1. No category

december 2011, letnik 60, številka 12
M E S E Č N I K
Z A
S L O V E N C E
P O
S V E T U
Župnija v Ingolstadtu praznuje
40 let svojega delovanja in poslanstva med slovenskimi rojaki
Pozdrav pred mašo
Bralka berila Karolina
Bralka Martina
Ministrant Daniel je bil kos svoji nalogi tudi s telesno višino.
Barvita narodna noša, bivši mestni nadžupan Peter
Schnell v zbrani molitvi
Med obhajilom
Na praznovanje sta prišla iz Slovenije
nekdanji župnijski sodelavec Bogdan
in voditelj Slovenskega centra Janko.
Slovesni sprevod iz cerkve
Pevci z Dobrove pri Ljubljani, ki so peli pri maši in v dvorani.
Praznovanje se je nadaljevalo v dvorani.
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih
duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska,
kulturna in narodna vprašanja
Prostranstva – argentinska
in slovenska!
Iz poslanice papeža Benedikta
XVI. za 98. svetovni dan
priseljencev in beguncev
Deset božjih zapovedi
Kako se Bog dotika?
Rafaelova družba
Mlada srečevanja
Komentar meseca
Prisluhnimo domovini
Iz življenja naših župnij
Zgodba
Lučkin kotiček
2
7
8
9
10
11
12
13
16
37
41
Prva stran ovitka: Gašper Furman: V pričakovanju
Druga stran ovitka: Arhiv SKM Ingolstadt: Župnija v
Ingolstadtu praznuje 40-letnico svojega delovanja in
poslanstva med slovenskimi rojaki
Tretja stran ovitka: J. Kamin: Tradicionalni
septembrski kulturni praznik Prijateljev SKM
Merlebach
Četrta stran ovitka: Arhiv NL: Sv. Miklavž.
Bodi zdrava, domovina
Vstopili smo v advent, za kristjana
čas, poln pričakovanja prihoda Rešenika. Ali res? Zmoremo še zares misliti na rešitev, na odrešitev, na prihod
resničnega odrešenja? Tokrat je v sočasju z našim krščanskim adventom
predvolilno (usodno!) vzdušje med
slovenskimi državljani doma in po svetu, saj si obetamo nove ljudi v parlamentu in svežo vladno ekipo, ki naj prinese nekakšen odrešujoč sveženj
ukrepov za izhod iz krize. Pri tem imamo volivci kar precej močno besedo in izbor prvakov je v naših rokah. Ta čas potrebujemo zdravo pamet in
prošnjo za milost preudarnosti pri glasovanju, da bi znali vzeti odgovornost dejansko v svoje roke.
Pri adventnem pričakovanju v veri pa ni tako. Tam nimamo kaj reči, še
manj izbirati, odločati ali ukrepati, le pričakujemo lahko zares v veri in zaupanju. Vse je namreč že postorjeno, opravljeno je temeljno dejanje odrešenja po Božjem Sinu Jezusu Kristusu. Vendar naše pričakovanje ni postavanje v brezdelju. Prav nasprotno. V veliki zavzetosti se namreč lahko podamo
na adventna duhovna pota, da bi srečali svojega Gospoda v živo, zares.
Pozabite na nasilje nekrščanskega adventa, ki se razboleva v bleščavah nenebeških lučk in božičnih melodij, ki jih imamo polna ušesa veliko dni prej,
preden nastopi sveti večer in blažena noč, v kateri je rojen svetu Odrešenik.
Poganski advent je »blef«, ki ga kristjani ne potrebujemo. Nič nam namreč
ne pove o bistvenem: o pričakovanju odrešenja. Nič ne pove o duhovnih poteh, na katerih se razrašča svetloba nad življenjem človeka. Štiri adventne
svečke, za vsako nedeljo tega časa zagori nova, da bi ob adventnem venčku
doživljali nastajanje luči. Ta pa ne prihaja od svečk, ampak iz molitev vernikov v družinah in skupnostih, zbranih ob oltarnem dogodku na adventne nedelje v cerkvah, kjer se zbiramo.
Naredimo si torej svoj krščanski advent tako, kot je tisočletna izkušnja kristjanov. Poglabljajmo se v skrivnost prihoda Boga samega med nas ljudi.
Danes mora učlovečeni Božji Sin vstopiti v naš svet, v te naše razmere. Z
nami mora deliti naš čas in nas poslati v svet z oznanilom, da je božja luč
prišla na svet in ga razsvetljuje z močjo betlehemske svetlobe sredi naših noči. Angelska pesem more zazveneti tudi danes ljudem, ki se sicer ustavljajo
bolj ob poganskem adventnem praznoverju. Treba pa je pastircev, ki bodo
pripovedovali, kaj so videli in slišali v sveti noči na osamljenih betlehemskih poljanah našega časa.
Tudi naša domovina se ne bo izkopala iz svojih zagat, če se ne bomo tudi
kristjani postavili zanjo s poslanstvom veselega oznanila. To je temelj upanja, ko je vse drugo brez tega daru. Voščimo vam bogat milostni čas pred
božičem.
Janez Pucelj
TEMA MESECA
Prostranstva –
argentinska in
slovenska!
POTOVANJE »VIŠARCEV« MED
SLOVENCE V ARGENTINO
Bralci Naše luči lahko že precej let
spremljate živahno dogajanje na Svetih
Višarjah. Velik delež prizadevanj Rafaelove
družbe je usmerjen k mladim iz domovine in
tujine, ki se v okrilju te romarske poti
srečujejo in izobražujejo. Čeravno so bili vsi ti
višarski dnevi za mlade obenem tudi živahni
in zabavni, vseeno predstavljajo napor, ki ga
udeleženci vzamejo v zakup, saj imajo do
slovenstva večinoma skrbno izdelan odnos.
To je bil tudi osrednji razlog, da smo se
odločili ponuditi posebno možnost kot
nagrado za njihova prizadevanja.
Vsi »višarci«, kot se med sabo imenujemo, so
bili povabljeni na mesečni obisk
Slovencev v Argentini. Nabralo se nas
je osem, saj mnogim kljub vročim željam ni
uspelo dobiti toliko prostega časa.
Pa tudi poceni tako potovanje kljub
znatnemu popustu ni. Naš »oktet« se je torej
v začetku letošnjega oktobra podal na dolgo
pot.
Kdor ni vedel že prej, je lahko prav na Svetih Višarjah izvedel, kako se je alternativna, svobodna Slovenija z orjaško
culo najboljših vrednot, ki so nekdaj prežemale naš narod,
po vojni preselila in razvila prav v Argentini. Koncentracija
kulture, domoljubja in pristne vernosti je tolikšna, da nam
je jemala sapo, zadrgovala grlo, neštetokrat orosila oči. Videli smo, kako brezmejna je lahko veličina slovenskega du-
2
ha, če ga ne dušijo desetletja tiranije. Iz ljudi sije sproščenost, neposrednost, srčnost in zdrava samozavest.
Prvih deset dni našega potovanja smo bili del večje skupine, ki je potovala prek agencije Trud. Z bogatim znanjem
nas je vodil direktor Družine Tone Rode, tudi sam »otrok«
argentinske Slovenije. V tem delu smo obiskali nekatere
slovenske skupnosti, seveda pa nismo bili prikrajšani niti
za nekatere turistične znamenitosti. Poleg glavnega mesta
smo si med drugim ogledali delto La Plate z mestom Tigre,
slapove Iguazu in nekaj slavnega argentinskega juga z Bariločami, kjer je tudi močna skupnost Slovencev. Sami smo
pot nadaljevali proti zahodu. Dva dni smo preživeli v Cordobi, potem pa nas je čakal nekoliko daljši postanek med
gostoljubnimi Slovenci v Mendozi. Po krasnih doživetjih
smo jo ubrali na sever vse do Tucumana, kjer smo se znova prepustili vodstvu slovenskih rok in slovenskega srca in
tako dosegli najbolj severno in najvišjo točko svojega potovanja, provinci Salta in Jujuy. Eno samo čudenje bajni naravi. Po vseh tisočih kilometrih s cestnim prevozom smo
se s severa v Buenos Aires vrnili z letalom. Potem se je naposled tudi naša skupina za nekaj dni razpolovila. Štirje so
šli raziskovat Urugvaj, preostali pa smo lovili vsako minuto zadnjega tedna, da smo z občutkom posebne milosti obiskovali dragocene ljudi in ustanove. Čas se nam je prehitro
iztekel, a vendar smo imeli »v žepu« vse povojne slovenske
skupnosti (domove), nekatera predvojna društva in tudi
kar nekaj stikov z Beneškimi Slovenci. Obiskali smo slovensko hišo z dušnopastirskim uradom in Svobodno Slovenijo,
srednješolski tečaj Marka Bajuka, to in ono slovensko sobotno šolo, lektorat za slovenski jezik, slovensko veleposlaništvo, mnoge vidne in manj vidne, a vseeno pomembne člane slovenske skupnosti v Argentini. Ni minil dan in nismo
obiskali večjega mesta, ne da bi tako ali drugače, načrtno ali
ne, trčili na slovenskega človeka, na slovensko usodo sredi
tujega sveta. Sama brezmejna prostranstva - fizična so bila
argentinska, duhovna pa slovenska. Prekrasen spoj.
Naša druščina se je odlično držala tudi po človeški plati. Domov smo prišli kot dobri prijatelji, naši pogovori, se
zdi, se bodo brez konca vrteli okrog doživetij pod skupnim
imenom Argentina. Nekaj od tega bogastva smo pripravljali že spotoma, saj so popotniki vsakih nekaj dni v pisarno
Rafaelove družbe pošiljali dnevnik, ki je potem pristal na
naših spletnih straneh: http://rafaelova-druzba.rkc.si/web/
Vabljeni k branju. Za skomine pa si nekaj utrinkov lahko
ogledate v nadaljevanju.
Lenart Rihar
TEMA MESECA
2. DAN, petek, 7. oktober
Najprej smo se odpravili v znamenito umetniško četrt »La
Boca«, ki je znana po številnih umetnikih in pisanih barvah
hiš in zidov. Tam smo se srečali s slovenskim umetnikom
Marjanom Grumom, ki je tudi eden najbolj znanih umetnikov v tej četrti nasploh. Za gospoda Gruma je značilno ustvarjanje v najrazličnejših slogih in z najrazličnejšimi
materiali, tematika pa vedno odraža globoko humanistično čutenje umetnika – v svojih delih opozarja na družbene
krivice in se sprašuje, zakaj je tega treba – vojn, nasilja, lakote, omejevanja človekove svobode, onesnaževanje okolja
… Gospod Grum nas je prijazno sprejel in nas popeljal skozi svoj atelje, ki je pravzaprav ena izmed tipičnih bivalnih
hiš oz. koč v La Boci. Ob njegovem vodenju in sprotni razlagi del je bilo doživljanje teh še toliko bolj doživeto – zakaj
je potreben splav, zakaj je potrebno preganjanje religij, zakaj je bil potreben slovenski holokavst, zakaj ugrabitve, zakaj lakota, do kdaj bomo še imeli na voljo čisto pitno vodo
… Ob občudovanju umetnin in sprotnih razlagah umetnika smo bili vsi zelo nagovorjeni in ganjeni.
V nadaljevanju ogleda po mestu smo se spotoma ustavili
tudi v cerkvi Santísimo Sacramento (svetega Rešnjega telesa), ki je bila prvo zatočišče povojnih slovenskih beguncev.
Med ogledom cerkve se je med nami spontano razleglo petje in nato … iz spovednice je takoj pritekel star duhovnik
in ves ganjen začel pripovedovati o prihodu Slovencev, nji-
hovih molitvah, prošnjah, zahvalah in predvsem o čudovitih slovenskih pesmih, ki se jih še vedno spominja. Duhovnik Beviaqua, čigar korenine staršev segajo na Sicilijo, je
bil učitelj v šoli, ki so jo najprej obiskovali Slovenci. Ganjen
nam je natresel številne zgodbe. Naključno srečanje je bilo zelo prisrčno in toplo. Številni Slovenci so nam kasneje
potrdili, da je bilo srečanje res neverjetno in da smo imeli veliko srečo.
Dejan
4. DAN, nedelja, 9. oktober
Ob 8.10 smo se udeležili svete maše v stolnici San Justo, ki
je bila v slovenščini. V tej cerkvi je kapela s podobo brezjanske Marije. Nekaj mladih je bilo oblečenih v narodno
nošo. S petjem in besedo so sodelovali pri maši. Slovenci se
vsako nedeljo po maši odpravijo v društveni dom San Justo na zajtrk. Postregli so nas z mlečno kavo in rogljički. To
nedeljo je bilo še prav posebno, saj je mladini ob 50. obletnici mladinske organizacije veleposlanik Republike Slovenije podaril priznanje.
Sledil je turnir v odbojki. Mladci in mladenke iz slovenskih
domov iz Buenos Airesa so se pomerili med sabo. Istočasno pa je potekalo predavanje gostij iz Slovenije, gospe Silve Matos, psihoterapevtke, o medsebojnih odnosih in gospe
dr. Milene Igličar o dilemah kontracepcije in metodah naravnega načrtovanja družine.
Delček mogočnih slapov Iguazu
3
TEMA MESECA
Kosilo je bilo slovesno, v veliki dvorani. Na odru je viselo
geslo: Združeni v bodoči rod, mladina našega doma. Projicirali so fotografije s prejšnjih mladinskih dni. Ponovno se
je izkazalo, kako dobri organizatorji so v društvu. Ni kar tako skuhati in postreči toliko ljudi ter pripraviti program!
Odbojkarsko igrišče se je v hipu spremenilo v prostor za
prireditev, ki so jo mladi ob okrogli obletnici pripravljali.
Mlada vrstnika, ki sta z igro, mladostno zaljubljena, vstopala skozi vrata v različne svetove glasbe, plesa, petja, športa
… Starši so sodelovali s folkloro, mladi pa so v programu
predstavili, kaj počnejo, kaj jih povezuje. Celotna prireditev
je bila dobro »zvaden in dodelan šov«, ki so ga mladi skrbno
pripravljali dva meseca in v to vložili veliko prostega časa.
Lucija
6. DAN, torek, 11. oktober
Naš cilj je bil črni ledenik ter koča pod Tronadorjem, za katero skrbi slovenska družina Jerman in jo je postavilo Planinsko društvo iz Bariloč. Tam je tudi spominsko obeležje
dvema hribolazcema, ki sta skušala osvojiti vrh Tronadorja.
Planinsko društvo so ustanovili Slovenci, ki so se v tistem
času naselili v Bariloče in so želeli raziskati okoliške vrhove. Postavili so nekaj koč in uredili precej planinskih poti.
Tako je postalo hribolazenje v teh krajih bolj priljubljeno.
Pika na i pa je bilo večerno srečanje z rojaki. Že ob toplem
sprejemu je bilo čutiti prijaznost ljudi, ki so z nami podelili delček svojega sveta. O tem, da lepo govorijo slovensko
in da prežvekujejo tudi naše razmere, ni potrebno zgubljati besed. S toplim stiskom rok smo zaokrožili šesti dan ... In
glej, bilo je prav dobro …
Andrej
Med mladino v San Martinu
4
10. DAN, sobota, 15. oktober
Slovenska šola je zrasla iz nič, z voljo in idealizmom posameznikov, ki so, črpajoč iz vere in domoljubja, iskali svoj
prostor v tuji deželi v želji, da bi ohranili svojo identiteto. Trdno zasidrani v njej živijo sedanjost ter gradijo prihodnost. Imeli so jasen cilj, za katerega so zastavili vse moči,
da bi ga izpolnili. Jasen dokaz, da jim je to uspelo in jim še
uspeva, je bila gala predstava v dvorani Slomškovega doma,
kjer so uprizorili muzikal Fantom iz Opere. Prevod libreta
je izvrstno naredil režiser in glavni igralec Marcelo Brula.
V glavni ženski vlogi je blestela Veronika Malovrh. Najbolj
osupljivo pa je bilo, da so kljub skromnim sredstvom in z
ljubiteljskim delom ustvarili visoko kakovostno umetniško
delo, ki na mnogih ravneh dosega profesionalno raven. Pri
predstavi je sodelovalo več kot 70 oseb. In ni res, da je delavcev tukaj več kot v Sloveniji. Le čas so pripravljeni drugače darovati - zato, dragi rojaki, klobuk dol!
Jasmina
11. DAN, nedelja, 16. oktober
Nedelja je … naša druga sredi Slo … ups! Argentine. Pa
vendarle … tisto pred upsom sploh ni zatipkano ali zapisano po pomoti. Naše čudenje namreč kar naprej budi preblisk: »Je mogoče, da smo tisoč kilometrov od domače kure,
da je vmes velika luža … tu pa bršljinke na oknih, kozolec, s
katerega se vije gorenjski nagelj, kapelica z brezjansko Marijo sredi latinskega betonskega kaosa?« Predvsem pa: nešteto radostnih obrazov, slovenskih besed z nekim prikupnim, malo pojočim naglasom. In, seveda, odprte roke, v
argentinsko obarvan pozdrav.
TEMA MESECA
Z najmlajšimi v sobotni šoli Slomškovega doma
Te so nas čakale tudi v današnjem dnevu, obarvanim s
preprosto domačnostjo. Tako, ki potrjuje, kar že desetletja ohranja živost slovenskih skupnosti: družina – domovina – Bog. Ta trojica je močno zaznamovala tudi današnji
dan. Navsezgodaj smo odvinkarili v slovenski dom v San
Martinu. Zbrali smo se pri sveti maši, ki jo je daroval tukajšnji dušni pastir dr. Jure Rode. Tudi on je poudaril pomen
omenjene trojice, hkrati pa z veseljem pozdravil občestvo,
ki se tke med Slovenci na obeh straneh luže. Posebej smo
se spomnili tudi današnjega materinskega dne. Ja, prav ste
prebrali. V Argentini je tretja nedelja v oktobru posvečena
vsem mamam. Še kako so lahko na svoje poslanstvo ponosne prav mame iz San Martina. Sveti maši je namreč sledil zajtrk, med katerim so mali, malo večji in še malo večji otroci pripravili nekaj točk, ob katerih lahko rečemo
samo: »Neverjetni ste!« Od izvirnih volitev za naj mamo,
prikupnih malčkov z ljudskimi napevi do tapravih mladcev z udarnim voščilom mami, »ki pere gate«. Ni manjkalo
ne smeha ne kakšne solzice v ganjenih očeh. Krasno je bilo! Dan smo prevesili v drugo polovico s kosilom pri družini Podržaj. Pripravili so pravo asado, začinjeno s toplim
gostoljubjem.
nečani so se sem priselili pretežno leta 1927, nekateri tudi 1949, da bi ubežali revščini. Danes je v društvu v San
Martinu šest družin iz Terske doline, Barda in okolice, njihova častna predsednica je gospa Irene Landaro, ki nas je
gostoljubno sprejela na svojem domu, kjer tudi sicer potekajo društvena srečanja. Člani društva – razen dveh primerov - pripadajo drugi in tretji generaciji, ki slovenskega jezika več ne govori. Kljub temu pa ohranjajo zavest, da so
Slovenci in še vedno se spominjajo, da so njihovi stari starši prišli v Argentino s strahom pred govorjenjem slovenskega jezika, ki so jim ga v medvojnem času vcepljale italijanske oblasti.
Jasmina
20. DAN, torek, 25. oktober
V Tucuman – naš cilj, smo prispeli že v večerni uri. Pričakal nas je Jože Žakelj, nečak izseljenskega duhovnika Vinka Žaklja, ki je najbolj zaslužen, da imamo na Višarjah tudi
Slovenci svoj dom - Ehrlichov dom. V Tafi Viejo, kjer Žakljevi živijo, smo preživeli ta večer in noč. Izredno prijetno
gostoljubje Žakljevih, ki se je razpotegnilo v noč, nam je dalo vedeti, da so tu doma dobri, pošteni in srčni ljudje. Zbral
se je del velike družine, ki šteje 10 otrok in že 15 vnukov.
Prav fajn je bilo videti, ko se sinovi in hčere vračajo nazaj
domov, čeprav imajo vsi že svoj dom in svoje obveznosti. V
Tucumanu sicer živi še par slovenskih družin. Od tu je doma tudi znani hribolazec Dinko Bertoncelj, ki je kot prvi
Slovenec plezal v Himalaji.
Andrej
Simona
17. DAN, sobota, 22. oktober
Tretja sobota v Argentini! Od vsega lepega nas najbolj ganejo in bogatijo srečanja z rojaki. To soboto smo se na Dejanovo pobudo podali severno od Mendoze v mestece San
Martin, v katerem je slavni general istega imena preživel
svoje otroštvo in kjer smo si ogledali tudi repliko njegove hiše oz. hiše njegovih staršev. Osrednji namen naše današnje poti je bil obisk društva Beneških Slovencev v San
Martinu, ki so vključeni v zvezo Slovenci po svetu in tesno
sodelujejo z Renzom Matelligem (z njim smo se srečali na
nedavni ekskurziji Rafaelove družbe po Terski dolini). Be-
Redno spoštljivo dvigovanje zastave je med Slovenci v
Argentini nekaj običajnega.
5
TEMA MESECA
21. DAN, sreda, 26. oktober
Dan zame! Začeli smo pri zajtrku z medom, ki ga nisem videla že, odkar smo tu, nadaljevali pa s sadjem. Gospod Žakelj nas je namreč peljal v svoj nasad limon in avokada. 40
hektarjev limon in 20 hektarjev avokada – to bi bilo še zame približno dovolj! ;) V provinci Tucuman, ki ima dva milijona prebivalcev, letno proizvedejo 1.200.000 ton belega
sladkorja in so največji pridelovalci limon na svetu. V zadnjih letih se je »razpaslo« pridelovanje soje – od njenega
izvoza Argentina takorekoč živi, veliko pa je tudi žita in tobaka. Limone rodijo vse leto, odkupujejo pa jih tovarne iz
okolice, ki jih večinoma uporabijo za kozmetične izdelke,
predvsem eterična olja. Avokada žal nismo poskusili, saj bo,
če bo vse po načrtih, obrodil januarja. Ponavadi avokado tu
obrodi šele aprila, a naš gostitelj poskuša s svojo vrsto, ki bo
obrodila že prej in zapolnila tržno nišo do aprila. Ker nas
tu dobro »futrajo«, smo bili veseli informacije, da tukajšnji
zdravniki za shujševalno kuro in proti zvišanemu holesterolu predpisujejo 150 g avokada na dan. Se bomo poslužili,
ko se vrnemo domov!
