1. No category

Cankarjev dom, Ljubljana
Projekt sofinancira Evropska komisija v okviru programa Evropa za državljane.
Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije. Vsebina publikacije je izključno
odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.
ZBORNIK
Za strpno in socialno sožitje vseh generacij !
Častni pokrovitelj 10. Festivala za tretje življenjsko obdobje je predsednik Državnega zbora RS dr. Pavel Gantar
Generalni sponzor prireditve:
JULIJ/AVGUST 2006 • πt. 7/8
MAREC
2003 •
πt. 3
Polletna
naroËnina
(6 številk) samo
11,40 evra
MeseËnik
za samo
1,90 evra
Bere nas
veË kot
110.000
bralcev!
Setveni
koledar
za celo leto
Poletna
in novoletna
priloga
Vsak mesec
96 strani
Vzajemna je izjemna!
Izdajatelj: Bistra d.o.o, Parmova 41, 1000 Ljubljana, tel.: 01/436-13-62, [email protected], www.vzajemna.eu
APRIL
2000 •
πt. 4
1 UVOD
7
2 KONFERENCA: POT K BLAGOSTANJU IN SOCIALNI VKLJUČENOSTI
2.1 Sklepi plenarnih delov in okroglih miz na konferenci
8
8
- Evropske socialne politike in izzivi starajoče se družbe (mag. Martina Trbanc)
- Izkušnje držav zahodnega balkana na področju boja proti revščini in socialni
izključenosti (Aleš Kenda)
- Socialne posledice gospodarske krize za populacijo starejših
(mag. Martina Trbanc)
- Kako si starejši predstavljajo socialno državo? (Anton Donko)
- Inovativne poti vključevanja starejših menagerjev in strokovnjakov v
podporo slovenskemu gospodarstvu (mag. Jožko Čuk)
- Družbena vključenost in blagostanje starejših (dr. Jana Mali)
- Dobre prakse različnih institucij (Marjana Kamnik)
- Druženje in socialni stiki (Matic Kavčič)
- Ekonomski in pravni vidiki vključevanja starejših v sodobno družbo
(Francka Ćetković)
- Kultura in izobraževanje za večje blagostanje (dr. Dušana Findeisen)
- V lokalni skupnosti smo sposobni zagotavljati socialno vključenost starejših
(Ana Ostrman)
- Zadovoljevanje potreb starejših po storitvah za kakovostno bivanje na
domu (Rožca Šonc)
- Aktivno staranje – kaj je to? (dr. Mateja Kožuh Novak)
- Ni nam vseeno: Osebe z demenco, marginalna skupina v naši družbi
(Ana Cajnko)
- Možnosti prenosa življenjskih izkušenj iz mednarodnih operacij in misij
(Srečko Zajc)
2.2 Vsebinski prispevki s konference
2.2.1 Socialne politike in socialna država
- Evropski cilji zmanjševanja revščine do leta 2010 in nacionalna zaveza na
tem področju (mag. Martina Trbanc)
- Sistemi blaginje, procesi reform in solidarnost med generacijami v evropskih
družbah (dr. Zinka Kolarič)
- Razumevanje (konkretne) socialne države, socialnih politik in nekatera
pričakovanja starejših in upokojencev (Tomaž Banovec)
- Vpliv ekonomske krize na kvaliteto življenja starejših (Rožca Šonc)
- Najnovejše spremembe socialno varstvene zakonodaje z vidika sprememb
in novosti za starejše (Davor Dominkuš)
- Kako si starejši predstavljamo socialno državo? (Francka Ćetković)
- Starejši niso družbeno breme (Anka Tominšek)
- Kako si starejši predstavljamo socialno državo? (Anton Donko)
- Posledice ekonomske krize za populacijo starejših (Martina Caterina)
- Kako si danes starejši ljudje v Italiji predstavljajo socialno državo? (Zoltan
Kornfeind)
- Aktivnosti matice upokojencev Hrvaške pri zaščiti interesa starih ljudi (Josip
Vincek)
- Potreba po medgeneracijski solidarnosti in boju proti revščini za
blagostanje starejših v Makedoniji (Dragi Argirovski)
- Socialna država je izziv za vsakega poštenega in resnega politika
(dr. Mateja Kožuh Novak)
2.2.2 Revščina in socialna izključenost starejših
- (Po)moč starejših v sodobni družbi (dr. Jana Mali)
8
8
8
9
9
10
10
11
11
11
12
12
12
13
13
14
14
14
14
15
21
22
23
32
32
33
35
37
40
40
41
41
- Revščina starejših in njihove strategije shajanja (dr. Maša Filipovič Hrast)
- Omrežja socialne opore starejših (Matic Kavčič in dr. Maša Filipovič Hrast)
- Možnosti socialne vključenosti starejših v lokalni skupnosti (Ana Ostrman)
- Aktivno staranje - kaj je to? (dr. Mateja Kožuh Novak)
- Dejavna starost kot pogoj za družbeno vključenost starejših (dr. Ana Krajnc)
- Kultura in izobraževanje za večje blagostanje starejših (dr. Dušana Findeisen)
- Kultura v novih oblikah medgeneracijskih socialnih omrežij
(mag. Urška Bittner Pipan)
- Starejši in kultura (Milan Pavliha)
- Vseživljenjsko izobraževanje za varno in zdravo starost (Lada Zei)
- Stigmatiziranost ljudi z demenco (dr. Jana Mali)
2.2.3 Ekonomski in pravni vidiki starajoče se družbe
- Zaposlovanje starejših delavcev
(dr. Vlado Dimovski, dr. Jana Žnidaršič in Judita Peterlin)
- Podjetništvo v tretjem življenjskem obdobju ali podjetniško okolje za podjetniško
vključevanje starejših (Zineta Vilman)
- Vseslovenska mreža modrih svetovalcev (starejših managerjev in strokovnjakov)
(mag. Antonija Štucin)
- Možnosti koriščenja evropskih sredstev za seniorske organizacije (mag. Majda Širok)
- Dobre prakse na področju programov medgeneracijskega sožitja v Sloveniji
(Janez Žezlina)
- Alternativne oblike bivanja za starejše – ekonomski vidik (Tomaž Banovec)
- Pospravi za seboj (dr. Andreja Kavar Vidmar)
42
48
56
61
62
63
64
64
68
69
78
78
84
89
90
93
95
99
2.2.4 Vloga lokalne skupnosti in nevladnih organizacij
- Lokalna skupnost – možnosti socialnega vključevanja starejših (Ana Ostrman)
- Zadovoljevanje potreb starejših po storitvah za kakovostno bivanje na domu
(Rožca Šonc)
- Starejši za starejše (Ivanka Tofant)
- Starejši za boljšo kakovost življenja doma: potek projekta v občini Hoče-Slivnica
(Zdenka Gajzer)
- Zadovoljevanje potreb starejših po storitvah za kakovostno bivanje na domu: primer
občine Duplek (Slavica Golob)
- Zadovoljevanje potreb starejših za kakovostno bivanje na domu v občini Ruše
(Marjana Kotnik Poropat)
- Zadovoljevanje potreb starejših po storitvah za kakovostno bivanje na domu: primer
iz prakse - občina Brda (Milena Beguš)
- Kdo je pozabil biti človek? (Marija Krušič)
- Kakovostno staranje in vloga lokalne skupnosti: primer dobre prakse občine
Domžale (Andreja Pogačnik Jarc)
- Dolžina življenja je vrednota (Marija Pukl)
- Medgeneracijsko središče: valilnica novih socialnih mrež med ljudmi vseh starosti in
med različnimi dejavniki v lokalni skupnosti (Zmaga Prošt)
- Ni nam vseeno: osebe z demenco, marginalna skupina v naši družbi (Ana Cajnko)
102
2.2.5 Primeri dobrih praks različnih institucij
- Priprave na upokojitev v slovenski vojski (Mojca Vučko)
- Medgeneracijske skupine za kakovostno starost ministrstva za obrambo republike
Slovenije – njihov nastanek in delovanje (Peter Košak)
- Predstavitev medgeneracijskega projekta z »roko v roki« (Mojca Čerče)
- Dom starostnikov kot središče (Marjana Kamnik)
- Spletene vezi ... (Manca Štrigl Javornik)
- Projekt »z roko v roki« v Prevaljah (Marjeta Štrekelj)
- Medgeneracijsko sodelovanje na gimnaziji (Metka Čebulj)
- Izvedba projekta na osnovni šoli (Nada Žunec)
127
102
106
108
108
109
109
109
112
113
116
120
120
127
129
135
138
139
139
140
141
- Potek projekta na osnovni šoli (Marjeta Podgoršek Rek)
- »Z roko v roki« na osnovni šoli (Hedvika Gorenšek)
- Potek projekta v vrtcu (Ivica Vaukan)
- »Z roko v roki« v vrtcu (Valerija Pesičer)
3 MEDGENERACIJSKO RAZISKOVANJE
3.1 Kaj je medgeneracijsko raziskovanje? (Simona Bezjak)
3.2 Nagrajene raziskovalne naloge dijakov in dijakinj na nagradnem
natečaju »Za strpno in socialno sožitje vseh generacij«
- Lucija Gorenjak, Amadeja Hren, Aleksandra Koren in Nastja Rupnik (1. mesto)
Človek, zbudi se
Mentorici: Simona Luetić in Vera Manić (Srednja šola Slovenska Bistrica)
- Špela Bezjak in Sara Islamovič (1. mesto)
Socialna izključenost starejših v ptujskem okolišu
Mentorici: Jelka Kosi in Alenka Bukovič (Gimnazija Ptuj)
- Tina Bregar, Anja Kos in Glorija Meglič (2. mesto)
Socialne razlike med starejšimi, glede na okolje v katerem živijo in rešitve dijakov
gimnazije novo mesto v boju proti revščini in socialni izključenosti starejših
Mentorica: Marinka Kovač (Gimnazija Novo mesto)
- Kristjan Žehelj (2. mesto)
Medgeneracijski razdor: razdor med starejšo in mlajšo generacijo
Mentor: Bogomil Kropej (Šolski center Celje, Gimnazija Lava)
- Monika Razboršek, Neva Savič, Mitja Rozman in Simona Rovanšek (3. mesto)
Potreba starejših po socialni vključenosti v domu starejših občanov tabor
Mentorici: Lučka Gorjan in mag. Ljiljana Leskovic (Srednja zdravstvena šola Ljubljana)
3.3 Nagrajene raziskovalne naloge študentov na nagradnem natečaju
»Za strpno in socialno sožitje vseh generacij«
- Lea Lindič (1. mesto)
Pomen medgeneracijskega povezovanja in sodelovanja v družbi
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede
- Meta Novak (2. mesto)
Nevidno delo starejših žensk
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede
- Vesna Krajnc (3. mesto)
Preživljanje revnih starejših kot staršev
Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta
- Ajda Rogelj (3. mesto)
Kaj pričakujemo od upokojitve (pogled različnih generacij) ali kako se mnenje
posameznika o starosti spreminja z leti?
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede
3.4 Medgeneracijsko sodelovanje na tehničnem in naravoslovnem
področju (Mirko Vaupotič)
3.4.1 Nagrajeni projekti, ki vsebujejo izdelke
- Kak smo se nekda špilali (1. mesto)
Avtorji: Marko Matajič, 8 let, Saša Matajič, 12 let, Vesna Matajič, 37 let, Marija Hanc, 71 let,
mentorica: Majda Ladić, OŠ Franceta Prešerna Črenšovci
- Peka kruha nekoč in danes na ormoškem območju (1. mesto)
Avtorji: Karin Hržič, 18, let, Teodor Kolarič, 18 let, Jelka Kovačič, 18 let, Otilija Kolarič, 66 let,
mentorici: Vesna Pinterić in Lenčka Keček Vaupotič, Gimnazija Ormož
- Obnova stare kuhinjske komode (3. mesto)
Avtorji: Ana Vrečar, 15 let, Neža Vrečar, 19 let, Branko Vrečar, 44 let, Andreja Vrečar, 45 let, Pavel
Vrečar, 72 let
141
143
144
145
147
147
148
148
148
149
149
149
150
150
150
151
151
151
152
152
153
153
3.4.2 Nagrajene projektne naloge
154
154
- “bogner” – kolar (1. mesto)
Avtorji: Domen Černavšek, 14 let, in Karel Šurk, 65 let, mentor: Jure Repenšek, OŠ Frana Kocbeka
Gornji Grad
154
- Izdelava krušne peči (2. mesto)
Avtorji: Boštjan Kopinšek, 17. let, Stane Mastnak, 64 let, mentor: Arnold Ledl, ŠC Celje, Srednja šola
za gradbeništvo in varovanje okolja
154
- Babica, ne boj se miške! (3. mesto)
Avtorice: Nika Bedek, 14 let, Frida Bedek, 69 let, Fanika Baš, 75 let, mentorica: Mojca Cestnik, OŠ
Polzela
4 PRISPEVKI MINISTRSTVA ZA OBRAMBO RS
4.1 Park domoljubja (Robert Zadek)
- Sektor za odhode iz vojaške službe (Robert Zadek)
- 1. brigada slovenske vojske
- Društvo TIGR primorske (Lucijan Pelicon)
- Zveza veteranov vojne za slovenijo (ZVVS) (Mitja Jankovič)
- Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije (Meta Mencej)
- Povzetek okrogle mize: Kaj sedanjim generacijam pomeni in sporoča NOB?
(Meta Mencej)
- Društvo upokojencev MORS (Anton Donko)
- Zveza slovenskih častnikov (Miha Butara)
- Vojaški muzej slovenske vojske (Gregor Kastelic)
- Direktorat za obrambne zadeve, sektor za civilno obrambo (Srečko Zajc)
- Uprava za obrambo Ljubljana (Inge Kemperle)
- Uprava rs za zaščito in reševanje (Nataša Poje Jovičić)
156
156
156
157
160
160
161
163
168
169
170
172
174
174
1 UVOD
Festival za tretje življenjsko obdobje, ki se je letos odvil že desetič, je največja prireditev za
starejše in medgeneracijsko sodelovanje v Sloveniji in širši regiji. Njegova letošnja rdeča
nit je bila evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti. Deseta obletnica je
pomenila pomembno prelomnico, saj je letos festival zrasel v več pogledih, statistično
in vsebinsko. Med najpomembnejše dejavnike, ki so pomembno prispevali k njegovi kakovosti, zagotovo sodi mednarodna udeležba. Gostili smo predstavnike nekaterih najpomembnejših vladnih in nevladnih organizacij in institucij za starejše in medgeneracijsko
sodelovanje iz sosednjih držav in držav zahodnega Balkana, ki so se vključili v vse festivalske aktivnosti. Sklenili smo, da bomo s sodelovanjem nadaljevali tudi v prihodnje.
Zbornik desetega Festivala za tretje življenjsko obdobje predstavlja najpomembnejše
vsebinsko gradivo, ki je nastalo kot rezultat festivala. Zbornik je sestavljen iz treh vsebinskih sklopov. Prvi sklop je rezultat tridnevne strokovne konference z naslovom »Pot
k blagostanju in socialni vključenosti«, na kateri smo s pomočjo več kot petdesetih domačih in tujih strokovnjakov iskali rešitve, ki zadevajo socialno politiko, koncept sodobne
socialne države, različne vidike in elemente kakovosti življenja starejših in medgeneracijsko sodelovanje. Posebni poudarek je bil na vprašanjih revščine in socialne izključenosti
starejših ter primerih dobrih praks, ki kažejo na to, da se na tem področju da veliko storiti. Zbornik vsebuje sklepe vseh petnajstih delovnih skupin (plenarnih delov in okroglih
miz) ter vsebinske prispevke skoraj vseh avtorjev, ki so na konferenci sodelovali z referati. Drugi sklop zbornika je rezultat dveh nagradnih natečajev, ki sta bila v šolskem letu
2009/2010 izvedena v okviru Festivala za tretje življenjsko obdobje in Zveze za tehnično
kulturo Slovenije. Gre za obliko spodbujanja razmišljanja in ustvarjanja mladih o medgeneracijskem sodelovanju. V zborniku so predstavljeni povzetki najboljših raziskovalnih
nalog, ki s teoretskega in praktičnega vidika potrjujejo, da je sodelovanje med različnimi
generacijami mogoče tudi na področju raziskovalne dejavnosti. Zadnji vsebinski sklop
zbornika vsebuje prispevke Ministrstva za obrambo Republike Slovenije, ki je v zadnjih
letih, s svojim sodelovanjem na festivalu in z izvajanjem programov za starejše, lahko
dober zgled drugim institucijam.
Zbornik je namenjen vsem, ki se strokovno ukvarjajo z različnimi vidiki staranja družbe in medgeneracijskega sodelovanja. Vsem, ki so že stopili v tretje življenjsko obdobje
in tistim, ki vanj želijo vstopiti pripravljeni. Zbornik vsebuje več pomembnih strateških
smernic in predlogov, ki so nepogrešljivo gradivo za vse pripravljavce strokovnih podlag
na različnih področjih, za načrtovalce prihodnjih usmeritev na vseh ravneh političnega
odločanja ter za izvajalce programov in storitev za starejše in povezanost generacij. Torej
za vse, ki se zavedajo izzivov staranja prebivalstva in njihovega pomena za celo družbo.
Programski svet
10. Festivala za tretje življenjsko obdobje
7
2 KONFERENCA:
POT K BLAGOSTANJU IN SOCIALNI VKLJUČENOSTI
2.1 SKLEPI PLENARNIH DELOV IN OKROGLIH MIZ NA KONFERENCI
EVROPSKE SOCIALNE POLITIKE IN IZZIVI STARAJOČE SE DRUŽBE
MAG. MARTINA TRBANC
•
• Demografske spremembe, ki imajo za posledico pojav starajoče se družbe, postavljajo
pred evropske socialne politike številne izzive. Pri tem se je treba vprašati, ali so sedanji
odzivi socialnih politik na vprašanja, ki jih odpirajo demografske spremembe, pravi. V
zadnjem desetletju se neenakosti v večini evropskih držav niso zmanjšale, kot tudi ne
pojavi revščine in socialne izključenosti. Prav toliko kot neenakosti med generacijami,
so pomembne neenakosti, ki obstajajo znotraj generacij (in te se še povečujejo). Odpira se razmislek o tem, na kakšen način vnaprej oblikovati ne le socialne, ampak tudi
ekonomske in druge politike in v katero smer razvijati družbo.
• Na demografske in druge spremembe v sodobnih družbah ne moremo uspešno odgovarjati le preko sprememb v socialnih politikah, ampak je treba uskladiti delovanje
vseh politik. Za uspešno iskanje odgovorov in rešitev je pomembno upoštevati načeli
medgeneracijskega dialoga in solidarnosti, pri čemer je nujno zagotoviti, da vsi ukrepi
in politike upoštevajo interese vseh generacij.
• Treba je razviti primerne kazalce za spremljanje posledic demografskih sprememb v
družbah. Pri kazalcih je pomembno dosledno navajati njihove opredelitve, da ne prihaja do prevelikega razhajanja pri interpretaciji podatkov.
IZKUŠNJE DRŽAV ZAHODNEGA BALKANA NA PODROČJU BOJA PROTI REVŠČINI
IN SOCIALNI IZKLJUČENOSTI
ALEŠ KENDA
•
•
•
za revščino. To še posebej velja za starejše, ki živijo sami, za bolnike in invalide. Gospodarska kriza je to tveganje še okrepila, osiromašenje pa se prenaša iz skupin upokojencev z najnižjimi dohodki na tiste s srednjimi dohodki. Vendar starejši z nizkimi
dohodki niso pasivni, ampak za reševanje svoje situacije uporabljajo različne strategije (od odrekanja, omejevanja, do iskanja priložnosti za dodatne zaslužke in nudenja
medsebojne pomoči, tudi medgeneracijske).
Z javnimi politikami bi bilo treba podpreti strategije, ki jih uporabljajo starejši, ter jim
s podporo in svetovanjem olajšati odločitve glede prihodnjih odločitev (kakšne možnosti imajo, ko ne bodo več mogli skrbeti zase, finančno svetovanje, svetovanje glede
stanovanjskih možnosti itd.).
Več pozornosti je potrebno nameniti ne-institucionalnim in pol-institucionalnim oblikam pomoči starejšim in prostovoljstvu.
Izpostavljeno je bilo vprašanje stanovanj, stanovanjskih stroškov in obnove (starejši z
nizkimi dohodki teh stroškov pogosto ne zmorejo). Po eni strani je v Sloveniji zelo veliko lastniških stanovanj, zelo nizka stanovanjska mobilnost, starejši menijo, da morajo
stanovanje zapustiti potomcem, po drugi strani je prodaja in nakup stanovanja velik
stres, ni neodvisnega finančnega svetovanja prilagojenega starejšim, banke starejšim
ne dajejo kreditov itd.
Kot izredno koristno na okrogli mizi se je pokazalo sodelovanje upokojenih italijanskih
delavcev. V razpravi je prišlo do umeščanja problematike v širši kontekst in izražena
je bila želja po nadaljevanju tovrstnih razprav in sodelovanja. Mednarodna izmenjava
izkušenj na tem področju je izredno pomembna in koristna. Težave, ki se kažejo kot
specifične za lokalno okolje, se pogosto pojavljajo tudi drugje. Skupne probleme je
treba prenesti na višji nivo (meddržavni in evropski).
KAKO SI STAREJŠI PREDSTAVLJAJO SOCIALNO DRŽAVO?
ANTON DONKO
• Na okrogli mizi so sodelovali tudi predstavniki iz Italije, Hrvaške in Makedonije.
Socialna država mora poskrbeti za dobro urejeno zdravstveno varstvo (javno zdra-
• Nacionalni strateški dokumenti na področju boja proti revščini in socialni izključenosti
• vstvo, ustrezna lekarniška in zdravstvena mreža, ki je dostopna vsem državljanom).
morajo nastati na podlagi sodelovanja vladnih in nevladnih organizacij na lokalni, regionalni in nacionalni ravni, ob upoštevanju medgeneracijske komponente.
• Podan je bil predlog, da bi v vseh državah zahodnega Balkana razmislili o uvedbi državne socialne pokojnine oziroma ekvivalentnem finančnem prejemku, ki bi bil zagotovljen vsem starejšim, ki so v slabem materialnem položaju.
• Podana je bila pobuda, da se podobni festivali organizirajo tudi v drugih državah zahodnega Balkana.
• Starejšim je treba zagotoviti dostop do ustreznih programov (prilagojenih za starejše)
na področju zdravstva, dolgotrajne oskrbe in socialnega varstva, kateri pripomorejo k
socialni vključenosti.
Socialna država mora poskrbeti za dobro urejeno socialno varstvo (institucionalno varstvo, oskrba na domu, dostojna pokojnina, ki omogoča normalno preživetje, osebna
in premoženjska varnost).
• Socialna država mora skrbeti za družbeno in socialno vključenost (vsestranska mobilnost, možnost vseživljenjskega učenja, upoštevanje predlogov in pobud starejših).
INOVATIVNE POTI VKLJUČEVANJA STAREJŠIH MENAGERJEV IN STROKOVNJAKOV
V PODPORO SLOVENSKEMU GOSPODARSTVU
MAG. JOŽKO ČUK
• Organizacijsko in kadrovsko je treba pospešiti ustanovitev sistemov za podporo med-
SOCIALNE POSLEDICE GOSPODARSKE KRIZE ZA POPULACIJO STAREJŠIH
MAG. MARTINA TRBANC
• Statistični in raziskovalni podatki kažejo, da so starejši bolj pogosto v situaciji tveganja
8
generacijskega sodelovanja in aktivnega staranja tudi na področju gospodarstva.
• Izdelati in uveljaviti je treba nacionalne programe za podporo aktivnega staranja in
medgeneracijskega sodelovanja kot npr. nacionalni program za starejše zaposlene,
nacionalni program za blaginjo na delovnem mestu, nacionalni program razvoja de9
lovnih mest, nacionalni program za produktivnost.
• Spodbujati je potrebno podjetništvo za starejše.
• Vzpostaviti, spodbujati in podpirati je treba mrežo modrih svetovalcev kot potencial-
nih mentorjev za gospodarske in družbene dejavnosti.
Usposobiti je treba seniorske organizacije za aktivnejše črpanje EU sredstev in finančno podporo države.
DRUŽBENA VKLJUČENOST IN BLAGOSTANJE STAREJŠIH
DR. JANA MALI
• Potrebujemo novo, drugačno, spremenjeno paradigmo pojmovanja staranja in sta-
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
rosti, pri kateri so v ospredju viri moči, spretnosti, sposobnosti in zmožnosti starejših,
torej dejavniki, ki v trenutnem razumevanju staranja in starosti ostajajo spregledani,
zabrisani in nepomembni.
Tretje življenjsko obdobje se je bistveno podaljšalo: danes traja 20 do 30 let ali več,
zato potrebuje strukturo, vsebino tretjega življenjskega obdobja in osredotočenost na
medsebojne odnose.
Zakoreninjenemu stereotipu o starosti in starih ljudeh, ki je v naši družbi še globoko
zasidran, se najbolje upiramo z dejanji in ne samo z besedami. Primeri dejavne starosti
dokazujejo, da je to nujnost naše družbe in posamezne osebe.
Srednjo generacijo zaradi obremenjenosti s skrbjo za stare uničujemo.
Starost je obdobje, v katerem se človek lahko posveti sam sebi.
Prednosti v starosti: globlji socialni stiki, poglobljene sorodstvene vezi, svoboda za
življenje izven form.
Družbeni odnos je odnos daj-dam: kolikor vložiš, toliko dobiš.
Vseživljenjsko delo postaja vse pomembnejše.
Delovna mesta se spreminjajo, spreminjala se bo tudi struktura zaposlenih.
Slovenska družba je prešla v zelo aroganten odnos do drugih ljudi, do vseh ljudi, tudi
do starih ljudi.
Pri zaposlovanju ni vprašanje, koliko si star za delo, temveč koliko lahko prispevaš k
zaposlitvi.
Starost je lahko obdobje osvobajanja, vendar ne, kadar so pokojnine tako nizke, da so
starši v breme otrokom (srednji generaciji).
Ne potrebujemo daljše delovne dobe, ampak bolj fleksibilne oblike dela.
DOBRE PRAKSE RAZLIČNIH INSTITUCIJ
MARJANA KAMNIK
otipov o starosti in o življenju v domu za stare.
DRUŽENJE IN SOCIALNI STIKI
MATIC KAVČIČ
Omrežja socialne opore v Sloveniji so zelo družinsko naravnana.
Starejši se lahko obrnejo na manj ljudi kot druge starostne skupine.
S starostjo je vedno bolj pomembna opora otrok.
Pomembna je vloga partnerja, pri druženju so pomembni (tudi) prijatelji, bolj kot pri
drugih starostnih skupinah je pomembna tudi vloga sosedov.
• Starejši imajo najmanj opornih članov za finančno pomoč in informacijsko oporo, največ pa za emocionalno oporo in druženje.
•
•
•
•
EKONOMSKI IN PRAVNI VIDIKI VKLJUČEVANJA STAREJŠIH V SODOBNO DRUŽBO
FRANCKA ĆETKOVIĆ
• Starejši se moramo pripraviti na aktivno preživljanje upokojenskih let.
• Priprave zaposlenih na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije na upokojevanje
so dobre in vredne posnemanja.
• Bilo bi koristno in umestno, če bi združevali civilne in vojaške upokojence v skupne
aktivnosti.
KULTURA IN IZOBRAŽEVANJE ZA VEČJE BLAGOSTANJE
DR. DUŠANA FINDEISEN
• Kultura in znanje starejših nista vrednoti sami zase, marveč sta vtkani v skupnost. Vpli•
•
•
• Predstavili smo dobre prakse štirih domov za stare ljudi. Gre za projekte, ki vključujejo
več generacij, najmlajše iz vrtcev, učence osnovnih šol, dijake srednjih šol, delovno aktivno populacijo, stare ljudi, ki bivajo doma, in stare ljudi, ki bivajo v domovih za stare.
• Širša javnost ne pozna načina življenja v domovih za stare, zato so predstavitve dobrih
praks potrebne in nujne. S tem na nevsiljiv način prihaja informacija do tistih, ki bodo
morda kdaj uporabniki storitev v domovih. Te prakse tudi omogočajo različnim skupinam ljudi, da se med seboj povezujejo.
• Dobre prakse različnih institucij in njihove predstavitve so načini za odpravljanje stere10
•
vata na posameznika in skupnost oziroma družbo.
Kultura in znanje starejših imata družbene in ekonomske učinke. Družbeni učinki so v
tem, da se kultura in znanje največjega segmenta prebivalcev, torej starejših, prenašata
na vse generacije, sta temelj dejavnega staranja in medgeneracijskega povezovanja.
sta temelj trdne in povezane (kohezivne) družbe.
Poznamo številne primere konstituiranja dostojanstva družbeno marginaliziranih na
temelju znanja in na temelju vključevanja v sistem (lokalne kulture). Denimo, Secours
populaire, kjer depriviligiranih otrok več ne vodijo na plažo, marveč v muzeje, kjer jih
sprejmejo z največjo skrbjo.
Ekonomski učinki kulture v postmoderni družbi so tako veliki, da se je razvilo področje
imenovano »ekonomija kulture«. Kultura (starejših) namreč spodbudi vse druge storitvene dejavnosti na katerih počiva kraj (transport, gostinstvo, izobraževanje, zdravje
itd.). Kultura ni samo umetnost, ampak je tudi vreden način življenja, je globlji in širši
pogled v družbene in druge pojave. Je skupek mentalnih predstav, ki spremenijo obnašanje in delovanje.
Kulturo in izobraževanje pri starejših je potrebno spodbujati.
11
V LOKALNI SKUPNOSTI SMO SPOSOBNI ZAGOTAVLJATI SOCIALNO VKLJUČENOST
STAREJŠIH
ANA OSTRMAN
• Koordinacija reševanja problemov starih mora biti na lokalnem nivoju.
• Sistemsko je potrebno urediti usklajevanje med ministrstvi.
• V lokalni skupnosti je potrebno urediti informacijske točke, kjer stari ljudje lahko dobijo
informacije in svetovanje.
• V lokalni skupnosti je potrebno povečati ponudbo in dostopnost storitev za stare ljudi.
• V lokalni skupnosti je potrebno spodbujati prostovoljstvo in medgeneracijsko sode-
lovanje.
• Starejši naj sami povedo, kaj potrebujejo.
• V lokalnih skupnostih je potrebno propagirati projekt – lokalna skupnost prijazna krajanom.
• Vzpostaviti je potrebno partnerstvo med vladnim in nevladnim sektorjem ter občino
na področju skrbi za starejše.
NI NAM VSEENO: OSEBE Z DEMENCO, MARGINALNA SKUPINA V NAŠI DRUŽBI
ANA CAJNKO
• Čim prej je treba pripraviti nacionalni program ali strategijo razvoja zgodnjega odkri-
vanja demence.
• Izdelati je treba vizijo razvoja sistema oskrbe bolnikov in okrepiti mrežo pomoči svoj•
•
•
•
•
•
ZADOVOLJEVANJE POTREB STAREJŠIH PO STORITVAH ZA KAKOVOSTNO BIVANJE
NA DOMU
ROŽCA ŠONC
Pospešiti je potrebno razvoj vseh oblik pomoči starejšim.
Razvijati je potrebno aktivnosti, ki omogočajo kakovostno samostojno življenje.
Krepiti je potrebno vlogo družine in medgeneracijskega sožitja v družini in širše.
Gojiti je potrebno kulturo prostovoljstva in pospeševati prostovoljstvo znotraj in med
generacijami z mehanizmi spodbujanja in ovrednotenja.
• Zagotoviti je potrebno kakovostne socialne in zdravstvene pomoči na domu.
• Pričakujemo, da bodo strateški dokumenti, ki morajo nastati za obdobje 2011 – 2015,
dobili ustrezno mesto in ovrednotenje v programih in proračunu države in lokalne
skupnosti.
•
•
•
•
MOŽNOSTI PRENOSA ŽIVLJENJSKIH IZKUŠENJ IZ MEDNARODNIH OPERACIJ IN MISIJ
SREČKO ZAJC
• Republika Slovenija mora nameniti večjo pozornost dragocenim človeškim virom, ki
•
•
AKTIVNO STARANJE – KAJ JE TO?
DR. MATEJA KOŽUH NOVAK
• Aktivno staranje je treba razumeti kot sposobnost videti možnosti starejših in jih ude-
janjiti, zdravje povezati s kakovostjo, aktivno staranje pa hkrati z zdravo starostjo.
•
• Aktivno staranje kot primer načina življenja je treba prenašati na potomce, jim posre-
dovati znanja in izkušnje iz lastne mladosti, hkrati pa paziti na svoj način življenja, od
prehranjevanja, do vseh aktivnosti, ki jih počnejo.
• Revščino generira sistem dohodkovne neenakosti, zato je nujno sodelovanje pri sprejemanju odločitev in načrtovanju politike in ukrepov.
• Pozorno je treba spremljati negotovost pri upravljanju premoženja, ki s staranjem
družbe počasi prehaja v roke starejših. Misliti je treba na svetovalnice ekonomske in
pravne stroke.
• Poglobiti je potrebno statistične raziskave starejših od 65 let, opozoriti politike na stanovanjsko problematiko, povezano z lastništvom in zastarelem dednem pravu.
12
cem.
Nujno bi bilo treba vzpostaviti kliniko spomina (Memory Clinics) in skrajšati čakalne
dobe za diagnostiko.
Vzpostaviti je treba evidenco obolelih.
Povečati je treba podporo strokovnim in prostovoljskim organizacijam, ki skrbijo, da
bolniki čim dalj ostanejo v domačem okolju.
Povečati je treba zavedanje o demenci.
Vzpostaviti je treba pogoje za zmanjšanje nasilja nad osebami z demenco (daljše bivanje doma, ozaveščanje o bolezni, usposabljanje ljudi, ki živijo ali delajo z osebami z
demenco).
Potrebno je boljše sodelovanje med vladnimi organizacijami, stroko in nevladnimi organizacijami.
•
imajo izkušnje z delovanjem v mednarodnih operacijah in misijah, kakor tudi na drugih nalogah izven Slovenije ter vzpostaviti in razvijati vez, ki zagotavlja prenos znanj in
izkušenj med tremi generacijami: včerajšnjo, sedanjo in jutrišnjo.
Ministrstva, ki so vključena v napotitve in izvajanje nalog v mednarodnih operacijah in
misijah, naj združijo svoje sezname v skupen nacionalni seznam državljank in državljanov RS s tovrstnimi izkušnjami.
Skupna delovna ad-hoc koordinacija, ki jo lahko imenuje in pooblasti vlada, naj pripravi predlog skupnega nacionalnega seznama po enotni metodologiji in ob varovanju
osebnih podatkov. Poveže naj se s civilno-družbenimi organizacijami, ki delujejo na
področju humanitarne, razvojne in tehnične pomoči kakor tudi na področju mediacije in sodelovanje pri procesih demokratizacije. Cilj je prenos znanj in izkušenj med
generacijami.
Sprejeti je potrebno takšno zakonodajo, ki bo tudi po upokojitvi omogočala in spodbujala dodatno delo na področju svetovanja ali sodelovanja v mednarodnih operacijah in misijah, nudenju humanitarne, razvojne ali tehnične pomoči. S tem ne zmanjšujemo izjemnega pomena prostovoljnega dela, temveč odpiramo dodatno možnost
pri najbolj zahtevnih delih, povezanih tudi z izpostavljenostjo nevarnim delovnim
okoljem.
Razvoj področja, ki zajema sodelovanje v mednarodnih operacijah in misijah, kakor
tudi prispevek Republike Slovenije k humanitarni, razvojni ali tehnični pomoči, mora v
veliko večji meri, postopno, a vse bolj vztrajno vključevati slovenske strokovnjake vseh
generacij namesto zgolj tehničnega nakazovanja sredstev v multilateralne sklade ali
mednarodne organizacije.
13
2.2 VSEBINSKI PRISPEVKI S KONFERENCE
2.2.1 SOCIALNE POLITIKE IN SOCIALNA DRŽAVA
EVROPSKI CILJI ZMANJŠEVANJA REVŠČINE DO LETA 2010 IN NACIONALNA ZAVEZA
NA TEM PODROČJU
mag. Martina TRBANC
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije
Eden ključnih ciljev Evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti (2010) je
obnoviti politično zavezo in zavezo različnih drugih družbenih akterjev k ponovno okrepljenim aktivnostim za zmanjševanje revščine. Izkazalo se je namreč, da se kljub pričakovanjem zapisanim v Lizbonski strategiji iz začetka stoletja, revščina v evropskih državah ni
bistveno zmanjšala oz. se je, kot posledica ekonomske krize zadnjih let, še celo povečala.
V evropski strategiji do leta 2020 (Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast)
je med petimi cilji do leta 2020 prvič eksplicitno zapisan tudi cilj zmanjševanja revščine,
ki je tudi konkretno opredeljen oz. določen (zmanjšati število ljudi, ki živijo pod nacionalno mejo revščine, za 20 milijonov). Na konferenci so bili predstavljeni izbrani kazalci,
po katerih bo revščina in socialna izključenost merjena, tako na evropskem nivoju, kot
kazalci za katere se je odločila Slovenija. Predstavljeni so bili tudi nacionalni cilji, ki si jih
je zadala Slovenija na področju zmanjševanja revščine do leta 2020 in načini, kako naj bi
te cilje dosegla.
SISTEMI BLAGINJE, PROCESI REFORM IN SOLIDARNOST MED GENERACIJAMI
V EVROPSKIH DRUŽBAH
dr. Zinka KOLARIČ
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede
Namen mojega prispevka na konferenci je trojen:
• najprej želim na pregleden način predstaviti osnovne značilnosti posameznih tipov
sistemov blaginje, ki so se izoblikovali skozi zgodovinski razvoj posameznih evropskih
družb,
• v nadaljevanju želim orisati procese reform, ki potekajo v vseh sistemih in, ki kot kaže,
potekajo povsod v smeri: od dekomodifikacije k rekomodifikaciji, od defalizacije k refamilizacije in od institucionalizacije k privatizaciji,
• osrednje vprašanje na katerega želim odgovoriti je: kakšne posledice za sobivanje generacij izhajajo iz teh reformnih procesov v posameznih sistemih blaginje? Pri tem
razločujem med: medgeneracijsko solidarnostjo, ki poteka znotraj družine, sistemsko
solidarnostjo, ki poteka med starostnimi skupinami/kohortami, kot jih definira država
blaginje glede na pravice, ki jim jih zagotavlja in glede na dolžnosti, ki jim jih nalaga in
dobrodelnostjo katere nosilci so praviloma nevladne/neprofitne organizacije.
Le če razumemo učinke reformnih procesov na vse tri vrste solidarnosti lahko ocenimo,
ali nam v evropskih družbah, v bližnji prihodnosti res grozi medgeneracijski konflikt!
14
RAZUMAVANJE (KONKRETNE) SOCIALNE DRŽAVE, SOCIALNIH POLITIK
IN NEKATERA PRIČAKOVANJA STAREJŠIH IN UPOKOJENCEV
Tomaž BANOVEC
Zveza društev upokojencev Slovenije
Povzetek:
Vsaka socialna skupina razume socialno državo po svoji meri in potrebah. Sporazuma o tem
ni, tako kot slabo razumemo pravno ter podobne države. Tudi pri oceni revščine smo neenotni in nerazumevanje uporabe uradnih podatkov je precej. Od države skušamo pridobiti vedno več, to da je treba sredstva pridobiti preko davkov ali s posojili je manj znano. Posojila pa
se plačajo z obrestmi in spet iz davkov. V prispevku obravnavamo definicijo socialne države,
pomoč države na socialnem področju, razlike med državami in njihovimi politikami, preslikave socialnih pomoči in zadolževanja za socialno politiko. Podani so primeri za razumevanja
na ravni Unije in Slovenije, povprečje izplačanih pokojnin in za državne dolgove. Podana je
tabela socialnih pomoči za 2008 in tedanja delitev po socialnih namenih za Slovenijo. Spremembe v socialnih politikah bodo sicer vplivale na prihodnost.
1 Kaj je socialna država?
Naredimo nekaj za medsebojno razumevanje! Če naši vrhunski ekonomisti in tudi drugi
še danes mešajo izraza bruto domači proizvod in bruto družbeni proizvod, se tudi manj
izobraženi težko sporazumemo o tem kaj pomeni socialna država ali celo kaj komu pomeni gospodarstvo in po novem spet negospodarstvo (se spomnimo socializma?)
Definicija: socialna je tista država, ki si pri svojem ravnanju prizadeva za socialno varnost
in za socialno pravičnost, za zagotavljanje udeležbe vseh v družbenem in političnem
razvoju. To označuje konkretno celoto državnih ureditev, ukrepe davčne politike in korake za doseganje cilja zmanjševanja življenjskih rizikov in posledično socialnih posledic.
Država se obvezuje, da bo z zakoni in upravljanjem skrbela za socialno izravnavo družbe.
Država uresničuje socialno državo z ustrezno socialno politiko1.
Demokratična država ima dva temeljna cilja ali dve poslanstvi: prvič - narediti svoje prebivalce srečne in zadovoljne, drugič - ustvariti take gospodarske, socialne, okoljske in druge možnosti, da bo sreča in blaginja iz prvega cilja možna in tudi ravnotežno ohranjeni
socialna varnost in pravičnost. Bremena prebivalcev (bolje davkoplačevalcev) in storitve
države za njih ustrezno ali celo »pravično« razdeljena. Torej gre za politični sporazum, ki
ga različno razumemo - tako doma kot drugje.
V času slovenskega predsedovanja EU so preko boja proti revščini določili 4 stebre socialne države2. To so:
• socialne storitve (ang. social services) skupaj z zavarovanji in prispevki, ne določajo
institucionalne rešitve,
• storitve splošnega interesa (ang. services of general interest), gre za splošno porabo
po starem, varnost in promet za vse, kar ni mogoče neposredno računati na raven
potrošnika,
• minimalni dohodek (ang. minimum income), izredno pomembno je da večina prebi• valstva pokrije svojo porabo z dostojnim dohodkom, tudi socialne pomoči so dohodek,
15
stanovanje, bivanje (ang housing), »Moj dom moja trdnjava« Ne govori o lastnini in
obliki.
Manj pa so poudarjene storitve, ki si jih ljudje izmenjujejo izven institucionalnih ali državnih oblik in pomoči. Nemški statistiki so te storitve v gospodinjstvih ocenili pred 20leti
na 2/3 BDP/na osebo.
2 Pogoj za urejanje (socialne) države so urejene in primerljive statistike
in evidence
Pri uresničevanju socialne in tudi drugačne države to predpostavlja uporabo primerljivih, povezljivih in urejenih zbiranj ustreznega nabora potrebnih podatkov in formalno
izkazanih dejstev. Uradni statistični podatki so zaradi svoje mednarodne povezljivosti in
preglednosti postali obvezno sredstvo za merjenja in izkazovanja stanja v državi navznoter in primerljivo z bližnjo okolico (Unija) ali celim svetom (OECD in OZN). Postali so
nepogrešljiva osnova za merjenja in določanja stanja in razvoja in tudi temelj regulacije
medsebojnih razmerij in določanja pravic ter obveznosti na vseh ravneh. Vse naše medsebojne regulacije v Uniji in svetu vključno z »maastrichtskimi« kriteriji, lizbonskimi zavezami in za reševanje evra so opremljene z obveznimi zavezujočimi uradnimi podatki. Za
njimi stoji in odloča tudi evropsko sodišče.
Ne zanemarimo tudi drugih načinov zbiranj potrebnih dopolnilnih temeljev (registri, ankete verbalno izkazana dejstva, zakoni ipd.) za odločanje - oprta na izkazana dejstva in
evidence. Zanimivo je, da imajo nordijske, socialno pravične kapitalistične države, najbolj
razvite evidence in statistike in na njihovi osnovi zelo dobro, če ne zgledno upravljanje
svoje države. Vendar še vedno vsaka po svoje razume in razvija socialno državo3. Trajna,
tudi zgodovinska prizadevanja statistikov pomagajo s podatki in izkazanimi dejstvi analizirati uspehe raznih politik, med njimi tudi socialne politike in tako tudi mednarodno
omogočajo primerljivo ocenjevanje socialnosti neke države.
3 Reforme in spremembe
Primerljivost definicij in statistik ter položaj raznih skupin socialnih skupin navznoter v
neki državi, pa vseeno omogoča subjektivna ali boljša razumevanja o tem, kako katera
od skupin razume ali celo »prisvaja« socialno državo. Smo pred velikimi družbenimi reformami, tu so državni dolgovi in deficiti, ki so nastajali tudi zaradi neuravnotežene ali tudi
drage socialne države. Če nismo plačevali javnih storitev iz svojih davkov in lastnih prispevkov smo si izposojali (državni dolg). Sedaj so skoraj vse države v Uniji pred reformami
svojih socialnih politik, celo nordijske. Grčija je samo trenutni največji problem.
4 Državni dolg in državno poroštvo
Po podatkih ministrstva za finance (Bilten javnih financ, 12/2009) se je državni dolg, ki
prek državnega proračuna neposredno bremeni slovensko državo (davkoplačevalce), od
januarja do septembra lani povečal s 7,1 na 11,2 milijarde evrov ali skupaj kar za 4,1 milijarde (glej graf) Podatki iz omenjenega grafa tudi kažejo, da se je ob državnem dolgu v
prvih devetih mesecih lani močno povečal tudi dolg iz državnih poroštev, ki ga država
ne odplačuje, ampak zanj samo jamči, da ga bo v prihodnosti plačala, če ga ne bo mogel
plačati dolžnik (Dars na primer). Vrednost državnih poroštev se je lani povišala s 4,7 na 6,9
milijarde evrov ali skupaj za 2,2 milijarde evrov. Koliko tega se je prelilo med sedaj neza16
dovoljne partnerje preko plač in subvencij ter investicij ne moremo ocenjevati. Skladno z
rastjo trenda državnega dolga posojilodajalci dvigujejo posojilojemalcu obrestno mero
(ocena rizika), kar se je dogodilo v Grčiji. Kot rečeno - gre tudi za ekonomske, kulturne,
civilizacijske in druge razlike
DRŽAVNI DOLG IN DRŽAVNA POROŠTVA
med članicami Unije in po
v mrd EUR
novem OECD-ja. Ali koga
moti in se vpraša zakaj so
20
najmanj »revni« Čehi ob
18,1
njihovi tako nizki povprečni
Začetek svetovne krize
15
pokojnini in plačah? Ali pa,
skupaj državni dolg in poroštva
11,2
da so slovenski starejši 65+
10
državni dolg
6,9
tretji po relativni blaginji za
5
Madžari in Luksemburgom?
Posvetovanja pa naj razjadržavna
poroštva
0
snijo
vse na razumljiv način.
2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009
Če se da?
Vir: ministrstvo za finance
5 Nekatere resnice in splošna dejstva
Ljudje potrebujejo poleg razumljivih in natančnih dejstev tudi take, ki omogočajo navidezno sporazumevanje že zato, da se vedno vsaj nekateri lahko sklicujejo nanje. Razumevanje in merjenje dejstev ter uporaba podatkov je največkrat subjektivna, izbor pa trenuten in ugoden za »mojo« tezo. Primer: Imamo največ srednješolcev vpisanih v gimnazije
v Uniji, največ vpisane generacije 18 do 27 let na fakultetah in podobnih šolah, trajanje
tega študija traja najdlje, zato imamo ob brezplačnem šolanju najmanj tujih študentov
(izvoz storitev). Vendar se prepiramo o 760 urah malega dela, kar je očitno premalo za
dostojno študentsko življenje. Kaj je pravi problem za državo in njene starejše prebivalce?
In to ni samo težava ene socialne skupine. Koliko vpliva hitro naraščajoča pričakovana
doba življenja na državni dolg in deficit?
Pokojnine v Evropi (dokladni ali PAYG) sistem? Izračun in karto so naredili Slovaki. Nekaj
predhodnih misli navajamo.
• Ali veste, da je Češka absolutni rekorder v najnižji ogroženosti po dohodkovni revščini?
Pa imajo samo 390€ povprečne pokojnine.
• Vprašali so Luksemburžane, ki so pod pragom njihove dohodkovne revščine. Ne vedo,
da so revni.
• Ali veste, zakaj je v preteklem obdobju odšlo okrog mio Britancev živet v tujino? Tam
njihova državna pokojnina 460 € še vedno nekaj zaleže.
• Poglejte še grško pokojninsko povprečje – seveda je treba kontrolirati nacionalne ekonomske politike še od drugje, seveda se je bilo treba zadolžiti za pokojnine in plače
javnih uslužbencev.
• Ali lahko izračunate, koliko bi stala naša vrnitev razmerja pokojnina / plača iz nam sedaj
bližnjih 61% na prej »nebeških« 70% in po novem celo 80% obljubljene nadomestitvene stopnje? Grobo to pomeni: povprečno pokojnino 604 € delimo z 61 in množimo z
70 kar znese 693€. V 2008 je bilo starostnih upokojencev 342 992 krat razlika 89€, kar
znese 30 milijonov evrov mesečno ali 360 milijonov evrov letno.
17
• Ali vemo, da nam precej hitreje raste pričakovana doba trajanja življenja in s tem tudi
državni ali PAYG stroški za pokojnine?Ali veste, da je bila kotizacija za en dan posvetovanja o boju proti revščini v Bruslju za udeležence okrog 360€? Da naj bi v kratkem 80
milijonov Evropejcev, ki so pod pragom tveganja revščine zmanjšali na 20 milijonov?
stroški v posamezni državi zaradi tega ne vemo. Prav gotovo pa veliko večja kot sedanji
kredit, ki ga dajejo članice Grčiji.
Slovenija – izdatki, sektorji, država po namenih in vrsti, za 2008. Področje socialna zaščita.
Objava SURS, 1. januar1009, izbor. Gre za razdelitev okrog 53% BDP-ja ali za 5 909 od 16
426 milijonov €.
Komentar: Glavni strošek od uporabljenih 5909 milijonov € je socialna zaščita starosti s 53,8%. Od tega je
samo 0,4 odstotne točke ali 22 mio za investicije. Tu ne
vključujejo socialnih transferjev v naravi in ne transferjev v naravi, ki se nanašajo na izdatke za proizvode, ki jih
gospodinjstvom dodelijo tržni proizvajalci.
Slika 3: Zadolženost nekaterih evropskih držav
6 Kriza in institucionalna država
Predpostavljamo, da se bo, če se bo kaj zgodilo, predvsem prerazdelilo. Kriterija sta najmanj dva:
• Koliko denarja za socialno državo se razdeli (vemo)
• Kako in komu ter za kakšen namen se razdeli? (tudi vemo smo pred reformami.)
V našem primeru je jasno - aktivnega zaposlenega in »produktivnega« prebivalstva je vedno manj in hitro se staramo in živimo vedno več časa. Vprašanje: Ali so izdatki za starost
v celoti socialni izdatki sektorja država? Ker so dajatve zakonsko obvezne, seveda so, kot
za druga »dodatna« zakonsko neobvezna socialna in zdravstvena zavarovanja niso. Torej
gre za pravico in ne za lastnino.
Slika 2: Povprečne pokojnine (PAYG) 2009 v Uniji (vir Slovaška internet)
Dokazi o socialni pravičnosti so uporabni, čeprav so nepopolni. Bolje bi bilo uporabiti
podatek o kupni moči, ki se doseže v posamezni državi. Slovaška javnost je tako razumela svoje zakonsko urejanje sofinanciranja grškega dolga.
Kako je z državnimi pomočmi v Uniji in Sloveniji?
Luksemburg, Slovaška, Slovenija, Češka in Finska kot članice evro-regije še izpolnjujejo te
kriterije. Trend ali rast dolga po krizi je predvsem navzgor. Večji je dolg, večja je negotovost
(riziko) za njegovo plačilo in višje so obresti za konkreten dolg. Grčija ima največ dolga in
največje obresti za njegovo pokrivanje, ob vstopu pa je imela malo dolga in nizke obresti.
PIGS države (Portugalska, Irska, (Italija), Grčija in Španija) so najbolj ogrožene, vendar tudi
zaradi težav v svojih ekonomskih rasteh. Začetek neplačevanja dolgov (prisilna poravnava) lahko ogrozi obstoj evra in posledično tudi Unije v celoti. Kolikšna bi bila izguba in
18
Klasifikacija
COFOG,
zneski v mio €
Delež v % in Skupaj Btto
Sredstva za Subvencije Socialni Vmesna Izdatki za
promilih ‰
investicije zaposlene
prejemki, potrošnja končno
razen ...
potrošnjo
Socialna zaščita
100 %
5909
62
193
46
5435
86
255
Bolezen in
invalidnost
15,8 %
933
10
43
0
851
21
64
Starost pokojnine
53,8 %
3179
14
6
0
3156
2
6
Preživeli družinski člani
9,5 %
559
0
0
0
559
0
9
Družine in otroci
12,3 %
729
11
69
0
626
19
71
Brezposelnost
2,5 %
145
0
0
30
111
0
0
Stanovanja
0,004 %
1
0
0
0
1
0
0
Druge oblike socialne
izključenosti
3,3 %
197
3
39
1
130
12
46
Raz & Razvoj po. socialne
zaščite
0,004 %
1
0
0
0
0
0
1
2,8 %
188
24
38
15
1
30
58
Druge dejavn. s področja
soc. zaščite
Tabela 4: Struktura javnih sredstev za socialne namene v Sloveniji
19
7 Zaključek: pričakovanja seniorjev
Glede na izredno rast pričakovanega trajanja življenja in zaradi drugih razlogov, so socialne reforme, prerazdelitev socialnih pomoči in pozornosti dejstvo. Primerljivost med državami je včasih zavajajoča in tudi nepoštena (dohodkovna revščina izkazana za Češko in
Luksemburg). Fleksibilna ali prožna varnost, ki se sedaj predpostavlja in zahteva od mlajših in srednjih generacij, se verjetno težko osvoji pri dokončanih 50 letih in več. Še težje
je nanjo navaditi upokojence. Tudi zaradi tega, ker smo tudi v Sloveniji vpeti v nerazumna
pričakovanja in zahteve posameznih socialnih skupin in ob relativno majhni funkcionalni
pismenosti nismo navajeni razumeti argumentov drugih skupin in same države. Čeprav
je nekoliko kasno bi bilo dobro bolje poznati svet definicij in številk ter razumeti funkcioniranje države, saj stroke in politika vseeno delajo na osnovi takih dejstev. In če hočemo
govoriti o socialni vključenosti, moramo nekaj narediti za razumevanje jezika s katerim
se vključujemo v družbo in se ravnamo v njej. Bistveno pa je, da ločimo javne storitve
države ter jih obravnavamo ne glede na ponudnika (javni ali drugačni sektor). To nam je
včasih težko, ko npr. naši zavarovanci morajo na operacijo v tujino v zasebne sanatorije,
se račun plača za storitev, ki je zaradi tega še vedno javna.
1
Ein Sozialstaat ist ein Staat, der in seinem Handeln soziale Sicherheit und soziale Gerechtigkeit anstrebt, um die
Teilnahme aller an den gesellschaftlichen und politischen Entwicklungen zu gewährleisten. Es bezeichnet konkret auch
die Gesamtheit staatlicher Einrichtungen, Steuerungsmaßnahmen und Normen um das Ziel zu erreichen Lebensrisiken
und soziale Folgewirkungen abzufedern. Der Staat verpflichtet sich, in Gesetzgebung und Verwaltung für einen sozialen
Ausgleich der Gesellschaft zu sorgen. Die konkrete Gestaltung des Sozialstaats erfolgt in der Sozialpolitik.
2
Nordijske države so Norveška, Švedska, Danska, Finska in Islandija. Dve nista na skandinavskem polotoku, tudi njihovi podobni socialni modeli niso popolnoma medsebojno harmonizirani. Norveška je zaradi svojega bogastva (morje
ladjarstvo, ribolov, hidroenergetika, nafta ipd.) celo nezainteresirana za članstvo v Uniji. Vodilna v »socialni državi« je
Danska z največjimi davki in prispevki in najmanjšimi socialnimi razlikami.
3
Fleksibilnost delavcev pomeni: prostorska mobilnost, širok izobrazbeni spekter, sposobnost stopati v projekte in jih
sooblikovati in tudi pripravljenost na nižje plače za več dela. Dodamo lahko še lastnost in sposobnost vedno novega
sprotnega ocenjevanja in ovrednotenja lastnega in skupnega dela in sposobnost reagiranja na dogodke, ki posameznika čakajo v sicer negotovi prihodnosti.
Fleksibilnost tudi pomeni, da bodo podjetniki potrebovali in zaposlovali ljudi, ki so pripravljeni delati tudi časovno
fleksibilno, in ne samo sedem do osem ur dnevno v dogovorjenem času. Prezaposlitveni pogoji in deljeni ter delni delovni čas so usoda te fleksibilnosti. Tako naj bi bodoči delavci postali fleksibilni in kreativni sodelavci podjetnikov ali
delodajalcev. Taka negovana in ustrezno podprta fleksibilnost je največje bogastvo ljudi, ki so se odločili živeti dolgo in
polno življenje.
Varna prožnost je nekoliko raztegnjen pojem, s katerim država pomaga fleksibilnost narediti socialno vzdržno. Po več
virih (VDIN, The Economist ipd.) pridelal Banovec v letu 2000 in prej in večkrat uporabil.
VPLIV EKONOMSKE KRIZE NA KVALITETO ŽIVLJENJA STAREJŠIH
Rožca ŠONC
Svet vlade RS za medgeneracijsko sožitje in Zveza društev upokojencev Slovenije
Evropska komisija je leta 2008 sprejela odločitev, da leto 2010 proglasi za leto boja proti
revščini in socialni izključenosti. Vstop v to leto se je začel s konferenco v Madridu in
ugotovitvijo, da se 79 milijonov Evropejcev sooča z relativno dohodkovno revščino in da
je le-ta v državah članicah prisotna z deležem od 9 do 26%. Komisija je stanje ocenila kot
resen problem in državam članicam priporočila iskanje rešitev za znižanje stopnje revščine in socialne izključenosti. V Sloveniji naj bi ta delež znašal okrog 13%.
