1. No category

november 2010, letnik 59, številka 11
M E S E Č N I K
Z A
S L O V E N C E
P O
S V E T U
Rojaki iz Švice in Evrope poromali k Mariji v Einsiedeln
Mašniki pred oltarjem v Einsiedelnu
Sklepni nadškofov blagoslov pred
milostno Marijino podobo
Prinašanje darov
Slovenski romarji smo znova napolnili svetišče v
Einsiedelnu.
Spomin z gostujočim pevskim zborom iz Rogaške Slatine
Litanije pri milostni kapeli
Nadškof je za vsakega našel čas in mu poklonil besedo
spodbude.
Nagovor veleposlanika mag. Bojana Grobovška
Lep je bil pogled na polno dvorano rojakov.
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih
duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska,
kulturna in narodna vprašanja
Leto
krščanske dobrodelnosti
in solidarnosti
Ko zapoje
Pesem tisočerih zvonov
2
Blaženi oratorijanec
John Henry Newman
6
Nosíte bremena drug drugemu 7
Greh
8
Kako naj molim?
9
Rafaelova družba
10
Mlada srečevanja
11
Prisluhnimo domovini
13
Slovenija moja dežela
14
Iz življenja naših župnij
16
Zgodba
38
Lučkin kotiček
41
Malo za šalo
42
Prva stran ovitka: J. Modic – Oltar na zahvalno
nedeljo
Druga stran ovitka: Arhiv SKM Pariz – Prva
evharistična daritev v novi kapeli svetega Križa v
Châtillonu
Tretja stran ovitka: Arhiv SKM Zurich – Rojaki iz Švice
in Evrope poromali k Mariji v Einsiedeln
Četrta stran ovitka: Arhiv SKM Zurich – Rojaki iz
Švice in Evrope poromali k Mariji v Einsiedeln
Smer večnost
Čas hitro mine. Življenje tudi. In potem je večnost. Če bi je ne bilo, ostane
samo še praznina. NIČ.
Vera v Božjega Sina Jezusa Kristusa,
človeka, ki je vstal iz groba in bil rešen
smrti, nam je edina opora, da je tako
mišljenje in zanikanje življenja po smrti zmotno. V veri vemo več, kot more vedeti vsak še tako razsvetljeni razum, ki se opira le na fizični eksperiment. Človek ni samo telesnost, materija, ki se pojavi in se spet izgubi v vesolju. Človek je tudi srce, ki išče razumen odgovor na hrepenenje po
življenju, ki ga telo ne more preseči.
Duša pa je nanj naravnana. Ga išče. Se steza po njem. Iznajdljivo raziskuje in si utira pota v onostranstvo, v presežnost, ki je intelekt ne more izmeriti. Zazna pa jo in lahko jo prizna ali zavrže v smetnjak sanj in praznih
upov. S tem zanika sebe kot duhovno bitje.
Da, razum more zavreti in celo ustaviti proces spoznavanja na ravni duha,
more pa ga tudi podpirati. Vera v nadnaravo, v resničnost in verodostojnost
duhovnega spoznanja ne omejuje zmožnosti razuma. Zahteva pa uskladitev z njim. Človek potrebuje razumno razlago vsega, kar je na dosegu izkustvenega spoznanja in hkrati prizna mejo, do kod seže moč razuma. Na tej
meji je treba prepustiti iskanje resnice v duhovnem in verskem spoznanju.
Tu se človeku odprejo vrata novih razsežnosti, odprejo se pota k spoznanju
življenja v duhu in resnici. To je področje božjega sveta, ki se postopoma
odgrinja vernemu človeku. To je nenavadno zanimiva in izzivov polna življenjska pot, ki ni brez konfliktov znotraj človeka in je obenem v stalni
konfrontaciji s svetom. Pot vere je ustvarjalna in dinamična naveza človeka z Bogom, ki nenehno preseneča in je lahko polna preobratov in avantur.
Neprestano je prisoten boj med vero in nevero, vsak dan je potrebno določati ravnanje iz vere ali nevere. Dar te poti je absolutna božja zvestoba, ki
prinaša gotovost in mir srca.
Vsaka predanost v majhnih in hudih dvomih prinese novo spoznanje, da je
Bog blizu in da je zaupanje vanj najboljša odločitev, ker se človek vedno
nauči nekaj novega, presenetljivega in lepega.
Praznik vseh svetih nas spominja na to bogato izkušnjo vernih ljudi v dobah pred nami. Spominja nas na dejstvo, da je življenjska alternativa le
med vero in nevero, ki ima daljnosežne posledice – vse tja v večnost.
Zgodovina Cerkve izpričuje, da ljudje, ki so tesno povezani v skupnosti,
lažje najdejo pot v življenje, ki ne mine. Na poti vere vsak potrebuje skupnost vernih. Sveta maša v domačem jeziku je odlična priložnost za to.
Pridite, prihajajte, veselimo se božjih darov skupaj.
Janez Pucelj
POGOVOR MESECA
Ko zapoje
Pesem tisočerih
zvonov
Pogovor z dr. Zvonetom Štrubljem,
izseljenskim duhovnikom v Stuttgartu,
duhovnim voditeljem mladinskega glasbenega
projekta Pesem tisočerih zvonov
V soboto, 30. oktobra (Pogovor meseca je bil narejen 13. oktobra, op. ur.) bo v »Haus der katholischen Kirche«, v samem
središču Stuttgarta, predstavljena mladinska glasbena maša
Pesem tisočerih zvonov. Izvajalo jo bo več kot sto mladih in
njihovih družin. Mladinski in družinski zbor Pesem tisočerih zvonov prihaja iz cele Slovenije. Pridružilo se jim bo več
mladih pevcev tudi iz slovenske župnije v Stuttgartu. Maša
Pesem tisočerih zvonov bo potekala v atriju in v veliki dvorani pred kratkim odprte ustanove »Haus der katholischen
Kirche« na Königstr. 7 v Stuttgartu. Zakaj v atriju in dvorani
in ne v cerkvi? Do sedaj je bila vedno v kakšni od cerkva, tudi v dveh stolnicah in v številnih župnijskih cerkvah širom
po Sloveniji. Tokrat bo drugače, kar naravi mladinske glasbene maše ne bo nič tuje, saj gre za zvrst glasbe in koreografijo, ki bi ju lahko uvrstili med muziklom in mladinsko mašo. Novi prostori v omenjeni ustanovi bodo prav primerni
zanjo, saj nudijo možnost ustvarjalne koreografije, projiciranja tekstov in mašnih simbolov in odlično akustiko.
Projekt mladinske glasbene maše bo kmalu doživel svoj
srebrni jubilej. A o tem kaj več v nadaljevanju pogovora. Prvič je bil posodobljen, poglobljen in razširjen leta 2003, ko
so se pevci srečali na seminarju ritmične glasbe v Schrambergu, v Schwarzwaldu. Šlo je za skupen seminar z mladimi iz Stuttgarta. Drugič se bo to zgodilo konec oktobra letos. Od 27. do 29. oktobra 2010 bo okrog sto pevk in pevcev
sodelovalo na glasbenem seminarju v Nonnenhornu na
Bodenskem jezeru. Od srede do petka bodo peli, razmišljali in ustvarjali na temo glasbene maše Pesem tisočerih zvonov. V delo bodo vključeni tudi otroci družin, ki s petjem
sodelujejo pri projektu. Mladinska glasbena maša bo tako
dobila novo in svežo obleko, ki jo bo prvič slovesno pokazala v Stuttgartu, v soboto, 30. oktobra 2010.
2
Zvone Štrubelj, vi ste
kot duhovni voditelj pri tem projektu
od začetka, od leta
1986. Kje in kako se
je porodila ideja za
mladinsko glasbeno
mašo Pesem tisočerih zvonov?
Poromati morava nazaj, v leto 1986. Štiri leDr. Zvone Štrubelj
ta sem bil duhovnik,
bilo je pred 24 leti, takrat sem v Rimu pisal doktorsko tezo.
Salezijanski bogoslovec Ciril Ogorevc je zbiral mladinske ansamble in posamezne pevce in glasbenike, ki so delovali na
področju ritmične duhovne glasbe širom po Sloveniji. Eno
od takih pomembnih srečanj je leta 1986 bilo v Soči, na Primorskem, kamor me je povabil za kratko duhovno obnovo.
Povedal naj bi nekaj misli in mladim glasbenikom dal kakšno iztočnico za ustvarjanje glasbene maše. Razmišljal sem
z avtorjem Anthonyjem de Mellom, ob njegovi pripovedi Pesem tisočerih zvonov. Nekoč je bil otok in na tem otoko tempelj s tisočerimi zvonovi. Tako se ta zgodba začenja. Ko so zapihali vetrovi, je bilo slišati čudovito pesem, pesem tisočerih
zvonov. Toda otok se je pogreznil, z njim tudi tempelj. Prebivalci okoliških vasi pa so vseeno še naprej slišati peti tisočere zvonove. Neki mlad fant je slišal za to pripoved, odpotoval
na tisti kraj in tudi on želel slišati to pesem. Trudil in trudil
se je, a zaman. Šele zadnji dan, ko se je že odpravljal domov,
se je umiril, legel v senco palme in prisluhnil rahlemu šumenju morskih valov. Ko je bil čisto miren, je v sebi zaslišal tisto
pesem, pesem tisočerih zvonov. Na kratko sem povzel zgodbo, ki je na začetku projekta, maše Pesem tisočerih zvonov.
Kaj se je pravzaprav takrat v Soči zgodilo, da je nastala
taka odmevna maša?
Zanimivo vprašanje. Odgovor bi začel takole: Duh veje, kjer
hoče. In takrat je zagotovo zavel v srcih mladih, jih napolnil
z navdušenjem in ustvarjalnostjo. Zgodba jih je tako nagovorila, da so se kar same od sebe porajale melodije za vse dele maše, od uvoda, kesanja, slave, aleluje, darovanja, povzdigovanja, očenaša, obhajila in sklepnega blagoslova. Tako kot
gorski izvir, ki pridrvi nekje iz višin, so začele nastajati originalne melodije, kot so npr. že skoraj vsem mladim slovenskim vernikom poznana darovanjska pesem Kakor je bil ta
kruh.Te pesmi so se nato celo leto 1987 pilile v posameznih
POGOVOR MESECA
glasbenih skupinah, v tistih letih so bili udeleženi: Albatros
iz Žalca, Glasbena skupina Štepanja vas v Ljubljani, Gloria iz
Ljubljane, Jonatan z Brezovice, Lampica s Ptuja, Mi iz Šentjurja pri Celju, Mladinski pevski zbor iz Kopra, Naoportus z
Vrhnike, Nove vezi iz Preserij, Pot iz Cerknega, Shalom iz
Ptuja in Sirius z Ljubljane. K tem je potrebno prišteti še več
talentiranih posameznih pevcev in glasbenikov: Katarina
Bambič, Manca in Tine Golež, Mojca Jevnikar, Zvone Judež,
Mateja in Pia Kunstek, Franci Nahtigal, Ciril, Metod in Tomaž Ogorevc, Minčica Pepelnak, Zvone Perger, Niko Arnerić.
Poleti 1987 so se pevke in pevci zbrali na planini Grintovca,
kjer je projekt dobil svojo prvotno obliko.
Je bilo poleg glasbe še kaj pomembnega, kar je mlade
pevce združilo?
Seveda, glasba sama ne bi mogla tako tesno povezati mladih
iz tako različnih koncev Slovenije. To, kar je bilo odločilno, je
bilo doživetje maše, evharistične daritve. In to čisto na nov
in takratnim mladim primeren način. Do globljega izkustva
evharistije smo z mladimi prihajali v naravi. Tako v Soči kot
na Grintovci smo pripravili doživete maše. V Soči ob komaj
rojeni lepotici, reki Soči, na Grintovci v predalpskem pogorju, sredi planinskega raja. Mirno lahko rečem, da nas je evharistija tako povezala, da smo še danes, po 24 letih skupaj!
Kako ste prišli do imena mladinska glasbena maša
Pesem tisočerih zvonov?
Na začetku smo maši rekli rock maša, kar se je izkazalo za
pretirano, saj so pri maši tudi meditativne, klasične in celo
zborovske pesmi. Sčasoma se je oblikovalo pravo ime: mladinska glasbena maša Pesem tisočerih zvonov. To ime spo-
Jubilejna glasbena maša v stolni cerkvi v Mariboru 27. 10.
2007. Med somaševalci sedanji celjski škof Stanko Lipovšek
minja na izvor, na pripoved, ki nas je navdihnila. Kaže pa
tudi na tiste zvonove, ki zapojejo v srcih vseh, ki se te maše
udeležijo. Mislim, da je to res njeno pravo ime.
Kaj je taka glasbena maša takrat pomenila za mlade in
za slovensko Cerkev?
Lahko rečem, da je bila ta maša kot projekt kar drzna, če ne
celo revolucionarna. Iz besedila takrat mlade glasbenice
Spoštovani vsi, ki jo želite spoznati
Predstavljamo vam MLADINSKO GLASBENO MAŠO.
Njen priimek PESEM TISOČERIH ZVONOV je častitljiv,
saj izhaja iz stare pravljice. Doma je v Sloveniji, od Ptuja
do Kopra in od Cerknega do Brežic – vmes pa tudi na
Vrhniki, Brezovici, Preserju, na mnogih koncih Ljubljane,
v Žalcu, Šentjurju in v Studenicah. Po poklicu je verski
obred; posebnih ambicij v svoji karieri nima. Rojstni dan
ima poleti, na svet pa je prišla v idilični vasi ob Soči.
Nrav ima flegmatično, zmeraj veselo in prav rada sprejme
vsakogar. Ne pokorava se okostenelim dvignjenim prstom, ampak sledi svojemu srcu. Nikoli si ne domišlja, da
je že odkrila Ameriko, vendar z zaupanjem gleda na prehojeno pot in se veseli prihodnje. Z drugimi mašami se
noče kregati, čeprav so jo nekatere tu pa tam zbadale že
od rojstva. V svojem kratkem življenju je morala razreševati mnoga težka vprašanja.Velikokrat se je zbirala na
različnih krajih, da bi lahko oblikovala svojo podobo. Neprestano je gledala v srce, da bi našla tisto, kar je bilo v njej
najbolj iskrenega. Najtežje je bilo, ko je mirila ude, kadar
so hoteli vsak po svoje. Dobro je vedela, da se vsak po svoje trudi igrati svoje resnično življenje. Življenje - to je bila
beseda, ki se jo je maša oprijela. Ali je še sploh kaj, kar bi
bilo boljši zaščitni znak? Maša noče, da se jo komponira,
gleda, posluša, obiskuje v nedeljo, ampak da se jo mašuje.
Pozna sicer nekatere druge maše, ki so obrazci, izpolnjeni
s peresi umetnikov, vendar njej to ne ustreza. Pravi, da se
najbolje počuti, kadar se poistoveti z življenjem samim tako da ob večerih obišče vroče glave in kitare.
Če bi jo vprašali, kakšna barva ji je všeč, bi rekla modra
- to je barva neba, vode in jeansa.
Na vprašanje o svojih prijateljih bi dejala: nekaj jih je vsak, ki ni naiven, še nima slabih namenov.
Če pa bi hoteli vedeti, kaj si najbolj želi ... da bi jo pustili živeti. Veselo, seveda!
Emilija Kladnik
(objavljeno v reviji Sončna pesem 1988/1-2
3
POGOVOR MESECA
Prinašanje darov pri glasbeni maši v Ljubljani pri
Frančiškanih 21. 11. 1987.
Inštrumentalisti in pevci pri maši Pesem tisočerih zvonov v
Ljubljani pri frančiškanih 21. 11. 1987
Emilije Kladnik, ki je danes profesorica glasbe in dirigentka cerkvenega pevskega zbora v Šentjurju pri Celju, je razviden mladostni, morda celo uporniški naboj, ki je šel takrat marsikomu v slovenski Cerkvi v nos. Na to besedilo in
sploh na projekt sam je bilo napisanih veliko pohvalnih, a
tudi kritičnih člankov. Prva izvedba maše je bila 24.10.1987
v mariborski stolnici. Šlo je res za pravi glasbeni in liturgični dogodek. Mladinsko mašo v stolnici nam je omogočil
stolni župnik Stanko Lipovšek, ki je sicer veljal za dobrega
in malce strogega liturgista. Ob 20-letnici maše smo jo
27.10. 2007 slovesno ponovili v mariborski stolnici, kjer je
somaševal tudi stolni župnik Lipovšek. Po dvajsetih letih je
bila sicer v drugačni, bolj harmonični in celoviti obleki. Moram reči, da je bil župnik Stanko Lipovšek zelo navdušen.
Kot vemo, je bil čez tri leta, letos imenovan za celjskega škofa. Naši maši je pomagal pri prvi izvedbi in pri slovesni izvedbi ob 20-letnici projekta, zato smo mu hvaležni in se mu
na tem mestu tudi iskreno zahvaljujemo ter čestitamo za
imenovanje.
Naslednjič smo mašo peli 21. novembra 1987 v frančiškanski cerkvi v Ljubljani, marca 1988 v Borovljah na avstrijskem Koroškem, aprila istega leta v Radenich in 21. maja
1988 v Ljubljani na Rakovniku. Ista skupina glasbenikov je
v letih 1990-92 pripravila glasbeno scenski projekt, muzikal Ceste, ceste, kam vse greste. To je skupino še bolj povezalo, leta 1995 je bila posneta avdio kaseta z izborom pesmi iz
maše. Do leta 2003 so se naše pesmi širile po celotnem slovenskem ozemlju, marsikdo ni niti vedel, od kod prihajajo.
Pesem tisočerih zvonov je ob svojem 20-letnem jubileju v mariborski stolnici (27. 10. 2007) ogrela in bratsko povezala številne vernike
4
POGOVOR MESECA
Mladinskiin družinski zbor Pesem tisočerih zvonov pri maši v
stolni cerkvi v Murski Soboti – 25. 10. 2008
Je bil potem še kakšen močan trenutek za skupino, ki jo
zbira ta mladinski glasbeni projekt?
Da, zelo pomemben trenutek je bil semnar ritmične glasbe v
Schrambergu, v Schwarzwaldu leta 2003. Takrat sem že bil
župnik slovenske župnije v Stuttgartu. Skupino, ki je ustvarjala mašo, sem povabil na ta seminar, priključili so se tudi
mladi iz Stuttgarta. Takrat smo ob duhovnem poglabljanju v
skrivnost svete evharistije našo glasbeno mašo aktualizirali,
jo nekako prenovili in dobila je bolj celovito in bolj pričevalno podobo. Od tedaj naprej jo predstavljamo širom po Sloveniji in tudi v Nemčiji. Na vrsto so prišli naslednji kraji in župnije: novembra 2003 Stuttgart, aprila 2004 Šmihel nad Mozirjem, julija 2004 Ptuj, oktober 2004 Kodeljevo v Ljubljani,
januarja 2005 Brezovica pri Ljubljani, marca 2005 slovenska
župnija v Berlinu, oktober 2005 Cerknica, maj 2005 Mozirje,
oktober 2006 Razbor nad Lisco, septembra 2007 ob moji srebrni maši Videm-Dobrepolje, oktobra
2007 že omenjena dvajsetletnica v
stolni cerkvi v Mariboru. Ne bom našteval številnih krajev v zadnjih treh
letih, med njimi stolna cerkev v Murski Soboti in kot zadnja, 3. oktobra
2010 v Apačah pri Gornji Radgoni.
sovo bližino in njegov blagoslov. S tem ko pojemo, pričujemo,
da ob Jezusovi evharistični mizi postajamo resnični prijatelji. Še kako žive in resnične postanejo Jezusove besede: »Vi
ste moji prijatelji. Ne imenujem vas več služabnike, ampak
prijatelje!« Zanimivo je, da smo od leta 2003 naprej v skupino pevcev začeli vključevati tudi mlade pevce iz posameznih
župnij, kjer mašujemo Pesem tisočerih zvonov. Zanesljivo
lahko rečem, da se je s tem skupina ne le razširila, predvsem
se je obogatila z novimi člani in z novimi vsebinami. Tako
bodo pri maši v Stuttgartu pevke in pevci iz Murske Sobote,
večja skupina iz Apač pri Gornji Radgoni in od drugod, kjer
je mladinska maša pritegnila in navdušila nove člane.
Kaj vam osebno pomeni maševati pri glasbeni
maši tisočerih zvonov?
Pomeni mi zelo veliko, zato se vedno na to mašo duhovno
resno in poglobljeno pripravljam. Pomeni mi pa še nekaj
več. Če se oziram nazaj na svojo duhovniško pot, sem ponosen, da sem poleg številnih skupnosti, v katerih sem deloval in še delujem, dodatno deležen tako pristnega krščanskega in prijateljskega občestva. To je velik dar. Skupina, ki
je ustvarila in še danes oblikuje Pesem tisočerih zvonov, je
pravzaprav moja druga župnija, ki ni nikjer registrirana, a
je živa in dejavna, zapisana v srcu Cerkve. Če me bo ob slovesu s tega sveta sveti Peter vprašal, na kaj sem kot duhovnik najbolj ponosen, mu bom dal preprost in kratek odgovor: da sem mogel s številnimi prijatelji slaviti Jezusa z
mladinsko glasbeno mašo Pesem tisočerih zvonov.
Pogovarjal se je Ljubo Bekš
Ali lahko trdimo, da gre pri tej maši za poseben način krščanskega
pričevanja?
Vsekakor! Ideja, da doživimo veselje
ob srečanju z živim Jezusom v evharistiji, je dobesedno zasvojila pevke in
pevce in jih povezala v trdno prijateljsko občestvo. Vsakič, ko mašo tisočerih zvonov izvajamo, začutimo Jezu- Ustvarjalci glasbene maše Pesem tisočerih zvonov na planini Grintovca poleti leta 1987.
