogometnih čevljih Kakaja Ujeto v objektiv 43 A ima labod tudi noge? Veselje na cilju na kolesarki dirki okrog Slovenije Kar bos bom šel naprej. Letiva … Zvoniva, da sliši cela dolina. Nekaj nam hočejo povedati Poslušati je potrebno s srcem! Kdaj bo prišla kakšna ohladitev? Pel bom Gospodu v svojem življenju, igral bom svojemu Bogu, dokler bom bival. Ps 104,24
© Copyright 2024