Konec leta 2008 je v Sloveniji živelo nekaj več kot 334.000 starejših od 65 let, upokojencev vseh vrst je bilo 532.858. Po podatkih je pod pragom dohodkovne revščine takrat
živelo 12,3% prebivalcev, oz. 0,8% več kot leta 2007. Da prag revščine v Sloveniji ni višji,
znatno vplivajo socialni transferji, saj bi brez njih pod pragom revščine živelo 23% vseh
prebivalcev, 32,9% starejših in 41,9% žensk, ki živijo same.
Ekonomska kriza se je vse bolj zajedala v prebivalstvo in prizadeva najbolj ranljive skupine. Za blažitev socialne stiske se je vlada odločila za izplačilo diferencirane višine posebnega dodatka v avgustu 2009. Med skupno okoli 120.000 upravičenci je bilo 38,9% ali
46.729 upokojencev, od katerih jih je 36.976 prejelo dodatek v višini 120,00 evrov in 9.753
v višini 80,00 evrov. Kljub ugotovitvi, da je ta dodatek bil potreben za blažitev krize in socialne stiske, ki poleg brezposelnih in tistih, ki ne dobivajo plač ali pa so prenizke, najbolj
prizadeva starejše, je bila v začetku letošnjega leta še polovična zamrznitev usklajevanja
pokojnin, kar upokojence mesečno prikrajša za nekaj manj kot 4 milijone evrov. V pripravi je predlog zamrznitve pokojnin. Z minimalno plačo 562 evrov je bila določena višina
minimalnih življenjskih stroškov, ki jih ne dosega več kot 300.000 ali 57% upokojencev,
252.867 jih prejema pokojnino do 500 evrov.
Odraz ekonomske krize se kaže tudi v porastu izplačil enkratne denarne socialne pomoči.
V letu 2008, ko lahko rečemo, da je bilo še leto blagostanja, je bila ta pomoč v povprečju
mesečno izplačana 2.628 upravičencem. V letu 2009 je bila ta pomoč v povprečju mesečno izplačana 3.952 upravičencem, z največjim izplačilom v mesecu novembru s 6.054 in v
decembru s 4.918 prejemniki. V prvih sedmih mesecih letošnjega leta je to obliko pomoči prejelo v povprečju 4.135 upravičencev, največ februarja (5.338), marca (4.480) in aprila
(4.798 upravičencev). Žal ni bilo možno dobiti podatka, koliko je med temi upravičenci
upokojencev. Varstveni dodatek je leta 2007 prejemalo 45.111 upokojenih upravičencev,
leta 2008 46.612, januarja 2010 pa 46.957 upravičencev. Porast prejemnikov varstvenega
dodatka kaže na to, da se povečuje število upokojencev z nižjimi pokojninami, ki so odraz
nizkih plač in vedno nižje nadomestitvene stopnje, ki je v 10 letih padla iz 70% na 60%.
V Zvezi društev upokojencev izvajamo projekt Starejši za višjo kakovost življenja doma, v
katerega je vključenih že 96.013 starejših (vseh živečih starejših nad 69 let je 233.693). Iz
analize izvajanja projekta, ki zajema 52.000 starejših izhaja, da 16,3% starejših potrebuje
različne oblike pomoči, 15,8% jih z lastnim dohodkom ne pokrije osnovnih življenjskih
potreb, 17% zmanjka. Podatki vključujejo čas do maja 2009, tako da lahko, glede na raz-
20
21
mere v letu 2010, pričakujemo, da so potrebe po pomoči danes samo še večje. Starejši
se za pomoč v 79,5% obrnejo na otroke in vnuke, 64% starejših v raznih oblikah pomaga
svojim otrokom in vnukom, kar dokazuje, da v naših družinah obstaja medgeneracijska
solidarnost in sožitje, po drugi strani pa dokazuje, da siromašenje starejše generacije ne
prizadeva samo starejših, temveč tudi mlajšo generacijo. Oskrbo v institucionalnem varstvu si lahko v celoti pokrije zgolj 34,55% oskrbovancev, s pomočjo svojcev 32,59%, 9,26%
oskrbovancem oskrbo v celoti pokrijejo svojci, s pomočjo občine 15, svojci in občina
3,08%, občina v celoti pokrije oskrbo 3,66% oskrbovancem.
Socialne posledice ekonomske krize za populacijo starejših so vsak dan težje in se ne odražajo le v pomanjkanju materialnih sredstev, ampak vplivajo tudi na zdravstveno stanje
in so najpogostejši povod za nasilje in zlorabe nad starejšimi. Leto boja proti revščini in
socialni izključenosti se izteka, po izjavi ministra dr. Svetlika je Slovenija sprejela v boju
proti revščini novo socialno zakonodajo, ki naj bi ob upoštevanju premoženjskega stanja,
socialne korektive pravičneje razdelila. Ali bo s tem res rešen problem revščine? Nedvomno ekonomska kriza prizadeva pretežni del prebivalstva, med njim so tudi starejši, ki so
še posebej ranljivi, zato bi pričakovali:
• pravičnejšo delitev bremen ekonomske krize,
• pospešeno ustvarjanje zaposlitvenih možnosti mlajšim generacijam,
• iskanje rešitev v neinstitucionalnih ali pol-institucionalnih oblikah organizacije pomoči
potrebnim seniorjem, v obliki družinske in sosedske pomoči, ki temelji pretežno na
prostovoljstvu, kar je potrebno ovrednotiti in družbeno priznati, ter s poenostavitvijo
previsokih zahtev in standardov za izvajanje takih oblik storitev.
NAJNOVEJŠE SPREMEMBE SOCIALNO VARSTVENE ZAKONODAJE Z VIDIKA
SPREMEMB IN NOVOSTI ZA STAREJŠE
Davor DOMINKUŠ
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije
Državni zbor RS je julija letošnjega leta sprejel Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in Zakon o socialno varstvenih prejemkih. Zakona prinašata številne pomembne
novosti na področju socialne varnosti ranljivih skupin in bistveno posegata tudi na področje socialne varnosti starejših. Nova zakonodaja prenaša pristojnosti v zvezi z odločanjem o pravici do varstvenega dodatka iz pokojninskega sistema v sistem socialnega
varstva in na novo ureja področje državne pokojnine. Rešitve v novih zakonih bodo po
oceni Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve bistveno prispevale k izboljšanju
materialnega položaja starejših in tistim, ki so brez ustreznih virov dohodkov in brez
premoženja, zagotavljale višjo varnost, saj se bo s 1. junijem 2011 višina varstvenega
dodatka oz. trajne denarne socialne pomoči tem osebam zagotavljala v znesku 450,00
evrov. Poleg teh dveh zakonov na MDDSZ pripravljamo tudi Zakon o dolgotrajni oskrbi
in predlog Zakona o socialno varstveni dejavnosti, s katerima bomo drugače uredili
področje podpore in pomoči osebam, ki so zaradi starosti, invalidnosti ali dolgotrajne
bolezni odvisni od tuje pomoči, ter zagotovili dodatne možnosti za boljšo vključenost
starejših tako preko sistema storitev kot tudi novih programov na področju socialnega
varstva.
22
KAKO SI STAREJŠI PREDSTAVLJAMO SOCIALNO DRŽAVO?
Francka ĆETKOVIĆ
Sindikat upokojencev Slovenije in Zveza društev upokojencev Slovenije
Povzetek
V ustavi imamo zapisano, da je Slovenija pravna in socialna država. Sprašujemo se, koliko se
to načelo udejanja v praksi. Sprašujemo se, ali imamo ustrezne analize, pokazatelje, ki bi nedvomno odgovorili v kolikšni meri je naša država še socialna država? Ali je socialna država
tista država, ki zagotavlja socialne transferje v višini, ki omogočajo ljudem golo preživetje?
Ali je socialna država, država, kjer socialne politike ne ožimo le na socialne transferje, na
finančno pomoč najbolj potrebnim, ampak jo razumemo kot domišljeno usklajeno delovanje vseh posameznih politik, od družinske, šolske in zdravstvene do pokojninskega sistema,
itd.? Menimo, da so predlagane rešitve na posameznih področjih takšne, da ščitijo le kapital,
bogate, tiste, ki so povzročili gospodarsko in finančno krizo. Predlagatelji ukrepov za izhod
iz krize so več ali manj tisti, ki so krizo povzročili. Vsi, ki se s tem ne strinjamo, moramo zahtevati, da se v družbi iščejo novi pristopi, podpreti moramo pobude o novih kazalcih razvitosti
države. Višina BDP ne more biti edino merilo razvoja, upoštevati je potrebno tudi kazalce
kakovosti in dostopnosti zdravstva, izobraževanja, čistosti okolja, dobrih medčloveških odnosov, dostopnosti in kakovosti sistema socialnih storitev za tiste, ki jih potrebujejo.
1 Slika socialne države
1.1 Merjenje socialnega razvoja
V socialnih razgledih za leto 20094 zasledimo ugotovitev, da v teoriji ni jasne definicije,
kateri javnofinančni izdatki so neposredno in posredno povezani s socialnim razvojem
Nesporno je, da so s socialnim razvojem povezani izdatki za zdravstvo in izobraževanje
ter za socialno zaščito. Posredno pa lahko z njim povežemo tudi večji del izdatkov za
rekreacijo in kulturo. Podobno bi lahko elemente, ki vplivajo na ta razvoj, našli pri izdatkih
za varstvo okolja, saj zdravo okolje zmanjšuje potrebe po zdravstvenih storitvah, ter pri
javnem redu in miru, ki vplivata na varnost in zmanjševanje kriminalitete. Izdatki za promet se uvrščajo med izdatke za ekonomske zadeve, ki hkrati vplivajo na socialni razvoj z
zagotavljanjem boljše infrastrukture in tako dostopnosti do socialnovarstvenih storitev.
Med izdatke za ekonomske zadeve uvrščamo tudi izdatke za pospeševanje zaposlovanja,
prav zaposlenost pa je ključni element materialne varnosti in socialne vključenosti.
Človekov razvoj se v svetu meri tudi z indeksom človekovega razvoja. Indeks človekovega razvoja (ang. Human Development Index, HDI) je primerjalno merilo za države, izračunano iz življenjske dobe, stopnje pismenosti, stopnje izobrazbe in življenjske ravni. Z namenom ocenjevati in primerjati revščino po širših merilih kot le na podlagi dohodkov sta
ga leta 1990 ustvarila nobelovec Amartya Sen in vplivni pakistanski ekonomist Mahbub
ul Haq s pomočjo Gustava Ranisa z univerze Yale in lorda Meghnada Desaija iz Londonske ekonomske šole. Indeks je vse odtlej del Poročila o človekovem razvoju Razvojnega
programa Združenih narodov. Države so urejene v skupine z visokim, srednje visokim in
nizkim indeksom človekovega razvoja. Med 182 državami, ki jih je UNDP letos vključil v
preračun razvojnih kazalnikov, je stopnja človekovega razvoja najvišja na Norveškem in
v Avstraliji, med državami EU pa na Irskem in Nizozemskem. Med državami z zelo visoko
23
stopnjo človekovega razvoja (HDI ≥ 0,955) je osem držav EU, Slovenija pa se je skupaj s
preostalimi članicami EU uvrstila v skupino držav z visoko stopnjo človekovega razvoja
(HDI≥0,833)5.
za socialno zaščito odražajo razlike v socialnih sistemih posameznih držav, pa Slovenija
zelo odstopa v deležu prispevkov zavarovancev, saj prav nobena država nima tako visokega deleža, v povprečju EU-27 je delež prispevkov zavarovancev dvakrat manjši (20 %).
V statističnih in drugih strokovnih krogih je vedno več prispevkov in pobud o potrebnosti novih kazalnikov razvoja družbe, države. V prispevkih Statističnih dnevov6 tako zasledimo prispevek Inne Steinbuk, direktorice Eurostata, o potrebi po boljšem merjenju napredka v družbi. V ta name je sprejeto priporočilo o »BDP in več«, Stiglitz-Sen-Fitoussijev
komisije in strategija EU-2020. Prof. dr. Valerija Korošec je v svojem prispevku opozorila
na pomanjkljivost indeksa človekovega razvoja (HDI). Pravi: »V luči merjenja dobrobiti
skupnosti (socialni vidik) je daleč najboljša izbira kazalnik splošnega zadovoljstva: je neke
vrste GDP (slov. BDP) na socialnem področju. Njegova izjemnost je v tem, da v obliki ene
številke sporoča kompleksno vsebino, saj je ‘splošno zadovoljstvo’ v svoji osnovi sintezni
kazalec, vendar brez klasičnih pomanjkljivost naknadno kombiniranih indeksov (primer
HDI, kjer HDI lahko raste kljub katastrofalnemu padcu enega od pod-indeksov, npr. pričakovani dolžini življenja, ker ga ‘odtehta’ rast BDP ali višja stopnja izobraževanja). Sinteza
je namreč opravljena že predhodno, na ravni posameznika, zato do klasičnih napak agregiranja ne pride«.
1.2.2 Brezposelnost
1.2 Kaj kažejo podatki o socialni državi?
1.2.1 Javnofinančni izdatki
Zaradi objektivnih okoliščin vedno razpolagamo s statističnimi podatki o javnofinančnih
izdatkih v primerjavi z BDP za leti nazaj. Po javnofinančnih izdatkih, kot so navedeni v
Socialnih razgledih (91% povprečja EU-27 po BDP na prebivalca v standardu kupne moči
– SKM), izdatki sektorja država v Sloveniji v letih 2007 in 2008 niso visoki. Po višini izdatkov sektorja se država Slovenija po Evrostatovih podatkih uvršča med države članice, ki
imajo izdatke nižje od povprečja EU-27. Še leta 2000 je bil delež izdatkov v Sloveniji višji
od povprečja EU-27, po njihovem hitrem zniževanju (2000–2007 za 4,3 o. t.; 2000–2008
za 3,1 o. t. BDP) in hkrati povečevanju deleža izdatkov v EU-27 (2000–2008 1,6 o. t. BDP)
pa se Slovenija v letih 2007 in 2008 uvršča v zadnjo tretjino držav članic EU-27. Slabi dve
tretjini vseh izdatkov sektorja država v letu 2007 predstavljajo izdatki, ki so neposredno in
posredno povezani s socialnim razvojem, to je za socialno zaščito, zdravstvo, izobraževanje ter rekreacijo in kulturo. V povprečju držav EU-27 so znašali 30,8% BDP, v Sloveniji pa
so bili za 2,5 o. t. nižji (28,3% BDP).
Denarna (relativna) revščina se je v letu 2008 povečala, verjamemo, da se je glede na
razmere v letu 2009 in v začetku leta 2010 še povečala V letu 2008 je 12,3% ljudi živelo z
mesečnimi dohodki, ki so bili nižji od 545 evrov (prag tveganja revščine za enočlansko
družino). Če se pri izračunu upošteva še dohodke v naravi, se prag ustrezno zniža na
11,9%. Seveda so ti izračuni narejeni upoštevajoč socialne transferje. Če teh ne bi bilo,
bi bila stopnja tveganja revščine bistveno višja. Brez socialnih transferjev bi bila stopnja
tveganja revščine večja od povprečja držav EU-27. Pomembno je opozorilo v navedenem gradivu, da so v strukturi virov sredstev za socialno zaščito v Sloveniji na prvem
mestu prispevki zavarovancev, v EU pa prispevki delodajalcev. V Sloveniji največji vir
sredstev za socialno zaščito predstavljajo prispevki zavarovancev (41%), v EU pa prispevki delodajalcev (38,5% in takoj za njimi davki države 38%). Čeprav razlike v virih sredstev
24
Na stopnjo revščine pomembno vpliva stopnja zaposlenosti. Brezposelnost je eden
glavnih povzročiteljev revščine. Po podatkih Zavoda za zaposlovanje je bilo ob koncu
septembra 2010 na Zavodu RS za zaposlovanje prijavljenih 97.908 brezposelnih oseb,
kar je 1,1% manj kot avgusta in 10,8% več kot v enakem lanskem mesecu. Nadomestila
za brezposelnost prejema nekaj manj kot 30.000 brezposelnih oseb, to je le 30% vseh
brezposelnih oseb.
1.2.3 Plače
Po podatkih SURS7 o plačah je v letu 2009 prejelo nižjo bruto plačo od povprečne 65,6%,
višjo od te pa 34,4% zaposlenih oseb. Povprečna letna bruto plača v Sloveniji je v letu
2009, preračunana na mesec, znašala 1.479 EUR. Bruto plača skoraj dveh tretjin zaposlenih
oseb (65,6%) je bila nižja od tega zneska, bruto plača polovice zaposlenih oseb pa je bila
nižja od 1.189 EUR. Največ zaposlenih oseb z najnižjimi bruto plačami je v gradbeništvu,
največ zaposlenih oseb z najvišjimi pa v predelovalnih dejavnostih 5% zaposlenih oseb
je v letu 2009 prejemalo bruto plače, ki so bile nižje od 616 EUR; med temi zaposlenimi
je bilo največ takšnih, ki so delali v gradbeništvu (27,1%), sledile so jim osebe, zaposlene v
predelovalnih dejavnostih (23,6%). Med 5% zaposlenih oseb z najvišjimi bruto plačami v
letu 2009 pa jih je največ delalo v predelovalnih dejavnostih (14,7%), sledile so jim osebe,
zaposlene v zdravstvu in socialnem varstvu (13,9%), v dejavnosti javne uprave in obrambe, v dejavnosti obvezne socialne varnosti (12,0%) in v dejavnosti trgovina, vzdrževanje
in popravila motornih vozil (11,8%). V marcu 2010 je 43.323 zaposlenih prejelo minimalno
plačo, kar je 7% vseh zaposlenih.
S podatki o tem, koliko delavcev ne dobiva redno plač, o tem, kolikim delavcev niso bili
vplačani prispevki za socialno varnost, ne razpolagamo. Na podlagi izraženega nezadovoljstva, stavk, pisanja v sredstvih javnega obveščanja, gre število teh primerov v desettisoče. To je prav gotovo dokaz, da pravna in socialna država ne delujeta. Pa še to. Inštitut
za diagnozo in prognozo Ekonomsko-poslovne fakultete Univerze v Mariboru je izdelal
primerjavo cen in plač z Italijo in Madžarsko v marcu 2010. Relativna kupna moč slovenskih neto plač v primerjavi z italijanskimi se je od leta 1994 povečevala in do letos skoraj
podvojila, pa vendar še vedno znaša le 66 odstotkov italijanskih plač. Relativna kupna
moč slovenskih neto plač pove, koliko odstotkov dobrin lahko kupi zaposleni slovenski
državljan s svojo povprečno neto plačo v Sloveniji, manj ali več kot zaposleni Italijan ali
Madžar s svojo povprečno neto plačo v Italiji ali na Madžarskem.
1.2.4 Pokojnina
Meseca avgusta 2010 je 255.233 upokojencev prejemalo pokojnine manjše od 500 evrov,
kar predstavlja 46% prejemnikov vseh pokojnin. Med 300 in 400 evri je bilo 48.174 prejemnikov vseh pokojnin, od 600 do 700 evrov pa je bilo 7.806 prejemnikov vseh pokojnin.8
V statističnem letopisu 2009 pa zasledimo, da je v letu 2009 prejelo 354.514 prejemnikov
25
starostnih pokojnin v povprečnem znesku 622,11 evrov, prejemnikov invalidskih pokojnin
je bilo 92.123 v povprečni višini 497,31, prejemnikov družinskih pokojnin je bilo 91.818 v
povprečni višini 428,24 ter 2087 prejemnikov kmečkih pokojnin v povprečni višini 226,96
evrov.
1.2.5 Denarna socialna pomoč
V letu 2008 je 36.355 oseb prejelo denarno socialno pomoč za določen čas v znesku 218
evrov. Trajno denarno pomoč je dobivalo 439 oseb v znesku 217 evrov, izredno denarno
pomoč pa je prejelo 2638 oseb v znesku 239 evrov. Za september 2010 je bilo izplačanih 52.244 denarnih socialnih pomoči, od tega je prejelo 47.244 prejemnikov socialno
pomoč za določeno obdobje v znesku 230 evrov, za trajno obdobje je prejelo denarno
socialno pomoč 406 prejemnikov v znesku 229 evrov, izredno denarno pomoč pa je
prejelo 917 prejemnikov v znesku 250 evrov.
1.2.6 Opozorila Varuha človekovih pravic
Varuh človekovih pravic se svojem poročilu za leto 2009 sprašuje ali je Slovenija še socialna država, oziroma se sprašuje o tem, kaj socialna država dejansko pomeni? Opozarja
na stanje v naši državi, ko čedalje več posameznikov nima omogočenega dostopa do
dobrin, ki bi jih naj socialna država zagotavljala vsem. Izpostavlja predvsem zdravstveno
in socialno varstvo, zaposlovanje, izobraževanje, stanovanjsko politiko in pravosodje.
1.2.7 Še nekateri pokazatelji stanja socialne države
Življenja, usod posameznikov, odraslih, otrok in družin ne moremo ponazoriti le s suhimi
statističnimi podatki. Mnogi primeri kažejo, da je v stiskah veliko več ljudi, kot bi to lahko
ocenjevali na osnovi podatkov. Ni bilo prijeto gledati nesrečnih ljudi, ki so ostali brez dela
(Prevent, Vegrad in drugi) in so se morali obračati po pomoč k humanitarnim organizacijam. Na Rdečem križu ljudem pomagajo s prehranskimi paketi, higienskimi potrebščinami, obleko, obutvijo, brezplačnimi letovanji, finančno pomočjo v primeru požarov,
poplav in drugih nesreč, v izjemnih primerih pa tudi s plačilom položnic. Več kot 33.000
evrov so namenili za enkratne denarne pomoči posameznikom in družinam. Med drugim bodo za nakup novih šolskih potrebščin namenili 72.000 evrov. Slovenska Karitas
je lani razdelila 3065 ton hrane in za položnice prispevala približno milijon evrov in pol.
Letos so nekatere škofijske Karitas uporabile že tri četrtine letošnjega denarja.
Docent dr. Urban Vehovar opozarja na neizogiben proces, ki ga ne želimo ali ne znamo
opaziti, to je pavperizacija. Pravi, da drsimo med “dvotretjinske družbe”. Skorajda za vse
razvite družbe je namreč značilno, da se veča delež prebivalstva, ki živi pod pragom
revščine. Zato postopna pavperizacija vse večjega deleža prebivalstva ni nič enkratnega,
nenavadnega ali izjemnega. V Nemčiji je socialno izključenih približno 20 odstotkov prebivalcev oziroma od 16 do 18 milijonov ljudi. To so izjemno veliki deleži, ki so značilni tudi
za Slovenijo, le da se o njih ne spodobi govoriti, ker to politično ni oportuno. Poleg tega
se o revščini ne govori, ker je preprosto ne znamo več izmeriti. Dejstvo pa je, da v šolah
v RS približno tretjina otrok prejema subvencionirano prehrano. In to je realna podoba
revščine v RS, ne pa njena statistična podoba, ki govori o približno 12 odstotkih ljudi, ki
da živijo pod pragom revščine. Statistika revščine v RS iz takšnih ali drugačnih razlogov
ne prikazuje, s tem pa potvarja realno podobo razmer v tej družbi.
26
2 Socialna država po meri vlade in državnega zbora
Na seji Državnega zbora (11.10.2010) je predsednik vlade v predstavitvi proračuna za leti
2011 in 2012 dejal, vlada ne bo predlagala konsolidacije javnih financ s povečevanjem
davčnih obremenitev. Konsolidacija javnih financ bo temeljila na nujnih posegih v največje segmente javne porabe in sicer v plače v javnem sektorju, v pokojnine in v socialne
transferje. Minister Franc Križanič je v svoji obrazložitvi dejal: „Vesel sem, ker je socialna
varnost še vedno največja prioriteta te vlade in seveda naše celotne države. Največji
delež odhodkov državnega proračuna se tudi v letu 2011 namenja za politiko socialne
varnosti in sicer 2,5 milijarde evrov. Tudi povečanje odhodkov v primerjavi z letom 2008
kot nekim letom, s katerega osnovo se meri usmerjenost politike te vlade, pokaže, da
se najbolj, za 430 milijonov evrov ali 21%, povečujejo odhodki, namenjeni za socialno
varnost. Vse to kaže na to, da se kljub predvidenim ukrepom ne posega v pridobljene
pravice oziroma te pravice se ne zmanjšujejo, ampak se omejuje njihovo rast, ki je ob
danih in omejenih javnofinančnih virih ne moremo financirati. Da bo Slovenija lahko
ostala socialna država, bo treba naše gospodarstvo okrepiti in mu omogočiti boljšo konkurenčnost, našim državljankam in državljanom pa dobro in kvalitetno znanje, s katerim
bo to moč doseči.“ Navedeni trditvi predsednika vlade in ministra, pristojnega za finance,
bi lahko razumeli kot da nista v sozvočju. Pa sta ali nista? S tem, ko klestijo plače v javnem
sektorju in pokojnine, bo seveda več tistih, ki bodo potrebni socialne pomoči. Vendar ali
bo res tako?
V letošnjem letu je vlada predlagala Državnemu zboru dva zakona s področja socialnih
pravic. Oba je Državni zbor sprejel. Uporabljati se bosta pričela 1 junija naslednje leto. Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ima ambicijo združiti na enem mestu postopke merila za odločanje o socialnih transferjih, ki jih zagotavlja država posameznikom in
družinam. Namen novega dostopa do socialnih pravic naj bi bila večja preglednost, pravičnost, manj zlorab. Predlagatelji zakona in pristojni minister so v postopku sprejemanja
zakona večkrat poudarjali, da so posamezniki zlorabljali sistem pravic, da so te neupravičeno kopičili in podobno. V skladu z novo zakonodajo bodo Centri za socialno delo
odslej pri odločanju o pomoči gledali na celotno premoženje prosilca (ali ima prosilec
nepremičnine, prihranke in podobno), torej ne bo merilo le dohodek posameznika. Zaostrile se bodo tudi sankcije za zlorabe in dajanja lažnih podatkov. Na spornost ureditve,
s katero se bo posameznikom, ki bodo prejemali socialne pomoči, v kar se je spremenil
varstveni dodatek, državna pokojnina, na premoženje vknjižila država, opozarjajo mnogi
strokovnjaki. Tako Srna Mandič (Sobotna priloga Dela, 23.10.2010) opozarja, da je država
z ukrepi, s katerimi si bo na račun premoženja prejemnikov pomoči povrnila izplačano,
šla daleč, zelo daleč v primerjavi z drugimi državami. Tako država premošča bremena iz
javnega sektorja na pleča svojih prebivalcev. Tako dela iz revnih starejših prebivalcev še
revne njihove otroke in vnuke.
Kako se lahko strinjamo s trditvijo, da je socialna varnost še vedno največja prioriteta v
tej državi, ko pa vladni možje in žene ne sprejemajo izračunov strokovnjakov, ki so jih ti
naredili po njihovem naročilu? Za potrebe določitve minimalnega dohodka je Inštitut
za ekonomska raziskovanja napravil izračune. Na podlagi teh bi naj minimalni življenjski
stroški, ki omogočajo preživetje odrasle osebe, znašali 385,08 evra, vendar so se zakonodajalci po lastni presoji odločili, da bodo višino DSP določili v 75% tega zneska, torej
27
288,81 evra, kot bo po novem znašala DSP. Ni jasno, kako lahko nekdo določi, da je 75%
minimalnih življenjskih stroškov dovolj za preživetje, so pa pripravljavci zakona to utemeljili s tem, da bi poln znesek demotiviral zaposlene delavce!!! Ministrstvo, pristojno za
delo, družino in socialne zadeve vseskozi zagotavlja, da bo na podlagi novih zakonov
socialno pomoč prejemalo več ljudi, kar pravi tudi minister, pristojen za finance. Centri za
socialno delo ocenjujejo, da bo na podlagi novih zakonov ena tretjina manj prejemnikov
socialnih pomoči. Prav tako v domovih za starejše ocenjujejo, da bo manj prejemnikov
pomoči, pravijo, da se bojijo udejanjanja nove zakonodaje, ker bodo mnogi stanovalci
domov, neprijetno presenečeni v drugem polletju naslednjega leta. Nova zakonodaja
po mnenju dr. Vesne Leskošek s Fakultete za socialno delo, ni ustrezna. »Ne le da država povečuje revščino, celo kriminalizira revne. Povečuje kontrolo nad njimi, kar pomeni
zmanjšan dostop. Po drugi strani pa se bori s parcialnimi ukrepi proti revščini. Tako da
nastaja paradoks. Država z levo roko poskuša popraviti tisto, kar z desno onemogoča,«
je zaskrbljena.9
3 Redefinirati odnos med delom in kapitalom. Zahteve po odgovornosti
tistih, ki so povzročili krizo
Sindikati upravičeno opozarjajo, da so zaposleni vedno bolj v negotovem položaju, vse
manj je zaposlitev za nedoločen čas, zakon o malem delu bo povzročal še manj zaposlovanja za nedoločen čas, delavci so vedno bolj brezpravni. Junija letos so na Fakulteti za
humanistične študije Koper organizirali znanstveni simpozij z naslovom „K novi paradigmi pravičnosti“10. Razpravljali so o finančni participaciji delavcev, o razmerjih med delom
in kapitalom. Dr Rado Bohinc se je spraševal, zakaj bi donos od skupnega ekonomskega
vložka kapitala in dela pripadal le kapitalu, ne pa tudi delu? Zakaj sodi med vrednote
sodobne družbe pravilo, da se presežek iz gospodarjenja razdeli le v razmerju do vloženega kapitala ne upošteva pa se vložena vrednost dela? Dr. Mato Gostiša je menil, da
udeležba delavcev pri dobičku je – poleg sodelovanja delavcev pri upravljanju in širšega
notranjega lastništva oziroma delavskega delničarstva – ena od treh temeljnih oblik sodobne organizacijske participacije zaposlenih, ki tvorijo pojem ekonomska demokracija.
Dr. Mato Gostiša nadalje pravi, da je naravnost paradoksalno, da danes, v »eri znanja« in
izjemno hitro naraščajočega pomena človeškega kapitala podjetij (znanje, ustvarjalnost,
delovna motivacija in organizacijska pripadnost zaposlenih) v produkcijskih procesih, celoten sistem korporacijskega upravljanja in delitve novo ustvarjene vrednosti še vedno
temelji izključno na lastništvu nad finančnim kapitalom podjetij. Ta sistem nima več prav
nobene podlage v sodobni družbenoekonomski realnosti, hkrati pa, zaradi onemogočanja optimalnega sproščanja razpoložljivega človeškega kapitala v produktivne namene,
že zelo resno zavira hitrejši gospodarski in socialni razvoj. Na omenjenem simpoziju je
bilo slišati tudi drugačna mnenja. Dr. Janez Šušteršič je opozarjal, da se pogosto pozablja
na ključno vprašanje, to je, kdo nosi tveganje, če podjetje (vloženi kapital) ne ustvari dobička oziroma izgube. Pokazali bomo, da delavci ne nosijo tveganja izgube, kar seveda
močno oslabi argumente, da bi morali sodelovati pri dobičku.
O tem, da bi bilo potrebno redefinirati odnos med delom in kapitalom, bomo verjetno
slišali vedno pogosteje.
V zadnjih mesecih in dnevih smo priča vsakodnevnemu izražanju nezadovoljstva de28
lavcev v evropskih državah. V Bruslju, kjer domujejo številne najpomembnejše institucije Evropske unije, je Evropska konfederacija sindikatov (EKS) 29. 9. 2010 pripravila velike
demonstracije delavcev iz vse Evrope, ki so potekale pod sloganom: »Proti varčevalnim
ukrepom – dajte prednost delovnim mestom in rasti!«. Na njih se je zbralo okoli 150
tisoč delavcev iz 47 sindikalnih organizacij iz 24 evropskih držav. Med protestniki je bilo
tudi okoli 130 predstavnikov ZSSS in sindikatov, združenih v ZSSS. Evropski sindikalisti so
sporočili, da odločno zavračajo varčevanje in negotovost v Evropi ter podpirajo Evropo zaposlovanja, družbene pravičnosti in solidarnosti. Pravijo, da niso povzročili krize,
zato naj račun poravnajo banke, ne delavci. Zavračajo varčevalne načrte, zmanjševanje
plač in pokojnin, negotovost in nezaposlenost mladih in manj mladih delavcev, rahljanje
delovnopravnih standardov in nazadovanje družbe, revščino in družbeno izključenost,
naraščajoče družbene neenakosti. Zahtevajo več socialne Evrope, več solidarnosti za
evropske državljane, dostopna, kakovostna in trajna delovna mesta, boljše usposabljanje za vse, zagotovilo dostojnih plač, močno socialno zaščito, edino varovalko družbene
povezanosti in solidarnosti, zaščito kupne moči, zagotovilo boljših pokojnin, kakovostne
javne in socialne storitve, ki bodo na voljo vsem. Zavzemajo se za trajnostno rast, zato
zahtevajo uveljavitev davka na finančne transakcije kot sredstva javnih investicijskih politik, razvoj trajnostnih in dinamičnih industrijskih politik, temelječih na nizko-ogljični rasti,
večje davčno usklajevanje in transparentnost, s katerima bomo v Evropi preprečili socialni damping.
Tudi Svet Evrope opozarja na slab položaj starejših v Evropi. Več sto tisoč starejših ljudi
po vsej Evropi se bori za vsakodnevno preživetje, evropski voditelji pa bi morali razviti
primerne politike, s katerimi bi izboljšali življenjske razmere te ranljive skupine ljudi, je v
objavljenem komentarju poudaril komisar Sveta Evrope za človekove pravice Thomas
Hammarberg. Kot je Hammarberg zapisal v komentarju o človekovih pravicah, so starejši
ena od ranljivih skupin, ki jih je gospodarska kriza zelo prizadela. Pri tem se je posebej
dotaknil položaja starejših v t. i. tranzicijskih državah. Prav tako je Hammarberg opozoril,
da število starejših ljudi, ki beračijo na ulicah dokazuje, da se ne spoštuje njihovih pravic
do primernega življenjskega standarda. V luči gospodarske krize je bilo več držav prisiljenih v reforme pokojninskih sistemov. Tveganje, da več generacijam grozi revščina, ko se
bodo starale, je realnost, ki pa je navidezno vsi še ne razumejo povsem, je poudaril Hammarberg. Številni starejši so se znašli v pretresljivi stopnji revščine. Videti je, da jih politiki
ignorirajo, poleg tega jih imajo pogosto za neproduktivne in nevredne v sodobni družbi.
Vendar pa njihovih pravic vladni varčevalni programi ne smejo še nadalje spodkopavati,
je poudaril komisar Sveta Evrope11.
4 Predlogi za spremembe
4.1 Nova družbena pogodba
Nekajkrat smo zasledili pisanja o novi družbeni pogodbi, o novi paradigmi pravičnosti. O
novi družbeni pogodbi je pisala tudi Spomenka Hribar. Predlaga, da bi se začasno - kot
družba - odločili za zmanjšanje apetitov v korist večje solidarnosti s tistimi, ki ne morejo
več normalno živeti, ki so lačni in brez prihodnosti, saj to ne pomeni ne prerazporeditve
dobrin (nacionalizacije) in ne nove revolucije. Meni, da če takega novega “družbenega
dogovora” ne bomo dosegli, se bodo javni ulični neredi in izgredi, “nova revolucija” zagotovo zgodili! Smo že slišali pozive ljudi “na ulice”, celo Ustavo naj bi sprejeli na ulici. Morda
29
nismo daleč od tega, če se vse tri veje oblasti ne bodo znale ali hotele spraviti k sebi in
začele vladati - opravljati vsaka svoje delo, za katero so pooblaščene! To, kar je pri nas danes, je absurd: mešanica avtoritarnosti in popolne razpuščenosti in neodgovornosti - kar
vodi v anomijo in anarhijo.
4.2 Univerzalni temeljni dohodek
Dr. Igor Pribac je na že omenjenem simpoziju Fakultete za humanistične študije Koper, govoril o univerzalnem temeljnem dohodku kot ukrepu socialne pravičnosti. Meni, da v krizi
ni le uresničevanje socialne države, ampak sam koncept socialne države, ki je bil v zadnjem
času teoretsko zanemarjen. Navaja, da bo potrebno zapustiti koncepte ex post namenske
oblike pomoči najšibkejšim članom družbe in preiti na na ex ante izenačevanje »igralnega
polja«. To bi lahko bil predlog univerzalnega temeljnega dohodka Philippa van Parijsa.
Prijetno nas je presenetil UMAR z objavo dela dr. Valerije Korošec »Predlog UTD v Sloveniji
– zakaj in kako?« Objavljeni Predlog UTD skuša predstaviti in izpostaviti prednosti sistema
UTD v okviru socialne države, ki lahko omogočijo doseganje na prvi pogled nezdružljivih ciljev Slovenije: gospodarski razvoj, ki mu mejo določajo skrb za ekološko vzdržnost,
skrb za eksistenčno varnost vseh prebivalcev Slovenije in avtonomijo posameznikov, ob
hkratnem večanju konkurenčnosti slovenskega gospodarstva z namenom zagotovitve
dolgoročnega preživetja slovenske družbe. Z uvedbo UTD bi odpravili mnoge anomalije, ki so prisotne na trgu dela. O njih je dr. Valerija Korošec že pisala v Mladini. Omenja
študente, ki delajo prek študentskih servisov in so poceni delovna sila, nadalje omenja
upokojence, ki mnogi delajo ali honorarno, pogodbeno ali kar na črno. In tako se dogaja,
da oče upokojenec dela 8 ur, doma pa ima nezaposlenega sina. Seveda, ker so upokojenci bolj zaželena delovna sila, so bolj »fleksibilna«. Ni kriv ne upokojenec, ne študent,
ampak je za to kriva sistemska anomalija. Zato, kot meni tudi dr. Valerija Korošec, potrebujemo sistemsko spremembo. Ta sistemska sprememba bi bila uvedba državljanskega
dohodka v višini minimalnih eksistencialnih potreb, ki bi zmanjšal anomalije na trgu dela
(začasna delovna razmerja, študentsko delo, delo na črno, nespoštovanje delovnopravne
zakonodaje, itd.). Državljanski dohodek bi študentom omogočil, da bi najprej študirali in
se potem zaposlili. Upokojencem bi bila odvzeta skrb za preživljanje brezposelnih otrok.
Poudarja pa dr. Valerija Korošec, da se bodo morali upokojenci odločiti, ali želijo sodelovati pri oblikovanju novega medgeneracijskega dogovora. Dodaja še, da nas temeljni
državljanski dohodek vodi v postmoderno dobo.
5 Zaključek
posameznikov, ki dobivajo denarne socialne pomoč, 30.000 brezposelnih delavcev od
100.000 brezposelnih delavcev prejema nadomestilo za brezposelnost, in imamo skoraj
70% zaposlenih, ki prejemajo manjšo plačo od povprečne plače.
Nismo imeli ambicije prikazati stanja socialne države. To bi tudi težko storili, saj v državi ne razpolagamo s sistematičnimi študijami, ki bi nam pomagale izmeriti revščino,
ki bi opredelila procese družbenega razslojevanja. Mnogi strokovnjaki opozarjajo na
pavperizacijo družbe. Potrebujemo nove kazalnike družbenega razvoja, samo BDP in
HDI ne pokažeta pravega stanja. Kazalnik, ki bi meril splošno zadovoljstvo na socialnem
področju, kot ga predlaga dr. Valerija Korošec, bi prav gotovo pokazal drugačno stanje
razvoja države kot ga kažeta BDP in HDI.
Nova socialna zakonodaja bo stanje še poslabšala. Napovedano povečanje izdatkov za
socialne namene nas ne navdaja z optimizmom. Pomeni, da drsimo v še večjo stopnjo
revščine, ker bo vedno več ljudi zaradi nizkih pokojnin, nizkih plač, neizplačanih plač
itd., potisnjeno v situacijo, da bodo potrebovali socialno pomoč, zaradi katere pa bodo
morali razprodati svoje premoženje. Ali pa bodo brez tega ostali njihovi otroci, vnuki.
Socialne pomoči, pomoči humanitarnih, dobrodelnih organizacij so dobrodošle, ko je
človek v stiski. Vendar pa pomenijo tudi odvisnost, pomenijo odvzem svobode, dostojanstva človeku. Človek, ki lahko živi od svojega dela, rezultatov svojega dela, je ustvarjalen in svoboden. Organizacije civilne družbe moramo biti pobudniki za udejanjanje
predlogov, ki pomenijo novo družbeno pogodbo. Nova družbena pogodba mora ponovno definirati odnos med delom in kapitalom. Delavci upravičeno zahtevajo Evropo
zaposlovanja, družbene pravičnosti in solidarnosti. Nova družbena pogodba mora vsebovati rešitve, ki bodo sistemsko spremenile stanje na področju socialnih politik. Uvedba
univerzalnega temeljnega dohodka je projekt, za katerega se moramo vsi zavzemati in
podpreti njegovo udejanjanje.
Socialni razgledi, Umar januar 2010
SURS, oktober 2010
6
Publikacija ZPIZ, avgust 2010
7
Docent dr. Urban Vehovar, Finance, 30.6.2010, »Neizogibnost procesa pavperizacije«
8
Magnetogram seje DZ, 11.10.2010
9
Znanstveni simpozij Fakultete za humanistične študije, Koper, junij 2010
10
STA, 5.8.2010
11
Mladina, št. 18, 2009 dr. Valerija Korošec»Državljanski dohodek. Popolna zmešnjava«
4
5
Po razpoložljivih podatkih za leto 2007 so izdatki, ki so neposredno in posredno povezani s socialnim razvojem (to je za socialno zaščito, zdravstvo, izobraževanje ter rekreacijo
in kulturo), v Sloveniji nižji od evropskega povprečja. V EU-27 so znašali 30,8% BDP, v Sloveniji pa so bili za 2,5 o. t. nižji (28,3% BDP). Dejstvo, da so v naši državi na prvem mestu
prispevki zavarovancev za socialno zaščito (predstavljajo 41%, v EU -27 pa 20%), kaže na
to, da delavci v naši državi ob nižjih plačah več prispevajo od svoje plače za socialno
zaščito kot delavci v Evropi ob višjih plačah. V naši državi po podatkih in številkah, ki jih
sicer ne moremo povsem seštevati, ker so izkazani za različna obdobja, pa vendarle, ugotavljamo, da imamo čez 250.000 upokojencev, ki prejemajo pokojnine nižje od 500 evrov.
Imamo 45.000 zaposlenih, ki prejemajo minimalno plačo – 562 evrov, imamo čez 50.000
30
31
STAREJŠI NISO DRUŽBENO BREME
Anka TOMINŠEK
Zveza društev upokojencev Slovenije
Starejši si socialno državo predstavljajo tako, da bodo jesen svojega življenja preživeli
kakovostno in čim lepše, še zlasti v krogu svoje družine oziroma najdražjih. To ne pomeni,
da jim bi socialna država zagotovila le prepotrebna sredstva za nujno preživetje, temveč,
da bodo na podlagi svojega dolgoletnega aktivnega dela in prispevkih imeli takšno pokojnino, ki jim bo zadoščala za dostojno kvaliteto življenja, ki se bo v okviru danih družbenih možnosti kar najbolj približala tisti, ki so jo živeli še v času, ko so bili aktivni. Starejši
prepoznavajo socialno državo tudi po tem, ali jim bodo, ne glede na starost, zagotovljene potrebne učinkovite ter kakovostne zdravstvene storitve. Socialna država pomeni za
starejše tudi to, da bodo lahko takrat, ko bodo potrebovali tujo pomoč za opravljanje
osnovnih življenjskih funkcij, le-teh pa jim ne bo mogoče zagotoviti v družinskem okolju,
dobili prepotreben prostor v domovih za starejše in to po ceni, ki bo v skladu z njihovimi
dohodkovnimi zmožnostmi.
Socialno državo pojmujejo tudi tako, da bodo lahko svoje proste urice kvalitetno preživeli
v zdravi naravi, se nadihali dobrega zraka in vonja prečudovitih rož po naših poljih, ki jih
bodo spominjala na lepe trenutke iz njihove mladosti. Še zlasti pa je socialna država tista,
ki bo preko vzgoje in izobraževanja vseh generacij zagotavljala spoštljiv odnos do starejših ter krepila medgeneracijsko sožitje in solidarnost. Upoštevajoč znanje, modrost in
izkušnje starejših, pa starejši od socialne države pričakujejo, da jim bo omogočila, seveda
če in ko bodo to želeli, da bodo skupaj z drugimi generacijami lahko sodelovali pri oblikovanju politike, pomembne za blaginjo vseh. Socialne države si ne predstavljajo tako, da se
obravnavajo kot »družbeno breme«, saj s svojo kupno močjo, skrbijo za otroke in vnuke,
razbremenjujejo mlajše, še zlasti, ko številnim, ki ne najdejo službe, omogočajo preživetje.
KAKO SI STAREJŠI PREDSTAVLJAMO SOCIALNO DRŽAVO?
Anton DONKO
Zveza društev upokojencev Slovenije
Verjamem, da si to vprašanje marsikdo zastavlja. Oziroma vsaj upam, da si ga. Kajti dvomim, da je odgovor na to vprašanje tako preprost, kot si nekateri mislijo ali predstavljajo. Zato mi dovolite, da v teh nekaj uvodnih besedah skušam povzeti lasten pogled in
lastna razmišljanja o navedeni tematiki. Naj začnem z besedo starejši. Marsikdo namreč
kot starejše pojmuje ali imenuje ljudi, ki so v letih, ko niso več, recimo temu, »primerni«
za aktivno udeležbo v družbenem življenju. In prav tu je prva napaka, prvo napačno pojmovanje. Zavedati se namreč moramo, da prav starejši poleg izobrazbe premoremo tudi
dragocene življenjske in profesionalne izkušnje in z njimi povezano modrost, ki mladim
(še) ni poznana in dostopna.
Premoremo torej drugačen pogled na svet, na življenje in tudi na socialno državo. In kako
pojmujemo oziroma si predstavljamo socialno državo? Zmotno je mišljenje, za katerega
se bojim, da prevladuje v glavah več politikov in oseb, ki so tako ali drugače povezane s
politiko, da je naš pogled na socialno državo tak, da nujno želimo in zahtevamo vse pra32
vice, ki naj bi nam jih morala omogočati socialna država. Torej po zaključku delovne dobe
in upokojitvi odlična pokojnina in vse ostalo nas ne zanima. Seveda ne. Seveda je to pojmovanje napačno in zgrešeno. Ne bom sicer trdil, da nam visoke oziroma višje pokojnine,
ki bi morale omogočati človeku dostojno življenje, ne bi ustrezale. Ne bom zanikal, da se
dnevno ne srečujemo z vprašanji zdravstvenega varstva, njegove dostopnosti in primernosti. S socialnim varstvom in z njim povezano varnostjo, še raje z golim preživetjem. Ali
pa s socialno in družbeno vključenostjo, ki bi morala omogočati vsestransko mobilnost.
Spoštovanje, upoštevanje. Možnost vseživljenjskega učenja. In še bi lahko našteval. Želim
pa jasno poudariti, da ravno zaradi prej omenjene dragocene življenjske in profesionalne
izkušnje in modrosti znamo in zmoremo videti širšo sliko, širši pogled.
Seveda se zavedamo, da v državi ne živimo samo starejši. Seveda se zavedamo zadnje
gospodarske krize, ki je povzročila finančne pretrese in korenito spremenila svetovne
finančne tokove, ki verjetno nikoli več ne bodo takšni, kot so bili recimo pred petimi ali
desetimi leti. Seveda vidimo in spremljamo težave slovenskega gospodarstva in razvoja.
In ne samo to. Tudi mi imamo kakšno idejo ali sugestijo. Izkušnje. Modrost. In prav tu
leži srž problema – potreba ali kar nuja po izmenjavi mnenj in izkušenj. Dialog. Dialog
generacij. Samo in izključno to je lahko ključ do uspeha, do socialne države, ki bo omogočala razvoj, pa vseeno primerno skrbela za svoje starejše državljane. In bo znala jasno
sporočati današnjim mladim, kaj jih čaka ob njihovi upokojitvi. Da morajo torej danes
aktivno sodelovati v dialogu, saj se navsezadnje pogovarjamo tudi in predvsem o njihovi prihodnosti. Želim pa tudi jasno poudariti, da dialog ne pomeni recimo organizacije
enodnevne konference, kjer pomembni predstavniki oblasti morebiti prvo uro poslušajo, kaj jim imamo povedati, v nadaljevanju pa oddrvijo na pomembnejše sestanke in
nam pustijo mlajše kolege, ki pogosto niti ne poznajo problematike. Da recimo napišejo
zapisnik. Ki bo v relativno kratkem časovnem obdobju našel svoje mesto v tako imenovanem okroglem arhivu. To seveda ni dialog, to ni tisto dvosmerno izmenjevanje mnenj,
znanj in izkušenj, ki tvori odnos. In prav slednje potrebujemo – odnos. Želel bi si, da
bomo danes slišali čim več razmišljanj o socialni državi, o dialogu in odnosu. Predvsem
pa bi si želel, da izraženo in povedano ne bo omejeno zgolj na trajanje naše okrogle
mize. Da bo torej primerno poslušano. In predvsem slišano. Da bo to temelj in osnova za
nadaljevanje dialoga. In odnosa.
POSLEDICE EKONOMSKE KRIZE ZA POPULACIJO STAREJŠIH
Caterina MARTINA
Združenje upokojenih italijanskih delavcev (UILPENSIONATI) v Furlaniji –
Julijski krajini v Italiji
Povzetek
Pomanjkanje tržnih pravil in politika, ki ni bila sposobna nadzorovati gospodarstva, sta povzročila veliko gospodarsko krizo, ki je globalno zajela vse države zahodnega sveta. Učinki ekonomske krize, ki jih je bilo moč čutiti tudi v Italiji, so povzročili padec potrošnje, padec industrijske proizvodnje in naraščanje brezposelnosti. Najbolj ogrožena skupina so starejši ljudje,
za katere se italijanski sindikat že nekaj let zavzema: bori se za zaščito kupne moči pokojnin
in blaginje na splošno ter za posredovanja pomoči in varstva v primerih ne samozadostnosti
33
starejših ljudi. Italija je država, ki se stara, število starejših oseb narašča. Če bomo starejše ljudi
še naprej pojmovali kot breme, če ne bomo verjeli v njihov prispevek znotraj družine in družbe,
bomo priča milijonom pasivnih, izključenih, odvečnih starejših oseb. Potrebno je vzpostaviti
drugačen odnos do starejših, jim dopustiti, da sodelujejo pri odločitvah, jim prisluhniti in ceniti
njihova znanja. V naši družbi, v kateri prevladuje egoizem, je nujno potrebno ponovno vključiti moralne vrednote, kot so solidarnost, strpnost in spoštovanje človekove dostojanstvenosti.
Pomanjkanje tržnih pravil, nebrzdan gospodarski liberalizem in politika, ki ni bila sposobna nadzorovati gospodarstva, so povzročili veliko gospodarsko krizo, ki je globalno zajela
vse države zahodnega sveta. Z ekonomsko krizo ni prišlo le do še večje ekonomske in
socialne neenakost tako med državami kot znotraj držav samih, temveč je prišlo tudi do
etnične in rasne diskriminacije do priseljencev. Politika mora zato ponovno pridobiti nadzor nad tržnim gospodarstvom in nad financami, da bo ustvarila tisto »družbo izobilja«,
zagovornik katere je bil ekonomist John Galbraith, in v kateri morajo, po njegovem »vsi
imeti enake možnosti gospodarske blaginje, nihče ne sme biti brez dohodka ali obsojen
na lakoto, na brezdomstvo ali brez zdravstvene oskrbe.«
Učinki gospodarske krize, ki jih je bilo moč čutiti tudi v Italiji, so povzročili padec potrošnje, padec industrijske proizvodnje in naraščanje brezposelnosti. Nekateri trdijo, da smo
krizo premagali, a vsi ekonomski indikatorji kažejo na to, da je izhod iz predora gospodarske krize še zelo daleč. Medtem beležimo zaskrbljujočo rast brezposelnosti, ki je presegla
2 milijona delavcev. Investicije v raziskave so se drastično zmanjšale, vsi pa vemo, da smo
brez raziskav manj konkurenčni v primerjavi z drugimi državami. Rešitev je italijanska vlada videla v znatnih rezih v sistemu blaginje, socialnem blagostanju, ki so jih z velikimi razrednimi boji dosegle generacije v preteklosti. Videti je, da kdor vlada, nima predstave o
situaciji skrajne življenjske prekarnosti, s katero se vsakodnevno soočajo številne družine.
Razumljiva je torej zaskrbljenost državljanov glede prihodnosti, ki je dramatična in negotova za tiste, ki so izgubili delo, za tiste, ki imajo prekarno zaposlitev in tudi za tiste, ki
imajo zagotovljeno delovno mesto, a se zavedajo, da je danes dohodek nižji. Negotovost prihodnosti zadeva predvsem nove generacije, ki so primorane k prekarnemu delu
in brez kakršnekoli zaščite, a je negotovost prihodnosti čutiti tudi med ljudmi, ki imajo
zagotovljeno delovno mesto in spadajo v srednji razred. Povečale so se stare oblike revščine (po podatkih ISTAT–a, Statističnega nacionalnega urada, so se stare oblike revščine
povečale za 10%), nastajajo pa tudi nove oblike revščine: brezposelnih, tistih, ki imajo
prekarno, začasno zaposlitev, upokojencev, ki s težavo preživijo četrti ali celo tretji teden
v mesecu. Najbolj ogrožena skupina so starejši ljudje, za katere se Italijanski sindikat že
nekaj let zavzema. Bori se za zaščito kupne moči pokojnin in blaginje na splošno ter za
posredovanja pomoči in varstva v primerih ne samozadostnosti starejših ljudi.
Italija je država, ki se stara, število starejših oseb narašča. Če bomo starejše ljudi še naprej
pojmovali kot breme, če ne bomo verjeli v njihov prispevek znotraj družine in družbe,
bomo priča milijonom pasivnih, izključenih, odvečnih starejših oseb. Potrebno je vzpostaviti drugačen odnos do starejših, jim dopustiti, da sodelujejo pri odločitvah, jim prisluhniti in ceniti njihova znanja. A potrebna je tudi politika, ki bi videla in upoštevala
težave, ena izmed prvih je stalen dohodek, ki bi omogočil dostojanstveno življenje.
34
Že od leta 2000 Sindikat italijanskih upokojencev opozarja na vrednost padca kupne
moči pokojnin, ki je nastala zaradi inflacije, in zagovarja nujnost ustreznih ukrepov, ki bi
omogočili rešitev kupne moči pokojnin in bi zaustavili progresivno izgubo vrednosti, ki je
presegla 30% v zadnjih 15 letih. Spoznali smo, da fenomen ne zadeva samo prejemnikov
minimalne plače, minimalne asistence, temveč tudi srednje pokojnine ter tudi, sicer manj
občutno, osebe z višjo pokojnino. V več priložnostih smo sodelovali pri podpori zaščite
kupne moči pokojnin in sicer, z uličnimi demonstracijami, s prijavami institucionalnim
predstavnikom in informacijskim organom, in s tem bomo tudi nadaljevali. Trenutna situacija je težka in zelo dobro vemo, da so v naši državi tudi druge težave urgentne: težave
tistih, ki so v dopolnilni blagajni, brezposelnih in prekarnih delavcev. A vendar moramo
upoštevati tudi obup starejših ljudi, ki se težko preživljajo in težko preživijo. Nedavna raziskava Katoliške Univerze v Milanu je pokazala, da 4,4% italijanskih družin (približno 3 milijone ljudi) živi pod pragom prehrambene revščine, torej nima dovolj denarja za prehrano,
med le-temi se nahajajo številni starejši ljudje. Gre za pravo alarmantno socialno stanje.
Menimo, da lahko lokalne uprave, ki so zelo pomembne za upravljanje lokalne blaginje,
prevzamejo vlogo pri podpori posameznikov in družin, ki so v težavah. Naša naloga,
naloga sindikata je, razumeti potrebe državljanov, določiti prioritete posredovanja in postati osrednji element teritorialnega pogajanja. Zavedamo se, da je danes težko pridobiti
potrebna sredstva, a tistim, ki pravijo, da sredstev ni, odgovarjamo, da jih lahko pridobimo z borbo proti davčni utaji, z zmanjšanjem zapravljanja, z odpravo privilegijev politikov
in uradnikov, z realizacijo nadzorovanega upravljanja z javnimi financami. Menimo, da je
v zahodni družbi, v kateri prevladuje egoizem, nujno potrebno ponovno vključiti etične
vrednote, kot so solidarnost, strpnost in spoštovanje človekove dostojanstvenosti.
KAKO SI DANES STAREJŠI LJUDJE V ITALIJI PREDSTAVLJAJO SOCIALNO DRŽAVO?
Zoltan KORNFEIND
ADA – Združenje za pravice starejših Furlanije Julijske Krajine, Italija.
Menim, da mnogo starejših ljudi danes razmišlja o preteklosti zato, da lahko primerjajo
nekdanje življenje z aktualnim. Starejši se seveda zavedajo, da se je danes življenje iz socialnega vidika zelo spremenilo; spremenilo se je na bolje, saj obstajajo vse tiste ustrezne
oskrbe, ki omogočajo vsakemu posamezniku bolj zdravo, aktivno življenje, eksistenco
po meri človeka. Kljub temu da uživajo boljše življenje, je to zanje poseben trenutek, v
katerem sami sebe analizirajo, reflektirajo in se primerjajo, saj so ti, nekoč mladi ljudje,
včasih zmedeni in presenečeni. Starejši ljudje, ki so kot mladi doživeli na tisoče dogodkov
težkega povojnega življenja, vidijo v današnji družbi, kljub stalnim protislovjem, svet, v
katerem lahko še vedno lahko dajo vse od sebe. Med opravljanjem nekoč nepredstavljivih aktivnosti, se starostniki pogosto spet počutijo koristne, saj lahko danes opravljajo
dejavnosti, ki si jih pred nekaj desetletji, ko so se bili primorani bojevati proti večjim družbenim nepravičnostim, gotovo niso predstavljali.
