Leta 1941 so nemški, italijanski in madžarski okupatorji zasedli Slovenijo. Razdelili so jo na tri okupacijske cone: Gorenjska, Štajerska in Koroška so bile pod nemško upravo, Ljubljana, Dolenjska in Notranjska pod italijansko, Prekmurje pod madžarsko. Cilj zasedbe je bilo uničenje slovenskega naroda kot etnične skupnosti. Za uresničitev načrta so uvedli raznarodovalni program. Italijanski okupacijski sistem je bil v prvi fazi milejši, saj je računal s kulturno asimilacijo. Madžarski okupator si je — podobno kot nemški ponemčiti — prizadeval Slovence pomadžariti. Izgnal je večino izobražencev in interniral primorske koloniste iz okolice Dolnje Lendave. Najbolj sistematično je raznarodovalni program začel uresničevati nemški nacistični okupator. Načrte za to je izdelal že pred okupacijo. Takoj je ponemčil krajevna in osebna imena, uničeval je slovenske knjige, razpustil slovenska društva, uvedel nemške otroške vrtce in nemški pouk v šolah. Ker je vedel, da vsi Slovenci niso sposobni ponemčenja ali pa Nemci ne želijo, da bi Slovenci živeli v okviru novega Rajha, je s področja Spodnje Štajerske, Koroške in Gorenjske nameraval izgnati od 220 do 260 tisoč Slovencev. To bi izvedel v štirih fazah. Zajel bi: - v prvi fazi izobražence, učitelje, kulturne delavce in druge zavedne ljudi, - v drugi fazi osebe, ki so se po letu 1914 zlasti na Štajersko in v Prekmurje preselile s Primorske, - v tretji fazi obmejno prebivalstvo v Posavju in Obsotelju, kamor so želeli naseliti kočevske Nemce, ter na Koroškem, kjer bi naselili Nemce iz Kanalske doline in z Južne Tirolske; nameravali so izseliti tudi Slovence iz 20 km širokega pasu ob meji z italijanskim okupacijskim območjem, - v četrti fazi tiste, ki iz raznih političnih ali zdravstvenih razlogov ne bi postali člani v Kärntner Volksbund (Koroška ljudska zveza – politično društvo za ponemčenje prebivalcev, iz strahu pred izselitvijo se je vanjo vpisalo 96 odstotkov Gorenjcev) na Gorenjskem in v Mežiški dolini ali v Steirischer Heimatbund (Štajerska domovinska zveza – nacistična organizacija za fašizacijo in raznarodovanje) na Spodnjem Štajerskem. Izpraznjene domove izgnanih naj bi zasedli Nemci. Če je bil razlog za izgon ljudi v letih 1941 in 1942 uresničevanje načrtovanega razna rodovalnega programa za ponemčenje prebi valstva in zasedenih pokrajin, pa so bile v letih od 1942 do 1945 razlog predvsem kazenske sankcije nad prebivalstvom (po kapitulaciji Italije tudi na Primorskem), ki se ni želelo ukloniti in je podpiralo partizansko gibanje — predvsem sorodnike partizanov in ustreljenih talcev. V obeh primerih so okupatorja vo dili politični razlogi. Skozi zbirne centre v Begunjah na Gorenjskem, Šentvidu pri Ljubljani, v Goričanah, Mariboru, Celju, Slovenj Gradcu in Žrelcu pri Celovcu je šlo v letih od 1941 do 1944 v Srbijo, v Neodvisno državo Hrvaško (NDH), v Bosno in v Nemčijo okoli 63 tisoč Slovencev, tako otrok kot odraslih. Med njimi je bila velika večina od oktobra 1941 do junija 1942 izseljenih iz Posavja in Obsotelja preko največjega zbirnega centra na gradu Rajhenburg pri Brestanici. Izgnani so bili v izgnanska taborišča v Spodnjo Šlezijo, na Badensko, Saško in Bavarsko. Na njihove domove so iz italijanske okupacijske