Etična vprašanja v poklicu »Pri maši sem obujen in osvobojen!« Foto: Tatjana Splichal Kristus nas v evharistiji osvobaja ujetosti v nesmisel, v strahove pred življenjem, zlom in smrtjo Pred nami je evharistični kongres. Kaj to pomeni? Obhajati evharistijo pomeni biti obdarjen, posvetiti darove; samostalnik pa označuje zahvalo, zahvalni dar telesa in krvi. Evharistija je posedanjenje celotnega Kristusovega dogodka (prehoda) v darovih zadnje večerje, do katerega pride z zahvalno besedo. S p. Vilijem Lovšetom, ki se je po srednji strojni tehnični šoli na evharističnem kongresu v Lurdu odločil za duhovniški poklic, smo se pogovarjali o vprašanjih, povezanih z evharistijo. Družinska gostija Evharistija je družinska gostija, ko se Bog in njegovi sinovi ter hčere zberejo skupaj za isto mizo. Bog nas po Jezusovi izročitvi utrjuje in uči, da smo njegovi družinski člani, sogovorniki in sodelavci pri skrivnosti življenja iz njegove ljubezni. »V evharistiji nas osvobaja ujetosti v nesmisel, v strahove pred življenjem, zlom in smrtjo,« je izpostavil p. Viljem Lovše. Namesto da bi se vrteli okrog sebe, dobivamo Jezusovo moč in zaupanje v Boga. Jezus nas uči hvaležnega sprejemanja prvega največjega daru, ki je Bog sam kot Oče, Sin in Sveti Duh. »Uči nas tudi sprejemanja in spoštovanja drugega največjega daru, ki sem jaz sam, in me povezuje z vsemi, ki se jim Bog prav tako podarja kakor meni. V evharistiji to doživljamo in iz tega črpamo moč, da bi naš vsakdan postal podaritev oziroma evharistija, to je hvaležen odgovor na dar življenja. V tem je resnična sreča slehernega človeškega srca,« je poudaril p.Viljem. »Da bi bili sposobni slišati božjo besedo in se ne izgubljati v svojih namišljenih idejah, skrbeh in iluzijah o življenju, je po pozdravu duhovnika na začetku maše skupna izpoved kesanja,« je pojasnil p. Viljem Lovše. Kesanje je odrekanje zlu, ki nas je čez dan ali teden napadalo ter smo mu v srcu verjeli in mu potem tudi z dejanji podlegli. V srcu ostati v ljubezni Bistvo vsakodnevnega življenja je namreč, da v srcu ostajamo v ljubezni: da živimo in vedno znova zajemamo iz dejstva, da nas Bog ljubi. Zato tudi mi lahko ljubimo in spoštujemo sebe in druge, kakor nas Bog spoštuje. »Za ohranjanje ljubezni v sebi, da ostajamo v njej, se moramo vsak dan znova odločiti in se za to boriti,« je povedal p. Viljem Lovše. Tudi laž in zlo nam vsak dan ponujata pot, po kateri pa ne pridemo daleč, ampak z njo uničujemo sedanji trenutek. Ker vemo, da v tem duhovnem boju sami nismo sposobni zmagati, prosimo Kristusa, naj nas vzame s seboj, naj se nas usmili. To je naša prava notranja drža pred Bogom, seboj in ljudmi. Ta drža je ponižnost, hvaležnost za enkratnost bivanja brez primerjanja in tekmovanja z drugimi. V tej notranji drži smo šele prav pripravljeni za slavljenje Boga; postajamo namreč tisto, čemur dajemo težo, čas in svoje moči. Sledi poslušanje božje besede. Bog nam v življenju govori po vsakodnevnih srečanjih z ljudmi, po dogodkih in preizkušnjah. Govori nam tudi od znotraj, v srcu, po doživljanju veselja in misli, ki gradijo skupnost. Skozi vso zgodovino pa nas nagovarja tudi po svoji, skozi tisočletja zapisani Besedi, ki jo beremo skupaj z drugimi brati in sestrami. Ta Beseda v evharistiji postane kruh za naše telo, dušo in duha. Tako pridemo do drugega dela maše, ki ga imenujemo darovanje. Darovanje je izročitev Središče darovanja je izročitev Jezusa Kristusa vsakemu, ki ga želi prejeti in živeti v skupnosti tistih, ki so kakor on, Očetovi sinovi in hčere. Jezus je imel nas in Očeta rajši kakor svoje življenje in svoje telo. Izbral je nas, da bi zaradi tega mi lahko zaupali Očetu in živeli iz tega zaupanja. Ni izbral možnosti, da bi sebe rešil smrti. S tem nam je izkazal ljubezen do konca. Te njegove moči smo deležni pri posvetitvi kruha in vina. Pri posve- 20 Nasadruzina_06.indd 20 28.5.2010 17:18:10 Srebro v laseh dober in kako se veseli vsega, kar je prav dobro ustvaril. Z amen potrdimo, da se zavedamo poslanstva, ki ga imamo. To je osebni duhovni boj za ljubezen do sebe in drugih. To je tudi spoštljivo uporabljanje vsega stvarstva za to, da bi tudi drugi sprejeli in spoznali, kako dober je Gospod in da je on sam obilje vsega za vse. Vsak izmed nas je povabljen v to skrivnost, ki jo pri evharistji že doživljamo, ker postaja naše življenje. »Zaradi tega jaz obhajila še nisem nikomur odklonil. Kajti Gospod je tisti, ki pozna srce in pot in ve, kako bo vsakega izmed nas našel ob svojem času,« je iskreno povedal p. Viljem. Prepričan