Tako imenovani današnji welfare – blaginja ponuja mnogo novih in pomembnih ugodnosti, boljše življenje, v 21. stoletju lahko starejša oseba opravlja dejavnosti, ki so bile še
v prejšnjem stoletju nepredstavljive in za starostnika nenavadne. Dober primer so tisti
starostniki, ki v vsem in povsem opravljajo starševske dolžnosti, saj sta oba starša, zaradi
35
vse težje ekonomske situacije, zaposlena. Zelo pogosto morata zato izročiti svoje otroke
v varstvo dedkov in babic. Danes ni namreč nič nenavadnega videti stare starše držati za
roke svoje vnuke, jih vzgajati, negovati, ljubkovati in izpolnjevati vsako njihovo željo. To
so nove in pomembne funkcije, povezane z dobrim počutjem, ki jih opravljajo stari starši
in ki jim omogočajo, uživati v letih polnih zadovoljstva, ki si jih, ko so bili mladi, gotovo
niso mogli ne predstavljati ne realizirati. Tukaj ne gre la za vlogo starih staršev, temveč
so starejši ljudje aktivni in dejavni na vseh področjih zdajšnje družbe. Današnji način življenja starejši, če se lahko tako izrazimo, sprejemajo vedro in mirno, saj vsakemu izmed
njih dopušča tisto notranje zadovoljstvo in zavedanje, da so sami še vedno nosilni steber
družbe, v kateri živijo.
Poudariti gre seveda aktivne dejavnosti, ki jih starostnik v dobi blaginje opravlja, tako da
nadomesti, kjer je potrebno, tisti del socialnega sistema, kjer gre za neizbežna in tipična
pomanjkanja v družbi »nove dobe«. Ta nova doba na eni strani ponuja veliko boljše življenje, na drugi pa kaže na očitna pomanjkanja, ki nastajajo zaradi Družbe, ki se naglo
spreminja. Tam, kjer gre za pomanjkanja, pogosto posredujejo prostovoljne organizacije.
Velik del pomoči je danes v rokah združenj, društev, organizacij, katerih člani so večinoma
šestdesetletniki, sedemdesetletniki in tudi starejši.
Starejše ljudi kot socialne delavce srečujemo po hodnikih v bolnišnicah, tako podnevi kot
ponoči. Tam vsak trenutek nudijo tisto človekoljubno, nesebično asistenco, ki je, zaradi
pomanjkanja osebja, primanjkuje in ki jo lahko nudijo le srčni ljudje. Vsi starejši ljudje so,
brez izjeme, s svojim kulturnim, delovnim, družinskim, igrivim in verskim življenjskim bogastvom, sposobni dati vse od sebe, saj se zavedajo, da jih odnos »do ut des« (»dam, daj«)
spremlja na dolgi poti svojega obstoja. Starejši vidijo konec svojega delovnega razmerja kot pričetek novih aktivnosti, ki so v skladu z njihovimi željami. Mnogo upokojencev,
zdravih in dobre volje, se posveča prostovoljstvu, z željo počutiti se še bolj koristne, kot
so se pred upokojitvijo v službi, v kateri niso čutili zadovoljstva ne v preteklosti ne zadnje
mesece. Upokojenci opravljajo mnogo dejavnosti, od najbolj preprostih do najbolj zahtevnih, z voljo, ki jo imajo lahko le ljudje z bogatimi življenjskimi izkušnjami. Za mnoge
starostnike so te naloge neke vrste poslanstvo. Zakaj poslanstvo? Zaradi preprostega
razloga; te dejavnosti opravljajo prostovoljno, torej brez cilja po ekonomskem dobičku,
z veseljem in z ljubeznijo do drugih. Ob tem naj omenim tudi tiste starejše ljudi, ki pred
šolami nadzorujejo promet, zato da lahko otroci brez nevarnosti prispejo v šolske klopi in
prostovoljce, ki imajo nalogo paznikov muzejev, razstav. Ampak to še ni vse. Danes imajo
starejši mnogo več prostega časa, ki ga lahko izkoristijo za kulturno izobraževanje. Socialni sistem danes upokojencem omogoča mnogo dejavnosti. Svoje znanje lahko obogatijo z obiskom Univerz za tretje življenjsko obdobje, koncertov, gledališča, konferenc,
plesnih dejavnosti.
Pred zaključkom bi rad omenil eno zelo pomembno stvar, ki mi je zelo pri srcu: namreč,
govoriti o Ženskah. Menim, da je enakopravnost pravic obeh spolov ženske po stoletjih
rešilo iz na pol suženjstva, podrejenosti in zapostavljenosti in jih hkrati (pre)obremenilo odgovornosti. Če so nekoč skrbele za dom in družino, morajo danes skrbeti za vse,
vključno s službo in financami. Mladim in malo manj mladim ženskam, poročenim in
samskih, ki skrbijo za domače gospodinjstvo, ki se trudijo v službi in drugod, izražam spo36
štovanje v imenu celotne skupnosti. Hvala, ker obstajate! Ob zaključku naj spomnim še
enkrat, da je vsaka starejša oseba arhiv sposobnosti in izkušenj, ki je s črpanjem iz svojega
lastnega bogastva življenjskih izkušenj, prispevala h kreaciji tistega humusa, rodovitne
zemlje, ki je obrodila življenjske sadove – socialno blaginjo, v kateri mnogi lahko danes
uživajo in živijo.
AKTIVNOSTI MATICE UPOKOJENCEV HRVAŠKE PRI ZAŠČITI INTERESA STARIH LJUDI
Josip VINCEK
Matica upokojencev Hrvaške (MUH)
Matica upokojencev Hrvaške je največja organizacija upokojencev v Republiki Hrvaški,
ki šteje kar 265.000 članov, zbranih v 314 združenjih, 800 podružnicah in klubih upokojencev v vseh občinah, okrajih in mestih. Matica upokojencev Hrvaške je humanitarna
organizacija civilne družbe, ki se zavzema za pravice upokojencev in ljudi v tretjem življenjskem obdobju, predlaga rešitve Vladi in parlamentu, v imenu upokojencev javno
podaja kritike in zahteve, sodeluje z drugimi organizacijami in združenji, ki se borijo proti
revščini in socialnem izključevanju starejših. Z veseljem smo se odzvali vabilu na konferenco v Ljubljani in hvaležni smo, da ste nas povabili in nam tako ponudili možnost, da
se vključimo v razpravo na temo »Izkušnja držav Zahodnega Balkana v boju proti revščini
in socialnem izključevanju starejših« in to prav v času okoli 1. oktobra, ko obeležujemo
Mednarodni dan starejših oseb. Takšno sodelovanje, izmenjava izkušenj in medsebojna
pomoč in solidarnost v boju za pravice starejših je nujno potrebna.
Demografski premiki, posebej v tem delu Evrope, kažejo na pospešene spremembe pri
katerih se delež starejšega prebivalstva občutno veča, to pa se nato odraža na gospodarskih, socialnih in vseh ostalih družbenih odnosih. Tudi upokojenci in starejši ljudje v
Republiki Hrvaški že občutijo posledice takih premikov in so v vse težjem položaju. Razmerje med številom upokojencev in številom zaposlenih je namreč doseglo zaskrbljujočo stopnjo. Na 100 upokojencev je le 130 zaposlenih, ki plačujejo prispevke iz katerih se na
temeljih medgeneracijske solidarnosti izplačujejo pokojnine. Trenutna situacija je takšna,
da je za izplačilo pokojnin letos treba zagotoviti 35 milijard kun, od tega se z vplačilom
prispevkov napolni le okoli 56 odstotkov, preostanek se zagotovi iz državnega proračuna.
Zaradi nastale situacije je v javnosti vse bolj pogosto slišati mnenje gospodarstvenikov,
politikov in analitikov v katerem krivijo upokojence, da so največja zavora za hitrejši razvoj
gospodarstva. Namerno pa se pozablja, da je vse kar so ustvarili današnji upokojenci, po
veliki krivici ki se jim dela v nestransparentni privatizaciji, prešlo v roke »ustreznih« novih
kapitalistov, ki niso znali in jim to tudi ni bil cilj, dalje razvijati proizvodnje ali storitev v
bivših podjetjih in tovarnah, ampak se v glavnem dokopati do lastništva nepremičnin.
Delavci so končali na ulici, zaradi kupovanja socialnega miru pa jim je bilo omogočeno, da
na podlagi olajšanih pogojev bolj masovno odhajajo v pokoj. Tako je nastalo veliko število
revnih upokojencev. V težki situaciji v kateri so se znašli, so bili ljudje pripravljeni sprejeti
tudi majhno pokojnino, meneč da je tudi to bolje kot pa končati na ulici brez vsega.
Na Hrvaškem je leta 1990 razmerje med številom upokojencev in številom zaposlenih
bilo 1:3, že dve leti kasneje je to razmerje padlo na 1:2. Danes je le to 1:1,3 s tendenco
upada na 1:1. To ni rezultat zgolj povečanega števila upokojencev, ampak tudi preveli37
kega števila brezposelnih in gospodarske krize, katere posledice v največji meri občutijo
upokojenci, ki so postali najrevnejši del družbe. Nedavna razprava na Hrvaškem med
sindikati, vlado in delodajalci o višini minimalne zagotovljene plače, je bila zelo zgovorna. Minimalna plača znaša 2.814 kun, sindikati pa z vso pravico zahtevajo da se le ta
dvigne, kajti to ni dovolj za preživetje. Upokojenci, ki to poslušajo so po večini solidarni
z delavci, opozarjajo pa da so povprečne pokojnine na Hrvaškem občutno nižje tudi od
minimalne plače. Enostavno povedano, kar velja za ene za druge ne velja. Medtem ko
je minimalna plača z 2.814 kunami nevzdržno nizka, znaša povprečna pokojnina komaj
2.165 kun in je »normalna«. V Matici smo postavili vprašanje - ali smo se res znašli v situaciji v kateri revščina »pripada« upokojencem samo zato, ker so najbolj nemočni v boju za
svoje pravice in ker so najstarejši. V Republiki Hrvaški je za upokojence otežena situacija
tudi zato, ker so pokojnine trenutno zamrznjene navkljub rasti osnovnih cen. Podatek o
tem, da povprečna pokojnina na Hrvaškem znaša le 40 odstotkov povprečne plače nam
pove, v kakšnem položaju so ljudje v tretjem življenjskem obdobju. Matica je nekajkrat
javno opozarjala in zahtevala, da se takšen padec pokojnin ustavi in da je treba poiskati
rešitve v skladu s praksami v Evropski uniji. Glede na razmerje med povprečno plačo in
pokojnino so hrvaški upokojenci na samem dnu v Evropi. Znano je stališče Evrope, ki
pravi da vsako nižanje povprečnih pokojnin pod 60 odstotkov povprečne plače vodi
upokojence v območje revščine. Z drugimi besedami, težo gospodarske krize je treba
bolj enakomerno razporediti med vse generacije, ne pa starejših ljudi spraviti v drugorazredni položaj.
Pri nas na Hrvaškem je specifična situacija tudi glede politične organiziranosti upokojencev. V Matici pogosto poudarjamo dejstvo, da imamo na Hrvaškem celo sedem strank
upokojencev in enega predstavnika v parlamentu, medtem ko v Sloveniji obstaja le ena
stranka s sedmimi predstavniki. Mi Hrvati smo po številu upokojenskih strank svetovni
rekorderji, zato pa ena drugi konkurirajo in si s tem kradejo glasove upokojencev in zato
težko prestopijo volilni prag. Težava je v tem, da se na temeljih volilnih rezultatov upokojenskih strank kroji odnos do upokojencev, višine pokojnine, njihov standard, način
usklajevanja rasti pokojnin in ostale osnovne pravice upokojencev. Matica upokojencev,
ki deluje v skladu z Zakonom o združenjih, se v volilne aktivnosti direktno ne vmešava,
čeprav podpira tiste stranke, ki v svojih programih ponujajo boljše pogoje za življenje
upokojencev in starejših ljudi.
Glede na težak položaj upokojencev je Matica predlagala, da se v Republiki Hrvaški sprejme Deklaracija o osnovnih in neodtujljivih pravicah upokojencev in starejših ljudi ter zahteva, da jo Hrvaški parlament sprejme in da stranke poskušajo doseči dogovor v zvezi
s tem dokumentom. Deklaracija temelji na mednarodnem pravu, vključujoč Direktivo
Združenih narodov, Splošno deklaracijo o človeških pravicah, Resolucijo ZN 46/91 z načeli Združenih narodov za starejše ljudi in Evropsko socialno direktivo, a tudi na podobnih
rešitvah v nekaterih državah Evropske unije. Dober primer je španski Toledo-pakt iz leta
1995, na katerem je bil dosežen dogovor parlamentarnih strank in socialnih partnerjev o
reševanju problema upokojencev in starejših ljudi.
V predlogu Deklaracije Matica izhaja iz nove definicije pokojnine v kateri pravi, da je pokojnina »osnovna in neodtujljiva pravica upokojenca, ki si jo je delavec zaslužil z delom
38
in plačilom prispevkov« in da bi država morala pokojnino obravnavati kot »trajno materialno svojino, ki je zaščitena z Ustavo in zakoni RH«. Ob tem se ob predlogu Deklaracije
posredno zahteva, da se ukinejo privilegirane pokojnine in da se vsaka pokojnina »prejme pod istimi pogoji in na osnovi istega pokojninskega zakona, ki velja za vse prebivalce
Republike Hrvaške«. Matica zahteva, da se privilegiranim pokojninam, ki niso plod dela
in plačanih prispevkov, odvzame status pokojnine in da naj se jih ne izplačuje iz upokojenskih skladov.
Matica upokojencev Hrvaške se loteva tudi povsem konkretnih aktivnosti, da bi pomagala ostarelim pri premagovanju revščine. Tako združenja – njene članice, organizirajo
nabavo ozimnice, mesa, sadja in zelenjave, kot tudi ogrevanja po ugodnejših cenah in
z možnostjo plačila na obroke, organizirajo prostovoljce ki obiskujejo bolne in oslabele
upokojence in jim prinašajo skromne pakete s prehrano kot obliko pomoči, organizirajo
druženje v klubih, podružnicah in združenjih, nudijo vsebine med katere sodi tudi kulturno umetniška dejavnost, šport, zabava in rekreacija, a tudi preventivno zdravstveno
delovanje – merjenje tlaka in sladkorja v krvi, organizirajo preglede pri zdravnikih specialistih, popularni in zelo pogosti so izleti in pa večdnevno bivanje v zdraviliščih in na
turističnih lokacijah. Matica je uvedla tudi enkratno člansko izkaznico za vse svoje člane
in se dogovarja za popuste pri ceni oblačil in storitev v številnih trgovskih hišah, prevozništvih, zavarovalnih družbah, železnici, zdraviliščih, toplicah, pod ugodnimi pogoji tudi
za individualne in ne zgolj kolektivne uporabnike. To je najbolj konkretna in najnovejša
poteza s katero upokojencem in starejšim ljudem Matica poskuša aktivno pomagati. Do
zdaj je odziv poslovnih partnerjev, ki omogočajo take popuste in znižanja cen, ne le za
skupinske uporabnike ampak tudi za posamezne uporabnike na podlagi članske izkaznice, dober. Interes za take pogodbe je vse večji, poudarjam pa da smo tovrstne pogodbe
sklenili tudi s poslovnimi partnerji ne le na Hrvaškem ampak tudi v Sloveniji in v Bosni
in Hercegovini. Prav tako v Matici zahtevamo izgradnjo domov za upokojence, zanje namreč obstaja velik interes. Želimo tudi, da se sprejme program vlade o izgradnji mreže
domov za ostarele po celotni Hrvaški, podobno torej kot je z otroškimi vrtci ali drugimi
objekti. V sedanji situaciji se na sprejem v domove, ki so v lastništvu okrajev, občin ali
mest čaka dolgo, interes pa je izjemno velik, ker so občutno cenejši od privatnih. Upokojenci na odobritev vloge za bivanje v domu za ostarele čakajo tudi sedem do osem let.
V skladu z evropsko direktivo, v Matici zahtevamo, da država starejšim ljudem omogoči
svobodno izbiro pri načinu življenja v svojem stanovanju in v družinskem krogu toliko
časa, dokler si to želijo in dokler je to možno. Pri tem bi država morala aktivno sodelovati
in nuditi pomoč pri organizaciji dnevnega varstva in nege na domu skupaj z lokalnimi
oblastmi. Vlada Republike Hrvaške trenutno izvaja določene programe dnevnega varstva in pomoči starejšim ljudem ampak to ne zadostuje, pri izgradnji domov za ostarele
pa ne sodeluje. Zato zahtevamo da vlada potrdi program tudi za izgradnjo teh objektov
in da poveča nadzor nad bivanjem starejših ljudi v domovih in pri privatnih lastnikih, kajti
obstajajo primeri, ki kažejo na slab odnos do uporabnikov domov. Na koncu, spoštovani
prijatelji, radi slišimo tudi izkušnje drugih na temo reševanja težav starejših in v zadovoljstvo nam je da bomo o teh izkušnjah poslušali prav na tem srečanju. Obenem se želimo
vključiti tudi v širše sodelovanje z vsemi iz drugih držav, ki delajo na izboljšanju življenja
starejših in se borijo za njihove pravice, še posebej v tem delu Evrope.
39
POTREBA PO MEDGENERACIJSKI SOLIDARNOSTI IN BOJU PROTI REVŠČINI
ZA BLAGOSTANJE STAREJŠIH V MAKEDONIJI
Dragi ARGIROVSKI
Zveza društev upokojencev Makedonija
Prispevek govori o ustavnih načelih v Republiki Makedoniji, ki so povezana z vprašanji socialne države, solidarnosti in socialnih pravic. Posledice tranzicije so pripeljale do padca
standarda upokojencev. Državni zbor republike Makedonije je podal iniciativo o uvedbi
državne socialne pokojnine. Zveza združenj upokojencev Makedonije s strani nacionalne strategije starejših oseb v letih 2010-2019, pričakuje izboljšanja materialnega položaja
upokojencev, izgradnjo domov za starejše, počivališč, dnevnih centrov za starejše itd.
ZDUM je skupaj s Skupnostjo enot za lokalno samoupravo, Rdečim križem in drugimi
organizacijami za medgeneracijsko solidarnost in vprašanja starejših, podpisal memorandum. Aktivnosti ZDUM s tega področja obsegajo različne projekte: »Dostojna starost«
v kraju Kriva Polanka, sodelovanje DU Kisela Voda Skopje z gimnazijo Nova, izvedba natečajev za otroške risbice in literarna dela na temo »Dedek in babica«, ki so potekali v nekaterih osnovnih šolah v Republiki Makedoniji in poudarjajo pomen medgeneracijskega
sodelovanja. V Makedoniji obstaja edinstveni »Solidarni sklad za pomoč družinam umrlega upokojenca«, katerega mesečni prispevek iz pokojnin znaša 120 denarjev. ZDUM je
nosilec aktivnosti izboljševanja kakovosti življenja v tretjem življenjskem obdobju. Že 15
let je organizator Republiških upokojenskih športnih aktivnosti v enajstih disciplinah. Že
8 let prireja Folklorno revijo pesmi, glasbe in igre.
SOCIALNA DRŽAVA JE IZZIV ZA VSAKEGA POŠTENEGA IN RESNEGA POLITIKA
dr. Mateja KOŽUH NOVAK
morala več sredstev in energije posvetiti zaščiti zdravja delavcev, prav tako pa bo morala
pomagati delavcem, ki so se pri delu ponesrečili ali zboleli in jim ne zniževati prihodkov,
kot to načrtuje v novi pokojninski reformi. Sprejeti bo morala mehanizme, ki bodo delavcem omogočili, da bodo želeli delati do 65. leta in dlje in prisiliti delodajalce, da bodo z
različnimi programi starejšim delavcem omogočili delo na mestih, ki so primerni njihovi
starosti in izkušnjam. Če zaposlujemo delavce, ki prihajajo od drugod, moramo poskrbeti
tudi za kakovost njihovega preživetja pri nas. Tudi odnos slovenske države do teh ljudi
kaže, da ne sodimo v razviti svet. Zelo podobno se slovenska država obnaša do Romov
in do tujcev, ki pri nas poiščejo zavetišče.
Socialna država mora poskrbeti za potrebe teh posebej ranljivih skupin prebivalstva.
Upokojenci smo v povprečju 33 let varčevali za pokojnine, zato nam je družba dolžna zagotoviti pokojnine, ki nam bodo omogočile normalno preživetje. Polovica upokojencev
ima danes pokojnine, ki so nižje od izračunanega praga revščine, kar je nedopustno za
razvito državo. Pokojnine niso vstran vržen denar, ampak so vir za plače naših potomcev.
Mnenjski voditelji morajo prenehati ignorirati prispevek starejših k kakovosti življenja naših potomcev in k medgeneracijskemu sožitju in sprejeti programe, ki bodo vzpodbujali
reintegracijo izkušenih, modrih starejših v sodobno družbo. Izkušnje zadnjih dvajsetih
let kažejo, kam vodijo družbo mladi, ki zavržejo modrost starih. In končno, ker bo vsak
od nas nekoč umrl, moramo zaradi lastne koristi vsi poskrbeti, da bo umiranje čim bolj
humano, čim manj boleče in tudi čim bolj racionalno. To je naloga vseh nas.
2.2.2 REVŠČINA IN SOCIALNA IZKLJUČENOST STAREJŠIH
Zveza društev upokojencev Slovenije
Starejši v Sloveniji smo zrasli in večino obdobja, ko smo bili zaposleni, preživeli v državi,
katere glavna vodila so bila enakost, spoštovanje človekovih pravic vsakogar, spoštovanje
različnosti, skrb države za posebej ranljive skupine in razvoj socialne države. Zato zadnjih
dvajset let težko prenašamo, da se uspešna država, ki smo jo gradili, ruši, da tisti, ki jih
vsake štiri leta volimo za lokalne in državne politične voditelje, dopuščajo, da se bogatijo
spretni, pogoltni in brezobzirni na račun zmanjševanja kakovosti življenja večine in naraščajočega siromašenja vsaj tretjine prebivalstva. Pogoj za uspešno družino in družbo
je, da močnejši skrbijo za šibkejše. Samo to neki družbi zagotavlja kakovostno preživetje.
Izkoriščanje šibkejših prinaša nezadovoljstvo, kriminal in bedo posebej ranljivih skupin
prebivalstva. To lahko v slovenskih medijih dnevno zasledujemo.
Slovenski politiki se tako radi sončijo med najbolj razvitimi. Zavestno odrivajo vedenje,
da najbolj razviti drugih ne cenijo po tem, koliko imajo bogatašev, pač pa po tem, kako
skrbijo za najbolj ranljive. Če se bo hotela Slovenija pridružiti klubu najbolj razvitih, bo
morala obrniti trend, ki ga je politično kapitalska zaveza zastavila in preveč uspešno izvajala zadnjih dvajset let. Kakovostni vrtci in šole morajo biti dostopni vsem otrokom. Študij
na univerzitetni ravni mora biti enako dostopen vsem, ki so sposobni študirati. Mladi
ljudje potrebujejo delo, zato bodo načrtovalci razvoja morali zaustaviti trend odnašanja dobrih programov iz države, pa četudi bo treba spet podržaviti podjetja. Država bo
40
(PO)MOČ STAREJŠIH V SODOBNI DRUŽBI
dr. Jana MALI
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo
Leto 2010, evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti, je priložnost za
opozarjanje na zapostavljanje in izključevanje starejših ljudi. Obenem pa je priložnost
za predstavitev dobrih praks vključevanja starejših v različna polja delovanja sodobne
družbe. Sodobna (in tudi slovenska) družba starost, starejše ljudi in vse kar je povezano
s starostjo pogosto odriva na družbeni rob. Živimo v času, ko se na vso moč izogibamo
besedi star, jo nadomeščamo z nadomestnimi izrazi (npr. upokojenci, tretje življenjsko
obdobje), ne da bi pomislili, zakaj to počnemo. Ob nenadnem pojavu gospodarske krize smo postali pozorni na materialno preskrbljenost celotnega prebivalstva, ob tem pa
spoznali alarmantno slab materialni položaj starejšega prebivalstva. Opozorila, podatki,
raziskave in ugotavljanje dejstev ne zadoščajo več, zato potrebujemo pogled na staranje
in starost z drugačnega zornega kota kot smo ga poznali do sedaj. Zakaj bi zgolj opozarjali na zanemarjanje in zapostavljanje starejših in ne bi pogledali, kaj je možno in mogoče
storiti za družbeno vključevanje ter povečevanje blagostanja starejših? Nova perspektiva
staranja in starosti lahko prikaže zmožnosti, sposobnosti, znanje in moč starejših za aktivno vključevanje v sodobno družbo. Za njeno uresničevanje pa potrebujemo sodelovanja
starih ljudi ter vseh generacij in tvorcev družbenega delovanja.
41
REVŠČINA STAREJŠIH IN NJIHOVE STRATEGIJE SHAJANJA
dr. Maša FILIPOVIČ HRAST
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede
Povzetek
Starejši so pogosto predstavljeni kot ranljiva družbena skupina, ki ima večje tveganje revščine
in socialne izključenosti. Vzporedno s procesi demografskih sprememb, kar pomeni hkrati večanje števila ranljivega dela starejše populacije, pa določene spremembe v Evropi (in Sloveniji)
vodijo k večanju ranljivosti starejše populacije, predvsem krčenje države blaginje (umik države
iz ponudbe določenih socialnih storitev), pa tudi reforme pokojninskega sistema. V prispevku
bodo predstavljeni posamezni vidiki socialne izključenosti starejših in poglobljen prikaz njihovih načinov shajanja z revščino. Poudarek je torej na aktivnem odnosu starejših do lastnega
položaja. Na podlagi kvalitativne raziskave izvedene v okviru projekta Revščina in materialna
deprivacija starejših predstavljamo, kako starejši shajajo z revščino in drugimi vidiki socialne izključenosti. Strategije lahko razdelimo glede na stopnjo aktivnosti in sicer na pasivne in
aktivne strategije. Pri tem je nabor strategij, ki so na ‘razpolago’ starejšim omejen z njihovimi
lastnostmi (kot je zdravstveno stanje, ipd.) ter značilnostmi gospodinjstva in omrežja, pa tudi
širšimi dejavniki (na primer kraj bivanja).
1 Uvod
Vlemenickx in Berghman (2001, 37) socialno izključenost definirata kot skupek večdimenzionalnih procesov prikrajšanosti, ki se med seboj povezujejo in krepijo, ter se navezuje na oddaljevanje od socialnega okolja, katerega rezultat je izolacija posameznikov in
skupin iz glavnih priložnosti, ki jih nudi družba. Čeprav se posamezni vidiki izključenosti
med seboj povezujejo, pa ne gre nujno za kumulativno povezovanje, torej za spiralo
izključenosti (Mosio 2002).
Socialna izključenost torej pomeni nezmožnost vključevanja posameznika v glavne družbene sisteme, in sicer so raziskovalci najprej poudarili naslednje:
• demokratični in pravni sistem, ki spodbuja civilno integracijo,
• trg dela, ki spodbuja ekonomsko integracijo,
• sistem blaginje, ki spodbuja socialno integracijo ter
• družino in skupnost, ki spodbuja medosebno integracijo (Vlemenickx in Berghman,
2001, 33).
V državah EU in seveda tudi v Sloveniji demografski trendi kažejo intenzivno staranje
prebivalstva in naraščanje deleža starejših ljudi v populaciji. Prehajamo v t. i. dolgoživo
družbo, kar ima posledice za celotno družbo, vzdržnost sistemov socialne varnosti, odnose med posameznimi skupinami prebivalstva ter kakovost življenja. Starejši ljudje so
zaradi svojih številnih značilnosti ena najbolj ranljivih družbenih skupin. V tem prispevku
obravnavamo socialno izključenost starejših, pri čemer pa želimo poudariti aktivno vlogo
starejših pri spopadanju s tem stanjem. Govorimo torej o strategijah shajanja z revščino
in socialno izključenostjo.
Po Comminsu (1993) so ključna področja socialnega izključevanja demokratični in zakonski (pravni) sistem, trg delovne sile, socialno-blaginjski sistem ter medosebna omrežja.
Room et al. (1992: 14) pa govorijo o socialni izključenosti na naslednjih življenjskih področjih: (1) dohodek, davki in socialna zaščita, (2) potrošnja in zadolženost, (3) izobraževanje,
zaposlitev (in delovne razmere) ter poklicno usposabljanje, (4) stanovanja in stanovanjske
razmere, (5) zdravje in zdravstvena oskrba, (6) socialno varstvo, (7) sosedska podpora oz.
socialne mreže.
V prispevku bodo predstavljeni rezultati projekta Revščina in materialna deprivacija starejših, ki se je izvajal v letih 2008-2010 v okviru Ciljnega raziskovalnega programa Konkurenčnost Slovenije 2006-2013. V projektu sta sodelovala Inštitut za ekonomska raziskovanja in Fakulteta za družbene vede. Bolj podrobno so rezultati projekta predstavljeni v
Stropnik in drugi (2010). Raziskovalci na Fakulteti za družbene ved (dr. Valentina Hlebec,
dr. Maša Filipovič Hrast, Matic Kavčič in dr. Andreja Vezovnik) smo proučevali kvalitativni
vidik revščine starejših ter načine kako starejši shajajo z njo. Strategije shajanja, ki jih tu na
kratko predstavljamo, so bolj podrobno predstavljene v monografiji z naslovom 'Samo
da bo denar in zdravje: življenje starih revnih ljudi (Hlebec in drugi 2010).
Starejši so pogosto v literaturi označeni kot ena izmed ranljivejših družbenih skupin, ki se
pogosteje sooča s tveganje socialne izključenosti. Tsakloglou in Papadopoulus (2002) v
svoji primerjalni analizi socialne izključenosti v 12 evropskih državah ugotovila, da starejši
predstavljajo ranljivo skupino le v nekaterih državah - in sicer južnoevropskih (Portugalska in Grčija). To kaže da položaj starejših v nekaterih državah ni nujno slabši kot je položaj
preostale populacije. Starejši tudi niso enotna skupina, ampak so med njimi najbolj ranljivi zelo stari, tisti z nizkimi dohodki, tistimi z šibkim socialnim omrežjem in zgodovino šibkega socialnega omrežja ter tistimi, ki imajo šibke možnosti za avtonomijo (Grundy 2006).
Njihova izključenost je lahko povezana tudi s specifičnimi področji. Raziskave opozarjajo
na procese izključevanja starejših iz trga dela in dostopa do zdravstvenih storitev (Simms 2004), povezanost slabega zdravja starejših s socialno izključenostjo (Siegrist 2000,
Dalstra e tal. 2006) in povezanost šibkih socialnih omrežij in ranljivostjo starejših (Grundy
2006, Wenger1994).
2 Socialna izključenost
Socialna izključenost je koncept pri njem gre za izrazito zlivanje znanstvenih in političnih
konceptov (Mandič 2005). Obstaja veliko različnih definicij in pogosto nejasne razmejitve
z drugimi sociološkimi koncepti (kot je družbena kohezija, revščina, deprivacija, 'zmožnosti', kakovost življenja, ipd, več o tem glej Trbanc 1996, Filipovič 2005, Mandič 2005, Muffels et al 2002, Mayes et al 2001). Hkrati je v političnem jeziku tako pogosto uporabljen,
42
da se njegov jasen pomen skozi ta diskurz še dodatno zamegljuje. Vendarle lahko na
podlagi literature označimo dve njegovi ključni lastnosti, in sicer (1) ranljivost opazuje ne
le kot stanje ampak kot proces (izključevanja) in tako poudarja dinamični vidik izključenosti, ter (2) opozarja na večplastnost teh procesov, kjer se lahko različni vidiki izključenosti
med seboj povezujejo in kopičijo.
3 Socialna izključenost starejših
Kot eden od osnovnih kazalcev socialne izključenosti in ključni pokazatelj položaja starejših pri nas je zagotovo dohodek starejših. Glavni kazalnik finančne izključenosti oz.
43
dohodkovne prikrajšanosti je stopnja tveganja revščine. Stopnja tveganja revščine je
izražena kot odstotek oseb, ki živijo v gospodinjstvih z razpoložljivim ekvivalentnim dohodkom pod pragom tveganja revščine. Podatki zadnjih let za Slovenijo kažejo starejše
kot izrazito ranljivo skupino, saj imajo skoraj dvakrat višjo stopnjo tveganja revščine kot
preostala populacija.
Nad pragom
tveganja revščine SKUPAJ
11,3
11,3
10,8
13,3
11,3
11,3
10,9
13,4
Starost 0–17
10,2
9,9
9,2
10,8
10,2
9,8
9,5
10,8
Starost 18–64
11,3
11,4
11
14
11,3
11,4
11,2
14,1
Starost 65 +
12,9
12,6
11,9
13,1
12,9
12,8
11,8
13,7
SKUPAJ
39,3
39,1
41,4
42,7
41,3
40,3
41,8
43
Starost 0–17
38,3
32,2
39,9
37,9
40,6
34,6
39
38,7
Starost 18–64
39
39,8
39,9
41,8
40,9
40,9
40,2
42,4
Starost 65 +
40,7
42,2
45,7
47,9
42,5
42,9
47,6
47,1
Dohodek brez dohodka v naravi
Dohodek z dohodkom v naravi
2005
2006
2007
2008
2005
2006
2007
2008
Starostne skupine – SKUPAJ
12,1
11,7
11,5
12,3
11,4
11,1
11
11,9
Starost 65 +
20,4
20
19,4
21,3
19,2
19
18,5
20,4
Starost 0–15
11,9
11,8
11,7
11,5
11
11,1
11
11,1
Tabela 2: Materialna prikrajšanost glede na revščino in starost
Starost 16–64
10,4
9,8
9,8
10,5
9,9
9,3
9,3
10,1
Opomba: Čeprav se informacije o materialni prikrajšanosti nanašajo na gospodinjstva, je ta kazalnik definiran na ravni
posameznika, tj. izračunan je na posameznika, in ne na gospodinjstvo. Vir: SURS, 2010.
Pod pragom
tveganja revščine
Tabela 1: Stopnja tveganja revščine glede na starost (Vir: SURS, 2010).
Poleg monetarnih vidikov so pomembni tudi širši vidiki materialne prikrajšanosti, ki poleg finančnega oz. dohodkovnega vidika izključenosti pokriva tudi izključenost s področja potrošnje. Stopnja materialne prikrajšanosti je definirana kot odstotek oseb, ki so prikrajšane za najmanj tri elemente materialne prikrajšanosti od devetih (SURS, 2010). Ključni
elementi prikrajšanosti pa so opredeljeni kot:
• zaostanek pri plačilu hipoteke ali najemnine, rednih stanovanjskih stroškov, obrokov
za kredit ali drugih odplačil posojil,
• zmožnost gospodinjstva, da si vsi člani lahko privoščijo enotedenske letne počitnice,
• zmožnost gospodinjstva, da si privošči mesni ali enakovreden vegetarijanski obrok
vsaj vsak drugi dan,
• zmožnost gospodinjstva, da iz lastnih sredstev poravna nepričakovane izdatke v višini
mesečnega praga tveganja revščine iz prejšnjega leta,
• gospodinjstvo si ne more privoščiti fiksnega ali mobilnega telefona,
• gospodinjstvo si ne more privoščiti barvnega televizorja,
• gospodinjstvo si ne more privoščiti pralnega stroja,
• gospodinjstvo si ne more privoščiti osebnega avtomobila,
• sposobnost gospodinjstva, da si zagotovi primerno ogrevano stanovanje.
Slovenija tudi negativno izstopa v primerjavi z drugimi evropskimi državami po visoki
stopnji tveganja revščine med starejšo populacijo.
SKUPAJ
65+
12
4
Slovenija
12
21
13
5
Grčija
20
22
9
7
Portugalska
18
22
11
10
Malta
15
22
11
10
Finska
14
23
Francija
13
11
Romunija
23
26
Poljska
17
12
20
28
Avstrija
12
15
20
29
Luksemburg
Danska
Nemčija
SKUPAJ
Litva
65+
15
15
Velika Britanija
19
30
12
16
Bolgarija
21
34
Danska
12
18
Estonija
19
39
Irska
16
21
Ciper
16
49
Belgija
15
21
Latvija
26
51
Italija
19
21
Tabela 3: Stopnja tveganja revščine (2008). Vir: Eurostat, EU SILC (2008).
Tudi ti podatki pokažejo, da so starejši bolj materialno prikrajšani kot preostale starostne
skupine. Po pričakovanjih pa je med tistimi, ki živijo pod pragom tveganja revščine, delež
tistih, ki so materialno prikrajšani, izrazito višji, ne glede na njihovo starost. Tudi v tej skupini starejši izstopajo kot bolj ranljiva skupina.
SKUPAJ
Status tveganja
revščine – SKUPAJ
44
Dohodek brez dohodka v naravi
Dohodek z dohodkom v naravi
2005
2006
2007
2008
2005
2006
2007
2008
14,7
14,5
14,3
16,9
14,7
14,5
14,3
16,9
Starost 0–17
13,6
12,4
12,7
13,9
13,6
12,4
12,7
13,9
Starost 18–64
14,2
14,1
13,9
16,9
14,2
14,1
13,9
16,9
Starost 65 +
18,6
18,5
18,4
20,5
18,6
18,5
18,4
20,5
4 Strategije shajanja
Starejši ljudje uporabljajo vrsto različnih strategij za shajanje z revščino. V okviru projekta
Revščina in materialna deprivacija starejših, je bilo izvedenih 30 poglobljenih intervjujev
med ranljivimi starejšimi. Zveza društev upokojencev Sloveniji in Zavod za oskrbo na
domu Ljubljana sta nam pomagali pri izbiri ciljne populacije. Na podlagi analize intervjujev so bile opredeljene strategije shajanja z revščino. Tu predstavljamo dve skupini strategij, in sicer t.i. aktivne strategije, pri katerih si posamezniki priskrbijo dodatne vire in sredstva, s katerimi uspešneje shajajo s slabim socialnim in finančnim stanjem oz. materialno
prikrajšanostjo, ter pasivne strategije, kjer gre predvsem za omejevanje in zmanjševanje
potreb (Hlebec in drugi 2010). Poudariti velja tudi, da je delitev na različne razsežnosti in
skupine strategij shajanja v veliki meri analitična, saj ljudje v življenju večkrat uporabljajo
kombinacijo več strategij hkrati.
45
Pri aktivnih strategijah shajanja ločimo:
• iskanje dodatnih finančnih virov dohodka in dobrin,
Irena 69: Tako ne vem, pol sm pa pr njemu, on je bil takrat pa še v službi, jst sm bla pa
doma in sm začela šivat in tud tam … Pol sva še stanvanje tm kupila, da pol k sm šla,
da sm lahko prodala, drgač bi tle ne mogla nč ... I: Kje ste pa takrat potem šival čist
tako? R: Kr doma.
I: Privat? R: Ja. Privat tko za sprot, pač na črno.
• samooskrba s hrano,
Bojana 70: Drgač bi rekla, k takole poslušam včasih, kako eni težko živijo, si mislim, o
jezusmarija, če pomislite mestnega človeka, vsak korenček, vsak peteršilček morš vse
na tržnco jt iskat, vem, kako je tam drago. Pa tisti, k pravjo, k živijo v bloku, pa tist stanovanje še ni njihov, ja, kako oni se sploh preživljajo, jst si tega ne znam predstavljat.
Tle mamo le vrt, si ozimnico nardimo ...
• gospodarjenje s hrano,
• gospodarjenje z viri,
Marijana 74: R-sin: Je treba it od štarcune do štarcune pogledat. I: Ja kdo imaš pa čas,
pa rabiš bencin, pa se moraš vozit okrog. R-sin: Tle grem v Hofer, potem grem v Mercator pogledat, pa vidim, kaj je ceneje. R: Ja, potem pa kupiva. Jaz zvečer grem po sadje
k Mercatorju, k je prebrano in banane in vse sadje dobim za dva evra za cel teden
• vzdrževanje socialnega omrežja in stikov,
• plačevanje storitev in uslug,
Bojana 70: Pa včasih takole, če naju peljeta, tud zmeri damo [vnuku oz. vnukinji].
• delitev stroškov med družinskimi člani,
• delitev dela med družinskimi člani.
Polona 84: I: Si pol pomagate? R-sin: Ja, sej drgač ne gre. R: Drgač pa ne gre, drgač pa
ne gre. I: Kako pa si običajno med sabo pomagate en drugmu? Kako to gre? Pr kakšnih
stvareh? R-sin: A vete, kako je. R: Jst zuni ne morm nč. R-sin: Gopodinjstvo ma bl ona
čez. R: Skuham pa to. R-sin: Prevoz to, kar se tiče po trgovinah, to mam jst, to grem, v
glavnm vse jst nabavljam pa to. Poba pa tle pomaga zravn pr delu, tud posprav.
Pri pasivnih strategijah shajanja pa ločimo
• omejevanje vitalnih potreb,
Tatjana 90: … Takole šparam, samo lačna pa nisem bila, pa mi je prav vseeno, kaj
jem. Včasih imam pa dober apetit, takrat bi pa več pojedla. Ja, ampak ne gre. I: Kaj
nimate doma toliko? R: Ne, ni doma, moram potem kupiti, ampak predrago pride.
• omejevanje pri »priboljških«,
Nada 76: I: Pa se morte kdaj zarad tega, k vam zmanjka denarja, čemu tko odrečt?
Kaki stvari, recimo, kšnemu dodatnemu pripomočku: al pa hrani al pa zdravilom? R:
Ja, hrani se morm že odpovedat. To se že moram. Pa kašnem, pa kašnemem dragem
zdravilam. Tud se morm odpovedat. Ampak tist, tist pa u glavnem, no, sej u glavnem
recepte dobim. (17, 25)
• omejevanje nujnih popravil,
• omejevanje večjih vlaganj in nakupov,
Mateja 77: Ja, kopalnico bi rada novo. Kopalnca je zdej stara preko 44 let, tko k sin. In
so notr še svičene cevi, odtočne, in to bo slej k prej prežrl. Pa bana, k lug notr teče … jst
je ne morm več lepo pomit. Je taka rjava, vsak tedn jo pomivam, pa mam občutk, da
46
•
•
•
•
če b kdo not pršu, bi reku: »Baba lena vsaj pomij jo.« Ampak je ne morm, k je tista ta
bela glazura že šla preč. To bi mogla prenovt, sam tok pa nimam dnarja.
omejevanje prostočasnih dejavnosti – potovanj, izletov, počitnic, zdravilišč, konjičkov
in kulturne potrošnje,
Tatjana 90: I: Kaj pa kakšne zdravstvene storitve, toplice? R: Ja tudi v toplice sem že tudi
bila, ampak da pa bi rekla, da moram imeti denar, da bom šla poleti na morje na dopust, to pa ne, se mi pa zdi škoda, to pa ne. Le verjemite, jaz bom v enem tednu ali pa
desetih dneh tisto zapravil, a kar bom celo leto šparala, škoda se mi zdi. Zaradi tega,
ker sem stara, pa vem, da ne bom mogla več našparat, da bom imela, da me bodo
vsaj pokopal. (10, 30)
črpanje preteklih prihrankov,
Helena 72: … v glavnem nam vsak mesec zmanjka in potem štukam z denarjem, ki
ga imamo našparanga … ta kupček je pa vedno majši in me je groza, kaj bo, k ga ne
bo več … kar bo zlo kmal. (2, 5–6) …
prejemanje pomoči s strani organizacij in društev (npr. Rdečega križa ali Karitasa),
Tadeja 77: I: Kaj pa od Karitasa ali pa od Rdečega Križa? R: Sem bila na Rdeči Križ, pa
sem dobila eno flašo olja, en riž, en sladkor, zdaj pa dva meseca nič.
omejevanje pri nakupu oblačil.
Milena 96: I: Pa bi si radi še kej druzga tko prvoščl? Kaj bi kej kupil? R: Oh, oh, nč. Za
oblečt mam dost. Ja ne rabm nč. Sm mela že od prej, mam tok tud za oblečt. (12, 17)
5 Sklep
Kot kaže analiza, starejši niso nemočni ampak se aktivno spopadajo s svojim položajem
in uporabljajo veliko število strategij shajanja z revščino. Pri tem na to koliko strategij
bodo lahko uporabili vpliva veliko dejavnikov, med drugim: tip gospodinjstva, kraj bivanja, značilnosti osebnega omrežja, zdravstveno stanje, dohodek. Javne politike bi morale
podpreti te strategije ter omogočiti premišljeno in strateško odločanje starejših o svoji
prihodnosti
6 Viri in literatura
Commins, P. (ur.) (1993): Combating Exclusion in Ireland 1990–1994. A Midway Report. Brussels:
European Commission.
Dalstra, JAA, Kunst AE, Mackenbach JP (2006): A comparative appraisal of the relationship of
education, income and housing tenure with less than good health among the elderly in Europe.
Social science and medicine. 62 (2006): 2046-2060.
Eurostat. EU SILC (2008): Dostopno na: http:// epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/
income_social_inclusion_living_conditions/data/main_tables (1.10.2010).
Filipovič, M (2005): Analiza koncepta družbena kohezija skozi prizmo ločitve vsakdanjega sveta
in sistema. Družbosl. razpr. let. 21, št. 48, str. 159-175.
Hlebec, V., Kavčič M., Filipovič Hrast M., Vezovnik A. (2010): Samo da bo denar in zdravje: življenje
starih revnih ljudi. Ljubljana: FDV. Knjižna zbirka Ost.
Mandič, S (2005): Kakovost življenja: med novimi blaginjskimi koncepti in družbenimi izzivi.
Družbosl. razpr. let. 21, št. 48, str. 111-131
Mayes, D. G., Berghman, J., in Salais, R. (ur.) (2001): Social Exclusion and European Policy.
Cheltenham, Northampton, Edward Elgar: Globalisation and Welfare.
Moisio, P. (2002): The nature of Social Exclusion – Spiral of Precariousness or Statistical Category.
V R. J. A. Muffels, P. Tsakloglou, D.G. Mayes, (ur.), Social Exclusion in European Welfare States,
47
170–183. Cheltenham, Northampton: Edward Elgar.
Muffels, R. J. A., Tsakloglou, P., in Mayes, D. G., (ur.) (2002): Social Exclusion in European Welfare
States. Cheltenham, Northampton: Edward Elgar.
Room, G. et al. (1992): Observatory on national policies to combat social exclusion. Second
annual report. Luxembourg: Commission EC.
Siegrist, J (2000): Place, social exchange and health: proposed sociological Framework Social
science and medicine. 51 (2000): 1283-1293.
Simms M 2004: A theory of age exclusion through closure: chronological aid to clinical need.
Journal of ageing studies. 18 (2004): 445-465.
Stropnik, Nada (ur.), Nataša, Kump, Maša, Filipovič Hrast, Valentina, Hlebec, Andreja, Vezovnik in
Matic, Kavčič (2010): Revščina in materialna deprivacija starejšega prebivalstva. Projekt v okviru
ciljnega raziskovalnega programa »Konkurenčnost Slovenije 2006–2013« v letu 2006. Ljubljana:
Inštitut za ekonomska raziskovanja.
SURS – Statistični urad RS (2010): Statistični portal SI-STAT: Kazalniki dohodka in revščine.
Dostopno preko http://www.stat.si/pxweb/Database/Dem_soc/08_zivljenjska_raven/08627_
EU_SILC/08627_EU_SILC.asp, 14. 7. 2010.
Trbanc M (1996): Social exclusion: the concept and data indicating exclusion in Slovenia.
Družbosl. razpr., let. 12, št. 22/23, str. 99-114,
Tsakloglou, P., in F. Papadopoulos (2002): Identifying Population Groups at High Risk of Social
Exclusion: Evidence from the ECHP. V R. J. A Muffels, P. Tsakloglou, D. G. Mayes (ur.), Social
Exclusion in European Welfare States, 135–169. Cheltenham, Northampton: Edward Elgar.
Vlemenickx in Berghman (2001): Social exclusion and the welfare state: an overview of
conceptual issues and implications. V Mayes, D. G., Berghman, J., in Salais, R. (ur.) Social Exclusion
and European Policy. Cheltenham, Northampton, Edward Elgar: Globalisation and Welfare.
Wenger, C. (1994): Support networks of older people: a guide for practitioners. Centre for social
policy research and development, University college of Wales.
OMREŽJA SOCIALNE OPORE STAREJŠIH
Matic KAVČIČ in dr. Maša FILIPOVIČ HRAST
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede
Povzetek
Omrežja socialne opore so eden od socioloških pristopov opazovanja socialne integracije
starejših, njihovih stikov z drugimi. Z njimi lahko proučujemo kdo starejši osebi pomaga v
različnih okoliščinah (v primeru bolezni, hišnih opravilih ipd.) ter s kom se druži, pogovarja
o pomembnih stvareh. Danes je vloga socialnih omrežij širše prepoznana kot močan dejavnik fizičnega in mentalnega zdravja ter kakovosti življenja nasploh. Pomembna so tudi
pri preprečevanju socialne izključenosti in različnih drugih tveganj ter pri soočanju s stresnimi življenjskimi situacijami. Raziskave pri nas kažejo, da se s starostjo omrežja spremenijo – zmanjšajo in usmerijo na družino. V prispevku bodo predstavljena omrežja socialne
opore starejših pri nas. Poudarek bo na sestavi omrežij in različnih virih opore, opazovanju
deleža medgeneracijskih vezi v omrežjih, zadovoljstvom s prejeto oporo ter težavah s pomanjkanjem opore. Posebej so lahko omrežja socialne opore pomembna pri strategijah
upravljanja s tveganji in strategijah shajanja z revščino in materialno deprivacijo. Po drugi
strani pa se lahko ravno nekatera družabna omrežja krčijo zaradi zmanjšanih finančnih
virov za njihovo vzdrževanje. Slednje bo predstavljeno s pomočjo kvalitativnega raziskovalnega materiala.
48
1 Uvod
Omrežja socialne opore so eden od socioloških pristopov opazovanja socialne integracije starejših, njihovih stikov z drugimi. V raziskovanju je vloga socialnih omrežij širše
prepoznana kot močan dejavnik fizičnega in mentalnega zdravja ter kakovosti življenja nasploh; omrežja namreč delujejo kot zaščita pred stresom in so dejavnik dobrega
počutja, vir informacij in pomoči. Nadalje so pomembna pri soočanju s stresnimi življenjskimi situacijami (npr. bolezen, smrt v družini, ipd.) ter pri preprečevanju socialne
izključenosti.
Z ljudmi v socialnem omrežju si običajno izmenjujemo:
• Praktično pomoč (materialna opora): slednja je lahko manjša, npr. pomoč pri hišnih
opravilih, sposojanje orodja ali večja, npr. pomoč pri gradnji hiše ipd.
Denar (finančna opora): posojanje denarja,
Skrb v primeru bolezni,
Informacije (informacijska opora): npr. ob selitvi, iskanju nove službe, ob upokojitvi,
Čustva (emocionalna opora): občutek, da se imamo radi, se spoštujemo, se
pogovarjamo ob težavah ali radosti v družini, življenjskih prehodih (npr. upokojitev,
rojstvo otroka…),
• Druženje: izleti, obiskovanje, sodelovanje v različnih kulturnih, športnih in rekreativnih
dejavnostih, izobraževalne dejavnosti).
•
•
•
•
2 Reprezentativni podatki o omrežjih socialne opore v Sloveniji
V nadaljevanju je predstavljenih nekaj podatkov na podlagi raziskave (Ferligoj in drugi 2002, objavljeno v Hlebec in Filipovič Hrast 2009). Podatki so bili zbrani v raziskavi
Socialna omrežja prebivalcev Slovenije (Ferligoj in drugi, 2002). Raziskava je presečna z
vzorcem 5013 oseb. Podatki so bili zbrani s telefonsko anketo in so reprezentativni za
prebivalce Slovenije v letu 2002.
Predstavljeni so:
• Velikost omrežja (na koliko ljudi se lahko obrnejo v različnih primerih),
• Sestava omrežja (deleži posameznih oseb v omrežju).
V povprečju so se anketiranci lahko obrnili po pomoč na 6.35 ljudi. Po pričakovanjih, se
družimo z večjim številom ljudi in si lahko izposodimo denar od zelo majhnega števila
ljudi, ne glede na to, koliko smo stari. Velikost omrežja je s starostjo vse manjša, najmanj
virov opore imajo najstarejši prebivalci Slovenije. V povprečju se starejši ljudje lahko zanesejo na eno oseba za vsako vrsto opore, razen za druženje in oporo v primeru bolezni.
Slabše so opremljeni z viri opore predvsem pri finančni opori, praktični pomoči in druženju. Pri emocionalni opori in pomoči v primeru bolezni ni tako zelo velikih razlik glede
na starost anketiranca.
49
Vrsta opore / Starost
- 29
30-39
40-49
50-59
60-69
70-79
Skupaj
Druženje
4,44
4,23
4,16
4,26
4,09
3,74
4,20
Finančna opora
1,40
1,31
1,23
1,19
1,07
1,03
1,23
Majhna materialna opora
1,91
1,84
1,73
1,54
1,48
1,28
1,68
Velika materialna opora
1,42
1,63
1,56
1,54
1,31
1,15
1,46
Emocionalna opora
1,88
1,60
1,61
1,64
1,69
1,60
1,68
Opora v primeru bolezni
1,68
1,59
1,69
1,68
1,61
1,51
1,64
Celotna velikost omrežja
6,53
6,56
6,52
6,37
6,25
5,48
6,35
Finančna opora
Informacijska opora
Druženje
Tabela 1: Velikost omrežja (Vir: Hlebec in Filipovič Hrast 2009).
Kdo pa so ljudje na katere se Slovenci obračamo po pomoč v različnih življenjskih situacijah? Zelo pomembna je družina (če seštejemo vse družinske vire ti predstavljajo polovico
omrežja), potem so prijatelji, sosedje in ostali (npr. sodelavci ali kdo drug).
38,5%
25,0%
36,5%
Zaposlen/nezaposlen
23,7%
21,0%
55,3%
Študent
13,7%
13,0%
73,3%
Upokojen
20,6%
20,6%
58,8%
Zaposlen/nezaposlen
4,8%
17,9%
77,3%
Študent
3,7%
5,0%
91,3%
Upokojen
4,1%
9,3%
86,6%
Zaposlen/nezaposlen
0,7%
3,1%
96,2%
Študent
0%
1,9%
98,1%
0,181**
0,218**
0,138**
Tabela 3: Kontingenčna tabela, povezanost med pomanjkanjem opornih članov pri različnih
vrstah opore in skupinami; upokojenih, zaposlenih/nezaposlenih in študentov.
**Statistično značilna šibka povezanost pri stopnji tveganja, ki je manjša od 1%
Sestava omrežja
%
Sestava omrežja
%
4 Zadovoljstvo s prejeto oporo
Partner
10,75
Sodelavec
4,76
Starši in otroci
19,52
Sosed
8,88
Bratje in sestre
8,92
Prijatelj
30,47
Drugi sorodniki
13,40
Drugo
3,30
Družina skupaj
52,59
Skupaj
100,00
Pri preučevanju socialnih omrežij in njihovih učinkov je pomembno, da poleg strukturnih značilnosti opazujemo tudi zadovoljstvo posameznikov s prejeto oporo. Predstavljamo podatke, ki prikazujejo zadovoljstvo z dejansko prejeto oporo ob določenih stresnih
življenjskih dogodkih.
Stresni
življenjski
dogodki
Tabela 2: Sestava omrežja (Vir: Hlebec in Filipovič Hrast 2009)
3 Pomanjkanje socialne opore
V nadaljevanju smo želeli pogledati še na najnovejših podatkih koliko upokojenih ima
težave prejeti določeno vrsto opore, ker imajo 0 ali samo 1 osebo, ki jim lahko nudi določeno oporo. Izkazalo se je, da starejši strukturno nimajo težav dobiti emocionalno in
instrumentalno oporo. Večje težave se pojavijo pri finančni opori, kjer 39% nima nikogar,
ki bi jim posodil večjo vsoto denarja (npr. 1000 eur), naslednjih 25% pa ima za to na voljo
samo enega člana. Tudi pri informacijski opori smo odkrili pomanjkanje opornih članov ki
ga trpi slaba polovica starejših (21% nima nikogar, 21% ima samo eno osebo na katero se
lahko obrnejo po informacije). Tudi glede druženja lahko rečemo, da določen delež starejših trpi strukturno pomanjkanje (nimajo na voljo članov s katerimi bi se družili). Dobre
4% starejših nima nikogar za druženje, naslednjih 9% pa samo eno osebo.
VRSTE OPORE
Emocionalna opora
Instrumentalna
opora
Opora ob bolezni
50
Upokojen
Skupine
0 opornih
članov
1 oporni član
2 ali več
opornih članov
Upokojen
0%
0%
100%
Zaposlen/nezaposlen
0%
0,3%
99,7%
Študent
0,6%
0,6%
98,8%
Upokojen
1,0%
10,3%
88,7%
Zaposlen/nezaposlen
1,0%
5,2%
93,8%
Študent
3,2%
6,8%
90,1%
Upokojen
2,1%
10,3%
87,6%
Zaposlen/nezaposlen
1,0%
12,7%
86,3%
Študent
1,2%
8,1%
90,7%
Cramer-jev V
0,053
0,075
0,052
Smrt bližnjega
družinskega člana
Sprememba
osebnih navad
Smrt bližnjega
prijatelja
Upokojeni/
Družina/
N Pomoč /
Ostali Prijatelji Sodelavci Sosedje Nihče Zadovoljstvo
sorodniki
N Zadovoljstvo
neupokojeni
Upokojeni
100,0
0,0
0,0
0,0
0,0
4,6
Ostali
95,8
2,8
0,0
0,0
1,4
4,5
Upokojeni
78,9
10,5
0,0
0,0
10,5
4,4
Ostali
44,9
30,6
3,1
0,0
21,4
4,1
Upokojeni
50,0
18,2
0,0
4,5
27,3
4,3
Ostali
32,0
64,0
0,0
0,0
4,0
4,0
82,6
8,7
0,0
8,7
0,0
4,2
73,2
15,5
1,4
0,0
9,9
4,1
Upokojeni
75,0
0,0
0,0
0,0
25,0
4,1
Ostali
66,0
9,4
5,7
0,0
18,9
4,2
Upokojeni
88,2
0,0
0,0
5,9
5,9
4,4
Ostali
76,5
16,7
0,0
2,9
3,9
4,4
Upokojeni
96,0
0,0
0,0
0,0
4,0
4,4
Ostali
47,6
33,3
4,8
4,8
9,5
4,2
Velike spremembe
Upokojeni
v zdravju ali
vedenju družinskih
Ostali
članov
Velike spremembe
v finančnem stanju
Bivalne
spremembe
(selitev, obnova
stanovanja)
Velika osebna
krivica ali bolezen
25 (26%) /
27 (28%)
71 (15%) /
97 (21%)
19 (20%) /
17 (18%)
98 (21%) /
97 (21%)
22 (23%) /
20 (21%)
25 (5%) /
28 (6%)
23 (24%) /
26 (27%)
71 (15%) /
75 (16%)
8 (8%) /
7 (7%)
53 (12%) /
56 (12%)
17 (18%) /
19 (20%)
102(22%) /
122(27%)
25 (26%) /
27 (28%)
21 (5%) /
28 (6%)
51
Velike spremembe
v življenjski
razmerah
Upokojeni
75,0
25,0
0,0
0,0
0,0
4,8
Ostali
43,8
25,0
0,0
3,1
28,1
3,8
Upokojitev
Upokojeni
57,1
9,5
14,3
0,0
19,0
4,1
4 (4%) /
4 (4%)
32 (7%) /
34 (7%)
21 (22%) /
19 (20%)
Tabela 4: Sestava in zadovoljstvo s prejete opore ob stresnih življenjskih dogodkih (%) in z
njo (povprečje na lestvici 1-5) pri upokojenih in ostalih.
