Srečanje pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije 28. junija - 1. julija 2012 9. Festival Pranger Rogaška Slatina Ela Peroci PRAVLJICE ŽIVE V VELIKEM STAREM MESTU Vidu ni bilo pravljic nikoli dovolj. Slišal je že vse babičine pravljice in prebral vse knjige pravljic, a želel si je vsak dan novo pravljico. »Vse sem ti že povedala,« mu je rekla babica in tudi pravljice so mu prav tako rekle: »Vse smo ti že povedale.« Vid je vprašal babico: »Kje živijo pravljice, ki si mi jih pripovedovala?« Babica mu je odgovorila: »Pravljice, ki sem ti jih pripovedovala, živijo v velikem starem mestu.« Vid, ki si je želel vsak dan novo pravljico, je odšel na dolgo pot proti staremu mestu. Moral je čez hribe in doline. Pot ni bila naporna, le dolga, neverjetno dolga je bila. Hodil je med travniki mimo vasi in mimo vasic, skozi gozd, malo se je vzpenjal po skalah, tam bi se bil skoraj izgubil, a je spet našel pravo stezo in v daljavi široko belo cesto. Z neba je gledalo sonce, ptice v gozdu so mu pele, rože so drhtele, potok mu je ohladil noge in prijazni ljudje so mu dali piti in jesti. Babice ga je v mislih spremljala. Ni se bala, saj je vedela, da poti pravljic nikoli niso nevarne. »Samo da bi že prišel do kamnitega mostu čez široko reko,« mu je v mislih želela. Tam se pričenja veliko mesto. Prav takrat je Vid prišel do kamnitega mostu preko reke. Če bi babica ne bila tako daleč, bi slišala njegove urne, vesele korake, kako odmevajo po kamnitem mostu in slišala bi, kako šumi voda v reki, in videla bi račke, kako plavajo v njej. Vid si je žvižgal in pel, da se mu je sonce na nebu smejalo. Ko je prišel čez most, je pri mestnih vratih vprašal stražarja: »V kateri ulici živijo pravljice?« »Pravljic je pri nas res veliko,« mu je odgovoril stražar. »Našel jih boš, čeprav so nekatere brez naslova in pravega znamenja. Le naravnost moraš hoditi.« Vid je šel naravnost in ni zgrešil. Našel je ulico pravljic. Šel je še malo na levo in malo na desno in tudi tam so bile ulice in uličice pravljic. Hodil je od hiše do hiše in od hišice do hišice, kakor je naneslo. Vsako hiša je bila drugačna, a vsaka je imela nadvse lepo izdelana vrata, nad vrati pa vsaka svoje znamenje. Vid je gledal in se ni mogel nagledati. Tu živijo pravljice kar po vrsti. Prva je Rdeča kapica. Njene hiša je hišica in v vrata so vrezane vrtnice. Nad vrati je znamenje: košarica s kosom potice in steklenice vina. »To je bilo za babico,« se je spomnil Vid. Skozi okno je pogledala Rdeča kapica. Nasmehnila se mu je, a rekla mu ni nič. Vid jo je poklical, ona pa je okno zagrnila. Druga hišica je še manjša. Čisto majhna je, kajti v njej živi pravljica o šivilji in škarjicah. To je prisrčna pravljica in njeno znamenje nad vrati so »škarjice hrustalke, po rumeni mizi bežite, jopico mi urežite.« Vid je od lepote samo molčal in tudi ptiček na strehi, ki v tej pravljici izpolnjuje žeje, je molčal. Kaj ne bo nihče spregovoril? O, ja, bo. Samo malo še potrpite, Trnuljčica še spi. Se spominjate? Živela sta pred davnimi časi kralj in kraljica, ki sta vsak dan tožila in tarnala: »Oh, ko bi imela vsaj kakšnega otroka!