1. No category

MAREC – APRIL 2010
LETO 26 , ŠT. 3-4
0
REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
V O D E P O Č IT K A
... k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja ...
ISSN (tiskana izdaja): 1855-2854, ISSN (spletna izdaja): 1855-2862, UDK: 274(497.4)
SKUPAJ Z OBLAKI NEBA JE PRIHAJAL NEKDO.
(Daniel 7,13)
VODE POČITKA – GLASILO EVANGELIJSKE CERKVE “DOBREGA PASTIRJA” NOVO MESTO
stran 2
Kazalo vsebine
IZ UREDNIKOVE SKRINJE
3
EVANGELIJSKI NAMIG
4
POGRNJENA MIZA
5
SKRITI ZAKLADI
8
GOSPODOVA TOLAŽBA
10
PRAVE STEZE
12
POŽIVITEV DUŠE
16
OLJE MAZILJENJA
18
GOSPODOVA DOBROTA
21
PRAVE STEZE
23
NA ZELENIH PAŠNIKIH
24
ENA ČREDA, EN PASTIR
27
GOSPOD JE MOJ PASTIR
28
NAJ GREDO TISTI, KI NE VERJAMEJO
ŠKANDALOZNA SMRT NESMRTNEGA BOGA (DR. DANIEL BRKIČ)
BLAGOR ŽALOSTNIM (DR. SELWYN HUGHES)
ČEMU GODRNJATI IN TOŽITI? (SAMUEL SCHNEITER)
KULTURA PUBERTETE IN ADOLESCENCE
DVANAJSTERI: TADEJ (MARCEL MALGO)
»Nikoli na nikogar
ne glej zviška,
razen če mu pomagaš
priti gor.«
Jesse Jackson,
borec za človekove
pravice in krščanski
pridigar
KO STVARI POSTANEJO TEŽKE (GRANTLEY MORRIS)
LJUBEZEN, NE ČAS, ZACELI VSE RANE
INDIVIDUALIZEM ALI KOLEKTIVIZEM (PETER GOLOB)
ON BO SVOJE LJUDSTVO ODREŠIL GREHOV (MAG. GARY CARLSON)
IŠČE SE POPOLNA CERKEV (LACI NEMETH)
PRIPOVED ZA OTROKE: O TREH DREVESIH (MIRA GRAHEK)
PRIČUJOČA REVIJA
NADALJUJE KONTINUITETO
OZNANIL EVANGELIJSKE
CERKVE “DOBREGA
PASTIRJA” NOVO MESTO, KI
SO IZHAJALA OD LETA 1984.
V LETU 2008 SO SKUPAJ S
PRENOVLJENO PODOBO
DOBILA TUDI NOVO IME, IN
SICER VODE POČITKA.
Svetopisemska besedila so vzeta iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright © 1996, 2003 Društvo
Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane. – Razen, če ni ob navedku zapisano drugače.
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
stran 3
Iz urednikove skrinje
Kako takoj rešiti vse osebne probleme
Bil je lep sončen poletni dan. Mladeniča sta
sedela na terasi, vsa srečna, ker se je tisti dan
s slovesnostjo končala njuna srednješolska
pot. Čakalo ju je prosto poletje, čas svobodne
mladosti in priprav na nove začetke. Bila sta
dobra prijatelja, ki sta otroštvo in čas
odraščanja preživela skupaj. Pomagala sta si,
skupaj sta se igrala odkar pomnita, včasih
sama, včasih z drugimi prijatelji. Kadar se ju
je polaščala žalost ali dolgčas, sta vedno
imela drug drugega.
A tistega dne sta se njuni poti razšli. Enega je
čakala univerza v tujini, drugega delo in
blesteča kariera. Naslednji dan sta odpotovala vsak svojim sanjam in ciljem naproti. Na
tisti lepi sončni dan sta se morala posloviti.
Nervozno sta se objela, si izmenjala najboljše
želje, obljube po pogostih snidenjih in prijateljske nasvete.
Minilo je celih 35 let, ko sta se ponovno
srečala. Bilo je to srečno naključje, ki ju je
pripeljalo skupaj. Kot dva odrasla gospoda
sta po dolgih letih spet skupaj sedela na
terasi in debatirala o marsičem. O politiki, o
njunih poklicnih dosežkih, o tržnih priložnostih, o dobrem zdravju in še posebej o njunih
družinah, o tem, kje sta si našla ženi in kako
uspešni so njuni otroci. Še posebej prisrčno in
ganljivo pa sta obujala spomine na njune
skupne dogodivščine. Saj vemo, kako lahko
človeka prevzamejo čustva, ko se sreča s
starim prijateljem in z njim v miru obuja
skupne spomine?
Kakorkoli že, ko sta tako že kar nekaj ur
presedela skupaj, se je eden od prijateljev
počasi naslonil na mehko naslonjalo in se
resno zazrl v popoldanski sij sonca. Z rahlim
tresljajem v glasu je rekel:
»Vesel sem, da sva se srečala. Ti najini
spomini so me res poživili. Pa kljub temu bi te
rad nekaj vprašal. Saj veš, globoko v sebi, ali
si zadovoljen, ali si res srečen v življenju?«
Odgovor je bil: »Prijatelj, sem. Srečen sem.
Hvaležen sem, da je v življenju vse tako, kot
je. – Vendar, zakaj vprašaš? A ti morda nisi
srečen in zadovoljen s svojim življenjem?«
»Nisem. Nisem srečen ampak sem nemiren,
stalno sem nemiren.«
V tišini, ki je sledila, se je sonce približalo
svojemu zahodu, črički so napolnili vrt s
petjem, rahel vetrič je odnašal poletno
soparo. Bilo je kot bi se čas zavrtel nazaj, kot
bi vsa občutja obeh gospodov postala spet
takšna kot takrat, ko sta se kot otroka igrala
na vrtu, tekmovala s kolesi, tekala za žogo ali
nabirala jagode na obrobju gozda. V tem
vzdušju tiste igrive otroške sreče, ki ju je
prevzela, so vzklile besede:
»Prijatelj, vprašal si me, če sem srečen. Rekel
sem ti, da sem. Oprosti mi, ker te nočem
vprašati, zakaj ti nisi srečen. Rajši bi ti
povedal, zakaj jaz sem srečen. Hočeš slišati?«
»Hočem, povej!«
»Sedaj sem srečen zaradi tebe. Ker tukaj
sedim in se pogovarjam s starim prijateljem.
Sedaj me osrečuje to. Zato hvala, da si se me
odločil obiskati. Hvaležen sem ti, da sva se
srečala in da si me vprašal, če sem srečen. –
Te lahko sedaj še jaz nekaj vprašam?«
»Daj, lahko.«
»Povej mi. Si srečen, tukaj in sedaj, ko sediva
skupaj?«
»No, če pogledam tako, v bistvu sem res. Če
si ti srečen zaradi mene, sem lahko tudi jaz
zaradi tebe. Ja, res sem, sedaj sem srečen.
Hvala, prijatelj, da si me spomnil.«
Nek francoski pregovor pravi: »Prijateljstvo
je ljubezen brez kril.« Beseda »ljubezen« in
beseda »prijatelj« na žalost v družbi vse bolj
izgubljata ugled in dostojanstvo. Postajata
čedalje bolj plehki, prazni in sebični besedi.
Uporabljata se prepogosto, a večinoma
napačno. V javnosti se z njima opisuje
nemoralna dejanja in individualne egoistične
cilje. Zgornja zgodba hoče povedati, kakšnim
situacijam ustreza beseda prijatelj, beseda
ljubezen pa tako kot v zgodbi tudi nasploh ni
namenjena, da o njej le govorimo, ampak da
zaradi nje osrečujemo soljudi, ki jim pravimo
»prijatelji« ali »bližnji«.
Peter Golob,
študent magistrskega
programa Zakonske in
družinske terapije
Teološke fakultete v
Ljubljani in urednik
revije Vode počitka
»Kako takoj rešiti vse osebne probleme?«
Vsebina mojega uvodnika ne govori o tem.
Tak naslov sem izbral samo zato, da pritegne
k branju nezanimive zgodbe o prijateljstvu in
ljubezni čim več bralcev. Se opravičujem.
Peter Golob
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
stran 4
Evangelijski namig
Naj gredo tisti, ki ne verjamejo …
Velika noč postavlja vero na težak
preizkus. Apostol Tomaž je v vstajenje
verjel šele, ko se je dotaknil Jezusovih
ran. Tomaževa nevera je vernikom še
kako koristna in dragocena, ker nam
pomaga odkriti pravi Božji obraz – obraz
Boga, ki je v Kristusu prevzel rane vsega
človeštva. Tomaževa vera, ki je bila
mrtva, se je ob dotiku z rano ponovno
rodila. Zato Vstali Gospod svojih ran ne
skriva, ampak jih kaže v ranah vsakega
človeka, ki kakorkoli trpi. Samo Bog, ki
trpi in ima rane, je lahko verodostojen.
dr. Daniel Brkič,
evangelijski duhovnik iz
Novega mesta,
superintendent
Evangelijske binkoštne
Cerkve v Sloveniji in
profesor na
protestantski Teološki
fakulteti v Zagrebu
Krščanski Bog je pravi zato, ker ima srce.
Zato kristjan ne sme biti brezsrčen, kajti
kdor je brez ljubezni, nosi v sebi temo.
Zapisano je, da je izdajalec Judež stopil
ven, zunaj pa je bila tema. V noči je Boga
prodal. In to za hinavsko farizejsko ceno
tridesetih srebrnikov. Za najsvetejše in
najbolj pobožne farizeje je torej Bog
vreden le kakih trideset srebrnikov.
Kakšna ironija!
Bolj od vsega tega mi daje misliti Jezusov
učenec Tomaž, ki je bil Jezusu blizu. Z
Jezusom je živel, gledal je njegove
čudeže, poslušal je njegove pridige …
Toda postal je dvomljivec. Kako bo sploh
lahko postal priča – drugačna priča od
spečih stražarjev pri grobu – če bo ostal
nespremenjen?
Ko se je vstali Gospod prvič razodel
učencem, Tomaž ni bil navzoč. Zato ni bil
pripravljen sprejeti vere v vstajenje od
mrtvih. Zelo hitro je pozabil, kar je Jezus
govoril o sebi. Zato je zahteval, da se o
dokazu prepriča z dotikom svojih rok.
Niti najmanj ga ne obsojam, kajti prav
Tomaž postaja zame primer kristjanov,
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
ki živijo po gledanju, ne pa po veri.
Podobno se dogaja danes, ko množice
vernikov urno hitijo z enega konca sveta
na drugi, samo da bi videli dozdevne
čudeže in srečali znane preroke, zdravilce, šarlatane in vsakršne evangeliste.
Vsi, ki tekajo za njimi, so pravzaprav
ljudje slabe vere, čeprav tega ne bodo
nikoli priznali. V resnici mi ni treba
verjeti zato, ker vidim, ampak zato, da
bi videl. Največ vere pa je tako in tako
treba imeti za čudež ljubezni. Kajti vedno
smo pred skušnjavo, saj želimo ljubiti
ljubezen, ki je nikoli ne moremo dovolj
ljubiti - Boga.
Zgodovinski zapis govori o francoskem
kralju Ludviku, ki je slišal, da se je v neki
pariški cerkvi prikazoval Jezus. Ljudje so
se gnetli in zgrinjali v množicah, da bi
videli čudež. Tudi kralja so povabili. On
pa je odgovoril: »Naj gredo tisti, ki ne
verjamejo. Jaz bi, tudi če bi videl živega
Kristusa, takoj spustil svojo glavo in
zatisnil svoje oči.« Njegovi svetovalci so
ga vprašali, zakaj bi tako ravnal. On pa
jim je odvrnil: »Zato, da mi ne propade
nagrada za mojo vero!«
Jezus je prav to želel poučiti učenca
Tomaža, ko mu je rekel: »Ker si me videl,
veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa
verujejo!« Prepričan sem, da od takrat
Tomaž ni več hlepel po senzacijah,
atrakcijah in čudežih. Pravi vernik nima
potrebe po tem. Ima pa potrebo živeti
kraljevski zakon ljubezni – ljubiti Boga
in bližjega kakor samega sebe.
Zakaj? Ker ne sme biti nobene razlike
med učenci »iz prve in iz druge roke«,
kajti vsi smo pozvani k pričevanju vere.
To je naš postulat (Kierkegaard).
dr. Daniel Brkič
Pogrnjena miza
Homilija
Škandalozna smrt nesmrtnega Boga
(dr. Daniel Brkič)
Ne poznam in ne priznam biblijskih kristjanov, ker jih
pač ni. Nihče ne more izpolniti vsega, kar navaja Sveto
pismo. Poznam pa biblijske grešnike. Eden takšnih sem
tudi jaz. Postavljam se v vrsto človeštva skupaj z Marijo
Magdaleno, ki je, čeprav samo ženska, postala kot prva
priča vstajenja apostol apostolom. Ne glede na njeno
prejšnje grešno življenje je vedela, kaj pomeni verovati v
krščanskega Boga, četudi »mrtvega«.
Ruski pisec Tolstoj govori o vladarju, ki je od duhovnikov
zahteval, da mu pokažejo, kaj Bog dela. A mu niso znali
odgovoriti. S polja je šel mimo pastir, ki se je pohvalil, da
lahko kralju pokaže, kaj Bog dela. Kralja je to zanimalo,
zato je od pastirja zahteval, naj mu to pokaže. Pastir je
kralju rekel: »Da bi lahko odgovoril na vaše vprašanje,
morava zamenjati oblačila!« Kralj se je obotavljal, a ker
ga je gnala radovednost, se je odločil. Svoja oblačila je
dal pastirju, sam pa se je oblekel v skromno in umazano
obleko siromašnega pastirja. Nato mu je pastir
odgovoril: »Spoštovani kralj, to dela sveti Bog! Zapustil
je svoj božanski sijaj, samega sebe je ogolil in postal
služabnik ljudem do same smrti na križu. Naredil je
zamenjavo z umazanimi grešniki.«
Da, to dela samo krščanski Bog. To je spoznala tudi
Marija Magdalena, ko je stala pred praznim Kristusovim
grobom. Koliko vprašanj nam roji po glavi? Si sploh
upamo priznati? Saj kamen od groba ni bil odvaljen
zato, da bi lahko izstopil iz groba Kristus, ampak zato, da
lahko s svojimi dvomi vstopimo v grob mi in se
prepričamo, da ni mrtev Gospod, ampak da je mrtva
smrt.
