1. No category

april 2013, letnik 62, številka 4
M E S E Č N I K
Z A
S L O V E N C E
P O
S V E T U
Papež Frančišek s Slovenci v srcu
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih
duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska,
kulturna in narodna vprašanja
Založba Slavica & Antikvariat
– 1. del
Katekizem
Pridite in poglejte
Zakaj k maši?
Mlada srečevanja
Rafaelova družba
Komentar meseca
Prisluhnimo domovini
Iz življenja naših župnij
Zgodba
Križanka
2
7
8
9
10
11
12
13
16
36
43
Prva stran ovitka: foto – Oton Naglost
Druga stran ovitka: Slovenski kulturni praznik
v Genku, foto – arhiv Slovenske župnije v Beneluksu
Tretja stran ovitka: foto – Oton Naglost
Četrta stran ovitka: foto – Jože Kamin
Slovenci smo lahko z izbiro zadnjih
treh papežev zelo zadovoljni. Nihče
ni prihajal iz kake oddaljene dežele,
v kateri bi bila Slovenija povsem neznana. Mnogokrat se nam zgodi, da
moramo tujcem razlagati, kaj je to
Slovenija. Celo sosedom, ki živijo malo dlje od Trsta, moramo kdaj dopovedovati, kje leži ta država. Včasih je treba komu povedati celo to, da Jugoslavije ni več med državami tega sveta. Pri zadnjih papežih, ki jih imamo
bolj v zavesti, pa teh težav ni bilo. Za vse smo v njihovi zavesti obstajali
že, ko so prevzeli mogočno papeško službo.
Papež Janez Pavel II. je bil Slovan, ki je bil v Sloveniji, preden je zasedel
mesto rimskega škofa. Prav tako je »sosed« Bavarec Benedikt XVI. imel
veliko stikov s Slovenci, še posebej v nemškem papeškem zavodu, kjer so
mnogokrat nastanjeni slovenski duhovniki, ki so na študiju v Rimu. Podobno je s papežem Frančiškom. Čeprav prihaja z drugega konca sveta,
iz Južne Amerike, ima v svojem srcu tudi Slovence. Še več, kardinal Franc
Rode trdi, da je od zadnjih treh papežev najtesneje povezan s Slovenci.
Kardinala je celo prosil za molitveno podporo v slovenskem jeziku.
Zanimivo je, da so papeški stiki s Slovenci večinoma prav stiki s Slovenci po svetu. To še na poseben način velja za papeža Frančiška. Slovenska
skupnost v Argentini je rodila na desetine duhovnikov, ki so svoje moči dajali na razpolago tudi argentinski Cerkvi. Tako je imel kardinal Bergoglio
vse do izvolitve za papeža med najožjimi sodelavci enega prelata in enega škofa slovenskega rodu. Zato ni čudno, da so Slovenci v Argentini izvolitev doživeli zelo globoko. Takole je svoje vtise za Našo luč strnil mladi
intelektualec iz Buenos Airesa Jože Rožanec:
»Popoldne v službi sem slišal sodelavca: bel dim! Kardinali so izvolili novega papeža! Čez nekaj minut smo izvedeli, da je bil izvoljen buenosaireški nadškof in kardinal Jorge Bergoglio. Polastilo se
me je veselje. Po službi sem hitel v bližnjo cerkev Najsvetejšega zakramenta, kjer je bila ura češčenja in nato slovesna sv. maša v zahvalo za novo izvoljenega svetega očeta. V pridigi je duhovnik poudaril, da je izvoljeni naslednik sv. Petra blizu revnim ter da mu je
posebno blizu češčenje sv. hostije. Že kot univerzitetni študent je namreč obiskoval to cerkev in večkrat čez noč bdel ob Najsvetejšem.
Izvolitev novega Papeža nas je navdala s posebnim veseljem, ki ga je težko opisati. Izvoljen je bil človek, ki ga vsi poznamo, kar nas še posebno
nagovarja.«
Ni kaj dodati. Papež Frančišek nas je vse ponižno prosil za molitev, mi pa
zaupamo, da bo njegov pontifikat blagoslov tudi za naš narod.
Lenart Rihar
POGOVOR
Založba Slavica
& Antikvariat – 1. del
Dr. Anton Kovač
Ste lastnik in urednik založbe Slavica. Predstavite nam
to ustanovo.
Založba Slavica je naslednica založbe dr. Rudolfa Trofenika,
ki sem jo prevzel leta 1987. Specializirana je za izdaje slavistične, pretežno znanstvene literature ne le v slovenščini,
ampak tudi v angleščini, francoščini in nemščini.
Kakšen je program založbe?
Program založbe je nekaj založniških zvrsti. Ena teh je zgodovina in duhovni svet Slovencev. Druga je zgodovina in
kultura Južnih Slovanov. Slovenija ima torej svojo serijo,
južnoslovanski jeziki pa svojo. Poleg tega je še revija srbskega in hrvaškega sodobnega leposlovja.
Komu so namenjene te izdaje?
Naše izdaje so namenjene v glavnem univerzitetnim knjižnicam in inštitutom, ki se ukvarjajo s študijem južnoslovanskih jezikov, zgodovine in kulture. Deloma sta vključena tudi madžarski in albanski prostor.
Katerim področjem se največ posvečate?
Poleg Slovenije je tu področje nekdanje Jugoslavije: Hrvaška, Srbija, Makedonija, Albanija in Kosovo ter Črna gora.
Preko tega okvira izdaje založbe niso posegle.
So izdaje namenjene visokošolskim ustanovam le v
Nemčiji ali tudi drugod po svetu?
Z izjemo publikacije Zlatorog, planinske pravljice, so vse izdaje urejene za potrebe univerzitetnih knjižnic in znanstvenih ustanov po celotni Evropi, v Ameriki, Avstraliji in Novi Zelandiji. Le v Južni Ameriki nimam nobenega naslova.
Kaj Vas je pripeljalo k tej dejavnosti?
To je dolga zgodba. Po začetnem jezikoslovnem študiju na
ljubljanski univerzi sem dobil na podlagi dobrih ocen možnost za tečaj francoskega jezika v Parizu. Na svoj 21. rojstni dan leta 1963 sem odhajal iz Ljubljane in že vedel, da
se ne bom vrnil.
Kaj Vas je zadržalo v Parizu?
Po uspešno zaključenem tečaju sem spoznal nekega profesorja, ki me je ohrabril za nadaljevanje študija in me usmeril na Sorbono. Študiral sem literaturo in jezikoslovje.
2
Dr. Anton Kovač
In uspešno dokončali študij?
Žal, ni šlo. Zapletlo se je pri financah. Po prvem pripravljalnem letu nisem dobil obljubljene štipendije. Kazalo je, da se
bom zaradi finančne stiske moral vrniti v domovino, vendar tega nisem želel. Iskal sem rešitev in pisal bratu na Novo Zelandijo, naj mi pomaga dokončati študij v Parizu. Namesto tega mi je poslal letalsko karto za potovanje na Novo
Zelandijo, češ da so tam vsaj tri ali štiri odlične univerze,
kjer lahko nadaljujem študij. Najprej sem skušal prodati vozovnico, pa ni šlo, ker je bila neprenosljiva. Primoral me je,
da sem odšel na Novo Zelandijo.
Tam ste nadaljevali študij?
Tako je. Tam sem nadaljeval študij literature na univerzi Victoria v Wellingtonu. Že v Parizu sem se navdušil za simboliste Verlainea, Rembeauxa. Potem sem na Novi Zelandiji nadaljeval študij angleške literature in jezika pa tudi nemškega
in francoskega jezika. Povsem naključno sem tam naletel na
roman Mihaila Bulgakova Mojster in Margareta. Nad tem
romanom sem se zelo navdušil in nekako premagal v sebi odklon do vsega slovanskega, bolje rečeno ruskega. Bulgakov je ruski pisatelj, ki je bil pod vplivom ruskih simbolistov. Prav tedaj sem spoznal tudi profesorja katedre za ruski
jezik in ta me je prepričal, da sem začel študirati še ruščino.
POGOVOR
Vas je ruščina prevzela?
Ne, ne. Po začetnih dveh letih so bili moji glavni študijski
predmeti angleška in nemška literatura, od jezikov pa nemščina in francoščina. V tretjem letniku sem se začel ukvarjati z ruskim jezikom in literaturo in sem naredil bakalavreat in nato nadaljeval študij za magisterij in se pri tem
osredotočil na ruščino.
Ta študij ste zaključili?
Študij sem zaključil in dosegel magisterij z najvišjo oceno.
Med tem študijem pa sem se srečal z delom nekega ameriškega profesorja, ki je bil specialist za rusko simbolistično
literaturo. Ruski simbolizem me je navdušil in sem se mu
oglasil, ker me je to področje posebej pritegnilo in sem želel doktorirati na to temo.
On je bil tudi na Novi Zelandiji?
Ne, bival in predaval je v Ameriki na univerzi Princeton.
Povabil me je, naj pridem k njemu za asistenta. Bilo je vabljivo in sem leta 1968 odšel v Ameriko.
Selitev na severno poloblo.
Tako je bilo, vendar sem imel sprva namen, da se vrnem
na Novo Zelandijo, ker sem imel tam štipendijo in sem jo
bil obvezan vračati. Profesor je dobil stolico predavatelja na
univerzi Stanford in sem šel seveda z njim kot asistent. Tu
sem začel svoje delo za disertacijo pri njem.
Tema disertacije?
Tema je bila Andrej Beli in njegove Simfonije. Beli je napisal štiri simfonije in je eden glavnih predstavnikov ruskega simbolizma poleg Aleksandra Bloka, Sologuba, Brjusova.
Govorim o ruskem simbolizmu, ki je bilo literarno gibanje
širokega spektra na prelomu iz 19. v 20. stoletje in izhaja iz
Dogodivščine štajerske zemlje
miselnega sveta V. Solovjova. Velik vpliv na mlade pesnike in pisatelje so imela dela Dostojevskega, Merežkovskega,
Zinaide Gipius, Puškina in Tjutčeva. Celota ruske literature
je našla novo osnovo v ruskem simbolizmu. Zame je to zadnji razcvet ruske literature in kulture na področju slikarstva in glasbe. Iz simbolizma in kot reakcija proti njemu je
izšla ruska avantgarda. Vse je doseglo nek višek in se dokaj hitro razsulo.
Kaj Vas je tako zelo pritegnilo v ruskem simbolizmu?
Predvsem miselnost, filozofsko ozadje. Tu je veliko Nietzscheja, nekaj steinerjanstva. Simbolisti so drug za drugim romali k filozofu Rudolfu Steinerju v Švico. Največji
vpliv pa sta imela Nietzsche in Kerkegaard. Kar me je najbolj zanimalo v ruskem simbolizmu ali zakaj sem se poglabljal v to, je bilo spoznanje, da slovanstvo ni nekaj nebogljenega, če prihaja do tako visokih dosežkov v literaturi
in umetnosti.
Je ruski simbolizem jemal iz ruske duhovnosti?
Na vsak način. Očeta ruskega simbolizma sta Solovjov in
Dostojevski. Miselnost izhaja od njiju, vse drugo je literatura.
Izbor knjižnih izdaj založbe Slavica
Simbolizem ni prisoten samo v literaturi?
To je širši pojav. Močan vpliv ima v slikarstvu in tudi v
glasbi.
3
POGOVOR
drugih slovanskih jezikov. Po tej malo skrivni poti so malo na skrivaj uspeli uvesti tudi študij manjših južnoslovanskih jezikov. Sam nisem nikoli predaval slovenščine ali hrvaščine ali kaj podobnega. Predaval sem samo primerjalno
literaturo in ruščino.
Študij na univerzah je bil odziv na interese in zanimanja
v družbi in politiki?
Pravilno. Univerze se vedno odzivajo na potrebe družbe,
tudi politike. Programi filozofskih fakultet to upoštevajo,
medicinske, naravoslovne in tehnične fakultete se odzivajo
potrebam industrije. V Ameriki podjetja pogosto financirajo naravoslovne stolice na univerzah v pričakovanju, da od
tod kasneje črpajo nove strokovnjake. Takih velikih mecenov pri filozofski stroki ni. Industrija pa financira velik del
tehničnih in medicinskih fakultet.
Arcticae horulae – prva slovenska slovnica (Adam
Bohorič, 1584)
To je bila vsebina Vašega dela na univerzi v Ameriki?
Da, najprej kot docent ruskega jezika na univerzi Stanford, nato kot profesor ruskega jezika in literature na univerzi Michigan.
Kako dolgo ste bili v Ameriki?
Osem let sem bil tam. Delo je zajemalo predavanja, poučevanje jezika na začetni ravni, kasneje tudi na višji stopnji. Poleg
tega pa seveda predvsem literatura. Moram pa reči, da sem
več kot o simbolistih predaval o Dostojevskem in Tolstoju. Tematiko predavanj sem izbiral po zanimanju študentov.
Zakaj je bilo v Ameriki tako veliko zanimanje za ruščino in rusko literaturo?
V tistih letih je slavistika doživljala v Ameriki pravi razcvet. Bil je čas po Sputniku. Ruski uspehi v vesoljski tehniki so prevzeli ameriško družbo. Vlada je razkošno podpirala študij ruščine in ruske literature in univerze so lahko
razvijale te programe. Ker je bil na razpolago denar, so univerze posegle na področja, kjer so lahko računali na študente. Ustanavljale so stolico za ruski jezik in od profesorja in njegove razgledanosti je bilo odvisno, kje in v kakšni
meri so se temu osnovnemu programu pridružili še študiji
4
Namen, da bi se vrnili na Novo Zelandijo, se ni uresničil?
Ni se. Najprej je bilo to zame breme, ker sem moral vrniti stroške študija. To sem odplačal delno že na Stanfordu in
dokončno v Michiganu. Na povabilo na znanstveni simpozij na temo literature v času prve svetovne vojne sem odpotoval v Nemčijo in tam se je zasukalo vse drugače. Tam
sem spoznal svojo bodočo ženo in usodo je krojil še obisk
pri založniku Trofeniku, ki sem ga želel obiskati in pokarati, ker še ni izšel moj članek, ki sem mu ga poslal. Ko sem
bil pri njem, mi je na moje vprašanje potisnil pred nos zadnjo izdajo revije, kjer je bil objavljen moj prispevek. Črnilo
je bilo še sveže. Prišla sva v pogovor in mi je omenil, da išče
nekoga, ki bi nadaljeval delo njegove založbe. Bil je že v letih in vprašal me je naravnost, če bi to nalogo hotel sprejeti.
Dr. Rudolf Trofenik je bil ustanovitelj založbe?
Založbo je ustanovil v petdesetih letih in jo zelo uspešno
vodil skoraj trideset let.
Kdo je bil ta mož?
Ddr. Rudolf Trofenik je bil doktor civilnega in kanonskega
prava. Zelo piker človek, visoko izobražen intelektualec. Včasih malo prepotenten, vendar se je zavedal svojih izjemnih
sposobnosti in intelekta. To je rad pokazal v krogih tistih ljudi, ki so bili ali pa so le mislili, da spadajo v krog intelektualcev. Znani so bili njegovi nastopi pri Mačku v Ljubljani, kjer
so se redno zbirali pravi in namišljeni intelektualci. Imel je
navado, da je v nekem trenutku vstal in podal svoj nagovor v
tekoči visoki latinščini v veselje nekaterih prijateljev in v zadrego nekaterih ‚intelektualcev‘, ki niso razumeli nič.
POGOVOR
Je bil profesor?
V Ljubljani je bil mlad docent prava na pravni fakulteti. Nekaj časa je študiral tudi na Sorboni in se tik pred vojno vrnil
v Ljubljano, kjer je dobil mesto docenta. V medvojnih letih
je predaval na univerzi, na pravni fakulteti.
Od kod je bil doma?
Trofenik je Mariborčan. To je bila znana mariborska družina. Tam je dokončal gimnazijo, potem pa šel študirat v
Ljubljano.
Kaj ga je odneslo na tuje?
Naredil je velik greh. Bil je izdajalec, ker se ni držal zapovedanega kulturnega molka med vojno in je ves čas predaval. Zato je bil takoj po vojni obsojen in bil nekaj let zaprt v Škofji Loki.
Šola prevzgoje?
Zasliševalec je vztrajno zahteval, naj mu izda osebo, kateri
pošilja obvestila v Nemčijo. Ker tega ni opravljal, zasliševalec
pa je pri vsakem zaslišanju to zahteval, je hudomušno navedel ime nekega profesorja, ki mu je bil študijski spremljevalec in pokrovitelj. S tem je bil zasliševalec zadovoljen, ker se
mu je zdelo, da ga je strl, in potem je bil kmalu izpuščen. Ve-
del je, da nima nobenih izgledov za mesto na fakulteti. Zaprosil je za odhod v tujino in se legalno odselil v Nemčijo.
Najbrž se je hitro znašel?
Poiskal je svojega kolega in ta ga je potegnil v krog strokovnjakov in profesorjev na področju, za katerega je bilo
veliko zanimanje: to je področje jugovzhodne Evrope, ki so
ga imenovali enostavno Balkan. V ta krog držav je spadala Madžarska, Romunija, Bolgarija in nekdanja Jugoslavija.
Bil je pravnik, ne pa zgodovinar?
Bil je pravnik, vendar gre tu za področje zgodovine in filozofije, ki je nanj naletel in to zanimanje je pograbil ter zasnoval založbo, da bi nudil študije s področja, ki ga je dobro
poznal. Imel pa je tudi srečo. Njegov znanec je našel v Rimu
v papeški biblioteki knjigo, ki je veljala za izginulo, slovenski prevod Cerkvene ordninge, ki jo je izdal Trubar. Naredil
je faksimile in seveda zaslovel. Nenadoma je postal zanimiv
tudi doma in dovolili so prodajo te izdaje tudi v Sloveniji, kar je bilo zanj velik uspeh. To mu je prineslo kar nekaj
slovenskih avtorjev, ki so publicirali pri njem. Kljub temu
je slovenistika ostala bolj obrobni del njegove dejavnosti.
Očitno je iskal sodelavce zelo načrtno?
Gotovo je imel srečo, da je našel skupino profesorjev na
münchenski univerzi, ki so se posebno zanimali za to področje. Še iz svojih študijskih let je poznal prof. Kretzenbacherja, znanega etnologa, Štajerca iz Gradca. V Münchnu pa sta ga v svoj krog sprejela prof. Schmaus in Kissling.
Oba sta imela velik vpliv na univerzi pa tudi v bavarski in
nemški politiki.
Znal je združevati ljudi.
Bila je nekakšna neformalna, prijateljska skupina, ki se je
shajala vsak četrtek pri Trofeniku. Tu se je uporabljala latinščina, razpravljalo se je, debatiralo, popilo kar nekaj vina in tu
so nastajale ideje za vse to, kar je potem izšlo v njegovi založbi. Bil je človek, ki je znal sogovornika vzpodbuditi k izoblikovanju lastnih idej in misli, ki jih je potem sam uresničeval.
Pridobil je tudi slovenske avtorje.
Da. Več slovenskih strokovnjakov je pridobil med svoje sodelavce. Morda je najpomembnejše delo na področju študij
Brižinskih spomenikov. To je imelo največji odmev tako v
Sloveniji kot tudi v svetu.
Tu malu besediše treh jezikov (Marko Pohlin, 1781)
Najbolj znane izdaje so faksimili?
Da, med najpomembnejšimi so faksimili Cerkovna ordninga, Dalmatinova Biblija 1584, Brižinski spomeniki, Chro-
5
POGOVOR
nica Nestoris (Miklošič), Dogodivščine Štajerske dežele
(Krempl), Grammatik der Slavischen Sprachen in Krain,
Kärnten und Steyermark (Kopitar), Slava Vojvodine Kranjske. Faksimile Biblije je bil zgodovinski dogodek, ki zasluži
strokovno raziskavo o pripravi tiska.
Ni mi znano, kako je potekalo sodelovanje z Mladinsko
knjigo. Nekaj bakroreznih plošč je v mojem arhivu.
Ponudil Vam je prevzem založbe?
Ponudba je prišla ob prvem srečanju in sam sem želel malo
premisliti zadevo. Seveda sem se čutil vezanega na dolžnosti, ki sem jih imel. Potem pa so prišle še osebne spremembe. Poroka in družina. Prišel sem nazaj k njemu in prišlo je
do dogovora. Sporazumela sva se za skupno delo v kratki
prehodni dobi prevzemanja. Naenkrat mu je slovo postalo
težko in predaja se je zavlekla v prehodno dobo skoraj dveh
let. Še ob prodaji ga je »skrbelo« in se je bal, da bom začel
izdajati »kuharske knjige«, v Trofenikovem pojmovanju, da
bom znižal nivo založbe na tržni nivo.
Ni imel zaupanja?
