1. No category

maj 2013, letnik 62, številka 5
M E S E Č N I K
Z A
S L O V E N C E
P O
S V E T U
Materinski dan v Merlebachu
Nebeški Materi smo prižgali svečo prošnje in zahvale.
Lomili smo kruh božje besede in kruh Življenja.
V dvorani smo nadaljevali s programom z odraslimi
učenci iz Merlebacha.
Pred sladico še iz Aumetza komedija Na kolodvoru v
dveh dejanjih
Za mala ušesa je bilo petje očitno
preglasno.
»Midve sva nekaj posebnega, ne tako
kot ti«.
Čistilka ima tudi na železniški postaji zadnjo besedo.
Nino si je moral celo sposoditi zobno
protezo.
Zadnji poklon vseh nastopajočih občinstvu
Škof treh Slovenij
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih
duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska,
kulturna in narodna vprašanja
Založba Slavica & Antikvariat
Pomladanska konferenca
izseljenskih duhovnikov
Katekizem
Človek (in) ali žival
Mlada srečevanja
Rafaelova družba
Komentar meseca
Prisluhnimo domovini
Iz življenja naših župnij
Zgodba
Križanka
2
7
8
9
10
11
12
13
16
38
43
Prva stran ovitka: foto – Janez Rihar
Druga stran ovitka: Materinski dan v Merlebachu
Tretja stran ovitka: Postni in velikonočni utrinki v
frankfurtski župniji
Četrta stran ovitka: Grob škofa dr. Gregorija Rožmana
v ljubljanski stolnici; foto – Mihela Zaveljcina
Večina ljudi, ki mora po svetu,
z otožno naklonjenostjo gleda na
svoj nekdanji dom, na svojo domovino. Tako je bilo tudi s škofom dr.
Gregorijem Rožmanom. Kot ponosen Slovenec je vse do smrti hrepenel po njej, čeprav je bila povsem
pod vplivom sovjetske ideologije. Pretekli mesec se je zavedni Korošec, ki je bil strašno preizkušan od vseh treh totalitarizmov, vendarle
vrnil domov. Ne sicer v zibelko slovenstva, kjer je bil rojen, ampak v
prestolnico svobodne države, ki mu je ni bilo dano dočakati.
Ni važno, kje na zemeljski obli živi zaveden Slovenec, vedno se razveseli, če se kateri od njegovih rojakov vrne v domovino. Še posebej nas
preveva to veselje ob tihem mučencu, kakršen je bil škof Rožman, ki
je bil proti svoji volji odrezan od rodne grude. Čeprav je njegov pogreb v domovini minil zelo na hitro in na tiho, je v zraku čutiti zadoščenje, da je spet doma.
Zagotovo ni bilo nobenega vidnega človeka v zgodovini našega naroda, ki bi bil tako krivično, tako lažnivo, tako močno in tako vztrajno blaten kot škof Gregorij. Obenem si težko predstavljamo svetnika,
ki bi tako vdano prenašal tolikšne krivice in tolikšno trpljenje. Še več,
svoje dobro ime in izgnanstvo je že vnaprej položil na oltar – Bogu
in svojemu narodu.
Škof, rojen v zamejstvu, ki je delal v matični domovini in med izseljenci, ostaja tudi edini škof, ki je v sebi tako močno in harmonično
združeval vse tri Slovenije. Hvaležnost posebej upravičeno čuti do
njega Slovenec, ki je iz tega ali onega razloga doma daleč od domovine. Pokojni škof je namreč vse od konca vojne svoje moči razdajal rojakom po svetu, organiziral njihovo pastoralo, jim pisal, jih obiskoval
… Blizu jim je bil še posebej zato, ker je bil eden izmed njih, ker je z
njimi čutil, ker je z njimi živel. Obenem pa ga je bila ena sama skrb
za prihodnost celega našega naroda, ki lahko preživi le, če ne bo zaradi laži tako močno razklan. Iz tega izhaja tudi naloga za vsakega
od nas. Pisatelj akademik Zorko Simčič jo zapiše takole: »In prav ob
škofovi vrnitvi v domovino nam mora še posebej priti v zavest njegova že pred desetletji izražena misel, da bo prišlo do sprave samo,
če bomo kot narod v celoti ‚zaživeli v resnici‘«.
Lenart Rihar
POGOVOR
Založba Slavica
& Antikvariat – 2. del
Dr. Anton Kovač
Kje so vzroki za upad zanimanja za slavistiko?
Skokovito zmanjšanje zanimanja na tem področju se začne s spremembami v Rusiji, z razpadom Sovjetske zveze. Z
razpadom Jugoslavije pa je enako sorazmerno zmanjšanje
zanimanja za južnoslovanske jezike. To so politični vzroki,
ki imajo praktične posledice. V Ameriki je usahnil denar za
podporo tem študijem. Podobno je v Nemčiji. Vedno manj
je zahtev za knjige s tega področja.
Tudi na nemških univerzah je slavistika opešala?
Slavistika se je v Nemčiji in v svetu premaknila na rusistiko.
Poleg ruščine se predava le še nekaj poljščine in za drobec
češčine. Pred razpadom Jugoslavije je bila srbohrvaščina še
vedno nek pojem. Odkar se to deli na hrvaščino in srbščino, pa je v stroki zmeda, kot je tudi med navadnimi ljudmi.
In slovenistika?
To je pa zelo obroben pojem v svetu.
To ni nastalo zaradi tega, ker bi
na podstrešju našel kakšno staro knjigo. Antikvariat je nastal
iz spoznanja, da se je treba poleg slavistike posvetiti še čemu
drugemu, nekemu novemu izzivu, ki dosedanje delo izpopolnjuje, razširi. Kot založniku so
mi antikvarji sem in tja ponuDr. Anton Kovač
dili knjige, ki sem jih tudi sam
z zanimanjem vzel v roke ali si
jih nabavil za svoje potrebe. Odkril sem polagoma čisto novo področje, če se stvari posvetiš spet strogo profesionalno.
To pa ima s podstrešjem zelo malo skupnega.
Kaj ste odkrili posebej zanimivega?
Po začetnih usposabljanjih sem si zadal nek načrt. Posebej
sem iskal Trubarjevo Cerkovno ordningo. Našel sem nekaj
izredno lepih izvodov. Trenutno imam v posesti izredno
dobro ohranjen izvod Dalmatinove Biblije iz zapuščine neke angleške družine. Lastnik pred njimi pa je bil neki von
Uffenbach. To je bil velik zbiralec antikvarnih knjig v Frankfurtu. Potem sem pred leti našel še Biblia poliglota, nati-
Ves ta razvoj ima najbrž tudi politično ozadje?
Mislim, da gre tu predvsem za politično konotacijo. V Ameriki je strah pred Sovjetsko zvezo uplahnil. Deloma sem to
doživljal sam pri sebi, preden sem malo globlje spoznal ruski jezik in to, česa je ta narod zmožen. Imel sem strah pred
vsem tem in mislim, da so Američani po padcu SZ izgubili ves potencial struktur in intenziteto, s katero se je nekdaj
predavala ruščina. Dojeli so še pred razpadom SZ, da je ta
država veliko manj nevarna, preprosto iz izkušnje, da veljajo neke kulturne norme tudi med Slovani.
Če ni strahu, se ni treba preveč zanimati za stvar?
Lahko bi trdil, da je to resnica, ker tako deluje. Strah je bil
spodbuda za zanimanje, za študij, ki je bil zato tudi finančno podprt.
Ostaja danes le še ekonomski faktor pri študiju slavistike?
Danes prehajajo te študije iz izvirnih jezikov v domači jezik. To pomeni, da se ne poučuje več slovanski jezik in literatura, ampak se o tem predava npr. v angleščini.
Začeli ste se ukvarjati z antikvariatom?
2
Misal, izdelan za podružnico sv. Danijela v Slavini
POGOVOR
Misal, izdelan za podružnico sv. Danijela v Slavini
Čudovito izdelane inicialke
snjeno 1584 v Nürnbergu, kjer je en stolpec tudi v slovenščini. To je tudi v Sloveniji skoraj povsem neznana stvar, da
je bila skoraj istočasno natisnjena biblija v šestih jezikih,
med katerimi je tudi slovensko besedilo.
žnica v Zagrebu. Poleg tega par manuskriptov o Dalmaciji.
Avtorji so deloma znani. Eden od teh je Providore di Dalmacia, ki je kasneje postal celo benečanski dož.
Kasneje sem se lotil iskanja inkunabul, ker imajo Hrvati tri
znane tiskarje inkunabul. Našel sem 15 inkunabul, ki so bile na Hrvaškem sicer znane. Slovenskih inkunabul pa, žal,
nisem našel. Znan pa je slovenski tiskar inkunabul Cerdonis, ki je dolga leta deloval v Padovi in je znan po tisku kratkih znanstvenih traktatov, najznamenitejših znanstvenikov
in filozofov svojega časa. Od njega žal še nisem našel ničesar. Pred leti pa sem našel za Slovenijo nekaj nepopisno lepega: misal ali mašno knjigo, napisano za faro svetega Danijela, ki je bila podružnica Slavine pri Postojni. Ta kodeks
je bil napisan med 1550 in 1570, skoraj gotovo v Nürnbergu v delavnici Koberger. Obsega 78 pergamentnih listov. Pisar je celo podpisan na koncu knjige. V kolofonu pa je tudi
kupoprodajna pogodba, v kateri so jasno zapisani kupci za
katero faro, trije so imenovani in cena je bila 5 zlatnikov in
7 soldov. Datirano na dan sv. Katarine 1481.
Našel sem potem nekaj pomembnih Trubarjevih izdaj. Med
drugim ABECEDAR v hrvaščini, ki je izšel 1525 v Benetkah
pri Torresaniju in je ohranjen samo v petih primerkih na
celem svetu. Od mene ga je potem dobila nacionalna knji-
Dalmatinova Biblija in multilingvalno Sveto pismo, oboje
original
Nekaj čudovitega.
To je edinstven primerek, ki se je dolgo hranil v rokopisni
zbirki Bergendal v Kanadi. Pred leti so nasledniki zbirko
3
POGOVOR
Brevir
Brevir – lep dvobarvni tisk popestri notranje strani
razprodali. Lastnik zbirke ga je odkupil od znanega zbiratelja rokopisov Wittena, enega svetovno najbolj znanih antikvarjev. Ta mož je našel prvi zemljevid Amerike, o katerem
še vedno teče razprava, ali je original ali ponaredek. Zemljevid se hrani v Bineke Librery v Yale. Naš kodeks je prodal in jaz sem srečni lastnik za njim. Polega tega je zanimivo odkritje psalterja ali brevirja, tiskanega v glagolici 1593
v Benetkah. To je Baromičev psalter. To je edini primerek,
ki je ohranjen v celoti. Znana sta še dva, ki pa sta okrnjena,
eden je v Državni knjižnici v Münchnu, drugi je v Stabii v
Romuniji, majhen ostanek enega izvoda je v Sankt Petersburgu in drugega v Zagrebu. To so dragulji v moji zbirki
poleg cele vrste manjših, za slovensko dušo vendar dragih
tiskov, kot so Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske ... Največjo pozornost dosegajo inkunabule, in še posebno enkratnost pa imajo rokopisi. To so enkratni zakladi.
nimala tvojega kolega. Poleg tega pa je treba veliko branja
in zasledovanja strokovne literature. Bral sem Badaliča, hrvaškega znanstvenika, ki je prvi opisal zbirko hrvaških inkunabul. Zanimalo me je, kje so te inkunabule. Večina teh
prvotiskov so dela Dobriča Dobričeviča iz Dubrovnika in
Andrija Plaltašiča iz Kotorja. Šel sem si jih ogledat in ugotovil, da na hrvaškem področju sploh ne obstajajo. In sem
začel iskati.
V ljubljanski knjižnici obstaja nekaj primerkov teh inkunabul. Moral sem ponoviti vse svoje znanje glagolice, predno
sem lahko začel brati te knjige. Velikokrat ni naslovne strani, ni razlag, treba se je posvetiti tekstu in najti na podlagi jezikovnih posebnosti datum in kraj nastanka. Pri brevirju se je treba poglobiti v koledar, da bi lahko prišel do
podatkov, kje je stvar tiskana, od kod izhaja. Tako sem obnovil začetne ure svojega študija, ko sem se učil starocerkvene slovanščine.
Našel sem zapis Črnogorca Zmajevića, ki je bil škof v Kotorju, in je pisal svojemu bratu, ki je zaposlen kot kapitan
pri Petru Velikem. Naroča mu, naj bo skrbno previden v pogovorih s pravoslavci o veri. Vsakokrat človek nekaj pobere
in potem ne ve več, kaj je prav. Zmajević je študiral v Rimu,
Kako pridete do takih odkritij?
Prvi vir so kontakti s kolegi in znanci na tem področju. Poznamo se ne le po Evropi, ampak po vseh celinah in vsak
ve za vsakega, kaj ga zanima, in velikokrat pride namig, glej,
našel sem nekaj, kar bi najbrž zanimalo tebe. Včasih tudi malo previdno po ovinku. Vem za stvar, ki bi morda za-
4
POGOVOR
dosegel doktorat in nekaj časa tudi predaval, potem pa postal škof že pri 32 letih.
Za to delo je treba imeti najbrž posebne darove?
Toliko je bilo uničenega, toliko zapravljenega, da je treba
neke budne pozornosti do dediščine. Toliko je v meni konzervatorskega duha, da imam res veselje spoznati vse ohranjeno bogastvo duha preteklosti. Včasih sem tudi zelo prijetno presenečen. Pred nekaj leti sem se ustavil pri nekaterih
slovenskih ustanovah, ker sem imel v rokah stvari, ki so del
slovenske dediščine, pa nisem dobil niti odgovora na svojo pobudo. Opazna je razlika, kakšen odnos imajo nacije do
lastne kulturne dediščine. Iz Italije ne smeš nobene stvari
izvoziti brez posebnega dovoljenja. In če bi Italijanom nekaj ponudil, bi planili, bi stali v vrsti pred teboj. Podobno
je v Ameriki. Tam zbirajo vse, ne samo svoje, dediščino celega sveta. Jaz vedno ponudim najprej, kamor stvar spada.
Ne moreš pa samo zbirati. Jaz imam takšno zbirko, da se je
moram deloma znebiti.
To pomeni, da se lahko prijavimo?
Odnos Slovencev do dediščine je rahel. Pogosto se pojavi v
časnikih vik in krik, to je vendar naše. To pa je velikokrat
tudi vse. Krik pojenja in ugasne in nič ni iz tega. Morda je
odnos do starine pogojen že od otroštva, ko sem na Bledu
gledal, kako se tista mala podoba raja maliči in brezobzirno postavlja v podobo kraja povsem neprimerne novogradnje, brez pozornosti do lastne podobe. Morda me to spremlja v želji ohraniti nekaj starodavnega.
Zdi se, da ste tudi uspešni v tem?
Zgleda že tako. Sem zadovoljen in še vedno iščem in upam,
da bom določene stvari odkril. To je čisto navadna radovednost, ki me priganja.
Kako bo šlo z Vašim podjetjem naprej?
Malo sem računal na sina, ki pa najbrž ne bo šel po moji
poti. Vsekakor bi rad našel nekoga, ki bi nadaljeval to poslanstvo.
In vendar je to delo pomembno.
Mislim, da. Če pride naročilo za neko knjigo kot npr. včeraj
za knjigo o Cankarju iz Švice ali iz drugega konca Nemčije za Zlatoroga, ali če pride naročilo knjige o slovanskih koreninah v krajevnih imenih na Frankovskem, raziskovanje
enega našega sodelavca dokazuje, da je večina imen slovanskega izvora, potem vem, da se nekdo nekje zanima za stvari, ki smo jih pripravili pri nas. Če knjige avtor ne bi napisal
in bi je naša založba ne izdala, potem se o tem ne bi govorilo, ne bi bilo niti interesov. Nekdo je zasledil v strokovni literaturi zanimivo temo in zasledil, da je nekje to na razpolago. To mi dokazuje, da delo in dejstvo ne bo pozabljeno,
vedno bodo ljudje, ki se bodo zanimali in našli našo založbo in mi jim bomo lahko postregli. Ker imamo spravljeno
znanje v naših izdajah. In na podlagi tega bodo nastale nove raziskave in bodo prinesle naslednje večje znanje. Brez
našega dela bi to bilo težje. Če Švicar naroči knjigo o Cankarju in Prešernu, potem to tudi nekaj pomeni. To so majhni kamenčki, ki pa vendarle predstavljajo neko predstavitev
nas in naše dežele, naše duhovne dediščine. Je del tega, kako se postavljamo v svet.
Če sami ne cenimo svoje zgodovine, potem tega ne bomo znali nikjer ponuditi.
Američani temu rečejo takole: sam moraš trobiti v svojo
trobento, ker ne bo nihče trobil zate. To je osnovno načelo
na vseh področjih. Je pa tudi res, da če ne znaš ali narobe
trobiš, potem ljudem pripoveduješ o svoji nesposobnosti.
Sveto pismo v šestih jezikih
Niso več toni, ampak kvaritoni.
Nekaj je narobe. Ni pravega elana in zagnanosti, da bi se
predstavil v lepi luči. Ni sramota, če je slovenski delež v
5
POGOVOR
kulturnem bogastvu sveta količinsko majhen, saj je številčno to majhna enota. Ne moremo si domišljati, da bi zmogli nekaj takega kot veliki narodi. Naš delež je z ozirom na
velikost naroda zelo nad povprečjem. Ne moremo pa imeti literature v obsegu, kot jo imajo Nemci ali Rusi. Že to, da
smo v tem okolju in pri tem številu ohranili jezik, je velika
stvar. In o tem se lahko piše, to se lahko predstavlja svetu.
Na to smo lahko ponosni.
Torej imamo kaj dati.
Seveda. Občutek samozavesti začne rasti, če pogledaš na
sebe v luči resnicoljubnosti. Lahko bi bil uspešen založnik,
ker poznam, kako stvari delujejo, če me ne bi zanimala
strokovna stran. Posvečal sem se tej strani bolj ko poslovni strani založbe. Žene pa naprej prav to, da veš, da se držiš
zadeve, ki prinaša neko drugo vrednost, neko globljo resnico, ki smo je ljudje prav tako potrebni kot kruha. Zase lahko rečem, da sem s svojim delom zadovoljen.
Prav je, da Vas poznajo tudi naši bralci.
Hvala.
Za konec pa še Vaš nasvet Slovencem, ki živimo zunaj
domovine.
Naša edina priložnost za prihodnost je ta, da ostanemo zvesti jeziku, ki nas določa. Če hočemo ostati Slovenci, seveda.
Osebna dolžnost Slovenca je, da posreduje svojemu otroku
Delovna soba razodeva ljubiteljsko dejavnost dr. Kovača
slovenski jezik. In pri tem je treba biti dosleden, kar pa je
v tujini težko. Vpliv okolja zelo blokira otroka glede jezika.
Za otroka je lahko že to breme, če ga med otroki nagovoriš
v slovenskem jeziku. Vendar je treba biti dosleden. Posebej
doma. Tudi ko otrok reagira odklonilno: ne razumem te,
povej po nemško, je treba vztrajati in ohraniti prostor slovenščine nedotaknjen. Najbolj narobe je menjavati slovenščino in nemščino. Tudi ko postane težko, je treba ohraniti enotnost in doslednost. Doma govorimo slovensko. Brez
pardona. Tako kakor je nemško, ko smo med Nemci. Opazni smo med drugimi samo po svojih kulturnih znamenitostih. Jezik je eno teh znamenj, da živimo. Če tega ne
ohranimo, nimamo več simbola in praktičnega orodja
svoje samobitnosti. Zbrišemo
se sami z zemljevida kulturne etnije tega sveta.
Morda še misel o lepem jeziku.
Včasih sem se tudi sam nekoliko bal te poenostavljene
govorice. Kasneje sem opazil, da se ob resni nalogi takoj
premaknejo na raven urejenega jezika.
Hvala lepa.
Z veseljem.
Šest stolpcev in jezikov: hebrejsko, kaldejsko, grško, latinsko, nemško in slovensko
6
Pogovor vodil J. P.