5
VESOLJNA CERKEV
Blaženi
oratorijanec John
Henry Newman
Nepojmljivo veselje je ne le za kongregacijo oratorijancev
sv. Filipa Nerija po vsem svetu, pač pa tudi za Cerkev na
vsej naši zemlji, da je sveti oče oratorijanskega kardinala
Johna Henryja Newmana v nedeljo, 19. septembra 2010, v
Rendalu (Anglija) osebno razglasil in prištel med število
blaženih. Predno je zazvenela intonacija Gloria in excelsis
Deo, je birminghamski nadškof izrazil prošnjo, da najvišji
pastir katoliške Cerkve in sedanji Petrov naslednik izvrši
slovesno razglasitev. Od tega trenutka naprej je v vsej Cerkvi novi blaženi deležen javnega priporočanja in češčenja,
njegov liturgični spomin bo na dan 9. oktobra. To je tisti
dan, ko je bil Newman leta 1845 po dramatičnih tednih in
mesecih notranjega boja in dozorevanja v kraju Littlemore
pred (leta 1963 razglašenim za blaženega) italijanskim patrom Domenicom Barberijem sprejet v katoliško Cerkev.
Dnevni molitveni obrazec, ki ga je sprejela in potrdila Kongregacija za zakramentalni red, vsebuje mnoge bistvene
poglede iz življenja novega blaženega. Vse to je vir mnogih
pristnih navodil za življenje kristjanov sedanjega časa.
Ko je John Henry Newman 16. junija 1833 po težki bolezni
na Siciliji med plovbo od Palerma v Marseille zapisal svojo
gotovo najbolj znano molitev: »Lead, kindly Light« (Za dobrotno luč), še ni bil katoličan in tudi ne oratorijanec. Vendar se že v tej molitvi jasno kaže vodilo njegove molitve,
njegovega samospoznanja in razumevanja, ki opredeljuje
tudi molitev njegovega kasnejšega vzornika sv. Filipa Nerija (1515–1595). Zanj je bil Kristus luč, ki v srcu presvetli
vsakovrstne temine in nejasnosti.
Za svoj nagrobnik je Janez Henrik – kakor ga naziva liturgična molitev Cerkve – izbral napis: Ex umbris et imaginibus in veritatem (iz senc in predstav k resnici). Proti koncu njegovega življenja je postajalo vse bolj jasno, da je bil
Kristus resnica, ki jo je našel. V svoj dnevnik je zapisal: ‚Mislim in upam, da resnično hrepenim le po resnici in da bi
jo vedno sprejel, kjerkoli bi jo našel ... Resnično hrepenim
le po resnici‘. Newman je prehodil poti mnogih senc, pustil
za sabo mnogo človeških predstav, mnogo nepopolnih in
napačnih podob in prepričanj in sledil vztrajno vsakemu
žarku resnice, kjer koli se mu je pokazal in mu zasvetil.
6
Iz senc in predstav k resnici (ex umbris et imaginibus
ad veritatem) – izraža tudi Newmanov pogled na svet. To
je nekakšna formula, iz katere je Newman razpoznaval verodostojna določila človekove inteligence, ki z vso silo iz
smerokazov in podob stremi h gotovi resnici. To ugotoviti
in pojasniti in v čem ta obstaja – je bil za Johna Henryja
Newmana osnovni namen in motiv glede pogojev, ki tako
gotovost zagotavljajo. To je bilo zanj ‚moderno‘, vendar ravno zaradi tega mu ni bilo sprejemljivo nobeno soglašanje z
‚odpadništvom sedanjega časa‘, kakor to opredeljuje v
svojem delu »O bivanju in universalnosti«. S tem je omenil danes še bolj ko tedaj prisoten vidik, da moremo v svojem odnosu do absolutnega doseči spoznanje vedno le v
mejah osebnega dojemanja, ki ga moramo vljudnostno prepustiti posamezniku, in pri tem nimamo v roki (pameti)
ničesar popolnoma gotovega, kar bi moglo služiti kot temelj osebnega življenja.
Kako zelo je našel blaženi Janez Henrik Newman v katoliški Cerkvi svoj notranji mir, izpričuje drugo berilo liturgičnega bogoslužnega branja, ki je bilo izbrano iz 5. poglavja
njegove Apologia pro vita sua (Zagovor svojega življenja).
On sam utemeljuje svojo konverzijo, ki je tako zelo vznemirila njegove anglikanske kolege in sodobnike, da so popolnoma pretrgali stik z njim. Po izidu Zagovora se je spontano odprlo novo razumevanje za Newmanovo pot.
LETO KRŠČANSKE DOBRODELNOSTI IN SOLIDARNOSTI
Nosíte bremena
drug drugemu
Za letošnje pastoralno leto krščanske dobrodelnosti in solidarnosti so si odgovorni v Cerkvi na Slovenskem izbrali pomenljivo geslo »Nosíte bremena drug drugemu« (Gal
6,2). S tem so hoteli poudariti pomen karitativne razsežnosti v življenju vsakega kristjana. Ta karitativnost se lahko kaže na zelo različnih nivojih, vanjo so vključeni tako
posamezniki kot tudi širše ali manjše skupnosti. In ena izmed teh skupnosti ste tudi vi, dragi rojaki po svetu. Mnogim, ki tako ali drugače spremljajo življenje rojakov po svetu, je znana vaša darežljivost oziroma pripravljenost za pomoč tistim, ki so na različne načine doživeli svojo stisko. Ta
vaša drža ni od včeraj, ampak smo ji bili priče tako v tistih
»svinčenih« časih kot tudi dandanes, ko stiska potrka na
vrata, ko človek najmanj pričakuje. Ohranite to vašo držo,
ki ni samo krščanska, ampak občečloveška in k temu
vzpodbujajte tudi druge okoli vas. To je znak solidarnosti,
če hočete prave srčnosti, ki je v današnjem svetu in času
zmeraj bolj redka. To je tudi znamenje pristnega krščanstva, h kateremu nas vzpodbuja naša krščanska skupnost.
Da pa ne bodo ostale zapisane samo besede, ki kličejo k pomoči, je prav, da svoje mesto najde tudi beseda, ki je iskreni izraz zahvale tistih, ki to vašo pomoč znajo usmeriti pomoči potrebnim.
Takole je zapisala Marija Štrbenc, voditeljica Aninega sklada, ob novici, da ste rojaki na romanju v Kevelaerju del svo-
jih darovanih sredstev namenili tistim, ki zaradi nedavnih
poplav v domovini to pomoč resnično potrebujejo.
Dragi romarji, dragi prijatelji!
Tudi med našimi družinami, družinami Aninega sklada, je več
takih družin, ki so bile ob tej ujmi zelo prizadete. Družine iz
Kostanjevice ob Krki, Krške vasi, Davče, Laz pri Kamniku, Lokavca pri Ajdovščini, Laškega in celo iz Ljubljane. Že drugo leto se pri Aninem skladu spopadamo z velikimi težavami. Družin, prosilk za pomoč, je vse več, tudi stiske so večje in očitnejše, kot je bilo to pred leti, darovalcev, ki bi podpirali naš projekt,
pa vse manj, celo donacije podjetij so se popolnoma ustavile.
Zato se vam že zdaj na začetku zahvalim za vse vaše dobro,
za vašo odprto dlan in dobro srce. Srce, ki čuti s tistimi, ki
so pomoči potrebni.
Kot najbrž veste, Anin sklad zdaj združuje že 370 družin, ki
imajo skupaj več kot dva tisoč otrok in le polovico od teh
družin prejema tudi finančno pomoč, drugi pa se z nami
družijo in udeležujejo naših srečanj, ki se jih vedno zelo veselijo. Za vse družine, vključene v Anin sklad, trikrat na leto (3 x) organiziramo skupna srečanja, prvo v aprilu – materinski dan, drugo v juliju ob godu naše zavetnice sv. Ane
in tretje ob koncu leta na miklavževanju.
Organizacija teh srečanj je zelo zahtevna, saj je treba pridobiti kar precej dobrotnikov in animatorjev, ki mi pri tem
pomagajo. Sestre usmiljenke so pri tem nepogrešljive. Res
naredijo veliko dobrega. Je pa res, da tudi nam, ki se pri
Aninem skladu trudimo, te družine dajo neko novo energijo, moč in zavest, da si vedno znova rečemo: SPLAČA SE;
ČE OSREČIMO SAMO ENO DRUŽINO, SE JE SPLAČALO.
K molitvi rožnega venca in hvaležnosti za sadove zemlje nas je vabila cerkev Herz Marien v Frankfurtu.
7
KATEKIZEM
GREH
391. Kaj zahteva od nas sprejetje božjega usmiljenja?
Da bi mogli sprejeti božje usmiljenje, moramo priznati svojo krivdo in se kesati svojih grehov. Bog sam s svojo besedo
in svojim Duhom odkriva naše grehe, nam daje resnico vesti in upanje na odpuščanje.
392. Kaj je greh?
Greh je »beseda, dejanje ali želja, ki je v nasprotju z večno
postavo« (sveti Avguštin). Greh je žalitev Boga, in sicer v
nepokorščini do njegove ljubezni. Greh rani človekovo naravo in oškoduje človeško solidarnost. Kristus v svojem trpljenju popolnoma razkrije greh in ga premaga s svojim
usmiljenjem.
393. Ali obstaja raznovrstnost grehov?
Raznovrstnost grehov je velika. Grehe je mogoče razlikovati po njihovem predmetu ali po krepostih ali po zapovedih,
ki jim nasprotujejo. Lahko jih razdelimo na grehe neposredno proti Bogu, proti bližnjemu ali proti nam samim. Deliti jih je mogoče tudi na grehe, ki jih storimo z mislimi, besedami, dejanji ali tudi z opustitvami.
394. Kako razlikujemo greh po njegovi velikosti (teži)?
Razlikujemo smrtni in mali greh.
395. Kdaj človek stori smrtni greh?
Smrtni greh storimo, ko gre hkrati za veliko stvar, za popolno spoznanje in za premišljeno privolitev. Ta greh uniči v
nas ljubezen, nas oropa posvečujoče milosti in nas pahne v večno smrt pekla, če se ga ne skesamo. Odpuščanje smrtnih
grehov redno prejmemo po zakramentu krsta ali po zakramentu pokore in sprave.
396. Kdaj človek stori mali greh?
Mali (odpustljivi) greh, ki se bistveno razlikuje od smrtnega,
storimo, kadar se pregrešimo v kaki majhni stvari, ali tudi v
veliki, a brez polnega spoznanja in popolne privolitve. Mali
greh ne prelomi zaveze z Bogom, a oslabi ljubezen; v njem
se kaže neurejeno nagnjenje do ustvarjenih dobrin; ovira
tudi, da bi duša napredovala v izvrševanju kreposti in v udejanjanju nravno dobrega; zasluži časne kazni očiščevanja.
397. Kako se v nas množi greh?
Greh stori, da postane greh privlačen; s ponavljanjem istih
dejanj nastane grešljivost, tj. nagnjenost h grehu iste vrste.
398. Kaj je grešljivost?
Grešljivost (pregrehe), v nasprotju do kreposti, so zle navade, ki zamračijo vest in nagibajo k zlu. Pregrehe moremo
porazdeliti v sedem tako imenovanih glavnih grehov, ki so:
napuh, lakomnost, nevoščljivost, jeza, nečistost, požrešnost,
lenoba.
399. Ali imamo odgovornost pri grehih, ki jih storijo drugi?
Odgovornost imamo, kadar pri njih sodelujemo s krivdo.
400. Kaj so grešne strukture?
So družbene razmere ali ustanove, ki nasprotujejo božji postavi. Te so izraz in posledica osebnih grehov.
8
MLADINSKA STRAN
Kako naj molim?
Zelo rada bi napredovala v molitvi, vendar ne znam moliti dalj časa - molim le na kratko zjutraj in zvečer. Kje lahko dobim navodila za meditacijo?
Metka
Draga Metka! Molitveni obrazci, npr. jutranja in večerna
molitev, ki smo ji pogosto zvesti od otroštva, je način, kako
lahko vstopimo v dan s Kristusom in ga z njim sklenemo.
Toda naše srce si želi več, želi si živeti iz božje ljubezni in jo
vračati, kolikor le more. Želi si spoznati, kdo je ta Jezus, kdo
je Oče, kdo je Sveti Duh. Zato potrebujemo čas, saj je vseeno, kako ga poimenujemo - meditacija, kontemplacija ...
ali čas, ko želim biti pred njim, z njim, mu prisluškovati in
dovoliti, da mi spregovori. To je privilegij vsakega človeka da ima možnost spoznati božji obraz. To tudi ni nagrada za
to, ker se trudimo ali ker bi bili dobri, boljši ... nasprotno,
Bog se nam lahko razodeva le, če smo pred njim resnični,
če sprejmemo svojo ustvarjenost, nebogljenost, grešnost, a
tudi željo, da bi ga spoznali.
Predvsem je potrebno, da si najdeš čas in prostor, ko veš, da
te ne bo nihče motil in si tudi sama ne dovoliš, da bi te kaj
motilo - izklopiš telefon (tudi prenosnega!), poskrbiš, da te
v prostoru čim manj moti pogled na predmete, ki bi te raztresali (moliti ob televiziji v času športnih iger ali zabavnih
oddaj, ob kupu knjig pred pomembnim izpitom ali v bližini čokolade, ko smo lačni, povečuje možnosti za raztresenost ali borbo proti kakim nadležnim skrbem). Mnogo laže je moliti v kakšni kapeli - v nekaterih večjih mestih ali v
krajih, kjer so samostani, lahko najdemo takšne mirnejše
kraje molitve. Pomembno je, da se na začetku molitve spomnimo, da smo pred Gospodom, in mislim, da je najlepše,
če jo pričnemo s križem. S križem molitev tudi sklenemo ker je to znamenje božje ljubezni do nas. Kolikor bolj zares
vzamemo ta čas, toliko več sadov bo lahko prinesel. V času
same molitve prisluškuješ svojemu srcu - in iščeš Kristusa
- ga spoznavaš ob razmišljanju ob evangeliju, ob življenju
svetnikov, ob kakšni duhovni meditaciji, ali si preprosto
pred njim, brez besed, z vdanostjo srca, ki ljubi.
Iskanje pravil v molitvi je iskanje opornih točk in nekatere
so dejansko potrebne, predvsem tiste, ki nam dajejo vedeti, da smo na pravi poti. Ljudje smo pač precej občutljiva
bitja, in brez pravih smernic tvegamo, da odplujemo v lastni domišljijski svet ali si zgradimo lastne razumske koncepte, ki nas namesto v realnost ljubezni lahko odpeljejo v
namišljeno duhovnost. Ampak mislim, da Bog brez težav
poskrbi za nas, če sprejmemo, da mi sami nismo absoluten
izvor resnice. Zato je potrebno hranjenje z božjo besedo in
branjem cerkvenih očetov, dobrih duhovnih knjig. Dobiš
jih v večini župnišč ali v cerkvenih knjigarnah. Lep pozdrav!
Petra
9
RAFAELOVA DRUŽBA
Svete Višarje – blizu Bogu
in Slovencem po vsem svet
V začetku letošnjega septembra smo se mladi zbrali že na
6. višarskih dnevih mladih. Sprva smo načrtovali tridnevno
srečanje, vendar je jesensko deževje naredilo svoje. Montaž,
ki smo ga načrtovali za prvi dan, bo moral počakati do naslednjega leta. Toda če je bil petek še ves kisel, pa nas je ob
vznožju Višarij v soboto zjutraj pričakalo jasno in vedro nebo. Večina se nas je zbrala že v Ljubljani. Veliko je bilo znanih obrazov, zato je bila vsaka zadrega odveč. Naše žlobudranje, no, veliko smeha in zanimivih pogovorov, ni motilo
niti sopihanje proti vrhu Svetih Višarij. Toda ob misli, da bi
bilo lahko še huje (nam vendarle ni bilo treba nositi še višarskih polen, pa tudi nahrbtnikov ne – ti so se peljali z
gondolo), smo lažje premagovali višinsko razliko.
Že ob vznožju se nam je pridružil gost tokratnih višarskih
dnevov dr. Jernej Župančič, predavatelj politične geografije
na ljubljanski filozofski fakulteti. Verjetno nisem bila edina,
ki sem bila nad tem, da se je tudi predavatelj z nami podal
peš proti vrhu, navdušena. To smo seveda dodobra izkoristili ter že med potjo odprli kar nekaj zanimivih tem s področja slovenstva, vprašanja izseljenstva in zamejstva. Po
okrepčilu v Ehrlichovem domu je sledilo zanimivo predavanje dr. Župančiča o slovenski diaspori, o odnosu matične
države do Slovencev v zamejstvu in izseljenstvu. Velikokrat
se namreč zdi, kot da Slovenci nočemo nič slišati o svojih
rojakih po svetu. Kje so razlogi za to? Ali je Slovenec še ve-
Sveta maša v višarskem raju
10
Del tokratne višarske ekipe ob Rabeljskem jezeru
dno Slovenec, čeprav ne govori slovenskega jezika? Kako živeti slovenstvo v času globalizacije, izginjanja mej? Na vsa
ta vprašanja je skušal predavatelj odgovoriti, obenem pa
nas spodbuditi, da bi tudi sami začutili vse bogastvo, ki ga
slovenstvo, doma ali čez mejo, prinaša vsakemu izmed nas.
Po predavanju je sledila še zanimiva razprava, kjer pa smo
zajadrali še na druga družbeno aktualna področja. Zdi se
mi, da se je tudi predavatelj, še isti dan se je namreč moral
vrniti v dolino, le stežka poslovil od nas. Biti s skupino mladih, ki razmišljajo s svojo glavo, ki želijo razširiti svoja obzorja, je v današnjem času verjetno bolj redka dobrina.
Pozno popoldne se nam je pridružil tudi p. Tomaž Mikuš. Po
maši, ki smo jo imeli v cerkvi, je sledila še odlična večerja, prijeten družabni večer ter čisto prekratka noč. Ker smo hoteli
priti na Kamniti lovec pred ostalimi nedeljskimi pohodniki,
je bilo seveda treba zgodaj vstati. A nam je uspelo. Če odmislim mraz na vrhu, je bil občutek ob pogledu na okoliške gore neverjeten. Nazaj grede smo našli tudi primeren prostor za
mašo v naravi. Kdor ni
bil tam, si težko predstavlja, kako bogato doživeto je lahko bogoslužje, ko
si tako blizu Bogu. Res, p.
Tomaž zna. Po maši je
sledila še refleksija na sobotno predavanje, bolj ali
manj ubrano smo temu
dodali še nekaj pesmi in
že se je bilo treba vrniti v
dolino. Tako so se končali še eni čudoviti in bogati višarski dnevi.
Helena Jaklitsch
MLADA SREČEVANJA
Identiteta
Dandanes mora marsikdo iskati svoje korenine zunaj države, v kateri živi in dela. Postavlja se torej vprašanje, kaj
opredeljuje človekovo identiteto. Je to jezik? Ljubezen do določene dežele? Občutek pripadnosti?
O tem sta razmišljala Bianka Kantužar iz Essna v Nemčiji in Štefan Kopač, doma iz Guncelj nad Ljubljano.
Urška
Le zaradi znanja oziroma neznanja slovenščine verjetno še ne moremo reči, ali nekdo je Slovenec ali ne. Kakšno je
vajino mnenje, vajina osebna izkušnja glede jezika?
Sem iz Nemčije - rojena v Essnu, tu živim in delam. Sem pa
tudi Slovenka! Oče je Slovenec, mama Madžarka, naš skupni jezik pa je nemški, zato se nisem nikoli dobro naučila
slovenščine. To me žalosti. Rada bi znala še bolje govoriti
slovensko, da bi znala izraziti vse, kar se me dotakne in lepša moje življenje. Zavedam se, da je jezik tisti, prek katerega čutiš in izražaš svojo pripadnost. Modrosti pravijo, da je
tvoja domovina ali identiteta tisti jezik, v katerem sanjaš,
razmišljaš, izražaš svoje najgloblje misli.
Skrb za jezik je zelo pomembna, česar se Slovenci v domovini žal premalo zavedamo. Tako pri vsakodnevni rabi jezika pogosto uporabljamo najrazličnejše popačenke in tujke.
Njihova uporaba se nam včasih zdi celo moderna, zato moramo poskušati razumeti, koliko napora, volje in truda morajo v ohranjanje jezika vlagati naši rojaki in njihovi potomci v tujini, kjer je uradni jezik tuj, ter podpirati vsak interes - tako rojakov kot tujcev - za slovenščino.
Kaj je tisto, kar po vajinem mnenju nekoga »naredi« Slovenca?
Po srcu in mišljenju sem Slovenka - rada sodelujem v Slo- Slovenca po mojem mnenju naredi ljubezen do naroda,
venskem kulturnem in športnem društvu Bled Essen, do kulture, jezika in domače zemlje. Zavedati se je treba, da nič
nedavnega sem plesala v folod naštetega ni nastalo
klorni skupini društva in
samo od sebe in se prav
prav tam odkrila ljubezen do
tako tudi ohranilo ne bo.
vsega, kar diši po slovenstvu.
Zato se mora zavedni
Mislim, da smo tudi Slovenci
Slovenec truditi odkrivapo svetu pomemben del sloti in varovati lastne in
venskega naroda. Prepričana
narodne temelje, se vesem, da ni samo jezik tisti, ki
stno udeleževati držadoloča, ali je nekdo Slovenec
vljanskih dolžnosti in
ali ne. Ljubezen do druge doskrbeti za ohranjanje
movine, občutki zaupljivosti,
vsega domačega v dovarnosti in domačnosti me
movini, zamejstvu in
prevzamejo takoj, ko sem dosvetu ter vedno s ponoma v Sloveniji.
som reči: Slovenec sem.
Udeleženci 6. višarskih dni
11
KOMENTAR MESECA
Voluharji
Najmanj prijetno je o nekom govoriti ali
pisati grde stvari. Tokrat se temu, kljub
najboljši volji, ni mogoče izogniti.
Slovenijo zadnje čase pretresajo javni protesti
in štrajki. Nedavno so zamrznili, to pomeni
začasno prekinili, svoj štrajk državni
uslužbenci. Resda ne vsi, ampak
ko prekinejo delo policisti, cariniki,
različne vrste državnih inšpekcij
in podobno, tudi zdravniki, je zadeva
več kot resna. Glede na dejstvo,
da se podobno dogaja marsikje v Evropi,
bi se bilo mogoče potolažiti z mislijo,
da smo pač v toliko želeni Evropi, toda
resnica je drugačna. Poglavitni vzrok za
ljudsko nezadovoljstvo niso slabe razmere
zaradi gospodarske krize, ampak
nefunkcioniranje pravne države.