Vrnili smo se k Žakljevim po prtljago, se poslovili od gospe Jožejke in se hvaležni za odprte roke, ki so nas sprejele, odpeljali proti severu. Kmalu smo imeli še eno »sadno
postojanko« – Jožetov in Jožejkin sin Martin nas je povabil
na plantažo jagod, ki jo upravlja. 80 hektarjev, 200 delavcev,
od aprila do decembra naberejo 30 ton jagod na dan. Dobro smo se napasli! ☺
Peljali smo se mimo nasadov največjega pridelovalca limon
na svetu, ki ima ime po svetem Mihaelu (glavno mesto province je San Miguel de Tucuman), in mimo največje tovarne sladkarij Arcor. Hvala Bogu se tu nismo ustavili.
Nato smo se podali v hribe. S kombijem. Nadaljevanje dneva je bilo indijansko obarvano. Najprej smo se ustavili pri
spomeniku Indijancem, kjer domorodci prodajajo razno
kramo. Nekateri od nas so priložnost izkoristili za nakup
darilc in spominkov. Sledil je vzpon skozi džunglo in najvišja točka našega popotovanja po Argentini – 3042 metrov nad morjem. Nikjer skal ali snega, kot bi ga pričakovali
pri nas. V precej goli, megleni in vetrovni pokrajini sta nas
pozdravili le dve lami, ki sta dostojanstveno pozirali pred
našimi fotoaparati. Ko sem v kombiju za pet sekund zakinkala, sem se zbudila v sončne širjave, porasle s kaktusi ...
22. DAN, četrtek, 27. oktober
Zapustili smo Cafayete in se odpeljali proti severu, v smeri proti Salti. Take pokrajinske raznolikosti v enem dnevu
6
človek zlepa ne vidi. Z našim mini buskom in šoferjem Leonardom za volanom smo za seboj puščali vinorodne predele, polja ožgane trave in kaktusov, se peljali skozi grmičasto
pokrajino, pokrito s peščenim dunam, ki jih na svojevrsten način ustvarja veter, ter slednjič vstopili v puščavski
svet nacionalnega parka Los Quebrados. Dolina z različno širokim dnom, kjer je med mogočnimi skalnimi stanami prostora za široko rečno strugo s komaj opazno rečico
in vijugasto, z napisi dobro označeno cesto, na razdalji nekaj deset kilometrov ponuja lepote, ki jih človek s preprostimi besedami ne zna povzeti. Tu se namreč odvija veličastna igra vsemogočih reliefnih oblik in barv. Beli rečni
nanosi na dnu doline, posamezna zelena drevesca in grmičevje, pomešano z od slane ožgano travo, rdeče skalne gmote, brezmadežno modro nebo, siva cesta … Nepozabno, res.
Najmogočnejše so ogromne skalne gmote, ki se bohotijo v
značilni rdeči barvi, z najrazličnejšimi položaji kameninskih skladov nakazujejo milijone let oblikovanja zemeljske površine in sledove različnih faz orogeneze. Pred očmi
se rišejo številne oblike teh gmot, na kar nas opozarjajo tudi napisi ob cesti: gradovi, okna, obeliski, lisjak, papige, žaba, duhovnik … Še posebej nas je navdušil amfiteater, ki je
s ceste komaj opazna razpoka v steni, ko se približaš, pa se
znotraj mogočnih sten odpre čisto pravi amfiteater z odlično akustiko. Z navdušenjem smo prisluhnili fantom skupine Los Quebrados, ki so se v času našega obiska s pesmijo in igranjem na sikus, čarango, keno in kitaro predstavili
množici obiskovalcev. Z Urško in Jasmino smo jih počastile celo z nakupom njihovih zgoščenk. Takrat še nismo vedele, da so nam v resnici prodali mačka v žaklju oziroma
škatlico brez CD-ja, niti nismo pomislile, da njihova glasba
veliko lepše zveni v skalnem amfiteatru kot pa po radiu ...
Damjana
Med kaktusi in tragično indijansko zgodovino
VESOLJNA CERKEV
Iz poslanice papeža
Benedikta XVI. za 98.
svetovni dan priseljencev
in beguncev
Dragi bratje in sestre!
Tema, ki sem jo letos izbral za svetovni dan priseljencev
in beguncev – Migracije in nova evangelizacija – izhaja iz
stvarnosti. Cerkev je v tem času poklicana vršiti novo evangelizacijo tudi znotraj obsežnega in zapletenega pojava človeškega preseljevanja s poglobitvijo misijonarskega delovanja tako na območjih prvega oznanila kot tudi v deželah s
krščanskim izročilom.
Blaženi Janez Pavel II. nas je vabil, naj se »hranimo z Božjo
besedo, da bi mogli biti ‚služabniki Besede‘ pri delu za evangelizacijo ... Smo sredi procesa globalizacije, ki ga označuje novo in spreminjajoče se prepletanje narodov in kultur.«
Notranja ali mednarodna preseljevanja kot načini iskanja
boljših pogojev za življenje ali kot beg pred preganjanji, vojnami, nasiljem, lakoto in naravnimi nesrečami, so ustvarila mešanico posameznikov in narodov, kakršne doslej še ni
bilo. Ta pojav je obenem sprožil tudi nove problematike, in
sicer ne le s človeškega, ampak tudi z etičnega, verskega in
duhovnega vidika. Današnje očitne posledice sekularizacije, pojav novih gibanj, razširjena brezbrižnost do krščanske
vere in izrazita težnja k razdrobljenosti otežujejo možnost
natančne določitve poenotene oporne točke, ki bi spodbujala oblikovanje »ene družine bratov in sester v družbi, ki
postajajo vedno bolj večetnične in medkulturne, kjer bi tudi
pripadniki različnih verstev čutili spodbudo k dialogu, da bi
ustvarili vedro in plodovito sožitje v spoštovanju legitimnih
razlik«, kot sem zapisal v lanskoletni poslanici za pričujoči
svetovni dan. Naš čas je zaznamovan s poskusi izbrisa Boga in cerkvenega nauka z obzorja življenja, medtem ko se
na površje vedno bolj prebijajo dvom, skepticizem in brezbrižnost, ki bi želeli izbrisati sleherno družbeno in simbolično navzočnost krščanske vere.
Priseljenci, ki so spoznali Kristusa in ga sprejeli, v takih okoliščinah pogosto pridejo do tega, da ga ne obravnavajo več
kot pomembnega za svoje življenje, izgubijo čut za vero in
se več ne prepoznavajo kot del Cerkve, ampak živijo način
življenja, ki ni več zaznamovan s Kristusom in njegovim
evangelijem. Čeprav so odrasli znotraj narodov, ki jih je za-
znamovala krščanska vera, se pogosto preselijo v dežele, kjer
so kristjani manjšina ali pa starodavno izročilo vere ni več
osebno prepričanje niti veroizpoved skupnosti, ampak se je
skrčilo zgolj na kulturno dejstvo. Tukaj se Cerkev srečuje z
izzivom, kako pomagati priseljencem, da bodo ohranili trdno vero, tudi v položajih in okoliščinah, v katerih ni kulturnih opornih točk, ki so obstajale v njihovi rodni deželi. To
bo storila tako, da bo odkrila nove pastoralne strategije, metode in jezik za vedno živahno sprejemanje Božje besede. V
nekaterih primerih gre tu za priložnost oznaniti, da je človeštvo v Jezusu Kristusu soudeleženo v skrivnosti Boga in njegovega življenja ljubezni ter da se odpira obzorju upanja in
miru tudi prek spoštljivega dialoga in konkretnega pričevanja solidarnosti. V drugih primerih pa obstaja možnost prebujanja otopele krščanske zavesti prek prenovljenega oznanila vesele vesti in doslednejšega krščanskega življenja, ki bi
omogočilo vnovično odkritje lepote srečanja s Kristusom, ki
kristjana povsod kliče k svetosti, tudi v tuji deželi.
Pojav preseljevanja je priložnost za oznanjevanje evangelija v sodobnem svetu. Možje in žene z različnih koncev sveta, ki še niso srečali Jezusa Kristusa ali pa ga poznajo samo
delno, prosijo, da bi bili sprejeti v deželah s starodavnim
krščanskim izročilom. V njihovem primeru je treba najti
ustrezne načine, da bodo srečali in spoznali Jezusa Kristusa
ter doživeli neprecenljiv dar odrešenja, ki je za vse ljudi vir
»življenja v izobilju«. Tudi sami priseljenci imajo pri tem
dragoceno vlogo, saj lahko postanejo »oznanjevalci Božje
besede in priče vstalega Jezusa, ki je upanje sveta«.
Na zahtevni poti nove evangelizacije na področju migracij imajo odločilno vlogo pastoralni delavci – duhovniki, redovniki, redovnice in laiki, ki svoje delo opravljajo v vedno
bolj pluralističnih okoliščinah. Vabim jih, da v soglasju s svojimi ordinariji in zajemajoč iz učiteljstva Cerkve iščejo načine
za bratsko podelitev in spoštljivo oznanjevanje, pri čemer naj
presežejo nasprotovanja in nacionalizme. Cerkve iz rodnih
dežel priseljencev, Cerkve v deželah, skozi katere le-ti potujejo, in Cerkve v deželah, kamor so namenjeni, naj s svoje strani iščejo načine za poglobitev sodelovanja v korist odhajajočih
in prihajajočih ljudi. V vsakem primeru pa v korist tistih, ki na
svoji poti potrebujejo srečanje z usmiljenim Kristusom v sprejemanju bližnjega. Za uresničitev plodne občestvene pastorale
bo koristno posodobiti tradicionalne strukture pozornosti do
priseljencev in beguncev ter jih združiti s tistimi, ki na spremenjene okoliščine, v katerih različne kulture in narodi prihajajo v medsebojni stik, odgovarjajo na bolj ustrezen način.
papež Benedikt XVI.
7
KATEKIZEM
Deset
božjih zapovedi
Šesta zapoved
NE PREŠUŠTVUJ
487. Kakšno nalogo ima človeška oseba do svoje
spolne identitete?
Bog je ustvaril človeka kot moža in ženo z enakim osebnim
dostojanstvom in vpisal vanj poklicanost k ljubezni in občestvu. Stvar vsakega je, da sprejme svojo spolno identiteto
ter spozna njeno pomembnost za vso osebo, njeno specifičnost in komplementarnost (dopolnilnost).
488. Kaj je čistost?
Čistost je uspela integracija (vključitev) spolnosti v osebo.
Spolnost postane resnično človeška, kadar je na pravilen
način zajeta v odnos od osebe. Čistost je nravna krepost,
božji dar, milost, sad delovanja Duha.
489. Kaj vsebuje krepost čistosti?
Čistost vsebuje vajo v obvladovanju samega sebe kot izraz
človeške svobode, naravnane k podarjanju samega sebe. V
ta namen je potrebna celovita in trajna vzgoja, ki napreduje po stopnjah rasti.
490. Katera sredstva pomagajo živeti čistost?
Na voljo so številna sredstva: božja milost, pomoč zakramentov, molitev, poznavanje samega sebe, prakticiranje
askeze, prilagojene različnim položajem, uresničevanje
nravnih kreposti, zlasti kreposti zmernosti, ki teži k temu,
da bi z razumnostjo prežela strasti.
491. Na kakšen način so vsi poklicani živeti čistost?
Vsi so v hoji za Kristusom, ki je vzor vsake čistosti, poklicani, da živijo čisto življenje v skladu s svojim življenjskim
stanom: eni živijo v čistosti ali posvečenem celibatu, odličnem načinu, kako sebe lažje predati Bogu z nerazdeljenim
srcem; drugi, če so poročeni, živijo zakonsko čistost; če niso poročeni, živijo čistost v vzdržnosti.
492. Kateri so glavni grehi zoper čistost?
Grehi, ki vsak po naravi svojega predmeta hudo nasprotujejo čistosti, so: prešuštvo, masturbacija (samozadovolje-
8
vanje), nečistovanje, pornografija, prostitucija, posilstvo,
homoseksualna dejanja. Ti grehi so izraz glavnega greha
nečistosti. Če so zagrešeni nad mladoletnimi, so takšna dejanja še hujša, ker so napad na njihovo fizično in nravstveno integriteto (neokrnjenost).
493. Zakaj šesta zapoved prepoveduje vse grehe zoper čistost, čeprav se zapoved glasi: »Ne prešuštvuj«?
Čeprav v svetopisemskem besedilu dekaloga beremo: »Ne
prešuštvuj« (2 Mz 20,14), izročilo Cerkve sledi v celoti vsem nravnim naukom Stare in Nove zaveze in razume šesto božjo zapoved tako, da zaobseže vse grehe zoper čistost.
494. Kakšna je naloga civilnih oblasti do čistosti?
Civilne oblasti, ki so dolžne podpirati spoštovanje dostojanstva osebe, morajo prispevati k ustvarjanju okolja, ugodnega za čistost. Z ustreznimi zakoni morajo preprečevati
širjenje nekaterih prej omenjenih hudih prestopkov zoper čistost, da bi obvarovale zlasti mladoletne in slabotnejše.
MLADINSKA STRAN
Kako se Bog dotika?
Živjo, Petra! Pred časom sem se udeležila duhovnega srečanja. V nagovorih so pričevalci poudarjali trenutke, ko jih
je Bog nagovoril. Osebno. Od tistega trenutka so bili zmožni, da mu sledijo. Mene zanima, ali si Bog izbere nekaj
srečnežev, ki se jih dotakne, da ti potem ne morejo drugače, kot da splavajo iz egoizma, so zmožni moliti in ljubiti.
Zakaj se nekaterih dotakne in drugih ne? Na kaj naj pa potem čakamo? Včasih se trudim živeti kot kristjan, a mi vedno znova spodrsne. Ne zmorem več! Zakaj torej Bog tako zelo ne gane še mene, da bi zmogla - kar so zmogli svetniki? Ali smem upati na božji dotik?
Urša
Draga Urša! V odgovoru na tvoje vprašanje se prepletata
dve stvari. Najprej božji dotik ... So ljudje, ki so spoznali, da
je Jezus navzoč v njihovem življenju in da jih ljubi. To spoznanje jim je dalo polet, da so začeli živeti drugače, da so
lahko mnoge stvari v svojem življenju spremenili. To je nekaj, kar Gospod podari, kadar hoče, mi pa ga lahko vedno
znova prosimo, da bi nam dal izkusiti svojo ljubezen. Toda
kljub temu spoznanju, ki ga lahko nekdo doživi, se nadaljuje čas, v katerem je potrebno ostati zvest Bogu v vsakdanjiku, nadaljevati pot s spoznanji, ki smo jih prejeli.
Saj poznaš zgodbo o mlajšem in starejšem sinu. Mlajši je bil
tisti, ki je menil, da ne potrebuje Očeta. Ko je spoznal, da je
storil napako, se je odločil za vrnitev. Starejši sin se je čudil
in protestiral ob očetovem ravnanju; oče je sina z veseljem
sprejel in celo praznoval ta dogodek. Bolj logična bi bila kazen, vsaj toliko, da bi mlajši brat videl, da to ne gre kar tako ... Toda starejši sin do takrat ni vedel, da ima sam enako možnost kot mlajši in da živi od iste očetove ljubezni.
Toda tudi mlajši sin je moral čez nekaj mesecev spoznati, da
kljub vrnitvi ni postal idealen sin: da še vedno njegova ljubezen do očeta ni popolna, da mu je ne more vračati v enaki
meri, kot jo prejema. Kako lahko zaupam v božjo ljubezen?
Kako lahko zaupam, da mi spet in spet odpušča in da me že-
li takega, kot sem, tudi če mi nikakor ne uspe odpraviti lastnih napak? Zato obstaja še drugo srečanje z Očetom, ki je
podobno za oba sinova. Začne se z odločitvijo, da zaupam, da
je res, kar je povedal starejšemu sinu: »Ti si vedno pri meni
in vse, kar je moje, je tvoje.« Da torej pridem predenj na podoben način kot prvič mlajši sin in rečem: »Vidim, da tudi
po tistem, ko mi odpustiš, ne postanem boljši. Vidim, da ne
zmorem popolnosti.« In on ponovi tako kot Jezus učencem:
»Nisem prišel za pravične, ampak za grešnike.« Bistvo hoje
za Jezusom je napredovanje v ljubezni. V ljubezni pa napredujemo, ko smo sposobni priznati svojo omejenost in sprejemati božje odpuščanje. To je tista izkušnja ljubezni, ki jo oba
sinova potrebujeta vsak dan znova in ki nam je vsem dosegljiva. Svetniki so postali svetniki, ker so ostali vdani Bogu,
čeprav so vedno bolj spoznavali svojo majhnost. Morda ti bo
v tolažbo: tudi oni so doživljali nekaj podobnega kot ti. Sv. Janez Vianej je hotel kar pobegniti iz župnije, ker je bil prepričan, da je tako hudo grešen, da ne more več opravljati svojega
poklica. Kar zna pomeniti, da takrat ni posebej čutil božjega
dotika - oziroma je bilo potrebno, da je storil korak zaupanja,
da ga ima Bog kljub temu rad in da je ravno zato tudi zanj
dal svoje življenje. Veliko veselja ti želim v adventnem času!
Petra
9
RAFAELOVA DRUŽBA
25. slovenska
folkloriada v Nemčiji
Letošnje jubilejne Folkloriade, ki se je odvijala 15. oktobra
v Stuttgartu, se sicer nismo udeležili, nas je pa na dogodku zastopala Natalija Barišić Bevc, ki je o živahnem dogajanju takole zapisala: »Zbralo se je sedem slovenskih folklornih skupin iz Nemčije, plesalci KUD-a Kresnik iz Maribora,
tamburaški orkester Bisernica iz Ljutomera, srbska folklorna skupina SLOGA in okoli 300 gostov iz celotne Nemčije,
sosednje Švice in Slovenije. Zraven je bila dva meseca stara Adrienna iz 160 km oddaljenega Augsburga in 83-letni
Bernhard, ki se je pripeljal z avtobusom Slovencev iz 450
km oddaljenega Essena, pa nasmejani nemški in hrvaški
obrazi, župan mesta Stuttgart, minister dr. Boštjan Žekš, veleposlanik Mitja Drobnič in generalni konzul RS v Nemčiji
Marko Vrevc. Zabava ob glasbi ansambla Kolovrát, domači hrani in pijači (zelo pozitiven je bil odziv na laški »hmeljev sok«) je trajala pozno v noč. Naslednji popoldan smo
se (kljub rahli utrujenosti zelo motivirani) srečali pri Slovenskem domu nad sončno obsijanim Stuttgartom za predstavitev komedije »Kdo je Kolovrát?«. Nasmejali smo se do
solz. Ob klepetu in domači potici se je končal ta naš skupni konec tedna.
Znova smo videli, kako lepo nam je skupaj - z novimi in
starimi prijatelji. V nov delovni teden smo stopili energično in z nasmehom na obrazu. Vemo, da je letos pred na-
mi še kup druženj ob slovenskih prireditvah v Frankfurtu,
Zürichu, Bönnigheimu, na harmonikaškem festivalu v Reutlingenu in in in ...«
Pred našim domom na Svetih Višarjah,
foto: Marko Petrovič
ZIMSKI
VIŠARSKI DNEVI MLADIH
od srede, 28., do petka, 30. decembra 2011
in
od srede, 25., do petka, 27. januarja 2012
na Svetih Višarjah.
Mlade Slovence iz domovine in tujine vabimo na
zimske višarske dneve mladih!
Program:
– smučanje (vabljeni tudi »nesmučarji«),
– ob večerih srečanja z gosti, debata,
– duhovnost, druženje in petje.
Starostna omejitev: od 20 do 35 let. Ker je število
udeležencev omejeno na 15, pohiti s prijavo! Več
informacij na tel. +386 (0)1 438 30 50 ali prek epošte [email protected].
10
MLADA SREČEVANJA
Je folklora zanimiva za mlade? Seveda je!
Tokrat so mlada srečevanja še nekoliko mlajša! Pogovarjali smo se z najstnikoma Kajo in Lukom Novakom, ki prihajata iz Esslingena - mesta v bližini Stuttgarta. Luka je star 16 let, obiskuje gimnazijo in je dve leti član Slovenskega kulturno-umetniškega društva Triglav-Stuttgart. Dve leti mlajša sestra Kaja zaključuje osnovno šolo, pri Društvu
pa je začela plesati s šestimi leti. Oba sta tudi tesno povezana s slovensko župnijo v Stuttgartu in obiskujeta slovenski dopolnilni pouk.
Mihela
Kaja, kaj ti pomenita glasba in ples? Kdo te je navdušil
ravno za folkloro? Glasba in ples mi veliko pomenita. To je enostavno nekaj
čudovitega, kar me pomirja in sprošča. Preko folklore sem
našla kar nekaj Slovenk in Slovencev, s katerimi se lahko družim tudi v prostem času. Preko slovenskega verouka, ki
sva ga obiskovala na sobotnih srečanjih, sta najina starša izvedela tudi za folklorno skupino.
bolj povezani. Kadar smo pri maši, z Lukom rada ministrirava. Tu sva opravila svete zakramente. Danes ima župnija zelo aktiven otroški vrtec, ki je uspešno nastopal na Folkloriadi ter pevski zbor, ki prav tako občasno sodeluje na
naših prireditvah. Preko slovenskega dopolnilnega pouka
nastopamo na kulturnih prireditvah, recitiramo in pojemo
slovenske pesmi pod vodstvom Vinka Kralja, ki je tukajšnji
učitelj slovenskega jezika. Luka, nam poveš kaj več o vajini folklorni skupini?
