Geomorfološki sledovi poledenitve v dolini Završnice
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO MAŠA KLEMENČIČ Geomorfološki sledovi poledenitve v dolini Završnice Zaključna seminarska naloga Ljubljana, 2015 UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO MAŠA KLEMENČIČ Geomorfološki sledovi poledenitve v dolini Završnice Zaključna seminarska naloga Mentor: Izr. prof. dr. Uroš Stepišnik Univerzitetni študijski program prve stopnje: GEOGRAFIJA Ljubljana, 2015 Zahvala Najlepše se zahvaljujem mentorju dr. Urošu Stepišniku za vso pomoč in nasvete pri izdelavi zaključne seminarske naloge. Prav tako gre velika zahvala družini, prijateljem in sošolcem na obeh študijskih smereh, francistom in geografom, brez pomoči katerih mi vzporedni študij ne bi uspel. Geomorfološki sledovi poledenitve v dolini Završnice Izvleček Poledenitev v Karavankah je bila zaradi reliefnih razmer manj obsežna kot v Julijskih Alpah, zato je danes manj raziskana. Največ ostankov poledenitve se je v celotni gorski verigi ohranilo na območju Završnice in Zelenice vzhodno od Stola, kjer so bile možnosti za razvoj ledenikov zaradi reliefa in ugodne nadmorske višine najboljše. V nalogi so predstavljeni geomorfološki sledovi ledenika, ki se je v pleistocenu razvil na območju doline Završnice pod Stolom. Največja količina ledu se je nabrala v dolini Zelenice, severno od pobočij Begunjščice, ledenik pa se je nato stekal proti jugozahodu v dolino Završnice, kjer se mu je pod Srednjim vrhom priključil še zahodni krak, ki se je začenjal v krnici V Kožnah. Ledenik je segal do nadmorske višine 810 m, ostanke manjših ločenih pobočnih ledenikov pa najdemo tudi nižje po dolini. Na podlagi najdenega morenskega materiala je bil narejen izračun ravnovesne meje ledenika. Ključne besede: Završnica, Karavanke, pleistocen, poledenitev, geomorfologija Abstract Due to its relief, the glaciation in the Karavanke mountain range was a lot less extensive than in the Julian Alps and it hasn't been researched as thoroughly either. Most traces of glaciation in the mountain range can be found in the valleys of Završnica and Zelenica east of Stol, where the conditions for its formation were most favourable due to the relief and elevated altitude. This paper describes geomorphological traces left by the glacier which developed in the valley of Završnica. The ice accumulated mostly in the valley of Zelenica, north of Begunjščica; it then flowed towards southwest, where it was joined by a smaller glacier that originated in the cirque V Kožnah. The two glaciers united beneath the southern slopes of Srednji vrh; the glacier then flowed southwards, the lowest lying terminal moraines can be found at the altitude of 810 m. The traces of smaller, detached niche glaciers are situated further down the valley. An estimaton of equilibrum-line altitude of the glacier was made following the analysis of the accumulated material. Key words: Završnica, Karavanke, Pleistocene epoch, glaciation, geomorphology Kazalo 1. Uvod…………………………………………………………………………………………………………………………….……1 2. Metodologija…………………………………………………………………………………………………………………....2 3. Fizičnogeografske značilnosti doline Završnice in južnega dela Karavank………………………..…3 3.1. Litološka zgradba…………………………………………………………………………………………….….3 3.2. Tektonske značilnosti………………………………………………………………………………………….4 3.3. Hidrografske značilnosti…………………………………………………………………………………..…5 3.4. Podnebne značilnosti……………………………………………………………………………….…………7 3.5. Pedogeografske in fitogeografske značilnosti…………………………….…………………….…7 4. Teoretske osnove………………………………..…………………………………………………………………………….8 4.1. Pregled dosedanje literature…………………………………………………………………………..…8 4.2. Ledeniške oblike na obravnavanem območju…………………………………………….………9 4.2.1. Tipi poledenitve v dolini Završnice……………………………………………………….9 4.2.2. Pleistocenska poledenitev…………….………………………………………………..…11 5. Poledenitev v dolini Završnice……………………………………………………………………………………….…13 5.1. Ledeniške erozijske oblike…………………………………………………………………………………13 5.2. Ledeniške akumulacijske oblike…………………………………………………………………………16 5.2.1. Morene v spodnjem delu doline (do planine Pri Žagi)…………………………16 5.2.2. Nasip v dolini Zelenice………………………………………………………………..………20 5.2.3. Nasipi na Smokuški planini………………..………………………………………….……23 6. Rekonstrukcija ravnovesne meje ledenika v dolini Završnice v pleistocenu…………………..…27 7. Zaključek…………………………………………………………………………………………………………………………30 8. Summary…………………………………………………………………………………………………………………………32 9. Viri in literatura………………………………………………………………………………………………………….……34 10. Kazalo slik in kart…………………………………………………………………………………………..………………35 1. Uvod Dolina Završnice leži v Karavankah južno in vzhodno od Stola in zahodno od grebena Begunjščice. Na severu jo omejujeta Vrtača in greben Karavank z Zelenico, ki hkrati predstavljata severno mejo Republike Slovenije, na jugu pa greben Brezniških peči. Naravnogeografska regionalizacija Slovenije, ki so jo oblikovali Natek, Ogrin in Žiberna, to območje uvršča v regijo alpske pokrajine (Žiberna, Natek, Ogrin, 2004). V območje raziskave sem vključila tudi zahodni del doline Zelenice, ki se nahaja med izvirom Završnice in planinskim domom na Zelenici. V spodnjem delu ima dolina smer severozahod – jugovzhod in poteka ob severnem robu Brezniških peči, po približno dveh kilometrih pa se obrne v smer sever – jug. V zgornjem delu doline se nahaja Srednji vrh (1797 m n. v.), vzhodno od njega pa se začenja dolina Zelenice. Kot ugotavlja že Melik, v Karavankah večje masivnejše poledenitve ni bilo, saj je gorska veriga relativno ozka, doline pa krajše kot v Julijskih Alpah, zato so se razvili le manjši ledeniki. Najboljše pogoje za razvoj ledenika naj bi imelo ravno območje vzhodno od Stola, ki zavzema zgornji del doline Završnice in dolino Zelenice, ki se nato proti vzhodu prevesi v dolino Tržiške Bistrice. Glavni del ledu naj bi se na preučevanem območju tako zbiral na območju krnice med Stolom in Srednjim vrhom ter v dolini Zelenice severno od Begunjščice (Melik, 1932). S poledenitvijo v Karavankah se je v preteklosti največ ukvarjal Drmota v svojem delu »Geomorfološki razvoj Karavank s posebnim ozirom na umikalni stadij ledenikov«, kjer je med drugim opisal tudi sledove umikalnih stadijev ledenika v dolini Završnice, vendar pa je od njegovih raziskav minilo že skoraj štirideset let. Slika 1: Pogled na dolino Završnice in grapo Zagon z južnih pobočij Vrtače (Foto: Maša Klemenčič, 2015) V zaključni seminarski nalogi sem proučila geomorfološke sledove zadnje, pleistocenske poledenitve v dolini Završnice v Karavankah. 1 Za dosego osnovnega namena raziskave sem si zadala naslednje cilje: - pregled obstoječe literature o Karavankah, dolini Završnice in poledenitvi na tem območju; pregled kartografskega gradiva ter slovenske in tuje literature, ki se ukvarja z glacialnimi pojavi, - terenski pregled območja, - morfografska analiza najdenih glacialnih oblik in opis njihove razporeditve na izbranem območju, - izdelava morfografske karte v merilu 1 : 30.000 - morfometrična analiza opisanih geomorfnih oblik in določitev ravnovesne meje ledenika v pleistocenu. 2. Metodologija Delo je bilo sestavljeno iz kabinetnega in terenskega dela. Kabinetni del je poleg pregleda literature o obravnavanem območju obsegal tudi pregled različnih kart (geološka karta, državna topografska karta v merilu 1 : 25.000, temeljni topografski načrt v merilu 1 : 5.000). O sledovih pleistocenske poledenitve v Završnici je največ pisal Drmota, ki je v svojem diplomskem delu leta 1979 obravnaval geomorfološki razvoj Karavank s poudarkom na umikalnem stadiju ledenikov. V svojem delu je Završnici posvetil nekaj strani in natančno opisal najdene sledove, še posebej v zgornjem delu doline. O geomorfologiji v tej dolini piše tudi Dečman v svoji seminarski nalogi iz leta 1996, »Geomorfologija porečja Završnice«, vendar tu ni posebnega poudarka na sledovih poledenitve. Najstarejše delo, ki govori o ostankih poledenitve v Završnici, je članek Melika »O diluvijalni poledenitvi v Karavankah«, ki je bil objavljen v Geografskem vestniku leta 1932. Glavne ugotovitve, zapisane v navedenih delih, so opisane v poglavju Teoretske osnove. Terenski del je zajemal predvsem natančen pregled ledeniških akumulacijskih in erozijskih oblik na terenu in morfografsko kartiranje. Pri lociranju sem si pomagala s temeljnim topografskim načrtom (karto) merila 1 : 5.000 in državno topografsko karto merila 1 : 25.000. Preučevanje moren je vključevalo tudi izkop profilov in merjenje velikosti ter ugotavljanje oblike kamnov in materiala, ki moreno sestavlja. Na podlagi kartiranih oblik je bila narejena morfografska karta ledeniških akumulacij, s pomočjo katere lahko sklepamo na obseg ledenika v pleistocenu. Morfografska karta je bila izdelana na podlagi digitalnega modela nadmorskih višin. Z natančnim lociranjem akumulacij in nadmorskih višin, na katerih se nahajajo, sem nato lahko ocenila ravnovesno mejo ledenika v dolini Završnice. 