V Sloveniji vlada brezpravje.
Številni delavci, zlasti v gradbeništvu in nekaterih dejavnostih, ki slonijo predvsem na nezahtevnem ročnem delu,
protestirajo, ker že mesece ne dobijo plač. Lastniki podjetij
so se namreč tako zadolžili s prevzemanjem nekdanjih državnih podjetij, da ne morejo odplačevati kreditov, ali pa so
denar naložili v posle, ki (še) ne prinašajo pričakovanih dohodkov. Problem je še toliko hujši, ker mnogi med njimi že
mesece niso plačevali za svoje zaposlene prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter državnih davkov.
Vlada in njeni organi ne ukrepajo, ker so v ozadju teh sramotnih in demokratične države nevrednih dejanj posamezniki, ki so z njo ideološko ali interesno povezani. V nekaterih primerih je država celo solastnik teh podjetij. Neredko je opaziti v trgovinah, kako policija odpelje tatiča, ki je
zmaknil blago v vredosti največ deset evrov, tem, ki se okoriščajo z milijoni, pa se ne zgodi nič. Nasprotno. Pogosto jih
je mogoče videti ob slavnostnih priložnostih v krogih izbranih.
12
Državni uslužbenci so štrajkali, ker je bila vlada zavezana 1. oktobra dvigniti plače.
Ko se je Slovenija pripravljala za prevzem evra, so se namreč državni uslužbenci odpovedali polovici normalnega letnega povečanja plače z
obljubo, da bo to v točno določeni prihodnosti poravnano. Vlada se izgovarja na krizo, trdi, da nima denarja. To
je seveda res, toda dolgove je treba priznati, ne pa izdajati
zakonov, s katerimi jih (za nazaj!) anulira. Zadeva je še grša. Namesto da bi se obnašala kot pošten, vendar nesrečen
dolžnik, je s širjenjem neresnic nahujskala preko državi
vdanih medijev proti njim velik del prebivalstva. Ker je v
Sloveniji pravna in politična kultura nizka ali pa je sploh ni,
so ubogi preprosti državljani, pa ne samo ti, tej nespodobni igri nasedli. Ker trdi, da hočejo višje plače, v resnici gre
za plačevanje dolga, vidijo ljudje v njih nemogoče egoiste,
ki bi radi bolje živeli. In take zahteve postavljajo v za državo najbolj neprimernih časih. Ker bi Slovenija, če bi zavist
gorela, lahko shajala brez običajnih virov energije, ima vlada vajeti dejansko v svojih rokah in se ji za prihodnost ni
treba bati. Ljudje so po stari komunistični praksi spet dobili sovražnike države.
Že tako nizek ugled države še pada, ker se predsednik njene vlade druži z ljudmi, ki v svetu nimajo ugleda (predsednik Libije, Črne gore, bosanske Srbije …). Tako ni nenavadno, da mu nekateri očitajo vračanje v nekdanje jugoslovanske čase in navade.
Številni ljudje so v takih negotovih razmerah zelo razočarani nad svojo državo. Namesto da bi se veselili njene bližnje
dvajsetletnice, se bojijo prihodnosti. Imajo občutek, da ji
nekdo spodjeda korenine, smisel obstoja. Nekdo jih je nedavno označil za voluharje. To so škodljivi glodavci, ki
drevju, trti in drugim koristnim rastlinam spodjedajo korenine in zato nadzemski deli žalostno propadejo. V prenesenem smislu pa pomeni ljudi, ki zaradi lastnih koristi prikrito in zahrbtno škodujejo soljudem. Žal je tokrat njihova žrtev ne družba kot taka, ampak slovenska država, ki smo si
jo tako želeli.
Voluhar, škodljiv glodavec, človek.
Stane Granda
PRISLUHNIMO DOMOVINI
Iz državnega zbora …
Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu je 6. oktobra v državnem zboru razpravljala o pobudi za spremembo
ustave, po kateri bi zamejci in izseljenci dobili zastopstvo v slovenskem parlamentu. Na koncu se je komisija zavzela za tesnejše sodelovanje s Slovenci zunaj njenih meja, »vključno z
razmislekom o ustavnih spremembah«, a brez nakazanih rešitev. Sklep, ki ga je komisija podprla soglasno, tako ne predvideva, kaj naj bi spreminjali v ustavi. Se je pa v razpravi govorilo predvsem o dveh novih poslancih v državnem zboru - eden
bi zastopal slovensko manjšino v sosednjih državah, drugi pa
Slovence po svetu. Čeprav so idejo z redkimi izjemami načeloma podprli vsi predstavniki manjšinskih in izseljenskih organizacij in društev, pa so nad njo zadržani predvsem na strani vladne koalicije. Kot je povedal državni sekretar v uradu za
Slovence v zamejstvu in po svetu Boris Jesih, vlada možnosti
ustavnih sprememb sicer ne izključuje, a o njih niti ne razmišlja, predvsem ker je za to potrebna dvotretjinska večina.
Rekli so …
Božo Rustja za RO
Ob beatifikaciji Lojzeta Grozdeta so se pojavili ugovori, da
partizani vere niso preganjali in da je bilo med njimi več kot
90 % vernih. To, da niso preganjali vere, se da z lahkoto ovreči. Res pa je, da so jo zlorabljali. Delali so se verne, hodili k
polnočnici in k drugim pobožnostim – tudi po ukazu, da bi
zavajali verne ljudi in si pridobili med njimi simpatije. Ljudi,
ki sedaj tako poudarjajo vernost partizanov, bi vprašal: Kje pa
ste bili do sedaj? Zakaj niste vsa povojna leta niti omenili tega? In v vseh povojnih letih ni organizacija, katere 90 % ljudi
je bilo vernih – sam menim, da jih je bilo še več – ob spominu na pobite in umrle nikoli pokazala spoštovanja do njihovega prepričanja in molila zanje. Niti ene maše ni bilo darovane za te žrtve. Kolikokrat se zgodi, da prav predstavniki organizacije, ki naj bi negovala spomin na bojevnike za svobodo, ob pogrebu svojega vernega člana ne gredo niti v cerkev!
Če bi res spoštovali verne ljudi, bi to storili. Pa ne šele danes.
Za to je bila priložnost že 65 let! V Evropi je normalno, da se
ob spominu na padle vojake pa tudi druge žrtve, zanje opravi molitev. Tudi če je na oblasti levica. Seveda prava levica.
Pred volitvami …
Predsedniki pomladnih strank so v pogovoru za Radio Ognjišče pokomentirali aktualno dogajanje v državi ter ocenili potek kampanje pred letošnjimi lokalnimi volitvami.
O stavki
Brez komentiranja največje stavke v samostojni Sloveniji, stavka
namreč približno 80 tisoč javnih uslužbencev, ni šlo. »V vsakem
primeru je ta stavka nek rezultat nakopičenih problemov v javnem
sektorju, ki jih ta vlada preprosto ni v stanju rešiti,« je prepričan
predsednik SLS-a Žerjav. Opozoril je, da je potrebna temeljita reforma tega sektorja, predvsem v smeri zniževanja stroškov. Žerjav
meni, da je socialni dialog voden napačno, na kar je opozorila tudi predsednica Nove Slovenije. »V teh dneh sem večkrat slišala, da
je pomanjkanje dialoga. Verjetno je to tudi res, saj opažam, da tudi
pri drugih težkih vprašanjih vlada pravzaprav ne posluša državljanov,« je dejala Novakova in ob tem kot primer navedla družinski
zakonik. Janša je povedal, da plačna reforma, ki ji mnogi očitajo, da
je bila pripravljena in se je začela izvajati narobe, ni projekt prejšnje vlade. »Zakon, ki se zdaj imenuje plačna reforma, je bil sprejet
leta 2002, v času, mislim, da še celo Drnovškove vlade,« je dejal.
O poplavah
Kar dve tretjini Slovenije je bilo poplavljene po zadnjem močnem deževju. Prizadete so bile številne občine. Škoda na stanovanjskih, gospodarskih in poslovnih objektih je precejšnja. Janša vladi očita, da je podcenila obseg poplav. »Bil sem v številnih
slovenskih občinah, ki so bile prizadete. In manjša, kot je bila občina, bolje so se znašli in si pomagali med seboj. Najslabše je bilo
v Ljubljani,« je povedal predsednik največje opozicijske stranke.
Predsednica N.Si je prepričana, da bi bile posledice naravne nesreče lahko manjše. »Klimatske spremembe so dejstvo, zato bomo
morali nanje odgovoriti in se nanje v prihodnosti bolje pripraviti,« je poudarila. Predsednik SLS-a je spomnil na naravno katastrofo, ki je v času mandata prejšnje vlade prizadela Železnike.
O kampanji
Kako je predsednica Nove Slovenije zadovoljna s potekom kampanje pred letošnjimi lokalnimi volitvami? Kot pravi, se borijo.
»Vesela sem, da smo vložili svetniške liste v 190-ih slovenskih občinah od 210-ih, kar 20 več kot na prejšnjih volitvah, in da imamo v
tretjini občin svoje županske kandidate, da imamo nekatere odlične kandidate.« Prepričana je, da bo rezultat 10. oktobra soliden.
»Za Novo Slovenijo je rezultat zelo pomemben, lahko je nadaljnja
spodbuda pri našem delu,« je še povedala Novakova. Predsednik
SDS-a je komentiral zadevo Patria, o kateri se spet govori pred
volitvami. Bo to 10. oktobra škodilo največji opozicijski stranki?
Janša pravi, da škoda nastaja že zato, ker se mora SDS s tem
ukvarjati. »Odkar se je začela volilna kampanja, sem vsak drugi
dan na sodišču. Ne samo zaradi Patrie. V tem času so razpisane
vse možne obravnave, ki jih pred tem ni bilo tri, štiri leta. Seveda
se o tem poroča, četudi se nič ne zgodi,« je pojasnil in dodal, da bi
morali predvolilni čas namenjati predstavitvam programov.
13
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
Slovenijo je v drugi polovici septembra zajelo obilno deževje. Najprej bilo poplavljeno Zagorje - poplavilo je tudi tovarne Svea, Eti in IGM ter mestni trg. Laško je bilo nekaj
dni odrezano od sveta. Težave so imeli v Celju in Žireh. Poplavljala sta reka Hubelj in potok Lokavšček, zato je bil pod
vodo tudi del Ajdovščine, prav tako del občine Miren-Kostanjevica. Težave so bile tudi v Podravju. Ko se je povodenj
umaknila v spodnji tok Save in Krke, sta obilno poplavili
Krško-brežiško polje. Povsem pod vodo je bila Kostanjevica na Krki. Pod vodo je bil tudi jugozahodni del Ljubljane.
Zalitih je bilo okoli 1200 objektov, mnogo ljudi je bilo brez
elektrike. Velike težave so povzročali tudi zemeljski plazovi.
Številne ceste so bile neprevozne, prav tako železnica, edino prevozno sredstvo je bil marsikje čoln. Do torka je bil
zaradi neprevoznosti ceste zaprt tudi mejni prehod Dragonja. V južnem delu občine Dobrepolje, na območju Strug,
se je dvignila podtalnica, ponekod za več metrov. Reka Iška
je najprej poplavljala, nato je preko noči poniknila s površja in se nato zopet vrnila. Domačini ne pomnijo takega primera.
Poplave so zahtevale tudi tri človeška življenja. Prizadetim
so pomagali gasilci, pripadniki civilne zaščite, prostovoljci
ter vojaki in policisti. Vseh je bilo več kot 7 tisoč. V gospodarstvu je po prvih ocenah Gospodarske zbornice Slovenije nastalo za več kot 40 milijonov evrov škode. Ocene kmetijskega ministrstva za enkrat kažejo na več kot 30.000 hektarjev poplavljenih kmetijskih površin. Na cestah in železnici naj bi bilo po prvih izračunih škode za skoraj 17 milijonov evrov.
Lastnikom nepremičnin, ki Geodetski upravi RS (Gurs) ne
bodo posredovali manjkajočih podatkov ali ne bodo sporočili podatkov, ki izkazujejo dejansko stanje, grozi globa. Zakon o evidentiranju nepremičnin določa, da lahko Gurs podatke o nepremičninah zbira z vprašalnikom pri lastniku,
uporabniku ali najemniku nepremičnine ali upravniku
stavbe. Ti morajo najpozneje v 30 dneh od dneva prejema
vprašalnika poslati pravilne in popolne podatke o nepremičnini. Če tega ne storijo, znaša globa za fizično osebo od
41 do 626 evrov. Kot omenjeni vprašalnik pa se zdaj po pojasnilih Gursa šteje tudi obvestilo o poskusnem izračunu
vrednosti nepremičnine, ki smo ga prejeli vsi imetniki nepremičnin v Sloveniji.
*
Nova Slovenska zaveza je na Teharjah pripravila spominsko
slovesnost v spomin na žrtve povojnih pobojev. Celjski škof
Stanislav Lipovšek, ki je daroval sveto mašo, je v svoji pridigi dejal, da ko si prizadevamo za spravo, moramo najprej
poudariti, da sprava nikoli ne zanika resnice. Predsednik
zaveze Anton Drobnič pa je v svojem nagovoru povedal, da
letos mineva 20 let, ko se je slovenska vlada odločila postaviti primeren spomenik teharskim žrtvam, ki pa danes že
razpada in je potreben popravil. Po Drobničevih besedah
po dolgih letih in velikanskih stroških na kraju nekdanjega
taborišča na Teharjah danes stoji betonski kolos, eden največjih spomenikov v državi, ki pa nima vidnega napisa, da
je bilo tukaj leta 1945 prisilno taborišče.
*
V cistercijanskem samostanu v Stični je v soboto, 18. septembra, potekal 29. festival Stična mladih. Kljub slabemu
vremenu se je zbralo več kot pet tisoč mladih. Dogajanje se
je začelo s festivalom mladostne vere, nato so imeli mladi na
voljo 22 različnih delavnic o ljubezni, izzivih in težavah mladih, o revščini, socialni izključenosti in solidarnosti. Srečanje pa je vrhunec doseglo s sveto mašo, ki jo je daroval nadškof Marjan Turnšek. Ta je v nagovoru mlade povabil, naj
zaupajo ljubezni in ji sledijo, najprej tisti, ki se razvije med
nami in Bogom, kakor tudi tisti, ki se razvija med nami.
*
Vas Struge v Suhi krajini je bila vsa pod vodo.
14
Državni zbor je s 65 glasovi za in nobenim proti sprejel novelo zakona o odnosih Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja.
Spremembe, ki med drugim urejajo sklepanje pogodb za financiranje manjšinskih projektov in vendarle ohranjajo izrecne omembe rimskokatoliških misij v tujini, so pred tem poslanske skupine soglasno podprle. Zakon ureja možnost sklepanja večletnih pogodb za financiranje programov in projek-
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
ta. Ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres je blagoslovil prostore dekanata. Nadškof Stres je dejal: »Ponosen sem,
da lahko danes blagoslavljam prostore dekanata. To je prvi
blagoslov nove katoliške univerze. In dvakrat sem ponosen,
ker so te stvari tako skromne.« Ko si bodo nasledniki, ki
bodo delovali na katoliški univerzi, čez 20 ali 30 let ogledovali slike, bodo lahko ponosni na to, kaj je nastalo iz tako
skromnih razmer. »To bo poseben čar, ko vidiš, iz kako
skromnega zrnca je nastalo veliko drevo.«
*
Udeleženci festivala mladih v Stični (foto: arhiv Družina
/ Tatjana Splichal)
tov manjšinskih in zdomskih organizacij. Sedanja ureditev, ki
je dopuščala le enoletno financiranje, je namreč za organizacije predstavljala nepotrebne administrativne obremenitve.
*
V ljubljanski stolnici svetega Nikolaja je bila slovesnost zlate maše kardinala Franca Rodeta. Pridigal je mariborski
metropolit nadškof Franc Kramberger, ki je dejal, da je Rode v času nadškofovske službe v Ljubljani bil živa vest svojedobni družbi in da je z neutrudnim delom in intuitivnim
uvidom v prihodnost postavljal kažipote Cerkvi na Slovenskem. Slovesnosti v ljubljanski stolnici svetega Nikolaja so
se udeležili številni duhovniki, vsi slovenski škofje in tudi
beograjski nadškof Stanislav Hočevar.
*
Petrol je v tem tednu začel prodajati električno energijo gospodinjstvom in malim poslovnim odjemalcem po vsej
Sloveniji.
*
Visoka zunanja predstavnica Evropske unije Catherine
Ashton je določila 29 novih veleposlanikov. Med njimi ni
nobenega Slovenca. Naši politiki so razočarani.
*
Murskosoboški škof Peter Štumpf je blagoslovil obnovljeno
in urejeno Kuharjevo spominsko hišo na Gornjem Seniku v
Porabju. Z odprtjem spominske hiše se krepi tudi upanje, da
bo tamkajšnja slovenska beseda še živela in tudi preživela.
Projekt je namreč del čezmejnega sodelovanja med Slovenijo in Madžarsko. Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjan Žekš je ob tem poudaril, da Slovenija kljub finančni stiski ne bo zmanjšala pomoči zamejskim Slovencem.
*
Predavanja se bodo v letošnjem akademskem letu prvič začela tudi na Fakulteti za poslovne vede Katoliškega inštitu-
V cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani je bila slovesna maša po izkopu posmrtnih ostankov božjega služabnika Janeza Frančiška Gnidovca. Njegove posmrtne ostanke so položili v grobnico v cerkvi. Slovesno somaševanje je
vodil ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres. »Njegovi
posmrtni ostanki so prišli v to cerkev, v kateri je leta 1924
prejel škofovsko posvečenje. S tem dejanjem je prišel bližje
nam, da bi mi bili bližje njemu, da bi nas njegov zgled svetništva spodbujal k takemu požrtvovalnemu in nesebičnemu življenju, kakršnega je izpričal v svojem pastirskem poslanstvu,« je povedal nadškof Stres.
*
Septembrska deflacija je bila polodstotna, na letni ravni je
inflacija znašala dva odstotka, povprečna letna inflacija pa
1,7 odstotka. Javnofinančni primanjkljaj v Sloveniji je v
drugem četrtletju dosegel 8 odstotkov BDP-ja. Letos naj bi
po napovedi ministrstva za finance znašal 5,6 odstotka
BDP. Banka Slovenije za letos napoveduje 1,1-odstotno rast
gospodarstva. Za prihodnje leto se bo rast približala slabima dvema odstotkoma, šele v letu 2012 pa naj bi se okrepila na skoraj tri odstotke. Ob koncu septembra je bilo 97.908
brezposelnih, kar je 1,1 odstotka manj kot avgusta in 10,8
odstotka več kot v enakem obdobju lani.
*
Šport
*Teniški igralci so v Litvi po dramatičnem razpletu znova priborili status prvoligaša v evroafriški skupini Davisovega pokala. Še posebej uspešna sta bila Grega Žemlja in Blaž Kavčič.
*Namiznoteniški igralci so se tudi uvrstili v prvo skupino
na evropskem prvenstvu.
*Športni plezalci so bili na evropskem prvenstvu na Tirolskem zelo uspešni. Ne sicer kot posamezniki, osvojili pa so
tri kombinacijske kolajne. Zlato je dobila Mina Markovič,
srebrno pa Natalija Gros in Klemen Bečan.
*Borut Božič se je s kolesarske dirke po Veliki Britaniji vrnil z etapno zmago in končnim drugim mestom.
15
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
A
N
G
L
I
J
A
LONDON
Med papeževim obiskom v Veliki Britaniji je bila tudi naša katoliška skupnost aktivna in navzoča predvsem v
dnevih 17. in 18. septembra, ko se je
sveti oče mudil v Londonu. Zlasti v soboto, ko je vodil ob 10. uri dopoldne
bogoslužje v westminstrski stolnici,
smo bili tam navzoči po svojih zastopnikih, slovenskem župniku Cikaneku
in predstavniku župnijskega sveta,
Ivanu Lavriču, tudi Slovenci. Ker je naša skupnost v Angliji majhna, smo
imeli dovoljenje za udeležbo pri papeževi maši samo za dve osebi in pri molitvenem bdenju v londonskem Hyde
Parku za skupino 11 oseb. Kasneje se
je izkazalo, da bi bila naša skupina lahko večja, a že čas ni dopuščal za prijavo in zelo natančno registracijo zaradi
poostrenih varnostnih ukrepov.
Srečanje s papežem v Hyde Parku
Potrebno pa je reči, da je papežev
4-dnevni obisk izredno lepo potekal.
Že vreme je bilo temu obisku tako zelo naklonjeno, da je to prava redkost v
tej deželi. Mediji, posebno BBC TV in
radio, so izredno lepo: naklonjeno,
spoštljivo in dostojanstveno komentirali papežev obisk in ga v celoti pokrivali vse štiri dni obiska, tako rekoč:
spremljali so vsak papežev korak na
tem otoku. Že ob svojem prihodu na
Škotsko, v Edinburgu, kjer ga je sprejela kraljica Elizabeta in vse škotske
družbene in politične avtoritete, je doživel s strani spontanih in gostoljubnih Škotov (katoličanov in nekatoličanov) pravo navdušenje, še posebno pri
Slovenske barve pri vigiliji s papežem v Hyde Parku
16
bogoslužju v Glasgowu. Škoti so bili
ponosni, da je papež začel svoj obisk
ravno pri njih, v deželi, ki postaja vedno bolj samozavestna. Na Škotskem
kakih nergačev ali nezadovoljnežev s
papeževim obiskom sploh ni bilo, ali
pa so bili v tako majhni skupini, da
sploh niso prišli v obzir. Tudi v Londonu, kjer so zlasti tuji mediji, predvsem slovenski, napovedovali dokaj
črn scenariji za papeža, se je kljub pripravljenemu in organiziranemu nergaštvu (bilo je polno jeze in precej kričanja) vse lepo »razblinilo, kot milni
mehurček v zraku« (ki je lepa primerjava v pismu bralca I. Gačnika v tedniku Družina) in še pravi: »samo naši
(tj. slovenski) novinarji tega niso opazili«. Nasproti temu »milnemu mehurčku« nekaterih nergačev v Londonu (vprašanje tudi je, koliko od teh je
bilo v resnici Britancev?!) pa je bil odgovor v kakih 80 tisočih, predvsem
mladih, ki so napolnili ogromno areno v Hyde Parku ob molitvenem bdenju s papežem. Veselje in navdušenje
teh mladih in množic, ki so svetega
očeta spremljale razvrščene po ulicah
Londona, je dobesedno osupnilo tukajšnje televizijske komentatorje. O
tem seveda slovenski medijski komentatorji molčijo!
