UVRVI – Uspešno vključevanje Romov v vzgojo in izobraževanje ŽIVLJENJE IN DELO V VRTCU Z ROMSKIMI OTROKI 2. faza gradivo v okviru projekta USPEŠNO VKLJUČEVANJE ROMOV V VZGOJO IN IZOBRAŽEVANJE (UVRVI) JEZIKOVNE IN KNJIŽEVNE KOMPETENCE V VRTCU Avtorica: MARIJA SIVEC 1 I. RAZVOJ JEZIKOVNIH ZMOŽNOSTI V OTROŠTVU Jezikovne zmožnosti so opredeljene kot zmožnosti tvorjenja in razumevanja besedil v različnih govornih situacijah in za različne potrebe oz. kot sposobnost govorjenja, poslušanja, branja in pisanja. Jezikovne zmožnosti vključujejo slovnično in sporazumevalno-pragmatično zmožnost. Slika 1: Jezikovna zmožnost (Po Kranjc, S., 1999) P SLOVNICA sposobnosti R govorjenja, A pomen poslušanja, G besede branja slovnične oblike (sklanjanje, M in pisanja spreganje, glagolski časi) A v različnih situacijah T povedi in besedila in I glasovi in črke za različne pisni sistem jezika K potrebe A Že v prvih tednih po rojstvu se med dojenčkom in starši vzpostavlja interakcija preko vokalizacije, enostavnih gest, govornega obrata in recipročnosti. Tako je na ravni pragmatičnosti govora otrok vključen v dialog in pogovor mnogo prej, kot razvije slovnico svojega jezika. Čeprav otrok v predjezikovni fazi otrok še ne obvlada uporabe verbalnih sredstev, se že pojavlja pragmatična zmožnost. Danes vemo, da se otrok rodi s sposobnostjo interakcije s fizičnim in socialnim svetom in da ima vizualni sistem bolje razvit, kot se je mislilo, kar predstavlja dobro osnovo za učenje jezika (Kranjc, 1999). S pojavom prve besede pri otroku lahko govorimo o jezikovni fazi razvoja govora. Otrok od prvega leta dalje izgovarja besede, usvaja slovnična pravila za njihovo pregibanje in tvorjenje, uči se pravil tvorjenja izrekov in besedil. S tem postopoma raste njegova slovnična zmožnost. Hkrati ob razvoju slovnične zmožnosti se otrok uči tudi pravil, kdaj in kako reagirati s katerim od jezikovnih sredstev, ki se jih je naučil; da različne situacije zahtevajo različne oblike govora oz. različne odgovore (npr. zavrnitev, sprejemanje, naklonjenost, poseben ton glasu, bolj ali manj formalno strukturo govora, izbiro specifičnih besed ipd.) Otrok se uči interpretirati obliko in strukturo govorčevega izražanja in s tem pridobiva tudi sporazumevalnopragmatično zmožnost (Marjanovič-Umek, 2001). Na razvojni stopnji t.i. jezikovne faze govora se slovnična in pragmatična zmožnost govora razvijata sočasno, vendar neodvisno druga od druge (Kranjc, 2001). Na razvoj govora vplivajo različni dejavniki. Med notranjimi so psihološki (motivacija, čustveno stanje) in fiziološki (preddispozicije za razvoj govora). Med zunanje dejavnike pri oblikovanju otrokovega govora štejemo socialni položaj družine, število otrok v družini, izobrazbeno strukturo staršev in širše družbeno okolje, v katerem 2 družina živi. Na razvoj govora otroka vpliva tudi njegova vključenost v vrtec. Otrok, ki obiskuje vrtec, dobi različne možnosti širjenja izkušenj, ki jih v jezikovnem obdobju razvoja govora izrazi z jezikom v različnih komunikacijskih položajih. Zunanji dejavniki lahko celo vplivajo na nekatere psihološke oz. notranje dejavnike (Kranjc,1999). POMEN DRUŽINSKEGA OKOLJA ZA GOVORNI RAZVOJ OTROKA Kakovostno družinsko okolje je nadvse pomemben dejavnik razvoja otrokovega govora in mišljenja (Marjanovič-Umek in drugi, 2008): - - - - - - - - starši se odzivajo na