2 3. Fizičnogeografske značilnosti doline Završnice in južnega dela Karavank 3.1. Litološka zgradba Iz geološke karte je razvidna pasovitost. Južni del doline (skupaj z Brezniškimi pečmi) je sestavljen iz masivnega apnenca in zrnatega dolomita (karnijska stopnja – cordevol). Tega opazimo že v spodnjem delu doline. Visoke in nazobčane pečine obrobljajo dolino tik preden pridemo do manjše hidroelektrarne nekaj sto metrov pred Žingarico. Proti severu mu sledi širok pas skladovitega in ploščastega apnenca z roženci (ladinijska stopnja), ki sega približno od južnih pobočij Stola in Begunjščice do srednjega dela doline. Te kamnine gradijo tudi najvišje dele in greben Karavank. Vmes najdemo pas jurskih apnencev. Treba je poudariti, da je celotno dno doline, južno od nadmorske višine 1300 m, prekrito s pobočnim materialom, morenami, fluvialnimi nanosi in melišči (klastične kamnine), zato površje v spodnjem delu kljub geološki zgradbi ni tipično kraško. Pobočja so položnejša, v njih najdemo več erozijskih jarkov, ki se z vodo napolnijo le ob večjem deževju. Večja vodna tokova v dolini sta le Završnica in Rečica (Tolmač lista Celovec, 1980). V višjih predelih prevladujejo zakraseli triasni apnenci in dolomiti, zato so pobočja tu strmejša. To območje pripada večji zakraseli enoti, ki se vleče po grebenu Karavank od Belščice preko Stola in Begunjščice proti vzhodu do Košute (Brenčič, Poltnig, 2008). Na jugu jo omejuje Košutin prelom, ki poteka v smeri vzhod – zahod. Na severni strani preloma se nahajajo zgornjetriasne in jurske kamnine, na južni pa paleozojske klastične; vmesni del je prekrit s pobočnim gruščem in moreno. Na severu območje omejuje Periadriatski šiv. Ker leži med dvema prelomoma, se še vedno rahlo dviguje. Drugo podobno zakraselo območje v Karavankah najdemo okoli Obirja in Pece (Brenčič, Poltnig, 2008). V zgornjem delu doline najdemo ledeniške morene, ki jih sestavlja nesortirano gradivo, predvsem apneniški in dolomitni drobir s primešanimi skrilavci, peščenjaki in kislimi eruptivnimi kamninami (Šifrer, 1981). Buser (1969) navaja, da sedimente, kot so lapor, tuf, morska glina in peščenjaki najdemo le na južni strani Karavank; krednih kamnin pa na tem območju ni. Zaradi delovanja ledenikov je zgornji del doline, ki poteka v smeri severovzhod – jugozahod, danes preoblikovan, dolina je širša, njena oblika se približuje obliki ledeniške U-doline. V spodnjem delu, ki poteka v smeri severozahod - jugovzhod, še posebej v okolici Žingarice, je dolina zaradi geološke zgradbe (triasni apnenci in dolomiti) ožja, bolj podobna soteski, vse dokler se na nadmorski višini približno 685 m spet ne odpre. 3 Slika 2: Pobočja v južnem delu Završnice (Foto: Maša Klemenčič, 2015) 3.2. Tektonske značilnosti Tektonska zgradba obravnavanega območja je zelo zapletena, saj tu poteka več prelomov v različnih smereh. Geološko spada med Dinaride, zanj pa je značilna narivna oz. pokrovna zgradba. Ločimo dva glavna pokrova: Košutin (Zgornji) in Južnokaravanški (Spodnji). Slednji je narinjen proti jugu na oligocenske plasti Ljubljanske kotline (Tolmač lista Celovec, 1980). Glavne smeri prelomov v tem delu Karavank (na ozemlju lista Celovec) so dinarska (severozahod – jugovzhod), prečno dinarska (severovzhod – jugozahod) in alpska (sever severovzhod – zahod jugozahod). Najpogostejši in najdaljši so prelomi dinarske smeri, ki so nastali v pliocenu, mednje spadata tudi prelom južno od Stola in Završniški prelom. V resnici gre za več vzporednih prelomov, v dolini Završnice pa zgoraj omenjena preloma odrežeta ladinijske plasti od cordevolskih. Mejo med Košutinim pokrovom in severno ležečimi triasnimi plastmi predstavlja Zeleniški prelom, ki teče po dolini Zelenice v alpski smeri, severno od Begunjščice in Košute. Sicer ima ozemlje Karavank na obravnavanem območju značilno sinklinorijsko zgradbo, v osrednjem delu so v Košuti, Begunjščici in na Stolu odloženi dachsteinski in liasni apnenci (Buser, 1969). Do prve močne varistične epirogenetske faze je prišlo med zgornjim devonom in spodnjim karbonom, nastali so prvi prelomi in dvignjene grude. Nato je ozemlje spet potonilo in nastale so flišu podobne plasti. Na koncu spodnjega karbona in v permu se je izoblikovalo izravnano ozemlje z več depresijami, ki jih je zajelo morje, zato so se začele polniti s klastičnim materialom (skrilavci, meljevci, peščenjaki). Na koncu perma so se posamezni deli 4 spet dvignili, v času sosijske stopnje je prišlo do šibkega vulkanizma. Karbonatni šelf je začel nastajati v zgornjem permu, prišlo je do sedimentacije apnenca, ki se je pozneje spremenil v dolomit. V ladiniju je celotna slovenska karbonatna platforma razpadla, ob prelomih se je spet pojavil vulkanizem, prihajalo je do globokomorske sedimentacije. V terciarju je večji del ozemlja postal kopno (Tolmač lista Celovec, 1980). Do najobsežnejšega gubanja je prišlo v miocenu, ko so nastali tudi veliki narivni pokrovi. V Karavankah so bili pritiski usmerjeni proti jugu in jugozahodu, zato najdemo proti jugu prevrnjene plasti tudi ob stiku Karavank in Savske kotline (Buser, 1969). Karta 1: Geološka zgradba Završnice in njene okolice 3.3. Hidrografske značilnosti Glavni vodotok v dolini je potok Završnica. Dolg je 9,8 km, višinska razlika od izvira do izliva pa je približno 500 m. Razvodnica na severu poteka po grebenu Karavank (vse površinske vode južno od grebena odtekajo v Savo, severno pa v Dravo), na zahodu teče od grebena Peči mimo akumulacijskega jezera Završnice na Žičico, čez Smolnik in Belščico, na vzhodu od vrha Na Podeh mimo Doma na Zelenici in naprej na Roblekov dom, Tolsti vrh in Kališče, na jugu pa dolino zamejujejo Brezniške peči (Dečman, 1996). Nasploh je mreža vodotokov v Karavankah najbolje razvita na slabo prepustnih kamninah Južnih Karavank (Brenčič, Poltnig, 2008). 5 Glavni izvir Završnice, imenovan Mrzli studenec, se nahaja v dolini Zelenice, na nadmorski višini približno 1450 m, potok pa se nato pri Mostah izliva v Savo. Gre za kraški izvir, ki prihaja na dan ob Košutinem prelomu, oz. na območju, kjer Košutin prelom preseka manjši prelom, ki poteka v prečni smeri sever – jug. Podzemna voda se preliva preko prelomne ploskve, ki predstavlja izrazito hidrogeološko bariero. Na prelomu ob izviru Završnice pride do stika med zgornjetriasnimi apnenci, v katerih se nahaja vodonosnik, pod njimi pa se nahaja plast, kjer se apnenci izmenjujejo s slabo prepustnimi laporovci in meljevci (Brenčič, Poltnig, 2008). Slika 3: Izvir Završnice (Foto: Maša Klemenčič, 2014) Ob izteku doline, 1600 m pred izlivom Završnice v Savo, najdemo manjše akumulacijsko jezero, ki je bilo leta 1914 ustvarjeno za potrebe tamkajšnje hidroelektrarne. Danes predstavljajo izviri v Završnici pomembno zalogo pitne vode za Jesenice in okolico. Poleg glavnega toka Završnice je v dolini še veliko manjših pritokov in izvirov, največ na območju Košutinega preloma: na tem območju jih v razdalji 1300 m najdemo približno 28. Dolžina vseh pritokov je 21,8 km, najdaljši med njimi je Rečica, ki je hkrati tudi edini stalni pritok (Dečman, 1996). V izvirih, ki ležijo višje, je nihanje pretokov bolj opazno. Včasih lahko celo presahnejo ali pa se njihov tok porazgubi v grušču. Vzdolž vodotoka pretoki narastejo od 10 l/s do več kot 300 l/s (Brenčič, Poltnig, 2008). Povprečna letna temperatura vode je 5,7 °C, povprečni vodostaj 27 cm (ARSO, 2015), povprečni letni pretok pa 1,127 m3/s (Dečman, 1996). Brenčič in Poltnig navajata, da je medzrnski vodonosnik Završnice nastal kot posledica fluvioglacialnega delovanja ledenikov (1980, str. 64). 6 3.4. Podnebne značilnosti Po Ogrinovi klasifikaciji (Ogrin, 1996) ima dolina Završnice gorsko podnebje, natančneje podnebje nižjega gorskega sveta v zahodni Sloveniji. Najvišji deli obravnavanega območja (med Stolom in Vrtačo) imajo podnebje višjega gorskega sveta. Povprečne temperature najhladnejšega meseca so nižje od -3 °C, povprečne temperature najtoplejšega meseca pa višje od 10 °C. Srednja letna temperatura je 5 °C. Celotno območje zahodnih Karavank ima submediteranski padavinski režim in prejme od 1600 do 3000 mm padavin letno. Količino padavin povečujejo predvsem cikloni, ki pridejo z zahoda (Ogrin, 1996). Na meteorološki postaji Podljubelj, za katero lahko rečemo, da je po oddaljenosti in reliefnih značilnostih dolini Završnice najbližje, je v obdobju 1981−2010 letno zapadlo 1660 mm padavin. Najbolj namočen letni čas je jesen, najmanj padavin pa zapade pozimi. V istem referenčnem obdobju se je snežna odeja v Podljubelju v povprečju obdržala 66 dni na leto (Nadbath, 2013). Trajanje snežne odeje je odvisno od nadmorske višine, v zahodnih Karavankah se sneg na najvišjih vrhovih lahko obdrži od 150 do 200 dni, v nižjih predelih pa okoli 75 dni. Pozimi v Završnici, tako kot v drugih alpskih dolinah, večkrat pride do inverzije (Brenčič, Poltnig, 2008). 3.5. Pedogeografske in fitogeografske značilnosti Gozdna meja je na pobočjih Stola na 1600 m n. v., na pobočjih Begunjščice in Srednjega vrha pa na okoli 1400 m n. v. Prevladuje bukov gozd (na severnih in osojnih pobočjih, kjer so prsti bolj vlažne), ki v zahodnih Karavankah na splošno predstavlja dve petini vsega gozda. Tretjino gozdnih površin v zahodnih Karavankah predstavlja smreka, pomemben delež pa ima tudi predalpski gozd jelke in bukve (Abieti – Fagetum praealpinum). Ta se pojavlja na nadmorskih višinah med 900 in 1500 m, pogost je v dolinskih in zavetrnih legah. Uspeva na več vrstah matične podlage, od pobočnega grušča do triasnih apnencev. V tej združbi se poleg jelke velikokrat pojavi tudi smreka. V nižjih legah in na bolj zahtevnih rastiščih raste rdeči bor. Ta je značilen za strma pobočja, raste pa na prsteh, ki so še v zgodnjih razvojnih fazah. Na obravnavanem območju ga najdemo predvsem v južnem delu Završnice, na strmih severnih pobočjih iz karbonatov nad dolino. V najvišjih legah uspeva ruševje (Ravnik, 2001). Najbolj razširjene prsti na obravnavanem območju so rendzine. Razvile so se predvsem zaradi razgibanega reliefa in ostrejših klimatskih razmer. Ob spodnjem toku Završnice in pod pasom planin najdemo tudi evtrično rjavo prst. Ob potoku so nastale obrečne prsti (Ravnik, 2001). V bližini Doslovške planine so se zaradi skrilavcev in peščenjakov oblikovala zamočvirjena tla (Dečman, 1996). 