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Vrhunec papeževega obiska pa je bilo
bogoslužje v parku Cofton, v Birminghamu, v nedeljo, 19. septembra, ko je
sveti oče povzdignil kardinala Johna
Henryja Newmana v blaženega. Proti
večeru, ob 18.41 uri, se je potem z birminghamskega letališča od Britancev
poslovil. Za obisk se mu je na letališču
ponovno zahvalil britanski ministrski
predsednik ali predsednik vlade David Cameron.
Po poletnih počitnicah, ko v mesecih
julij in avgust ni bilo rednih slovenskih maš v kapeli »Našega doma«,
smo na drugo nedeljo v septembru,
12. septembra, zopet začeli z rednimi
slovenskimi mašami, ki bodo odslej
na vsako drugo nedeljo v mesecu, ob
4. uri popoldne, vse do meseca junija
– do prihodnjih poletnih počitnic. Te
sv. maše so namenjene vsem našim
rojakom iz Londona in okolice. Tokrat
se je slovenske sv. maše udeležilo bolj
malo rojakov. Upamo, da jih bo prihodnjič prišlo kaj več. S. C.
Rajko Vatovec iz Readinga je odšel v
večnost
V Readingu (v kraju zahodno od Londona) se je 17. julija tiho poslovil
ugledni in dejavni član povojne slovenske emigracije v Veliki Britaniji
Rajko Vatovec. V Readingu je bil 20.
avgusta tudi žarni pogreb.
Vatovec se je rodil 6. novembra 1924 v
Mariboru in dobil ime Rajko Lucijan.
Ker je bil oče orožniški častnik, je
otroštvo preživel v Splitu, leta 1937 se
je družina preselila v Mursko Soboto,
leta 1940 pa v Ljubljano. Tam je leta
1943 z odličnim uspehom maturiral
na 1. moški realni gimnaziji. Nato se
je vpisal na medicinsko fakulteto. Ko
so jo zasedbene oblasti zaprle, je stopil
v policijo. Ob koncu vojne se je umaknil na Koroško, Angleži pa so ga po-
slali v italijanska taborišča (Eboli
idr.). Tam se je tesno prijateljsko povezal s tistimi mladimi, kritičnimi
Slovenci, ki so večinoma pripadali jugoslovanski vojski v domovini in so še
pred razselitvijo v Nemčiji osnovali
Slovensko pravdo. Jedro te skupine,
katere gibalna sila je bil Dušan Pleničar, se je preselilo v Veliko Britanijo in
Vatovec je bil do konca v vodstvu Slovenske pravde ter v ožjem krogu sodelavcev njenih publikacij ter revije
Klic Triglava.
Že od mladih nog je bil Vatovec navdušen športnik in član Sokola, študiral je violino in pel v zboru, posebno
pa je ljubil jezike. Že v taborišču je bil
tolmač, po prvem obdobju fizičnega
dela pa je bil v Angliji, kjer si je leta
1951 z domačinko ustvaril družino,
sprejet v službo na BBC. Delal je v oddelku BBC Monitoring, kjer za potrebe vlade poslušajo, snemajo in prevajajo pomembnejše radijske novice z
vsega sveta. Zadolžen je bil za oddaje
v srbohrvaščini, slovenščini, po potrebi tudi v drugih jezikih, zlasti v nemščini. Čeprav se je s 65 letom upokojil,
so ga v nujnih primerih, na primer v
času zadnje krize Jugoslavije in osamosvojitvenih procesov, ponovno klicali na delovno mesto.
Kot dopisni slušatelj je v Londonu dosegel univerzitetno diplomo iz nemščine in zgodovine. V Readingu je na
neki višji šoli honorarno poučeval latinščino in francoščino, na tečaju za
odrasle pa ruščino.
V času slovenske pomladi je že precej
zamrla dejavnost slovenske skupnosti
v Veliki Britaniji ponovno oživela. Vatovec je bil ob Dušanu Pleničarju in
drugih sodelavcih med drugim v vodstvu Konference za Veliko Britanijo
pri Svetovnem slovenskem kongresu,
ki so jo ustanovili aprila 1991. Poseb-
no so se posvetili vprašanju slovenskega državljanstva. Večkrat je obiskal
Slovenijo in do nastopa bolezni redno
sledil dogajanju v vsem slovenskem
prostoru.
Ivo Jevnikar (Repen-Trst)
Opomba:
Ker je bilo v osmrtnici pokojnega Rajka Vatovca v oktobrski številki Naše
luči zapisanih kar nekaj netočnosti
(celo netočen datum smrti), objavljamo v novembrski številki njegovo
osmrtnico s točno navedenimi datumi – prav tako njegov kratek življenjepis (curriculum vitae).
S. C.
V večnost je odšla tudi Avguština
(Gusti) Svete iz Kempstona pri Bedfordu
Po daljši in mučni bolezni je 19. septembra odšla v večnost Gusti (Avguština) Svete. Od nje smo se poslovili s
sveto mašo zadušnico v Kempstonu v
sredo, 6. oktobra, in njeno krsto pospremili na pokopališče v Bedfordu,
kjer bo čakala vstajenja.
Pokojna Avguština se je rodila 31. maja 1925 v kraju Kanalec v Slovenski
Benečiji (Italija) v družini Kragelj. Na
britanski otok je prišla leta 1949. Zaposlitev je najprej dobila v Londonu,
Pok. Avguština Svete (1925–2010)
17
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
kjer se je spoznala s Cirilom (Cenetom) Svetetom in se z njim poročila 9.
avgusta 1956 v Waltham Crossu (severni London), kjer je njen mož, Ciril
Svete, kupil hišo. Ker pa Avguštini v tistem kraju ni bilo všeč, sta se preselila
v Bedford, kjer sta v kraju Kempston
kupila hišo. Tam sta živeli in še živita
njeni dve sestri: Alma in Marčela, tudi
oni poročeni s Slovencema. Alma je
poročena z Maksom Gregorcem, Marčela pa je sedaj vdova po Ivanu Klemenčiču. Tudi Avguština je bila že precej časa vdova. Njen Cene (Ciril) je odšel v večnost že pred leti. Zadnjih nekaj let je bila Avguština toliko onemogla, da je morala živeti v domu za starejše občane, od koder je tudi odšla v
večnost za pokojnim možem Cirilom.
Dobri Bog naj ji da večni mir in pokoj
– naj počiva v miru!
Osmrtnico s podatki o pokojni
je poslal Maks Gregorec
A
V
S
T
R
I
J
A
Slovenska skupina, ki je pripravila pogostitev
sti in rektorja cerkve Srca Jezusovega
Branka Umka. Slovesno sveto mašo je
vodil generalni vikar dunajske nadškofije msgr. mag. Franz Schuster.
Med mašo je prepeval pevski zbor iz
nadžupnije sv. Jurija iz Hoč.
V imenu slovenskih vernikov, živečih
na Dunaju, se je g. Šteklu za njegovo
23-letno delo na Dunaju zahvalil Anton Levstek, v imenu nemško govorečih vernikov pa Maria Kummeneker.
Oba sta poudarila, da je g. Štekl z dušo in srcem duhovnik in da so veseli,
da so smeli del življenjske poti hoditi
skupaj z njim.
Po slavju v cerkvi je sledilo še druženje v dvorani Slovenskega pastoralnega centra, kjer smo se ob dobri hrani
in pijači zadržali do poznega popoldneva.
DUNAJ
Slovo Tonija Štekla
V nedeljo, 19. septembra, je bilo v cerkvi Srca Jezusovega na Dunaju slovesno, kot že dolgo ne. Cerkev so do zadnjega kotička napolnili Slovenci, živeči na Dunaju, in nekaj avstrijskih
vernikov, ki so se zbrali k slovesu od
dosedanjega dušnega pastirja slovenske skupnosti na Dunaju Tonija Štekla. Istočasno pa je bila tudi umestitev
novega duhovnika slovenske skupno-
18
Ob zaključku slovesne svete maše
Nedelja narodov
Na Slomškovo nedeljo, 26. septembra,
je bila za cerkev v Avstriji nedelja narodov. Letošnje srečanje je potekalo
pod geslom »Otrok priseljencev –
upanje za prihodnost«. Slovenci, živeči na Dunaju, smo se tako skupaj s
številnimi drugimi verniki zbrali v
dunajski katedrali sv. Štefana, kjer
smo obhajali večjezično sveto mašo,
ki jo je vodil dunajski pomožni škof
msgr. Franz Scharl, ki je tudi odgovoren za drugače govoreča cerkvena občestva.
Slovenci smo sodelovali pri »Gospod
usmili se« in pri prošnjah vernikov.
Po maši smo vse drugače govoreče
skupnosti na dvorišču škofijskega
dvorca pripravile skupno druženje ob
dobrotah z različnih koncev sveta.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
B
E
N
E
L
U
K
S
BELGIJA – EISDEN
Tukaj lepo napreduje urejanje večnamenske verande, ki je že prišla prav ob
lepo uspelem letnem pikniku pevskih
zborov Slomšek iz Eisdna 29. avgusta.
»Gradbeni skupini« nekdanji župnik
Lojze, flamski sosed Štefan in gospodinja Nežka se je z veseljem pridružil za
vsako delo vedno pripravljen Bernard
Žabot, ki je verando tudi mojstrsko
opremil z odlično električno napeljavo
in razsvetljavo. V pomoč je prišel tudi
Tone Morgole. Drugi rojaki spet niso
na noben način »delali gneče« v času
našega dela. Pa vseeno bo delo solidno
opravljeno v naše skupno veselje.
Zasedanje delegatov v veliki avli francoske škofovske konference
pno in to v času, ko je odnos francoske
vlade do migrantov in tujcev žgoče v
ospredju. Biti pozoren na realnosti
stare in nove migracije, iskati načine
vključitve v skupnosti, katerim pobudam in smernicam dajemo prednost,
nova pričakovanja, kako v sklopu na-
ših pastoralnih misij živimo in damo
skupnemu poslanstvu Cerkve življenje, izgon Romov iz Francije so le nekatera obdelana poglavja, ki so bila na
dnevnem redu. Zasedanja se je udeležilo 41 koordinatorjev. Zadnji dan pa
smo skupaj s 45 društvi in gibanji ob
Lojze Rajk
Prispevek je po pomoti izpadel v prejšnji
številki NL, zato ga objavljamo malo z zamudo. Za napako se opravičujemo.
Uredništvo NL
Še delni pogled na prizorišče iz orlove perspektive
F
R
A
N
C
I
J
A
PARIZ
27. in 28. septembra je v Parizu v palači francoske škofovske konference
Avenue de Breteuil zasedala pod vodstvom škofa Clauda Schokerta narodna komisija v zadevi pastorale migrantov. Oba zbora, ki sta zbor narodnih koordinatorjev in zastopnikov
15. francoskih regij, sta zasedala sku-
Še zadnji spominski posnetek s folklorno skupino MANDRAČ
19
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Ko je dvorana premajhna, se za goste najde prostor pred njo.
17.30 izročili vsem šeststotim francoskim poslancem posebno poslanico, v
kateri je bil izražen protest proti okrepljenim postopkom do tujcev v Bessonovem zakonskem dopolnilnem predlogu. Okrepljene vrste varnostnikov
pred Assemblee Nationale so nas pričakale in kakih 150 navzočih parkirale za varno železno ograjo. Šestim so
dovolili vstop in izročitev pisem naslovljenim v to častitljivo zgradbo, v
kateri se je nato vnela večdnevna diskusija. Kot Cerkev smo dali na to realnost iz različnih zornih kotov tudi
svoja mnenja, pripombe in zavračanja.
Tudi to spada k našemu poslanstvu.
Jože Kamin
Mlajši in starejši so zavihali rokave
in pripravili 60 kg potrebne mase za
peko.
20
Spekli so preko 250 porcij.
MERLEBACH –
STIRING-WENDEL
V knjigo zgodovinskih srečanj društva Prijateljev Slovenske katoliške
misije smo pripisali naš slovenski
ljudski praznik, katerega nam je na
našo željo kulturno obogatila folklorna skupina MANDRAČ iz Kopra. Praznik, ki ga prištevamo že v
tradicijo društva.
Skupina je prišla med nas v petek, 3.
septembra, na večer. V soboto zjutraj
so napravili skok do mesta Metza in si
ogledali znamenitosti tega kraja.
Glavno in zgodovinsko mesto okraja
Moselle. Mimogrede so si ogledali tudi enkratno amerikansko pokopališče
v St. Avoldu, kjer počiva preko 1300
žrtev nasilja druge svetovne vojne.
Društvo MANDRAČ zajema folklorno in žensko pevsko skupino in praznuje letos 20 let, odkar je vzklila prva želja po ustanovitvi. Danes je njih
močna volja obilno poplačana z uspehi, saj imajo za seboj že okrog 700
uspešnih nastopov, doma in zunaj
meja. Gostovali so že kar na oddaljeni
celini v Kanadi. Na Portugalskem, v
Romuniji, Italiji in veliko gostujejo
pokrajinsko in se udeležujejo festivalov, kjer žanjejo vrhunski uspeh.
In poleg številnih nastopov in uspehov so nas ob tem jesenskem času v
soboto, 4. septembra, v večernem programu popeljali v različne pokrajine
naše lepe Slovenije. Nastopali so v nošah, kot jim je narekoval program, saj
so predstavili istrske, tržaške in deležni smo bili tudi gorenjskih plesov.
Petje je tudi segalo v preteklost, saj je
zrcalilo čase 19. in začetek 20. stoletja.
In to je tisti bogati utrinek zgodovine,
ki nas popelje v čase naših prednikov.
V nedeljo, 5. septembra popoldan, so
nam ob številnem občinstvu ponovili
program, ki se je raztegnil do večera.
Lep sončen dan je prispeval tudi svoj
delež, da se ljubitelji folklore niso predali obotavljanju, temveč udeležbi.
Obisk je bil zares nadvse zadovoljiv,
lahko rečemo, da je prisluhnilo lepemu bogatemu programu nad 300 in
več ljubiteljev plesov, petja in vse, kar
se pri praznovanju pridruži. Tudi s
področja železne rude AUMETZA so
nas počastili z enim avtobusom rojakov in rojakinj, ki so vidno uživali ob
izvajanju kulturnega programa. Hvaležni smo jim za tovrstno podporo.
Ni manjkalo domačih dobrot, domače
pecivo, dobri čevapčîči so bili v slast
vsemu občinstvu.
Slovenski rojaki kakor tudi domačini
so potrdili, da so domača pesem, fol-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Pridne gospodinje so napekle pecivo.
klorni plesi, slovenske melodije biser
slovenske kulture in dediščine naše
lepe Slovenije. Saj z njenim visokim
številom folklornih skupin v Sloveniji
presega število nad 400 skupin, med
katerimi slovi skupina MANDRAČ iz
Kopra, pod vodstvom predsednika
Bogomira LIKONA in Mojce LEPEJ,
strokovne vodja in snovalke petja in
folklornih programov.
Skupine se razlikujejo po svojih domačih običajih, tehniki in barviti noši,
ki predstavlja in razlikuje svoj kraj.
Skupina MANDRAČ je dospela med
nas za praznovanje našega ljudskega
praznika kot 12. skupina iz različnih
predelov Slovenije. Vsaka nam je prinesla košček tistega, kar smo zapustili, ko nam je tujina odprla svoja vrata.
Vsaka skupina je za nas delček živega
mozaika, v katerem se bleščijo elementi kulturne slovenske dediščine.
Beseda MANDRAČ je marsikomu
tuja. Predstavlja v bistvu ribiško pristanišče obalnih predelov, kar je mesto Koper vsakemu rojaku znani kraj,
ki vabi v poletnih vročih dneh na oddih in objem počitniškega sproščanja
na slovensko obalo.
Prinesli so tudi med nas toplino, ki je
ogrela naša srca: pesem, slovenska beseda, folklorni plesi – to je za nas bogat šopek slovenske kulture. Razšli
smo se v nedeljo zvečer, obojestransko prepojeni s prijateljskimi in toplimi nepozabnimi spomini.
Omenjena srečanja so lepa in bogata
na kulturni ravni, toda zahtevajo ob
pripravi veliko dobre volje in truda.
Res je to, toda zavedajmo se, da je prihod folklorne skupine med nas tudi
darilo, ki nam ga poklanjajo slovenski
rojaki iz domovine. Izkoristim priložnost in naj bo vsak, ki je prisostvoval
z dobro voljo, delom in trudom ob
pripravi praznika, deležen moje skromne besede: HVALA. Ostanimo povezani še naprej v prijatnem vzdušju
člani našega občestva kakor tudi z našim duhovnim voditeljem. To je veselje in čast za društvo, na katerega smo
vsi vezani z veseljem in ponosom.
Jožica CURK
N
E
M
Č
I
J
A
BERLIN
V mesecu septembru se je v slovenski
župniji odvijala paleta bogatih dogodkov, pisanih, kot so barve jeseni.
Romanje s kardinalom
V soboto, 11. septembra, so lahko šli
vsi tujci, ki živijo v Berlinu, na romanje s kardinalom Georgom Sterzinskyim v Neuzelle, znano božjo pot na
poljski meji. To je zelo lepa baročna
cerkev v sklopu samostana in samostanske pivovarne.
Slovenci so imeli svoj avtobus, na
njem so se jim pridružile črnke iz
Naša učiteljica mag. prof.
Magdalena Novak z otroki na morju
pod organizacijo naše župnije
francosko govoreče Afrike. Romanje
Slovencev je v Dorijevem imenu vodil
Štefan Horvat, član ŽPS. Z njimi je romal tudi upokojeni nemški župnik
Gerhard Mahlow.
Vsi so romanje pohvalili, še posebej
prisrčen je bil kardinalov sprejem romarjev. Župnik Dori pravi, da mora
pohvaliti mlade in otroke, ki so se romanja udeležili. Povabljen je bil tudi
slovenski delegat msgr. Janez Pucelj, a
zaradi preobilice drugega dela in dolžnosti ni mogel priti.
Romanja se je udeležilo preko 700 ljudi, kar je absoluten rekord za berlinske razmere. Čeprav je Slovencev malo, so bili po udeležbi procentualno v
ospredju. Sicer pa se je videlo, da smo
prava katoliška Cerkev, ker so bili tako
pisana družba z vseh koncev sveta.
Dani, Marko Tomi in David, naši
slovenski ministrantje s kardinalom
Sterzinskyim
21
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Župnik Dori je moral ostati v Berlinu,
ker je njegov nemški župnik že dlje
časa bolan in je moral oskrbeti tudi
nemško župnijo.
Dve poroki in en krst
No, ni mu bilo dolgčas, saj je poleg rednega dela podelil tudi zakramenta
sv. krsta in zakona. Krstil je Karla Jona Gebkerja in istočasno poročil tudi njuna starša, dr. Rolfa Gebkerja
in Matejo Virant. To je bilo za vse
zbrane veliko presenečenje, saj so vsi
prišli »samo« na krst. Bil je res prekrasen družinski dogodek, še posebej pa
za oboje starše mladoporočencev.
Nadvse srečna je bila Matejina mama
Ivana Šuklje ...
Nevesta Mateja je odlična prevajalka
iz nemščine v slovenščino in obratno
in tudi sodno zaprisežena tolmačka,
da lahko prevaja vse dokumente. Njen
mož Rolf je kot zdravnik v srčnem
centru že mnogim Slovencem pomagal pri njihovih težavah in že odlično
govori slovensko.
Naslednjo soboto, 18. septembra, sta
se v zelo lepi frančiškanski cerkvi St.
Ludwig poročila Jennifer in Kristijan Klančar, ki sta dan prej opravila
civilno poroko. Bil je lep sončen popoldan, ko so v sprevodu skozi center
Jennifer in Kristijan Klančar sta se
poročila v St. Ludwigu.
22
mesta prišli k cerkvi vsi svatje ter ženin in nevesta. Nevesta se je z očetom
pripeljala v lepi stari limuzini, ženina
pa je pripeljal avtobus nogometnega
kluba Herta Berlin, ker tam delajo
njegovi prijatelji. Sam je sicer tudi
odličen nogometaš, a navijač Bayerna
iz Münchna.
V cerkvi je za uvod zelo lepo zaigral
na trobento njegov bratranec Aleš,
svetovno znani solist, svak Damjan
Štukelj in njegova žena Marjana pa sta
mu poklonila posebno darilo - majhen otroški zborček te župnije je zapel
nevestino željo, pesem Hvala za vsako
dobro jutro … Tudi njuni prijatelji so
pogumno stopili pred oltar in jima izrekli zelo ganljive prošnje in želje,
Vasja celo v lepi slovenščini. Tudi njun
sin Jan Luka je obred spremljal s ponosom in veseljem. Poroka je bila
nemško-slovenska, česar je župnik
Dori že vajen.
Vsi ti mladi so lep zgled, kako se da lepo živeti z zakramenti in v prijateljskih krogih, ko drug drugemu pomagajo in stojijo ob strani.
Pisatelj Boris Pahor Dorijev častni
gost
V sredo, 22. septembra, je bil na veliko
veselje župnika Dorija njegov častni
gost tržaški Slovenec, pisatelj Boris
Pahor, ki je nekaj dni na festivalu kulture in pisateljev v Berlinu kljub visoki starosti navduševal ves navzoči svet
s svojo izvirnostjo, modrostjo in iskrivostjo. Spremljala ga je prevajalka Urška Černe. Dori ga je v spremstvu prevajalke Urške in Boštjana Dvoržaka,
predsednika Slovenskega svetovnega
kongresa v Berlinu pripeljal tudi v slovensko župnijo, kjer si je ogledal slovensko lipo, potomko najstarejše slovenske trte z Lenta in seveda našega
Slomška v cerkvi. Ob tem je bil pisatelj
Pahor izredno ponosen, da so Slovenci v Berlinu tudi na tak način povezani s Slovenijo, saj tudi sam zelo poudarja identiteto vsakega človeka, ki jo
lahko preko teh simbolov in pomembnih ljudi najde tudi v tujini, če
mu le ta to dovoli. Dori mu je skuhal
slovensko kavo Barcaffe espreso, katere se je zelo razveselil.