CERKEV
Pomladanska
konferenca
izseljenskih
duhovnikov
evropskega parlamenta, ki se s svojimi otroki radi in dejavno
vključujejo v življenje katoliške misije. Z zanimanjem smo
prisluhnili prijatelju p. Darku Žnidaršiču, ki nam je osvetlil
delovanje frančiškanov v Avstraliji od srede prejšnjega stoletja dalje. Slovenske župnije in misije so tudi danes, čeprav
marsikje upada število Slovencev, oporna točka za versko in
družbeno življenje. Z zaskrbljenostjo nam je Stanko Gajšek
poročal, da misli krajevna škofija ukiniti narodne župnije v
Ingolstadtu in okolici. Augsburg pričakuje praznovanje svete birme, ki jo bo podelil škof Peter Štumpf. Dunaj in Milano
se pripravljata na 30- oz. 50-letnico obstoja, Švica pa ugotavlja, da se iz dneva v dan veča prisotnost slovenskih mladih
priseljencev in posledično so tudi slovenske maše vedno bolj
obiskane. V bavarskem središču Münchnu so dejavnosti redne in bogate, v okolici pa se skupine slovenskih vernikov
vztrajno krčijo. Nismo obšli niti pogovora o naših domovih,
ki so kar težko finančno breme na ramah naših skupnosti in
naše Zveze. Glede na dejstvo, da smo sedaj vsi člani evropske
skupnosti, bo primerno preveriti možnosti sodelovanja in
povezovanja tudi na področju vzdrževanja domov in načrtovanja dejavnosti. Svojo pozornost smo namenili tudi lastnemu vzdrževanju. Nekateri duhovniki imajo namreč redne
dohodke, kakor so predvideni po ureditvi krajevnih Cerkva.
Drugi morajo preživeti le s pomočjo dobrote vernikov, zato
jim po potrebi pomagamo iz svojega sklada.
Sklepno misel je podal predsednik Zveze in koordinator
slovenskih izseljenskih duhovnikov msgr. Janez Pucelj. Poudaril je primerno in pohvalno bratsko razmerje med nami. Glede na razdalje, ki nas ločujejo, je združevanje, čeprav
redko, še pomembnejše in nujnejše.
Slovenski duhovniki, diakoni in pastoralni sodelavci, ki delimo usodo naših izseljencev po Evropi, smo se tudi letošnjo pomlad zbrali na pastoralni konferenci, tokrat na otoku Barbana
v gradeški laguni v Italiji. Z nami sta bila tudi soboški škof msgr.
Peter Štumpf in frančiškan p. Darko Žnidaršič iz Avstralije.
Kot gost nas je obiskal dr. Ivan Štuhec. Orisal nam je sedanji
položaj v slovenski družbi, ki je precej pretresljiv tako na cerkvenem kakor na političnem in kulturnem področju. Z veseljem smo prisluhnili novicam in dejstvom, ki jih navadno
ne beležijo mediji in so resnično zrcalo slovenske družbe danes. Poudaril je zlasti očitno in hoteno proticerkveno naklonjenost medijev, po drugi strani pa ohromljenost delovanja
Cerkve, posebej na Štajerskem, ker ne vemo, kaj nam prinaša prihodnost.
Obogatilo in podkrepilo nas je tudi predavanje škofa Petra
Štumpfa s pomenljivim naslovom Cerkev na Slovenskem
danes, ob Frančišku. Škofovo pričevanje je bilo odlična
stvarna projekcija današnjega stanja krščanskega občestva
v krajevnih Cerkvah na Slovenskem. Sekularizacija ni prihranila svojega vdora ne vesoljni ne slovenski Cerkvi. Tudi
škofje in duhovniki smo včasih človeško obupani in ogorčeni nad siromaštvom današnjega verskega stanja. Predavatelj je poudaril, da se bomo rešili črnogledosti le, če bomo zopet globlje zaživeli svojo vero.
Okrepljeni z izletom v Oglej in Gradež po gradeški laguni, seveda z barko, smo nadaljevali delo. Naša luč je izseljeniška revija, ki še vztraja kljub
nelahkemu finančnemu položaju. V prihodnosti
želimo še izboljšati njeno vsebino in oblikovanje.
Dolgoletna in zgledna vloga Janeza Puclja potrebuje pomoč, zato smo se pogovorili, kako naj bi
v prihodnosti dopolnjevali medsebojno pomoč.
Zanimiva so bila poročila o delovanju skupnosti in misij po raznih državah. Najbolj mlada, živa in obetavna so prav gotovo krščanska občestva v Belgiji in Luksemburgu. Tam dela veliko
slovenskih uradnikov in uradnic v ustanovah Udeleženci konference pred oglejsko baziliko
Karel Bolčina
7
KATEKIZEM
Molitev
POT MOLITVE
Ne prejemate, ker ne prosite. Prosite,
pa ne prejemate, ker prosite s slabim
namenom: namreč, da bi utešili
svoje poželenje.
Jak 4,2-3
Najboljše zdravilo za duhovno
suhoto je v tem, da se kakor berač
postavimo v navzočnost Boga in
svetnikov. In nato gremo kakor berač
od enega svetnika k drugemu, da
bi prosili za duhovno miloščino, in
sicer z enako vsiljivostjo, kakor revež
na cesti prosi za miloščino.
Filip Neri
Pred spanjem sem molil za našo
učiteljico, ki ji je včeraj umrla hči.
Bog se je odločil vzeti k sebi ta obet
življenja.
Pedro Opeka,
slovenski misijonar na Madagaskarju
Neprenehoma molite! To namreč
hoče Bog od vas, ki ste v Jezusu
Kristusu.
1 Tes 5,16-17
8
507. Kaj pa izkušnja, da molitev ne pomaga?
Prava molitev ne išče takojšnjega uspeha, temveč išče voljo in
bližino Boga. Prav v navideznem molčanju Boga je povabilo, da
gremo še korak naprej - v popolno podaritev, brezmejno vero,
neskončno pričakovanje. Kdor moli, mora Bogu pustiti vso
svobodo, da govori, kadar on hoče, da izpolni, kar hoče, in da se
podari, kadar hoče.
Pogosto slišimo ali tudi sami tožimo: molil sem, pa ni nič pomagalo.
Morda ne molimo prav, ne dovolj goreče. Tako je sveti arški župnik
nekoč vprašal sobrata, ki je tožil nad svojo neuspešno molitvijo:
»Molil si, zdihoval si ... Ali si se tudi postil, ali si tudi bedel?« Utegne
se tudi zgoditi, da Boga prosimo za napačne reči. Tako je sveta
Terezija Avilska nekoč rekla: »Ne moli za lažja bremena, moli za
močnejša ramena!«
508. Kaj, če pri molitvi ničesar ne čutiš ali občutiš celo odpor do
molitve?
Raztresenost pri molitvi, občutek notranje praznote in suhote, da,
celo odpor do molitve so izkušnje, ki jih pozna vsak molivec. Če
tedaj zdržimo v zvestobi, je to že molitev.
Celo sv. Terezija iz Lisieuxa dolgo časa sploh ni občutila božje
ljubezni. Malo pred smrtjo jo je obiskala njena sestra Celina. Videla
je, da je Terezija prekrižala roki. »Kaj delaš? Poskušaj vendar
zaspati,« je menila Celina. »Ne morem. Preveč trpim. Toda molim,«
je odgovorila Terezija. »In kaj rečeš Jezusu?« »Nič mu ne rečem.
Ljubim ga.«
MLADINSKA STRAN
Človek (in) ali žival
Živjo, Petra! Zanima me, kako bi na kratko povedala, kakšna je razlika med živaljo in človekom. O tem sva imela
»dolgo debato«, jaz trdim, da razlika je, mož pa, da je ni. Lep pozdrav!
Katja in Nenad
Odgovora ne pišem, da bi dala prav enemu izmed vaju, ampak podajam le nekaj informacij iz krščanske antropologije.
Če sledimo pripovedi stvarjenja v Svetem pismu, lahko razumemo nekaj več o razliki med človekom in živaljo. Sveto
pismo seveda ni znanstven opis nastajanja življenja na našem planetu, temveč pripoved, ki na simbolični ravni sporoča osnovna razmerja – da je Bog začetnik vsega: snovnega sveta in bitij, ki na njem živijo, da je bil človek ustvarjen
dober, vendar svoboden, da se Bog sam veseli svojega stvarstva; pokaže tudi odnos med Bogom in človekom in namen
človekovega bivanja.
Po svoji telesni naravi je človek del živalskega sveta. S tem
je podvržen določenim naravnim zakonom, ki jih prepoznavamo - kar tudi omogoča na primer medicini, da lahko prek spoznanj, pridobljenih na živalih, spoznava procese, ki se dogajajo v človeku, in mu tako po potrebi pomaga.
Toda Bog je človeku podaril tudi neumrljivo dušo. Tako
je telo kljub temu, da je del vidnega, snovnega sveta, z dušo postalo nova »entiteta«. Človek »ima več« to, da je namenjen za nesmrtnost - Bog nam je podaril obstoj, da bi
lahko živeli v večnosti, in to ne samo z dušo, ampak tudi s
telesom. Zaradi prvega greha sicer poznamo telesno propadanje in smrt (in tudi razne oblike duševnega trpljenja), toda božji načrt se ni spremenil. Kristus nam daje vero, da bomo poznali tudi vstajenje. Ob smrti se duša loči od
telesa, toda človeško telo ima posebno dostojanstvo, ker v nasprotju z živaljo »nosi«
dušo in tudi čaka na končno vstajenje.
Drugi razloček, ki se povezuje z nesmrtnostjo, je, da smo zaradi duše podobni Bogu.
Samo človek je sposoben vzpostaviti razmerje z drugimi in se darovati za druge, prav
tako, kot je samo človek sposoben spoznavati in ljubiti Boga. Žival kaže naklonjenost le
v ozkih mejah - do svoje družine ali do ljudi, ko jih čuti kot del svojega življenjskega
kroga. Človek pa lahko preseže ta krog in
gre celo do zmožnosti ljubezni do sovražnikov, do tujcev; do odpuščanja in darovanja,
ki ne misli nase. To pomeni, da smo svobodni v možnosti,
da ljubimo. Tudi po razumu se ločimo od živali. Tu je mogoče razpravljati o visokih ravneh inteligence pri nekaterih živalskih vrstah. A čeprav je še ni, ki bi dosegla človeka, niti ne vidim toliko razlike v tem, da je človek sposoben
bolj zapletenega sklepanja kot v njegovem zavedanju samega sebe, v potrebi po poznavanju smisla in v iskanju popolnosti, ki presega potrebe preživetja. Potem je tu zmožnost
solidarnosti, odnosa z drugimi in Bogom, zmožnost ljubezni in spoštovanja drugega, ki ne izvira iz strahu ali zakona močnejšega. Navsezadnje tudi možnost mučenja kaže
na človekovo zmožnost, ki je zanikanje ljubezni in ki je žival prav tako nima!
Po stvarjenju se človek zave, da obstaja, a tudi, da mu nekdo ali nekaj manjka. Kot da bi bil del vidnega sveta, pa vendar od njega drugačen. Sveto pismo pravi, da kot odgovor
na to Adamovo samoto Bog pripelje pred njega vse živali in Adam jim da imena, vendar ne najde odgovora med njimi, ne morejo mu biti v pomoč. Šele ob srečanju z drugim
človekom prepozna nekoga, ki je njegovega ‚ranga‘. Šele ob
srečanju z drugim človekom se lahko razveseli.
Lepota človeka je lepota božje ljubezni v njem; v tem, da
nam jo je podaril kot možnost, kot našo svobodo, in da
nas je, čeprav bi lahko ostali enaki živalim, želel zase in sebi podobne.
Petra
9
MLADA SREČEVANJA
Golob se ne more odločiti, da postane krava
Zanimivo bi bilo preveriti, kdaj se prvič pojavi izraz Slovenec v zvezi z nastajanjem narodne zavesti. Marka Mehleta zanima filozofija – politična filozofija! »Ja seveda,« mu je nato v nekem pogovoru odvrnil duhovnik, »kaj pa drugega, saj si iz Argentine.«
Natalija Barišić Bevc
Kakšen Slovenec si?
Do 19. leta sem živel v drugem sistemu in
imam drugačne izkušnje. Poskušam biti aktiven, pišem članke, sem v UO društva Nova slovenska zaveza, vodim Skupino mladih
za politiko in filozofijo, sem kitarist skupine Zdomci. Tu je moj dom, potencial, država za živeti - je pozitiven kraj na svetu. Če
bi se Slovenci zavedali svojega bisera (čudovite dežele in dobrih ljudi), bi nam bilo dosti lažje graditi lastno identiteto in se sooči- Marko Mehle
ti s težavami. Večina se vidimo kot lesene (za
odnose, stike, sproščenost in zabavo). Ne vidimo, da zapetost ne pomeni neiznajdljivosti, temveč varnostno razdaljo
pred tujim ter zdrav čas in trud za ustvarjanje sproščenega, globokega stika.
V čem se razlikuje Slovenec od Slovenca?
Slovenci smo z revolucijo druge svetovne vojne postali dva
naroda z nasprotujočima svetovnima nazoroma, ki sta v
paralelnem obstoju neizogibno obsojena na nezaupanje in
politični propad. Antiklerikalci verjamejo, da so nekoč kot
svobodni Slovani prišli na to ozemlje, mirno živeli vse do
nasilne evangelizacije groznih katoličanov Germanov, ki so
jim vsilili tuje vrednote, zaradi katerih so kot hlapčevski
narod pod raznimi oblastmi trpeli. To je oviralo njihov razvoj vse do leta 45, ko so izgnali katoličane. Drugi vidijo, da
nas je prav krščanstvo oblikovalo kot narod, ki se je skozi
vse politične razmere in oblasti zaman boril za svobodno
domovino. Treba je razločevati: Slovenci so revolucijo izvajali sami (ni bila vsiljena), zato dialog ne bo možen, dokler bo del naroda pričakoval lustracijo (zadoščanje zaradi storjene krivice).
Katero zgodovino naj pripovedujemo svojim otrokom?
Zveni splošno, a pri spravi v resnici gre za pojasnitev, kaj je
med drugo svetovno vojno in po njej bilo prav, kaj pa ne.
Če kdo lahko utrdi prednosti komunizma, ne vem, zakaj bi
ga zatirali. Prej ali slej se bomo pa morali soočati s poštenim zgodovinopisjem. Del tega je dostojanstven pokop pre-
10
minulih, morda identifikacija. Urejanje posameznih grobišč je uradno obeležje. Bilo
bi dvoumno zmetati vse v en koš – postaviti skupni spomenik in prekriti ostalo. Dokler
ne spoznamo vira konfliktov, bodo zgodovinske rane prihajale na površino in uničevale harmonijo skupnega korakanja - ne da
nočemo, težko je.
Kaj dela Nova slovenska zaveza (NZS)?
NSZ prevzema demokratičen duh Slovenske
zaveze. Prednostno ohranja spomin na žrtve
komunizma; npr. s postavljanjem spominskih plošč. To ljudem pomeni zelo veliko. Izjavlja, da je v zgodovinsko političnem momentu bila storjena krivica. Občutljivi to dojemajo kot izpostavljanje vprašanja po tem, kdo jo je storil.
Verjamem, da je za preprostega človeka po 50-ih letih črpanja govora o dobrotah komunizma res težko sprejeti pojav ljudi, ki trdijo drugače – saj bi potemtakem obstajali
dve realnosti ali pa dosedanja ne drži. Sledil bi travmatičen, a potreben proces prečiščevanja (česar ni vsak sposoben, saj je paradoksalno postaviti pod vprašanje vse lastne
vrednote); ali pa zanikanje s pričanjem o umorih in izgnanstvih kot posledico neubogljivosti žrtev. S časopisom Zaveza (www.zaveza.si) omogočamo pričam preteklosti resnicoljubno zapisovanje zgodovine, potomcem pa objektivno
revizijo, kot jo že opazujemo v Franciji.
Kaj je nauk slovenske sedanjosti?
Sedanjost in prihodnost se gradita na koreninah preteklosti. Ne moremo pozabiti zgodovine. Golob se ne more odločiti, da postane krava. Ko (morda dobronamerno)
izpostavljamo (nedvomno) pomembnost gospodarstva,
preusmerjamo fokus na neideološke teme. Treba se je zavedati, kako deluje družba: Enotnost vrednot gradi narodno identiteto in je motivacija za državljana. Kdor ve, zakaj
je Slovenec - ve, za kaj se je treba potruditi, ubogati zakone
in sprejemati morebitne žrtve. Če pa spodbujajoče pripadnosti ne čuti, iz dneva v dan zadovoljuje le osebne materialne potrebe brez oziranja na družbo. Takšnih ljudi ni možno prepričati z: Dajmo delati za jutri!
RAFAELOVA DRUŽBA
Z glasbo tudi v pomlad
Na Rafaelovi družbi cenimo glasbo, še posebno slovensko, saj
se preko nje ohranjata slovenska kultura in slovenski jezik.
Vedno so višarski dnevi mladih tudi pevsko in instrumentalno obarvani, na naših ekskurzijah se srečujemo z glasbeniki
in v zamejstvu ob priliki radi zapojemo kakšno narodno. Z
glasbo smo bili še tesneje povezani lansko jesen, ko smo gostili pevce Slovenskega mendoškega okteta iz Argentine. Slovensko ljudsko pesem je Višarcem z različnih vidikov predstavil Gregor Volk in nas navdušil z družinskim triom Volk
Folk. Tudi naši zadnji dogodki so glasbeno obarvani. Februarja smo v Ehrlichovem domu gostili skladatelja Edija Oražeta z avstrijske Koroške, v Polhograjski graščini pa smo v začetku aprila z veseljem pomagali pri organizaciji koncerta
Luki Somozi Ostercu. Slednjima namenjamo še nekaj misli.
»Slovenci na Koroškem pojejo v zborih, da se obdrži
slovenščina«
Skladatelj Edi Oraže nam je na zadnjih višarskih dnevih spregovoril o osebni izkušnji življenja na Koroškem in o svoji glasbeni poti. Prof. Oraže, ki prihaja iz Sel, je ljudsko šolo
obiskoval v Borovljah, kjer so slovenski otroci zaradi porekla
imeli občutek manjvrednosti. S šolanjem je nadaljeval na trgovski akademiji v Celovcu, ki takrat še ni bila slovenska. V
prvih petih razredih, kjer je bilo po 35 šolarjev v vsakem razredu, je bil edini, ki se je javil za pouk slovenščine. Kot koroški Slovenec je imel težave tudi zaradi priimka. Njegov »ž« je
bil moteč že pri vojakih in tudi kasneje na študiju kompozicije na Konservatoriju za glasbo.
Skladatelja spremlja glasba že od doma, kjer so veliko peli. Zaradi slovenske pesmi, ki jo je zapel na nemški glasbeni šoli v
Borovljah, pa kljub nadarjenosti ni naredil sprejemnega izpita, zato se je privatno učil igrati harmoniko, kasneje je obiskoval dirigentske tečaje na slovenski glasbeni šoli, nato različne
glasbene seminarje in delavnice po Evropi, pripravljal je različne projekte, preko katerih je dobival občutek za delo z zbori.
Študij kompozicije je opravil pri prof. Alfredu Stinglu na Konservatoriju za glasbo v Celovcu, uveljavljenem profesorju, ki
je bil do svojih študentov zelo tankočuten. Od pisanja zborovskih skladb ga je usmeril k pisanju instrumentalnih skladb.
Prof. Oraže zelo rad dela z zbori v različnih sestavih - moški, ženski, mešani in otroški zbor, piše glasbo za odrske uprizoritve (v dvajsetih letih jih je nastalo skoraj petdeset), petnajst let je sodeloval na kreativnih tednih za mlade umetnike
na Rebrci, več projektov je izpeljal tudi z lutkovnim gledali-
ščem iz Maribora, v Tinjah
vodi poletno glasbeno delavnico. Lutkovna predstava
»Mali princ« je prof. Oražetu
posebej pri srcu, saj je glasbo zanjo pisal, ko se mu je rodil sin Elija in jo je zato pisal
bolj čustveno. Oraže vodi na
pedagoški šoli kreativno glasbeno izobraževanje, ki pomeni
nov pristop k učenju slovenščine, pred tremi leti pa je v Celovcu prevzel prvi zaporniški zbor v Avstriji. Prof. Oraže opravlja
ravnateljsko delo na Dvojezični ljudski šoli v Celovcu, z učenci pa je v stiku preko pouka glasbe. Kot pravi, delajo v Celovcu
v smeri dvojezičnega šolstva, zato so posneli CD za pouk slovenščine, ki ga veliko uporabljajo, da preko njega širijo besedni zaklad, saj je - kot je večkrat poudaril naš gost - za koroške Slovence najpomembnejše ohranjanje slovenskega jezika.