je, da se mu za nikogar ni treba bati, saj je že v Esterini knjigi zapisano to, kar Jezus sedaj z vsakim izmed nas in z vsemi skupaj uresničuje: »Gospod, Gospod, ti kralj, ki vseBoj za ljubezen mu vladaš! Vse je v tvoji oblasti, ni Pri obhajilu prejmemo Jezusovo ga, ki bi se mogel ustavljati, če hotelo pod podobo kruha in vina. češ rešiti Izraela. Zakaj ti si ustvaril nebo in zeOče in mati mljo in vse, kar svojim otrokom čudovitega izročita v hrano »V evharistiji nas osvobaja je pod nebom. svoje telo: to je ujetosti v nesmisel, Ti si Gospod čas, prostor in svoje moči. Prav v strahove pred življenjem, vsega in ni ga, ki bi se mogel tako nam Jezlom in smrtjo.« upirati tebi, zus izroča svoje Gospodu. Tebi telo, da bi tudi naše telo postalo svetišče, prostor je znano vse /.../. Ne bom se prisrečanja z Očetom, s seboj, z brati klanjal pred nikomer razen pred in sestrami. »Ko prejmemo Kri- tabo, ki si moj Gospod. /.../ Našo stusovo telo, postajamo eno, ka- žalost obrni v veselje, da ostanemo kor sta eno Oče in Jezus v Svetem živi in slavimo tvoje ime, Gospod. Duhu. Naše življenje postaja za- Ne daj, da utihnejo usta tistih, ki ti krament, prostorje, v katerem Bog pojejo hvalo.« (8,2–5.7.10). tudi drugim pokaže, da jih kliče po imenu, čisla in ljubi od vedno Priprava na obhajilo in za večno,« je prepričan p. Vi- Kako naj bi se verniki pripravili ljem. Ko pri obhajilu odgovorimo na prejem obhajila? Priprava na z 'Amen', potrdimo, da vemo, kaj obhajilo je naše življenje. To je pomeni biti del Kristusovega tele- vsakodnevno zahvaljevanje Bogu sa, po katerem bo Bog Oče lahko za vse, kar v vseh stvareh dela za dosegel in zajel v svoj blagoslov nas. Pa tudi vsakodnevno odločatudi vse naše brate in sestre, ki nje za življenje iz njegove ljubezni, nam jih pošilja na skupno pot k ki je v vsakem izmed nas. »To ponjemu. Z besedico amen potr- meni, da moram vsak dan prositi, dimo, da se bomo trudili vedno da mi Bog pokaže zlo in laž, ki mi znova, da bomo del Kristusovega to ljubezen kradeta; se temu odretelesa, ki vsem kaže, kako je Bog či in zavestno znova zajeti iz tega, titvi nam Jezus pravi: »Vedno ko boste obhajali evharistijo – lomili kruh – boste deležni tega, kar sem storil s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem.« Tisto, kar je storil na križu, je Jezus po vzoru starozavezne osvoboditve Izraelcev iz Egipta skozi Rdeče morje položil v obred kruha in vina. Osvoboditve, ki jo je on izpeljal na križu, smo deležni vsak dan pri evharistiji. Ta osvoboditev iz suženjstva nesmislu in strahu pred življenjem je najprej notranja. Ko jo v skupnosti bratov in sester počasi začnemo zavestno živeti, se njeni sadovi vidijo tudi navzven v naših odločitvah in dejanjih. Zato smo na koncu maše poslani v svoje vsakdanje življenje, da bi tudi mi postajali evharistija. V tem je prava uresničitev in sreča tega, kar smo in postajamo. Foto: Karlo- Smodiš kar je za Boga,« je razložil p. Viljem. To je tudi globok pomen zakramenta spovedi, pri katerem se odrečemo laži in zlu, da bi lahko spet živeli iz resnice; iz tega, kar smo za Boga. Priprava na obhajilo so vsa konkretna dejanja spoštovanja in ljubezni do sebe in drugih v duhu zlatega pravila: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, tudi vi storite njim!« (Mt 7,12). Na prejem obhajila pa nismo pripravljeni takrat, kadar smo se v svojem življenju odrekli, da bi živeli kot ljubljeni božji otroci. Nepripravljeni smo, kadar se nam egoizem in sebičnost zdita nekaj dobrega ter kadar imamo nekaj, kar je slabo, za dobro; kadar vidimo le svoj ozki in trenutni interes, ne pa tistega, kar je dobro za vse. Nepripravljeni za obhajilo smo tudi, ko sovražimo tisto, kar Bog spoštuje in poudarja; ko zavestno uničujemo svoje življenje in življenje drugih, pa nam za to ni žal, ampak smo na to celo ponosni. »Nepripravljeni smo, ko verjamemo svojim strahovom in jih postavimo za merilo in pravilo svojega življenja,« je poudaril p. Viljem. Takrat smo izbrali smrt. P. Vili Lovše pozna kar nekaj ljudi, ki jim je življenje iz evharistije spremenilo življenje. Ti niso nič več žrtve svojih strahov in skrbi. Ko Jezusu odprejo svoje stiske in krhkost, dobijo njegovo moč. Težave, spore in preizkušnje začnejo reševati drugače. V njihovo življenje posveti sonce. Doživijo neverjetno svobodo in trdnost. Zlo jim ne more več priti do živega. »Tudi sam vedno znova doživljam, da sem pri maši obujen in osvobojen,« je priznal p. Viljem Lovše. Urša Černivec 21 Nasadruzina_06.indd 21 28.5.2010 17:18:14