7 4. Teoretske osnove 4.1. Pregled dosedanje literature O poledenitvi v Karavankah je napisanega precej manj kot o poledenitvi v sosednjih Julijskih Alpah. Prvi, ki je opisal morene na območju Završnice in Zelenice, je bil Anton Melik, ki je leta 1932 v Geografskem vestniku objavil članek z naslovom »O diluvijalni poledenitvi v Karavankah«. Njegova glavna ugotovitev je, da v Karavankah verjetno ni moglo biti obsežnejših ledenikov (zaradi reliefnih razmer oz. ozkosti gorskega hrbta), da pa so bili najugodnejši pogoji za nastanek le-teh v dolini Zelenice vzhodno od Stola. Enake ugotovitve povzema Drmota, ki je leta 1979 napisal diplomsko delo z naslovom »Geomorfološki razvoj Karavank s posebnim ozirom na umikalni stadij ledenikov«, v katerem opiše sledove poledenitve na območju Košute, Završnice, Zelenice in Stolove skupine. Poleg tega Drmota mejo večnega snega v pleistocenu na južni strani Karavank oceni na nadmorski višini 1500 m. Melik v članku opiše tri večje morenske hrbte, ki so opazni v zgornjem delu Završnice in so ostanek delovanja ledu (oz. več manjših ledenikov), ki se je stekal v dolino Zelenice; prvi je manjši in zaokrožen proti jugovzhodu, nahaja pa se ob meliščih, ki se spuščajo z zahodnega roba Begunjščice, na robu planine Zelenice. Ustvaril naj bi ga snežiščni ledenik, ki se je spuščal z Begunjščice. Snežiščni ledeniki z Begunjščice naj bi po njegovem mnenju ustvarili tudi drugi, večji nasip, ki se vleče vzdolž po dolini Zelenice v smeri vzhod − zahod, skoraj vse do Koče na Zelenici. Tretji nasip pa Melik najde med Možmi (Zelenjakom) in Nemškim vrhom, v višini od 1700 do 1750 m n. v. Ustvaril naj bi ga ledenik, ki je ležal v krnici med obema vrhovoma in je verjetno predstavljal zadnji, gschinški stadij poledenitve. Ostalih ledeniških ostankov v Završnici ali pod Stolom Melik podrobneje ne opiše, omenja le veliko količino nesortiranega materiala po dolini Završnice, približno med nadmorskima višinama 700 – 1000 m. Po njegovem mnenju se čelne kotanje ledenika po dolini navzdol ne da ugotoviti. Kot zadnji moreni, ki ju najdemo najnižje v dolini Završnice, opiše bočni moreni na nadmorski višini pribl. 700 m, kjer dolina zavije (Žingarica). Hkrati ugotavlja, da podobnih morenskih nasipov ni opaziti na drugem robu Zelenice, v smeri proti Ljubelju; vzrok za to naj bi bil material z melišč, ki je morensko gradivo zasul. Glavno delo, ki opisuje ostanke poledenitve v Karavankah, je diplomsko delo Igorja Drmote iz leta 1979 z naslovom »Geomorfološki razvoj Karavank s posebnim ozirom na umikalni stadij ledenikov«. Največ pozornosti v njem posveti poledenitvi na območju Košute, Završnice, Zelenice in Stolove skupine, saj so sledovi poledenitve v Karavankah najbolje vidni v tem delu, drugje pa so zasuti, odneseni ali zabrisani. Podobno kot Melik ugotavlja, da v Karavankah ni bilo obsežnejše in sklenjene poledenitve. Ločnico večnega snega v pleistocenu na južni strani Karavank ocenjuje na 1500 m n. v., območje, kjer se je ledenik najdlje zadržal v skrajni skrčeni fazi (gschniški stadij), pa je po njegovem mnenju krnica med Stolom, Vrtačo in Srednjim vrhom. Drmota natančno opiše lego umikalnih stadijev ledenikov v dolinah Zelenice in Završnice. Prvi morenski nasip najde na nadmorski višini 660 m v spodnjem delu doline, na levi strani. Predvideva, da so ledene mase tu prišle s severnega pobočja in ne po dolini navzdol (ledenik verjetno ni segal do sem, saj je drugih ledeniških ostankov v dolini malo). Melik o tem 8 morenskem nasipu ne govori, saj kot zadnji moreni v dolini Završnice smatra bočna nasipa na nadmorski višini pribl. 700 m, kjer dolina zavije, in ki ju omenja tudi Drmota. Na nadmorski višini 700 m se dolina zoži. Na tem mestu sta Drmota in Gams opazila dva bočna nasipa, ki »zapirata« dolino z obeh strani, in nekaj nesortiranega gradiva. Melik ta bočna nasipa opredeli kot najnižja ostanka ledenika. Od tu naprej se talni nasipi nadaljujejo vse do Žingarice. Nasipi talne morene so dobro vidni na nadmorski višini 810 – 900 m, vsi se nahajajo na desnem bregu potoka (na višini 855 m opiše tri talne morene oz. umikalne stadije, ki bi jih lahko prištevali k predzadnji, tretji poledenitvi; največji med njimi je tretji nasip, ki se razcepi v več manjših nasipov, končuje pa ga konglomeratni eratični blok). Na planini Pri žagi so na zahodnem robu doline lepo vidni ostanki bočne morene. Naslednji bočni nasip Drmota opiše na nadmorski višini 1070 m, na levi strani manjšega parkirišča pod Srednjim vrhom, na mestu, kjer se dolini Završnice priključi grapa Zagon. Relativno velik morenski hrbet, ki se vije po dnu Zelenice v smeri od zahoda proti vzhodu skoraj vse do Doma na Zelenici in o katerem govori že Melik, Drmota opredeli kot ostanek zadnjega, četrtega stadija poledenitve. Za seboj sta ga pustila ledenika, ki sta se spuščala s pobočij Zelenice na severu. Eden zadnjih ostankov ledenika se je po njegovem mnenju nahajal v krnici med Stolom, Vrtačo in Srednjim vrhom. V njej je našel dva deloma prečno potekajoča in že zaraščena nasipa. O geomorfoloških značilnostih Završnice je v seminarski nalogi pisala tudi Dečman, vendar v njej poledenitvi ne namenja posebne pozornosti in le povzema ugotovitve Melika in Drmote. 4.2. Ledeniške oblike na obravnavanem območju Na območju Karavank večjih dolinskih ledenikov ni bilo, glede na ugotovitve Melika (1932) in Drmote (1979) pa so se pojavljali snežiščni in krniški ledeniki. V tem poglavju bom na kratko pojasnila značilnosti omenjenih ledenikov in stadijev poledenitve, ki so pomembni za razumevanje gibanja poledenitve v dolini Završnice. V Karavankah so sledovi poledenitve bolj očitni na severni strani, kjer se je gorske skupine dotikal Dravski ledenik, po navedbah Melika sicer le na zahodnem robu. Tu so se vanj stekali nekateri ledeniški jeziki, npr. Podroška Bistrica in Gračenica. Tudi iz Stolove skupine se je proti severu spuščalo več manjših ledenikov; ostanke moren danes najdemo v dolinah Medji dol in Poden. Nekateri ledeniki v Karavankah naj bi se obdržali celo dlje kot Dravski ledenik. Na južni strani Karavank so se spuščali le manjši ledeniki, velik del moren pa je zaradi intenzivnih procesov že odnesen. Tu se je verige zahodnih Karavank, vse do Radovljiške kotline, dotikal Savski ledenik, vendar naj ne bi segal več kot 1700 m visoko. Oba ledenika, Dravski in Savski, naj bi se stikala na Korenskem sedlu (Drmota, 1979). 9 4.2.1. Tipi poledenitve v dolini Završnice V dolini Završnice sta se v pleistocenu pojavljala snežiščni in krniški tip ledenika. Snežiščni ledeniki so trikotne oblike, pogosto z rahlo konveksnim površjem; ležijo v plitvi, lijakasto oblikovani vdolbini v višjih delih strmih pobočij. Razvijejo se iz zaplat snega, ki se naberejo ob izteku erozijskih jarkov v pobočjih (velikokrat na skalnih policah), in se ohranjajo na prostoru med strmimi skalnatimi pobočji in melišči pod njimi. Na spodnjem robu se navadno iztekajo v erozijski jarek. Snežiščni ledeniki so po načinu nastanka zato podobni krniškim, lahko predstavljajo celo njihovo začetno fazo. Od bližnjih večjih ledenikov so lahko povsem izolirani, lahko pa so z njimi povezani (Embleton, King, 1969). Tak tip ledenika naj bi se po navedbah Drmote in Melika razvil na severnem in zahodnem pobočju Begunjščice in ustvaril morene v dolinah Zelenice in Završnice, ločen ledenik pa se je po Melikovem mnenju spuščal tudi z južnega pobočja Stola in ustvaril moreno na 660 m n. v., v spodnjem delu Završnice. V dolini Završnice se je v pleistocenu razvil tudi krniški ledenik, in sicer na območju krnice V Kožnah, med Stolom in Vrtačo. V njej se je led zaradi ugodne senčne lege ob koncu ledene dobe verjetno tudi najdlje zadržal (gschnitški stadij). Krnice so rezultat mehaničnega preperevanja (ledeniške erozije), velikokrat pa jih najdemo na spodnji meji večnega snega in v topografsko ugodnih legah (zaprte kotanje), kakršna je tudi na obravnavanem območju (Foster Flint, Davis, 1957). Krnice navadno nastanejo v pobočjih s homogeno geološko zgradbo, saj v nasprotnem primeru njihova oblika ne bi bila pravilna oz. zaokrožena. Poleg tega poledenitev ne sme biti tako obsežna, da bi led prekril celotno območje, ali tako dolgotrajna, da bi sčasoma erodiralo tudi robove krnice, katere oblika bi zato izginila. Vsaka popolno razvita krnica je sestavljena iz štirih elementov: obkrožajo jo navadno strme stene, tla so kamnita, običajno zglajena kot posledica ledeniške erozije in vdolbinasto oblikovana; ob stiku najvišjega pobočja oz. stene in tal krnice včasih najdemo izbočene skale; del krnice, ki je obrnjen proti dolini, je sestavljen iz skalnega oboda, ki je konveksno zaokrožen in velikokrat zdrobljen. Poznamo več vrst krnic: enostavne, sestavljene, stopniščne krnice in krniške komplekse ter krniške ledeniške doline. Krnice se med seboj močno razlikujejo po velikosti. Nekatere imajo premer manj kot 50 