Glede zadovoljstva z dobljeno oporo lahko rečemo, da je na precej visoki ravni in se giblje med 4 zadovoljen in 5 popolnoma zadovoljen. Nakazuje se, da je npr. zadovoljstvo
z oporo v dogodkih, ki so tudi sicer prepoznani kot izrazito stresni (npr. v primeru smrti
bližnjega družinskega člana) (naj)večje (4,8) kot pa v praviloma manj izrazito stresnih dogodkih (upokojitev), kjer je zadovoljstvo v povprečju (naj)manjše (4,1). To lahko opazimo
tudi na vzorcu neupokojenih. Na tej podlagi lahko potrdimo verjeten 'mobilizacijski učinek', ki ob očitni potrebi po opori tudi odgovori z ustrezno oporo (van Tilburg in van
Groenou 2002). Hkrati pa lahko rečemo, da je tu prostor za morebitne formalne oblike
opore, ki jih sicer v tem merskem inštrumenti nismo merili, kar lahko označimo za določeno pomanjkljivost. Pri upokojitvi, kjer je precej upokojenih poročalo o tem, da jim nihče
ni pomagal in glede na opažanje, da so tu v povprečju podali najmanjšo oceno zadovoljstva, lahko sklepamo, da se tu odpira prostor in potreba za kakšne formalne intervencije.
V kolikor lahko podamo neke osnovne deskriptivne primerjave z ostalo populacijo neupokojenih, lahko opazimo, da, čeprav vloga družine kot najpomembnejšega dajalca
opore tudi pri njih še vedno prevladuje, se tu bolj pogosto pojavljajo tudi druge kategorije kot primarni dajalci pomoči. Predvsem gre tu za pomembne deleže prijateljev, ki
so bili v primeru smrti bližnjega prijatelja najpogostejši primarni vir opore. Sicer pa so
neupokojeni manj pogosto kot upokojeni, poročali o sosedih kot najpomembnejšem
viru prejete opore v določenih dogodkih, nasprotno pa bolj pogosto sodelavcih. Posebej vidna je razlika o prejeti opori ob osebni krivici ali bolezni, kjer upokojeni poročajo o
izključno družinsko sorodstveni pomoči, 1/3 ostalih pa jih poroča o tem, da so bili pri tem
dogodku prijatelji njihov najpomembnejši vir opore.
5 Vloga omrežji socialne opore pri upravljanju s tveganji in strategijah
shajanja z revščino in materialno deprivacijo
Starejše imenujemo zaradi upada njihovih psiho-fizičnih sposobnosti, zmanjšanja finančnih in drugih resursov, razpada socialnega omrežja za t.i. ranljivo populacijo, ki se sooča s
številnimi tveganji. Za mnoge starejše predstavljajo težave pravzaprav normalno stanje.
V kolikor želimo identificirati glavna tveganja moramo poznati njihove vrednote in stvari,
za katere se najbolj bojijo, da bi jih izgubili, to so; izguba zdravja in izguba finančnih sredstev, ki vodita v temeljno tveganje, to je v odvisnost. Z njimi so povezana številna druga
podrejena tveganja, ki se med seboj povezujejo in lahko vodijo v tovrstno izgubo. V veliki
meri tveganja starejši obvladujejo s pomočjo socialnih omrežji in opore, ki jo v njih dobijo. Pri tem niso le pasivni prejemniki pomoči pač pa se aktivno poslužujejo tudi številnih
strategij s katerimi preprečujejo določena tveganja in zagotavljajo določeno kakovost
življenja. V kvalitativni induktivni raziskavi smo s pomočjo intervjujev z ranljivimi upokojenci identificirani naslednje aktivne in pasivne vrste strategij, ki jih uporabljajo starejši v
vsakdanjem življenju:
52
Aktivne
• strategije pridobivanja dodatnih virov,
• strategije racionalne porabe virov,
• strategije preprečevanja nesreč in poškodb, ohranjanje zdravja in sposobnosti,
• zagotavljanje socialne opore,
• strategije olajšanja vsakdanjih aktivnosti.
Pasivne
• kognitivna prilagoditev starosti in omejenim (z)možnostim,
• sprejemanje socialne opore in institucionalne pomoči.
(več v Hlebec in drugi 2010).
V kolikor obravnavamo samo tveganja za druženje in prosti čas starejših smo ugotovili,
da obstajajo naslednji razlogi, ki otežujejo druženje starejših. Starejši se predvsem zaradi
finančnih in zdravstvenih razlogov omejujejo oz. odrečejo prostočasnim aktivnostim v
naslednjem vrstnem redu: - omejevanje se sprva pojavi pri počitnicah, potovanjih, izletih,
nato sledijo bolj vsakdanje aktivnosti kot so konjički in kulturna potrošnja. Potrebno pa je
poudariti, da niso zgolj individualni razlogi tisti, ki preprečujejo druženje in prostočasne
aktivnosti starejših. Pomembni intervenirajoči dejavniki so tudi nekatere strukturne ovire med katerimi poleg razpada omrežja in pomanjkanja prijateljev za druženje izrazito
izstopa tudi neustrezen javni promet. Omenjene elemente lahko zasledimo v naslednjih
citatih iz intervjujev.
Marijana_74: Zdaj za izlete je že 3 leta odkar nisem šla, prvič pri
denarju ne, drugič pa hodit ne morem, kaj čem v avtobusu. Vsak
izlet pa je da greš malo okrog pogledat. Maja bom šla, če bom le
lahko.
Angelika_72: I: Kako si pa potem pomagate pri teh stvareh, se čemu
odrečete? R: Tako je, jaz tudi televizije ne gledam, imam tudi televizijo odjavljeno, imam pa rada časopis.
Mateja 77: Ja, ja. Pol enkrat na mesec polet grem rada na izlet, pa še
to stane okrog 40 eurou. I: Greš to s kakim društvom? Ja, z upokojenci
grem. Po enkrat na mesec se gre nekam, polet pa clo vsake 14 dni se gremo kopat v Izolo, tm še najmn zapravm. Drgač pa, jst bi šla še na kakšne
igre u Lublano, sam ne morm pol dam pridt, če že dol pridm! I: Kakšne
igre na primer?Ja u gledališe, v eno smer bi še pršla sam u drugo pa ne,
k je ura tkoj čez 10 pol pa avtobusov zmanka, pa še iz Medvod morm
pridt u Pirnče. Klekej je tok zabačen. Tja že pridš, sam dam ne morš. I:
Se pravi imaš želje, da bi z veseljem še kam šla, kaj počela?Ja! Zlo rada
mam govejo musko, rada mam te ansamble, pa plešm rada. U gledališe
pa bi rada šla, kej tazga k je za smejat! Finančno je res problem, sam
bi še zmogla nekak. Je pa tko, da k si sam ne morš povsod, zvečer sam
hodt, sej ni fletno. Podnev pa sej ni nič.
53
6 Vzdrževanje omrežja socialne opore
Čeprav je socialna opora je pomemben vir preprečevanja tveganj in zagotavljanja kakovosti življenja tovrstna opora ni samoumevna in vedno pri roki. Ljudje svoja socialna
omrežja vzdržujemo na različne načine. Pri starejših kjer večino omrežja predstavljajo
družinski člani je posebej pomembna medgeneracijska opora, saj le-ta omogoča dodatno funkcionalno oporo. Starejši zato uporabljajo različne strategije vzdrževanja funkcionalnega omrežja socialne opore. Tovrstne strategije in izmenjava medgeneracijske
opore temelji na vzpostavljenih solidarnih odnosih med člani omrežja. Le ti se lahko
vzdržujejo na naslednje načine:
• z recipročnostjo – vzajemno (uravnoteženo) oporo,
• z izmenjavo uslug (pazenja vnukov, kuhanje, / transport, prenova itd.),
• z obdarovanjem in (pre)plačevanjem uslug (velikodušne nagrade npr. za prevoz, dostavo iz trgovine, obisk zdravnika),
• z recipročno oporo s časovnim zamikom (npr. pazenje otrok v preteklosti, sedaj prejemanje pomoči).
P3 I: Zdej živite sami? Igor 78: Ja sam, ja! Tamlade mam gor,
sam nič ne…dubr dan pa dubr jutr…tok, pa nč več (zagrenjeno
zabrunda). /…/ I: In vi ste lastnik hiše? Igor 78: Ja, sm ja. I: Ste
mogoče že kak del, na primer zgorno polovico, prepisal na sina?
Igor 78: Nč! Nč, hvala bogu, da nism! Oh, dej, dej…tob bil že na
cesti…ne sin, njena žlahta…bi me prec vn pustavl./…/ I: Se prav
vam nikol ne pumaga? Igor 78: Ne! Nikol! Nič! /…/I: Kaj bi za vas
pomenilo, če bi imeli bolši odnos z sinom? Igor 78: Ja čist drgač
bi blo! Jst ne bi tok ukrog letou, pa bi bil bl duma, to je sigurn! Pa
vesele bi meu kakšno stvar nardt, ne. I: Koliko dnarja bi še rabil
na mesec, da bi imel občutek, da bi lahko dobr živel? Igor 78: Oh,
sploh ne vem…sploh ne študeram jst o tem…nč… k ni bistven
dnar…ampak odnosi!
P25 I: Kako pa o teh odnosih razmišljate, o otrocih pa to,
medsebojna pomoč? Drago 72: To pa bolj šepa, to pa bolj
šepa. I: Bi si želeli, da bi bilo drugače? Drago 72: Ja zdaj hoče
sin, da bi centralno jim naštimal pa nevem kuga, ja sem
rekel, sam financiraj! A, to pa ne. …Jaz imam pa tle na butare, peč zakurimo, uni tamladi imajo pa gor električen radiator oljen, račun pa nam pride. I: Se pravi vse račune vidva
plačujeta, komunalne, elektrika, voda? Drago 72: Ja vse, vse
pride, a ne midva sva dva, uni so pa štirje. To bi tudi moral
razdeliti, pa ne moreš, pa sem na socialno šel, kaj bom jaz
s sinom uredil, to moraš sam imeti, ne moreš ti izkoriščati
starše. Sin ima pa tudi bi rekel tale igralništvo, tam vse zagoni, po domače povedano!
Med najpomembnejšimi intervenirajočimi dejavniki za vzpostavitev opornih medgeneracijskih odnosov je zgodovina in kakovost odnosa med člani v omrežju. V kolikor so bili
ti odnosi vselej dobri, ljubeči, vzajemni, brez večjih konfliktov večja je verjetnost, da bodo
tudi v starejših letih večji vir opore.
Tudi sicer večina raziskav potrjuje odločilno vlogo družine kot pomembnega vira opore starejših in enega najpomembnejših dejavnikov kakovosti življenja v starosti. V večini
primerov lahko govorimo o sožitju in opornih odnosih znotraj družine, vendarle pa ne
smemo zanemariti tudi določenega deleža ljudi pri katerih so družinski odnosi lahko tudi
vir konfliktov. Slednje smo ugotovili tudi v naši raziskavi, kar ponazarjamo z naslednjimi
citati.
P22 I: Si pol pomagate? [Sin] Ja, sej drgač ne gre. Polona 84: Drgač pa ne gre, drgač pa ne gre. I: Kako pa si običajno med sabo
pomagate en drugmu? Kako to gre? Pr kakšnih stvareh? [Sin] A
vete kako je. Polona 84: Jst zuni ne morm nč. [Sin]: Gopodinjstvo
ma bl ona čez. Polona 84:: Skuham pa to. [Sin]: Prevoz to kar se
tiče po trgovinah, to mam jst, to grem v glavnm vse jst nabavljam, pa to. Poba pa tle pomaga zravn pr delu, tud posprav.
Uzuni k mamo tist mau vrta pa tist vrt poštimava skupej. Vzajemno vse skupi, tko da nben… nobenga direktno določenega
dela nima noben, ampak tist kar lahko vsak nardi, tist nardi. Pob
lih za vrtnarjenje ni, sm jest bl a ne. Za, za, za kakšna druga dela,
za pomoč pa tko, to pa on nardi, posprav on use to tle noter,
pa to. To ma pa on. Skp smo kr si usi razdelil, tok da. Ni, ni težav.
I: Nimate težav, da se dopolnjujete. Polona 84: Ja. To je pa res.
Otroke mam dobre, lahko jih res, morm pohvalt. Kregamo se ne.
Če se pa skregamo br br br, dobr use.
54
7 Zaključek
Na koncu naj povzamemo nekaj temeljnih ugotovitev. Raziskave kažejo, da so socialna
omrežja starejših v Sloveniji izrazito družinsko orientirana. Starejši se lahko v primerjavi z drugimi obrnejo na manj ljudi kot druge starostne skupine. Starejši imajo relativno
večja omrežja za emocionalno oporo, druženje, instrumentalno oporo, tudi pomoč ob
bolezni, na najmanj ljudi pa se lahko obrnejo po finančno pomoč. Njihovo zadovoljstvo
z dejansko prejeto oporo ob določenih stresnih življenjskih situacijah se je pokazalo za
kar visoko. Malce nižje je zadovoljstvo s prejeto oporo ob upokojitvi, kjer npr. tudi 1/5
poroča, da ni prejela nikakršne opore. Tu se verjetno odpira prostor za kakšne formalne
intervencije. Ugotavljamo tudi, da je s starostjo je vse bolj pomembna medgeneracijska
opora oz. pomoč otrok. Najpomembnejši viri opore pri nas so ravno sorodniki (partner in
otroci). Pri druženju pa so pomembnejši prijatelji. Za razliko od ostalih starostni skupin se
kaže pri starejših pomembna vloga sosedov. Sosedje so pogosto pomembne vir manjših
občasnih pomoči ter druženja. V splošnem lahko glede na izsledke raziskav rečemo, da
so skozi čas omrežja starejših stabilna, pri tem pa ostaja sorodstvena orientiranost značilna za starejše tako danes kot pred 20 leti (Novak 2004, Hlebec 2004, Hlebec in Mandič
2005, Filipovič et. al. 2005, Hlebec 2009)
55
8 Viri
Antonucci, T. C. (1986): Measuring Social Support Networks: Hierarchical Mapping Technique.
Generations, 3, 10-12.
Ferligoj, Anuška, Tina Kogovšek, Polona Dremelj, Valentina Hlebec in Mojca Novak. 2002.
Omrežja socialnih opor prebivalstva Slovenije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede in Inštitut
republike Slovenije za socialno varstvo.
Filipovič Hrast, Maša, Kogovšek, Tina, Hlebec, Valentina. Starostniki in njihova vpetost v sosedska
omrežja. Družbosl. razpr. avg./dec. 2005, letn. 21, št. 49/50, str. 205-221
Hlebec, Valentina. Socialna omrežja starostnikov. V: Novak, Mojca. Omrežja socialne opore
prebivalstva Slovenije. Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo, 2004, str. 111-120.
Hlebec, Valentina, Mandič, Srna. Socialna omrežja starejših v obdobju tranzicije v Sloveniji. Kakov.
starost, 2005, letn. 8, št. 4, str. 2-16.
Hlebec, Valentina, Filipovič Hrast, Maša. Medgeneracijska solidarnost v družini. V: Tašner,
Veronika (ur.), Lesar, Irena (ur.), Antić, Milica G. (ur.), Hlebec, Valentina (ur.), Pušnik, Mojca (ur.). Brez
spopada : kultur, spolov, generacij. V Ljubljani: Pedagoška fakulteta, 2009, str. 257-273,
Novak, Mojca. Omrežja socialne opore prebivalstva Slovenije. Ljubljana: Inštitut Republike
Slovenije za socialno varstvo, 2004, Hlebec, Valentina. Socialna opora starostnikov v perspektivi
spolov. Teor. praksa, sept./dec. 2004, letn. 41, št. 5/6, str. 992-1007.
Van Tilburg in Marjolein Broese van Groenou. 2002. Network and Health Changes Among Older
Dutch Adults. Journal of Social Issues 58 (4): 697-713.
Hlebec, Valentina, Kavčič Matic, Filipovič Hrast, Maša, Vezovnik, Andreja, Trbanc, Martina (2010):
Samo da bo denar in zdravje: življenje starih revnih ljudi. Ljubljana, FDV.
MOŽNOSTI SOCIALNE VKLJUČENOSTI STAREJŠIH V LOKALNI SKUPNOSTI
Ana OSTRMAN
Zveza društev upokojencev Slovenije
1 Uvod
Človek vse svoje življenje biva in deluje v socialnih stikih z drugimi, v svojem ožjem in
širšem okolju. Intenzivnost in vsebina socialnih stikov se spreminja s spreminjanjem življenjskih obdobij. Obdobje starosti prinaša spremembe, ki so posledica staranja, kot življenjskega procesa. Prinese pa še eno veliko spremembo v življenju posameznika, to
je upokojitev. Upokojitev ne pomeni le statusne spremembe pri človeku, pomeni tudi
spremembo v materialnem in družbenem položaju posameznika. Ne glede na to, kako
je posameznik pripravljen na upokojitev, vsak si mora nekako organizirati življenje po
upokojitvi, ki je lahko kvalitetno in aktivno, ali pa pomeni životarjenje v osamljenosti, nezadovoljstvu in izključenosti. Kaj je mogoče storiti za večjo socialno vključenost starejših
in za višjo kakovost življenja v starosti, bomo poskušali ugotavljati skozi nekatere primere
dobrih praks v lokalnih okoljih.
2 Socialne mreže starejših
Človek vse življenje živi v odnosih s svojim najožjim in širšim okoljem in sam s seboj. Od
družine, kjer dobi prve izkušnje bližine, ljubezni, sprejetosti, varnosti, učenja, dolžnosti in
omejitev, prehaja v širši prostor vrstnikov v šoli, soseski in nazadnje v delovno sredino.
Lahko bi rekli, da človek z odraščanjem in zorenjem neprestano širi svoje socialne mreže,
jih spreminja in dopolnjuje. Bistveno pa je, da ima neprestano odnose s člani socialne
56
mreže, ki so zdaj bolj, zdaj manj intenzivni. V odnosih z drugimi zadovoljuje svoje potrebe po sprejetosti, razumljenosti, varnosti, potrebnosti, da lahko osmisli svoje bivanje in
delovanje. Človek pa je ves čas ob tem, da je v odnosih z drugimi, tudi v odnosu s samim
seboj, ko oblikuje svoja stališča, odnos do sebe, do stvari in do drugih, ko išče smisel svoje
prisotnosti in svojega delovanja. Od tod tudi nenehna človekova potreba, da svoje znanje, misli in izkušnje deli z drugimi. Pri tem sprejema misli in mnenja drugih in se preko
usklajevanja in pogajanja udejanja, oblikuje in napreduje.
Če je vse povedano stalno prisotno in intenzivno v času človekovega šolanja in predvsem vso dolgo obdobje delovne aktivnosti, poglejmo, ali je tako tudi po upokojitvi?
Upokojitev pomeni veliko spremembo v človekovem življenju. Vsa intenzivnost delovnega obdobja nenadoma preneha. Stalno prisoten občutek odgovornosti za delovne
naloge, za učinkovitost, občutek potrebnosti in pomembnosti in materialne varnosti, nenadoma nima več svoje osnove, svojega mesta v vsakdanu. Nikogar več ne zanima naše
mnenje o nekem problemu. Naši načrti so samo naši, za druge niso zanimivi in pomembni, nenadoma imamo na razpolago veliko časa, ki ga moramo sami zapolniti, saj drugi
več ne posegajo v naš čas. Stvari v naši nekdanji delovni sredini se odvijajo brez nas. Tudi
v okolju se dogajajo stvari brez našega sodelovanja. Po upokojitvi namreč nismo več v
položaju, ko smo bodisi sami odločali ali pa sodelovali pri sprejemanju odločitev.
Upokojitev prinese tudi spremembe na področju zasebnega življenja. Nenadoma imamo bistveno več časa za svojega partnerja, za otroke ali vnuke in tudi sorodnike in prijatelje. Po eni strani torej z upokojitvijo človek izgubi delovno sredino, odnose s sodelavci
in vso intenzivnost v delovni sredini, po drugi strani pa pridobi na področju zasebnega
življenja, individualnosti in kreativnosti. Pogosto se dogaja, da ljudje nismo pripravljeni
na take spremembe in upokojitev doživljamo kot degradacijo naše osebe, našega znanja, sposobnosti in zmožnosti dela. Če k temu dodamo še številne stereotipe o staranju,
starosti in upokojencih kot družbeni kategoriji, ni čudno, da mnogi nekoč uspešni in
zadovoljni delavci, potrebujejo veliko časa, da se najdejo v novi vlogi. Izkušnje v državah,
ki so vpeljale organizirano pripravo na upokojitev kažejo, da je to smiselno, saj pomaga
ljudem, da lažje organizirajo svoj način življenja po upokojitvi in živijo bolj zadovoljno.
Starejši smo v Sloveniji poleg mladih in brezposelnih najbolj marginalizirana skupina
prebivalstva. Do upokojitve smo bili soudeleženi v procesih odločanja, kreiranja in načrtovanja razvoja, pri reševanju družbenih vprašanj in problemov. Po upokojitvi pa ne
moremo sodelovati niti pri vprašanjih, ki urejajo vprašanja starejših, kaj šele, da bi bili
vključeni v širše procese javnega življenja. Obstoječa zakonodaja na področju delovnih razmerij ovira vključevanje upokojenih strokovnjakov na primer v raziskovalno delo,
vodenje projektov, organizirano mentorstvo mlajšim ali ponovno krajšo ali občasno
vključitev v aktivno delo. Pri tem v javnosti dostikrat slišimo, da bi to pomenilo manj
delovnih mest za mlade, kar seveda ni res. Upokojenci ne potrebujejo in ne iščejo delovnih mest, polne zaposlitve. Iščejo delo, kjer bi lahko uresničili svoje zamisli in ideje,
lahko bi vpeljevali mlajše strokovnjake v delo, istočasno pa bi lahko z zaslužkom izboljšali svoj materialni položaj. Poleg delovne zakonodaje, ki je sedaj v fazi spreminjanja, je
potrebno spremeniti tudi davčno zakonodajo in nekatere določbe zakonov iz področja
izobraževanja ter zdravstvenega varstva, da bi omogočili starejšim in delodajalcem raz57
lične oblike vključevanja upokojenih strokovnjakov v posamezne projekte ali določene
delovne skupine.
Sedanje generacije upokojencev so bolj izobražene, bolj zdrave, v boljši psihični in fizični
kondiciji in imajo večja pričakovanja od življenja v pokoju, kot je to bilo pri prejšnjih generacijah. To se odraža v boljši organiziranosti starejših, saj se zavedajo lastne odgovornosti
za svoj položaj v družbi in to tudi javno sporočajo ter nagovarjajo tudi mlajše generacije
za skupno urejanje odnosov in sožitja. Največja organizacija upokojencev, Zveza društev
upokojencev Slovenije, si prizadeva, da bi bila predstavnica vseh starejših v Sloveniji, ne
le svojih članov, saj se zaveda, da le z jasno postavljenimi problemi in predlogi za njihovo rešitev, lahko postane sogovornik vlade pri reševanju vprašanj starejših. Vprašanja
starejših niso samo njihova vprašanja, to so vprašanja celotne družbene skupnosti, saj je
skupina starejših vedno večja, daljšanje življenjske dobe pa postavlja pred srednjo generacijo vprašanja, ki so vse bolj zahtevna. Zato je nedopustno in neodgovorno, da bi
izločili celotno generacijo, jo s tem sicer osvobodili odgovornosti za svoj in skupni napredek, obenem pa zavrgli potencial celotne generacije, ki je še kako potreben za hitrejši in
uspešnejši razvoj. Nujno je, da institucije civilne družbe, nevladne organizacije starejših
postanejo partnerji na lokalni in državni ravni pri urejanju vprašanj kakovostnega staranja
po eni strani in dogovora ter sodelovanja generacij na drugi strani.
3 Nekaj primerov dobre prakse
Dogajanje v nevladnih organizacijah, ki se ukvarjajo z vprašanji starejših, ki vpeljujejo različne programe za starejše in vključujejo različne oblike prostovoljstva starejših, nakazuje
smeri in možnosti, kako v lokalni skupnosti doseči večjo socialno vključenost starejših,
dvigniti kakovost življenja v starosti in izboljšati socialne stike med generacijami. Gotovo je potrebno najprej omeniti projekt Zveze društev upokojencev Slovenije »Starejši za
višjo kakovost bivanja starejših doma« ali kratko »Starejši za starejše«. Projekt je zasnovan
skupaj s Slovensko filantropijo, razpreden je po vsej državi preko lokalnih društev upokojencev, ki ga izvajajo na lokalnem nivoju. Namen programa je s pomočjo upokojencev
– prostovoljcev obiskati vse prebivalce območja društva, člane društva in nečlane, ki so
stari 69 in več let in živijo doma in ugotoviti, kako živijo, ali potrebujejo kako pomoč, katero, ali imajo kak problem in kako vidijo rešitev svojega problema in pri tem jim društvo
pomaga. Društvo organizira pomoč, ki jo človek potrebuje, preko vladnih organizacij
(Center za socialno delo, dom upokojencev, patronaža) ali nevladnih organizacij (Rdeči
križ, Karitas in druge), ali ga napoti na mesto, kjer bo lahko rešil svoj problem ali mu organizira pomoč znotraj društva, ko je to možno.
Projekt zasleduje več ciljev:
• skrb za kakovost življenja starejših razširiti s članov društva na vse starejše prebivalce
v lokalni skupnosti,
• povečati obseg medsebojne pomoči starejših,
• povečati kakovost pomoči starejšim na domu,
• izboljšati pretok informacij med vladnim in nevladnim sektorjem o tistih, ki
potrebujejo pomoč,
• izboljšati sodelovanje med nevladnim sektorjem in vladnimi službami in uveljaviti
nadzor nad porabo javnih sredstev za starejše,
58
• uvesti nadzor civilne družbe nad različnimi profitnimi organizacijami, ki starejšim
ponujajo svoje storitve in jim nudijo pomoč,
• izboljšati sodelovanje med nevladnimi organizacijami,
• Izrabiti znanja, izkušnje in energijo starejših za organiziranje medsebojne pomoči,
• nevladni sektor uvrstiti kot enakopravnega partnerja javnih zavodov v skrbi za
starejše,
• povečati pretok informacij med generacijami o potrebah starejših in o aktivnostih
za zadovoljevanje njihovih potreb, povečati vpliv civilne družbe na odločanje o
potrebah starejših,
• krepitev nevladnega sektorja kot partnerja lokalnim oblastem pri načrtovanju
ukrepov in politike na področju skrbi za starejše.
Izhodišča projekta:
• večina starejših ljudi želi ostati čim dlje v okolju, kjer so dočakali starost,
• s starostjo se povečuje potreba po pomoči zunaj lastnega gospodinjstva,
• z organizirano pomočjo bi lahko starejši veliko dlje kot sedaj ostajali doma, kakovost
njihovega življenja pa bi se izboljšala,
• v Sloveniji je veliko osamljenih starejših, predvsem žensk, ki jih samota peha v
bolezen, obup in tudi prezgodnjo smrt,
• kapacitete domov upokojencev so stalno premajhne,
• oskrba na domu ne pokriva potreb starejših,
• socialne službe so preobremenjene z administrativnim delom in premalo delujejo
med ljudmi,
• patronažna služba je vse bolj obremenjena z nego zgodaj odpuščenih iz bolnic in ne
more obiskovati starejših, ki niso bolni,
• povečuje se revščina med starejšimi,
• nevladni sektor se hitro razvija in postaja partner državi in lokalni skupnosti v
prizadevanjih za zagotavljanje kakovosti življenja prebivalstva,
• društva upokojencev so že doslej obiskovala svoje člane na domu,
• člani društev imajo ogromno znanja, izkušenj in neizrabljene energije,
• v društvih imajo številne programe in prostovoljske aktivnosti.
Projekt se izvaja po vsej Sloveniji od leta 2004, ko se je vključilo prvih 12 društev upokojencev. Z vsakoletnim vključevanjem novih društev je v letu 2009 bilo vključenih že 195
društev upokojencev, kar pomeni, da je v projekt vključenih 59.345 prebivalcev starejših
od 69 let, kar je 27,0% vseh starejših od 69 let v državi.
Analiza podatkov v šestih letih izvajanja projekta kaže, da približno ena tretjina starejših
živi samih in da okoli 16% starejših potrebuje eno ali več pomoči na domu za kvalitetno življenje doma. Največ pomoči nudijo starejšim njihovi otroci (86%), drugi sorodniki
(7,7%), sosedi (3,4%) in socialna služba (2%). Starejši potrebujejo zlasti pomoč pri osebni
negi, čiščenju, nakupih, pripravi hrane in drobnih popravilih v hiši ali stanovanju. Pomoč
bi plačalo okoli 20% starejših, ne bi je pa moglo plačati kar 46,2%. Skoraj 16% vprašanih
starejših ne more s svojim dohodki pokriti mesečnih izdatkov, 17% pogosto zmanjka.
Velika večina (75,7%) starejših ima dnevne stike z otroki in le 4,3% nikoli. Družina torej še
vedno pomeni socialno varnost in solidarnost za večino starejših v Sloveniji. S sosedi ima
59
dnevne stike 47,3% in 5,8% starejših nima nobenih stikov s sosedi. Le 0,8% starejših ima
stike s prostovoljci dnevno, tedensko 1,8% in redkeje 16,2%. Nekoliko več stikov imajo
starejši s člani društev upokojencev. Ugotavljamo, da občasno občuti osamljenost skoraj
30% starejših, pogosto pa se čuti osamljenih 9,3% starejših. Starejši še vedno pomagajo
svojim otrokom in vnukom z delom, denarjem in stanovanjem (60% starejših), 1,3% starejših pomaga svojim sosedom in 1,2% starejših pomaga drugim.
V letu 2009 je v projektu sodelovalo 2004 prostovoljcev, opravljenih je bilo 120.000 obiskov, pomoč je bila organizirana v 27.347 primerih. Letno je opravljenih okoli 300.000
ur prostovoljskega dela, v letu 2008 na primer 357.021 ur. Rezultati kažejo, da je projekt
dobro zastavljen, da ga je potrebno širiti. Obenem smo se prepričali, da je prostovoljstvo
med starejšimi možno in dobrodošlo, da ga je vedno več in da ga moramo le še bolje
organizirati. Prostovoljstvo ima za starejše velik pomen, saj jim vrača občutek potrebnosti, vrača jim samozavest, daje jim nova znanja in veščine in širi njihovo socialno mrežo.
Projekt dokazuje, da se starejši znajo organizirati, da so sposobni voditi tudi tako velik
projekt, da postaja relevanten za vso državo in pomembno dopolnilo socialnih in patronažne službe. Projekt povezuje vladni in nevladni sektor, kar je nova kvaliteta v našem
prostoru. Iz skupne energije, ki nastaja med udeleženci in v ožjem lokalnem okolju, nastajajo različne oblike dnevnih centrov, kjer se družijo starejše in mlajše generacije, kjer
preko različnih delavnic izmenjujejo izkušnje starejši med seboj in z mlajšimi generacijami. Prihaja do izmenjave znanj in spretnosti, ko dijaki učijo starejše ravnanja z računalnikom in brskanjem po internetu, starejši pa jim nudijo inštrukcije iz tujih jezikov, literature,
zgodovine in še kaj. Učijo jih ročnih del in spretnosti slikanja in umetniškega oblikovanja
predmetov.
Opisane dejavnosti in še mnoge druge zmanjšujejo pregrade med starejšimi in mlajšimi, spreminjajo mnenje obojih o drugi generaciji, oboji doživljajo samopotrjevanje ob
predajanju svojih znanj in izkušenj, doživljajo nova spoznanja in ustvarjajo nove socialne
stike, tkejo nove socialne mreže. Projekt »Sadeži družbe« od leta 2006 soustvarjajo Slovenska filantropija, društva upokojencev iz cele Slovenije, osnovne in srednje šole ter še
nekatere druge organizacije. Cilj projekta je dolgotrajno povezovanje mlajših in starejših.
S spodbujanjem prostovoljskega dela mladih in starejših zagotavlja dodatno pomoč starejšim, predvsem tistim, ki živijo doma, mlajšim pa omogoča pridobivanje novih znanj in
izkušenj. Primer tega projekta je Hiša Sadeži družbe v Murski Soboti, kjer se pod skupno
streho srečujejo mladi in stari, kjer imajo priložnost za prostovoljsko medgeneracijsko
ustvarjanje in podporo, izmenjavo znanj, izkušenj in spretnosti.
V lokalnem okolju je potrebno več servisnih storitev, kjer bi lahko delali starejši in mlajši.
Potrebno je prilagoditi zakonodajo in zagotoviti cenovno dostopnost kot tudi enako dostopnost ne glede na to, kje človek prebiva. Poleg že ugotovljenih potreb po prinašanju
ali pripravi hrane na domu, čiščenja in pomoči na vrtu, je veliko nezadovoljenih potreb
pri drobnih popravilih v hiši, gospodinjstvu, čevljarskih, šiviljskih uslug in podobno. Tu so
priložnosti za starejše, da izrabijo svoja znanja in obenem nekoliko izboljšajo svoje družinske prihodke. Starejši občasno ali stalno pazijo vnuke, jih spremljajo v šolo, na krožke
in treninge. Pri tem uporabljajo svoja različna znanja, potrebujejo pa tudi informacije, ki
jim pomagajo najti skupne točke z interesi in informacijami njihovih vnukov. Zato je zelo
60
pomembna možnost stalnega učenja v različnih oblikah. Ena od že uveljavljenih oblik je
v univerzah za tretje življenjsko obdobje. Institucija univerze za tretje življenjsko obdobje se je pokazala kot zelo pomembna možnost v življenju starejših, ki tukaj nabirajo ali
osvežujejo različna znanja, iščejo svoje mesto v okolju po upokojitvi, širijo svojo socialno
mrežo ali ustvarjajo novo ter dvigajo kvaliteto svojega življenja.
Učenje je sploh zelo pomembno za starejše, saj z novimi znanji ali poglobljenimi znanji
spreminjajo svoj položaj v družbi, iščejo poti razumevanja in sobivanja z drugimi generacijami, kar je v korist obojih in prispeva k večji socialni vključenosti starejših. Starejši
kot prostovoljci v knjižnicah, nudijo pomoč pri iskanju gradiva, svetujejo pri izboru in
opravljajo občasna administrativna dela. Sami pridobivajo veliko novih znanj, vstopajo v
zanimive odnose z drugimi, doživljajo koristnost svojega dela, izognejo se morebitnim
občutkom osamljenosti in se čutijo vključene v dogajanje. Starejši kot informatorji prostovoljci (o kulturnih dogodkih in zgodovinskih zanimivostih v mestu) pridobijo nova
znanja, spoznajo nove ljudi, dobijo občutek, da predstavljajo svoje mesto, kar jim daje
občutek povezanosti z drugimi v mestu in občutek pomembnosti, sprejetosti in občutek, da prispevajo k skupnemu dobremu. Upokojen obrtnik ali podjetnik uporabi svoja
poslovna znanstva, da pomaga mlademu podjetniku ali obrtniku, svojemu sinu ali hčeri v
družinskem podjetju pri snovanju in širitvi poslovnih stikov. S svojimi izkušnjami obvaruje
mlajše pred napakami, ki jih je sam naredil med poslovanjem. Tako sodelovanje, ali mentorstvo, če je to tako organizirano, prinaša dobro obojim. Starejšemu pomeni ohranjanje
samozavesti in samospoštovanja ter mu nudi delo, ki ga pozna. Mlademu pomaga do
uspeha, mu poveča občutek sposobnosti in varnosti. Obema pa spremeni pogled na
drugo generacijo in možnosti sobivanja in sodelovanja. Gornjemu prikazu nekaterih možnosti vključevanja starejših in organiziranja sodelovanja generacij vsakdanje življenje dodaja vedno nove poskuse, nova spoznanja, kar vse prispeva k boljšemu življenju starejših.
4 Uporabljena literatura
Projekt »Starejši za starejše« (ZDUS,2004).
Analiza izvajanja projekta »Starejši za starejše« 2004 2009(ZDUS, 2010).
AKTIVNO STARANJE - KAJ JE TO?
dr. Mateja KOŽUH NOVAK
Zveza društev upokojencev Slovenije
Odnos javnosti v Sloveniji do starejših je krivičen (sebični starci), odklonilen (s pokojninami jemljejo mladim plače) pokroviteljski (dokumenti o varstvu starejših), kar je v času
drastičnih demografskih sprememb dolgoročno bolj v škodo mlajšim generacijam kot
starejšim. Po upokojitvi ostaja povprečnemu prebivalcu in prebivalki Slovenije še vedno
tretjina življenja. Vsaka nova generacija odhaja v pokoj bolj zdrava in v boljši fizični kondiciji. 90% starejših je sposobnih skrbeti samih zase, potrebujejo le spodbude lokalne
skupnosti in države, da bodo lahko aktivno skrbeli za svojo fizično in psihično kondicijo
in s tem dlje in lažje prispevali k medgeneracijskemu sožitju v družini, lokalni skupnosti in
državi, k hitrejšemu in bolj skladnemu razvoju družbe ter k zniževanju stroškov za zdravstveno in socialno varstvo. Aktivno staranje pomeni z različnimi aktivnostmi v starosti
vzdrževati dobro življenjsko kondicijo, da bo čas, ko starejši potrebuje pomoč okolja, čim
61
krajši in čim manj boleč za starejšega in za njegovo okolje. Da bi se starejši lahko aktivno
starali, pa potrebujemo:
• dovolj velike pokojnine, da ne bomo s svojimi potrebami zniževali kvalitete življenja
naših otrok in vnukov,
• razvoj vzpodbudnih mehanizmov na državni ravni, da bi želeli starejši ostajati čim
dlje med delovno silo, da bi lahko družbi prispevali vse svoje znanje, življenjske
izkušnje in modrost;
• podporo lokalne in državne skupnosti skrbi starejših za ohranjanje psihične in
fizične kondicije posameznika v rekreacijskih, kulturnih, izobraževalnih in umetniških
programih,
• vzpodbujanje aktivnosti samopomočnih organizacij starejših na lokalni in državni
ravni in aktivno, načrtno vključevanje starejših v aktivnosti razvoja lokalne skupnosti
in države.
KULTURA IN IZOBRAŽEVANJE ZA VEČJE BLAGOSTANJE STAREJŠIH
dr. Dušana FINDEISEN
DEJAVNA STAROST KOT POGOJ ZA DRUŽBENO VKLJUČENOST STAREJŠIH
dr. Ana KRAJNC
Dajati kulturo, širiti kulturo, omogočati kulturo tako pomeni večati svoje bogastvo in bogastvo drugih. Pa tudi, čim bolj je to bogastvo razširjeno, čim bolj so ustvarjalci znanja in
kulture med seboj povezani, čim manj je pregrad med njimi, čim bolj to »neobičajno blago« kroži med njimi, tem dragocenejše postaja. Zato je pomembno, da smo v ustvarjanje
znanja in kulture vključeni vsi, prav vse generacije, pa tudi, da sta kultura in znanje čim
bolj enako dostopna vsem. Pomembno je, da je neenakost družbenih skupin, neenakost
generacij v odnosu do znanja in kulture čim manjša. S kulturo in znanjem opremljeni
starejši, ki kulturo in znanje ustvarjajo in ju prenašajo na druge, s tem bogatijo sebe in
bogatijo druge.
Povezovati kulturo, znanje in starejše ali morda kulturo, znanje in blagostanje starejših je
bilo še ne tako davno nepotrebno ali celo nerazumno dejanje. Če so bili družbeni učinki
kulture prepoznani, (Slovenci smo ne nazadnje svojo nacionalno identiteto dolgo gradili
na kulturi in tako tudi obstali), pa nikakor niso bili prepoznani ekonomski učinki kulture.
Kultura je bila revna pastorka, deležna podpore države, strošek. V industrijskih časih si nismo znali dobro predstavljati, kako naj bi kultura vplivala na dohodek in konkurenčnost
gospodarstva, kako denimo prav zaradi kulture in nakopičenega znanja neko mesto postane vidno in obiskano, kako zaradi kulture neko podjetje zavzame drugačno mesto v gospodarstvu, si pridobi zveste odjemalce, itd. Še več, govoriti o družbenih in ekonomskih učinkih kulture in znanja (odpisanih, na rob družbe potisnjenih) starejših pa je bilo sploh nerazumno.
Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje
Odnos posameznik – družba je daj – dam odnos. V drugem življenjskem obdobju je zaposlovanje in delo ljudi organizirano in urejeno z zakonodajo. V tretjem življenjskem obdobju se mora za dejavno starost znajti vsak človek po svoje. Ne vladajo splošne oblike in
ustaljena pravila: kje in kako. Veliko ljudi po upokojitvi te stopnje samostojnosti in samoiniciativnosti preprosto ne zmore, ker so že v drugem obdobju v razvoju zakrneli, ko so
se podrejali splošnim pravilom nadrejenih. Zato ne uspejo izkoristiti mnogih možnosti in
večje osebne svobode, ki jo tretje življenjsko obdobje ponuja. Tretje življenjsko obdobje
se je bistveno podaljšalo: danes traja 20 do 30 let in več. Zato potrebuje strukturo preživljanja, vsebine in vpetost v odnose. Če človek ne more biti konstruktiven, postane destruktiven (E. Fromm). Ko se obrne v destrukcijo, razkraja odnose v okolju in svoje zdravje.
To nastane, če ne uspe več zadovoljevati človekovih osnovnih psihosocialnih potreb (A.
Maslow): socialne pripadnosti, varnosti, ljubezni, (samo)spoštovanja in samopotrjevanja.
Človek je družbeno bitje od rojstva do smrti. Tudi v tretjem življenjskem obdobju mora
zadovoljevati enake potrebe kot otrok, mlad človek ali odrasel. Dejavna starost poveže
ljudi v tretjem življenjskem obdobju z novimi socialnimi skupinami in posamezniki. Tako
si starejši lahko ponovno gradijo svoj socialni status. V drugem življenjskem obdobju je
bil določen s poklicem in službo, a ga je z upokojitvijo izgubi. Zato je družbeno izključen.
Prek dejavnosti ponovno zgradi socialni status in s tem premaga socialno izločenost.
Obdan je s potrebnimi socialnimi odnosi. Družbi nekaj nudi in od nje prejema. Dejavna
starost je tudi podlaga za ekonomsko funkcijo v tretjem življenjskem obdobju. Starost ne
sme biti povezana z revščino. Pokojnina je samo eden od finančnih virov starejših. Ena
temeljnih človekovih pravic je, da dela po svojih zmožnostih, sposobnostih in vedenju.
Razbremeni mlajše in pospešuje medgeneracijsko sodelovanje. Zakonodaja, ki preprečuje pridobitno delo v tretjem življenjskem obdobju, diskriminira ljudi po starosti. Zakoreninjenemu stereotipu o starosti in starih, ki je v naši družbi še globoko v našem doživljanju,
se najbolje upiramo z dejanji in ne samo besedami. Primeri dejavne starosti dokazujejo,
da je to nujnost naše družbe in posamezne osebe.
62
Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje
Uvodoma naj omejimo pomensko polje razprave: kultura, znanje, starejši, dostojanstvo
in blagostanje, o tem bo govor. Danielle Blondel, profesorica ekonomije na eni od pariških univerz, ki se raziskovalno ukvarja z delitvijo kognitivnih virov v današnjem svetu,
med drugim zapiše, da »kultura in znanje nista navadno blago«. Hlebec kruha naredimo,
ga pojemo, prodamo, podarimo, založimo in ga več nimamo. Osiromašeni smo. S kulturo
in z znanjem pa ni tako. Ko ju ustvarimo in ju dajemo drugim, ju ne izgubimo. Dajemo
kulturo in dajemo znanje, ob tem pa nismo nič prikrajšani, kajti ob tem ju ne izgubimo,
kot izgubimo navadno blago. Še več, moramo ju dajati, predajati drugim in tedaj se nam
oplemenitena z znanjem in kulturo drugih vračata.
Pa vendar je danes znova in vse pogosteje govor o družbenih učinkih kulture; ta naj
bi vplivala na trdnost in povezanost družbe, omogočala naj bi vključenost v družbo in
tudi blagostanje posameznikov in naroda. Cela vrsta evropskih okvirnih programov denimo podpira skupen razvoj kulture in znanja vseh generacij Omogoča posameznim
narodom, etničnim ali družbenim skupinam, da v projekte vnašajo prav svojo specifično
kulturo in prav svoje specifično z lastno kulturo podprto znanje. Vse pogosteje je govor
tudi o ekonomskih učinkih kulture. Razvilo se je celo novo področje ekonomske vede
imenovano ekonomija kulture. Kulturi in znanju pripisujemo danes vrednost.
V središču družbene razprave sredi starajoče se družbe pa so tudi starejši. Kultura in znanje
sta pomembna za družbo, smo dejali, še bolj pa za posameznika in njegov razvoj. Blaise
63
Pascal je tako nekoč dejal, da le kultura naredi, da se nenehno učimo in da nenehno napredujemo. Vse generacije - in starejši pri tem niso izvzeti - ob pomoči kulture in ob pomoči
znanja spreminjajo najprej sebe in spreminjajo svet okrog sebe, ali drugače povedano, prispevajo k razvoju.
Na tej okrogli mizi gre torej govor o kulturi, govor o znanju starejših in o tem, kako kultura in znanje vplivata na konstruiranje dostojanstva starejših, na blagostanje starejših in
družbe, in ne zgolj na preprečevanje in lajšanje revščine, kot smo razmišljali na začetku
ob pripravi te okrogle mize. Spregovorili smo torej o tem, kako in zakaj prepoznati, ceniti
podpreti, spodbujati kulturo in znanje starejših za njih same in družbo v celoti.
KULTURA V NOVIH OBLIKAH MEDGENERACIJSKIH SOCIALNIH OMREŽIJ
mag. Urška BITTNER PIPAN
Javni sklad RS za kulturne dejavnosti
Nahajamo se v času in prostoru, kjer se življenjska doba podaljšuje in se v interakciji srečujemo vse štiri generacije. Živimo torej dlje in pojavljajo se nove oblike medgeneracijskih socialnih omrežij. Vprašanje, ki si ga zastavljamo je, ali znamo v kulturi poiskati in
izkoristiti prednosti teh novih povezav ter zagotoviti pretok znanj in izkušenj, ali živimo
bolje in predvsem - kaj storiti, da bo življenje vseh ljudi bolj kakovostno, povezano in
zanimivo. Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD) s kulturno mrežo (59 območnih
izpostav in sedežem v Ljubljani) nudi strokovno in organizacijsko podporo vsem generacijam kulturnih (po)ustvarjalcev. V programih JSKD se zvrstijo vsi ljubiteljski kulturniki,
ki to želijo. Starejša generacija je vključena pod povsem enakimi pogoji, v programih
sodelujejo kot udeleženci in zelo pogosto kot mentorji, selektorji in člani strokovnih žirij,
komisij, umetniških svetov itd. JSKD podpira integrirano medgeneracijsko sodelovanje
in ne segregacije glede na starost udeležencev (izjema je ločevanje programov za otroke in mladino). To predvsem velja za bolj množične dejavnosti, kot so gledališče, ljudski
pevci in godci, folklora, instrumentalna glasba in zborovstvo. V vseh imamo pri odraslih
sestavih opravka s starostno mešano strukturo. Te skupine so enakovredno vključene v
program JSKD. Predvsem pa JSKD intenzivno vključuje starejšo generacijo v vse oblike
svetovalne in mentorske dejavnosti. Umetniške svete in strokovne programske komisije, pa tudi svete območnih izpostav v znatnem deležu sestavljajo predstavniki starejše
generacije. Zavedamo se namreč, da gre za znanje, izkušnje in kontinuiteto dela, ki jih
nikakor ne gre zanemariti. Ta segment populacije iz enakih vzrokov velikokrat vabimo
tudi za mentorje v naše raznolike izobraževalne dejavnosti, kjer imajo možnost širiti svoje
profesionalno znanje kljub formalni upokojitvi.
STAREJŠI IN KULTURA
Milan PAVLIHA
Zveza društev upokojencev Slovenije
1 Uvod
Na letošnjem 10. Festivalu za tretje življenjsko obdobje je bil dan viden poudarek kulturi
kot dejavniku socialne integracije starejših. Kultura na splošno zadeva oblike človeške
64
dejavnosti in simbolične strukture, ki dajejo taki aktivnosti pomen. Različne definicije
»kulture« odsevajo različne teoretične osnove za razumevanje ali merila za vrednotenje
človeške dejavnosti. Možnost sodelovanja ter izkazovanja sposobnosti in talentov v kulturni ustvarjalnosti je zelo pomembna za starejše ljudi, še posebej za tiste, ki doživljajo
krizo samopotrjevanja. Iz kulture zaposlitvenega okolja se morajo preseliti v medkulturne odnose bivalnega okolja, kar je povezano z navezovanjem novih družbenih stikov in
prilagajanjem na drugačne mreže odnosov. Vključitev starejših v ljubiteljsko kulturi lahko
močno olajša ta prehod in nudi nove možnosti za osebno uveljavitev. Nikoli ni prepozno
za vključitev v te ustvarjalne dejavnosti, toda najbolj normalno je, če ta aktivnost traja
od mladih nog do pozne starosti. Medgeneracijski dialog je v kulturnih društvih najbolj
normalna stvar in brez njega ni uspešnega delovanja. Vključenost v ljubiteljsko kulturo
je tesno povezana z zdravjem in dobrim počutjem. Z vključenostjo v kulturne in duhovne ter družbene aktivnosti v družini in skupnosti (društvih) starejši dokazujejo svoje
sposobnosti, uživajo spoštovanje in ugled ter sklepajo nova poznanstva. Vključenega v
(ljubiteljski) kulturi se dotakne lepota; raznoliko notranje življenje ga bogati in omogoča
bolj živ stik s čustvi. Ima trdnejše samospoštovanje in čuti silnejšo voljo do življenja. »V
zgradbi človeške psihe ne obstaja le klet, temveč tudi višja nadstropja in terasa, s katere
lahko vidimo zvezde.«(Piero Ferruci). Obstaja višje nezavedno, od koder izvirajo intuicija,
inspiracija, ustvarjalne zamisli, razširitev zavesti. Lepota v nas prebuja zavest o novih možnostih. Ker nam dela življenje prijazno (prijaznejše) – ne štejemo več let!
Vključenost v kulturo pomeni tudi vseživljenjsko učenje, ki ni le učenje iz knjig, ampak
tudi spoznavanje in predajanje kulturne dediščine in običajev. Tudi amaterska kultura
ustvarja ugodno kulturno klimo ter vzgaja občinstvo. Vanjo je vpetih veliko zanesenjakov
z veliko pristne srčne kulture. V njej je velik poudarek tudi osebnemu razvoju. Šele doseženo ravnovesje med intelektualno, duševno, duhovno, čustveno in fizično platjo nam
omogoči uravnovešeno in zaokroženo delovanje. Vključevanje v kulturne skupine ima
močan socializacijski pomen, saj omogoča uveljavljanje tudi tistim družbenim skupinam
in posameznikom, ki v vsakdanjem okolju ne dosegajo osebnega zadoščenja in potrditve ali pa so zavoljo različnih razlogov odrinjeni na obrobje. Učinkovit dostop do kulture
in ustvarjalne dejavnosti sodi med pravice, ki varujejo pred socialno izključenostjo.
2 Ljubiteljska kultura za prijaznejšo starost
Kulturno udejstvovanje starejše generacije pomeni velik prispevek k celotnemu kulturnemu življenju in ustvarjalnosti cele družbe. Aktivno vključevanje starejših v kulturi je
pozitivno za posameznika in družbo. Zato ga je treba spodbujati in mu zagotavljati možnosti. Tretja generacija je zelo pomemben nosilec nekoliko bolj tradicionalnega vrednotenja sveta ter kulturnih praks in izročil, pri čemer je pri njej nekoliko bolj zaznavna
težnja po pozitivnem vrednotenju slovenske kulturne istovetnosti in nekoliko manjšem
sprejemanju novejših kulturnih praks in politik. S tega stališča tretja generacija deluje kot
prenosnik kulturno enakih nazorov in temeljnih vrednot na mlajše generacije in s tem
opravlja zelo pomembno vlogo izrazitega kulturnega dejavnika.
Država mora zagotavljati dostopnost do vseh kulturnih dobrin in pogoje za ustvarjalnost
na vseh področjih kulture. To je navedeno tudi v nacionalni strategiji skrbi za kakovostno
staranje in za solidarno sožitje generacij. Javni sklad za kulturne dejavnosti s svojimi iz65
postavami ustvarja v državi razvejano mrežo, ki pokriva kulturno in ustvarjalno dogajanje
ter spodbuja in krepi regionalne kulturne povezave in razvoj. Tako prispeva k večji socialni vključenosti različnih socialnih in starostnih skupin. Njegove dejavnosti so po navadi
sestavljene iz prireditev (koncerti, tekmovanja, razstave, literarni večeri…) in izobraževanj
(seminarske oblike, delavnice, kolonije…). V Sloveniji imamo pet seniorskih godb (Ljubljana, Ljutomer, Maribor, Mengeš, Velenje). Bistven namen veteranskih godb je povezovanje
starejših godbenic in godbenikov različnih godb na posameznem območju. Pri tem ne
gre za konkurenco zdajšnjim godbam, ampak za svojevrstno nadgradnjo godbeništva
predvsem z druženjem in seveda muziciranjem. Pomemben vzvod za ta druženja je tudi
prijateljstvo in sodelovanje, ki se s pomočjo veteranov med godbami še bolj krepi in poglablja. Delujejo tri seniorske plesne skupine, folklornih skupin pa je dvajset. Še nedavno
smo bili prepričani, da le mladost zmore ples privlačno predstaviti na odru. V času, ko
spodbujamo aktivnost starejših, pa je veteranskih folklornih skupin po Sloveniji čedalje
več. Nekdanji folkloristi se vračajo k svoji stari ljubezni – ljudskemu plesu. Svoj namen
lahko dosežejo, če na nastopih plešejo z doživetostjo, ki jo zmore le zrel in izkušen človek,
in svojo plesno radost prenašajo na gledalce. Veteranske folklorne skupine naj bi bile s
svojimi neponarejenimi plesnimi izvedbami predvsem vzor mladim. Največ je upokojenskih pevskih zborov, ki delujejo pri društvih upokojencev. Kakovost upokojenskih zborov
se lahko meri z drugimi, če nimajo problemov v »starostnem glasu«. Starostno mešana
društva lahko dosegajo dobre rezultate le, če se za to zavzamejo vsi člani in se dobro
razumejo. Iz izkušenj vem (delujem v treh seniorskih kulturnih skupinah oz. društvih), da
je težko doseči enotnost, če med člani ni veliko družabnosti.
alne, ekonomske in moralne krize, v kateri se je znašel naš in celoten evropski prostor.
Za mnoge je namreč prav kultura »varnostna mreža«. Pomaga različnim skupinam – od
tistih, ki nimajo dela, preko zaposlenih, ki jih služba ne izpolnjuje v kreativnem smislu, pa
do starejših, da dodatno osmislijo svoje bivanje. Programi kulturnega ljubiteljstva delujejo v funkciji socialne kohezije. Predvsem izven večjih urbanih središč nosi ljubiteljska,
društvena kultura izrazito socialno kohezivno noto, ki presega starostne meje. Sožitje
generacij v kulturi je tako zanimiv preplet ljudi različnih starosti za doseganje kvalitetnejšega življenja in skupnih ciljev.
Vključevanje v kulturne skupine omogoča uveljavljanje tudi tistim posameznikom, ki
so iz različnih vzrokov izrinjeni na družbeno obrobje. Ljubiteljska kultura se manifestira
predvsem kot družabno življenje ob kulturnem udejstvovanju, kot nasprotje naraščajočim tendencam odtujevanja. Kulturna politika lahko tvorno prispeva h kakovosti življenja
starejših in k njihovi socialni vključenosti prek razumevanja njihovih posebnosti in s pomočjo ekspresije doživljanja socialne realnosti. Zato razvoja kulture ni mogoče prepustiti
samo tržnim zakonitostim, ampak ga je treba vsestransko podpirati tudi z javnimi sredstvi. To velja tako za profesionalno kot za ljubiteljsko kulturo.
Učinkovit dostop do kulture sodi med pravice pred socialno izključenostjo. Odnos do
človekovih pravic (tudi nematerialnih) je tisto vrednostno merilo, ki določa pravo moč in
šibkost posameznikove in družbene (tudi politično-ekonomske) občutljivosti. Potrebno
je odpraviti mnoge ovire, ki vplivajo na udeleženost tretje generacije v kulturnem življenju in na v kulturi izraženimi podcenjevalnimi gledanji nanjo in spodbujati kulturno raznolikost v programih javnih zavodov in zviševati delež programov za starejše. Ohraniti je
potrebno dinamiko razvoja ljubiteljske kulture in povečevanje števila obiskovalcev. Izboljšati je potrebno dostopnost do kulturnih dobrin ne glede na lokacijo in omogočiti dostopnost tudi tistim, ki imajo na starost nižje (zelo nizke) dohodke. Že vključitev v kulturno
dejavnost dvakrat na teden izboljša samopodobo socialno izrinjenemu posamezniku.
