PDF formatu - Bratje kapucini
Poklicanost in poslanstvo Frančiškov prijatelj 2013 2 10 16 20 27 Vsebina 2 Uvodnik...................................................................................................3 Poklical si me.....................................................................................21 Božja beseda..........................................................................................4 Evangelij.................................................................................................4 Ob izviru.................................................................................................5 Note......................................................................................................22 Poletje za Prijatelja Prekvasiti svet Ob svetem pismu. ..................................................................................6 »Tukaj sem« (2 Mz 3,4) Tema.........................................................................................................8 Poklicanost in poslanstvo Frančišek in Klara vabita................................................................10 Ne bojmo se! »Vsem vse, da bi jih vsaj nekaj rešil« To je dan Mozaik. ................................................................................................24 Film. ......................................................................................................30 Družina Stoker Molitvena naveza.............................................................................31 Duhovne vaje Delavnice molitve in življenja.......................................................32 Poklicanost in poslanstvo - Bog je vstopil v mojo osebno zgodovino FO in Frama.......................................................................................12 Novi svetniki.......................................................................................34 Znamenje časa...................................................................................13 Brat kapucin.......................................................................................36 Božje stvarstvo okrog nas............................................................14 Iz kapucinskega sveta.......................................................................38 Knjiga. ..................................................................................................40 FRAMA jogurt Klici življenja Zeleno, ki te ljubim, zeleno Intervju: Jamina in Marko Presker..............................................16 Ko se beseda bogat ob omembi zakona, zapiše BOGat Prva pomoč.........................................................................................20 Animator – zna se odpočiti Pino Puglisi Br. Vilibald Novak Hobit - neizrečeno krščansko sporočilo Obvestila.............................................................................................41 Ali veš ….............................................................................................42 Ste vedeli, da … Ujeto v objektiv ................................................................................43 Frančiškov prijatelj • XXIV/1 (187) • 2013 Izhaja štirikrat na leto med šolskim letom • izdajajo bratje kapucini ter asiški romarji• urednik: br. Vlado Kolenko uredniški sodelavci: Fani Pečar, br. Jože Smukavec, Brina Smovnik • naslov uredništva: Frančiškov prijatelj, Mekinčeva 3, 1119 Ljubljana • elektronska pošta: franciskov.prijatelj@rkc.si • revija se vzdržuje s prostovoljnimi prispevki. Grafična priprava: Salve, d.o.o., Ljubljana • tisk: Littera picta d.o.o., Ljubljana. Foto na naslovnici: Matjaž Maležič Uvodnik Poletje za Prijatelja Ej, ljudstvo v deželi! A sploh veste kaj se dogaja? Kaj se dogaja? Ja lipe cvetijo, češnje so zrele! In? In, in, in poletje prihaja v deželo. Počitnice, izpiti, ne me spominjat, morje, počitniško delo, druženja, oratoriji, tabori, romanja. Joj, koliko dogodkov je. Jaz imam pa še tabore in pri babici nekaj zidamo. Kot, da bi poleti imel človek povsem nov poklic, zdi se nekoliko bolj humanitaren in ležeren. Če se pa kdo od nas uspe v teh čudovitih mesecih še malo vprašati zakaj vse to, je pa še toliko več vredno. No, za počitnice na morju se še najlažje najde odgovor, treba je namreč zapraviti težko prigaran denar za kaj lepega, mar ne? To je celo poslanstvo, da človek užije nekaj lepih doživetji skozi te nenavadne 3 tedne. Doživljamo, da je to ne le lepo, ampak celo poletna poklicanost. Je pa še ena poletna poklicanost. Ja kaj pa še poleg vsega tega? Eno poslanstvo za vsakega, ki vztraja do tele vrstice. Jezusu povej en vic. Samo njemu. Glej ga lepo z očmi srca, da vidiš, če se bo kaj nasmejal. Stavim za en lep sončen zahod, da se bo. Me prav zanima če si upaš. Poslušaj namreč. Mar ni poletni čas namenjen novim in starim prijateljstvom? Če Jezus ni tvoj prijatelj, naj postane čim prej, ali pa prenehaj z branjem tega članka. In pika. Pa ne pozabi, pomembno je počakati in videti, če se bo Jezus smejal. Sem prepričan, da se bo to videlo. To je ta glavna stvar pri pripovedovanju šal. Tako se zna zgoditi, da boš to poletje potrdil, kot še nikoli doslej, najpomembnejšo poklicanost tvojega življenja: Prijateljstvo z Jezusom! br. Jurij Štravs Božja beseda 4 Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim. Mr 1, 16 -20 Ob izviru 5 Prekvasiti svet V odlomku smo priče ribičem, ki kot pravi ribiči seveda lovijo ribe. Predstavljamo si jih lahko, kako se prav vsak dan odpravijo od doma, polni skrbi, ali bo dovolj? Bo dovolj, da lahko preživim družino? Bo dovolj, da si bom lahko kupil to ali ono? V to zaskrbljenost, v to ozko usmerjenost človeka vstopi Božji sin. Vstopi na hkrati najbolj radikalen način in kljub temu čisto preprosto, s povabilom. Vsak izmed njih je slišal besede: »Hodi za menoj!« in odšli so za njim. Pustili so vse, kar so imeli, vse kar jih je do tega trenutka določalo. Lahko se vprašamo ali je to sploh mogoče? Simon je bil celo življenje ribič, mislil je kot ribič, delal je kot ribič in živel kot ribič. Lahko torej Jezusov poklic resnično razumemo kot nekaj, kar te »iztrga« iz tvojega načina življenja, oziroma iz tega, kar si? Res je, da so takoj pustili in zapustili vse, kar so imeli v rokah in odšli za Jezusom, toda prav Jezus jim pravi, da jih bo naredil za ribiče – ribiče ljudi. Ne za uglajene gospode ali lepe politike, temveč za ribiče ljudi! Na kakšen način se pa sploh razlikuje tisti Andrej, ki je malo prej lovil ribe, od tega Andreja, ki hodi za Jezusom? Še vedno je to Andrej z vsemi potezami, kot ga poznamo, z istimi karakternimi lastnostmi, toda kljub vsemu ga je odgovor na Jezusov klic moral popolnoma spremeniti. Če je prej Andrej pred sabo gledal ribe, zdaj pred sabo gleda Jezusa – ne sredstvo za preživetje, temveč Nekoga, ki ga je poklical za svojega učenca. Kristjani smo kvas, ki prekvaša svet. Vendar le toliko, kolikor se sami pustimi prekvasiti Kristusu in kolikor smo pripravljeni odgovoriti na Njegovo povabilo: Hodi za menoj! Zavedanje, da smo tam, kamor nas je Kristus postavil, kamor nas je poklical, nas mora napolniti z zadovoljstvom, ki prihaja iz srca. Kljub temu, da nas včasih težijo povsem zemeljske skrbi, prav vsi vemo, da obstaja nekaj veliko več kot pa to, kar zdaj vonjam, okušam in vidim. In četudi se zdi, da smo katoličani včasih »banda nergačev«, smo kljub temu občestvo, ki sledi klicu našega Gospoda in smo zaradi tega pripravljeni zapustiti vse, kar smo delali do zdaj ter pustiti Gospodu, da deluje preko nas prav v tistih stvareh, ki smo jih do zdaj delali. Odgovor na poklic torej ni v tem, da vzamem nahrbtnik in brezbrižno pojdem na pot, kamorkoli me bo že zaneslo, temveč v tem, kjer sem, pustim Jezusu, da popolnoma deluje prav tam, kjer sem zdaj in mu tako dopustim, da On spreminja svet preko mene. Toda kako vedeti, če je mesto, kjer sem, resnično tisto, v katero me je poklical Jezus? Na to vprašanje pa nam daje odgovor navodilo, ki ga je prejela Mati Terezija v svojem iskanju: »Pravi klic lahko prepoznaš po veselju v srcu.« Zatorej, veselite se v Gospodu, zmeraj! Samo Pučnik 6 »Tukaj sem« (2 Mz 3,4) Sem na pravi življenjski poti? So moje odločitve prave? – Kolikokrat smo v zadregi, dvomih glede svojih odločitev, življenja! Tuhtamo, premlevamo, si povzročamo skrbi. Malce smo podobni Mojzesu, ko ga v začetku tretjega poglavja Eksodusa pokliče Bog. Deček preživi egipčansko morilsko gonjo, Gospod ga zaščiti tako, da ga povede na sam egiptovski dvor, kjer je sprejet v kraljevsko družino. Prav gotovo je izbran in vendar se ob razodetju Boga prestraši, zboji se odgovornosti, ki mu jo Gospod nalaga. Išče tisoč in en razlog, da ne bi prevzel poslanstva. Dvomi v svoje sposobnosti in izbranost. Nebeški Oče pa je z njim potrpežljiv: ves čas mu daje zagotovila, da v tej nalogi ni sam in da je izbran zaradi vseh svojih dobrih in slabih strani. Tako preprosto je in vendar tako težko zaupamo. Zdi se, kot bi bili šele na začetku odrešenjske zgodovine. Kot bi se ne zgodil križ in zmaga nad smrtjo. Kot bi še vedno bili v Genezi, v tretjem poglavju, kjer Bog pokliče človeka, ker je jedel od prepovedanega sadu – tam prevlada strah nad lastno zmožnostjo zla, Ob svetem pismu ki ga lahko storimo, strah zaradi pomanjkanja zaupanja v božjo ljubezen. Pa vendar tudi v tem padcu človeka z daljnosežnimi posledicami Bog ponuja rešitev, odpuščajočo ljubezen. Vsa moja poklicanost je v tem, da sprejmem božjo ljubezen in jo postavim v svojem življenju na prvo mesto. Kot apostoli. Čeprav tudi oni niso brez dvomov in strahu. Evangelisti, Matej, Marko in Luka, pripovedujejo o tem, kako Jezus pokliče apostole za svoje učence. Simon, Andrej, Jakob, Janez, preprosti ribiči, so navdušeni nad tem klicem. Bog je tu konkretnejši, je v podobi Jezusa Kristusa. Mogoče se jim zaradi tega ni tako težko odzvati povabilu. Slediti temu pa je že drugo vprašanje. Vztrajati na poti ni lahko. Sploh če dajem prednost sami sebi, če pozabim, da je Bog tisti, ki me vodi. Mogoče sem včasih podobna Samuelu, ki ni prepoznal kličočega glasu, in zgrešim (1 Sam 3,4–8). Pomembno pa je, da prisluhnem, čeprav je še toliko hrupa okrog mene. Saj je bilo tudi v času, ko je Bog poklical preroke, veliko hrupa, ki je dušilo Božji klic (npr. »Tiste dni je bila Gospodova beseda redka, videnje ni prodrlo skozi.« (1 Sam 3,1)), pa vendar je bilo to klicanje vztrajno, kot je danes. Na koncu je bil Éli tisti, ki je spoznal, kdo kliče Samuela; 7 pomagal mu je prepoznati kličoči glas (1 Sam 3,8–9), da je potem lahko odgovoril (1 Sam 3,10). Kdaj pa kdaj ali pa mogoče največkrat spregovori Bog po drugih ljudeh, po mojih bližnjih, znancih, nepričakovanih dogodkih. Takrat moram odpreti svoje srce in duha, da bom, da lahko slišim klic znova in znova. Da lahko sprejmem poslanstvo, ki mi je bilo dano, še preden sem vedela zase. Ker me je poklical, me nikdar ne pusti same: »Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi.« (Rim 8,26) Ker me pozna, ve, česa sem sposobna, kaj zmorem: »Gospod me je poklical v materinem telesu, mi dal ime že v materinem naročju« Vedno znova me kliče in vztraja pri odgovoru, saj sem že vnaprej določena. Moja pot je začrtana, le odločiti se moram in stopiti nanjo: »Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati. Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal.« (Rim 8,29–30) Zato dajem ali se vsaj trudim po svojih najboljših močeh dajati Bogu prvo mesto – to je moja poklicanost in moje poslanstvo. Lea Bric Poklicanost in poslanstvo Letošnja rdeča nit Frančiškovega prijatelja se povezuje smernicami krovnega dokumenta Pridite in poglejte (PIP)1, ta pa pred nas postavlja pet glavnih izzivov za delo (tako za skupine, župnije kot za posameznike). Drugi izziv, ki nosi naslov Poklicanost in poslanstvo, se glasi: Namesto pasivnega vztrajanja pri iskanju klasičnih duhovnih poklicev bomo prenovili vzgojo za temeljno in osebno poklicanost vsakega, ki je krčen in birman, ter spodbujali odgovornost za uresničevanje Božjega kraljestva. O njem je razmišljala s. Štefka Klemen, uršulinka, ki dela na centru za duhovne poklice v Mariboru in se ukvarja ravno s tem področjem. 1. Pri izviru poklicanosti Neizmerna je skrivnost poklicanosti! Vsa večnost bo premalo, da bi jo do konca razumela! In tele vrstice so zgolj poskus ujeti v besede neulovljivo. Če bi zares doumeli, ka 1 Pridite in poglejte, Slovenski pastoralni načrt, krovni dokument, Ljubljana, Celjska Mohorjeva družba 2012. 8 kšen dar nam je podarjen, bi prevzeti strmeli v ponižni hvaležnosti, srce pa bi nas, kakor sv. Pavla sililo, da veselo novico »trosimo vse povsod«. Ne se bat! Ne govorim o poklicanosti zgolj za privilegirane. Mislim na poklicanost, ki je za vse, brez izjeme. Bog je tu »ta glaven«. Vsak človek pod nebom je poklican. Začne živeti, ker ga Bog ljubi, nanj misli in ga želi. Zaradi ljubezni, ki človeka ustvarja (pri njem je večni sedaj!), se nihče ne more čutiti nezaželenega. Če koga celo lastni starši ne bi želeli, ga Božja ljubezen vendar želi. Od vekomaj! Enkratnega, nenadomestljivega, neponovljivega. Ista Božja ljubezen človeka prikliče v življenje. Ista Božja ljubezen ga vsak dan znova kliče in vabi, da podarjeno mu življenje polno živi. Poklicanosti v življenje sledi še druga, krstna poklicanost, ko človek postane Božji otrok, deležen Božje narave in tako v resnici Tema: Poklicanost in poslanstvo svet. Nihče ne more izbrisati krstne poklicanosti, s katero Bog človeka v Kristusu kliče k svetosti Božjih otrok. Ta temeljni poklic, skupen vsem ljudem, ki se začenja s krstom, dopolnijo pa ga drugi zakramenti, naj bi zajel vse človekovo bitje. Vodil naj bi ga k upodabljanju po Kristusu, k teženju k svetosti in h skupnosti z Bogom. Bog se je na človeka, ljubljenega Božjega otroka tako »navezal«, da ga je napisal na svoje dlani. Še več, zapisal ga je v svoje srce in vsakemu pravi: » … kličem te po imenu: Moj/a si!« (Iz 43,1). Njegov - Božji si! Ta navezanost nagiblje Boga, da človeku brez prestanka izkazuje svojo naklonjenost in skrb... na vedno nove načine, katere more odkriti in narekovati samo ljubezen. Pri tem ga vodijo razlogi srca: …»ker te Gospod ljubi …!« kot ljubi oče svojega sina. Četudi človek beži od njega, če se mu izneveri, če zlorablja njegovo ljubezen… Božja ljubezen se ne ohladi, temveč išče vedno nove izraze ljubezni. Ne sprašuje za ceno temveč plača vse dolgove. Tako daleč je šel, da: » … je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). 2.K čemu Bog kliče? Bog neutrudno kliče, da se vključimo v neizčrpen krogotok ljubezni, ki se dogaja med Očetom in Sinom in Svetim Duhom. Kroženje Božjega življenja je nekaj zelo preprostega: je dajanje in sprejemanje. Ne le znotraj Božjih oseb. Razliva se tudi navzven, na človeka, na celotno stvarstvo. Naš delež v tem krogotoku je jasen: »Kakor je Oče mene ljubil, sem jaz ljubil vas, vi pa med seboj!« … živeti vredno klica, v katerega smo bili poklicani« (Ef 4,2). Življenje, izvrstno delo stvariteljske Božje ljubezni, je že samo v sebi poklicanost k ljubezni. Ta prejeti dar po svoji naravi teži, da bi bil darovan« (CD 76, 37). 9 Poklicanost in poslanstvo sta med seboj tesno povezana. Naloga, ki jo Bog zaupa človeku, da jo izvrši tekom tvojega življenja, sestavlja njegovo osebno poslanstvo. S tem namenom je bil človek poklican v bivanje. Biti poklican v bivanje, zato pomeni biti poklican, da izpolniš neko poslanstvo. Poklicanost je torej poslanstvo, da človek odgovorno sodeluje z načrtom Boga ljubezni. Dimenzija poslanstva človekovega bivanja doseže svoj največji izraz v poklicanosti k veri in k osebnemu odnosu s Kristusom. Jezusov poklic zavezuje celotno tvoje bitje, kliče v proces »spreobrnjenja«, k hoji za Kristusom. Zaradi dejstva, da je bil nekdo poklican v odnos s Kristusom, je postal odgovoren, da posreduje drugim to, kar je prejel. To je najboljši način, da se človek zahvali za dar vere. Poklicanost živimo v skupnosti Cerkve, ki je novo Božje ljudstvo, že v svojem bistvu skupnost poklicanih za nadaljevanje Kristusovega poslanstva. Vsak poklicani ima svojo enkratno, nenadomestljivo vlogo. Vsak poklic kristjana je torej vezan na Cerkev v svojem začetku, razvoju, cilju in poslanstvu. Cerkev želi vernikom pomagati, da bi vsak našel tisti poklic, katerega si je Bog zanj zamislil. 3.Različne so poti, cilj pa je isti Poklic kristjana lahko živimo na številne načine, ki so različni in komplementarni. Identični so glede na cilj (vsi smo poklicani, da temu svetu razodevamo Kristusov obraz), različni pa so glede na način in sredstva za dosego tega cilja. Nobeden od teh poklicev ne povzema sam v sebi vseh darov, služb in nalog. Le skupaj razodevamo celoten Kristusov obraz. Nekateri so poklicani, da bi bili priča Jezusa Kristusa v svojem vsakdanjem družinskem in družbenem življenju. Božje Kraljestvo naj bi iskali sredi zemeljskih stvarnosti, jih urejali po Božji volji, ter kakor kvas od znotraj posvečevali svet. Druge Bog kliče, da kot stalni diakoni ali v drugih oblikah služenja, po zgledu Kristusa služabnika, »darujejo svoja telesa v živo, sveto, Bogu všečno daritev« (Rim 12,1) in služijo zlasti najbolj pomoči potrebnim. Nekatere Bog kliče v duhovništvo, »biti drugi Kristus« in svoje življenje razdati v slavo Boga in za rešenje sveta. Po njihovem življenju in delovanju naj bi svet uzrl dobroto in usmiljenje Kristusa, velikega duhovnika in pastirja Božjega ljudstva. Spet drugi prepoznavajo v sebi klic v katero izmed različnih oblik posvečenega življenja: biti zmedenemu svetu živa ikona Jezusa. Zaradi Kristusa in njegovega kraljestva zapustiti vse ter z radikalnim življenjem po evangeljskih svetih čistosti, uboštva in pokorščine, ljudem svojega časa pričati o vrednotah, ki ne minejo ter zbujali domotožje po Bogu. Mnogi v sebi prepoznajo klic, da bi zapustili svojo deželo, svojo rodovino … in kot misijonarji/ke ponesli Kristusov evangelij do skrajnih mej sveta… Vem, še zdaleč nisem vseh omenila. Če verujem, da Bog vsakega človeka kliče osebno - v to sem prepričana - morem celo reči: »Kolikor ljudi, toliko poklicev!« Vsi imajo nekaj skupnega: vsi so dar Večne Ljubezni, v vseh smo poklicani, Frančišek in Klara vabita 10 11 Ne bojmo se! da se podarjamo iz ljubezni. Življenje, ki ni darovano, je izgubljeno. 4.Človekov »DA« Bogu Poklic je v človeka položen kot drobno seme. Potrebno ga je gojiti in negovati, da raste in se krepi vse do življenjskega »da«. Če je srce odprto in se zna izpostavljati Evharističnemu soncu, če v molku in molitvi zna prisluhniti in slediti Besedi, če se pusti obrezovati in se zna tudi posvetovati … ob svojem času pričakujmo sad. Poklic bo dozorel. Človek se bo Bogu izročil in stopil na pot. »Da« Bogu sicer vsebuje tveganje in zahteva pogum, a v zaupanju in veri bo korak storjen. Ja, to pomeni pustiti marsikaj za seboj, reči »zbogom« osebam in stvarem, na katere smo navezani in iti na pot. Zapustiti gotovo in se podati v neznano. Odpovedati se nečemu dragocenemu in slediti poti kot svobodni ljudje, ne da bi gledali nazaj, ker »vemo, komu verujemo!« Zapustitev oseb in stvari ni nek konec. Je odprtost za nov začetek. Ne vemo še, kam nas bo nova pot vodila, slutimo pa, da On lahko naše življenje korenito spremeni. Ostala bo samo ljubezen! Šele ko človek tvega svoj »da«, okusi njegov globok smisel!« Dokler se gleda na ceno in se išče svoje lastno ugodje, tako dolgo »da« še ni izrečen z vsem bitjem in pravi smisel življenja še ni odkrit. Naš »da« je resničnost, ki raste. Čim bolj napredujemo, globlja in bogatejša postaja njena vsebina. Kadar svojega »da« nočemo izreči ali če ga izrečemo le na pol, poškodujemo svojo osebnost, dušimo svojo rast, izrinemo veselje in zmanjšujemo smisel svojega življenja. Ker polovična žrtev krvavi, cela pa žari! - v poročenosti ali v posvečenosti. s. Štefka Klemen, OSU Danes nam bo na teh straneh spregovoril papež, Frančišek današnjega časa. Rimska škofija je 17. junija začela tridnevni pastoralni simpozij na temo »Kristus, tebe potrebujemo!«. Papež Frančišek je pri katehezi izhajal iz Pavlovih besed, da namreč ne živimo več pod postavo, ampak pod milostjo (prim. Rim 5, 14). Zbrane vernike rimske škofije je spodbudil, naj se ne bojijo izstopiti iz sebe in iti oznanjat evangelij na periferije življenja, prinašati milost, pod katero živimo in ki nam jo zastonj poklanja Kristus. Zatrdil je, da je prehod od postave do milosti v zgodovini človeštva prava revolucija, ki jo je izvršil Jezus Kristus s svojim križem in vstajenjem. Milost spreminja naše srce, spreminja nas iz grešnikov v svetnike, je pojasnjeval papež. Ni je mogoče ne kupiti ne prodati. Milost je dar, ki nam jo Bog daje zastonj po Jezusu Kristusu. Kristjani smo poklicani to milost prinašati drugim, predvsem ljudem, ki živijo brez upanja: »Upanje je tako kot milost: ne more se kupiti, je Božji dar. Mi moramo ponuditi krščansko upanje s svojim pričevanjem, s svojo svobodo, s svojim veseljem. Dar milosti, ki nam ga poklanja Bog, prinaša tudi upanje.« Spodbudil je, da je evangeljsko oznanilo najprej namenjeno revnim, tistim, ki jim manjka najnujnejše za dostojno življenje. Revni so na prvem mestu, najprej je treba iti k njim in jim prinesti veselo sporočilo, da jih Bog ljubi, in prihaja k njim preko del ljubezni, ki jih izvršujejo Kristusovi učenci v njegovem imenu. A iti je treba tudi do mej razuma, kulture; na raven dialoga, ki daje mir; razumskega, pametnega dialoga. »Pomeni, da moramo iti proti Jezusovemu mesu, ki trpi; a trpi tudi Jezusovo meso tistih, ki ga ne poznajo s svojim proučevanjem, s svojim razumom, s svojo kulturo. Moramo iti tja!« je poudaril papež in dodal, da izraz »iti na periferije, bivanjske periferije« vključuje tako fizično revščino kot razumsko revščino. To pa pomeni, da moramo imeti pogum. »Kristjan mora imeti pogum; pred problemom, pred družbeno ali versko krizo mora pogumno iti naprej. In ko ni mogoče ničesar storiti, mora to potrpežljivo prenašati.« Pri tem je papež ponovno poudaril, da je treba izstopiti iz nas samih, iz naših skupnosti in se napotiti tja, kjer ljudje živijo, delajo in trpijo in jim oznanjati Očetovo usmiljenje, oznanjati to milost, ki nam jo je podaril Jezus. »Če sem na veliki četrtek prosil duhovnike, naj so pastirji z vonjem po ovcah, vam, dragi bratje in sestre, pravim: vsepovsod bodite prinašalci Besede življenje: v vaših četrtih, na delovnem mestu in vsepovsod, kjer se osebe srečujejo in vzpostavljajo odnose. Pojdite ven.