govorne pobude otroka, se prilagajajo njegovemu govornemu razvoju, hkrati pa otrokove izjave nadgrajujejo in spodbujajo; starši, ki v pogovoru sledijo otrokovim željam in interesom, spodbujajo razvoj njegovih mentalnih predstav; starši razširjajo in preoblikujejo tisto, kar je otrok povedal, se pogovarjajo z njim o tem, kar ga zanima, ga poslušajo dovolj dolgo, da se lahko odzove, mu postavljajo različna vprašanja; vsakodnevna rutina, ko starši spodbujajo otroka k vključevanju v govorno interakcijo, omogoča, da otrok razume odnos med jezikom in pomenom, ki ga posreduje jezik; malčki, ki slišijo zahtevnejše in daljše izjave, hitreje usvajajo besednjak kot tisti, ki slišijo kratke, preproste izjave; starši dajejo tako otrokom možnost za usvajanje večjega števila novih besed in več informacij o pomenu posamezne besede; starši otroku berejo, kadar želi, skupaj z otrokom obiskujejo knjižnico in si izposojajo knjige, ki si jih otrok želi, skupaj obiskujejo lutkovne predstave, kinopredstave ter se o njih pogovarjajo, starši kupijo otroku za darilo knjigo ali slikanico, starši dopuščajo otroku, da jih prekinja in postavlja vprašanja med branjem in mu dopuščajo, da med branjem pripoveduje svoje domišljijske zgodbe, z njim se pogovarjajo o prebrani vsebini; starši, ki so občutljivi za otrokove interese in se v govorni interakciji osredotočijo na njemu znane situacije in dogodke, ustvarjajo optimalne razmere za razvoj govora otroka; pogoste socialne interakcije z osebami, s katerimi otrok komunicira ob različnih dogodkih v družinskem okolju, spodbujajo decentracijo otrokovega mišljenja in pogostejšo rabo govora, ki je značilna za literarna besedila; stik otroka s knjigo vpliva na otrokov besednjak, otrokovo sposobnost razumevanja prebrane vsebine in fonološko zavedanje; pogosto petje, govorjenje rim otroku poveča razvoj zgodnje pismenosti in razvoj bralnih sposobnosti; starši usmerjajo otroke k poslušanju zgodb, gledanju filmov, oddaj na TV, ki poudarjajo sodelovanje in medsebojno delitev ter spodbujajo nudenje pomoči in tako vplivajo na otrokovo prosocialno vedenje. 3 VLOGA VRTCA PRI SPODBUJANJU JEZIKOVNIH ZMOŽNOSTI Otrok se v vrtcu uči sporočati svoje izkušnje na različne načine, tako z jezikovnimi kot z nejezikovnimi sredstvi, uči se razumeti načine, kako drugi sporočajo in predstavljajo lastne izkušnje. Razvija zmožnost intuitivnega, kritičnega, simbolnega in kreativnega mišljenja. Jezik se razvija v polnopomenskem kontekstu, ko ima otrok razlog in možnost sporočati svoje ideje in ko čuti potrebo po védenju oz. ko sodeluje pri različnih načrtovanih in spontanih dejavnostih in igrah v vrtcu. Vzgojitelj predlaga in načrtuje teme pogovorov in daje otrokom možnost, da sami predlagajo teme, ki so jim blizu in jih zanimajo. Ko je otrok priča različnim situacijam, opazuje jezikovna sredstva, ki so v njih uporabljena, in jih drugič, ko se znajde v njih, ali pa jih igra, uporablja tudi sam. Otrok se torej s posnemanjem govora in oponašanjem odraslih oseb in starejših otrok uči različnih jezikovnih sredstev in primernosti njihove uporabe. V širšem smislu sodijo na področje razvijanja jezikovnih zmožnosti tudi knjižna in književna vzgoja ter porajajoča se pismenost. V za to določenih kotičkih naj bi bili otroku vedno na voljo knjige, slikanice in revije ter časopisi. Pravljice, zgodbice, pesmi, igre in