Osnova njegove bojazni je bila pri moji ženi, ki je bila zaposlena kot tržni strokovnjak pri zelo veliki münchenski založniški hiši, ki je izdajala tudi kuharske knjige. Bal se je,
da bo ona vzela vajeti v roke in diktirala program založbe
Slavica. Pa se je uštel. Žena ni imela nobenih takšnih želja.
Kaj se je spremenilo pri založbi z vašim prevzemom?
Njegovi avtorji so bili njegove starosti in so se poslovili
od aktivnega pisanja. Kot slavist pa sem se seveda usmeril bolj na slavistično področje. Trofenik je imel poudarek
na zgodovinskem, jaz sem prenesel to na tipično slavistično področje.
Na katere izdaje ste najbolj ponosni?
Zelo sem navezan na knjigo, ki sem jo izdal z dr. Ladom
Lenčkom, profesorjem na kolumbijski univerzi. Lenček je
najpomembnejši ameriški slovenist. Knjiga o Oblaku, malo znanem slovenistu strokovnega naboja Miklošiča in Jagića, je Lenčkovo življenjsko delo.
Oblak se je posvetil raziskavi slovanske dialekte, a je žal
prezgodaj umrl. Raziskoval je na celotnem slovenskem področju, vključno v Reziji in Makedoniji. Tam ga je avstroogrska oblast obtožila vohunjenja, ker ni doumela njegovega dela. Lenček je ob raziskovalnem delu v knjižnici
Slatikov Čedrin v Sankt Peterburgu našel Oblakov rokopis.
Od knjižnice je dobil mikrofilm, na osnovi katerega sva objavila faksimile z znanstvenim komentarjem in diplomat-
6
Ljudske pesmi s Kranjskega
skim prepisom korespondence med Oblakom in Cortenayem. To je res zanimiva knjiga.
Poizkus malo bolj donosne knjige je bila publikacija Zlatoroga, namenjena širši publiki. Izdaje knjig, kot je knjiga
o Oblaku, so seveda samo za ozek krog ljudi ali ustanov in
nekaj smo hoteli imeti za širšo publiko.
Strokovne publikacije založbe SLAVICA izhajajo v posebnih znanstvenih vrstah. V vrsti Kultur, Geschichte und Geisteswelt der Slowenen je izšla knjiga F. Bernika o Ivanu
Cankarju, Paternujev Prešeren v nemščini (poseben izvod
je izšel v moji slovenski založbi tudi v slovenščini). V vrsti Kultur, Geschichte und Geisteswelt der Slüdslawen so pomembna dela: Djurić/Žunjić, Die serbische Philosophie
heute ali npr. Schützovo delo Frankens Mainwendische Namen. V vrsti Ethnica et nationes je izšel zbornik o simpoziju
Kleine Nationen und ethnische Minderheiten im Umbruch
Europas in A Decade That Made History. The European Council 1989-1999. Pripovedna dela sodobnih južnoslovanskih avtorjev (Basara, Der zerbrochene Spiegel ali Savicevic, Das Ende des Zetalters der Kasiopeia) izhajajo v vrsti
Südslawische Erzähler.
Knjige gredo še v promet?
To delo se je upehalo proti koncu devetdesetih let. Po letu 2002 je vsaka izdaja prinesla negativen izkupiček. Vsako knjigo pa je bilo treba finančno pokriti, zato sem se posvetil antikvariatu.
Kakšen je obseg izdajateljskega dela?
Okroglih 20 naslovov. Več ne. Če bi hotel biti uspešen založnik s poudarkom na prihodkih, bi moral res začeti s kuharskimi knjigami. Vendar to ni namen založbe.
Pogovor vodil J. P.
KATEKIZEM
Molitev
POT MOLITVE
Obstaja veliko poti molitve. Nekateri
hodijo samo po eni, drugi po vseh.
Obstajajo trenutki žive gotovosti:
Kristus je tukaj, govori v naši
notranjosti. V drugih trenutkih
Kristus molči, je
nepoznan v daljavi
... Molitev v svojih
neštetih oblikah je
za vse ljudi prehod v
življenje. To življenje
ni v nas samih,
prihaja od drugod.
(brat Roger Schutz)
Dokler živimo, se
borimo, dokler
se borimo, je to
znamenje, da nismo podlegli in
da v nas prebiva dober duh. Če ob
smrti ne boš zmagovalec, bodi vsaj
bojevnik.
(sv. Avguštin)
Moliti pomeni bolj poslušati kakor
govoriti. V premišljevanju Bog bolj
gleda nas kakor pa mi njega.
(Carlo Caretto,
duhovni pisatelj in mistik)
Vse težave v molitvi imajo en sam
vzrok: molimo, kakor da Bog ne bi
bil navzoč.
(Terezija Avilska)
505. Zakaj je molitev včasih boj?
Duhovni učitelji vseh časov so rast v veri in ljubezni do Boga
opisovali kot boj, pri katerem gre za življenje in smrt. Bojno polje
je človekova notranjost. Kristjanovo orožje je molitev. Lahko se
pustimo premagati od svojega samoljubja, se izgubimo v ničnih
rečeh - ali pa si priborimo Boga.
Kdor hoče
moliti, mora
pogosto najprej
premagati svojo
notranjo bedo.
To, kar danes
mladi imenujejo
‚null bock‘
(nezavzetost),
so poznali že
puščavski očetje
kot lenobnost,
naveličanost
(akedia). Odpor
do Boga je velik
problem v duhovnem življenju. Današnji duh časa v molitvi ne
vidi nobenega smisla, tudi poln koledar molitvi ne pušča nobenega
prostora. Treba pa se je boriti tudi zoper skušnjavca, ki stori vse, da
bi ljudi odvrnil od podaritve Bogu. Če Bog ne bi hotel, da v molitvi
pridemo k njemu, nikoli ne bi dosegli zmage.
506. Ali ni molitev le nekakšen pogovor s seboj?
Značilno za molitev je prav to, da človek pride od sebe k drugemu,
od jaz k ti, od naravnanosti nase v popolno odprtost. Kdor
resnično moli, more izkusiti, da Bog govori - in da pogosto govori
drugače, kakor mi želimo ali pričakujemo.
Izkušeni molivci poročajo, da človek pogosto pride iz molitve
drugačen, kakor je šel vanjo. Marsikdaj so pričakovanja izpolnjena:
žalosten človek je potolažen, malodušen človek prejme novo moč.
Utegne pa se zgoditi, da bi človek rad pozabil stiske, a je prestavljen
še v globlji nemir; človek bi rad bil spokorjen v miru, pa prejema
novo nalogo. Resnično srečanje z Bogom, kakor se v molitvi vedno
znova dogaja, lahko povsem razbije naše dosedanje predstave o Bogu
in o molitvi.
7
CERKEV
Pridite
in poglejte
SLOVENSKI PASTORALNI NAČRT
»Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem
storila. Kaj, če je on mesija?« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu (Jn 4,29-30).
Ta citat iz Janezovega evangelija je zapisan na začetku slovenskega pastoralnega načrta, ki je bil pred kratkim predstavljen slovenski Cerkvi. Njegov namen: Živa občestva
Cerkve in njihovi posamezni člani bodo z novo apostolsko gorečnostjo vabili in spremljali brate in sestre k osebni veri, k osebnemu srečanju s Kristusom kot Odrešenikom
človeka, da bi se drug drugemu lahko darovali v ljubezni
(pip 59).
Dokument Pridite in poglejte je razdeljen na pet delov, kar
predstavlja pet korakov do uresničitve v življenju. Tu so
presoje znamenj časa in iskane smeri. Širokopotezen je v
svojih ciljih, o poteh do uresničevanja ciljev pa postavlja
vprašanja občestvu. Nudi tudi predloge in ima določeno
predstavo o poti do ciljev. Opira se na dokument plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem in v tistem procesu ter po
njem opravljeno delo. Sledi predvsem zahtevi, naj Cerkev
na Slovenskem dobi pastoralni načrt, ki bi bil vodilo prizadevanja za notranjo in zunanjo prenovo Cerkve po smernicah koncila. Obenem upošteva, da je za sodelovanje širše
množice katoličanov potrebno prijazno povabilo k dejavni udeležbi v tem procesu. Nadškof Stres se v začetni spodbudi opira na vse, ki so pripravljeni odpreti uho navdihom
Duha. Samo to nas more pripeljati do prave naravnanosti
na Kristusa, ki je edino ime, po katerem naj bi se mi rešili (prim. Apd 4,12). Poudarja, da je dokument šele začetna pobuda, prvi korak, ki naj mu sledijo drugi. Ne le koraki nekaj načrtovalcev, ampak koraki skupnosti vernih v
vseh škofijah naše domovine in naj se jim pridružimo tudi katoličani na tujem. Vse nas spodbuja, naj začnemo prebirati dokument, naj ga premišljujemo, se o njem pogovarjamo. Predvsem pa je potrebno, da vsa spoznanja začnemo
uresničevati v življenju in naj si pri tem med seboj pomagamo. Naj nas zanima, kako to pot hodijo z nami drugi, naj
si pomagamo, naj bomo med seboj odgovorni in spodbudni. Skupaj bomo lažje spoznali prvenstvene naloge za celotno Cerkev.
8
Uvodne misli v branje dokumenta obsegajo sedem točk.
1. Številne pobude so že v
preteklosti jasno nakazale potrebo po pastoralnem
načrtu. Papež Janez Pavel
II. je ob beatifikaciji A. M.
Slomška v Mariboru poudaril pomen sinode, po kateri je Cerkev na Slovenskem
poklicana, da si izdela posodobljen in jasen pastoralni načrt. Sinodalni dokument je
namreč izpostavil, da je bilo v preteklosti premalo načrtovane pastoralne dejavnosti. Cerkev potrebuje skupno zasnovana jasna načela in pota na vseh področjih svojega delovanja.
2. Ob sklepu sinode smo pričakovali pastoralni načrt v
kratkem času. Pa ga ni bilo. Očitno smo potrebovali daljši
čas zorenja. Sedaj pa je trenutek, da se odločimo in podamo na pot, ki si jo bomo začrtali vsi skupaj.
3. Temeljno izhodišče za načrt je Jezusovo naročilo, naj
oznanjamo evangelij vsemu stvarstvu. To velja za vse čase.
Naslanjamo pa se na drugi vatikanski cerkveni zbor in njegove dokumente in navodila.
4. Naše izhodišče je sklepni dokument plenarnega zbora
Cerkve na Slovenskem, sprejet 18. maja 2002 na Brezjah. V
njem so tri pomembne odločitve, ki veljajo tudi za slovenski pastoralni načrt: odločitev za človeka, za družbo solidarnosti ter za novo evangelizacijo.
5. Omenjeni dokument je skupna zaveza slovenskih katoličanov za prihodnost. Ta pa je v rokah tistih, ki delajo danes. Odgovornost je na naši generaciji: v družinah, župnijah, redovnih skupnostih, laiških gibanjih, skupnostih in
združenjih, skratka v vseh občestvih. Cilj tega ni perfektno
oblikovan dokument, ampak proces razločevanja, klicanje
Svetega Duha ter dogovor o dejavnostih, ki so potrebne. Sedanje besedilo je le izhodišče, krovno vodilo, prvi pripomoček za pastoralne odločitve. Vse to delo želimo vključiti v
obhajanje leta vere, ki ga je razglasil sveti oče.
6. Nujna je osebna odločitev za poslušnost Svetemu Duhu. »Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam«
(Raz 2,7). Sv. Duh je prvi načrtovalec življenja Cerkve, zato se pastoralno načrtovanje lahko zelo razlikuje od človeškega načrtovanja.
7. Škofje so za zavetnika nove evangelizacije na Slovenskem izbrali bl. Antona Martina Slomška. Vsi se mu zaupno priporočajmo.
MLADINSKA STRAN
Zakaj k maši?
Živjo, Petra! Pred kratkim sem se z znancem pogovarjala o veri in presenetil me je z vprašanjem: Zakaj hoditi k maši, če se je Jezus za nas daroval že enkrat za vselej? Sama o maši sploh nisem tako razmišljala, zame je bila to doslej
navada, no, tudi vera, da tam nekaj prejmem. Kako bi mu ti odgovorila?
Kristina
Draga Kristina! Mislim, da so prijateljstva z ljudmi, ki znajo
zastavljati vprašanja, imenitna spodbuda za naše razmerje
z Bogom. Ko sama naletim na tako vprašanje, se obrnem
nanj: »Jezus, kaj bi ti odgovoril?« Potem pobrskam po Katekizmu katoliške Cerkve, po Svetem pismu, včasih pa še
po kakšni drugi knjigi in spoznam, da so bila vsa vprašanja že zastavljena in da je sicer hiter odgovor pogosto mogoč, s srcem pa ga dojamemo in odkrivamo počasi, skozi življenje z Gospodom.
Tudi za skrivnost, ki se dogaja pri mašni daritvi, velja nekaj
podobnega. Veliko ljudi čuti, da jim sodelovanje pri evharistiji prinaša mir, pogum, tolažbo, ne da bi znali razložiti,
zakaj. Ko pa razumemo, kaj se pri posameznih delih maše
dogaja, nam to pomaga, da lahko še bolj s srcem sodelujemo. Nikoli pa ne moremo povsem razložiti, kaj se je v resnici zgodilo. Ljubezen je pač nemogoče razložiti.
Poskušala bom odgovoriti še na vprašanje tvojega prijatelja. Jezus se je zares daroval za nas dokončno in popolnoma, enkrat za vselej s svojim trpljenjem in žrtvovanjem za
nas, z daritvijo na križu. Sam je dan prej, česar se spominjamo na ve-likonočni četrtek, upodobil to darovanje pri
zadnji večerji. V podobi kruha in vina je sam sebe podaril apostolom, ko jim je rekel, da sta to njegovo telo in kri,
jih povabil, da od tega jedo in pijejo in naj to delajo v njegov spomin. Jezus se nam na ta način podarja. V žrtvovanju svojega življenja za nas se nam podari, ker nas ljubi. To
dejanje je popolno in dokončno, ker je Bog in popoln v svojih dejanjih. Tudi Jezus sam tik pred smrtjo na križu izreče besede: »Dopolnjeno je.« V tem ima tvoj prijatelj prav.
Toda Bog ni omejen na čas in ker njegova ljubezen ni razdeljena, nam omogoča po svoji dobroti, da se vedno znova
na skrivnosten način udeležujemo iste Jezusove daritve. Jezus ne gre pri vsaki maši znova skozi telesno trpljenje (zato Cerkev uporablja za mašo izraz 'nekrvava daritev'), vendar nam podarja navzočnost pri svojem delu odrešenja, ki
se je zgodilo z njegovo smrtjo in vstajenjem. V tem lahko vidimo božjo dobroto, ki omogoči nam, ki šele postopoma postajamo pripravljeni odgovoriti na njegovo ljube-
zen, da vedno znova črpamo in se vedno znova vračamo k
njemu. Maša nas posvečuje, pripravlja na združenje z Bogom, ki bo izpolnitev našega življenja in podoba našega življenja v nebesih.
Naj povzamem odgovor: Jezusova daritev na križu se je zares zgodila enkrat za vselej in naše odrešenje se je že takrat izvršilo, po božji dobroti pa nam je pri obhajanju svete
maše omogočeno vedno znova prihajati k temu dogodku. Skrivnost tega zakramenta je prav v tem, da to ni samo
spominjanje na Kristusovo darovanje, ampak se vedno spet
udeležimo te udejanjene božje ljubezni.
Petra
Foto: Tatjana Splichal
9
MLADA SREČEVANJA
Luka ali Lucas?
Ko vtipkam ime Luka v spletni iskalnik, ne pridem daleč. Šele pod imenom Lucas Somoza Osterc najdem vrsto člankov, fotografij in drugih objav. Ime je dobil po starih starših. A če se rodiš v Argentini, avtomatsko postaneš Lucas
– razen doma in v slovenski sobotni šoli.
Natalija Barišić Bevc
se peti in nastopati. S štirinajstimi leti, ko se mi
Luka, kako to, da si se znašel v Sloveniji?
je spremenil glas, sem se odločil: Operni pevec
Študiral sem na inštitutu najpomembnejšega
bom, to mi je v krvi. Pevec ima lahko prekrasen
opernega gledališča Teatro Colòn v Buenos Aiglas - a kdor ne poje s srcem in dušo, zame ni peresu (kot vsi ostali v verigi slovenskih opernih
vec. Tenor Giuseppe di Stefano mi daje inspiracipevcev, kot so Finki ali Vasle). Leta 2011 sem se
jo. Sam sem bariton, glasovno sicer blizu tenorja.
preizkusil na avdicijah v Ljubljani. Že takrat sem
Bi pa rad bil tenor, če bi mi bilo dano (se smeje).
začutil, da je to mesto, kjer moram biti. In, preden me vprašaš, ti odgovorim, da Argentine ne
Katere slovenske skladbe bi se rad lotil kdaj
pogrešam! Družina se veseli, da iščem svojo pot v Lucas Somoza Osterc
v prihodnosti?
Evropi. Slovenija je na odlični legi in je pomembna zakladnica
Odprti zadnji zlogi slovanskih jezikov se dajo zelo lepo peti
zame in za mojo kariero. Ne da se primerjati z neprijetno ne– najbolj v ruščini. Tudi italijanščina in francoščina imata
varnim Buenos Airesom. Tukaj je mir. Varno je. Tukaj se posvoji lepoti. Na argentinski šoli so nas učili francoščino, itačutim doma. Imam »cimra« pevca in prijatelje iz Argentine lijanščino, latinščino ... Edino angleščina mi ni všeč. Kje so
med njimi je tudi sošolec, ki je sedaj bogoslovec. Lansko jesen
tiste stezice … Slovenske cerkvene pesmi, kot naša »zimzesem bil spet v Argentini. Že prvi dan sem pogrešal Slovenijo.
lena« Marija skoz življenje so zelo ganljive in me spominjajo
na romanja v Argentini. Po novem sem se lotil fascinanZakaj si se rodil prav v Argentini?
Mama se je rodila v taborišču v Italiji, leta 1949 pa je družina tnih slovenskih samospevov. Lani sem prvič pel Lajovčev
odšla v Argentino – saj v povojnem času poti nazaj domov ni Mesec v izbi v prevodu Otona Župančiča.
bilo. Žal stari oče osamosvojitve ni doživel. Stara mama pa je Od česa živi operni pevec?
leta 1992 prvič potovala v Slovenijo. Bil je petek, ko se je po tri- Operni pevec živi mirno, zdravo in od svojega dela. Včasih temesečnem bivanju vrnila v Argentino. Dan kasneje ji je odpo- lovadi. Zjutraj vadi nove arije in tehniko. Kdor nima agenta, se
vedalo srce. Mama in stari starši so mene – edinca, blaženega s sam prijavlja pri opernih hišah. Ko ga kdo povabi na avdicijo,
tremi sestričnami - vzgajali kot Slovenca. Priimek Somoza iz- da vse od sebe. (Pred nastopom pa še večkrat pomoli, se šada, da je moj oče Argentinec in – Bog ve – če bi živel v Sloveni- li.) Kadar ne pojem v operi, pojem pri mašah in na porokah.
ji ali sploh pel, če bi z njim odrasel (se simpatično nasmehne). Sem še mlad in glas se mi še razvija. Dobro bi bilo spet dobiti
Kdo te je navdušil za petje?
Kot slovenska družina smo doma veliko peli. Mama me je kot
otroka peljala v opero. To mi je bila zmeraj strast. Vedel sem
celo za posamezne pevce, katero vlogo so kje in kolikokrat
peli. Slovenska šola mi je dala osnovne napotke: Naučil sem
Tvoj/a naj ...
izvajalec
beseda
hrana
pijača
kraj ali pokrajina
značilnost
osebnost
izkušnja
vic
10
argentinski/a
Bernarda Fink
dulce de leche (To je lepo in še slastno!)
asado
»kavica«
mesto Buenos Aires
pozdrav s poljubčkom
delo v opernem zboru. S kolegico pripravljava koncert v Sevnici. Posebno se veselim nastopa v rojstnem kraju svoje stare
mame – v Polhovem Gradcu. Poleti bom pel Mozartovo Cosi
fan tutte v vlogi Guglielma na poletnem festivalu v Dubrovniku na Hrvaškem. A najlepše je še pred menoj: To bo moja prva operna vloga v Sloveniji.
slovenski/a
Anton Dermota
domovina
potica
»kavica«
Bohinjsko jezero
Peter Opeka – prava oseba v tem času
Moja prva vloga: Mercutio (Romeo in
Ko sem prvič hodil po istih slovenskih
Julija)
ulicah kot nekoč moji stari starši.
Si jih ne morem zapomniti. Lahko si pa zapomnim celo opero z nekaj sto stranmi.
Je dobro, da so tvoji stari
starši šli v Argentino, ali
je bolje, da si se ti „vrnil“
v Slovenijo?
(razmisli) Jaz sem tudi sin
Argentine – brez nje ne bi
bil jaz. Lepo je imeti dve domovini – sem Luka in Lucas.
