RAZPRODAJA PODRŽAVLJENIH PODJETIJ Zadnjih dvaindvajset let vladajo Slovencem samo tiste stranke, ki sovražijo svobodno avtonomno partnersko podjetništvo in so zato leta 1990 podržavile zasebna svobodna avtonomna samoupravna podjetja. Samoupravljavci so pred podržavljenjem sami odločali o uporabi 100% dobička. Sami so volili delavski svet, ki je imenoval ali odpoklical direktorje. Ker je bilo podjetje njihova kolektivna nerazdelna zasebna lastnina, so varčevali kapital in skrbeli za rast svojega podjetja. Izgubo jugoslovanskega trga so avtonomna podjetja nadomestila sama brez pomoči države. Ko so opravila to težko delo jim je bila odvzeta svoboda upravljanja. Novembra 1990 sem v časopisu Panorama zapisal, da Sloveniji vladajo veletatovi in veleizdajalci. Od leta 1990 se za pravice samoupravljavcev zagrizeno zavzemata še prof. dr. Peter Glavič in predsednik Neodvisnih sindikatov Slovenije Rastko Plohl. Podržavljenju so nasprotovali tudi akademika dr. Aleksander Bajt in dr. Stojan Pretnar, predsednik Zveze inženirjev dr. Pavel Štular, dddr. Viljem Rupnik, dr. Miran Mihelčič, Kovinoplastika Lož in Kompas Hertz. Po podržavljenju leta 1990 in sprejemu zakona leta 1992 je ostalo zaposlenim v povprečju le okoli 20% osnovnega kapitala. V večini podjetij so postali večinski lastniki tisti, ki v podjetjih niso nikoli delali oziroma tisti, ki v podjetje niso vložili nobenega kapitala. Takega kapitalizma urejene družbe ne poznajo. Izkazalo se je, da zunanji lastniki niso ničesar doprinesli podjetjem, jih izčrpavajo in danes veliko večino dobrih podjetij prodajajo tujcem. Finančne institucije, ki so prevzele večino družbenega kapitala naj bi ga uporabljale za financiranje novih inovativnih podjetij. Tega skorajda ne počno. Najbolj inovativna vrhunska slovenska podjetja dobivajo tvegani kapital izven Slovenije. Ekstra profit, ki ga lahko ustvarijo samo inovativna podjetja ne bo šel Slovencem ampak tujcem. Milijontristotisoč vlagateljev certifikatov ni skoraj nikoli dobilo obljubljenih dividend, veliko pa jih je izgubilo ves certifikatski kapital. Parlamentarne stranke so ob podpori Gospodarske zbornice Slovenije in Zveze svobodnih sindikatov pod vodstvom Dušana Semoliča leta 1990 razlastile 382.000 samoupravljavcev. Podržavljenje so podprli in še vedno podpirajo »ugledni ekonomisti« dr. Bogo Kovač, dr. Maks Tajnikar, dr. Marko Kranjec in velika večina vseh drugih družboslovcev. Zaradi podržavljenja zasebnih samoupravnih podjetij, ekonomske diskriminacije izvoznikov in prevelike davčne obremenitve stroškov za plače tako, da so davčno najbolj obremenjena delovno intenzivna podjetja, je parlamentarnim strankam uspelo uničiti številna velika samoupravna podjetja tako npr.: SMELT, Metalno, TAM, Proizvodnjo v Tobačni tovarni, LTH Škofja Loka, MURO, Merx Celje, Jutranjko, Univerzale, Toko, Farmo Stična, MONT Kozje, Sladkorno tovarno Ormož, Steklarno NOVA, Vegrad, SCT, Viator-Vektor, Prevent Global, Merkur in še številna druga podjetja. Življenje je pokazalo, da smo imeli prav tisti, ki smo se že leta 1988 leta zavzemali, da samoupravljavci pridobijo nove večje pravice, postanejo partnerji in svobodno upravljajo 1 svoja podjetja. Podjetja, ki jih obvladujejo notranji lastniki so uspešna, tako SALUS, Domel, Etiketa, Elektroelementi, Hydria, Kolektor, JUB, Lassana in še mnoga druga podjetja. Namesto da bi se v devetdesetih letih z nakupom internih delnic bivša samoupravna podjetja dokapitaliziralo za okoli 5 milijard evrov, se je uporabilo približno eno milijardo evrov za notranje odkupe in 5,6 milijarde evrov za tajkunske in menedžerske delavske odkupe. Namesto da bi šel kapital za razvojne projekte, so se politiki, voditelji gospodarske zbornice in večina sindikalnih funkcionarjev odločili za izčrpavanje podržavljenih samoupravnih podjetij, denar pa je šel v potrošnjo. V velike finančne težave so zašla podjetja v katera so politiki postavili »svoje« direktorje tako npr. Intereuropa, Luka