filmi, morajo biti za otroke premišljeno izbrani. Ob ogledih gledaliških, lutkovnih predstav in razstav dobijo otroci informacijo o tem, da se v različnih govornih položajih, v katerih sodelujejo različne osebe, uporabljajo različni načini govora ter različne socialne zvrsti jezika. Greenspan (2003) in tudi slovenski strokovnjaki ugotavljajo, da je kakovost interakcij med strokovnimi delavci in otroki pozitivno povezana z govornim in socialnim razvojem otroka. Spoznavne in govorne spodbude vzgojiteljic v vrtcu ter njihova občutljivost in odzivnost so dober napovednik otrokovega poznejšega govornega in spoznavnega razvoja. Kakovostne reakcije so pozitivne interakcije in vključujejo: - zagotavljanje fizične varnosti; - ponujanje tolažbe; - vzpostavljanje individualnih odnosov s posameznimi otroki; - vzajemna izmenjava čustev, besed in gest oz. komuniciranja; - individualno odzivnost ter reševanje težav posameznih otrok; - primerne načine uravnavanja razpoloženja in vedenja otrok; - vključevanje otrok in vzgojiteljic v simbolno igro; - zagotavljanje možnosti otrokom, da se pogovarjajo med seboj in s strokovnimi delavci. Otroci, ki so deležni bolj kakovostne vzgoje na procesni ravni, več sodelujejo z vzgojiteljico, se dogovarjajo in kažejo tudi več znakov dobrega počutja. Pogosteje se vključujejo v socialne, simbolne in konstrukcijske igre (Marjanovič-Umek in sodelavci, 2008). Odrasli, ki delajo z otroki, morajo pozorno spremljati govorni razvoj otroka in biti sposobni: - prepoznati otrokov neverbalni stil, ki lahko vključuje tudi znakovni jezik; 4 - pokazati svoj lastni jezik telesa; - situaciji ustrezno z nejezikovnimi sredstvi vzpostaviti interakcijo z otroki; - prepoznati možne nesporazume v neverbalni komunikaciji; - zavedati se različnih kulturnih stilov nejezikovne komunikacije; - uporabiti pesem in izrazni ples kot sredstvo in način komunikacije. Odrasli v vrtcu naj: - se z otrokom čim večkrat pogovarjajo kot z enakovrednim partnerjem in ga spodbujajo k komunikaciji; - pokažejo, da cenijo verbalno komunikacijo; - pozorno poslušajo komunikacijo med otroki in poslušajo teme, ki jih je uvedel otrok sam, razširiti in poglobiti; - se pogovarjajo z otrokom o izkušnjah in o ljudeh, s katerimi se srečujejo doma in v vrtcu; - »izkoristijo« vse dejavnosti za pripovedovanje, pogovor; - nudijo otroku možnost sodelovanja v dialoški situaciji; - nudijo otroku možnost poslušanja različnih oblik sporočanja med odraslimi, npr. pogajanje, razpravljanje, načrtovanje; - pri spodbujanju jezikovnih zmožnosti uporabljajo čim več različnih pripomočkov, od leposlovnih in strokovnih knjig, revij in drugega slikovnega in didaktičnega materiala (Marjanovič-Umek, 2001). VLOGA VZGOJITELJA PRI SPODBUJANJU JEZ. ZMOŽNOSTI Vzgojiteljica pri vseh dejavnostih v oddelku otroku daje govorni zgled in tako neposredno vpliva na razvoj njegove jezikovne zmožnosti. Funkcije govora vzgojiteljice so lahko pokazatelj njenega govornega modela otroku, imajo pa tudi vlogo pokazatelja odnosa med vzgojiteljico in otrokom v vrtcu. Po Babiću ločimo tri osnovne funkcije govora: a) Regulativna funkcija govora: oblike govora, usmerjene na otrokovo neposredno vedenje. Glede na stopnjo svobode v vodenju otrokove aktivnosti ločimo: - zaprte oblike reguliranja vedenja (zapovedi, prepovedi, opozorila, grožnje, (ne)strinjanje ...); - odprte oblike reguliranja vedenja (poziv, najava-obveščanje, sugestije, spodbujanje, zbiranje in upoštevanje predlogov otrok, odzivanje na pobude otrok, vprašanje kot sugestija, vprašanje kot iskanje informacij, pohvala, pojasnila …). 