RAFAELOVA DRUŽBA
Smučarija in še kaj
Smučanje, kjer je bilo poleg dobre smuke zaradi nepredvidljivih sneženih »kucljev« možno tudi zelo in večkrat pasti,
zanimivi in zabavni ženski klepeti, skupna priprava hrane,
prepevanje ob spremljavi kitar, pripovedovanje šal, »gazenje« v celo, posedanje na ležalnikih, dihanje svežega zraka,
obisk romarske cerkve, klepet ob čaju z znanci pri »Juretu«,
uživanje v razgledu … Gostji Urška Makovec in Mirian
Šenk sta nas v četrtek navduševali nad Argentino in opisovali izredno dejavno slovensko skupnost v Argentini, ki je
veliko bolj od nas v domovini »zagreta za vse«, kar je slovenskega. Pogovor je nanesel tudi na politične razmere in
varnost v Argentini in Urška nam je med drugim povedala
zgodbo o prijateljici iz Argentine, ki je bila na obisku pri
prijateljih v Sloveniji. Od njih se je vračala v svoje stanovanje pozno ponoči. Ponudili so ji prevoz, ona pa jih je prosila,
če lahko gre peš, brez strahu, da bi se ji kaj zgodilo. V Argentini žal še podnevi nisi več varen. V petek je bil z nami
Edi Oraže, glasbenik in skladatelj z avstrijske Koroške. Povedal je, da ko se je želel vpisati v glasbeno šolo, na Koroškem še ni bilo slovenske glasbene šole in ker je na sprejemnem izpitu zapel slovensko pesem, ga niso sprejeli.
Razlagal je o številnih aktivnostih, ki jih ima, o svoji skladateljski poti, o javni dvojezični ljudski šoli v Celovcu, katere
ravnatelj je in o življenju na avstrijskem Koroškem, o tem,
da Slovenci, ki pridejo na Koroško, pričakujejo od njih takšno kulturo, kot je bila, oni pa se trudijo ohranjati izročilo
svojih prednikov, poleg tega pa iti tudi v korak s časom ...
Srečanja z našimi gosti so bila poučna in zanimiva, v Ehrlichovem domu pa se je tudi tokrat zbrala prijetna družbica
mladih! To je le nekaj utrinkov z zimskih višarskih dnevov
Naš gost Edi Oraže
za mlade. V začetku avgusta
se zopet zberemo z mladimi
in se odpravimo na pot – tokrat po avstrijski Štajerski –
in kot običajno poletne višarske dneve zaključimo na
Svetih Višarjah, v Ehrlichovem domu in s tradicionalnim romanjem treh Slovenij.
Mihela in Maruša
Z mladimi o izseljenstvu
Pri našem delu spoznavamo, da mladi ne vedo veliko o življenju naših rojakov po svetu, zato smo želeli obiskati gimnazijce in jim spregovoriti o izseljenstvu. Obiskali smo
maturante na Gimnaziji Želimlje. Zgodovinski vidik izseljevanja je podal domači profesor zgodovine mag. Jurij Pavel Emeršič. Pomembno vlogo v raznih obdobjih izseljevanja je imela tudi Rafaelova družba, predstavili smo njeno
zgodovino in vlogo, ki jo je imela nekoč in jo ima danes. Da
pa ni vse ostalo pri teoriji, sta učno uro popestrili gostji Urška Makovec, ki nam je predstavila slovenske skupnosti po
svetu, večkrat pa je tudi že obiskala Argentino in Nevenka
Grohar, potomka Slovencev, ki so se izselili v Argentino in
je bila ravno v času naše predstavitve na obisku v Sloveniji,
saj se je udeležila desetdnevnega seminarja za učitelje slovenskega jezika. Veseli smo bili tudi sodelovanja dijakinj gimnazije Želimlje - Valerije Gasser, ki se je v Slovenijo preselila pred tremi leti in Marjance Kocmur, ki je sicer rojena
v Sloveniji, ima pa svoje korenine v Argentini. Predstavitev je lepo dopolnilo predvajanje kratkega filma o slovenski skupnosti v Argentini in razstava arhivskih fotografij o
življenju Slovencev v povojnih begunskih taboriščih na Koroškem, ki smo jo predstavili dijakom, dalj časa pa so si jo
lahko tudi ogledovali v prostorih gimnazije.
Mihela Zaveljcina
Z zanimanjem smo prisluhnili gostjama Urški Makovec
(prva z leve) in Mirian Šenk (četrta z leve)
Na obisku pri gimnazijcih
11
KOMENTAR MESECA
Slovenija
gre v levo
Čudeža ni bilo. Stare politične sile, ki so se
leta 1990 samo potuhnile, se polaščajo
slovenske vlade. Kako je to mogoče po skoraj
četrt stoletja? Zaradi navdušenja nad
slovensko osamosvojitvijo ni bil izruvan plevel
preteklosti.
Povedano po pravici, ne gre za klasično
zavijanje na levo, ki je v demokratičnih
državah nekaj normalnega, v resnici gre za
zavijanje v »jugoslovansko-balkansko« levo,
ki je v Sloveniji še posebno živo in močno. Kot
smo že večkrat zapisali, hočejo oblikovati
»Jugoslovenijo«, slovensko državo, kjer bo vse
tako, kot je bilo nekoč v Jugoslaviji. Kaj
takega v Srbiji in na Hrvaškem ni mogoče,
ker imajo močno in žilavo demokratično
tradicijo. Zakaj tega pri nas ni? Zaradi
povojnih pobojev, ko je bila pokončana
večina najbolj pokončnih ljudi; zaradi
množičnega izseljevanja po letu 1960, ko so
nas zapustili številni izjemno ambiciozni
ljudje, ki se s komunizmom niso hoteli
sprijazniti; zaradi posebne trdote slovenskega
komunizma, ki je v tem pogledu presegal
ostale v Jugoslaviji; zaradi verjetno še
marsikatere stvari, vendar smo bistvo
povedali. Pri ostalih narodih so bili Srbi
najprej Srbi in šele nato komunisti, Hrvati so
bili najprej Hrvati in šele nato komunisti, v
Sloveniji pa so bili mnogi najprej
jugokomunisti in šele nato Slovenci.
12
Ali v Sloveniji manjka demokratov? Ja in
ne! Ni jih malo, toda mnogi niso kos
resnično težkim gospodarskim razmeram. Vladna komisija
za boj proti korupciji je obtožila Janšo za
230.000 (dvesto trideset tisoč) evrov,
Jankovića (njegova
stranka sestavlja novo
vlado) pa za 4,5 milijona evrov. Obtožba Janše je samo ena izmed številnih, ki
jih lepijo nanj od leta 1990 in je skrajno absurdna, a ravno
demokratične stranke Janševe koalicije so, ene zaradi pokvarjenosti, druge zaradi »zabitosti«, le-to minirale in tako
je Jankovićeva stranka dobila mandat za sestavo vlade. Naj
razume, kdor more! Ni glavni problem Janković, to bo šele postal, ampak so dejanski problem dosedanji »demokrati«! Nimajo sistema vrednot, ker ne poznajo zgodovine in
ne cenijo demokracije.
Izrazita ideološkost nove vlade, katere vodilna stranka povsem nekritično goji kult partizanstva in revolucije in ga še
vedno skriva za narodnoosvobodilnim bojem, ni toliko v
samem komunizmu, ta ji je v svojem osnovnem bistvu celo tuj, ampak v prisvajanju nekdanje državne lastnine, privatizaciji in siromašenju narodnega gospodarstva. Številne
tovarne so poslali v stečaj, delavcem ostali dolžni plače in
zavarovanja, denar pa nakazali v tuje bančne oaze. Nekateri
trdijo, naj bi bilo tako skritega v tujini nekaj deset milijard
evrov. Da pa lahko to počenjajo, morajo nujno imeti neomejeno, brezobzirno, nikomur odgovorno oblast in to je bistvo njihovega jugokomunizma. Prav zato izredno sovražijo demokracijo in večstrankarstvo.
Kaj storiti? Najslabše se je vdati v usodo. Gospodarske in
socialne razmere v Sloveniji so pretežke in preresne, da bi
smeli obupati. Glede na ravnanje ljudi verjetno še nismo na
dnu in nas to v letošnjem letu pod novo vlado zelo verjetno
čaka. Ljudje bodo slej ko prej sprevideli, da sta državljanska sreča in zadovoljstvo odvisna od njih samih. Iz trpljenja v novo vstajenje? Slovenski »državljanski post« bo trajal več kot 40 dni. Dosedanja zgodovina nam dokazuje, da
mu bo nedvomno sledilo vstajenje.
dr. Stane Granda
PRISLUHNIMO DOMOVINI
Zapisali so …
Boris Pahor o slovenski politični
krizi za Slomedia.it
Poglavitni razlog slovenske krize je
pomanjkanje pravega narodnega čuta, ker je v prejšnjem režimu igral
glavno vlogo jugoslovanski patriotizem. Tako imamo državo brez slovenskega patriotizma,
državo brez duha in brez cilja. Zadnja kriza je nastala, ko
je leva garnitura ugotovila, da je ostala brez svojega predsednika države, novi, ki je izšel iz socialne demokracije,
pa ji ni bil všeč, ker je zagovarjal sporazum in enotnost
za rešitev države, torej ni bil za likvidacijo Janševe vlade.
Preoblečeni levici, ki si ne more predstavljati, da ne bi več
vladala, je tako ostala samo demokracija ljudstva, kar je
bilo ob razpoloženju ljudi zaradi varčevalnih ukrepov zelo lahko doseči. A poleg tega ekonomskega razloga je prišel na pomoč tudi še političen, to je izjava protikorupcijske komisije, čeprav je imel predsednik Janša možnost za
sodno varstvo, so se zaradi svojih interesov stranke koalicije umaknile, tako da se je kriza poglobila, kot so levi aktivisti želeli. /…/
Vsekakor je preoblečeni levici uspelo z demonstracijami in
z izjavo protikorupcijske komisije v pravem trenutku blokirati Janšo in omogočiti svoj prehod na oblast novih volitev. Kakšna bo usoda države, je zdaj vprašanje, ko pa jo je
Borut Pahor prej kot socialdemokrat spravil na kant, njegova levica pa zdaj ni pustila Janši, da jo poskusi rešiti, sama pa ni znala reševati ekonomije niti takrat, ko je imela
kot komunistična stranka oblast. V Italiji pa je nekoč komunist Napolitano poklical desnega bankirja, da reši državo.
Gorazd Kocjančič o protikrščanskem vzdušju v Sloveniji za Poglede
Antikatolicizem je slovenska varianta antisemitizma. Enako krivičen je, enako primitiven, enako zloben, enako demoničen. In predvsem: enako lažen. Se pravi: enako brez
izkušnje konkretnih ljudi, posameznikov, ki smo Cerkev.
Ni le oropan poznavanja evangelijev in cerkvenih očetov,
apostolov in prerokov, mistikov in svetnikov, nekdanje in
sodobne krščanske misli in umetnosti, karitativne dejavnosti in duhovnosti (tako kot antisemitizem ni poznal ni-
česar od bogate judovske kulture in duhovnosti), ampak je
predvsem brez izkušnje oseb, v katerih edino obstaja fantazmatsko zamišljena osovražena institucija: brez izkušnje
tega, kako živimo, kaj verujemo, kaj molimo, kako prijateljujemo, kako smo različni in kako podobni nekristjanom. Poznajo tiste tri zagrebene zoprne kao-teologe (kao-teologe zato, ker skoraj nikoli ne govorijo o Bogu, kar je,
glede na ostalo, pravzaprav sreča), ki se pokažejo na vsaki pasji procesiji, če jih le snemajo, in mlatijo svojo prazno slamo. /…/
Tako kot antisemitizem je antikatolicizem sovraštvo do
manjšine, ki je ravno tako velika, da večino moti, in ravno tako majhna, da se lahko z veseljem nad njo znaša. Neizobražen človek, ki spremlja le medijsko gonjo – in taka je
žal večina – si lahko upravičeno misli, da je Cerkev združba pedofilov (v antisemitizmu je značilen mit o obrednem
žrtvovanju »naših« otrok), grabežljivih lopovov (se spomnite judovskih bankirjev?) in – pri nas – podpornikov
velikega vodje (po možnosti v kombinaciji z zaroto Vatikana, da si podredi družbo – se spomnite Protokolov sionskih modrecev?).
Kot da nihče ne bi smel in ne hotel izvedeti, da je krščanstvo le velika možnost, ki nam jo je – vsakemu izmed nas –
podaril Bog, da se v času pripravimo na večnost. Velika, neskončna možnost, a vedno zgolj možnost, ki zahteva našo
radikalno odločenost, svobodno zavzetost, trud, napor in
askezo. In ki nam kljub božji milosti in pomoči vedno znova – zaradi naše pokvarjenosti in neumnosti – spodleti in
se včasih konča s katastrofo (za kar je slovenska RKC seveda tudi lep dokaz).
Niti slutimo še ne, kako je antikrščanstvo, ki se kaže v antikatolicizmu, usodno tudi za prihodnost vse naše družbe.
Institucije evropske socialne države so namreč le povnanjenje sekulariziranega krščanskega etosa in zlasti razumevanja osebe, slehernega človeka kot božje podobe, ki
ima neprecenljivo vrednost. Zato se pri nas še vedno živi bolje kot na Kitajskem ali v Severni Koreji, v Indiji ali
na Japonskem.
Potem ko je novi vek izgnal krščanstvo iz javnega diskurza
in ga je komunizem poskušal neuspešno uničiti z ognjem
in mečem, smo zdaj stopili v drugo fazo sekularizacije. To
je prava kriza. Zakaj neki bi bil človek sploh kaj vreden?
Morda je vreden le toliko, kot je tržna vrednost elementov
njegovega telesa ... Zakaj bi imeli šibki in nesposobni kakršne koli pravice? Kje to piše v naravi – če je narava edino,
kar imamo in kar smo?
13
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
la tamkajšnjo slovensko šolo in ji namenila vse svoje sile.
Gospa Klanšek se bliža svoji 90-letnici, a še vedno poučuje.
*
Težko finančno stanje bremeni številne organizacije slovenske narodne skupnosti v Italiji. Pod vprašajem je tudi
obstoj tednika Novi Matajur. V februarski številki je na svoj
položaj opozoril tako, da je izšel le z natisnjeno prvo stranjo
v slovenščini, italijanščini in beneškoslovenskem narečju.
*
DOBILI SMO NOVEGA PAPEŽA
Jorge Mario Bergoglio, član Družbe Jezusove, se je rodil 17.
decembra 1936 v Argentini. Leta 1998 je bil imenovan za
nadškofa Buenos Airesa. Kardinal je postal leta 2001. Dne
13. marca 2013 je bil izvoljen za 266. papeža Katoliške Cerkve. Petrov sedež je tako zasedel prvi jezuit in Neevropejec,
ki si je izbral ime Frančišek. Novi papež je znan po osebni
skromnosti in zavezanosti socialni ter družbeni pravičnosti.
V Buenos Airesu je v ponedeljek, 18. februarja 2013, umrl dr. Božidar Fink,
eden najpomembnejših graditeljev in
stebrov slovenske skupnosti v Argentini. Po osamosvojitvi je kot pooblaščenec Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije opravljal diplomatske in konzularne
posle v Argentini in po koncu prejel častni znak svobode
Republike Slovenije za prizadevanje za njeno mednarodno
priznanje in uveljavljanje.
*
Nagrado Nadja Magajna je letos prejela Angelca Klanšek
iz Buenos Airesa, ki je Slovensko šolo v Buenos Airesu v
okraju San Justo vodila skozi polnih 50 let. Nagrado podeljuje posebni odbor.
Klanškova se je rodila 30. maja 1923 v Boštanju ob Savi. Po
končani gimnaziji vpis na univerzo žal ni bil mogoč. Pod
vodstvom dr. Valentina Meršola je opravila bolničarski tečaj. Leta 1945 je morala bežati iz Slovenije. Že v taborišču
Peggez-Lienz se je razdajala bližnjim, posebno pozornost
pa je namenjala otrokom in mladini. S poučevanjem je začela že v taborišču, nadaljevala pa ga je po preselitvi v Argentino. Poleg dela v tovarnah in pisarnah, ki ga je opravljala za preživetje, je leta 1951 začela s poučevanjem v
Buenos Airesu. 50 let je z vso ljubeznijo brezplačno vodi-
14
Zlati častni znak za zasluge za Republiko Avstrijo, ki ga zaslužnim osebnostim podeljuje zvezni predsednik, sta prejela predsednik Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik in nekdanji tajnik Krščanske kulturne zveze
Nužej Tolmaier.
*
Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je ob kulturnem prazniku v predsedniški palači priredil sprejem za
predstavnike slovenskih manjšin na Hrvaškem, v Porabju,
na avstrijskem Koroškem ter v Italiji.
*
Arhiv RS (ARS) z direktorjem Jožetom Dežmanom in Slovenska obveščevalno varnostna agencija (Sova) sta pripravila nov sporazum, po katerem bodo tajni dokumenti, datirani izpred leta 1990, predani ARS do konca leta 2013 in
tako dostopni javnosti. Arhivu RS namreč še niso bili predani dosjeji sodelavcev, viri Službe državne varnosti ter večji del osebnih dosjejev nadzorovanih oseb.
*
Koroška poje, tradicionalno pomladansko pevsko srečanje,
je 10. marca potekalo v Domu glasbe v Celovcu na avstrijskem Koroškem. Dogodek je bil v znamenju praznovanja
Krščanske kulturne zveze (KKZ), organizatorja, ki praznuje 60-letnico. Nastopilo je 400 pevcev in glasbenikov iz vseh
treh koroških dolin in tudi gostje iz Slovenije in Italije. Pevskega srečanja sta se udeležila tudi ljubljanski nadškof in
metropolit Anton Stres in ministrica za Slovencev v zamejstvu in po svetu, ki opravlja tekoče posle, Ljudmila Novak.
*
Slovenija je iz Bruslja dobila nov opomin zaradi slabe kakovosti zraka. Gre za izpostavljenost onesnaženosti z drobnimi delci (imenovanimi PM10) iz virov, kot so cestni promet, industrijske dejavnosti in ogrevanje gospodinjstev, ki
povzročajo težave pri dihanju, pljučnega raka in prezgodnjo smrt. Na Ministrstvu za kmetijstvo in okolje so odgovorili, da intenzivno delajo na odpravi kršitve.
*
Z letošnjim letom je začela izhajati nova osrednja revija za
Slovence zunaj meja domovine Moja Slovenija, ki je na-
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
domestila revijo Slovenija danes. Revijo sofinancira Urad
Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Brezplačno je na voljo v zamejskih in izseljenskih društvih ter knjižnicah, kdor pa bi jo želel prejemati na dom, mora kriti le
stroške poštnine.
*
Gradnja islamskega versko-kulturnega centra v Ljubljani
se bo predvidoma začela letos poleti, ko bo urejeno gradbeno dovoljenje. Največ denarja za gradnjo bo prišlo iz islamske skupnosti.
*
Letošnje »hude« zime so bili veseli še posebno v smučarskih krajih - smolo so imeli na Kaninu, kjer se jim je sredi
sezone pokvarila gondolska žičnica – in v Podpeci v občini
Črna na Koroškem, kjer je potekala že tradicionalna prireditev »Gradovi kralja Matjaža«, na kateri se vsako leto pomerijo ekipe (od 5 do 8 oseb) v gradnji snežnih gradov. V
dosedanjih dvajsetih ponovitvah prireditve, ki se je začela
leta 1993, je bilo zgrajenih že 1175 gradov. V Podpeci se je
letos zbralo okoli 600 graditeljev, prireditev pa je bila ponovno dobro obiskana.
*
Bodimo realisti in bodimo optimisti, saj je prihodnost v
naših rokah! S temi besedami je letošnji občni zbor Zveze
Slovencev na Madžarskem zaključil predsednik Jože Hirnok. Redni letni občni zbor zveze, ki združuje 16 slovenskih
društev v Porabju je potekal v slovenskem kulturnem centru Lipa v Monoštru. Za zunanjega opazovalca je zagotovo
zelo presenetljivo število dogodkov, na katerih so v preteklem letu nastopile slovenske kulturne organizacije: odrasle skupine so izvedle 100 različnih nastopov, otroške skupine pa še dodatnih
40. Nastopali so tako po Sloveniji kot
po Madžarski. Zagotovo so bili najpomembnejši nastopi in prireditve
v lastni organizaciji
v porabskih vaseh.
Za prihodnost narodne skupnosti je
bistvenega pomena
ekonomska situacija in čezmejno sodelovanje, zato je
bil velik uspeh preteklega leta podpis sporazuma o sodelovanju z goričkimi občinami.