Seveda ni bilo veliko časa; na svetovno znenega pisatelja so že čakali fotografi in novinarji in vsem je z veseljem odgovarjal. Potem se je vrnil v
svoj hotel na Kudammu, kjer ga je župnik Dori povabil na kosilo. Obisk Borisa Pahorja je v Berlinu naredil velik
vtis in ne bo pozabljen.
M. Mošnik
Boris Pahor na dvorišču Slovenske katoliške misije, cerkev sv. Elizabete
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
HAMBURG
Počitnice so minile in cerkev sv. Bonifacija se je lepo napolnila z verniki, ki
so v mesecu septembru prisluhnili
evangeliju nedeljske maše, darovane
od našega cenjenega župnika Dorija.
Med nami je bila prvič tudi 4-mesečna Magdalena Žaja, ki je prejela sveti
krst v trogirski katedrali sv. Lovre, v
kateri sta pred Bogom sklenila zakonsko zvezo že pred tremi leti njena
starša, Manuela in Ante Žaja. Mašo je
mala Magdalena kar prespala. Ko pa
je bil konec, pa se je ljubko smehljala
vsem, ki so jo občudovali.
Na poti proti skupnim prostorom je
župnik Dori na župnijskem dvorišču
blagoslovil nov avto, ki naj srečnega
voznika varno vozi po vseh poteh.
Magdalena Žaja pri slovenski maši v
Hamburgu
Pozdravnim besedam župnika Dorija je sledil blagoslov jedi.
Kot vedno pri naših druženjih, najprej
opravimo »uradni del« večera in čestitamo vsem slavljencem rojstnih
dnevov. Nato župnik Dori blagoslovi
neprecenljive dobrote, ki jih vsak po
svojih zmogljivostih daruje za celo
skupnost.
Dieter Zahlmann, katerega 60. rojstni
dan smo z nekaterimi rojaki proslavili že na poletnem pikniku pri župniku
Doriju na Vranskem, je bil tokrat deležen voščil celotne skupnosti. Rojstni
dan pa je praznovala tudi Dieterjeva
hčerka Tasja. Našega dobrotnika Zlatka Magerla, ki je na sam praznik Marijinega rojstva, 8. septembra, praznoval 60. rojstni dan, pa je nekaj rojakov
presenetilo kar na njegovem domu.
Ob presenečenju, katerega je njegovi
ženi Sieglindi uspelo odlično organi-
Hamburška skupnost je bila na domačem Oktoberfestu.
Slavljenka Tasja s sestro Laro
zirati, je Zlatko ostal najprej kar brez
besed. Njegov rojstni dan ter rojstni
dan naše umetnice Fanelle Prettny, ki
je poletne počitnice v domovini kar
podaljšala, pa bo skupnost proslavila
pri naslednji maši.
Že nekajkrat smo v Naši luči poročali
o vsakoletnem Oktoberfestu, ki se dogaja v šotoru, postavljenem na strešni
Na Oktoberfestu, tokrat v sredini Hamburga
23
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
terasi veleblagovnice Karstadt. To ne
bi bilo nič posebnega, če ne bi bili tam
»posebni fantje«, naši slovenski fantje,
ki nam že, odkar jih poznamo, priredijo pravo slovensko veselico. Ansambel Glantaler Power Men, ki ima svoj
sedež v Švici, vodi koroški Slovenec
Toni Selišnik. Vrsto let pa že igrata v
ansamblu naša Savinjčana, Jože Cencelj z Vranskega in Boštjan Novak s
Tabora. Četrti član ansambla je Avstrijec Gerhard Bieder. Letos so že
osemnajstič igrali v centru Hamburga
in kakor smo lahko slišali, se bo ta prireditev nadaljevala tudi v prihodnjih
letih. Tako smo se v ponedeljek namesto na kakšen izlet podali kar v šotor
k našim fantom. Prisrčna dobrodošlica v slovenskem in nemškem jeziku,
ki jo je vodja ansambla izrazil pred
vsemi gosti, je veljala župniku Doriju
in vsem, ki smo bili z njim. Ob domačih, nam zelo priljubljenih melodijah,
smo preživeli nepozabni popoldan.
DD
AUGSBURG
Ulm – maša narodov
Ulmski dekan, Matthias Hambücher,
obdan s somaševalci različnih narodnosti, je v soboto, 25. septembra, vodil v cerkvi St. Georg v Ulmu pestro
Po maši narodov v dvorani agape in kulturni program
večjezično sveto mašo. Obhajanja evharistije so se udeležili Slovenci, Hrvati, Poljaki, Portugalci, Eritrejci, Italijani, Madžari in morda še kdo. Z branjem beril, prošenj in petjem v jezikih
omenjenih narodov je vidno prišlo do
izraza dejstvo, da je Cerkev univerzalna, da presega jezikovne in kulturne
meje in je mati vsem ljudem pod soncem, ki jo za tako sprejemajo. Dogajanje v cerkvi so s pesmijo Marija, skoz
življenje zaključili slovenski pevci iz
Ulma in Augsburga. Ubrano petje je
na vse navzoče napravilo močan vtis,
kar so potrdile številne izrečene pohvale. Po maši je v dvorani sledilo
okrepčilo, nato pa še kulturni program, ki so ga s sodelovanjem izvedle
hrvaška, slovenska in italijanska skupnost.
Nastop pevcev iz Ulma in Augsburga po maši v dvorani
24
Ivan Arthur Kolarič prejel sv. krst
V cerkvi Heilig Geist v Ulmu je v soboto, 2. oktobra, prejel sv. krst Ivan
Arthur Kolarič. Otrokova starša, mati
Karmen Kolarič in oče Christopher
Frank, sta sinku pripravila lep praznik. Obe babici po materini in očetovi strani sta prebrali berilo v slovenskem in nemškem jeziku. Drugi sorodniki so bili zadolženi za dvojezične
prošnje. Ni izostala niti kitara v rokah
krščevalca. Po končanem dogajanju
ob krstnem kamnu v cerkvi je v rezervirani gostilni že čakalo okusno kosilo. Ko bo Ivan dovolj velik, si bo gotovo z zanimanjem ogledoval fotografije svojega krsta in skrbno prisluhnil
razlagi bodisi staršev ali ene od babic,
kako je bilo, ko je postal božji otrok.
Novokrščenec Ivan Arthur Kolarič in sorodniki
R. Kutin
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
ESSEN
Letno romanje v Kevelaer
Na rožnovensko nedeljo smo se Slovenci iz Porurja zbrali na našem tradicionalnem romanju v lepem romarskem mestu Kevelaer v bližini nizozemske meje. Tokrat se nam je že zjutraj nasmejalo toplo jesensko sonce.
Nekateri vrli farani in faranke iz Wettra in iz Essna so prišli bolj zgodaj, da
so v Hiši Petra Kanizija lepo pripravili dvorano za srečanje po maši.
Že nekaj po 12. uri so se začeli zbirati
romarji v manjši cerkvi, ki ji rečejo Beichtkapelle – spovedna kapela, ker je v
njej več spovednic. Ta lahko sprejme
okrog 200 romarjev, kar je za nas ravno primerno. Pred mašo, ki je bila ob
13. uri, so nekateri opravili sveto spoved. V kapeli pa je na orglah naš organist iz Essna Geza Geber igral melodije, ki smo jih potem peli med sveto
mašo. Zelo lepo se je dopolnjevalo zares dovršeno petje mešanega zbora
»Slovenski cvet« iz Moersa z mogočnim ljudskim petjem. Kot vsako leto
smo tudi letos po končani maši zapeli
lavretanske litanije Matere Božje.
Tokrat za romanje ni bilo nobenega
gosta, ki bi še dopolnil bogato duhovno doživetje. Sveto mašo in pridigo
sem imel kar domači župnik. Moja pridiga je bila zelo kratka ob evangeliju te
nedelje: »Gospod, pomnoži nam vero.«
Ker smo med litanijami imeli nabirko
za Anin sklad, sem prosil predsednico
Marijo Šterbenc, naj nam napiše nekaj
stavkov o delu in potrebah Aninega
sklada, zlasti po letošnjih uničujočih
poplavah v domovini.
Poslala nam je zelo lep nagovor, katerega sem uporabil v nadaljevanju pridige, saj je bila v njem tudi močna
vzpodbuda o pomenu vere v življenju
vsakega človeka.
Kevelaer. Po maši pojemo pred kapelo.
Njene misli so se dotaknile src nekaterih romarjev, ki so velikodušno odprli
tudi svoje denarnice. Od 115 navzočih
rojakov je 49 oddalo razdeljene kuverte, v katerih se je zbralo kar 460 €.
(Kot vedno, nekateri mislijo, da se bo
kdo nasmejal njihovi izvirnosti. Tako
sta tudi letos bili dve lepo zalepljeni
kuverti čisto prazni. Je pa nekdo podaril 50 €, 5 po 20 € itd.) Dragi darovalci – Bog vam povrni! Gospa Šterbenčeva se nam lepo zahvaljuje. Ko
sem ji sporočil izid nabirke, mi je napisala: Hvala za darove, še kako bodo prav prišli. Ko bi vi vedeli, kako
smo v stiskah zadnje mesece … Res
v stiskah!!!
Naj uporabim to priložnost in vzpodbudim še ostale naše farane, ki niste
mogli na romanje, pa tudi druge bralce in bralke Naše luči, da bi po svojih
možnostih vsaj malo priskočili na pomoč temu plemenitemu skladu.
V Kevelaerju gremo vedno po maši
tudi h kapeli z milostno podobo, kjer
zapojemo še nekaj Marijinih pesmi.
Seveda našemu petju z zanimanjem
prisluhnejo številni romarji drugih
narodnosti.
V lepo pripravljeni dvorani, kjer je prostora za 150 ljudi, se nas je zbralo bolj
malo - nekaj manj od 50, čeprav je bilo
pripravljenih več kot 100 skodelic in
krožnikov. Ljudje so prinesli zelo veliko
peciva pa tudi drugih dobrot, zakonca
Kozole pa tudi bogat narezek za nas, ki
nimamo priložnosti kaj pripraviti.
Kar dolgo smo se zadržali v dvorani
ob prijetnem kramljanju.
Bogu in vam, dobri ljudje – hvala za
tako lepo doživet dan!
Lojze Rajk, župnik v Essnu
Po romarski maši v Kevelaerju prija tudi okrepčilo v dvorani.
25
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Ko zapoješ z dušo . . .
Ja, res! Ko zapoješ tudi iz duše, ne le iz
grla, veš, da si doživel neskončni dar.
Tako smo doživeli in doživljali naše
nastope pevci MePZ »Slovenski cvet«
iz Moersa, ko smo eno letošnjih julijskih sobot in nedelj nastopali na domačih, slovenskih tleh.
Vajeni nastopov pred slovensko in neredko tudi nemško publiko že vemo
za naše sposobnosti, razpon, in znamo
narediti vzdušje, da poslušalcev ne
pustimo ravnodušnih.
Posebni spomini nas vežejo na lanskoletno gostovanje pri rojakih v Kanadi, ko smo neverjetno hitro našli
stik z občinstvom in tako rekoč v hipu
začutili žilo, ki še vedno utripa za staro domovino.
Ko pa smo se letos postavili pred domačo publiko, nas je pesem ponesla
do nebes in ni ga bilo »registra«, ki bi
počival.
Številne povode smo ob svojem poslanstvu minula leta prispevali za povezovanje z različnimi skupinami, za
popestritev naših praznovanj in računali smo, da dolgove že na nek način
poplačamo. Hkrati pa nagradimo tudi
sebe, člane našega zbora, saj smo vedeli, da bodo nastopi pred publiko v
Sloveniji poseben praznik.
In res, doživeli smo tri imenitne nastope in prispevali vsaj skromen pečat
dogodkom, na katere smo bili povabljeni.
Prvi se je zgodil pozno sobotno popoldne v krasni vasici GORA nad Krškim.
Tamkajšnji prizadevni organizatorji
so pripravili »Praznik slovenske pesmi«, nanj povabili več okoliških pevskih skupin in tudi nas so nagovorili s
prijaznim povabilom. Tam blizu sta
namreč doma naša pevca Helena in
Simon iz Hildna, ki kljub veliki razda-
26
lji skrbita, da gori pri Sv. Duhu pridelujeta odličen cviček, ki se ob posebnih priložnostih v Porurju najde tudi
na naših mizah.
Enotno mnenje članov zbora je bilo,
po nastopu, ki se je zavlekel v prijateljsko druženje in prepevanje še daleč v
noč, da smo doživeli neponovljivo srečo in srečanje.
Naslednji dan, v nedeljo dopoldne,
smo bili gostje našega prijatelja, župnika Marka Japlja, ki upravlja z znano dolenjsko božjepotno cerkvijo
Zaplaz nad Čatežem pri Veliki Loki. S
petjem smo spremljali liturgijo, po
končani maši pa imeli v čudoviti cerkvi krajši nastop.
V lepem sončnem dopoldnevu so nas
pred cerkvijo presenetili prijatelji
Cerkvenega zbora iz Tržišča, ki so bili
pred leti naši gostje gori v Nemčiji. Z
njimi je bil takrat tudi njihov dušni
pastir Marko. No, tokratno presenečenje je bilo v podobi prigrizka, slaščic
in seveda obveznega cvička in to za
vse, ki smo bili pri maši, ne le za pevce.
V posebno veselje nam je bilo, da je na
Zaplazu somaševal tudi naš gospod
Lojze Rajk, župnik v Essnu.
Naslednjega nastopa smo se posebej
veselili, saj je hkrati pomenil srečanje
z »Ljudskimi pevkami s Telč«, ki so na
naš namig s svojim gostovanjem polepšale predlansko binkoštno praznovanje v Essnu.
Bili smo povabljeni na njihov tradicionalni praznik, imenovan »Kmečka
žetev«.
Več kot deset pevskih in glasbenih
skupin so privabile to popoldne na
Telče, zato je bilo temu primerno veliko tudi publike.
Naš nastop so organizatorji razdelili
na dva dela. V prvem smo zapeli pred
mikrofoni na odru.
Ob drugem nastopu pa nas je pevovodja Iztok postavil na travničku pod
odrom, namignil, naj izključijo mikrofone in takrat, ja, takrat pa smo čisto zares zapeli iz dna duše. Tudi publika je nemara čutila to energijo, saj
smo videli ljudi vstajati izza omizij,
prihajati bližje ali zgolj pozorno in s
posebnimi izrazi na licih spremljati
naše petje.
Občutki so bili nepojmljivi in neponovljivi! O tem smo se pogovarjali še
kasneje, na večer, ko smo v krogu z
gostiteljicami peli in peli . . . !
Vsak izmed nas je te občutke, te vtise,
ki smo jih doživeli ob opisanih nastopih, skrbno shranil v tistem kotičku
srca, kjer se hrani najboljše, najdragocenejše.
Ko smo se znova srečali na vajah v
Moersu, smo vsi v en glas menili, da se
je splačalo žrtvovati dva dneva dopusta, nam, ki smo dopustovali v domovini in da je bilo vredno samo za te
nastope narediti dva tisoč in več km
ali pa prileteti z avionom.
Napolnili smo si duše, potešili domotožja, tisti naši iz druge generacije pa
so na najbolj pristen način čutili, kako
bije slovensko srce v domačem okolju.
Hvaležni smo vsem, ki so bili kakorkoli prijazni do nas. Sporočamo jim,
da so dolili dobro merico olja, da
ogenj slovenstva v naših srcih ne bo
ugasnil in da bo »Slovenski cvet«, ki
deluje že nad trideset let, še bujneje
cvetel!
Za »Slovenski cvet«
Nada Zupan
Zgubili smo zvestega prijatelja!
Če se je komu kdaj zapisalo, da med
Slovenci v Porurju skoraj ni dogodka,
na katerem ne bi sodeloval MePZ
»Slovenski cvet«, pa pevci tega zbora z
gotovostjo lahko zapišemo, da nobe-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
nega srečanja, ki smo ga organizirali,
ni bilo brez Franca Florjančiča iz Leichlingena.
In zdaj ga ni več! Tiho, kot je živel, se
je poslovil tam proti koncu naših dopustov, ki smo jih preživljali v domovini ali kjer koli, zato smo za njegovo
poslovitev komaj zbrali nekaj naših
pevcev.
Na svoj rojstni Sveti Vrh nad Mokronogom na Dolenjskem, od koder je bil
doma, je silno rad zahajal in letošnji
obisk le dober teden pred smrtjo je bil
nemara namenjen tihi poslovitvi od
rojstne vasi in vsega, kar mu je bilo
ljubo! Čeprav se mu je poznalo, da je
hudo bolan, ga je na tole zadnje potovanje v Slovenijo gnalo tudi navdušenje nad petjem domačih pesmi, še posebej tam in takrat, ko je pela tudi njegova hčerka Sabina.
Prav to se je dogajalo letošnje poletje,
ko je MePZ »Slovenski cvet« imel tri
uspele nastope v domovini, najprej na
Gori nad Krškim, zatem na božjepotnem Zaplazu nad Čatežem pri Veliki
Loki in na koncu še na »Telški žetvi«,
kakor so nadeli ime veliki ljudski prireditvi na Telčah v občini Sevnica.
Opazovala sem ga v vseh treh krajih,
kako pozorno, kako spoštljivo in
hkrati ponosno je spremljal naše petje
in po vsaki zapeti pesmi, ko je dlani
sklenil v aplavz, se mu je v kotičkih
ustnic nabral nasmeh odobravanja in
zadovoljstva, kajti vedel je, da je to tudi njegov zbor in da se je temu zboru
zavezala tudi njegova hči.
Vsi, ki smo ga poznali, še posebej pa
člani društva in MePZ »Slovenski
cvet«, čutimo praznino, ki je nastala z
njegovim odhodom. Radi se ga bomo
spominjali po njegovi delavoljnosti,
radodarnosti in brezmejnem razdajanju za krepitev vezi med Slovenci v
Porurju. Na številnih prireditvah, dol-
ga desetletja, je bil nepogrešljiv, predvsem pa zanesljiv sodelavec. Težko
mu bo najti namestnika.
V nas pa bo ostal svetel in spoštljiv
spomin na prijatelja in človeka, ki je
veliko svojih moči stavil v povezovanje naših rojakov, v njihovo počutje pa
tudi v skrb, da bi se tradicija nadaljevala v novih in novih generacijah.
NADA ZUPAN
»Slovenski cvet«
FRANKFURT
Odsotnost in ...
Različne oblike odsotnosti naših ljudi
se kažejo v jesenskih mesecih. V tem
tudi september ni bil izjema. Morda je
to nekoliko dopusta, zraven pa je potrebno še kaj postoriti okoli hiš, ki jih
imajo mnogi v domovini, tudi trgatev
je pomembna, ali pa kak družinski jubilej prav tako. Tako so prazna mesta
v klopeh bogoslužnega prostora kar
opazna. Župnik je bil odsoten nekaj
dni med tednom v sredini septembra,
ko se je udeležil duhovnih vaj v Tinjah
na avstrijskem Koroškem, drugi pa
verjetno bolj zaradi prej naštetih razlogov. Kljub temu pa smo se njegovega rojstnega dne spomnili malo kasneje, na prvo oktobrsko nedeljo namreč, tako v Lichu kakor v Frankfurtu, kjer je bila to nedeljo maša in po
njej redno mesečno srečanje ob raznih dobrotah za želodec.
Prva oktobrska nedelja, ki jo imenujemo rožnovenska, je po nemškem bogoslužnem koledarju tudi zahvalna
nedelja. Predvsem z mnogimi sadovi
in pridelki zemlje so okrašene cerkve,
tudi mestne, in nas na ta način še bolj
vabijo k hvaležnosti Bogu za raznovrstno obdarovanost našega življenja.
To nedeljo pa smo v Frankfurtu in Lichu, v Darmstadtu in Mainzu pa že en
teden prej, imeli nabirko za prizadete
v poplavah v Sloveniji. Župnija je namreč že takoj ob poplavah nakazala
na Karitas v Sloveniji nekoliko večjo
vsoto denarja.
... odhodi
V prvih septembrskih dneh se je izteklo skoraj 95 let dolgo zemeljsko življenje Mariji Schöner, rojeni Peršuh,
iz Frankfurta. To njeno življenje se je
začelo v avstrijskem Gradcu. Okrog
leta 1962 je prišla že kot vdova iz Brestanice, kamor se je primožila, v Nemčijo. Kaj kmalu je umrl tudi njen edinec. Tako je ob snahi in dveh vnukinjah ostala sama. V prvih letih obstoja naše župnije je pomagala zlasti v
kuhinji ob raznih slovesnostih in prireditvah. Vsa ta leta, tudi zadnja, ko ji
je opešal še vid, je preživela v svojem
Tako bogato je bila okrašena cerkev v Lichu.
27
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Pokojna Marija Schöner iz
Frankfurta
Novokrščenec Sandro Andrè. Starši in botri, ohranite luč, ki vam je zaupana s
tem otrokom.
stanovanju. Pokopali so jo v Obertshausnu v bližini Frankfurta.
Zadnje dni septembra pa se je zaključilo tuzemsko življenje 67-letnemu
Jožetu Kremžarju iz Kassla, ki pa je
bil rojen v Ljubljani. Naj ta dva pokojna in vsi naši rajni počivajo v božjem
miru in objemu.
sko mašo v Ingolstadtu. V središču
mašne daritve je bil novokrščenec, ki
so ga poleg staršev in brata Enrica ter
botrov Marca in Melanie spremljali še
mnogi sorodniki in družinski prijatelji, da smo čutili, kako je krst otroka
zares velik dogodek ne le za družino,
ampak tudi za krščansko skupnost.
Odslej se imenuje in je božji otrok.
Novokrščencu in njegovi družini prisrčno čestitamo in se z njimi iskreno
veselimo, voščimo jim blagoslovljeno
prihodnost.
rem
INGOLSTADT
Krstni slavji
V nedeljo, 12. septembra, je prejel zakrament svetega krsta Sandro Andrè,
sin Ferdinanda in Slave Heinrich.
