Vinko Ribnikar – Dotik lesa
Zavod sv. Stanislava – Galerija Staneta Kregarja
Besedilo: Aljaž Pogačnik
Fotograf: Milan Malovrh
Odmaknjen od vsakdanjega hrupa ustvarja akademski kipar Vinko Ribnikar svoje
umetnine, ki zahtevajo mnogo preciznega dela, obilo časa in še več poetičnega zanosa.
Vinko Ribnikar je umetnik, ki si je zagotovil pomembno mesto na slovenski kiparski
sceni, saj njegova dela s svojo realizacijo oziroma pojavo razodevajo suvereno
mojstrstvo. Kiparstvo je nedvomno najbolj materialu zavezana umetniška izpovednost;
ko kipar les dolbe, ga obsekava, se mora podrejati njegovi osnovni strukturi (lesnim
letnicam, trdoti,…). Vinko Ribnikar, ki mu je bil les dobesedno položen v zibko,
ohranja oziroma nadaljuje lesni duh svojih prednikov, hkrati pa vanj vnaša svojo
individualno interpretacijo človeške duše in njene večne energije.
Vinko Ribnikar pri delu.
Vinko Ribnikar je po študiju ostal zavezan pridobljenemu znanju, predvsem v figuraliko zavezanemu izobraževalnem
programu ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Šele v začetku 70. let 20. stoletja se pri njem začnejo razkrivati
abstraktni in optični principi, in sicer na način, ki vključuje dosežke sodobnikov, hkrati pa do njih vzpostavlja avtorsko
distanco (cikla Iskanja, Paralele in Deformirana ravnina). Za Ribnikarjevo kiparstvo tega obdobja je značilno geometrijsko
likovno izražanje s postopkom terasastega izriva slojev oziroma mase, saj ga bolj kot optična varljivost zanimata material in
forma, s katero je počasi izčistil slog, za katerega je bil leta 1976 nagrajen s Prešernovo nagrado gorenjskih občin. V tem
ustvarjalnem obdobju se je opiral na vizualno občutljivost gledalca, kjer gre sicer za abstraktne forme, ki pa vendarle večkrat
sugerirajo na krajino in na gledalca učinkujejo zgolj s kiparskimi prvinami in z ritmiziranimi izohipsami v različnih smereh.
Vinko Ribnikar, Srečanje, les, 1974, 73 x 85 x 30 cm, Tržiški muzej.
Od z izohipsami preoblikovane ploskve je avtor prešel k oblastim lesnim kladam ženskih glav in torzov, s katerimi je želel
ujeti emanacijo ženskosti in jo pretočiti v senzibilno pretehtano oblikovane forme s čutno zbrušenimi površinami, kar je
vidno na primer v delih Najstnica (1991) in Frava (1992). Neprenehoma velja imeti pred očmi, da Ribnikarjevo kiparstvo
povečini šteje med malo plastiko, tej ustreza tudi iskriv umetnikov ustvarjalni značaj, ki nenehoma rojeva nove variacije
figuralnih rešitev.
Vinko Ribnikar, Frava, les, 1992, 40 x 30 x 8 cm,
avtorjeva last.
Vinko Ribnikar, Najstnica, les, 1991, 70 x 30x 8 cm,
avtorjeva last.
Umetniški cikel Vinka Ribnikarja, predstavljen na začetku 90. let 20. stoletja, je lep primer izrazne moči avtorja, ki v svojih
plastikah oddaja pravo ravnovesje moči med energijo nabrekle figure in njegove zmožnosti dojemanja prostora v treh
razsežnostih, kjer razberemo avtorjevo hoteno poudarjanje višinskih, dolžinskih oziroma predimenzioniranih razmerij. S
strogo delavnostjo, odličnim znanjem notranjih soodvisnosti posameznih likovnih form je Vinko Ribnikar izoblikoval
prepoznaven rokopis, ki ga opredeljuje vsebinska sinteza materialnosti lesene klade z izraznostjo podobe, v katero vstopa.
Občudovanja vredno je poleg njegove umetniške izpovedi tudi tehnično znanje umetnika, pri srečanju z materialom
preprosto uživa, saj je les zanj nedvomno ena izmed največjih življenjskih energij, ki deluje na okolje in človeka. Kiparstvo
je Ribnikarju notranja potreba, nuja, brez katere ne more shajati, hkrati pa želi odkrivati soljudem tudi košček svojega sveta,
lepote njegove domačnosti. Njegovo iskanje še neodkritih izraznih možnosti lesne gmote izraža veselje nad raznolikostjo iz
istega motiva in enakih elementov zgrajenih likovnih sporočil.
Že pred dobrimi 15 leti Vinko Ribnikar ni več širil svojih
iskanj novih slogovnih možnosti kiparskega izražanja, dovolj
mu je že variiranje do tedaj odkritega, kar uporabi tudi pri
izvrševanju številnih naročil za zasebne in javne prostore,
kjer si je največkrat moral za izhodišče svojega ustvarjanja
postaviti človeško oziroma živalsko figuro. Njegovi kipi nas
vodijo po rodnem Tržiču v njegovi okolici pa avtorjevo delo
prepoznamo v raznih verskih znamenjih. Pri svojem delu se
je izkazal tudi kot mojster portreta, saj je upodobil kar nekaj
znamenitih mož (Vojteh Kurnik, Anton Vovk …).