*
Postojnska jama je med glavnimi turističnimi zanimivostmi, ki jo letno obišče po več kot pol milijona oseb. Republika Slovenija je letos ob 800-letnici prvih obiskovalcev Postojnske jame izdala priložnostni kovanec za 2 evra, izdana
pa bo tudi znamka. V Postojnski jami bodo z novo vlakovno kompozicijo podzemne železnice zmanjšali hrup, vibracije in onesnaževanje jame, začeli bodo prenavljati jamsko
razsvetljavo v celoti ter začeli z urejanjem razstavnega paviljona, ki bo pravi muzej o jami, krasu in človeku.
ŠPORT
∗ Skakalec Jaka Hvala je zmagal na tekmi svetovnega
pokala v Klingenthalu.
∗ Na paralelnem veleslalomu za svetovni pokal v Sočiju
je bil Rok Flander tretji, Žan Košir peti in Rok Marguč
osmi. Rok Marguč je prvič zmagal tudi na tekmi svetovnega pokala na paralelnem veleslalomu v Arosi.
∗ Tekačica Katja Višnar je v šprintu v Val di Fiemme
osvojila četrto mesto.
∗ Rokometni klub Celje Pivovarna Laško je gostoval v
Göteborgu na Švedskem. Z zmago so se rokometaši uvrstili v osmino finala Lige prvakov. Na tekmo so zanje
prišli navijat tudi Slovenci iz Göteborga.
∗ Slovenski skakalec Peter Prevc je na svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju v Predazzu osvojil dve
medalji - srebrno in bronasto. Na ekipni tekmi našim
skakalcem ni uspelo ponoviti rezultatov iz te sezone, ko
so bili vedno med najboljšimi.
∗ Naša odlična smučarka Tina Maze je zmagala na superkombinaciji za svetovni pokal v Meribelu. Kot prva Slovenka je z vrhunskimi dosežki osvojila veliki kristalni globus za zmago v skupnem seštevku kar devet
tekem pred koncem sezone. Tina je zmagala tudi na
smuku v Garmisch-Partenkirchnu. Devetindvajsetletna tekmovalka je kot prva v zgodovini vpisala več kot
2000 točk v svetovnem pokalu, z njeno zmago v smuku
pa je padel tudi rekord Avstrijca Hermanna Maierja, ki
je osvojil 22 stopničk v sezoni 1999/2000. Žal so zadnjo
smukaško tekmo za svetovni pokal v Lenzerheidlu zaradi goste megle odpovedali in tako je Tina Maze ostala
brez možnosti za osvojitev malega globusa. Osvojila pa
je mali kristalni globus v superveleslalomu.
15
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
A
N
G
L
I
J
A
LONDON
Kot vedno je bila slovenska februarska maša v kapeli doma v Londonu na
drugo nedeljo v februarju. Tokrat na
5. navadno nedeljo, letos je to bilo 10.
februarja, smo mašo darovali ob sedmi obletnici odhoda v večnost za dušo naše dobre Brune Lavrič. Udeležba
pri maši je bila majhna.
Navzoča pa je bila lepa in simpatična
skupina mladih z Vrhnike pod vodstvom kaplana iz župnije Grosuplje,
Gregorja Gorenca, ki je tudi vodil
somaševanje v kapeli Našega doma.
Imel je lepo in jedrnato pridigo ter s
tem navdušil navzoče pri maši. V molitvi smo se pri maši za pokojno Bruno spomnili tudi drugih naših pokojnih rojakov iz Londona in okolice.
Že pred 1. postno nedeljo (letos 17.
februarja) je bil pripravljen župnijski
list Bogoslužna sporočila Slovencem
v Veliki Britaniji, ki je namenjen našim rojakom za postni in velikonočni čas. Tokrat naša župnijska sporočila vsebujejo na prvi strani razmislek
o postu in postnem času. Za tem, na
drugi strani, sledijo oznanila s sporedom slovenskih maš in naših srečanj
ter postna postava za leto 2013. Na
tretji strani je odlomek iz pisma slovenskih škofov za postni čas. Na četrti
(zadnji) strani pa še razmislek o vstajenjskem prazniku in župnikovo velikonočno voščilo.
Sporočila so bila poslana na kakih 200
naslovov po Angliji in Walesu. Nekateri so jih morda prejeli šele po pepelnični sredi zaradi zamude pri tiskanju
in razpošiljanju.
Bogoslužje na začetku postnega časa
smo slovesno obhajali po vseh kato-
16
Duhovnik Gregor Gorenc s skupino Vrhničanov v Našem domu v Londonu
liških cerkvah na Otoku na pepelnično sredo (13. februarja) s sv. mašo in
obredom pepeljenja. V kapeli Našega
doma v Londonu je bogoslužje vodil
Gregor Gorenc.
Tudi letošnji župnikovi obiski rojakov
v postnem času s slovenskimi mašami in srečanji so bili v nekoliko manjšem obsegu in dosegu zaradi izrednih
okoliščin in upadanja števila rojakov.
S. C.
Obisk pri najstarejši Slovenki
v Angliji
V mesecu februarju, v soboto, 23. februarja, je londonski slovenski župnik tudi tokrat v spremstvu Miryan
in Ilme, brazilskih deklet, ki pomagata
pri čiščenju in vodenju Našega doma,
obiskal našo dobro rojakinjo Olgo
Agier, roj. Kurnik, ki živi v oddaljenem Newmarketu v vzhodni Angliji.
Župnikovega obiska se je zelo razveselila, saj ga je že dolgo pričakovala, a
je bil zaradi župnikove okvare na očesu vprašljiv, ker je bil odvisen od prevoza drugih. Pri svojih 95. letih izredno dobro izgleda – je pravi čudež!
Čeprav je pred meseci utrpela padec,
pri katerem si je zelo poškodovala stegno in je prestala težko operacijo, po
kateri nekaj časa ni najbolje okrevala, se sedaj ponovno počuti kar dobro.
Naša Olga je izredno dobra in gostoljubna gospa. Namesto da bi mi njo s
čim postregli, je ona postregla vsem
nam z okusnimi lososovimi sendviči, ki jih je tudi tokrat sama pripravila
za nas. Olga je že dolgoletna dobrotnica Našega doma v Londonu. Ob vsakem župnikovem obisku ima pripravljenega kaj koristnega za našo hišo.
Tudi tokrat je župniku izročila (podarila) kar lepo število kosov posteljnine. Za vso veliko dobroto in skrb za
Naš dom naj ji dobri Bog povrne s
svojim blagoslovom za zdravje in dolgo življenje.
Kot je bilo omenjeno, je Olga trenutno
najstarejša Slovenka v Angliji. Rojena
je bila 7. oktobra 2018 v številni družini Kurnik pri Sv. Juriju v Slovenskih
goricah. V družini je bilo enajst otrok:
9 deklet in 2 fanta. Olga je morala že
v rani mladosti po svetu za lastnim
kruhom. Najprej je delala v bolnišnici
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
ske oddaje radia BBC v Londonu in je
v času prihajanja naših vojnih beguncev na britanski otok (v letih 1947/48)
ravno pripravljal svoj doktorat na univerzi v Cambridgeu. Kasneje je odšel bivat v ZDA, kjer je v Washingtonu še relativno mlad, star 60 let, odšel
v večnost.
Naši dobri Olgi želi slovenska katoliška misija v Angliji in slovenski župnik v Londonu polno božjega blagoslova za ljubo zdravje in vse drugo
dobro.
Brazilki Ilma in Miryan na obisku
pri najstarejši Slovenki v Angliji Olgi
Agier
v Mariboru, potem pa v Gradcu, kjer
se je leta 1945 poročila s pacientom
bolnišnice, francoskim vojnim ujetnikom Agierom. Poroka je bila kar v kapeli graške bolnišnice. Ta Francoz pa
je ob koncu vojne l. 1945 odšel neznano kam – prav »po francosko«. Po letih iskanja preko francoskih veleposlaništev se je izvedelo, da je živel v
Franciji, kjer je bil že prej poročen.
Olga se je podala leta 1947 na pot begunstva in izseljenstva. Prijavila se je
kot prostovoljka za delo v Angliji, samo da bi se znebila takratne ruske
okupacijske cone, ki je poleg dunajske
pokrajine obsegala tudi gornjo Štajersko z Gradcem. Prispela je v Newmarket blizu Cambridgea, kjer je dobila delo v bolnišnici in je pri tem delu
ostala do svoje upokojitve pred dobrimi dvajsetimi leti. Rada se je družila s skupino Slovencev v Cambridgeu
in okolici. Bila je zelo zvesta in cenjena pomočnica duhovniku dr. Alojziju
Kuharju (bratu pisatelja Prežiha Voranca – Kuharja), ki je vodil sloven-
B
E
N
E
L
U
K
S
Uspešna versko kulturna prireditev
ob slovenskem kulturnem prazniku v Genku
V imenu prirediteljev je Bernard Žabot takole zapisal: »Že vrsto let v naši
sredini praznujemo spomin na našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Tudi letos smo na pobudo društva Slomšek pripravili ta praznik v
soboto, 2. marca, v prostorih slovenskega društva Naš dom v Limburgu
v Belgiji.
Da je bil program uspešen, je treba
pohvaliti organizatorje. In ti so, da jih
naštejem po vrstnem redu in po letih obstoja društev: sv. Barbara, Slomšek, Naš dom in društvo za pobratenje med občinama Maasmechelen in
Škofja Loka, t. i. “Jumilage”. Da je prireditev lepo uspela, se moramo zahvaliti odboru – “Comiteju Jumilage”, ker so na njihovo povabilo prišli
v goste: tamburaški orkester Bisernica, glasbena skupina Suha špaga
in kvartet iz Škofje Loke in nam popestrili celoten program. Zahvala gre
tudi Zboru Slomšek, recitatorjem iz
Bruslja in našemu novemu slovenskemu dušnemu pastirju, dr. Zvonetu Štrublju.
Otvoritveni nagovor je imel Jef Albrechts, voditeljica programa je bila Jasmina Podlesnik, navzoče je
pozdravil tudi župan iz Škofje Loke
gospod Ješe, z nagovorom v slovenščini in nizozemščini pa je nastopil tudi naš novi župnik, ki je nato zaigral
svojo pesem na kitaro in jo podal tudi v nizozemskem prevodu. Pri pripravi in postrežbi so največ prispevale članice društva Slomšek in članice
Našega doma iz Genka. Upam, da bomo tudi v bodoče, s skupnimi močmi, znali organizirati take in podobne prireditve.«
Bernard Žabot
Srečanje je bila ključna beseda župnikove kateheze.
17
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Nežka Zalar iz Slovenske misije v Eisdnu je dogodek takole komentirala: »Ob dnevu slovenske kulture se
vsako leto znova spomnimo ne le velikega pesnika, ampak tudi pomena
kulture za obstoj tako malega naroda, kot je naš. Slovenci smo številčno majhen narod, imamo pa znamenito in bogato kulturno dediščino, ki
je skozi zgodovino širila vplive in zaznamovala ves evropski prostor. Vse
to doživljamo tudi slovenski rojaki v
Beneluksu. Na naši prireditvi v počastitev slovenskega dneva kulture se
nas je zbralo zelo lepo število, pa ne
samo slovenskih rojakov, temveč zelo pisana druščina naših prijateljev
različnih narodnosti. Mnoge v tem
delu Evrope navdušuje naša pesem,
čeprav ne razumejo besedila. Navdušeni pa so tudi nad slovenskimi jedmi
in pijačo – tudi to je del kulturne dediščine. Srečanje je potekalo zares v
lepem vzdušju, takih prireditev še potrebujemo!«
Nežka Zalar
Svoje mnenje o dogodku pa je povedala tudi napovedovalka Jasmina Podlesnik, ki kot študentka nekaj mesecev dela v pisarni evropskega
poslanca Lojzeta Peterleta. Zapisala
Slovenske dečve po nastopu moškega Šaleškega študentskega okteta – navdušene, kajne? Foto: Zvone Štrubelj
je: »Zelo sem vesela, da sem lahko
med vami preživela spet en prelep slovenski večer, kakršnega še v Sloveniji ne najdeš na vsaki prireditvi. Tukaj
pri vas se človek dejansko zave, da je
domovina tudi pesem srca, ko stopimo čez trato zeleno, ko ležimo v senci
dreves, ko slišimo brenčanje čebele in
tih let metuljevih kril. Ko se zvečer zazremo v zvezdnato noč in gledamo sijaj lune, in misli zletijo na drugi konec
Evrope v deželo pod Alpami, ki jo obdaja Jadransko morje. V srcu pa začutimo svobodo … saj tam bomo vedno
Šaleški študentski oktet v Slovenskem pastoralnem centru
18
doma. Zato sem vesela, da Slovenci
svoje običaje praznujete tudi po svetu
in da sem lahko tudi sama del njih.«
Jasmina Podlesnik
Kot župnik in urednik teh vrstic bi za
konec povedal, da sem bil dogodka
zares vesel, predvsem zaradi povezave med evharistično daritvijo, ki smo
jo imeli pred prireditvijo kar v dvorani Našega doma, in kulturnim programom samim. Vez med krščansko vero
in kulturo je za nas Slovence zgodovinsko tako močna, da bi si sami žagali vejo, na kateri sedimo, če bi želeli
drugo brez drugega. Kot je rekel Trubar: »Stali in obstali« smo, ker smo
postali nepogrešljivi del evropskega
verskega in kulturnega zemljevida. To
dokazuje vsak praznik slovenske kulture, ki ga naši rojaki po svetu, tudi v
Beneluksu, spontano praznujejo tako,
da na taki prireditvi molijo, se udeležijo maše, nato kulturnega programa in vesele družabnosti. Vsega tega
je bilo v Genku veliko, spojilo se je v
žlahtno celoto.
Zvone Štrubelj
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
čestitke naše slovenske skupnosti. Bila je presenečena in presrečna. V Belgijo je prišla z dvajsetimi leti. Za njo
sem zvedel preko njene sestre, gospe
Košar, ki je bila nekoč moja vernica v
Aalenu, sedaj pa živi v Sloveniji. Kratko slavje z obema njenima sinovoma
je bilo lepo in prisrčno. Gospe Cirilki želimo še veliko trdnega zdravja in
poguma ter obilo božjega blagoslova.
Poročilo pripravil Zvone Štrubelj
s sodelavci
Prizor iz februarske družinske maše
Luksemburg se zahvaljuje
V nedeljo, 17. februarja, sva v slovenski skupnosti v Luksemburgu maševala kar dva duhovnika. Gospod
Janez Modic iz Mannheima se je poslovil od skupnosti, kar dobra tri leta je skrbel zanjo. Skupnost se mu je
ob tej priložnosti zahvalila, predvsem
za njegovo preprosto prijaznost, ki so
jo dobro občutili in cenili predvsem
otroci. Imeli so ga zelo radi. S tem dogodkom sem prevzel v svojo pastoralno oskrbo še zadnjo od osmih skupnosti v Beneluksu. Veselim se je, saj
je to skupnost številnih mladih družin in otrok.
Februarska družinska maša in nastop Študentskega šaleškega okteta v Bruslju
V Slovenskem pastoralnem centru v
Bruslju imamo vsako četrto nedeljo
družinsko mašo, h kateri pride več
mladih družin z otroki. Na drugo postno nedeljo, 24. februarja, je naše srečanje obogatil Študentski šaleški oktet, ki je sodeloval pri maši, nato pa
predstavil kratek koncertni program,
kjer ni manjkalo lepih slovenskih narodnih pesmi, kot tudi ne modernih
slovenskih in mednarodnih pesmi.
Presenetila nas je njihova spontanost
in izvirnost. Z oktetom smo nato v torek, 26. februarja, obiskali evropski
parlament, kjer so tik pred odhodom
domov priredili še krajši koncert.
Cirilka Vankanter, roj. Hočevar, je
praznovala 90. rojstni dan.
Pri družinski maši v mesecu februarju se je od skupnosti poslovil župnik
Janez Modic.
Obisk jubilantke, devetdesetletne
Cirilke
Na valentinovo, 14. februarja, je v Aalstu (flamski predel Belgije) svoj devetdesetletni življenjski jubilej praznovala Cirilka Vankanter, rojena
Hočevar. Na sam praznični dan sem
jo obiskal, ji prinesel sveto obhajilo in
Zvone Štrubelj
19
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
F
R
A
N
C
I
J
A
FREYMINGMERLEBACH
Vzpodbudil nas je vrvež razigranega ljudstva in ogrela nas je želja, da
se v tem pustnem času malo poveselimo tudi pri Slovenski misiji in vnesemo v program naše starodavne pustne običaje.
Na pustno nedeljo, 10. februarja, smo
se pri drugem celodnevnem srečanju
tega leta ponovno zbrali, in to prav z
namenom, da osvežimo stare navade,
ki jih nudi pustni čas.
Pri maši smo se najprej zahvalili Bogu
za duhovno hrano in za dan, ki nam
je obetal medsebojno veselje in razvedrilo.
In moram priznati, da nam je zelo
uspelo, saj smo upoštevali tradicijo
veselih pustnih šeg. Da smo Slovenci
vesel narod, smo tudi potrdili. Preživeli smo nekaj uric v smehu, dobri volji in prijetni družbi.
V popoldanskem času so popestrile
praznovanje tipične maske, ki so nas
popeljale s čudovitimi pustnimi oblačili v širni svet. Na plesišču se je pojavil najprej bogati milijarder Šejk iz
Arabije in barantal za barile bencina.
Na pustno nedeljo ne sme manjkati mastnih krofov in slastnega peciva
Ob velikem aplavzu publike se je zavrtel baronski beneški par, ki je navdušil vso publiko in dosegel višek občudovanja. Zajodlal je tipični Tirolec
in poleg veliko drugih lepih mask nas
je navdušila lepa Asmiralda, ljubezen
notredamskega zvonarja. Bilo je zares
pravo pustno vzdušje, polno dobre volje in sproščenega druženja.
Vsekakor gre tudi velika zahvala muzikantoma Dominiku in Gilbertu.
Navdušila sta vse goste, da smo se v
velikem številu pridružili petju in plesu. Noge so pozabile vse bolečine, udje, stari in otrpli, so se pomladili in
omehčali. Pari so se zavrteli pod taktom valčkov in polk.
Prve maske srednjeveške gospode so že pred vrati misije.
20
Veselo razpoloženje nas je zapeljalo v
pozno popoldansko uro, da je popoldan kar švignil. In ker je zima prav ob
tem času pošteno rogovilila, se nam
je preživeto nedeljsko jutro odkrilo s
sončnimi ledenimi žarki. Hvala Bogu,
saj smo se naslednji ponedeljek prebudili, obdani z debelo odejo snega.
Po krajšem premoru ob družinskem
zadržku je bil ponovno med nami naš
dolgoletni član Anton Šinkovec. Praznoval je prav na koncu leta 2012, 30.
decembra je slavil 80. rojstni dan. Čestitala mu je vsa zbrana družba in zapeli smo mu pesem Vse najlepše želje kar v treh jezikih. Izrazili smo naše
želje: Da bi ga ljubi Bog ohranil še ve-
V dvorani misije se je vila kača pustnih šem.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Tudi v Mericourtu smo vstopili v znamenju pepela v postni čas.
»Spreobrnite se in verujte evangeliju,« je zaznamovalo
srca tudi v Chatillonu.
Iskrene čestitke ob 80-letnici Antona Šinkovca
Po maši smo sedli k skupnemu pustnemu kosilu.
liko zdravih let in veliko družinskega
veselja in topline med njegovimi otroki, vnuki in pravnuki.
Naslednjo sredo, na pepelnico, smo
vstopili v postni čas. Peljal nas bo preko Kristusovega trpljenja do vstajenjskega jutra.
Jožica Curk
Prešernov dan in Slomškova proslava v Parizu
Društvo Slovencev v Parizu je v sodelovanju z veleposlaništvom Republike
Slovenije v Parizu, s Hišo slovenske
poezije v Franciji in Slovensko katoliško misijo Châtillon v nedeljo, 10. februarja, organiziralo kulturno priredi-
tev ob Prešernovem dnevu, hkrati pa
počastilo bl. Antona Martina Slomška,
saj se je nedavno tega izteklo Slomškovo leto. Slavje se je začelo s sveto
mašo, med katero so mag. Alek Zwitter, p. Edvard Kovač in diakon Ciril Valant spregovorili o radosti krščanskega bivanja. Med mašo je streglo šest
21
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
ministrantov, ki so potem sodelovali s
svojimi odgovori tudi pri pridigi.
Sledila je proslava v župnijski dvorani.
Prisotne je v uvodu nagovorila slovenska veleposlanica v Parizu Veronika
Stabej, ki je izpostavila letošnje Prešernove nagrajence. Navzoč je bil tudi
slovenski veleposlanik pri OECD Andrej Rant. K mikrofonu je stopila predsednica Društva pariških Slovencev
Ana Stegu Vičič. Poudarila je, da smo
danes v dvorani Slovenci, ki »dobro v
srcu mislimo« in da je letošnje Prešernovo slavje še posebej pomembno, saj
je eden izmed dveh glavnih Prešernovih nagrajencev pisatelj Zorko Simčič,
ki prihaja prav iz izseljeništva. Če pomislimo, da je prišlo na proslavo čez
sto ljudi in da je tudi kapela za sv. mašo bila premajhna, potem lahko rečemo, da je bilo v ozadju veliko dobre volje in velikodušnega dela.