Krstna slovesnost je bila med sloven-
V soboto, 2. oktobra, na god angelov
varuhov, je prejel svoj prvi zakrament,
sveti krst naš rojak Nino, sin Christi-
Skupinska slika pri krstu Nina Kolmaniča
28
ana in Klavdije Kolmanič. Krstna
slovesnost je bila v Ingolstadtu v čudoviti stari samostanski cerkvi sester
frančiškank. Cerkev je posvečena tudi
Janezu Krstniku, ki je Ninov zavetnik.
Krščenec je imel krstno obleko svojega očeta, tudi njegovo krstno svečo
smo simbolično prižgali na očetovi
krstni sveči, ki pa smo jo prižgali na
velikonočni sveči, ki simbolizira Kristusa. Pri krstnem obredu so navzoči
vzorno lepo sodelovali. Službo botra
sta prevzela stric Roland in teta Claudia. Novokrščencu in njegovim staršem prisrčno čestitamo ter se z njimi
veselimo ob srečnem rojstvu njihove-
Nino je pri krstu lepo sodeloval.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
ga otroka in ob njegovem prejemu zakramenta svetega krsta. Ninu želimo,
da bi zdrav odraščal v toplem zavetju
svojih staršev, naj ga varuje in spremlja njegov angel varuh.
Stanko Gajšek
MANNHEIM
Milka Vončina je praznovala –
rojena Rijavec iz Sulzbacha
pri Gaggenauu je kljub boleznim, ki jo
tarejo že več desetletij, vesela dopolnila 75 let življenja. Zelo se je razveselila, ko je Robert Metternich na harmoniko zaigral nekaj slovenskih melodij.
Zaplesati ni mogla, se je pa prisrčno
nasmejala z invalidskega vozička.
Pred nekaj desetletji je premagala raka, pred enajstimi leti pa jo je na invalidski voziček priklenila možganska
kap.
Toda njen mož Ivan je vsem medicinskim napovedim navkljub dokazal, da
se z ljubeznijo in zavzetostjo da narediti tisto, kar medicina pravi, da ni
možno. Dan za dnem se je trudil, vozil
Milko na sveži zrak in ji pomagal, da
je z njegovo pomočjo celo shodila. Res
je še večino časa priklenjena na voziček, saj Ivan tudi ni več pri tistih močeh, kot je bil v mlajših letih, toda nekaj korakov še vsak dan z njegovo po-
močjo naredi, da ji ne bi noge popolnoma otrdele. Zelo spodbuden in hvalevreden je Ivanov trud, obema pa želimo božje pomoči ter čim več zdravja in moči.
Jana Scholl je pozvonila na novi
maši
Tudi iz mannheimske slovenske župnije se nas je okrog štirinajst udeležilo nove maše v Baslu. To so bili predvsem tisti, ki novomašnika Borisa Milavca poznajo od slovenskih maš v Baslu, nekateri so prišli iz Schwarzwalda,
trije pa celo iz oddaljenega Mannheima. Jana, letošnja prvoobhajanka iz
Schwarzwalda, že več kot leto dni ministrira pri slovenski maši, toda ko je
Jana Scholl ob novomašniku Borisu
Milavcu
Milka Vončina se je razveselila voščila s harmoniko.
z dedkom in babico prišla v Basel na
novo mašo, ni imela poguma, da bi sama ministrirala. V klopi pri babici pa
je le sprejela zvonček, da je z njim pozvonila pri povzdigovanju. V dvorani
pa jo je novomašnik Boris opogumil,
da se je otresla boječnosti in je skupaj
z njim zmolila »Sveti angel«.
J. M.
MUNCHEN
Umrla je Anica Šeruga
Vest, da je gospa Anica ŠERUGA odšla
v večnost, je pretresla vse, ki so jo poznali. Težka bolezen je nenehno slabela njene življenjske moči. Zdravniki so
bili nemočni; zadnje upanje je bila alternativna medicina, za katero je družina izdala veliko vsoto, a tudi ni pomagala.
Pokojna se je rodila leta 1953 v vasi
Lipa in je prišla leta 1971 v Nemčijo.
Tu je spoznala svojega bodočega moža in preživela z njim srečna leta zakona, v katerem sta se jima rodili dve
hčerki. V bolnišnici je prejela zakramente za umirajoče in zaključila zemeljsko popotovanje. Njeno izmučeno telo čaka vstajenja v domači zemlji.
Možu, hčerama in ostalim sorodnikom naše iskreno sožalje, pokojni pa
želimo večni mir pri Bogu.
Pokojna Anica Šeruga
29
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Farni izlet
Letošnji farni izlet nas je v soboto, 11.
septembra, popeljal v bavarsko mesto
Wasserburg ob reki Inn. Po eni uri vožnje z vlakom smo v lepem sončnem
vremenu prispeli v to srednjeveško
mesto. Turistična vodička nas je eno
uro in pol vodila po mestu. Izvedeli
smo veliko zanimivega o nastanku in
življenju tega kraja, ki ima začetke v 12.
stoletju. Reka Inn je bila pomembna
pot za prevažanje soli iz Salzburga do
Augsburga in Wasserburg je bil center
te trgovine. Mesto je dvakrat prizadel
požar, v letih 1339 in 1885. Epidemija
kuge pa je leta 1634 povzročila veliko
gorja, saj je pomrlo kar dve tretjini prebivalcev. Arhitektura v mestu nazorno
pokaže način življenja takratnih prebivalcev – stanovanjske hiše, mestna hiša, Marijina cerkev na glavnem trgu in
župnijska cerkev svetega Jakoba – vse
je lepo ohranjeno, ker med drugo svetovno vojno mesto ni bilo porušeno.
Po dobrem kosilu smo se še sprehodili po mestu. Povzpeli smo se tudi na
razgledno točko, od koder je bil prelep
razgled na mesto in reko Inn. Zadovoljni in Bogu hvaležni smo se v poznem popoldnevu vrnili v München.
Začetek slovenske šole in vrtca
Župnijska sobotna šola je svoja vrata
odprla v soboto, 18. septembra, in si-
Vesela druščina slovenskih rojakov iz Münchna na farnem izletu v Wasserburgu
cer s sveto šolsko mašo, ki je bila v kapeli župnijskega doma. Nato smo starši, otroci in učitelji skupaj preživeli
dopoldne v sproščenem vzdušju v Angleškem parku.
Letos je v slovensko šolo vpisanih 15
otrok, v slovenski vrtec pa 7. Rednih
učiteljev prostovoljcev je pet, občasno
pa se nam bodo pridružili še drugi.
Letos bomo v šoli med drugim izvajali projekt z naslovom »Slovenska ljudska otroška pesem – pot do slovenskega jezika v slovenskih sobotnih šolah«, ki se bo ali pa se že izvaja v sobotnih šolah v Kanadi, na Švedskem in v
Stuttgartu in ima namen, da se otroci
preko učenja slovenskih ljudskih pesmi še bolj poglobljeno seznanjajo s
slovenskim jezikom in kulturo. Poleg
tega se bomo pripravljali na nastop na
Otroci in starši slovenske šole pri sveti maši ob začetku
šolskega leta - srečno v šolskih klopeh!
30
materinskem dnevu, ki bo marca naslednje leto in še na nekatere druge
nastope.
Romanje v Einsiedeln v Švici
V nedeljo, 26. septembra, se nas je
mala skupinica z župnikom Janezom
Pucljem odpravila na vseslovensko
romanje v Einsiedeln. Pridružili smo
se rojakom iz Švice, Stuttgarta in drugih krajev, ki se tega romanja udeležujejo že vrsto let. Doživeli smo lepo
mašo z ljubljanskim nadškofom v pokoju g. Alojzom Uranom, ki nas je tudi v popoldanskem kulturnodružabnem programu v dvorani navdušil s
svojo sproščenostjo. Hvaležni za vsa
srečanja, dobro voljo, druženje, molitev in medsebojno povezanost smo se
domov vračali s sklepom, da se tega
Romarji in romarke iz Münchna pred cerkvijo v
Einsiedelnu v Švici
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
romanja še kdaj udeležimo in da še
koga vzamemo s seboj!
Maša narodov
V nedeljo, 26. septembra, je bila v
münchenski stolnici ob 18. uri slovesna sveta maša narodov. Daroval jo je
münchenski nadškof dr. Reinhard
Marx. Somaševali so številni duhovniki iz tujejezičnih katoliških misij in
nemški duhovniki. Vzdušje pri maši
je bilo zares enkratno! Že nagovor gospoda nadškofa nas je povezal v skupnost, ki izhaja iz naše vere v Boga.
Besede različnih jezikov, ki smo jih
med mašo poslušali, glasba in petje
afriškega ter ruskega zbora ... vse to je
dalo občutek mednarodnosti, ki se
čudovito združuje pri sveti evharistiji
in kaže, da smo vsi združeni v božje
ljudstvo.
M. Bečan, G. Gerber-Zupan in B. Alič
STUTTGART
Jesensko romanje v Einsiedeln
Zadnjo nedeljo v septembru smo spet
poromali v Einsiedeln. Že dolgo vrsto
let se pridružimo številnim Slovencem iz Švice, Avstrije in Slovenije. Romanje, ki ga je pred 42 leti prvič organiziral pokojni pater Fidelis za Slovence v Švici, je postalo tradicionalno
tudi za nas. V mogočni, bogati baročni baziliki smo obhajali evharistično
daritev, ki jo je vodil msg. nadškof
Alojz Uran, ob somaševanju treh izseljenskih duhovnikov. Slovensnost je
obogatilo petje cerkvenega pevskega
zbora iz Rogaške Slatine. Po maši smo
pred Marijo, ki ima svojo kapelico v
tem čudovitem svetišču, zapeli še litanije in se ji z molitvijo posvetili. Naša
posebna priprošnja je bila še za pokojno mlado Tanjo Zalokar, ki se je malo
prej smrtno ponesrečila v Sloveniji.
Po slikanju pred baziliko smo se zbrali v dvorani, kjer smo bili postreženi z
okusnim kosilom. Zbor iz Rogaške
Slatine je pripravil čudovit koncert
Marijinih in domovinskih pesmi. Med
nami smo pozdravili tudi slovenskega
diplomatskega predstavnika in slovenske učitelje v Švici. Vzdušje pa je doseglo svoj višek, ko je na oder stopil nadškof Uran in z nami v solistični izvedbi zapel pesem materi. Na tem mestu
prisrčna zahvala vsem organizatorjem,
še posebej gospodu Davidu Taljatu.
Cilka Novak
Začetek novega šolskega in pastoralnega leta
V soboto, 25. septembra, smo v slovenski župniji v Stuttgartu začeli z rednimi
sobotnimi srečanji župnijskega vrtca in
slovenske sobotne šole. Redno se zbiramo v Slovenskem domu in v župnijski
dvorani sv. Konrada. Prvo srečanje je
bilo še posebej slovesno in praznično.
Po dveurnem delovnem srečanju smo
imeli skupno kosilo in obisk gostov iz
Slovenije. Obiskal nas je državni sekratar iz Urada za Slovence v zamejstvu in
po svetu dr. Boris Jesih s svojo soprogo
in sodelavcem Primožem Ilešičem. Veseli smo bili njihovega obiska in izmenjave mnenj in izkušenj, ki smo si jih
podelili med kosilom v dvorani sv. Konrada in po kosilu v Slovenskem domu.
Srečanja so se udeležili tudi predstavniki kulturnih društev iz Stuttgarta in
okolice. Tisto soboto je potekalo srečanje Folkloriada 2010 v Uhingenu, ki
smo se ga nato skupaj udeležili.
Krstni slavji
Nika in Darijo Matijević, dvojčka
slovenske matere Danijele Petrič in
hrvaškega očeta Slavena Matijevića,
sta prejela zakrament svetega krsta v
soboto, 18. septembra, pri slovesnem
obredu v Marijini božjepotni cerkvi v
Hofnu pri Stuttgartu. K slavju se je
zbralo veliko sorodnikov in prijateljev,
obred je potekal dvojezično, tudi zapeli smo slovensko in hrvaško. Prav
lepo je zazvenela sklepna pesem v čast
Materi božji Lepa si, roža Marija, ki jo
pojemo tako Slovenci kot Hrvatje. Niki in Dariju ter staršema Danijeli in
Slavenu želimo veliko veselja, družinske sreče in božjega blagoslova.
Zvone Štrubelj
Krst Nike in Darija Matijevića
Boris Jesih v Slovenskem domu
31
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Slovo od naših rajnih
Rado Gabrič
Rado Gabrič se je rodil 18. januarja
1948 v Ljubljani. Po osnovni šoli se je
izučil za elektromehanika. Leta 1969 je
spoznal Marijo Ule, leta 1970 sta se poročila v Ljubljani. Še isto leto sta se izselila v Nemčijo, Rado se je zaposlil pri
Siemensu. Leta 1975 se je v Leonbergu
rodila hčerka Lea. Bil je odličen oče, ki
se je znal potegniti za svojo hčer, tudi
ko je šlo za opozorilo učiteljici, ki se je
na njegovo posredovanje morala pred
vsem razredom opravičiti za svoje neprimerno ravnanje. Oče, ki je znal
hčerko naučiti, kako ima narava vsa
zdravilna sredstva in predvsem kako
nas ljubi Bog vedno varuje in bdi nad
nami. Leta 1981 je zamenjal delodajalca, zaposlil se je pri podjetju Bosch, pri
katerem je ostal vse do zgodnje upokojitve. Svojo družinico je rad popeljal na
smučanje v Slovenijo, rad je tudi slikal,
njegove oljne slike so bile nekaj posebnega. Bil je tudi ljubeč mož, ki svoje ljubezni ni skrival. Obenem je imel širok
spekter zanimanj: bil je gobar, zbiralec
zdravilnih rastlin, vrtnar, rojen električar, vse je znal funkcionalno in ustvarjalno urediti. Po značaju je bil veder,
obdarjen z zdravim humorjem. Obe-
nem je bil zelo veren. Leta 2009 ga je
napadel rak na jetrih, ki ga je samo pet
dni pred rojstvom vnukinje Heidi spravil ob življenje. Od pokojnega smo se
poslovili na pokopališču v Renningenu
blizu Sindelfingna v ponedeljek, 20.
septembra 2010. Ženi Mariji in hčerki
Lei z družino izrekamo iskreno sožalje
in obljubljamo spomin v molitvi.
Pokojni Rado Gabric
Tanja Zalokar
32
Tanja Zalokar
Tanja je bila rojena 20. maja 1989 v
Sindelfingnu pri Stuttgartu. Starši so
jo redno pripeljali v sobotno šolo v
Stuttgart, kjer je bila zelo pridna učenka. V slovenski župniji je prejela tudi
prvo sveto obhajilo in birmo. Zaključila je gimnazijo in se nato preusmerila v trgovsko stroko. V podjetju Kik
Sindelfingen je kmalu dobila mesto
trgovke in se ob delu še naprej izobraževala za poslovodjo. Po uspešnem zaključku šole je zaprosila za premestitev iz nemškega podjetja Kik v filialo
v Sloveniji. Prošnja za premestitev v
Slovenijo ji je bila odobrena v Kiku
Slovenske Konjice. Ker je ljubila svoj
dom v Sloveniji, se je takoj odločila, da
nadaljuje življenje v domovini, čeprav
ji je bila ponujena možnost nadaljnjega študija s štipendijo.
Tanja je bila po značaju zelo dobrega
srca, vsako delo, ki ga je opravljala, pa
je opravila zanesljivo in natančno.
Med vrstniki in prijateljicami je bila
spoštovana in priljubljena, navezovanje novih prijateljstev pa ji ni delalo
težav. Veliko je dala na svoj izgled in
se je rada posvetila svoji družbi, še posebej pa svojim slovenskim vrstnikom. Oboževala je slovensko besedo
in slovensko glasbo. V njeno posebno
zadoščenje so ji bili šolski uspehi, saj
je bila odlična in odlikovana učenka.
V Slovenijo se je preselila z namenom,
da tu ostane in si ustvari srečno življenje s fantom, ki ga je spoznala in ga
imela zelo rada. Z njim se je nameravala poročiti, ustvariti družino in z
njim urediti ter skrbeti za domačo hišo v Sloveniji. Tu je zadihala in domovino uživala z vsem srcem. Praznino,
ki je njeni družini ostala ob njeni izgubi, bo težko zapolniti. V globoki žalosti sta starša, brat z družino ter fant
Tomi. Nikdar je ne bodo pozabili in se
je bodo spominjali kot hčerke, sestre
in dekleta, ki je rada pomagala in v
dom prinaša srečo in veselje.
V Sloveniji je čutila neizmerno srečo
in polno je živela iz ljubezni do domovine, njena sreča pa je bila žal prekmalu prekinjena. Njena življenjska
pot se je končala pri dvaindvajsetih letih, v soboto, 18. 9. 2010 zjutraj, ko se
je nič hudega sluteč odpeljala v službo
in tragično preminula v prometni nesreči. Tista črna sobota je bil najhujši
dan poplav, ki so prizadele večji del
Slovenije. Tanja je bila pokopana doma, na pokopališču v Dobju pri Planini blizu Sevnice v sredo, 22. septembra. Pogrebno mašo in obred je vodil
dolgoletni župnik v Stuttgartu, gospod Janez Šket, ob katerem je Tanja
zrasla, on ji je podelil prvo sveto obhajilo. Tanje smo se verniki slovenske
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
župnije v Stuttgartu spomnili na romanju v Einsiedeln v nedeljo, 26. septembra, kjer je bil navzoč tudi nadškof
Alojz Uran, ki jo je v Stuttgartu birmal. Kot skupnost smo se je spomnili
tudi pri maši v naravi v nedeljo, 3. oktobra v Magstadtu. Tanjo in družino
Zalokar še priporočamo v molitev!
Prizadetim staršem, bratu z družino
in fantu obljubljamo molitveni spomin in solidarnost v času njihovega
žalovanja.
Anton Casar
Anton Casar je bil rojen 22. aprila
1945 v Bogojini, bil je tretji otrok Ivana in Ane Casar. Odraščal je v kmečki
družini s starejšo sestro Terezijo in
bratom Joškom. Po osnovni šoli je nadaljeval šolanje in postal učitelj zgodovine prirode. Ob učiteljskem delu je
rad pisal in kot novinar prispeval številne članke v različne časopise v Sloveniji in v bivši Jugoslaviji. Njegovo
pisanje je kmalu prišlo navzkriž s tedanjo komunistično oblastjo, zato je
leta 1972 izgubil delovno mesto učitelja in se še isto leto preselil v Nemčijo.
Najprej se je zaposlil v avtomobilski
firmi Audi v Ingolstadtu, kasneje je bil
delavec v tovarni porcelanov. Leta
1974 je spoznal poznejšo ženo Amalijo Šestak, se preselil v Stuttgart in se
zaposlil pri Daimler-Benzu. V Stuttgartu je spoznal župnika Cirila Turka,
ki ga je povabil k sodelovanju v slovenski župniji. Leta 1975 se je poročil.
Leto dni po poroki se je rodila hčerka
Petra. Župnik Ciril Turk ga je povabil
za učitelja v slovenski sobotni šoli, kar
je z veseljem in navdušenjem sprejel.
Dolga leta je tako poučeval slovenske
otroke, sodeloval pri organizaciji in
izvedbi poletnih počitnic za otroke na
Tirolskem, rad je tudi pomagal pri raznih župnijskih prireditvah. Zelo rad
je fotografiral in pisal za Našo luč in
tudi za druge slovenske časopise. Leta
1993 je zaradi bolezni izgubil delo,
opustiti je moral tudi sodelovanje v
slovenski župniji. Vse to je žal pripomoglo k ločitvi od žene Amalije. Leta
1998 je utrpel krvavitev možganov,
zato je moral v dom za onemogle v
Leonberg, kjer je ostal vse do svoje
smrti, celih dvanajst let. Umrl je 24.
septembra 2010. Nekaj ur pred smrtjo
je prejel zakramente za umirajoče. Sorodniki in predstavniki slovenske župnije, predvsem pevci so se od njega
poslovili na pokopališču v Neuhausnu
v torek, 5. oktobra. Verniki slovenske
Pokojni Anton Casar
Krstno občestvo zbrano v Schwäbisch Gmündu
župnije so se ga s hvaležnostjo spomnili pri maši na prvem množičnem
jesenskem shodu, v soboto, 16. oktobra, v cerkvi sv. Elizabete v Esslingenu.
Zvone Štrubelj
Krst Leonie Satler v Schwäbisch
Gmündu
Tako smo se tudi v Schwäbisch Gmündu lahko najprej s starši razveselili novega zemeljskega življenja male Leonie, pri krstu 2. oktobra pa tudi njenega nebeškega. Redovna sestra Marija
Rita nam je kot zakristanka in tista, ki
nas redno spremlja tudi pri slovenskem bogoslužju, vse lepo pripravila,
starši in njihovi povabljeni pa so nam
prinesli pokazat njihovo novo življenje, malo Leonie. Boter Franci Pugelj,
ki je zaradi tega prišel k slovesnosti iz
Slovenije, jo je ob krstu pridržal in ko
je bila Leonie krščena v imenu Očeta
in Sina in Svetega Duha, se je tudi ona
oglasila in nam na svoj način povedala, da je z nami. Sicer pa bo Leonie
imela ob svojem očetu veliko priložnosti za prepevanje, saj je Fredi znan
kot dober glasbenik. V obredu smo se
spomnili tudi godu vseh angelov varuhov, ki imajo svoj praznik ravno na
33
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
ta dan, 2. oktobra, in smo zato tudi vsi
zbrani zmolili nam ljubo molitev Sveti angel varuh moj, obred pa zaključili
s prepevanjem Je angel Gospodov
oznanil Mariji. Mladi družini Fredija
in Maje Satler čestitamo, da sta se odločila za novo življenje, pri tem pa jima želimo veliko lepih uric v krogu
svoje družine. Čestitamo.
Rojstni dan gospe Marije Jurgenc
njim možem Francem. Kasneje sta
oba prišla v Nemčijo in se ustalila v
Reutlingenu, kjer živita v svoji vrstni
hišici. Imata dve hčerki, danes pa se že
veselita svojih treh vnukov in vnukinje. Gospa Marija, čestitamo vam ob
vašem praznovanju, želimo vam še
mnogo dobre volje in zdravja tudi za
vaše prostovoljno delo, ki ga opravljate, z bralci Naše luči pa vam kličemo
še na mnoga leta. Bog živi.