m, druge več kilometrov. Nastanejo s procesi nivacije, ki vključujejo različne oblike preperevanja in transporta, ki jih še pospešuje dolgo ležeči ali večni sneg (Benn, Evans, 1998). Krnica v Kožnah sicer ni popolna, saj njena oblika precej odstopa od pravilne zaokrožene (je podolgovata in zavije s severozahoda v smeri proti jugu). V zgornjem in srednjem delu doline Završnice in v dolini Zelenice najdemo več vrst moren; talne, bočne in čelne. Sestavlja jih nesortirano gradivo. Material v starejših morenah je pogosto zlepljen, lepilo je iz sige in peska, zaradi oksidacije železovih primesi v apnencu na površju pa je rdeče barve. V spodnjih plasteh morena ostane siva. Starejša morena je lahko prekrita s plastjo mlajše, ki ni zlepljena. V zlepljeni moreni je manj balvanov kot v mlajši. Sestavljena je iz delno obrušenih in ob robovih obtolčenih manjših kamnov, gradivo ni stratificirano, plasti so med sabo pomešane, delci pa so večinoma manjši. Na morenah se lahko pojavi do pol metra debela plast prepereline ali alpske črnice (Drmota, 1979). Primer čelne morene na preučevanem območju je morena, ki teče po dnu doline Zelenice in jo je ustvaril pobočni ledenik, ki je prihajal s severnega pobočja Begunjščice. Čelne in bočne 10 morene nam kažejo skrajno mejo do kamor je segal ledenik. Njihova oblika je odvisna od količine in razporeditve ledu v ledeniku, ki jih je ustvaril, hitrosti premikanja, količine staljene vode pod ledenikom in intenzivnosti erozijskih procesov, ki vplivajo nanjo. Čelne morene so velikokrat prekinjene: vrzeli so največkrat posledica potokov, ki so tekli izpod ledenika v času, ko je morena nastajala; večina je zaokroženih (Foster Flint, Davis, 1957). Talna morena na preučevanem območju prekriva Smokuško planino in območje po dolini navzdol. Največ gradiva najdemo do nadmorske višine pribl. 1100 m, nasipi pa so opazni skoraj vse do Žingarice. Talna morena je nižja od čelne ali bočne in ni usmerjena (nima značilnega grebena). Površje je značilno grbinasto, višinska razlika med posameznimi grudami in vmesnimi dolinami ni višja od 6 m, sem in tja pa se lahko pojavijo višje vzpetine (Foster Flint, Davis, 1957). 4.2.2. Pleistocenska poledenitev Do prvih poledenitev Zemljinega površja (pred pleistocenom) naj bi prišlo že v predkambriju, za tem pa v permu, karbonu in pleistocenu. Za predkambrijsko in permsko-karbonsko poledenitev ne vemo, kako dolgo sta trajali. V času pleistocenske poledenitve je led obsegal trikrat večjo površino kot danes, približno 46 milijonov km2 (danes led prekriva 10 % Zemljinega površja oz. 15 milijonov km2). Točno število ledenih dob še ni določeno, večina strokovnjakov pa govori o štirih ali petih. Vsaka med njimi je bila verjetno sestavljena iz treh ali štirih faz ohladitve in vmesnih otoplitev, imenovanih tudi interstadiali (ang. interstadials) (Benn, Evans, 1998). V Evropi in v Alpah se pleistocen deli na naslednja obdobja: Čas 592.000 – 543.000 pr. n. št. Obdobje Donau Günz Značilnosti v Srednji Evropi 543.000 – 478.000 478.000 – 429.000 Interglacial Günz-Mindel Mindel 429.000 – 236.000 Interglacial Mindel-Riss 236.000 – 183.000 Riss 183.000 – 118.000 Interglacial Riis-Würm 11 Temperaturno pojemanje in poslabšanje klime Toplejša klima Kontinentalna klima, nivo Sredozemskega morja se spusti za 200 m Meja večnega snega se zviša za 300 m; toplejša in vlažnejša klima Kontinentalna klima, meja večnega snega se spusti za 1200 m Nivo Sredozemskega morja se dvigne za 15 m; v Zgornjesavski dolini so za to obdobje ugotovljene tri faze: erozijska, akumulacijska in ponovna erozijska (Drmota, 1979) 118.000 – 21.000 Würm Nivo Sredozemskega morja se v začetku Würma spet spusti za 90 m, proti koncu pa klima postaja toplejša 6.000 pr.n.št. Postglacial Toplejša in vlažnejša klima, začetek mezolitske kulture Preglednica 1: Potek pleistocena (Vir podatkov: Gams, 1955) Obdobja poledenitve pred zadnjim interglacialom (vsa razen Würma) so imela podobne značilnosti, nekoliko so se razlikovala le po obsegu. Znotraj posameznega poledenitvenega obdobja je prišlo do vmesnih otoplitev, imenovanih interstadiali, med dvema obdobjema pa do medledenih obdobij (interglaciali), ki so bila verjetno daljša od obdobja poledenitve (Embleton, King, 1969). Poledenitev je bila najobsežnejša v obdobju Riss, ko je led obsegal kar 30 % več površin kot med zadnjo, würmsko fazo. V Alpah je led napolnil alpske doline in se razlival tudi ob vznožju gorske verige; debelina ledu je lahko dosegla tudi več kot dva kilometra. Prihajalo je do močne erozije, ponekod se je odlagala puhlica (Foster Flint, Davis, 1957). Na južni strani Karavank Drmota mejo večnega snega v pleistocenu ocenjuje na 1500 m. V Sloveniji najstarejša pleistocenska tvorba spada v obdobje Günz-Mindelškega interglaciala. Tudi pri nas je bila najobsežnejša riška poledenitev, najdaljša in najtoplejša medledena doba pa Mindel-Riška, saj se je v tem času nabrala najdebelejša talna preperelina. V Karavankah je najdenih nekaj nasipov iz bühlskega in gschnitskega stadija, manj pa iz daunskega (Drmota, 1979). V dolini Završnice se je led po navedbah Drmote najdlje zadržal v krnici V Kožnah, med Stolom, Vrtačo in Srednjim vrhom (gschnitski stadij). Treba je pojasniti, da umikalnega stadija ne gre enačiti z umikalno faza ledenikov: stadij pomeni umik in ponovno napredovanje ledenika, ki spet odloži nove morene. Pri umikalni fazi ledenik dokončno nazaduje, ponovnih sunkov naprej ni. Splošnega poimenovanja za stadije ni, po različnih celinah se imenujejo različno, v Karavankah pa so najpomembnejši bühlski, gschnitski in daunski. Časovno jih je zelo težko opredeliti. Drmota navaja, da so najstarejše ohranjene morene iz Karavank iz bühlskega stadija, ki naj bi se končal pred 20 – 27.000 leti. Snežna meja naj bi se takrat spustila na 900 m n. v. Daunski stadij, ki predstavlja zadnjo fazo poledenitve v Karavankah, naj bi se končal pred 7 – 10.000 leti. V dolini Završnice najdemo štiri umikalne stadije (Drmota, 1979). 12 5. Poledenitev v dolini Završnice 5.1. Ledeniške erozijske oblike Ledenik v dolini Završnice je bil v zgornjem delu sestavljen iz dveh ločenih krakov. Zahodni krak je izviral v krnici V Kožnah, vzhodni krak, ki je bil glede na oblikovanost reliefa verjetno obsežnejši, pa se je začenjal v dolini Zelenice, vzhodno od Srednjega vrha. Severno od tega območja leži tudi druga, manjša krnica. Med ledeniške erozijske oblike na obravnavanem območju spadajo krnice. V severnem delu preučevanega območja se v grebenu Karavank nahajata dve: severozahodno od Srednjega vrha, med Stolom in Vrtačo, krnica V Kožnah, severovzhodno, v grebenu nad dolino Zelenice, pa krnica Suho ruševje. Med njima se razteza greben Karavank in skalnata pobočja pod Vrtačo. Približno na sredini poti med obema krnicama se na nadmorski višini 1693 m nahaja sedlo Šija, ki dolino za Srednjim vrhom (1797 m n. v.) deli na dva dela. Krnica V Kožnah je večja od obeh in kaže več sledi ledeniškega delovanja. Leži vzhodno od Srednje peči (1920 m n. v.) in severno od grape Zagon. Zgornji rob krnice na severu sega do nadmorske višine približno 1900 m, končuje se z grebenom imenovanim Orlice. Na severnem robu krnice se greben zniža na 1850 m, saj ta del predstavlja prehod v konto, imenovano Vatelca, katere dno se nahaja na nadmorski višini 1800 m. Krnica nima tipične zaokrožene oblike, je podolgovata in poteka v smeri severozahod – jug. Na jugu se nadaljuje v grapo Zagon. Morfološko se krnica deli na dva dela: zgornji del, nad koto 1675 m se enakomerno dviga, dno je ozko, rahlo razgibano in poraščeno z ruševjem, pobočja pa so zasuta z melišči. Orientirana je v smeri severozahod – jugovzhod. Spodnji del, ki leži pod zgoraj omenjeno koto, je zaokrožen in bolj pravilne krniške oblike; vendar pa dno tu ni ravno, pač pa zapolnjeno z manjšimi vzpetinami, ki so na gosto preraščene z ruševjem. Tudi tu so pobočja prekrita z melišči. Ker sta prevladujoči kamnini na območju apnenec in dolomit, se na nekaterih skalah pojavljajo manjše škraplje, v jugovzhodnem delu krnice najdemo tudi dve manjši vrtači. Celoten spodnji del krnice je zasut s pobočnim materialom, v vzhodnem delu najdemo dva večja kupa kamnitih blokov; lahko bi šlo za ledeniške balvane, možno pa je tudi, da so le podorni bloki z zahodnih pobočij Vrtače in vzhodnih pobočij Srednje peči. Vidnejših sledov ledeniške abrazije, razen njene splošne oblike, v krnici ni. Na koti 1670 m ležita dva večja balvana. Južni rob krnice ni izrazit oz. visok, tako kot preostalo dno je sestavljen iz meliščnega grušča in poraščen z ruševjem. Leži na nadmorski višini približno 1600 m. Robovi skal in kamenja so ostri in neobrušeni, kar kaže na to, da je material nastal z mehanskim preperevanjem v stenah okoli krnice. Gre za apnenec in dolomit, drugih kamnin na tem območju ni. Material je homogen. Površina celotne krnice je približno 54 ha. 13 Slika 4: Krnica V Kožnah, fotografirana z jugovzhodne strani (Foto: Maša Klemenčič, 2015) Krnica se proti jugu steka v grapo Zagon. Ta v smeri proti jugu postaja vedno bolj strma, sicer pa ne kaže vidnejših znakov ledeniškega delovanja, kljub temu da je tukaj zagotovo tekel ledenik, ki je izviral v krnici. Iz krnice po grapi navzdol teče hudourniška struga, ki je napolnjena z večjimi skalami, vendar so skale na tem mestu le posledica delovanja hudournika, kjer ne gre za ledeniške balvane, saj jih najdemo