Kako to, da ravno razpeti Bog, ki je prevzel podobo
človeka, motivira krščansko vero? Ali ne gre pri tem za
nelogično in škandalozno smrt nesmrtnega Boga? Ali
pa gre za odrekanje Boga samemu sebi, ko Bog samega
sebe daruje iz ljubezni za nas? Morda gre za usodo ali pa
za Božji načrt? Vendar, ali ni Jezus, ki je pravi Bog od
pravega Boga, že umrl za Boga, še preden je umrl za
nas? Saj je bil Sin darovan v Očetovem srcu že pred
ustanovitvijo sveta, pred prvim grehom. Kakšna
stran 5
skrivnost - tisti, ki je dopustil, da Jezus umre, je hkrati
isti, ki je umrl. In tisti, ki je dopustil, da človek zgreši, je
hkrati isti, ki človeku odpušča. Isti je trpel od samega
sebe, ne pa od koga drugega. Isti je bil zapuščen od
samega sebe, ne pa od koga drugega. Isti nas toliko
ljubi, ne pa kdo drug, samo zato, da nam v darovani
svobodi izkaže ljubezen. Zaradi svobode, ki nam jo je
podaril, se toliko umakne, da ga večina razglaša kar za
neobstoječega, kar je več od razglašanja, da je mrtev.
Kajti če je mrtev, pomeni, da je nekoč živel.
Jezusove smrti na križu ne smemo razumeti kot »smrti
Boga«, ampak kot »smrt Boga v Bogu«. Tako kot
moramo razumeti, da Bog biva sam v sebi. To je več od
bivanja v nebesih kot lokaciji. V nebesih bivajo namreč
tudi angeli in vsi odrešeni, pa zato niso »bogovi«.
Nebesa sama po sebi so več kot kraj, so stanje duha.
Ateistični filozofi in nasprotniki krščanstva so v popolni
zmoti, ko govorijo o »smrti Boga« kot argumentu.
Pravzaprav ateisti potrebujejo za svoj ateizem več vere,
kot je potrebujemo kristjani za verovanje v obstoj Boga.
Drugače rečeno: Če ne bi bilo Boga, ne bi bilo niti
ateistov. V resnici pa je lahko samo kristjan dober ateist
(J. Moltmann), kajti v odnosu na mišljenje, vrednote in
način življenja v svetu ter na vse bogove sveta kristjan
zaradi Kristusa veruje drugače.
Ponavljam, da so ateistični filozofi in nasprotniki
krščanstva v popolni zmoti, ko govorijo o »smrti Boga«
kot argumentu. Pri tem je pravzaprav nujno potrebno
izpustiti besedo Bog in jo nadomestiti z besedo
»odnos«, saj gre pri tem za božanski odnos med Sveto
Trojico. Kdor ne razume Svete Trojice, ne more pravilno
razumeti niti »smrti Boga«. Kristus na križu je
»trojstveno« križani Bog. Ljudje se že dolgo sprašujejo,
kdo je Jezusa zapustil v smrti na križu: Bog kot Oče ali
Oče kot Bog? Znani teolog Karl Barth pravi, da je z večno
Božjo voljo križa v ljubečem odnosu svobode in ljubezni
Duha v odnosu »Oče – Sin« doživel Sin zavrženost od
samega Boga. Zato gre pri tem za več kot le za odkup
grehov človeštva, saj tega ne bi bilo, če ne bi bilo
popolne Sinove poslušnosti Očetu. Na križu se ljubezen
iz ljubezni daruje v ljubezni za ljubezen.
To ljubezen je prvi okusil desni razbojnik, ne pa kak
svetnik. Spet potrditev, da priznam samo biblijske
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
stran 6
grešnike. Na nek način mu zavidam, kajti mislim, da je
večji privilegij biti s križanim Jezusom na njegovi desni
strani kot skesani razbojnik, kakor sedeti na Jezusovi
desni strani v njegovi slavi (povzeto po Simoni Weil).
Jezusova smrt je drugačna in posebna. Pa ne zato, ker je
umrl pravični za krivične, kot znamo šablonsko trditi v
cerkvah. Kajti v zgodovini je umrlo že veliko ljudi po
krivici, a njihova smrt ni zveličavno merodajna. Jezusova
smrt tudi ni drugačna zgolj zaradi tega, ker je umrl
brezgrešen za grešne, čeprav to največkrat slišimo s
prižnic nepoučenih pridigarjev. Potemtakem bi lahko
darovanjsko umrl tudi kak angel iz nebes, ki ni zgrešil, ali
pa bi vsemogočni Bog ustvaril neko popolno bitje, ki bi
se darovalo. V Jezusovi smrti gre za več od tega. Za svoje
stvarstvo, za svoj izdelek ne umira stvarstvo ampak sam
Stvarnik.
Pravi Bog od pravega Boga - Jezus - je v svoji smrti
doživel in izkusil duhovno zapuščenost, ločenost od
Boga. Luther pravi, da je pekel kot stanje duha (ne kot
lokacija) prav ločenost od Boga. Tudi oba razbojnika sta
trpela in umrla, vendar nista čutila te zapuščenosti od
Boga. Umazani greh je človeka ločil od svetega Boga,
zato je greh več od laži, sovraštva, prešuštva, umora …
Bit greha je večna ločenost od Boga. Zato je bil na križu
njegov, Jezusov Bog Oče tiho. Ni bil tiho nek drugi Bog,
ampak Bog v Bogu. Na nek način je bila na križu znotraj
Svete Trojice na kocki tudi božanskost Boga. Na tem
mestu bi lahko Jezus kot Sin podvomil, zlorabil svobodo
in popustil. Ta skušnjava je bila večja kot greh človeštva.
Pogrnjena miza
moj, zakaj si me zapustil?« On, ki je eno z Očetom, je
postal zaradi nas in namesto nas ločen. Na preizkusu je
bilo celotno Jezusovo učenje o Bogu: Jaz in Oče sva eno
in kdor vidi mene, vidi Očeta. To, kar se je dogajalo na
križu, se je dogajalo med Sinom in Očetom. To moramo
razumeti kot odnos znotraj Svete Trojice, ne pa kot
borbo Boga proti Bogu. Stvar je v njunem odnosu. Jezus
na križu toži po Očetu. To je njegov zadnji krik k Očetu, a
Bog je tiho. Zato pravi Deutero-Izaija, 53: »Umrl je kot
od Boga zapuščen in udarjen.« Resnica o križu je samo
ena: gre za smrt Boga v Bogu, saj Bog sam umira za
človeka. To je prava cena ljubezni! To je sporočilo
velikega petka in velike noči. To je oznanilo evangelija in
vsakega obhajanja Gospodove večerje.
Zahodna kultura je nekoliko ublažila opis Jezusovega
trpljenja. Luka, ki piše poganom, izpusti besede »Bog
moj, Bog moj, zakaj si me zapustil?« in namesto tega
vstavi le besede iz judovske večerne molitve (Ps 31,16):
»Oče, v tvoje roke izročam svojega duha! (Lk 23,46).
Zato pri Luku Jezusovi učenci ne zbežijo od križa, ker za
njih Jezus ni umrl »zapuščen od Boga«.
O vsem tem ne moremo razmišljati teo-logično, ampak
teo-loško. Zato križ ni samo »smrt nesmrtnega Boga«,
ampak je predvsem potrditev – afirmacija – Boga. Kajti
razpeti Bog ni isto kot religijski Bog, psihološki Bog,
sociološki Bog, filozofski Bog … Bog kristjanov je vedno
križani. Samo tak je krščanski Bog.
Običajno verjamemo le to, da nas je Jezus na križu
odkupil in odrešil greha, a bi bilo to premalo. Še vedno
bi ostali ločeni od Boga, celo če ne bi spet zgrešili. Bit
darovanja na križu rešuje problem ločenosti od Boga in
grešnika znova povezuje z Bogom. To je nova zaveza
sklenjena v »Božji« krvi, ki je nastopila z izpolnitvijo
polnosti časa. Bog bi se lahko v svoji suverenosti odločil
drugače, a se ni. On ve zakaj. Nam najbližji odgovor je –
Božja ljubezen.
Končno, kaj še nam sporoča križ? Sporoča nam, da hoče
človek slavo, Bog pa sramoto. Človek hoče čast, Bog pa
oskrumbo in ponižanje. Človek hoče dokazati svojo moč
v življenju, Bog pa pokaže svojo moč v smrti. Človek ima
za cilj interes, Bog pa resnico. Bog ni močan v smislu
našega pojmovanja, ampak je ranljiv. Še več – on je
ranjeni Bog, zato da smo v njegovih ranah ozdravljeni.
Samo Bog, ki trpi in ima rane smrti, je lahko
verodostojen. Svojih ran ne skriva in se jih ne sramuje.
Kaže jih v ranah vsakega človeka, ki kakorkoli trpi. Prav
zaradi tega je krščanski Bog edini Odrešenik.
Zato greh sam po sebi lahko imenujemo tudi »srečen
greh«, kajti dal nam je tako velikega Odrešenika (Ciril
Jeruzalemski). Grešniki smo »gorivo« za Božjo ljubezen.
Ni toliko problem v tem, da Jezus ne bi mogel premagati
greha, ampak v tem, da je bil Bog tiho. »Bog moj, Bog
Proslava Božje ljubezni je takšna, da dá svoje življenje za
svoje prijatelje. Brez smrti torej ni mogoče vstopiti v to
poveličanost. Vsako naše trpljenje in vsaka naš smrt ni
tragika, ampak proces rojevanja za poveličanje ljubezni.
Na križu je Bog obsodil greh kot zlo, ne pa tudi trpljenja.
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
Pogrnjena miza
Zato tudi kristjani trpimo. Tisti, ki učijo drugače, lažejo.
A sredi trpljenja Bog poskrbi za moč in radost. Bog je
radost, zato je postavil sonce pred svojo hišo (F. Asiški).
Golgota ni žaloigra - pasijon, ampak vrhunec Jezusove
kariere! Križ je prižnica, s katere Bog govori svetu. Toda
Boga ne moremo razumeti kot Boga, kajti kot ljudje ne
razumemo niti Jezusa kot človeka. Jezus je bil
pravzaprav človek, kakršnega si ne želimo. Zakaj? Zato,
ker je toliko drugačen od nas, mi pa se ne želimo
spremeniti. Križ pa nam sporoča, da je Bog največji v
največjem ponižanju, na križu. Da je Bog najbolj slaven v
svojem darovanju. Da je Bog najbolj močan v tej
nemoči. In da je Bog najbolj božanski ravno v tej
ljudskosti. Globoko verni grof Zinzendorf je rekel: »Če v
križanem Jezusu ne bi našel Boga, takrat bi moral Boga
smatrati za hudiča!« Martin Luther pa: »Če imaš nekega
drugega Boga razen križanega Jezusa, je tako kot bi
oboževal hudiča!«
stran 7
V zgodovini človeštva je bilo in še bo mnogo križev
mučeništva in trpljenja, toda na Golgoti je na nek način
Bog tvegal samega sebe, samo da reši človeka. Zato
evangeljsko oznanilo glasi: »Ne čudite se! Jezusa iščete,
Nazarečana, križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj.
Poglejte kraj, kamor so ga položili« (Mr 16,6).
Angel ženam ne sporoča dejstva, da je Jezus vstal od
mrtvih, ampak namenoma usmeri pozornost na
Križanega, ko jim pravi: »Jezusa iščete … križanega?«
Pomembno je torej potrditi, da je Križani in Vstali ena
in ista oseba. Ni vstal kdorkoli, ampak Križani. Tisti, ki
je bil križan. Prav tisti, ki je umrl na križu, živi. Zato je
velika noč eksplozija Duha. Je eksplozija Življenja. Je
eksplozija resnice. Svet od trenutka prve velike noči ni
več isti, kajti stari svet smrti je preobražen v novi svet
življenja. Velika noč je zmaga Duha nad telesom, zmaga
ljubezni nad sovraštvom, zmaga luči nad temo in zmaga
življenja nad smrtjo.
»Upri se padcu.
In če se ne moreš upreti padcu,
se upri in ne obleži na tleh.
In če se ne moreš upreti,
da ne bi obležal na tleh,
dvigni srce proti nebu in
kot sestradan berač prosi,
naj bo napolnjeno in bo napolnjeno.
Lahko te potisne na tla,
lahko ti ni dopuščeno vstati.
Toda nihče ti ne more preprečiti,
da ne bi dvignil srca proti nebu – samo ti.
Največ se razjasni prav sredi trpljenja.
Tisti, ki pravi,
da trpljenje ne porodi nič dobrega,
še ne posluša.«
[C. P. Estés]
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
stran 8
Skriti zakladi
Psihologija in svetopisemski blagri - 2
Blagor žalostnim
(dr. Selwyn Hughes)
Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodi.
(Mt 5,3)
dr. Selwyn Hughes
(1928 - 2006),
valižanski krščanski
duhovnik in pisec,
avtor svetovno znanih
dnevnih duhovnih misli
»Every day with Jesus«
ter ustanovitelj
krščanske organizacije
»Christian World
Relief«
Ste opazili, da so blagri zapisani po
določenem vrstnem redu? Ko dojamemo, da se v nebeško kraljestvo vstopa
skozi vrata spoznanja osebnega uboštva
in ko sprejmemo Kristusovo bogastvo –
kar nam opisuje prvi blagor – tedaj smo
sposobni pritrditi Jezusovim besedam
»Blagor žalostnim, kajti potolaženi
bodo«.
Preden nadaljujemo, bi rad vašo pozornost usmeril na dejstvo, da blagrov ni
treba obravnavati kot etična pravila,
ampak kot opis karakterjev. Večinoma
ljudje v blagrih in v vsem Govoru na gori
vidijo le vrsto pravil, ki jih je treba
upoštevati, če hočeš postati kristjan, kot
da so blagri neke vrste novozaveznih
»osem zapovedi«. Če bi namreč po teh
zapovedih hoteli živeti z lastnimi močmi,
bi to bilo podobno poskusu gibraltarsko
kamnito steno premakniti s pihanjem
zraka vanjo. Vera, da postanem kristjan,
če si prizadevam živeti po Kristusovih
načelih, je »socialni evangelij«. Pristaši
tega evangelija so v hudi zmoti. Držati se
njegovih načel, njega samega pa ne poznati, je prazen napor. Tragično je, da so
ljudje stoletja dolgo Jezusovo resnico
razumeli napačno: prizadevali so si, da bi
se držali Jezusovih načel, niso pa se držali
Jezusa samega (niso ga v tem smislu
spoznali).