« Želja se jima je izpolnila. Dobila sta punčko, ki je bila vsak dan lepša. To je bila Trnjulčica in ker se ji je zgodilo v življenju vse resnično tako kakor v pravljici, je zaspala, in jo je pozneje nekoč zbudil kraljevič. Hiša, v kateri je živela njena pravljica, je vsa siva in porasla s trnjem. V trnju nad težkimi vrati je počivala zlata krona. Zelo nežna je in posuta z dragim kamenjem. Vid jo je dolgo gledal, da so spletna stran: www.pranger.si kontakt: [email protected] 9. Festival Pranger Srečanje pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije 28. junija - 1. julija 2012 Rogaška Slatina se vrata odprla in je na prag stopil kuhar. To je bil tisti kuhar, ki je hotel nekega kuharčka zaradi neke nerodnosti potegniti za lase, pa je prej odrevenel in zaspal. A zdaj je buden, zelo buden. Z močnim glasom je zdramil zamaknjenega Vida. »Zakaj postopaš tako dolgo pred hišo?« ga je vprašal. »Samo gledam,« je rekel Vid. »Gledam Trnuljčičino krono.« »Premakni se in pojdi naprej,« mu je rekel kuhar. »Tvoja senca mi pada skozi okna na mizo, kjer gnetem testo za kolače.« Vid je še enkrat pogledal krono v trnju in kuharja na pragu, ki je bil ves okrogel in bel in dostojanstven s svojo visoko kuharsko kapo. Potem je hitro stopil nekaj korakov naprej, pogleda pa ni mogel kar takoj odtrgati s Trnuljčičine krone in z vrat, ki so se za kuharjem zaprla. Zato še opazil ni, kdaj mu je veter odnesel klobuk. Znašel se je pred hišo, ki je imela odprta vrata, odprta okna in odprto streho. Še vedel ni, kdaj si je zavihal ovratnik na jopiču. Okoli oglov je pihalo. »Aha,« si je rekel Vid, ko ga je že pošteno zeblo, »tu živi pravljica o vetru.« In doli po ulici so se kotalili: sodec – »Vojak iz sodca ven!« »Mlinček, melji!« in vreča – »Vse v vrečo, šup!« Kotalili so se in kotalili in Vid je tekel za njimi, da bi vsaj »mlinček, melji!« ujel. Nenadoma so se skotalili kdove kam. Tam pa je bil piskrček in v njem je živela Mojca Pokrajculja. Sedela je na pragu in jokala. »Ti lahko kaj pomagam?« jo je vprašal Vid. »Ne. Nič mi ne moreš pomagati,« mu je odgovorila. »Vsi moji gostje so zbežali za zajčkom. Rekli so, da je polizal med. A polizala ga je lisica. Zajček pa je tekel pred njo in pred vsemi. Tekel je in tekel, da si je polomil prednje noge. Ne, ljubi Vid, nič mi ne moreš pomagati. Lahko pa jaz pomagam tebi, če želiš?« »Pomagaj mi,« jo je prosil Vid. »Iščem pravljico o Sneguljčici. Ne vem, kam naj se obrnem.« »Kar naravnost pojdi,« mu je rekla Mojca Pokrajculja. »Ne moreš zgrešiti.« Vid se ji je lepo zahvalil in šel naravnost in ni zgrešil. Prišel je pred zelen gradič. Za gradičem je rasel gozdič in v gozdiču pri tleh rdeče jagode. Gradič je imel rahlo priprta okna in okenca in prijazna vrata. Nad vrati je viselo sedem majhnih krožnikov, iz katerih je nekoč jedlo sedem palčkov. Skozi rahlo priprto okno se je svetilo na steni zrcalo: »Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je vsej?« Na mizi leži jabolko, ki je na eni strani rdeče in strupeno. Skozi drugo okno je Vid zagledal Sneguljčičino posteljo in njene srebrne šolne. »Sneguljčica!« je zaklical. Namesto nje se je oglasila pravljica: »Kraljevič jo je odpeljal na svoj grad. Tu sem samo jaz.« »In tu sem jaz,« se je oglasila pravljica ob pepelki. Živela je v modrem gradiču in na strehi so sedeli golobi. »Tudi Pepelko je odpeljal kraljevič na svoj grad,« je pripovedovala pravljica in povedala bi še mnogo več, če bi Vid že ne tekel naprej, kajti zagledal je deklico, ki je skočila skozi okno. »Kam bežiš?