Vinko Ribnikar je kipar, v zadnjem obdobju pa predvsem
rezbar, ki absolutno obvladuje material, perfekcije v
ustvarjalnih postopkih in načinu oblikovanja. Formalno se je
avtor v zadnjem obdobju predal realizmu, z njim posreduje
neizbrisne tehnične prijeme obdelave lesa, kar je nedvomno
odmev na staro slovensko rezbarsko obrt, ki je dandanes
skoraj že izumrla. Govorico ljudskega rezbarstva oziroma
podobarstva je preoblikoval v akademski likovni jezik, ki
skoraj ne pozna razlik med svetostjo verske tematike in
zavezanostjo ustvarjalčevemu duhu umetnika. O svoji vrnitvi
k realizmu in upodabljajoči umetnosti med drugim Vinko
Ribnikar pravi: “To je bila moja koža in iz nje še danes, po
tolikih letih ne morem ven. To zadovolji moje notranje
potrebe po izražanju.” Del svojega ustvarjalnega zagona je
Ribnikar posvetil tudi jasličarstvu, ki ga spremlja že od
otroštva in mu predstavlja dober primer za ilustriranje
vsakdanjega življenja, avtor sam pravi: “Jaslice so podoba
nekega življenja in bolj ko ga znaš prepričljivo pokazati, večji
je uspeh tvojega dela.”
Vinko Ribnikar, Portret
dečka, les, 1998, 38 x 30 x
25 cm, privatna zbirka.
Vinko Ribnikar, dr. Anton Vovk, bron, Vinko Ribnikar, Palčica,
2003, 65 x34 x 26 cm, javni
les, 2002, 30 x 25 x 20 cm,
spomenik.
privatna zbirka.
Vinko Ribnikar, Sv. družina, les,
2008, 23x21x12 cm, avtorjeva last.
Vinko Ribnikar v ateljeju.
Ribnikar pri svojem ustvarjanju upošteva vsako žilo in strukturo v lesu tako, da se ji podredi in jo funkcionalno vključi v
sklop estetskih izraznih komponent, ki sestavljajo likovno delo. Naloga umetnika je, da prikliče bežečega človeka zopet k
bistvu življenja oziroma k bistvu odnosov med svetom in človekom. Lahko rečemo, da je naš umetnik, razen v ciklu
izohipsičnih ravnin, črpal predvsem iz odkrivanja realnih telesnih oblik tistega v njih skritega, čigar razpoloženjski vpliv
občutimo kot nenehno privlačno, nikoli do kraja doumljeno ali občuteno resnico. Tako se torej odraža umetnikovo razmerje
do tiste lastne kiparske resničnosti, ki je rezultat njegovih estetskih in splošnih izkušenj. Kakor je že pred leti poudaril
likovni kritik dr. Damir Globočnik, gre za umetnika, ki za svoje delo potrebuje predvsem vzpodbudo oziroma premislek
ustvarjale intime, da lahko ustvari nekaj trajnega in bistvenega in le to na koncu krona z razstavo.
Biografski podatki:
Rojen je bil 4. aprila leta 1930 v Tržiču. Po končani šoli za umetno obrt v Ljubljani se je vpisal v kiparski oddelek
Akademije za likovno umetnost, kjer je diplomiral pri prof. Putrihu, pri katerem je leta 1958 dokončal tudi specialko. Od
leta 1958 do upokojitve je bil zaposlen je bil kot profesor likovne vzgoje v Tržiču. Na svoji umetniški poti deluje tudi kot
član Društva slovenskih likovnih umetnikov. Leta 1976 je dobil Prešernovo nagrado gorenjskih občin. Leta 2001 je s Petrom
2
Abramom, Jiřijem Bezlajem, Metodom Frlicem, Dragom Vitom Rozmanom in Juretom Smoletom sodeloval pri Formi vivi v
Tržiču.
Naslov: Vinko Ribnikar, Virje 32, SI-4290 Tržič, GSM: +386 4 596 18 67.
Samostojne razstave
1960 Kranj - Mestni muzej / 1974 Tržič - Paviljon NOB, Ljubljana / 1975 Kranj - Mestni muzej, Ljubljana, Murska Sobota Galerija Murska Sobota / 1976 Tržič - Paviljon NOB, Ljubljana, Rogaška Slatina - Razstavni salon / 1977 Ljubljana,
Murska Sobota - Galerija Murska Sobota, Radenci, Lendava / 1980 Tržič - Paviljon NOB / 1992 Kranj - Mestni muzej,
Tržič - Paviljon NOB, Ljubljana – Vodnikova domačija / 1994 Tržič - Paviljon NOB / 1995 Kranj -Mestni muzej / 2010
Tržič – Pollakov salon Tržiškega muzeja.
Skupinske razstave
Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah tako doma kot v tujini med drugim v Tržiču, Bledu, Kranju, Lendavi, Murski
Soboti, Rogaška Slatina, Ljubljani, itd.
3