Starejši smo še polni energije, zmožnosti in življenjskih izkušenj. Naše moči in sposobnosti se morajo smiselno iztekati v zavzeto prizadevanje za ohranjanje svoje telesne, duševne in delovne svežine ter v koristno delo za druge, za družbeno skupnost ter za medčloveško povezanost. In prav kultura nudi neštete možnosti za uresničevanje vsega tega.
Starejši so posredniki kulture in le s starejšimi kultura preživi. Nacionalna strategija bi morala vsaj na kratko odgovoriti, kaj pomeni udejstvovanje starejših v kulturi in umetnosti za
vso družbo in za starejšega. Kako takšno udejstvovanje pripomore h kakovosti njihovega
življenja in življenja drugih generacij. Ključna sila življenjske motivacije je samoaktualizacija, ki osmišlja bivanje posameznika. Slednja se v številnih primerih manifestira prav skozi
kulturno udejstvovanje, ki omogoča kvalitetno preživljanje prostega časa, širi socialne
mreže, nadgrajuje znanje, ponuja nove izkušnje, razvija kreativnost, omogoča prenos in
ohranjanje znanja, vrednot in tradicije.
Mediji ne posvečajo dovolj pozornosti ozaveščanju javnosti o pomenu in vlogi kulture
za človekovo osebnostno rast in za krepitev zavesti o naši samobitnosti in kulturni istovetnosti. Tudi amaterska kultura polni dvorane. Vodi na višjo raven in ustvarja ugodno
kulturno klimo ter vzgaja občinstvo. Ljubiteljska kultura je pomemben element, vanjo
je vpeto veliko zanesenjakov, v njenem delovanju pa je prisotno veliko srčne kulture. Pri
ljubiteljskih društvih gre za širok razpon kulture od vrhunske do čisto osnovne, ki temelji
na golem srečevanju in veselju do takšnega delovanja. Amaterska društva nadaljujejo s
kulturnim izročilom, obenem so dediči kulturnega snovanja poznega 19. in 20. stoletja.
Glede na to, da smo sedaj v Evropski skupnosti pa naša društva še bolj kot v preteklosti
posegajo tudi v evropski prostor. Naša vrhunska društva se kakovostno potrjujejo tudi v
tujini (pevski zbori, pihalni orkestri, folklorne skupine…), celo na svetovnih tekmovanjih.
Meja med tako imenovano vrhunsko (profesionalno) in ljubiteljsko kulturo je zabrisana.
Gre zgolj za kvaliteto.
3 Viri
Milan Pavliha: Starejši in kultura (Vzajemnost, 6. junij 2007).
Janez Korošec: Optimistični folkloristi (Vzajemnost, julij-avgust 2007).
Franci Pivec: Vključevanje starejših v samoorganizirane kulturne dejavnosti (okrogla miza ZDUS,
»Starejši in kultura«, Izola, 31. maj 2007).
Milan Pavliha: Ljubiteljska kultura je zapostavljena (Vzajemnost, 2. februar 2009).
Milan Pavliha: Vključevanje v kulturi – kot (tudi) socialni blažilec (okrogla miza F3ŽO »Sožitje
generacij v kulturi«, Ljubljana, 2. okt. 2009).
Tovrstna samoaktualizacija postaja izrazito pomembna v času splošne družbene, soci66
67
VSEŽIVLJENJSKO IZOBRAŽEVANJE ZA VARNO IN ZDRAVO STAROST
Lada ZEI
številne, a premagljive, kar je dokazal poskusni projekt držav Evropske unije. Na nas je, da
ga poskušamo spraviti v življenje in imeti od tega korist.
Zveza društev upokojencev Slovenije
Izobraževanje za varno in zdravo starost se mora začeti že dolgo preden številne tegobe
spremenijo življenje starega človeka. Najbolje bi bilo, če bi se človek poučil o tem, kaj
ga čaka v starosti, še v aktivnem življenju, ko je dojemljivost še velika in so možnosti za
financiranje nekaterih nujnih izboljšav v stanovanju še možne. Stanovanje, do katerega
peljejo številne stopnice za ostarelega človeka ni več primerno, torej je pravočasno treba
misliti na spremembo. Problem je tudi v tem, da premo sorazmerno s staranjem narašča
odpor človeka do kakršnihkoli sprememb okolja, naj gre za stanovanje ali bolj zdravo
posteljo. V hitro se razvijajoči družbi je pomembno pravočasno misliti tudi na investicije
v sodobne komunikacije, ne le to, sodobna elektronika zahteva tudi nova znanja, ki jih
mlajši upokojenec laže obvlada kot starejši. Najnujnejše, kar človek mora storiti zase v
pripravah na starost, pa je pozornost, ki jo mora namenjati svojim navadam, higienskim,
prehrambnim, rekreativnim in družabnim. Na vseh teh ravneh so potrebna pravila, ki si
jih starajoči se človek mora privzgojiti, če si jih ni že prej, enako pomembno pa je, da pri
pravilih in navadah vztraja in si ne popušča. Nepoučen človek lahko zabrede v starost,
ne da bi se zavedal nevarnosti, ki nanj prežijo skoraj na vsakem koraku. Doma, kjer se
copati zapletajo v zdrsljiv tepih, kjer je posodje nenadoma postavljeno previsoko, celo
gospodinjski aparati, kot je sesalec, so postali pretežki in neuporabni. Družabno življenje
gre počasi navzdol, star človek se neopazno znajde v socialnem vakuumu, vse manj hodi
iz hiše in temu primerno se tudi higiensko in prehrambno zanemarja, saj ga nič in nihče
več ne stimulira, da bi bil drugačen. Možgani pred televizijo počasi zaspijo, ob slabi prehrani shirajo, demenca je vsak dan bolj opazna. Pomoč od zunaj včasih sicer pride v obliki
prostovoljcev, a največkrat prepozno.
Problemi, našteti le površno, ne pestijo samo slovenskih starostnikov, ampak hkrati z njimi
tudi vse starejše generacije ljudi v Evropi. Prav zato se je v evropski skupnosti rodil projekt
Lena, ki se je osredotočil na ustvarjanje specifičnih modulov učenja, s katerimi spodbuja
sposobnosti posameznika za pravilno odločanje, sodelovanje, izboljšanje samozavesti
in ga hkrati navaja k vzdrževanju fizičnega in duševnega zdravja v poznih letih življenja, skratka gre za vseživljenjsko učenje starejših po meri njih samih, za izobraževanje
in usposabljanje. Ne da bi bilo treba odkrivati toplo vodo, je pri vseživljenjskem učenju
mogoče uporabiti preskušene metode in vsebine, ki so pri projektu Lada dale najboljše
rezultate. Odlično se je obneslo računalniško izobraževanje kot je uporaba spletnih strani
ustanov javne državne uprave za aktivno državljanstvo, uporaba elektronske pošte, forumov, socialnih omrežij in skypa za širši komunikacijski domet, uporaba računalnika za
bančne storitve in podobno. Slovenija je v okviru projekta Lara prispevala svoj delež s
programom zveze upokojencev Slovenije o varnem in zdravem življenju starega človeka, kamor so bile zajete informacije o ukrepih za varnost na domu, varnost v prometu,
varovanje pred tatovi in napadi in preventivno ukrepanje oziroma varovanje zdravja in
telesne kondicije. Naslednje poglavje zadeva varovanje duševnega zdravja in spomina,
zadnje pa se posveča aktivnemu učenju, ne le samega sebe, ampak tudi učenju drugih.
Znanja, ki jih ima star človek, je treba sejati okrog sebe, plodna tla, kadar jih seme najde,
pa osrečijo učitelja enako kot učenca. Ovire pri izvajanju učenja starejše populacije so
68
STIGMATIZIRANOST LJUDI Z DEMENCO
dr. Jana MALI
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo
Povzetek:
Demenca je fenomen sodobne družbe in izziv za različne strokovnjake ter socialno politike.
Na Fakulteti za socialno delo smo v zadnjih letih na področju socialnega dela s starimi ljudmi
posebno pozornost namenili raziskovanju fenomena demence. Ugotovili smo, da obstaja dvo
tirni pristop dela z ljudmi z demenco: oskrba v institucijah in skupnostna oskrba. V obeh oblikah se ljudje z demenco, pogosto pa tudi njihovi svojci, soočajo s številnimi težavami, stiskami,
počutijo se stigmatizirane, prepuščene sami sebi. Čeprav ostaja demenca v domeni medicine,
se tudi socialni delavci vse pogosteje soočajo z ljudmi z demenco in njihovimi svojci, in aktivno
pomagajo pri reševanju njihovih težav. Praksa kaže, da je holistično razumevanje demence,
kot ga razumemo v socialnem delu, uspešno. Socialno delo z ljudmi z demenco in njihovimi
svojci predstavlja socialno dimenzijo reševanja težav, s katerimi se soočajo. Poseben poudarek je v odkrivanju potreb oseb z demenco, da bi oblike pomoči osebam in življenje svojcev z
osebami z demenco prilagodili njihovim potrebam, željam in ciljem. V središču pozornosti ni
demenca, temveč človek, ki ima demenco, ki potrebuje veliko spodbud in razumevanja okolice, da lahko samostojno (pre)živi v skupnosti. Zaradi vsesplošnega odklonilnega odnosa do
demence in zapostavljanja ljudi z demenco je pomembno tudi krepiti moč oseb z demenco,
kakor tudi svojcev.
1 Uvod
Soočanje z demenco je težka življenjska preizkušnja za vse udeležene: za osebo z demenco, za svojce, prijatelje, znance, strokovnjake. Demenca prinaša težave, ki se globoko
zarežejo v medsebojno razumevanje. Ob tem so pogosti občutki nemoči, potrtosti, pa
tudi jeze in nerazumevanja. Prijatelji, znanci, sosedje se postopno odmikajo ali pa jim
prizadeti ne pustijo več blizu. Socialno okolje postaja vedno manjše tako za osebo z
demenco kot za svojce, ki skrbijo zanjo. V takšnih razmerah vsi udeleženi v medosebne
odnose z osebo z demenco doživljajo številne spremembe, nad katerimi obupujejo in
zaradi njih težko najdejo smisel življenja.
Na Fakulteti za socialno delo smo v zadnjih letih na področju socialnega dela s starimi
ljudmi raziskovali fenomen demence. Z raziskavo Delo z dementnimi osebami – priprava
modela obravnave oseb z demenco (Flaker et al. 2004, Mali 2008) smo želeli pregledati
in strniti izkušnje pri delu z osebami z demenco v domovih za stare ljudi. Ugotovili smo,
da v domovih obstajajo trije modeli skrbi za osebe z demenco: integrirani, segregirani in
delno segregirani; da se delavci spopadajo z različnimi problemi: organizacijskimi, prostorskimi, kadrovskimi, s pomanjkanjem ustreznih normativov in finančnih sredstev za
izboljšanje dela z osebami z demenco. Predlagali smo socialni model skrbi za stanovalce
z demenco, ki temelji na individualiziranem pristopu k posamezniku in pri katerem enakopravno sodelujeta področje zdravstva in socialnega varstva. Opozorili smo na nepo69
znavanje življenja oseb z demenco in njihovih svojcev v skupnosti ter razvitosti formalne
in neformalne mreže pomoči v skupnosti, zato smo se ob zaključku raziskave odločili
raziskati tudi omenjeni problem. Rezultati raziskovanja oblik pomoči osebam z demenco
kažejo, da se svojci, ki skrbijo za osebe z demenco izčrpavajo v neposredni skrbi za sorodnika (Mali 2007b, Mali 2008). Socialni delavci se poslužujejo tradicionalnih ravnanj in
osebe z demenco ter njihove svojce usmerjajo v institucionalno varstvo.
V mednarodnem projektu ILAC - Interactive Learning and Caring in Community (Mali
2009) smo spoznavali inovativne koncepte in prakse skrbi za ljudi z demenco ter primerjali izkušnje v štirih evropskih državah: Nemčiji, Italiji, Poljski in Sloveniji. Vzpostavili
smo model izobraževanja za prostovoljno delo z osebami z demenco. Program smo
zasnovali kot možnost in prostor za učenje, razpravo in refleksijo o izkušnjah pri delu z
osebami z demenco. Izobraževanje temelji na principu razumevanja demence kot možnosti in priložnosti za odkrivanje novih življenjskih izidov vseh, ki so v stiku z ljudmi z
demenco, kot tudi tistih, ki stikov z njimi še niso vzpostavili. V prvem primeru izhajamo
iz neposrednih izkušenj, ki jih imajo udeleženci izobraževanja z osebami z demenco. V
sledenjem primeru pa delujemo v smeri preseganja ovir in predsodkov do demence.
Ne glede na izkušnje pri delu z osebami z demenco je v izobraževanju poudarek na reflektivnem učenju. Neposredne izkušnje z osebami z demenco so pomemben sestavni
del izobraževanja. So neposredna spodbuda za aktivno sodelovanje in soustvarjanje
izobraževanja sodelujočih. Usmerjenost na krepitev moči udeležencem omogoča, da
prevzamejo odgovornost za lastna življenja, jim pomaga pridobiti samospoštovanje in
spoznati vrednost lastnih izkušenj, a tudi objektivno okrepi njihov položaj, jim omogoči
vstop v različne in cenjene vloge, uporabo različnih virov družbene moči v njihovo korist. Program je zasnovan v fleksibilni, modularni obliki, ki omogoča vnašanje reflektivnega učenja. Poudarja subjektivno znanje udeležencev in medsebojno izmenjavo izkušenj, kar ne omogoča zgolj dobrih učinkov učenja, temveč tudi krepi moč udeležencev.
Po drugi strani pa izobraževanje vključuje inovativen pristop razumevanja demence in
dela z osebami z demenco, saj poleg odkrivanja zmožnosti in sposobnosti oseb z demenco, omogoča tudi neposredno vključenost oseb z demenco v samo izobraževanje.
Program temelji na prepričanju, da je nujno vključevati osebe z demenco v vse sfere
družbenega življenja. Le tako lahko ljudje z demenco ponovno pridobijo nadzor nad
svojimi življenji, in obnovijo sposobnosti, spretnosti ter zmožnosti, ki jih opredeljujejo kot posameznike. Vsem ostalim ljudem pa omogoča spoznati, da je življenje, tudi z
demenco, še lahko smiselno, pomoč pa uspešna, če je oblikovana po meri človeka z
izkušnjo demence.
Naše raziskovalno delo temelji na oblikovanju socialnega dela z ljudmi z demenco in
njihovimi svojci. Predstavlja socialno dimenzijo reševanja težav, s katerimi se soočajo vsi
udeleženi v medsebojne odnose z osebami z demenco. Poseben poudarek je v odkrivanju potreb oseb z demenco, da bi oblike pomoči osebam in življenje svojcev z osebami z demenco prilagodili njihovim potrebam, željam in ciljem. V središču pozornosti ni
demenca, temveč človek, ki ima demenco, ki potrebuje veliko spodbud in razumevanja
okolice, da lahko samostojno (pre)živi v skupnosti. Zaradi vsesplošnega odklonilnega odnosa do demence in zapostavljanja ljudi z demenco je pomembno tudi krepiti moči
oseb z demenco, kakor tudi svojcev.
70
2 Spremembe, ki jih prinaša demenca
V socialnem delu smo osredotočeni na spremembe, ki jih prinaša demenca v življenje
posameznika z izkušnjo demence, kot tudi oseb, ki živijo in skrbijo zanj. Oseba z demenco se sooča s spremembami, ki jih prinaša bolezen na dveh ravneh: na ravni individualnega, notranjega doživljanja bolezni in na ravni medsebojnih odnosov z drugimi ljudmi
(Mali 2007a). Z napredovanjem bolezni osebe z demenco spoznavajo, da čedalje težje
opravljajo enostavna življenjska opravila, njihov vsakdanjik spremljajo neuspehi, nepovezana dejanja, pogosto so jezne, obupane in prestrašene. Krog prijateljev in znancev
postaja vse ožji in vedno manjši. Pogosto se počutijo izgubljeni in zapuščeni, kot bi živeli
v svojem svetu, v svetu, ki je vse bolj odtujen in neprepoznaven njim samim in ljudem,
ki jih obdajo. Svojci kmalu postanejo za njih edina vez z zunanjim svetom, zato so osebe
z demenco vedno bolj odvisne od njih. Svojce pa njihova odvisnost vedno bolj obremenjuje in obenem vpliva na spremembo odnosov z ljudmi, ki tvorijo ožjo in širšo socialno
mrežo svojcev. Ko svojci ne vzdržijo več bremena skrbi, se v proces pomoči običajno
vključijo formalni oskrbovalci, od katerih pa tako osebe z demenco kot svojci pričakujejo
pomoč in podporo. Pomembno je, da se med vsemi vzpostavi medsebojno sodelovanje, sprejemanje in razumevanje.
Svojci, ki skrbijo za osebe z demenco, so pogosto preobremenjeni s skrbjo, zaradi česar
nimajo dovolj časa za sebe, odpovedujejo se dejavnostim, ki bi jih razbremenjevale.
Na drugi strani pa osebe z demenco doživljajo stiske, ker so odvisne prav od pomoči
svojcev. Zaradi nepoznavanja bolezni in pomanjkljivih informacij o ravnanju z osebo
z demenco so svojci pogosto zaskrbljeni, negotovi in prestrašeni (Mali 2007a, 45). Ne
znajo poiskati tudi dodatnih virov neformalne niti formalne pomoči, če tudi te obstajajo v manjši meri. Potrebovali bi več vrst pomoči, od informacij in usposabljanja za
ustrezno oskrbo starejše osebe, do bolj poglobljene osebne pomoči in podpore. Razvitih oblik formalne pomoči v domačem okolju je malo, zato breme skrbi za starega
človeka prevzemajo družine, torej neformalni oskrbovalci. Večinoma so to sorodniki ali
sosedje. Znotraj družine prevzemajo skrb za svoje starše ženske, ki so še zaposlene ali
že upokojene in zaradi svoje starosti in bolezni ne morejo več oskrbovati svojih staršev
oziroma sorodnikov. O skrbi za svojca z demenco niso poučene. Razpete so med skrbjo
za starše in lastno družino. Težave, ki jih najpogosteje navajajo so: preobremenjenost,
zdravstvene težave, finančni problemi, nerazumevanje in nepoznavanje demence (Mali
2008, 131).
Z napredovanjem bolezni in zaradi pomanjkanja skupnostnih programov pomoči osebam z demenco zasedajo pomembno mesto v skrbi za ljudi z demenco domovi za stare
ljudi. Socialni delavci imajo v domovih različne vloge pri delu s stanovalci z demenco.
Pogosto imajo največ stikov s svojci, zato je njihova naloga predvsem identificiranje
simptomov in prepoznavanje značilnosti demence. Pri delu s stanovalci domov je nepogrešljivo sodelovanje socialnih delavcev pri pripravi biografij stanovalcev z demenco, ki
so nujno potrebne za izdelavo individualnih načrtov in tudi za individualizirano obravnavo stanovalcev. Nekateri socialni delavci so v segregiranem modelu skrbi za osebe z
demenco večino časa zaposleni na oddelku za stanovalce z demenco, tako imenovanem varovanem oddelku. Varovani oddelki v domovih so različno veliki in sprejmejo od
12 do 35 stanovalcev (Mali 2008). Pomembno je, da stanovalci niso na oddelkih samo
71
nastanjeni, ampak da preživijo dan čim bolj aktivno in v skladu s svojimi zmožnostmi in
sposobnostmi. Cilj je zagotavljanje varnosti, spodbujanje in ohranjanje posameznikovih
sposobnosti za samostojno skrb, preprečevanje napredovanja bolezni, krepitev socialnih
stikov, iskanje smisla v trenutni življenjski situaciji. Delavci, ki skrbijo za osebe z demenco,
se praviloma ne menjavajo, da se stanovalci nanje privadijo, in narobe, da zaposleni bolje
spoznajo potrebe in lastnosti posameznika. Poleg segregiranega modela poznamo tudi
integriranega in delno segregiranega, ki jih opisuje Mali (ibid.).
Možne naloge socialnega delavca na varovanem oddelku so sledeče: vodenje postopka
sprejema stanovalca z demenco, skrb za izdelavo individualnega programa in koordinacija individualnih programov stanovalcev, pomoč stanovalcem pri izbiri ključne osebe,
individualno delo s stanovalci, delo s skupinami stanovalcev (z uporabo različnih metod
in tehnik), individualno delo s svojci, organizacija različnih skupinskih oblik dela s svojci
(odgovornost, koordinacija programov, evalvacija zadovoljstva svojcev z oblikami pomoči ipd.), koordinacija in neposredno vodenje intervizijskih skupin delavk, ki neposredno
delajo na oddelku, skrb za evalvacijo uspešnosti programov dela z osebami z demenco,
pridobivanje, usposabljanje, usmerjanje in supervizija prostovoljcev za delo s stanovalci z
demenco in podobno (Mali 2007a, 46, 47).
Hospitalizacija ali institucionalizacija svojca z demenco predstavljata za družinske oskrbovalce začasno in delno razbremenitev. Star človek tudi v instituciji potrebuje družino
in emocionalno podporo, ki jo lahko zagotavljajo le družinski člani. Stiske svojcev se po
odhodu osebe z demenco v dom še nadaljujejo. Občutijo jih, ker vidijo, da starši pogrešajo svoj matični dom in se pri tem počutijo krive, da so predlagali odhod v dom in vztrajali
v takšni rešitvi problema. Njihove občutke krepijo tudi dejstva, da je v domovih premalo
zasebnosti, da so njihovi svojci še vedno osamljeni in da za njih skrbi premalo osebja
(Flaker et al., 2004). Obremenjujoči so predvsem obiski, saj pri nekaterih svojcih zaradi
službenih obveznosti niso prav pogosti.
Naše raziskovanje kaže, da obstajajo različni dejavniki, ki družinske člane motivirajo za
tako odgovorno nalogo kot je skrb za svojce v zadnjem življenjskem obdobju. Med najpogostejšimi so altruistični vzgibi, ki jih svojci opisujejo kot ljubezen, vdanost, empatija in
občutek življenjske navezanosti s starejšim družinskim članom. Pogosti so osebni motivi,
ki se raztezajo od občutkov krivde, da niso storili dovolj za svojce, do osebnega zadovoljstva, ki ga občutijo ob skrbi za svojca. Svojci navajajo tudi občutek, da opravljajo dobro
in pomembno delo, ki pozitivno vpliva tudi na njihovo življenje. Zlasti otroci opisujejo
recipročnost skrbi, saj želijo vrniti staršem podporo in skrb, ki so jo starši nudili njim v rani
mladosti. Tovrstna pomoč zagotavlja in krepi družinsko solidarnost in odgovornost otrok
do staršev brez zahteve po vrnitvi dane pomoči.
Pomembno spoznanje je, da svojci doživljajo tudi pozitivne učinke skrbi, saj jim pomagajo razumeti, da skrb družinskih članov za osebo z demenco ne predstavlja le stresne
in negativne izkušnje. Pomoč svojcem lahko usmerijo v odkrivanje in izražanje pozitivnih
občutij in izkušenj, ki jih doživijo ob skrbi za domače. Tudi ostali družinski člani, ki niso
neposredno vpeti v skrb za osebo z demenco, lahko ob spremenjenem ritmu družinskega življenja spoznajo vrednote na katerih temelji njihova družina. Skrb svojcev za osebo
72
z demenco vsebuje sporočilo o varnosti in zavetju, ki so ga lahko v družini deležni tudi
ostali družinski člani, lažje prepoznavajo tudi individualne potrebe družinskih članov in
postajajo bolj tolerantni za probleme drugih ljudi. Pozitivne izkušnje svojcev so pogoste,
o njih se želijo pogovarjati, zato od strokovnih delavcev pričakujejo, da jim omogočijo
vrednotenje lastnih izkušenj in občutkov. Vplivajo na osebnostni razvoj svojcev in nenazadnje pozitivno tudi na starega človeka.
Zavedati se moramo tudi možnih negativnih posledic, ki se odražajo na poslabšanem
zdravstvenem stanju in splošnem slabem počutju oskrbovalcev. Številne raziskave so pokazale na močan vpliv stresnih situacij, ki jih prinaša skrb za starega človeka, na nastanek
zdravstvenih težav, težav v duševnem zdravju, izključene pa niso niti stiske na socialni
ravni. Zdravstveni problemi so posledica izčrpanosti zaradi dolgotrajne in neprekinjene
skrbi za svojca. Življenjska doba starih ljudi je čedalje daljša in svojci, ki skrbijo za starega
človeka so čedalje starejši. Pogosto imajo že sami zdravstvene težave, ki jih skrb za svojca
še poveča. Psihična izčrpanost in poslabšanje zdravja oskrbovalca lahko povzroči depresijo in anksioznost. Dolgotrajna bolezen svojca in skrb zanj od oskrbovalca zahteva prekinitev vseh dotedanjih socialnih stikov s prijatelji, znanci, sosedi in ostalimi člani njegove
socialne mreže in tako posega na raven medčloveških odnosov, kar vpliva na zanemarjanje temeljne človeške potrebe po povezovanju z drugimi ljudmi. Svojci strokovnjakom
običajno opisujejo težave in probleme z osebo z demenco. Usmerjenost strokovnjakov
zgolj na negativne vidike skrbi zabriše možne vire moči za izboljšanje dane situacije in
oskrbovalce postavi v vlogo uporabnikov, pri čemer so potrebe svojcev z demenco zabrisane. V ospredju je družinski oskrbovalec, ki ne zmore več prevzemati vloge oskrbovalca, obenem pa nismo dovolj pozorni na pozitivne izkušnje, ki jih prinaša skrb za svojce
z demenco in na prizadevanja svojcev za dobronamerno skrb.
Skrb za svojce prinaša različne težave in probleme, kar družinskim oskrbovalcem onemogoča prepoznati pozitivne vidike te skrbi. Socialni delavci in drugi strokovnjaki, prostovoljci, jih lahko opozorimo na iskanje smisla v novih odnosih, ki jih vzpostavljajo z
ljubljeno osebo, zadovoljstvo, ki ga lahko občutijo ob skrbi za svojca in druge pozitivne
vidike socialne podpore. Pri oskrbovalcih ni dovolj le pripravljenost, da prevzamejo skrb
za svojca, pozornost zasluži tudi njihova sposobnost in usposobljenost za tovrstno delo.
Nekateri družinski oskrbovalci si v resnici ne želijo prevzeti skrbi za svojca, a se čutijo
dolžne to skrb zagotoviti, prav tako pa obstajajo svojci, ki želijo prevzeti to odgovornost,
a nimajo znanja in sposobnosti, da bi zadostili osnovnim potrebam skrbi za osebo z
demenco. Prepoznavanje znakov preobremenjenosti in izčrpanosti svojcev je svarilo, da
svojci potrebujejo počitek in začasno razbremenitev, saj sicer ne bodo več dolgo zagotavljali kompetentne skrbi. Institucionalna oskrba osebe z demenco ne izključuje pomoči
svojcev. Svojci še vedno najbolje poznajo osebe z demenco, zato ostajajo pomembni
partnerji pri njihovi skrbi tudi v institucionalnem okolju. Ostajajo neke vrste »posredni
oskrbovalci«. Star človek z demenco jih tudi v instituciji potrebuje.
Z usmerjenostjo na tovrstne dejavnike bomo ohranili pozornost in ne bomo zanemarili
potreb svojcev oseb z demenco, prav tako pa tudi ne potreb oseb z demenco. Lažje
bomo načrtovali pomoč in nove oblike pomoči za vse udeležene v procesu pomoči
osebi z demenco. Pomoč bo tudi bolj prilagojena njihovim potrebam in bo tako tudi
bolj učinkovita.
73
3 Etična in neetična ravnanja do oseb z demenco
Izkušnje iz raziskovanja, ki smo ga izvajali na Fakulteti za socialno delo, kažejo pozitivne in
negativne vidike etičnega ravnanja okolice do oseb z demenco. V prvem delu navajamo
pozitivne vidike, v drugem negativne. Da bi ohranili barvitost obeh vidikov, navajamo
tudi konkretne izjave iz raziskav.
Zasledili smo številna spodbudna in pozitivna ravnanja do oseb z demenco. Nekateri
svojci spoštujejo želje oseb z demenco po bivanju v domačem okolju in neinstitucionalizaciji. Prav tako so številni strokovnjaki, formalni oskrbovalci, pozorni na sposobnosti in
zmožnosti OD, spoštujejo njihove odločitve in jih pri opravljanju dejavnosti potrpežljivo
spremljajo. Oskrbovalke spoštujejo potrebe in želje uporabnikov, kar med njimi ustvarja
zaupljiv odnos. Prizadevanja k spoštovanju oseb z demenco ustvarjajo situacije, v katerih
lahko osebe z demenco izrazijo svoje potrebe in želje. K temu veliko prispeva tudi pozornost in usmerjenost oskrbovalcev na zmožnosti in sposobnosti oseb z demenco, ki jih
kljub napredujoči demenci, še imajo: »Pokaže še nekaj interesa, da sama kaj naredi in je
ni potrebno k temu priganjati«, kakor tudi ustrezno spodbujanje k samostojni, aktivni in
dejavni skrbi zase in za okolico, v kateri živijo. Nekateri oskrbovalci se zavedajo pomena
spodbujanja dejavnosti, ki jih osebe z demenco še zmorejo samostojno opravljati in jih
usmerjajo k samostojnemu opravljanju aktivnosti. Na ta način spodbujajo njihovo identiteto in samozavest, predvsem pa krepijo njihovo moč.
Svojci čutijo predvsem moralne obveznosti do skrbi za osebo z demenco. Zavedajo se
pomena recipročnosti skrbi in želijo vrniti staršem skrb, ki so je bili deležni z njihove
strani v mladosti. Po drugi strani pa se osebe z demenco zavedajo sprememb, ki jih prinaša demenca: »Podstrešje mi ne dela dobro«. Na spremembe jih opozarjajo tudi svojci,
z nenehnimi opozorili, da so pozabljivi. Tovrstna opozorila opisujejo kot pozitivna, kot
spodbudo, ki jim omogoča, da ostajajo pozorni na svoja dejanja. Za osebe z demenco
je pomemben občutek, da jih socialno okolje sprejema, opazi, vidi in sliši. Pri tem je pomembna tudi neverbalna komunikacija (dotiki, vonj, otip). Le v takšnih okoliščinah lahko
izrazijo svoje želje, tako pri svojcih, kot pri formalnih oskrbovalcih (denimo v okviru pomoči na domu). Izražanje želja, mnenja, potreb vpliva na doživljanje občutka koristnosti
in smiselnosti življenja, osebne identitete in integritete. Zasledili smo primere, v katerih
lahko osebe z demenco odkrito izrazijo željo, da ne želijo v dom za stare, saj jih tam moti
pretirana kontrola zaposlenih nad življenjem stanovalcev. Na drugi strani je bilo kar nekaj
primerov, v katerih so osebe z demenco izrazile željo, da želijo v dom. Pri tem postavajo
jasne pogoje, kam si želijo in kdaj si želijo v institucijo. V dom bi šli, ko ne bi več mogli
skrbeti zase, ko bi odpovedala pomoč domačih, v večini primerov hčerk.
Poleg izražanja želja, potreb in ciljev, je pomembno tudi upoštevanje in udejanjanje izraženih hotenj. Nemalokrat se zgodi, da oseba z demenco dobi prosto mesto v domu in s
tem možnost za odhod v dom, a za ta korak še ni pripravljena, odločena in si v dom ne
želi. Svojci in strokovnjaki, ki sledijo izraženim željam, bodo te tudi spoštovali in prestavili
odhod v dom. Pri upoštevanju želja oseb z demenco je pomembno, da se ljudje, ki nimajo osebne izkušnje z demenco, približajo in prilagodijo svetu ljudi, ki imajo demenco.
Obraten proces je težje izvedljiv in neučinkovit, vsaj tako kažejo dosedanje izkušnje, ki
prav zaradi tovrstnih procesov vodijo v številne kaotične situacije, pogosto pa v neetično
74
ravnanje do oseb z demenco in zlorabe, ki jih bomo prikazali v nadaljevanju. Vstopnica
v svet ljudi z demenco je komunikacija z njimi. Kadar sporazumevanje temelji zgolj na
besednem govoru, naj bo prilagojena osebi z demenco. Če torej oseba z demenco želi
počasno in utemeljeno razlago, naj jo tudi dobi.
V okviru etičnega ravnanja je pomembno ohraniti takšen odnos do oseb z demenco
kot pred boleznijo in čim bolj ohraniti njegove navade in dotedanji stil življenja. Pri tem
je potrebna velika mera potrpežljivosti in spoštljivosti, pa tudi prilagajanja različnim stopnjam demence. Nenehno izmenjavanje formalnih oskrbovalcev tega ne omogoča, zato
potrebujejo osebe z demenco stalnega oskrbovalca, ki človeka pozna.
Spoštovanje posameznika, upoštevanje njegove identitete in integritete, delovanje po
načelih krepitve moči, vodi v dialog, pogovor v smislu dogovarjanja, skupnega iskanja
rešitev in soustvarjanja želenih izidov. Zasledili smo primer, ko je hčerka z mamo, ki ima
demenco, sprejela dogovor o tem, da bo mama odšla v dom le v skrajni sili, ko tudi
pomoč domačih in formalnih oskrbovalk ne bo več zadostovala za dostojno življenje
mame. Tudi vlogo za sprejem v institucionalno varstvo sta izpolnjevali s hčerko skupaj.
Žal pa v številnih primerih takšnega sodelovanja nismo zasledili.
Dogaja se, da osebe z demenco svojih pravic ne poznajo, ne vedo, da imajo sploh kakšne
pravice, niti kje bi lahko bile njihove pravice zapisane, kdo bi jim lahko v zvezi s tem svetoval ustrezno pomoč in podporo. Strokovnjaki pogosto navajajo, da so pričakovanja svojcev in oseb z demenco o formalni pomoči nerealna (denimo, pričakujejo neke storitve,
ki jih pomoč na domu ne zagotavlja), kar vodi v številne konflikte in neuspešno izvajanje
pomoči, s tem pa do kršenja pravic oseb z demenco.
Osebe z demenco imajo pogosto občutek, da jih ljudje iz socialne mreže, strokovnjaki in
neznanci ne spoštujejo, se iz njih norčujejo. Niso prijazni do njih ali jih sploh ne opazijo,
denimo, ko se strokovnjaki pogovarjajo s svojci o osebah z demenco, slednje niso aktivno vključene v pogovor. Ne vprašajo jih za mnenje, tudi kadar gre za mnenje o zadovoljstvu z izvajano pomočjo na domu.
Osebe z demenco, ki odklanjajo institucionalizacijo, so podvržene prepričevanju s strani
svojcev in strokovnjakov, da je domsko varstvo za njih najboljša možna rešitev. V nekaterih primerih svojci sami odločajo o namestitvi v dom, zlasti če že imajo formalno urejen
status skrbnika za poseben primer. Prepričevanja se poslužujejo tudi formalne oskrbovalke, kadar težko dosežejo, da oseba z demenco sploh izrazi kakšno željo. Opisane situacije
so na koncu sprevržejo v uresničevanje želja oskrbovalk, ki s prepričevanjem oseb z demenco iščejo zgolj potrditev svojih želja.
Zlorabe starejših so v našem okolju prisotne, a o njih ne govorimo radi, čeprav se zavedamo, da so del naše realnosti. Identificirali smo primere zlorab, ki so jih povzročali
bodisi člani neformalne mreže osebe z demenco, bodisi člani formalne mreže. Zasledili
smo izkoriščanje svojcev, predvsem skrbniške funkcije za prilaščanje materialnih dobrin,
nepremičnin, pokojnine. Oseba z demenco je navajala nagajanje sosedov (ne upoštevajo
njenih želja, potreb, ciljev). Eden od sogovornikov je doživel izkoriščanje neznancev: »Iz
75
bančnega računa, so mu pod pretvezo, da ga peljejo k zdravniku, pokradli denar. Šele
po tem dogodku je dobil skrbnika za poseben primer.« Spregovorili pa so tudi o zlorabi formalnih oskrbovalcev. Presenetljiv je primer oskrbovalke, ki je osebi z demenco na
skrivaj podtikala zdravila v napitke in aplicirala injekcije med spanjem. Gre za prikrivanje
zdravljenja in strokovno zlorabo.
Svojci pogosto zapirajo, zaklepajo osebe z demenco v stanovanje, da ne odtavajo. Včasih
je uspešno tudi skrivanje čevljev. Ponoči se poslužujejo privezovanja na posteljo. Njihovo
ravnanje razumemo kot izhod v sili, ko obstoječi sistem pomoči odpove, kar ni zadostno
opravičilo, saj spadajo po drugi strani njihova dejanja v dejanja zlorab pravic človekovega
dostojanstva in svobode. Mnogi svojci bežijo pred dejstvom, da imajo njihovi družinski
člani demenco. Povezujejo demenco z norostjo, zmešanostjo in doživljajo odrivanje iz
okolice: »Me gledajo postrani!«. Prav tako se tudi osebe z demenco zavedajo, da jih okolica ne sprejema: «Tudi otroci iz vasi se ne upajo pogovarjati z mano. Ko me zagledajo, kar
bežijo stran.« Zaznavajo drugačen odnos prijateljev, znancev, sosedov, denimo šepetanje
za hrbtom, ignoranco. Pozorni so na nestrpnost drugih, ki se kaže denimo tako, da osebo
z demenco odrivajo iz vrste ali ji kako drugače dajo vedeti, da je v napoto (npr. v banki,
trgovini).
Osebe z demenco ne doživljajo stigme zgolj zaradi demence, temveč se zavedajo, da
že sama starost v družbi ni cenjena. Počutijo se zapuščene. Imajo občutek, da bi lahko
prispevali svoje bogate življenjske izkušnje mlajšim generacijam: »Mi smo imeli kruto življenje, smo morali marsikaj dati v življenju skoz.«. Moti jih nestrpnost do starih ljudi (na
cesti, v trgovini), zato se izogibajo mest, kjer so imeli slabe izkušnje. Pogosto so žrtve
medgeneracijskega nesodelovanja: »Tudi mladi ljudje bi se lahko malo drugače obnašali
do starih ljudi. Zdi se, da znajo včasih biti precej nesramni«.
Ljudje iz socialne mreže kot tudi strokovnjaki zavzemajo pogosto tak odnos do oseb z
demenco kot bi bili otroci. Tovrstno držo kažejo v načinu sporazumevanja z osebami
z demenco (počasen govor, da bi bil čim bolj razumljiv, glasen govor, čeprav oseba z
demenco sliši dobro, uporaba pomanjševalnih besed ipd.), v iskanju zaposlitvenih dejavnosti (barvanje otroških pobarvank, petje otroških pesmi, gledanje risank), kot tudi v
odnosu do oseb z demenco, saj zlahka pozabijo na njihovo osebno identiteto in bogate
življenjske izkušnje. Zasledili smo primer, ko sin mamo z demenco ošteje, ker preveč spi
ali ko polije kozarec soka. Zanimiv je tudi primer svojca, ki je oskrbovalko prosil za bolj
strokoven odnos do njegove mame, ki ima demenco, pa mu je ta odvrnila:«Poštevanko
se pa kar vi z njo pojdite!«
Kljub velikemu številu negativnih zgodb in slabih odnosov, ravnanj do oseb z demenco,
smo identificirali prenekatero dobro izkušnjo, pozitivna spoznanja, dobre prakse. Na slednjih velja graditi nova spoznanja in iskati rešitve za preseganje negativnih in neetičnih
ravnanj.
4 Zaključek
osebo usmerjeno delo pri katerem upoštevamo potrebe osebe z demenco in vseh vključenih v oskrbo osebe z demenco.
Stigma, ki jo zaradi bolezni doživljajo osebe z demenco in njihovi oskrbovalci, v marsičem onemogoča ustvarjanje vzajemne podpore vseh udeleženih v procesu pomoči.
Potrebujemo večjo ozaveščenost o demenci, informiranje skupnosti o značilnostih in
posledicah demence za posameznika in njegovo širšo ter ožjo okolico. Čas je, da začnemo razvijati oblike pomoči, ki so prilagojene potrebam oseb z demenco. Le s tovrstnim
pristopom lahko ustvarjamo s človekom z demenco partnerski odnos, krepimo njegovo moč, udejanjamo prakso, ki je antidiskriminacijsko usmerjena, vključujemo v pomoč
predstavnike uporabnikove socialne mreže in razvijamo pomoč, ki temelji na potrebah
človeka z demenco.
Za zaključek prispevka in obenem začetek uspešnega dela z osebami z demenco navajam besede izkušene poznavalke življenja z demenco, Christne Bryden (2005: 143, 144):
»Ravnajte z nami kot, da nimamo demence in ob naši prisotnosti ne govorite kot da nas
ni tam. Ne kritizirajte, iščite napak in ne zasmehujte nas. Predvsem pa ne delajte namesto
nas. Spoštujte nas in spoznavajte, kako močno se trudimo obvladovati naše življenje.
Osredotočite se na naše sposobnosti, ne pomanjkljivosti. Ravnajte z nami kot z osebami
in nas vključujte v življenje. Spodbujajte nas pri aktivnostih, ki jih imamo radi, saj nam
pomagajo občutiti spoštovanje in nam dajejo občutek, da smo še vedno del družbe.«
5 Literatura
Bryden, C. (2005), Dancing with Dementia: my story of living positively with dementia. London,
Philadelphia: Jessica Kingsley.
Burack-Weiss, A., Brennan, F. C. (1991), Social Work with the Elderly. New York: The Haworth Press.
Jones, G. M. M. (ed.), Miesen, B. M. L. (ed.), Care – giving in dementia. London: Routledge.
Flaker, V., Kresal, B., Mali, J., Miloševič-Arnold, V., Rihter, L., Velikonja, I. (2004), Delo z dementnimi
osebami – priprava modela obravnave oseb z demenco: projekt - sklepno poročilo. Ljubljana:
Fakulteta za socialno delo.
Kitwood, T. (2005), Dementia Reconsidered: the Person comes First. Buckingham, New York:
Open University Press.
Mali, J. (2007a), Socialno delo z osebami z demenco. V: Mali, J. (ur,), Miloševič Arnold, V. (ur.),
Demenca – izziv za socialno delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo (37 – 50).
Mali, J. (2007b), Raziskovanje demence v socialnem delu. Kakov. starost, 10, 4: 25-34.
Mali, J. (2008), Od hiralnic do domov za stare ljudi. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Mali, J. (2009), Sožitje med generacijami kot ga razumemo v socialnem delu : sožitje generacij.
V: Bezjak, S. (ur.). Vloga starejših v sodobni slovenski družbi: zbornik. Ljubljana: Inštitut Hevreka
(70-76).
Thompson, N. (2005), Understanding social work: preparing for practice. Basingstoke, New York :
Palgrave Macmillan.
Van Hülsen, A. (2007), Zid molka. Oblike dela z osebami z demenco na primeru validacije in
drugih novih teorij. Logatec: Firis & CO.
Whitehouse, P. (2008), The Myth of Alzheimer's. What vou aren't being told about today's most
dreaded diagnosis. New York: St. Martin's Grifin ed.
Rezultati raziskovanja življenja oseb z demenco kažejo, da je kvaliteta medčloveških
odnosov osrednja pri oskrbi oseb z demenco. Prav tako je pomembno pozitivno in na
76
77
2.2.3 EKONOMSKI IN PRAVNI VIDIKI STARAJOČE SE DRUŽBE
ZAPOSLOVANJE STAREJŠIH DELAVCEV
dr. Vlado DIMOVSKI, dr. Jana ŽNIDARŠIČ in Judita PETERLIN
Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta
»Vsaka starost prinaša svoje plodove, treba jih je znati pobrati.«
Raymond Radiguet
»Današnji stari ljudje namreč niso takšni stari ljudje včerajšnjega
dne in so drugačni od starih ljudi jutrišnjega dne.«
Elizabeth Mullen
Povzetek
Pojav staranja prebivalstva je posledica upadanja rodnosti, predvsem pa zelo opaznega
podaljševanja pričakovane življenjske dobe. Aktivno staranje dojemamo kot neprekinjeno
udejstvovanje na ekonomskem, socialnem in civilnem področju, in sicer kot nadgradnjo že
doseženega, in ne le kot podaljšanje fizične aktivnosti ostarelih oz. podaljševanje zaposlenosti (Vertot 2010). Ena izmed aktualnih usmeritev sodobne družbe je promocija zaposlovanja
starejših zaposlenih tudi po 65. letu, kar ni enostaven scenarij, saj je možen le, če delavci ostanejo dlje časa produktivni, kar pomeni, da obdržijo svoje sposobnosti in željo delati še naprej
(Žnidaršič, Penger, Dimovski 2010). Z implementacijo aktivne politike staranja se postavi vprašanje, kako se v takšnem turbulentnem delovnem okolju identificirajo starejši delavci in koliko
je v njihovem interesu, da ostanejo na svojih delovnih mestih tudi, ko njihove psiho-fizične
zmožnosti niso več optimalne. Raziskave nakazujejo, da se s starostjo izboljšuje socialna in
emocionalna inteligenca (Goleman 2010), kar pomeni, da so starejši zaposleni dragocen vir
izkušenj, tacitnega znanja in mreženja z vsemi deležniki organizacije.
1 Uvod: Izziv staranja družbe
Staranje prebivalstva terja nepredvideno spremembo orientacije v porazdelitvi starostnih skupin populacije, kar vpliva na bazen delovne sile. Lahko se zgodi, da v bližnji
prihodnosti naša družba ne bo imela zagotovljenih dovolj mladih in usposobljenih delavcev, ki bi nadomestili odhajajoče v pokoj, zato bodo organizacije morale obdržati ali
najeti starejše, kar terja razvoj t.i. managementa starejših zaposlenih (Žnidaršič 2008). Sodobna družba temelji na znanju in terja od zaposlenih v organizaciji ustvarjalnost (Henry
2001; Zhou, Shalley 2008), fleksibilnost, učljivost in željo po napredovanju na osebnostnem in profesionalnem področju.
Delež starejših v Sloveniji (65 let in več) – ki je bil v začetku osemdesetih let 20. stoletja
na ravni 10% - se od leta 1987 stalno povečuje in je leta 2004 že presegel 15%. Po srednji
različici projekcije prebivalstva EUROPOP 2008 naj bi se v Sloveniji delež najmanj 65 let
starih ljudi (65+) med skupnim prebivalstvom do leta 2060 povečal za več kot 16% (na
33,4%) oziroma naj bi se število toliko starih prebivalcev predvidoma povečalo od leta
2008 do leta 2060 s 325.300 na 589.900. Delež najmanj 80 let starih ljudi (80+) med skupnim prebivalstvom pa naj bi se po omenjeni projekciji do leta 2060 povečal s 3,5% na
78
14,1% oziroma z 71.200 na 249.500 prebivalcev (Vertot 2010, 4). Svetovni trend staranja
kaže, da bo število ljudi, starejših od 60 let, doseglo 2 milijardi do leta 2050, kar bi pomenilo 217% porast od sedanje ravni (Zhang 2008). Slovenija je med državami članicami EU27 po povprečni starosti državljanov ob prestopu iz delovne aktivnosti v upokojitev na
prvem mestu (pri starosti 56,2 leta), medtem ko se v povprečju najpozneje upokojujejo
na Irskem (pri starosti 64,6 leta; Vertot 2010, 36). Iz povedanega sledi, da je vprašanje zadrževanja starejših na njihovih delovnih mestih zelo aktualna skrb med kadroviki v slovenskih organizacijah, saj bosta razvoj in prosperiteta organizacij v prihodnosti v veliki meri
temeljila na starejših zaposlenih, ki jih bo treba zato bolj ustrezno vključevati v delovno
okolje (Žnidaršič, Dimovski 2009).
Staranje spreminja in vpliva na življenje posameznikov kot tudi na narodna gospodarstva po vsem svetu. Staranje zaznamuje življenje z več vidikov, saj spreminja družbeno,
ekonomsko, politično, kulturno, psihološko in mentalno delovanje ljudi. Stara se tudi delovna sila, zato prihaja do pomanjkanja mlajših delavcev. Staranje prebivalstva pomeni,
da bomo potrebovali več zdravstvenih in socialnih storitev, kar bo dodatno spodbudilo rast storitvenega sektorja. Javne in zasebne organizacije, ki bodo ponujale potrebne
storitve, bodo postale veliki delodajalci, ki bodo zopet povpraševali po delu. Smiselno
je pričakovati, da se bodo na trg dela vključevali starejši in nudili storitve oskrbovanja
pomoči potrebnim v isti starostni skupini, kot ji pripadajo sami. Obstaja tudi pričakovanje
problema, da bo staranje prebivalstva v državah v razvoju povezano z revščino, saj bodo
starejši prisiljeni delati, da si bodo zagotovili sredstva za bolj ali manj kakovostno starost,
kar postavlja zaposlitev starejših v takih pogojih kot absolutno nujnost (Žnidaršič 2008).
2 Izziv za management starejših sodelavcev
V letu 2009 je bilo v Sloveniji povprečno 538.455 upokojencev (Vertot 2010, 38). Upoštevajoč naraščajoče število ljudi, ki se približujejo upokojitvi, se je pojavila vsesplošna
skrb glede družbeno-ekonomskih posledic množičnega izstopa iz delovnega okolja. Primanjkljaj delovne sile dviga skrb za dobrobit celotne družbe, zato se v javnosti pojavljajo
številne rešitve problema staranja družbe. V ZDA (Zhang 2008) se pojavljajo usmeritve
k zaposlovanju imigrantov, ki bi nadomestili odhajajočo delovno silo, kar pa je kontroverzno in politično težko izvedljivo. Bolj specifične rešitve so usmerjene v lajšanje ovir, s
katerimi se starejši delavci srečujejo na delovnem mestu, kot so plačne stimulacije, stroški
zdravstvenih uslug in mobilnost na delovnem mestu ter transportne možnosti. Tele-delo
in delo na domu sta dve izmed možnosti povečevanja participacije starejših na trgu dela,
vendar to nista celostni rešitvi, ki bi lahko odpravili primanjkljaj delovne sile v prihodnosti.
Holističen pristop k problemu zadrževanja in ravnanja s starejšimi sodelavci na delovnem
mestu je t. i. management starosti, ki je razvijajoče se področje ravnanja z ljudmi pri
delu (Boxall, Purcell, Wright 2007; Armstrong 2006) in z organizacijskega vidika posega
na ekonomsko področje zagotavljanja konkurenčnosti (Kuczmarski 1996) in dolgoročne
prosperitete ter pripomore k blaginji posameznika in omogoča dolgoživo družbo prihodnosti. Izzive managementu starosti prinašajo demografske in družbene spremembe,
kot so: (1) grožnja državi blaginje, pri kateri je prisoten dvojni učinek: zgodaj upokojeni ne
plačujejo več v državno blagajno ter hkrati vse bolj množično in dlje prejemajo pokojnino; (2) strukturne spremembe v življenjskem ciklu, kjer ločnice med obdobji šolanja, dela
79
in upokojitve izginjajo ob siceršnjem vse daljšem obdobju šolanja, vse krajšem obdobju
zaposlitve in vse daljšem obdobju preživljanja pokoja – hkrati pa obstaja t. i. zaposlitveni
paradoks, ko se življenjsko pričakovanje podaljšuje, obdobje zaposlitve pa krajša; (3) ni
biološko utemeljenega razloga za zgodnje zapuščanje delovnega življenja ob zakonsko
postavljeni kronološki starosti (Žnidaršič 2008). Delodajalci in še posebej strokovnjaki ter
raziskovalci na kadrovskem področju (Boxall, Purcell, Wright 2007; Armstrong 2006) so
v položaju, ko morajo razmisliti o strategijah, ki bi pozitivno vplivale na podaljševanje
delovne dobe zaposlenih, tako da bi le-ti dlje časa obdržali delovne sposobnosti in bili
pripravljeni dlje časa aktivno delati. Nekateri delavci bi se upokojili kasneje, če bi jim delodajalec zagotovil fleksibilen delovni čas ali manj delovnih tednov v letu, boljše plačilo ali
izboljšanje pokojnine, spet nekateri zaradi zdravstvenih težav teh možnosti ne bi mogli
udejanjiti. Alternativni delovni pogoji so ključna usmeritev za zadržanje starejših delavcev v organizacijah.
Koncept managementa starejših sodelavcev (Žnidaršič 2008) je odgovor na pet trendov,
in sicer: na staranje delovne sile, na vse večjo raznolikost zaposlenih, na preobrat gospodarstev k informacijam in storitvam, na tehnološke inovacije, ki preoblikujejo delovna
mesta in na globalizacijo. V ožjem pomenu management starejših sodelavcev razumemo kot načrtovanje in udejanjanje strategije aktivnega staranja na ravni organizacije, ki
se osredotoča na zadovoljevanje potreb starejših zaposlenih, na zadržanje starejših zaposlenih v delovnem procesu in na podaljšanje njihovega aktivnega življenja. Širše management starosti razumemo kot koncept oblikovanja perspektiv in strategij sodobne
družbe, ki bo morala zapletene naloge družbe z velikim deležem starega prebivalstva
obvladovati celovito na individualni, organizacijski in družbeni ravni.
Posledice staranja: Demografski, družbeni in ekonomski trendi kot prožilci ukrepanja
INDIVIDUALNA
RAVEN
vprašljivo zdravje, funkcionalne zmožnosti, delovna zmožnost, negotovost zagotavljanja
ekonomske blaginje v starosti, nezaposlenost, (padajoča) delovna motivacija, kompetence
in izkušenjska znanja, socialna izključenost, (po)upokojitvena depresija, novi življenjski cikel,
ciklični potek faz znotraj obdobja delovnega življenja posameznika, nova medgeneracijska
razmerja, nov pogled na delo, starost in življenje
ORGANIZACIJSKA RAVEN
starajoča se delovna sila, produktivnost, pomanjkanje delovne sile, izguba znanj, izkušenj,
veščin, izguba mentorjev, trenerjev, potrebe po raznolikosti, ki jih narekujejo spremembe na
trgu, poslovni razlogi (projekti, stiki in osebne povezave s partnerji, absentizem), iskanje konkurenčnih prednosti, delovno okolje, organizacijska kultura
DRUŽBENA
RAVEN
demografski trendi, stališča do dela in upokojevanja, upokojitvena starost, delovna nezmožnost, spremembe na trgu dela, nova medgeneracijska razmerja, nova definicija starosti, novi
življenjski cikel, starostno/zaposlitveni paradoks, povečevanje stopnje celotne demografske
odvisnosti, nedopustnost starostne diskriminacije, pritiski na izdatke države blaginje
Tabela 1: Vzvodi za management starosti (Vir: Žnidaršič 2008, 7).
3 Management starejših sodelavcev v družbi znanja
Management starosti (Žnidaršič 2008; Žnidaršič, Dimovski 2009; Žnidaršič, Penger, Dimovski 2010) se dopolnjuje z ostalimi najsodobnejšimi managerskimi disciplinami, kot na
primer z managementom učenja in znanja (Dimovski, Penger, Škerlavaj, Žnidaršič 2005;
Jashapara 2004; Matthews, Ross 2010; Potočan, Mulej 2009), zato predstavlja enega od
gradnikov človeškega kapitala organizacije, hkrati pa udejanjanje modela aktivnega sta80
ranja vključuje aktivnosti za ustvarjanje in povečevanje najbolj redkega in najtežje dosegljivega kapitala, kot je intelektualni, socialni in pozitivni psihološki kapital (Dimovski,
Penger, Peterlin 2009), ki organizacijam omogoča doseganje trajnih konkurenčnih prednosti (Kuczmarski 1996) ter posledično gradi dolgoročen uspeh organizacije.
V ekonomiji znanja so fizične zmožnosti, ki so potrebne za zadržanje delovne sile, manj
pomembne, kot v industrijski dobi, zato so starejši delavci v ekonomiji znanja dobro
pozicionirani za nadaljevanje podjetniške poti po upokojitveni fazi, saj so njihova delovna mesta in zmožnosti osnovane na procesiranju informacij, ustvarjalnih nalogah in
komunikaciji. Napredna tehnologija, vključno z internetom, olajšujejo delo na daljavo.
Starejši delavci so bogati z izkušnjami, znanjem, poznanstvi in zrelostjo, kar jim daje pred
mlajšimi generacijami prednost v podjetniškem okolju. Starejši delavci so skupina, ki je
s samozaposlitvijo lahko visoko produktivna in ustvarja delovna mesta - ne le zase ampak tudi za mlade generacije na trgu dela. Podjetništvo je ena izmed možnih in perspektivnih načinov obdržanja starejših v delovnem okolju. Statistike (Zhang 2008) kažejo,
da je samozaposlenih več starejših kot mlajših delavcev in da je število starejših, zrelih
podjetnikov v porastu.
Samozaposlitev nudi starejšemu delavcu številne prednosti, ki nam lahko nudijo odgovor,
zakaj je trend v porastu: lastništvo podjetja nudi starejšemu posamezniku več fleksibilnosti, kar pomeni, da lažje upravlja s svojim zdravstvenim stanjem in izvaja druge vloge
v tretjem življenjskem obdobju, kot so vloge skrbnika za otroke in vnuke ter ima tudi več
časa za prosti čas in aktivno preživljanje le-tega. Samozaposlitev je lahko za starejšega
delavca tudi oblika samoaktualizacije, kar sproža občutek opolnomočenja, optimizma,
(za)upanja, miselne prožnosti in samozavesti, kar so vse elementi pozitivnega psihološkega kapitala posameznika (Dimovski, Penger, Peterlin 2009). Sodeč po Nordenmark in
Strandh (1999) brezposelnost vpliva - ne le na finančno stanje posameznika, ampak tudi
na njegovo psiho-socialno stanje.