« Frančišek je spomnil na evangeljski odlomek, kjer pastir pusti v staji devetindevetdeset ovac in gre iskat eno izgubljeno, ter poudaril, da mi imamo v staji samo eno ovco, devetindevetdeset pa jih manjka. Zato moramo iti ven, iti k njim. To pa je velika odgovornost in zato moramo prositi Gospoda za milost širokosrčnosti, poguma in potrpežljivosti, da bomo šli oznanjat evangelij. To delo evangeliziranja in posredovanja zastonjske milosti ni lahko, kajti nismo sami z Jezusom Kristusom, je opozoril Frančišek. Tu je tudi nasprotnik, sovražnik, ki hoče zadržati ljudi daleč od Boga. Zato v naša srca namesti razočaranje, ko ne vidimo takoj povrnjenega našega apostolskega prizadevanja. Hudič vsak dan polaga v naša srca semena pesimizma in zagrenjenosti, in tako izgubimo pogum. »Pripraviti se moramo na duhovni boj,« je poudaril papež. »Ni mogoče pridigati evangelija brez tega duhovnega boja: to je vsakodnevni boj proti žalosti, zagrenjenosti, pesimizmu … vsakodnevni boj. Ni lahko sejati, lepše je žeti. A sejati, to ni lahko, in to je vsakodnevni boj kristjanov.« Tudi za ta notranji boj je potreben pogum, pogum, da z molitvijo, samopremagovanjem, željo po hoji za Kristusom, zakramenti rečemo Jezusu: Hvala za tvojo milost. Želim jo ponesti k drugim. Po papeževih besedah je ta vsakodnevni boj mučeništvo. Gospod sicer nekatere prosi za mučeništvo življenja, a obstaja tudi vsakodnevno mučeništvo: to je pričevanje proti duhu zla, ki ne želi, da smo evangelizatorji. Ob koncu je papež Frančišek še izpostavil pomen zastonjskosti. Bog namreč za svoje prijateljstvo ničesar ne zahteva, samo to, da ga sprejmemo. Milost smo prejeli zastonj in zastonj jo moramo tudi dajati naprej, je poudaril in zbrane vernike spodbudil: »Ne se bati. Ne se bati ljubezni, ljubezni Boga, ki je naš Oče. Ne se bati. Ne se bati sprejeti milosti Jezusa Kristusa, ne se bati svoje svobode … Ne se bati milosti, ne se bati izstopiti iz sebe, ne se bati izstopiti iz naših krščanskih skupnosti in iti iskat tistih devetindevetdeset, ki niso v hiši. Iti in se z njimi pogovarjati, povedati jim, kaj mislimo, pokazati jim svojo ljubezen, ki je ljubezen Boga. Dragi bratje in sestre: ne bojmo se! Pojdimo naprej in povejmo našim bratom in sestram, da smo pod milostjo, da nam je Jezus dal milost in da to nič ne stane: samo sprejeti jo je treba.« 12 FRAMA jogurt Pogosto slišim o spremembi generacij in da se vsi tega bojijo... Kot da je FRAMAŠ jogurt z rokom; ko preteče rok, se začne nabirati plesen... Toda ali je to res? Je ta rok trajanja naša domišljija, ali nekaj kar želi Bog? Radi gremo na izhode in radi se vračamo. Naša skodelica jogurta je mogoče že malo izrabljena, mogoče je že čas, da zamenja polico ali da gre v smeti. Mogoče je potrebno popraviti njeno embalažo, dodati nov okus, prilepiti novo etiketo. Ja, in to je pomembno. Vendar, če moja notranjost ni dozorela, potem je moja skodelica lahko vedno obrabljena ali pa lahko kaže na mojo starost in iztrošenost. Lahko se sprašujem: »Kaj lahko jaz sploh še prejmem, kaj jaz lahko še dam«? Če bi tako mislili proizvajalci jogurtov, bi verjetno v njihovih tovarnah danes bil samo še nek kefir. Ampak ne. Nekdo se je spomnil, da bo spremenil embalažo, da bo podelil vsebino svoje notranjosti z drugimi in naredil odlično specialiteto. Nekdo se je spomnil dodati kos sadja, kakšen klas ovsa ali pšenice in zato bo ta jogurt vedno bio, svež in nov. Vedno je bil lep tudi na zunaj, čeprav je kazal poln manj sijaja, kot tisto, kar je znotraj. Tako je tudi s teboj. Pogosto se opazuješ samo od zunaj, kot da ne moreš bolje pogledati v svojo notranjost. Vidiš konec roka trajanja in ga pogosto zamenjuješ s kakšno izkušnjo ali s čim drugim, kot da bi čakal, da ti odzvoni ali da te odvržejo, to je da ti odvržeš samega sebe. FO in Frama Ampak v tvoji notranjosti je še toliko tistega, kar lahko daš, ko nekomu vrneš nasmeh na ustnice, ko nekoga nahraniš. In vse to lahko tebi stori nekdo drug. Zaradi tega ne jokaj za skodelico, ker je pomembna vsebina. Ima željo, da postane nekaj novega. Skodelica postaja vedno bolj tesna in vsebina želi postati nekaj več, mogoče skuta. Tako mogoče tudi ti misliš, da se spreminjaš, mogoče je potrebnega še veliko ovsa in pšenice, polno suhih brusnic, da postaneš dober in zrel. Zato dopusti, da tukaj, kjer si, začutiš globino Božjega glasu, ki ti govori to, kar od tebe resnično želi. Dopusti Bogu, da on odloči, kdaj bo tvoja notranjost pripravljena in kdaj bo odkrila svojo pot poklicanosti. Do tedaj pa pogumno popravljaj svojo embalažo, oziroma se predvsem trudi, da se polniš, da hraniš samega sebe in druge. Ne pozabi drugim dopustiti, da del svojega veselja in arome poklonijo tebi. In ko zaslišiš Njegov glas je to čas in trenutek, ko si pripravljen leteti, ker je tvoje perje dozorelo v pravem gnezdu. Po internetnem zapisu Filipa Polegubića prevedel br. Vlado Kolenko Znamenje časa 13 Klici življenja V zadnjem času sem srečala veliko poklicanih - pogovarjala sem se z letošnjimi novomašniki, ki so vsi povedali, da ni bilo »gorečih grmov«, da je v njih duhovni poklic rastel tiho in počasi, se oglašal na različne načine in dozorel. Srečala sem se tudi s fanti, ki so poklicani na pot zorenja na najbolj krut način - nekdanje odvisnike, ki živijo v skupnosti Cenacolo v Škocjanu pri Novem mestu. Tam je nastajalo Nočno sonce, nočni program na Radiu Ognjišče, ki odpira težje teme. In ta je bila ena težjih - predvsem zato, ker človeka čisto drugače doživiš, ko pride k tebi, kot pa ko greš ti tja. Z Markom sva prišla pred večerjo, fantje so delali na polju, nekaj v kuhinji …, kjer je pač njihovo mesto. Z njimi sva večerjala odlične špagete in na krožnikih ni ostalo nič. Pa ne le zato, ker so bili res odlični, če nimajo soli ali kakšnega drugega živila, jih prav tako pojedo, saj živijo od tistega, kar pridelajo in kar jim je dano. Vem, kako napačno je, ko takoj, ko otroci nečesa ne jedo, starši ponudimo vsaj še dve možnosti, a tisti večer je bil dokaz še bolj slikovit. Fantje so pričevali in pripovedovali svoje zgodbe, po katerih bi lahko snemali filme, saj imajo vse, kar potrebuje dober scenarij: solze, smeh, drogo, igralnico, zapor, obup, depresijo, ulico in srečen konec. V določenem trenutku so namreč zaslišali »klic« v ponovno življenje, klic, ki jih je povabil v borbo in k postavitvi novih temeljev: dela, molitve in spoštovanja. Zdaj so nasmejani, spet živijo in se v resnici spoznavajo - laž, ki jim je prej krojila usoda, tu nima svojega prostora. Ker sem tudi mamica, me v takih trenutkih vedno gloda, kaj storiti, da …. Saj veste … Kaj torej storiti? Ni odgovora, ni garancije, kajti med fanti so takšni, ki so v drogo zašli zato, ker niso imeli doma dovolj materialnega udobja, pa so se v družbi čutili manj vredne, drugi zato, ker so starši svojo odsotnost nadomeščali z materialnim udobjem, tretji so kockali iz samega užitka … Le eno je bilo vsem enako - nekaj se je v nekem trenutku zalomilo v družini, v odnosu. Ker nekdo ni dovolj dobro slišal svojega klica k starševstvu. Že res, da se v veliki večini odločimo, da bomo postali starši, ker to čutim, mnogim se to pač zgodi, a vendarle, ni opravičila. Otroci so nam zaupani zato, da jih pospremimo v življenje, da jih slišimo - le tako se bodo čutili sprejete in močne za svet, ki je lep in na drugi strani poln pasti. Poklicani smo v različne življenjske vloge in poklici, ki jih opravljamo, nas trgajo od družine, od bistva, od Boga. Pa si tega ne smemo dopustiti. Ne vprašajte me, kako, ker ne vem - vsak mora to odkriti pri sebi. Vem le, da ni prav in da smo odgovorni za svoje počutje in tudi za soljudi - če smo starši, še toliko bolj. V sebi združujemo več poklicev, v nas so glasni različni klici in Bog nam je dal tudi pamet - najboljša je zdrava kmečka pamet, z ravno prav soli. Po njej se ravnajo tudi fantje v skupnosti Cenacolo, ki upam, da bodo svojemu močnemu klicu v novo življenje lahko vedno sledili. Tako kot vsi ostali - »z močno voljo dan za dnem in z Božjim blagoslovom.« Mateja Feltrin Novljan 14 Božje stvarstvo okrog nas Zeleno, ki te ljubim, zeleno Verjetno vsak pozna občutek, ko se s težkim srcem odloči in gre »ven na luft«. Že nekaj časa smo se skavtski voditelji v našem stegu pogovarjali da moramo nekam oditi skupaj. Padla je ideja, da odidemo na Donačko goro. Zaradi vseh obveznosti, ki sem si jih nakopala na glavo, sem v obdobju, ko se mi ne da nič, razen kar je nujno. In nedelja (dan izleta) se je z drastično hitrostjo bližala, jaz pa brez izgovora. Kaj mi je ostalo? Z nekaj klici smo se organizirali, pa smo šli. Pot se je začela z razporejanjem in pobiranjem vseh potnikov in ko sem prisedla v avto, je bila prva skrb vreme. Ok, skavt res ne pozna dobrega in slabega vremena, samo dobro in slabo opremo. Samo, ta izlet danes ni zadnja stvar, dajmo se malo zbrat pa premislit. Nič ni pomagalo. Sestra Zdenka je rekla da Donačka nima kape in bo šlo vse lepo skozi, pa smo se peljali. Do Rudijevega doma. Na parkirišču smo se dokaj hitro poenotili da moramo pred začetkom hoje začeti s čokoladno energijo, če že sendviča nimamo. Prvi koraki na goro so se začeli sproščujoče, saj smo po molitvi zakorakali v blatno pot, ki je bila videti kot da so po njene rile divje svinje. To bi bilo primerno za kakšno skavtsko pot preživetja. Prvi počitek je bil že po nekaj metrih pri tabli, ki je naznanila Donački pragozd in opozorilo, naj se držimo označenih poti. V gozdovih lahko ugotoviš, zakaj je zelena barva primerna za sproščanje. V kontrastu z blatno potjo in neokrnjeno naravo (no, tu smo, 15 saj je bilo kar nekaj smeti odvrženih ob poteh) s pomočjo dežnih kapljic je zelenje kar sijalo. In nato? Med nami je tudi Romantična miška - to njeno skavtsko ime je takšno z razlogom. Med tem mojim opazovanjem slišim nekaj takega kot »Iiiiii, glej kak› lepo. Tu bi se res lahko slikali.« In tisto navodilo: ne hodi iz poti, je splavalo po vodi. Fantovski del, kot pričakovano seveda, ni bil navdušen in padla je stava - do vrha poti še samo en postanek za slikanje. Ob tem smehu in prepričevanju sem vključila drugi kanal - dotik drevesa, ki sem se ga dotaknila. Quercus robur. Hrast. Po eni strani gladek, da drugi strani celi hrapav in poln brazgotin. Z močno skorjo. Njegova barva mi je od nekdaj všeč. Takrat pa me je prešinilo da sem zunaj in lahko diham! Vsi meseci, ko si nisem privoščila časa za sebe in tistega, kar imam rada... Vau. Tako je tudi pot navkreber postala lažja. Izkoristila sem, da sem vedno počasna in zadnja v vrsti ter občudovala rože in resje ob delu skal, kjer smo se morali za nekaj metrov strmo vzpeti. Na vrhu nas je čakala slovenska zastava in križ. Mislim da je bila Donačka gora tretja v Sloveniji, kjer je na vrhu zaplapolala slovenska zastava. Predlog, povzpeti se še na »Žetalski«vrh, nato poiskati zaklad in se spustiti v dolino, e bil složno sprejet in koraki podkrepljeni s čokolado so stopili v prijetno potko, okupirano s kamenjem in skalo, ob prijetnih drevesnih spremljevalcih ob poti. Na žetalski strani smo si privoščili nekaj šal na račun strahu pred višino in pred meglo pobegnili v smeri parkirišča. Med hojo nazaj v dolino smo ugotovili, da je zelo dobro, da imaš kvalitetne čevlje za takšno hojo, čeprav ti še to ne pomaga, če si štor in ne znaš hodit navzdol. Želeli smo pridobiti nekaj minut in smo se spustili po bližnjici, po poti, ki je ne uporabljajo tako pogosto, saj je nasuta z listjem in v dežju ni primerna. Mi smo poizkusili. Nekaj po nogah, nekaj po riti. Nad parkiriščem nas je pričakal travnik obsijan s soncem kjer smo preizkusili kakšne pospeške je zmožna naša »mašina«. Če ni ovir in je v igri malica, se vsi rekordi porušijo. Naredili smo nekaj načrtov kaj početi naprej, vendar so se nam v Mariboru vsi načrti porušili. V okviru srečanj gibanj v Mariborski nadškofiji smo sodelovali s pričevanjem o naši veri. Ko sem stopila k mikrofonu sem ugotovila.... Hvaležna sem za izkušnjo skupnosti. Da s takšnimi potmi rastemo skupaj. Da vede ali ne vede odkrivamo milosti Njega. Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod, tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov... Hvaljen, moj Gospod... Brina Smovnik Intervju: Jamina in Marko Presker 16 Ko se beseda bogat ob omembi zakona, zapiše BOGat Jasmina in Marko Presker Ob misli na Jasmino in Marka se najprej spomnim na mavrico, ki je njej (in njemu) tako zelo draga. Znamenje zaveze, obljube, prenehanja grožnje, morda zaklada, ki se skriva na njenem koncu. In barvitosti in domišljije – tega, kar lahko občutiš, ko ju srečaš (skupaj ali posamezno) in tudi tega, kar se vidi skozi spodnje zapisane besede. ⁞⁞⁞ Na štajerskem koncu sta oba precej poznana, kako pa bi se opisala za ostale, ki nimajo te sreče, da bi vaju že srečali v živo? Sva Jasmina in Marko, stara sva 28 in 29 let, poročena pa sva malo več kot leto dni. Trenutno sva v veselem pričakovanju prvorojenke, ki se bo rodila sredi junija. Kot srednješolca in kasneje kot študenta sva bila oba zelo aktivna v raznih skupinah kot so skavti in animatorji. Oba imava rada šport, še posebej nogomet, zato so večeri ob kakšnih tekmah zelo pestri, še toliko bolj, če vsak navija za drug klub. ⁞⁞⁞ In kaj bi rekla drug za drugega, kakšne so njene/njegove prednosti in močne točke? Jasmina: Marko ni nikoli slabe volje in me vedno spravlja v smeh. Marko: Jasmina je zelo skromna in pozitivno gleda v prihodnost, zato ne čudi, da je njen najpogostejši stavek »Pa saj booo«. Jasmina: Tako zelo je vztrajen in potrpežljiv, da me je prepričal v to, da je Maček Muri zabavna pesmica. Marko: Ker trenutno ni zaposlena, podpira vse štiri vogale najinega skromnega domeka. Jasmina: Kamorkoli prideva ga vsi vzljubijo in zato sem ponosna, da sem lahko njegova žena. Marko: Jasmina je tudi vztrajna in potrpežljiva, saj me vsakodnevno prenaša in posluša moje »norčije«, ki jim ni videt konca. Pri naju še kako dobro drži rek, da prvi otrok, ki ga žena dobi, je njen mož. Jasmina: Marko je zelo, zelo, zelo spoštljiv. ⁞⁞⁞ Pri skavtih se včasih hecamo, da če želimo, da Marko pride točno na kako srečanje, moramo o tem obvestiti Jasmino – koliko se v stvareh dopolnjujeta, si pomagata …? 17 Marko: Ker več glav več ve, si tudi midva večino stvari poveva in opominjava drug drugega, če le oba ne pozabiva. Jasmina: Oba si želiva, da bi bila v zakonu srečna in zato sva tudi mnenja, da bova le, če si bova pustila, da se lahko dopolnjujeva. Marko: Res je, da bi morda bilo včasih bolj efektivno, da bi skavti obvestili Jasmino o kakšnem srečanju, saj bi takrat bila večja verjetnost, da bi na srečanje prišel. Jasmina: Za oba je pomembno, da je drug srečen oz vesel in ker vem, da Marku ob službi manjka tudi kakšna sprostitvena dejavnost, sem vesela, če ga lahko spodbudim, da gre ali na srečanje ali na košarko… Prav tako pa je tudi obratno, tudi Marko spodbuja mene s podobnimi zadevami. Pa čeprav to včasih zahteva »določeno žrtev«. ⁞⁞⁞ Sta v otroštvu razmišljala o tem, s kom se bosta poročila in kako sta si predstavljala partnerja? Marko: Malo že, ne. Poročiti se je bila zame želja že od nekdaj. Vedno sem si predstavljal, da bom dobil ljubečo ženo, ki bo z mano v dobrem in slabem. Ki me bo prenašala. Ki bo na »hece« in predvsem, da me bo imela neizmerno in brezpogojno rada. Pravzaprav takšno, kot sem jo dobil. Jasmina: Jaz v otroštvu nisem toliko razmišljala o poroki. Vedno sem si želela, da bi bila nekaj posebnega. Da bi bila svetovno znana športnica. J Z leti pa sem vedno bolj spoznavala, da bolj preprosto živim, bolj sem uresničena. Res je, da sem kar nekaj časa odkrivala svojo pot, ampak sedaj lahko rečem, da sem si v sebi vedno želela preprostega zakonskega in družinskega življenja. Glede partnerja bom pa rekla tako, Bog je upošteval moje želje, ko mi je na pot poslal Marka. ⁞⁞⁞ Kje sta se spoznala? In koliko časa potem sta vedela, da gre zares? Kako? Jasmina: Spoznala sva se preko facebooka. Ampak tako zares pa na oratoriju v Ankaranu. Po koncu oratorija je moral Marko name čakati dober mesec, da sva se naslednjič sploh videla. Namreč, šla sem na misijonsko izkušnjo v Angolo. Seveda med tem časom nisva imela nobenega stika. Ko pa sem prišla domov, sem še isti dan dobila njegov sms in tako sem jaz vedela, da dečko resno misli. Po tistem sva kar hitro začela najino pot že z odločitvijo, da gre zares. Čisto, čisto zares pa se je začelo, ko me je Marko zaprosil v času božiča pred jaslicami v cerkvi Matere Usmiljenja oz. v frančiškanski cerkvi. ⁞⁞⁞ Kako je izgledala vajina priprava na zakon? Midva sva imela res velik blagoslov pri vsej pripravi na zakon in poroko. V tistem letu pred poroko sva obiskovala šolo za zakon pri p. Vitalu Vidru. Tako sva res poskušala ob vedno 18 novih vprašanjih poglobiti najin odnos. Fino je bilo, ker sva ob vsej »tehnični« pripravi imela še »pravo« pripravo na zakon. Sva pa bila oba mnenja, da je sv. maša, obred poroke tisti dan najpomembnejši in ne karkoli drugega. In, resnično, Bog se veseli tega! Toliko ljudi nama je priskočilo na pomoč, da je res bilo zelo BOGato vzdušje. ⁞⁞⁞ Koliko je bila vera navzoča v vajinem življenju – preden sta se spoznala, in kako jo vpletata v svoje življenje zdaj? Marko: Jaz sem svojo vero najbolj živel preko skavtov. Zame velja, da sem bolj človek akcije kot pa kontemplacije. Jasmina: Zame je vera bistvena v mojem življenju. Tu sva si z Markom zelo različna. Kot je že Marko rekel je človek akcije, jaz pa bolj kontemplacije. Preden sva se poročila, sem jaz imela svoj »red« glede molitve, obiska tedenske sv. maše. Ko sva pa začela živeti skupaj, pa sem mogla sprejeti, da Marko ne bo šel vsak dan z mano k sv. maši. Sedaj pa jo vpletava tako, da si ustvarjava neko skupno vero. Jasno je, da kot kristjana greva k sv. maši vsako nedeljo in za vsak praznik. Tudi moliva skupaj. Vsak pa svojo vero, ki jo ima od prej, neguje na svoj način. Sva pa oba toliko svobodna, da se prilagodiva tudi glede tega. Marko tako, da gre z mano kdaj čez teden k maši ali pa skupaj delava kakšno 9 dnevnico. Jaz pa tudi tako, da namesto, da kdaj greva k maši, greva v vetrovnem dnevu spuščat zmaja. 19 ⁞⁞⁞ Katere prilagoditve so bile največje, ki sta jih morala narediti po poroki? Marko: Jasmini je bila definitivno največja prilagoditev ta, da se je morala preseliti v mesto v blok. Zame pa to, da sem si začel deliti omaro in posteljo. Razmerje v obeh primerih je 1:3 za Jasmino. In pa seveda za oba je bilo to, da je vsak prinesel svoj način življenja, od kuhanja do pospravljanja, in vse to je bilo potrebno uskladiti. Ampak, imava še vse življenje za usklajevanje in učenje življenja drug z drugim. ⁞⁞⁞ Sta ena od tistih zakonskih parov, ki ostajata aktivna v pastorali tudi po poroki (Jasmina v okviru dela z animatorji –ZAO in SŠA, Marko kot skavtski voditelj), kje najdeta čas predvsem pa voljo za to? Da sva aktivna v mladinski pastorali je zadnje obdobje bolj na papirju kot v resnici. Drugače pa misliva, da volja izvira iz tega, da oba v tem živiva že lep čas. Vsi tabori, oratoriji, ki sva jih sama preživela, so naju oblikovali. Res pa je, da časa počasi za to zmanjkuje in sedaj se za naju začenja novo obdobje. Zagotovo pa si želiva, da bi bila na nek način vedno prisotna kot majhen delček v mozaiku mladinske pastorale. ⁞⁞⁞ Jasmina ti si trenirala nogomet, Marko je navdušen navijač NK Maribor – koliko se vama zdi, da so skupni interesi pomembni za življenje v dvoje? In kateri so še drugi dejavniki, ki delajo zakon srečen? Fino je, da imava skupne interese, saj so potem določene stvari same po sebi umevne. Marko si ne rabi prepevati tiste znane pesmi: Sam na fuzbal me pust, lubca moja zlata… greva skupaj ali pa ga gledava skupaj. Tudi prostega časa potem ni težko usklajevati. Ampak, to še ne pomeni, da je samo to pomembno za srečen zakon. Misliva, da Všeč mi je tudi, ko mi kdaj na sprehodu utrga rožico. ⁞⁞⁞ Marko, česa se pri Jasmini nikoli ne boš naveličal? Nikoli se ne bom naveličal domačih izrazov, ki se tu pa tam prikradejo v njen govor in mi ponudijo priložnost, da se pohecam na ta račun. Vsakdanjih razvajanj, za katere se včasih tako potrudim, da ji drugega ne preostane. Njenega smisla za humor in nasmeha. Pohval in spodbud ter vključevanja mojih talentov v njeno življenje. Prilagajanja in upoštevanja mojega mnenja … Nje same. je pomembno to, koliko sva se kot zakonca pripravljena prilagajati interesom drugega. Hvala za to, kar sta delila z nami! Naj vaju – pravzaprav vas - Bog še naprej BOGati in nosi na svoji dlani. Pogovarjala se je Fani Pečar ⁞⁞⁞ Sta tik pred tem, da postaneta starša – kaj bosta svetovala vajinim otrokom ko bodo izbirali življenjsko pot? Do tega je še dolgo. Svetovala bi jim, da bi pri odkrivanju svoje poti sodelovali z Bogom. ⁞⁞⁞ Česa se v prihodnje veselita in kakšne so vajine želje? Trenutno so najine misli usmerjene v najino dete, ki ga že res komaj čakava. Želja je veliko, biti na svojem, imeti službo, … vse te običajne stvari. Si pa oba želiva, da bi znala ohranjati BOGat zakon in družino. ⁞⁞⁞ Jasmina, kaj je ena izmed romantičnih stvari, ki jih je Marko naredil zate? Romantično je bilo, ko me je zaprosil. Ko je na poročni dan pokleknil pred mano. Včasih doma vzame kitaro in mi poje (res je, da je zame romantično karkoli zapoje, ker moj posluh ni ravno na višku)… Tik preden je Frančiškov prijatelj šel v tisk, se je Jasmini in Marku rodila Glorija. Novi družinici želimo obilo blagoslova. 