Folklorna skupina SKUD Triglav-Stuttgart ima dolgoletno tradicijo. Lani smo praznovali 40 let obstoja društva ter
hkrati 35 let obstoja folklorne skupine. Plešemo predvsem
gorenjske, štajerske in belokranjske plese. Želimo ohranjati slovenski ples, jezik in kulturo. Udeležujemo se različnih
prireditev pri slovenskih društvih, prav tako se radi odzovemo povabilu za sodelovanje na nemških mestnih in občinskih slovesnostih v Stuttgartu in okolici. Folkloristi smo
med seboj dobri prijatelji. Od kod izvirajo vajine korenine?
Luka: Starša prihajata iz Velenja. Po končanih srednjih šolah
doma nista takoj dobila službe v svojih poklicih, zato sta se odločila, da odideta za nekaj let v Nemčijo. Oče je izvedel, da iščejo medicinske tehnike v mestni bolnici v Esslingenu. Kmalu za
tem sva se rodila midva. Kasneje se je zaposlila tudi mama na
občini v Ostfildernu. Sedaj sta starša že 18 let v Nemčiji. Doma
smo vedno govorili slovensko. V Slovenijo radi hodimo med
počitnicami, saj imamo tam vse sorodnike. Z njimi se družimo - hodimo na morje, v hribe, skupaj se smučamo …
V oktobru je bila pri vas znana prireditev Folkloriada.
Na kakšen način sta vidva sodelovala?
Kaja: Poleg tega, da plešemo, pomagamo mladi pri pripravah in pospravljanju. Polnoletni strežejo, mlajši pomagamo
pri dekoraciji dvorane in podobno. Na Folkloriado se vedno marljivo in vztrajno pripravljamo. Oblečeni v narodne noše ponosno plešemo slovenske
plese. Tiste, ki še niso tako aktivni, vabim, naj se
opogumijo in se nam pridružijo. Ne bo jim žal. Kaj opažata, so mladi Slovenci v Nemčiji navdušeni nad
slovenstvom? Mladi smo dobro integrirani v nemško okolje. Večina jih
ima dobre poklice in izobrazbo. Starši, ki so otroke že od
malih nog vključili aktivno v slovenska društva in župnijo, bolj ohranjajo slovenstvo. Prelomnica nastane, ko gredo mladi študirat ali se poročijo. Če je partner tudi Slovenec ali Slovenka,
jih pot gotovo popelje večkrat nazaj v slovenska društva, kot pa če so zakoni mešani. Seveda so tudi izjeme. Kako so sicer organizirani Slovenci v
Stuttgartu?
Kaja: Poleg SKUD-Triglava je tukaj še kulturno
društvo Slovenija Stuttgart. Lani je slovenska
župnija sv. Cirila in Metoda Stuttgart praznovala 50. rojstni dan. Slovenski dom je mnogim
košček domovine na nemških tleh. Starša sta
aktivna v župnijskem svetu, zato smo še toliko
Kaj vama pomeni, da sta Slovenka/Slovenec?
Slovenija je kraj, kjer so se rodili in živeli najini predniki. Všeč so nama ljudje in tamkajšnji
način življenja. Midva domotožja nimava, rada
pa obiskujeva Slovenijo - tam so najine korenine in ponosna sva, da sva Slovenca.
11
KOMENTAR MESECA
Rojaki –
pomagajte
ohraniti
demokracijo
Republika Slovenija je od 4. novembra v
predvolilnem obdobju. Komunistična vladna
koalicija, pustimo podrobnosti, tudi to, da sta
bili bolj komunistični stranki oni, ki se ne
sklicujeta na svojo komunistično preteklost in
se označujeta kot socialno-liberalni (leseno
železo), kot pa Združena lista, ki svojega
porekla ne prikriva, se je notranje razklala.
K temu ji je nemalo pomagal gospodarski
polom, odločilno pa napuh njenih voditeljev.
Politična polarizacija je kot vselej doslej zelo
ostra. Dejansko je ločnica odnos do
komunistične preteklosti. Pri tem ni bistveno,
kdo je bil in ni bil komunist, ampak odnos do
komunističnega režima, ki bi ga nekateri
hoteli po vsej sili prikazati kot ključnega za
slovenski obstoj in slovensko državo. Da je to
v nasprotju z resnico, potop komunizma je bil
temeljni predpogoj za slovensko
osamosvojitev, za njih ni bistveno. V Sloveniji
resnica, še najmanj zgodovinska, nima
nobene veljave. Nekdanji predsednik Kučan,
ki ne zmore biti nekdanji, ampak se še vedno
trudi vse nadzirati in usmerjati, kar mu v
veliki meri tudi uspeva, je namreč
najmočnejši zastopnik teorije o več resnicah,
več moralah in ne nazadnje tudi različnih
pravih.
12
Nekdanji oblastniki se s pomočjo nekdanjega predsednika Kučana in aktualnega Türka na vse kriplje
trudijo, da na oblast ne bi
znova prišel Janez Janša, ki
mu ne morejo odpustiti, da
je bil z Jožetom Pučnikom
in še nekaterimi, ki pa so jih
že izrinili iz javnosti, ključna oseba potopa slovenskega komunizma in ker ne
morejo z njim manipulirati. Nastala je vrsta novih strank,
ki se skrivajo za različnimi idejami, nekatere posamezne niti niso slabe, katerih osnovni namen pa je samo eden: odriniti Janšo od državnega krmila. Prepričani so, da mu tega še
ne morejo zaupati, ker je mogoče še toliko in toliko stvari pokrasti ali kot se reče v državi več resnic – privatizirati. Privatizacija državnih podjetij poteka v Sloveniji tako, da podjetja
najprej gospodarsko oslabijo, potem pa jih kupijo s krediti
na račun prihodnjih dobičkov. Ker zaradi krize teh skoraj ni,
predvsem pa niso zadostni, firme propadajo. V krizi so tudi
banke, ker jim ne morejo vračati kreditov. Število nezaposlenih se bliža 120.000, kar je rekord po osamosvojitvi.
Predvolilni čas je zelo zmeden. Številni ljudje se ne orientirajo, ker jih »neodvisni« mediji, ti so bolj partijski kot nekdanja partija, na čelu z državno televizijo, zelo mešajo. Veliko je kriva tudi politična neizobraženost, nenavajenost na
demokracijo in naivnost. Številni so se pripravljeni prodati za drobtine z bogatinove mize, verjamejo hinavskim nasmehom in besedam, čeprav jim dejstva govorijo drugače.
Kdo bi si mislil, da ima komunizem, njegovo bistveno orožje so vse oblike nasilja, hinavščina, zavist in laž, tako dolg
rep, da z njim še vedno opleta.
Na bližnjih volitvah 4. decembra bo pomemben vsak glas.
Izseljenci, ki imate slovensko državljanstvo, pomagajte domovini. Ne z denarjem, ampak z glasom za demokracijo.
Tokrat ne gre za pravico, ampak dolžnost. Ponovno potrdite tisto, kar ste naredili ob slovenskem osamosvajanju. Pomagajte strankam slovenske pomladi in demokracije: SDS,
NSi, SLS. Od doma ste morali, ker ni bilo demokracije, v tujino ste morali, ker vam niso pustili, da bi pokazali svoje talente. Le v demokratični Sloveniji bo v prihodnje vsak obisk
domovine nekaj prijetnega, nekaj takega, kar domovina
mora biti in zaradi česar jo imate še vedno radi.
Stane Granda
PRISLUHNIMO DOMOVINI
Nadškof Stres:
DRŽAVA NI NAD MORALNIM ZAKONOM
Državna oblast je vedno v skušnjavi, da bi se povzpela na božje mesto in ukazovala ljudem tudi to, kar je res in kar je prav,
je v nagovoru za Radio Ognjišče poudaril ljubljanski nadškof
metropolit Anton Stres. »Bližnje volitve bodo za to največja
in najbolj pomembna priložnost, ko bomo tudi mi dali Bogu,
kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega: oblast bomo zaupali tistemu, ki bo znal z njo upravljati odgovorno in pošteno, modro in pravično.«
Kar pomnim, mi dopovedujejo, da sta in morata biti država in
Cerkev ločeni. To nam prikazujejo kot moderno iznajdbo. Toda to ni moderna, ampak Jezusova iznajdba. V starem svetu
pred Jezusom kaj takega niso poznali in zunaj krščanske zahodne kulture tudi danes ne poznajo. Jezus je prvi postavil načelo: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega,« kot smo slišali v nedeljskem evangeliju.
To torej pomeni, da cesar nima pravice terjati zase, kar pripada Bogu. Jezusov evangelij je evangelij svobode, svobode od vseh
posvetnih vladarjev in oblasti. Posvetni vladarji niso najvišja
oblast. Nad državo je božje kraljestvo. »Boga je treba bolj poslušati kakor ljudi,« so apostoli med preganjanjem jasno zabrusili
tistim, ki so jim hoteli zapreti usta in zavezati jezik.
Preden smo ljudje državljani svojih držav in političnih skupnosti, smo državljani božje države. Preden smo podaniki tega ali
onega vladarja ali vlade, smo podaniki Boga samega. Nismo
ustvarjeni po cesarjevi, ampak po božji podobi, zato je naša prva dolžnost, živeti po božji in ne po vladarjevi volji. Vladarjevo
voljo smemo in moramo upoštevati samo tako dolgo, dokler ni
v nasprotju z božjo voljo. To so kristjani vedno vedeli, zato so v
prvih stoletjih dajali svoja življenja, ko so jih silili, naj po božje
častijo rimske cesarje in žrtvujejo rimskim državnim bogovom.
To se je ponavljalo skozi stoletja, zaradi tega so umirali mučenci 20. stoletja kot žrtve zadnjih totalitarnih režimov: nacizma,
fašizma in komunizma. Da, res je: cesarju je treba dati to, kar
je cesarjevega, a samo to, kar je cesarjevega. To pa ni naša duša, niso naše vrednote, ni naše srce in ni naša vest. Ker nismo
ustvarjeni po cesarjevi, ampak po božji podobi, je treba Boga
bolj poslušati kakor ljudi in spoštovati vrednote, ki prihajajo od
Boga, ne pa tiste, ki nam jih hočejo vsiliti vladarji tega sveta.
Tudi sodobni vladarji vedno znova padajo v skušnjavo, da bi
zahtevali naše vrednote, našo vest in naše srce. Zadnji takšen
primer pri nas je družinski zakonik, ki zadeva našo vrednoto
družine. Enako velja za vrednoto človeškega življenja, za njegovo nedotakljivost tudi tedaj, ko je še pod materinim srcem. V
vseh teh in drugih primerih velja načelo, da je treba Boga bolj
poslušati kakor ljudi. Tudi če državni zakon kaj dovoljuje, na
primer splav, to ne pomeni, da je to tudi pošteno in prav. »Boga je treba bolj poslušati kakor ljudi.« Zato je tudi ugovor vesti,
ki človekovo moralno svobodo varuje, po eni strani tako dragocen in pomemben, po drugi pa vedno tarča vseh oblastnikov, ki
bi se radi polastili tudi naše vesti in naših vrednot.
Jezusa je država preganjala: Herod in Pilat sta se zarotila proti njemu. Tako se dogaja njegovim učencem in na to jih je Jezus tudi pripravljal. »Ne bojte se tistih, ki morejo umoriti telo,
potem pa nič več …« Ko je Jezusu Pilat zagrozil, to ni vžgalo:
»Nobene oblasti bi ne imel, če ti ne bi bila dana od zgoraj.« Jezus je bil svoboden, ker je bil pokoren Očetu in takšna je tudi
naša prava svoboda. Na to je opozoril tudi papež Benedikt XVI.
med nedavnim potovanjem po Nemčiji. Navedel je misel škofa
Kettelerja, ki je pred dobrimi sto petdesetimi leti poudaril: »Tako kot religija potrebuje svobodo, potrebuje svoboda religijo.«
Svoboda potrebuje religijo, vero v Boga. Samo vera v Boga zagotavlja resnično svobodo, kajti samo tedaj, če vemo, da je nekdo nad našimi vladarji in so mu ti odgovorni za svoje vladanje,
smo svobodni od njih in se jih ne bojimo, ker vemo, da imajo
tudi oni svoje meje in svojega sodnika. To je lepo povedano v
današnjem prvem berilu, ko Bog govori poganskemu perzijskemu vladarju Kiru, ki pravega Boga sicer ni poznal, vendar je bil
božje orodje, ker Bog vodi zgodovino in so vsa zemeljska kraljestva in vladarstva, države in njihove vlade njemu podrejene. Ker se verniki tega zavedamo, se posvetnih vladarjev in njihovih groženj ne bojimo. To je tista notranja svoboda, svoboda
božjih otrok, ki nam jo daje naša vera. To svobodo so imeli naši mučenci, ki se niso bali nobenih groženj oblasti.
Državna oblast je vedno v skušnjavi, da bi se povzpela na božje
mesto in ukazovala ljudem tudi to, kar je res in kar je prav. Država ni nad moralnim zakonom, ni nad božjimi zapovedmi. To
ni njena pristojnost in ni njena naloga. Njena naloga je, da služi
ljudem in da jim zagotavlja pravičnost in pravične razmere v državi. Letošnje leto, ki je posvečeno družbeni pravičnosti, nas želi
na to še posebej spomniti, spomniti pa nas želi tudi na našo dolžnost in odgovornost, da storimo s svoje strani vse, da bomo imeli oblast, ki bo to svojo nalogo pošteno in vestno izpolnjevala. Bližnje volitve bodo za to največja in najbolj pomembna priložnost,
ko bomo tudi mi dali Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega: oblast bomo zaupali tistemu, ki bo znal z njo upravljati
odgovorno in pošteno, modro in pravično. To je naša odgovornost
pred Bogom, ki hoče, da bi mi vsi kot njegovi otroci živeli v skladu
s tistim pravim dostojanstvom božjih otrok, ki nam ga je on podelil, ko nas je ustvaril po svoji podobi in sličnosti.
13
PRISLUHNIMO DOMOVINI
Slovenski socialistični kapitalizem
Ne glede na to, da imamo v Sloveniji tržni ekonomski sistem in formalno kapitalistični sistem, pa je v družbi še vedno globoko zakoreninjena socialistična miselnost, promovirana predvsem s strani sil kontinuitete. Izrazi, kot so
nacionalni interes, socialna država, turbokapitalizem, neoliberalizem … Vsi ti izrazi predpostavljajo kapitalistični sistem kot nelegitimen, izkoriščevalski, nehuman. Pravi
demonstraciji anarhističnih idej in nasprotovanja izkoriščevalskemu kapitalističnemu sistemu smo bili priča pri
t. i. globalnih protestih. Ni potrebno dvakrat ugibati, predstavniki katerih strank so se prišli pokazat na proteste in
izkazat podporo demonstratorjem pred ljubljansko borzo.
Volitve so boj za državno korito
Vendar je tukaj paradoks. Večino kapitala in privilegijev praviloma posedujejo simpatizerji ‘socialne države’. Večji problem
v Sloveniji je, da se privilegiji in kopičenje bogastva dogajajo z
državnim sponzorstvom. Z drugimi besedami, država je korito, ob katerem se pase vse preveč prisklednikov, ki s svojimi
vplivnimi omrežji poskrbijo, da se kapital steka v prave roke.
Zato pri vprašanju menjave oblasti v Sloveniji ne gre preprosto le za to, katera vrednostna opcija bo zmagala. Gre za to,
kdo bo dobil koncesijo za davkoplačevalski denar. In menjave
oblasti se še posebej panično bojijo prav tisti, ki so življenjsko
odvisni od privilegijev z državnim sponzorstvom, od državnega korita. V urejeni demokratični državi je menjava oblasti
nekaj normalnega. Če je država pretežno odgovorna za vzpostavljanje sistemskih okvirjev in za upoštevanje fair playa,
potem večine njenih podanikov, ki verjame v pravno državo
in v poštena pravila igre, menjava oblasti ne vznemiri preveč.
V Sloveniji smo tako po padcu ‘komunizma z bolj prijaznim
obrazom’ neke vrste mešanici med socializmom in kapitalizmom. In ta simbioza pri nas ni najbolj posrečena. Država igra zelo močno vlogo praktično na vseh najpomembnejših področjih svojih državljanov. Od gospodarstva, civilne
družbe, športa, lokalne samouprave ipd. Vsi so vitalno odvisni od državnih sredstev. To pa stane. Državna vreča se prazni, imamo pa vse manj subjektov, ki bi to vrečo polnili. Dediči komunizma in/ali socializma sprejemajo kapitalizem
predvsem v tistem delu, ki se nanaša na pravico do privatne
lastnine. Malo manj pa jim diši del, ki govori o pošteni konkurenci in ustvarjanju dodane vrednosti in inovativnosti, ki
pomeni tržno prednost pred konkurenti. Tržna prednost v
Sloveniji vse prepogosto pomeni imeti veze in poznanstva
na vplivnih položajih, ki ti z davkoplačevalskim denarjem
14
pomagajo pridobivati ali ohranjati privilegije in zasebe koristi. Ali pa poznavanje notranjih informacij, ki jih lahko s
pridom izkoristiš sebi v prid (npr. spremembe namembnosti zemljišč, prikrojevanje razpisnih pogojev …). Jankovič ne
neha poudarjati, da bo državo vodil kot podjetje, če pride na
oblast. Pozabi le dodati, da ima v mislih družinsko podjetje.
S. Magdič za www.casnik.si
Stranke so predstavile svoje kandidatne liste. Prva jo
je razkrila SLS. O pričakovanem volilnem izidu je starosta SLS Ivan Oman povedal naslednje:
»Težko je napovedovati izid. Veliko je novih strank, ki
rešujejo Slovenijo. Vendar jaz komaj verjamem komu,
da je res odrešenik. Včasih smo rekli, da je potrebna
prava kmečka pamet, in ta je prav v tej stranki. Je pa
res, da je treba državo spraviti v red. Kar imamo zdaj,
ni ničemur podobno.«
Na kandidatni listi SDS za predčasne državnozborske
volitve sta tudi evropska poslanca te stranke, Romana
Jordan Cizelj in Milan Zver.
Jordan Cizljeva in Zver se bosta v primeru izvolitve
odpovedala funkciji v Evropskem parlamentu. »V
Evropskem parlamentu smo videli, kako slaba je situacija v Sloveniji, zato sva oba s kolegom Zverom sodelovala pri dobrem programu, ki ga ima stranka SDS
za te volitve.« Slovenska demokratska stranka se sicer na volitve podaja s kopico znanih imen, med njimi so tudi Marko Pogačnik, Dragutin Mate, Žiga Turk
in Andreja Valič.
Nova Slovenija na predčasne parlamentarne volitve
odhaja s sloganom Vrnimo upanje Sloveniji. V volilnem programu daje poseben poudarek trem področjem: »Gospodarstvu, družini, na prvo mesto pa smo
postavili vrednote. Ker družba brez vrednot nima prihodnosti.« Predsednica stranke Ljudmila Novak pa
ne glede na javnomnenjske ankete na volitvah pričakuje dober rezultat in vstop v parlament.
Javnomnenjske raziskave sicer najbolje kažejo Janši
in Virantu, po zadnji raziskavi Centra za raziskovanje
javnega mnenja je na tretjem mestu Janković, ki pod
vprašaj postavlja župansko funkcijo, saj bo na svoji listi kandidiral za poslanca, medtem ko Zaresu kaže, da
bo izpadel iz parlamenta. Zaradi precejšnje zadolženosti političnih strank bo za kampanjo tokrat na voljo precej manj denarja.
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
V 87. letu starosti je umrl nekdanji poslanec in kandidat za
predsednika države Jože Bernik. Doma je bil iz Puštala pri
Škofji Loki. Po klasični gimnaziji je bil nekaj časa novinar
pri Slovencu. Pred koncem vojne je bil zaprt, po njej pa je
odšel prek meje. S študijem novinarstva, prava in ekonomije je nadaljeval v Rimu in Madridu. V ZDA je doktoriral iz
prava in dobil službo pri velikem farmacevtskem podjetju,
kjer je ostal do upokojitve. Vsa leta je bil tesno povezan z
domovino, kamor se je vrnil po osamosvojitvi. Predsednica NSi Ljudmila Novak je o njem povedala: »Hvaležni smo
mu, da je bil član Nove Slovenije. Prejel je tudi najvišje državno odlikovanje za zasluge pri osamosvajanju Slovenije.
Imel je dobre povezave v Ameriki, kjer je živel, kjer je deloval in na ta način pomagal Demosovi vladi in pa pri priznanju Slovenije.« Pokojnega Jožeta Bernika so se pred razpustom spomnili tudi v državnem zboru.
*
21. oktobra je v Ljubljani v 84. letu življenja umrl pesnik
Tone Pavček. Doma je bil iz Šentjurija pri Novem mestu.
Po diplomi iz prava se je posvetil pisateljevanju ter uredniškemu in kulturnemu delu. Pesmi je začel objavljati po vojni. Skupaj z Ménartom, Kovičem in Zlobcem je izdal zbirko
Pesmi štirih. Temu so sledile zbirke Sanje živijo dalje, Ujeti ocean, Dediščina, Goličava, Čas duše, Čas telesa ... in nazadnje še zbirka Samo tu lahko živim. Napisal je številna
dela za otroke. Prevajal je iz ruščine, srbščine, hrvaščine in
albanščine. Slovenske knjižnice danes hranijo več kot 800
samostojnih bibliografskih enot Toneta Pavčka.
*
V Čatežu ob Savi je bila ustanovljena nova redovna skupnost
– sestre Corpus Christi. S posebnim dekretom jo je ustanovil
novomeški škof Andrej Glavan. Poleg ustanoviteljice sta se ji
pridružili dve kandidatki. Njihovo glavno poslanstvo nastajajoče skupnosti, ki zaenkrat pomaga v Čatežu in v sosednjih
župnijah, je molitev za duhovnike in nove duhovne poklice
pred Najsvetejšim ter skrb za duhovnike. Novo redovno hišo
s kapelo sv. Janeza Vianeja je med sveto mašo blagoslovil škof
Andrej Glavan. Poleg nje je tudi počitniški dom za duhovnike. Njihov glavni dobrotnik je župnik iz Ivančne Gorice, Jurij
Zadnik, ki je novi skupnosti prepustil svojo rodno domačijo.
