Marmolada, Via ferrata Cresta Ovest (junij 2012)
“Marmolada ti si kraljica …” pojejo ladini, lokalni prebivalci svoji ljubljeni gori, ki jim gleda v
zibel in varuje njena večna počivališča. Ljudska pesem ima že skoraj pridih božanskosti, temu
občutku pa se lahko brez zadržkov pridružimo tudi gorniki, ki se poskušamo povzpeti na
kraljico Dolomitov. Marmolada je res gora vseh presežkov, “montagna perfetta” popolna
gora, kot jo označujejo njeni številni oboževalci. Leži prav v osrčju tega čudovitega
dolomitskega gorstva in je tudi najvišja. Proti severu se z grebenskega roba po strmem
pobočju spušča ledenik Ghiacciaio di Marmolada, največji v Dolomitih. Proti jugu pa prepada
navpična več kot 800 metrov visoka in 4 kilometrov široka stena iz čvrstega sivega
marmoladskega
apnenca
značilnega za to goro. Na
Marmolado so se leta 1864 prvi
povzpeli dolomitski pionir Paul
Grohman in vodnika iz Cortine
A. in F. Dimaj. Slovita južna
stena Marmolade pa je bila
preplezana leta 1901, kateri
vzpon je opravila neustrašna
britanka Beatrix Tomasson z
vodnikoma M. Bettego in B.
Zagonelom (ocena težavnosti
IV+). Do danes arena v kateri so za večno vklesali svoje ime alpinisti svojega časa: Micheluzzi,
Solda, Vinatzer, Castiglioni, Aste, Messner, Koller, Mariacher … so s sijajnimi in večinoma
ekstremno težavnimi smermi dokazali, da se je v tej enkratni steni ustvarjala zgodovina
svetovnega alpinizma. Gorniki – nealpinisti imajo dve možnosti vzpona na Marmolado. Po
zahodnem grebenu pelje ferata, ki je bila zgrajena že leta 1903 in je najstarejša pot take
vrste v Dolomitih. Na vrh se lahko povzpnemo tudi s severa prek ledenika, po smeri , po
kateri so šli prvi pristopniki Paul Grohmann in njegova vodnika. Čeprav oba pristopa tehnično
nista pretirano težavna, sta vendarle resni turi in zahtevata dobro izurjenega gornika ali
spremstvo vodnika.
Izhodišče pristopa na Marmolado po ferati Cresta Ovest je veliko umetno jezero Lago di
Fedaia, 2053 metrov, ki leži severno od masiva Marmolade. Od koče Rif. Castiglioni na
zahodnem koncu jezera se povzpnemo po poti št. 606 do Rif. Pian dei Fiacconi, 2626 metrov,
ki stoji ob spodnjem robu marmoladsega ledenika. Tu se pot najprej spusti za skoraj 200
metrov, da obide strmo skalno ostrogo in se nato obrne proti jugu v smeri manjšega ledenika
Vedretta del Vernel. Po melišču se povzpnemo do ledenika, ki nima razpok, pa tudi prehudo
strm ni. Običajno je čezenj utrta dobra gaz , če pa naletimo na trd sneg ali celo živ led pa
moram seveda uporabiti ledeniško opremo. Na zgornjem robu ledenika ob varovalih
splezamo čez skalno stopnjo na škrbino Forcella della Marmolada. Strmo stopnjo nad škrbino
preplezamo po lestvah in skobah značilnih prav za to ferato. Po plitvi zajedi se nato
povzpnemo do izpostavljenih skalnih plati po katerih nas varovala usmerijo na severno stran
grebena. Malo višje se po zgruščenem pobočju približamo robu grebena kjer se občasno
odprejo drzni pogledi v brezdanji prepad južne stene. Naprej se vzpenjamo po rezi grebena,
potem pa znova rahlo levo, kjer po klinih in jeklenicah prečimo gladke skalne plati spet nazaj
na greben. Za neizrazito škrbino se greben močno razširi in končno stopimo na zgornji rob
velikega marmoladskega ledenika, ki je tam zelo položen. Po dobro utrti gazi kmalu
dosežemo vrh kraljice Dolomitov.
Sestop poteka po običajni poti čez ledenik
kar pa nikakor ni sprehod. S popolno
ledeniško opremo se začnemo spuščati po
zasneženem severnem grebenu, ki je sprva
še kar širok, se pa kmalu zoži v ostro,
izpostavljeno rez “Schena del Mul”. Po njej
previdno sestopimo do kopne razširitve nad
steno, po kateri bomo splezali navzdol na
ledenik. 100 metrov visoka stena je bila
zaradi interesa vodnikov do pred kratkim
nezavarovana, I-II težavnostne stopnje in je
povzročila velike zastoje na grebenu. Zato so
jo zavarovali z jeklenicami, tako da danes ne
predstavlja večjega problema. Pri sestopu pa
pazimo na padajoče kamenje. Ko prek krajne
poči dosežemo ledenik nas običajno čaka
dobro uhojena gaz. V zgornjem delu je
ledenik strm in poln zevajočih razpok. Čez
bolj položen del Pian dei Fiacchi pridemo do
spet bolj strmega odseka z razpokami,
pogosto tam naletimo tudi na živi led. Pod
ledenikom dosežemo ploščato skalovje po
katerem brez prave poti sestopamo do žičnice in od tu naprej po poti št. 606 do izhodišča.
Za varen in uspešen vzpon na Marmolado moramo vsekakor upoštevati, da je gora visoka,
zato so nenadni vremenski preobrati lahko zelo nevarni in celo pogubni. Ferata, ki je sicer
odlično zavarovana, postane ob požledu ali sneženju izjemno težavna in nevarna. Če nas na
grebenu ujame nevihta, je obilica železja pravi strelovod in znajdemo se v smrtni nevarnosti.
Stabilno vreme je torej prvi pogoj za varen vzpon. Za turo moramo imeti popolno ledeniško
opremo, tudi vrv! Po ledeniku je sicer običajno shojena gaz, ki kaže pravo smer in se izogiba
razpokam, toda nenadno sneženje lahko spremeni razmere v zelo kratkem času.
Samoumevno je, da moramo biti navezani in pazljivo iskati pot med zahrbtnimi razpokami,
posebno v zgornjem delu ledenika.