Večer samospevov
Za mladim baritonistom Lucasom Somozo Ostercem, Slovencem iz Argentine, je že
nekaj opernih nastopov, v Polhovem Gradcu, rodnem kraju svoje prababice, pa se je
prvič predstavil na samostojnem koncertu. Na klavirju ga
je spremljal Vladimir Mlinarić, hrvaško-slovenski pianist
in pedagog. Glasbenika sta nas
Luka Somoza Osterc
preko koncerta popeljala skozi
dela Vincenza Bellinija, Francesca Paula Tostija, Maurica Ravela, Carlosa Guastavina in skozi samospeve slovenskih skladateljev Kamila Maška, Antona Lajovica, Benjamina Ipavca,
Davorina Jenka in Lucijana Marije Škerjanca. Po uvodnih samospevih, ki so ogreli tako izvajalca kot poslušalce, nas je Lucas (ali kar Luka) nagovoril s prijetnim »slovensko-argentinskim naglasom«. Lukovi uvodi v pesmi, ki jih je podajal skozi
nastop, so bili simpatični in osebni. Poleg dobrega petja, ki
mu poslušalec z užitkom prisluhne, je bilo Luka zanimivo tudi gledati. Njegova mimika obraza in telesa je izrazita.
Koncert je popestril kratek pogovor s pevcem, ki ga je vodila
prof. Damjana Kern. Ob koncu večera je bilo ganljivo Lukovo
srečanje z nepoznanimi sorodniki, ki so prisluhnili koncertu,
tako da so njegove »Kje so tiste stezice« za slovo zvenele še
bolj milo in prepričljivo.
Mihela Zaveljcina
11
KOMENTAR MESECA
Pod novo
taktirko
Tisto, kar je bilo pričakovano sredi letošnjega
leta, se je zgodilo nekoliko poprej: Janševa
vlada je odstopila, novo vlado je sestavila
Alenka Bratušek iz Jankovićeve stranke. S tem
je pravzaprav vse povedano. Njene vrednote so
jugo-slovenske. Povedano drugače: tudi po Titu
Tito, pa čeprav samo v Sloveniji. Čeprav se je
nova vlada samoomejila na leto vladanja, ob
prvi obletnici naj bi iskala novo potrditev v
parlamentu, so spremembe, ki vodijo v rešitev
in življenje, kot smo ga pričakovali ob
osamosvojitvi, vprašljive.
Nekdanja vlada je bila šibka že ob svojem
nastanku. Vanjo so vstopili ljudje, ki so bili že
poprej pripravljeni skleniti koalicijo z
Jankovićem, ki pa mu to ni uspelo zaradi
lastne arogance in mednarodnih pritiskov.
Čeprav je Slovenija navzven v gospodarski in
socialni krizi, je ta v resnici predvsem ideološka
im moralna. Slovenska politika se ni mogla
poenotiti ne glede poti iz krize in še manj glede
vrednot, ki naj bi v slovenski družbi
prevladovale. Slepo sledenje navodilom iz
Bruslja je gotovo za mnoge moteče, toda
drugačne poti zaenkrat nihče ne ponuja. Nova
vlada obljublja isto kot prejšnja, samo
upočasnila naj bi nekatere reforme. Obljube o
začetkih novih velikih investicij, ki naj bi
zmanjšale zaposlenost in izboljšale gospodarske
razmere, so seveda vabljive, toda nihče ne zna
povedati, kje bodo dobili denar zanje.
12
Slovenija je kot država na eni strani brez
denarja, na drugi pa
so njeni bogataši, ki
praktično brez izjem podpirajo novo
vlado, strahotno bogati. Večina njih ni
obogatela iz lastnega dela ali lastne poslovnosti, ampak iz
pogosto nemoralne
privatizacije nekdanjega državnega premoženja. Kaj ima morala skupnega z
ekonomijo? Veliko! Še toliko več, ker je bila večina zakonov
oblikovanih tako, da sodišča, četudi bi hotela, te volje ne kažejo, težko ukrepajo. Slovenija lovi svoj lastni rep.
Ali obstaja rešitev? Nedvomno. Najprej bo morala ena od
strank ponuditi izhod iz krize, ki ga bodo državljani na volitvah večinsko podprli. Šibke vlade so nemočne in morajo sklepati kompromise, ki problem samo odlagajo, namesto da bi ga reševale. Slovenske demokratične stranke, ki
izhajajo iz vrednot slovenske osamosvojitve in demokracije, so programsko oziroma vsebinsko prešibke, da bi privabile več volivcev. Poudarjati samo in še to medlo antikomunizem, sklepati, da jih bodo podprli tisti, ki se razglašajo za
katoličane, ni pot, ki pelje v zmago na volitvah. Zlasti starejši, mlajši pa jim nasedajo, vse bolj hvalijo čase, ko so bili
vsi zaposleni in jim ni bilo treba skrbeti za jutri. Pravzaprav
jim ni bilo treba skrbeti za nič: o vsem je odločala komunistična partija. Prav miselna lenoba in nesposobnost prevzeti v svoje roke skrb za boljši jutri, sta poglavitni posledici nekdanjega komunističnega režima. Njegovi nekdanji
pristaši so prav za to v vseh nekdanjih komunističnih državah uspešni pri reklamiranju svoje ideologije in ljudje so
jih pripravljeni voliti. Dokler bosta življenjsko vodilo duševna otopelost in miselna lenoba, krize ne bo konec. Začeti je treba pri sebi, kajti druge poti ni.
dr. Stane Granda
PRISLUHNIMO DOMOVINI
Zapisali so …
Dr. Janez Šušteršič v Financah o slovenski krizi
Proces preoblikovanja gospodarskega sistema se je okoli leta 2000 tako rekoč ustavil. Za to so bili trije glavni razlogi.
Prvi je politični sistem, ki sili v oblikovanje širokih in nenačelnih političnih koalicij, daje nesorazmeren vpliv nevoljenim predstavnikom tako imenovanih socialnih partnerjev in dopušča politične zlorabe instituta referenduma. Vse
to omogoča blokade, ki lahko ustavijo vsakršne bolj temeljite in hitre spremembe.
Drugi razlog so materialni interesi politične kapitalske elite, ki bi ji dokončanje tranzicijskih reform, zlasti privatizacije in vzpostavitve delujoče pravne države, odvzelo večji del dostopa do sredstev za lastno preživetje. Januarja se
je še lahko zdelo, da mora Janez Janša pasti, da bi v politiki
prišli do več transparentnosti in odzivnosti na ugotovitve
nadzornih ustanov. Danes je očitno, da je bilo novo vlado
nujno sestaviti predvsem zato, da bi »komando« nad državnimi podjetji lahko prevzeli »gazde« Jankovićeve šole in da
bi privatizacijo, kolikor je bo nujno potrebne, lahko nadzirali tisti, ki so jo doslej vedno blokirali.
Tretji razlog je nedokončana intelektualna tranzicija. Ko so
si pred leti izmislili posmehljivo oznako »mladoekonomisti«, so si tisti, ki so z njo priznali zastarelost svojih idej, naredili medvedjo uslugo. Od takrat je namreč jasno, da pri nas
obstaja več ekonomskih nazorov in tudi mediji se že dolgo
ne morejo več izogniti temu, da ne bi dali besede vsem. Žal
še vedno čakamo na podoben preboj »mladosociologov«, ki
ostajajo odrinjeni na obrobje, predvsem pa »mladopravnikov«, ki do vodilnih medijev skoraj nimajo dostopa, če ne
pokažejo vsaj nekaj sivih las. Zato ni naključje, da je bil eden
prvih ukrepov nove vlade revidiranje odločitev o razporeditvi sredstev med različne visokošolske ustanove. /…/
Pred 20 leti so ljudje razumeli, da je za rešitev krize potrebna temeljita sprememba sistema in tudi vsakodnevnega življenja. Samostojna država in »Evropa zdaj« sta bili dovolj
prepričljivi gesli za občutek, da vemo, kam gremo, zato so
spremembe dovolj dolgo sprejemali s potrpežljivim upanjem, da jim bo zaradi njih nekoč bolje. Kljub vsemu hudemu je prevladoval optimizem o prihodnosti.
Minuli teden so obupali tudi nekateri zagrizeni optimisti.
Ne zgodi se prav pogosto, da Slavko Bobovnik ostane brez
besed in ne zmore izreči nič bolj diplomatskega kot: »Oprostite, minister, ali res ne veste, o čem govorimo?« Prijatelj, ki
v vsem najde nekaj dobrega, mi je preprosto poslal povezavi
na nastopa finančnega ministra in premierke na CNN, ker
je tokrat tudi sam ostal brez komentarja. Morda je v tem tudi kaj dobrega. Bolj ko so ljudje obupani nad tistim, kar imajo, prej bodo razumeli, kako velike spremembe so potrebne,
da se izvijemo iz tega položaja. Veliko vprašanje pa je, kdo
jim bo znal to prepričljivo povedati in zadevo tudi izvesti.
Dr. Brane Senegačnik v Reporterju o možnosti za izstop
Slovenije iz EU
Mednarodne razmere so vendarle drugačne kot po drugi svetovni vojni, ko si je Zahod plačal svoj napredek in rešil veliko svojih življenj s tem, da je Srednjo Evropo prodal
Stalinu in jo obsodil na komunizem. Vendar je veliko odvisno od nas, od tega, kakšno razumevanje človeka, zgodovine in sveta je uveljavljeno v naši družbi. Italijanski marksist
Antonio Gramsci je veliko govoril o pomenu kulturne hegemonije, brez katere ni mogoče osvojiti politične oblasti,
za to je potrebno oblikovati »organske intelektualce«, inteligenco, ki bo tako rekoč spojena z »ljudstvom« in bo skupaj z njim ustvarjala resničnost. Gramsci je namreč menil,
da ne obstaja nobena resničnost sama na sebi, ampak samo
v zgodovinski povezavi z ljudmi, ki jo spreminjajo. Svet, tudi naravni svet, je del človeške zgodovine. Ljudje torej resničnost v celoti ustvarjajo s svojo družbeno prakso. Takšno
stališče je poljski filozof Leszek Kotakowski posrečeno imenoval kolektivni solipsizem, ujetost vse resničnosti v zavest
nekega kulturno obvladanega kolektiva, ki misli, da je res le
tisto, kar hoče in kar govori. Razmišljanja mnogih naših intelektualcev o Evropi, o ekonomski, kulturni realnosti, zgodovini, so v marsičem ilustracija Gramscijevih tez: saj kažejo na popolno poljubnost in samozavestno zavračanje
vsakih dejstev. Ko se takšno mišljenje v neki družbi močno razširi ali celo prevlada, nastanejo nenavadne situacije, ki so komične, če jih opazujemo od zunaj, in tragične, če
smo ujeti vanje: takšno herojsko posmehovanje dejstvom in
borbo proti celemu svetu lahko opazujemo v Severni Koreji, v Miloševičevih časih je to uprizarjala RTB, če pa prelistamo časopise ali si ogledamo oddaje iz Titove ere, si lahko ogledamo tudi slovensko verzijo herojskega uporništva
proti realnosti. Protidemokratično, protislovensko in protievropsko razpoloženje močno narašča. V medijih, akademskem svetu in kulturi je veliko bolj slišno in neposredno izraženo kot kadarkoli v samostojni Sloveniji. Daje to slutiti,
da se vrača herojska doba? Upam, da se motim.
13
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
Ljudmila Novak je vodenje ministrstva za Slovence v zamejstvu in po svetu predala Tini Komel. Nova ministrica, ki
ima slovenske in italijanske korenine, je bila na predčasnih
volitvah leta 2011 izvoljena za poslanko državnega zbora, v
Skupnosti Italijanov v Hrvatinih pa opravlja funkcijo podpredsednice. Ljudmila Novak, ki je s srcem vodila ministrstvo, se vrača v državni zbor kot poslanka. Novi oz. že tudi
nekdanji državni sekretar pa je postal doc. dr. Boris Jesih.
*
Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu državnega zbora Republike Slovenije ima novo sestavo: vodi jo Danijel Krivec, podpredsednica komisije je Saša Kos.
Člani so še: Samo Bevk, Franc Breznik, Mirko Brulc, Göncz László, Ivan Hršak, Jožef Kavtičnik, Branko Kurnjek, Ljudmila Novak, Peter Oder, Mateja Pučnik in Franc Pukšič.
*
Na pobudo Urada vlade RS za Slovence v zamejstvu in po
svetu je v Idriji potekala poslovna konferenca z naslovom
Mednarodno povezovanje lokalnega podjetništva. Gre za
posvet s slovenskimi podjetniki in poslovnimi ustanovami pretežno iz Severne Italije, na katerega so vabljeni predvsem podjetniki primorske regije. S poslovno konferenco
želi Urad spodbujati gospodarsko povezovanje Republike Slovenije s slovenskimi gospodarstveniki v zamejstvu
in po svetu.
*
Na Koroškem so izvolili novo deželno vlado, ki jo bo vodil
mag. Peter Kaiser. Novi deželni glavar iz vrst socialnih demokratov je v deželnem zboru spregovoril tudi v slovenščini. V deželnem zboru so zaprisegli kar trije pripadniki
slovenske manjšine – deželna poslanca in Ana Blatnik kot
zvezna svetnica. Rojakom na Koroškem se tako obeta bolj
naklonjena politika.
*
Na Madžarskem je vedno manj rojakov. Leta 2001 se je
za slovensko narodnost izreklo 3040 prebivalcev Madžarske, leta 2011 pa 2820, torej 220 manj. Izmed vseh narodnosti na Madžarskem so Slovenci postali po številu najmanjši. Slovenščino kot materinščino pa je označilo kar
72 % Slovencev, kar je v primerjavi z drugimi narodnostmi visok odstotek.
*
Po oseminšestdesetih letih komunističnega preganjanja in
obsodbe na vojaškem sodišču je slovenska Cerkev opravila
svojo dolžnost - mrtvega škofa ljubljanske škofije dr. Gregorija Rožmana je iz Lemonta, kjer je bil leta 1959 pokopan, vrnila v domovino in ga 7. aprila pokopala v ljubljan-
14
Pokop škofa Gregorija Rožmana, foto: Ivo Žajdela
ski stolnici, v kripti stranske kapele sv. Marije Magdalene.
Pri pogrebni maši, ki jo je vodil ljubljanski nadškof dr. Anton Stres, je bilo navzočih dvesto duhovnikov. Vrnitev škofa
v domovino pomeni spravno dejanje, ki priznava škofu njegovo dobro ime in priznava največjo pomoč, ki jo je nudil
narodu med revolucijo. Tako je hotela tudi Cerkev, ki je za
pogoj vrnitve zahtevala in dobila razveljavitev Rožmanovega krivičnega procesa in obsodbe.
*
PEN, Slovenski center, je iz svojega članstva izključil nekdanjega premiera Janeza Janšo. Vrsta uglednih članov je na
izključitev Janše odgovorila s protestnim izstopom iz društva: Tone Kuntner, Alenka Puhar, dr. Andrej Capuder, dr.
Anton Stres, Drago Jančar, Boris Pahor, dr. Dimitrij Rupel,
Brane Senegačnik, Jože Snoj in drugi.
*
11. marca 2013 je v Argentini umrl Tine
Debeljak, pomemben kulturni delavec,
profesor na Slovenskem srednješolskem
tečaju ravnatelja Marka Bajuka v Buenos Airesu in član Slovenskega gledališča Buenos Aires, odbornik Slovenske kulturne akcije, publicist, dolgoletni urednik kulturne revije Meddobje, informativnega biltena
Glas, soustanovitelj in dolga leta sodelavec Mladinske vezi,
dvajset let glavni urednik lista Svobodna Slovenija, ljubitelj
gora in pesnik, ki je pomembno zaznamoval življenje slovenske skupnosti v Argentini. Za svoje delo in zasluge je leta 2006 prejel priznanje Zedinjene Slovenije.
*
Slovenski podjetnik Edi Kraus bo kot občinski odbornik
prevzel skrb za gospodarski razvoj mesta Trsta. Tako bo
po več kot dvajsetih letih v Trstu spet slovenski odbornik.
*
V zemljepisnem središču Slovenije v Spodnji Slivni pri Vačah je potekala slovesnost v počastitev dneva slovenske za-
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
stave. Sv. mašo je daroval kardinal Franc Rode, ki je v pridigi navzoče povabil k spoštovanju državnih simbolov: grba,
zastave, državne himne. Dan slovenske zastave je spomin
na 7. april 1848, ko je Lovro Toman, slovenski pravnik, pesnik in poslanec v dunajskem državnem zboru prvič izobesil slovensko zastavo v Ljubljani. Z izobešanjem je odgovoril ravnanju nemškega dela narodne straže, ki je izobesil
nemško zastavo na stolpu Ljubljanskega gradu.
*
Slovensko konservatorsko društvo je podelilo Steletovo nagrado Alenki Železnik, priznanja pa Marinki Dražumerič, Miranu Ježovnik in Mirku Lavbiču. Steletova nagrada je nagrada za življenjsko delo ter za izjemne dosežke na
področju konservatorstva in restavratorstva, priznanja pa
Slovensko konservatorsko društvo podeljuje za pomemben prispevek pri ohranjanju in obnovi nepremične kulturne dediščine.
*
Pilot in fotograf Matevž Lenarčič bo aprila iz Ljubljane ponovno poletel s Pipistrelovim letalom – tokrat bo odletel
do Arktike. Z letalom domače izdelave se je lani vrnil z leta okrog sveta.
*
Aprila je začela obratovati hidroelektrarna Krško, ki je četrta hidroelektrarna v verigi šestih na spodnji Savi. Dve novi hidroelektrarni HE Brežice in HE Mokrice bodo začeli graditi letos.
∗ Našo najboljšo alpsko smučarko, Tino Maze, bo v prihodnji sezoni treniral italijanski smučarski trener in
serviser Walter Ronconi.
∗ Začele so se intenzivnejše priprave na največji športni dogodek v zgodovini samostojne Slovenije – evropsko prvenstvo v košarki 2013 (EuroBasket 2013). Tekmovanja, ki bodo trajala od 4. do 22. septembra, bodo
potekala v Celju, Ljubljani, Kopru in na Jesenicah, sklepni turnir pa se bo odvijal v Areni Stožice. Na evropskem prvenstvu bo sodelovalo štiriindvajset reprezentanc.
∗ Slovenski plavalec Damir Dugonjić je na mednarodnem mitingu v Eindhovnu zmagal na 50 metrov prsno.
∗ Jadralec Vasilij Žbogar je osvojil tretje mesto na uvodni tekmi svetovnega pokala v Palmi de Mallorci.
∗ Aljaž Pegan, eden najuspešnejših slovenskih orodnih
telovadcev, se poslavlja od gimnastike. Svojo kariero bo
uradno zaključil 2. junija na pokalu Slovenije. V več kot
30-letni karieri je v svetovnem pokalu na drogu dosegel
kar 28 zmag, trikrat pa je bil najboljši tudi na bradlji,
ki je bila njegovo drugo orodje, dokler si ni poškodoval
zapestja. Poleg zmag je dosegel še dodatnih 50 uvrstitev na stopničke svetovnega pokala. Po Peganu se imenuje tudi ena izmed prvin tako na bradlji kot na drogu.
*
Grumovo nagrado za najboljše novo slovensko dramsko
besedilo je prejel Evald Flisar za Komedijo o koncu sveta.
Grumova nagrada je imenovana po dramatiku Slavku Grumu in se podeljujejo od leta 1979 vsako leto v okviru tedna
slovenske drame.
ŠPORT
∗ Planica. Naši skakalci so dosegli odlične rezultate na
finalu svetovnega pokala v smučarskih skokih: najuspešnejši je bil Peter Prevc, ki je dosegel srebrno kolajno na
posamični tekmi, zlato kolajno za ekipno zmago ter bronasto na zadnji tekmi sezone. Jurij Tepeš je dosegel prvo zmago na tekmi svetovnega pokala. V ekipni tekmi
sta se poleg Prevca in Tepeša zmage veselila tudi Robert
Kranjec in Andraž Pograjc. V Planici se je zbralo skoraj
petinpetdeset tisoč gledalcev. Organizatorji bodo poleti
povečali in razširili letalnico bratov Goriškov, tako da bo
imela Planica spet največjo skakalnico na svetu in možnosti za nov svetovni rekord.