V citiranem navedku se beseda
»žalostnim« pojmuje kot nekaj globljega
kot je npr. žalost zaradi smrti drage
osebe. Zajema izkušnjo in občutek popolnega osebnega zloma. Zelo dober
prevod tega citata izpod peresa J. B.
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
Fillipsa se glasi: »Srečni so tisti, ki vedo,
kaj je žalost, ker bodo deležni spodbude
in tolažbe«.
Zakaj naj bi čestitali tistim, ki so padli v
težke stiske in žalostna doživetja? Odgovor je jasen: »Ker bodo potolaženi.« To
je kvalitetna tolažba – ne bo le sam
posameznik potolažen, temveč bo prejel
moč, da tolaži tudi druge. Najboljši
tolažniki so tisti, ki so sami šli skozi
bridkosti. Njihovo sočutje proizvaja
dobro mero tolažbe in kvalitetno službo
znotraj Kristusovega telesa – Cerkve.
Dejstvo, da so stiske in nizki udarci
potrebni za duhovno rast, moramo
dojeti z vsem svojim bitjem. To, priznam,
ni lahko sprejeti. Ko sem pred leti prvič
izrekel to misel javno, sem dobil pismo s
sledečo vsebino: »Z vašo trditvijo, da je
žalost orodje v Božjih rokah, ki budi naše
sočutje do drugih, se nikakor ne
strinjam. Sama nimam takšnih izkušenj.
Nasprotno, bolečina in žalost povzročata, da se ukvarjam s seboj več kakor z
drugimi. Zato tudi ne morem prositi, kot
ste predlagali: 'Bog, naloži mi breme,
kakršno hočeš, ker vem, da so bremena
sestavni del tvojih namenov z menoj – da
ustvariš osebo, kakršno želiš ti'.«
Tu velja opozoriti, da biblijskih resnic ne
smemo tolmačiti na osnovi človeških
izkušenj. Pravilno je obratno: človeške
izkušnje je treba razlagati s svetopisemsko resnico. Iz Svetega pisma je razvidno,
da Bog ima namen z nami, ko dovoli
določene pritiske, da bosta bolečina in
žalost obrodili nepričakovan sad v našem
življenju. Seveda, če bomo dovolili. Ali
povedano drugače: kadarkoli izgleda, da
neko svetopisemsko načelo za nas ne
velja, ni treba menjati načela, ampak
lastno stališče. Nesmiselno je razpravljati
z Bogom, on ima vedno prav.
Sicer pa ni boljšega svetopisemskega
Skriti zakladi
recepta za dosego duševnega in čustvenega zdravja, kot
je Jezusov drugi blagor – Blagor žalostnim, kajti
potolaženi bodo – ki bi bil lahko tudi v skladu z doktrino
sodobne sociologije in psihologije. Ta citat lahko brez
skrbi prevedemo takole: »Čestitamo tistim, ki se hočejo
soočiti z žalostjo in jo sprejeti, ker bodo v njej in skozi
njo doživeli tolažbo, in ta jih bo usposobila za novo
službo in novo radost.«
Duševno in čustveno zdrava oseba se z žalostjo sooči –
ne zanika je, ampak jo sprejme – in razume, da žalost
življenje lahko tudi obogati. Vsi poznamo izraza nevroza
in psihoza. Nevrotik je človek, ki se boji soočanja z
resničnostjo, psihotik pa se resničnosti niti ne zaveda.
Če se torej nočemo soočiti z lastnimi občutki, bo
zanikanje teh prej ali slej izzvalo negativne, včasih
pogubne osebnostne spremembe. Nekoč je neka žena
rekla, da ima težavo z drugim blagrom, češ da je tako
srečna, da ne more niti jokati. V resnici pa ni hotela
jokati. Bala se je namreč soočenja z vznemirljivimi
občutki in je raje trdila, kako je srečna, čeprav je
globoko v sebi nosila težko breme. To v resnici pomeni,
da ni bila sama gospodar svojih občutkov oz. čustev,
ampak so ta težka občutja gospodovala njej.
Kristjane pogosto učijo, da morajo igrati vesele ljudi,
tudi če je njihovo počutje v resnici obupno. Narobe!
Hebrejcem 4,15 nas uči, da imamo vélikega duhovnika,
ki sočustvuje z vsemi našimi slabostmi: »Nimamo
namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati
z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi
preizkušan v vsem, vendar brez greha«. Skrivati svoje
slabosti pred Gospodom in zavračati tolažbo njegovega
sočutja je nevarno. Po moji presoji ima osem od desetih
kristjanov napačno stališče do soočanja s prizadetostjo
in žalostjo. Tipična reakcija je ali zanikanje ali
poudarjeno izražanje. Vsi vemo, kako se izraža
»zanikanje« – občutja potisnemo globoko v podzavest. S
»poudarjenim izražanjem« je drugače. Za razliko od
priznavanja, da boleča občutja obstajajo, je poudarjeno
izražanje akcija, ko dovolimo občutjem, ne le da se
pojavijo, ampak da izbruhnejo kot vulkan. Projiciramo
jih na druge ljudi ali objekte. »Daj duška svojim
občutjem,« je danes priljubljen nasvet mnogih dušnih
pastirjev in psihoterapevtov. Svetujejo nam, da ko se
počutimo negotovi, prizadeti ali jezni, moramo kričati,
treskati z vrati ali, v najboljšem primeru, boksati v
stran 9
blazino, dokler se ne znebimo napetosti. Nedvomno se
tako pride do neke razbremenitve, ni pa to svetopisemski način obvladovanja vznemirljivih občutkov.
Pravo stališče ni niti zanikanje niti poudarjeno izražanje,
ampak iskreno priznanje pred Bogom, da takšni občutki
oz. občutja obstajajo in da se slabo počutimo. Vendar
tega ni potrebno storiti z občutkom krivde! Ko nas od
žalosti ali prizadetosti boli želodec, pristopimo k njemu,
ki ve vse in vidi vse, in prosimo npr.: »Gospod, prav zdaj
sem prizadet bolj, kot morem prenesti. Lahko bi besnel,
zbežal ali udaril. Ne maram teh občutij, a tako je. Hvala
ti, da me maraš tudi takšnega. Pomagaj mi do tega
svojega doživljanja zavzeti takšno stališče, ki bo tvojemu
imenu v čast.«
Če je naša molitev takšna in če mislimo zares, smo že
stopili na pot duhovne rasti in duševnega zdravja. Ta
nasvet naj ne bo sprejet le razumsko, ampak naj
postane dejanje.
Po dolgoletnem delu z ljudmi v težavah lahko rečem, da
so najsrečnejši tisti ljudje, ki so bili prizadeti, a jih je
ozdravila in preobrazila Kristusova ljubezen. Kakor je
nekdo rekel, so ti postali »ranjeni zdravilci«. Ozdravljeni
gredo zdravit druge. Res ni lahko hoditi skozi dolino
poškodovanih čutenj, vendar je izhod – z Božjo tolažbo v
duši – dogodek, ki poživlja in bogati. Ponavljam: »velika
žalost« ne vodi nujno v »veliko srečo«, temveč brez nje
poti do »velike sreče« navadno ni.
Prevod in priprava: Marta Stupar
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
stran 10
Gospodova tolažba
Interpretacija evangelija
Čemu godrnjati in tožiti? – Božja
sodba se bo izšla absolutno
pravično
(Samuel Schneiter)
»Kajti tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja,
a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo
tepen. Tisti pa, ki je ne spozna in stori kaj takega, kar
zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo
veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko
zaupali, bodo od njega toliko več terjali.« (Lk 12, 47-48)
majhen in se ta zid, ki me je varoval pred viharji, čigar
silo moram prenašati sam, še ni zrušil; dovolj imam tega
bremena sadežev, ne maram jih več nositi. Že nekaj vej
se je odlomilo, ker je teža sadežev zame prevelika.
Imam občutek, da sem najbolj bedno drevo na vsem
svetu.«
Bog daje vsem ljudem, neodvisno od situacije, v kateri
se nahajajo, možnost, da se obnašajo njemu po volji in
živijo sveto življenje. Vsakdo stoji in pade pred svojim
Gospodom. Kdor ima Božjo besedo in pozna Božjo voljo,
nosi večjo odgovornost kot nekdo, ki je šele sprejel
spoznanja vere. Komur je bilo veliko dano, od tega se bo
tudi veliko zahtevalo – in obratno. Bog je absolutno
pravičen!
Na kakršenkoli način se znajde vsak izmed nas v vlogi
tega drevesca in kasneje drevesa. Vse okoliščine
posameznega življenja lahko služijo za to, da slavimo
Boga in se mu zahvaljujemo. Lahko pa stvarniku
izkažemo nečastno nehvaležnost s tem, ko godrnjamo in
tožimo.
Kot pri nekdanjem drevescu, tako se pri nas menjajo
situacije v teku življenja. V vsaki situaciji imamo
možnost, da reagiramo Bogu všečno ali pa ne. To je
povsem neodvisno od našega socialnega stanu, poklica
ali drugih okoliščin. Da, neodvisno je celo od tega, če
opravljamo duhovniško službo ali ne. Nekdo je lahko
navaden delavec in izkaže Bogu čast. Nekdo drug pa
lahko opravlja službo duhovnika, pa je pri tem skop in
vodi nemoralno življenje, laže in vara in tako Bogu ne
izkazuje časti.
Za ponazoritev bom uporabil sliko: drevesce je bilo
zasajeno v varstvu nekega zidu, se pravi, obdano z
zidom. Imelo je vzrok, da je veselo in hvaležno temu
zaščitniškemu zidu. Vendar to drevesce bi se lahko tudi
jezilo in reklo: »Le zakaj je tu ta zoprn zid, ki mi zapira
pogled in preprečuje, da bi dobil malo svežega vetra?
Občutek imam, da me niso mogli zasaditi na slabše
mesto; poleg tega sem tako majhen, da me nihče ne
opazi. In da ne govorimo o rojevanju sadov; za to sem
tako in tako prešibak. Moj obstoj je torej popolnoma
nesmiseln.«
Če pa to drevesce zraste v drevo, ima pa že očitne
vzroke za hvaležnost. Celo lastnik je ponosen na svoje
drevo, ki ga je takrat zasadil poleg tega starega zidu, ki
je z leti zaradi mogočnih korenin drevesa razpadel.
Drevo prinaša sedaj leto za letom veliko sadov, tako da
se je zaradi teže plodov zlomila že kakšna veja. To drevo
ima zdaj zares velik vzrok za hvaležnost, kajti smisel
njegovega bivanja se je izpolnil na najboljši način.
Vendar bi tudi sedaj lahko svoj glas povzdignilo k Bogu
in potožilo: »Kako lepo je bilo življenje, ko sem bil še
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
Situacija, v kateri se znajdemo, še ne pove nič o našem
odnosu z Bogom. Nihče nima prednosti in nihče ni
prikrajšan. Ostaja le vprašanje: »Kaj stori vsakdo od nas
v svoji situaciji?« Živimo v čast Bogu ali omalovažujemo
njegovo sveto ime?
Vedno bo ali eno ali drugo. Vsa področja našega
življenja morajo imeti odnos s živim Bogom, da bo Jezus
– kdo ve, kako kmalu – lahko vsakega od nas pozdravil s
temi besedami: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V
malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v
veselje svojega gospodarja!‹ (Mt 25,21)
Prevod: Vida Derganc
Vir: Mitternachtsruf 02/2007
Prepolna čaša
stran 11
BOM PA JAZ OPEVALA SVOJO DEŽELO
(Ivanež Antonija)
Moja lepa domača dežela si tam,
kjer rožice ne venejo
in ne žge pekoča vročina.
Vode ne usahnejo,
od svetlobe noč beži,
in od ljubezni se mraz tali.
Tam je smeh in sovraštva ni,
od nje bolezen beži,
za smrt v njej mesta ni.
Še gorá ni in ne dolin,
vse je ravno in prijazno,
v to deželo jaz želim.
Ti, ki živiš v tej deželi,
vzemi me k sebi od osamljenosti,
da mi duša od radosti že vzkipi,
o, da mi duša od radosti že vzkipi.
[Ivanež Antonija je starosta
evangelijskega gibanja v Novem mestu
in je v svojem devetem desetletju starosti
še vedno aktivna.]
Zaupaj v GOSPODA in delaj dobro,
prebivaj v deželi in se pasi v zaupanju.
Razveseljuj se v GOSPODU,
pa ti bo dal, kar želi tvoje srce.
Izroči svojo pot GOSPODU,
zaupaj vanj, in on bo storil.
Dal bo, da tvoja pravičnost zasije kakor luč,
tvoja pravica kakor poldan.
Bodi miren pred GOSPODOM, zaupaj se mu.
Psalm 37, 3-7
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
stran 12
Prave steze
Sodobni izzivi krščanstva
Kultura pubertete in
adolescence
Stvarjenje najstnika
»Dobesedno bil je čas, ko ni bilo
najstnikov.« Kar predlaga Diana West (v
knjigi »The Death of the Grown-Up:
How America's Arrested Development
Threatens Western Civilization«, kar v
prevodu pomeni »Smrt odraslega človeka: kako ameriški razvoj grozi zahodni
civilizaciji«, op. prev.) se bo tisočim
mladinskim pastorjem, družinskim terapevtom in oglaševalnim gurujem, katerih
življenjska prosperiteta je odvisna od
zabavanja, svetovanja in prodajanja
storitev najstnikom, nedvomno slišalo
neumno, absurdno.
Westova trdi, da adolescenca ni vedno
obstajala. Pravzaprav je dokaj zgoden
fenomen. Beseda »najstnik« se do leta
1941 sploh ni pojavljala. Grobo rečeno je
v vsaki drugi kulturi v zgodovini pred
poznim 20. stoletjem zahodne kulture
otrok, ko je zrasel, postal neposredno
odrasel. Pa temu ni več tako. Sedaj
otroci postanejo najstniki ali, sociološko
bolj sprejemljiv izraz, pubertetniki.
Kaj se je zgodilo, da je nastala nova faza
človekovega razvoja? Seksualna revolucija in politične vstaje v 60 letih
prejšnjega stoletja sta seveda očitna
vzroka. Kakorkoli že, Zahod predlaga
številne druge vzroke, nekatere celo
izpred 60 let: generacija neuravnovešenih očetov, ki se mučijo s svojimi
izkušnjami iz druge svetovne vojne,
tovarne, ki so nekdaj proizvajale vojno
opremo, so začele proizvajati nepotrebne stvari za potrošnjo, novi tržni
mehanizmi prodajajo te dobrine ljudem,
ki se ne zavedajo, da si jih v bistvu želijo
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
(kot so npr. Elvisovi škornji, Beatlesove
frizure), avtomobili, morda več kot eden
v vsakem domu, rast filmske industrije
ter sodobne tržne niše, usmerjene na
dobiček, ki jim ga prinaša ta nova
skupina populacije.