*
Državnozborske volitve 2011. Volivci, ki so v tujini in so
želeli glasovati tam, so morali to do 3. novembra prijaviti
državni volilni komisiji. Volilna komisija je 18. novembra
javno objavila imena kandidatov, strank in list. Predčasno
glasovanje je tako potekalo 29. in 30. novembra, 1. decembra. Glasove po pošti bo volilna komisija preštela 5. decem-
bra, tiste, ki bodo prispeli iz tujine, pa 12. decembra. Uradni
rezultat volitev bo znan 16. decembra in zatem objavljen v
Uradnem listu. Novi državni zbor pa mora imeti ustanovno sejo najpozneje do 21. decembra.
*
Slovenija se po uspešnosti črpanja kohezijskih sredstev
uvršča na šesto mesto med državami članicami Evropske
zveze. Med novimi članicami je na tretjem mestu.
*
Stari Državni zbor, ki je uradno začel z delom 15. oktobra
2008, je imel v triletnem mandatu 80 sej, od tega 32 rednih
in 48 izrednih.
*
Dars je odprl še zadnji odsek gorenjskega avtocestnega kraka od Peračice do Podtabora. Krak so gradili kar sedem let,
Dars pa je zanj odštel 28 milijonov evrov. Slovenski avtocestni križ še vedno ni v celoti zaključen. Izgradnja predora
Markovec bo zaključena sredi leta 2013, vendar je potem
treba zgraditi še odsek do Lucije.
*
Mineva 75 let, odkar je papež Pij XI. stiško cerkev povzdignil v
baziliko. Stiška župnija se je ob tej obletnici zahvalila za številne milosti, ki jih je prejela. Bazilika v Stični je posvečena Žalostni Materi Božji. Posvečena je bila 8. julija 1156. Preživela je
tako hude čase turških vpadov kot tudi reformatorske pritiske.
ŠPORT
Slovenski namiznoteniški igralec Bojan Tokič se je z evropskim prvenstvom v Gdansku vpisal v zgodovino slovenskega namiznega tenisa. Na Poljskem je osvojil dve kolajni,
najprej se je okitil z bronom v dvojicah, nato pa je kolajno
enakega sijaja dobil tudi med posamezniki.
V Združenih državah Amerike je po dolgem boju z boleznijo v 46. letu starosti umrl nekdanji rokometaš Iztok Puc. Bil
je edini rokometaš na svetu, ki je na olimpijskih igrah nastopal za tri različne reprezentance. V Seulu je leta 1988 dobil bronasto kolajno z reprezentanco Jugoslavije, leta 1996
je bil s Hrvaško v Atlanti zlat, s slovensko reprezentanco pa
je bil leta 2000 osmi.
Nogometna zveza Slovenije in selektor slovenske članske
reprezentance Matjaž Kek sta se na obojestransko željo dogovorila o predčasni razvezi pogodbe o sodelovanju. Matjaž
Kek je po mnenju zveze sicer svoje delo opravljal kvalitetno
in z reprezentanco A dosegel velike uspehe. Novi selektor je
postal še ne 42-letni strokovnjak Slaviša Stojanović. Slovenijo bo vodil do konca kvalifikacij za svetovno nogometno
prvenstvo 2014 v Braziliji.
15
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
A
N
G
L
I
J
A
Kakor je bilo že omenjeno, je bila slovenska sv. maša za žive in pokojne rojake iz Londona in okolice v kapeli »Našega doma« na drugo nedeljo
v mesecu oktobru, 9. oktobra. Sveto
mašo je daroval gost »Našega doma«,
župnik s Čateža in rektor božjepotne
Marijine cerkve na Zaplazu, Marko Japelj. Z njim je somaševal tukajšnji slovenski londonski župnik S. Cikanek.
Gospodu Marku Japlju smo hvaležni
za lep mašni nagovor (pridigo) in za
nadomeščanje v Domu v odsotnosti
londonskega župnika.
Župnik Cikanek je že naslednji dan,
zgodaj zjutraj v ponedeljek, 10. oktobra, odšel s prvim dnevnim vlakom
Eurostar v Bruselj, kamor je prispel
zaradi precejšnje zamude vlaka komaj malo pred poldnevom (čas vožnje
z Eurostarom iz Londona do Bruslja
je normalno le dve uri). Na slovenski
katoliški misiji v Bruslju ga je sprejel
msgr. Janez Pucelj. Ko sta se kasne-
je pridružila še prof. dr. Ivan Štuhec
in župnik iz Švedske, Zvone Podvinski, je delegat msgr. Janez za vse pripravil dobro slovensko kosilo, da so
se okrepčali za nadaljnjo pot do Clairefontainea pri mestu Arlon na jugovzhodu Belgije, kjer so do petka zasedali na pastoralni konferenci. Vsi so se
razveselili prihoda škofa msgr. dr. Petra Štumpfa, ki je škof ordinarij murskosoboške škofije in škof za Slovence po svetu.
Predavanje prof. dr. Štuheca o krščanstvu in sekularizaciji je bilo za vse
prisotne izredno zanimivo in nadvse
poučno, saj je sprožilo tudi veliko zanimive debate.
Vključno z besedo škofa Petra, ki je
zbranim predstavil utrip življenja v
slovenski Cerkvi, sta bila ta dva dogodka najzanimivejša in najbolj poslušana na tokratni jesenski pastoralni konferenci slovenskih izseljenskih
duhovnikov in pastoralnih sodelavcev v Evropi, na kateri se je zbralo kakih 30 že omenjenih pastoralnih operativcev med slovenskimi izseljenci in
zdomci v Evropi.
V londonski westminstrski stolnici
(katedrali) je bila v nedeljo, 30. oktobra, mednarodna maša, ki jo je vodil
westminstrski nadškof mgr. Vincent
Nichols ob somaševanju številnih žu-
S slovenskimi barvami in brezjanskim banderom smo se udeleževali mednarodnih maš v westminstrski katedrali.
16
Takole smo se Slovenci udeleževali
mednarodnih maš v stolnici sv.
Jurija v londonski nadškofiji
Southwark.
Spomin na londonske Slovence, udeležence pri mednarodni maši, v St
George‘s Cathedral – Southwark
pnikov in kaplanov, ki delujejo v dveh
londonskih katoliških nadškofijah
med tukajšnjimi priseljenci različnih
narodnosti. Pri sv. maši je prav tako
sodelovalo veliko narodnostnih skupnosti s svojimi nacionalnimi simboli - predvsem s cerkvenimi prapori in
državnimi zastavami. Tokrat slovenska skupnost na zunaj ni bila zastopana – bilo pa je kar nekaj naših ljudi
pri tej sv. maši.
Praznik vseh svetih, ki v Veliki Britaniji ni državni praznik ali dela prost
dan, smo katoličani kljub temu pov-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
sod zelo slovesno praznovali. Tako
na vse svete kot tudi na dan spomina vseh vernih rajnih je bila v kapeli
doma slovenska sv. maša. Ob spominu vseh vernih rajnih so bile darovane v kapeli »Našega doma« celo tri sv.
maše: prva po duhovnikovem namenu, druga za vse verne rajne in tretja
po namenu sv. očeta. Bile so darovane
zjutraj, dopoldne in zvečer.
S. C.
A
V
S
T
R
I
J
A
GRADEC
Neverjetno, kimavec in vinotok sta že
za nami. Še malo, pa bo padlo z dreves zadnje listje, ki je naravo obleklo
v nepozabno jesensko obleko z ognjeno žarečimi, rumeno zlatimi, prežgano oranžnimi in drugimi živopisanimi barvami. Jesen je čudovita, lahko
bi rekli melanholična. Vabi nas v svoj
objem in zaznamuje mnogo stvari:
vonj kamina, pečenega kostanja itn.,
Marija Friedl praznuje rojstni dan.
vendar prinese tudi novo šolsko leto,
stres in obveznosti.
V našo slovensko cerkveno skupnost
Marija Pomagaj v Gradcu se je počasi vrnil vsakdan, čeprav nismo mogli
v naš kletni prostor Kolbekeller, saj je
bil skrajni čas, da se uredi novo ogrevanje, položi nov pod in uredi še marsikaj. Tako smo se po sveti maši lahko
sestali v prostorih (Pfarrsaal) župnije Mariahilf in tam tudi v nedeljo, 18.
septembra, praznovali rojstni dan naše najdražje gospe Marije Friedl (slika), ki skupaj z drugimi skrbi za red
in čistočo ter nas razvaja s svojimi domačimi sladicami, kavo in še marsičim. Zahvalili smo se ji s šopkom cvetlic in čestitko, Marija pa nas je bogato
pogostila z jedačo in pijačo, tako da se
nikomur ni mudilo domov.
Naslednjih nekaj tednov so gospod
Glavač in ostali urejevali Kolbekeller, gospe Marija Friedl, Magda Veber,
Marija Lernbeiß, Dana Hsieh pa so po
končanem delu vse očistile in pripravile. Tako smo se 2. oktobra po sveti maši, ki je bila namenjena angelom
varuhom (tako je dejal naš pater mag.
Jože Lampret), lahko spet sestali v našem prostoru. To je bila tudi prva rožnovenska nedelja, saj vemo, da je mesec oktober mesec rožnega venca.
Molitev rožnega venca pomeni spletanje venca nebeški Materi Mariji in
kdor iz ljubezni in z zaupanjem do
Nje in Jezusa moli rožni venec, je gotovo uslišan. V tem mesecu se še na
poseben način zatekamo k Njej po pomoč. Na drugo rožnovensko nedeljo,
9. oktobra, je bila sveta maša posvečena pokojnemu izvrstnemu organistu
in pevovodji Ernstu Arkaču ter pokojnemu patru Janezu Žnidarju. Oba sta
dolga leta vzorno skrbela za našo slovensko cerkveno skupnost Marija Pomagaj v Gradcu.
V nedeljo, 16. oktobra, smo v naši zakladni kapelici imeli zahvalno sveto
mašo, ki je bila posvečena družini Jantelj in sorodnikom. Praznik zahvale je
dan hvaležnosti in zahvaljevanja, ampak ne le za letino in pridelke, ki jih je
dala narava, temveč tudi za druge darove. Na primer za zdravje, za dom, za
dobre medsebojne odnose itd. Zahvala zajema vse naše življenje, vse, kar
smo in kar imamo. Cerkev opozarja na pomen zahvale in hvaležnosti.
Pri čudovito okrašenem oltarju smo
se vsi zahvalili Bogu za vse te zemeljske dobrote. Cerkev je bila polna vernikov. Ob tej priložnosti bi se v imenu
vseh posebno zahvalila našemu patru
mag. Jožefu Lampretu, ki ob nedeljah
in praznikih prihaja iz Olimja, da nam
daruje sv. mašo in se z nami pogovori o vsem, nas bodri in vmes organizira vsa druga važna srečanja, sestanke
itn., skratka skrbi za vse in srečni smo,
da ga imamo, hvala Bogu. Gospod Koletnik je s svojo soprogo prispel celo iz Premanture in na svoji pozavni
zaigral prekrasno pesem Ave Maria
(Charlesa Gounoda). Pesem je namenil gospe Katji Jantelj, medtem ko ga
je naša organistka Reka spremljala na
orgle. Po daritveni maši smo v našem
prenovljenem Kolbekellerju prazno-
17
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
vali dvojno slovo naše drage Katarine Jantelj, ki se po 38 letih vrača nazaj
v Slovenijo in ki je vzela slovo tudi od
svoje službe (šla je v pokoj). Vsi smo
se potrudili, da se ta dan Katji zahvalimo za ves trud, ki ga je vložila v našo skupnost, za njen smeh, petje, neutrudno delo in prizadevanje za dobre
odnose v družini in v naši skupnosti.
S cvetjem, različnimi dobrotami, sliko, raznimi darili in s pesmijo smo ji
hoteli pokazati, koliko jo cenimo in jo
imamo radi. »Pogrešali Te bomo, Katja,« smo pravili. Katja pa nam je dejala: »Saj pridem večkrat k vam ali
pa vi pridete k meni.« Moja malenkost je pripravila kar nekaj strani dolgo pesem v slovo. Tukaj navajam krajši odlomek:
… Ta svet je lep, če nekomu nekaj
daš, ta svet je lep,
če nekoga rad imaš, če roko stisneš
komu, ki ga kaj boli,
ta svet je lep, če si človek do ljudi.
Katja, Ti si nam vedno olepšala dan,
stisnila roko, nam darovala svoj čas,
svoje veselje, pesmi, modrost in zaupanje.
Radi te imamo in zato Ti danes tole
košarico in šopek podamo.
Pridi spet med nas, ko boš našla
čas!!!
Pozno popoldne smo se počasi poslovili od naše Katje in ji zaželeli obilo sreče
in zadovoljstva na njeni novi življenjski
poti in v njenem novem domu.
Ura teče, nič ne reče pravi star ljudski
pregovor in že smo se znašli v drugi
polovici oktobra.
Vmes smo izvedeli, da se je naš pater
mag. Jože Lampret od 10. do 14. oktobra udeležil jesenske pastoralne konference Zveze slovenskih izseljenskih
18
Slovo od Katje Jantelj
duhovnikov (že 109. srečanje) v belgijskem mestecu Clairefontane.
V nedeljo, 23. oktobra, je bila sveta
maša za našega nekdanjega župnika
Martina Beleja, ki je 21. oktobra 2011
doživel svoje 94. leto in je sedaj v Domu Sv. Jožefa v Celju. Po besedah patra Jožeta mu gre trenutno dobro.
Kot vemo, je 1. novembra čas, ko se
praznuje dan spomina na mrtve oziroma po krščanskem izročilu praznik vseh svetih. Tako smo se člani
slovenske cerkvene skupnosti Marija Pomagaj že na zadnjo rožnovensko
nedeljo, 30. oktobra, spomnili na pokojne prednike, sorodnike, prijatelje
Pouk slovenščine v Gradcu
in znance. Gospa Matilda Furman je
pripravila celo spisek vseh tistih, ki so
bili člani slovenske cerkvene skupnosti in so sedaj že v večnosti (48 oseb).
Tudi njih smo se spomnili z molitvijo.
V torek, 1. novembra, v naši zakladni
kapelici namreč ni bilo svete maše in
tako smo ta dan obiskali tudi grobove
naših najbližjih in tako hkrati popestrili tudi družinsko srečanje.
Pa še nekaj zanimivega. V oktobru se je
začel pouk slovenščine za otroke v Gradcu. Naša slovenska cerkvena skupnost
sicer ni direktno sodelovala pri pripravah, ampak smo se zelo potrudili, da o
tej možnosti obvestimo vse starše, ma-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
mice in stare mame, tako da, kot je spodaj navedla učiteljica Tatjana Vučajnk,
pouk trenutno obiskuje 24 učencev.
Prvič pouk slovenščine v Gradcu
Pripravljalo se je, sodelovalo, s potrpežljivostjo tudi nekaj časa čakalo in
oktobra tega leta se je le začel pouk
maternega jezika v Gradcu, ki ga ob
sredah popoldne na šoli NMS-HS St.
Andrä obiskuje 24 učencev, in sicer
od 6. do 14. leta. Glavnina učencev je
koroških Slovencev, nekaj pa potomcev Slovencev, ki so se v Gradec preselili iz Slovenije, predvsem iz Prlekije in Prekmurja.
Učenci so razporejeni v tri heterogene
skupine, upoštevajoč jezikovno raven,
starost in »družinsko logistiko«. Šolske oblasti na avstrijskem Štajerskem
so dale za razpolago prostore, omogočile tri ure pouka na teden in namestile učiteljico. Vsega tega pa ne bi bilo, če
ne bi bilo spodbudnih staršev, ki so svoje otroke prijavili k pouku in Susanne
Weitlaner, predsednice društva Člen 7,
ki je potrpežljivo in vztrajno urejala ter
stremela k enemu cilju, to je pouku materinščine, podprtem z avstrijske strani.
Šolska vrata so še naprej odprta in k
pouku vabijo nove nadobudneže, ki bi
se radi učili slovensko. Več informacij dobite pri učiteljici Tatjani Vučajnk
([email protected]), Susanne
Weitlaner ([email protected]) in Marku
Jerneju ([email protected]).
S poukom slovenščine smo začeli,
učenci se veselijo in zabavajo ob prijetnih in zanimivih aktivnostih pri
pouku ter z veseljem čakajo na novo
prihajajočo sredo. Starši in odgovorni se spoznavamo, s sodelovanjem ter
pogovorom bomo zasnovali pristne
kontakte, ki bodo vodili k dolgoletnemu poučevanju slovenščine v Gradcu,
tako učiteljica Tatjana Vučajnk.
Vem bralcem Naše luči želim prijeten
predadventni čas, pridnega Miklavža, blagoslovljene božične praznike
in obilo sreče, zdravja in veselja v novem letu 2012.
mag. Ivanka Gruber
B
E
N
E
L
U
K
S
GENK
V nedeljo, 9. oktobra, je slovenska
skupnost na limburškem koncu Belgije praznovala 51. slovenski dan. Prireditelj tega tradicionalnega srečanja
je društvo Slomšek iz Maasmechelena. Vendar radi sodelujejo tudi Slovenci iz drugih društev na tem koncu
Belgije. Slovensko društvo ‚Naš dom‘ v
Genku ima primerno dvorano za prireditve vseslovenskega pomena. Izbor
te dvorane za slovenski dan potrjuje
zavest, da je danes treba združiti vse
moči, da bi slovenstvo na široki ravni imelo čim več možnosti in odprtega prostora, da najde most v prihodnji
čas. Ta bo, kar zadeva slovensko skupnost, precej drugačen, kot ga je ži-
Goste je nagovoril Bernard Žabot.
vela generacija, ki polagoma zapušča
aktivno oblikovanje slovenskega življa v Limburgu. Prizadevanja za primerno rešitev uporabnosti prostorov
v slovenski lasti je zadeva odgovornih
upravnih odborov društev, vendar so
odločitve vedno znova vezane na ljudi, ki so pripravljeni prevzeti odgovornosti danes in v prihodnjem času.
Teh pa ni prav veliko.
Prireditev se je začela z mašo za vse
pokojne in žive člane slovenskih skupnosti tega področja. Tokrat smo bili deležni prijetnega presenečenja, saj
je bil med nami msgr. dr. Ivan Janez
Štuhec, direktor Slomškovega zavoda
Lep del programa je ponudil ženski zbor Slomšek pod vodstvom Karlija Cverleta.
19
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Mašo je vodil msgr. Ivan Janez Štuhec
in srčno nagovoril ljudi v pridigi.
Zbor Slomšek je pel med mašo in v programu.
iz Maribora. Vodil je mašno slavje in
res zanimivo razložil navzočim božjo besedo tiste nedelje. Ljudje so dobesedno pili besede in misli, ki jim
jih je polagal v ušesa in na srce. Svatovska obleka krščanskega življenja
je transparentnost besed in dejanj v
življenju, ki izpričujejo, da je kristjan
resnično Jezusov učenec. Tega danes
svet potrebuje in vsak pristni kristjan
bo sam spoznal, da je le tako razumljena božja beseda tudi njemu samemu v zadoščenje in razsvetljenje.
Pri slovesni maši je sodeloval mešani pevski zbor Slomšek pod vodstvom
dirigenta Vilija Roglja. Peli so vse redne dele maše z zanosom, ki odlikuje
pevce in dirigenta. Slovensko pesem
resnično ljubijo, posebej se sprosti duša pri verskih pesmih, kjer bogastvo
vere še posebej daje dušo podajanju.
Slavje se je nadaljevalo s slovesnim kosilom, ki so ga gostitelji pripravili za
več kot 200 ljudi. Kasneje pa je bila kulturna prireditev, kjer je spet nastopil
zbor Slomšek v vsej svoji pestri glasbeni dejavnosti. Poleg mešanega zbora je nastopil še moški in nato ženski
zbor. Prav ta zasedba je pokazala nekaj
prijetnih novosti in nakazala smer razvoja slovenskega umetniškega petja v
tem delu slovenskega izseljenstva.
Vse navzoče je nagovoril Bernard Žabot. Prisrčno je pozdravil goste in se
ni izognil mislim, ki so odstrle kritično obdobje, v katarem se nahajajo
slovenske skupnosti na tem področju.
Spodbujal je k vzajemnosti in sodelovanju vseh, ki čutijo slovensko in se
jim še vedno zdi pomembno, da slovenstvo ne zamre v nemoči prezgodaj. Še je veliko energij, tudi neizkoriščenih. Predvsem pa potrebujejo vsa
društva mlajšo generacijo, ki se bo zavzela za dobirne, ki jih je ustvarila slovenska skupnost, ko je bila v preteklih
desetletjih v polni življenjski moči.
Slovenski dan je izzvenel v družabnem večeru, ki mu je dal domače
vzdušje ansambel iz Slovenije.
F
R
A
N
C
I
J
A
COURCELLESCHAUSSY
Dvorana je bila polno zasedena.
20
Skozi celo leto se dvakrat mesečno v
četrtek popoldan v dvorani slovenske katoliške misije v Merlebachu redno dobi 14 žena in deklet, ki marljivo
klekljajo, in to na način in z motivi iz
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Enotedenski klekljarski tečaj v Courcelles-Chaussyu
naše domovine (Idrija, Žiri, Železniki). Letni tečaj se odvija pod mentorstvom Kristine Žitnik Hero.
Tudi letos so se najbolj navdušene klekljarice pokrajine Moselle zbrale v Courcelles-Chaussyu, kjer je njihovo že
pridobljeno znanje nadgradila gospa
Vesna Milek Recko, ki je za enotedenski tečaj od 20. do 25. junija prišla iz
Ljubljane. 16 klekljaric iz naše misije, iz Coucelles-Chaussya, kjer tečaj vodi Chantal Becker in iz Aumetza društva ATSO se je zbralo iz ljubezni do
posredovanja tega kulturnega izročila.
Pridobivali so znanje na širokem risu, slovenskem nageljnu in rožici. Vedno me presenečata tišina in zbranost,
ki vladata v prostoru, v katerem počasi
nastajajo izdelki, ki so nekoč predvsem
v Idriji bili dodatni zaslužek, za katerega so poskrbele žene, medtem ko so bili njihovi možje kot rudarji pod zemljo
na poti iskanja živega srebra. Danes
pa so ti izdelki, narejeni na francoskih
tleh, izraz občudovanja in spoštovanja
teh lepot. Ko se z njimi srečam, se pošalim, da bi tudi jaz rad klekljal, pod
pogojem, da me naučijo hitrejšega klekljanja. To delo je torej tudi vaja v potrpežljivosti. Veselo naprej!