2. Poučevalna funkcija govora: govor odraslega je v funkciji poučevanja takrat, ko ga namerno uporabimo kot sredstvo za učenje in kot način za spoznavanje sveta, v katerem otrok živi. Glede na način in potrebe poučevanja ločimo: - nudenje zaključenih informacij (otrok dobi znanje v obliki informacije, vloge vzgojitelja in otroka so točno določene); - vodenje do zastavljenega cilja-rešitve; vloge vzgojitelja in otroka so točno določene, čeprav je otrok navidezno svoboden pri iskanju vzgojiteljevih namenov; - miselno »izzivanje«; vzgojitelj miselno izziva otroka in mu tako daje možnost, da pride do znanja v skladu s svojimi zmožnostmi in osebnim angažiranjem (govorne 5 spodbude kot so npr.: »Poskusi!«, »Preveri!«, »Kaj misliš, zakaj?«, »Kako si to ugotovil?«). 3. Socialno-čustvena funkcija govora; predstavlja govor, s katerim odrasla oseba vzpostavlja, vzdržuje in bogati individualne socialno-čustvene odnose z otrokom. Glede na stopnjo čustvenosti ločimo dve obliki socio-čustvene funkcije govora, ki lahko prehajata ena v drugo: - socio-čustvena funkcija; emocionalnost odnosa odrasli-otrok je izrazitejša, - socialno vzdrževanje kontakta, čustva so manj poudarjena, govor je prisoten bolj kot izraz skrbi/interesa odrasle osebe za otroka (http://www.pedagog.rs/nastava.tekst/funkcije.govora.php). V eni od slovenskih raziskav (Marjanovič-Umek in sodelavci, 2003) je bilo ugotovljeno, da obstaja pri neposrednem delu z otroki drugega starostnega obdobja kritična točka komunikacije oz. rabe vzgojiteljičinih govornih vzorcev v interakciji z otroki. Rezultati so pokazali, da so vzgojiteljice ne glede na socialni kontekst v vrtcu (igra, usmerjena dejavnost, pr ehodna dejavnost, rutinska dejavnost) najpogosteje rabile regulativno funkcijo govora, in sicer odprto vodenje, manj pogosto pa so zabeležili zaprto vodenje, poučevalno in socialno-čustveno funkcijo govora. Avtorice menijo, da je govorne vzorce težko spreminjati zgolj z napisanimi načeli in cilji v kurikulu, saj pomembne komponente govora, kot je metajezikovno zavedanje, obstajajo v vzgojiteljičini implicitni teoriji, ki je med drugim povezana z njenim poznavanjem otroškega govora (Marjanovič-Umek, 2007). II. OTROK IN KNJIGA STROKOVNA IZHODIŠČA PRI IZBIRI KNJIG »Knjižna vzgoja je zelo pomembna za otrokov vsestranski razvoj in vseživljenjsko učenje, kajti »knjižna vzgoja pomeni oblikovanje otroka v bralca, ki bo knjigo potreboval, ki bo znal doživljati dobro leposlovno knjigo v vseh njenih razsežnostih in znal uporabljati tudi vredno informacijsko knjigo. Se pravi, da gre za sistematično, starosti primerno vzgojo h knjigi in s knjigo, skratka za usposabljanje otroka v osveščenega uporabnika knjige« (Kobe 1974). »Profesionalni posrednik mora biti pri izbiri previden, da otroku ponudi res kvalitetno slikanico. Ker je slikanica knjiga, pri kateri sta besedilo in ilustracija enakovredna, se je potrebno izogibati kiča tako v besedilu kot v ilustracijah.