15
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
A
N
G
L
I
J
A
LONDON
Sveta maša v kapeli »Našega doma«
na 4. postno nedeljo je bila lepo obiskana, ker se nam je nepričakovano
pridružila skupina mladih Tržičanov
pod vodstvom naših starih znancev
Poldija in njegove sestre Magde. Magda je že precej časa slovenska Londončanka, saj dela kot višja medicinska sestra v eni od velikih londonskih
bolnišnic. Njen mlajši brat Poldi je
prišel k njej na obisk. Skupina simpatičnih Tržičanov je pri maši poskrbela
za branje nedeljskih beril, prošenj za
vse potrebe in za lepo in ubrano petje
postnih pesmi.
Po maši smo se zbrali v dnevni sobi k
druženju in prigrizku slovenskih dobrot in pokušnji pijače. Bilo je prijetno in zaželeli smo si, da se kmalu zopet srečamo.
Na cvetno nedeljo je bilo slovensko bogoslužje zopet v kapeli »Našega doma«, a bolj skromno. Bogoslužje je vodil župnik. V Angliji je navada,
Ob velikonočnem žegnu v kapeli Našega doma na veliko soboto
da je na to nedeljo blagoslov križcev
iz palmovih listov ali vej, zato tudi
ime Palm Sunday. Katoliški Slovenci,
živeči v Veliki Britaniji, pa po navadi tem križcem dodamo še nekaj pomladnega zelenja. Družina iz Celja je
za našo kapelico prinesla dve lepi slovenski butarici, okrašeni s trakovi slovenske zastave. Tudi barvice in nalepke za pirhe so nam prinesli. Dobri Bog
naj družini Ozvatič povrne s svojim
blagoslovom.
Blagoslov velikonočnih jedil v kapeli Našega doma v Londonu
16
Krizmena maša v stolnici sv. Jurija v
Londonu je bila tudi letos že na veliko sredo dopoldne. To je vedno lep in
veličasten dogodek, ko so ob nadškofu
zbrani skoraj vsi nadškofijski duhovniki (nad 500) in med mašo pred ordinarijem naredijo obnovitev duhovniških zaobljub ter zvestobe služenju
Kristusu in njegovi Cerkvi.
Blagoslov velikonočnih jedil na veliko soboto ob 4. uri popoldan v kapeli Našega doma je opravil župnik.
Ta blagoslov je našim ljudem še posebej pri srcu, ker je tako zelo domač. Po
branju božje besede iz stare in nove
zaveze in evangeliju je sledil nagovor,
nato pa obred blagoslova velikonočne
hrane z molitvami, blagoslovljeno vodo in kadilom.
Potem so navzoči povabljeni k valikonočnemu obedu. Poleg običajnih velikonočnih jedil je tu potica, ki jo prinesejo naše gospodinje. Letos se je k
blagoslovu zbralo lepo število zvestih
londonskih Slovencev, ki so bili prav
tako veseli pogostitve z velikonočnim
»žegnom« po običajnem obredu. Vsem
prisotnim sta hišni pomočnici ponudi-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
žurnalistka, ki piše v britanske časopise
velikih formatov od Mirrorja, Expressa,
Timesa in drugih ter je že bila asistentka urednikov in pomočnica glavnega
urednika. Ker je trenutno neodvisna
novinarka, si lahko privošči odsotnost
nekaj mesecev za dolgo romarsko pot
v Kompostelo, ko bo prehodila kakih
2500 km dolgo pot. Mi jo bomo spremljali na njeni poti z odobravanjem in
navdušenjem ter molitvijo.
Kdor jo hoče spodbujati na poti v
Kompostelo, ji lahko svoje vzpodbude pošlje po e-pošti: [email protected] S. C.
Valerija Bolčina (z leve), ob njej sestra Alenka, sedaj že pok. oče Stanko, mama Rezika in družinski prijatelj župnik Fr. Walker
li lepo narezan in okusen domač kraški pršut – dar družine Petrič iz Vipave - in šunko s hrenom, kruhom, pirhi
in drugimi velikonočnimi dobrotami.
Tudi dobrega vina ni manjkalo.
Na veliko nedeljo pa smo bili povabljeni k slovesni vstajenjski maši k
našim portugalskim katoliškim sobratom, ki so obhajali veliko noč v italijanski cerkvi v bližini »Našega doma«. Bilo je res lepo doživetje!
Londonska rojakinja Valerija Bolčina peš na poti v Santiago de Compostela. Naša Valerija, druga hčerka
Rezike in sedaj že pokojnega Stanka Bolčine iz Londona (njena starejša sestra je Alenka), se je na veliki torek, 26. marca, podala na pešpot v
Kompostelo. Zjutraj je v westminstrski katedrali prosila za blagoslov in za
ustrezni žig na začetku svoje dolge romarske poti, ki jo bo sama opravljala
vsaj kake tri mesece. Res junaški podvig! Na veliko soboto se je ustavila v
oddaljenem Canterburyju, kjer je bila tudi pri sv. maši v katoliški cerkvi
in prejela drugi žig na svoji romarski
poti. Ko to pišem, je Valerija že prečkala Kanalski zaliv in je že skoraj teden dni na poti preko severne Francije. Čaka pa jo še dolga, dolga pot do
cilja na grobu sv. apostola Jakoba v
Komposteli v Španiji.
Valerija Bolčina ni od muh. Medtem ko
je njena starejša sestra Alenka študirala
medicino in je priznana zdravnica, poročena z Jonathanom in ima dve hčerki,
je Valerija zelo priznana in uveljavljena
A
V
S
T
R
I
J
A
GRADEC
Kakor sem omenila že v prejšnji številki, smo 6. februarja lahko uživali na predstavi „Mala čarovnica Lili
v cirkusu“, in sicer v prostoru Kluba
slovenskih študentov v Gradcu. Veseli obrazi otrok in staršev povejo vse o
enkratni uprizoritvi Družinskega gledališča z Vač in ponosni smo, da smo
Uprizoritev igre »Mala čarovnica Lili v cirkusu«
17
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Mathilda in Slavica praznujeta rojstni dan.
tudi otrokom v pustnem času lahko
pripravili radostne trenutke.
Po veselem pustovanju 10. februarja v Kolbejevi kleti pa se je v sredo na pepelnico - tudi za nas v slovenski
cerkveni skupnosti Marija Pomagaj
kakor tudi za vse kristjane začel štiridesetdnevni post, ki traja od pepelnične srede do velike sobote. Namen
posta pa ni le odpoved hrani in pijači, ampak da prek različnih molitvenih načinov lahko globlje vstopimo
v osebni, prijateljski odnos z Gospodom. Postni čas je namreč čas priprave na največji krščanski praznik veliko noč.
Konec februarja pa nas je kot strela z
vedrega neba presenetila vest o papežu Benediktu XVI. Ta je 28. februarja zaradi starosti in slabega zdravja odstopil in se umaknil v papeško
letno rezidenco Castel Gandolfo, kakih 30 kilometrov iz Rima. Kakor ves
svet smo tudi mi v strahu, upanju in z
molitvijo pričakovali, kaj se bo zgodilo. Kdo bo novi papež? Tudi v nedeljo, 10. marca, ko smo v Kolbejevi kleti praznovali rojstna dneva Mathilde
18
Furman in Slavice Ettl, ki sta po maši vse nas povabili na skupno praznovanje, smo razpravljali o tem. In ko
se je v sredo, 13. marca, zvečer iz dimnika Sikstinske kapele prikazal bel
dim, ki svetu oznanja, da je kardinalski zbor izbral novega poglavarja katoliške Cerkve, smo tudi mi po domovih vzkliknili od veselja: „Imamo
papeža!“ Tako je bil v sredo dosedanji kardinal v Argentini Jorge Mario
Bergoglio izvoljen za novega papeža, in nadel si je ime Frančišek. Novi
papež Frančišek je novinarjem z vse-
Branje pasijona na cvetno nedeljo
ga sveta pojasnil, da je svoje papeško
ime izbral, ker je bil Frančišek Asiški
človek revščine in miru in da se bo
on zavzemal za Cerkev in za revne.
V nedeljo, 17. marca, pa nam je tudi
naš pater mag. Jože Lampret z navdušenjem pojasnil, kako pomembna
je ta izvolitev novega papeža, papeža
Frančiška, in to prav v trenutku, ko so
za katoliško Cerkev nastopili težki časi in potrebuje dobro in odločno vodstvo. Skupaj smo molili za našega novega papeža Frančiška.
24. marca, na cvetno nedeljo, smo
se v snegu skupaj z drugimi verniki zbrali v križnem hodniku cerkve
Mariahilf (Marija Pomagaj) in se tako udeležili obreda z blagoslovom zelenja in oljčnih vejic, ki smo jih nato v
procesiji med petjem slavilnih pesmi
odnesli v cerkev. Tako smo se spomnili Jezusovega slovesnega prihoda v Jeruzalem, ko so ga ljudje pozdravljali s
palmovimi vejami, ki so simbol zmagoslavja in kraljevanja. Oljka, ki jo
uporabljajo v butarah, je simbol miru in sprave, zelenje pa predstavlja rodovitnost in življenje. V cerkvi (v naši
zakladni kapelici) smo nato brali odlomke o Jezusovem trpljenju in smrti – pasijon. Bogoslužje cvetne nedelje
strne v sebi najpomembnejše dogod-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
še romanje v Porabje, že poln. Z optimizmom gledamo v prihodnost in se
veselimo zanimivih srečanj in prireditev, ki naj bi bili obogateni z vero, upanjem in ljubeznijo.
Vsem bralcem Naše luči želim prijetne praznike v maju, ki naj bi bili odeti v cvetje in obsijani s sončnimi žarki.
mag. Ivanka Gruber
B
Blagoslov na veliko soboto
ke Jezusove zadnje večerje, trpljenja
in smrti, ki se jih posamično in bolj
poglobljeno spominjamo na veliki četrtek, veliki petek in veliko soboto. Po
maši smo se kot vedno zbrali v Kolbejevi kleti in ob kavici in pecivu pokramljali o najnovejših dogodkih.
Na velikonočno soboto, ki skupaj
z velikonočnim četrtkom in petkom
tvori velikonočno tridnevje, se praznuje dan češčenja božjega groba. Velikonočna sobota se zvečer nadaljuje z velikonočno vigilijo, ki je obred
veselega pričakovanja vstajenja. Na
ta dan poteka več blagoslovov: ognja,
vode in za večino najpomembnejše blagoslov velikonočnih jedi. Tudi mi
smo se (čeprav v manjšem številu) ob
14. uri zbrali v naši zakladni kapelici.
Mag. pater Jože Lampret ja blagoslovil skrbno pripravljene košarice, napolnjene z velikonočnimi jedmi. Po
blagoslovu smo se hitro razšli, saj je
vsak hitel na svoj dom, da bi v krogu
svoje družine lahko užival velikončne dobrote.
V nedeljo, 31. marca, smo praznovali
veliko noč, ki je največji praznik krščanstva.Veliko noč slovesno praznujemo z osmino. Velikonočni čas traja
do binkošti, ki jih praznujemo petde-
set dni po veliki noči. Tudi mi smo se
v naši zakladni kapelici zbrali pri sv.
maši in se s petjem in molitvijo spominjali Jezusovega vstajenja od smrti,
s katerim nas je odrešil. Po maši smo
hiteli obiskat svoje sorodnike, znance
in prijatelje, da jim izrazimo voščila z
željo, da bi se tega praznika odrešenja resnično veselili. Nekateri pa smo
obiskali tudi grobove naših dragih in
molili zanje.
Tudi na velikonočni ponedeljek smo
mašo obogatili s petjem in spet veselo zapeli Alelujo. Po maši smo se dobili v naši Kolbejevi kleti in med drugim z veseljem ugotovili, da je avtobus
(50 sedežev) za 5. maj, ko imamo na-
E
N
E
L
U
K
S
Mozaični utripi iz Beneluksa
Kuhajmo po slovensko - na cvetno
soboto v Haagu na Nizozemskem
Združenje prijateljev Slovenije pod
vodstvom Mojce Nodelijk - Guštin je
tudi letos pripravilo odmevni dogodek „Kuhajmo po slovensko“. V prostorih zavoda Don Bosco v Rijskwijku
v bližini Haaga so se kuhale kranjske
klobase, ajdova kaša, segedinski golaž, krompirjeva solata; v čebuli so se
barvali pirhi in v pečici pekle potica,
gibanica in druge dobrote. Dogodka
se je udeležilo prek štirideset aktivnih udeležencev ali zgolj opazovalcev
in jedcev, Slovencev na Nizozemskem
in njihovih nizozemskih prijateljev.
Maša na cvetno soboto v Haagu
19
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Izdelovanje butaric v Bruslju
Posebej spodbudna je bila prisotnost
mladih Slovencev, udeležence pa je
obiskal tudi čisto pravi kurent.
Med udeleženci kuharske delavnice
je bil tudi novi bruseljski župnik dr.
Zvone Štrubelj, ki bo odslej tudi vsaj
nekoliko nizozemski in haški. Ker je
kuhanje potekalo na cvetno soboto,
smo prisotnost dr. Štrublja izkoristili za nekoliko zgodnejši blagoslov jedi. V kapeli zavoda Don Bosco pa je
bila ob tej priložnosti tudi slovenska
maša. Namesto običajnega cvetnonedeljskega branja pasijona je skrivnost
Kristusovega trpljenja dr. Štrubelj na
izviren način predstavil z meditacijo
na temo sedmih stavkov, ki jih je Jezus izrekel na križu.
Blagoslov velikonočnih jedi v Genku
20
Materinski dan v Bruslju
Poleg tradicionalne slovenske skupnosti v nizozemskem Limburgu, kjer
je enkrat mesečno slovenska maša v
cerkvi v Heerlenu, se slovensko oltarno občestvo že kaki dve leti zbira tudi v Randstadu, natančneje v Rijswijku pri Haagu.
Leon Marc, veleposlanik v Kraljevini
Nizozemski in stalni predstavnik RS pri
OPCW, veleposlanik v Portugalski
Republiki, Den Haag
Bruselj: Butara velikanka in materinski dan
V Bruslju smo materinski dan in praznovanje prihoda Jezusa v Jeruzalem
praznovali hkrati. Po stari navadi, še
iz Škofje Loke, smo butaro želeli pri-
praviti pretežno iz bršljana, a se je izkazalo, da imajo bruseljski parki tudi
drugo zelenje, ki olajša pripravo materiala. Nabrali smo bodičevje, nekakšne špičaste liste in oskubili edini lepo rasli bršljan, g. Janez Pucelj pa je
pripeljal dragocene oljčne vejice. Starši z otroki smo butarice in butaro velikanko izdelali pred sv. mašo v SPC
v Bruslju. Pred blagoslovom smo na
butarice navezali še pomaranče, da
se do velike noči dobro ozorijo. Da je
dvometrska butara velikanka postala najvišja v Beneluksu, težko trdimo,
v Bruslju pa gotovo. Blagoslov zelenja
in sveto mašo je vodil jezuit Damijan
Ristič, ki študira v Dublinu. Po sv. maši so otroci za starše pripravili prije-
Blagoslov v slovenskem domu v Eisdnu
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Po blagoslovu velikonočnih jedi v Heerlenu
ten program. Poslušali smo recitiranje
pesmi in igranje na kitaro. Hvaležnost
mamicam za to, da so nas rodile, so
otroci izrazili s pesmijo Mamica je
kakor sonce.
Luka Selak
Velika noč na belgijskem Limburškem, ko smo šli tudi v Emavs
Ni vsaka velika noč tako lepa in doživeta, kot je bila letošnja v Eisdnu in
nato v Heerlenu. Morda zato, ker smo
se nanjo pripravili z blagoslovom jedi v Genku in Eisdnu in zaokrožili na velikonočni ponedeljek v Eisdnu
s sveto mašo in slovenskim zajtrkom.
Ob vsem tem dogajanju smo se družina Selak počutili počaščeni, da smo
se smeli pridružiti delčku misijonske poti našega duhovnika, dr. Zvoneta Štrublja.
V Slovenskem pastoralnem centru v
Bruslju smo na veliki četrtek in veliki petek pogrešali bdenje ob tabernaklju, češčenje križa in kurjenje velikonočnega ognja. Vse to sva vsako leto
doživljala kot skavta, župljana Škofje
Loke. Na sobotno jutro pa je posijalo sonce. S toplo potico smo se najprej
udeležili blagoslova jedil v Našemu
domu v Genku. Razlago posameznih
jedil, ki so bile v pletenih košarah, po-
Prizor iz veličastne velikonočne procesije v Heerlenu
kritih s prtiči, je petje s kitaro in recitacija pesmi belgijskega škofa dopolnilo v prijetno srečanje. Razlaga, zakaj
je po slovenskih pokrajinah navada
dodati tudi kakšno drugo jed ali pijačo, je izvabila nasmeh tudi v Eisdnu.
Poleg lepega petja, predvsem iz vrst
pevskega zbora Slomšek, ni manjkalo Lenartovega ropotanja s suho robo.
Še v noči smo v katedrali rudarjev prisluhnili mešanemu zboru in veselemu oznanilu, ki ga je gospod župnik
mnogim zbranim položil na srce tudi v flamščini. Veselo Alelujo smo na-
to zapeli v Heerlenu, potem ko je dolga procesija ljudi z Najsvetejšim in
Marijo v pletenem venčku na čelu, v
spremstvu kraljevih fanfar in folklore iz ulic mesta zavila v cerkev. Svečanost je obogatil pevski zbor Zvon.
Z dolgo tradicijo izdelovanja različnih
noš, kot tudi igranja slovenskih narodnih pesmi na tamburice, ki jo gojijo na Nizozemskem, smo se spoznali
pri gostoljubni Mici in Niku. Da je bil
prazničen dan popoln, se je potrudila Nežka s kosilom v Eisdnu, kjer smo
bili nastanjeni.
Gostitelja Mici in Niko z mlado družino Marije, Luka in Lenarta Selaka v
Heerlenu
21
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Ko smo pri sveti maši v italijanski
cerkvi v Genku praznovali Jezusovo
vstajenje, smo se z nekaterimi srečali že tretjič. Nama bo ostala v spominu pridiga, kjer sva duhovniku lahko
postavljala vprašanja v povezavi s pesmijo Sta šla učenca po poti v Emavs.
Ta nam je odzvanjala v ušesih, še ko
smo se sladkali na slovenskem zajtrku
v Našem domu, klepetali o dejavnostih društva Slomšek in aktualnih novicah iz Maasmechelna. V naših odnosih smo čutili, da je Jezus res vstal!
Naj ostane z nami, dragi Slovenci, kot
smo ga prosili v pesmi!
Marija in Luka Selak
Poročilo pripravil s sodelavci
župnik Zvone Štrubelj
F
R
A
N
C
I
J
A
FREYMINGMERLEBACH
V nedeljo, 24. februarja, smo se zbrali na povabilo odbora Društva prijateljev Slovenske katoliške misije na seji občnega zbora. To je letni dogodek,
ki se ga po svoji vesti udeležijo člani Društva. Pomemben je za vsakega
člana, saj pri letnih poročilih omeni-
mo vse dogodke leta in osvežimo vse,
kar se je morda že pozabilo.
Začeli smo s skupno molitvijo, v kateri smo se spomnili vseh članov, ki so
nas zapustili v 30-letnem delovanju
Društva. Predsednica Jožica Curk je
nato pozdravila vse navzoče, se zahvalila za prisotnost, omenila pomembna
srečanja in dogodke leta 2012 in se zahvalila vsem dobrotnikom za celoletno pomoč in lepo sodelovanje, razumevanje med člani in odgovornimi, ki
so v odboru Društva.
Na začetku seje smo se morali posvetiti izrednemu občnemu zboru glede
dopolnitve nekaterih členov dosedanjega statuta in obnoviti statut društva z novimi členi. Bruno Perriol se
je resno zavzel in uredil vse potrebno,
da je seja lepo potekala ter predstavil
članom nove predpise, s katerimi so se
vsi navzoči strinjali. Nato smo prešli k
letnemu občnemu zboru.
