LOKACIJA ŠT. 1: »Od mrtvic do reke«
Reka Mura z ohranjeno rečno krajino je na evropski ravni prepoznana kot neprecenljivo naravno
bogastvo in kot taka sodi v omreţje Natura 2000.
Poplavni gozdovi, vlaţni in močvirni travniki, mrtvice in rečni rokavi, erodirane strme stene,
prodišča in vijugavi tok reke so prepoznavni elementi pokrajine ob Muri. To so tudi najvrednejši
ţivljenjski prostori, ki dajejo zatočišče in prebivališče tisočim rastlinskim in ţivalskim vrstam.
Omenimo le nekaj suhoparnih številk: na območju reke Mure je bilo v Sloveniji ugotovljenih prek
600 vrst rastlin, prek 200 vrst ptic, 30 vrst sesalcev, 15 vrst dvoţivk, 45 vrst rib, 50 vrst kačjih
pastirjev, prek 1000 metuljev in hroščev in še bi lahko naštevali. Izjemna biotska pestrost je deloma
posledica ugodne geografske lege, predvsem pa različnih ţivljenjskih prostorov, od rokavov,
mrtvic, prodišč in poplavnih gozdov do kulturne krajine.
Ekološko-učna pot »Od mrtvic do reke« vam ţeli pričarati košček v mozaiku čarobnega sveta
reke Mure. Seznaniti vas ţeli predvsem z mrtvicami, njihovim nastankom ter skrivnostnim ţivim
svetom, ki mimoidočemu sprehajalcu vse prepogosto ostane skrito.
Pot je dolga 2200 m in opremljena z informativnimi tablami. V celoti je prehodna večji del leta, le
v času poplav je za nekaj dni nedostopna.
Priporočila:
Priporočamo dobro nepremočljivo obutev, zaščito pred krvi željnimi žuželkami, odveč ne bosta
daljnogled in fotoaparat.
Dodatne informacije o poti dobite pri:
Goran Ohman, PRAgiz, tel.
Skica območja z lokacijami
LOKACIJA ŠT. 2: »Nastajanje in umiranje mrtvic«
Mrtvice nastajajo in tudi izginjajo po naravni poti ob vseh rekah. Najbolj značilne so ob niţinskih
rekah. Takšna reka je Mura v Sloveniji. Niţinske reke imajo široko »ovinkasto« strugo (z okljuki
ali meandri) ali pa bolj razvejen sistem glavne (matične) struge in rokavov (stranskih strug) z
vmesnimi otoki.
Mrtvica nastane iz okljuka matične struge ali rokava. Ob večjih pretokih voda spodjeda zunanjo
stran okljuka. Zajeda je vedno večja, okljuk pa vedno daljši. Zavoja na začetku in koncu okljuka se
sčasoma zbliţata. Voda nato prebije oţino in steče po krajši poti. Tako iz okljuka nastane rokav
reke. Voda kmalu začne zasipavati spodnji del rokava, zatem tudi zgornjega. Nastane mrtvica, od
glavne struge odrezan rokav. Mrtvice nastajajo tudi na daljših, z matično strugo skoraj vzporednih
rokavih, in sicer tako, da voda pri poplavah začne zasipavati vtočni del rokava (mesto na glavni
strugi, kjer se odcepi stranska struga).
Proces nastajanja mrtvic lahko traja več desetletij. Dolgoročno obstoj mrtvic brez občasnih poplav,
ki prinesejo sveţo vodo in novo ţivljenje v mrtvico, ni mogoč. Voda v mrtvico sicer priteče tudi iz
tal. Pravimo, da mrtvico napaja podzemna voda. Če vode v mrtvici večino časa ni, se začne
zaraščati z drevjem.
V današnjem času, ko Mura nima več proste poti, mrtvice le še izginjajo. Še pred nekaj desetletji je
bilo mrtvic ob reki bistveno več kot dandanes. Ostanke starih mrtvic reke Mure najdemo tudi za
visokovodnimi nasipi, vendar jih poplave Mure več ne doseţejo. Take so bolj podobne jezerom in
ribnikom kot mrtvicam. Mrtvice še dodatno ogroţajo namerno zasipavanje, urbanizacija in
intenzivno kmetijstvo.