« (D. Haramija, 2006). Ko smo se odločile, da bi oblikovali tematske sklope, ki temeljijo na knjigi, smo začele z iskanjem primerne literature. Pri izbiri knjig mora biti vzgojitelj v vrtcu pozoren na dolžino besedila, zanimivost teme in kvaliteto besedila in ilustracij. Dolžina besedila pomaga določiti, koliko starim otrokom je primerno brati neko besedilo. Na koncu smo se odločile za naslednje knjige kot izhodišče tematskih sklopov in jih po njih tudi poimenovale: 1. Muca copatarica, 2. Repa velikanka, 3. Snežno drevo, 4. Zarja, kraljična snega, 5. Zarja, princeska neba. 6 INFORMATIVNA IN LEPOSLOVNA VRSTA KNJIG Na osnovi delavnic v okviru letošnjih študijskih skupin v organizaciji Zavoda za šolstvo ter dodatne strokovne literature smo kasneje pri pripravi na izvedbo tematskih sklopov v našem vrtcu ugotavljali, da sodita naši prvi dve izbrani slikanici (Muca copatarica, Repa velikanka) v leposlovno literaturo, zadnji dve (Zarja, kraljična snega; Zarja, princeska neba) pa bolj med ti. informativne slikanice. Tako je bilo nehote poskrbljeno tudi za razvijanje dveh načinov branja: literarno-estetskega in pragmatičnega načina branja, česar sprva niti nismo zavestno načrtovali. »Informativne slikanice so namenjene spoznavanju dejstev s področja različnih ved, ki jih otrok spoznava s pomočjo ilustracij, odrasli pa mu bere /pripoveduje besedilo. Otroci se s pomočjo te literature učijo in tešijo svoje zanimanje za okolje, naravo, živali ipd. Informativne slikanice so prirejene otrokovi starostni stopnji in zmožnosti razumevanja in spoznavanja in predstavljajo tematiko narave, živali, rastlin, raznih področij človeškega življenja ali družbe. Tako informativne knjige s tematiko iz najrazličnejših ved kot leposlovne knjige širijo otroku besedni zaklad in razvijajo sposobnost poslušanja in pogovarjanja ter druge jezikovne sposobnosti, kar je za razvoj govora bistvenega pomena. Odrasli otroku pripoveduje in bere, z njim se o prebranem tudi nenehno pogovarja. Šele pogovor razjasni posamezne sestavine besedila, ki jih otrok ob poslušanju ni razumel. Pogovor ob knjigi je hkrati že naslednja stopnja otrokovega urjenja v razvoju govora, ki ga pripelje do ustvarjanja lastnih izmišljij« (D. Haramija, 2006). 7 LITERATURA 1. Kurikulum za vrtce, MŠŠ. Ljubljana 1998 2. Kranjc, S. (1999). Razvoj govora predšolskih otrok. Filozofska fakulteta, Ljubljana. 3. Marentič-Požarnik, B., Plut Pregelj L. (2009). Moč učnega pogovora. DZS, Ljubljana. 4. Marjanovič Umek, L., Kroflič, R. in drugi (2001). Otrok v vrtcu: Priročnik h kurikulu za vrtce, Maribor: Obzorja. 5. Marjanovič Umek, L., Fekonja Peklaj, U. (2008). Sodoben vrtec: možnosti za razvoj in zgodnje učenje. Filozofska fakulteta, Ljubljana. 6. Haramija, D: Mladinska književnost v vrtcih: analiza stanja in predlogi za izboljšave. Obdobja 25, Center za slovenščino kot drugi jezik. Ljubljana, FF 2006. 7. Verbovšek,B. in drugi (2007). Porajajoča se pismenost v predšolskem obdobju, Supra, Ljubljana. 8. Uradni list Evropske unije: O ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje. 2006/962/ES 8 OTROCI LJUBIJO BESEDE (Boris A. Novak) Otroci poslušajo besede. Besede so glasba človeških glasov. Otroci čutijo besede. So mehke? Trde? Okrogle? Zašiljene? Otroci okušajo besede. So sladke? Slane? Kisle? Grenke? Otroci vonjajo besede. Besede so cvetni prah na rožah stvari. Otroci ljubijo besede. Zato tudi besede ljubijo otroke. V vsakem pesniku je majhen otrok. In v vsakem otroku je pesnik. (Pesniška poslanica ob svetovnem dnevu kniige 2008) 9