« jo je vprašal Vid. »Bežim, bežim iz pravljice o treh medvedih. Vsi trije so se razjezili, ker sem iz skodelice popila juho, ker sem sedela na stolčku in se mi je polomil in ker sem spala v medvedkovi postelji. Beži z menoj!« Bežala sta, a deklica je bežala hitreje in je zbežala kdove kam, da je ostal Vid spet sam in spet je iskal novo pravljico. Našel je Luno. Živela ni ne v hišici ne v gradiču. Sprehajala se je po nebu kar tako pri belem spletna stran: www.pranger.si kontakt: [email protected] 9. Festival Pranger Srečanje pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije 28. junija - 1. julija 2012 Rogaška Slatina dnevu in spremljalo jo je nekaj zvezd. Babica je včasih Vidu pravila, da je v Luni mož. Zdaj si ga je Vid ogledal. Moral jo je dolgo gledati, da je ugledal temne lise za oči, za nos, za usta. Potem je Luno narisal s kredo na steno hiše: krog, dve črti za oči, ena za nos in ena ukrivljena za usta in narisana luna se je nasmehnila. »Ne riši po zidu!« je zaklical skozi okno profesor. »Ali živi v vaši hiši pravljica?« je vprašal Vid. »Pravljica?« saj si zmešan. »Jaz sem jamar in to je moja hiša. Odkril in preiskal sem štiristo podzemnih jam. Če pa že hočeš pravljico, potem pojdi v Postojnsko jamo. Tam jo boš našel.« »Je zelo lepa?« je vprašal Vid. »Postojnska jama je moja najlepša pravljica. Tisoče in tisoče let postaja vsak dan lepša.« »To si bom res moral ogledati,» je rekel Vid, »ker vas ne razumem popolnoma.« Odšel je in našel novo ulico pravljic. Tam je našel hišo izgubljenih otrok in bele labode nad vrati, našel je hišico kralja in kraljice, ki sta imela devetnajst otrok, veliko revščino in čarobno ribjo kost. Našel je še hišico Tete Ljube. To je bila majhna primorska hišica s soncem nad streho in z rožami v lončkih. Na drugi strani ulice je stal zakleti grad z žalostno kačo. Čisto blizu je živel Lonček kuhaj. Tu je sedel Vid na stopnico in malo počakal. Mimo so pritekli otroci. »Kdo ste?« jih je vprašal. »Mi smo dopoldanski otroci,« so mu odgovorili. »Kam bežite?« »Na koncu ulice imamo vrtiček,« so mu rekli. Vid je še malo posedel. Bil je utrujen, pa je hitro minilo dopoldne. Popoldne so pritekli mimo drugi otroci. »Kdo ste?« jih je vprašal Vid. »Mi smo popoldanski otroci.« »Kam bežite?« »Na koncu ulice imamo vrtiček. Kopali, gradili in sejali bomo,« so mu rekli. »Povejte mi, ali so tudi tam pravljice?« »Včasih je tudi katera,« so mu odgovorili. »Če ni pravljic, pridejo pa čebelice in sedajo na rože.« Ko so odšli, je Vid še vedno sedel na stopnici hišice Lonček kuhaj in mimo njega so prihajale nove in nove pravljice. Bilo jih je toliko, da vseh niti prepoznati ni mogel. Bilo jih je devetindevetdeset. Za njimi je priletela čebelica, pozlačena s cvetnim prahom. Sedla je Vidu na roko, zaprla in razprla krila in spet odletela. Za njo je odšel še Vid. Napotil se je domov, kjer ga je čakala babica. Če ne bi bila tako daleč, bi lahko slišala, kako odmevajo veseli Vidovi koraki po kamnitem mostu čez veliko reko. Tako pa je brisala prah z Vidovih knjig na polici in se pogovarjala sama s seboj: »Kot čebelice v panju so in v vsaki je po ena pravljica.« spletna stran: www.pranger.si kontakt: [email protected]