izključno v strugi. Pobočje grape je zglajeno in ni grbinasto, večinoma pa je potreseno z manjšimi skalami. Večje balvane najdemo le sem in tja. Pobočje je poraščeno s smrekami, podrasti ni, tla pa so potresena z iglicami. Grapa Zagon je v tem delu ozka in ima obliko V-doline, kar nakazuje na dejstvo, da je bil ledenik, ki je tekel tu, verjetno manjši in ni zapolnil celotne doline. Večjih balvanov in morenskih nasipov na pobočju ni, verjetno tudi zaradi velikega naklona. Celotna grapa je poraščena z gozdom, pobočja so strma, dno pa izjemno ozko – gre za strugo hudournika. Najstrmejši del doline se nahaja med nadmorskima višinama 1550 in 1400 m. Sredi pobočja, na koti 1270 m, najdemo na zahodni strani grape morenski hrbet, ki krajši čas poteka v smeri vzhod – zahod, hkrati pa obroblja pobočja Srednjega vrha. Posut je z večjimi balvani, na južni strani pa prehaja v breg, ki se spušča k strugi hudournika in je precej bolj strm kot na severni strani. Na pobočjih morene je veliko več materiala kot drugje po dolini. Zaradi malo ledeniških ostankov lahko sklepamo, da je glavni ledenik prihajal iz smeri doline Zelenice. Vzhodno od Vrtače in severno od doline Zelenice se nahaja druga krnica, imenovana Suho ruševje. Poteka v smeri severozahod – jugovzhod, skoraj v ravni črti, in ne zavije tako kot krnica V Kožnah. Je manjša od nje, najvišji vrhovi, ki jo obdajajo, pa presegajo nadmorsko višino 2000 m (Zelenjak, 2024 m n. v.). Njena pobočja so strmejša na vzhodu. V dnu krnice, na koti 1750 m, najdemo več nasipov, dno je v tem delu bolj zaokroženo in nima velikega naklona. Sicer je v vsej dolžini krnice dno položno in na gosto poraščeno z ruševjem. Pobočje, ki se od roba krnice spušča proti dolini Zelenice, je v spodnjem delu gruščnato, plast prsti je 14 zelo tanka; ponekod je razčlenjeno z manjšimi erozijskimi jarki. Površina te krnice je približno 41 ha. Severno od Srednjega vrha, na obeh pobočjih, ki se spuščata s sedla Šija, večjih sledov poledenitve ni. Na zahodni strani sedla se pobočje spušča proti grapi Zagon. V južnem delu pobočja je vrezan erozijski jarek, v sredini katerega, na koti 1510 m, izvira manjši potoček. Severno od jarka se pobočja enakomerno spuščajo proti zahodu in jugu. Površje je uravnano, grbin ni, poraščeno je s travo in ruševjem, skrajni severni del prekrivajo melišča izpod Vrtače. Na nekaj mestih je površje razrezano s strugami manjših in občasnih potokov, ki pritekajo s severa. Balvanov ni. Pobočje je položno, razen na skrajnem vzhodnem delu, kjer se strmo vzpne proti sedlu Šija. Na tem območju se je ledenik verjetno spuščal le iz krnice V Kožnah, pobočja Vrtače niso bila prekrita z ledom. Po navedbah Drmote naj bi se led zbiral tudi v krnici pod sedlom Šija, vendar v tem delu ni nikakršnih ledeniških ostankov. Slika 5: Planina zahodno od sedla Šija in začetek grape Zagon (Foto: Maša Klemenčič, 2015) Vzhodno od sedla se nahaja Planina za Šijo. Njena pobočja se spuščajo proti vzhodu, proti Koči pri izviru Završnice. Pobočje je položnejše, enakomerno se spušča proti dolini Zelenice. Po sredini je nekoliko vdrto, nakazana je struga hudournika oz. občasnega vodotoka. Pobočje je povsod posuto z večjimi in manjšimi skalami, ni pa grbinasto. Skale in kamenje, ki leži po vsej dolžini pobočja, verjetno izvirajo s kamnitih pobočij severno in južno od planine. Material ima ostre robove in je neobrušen, prst pa je večinoma precej debela. Razen po sredini, kjer poteka pot, je poraščeno z ruševjem in smrekami. Konča se nekaj deset metrov zahodno od Koče pri izviru Završnice. 15 5.2. Ledeniške akumulacijske oblike Ledeniške akumulacijske oblike v dolini Završnice in v zahodnem delu Zelenice predstavljajo predvsem morene, najdemo pa tudi nekaj balvanov. Morenske nasipe dolinskega ledenika najdemo od nadmorske višine 810 m dalje. V spodnjem delu doline se pojavljajo le posamični morenski hrbti, največ morenskega materiala pa je na Smokuški planini pod Srednjim vrhom in po vsej dolini Zelenice, severno od Begunjščice. 5.2.1. Morene v spodnjem delu doline (do planine Pri Žagi) Slika 6: Morena v spodnjem delu doline (Foto: Maša Klemenčič, 2015) Jasno so razvidni podolžni morenski nasipi oziroma bočne morene, ki se začnejo nekaj sto metrov južno od planine Pri žagi. Prvega najdemo na nadmorski višini 810 m. Leži pribl. 50 m vzhodno od ceste, na vzhodni strani se strmo spušča proti potoku. Poraščen je z gozdom, po njem so raztresene manjše skale. Ima zelo pravilno obliko morenskega hrbta, ki poteka v smeri od severa proti jugu. Zdi se kot podaljšek obsežnejših morenskih nasipov, ki se začenjajo severno od tega območja in o katerih govori tudi Drmota (1979). Na nasipu je površje grbinasto, tla so grudasta. 16 Slika 7: Morena na koti 810m (Foto: Maša Klemenčič, 2015) Na koti 885 m se dolina odpre, gozd izgine in vzhodno od poti ter zahodno od potoka opazimo naslednji podolžni nasip, podoben ozkemu jeziku. Ta predstavlja nadaljevanje dolgega morenskega nasipa, ki se začne v severnem delu planine Pri Žagi. Potok Završnica tu teče povsem po vzhodnem robu doline, ponekod je njegov zahodni breg precej visok (3 m) in strm. Na skrajnem južnem robu planine so tla rahlo zamočvirjena. Nasip je ozek in ni zaraščen, na vzhodni strani ga omejuje potok. Struga potoka je na nekaterih delih vzdolž planine regulirana. Na vzhodnem pobočju morenskega nasipa najdemo manjši usad, ki razkriva rdečkasto prst, in robate, ostrorobe in manjše kamne. Nasip sicer ni potresen z večjimi kamni in balvani. Ponekod je po vrhu nasipa površje grudasto. Proti severu se enakomerno nadaljuje v pašnik. Ta zavzema celotno površino planine. Na vzhodu ga omejuje potok, na drugi strani potoka pa se že začenjajo strma gozdnata pobočja doline. 17 Slika 8: Morena v južnem delu planine Pri žagi (Foto: Maša Klemenčič, 2015) V severnem in severozahodnem delu planine, nad koto 940 m, se nahaja jasno izoblikovan bočni morenski nasip. Morena se začne takoj nad kočo na levi strani ceste. Površje je tu grudasto in prekrito z morenskim gradivom, pobočje pa se spušča od zahoda proti vzhodu (proti strugi potoka). Cesta nasip preseka. Zahodni del morene je prekrit z gozdom. Del, ki ga prekriva pašnik, je na nekaj mestih razrezan s strugami občasnih potokov, ki so sicer blage in prav tako prekrite s travo. Na zahodu se pobočje strmo dvigne, takoj ko pašnik preide v gozd. Večjih balvanov tu sicer ni mogoče opaziti (na površju so le manjše skale), razen pod kočo, na koti 933 m, kjer najdemo dve večji skali. Morena se končuje nekaj metrov vzhodno od ceste, ko se s strmim, a kratkim pobočjem spusti k potoku. V severovzhodnem delu se morena ob potoku močno zniža, vodni tok jo je na tem mestu že delno načel. Tudi v tem delu najdemo ogromno materiala (manjših skal in kamenja), vendar bi tega lahko nanesel tudi potok. 18 Slika 9: Bočni nasip v severozahodnem delu planine Pri žagi (Foto: Maša Klemenčič, 2015) Slika 10: Bočni nasip v severozahodnem delu doline Pri žagi (Foto: Maša Klemenčič, 2015) 19 Poleg zgoraj opisanih nasipov v južnem delu doline najdemo še dva morenska nasipa. Prvi leži severno od ceste, na koti 660 m. Gre za manjši nasip trikotne oblike, ki se blago spušča od brega proti cesti. Na vzhodni strani ga od strmega brega ločuje struga občasnega potoka. Nasip izgleda kot tipično morensko gradivo (grbinasto površje, posuto z manjšimi skalami). Kljub temu ga ni prinesel dolinski ledenik, ki bi prihajal navzdol po dolini, saj leži prenizko, višje od njega pa po dolini ni nobenih drugih ostankov ledeniškega delovanja, dolina je ozka in na nekaj mestih bolj podobna soteski. Verjetno je ostanek manjšega ledenika, ki se je v pleistocenu spuščal po grapi v južnem pobočju Stola. Temu nasipu je podoben nasip na koti 710 m, na severni strani ceste ob izteku potoka Bitgovec, le da je ta nekoliko večji. Na njem najdemo več velikih balvanov. Nekaj materiala bi sicer na to mesto lahko nanesel potok, ki teče ob nasipu. Tudi ta morena je rezultat manjšega ledenika, ki se je spuščal izpod Stola in je ni prinesel dolinski ledenik. 5.2.2. Nasip v dolini Zelenice V dolini Zelenice opazimo velik morenski nasip, ki je v srednjem delu nekoliko znižan. Da gre za moreno, je najbolj jasno razvidno v zahodnem delu nasipa, saj ima tu obliko pravilnega morenskega hrbta s kopastim in širokim grebenom. Poteka od zahoda proti vzhodu, od Koče pri izviru Završnice vse do planinskega doma na Zelenici, po sredini doline. Celoten nasip je prekrit z morenskim gradivom (srednje velike skale) in grbinast. Južna pobočja in vrh so gola (oz. je raba tal pašnik), severna pa so prekrita z gozdom. Večjih balvanov na moreni in okoli nje ni. Ob južnem robu opisane morene se nahaja kraški izvir Završnice (Mrzli studenec), na nadmorski višini 1450 m. Z južne strani na vrh nasipa vodi pot, na mestih, kjer je vsekana v pobočje, je razkrit gruščnat material, ki gradi nasip, pokriva pa ga približno 20 cm debela plast rdečkasto rjave prsti, ki je črna le v skrajni vrhnji plasti. Material je različnih velikosti, večji kamni so ploščati in v dolžino merijo do 12 cm, pri manjših je premer le pribl. 2,5 cm, vsi pa imajo ostre robove in so neobrušeni, kar kaže na to, da je bila morena odložena blizu izvora ledenika in ni prepotovala dolge poti. Material je sicer homogen. 