MERICOURTSALLAUMINES
Širom francoske zemlje smo se v tem
letu na različnih krajih in na različne
načine slovesno spominjali 20. obletnice naše drage domovine Slovenije. V ta namen smo se tudi s pevskim
zborom Jadran v petek, 21. oktobra,
napotili na severni del francoskega
teritorija, kjer prebivajo okoli Sallauminesa, Mericourta in Lensa naši slovenski rojaki. Sami se često pohvalijo, da imajo že šesto generacijo na teh
tleh. Dolga desetletja so podobno kot
v Aumetzu ali Freyming-Merlebachu
in okolici s kopanjem črnega premoga služili beli vsakdanji kruh zase in
za svoje družine. Pri njih smo se torej ustavili zvečer istega dne. Dopoldanski in popoldanski čas pa smo izkoristili z obiskom Bruslja, kjer nas je
pridno pričakal pred evropskim parlamentom Stanko Revinšek in nas
najprej popeljal v parlament, kjer nas
je sprejel Klemen Žumer s sodelavci. Razložili so nam delovanje te institucije, ki smo si jo tudi temeljito ogledali. Po kosilu smo se odpravili na pot
ogleda mesta in v bližini atomiuma,
kjer se je naš vodič Stanko, ki je izčrpno in izvirno prikazal lepoto in zgodovino mesta, tudi poslovil. Odhiteli
smo v Mericourt, kjer smo ob 18. uri
imeli v naši slovenski kapeli slovesno
sveto mašo. Pričakala nas je polna kapela vernikov, na moje prijetno prese-
Skupinski posnetek pod zastavami Evropske zveze v evropskem parlamentu
21
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Po zaključnem koncertu še čas za predstavitev in spoznavanje
nečenje pa nas je na ta večer obiskal
tudi referent za migrante pri škofiji
Arras duhovnik Michel Becquart, ki
je z menoj tudi somaševal in nagovoril naše rojake. Med mašo je prepeval
mešani pevski zbor Jadran, ob koncu
pa zapel ob narodnih še Ljubim te,
Slovenija. Sledil je kozarček prijateljstva, ki so ga pripravili slovenski rojaki pod vodstvom naše drage Milke,
ki je vse navzoče s pozdravnimi besedami lepo sprejela že pred mašo. V
človeški toplini in odkritosrčnosti so
se pomešali znani in neznani obrazi.
Med našimi rojaki, ki so se pripeljali iz Merlebacha, sta bili tudi Mirena
in Sylvie, obe rojeni na tem ozemlju.
Mirena Redek, rojena Budna, je zagledala luč sveta ravno v Mericourtu. Tu
je ostala do svojega desetega leta, saj
so za časa vojne Nemci izgnali njenega očeta na prisilno delo v rudnike v
Essen. Na skrivaj je pripeljal svojo ženo in štiri otroke, katerih najstarejša je bila ravno Mirena, do sestre, ki
je stanovala v Merlebachu. To je bilo
na zadnji dan leta 1940. Pozneje se je
1959. leta poročila in s svojim bratom
prvič obiskala te kraje 1980. leta, drugič te dni. Zaupala mi je: »Vesela sem
srečanja v rojstnem mestu, ker čutim
še danes tisto, kar sem občutila tudi
kot otrok, da so ljudje tu zelo prijazni.
22
Mašo je daroval župnik in delegat Jože Kamin, somaševal
je Michel Becquart, referent za migracijo pri škofiji Arras.
Malo mi je bilo hudo, ko sem videla,
da ne stoji več v bližini jaška Fosse 3
cerkev, v kateri sem bila krščena in v
kateri sem prejela prvo sveto obhajilo, pa tudi šole, v katero sem hodila, ni
več, ravno tako se ne vidi več, kje je bil
jašek …« Druga oseba, ki je zagledala
luč sveta v Lievinu 1945. leta, je naša
Sylvie Gregorčič, roj. Hajsinger, ki se
je še kot dveletni otrok vrnila s starši
v Velenje in se nato ponovno 1965 naselila v Merlebachu. Naslednji dan, 22.
oktobra, pa so popoldan v mestnem
parku Sallaumines posadili z uglednimi gosti lipo, v tem času sem obiskal
v bolnici našo dobro Sylvie Vrečko, ki
je bila dolgoletna oskrbnica naše misije v Mericourtu in se zaradi posledic možganske kapi nahaja v bolnici.
Prepoznala me je, ko sem pristopil k
njeni postelji, pri molitvi očenaša so
se nekajkrat premaknile ustnice. Naj
jo na tej težki poti okrevanja spremlja
naša hvaležna molitev in zakrament
bolniškega maziljenja, ki ga je na ta
dan prejela.
Zvečer se nas je preko 300 zbralo v veliki dvorani Thorez, v kateri je priredilo društvo Planika svoj jesenski večer. S slovenskim orkestrom Gregorji,
lepim petjem Nuše Derende in z nastopom pevskega zbora Jadran je bil
večer bogat, kot se spodobi za obha-
janje tako lepe obletnice. Hvala vsem,
tako gostom in gostiteljem, posebno
gospodu F. Pouhu, Uradu vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu za njihovo podporo
pri projektu. Med seboj smo se srečali in s tem navezali novejše vezi, ki se
bodo, tako je bila izražena želja, nadaljevale na konkreten način tudi v bodočnosti. Ob treh zjutraj sem se po
prevoženih 443 km vrnil v Merlebach,
saj je bila to nedelja in s tem ob 10. uri
slovenska sveta maša v Merlebachu.
Vaš župnik Jože Kamin
I
T
A
L
I
J
A
MILANO
Kar sram me je, ko se zavedam, da se
le redko, zelo redko oglašamo v našem mesečniku. Pa vendarle smo živi in vsaj v duhu utrjujemo vezi svoje krščanske istovetnosti in narodne
pripadnosti z vsemi rojaki po svetu.
Milano, središče in stičišče naše sku-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Slovenski kamni cerkvene zgradbe v Milanu
pnosti, ni sedež katoliške misije, kakor jo poznamo drugod po Evropi, a
le priložnost za mesečno ali dvomesečno srečanje z Bogom v evharistiji ter z brati in sestrami v hvaležnem
klepetu. Po poletnem premoru smo
se zopet srečali v nedeljo, 16. oktobra,
popoldne, da bi s krajevno Cerkvijo
obhajali obletnico posvetitve domače in svetovno znane stolne cerkve.
V »naši« cerkvi očetov karmeličanov se nas je zbrala kar lepa skupina,
kljub temu da je nekatere privezala na
dom starost, druge nepričakovana bolezen, mnoge pa je zadržala v Sloveniji topla in sončna jesen. Župnik Karlo
nam je položil na srce, naj bomo tako
v naši skupnosti kot v naših družinah
podobni kamnom cerkvene zgradbe:
brez njih ni bogoslužnega prostora in
brez povezujočega cementa ni skrivnostnega svetišča. Tako naj bo z nami. Vsak izmed nas je eden od nujnih
delov naše skupnosti, naše bratstvo in
veselje pa naj bosta kakor cementni
preliv, ki vse povezuje v eno.
Po maši, pri kateri smo sodelovali z
ljudskim petjem, smo se zbrali v naši sobi, kjer smo poslušali poročilo o
srečanju naših duhovnikov v Luksemburgu in bili deležni mnogih svežih
novic, ki nam jih mesečno prinaša gospod Karlo.
Jesenski dnevi bodo tudi za nas delovni: krščanska skupnost namreč prvič
pripravlja miklavževanje, naše društvo pa kulturno srečanje pred prazniki vseh svetih. Naj Gospod Bog milostno blagoslovi delo obojih!
Klara
N
E
M
Č
I
J
A
BERLIN
V soboto, 8. oktobra, smo imeli na dvorišču cerkve sv. Elizabete v Berlinu prvo
vinsko trgatev potomke najstarejše
trte iz Maribora, ki smo jo pred nekaj
leti slovesno posadili. Da trgatev ni bila
kar tako, priča obisk iz Slovenije. V goste so prišli prijatelji iz občine Šentjur
pri Celju z županom Markom Diacijem
na čelu, pihalnim orkestrom pod vodstvom dirigenta Jureta Hladnika, vse pa
je povezal Ladi Belina, predsednik orkestra in organizator obiska v Berlinu.
Skupaj z našo Slovensko katoliško misijo smo demonstrirali pravo trgatev
ob trti in ob slovenski lipi na napravah podjetja Gomark z Vranskega, ki
so jih predstavili Ljubo Gosak, direktor Gomarka in Dorijev prijatelj ter
njegovi sinovi: Matija, Jure in Luka.
Pred trto smo v vrsti postavili: mlin za
grozdje, stiskalnico in sod, iz katerega so otroci pili prvi grozdni sok. Trta je obrodila 12 sladkih grozdov, več
grozdja pa so gostje pripeljali s seboj,
tako da smo stisnili 50 litov mošta, ki
sedaj zori v naši kleti in ga bomo pili
na martinovanju.
Prvi grozd je odrezal šentjurski župan Marko Diaci, drugega naš predsednik ŽPS Tone Bačovnik in tretjega
član nemškega ŽPS Uwe Kasper. Potem smo zapeli par Slomškovih pesmi
in pili staro vino, ki so ga gostje prinesli s seboj, nekaj smo ga imeli tudi mi
na zalogi. Po trgatvi in stiskanju mošta smo šli vsi k sveti maši in po maši
v veliko dvorano, kjer je pihalni orkester pripravil prekrasen koncert, ki se
je potem podaljšal v zelo prijetno zabavo do jutranjih ur, seveda ob dobri
hrani naših kuharic: Vere Gabor, Darje Guzaj in Alenke Marguč.
Vinska trgatev je bila prijeten dogodek, hkrati pa tudi pouk, saj so otroci prvič doživeli ves proces od trgatve
do vinskega soka in s tem prišli tudi
do informacij, kako se pride do dobrega vina. Otroci so z velikim veseljem
sodelovali, mleli grozdje in poskušali grozdni sok.
V naši sredi smo pozdravili tudi novega obrambnega atašeja Zlatka Vehovarja z ženo in hčerko in mu izrekli dobrodošlico.
Te dni se izteka tudi mandat dosedanjemu ŽPS, ki so ga sestavljali: Anton Bačovnik, Bernardka Bačovnik,
Greta Brodar, Štefan Horvat, Sonja
Pukmeister in Majda Scmidt. Zahvaljujemo se jim za opravljeno delo, ki
23
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Župan Marko Diaci, Tone Bačovnik in župnik Dori
Slavljenka Majda Erdmann z možem
je terjalo veliko žrtev in odrekanja v
zadovoljstvo nas vseh. Za Martinovo nedeljo so predvidene nove volitve
in nestrpno pričakujemo nove člane.
M. Mošnik
ASEL/HILDESHEIM
Božica Horvat je praznovala 60 let.
Zraven nje stojita mož Jože in sin
Denis.
Krst Žana Mavriča, mamica Suzana
in oče Matej – državni nogometni
reprezentant
24
60. rojstni dan je želela gospa Majda Erdmann (roj. Šmid) iz Lehrte pri
Hannovru praznovati z družino in s
slovensko skupnostjo, s katero je povezana že vrsto let. Redno prihaja k
slovenskim mašam k sv. Katarini v
Asel pri Hildesheimu, kamor jo spremlja tudi njen nemško govoreči mož
Eckhard.
Gospa Majda se je rodila 3. avgusta
1951 v vasi Mlače, ki leži med zgodovinsko znano Žičko kartuzijo in Poljčanami. V Nemčijo je prišla oktobra
1969 in si ustvarila družino, poleg tega pa še samostojno dejavnost medicinske pedikure. V vseh dolgih letih bivanja v Nemčiji je spoznala dosti
slovenskih in nemških prijateljev, ki
so se radi odzvali Majdinemu povabilu. Okrogli praznik so mami polepšali sin Mirko ter hčerka Simone z možem Berntom ter vnukinja Lea, prav
tako tudi Ekijev sin Mike in vnuk Luka. Najbolj je bila vesela, da je prišla
na slavje tudi njena mama, ki je napolnila že 80 let in se ni ustrašila dol-
Simone in Mirko sta čestitala mami
Majdi za 60. rojstni dan
ge poti iz Slovenije. Spremljali so jo
Majdina sestra Fanika z možem Stankom ter nečakinja Anita z možem. Poleg sorodnikov ter rojakov iz slovenske skupnosti so prišle na slavje tudi
Majdine kegljaške prijateljice. Govor
o slavljenki je imel Majdin mož Eki,
župnik Dori pa je blagoslovil bogato
in odlično pojedino. Po obedu sta župnik Dori in Majdin svak Stanko, ki je
pevec v domačem zboru, ubrala nekaj slovenskih pesmi, ki so s pomočjo
ostalih rojakov tako lepo zvenele, kakor da poje velik slovenski zbor.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Gospe Majdi želi vsa slovenska skupnost mnogo zdravja in veselih trenutkov v krogu njenih najdražjih, pa
tudi mnogo uspeha pri njenem delu.
Slovenska skupnost Asel/Hildesheim/
Hannover
HAMBURG
Pritrkavanje zvonov sv. Bonifacija je
na tretjo nedeljo v oktobru odmevalo po hamburški četrti Eimsbüttel
in naznanjalo skorajšnji pričetek svete maše.
Župnik Dori je na rožnovensko nedeljo spregovoril o pomenu in molitvi
rožnega venca, ki je bilo že od nekdaj
vsaj v vaških družinah bolj zakoreninjeno kakor po mestih. V milostni
Materi Mariji so se zrcalile vse naše
matere, ki so z družino molile rožni
venec. Pozabil pa ni dodati, da danda-
nes moli večina ljudi rožni venec samo takrat, kadar smo v stiski. Pa še
koliko resnice je v tem!
Po maši smo si imeli že pred cerkvijo
veliko povedati, saj se je večina vernikov vrnila z dopustov, nato pa smo se
podali v skupne prostore. Že pri maši smo zvedeli, komu bomo nazdravili
tokrat. Jana Brili in Liane Jurič sta bili slavljenki v tem rožnovenskem mesecu, Marijinem mesecu. V nagovoru slavljenkama je župnik Dori opisal
vlogo obeh dobrih žena, ki naredita
za skupnost veliko dobrega in če je le
možno, ne manjkata pri nobenem bogoslužju. Steklenici z odličnim slovenskim vinom, ki sta ju dobili v dar, sta
bili okrašeni z grozdjem iz »rajskega«
vrta, ki leži sredi Hamburga pri družini Šeme. Z letošnjo trgatvijo so namenoma še malo počakali v upanju,
da bodo zadnji jesenski žarki dodali
vsaj malo več sladkobe v dozorevajoče grozde, ki je letos zaradi deževnega
in hladnega poletja niso dosegli.
S prijetnim jesenskim soncem nas je
pozdravil izletniški dan v Bremerhaven, kjer se reka Weser izliva v Severno morje. Z vožnjo po pristanišču
smo lahko opazovali zanimivo manevriranje ogromne ladje, ki so jo s pomočjo vlačilca ter dveh drugih majhnih ladij odvedeli na dodeljeno mesto.
V kratkem sprehodu po starem delu
mesta smo si ogledali tudi novogotsko evangeličansko »veliko cerkev«,
ki jo je leta 1855 za mornarje svečano
odprl župan Smidt. Zato nosi cerkev v
spomin nanj njegovo ime.
Pa še ta informacija: Lektorica slovenskega jezika Monika Pemič nam
je sporočila, da so na hamburški uni-
Tanja je rada pomagala Jani pri razdelitvi penečega vina.
Župnik Dori je čestital slavljenki Liani Jurič.
Cingelingeling ... prisluhnimo, kaj bo povedal Stanko Brce.
Eni pri pogovoru, drugi pri poslušanju
25
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
verzi pripravili cikel predavanj pod
naslovom »Potek meje - Slovenija in
Italija v dialogu«, ki bodo ob četrtkih
od 18. do 20. ure vse do 2. februarja
2012. Predavanja bodo popestrili tudi filmi. 17. novembra bo ob navzočnosti avtoric Nadje Velušček in Anje
Medved prikazan film Trenutek reke, ki govori o Soči od izvira do izliva.
Obširnejše informacije so na voljo na
spletni strani www.slowenisch-lernen.
uni-hamburg.de/grenzverlaeufe.
D. Dyllong
AUGSBURG
Ivanka in Zoran Berdon – 120 let
Ivanka in Zoran Berdon iz Augsburga sta na vabilo svojim prijateljem
in znancem napisala, da v petek, 21.
oktobra, skupaj vabita na okroglo
120-letnico. Tako Ivanka kot Zoran
sta v letošnjem letu dočakala vsak
svojih okroglih 60 let. Ker sta se pred
kratkim tudi poročila, sta seštela svoja leta in tako prišla do rezultata 120.
V tem se skriva lepa simbolika medsebojne povezanosti, ki je naravnana
na prihodnost. Praznovanje je bilo zelo živahno. O dobri, okusni pogostitvi
ne velja zgubljati besed. Za glasbo in
ples je skrbel slovenski ansambel Ve-
Anica Leskošek z družino in povabljenimi gosti
neti iz Ingolstadta. Dogajalo se je pa
še marsikaj. Mnogo voščil in čestitk je
bilo izrečenih s strani domačega društva Drava, s katerim sta slavljenca tesno povezana. Povabljena sta bila tudi župnika iz Augsburga in Stuttgarta,
Slavljenca Ivanka in Zoran Berdon
Povabljeni so Ivanki in Zoranu zapeli in tudi kaj šaljivega povedali.
26
Roman Kutin in dr. Zvone Štrubelj.
Tudi onadva sta izrekla slavljencema
besede dobrih želja, ki sodijo k takemu praznovanju. Prijetne urice, izpolnjene s petjem, plesom, duhovitimi
šalami in vsem mogočim, so hitro minevale. Naj Ivanki in Zoranu bodočnost izpolni vse, kar si sama želita in
kar sta lahko slišala od številnih, ki so
se odzvali povabilu.
Okrogli obletnici mame Anice in
hčerke Lidije
Sredi meseca junija, ko je vsa narava
razkazovala bogastvo svoje življenjske moči, je v letu 2011 praznovala 60.
rojstni dan Anica Leskošek. Že več kot
trideset let živi s svojo družino v Augsburgu. Rada pomaga povsod, kjer je
spretnost in pridnost njenih rok dobrodošla, pa naj bo to v okviru župnijske skupnosti kot članica župnijskega
sveta ali pri prireditvah društva Drava. Slovensko čuteče srce, ki ji utripa v prsih, jo žene povsod tja, kjer se
kaj slovenskega dogaja. Še posebej velja poudariti njeno tesno povezanost
s pevskim zborom. To potrjuje teden
za tednom s svojo redno navzočnostjo na vajah. Deset dni po njenem
rojstnem dnevu, v petek, 24. junija, je
z družino, prijatelji in znanci obeležila okroglo obletnico v prostorih Slovenske župnije. Na tem mestu ji gre
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Pevci iz Ulma in Augsburga prepevajo pri maši narodov.
zahvala in priznanje za vso požrtvovalnost in svetel zgled Slovenke v tujini. Okroglo obletnico pa je dočakala
tudi njena hčerka Lidija. Konec avgusta je dopolnila polnih trideset let.
Obema, mami Anici in hčerki Lidiji
naj velja, kar poje za to priliko prikrojena pesem: »Kolkor kapljic, tolko let,
Bog vama daj – v zdravju in sreči – na
svetu živet.«
R. K.
ULM – MAŠA NARODOV
Katoliški verniki različnih narodnosti, kultur in jezikov so se v soboto, 15.
oktobra, zbrali v Ulmu v cerkvi Svetega Duha in obhajali daritev svete maše. Evharistično slavje je vodil ulmski
dekan Matthias Hambücher. Z njim
so somaševali duhovniki, ki jim je zaupana pastorala priseljencev v Nemčiji. Razpored branja beril in prošenj
za vse potrebe je bil tako oblikovan,
da je predstavnik vsake navzoče narodnosti prebral izbran tekst v lastnem
jeziku. Slovenska skupnost v Ulmu je
bila tokrat določena za gostiteljico celotnega srečanja. Z ubranim petjem v
cerkvi so pevci iz Ulma in Augsburga
prepevali Vodopivčevo latinsko mašo
»Missa in honorem s. Catharinae«. Po
maši je sledila pogostitev. Ekipa pridnih slovenskih rok je navzočim nudila okusno okrepčilo, na kar so ljudje
V dvorani je donela slovenska pesem.
vedno pozorni ob takih in podobnih srečanjih. Spregledati tudi ne gre
pohvalnih besed na račun slovenskega kakovostnega vina, ki si ga je lahko vsak privoščil, kolikor je mislil, da
je prav. V dvorani po maši pa ni bilo
zgolj okrepčilo za telo. Slovenski pevci, ki so že pri maši prepevali, so tudi tu nastopili z več pesmimi. Kljub
temu, da drugi teksta niso razumeli,
jim je bilo večglasno zborovsko petje
všeč, kar so nagradili z aplavzom. Srečanje se je zavleklo v pozne večerne
ure. Kdor se je maše narodov udeležil, je gotovo sklenil, da bo na podobna srečanja še prišel.
R. K.
ESSEN
Dragi rojaki v naši prostrani župniji v
Severnem Porenju – Westfaliji s središčem v Essnu, tokrat naj vas doseže le
prijazen župnikov pozdrav. V zadnjih
številkah Naše luči je bilo nekaj daljših prispevkov. Gotovo ste jih z zanimanjem prebrali. Želel sem z vami
deliti svoje veselje in hvaležnost Bogu
za 40 srečnih duhovniških let. Imam
namreč upanje in prošnjo, da me v
prihodnje še bolj podpirate v molitvi
in s svojo prijaznostjo, saj bi vam še
nekaj časa rad bil dober dušni pastir.