Koper, Casino Portorož, Hit Nova Gorica. Kupci podjetij bodo morali odpuščati zaposlene. Dobiček prevzetih podjetij se bo uporabil za plačevanje kreditov tistih, ki podjetja prevzemajo. Ker v teh podjetjih ne bo sredstev za razvojne naložbe bodo podjetja v hudi svetovni konkurenci zaostajala. Tisti, ki kupuje podržavljena podjetja pa se mora zavedati, da kupuje dobrino, ki je bila odvzeta oziroma zaplenjena zasebnim lastnikom. Nasprotovati velja prodaji kontrolnega dela kapitala Mercatorja, Save, Intereurope, Dela, Večera, Petrola, Ljubljanskih mlekarn, Žita, Pivovarne Laško, Heliosa, Cetisa, Letrike, MK Založbe in še drugih podjetij tujemu kapitalu. V vseh podjetjih, ki so se že in se sedaj prodajajo dela več kot 70.000 nacionaliziranih zasebnih lastnikov. Svoboda slovenskega časnikarstva bo mogoča, če uredniki in novinarji podržavljenih dnevnikov pridobijo trajni kontrolni delež kapitala v Delu d.d., Večeru d.d., Dnevniku d.d. in Delu revije d.d.. Lek je po prodaji zmanjšal število zaposlenih. Krka je zaposlila samo v Sloveniji okoli 1000 novih sodelavcev. Voditelji sindikata Cinkarne Celje ocenjujejo, da bo tuji lastnik opustil vse trenutno manj donosne programe in bo morda polovico zaposlenih odpustil. Zaposleni v Heliosu se upravičeno bojijo, da bo kupec Heliosa kupil njihovo tržišče, proizvodnjo v Sloveniji pa zmanjševal in zaposlene odpustil. Družbeni produkt s katerim bodo razpolagali Slovenci se bo v primeru množične prodaje podjetij in državnih bank zmanjšal za dve ali več milijard evrov. Slovenija bo še težje vračala kredite. Pokojnine in plače v javnem sektorju se bodo morale kmalu znižati za 10 do 30 odstotkov. V knjigi »Moč svobode« (september 2011) sem objavil predloge za zaščito svobodnega partnerskega slovenskega podjetništva. Na podlagi sodelovanja vodstev sindikatov in svetov delavcev podjetij , ki se prodajajo, smo pripravili osnutek zakona o partnerskih družbah in kapitalskem varčevanju. Osnutek je sedaj v javni razpravi (glej www.gstanic.si). 29. novembra bo o tej problematiki in odpiranju delovnih mest strokovni posvet. Potem se bo zakon vložilo, na podlagi zbiranja podpisov volivcev, v parlamentarno proceduro. Osnutek zakona predvideva, da se preko 50% osnovnega kapitala bivših samoupravnih podjetij vrne zaposlenim, ki delajo danes v podjetjih, saj so samo ti po podržavljenju večkratno, večinoma tri do petkrat, nekateri pa tudi do devetnajstkrat, povečali kapital svojih podjetij, čeprav so jih politiki iz gospodarjev spremenili v hlapce. Že ustvarjeni in zadržani 2 dobiček naj se sedaj zaposlenim izplača v obliki delnic. Zaposleni ne bodo na novo plačevali kapitala, ki so ga ustvarili sami ! Po mojih grobih ocenah bi se samo zaradi denacionalizacije uspešnost podjetij povečala za okoli 15% , družbeni produkt pa bi porastel za eno do treh milijard evrov. Tudi ameriška podjetja, ki so v solastnini velike večine zaposlenih so namreč nadpovprečno uspešna. Sedanji zunanji lastniki delnic ali poslovnih deležev bivših samoupravnih podjetij, ki niso v podjetje vlagali sveži kapital, bi na podlagi zakona namesto glasovalnih dobili prednostne neglasovalne delnice in pravico do izplačevanja prednostne minimalne dividende npr. v višini EURIBOR + 1% tako, da bi delnice lahko uspešno nastopale na borzi. Vsem delničarjem denacionaliziranih družb naj se po zamisli zakona najprej izplača minimalna dividenda. Če se družba odloči, da bo izplačala višje dividende, naj se zunanjim delničarjem, ki v družbo niso vložili kapitala, izplača na vsako delnico petkrat manj dobička, kakor se na vsako delnico izplača zaposlenim aktivnim partnerjem, vlagateljem svežega kapitala in upokojencem podjetja. Čas je, da se Slovenski volivci pogovorimo in odločimo ali želimo biti družba svobodnih ljudi ali pa družba ponižanih in oropanih mezdnih delavcev, ki jim vlada diktatorska partitokratska elita in tuji kapital. Prof.dr. Gojko Stanič, pravnik in politolog Ljubljana, 16.11.2012 3