20 Slika 11: Čelni nasip v dolini Zelenice (Foto: Maša Klemenčič, 2015) Slika 12: Nesortirano gradivo v moreni, vidno ob poti (Foto: Maša Klemenčič, 2015) 21 Na severni strani nasipa so pobočja nekoliko krajša kot na južni, saj se na prostoru med moreno in južnimi pobočji Vrtače nabira material, ki se kruši z mehaničnim preperevanjem. Pobočja na obeh straneh sicer niso strma. Nasip se nekoliko zniža na mestu, kjer se dolini Zelenice priključi iztek iz krnice Suho ruševje. Tu v smeri od severa proti jugu teče struga hudournika, ki ni globoka (manj od pol metra), vendar je zapolnjena z manjšimi skalami in gruščem. Del nasipa, ki leži vzhodno od omenjene vrzeli, je manj pravilne oblike, v celoti je poraščen z gozdom in je nekoliko bolj grudast, po celotni površini je posut s kamenjem in morenskim gradivom. Na skrajnem vzhodnem robu zavije v smeri proti jugovzhodu. Na tem mestu ga prečka tudi pot, ki teče od Koče pri izviru Završnice proti planinskemu domu na Zelenici. Del morene na njenem skrajnem vzhodnem robu je zaradi potreb (bivšega) smučišča povsem zravnan. V dolini Zelenice poleg glavne morene najdemo tudi manjši morenski nasip, ki leži ob severnem robu pobočij Begunjščice. Od zgoraj opisanega morenskega nasipa ga deli uravnano dno doline, po katerem poteka tudi planinska pot. Nasip je veliko nižji in ožji od prejšnjega, kljub temu pa ima značilno morensko zgradbo (grbinasto površje, nesortirano gradivo na površini), poraščen pa je z redkimi drevesi in nizkim grmovjem. Od materiala, ki se nabira ob Begunjščici kot rezultat pobočnih procesov, ga loči manjša kotlina. Tudi ta nasip poteka v smeri vzhod – zahod. Na zahodnem robu prehaja v višji hrib. Slika 13: Nasip ob severnem pobočje Begunjščice (Foto: Maša Klemenčič, 2015) 22 5.2.3. Nasipi na Smokuški planini Celotna Smokuška planina, ki se nahaja jugovzhodno od Srednjega vrha, med nadmorskima višinama 1330 in 1450 m, je zapolnjena z morenskim gradivom, tega je že na pogled veliko več kot v nižjih delih Završnice. Enako velja za del doline med Smokuško planino in Tinčkovo kočo, ki je sicer prekrit z gozdom. Na celotnem območju gre v večini primerov za talne morene, najdemo pa tudi primere bočnih. Slika 14: Talni nasipi južno od Smokuške planine (Foto: Maša Klemenčič, 2015) Že na nadmorski višini 1080 m opazimo na severni strani ceste, kjer je postavljenih nekaj počitniških hišic, manjši bočni nasip, ki prihaja s severozahodnega pobočja, kjer se končuje tudi erozijski jarek, ki izvira v že opisani krnici V Kožnah in teče po grapi Zagon. Od tu naprej je dno doline na gosto posuto z morenskim gradivom, manjšimi in srednje velikimi skalami ter nekaj balvani. Pot se od Tinčkove koče (1080 m n. v.) do Smokuške planine strmo dviguje, talne nasipe pa lahko spremljamo predvsem desno od nje. Pobočje je najstrmejše med nadmorskima višinama 1200 in 1270 m, potem se izravna. V južnem delu Smokuške planine je površje grbinasto, podobno je tudi po planini navzgor. Na planini je več velikih balvanov, ki jih na nižjih nadmorskih višinah ne najdemo. Na nadmorskih višinah 1360 – 1380 m najdemo nekaj manjših vrtač. Planina se ves čas rahlo spušča v smeri proti jugu, v spodnjem delu je naklon bolj strm. Del morenskih nasipov je na vzhodu zasut, saj se z zahodnih pobočij Begunjščice spuščajo obsežna melišča. Območje je zasuto z morenskim gradivom tudi zato, ker je v času ledene dobe s sosednjih skalnih pobočij na ledenik padalo kamenje in se na njem odlagalo. 23 Dva izrazita morenska nasipa (v obliki hrbta) se nahajata na nadmorski višini 1380 m, na vzhodnem in zahodnem robu doline, ob pobočjih. Gre za polkrožna bočna nasipa, obrnjena proti vzhodu oz. zahodu. Nasip v vzhodnem delu doline je večji in bolj izrazit. Celotno površje je posuto s skalami. Pri vzhodnem nasipu sta zahodno pobočje in ozek greben morene gola, porašča ju le trava, vzhodna pobočja pa so povsem zaraščena z gozdom. Hkrati so zahodna pobočja strmejša, vzhodna pa so že nekoliko izravnana zaradi akumulacije gradiva, ki prihaja z melišč pod Begunjščico. Celotno površje je grbinasto. Morena je jasno vidna z vseh strani planine. Slika 15: Smokuška planina (Foto: Maša Klemenčič, 2015) 24 Slika 16: Polkrožni nasip v vzhodnem delu Smokuške planine, ob zahodnih pobočjih Begunjščice (Foto: Maša Klemenčič, 2014) 25 Karta 2: Glacialne oblike v dolinah Završnice in Zelenice 26 6. Rekonstrukcija ravnovesne meje ledenika v dolini Završnice v pleistocenu Velikost ledenika, ki se je v pleistocenu nahajal v dolini Završnice, sem poskušala oceniti z metodo določitve nadmorske višine ravnovesne meje ledenika (ang.: ELA oz. Equilibrum Line Altitude). ELA predstavlja mejo, na kateri se na letni ravni akumulacija in ablacija materiala na ledeniku izenačita. Odvisna je predvsem od reliefa in lokalne klime (padavin in temperatur zraka) (Benn, Evans, 1998). Izračun lahko uporabimo na obstoječih ledenikih (danes se uporablja predvsem za merjenje vpliva podnebnih sprememb na krčenje ledenikov), obstajajo pa tudi metode, s katerimi ravnovesno mejo na podlagi moren in drugih akumulacijskih nanosov lahko izračunamo za že izginule ledenike. Metoda največje višine bočnih moren (ang.: Maximum Elevation of Lateral Moraines): Predpostavlja, da zgornja meja čelne morene predstavlja ravnovesno mejo ledenika, saj naj bi se morene odlagale le v ablacijskem delu ledenika. Ta metoda je lahko zavajajoča, saj predpostavlja, da se je akumulacija začela natančno na točki, kjer se končuje čelna morena, kar pa ni nujno (Nesje, Dahl, 2000). Poleg tega so na strmih pobočjih morene lahko načete ali povsem odstranjene zaradi pobočnih procesov in erozije (Meierding, 1982; cv: Bate, 2008). Če je umik ledenika počasen, bo za seboj pustil bolj razpotegnjeno moreno, kar nadmorsko višino teoretične ravnovesne meje zviša (Bate, 2008). V dolini Završnice ledenik sicer ni pustil jasne čelne morene v spodnjem delu doline, najdemo le podolgovate talne nasipe. Poleg tega je bilo v Karavankah več umikalnih stadijev, točne starosti posameznih morenskih nasipov pa brez dragega in dolgotrajnega datiranja ni mogoče določiti. Metoda razmerja višine med najvišjo in najnižjo točko ledenika (ang.: Toe to Headwall Altitude Ratio): Z njeno pomočjo dobimo le zelo grobo oceno ravnovesne meje ledenika in je najmanj natančna med vsemi metodami, saj ne upošteva klime in oblike ledenika oz. površja, po katerem je ta nekoč polzel. Metoda THAR ravnovesno mejo ledenika postavi na mesto, ki označuje vnaprej določeno in ustaljeno razmerje med najnižjim delom ledenika (ki ga določimo glede na čelne morene) in vrhom doline (grebena ali krnice, ki zapira dolino). Krniški in dolinski ledeniki imajo glede na analizo THAR vrednosti med 0,35 in 0,40. Največja težava pri tej metodi je določitev zgornje meje ledenika oz. višine, do katere je bila krnica zapolnjena z ledom (Nesje, Dahl, 2000). Če ima krnica visoke in strme stene, se ocena ravnovesne meje lahko razlikuje tudi za več sto metrov. Kljub vsemu nam ta metoda omogoča, da ravnovesno mejo ocenimo na hiter in preprost način. ELA = At + THAR (Ah – At), kjer je At nadmorska višina najnižje točke ledenika in Ah nadmorska višina najvišje točke ledenika. Metoda deleža akumulacijskega območja (ang.: Accumulation Area Ratio): Predpostavlja, da akumulacijsko območje ledenika zavzema natančno določen in ustaljen delež površine ledenika (Benn, Gemmell, 1997; cv: Bate, 2008). V običajnih pogojih je ta delež za krniške ledenike približno 0,6 (60 % površine ledenika) (Benn, Evans, 1998). Metoda temelji na podrobnem morfološkem kartiranju območja nekdanjega ledenika, s katerim določimo, na katerih delih je bil ledenik konkavne oz. konveksne oblike. Pod ocenjeno ravnovesno mejo so 27 plastnice ledenika konveksne, nad njo pa konkavne, kar odseva tok ledu. Stopnja konkavnosti in konveksnosti se z oddaljenostjo od ravnovesne meje povečuje. Pri uporabi te metode lahko do največje napake pride pri rekonstrukciji plastnic ledenika, vendar pa odkloni niso tako veliki (Bate, 2008). AAR = Sc / (Sc + Sa) = 0,6, kjer Sc predstavlja območje akumulacije, Sa pa območje ablacije. Metoda ravnovesnega razmerja (ang.: Balance Ratio): Gre za izboljšano verzijo metode AAR, ki pri izračunu upošteva tudi hipsometrijo ledenika. Predpostavlja, da je pri uravnoteženem ledeniku celotna letna akumulacija nad ravnovesno mejo enaka celotni letni ablaciji pod njo (Bate, 2008). V dolini Završnice najnižjo moreno najdemo na nadmorski višini 660 m, vendar je ta rezultat delovanja manjšega ledenika, ki se je spuščal z južnih pobočij Stola. Najnižje (talne) morene dolinskega ledenika se nahajajo severno od Žingarice, na nadmorski višini 810 m. Gre za podolgovat nasip dolžine nekaj deset metrov, ki pa ni visok (najvišja višina je približno 3 m). Na obravnavanem območju je ocena ravnovesne meje ledenika nenatančna, saj je bil dolinski ledenik sestavljen iz dveh manjših ledenikov, ki sta se združila ob južnem pobočju Srednjega vrha. Vzhodni krak ledenika, ki je prihajal iz doline Zelenice, je bil glede na morenske ostanke in velikost doline veliko večji od zahodnega, ki je izviral v krnici V Kožnah. Pri izračunu ravnovesne meje ledenika sem kot najvišjo višino, do katere je segal ledenik, upoštevala nadmorsko višino 1900 m, ki predstavlja rob krnice V Kožnah. Krnica ima sicer na tem območju strme in navpične stene, zato ne moremo zagotovo vedeti, do kam je v pleistocenu segal led in so pri izračunu možna odstopanja. Kot najnižja točka, do kamor je segal ledenik, je bila