Danes je adolescenca povsem ustaljen
del razvoja. Od šolarjev pričakujemo, da
bodo izgubili pamet od 13. do 18. leta.
»Otroci bodo ostali otroci,« pravimo. A
pri tem nimamo v mislih samo manjših
otrok, ampak tudi 15-letnike. V drugih
kulturah so se »najstniki« poročali,
kmetovali, bojevali, pisali knjige in v
enem primeru celo nosili Odrešenika.
Vrh adolescence
Ena izmed težav adolescence je, da ta
ustaljen del razvoja ni več tako ustaljen.
Adolescenca se je razširila na populacijo
izven najstniške in to v obe smeri. Sedaj
imamo že pred-pubertetnike, marketing
pa je hitro opazil njihov tržni potencial.
Konec pubertete, ki smo ga obravnavali
pri 18-letnih najstnikih, je sedaj šele
sredina le-te. Ameriška državna akademija znanosti sedaj adolescenco definira
kot obdobje, ki se začne s pričetkom
pubertete (okoli enajstega, dvanajstega
leta) in se konča pri tridesetem letu
starosti.
Toda to še ni vse. Obseg adolescence je
še večji. Adolescenca je postala cilj naše
kulture. Nekje vmes smo prenehali biti
kultura, v kateri otroci hrepenijo po
odraslosti, in postali kultura, v kateri
odrasli hrepenijo po otroštvu.
Znaki adolescenčne kulture
Kakšni so znaki kulture oz. družbe, v
kateri prevlada miselna naravnanost
mladostnika? Ni presenetljivo, da gre
ravno za obratne družbene lastnosti, kot
pa jih sami pričakujemo od mladostnikov. Te so naslednje:
Prave steze
1. Zahteva po takojšnjem zadovoljstvu
Hočemo, kar hočemo sedaj in ne bomo čakali ali
delali za to. Dolgovi na kreditnih karticah,
zasvojenost z novimi tehnologijami, skakanje od
cerkve do cerkve, opustitve porok …
2. Odsotnost dolgoročnega razmišljanja o življenju
in svetu
Z roko v roki z zahtevo po takojšnjem zadovoljstvu je odvračanje pozornosti od vprašanj, ki so
dejansko pomembna. Naša kultura je v veliki
meri nevedna kar se tiče ekonomske teorije,
političnih razlik ali pravil logike in je tista, ki
obvlada samo spremljanje zabavnih komercialnih oddaj, npr. »Big Brotherja«.
3. Motiviranje s čustvi namesto z resnico
To je ključni pokazatelj nestanovitne osebe in še
bolj pomemben pokazatelj spodletele kulture.
Resnica je umorjena z javnim povprečnim
mnenjem in nevednostjo anketirancev.
stran 13
6. Osredotočenost na videz oz. površinskost in ne
na globino
Gledanje z vidika mikavnosti in slave, pristranska stališča do načina izbora predsednikov in
priljubljenega verskega prepričanja. Kulture z
izborom stila oziroma mode namesto vsebine
hitro postanejo neumne kulture. Neil Postman
je v svoji knjigi »Amusing Ourselves To Death:
Public Discourse In The Age Of Show Business«
(kar v prevodu pomeni »Zabavamo se na smrt:
javno predavanje v dobi zabavne industrije, op.
prev.) to dokazal. Še slabše, neumne kulture so
hitro prevarane in so na poti v tiranijo, kar nam
dokazuje tudi zgodovina.
Lahko bi dodali še več potez tovrstnih kultur in družb,
ampak bistvo je, da pogosto tisto, kar je normalno, ne bi
smelo postati normalno. Adolescenca je sodoben in
nespameten izum. In kakor nas je naučil priznan učenjak
Richard Weaver, ideje imajo posledice. Dobre ideje
imajo dobre posledice, slabe ideje pa slabe posledice.
4. Želje po odraslih stvareh, vendar brez želje po
odraščanju
Kljub temu, da smo zasvojeni z vsem, kar je
mladostniško, ironično, še vedno pričakujemo,
da nas ljudje obravnavajo kot odrasle osebe.
»Ne govori mi, kaj naj naredim,« pravimo.
»Vsako mnenje šteje« in pa »spoštljivo ravnaj z
mano,« še dodamo. Seveda, neumneži ne
zaslužijo spoštovanja in njihova mnenja so v
najboljšem primeru izguba časa, v najslabšem
pa so celo nevarna.
Priložnost
Kljub temu imamo tudi dobre novice. Kultura, kot je
naša, ima en vakuum. Obstaja kolosalna priložnost za
vplivanje na ljudi. Vplivajo pa lahko tisti, ki vzgajajo
voditelje, še posebno, če vzgajajo voditelje, ki gledajo
preko trenutne kulturne plitkosti.
5. Sprejemanje pomoči, vendar nesprejemanje
posledic
Nepremišljeno ravnanje in iskanje izgovorov
izdajata adolescenco. Slaba odločitev s
hipoteko? Vlada bi morala pomagati. Spolna
nemoralnost? Kontracepcija, splav in cepiva
proti HPV. Neuspešnost v šoli? Znižajte
standarde. Slabo vedenje? Ritalin in prozac. In
ko enkrat sprejmemo adolescenco za nekaj
normalnega, smo prisiljeni opravičevati slabo
vedenje. »Bodo že prerasli, « pravimo. Če se
ozremo naokoli, kmalu lahko sprevidimo, da
dejansko niso prerasli.
Prvič, študente moramo izzvati namesto, da jih
pestujemo. Z najstniki ciljamo prenizko. Študenti več ne
potrebujejo takšne zabave, kot jo ponujajo televizija,
glasbeni predvajalniki (npr. iPod) ali mladinska skupina.
Potrebujejo in želijo biti izzvani. To vidimo vsako leto na
vrhu konferenc študentskih cerkvenih vodstev (Summit
student leadership conferences, op. prev.). Na tej
konferenci študentje zdržijo preko 70 ur predavanj in
inštrukcij o svetovnih nazorih, apologetiki, kulturah in o
naravi, ter v tem uživajo. Uspevajo in naredijo velik
korak naprej, ko spoznajo, da njihova vera ni nujno
smešna, površinska ali nerealna.
Drugič, študentje potrebujejo temeljita izobraževanja v
Kako lahko to storimo? Predlagam, da gremo k
študentom, tako k tistim, ki niso več v primežu
adolescence, in tudi k tistim, ki se zdijo trenutno najbolj
dovzetni za njene poteze.
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
stran 14
Prave steze
svetovnih nazorih in apologetiki.
Obstajajo trije sestavni deli tega tipa
izobraževanja. Prvi, študentje morajo
vedeti, kaj verjamejo. Veliko ljudi
krščanstvo vidi kot zgolj zasebno vero in
ne kot trden pogled na resničnost, ki
ponuja preizkušen ter zvest zemljevid za
vse življenje. Krščanstvo ni narcisoiden
samopodporni sistem, ampak resnica o
vsej realnosti. Drugi, študentje morajo
vedeti, kaj verjamejo drugi. Nesvetopisemski svetovni nazori se borijo za
svoje srce in razum kot tudi za našo
kulturo. Izolirana vera je vera nezrelih in
pogosto vera prestrašenih. Tretji, kristjani morajo vedeti, zakaj verujejo v to, v
kar verujejo. Veliko kristjanov ne zna
odgovoriti in se celo bojijo zahtevnih
vprašanj o Bogu, Jezusu, Svetem pismu,
morali ali resnici. Ko spoznajo, da svojo
vero lahko branijo, postanejo nad tem
navdušeni.
Tretjič, študentje morajo vedeti, da se pri
krščanstvu ne govori le o tem, čemur
smo proti, toda tudi, v čem smo za.
Pregovori pravijo, da brez vizije izgubimo
omejitve. Eden izmed glavnih razlogov,
da so študentje žrtve nemorale, je
pomanjkanje vizije. Medtem ko se
večinoma zavedajo, česa naj ne bi počeli,
ne razumejo, kaj pomen, namen in vpliv
hoje za Kristusom ponuja. Krščanski
študenti pogosto dobijo vtis, da smo
rešeni »od« in ne tudi »za«. Spregledajo
drugi pomen besede odrešenje, ki
postavlja piko na i, ta pa je obnovitev,
regeneracija, uskladitev, osvoboditev itd.
Spregledajo to, da nas Kristus ni samo
prišel rešiti od smrti, ampak tudi rešiti za
življenje – in to za obilno življenje.
Nenazadnje moramo soočiti študente,
ne pa jih izolirati od večjih kulturnih bitk
današnjega časa. V preteklosti so kristjani skušali razumeti in se odzvati na
kulturne krize. Razumeli so, da so bile te
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
krize bojišče konkurenčnih svetovnih
nazorov.
Izziv
Na žalost je danes veliko kristjanov, ki so
brezbrižni, ravnodušni, otopeli in se
izogibajo tem, kot so embriodestruktivne raziskave, evtanazija, nove
tehnologije, umetnost, film, moda,
zakonodaja, sodobne spolne prakse,
trgovina z ljudmi, politika in mednarodni
odnosi. V vrtu je večer pred svojo smrtjo
Kristus molil te navdušujoče besede za
svoje privržence: »Ne prosim, da jih
vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ
hudega.« (Jn 17:15). Naša molitev in
priprava za učence ne bi smela biti
drugačna.
Pristop Cerkve k študentom nikoli ne
sme sprejeti adolescence za normalno.
»Srečati jih tam, kjer so« ni izgovor za
»pustiti jih tam, kjer so«. Študenti so
oblikovani z zmogljivostjo in s pozivom,
da razmišljajo globoko in široko o svoji
veri in kulturi, kot tudi da osvojijo
evangelij s tem, da se zoperstavijo zlu,
krivici in lažem. S tem, da sprejmemo
Božji načrt za človeštvo, in ne, da
kulturno izgradimo pojav adolescence,
bomo morda spoznali, da so naša
poslanstva bolj koristna študentom
kakor kulturi sami.
Prevod: Petra Mahnič
vir: http://www.allaboutworldview.org/
adolescent-culture.htm
Besede modrih
stran 15
Pripoved, povzeta iz verskega rokovnika
Le del celote?
Mar niso vse religije pomanjkljive? Znana je prilika o
slepih in slonu, ki jo verski relativisti radi citirajo.
Nekoč je živel radža (knez, vladar v indijskem okolju, op.
prev.), ki je svojemu služabniku ukazal: »Pojdi in zberi
vse sleporojene iz Savatija … in jim pokaži slona.«
»Seveda, gospod,« mu odvrne služabnik in stori, kot mu
je bilo ukazano. Ko je zbral slepe, jim je rekel: »Tukaj je
slon.« Prvim je dal prijeti slonovo glavo, drugi so se
dotaknili ušes, tretji okla, naslednji rilca, spet drugi nog,
zadnjice, repa in šopa na koncu repa – in vsem je rekel,
da je to, kar so z rokami otipali, slon.
Ko so se slepi vsi po vrsti dotaknili slona, je radža stopil k
vsakemu posebej in vprašal: »No, slepec, si videl slona?
Povej mi, kaj je slon?«
In rekli so možje, ki so potipali glavo: »Gospod, slon je
kakor lonec.« Možje, ki so otipali ušesa, so rekli, da je
slon kot velnica. Tisti, ki so prijeli za okel, so rekli, da je
kot plug. Oni, ki so se dotaknili trupa, so opisali slona kot
skedenj, kateri noge, so rekli, da je stolp, kateri so se
dotaknili zadnjice, so rekli, da je slon kot možnar, kateri
repa, so ga opisali kot tolkalo, oni pa, ki so prijeli šop ob
koncu repa, da je kot čopič.
Morala zgodbe: krepost je spoznati, da je resnica nekaj
relativnega in da obstaja v v večih oblikah. Ena največjih
zmot verstev in religij je v tem, da se prepirajo o
različnih pogledih in »mnenjih« glede enega Boga.
Sporočilo same prilike je koristno, pod njo zapisan
moralni sklep zgodbe pa je napačen! Iz zgodovine
izvlečeni sklepi namreč ne pravijo, da so vse religije
enako pravilne, ampak da so vse enako napačne. Slon
sploh nikoli ni lonec, plug ali čopič, ampak samo slon.
Slepci so ugibali popolnoma napačno. Če nas ta zgodba
česa nauči, potem nas tega, da noben človek ne more
sam iz sebe ali od sebe zares spoznati Boga.
Sploh pa je ta prilika dobra podoba ljudi brez spoznanja
Boga, ki v svoji omejenosti poskušajo iz svojih lastnih
moči najti pot k neskončnemu, svetemu Bogu.
»Resnice«, do katerih pridejo, so nujno napačne.
Prevod: Vida Derganc
vir: Vir: Mitternachtsruf 02/2007, rubrika Im Blickfeld
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
stran 16
Poživitev duše
Interpretacija evangelija: Mt 10,1-4
Dvanajsteri: Tadej
(Marcel Mango)
TADEJ
V nekem biblijskem prevodu se Tadej
imenuje tudi Lebej, z vzdevkom Tadej.
Prevajalec Biblije Ludwig Albrecht je o
tem, da ima nekdo več imen, pojasnil:
»To je zaradi tega, ker so bili v Palestini
znani trije jeziki: aramejski, hebrejski in
grški.« Tako lahko razume tudi dvojno
ime Lebej in Tadej; v različnih jezikih
pomenita isto ime. Tadej je nosil še
dodatno ime: Juda, Jakobov sin. To ime
je bilo navedeno v naštevanju apostolov
v Lukovem evangeliju namesto imena
Tadej (Lk 6,16). In v Janezovem evangeliju zastavi »Juda (ne Iškarijot)« Gospodu
vprašanje (Jn 14,22). Ker so bili takrat
prisotni le apostoli, je moral biti to prav
Tadej.
V svojem poslovilnem govoru učencem
je Jezus med drugim rekel: »Kdor ima
moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi;
kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče,
in tudi jaz ga bom ljubil in se mu
razodel« (Jn 14,21). Videti je, kakor da so
vsi učenci razen Tadeja oz. Juda to izjavo
razumeli, kajti »Juda (ne Iškarijot) mu je
rekel: 'Gospod, kaj se je zgodilo, da se
hočeš razodeti nam, ne pa svetu?' (Jn
14,22).