Letno poročilo v francoskem jeziku
je podala generalna tajnica gospa Hero, v slovenskem jeziku pa gospa Fani
Šumej. Gospa Šumej, računovodkinja,
nam je poročala tudi o finančnem stanju. Nato smo prešli k volitvam. Ker je
gospa Šumej odstopila od odgovornosti, je računovodstvo sprejel in bil izvoljen gospod Bruno Perriol. Pregle-
Občni zbor prijateljev Slovenske katoliške misije
Merlebach
22
dali smo še vse načrte za leto 2013.
Seja se je končala s prijetno zakusko.
V nedeljo 17. marca, smo se pri maši zahvalili Bogu za lepo uspelo leto
2012 in položili na oltar šopek prošenj
za srečno in uspešno leto 2013. Nato
smo se zbrali pri mizi kot velika družina z občutkom domačnosti, ki nas je
spremljal že skozi dan.
Spomin nam je božala misel na naše drage mame in predsednica je vse
navzoče pozdravila s temi besedami,
ki so čustveno zvenele:
Predrage matere in žene. Danes je
dan, ki bo delno posvečen tudi vsaki
izmed vas, ki ste tukaj navzoče. Svetovno se je dan žena in mater praznoval pred dobrim tednom. V tem trenutku vam bom spregovorila in se
dotaknila najlepše in najbolj čutstvene besede, mama. Prek te besede se
razliva ljubezen širom sveta. Ko otrok
pokliče mamo, si želi od nje ljubezni,
v joku tolažbe, besedo mama izgovarja otrok v mladostnih in tudi v odraslih letih. Zato ni samo enega obdobja
za mamo, mama ostane mama. Velikokrat ni odziva, ni odgovora, mame
ni. In to je življenje, ki nam je vsem
usojeno. In danes mislimo na naše
matere in se jim zahvaljujemo za podarjeno luč življenja ...
Delni pogled na zbrano občestvo vernikov na materinski
dan
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Občinstvo je vidno uživalo ob izvedbi zaključne komedije
učencev dopolnilnega pouka slovenskega jezika iz Aumetza.
Ker je sledil praznik sv. Jožefa že naslednji torek, smo se s spoštovanjem
dotaknili vseh godovnikov, ki nosijo
ime tega svetega moža. Med njimi je
bil tudi naš župnik Jože Kamin. Z veseljem smo mu čestitali in ga priporočili v varstvo njegovega zavetnika.
Po kosilu smo bili deležni programa,
ki so ga pripravili učenci dopolnilnih
slovenskih šol Merlebach pod vodstvom gospe Hero in učencev iz Aumetza pod vodstvom župnika Kamina. Pozornost do materinskega dne
se je odražala v programu šol. Vsak
učenec šole gospe Hero je pripravil in
prebral najlepši spomin iz življenja na
svojo mamo. Gospa Hero pa je podala življenje svoje matere. Učenci iz Aumetza so nas pod vodstvom gospoda
Predsednica Jožica Curk je vsaki materi podarila spomladansko cvetlico.
Kamina v prizoru z veseloigro popeljali v starodavne čase iz leta 1820, v
svet ljubljanske gospode na ljubljanskem kolodvoru. Gospod župnik se
nam vsakokrat ob tem prazniku odkriva z izrednimi talenti sproščenega igralca. Publika je kar vreščala od
smeha. Osemčlanska dramska skupina je čudovito odigrala prizorček meščanske gospode. Gospod Kamin je na
začetku odigral šarmantnega mestnega gospoda, v drugem delu predstave
pa tipičnega mestnega klošarja.
Hvala vsem za prijetne kulturne trenutke dneva. Hvala tudi vsem, ki ste
prispevali svoj delež v kuhinji, da so
bili gostje postreženi z zelo okusnim
kosilom in vsem gospem za posladek pri kavi.
Blagoslov velikonočnih jedil v kapeli sv. Jožefa v
Merlebachu
Ob tej priložnosti smo čestitali tudi gospe Nicole Vretič za njen 65. rojstni dan. Zaželeli smo ji vse dobro in
se ji zahvalili za reden obisk naših mesečnih srečanj. Na koncu dneva so bile vse mame in žene počaščene z lepo
lončnico, iz katere je odsevala pomlad
in spomin na lepo preživeti dan.
Jožica Curk
AUMETZ
Na velikonočni ponedeljek smo šli v
Emavs v Aumetz, kjer smo se zbrali ob 15. uri v zgornjih prostorih slovenske hiše. Ogledali smo si posnetek komedije, ki smo jo odigrali pred
petnajstimi dnevi v tem mestu v občinski dvorani. Nekateri se zaradi sla-
Deželakova mati redno deli na naših celodnevnih srečanjih sladke dobrote pri skupnem kosilu v Merlebachu
23
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Marijini pesmi, s katero sem zaključil
prijeten obisk in pogovor, smo ga tudi
letos klicali na nas v spominu na vse
pokojne železnega rudarskega predela Lorene.
Jože Kamin
N
E
M
Č
I
J
A
BERLIN
Na velikonočni ponedeljek je v Aumetzu na harmoniko zaigral Ernest Pekovec.
bega vremena in poledice na tem delu Lorene niso upali na pot. Po ogledu
smo se posedli za mizo, kjer je vsak
dobil poleg kave nekaj lepo pripravljenih pirhov. Gospa predsednica Magda je tudi na veliko soboto iz Aumetza, skupaj z dvema drugima članoma
društva, prinesla k blagoslovu velikonočne dobrote. Da so doma iz Idrije,
je bilo razvidno, saj je na košari imela najlepši prt, ki so ga izdelale marljive roke idrijskih čipkaric, s katerimi
je to mesto že dolga leta pobrateno.
Prav prijeten in dolg je bil pogovor
s starejšimi člani, kakor na primer z
gospodom Kunejem, ki nam je opisal običaje na Tolminskem in kako
so njegovi starši to prenesli na francoska tla. Kruh, ki so ga spekli posebno za velikonočne praznike, so blagoslovili in ga dali tudi vsaki domači
živali. Njegov desni sosed je kaj hitro dodal, da so imeli čez sto zajcev in
vsakemu so dali majhen košček blagoslovljenega kruha. Klicali so blagoslov na ljudi, hišo, živali. V molitvi in
Župnik je na velikonočni ponedeljek obiskal rojake v Aumetzu.
24
Priprave na velikonočne praznike
smo v Berlinu vzeli zelo resno in se
nanje lepo pripravili. Duhovno v svoji
notranjosti, pa tudi navzven z domačimi običaji.
Na veliko soboto zvečer smo s slovesno vigilijo skupaj z nemškimi verniki praznovali veliko noč. Cerkev je bila nabito polna, po slovesni maši pa
smo v skupnih prostorih skupaj pojedli »žegen« – jedi, ki so jih verniki prinesli k blagoslovu. Srečanje je v
zadovoljstvo vseh odlično organizirala članica ŽPS Vera Gabor s sodelavci.
Šunko je (tako kot vsako leto) podaril
naš prevajalec Ladislav Balažič.
Silva z vnukinjo Malino
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Marija in Zlatko s soprogo Siglinde v
Hamburgu
V Hannovru pa smo se dobili šele po
veliki noči, na nedeljo božjega usmiljenja oz. po starem, na belo nedeljo. Praznovanje je polepšalo zelo lepo vreme, kar nam je po dolgem času
mrzle zime prineslo novih moči.
Veliko Slovencev, ki sicer živijo v Berlinu, Hamburgu in Hannovru, je bilo
za praznike doma v Sloveniji, kljub temu pa nas je bilo dovolj, da je bilo lepo, da smo začutili tisti pravi, domači
velikonočni utrip.
M. Mošnik
ni v duhu zazrti v zapečaten grob, v
katerega so položili mrtvo Jezusovo telo. Koliko jih je, ki se tega v moči vere zavestno spominjajo, je težko
reči. Na ta dan so navadno misli povsem drugje.
Treba je pripraviti košarico z izbranimi dobrotami, vse to lepo okrasiti in nesti k »žegnu«. Tako v so Augsburgu, Ulmu in Ravensburgu na ta
dan mnogi pohiteli v božja svetišča,
kjer je bil oznanjen blagoslov jedil.
Velikonočni praznik se mora pozna-
Predsednik ZPS Anton Bačovnik čestita župniku za god.
Blagoslov jedil v Augsburgu
Darja in Edi Guzaj praznujeta obletnico poroke (Berlin).
Skupna fotografija po žegnu v Ulmu
V Hamburgu smo skupaj praznovali še v postnem času in se nas je zbralo več kot običajno. Drugi dan smo si
po dolgem času in po bogatem zajtrku ogledali zanimivo mesto Hamburg.
AUGSBURG
Blagoslovi jedil v Augsburgu, Ulmu
in Ravensburgu
Na veliko soboto naj bi bili kristja-
ti tudi na mizi in brez blagoslovljenih
dobrot bi ne bilo pravega praznovanja, je v teh dneh v prijetnem klepetu
marsikdo pripomnil.
25
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Na veliko soboto v Ravensburgu
KEMPTEN
Cvetna nedelja
S slovesno sveto mašo so se slovenski
rojaki iz Kemptna in Oberstdorfa na
cvetno nedeljo spomnili dogodka iz
Jezusovega življenja, ko je na osličku
slovesno prijezdil v mesto Jeruzalem.
Pred cerkvijo je župnik Roman blagoslovil oljčne vejice in zelenje. Sledil je sprevod v cerkev. Branje pasijona z razdeljenimi vlogami je pri maši
navzočim na svoj način pomagalo, da
so v duhu spremljali Jezusa, ki je nesel križ na goro Kalvarijo. Po maši se
je druženje nadaljevalo v dvorani.
Zbrana skupnost je zakoncema Fritzu
in Štefi Fischer zapela zdravico za rojstni dan. Oba sta namreč v tednu pred
Blagoslov zelenja v Kemptnu
26
Župnikova zdravica, namenjena Fritzu in Štefi
cvetno nedeljo številu zbranih let dodala še eno zraven. V lepem vzdušju je
nedeljski popoldan kar prehitro minil.
RAVENSBURG
Jože Kos praznoval 70. rojstni dan
Čas ne pozna počitka, se strinja tudi
Jože Kos, ki je v torek, 5. marca, dočakal okroglih sedemdeset. Njegova življenjska pot se je začela v Varaždinu
na Hrvaškem. Ko je odrastel, ga je pot
peljala najprej v Avstrijo, sedaj pa je že
od leta 2004 v Ravensburgu v Nemčiji. Po maši v soboto, 9. marca, je vse, ki
so se je udeležili, povabil v pripravljeno dvorano na slovesno praznovanje
okrogle obletnice.
R. Kutin
Besede zahvale za pevski seminar v
Nonnenhornu
Nonnenhorn je majhen kraj tik ob
Bodenskem jezeru. Lahko bi rekli, da
v bližini tromeje. Stojiš na ozemlju
Nemčije ob obali. Ko pogledaš na levo, vidiš Avstrijo, na desno pa Švico.
V imenu vseh navzočih se želim zahvaliti prof. mag. Ivanu Florjancu, ki
se je letos že osmič pripeljal iz Ljubljane in čudovito vodil pevski seminar. Njegova sproščenost in nasmejan obraz delujeta na nas pevce kot
magnet, da komaj čakamo, kdaj spet
pride med nas. Kako čudovito izvaja pevske vaje, z mnogimi domislicami, šalami in izbranimi besedami,
ki so balzam za dušo, kar je z bese-
Jože Kos je dvignil vrček v znamenje hvaležnosti vsem zbranim.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Pevci vadijo pod strokovnim vodstvom prof. Ivana Florjanca.
dami težko opisati. To je treba enostavno doživeti. V pomoč sta mu bila
župnik Roman, ki vodi zbor v Augsburgu in Ulmu, ter Ieva Sarja, zborovodkinja v Stuttgartu. Poleg že omenjenih se želim zahvaliti tudi novemu
župniku iz Stuttgarta Alešu Kalamarju. Skrbel je za duhovno plat pri seminarju. Pri zaključni maši je bila njegova pridiga kot žuboreč potok polna
bogatih misli.
Nežka Kljaič
ESSEN
Naj bo pod »zastavo« župnije Essen
združeno celotno božje ljudstvo v Severnem Porenju – Vestfaliji, zaupano
slovenskemu župniku, ki prebiva v Essnu! Smo družina, ki je nastala iz sku-
Blagoslov v Solingenu
Velikonočna vigilija v Moersu
pnosti essenske in kölnske katoliške
misije. Lepo se razumemo in sodelujemo. Na Kölnskem je bil »novi« ostareli župnik z odobravanjem sprejet …
Za nami je preprosto praznovanje
dneva staršev v Essnu, bolj slovesno
pa je bilo v Neussu.
V postnem času nismo razen rednih
slovenskih maš imeli posebnih dogodkov, o katerih naj bi poročal. Kaj
več bi povedali udeleženci v posameznih skupnostih, zlasti tam, kjer sveti
maši sledi tudi prijateljsko srečanje v
župnijski dvorani, kakor je bilo omenjeno že v aprilski številki.
Hvaležen sem vsem, ki so razumeli mojo vzpodbudo, da bi sadove postnih odpovedi namenili skupnosti
TAV iz Starega trga ob Kolpi. Tam je
okoli deset fantov, ki se trudijo z mo-
litvijo in disciplino, delavnostjo in
prijateljstvom, da bi se vrnili v zdravo življenje brez odvisnosti od mamil.
Koliko smo zbrali v postnem času in
ob velikonočnih praznikih, bom lahko omenil v naslednji številki.
Blagoslov velikonočnih jedi smo imeli v Solingenu, Hildnu, Eschweilerju,
Krefeldu, Essnu in v Moersu, kjer je
bilo tudi letos lepo praznovanje velikonočne vigilije. V Essnu pa smo na
veliko noč imeli skrajšano vstajenjsko procesijo.
Obiščite nas kaj na naši spletni strani
www.slomisja-essen.de.
Prijatelji, bodimo povezani, bodimo
zvesti na skupni poti vere. Naj vas bo
čim več, ki cenite to dobrino, da imate
svojega duhovnika, ki se trudi za ohranjanje verskih in kulturnih vrednot na-
Pevska skupina Eskala
27
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Po maši v Oberhausnu na velikonočni ponedeljek
ših prednikov. Hvala vsem, ki prihajate
k slovenskim mašam in prireditvam.
Mnoge iz vseh koncev naše prostrane župnije na področju petih nadškofij bi rad spodbudil, da bi večkrat prišli.
Binkoštno srečanje v Essnu
Binkošti so 19. maja. Kot običajno –
bomo tudi letos imeli to lepo prireditev v cerkvi in v dvorani pri sv. Gertrudi – Rottstr. 36, 45127 Essen. Sveta
maša bo ob 16. uri. Glavni mašnik bo
dr. Zvone Štrubelj, prej župnik v Stuttgartu, zdaj pa deluje v Slovenskem
pastoralnem centru v Bruslju za rojake v Beneluksu. Med mašo bo letos prepeval 45-članski mešani pevski
zbor iz Tržišča na Dolenjskem, rojstne
župnije bl. mučenca Alojzija Grozdeta. Pričakujemo tudi ugledno gostjo iz
domovine. Za razpoloženje med sporedom v dvorani bo skrbel odličen
šestčlanski ansambel Bitenc z Dobrove. Pridite – ne bo vam žal!
Stroj za pečenje hostij pri sestrah
klarisah v Nazarjah – prošnja bralkam in bralcem Naše luči
Sestre klarise so mi pisale, da se jim
je pokvaril stroj, na katerem so pripravljale hostije za mnoge sosednje
župnije, s prošnjo, če bi bilo možno
kupiti novega ali rabljenega. Za rablje-
28
nega še nisem izvedel. Nov pa tukaj v
Nemčiji stane 4.200 €.
V kolikor bi kdo od bralcev Naše luči in vaši prijatelji bili pripravljeni sodelovati pri tej akciji, me pokličite, da
Vam povem, na kakšen način bi lahko prispevali svoj dar. Skozi nekaj desetletij se bodo na novem stroju pekle
hostije za svete maše. Sestre pa vsak
dan kličejo obilen božji blagoslov na
vse dobrotnike.
Lojze Rajk, župnik v Essnu
NEUSS
Materinski dan in dan žena
v Neussu 2013
Društvo Slovenski zvon iz Krefelda je
v soboto, 16. marca, organiziralo pri-
Slavljenci in gostje v Neussu
reditev »Slovenski materinski dan in
dan žena« v dvorani Bildungszentruma v Neussu v bližini Düsseldorfa.
Na začetku je predsednica Rozina Lovrenčič pozdravila vse prisotne. Po
prijetnih zvokih trobente, na katero
je zaigral Ignac Kramberger, je Rozina
povedala, da bomo nocojšnji program
posvetili materam in ženam. Prva beseda, ki jo otrok spregovori, je »mama«. Božidar Štamcar in Dušan Čegovnik sta na odru recitirala verze iz
pesmi pred kratkim preminulega slovenskega pesnika Toneta Pavčka, posvečene materam in ženam.
Sledil je nastop moškega pevskega
zbora »Eintracht« iz Willich-Schiefbahna. Goste je v nemščini pozdravil
Božidar Štamcar. Dušan Čegovnik je v
slovenščini pozdravil vse prisotne in
posebej častne goste: Francija Pukšiča, predsednika Komisije za Slovence
v zamejstvu in po svetu, konzula Matjaža Marka iz Berlina in mag. Primoža Ilešiča, predstavnika Urada vlade
RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Vsi trije častni gostje so pozdravili
in nagovorili prisotne.
Za presenečenje je poskrbela nam
vsem znana nekdanja pevska skupina
»Eskala«, ki je zapela tri pesmi in navdušila občinstvo v dvorani.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Predsednica Rozina je predstavila delo slovenskega učitelja Dušana Čegovnika v društvu Slovenski zvon v zadnjih dvanajstih letih. Pripravljal in
moderiral je številne prireditve in o
njih poročal v slovenskih medijih in
na radiu Multikulti v Berlinu. Obenem je za ohranjanje slovenstva v
tem delu Nemčije poučeval pri slovenskem dopolnilnem pouku v Krefeldu, Hildnu, Essnu, Düsseldorfu in
drugod. Zakonski par Božidar in Janja Štamcar sta mnogo let aktivno sodelovala in nastopala na prireditvah
številnih slovenskih društev v deželi Severno Porenje – Vestfalija. Oba
sta si tudi prizadevala, da je v glavnem mestu dežele Düsseldorfu čim
dlje potekal slovenski dopolnilni pouk. V imenu Urada je mag. Primož
Ilešič Dušanu Čegovniku in zakoncema Božidarju in Janji Štamcar izročil
državni priznanji in zahvali za dolgoletno prizadevno in uspešno delovanje v slovenski izseljenski skupnosti
v Nemčiji.
V enournem odmoru je igral ansambel »Trubadurji« iz Slovenije ter nadaljeval do konca prireditve.
Mladinka Polona Kramberger je z
igranjem na klarinet odprla drugi
del programa. Zopet je nastopil moški pevski zbor »Eintracht«, Božidar
in Dušan sta recitirala Pavčkove pesmi, ob koncu kulturnega program
je ponovno nastopila pevska skupina »Eskala« z zborovodkinjo Danico Ban.
V društvu Slovenski zvon so se spomnili še aktivnega zakonskega para
Ivana in Milke Škafar, ki se poleti vračata v Slovenijo.
Kulinarične specialitete in pijačo so
stregli člani in članice društva.
Mnogi prisotni so kupili srečke za
tombolo. Glavno nagrado - »izlet v
terme v Sloveniji« - je prejel gost prireditve. Druženje, ki se ga je udeležilo približno 260 ljudi, je trajalo pozno
v noč. Prireditev je finančno podprl
Urad vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Dušan Čegovnik iz Essna
FRANKFURT
Mirno bi lahko rekli, da je bilo letos
nebo v mesecu marcu zelo radodarno,
tako z novim rimskim škofom, papežem Frančiškom, kakor tudi s snegom
in mrazom. S tem slednjim smo bili
bogato obdarovani tudi v Frankfurtu
oziroma Hessnu.
Postno ...