upoštevana nadmorska višina 810 m, kjer sem med terenskim delom našla najnižje ležeče morene dolinskega ledenika. Meierding v svojem članku (1982) za manjše krniške ledenike pri tej metodi uporabi razmerje nadmorskih višin med 0,35 in 0,4. Po opisani metodi je bila ravnovesna meja ledenika v Završnici v pleistocenu tako med 1191,5 m in 1246 m n. v. Glede na ostale akumulacijske ostanke poledenitve lahko sklepamo, da je ledenik na obravnavanem območju v pleistocenu prekrival celoten zahodni del doline Zelenice (tu najdemo tudi največ moren), pritekal pa je s severnih pobočij Begunjščice. Nato je tekel jugozahodno v dolino Zelenice, kjer je bilo čelo ledenika ob največjem obsegu na nadmorski višini 810 m. Največ morenskega materiala je pustil v severovzhodnem delu doline, nad koto 1080 m, saj je na tem območju dolina obkrožena s stenami Begunjščice in Srednjega vrha, zato je na led ves čas padalo skalnato gradivo, ki je nato ostalo na mestu. Glavnemu toku ledenika se je z zahodne strani Srednjega vrha pridružil stranski krak, ki je izviral v krnici V Kožnah in pritekal po grapi Zagon. Vendar danes v omenjeni grapi najdemo le en morenski nasip, poleg tega pa je grapa ozka, ima hudourniški značaj, strme stene in bregove in nima značilne oblike ledeniške U-doline. Ledenik, ki je izviral v krnici V Kožnah je bil tako verjetno veliko manjši kot pa ledenik, ki je prihajal iz doline Zelenice. Najvišje morene se nahajajo v dolini Zelenice, najvišja med njimi pa je čelna morena, ki se začenja vzhodno od Koče pri izviru Završnice in se dviga 30 m nad dnom doline, kar nakazuje debelino ledu. Morene v južnem delu doline, ki se začnejo na 810 m n. v., so veliko nižje, in dosegajo le od 3 do 5 m višine. 28 Poleg večjih in opaznejših nasipov dolinskega ledenika opazimo v spodnjem delu doline, na nadmorskih višinah 660 in 710 m n. v., še dva manjša morenska nasipa. Nasip na koti 660 m leži severno od ceste, dolg je približno 50 m, visok pa le okoli 2 m. Nasip na koti 710 m je nekoliko daljši (100 m), vendar prav tako nizek. Oba nasipa sta verjetno rezultat majhnih pobočnih ledenikov, ki so se v pleistocenu spuščali po grapah v južnem pobočju Stola. 29 7. Zaključek V Karavankah so sledovi pleistocenske poledenitve veliko manj obsežni kot v sosednjih Julijskih Alpah, saj relief in ozek gorski hrbet nista omogočala razvoja večjih ledenikov (Melik, 1932; Drmota, 1979). Največ sledov se je kljub temu ohranilo v dolinah Završnice in Zelenice vzhodno od Stola, kjer se je led nabiral predvsem v dolini Zelenice, ki ima ugodno nadmorsko višino, nato pa se je stekal v dolino Završnice in proti vzhodu (Ljubelj). Vzhodno od Zelenice, v smeri proti Ljubelju, ostankov poledenitve sicer ne najdemo: Drmota (1979) predvideva, da jih je zasul pobočni material s severnih pobočij Begunjščice. Meja večnega snega in ledu na obravnavanem območju se je v pleistocenu spustila na 1500 m n. v. (Drmota, 1979). S poledenitvijo na območju Karavank sta se v preteklosti največ ukvarjala Melik (1932) in Drmota (1979), ki je na to temo napisal tudi diplomsko delo. Delo je obsegalo kabinetno in terensko delo. Prvo je zajemalo predvsem pregled že obstoječe literature o območju in podroben pregled kart merila 1 : 5.000 in 1 : 25.000, s pomočjo katerih je bilo opravljeno morfografsko kartiranje. Na podlagi podrobnega pregleda terena je bila izdelana morfografska karta ostankov poledenitve ter opis in lociranje erozijskih in akumulacijskih ledeniških oblik na obravnavanem območju. Najnižje ležeča morenska nasipa sem našla na kotah 660 m in 710 m, vendar sta verjetno le rezultat nasipavanja manjših ledenikov z južnih pobočij Stola, saj višje po dolini še nekaj časa ni videti drugih znakov ledeniške akumulacije in sta prostorsko ločena od ostalih nasipov. Poleg tega dolina na tem mestu ni ledeniško preoblikovana, nekaj deset metrov naprej od omenjenih nasipov se zelo zoži, po obliki spominja na sosesko, saj jo na tem delu gradita masivni apnenec in zrnati dolomit (Tolmač lista Celovec, 1980). Glavni ledenik v Završnici je, glede na akumuliran material, segal vse do nadmorske višine pribl. 810 m. V zgornjem delu je bil sestavljen iz dveh ločenih krakov: zahodni se je začenjal v krnici V Kožnah, ki je ena izmed dveh krnic na obravnavanem območju. V njej se je led zaradi ugodne senčne lege ob koncu ledene dobe tudi najdlje zadržal (gschnitški stadij). Krnica sicer nima pravilne zaokrožene oblike, pač pa se razteza v smeri severozahod – jug, njena pobočja z vseh strani prekriva pobočni material (melišča), v južnem delu pa je dno razgibano, najdemo tudi nekaj skalnih blokov. Grapa Zagon, v katero se krnica steka na jugu, ne kaže večjih znakov ledeniškega preoblikovanja, saj je ozka s strmimi bregovi, po njenem dnu pa poteka hudourniška struga. Vzhodni krak ledenika, ki je bil veliko obsežnejši, se je začenjal v dolini Zelenice vzhodno od Srednjega vrha. Tu najdemo tudi več morenskega gradiva. Velik morenski hrbet, ki je največji izmed vseh na obravnavanem območju, se razteza po vsej dolini od zahoda proti vzhodu, in je rezultat snežiščnega ledenika, ki se je razvil na severnem pobočju Begunjščice (Drmota, 1979). Za snežiščne ledenike je značilno, da se razvijejo v plitvih vdolbinah v višjih delih strmih pobočij, kakršno je tudi pobočje Begunjščice. Južno od opisanega nasipa leži še manjši in nižji morenski nasip. Oba nasipa sta ločena z ravnino, po kateri teče pot proti Domu na Zelenici. Severno od doline Zelenice se nahaja še druga, manjša krnica Suho ruševje. Talni nasipi ledenika se nadaljujejo proti jugozahodu in dolini Završnice. Največ morenskega gradiva najdemo na Smokuški planini jugovzhodno od Srednjega vrha. Gre predvsem za talne morene, ki se raztezajo med nadmorskima višinama 1080 in 1450 m n. v. Površje planine je posuto s srednje velikimi skalami in balvani, v vzhodnem delu doline, pod zahodnimi pobočji 30 Begunjščice, pa se nahaja lepo izoblikovan polkrožen bočni nasip, ki je viden z vseh strani doline. Balvanov je, razen na območju Smokuške doline, sicer zelo malo. Oba kraka ledenika sta se v pleistocenu združila na nadmorski višini približno 1080 m, ob južnih pobočjih Srednjega vrha. Od tu naprej se je začenjal enoten ledenik, ki je v zgornjem delu doline pustil več talnih nasipov, v spodnjem delu, pod koto 940 m pa le nekaj posamičnih moren. Najočitnejša med njimi je bočna morena v severozahodnem delu planine Pri žagi. Najnižji morenski nasip se nahaja na nadmorski višini 810 m, vendar je tu morenskega materiala že na pogled veliko manj kot na Smokuški planini. Za oceno nadmorske višine ravnovesne meje ledenika (ang.: Equilibrum Line Altitude) je bila uporabljena metoda razmerja višine med najvišjo in najnižjo točko ledenika (ang.: Toe to Headwall Altitude Ratio), pri kateri sta vhodna podatka nadmorski višini najvišje in najnižje točke ledenika, ki jih pridobimo s terenskim delom in lociranjem moren. Glavna pomanjkljivost te metode je, da je najvišjo točko (nekdanjega) ledenika težko oceniti, saj ne vemo, kako visoko v krnici je segal led, sploh če ima krnica strme skalnate stene. V primeru ledenika v Završnici sem kot najvišjo točko ledenika upoštevala nadmorsko višino 1900 m, do katere sega rob krnice V Kožnah; ravnovesna meja se je tako nahajala med nadmorskima višinama 1191,5 m in 1246 m. 31 8. Summary The traces of Pleistocene glaciation in the Karavanke mountain range are not as extensive as in the neighbouring Julian Alps. The relief and the narrowness of the range did not allow the formation of larger glaciers (Melik, 1932; Drmota, 1979). Still, most traces were left in the valleys of Završnica and Zelenica east of Stol: in these valleys, the conditions for the development of glaciers were best, since especially the valley of Zelenica has sufficient altitude and adequate relief. The glacier then flowed in the direction of Završnica (towards southwest) and in the direction of Ljubelj, towards east, although in this direction, no traces were found: Drmota (1979) suggested this is due to a larger part of the valley being covered in scree material. In the Pleistocene epoch, the estimated snowline was at 1500 m of altitude. Most researches concerning glaciation in this area were done by Melik (1932) and Drmota (1974). The research was based on cabinet and field work. Cabinet work included the examination of existing literature about the area and especially the examination of maps scaled 1 : 5.000 and 1 : 25.000. Morphographic mapping was done in the same scales. A map of accumulation and erosional forms, as well as their description, was made following detailed field work. The lowest moraines were found at an altitude of 660 m and 710 m, although they are probably a result of two smaller glaciers, which originated on the southern slopes of Stol: further up the valley, there are no other traces of glaciation for some time and, moreover, the valley narrows down after about a hundred meters, also because the stone bed in the lower parts of the valley consists of limestone and dolomite (Tolmač lista Celovec, 1980). The lowest altitude to which the glacier in the valley of Završnica extended, considering present glacial accumulations, is 810 m. In the upper part, it split into two separate parts: the western section originated in the cirque V Kožnah, located between Stol and Vrtača, which is one of the two cirques in the