Potem so otroci zapeli, brali in recitirali slovenske pesmi. Gre že za tretjo
generacijo pariških Slovencev, zato je
to velik uspeh, da se otroci znajo izražati v slovenščini. Svoje misli in občutja so v pesniški besedi pod geslom
Naši utrinki in naše besede izrazili tudi odrasli. Gre za slovensko poezijo, ki
nastaja v Franciji (Stegu Vičič, Bizjak
22
Petit, Matejčič, Zwitter). V njej je izražena nostalgija po prekmurski vasi,
spomin na utrip Primorske, hkrati pa
že življenjski vsakdan iz Francije, v
katerem pesnik doživi brezčasnost
vsega in se ob branju začne spreminjati v sanjsko bitje. S svojo poezijo je
bil posebej pretresljiv Alek Zwitter, ki
je v obliki modernega šansona zapel
svojo duhovno zgodbo na poti k Bogu.
Prof. dr. Edvard Kovač je v svojem slavnostnem govoru spregovoril o dveh velikanih slovenstva, Prešernu in Slomšku. Nakazal je, da gre za dve različni
osebnosti, ki pa ju druži domoljubje
in svetovljanstvo, oba sta namreč poznala širni svet, hkrati pa ljubila svoje kraje. Primerjala sta jih ali raju ali
pa obljubljeni deželi. Tako sta združevala antično kulturo in biblično izročilo. Predvsem pa ju je odlikovala ljubezen do slovenske besede in vera, da je z
njo mogoče izraziti največje globine
človeškega srca. S tem jezikom se lahko človek pojavi tudi pred Bogom in
mu spregovori o vseh odtenkih svoje
duše. Govornik je izhajal iz Prešernove
poezije, posebej še iz Zdravljice, ki so
jo navzoči recitirali ob začetku proslave ter iz pred kratkim prvič objavljene pesmi Antona Martina Slomška, ki
jo je prebrala Tončka Simič. Če Slovenci ohranjamo njuno poezijo in svoj jezik, je to prav zaradi tega, da bi svet, tudi pariško okolje, bil manj siromašen.
Po proslavi je sledilo druženje. Francoski gostje so znova ugotavljali, da
Slovenci nismo samo umetniki v besedi in pesmi, ampak tudi v kulinaričnih
spretnostih. Pariška oaza slovenstva
je žuborela v slovenski besedi in pesmi ter razkrila, da se v njej poraja novo življenje. Bilo bi škoda, če ga ne bi
pozdravili in mu pomagali k razcvetu.
Edvard Kovač
Foto: Petra Bodlovič
1. maj 2013 – tradicionalno vseslovensko romanje v Habsterdick Slovenska katoliška misija Freyming-Merlebach in župnik Jože
Kamin vabita, da se v skupnem romanju Bogu po Mariji v letu vere zahvalimo za dar in milost vere. Ob tej priložnosti se nam bo iz
Vatikana pridružil eminenca kardinal dr. Franc Rode.
V torek, 30. aprila, bo kardinal
Franc Rode vodil v francoskem jeziku slovesno somaševanje ob 18.
uri v župnijski cerkvi sv. Mavricija v Freymingu. Sodelovala bo
skupnost župnij s področja Warndt, prepevali bodo združeni pevski zbori francoskih župnij. Na ta
dan in na tem kraju je pred 30 leti po rokah škofa Stanislava Leniča
prejel mašniško posvečenje župnik
Jože Kamin. Po maši ste vsi vabljeni na zakusko v župnijsko dvorano
poleg cerkve.
V sredo, 1. maja, bo tradicionalno
romanje in somaševanje v Habsterdicku vodil kardinal Franc Rode.
Pri maši, ki bo v slovenskem jeziku,
se bomo zahvalili Bogu za dar vere in za 30-letno vzorno delovanje
društva Prijateljev slovenske katoliške misije. Pri maši bo prepeval
cerkveni pevski zbor slovenske misije s pridruženimi pevci društva
Jadran. Ob 12. uri bo slovesno kosilo na slovenski misiji v Merlebachu.
Prosimo, da se pravočasno prijavite. Ob 16. uri bodo litanije Matere
božje in blagoslov z Najsvetejšim v
kapeli sv. Jožefa, v kateri se zbiramo
zadnjih trideset let. Vabljeni vsi Slovenci iz Francije in sosednjih držav
ter vsa slovenska društva.
Jože KAMIN
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
NICA
Zadnje slovo od Alfonsa Mavrija
Prijatelj me je vprašal: »Kaj ljudje tudi v Monaku umirajo?« »Ja, ja, v Monaku ljudje umirajo kakor povsod po
svetu. Tako nam je vsakemu enkrat iti
na ta pota.«
Član naše Slovenske misije na Azurni obali, Alfons Mavri, je umrl v bolnišnici v Monaku 10. januarja, na začetku tega leta Gospodovega.
Alfons se je rodil 3. avgusta 1932 v vasi Žabče blizu Idrije v Sloveniji. Staršema Francu in Franci so se rodili
trije sinovi in dve hčerki. Druga svetovna vojna je bila huda tudi za to
družino. Očeta Franca so ustrelili, hišo požgali, v njej je zgorela tudi ena
Alfonsovih sester. Težko si zamislimo takšno življenje, brez vere in upanja, a po vojni je postalo še težje. Mladi Alfons je odšel delat v rudnik, da
bi lahko preživel on in njegova družina. Videl je, da v domovini ne bo mogel živeti in se je odločil oditi v svet, s
trebuhom za kruhom, v upanju, da bo
življenje tam lažje. Za vsakega človeka
je veliko zlo, če mora zapustiti domovino in družino. Alfons se je vseeno
tako odločil in odšel v Nico v Franciji.
Lahko si mislimo, kako je težko človeku, ki ne pozna zemlje, kamor je prišel, niti jezika. Alfons je vedel le to, da
želi tu delati, spoštovati to zemljo in tu
normalno živeti. Prijel je za delo in se
izučil za mizarja. V Nici se je 30. decembra 1967 poročil z Marijo Magdić. V lepem, urejenem družinskem
življenju sta dobila hčerko Izabelo, ki
danes z družino živi na Azurni obali. Alfons je največ delal s Hrvati, ki so
pobegnili iz svoje domovine pred komunistično vlado in prišli v Nico.
Rad se spominjam, kako je pomagal in organiziral romanje Sloven-
Pokojni Alfons Mavri
cev k Materi božji v Laghet, z veseljem je pomagal Hrvatom organizirati
zabave, saj se je rad družil in veselil.
Moram reči, da je Alfons imel v naši cerkvi pomembno mesto. Redno je
prihajal ob nedeljah k maši in obhajilu s svojo ženo in bil naročnik Naše luči. Bil je med redkimi, ki je rad
sprejel duhovnika, da blagoslovi družino. Večkrat je bral berilo pri sv. maši. Leta hitro tečejo in Alfons je čutil,
da ni zdrav. Zdravniki so odkrili, da
preboleva hudo bolezen – raka, ki ga
ni mogel premagati. Ko je ležal v bolnici, je dal poklicati svojega duhovnika in zaprosil za sprejem svetih zakramentov. Opravil je spoved, sprejel
odpuščanje grehov in bolniško maziljenje. Kako vesel je bil, ko mi je rekel,
da je zdaj pripravljen oditi brez strahu
na pot proti večnosti. Od veselja mu
je po licu stekla solza. Vedel je, da se
bliža njegov odhod s tega sveta, nanj
je bil pripravljen. Tako umira katoličan, ki je vernik, grešnik in spokornik.
Evangelist Luka nam poroča: Blagor
služabnikom, ki jih Gospod ob svojem
prihodu najde čuječe. Naš brat Alfons
je bil čuječ v življenju in je pripravljen
pričakal svojega Gospoda. Verujemo,
da je naš Alfons že v nebeški slavi pri
Bogu. Jezus nas spodbuja, da smo tu-
di mi pripravljeni za pot v večnost, zakaj ob uri, ko ne mislimo, bo prišel Sin
človekov. Bogu smo darovali pogrebno mašo v cerkvi Matere božje v Nici
in ga nato pospremili na pokopališče
na staro mesto nad Nico, kjer njegov
duh v molitvah spremlja celo mesto.
Na njegov pogreb so prišli njegovi sorodniki iz Slovenije. Pri maši in pogrebščini je bilo zelo veliko Slovencev,
Hrvatov ter znancev iz Francije.
Gospod, podari mu večni pokoj in
večna luč naj mu sveti, naj počiva v
božjem miru. Nam pa bo ostal zgled
dobrega človeka in katoličana.
Štefan Čukman, duhovnik in voditelj
Slovenske in Hrvaške katoliške misije na
jugu Francije
N
E
M
Č
I
J
A
BERLIN
Magdalena Novak, učiteljica slovenskega dopolnilnega pouka, je na pustno soboto pripravila prijetno otroško pustovanje, ki so ga popestrile
Otroška maškarada v Berlinu z učiteljico
23
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Družina Krajner Ivan, Anica in hči Darja
lepe otroške maske in priložnostni
program. Lepo je bilo videti, kako se
najmlajši z njo veselijo in česa vsega so že zmožni. Tudi njihovi starši
so lepo sodelovali. Vsi pa so bili veseli lepih pustnih krofov, ki so starejše spominjali na njihovo otroštvo, na
domače krofe, kakršne so cvrle njihove mame doma v Sloveniji.
Po večerni maši so se v skupnih prostorih tudi odrasli veselili ob pustnih
jedeh pod geslom »pust mastnih ust«.
Prav prijetno je bilo!
V tem mesecu sta se od Berlina in slovenske skupnosti poslovila in odšla v
Slovenijo Ivan in Anica Krajner. Ob
slovesu smo jima zaželeli lepo bivanje
doma, hkrati pa izrazili željo, da nas
še prideta obiskat. Hči z družino je še
ostala v Berlinu, Celine in Laura radi
ministrirata. Sicer pa je Ivan zelo rad
pomagal pri delu v župniji in ga bomo pogrešali.
Okroglo obletnico je praznovala Fanika Herzeg. Z možem Marjanom tudi
rada pomagata v župniji. Fanika se je
izkazala, saj je pripravila lep večer ob
dobri hrani in s petjem vseh navzočih. Želimo ji vse dobro in naj se veseli v krogu domačih, še posebej z vnukinjo, ki je njeno veselje.
Ob kulturnem prazniku oziroma Prešernovem dnevu smo zapeli himno,
Boštjan je zrecitiral nekaj Prešernovih
pesmi. Imeli smo mašo za domovino
in ohranitev našega jezika in kulture.
Albert Vodušek ob rojstnem dnevu v Hannovru
24
Pustovanje v Hannovru
Maske v Hannovru
Po vsaki maši imamo tudi lepa srečanja v prostorih ob hrani in pesmi, za
kar vedno poskrbijo pridne žene. Res
je vedno lepše in pristno domače kot
včasih doma za pečjo.
HANNOVER
Tudi v Hannovru smo po maši doživeli pravo pustno razpoloženje, hkrati pa še praznovali rojstni dan našega priljubljenega Alberta Voduška, ki
je za vse pripravil pravo pojedino! Požrtvovalne žene in dekleta nas prav
razvajajo! Okušali smo prave prleške
krofe in uživali ob pogledu na izvirne
maske. Vsa pohvala vsem, ki so se maskirali in nas do srca nasmejali.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
HAMBURG
Tudi v Hamburgu nismo pozabili na
pusta, ob izvirnih maskah otrok in
odraslih smo se sprostili. Lepo je bilo videti najmlajše, kako so v maski z
veseljem prikazali like, ki so si jih zamislili. Hvala Marjani in Tobiasu, da
sta pripeljala Zino in Laro, da smo bili vsi - tako otroci kot odrasli - v maskah. Tudi odlične kulinarične specialitete so popestrile ta dan, ki nas je
povrnil v otroštvo doma v domovini.
Drugi dan smo, kot po navadi, šli na
lep izlet na Severno morje, kjer smo
se naužili svežega morskega zraka, se
nasmejali in znova videli lepote severne Nemčije.
M. Mošnik
AUGSBURG
Prešernova proslava v Augsburgu
Na pustno nedeljo, 10. februarja, so
se slovenski rojaki v Augsburgu zbrali v župnijskem domu in obudili spomin na umetnika rimane besede, dr.
Franceta Prešerna. Pevski zbor in recitatorji so zbranim pripravili pravo
kulturno poslastico. Izmenjava govor-
jene in ubrano zapete slovenske besede je navzoče tako omrežila, da nihče
niti opazil ni, kako je eno uro in dvajset minut dolg program kar prehitro
minil. Marsikdo je po končanem uradnem delu z zadovoljstvom komentiral: »Mislil sem, da že veliko vem o
Prešernu. Toda danes sem slišal toliko novih stvari, kar me zelo veseli.«
Nedeljski popoldan, ki se je zavlekel
pozno v večerne ure, pa ni bil samo
kulturno obarvan. Ko so kranjske klobase in druge dobrote skozi večer pripravile ustrezno podlago dobri kapljici, je do izraza prišla tudi pustna
nedelja. In Slovenci ne bi bili Slovenci,
če bi skupnega druženja ne znali napraviti veselega in prijetnega v času
Maske v Hamburgu
Nastopajoči na Prešernovi proslavi v Augsburgu
Eva Plevnik ob rojstnem dnevu v
Hamburgu
Veselo vzdušje po proslavi za mizo
25
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
v dolino, v navadno življenje. Po besedah župnika se podobno dogaja vsakemu, ki prihaja na smučarsko mašo. Skupno doživetje maše in vsega,
kar povezuje in bogati tudi po maši,
je notranja moč za premagovanje sive vsakdanjosti. Gostoljubnost družine Šabeder tudi tokrat ni zatajila. Pod
smučiščem na parkirnem prostoru je
vse zbrane presenetilo toplo kosilo.
R. K.
Na parkirišču je po kosilu donel glas harmonike in kitare.
Smučarska maša v Kornauu
karnevalskih dni. Polna glasbe in petja je tokratna kulturna in pustna nedelja v Augsburgu kar prehitro minila.
da bi se najraje na pobudo apostola
Petra na tem kraju za vedno ušotorili.
Toda z gore se je bilo treba spet vrniti
OBERSTDORF
Smučarska nedelja
Zasnežena pokrajina je tudi letos na
zadnjo nedeljo v februarju zvabila
navdušence smučanja in sprehajalce v
zaselek Kornau blizu Oberstdorfa. Kot
je navada, je bila v majhni cerkvici tega kraja ob 11. uri najprej sveta maša.
Daroval jo je župnik Roman. V pridigi
je srečanje primerjal s prebranim odlomkom iz Svetega pisma, ko je Jezus
na goro Tabor vzel s seboj apostole Petra, Jakoba in Janeza ter se pred njimi
spremenil. Z lepoto jih je tako očaral,
26
Na pustno soboto v Ravensburgu
RAVENSBURG
Lepi dogodki iz Ravensburga
Sveta maša v februarju je bila ravno
na pustno soboto.
Po maši smo pohiteli v našo dvorano,
kjer smo se najprej telesno okrepčali.
Ker je bil na koledarju dan prej 8. februar, ko se spominjamo smrti pesnika dr. Franceta Prešerna, je naša recitatorka Nežka Kljajič prebrala nekaj
njegovih pesmi. Tako smo po svojih
močeh obeležili kulturni dan. Nismo
pa pozabili tudi na pustovanje. Nekateri izmed nas smo zamenjali svojo zunanjost in se spremenili v pustne šeme.
Tokrat smo imeli veliko srečo z glasbo. Naš muzikant Jože Erjavec in naš
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
župnik Roman sta nas popeljala v veselo pustno rajanje vse do poznih večernih ur. Kadar onadva vzameta inštrumente v roke, je vedno živahno in
veselo. Tako je bilo tudi ta večer.
Seveda smo na ta večer v širši zbrani skupnosti nazdravili tudi naši dragi rojakinji Veri Logar. V januarju je v
ožjem krogu že praznovala 70. okroglo obletnico rojstva, kar pa je bilo
omenjeno že v prejšnji številki Naše luči.
Minka Kestel
ESSEN
Za spremembo – tokrat le komaj kaj
več kot prijazen pozdrav našim faranom – pa tudi vsem bralkam in bralcem Naše luči.
Smo ravno v prav posebnem času, ko
na sedežu apostola Petra ni ljubljenega svetega očeta. Imam vtis, da so naša srca prav zdaj usmerjena k temu
središču edinosti vesoljne Cerkve, saj
nas povezuje vera in prepričanje, da
bo On, ki je Večni in Veliki duhovnik,
svoji Cerkvi določil takšnega novega
papeža, ki bo pod vodstvom Svetega
Duha pogumno nadaljeval krmarjenje Petrove barke v tem težavnem času. Pri slovenskih mašah smo se do-
Del strežnega osebja. Hvaležni smo jim.
Velikonočna procesija v Essnu
govorili, da bomo tudi mi sodelovali
pri volitvah novega papeža s svojimi
vsakdanjimi molitvami.
Ko bo čez teden ali dva po tem, ko nastaja tale zapis, že izvoljen nov veliki
duhovnik, ga bo naša molitev seveda
podpirala tudi v prihodnje.
KREFELD
V Nemčiji slovenski rojaki nismo posredno prizadeti s čudnim političnim
vrenjem v naši ljubljeni domovini.
Odmevi kljub temu vplivajo na naše
razpoloženje. Velikokrat slišim med
ljudmi, kako so nad tem, kar se dogaja med politiki v domovini, razočarani. Kakor da izginja nekoč tako značilen ponos in sreča, da smo hčere in
sinovi tako čudovite dežele na sončni strani Alp.
Smo pa ponosni na to, kar nobena politika ali oblast ne more izničiti – in
to je slovenska kultura. Tudi mi jo ponosno nosimo v srcu in v naših navadah. Dan slovenske kulture praznujemo na nam primeren način. Vsaka
slovenska sveta maša v tujini je za
nas lep kulturni dogodek. Tu se poje in moli v našem maternem jeziku.
Po maši sledi prijateljsko druženje in
pogovor, gostoljubnost in domača pesem. Taka prijazna srečanja po maši imamo v Castropu, Eschweilerju, Güterslohu, Hildnu, Krefeldu in
Wettru.
V sporedu prireditev v naši prostrani župniji je bilo napovedano praznovanje dneva slovenske kulture v Essnu, Moersu in Krefeldu. V Essnu in
Krefeldu smo se po maši srečali v župnijski dvorani, kjer je sledil kratek
kulturni program. V Krefeldu je Alenka Schumacher pripravila zanimivo
predavanje. Seveda je bilo poskrbljeno tudi za prijazno postrežbo. Čeprav
je včasih skromno, je pa vsekakor lepo in taka srečanja so vedno prijetna.
(V Essnu se je pri maši in prireditvi v
našo dobrodelno blagajno zbralo 200
€. Bo v pomoč župnijski terapevtski
skupnosti TAV v Starem trgu ob Kolpi, kakor tudi nabirke v postnem času
v naših oltarnih skupnostih in ob praznovanju dneva staršev.)
27
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Blagoslov jedil v Altenessnu
Če želite izvedeti kaj več o sporedu
naših prireditev, vam priporočam, da
na spletu odprete našo stran www.
slomisija-essen.de, katero z veseljem
in skrbno ureja Ivo Šuster. Tam so vedno objavljena naša farna oznanila
Med nami povedano. Za vsako nedeljo je objavljena božja beseda. V arhivu je tudi veliko fotografskih prikazov
z naših prireditev. Avtor teh reportaž
je običajno Ivo Šuster. Bog mu povrni za vse njegovo požrtvovalno prostovoljno delo!
Ko bomo prejeli tole številko Naše luči, bomo ravno v velikem tednu ob
vstopu v praznovanje Gospodovega
vstajenja. Nekateri jo boste dobili v
roke že po prazniku. Vsem velja voščilo: VESELA ALELUJA!
stna sobota. Na to soboto pa smo imeli že triinširideseto pustovanje naše
župnije. Kakor v jeseni tako smo tudi tokrat imeli v svoji sredi člane do-
Nekaj teh se je tudi potegovalo za kakšno nagrado.
Alojzij Rajk – župnik v Essnu.
FRANKFURT
je čas razposajenosti ...