Management starosti (Žnidaršič 2008) predpostavlja odkrivanje in razumevanje problematike, ki se nanaša na starejše delavce, s poudarkom na novih metodah in možnostih
zaposlovanja, na stalnem odkrivanju potreb po dopolnjevanju obstoječih in pridobivanju novih znanj zaposlenih ter na vzdrževanju zaposljivosti. Izziv sodobnemu kadroviku
je vsekakor tudi ohranjanje motivacije in nagrajevanje različnih starostnih skupin v organizaciji. Starejšega delavca mora delovno okolje ustrezno nagovoriti oziroma stimulirati,
da le-ta ostane delovno aktiven. Na prvi pogled se zdi zamisel, da bi nekdo delal dlje, kot
je potrebno, neumestna, saj je upokojitev v slovenski kulturi večinoma videna kot izhod
iz trga dela in nagrada za dolgoletno delo. Odločitev o podaljšanju delovnih obveznosti
je torej vedno zelo kompleksne narave in ni odvisna le od finančnih potreb starejšega
delavca. Starejši delavci pri odločanju upoštevajo tudi zdravstveni, socialni in psihološki
vidik podaljševanja zaposlitve, saj so mnogi v letih zaposlitve stkali trdna prijateljstva in
poznanstva, ki jih vežejo na delovna mesta. Edini način, da kadroviki dojamejo razloge za
ali proti podaljševanju zaposlitve starejših, je z uspešno komunikacijo, kjer le-ti v odnosu
zaupanja izrazijo svoje preference in razloge svojih odločitev, ki so lahko v (ne)zanimivem delu, dobri/slabi plači, (ne)možnostih osebnega in profesionalnega napredovanja,
ali osebni (ne)zvestobi organizaciji.
81
4 Sklep
V Sloveniji se staranje prebivalstva stopnjuje, in to se bo nadaljevalo tudi v prihodnje,
zato je pomembno čim prej poiskati čim več ustreznih načinov za čim bolj smiselno
uporabo potencialov vedno številčnejše tretje generacije (Vertot 2010, 55). Raziskovalci
(Lackey 2008; McIntosh 2001) potrjujejo, da so splošno gledano, starejši zaposleni: bolj
poučeni o strategijah podjetja, bolj strastni in navdušeni za delo, saj ga delajo, ker v njem
uživajo, manj izostajajo z dela, so fleksibilni in odprti za spremembe navkljub prevladujočemu stereotipu o njihovi naravnanosti k stanju status quo, se radi učijo, nimajo težav
s transportom, so pripravljeni sprejeti odgovorne naloge in imajo malo nesreč pri delu.
Sirota (v Lackey 2008) je ugotovil, da ima generacija tradicionalistov (starejši od 63 let) v
primerjavi z ostalimi generacijami najvišje zadovoljstvo z delodajalci, so najbolj pripravljena generacija v smislu truda, ki ga vložijo v dobrobit organizacije, so najbolj ponosni
na svojo organizacijo, čutijo, da so dovolj nagrajeni za delo in od vseh generacij so najbolj zadovoljni z izrabo njihovih sposobnosti in veščin.
Demografski, družbeni in ekonomski trendi, ki delujejo kot vzvodi ukrepanja na individualni, organizacijski in družbeni ravni ter oblikujejo skupne evropske strateške usmeritve razvoja družbe z velikim deležem starega prebivalstva, narekujejo potrebe po večji
vključenosti (zlasti v smislu zaposlenosti) starejših, kar zagotovimo s celostno zasnovanim managementom starosti – z udejanjanjem strategije aktivnega staranja, ki povezuje ukrepe tako na individualni, organizacijski in družbeni ravni (Žnidaršič 2008, 329). V
prihodnosti predvidevamo redefinicijo managementa starosti (Žnidaršič 2008), in sicer v
smeri, da bo vključeval vse bolj celostni in vseživljenjski pristop. Če se omejimo zgolj na
organizacijsko raven, naj bi se management starosti izvajal skozi celotno obdobje delovnega življenja posameznika – načelo starostne nevtralnosti. Vizija managementa starosti
(Žnidaršič 2008) je namreč koncept dualnega načela, saj ob predpostavki, da bi se na
začetku management starosti izvajal bolj ali manj kot adaptivno-kurativni ukrep, dualno
načelo udejanjanja predpostavlja vzdrževanje delovne zmožnosti skozi celotno obdobje
ekonomske aktivnosti posameznika – proaktivno-preventivni pristop, hkrati pa bi šlo še
vedno za približevanje specifičnim potrebam starejših delavcev.
Delodajalci bodo morali v prihodnosti opustiti stereotipski pogled na starejše delavce
in se ozavestiti, da zaposlena starejša oseba zaradi staranju značilnih specifičnosti, dodatnih zahtevanih usposabljanj in investicij v znanje ne pomeni zgolj strošek na krajši rok,
temveč dodano vrednost ter gonilno silo konkurenčnosti in produktivnosti organizacije dolgoročno gledano. Čeprav v turbulentnem okolju sodobne ekonomije znanja in hitrih
sprememb tehnološkega cikla, produktivnost in delovni rezultati načeloma negativno
korelirajo s starostjo, so v mnogih primerih starejši zaposleni enako produktivni kot mlajši
sodelavci. Starejši zaposleni so uspešni zlasti v poklicih, pri katerih se zahteva delovne
izkušnje, sposobnost navezovanja medosebnih odnosov, komunikacijske spretnosti in z
leti pridobljeno modrost.
Boxall, Peter, Purcell, John, Wright, Patrick (2007): The Oxford Handbook of Human Resource
Management. Oxford: Oxford University Press. 658 str.
Dimovski, Vlado, Penger, Sandra, Peterlin, Judita (2009): Avtentično vodenje v učeči se
organizaciji. Ljubljana: Planet GV. 253 str.
Dimovski, vlado, Penger, Sandra, Škerlavaj, Miha, Žnidaršič, Jana (2005): Učeča se organizacija:
ustvarite podjetje znanja. Ljubljana: GV Založba. 371 str.
Goleman, Daniel (2010): Socialna inteligenca: nova veda o odnosih med ljudmi. Ljubljana:
Mladinska knjiga. 390 str.
Henry, Jane (2001): Creativity and Perception in Management. London: Sage Publications. 208 str.
Jashapara, Ashok (2004): Knowledge Management: An Integrated Approach. Harlow: Pearson
Education Limited: Prentice Hall Financial Times. 324 str.
Kuczmarski, Thomas D. (1996): Innovation: Leadership Strategies for the Competitive Edge.
Lincolnwood: NTC Business Books. 210 str.
Lackey, Susan (2008): Older Workers are Enthusiastic but Might Be Overlooked. HR Magazine
(April).
Matthews, Bob, Ross, Liz (2010): Research Methods: A Practtical Guide for the Social Sciences.
Harlow: Pearson Education Limited. 490 str.
McIntosh, Barbara (2001): An Employer's Guide to Older Workers: How to Win Them Back and
Concince Them to Stay. Washington D. C.: U.S. Department of Labor, Employment and Training
Administration. Area: Human Resource Management. 41 str. Dosegljivo na: http://63.88.32.17/
Seniors/other_docs/EmplGuide.pdf, 1. 10. 2010.
Nordenmark, Mikael, Strandh, Mattias (1999): Towards a sociological understanding of mental
well-being among the unemployed: The role of economic and psychological factors. Sociology,
33, 577-597.
Potočan, Vojko, Mulej, Matjaž (2009): How to Improve Innovativeness of Small and Medium
Enterprises. Management: Journal of Contemporary Management Issues, 14, 1, June 2009, str.
1-20.
Vertot, Nelka (2010): Starejše prebivalstvo v Sloveniji. Statistični urad Republike Slovenije. 61. str.
Dosegljivo na: www.stat.si/pub.asp, 1.10.2010.
Zhang, Ting (2008): Elderly Entrepreneurship in an Aging US Economy: It's never too late. Series
on Economic Development and Growth, Vol. 2. New Jersey: World Scientific. 284 str.
Zhou, Jing, Shalley, Christina E. (2008): Handbook of Organizational Creativity. New York:
Lawrence Erlbaum Associates: Taylor&Francis Group. 393 str.
Žnidaršič, Jana, Penger, Sandra, Dimovski, Vlado (2010): »Should I stay or should I go«: The Role of
Communication in Striving to Retain Older Employees. The European Applied Business Research
(EABR) Conference Proceedings, June 7-10, 2010, Dublin, Ireland. Dosegljivo: http://www.
cluteinstitute.com/proceedings/2010_Dublin_EABR_Articles/Article%20473.pdf, 1. 10. 2010.
Žnidaršič, Jana, Dimovski, Vlado (2009): Retaining Older Workers: Fields Of Action – Constituting
Comprehensive Age Management Model. The Journal Of Applied Business Research, 25, 4, July/
August 2009, str. 85-98.
Žnidaršič, Jana (2008): Management starosti: organizacijski model aktivnega staranja: doktorska
disertacija. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 362 str.
5 Literatura:
Armstrong, Michael (2006): A Handbook of Human Resource Management Practice, 10. izdaja.
London: Kogan Page. 982 str.
American Association for Retired Persons: Elizabeth Mullen. Dosegljivo na: http://www.aarp.org/
work/job-hunting/info-05-2008/job_tips_for_50plus_workers.html, 1. 10. 2010.
82
83
PODJETNIŠTVO V TRETJEM ŽIVLJENJSKEM OBDOBJU ALI PODJETNIŠKO OKOLJE
ZA PODJETNIŠKO VKLJUČEVANJE STAREJŠIH
Zineta VILMAN
Odbor za projektno in ekspertno dejavnost
V razvitem svetu, kamor sodi tudi Slovenija, se soočamo z demografskimi trendi, katerih
poglavitna značilnost je: premalo mladih in vse večje število starejših od 65 let. Razloge
poznamo: nizka rodnost (1,20 otroka na žensko) in dolgoživost kot posledica višjega standarda, boljše prehrane in boljšega zdravstvenega varstva.
1 Generacija +50 – psihološki in socialni profil
Povojna generacija se je že upokojila, »baby boom« generacija pa se na upokojitev pripravlja. Obe generaciji se »ponašata« s cca 32.000 otrok letno, generacije, ki jih bodo
nasledile pa dosegajo manj kot polovico te številke. Po »idealnem« scenariju bo Slovenija
že po letu 2015 (ali celo prej) potrebovala tujo delovno silo, ker bo domače preprosto primanjkovalo. Sočasno bodo delovna mesta zasedali v povprečju vse starejši delavci. Ker
resnično življenje, ki ga je v vsej surovosti razgalila t.i. »finančna kriza«, ne sledi »idealnim«
scenarijem, se danes soočamo z:
• brezposelnostjo ali prekarno zaposlitvijo mladih,
• pospešenim odpuščanjem delavcev starejših od 55 let (velikokrat je ta meja še nižja in
se suče okrog 50 let), zato bomo v nadaljevanju govorili o generaciji +50.
Zdi se namreč da so 50-ta prelomnica v odnosu delodajalec – delojemalec, ki se kaže v
nezainteresiranosti menedžmenta za nadaljnje izobraževanje zaposlenih +50 po načelu
vseživljenjskega učenja. Prav tako večina vodilnih ne kaže pripravljenosti, da bi razbila
stereotipe v zvezi s starejšimi zaposlenimi in so le to (pre)večkrat predmet šikaniranja in
mobinga in prvi na seznamu za odpuščanje (največkrat brez odpravnin). Vse to ni travma
le za posameznika, temveč načenja celotno družbeno tkivo, saj se je takšen način »povečevanja konkurenčnosti gospodarstva« uveljavil kot sistemska rešitev s tihim soglasjem družbenih odločevalcev. Res, da se v zadnjem času skuša obstoječe stanje preseči
predvsem z uveljavitvijo malega dela in socialnega podjetništva, vendar bo treba storit
še veliko, da bi lahko želi prve rezultate spremenjenih, a družbeno še ne sprejetih politik.
Pa poglejmo s čim vse se danes sooča posameznik, ko se bliža petdesetim ali ta prag že
prestopi in kako ravna družba?
2 S čim se sooča posameznik +50 v tem prelomnem obdobju?
Največkrat je že dosegel pomembne cilje in uresničil mnoge načrtovane naloge, zato se
lahko pojavi občutek, da je vrh dosežen in ga čaka le še pot navzdol. Sooči se s sindromom
»praznega gnezda«, ko otroci odidejo, lahko se pojavijo tudi problemi z zdravjem. Poleg
tega zazna spremembe v ravnanju okolja, ki ga odriva na »stranski tir« in mu daje vedeti,
da je čas za novo generacijo. V takšnem položaju se prav lahko pojavita nezadovoljstvo in
nemir. Po drugi strani pa je prav to obdobje izjemno pomembno v osebnem razvoju posameznika tudi v pozitivni smeri. V tem obdobju doseže posameznik zrelost, ki mu omogoči
kakovosten nov pogled na življenje, na odnose med ljudmi in na svet. Čeprav se lahko
sooča s poveličevanjem mladosti, kategorije kot so ustvarjanja, ljubezen in upanje pogosto
dobijo novo in višjo vsebino šele v tem obdobju. To obdobje lahko pomeni moralni, ustvarjalni in duhovni vzpon posameznika, ki kljub težavam za vselej osmisli njegovo življenje.
84
Tudi obdobje ob upokojitvi zahteva veliko življenjsko preusmeritev, na katero marsikdo
ni pripravljen in mora zato na novo osmisliti svoje življenje ter v življenjski bilanci na novo
ovrednotiti izpolnitev svojih potencialov in smiselnost v ustvarjanju in vzpostavljanju
socialnih in delovnih odnosov. Vse našteto pa so atrubuti, ki nakazujejo na smiselnost
spodbujanja in načrtnega ustvarjanja takšnega podjetniškega okolja, ki bo v večji meri
privabil populacijo, ki velja v naši družbi že za »odpisane«. Da bi bili pri tem uspešni, je treba več storiti na promociji podjetništva in jasneje spregovoriti o tem, kaj razumemo pod
pojmom podjetništvo, kdo je lahko podjetnik, kakšne so njegove temeljne značilnosti,
kaj posameznik od podjetništva lahko pričakuje ter nakazati smeri razvoja podjetniških
področij. Še posebej je nujno spregovoriti o tveganjih povezanih s podjetništvom, saj je
generacija +50 manj nagnjena k tveganju, ker je bila vzgojena v drugačnem družbenem
sistemu in goji drugačne vrednote: visoka etičnost in morala, varnost, solidarnost, odrekanje v korist skupnosti, odgovornost.
3 Podjetništvo
Preden odgovorimo na vprašanja, ali in kdo sploh je lahko podjetnik in katere so njegove
poglavitne lastnosti ter o primernosti podjetništva za generacijo +50, moramo najprej
ugotoviti, kaj razumemo pod pojmom podjetništvo. Na kratko bi lahko rekli, da je podjetništvo izbira življenjske poti in način obnašanja ter pomeni zaznavanje in izkoriščanje
priložnosti in inovativnost v ustvarjanju novega in izboljševanju starega ter je povezano s
tveganjem. Podjetniški proces ima v nasprotju s splošnim prepričanjem svoje zakonitosti
in elemente, ki jih bomo podrobneje spoznali v nadaljevanju.
3.1 Podjetniški proces
Za podjetniški proces so potrebni trije dejavniki: podjetnik, priložnost in sredstva. Govorimo o štirih zaporednih korakih sodobnega koncepta modela podjetniškega ustanovitvenega procesa:
• oblikovanje podjetniškega namena, ki predstavlja osredotočanje in motivacijo
podjetnika, da sledi cilju,
• iskanje in odkritje priložnosti je proces v katerem podjetnik opredeli privlačne
priložnosti,
• odločitev za akcijo je opredelitev potrebnih sredstev za izkoriščanje priložnost,
• ustanovitev novega podjetja so aktivnosti povezane z izkoriščanjem priložnosti.
Nujna pa je tudi proaktivnost za uresničevanje modela podjetništva. Med elemente podjetniškega procesa prištevamo: okolje za podjetništvo, podjetniško priložnost in potrebna
sredstva, podjetnika in njegove lastnosti. Predvsem pomembno je okolje, ki ga tvori skupek pogojev, določenih od zunaj, ki se jim mora organizacija prilagoditi. To so kultura in
družbene norme.
3.2 Kdo je podjetnik?
Podjetnikom so skupne nekatere osebnostne lastnosti, med njimi pa so najpomembnejše: potreba po dosežkih, samodisciplina in učinkovitost, nagnjenost k tveganju; visoka raven zaznane, vztrajnost in razvit socialni čut. Znajo tudi ustvariti navdušenje med
zaposlenimi ter ohranjati komunikacijo in vzpostaviti zaupanje. Pogosto imajo delovne
izkušnje, ki jih prenesejo v podjetniške »vode«. Poleg tega se podjetniki pogosteje kot
85
drugi ljudje počutijo krive zaradi preteklih neuspehov, ki si jih razlagajo kot zamujene
priložnosti. Večkrat se tudi poglobijo v natančno in konstruktivno razmišljanje ter imajo
visoko čustveno intenzivna razpoloženja. Čutijo obvezo do priložnosti in zato nadaljujejo
z investiranjem časa, truda ali denarja. Za podjetnika je še posebej pomembno okno
priložnosti. Gre za čas, ki je na voljo za uresničitev in izvedbo priložnosti. Ko je podjetnik
prepričan, da je odkril podjetniško priložnost ima navadno le omejen čas, da bo priložnost izpeljal, zato je ključno, preden jo izpelje, da preveri ali je priložnost res ugodna.
Včasih je okno priložnosti odprto le kratek čas, zato je bolje da se takoj loti akcije in ne
izgublja časa z temeljitimi pripravami, preden se okno zapre.
Podjetniške priložnosti razvrščamo po:
• kraju nastanka priložnosti - nastanejo na različnih mestih proizvodne verige, gre za
odkritje novih trgov, odkritje novih surovin, novih metod proizvodnje, novih načinov
organiziranja proizvodnega procesa, novih proizvodov in storitev itd.,
• po viru podjetniških priložnosti - lahko je informacija nova na trgu, lahko pa je zaradi
pomanjkanja informacije prišlo do priložnosti. Zunanje spremembe lahko povzroči
tudi država z svojo politiko in odločanjem o gospodarskih dejavnostih. Družbene in
geografske spremembe ter novo znanje prav tako predstavljajo pomemben element
podjetniških priložnosti (starejši segment, baby boom),
• ponudba ali povpraševanje na trgu - ponudba – zaradi spremembe proizvodnih
procesov, spremembe materialov; povpraševanje – sprememba preferenc kupcev,
okusov, mode,
• izboljšave ali dobiček - izboljšave so posledica izboljšanja produktivnosti in prinašajo
širšo družbeno korist Od nje pridobijo vsi udeleženci na trgu. Pričakovani dobiček
tudi sproža podjetniško aktivnost.
• potrebna sredstva so fizična opredmetena sredstva: tehnologija, lokacija, zaposleni,
izobrazba ter organizacija (struktura in procesi).
3.3 Sociološki vidiki podjetništva
Za odločitev o ustanovitvi lastnega podjetja sta zelo pomembna pripadnost določeni
družbeni skupini in vpliv družbenih dejavnikov. Le-ti lahko silijo ljudi v podjetništvo (ang
push) ali spodbujajo ljudi za podjetništvo (ang. pull). V protestantskih časih je veljala teza,
da so nosilci podjetništva tiste družbene skupine, ki so odrinjene od glavnega dela, kot
npr. verske skupine (Sikhi, Židje), imigranti in narodnostne manjšine, ženske. Podjetništvo
spodbujajo negativni pritiski in življenjski preskoki, kamor prištevamo outsiderstvo (verske manjšine), nezaposlenost, nezadovoljstvo z delovnim mestom, kriza srednjih let ali
ločitev, vojska, šolanje, zapor. Spodbuda podjetništvu pa so tudi pozitivni pritiski in spodbude kot npr. družinska tradicija, karierni cilj, izobrazba, izkušnje, partner, mentor, investitor, kupec. Danes upoštevamo tudi vpliv okolja in družbenih mrež na podjetništvo, kar
pomeni da boljše podporno okolje pomeni več podjetništva. Zato velja, da z graditvijo
podporne infrastrukture (npr. podjetniški inkubatorji, centri inovativnosti in odličnosti)
gradimo pozitivno družbeno klimo za razvoj podjetniške dejavnosti in vanjo vključujemo vse družbene skupine. Podjetništvo je tesno povezano z mreženjem med samimi
podjetji in s širšimi družbenimi mrežami. To so vsi kontakti in formalne ter neformalne
povezave z drugimi ljudmi in so poglavitnega pomena pri prelevitvi pasivne zamisli v
aktiven proces. Pravzaprav mreže predstavljajo enega od glavnih dejavnikov uspešne
86
realizacije zamisli in so pogosto tudi glavni vir zamisli za ustanovitev novega podjetja.
Populacija +50 je tu v veliki prednosti, saj je večinoma že zgradila družbeno mrežo na
vseh ravneh in jo lahko s pridom izkoristi.
3.4 Tveganje
Ljudje si želimo varnosti in se neradi izpostavljamo (pre)velikemu tveganju. Tveganje je
verjetnost, ki je matematično izračunljiva. V podjetništvu obstaja tveganje, vendar ga lahko s pomočjo izkušenj in ob dobri pripravi in poznavanju trga zmanjšamo na sprejemljivo
raven, kar pomeni, da se projektov, ki se jih sicer ne bi lotili, lotimo prej. Za populacijo
+50 je treba ustvariti takšno podporno okolje, ki bo omogočilo sprejemljivo tveganje, saj
mora biti naš cilj predvsem vključitev posameznika v proces družbenega ustvarjanja in
blaginje. Zato se je treba izogniti ali omiliti negativne posledice podjetništva, kar pa velja
za vse družbene skupine enako.
3.5 Je podjetništvo priložnost le za mlade?
Ker družba podjetništvo zaznava v negativnem kontekstu kot dinamično dejavnost povezano z velikimi tveganji, ga nehote uvršča med dejavnosti, ki so primerne le za mlade.
Vendar tudi med mladimi navdušenje za podjetništvo upada in o podjetniški karieri razmišlja vse manj mladih in sploh manj ljudi kot pred leti. Zato se postavlja vprašanje, kdo
sploh odpiral nova delovna mesta in plačeval prispevke? Vključitev mladih v podjetniško
okolje je danes zahtevna naloga, predvsem ker mladi nimajo zadosti delovnih izkušenj,
ritmi pa so hitri in večkrat se je potrebno soočati s težkimi odločitvami. Mladi še nimajo zgrajenih vseh socialnih omrežij, zato je podjetniška pot zanje lahko precej težka. Po
drugi strani pa predstavljajo mladi pomemben človeški vir, predvsem glede inovativnih
idej, ki jih lahko doprinesejo v podjetja na čezmejnem območju. Pomembno je torej
vključiti mlade v podjetniško okolje, poleg tega pa tudi spodbuditi v njih zanimanje, da
bi v prihodnosti lahko sami postali podjetniki. Mladi imajo več znanj in priložnosti za
ustanavljanje visoko tehnoloških podjetij in podjetij, ki se ukvarjajo s komunikacijskimi
tehnologijami. Vlečejo jih zgledi ustanoviteljev Facebooka in Twitterja, ki so postali njihov
vzor. Po drugi strani pa predstavlja vključevanje starejših v isto ali prilagojeno podporno
okolje nov izziv pred katerim je naša država.
4 Podjetništvo v tretjem življenjskem obdobju
Zdi se, da znanje in izkušnje ter morebitni podjetniški potencial starejših od 50 let v tej
državi nikogar ne zanimajo. Vsaj javno mu nihče ne posveča pozornosti, čeprav se po
predvidenih spremembah pokojninske zakonodaje delovno aktivno obdobje podaljšuje.
Starejše vidimo kot odslužen del populacije, ki naj le še prispeva v pokojninsko blagajno
dokler lahko, nihče pa ne posveča poznosti temu, da je ravno ta del populacije največkrat prvi na seznamu za odpuščanje. Prav takšno stanje pa je priložnost za zasuk v miselnosti in ravnanju vseh družbenih akterjev.
Kaže, da nas bodo razmere privedle do novega podjetniškega zagona, za katerega pa ne
bodo zaslužni mladi, temveč ljudje, ki so stari okrog petdeset let ali več. To se že dogaja
v Ameriki, kjer je znatno višji delež novoustanovljenih podjetij v kategoriji od 55 do 64
let. Pričakujemo, da se bo ta trend prenesel tudi v naše družbeno okolje in da bo še naraščal predvsem zaradi krize, ki je praktično odpravila vseživljenjsko zaposlitev, povečala
87
brezposelnost in socialno ranljivost, podaljšuje pa se tudi življenjska doba. Poleg tega
nove tehnologije pospešujejo odločitve za podjetništvo v srednjih in zrelejših letih, saj
poslovanje na daljavo občutno olajša komunikacijo. Ne moremo seveda pričakovati, da
bodo ljudje pri petdesetih vstopali v podjetništvo z enako energijo kot mladi, saj jih odlikujejo drugačne karakteristike. Bodo pa lahko unovčili akumulirano znanje, izkušnje in
obstoječe socialne mreže. Poleg samozaposlitve je mogoče, da bodo ustvarili tudi novo
delovno mesto vsaj za ljudi iz ožjega socialnega kroga. Nekateri pa bodo na takšen način
uresničili izziv ali mladostne sanje.
Po drugi strani pa je danes veliko starejših delavcev, seniorjev, ki niso več redno zaposleni,
imajo pa veliko izkušenj na specifičnih področjih in še vedno dovolj volje do dela in energije. Zato bi bilo smiselno v okviru vzpostavljenih institucij (JAPTI) ustvariti podatkovno
bazo starejših oseb, ki so še na razpolago za nudenje specifičnega znanja v podjetjih kot
zunanji strokovnjaki in objaviti ta seznam na spletni strani, da bi prišlo do izmenjave med
ponudbo in povpraševanjem po specifičnih profilih med podjetji in starejšimi zunanjimi
strokovnjaki. Ta projekt pa je nujno tudi internacionalizirati. Starejši strokovnjaki bodo
tako tudi vključeni v podjetniško okolje kot mentorji (tutorji) mladim, ki bodo prišli na
delovno prakso v posamezna podjetja glede na dolgoletne izkušnje, ki jih imajo tako na
specifičnih delovnih področjih kot pri upravljanju poslovnih procesov in virov.
usmerjenim podjetjem in ustanavljanje podjetniških inkubatorjev, ki pomembno prispevajo k ustanavljanju novih podjetij. Priznati je treba, da se država zelo trudi pri vzpostavljanju institucionalnih okvirov, saj je že leta 2004 sprejela Zakon o podpornem okolju za
podjetništvo, v katerem je določila inovativno in finančno kolje ter predvidene ukrepe
za spodbujanje podjetništva (mikrokrediti, garancije in subvencije obrestnih mer). Manj
pa je storjenega za promocijo podjetništva kot priložnosti in zanimivega načina življenja,
ki odpira nove perspektive, čeprav se je k temu zavezala v svoji strategiji socialne zaščite
in socialne vključevanja. Zato je nujno preseči slovensko egalitaristično miselnost, ki je
izrazito proti-podjetniško naravnana. Nujen je aktivni pristop k ozaveščanju ljudi, da je
podjetništvo pomemben dejavnik gospodarskega in osebnega razvoja in blaginje ter
priložnost, da lahko sami poskrbimo zase in svoje najbližje, pri čemer bomo deležni podpore okolja. O sožitju generacij se veliko govori, manj pa se v praksi udejanja. Pomembno
vlogo imajo tudi javna občila, ki (najbrž nehote) potencirajo medgeneracijske razlike in
ne pripomorejo dovolj k rasti solidarnosti med generacijami. Spodbudno je, da je »štafetno palico« na tem področju prevzela civilna družba in že zaznavamo medgeneracijsko
povezovanje znanja in izkušenj z mladostno energijo in hotenjem izboljšati družbene
razmere. V resnici pa lahko največ stori javna promocija (javni mediji) dobrih praks uresničitve podjetniške ideje v tretjem življenjskem obdobju. Razmisliti je treba o stalni oddaji
za promocijo in komunikacijo podjetništva.
5 Področja delovanja
7 Zaključek
Glede na vrednote je generaciji +50 zelo blizu t.i. socialno podjetništvo. Čeprav se fraza
zdi že dokaj obrabljena, jo skušajmo natančneje pojasniti. Gre preprosto za družbeno
odgovorno ekonomsko ravnanje, ki ga ne zanima samo in izključno profit, temveč delovanje v dobro skupnosti. Socialni podjetniki so inovatorji, ki uporabljajo podjetniške
veščine kot so dobra komunikacija, kvaliteta vodenja, inspiracije in ambicije in služijo
določenemu socialnemu namenu, pri čemer pa so omejeni z viri (osebe, zgradbe, oprema). Gre za usmerjenost v reševanje in izboljšanje družbenih problemov in uresničevanje javnega interesa, vsi deležniki pa se enakopravno dogovarjajo o rešitvah. Njihovo
delovanje temelji na socialnem kapitalu: odnosi, zaupanje, koordinirano skupno delo,
podporna mreža institucij in okolja. Večina današnjih petdesetletnikov je izkusila podobne elemente v prejšnjem družbenoekonomskem (samoupravnem) sistemu in se v
teh definicijah »najde«. In prav gotovo je zanje tu pomembno polje delovanja, na katero
lahko prenesejo svoje izkušnje in znanje ter prispevajo k spremembi sveta na bolje. In
kje so priložnosti, ki bi jih bilo škoda izpustiti? To so prav gotovo izobraževanje in mentorstvo, zdravstvene in negovalne storitve, zaščita okolja, recikliranje odpadkov, socialna
oskrba, boj proti revščini, pa tudi finančne storitve, ki podpirajo socialne projekte. Oblike
delovanja so lahko različne od kooperativ ali zadrug do vzajemnih družb in fundacij ter
dobrodelnih združenj in društev.
Vidimo, da lahko na podlagi vrednot, ki so jim blizu, generacijo »tam okoli 50« spodbudimo in privabimo v podjetniške vode. Ni nujno, da je socialno podjetništvo edino polje
delovanja, saj se posameznik morda le ne prepozna v tej vlogi. Vsekakor pa je vzpostavitev ustreznega podpornega okolja in spodbud ključna, kajti čaka nas še veliko dela.
6 Kaj lahko še stori država?
Ker je podjetništvo pomemben dejavnik gospodarskega razvoja in socialnega povezovanja, lahko država veliko stori za njegovo uveljavitev v družbi predvsem na področju
davčnih oprostitev in olajšav (npr. za vlaganja v sklade tveganega kapitala) in z nacionalnim programom za pospeševanje in spodbujanje podjetništva kot trajnostnega gospodarskega razvoja, ki ponuja možnosti zaposlitve. Pomembna je tudi podpora izvozno
88
VSESLOVENSKA MREŽA MODRIH SVETOVALCEV
(STAREJŠIH MANAGERJEV IN STROKOVNJAKOV)
mag Antonija ŠTUCIN
Združenje seniorjev Slovenije
Vseslovenska mreža starejših svetovalcev je platforma, ki prinaša inovativne rešitve na
naslednjih področjih:
1 Medgeneracijski prenos znanja
Danes na škodo vseh oziroma. cele družbe, veliko znanja in izkušenj, ki so nastali skozi desetletja strokovnega dela, ostaja neizkoriščena. Zaradi institucionalnih in zakonskih
ovir se na ravni podjetij in gospodarstva praviloma pretrgajo vse vezi med strokovnjakom, ki se upokoji in mlajšimi zaposlenimi, ki ostajajo v delovnem procesu. V Sloveniji ni
ustrezne rešitve, ki bi na področju podjetništva in gospodarstva zapolnjevala to vrzel na
učinkovit način. Mreža svetovalnega dela starejših managerjev in strokovnjakov predstavlja sodoben model seniorskega svetovanja, ki omogoča učinkovit prenos znanja med
generacijami. Mentorsko svetovanje je oblika podpore mlajšim in v nobenem primeru
ne predstavlja »grožnje«, ki bi mlajšim generacijam odvzemala delovna mesta. Izkušnje
EU kažejo, da tovrstno medgeneracijsko sodelovanje na področju podjetništva in gospodarstva, v 70% krije država, 30% pa prispevajo podjetja.
89
2 Dejavna starost
Podaljševanje življenjske dobe in vitalnost starejših v sodobni družbi omogočata, da
starejši ostajajo aktivni del populacije tudi po upokojitvi. Trend spodbujanja aktivnega
življenja starejših je prisoten na več področjih, saj je dokazano, da je ravno aktivno življenje ključ za ohranjanje kakovosti življenja starejših. Do sedaj je bilo najmanj narejenega
pri spodbujanju dejavne starosti ljudi, ki so opravljali intelektualne in strokovne poklice,
zlasti pa managerske dejavnosti. Koncept dejavne starosti je v Sloveniji ostal na ravni
prostovoljnega dela, kulturnega ustvarjanja ter športnih in prostočasnih aktivnosti. Za
razliko od tega, mreža modrih svetovalcev izhaja iz potrebe po dejavni starosti tistega
dela populacije, ki ima obilico strokovnega znanja in izkušenj s področja podjetništva in
gospodarstva, zlasti s področja managementa.
3 Vseživljenjsko učenje
Pomembni vidik dejavne starosti je tudi spodbujanja in omogočanje intelektualne dejavnosti starejših. Mreža modrih svetovalcev predstavlja model seniorskega svetovalnega
dela, ki vključuje tudi strokovno izpopolnjevanje in pridobivanje novih znanj za starejše
podjetnike in gospodarstvenike. Člani mreže bodo nova znanja pridobivali v interakciji
z mlajšimi podjetniki in gospodarstveniki, ki jim bodo svetovali (medgeneracijski prenos
znanj) in preko izobraževalnih dogodkov, ki bodo organizirani znotraj mreže.
4 Konkurenčnost slovenskega gospodarstva
Medgeneracijski prenos znanja in prakse svetovalnega dela na področju podjetništva
in gospodarstva so lahko pomemben dejavnik pri krepitvi, razvoju in prilagoditvi slovenskega podjetništva in gospodarstva na izzive, ki jih prinaša sodobni svet. Tovrstni
prenos znanj in sodelovanje med mladimi in starejšimi je lahko pomembna konkurenčna
prednost. Usposobljeni strokovnjaki mreže lahko s strokovnim znanjem podprejo mlajše
podjetnike in gospodarstvenike na različnih področjih, tudi preko svojih poslovnih in
prijateljskih stikov v širši regiji (bivša Jugoslavija).
MOŽNOSTI KORIŠČENJA EVROPSKIH SREDSTEV ZA SENIORSKE ORGANIZACIJE
mag. Majda ŠIROK
Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Republike Slovenije
1 Evropski okvir
V zadnjem več kot desetletnem obdobju se srečujemo s poglobljeno krizo države blaginje, s procesom globalizacije ter njenimi pozitivnimi in predvsem negativnimi učinki,
zato je vstopanje v mednarodne povezave pomembno, toliko bolj, kolikor mednarodna
zveza ali institucija predstavlja poleg političnega tudi ekonomski potencial. Med slednje
se uvršča tudi Evropska unija.
1.1 Pravne podlage
Za Slovenijo je bila predvsem v drugi polovici devetdesetih let prevladujoča odločitev,
sprejeta ob osamosvojitvi, priprava na vstop in od 2004 dalje članstvo v Evropski uniji.
Evropska unija (v nadaljevanju: EU) predstavlja s pravnega vidika »sui generis« mednarodno skupnost z elementi državotvornosti in hkrati tudi institucijo. Bistven princip de90
lovanja temelji na dogovoru med vsemi članicami o skupnih aktivnostih na nekaterih
področjih (kot na primer zunanja, monetarna politika…) in ciljih nadaljnjega razvoja te
skupnosti oziroma vseh njenih elementov – sodelujočih držav, ob upoštevanju načel
prostega pretoka blaga, storitev, delovne sile. Tudi v Sloveniji se z vstopom v EU na področju pravne regulacije že soočamo z načelom supremacije – prevlade prava Evropske
unije in načelom subsidiarnosti, ki naj bi omogočalo uresničevanje aktivnosti, namenjene vsem državljanom skupnosti.
1.2 Programsko sodelovanje
Programske aktivnosti EU so na več področjih pretežno usmerjene neposredno na države članice in se tam tudi izvajajo (nad 50% skupnih sredstev gre za te namene, najbolj
znana so t.i. strukturna sredstva), v manjšem delu pa so programi sprejeti in se uresničujejo na nivoju EU. Ti programi oz. področja so zato odprta tudi za sodelovanje drugih
držav ali skupnosti, pogosto EFTa države, Lihtenštajn in Švica. Med taka programska področja se uvrščata področji razvoja in raziskav ter izobraževanja in usposabljanja. Področje izobraževanja in usposabljanja je bilo zaradi spoštovanja in ohranitve pristojnosti za
urejanje tega področja na ravni posamezne države, vključeno v EU pogodbo (ang. treaty)
šele po dolgih pogajanjih v letu 1985.
1.3 Politični okvir in strategije
Vsebinsko jedro v tem letu iztekajočih se programskih aktivnosti EU je bilo postavljeno s
sprejetjem Lizbonske strategije od leta 2000 do 2010, s katero so si države članice zadale
kot osrednji cilj postati najbolj konkurenčna na znanju temelječa ekonomija. Temu cilju je
bila naknadno (leta 2002) dodana še socialna komponenta. Na posameznih področjih so
bili posledično razdelani akcijski načrti in pripravljeni programi.
Ob izteku navedenega programskega obdobja se je že pripravila nova strategija, ki jo je
letos sprejel Evropski parlament, in sicer Evropa 2020, »Strategija za pametno, trajnostno
in vključujočo rast«. V njenem ospredju so tri prednostne vsebine, ki se medsebojno
krepijo:
• pametna rast: razvoj gospodarstva, ki temelji na znanju in inovacijah,
• trajnostna rast: spodbujanje bolj konkurenčnega in zelenega gospodarstva, ki gospo-
darneje izkorišča vire in
• vključujoča rast: utrjevanje gospodarstva z visoko stopnjo zaposlenosti, ki krepi social-
no in teritorialno kohezijo.
1.4 Instrumenti za uresničevanje strateških ciljev
Izhajajoč iz predstavljenih nivojev programskega sodelovanja so instrumenti usmerjeni
v neposredno bilateralno podporo uresničevanja sprejetega Državnega razvojnega programa posamezne države članice, ki je potrjen s strani EU, in se odražajo v Operativnih
programih (npr.: za razvoj človeških virov, za skladen regionalni razvoj, razvoj podeželja…). Za cilje, ki se uresničujejo na nivoju celotne skupnosti pa so sprejeti programi (npr.
7. okvirni program, program vseživljenjskega učenja, sprejet 2006, sklep št. 1720 Evropskega parlamenta in Sveta…) Strategije so običajno sprejete za 10. letno obdobje, uresničujejo pa se s 7-letnimi finančnimi perspektivami v proračunu, kamor prispevajo vse
države članice. Trenutno teče obdobje 2007 – 2013.
91
2 Možnosti koriščenja evropskih sredstev
V okviru programov, tako na EU, kot tudi državnem nivoju, obstaja veliko možnosti za sodelovanje oziroma sofinanciranje posameznih aktivnosti. Pregled spletnih strani Evropske komisije nam pokaže skoraj 300 različnih razpisov, namenjenih organizacijam ali posameznikom. Kar je pomembno je, da vsaka aktivnost podpira nek skupno dogovorjen
cilj, zato smo v prejšnjem poglavju podrobneje tudi predstavili namen EU in njen način
delovanja. To pomeni, da so v sofinanciranje (EU sredstva so davkoplačevalska sredstva
vseh držav članic in niso donacije) vključeni oz. odobreni le tisti predlogi projektov, ki
neposredno prispevajo k realizaciji posameznega programa – torej ni odprtega seznama
raznih želja.
Kdo lahko sodeluje:
udeleženci (odrasli učenci),
ponudniki izobraževanja odraslih in njihovi zaposleni,
združenja,
organizacije usmerjanja, svetovanja in obveščanja,
raziskovalne organizacije,
nepridobitne organizacije, NVO, sindikati, knjižnice, lokalne skupnosti, muzeji in drugi.
•
•
•
•
•
•
Druga pomembna specifika je, da prek EU programskih sredstev ni mogoče sofinancirati
rednih sistemskih nalog, ampak predvsem razvojne iniciative in novosti. Sredstva vedno
predstavljajo sofinanciranje, kar pomeni, da je smiselno kandidirati s takimi aktivnostmi,
ki so hkrati tudi v interesu predlagatelja/izvajalca, kajti če s projektom načrtovane aktivnosti in rezultati niso doseženi, se sredstva v celoti vrnejo v skupni proračun EU. Vsako
sofinanciranje traja le določen čas in se pričakuje, da se bodo učinki projekta odražali
tudi še po izteku sofinanciranja. Praviloma na razpise lahko kandidirajo organizacije (v
nekaterih primerih tudi društva).
4 Namesto zaključka
3 Program Evropskih skupnosti Vseživljenjsko učenje kot primer možnosti
vključevanja seniorskih organizacij ali posameznikov
Kot na marsikaterem področju človekovega delovanja, se danes tudi na področju demografskega razvoja oziroma gibanj v svetu in pri nas, srečujemo z mejnimi situacijami
in z njimi povezanimi problemi in posledicami. Velikost, starostno-spolna sestava ter regionalna razporejenost evropskega prebivalstva in prebivalstva Slovenije so in bodo v
naslednjih desetletjih odvisne od prihodnjih vrednosti rodnosti, umrljivosti in mobilnosti,
hkrati pa so ti dejavniki medsebojno odvisni ter hkrati pod močnim vplivom socialnih in
gospodarskih dejavnikov okolja. Vsi omenjeni dejavniki so v zadnjih letih (zaradi nizke
rodnosti in podaljšanega trajanja življenja ob rojstvu) še dodatno vplivali na pospešeno
staranje prebivalstva. Staranje prebivalstva pomeni povečanje deleža prebivalstva nad
določeno starostno mejo (običajno 65 let) ob hkratnem zmanjšanju števila otrok, mlajših
od 15 let, in ob podaljševanju življenjske dobe prebivalcev. Tako ostajamo sicer številčno
enaka, strukturno pa precej drugačna družba s spremenjenimi potrebami, ki pa v dosedanji politični praksi še niso naletela na ustrezen odmev. Bogate strokovne, socialne in
fizične zmožnosti starejših ostajajo neizkoriščene, stereotipi o starosti pa enaki.
EU je v Lizbonski strategiji, katere cilje se je zavezala uresničevati tudi Slovenija, zapisala,
da so učinkovito izobraževanje, usposabljanje in vseživljenjsko učenje ključ za najkonkurenčnejšo, na znanju temelječo družbo. Za uresničitev tega je sprejela leta 2000 dva
programa (znana kot Socrates in Leonardo da Vinci), ki ju je leta 2006 združila v enoten
program Vseživljenjsko učenje (v nadaljevanju: VŽU). Vsebino in cilje programa so ob
upoštevanju zastavljene strategije določile vse članice EU in tudi EFTA in se uvršča med
t.i. komunitarne programe. To pomeni, da se aktivnosti uresničujejo samo v sodelovanju
z najmanj eno partnersko državo.
Med splošne prioritete programa VŽU je uvrščeno tudi povečanje vključenosti odraslih v
izobraževanje in realizacijo - temu je namenjen podprogram GRUNDTVIG. Podprogram
naj bi pripomogel k večji odzivnosti na demografske spremembe in podpiral iskanje poti
za izboljšanje znanja in dvig kompetenc.
Operativni cilji podprograma GRUNDTVIG pa so poleg ostalih še:
• povečan dostop do mobilnosti,
• povečan obseg sodelovanja med organizacijami, ki so del izobraževanja odraslih v Evropi,
• pomoč osebam iz občutljivih družbenih skupin,
• spodbujanje razvoja inovativnih praks in njihov prenos.
Podprogram podpira naslednje aktivnosti:
• mobilnost (individualna mobilnost odraslih učencev, mobilnost za bodoče učitelje
odraslih in učitelje odraslih, ki so ravnokar zaključili šolanje, stalno strokovno izpopolnjevanje izobraževalcev odraslih),
92
• partnerstva,
• večstranski projekti in mreže.
Stari rek pravi: »kdor išče, ta najde; kdor vztraja ta dobi« in tako je tudi z možnostjo koriščenja evropskih sredstev, ki jih je kar precej, le poiskati jih je potrebno in skrbno speljati.
DOBRE PRAKSE NA PODROČJU PROGRAMOV MEDGENERACIJSKEGA
SOŽITJA V SLOVENIJI
Janez ŽEZLINA
Energos d.o.o.
Daljše pričakovano trajanje življenja, vse bolj značilen pojav razvitih družb, naj bi razumeli
kot pozitiven trend, ki odpira nove perspektive tudi za mlajše ljudi, in ne le kot napoved
novih »bremen« in »težav«. Večina starejših je namreč sposobna avtonomno in načeloma
nič bolj odvisno kot mlajši ljudje, živeti svoje življenje, poleg tega pa je zmožna posredovati mlajšim mnogo vrednega iz zakladnice svojih izkušenj in jim veliko pomagati.
V današnjem času, ko se življenjska doba vse bolj daljša in število moških in žensk v poznejših letih življenja narašča, ni več mogoče govoriti o starosti samo kot o obdobju upada vitalnosti. Danes praktično povsod po Evropi že govorijo o starosti kot o priložnosti
in o starejših ljudeh tudi kot o skritih zakladih znanj in izkušenj, o »skritih človeških virih«.
Torej je starost vse bolj vprašanje dogovora v družbi.
93
ALTERNATIVNE OBLIKE BIVANJA ZA STAREJŠE – EKONOMSKI VIDIK
Tomaž BANOVEC
leta starosti
55
© SURS
50
1 Uvod
Varovana stanovanja, oskrba na domu in zasebni zavodi so le nekatere, ne nujno najboljše rešitve12, so rekli strokovnjaki in drugi na več posvetovanjih in sestankih. Povzemamo
misli:
45
40
35
30
25
1948
skupaj
1953
ženske
1961
1971
moški
1981
1991
2002
2008
2020
2040
2060
leto popisa / projekcije
Tabela 1: Povprečna starost prebivalcev po spolu, Slovenija, popisi 1948–2002 in projekcije
prebivalstva EUROPOP2008, 2008–2060
(Viri: SURS, Popisi in Eurostat, Projekcije prebivalstva EUROPOP2008)
Staranje družbe namreč nikakor ni nekaj negativnega, pomeni predvsem, da ljudje živimo dlje, kot so običajno živeli doslej, in to je dobro in (lahko) prispeva k blaginji in h
kakovosti življenja. Da pa bi to bilo mogoče, morajo imeti ljudje tudi v starosti možnost
za dostojno življenje in možnost, da izberejo »svoj«, sebi čim ustreznejši življenjski slog.
Kakovost življenja starejših in starih oz. najstarejših ljudi /65+ in 80+/ ni odvisna le od
primernega delovanja pokojninskega in zdravstvenega sistema, ampak tudi od ustreznih
možnosti za dolgotrajno oskrbo, možnosti in spodbud za »podaljšano« aktivnost in izobraževanje, ustreznih delovnih razmer in seveda – ne nazadnje oziroma predvsem – od
odnosa družbe do starejših in starosti; ta odnos se odraža in tudi razkriva v oblikah in
obsegu oziroma stopnji njihove socialne vključenosti. Zato sta zelo pomembna tako zagotovljeno kakovostno staranje kot sožitje različnih generacij (medgeneracijsko sožitje),
torej sobivanje ljudi različnih starosti v taki skupnosti in tako, da je za vse koristno – kar
so vse odgovori na izzive in vprašanja, ki jih prinašata s seboj dolgoživa družba in proces
staranja.
V prispevku (na konferenci) sem se osredotočil na predstavitev nekaj primerov dobrih
praks uspešnega izvajanja medgeneracijskega sožitja, kot so npr. projekti: Starejši za starejše, projekt Medgeneracijsko sožitje in osebnostna rast, projekt Raznolikost je bogastvo
družbe, projekt razvijanja prostovoljstva mladi stari na Centru za socialno delo, projekt
Starosti prijazno mesto, krajevno medgeneracijsko središče, itd. Predstavil pa sem tudi
zanimiv projekt medgeneracijskega sodelovanja v poslovni praksi mednarodne korporacije Phillips.
94
Zveza društev upokojencev Slovenije
»Čakalne dobe v domovih za ostarele so dolge in niti načrtovano povečanje števila
mest jih ne bo občutneje skrajšalo, poleg tega si številni domov za svoje bližnje ne
morejo privoščiti, cene pa med posameznimi kraji precej nihajo. Rešitve se kažejo
v drugih oblikah oskrbe starostnikov. »Domove je treba razbremeniti in spodbujati
še druge oblike, kot so pomoč na domu, prilagojena stanovanja za starejše, oskrba
v domači ali drugi družini,« pravi Janja Romih z ministrstva za delo. Problematika
pomanjkanja domov za ostarele se vrti v začaranem krogu, meni Boris Koprivnikar,
predsednik upravnega odbora skupnosti socialnih zavodov Slovenije. Največje težave
so po njegovem mnenju v prevelikih razlikah pri oblikovanju cen primerljivih storitev
pri različnih izvajalcih. »Razlike v cenah med državnimi in zasebnimi domovi so
ogromne, prav tako med zdravstvenim in socialnim sistemom,« pojasnjuje in dodaja,
da obstajajo dodatne težave pri zagotavljanju sredstev izvajalcem za vzdrževanje
infrastrukture in uvajanje novih programov. S tem se strinja tudi Janja Romih z
ministrstva za delo in pravi, da bodo z novo metodologijo cen socialno-varstvenih
storitev poskušali zmanjšati razhajanje cen med storitvami«.
2 Ali lahko pomagamo in delamo na drugačen način?
Ob verjetni spremenjeni metodi določanja cen in drugih institucionalnih ukrepih je dobro razmisliti o možnostih medsebojnih pomoči med in v gospodinjstvih, predvsem na
neinstitucionalni (prostovoljski) način. Predpostavljamo, da država in predvsem njeni javnopravni ponudniki socialnih storitev ne bodo preveč zaostrovali in še dvigovali storitvenih standardov. Zakaj? Ob poviševanju višine zahtev in kakovosti takih storitev ne morejo
finančno pokriti. Danes povsod varčujemo, ko krajšamo delovnike in subvencioniramo
taka krajšanja, odlagamo povečanje plač v javnem sektorju, napovedujemo zapiranje
kakega javnega zavoda in zmanjševanje količin in kakovosti storitev, je treba razmisliti,
če še vedno veljajo sprejete evropske in druge ter naše zaveze. Pri razvojnih politikah je
zapisano, da se zahteva javnopravna finančna vzdržnost. Ta pa ima najmanj svoje »maastrichtske kriterije« (deficit, dolg, inflacija ipd).
Zaželeno in tudi mogoče je, da se ljudje in gospodinjstva tudi samoorganizirajo in si
pomagajo med seboj. Zato v tem sestavku posebej poudarjamo pomen sektorja gospodinjstvo glede na možno in potrebno socialno povezovanje in tudi teritorialne koncentracije več gospodinjstev, ki bi z prilagojenimi bivalnimi navadami, prilagojenimi enotami
in novimi socialnimi oblikami ter navadami (sobivanjem) ter samopomočjo lahko olajšali
življenje sebi, starejšim gospodinjstvom in njihovim družinam. In seveda tudi državi, ki
vsega brez prostovoljstva in temu prilagojenih strokovnih normativov ne bo zmogla.
95
Kar delajo v gospodinjstvih, ni formalna (obdavčljiva) ekonomija in večinoma to delo
ni vključeno v račun BDP-ja. Kako potrošimo denar ali del BDP-ja, ki vseeno pristane
v gospodinjstvih (plače, drugi dohodki in pokojnine ipd.) in kako tak dohodek s svojim delom dodatno oplemenitimo? Iz SNA-sheme (System of national Accounts – OZN,
spodaj) za našo nalogo opazujemo desni del, ki predstavlja »netržne« aktivnosti ali »navidezni« prispevek sektorja gospodinjstev k BDP-ju. Shema je lahko okvir za določanja
vrednosti približnih izračunov in ocen vrednosti notranjih medsebojnih storitev. Veliko
ponudb in cenikov iz formalnega – zunanjega sektorja za take storitve že poznamo,
podrobnejše sistematično delo na tem pa ni začeto ali pa nam ni znana vsebina take
študije.
3 Nekateri poudarki
a) Okrog 95 % vseh in tudi starejših gospodinjstev do 65 ali 70 let je lahko samih. V okviru
družine in ob pomoči sosedov opravljajo vse navedene funkcije zase in tudi za druge:
sosede, širša družina, otroci, vnuki in včasih še za denar (blago storitve za trg). Poleg tega
so nekateri člani tudi drugače ekonomsko aktivni v formalnih sektorjih (plača). Delajo
pa lahko tudi za druga gospodinjstva, prostovoljno in tudi drugače. Ta ekonomski delež
ali participacija se največkrat ne upošteva in ne vrednosti dovolj. V glavnem v takih gospodinjstvih ne potrebujejo veliko posebnih državnih pomoči in socialnih prejemkov.
Imajo tudi svoja trajna premoženja in prihranke in so vključena v razne socialne skupine
(po novem v socialna omrežja). Oblikovali so že svoje potrošne, bivalne ter druge, tudi
regionalno pogojene, navade, in so tudi zvesti volivci. Ocena je, da ustvarjajo na ta način
velik del sive neformalne ekonomije, ki je ocenjena v deležu od 18 (Surs) do 25 % BDP-ja
(Durs, Eurostat).
b) Ko gre za starejša in upokojenska gospodinjstva se zadeve seveda spremenijo. Prihodki, v glavnem pokojnine, se agregatno zmanjšajo, nekaj premoženja – predvsem
nepremičninskega, ostane. Še vedno lahko sami opravijo večino potrebnih aktivnosti
zase in sosede ter mlade, vendar postopoma z nekaterimi tudi prenehajo, nekateri pa
ostanejo sami. Pomoči so vedno bolj potrebni, še vedno pa nudijo del svoje pomoči na
področjih in z veščinami, ki jih obvladajo. Poleg bivalne enote, ki je lahko tudi arhitektonsko in drugače neprimerna za stara leta, je zelo pomembno vprašanje ustreznosti in
cene socialnih storitev v družini. Za socialno povezanost in dostopnost do storitev lahko
predstavlja problem tudi prevoz. V Sloveniji poselitev ni prijazna za ustrezno lokacijsko
koncentracijo več oskrbovancev, ki bi omogočila oblikovanje racionalnih poti zunanjih
storitvenikov in medsebojno pomoč. Število starejših gospodinjstev narašča in veliko si
lahko pomagajo tudi tako, da sama oblikujejo samopomočno, samoupravno in samozadostno stanovanjsko skupnost (5S)13 na nekih dogovorjenih skupnih osnovah in predpostavkah. Predpostavljamo obstoj in dodatna osvajanja veščin ter znanj za racionalno nudenje drugih potrebnih prostovoljnih aktivnosti v neke vrste razširjenem gospodinjstvu
ali seniorski stanovanjski skupnosti. Enočlanska ženska upokojenska gospodinjstva, ki so
pri nas največkrat najbolj ogrožena po statistični relativni ogroženosti po revščini (so pod
določenim pragom), in tudi druga upokojenska gospodinjstva postanejo lahko osnova
takih povezovanj. Vse naj bo pripravljeno dovolj zgodaj in predvsem tudi prostovoljno. Potrebna je promocija ter opozarjanja. Zakaj je tako združevanje cenovno ugodno,
vemo. Poglejmo kaj pravi uradno o tem še statistika.
96
c) Pomemben podatek o zdravstvenem stanju ljudi, ki se odločajo za bivanje v kolektivnih domovih za starejše. (Vir: Domovi in oskrba. SURS januar 2009, podatki za 2007). Za
13 856 oskrbovancev v vseh domovih so razlogi za prihod v dom: a) starost in še vedno
zdravi 1524; b) stari in bolni 7 825; c) neurejene stanovanjske razmere 422; č) neurejene
družinske razmere 366; d) hujša obolenja-duševna 1318; e) telesna 1272; f) drugo 602. Torej zdravih oskrbovancev prihaja v dom 16,6 %. Ali lahko zdravi starejši organizirajo svoje
življenje drugače, samopomočno samoupravno v ustreznih stanovanjskih skupnostih?
d) Gospodinjstva in stroški. Za stroške gospodinjstva velja OECD ekvivalenta lestvica, ki
uporablja dohodek na ekvivalentnega odraslega člana gospodinjstva, pri čemer imajo
vsi člani posameznega gospodinjstva enak ekvivalentni dohodek. Prvi član (odrasla oseba) ima vrednost 1, vsak nadaljnji pa 0,5 in vsak otrok (oseba do 15 let) pa 0,3. To pomeni,
da 4 članska družina (gospodinjstvo) z dvema otrokoma porabi 2,1 ekvivalentnega dohodka. Ali toliko kot bi dva posameznika živela ločeno brez otrok. Veliko starejših žensk
živi v samostojnih gospodinjstvih in mnoge so pod pragom statistično določene revščine (28 % starejših žensk nad 65 let). Ali bi lahko kaj prihranile in živele bolje? Ko govorimo
o povečanem skupnem gospodinjstvu in sestavimo 10 oseb, ki so bile prej v samostojnih
gospodinjstvih, bi imeli torej stroške 1 + 9 x 0,5 = 5,5 ekvivalentnih dohodkov. Preostanek
0.45 ekvivalentnega dohodka na osebo ni zanemarljiv. Seveda organizacija tega nekaj
stane, a je lahko tudi prijetno. Če se ti ljudje dobro razumejo in so prijatelji in lahko kaj v
tem gospodinjstvu naredijo (eden za drugega in še za druge), se bodo imeli lepo in še
dobra družba se je zbrala (Epikursko prijateljsko gospodinjstvo).
SNA 4. Sektor - aktivnosti starejših gospodinjstev
AKTIVNOSTI gospodinjstev, ki sodijo v SNA
- Proizvodnja in predelava osnovnih proizvodov za lastne
potrebe (vrt, hrana)
- Proizvodnje blaga za lastne potrebe (drva, ipd.)
- Proizvodnje osnovnih sredstev za lastne potrebe
(stanovanja)
- Proizvodnje blaga in storitev v gospodinjstvih za trg
(kmetijstvo ipd).