Jezusove poslovilne besede so ponovno
navedene v Janezovem evangeliju v
poglavjih 13 do 16. Potem ko je Juda
Iškarijot šel, da bi ga izdal, je Jezus začel
s temi ganljivimi besedami: »Otroci, le
malo časa bom še z vami. Iskali me
boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj
pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne
morete priti.« (Jn 13,33). In potem so
sledile vse tiste čudovite izjave, ki so
skozi stoletja do danes tolažile in
opogumljale verujoče v Kristusa.
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
Takratna situacija se lahko primerja z
današnjo Jezusovo skupnostjo vsega
sveta. Sicer nismo v času slovesa, vendar
Jezusovo hrepenenje – naša pripravljenost – je isto kot takrat, rad bi dosegel
naša srca. Jezus sedi s svojimi enajstimi
učenci nekje v Jeruzalemu. Jedo pashalno večerjo in veliko jim ima za povedati.
Tudi vidimo, kako Jezus svojo skupnost
zbira okoli sebe in ji govori. Govori nam
preko Svetega pisma in povedati nam
ima veliko.
Vendar izgovorjena Jezusova beseda ni
pri vseh učencih delovala, kot bi morala.
Podobno se dogaja danes znotraj
Jezusove skupnosti: Gospod jasno govori
preko svoje besede in vendar povsod ne
deluje, kot bi morala. To vidimo tudi pri
Petru. Jezus mu je odgovoril na
vprašanje, kam naj bi šel: »Kamor grem,
zdaj ne moreš za menoj, prišel pa boš
pozneje« (Jn 13,36). Peter postavi te
besede pod vprašaj in domišljavo
odvrne: »Gospod, zakaj ne bi mogel zdaj
iti za teboj? Življenje dam zate« (Jn
13,37). Vendar Jezus je moral grajajoče
odgovoriti: »Življenje daš zame?
Resnično, resnično, povem ti: Petelin ne
bo zapel, preden me trikrat ne zatajiš«
(Jn 13,38). Peter je reagiral posvetno.
Kako pogosto to delamo mi? Reagiramo
posvetno in ne dovolimo, da bi se
popravili z Besedo. Tudi Tomaž in Filip
nista pravilno prisluhnila, ko je Jezus
govoril o Očetovi hiši: »Tomaž mu je
rekel: 'Gospod, ne vemo, kam greš. Kako
bi mogli poznati pot?' Jezus mu je dejal:
'Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče
ne pride k Očetu drugače kot po meni.
Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi
mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in
videli ste ga.' Filip mu je rekel: 'Gospod,
pokaži nam Očeta in zadosti nam
bo.' Jezus mu je dejal: 'Filip, toliko časa
sem med vami in me nisi spoznal? Kdor
je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš
stran 17
Poživitev duše
ti reči: ›Pokaži nam Očeta‹'« (Jn 14, 5-9).
Tudi v današnji Jezusovi skupnosti so
ljudje, ki vedno znova poslušajo, kaj jim
Bog govori, in kljub temu pridejo na dan
z nerazumljivo nevednostjo. Cerkveno
občestvo naj bi Božjo besedo dobro
poznalo, ker jo dovolj poslušajo, vendar
pridejo trenutki v življenju, ko se zdi, da
smo vse pozabili.
Kako izgleda prava drža srca? Učenci so
na koncu Jezusovega poslovilnega govora izjavili: »Zdaj vemo, da vse veš in da
ti ni potrebno, da te kdo kaj vpraša. Zato
verujemo, da si prišel od Boga.« (Jn
16,30). To je čudovito pričevanje. In
vedno znova najdemo kristjane, ki –
potem ko so slišali Jezusove besede – lete lahko oznanjajo dalje. Apostol Tadej
oz. Juda je primer take drže srca. Jezus
govori: »'Kdor ima moje zapovedi in se
jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi,
tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom
ljubil in se mu razodel.' Juda (ne Iškarijot)
mu je rekel: 'Gospod, kaj se je zgodilo, da
se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?'
Jezus je odgovoril in mu rekel: 'Če me
kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj
Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in
prebivala pri njem.' (Jn 14,21-23).
Jezus je potrdil in ponovil Tadeju to, kar
je povedal vsem učencem. Vendar je
osebni odgovor Tadeju še razširil, ko je
pripomnil: »Prišla bova k njemu in
prebivala pri njem.«
Tadej je s svojim vprašanjem pokazal, da
je učenec, ki je imel največjo željo, da bi
razumel vse odrešujoče resnice, ki jih je
Jezus oznanjal učencem. Želel je vedeti
več: »Gospod, kaj se je zgodilo, da se
hočeš razodeti nam, ne pa svetu?« Kjer
Bog vidi takšno hrepenenje po več
spoznanja, tam se nekaj zgodi. Potem
Jezus lahko s svojo Besedo v takšnem
človeku doseže korenito spremembo.
Človek lahko Biblijo bere na različne
načine. Pošteno se vprašajmo: kako jo
beremo mi? Ali preučevanje Svetega
pisma sproži v nas še več hrepenenja, da
bi sprejeli še več spoznanja o Jezusovi
osebi? Ali jo beremo kritično in pri vseh
težjih mestih napravimo velik vprašaj?
Ali začnemo pri težkih poglavjih z
molitvijo?
Bog od nas vseh pričakuje, da se bolj in
bolj povezujemo z resnicami Svetega
pisma: »... da bi ... rastli v spoznanju
Boga« (Kol 1,10), »Rastite pa v milosti in
spoznanju našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa« (2 Ptr 3,18). Čemu
je to potrebno? »Tako ne bomo več
nedorasli otroci, ki jih premetava in kot
valove razburka vsak veter nauka v
človeški zvijačnosti in pretkanosti, v
blodnem zavajanju.« (Ef 4,14). Se želimo
učiti kakor Tadej? Slišani besedi je rekel
'da' in želel prejeti še globlje spoznanje.
Jezus je Tadeju odgovoril: »Če me kdo
ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče
ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in
prebivala pri njem.« (Jn 14,23). In Pavel
je zapisal: »Kajti umrli ste in vaše
življenje je skrito s Kristusom v Bogu.«
(Kol 3,3). Kako pride do tega, da je naše
življenje s Kristusom skrito v Bogu? Pavel
daje odgovor k temu vprašanju: »Mislite
na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na
zemlji.« (Kol 3,2).
S Kristusom smo umrli in zato je naše
življenje skrito s Kristusom v Bogu. Da pa
bi to ostala realnost, moramo stremeti
po tem, »kar je zgoraj«. To je počel
Tadej. On je gledal na to, kar je zgoraj, ko
je prosil za večjo jasnost in razumevanje
tega, kar je govoril Jezus. Učimo se od
Tadeja in glejmo, kar je zgoraj, da bo
tako moje in tvoje življenje s Kristusom
skrito v Bogu.
Prevod: Vida Derganc
vir: Mitternachtsruf 09/2009, rubrika Biblische Botschaft
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
stran 18
Olje maziljenja
Interpretacija evangelija
Ko stvari postanejo
težke
Kako ravnati z malodušjem, depresijo ali
navideznim neuspehom
(Grantley Morris)
Grantley Morris,
avstralski humanist
ter evangelijski
pisatelj in terapevtski
apologet
»Temačni blagoslovi«
V Božji čakalnici so zavese pogosto
spuščene. Vznemirljivo je zreti naprej,
vendar vera najbolj raste v temi. Življenje
na sončni svetlobi je tako razburljivo, da
redko opazimo, da naša vera pričenja
upadati. Šele, ko stvari postanejo
nejasne in resne, prične naše duhovno
življenje naglo rasti.
Sveti Božji možje dosegajo velike stvari,
medtem ko se zbegani opotekajo. »Po
veri«, pravi Sveto Pismo, »je bil Abraham
pokoren, ko je bil poklican, naj odide v
kraj, ki naj bi ga dobil v delež. Odšel je,
ne da bi vedel, kam gre.« (Heb 11,8). »In
glejte, zdaj grem, zavezan Duhu«, pravi
Pavel, »v Jeruzalem, in ne vem, kaj me
bo tam doletelo.« (Apd 20,22). Učenci so
bili pogosto osupli in zmedeni ob
Kristusovih besedah in ob njegovem
obnašanju. Psalmisti so se venomer
spraševali: »Zakaj?« (prim. Ps 10,1; 22,2;
42,10; 43,2; 44,24; 74,1; 88,15). In tudi
Job sredi svojega trpljenja ni imel pojma
kaj se dogaja.
»Temne skrivnosti« prinašajo velike
blagoslove. Hudson Taylor je na koncu
leta, v katerem je bil priča smrti svojega
novorojenega sina in zatem smrti svoje
žene ter krhanjem svojega zdravja,
zapisal: »To je bilo najbolj žalostno in
najbolj blagoslovljeno leto mojega
življenja. Ko je sončno, si želimo steči
stran in se igrati. Ko pa je najtemneje,
takrat Očeta trdno držimo za roke.«
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
Lastnosti kot so vera, nepremagljivost in
zvestoba, se v polmraku dotaknejo meja,
do katerih prej nikoli nismo segali. A
kljub temu se zdi, da nas življenje tako
zatira, da pozabljamo svoje zmage. V
starih dobrih pogojih lahko oči vere
gledajo v neskončnost. Ko pa se nevihta
približa, se zdi, kot da je nepremostljiva
naloga s temi istimi očmi vere samo
rahlo prebosti »mrak«. Takrat se ne
poslabšate vi sami, temveč se poslabšajo
pogoji. Ne nazadujete, ne glede na to,
kaj vam govorijo občutki.
V čustvenih izbruhih je bilo izraženega
veliko nesmiselnega blebetanja o vrnitvi
k »prvotni ljubezni«, čeprav so za to
obstajali najboljšimi nameni. Zdi se, kot
da je romantična evforija – skoraj naivno
navdušenje novega kristjana boljše od
globoke modrosti povprečnega starejšega kristjana – nesmisel.
Večina ljudi v duhovnih »medenih tednih« žari ravno zaradi tega, ker mislijo,
da so vstopili v blagoslovljen svet skoraj
popolnih kristjanov, »instant« odgovorov na sebične molitve in v življenje,
prosto bolečin, žalosti in preizkušenj. To
je zgolj otroška zaljubljenost, sorodna
močni vnemi, ki nas spodbuja, da bi
vzdržali v težki situaciji.
Vdanosti nikoli ne zamešajte z občutki.
Kot ponazoritev si predstavljajte nevarnost, ki se pojavi v najbolj intimnih
človeških odnosih. Ljubezen in telesno
poželenje se prepletata v romantičnem
odnosu. A kljub temu vsakemu posamezniku, ki mu spodleti, da bi ju prepoznal
kot dve ločeni celoti, grozita žalost in
tragedija.
Kaj, če se posameznikovi poročni načrti
zamajejo zaradi nesposobnosti, da bi
razločil med ljubeznijo in spolnim
poželenjem? Kaj, če je v zakonu
pomanjkanje spolnosti razumljeno kot
zavračanje ljubezni? Takšno napačno
Olje maziljenja
videnje bi lahko ogrozilo celoten odnos. Podobno je v
duhovnem svetu, kjer ima nesposobnost razločevanja
med čustvi in ljubeznijo do Boga resne posledice.
Čeprav sem zelo naklonjen preobilju čustev, Biblija ne
meri ljubezni po številu »mravljincev na sekundo«,
temveč po tem, da damo življenje za druge (1 Jn 3).
Ljubezni ne potrdijo sentimentalni občutki, podobni
tistim, ki jih doživimo na vrhu gore, ko zremo v večerno
zarjo, temveč bolečina, ki smo jo prestali v dolini.
Vsekakor iščite obličje Boga, ampak ne sklepajte, da
čustvena otopelost – ki je običajna faza duhovnega
življenja vsakega človeka – pomeni duhovno mrtvilo.
Hodimo po veri in ne po mehkih preprogah.
Tekač, ki je sredi tega, da bo ravno dosegel rekord,
nikoli v življenju še ni bil v takšni formi in tako močan. A
vendar lahko njegovo telo trpi bolečine in se še nikoli ni
počutil tako šibkega. Podobno je v duhovnih preizkušnjah, kjer ni neobičajno, da ste močni, a se kljub temu
počutite šibkejši kot kadarkoli prej. Svojim kolegom
kristjanom pa se zdite brezupni. Ultramaratonec, ki se
opoteka na zadnjem hribu, zgleda pomilovanja vreden.
Še otrok bi zmogel bolje. Kdor ne bi razumel, skozi kaj
gre ta človek, bi se zgrozil nad njim. Samo nekdo, ki
pozna vso situacijo, bi s spoštovanjem gledal, kako
vztrajno se prebija naprej.
Pomislite na Scotta in njegovo ekipo, ki se je prebila na
Južni pol in šele tam odkrila, da niso prvi prispeli tja in
da je njihova čast izgubljena za zmeraj. Amundsen jih je
prehitel za en mesec. Da pa vsa tragedija še ni bila
zadosti, so še naprej prenašali snežne viharje, bolezni,
ozebline in sestradanost vse do smrti. Zadnji trije so
umrli le nekaj kilometrov stran od zavetja. Kljub vsem
pa je njihov obupen poraz, ki se je končal s smrtjo, v
hladni osami, brez kakršnihkoli prič, zaznamovan kot
ena izmed največjih zgodb o človeških pustolovskih
odpravah in o vzdržljivosti. (Norvežan Roald Amundsen
in Anglež Robert Falcon Scott sta bila dva raziskovalca, ki
sta se skoraj hkrati namenila priti na Južni zemeljski pol
na Antarktiki. Amundsen je 15. decembra 1911 dosegel
Južni tečaj in se vrnil, le mesec dni pozneje je tja prišel
še Scott, ki pa je z velikim razočaranjem odkril norveško
zastavo. – op. ured.)
Vsak delček mojega bitja je prepričan, da je njihova
stran 19
slava le senca tega, kar vi lahko dosežete. Čeprav trpite
v osamljenosti in navidezni ničevosti, globine vaše
preizkušnje pa niso znane nikomur na svetu, se vaše ime
lahko blešči v soju nebeških luči, počaščeno za vekomaj
v nebeških zborih, zaradi vaše junaške bitke z obupom,
boleznijo, izgubo ljubljene osebe ali česarkoli
podobnega.
Prihaja dan, ko bo vse, kar je bilo prestano na skrivnem,
postavljeno na vidno vsem. Poglejte Joba. Bil je zmeden,
obrekovan, nerazumljen. Bojeval se ni z nekim zlim
junakom, ampak s povsem običajnimi stvarmi:
finančnim zlomom, izgubo ljubljene osebe, z boleznijo.