Od misijonarja prof. Draga Ocvirka
sem s Salomonovih otokov dobil lepo
zahvalo za našo pomoč, ki jo prispevate s tem, ko naročate svete maše. Takole mi piše: »Dragi Lojze, hvala za vse,
kar ogromno dobrega storiš za nas.
Bog Te živi! Salomonski pozdrav –
Drago.« V pisarni Karitas v Ljubljani
so z veliko hvaležnostjo sprejeli 400 €
od našega letošnjega romanja v Kevelaer. Tudi skupnosti za zdravljenje od
odvisnosti TAV v Starem trgu ob Kolpi sem izročil pomoč 200 €. Tudi sestre klarise v Nazarjah so prejele večji
dar. One namreč v Turnišču v Prekmurju odpirajo nov samostan - v zelo
starem poslopju – potrebnem velike
obnove. Bog povrni vsem in vsakemu
za vsak duhovni in materialni dar. Če
kaj dobim od dobrih ljudi, lahko dajem naprej. Za vse dobrotnike smo na
zahvalno nedeljo molili na poseben
način.
GÜTERSLOH - nadškofija Paderborn
Tukaj imamo menda najmanjšo skupnost, vendar se je v zadnjem času kar
nekaj dogajalo. V družini Gračnar
smo v februarju 2009 imeli dvojno in
srebrno poroko. V isti cerkvi Naše ljube Gospe je bil spet vesel dogodek –
KRST, ki jih je pri nas zares malo. To
je bilo 1. oktobra. Sveti krst je prejela
JOLIE BARBARA GRAČNAR, rojena 17. oktobra 2010 v Krefeldu. Starša sta Klavdija Gračnar in Ismail Ci-
27
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Krst Jolie Barbare Gračnar v Güterslohu
han, botrica pa Petra Pekolj-Gračnar.
Nova kristjanka je vsej družini in še
mnogim drugim v veliko veselje. Ob
krstu ljubke deklice ČESTITAMO in
želimo, da bi srečno odraščala v modrosti in milosti.
Ob 40-letnici mojega duhovniškega
poslanstva sem prejel zelo lepe čestitke od škofa Andreja Glavana iz Novega mesta, pa tudi od škofov in nekaterih generalnih vikarjev iz Essna,
Aachna, Münstra in Paderborna. V
originalu jih skenirane lahko vidite na
naši spletni strani www.slomisija-essen.de. Mnogo zelo prisrčnih voščil
sem prejel tudi od vas, dragi moji farani, pa tudi od mnogih prijateljev iz
domovine in po svetu. Naj Gospod
usliši vaše dobre želje in molitve!
Naši bogoslovci na Salomonovih otokih
28
Zbrani sorodniki in prijatelji pri krstu v Güterslohu
ESSEN – MOERS – KREFELD –
OBERHAUSEN – CASTROP
Kako bomo obhajali advent in
božične praznike?
V vsaki skupnosti bo pol ure pred sveto mašo priložnost za sveto spoved.
Želim obiskati vse bolne in tiste, ki ne
morete v cerkev. Imeli bomo v Essnu
adventni sejem, pa tudi v Krefeldu bo
adventna prireditev. V Moersu bomo
imeli Miklavžev večer. V Moersu bo
na sveti večer ob 19. uri božična sveta
maša ob sodelovanju mnogih članov
zbora Slovenski cvet. Božična maša bo
v Essnu in Oberhausnu, na god. sv.
Štefana v Essnu pa tudi v Castropu.
Blagoslovljen adventni čas – Lojze Rajk,
župnik v Essnu.
FRANKFURT
volitve ...
Že več kot pred letom dni je bil znan
datum letošnjih volitev novih župnijskih svetov. Občasno je bilo pri maši in v oznanilu Med nami povedano
izraženo povabilo, v zadnjem septembru seveda še bolj pogosto. Sedaj so
volitve za nami. Sodelovanje volivcev se je v primerjavi s prejšnjimi leti nekoliko znižalo, nekaj manj kot 11
% se jih je odzvalo na poslano pošto
(pri prejšnjih volitvah je bila udeležba
okoli 16 %). Vsem, ki so delali in sodelovali v prejšnjem mandatu, najlepša
hvala. Prav tako velja zahvala vsem, ki
so pristali na kandidaturo, bodisi da
so bili izvoljeni ali ne. Osem jih je bilo
izvoljenih, štirje pa so ostali v rezervi
kot nadomestni člani. Med temi jih je
nekaj na novo, ostali pa so bili člani že
v prejšnjih mandatih.
... praznovanje ...
Po dostopnih podatkih je najstarejša
med nami v Frankfurtu živeča 91-letna Karla Herche. V začetku oktobra
je praznovala svoj 91. rojstni dan, v
začetku novembra pa god. Še dosti trdnih let ji voščimo. Prav na svoj god
pa je pripravljal z ekipo pomočnikov
dvorano za martinovanje Karel Flajšman. Ko je bila dvorana nared in smo
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Gospa Ida je imela tokratno srečno
številko 3 in gos je odšla z njo v
Wiesbaden.
91-letna mladenka Karla Herche
sedli k okrepčilu, smo mu seveda ob
njegovem godu tudi nazdravili.
... kot martinovanje ...
Zaradi zasedenosti dvorane smo morali letošnje martinovanje imeti že teden dni prej, kot smo načrtovali. V soboto, 5. novembra popoldne, nekaj ur
pred začetkom našega 38. martino-
vanja, so se pripeljali k nam člani ansambla Povratniki s Krke oziroma
Stične. Seveda so po postavitvi ozvočenja in vseh mogočih kablov preizkusili tudi dvorano (še prazno) in
glasbila. Po maši nemške župnije so
začeli prihajati in se zbirati letošnji
obiskovalci našega martinovanja. Tudi tokrat, kakor že dvakrat doslej, je
žal število obiskovalcev padlo pod 90;
tem pa seveda prištejemo še vse tiste,
ki so imeli pri prireditvi razne naloge
ter nekaj otrok in tako se je številka
ustavila nekje okrog sto ali nekaj čez.
Prav gotovo pa je bilo vzdušje v dvorani z ansamblom, njihovim igranjem
in petjem, prav lepo in prijetno. Tudi za gospo Ido Recke iz Wiesbadna,
saj je pečena gos letos pristala v njenem naročje. Malodušje pa povzroča
pri vseh prav odsotnost in neodzivnost mnogih, zlasti vseh tistih, ki živijo v Frankfurtu in bližnji okolici. Saj
je ravno neodzivnost ‚frankfurtčanov‘
največja. Kljub vsemu pa upam, da
bo nekaj malega dobička, namenjenega Aninemu skladu za večje družine v Slovenji. K temu dobičku pa poleg obiskovalcev največ prispevajo vsi
tisti prostovoljci, ki dvorano pripravljajo in pospravljajo, nabavljajo hrano in pijačo, spečejo in darujejo potice, pečenke, pripravijo solate in drugo
hrano; pripravijo tudi gos za darilo izžrebanemu obiskovalcu in darila za
gostujoče muzikante. Vsi ti pa predvsem nazadnje (to je največkrat v nedeljo popoldne pred mašo) dvorano,
kuhinjo in sanitarije zapustijo vsaj tako urejene in čiste, kot so jih dobi-
Karel, za god vse najboljše
Vsi še niso bili zreli za ples.
Malica je bila na račun godovnjaka Karla in na račun
priprave dvorane.
Tako smo videli mlade Povratnike na odru
v Frankfurtu.
29
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
li, največkrat pa še veliko bolj. Vsi tako našteti, imenovani ali neimenovani
(saj jih vsi poznamo), pa nosijo praviloma največjo težo. Hvala njim in
vsem, ki se jim je zdelo vredno priti
na naše letošnje martinovanje.
... in sklep življenja
Prve dni novembra je zaključil to
minljivo zemeljsko življenje 65-letni
Franc Omerzu iz Kronberga pod Taunusom. Pred tem je dolgo časa živel v Frankfurtu, rojen pa je bil v Malem Kamnu nad Senovim. Naj počiva
v miru!
Pri maši
rem
INGOLSTADT
Štiridesetletnica župnije
V letu, ko naša domovina Slovenija
obhaja 20-letnico svoje samostojnosti,
praznuje naša slovenska župnija v Ingolstadtu 40-letnico svojega delovanja
in poslanstva med slovenskimi rojaki v treh bavarskih škofijah, Bamberg,
Eichstätt in Regensburg.
Slovenska župnija, Slovenska katoliška misija s sedežem v Ingolstadtu je
bila ustanovljena z dekretom 1. septembra 1971. Prvi župnik je bil Feliks
Grm, ki je služboval v župniji štiri leta.
V začetku septembra 1975 je prevzel
vodstvo župnije Vili Stegu in zavzeto
služboval vse do svoje nenadne smrti,
26. septembra 1989. Po njegovi smrti
je začasno upravljal župnijo slovenski
misijonar iz Zambije, pater Janez Mlakar. Od 1. julija 1990 pa upravlja Slovensko katoliško misijo v Ingolstadtu
župnik Stanislav Gajšek.
Uradno praznovanje štiridesetletnice smo obhajali v soboto, 15. oktobra. Najprej je bila slovesna maša v
cerkvi Srca Jezusovega. Mašo je daroval soboški škof dr. Peter Štumpf, ki
je pri Slovenski škofovski konferen-
30
Pevci med kulturnim programom
Omizje s častnimi gosti
Pevci in glasbeniki so se spontano vključili v veselo družbo.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Praznični šopek, ki ga je oblikovala
naša pridna cvetličarka Ladica.
ci odgovoren za pastoralo izseljencev
in zdomcev. Somaševali so: tretji mož
škofije Eichstätt, stolni dekan Willibald Harrer, zastopnik slovenskih
zdomskih duhovnikov msgr. Janez
Pucelj, slovenski duhovnik iz Münchna Marjan Bečan, hrvaški duhovnik
don Niko Šošić in podpisani Stanislav
Gajšek, pri maši je sodeloval tudi zastopnik tamkajšnje nemške župnije,
diakon Dragan Miloš. Škof se je v nagovoru zahvalil nemški Cerkvi za njeno odprtost, vsem duhovnikom in sodelavcem za njihovo pastoralno delo v
župniji ter vsem vernikom za njihovo
zvestobo krščanstvu in slovenstvu, ki
so od nedelje do nedelje, iz desetletja
v desetletje črpali svojo moč pri nedeljski maši. Navzoči so vzorno lepo
sodelovali pri maši z molitvijo in pesmijo, pri maši je tudi ubrano pel Fantovski zbor z Dobrove pri Ljubljani.
Po maši je bilo praznično srečanje v
tamkajšnji lepo pripravljeni župnijski dvorani. Navzoče so pozdravili
in čestitali za župnijsko obletnico:
škof dr. Peter Štumpf, v imenu škofije
Eichstätt stolni dekan Willibald Harrer, v imenu mesta Ingolstadta Slovencem zelo naklonjen nekdanji nad-
župan Peter Schnell in predstavnik
Urada za tujce Andreas Perlinger, v
imenu Slovenije je pozdravila nekdanja ministrica za visoko šolstvo Mojca Kucler Dolinar. Nato je Fantovski
pevski zbor z Dobrove izvedel kulturni spored. Temu je sledilo družabno
srečanje, za razvedrilo in ples je igral
ansambel Bitenc iz Slovenije. V ozadju smo lahko ves čas spremljali v sliki sprehod skozi življenje in dejavnost
župnije, kar je skrbno pripravil ministrant Daniel Schneeweis. Postrežniki so prijazno in hitro postregli, da nismo bili žejni in lačni.
Da je praznovanje lepo uspelo, je zasluga vseh, ki so pripravljali praznovanje, na njem sodelovali, po slovesnosti tudi lepo pospravili in ne nazadnje
vsi, ki so prišli na praznovanje. Nekateri so prišli tudi iz domovine, med
častnimi gosti sta bila tudi nekdanja
župnijska sodelavca Slavko Kessler in
Bogdan Pavalec. Vsem in vsakemu, ki
je na kakršenkoli način prispeval svoj
delež, prisrčni boglonaj!
Praznovanje je minilo, kar se nas je
dotaknilo, pa ostane.
Stanko Gajšek
MÜNCHEN
22. avgusta je moral zapustiti ta svet
Anton Stajnko. Rojen je bil v Gornjih Klujčarovcih pri Ormožu 31. maja 1947. 20 let star je prišel v Nemčijo z očetom, ki je bil vojni invalid, in
se je naselil v Traunreutu. Že naslednje leto pa se je poročil z Jožefo Novak. Rodila sta se jima dva otroka, sin
in hčerka. Pred desetimi leti ga je napadla neozdravljiva bolezen. Vdano je
prenašal svojo usodo in se krepil v veri, ko mu zdravniki in zdravila niso
mogla več pomagati. Pripravljal se je
na smrt, prejel je vse zakramente in
Pokojni Anton Stajnko
se tako pripravil na srečanje z Bogom.
To je svojcem še vedno velika tolažba.
Ženi, sinu in hčerki ter ostalim sorodnikom naše sožalje in opora v veri
in molitvah za rajnega očeta in moža. Njemu pa naj sveti večna sreča v
nebeški slavi, kakor je upal in veroval.
Marjan Bečan
Filmski večer: Skriti spomin
(Angela Vode)
Letošnji ciklus filmskih večerov smo
začeli v soboto, 22. oktobra, in sicer s
filmom, ki prikazuje življenjsko zgodbo Angele Vode. Gre za pretresljiv opis
dogodkov iz pred-, med- in povojnega obdobja, ko je bila Angela najprej
del »osvobodilnega« boja, nato pa žrtev njegove najhujše represije. Tako je
njena zgodba živi dokaz dvoličnosti
komunističnega režima, ki je prišel na
plano z naprednimi idejami za preporod družbe in slovenskega naroda, a se
nato v praksi izkazal za totalitarnega
in skrajno nečloveškega. Vodetova, ki
je bila ves čas svojega življenja iskrena
v iskanju resničnega dobrega v človeku
in za človeka, je zaradi te svoje načelnosti kmalu naletela na odpor v partijskem vrhu. Ta jo je naposled skupaj z
drugimi »izdajalci« na montiranem, t.
31
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
i. Nagodetovem procesu obtožil na 20
let prisilnega dela z odvzemom vseh
državljanskih pravic za dobo petih let.
Kar je sledilo, je bila ena sama velika
kalvarija, polna psihičnega in fizičnega nasilja, ki ga je Vodetova sicer mnogokrat premagovala z upanjem, a naposled ji je ta izkušnja vendarle vzela
vse, kar je v življenju vrednega. Čeprav
je bila po šestih letih predčasno pogojno izpuščena, to ni bilo več isto življenje kot prej. Tudi na prostosti je morala Angela živeti v anonimnosti, saj
ji niso dovolili objavljati pod lastnim
imenom. Vseeno je ves ta čas skrbno
beležila spomine, ki so bili objavljeni
šele po njeni smrti. Na njihovi podlagi
je nastal film »Skriti spomin«, ki smo
si ga župljani v Münchnu ogledali sicer v majhnem številu, a pod globokim
vtisom videnega.
Tadej Rifel
Predstava Janka Krištofa o
Charlesu de Foucauldu
»Charles de Foucauld, Bruder Jesu,
Bruder der Menschen«, je bil naslov
predstave, s katero je v ponedeljek,
24. oktobra, v župniji Christi Frieden
nastopil Janko Krištof, slovenski duhovnik iz avstrijske Koroške. Gre za
prikaz izbora pričevanj francoskega
duhovnika, meniha in mučenca, ki
je deloval med muslimanskim ljudstvom v puščavah Alžirije. Srečamo
se s pretresljivo zgodbo o poklicanosti v duhovništvo, notranjih bojih glede poslanstva ter naposled s pričevanjem misijonskega dela na področju
severne Afrike. Janko Krištof, ki je že
nastopil v slovenski Misiji s predstavo o Antonu Martinu Slomšku, se sedaj loti tematike v nemškem jeziku.
Na podlagi osebnih pričevanj Charlesa, zapisanih v njegovih pismih, prikaže več različnih postaj iz življenja te-
32
ga neumornega »borca« za Kristusa,
ki je hotel prinesti sporočilo evangelija tudi na videz najbolj oddaljenim in
ubogim. Charles se je namreč spreobrnil ravno na podlagi pobožnosti, ki
ji je bil priča v življenju nekaterih muslimanov. Tako se je po nekaj vmesnih
postajah dokončno naselil v preprosti
koči sredi puščave, v neposredni bližini ljudstva Tuareg v Alžiriji in jim na
neobremenjen način pričeval o božji
ljubezni do slehernega človeka. Uspel
je celo sestaviti slovar in slovnico takrat nepoznanega jezika tega ljudstva.
Končno je v obrambi njihovih pravic
podlegel orožju napadalcev. Njegovemu zgledu še danes sledijo v skupnosti malih bratov in sester po vsem svetu, med drugim tudi v Münchnu, kjer
je sestrska provinca. Skupaj z njimi
in še z nekaterimi obiskovalci smo se
po končani predstavi zadržali v prijetnem pogovoru. Tudi Janko Krištof je
bil vesel obiska Slovencev!
Mateja Kladnik
STUTTGART
Otroška, mladinska in družinska
maša
V nedeljo, 23. oktobra, smo z otroki in
starši slovenskega župnijskega vrtca in
sobotne šole pripravili otroško, mla-
Nastop otrok pri družinski maši
Deveto in deseto božjo zapoved so
pri družinski maši predstavili starši.
dinsko in družinsko mašo. Ob 14. uri
smo se zbrali v Slovenskem domu in
se dobri dve uri po skupinah pripravljali na nedeljsko mašo. Otroci so po
starostnih skupinah pripravljali predstavitev desetih zapovedi, dve najtežji,
deveto in deseto, smo prepustili staršem. Ideja za tako srečanje je nastala
na vzgojnem družinskem seminarju,
ki je potekal v mesecu juniju v Nördlingenu in smo ga bralcem Naše luči že obširno predstavili. V letošnjem
šolskem in pastoralnem letu bomo tako enkrat na mesec pripravili otroško,
mladinsko in družinsko mašo. Drugo
tako srečanje je bilo v nedeljo, 13. novembra. Mladim, staršem in otrokom
tako omogočamo, da se eno nedeljsko
popoldne v mesecu med seboj srečajo,
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
jajo nedeljsko službo božjo. Pri maši
so sodelovali otroci župnijskega vrtca,
z glasbo pa so slavje popestrili Afričani z ritmično glasbo. Tudi mi Slovenci smo zapeli, molili v našem maternem jeziku in s tem doprinesli svoj
delež k prvemu skupnemu prazniku
sv. Frančiška.
Otroci so pri družinski maši predstavili deset božjih zapovedi.
skupaj delajo in nato v cerkvi praznujejo evharistično slavje. Ta nova oblika
srečevanja se je že na začetku izkazala
za prijetno in koristno, upajmo, da bo
imela lepo prihodnost. S pogledom v
prihodnost pa zagotovo lahko trdimo,
da bo skupnost, ki jo oblikujejo mladi
starši in otroci, prihodnja podoba naše slovenske župnije v Stuttgartu.
Prvi Frančiškov praznik v
Esslingenu
V nedeljo, 9. oktobra, smo z nemško
skupnostjo sv. Elizabete obhajali prvi skupni Frančiškov praznik. Ob 14.
uri smo se zbrali na prostem, za cerkvijo sv. Elizabete. Slavju se je pridružila tudi številna skupina Afričanov,
ki v isti cerkvi enkrat mesečno obha-
Prvi Frančiškov praznik v Esslingenu
Romanje k Ave Mariji na praznik
vseh svetih
Vsako leto se za praznik vseh svetih
verniki iz Stuttgarta in okolice, tisti
iz Ulma in Augsburga, srečajo v Marijinem svetišču Ave Maria v Degingenu, med Stuttgartom in Ulmom. Na
tem milostnem kraju vsako leto poteka slovesnost ob prazniku vseh svetih in ob spominu na naše drage rajne. Tudi letos se je Marijino svetišče
napolnilo do zadnjega kotička. Somaševanje je vodil novi župnik sodelavec
iz Stuttgarta, gospod Aleš Kalamar.
Pri pridigi je izpostavil pomen upanja
v vstajenje. Somaševali so še župnik
iz Augsburga, gospod Roman Kutin,
upokojeni župnik iz Stuttgarta, gospod Ciril Turk in stuttgartski župnik
dr. Zvone Štrubelj. Slovesnost je na orglah spremljal organist Damjan Jejčič
iz Stuttgarta. Po maši smo zapeli litanije Matere božje in zahvalno pesem.
Naše misli so se povezale z vsemi do-
Romarji na praznik vseh svetih k Ave Mariji
33
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Zlata poroka Ladislave in Lada Laznika. Na sliki
slavljenca s svojimi otroki.
Krst Michelle Vreg
li. Starši in botri so pripravili prošnje,
na koncu obreda smo zapeli pesem
Angelček, varuh moj. Mali Michelle
želimo, da bi rastla v ozračju družinske harmonije in razumevanja, da bi
tako kot Jezus vedno rastla tudi v duhu
in modrosti. Mladi družini pa veliko
božjega blagoslova in družinske sreče.
mačimi, ki so ta dan po pokopališčih
po Sloveniji obujali spomine na rajne
starše, sorodnike, prijatelje, znance in
dobrotnike. Ta duhovna vez je na praznik vseh svetih še posebej močna.
Čestitke za zlato poroko
V soboto, 24. septembra, sta blizu
Nördlingena, med Aalnom in Donauwörthom, praznovala zlato poroko
Ladislava in Lado Laznik. Poročila sta
se 21. septembra 1961 v Oberhausnu, v
Porurju. V družini se jima je rodilo pet
otrok. Štirje srečni otroci z družinami so doživeli zlato poroko, dve hčerki in dva sinova sta na sliki s staršema.
Otroci so slavje tudi lepo pripravili.
Vodila sta ga domači župnik, poljski
salezijanski duhovnik pater Czeslaw
in slovenski župnik dr. Zvone Štrubelj.
Le-ta se je zlatoporočencema zahvalil za zvestobo in povezanost s slovensko župnijo. Slavljenca redno prihajata
k slovenski maši v Aalen. Želimo jima
še veliko zdravja in božjega blagoslova.