Igor Krašna
Š
Slavljenka Marija s svojim možem
Francem Jurgencem
Marija Jurgenc je bila rojena 4. septembra leta 1935 v Mariboru in ravno
na četrti september v letošnjem letu
smo se zbrali tudi k rednemu bogoslužju v Bad Urachu. In kakor je že lepa navada v tej skupnosti, se vsi po
maši nekoliko še zaustavimo v bližnji
dvorani, da nekoliko poklepetamo in
se včasih tudi poveselimo. To soboto
je bilo bolj slednje, kajti s praznovanjem smo se poveselili tudi Marijinega rojstnega dne. Gospa Marija pravi,
da izhaja iz družine štirih otrok, treh
deklet in enega fanta. V letu 1941 so
bili izseljeni v Bosno, po vojni pa so se
vrnili v Maribor, kjer je potem tudi
končala šolo in začela delati v Mariborski tekstilni tovarni. Leto 1961 je
bilo posebno, ker se je poročila s seda-
34
V
E
D
S
K
A
Dogodki v zadnjih mesecih na
Švedskem
Krsti: V Värnamo živi družina Vlada
in Zlate Žižmond, ki se je razveselila
vnukinje Vanesse Mariah Žižmond,
hčerke Helene in Joea. Krstno slavje je
bilo v soboto, 12. junija, v Lidnäs kapell blizu župnije, kjer živijo. Lepo sodelovanje je obogatilo petje pevskega
zbora, pri katerem pojeta Vlado in
Zlata.
Ob krstu Vanesse Mariah Žižmond
Po krstnem slavju pa je v tamkajšnjih
prostorih sledila prava slovensko-hrvaško-libanonska pogostitev. Vsi prisotni so se počutili kot ena družina,
čeprav iz različnih narodnosti in jezikovnih območij.
Hvala staršema Heleni in Joeu, kakor
tudi botrici Ani za lepo pripravo in sodelovanje. Posebna zahvala gre stari
mami Zlati in staremu atu Vladu za
vso podporo ob pripravi na tako pomembni zakrament in dogodek krsta
prve vnukinje. Naj krstna milost obrodi ob pomoči staršev, botrice in
vseh dobrih ljudi bogate sadove lepega krščanskega življenja, da bo Vanessa Mariah v veselje Bogu, Kristusovi
Cerkvi, kakor tudi svojim domačim.
Krst Matija Gregorca: V Mozirju je
bila v nedeljo, 11. julija, nova maša domačina brata Tonija Brinjovca. Velik
dogodek, ki je zaznamoval župnijo,
kjer župnik Sandi Koren pastoralno
razgibano deluje in se tako veseli sadu
duhovne razgibanosti župnije. In v tako vzdušje se je zgodil še en dogodek
v kapelici v Mozirskem gaju v popoldanskih urah. Slovesno sta prihajala
tisto nedeljsko popoldne starša Martin in Jerica Gregorc v kapelico s svojim sinom prvorojencem, ki je pri krstu dobil ime Matija. Starši Gregorc in
Bukovec, skupaj z botricama Natašo
Kumer in Lucijo Gregorc so lepo so-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Ob koncu krstnega slavja Matije Gregorca v Mozirskem gaju
delovali pri dogodku sv. krsta, ki so ga
obogatili z lepo zapeto cerkveno pesmijo.
Po lepem in doživetem krstnem slavju je sledil ogled Mozirskega gaja in
nato družinsko slavje pri Bukovčevih
v Ljubiji pri Mozirju, kjer sta družini
Bukovec in Gregorc poglabljali medsebojno povezanost med hčerjo in sinom, ki sedaj živita in delata v
Stockholmu, kjer raste v vedno večjega fanta tudi novokrščenec Matija, ki
se skupaj s svojima staršema rad udeležuje slovenskih sv. maš v švedskem
glavnem mestu.
Obema družinama, Žižmondovi in
Gregorčevi, slovenski dušni pastir vošči kar največ lepe krščanske ljubezni,
s katero zalivajte krščansko vzgojo za
vrednote, da bodo otroci zrasli v dobre ljudi, ki bodo v veselje in ponos
vam, kakor tudi ljubemu Bogu in bodo dejavni člani župnijskih skupnosti.
Čestitke slavljenki Karolini Nilsson iz
Jönköpinga, ki je v dneh pred veliko
gospojnico slavila sedemdeseti rojstni
dan prav na Triglavu, kamor je prispela pod vodstvom vodnika Marjana
Brezočnika in ob podpori svojega moža Lasseja ter Marjanove žene Anice.
Karolina in Lasse sta redna pohodnika švedsko-slovenskih vzponov v slovenske gore. Letos je bila še posebej
ponosna, saj so pohodniki osvajali Tr-
Slavljenka Karolina Nilsson je za
rojstni dan osvojila Triglav.
dinov vrh in tako so doživljali lepoto
Dolenjske, njeno gostoljubnost, njene
značilnosti in podzemske skrivnosti,
saj je v vzpon bil vključen tudi obisk
Kostanjeviške jame, pa pleterski samostan, dolenjski vinogradi in cviček,
umivanje pri Gospodični, da bi bili vedno mladi, pa Trdinov vrh in tam slovenska sv. maša v kapelici sv. Ilija na
hrvaški strani, kjer so bili pohodniki
lepo sprejeti. Popoldan pa je bil kronan s splavarjenjem po Krki in seveda
brez krsta tudi tokrat ni šlo. Boter Milan je čvrsto podpiral »novokrščenca«
Zvoneta, da je prestal vse preizkušnje
in na koncu dobil potrdilo o krstu.
Ves pohod pa je bil okronan z obiskom vojaškega letališča v Cerkljah ob
Krki, ki ga je organiziral vojaški kurat
Aleksander Urek, ki je Karolinin župnik pri Sv. Duhu nad Krškim, kjer so
pohodnikom pripravili lepo zaključno
sv. mašo in veliko dolenjsko pogostitev.
Bog povrni vsem, ki so pripomogli, da
je bilo še eno bogato srečanje in spoznavanje lepot Slovenije, ki bo pomagalo živeti rojakom v tujini še eno leto. Karolini ob tej priložnosti iskrene
čestitke in zahvala ter še naprej s pesmijo skozi življenje.
Pokojna Pavla Trbovšek se je rodila
5. januarja 1930 v Ljubnem v Zgornji
Savinjski dolini. Vse do druge svetovne vojne je živela brezskrbno in lepo
otroštvo. V letih 1940 do 1945 se je
oče preselil v Nemčijo, kjer je poiskal
delo, da je mogel skrbeti za družino.
Ko se je vrnil domov v svobodo, je začutil, da je prava svoboda še daleč. Toda vseeno se ni podal režimu. V železarni v Ravnah na Koroškem je dobil
delo. Stanovanje, kjer je živela družina
štirih otrok in starša, je bilo zelo skromno. V železarni je našla delo tudi
mlada Pavla, ki je odraščala in je tam
spoznala svojega fanta Ivana Trbovška, s katerim sta se poročila in ustanovila novo družino. Njun zakon je bil
obdarjen s štirimi otroki: najstarejša
hčerka je Milka, druga je Marija, tretji
je Mirko in najmlajši je Blaž. Leta
1962 se je družina Trbovšek odločila
Pokojna Pavla Trbovšek
35
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
17. švedsko-slovenski vzpon na Trdinov vrh
za pobeg čez mejo v Avstrijo, od koder
so se po dveh letih življenja v lagerju
koncem februarja 1964 podali na pot
na Švedsko v Värnamo.
Ker se je oče Ivan takoj zaposlil v tovarni gumija, kmalu za njim se je zaposlila tudi Pavla, otroci pa so hodili v
šolo, se je ekonomska situacija obrnila v dobro. Kmalu sta starša kupila lastno hišo, ki je postala skupni dom
družine Trbovšek. Otroci so zrasli, si
ustanovili družine in tako je Pavla dobila vnuke pa tudi pravnuke, kar ji je
bilo v veliko srečo in veselje in na kar
je bila zelo ponosna.
Rada se je vračala v svojo rodno Koroško in se je veselila svoje hčerke, ki si
je doma ustvarila novi dom. Zadnji
del svojega življenja je Pavla preživela
v Halmstadu, kjer je v Jožetu Godini
našla zvestega in dobrega prijatelja.
Od pokojne Pavle se je slovenska skupnost in njeni sorodniki poslovila 20.
septembra s sv. mašo zadušnico v cerkvi sv. Nikolaja v Halmstadu.
Hvala Jožetu in Pavlinim domačim, ki
so ji stali ob strani v času njene bolezni in ji tako pomagali lajšati križ.
Hvala rojakom iz Halmstada, ki so se
udeležili pogrebne sv. maše in slovesa
od pokojne Pavle. Naj si Pavla spočije
od svojega truda in naj v miru počiva
in z drugimi čaka vstajenja od mrtvih.
vaš Zvone
36
Pri Sv. Duhu nad Krškim je švedsko-slovenski vzpon zaključil svojo pot.
ŠVICA IN LIECHTENSTEIN
Krst Helene Pečnik-Rommens
Nenavadno, kako je danes svet majhen. Ljudje različnih narodov in kultur
smo dodobra med seboj premešani in
zdi se, da ni več razdalj. Zato se nisem
prav nič začudil, ko me je nekega dne
iz Londona poklicala Mimi PečnikRommens, hčerka slovenskih staršev,
ki živijo v Švici. Njen mož Pieter izvira
iz flamskega dela Belgije, a njegova
družina živi v Nemčiji. Mimi in Pieter
sta prva zakonska leta preživela v Belgiji, sedaj pa sta se ustalila v britanski
prestolnici. Pred kratkim (5. julija) se
jima je rodila hčerka Helena in želela
sta ji podariti božje življenje po krstu.
V petek, 10. septembra, smo se veseli
zbrali h krstnemu slavju v kraju Nie-
Krst Helene Pečnik-Rommens
derhasli blizu Regensdorfa, kjer živijo
Mimini starši. V prijetni župnijski
cerkvici sv. Krištofa je po krstu Gospod sprejel Heleno v družino svojih
otrok. Srečnima staršema voščimo, da
bi Heleno z molitvijo in zgledom popeljala na pot Jezusovih učencev. In
naj jo na poteh življenja iz cerkvice
njenega krsta pospremi tudi varstvo
sv. Krištofa – zavetnika popotnikov.
Slovo v Zuchwilu
V mesecu septembru je svojo zemeljsko pot po hudi bolezni zaključil Hans
Kobel iz Zuchwila. Hans je bil Švicar
in mož naše rojakinje Marije, ter po
tej poti tesno povezan s slovensko
skupnostjo. Ženo je redno spremljal k
slovenskim mašam, udeleževal se je
tudi naših srečanj in romanj. Radi
smo ga imeli in k žalostnemu slovesu,
ki je bilo 18. septembra, se nas je zbralo kar precej Slovencev.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Vdovi Mariji, ki je žena globoke in iskrene vere, in družini izrekamo rojaki v
Švici sožalje in našo povezanost v veri.
Na romanju pri Materi Božji v
Einsiedelnu
Na Slomškovo nedeljo smo rojaki znova napolnili božjepotno baziliko v
Einsiedelnu. Seveda so naši številčnosti poleg rojakov iz Švice pridali svoj
delež tudi naši zvesti gostje iz Stuttgarta in Vorarlberga, veseli pa smo pozdravili tudi skupino iz Münchna. Hvala tudi tistim našim »povratnikom«, ki
priromajo med nas iz domovine in se
pridejo zahvalit za dolga leta življenja
in dela v Švici. Bog daj, da bi se naša
»evropska« duhovna povezanost še
naprej krepila. Že 42 let prihajamo k
Mariji obnavljat obljubo svoje zvestobe in prosit milosti zase in za naše najdražje v domovini in po svetu.
Romanje se je začelo s križevim potom in spovedovanjem, ob 12.15 pa je
bila slovesna sv. maša. Zelo smo hvaležni, da je bil tokrat ponovno med nami upokojeni ljubljanski nadškof msgr. Alojz Uran. Nagovoril nas je z jasno
in pričevalno besedo vere, z veseljem
in pesmijo. Posebej nam bo ostala v
spominu njegova pridiga o koristnosti
in škodljivosti imetja. Včasih smo
zdomci veljali za tiste, ki nekaj imamo,
ker je bil v tujini zaslužek višji. Nekateri so zagotovo obogateli, številni so
zaradi imetja žal celo izgubili vero.
Kljub vsemu pa to še zdaleč ni prava
podoba slovenskih kristjanov v zdomstvu. Tu so zelo številni, ki svoje dobrine delijo in ostajajo skromni, ki redno
molijo rožni venec, ki živijo božjo besedo in ljubijo Boga in bližnjega, ki
nobene nedelje ne izpustijo svete maše in so zanje zakramenti v središču
življenja ... Verjetno gre vsak človek
skozi življenjsko obdobje, ko posveča
več skrbi zakladom tega sveta. A vse
izkušnje vodijo pravzaprav k spoznanju in odkritju, da vse preide, kar ne
služi dobremu. Na svet smo prišli praznih rok in vse, kar bo šlo z nami v
večnost, so naša dobra dela. Saj niti
svojega telesa ne bomo mogli vzeti kar
takoj s seboj, kaj šele kaj drugega ...
Slovesno bogoslužje pri našem romanju
so s petjem obogatili pevci župnijskega
pevskega zbora iz Rogaške Slatine. Svoje pevsko poslanstvo pri bogoslužju jemljejo resno in zavzeto, zato je iz njiho-
vih ust donela res ubrana pesem. Seveda smo vključili tudi ljudsko petje, da so
vsi romarji lahko s pomočjo pesmi izrekli Bogu in Mariji svojo molitev.
Po maši so se rojaki razkropili, da si
najdejo okrepčila, pozno popoldne pa
smo se znova sešli – tokrat v veliki
krajevni dvorani Dorfzentrum. Seveda vsi zaradi razdalj in drugih razlogov niso mogli ostati do konca in so se
že prej poslovili. Kljub vsemu smo napolnili tudi dvorano in se prepustili lepoti kulturnega programa, ki je marsikomu privabil solze v oči in toplo pobožal slovensko čutenje naših src.
Naj še dolgo greje ta plamen vere in
domačnosti, ki ga predstavlja naše
vsakoletno romanje k Mariji v Einsiedeln. Videti je, da smo počasi starejši,
da se počasi zmanjšuje naše število, a
po drugi strani se z leti le še bolj poglablja naša vera in zaupanje v božje
in Marijino varstvo.
David Taljat
Nadškof Uran nagovarja zbrane rojake.
OZNANILA
IZ NAŠIH
ŽUPNIJ
ANGLIJA
MAŠE IN NAŠA SREČANJA V ADVENTNEM IN BOŽIČNEM ČASU 2010
LONDON: nedelja, 12. decembra, ob 4.00 pop. - 3. adventna nedelja.
CHAPEL END: nedelja, 19. decembra, ob 3.00 pop. - 4. adventna nedelja.
LONDON: petek, 24. decembra, ob 6.00 zvč. - maša sv. večera v hišni kapeli za stanovalce Doma.
LONDON: sobota, 25. decembra-BOŽIČ, ob 10.00 dop. - sv. maša v kapeli Doma.
LONDON: nedelja, 9. januarja 2011, ob 4.00 pop. - nedelja Jezusovega krsta.
LONDON: nedelja, 13. februarja 2011, ob 4.00 pop. - 6. navadna nedelja.
SPOVED - če boste hoteli opraviti adventno ali božično spoved, boste imeli za
to dovolj priložnosti pred sv. mašo ali po možnosti tudi po mašnem bogoslužju v vseh zgoraj omenjenih krajih.
OBISKI BOLNIKOV - v vseh krajih po predhodnem obvestilu.
37
ZGODBA
Ivan Malavašič
SAMOTAR
Tako pa se je na vse to lahko ozrla le mimogrede, ko je na
njivi za trenutek zravnala hrbet, da se je potem spet laže
sklonila k delu. Zavedala se je, da se je treba za zemljo marsičemu odreči, da se lahko uresničijo drugi cilji in želje, ki
so še kako pomembni za življenje. Zavedala se je, da je prav
ona tista, ki omogoča, da vsaj kolikor toliko dostojno živijo.
Saj je včasih pomislila tudi na to, kako bo potem, ko bo obnemogla, toda odganjala je to neprijetno misel, češ, bo že
Bog poskrbel, da bo nekako ...
Tisto zimo, leta 1952 je bilo, pa jo je začelo skrbeti. Vedno
slabše se je počutila in včasih je pomislila, da je prišla do
konca poti, kakor je imela navado reči.
Zapadlo je veliko snega, ponekod ga je bilo skoraj dva metra. Seveda so ga ljudje odmetavali s streh, da se ne bi sesedle pod njegovo težo, toda vseeno so nekatere popustile. Jakob se je zelo bal, da se ne bi kaj takega zgodilo tudi z njihovo, ki je prestala že veliko zim, in ni bila ravno najbolj trdna. Lipe ga je potolažil, da bo že on skrbel za to, da na strehi ne bo snega. Res je prebil veliko časa na strehi in tudi do
poti, ki so jo plužili, kolikor se je pač dalo, je naredil gaz, da
bo lahko šel v trgovino, saj je zadnje čase Špela večkrat potožila, da težko hodi.
»Starava se in treba se bo sprijazniti s tem, da boljše ne bo,
kvečjemu slabše!« ji je odgovarjal Jakob in jo skušal tolažiti, čeprav se tudi njemu ta tolažba ni zdela najbolj primerna, toda za drugo ni vedel. Res je za njeno slabo počutje
dolžil zimo, toda ker na druge ni vplivala, je o tem raje molčal.
**************
V začetku marca je že bilo, snega je bilo še vedno veliko in
zelo počasi je kopnel, saj se ozračje kar ni hotelo ogreti. Res
ga je sonce čez dan nekoliko omehčalo, toda ponoči je spet
tako pomrznil, da so hodili po njem, ne da bi se jim vdiralo.
Tisti večer so Mlakarjevi trije sedeli ob peči, se greli in se
pogovarjali.
»Take zime pa verjetno nihče ne pomni in je najbrž še dolgo ne bo!« je zagodel Jakob. »Hvala Bogu, da se ti, Lipe, ne
bojiš višine in si redno čistil streho. Če ne bi bilo tebe, bi naju s Špelo prav gotovo že zmečkalo.«
38
»Vsak je pač za nekaj,« se je zasmejal Lipe in dodal: »Starega Frtavčka sem slišal, da če nekdo ni za nič drugega, zna
pa lepo zlagati drva.«
»Morda jih res zna in mogoče še kaj drugega, toda letos bo
najbrž težko prišel do njih. Pomladanska dela se bodo začela pozneje kot običajno. Ja, Špela, tvoje počitnice se bodo
podaljšale, najbrž tja do velike noči.«
»Da bi se le!«
»Ta tvoja želja je pa nekam nenavadna ...«
»Morda res, a tako je. Nimam navade, da bi stokala brez potrebe, zdaj pa le moram reči, če mi ne bo boljše, se ne bom
upala v dnino.«
»Kaj pa ti je?« sta se ustrašila oba naenkrat, Špela pa je počasi povedala:
»Saj niti sama prav ne vem ... Tako utrujena sem – ne vedno enako.«
»Kako pa bomo zdaj!?« je zaskrbelo Jakoba.
»Upam, da bo prešlo, ko se bo razcvetela pomlad in bodo
zapeli velikonočni zvonovi.«
»Letos bodo peli še posebej lepo, saj vsak teden vadimo nove melodije, da bomo z njimi razveselili ljudi,« se je oglasil
Lipe.
»Bolj bi morali misliti na to, da bi bile všeč Bogu!«
»Saj mu bodo prav gotovo in še bolj kakor ljudem. Ljudje
sodijo po tem, kakor jih je slišati, Bog pa po tem, koliko se
trudimo, nam je dejal župnik.«
»Samo na zvonove misliš,« je zamrmral Jakob.
»To pa že ni res. Tudi o nas treh premišljujem, še posebno
zadnje čase, ko vidim, da se mama slabše počuti.«
»Saj vem, o čem razmišljaš. Tovarna ti roji po glavi. Toda
zaenkrat raje še malo počakaj, vsaj do jeseni ali do naslednje pomladi, če se že ne bo dalo drugače. Upam, da je moja slabost le začasna in bo minila, kakor bo skopnel sneg.
Pomlad bo odpihnila mojo utrujenost!«
**************
Vse se zgodi prej ali slej in tudi sneg je skopnel, čeprav ga
je bilo veliko; nazadnje ga je zmanjkalo v osojah, kjer je stala Mlakarjeva hiša.
Lipe se je veselil praznikov zaradi pritrkavanja. V Zakotju je
namreč bila navada, da med postnim časom niso pritrkavali in se je le-to oglasilo šele na veliko soboto. Toda Lipetovo
veselje je skalila skrb. Stara mama ni ozdravela in zdelo se
mu je, da je vedno slabša.
»Tako težko sem čakal, da mi boš povedala, kako smo pritrkavali, če se ti je zdelo dobro, zdaj pa ...«
ZGODBA
»Saj ti bom. Do cerkve bom že prišla; morda res ne bom šla
s procesijo, bom pa tisti čas molila v cerkvi; pritrkavanje
bom slišala in se bova potem lahko pogovorila.«
In tako je tudi bilo.
Ko je Lipe prišel do svojih zvonov, je pozabil na vse, tudi na
bolezen stare mame. Ko je zapel bron, je srce zadrhtelo v tisti sreči, ki jo pozna le pravi pritrkovalec, to pa je Lipe bil, o
tem je bil prepričan.
Šele potem, ko je prišel domov in so vsi trije sedli k žegnu,
ki ga je kljub svojim težavam pripravila Špela, se mu je zazdelo, da se je spet znašel v navadnem in vsakdanjem življenju.
Jakob je molil očenaš in Lipe ter stara mama sta molila z
njim, potem pa so segli po žegnu, kakor so imenovali blagoslovljene jedi.
»Mislila sem, da ne bomo imeli šunke, pa mi jo je prinesla
Korenovka; upam, da se mi bo kmalu toliko izboljšalo, da
bom lahko plačala z delom, čeprav je rekla, da mi jo podarja.«
»Korenovi so dobri ljudje!« je potrdil Jakob.