Ni doživel podpore kričečih oboževalcev temveč
posmeh nekdanjih prijateljev.
Če je celo na tem norem planetu Job danes počaščen,
potem si sploh ne morem predstavljati ploskanja, ki vas
pričakuje, ko bo vse razkrito. Vaša bitka z bridkostmi
življenja je lahko enaka Davidovemu spopadu z
Goljatom. Naj vas ne skrbi to, da nekateri danes tega ne
razumejo. Nekega dne bodo. In ta dan se nikoli ne bo
končal.
Življenje se zdi brez upanja. Vsak dan se zdi, kot da ste
se spustili stopnico nižje. Sposobnost, da obdržite iskrico
vere v takšni temi, je posebna zmaga. Morda boste
morali dati vse od sebe, da bi vzdržali. Ampak naredite
to. Temu lahko rečemo, da telovadite z duhovnimi
utežmi.
Če vaš cvet umira, je to zato, da lahko obrodite sad.
Spomnite se hromega moža pri vhodu v tempelj: upal je
na miloščino, dobil pa je noge (Apd 3,1-6). Bog Stvarnik
ljubi presenečenja. In tebe ljubi.
Svet nas vidi ležati na tleh v boksarskem ringu v bitki za
vero. Nebesa pa nas vidijo, kako se oblikujemo na
slikarskem platnu »Velikega Umetnika«.
Napol končana umetniška dela zgledajo grda. A vendar
je končna mojstrovina tisto, kar je pomembno. Pozabite
na zunanjost. Podredite se Umetniku. Končni rezultat
vam bo vzel dih.
Prevod: Mišo Pavlovič
vir: http://net-burst.net/tough/habit.htm
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
stran 20
Prepolna čaša
Kako lahko ohrani mladenič svojo pot čisto?
Če bo izpolnjeval tvojo besedo.
Z vsem svojim srcem te iščem,
ne daj, da zablodim od tvojih zapovedi.
Tvoj izrek hranim v svojem srcu,
da ne bi grešil zoper tebe.
Slavljen si, o GOSPOD;
úči me svojih zakonov.
S svojimi ustnicami oznanjam
vse sodbe tvojih ust.
Nad potjo tvojih pričevanj imam veselje
kakor nad vsem bogastvom.
O tvojih ukazih hočem premišljati
in gledati na tvoja pota.
Ob tvojih zakonih se bom naslajal,
tvojih besed ne pozabljam.
Psalm 119,9-16
Na prah se lepi moja duša,
poživi me s svojo besedo.
Pripovedoval sem o svojih potih in si me uslišal,
úči me svojih zakonov.
Pot svojih ukazov mi daj razumeti,
da bom premišljal o tvojih čudovitih delih.
Moja duša toči solze od žalosti,
vzdigni me s svojo besedo.
Umakni od mene lažno pot,
svojo postavo mi milostno razodeni.
Izbral sem pot zvestobe,
tvoje sodbe postavljam najvišje.
Navezan sem na tvoja pričevanja,
GOSPOD, ne osramoti me.
Po poti tvojih zapovedi bom tekel,
kajti ti mi boš srce razširil.
Psalm 119,25-32
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
Gospodova dobrota
Izpovedni esej
Ljubezen, in ne čas, zaceli vse
rane
Ko sem se pred tridesetimi leti rodil, so mi starši dali
ime Krešimir. V osnovni šoli sem svoje sošolce
prepričeval, da ni Boga. Govoril sem jim, da so Rusi in
Američani z raketami iskali Boga po vsem vesolju, a ga
niso našli. Bil sem smrkavec, ki se ni mogel pomiriti z
dejstvom, da je Bog ustvaril človeka, in verjel, da je
človek nastal iz opic!
S šestnajstimi leti so se stvari začele spreminjati. Všeč
mi je postala filozofija in psihologija in takrat sem začel
globlje razmišljati o človeku in njegovem namenu. Kaj je
človekovo bistvo? Kdo sem jaz? Ali obstaja Bog? Ali
obstaja še kaj, kar je iznad vsega, kar poznam? Kje je
Bog? Ali je resničen? To so bila vprašanja, na katera
nisem poznal odgovorov. V tem obdobju sem se začel
zavedati duhovnega sveta in duhovnih zakonov, a kaj
več od tega nisem iskal.
Sčasoma sem začel vstopati v ljubezenske zveze, ki so
me malo po malo zaradi emocionalnih ran izčrpavale in
uničevale. Toda prišla je tista prava in najbolj resna
zveza. Srečal sem se z »žensko svojega življenja«. Bilo je
fantastično! Pravljica! To je to, sem mislil! Z dekletom
sva bila blizu zaroki, nato pa me je nenadoma zapustila.
To me je zlomilo. To me je uničilo. Vse, kar sem si želel,
vse, kar sem gradil, vse, kar sem verjel, je enostavno
izginilo. Moj svet se je zrušil. Moje vesolje je izginilo.
Absolutno vse. Bil sem razbit, razsut kakor pesek, ki ga
odvržejo. Strašno težko sem se sprijaznil z dejstvom, da
je ni, da je odšla. Jokal sem in jokal, tako da je bila moja
blazina, na katero sem se zvečer ulegel, v nekaj minutah
popolnoma mokra od solz. Jokal sem doma, v službi, na
avtobusu, v kavarni. Nisem mogel kontrolirati svojih
ranjenih čustev. Znašel sem se v ujetništvu paranoje in
strahu, ker sem se bal, kaj vse mi bo še prineslo
življenje. Pretresal me je bes, gnev, a tudi hrepenenje
po ljubezni. Zaradi maničnega strahu nisem mogel spati.
Svoje življenje sem občutil kakor strašno praznino in
nesmisel. Bil sem obupno osamljen.
Čustvena bolečina je prerasla v fizično. Imel sem
stran 21
občutek, kakor da mi nekdo z nožem para srce. To
stanje me je spremljalo mesece. Prišlo je tako daleč, da
sem bil tik pred tem, da na delovnem mestu dobim
odpoved. Nisem se zavedal sebe, niti resničnosti sveta
okoli sebe. Taval sem naokrog. Takrat sem v svoji
najgloblji izgubljenosti in izčrpanosti zavpil k Bogu:
»Zakaj se mi to dogaja? Zakaj jaz? Zakaj znova in
znova?«
Navkljub temu sem odpustil dekletu, a sem še naprej
obsojal sebe. Pekla me je vest, ker nisem vložil več,
preden je zveza propadla. Prepričan sem bil, da nisem
dal od sebe vsega. Ko sem se spomnil kakšne situacije
ali svoje reakcije nanjo, mi je preostalo samo
samoobsojanje ali grenkoba. Te situacije so bile zame
tako pogubne, da sem se gnusil samemu sebi. Nisem si
mogel odpustiti. Strašno sem bil ljubosumen na druge
ljudi. Zavidal sem jim njihovo srečo, njihove srečne
zveze. Pri tridesetih letih je bil čas, da bi začel »živeti
resno življenje«, moje življenje pa je bilo podrtija. Dojel
sem, da je v moji celotni življenjski zgodbi nekaj hudo
narobe – da mogoče le obstaja neki »bog«. Glede na to,
da se mi je že nekajkrat zgodilo, da so me dekleta
zapustila, sem se spraševal, ali gre za kakšen urok ali
prekletstvo. Bil sem prepričan, da sem zguba.
Od svojega dvajsetega leta naprej sem zelo veliko pil,
čeprav sem vedel, da alkohol ni rešitev. Vedel sem, da
se nahajam na križišču svojega življenja in moje življenje
enostavno mora kreniti v pravo smer. Najprej sem
sklenil, da se bom spremenil na zunaj. Začel sem
zahajati na fitnes in začel trenirati svoje telo. Kmalu sem
dojel, da to ni prava smer in da to ni dovolj, da se
moram spremeniti od znotraj – toda kako? Želel sem z
nekom podeliti svojo žalost. Hrepenel sem, da bi me
nekdo poslušal. Želel sem, da bi iz mojega življenja odšla
vsa ta grenkoba. Želel sem se znebiti težkega bremena
in ker mi je bilo nevzdržno težko, sem se začel
pogovarjati z nekim prijateljem, s katerim sem se že prej
večkrat pogovarjal o duhovnih stvareh. Prijatelj me je
vzpodbudil, da se začnem pogovarjati z Bogom in da
njemu povem o vseh svojih stiskah in bolečinah,
zavrženostih in grenkobi. »Da,« sem si mislil, toda kako
naj to naredim? Prinesel mi je knjigo, v kateri sem bral
tudi o tem, kako pomembno je, kaj govorim o sebi in kaj
mislim o sebi. V knjigi je bilo mnogo svetopisemskih
stihov, svetopisemskih resnic in resnic, ki so govorile
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
stran 22
tudi o Božji ljubezni in Božji moči. Takrat sem vzkliknil:
»To je to! To potrebujem!« Vedel sem, da je prišla moja
priložnost za spremembo. Prijatelj mi je rekel, da v
kolikor se bom obrnil k Jezusu, bom spoznal ljubezen,
blagoslov in milost. Bil mi je jasno, da hodi moj prijatelj
v neko »drugačno« Cerkev. Bil je kristjan.
Do takrat je bilo moje dojemanje krščanstva nekako
takšno: katoliki so Hrvati, pravoslavni so Srbi in Rusi,
protestanti pa Angleži, ki trpinčijo uboge Irce, navkljub
vsemu pa imajo super pivo in seveda dobro glasbo.
Obrnil sem se k Bogu in mu začel govoriti s svojimi
besedami. Odgovora nisem dobil. Spraševal sem se,
zakaj mi Bog ne odgovarja, zakaj me ne posluša? Nisem
prenehal. Končno je prišel odgovor in Bog mi je, ko sem
molil, pokazal nepopačenost Cerkve, kateri je pripadal
moj prijatelj. Nenadoma sem želel postati del tega.
Moral sem si to ogledati na lastne oči. Nekega dne sem
se odločil, da s prijateljem odidem na bogoslužje. Takoj,
ko sem vstopil v Cerkev, sem vedel, sem vedel ..., da je
tam mesto tudi zame. Da pripadam tam.
Obiskoval sem bogoslužja in poslušal pridige o Jezusu
Kristusu, o njegovi ljubezni, njegovem življenju in o
njegovi žrtvi za vse ljudi. Na koncu bogoslužja po pridigi
je pridigar izrekel poziv vsem, ki so bili pripravljeni
spremeniti svoje življenje, se pobotati z Bogom in
spoznati Jezusa kot svojega Odrešenika. To je bila moja
priložnost! Na to sem čakal! Ni mi bilo težko povabiti
Jezusa v svoje življenje! Naredil sem to! Moja molitev je
bila enostavna in močna.
Po vsem tem sem začel preučevati Sveto pismo in
iskreno moliti s svojimi besedami. Molil sem in se veselil
časa, ki sem ga verujoč preživljal v njegovi prisotnosti.
Po določenem času sem se vpisal v svetopisemsko šolo
in se med drugim tudi naučil uporabljati »meč« – Božjo
besedo – in »ščit« – vero.
Od takrat imam ljubezen do drugih ljudi in do sebe,
posebno pa do otrok. Prej sem za otroke govoril, da so
»mali kričači« in še mnogo drugih nazivov sem
uporabljal, ker sem se vpričo njih vedno počutil
nelagodno. Danes vidim v njih prečudovito Božje
stvarjenje, novo generacijo, ki jo dviguje Bog. Kot
veroučni učitelj pomagam pri izvajanju nedeljske šole,
ne več govoreč o ruskih in ameriških raketah temveč o
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
Gospodova dobrota
pomenu Gospoda Jezusa Kristusa, ter o čudovitih
načrtih, ki jih ima pripravljene zanje.
Pred tem novim načinom življenja sem se zavedal neke
duhovne resničnosti, niti približno pa se nisem zavedal
namena žrtve Jezusa Kristusa in njene pomembnosti za
moje življenje. Bog je odstranil iz mojega življenja in iz
mojega srce strah pred prihodnostjo. Sedaj se veselim
bodočnosti in vsega, kar bo ta prinesla v moje življenje.
Sedaj živim nekako v zavezi z Bogom. Iz mene je
odstranil grenkobo, obsodbo in ljubosumje. Dal mi je
moč, da si odpustim. Naučil sem se, da ljubezen
ozdravlja rane, ne pa čas. Ni mi žal zaradi izgubljenih
priložnosti in situacij. Ni mi žal zaradi česarkoli, niti
zaradi dekleta, ki me je pustilo na cedilu, ker sem
zavrgel vse staro in postal »nov v Kristusu«. Bog je
ozdravil moje ranjeno srce. Bog mi je pokazal, da ima
moje življenje smisel in mi dal vizijo. Moje življenje je
sedaj daleč od »šanka«. Osvobodil me je vpliva alkohola
in cigaret. Sedaj sem svoboden!
Spoznal sem, da me Bog ljubi in posluša. Spoznal sem,
da je vedno z menoj! Vem, da mi je odpustil vse grehe in
da spreminja moj karakter. Sedaj vem, kaj je Jezus
naredil zame. Dal mi je radost in potrpežljivost. Sedaj
imam novo življenje! Končno je v mojem življenju
nastopila sprememba, ki sem si jo želel.
Sedaj imam vero v pravega, živega Boga in vem, da je
moja zmaga samo in edino v Jezusu Kristusu! Slava
imenu Jezus Kristus.
Prevod: Nevenka Hrovat
Prave steze
Sodobni izzivi družbe in religije
Individualizem ali kolektivizem
(Peter Golob)
Pred leti sem bral, da so nizozemski znanstveniki
ugotovili, da je največji družbeni pojav v zahodni kulturi
20. stoletja individualizem. Nasploh v literaturi, ki govori
o modernih družbenih pojavih v evropskem prostoru,
brez obravnave individualizma ne gre.
Kaj pravzaprav je individualizem? Slovar slovenskega
knjižnega jezika ga razlaga kot nazor, ki zelo poudarja
pomen in interese posameznika, ne oziraje se na
skupnost, družbo. Lahko bi rekli, da gre za psihično
stanje, ki poudarja samozaupanje in individualne
dosežke. Na drugi strani je kolektivizem, miselno stanje,
v katerem so bistveni vrednote in cilji skupine in kjer se
poudarja socialna odgovornost in odvisnost. Pri
kolektivizmu so pomeni in interesi kolektiva oz. skupine
pred pomeni in interesi posameznika.