Svoj čas je veljalo: krajši kot je predpustni čas, več je porok in seveda
obratno. Kot pa kaže, to pravilo ne
velja več, saj ni bilo kljub letošnjemu
kratkemu predpustu ne tako ne drugače. Že teden dni po Prešernovi proslavi, ki smo jo v župniji imeli na prvo
februarsko nedeljo, je letos sledila pu-
28
lenjskega Tria Šantej iz Šentruperta
na Dolenjskem. Tokrat smo se zbrali v
dvorani cerkve sv. Bonifacija v Frankfurtu-Sachsenhausnu in pred pustovanjem je bila tudi priložnost za nedeljsko mašo. Kljub manjšemu obisku
v primerjavi s prejšnjimi leti pa je bilo vzdušje in razpoloženje zelo lepo,
prepričan sem, da tudi za vse tiste, ki
so bili prvikrat med nami. Značilno
za letošnje pustovanje pa je bilo veliko število zelo lepih mask, kar je prineslo ocenjevalni komisiji (to so bili
Šantejevi) kar nekaj zadrege: kako namreč izbrati in razvrstiti petero najlepših mask. In po tej odločitvi so na
prvo mesto posadili skupino gusarjev,
ki so si prislužili večerjo žal samo za
Ne, niso plesali kan kan.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Pokojni Franz Glania iz Frankfurta
Za lepo razpoloženje so skrbeli trije Šantejevi.
dve osebi; sledili pa so jim kavboji, pa
pikapolonice, čmrlji oziroma čebelice
in še drugo podobno ‚živalstvo‘. Glede na obisk in potrošnjo gostov pač ni
bilo mogoče ustvariti kakšnega viška,
ki bi ga lahko namenili v dobrodelne
namene. Morda bomo v postnem času
glede tega kaj bolj uspešni. Seveda pa
se moramo zahvaliti vsej ekipi, ki je to
prireditev pripravljala in po njej tudi
pospravljala, prav tako pa vsem tistim,
ki so nas podprli s takimi ali drugačnimi darovi. Hvala vsem.
... in čas resnosti
Na pepelnično sredo zvečer smo se pa
v Frankfurtu sicer v manjšem števi-
lu zbrali k bogoslužju ob začetku postnega časa, k pepeljenju in sveti maši.
Na prvo marčevsko nedeljo pa je bila
po nekaj mesecih maša zopet v Lichu,
tokrat z udeležbo v precej večjem številu kot sicer; to je bilo tudi s pomočjo nekaterih, ki sicer že dlje časa živijo v domovini, pa so prišli pogledat,
kako je kaj v ‚starem‘ kraju.
Že v začetku januarja je v Kehlbachu
umrl 64-letni Stanko Gerbec (pred
letom 2006 je živel v Wiesbadnu). Izhajal je iz Pudoba pri Starem trgu pri
Ložu. Na prvi februarski dan pa je
sklenil svoje življenje 79-letni Franz
Glania iz Frankfurta. Zadnjih nekaj
let je bilo njegovo življenje precej za-
Po maši v Lichu pa sledi zajtrk oziroma malica
znamovano z boleznijo in trpljenjem.
Prihajal je iz Gross Peterwitza v Šleziji, iz današnjega kraja Pietrowice Wielkie na Poljskem, kot begunci pa so
on in njegova družina po drugi svetovni vojni prišli v okolico Fulde oziroma v Frankfurt. Po družinskih vezeh je prišel v stik z našo slovensko
župnijo. Zapomnili si ga bomo vsekakor po tem, da je redno prihajal k
slovenski maši, in po močnem glasu,
s katerim je z veseljem prepeval, zlasti Marijine pesmi. Po pepelnici smo
ga pokopali v Frankfurtu. Naj počivata v miru!
rem
MÜNCHEN
Duhovna obnova na začetku postnega časa je potekala od 15. do 17. februarja. V petek zvečer smo imeli prvo
srečanje z gospodom Stanetom Keri-
Voditelj postne duhovne obnove
Stane Kerin
29
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Vsak večer smo obhajali sveto evharistijo.
nom, voditeljem misijonskega središča Slovenije. Duhovne obnove so vedno nekaj posebnega. Duhovniki, ki
prihajajo med nas iz Slovenije, nam s
svojim poslanstvom, lahko tudi rečemo z misijonskim duhom, razlagajo
lepote in vrednote življenja po Kristusovem evangeliju.
Tokratne misli o postu so imele poudarek na spreminjanju in urejanju
človekove notranjosti, ne samo zunanjega videza. Prerasti moramo svoje
egoistične navade in lastnosti. Najbolje se to pokaže v dobrih delih ljudem,
s katerimi živimo. Zelo načrtno si je
treba vzgajati navade in preverjati po
vesti, ali znamo deliti tisto, kar imamo
sami radi. Če naredimo nekaj dobrega za bližnjega, se sami osvobodimo.
Človek je odgovoren za svoja dejanja
in nosi tudi posledice ali samoljubja
ali dobrotljivosti.
Velika ovira poglobljeni duhovnosti
so slabe navade. Tu nam je potrebna
zavest, da se tudi grešnik lahko spreobrne. Spreobrnjenje se vedno začne
z dobrimi deli. Kristjani iščemo pot
od zunanjosti k notranjosti človeka.
To nas dejansko notranje bogati. Bog
gleda na nas in presoja naše življenje
po kriteriju dobrote. Za nas same je
30
osvobodilno, če kaj dobrega naredimo kljub grehom. Moč greha in slabosti se razgradi z dobroto. Priznavati
grešnost in grešna dejanja je pot ponižnosti. Tudi če nismo veliki kristjani, smo pa vedno lahko resnicoljubni
Jezusovi učenci. Ljubezen ni samo čustvo, ampak je način življenja in tudi
način v odnosih med nami. V tem pa
najvažnejše delo opravi dobrota.
Vsak dan naj si pri spraševanju vesti
najprej postavimo vprašanje, kaj moje življenje prinaša drugim ljudem. Za
človekovo srečo in dobro notranje počutje je odločilno, če smo pozorni, ka-
Osebne zahvale voditelju
kšno je življenje ljudi okrog nas in kaj
smo k temu prispevali sami.
To je nekaj vsebinskih poudarkov s
postne duhovne obnove v naši župniji. V teh razmišljanjih smo se srečevali
tri dni. Vsakokrat na koncu duhovnih
dni čutimo, kako nas oblikujejo v bolj
zavzete kristjane. Upamo, da to prinaša blagoslov v našo skupnost. Želimo
si, da bi znali delovati v tem duhu med
seboj, v družinah in našem okolju. Gospodu Kerinu se iskreno zahvaljujemo,
da nas je obogatil z izkušnjo žive vere, s
svojo neposrednostjo in sproščenostjo.
Gabrijela Gerber Zupan
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Generalni konzul RS Marko Vrevc je pozdravil goste.
Prešernov dan. V soboto, 23. februarja, smo na slovenski župniji v Münchnu pripravili slavnostno prireditev ob
Krila
Polna dvorana
prazniku slovenske kulture, najprej s
sveto mašo za domovino in nato z bogatim kulturnim programom. Pri sve-
ti maši, h kateri se je zbralo okrog 50
slovenskih rojakov, je sodeloval župnijski pevski zbor skupaj z gostujočim zborom Krila iz Slovenije. Le-ta
je kasneje v kulturnem programu večera navdušil s programom slovenskih narodnih pesmi in popevk. Prireditev smo začeli s slovensko himno, ki
ji je sledil pozdravni nagovor konzula
Marka Vrevca in slavnostni nagovor
župnika Janeza Puclja. V veliko veselje
nam je bilo, da je program povezoval
Jure Sešek, napovedovalec na Radiu
Ognjišče in obenem tudi član skupine
Krila. Med nastopajočimi so bili tudi župnijski pevski zbor, citrarka Neli
Zidar-Kos, mlada violončelistka Špela
Tršek, recitatorka Barbara Alič in harmonikar Oliver Kozar. Ekipa RTV Slovenije regionalnega oddelka iz Maribora je snemala celoten program, za
kar se zahvaljujemo Marjanu Kumru,
ki je na našo prireditev povabil novinarja in snemalca.
Po uradnem delu, ki se je zaključil z
navdušenim aplavzom občinstva in
prisrčnim obdarovanjem nastopajočih, smo dvorano preuredili za pogostitev, ki so jo pripravile pridne roke naših gospodinj. Še dolgo smo se v
veseli družbi slovenskih sorojakov zadržali ob pijači in jedači, petju in …
Anja Tršek in Barbara Alič
31
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
deljo so pri sveti maši, prav tako se
udeležujejo vseh verskih in kulturnih prireditev v župniji. Zanje lahko
rečem, da so lepa katoliška družina, v
kateri je navzoča vera, molitev, dobra
dela, krščansko veselje in odprtost za
življenje, a hkrati so ponosni Slovenci. Na njihovo povabilo smo imeli blagoslov družine in stanovanja, ko smo
ob molitvi in prošnjah vsemogočnemu Bogu prosili za tisti blagoslov, ki
pride od zgoraj in blagoslavlja tistega,
ki ga blagoslova prosi iskreno in čisto. Družini Zajec želimo, da čim dalje
ostane tukaj v Nemčiji, kajti tako lepih
in vzornih katoliških družin v današnjem času ne najdemo pogosto. Spoštovana družina Zajec, naj vas Sveta Trojica na priprošnjo naše Matere
Marije čuva in blagoslavlja na vsakem
vašem koraku.
Župnijski zbor v ženskem izboru
Iskrivi napovedovalec Jure Sešek
Oliver Kozar
tudi malo smo zaplesali! Hvala vsem
sodelujočim in navzočim za nepozaben večer iskrenega praznovanja slovenske kulture!
Barbara Alič
STUTTGART
Blagoslov stanovanja pri družini
Zajec
V naši župniji v Stuttgartu imamo veliko mladih družin, ki so vzorni kristjani in to izpričujejo na vsakem koraku svojega vsakodnevnega življenja.
Med njimi je tudi družina Zajec, ki si
je tukaj v Nemčiji začrtala novo pot
svojega bivanja. So res vzorna krščanska družina s štirimi otroki, vsako ne-
32
Blagoslov stanovanja in družine Zajec
Pustna sobota v Bad Urachu
Ko pride pust širokih ust, se spodobi, da si človek vzame čas za veselje in
radost, ki nimata poganskih temeljev,
ampak gre za preprosto veselje, ki si
ga ljudje podelimo drug z drugim in
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Pustovanje v Bad Urachu
temelji na lepih medsebojnih odnosih. Naša skupnost v Bad Urachu si je
po sveti maši na pustno soboto vzela
čas drug za drugega ob dobri hrani in
rujni kapljici. Vzdušje med krščanskimi ljudmi je lahko vedno lepo in prisrčno, če skupnost napolnjuje vera v
vstalega Kristusa, ki prežene vse temne in mračne misli in nosi s seboj
voljo do življenja, ki nam jo daje dobri Bog. Naš pustni večer je minil, kot
bi trenil, kajti kjer so dobri ljudje, se
pozabi na čas in se ne gleda na uro.
Zlata poroka zakoncev Belšak
Kar je Bog združil, tega naj človek ne
loči! Tako pravijo besede pri sklenitvi svetega zakona. In teh besed se zakonca Belšak držita že 50 let. Belšakova sta v tukajšnji skupnosti pustila
lepo sled in pečat žrtvovanja za slovensko župnijo. Tako gospod Franc
kakor gospa Slavica sta storila mnogo dobrega za našo župnijo. Franc je
veliko let pomagal pri urejanju okolice Slovenskega doma, kakor tudi pri
različnih delih v notranjščini. Bil je
Naša zlatoporočenca Slavica in Franc Belšak
prisoten pri vseh organizacijskih dejavnostih in je stalni pomočnik vseh
župnikov, ki so delovali tukaj v Stuttgartu. Slavica je oseba, ki je desna
roka Slovenskega doma, saj je vrsto
let čistila in urejala notranjost doma,
in je ves čas gonilna sila cerkvenega
pevskega zbora Obzorje. Vsak mesec
tudi pomaga pri pošiljanju Naše luči. Slavica je in še vedno pomaga pri
vseh kulturnih in verskih dogodkih,
ki se vrstijo skozi vse leto, najdemo jo
v kuhinji, pri čiščenju, pospravljanju,
nakupovanju in organizaciji vsega,
kar je potrebno. Kot glavna vrednota
pa je njuna pripadnost katoliški veri, kajti oba sta verna katoličana, ki
sta vrednoto vere in s tem tudi vrednoto zakona ohranila vse do današnjih dni. Spoštovana zakonca Belšak, iz srca hvala za vse, kar sta v teh
letih storila za našo skupnost. Hvala vama za vsako dobro delo za našo župnijo in dobri Bog naj vaju čuva
še mnogo let.
Kulturni praznik v Stuttgartu
Kot se ob kulturnem prazniku spodobi za nas Slovence, da damo čast
Praznovanje slovenskega kulturnega
praznika
33
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Zbrano občinstvo na proslavi ob kulturnem prazniku
in hvalo našemu največjemu umetniku pisane besede dr. Francetu Prešernu, smo v Stuttgartu organizirali
v sodelovanju s kulturnim društvom
Slovenija – Stuttgart, pod novim vodstvom, kulturni praznik. Najprej smo
imeli sveto mašo, nato pa proslavo v
dvorani. Tu smo preko otrok slovenske šole in vrtca in njihovih staršev
ter pevskega zbora Obzorje doživeli lepoto slovenske kulture, znanosti
in umetnosti. Predstavljeni so bili letošnji Prešernovi nagrajenci in njihovo delo. Ob tem mi kot tukajšnjemu župniku prihaja v ospredje misel
blaženega Antona Martina Slomška:
»Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike.«
Slovo od naših rajnih
Že v mesecu novembru 2012 so k
večnemu počitku položili dragega
brata Franca Janžekoviča, ki je bil rojen 28. januarja 1948 v Polencih pri
Ptuju. Pokojni je bil rojen v kmečki družini s petimi otroki, kjer jim
je mladost minevala v lepem vzdušju. Življenje ga je odpeljalo v Nemčijo, kjer si je služil vsakdanji kruh. V
Schwabenbröuju si je ustvaril gostišče, ki je bilo zelo obiskano. Prav ta-
34
Sveta maša v slovenskem domu na praznik pepelnice
ko si je v Sloveniji na Pohorju ustvaril
gostišče z imenom Pohorka. Pokojni
je bil znani poslovnež in zelo gostoljuben človek. V življenju je zelo veliko delal in si vse, kar je imel, prigaral
z lastnim trudom. Zelo rad je poslušal
slovensko glasbo, posebej glasbo ansambla Avsenik, katere je tudi osebno poznal. Pokojni je svojo življenjsko pot sklenil pri svoji življenjski
partnerki Zlatki v Lovrencu na Dravskem polju. Pokojnega zelo pogrešata sestra Zinka in brat Alojz iz Stuttgarta, kajti bili so zelo povezani in so
veliko časa preživeli skupaj, ob vese-
Pokojni Franc Janžekovič
lih trenutkih in vseh drugih priložnostih. Vendar je bila bolezen močnejša
in hitra, zato je ta nenadna izguba še
toliko bolj boleča. Vsemogočni in dobri Bog naj pokojnemu Francu za vse,
kar je naredil dobrega, podeli večni
mir in večni pokoj in večna luč naj
mu sveti.
Pepelnična sreda v Slovenskem domu
Pomni človek, da si prah in da se v
prah povrneš, so besede, ki nas vsak
trenutek spominjajo na minljivost življenja in z njimi se odpre začetek postnega časa. Ob tem lepem prazniku
smo v Slovenskem domu v Stuttgartu imeli sveto mašo, kjer se je zbralo
lepo število naših ljudi, ki so po molitvi in petju in pepeljenju darovali svoje minljivo življenje na Kristusov oltar
večnosti in nesmrtnosti, ki jo prejmemo po svetem obhajilu. Človek, vedi,
da si samo romar na tem svetu in da
romaš obljubljeni deželi naproti, nisi
gospodar ne vladar in svojega življenja si ne moreš podaljšati niti za dolžino enega lasu. Ampak človek, vedi,
da tvoj dan ni pepeljenja dan, temveč
vstajenja dan.
Aleš Kalamar,
župnik v Stuttgartu
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Š
V
E
D
S
K
A
Zgodilo se je na Švedskem
Silva Sajovic je koncem leta 2012
praznovala svoj 60. jubilej. Ob tej priložnosti se je z njo pogovarjala Marija Kolar in zapisala nekaj misli o jubilantki Silvi.
Silva je po rasti majhna žena, a njeno srce je veliko in vselej pripravljeno
pomagati, kadar je potrebno. Rojena
je bila 18. decembra 1952 v Rakovljah
v občini Žalec. Osnovno šolo je obiskovala v Jurkloštru. Po končani šoli
je varovala otroke. Kasneje se je zaposlila v Juteksu. Ko je dopolnila 22 let,
je spoznala Tonija, ki pa se je leta 1966
podal v Varberg na Švedsko. Leta 1974
se mu je tam pridružila tudi Silva in
po ureditvi dokumentov sta se naslednje leto poročila. Tri leta sta preživela v Boråsu. Leta 1982 sta se odselila v
Slovenijo, kjer je Toni vozil taksi, Silva
pa je delala v vrtcu. Ko je Toni zbolel
na ledvicah in se mu je vid medtem
poslabšal, sta se odločila za vrnitev
nazaj na Švedsko. Med tem časom so
se jima rodili trije otroci, Toni, Danica in Damjana. Silva se je zaposlila v
tobačni tovarni in tam delala vse do
predčasne upokojitve. Ob hudi bolezni stoji Silva možu Toniju vselej ob
strani in ga podpira ter vzpodbuja, da
Silva Sajovic, čestitke jubilantki
ne obupa v nošenju križa. Imata sedem vnučkov, ki jima popestrijo vsakdanje življenje. S pridnimi rokami sta
si z možem Tonijem v Žalcu zgradila skupni dom, kamor se rada vračata.
Silva je članica Upravnega odbora Slovenskega doma in članica göteborških
babic. Kljub vsem preizkušnjam je vedno nasmejana, prijazna in polna novega upanja. Čestitkam se pridružuje tudi slovenski dušni pastir Zvone,
ki se Silvi in Toniju zahvaljuje za vso
pomoč v okviru slovenske skupnosti v
Göteborgu, kakor tudi v Vadsteni, kamor romajo Slovenci.
Zadnje slovo od Radosije Celec
Mama Radosija je bila rojena 10. oktobra 1946 v vaši Dobraće blizu Arilje v Srbiji. Bila je eden izmed devetih
otrok, bilo je 5 sester in 4 bratje. Kot je
bila tedaj navada, je začela delati v zgodnjem otroštvu. Že kot otrok je sanjala
o službi, v kateri bo srečna in zadovoljna. Leta 1969 se ji je želja izpolnila, ko
je prišla na Švedsko. Kmalu za tem je
srečala Ferdinanda Celca, ki mu je leta
1972 rodila sina Danjela in leto zatem
še sina Roberta. Leta 1975 sta se v župnijski cerkvi Kristusa Kralja v Göteborgu poročila. Mama si je zelo želela eno hčerko, toda leta 1988 se jima je
rodil še en sin, ki je dobil ime Thomas.
Medtem ko je bil oče Ferdinand zaposlen in je služil vsakdanji kruh vsej dru-
žini, je bila mama Radosija doma z otroki in jim posvetila ljubezen in čas, da jih
je vzgojila v dobre fante. Otroci se spominjajo doma pečenega kruha in dobre
domače hrane, ki jo je mama iz dneva
v dan zanje pripravljala. Spominjajo se
počitnic, ki so jih skupaj preživeli z mamo in očetom, ko so šli na obisk v Avstrijo in Nemčijo k svojim sorodnikom.
Mama je imela rada glasbo in je ob
njej zelo uživala. Prav tako je izkoristila prosti čas, v katerem je šivala razne podobe iz narave in druge motive. Skupaj jih je naredila več kot 50
primerkov.
Otroci in mož se spominjajo mame
Radosije kot žene, ki je imela veliko srce in je bila vselej polna humorja. Rada
je poklicala svoje otroke in vnuke in se
z njimi pogovarjala, da je zvedela, kako
je z njimi. Nanje je bila zelo ponosna in
se je veselila njihovih obiskov. Zadnja
leta življenja, ki so bila zaznamovana
zaradi bolezni z veliko bolečino, je bila vselej vesela in se je kljub križu, ki
ga je vdano nosila, veliko smejala. Svoje domače je imela zelo rada in je bila
do njih vselej odprtega srca.
Svojo življenjsko pot je končala 4. februarja v Göteborgu, kjer je bila v kapeli na Kvibergu zanjo 26. februarja
sv. maša zadušnica in je bila tam tudi
pokopana. Njeni jo bodo zelo pogrešali. Želijo ji, naj počiva v miru.
vaš Zvone Podvinski
Krst Linnee Ellinor Tomić v Angeredu
35
ZGODBA
Tanja Mlakar
KJE RASTE DEŽ?
»Ti, ki si bila vedno optimistka do konca? No, potem je moralo biti pa res hudo.« Marina je odkimala.
»Ni bilo hudo, David, sploh ne. Le ljudi ni bilo. Tudi zdaj
še ne stojijo v vrsti, toda kakšen pa le pride. Pa ti? Si že našel službo?«
»Ne, žal še ne. Imam občasne pogodbe o delu, ampak to ni
to. Redno službo je danes zelo težko dobiti.«
»Vem. Veliko srečo sem imela, da sem jo dobila.« Potem sta
oba prijela kozarca in spila požirek.