cone naselili kočevske Nemce. Okoli 17 tisoč Slovencev pa se je iz strahu pred izselitvijo preselilo v italijansko okupacijsko cono. Med drugo svetovno vojno je bilo posredno ali neposredno nasilno izseljenih okoli 80 tisoč Slovencev. Z Gorenjske je nemški okupator predvidel izgon 80 do 100 tisoč ljudi oziroma skoraj 50 odstotkov prebivalstva. Zaradi različnih razlogov (splošna vstaja poleti 1941 in za nacističnega okupatorja presenetljiva rasna ocena) pa načrta ni mogel izpeljati v celoti, saj je bilo veliko ljudi zaposlenih v vojni industriji, mnogi pa so se priključili narodnoosvobodilnemu boju. Z aretacijami izobražencev, narodno zavednih ljudi in Romov je pričel maja 1941. Zbiral jih je najprej v zaporih v Begunjah na Gorenjskem, potem v Škofovih zavodih v Šentvidu. Med 5. in 10. julijem 1941 jih je v petih transportih večinoma v Srbijo izgnal okoli 2300, avgusta pa je načrtovano izseljevanje prestavil na kasnejši čas. V letih 1942, 1943 in 1944 je bilo preko zbirnega taborišča v Goričanah v Nemčijo izgnanih še okoli 4200 sorodnikov ustreljenih talcev in partizanov. POŠASTNO SOPIHAJOČ KOT DEMON VLAK GRE V NOČ ANICA BEDINA – POT V IZGNANSTVU (Oton Župančič: Z vlakom) Izgon domačinov s Hrušice 17. julija 1942. Foto: hrani Gornjesavski muzej Jesenice. Med drugo svetovno vojno se je večina domačinov s Hrušice vključila v Osvobodilno fronto (OF). Leta 1942 pa je bila organizacija OF izdana, zato so se Nemci odločili izgnati njihove družine v Srbijo in številna nemška taborišča. 17. julija 1942 so s Hrušice izgnali 29 družin (130 ljudi) in kar 39 otrok. ODHOD Družina Klemenc s Hrušice Družina Grzetič s Hrušice Vaščani so stali na dvoriščih in žalostno gledali, kako so Klemenčevi zapuščali dom. Na klancu v gostilni pri Pajerju je bilo zbirališče. Ko so prišli v salon, so zagledali mizo, za katero so sedeli gestapovci. Med njimi je sedel tudi vaški veljak, ki je takoj pokazal na Minkinega očeta: »To je tisti Klemenc!« Pred gostilno je že čakal avtobus za Jesenice. Vanj so natrpali številne družine s Hrušice in jih odpeljali na Jesenice, od tam pa z železniškimi transporti v zbirno taborišče v Šentvidu. Čez dober mesec so se že znašli v Nemčiji … ŽIVLJENJE V IZGNANSTVU Družina Mareš s Hrušice Pričakal jih je Lagerführer Teufel — resnično se je pisal tako. Na apelu na dvorišču je TRAVE neznansko kričal, zaznali so le besede Arbeit in Führer, vse skupaj pa je trajalo in trajalo. V tem taborišču ali lagerju, kakor so ga vsi imenovali, so bile družine s Hrušice in iz Gorij. Nekatere so poslali v Nürnberg ali pa kam drugam. Eni so ostali v Gunzenhausnu in delali v »Metalfabriki Herring« … Po enem letu so jih premestili v taborišče Wernfels, kjer so ostali do konca vojne. Očeta in oba sinova so konec 1943. leta poslali v Nürnberg v tovarno HäberleinMetzger, kjer so pekli piškote, suhi kruh in poseben kruh, ki so ga pošiljali vojakom na fronto … VRNITEV Družina Kajdiž iz Žirovnice Priromali so do Celovca, kjer so se povzpeli na vlak in kmalu zatem prišli na Jesenice. Tu pa jih je čakalo razočaranje. Če so mimoidoče kaj vprašali, so bili deležni le žaljivk. V njihove domove so se naselili domačini, saj so računali, da se ne bodo vrnili. Zanje so bili pritepenci. Tako