AKTIVNOSTI Gospodinjstev, ki ne sodijo v SNA
VZDRŽEVANJE
GOSPODINJSTEV:
- Priprava obrokov
- Gospodinjska dela
- Nakupovanje
- Popravila
- Finančne storitve
- Ustrezen prevoz
SKRB ZA:
- Otroke
- Starejše in druge
- Ustrezen prevoz
OSEBNI RAZVOJ:
- Izobraževanje
- Razvoj spretnosti
- Ustrezen prevoz
Evidence based Aging (EBA)
ali upravljanje staranja na osnovi dejstev (USODE)
PROSTOVOLJNO DELO
za druge, humanitarno
okolje, društva, prevoz
OSEBNA NEGA IN OPRAVILA:
- Spanje
- Prehranjevanje
- Umivanje WC
- Skrb za lastno zdravje
- Ustrezen prevoz
OSEBNA REKREACIJA:
- Mediji, IKT
- Igre
- Druženje
- Šport
- Hoja, sprehodi
- Udeleževanje prireditev
- Ustrezen prevoz
Koliko strejših
upokojenih že živi v
takih gospodinjstvih?
97
e) Tovrstno rešitev je (tudi zaradi krajših poti) dobro narediti na novo v posebni temu primerni bivalni skupnosti in fizično prilagojeni takemu početju (Bremenski eksperiment, Bienefeld, Berlin, ZRN in izkušnje iz ZDA). Ali pa brez potrebnih preseljevanj zgraditi dodatne
objekte in urediti okolico za kratke storitvene poti (Trinwalden Nizozemska) (glej 2). Vmes je
mnogo drugih možnosti. Bistveno pa je dobro razvito prostovoljstvo notranjih članov skupnosti in v mali meri tudi zunanjih članov ter razumevanje države in drugih za take ideje.
4 Razvoj prostovoljstva pri nas in drugje
Slovenija v natančna evropska merjenja ni vključena, pridobivanje takih podatkov in raziskav je drago. Države z dobrimi javnimi statistikami so ocenile, da morajo biti vseeno vključene v posebne ankete, kot je SHARE. Med njimi so tudi revnejše države kot je Slovenija.
Mogoče bo v 2008 in kasneje kaj bolje. Reforme v 2010 imajo premalo osnov za take ukrepe. Število prostovoljcev 50+, ki se vključujejo v razne oblike prostovoljstva, je nekoliko konfliktno z izjavami respondentov iz iste kategorije v Evrobarometru. Vprašanje je preprosto:
ali ste se in ali se boste, ko boste upokojeni, vključili v prostovoljsko delo? Spet so najboljši
Nizozemci z 62% ljudi, ki so vključeni ali se bodo vključili (8% jih še razmišlja). Slovenija je pri
tem vprašanju deseta z 35% in 13% razmišljujočih. Če Nizozemsko realnost, ki je dejansko
izmerjena v višini 25 do 30%, soočimo z dobrimi nameni iz Evrobarometra, bomo lahko
ugotovili, da je bi bilo tudi v Sloveniji za storitve starejših vključenih okrog 15% ljudi. Vendar
je to že dobra osnova za to, da ob primerni organizaciji nevladnih seniorskih organizacij
računamo prav na pomoč tretjemu (ne samo družina) na tak način. Večina prostovoljstva v
stanovanjskih seniorskih skupnostih seveda poteka med člani, tudi v neke vrste nematerialni delitvi dela, volontersko pomoč iz okolja še potrebujejo, velik del lahko poteka v omrežju
povezanih seniorjev volonterjev. Spisek osnovnih storitev je napisan v shemi o SNA.
5 Zaključek
Če povežemo demografijo, dolgoživo družbo in njene materialne težave, kritiko obstoječega (iz uvoda tega članka) in možne rešitve skupnih gospodinjstev ter razmislimo o
»5S«, pridemo do alternativne rešitve, ki so jo raziskovali tudi v Kopru. Manjka nam skupen
pristop, pridobivanje podatkov, skupne podatkovne osnove in določen priporočen minimalen obseg kazalnikov, kombiniran iz statističnih in drugih (predvsem administrativnih)
virov ter harmonizirana (s statistikami usklajena) anketna zbiranja potrebnih podatkov za
znan namen. Nekaj takega je razpisala Komisija EU v tem letu. Alternativo SSSSS (Samoupravne samozadostne seniorske stanovanjske skupnosti) je potrebno predstaviti splošni
javnosti in kandidatom generacije 50+ ter pridobiti nekaj sredstev (prostorov in sosesk)
za zagon takih idej. Ta prispevek je namenjen predvsem pojasnjevanju in razpravam.
Tomaž Banovec »Samoupravne, samopomočne, seniorske stanovanjske skupnosti« (ali 5-S) Članek za Nepremičninski
bilten (december 2008), 5 strani, obravnava nove možne oblike sobivanja na skupnih osnovah v obliki stanovanjskih
skupnosti, ki bi omogočile cenejše in humano življenje ter pomoč seniorjev med seboj. Oblike so različne, gre pa za to,
da se v že zgrajeni strukturi uredi medsebojne odnose in prilagodi bivalno infrastrukturo (Nizozemska) zgradi ali najame
novo oskrbovano stanovanje(Bremen).
12
Koalicijski sporazum vladajočih strank 2008 določa: koalicijski partnerji se zavedamo, da nova struktura staranja v
družbi zahteva sklenjen, kontinuiran, integralni niz podpore, pomoči, oskrbe in nege, v okviru katerega naj bi pri nudenju
podpore svojim vrstnikom sodelovali tudi starejši, za kar bomo ustvarjali nove pogoje. Stimulirali bomo nastajanje novih oblik skupnega življenja starejših ljudi, kot so npr. stanovanjske skupnosti ter oblike sosedske pomoči. Sprejeli bomo
usmerjane, načrtovane in tudi finančno dolgoročno vzdržne politike podpore, pomoči, oskrbe in nege, politike, ki povezujejo zdravstvo, urbanistično-stanovanjsko politiko in socialne ter športne storitve.
13
98
POSPRAVI ZA SEBOJ
dr. Andreja KAVAR VIDMAR
upokojena profesorica Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani
Povzetek
Naslov prispevka je vzet iz dela Roberta Fulghuma: “Vse, kar moram vedeti, sem se naučil v
vrtcu”. Izraža povezanost generacij in to, da so neka temeljna pravila ravnanja enaka za vse.
Prikaže nekatera drobna, a pomembna vprašanja v zvezi z odnosi med generacijami, oporoko, posredovanjem znanja in modrosti ter ravnanjem s pisnim gradivom.
Naslov prispevka je vzet iz dela Roberta Fulghuma: “Vse, kar moram vedeti, sem se naučil
v vrtcu”. Izraža povezanost generacij in to, da so neka temeljna pravila ravnanja enaka za
vse. To velja tudi za ekonomske in pravne vidike, ki so povezani z etičnimi. O pomembnejših ekonomskih in pravnih zadevah se precej piše in so ljudem v glavnem znane.
Poudarek bo na drobnih zadevah, ki jih ob velikih pogosto prezremo.
Informacije in nasveti o pomembnejših temah z ekonomskega in pravnega področja so v
različnih publikacijah, v sredstvih javnega obveščanja in na spletnih straneh. Tisti, ki znajo
uporabljati internet, bodo to sami našli, ostalim ne koristi. Internetne informacije je mogoče uporabiti samo, če imamo potrebno znanje in dostop do interneta. Pri starejših in
revnih osebah ni problem samo internetno izobraževanje. Marsikje za to ponujajo brezplačne tečaje. Treba je imeti na voljo potrebne naprave. Izključenost na tem področju
izvira tudi iz materialnih razmer.
Odprta je informacijska mreža za starejše: varnastarost.si. V članku, ki jo opisuje (V. Kadunec: Vse informacije na enem mestu, Nedelo, 1. 8. 2010, str. 6) so kot pomembne za
starejše navedene naslednje zadeve: pomoč pri oskrbi doma, namestitev v dom, odnosi
s svojci, finančno stanje, nepremičnine, dedovanje, prenos lastništva. Javno mnenje smatra za posebno pomembno pravno in ekonomsko področje, ki se tiče starejših, dedno
pravo, točneje oporoko. Večinoma je oporoka pomembnejša za dediče kot za zapustnika. Podobno velja za življenjsko zavarovanje in druga zavarovanja. Res je, da so našteta
vprašanja pomembna za starejše, mnoga pa so enako važna tudi za mlajše, zlasti za tiste,
ki skrbijo za mladoletne otroke.
Vse javno dostopne informacije so dragocene. Posvetovanje s strokovnjaki je prav tako
koristno, Treba pa je vedeti: Strokovnjaki informirajo, svetujejo, dajejo izjavam volje pravilno obliko. O vsebini se moramo odločiti sami. Tudi »neodločitev« je odločitev. V rubrikah za pravno svetovanje je vse polno vprašanj, ki se nanašajo na nesoglasja glede
dednih zadev. N. pr. več oseb navaja, da jim je zapustnik obljubil isto nepremičnino, da
so nekateri veliko, drugi malo skrbeli zanj itd. To je morda res. Lahko, da je pokojni na kaj
pozabil, v posebni situaciji rekel nekaj, česar po tehtnejšem premisleku ne bi. Mogoče si
je z obljubami hotel pridobiti naklonjenost ali kakšno ugodnost od potencialnih dedičev.
Zato po Fulghumu: »Igraj pošteno. Ne prizadeni ljudi.« Ni redko, da se sorodniki, ki so
se prej razumeli, zaradi dediščine sprejo za vedno. Dodala bi: »Pogovori se z bližnjimi«.
Če bi to upoštevali bi bilo manj zamer, sporov in razpadov socialnih mrež. Če kje, je pri
99
poslednji volji potrebna jasnost.
O ravnanju glede dedovanja obstajajo različna stališča. Nekaj primerov: naslov knjige
»Umrite bankrotirani«. V takem primeru ne bo sporov o dediščini. Ali stavek iz nekega
intervjuja: »Darovati je treba s toplo, ne s hladno roko.«, Torej za življenja, ne šele po smrti.
Na drugi strani imamo usodo kralja Leara ali Kersnikovo zgodbo Mačkova očeta.
Pomembnejše ekonomske in pravne zadeve ljudje običajno uredijo, včasih tudi ne, skoraj
vedno pa ostaja niz drobnih problemov, v katerih se prizadeti ob dogodkih kot je smrt ali
usodna prizadetost, težko znajdejo. Nasveti in navodila so v takih situacijah zelo dobrodošli. Primer bom navedla kar iz lastne družine. Naš oče je v starosti, ko je bil še trden in
zdrav, napisal navodila »za primer, če bi se mi kaj hudega zgodilo.« Navodilo je bilo leta
dolgo v modri kuverti na vsem znanem mestu. Ko se je zgodilo, da je oče nenadoma
umrl in smo navodila prebrali, so nam bila v veliko pomoč pri vsem, kar je bilo treba ukreniti. Menim, da je koristno, da se take želje ali navodila zapišejo. Tako odpadejo dileme o
zdravljenju hudo bolnih oseb, o vrsti pogreba in podobno.
Dandanes se v zvezi s staranjem prebivalstva in pokojninsko reformo postavljajo vprašanja medgeneracijske solidarnosti. Strokovni pojmi vzdržnosti in pravičnosti pokojninskega sistema, načinov financiranja, pokojninskih stebrov in podobno, se v bistvu nanašajo
na to, kdo koga vzdržuje, ga je ali ga bo vzdrževal, koliko je starejša generacija prispevala
za mlajšo in koliko naj bi mlajša prispevala za starejšo. Včasih razprave ne kažejo občutka
za solidarnost. Ob pokojninski reformi je treba upoštevati dvoje: En del pokojninskega
problema je medgeneracijska (intergeneracijska) solidarnost, drugi je solidarnost znotraj
generacije (intrageneracijska), to je solidarnost med bogatimi in revnimi. Prva v pokojninskem sistemu izvira iz instituta maksimalne in minimalne pokojninske osnove in velja
za dohodke zavarovancev. Dohodki iz virov drugih virov, ki so lahko izredno visoki, sploh
niso vključeni v financiranje pokojninskega zavarovanja.
Drugo je pogled na solidarnost, ki izhaja iz življenjskega ciklusa. Vsakdo je najprej vzdrževana in negovana oseba, deležna pozornosti staršev, vključena v otroško varstvo in izobraževanje, deležna storitev zdravstvenega varstva itd. Po obdobju delovne aktivnosti,
ko posameznik vzdržuje sebe in druge ter zanje skrbi, sledi čas, ko spet postane odvisen
od aktivne generacije. Če gledamo na solidarnost na ta način, ne gre le za razmerje med
zavarovanci in upokojenci, ampak za to, da tisto, česar smo bili deležni kot otroci in mladi
ljudje, povrnemo starejšim. Menim, da je v praksi med ljudmi več solidarnosti, kakor jo
kažejo razprave o pokojninskem sistemu. V družini in širši skupnosti starejša in mlajša generacija druga drugi prispevata in druga od druge prejemata. Primerov za to je nešteto
in jih vsi poznamo.
dicionalno znanje, ki je koristno, če moderni tehnični pripomočki niso dosegljivi, imajo
izkušnje, modrost, poznajo družinske zgodbe, prenašajo kulturno izročilo in vrednote.
Tudi to so oblike znanja.
Dva primera: Ko še ni bilo detergentov, so nekateri znali iz plodov divjega kostanja pripravljati prevretek za pranje volnenih tkanin. To je danes popularna zelena tehnologija. Drugi primer je glavna misel ene od kratkih zgodb z letošnjega Oninega natečaja. V zgodbi
nona piše vnukinji, opisuje ji svoje življenje in pravi: »Pupka moja, krize so zmerom bile in
zmerom bodo.« Kar so doživljali nona iz zgodbe in drugi stari, je bilo hudo, a so preživeli.
Modrost starih v težkih časih pomaga mlajšim.
Ena od reči, ki se od starejših prenaša na mlajše, so razna pisanja. Ekonomsko večinoma
niso zelo pomembna, lahko pa sprožijo pravna, predvsem pa etična vprašanja. Kljub internetu ali prav zaradi njega, ustvarjamo vedno več različnih tekstov. Na žalost različnih
raziskovalcev je manj pisem in razglednic, več je blogov in drugega, kar kroži po medmrežju. Pisanja imajo različne namene. Lahko so del družinskega izročila, od kuharskih receptov, vrtnarjevih zapiskov do družinskih kronik. Lahko so navodila za posebne primere.
Posamezniki pišejo spomine, namenjene ožjemu ali širšemu krogu bralcev. Nekateri so
namenjeni objavi. Bolj osebna so pisma, čeprav so tudi ta včasih objavljena, in predvsem
intimni dnevniki. Slednji so opisi dogajanj, v katera so vključene tretje osebe, ki zoper zapisano nimajo nobene možnosti ugovora. V dnevnikih so lahko pomembna pričevanja,
bolj ali manj tehtna razmišljanja, pogosto so lastna psihoterapija. Dnevniki lahko sežejo
daleč nazaj, odnosi med ljudmi se spremenijo. Tisti, ki jih imamo najraje, so nas večkrat
razveselili, večkrat pa tudi ujezili ali razočarali. Večina takih dogodkov se kmalu pozabi. A
kar je zapisano, ostane. Si to želimo?
Vprašanje je: Kako ravnati s takimi pisanji, svojimi ali tujimi? Kje so meje pravice do zasebnosti? Kdo je oseba javnega pomena, pri kateri so te meje širše? Po Fulghumu: »Ne vzemi,
kar ni tvoje. Pospravi za seboj.«
Literatura
De Beauvoir, Simone (1970): La vieillesse. Pariz, Gallimard.
Fulghum, Robert (2007): Vse, kar moram vedeti, sem se naučil v vrtcu: navadne misli o navadnih
stvareh. Prevedla Marija Brezigar. Ljubljana: Mladinska knjiga. 166 str.
Furlan Lapanja Mirjam (2010): Nonino pismo za recesijo, Onina zgodba.
Starejši ljudje so v preteklosti in v nekaterih družbah uživali večji ugled kot danes. Simone
de Beauvoir, katere raziskava o starosti je bila objavljena l. 1970, to pripisuje dejstvu, da
so bili stari v preteklosti vir življenjsko pomembnega znanja in izročila generacij. Zaradi
hitrega razvoja znanosti in tehnologije znanje starih nima več uporabne vrednosti, ni več
koristno za družbo. Ustno izročilo so nadomestili pisni viri. Kar se tiče novih tehnologij
njene ugotovitve držijo. Mladi obvladajo več sodobnih tehničnih veščin. Stari imajo tra100
101
2.2.4 VLOGA LOKALNE SKUPNOSTI IN NEVLADNIH ORGANIZACIJ
LOKALNA SKUPNOST – MOŽNOSTI SOCIALNEGA VKLJUČEVANJA STAREJŠIH
Ana OSTRMAN
Zveza društev upokojencev Slovenije
1 Uvod
Starejši se pogosto srečujejo z različnimi stiskami. Ob tem, da se počutijo odrinjeni od
družbenega dogajanja, imajo različne težave pri zadovoljevanju vsakdanjih potreb, urejanju različnih državljanskih vprašanj, mnogi se soočajo z materialnim pomanjkanjem, z
osamljenostjo. Nimajo tekočih informacij kje in na kak način urejati stvari, poiskati pomoč
pri institucijah ali v nevladnem sektorju. Otroci so preobremenjeni z delom, s poklicno
kariero in skrbjo za svoje družine in se večkrat neustrezno odzivajo na probleme in pričakovanja svojih ostarelih staršev. Toda sedanje generacije upokojencev, ki so mnogo bolj
zdrave in aktivne, kot so bile prejšnje generacije upokojencev, ki skrbijo za svoje zdravje
in dobro počutje, želijo čim dlje ostati samostojne na svojih domovih. Pri tem pa včasih,
zlasti pa v višji starosti, potrebujejo pomoč in različne storitve, da lahko kakovostno živijo
doma.
V sedanji strukturirani družbi se različne družbene skupine znajdejo v različnih situacijah,
ki enim skupinam omogočajo več moči, več možnosti, več dobrobiti kot drugim. Skupina
starih, starih nad 65 let, je prav gotovo skupina prebivalstva, ki je med socialno najbolj
izključenimi. Poleg upadanja psihofizičnih sposobnosti in spretnosti, kar prinaša naravni
proces staranja, sistem organiziranosti družbe s sistemom zakonodaje in odločanja odrine starejše v polje socialne izključenosti. Ostajajo jim zlasti neformalne mreže družin,
prijateljev in soseske, ki jim lahko zagotavljajo varnost, socialne stike in podporo.
V Sloveniji sicer ni veliko raziskav, ki bi ponudile pregled stanja na področju preskrbljenosti starejših s storitvami, pomočmi in možnostmi za starejše, ki za samostojno življenje na
domu potrebujejo eno ali več oblik pomoči ali storitev. Vendar pa nevladne organizacije,
zlasti društva upokojencev, preko projekta »Starejši za starejše«, ugotavljajo stanje na tem
področju, potrebe in težave starejših in jih poskušajo reševati, še posebej, kadar se le-ti ne
znajdejo oziroma si ne znajo ali ne morejo poiskati ustrezne pomoči.
Prostovoljci, ki obiskujejo starejše na njihovih domovih, ugotavljajo, da so ovire, ki otežujejo samostojno življenje starejših na domu, raznolike in številne. Starejši pogosto nimajo
informacij, kje lahko uredijo nek svoj problem, kje lahko zaprosijo za pomoč v materialni stiski ali osebni stiski; ne poznajo svojih pravic kot potrošniki, kot iskalci zdravstvenih
storitev, kot člani svoje lokalne skupnosti; vedno večje so težave pri komuniciranju z državnimi institucijami, ki uvajajo elektronske oblike komunikacije, ki jih večina starejših ne
obvlada, kar jih dela negotove in nemočne; mnoge javne ustanove so težko dostopne,
ker so starejši ljudje pogosto gibalno manj sposobni; vedno težje starejši nakupujejo, saj
se veliki trgovski centri postavljajo na obrobjih mest, v manjših krajih pa trgovine izginjajo, kar starejše ljudi spravi v odvisnost od družinskih članov, prostovoljcev in sosedov,
102
da jim pomagajo pri nakupih, kar še povečuje socialno izključenost, saj je srečevanje v
trgovini in kramljanje s trgovko in znanko pogosto edini socialni stik starejšega, ki živi
sam. Infrastruktura v javnem prometu ni prilagojena sposobnostim starejših, prav tako
stanovanjska politika ne pride naproti potrebam starejših po urejanju bolj funkcionalnih
stanovanj, po poenostavljanju zamenjav in nadomestil v stanovanjskem fondu. Servisne
storitve, storitve pomoči in nege na domu, se prepočasi razvijajo, organizacijske oblike
so preveč toge. Po drugi strani pa je premalo organiziranega vključevanja prostovoljcev
kot dopolnilo teh dejavnosti.
V Zvezi društev upokojencev Slovenije skozi uresničevanje projekta »Starejši za starejše« ugotavljamo, da v lokalni skupnosti ni povezave med delovanjem vladnih služb pri
reševanju problemov starejših, niti ni povezave med vladnimi službami in nevladnimi
organizacijami, prav tako pa ni pravega povezovanja in sodelovanja med nevladnimi
organizacijami, ki se ukvarjajo s starejšimi. Vsaka organizacija deluje po svojem programu,
v okviru svojih pooblastil, problemi starejših pa so pogosto zapleteni in terjajo povezovanje različnih sektorjev. V številnih poskusih organiziranja pomoči starejšim na domu se
je pokazalo, da je na lokalnem nivoju možno povezovanje javnih služb in nevladnega
sektorja, kot tudi povezovanje pri pomoči starejšim v nevladnih organizacijah.
Po analizi številnih primerov interdisciplinarnega pristopa pri reševanju problemov starejših v lokalnem okolju in po nekaj opravljenih okroglih mizah, smo prišli do prepričanja,
da je potrebno zastaviti več napora, da v lokalnih skupnostih pride do spoznanja, da je
povezovanje med vladnim in nevladnim sektorjem ter med samimi nevladnimi organizacijami, najboljši odgovor na probleme starejših in njihovo učinkovito reševanje. Predvsem reševanje na način, da rešitve ustrezajo pričakovanjem uporabnikov, torej starejšim,
ki živijo na svojih domovih.
Ugotavljamo, da na lokalnem nivoju ni dovolj informacij o tem, kaj starejši potrebujejo,
kakšna so njihova pričakovanja od lokalne skupnosti in kaj so pripravljeni in sposobni
sami narediti zase. Ni pregleda nad različnimi programi za starejše med nevladnimi organizacijami in ni pregleda nad skupno porabljenimi finančnimi sredstvi za različne storitve
in pomoči starejšim. Zato predlagamo, da se v lokalnih skupnostih ustanovijo lokalne
interdisciplinarne koordinacije za reševanje zapletenih vprašanj starejših v lokalni skupnosti, za spremljanje stanja na področju skrbi za starejše in za spodbujanje razvoja in
načrtovanja politike za starejše v lokalni skupnosti.
2 Lokalna interdisciplinarna koordinacija
Namen ustanovitve lokalne interdisciplinarne koordinacije:
• celostna obravnava posameznih primerov starejših, ko je potrebno povezati
•
•
•
•
različne akterje za razrešitev problema,
spremljanje programov za starejše v lokalni skupnosti,
spremljanje učinkovitosti nudene pomoči,
spodbujanje in podpora programov sodelovanja med generacijami,
spodbujanje pluralne ponudbe storitev in programov za starejše.
103
Sodelovanje v okviru lokalne interdisciplinarne koordinacije omogoča boljše medsebojno poznavanje nevladnih organizacij in njihovih programov. Omogoča usklajevanje akcij
nevladnih organizacij namenjenih starejšim. Omogoča medsebojno spoznavanje javnih
služb in nevladnih organizacij, prednosti in ovir enih in drugih pri zadovoljevanju potreb
starejših ter ustrezno usklajevanje. Omogoča odpravljanje predsodkov strokovnih delavcev do sodelovanja z laiki – prostovoljci in istočasno spoznavanje vrednosti delovanja
enih in drugih.
Vsebina delovanja lokalne interdisciplinarne koordinacije:
• skupnostna obravnava posameznih primerov,
• spremljanje ustreznosti in učinkovitosti ukrepov in pomoči,
• spremljanje položaja starejših v lokalni skupnosti,
• sodelovanje pri pripravi strategij in ukrepov na lokalni ravni pri urejanju položaja starejših,
• spodbujanje in sodelovanje pri organiziranju posvetov in javnih razprav o položaju
starejših in o njihovih potrebah,
• spodbujanje novih programov, dnevnih centrov in svetovalnic za starejše,
• spodbujanje programov povezovanja med generacijami,
• predstavitev problematike starejših občinskim oblastem in javnosti in s tem razbijanje
stereotipov o staranju in starejših,
• promocija prostovoljstva v lokalni skupnosti,
• krepitev nevladnega sektorja kot partnerja lokalnim oblastem pri urejanju zadev za
starejše.
Lokalno interdisciplinarno koordinacijo sestavljajo:
• predstavnik lokalne skupnosti,
• predstavnik društva upokojencev,
• predstavnik centra za socialno delo,
• predstavnik zdravstva – patronažne službe,
• predstavnik Rdečega križa in Karitasa.
Lokalno interdisciplinarno koordinacijo ustanovi župan in pomeni osrednje mesto v lokalni skupnosti, kjer se poleg reševanja posameznih zahtevnih problemov starejših, odvijajo dogovarjanja za akcije, ukrepe in politiko na področju urejanja vprašanj starejših.
Poleg tega ima organ, ki ga ustanovi župan, tudi večjo avtoriteto in pomembnost v lokalnem okolju, kar je seveda zelo pomembno za delovanje organa.
V nekaterih občinah, kjer poteka projekt »Starejši za starejše«, so že ustanovili lokalno interdisciplinarno koordinacijo in nekatere od teh tudi uspešno delujejo. Izkušnje kažejo, da je to
pravi pristop, da pa je še veliko odprtih vprašanj in tudi veliko možnosti vključevanja starejših v aktivne oblike reševanja problemov in aktivnega načina preživljanja vsakdana starejših.
3 Oblike socialnega vključevanja starejših v lokalni skupnosti
Lokalna skupnost poskrbi za ustanovitev informacijsko-svetovalnih središč, kjer starejši
dobijo informacije ali svetovanje, kje in na kak način lahko poiščejo zadovoljitev svojih
potreb. To je odlična priložnost, da se povežeta javni in nevladni sektor (prostovoljci kot
sodelavci!).
104
Dnevni centri za starejše – ponekod v Sloveniji že delujejo. Oblike in ponudba dnevnih
centrov so različne, pomembno je, da imajo starejši možnost vključitve, kjer lahko v nadaljevanju sami vplivajo na to, kaj se bo v centru dogajalo. Lahko uresničujejo tudi svojo
kreativnost in ideje.
Medgeneracijski centri, kjer se srečujejo generacije, zlasti starejši in mladi. Pomen teh
centrov je zelo širok, saj po eni strani daje priložnost srečevanja in spoznavanja generacij
in tako prispeva k zmanjševanju predsodkov in stereotipih o starih in staranju, kot tudi o
mladih današnjega časa. Po drugi strani pa izmenjava znanj in izkušenj bogati obe strani,
oboji pridobivajo nova znanja, kar jim dviga samozavest in samospoštovanje. Ob tem
mladi ugotovijo, da tudi od starih lahko pridobijo nova znanja in spretnosti, kar vpliva na
njihov odnos do starejših sploh. Starejši spoznajo, da jih mladi lahko naučijo na primer
uporabljati računalnik, kar jim koristi pri poslovanju v javnosti in jim bistveno dvigne
samozavest, saj se lahko vključijo v dogajanje tudi preko medija, ki ga prej sploh poznali
niso. V medgeneracijskih centrih tudi srednja generacija spozna, da lahko pridobi na kakovosti življenja, ko starejše ljudi dojema drugače kot le samo skozi dnevno skrb ali nego
staršev ob že tako preveliki zaposlenosti.
Lokalna skupnost spodbuja in financira različne programe za starejše, za medgeneracijsko sodelovanje, za podporo razvoju prostovoljstva. Prav na področju prostovoljstva so
široke možnosti različnih ponudb za vključevanje starejših. Prostovoljstvo nudi konkretno
pomoč, obenem pa zadovoljuje notranje človekove potrebe po samouresničevanju, po
spoznavanju drugih ljudi, po želji delati dobro za druge in za skupno dobro, po širitvi
socialne mreže. Prostovoljec torej ob tem, ko pomaga drugemu, skrbi tudi za kakovost
svojega življenja. Prostovoljstvo pomeni za lokalno skupnost višjo kakovost skupnega
življenja krajanov, skupno dobro.
Organiziranje skupnih akcij v lokalnem okolju, pa naj so to čistilne akcije večjega ali manjšega obsega, urejanja sprehajališč, klopi v parkih, med stanovanjskimi bloki, saditev rož
in zelenja. Take akcije so prave medgeneracijske učilnice, ki ne zahtevajo velikih finančnih
sredstev, terjajo predvsem dobro organizacijo in veliko govora in predstavljanja v javnosti. Običajno se na takih akcijah rojevajo še nove ideje. Vsekakor pa se spletejo nova
znanstva, tudi prijateljstva, novi socialni stiki in starejši tako širijo svojo socialno mrežo, ki
je sicer vedno ožja.
Lokalna skupnost poskrbi za organizacijo servisnih dejavnosti za starejše, kamor se lahko vključujejo tudi starejši ljudje, kjer ponudijo svoje strokovno znanje in usluge bodisi
kot prostovoljci bodisi za plačilo. Na ta način so socialno vključeni v dejavnost in imajo
možnost tudi izboljšati svoj materialni položaj. Tako se jim v primeru, da imajo nižjo pokojnino, ni treba bati revščine, ki pesti veliko starejšim ljudem. Pri organizaciji različne
ponudbe servisnih in drugih možnosti za vključevanje starejših je nujno sodelovanje in
dogovarjanje med javnim in nevladnim sektorjem, ki preprečuje morebitno podvajanje
storitev ali pomoči, obenem pa omogoča najbolj racionalno porabo planiranih sredstev
za te dejavnosti.
105
ZADOVOLJEVANJE POTREB STAREJŠIH PO STORITVAH ZA KAKOVOSTNO
BIVANJE NA DOMU
Rožca ŠONC
Zveza društev upokojencev Slovenije
Slovenija je, sledeč zavezam sprejetih mednarodnih dokumentov o ustvarjanju pogojev za vključevanje starejših, sprejela več strateških dokumentov, med njimi Resolucijo o
nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2006 -2010 in Strategijo varstva
starejših do leta 2010 –solidarnost, sožitje in kakovostno staranje prebivalstva. Dokumenta opredeljujeta socialno politiko, strategijo in akcijske načrte za realizacijo načrtovanih
socialno varstvenih programov, ki naj bi omogočali starejšim čim daljše in kvalitetnejše
bivanje v domačem okolju, v primeru potrebe po oskrbi pa dolgotrajno oskrbo in zagotovitev institucionalnega varstva.
Upoštevajoč vse daljšo življenjsko dobo, zdravstveno stanje, potrebe po storitvah za aktivno staranje in potrebe po pomoči, so načrtovani socialnovarstveni programi: pomoč
na daljavo, pomoč na domu, dnevno varstvo, oskrbovana stanovanja in institucionalno
varstvo. Postopno vključevanje v programe naj bi omogočalo čim daljše samostojno življenje v domačem okolju, v obdobju potrebe po stalnih oblikah pomoči in nege pa institucionalno varstvo. Za vse te naštete oblike socialno varstvenih programov in storitev
so določeni tudi normativi, ki naj bi bili realizirani do izteka sprejetih dokumentov. Ob
izteku sprejetih dokumentov, lahko ugotovimo, da načrtovani cilji niso doseženi, razen
načrtovanega števila mest v institucionalnem varstvu (za 5% starejših od 65 let). Pomoč
na daljavo še ni doživela dolgo načrtovane in obljubljene racionalizacije delovanja sistema, ki naj bi omogočila večjo dostopnost širšemu krogu uporabnikov. Pomoč na domu
se sicer iz leta v leto počasi povečuje, ne dosega pa ravni 3% starejših od 65 let, kar bi
vključevalo cca 10.000 uporabnikov. Pomoč na domu izvajajo Centri oskrbe na domu,
Centri za socialno delo, Domovi starejši občanov in koncesionarji. Dostopnost do storitev
pomoči na domu je zaradi različne višine sofinanciranja lokalnih skupnosti, cenovno zelo
raznolika za uporabnike, pa tudi izvajanje storitev je odvisno od organiziranosti v posameznem lokalnem okolju. Tak način diskriminira uporabnike iz ekonomsko manj razvitih
občin, tako pri ceni storitev kot sami dostopnosti. Dnevno varstvo izvaja le nekaj domov,
cenovno pa je manj privlačno za uporabnike, kljub potrebam po tej obliki pomoči. Oskrbovanih stanovanj je zgrajenih okoli 500 in okoli 100 jih je nezasedenih, interes za oskrbovana stanovanja izkazujejo upokojenci, ki so ekonomsko sposobni plačila najemnine,
predvsem pa storitev, ki oskrbni dan zelo dražijo. V institucionalno varstvo je vstopil zasebni kapital, ki je oskrbni dan podražil tja do 40% in več. Poleg cenovnega problema pa
je prišlo tudi do ne-enakomerne pokritosti mest. V severovzhodnih predelih države so že
viški prostih mest, med tem, ko jih v glavnih mestih primanjkuje
čenih je s 56% najštevilčnejša skupina 70-79 let, z 39% sledi skupina 80-89, ostali so stari
nad 90 let. V projekt je vključenih 96.000 starejših, kar predstavlja 42,7% vseh starejših nad
69 let v Sloveniji. 52.000 starejših navaja potrebe po: osebni in zdravstveni negi, pomoči
pri higieni stanovanja, pomoči pri nakupih in prinašanju hrane, prevozih in spremstvu k
zdravniku, pomoči pri ogrevanju, urejanju vrta, pravnem svetovanju, finančni pomoči,
druženju z vrstniki, spremstvu na sprehodih, pomoči pri negi partnerja, dnevnem in institucionalnem varstvu. Na projektu dela 2.204 prostovoljk in prostovoljcev, ki so neposredni povezovalci med uporabniki in društvenimi koordinatorji (obstaja jih 199), katerih
naloga je organizirati potrebno pomoč uporabnikom. V šestih letih so opravili 247.388
obiskov in posredovali v 46.703 primerih potreb po pomoči.
Organiziranje potreb po pomoči pogosto presega zmožnosti, ki jih imajo društva upokojencev in druge NVO. To velja še zlasti v primerih, ko gre za nasilje oziroma zlorabe in
je potreben interdisciplinarni strokovni pristop. Za reševanje takšnih in drugih potreb so
nekateri župani občin (na pobudo ZDUS-a in društev upokojencev) ustanovili lokalne interdisciplinarne koordinacije, v katerih delujejo predstavniki javnih služb in NVO. Tak način
povezanega mrežnega delovanja, se je izkazal kot učinkovit pri reševanju potreb in težav
uporabnika, lokalnim skupnostim pa zagotavlja potrebne informacije za načrtovanje socialne politike do starejših. Vključeni župani in drugi predstavniki lokalnih skupnosti, so
na okrogli mizi pozdravili izvajanje projekta in ustanavljanje lokalnih koordinacij za boljšo
povezanost javnih služb in nevladnih organizacij ter učinkovitejše ustvarjanje pogojev za
čim daljše in kakovostno življenje starejših v domačem okolju. Med te pogoje spadajo:
• razvijati aktivnosti, ki omogočajo kvalitetno samostojno življenje,
• podpirati starejše pri aktivnem državljanstvu,
• krepiti vlogo družine in medgeneracijsko sožitje v družini in širše,
• razvijati mrežno delovanje javnih služb in NVO-jev v lokalnih skupnostih,
• vzpodbujati, gojiti in pospeševati prostovoljstvo (znotraj-generacijsko in
medgeneracijsko) z ovrednotenjem, stimuliranjem in družbenim priznanjem,
• zagotoviti kvalitetno zdravstveno in socialno pomoč na domu,
• zagotovitev izvajanja socialno varstvenih storitev, ki bodo načrtovane v strateških
dokumentih za obdobje 2011-2015 in ovrednotene v proračunu države in lokalnih
skupnosti,
• spremljati položaj starejših z obravnavo na občinskih svetih enkrat letno.
V ZDUS-u šesto leto izvajamo projekt »Starejši za višjo kakovost življenja doma«, ki je namenjen vsem starejšim od 69 let. Cilj projekta je omogočiti starejšim, da starost preživijo
čim dlje v domačem okolju. Cilj projekta je tudi ugotoviti potrebe starejših po različnih
oblikah pomoči in jim te pomoči (ob sodelovanju javnih služb in NVO) tudi organizirati.
Iz analize izvajanja projekta izhaja, da različne oblike pomoči potrebuje 16,3% starejših.
V projekt je vključenih 64,5% žensk in 35,5% moških. Glede na starostno strukturo vklju106
107
STAREJŠI ZA STAREJŠE
Ivanka TOFANT
Zveza društev upokojencev Slovenije
Kaj delamo v naši pokrajini, to je na celjskem, da pomagamo starejšim, da čim dlje ostanejo doma, ali drugače rečeno kaj storimo za tiste, ki jesen življenja preživijo doma?
S čudovitim projektom, ki mu pravimo Starejši za starejše, starejši prostovoljci tistim
vrstnikom, ki so osamljeni, popestrimo dneve, tistim, ki imajo težave s svojci ali skrbniki
pomagamo z nasveti, oziroma skupaj poiščemo pot do lepšega življenja. Ni nam težko
sosedu prinesti kaj iz trgovine, ga peljati k zdravniku ali v cerkev. Navajeni smo, da tistim,
ki živijo sami, pomagamo pri vsakdanjih opravilih. Še in še bi lahko naštevala, kako prostovoljci pomagamo. Izkušnje nam povedo, da smo prostovoljci uspešni ravno zato, ker
odpiramo vsaka vrata, kjer živijo starejši nad 69 let.
Da se nam starejši zaupajo, obiščemo sosede, znance in prijatelje, to pa pomeni, da smo
prostovoljci na svojem terenu. Najlažje se je zaupati tistemu, ki ga poznaš in ki ima podobne težave kot ti. Zato je zelo pomembno, da se o našem projektu in naših obiskih
veliko piše, oziroma govori in da se imena in telefonske številke prostovoljcev objavijo v krajevnih novicah. Sodelovanje je potrebno tudi z občinskimi službami, patronažo,
Centrom za socialno delo, zadnje čase pa imamo na voljo tudi anonimno številko, kjer
lahko prijavimo nasilje, če ga odkrijemo. Praviloma je pri nasilju potrebno veliko truda in
korakov, ker se starejši težko odločijo, da povedo kaj vse morajo preživljati. Prostovoljci
moramo biti vztrajni, posebno tam, kjer nam mlajši zapirajo vrata in ne dovolijo obiskov.
Prijetno je z vrstniki deliti veselje, boleče pa je deliti žalost, pa vendar nam ravno slednje
daje še večjo voljo pomagati. Prepričana sem, da smo z našimi prostovoljci že sedaj naredili veliko za izboljšanje življenja naših vrstnikov. Upamo, da se nam bo pridružilo še
več društev upokojencev, ki bodo pripomogla, da bodo starejši v njihovem kraju deležni
lepše starosti. Društva upokojencev s projektom Starejši za starejše pridobijo poleg humanitarne dejavnosti tudi velik ugled v svojem kraju. Vsi namreč gremo po isti poti in
kolo časa se vrti tudi za mlajše. Naj bodo naši prostovoljci vzgled vsem mlajšim, in naj
mlajši ne razmišljajo o tem, da smo jim starejši samo v breme ter že sedaj naredijo več za
svoje starše. Naj bo to dobra popotnica za mlade, ko bodo prišli v naša leta.
STAREJŠI ZA BOLJŠO KAKOVOST ŽIVLJENJA DOMA: POTEK PROJEKTA V OBČINI
HOČE-SLIVNICA
Zdenka GAJZER
Društvo upokojencev Hoče
Občina Hoče Slivnica leži na Dravskem polju in obronkih Pohorja. Sestavlja jo 13 naselij in
5 krajevnih skupnosti, v katerih delujejo 4 društva upokojencev. V občini živi blizu 11000
prebivalcev, 13,70% jih je starejših od 69 let. Izvajanje projekta Starejši za višjo kakovost
življenja doma v DU Hoče poteka v KS Hoče in Reka Pohorje, v naseljih Bohova, Spodnje
Hoče, Pivola, Reka Pohorje, Zg. Hoče, in Hočko Pohorje. Večina starejših prebivalcev živi
na med seboj oddaljenih kmetijah po Pohorju. Prostovoljke, na tem področju prevozijo
kar nekaj kilometrov poti po hribovitih cestah, skozi gozdove, da jih obiščejo, tam živijo
tudi same. Prvič smo obiskali 450 starejših, od teh je 270 članov DU. Številne pa smo
108
obiskali že večkrat. Najpogostejše so potrebe starejših po pomoči pri urejanju stanovanj,
vrtov, organiziranju dostave hrane na dom, prevozi do zdravnika, trgovine. Številnim smo
v okviru projekta pomagali rešiti kar nekaj problemov, dobro pa sodelujemo tudi s patronažno službo, KORK in Karitasom. Sodelovanje z občino je zgledno, za kar gre zahvala
županu, ki ima posluh za izvajanje naše dejavnosti, pomaga organizirati pomoč in v velikem deležu sofinancira pomoč na domu.
ZADOVOLJEVANJE POTREB STAREJŠIH PO STORITVAH ZA KAKOVOSTNO BIVANJE
NA DOMU: PRIMER OBČINE DUPLEK
Slavica GOLOB
Društvo upokojencev Duplek
Prispevek obsega naslednje tematike: organiziranost Društva upokojencev Duplek, aktivnosti društva, sodelovanje društva z občinsko upravo in županom, delovanje prostovoljcev na projektu »Starejši za starejše« v občini Duplek. Poudarek je na reševanju problemov starejših, predvsem na nasilju in agresiji nad starejšimi. Prispevek govori tudi o
načrtovani izgradnji Doma upokojencev v občini Duplek in analizira potrebo po njemu.
ZADOVOLJEVANJE POTREB STAREJŠIH ZA KAKOVOSTNO BIVANJE NA DOMU
V OBČINI RUŠE
Marjana KOTNIK POROPAT
Društvo upokojencev Smolnik
Prispevek obravnava: socialne razmere starejših v občini Ruše, zagotavljanje pomoči, preživljanje prostega časa starostnikov v občini Ruše, organiziranje druženja in drugih oblik
preživljanja prostega časa, brezplačno pravno pomoč starostnikom ter druge potrebe
starejših, ki preživljajo starost doma. Podatke za prispevek sem vzela iz podatkov projekta
Starejši za starejše za višjo kakovost življenja doma, ki smo ga leta 2008 izvajali v DU Ruše
- v letošnjem letu s projektom nadaljujemo v DU Smolnik.
ZADOVOLJEVANJE POTREB STAREJŠIH PO STORITVAH ZA KAKOVOSTNO BIVANJE
NA DOMU: PRIMER IZ PRAKSE - OBČINA BRDA
Milena BEGUŠ
Društvo upokojencev Kojsko
Povzetek
Kako se izvaja pomoč na domu v Občini Brda, so mi na mojo prošnjo (1.7. 2010) posredovali
izvajalci po elektronski pošti (20.7. in dodatno 28.7. 2010), kar sem v prispevku dobesedno navedla (poševni tisk). V nadaljevanju sem izrazila svoje mnenje in izkušnje s CSD Nova Gorica
ter izkušnjo svojcev, ki so uporabniki storitev. Ne gre za kritiko dela CSD, pač pa za kritiko
neživljenjskih pravilnikov, ki jih morajo spoštovati. Te pa postavlja Ministrstvo za delo, družino
in socialne zadeve. V zaključku sem navedla svoje videnje problematike v zvezi s pomočjo na
domu v luči obstoječe zakonodaje in prakse ter nakazala svoje mnenje in možne poti reševanja problematike pomoči na domu po meri uporabnikov. Zavedam se, da so uradne inštitucije pogosto neživljenjsko zakonsko omejene in odvisne od finančnih zmožnosti države oziro109
ma lokalnih skupnosti. Zato pa bi se pri pomoči na domu lahko bolj posluževali prostovoljcev,
če bi uredili zakonske podlage in jih za to tudi ustrezno usposobili. Naše Društvo upokojencev
je vključeno v projekt ZDUS-a »Starejši za boljšo kakovost doma« (krajše »Starejši za starejše«)
in prostovoljke nudijo lahko zgolj laično pomoč starejšim in pri tem tudi pogosto tvegajo.
1 Izvajanje pomoči na domu
Pomoč na domu v Občini Brda izvaja CSD Nova Gorica, Center za pomoč na domu KLAS.
Zaprosila sem jih za nekaj podatkov o tem, kako se izvaja pomoč na domu v Občini Brda,
in sicer:
• kolikšno je trenutno število uporabnikov te pomoči?
• koliko oseb to pomoč nudi?
• po kakšni pomoči starejši najbolj povprašujejo?
• ali načrtujejo, da bi to pomoč nudili tudi ob sobotah, nedeljah in praznikih?
• kaj svetujejo svojcem oziroma kakšno možnost imajo v primeru, da bi za starejše
potrebovali pomoč na domu preko celega dneva ali celo več dni (v času dopustov?)
• ali se jim zdi subvencija Občine Brda (4 EUR/uro plača uporabnik!) primerna v
primerjavi z drugimi občinami, kjer opravljajo te storitve?
• so uporabniki njihovih storitev zadovoljni s tem, kar jim nudijo oziroma kakšne
potrebe ali želje še izražajo?
Odgovor predstavnikov CSD Nova Gorica:
Spoštovana gospa Beguš, sporočam Vam želene podatke:
- v Občini Brda imamo trenutno 36 uporabnikov storitev pomoči na domu (junij/2010),
- v Občini Brda so zaposlene 3 socialne oskrbovalke, ki izvajajo storitve neposredne socialne
oskrbe (v letu 2010),
- prevladuje povpraševanje po storitvi pomoči pri temeljnih dnevnih opravilih (pomoč pri vzdrževanju osebne higiene, umivanju, preoblačenju, kopanju, ...) Nadalje je precej povpraševanja
tudi po pomoči v gospodinjskih opravilih (vzdrževanje osnovnih bivalnih prostorov, prinosu
osnovnih potrebščin iz trgovine, prinosu pripravljenih toplih obrokov). Nekoliko manj je pomoči pri ohranjanju socialnih stikov,
- po zadnji izvedeni anketi v lanskem letu, ko smo povpraševali po izvajanju pomoči ob vikendih in praznikih, je ¼ vseh sodelujočih izrazila to potrebo. Celo višji prispevek so pripravljeni
plačevati, le, da bi bila organizirana takšna pomoč, saj si morajo sedaj znajti sami in si organizirati pomoč,
- kolikor je mogoče poskušamo pomagati tudi vsem zainteresiranim v času dopustov (npr. z
dostavo toplega obroka, gospodinjsko pomočjo, ipd) Z njimi sklenemo pač dogovor o izvajanju storitev za določen čas, za določen obseg in vrsto storitve. Toda nov Pravilnik o standardih
in normativih (stopil v veljavo v juniju/2010) določa, da se storitve pomoči na domu upravičenca lahko izvajajo vse dni v tednu največ do 20 ur tedensko,
- višina subvencioniranja cene storitve pomoči na domu je odločitev posamezne lokalne skupnosti. Zagotovo pa je Občina Brda prijazna do starejših ljudi, saj je v primerjavi z letom poprej
znižala višino prispevka za uro opravljene storitve za uporabnika,
- iz lanskoletne izvedene ankete, pa tudi predhodnih, so uporabniki s storitvami zadovoljni,
posebej so zadovoljni s prijaznostjo socialnih oskrbovalk. Že to, da lahko z našo podporo in
110
pomočjo ostanejo v domačem okolju, jim veliko pomeni. To so zapisali v anketnih vprašalnikih, pa tudi pogosto nam o tem dejstvu tudi spregovorijo. Vsekakor bi bilo dobro, če bi lahko
organizirali različne programe za kreativno izrabo prostega časa za starejše ljudi, ki bi nudili
zadovoljevanje nematerialnih potreb, druženje in širjenje njihove socialne mreže, a ker so Brda
izjemno razdrobljen teren, bi starejši le s težavo prišli in se udeležili različnih dejavnosti. Pohvalili
bi pa radi dobro in uspešno sodelovanje tako s patronažno službo, društvi upokojencev, nevladnimi organizacijami in drugimi posamezniki, s katerimi smo skupaj prišli do starejših ljudi, jim
lahko ponudili naše storitve in tako opravili dobro delo za starejše občane Občine Brda.
Upam, da sem zajela vsa Vaša vprašanja. V kolikor bi želela bolj podrobne podatke, sem Vam
na voljo.
Lp, Jelka Humar, vodja CPD Klas
Pozdravljena gospa Milena,
še dodatno Vam sporočam, da je MDDSZ s Pravilnikom določilo, da se storitve pomoči na
domu za upravičence izvajajo v časovnem obsegu 20 ur tedensko. V kolikor potrebujejo sorodniki za svojega ostarelega člana večji obseg pomoči, se lahko skupaj s strokovno delavko
posvetujejo katera pomoč bi bila zanj najbolj ugodna. Če gre samo za čas dopustov kot začasne odsotnosti in začasnega povečanja obsega pomoči, se po predhodnem soglasju lokalne
skupnosti, uredi povečan začasno obseg pomoči. Doslej smo že imeli takšne primere in smo jih
uspešno in ugodno za upravičence uredili.
Pravilnik o metodologiji oblikovanja cen socialno varstvenih storitev - med drugim tudi storitve pomoči na domu - ki ga je sprejelo MDDSZ, določa, da je financer te storitve lokalna skupnost. Torej, lokalna skupnost glede na izražene potrebe in seveda svoje zmogljivosti, določa
ali se recimo storitve pomoči na domu izvajajo drugače kot samo med delovnimi dnevi (to
pomeni, da je treba zagotoviti sredstva za zaposlitve in materialne stroške). Seveda pa velja
območje Občine Brd za pretežno ruralno oz. podeželsko okolje, kjer je še vedno močno prisotna
sosedska pomoč, pa tudi v večjem številu so še vedno razširjene družine, ki poskrbijo za svoje
ostarele člane, zato je tudi manj povpraševanja po storitvah med vikendi in prazniki.
Upam, da sem bila dovolj precizna v odgovorih. Če potrebujete še kakšna dodatna pojasnila,
sem Vam na voljo.
Lep dan, Jelka Humar, vodja CPD
2 Moje mnenje iz izkušnje s CSD
Učinkovitost CSD pri zagotavljanju celodnevne (ali celo neprekinjene) pomoči (za čas odsotnosti ali dopusta svojcev) pa po mojih poizvedbah ni takšna, kot so mi zagotovili. Na
naše Društvo upokojencev se je oglasila gospa, ki bi potrebovala pomoč pri negi svoje
mame v času dopusta, saj ji na Centru za pomoč na domu KLAS tega niso mogli nuditi
(zaradi omejitev števila ur). Dejala mi je še, da tiste oskrbovalke, ki so na centru zaposlene,
ne smejo nuditi dodatne pomoči mimo centra. Problem je potem rešila sama, ko je čisto
slučajno v časopisu prebrala oglas starejše gospe, ki tako pomoč nudi. Glede tega, kako
so uporabniki zadovoljni s storitvami na domu, pa bi bila bolj objektivna ocena takrat,
ko bi anketo izvajal kdo drug in ne Center sam. Ko sem pred časom sama želela izvajati
anketo med uporabniki (za objavo v občinskem glasilu), sem morala vprašati na Center
(zaradi varstva osebnih podatkov!) in takrat so mi oni dali imena in naslove treh uporabnikov, ki sem jih potem lahko anketirala.
111
3 Zaključek
Glede zadovoljevanja potreb starejših po storitvah za kakovostno bivanje na domu, po
obstoječih zakonih in pravilih ne more vedno nuditi uporabnikom tistega, kar potrebujejo. Izvajalci so omejeni s predpisanimi normativi, cene oblikujejo lokalne skupnosti (občine) glede na svoje zmožnosti, uporabniki pa iščejo pomoč drugje, ko jo potrebujejo za
več ur dnevno, saj so Centri s pravilniki normirani. Ob tem pa se poraja še vprašanje, kako
usposobljene so osebe, ki to pomoč same ponujajo preko oglasov.
Ker gredo vsa prizadevanja Evropske unije v tej smeri, da bi starejši ostali čim dlje doma, v
domači oskrbi, bo na področju zakonodaje in posledično prakse nujno potrebno marsikaj spremeniti. Zakonski in podzakonski akti ter pravilniki bi morali biti takšni, da bi omogočili uporabnikom vse oblike pomoči, tudi laične, ki jo potrebujejo za kakovostno bivanje doma. Saj ni več potrebno »odkrivati Amerike« na tem področju, pač pa le pogledati
na dobre prakse v nekaterih evropskih državah. Če uradne inštitucije ne zmorejo vsega,
če so cene za uporabnika previsoke, pridejo pri pomoči na domu lahko v poštev tudi
razne nevladne organizacije: humanitarne, prostovoljske …, vendar je potrebno sprejeti
ustrezno zakonodajo, tu mislim predvsem na zakon o prostovoljstvu. Veliko je ljudi dobre
volje, ki bi lahko dopolnjevali delo uradnih inštitucij na področju pomoči starejšim in njihovim družinam, če bi bile zadeve zakonsko ustrezno pripravljene in urejene. Tu mislim
tudi na prostovoljsko delo v projektu ZDUS-a »Starejši za starejše«, ko lahko prostovoljke
nudijo le laično pomoč. Z ustreznim usposabljanjem pa bi bila ta pomoč lahko tudi drugačna, bolj strokovna. S tem bi lahko dopolnjevali programe CSD in uporabnikom omogočili, da bi dobili tako pomoč, kot jo potrebujejo in kolikor jo potrebujejo. Vse navedeno
pa je treba zakonsko opredeliti, kar bi, po mojem mnenju, lahko urejala zakonodaja, ki je
v pripravi (zakon o prostovoljstvu, zakon o malem delu idr.).
Vsi se zavedamo dejstva, da bodo ljudje živeli še dlje. Težnjo po dolgoživosti uspešno
podpira razvoj medicine in farmacije. Vendar je tudi želja, da bi bilo življenje v visoki
starosti čim bolj kakovostno. In malo je takih, ki bi svoja zadnja leta življenja iskreno želeli
preživeti v domovih za ostarele. Zato pa bi morala država zagotoviti take pogoje, da bi
bilo zadovoljevanje potreb starejših na domu takšno, kot si ga uporabniki želijo in potrebujejo, ne glede na materialne zmožnosti njih samih in njihovih svojcev.
KDO JE POZABIL BITI ČLOVEK?
Marija KRUŠIČ
Pokrajinska zveza društev upokojencev Posavje
Čaščenje kulta materializma in denarja preveva kapitalistični svet, na katerega čeri smo
nasedli nepripravljeni, ne vedoč kaj nam prinašajo sladke besede o tržnem gospodarstvu. Svetovna kriza je zamajala temelje gospodarstev in najbogatejši pobirajo od vseh,
da bi sami preživeli kar se da najbolje in izšli še bogatejši. Morda je to le inscenirana
kriza, da bi bogati lažje dosegli nizkotne cilje bogatenja in zavladanja človeštvu tudi za
ceno življenj ljudi, ki si želijo samo miru in sožitja. Evidentno je pomanjkanje sposobnosti
empatije (redek je občutek sposobnosti vživljanja posameznikov v druge ljudi, v njihovo
stanje, v njihove osnovne življenjske potrebe. To zmorejo samo revni, kajti danes revni še
najbolj pomagajo revnim). Samopašnost posameznih ljudi in skupin se kaže v pomanj112
kanju ljubezni, sočutja do sočloveka, predvsem pa poštenosti do sebe, do drugih, kaj
šele do drugačnih, kamor sodimo tudi starejši. Kult lepote, mladosti, zdravja podpirajo
kapitalistični lobiji, kjer je vse podvrženo bogu, ki se imenuje dobiček. Posledice tega
so: duhovna osiromašenost, ki gnezdi v tradiciji znotraj različnih organiziranih zablod;
splošna materialna revščina in beda kljub zgaranemu, bolnemu in pregorelemu prebivalstvu vseh starosti; razslojenost zaradi negotovosti preživetja znotraj naroda, političnih
skupin, sosedov, družin, delovnih timov; negotova bodočnost mladih in starih ni dobra
popotnica za nadaljnje skupno življenje in medgeneracijsko sožitje; enormna izigranost
gospodarstva in delavcev, ki smo desetletja delali in vlagali v podjetja in infrastrukturo,
da so sedaj posamezni “sposobneži” lahko več “olastninili”; goljufije in poneverbe niso
sankcionirane (ali vrana vrani oči ne izkljuje ali pa gre morda za nesposobnost). Pot k
blagostanju in socialni vključenosti se zdi kot pot v pekel, ki je tlakovana z najboljšimi
nameni. Zakaj? Ker je že morda dosti preveč prepozno? Ali smo krivci volivci? Tudi. Kaj
bi se zgodilo, če bi prav vsi državljani bojkotirali volitve, kar je seveda nemogoče? Nič.
Zakaj ne (z)moremo povedati svojega mnenja, zakaj ne (z)moremo dati svojega znanja
in modrosti? Zaradi višjih, nam povsem odtujenih interesov. Pika. Ali je to prav? Morda je,
morda ni. Kdove. Kdo je pozabil biti Človek? Tisti, ki ima denar in ga hoče zase vedno več
in več in ki je brez vsakih moralno-etičnih občutkov.