O individualizmu in kolektivizmu je raziskanega veliko,
vendar ne bi rad obnavljal tega znanja niti ne želim
pisati o tem, kateri nazor in odnos do sebe oz. do
družbe je iz stališča krščanske skupnosti pravilen oz.
boljši. Z nekaj vprašanji želim izzvati k iskanju odgovora,
ali je bolje biti individualist ali nekdo, ki je zaprisežen
kolektivu: ali sem eno ali drugo. Ali pa morda obstaja
tretja možnost? Predlagam naslednji osebni premislek.
Če skupina ljudi, katere del sem, zahteva da sprejmem
vse njene kolektivne cilje in nazore, brez da bi imel
možnost povedati svoje mnenje in izraziti morebitne
dvome: ali ni to v nasprotju z načelom demokratične
svobode? Ali meni kot sodobnemu človeku takšna
skupina ne zapira vrat, ko kot neodvisen individuum
iščem rešitev lastnih potreb in ciljev?
Vendar na drugi strani, če skupina ljudi, katere del sem,
omogoča, da individualistične ideje obvladujejo njen
razvoj in ustvarjajo njeno podobo, ali ne bom s tem, ko
bom zanemarjal kolektiv in skupno delovanje skupine,
to skupino ljudi razvrednotil in posameznemu sočloveku
v njej dal vedeti, da je manjvreden, ker ne izpolnjuje
mojih interesov? Ali to moje obnašanje ne bo vodilo do
kršitve demokratičnega načela enakopravnosti?
stran 23
Predlagam še en premislek. Študije pravijo, da je
delovna uspešnost podjetja odvisna od zadovoljstva
zaposlenih. Z drugimi besedami, bolj kot so posamezni
člani kolektiva zadovoljni, bolj uspešen je celoten tim.
Podobno bi najbrž veljalo tudi za povsem civilna
združenja, npr. verske skupnosti. Bolj kot so verujoči v
svojem občestvu sprejeti, razumljeni, spoštovani,
skratka zadovoljni, v večji meri kolektiv oz. skupina
dosega svoje interese in uresničuje svoje cilje.
Morda se zdi, kot da odkrivam »toplo vodo«. Pa kljub
temu bi nadaljeval s pomislekom: kaj pomeni, da sem
zadovoljen? Ali ne to, da so izpolnjene moje individualne potrebe? Se pravi, bolj kot so moje individualistične
potrebe izpolnjene, večji pozitivni vpliv lahko doprinesem kolektivu. In to bržkone ne velja le za podjetja,
ampak tudi za razna društva, cerkvene skupnosti in
nenazadnje za družino. Člani družine ali verniki Cerkve
so lahko še tako veliki individualisti, pomembno je, da
so njihove individualne potrebe izpolnjene, da so
zadovoljni. Potemtakem bodo svoj potencial v kolektivu
družine ali Cerkve razvijali v največji možni meri tako, da
bo skupna korist največja.
Še nekaj več je. Po podatkih Četrte evropske raziskave o
delovnih pogojih iz leta 2005, je kar 60% delavcev
odgovorilo, da vse ali nekaj delovnih nalog opravijo
skupinsko in okoli 50% zaposlenih si izmenjuje delovne
naloge s sodelavci. Trend naraščanja dela v skupini je
vedno večji. Timsko delo je vedno bolj razširjeno. Ali to
govori o tem, da kot posameznik NUJNO potrebujem
skupino ljudi – skupnost, v kateri bom lahko razvijal
svoje potenciale? Podatki pravijo, da jo potrebujem.
Izkušnje ljudi po vsej Evropi pravijo isto. Kot posameznik
potrebujem skupnost, da na najboljši način izpolnim
namen svojega bivanja kot aktiven, spoštovan in
zadovoljen individuum.
Naj zaključim. Jaz kot sodoben individualen človek
potrebujem skupnost. In obratno, mi kot sodobna
kolektivna skupnost potrebujemo individualiste, katerih
interes je biti del kolektiva. Eden brez drugega torej ne
moreta uspevati! Ali povedano s krščanskim žargonom:
»V Jezusu Kristusu nič ne velja ne kolektivizem ne
individualizem marveč vera, ki deluje po ljubezni«
(temelji na Gal 5,6). Ta ljubezenska simbioza mene kot
posameznika in skupnosti kot kolektiva bi se lahko
imenovala SODELOVANJE ali cerkveno rečeno SLUŽENJE.
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
stran 24
Na zelenih pašnikih
Homilija
On bo svoje ljudstvo
odrešil grehov
(mag. Gary Carlson)
»Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah
prikazal Gospodov angel in rekel: 'Jožef,
Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije,
svoje žene; kar je spočela, je namreč od
Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu
ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo
odrešil grehov.'« (Mt 1,20-21)
mag. Gary Carlson,
evangelijski duhovnik
iz Novega mesta
Rad bi, da se osredotočimo na besede s
konca 21. vrstice: »On bo svoje ljudstvo
odrešil grehov«.
Judje, ki so v prvem stoletju živeli v
Palestini, so vedeli, kaj pomeni trpeti.
Njihovo domovino so zavzeli Rimljani in v
svoji lastni deželi so bili drugorazredni
državljani. Večina palestinske zemlje je
bila v lasti tujcev. Tako so bili judovski
kmetovalci prisiljeni najemati lastno
zemljo, z njimi pa se je pogosto ravnalo
nepošteno.
Prav tako so Judje izkusili versko
diskriminacijo. Čeprav niso bili prisiljeni,
da častijo rimskega cesarja, so Rimljani
zahtevali od judovskih duhovnikov, da leti vsak dan v templju žrtvujejo daritev in
prosijo Boga, da bi rimskega cesarja
blagoslovil in varoval.
Toda Rimljani niso bili edini, ki so
pritiskali na Jude – zgodovina namreč
pravi, da preden so prišli Rimljani, so
Judom vladali Grki in pred Grki Perzijci.
Več stoletij je minilo odkar je bil Izrael
svoboden. Kot si lahko predstavljate, je
judovsko ljudstvo hrepenelo po odrešitvi
od svojih tlačiteljev. Pravzaprav, ko
berete Staro zavezo znova in znova,
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
opazite isto stvar – Judje prosijo Boga, da
bi obsodil njihove sovražnike, hkrati pa
iščejo, da bi jih On osvobodil. Ko
preučujete Staro zavezo, začenjate
razumeti, kako so Judje razmišljali o
zatiranju in osvoboditvi. V dneh
starodavnega Izraela Judje namreč niso
definirali besede »greh« na povsem enak
način, kot jo definiramo zahodni
evangelijski verniki danes. Navadno
definiramo greh na individualni ravni –
jaz sem odgovoren za svoje lastne misli
in jaz sem kriv za svoje lastne grehe. S to
definicijo ni prav nič narobe, ker je
resnična.
Toda, paziti moramo, da svoje definicije
greha ne vsilimo starodavnim Judom, saj
so oni gledali na svet drugače. V prvem
stoletju družba ni bila toliko osredotočena na posameznike, temveč na skupino,
ki ji je posameznik pripadal. Biblija ima
mnogo primerov, kjer so ljudi istovetili z
njihovo skupino. Naaman, vojskovodja
aramskega kralja; Marija, potomka kralja
Davida; Jezus iz Nazareta; Jezus tesar;
Pavel iz Tarza; Pavel, tisti Jud, ki je tudi
rimski državljan; Jakob in Janez,
Zabedejeva sinova in seznam bi se lahko
še nadaljeval.
V Bibliji so ljudi običajno istovetili na
primer s priimkom, poklicem, rojstnim
krajem ali z etnično pripadnostjo. Če si v
tistem času vedel, kateri skupini nekdo
pripada, ti je to pomagalo pri presoji
značaja te osebe. Oglejmo si nekaj
primerov iz Biblije, kjer so ljudje počeli
natanko to.
Mk 6,3: »'Ali ni to tisti tesar, sin Marije in
brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar
njegove sestre niso tu, pri nas?' In
spotikali so se nad njim.« – sodba na
podlagi poklica in družine.
Jn 1,46: »Natánael mu je dejal: 'Iz Nazareta more biti kaj dobrega?' Filip mu je
stran 25
Na zelenih pašnikih
rekel: 'Pridi in poglej!'« – sodba na podlagi rojstnega kraja.
Tit 1,12: »Eden izmed njih, njihov lastni
prerok, je rekel: 'Krečáni so večni
lažnivci, hude zveri, leni trebuhi.' To
pričevanje je resnično. Zato jih ostro
pokaraj, da bodo ozdraveli v veri ...« –
sodba na podlagi etnične pripadnosti.
Ljudje iz tistega časa se niso dojemali
toliko za individualiste ampak bolj za del
skupine. To si moramo zapomniti, če
želimo razumeti sporočilo Svetega
Pisma. Ljudje v tedanjem času so
razmišljali drugače kot razmišljajo
sodobni zahodni ljudje. Na judovsko
razumevanje greha in odrešenja je
vplivala njihova skupinska identiteta.
Čeprav so sicer vedeli, da so kot
posamezniki lahko krivi greha, je
povprečen Jud verjel, da je hujši greh,
kar so Rimljani počeli Judom kot narodu
in da odrešenje pomeni, da bi jih Bog
osvobodil takšnega zatiranja. Dokler se
je prerok strinjal s to idejo, so bile
njegove besede sprejete za resnične.
Toda, če je prerok govoril o grehih Judov
in o nuji posameznih Judov, da se
pokesajo, je bil tak prerok preganjan in
zavrnjen. V takem primeru so razmišljali:
»Kako nas lahko obsojaš? Ali ne vidiš, da
so naši sovražniki toliko hujši od nas?«
In zdaj začenjamo razumeti, zakaj so bili
preroki Stare zaveze zavrnjeni, nekateri
pa celo ubiti. In kaj beremo v Matejevem
Evangeliju, da je Jezus prišel storiti?
Prišel je rešiti svoje ljudstvo njihovih
lastnih grehov. Poglejmo v Lukov
evangelij, 13. poglavje, kako Jezus to
stori.
Lk 13,1: »Prav v tistem času je bilo tam
navzočih nekaj ljudi, ki so mu
pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je
Pilat pomešal z njihovimi žrtvami.«
Pilat je ubil nekaj Judovskih častilcev,
medtem ko so na oltarju darovali žrtve.
In Jezusu so to zadevo v zvezi s Pilatom,
uradnim predstavnikom osovraženih
Rimljanov, povedali. Tako je tam stala
skupina Judov, da bi slišala Jezusovo
reakcijo. Seveda so pričakovali, da se bo
razjezil, obsodil grešne Rimljane in prosil
Boga, da odreši judovsko ljudstvo
zatiranja. A namesto tega se je Jezus
odzval tako, da so Judje postali zelo
jezni.
Lk 13,2: »Odgovoril jim je: 'Mar mislite,
da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor
vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli?
Povem vam, da ne. A če se ne
spreobrnete, boste vsi enako pokončani.'«
Hoteli so, da bi obsodil Rimljane. Ampak
Jezus je prišel odrešiti svoje ljudstvo
njihovih lastnih grehov.
Judje so želeli Mesijo, ki bi se strinjal z
njimi. Mesijo, ki bi obsodil Rimljane.
Mesijo, ki bi jih odrešil njihovih
sovražnikov.
Toda Jezus je bil drugačen. On ni prišel,
da bi odrešil Božje ljudstvo njihovih
sovražnikov. Prišel je, da bi odrešil Božje
ljudstvo pred njimi samimi. Vidite, v
Božjih očeh ni nikogar, ki bi bil bolj ali
manj kriv. Zanj ni nihče nedolžen. Tako je
Odrešenik za grešnike Odrešenik za
vsakogar – kajti vsak od nas je grešnik.
Kaj torej to pomeni za mene in tebe
danes? Kristjanom nam je zelo v navadi,
da se veliko oziramo na druge, ki se ne
obnašajo tako kot mi mislimo, da bi se
morali, na ljudi, ki nimajo enakih
duhovnih prepričanj kot mi, na ljudi, ki
so po našem mnenju slabši od nas. Tako
enostavno jih je obsojati za njihove
grehe.
Ampak
resnica
je,
da
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
stran 26
Na zelenih pašnikih
potrebujemo odrešenje od naših lastnih grehov. Vidite,
zelo hiter sem pri obsojanju drugih. A če sem z vami
iskren, moram priznati, da sem toliko kriv kot ljudje, ki
jih obsojam, in resnica je, da to velja tudi za vas.
Nedavno sem bral nekaj, kar je napisal pastor, ki umira
za rakom. Zelo malo je, kar lahko zdravniki storijo zanj
in, razen če Bog ne stori čudeža, mu preostaja le še
malo časa. Tako je razmišljal o svojem življenju in
služenju in o tem tudi pisal. Pisal je o dobrih stvareh, ki
so se mu zgodile v življenju pa tudi o nekaterih, ki jih
obžaluje.
Tole pravi:
»Sovražim razliko med tem, kar vem, in tem, kar
počnem. Obžalujem, da sem tako malo časa preživel v
oboževanju Boga. Preziram tisti del sebe, ki vedno najde
napake na drugih. Ni mi všeč, da jaz lahko grešim,
potem pa takoj obsodim greh nekoga drugega. In
obžalujem, da sem bil toliko časa ošaben in tako malo
časa ponižen.«
Če smo iskreni, moramo priznati, da je z imenovanjem
svojih duhovnih padcev ta pastor v resnici opisal večino
od nas. Takšni smo. To počnemo.
Še dobro, da Jezus svoje Cerkve ne kaznuje s kaznijo, ki
si jo zasluži. Kajti, če bi bilo temu tako, ne bi bilo
nobenega upanja za nikogar od nas. Namesto tega pa
Biblija pravi, da »bo [on] svoje ljudstvo odrešil
(njihovih) grehov.«
Nisem še končal s tem, kar je omenjeni pastor napisal.
Ni le naštel, kaj obžaluje v svojem življenju, ampak je
opisal tudi blagoslove, ki so mu bili dani:
»Vesel sem za neskončno Gospodovo milost in za
čudežno dejstvo, da ta milost doseže mene danes in
vsak dan. Vesel sem, da je Jezus Kristus postal moj
nadomestek, vzel moj greh in ga zamenjal za Njegovo
popolno pravičnost. In tako zelo sem vesel, da Biblija
pravi: 'Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v
Kristusu Jezusu.'«
Kot nekdo, ki sledi Jezusu, imam izbiro: ves svoj čas
lahko preživim tako, da razmišljam o drugih ljudeh in
njihovih grehih, lahko pa se spomnim, da me je Jezus
prišel rešiti mojih lastnih grehov.