Dopolnjenih 70 let
Naše čestitke hitijo v skupnost v Heilbronu, kjer je svojo 70-letnico praznovala gospa Ana Končan. Z možem Pavlom redno prihaja k slovenski maši,
skupaj se udeležujeta vseh pomembnih
34
Ana Končan je praznovala
70. življenjski jubilej.
slovenskih prireditev. Rodila se je 21. julija 1941 v Kožljeku, v župniji Begunje
pri Cerknici, od leta 1961 biva v Nemčiji.
S svojimi sorodniki in prijatelji je svojo
življenjsko obletnico praznovala poleti
v Crngrobu pri Škofji Loki. Želimo ji še
veliko zdravja in božjega blagoslova ter
še veliko moči in vztrajnosti v dobrem!
Krstno slavje
V nedeljo, 16. oktobra, je v cerkvi
sv. Konrada v Stuttgartu prejela sveti
krst Michelle Vreg, hči Antona in Marijane Vreg. Skrbno pripravljeno krstno bogoslužje je večidel potekalo v
slovenskem jeziku. Lepo pripravljena
spremna knjižica je vsem navzočim
omogočila, da so obred lažje spremlja-
Slovo
V ponedeljek, 24. oktobra, je v Sloveniji nenadoma umrl Jožef Budja,
član slovenske skupnosti v Reutlingenu. V sredo, 26. oktobra, so ga pokopali doma, v slovenski grudi. Mašo zadušnico smo darovali v četrtek,
27. oktobra, v cerkvi sv. Wolfaganga v
Pfullingenu.
Rodil se je 18. julija 1949 v Spodnjih
Ivanjcih pri Gornji Radgoni. Hodil je
v šolo v Negovi. Po končani šoli je odšel k staršem v Nemčijo, kjer se je izučil za vodovodnega inštalaterja. V
Reutlingenu je spoznal svojo bodočo
ženo Branko, poročila sta se leta 1972
pri Svetem Juriju ob Ščavnici. Rodila
sta se jima sin Robert in hčerka Claudia. Bil je veseljak, rad se je družil s
prijatelji. Bil je aktiven član slovenskega kulturnega društva Triglav v Reutlingenu. Bil je navdušen kegljač, rad
je nabiral gobe in hodil ribarit. Nave-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Pokojni Jožef Budja
Dragica Toter iz Stockholma je praznovala 91 let rojstva.
zan je bil na svoj dom v Sloveniji, vedno je bil ponosen Prlek.
Pred 13 leti ga je prizadela težka usoda,
v nesreči je izgubil sina Roberta. Takrat
mu je izginil nasmeh in začel je bolehati. Kot vsako jesen je tudi letos odšel v
Spodnje Ivanjce na trgatev. Ni se več vrnil, Bog ga je nenadoma poklical k sebi.
Žena Branka in hči Claudia s pesnikom vzklikata: »Srce je omagalo, tvoj
dih je zastal, a nate spomin bo večno
ostal!« Zahvaljujeta se vsem, ki so jima ob bolečih trenutkih izgube stali ob strani: sorodnikom in znancem
v Sloveniji in Nemčiji, zdravnikom
v Celju, župniku za mašo zadušnico,
članom SKUD-Triglav iz Reutlingena.
Zvone Štrubelj
Š
V
E
D
S
K
Slavljenec Jože Štefanič iz
Stockholma je dopolnil 60 let rojstva.
že Štefanič koncem meseca oktobra
praznovala rojstna dneva. 91 in 60
sta se zavrteli številki. Dragičina sestra Pepca iz Radovljice je ob tej priložnosti svoji starejši sestri voščila na
poseben način, saj je na dan prinesla
zvitek, ki ga je sestri pripravila za 90.
rojstni dan. Z njega je prebrala prisrčno voščilo in nato so vsi prisotni Dragici zapeli zdravico in ji voščili za častitljivih 91 let. Prav tako pa je tudi
»mladenič« Jože bil deležen prisrčnega voščila in zdravice. Skrbne mame so poskrbele za pod zob in Adi
je veselo hodil okrog družbe ter delil zadeve, ki so osvežile grla prisotnih. Dragičina sestra Pepca je deklamirala pesmi in pripovedovala šale
tako, da je bila družba izredno vesela in počutje navzočih zares prijetno
slovensko razpoloženo za tako častitljivi praznik.
Praznik vseh svetih in vernih duš
dan so rojaki v Göteborgu obhajali 1.
novembra s praznično sv. mašo ob 16.
uri v cerkvi Kristusa Kralja. Praznovanje tako pomembnega praznika, ki je
povezan z molitvijo in mislijo na drage rajne, je navdajalo vse navzoče z
mislijo na srečo večnega življenja, kakor tudi na drage rajne, ki potrebujejo molitve. Koliko jih že imajo mnogi pokopanih na Švedskem ali doma.
To se je še posebej videlo in doživljalo
prvo nedeljo v novembru v Malmöju,
kjer so se rojaki zbrali na katoliškem
delu tamkajšnjega pokopališča, sku-
A
Rojstna dneva v Stockholmu
Zadnje srečanje v mesecu oktobru v
Stockholmu je bilo pri sv. maši in po
njej veselo, saj sta Dragica Toter in Jo-
Jubilant Vinko Tomažič med prijatelji
35
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Molitev za rajne v Malmöju na vernih duš dan
paj zmolili molitve za rajne in nato v
procesiji šli od groba do groba. Tam
so molili za rajnega ali rajno in nato
vsak grob posebej blagoslovili ter pokropili z blagoslovljeno vodo. Posebej
so se še enkrat ustavili ob preranem
grobu Franca Franseusa, ki je bil pred
mesecem dni tam pokopan.
Nato se je vse ljudstvo prestavilo v
cerkev našega Odrešenika, kjer je bila sv. maša, pri kateri je duhovnik nagovoril ljudi o kreposti hvaležnosti,
ki naj dela ljudi najprej hvaležne Bogu za dar odrešenja, hvaležne pa tudi
za darove in sadove, ki so jih bili deležni letošnje leto na vrtu, v gozdu, v sadovnjaku, kakor za ljudi, ki so jih srečevali v življenju. Naj hvaležnost dela
sedanjo družbo prijaznejšo in prijetnejšo, ko živimo v svetu interneta,
računalništva in vse večjega razosebljenja, anonimnosti. Kot so ljudje
povsem drugačni, prijaznejši in ple-
menitejši, kadar vandrajo po planinah, tako naj kristjani prinesejo s pomočjo hvaležnosti to veliko krepost
kot kvas v sedanjo družbo, ki postaja vse manj občutljiva za stisko sočloveka.
Zahvalna nedelja v Malmöju je
bila tudi letos nekaj posebnega, saj
sta mami Ivanka in Marjeta pripravili kruh in vino, ki sta ju za darovanje
prinesli na oltar. Po sv. maši sta oboje
razdelili med prisotne, da bi bili deležni zdravja in božjega blagoslova ter
da bi v življenju gojili krepost hvaležnosti in dobrote. Za kavo in pecivo je tokrat poskrbela Jelka Horki,
saj je bila sv. maša za njenega pokojnega moža Emila. Lepo in prijetno
se počutijo ljudje, naj bo v cerkvi pri
sv. bogoslužju in kadar je priložnost,
da se srečujejo na agape po sv. maši.
Bog povrni!
Gostitelj Lojz Meglič iz Köpinga ima odprto srce za goste.
36
Grob Ivana in Ljudmile Ručna na Kvibergu
Zlati jubilej Slovenske katoliške
misije na Švedskem naj bo priložnost, da bodo rojaki ponovno obnovili svojo pripadnost oltarnim občestvom širom po Švedski ter da se bodo
tudi druga in naslednje generacije še
bolj aktivno vključile v društveno življenje na Švedskem. Vsaka anonimnost vodi v smrt naroda, kakor tudi
v lastno zapuščenost in pozabo.
Dragi rojaki, hvala vam za vso vašo dosedanjo zvestobo ter povabljeni, da z
vašo pomočjo in s prizadevanjem obnovite pripadnost Kristusovi Cerkvi,
kakor tudi narodnim koreninam. Naj
materni jezik s pomočjo vas, prve generacije, še naprej živi v tej skandinavski
deželi. Naj tudi naslednji rodovi spoznavajo slovensko kulturo, s katero naj
se srečujejo tudi Švedi. Bodite ambasadorji slovenstva na Švedskem. Hvala
vam vsem za vso dosedanjo zvestobo!
vaš Zvone Podvinski
Slovenska skupnost iz Landskrone na zahvalno nedeljo
ZGODBA
Tanja Mlakar
KJE RASTE DEŽ?
»Krivična si. Ni bilo tako, vsega si imela dovolj. Tebi se pa
res ni bilo treba pritoževati.« Marina je odkimala z glavo,
potem pa vstala, prijela skodelico kave in brez besed odšla
sedet pred hišo. Vzdihnila je in odkimavala z glavo. Če se
bo tako nadaljevalo, bo morala oditi prej, kot je nameravala. Teden dni tu ne bo moč zdržati.
Ko je odpirala predale v svoji sobi in prijemala v roke stare zvezke ter knjige, se je spomnila, s kakšnim veseljem jih
je na začetku vsakega šolskega leta zavijala v lep papir. Ponavadi sta z mamo že poleti odšli v knjigarno in nakupili vse potrebno za novo šolsko leto. »Saj so stare barvice še
dobre,« je Marina včasih odvrnila, ko je mama tudi to naročila pri prodajalki, a je mama odkimala. »Ne, mislim, da
je prav, da imaš vsako leto nove barvice. Jih boš raje uporabljala,« ji je odvračala. »Na sejmu lahko kupiva rabljene
knjige,« je Marina predlagala vsako leto, a je mama spet odkimavala. »Ne, lepše se je učiti iz novih knjig.« Marina je bila tiho, a na koncu osnovne šole je imela celo škatlo neporabljenih barvic ter več škatel knjig, ki jih nikoli ni oddala
naprej. Njena mama, je vzdihnila sama pri sebi. Pravzaprav
je imela ona res vsega dovolj. Še preveč, o tem je imela mama prav. Nikoli ji ni omejevala kakršnegakoli izobraževanja.
Če se je Marina želela vpisati na tečaj tujih jezikov ali tečaj
plesa, ni niti z besedo omenila, da je predrago. »Pojdi,« ji je
prigovarjala. Če je potrebovala nova oblačila, je le prikimala
in z njo odšla po nakupih. Oče je včasih stisnjenih obrvi gledal, ko sta prinesli domov kakšno dražjo stvar, a je ponavadi ostal tiho. Mama pa ga je le pogledala in v hipu se je nanj
razjezila. »Kaj se jeziš, saj nisem nič rekel,« ji je odgovarjal.
»Videla sem tvoj očitajoči pogled,« mu je odvračala. Oče pa
je ponavadi le vzdihnil in zamahnil z roko. »Ženske!« ga je
Marina včasih slišala cinično pripomniti. Ko se je zdaj spet
ozrla po sobi, je videla, da je res prenatrpana. Mama v vseh
teh letih ni odvrgla niti ene njene stvari. Vse je bilo tako kot
tisti dan, ko je zapustila to hišo. Morda bi morala zdaj, četudi bo ostala tu le krajši čas, odvreči nekatere stvari.
Mama se je vrgla v vsakdanje obveznosti. Ni treba, je odgovarjala na vsako njeno vprašanje, pri čem naj ji pomaga.
»Bom sama! Na dopustu si. Odpočij si!« je bil vedno enak
njen odgovor.
Marina je veliko časa preživela v naravi. Obhodila je vse bližnje griče in nekega dne se je odpravila k potoku. Ko je sedela na obrežju in namakala noge v mrzlo vodo, se je spomnila na očeta. Koliko ur sta prebila tu, je pomislila. Oče
je lovil ribe, ona pa je hodila po mrzli vodi, metala vanjo
drobno kamenje in zrla v vodno gladino. Oče, kje si? je tiho zašepetala. Je bila sploh mama kdaj tu z njima, je pomislila. Ni se mogla spomniti. Vedno je prinesel spomin le njo
in očeta. Nekega dne je oče ujel velikega krapa, Marina pa
je jokala, ko je videla, da bo riba morala umreti.
»Izpusti ga,« je jokala in proseče zrla vanj. Čeprav je vedela, da je bil oče na ulov neizmerno ponosen, je vseeno krapa spustil nazaj v vodo. Marina pa je splezala v njegovo naročje in se mu neskončno zahvaljevala.
»Mojo princesko vendar moram ubogati,« ji je smeje odgovarjal in jo božal po laseh. Ko je še isti večer o tem pripovedovala mami, je videla, da so se tudi njej zasvetile oči.
»Vrgel si ribo nazaj v vodo? No, to je bilo res lepo, čeprav
... tudi pečena ribica v pečici ne bi bila slaba.« Ko je Marina to slišala, je mamo grdo pogledala, a jo je oče potolažil:
»Le jezi naju, veš. Tudi sama bi storila enako.«
»Res?« je Marina vprašujoče pogledala mamo. Ko je mama
prikimala, se je Marina umirila. Zato je oče vedno, ko sem
bila z njim tu, ob potoku, prinesel domov prazno vedro, je
pomislila. In zato še danes ne maram rib, je tiho pristavila.
Po nekaj dnevih sprehajanja po vasi in obiskovanju šolskih
prijateljic je Marina uvidela, da bo v tem brezdelju težko
zdržala. Morda bi res začela pospravljati svojo sobo, je pomislila in se odločila, da bo začela še istega dne.
»Kaj počneš?« jo je vprašala mama, ko je odprla vrata njene sobe.
»Pospravljam.«
»Saj je pospravljeno, skrbela sem za to,« ji je odvrnila mama.
»Omare so polne rabljenih knjig in zvezkov, čas je, da to
odstranim.« Mama je le prikimala, potem pa odšla. Marina
pa je jemala v roke vsak zvezek, ga prelistala in se ustavljala ob napisanem. Kako hitro so minila ta leta, je pomislila,
še včeraj sem sedela v šolski klopi, danes pa iščem službo.
Počasi je stvari nalagala v kartonske škatle in jih odnašala pred hišo.
»Kaj boš z njimi?« jo je vprašala mama, ko sta sedeli pri
kosilu.
»Ne vem, lahko jih odnesem v smetnjak za star papir.« Mama je prikimala.
37
ZGODBA
»Vedno sem imela tako lepe stvari za šolo, pri tem res nisi
gledala na denar,« je pripomnila Marina.
»Nisem, ker sem imela sama kot otrok komaj kakšen zvezek.« Marina jo je začudeno pogledala.
»Nikoli mi nisi o tem pripovedovala. Samo en zvezek si
imela za pisanje?«
»Ja, na eni strani za en predmet, na drugi za drugega. Če je
bilo treba, smo celo vstavljali liste. No, potem, ko sem bila
že v višjih razredih, sem imela kakšnega več.« Vzdihnila je.
»Nisem vedela tega.«
»Nekateri otroci iz bogatih družin so že tedaj imeli več
zvezkov, lepo ošiljene svinčnike in nalivno pero. Jaz sem
si to lahko le želela. Ne veš, kako sem po tem hrepenela.«
»Si zato meni vsako leto kupovala tako lepe stvari za šolo? Navsezadnje si ti bolj uživala v vsakoletnih nakupih kot
jaz.« Mama jo je pogledala in vzdihnila.
»Vedno se mi je zdelo, da se je tebi in očetu to zdelo nekoliko neumno. A nisem si mogla pomagati, saj ko sem videla tvoje nove barvice, se mi je zdelo, da popravljam krivico,
ki se je zgodila meni.«
»Kakšna krivica se ti je zgodila, mama?« Mama je nekaj časa zrla predse, potem pa odkimala.
»Saj ni bilo nič takega, ni omembe vredno.« Marina jo je
vprašujoče pogledala, potem pa umaknila pogled. Prvič
je mama omenila nekaj podrobnosti iz svojega otroštva,
je pomislila. Ves čas, dokler je Marina še živela doma, se o
tem niso pogovarjali. Zakaj je bilo tako, se Marina takrat ni
spraševala. A zdaj so jo stvari pričele zanimati.
»Imaš še kaj stikov z Davidom?« jo je vprašala mama. Marina je odkimala.
»Si zdaj sama?« Marina je spet prikimala.
»Kako je s študijem. Ti gre?« Marina je za hip zaprla oči.
Tolikokrat je pomislila, ali mamo skrbi, kako študira. Kako
lepo bi bilo, ko bi v času študija slišala tako vprašanje, kot
ga je mama zastavila zdaj: ti gre študij?
»Končala sem, opravila sem vse izpite.«
»Kaj že? Pa diploma?«
»Vse sem naredila. Diplomirala sem in iščem službo.« Marina je videla, da je mami zmanjkalo besed. Odkimavala je
z glavo, potem pa spet poiskala njen pogled.
»Ne morem verjeti. Tako si bila pridna?« je tiho dejala.
»Drugega mi ni preostalo. Kdo bi me preživljal, ko bi prenehala dobivati očetovo pokojnino?«
»Saj razumem. A vedela si, da se lahko vedno obrneš name
in se vrneš domov, kajne?« Marina je odkimala.
»Kako naj bi to vedela? Vsa ta leta me nisi poiskala.«
»Ti si zaprla vrata za seboj in me pustila samo. Čemu bi te
jaz iskala? Sama si se tako odločila.«
»Res je. A potem, ko si tudi ti meni zaprla edini izhod, ki
sem si ga takrat želela. Ni mi žal, da sem se tako odločila, čeprav mi ni bilo lahko. A zdaj je minilo vse, težave so
pozabljene. Ni se nama treba o tem pogovarjati,« je Marina odvrnila.
Njuna pogleda sta se srečala. Če bi zdaj kdo sprejel njeno
stavo, bi stavila. Zadela bi glavni dobitek, zagotovo. Zdaj bo
prišlo iz njenih ust. Ponudba.
»Mislim, da ne smeš ostati predolgo doma,« je mama končno le spregovorila. Marini pa se je zaletela slina. To je bilo
zadnje, kar je pričakovala iz njenih ust. Videla je, da je vesela, ker se je vrnila. Res sta se pogovarjali o vsakdanjih
stvareh, a že po nekaj dneh je videla, da je mama postala
drugačna. Večkrat ji je tudi namignila, da jo je razveselila s
Škof Peter Štumpf s somaševalci in ministranti pri maši ob praznovanju 40-letnice župnije v Ingolstadtu
38
ZGODBA
svojim prihodom. Morda se je vseeno zmotila, je pomislila
Marina. Potem je mamo pogledala in ji prikimala.
»Tudi jaz mislim, da si moram čim prej najti službo. Upam,
da se bo to res kmalu zgodilo. Samo prej moram najti še
stanovanje v mestu. Sobice v domu nimam več.«
»Ne podim te od doma in zelo sem vesela, da si spet doma.
A ne želim, da se še kdaj ponovi stara zgodba. Nauk je bil
precej težak. Zato si uredi svoje življenje tako, kot si ga sama želiš in ne oziraj se name. Mislim, da imaš glede službe v mestu mnogo lepšo prihodnost.« Marina jo je pogledala v oči. A iz njenega pogleda je razbrala, da misli resno.
Očitno se je zadnja leta njena mama spreminjala, je premišljevala Marina, ko se je zvečer odpravila na tek po poljih.
Veter ji je mršil spete lase in hladen večerni zrak jo je prijetno hladil. Tu ni srečala nobenega tekača, v mestu so tekli skoraj v vrsti, je premišljevala, ko je uživala v tišini in
samoti. Kakšna lepa koruza, je pomislila, ko je tekla mimo nje. Koliko mestnih otrok še ve, kako raste, je pomislila. Kako se je ona vedno veselila, ko je oče na dvorišču v
zgodnji jeseni zakuril in potem nabodel koruzo na ošiljeno vejo in podal njej in mami koruzo. Sedeli so na majhnih pručkah okoli ognja in jo vrteli nad žerjavico. Marina je bila nestrpna in jo je toliko časa poskušala že prej, da
jo je potem, ko je bila koruza končno le pečena, že skoraj
zmanjkalo. Oče se je temu smejal, a vedno ji je potem ponudil svoj pečeni koruzni strok. Mama, ki je bila tudi neučakana, ni dosti zaostajala za njo. Torej očetu ni preostalo
drugega, kot da je znova nabodel nove stroke koruze in jih
vrtel nad žerjavico. Takrat smo se imeli lepo, je pomislila
Marina. To so bili lepi trenutki, vsaj nekaj medsebojne topline je bilo, je pomislila. Zakaj tako poredko, se je vprašala. Ko je v tistem večeru vsa zadihana pritekla nazaj, je mama zalivala rože pred hišo.
»Dolgo te ni bilo, skrbelo me je že,« je pripomnila.
»Mama, bova pekli koruzo? Saj jo imaš na vrtu kaj posejane, kajne?« Mama je prikimala.
»Nekaj je imam. Bi jo res pekli? Toda, saj še ni zrela?«
»Vsako leto smo jo pekli, dokler je bil oče živ. Torej jo bova zdaj pekli sami. Seveda takrat, ko bo zrela,« je odločno
odvrnila Marina, potem pa odšla v hišo. Torej bom morala
ostati doma, dokler koruza ne bo dozorela, se je nasmehnila. Ni vedela, zakaj ji je nenadoma ta misel postala všeč.
Morda se bo tudi ona morala bolj potruditi, je mrmrala, ko
je stala pod tušem. Morda sem bila v preteklih letih preveč
neprizanesljiva do staršev. Morda.
»Greš z mano na grob?« jo je nekega vročega dne po zajtrku povabila mama. Marina je bila že nekajkrat tam. Nabrali sta cvetje, vzeli svečo in šli.
»Lepo skrbiš za grob,« je pripomnila Marina, ko sta se približevali pokopališču.
»Si že bila tam?« jo je presenečeno pogledala mama.