brez vsega, kot so šli od doma, tako brez vsega so prišli domov … ERG NURESNCHBLAND DEUT NSTEI N NEUSTADT Družina Bedina pred vojno: Oče Franc in mati Valentina ter hčere Hilda in dvojčici Danica (levo) in Anica (desno). Foto: last Anice Bedina. Anica se je rodila v družini Bedina v Tržiču, kjer je njen oče Franc opravljal dimnikarsko obrt. Ker naj bi družina omogočila pobeg enemu izmed očetovih delavcev, jo je doletela izselitev. Od doma so se s težkim srcem poslovili v torek, 7. aprila 1942, potem ko so svoje premoženje v dveh urah napolnili v kovčke in v spremstvu nemške policije odšli na dolgo pot v tujino. Z njimi je morala oditi tudi starejša sestra Hilda, vdova z dvema otrokoma. Pot njihovega izgnanstva se je začela v preselitvenem taborišču v Goričanah pri Medvodah, kjer so nekaj dni prebivali v Škofovem gradu, nato pa so družino z vlakom napotili v neznano — z napisom »Ford Erlangen« na prtljagi. Vlak jih je preko Celovca, Beljaka, Salzburga, Münchna in Nürnberga pripeljal do majhne vasi Ford, kjer je družina zaradi prijaznosti taboriščne uprave in dobre nastanitve začela verjeti, da jim v izgnanstvu ne bo hudega. Vendar je že 10. maja 1942 prišel ukaz »naprej«, ki jih je napotil v samostan Poxau. Tu je družino poleg slabe nastanitve in hrane pričakala tudi stroga disciplina in izredna pedantnost »Lagerfürerja«. Še bolj kot ločitev od dragega doma je družino prizadela ločitev od Hilde in njenih otrok, ki so jih preselili v taborišče Neustift blizu Vilshofna. Anici so skozi izgnanstvo pomagale njene spretne roke in šiviljska izobrazba, saj je morala šiviljska dela opravljati tako v taborišču, pri zasebnikih, kot tudi v tovarni. Njena edina vez s Tržičem, gorami, prijatelji in domom so bila pisma in paketi, ki jih je dobivala od Tržičanov, največkrat od Darinke Našič. Družina se je iz izgnanstva vrnila julija 1945, po več kot treh letih, in se naselila v svoji nekdanji hiši v Tržiču. Anica se je poročila s Tržičanom Jožetom Hočevarjem in si ustvarila svojo družino, vendar na življenje v izgnanstvu ni nikoli pozabila. O njem je večkrat pripovedovala svojima hčerama, z nami pa svoje izkušnje in občutke še danes deli v svojih ohranjenih dnevnikih. Razstava: IZGNANI Z DOMOV 1941–1945 Vodja projekta: Irena Lačen Benedičič (Gornjesavski muzej Jesenice). Koordinator razstave: Tone Konobelj (Gornjesavski muzej Jesenice). Avtorji: Verena Štekar - Vidic (Muzeji radovljiške občine), Tone Konobelj (Gornjesavski muzej Jesenice), Mojca Šifrer Bulovec (Loški muzej Škofja Loka), mag. Monika Rogelj (Gorenjski muzej), Jasna Paladin (Medobčinski muzej Kamnik), Dora Košak (Tržiški muzej), mag. Tita Porenta (Muzeji radovljiške občine). Pričevalci: Mimica Zagoršek, rojena Ziherl; Branka Košič, rojena Kožuh; Stanislava Završnik, rojena Berlec; Francka Vidic, rojena Brinšek; Jožica Matič; Minka Simonetič, rojena Klemenc; Ada Preželj, rojena Mareš; Alojz Grzetič; Sonja Jesenko, rojena Kajdiž in Tone Pristov. Recenzija 2. panoja: France Benedik, Gorenjski muzej. Lektoriranje: Katja Žvan, Oblikovanje: Studio Aleja, Barbara Bogataj Kokalj, Tisk: Medium Žirovnica, d.o.o. Založili: Medobčinski muzej Kamnik (zanj mag. Zora Torkar), Loški muzej Škofja Loka (zanj Jana