Skica nastajanja mrtvic:
Skica spodnjega območja projekta Biomura, kjer je lepo viden razvejeni sistem rokavov in mrtvic.
LOKACIJA ŠT. 3: »Mrtvice so zelo ţive«
Za številne ţivali so mrtvice in rokavi pravi raj. Med ţuţelkami največjo pozornost vzbujajo kačji
pastirji, ki pa kljub zastrašujočemu imenu niso človeku prav nič nevarni. Najbolj ţivahni so v
najbolj vročem delu dneva. Letajo samo od spomladi do jeseni, prek zime so njihove ličinke na
varnem na dnu voda. Ob Muri je bilo ugotovljenih prek petdeset vrst. Po mrtvici je slovensko ime
dobil tudi eden izmed njih, mrtvični spreletavec Leucorrhinia caudalis, ki v Sloveniji velja za
kritično ogroţeno vrsto. V mrtvicah ob Muri ţivi medicinska pijavka Hirudo medicinalis, o čemer
se bomo lahko prepričali, če v vodo pomočimo vsaj roko. Tudi ribe so doma v mrtvicah, med njimi
tudi velika senčica Umbra krameri, evropsko ogroţena vrsta. Svoj prostor v mrtvicah najdejo tudi
dvoţivke. Med najpogostejšimi pa tudi najglasnejšimi so zelene ţabe, in to vse tri vrste, ki ţivijo pri
nas. Zelo glasna je še ena zeleno obarvana ţaba, ali bolje rečeno ţabica. To je zelena rega Hyla
arborea, ki lahko preglasi tudi precej večje sorodnice. Tu ţivijo tudi rjave ţabe, med njimi je
najzanimivejši plavček Rana arvalis, ki je pravi maneken med ţabami, saj si samci za svatovanje
»nadenejo« praţnje oblačilo modre barve. Za Muro sta značilna tudi niţinski urh Bombina
bombina, ki izbira plitve zarasle mrtvice, ter redka in ogroţena česnovka Pelobates fuscus, ki je
ponočnjakinja, saj dan preţivi zakopana v pesku ali mehki zemlji. Omeniti moramo še pupke,
predvsem velikega pupka Triturus carnifex, evropsko ogroţeno vrsto.
Večje mrtvice so zanimive tudi za ptice. V zaraščenih bomo skoraj zagotovo videli črno lisko
Fulica atra in zelenonogo tukalico Gallinula chloropus. Če v mrtvici raste tudi trst, lahko
pričakujemo rakarja Acrocephalus arundinaceus, glasnega pevca, ki pa ga ţe močno ogroţa
izginjanje takšnih ţivljenjskih prostorov. Rakarju lahko druţbo dela tudi čapljica Ixobrychus
minutus, katere pa zavoljo njene skrivnostnosti skoraj zagotovo ne bomo videli. Ţal čapljica dela
druţbo rakarju tudi pri ogroţenosti; je še bolj ogroţena in manj številčna hkrati.
Če mrtvice ne nastajajo več, če umetno zasipavamo rokave in mrtvice ter v to okolje vnašamo
tujerodne ţivali, se manjša število naših avtohtonih vrst ţivali. Nekatere vrste lahko tudi izginejo.