Proti koncu postnega časa oziroma
v zadnji tretjini marca imamo v naši župniji že vrsto let postno romanje v Marienthal pri Rüdesheimu; to
je manjši kraj nedaleč stran od tega
kraja oziroma velike vodne ceste reke Rajne. Letos je to bilo na tiho nedeljo, 17. marca. Redko katero leto je
bilo vreme ugodno in prijetno toplo,
največkrat pa je bilo nekoliko dežja
in snega, vmes pa tudi sonce. Pred leti je reka Rajna poplavila celo zvezno
cesto Wiesbaden-Rüdesheim in smo
morali iskati poti nekoliko više po po-
bočju po vinogradniških poteh. Letos
pa je sneg krojil to naše romanje tako močno, da je bil obisk kar precej
okrnjen in tudi pobožnost smo prvikrat opravili kar v samostanski cerkvi, ne pa zunaj pri kapelicah križevega pota. Kot spovednik in pridigar je
bil med nami msgr. mag. Igor Luzar
iz Novega mesta, postulator v svetniškem postopku za mučenca blaženega Alojzija Grozdeta. Ob tej priložnosti smo v našo župnijo dobili relikvije
bl. Alojzija Grozdeta. Predstavil nam
je tega mladega mučenca in prikazal
vrednost mučeništva v pričevanju za
vero in Kristusa. Po maši smo počastili relikvije mučenca in zmolili molitev za njegovo kanonizacijo. Z zahvalno pesmijo smo se zahvalili za novega
papeža Frančiška in za tega našega
svetniškega vzornika, ob sklepu pa
prejeli blagoslov z relikvijami blaženega Alojzija.
Seveda smo se po maši zbrali v romarski dvorani h kratki malici in pogovoru, neugodno vreme pa nas je
kmalu razkropilo na pot proti svojim
domovom. Najdaljšo pot (skoraj 300
km v obe smeri) sta tudi letos naredili gospe iz Westerwalda, iz Urbacha
(to je manjši kraj ob A-3 med Limburgom in Kölnom). Kljub dopoldanske-
Med mašo v Marienthalu na letošnjo tiho nedeljo
29
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Med blagoslovom jedil v F-Oberradu
mu sneženju in popoldanskemu ter
večernemu dežju je to bila lepa in duhovno bogata postna nedelja.
... in velikonočno slavje
Skoraj vsako leto nas za cvetno nedeljo razveselijo oljčne vejice, ki jih Janez Pucelj razvaža po Evropi; tako je
Kassel, po maši v postnem času
bilo tudi letos. Kakor v prejšnjih letih
pa so se tudi letos nekateri odpravili
proti domovini (ali pa tudi kam drugam) že za tiho nedeljo ali pa v naslednjih dnevih, kjer so praznovali ta naš
največji krščanski praznik, praznik življenja. Toda kljub temu lahko reče-
Toliko nas je bilo letos v Darmstadtu pri blagoslovu jedil.
mo, da je bil obisk pri velikonočnem
slavju (blagoslov velikonočnih jedil,
vigilija in mašno slavje na veliko noč
in velikonočni ponedeljek) v primerjavi s prejšnjimi leti kar lep. Naporen
pa je bil za duhovnika zlasti velikonočni ponedeljek, ko je obiskal bolj
oddaljeni skupnosti v Lichu in Kasslu.
V postnem času pa smo uspeli zbrati
tudi nekaj sredstev v dobrodelne namene. Postnim odpovedim so se pridružili še darovi ob blagoslovu velikonočnih
jedil in oboje smo oddali v domovini v
podporo Aninemu skladu in Slovenski
karitas. Najlepša hvala vsem, ki so sodelovali pri tej dobrodelnosti.
Iz nemške župnije v Heppenheimu pa
je prišlo obvestilo, da je že v januarju
umrl in bil tam pokopan 90-letni Otto Suschetz. Po rojstvu je bil doma
iz Oplotnice, očitno pa je imel samo
nemško državljanstvo in v naši župniji ni bil znan. Naj počiva v miru!
rem
INGOLSTADT
Zarja velikonočnega slavja nas je obsijala v Mainzu.
30
V Ingolstadtu smo dobili novega
kristjana. Na tiho nedeljo, 17. marca,
je namreč pri slovenski maši v cerkvi
sv. Monike prejel zakrament sv. krsta
Nino Franc, drugorojenec Marlen in
Borisa Krajnčiča. Novokrščenec se je
s svojo družino pridno pripravljal na
sv. krst, saj so z njim redno prihajali
k naši slovenski maši, odkar je bil star
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Krst Nina Franca Krajnčiča
Maziljenje novokrščenca Nina Franca s sveto krizmo
dober teden, da je bil zares pravi mali katehumen, pripravnik na krst. Zato se je med krstom počutil kot doma,
ves čas je bil buden in je s svojimi velikimi očmi pozorno spremljal sveti obred. Tudi njegova sestrica Leyna
je ponosna sodelovala pri krstu svojega malega bratca. Z mlado družino se
veselimo in ji voščimo blagoslovljeno prihodnost, novokrščencu Ninu
Francu pa želimo, da bi zdrav odraščal v modrosti in milosti pri Bogu in
pri ljudeh.
Marija Kacijan se je 26. marca po
petdesetih letih bivanja v Ingolstadtu le nekaj dni pred svojim devetdesetim rojstnim dnevom vrnila v Slovenijo. V četrtek pred tem sem bil pri
njej, precej časa sva se pogovarjala, saj
je Marija vselej tako prijetna sogovornica, da čas kar prehitro mine. Čeprav
jo že dobro poznam, sem še z vprašanji brskal po njenem življenju, kajti tako zanimiva in bogata je njena
življenjska pot. Rodila se je 30. marca 1923 kot prvorojenka od sedmih
otrok (4 dekleta in 3 fantje) v družini
Keiser v Selnici ob Dravi. Bilo je okrog
velike noči, zato ji je mama vedno rekla »naša pisanka«. Svoje otroštvo je
preživela v Ruti pri Fali ob Dravi, od
koder je hodila 3 km daleč v šestletno ljudsko šolo v Puščavi na Pohorju. Odraščala je v skromnih razmerah,
vendar se rada spominja svojega otroštva. Po ljudski šoli je končala v Mari-
boru štiriletno meščansko šolo in eno
leto trgovske šole. Po uspešnem šolanju se je zaposlila v pisarni tovarne čokolade Sana Hoče. V tem času je
srečala Stanka Kacijana, s katerim sta
se pobliže spoznala nekega deževnega
dne. Postala sta fant in dekle, 12. novembra 1947 sta se civilno poročila
na matičnem uradu, 16. novembra pa
sta si pred Marijinim oltarjem v Brezju pri Mariboru dala besedo za skupno življenje. Gostijo so obhajali na
Stankovi domačiji. V zakonu sta se jima rodili dve hčerki, Stanka in Edita.
Stanovali so v Reki pri Hočah. Postajale so težke razmere, zato je Stanko
avgusta 1962 odšel v Nemčijo, Marija
pa je 2. februarja 1963 z obema otrokoma odšla za njim preko Gradca in
Salzburga. Po dveh mesecih taborišča
za begunce je prišla v Ingolstadt, kjer
se je zaposlila kot uslužbenka in delala do svoje upokojitve. 22. septembra 1999 ji je umrl mož Stanko, enajst
mesecev je zaradi možganske kapi ležal nepokreten in onemel v njunem
stanovanju; nikoli ne bom pozabil,
kako mu je Marija ves ta čas nesebično stala ob strani in mu ljubeče stregla. Gospa Marija Kacijan je kljub devetdesetim letom duševno čila, stalno
goji stike s svojimi in je na telefonski
zvezi z obema hčerkama, tremi vnuki
in seveda tudi s petimi pravnuki. Za-
Marija Kacijan se je vrnila v
Slovenijo.
31
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Ingolstadt: Blagoslov velikonočnih jedil
dnja leta je po 3 do 4 mesece živela v
Sloveniji pri hčerkini družini v Novakah pri Studenicah pod Bočem, kjer
bo sedaj tudi njen dom. Mariji naknadno čestitamo za njen devetdeseti rojstni dan in ji želimo dobro počutje v Sloveniji.
V postnem času smo se pri naših mašah lepo pripravljali na veliko noč. V
nedeljo, 10. marca, smo imeli v Ingolstadtu spovedno nedeljo, ko je spovedoval in maševal slovenski duhovnik
Marjan Bečan iz Münchna. Cvetno
nedeljo smo obhajali v Neutraublingu
in v Ingolstadtu, kjer je bilo tudi precej malih in malo večjih otrok. Blagoslov velikonočnih jedil je nerazdružno povezan s praznovanjem svetega
velikonočnega tridnevja. Za velikonočne praznike je mnogo naših rojakov odšlo domov, kljub temu smo
se v kar lepem številu zbrali k velikonočni maši.
In že so pred nami nove slovesnosti, a
o tem prihodnjič.
Gospoda. Ta milostna raven je vir velikega duhovnega bogastva, ki ga doživljamo kristjani ob obredih velikega
tedna, in vesela v pretresljivem velikonočnem jutru. Druga značilnost
teh praznikov v naši fari pa je sociološke narave. Velik del faranov odide
za praznike domov v Slovenijo, med
svoje ljudi. Tega se veselimo, čeprav
je posledica očitna pri številu udeležencev velikonočnih obredov in prazničnih maš.
Velikonočnega veselja nam seveda to
ne zmanjša, le slovesnosti moramo
prilagoditi temu, kar pač zmore peščica vernikov. Na samo velikonočno
nedeljo je pri maši odpovedal še župnikov glas in organistke tudi ni bilo na koru. Tako je petje ostalo na ramah nekaj pogumnih žena, ki so kljub
vsemu zapele nekaj velikonočnih pesmi. Hvala za ta pogum in vsem, ki so
s svojimi močmi podprli mašno petje.
Stanko Gajšek
MÜNCHEN
Velikonočni prazniki so v naši skupnosti potekali v običajnem ritmu in
neobičajno hudem mrazu. Vsekakor
jih najprej določajo poročila in podobe trpljenja, smrti in vstajenja našega
32
Blagoslov jedil
Obrede velikonočnega tridnevja smo
obhajali v župnijski kapeli in tudi na
veliki ponedeljek smo se tu zbrali k
sveti maši. Večji obisk je bil na veliko soboto pri blagoslovu jedil in zvečer pri vigiliji. Ta bogoslužja imajo vedno svojevrstno duhovno občutje, saj
so dnevi, ko se skrivnost trpljenja in
smrti ter novega življenja tako neposredno dotakne našega življenja. Tako blizu so si tu nasprotujoča dejstva
našega življenja, da začutimo, kako je
oznanilo novega življenja odgovor na
globoko v srcu skrito hrepenenje. In
kljub temu, da je tako zaželeno, ostaja razumu nedosegljiva skrivnost, ki
se ob Gospodovem vstajenju oznani
kot dejstvo, realnost našega življenja.
Bog je uresničil obljubo, dano v raju,
da človeka ne bo pustil v nesreči greha in zla. Odrešenje je tu, uresničil ga
je Jezus Kristus, Božji Sin.
Spet smo doživeli to skrivnost v živo
in se pridružili tudi v manjši skupini
veselju vesoljne Cerkve.
V Münchnu je v dneh po veliki noči
umrl Janez Potočnik. Za njegovo smrt
smo zvedeli iz časnika, ki objavi imena umrlih, ki nimajo nikogar in so
odšli zapuščeni od svojcev. Za njegove skrbi in preizkušnje zadnjih dni nismo vedeli niti na župniji. Toliko bolj
molimo za pokoj njegove duše v Bogu.
jp
STUTTGART
Obisk študentske skupine iz
Porabja
V slovenski hiši v Stuttgartu smo imeli priložnost gostiti študentsko skupino iz Porabja. Porabje je teritorialno
območje na Madžarskem, kjer prebivajo naši slovenski ljudje. Ti mladi bodoči izobraženci slovenskih korenin
so bili na potovanju v Bruselj in so se
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Študentska skupina iz Porabja na obisku pri župniku Alešu
Srečanje za upokojence v Slovenskem domu
v sobotnem dnevu zaustavili tudi pri
nas v Stuttgartu. V naši slovenski hiši
so imeli kosilo, nato pa so se odpravili na ogled lepega mesta. Kot tukajšnji
župnik sem bil zelo počaščen, da so
porabski Slovenci obiskali našo skupnost, saj tudi del mojih prednikov izvira iz Porabja, kjer so doma dobri in
pošteni ljudje, kjer je lepa in neokrnjena narava, kjer rastejo zdrave gobe,
kjer se še kuha pristna slivovka in kjer
je še prisotno orginalno porabsko narečje ter molitev in pesem.
Srečanje za naše upokojnece
v Slovenskem domu
V naši skupnosti v Stuttgartu smo v
mesecu februarju začeli z organizira-
njem aktivnega popoldanskega druženja za naše upokojence. Po ideji
gospe Martine Arko smo začeli z dru-
ženjem, kjer si naši ljudje vzamejo čas
za pogovor, molitev, branje knjig, igranje družabnih iger - da se preprosto
srečajo in so skupaj. Naši upokojenci
na srečanjih obujajo spomine na svojo mladost, na delo in trpljenje, ki so
ga doživeli tukaj v Nemčiji. Srečanja
imamo dvakrat na mesec in so zelo
dobro obiskana - na vsakem srečanju
se zbere vsaj petnajst ljudi. Tako tudi
župnija pripomore, da so naši ljudje
zbrani skupaj za mizo, ob molitvi in
majhni gostoljubnosti slovenske župnije, ki poskrbi, da jim čas hitro mine in da niso prepuščeni dolgčasu. S
srečanji bomo nadaljevali skozi vso
koledarsko leto.
Pevski seminar za pevce iz
Stuttgarta, Augsburga, Ulma in
Ravensburga
Letos se nas je zbralo čez trideset pevcev in pevk, ki smo pod vodstvom
profesorja dr. Ivana Florjanca imeli zelo delovni pevski vikend. Učenje lepih slovenskih pesmi je vrednota, saj se s tem ohranja naša kulturna
dediščina in bogastvo. Pevski seminar smo zaključili s sveto mašo, pri
kateri so pevci in pevke predstavili svoje delo.
Spominski posnetek na pevski seminar 2013
33
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Priprava na cvetno nedeljo
Blagoslov velikonočnih jedi v Stuttgartu
Sveta maša v Slovenskem domu na veliki četrtek
Blagoslov velikonočnih jedi v Böblingenu
34
Prazniki velikega tedna v Stuttgartu
in po podružnicah
Že na cvetno nedeljo smo imeli lep
blagoslov cvetja in zelenja v Esslingenu, kjer se je pri maši zbralo skoraj
150 ljudi in smo obhajali slovesen prihod Jezusa Kristusa v Jeruzalem. Potem na veliki četrtek smo imeli slovesno sveto mašo v Slovenskem domu,
kjer se je prav tako zbrala lepa skupina naših vernikov. Na veliki petek
smo obredje praznovali skupaj z nemško skupnostjo in v molitvi ter premišljevanju o velikih skrivnostih tega
dneva krepili vero v posmrtno življenje. Velika sobota je bila obarvana z
blagoslovom velikonočnih jedi na štirih krajih, kjer se je zbralo res lepo
število naših vernikov. Velikonočno
vigilijo smo obhajali skupaj z nemško
skupnostjo in skrivnost tega dogodka
je res presežen za vsakega kristjana, ki
vsaj malo veruje, upa in ljubi. Praznik
velike noči je vrhunec za vse kristjane
in skrivnost tega dogodka smo proslavili s slovesno sveto mašo, kjer sta bili molitev in pesem v slovenskem jeziku kot krona celotnemu dogajanju v
tem tednu. Pot v Emavs je sedaj pred
nami vsemi, da srečamo vstalega Gospoda, eni prej, drugi kasneje, ob mizi
Ljubezni, kjer Gospod ne gleda na zunanjost, temveč na srce in na vero ter
dobra dela.
Naša slavljenka
Tik pred začetkom novega koledarskega leta je v naši sredi obhajala svoj
življenjski praznik gospa Silva Bakšič,
ki je praznovala 60-letnico svojega življenja. Silva si je v Nemčiji ustvarila družino, na katero je zelo ponosna
in ki ji pomeni vse. Silva je članica našega cerkvenega pevskega zbora Obzorje in vsak torek pridno prihaja na
vaje in s seboj pripelje tudi druge čla-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Naša slavljenka Silva Bakšič
nice. Je nasmejana gospa, ki s svojo
veselostjo in pristnostjo obogati trenutke skupnega druženja. Silva je ponosna mama in babica. Skupaj z možem imata tudi lep vinograd, kjer smo
vedno dobrodošli in dobro pogoščeni. Vse do upokojitve je bila zaposlena
v bolnišnici. Spoštovana gospa Silva,
hvala vam za vaš prispevek in trud, ki
ste ga namenili naši slovenski župniji
in dobri Bog naj blagoslavlja vas in vašo družino, na katero ste lahko upravičeno ponosni.
Slovo od naših rajnih
Iz naše slovenske skupnosti se je v
tem času poslovil gospod Pavel Končan, ki je skupaj s svojo soprogo redno prihajal k svetim mašam v Heilbronn. Pokojni Pavel je bil rojen v
veliki kmečki družini in že od malih
nog naprej je opravljal pastirski poklic, kjer mu je bila pesem »Zakrivljeno palico v roki« zvest sopotnik skozi
življenje. Pozneje se je izučil za zidarja in ta poklic opravljal vse do upokojitve. Ko je prišel v Nemčijo, je najprej
opravljal rudarski poklic. V Nemčiji
sta si s soprogo ustvarila družino, kjer
sta se jima rodila dva sinova. Pokojni Pavel je bil preprost in iskren človek, z nasmehom na ustnicah. Njegov
Slovo od pokojnega Pavla Končana
prijazen nasmeh in besede »Gospod
župnik, kako ste kaj?« bom pogrešal. Pokojni Pavel je bil zvest kristjan
in skupaj s soprogo udeleženec verskih in kulturnih prireditev. Na njegovem slovesu se je zbralo veliko število
slovenskih in tudi nemških vernikov,
kjer smo se s sveto mašo zadušnico
in molitvijo poslovili od njega. Njegova soproga skupaj s svojima sinovoma
izreka zahvalo vsem, ki ste se udeležili slovesa od pokojnega Pavla, posebej slovenskim vernikom, cerkvenim
pevcem in družinskim prijateljem, ki
so jim v težkih trenutkih stali ob strani. Gospod Pavel, jaz pa vam kot župnik obljubljam molitev in se vam zahvaljujem za vse, kar ste storili za našo
slovensko župnijo.
Župnik Aleš Kalamar iz Stuttgarta
Š
V
E
D
S
K
A
Zadnje slovo od Cirila Stoparja iz
Kallinge
Slovenski rojaki z vse Švedske, skupaj
s Švedi in Istrani iz Kallinge in Olofströma ter s slovenskim veleposlanikom iz Kopenhagena, njegovo ekscelenco Bogdanom Benkom, so se v
sredo, 6. marca, s pogrebno sv. mašo
in pogrebom poslovili ob Cirila Stoparja. Bil je dolgoletni predsednik
Zveze slovenskih društev na Švedskem, kakor tudi dolgoletni predsednik Kulturnega društva Slovenija iz
Olofströma. Prav tako je bil dolgoletni
urednik olofströmskega Slovenskega
glasa, ki je povezoval Slovence in Istrane na zelo velikem področju na jugovzhodne Švedske. Skupaj s svojimi
domačimi in rojaki iz Olofströma se
je rad udeleževal slovenskega bogoslužja v tem kraju. Poleg družin Maria in Marije Arčon ter družine Janeza
Zbašnika, kjer je žena Evi pripravila
okrepčilo za slovenskega dušnega pastirja, da je potem mogel na dolgo pot
proti Nybro, sta tudi Cirilova žena Silvana in njena mama poskrbeli za večkratno pogostitev po sv. maši v društvenih prostorih.
Ciril je bil zelo skrben voditelj in
upravitelj Zveze slovenskih društev
na Švedskem, kar je sprejel iz rok
Branka Jenka, ki je bil eden ustanoviteljev Slovenske zveze. Skrbno in
zavzeto je opravljal vsa administrativna dela, kar mu je vzelo veliko časa
in moči. Prav tako so se nanj pogosto
obračale razne skupine, ki jim je uredil, da so lahko prišle na Švedsko na-
35
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Ciril Stopar ob pogrebu
stopat in predstavit slovensko pesem,
glasbo, folkloro in še bi lahko našteval. Naredil je vse potrebno, da se je
KD Slovenija iz Olofströma pobratila
s KUD Oton Zupančič iz Sore. To pobratenje je rodilo tudi konkretne sadove skupnega sodelovanja. V samem
društvu se je skozi mnogo let zgodilo
veliko prijetnih in lepih dogodkov, tudi takih, ki so za povezovanje rojakov
še kako pomembni. Nepozabna bodo ostala srečanja tudi v Barnakälla.