Mlakar), Gorenjski muzej (zanj mag. Barbara Ravnik), Tržiški muzej (zanj Melanija Primožič), Muzeji radovljiške občine (zanje Verena Štekar-Vidic), Gornjesavski muzej Jesenice (zanj Irena Lačen Benedičič) ob denarni podpori Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Naklada: 3000 izvodov, maj 2010 Fotografije: Fototeke sodelujočih muzejev in iz zasebnih zbirk pričevalcev Razstava IZGNANI Z DOMOV 1941-1945 posvečena 65. obletnici vrnitve gorenjskih izgnancev druge svetovne vojne. ČAS CELI RANE, OSTAJAJO NAM LE ŠE SPOMINI Družina Ziherl, po domače Pepevnakovi, pred salonom svoje gostilne na Spodnjem trgu št. 27 v Škofji Loki. Desno sedi oče Matevž Ziherl, predvojni gostilničar in loški župan. Po smrti prve žene se je poročil z Minko Debeljak. Za njima stojita otroka iz njegovega prvega zakona, sin Stanko in hčerka Mimica. Spredaj pa sta sinova iz drugega zakona, Janez in Anton. Med vojno so Nemci hišo dali družini Reichsgau Kärntena. Gostilno so preimenovali v Gasthaus bei Edelweis. Foto: hrani Loški muzej. Miren tok njihovega življenja je prekinila druga svetovna vojna. Nemci so v begunjski zapor odpeljali očeta Mimice Ziherl in njenega bodočega moža Stanislava Zagorška, aktivnega oficirja v starojugoslovanski vojski. Kmalu so začeli izseljevati cele družine in taka usoda je doletela tudi njihovo. Skupaj z očetom Matevžem in bodočim možem Stanislavom, so jih izselili v Veliko Orašje v osrednji Srbiji. V izgnanstvu sta se poročila. Da bi bili bliže doma, so januarja 1942 odšli v Belo krajino. Dokler se tam ni začela »partizanšna«, je bilo življenje mirno. Ko pa so se začeli boji, so Italijani »pokazali roge«. Moža Staneta so odpeljali v taborišče na Rab, kjer je ostal do kapitulacije Italije. Potem sta odšla v Ljubljano, njena starša in mlajša brata pa so do konca vojne ostali v Beli krajini. BEOGRAD SRBIJA Kmalu po rojstvu sina je njen mož od domobrancev dobil poziv, da ima kot bivši aktivni oficir dolžnost uriti domobranske vojake v Novem mestu. Tam so ga obtožili, da preko radijske postaje posreduje podatke jugoslovanski vladi v London, zato so ga poslali v taborišče Dachau. Po koncu vojne so se vrnili v izropan dom. Oče je umrl že leta 1946, moža Staneta pa so iz taborišča premestili v ljubljanski zapor in ga na t. i. božičnem procesu obtožili, da je kot član terorističnih organizacij ovajal pristaše OF. Obsodili so ga na 18 let odvzema prostosti s prisilnim delom in izgubo častnih pravic za dobo 10 let. Iz zapora so ga izpustili novembra 1953. Umrl je leta 1989 in žal ni dočakal oprostilne sodbe, ki jo je Okrožno sodišče v Ljubljani izreklo leta 1998. Veliko Oraslje SRBIJA NOVO O UČITELJSKA DRUŽINA KOŽUH, IZGNANA V SRBIJO Ena od številnih učiteljskih družin, ki so jih nemški okupatorji leta 1941 izgnali v Srbijo, je bila tudi družina Kožuh. Jože in Alma Kožuh sta bila učitelja v Naklem pri Kranju. Ko so v začetku vojne zaprli vse šole, so očeta konec aprila odpeljali v zbirno taborišče v Šentvid pri Ljubljani. Po dveh mesecih so tja pripeljali tudi njegovo ženo, triletnega sina in leto in pol staro hčerko. Nekaj dni kasneje, 5. julija 1941, so jih skupaj z več sto drugimi družinami iz vse Gorenjske dali na vlak in preko Zagreba, Sarajeva in Slavonskega