20 Animator – zna se odpočiti Počitnice z vso mogočo oratorijsko in še-bog-ve-kakšno ponudbo, kjer se animatorji na polno angažirajo, so za lahko animatorja najbolj delovni meseci. Če smo se preko leta bolj ležerno pripravljali na poletne programe, smo zdaj naenkrat vrženi v tedenski ritem (če za primer vzamemo oratorij), ki je lahko ubijalski. Zgodnje (skoraj šolsko) vstajanje, zadnje priprave pred prihodom otrok, preganjanje z mulci preko dneva pod vročim soncem, potem pa pospravljanje in ob koncu še preverjanje celodnevnega dogajanja – približno takšen je (vsaj pri nas) oratorijski dan animatorja. Vmes pa je seveda še mali milijon različnih situacij, ki nas mečejo iz tira, in delajo vsakdanjo rutino sicer zanimivejšo, hkrati pa tudi dosti bolj naporno. Veselje je videti, da take žrtve dela vsako poletje res ogromna množica mladih, in dejstvo je, da je delo vrednota. Hkrati pa je treba vedeti, da je enako pomemben tudi počitek. Poglejmo samo primer iz športa. Strokovnjaki pravijo, da vsako vajo, ki jo športnik naredi pravilno, telo vzame kot napad nase in nanjo odreagira tako, da okrepi določeno mišico, sklep, gib. Ker pa gre za »poškodbo«, je po njej potrebno okrevanje – torej počitek, ko telo nanjo odgovori. Če pogledamo potek treninga enega tedna, lahko vidimo, da je učinkoviteje, če se dnevi z zahtevnimi vajami izmenjujejo z dnevi sproščanja. V primeru nalaganja ene težke vaje na drugo prihaja do preobremenitev in resnih poškodb. Pa to ne velja le za šport, ampak tudi za ostala področja življenja – tudi za tisti del, kjer živimo animiranje. Preslabo načrtovanje, pomanjkanje animatorjev, preslaba razporeditev dela pa tudi osebne značilnosti posameznika (npr. pretirana tekmovalnost, želja po ugajanju) in posledice vzgoje (slaba samopodoba) so lah- Prva pomoč ko vzroki, ki pripeljejo do izgorelosti (burn out sindrom) – mimogrede, dijaki in študentje so tudi po raziskavi o izgorelosti, ki je bila narejena pred nekaj leti, na udaru takoj za menedžerji. Utrujenost po napornem dnevu, ki si ga kot animator preživel na bazenu, kjer so te otroci večino časa držali pod vodo, ti pa nje nad njo, je seveda nekaj normalnega. V kolikor pa si zaradi nje naslednji dan (ali več dni) brez prave volje za karkoli, razdražljiv, se težko skoncentriraš, storilnost se ti kritično zmanjša in stanje se noče izboljšati, je čisto mogoče, da stvar ni tako nedolžna. V zgoraj omenjeni raziskavi kar 58 % ljudi trpi za kakšno od oblik izgorelosti. In hujše oblike se obravnavajo kot bolezen in potrebujejo zdravniško pomoč Preden se ti zgodi zadnji scenarij, je dobro poskrbeti za počitek. Po uspešnem in napornem tednu oratorija si lahko izključno zaradi skrbi za svoje zdravje (v bistvu gre že skoraj za zdravniški recept) privoščiš jutranje poležavanje v postelji, preživljanje popoldnevov ob napeti kriminalki (ali kakem drugem knjižnem žanru), obisk kina ali kakšen čisto voj način sprostitve. In če v svojo »regeneracijo« vključiš še prijatelje, je zabaven večer družabnih iger skoraj neizogiben. Poskrbimo, da bodo v letošnjih počitnicah uravnoteženi dnevi dela in počitka. Fani Pačar Poklical si me 21 »Vsem vse, da bi jih vsaj nekaj rešil« (1 Kor 9,22) Če bi lahko izbirali, s katero živaljo bi se raje srečali, jagnjetom ali levom, verjamem, da bi večina odgovorila, da z jagnjetom. Ne nazadnje je vsak sam varuh svojega življenja in srečanje z levom ne bi bilo življenju nič kaj prijazno. Pravzaprav je lahko tisti, o katerem vam govorim, hkrati jagnje in lev. Moč leva in izrazita mirnost ter pohlevnost jagnjeta sta moja atributa: z levom hočem biti neizprosen do sebe, z jagnjetom pa hočem širiti blagovest med vse ljudi sveta. Kje se je začela zgodba tistega, ki govori o levu in jagnjetu? Ne dolgo tega se je sredi pohorskih gozdov začelo življenje dečka, ki sta ga starša po stari družinski navadi odnesla h krstu in pri tem imenovala Jure. K močnemu krstnemu zavetniku, čigar ime nosi, je spadalo tudi ime rodbine: tako je danes poznan kot Jure Sojč. Neizprosnost pohorskih gozdov je v njem oblikovala trdega, neizprosnega človeka, ki se ne vda, milina matere pa jagnje, ki se vidi navzven. Ker je deček rasel in se krepil, se je podajal po strmi poti življenja brez posebnih strahov, do dne, ko se je stemnilo nebo in se je za nekatere začel začetek konca: fant je vstopil v bogoslovno semenišče, da bi postal podoben tistemu, ki je resnični lev in hkrati resnično jagnje. Zgornja zgodba, ki je moja osebna, prehaja v neko drugo zgodbo – ki je za vse. Ta del zgodbe, ki je za vse, posebej ponazarja geslo, ki sem si ga izbral: »Vsem vse, da bi jih vsaj nekaj rešil« (1 Kor 9,22). Morda bi kdo rekel, da bi bilo bolj na mestu, če bi napisal »Vsem vse, da bi vsaj sebe rešil« … Tudi to je res, da je poleg želje po reševanju drugih v to hrepenenje vključena tudi želja po osebnem zveličanju. Če beremo celoten odlomek, iz katerega je vzeto moje novomašno geslo, lahko vidimo Pavlovo strategijo oznanjevanja. Pavel pravi, da je kljub temu, da je osvobojen vseh, vendarle vsem postal služabnik, da bi jih čim več pridobil. Judom je postal Jud, da bi pridobil Jude, onim pod postavo je postal, kakor da je pod postavo, čeprav ni pod postavo; ob vsem tem pa je najprej pod Kristusovo postavo. Vsem je postal vse, da bi jih nekaj gotovo rešil. Že v teh Pavlovih besedah je napovedana dvojnost jagnjeta in leva, in ravno v tej dvojnosti hočem oznanilo ponesti med vse strukture življenja. Mislim, da geslo v celoti opiše mojo vizijo duhovništva, za katero se zdi, da je ravno v izgorevanju za ljudi. Ne pravim v pregorevanju, ampak izgorevanju. Za podobo tega izgorevanja jemljem svečo, ki počasi, a nenehno izgoreva in »dogori«, v tem času pa vztrajno razsvetljuje svojo okolico. Žarnica gori in večkrat zaradi prisile »pregori« - svoje poslanstvo zaključi prej, kot bi bilo treba. Če podoba jagnjeta in leva opiše moje osebne poteze, potem Pavlove besede opišejo mojo duhovniško pot. Morda se bo zdelo, da je strategija, ki jo jemljem po Pavlu, »vsem vse«, nekoliko »hinavska«, morda boste rekli, da je neodkrita – in to opažanje je verjetno pravilno. A kaj, ko je cena večnosti neizmerno večja od »hinavščine«, s katero bom poskušal pridobiti (reševati) ljudi. Jure Sojč - novomašnik 22 23 To je dan 24 Mladost v Loki V soboto, 8. junija, smo bratje v iz naših župnij v Škofjo Loko pripeljali skoraj trideset mladih sodelavcev – ministrantov, na srečanje posvečeno prav njim. Zbrali smo se ob 9h zaključili pa ob 16h. Za dobrodošlico smo si privoščili skromen prigrizek v samostanski jedilnici. Ko smo bili vsi zbrani in telesno podkrepljeni, smo se zbrali na dvorišču, od koder smo po kratki katehezi o veri odšli na romanje (se razume peš) v Crngrob. Na poti smo se ustavili pri znamenju križa, ki je tam v spomin na povojne poboje. O tej temi sovraštva, nam je kratko spregovoril br. Miha in nas povabil k bojevitosti brez nasilja. Vse, tako žrtve kot tiste, ki so bili nasilni, smo izročili Očetu v Gospodovi molitvi. Ko smo prispeli v Crngrob smo imeli sveto mašo, ki jo je ob somaševanju bratov: Klemena, Miha in Vlada vodil br. Jaro, ki nas je v pridigi spodbudil k pustolovščini z Jezusom. Br. Mitja je poskrbel za petje, br. Marko Petek pa je oznanjal božjo besedo. Mozaik V samostan smo se vrnili z avtomobili. Takoj smo na samostanskem vrtu začeli pripravljati žar za piknik, rezati zelenjavo in hrenovke, čebulo in vse potrebno za piknik. V tem času, ko so nekateri pomagali br. Jarotu in br. Marku pri pripravi hrane, je br. Mitja nogometne navdušence peljal na igrišče ob samostanu in igra se je začela. Ko je bilo meso pečeno, smo se zbrali in se dobro najedli. Mladi pa ne rabijo sieste in takoj se je začel turnir v nogometu, ki mu je predsedoval br. Mitja. Med tekmami, smo se posladkali še s sladoledom. Dan smo zaključili z molitvijo. Zbrali smo se v koru in po kratkem nagovoru in povabilu k molitvi za osebno vero smo ostali nekaj minut v popolni tišini in osebni molitvi. Nato smo skupaj zmolili Očenaš in prejeli blagoslov po rokah duhovnika br. Jarota. Za konec smo si v zbranosti in molitveni drži ogledali še cerkev sv. Ane, ki naj s svojo hčerjo Marijo materinsko varuje naše ministrante in jih pritegne do Jezusa Kristusa. Zahvalil bi se predvsem br. Jarotu in br. Mitju, za načrtovanje in izvedbo tega dne. 25 Hvala tudi Loškemu bratstvu in vsem bratom, ki ste kakorkoli sodelovali. Br. Jakob Kunšič Svinčnik zanj v Mariboru Misijonska skupina Pridi se je z zadnjo izvedbo musicla o Materi Tereziji v letošnji sezoni, v nedeljo, 26. maja 2013, predstavila tudi mariborskemu občinstvu. Mladi s predstavo navdihujejo, predstavljajo življenje Matere Terezije, ter dajejo zgled, da z Božjo pomočjo in navdihom lahko marsikaj storimo za jutrišnji boljši svet. tudi o lastni odločitvi in ali ni morda bolje, da gre nazaj. Obrne se na Gospoda, ki ji z novo močjo okrepi prepričanje, da je prav tako, da jo ubogi potrebujejo. Na ulici se ji pridružijo dekleta, ki ji pomagajo in tako se odloči ter ustanovi red misijonark ljubezni. Mati Terezija jih je pošiljala na ulico, da delajo za ljudi z nasmehom na obrazu in to kljub nesprejemanju in nerazumevanju njihovega dela. Vsak dan tako doživljajo zavrnitve, vendar z Gospodovo pomočjo premagujejo negotovost in strah. Zgodba se vse skozi povezuje z izbrano pesmijo in glasbo, ki še okrepi gledalčevo radovednost, podoživljanje in predstavljanje same zgodbe. Predstava te prevzame in navdihuje za vsakdanje male čudeže in dobra dela. Ena izmed vodilnih tem, ki jo spremljamo skozi celotno zgodbo, pa se glasi: »Jezus ljubi svet po tebi, tudi če si šibek v sebi, bodi njemu ves predan, majhen svinčnik zanj.« Bodimo tudi mi predani, saj smo majhen svinčnik v njegovih rokah, skupaj pišemo in rišemo boljšo prihodnost. Maja Ban Predstava se prične z mlado Agnes, ki se pri 18. letih odloči in gre v samostan loretskih sester na Irsko, kjer dobi ime Terezija. Nekaj let kasneje se skupaj z sestro Magdaleno (ki je slovenskega rodu) odpravi v Indijo, kjer poučuje dekleta v samostanski šoli. Ob tem pa na ulicah spremlja vsakdanje drugačno življenje ljudi v bedi in žalosti. Ko se odpravlja na duhovne vaje, na vlaku v podobi berača prepozna Gospoda. Ob tem spozna, da je njena pot drugačna od poučevanja, da jo Gospod kliče drugam. Odloči se pomagati najbolj ubogim med ubogimi (bolnim, gobavcem, zanemarjenim), s svojo voljo in željo jim pomaga klub zavrnitvam in nasprotovanjem. Sama pa doživlja veliko bolečino. Ob vsem trpljenju se sprašuje Pasijon v Štepanji vasi V župniji Ljubljana-Štepanja vas že več kot 20 let v času pred veliko nočjo mladi pripravijo pasijonsko igro. Tako smo tudi letos, na cvetno nedeljo in na veliko sredo zvečer, pripravili lepo pasijonsko igro, ki je bila dobro obiskana. Sodelovalo je 40 mladih, ki so bili po starosti od 8. razreda osnovne šolo pa vse do študentov. Letošnji pasijon je bil bolj glasbeno obarvan, saj je med prizori s pesmimi sodeloval SMC bend iz Rakovnika, v katerem sodeluje naša župljanka Kaja Šoštarič. Srednješolec Miha Gašperšič pa je poskrbel, da je bila večina prizorov spremljana z glasbo iz filma Kristusov pasijon, kar je ustvarilo posebno vzdušje. Za luči je odlično poskrbel Peter Kastelic. Vlogo Jezusa je zelo 26 27 dobro odigral Boštjan Čerin, ostale vloge pa drugi mladi iz župnije. Za vse sodelujoče smo iz srca hvaležni. Tudi letos smo ob pasijonu zbirali prostovoljne prispevke, ki so bili namenjeni za pogostitev za vse nastopajoče, približno polovico zbranih prispevkov pa smo namenili misijonarju Pedru Opeki za riž za številne otroke, ki jih vsak dan nahrani. br. Matej Štravs Festival FO in FRAME 4. maja je v Mariboru potekal 19. Festival Frančiškovih otrok in mladine. Ker smo pri katehezah v tem letu spoznavali stvarstvo, je bilo geslo letošnjega festivala: Ti, ki daješ rast. Tudi dejavnosti so bile povezane z naravo in odkrivanjem le te. Frančiškove otroke in animatorje iz Sostra smo prosili, da z nami podelijo nekaj vtisov. Kaj ti je bilo všeč na festivalu? Zakaj si ga udeležil? • Ker je bilo zabavno. Naučila sem se nov bans Pingvinčki. Ni mi bila všeč vožnja z avtobusom, ker me je tiščalo na stranišče. • Všeč mi je bilo, ko smo hodili po stopnicah in postajah. • Bil je zanimiv program. Lepo je bilo. • Všeč mi je bilo vzdušje festivala. Najbolj mi bo v spominu ostala igra, ki je bila pripravljena za mladino. • Bil sem obič‘na ribica, zato je moj komentar: glu, glu. • Nimam komentarja. Izgubili smo se zaradi slabih zemljevidov, vendar je bilo zani- mivo odkrivati naravo, le žal nam je, ker nismo dobili rožice. • Kljub jutranjim oblakom se je naredil prekrasen dan, tako da nas je grelo sonce, ko smo se vzpenjali po stopnicah. Čeprav je bila vožnja dolga, je v dobri družbi hitro minila. Kaj ti pomeni misel: »Če ima Bog skrinjo zakladov, je tvoja slika zagotovo v njej, ker si Božji zaklad!