»Bila, lepo je urejen,« je odvrnila Marina. Oče, namesto da bi
te objela doma, klečim na tvojem grobu. Kako se je to lahko zgodilo, je pomislila. Trenutek noči je spremenil njeno življenje. Vse bi bilo drugače, ko bi bil še živ. Morda bi tudi jaz
zadnjih pet let preživela doma, je pomislila in se ozrla k mami. Ona pa je tiho hodila in zrla predse. Bi jo oče pustil na tabor. To vprašanje si je že mnogokrat zastavila, a odgovora nikoli ne bo dobila. Verjetno, si je odgovorila vsakič. Oče. Zdaj
sta že stali pred grobom. Mama je zamenjala cvetje in prižgala svečo. Marina pa je počepnila in pobožala mrzel kamen.
BORIS NOVAK *1950 + 2005
Boris, Boris, je odzvanjalo vse naokoli. »Oči, kje si?« je tiho zašepetala in pobožala napis. Mama jo je vprašujoče pogledala, potem se je pokrižala in tudi sama pobožala mrzel
kamen. Stali sta tiho. Potem je Marina vstala in prijela mamo pod roko.
»Pogrešam ga.«
»Jaz tudi,« je odvrnila mama.
»Kako se je to lahko zgodilo? Čez noč?« je zašepetala Marina.
»Tudi sama se to pogosto sprašujem. Ni bil bolan, nobenih
težav ni imel. Zvečer je legel in zjutraj so ga odnesli. Bolj bi
se morala zanimati zanj. Morda pa ga je kaj bolelo, pa ni hotel povedati,« je mama komaj slišno odvrnila.
»Mama, nimaš si kaj očitati. Če bi se ti zdel bolan, bi ga zagotovo peljala k zdravniku. Tudi jaz nisem nič vedela in
slutila.«
»Bi se vrnili zdaj domov?« jo je mama prekinila.
»Še malo ostaniva,« je odkimala Marina in se ozrla naokoli. Ciprese, visoke lepotice so postale. Drevje na obrobju pokopališča je tudi preraslo betonsko zidovje. Ker je bilo pokopališče na previsu, je vedno pihalo.
»Greva?« jo je spet pogledala mama. Marina je odkimala.
»Jaz bom šla. Ti pridi kasneje,« je rekla potem mama, se
obrnila in počasi odšla. Stara se, je pomislila Marina. Njen
korak postaja počasnejši in težji. Hrbet se je nagnil naprej.
Veter je prinašal vonj cipres in plamenček v rdeči lučki je
migetal. Veter ga je božal, zdaj z ene, zdaj z druge strani.
39
ZGODBA
»Oči!« je tiho poklicala.
»Oči?«
»Oči.«
Pokleknila je. S prsti je pobožala njegovo ime in z ustnicami poljubila mrzel kamen. Mnogokrat si je želela poklekniti na njegov grob, pa tega zadnja leta nikoli ni storila. Če je
šel David domov, je prosila njega, naj prižge svečo na grobu. Odkimavala je, ko jo je David vabil, naj odide z njim in
potolaži svoje srce. Ni zmogla, ker je vedela, da bi se morala
peljati mimo domače hiše. Na očeta ni imela mnogo spominov, a tisti, ki so bili, so bili trdno v njenem srcu. Ona in oče
pozimi na saneh. Morala je biti stara kakšnih osem let, ko
se je nedeljskega popoldneva oče odločil, da se bo odpravil z njo na bližnji hrib. Presrečna je bila, ker se je to zgodilo zelo poredko. Ponosno se ga je oklepala, ko sta prišla na
sankališče. Otroci, ki so bili navajeni, da je vedno prihajala
tja sama, so jo presenečeno pogledali. Potem pa … veselju
in zimskim radostim ni bilo videti kraja. Ona in oče na saneh drvita po strmem hribu, ona in oče na tleh, zakopana
pod snežno kepo in ona ter oče premočena korakata proti domu. Ko jima je mama odprla vrata, je ostala brez besed. Onadva pa sta se zarotniško nasmejala, odhitela v hišo
in skupaj sedla k peči. Še danes je okušala vonj slanine, ki
sta jo z očetom jedla tistega dne. Mama pa ju je smeje opazovala, a se jima ni pridružila. Imela je pomembno delo, je
odvrnila. Naslednji dan bo morala oddati važno poročilo v
službi. To je vsekakor imelo prednost. Marina lahko počaka. Vedno je bilo tako.
»Mami, poglej,« je mala deklica pritekla k njej. Mama je s
pogledom ošinila sliko.
»Lepo je.« Potem je vzela telefon in nekoga poklicala. Marina pa je stala ob njej, da bi obrnila list v zvezku. Naslednja stran je ponujala nov pogled, ves zvezek je bil porisan.
Še toliko bi ji rada pokazala, a mame njeno risanje ni zanimalo. Sorodnik, mrtev že pol stoletja, je potreboval njeno pomoč.
»Mami,« je spet začela Marina.
»Ne zdaj! Počakaj. Mar ne vidiš, da govorim po telefonu?«
jo je odpravila z zamahom roke. Marina je prikimala. Ob
njej je stala kot vojak. Mirno in neslišno. Mama pa je dobila že nov problem v reševanje. Dojenček, ki prihaja na ta
svet, prosi za posredovanje. Njegova starša premišljujeta, da
bi se ga znebila. To je pa res hudo, si je rekla Marina, ko je
slišala njegovo prošnjo. Moje slikice bodo počakale. Njena
mama je odgovorna in primerna, da reši ves svet. Ona mora počakati. Mora! Potem ... se je naredil dan in Marina se
40
je zbudila. Sanje, je pomislila. Očitno bo zdaj, ko je spet doma, neprestano sanjala. V mestu se ji to ni pogosto dogajalo. Ko je odprla oči, je ob oknu zagledala mamo, ki je razgrnila zavese.
»Dobro jutro,« jo je mama prijazno pozdravila.
»Tudi tebi,« je zamrmrala Marina in jo zaspano pogledala.
»Greš z menoj v zidanico?« Marina jo je presenečeno pogledala.
»Mar ... Jo še imaš?«
»Kam naj bi jo dala?« je odvrnila mama. Lahko bi jo prodala, je pomislila Marina. Podarila. Ali porušila.
»Pa ... vinograd? Tudi še obstaja?« Mama je prikimala.
»Vinograd še vedno stoji, na istem mestu. Oddala sem ga
v najem bližnjemu sosedu Andreju, ki mi vsako leto pripelje nekaj vina v zameno.« Ni slabo, je pomislila Marina. Na
vratih se je mama obrnila.
»Grem nama pripravit zajtrk. Potem bova šli.« Prav, je pomislila Marina. Za razliko od nje je mama to jutro videti fantastično. Ampak ona ni sanjala, da je njena mama ne
mara.
Preden sta prišli iz vasi, sta srečali nekaj ljudi. Marina je videla njihove začudene poglede. So ju sploh kdaj videli skupaj, je pomislila. Ni se mogla spomniti. Odleglo ji je, ko je
bila zadnja hiša za njima.
»Kakšen je novi najemnik? Kdo je?« je vprašala Marina, ko
sta že zakorakali na gozdno cesto.
»Ne poznaš Andreja? To je mlajši fant iz sosednje vasi.
Rad ima zemljo. Ko sem videla, kako mu oči zažarijo, ko
pogleda trto, sem vedela, da je pravi. Živi z naravo in diha z njo.«
»Redko ga vidim,« je nadaljevala mama, »ponavadi postori
vse ob jutrih, ko mene ni.«
»Greš večkrat tja gor?« jo je začudeno pogledala.
»Včasih. Vzamem nahrbtnik in grem.«
»Zakaj ne greš z avtom?« je vprašala Marina.
»Nimam ga. Prodala sem ga. Kmalu po očetovi smrti.«
»Ga ne potrebuješ?«
»Včasih bi ga morala imeti, pa takrat naprosim koga, da mi
pripelje, kar potrebujem. Sicer pa sem se odločila, da ga ne
potrebujem. Preveliki stroški za premalo uporabo.« To pa
je nekaj, česar doslej pri mami ni poznala, je pomislila Marina. Postala je zelo varčna. Tudi oče je bil varčen, od nekdaj. Marina se je spomnila dogodka, ko je oče odšel na službeno pot za nekaj dni. Marina je bila takrat stara kakšnih
sedem let.
Se nadaljuje
LUČKIN KOTIČEK
PRILIKE
Jezus je uporabljal privlačne zgodbe in z njimi pripovedoval o božji ljubezni. Te preproste zgodbe
so imenovali prilike in vsaka je imela svoj pomen, ki je ljudi opozarjal na osnovne, temeljne vrednote božjega kraljestva. Ljudje naj o pravilih božjega kraljestva vedo in ta nečela osebno in svobodno
sprejmejo. Najprej je potrebno spoznanje, da Bog vse ljudi ljubi in jim odpušča. Tako jim pomaga in
jih spodbuja, da bi bili dobri. Ker je On sam dober in v dobroti popoln.
DOBRI OČE
Nekoč je živel bogat kmet. Imel je dva sina. Nekega dne mu je mlajši sin rekel,
naj mu da njegov delež dediščine, ker nemerava oditi. Oče je tako storil. Starejši brat pa je ostal doma in pomagal očetu.
Mlajši se je odpravil v daljno deželo in se tam zabaval in ni mislil na svojo prihodnost. Izgubil je vse svoje imetje in tudi vse svoje prijatelje. Stradal je in delal kot
svinjski pastir. V stiski je sklenil, da se vrne domov in očeta prosi odpuščanja.
Oče je bil srečen in je temu sinu vse odpustil. Pripravil je za vse domače veliko gostijo.
41
MALO ZA ŠALO
»Zakaj pa jokaš, Tone?«
»Ali nisi bral, da je v Ameriki umrl neki milijarder?«
»Saj vendar nisi bil v sorodu z njim!«
»Saj ravno zato jokam.«
☺
Na Čopovi v Ljubljani sedi slikar in na platnu ustvarja podobo starega mestnega jedra. Mimo prideta policista in
eden reče:
»Vidiš, kako se muči, ker nima fotoaparata!«
☺
Američan je kot turist obiskal Albanijo in ponesreči s cigaretnim ogorkom povzročil požar, ki je zaradi suše in slamnatih zgradb popolnoma opustošil deželo. Albanci so se
sklenili maščevati. V Ameriki so poiskali slamnato hišo (res
je, da so jo dolgo iskali) in jo zažgali. Naslednji dan so lahko prebrali v časopisu:
»Neznanci požgali albansko ambasado!«
☺
»Katera dvojica redno dela v pisarni, polni uradnikov?«
»Strojček za kavo in ventilator.«
☺
Starejša gospa je sedela na klopci v parku in s kruhom krmila golobe. Drobne koščke belega kruha je metala okoli
sebe in klicala ptice. Mimo je prišel mladenič, jo nekaj časa
opazoval, nato pa pristopil k njej in ji očital:
»Vi mečete hrano stran, v Afriki pa otroci stradajo!«
»O, mladenič, jaz sem pa že prestara, da bi kruh lahko vrgla tako daleč!«
☺
Profesor zgodovine je rekel Tinetu:
»Tine, ko je bil Aleksander Veliki star toliko kot ti, je osvojil že pol sveta!«
»To pa ni nič čudnega, saj je bil Aristotel njegov učitelj!«
☺
Hudič je obiskal svetega Petra in mu predlagal nogometno tekmo med nebom in peklom. Sveti Peter se je razveselil povabila:
»Ne razumem, kako si prišel na tako idejo, saj imamo v nebesih vse najboljše nogometaše sveta.«
»Mi imamo pa vse nogometne sodnike!« mu odgovori hudič.
☺
Dva prašiča sta se sprehajala po ulici. Ko gresta mimo mesnice, eden začudeno vzklikne:
»Poglej te nore ljudi! Mislijo, da potrebujemo rezervne dele!«
42
Angleški turist je v Ljubljani vprašal mimoidočega:
»Ali je to Trg republike?«
»Mhm!« mu je odgovoril neznanec.
Anglež je pogledal v slovar, toda besedice »mhm« ni odkril
v slovarju, zato je vprašal naslednjega mimoidočega:
»Ali je to Trg republike?«
»Aha!« mu je ta odgovoril.
Anglež je zopet pogledal v slovar, toda tudi te besede ni našel v slovarju. Naenkrat zagleda policista, stopi k njemu in
ga vpraša:
»Ali je to Trg republike?«
»Da!« mu je odgovoril policist.
Anglež ga je razumel in nato je policistu razložil, kaj se mu
je pred tem zgodilo.
»Veste, to je tako,« mu je povedal policist. »Tisti, ki je odgovoril z besedo »mhm«, ima končano osnovno šolo, tisti, ki
je odgovoril z »aha«, ima srednjo šolo, tisti, ki odgovarjajo
z »da«, imajo pa končano fakulteto!«
»Torej imate tudi vi končano fakulteto?« je vprašal Anglež.
»Mhm!«
☺
Mali Jure si je želel sestrico, zato je Bogu napisal pismo:
»Ljubi Bog. Sem zelo priden, zato si želim sestrico.«
Po tem stavku se je ustavil in začel razmišljati. Vstal je, vzel
vrv in Marijin kip tesno povezal in ga skril v omaro. Potem
je nadaljeval s pisanjem:
»Če želiš še kdaj videti svojo mamo …«
☺
Mladenič vpraša doktorja:
»Ali bom lahko igral kitaro, ko bom ozdravel?«
»Kako, da ne?«
»Sijajno! Nikoli še nisem igral na kitaro.«
☺
»Natakar, kaj mi priporočate?«
»Flambirano juho, flambiran zrezek, flambirano solato …«
»Zakaj pa vse flambirano?«
»Kuhinja nam gori!«
☺
Mož se pozno vrne iz gostilne, žena pa ga pričaka že pri
vratih in začne se mučenje, seveda verbalno:
»Jaz čistim, perem, kuham, skrbim za otroke in se cel dan
razdajam za dom, ti pa zapravljaš v gostilni!«
Mož se razjezi in zavpije:
»Kdo je gospodar v družini?«
Žena mu prisoli zaušnico, mož reče z milim glasom:
»Kaj tudi vprašati ne bi smel?«
OGLASI
1201A11 – V Podčetrtku – blizu term Olimia prodam novo hišo (glej sliko). Hiša ima dve
etaži ( 140 m2). Prva etaža je v celoti urejena, podstrešje pa je ometano. Hiša je zgrajena
na mirni lokaciji ob asfaltirani cesti z vsemi komunalnimi priključki. Cena 132.500 EUR,
tel.: 00386 31 66998.
1202A11 – Prodam vikend hišo pod Krvavcem (Gorenjska). V hiši so tri spalnice, dnevna
soba, kuhinja, kopalnica, lovska soba, vinska klet, garaža, terasa, dva balkona. Parcela s hišo meri 750m2. Informacije zvečer na tel. 0032 8271 4622 (Belgija).
1101A11 – Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš
naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36, D-40721 Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44 5 62). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
1004B11 – Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter v druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: [email protected], tel. +497157-479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany
AKTUALNO
Napoved dogodka:
Slomškovo leto
Na Ponikvi, v rojstnem kraju blaženega škofa Antona Martina Slomška, se bo v soboto, 26. novembra
2011, z molitveno uro in mašo začelo Slomškovo leto, ki bo potekalo v spomin na 150. obletnico njegove smrti. Pod geslom Svetost prenavlja svet
bo leto trajalo do nedelje, 25. novembra 2012, ko ga bodo
sklenili s škofijskimi praznovanji.
Program v teku Slomškovega leta bo osredotočen na
ohranjanje žive zavesti pomena njegovega življenja in dela. Vsak mesec bodo izpostavili posamezno, za Slomška
značilno vrednoto, ki je aktualna tudi danes: vera, edinost, kultura, družina, vstajenje, Cerkev, domovina,
duhovništvo, Marija, vzgoja, delo in narava. S krajevnimi dogodki bodo avgusta in septembra 2012 zaznamo-
vali zadnje dogodke njegovega zemeljskega življenja: posvetitev cerkve svetega Križa nad Belimi Vodami, zadnjo
vizitacijo v dekaniji Laško, duhovne vaje v Rogaški Slatini
(kjer bodo od 9. do 13. septembra 2012 duhovne vaje za
duhovnike), zadnji obisk Ptujske Gore, posvetitev cerkve
sv. Rozalije pri Podplatu in zadnji trije dnevi v Mariboru. Ob 13. obletnici Slomškove beatifikacije, 19. septembra 2012, bo v mariborskem gledališču glavna akademija, bogoslužni vrhunec praznovanja pa bo v Mariboru na
Slomškovo nedeljo, 23. septembra 2012.
Slomškovo leto bo priložnost za molitev in nadaljevanje dela za uspešno nadaljevanje procesa za Slomškovo
razglasitev za svetnika (kanonizacijo). V ta namen bodo
vsak 19. dan v mesecu (na dan beatifikacije) po župnijah in drugih skupnostih potekale molitvene ure ali druge oblike skupne molitve. V mariborski stolnici sv. Janeza
Krstnika bo vsak 23. dan v mesecu od 19.00 do 24.00 potekalo molitveno bdenje na Slomškovem grobu.
TISKOVNI URAD SŠK
Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Vsaka beseda od 50 dalje stane 0,50 EUR. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR.
Z večkratno zaporedno objavo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelj in založnik: DRUŽINA, SI-1000 Ljubljana, p. p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München, Nemčija • Odgovorni urednik: Ljubo Bekš, Ljubljana •
Uredništvo: Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438-30-50, faks: 01/438-30-55 • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana,
tel. 01/360-28-28, E-naslov: [email protected], E-naslov: [email protected]
LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75
CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 8,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje
je 41,25 evra.
LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 315 SEK • Švica 45 CHF • Velika Britanija 28 GBP • Avstralija
53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD.
Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d.d.: 02014-0015204714, DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za
Našo luč, IBAN SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava. Grafična priprava: Brane Beno, Družina, d. o. o. • Tisk:
tiskano v Sloveniji.
43
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: NAŠA LUČ, POLJANSKA C. 2, SI - 1000 LJUBLJANA, TEL.: +386 1 438 30 50, FAKS: +386 1 438 30 55
ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV, DIAKONOV IN PASTORALNIH SODELAVCEV V EVROPI
A N G L I J A
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
spletna stran: http://skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: [email protected]
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) (0)1/544-25-75; F (*43) (0)1/544-25-75;
M (*43) (0)699-192-200-49
duhovnik: Branko Umek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: www.spc-dunaj.net
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv
SLOVENSKA ŽUPNIJA VORARLBERG
v soupravi, mag. David Taljat (glej Švica)
SLOVENSKA KAT. MISIJA SPITTAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
e-naslov: [email protected]
HRVAŠKA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
e-naslov: [email protected]
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910
rektor msgr. dr. Jožko Pirc
T (*39) 06.718 72 88
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
župnik: Karel Bolčina, T (*39) 0481. 21849
M (*39) 0338. 1958 889, F 0481. 5192 17
Trg sv. Andreja 1/a, 34170 Gorica/Italija
e-naslov: [email protected]
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
BELGIJA, NIZOZEMSKA
IN LUKSEMBURG
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
e-naslov: [email protected]
NEMČIJA
KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA
SLOVENCEV PO SVETU
predstavnik pri NŠK: msgr. Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER
BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
spletna stran: www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
e-naslov: [email protected]
F R A N C I J A
DELEGATURA – AUMÔNERIE NATIONALE DES
SLOVÈNES DE FRANCE
Moulin de Thicourt 57380 THICOURT
Tel – Fax (*33) 03. 8701 0701
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
spl. stran: www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) 0173 340 82 95
e-naslov: [email protected] [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik in delegat: Jože Kamin
e-naslov: [email protected]
Diakon Ciril Valant: 32, rue de la Guilloire,
78720 La Celle les Bordes. Tel: 01 34 85 26 66
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
e-naslov: [email protected]
DUHOVNA OSKRBA SLOVENCEV
V NADŠKOFIJI KÖLN
župnik: Martin Mlakar
Eltingplatz 16, 45141 Essen
T (*49) 0201. 3109 826
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
spletna stran: www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
Spl. stran: www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA INGOLSTADT
Aventinstr. 25, 85051 INGOLSTADT
T (*49) 0841. 590 76, T/F 0841. 9206 95
M (*49) 0179 880 9762
župnik: Stanislav Gajšek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: http://skm-ingolstadt.2hp.eu
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
spletna stran: www.skm-stuttgart.de
župnik: dr. Zvone Štrubelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM
Neunkirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (glej Augsburg)
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. MISIJA MÜNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
e-naslov: slowenischsprachige-mission.
[email protected]
tajnica in pastoralna sodelavka: Barbara Alič
spletna stran: www.skm-muenchen.de
župnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900
e-naslov: [email protected]
župnik v pokoju: Marjan Bečan
e-naslov: [email protected]
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
e-naslov: [email protected]
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Hadži Milentija 75, 11000 Beograd
T (*381) 11 308 55 85, F (*381) 11 308 55 84
župnik: stolni župnik
ŠVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 031. 7115 421,
spletna stran: http://www.slovenskamisija.se/
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: [email protected];
[email protected]
ŠVICA-LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ZÜRICH
Hallwylstrasse 60, 8004 ZÜRICH
T (*41) 044.3013 132, M 079. 7773 948
F (*41) 044. 3030 788
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
e-naslov: [email protected]
RAFAELOVA DRUŽBA, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel. (*386) 1-438 30 50, faks (*386) 1-438 30 55,
e-naslov: [email protected] • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
Tradicionalni septembrski kulturni praznik Prijateljev SKM Merlebach
»Flance« iz Baške grape so zbrano prepevale pri nedeljski
daritvi.
V skupnih prošnjah je odsevala povezanost z domovino
in vesoljno Cerkvijo.
Slovenska kapela pred skupnim Očetom v zahvali, prošnji
in molitvi
Pred vhodom v dvorano Vouters - Merlebach nas je pričakal ansambel »Suha špaga« iz Škofje Loke.
Brez znanega »povšter tanca« tudi
tokrat ni šlo.
Folklorna skupina »Razor« iz
Tolmina nas je popeljala v lepoto
tradicionalnih folklornih plesov.
Zbrano občinstvo prvo soboto in nedeljo septembra vedno izraža svoje vidno navdušenje.
Hvaležno in veselo navdušenje so
nad obiskovalci izražali tudi nastopajoči gostje.
Tudi tokrat se nas je zvrstilo okrog 500 ljubiteljev slovenske kulture in njenega izročila.