Broda odpeljali v Srbijo. Prispeli so v Valjevo, kjer so jih prepustili lokalnim oblastem. Kožuhove, ki so imeli najmlajše otroke, je na stanovanje vzel lokalni obrtnik Mišo. Jeseni 1941 jih je v Niš povabila slovenska družina Leder, ki je preko prijateljev izvedela za njihovo izgnanstvo. Gustel Leder jim je bil nato vsa naslednja leta v veliko pomoč. Oče Jože je dobil službo pri gradbenem podjetju kot tolmač. Ko je bil pozimi oče brez službe, jim je zelo prav prišel tudi denar, ki so ga zbrali Naklanci in jim ga večkrat poslali po skrivnih kanalih preko slovenskega župnika v Nišu. Od jeseni 1942 naprej so živeli v najetem stanovanju v Nišu. Oče je zopet delal pri gradbenem podjetju, mama pa je z materialom, ki ga je dobivala od doma, vezla rute in jih pri domačinkah zamenjevala za hrano. Leta 1943 so začeli dobivati tudi redno pošto in manjše pakete od sorodnikov. Ko so se spomladi 1944 začeli letalski napadi zaveznikov na Niš, se je družina umaknila iz mesta v gorsko vasico Ostrovica, kjer so živeli pri domačinih, odmaknjeno od sveta. Po osvoboditvi so se jeseni 1944 vrnili v Niš. Ko je Bolgarija Jugoslaviji ponudila, da bo do konca vojne v oskrbo sprejela srbske otroke — vojne sirote, so za spremstvo potrebovali več učiteljev in za to so angažirali tudi izgnane slovenske učitelje. Februarja 1945 so Kožuhovi s skupino otrok odšli v Varno, letoviško mesto ob Črnem morju. Iz Bolgarije so odšli avgusta in se preko Niša z vlakom vrnili domov in v Naklo prispeli 2. septembra 1945. Domačini so jim že uredili drugo stanovanje in nazaj prinesli tudi pohištvo in opremo, ki so jo poskrili pred gestapovci. Starša sta zopet začela učiti na šoli v Naklem, Jože Kožuh pa je v Kranju vodil tudi pedagoške tečaje za učitelje. Ko je Kožuhova družina živela v Nišu, sta otroka obiskovala vrtec pri slovenskih redovnicah. Otroška predstava ob božiču 1943. Foto: last Branka Košič. VARN A UKRADENI OTROCI Bosonoge deklice v otroškem taborišču Saldenburg. Foto: last Stanislave Završnik. preselili v taborišče Kastl, najmlajšo Johano so odpeljali v Leipzig, Ano v Meinburg, Justino v Neustift, Marijo in Stanislavo pa v Saldenburg. V taborišču otroci niso smeli govoriti slovensko, podvrženi pa so bili strogi nacistični vzgoji. Ob koncu leta 1944, ko so Nemci svojo moč že začeli izgubljati, so nekatera otroška taborišča začeli ukinjati in Berlečeva de kleta so osvoboditev dočakala skupaj v Saldenburgu. Julija 1945 so jih vse skupaj pripeljali domov, kjer so se zopet srečali z mamo in očetom. Stanislava Završnik iz Kamnika Stanislava Završnik se je rodila 3. maja 1933 v družini Berlec v vasi Loke v Tuhinjski dolini. Na kmetiji je živela z očetom in mamo, starejšim bratom in štirimi mlajšimi sestrami. Ko so naše kraje okupirali Nemci, je bila Stanislava stara osem let. Oče Ivan je bil prvi organizator OF za Tuhinjsko dolino in je že leta 1941 odšel v partizane, zato je družina Berlec pri Nemcih postala ena najbolj iskanih in osovraženih. Leta 1942 se je brigadi pridružila še mama in otroci so ostali sami. Več mesecev so se, stari od treh mesecev do enajstih let, skrivali po gozdu in pri sorodnikih, a se jim nihče ni upal pomagati. Junija 1942 so jih Nemci ujeli in odpeljali v otroško