« • Da smo vsi nekaj posebnega in da se moramo potruditi na svojem področju. Ta misel je pomirjujoča, ker nas ima Bog tako rad. Po drugi strani pa je to tudi velika odgovornost. Kaj bi povedal tistim, ki jih ni bilo? • Zamudili ste super srečanje! Upam, da nas bo naslednje leto še več, da bo še bolj veselo! • Če bi šli na festival, bi prehodili 326 stopnic! Imeli bi se izjemno fino in bi v Mariboru preživeli en lep dan. Po naravi bi se sprehajali, si ogledovali štajersko prestolnico. Na koncu, po sveti maši pri bratih frančiškanih, pa bi si zaslužili še en slasten sladoled! Za konec pa še komentar v rimah. Štenge so nas zgarale, a igre okrepčale. Cel dan smo se veselili in kaj novega odkrili. Frančiškovi otroci in animatorji Sostro Kadar kliče dolžnost Kadar kliče me dolžnost, o Bog, kjerkoli besni soj plamena, daj mi moč, da obvarujem vseh starosti življenja. Pomagaj mi objeti majhnega otroka, preden bo prepozno ali rešiti starejšega pred grozno to usodo. Omogoči mi, da bom pripravljen slišati še tako klic slaboten in hitro in učinkovito pogasiti ogenj. Hočem izpolniti svoje poslanstvo in dati vse najboljše v meni, varovati svojega soseda in zaščititi njegovo premoženje. In če moram skladno s tvojo voljo 28 29 izgubiti svoje življenje, prosim, blagoslovi s svojo zaščitniško roko moje otroke in mojo ženo. Amen. Ja, tudi gasilci imamo svojo molitev, včasih je potrebna res Božja roka, da nekoga vrnemo nazaj v življenje, ali nekomu rešimo premoženje pred ognjenimi zublji. Sam nikoli ne bom razumel tistih, ki namerno povzročajo škodo s požigi na materialnih stvareh ali naravnih. Verjetno s tem želijo dokazati, da so »kul«, da si upajo delati škodo. Prepričan sem, če bi se znašli navzkriž z ognjem, bi se kar hitro skesali. Saj veste kako pravijo: »Ogenj je lahko človekov prijatelj ali pa sovražnik«. Ustavil bi se pri besedah, ogenj je lahko človekov prijatelj. V praski bi to pomenilo, da te ogenj pogreje, posuši mokro obleko, lahko si pripravimo topel obrok in topel napitek. Miha Oražem Dobrodelni koncert volčičev V nedeljo, 10. marca je Krdelo Živahnih smrčkov iz Ljubljane 4 (skavti stari 9 do 11let) po večerni sveti maši v Štepanji vasi v Ljubljani pripravilo koncert. Izkupiček prostovoljnih prispevkov je bil namenjen v dober namen. Končno smo lahko pokazali, čemu smo posvetili naše zimovanje in za kaj so se trudili stari volki (voditelji). Da bi si ogreli naše glasove, smo se zbrali že kar nekaj ur pred nastopom. Kaj hočemo, nismo še postali slavni, da bi namesto nas vse potrebno postavili drugi, tako da smo se tega morali lotiti kar sami. Po uspešni zadnji vaji smo odšli najprej na križev pot, nato še k skavtski maši, po kateri je sledil vrhunec večera – dobrodelni koncert Krdela živahnih smrčkov. Čeprav nas je bilo zaradi bolezni in drugih dejavnikov na koncertu le polovica, smo »razturali« sceno. Začeli smo z Volčjo molitvijo, nadaljevali z raznimi skavtskimi, duhovnimi in popularnimi pesmimi, za finale koncerta pa smo povabili gosta – našega Hatija (stegovodjo) Urbana. Skupaj z vsemi obiskovalci smo zapeli Himno stega Ljubljana 4. Vsaka zapeta pesem je bila nekaj posebnega. Nekatere smo spremljali z različnimi instrumenti (klavir, klarinet, violina, kitara, tamburin, harmonika) in nekatere pospremili z gibanjem. Vse pesmi pa smo skupaj povezali z odličnim veznim besedilom, ki ga je spisal Oče Vouk. Poslušalci so bili navdušeni. Kar niso prenehali s ploskanjem, mi pa smo se z veseljem priklonili enkrat, dvakrat, trikrat in nato še nekajkrat. Tudi denarja smo zbrali kar nekaj in z veseljem ga bomo dali tistim, ki ga potrebujejo bolj od nas. Naš cilj je bil dosežen – pripravili smo odličen koncert, se pri tem zabavali, navdušili poslušalce, zbrali denar za v dobrodelne namene in vrgli rokavico ostalim vejam, da se poskusijo potruditi vsaj toliko kot mi pri svojih dobrodelnih projektih. Kača Kaja – Monika Breznikar Da, želim živeti po evangeliju V četrtek, 13. junija 2013, je bil za mariborsko Frančiškovo mladino velik dan. To je bil dan, ki ga je naredil Gospod! Po enem letu poglobljenega spoznavanja sv. Frančiška in sv. Klare, iskanja Boga in skupne rasti v skupini, smo pred Bogom izrekli slovesne obljube. V majhni cerkvici sv. Ane je osem gorečih src v en glas vzkliknilo: »Da, želim živeti po evangeliju!« Priprave na slavnostni dogodek so trajale vse leto, še posebej pa smo se v to poglobili teden dni pred obljubami. Takrat smo se v tišini in molitvi dokončno odločili in našima duhovnima voditeljema, s. Urši in p. Tomažu, napisali uradno prošnjo. Za nas je bila to še ena potrditev več, da je to res velik korak v našem življenju. Končno je prišel 13. junij, ki smo se ga tako veselili. Zbrali smo se v cerkvici sv. Ane nad Tremi ribniki, ki je s svojo majhnostjo in preprostostjo prispevala k še bolj pristnemu Frančiškovemu duhu. Bilo je res zelo lepo in domače. Povezani smo bili s pesmijo in v molitvi drug za drugega in za vse nas. Pri pridigi je p. Tomaž poudaril, da smo vsi povabljeni, da živimo preprosto življenje – takšno, kot ga za nas želi Bog. Delati moramo samo majhne, preproste korake iz Ljubezni in nastale bodo čudovite stvari. Takšne so bile tudi naše obljube: preproste in resnično iz srca. Vsak se je odzval na klic in pokleknil pred oltar, potem pa smo skupaj v en glas izrekli te besede: Jaz, ime in priimek, napolnjen z Božjo milostjo, želim obnoviti svoje krstne obljube in s tem postati služabnik Božjega kraljestva. Zato obljubljam, da bom to leto svoje življenje posvetil Kristusu, tako da bom živel po evangeliju v bratstvu Frančiškove mladine. Obljubljam, da se bom na vsakem koraku trudil delati dobro. V revnih in ponižnih bom prepoznaval trpečega Kristusa. Moč za to bom črpal iz evharistije. Za pomoč pa prosim tudi sveto Devico Marijo, svetega Frančiška in sveto Klaro. V spomin na ta svet dogodek je vsak dobil blagoslovljen tau okoli vratu. Po maši so sledile čestitke, iskreno veselje in objemi, praznovanje pa je ob pikniku, pogovoru in smehu trajalo še pozno v noč. Hvala čudoviti skupini, duhovnima voditeljema in ljubemu Bogu, da je z nami in da nas vse skupaj povezuje v eno veliko Frančiškovo družino. Eva Zinrajh 30 Film Duhovne vaje Družina Stoker (Stoker, 2013) Žalovanje za umrlim je edini pričakovani način obnašanja njegovih svojcev. V zahodnem svetu se žalovanje navezuje na črno barvo in predvsem pasiven odnos do sveta še vsaj nekaj mesecev po pogrebu. Vse to bi se pričakovalo tudi od matere in hčere umrlega Richarda Stokerja, a že na pogrebu s svojo pojavo obrne vse na glavo njegov brat Charles, za katerega hči India do takrat sploh ni vedela da obstaja. Ta scena nas odpelje v zelo zanimivo in dramatično dogajanje družine Stoker, ki skriva temačne dogodke iz preteklosti, ki posledično budijo še temačnejše dogodke v sedanjosti. Nicole Kidman je tokrat le stranski lik, saj vso njej namenjeno pozornost ukrade mlada igralka Mia Wasikowska, ki odlično Molitvena naveza krmari med vlogo žrtve in plenilca. Psihološka srhljivka občasno pretirava v količini nasilja, ki je dandanes zelo priljubljeno že skorajda v vseh filmskih žanrih, vendar film še zdaleč ni neokusen, kot bi se lahko reklo za mnoge »grozljivke«, kot so serija Žaga itd. Ob takem filmu se človek zave, kako zelo srečen je lahko, da živi v deželici pod Alpami, kjer so družine, kot je družina Stoker, zaenkrat prej izjema kot pravilo. Matjaž Kosi Kot vsako leto, smo se tudi letos zbrali molivci na duhovnih vajah v Domu duhovnosti v Kančevcih. Udeležba je bila maloštevilna, a smo bili kljub temu prisrčno sprejeti. Duhovne vaje z naslovom »Marijina vera«, je vodil br. Primož Kovač, sodelovala sta tudi br. Jakob in br. Luka. Mislili smo, da Marijo, njeno življenje, predanost in služenje dobro poznamo, pa smo ugotovili, da temu ni tako. Ona je imela lep, prečiščen odnos z Bogom. Zavestno je prevzela vlogo dekle – služabnice, ker je močno zaupala in to je bila njena prava vera. Saj vera ni samo moliti in hoditi v cerkev, ampak to, da dovolimo Bogu, da naredi iz nas kar On hoče, nas gnete in obdela po svoji volji. Samo tako postanemo pravi in pristni kristjani. Kot Marija se lahko tudi mi razdajamo za druge, jim služimo z veseljem, nikdar ne pričakujemo koristi. Pravo služenje je takrat, ko se podarjamo. Zaupajmo v sebe, da to zmoremo, ker tudi to je prava vera. To je pozitivna oblika služenja. Poznamo tudi negativno obliko, to je takrat, ko se počutimo žrtve, ponižani in izkoriščani. Marija je vedno služila v pozitivnem smislu. Nikoli se ni počutila kot žrtev. Tudi to je bila njena prava vera. Vera nas vodi k temu, da imamo pravi odnos do sebe. Nikdar se ne ponižujmo, nikdar poveličujmo in se ne hvalimo, če hočemo biti pristni v služenju. Marija služi tudi tako, da pomaga v stiski. Ko se počuti nemočna pokliče in prosi Jezusa za pomoč. Kot na primer v galilejski Kani 31 na svatbi. Nihče ni opazil, da bo zmanjkalo vina, saj ga je na mizah bilo še dovolj. Ona je z materinskim čutom to zaznala in takoj posredovala. Kljub temu je ostala v ozadju, skrita in ponižna. Pa še primer, ko gre Marija pomagat teti Elizabeti, ker čuti, da jo potrebuje. To stori samoinciativno. Pomoč naj bo vedno takšna, da je je potrebni vesel. Ne smemo se vsiljevati. Vsaka pomoč, ki jo komu nudimo, naj bo v Božjo slavo. Prava vera je torej tudi iskrena pomoč bližnjemu, brez pričakovanja plačila. Marija je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu in premišljevala. Doživela je prijetna presenečanja in tudi težke preizkušnje. Nikoli se ni jezila, ni bila razočarana, ker je močno zaupala. Vprašala se je : »Kaj mi hoče Bog povedati in kaj želi od mene?« Naj bo Marija zgled v služenju in zaupanju v Boga. Vztrajajmo v molitvi za dobre družine in duhovne poklice. Bog nas bo uslišal, navdihnil mlade, da se bodo pravilno odločali. Mi jim lahko pomagamo z molitvijo, se jih veselimo in jih imamo radi. Pridružite se nam še drugi z molitvijo določene desetke rožnega venca doma ali v molitveni skupini. V naše druženje v Kančevcih smo vključili tudi obisk pri klarisah v Turnišču. Imeli smo sv. mašo z njihovim čudovitim petjem, nato pa prisluhnili pripovedovanju o njihovem delu in načrtih. Z veseljem so odgovarjale na naša radovedna vprašanja. Obiskali smo še župnijsko cerkev v Turnišču, ki je posvečena Marijinemu vnebovzetju. Počastili smo Marijo z litanijami in petjem. Duhovne vaje sta nam lepo popestrila tudi br. Luka s kitaro in br. Jakob s filmom o njegovem bivanju na Madagaskarju. Zaključili smo v nedeljo s sv. mašo v župnijski cerkvi, kjer je bila slovesnost prvega sv. obhajila. Po kosilu pa smo se poslovili od naših gostiteljev z obljubo, da še pridemo, saj sem radi prihajamo. Mimica in Erika 32 Poklicanost in poslanstvo - Bog je vstopil v mojo osebno zgodovino Na začetku je Božja ljubezen, ki govori: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil.« (Jer 1, 5) Prvi korak poklica se zgodi na človekovem nezavednem, gre za privlačnost med osebo z določenimi lastnostmi in konkretno duhovnostjo. V primeru DMŽ se po previdnosti človek udeleži Delavnice in na koncu mu je jasno: »To je tisto, kar sem iskal, odgovarja mojim najglobljim teženjem; tu bom za vedno ostal.« To je korenina, iz katere bo pognalo drevo. Delavnice molitve in življenja 33 Močna občutljivost za Božje je nujno potrebna lastnost, ki predpostavlja resnični poklic voditelja DMŽ. Voditelj se napolnjuje z gorečo ljubeznijo v času svete pol ure, zato njegovo srce utripa za Jezusa: »Spremeni nas, Gospod, v tople in svetle besede, ki bodo znale na svetu zanetiti požar, da bo vsak človek začutil neskončne plamene tvoje ljubezni.« (56, Srečanje). Bog izbranega pokliče po imenu in ga izpelje iz njegovega življenjskega območja: »Pridi in hodi za menoj. Pusti vse in hodi za menoj.« Vsakokrat ko voditelj vzame Priročnik in Sveto pismo ter gre v kraj, kjer vodi Delavnico, dejansko zapusti svojo hišo in družinske dolžnosti in se preseli v drug kraj, kjer posreduje in oznanja Božjo besedo. Nada Kekić, voditeljica DMŽ, pripoveduje svojo zgodbo: »V domači hiši v Divači kot otrok nisem dobila pobude za molitev, saj v naši družini ni bilo krščanske vzgoje, starša sta bila komunista. Šele pred poroko sem na željo tašče prejela vse zakramente in se tudi cerkveno poročila, a vera zame takrat še ni bila kakšna posebna vrednota. Pri štiridesetih, utrujena od življenja-trpljenja, ko sem se dotaknila svoje resničnosti, nisem našla poti, da bi se pobrala. Ravno v tem času, ko sem v težki bolezni pomagala dobri prijateljici, sem po »naklučju« srečala kapucina p. Andreja Božiča. Ko je poslušal mojo osebno zgodbo, ko sem mu z življenjsko spovedjo odprla srce, mi je z bogastvom Božje besede pomagal, da sem lahko spoznala Božji glas v sebi. Začutila sem bližino Boga, sprejetost in ljubezen. Odkrila sem zaklad v sebi, vir dobrega. Kot da se je Bog sklonil k meni, mi prisluhnil in pomagal, me ozdravil in ponudil roko. In ko me je nežno pobožal Abraham, ko so se mi v laseh zableščale srebrne nitke, sem zacvetela kot roža. Takrat sem si podarila kip Device Marije in v svojem domu sem si uredila intimni prostor za molitev v tišini – sprejemala sem svojo resničnost in ob tem občutila Njegovo brezpogojno ljubezen. Pater Andrej me je vodil, ker je poznal, kaj iščem, kaj želim, me je usmeril na pot DMŽ. Ko sem se leta 2006 v Vipavskem Križu udeležila prve DMŽ, je bil notranji nagovor tako močan, da me je prešinil občutek veselja in zadovoljstva. Že na tej prvi Delavnici sem doživela videnje Božjega v tolikšnem sijaju, da sem dahnila: »Tukaj sem, pošlji mene!« (Iz 6, 8). V sebi čutim resnično voljo, da povezujem ljudi, da v DMŽ med udeleženci steče pristna človeška toplina in nas povabi v komunikacijo z Bogom.« Poslanje je poleg tega, da bi delal za Božje kraljestvo, tudi posvetitev Bogu. Ko posvetim nekaj svojega časa Gospodu, se vračam v Bož- jo posest. Poslanstvo, ki ga voditelj prevzame pred Bogom je: Vsem prinašati življenjsko, konkretno in čudovito spoznanje, da smo ljubljeni Očetovi otroci. Temeljno je poznati in živeti Božjo besedo, ko se človek nenehno sprašuje: »Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?« Pomembno je, da beseda postane kruh in življenje. Bog me kliče, kakršen sem, ne išče le mojega dela, išče mene: »Poklical sem te po imenu, moj si, moja si.« Jezus pravi: Potrebujem te, da bi osamljenim, lačnim in žejnim Boga oznanjal, da niso sami in jim povedal, da sem Jaz z njimi, kajti ljubim jih bolj, kakor jih ljubi mati. Pojdi in vse te vesele reči oznanjaj žalostnim in zapuščenim. Po virih DMŽ povzela: Bernarda Ziherl Več o DMŽ na e-strani: www.dmz.si 34 več informacij: www.kapucini.si Novi svetniki 35 Zadnjo soboto v letošnjem maju (25. 5. 2013) je bil za blaženega razglašen Giuseppe Puglisi, duhovnik, ki je javno deloval proti mafiji in bil zato tudi ubit. Pino se je rodil 15. Septembra 1937 v Palermu, v revni četrti Bronccacio. Oče je bil čevljar, mati šivilja. Duhovniški poklic je začutil že zelo zgodaj in pri šestnajstih letih vstopil v bogoslovje. Duhovnik je postal leta 1960, posvetil pa ga je kardinal Ernesto Ruffini, ki sam ni priznaval obstoja mafije. Tudi to je don Pina prepričalo, da je potrebno izreči kritiko Cerkvi, če se ne odziva na probleme v okolju. Je pa ob tem dodal. »Vendar jo moramo kritizirati kot mater in ne kot mačeho!« Prvo službo je opravljal v Godranu, kraju z nekaj 100 prebivalci, kjer je bilo v letu njegovega prihoda 15 umorov zaradi boja med dvema mafijskima klanoma. Z oznanjanjem evangelija od vrat do vrat in bibličnimi skupinami je uspel pobotati nekatere predstavnike med seboj sprtih družin. »Mir je kot kruh,« je ponavljal, »Mora se deliti, sicer izgub okus!« Leta 1990 se je vrnil v svoje rodno mesto in svojo rojstno četrt. Čeprav so mu ponujali manj težke župnije, je izbral svojo župnijo svetega Gaetana. Z majhno pomočjo škofije je poskušal spremeniti miselnost ljudi, ki jih je obvladoval strah pred mafijo (omerta – prisilni molk). Ko je mafija ubila znanega palermskega odvetnika, se je odločil za odkrito nasprotovanje mafijskemu delovanju. V svojih pridigah je javno govoril proti mafiji, ni hotel sprejeti denarja, ki so mu ga ponujali in mafijskim veljakom ni dovolil sodelovanja pri procesijah. Opogumljal je otroke, da ne bi opuščali šole in opravljali del za mafijo po ulicah. prijave: br. Jože Smukavec 041/860 350 [email protected] kapucinski samostan Vipavski Križ 12 5270 Ajdovščina KAPUCINI_Izkusnja poklicanosti_2013-02-27_pop rjava spredaj_02 28. februar 2013 9:31:22 Za otroke in mlade je odprl socialni center (imenoval ga je Oče naš,), kjer jim je nudil zatočišče in si tako med njimi pridobil precej zaveznikov. Njegov znan moto je bilo vprašanje. »In kaj, če bi kdo kaj naredil?«, ki ga lahko danes najdemo na zidovih njegovega mesta. Mafija je zaradi tega njemu in njegovim sodelavcem pogosto grozila, vendar svojega dela ni prekinil. Izkušnja poklicanosti [iP] je tri tedenski program. Namenjen je fantom, ki so dopolnili 17 let in bi radi bolj jasno spoznali, kakšna naj bo njihova življenska pot, kam jih kliče Gospod. Tekom programa se udeleženci umaknejo iz sveta in zaživijo življenje prepleteno z molitvijo, delom, tišino, tematskimi srečanji, bratskim druženjem ter se tako vključujejo v življenje samostanske družine. Molitev je srčika življenja. Tako je tudi na iP. Udeleženci se pridružijo bratski molitvi hkrati pa so povabljeni in uvedeni v osebno molitev, premišljevanje Božje besede in adoracijo. barvno okno sv. Frančiška Asiškega v Taizeju (foto JK) Pino Puglisi 15. septembra 1993 – ko je praznoval 56. rojstni dan – so ga pred njegovo cerkvijo ustrelili. Umor je naročila lokalna mafija – brata Filip in Janez Graviano. Plačani morilec, Salvatore Grigoli, je kasneje umor priznal in odkril zadnje duhovnikove besede: »Pričakoval sem te!« Njegov umor je pretresel Italijo. Že na njegovem pogrebu se je govorilo, da je posredi cosa nostra. Papež Janez Pavel 2., ki se njegovega pogreba ni mogel udeležiti, ga je na svojem obisku na Siciliji leto kasneje (1994) imenoval mučenec za evangelij in pozval ljudi, da naj se odkrito zoperstavijo mafiji. 14. aprila 1998 so njegovi morilci bili obsojeni. Življenjska zgodba Pina Puglisija je predstavljena tudi na filmskem platnu v filmu Pri belem dnevu. Hkrati pa njegova beatifikacija kaže na novo cerkveno pojmovanje mučeništva v Cerkvi (mimogrede na dan naj bi po nekaterih podatkih umrlo za vero do 11 katoličanov) – če je v prvih stoletjih bil v ospredju krščanski nauk, za katerega so ljudje dajali svoje življenja, sedaj v ospredje stopajo moralne odločitve, ki jih nekdo sprejme in se kažejo v njegovem življenju in v njegovi smrti. Gospod, kaj želiš da storim? več informacij: www.kapucini.si prijave: br. Jože Smukavec 041/860 350 [email protected] kapucinski samostan Vipavski Križ 12 5270 Ajdovščina Fani Pečar Delo človeku daje dostojanstvo, zato tudi na iP vsak dan zavihamo rokave in poprimemo za vsakovrstno delo; bodisi na vrtu, v kuhinji, sadovnjaku... s tem tudi program iP ostaja brezplačen. Da bi slišali Gospodov glas je tišina nujna, zato ji na iP dajemo pomembno mesto. Po molitvi ostajamo nekaj časa v tišini, delo včasih začenjamo v tišini, predvsem pa se s tišino srečamo v zadnjem tednu iP, ki ga imenujemo tudi „puščava“. Skozi pogovor pri skupnih srečanjih se bomo dotaknili temeljev našega verovanja in duhovnosti ter teoloških prvin kot so: troedinost, zakramenti, Marija, duhovna pot... iP je tudi čas sproščenega bratskega druženja. Skupaj si ogledamo kakšen film, gremo na izlet, sprehod in KAPUCINI_Izkusnja poklicanosti_2013-02-27_pop rjava spredaj_02 podobno. 28. februar 2013 9:31:22 Ves čas iP je tudi priložnost za spoved, osebno spremljanje in spontan pogovor z brati. iP bo potekala od 1. do 21. julija 2013 v kapucinskem samostanu v Vipavskem Križu. I z d a l a s l o v e n s k a k a p u c i n s k a p r o v i n c a , M e k i n č e v a 3 , 111 9 L j u b l j a n a , w w w. k a p u c i n i . s i O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca. Daj mi pravo vero, trdno upanje in popolno ljubezen, razumnost in spoznanje, da se bom držal tvojih zapovedi. Amen. 36 Brat kapucin Br. Vilibald Novak Svinčeni časi, čas trdega komunizma… V majhno, priljubljeno vaško gostilno vstopi častnik JLA, si naroči pijače, jedače in sede k mizi. Čez čas zopet zacvilijo vrata in v veži se slišijo drobni koraki. Mali kapucin šahovnico pod roko hitro stopi k mizi, pozdravi soborca, postavi figure in bitka se začne. Ne verjeti dobesedno, a približno tako se je dogajalo v Vipavskem Križu desetletja nazaj, ko je br. Vilibald Novak, ki so ga ljubkovalno klicali Šahibald, neusmiljeno mlel nasprotnike. V omenjeno gostilno so hodili mnogi častniki, tudi višji, potrpežljivo čakali, da bi le lahko igrali s vse poznanim šahistom. Če ni bilo tekmeca tam, se je ob nedeljah popoldne s šahovnico pod roko podal k par znancem po župniji in igral. Starejši domačini, se ga tako kot naši bratje, še sedaj spomnijo. Marsikaterega je ravno on vpeljal v skrivnosti kraljevske igre. Franc se je rodil 10. februarja 1908 v Obrovu pri Hrušici. Župnik ga je poslal v Šentviško gimnazijo, od koder je prosil za vstop k kapucinom. Po končanem noviciatu je leta 1926 nadaljeval s študijem v Škofji Loki, kjer je bilo kapucinsko bogoslovje, in tam tri leta kasneje naredil večne zaobljube. Diplomiral je v Innsbrucku, kjer je bil leta 1932 posvečen v duhovnika, nato pa odrajžal prek Osijeka, Celja, Karlobaga med vojno, pa znova Škofje Loke, Krškega, še enkrat Škofje Loke… Nazadnje je pristal v Vipavskem Križu. Povsod je bil v službi vesten in natančen, znal se je vživeti in si s svojo srčno dobroto in veseljem pridobil mnogo prijateljev. Šah mu je bila priljubljena igra, prek katere se je srečeval tudi s drugače mislečimi. Svoj poklic je resno jemal in veliko molil, tudi po