Tam so se rojaki z jugozahodnega dela
Švedske zbrali na pozno poletnem pikniku, kjer je bilo slovensko veselo in
prijetno druženje, ki je povezalo mnoge rojake drugega z drugim.
Poleg vsega tega odgovornega dela v
slovenskem društvu je Ciril vsaj nekaj
časa skrbel tudi za pouk materinščine otrok tamkajšnjega društva. Z Ministrstvom za šolstvo in drugimi uradi je navezal stik za potrebni material,
da je lahko uredil prostore v društvu
za namen pouka in da so se otroci
tam prijetno počutili ob spoznavanju
skrivnosti maternega jezika. Prav tako se je, če je le mogel, udeležil vseslovenskega srečanja rojakov z vsega sveta v slovenskem parlamentu. Zavzel
se je za ohranitev slovenske ambasade v Stockholmu, še prej za ohranitev
slovenske oddaje na švedskem Radiu.
Poskrbel je za urejevanje arhiva slovenskih društev in SZ na Švedskem.
Udeleževal se je seminarjev, ki jih je
36
pripravila slovenska država za Slovence po svetu, da bi potem na terenu delovanje društev potekalo nemoteno in
kakor je potrebno za povezavo rojakov zunaj domovine Slovenije. Skrbno je sodeloval z Gustiko Budja, ki
je prevzela urejanje Internega glasila
Slovenske zveze, ki izhaja štirikrat na
leto in zahteva veliko dela in iznajdljivosti, da vsaka številka nagovori rojake na Švedskem, ki so člani slovenskih društev.
Lansko leto se je, čeprav že zelo bolan,
udeležil tudi vseslovenskega romanja
ob zlatem jubileju Slovenske katoliške
misije na Švedskem. Slovenski misiji in s tem tudi slovenskim dušnim
pastirjem se je zahvalil za dolgoletno
požrtvovalno delovanje med rojaki na
Švedskem. Preko Slovenske zveze pa
je poskrbel tudi za finančno podporo
tako velikemu projektu za ohranjanje
slovenstva in slovenske vernosti.
Rad je imel družino, nanjo je bil izredno ponosen, rad je imel dom. Ne samo Slovenska zveza in njegovo društvo, še posebej ga bodo pogrešali
njegovi domači, žena Silvana in hčerki Helena ter Irene, kakor tudi brat
Jože z družino. Ciril je bil ljubitelj narave, posebej rož, rad se je sprehajal,
zato je imel psa. Rad se je vozil s tež-
kim motorjem, saj je v vožnji nadvse
užival. Vsem je rad pomagal, nikomur
ni nikdar rekel ne. Bil je vesele narave,
rad je pel in vriskal. Rad je fotografiral
in pisal, seveda pa mu je pri tem pomagala žena Silvana, ker je sam imel
veliko odgovornosti in je bil povsod
udeležen. Glasilo Slovenski glas pa je
sam urejeval kar 16 let. Zadnja številka glasila je izšla v mesecu oktobru 2012, potem pa je ponovno zbolel in ni mogel več nadaljevati s tem
pomembnim delom za ohranjaje slovenstva v tem delu Švedske, povezovanje članov društva v Blekinge, Kalmar, Skåne-Kristianstad, Kronoberg,
Jönköping, Östergötland.
Zgodaj zjutraj so se mnogi naši rojaki
podali na pot po zraku in predvsem
po zemlji. Skoraj sto se jih je tisti lep
sončen dan, v torek, 6. marca ob 13.00,
zbralo v Bredåkra kyrka ob letališču
Ronneby blizu Kallinge. Mnogi so prispeli že veliko prej, da bi se od Cirila
poslovili in krsto pokropili ter zanj v
tišini srca zmolili. Prav tako so ljudje
prinesli s sabo vence in cvetje, s katerim so okrasili oltarni prostor, tako da
je bila krsta s pokojnim Cirilom vsa
obdana s cvetjem. A najlepše cvetje so
bili rojaki sami, ki so cerkev napolnili
skoraj do zadnjega kotička.
Ciril Stopar na zadnjem romanju v Vadsteno 2012
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Zadnji sprevod
Ob 13. uri je zvon naznanil začetek
pogrebne sv. maše, pri kateri so ljudje lepo sodelovali. Duhovnik Zvone je pripravil 120 programov, s celotnim tekstom s pesmimi, sv. mašo z
božjo Besedo, kakor tudi z vsemi molitvami za pogreb. Tako so ljudje lahko sledili celotnemu dogajanju. Ob
koncu pogrebne sv. maše in pred začetkom molitve za rajnega Cirila je
spregovoril tudi Bogdan Benko, slovenski veleposlanik iz Kopenhagna, ki
ga je spremljala Darja Slokar, prva sekretarka na veleposlaništvu. Posredoval je sožalne besede Ljudmile Novak,
ministrice za Slovence v zamejstvu in
po svetu. MoPZ Planika iz Malmöja je
ob slovesu iz cerkve zapel Gozdič je že
zelen. Ob koncu pogreba pa so zapeli še Lipa zelenela je. S solzami v očeh
so se mnogi rojaki in švedski prijatelji poslovili od dolgoletnega sodelavca in prijatelja. Množica rojakov je tako pokazala hvaležnost Bogu za Cirila
in solidarnost z ženo Silvano in žalujočimi sorodniki.
Po sv. maši pa so bili vsi navzoči povabljeni v dvorano ob cerkvi, kjer so
se okrepili za dolgo potovanje na svoje domove. V srcih je nekako praznina ob preranem odhodu Cirila Stoparja, obenem pa so vsi čutili veliko
hvaležnost za vse, kar je Ciril storil za
dobro slovenstva na Švedskem. Slovenski dušni pastir na Švedskem je
imel ob kavi priložnost prebrati zahvale vseh, ki so darovali za Cancerfonden.
Cirilovo velikodušnost in požrtvovalnost za slovenstvo na Švedskem bo
potrebno na nek način nadaljevati. To
bo najlepša zahvala za vse dobro in
plemenito, kar je Ciril storil za vse rojake in tudi Istrane na Švedskem in za
vso povezavo tudi z domovino Slovenijo. Pšenično zrno je bilo položeno v
prerani grob. Naj obrodi bogate sadove lepega sožitja in sodelovanja med
rojaki na Švedskem. Obenem pa naj
bo prerana smrt in Cirilov zgled lepe priprave nanjo vzpodbuda, da bodo tudi ostali rojaki naredili vse, da
bodo prejeli sv. popotnico, ki pomeni pripravo na zadnje srečanje z gospodarjem Življenja. Slovenski dušni
pastir Zvone je Bogu nadvse hvaležen,
da je imel to milost, da je mogel podeliti sv. popotnico bratu v veri, Cirilu
Stoparju. Ciril, kakršen je bil, je poskrbel tudi za svoj pogreb. Z ženo Silvano sta se v tistih težkih trenutkih križa bolezni pogovarjala tudi o smrti in
o vsem, kar sledi. Le redki ljudje se tako lepo pripravijo na smrt in tako pomagajo svojcem, da je slovo vsaj nekoliko lažje.
V imenu slovenskih rojakov na Švedskem, ki bodo Cirila še kako pogrešali, v imenu švedskih prijateljev in
znancev ter mnogih, ki so se udeležili pogreba pokojnega Cirila, se slovenski duhovnik zahvaljuje za molitve in
vse sodelovanje, tudi MoPZ Planika iz
Malmöja, ki so rajnemu Cirilu zapeli
v cerkvi in ob grobu. Hvala za pozornost slovenske države in slovenskemu
veleposlaniku v Kopenhagnu Bogdanu Benku za prisotnost in za besede
pri pogrebnem bogoslužju.
Ciril je zadnji čas veliko trpel in je
doživel svoj veliki petek. Gospod, daj
rajnemu Cirilu večni pokoj, in večna luč naj mu sveti. Naj počiva v miru. Amen.
Zvone Podvinski
Dragi rojaki s Švedske,
dobrodošli na 40. vseslovenskem romanju in srečanju Slovencev za binkošti v Vadsteni, ki bo v soboto, 18.
maja, z začetkom praznične sv. maše
ob 12. uri pri sestrah sv. Brigite. Pridite, čaka vas presenečenje. Dobrodošli v Vadsteni z vseh koncev Švedske
in od drugod, da s hvaležnostjo v srcu
do p. Janeza Sodja, do sester sv. Brigite
Švedske in do vseh, ki v misijskem pastoralnem svetu s svojimi pomočniki pomagajo vašemu dušnemu pastirju Zvonetu pri organizaciji tega tako
pomembnega srečanja za ohranjanje
slovenske vernosti, kulture in predvsem medsebojnega povezovanja.
Vabljeni, da v čim večjem številu skupaj praznujemo v cerkvi pri sestrah in
nato v isti dvorani kakor lansko leto.
Hvala za darove za tombolo. Vaš lanski dar je skupaj z nabirko in še nekaj dobrotniki za Petra Opeka znašal
1.260 €. Bog povrni!
Vaš Zvone Podvinski,
rektor SKM na Švedskem
37
ZGODBA
Tanja Mlakar
KJE RASTE DEŽ?
»Ne moreš spati?« jo je tiho vprašala. Mama je odkimala. Marina je videla, da ima rdeče oči. Jokala je, je pomislila, rekla pa ni nič. Vsi smo šli skozi to fazo, je pomislila, potem pa zlezla v svojo posteljo. Ko pa se je spomnila svojih
solz na prvih taborih, jo je postalo sram. V temi je vstala in
se usedla na rob mamine postelje.
»Tu je deček, ki nima nikogar na svetu. Nikoli ni poznal
svojih staršev. Nima drugih sorodnikov. Sam je na svetu,
Suad mu je ime,« je čez nekaj trenutkov zašepetala mama.
Marina je prikimala, čeprav je vedela, da je mama ne more videti.
»In potem ... mi je ena izmed kuharic še pripovedovala o
deklicah, ki sta bili tu v prejšnji izmeni. Njun oče, zdravnik, je deloval na območju, kjer je divjala vojna. Pomagal
je vsem ranjencem, tako na eni kot na drugi strani. Ko ga
je zajela sovražnikova vojska, so ga razrezali. Marina … pri
živem telesu so ga rezali. O, moj Bog, je to sploh mogoče? V
današnjem času?« Marina je negibno ležala ob materi. Ja, ji
je šinilo, to je to. Ko ne moreš verjeti, da se danes take stvari sploh še lahko dogajajo. Ko misliš, da je ta del krute zgodovine za vedno za tabo. To se je dogajalo tvojim prednikom, a tebi se to ne more zgoditi. To se dogaja drugim, ti si
izvzet. Ko pa prideš sem, spoznaš: zgodovina se ponavlja. In
potem, naslednja misel: tudi ti lahko prideš v ta kotel zgodovine, ki nenadoma postane današnji dan in se ne zdi več
oddaljen kot planet v vesolju. V resnici je od tebe lahko ta
dan oddaljen le dober vzdihljaj, je premišljevala Marina.
Ko si je mama obrisala solze z lic, je Marina počasi vstala.
»Spat grem v svojo posteljo. Jutri zjutraj morava zgodaj
vstati,« je pripomnila. Potem je zlezla v svojo posteljo in v
hipu zaspala. Zjutraj je bilo videti, da njena mati te sreče ni
imela. Njen obraz je bil siv in njene oči so bile udrte. Ker
sta hiteli, se nista imeli časa pogovoriti. A Marina je vedela,
da bo tudi to prišlo na vrsto.
Teden je minil, kot bi mignil. Imeli so srečo z vremenom,
zato so vse dopoldneve preživeli na plaži. Otroci so v vodi
neizmerno uživali. Marina je bila na koncu precej utrujena
od celodnevnih aktivnosti. Popoldneve so nadaljevali z raznimi delavnicami. Ustvarjali so zapestnice, verižice in barvali lesene kipce, ki jih je pripeljala s seboj Suzana.
38
»Kje si dobila te lesene kipce?« je bila navdušena Marina.
»V vasi jih je izrezljal naš mizar. Ima stroj, ki to lahko naredi.« Otroci so z nanašanjem barv kipcem vdihovali življenje. Ponavadi je bilo eno oko manjše od drugega, usta pa
včasih malo bolj postrani. Ušesa so bila sumljivo blizu ust.
Smeha ob tem ni manjkalo. Marina je videla, da so otroci
zelo ustvarjalno razpoloženi. Ogledali so si tudi delčke Slovenije. Bili so v Postojnski jami, obiskali so ljubljanski živalski vrt. Po večerji so se ponavadi sprehodili po obmorskem
mestecu in si privoščili sladoled. Nato pa, tik pred spanjem,
so spremljali po televiziji še nogomet. Ker je potekalo prav
v tistem času nogometno prvenstvo, so otroci vsak večer
komaj čakali, da sedejo pred televizor. Ponavadi so se razdelili v dva tabora in vsak je navijal za svojo ekipo. Vpitju,
prerekanju, pa tudi navdušenju ni bilo konca. Celo Marina
je pričela spremljati to igro. Po nekaj dneh je navijala enako
kot njeni varovanci. Skakala je, ko je padel gol, in se jezila,
ko je ‚njena‘ ekipa gol prejela. Mama, ki je takoj po večerji
odhajala v posteljo, jo je vsako jutro vprašala isto:
»Kako zmoreš, ko tako malo spiš?«
»Zmorem, saj vidiš. Spala bom prihodnji teden. Otroci pa
tudi. Zdaj je čas veselja in druženja. Škoda bi bilo te trenutke prespati.«
Teden je minil prehitro. Marini se je zdelo, da je včeraj prišla in danes že odhaja. Mama se ni mogla posloviti od kuharic. Objemale so se, kot bi se nikoli več ne videle. A resnica je
bila drugačna: mama je obljubila, da že konec meseca pride
spet na pomoč. Marina se je poslavljala od otrok. Teden dni
je bilo dovolj, da so se navezali drug na drugega. Nekateri
otroci so jokali, ker se ne bodo več videli, drugi so se veselili,
da gredo domov. Anka je stala ob Marini in resno zrla predse. Ko je Marina objemala otroke, se deklica ni odmaknila od nje. Nazadnje se je tudi ona stisnila v Marinin objem.
»Lepo se imej,« jo je objela Marina in jo tesno stisnila k sebi. Deklica je prikimala. Marina je videla, da je komaj zadrževala solze. Njun objem je trajal dolgo časa. Ko sta se naposled ločili, se je Anka zazrla vanjo:
»Rada te imam,« ji je tiho zašepetala. Marini so se orosile oči.
»Tudi jaz imam tebe, deklica mala.« Potem jo je spet objela. Na koncu so bila lička rdeča od neprestanega stiskanja.
Ko je avtobus odpeljal, je bil Ankin nosek prilepljen na vetrobransko steklo. Deklica je stiskala ustnice in komaj bežno spet pomahala. Marina ji je po zraku poslala poljubček. Vsi otroci na avtobusu so ji ga vrnili, razen Anke. Ko
ZGODBA
je avtobus izginil za ovinkom, si je Marina oddahnila. Najtežja so bila vedno poslavljanja. Če je odmislila ta del, je tabor v celoti uspel.
Ko sta se vrnili domov, je mama počasi prihajala k sebi. Tako je odgovarjala Marini, ko jo je spraševala, kaj ji je. Skoraj nič ni govorila, kot duh je tavala po hiši. Ni šla v zidanico niti na vrt, le posedala je po hiši.
»Kaj je? Nisi lačna? Bi se rada pogovorila?« jo je spraševala Marina, a je mama odkimavala. Videla je, da je njen
obraz bled in pogled izmučen. Po taboru z otroki res nisi
nikoli več isti, je pomislila Marina. Tudi če ves teden preživiš v kuhinji, imaš oči. Predvsem pa srce. Da vidiš nevidno in slišiš neslišno. Kmalu zatem, ko sta se vrnili z morja, se je oglasila Meta.
»Kje sta? Je kdo doma?« je vpila že od daleč.
Ko je Marina odprla vrata, jo je vprašujoče pogledala.
»Kje gori? Kaj se dogaja, da tako vpiješ?«
»Komaj sem čakala, da te vidim. Toliko ti imam povedati.
Iskala sem te že prejšnji teden, pa ni bilo nikogar doma.«
»Na morju sva bili,« ji je odvrnila Marina.
»Na morju?« Marina je prikimala.
»No, saj je vseeno,« je Meta zamahnila z roko, »glavno je, da
si končno le doma.«
»Kaj je tako nujnega?« jo je smeje vprašala Marina. Videla
je, da bo Meto razneslo, če ne bo hitro spregovorila.
»Pogovorila sem se s svojimi prijateljicami.« Aha, v tem grmu tiči zajec, je pomislila Marina in ji pokimala, naj nadaljuje.
»Ko sem jim povedala, o čem sva govorili, so bile takoj za
stvar. Smo se že srečale, pri meni doma. Navdušene so.«
»Ne vem, kaj naj rečem, tako zelo sem presenečena. To je
čudovita novica. In ti si kar vse sama organizirala?« je Marina nejeverno gledala.
»Saj ni bilo tako veliko. Najprej sem vsaki povedala o najinih načrtih, potem je šla vsaka še naprej: k svojim prijateljicam. In nenadoma nas je v našem društvu Babice zbranih že več kot dvajset žena.«
»Babice?« Meta je smeje prikimala. Marina pa je bila tako
presenečena, da ni prišla do besede.
»Kaj je? Nisi mi verjela, ko sem ti rekla, da grem v akcijo,
kajne?« Marina je odkimavala. Ne, v tak uspeh res ni upala. Vedela je, da bo Meta resno zastavila dogovorjeno, a vseeno, to je preseglo vsa njena pričakovanja.
»Napisale smo tudi načrt, kaj vse bomo počele. Mnogo ročnih del je šlo v pozabo. Vsaka je dobila zadolžitev, da si naj-
prej sama osveži spomin, potem bo to znanje prenesla v
skupino. Ko bo čas, ga bomo posredovale naprej.«
»Meta, ne vem, kaj naj rečem. Že vse je dogovorjeno?« Meta je spet veselo prikimala.
»Misliš, da bi se pridružila tudi tvoja mama. Kje pa je zdaj?«
se je ozirala okoli sebe. Marina je odkimala z glavo.
»Mislim, da to ni dobra ideja.« V tistem so se odprla kuhinjska vrata.
»Kaj? Seveda grem zraven, kako bi lahko tu manjkala?« je
mama odločno stopila skozi vrata. Marina, ki je bila zadnje dni vajena njenega tavanja po hiši, je bila več kot presenečena.
»Mama, si že boljša?« se je začudila Marina.
»Seveda. Nič mi ni bilo. Mar človek ne sme biti več utrujen?« jo je vprašujoče pogledala. Potem se je obrnila k Meti in jo pričela spraševati. Njena mama ji je bila res uganka,
je pomislila Marina. Ko je videla, da sta se obe ženi zatopili v pogovor, je odšla. Tukaj nisem več potrebna, si je zašepetala. Zunaj se je usedla na klop in pogledala navzgor.
»Hvala!« se je zahvalila. Vedela je, da to ni bilo le delo človeških rok in uma.
Babice so resno stopile skupaj. Meta je občasno poročala, kaj počnejo. Ta teden so vezle prtičke, prejšnji teden so
kuhale marmelado. Prihodnji teden bodo povabile nekega
moža, da jim bo predstavil veščino pletenja košar.
»Vsega ne znamo same,« ji je mimogrede rekla Meta. Seveda, je pomislila Marina, kako bi le? Tudi one so zadnja leta marsikaj pozabile. Od njihove mladosti je tudi že minilo
precej časa. Še dobro, da so na svetu stari ljudje. Sicer nam
ne bi imel kdo pokazati nekaterih del in opravil, je pomislila Marina.
»Kaj boste z marmelado?« se je začudila Marina, ko je slišala, da so jo skuhale več kot sto kozarcev.
»Prodale jo bomo na sejmu, tako kot sva se dogovorili.«
Očitno si je Meta dobesedno zapomnila njun pogovor, se
je nasmehnila Marina. Saj, zamisel je bila res dobra, a vseeno, tako lahko je ne bo izvesti. Morala bo stopiti do župana in mu predlagati, da bi v doglednem času v vasi organizirali sejem.