Prevod: Lina Polenšek
Življenje – to niso dnevi, ki smo jih živeli in so minili, ampak dnevi, ki smo si jih zapomnili.
Skrivnost srečnega zakona je v tem:
obravnavaj katastrofe kot dogodke in nobenega dogodka kot katastrofo.
Vzemi si čas za prijatelje, da ti čas ne bo vzel prijateljev.
Iščeš pot? Na njej si.
Iščeš resnico? Ona te išče.
Iščeš ljubezen?
V tvojem srcu je.
[anonimno]
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
stran 27
Ena čreda, en pastir
Išče se popolna Cerkev !
(Laci Nemeth)
Nekoč davno sem slišal od nekega
pastorja anekdoto.
»Neka oseba pride k pastorju in pravi:
'Jaz sem pri vas nov. Že nekaj časa hodim
od Cerkve do Cerkve in iščem popolno, ki
je nikakor ne najdem. Kaj mi
priporočate?' Poln ljubezni mu pastor
odgovori: 'Prosim te, če jo najdeš, ne
vstopaj vanjo, ker jo boš le pokvaril.'«
Kaj želim reči?
Popolna Cerkev ne obstaja. Verujem, da
tudi ta anekdota dobro prikazuje
problem, ki ga imamo pogosto v svojem
razmišljanju, ko mislimo na Cerkev. Kaj je
in kaj bi morala biti Cerkev?
Cerkev je mesto, kjer se zbirajo ljudje, ki
iščejo skupnost z Bogom. To je mesto
njihovega
rednega
osebnostnega
izgrajevanja. Učijo se o Bogu in dobivajo
od njega smernice za svojo osebno hojo
z njim in za svoje življenje. Cerkev mora
biti mesto, kjer vsi lahko najdejo mesto v
njegovi bližini.
Cerkev ne obstaja, da »ugodi meni«.
Medtem ko je bil Jezus na zemlji, se je
redko dogajalo, da se je kdorkoli ugodno
počutil ob njem. Cerkev je mesto, kjer
nas Bog oblikuje, kjer lahko slavimo
Jezusa, mesto, kjer se srečujemo s tistim,
ki nas spreminja.
Kaj lahko naredim, če nisem zadovoljen z
duhovnim stanjem svoje Cerkve? Moli.
Pojdi do pastorja in vprašaj, kako lahko
pomagaš in bodi pripravljen narediti
karkoli.
Pred mnogimi leti, ko sem še obiskoval
srednjo šolo, sem bil v času počitnic sam
doma. Odšel sem do pomočnika pastorja
Cerkve in rekel, da sem pripravljen v
času počitnic čistiti oba toaletna
prostora v cerkvi. Bil je vesel, ker sem ga
rešil skrbi tega dela, da je lahko on čistil
ostale prostore, za katere je zmanjkovalo
časa.
John F. Kennedy je nekoč rekel: »Ne
sprašuj se, kaj more domovina dati tebi,
temveč se vprašaj, kaj ti lahko daš
domovini«. Koliko bolj bi morali imeti
takšen odnos do Cerkve.
Jezus Kristus je bil poslušen svojemu
Očetu do smrti na križu, mi se pa
pritožujemo, če pastor pridiga 10 minut
dlje kakor običajno, s tem pa izpuščamo
tudi možnost, da slišimo in razumemo,
kaj nam mogoče Bog želi prek pridige
povedati.
Jezus Kristus je bil poslušen Očetu do
smrti na križu, mi pa se spotikamo ob
tem, kakšne srajce nosijo voditelji
slavljenja na sebi, ali pa se jezimo, če nas
je kdo spregledal in nas ni osebno
pozdravil, ko smo vstopili v cerkev.
Ali boš rekel pastorju: »Jaz bi si želel
slišati nekaj pesmi iz pesmarice, eno
molitev in obsojanje in grenkobo v
naslednjih 90 minutah pridige.« Druga
vernica si želi 90 minut slavljenja in po
tem pol ure motivacijske pridige o tem,
kako biti radosten in poslušen. Moji
najstniki želijo veliko rock glasbe, potem
pa kratko in duhovito sporočilo o tem,
kako biti globoko spontan. Najmlajši
otroci pa želijo mleko in piškot in še
kakšno igračko v zvezi z Noetovo barko.
Vse to naj bo krajše od ene ure. Hvala.
Namesto vseh teh človeških stvari
glejmo v Cerkvi na Boga in mu recimo:
»Oče, tukaj sem, pošlji mene, uporabi
mene za izgradnjo svojega kraljestva.«
Amen.
Prevod: Nevenka Hrovat
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
stran 28
Pripoved za otroke
O TREH DREVESIH
(Mira Grahek)
Danes sem zopet obiskala gozd. Kot vsako pomlad
sem se razveselila pričetka življenja majhnih
drevesc, ki so vzklila med jetrniki, trobenticami,
zvončki in podlesnimi vetrnicami pod krošnjami
velikih dreves. Kaj misliš, bodo vsa zrasla v lepa
drevesa? Ali veš, kaj vse mora premagati drevo, da
preživi?
Ob gozdni poti malo naprej je ležala podrta velika
stara bukev, ki bi lahko marsikaj povedala, če bi
znala govoriti. A proti sekanju je vsaka obramba
drevesa zaman. Spraševala sem se, kakšne sanje je
sanjalo to posekano drevo, dokler je še raslo.
Misliš, da drevesa ne morejo sanjati? Ali poznaš
ljudsko zgodbo iz Amerike z naslovom O treh
drevesih? Naj ti jo povem.
»Nekoč so na vrhu hriba rasla tri majhna drevesa.
Sanjala so, kaj bi rada postala, ko bodo velika.
Prvo majhno drevo je opazovalo zvezde, ki so se
bleščale nad njim in sanjalo: »Želim, da bi bil v meni
zaklad. Prevlečeno želim biti z zlatom in napolnjeno
z dragocenimi kamni. Najlepša skrinja zakladov na
svetu bom!«
Drugo majhno drevo je opazovalo bister potoček, ki
se je pod hribom vil proti morju in sanjalo: »Želim
biti močna ladja. Prepluti želim širna morja in voziti
velike kralje. Najmočnejša ladja na svetu bom!«
Tretje majhno drevo je opazovalo dolino pod sabo,
kjer so ljudje v mestu neprestano hiteli sem in tja.
»Jaz pa sploh ne želim zapustiti tega hriba. Zrasti
želim tako visoko, da bi ljudje, ko bi obstali in me
pogledali, povzdignili svoje oči proti nebu in
pomislili na Boga. Najvišje drevo na svetu bom!«
Leta so minevala. Padal je dež, sijalo je sonce in
majhna drevesa so zrasla v velika.
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
Gospod je moj pastir
Gospod je moj pastir
Nekega dne so na hrib prišli trije drvarji.
Prvi drvar je pogledal prvo drevo in rekel: »To
drevo je lepo. Ravno takšnega potrebujem.« In ga
je posekal.
»Zdaj bodo iz mene naredili lepo skrinjo,« je
pomislilo drevo. »V meni bo čudovit zaklad.«
Drugi drvar je pogledal drugo drevo in rekel: »To
drevo je močno. Ravno takšnega potrebujem.« In
ga je posekal.
»Zdaj bom preplulo širna morja,« je pomislilo
drevo. »Močna ladja bom, primerna za kralje!«
Tretje drevo je začutilo, kako mu je srce
vztrepetalo, ko je zadnji drvar prišel do njega. Stalo
je vzravnano in visoko, pogumno uperjeno v nebo.
Toda drvar ni nikoli pogledal navzgor. Zamrmral je:
»Zame je dobro katerokoli drevo.« In ga je posekal.
Prvo drevo se je veselilo, ko ga je drvar pripeljal k
tesarju. A ta iz njega ni naredil dragocene skrinje. S
svojimi od dela zgaranimi rokami je iz drevesa
oblikoval jasli za živali. Nekoč lepo drevo ni bilo
prevlečeno z zlatom niti napolnjeno z zakladom.
Pokrito je bilo z žagovino in napolnjeno s senom za
lačne živali na kmetiji.
Drugo drevo se je smejalo, ko ga je drvar pritovoril
v ladjedelnico. A tistega dne niso naredili nobene
močne ladje. Iz nekoč močnega drevesa so stesali
preprost ribiški čoln.
Bilo je premajhno in preslabotno, da bi lahko
jadralo po morju, še celo po reki, zato so ga
odpeljali na majhno jezero. Vsak dan je tovorilo
mrtve, smrdljive ribe.
Tretje drevo je bilo zmedeno, ko ga je drvar
razsekal v močne tramove in ga pustil v skladišču.
»Kaj se je zgodilo?« se je spraševalo nekoč visoko
drevo. »Vse, kar sem si želelo, je bilo, da bi ostalo
na vrhu hriba in kazalo na Boga.«
Mnogo, mnogo dni in noči je minilo. Tri drevesa so
skoraj pozabila na svoje sanje.
Toda neke noči se je zlata svetloba zvezde razlila
stran 29
čez prvo drevo, ko je mlada žena položila svoje
pravkar rojeno dete v jasli.
»Ko bi le lahko naredil zibelko zanj,« je zašepetal
mož. Mati ga je prijela za roko in se nasmehnila in
bilo je kot bi se na močnem lesu zableščala zvezda.
»Te jasli so lepe,« je dejala.
In nenadoma je prvo drevo vedelo, da nosi v sebi
največji zaklad na svetu.
Nekega večera so se utrujeni popotnik in njegovi
prijatelji znašli na starem ribiškem čolnu. Medtem
ko je drugo drevo mirno jadralo po jezeru, je
utrujeni popotnik zaspal.
Kar naenkrat je nad jezero prihrumel silen vihar.
Malo drevo je obšla groza. Vedelo je, da nima
dovolj moči za toliko potnikov, da bi jih lahko varno
nosilo skozi veter in dež.
Utrujeni mož se je prebudil. Vstal je, stegnil roke in
rekel: »Mir.« Veter se je polegel in nastala je
globoka tišina.
In nenadoma je drugo drevo vedelo, da nosi Kralja
nebes in zemlje.
Nekega petka zjutraj se je tretje drevo vznemirilo,
ko so njegove tramove potegnili s pozabljenega
kupa. Bilo je prestrašeno, ko so ga nosili mimo
množice ljudi, ki se je jezila in posmehovala.
Drgetalo je, ko so vojaki nanj pribili roke moža.
Počutilo se je grdo, kruto in neusmiljeno.
Toda nedeljskega jutra, ko je sonce vzšlo in se je
zemlja tresla od veselja pod njim, je tretje drevo
vedelo, da je Božja ljubezen vse spremenila.
Prvo drevo je naredila lepo.
Drugo drevo je naredila močno.
In vsakokrat, ko so ljudje pomislili na tretje drevo,
so mislili na Boga. In to je bilo boljše, kot da bi bilo
najvišje drevo na svetu.«
Ti je zgodba všeč?
Bi jo lahko ilustriral?
Naslednjič ti povem novo.
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
stran 30
Veselo srce
DOBRODOŠLI
MED NAMI
OBISKOVALEC
»Ti si najbrž Job, kajne?«
»Iz slavilnega pevskega zbora
nameravam odstraniti triangel. Ko
smo zadnjič igrali
na ta instrument, so štirje ljudje
mislili, da slišijo zvonček,
ki kliče k večerji,
in so hitro odšli!«
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
»Če ne boste nosili te table okoli vratu,
nihče ne bo vedel, da mora biti do Vas
prijazen!«
»No, sedaj, ko so diakoni zaklenili vsa vrata,
lahko povem, da je tema moje
današnje pridige DESETINA ...«
Besede modrih
stran 31
Vode počitka
Želi si le tega, kar že imaš.
[Andre Gide]
Poguma ni strah jokati in ni ga strah moliti.
[Ruth Gendler]
REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
Prijateljstvo je ljubezen s pametjo.
[nemška]
Izdajatelj:
Evangelijska cerkev "Dobrega pastirja" Novo mesto
Trdinova ulica 27, p.p. 47, 8001 Novo mesto
Matična številka: 5811309000
Elektronski naslov: [email protected]
Nemogoče se je razviti in zaživeti polno življenje,
če nas ne razume vsaj en človek.
[Paul Tournier]
Kaj je prijatelj? Ena duša, ki prebiva v dveh telesih.
[Aristotel]
Ko smo srečni, pravi prijatelji pridejo, če jih povabimo;
ko smo nesrečni, pa pridejo sami od sebe.
[Teofrast]
Leto 26, številka 3-4/2010
Ureja uredniški odbor:
Peter Golob, dr. Daniel Brkič, Irena Jerman Polenšek,
Mira Grahek, Tabita Jovanovič, Tjaša Golobič
Glavni urednik: Peter Golob
Odgovorni urednik: dr. Daniel Brkič
Lektorica: Tabita Jovanovič
Oblikovanje, izbor fotografij in slik: Peter Golob
Naslov uredništva in naročila:
Revija Vode počitka
Evangelijska cerkev “Dobrega pastirja” Novo mesto
Trdinova ulica 27, p.p. 47, 8001 Novo mesto
Kontakt: 07/334-13-41, 040/469-749
Elektronski naslov: [email protected]
Grafična priprava:
Evangelijska cerkev “Dobrega pastirja” Novo mesto
Tisk:
ŠPES & CO.
Informativna vrednost revije Vode počitka je 2€.
Revija se financira s prostovoljnimi prispevki in z darovi.
Prevodi, prispevki, lektura, oblikovanje in vsa priprava za
tisk so brezplačni.
Prostovoljni prispevki za stroške izdelave, tiskanja, distribucije, promocije in ostalih potreb lahko prispevate tudi
na transakcijski račun pri NLB št.: 0297 0009 2053 359,
prejemnik Evangelijska cerkev Novo mesto, Trdinova ulica
27, 8000 Novo mesto, namen – dar za Vode počitka.
ISSN (tiskana izdaja): 1855-2854
ISSN (spletna izdaja): 1855-2862
UDK: 274(497.4)
Revija Vode počitka je na voljo tudi v elektronski obliki
na spletni strani Evangelijske cerkve Novo mesto .
Spletna stran Evangelijske cerkve
"Dobrega pastirja" Novo mesto
http://www.evangelijska-cerkev-nm.si/
VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST
Tvoj Bog te pelje v lepo deželo, v
deželo potokov, studencev in
podzemskih vodá, ki izvirajo po
dolinah in gorah.
5. Mojzesova knjiga 8,7
VODE POČITKA, Novo mesto, marec – april 2010