poti ali med sprehodom po vrtu. Rad pa je tudi fizično delal, pomagal na vrtu, cepil drva, še najraje pa kosil, to ga je veselilo še iz otroških let. 37 Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi, posebno s soncem, velikim bratom, ki razsvetljuje dneve in nas. Lepo je in v velikem sijaju žari. Tebe, Najvišji, odseva. Na dan smrti, 24. oktobra 1975, je zjutraj še somaševal, kratko pridigal o usmiljenem Samarijanu, ki se je kljub temu, da je bil tujec, usmilil ranjenega človeka na cesti. Po maši je odšel obhajat dva bolnika na dom, pri prečkanju glavne ceste v vasi Cesta ga je zbil voznik. Obležal je s hudimi poškodbami glave. Nekaj minut kasneje mu je br. Simon Rupnik, ki je po naključju prišel mimo, dal odvezo, kmalu za njim pa sta ustavita tudi reševalno vozilo in policija. A Vilibaldova življenjska partija se je naglo končevala in v bolnišnici se mu je iztekel zemeljski čas. Ob enih popoldne je pesem zvonov vseh cerkva to naznanila tudi kriškim faranom. V nedeljo so prebrali pri vseh mašah Vilibaldovo zadnjo pridigo o usmiljenem Samarijanu, ki jo je pokojnik po maši odložil na pisalno mizo v celici. Pogreb je ob somaševanju 90 duhovnikov vodil škof, dr. Janez Jenko, sicer tudi sam Vilibaldov sošolec iz Šentvida. Poudaril je njegovo priljubljenost pri ljudeh in duhovnikih, ter zvestobo Redu in Cerkvi. Ko sem sam leta kasneje prišel k kapucinom, in so bratje opazili, da rad igram šah, so se takoj spomnili na brata Šahibalda. Menda ni ohranjenih zapisov iger, soigralcev, kolikokrat je zmagal, remiziral, morda izgubil. V naši bratski sobi pa še vedno najdemo njegovo šahovnico, s katero pod ramo je hodil od ljudi do ljudi, ter s starodavno navidezno bitko vzpostavljal mostove miru in zaupanja. Po pripovedovanju domačinov, bratov ter zapisu brata Pavla Koširja povzel br. Gregor Rehar. Hvaljen, moj Gospod, v sestri luni in zvezdah; ustvaril si jih na nebu jasne, dragocene in lepe. Hvaljen, moj Gospod, v bratu vetru in zraku, v oblačnem in jasnem sploh vsakem vremenu, s katerim ohranjaš svoje stvari. Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vodi; mnogo koristi ponižna, dobra in čista. Hvaljen, moj Gospod, v našem bratu ognju, v katerem nam noč razsvetljuješ; lep je in vesel in krepak in močan. Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji, ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji, in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem. Hvalite in poveličujte mojega Gospoda in zahvalite se mu in služite mu v veliki ponižnosti. 38 Iz kapucinskega sveta 39 Flores da Cunha, Brazilija Na letošnji praznik Sv. Rešnjega Telesa in Krvi se je v Braziliji odvijalo že 25. romanje, ki nosi ime po bratu Salvadorju Pinzzetti (1911–1972). Br. Salvador je bil brat laik, ki so ga ljudje imenovali »sveti brat«. Umrl je v sluhu svetosti. Njegov proces za razglasitev za blaženega je že v Rimu. Vedno je živel v ponižnem služenju bratstvu, imel je vztrajno molitveno življenje v globoki predanosti evharistiji in ljubezni do bolnikov. Praznovanje Božjega služabnika je bil dan, poln dogajanja: sveta maša, procesija s Svetim Rešnjim Telesom, skupna večerja in obisk kapele Fatimske gospe, kjer je brat Salvador vedno molil. Recife Brazilija Brat Damiano iz Bozzana (1898-1997) je naslednji kapucin,ki ga praznujejo v Brazilji v času od 23. - 31. maja 2013. Klicali so ga za »apostola Severovzhoda« in »brazilski pater Pij«. Brat Damijan, italijanski misijonaski duhovnik, je intenzivno deloval kot spovednik in voditelj ljudskih misijonov več kot 60 let na najbolj zapuščenih področjih »Sertao« na severovzhodu, kjer sta suša in revščina pustila sledove trpljenja že stoletja. Že za časa življenja so ga imenovali svetnik, nanj se sklicujejo milijoni romarjev, ki hrepenijo živeti po njegovih napotkih in obiskujejo kraje zaznamovane z njegovim življenjem, polnim odpovedovanju samemu sebi. Proces je že v Rimu. Stalna izpostavitev relikvij patra Pia Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, kardinal Angelo Amato, je vodil somaševanje pri evharistični daritvi ob pričetku izpostavitve, s pričetkom ob 11.00 v cerkvi sv. Pija iz Pieltrecine. Vsi ki delajo z njim v kongregaciji, so se mu pridružili pri romanju v San Giovanni Rotondo, da bi počastili posmrtne ostanke svetnika. S kardinalom so somaševali: Michele Castoro, nadškof Manferdonije-Vieste- San Giovanni Rotonda, Marcello Bartolucci, tajnik Kongregacije za zadeve svetnikov, ter veliko kapucinskih in škofijskih duhovnikov. Truplo sv. Pija iz Pietrelcine bo ostalo na istem kraju, v središču njemu posvečene cerkve, a v steklenem relikviariju. Odločitev je bila sprejeta po mnogih prejetih klicih, elektronskih sporočilih, pismih in ponavljajočih zahtevah romarjev, ki prihajajo v San Giovanni Rotondo, v katerih so izražali hrepenenje, da bi lahko mogli spet moliti pred relikvijami svetega kapucina. Bratje in nadškof so videli primernost uresničitve te pobude prav v tem letu vere, prepričani, da bo to obnovilo duhovne koristi, ki so bili sad prejšnje izpostavitve (od 28. aprila 2008 – 24. septembra 2009) in še posebno, prebudilo vero v srcih mnogih romarjev, v očeh katerih je pater Pij bil, je in bo zgleden primer priče s svojo duhovnostjo in življenjsko zvestobo. Prevedel br. Gregor Rehar 40 Knjiga Obvestila Vse dogajanje najdete tudi na: www.kapucini.si 41 Kančevci 28. junij - 7. julij: Kontemplativne duhovne vaje, Vodi: (br. Miha Sekolovnik) Hobit - neizrečeno krščansko sporočilo 30. junij – 2. julij: Uvajanje v meditacijo. Vodi: Marija Sraka 2. - 7. julij: Osebno vodene duhovne vaje. Vodi: Marija Sraka Devin Brown Gospodar prstanov, mojstrovina, ki jo je napisal J. R. R. Tokien, se ne začne s Frodom in Samom in pustolovščino na katero se poda Bratovščina prstana. Pred tem se dogaja Hobit – pripoved, v kateri se Frodov stric Bilbo skupaj z Gandalfom in 13 škrati odpravi na pot, da bi si vrnili izgubljeno dediščino. Preden je režiser Peter Jackson na filmsko platno pripeljal prvi del trilogije Hobit (decembra 2012), je Devin Brown – dober poznavalec Tolkiena – zapisal svoje misli o življenju, delu in veri velikega pisatelja v knjigi Hobit, neizrečeno krščansko izročilo. Za tiste, ki smo brali Gospodarja prstanov in se izgubljali v njegovi večplastnosti in zapletenosti, se Hobit zdi kot knjiga za otroke. Sam Tolkien (in z njim Brown) to priznava, hkrati pa pravi, da gre za otroško knjigo, ki je otroška le v tem smislu, »da bi jo prvič lahko brali v otroštvu.« Pod površjem lahko tako motrimo avtorjeve vzgibe in namene pisanja, krščanske vrednost in smernice moralnega 7. - 13. julij: Duhovne počitnice za razvezane starše in njihove otroke. Vodijo: br. Primož Kovač, Vilma Moderc, Andreja Peklenk 10. – 14. julij: Šola sklikanja ikon. Vodi: Tine Jenko 14. -20. julij: ADAM – angleški tabor za otroke. Vodijo: br. Jurij Štravs, Fani Pečar s profesorji in animatorji 20. - 22. september: Seminaz za zakonske pare z varstvom za otroke. Vodi: s. Veronka Verbič 21. september: DMŽ – srečanje za vztrajnost 21. - 27. julij: Tabor za mlade. Vodijo: br. Primož Kovač in Marjana Talian 28. julij - 3. avgust: Počitniški teden za slovenske družine. Vodijo: Sten Vilar, Pavel Zablatnik, br. Jože Smukavec in sodelavci delovanja, čeravno oblečene v mitološko in pravljično ozadje. Izziv knjige je predstaviti, kako v svetu veščev, hobitov, škratov, … najti krščansko sporočilo. Tolkien sam je zapisal, da zgodbe srednjega sveta ni napisal z namenom, da bi bila krščanska, čeprav drži, da se je zavedal, da je sam kristjan in da se ta njegova drža mora poznati tudi v njegovih delih (ki so nastajala skozi desetletje). In v kolikor bi kdo v njih iskal omembo Boga in Cerkve in Jezusa in … bo razočaran. Vsekakor pa najdemo v njih izbiro med dobrim in zlom, moralno odločanje, višjo previdnost, ki vse vodi – in v tem primeru nam dogajanje v Srednjem svetu (ki našemu svetu ni podoben) jasneje prikazuje moralne odločitve, ki jih moramo sprejemati tudi v resničnem svetu. Knjiga je izšla pri založbi Družina, prevedel jo je Leon Jagodic, spremno besedo pa napisal Samo Skralovnik. 27. - 29. september: Seminar ozdravitve in osvoboditve. Vodi: p. p. Zvijezdan Linić Vipavski Križ 1. – 21. julij 2013: Izkušnja poklicanosti – za fante. Informacije: [email protected] 4. - 10. avgust: Letovanje družin gibanja Vera in luč 11. - 16. avgust: Srečanje Izkušnja Boga: Vodi br. Štefan Kožuh Assisi 21. - 25. avgust: Človeška toplina. 26. - 30. avgust: Duhovne vaje za duhovnike. Vodi: škof Metod Pirih 31. avgust: DMŽ – srečanje za vztrajnost 13. - 15. september: Seminar za zakonske pare. Vodita: Lidija in Jože Kociper 7. - 13. avgust 2013: Romanje v Assisi za mlade. Vodijo br. Matej Štravs, br. Jožko Smukavec, br. Vlado Kolenko, s Teresa Cachot. Informacije in prijave: www.kapucini.si/romanja-v-assisi-2013 16. – 24. avgust 2013: Romanje v Assisi – s kolesi (za fante). Informacije: br. Vlado Kolenko, 041-611-091, e-pošta: [email protected] Peš romanje Anamarija 26. julij - 2. avgust (sv. Marija Angelska) 2013 Začetek v Kančevcih, cilj v Celju. Rok prijave: 15. julij Dodatne informacije: br. Mitja Ponikvar, [email protected], 030/254-485 Z brati kapucini (br. Mitja, br. Milan), s. Mojco FMM in ostalimi romarji. Pešromanje Anamarija se tako imenuje zato, ker časovno traja od sv. Ane (26. julij) do sv. Marije angelske (2. avgust). Namen romanja je odpraviti se na pot in v preprostem načinu hoje in sobivanja poglobiti svojo duhovnost. Ali veš … 42 Ujeto v objektiv 43 Ali je kaj trden most? Ste vedeli, da … l izraz solsticij izhaja iz dveh latinskih besed; sol, ki pomeni sonce in sistere – biti/stati pri miru. l je šolske poletne počitnice »izumil« učitelj Horace Mann leta 1840? Kdo pravi, da danes več ne molimo? l imajo poletni meseci imena rimskih korenin – junij po boginji Juni, Jupitrovi ženi, mesec julij je Mark Antonij poimenoval po Juliju Cezarju in avgust je dobil ime po Cezarjevem nečaku Avgustu. Kolesar pri masaži, ko je na dirki okrog Slovenije l čeprav je 20. oziroma 21. junij najdaljši dan leta, pa to ni najbolj vroč dan v letu? Navadno najvišje temperature izmerijo v juliju ali avgustu. l do 19. stoletja niso poznali poletnih počitnic? Glede na okolje so imeli počitnice po četrtletjih (mestno okolje) ali pa so sovpadale s sajenjem ali z žetvijo (kmečko okolje). Pa pravite, da niste zaspanci… Le kam vodi ta strma pot? V nebo? l se Eiffelov stolp vsako poletje zaradi raztezanja kovin poviša za 15 cm (pozimi pa se skrči)? l poletni pasji dnevi pomenijo tedne med 3. julijem in 11. avgustom? Poimenovanje je povezano z zvezdo Sirius (pasja zvezda), ki vzhaja v tem času v ozvezdju Velikega psa. Ne morem se izgubiti, saj poznam pot… l je avgust mesec potovanj in turizma? l so lubenice, ki so priljubljene med poletjem, v resnici zelenjava in ne sadje? l imajo na južni polobli poletje od decembra do februarja? KAJ LE POČNE SVETA TROJICA NA POČITNICAH? NE VEM, ČE JE TAKO RAZMIŠLJANJE SMISELNO. NAJBRŽ IMAŠ PRAVKONEC KONCEV SO VSI TRIJE ENE VOLJE IN ENE MISLI … KAR POMENI, DA ACTIVITY IN POKER GOTOVO NE PRIDETA V POŠTEV! Bi - Pi Pridemo tudi k vam Molíte njega, ki je naredil nebo in zemljo, morje in izvirke vodá! prim Raz 14,7
© Copyright 2024