»Ti, carica, ki piješ pivo,« je začel David, a ga je Marina tako
grdo pogledala, da je nehal govoriti in jo opravičujoče pogledal. »Bi šla na gasilsko veselico? V sosednji vasi bo jutri
veselo. Točijo tudi pivo.«
»Če imajo pivo, potem grem. Sicer ne bi šla,« mu je navihano odvrnila.
»In lahko boš peljala moj avto. Vem, da že dolgo nisi vozila. Malo bi lahko obnovila svoje vozniško znanje,« je še
pripomnil.
»Če mi boš dovolil, ga bom peljala. Potem bom res največja carica tega večera,« je smeje prikimala. To je bilo dovolj, da je pogovor med njima potem gladko stekel. Ko je
Marina tisti večer prinesla na mizo še narezek domačih
dobrot, ker sta postala lačna, sta se že dodobra nasmejala.
In ko sta se dobri dve uri kasneje poslavljala, je bila vesela, da jo je obiskal.
Ko se je spet usedla na vozniški sedež, se je Marini zdelo, da
sedi za volanom letala. Ko je to povedala Davidu, se je začel na ves glas smejati.
»Marina, letalo nima volana, pač pa pilotsko krmilo.« Četudi, je pomislila Marina, ko je še ob ugasnjenem avtomobilu premikala prestave.
»No, bo šlo?« je rekel David. Marina je videla, da je komaj
zadrževal smeh.
»Seveda bo. Vse se da, če se hoče,« je resno odvrnila, potem
pa vžgala avto in zapeljala. Še preden je pripeljala na cesto, je avto obstal. »No,« je mrmrala, »res ni tako enostavno. Dečka iz tabora imata kar velik cilj pred seboj.« Ko se je
ozrla v Davida, je opazila, da strmi čez okno.
»David!« je tiho dejala. On pa se je držal z roko čez usta in
se krohotal.
36
»Ne morem pomagati, oprosti,« se je opravičeval med smehom, »toda tako si hecna, da se ti moram smejati.« Tudi
prav, je pomislila Marina. Zdaj je šlo na smeh tudi njej. Potem je sledil drugi poskus speljevanja avta na cesto, ki tudi ni bil uspešen. Ko ji je tretjič uspelo, je zmagoslavno pogledala Davida.
»Ni tako samoumevno, če človek toliko let ne vozi. Vsako stvar se je treba naučiti,« je opravičujoče rekla. David
je le prikimal.
»Saj … dobro, da mi sploh zaupaš,« je potem še pripomnila.
»Ker je do sosednje vasi le nekaj kilometrov. Po cesti ob tej
uri ni veliko prometa, če sploh kaj. Poleg tega pa res mislim, da bi bilo škoda, če bi svoj naslov zapravila, ker nimaš avta.«
»Kakšen naslov, David?«
»No, če hočeš biti carica, se moraš naučiti voziti avto. Skrajni čas je že.« Marina je odkimavala z glavo. Si jo je pa res
privoščil.
»Morda bi si morali z mamo omisliti svoj avto,« je potem
še dodal.
»Včasih bi ga res potrebovali, pogosto pa ne. Do službe pridem peš, mama pa tudi pravi, da bi avto njej pomenil le
potuho. Zdaj hodi v zidanico peš, potem bi se zagotovo peljala z avtom. Avto je tudi kar velik strošek, kajne?« David
je prikimal.
»Zastonj vsekakor ni, toda danes je avto skoraj nujen pripomoček v vsaki družini.« Marina se je zamislila. Morda bi
ga tudi onidve res morali imeti. Pogovorila se bo z mamo.
Proti jutru, ko je ležala v postelji, pa še vedno ni mogla zaspati, se je v mislih spominjala vsakega trenutka, ki sta ga z
Davidom preživela na veselici. Večer sta preplesala. David ji
je stalno ponujal pivo in ključe od avtomobila. »Da boš res
ta prava carica,« ji je nagajivo šepetal. »Ne, ne bom pila piva,« mu je navihano odvrnila, »raje bi porcijo čevapčičev.«
Ko se ji je narahlo priklonil in pomignil vaškemu gasilcu,
ki je prinesel naročeno, se je zdelo, da je David nocoj njen
Romeo. In ona njegova Julija. Čeprav, njima ljubezen ni bila
prepovedana niti onemogočena. Sama sta se ji odpovedala.
David je bil nocoj tako sproščen, da je kar vlekel nase ženske poglede. Marina ni vedela, ali jih je opazil. Videti tega
ni bilo. Ker je ves večer skrbel le zanjo: za svojo carico, kot
ji je v tem večeru večkrat povedal. Ko jo je proti jutru odložil pred hišo, se je sklonil in jo poljubil. Marina mu je poljub strastno vrnila. Kasneje, ko je odklepala vhodna vrata,
ji je še enkrat pomahal, potem pa hitro odpeljal. Ni vedela,
ZGODBA
ali naj bo tega vesela ali ne. Morda bi mu morala povedati, da mama že nekaj dni prebiva v zidanici. Je, kar je, je pomislila, zaklenila za seboj in se spravila v posteljo. A čustva
ta večer so bila tako močna, da ji niso dovolila, da bi zaspala in za seboj pustila to lepo noč. Kot bi hotela, da jih v mislih še enkrat obnovi.
»Hej, mama! Si se le vrnila? Sem mislila, da te bom morala iti konec tedna sama iskat tja gor,« jo je veselo pozdravila Marina, ko je zvečer prihajala domov in na vrtu zagledala mamo, ki je zalivala rože.
»Skoraj bi ostala tam gor. Tam je tako lepo,« je veselo rekla in jo objela.
»Skoraj ves teden te ni bilo. Kaj se je zgodilo?«
»Toliko je dela. Pobirala sem slive in kuhala marmelado.
Nabrala sem celo nekaj jurčkov in jih posušila. Paradižnika
je tudi preveč. Celo košaro sem ga prinesla domov. Dve košari pa sem ga tudi vkuhala. Vsega je v izobilju. Včasih pomislim, zakaj nisva z očetom večkrat zahajala tja gor. Oče je
rad hodil, jaz pa ne. Potem je tudi on odnehal. Zakaj ni hodil sam? Morda bi tudi jaz šla potem za njim?«
»Ne vem, mama, a tako je bilo. Nima smisla, da se obremenjuješ s stvarmi, ki jih ne moreš več spremeniti. Tako sta
živela. Zakaj, zdaj sploh ni pomembno.« Mama je globoko vzdihnila.
»Vem. Pa tudi sama sem potem, ko si se ti odselila v mesto,
le redkokdaj šla tja gor. Kot bi se nekaj v meni prelomilo šele tedaj, ko si se vrnila. Včasih premišljujem, kakšne energije se pretakajo v tebi, da v ljudeh sprožaš takšne reakcije?«
Marina jo je vprašujoče pogledala.
»Kakšne reakcije vendar? Zdaj boš pa še rekla, da sem morda ... celo čarovnica!« Mama jo je osuplo pogledala, potem
pa se je začela smejati na ves glas.
Zvečer, ko sta sedeli pred televizorjem, je Marina nenadoma spregovorila.
»Veš, kaj mi zadnje čase prihaja na misel?« je pogledala
mamo, »zdaj, ko tudi sama opravljam enako delo, kot si ga
opravljala ti, vidim, da je pretežni del tega dela sestavljen
iz socialnega področja. Čeprav le na papirju, je vseeno za
napisanim imenom živ človek. Ki nekje živi. Se nisi nikoli
vprašala, kako bi mu lahko še pomagala?«
»Saj, to je tisto, kar me najbolj teži. Ko vidim tvoj zanos in
željo po tem, da bi pomagala, me to najbolj sooča z mojim
opravljanjem dela. Kako, da sama tega nisem videla? Zakaj se tudi jaz nisem spomnila teh projektov, ki se porajajo v tvojih mislih? Morda sem včasih tudi sama pomislila
na kakšno dodatno možnost, ki bi se jo dalo izvesti, pa sem
raje zamahnila z roko. ‚Kaj bi drezala tam, kjer me ne srbi,‘
sem tolažila samo sebe. Veš, laže je bilo ostati tiho in vestno
opravljati svoje delo. Tako, kot je bilo napisano po črki zakona. Nič več. ‚Jaz nisem plačana za to in to delo, torej se s
tem ne bom obremenjevala!‘ je bil stavek, ki sem ga izrekla
mnogokrat, pa tudi moji sodelavci, ko nas je kak problem
res stisnil do srca. Saj, tudi mi smo za imeni videli živega
človeka. Nemalo smo jih osebno poznali. Kraj ni tako velik,
da bi bilo vse skrito. Vedeli smo, da se za določeno prošnjo
pri prosilcu doma skriva alkoholizem. Vedeli smo, da je ta
in ta družina ostala povsem brez dohodkov. Tista tovarna,
v kateri sta delala oba starša, je šla v stečaj. A rešena vloga,
v kateri sta prosila za pomoč, se je zdela dovolj velik prispevek nas, ki smo sodelovali v tem delu. Da se razumeva: po
službeni dolžnosti. Kolikor je meni znano, nihče od nas zaposlenih ni v to vložil niti trohice lastnega dela. Takega, ki
bi ga opravil zunaj službe. Saj, med seboj smo se pogovarjali. Sočustvovali smo s to družino. Hkrati pa sedeli na malici, s polnimi pladnji pred seboj.« Mama je počasi utihnila. Posivela je v obraz.
»Tako je pač bilo. Mama, zdaj se s tem ni vredno več obremenjevati. Kolikor se jaz spomnim, vem, da si se stalno
ukvarjala z nekakšnimi problemi. Zdaj se je ločevala ta sodelavka, potem je razred ponavljal otrok druge.«
»Res je. A zdaj vem, da poslušati, kako se nek otrok, ki ima
doma polno rit vsega, noče učiti, in pomilovati njegove
starše, ki bi si pa res zaslužili najboljšega otroka, kar ga je
videl in poznal ta svet, je milo rečeno, neumno.«
Ko jo je konec avgusta nekega jutra klicala Suzana, ali bi
lahko prihodnji teden šla z otroki na morje, Marina ni mogla takoj privoliti. Ko je junija lani spremljala zadnjo skupino, se je od tega dela poslovila. »Pet let je dovolj,« je rekla Suzani, ki se je čudila njeni odločitvi. »Kaj boš počela?«
jo je spraševala tedaj, »saj vendar še nimaš službe. Dolgčas
ti bo. Pojdi z nami vsaj še v septembru,« jo je nagovarjala
Suzana, a Marina je odkimavala. Lani je imela povsem proste roke, pa vendar se je takrat dokončno odločila, da je tega dela dovolj. Čeprav ji je srce z leti otrdelo in ni več jokala ob vsaki težki zgodbi, je vseeno spoznala, da ima vsaka
stvar svoj čas. Tudi vsako dobro delo. »Lahko bom delala na
drugih področjih,« je odgovarjala Suzani. Vedela je, da jo
bo Suzana razumela. Če kdo, potem bo to zmogla ona. Zdaj
pa je prišlo ponovno povabilo. Po Suzaninem klicu si je izgovorila nekaj časa za premislek. A veliko časa ni bilo več.
37
ZGODBA
Suzani bo morala odločitev sporočiti do jutri zvečer. Sicer
bo morala iskati drugo osebo. Ker je bilo tisto dopoldne v
službi veliko dela, tam ni mogla razmišljati o ponudbi. Zato
je popoldne, ko je prišla domov, zamišljeno sedla h kosilu.
»Je kaj narobe?« je vprašala mama.
»Suzana me je klicala, če bi šla lahko prihodnji teden z
otroki na morje. Manjka prostovoljcev.«
»Aha? ... Pa ti? Bi rada šla, si želiš iti?« je vprašala mama.
»Ko bi vedela, bi mi bilo lažje. Po eni strani bi rada šla.
Otroci, njihova iskrenost, prisrčnost, radost – vse to me vleče k njim. Po drugi strani pa niti ne vem, ali bi lahko dobila v službi dopust.«
»Je mar to edini razlog, ki te odvrača od tega povabila?« je
takoj vprašala mama.
»Morda. Ne vem.«
»Vprašaj jutri zjutraj v službi. Če bo ta ovira odpravljena,
potem boš lahko takoj poklicala Suzano.«
»Res misliš, da bi šla?« se je Marina vprašujoče ozrla v mamo.
»Mislim, da moraš iti. Če bi mislila odkloniti, potem bi to
že storila.«
»Ne razumem, kako si lahko tako spremenila svoje stališče. Po pravici povedano sem mislila, da bi ti bilo ljubše,
ko ne bi šla.«
»To je bilo včasih. Zdaj ne več. Vem, da ti je to namenjeno. Torej pojdi in pomagaj. Bodi hvaležna, da imaš to možnost.«
»Pomagati ljudem?« Mama je prikimala. Marina se je v hipu odločila. Vedela je, da bo šla na tabor, če bo le v službi
izprosila dopust. Projekt, na katerem je delala v popoldanskem času, tako ali tako še ni zaživel v polnosti, torej bo pisarna v tem tednu popoldne zaprta. Otroci jo čakajo! Nenadoma je vstala in objela mamo.
»Grem, če le dobim dopust!«
»Pojdi, seveda. Druga možnost kot ta sploh ne pride v poštev. Pojdi, kamor te vleče srce.« Marina je veselo prikimala.
»Kako sem sploh lahko pomislila, da ne bi šla?« je razneženo mrmrala, v mislih že pri otrocih.
»Če me potrebujete, grem tudi jaz!« je čez nekaj trenutkov,
skoraj mimogrede, navrgla mama. Marina jo je vprašujoče
pogledala. Sem prav slišala, se je vprašala. Ko je videla, da
mama prikimava, je skoraj zavpila.
»Kaj!? Tudi ti bi šla z mano na morje?« Mama je prikimala.
»Nočem se siliti. A čas imam. Voljo tudi. Če rabite kakšne
roke za pomoč, pridem, z veseljem.« Marina se je usedla.
To, kar je doživela sedaj, pa je bil šok, je pomislila. Mama se
38
je ponudila, da gre z njo. Na morje. Kako že pravijo, je pomislila Marina: Volk dlako menja, narave pa ne. Njena mama je bila dokaz, da vsi pregovori ne držijo. Ona je zamenjala vse. Tudi svoje srce.
Suzana je dopoldne prejela njeno sporočilo: »Pridem, z veseljem. Če potrebujete še kakšno pomoč, lahko pride z menoj tudi moja mama! Ne šalim se, mamina ponudba je resna. Marina.« Ko je Suzana odprla to sporočilo, ga je morala
prebrati še nekajkrat. Vedela je, da je Marinina mama zdaj
drugačna, kot je bila, toda to, kar je prebrala, jo je begalo.
Ker je poznala Marino, je vedela, da za to ponudbo stoji tudi ona. Torej je vzela telefon in sporočila nazaj: »Vedno je
dovolj dela za pridne roke. Pridita obe! Rada te imam, Suzana.« Ko je Suzanino odločitev sporočila še mami, je zavpila od veselja.
»Kaj? Res lahko grem?«
»Ja, Suzana pravi, da potrebuje pridne roke. In tvoje roke so
pridne. Torej greva. V ponedeljek morava biti ob osmih zjutraj že v domu. Otroci pridejo ob desetih.« Mama ni mogla
verjeti. Marina ji je morala spet in spet ponavljati, da jo Suzana res potrebuje. Noče se siliti, je ponavljala.
»Torej ostani doma,« je na koncu rekla Marina, ko ni več
vedela, kaj sploh njena mati res želi in je bila že naveličana ponavljanja istih besed. Potem je mama utihnila in resno dejala, da bi šla z njo z velikim veseljem. A le, če bo
tam kaj dela zanjo. Ko ji je Marina to še nekajkrat zagotovila, je prikimala.
»Torej greva,« je na koncu odločila Marina.
Ko se je naslednji dan vrnila iz službe, je Marino na štedilniku pričakalo kuhano kosilo, na mizi pa listek: »Šla sem v
zidanico po paradižnik, slive in krompir, da bova vse to odnesli s seboj, na morje.« Marina se je prijela za usta, ker se
je začela na ves glas smejati. Mama misli, da mora prinesti še hrano s seboj. Ko jo je poklicala po telefonu, jo je našla v vrtu.
»Kaj delaš?« je vprašala Marina.
»Paradižnik pobiram,« je odvrnila mama.
»Mama, vse te hrane ne potrebujeva s seboj. Tam je hrane
dovolj. Ni potrebe, da se trudiš.«
»Preveč jo imava. Kaj naj z njo tu? Zgnila bo. Škoda bi je bilo, ker so pridelki domači.«
»Kako boš vse to prinesla domov?« je še vprašala Marina. Ker je po njenem glasu slišala, da je povsem prepričana, da bo vse pridelke vzela s seboj, je niti ni poskušala odvrniti od te zamisli.
ZGODBA
»Sem že prosila Andreja. Mi bo jutri vse to pripeljal. Ne skrbi. Do večera bova doma.«
»Prav,« je na koncu še rekla Marina, se poslovila in se s čelom naslonila na okensko šipo.
»Morda ni prav, da mamo jemljem s seboj,« si je govorila. V
tistem je spet zazvonil telefon.
»In zame ne skrbi. V redu sem. Če misliš, da bo izpadlo
smešno, lahko hrano pustiva tudi doma.« Marina je osupnila. V hipu jo je postalo sram.
»Ne mislim, da bi izpadlo smešno, če bova s seboj pripeljali
hrano. Ne vem le, ali jo bodo kuharice lahko porabile. Morala bi vprašati Suzano. Ona je povezana z njimi.«
»Vprašaj!« je še rekla mama. Ko je zvečer o tem govorila s
Suzano, je bila nad tem navdušena.
»Če imata odveč, pripeljita. Domače hrane se ne bomo branili.«
Zaradi tega, ker mama ni mogla prinesti domov vseh pridelkov, je spoznala Andreja. Čeden. Postaven. Prijazen, neizmerno prijazen. S temi besedami ga je mama opisala, ko
ji je prvič pripovedovala o njem. Čeprav je takrat to zvenelo kot ženitna ponudba, je Marina kmalu pozabila nanj.
Mama se ni potrudila, da bi ga večkrat omenila. A vedno
je o njem govorila s spoštovanjem. Ko je prišla iz hiše, da
bi pomagala nositi košare, se je zazrla v prelepe temne oči
mladega fanta čednega obraza. Bil je nizke rasti in čokatih ramen. Videti je zelo delaven fant, je pomislila, ko ga
je zagledala.
»Marina, pridi sem, da te predstavim. To je Andrej. On skrbi za naš vinograd,« jo je poklicala mama. Ker je tako hitela z odnašanjem pridelkov iz avta, je Marina spregledala, da
ji je Andrej ponujal roko.
»Pozdravljena. Ti si pa gotovo Marina. Tvoja mama tako
pogosto govori o tebi, da se mi zdi, da te poznam že vse življenje. Jaz sem pa Andrej.« Marina ga je pozorno pogledala.
»Joj, oprosti, tako sem se zagledala. Marina sem. Tudi o tebi mi mama večkrat pripoveduje. Govori le v presežkih. Andrej zna to in ono. Andrej je naredil to. Andrej bo pripeljal
ono. Hvaležna sem, da nama tako pomagaš.« Andrej pa je
zamahnil z roko.
»Ni vredno omembe. Rad storim uslugo. Pa tudi vinograd
obdelujem z veseljem. Škoda bi ga bilo prepustiti propadu,«
je veselo odvrnil. Marina se je ozrla v njegove temne oči. A
on tega ni opazil. Prikimal ji je, potem pa spet hitel pomagat nositi stvari iz avta.
»Mama, kje si dobila kumare in bučke? Tega tam vendar nimaš posajenega?« Mama je odkimala.
»Andrej mi je dal. Kot tudi zelje, čebulo, česen in korenje.«
Marina je smeje pogledala, najprej mamo, potem še Andreja. Še dobro, da nista zaklala še prašiča, si je mislila in odkimavala z glavo.
»Rade volje dam. Tako ali tako imam vsega preveč. Če bosta le lahko peljali,« je smeje dejal Andrej. V hipu je Marino
spreletelo. Avto! Nimata ga. Kako bosta šli tja? Zmajala je z
glavo. Nečesa se bo že spomnila. Če bi to zdaj pripomnila
pred Andrejem, bi mislil, da ju mora on peljati tja. Tega pa
ne bi želela za nič na svetu. Že tako jima dela uslugo, dan za
dnem. Vedno je nekje ob strani, ko ga njena mama potrebuje. Ko sta vse znosila iz avta, ju je Marina povabila v hišo.
»Sedita!« ju je povabila. Ko sta nasmejanih lic sedla za pogrnjeno mizo, je Marina prinesla na mizo dišeč in vroč pladenj pice. Ker je vedela, da bosta prišla zvečer, se je odločila, da bo vsem pripravila večerjo.