»Vem, da me bodo tudi letos vabili v dnino. Hudo mi bo, če
ne bom mogla iti.«
»K zdravniku bi morala!«
»Kje pa naj vzamem denar, saj veš, da ni nobeden zavarovan!«
»Nekaj malega bom dobil in za zdravje ni škoda denarja, bo
pa kaj drugega počakalo!«
»Kaj naj počaka? Bosi in nagi ne moremo hoditi po svetu in
jesti je tudi treba vsak dan, v trgovini pa je treba vse plačati.«
»Nekako bo že ...«
»Pa kaj bi zdaj o tem, Lipetu sem obljubila, da mu bom povedala svoje mnenje o pritrkavanju. Lahko rečem, da ste se
res zelo potrudili in tako le potrdim tisto misel, da ni prave
slovenske velike noči brez lepega pritrkavanja. Tako zelo
smo na to navajeni, da si ne znamo predstavljati praznovanja brez njega. In danes ste še posebno lepo pritrkavali. Slovesno in lepo je bilo in lahko smo vam hvaležni za ves trud.«
**************
Po praznikih se je pričelo delo na polju in travnikih. Seveda se je marsikdo spomnil tudi na Špelo in se oglasil pri
Mlakarju. Prvi je prišel Koren.
»Dober dan in pozdravljeni!«
»Bog ga daj tudi tebi!«
»Gotovo se vam dozdeva, kaj me je prineslo. Letos je res vse
nekoliko pozno; upajmo, da bo tudi jeseni tako. Ker je zunaj delo zaostalo, ga bo zdaj kar naenkrat toliko, da človek
ne bo vedel, česa naj se loti. Sami ne bomo zmogli. S teboj,
Špela, smo bili vedno zadovoljni, zato bi rad, če bi nam pomagala tudi letos. Pošteno bom plačeval!«
»Rada ti verjamem in rada bi prišla ...«
»In zakaj ne bi?«
»Težko je povedati, toda moram ... Veš, Janez, tako je prišlo,
da ne morem, ne morem, če bi še tako rada, ker se slabo počutim. Saj še sama ne vem, kaj mi je. Morala bi k zdravniku, a se bojim stroškov. Najbrž pa ne bo šlo drugače ...
Oprosti!«
»Škoda! Zelo mi je žal, da ne moreš. Morda bi prišel Lipe?
Jeseni je bil večkrat pri nas in smo bili vsi zadovoljni.«
»Pogovorita se.«
Najmlajši rojaki iz Berlina so v Piranu zavzeto prisluhnili še edinemu piratu v Sloveniji.
39
ZGODBA
In sta se pogovorila. Tako je Lipe že naslednji dan pri Korenovih čistil travnike in dobro se je počutil med prijaznimi
ljudmi. Špeli pa je bilo hudo, ker se ni mogla odzvati Korenovemu vabilu. Ko je pomislila, da morda ne bo mogla nikoli več v dnino, ji je bilo še toliko huje.
**************
K Mlakarju, bolje rečeno k Špeli, pa so prihajali še drugi; tisti, pri katerih je delela v preteklih letih. Vsem je bilo žal,
ker ni mogla obljubiti. Čedalje pogosteje je šel namesto nje
v dnino Lipe, posebno v košnjo.
Res se ni in ni mogel otresti neprijetne misli, da so drugi
nekaj več, on pa je ubog dninar, odvisen od njihove dobre
volje. Poznajo ga le tedaj, ko ga potrebujejo. Ko je to nekoč
omenil Jakobu, je ta dejal:
»Veš, na svetu je žal res tako, da večinoma vsi poznajo človeka samo takrat, ko jim je koristen. So, tudi izjeme so, in
mislim, da je Koren taka izjema. Pa da ne boš mislil, da je
tako le tukaj pri tvojih dninah, tudi drugod in pri drugačnih opravilih je tako. Zapomni si, kar sem ti povedal, ker ti
bo v življenju prišlo prav in boš razumel, zakaj so nekateri
taki, kakršni pač so in poznajo le sebe, ne vidijo pa dlje kot
do konca nosu. Svet je pač ena velika mešanica raznih značajev in hotenj. So tudi taki ljudje, ki ne pomišljajo stopiti
drugim na glavo, da se lahko sami dvignejo čim višje. Nazadnje pa bomo vsi enaki, kajti smrt je pravična in Bog pravičen sodnik!«
**************
Odslej je Lipe nekako nadomestil Špelo. Ko se je ob večerih
vračal domov, je upal, da jo bo našel nasmejano in mu bo
povedala, da se počuti bolje in bosta čez nekaj dni že lahko
odšla v dnino oba. Pa se to, žal, ni zgodilo. Nasprotno, zdelo se mu je, da stara mama hira. Bal se je, da si ne bo več
opomogla.
Tako je prišla jesen. Čeprav bolna, je Špela še vedno kaj postorila okoli hiše in v njej ter poskrbela, da z Jakobom nista
bila lačna, kadar Lipeta ni bilo doma. Celo vrtiček je oplela,
da so bile najnujnejše začimbe vedno pri roki.
Tudi k maši ob nedeljah in praznikih je redno hodila, vendar ji je pot od ravnice navzgor do cerkve, ki je stala na
hribčku sredi vasi, povzročala čedalje večjo težavo.
Včasih, ko Lipe ni šel v zvonik, jo je pri hoji podprl, večkrat
ji je pomagal tudi kakšen drug dober človek.
V soboto pred rožnovensko nedeljo, ko se je vrnil iz zvonika, pa mu je rekla:
40
»Veš Lipe, najraje vidim, da mi ti pomagaš do cerkve. Saj
vem, da boste jutri pritrkavali, toda zdi se mi, da bi se dalo
tudi to urediti.«
»Rad bi videl ...«
»Takole sem premišljevala, da bi šla tudi jaz nekoliko prej
od doma, kakor greš ti. Tako bi mi lahko pomagal in prišel
še o pravem času v zvonik. Jaz pa bom lahko molila rožni
venec. Bi bil za to?«
»Sem tudi jaz že o tem razmišljal.«
**************
Počasi se je Špela sprijaznila s tem, tudi zdravnik ji je povedal, da za njeno bolezen, žal, ni pravega zdravila in da je že
zelo napredovala.
Pozno jeseni je bilo in le še posamezni listi na tem ali onem
drevesu so čakali, da jih odpihne močnejši veter. Mračilo se
je, ko je Lipe stopil v sobo, kjer sta bila Jakob in Špela, ter
dejal:
»Narava je pripravljena na zimsko spanje.«
»Ne samo narava!« je vzdihnila Špela, da jo je Jakob začudeno in prestrašeno pogledal. Čez čas je dejal:
»Za jesenjo res pride zima, toda za zimo pride pomlad in
spet vse ozeleni in se pokaže mlado cvetje.«
»V naravi po vsaki zimi pride pomlad, v človeškem življenju pa ni tako. Le enkrat jo človek doživi v vsej svoji lepoti
in še takrat se je ne zaveda. Šele potem, ko se začne njegova jesen in že sluti zimo, spozna, kaj je nekoč imel. Treba se
je vdati v usodo!«
»Tako govoriš, kakor da bi se poslavljala.«
»Saj se in prav bo, da se tega zavedata tudi vidva!«
»Ne znam si predstavljati življenja brez tebe ...«
»Pa si ga boš moral, je že tako ...«
»Saj si bila pri zdravniku!«
»Bila sem in ga prosila, naj mi pove resnico. Resnica pa je
taka, da se bom morala posloviti. Saj je težka ta misel, toda
prej ali slej bi se zgodilo ... Rada bi še delala, delala tako, kakor sem vse življenje, toda moja zemeljska pot je končana!
Nikoli več ne bom prijela za motiko, vem ...!«
»Kaj pa govoriš!?« se je zgrozil Jakob, Lipe pa je le nemo obsedel.
»Še veliko bolj kot zaradi dela pa mi je težko zaradi vaju, ker
bosta ostala sama. Nekako bosta morala preživeti. Ti, Lipe, si
se že navadil hoditi v dnino, toda odslej bo najbrž tega dela
vedno manj, saj stroji nadomeščajo ljudi. Tako za dninarje
in dninarice ne bo več dela, vsaj ne kolikor toliko stalnega.«
Se nadaljuje
LUČKIN KOTIČEK
SAVEL
Za prvega kralja Izraela je Samuel izbral Savla. Bil je zelo sposoben in mogočen in je premagal mnogo sovražnih ljudstev. Prevzel se je in si prisvajal vse, kar je pripadalo ljudstvom, ki jih je premagal in tega ni delil z nikomer. Zato Bog ni bil zadovoljen z njim in je Samuelu naročil, naj izbere drugega kralja.
KRALJ TIŠINE
Enega od soigralcev postaviš na stol: to je kralj tišine. Pod
stol postaviš zvonček.
Vsak igralec gre s startne črte in poskuša dvigniti in prinesti zvonček nazaj na črto. Če se oglasi zvonček ali igralec
dela preveč šuma, ga kralj tišine pošlje nazaj.
Kdor uspe prinesti zvonček pravilno na startno črto, postane kralj tišine in zamenja dosedanjega. Ta pa gre med
igralce.
41
MALO ZA ŠALO
S petimi težkimi kovčki sta zakonca ravno zadnji čas prispela na letališče.
»Škoda, da s seboj nisva vzela še klavirja!« je rekel mož.
»In kaj naj to pomeni?« se je začudila žena.
»Na klavirju sta ostali najini letalski vozovnici!«
☺
»Si že kdaj planiral dopust eno leto vnaprej?«
»Zakaj pa? Kam, odloča moja žena, kdaj pa šef!«
☺
»Kaj ti je rekla žena, ko si se šele tik pred svitom primajal
domov?«
»Čisto nič! A tista dva zoba sem tako in tako hotel sam izpuliti.«
☺
V trgovino je vstopil policist, se razgledal po prodajnih artiklih, nato pa rekel prodajalcu:
»Tole harmoniko in to rdečo trobento bi rad kupil!«
Prodajalec ga je začudeno pogledal, policist pa je ponovil:
»Tole harmoniko in tole rdečo trobento!«
Prodajalec pa mu je rekel:
»No, ja, gasilni aparat vam lahko prodam, radiatorja pa ne
morem!«
☺
Natakar vljudno vpraša gosta:
»Ali vam je kosilo teknilo?«
»No, bolje bi bilo, če bi bila juha tako topla kot vino, vino tako staro kot kura in kura tako velika kot luknja v prtu.«
☺
Starejša gospa je v veleblagovnici, na oddelku z drogerijo,
vprašala trgovko:
»Ali imate nevidne mrežice za lase?«
»Imamo!«
»Pokažite mi eno, da si jo ogledam!« je zaprosila.
☺
Slišal sem, da se tvoja žena zelo spozna na glasbo.
»Res je, toda na svoj način.«
»Kako to misliš?«
»V solo kričanju name je odlična, enkratna je pri glasbenih
arijah oziroma dretju na sosede, kadar potrebuje novo
obleko, gode na vse strune in posebno dobro zna zbobnati
vkup vse okoliške ženske. Ko opravljajo, igra prvo violino,
še bolj pa zna raztrobiti vse skrivnosti, ki ji jih je kdo zaupal.«
☺
Koliko prestav imajo italijanski tanki?
»Štiri. Eno za naprej, tri pa so vzvratne, za umik.«
42
Direktor vpraša mlado tajnico, ki jo je pred kratkim sprejel
v službo:
»Pa zakaj ne dvignete slušalke, kadar zvoni telefon?«
»V devetih primerih od desetih je telefon tako ali tako za
vas!«
☺
Oče je sina odpeljal v kino. Med filmsko predstavo je strašno zasmrdelo in oče je vprašal sina:
»Ali si se pokakal v hlače?«
»Ja!«
»In zakaj, vraga, ne greš zdaj v stranišče?« se je razburil oče.
»Ker še nisem končal!«
☺
Gorenjec se prijavi na sprejemni izpit za policiste. Med
sprejemnim izpitom ga vprašajo:
»Kaj bi storil, da bi razgnal veliko in razburjeno množico?«
»Ne vem, kako to delate pri vas. Pri nas doma bi snel kapo
in začel pobirati prostovoljne prispevke.«
☺
»Včeraj je lovec Aleš spet prišel pijan z lova.«
»Kako pa veš, da je bil pijan?«
»Psa je nesel v nahrbtniku, fazana pa je imel privezanega na
vrvici.«
☺
Dvojica zapornikov je pobegnila iz zapora. Tekla sta in
eden reče drugemu:
»Poglej, sneg je začel naletavati!«
»Ne skrbi, saj imava verige!« ga je potolažil drugi.
☺
»Jaz se tudi ne strinjam z vsem, kar rečete,« se Janezek jezi
na učiteljico, »pa zato ne grem k vašim staršem!«
☺
Študent prava je opravljal izpit. Profesor mu je rekel:
»Vaše znanje iz Kazenskega zakonika je nepopolno. Pa vendar, če mi poveste en pameten razlog ali člen, vam bom priznal izpit.«
»Po Kazenskem zakoniku zagrešijo prevaro tisti, ki izrabijo
neznanje drugega z namenom, da mu škodujejo.«
☺
Notar piše oporoko po nareku mladega mornarja, ki ima
pred seboj samo še nekaj ur življenja.
»Ali resnično želite biti pokopani na morju?«
»Ja, resnično!«
»Zakaj pa taka želja? Ker ste mornar?«
»Tudi. Predvsem pa zato, ker je tašča rekla, da bo plesala na
mojem grobu!«
OGLASI
1011A1 –Na Ptuju prodamo dvostanovanjsko hišo (2 x štirisobno) + 2 x kuhinja z dvojno garažo (glej sliko). Skupna izmera parcele je 737 m2, od tega je 321,65 m2 stanovanjske površine. Cenitev nepremičnine po sodnem izvedencu znaša 290.000 €. V podaljšku
dvojne garaže sta še soba za hobi in hišni bar. Do hiše vodi asfaltirana cesta z vsemi komunalnimi priključki. Hiša je v celoti opremljena in vredna ogleda. Informacije na telefon 00386 2 782 69 41
1001A11 – Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. –
Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36, D-40721 Hilden pri
Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44 5 62). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v
slovenščini ali nemščini.
1004B11 – Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter druge jezike:
uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: [email protected], tel. +49-7157-479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany
AKTUALNO
Lokalne volitve 2010
Izidi lokalnih volitev so po prištetju glasov, ki so prispeli po pošti, zdaj dokončni, a neuradni. Sprememb pri izvoljenih županih glasovi po pošti niso prinesli.
Še vedno je v prvem krogu število izvoljenih županov 134,
drugi krog volitev pa bo potreben v 74 občinah. V desetih
mestnih občinah, v katerih so potekale volitve, pa je še vedno bilo v prvem krogu izvoljenih šest županov.
V Mariboru še vedno na tesno
Tudi v Mariboru, kjer je Francu Kanglerju v nedeljo kazalo na tesno zmago, se po prištetju glasov, prispelih po pošti,
to ni spremenilo. Stari župan je tako s 50,41 odstotka postal
tudi novi župan v Mariboru.
Največ, deset, mandatov je v tudi v mestnem svetu prejela
Županova lista. Sledijo svetniki SDS-a, ki jih bo sedem. Šest
bo svetnikov DeSUS-a, štirje svetniki bodo zastopali SD,
trije pa LDS in LPR. V Zaresu in Zelenih Slovenije so osvojili po dva mandata. Enega svetnika imajo še Lipa, Lista Tomaža Kanclerja za župana, SMS - Zeleni Evrope, Ekipa za
Maribor, Lista za Maribor, NSi, SNS in Neodvisna lista gasilcev Maribor.
V Ljubljani vprašanje bolj formalno
Po prištetih glasovih je znan tudi volilni uspeh kandidatov
v slovenski prestolnici, kjer zmaga dozdajšnjega župana
Jankovića sicer ni bila ogrožena zaradi še nepreštetih glasov. Po vseh preštetih glasovnicah je odstotek glasov, ki jih
je prejel, tako 64,79 odstotka.
Jasna je tudi razdelitev mandatov v mestnem svetu v največji slovenski mestni občini. Lista Zorana Jankovića bo imela v svojih vrstah tako 25 sedežev. Preostalih dvajset si jih
bodo razdelili SDS (9), SD (4), DeSUS, NSi in Zeleni Slovenije (2) ter LDS (1).
Izvoljeni so bili še župani v Celju, Slovenj Gradcu, Velenju in Murski Soboti
V Celju je zmagal Bojan Šrot, ki je prejel 67,63 odstotka
glasov. V 33-članskem mestnem svetu bo največ svetnikov
imela tudi njegova lista, in sicer osem, kar je eden več, kot
jih bo imel drugouvrščeni SDS.
Matjaž Zanoškar si je svoj naslednji mandat v Slovenj
Gradcu zagotovil s 63,94 odstotka glasov. Na volitvah v mestni svet pa je zmagal SD, ki ga bo kot že v prejšnjem mandatu zastopalo osem svetnikov. Županov DeSUS sledi s petimi svetniki, kar je za dva več kot v zadnjih štirih letih.
Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Vsaka beseda od 50 dalje stane 0,50 EUR. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR.
Z večkratno zaporedno objavo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelj in založnik: DRUŽINA, SI-1000 Ljubljana, p. p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München, Nemčija • Odgovorni urednik: Ljubo Bekš, Ljubljana •
Uredništvo: Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438-30-50, faks: 01/438-30-55 • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana,
tel. 01/360-28-28, E-naslov: [email protected], E-naslov: [email protected]
LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75
CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 8,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje
je 41,25 evra.
LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 27 EUR • Švedska 296 SEK • Švica 42 CHF • Velika Britanija 24 GBP • Avstralija
53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD.
Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d.d.: 02014-0015204714, DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za
Našo luč, IBAN SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava. Grafična priprava: Brane Beno, Družina, d. o. o. • Tisk:
tiskano v Sloveniji.
43
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: NAŠA LUČ, POLJANSKA C. 2, SI - 1000 LJUBLJANA, TEL.: +386 1 438 30 50, FAKS: +386 1 438 30 55
ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV, DIAKONOV IN PASTORALNIH SODELAVCEV V EVROPI
A N G L I J A
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
spletna stran: http://skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: [email protected]
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) 01. 5442 575, F (*43) 01. 5442 575 13
župnik: Branko Umek
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LINZ
župnik: Branko Umek (glej Dunaj)
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv
SLOVENSKA ŽUPNIJA VORARLBERG
Kirchweg 6, 6841 Mäder, Vorarlberg
T (*43) 05. 5236 2166, F (*43) 05. 52 36 21 666
v soupravi, mag. David Taljat (glej Švica)
SLOVENSKA KAT. MISIJA SPITTAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
HRVAŠKA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA INGOLSTADT
Aventinstr. 25, 85051 INGOLSTADT
T (*49) 0841. 590 76, T/F 0841. 9206 95
M (*49) 0179 880 9762
župnik: Stanislav Gajšek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: http://skm-ingolstadt.2hp.eu
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910
rektor msgr. dr. Jožko Pirc
T (*39) 06.718 72 88
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
spletna stran: www.skm-stuttgart.de
župnik: dr. Zvone Štrubelj
e-naslov: [email protected]
župnik-sodelavec: Igor Krašna
Am Lehenweg 18, 70180 Stuttgart
tel. (*49) 0711. 3417 720
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
župnik: Karel Bolčina, T (*39) 0481. 21849
M (*39) 0338. 1958 889, F 0481. 5192 17
Trg sv. Andreja 1/a, 34170 Gorica/Italija
e-naslov: [email protected]
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
NEMČIJA
KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA
SLOVENCEV PO SVETU
predstavnik pri NŠK: msgr. Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
e-naslov: [email protected]
BELGIJA, NIZOZEMSKA
IN LUKSEMBURG
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER
BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
spletna stran: www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
e-naslov: [email protected]
F R A N C I J A
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik in delegat: Jože Kamin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
e-naslov: [email protected]
DUHOVNA OSKRBA SLOVENCEV
V NADŠKOFIJI KÖLN
župnik: Martin Mlakar
Eltingplatz 16, 45141 Essen
T (*49) 0201. 3109 826
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
spletna stran: www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
spl. stran: www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) 0173 340 82 95
e-naslov: [email protected] [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
Spl. stran: www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM
Neunkirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (*49) 0731 - 37 99 670
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. MISIJA MÜNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
e-naslov: slowenischsprachige-mission.
[email protected]
župnik: Janez Pucelj
T (*49) 089. 2193 7900
e-naslov: [email protected]
župnik v pokoju: Marjan Bečan
e-naslov: [email protected]
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
e-naslov: [email protected]
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Hadži Milentija 75, 11000 Beograd
T (*381) 11 308 55 85, F (*381) 11 308 55 84
župnik: stolni župnik
ŠVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 031. 7115 421,
spletna stran: http://www.slovenskamisija.se/
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: [email protected];
[email protected]
ŠVICA-LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ZÜRICH
Hallwylstrasse 60, 8004 ZÜRICH
T (*41) 044.3013 132, M 079. 7773 948
F (*41) 044. 3030 788
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
e-naslov: [email protected]
RAFAELOVA DRUŽBA, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel. (*386) 1-438 30 50, faks (*386) 1-438 30 55,
e-naslov: [email protected] • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
Prva evharistična daritev v novi kapeli svetega Križa v Châtillonu
Na domačem vrtu Katarina
Gašparič iz Carnieresa sestavlja
oltarni šopek.
Pred Najsvetejšim smo v besedi in
pesmi izrazili svojo prošnjo in
zahvalo.
Kanclerka škofije Nanterre AudeReine Arnouil navdušeno pozdravlja
in prebira otvoritveni dekret.
Diakon Ciril Valant dvojezično oznanja navzočim
vernikom božjo besedo.
Med sv. mašo je Helena Fernandez prerojena v krstni
kopeli postala božji otrok.
Evharistično daritev je vodil narodni delegat Jože Kamin,
somaševal je Janez Žakelj.
Pod šotoroma župnijskega vrta smo se ob opoldanskem
soncu pozdravili in nazdravili.
K župnijskemu prazniku spada tudi grižljaj slastnih
dobrot.
V župnijski dvorani smo v sproščenosti nadaljevali in
končali celodnevno srečanje.