area. This area experienced the longest glaciation in the Pleistocene epoch, due to its sheltered and shady position. The cirque does not have a regular rounded shape, but it is rather elongated, extending from the northwest towards the south. Its slopes are covered in scree material on all sides. The gully Zagon, into which the cirque continues in the south, does not show any predominant signs of glacial transformation. Its slopes are rather steep and a riverbed of a torrent can be found running down the middle of the gully. The eastern part of the glacier, which was much larger, originated in the valley of Zelenica, east of Srednji vrh. In this area, we also find more accumulated moraine material. A large moraine ridge, the largest of all in the studied area, can be found in the middle of the valley, running from west to east. This ridge is the result of a large niche glacier, which originated in the northern walls of Begunjščica in the Pleistocene epoch (Drmota, 1979). Niche glaciers normally develop in shallow hollows in the upper parts of steep walls, such as the northern wall of Begunjščica. South of the above described moraine ridge lies another, smaller and lower moraine. The moraines are separated by a plain, which is traversed by the path that connects the valley of Završnica and mountain hut Dom na Zelenici. North of the valley Zelenica is situated another, smaller cirque, called Suho ruševje. Ground moraines continue towards southwest, in the direction of Završnica. The majority of moraine material can be 32 found around the area of Smokuška planina, southeast of Srednji vrh; it consists mainly of ground moraines, located between the altitudes of 1080 and 1450 m. The surface of Smokuška planina is covered in small and medium-sized rocks and some boulders; in the eastern part, under the western slopes of Begunjščica is located a rounded, regular-shaped moraine ridge, visible from almost every other part of Smokuška planina. Boulders are, with the exception of this area, very rare. Both parts of the glacier united at the altitude of 1080 m, just south of Srednji vrh. From this point on the glacier flowed southwards; it left many ground moraines in the upper part of the valley but below the altitude of 940 m, only few individual moraine ridges remain. The largest one amid these is the terminal moraine in the northwestern part of pasture Pri žagi. The lowest lying moraine ridge is situated at an altitude of 810 m. For the estimation of equilibrum-line altitude, the toe to headwall altitude ratio method was applied. The application of this method demands the highest and the lowest altitude to which the glacier once extended. We can determine these with a detailed field work and by mapping the location of terminal moraines. The main problem when applying this method is that the highest altitude is difficult to determine accurately, because we do not know to which point the ice inside the cirque reached, especially if the walls of the cirque are steep and rocky (Nesje, Dahl, 2000). In the case of Završnica glacier, the highest altitude was determined at 1900 m, the altitude of the edge of the cirque V Kožnah; equilibrum-line altitude of the glacier was thus between 1191,5 m in 1246 m. 33 9. Viri in literatura - Arhiv površinskih voda. Republika Slovenija, Ministrstvo za okolje in prostor. Agencija Republike Slovenije za okolje. 2015. URL: http://vode.arso.gov.si/hidarhiv/pov_arhiv_tab.php?p_vodotok=Zavr%C5%A1nica&p_postaja=3115 &p_leto=2011&b_arhiv=Prika%C5%BEi (Citirano 4.4.2015) - Bate, S., 2008. A reconstruction of Equilibrum Line Altitudes of the Little Ice Age Glaciers in Linnedalen, Western Spitzberg, Svalbard. University Centre in Svalbard. URL: https://ida.mtholyoke.edu/xmlui/bitstream/handle/10166/82/A%20Reconstruction%20of%20Equilib rium%20Line%20Altitudes%20of%20the%20Little%20Ice%20Age%20Glaciers%20in%20Linndalen,%2 0Western%20Spitsbergen%20-%20with%20Abstract.pdf?sequence=1 (Citirano 28.4.2015) - Benn, D., Evans, D., 1998. Glaciers and Glaciation. London, Arnold, 734 str. - Benn, D., Gemmell, A.M.D., 1997. Calculating Equilibrium-Line Altitudes of Former Glaciers by the Balance Ratio Method. A New Computer Spreadsheet. URL: http://www.researchgate.net/publication/237240678_Calculating_equilibriumline_altitudes_of_former_glaciers_by_the_balance_ratio_method_a_new_computer_spreadsheet (Citirano 28.4.2015) - Brenčič, M., Poltnig, W., 2008. Podzemne vode Karavank: skrito bogastvo. Ljubljana, Geološki zavod Slovenije, Graz, Joanneum Research Forschungsgesellschaft, 144 str. - Buser, S., 1969. Tektonska zgradba slovenskega dela Karavank med Jezerskim in Jesenicami. V: 2. simpozij o geologiji Karavank. Ljubljana, Slovensko geološko društvo, str. 10-13 - Dečman, P., 1996. Geomorfologija porečja Završnice. Seminarska naloga. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 28 str. - Demek, J., Aristarkhova, L.B., Dittrichova, V., Winter, L., 1972. Manual of detailed geomorphological mapping. Praga, Academia, 24 str. - Drmota, I., 1979. Geomorfološki razvoj Karavank s posebnim ozirom na umikalni stadij ledenikov. Diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 42 str. - Državna topografska karta Republike Slovenije 1:25.000. 44, Vrba. 1998. 1. izdaja. 1:25.000. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Geodetska uprava Republike Slovenije. - Embleton, C., King, C., 1969. Glacial and periglacial geomorphology. London, E. Arnold, 608 str. - Foster Flint, R., Davis, H.B., 1957. Glacial and Pleistocene Geology. New York, Wiley, London, Chapman & Hall, 553 str. - Gams, I., 1955. Razčlenitev in potek pleistocena. Geografski obzornik, 2, 3, str. 9-10. - Meierding, T.C., 1982. Late Pleistocene Glacier Equilibrum-Line Altitudes in the Colorado Front Range: A Comparison of Methods. Quarternary Research, 18, str. 289-310. URL: 34 http://www.ldeo.columbia.edu/~peter/Resources/Seminar/readings/Meierding,%201982.pdf (Citirano 29.4.2015) - Melik, A., 1932. O diluvijalni poledenitvi v Karavankah. Geografski vestnik, 8, 1, str. 89-101. - Nadbath, M., 2013. Meteorološka postaja Podljubelj. Naše okolje. Agencija Republike Slovenije za okolje, Urad za meteorologijo. URL: http://www.meteo.si/uploads/probase/www/climate/text/sl/stations/podljubelj.pdf (Citirano 12.4.2015) - Nesje, A., Dahl, S.O., 2000. Glaciers and environmental change. London, Arnold, 203 str. - Ogrin, D., 1996. Podnebni tipi v Sloveniji. Geografski vestnik, 68, str. 39-56. - Osnovna geološka karta SFRJ. List Celovec. 1977. 1:100.000. Beograd, Zvezni geološki zavod. - Ravnik, N., 2001. Pedo- in fitogeografski oris južnega pobočja Stola z dolino Završnice. Seminarska naloga. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 37 str. - Republika Slovenija. Temeljni topografski načrt. 5D 26-31, Radovljica-31. 1981. 1:5.000. Ljubljana, Geodetska uprava SRS. - Šifrer, M., 1981. Nova dognanja o razvoju reliefa na Gorenjskem. V: Brinovec, S. (ur.). Gorenjska. Referati in gradivo na 12. zborovanju slovenskih geografov v Kranju in na Bledu od 15. do 17. oktobra 1981. Ljubljana, Geografsko društvo Slovenije, str. 64-76 - Tolmač lista Celovec. Osnovna geološka karta SFRJ. 1980. Beograd, Zvezni geološki zavod. - Žiberna, I., Natek, K., Ogrin, D., 2004. Naravnogeografska regionalizacija Slovenije za potrebe pouka geografije v osnovni šoli. V: Drozg, V. (ur.). Teorija in praksa regionalizacije Slovenije. Maribor, Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru, str. 85-90. 10. Kazalo slik in kart Slika 1: Pogled na dolino Završnice in grapo Zagon z južnih pobočij Vrtače……………..........…1 Slika 2: Pobočja v južnem delu Završnice……………………………………………………………...........…...4 Slika 3: Izvir Završnice…………………………………………………………………………………………..……….…..6 Slika 4: Krnica V Kožnah, fotografirana z jugovzhodne strani………………………….…...…….…....14 Slika 5: Planina zahodno od sedla Šija in začetek grape Zagon…………………..….…..…………....15 Slika 6: Morena v spodnjem delu doline……………………………………………………….…….……….……16 Slika 7: Morena na koti 810m………………………………………………………………………..…..……..…....17 Slika 8: Morena v južnem delu planine Pri žagi……………………………………………..…..…….…....…18 Slika 9: Bočni nasip v severozahodnem delu planine Pri žagi…………………………..……....…….…19 Slika 10: Bočni nasip v severozahodnem delu doline Pri žagi……………………….……..….......…..19 Slika 11: Čelni nasip v dolini Zelenice………………………………………………….….………………………...21 Slika 12: Nesortirano gradivo v moreni, vidno ob poti……………………………….……….….….......…21 Slika 13: Nasip ob severnem pobočje Begunjščice ………………………………………….……….…..….22 35 Slika 15: Talni nasipi južno od Smokuške planine………………………………………….……..….…………23 Slika 16: Smokuška planina……………………………………………………………………………….……….….…..24 Slika 17: Polkrožni nasip v vzhodnem delu Smokuške planine, ob zahodnih pobočjih Begunjščice…………………………………………………………………………………………...……….…………..…....25 Karta 1: Geološka zgradba Završnice in njene okolice……………………………………....…..……….……5 Karta 2: Glacialne oblike v dolinah Završnice in Zelenice…………………………………….……..........26 Preglednica 1: Potek pleistocena………………………………………………………………………….…….………11 36 Izjava o avtorstvu Izjavljam, da je zaključna seminarska naloga v celoti moje avtorsko delo ter da so uporabljeni viri in literatura navedeni v skladu z mednarodnimi standardi in veljavno zakonodajo. Ljubljana, 17.5.2015 Maša Klemenčič
© Copyright 2024