(Tekst: Milan Vogrin)
ţaba
kačji pastir mrtvični spreletavec Leucorrhinia caudalis
riba Umbra krameri
ptič črna liska Fulica atra
LOKACIJA ŠT. 4: »Botanični vrtovi ob Muri«
Mrtvice so pravi botanični vrtovi, kjer na majhnih površinah najdemo številne rastlinske vrste. Prav
mrtvice so dom nekaterih najbolj značilnih močvirskih rastlin, ki so pri nas v večini primerov tudi
redke in ogroţene. Le kdo ne pozna belega lokvanja Nymphaea alba ter nekoliko manj znanega, a
pogostejšega rumenega blatnika z manjšimi rumenimi cvetovi? V mrtvicah rasteta še dve izredno
zanimivi rastlini, ki imata prav tako bele cvetove, vendar pozornost vzbujata predvsem zaradi
zanimivo oblikovanih listov. Streluša Sagitaria sagittifolia ima kar tri vrste različnih listov, eni so
potopljeni, drugi plavajoči, tretji, nadvodni, pa so zagotovo najzanimivejši. Oblikovani so v obliki
puščice, tako da je rastlino mogoče z lahkoto prepoznati. Škarjica Stratiotes aloides ima ozke
suličaste liste, ki so na robovih še nazobčani in prej spominjajo na kakšno agavo kot pa na vodno
rastlino. Druge značilne rastline mrtvic so še ţabji šejek Hydrocharis morsus-ranae, vodni orešek
Trapa natans, kobuljasta vodoljuba Butomus umbellatus, plavajoča praprot plavček Salvinia natans
ter seveda leče. V mrtvicah ob Muri bomo srečali vse štiri pri nas pojavljajoče se vrste.
Mrtvica je obkroţena s trdimi listavci, predvsem hrasta doba Quercus robur in velikega jesena
Fraxinus excelsior, na nekaterih mestih pa tudi s poljskim Ulmus minor in dolgopecljatim brestom
U. laevis. So tipični obrečni gozdovi niţin. Vse bolj se v sestoje vrašča tudi tujerodna robinija
Robinia pseudoacacia.
(Tekst: Milan Vogrin)
LOKACIJA ŠT. 5: »Ţivljenje na produ«
Na samo reko ni ravno vezano veliko ţivali in rastlin, slednje se bolje počutijo na bregovih in
mrtvicah kot pa v hitri vodi. Se pa v vodi izvrstno počutijo ribe, prek štirideset vrst jih je bilo
ugotovljenih v Muri in njenih pritokih. Zaradi nespametnega ravnanja v preteklosti danes v Muri
ţivi tudi več vrst neavtohtonih, tujerodnih vrst rib, ki jih je sem zanesel človek. Z zadnjih letih se je
na Muri naselil tudi bober, pričakovati je, da se bo širil in postal številčnejši, saj mu reka z rokavi
to omogoča. Ţe dolgo Muro naseljuje vidra Lutra lutra, s katero pa se skoraj zagotovo ne bomo
srečali, kar velja tudi za bobra.
Čeprav so prodišča nestanovitna – vsako leto jih ob visokih vodah reka prestavi, počisti, tudi odnese
– na njih vendarle teče ţivljenje, vidno tudi našim očem. Posebneţ, ki ţivi na prodiščih in ga bomo
s pozornim opazovanjem verjetno videli, je mali deţevnik Charadrius dubius. Tukaj preţivi vse
ţivljenje, od veselega svatovanja do jajca in mladičev, le jeseni se odseli nekoliko juţneje.
Zelo zanimive vrste ptic naseljujejo strme erodirane bregove, ki jih vsako leto na novo ustvari
deroči tok reke. Med te sodijo vodomec Alcedo atthis, breguljka Riparia riparia in veliko redkejši
in izredno pisani čebelar Merops apiaster. Vsem je skupno, da si rove, v katerih si na koncu
naredijo gnezdo, izkopljejo v obreţne stene s primernim materialom.
Na redno poplavljenih mestih, večinoma na sedimentnih plasteh proda, peska in mivke najbolje
uspeva vrbovje, med katerim prevladujeta bela vrba Salix alba in krha vrba S. fragilis. Takšna
rastišča ustrezajo tudi belemu topolu Populus alba in vse bolj ogroţenemu črnemu topolu Populus
nigra.
Obrečna vrbovja, jelševja in jesenovja (mehki listavci), obrečni hrastovo-jesenovo-brestovi gozdovi
(trdi listavci) in ilirski hrastovo-belogabrovi gozdovi sestavljajo poplavni gozd, ki postaja vse
redkejši na evropski ravni. Te ţivljenjske prostore smo dolţni varovati ne samo zaradi evropskih
predpisov, pač pa in predvsem zavoljo ţivih bitij, ki tukaj prebivajo.
(Tekst: Milan Vogrin)