»Ravno včeraj sem govorila z nekim možakom, ki ročno izdeluje sani. Ko sem mu povedala, kaj vse pripravljamo, se
je ponudil, da nam lahko podari kakšne sani. Na sejmu bi
tudi te prodali,« je še pripomnila Meta.
»Letos je tudi polno sliv. Ponavadi smo jih pograbili in
zmetali na kompost, letos smo se odločile, da bomo pobra-
39
ZGODBA
le vse, kolikor jih že nismo porabile za marmelado, in bi jih
namočile za žganje.«
»Žganje! Je to res potrebno ... alkohol?« je podvomila Marina.
»Čemu ne? Na sejmu bi ga lahko prodajali v majhnih stekleničkah, pred tem pa bi pokazali postopek predelave sadja v žganje. Marsikateri otrok ne ve, kako dolg postopek je
potreben, da priteče ven dišeča kapljica.« No, ja, je pomislila Marina, če Meta tako misli, naj bo. Čeprav je že slišala
glasove staršev, ki bodo zagotovo nasprotovali prodaji alkohola. No, s tem se bo ukvarjala, ko bo čas za to.
»In, nadalje,« je nadaljevala Meta, »bi spet lahko organizirali viteške igre. Ko sem bila majhna, mi je oče pripovedoval, da so nekdaj bile v naši vasi.«
»Viteške igre? Morda gremo malo predaleč?«
»Takrat so zakurili velik ogenj. Kasneje so v žerjavici pekli krompir. Ljudje so ga jemali iz žerjavice in jedli. Mar ne
bi bilo zanimivo, ko bi spet obudili ta običaj?« je nadaljevala Meta. Metinega zanosa ni bilo lahko ustaviti, je spoznala Marina.
»Prav, če meniš, da bi bilo to vaščanom všeč,« je prikimala Marina.
»Zagotovo jim bo. Zdaj, ko smo Babice stopile skupaj, ne
bomo kar tako odnehale.«
Marina je prikimala, potem pa se je hitro poslovila. Če bom
še malo ostala, bom izvedela še za mnogo drugih stvari. Teh
pa je bilo že zdaj preveč.
Marinin popoldanski projekt pa še vedno ni zaživel. Saj, občasno je kdo prišel k njej v pisarno. Rade volje bi se z ljudmi pogovarjala, a kaj, ko ljudje tega niso bili vajeni. Najraje so svojo vlogo hitro oddali in odšli. Marini se je zdelo,
da bi bilo vseeno, če bi jo oddali v sprejemni pisarni. Ko jih
je še malo povprašala o tem in onem, so ponavadi le kratko odgovarjali in gledali, kako bi čim prej odšli. Zato ni želela siliti vanje. A ker je nekatere prosilce poznala, je vedela, da bi bilo dobro, če bi se s kom pogovorili. Če ne z njo,
bi si morda lahko izbrali koga drugega. Tako pa so svoje težave odnašali s seboj domov. Bo že, je zamahnila z roko, ko se je tega večera vračala domov. Kako je to mogoče,
se je spet in spet spraševala. Ko se je pred nekaj dnevi pogovarjala s prostovoljci, ki so delili pakete hrane, so ji na
njeno tarnanje le prikimavali. »Poznamo to,« so ponavljali
drug za drugim. »Je tudi pri vas tako?« je spraševala Marina in prostovoljci so ji le prikimavali. »Ljudje pridejo, vzamejo paket in po najkrajši možni poti odhitijo domov. Da
40
jih ne bi kdo česa vprašal!« je odvrnila ena izmed žena. Počasi je Marini postajalo jasno. Na vasi je drugače. V mestu
se ljudje izgubijo v množici, hodijo drug mimo drugega, ne
da bi se pozdravljali in poznali. Kako bi o čem potarnal sosedu, ki je tvoj mejaš na njivi, je pomislila Marina. Odkimala je. To je torej ljudi zadrževalo v svojih brlogih. Torej
njen projekt tukaj očitno ne bo zaživel, se je sprijaznila. Potem je globoko vzdihnila in odrinila vrtna vrata. Na vratih
pa jo je čakala mama.
»Je kaj narobe? Čemu stojiš pred vrati?« se je prestrašila Marina.
»Obisk imaš.«
»Kdo je prišel?«
»Ne vem. Deček, kakšnih osem let ima. Romski otrok je,«
je še pripomnila mama. Marini je vzelo sapo. Romski otrok
pri njej doma? Spogledali sta se. Potem je Marina vstopila. V kuhinji je sedel majhen, črn fantič. Takoj ko jo je zagledal, je skočil pokonci. Počasi in boječe je stopil do nje in
jo pozdravil.
»Dober večer. Jaz sem Zoran.«
»Dober večer tudi tebi. Jaz sem Marina. Kaj te je nocoj prineslo k nama domov?« je vprašala Marina. S pogledom je
nakazala mami, naj ju pusti sama. Videla je mamin zaskrbljen pogled, a je še enkrat prikimala. Čez nekaj trenutkov
je mama počasi odšla iz kuhinje. Vedela je, da prav daleč od
kuhinje ta večer ne bo. Marina je sedla za mizo, kjer je pred
Zoranom stal prazen krožnik in kozarec soka.
»Tvoja mama mi je postregla. Prijazna je,« je v zadregi
spregovoril Zoran. Bilo mu je nelagodno.
»Ja, res je prijazna.« Nekaj trenutkov je zrla v njegov temen obraz. Črne lase in mandljeve oči. Roke niso vedele,
kam bi se skrile.
»Kaj pa je tebe nocoj prineslo k nama? Si sam, ali je še kdo
prišel s teboj?« je vprašala Marina. Deček je odkimal.
»Sam sem prišel. Doma ne vedo, kam sem šel,« je tiho odvrnil.
»Jim nisi povedal? Zakaj ne?« Deček je zmignil z rameni.
»Ne bi me pustili, če bi jim povedal, kaj bi rad,« je odvrnil. Aha, je pomislila Marina, v tem grmu tiči zajec. Deček
je prišel s prošnjo.
»In kaj bi me rad prosil?« ga je vprašala Marina. Zdaj sta se
njuna pogleda srečala. Nekaj trenutkov sta zrla drug v drugega, ne da bi umaknila pogled.
»Rad … bi šel na morje,« je naposled le izustil Zoran.
»Na morje? Zdaj, jeseni?« se je začudila Marina. Te prošnje
ni pričakovala iz dečkovih ust. A Zoran je spet prikimal.
ZGODBA
»Slišal sem, da si bila na morju z otroki. Bi drugič, ko boš
spet šla, lahko šel še jaz s teboj?« Marina je globoko vzdihnila. Bila je v precepu. Kaj odgovoriti temu dečku, se je
vprašala.
»Si že bil kdaj na morju?« si je skušala pridobili malce časa.
Deček je takoj odkimal.
»Tako rad bi šel. Vem, da bi lahko šel. Mama in oče bi me
pustila. Tudi v šolo me vozita. Pustila bi me tudi na morje.
Vem to.« Iz dečka so vrele besede druga za drugo.
»Ne vem, kaj naj ti rečem, Zoran,« je naposled odvrnila Marina, »res, letos sem bila na morju z otroki. Prihodnje leto
pa ne vem, če bom še šla.« Dečku so se povesila ramena. V
hipu ji je postalo hudo. Toda obljubljati nekaj, česar ne bo
mogla izpolniti, ni hotela.
»Nisem še bil na morju. Sošolci hodijo. Vsak je že bil kdaj,
samo jaz še nikoli,« je komaj slišno še dejal.
»Mnogo otrok še ni videlo morja in vem, da si ga vsi želijo videti. Zato te zares razumem, le … res ne vem, kako bi
to izvedli.«
»Sploh ne vem, kje raste morje,« je čez nekaj trenutkov tiho
pripomnil. Marina se je zastrmela vanj. Ko si nekdo ne more predstavljati, kakšno je morje, potem mu pride na misel
tudi tako vprašanje, je pomislila Marina.
»Veš, morje ne raste. Potoki se zlivajo v velike reke in potem se velike reke zlijejo v morje.« Deček jo je vprašujoče pogledal.
»Pa dež? Mar dež ne pada v morje?«
»Seveda, tudi dež pada v morje. A to so le drobne, majhne kapljice.«
»Ki se zlijejo v reke in potem v morje?« je ponovil Zoran
za njo. Marina je prikimala. Videla je, da je deček z mislimi
zdaj v dežnih kapljicah, rekah in morju. Nekaj trenutkov je
zrl v svoje prstke.
»Ampak kje potem raste dež?« Zdaj je Marini vzelo sapo.
Lahko bi mu razložila, da dež pada iz oblakov, a vedela je,
da deček to dobro ve. Romski otroci so otroci narave, zato
jih take stvari ne čudijo in ne presenečajo.
»Zoran,« je naposled spregovorila, »zdaj ti ne morem še ničesar obljubiti. A morda bi lahko prihodnje leto peljali na
morje tudi nekaj otrok iz naše vasi. Bomo videli, kaj se da
storiti.« Dečku so se zasvetile oči. Prikimal je in takoj zatem vstal. Podal ji je roko in se ji nasmehnil, potem pa hitro
odšel. Marina pa je obsedela za mizo. Ko je mama hip zatem stopila v kuhinjo in prisedla k njej, jo je Marina vprašujoče pogledala:
»Mama, kje raste dež?« Mama jo je vprašujoče pogledala.
»Ne veš?« je hip zatem zamrmrala Marina. Mama je odkimala.
»V otroških srčkih!« je odvrnila Marina.
»Kje boš našla denar za ta projekt?« ji je mama zastavila
vprašanje. Marina je zmignila z rameni. Vedela je, da je mama slišala ves pogovor.
»Ne vem še. A nekje bo zrasel …, če ne drugje, v srcih naših
ljudi.« Mama je odkimavala z glavo.
»Je kaj za večerjo?« je vprašala Marina.
»Vzemi salamo in sir iz hladilnika. Tvojo večerjo sem odstopila Zoranu.« Marina jo je osuplo pogledala. Hip zatem
ji je čez obraz zasijal širok nasmeh. Delček svojega srca bo
prispevala tudi njena mama. O tem je bila prepričana.
Mama se je precej bolje počutila. Odkar sta se vrnili z morja,
se o tednu, ki sta ga preživeli z otroki, nista več pogovarjali.
Ko je spet odšla na morje, ji tudi o tistem tednu ni nič pripovedovala. V pozni jeseni je nekega dne spet odšla v zidanico.
Ob večerih, ko je bila sama doma, je Marina mnogo premišljevala. Nekako je v zadnjem letu predelala svoj odnos z mamo in začela jo je sprejemati v njeni realnosti. A pogosto se
je spomnila tudi na očeta. Čemu je bil tudi on tako pogosto
odsoten iz družine. Čeprav so bili hipni spomini, ki so prikazovali dobrega in ljubečega očeta, a tako pogosto odsotnega.
Se nadaljuje
REŠITEV KRIŽANKE ŠT. 4
41
MALO ZA ŠALO
Mali ježek gre po puščavi in se zaleti v kaktus ter vpraša:
»Mama, a si to ti?«
☺
Policist ustavi voznika, ki je očitno prehitro vozil.
Reče mu: »Čakal sem vas ves dan.«
Voznik odvrne: »Vem, gospod policist, prišel sem, kakor hitro sem mogel.«
☺
Žena nervozno nekaj išče po stanovanju. »Miha, si videl mojo knjigo?« končno vpraša moža. »Katero?«
»Tisto z naslovom Kako doživeti sto let.«
»Vrgel sem jo v smeti, ker jo je hotela brati tvoja mama!«
☺
»Doktor, zakaj ste pa danes tako žalostni?« vpraša
sestra. »Ah, Sonja, umrl je gospod Koren, ki sem
ga zdravil.« »Ne jemljite si tega tako k srcu. Morda bi umrl tudi brez vašega zdravljenja.«
☺
»Dve karti, prosim,« reče policist, ki se je prvič z ženo
udeležil kulturnega dogodka v mestu. »Za Kralja Leara?«
»Ne, zame in za mojo ženo.«
☺
Na sodišču sprašujejo ženo: »Zakaj je umrl vaš prvi mož?«
»Zaradi zastrupitve z gobami, gospod sodnik.«
»Zakaj pa je umrl vaš drugi mož?«
»Tudi zaradi zastrupitve z gobami, gospod sodnik.«
»Pa tretji mož?«
»Bila je nesreča, padel je po stopnicah, ni maral jesti gob.«
»Oprostite, gospa, toda pri vas sem našel gliste.«
»Kaj? Pa ravno pri meni ste jih našli?«
»Saj ni tako hudo. Predpisal vam bom sirup, ki jih bo
gotovo uničil.«
»Ne, tega pa ne! Sem predsednica društva za zaščito živali!«
☺
Kužek vohlja čevlje fine dame. Dama ga opazi in zavrešči: »Da mi takoj odpeljete to ščene! Bolhe kar skačejo po moji nogi!«
»Pridi, Valdi, gospa ima bolhe!«
☺
Na dvorišču psihiatrične klinike se prepirajo trije pacienti. »Jaz sem Prešeren!« reče prvi. »Lažeš!« zavpije
drugi. »Prešeren sem jaz!«
»Utihni! Meni je Bog povedal, kdo sem!« se brani prvi.
»Jaz ti nisem ničesar povedal!« mu reče tretji.
☺
Psihiater na avtobusni postaji nestrpno čaka avtobus.
Psihiater: »Oprostite, gospod, morda veste, koliko je
ura?«
Gospod: »Žal ne vem …«
Psihiater: »Nič zato! Ne vzemite si tega k srcu, razmišljajte pozitivno. Najpomembnejše je, da sva se o tem
pogovorila in ste pripravljeni priznati, da ne veste, koliko je ura.«
☺
Učiteljica je pri uri slovenščine na tablo napisala stavek: »Reven moški je umrl zaradi lakote.« »Peter, kje
je subjekt?« je vprašala.
»Verjetno na pokopališču!«
1305A01 – Zobozdravnica, Slovenka, katoliške vere, pravkar upokojena, stara 68 let, samska, brez otrok, želi spoznati rojaka, ki živi in dela v tujini,
akademsko izobraženega, zaradi poroke. Ponudbe na uredništvo revije Naša luč (Poljanska cesta 2, Ljubljana).
1305A02 – Na čudoviti lokaciji, deset minut iz mesta Maribora pod Pohorjem (povezava stara cesta in avtocesta), z lepim razgledom na Boč, Donačko in Ptujsko goro, prodam srednje veliko hišo s prijetnim okoljem. Tel.: 031 384 684.
1305A03 – Prodamo dvonadstropno hišo s pritličnimi prostori (primeren za obrtnike) v Dolnji Počehovi pri Pesnici. Zemljišče je veliko 1000 m2, s
privozom k dvojni garaži. Cena po dogovoru. Tel.: 02 65 388 41.
1305A04 – Vikend ali malo kmetijo med občino Dornava in občino Polenšak pri Ptuju, na čudoviti lokaciji, prodam. Tel.: 031 384 684.
1301A12 – Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36,
D-40721 Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44 5 62). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
1301B12 – Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter v druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: [email protected], tel. +497157-479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany
Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Vsaka beseda od 50 dalje stane 0,50 EUR. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR.
Z večkratno zaporedno objavo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.
42
KRIŽANKA
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelja: Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov in Rafaelova družba • Založnik: DRUŽINA, SI-Ljubljana, p.p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München,
Nemčija • Odgovorni urednik: Lenart Rihar, Ljubljana • Uredništvo: Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438 30 50, faks: 01/438 30 55,
e-naslova: [email protected] in [email protected] • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana, tel. 01/360 28 28 • Jezikovni pregled: Vida Frelih
LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75
CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 8,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje
je 41,25 evra.
LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 315 SEK • Švica 45 CHF • Velika Britanija 28 GBP • Avstralija
53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD.
Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d. d.: 02014-0015204714, DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za Našo luč, IBAN
SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava. Grafična priprava: Brane Beno, Družina, d. o. o. • Tisk: tiskano v
Sloveniji.
43
ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV, DIAKONOV IN PASTORALNIH SODELAVCEV V EVROPI
A N G L I J A
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
spletna stran: http://skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: [email protected]
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) (0)1/544-25-75; F (*43) (0)1/544-25-75;
M (*43) (0)699-192-200-49
duhovnik: Branko Umek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: www.spc-dunaj.net
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv
SLOVENSKA ŽUPNIJA VORARLBERG
v soupravi, mag. David Taljat (glej Švica)
SLOVENSKA KAT. MISIJA SPITTAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
BELGIJA, NIZOZEMSKA
IN LUKSEMBURG
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
M (*32) 0489. 783 532
župnik dr. Zvone Štrubelj
e-naslov: [email protected]
F R A N C I J A
DELEGATURA – AUMÔNERIE NATIONALE DES
SLOVÈNES DE FRANCE
Moulin de Thicourt 57380 THICOURT
Tel – Fax (*33) 03. 8701 0701
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik in delegat: Jože Kamin
e-naslov: [email protected]
Diakon Ciril Valant: 32, rue de la Guilloire,
78720 La Celle les Bordes. Tel: 01 34 85 26 66
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
e-naslov: [email protected]
HRVAŠKA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
e-naslov: [email protected]
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910
rektor msgr. dr. Jožko Pirc
T (*39) 06.718 72 88
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
župnik: Karel Bolčina, T (*39) 0481. 21849
M (*39) 0338. 1958 889, F 0481. 5192 17
Trg sv. Andreja 1/a, 34170 Gorica/Italija
e-naslov: [email protected]
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
NEMČIJA
KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA
SLOVENCEV PO SVETU
predstavnik pri NŠK: msgr. Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
spletna stran: www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
spl. stran: www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) 0173 340 82 95
e-naslov: [email protected] [email protected]
DUHOVNA OSKRBA SLOVENCEV
V NADŠKOFIJI KÖLN
duhovno oskrbo vodi g. Alojzij Rajk, Essen
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
spletna stran: www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
Spl. stran: www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA INGOLSTADT
Aventinstr. 25, 85051 INGOLSTADT
T (*49) 0841. 590 76, T/F 0841. 9206 95
M (*49) 0179 880 9762
župnik: Stanislav Gajšek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: http://skm-ingolstadt.2hp.eu
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
spletna stran: www.skm-stuttgart.de
župnik: Aleš Kalamar
T (*49) 0711. 5489 8064, M 0176. 8450 9228
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM
Neunkirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (glej Augsburg)
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA MÜNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
e-naslov: slowenischsprachige-mission.
[email protected]
tajnica in pastoralna sodelavka: Barbara Alič
spletna stran: www.skm-muenchen.de
župnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900
e-naslov: [email protected]
župnik v pokoju: Marjan Bečan
e-naslov: [email protected]
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
e-naslov: [email protected]
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Župa sv. Cirila i Metoda
Požeška 35, 11030 BEOGRAD
T (+381) 11 30 56 120
MT (*381) 665 105 509
župnik: Lojze Letonja CM
e-naslov: [email protected]
ŠVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 70 827 8757
spletna stran: http://www.slovenskamisija.se/
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: [email protected];
[email protected]
ŠVICA-LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA
Naglerwiesenstrasse 12, 8049 ZÜRICH
T 0041 (0)44 301 31 32, M 0041 (0)79 7773 948
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
e-naslov: [email protected]
RAFAELOVA DRUŽBA, Naša luč, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel. (+386) 1 438 30 50, faks (+386) 1 438 30 55, e-naslov:
[email protected], http://rafaelova-druzba.rkc.si • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
Postni in velikonočni utrinki v frankfurtski župniji
Na oltar v Marienthalu smo postavili relikvije bl. Alojzija Grozdeta.
Tudi mašnika sta pela zahvalno pesem.
Mlajši in starejši so
počastili svetnika
Alojzija Grozdeta.
Mučenčeve relikvije
smo počastili s poljubom.
Spoštljiv poljub relikviarija z mučenčevimi relikvijami
Kljub hladnemu vremenu pa je bil nasmeh na obrazu.
In še blagoslovljena voda
V cerkvi Srca Jezusovega v F-Oberradu pred
blagoslovom jedil
Med molitvijo ljudstva za blagoslov jedil v F-Oberradu
Po vigiliji v Mainzu še agape z velikonočnim
žegnom
To pa je bila skupnost v Lichu na velikonočni
ponedeljek
Kristus je vstal, aleluja