taborišče Seligenporten, kjer je že bilo približno sto slovenskih otrok brez svojih staršev ali drugih odraslih slovenskih oseb. Sprva so bili v taborišču vsi skupaj, saj so prvo leto otroke razdelili po abecedi. Konec maja 1943 pa so jih delili po spolu in starosti in tako ločili. Takrat so najstarejšega Milana Otroci so ob prihodu v taborišče Seligenporten prejeli svoj taboriščni list (Lagerpass), iz katerega je razvidno, koliko so bili otroci takrat stari. Berlečevi otroci so imeli enajst, devet, osem, pet in dve leti ter pet mesecev. Dokument: last Stanislave Završnik. Z VOJNO ZAZNAMOVANO OTROŠTVO ZAPUSTITI SO MORALI SVOJ DOM MNOŽIČEN IZGON IZ MOŠENJ Francka Brinšek je bila najmlajši otrok deset članske družine Brinškovih iz Spodnjega Otoka pri Radovljici. Med drugo svetovno vojno je bila skupaj z mamo, sestro in bratom izgnana v Rothenfels na Zgornjem Bavarskem. Nad mestom ob reki Maini je mogočen grad, kjer je bilo delovno taborišče Lager Burg Rothenfels. Vzrok izgnanstva je bil povračilni ukrep. Družina je imela od leta 1942 v partizanih sina Vinka, 21. julija 1943 pa je okupator kot talca ustrelil sina Valentina. Julija 1943 so jih z družinami iz drugih krajev Gorenjske najprej nastanili v zbirnem taborišču v gradu Goričane pri Medvodah, potem pa z vlakom prepeljali v Nemčijo. Tedaj je bila stara deset let. Nastanjeni so bili v stavbi internata predvojne šole za medicinske sestre. Mama Terezija, ki je imela 57 let, je občasno delala pri različnih družinah, enaintridesetletna sestra Antonija je delala v mlinu v Lohru, triindvajsetletni brat Stanko pa v čevljarski delavnici v Rothenfelsu. Francka je s številnimi drugimi otroki hodila v nemško šolo, ki jo je vodila slovenska učiteljica iz Kranja. Za red v taborišču je skrbel Lagerführer. V taborišču je bila skoraj dve leti. Domov so se vrnili preko repatriacijskega taborišča Bamberg s krajšim postankom zaradi karantene v Hotelu Triglav na Bledu. 4. aprila 1944 je okupator iz Mošenj preko zbirališča v Goričanah izgnal 27 družin − skupno čez 100 ljudi — v Starnberg, v delovno taborišče Rottmannshöhe-Assenhausen na Bavarskem v Nemčiji. Sedem družin, ki so imele sinove mobilizirane v nemško vojsko, so izgnali v sosednje vasi in v Radovljico. Mošenjski župnik se je izselil na Zgornji Otok. Že prej, 24. marca, pa so v Nemčijo izgnali štiri družine, ki so imele sinove pri partizanih. Na belo nedeljo, 16. aprila, so požgali in porušili velik del vasi južno od cerkve, to je približno 25 stavb. Vse to so bili povračilni ukrepi, ker so partizani v presledku petnajstih dni v atentatu ubili najprej petnajstletnega sina nemškega priseljenca Hansa Warmutha, nato pa še samega gospodarja. Sicer so bili iz Mošenj že leta 1941 preko zbirnega taborišča Šentvid v Srbijo izgnani trije učitelji in družina starojugoslovanskega orožnika. Maja 1945 so se postopoma vaščani začeli vračati iz izgnanstva. Vrnila se je večina. Septembra se je pričel pouk v šoli, za obnovo vasi so se organizirali v zadrugo. Vas Mošnje med drugo svetovno vojno. Foto: hrani Krejevni muzej Mošnje. Francka Brinšek ob učiteljici s skupino sošolcev v Rothenfelsu leta 1944. Foto: hranijo Muzeji radovljiške občine. FELS ROTHECNHLA ND DEUTS
© Copyright 2024