»Pica?« sta vzkliknila hkrati, Marina pa je prikimala. Potem jo je razrezala na manjše kose. Videla je, da sta mama
in Andrej pošteno lačna, ker je bil na koncu večerje pladenj
prazen, onadva pa sta se držala za trebuh.
»Že dolgo nisem jedel tako dobre,« jo je pohvalil Andrej,
mama pa je prikimavala.
»Tako sem sita, grem se umit in počasi v posteljo. Utrujena
sem,« je potem mama vstala, se še enkrat zahvalila Andreju, prikimala Marini in odšla.
»Tudi jaz bom moral počasi nazaj,« se je Andrej ozrl na uro.
Marina bi še rade volje malo poklepetala z njim, a ni vedela, kako naj ga ustavi.
»S čim se ukvarjaš,« je potem prišla na dan s prvo besedo, ki
ji je prišla na misel. To je bilo dovolj, da se je Andrej počasi
sprostil in začel pripovedovati o svojem delu. Od kod mi misel, da je Andrej kmet, se je ves večer spraševala Marina. Kot
agronom je bil zaposlen v kmetijski zadrugi. Poleg tega pa je
bil še jadralni padalec, fotograf, kuhar in še marsikaj drugega. Marina je spoznala, da se lahko z njim pogovarjala o marsičem. Zelo je bil razgledan. Škoda, da ji ga mama ni predstavila že prej, je pomislila. Zadnje leto bi bilo bolj zanimivo.
»Kaj? Vse to si opazila na njem? Po prvem srečanju?« je
vpila Suzana na drugi strani telefona.
»Po prvi minuti,« je odgovarjala Marina in se smejala.
»Mora biti pa res nekaj posebnega, da si vse to zaznala. Kolikor se spomnim, nihče doslej ni zdramil tvojega srca. No,
razen Davida.«
39
ZGODBA
»Očitno še ni prišel pravi. Do sedaj.«
»Andrej? Bi on lahko bil pravi?«
»Ne vem, Suzana, a zanimiv je, res. Lahko se pogovarjam z
njim, simpatičen je in prijazen. To mi je pri moških neizmerno všeč.«
»Nisem vedela,« je odvrnila Suzana. Tudi jaz ne, je pomislila Marina. Do včeraj, ko je spoznala Andreja.
»Rad pomaga tudi ostalim, mi je povedala mama. Živi sam
na urejeni manjši kmetiji, hodi v službo in skrbi za vinograd.«
»Torej bi lahko bil idealen mož, kaj?« je spet pripomnila
Marina. Zdaj se je Marina pričela glasno smejati. Le kaj mi
je, je pomislila, obnašam se kot kakšna najstnica.
»Zdaj moram končati. Še marsikaj moram pripraviti do ponedeljka. Naj prinesem s seboj kakšne posebne pripomočke? Je treba pripraviti gradivo?« Potem sta s Suzano začeli resen pogovor o prihodnjem tednu. Marina je imela na
koncu pogovora cel kup zadolžitev. A to je bilo nekaj, kar
je spadalo k njenemu delu. Veselila se je tega izziva. Otroci
ne lažejo, to je vedela. Če se ne bo dobro pripravila, jo bodo zavrnili.
»Potrebujeta prevoz?« je na koncu še vprašala Suzana.
»Ne, hvala. David se je ponudil. Prav danes se je oglasil, pa
se mu je mama takoj pohvalila, da greva na morje. Ko mu
je povedala, kaj vse peljeva s seboj, je na koncu dejal, da naju bo peljal. Seveda sem mu za to neizmerno hvaležna.«
»To pa je tudi vse, kaj?« je spet dejala Suzana. Morda, je pomislila Marina. Bo že čas pokazal.
Takoj ko so prispeli na morje, sta mama in Marina pričeli z
delom. Tudi David, ki se je tega dne sicer nameraval vrniti
domov, je zavihal rokave. Vedel je, koliko vsega je še potrebno pripraviti, preden prispejo otroci, zato se je tudi on lotil
dela. Mama je svoj prostor našla v kuhinji. Ko je David tja
prinesel prve košare zelenjave in je mama prihitela za njim,
se je spoznala s kuharicami. Čez nekaj trenutkov je Marina od tam že zaslišala glasen smeh. Potem mame do večera
ni več videla. Ona pa jima je komaj dobro pripravila sobo,
ko je že pripeljal avtobus, poln otrok. Vrvež je napolnil najprej dvorišče in hip zatem tudi dom. Otroci so nosili svoje
stvari v sobe, smehu in vpitju ni bilo konca. Marina je spet
videla nekaj otrok, s katerimi se je srečevala že prejšnja leta, nekaj pa je bilo tudi novih obrazov. Nekateri med njimi
so prestrašeno zrli okoli sebe. Vse je bilo novo in neznano.
Prikimala si je. To je bilo najtežje. Ali pristopiti k otrokom,
ki so stali tam in niso vedeli, ali ne bi raje odšli domov, ali
40
jih pustiti še nekaj časa same, da malce bolj spoznajo svoje
sovrstnike, pa tudi prostovoljce.
»Hej, kako si?« je potem počepnila k mali deklici, ki jo je
letos videla prvič.
»Dobro,« je sramežljivo odvrnila. Marina je videla, da je povesila očke in pogledala v tla.
»Jaz sem Marina. Pa ti? Zagotovo imaš tudi ti lepo ime?« je
Marina skušala navezati pogovor z deklico. A kazalo je, da
imena ne bo izvedela.
»Je to zdaj še skrivnost? Mi jo boš zaupala kasneje?« jo je
Marina nežno vprašala. Deklica je prikimala. Marina se ji
je nasmehnila in že hotela vstati, ko je komaj slišno prišlo
iz njenih ust:
»Anka sem.« Marina je globoko vzdihnila.
»Anka? Eni od mojih punčk je bilo tudi ime Anka,« je resno, a tiho odvrnila Marina.
»Res?« je deklica vprašujoče pogledala. Marina je prikimala.
»Tudi ti imaš lepo ime,« je naposled le prišlo iz dekličinih ust.
»Res tako misliš?« se je nasmejala Marina. Deklica je sramežljivo prikimala. To je bilo dovolj, da je bil led med njima
prebit. Potem je pogovor stekel brez težav. Večinoma je govorila Marina, deklica pa je prikimavala, odkimavala, vmes
pa tudi kaj pripomnila. Ko se je naposled Marina zravnala
in ji povedala, da mora iti pripravit jedilnico, ker bo kmalu kosilo na mizi, je Anka prikimala. Marina je opazila, da
se je spet zaprla vase.
»Bi šla z menoj? Potrebujem pomoč pri delitvi pribora,« jo
je vprašala. Anka je zadovoljno prikimala. Prijela je Marino
za roko in veselo ter ponosno stopala ob njej, ko sta hodili proti jedilnici. Marina je opazila, da je ostali otroci ne zanimajo. V prvem hipu se ji je zazdelo, da se jih morda celo
malo boji. Le kaj se ji je zgodilo, je pomislila. A ker je iz jedilnice že lepo dišalo, krožniki in ostali pribor pa še niso bili pripravljeni po mizah, je razmišljanje o Anki moralo dati
prostor drugim stvarem.
»Hej, mama,« je potem zaklicala Marina, ko je videla, da
njena mama s predpasnikom in belo rutko na glavi reže kruh. Mama pa ji je le prikimala in takoj nadaljevala
z delom. Marina je videla, da je svoje delo vzela zelo resno. Prikimala si je. Drugega od nje tudi ni bilo pričakovati. Bila je resna in odgovorna žena. A tu, na taboru, tudi to ni bilo dovolj. Ne za prostovoljce, pa tudi za kuharice
ne. Tukaj je treba na vsakem koraku imeti odprto srce. Sicer človek spregleda odtenke otrokove duše. Ko se je ozr-
ZGODBA
la proti Anki, se ji je nasmehnila. Deklica je vneto delila
pribor po mizah.
Po kosilu se je David poslovil.
»Kar tu bi ostal,« je pripomnil, ko je s hrbtom slonel na avtu, s prekrižanimi rokami.
»Ostani. Dovolj je dela za vse,« ga je povabila Marina. David je nekaj časa nepremično zrl vanjo. Potem je odkimal.
»Ne morem. Projekt, ki sem ga začel, moram pripeljati do
konca. Roki me vežejo.« Marina je prikimala. Ko se je hotela posloviti, je slonel na avtu in jo nepremično gledal.
»Kaj je?« ga je naposled vprašala.
»Nič. Le tako sproščena si. Že dolgo te nisem videl take.«
»Otroci me vedno sprostijo. Postanem del njih, na nek način spet vstopam v svoje otroštvo.«
»Vidim,« je tiho odvrnil David. Videti je bilo, da je zelo težko odhajal domov. Potem je globoko vzdihnil, stopil k njej
in jo objel. Marina mu je hitro vrnila objem, potem pa ga je
odrinila od sebe. Ko jo je še skušal poljubiti, se mu je umaknila, tako da je s poljubom dosegel le njeno čelo. Ko jo je
skušal zadržati s prijemom rok, je tudi te izmaknila njegovemu prijemu. Na njegovem obrazu je videla vprašujoč pogled. A je hitro odkimala.
»Moram iti. Otroci me čakajo,« se je skušala opravičiti. David je stisnil ustnice, potem pa komaj opazno prikimal. Ko
se je usedel v avto, je potrobil, potem pa takoj odpeljal, ne
da bi se še enkrat ozrl nazaj. Nekaj trenutkov kasneje je
Marina zaslišala cviljenje gum. Upam, da ne bo na prvem
ovinku zletel s ceste, si je zašepetala, ko je hitela k otrokom. Zadnje, kar si je želela, je bilo to, da bi se mu kaj zgodilo, je pomislila.
»Marina, kje si bila?« je potem zaslišala ob sebi nežen otroški glas. Ko se je ozrla, je zagledala Anko, ki je stala ob skupini in jo spremljala s pogledom.
»Posloviti sem se šla od Davida. Moral je oditi domov. Vse
je znosil po sobah, zato ga tu več ne potrebujemo. Na vrsto pridejo zdaj naše mišice,« ji je veselo odvrnila in ji
pokazala mišice na rokah. Anka se je zasmejala in tudi
sama napela svoje mišice. V tistem je Marina videla, kako drobne ročice ima. Nasmehnila se ji je, potem pa jo
prijela za roko in skupaj z drugimi otroci in prostovoljci
so odšli na plažo. Mazanje s kremo, čofotanje v vodi, žoganje, iskanje školjk in ostale morske radosti so zapolnile ta popoldan.
»Kdaj je minil ta dan?« je zvečer Marina vprašala Suzano, ko sta sedeli na terasi in v tišini noči poslušali škržate.
»Ne vem,« je zamrmrala Suzana in slonela na stolu, naslonjena nazaj. Zrla je v zvezde. Marina je vedela, da je bil ta
dan zanjo zelo naporen. Vsa organizacija je bila na njenih
ramenih. Zaenkrat se je vse dobro izšlo.
»Sandi je prišel,« je čez nekaj časa spregovorila Suzana. Marina je prikimala.
»Videla sem ga. Kako se ima? Je še vedno v isti družini?«
Suzana je odkimala.
»Spet je v drugi rejniški družini. Ko ima nekdo smolo, jo
ima pa res na vseh področjih,« je komaj slišno odvrnila Suzana. Marina je vedela, da je že nekaj let spremljala tega
malega dečka. Oba z bratom sta bila siroti, še dobro, da sta
imela vsaj drug drugega.
»Zdaj sta končno vsaj oba v isti družini,« je še pripomnila
Suzana in se spet zazrla v nebo.
»Zvezda se je utrnila,« je čez nekaj trenutkov zamrmrala Suzana.
»Si si kaj zaželela?« je vprašala Marina in se zazrla v njen
obraz, ki se je še vedno nastavljal luninemu siju. Suzana je
prikimala. Potem sta obe zrli v nebo brez besed. Pozno v
noč sta odšli v svoje sobe. Marina, ki je spala z mamo, se je
po prstih priplazila v sobo.
»Prižgi luč, saj še ne spim,« je zaslišala od postelje. Marina
je poiskala stikalo.
Se nadaljuje
REŠITEV KRIŽANKE ŠT. 3
41
MALO ZA ŠALO
»No, kako si se odrezal na razpisu za nove televizijske napovedovalce?«
»Nnn-ni-sso mm-me vzz-e-ll-i.«
»Kako to?«
»Vv-veš, nn-ni-ssem vv pp-pra-vv-vi stran-nn-kki.«
☺
V istem bloku sta stanovala dva Petra Novaka. Skoraj hkrati je eden izmed njiju umrl, drugi pa odšel na delo v Libijo. Čez nekaj dni je dobila vdova telegram: »Srečno prispel.
Prava peklenska vročina.«
☺
»Gospa, vi imate pa res neotesanega moža. Včeraj mi je rekel, da sem krava!«
»Oprostite, toda tak je. On ljudi vedno sodi po zunanjosti.«
☺
V stolpnici na hodniku se srečata sosedi:
»Gospa Lidija, ali ste morda bolni? Že dva tedna videvam
zdravnika, ki odhaja iz vašega stanovanja.«
»Iz vašega stanovanja je mesec dni hodil oficir, pa vas nisem spraševala, če bo vojna!«
☺
V knjigarno vstopi moški in reče prodajalki:
»Prosim, rad bi knjigo z naslovom Moški, gospodar v hiši.«
Prodajalka ga pogleda in reče: »Poglejte zgoraj, znanstveno
fantastiko prodajamo v prvem nadstropju.«
☺
Učiteljica vpraša Janezka: »Janezek, povej, koliko sklonov
ima slovenščina.«
Janezek odločno: »Sedem!«
Učiteljica: »Janezek, si res prepričan?«
Janezek: »Seveda, sedmi je novi. Imenuje se podkupovalnik, vprašamo pa se, komu in koliko.«
☺
Martin je gledal v gledališču Cankarjevo Lepo Vido. Na poti domov ga ustavi policaj.
»Od kod pa vi?«
»Od Lepe Vide.«
»Kje pa stanuje?«
Zdravnik starejšemu bolniku: »Ali vam slušni aparat dobro služi?«
»Odlično! Že trikrat sem spremenil oporoko.«
☺
»Kaj mi priporočate, natakar? Lačen sem kot volk.«
»Ovčjo pečenko.«
☺
Mali nečak je na obisku pri teti. Ta mu daje pri kosilu nasvete glede lepega vedenja: »Tonček, ne jej tako hlastno! Prvič to ni lepo, drugič ni zdravo …«
»… in tretjič nam boš vse pojedel,« doda Tončkov bratranec.
☺
Slon in slonovka korakata, držeč se za rilec. Nenadoma slonovka pogleda slona in ga vpraša: »Ali me imaš res rad ali
me samo vlečeš za nos?«
☺
Mama vrabčevka in njeni mladiči opazujejo kmeta pri setvi. »Predvsem si zapomnite tole,« pravi mama vrabčevka,
»vedno pustite nekaj zrn, da kmet ne izgubi veselja.«
☺
»Vaš obraz se mi zdi tako znan!«
»Lahko da. Deset let sem bil jetniški paznik.«
»Teta, poizkusi zapreti oči.«
»Zakaj?«
»Mama je rekla, da bomo bogati in srečni, ko boš zaprla oči.«
☺
Tatova sta ukradla denar v banki. Ko prideta v skrivališče,
ga začne eden od njiju šteti.
»Nehaj no,« ga opozori drugi, »bova že jutri v časopisih
brala, koliko sva ukradla.«
☺
Muha gre s svojo hčerko na sprehod po zelo veliki plešasti glavi. »Neverjetno,« se začudi muha, »kako se svet spreminja. Ko sem bila jaz toliko stara kot ti, je bil tukaj še pragozd.«
1301A12 – Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36,
D-40721 Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44 5 62). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
1301B12 – Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter v druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: [email protected], tel. +497157-479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany
Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Vsaka beseda od 50 dalje stane 0,50 EUR. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR.
Z večkratno zaporedno objavo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.
42
KRIŽANKA
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelja: Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov in Rafaelova družba • Založnik: DRUŽINA, SI-Ljubljana, p.p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München,
Nemčija • Odgovorni urednik: Lenart Rihar, Ljubljana • Uredništvo: Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438 30 50, faks: 01/438 30 55,
e-naslova: [email protected] in [email protected] • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana, tel. 01/360 28 28 • Jezikovni pregled: Vida Frelih
LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75
CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 8,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje
je 41,25 evra.
LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 315 SEK • Švica 45 CHF • Velika Britanija 28 GBP • Avstralija
53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD.
Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d. d.: 02014-0015204714, DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za Našo luč, IBAN
SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava. Grafična priprava: Brane Beno, Družina, d. o. o. • Tisk: tiskano v
Sloveniji.
43
ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV, DIAKONOV IN PASTORALNIH SODELAVCEV V EVROPI
A N G L I J A
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
spletna stran: http://skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: [email protected]
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) (0)1/544-25-75; F (*43) (0)1/544-25-75;
M (*43) (0)699-192-200-49
duhovnik: Branko Umek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: www.spc-dunaj.net
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv
SLOVENSKA ŽUPNIJA VORARLBERG
v soupravi, mag. David Taljat (glej Švica)
SLOVENSKA KAT. MISIJA SPITTAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
BELGIJA, NIZOZEMSKA
IN LUKSEMBURG
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
M (*32) 0489. 783 532
župnik dr. Zvone Štrubelj
e-naslov: [email protected]
F R A N C I J A
DELEGATURA – AUMÔNERIE NATIONALE DES
SLOVÈNES DE FRANCE
Moulin de Thicourt 57380 THICOURT
Tel – Fax (*33) 03. 8701 0701
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik in delegat: Jože Kamin
e-naslov: [email protected]
Diakon Ciril Valant: 32, rue de la Guilloire,
78720 La Celle les Bordes. Tel: 01 34 85 26 66
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
e-naslov: [email protected]
HRVAŠKA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
e-naslov: [email protected]
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910
rektor msgr. dr. Jožko Pirc
T (*39) 06.718 72 88
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
župnik: Karel Bolčina, T (*39) 0481. 21849
M (*39) 0338. 1958 889, F 0481. 5192 17
Trg sv. Andreja 1/a, 34170 Gorica/Italija
e-naslov: [email protected]
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
NEMČIJA
KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA
SLOVENCEV PO SVETU
predstavnik pri NŠK: msgr. Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
spletna stran: www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
spl. stran: www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) 0173 340 82 95
e-naslov: [email protected] [email protected]
DUHOVNA OSKRBA SLOVENCEV
V NADŠKOFIJI KÖLN
duhovno oskrbo vodi g. Alojzij Rajk, Essen
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
spletna stran: www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
Spl. stran: www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA INGOLSTADT
Aventinstr. 25, 85051 INGOLSTADT
T (*49) 0841. 590 76, T/F 0841. 9206 95
M (*49) 0179 880 9762
župnik: Stanislav Gajšek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: http://skm-ingolstadt.2hp.eu
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
spletna stran: www.skm-stuttgart.de
župnik: Aleš Kalamar
T (*49) 0711. 5489 8064, M 0176. 8450 9228
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM
Neunkirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (glej Augsburg)
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA MÜNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
e-naslov: slowenischsprachige-mission.
[email protected]
tajnica in pastoralna sodelavka: Barbara Alič
spletna stran: www.skm-muenchen.de
župnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900
e-naslov: [email protected]
župnik v pokoju: Marjan Bečan
e-naslov: [email protected]
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
e-naslov: [email protected]
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Župa sv. Cirila i Metoda
Požeška 35, 11030 BEOGRAD
T (+381) 11 30 56 120
MT (*381) 665 105 509
župnik: Lojze Letonja CM
e-naslov: [email protected]
ŠVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 70 827 8757
spletna stran: http://www.slovenskamisija.se/
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: [email protected];
[email protected]
ŠVICA-LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA
Naglerwiesenstrasse 12, 8049 ZÜRICH
T 0041 (0)44 301 31 32, M 0041 (0)79 7773 948
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
e-naslov: [email protected]
RAFAELOVA DRUŽBA, Naša luč, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel. (+386) 1 438 30 50, faks (+386) 1 438 30 55, e-naslov:
[email protected], http://rafaelova-druzba.rkc.si • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
Slovenski kulturni praznik v Genku
Ženski pevski zbor Slomšek je obogatil kulturni program
Moški pevski zbor Slomšek se je odrezal z venčkom slovenskih narodnih pesmi
Na kulturnem programu je sodeloval tudi kvartet iz
Škofje Loke pri katerem poje tudi župan (tretji z leve)
Tudi najmlajši so uživali ob zvokih tamburaškega orkestra Bisernica iz Škofje Loke
Mešani pevski zbor Slomšek je lepo in ubrano zapel
Župnik je zapel svojo pesem Roža v
slovenskem in nizozemskem jeziku na pamet se ni upal zapeti