KAKOVOSTNO STARANJE IN VLOGA LOKALNE SKUPNOSTI: PRIMER DOBRE PRAKSE
OBČINE DOMŽALE
Andreja POGAČNIK JARC
Občina Domžale
Povzetek:
Občina Domžale sodi med razvojno najmanj ogrožene lokalne skupnosti v Sloveniji predvsem po zaslugi izjemno ugodne demografske strukture. Zaradi intenzivnega priseljevanja
mladih družin in drugih razlogov smo bili v zadnjih letih prisiljeni reševati predvsem probleme
pomanjkanja prostora v vrtcih in šolah. Smo se pa ob tem načrtno ukvarjali tudi z vprašanji,
ki se tičejo tudi položaja starejše generacije. Ta vprašanja so predvsem: aktivno preživljanje
prostega časa, izobraževanje, rekreacija, skrb za zdravje, varnost, preprečevanje osamljenosti,
pomoč na domu, vključevanje v institucionalno varstvo, osveščanje in usposabljanje svojcev
starostnikov. Društva, organizacije in zavode smo z ustanovitvijo Odbora za obravnavo vprašanj starejših, ki je županov posvetovalni organ in v katerega so vključeni njihovi predstavniki,
povezali tako, da smo sproti in medsebojno informirani o vprašanjih, ki zadevajo starejše. V
Odboru pripravljamo predloge rešitev in pobude za spremembe, najmanj enkrat letno pa o
stanju na področju skrbi za starejše poročamo tudi občinskemu svetu. Posebej se zavedamo,
da bo vzgoja za sobivanje, za medgeneracijsko povezanost in solidarnost v prihodnje terjalo
veliko pozornosti in prav temu posvečamo trenutno največ aktivnosti.
1 Tudi pri nas se prebivalstvo stara
Na razvojno ogroženost lokalne skupnosti pomembno vpliva njena demografska struktura in Občina Domžale tudi zato sodi med razvojno najmanj ogrožene lokalne skupnosti v Sloveniji. Podrobnejši vpogled v podatke pa priča o tem, da delež starejših oseb
intenzivno narašča tudi v Domžalah. Res, da imamo v primerjavi z državnim poprečjem
113
leta 2009 za več kot 2 odstotni točki nižji delež starejših od 65 let, se je pa njihov delež v
obdobju 1999 – 2009 zelo hitro povečeval. Če je bila rast vseh prebivalcev v tem obdobju 14%, pa je povečanje prebivalcev 65+ znašalo kar 48%. Oboje mnogo nad poprečno
rastjo v državi.
Leto
Domžale
Slovenija
št. Preb.
65+
delež 65+
št. Preb.
65+
delež 65+
2005
31579
4107
2,8
2003358
312874
15,6
2006
32205
4316
13,4
2010377
319631
15,9
2007
32748
4491
13,7
2025866
326847
16,1
2008
33183
4695
14,1
2032362
334029
16,4
2009
33573
4797
14,3
2046976
338265
16,5
Rast 09/99
14%
48%
3%
23%
Tabela 1: Rast in delež prebivalstva
3. 2 Medgeneracijsko društvo Jesenski cvet
Društvo vključuje blizu 200 članov, v njegovem okviru deluje 21 skupin, ki jih vodi 32
voditeljev. Njihova krovna organizacija je Zveza društev za socialno gerontologijo Slovenije. Delo samopomočnih skupin je izjemno pozitivno, lokalne koordinatorke so visoko strokovno usposobljene prostovoljke, upokojene ali še zaposlene socialne delavke z
bogatimi izkušnjami pri delu s starejšo populacijo, ki poznajo in upoštevajo nacionalno
strategijo varstva starejših. Voditeljice in voditelji samopomočnih skupin, ki delujejo v
mestu in okolici so se za svoje delo usposobili na posebnih tečajih, skrbijo za redno sestajanje skupin, pripravljajo medgeneracijske tabore, na občasnih strokovnih srečanjih pa
predstavljajo pravo valilnico idej za ohranjanje vitalnosti starostnikov.
Dejstva, da hitreje raste delež starejših, da družbene spremembe zmanjšujejo tradicionalno vlogo družine in sosedstva pri skrbi za starejšo populacijo, narekujejo spremembe v
procesih in postopkih, ki zagotavljajo ohranitev solidarnosti in kakovostnega medčloveškega sožitja med mlado, srednjo in starejšo generacijo, prijazno staranje in oskrbo naglo
rastoče tretje generacije.
3. 3 Društva upokojencev
2 Vloga lokalne skupnosti
3. 4 Dejavnosti javnih zavodov in služb
Kot ključna vprašanja, za katera mora poskrbeti lokalna skupnost in ustvariti pogoje za
njihovo reševanje, smo prepoznali naslednja: skrb za zdravje, rekreacija, ustvarjalno preživljanje prostega časa, vseživljenjsko izobraževanje, varnost, preprečevanje osamljenosti,
pomoč na domu, oskrbovana stanovanja, institucionalno varstvo in medgeneracijsko
povezovanje. V lokalni skupnosti ugotavljamo stanje na teh področjih in smo v stalnem
stiku z inštitucijami (društvi, zavodi, civilno družbo), ki te vsebine razvijajo, spremljamo
njihovo dejavnost, spodbujamo razvoj, jih podpiramo moralno in materialno: društvom
zagotavljamo prostore za delovanje, subvencioniramo materialne stroške in s sredstvi
občinskega proračuna omogočamo različne aktivnosti.
V Domžalah nam je uspelo ohraniti javno zdravstvo – splošne in družinske ambulante – v
javnem zdravstvenem domu v tolikšni meri, da vse službe (patronaža, fizioterapija, laboratorij) lahko optimalno funkcionirajo in znotraj teh neformalno deluje ambulanta, kjer je
največ pacientov starostnikov. Posebno skrb lokalna skupnost izkazuje z zagotavljanjem
nadstandardnih preventivnih programov, katerih večji del je namenjen starejšim osebam
(mamografija, pregledi prostate, debelega črevesa, zdravstveno vzgojna ambulanta).
Center za socialno delo in Policijska postaja posebno pozornost namenjata populaciji 65+ in o svojih aktivnostih redno poročata. Urad za delo Domžale vključuje starejše
osebe v programe pomoči za iskanje zaposlitve, premišljeno jih vključuje v programe
javnih del in spodbuja ter ureja subvencioniranje ob zaposlitvi težje zaposljivih oseb, kar
starostniki pretežno so.
3 Uresničevanje strategije kakovostnega staranja
3. 1 Univerza za tretje življenjsko obdobje Lipa
V okviru društva Lipa, univerze za tretje življenjsko obdobje, uresničujejo svoje želje in
potrebe predvsem tisti starejši, ki jim fizična in mentalna zmožnost dopušča redno aktivnost zunaj domačih zidov. Društvo v 70 različnih aktivnostih vključuje preko 900 članic
in članov. Društvo ponuja jezikovna izobraževanja (angleščina, nemščina, italijanščina, ruščina, španščina), predavanja iz zgodovine, psihologije, verstev in omogoča računalniška
usposabljanja. Umetniško izražanje teče na tečajih keramike, fotografije, pri plesu, slikanju
in literarnem ustvarjanju. Skrb za zdravje uresničujejo v tečajih zdrave kuhinje, vključitvi v
program Joga v vsakdanjem življenju, tečajih masaže in nege ter usposabljanju za nego
bolnikov v domačem okolju. Gojijo različne ročne spretnosti: šivanje, pletenje, aranžiranje
114
cvetja, izdelavo voščilnic in humanitarno dejavnost – šivanje prepoznavnih Unicefovih
punčk, domžalskih Špelc. Ukvarjajo se s športom in rekreacijo na rednih tedenskih urah
telovadbe, v skupinah pohodnikov, na planinskih turah in kolesarskih izletih. Skrb za varnost uresničujejo z občasnimi predstavitvami zagotavljanja osebne varnosti in s projektom »Seniorji v prometu«, v okviru katerega posodabljajo teoretična in praktična znanja
varne vožnje.
Na ozemlju občine delujejo štiri društva upokojencev, njihove aktivnosti so v veliki meri
odvisne od ljudi, ki jih vodijo. Delovanje je zato usmerjeno zelo različno, od omogočanja
družabništva, organiziranja izletov, skupinskih obiskov kulturnih in zabavnih prireditev,
do tečajev kuhanja in izdelave ročnih del.
3. 5 Pomoč družini na domu
Izvaja jo zasebni zavod za pomoč in nego na domu Comett s koncesijo. Pomoč na domu
obsega gospodinjsko pomoč, pomoč pri vzdrževanju higiene in pomoč pri ohranjanju
socialnih stikov. Poprečno jo koristi 1,6% populacije, starejše od 65 let. Število uporabnikov iz leta v leto raste, se pa uporabniki pogosteje odločajo za manjše število ur zaradi
pomanjkanja finančnih sredstev. Cena je subvencionirana iz občinskega proračuna in
znaša 5,67€ na uro za vse dni v tednu, tudi ob praznikih, za socialno ogrožene pa je še
dodatno subvencionirana. Poleg pomoči družini na domu občina financira tudi družinske pomočnike.
115
3. 6 Institucialno varstvo
Zagotavlja ga Dom upokojencev Domžale. V enoposteljnih, dvoposteljnih in triposteljnih sobah nudi 167 mest za stalno nastanitev, 2 mesti za dnevno varstvo in 2 mesti za
začasno nastanitev. V domu trenutno biva 105 občanov Domžal, ostali prihajajo iz drugih
okolij. Okrog 60 naših občanov pa je nameščenih v drugih domovih po Sloveniji. Kljub
sorazmerno skromnemu bivalnemu standardu je po podatkih aprila 2009 na sprejem
čakalo 450 interesentov. Vloge za sprejem so v določeni meri podvojene ali potrojene,
nekatere »na zalogo«, tako, da ta številka ni realna. Po oceni zaposlenih pa na sprejem
čaka več kot 150 interesentov.
postaja čedalje številčnejša, njen delež pa se bo v celotnem prebivalstvu v prihodnje
samo še povečeval, zato je pomembna sprememba filozofije življenja. Potreben je nov
pristop celotne družbe k večji naravnanosti k duhovni plati življenja in vrnitev k naravi ter
k zmanjšanju pomena materialnih dobrin, brez katerih se da celo bolj kvalitetno živeti.
Današnji način življenja, hlastanje po več in več, potiska ljudi predvsem v pehanje za čim
večjim zaslužkom. Zaradi čedalje večjega deleža starejših je izjemnega pomena vzgajanje mlajših generacij v duhu medgeneracijskega sožitja in medsebojnega sodelovanja
ter sobivanja. To so izhodišča, ki smo jih v občini Domžale vzeli kot osnovo za vodenje
aktivnosti na področju večje skrbi za starejše.
4 Medgeneracijsko povezovanje
1 Ustanovitev Odbora za položaj starejših občanov
Sodoben način življenja vse bolj ločuje različne generacije. Vse redkejše so tradicionalne
družine, kjer se srečujejo družinski člani treh generacij. Priložnosti za prenašanje izkušenj,
spoznanj in modrosti starostnikov na vnuke in pravnuke, je vse manj. Interesi, pogledi in
ravnanja posameznih generacijskih skupin pa postajajo vse bolj različna. Podatki raziskav
govorijo, da je danes v Evropi množica otrok, množica zakoncev in množica starih ljudi,
ki so osamljeni. Na vprašanje, česa jih je najbolj strah, so osnovnošolci na eni od raziskav
tudi v našem okolju odgovorili, da osamljenosti. Prav lokalna skupnost je tista, ki s spodbudami in zagotavljanjem možnosti ter priložnosti, lahko sproži potrebne spremembe.
Občina Domžale je pričela z organiziranjem dogodkov, kjer se družijo in povezujejo vse
generacije. Cilj, ki ga pri tem zasleduje, je ponuditi priložnosti za prijetno preživljanje prostega časa, informiranje o dogajanju v organizacijah, društvih in zavodih, ki so v »službi«
občanov, zbiranje interesov, pobud in predlogov, pa tudi priložnost za kritičen vpogled
v dogajanje v lokalni skupnosti. Medgeneracijsko povezovanje počasi presega okvire
obiskovanja otrok v Domu upokojencev in medgeneracijskih taborov, ki jih organizira
društvo Jesenski cvet, s spontanimi srečevanji različnih generacij v lokalni knjižnici, v nastajajočem mestnem parku, na rekreacijski poti ob Kamniški Bistrici. Verjamemo, da novo
nastajajoče medgeneracijsko središče Bistrica prinaša nove izzive prav v pripravi vsebin
za medgeneracijsko povezovanje.
Da bi dosegli zastavljene cilje smo ustanovili Odbor za ugotavljanje položaja starejših
občanov v občini, kar se je pokazalo kot izjemno koristno. Koristno predvsem zato, ker v
odboru delujejo vsi akterji zadolženi za vprašanja starejših, invalidov in socialno ogroženih skupin občanov, ki prej niso bili dovolj medsebojno povezani.
Podžupan –za družbene dejavnosti
OPSO
Center za socialno delo
Strokovna javnost
Dom upokojencev
Univerza za tretje življenjsko obdobje
Društvo upokojencev
Društvo invalidov
Društvo Jesenski cvet
Zdravstveni dom
Strokovna služba občine
5 Cilji lokalne skupnosti
Da bi zagotovili delovanje vseh ključnih dejavnikov, ki zagotavljajo kakovostno staranje,
omogočili prenos dobrih praks med društvi, zavodi in organizacijami ter vzpostavili vpogled v procese in dejavnosti, je župan leta 2007 ustanovil Odbor za obravnavo položaja
starejših občanov, ki ga sestavljajo predstavniki deležnikov, ki delajo z ali za populacijo
65+. Odbor enkrat letno Občinski svet seznani s stanjem na tem polju, predlaga izboljšave
in pobude za spremembe. Naslednji korak je predlog za ustanovitev (javnega) zavoda v
letu 2011, ki bo vključeval in povezoval vse institucije, ki se kakorkoli ukvarjajo s starostniki.
DOLŽINA ŽIVLJENJA JE VREDNOTA
Marija PUKL
Občina Domžale
Dolžina življenja je vrednota, ki jo moramo vsi spoštovati, varovati in negovati, hkrati
pa biti ponosni, da človeštvu uspeva podaljševanje življenjske dobe, saj je živeti dlje,
želja vsakega posameznika in temeljni cilj celotne medicinske stroke. Starejša populacija
116
DeSUS
Strokovna javnost
Slika 1: Sestava odbora za položaj starejših občanov (OPSO)
2 Analiza položaja starejše generacije
Prva pomembna naloga odbora je bila izdelava analize stanja položaja starejših z vseh
vidikov, iz česar smo potegnili ugotovitve, ki so nas vodile k njihovi proučitvi in rešitvam.
Analizo so pripravile vse institucije in vsa društva, katerih naloga je skrb za starejše in
medgeneracijsko sodelovanje.
3 Združitev aktivnosti za starejše na enem mestu
Za uresničitev nalog, izhajajočih iz analize stanja, je potrebno čim bolj skladno in kvalitetno delo med vsemi dejavniki skrbi za starejše. Zato smo pričeli z izgradnjo Medgeneracijskega centra, kjer bomo prostorsko združili vsa društva in institucije, ki se ukvarjajo s
položajem starejših in izvajajo programe medgeneracijskega sodelovanja.
117
Začasno bivanje
Dnevno varstvo
Oskrbovanci
Oskrbovana stanovanja
• se želijo družiti in prenašati svoja znanja na mlade ( inštrukcije, konverzacije, ročna
Oskrba na domu
Medobčinsko društvo
Samopomočne skupine
Prostovoljstvo
Medgeneracijski center
Malo delo
Informacijska točka
Storitve na domu
Medgeneracijsko sodelovanje
- aktivnosti
Medobčinsko društvo
Jesenski cvet
Lipa - Univerza za tretje življenjsko obdobje
Jezikovno izobraževanje
Rekreacija in šport
Splošno izobraževanje
Kulturne dejavnosti
dela,….),
• bi delali v samopomočnih skupinah,
• bi bili aktivni v programih medgeneracijskega druženja in ustvarjanja.
c) Mladi, ki
jim je delo s starejšimi v veselje,
se želijo usposobiti za izvajanje oskrbe in nege starejših,
bi poučevali starejše (računalništvo, fotografija in računalniška obdelava fotografij),
bi vnašali v aktivnosti novosti, z njimi seznanjali starejše in na ta način prispevali k
ohranjanju sposobnosti starejših s spremembami v družbi,
• bi bili pripravljeni starejšim pomagati pri sprehodih, pogovorih, spremstvu ipd.,
• obiskovali starejše na njihovem domu, opravili nakupe, urejali okolico in drugo,
• bi na domu s svojo prisotnostjo, vedrino in energijo ustvarjali veselo vzdušje, se pogovarjali, komentirali, igrali igre, šah, karte in drugo.
d) Srednja generacija, ki
• živi v skupnem ali ločenem gospodinjstvu s starejšim in potrebuje nasvete za ustvarjanje prijaznih medsebojnih odnosov,
• se želi usposobiti za ravnanje s starejšim v kočljivih življenjskih situacijah,
• se želi izobraževati v nudenju pomoči pri oskrbi in negi starejšega človeka.
•
•
•
•
Slika 2: Prikaz dejavnosti v Medgeneracijskem centru
Medgeneracijski center bo:
• srce dogajanja, bivališče in stišišče starejših, kjer se bodo lahko vključevali v mnogotere
kreativne oblike, se družili in sodelovali z mlado in srednjo generacijo. Ustvarjamo hišo
srečevanja za naše občane, v kateri se bodo vključevali v programe, ki jih bodo obvarovali pred osamljenostjo in neaktivnostjo,
• skupni prostor za vsebinsko in prostorsko združitev vseh društev in institucij, ki se
ukvarjajo z aktivnostmi za starejše in negujejo oblike medgeneracijskega sobivanja.
Združujemo vsebine, ki jih v naši občini že izvajamo, snujemo nove in dodajamo še
bolj zanimive in primerne programe aktivnosti za starejšo generacijo
4 Ciljne skupine, ki se bodo vključevale v aktivnosti Dnevnega centra
a) Starejši, ki
• bivajo doma v svojem okolju in si želijo družbe,
• imajo željo po jezikovnem ali splošnem izobraževanju,
• se želijo udeleževati telesnih aktivnosti, se rekreirati in s pohodi spoznavati bližnjo in
širšo okolico,
• želijo sodelovati in oblikovati razgovore o različnih temah na organiziran način,
• želijo srečevati druge ljudi in se z njimi spoznati in družiti,
• želijo ustvarjati – likovno, oblikovalsko, šiviljsko, se učiti drugih ročnih del,
• imajo interes za ohranjanje narodnega izročila –izdelava slamnikov in cekarjev – ter te
spretnosti prenašati na mlade.
b) Starejši, ki
• želijo uporabiti svoja znanja in sposobnosti za pomoč drugim,
• želijo opravljati razna opravila na domu drugih, ki njihove storitve potrebujejo,
118
Odnos do dejavnega življenja v starosti se spreminja in postaja čedalje bolj zahteven,
izkazuje pa se z nujo po »biti aktiven in vključen v družbo«. Predvideva se, da bo čedalje
več starejših, ki ne bodo želeli živeti sami, biti osamljeni, temveč aktivni in koristni. Zato se
mora družba na spremembe pripraviti in starejšim ponuditi čim več možnosti za aktivno
preživljanje tretjega življenjskega obdobja. V našem Dnevnem centru bo zato ponudba
storitev in aktivnosti oblikovana zelo raznoliko, vključevala bo vse skupine občanov in
sledila različnim ciljem. Prilagojena bo različnim starostnim skupinam, specifičnim potrebam posameznih skupin starejšega prebivalstva in izvajanju programov žlahtnega medgeneracijskega sodelovanja. V Dnevnem centru bo delovala tudi informacijska točka, na
katero se bodo lahko obračali starejši, srednje in mlajše generacije, kjer jim bo na voljo
dostop do informacij za vključevanja v aktivnosti v Centru, v bližnji in daljni okolici.
Pomembna naloga centra bo ustvarjanje pogojev za bivanje v domačem okolju, vzpodbujanje samostojnega odločanja o lastnem načinu življenja, vključno s krepitvijo preostalih sposobnosti in zmožnosti, ko gre za ljudi s starostnimi telesnimi ali duševnimi spremembami. Svetovanje za vključevanje v aktivnosti, ki bodo starejše čim dlje ohranjale v
psihični in fizični kondiciji in pomoč pri navezovanju socialnih stikov ter ohranjanju integracije v družbeno dogajanje, preprečevanje osamitve in izključenosti, ki je v današnjem
času za starejše še posebej boleča. Dnevni center mora delovati povezovalno med vsemi
dejavniki, ki se na kakršen koli način ukvarjajo s vprašanji, ki so pomembna za starejše,
in na organiziran način zastopati interese starejših ljudi tudi navzven. Dnevni center bo
organiziran tako, da se sproti odziva na potrebe obiskovalcev in okolja, deloval bo povezovalno in s svojimi aktivnostmi »seval« v družbeno okolje. Bo objekt odprtih vrat, skozi
katera bo lahko vstopil vsakdo, ki si želi novih izzivov, novih znanj in novih prijateljstev.
Gradimo nemreč središče dogajanja za dejavnosti vseh generacij, s ciljem ustvarjanja
prijetnega bivalnega, srečujočega in osrečujočega okolja.
119
MEDGENERACIJSKO SREDIŠČE: VALILNICA NOVIH SOCIALNIH MREŽ MED LJUDMI
VSEH STAROSTI IN MED RAZLIČNIMI DEJAVNIKI V LOKALNI SKUPNOSTI
Zmaga PROŠT
Društvo upokojencev Renče
Razvojni projekt Krajevno medgeneracijsko središče »Hiša pravih srečanj« je v Renčah
sprožil in omogočil povezovanje posameznikov vseh starosti v novo celoto, v novo, drugačno in odprto skupnost. Spodbujevalec sprememb smo aktivni upokojenci in naša
mlada strokovna sodelavka, saj smo neposredno vključeni v pripravo in organizacijo konkretnih aktivnosti. S svojim delovanjem spodbujamo procese vključevanja, sodelovanja,
samopomoči in samoorganizacije med vsemi sodelujočimi. V prispevku bomo prikazali
dinamiko odnosov, dogajanja znotraj naše novo nastajajoče skupnosti v Hiši in pogled v
nove povezave, partnerstva z različnimi dejavniki v širši-lokalni skupnosti.
NI NAM VSEENO: OSEBE Z DEMENCO, MARGINALNA SKUPINA V NAŠI DRUŽBI
Ana CAJNKO
Zveza društev upokojencev Slovenije
Povzetek
Namen okrogle mize z naslovom „Ni nam vseeno: osebe z demenco, marginalna skupina v
naši družbi«“, ki smo jo vodili prostovoljci, dejavni na projektu RESje in v Komisiji za duševno
zdravje pod okriljem ZDUS-a, je bil odgovoriti na vprašanje: Kaj je potrebno storiti, da se bo
življenje oseb z demenco in tistih, ki zanje skrbijo, izboljšalo, in da ne bodo odrinjeni na rob
naše družbe? Poudarek okrogle mize je bil na prostovoljstvu, kot obliki pomoči pri izboljšanju
kakovosti življenja oseb z demenco in njihovih družin. Na okroglo mizo smo povabili goste,
ki se poklicno srečujejo s problematiko demence in sodelujejo pri izobraževanju kadrov v domovih in na fakultetah. Osvetlili smo situacijo z vidika EU in skušali postaviti vzporednice s
prizadevanji na področju razreševanja problematike pri nas. Za posamezna področja smo
oblikovali tudi sklepe in predloge za nadaljnjo delo na tem področju.
1 Soočenje z demenco v Evropski uniji
Po nedavno objavljenih evropskih raziskavah o demenci (ILC, Velika Britanija) je v Evropi
obolelih za različnimi vrstami demenc kar 7,3 milijona ljudi. Število obolelih strmo narašča. Nekatere evropske države obravnavajo demenco in Alzheimerjevo bolezen kot pandemijo in pozivajo nevladne organizacije (NVO), naj spodbujajo vlade k pripravi akcijskih
načrtov namenjenih reševanju problemov na področju demence. Zaradi aktualnosti problema v EU je nujno celovito in načrtno pristopiti k reševanju tega problema z ustrezno
zakonodajo in usklajenimi akcijami. Raziskave kažejo na velik prihranek denarja ob zgodnjem odkrivanju obolenja. Število obolelih bi zmanjšali kar za 10% in s tem prihranili 245
milijonov funtov. Pri zgodnjem odkrivanju demence je možno bolezen upočasniti za dve
ali/oz. celo za pet let, pri čemer se stroški za oskrbo obolelih zmanjšajo za 20% ali celo
50%. S tem namenom so evropske države začele pospešeno oblikovati centre in spominske klinike, namenjene čim zgodnejšemu diagnosticiranju demence. Čim daljše bivanje
starejših in seveda tudi oseb z demenco v domačem okolju, kot navajajo raziskave, je
ne samo cenejše za državo, temveč tudi bistveno izboljša kakovost življenja obolelih in
120
vpliva na zmanjšanje potrebe po celostni oskrbi obolelih v institucijah.
V Resoluciji Evropskega parlamenta o duševnem zdravju iz leta 2009 je v poglavju »Duševno zdravje starejših« med drugim napisano, da destigmatizacija duševnih bolezni
vključuje opustitev uporabe invazivnega in nečloveškega ravnanje ter ravnanja, ki temelji na zapiranju ljudi v zavode. Številne države v EU so se odločile poglobiti in razširiti pomoč v domačem okolju. Preoblikovale so vlogo domov za starejše tako, da postajajo ti
zgolj negovalni domovi namenjeni tistim, ki potrebujejo celostno nego in pomoč. Prevzeli so tudi vlogo nudenja pomoči v smislu nege in varovanja tistim, ki živijo doma. Namen tega je, da starejši ostajajo čim dlje v domačem okolju. V letošnjem letu je Evropski
parlament sprejel deklaracijo, po kateri mora postati demenca ena od prioritet javnozdravstvenega sistema v državah EU. Posebej je izpostavil pomen ohranitve dostojanstva
ljudi z demenco in preprečevanju kršitve njihovih pravic. V vseh državah EU bi morali
doseči poenotenje zdravstvene in socialne zakonodaje. V deklaraciji EU je poudarjen
tudi pomen izdelave akcijskih načrtov za izboljšanje medicinske pomoči za starejše in za
bolezni povezane s starostjo kot so Alzheimerjeva bolezen in ostale demence.
Povečati je potrebno zavedanje o demenci s pomočjo informiranja in izobraževanja. V
deklaraciji evropskega parlamenta je posebej poudarjen pomen vključevanja NVO v reševanje problematike na področju demence. Poudarjen je tudi pomen povezanega delovanja vladnih in nevladnih organizacij (NVO) ter stroke. Po podatkih v uvodu omenjene
raziskave ILC je v 27-ih državah EU strošek za Alzheimerjevo bolezen in ostale oblike
demence 130 milijard evrov. Kar 56% tega zneska so razne oblike neplačane pomoči.
2 Soočenje z demenco v Sloveniji
2.1 Zakonodaja, pravilniki in akcijski načrti
Po ocenah stroke naj bi bilo v Sloveniji obolelih za demenco med 25.000 in 35.000 oseb.
Od tega jih več kot polovica boleha za Alzheimerjevo boleznijo. V Sloveniji še nimamo
vzpostavljene evidence bolnikov z demenco, niti z neozdravljivo obliko Alzheimerjeve
bolezni. Akcijskega programa, ki bi na ravni države načrtoval skupno strategijo za razreševanje te problematike še nimamo. V predlogu nacionalnega programa duševnega
zdravja sta demenca in Alzheimerjeva bolezen komajda omenjeni, vendar pa so že dane
pobude za dopolnitev. Na začetku smo tudi z usklajevanjem socialno-zdravstvene zakonodaje. Kljub prizadevanju in sodelovanju NVO pri pripravi predloga Akcijskega programa za invalide, je področje obolelih za Alzheimerjevo boleznijo in drugih oblik demence
v tem dokumentu povsem spregledano oz. izpuščeno.
Sprejet je bil Zakon o duševnem zdravju, ki pa je trenutno v postopku spreminjanja prav na
najbolj občutljivem področju; to je imenovanje zagovornikov osebam, ki so zaradi narave
bolezni nezmožne zastopati svoje osnovne človekove pravice. Zakon o dolgotrajni oskrbi
in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo podaja dobre osnove za izboljšanje kvalitete življenja
oseb z demenco, vendar do sedaj še niso bili vzpostavljeni pogoji za njegovo realizacijo.
Vloga NVO in njihovo vključevanje v okviru tega zakona sta še povsem nedorečena.
K izboljšanju pogojev bivanja oseb z demenco v domovih za starejše so pripomogla določila Pravilnika o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za varovane oddelke. Vendar
121
pa veliko domov še nima vzpostavljenih pogojev za realizacijo. Kar 88 domov za starejše
ima/je imelo varovane oddelke, vendar podatka o tem, koliko jih deluje v skladu z določili pravkar sprejetega pravilnika, nimamo. Zanimivo je, da v omenjenem pravilniku pomoč in sodelovanje prostovoljcev pri aktiviranju oseb z demenco ni predvidena, čeprav
iz izkušenj vemo, da domovi, ki vključujejo v svoje delovanje prostovoljce, delajo bolje.
Pravilnik je dober tudi zato, ker je prvi na tem področju, ni pa usklajen z normativi, ki so
sicer dobri, vendar zastareli in nujno potrebujejo dopolnitve. V pravilniku je nedorečeno
področje zaposlovanja in usposabljanje osebja na varovanih oddelkih (kako, kdo, na kakšen način). Predvideti bi morali tudi vključevanje novih metod dela, kot so npr. terapija
z živalmi, ki se prav pri osebah z demenco zelo dobro obnese, kar dokazujejo številne
raziskave in praksa tako v tujini kot tudi doma. Zakon o prostovoljstvu je že dalj časa v
pripravi in upamo, da bo vendarle sprejet, saj je še kako pomemben za ureditev stanja
na tem področju.
Na okrogli mizi so bili v vezi s tem področjem sprejeti naslednji sklepi:
• Čim prej je potrebno pristopiti k usklajevanju in poenotenju zdravstvene in socialne
zakonodaje z vidika posebne obravnave problematike demence.
• Pričakujemo, da bodo pristojni organi posameznih ministrstev skupaj s strokovnjaki
pretehtali smiselnost ustrezne dopolnitve obstoječih zakonov in predpisov oziroma
hitrejši in celostni pristop k reševanju problematike na področju demence s
posebnimi specifičnimi zakoni, predpisi in akcijskimi načrti.
• Pospešiti je potrebno sprejem zakona o prostovoljstvu in kot dejstvo sprejeti
vključevanje NVO v reševanje te problematike na vseh področjih.
2.2 Preventiva in kurativa
V Sloveniji se precej piše in predava o demenci z namenom razbijanja tabujev, kar je
prav gotovo dobro. Žal pa je to šele prvi korak k zmanjšanju števila obolelih. Precej večji
poudarek bi moral biti dan preventivi, tako v domovih za starejše kot v domačem okolju.
Tu v praksi naletimo na številne ovire, od dolge čakalne dobe za diagnostiko, do neodobritev določenih preiskav s strani zavarovalnice, ki bi pripomogle k zgodnjemu odkrivanju demence. Nekaj vrst demenc (10%) je ozdravljivih, kar bi nedvomno vplivalo tudi na
zmanjšanje stroškov zdravljenja, da o kvaliteti življenja starejših oseb, niti ne govorimo.
Kot je bilo ugotovljeno tudi na okrogli mizi, splošni zdravniki (po mnenju številnih svojcev)
pomena zgodnjega diagnosticiranja demence ne jemljejo zadosti resno in praviloma ne
opravljajo osnovnih preiskav (presejalne teste, krvne in druge preiskave). Izpostavljena je
bila problematika neustrezne medicinske obravnave starejših bolnikov. Čakalne vrste pri
specialistih so predolge (več kot eno leto), kar pomeni, da nimamo dovolj strokovnjakov
in zadostnih pogojev za zgodnje ugotavljanje demence. Nedvomno bi bilo potrebno
vzpostaviti kvalitetno medicinsko pomoč tudi v obliki servisov za osebe z demenco.
Na okrogli mizi so bili oblikovni naslednji zaključki:
• Potrebno je izdelati vizijo razvoja oskrbe oseb z demenco vsaj za naslednjih 10 let.
• V akcijskem načrtu na ravni države je potrebno predvideti ukrepe za zvišanje
kvalitete medicinske oskrbe za starejše in za bolezni povezane s starostjo kot je npr.
Alzheimerjeva bolezen in ostale oblike demenc.
122
• Čim prej je potrebno pripraviti Nacionalni program za zgodnje odkrivanje demence
in načrtovati ustanovitev centrov za zgodnje diagnosticiranje demence v obliki
„spominskih klinik“.
• Vpeljati je potrebno evidenco obolelih za demenco, posebno za neozdravljivo
Alzheimerjevo bolezen.
• Obolelim je potrebno priznati vsaj del pravic s področja invalidskega zavarovanja.
2.3 Pogoji bivanja obolelih
Po mnenju večine EU držav je cenejša, predvsem pa bolj humana oblika bivanja za osebe z demenco (kot tudi za vse starejše osebe) v domačem okolju. Odločiti se moramo
ali bomo nadaljevali z gradnjo domov ali omogočili vsestransko podporo družinam, ki
skrbijo za osebe z demenco. Ali pa bomo vzporedno poskrbeti tako za ene kot za druge,
to je za gradnjo ustreznih domov in povečano pomoč na domu. V prid slednjemu je tudi
Zakon o dolgotrajni negi.
Skrb in nega obolelih za demenco v domovih je pogosto neustrezna, kar kažejo tako
ugotovitve ustreznih inšpekcijskih služb, kot tudi ugotovitve varuha človekovih pravic.
Varovani oddelki v nekaterih domovih niso imeli pogojev za ustrezno varovanje obolelih
z demenco, na kar so že leta opozarjale tudi NVO. S tega vidika je bilo sprejetje pravilnika,
ki predpisuje pogoje za varovane oddelke v domovih, nedvomno nujno. Znano pa je,
da večina domov nima več posebnih oddelkov za osebe z demenco. Pojavljajo se vprašanja: Kje so sedaj te osebe, če je večina domov ukinila varovane oddelke zato, ker niso
imeli pogojev za njihovo delovanje v skladu s pravilnikom? V kakšnih pogojih zdaj živijo
te osebe? V pravilniku bi bilo potrebno opredeliti nekatera področja, kot npr. področje
aktiviranja oseb z demenco, področje zaposlovanja in usposabljanja osebja, področje
vključevanje novih metod dela (npr. terapija z živalmi). Potrebno bi bilo dopolniti normative, ki so sicer dobri, vendar zaostajajo za trenutno situacijo. Verjetno veliko tega ne bo
možno narediti v obstoječih starih domovih, še posebno ne v domovih v mestnih jedrih,
vendar se z različnimi dejavnostmi, med drugim z vključevanjem NVO, lahko naredi veliko. Ugotavljamo, da se tudi pri gradnji novih domov vse premalo upošteva dejstvo, da se
število oseb z demenco povečuje, in da bivalni pogoji za te osebe nikakor niso ustrezni.
Nameščanje oseb z demenco v višja nadstropja, preprečevanje izhoda na vrt, nezadostno število kadra itd., vse to so problemi s katerimi se danes srečujemo. Odprta ostaja
tudi dilema specializacije obstoječih domov in dilema ločitve na bivalne in negovalne
domove. V domovih je zaznati več duševnih motenj kot v domačem okolju. Po nekaterih
raziskavah je v domovih kar 60% obolelih za različnimi vrstami demenc. Oseb z duševnimi motnjami pa je še več. Zato bi morali domovi predvideti več strokovne pomoči
na področju preprečevanja nastanka teh obolenj, več usposobljenega kadra psihiatrov,
terapevtov in tudi podpore NVO pri izvajanju različnih aktivnosti s starejšimi.
Precej nerazrešene problematike ostaja tudi na področju varovanih stanovanj, ki so pogosto ne samo predraga, ampak tudi neustrezna za bivanje starejših, ki vse pogosteje
obolevajo za demenco. Dejstvo je, da domovi niso niti najcenejša niti najboljša rešitev
za osebe z demenco. Institucionalno varstvo ne more nadomestiti tistega kar oboleli za
demenco najbolj potrebujejo, to je občutek varnosti v znanem okolju svojih družin. Prav
na tem področju je potrebno še veliko storiti. Potrebno bo povečati podporo strokov123
njakom in NVO, vzpostaviti socialno mrežo, poglobiti in razširiti vrste in oblike pomoči
družinam in posameznikom, ki živijo doma. Navsezadnje pa ostaja še veliko možnosti za
načrtovanje drugačnih oblik bivanja oz. namestitve oseb z demenco, kot so na primer
rejniške družine, stanovanjske skupnosti specializirane za osebe z demenco, v katerih
živi več oseb z demenco ob enem ali dveh negovalcih, kar je podrobno opisano v tuji
literaturi, ki izhaja iz dobre prakse. Pri celostnem načrtovanju bivanjskih pogojev oseb z
demenco, bi bilo dobro pretehtati tudi te možnosti.
Ne glede na to, v katero smer se bodo razvijali domovi za starejše in druge oblike institucionalnega varstva, bo potrebno vzporedno izdelati vizijo razvoja sistema oskrbe
bolnikov v domačem okolju. Z vzpostavitvijo mreže različnih oblik pomoči družinam, si
težko predstavljamo, da bodo strokovne organizacije zmogle to brez vključevanja okolja
in podpore NVO.
Priporočila, ki so bila sprejeta na okrogli mizi so:
• Pretehtati je potrebno vse možnosti za ustreznejše bivanje oseb z demenco tako v
domovih kot v domačem okolju.
• Vzpostaviti je potrebno pogoje za čim daljše bivanje obolelih v domačem okolju, z
vključevanjem in sodelovanjem strokovnih ter prostovoljnih organizacij.
2.4 Izobraževanje na področju demence
Nedvomno je poznavanje potreb oseb z demenco, načinov ravnanja in komuniciranja z
njimi ter izvajanje aktivnosti, zelo pomembno za boljše in strpnejše ravnanje z obolelimi,
kot tudi za kvalitetnejše življenje tako oseb z demenco, kot tistih, ki zanje skrbijo. Nezadostno kadrovsko pokritje, slabo plačano in ne dovolj usposobljeno negovalno osebje
v domovih, so glavni razlogi za nepravilno in obsojanja vredno ravnanje z osebami z
demenco, ki ga ugotavljata tako ustrezna inšpekcija kot tudi varuhinja človekovih pravic.
Tudi to vprašanje je bilo izpostavljeno v okviru omenjene okrogle mize. Kar nekaj organizacij in posameznikov se ukvarja z izobraževanjem kadrov, ki so zaposleni v domovih za
starejše, zelo malo pa z izobraževanjem in usposabljanjem prostovoljcev in tudi svojcev,
ki skrbijo za obolele.
Zaključek okrogle mize na to temo:
• Izobraževanje vseh, ki skrbijo za obolele z demenco je nujnost, če hočemo povečati
kakovost življenja obolelih.
2.5 Zaščita človekovih pravic obolelih
Vsi imamo pravico do osebne integritete in zaščite človekovih pravic. Pogovarjamo se o nasilju nad starejšimi, tistimi, ki to nasilje lahko izrazijo, se postavijo zase, pozabljamo pa na
deset tisoče tistih, ki tega zaradi narave bolezni ne morejo. Če se zagovorništvo za starejšo
populacijo danes kaže kot nuja, potem pri vzpostavitvi zagovorništva za osebe z demenco
ne bi smeli niti trenutek premišljevati o njegovi potrebnosti. To je še bolj nujno kot za vse druge starejše, ki se znajo postaviti zase. Pozabljamo na to, da so številni vsak dan izpostavljeni
najhujši vrsti zlorabe in oropanju človečnosti.
124
Koliko prikritega, pa tudi odkritega nasilja so lahko vsak dan deležne osebe z demenco? Kako človeka nevredno življenje živijo prepuščeni preobremenjenemu, premalo izobraženemu in slabo plačanemu kadru v domovih? Kako nemočni se počutijo bolniki z
demenco in njihovi svojci, ker premalo poznajo potek obolenja, ker se ne znajo izogniti
konfliktom, ker poznajo samo stereotipe in ne vedo v kako hudi stiski je človek, ki se
zaveda, da je začel pozabljati? Sedaj imamo v Sloveniji prvi zakon, ki vsaj delo ureja to
področje, Zakon o duševnem zdravju. A bi ga radi že spremenili, še preden so bili sploh
vzpostavljeni pogoji za njegovo uveljavljanje v praksi. Zakaj bi bilo potrebno Zakon o
duševnem zdravju spremeniti prav na področju zagovorništva? Prav gotovo to ni predlog uporabnikov oz. njihovih skrbnikov in svojcev. Evropski parlament je v svojem pozivu vladam EU in NVO na prvem mestu izpostavil pomen ohranitve dostojanstva ljudi
z demenco in preprečevanje kršitve njihovih pravic. Ne samo, da je nujno, da Zakon o
duševnem zdravju vključuje zagovornike, ki jih imenuje ustrezno ministrstvo, ampak bi
ga bilo potrebno čim prej razširiti še na področje neformalnega, nevladnega in civilnega
zagovorništva. Vzporedno bi ga morali načrtovati kot obliko civilnega zagovorništva, ki
bi ga vodile NVO oziroma za to usposobljene organizacije ali združenja.
Podatki govorijo, da je v Sloveniji obolelih za demenco med 25.000 in 35.000 ljudi. Če
vzamemo, da je »samo« 10% le-teh vsak dan izpostavljenih neprimernemu ravnanju in
kratenju osnovnih človekovih pravic in predvsem dostojanstva, potem se ne bi smeli
obotavljati, da vzpostavimo pogoje za njihovo zaščito. Na okrogli mizi je bil dan predlog,
da bi se moral sprejeti posebni zakon o zaščiti pravic oseb z demenco in vzpostavitvi
zagovorništva osebam z demenco, izven okvira Zakona o duševnem zdravju. Predlog je
vsekakor dober. Vendar menimo, da bo za pripravo in sprejem posebnega zakona preteklo preveč časa in tako osebe z demenco še dolgo ne bodo deležne posebne zaščite
in obravnave.
Prav zaradi tega, ker je potreba po zagovorništvu nujna, je potrebno:
• Ohraniti dosedanji Zakon o duševnem zdravju tak kot je, brez izločevanja
kateregakoli člena, ki se nanaša na obolele z demenco vse dotlej, dokler ne bo
sprejet poseben zakon, ki bo urejal področje samo za osebe z demenco.
• Razmisliti o oblikah, ki bi zagotavljale povečanje civilnega nadzora nad
varovanjem oseb z demenco tako v domačem okolju kot v institucijah.
2.6 Sodelovanje in vključevanje NVO
Vsi vemo, da bomo narediti več, če delamo skupaj. Za doseganje cilja zvišanja kakovosti
življenja oseb z demenco in njihovih svojcev in negovalcev, bi morali za začetek združiti
moči vsi: vlada, svojci, stroka, domovi, izobraževalne ustanove in ne nazadnje NVO, to je
prostovoljci. Problematika povezana z velikim številom obolelih za demenco, ki stalno
narašča, je preobsežna, da bi se je lotevali brez medsebojne povezanosti in sodelovanja.
Brez medsebojnega povezovanja in skupnega delovanja bodo rezultati našega dela le
kaplja v morje problemov. Dejstvo je, da večina naših predpisov, akcijskih načrtov in zakonov izpušča ali le ohlapno ureja vključevanje NVO v reševanje problematike na področju
demence. Domovi za starejše kot tudi stroka pogosto ravnajo tako, da namerno prezrejo
ponujeno pomoč s strani prostovoljstva.
125
Doslej je bilo reševanje problematike na področju demence večinoma v rokah strokovnjakov in le redke NVO so začele z izobraževanjem in usposabljanjem prostovoljcev ter
svojcev in z vzpostavljanjem mreže prostovoljne pomoči, tako v domovih kot v domačem okolju. Glede na trenutno stanje v Sloveniji bi morali čim prej spoznati, da je v NVO
ogromen potencial ljudi, ki so, kot prostovoljci, pripravljeni marsikaj narediti za dobro
soljudi. Tudi v razpravi na okrogli mizi je bilo ugotovljeno, da dobro delujejo domovi, ki
vključujejo večje število prostovoljcev tudi v aktivnosti z osebami z demenco.
Vse od začetka izvajanja programa se trudimo povezati s sorodnimi društvi in organizacijami, a žal kakšnih večjih premikov v tej smeri doslej še ni bilo. Tudi to dejstvo nas je
vodilo k temu, da smo na naši okrogli mizi dali poudarek prostovoljstvu, kot eni od oblik
pomoči pri socialni izključenosti oseb z demenco in pomoči svojcem pri skrbi za obolele
v domačem okolju. Menimo, da brez sodelovanja in vključevanja NVO te težke naloge ne
bomo zmogli.
Na okrogli mizi so bili sprejete naslednje usmeritve oz. zaključki:
• Nujno potrebno je vključevanje vseh, ki si prizadevajo za izboljšanje stanja na
področju demence, tako v pripravo akcijskih načrtov kot v njihovo izvajanje.
• Potrebno je celovito in načrtno pristopiti k sodelovanju stroke, izobraževalnih
organizacij in NVO z namenom skupnega in povezanega delovanja na področju
reševanja problematike povezane z demenco.
Povezano delovanje, seznanjanje javnosti z našimi prizadevanji in s problematiko tega
področja, slišati tiste, ki so jedro problema, soočiti se s trenutno situacijo in na podlagi
vsega tega oblikovati predloge za vladne organizacije, da pripravijo akcijske načrte, ki
bodo vključevali tudi sklepe te okrogle mize, je bil namen organizacije in uspešne izvedbe okrogle mize.
2.2.5 PRIMERI DOBRIH PRAKS RAZLIČNIH INSTITUCIJ
PRIPRAVE NA UPOKOJITEV V SLOVENSKI VOJSKI
Mojca VUČKO
Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije
1 Pravna podlaga
Ministrstvo za obrambo se kot delodajalec zaveda odgovornosti skrbi za pripadnike Slovenske vojske. Sektor za odhode iz vojaške službe (SOVS) pri Uradu za vojaške zadeve
(UVZ) od leta 2005 organizirano izvaja priprave na upokojitev svojih pripadnikov. Poleg
splošnih predpisov o upokojevanju, se za pripadnike upošteva tudi 92. člen Zakona o
obrambi (Uradni list RS; št. 103/04) ter 3. in 91. člen Zakona o službi v Slovenski vojski (Uradni list RS, št. 68/07). Zakon o obrambi vsebuje osnovno določilo o prenehanju delovnega razmerja vojaški osebi najpozneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pravico do starostne pokojnine po splošnih predpisih. Upošteva se tudi zavarovalna doba
s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Z
Zakonom o službi v Slovenski vojski je določeno, da pristojna služba izvede priprave,
prezaposlitev, preusposobitev in uveljavitev drugih pravic, ki jih ima pripadnik ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi.
2 Namen in cilji priprave na upokojitev
Strokovna literatura omenja, da je upokojitev za posameznika pomemben vir stresa.
Zato je namen priprav na upokojitev podpora pripadnikom pri prehodu iz službe v
pokoj, ter pomoč pri soočanju s spremembami, ki so s tem povezane. Pripadnike seznanimo o formalnih in finančnih vidikih upokojitve. Predstavimo jim spremembe življenjskega sloga, položaja in družbene vloge. Z vsebinami, ki so jim predstavljene, jih želimo spodbuditi k odgovornemu sprejemanju in načinu obvladovanja teh sprememb.
Ustvariti želimo prostor za medsebojno izmenjavo izkušenj tako s predavatelji kot s
tistimi, ki so že upokojeni. Ponujena je priložnost, da si pripadniki, ki so v podobnem
položaju, med seboj izmenjajo svoja mnenja, skrbi in upanja. Možnost udeležbe na
pripravah imajo tudi partnerji pripadnikov, saj je upokojitev sprememba za oba. Prizadevamo si, da je predupokojitveni seminar poslovilni dogodek, ki je simbolična zahvala
pripadnikom za njihovo delo v vojski.
Udeležba na pripravah je prostovoljna in je hkrati simbolno opuščanje vojaškega načina
delovanja, ter prehajanje v samostojno odločanje in organiziranje prostega časa. Zato
je vsakemu udeležencu prepuščeno, da izbere vsebine, ki jim želi prisluhniti. Priprave
potekajo v prijetnem in sproščujočem okolju, v objektih Slovenske vojske, ki so v osnovi
namenjene rekreaciji in izobraževalnim dejavnostim (Vadbeni center Pokljuka, počitniške
kapacitete na Debelem rtiču itd.).
3 Vsebina predupokojitvenih seminarjev
Vsak posameznik se na sebi lasten način odzove na upokojitev. Strokovnjaki so na podlagi raziskav sestavili tipologijo sedmih načinov odzivanja na svojo upokojitev. Za nekoga
predstavlja upokojitev rešitev in izhod iz nevzdržne situacije v službi, vendar načrtov kako
126
127
bo preživljal obdobje po upokojitvi nima. Nekdo doživi upokojitev kot nagrado za vse
dotedanje delo in je zadovoljen v novem načinu življenja. Spet drugi doživlja čas po upokojitvi kot spokoritev in želi narediti ter popraviti vse, kar prej ni mogel. Tretji izkoristijo
čas upokojitve za pustolovščine in avanture, tvegajo in poskušajo vse, kar so si želeli, pa
niso imeli priložnosti. Nekateri ovrednotijo svoje dotedanje življenje in določijo prioritete
ter cilje za obdobje po upokojitvi. Mnogi pa doživijo upokojitev kot konec poti, izgubo
smisla ter vseh možnosti v življenju.
Zato smo področja, ki smo jih izbrali in vključili v priprave na upokojitev izbrali tako, da
se dotikajo vseh glavnih področjih človekovega bivanja. K sodelovanju poskušamo pritegniti najboljše strokovnjake s posameznega področja. Na področju fizičnega in materialnega bivanja se dotaknemo zdravja in preventive, pomena zdrave prehrane, športa in
rekreacije. Predstavimo tudi formalne pogoje in finančni vidik upokojitve. Na čustvenem
področju strokovnjaki predstavijo vse o stresu in obvladovanju le-tega. Seznanimo jih
tudi z odvisnostjo od alkohola in nekemičnimi odvisnostmi. Na socialnem področju poudarimo pomen druženja, medgeneracijskega povezovanja, soustvarjanja smisla v družini
in širši skupnosti. Ne zanemarimo tudi duhovnega področja ter doživljanja smisla v tretjem življenjskem obdobju. Kakšen pomen in vpliv ima literatura in filozofija na samouresničevanje človeka je tudi tema priprav. Na koncu spregovorimo o temi, ki se dotakne
prav vseh udeležencev seminarja in se ji ne moremo izogniti, to je sprejemanje smrti in
žalovanja, komunikacije s hudo bolnimi in umirajočimi.
MEDGENERACIJSKE SKUPINE ZA KAKOVOSTNO STAROST MINISTRSTVA ZA
OBRAMBO REPUBLIKE SLOVENIJE – NJIHOV NASTANEK IN DELOVANJE
Peter KOŠAK
Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije
Povzetek
Medgeneracijske skupine za upokojene pripadnike MORS in SV so nastale v letu 2009 na principu strokovne pomoči pri aktiviranju njihovih lastnih virov moči. Sedem medgeneracijskih
skupin za kakovostno starost in njihova povezanost v mrežo, se ob upoštevanju vseh strokovnih izhodišč bistveno razlikuje od do sedaj znanih skupin. Tako voditelji kot članstvo je zelo
raznoliko po spolu in starosti, med tem ko jim je skupna stanovska pripadnost v aktivni dobi.
Skupine predstavljajo enkraten primer povezovanja stroke, kadrovskega potenciala in volje v
celoto, ki predstavlja dodano vrednost medgeneracijskim odnosom tako znotraj ministrstva,
kot njenim nekdanjim pripadnikom in družbi v celoti.
1 Nastanek in delovanje skupine »Žarek«
VODITELJ I
VODITELJ II
Ministrstvo za obrambo je v sodelovanju z Inštitutom Antona Trstenjaka ter Društvom upokojencev MORS izvedlo projekt medgeneracijskih skupin za kakovostno starost. Rezultat
projekta je delovanje skupin po vsej Sloveniji, z namenom druženja nekdanjih pripadnikov,
aktivnih članov in zunanjih ljudi. Skupine se na seminarju predstavijo s svojimi različnimi
dejavnostmi in interesi, kot so npr. pogovor, rekreacija, kultura idr. V svoje skupine povabijo
udeležence seminarja, hkrati jim je predstavljena možnost usposabljanja za voditelja skupine. Odzivi udeležencev priprav na upokojitev so zelo pozitivni. Pri izboru vsebin želimo
slediti željam in predlogom udeležencev, zato poskušamo vključevati aktualne teme.
Spol voditelja: M / Ž
Spol voditelja: M / Ž
Starost voditelja:
od 30 do 50 let
od 51 do 65 let
nad 65 let
X
Starost voditelja:
od 30 do 50 let
od 51 do 65 let
X
nad 65 let
Kateri strukturi MO RS ste ali pripadate?
Upravni
X SV
Nobeni
Kateri strukturi MO RS ste ali pripadate?
Upravni
SV
Nobeni
4 Zaključek
St. izobrazbe:
St. izobrazbe:
Na prehod iz poklicnega dejavnega obdobja v poklicno nedejavno obdobje naj bi se
vsak posameznik pripravil. Tudi vsaka delovna organizacija, ki se zaveda odgovornosti in
je starosti prijazen delodajalec, naj bi poskrbela za svoje zaposlene tako, da jim omogoči
pripravo na upokojitev. Raziskave so namreč pokazale, da se najtežje upokojujejo tisti, ki
so bili zaposleni v velikih sistemih kot so npr. vojska, policija, zapori, bolnišnica, tovarne,
velike šole itd.
Za posameznika, ki se upokoji, se bistveno spremeni struktura delovnega dneva, ki so
ga do sedaj urejala pravila in urniki. Če prehod ne predstavlja krize, se je človek verjetno
zavedno ali nezavedno dovolj zgodaj pripravil na to obdobje. Ta velika in nenadna sprememba življenja pa lahko prebudi občutja nepomembnosti, stiske, strahu, odvečnosti in
nesmiselnosti življenja. Dotedanje življenje je bilo posvečeno pripravi na delo ter kasnejši
zaposlitvi, kar hkrati pomeni ustvarjanje svoje samopodobe. Priprave na upokojitev so
zato namenjene uspešnemu premagovanju ene izmed največjih kriz samopodobe v ži128
vljenju. Ker smo Slovenci zelo obremenjeni s samomorilnostjo, alkoholizmom in depresijo, hkrati pomeni znaten preventivni prispevek za celotno družbo.
Status voditelja:
Zaposlen
UO
; SV
Upokojenec
X
Sekcija DU
VII
Lj
Status voditelja:
Zaposlen
UO
Upokojenec
Sekcija DU
X
Lj
X
VII
Tabela 1: Podatki o voditeljskem paru skupine »Žarek«
Voditeljski par skupine »Žarek« tvorita upokojeni pripadnik in žena upokojenega pripadnika MO RS. Safet je star nad 65 let, Milena nekoliko mlajša. Oba sta upokojena in z
vodenjem skupin za samopomoč pred usposabljanjem nista imela izkušenj. Pri voditeljih
je že po prvem oz. drugem srečanju dozorela želja, da ustanovita skupino. K sodelovanju
sta vabila nekdanje pripadnike z osebnim kontaktom, po predhodni telefonski najavi.
Skupina, ki šteje 8 članov, je bila ustanovljena 18. 12. 2008. V njej sodelujeta dva zakonska
para. Najmlajši član je star 57, najstarejši pa 88 let. Povprečna starost skupine je 67 let.
Srečanj se udeležuje 5 moških in 3 ženske. Iz upravnega dela MORS prihaja 8 članov, dve
sta partnerki upravnih delavcev. Poročenih je 5, samska 2 in 1 ovdovel.
Skupina se sestaja na štirinajst dni, izven objektov MO RS ali SV, sprva v stanovanju enega
od članov, kasneje pa so zamenjali dve lokaciji. Ustalili so se v gostišču »Bobi« in pokriva
129
področje Ljubljana – Šiška. Vsi člani so še vedno mobilni tako, da na srečanja lahko pridejo
sami, izjemoma najstarejši član, ki ima 88 let in ga pripelje žena. Temeljna dejavnost skupine »Žarek« je pogovor, v katerega redno vključujejo določene izobraževalne vsebine,
pri tem pa koristijo potenciale in notranje vire moči svojih članov. Voditelja sta skupino
poimenovala Žarek. Safet in Milena: »Po končanem obisku pri Poldetu, naju je žena pospremila do vrat in dejala, da sva jima vlila žarek upanja, da so še dobri ljudje, ki niso pozabili na
njenega moža in delo, ki ga je prispeval k razvoju obrambnega sistema.«
2 Nastanek in delovanje skupine »Rekreativci«
VODITELJ I
VODITELJ II
Spol voditelja: M / Ž
Spol voditelja: M / Ž
Starost voditelja:
od 30 do 50 let
od 51 do 65 let
nad 65 let
Starost voditelja:
od 30 do 50 let
od 51 do 65 let
nad 65 let
X
X
Status voditelja:
Zaposlen
UO
; SV
Kateri strukturi MO RS ste ali pripadate?
Upravni
SV
X
Nobeni
Kateri strukturi MO RS ste ali pripadate?
Upravni
X SV
Nobeni
St. izobrazbe:
St. izobrazbe:
Upokojenec
X
Sekcija DU
Lj
VI
Tabela 2: Podatki o voditeljskem paru skupine »Rekreativci«
Voditelja skupine »Rekreativci« sta VVU Mojca, predstavnica srednje generacije, zaposlena v SV in Franc, upokojenec star nad 65 let, ki je pred upokojitvijo delal v upravnem
delu, kot civilna oseba. Voditeljica je družinska terapevtka, vendar z vodenjem skupine
nima izkušenj. Tudi voditelj nima tovrstnih izkušenj. Oba voditelja imata sedmo stopnjo
izobrazbe, ena družboslovne, drugi tehnične smeri. Pri obeh voditeljih je želja po ustanovitvi skupine nastala dokaj pozno, po približno petih mesecih. Dejansko je bila skupina ustanovljena 13. 5. 2009. Kot metodo pridobivanja članov je voditelj uporabil »javni
poziv« na sestanku DU in osebni kontakt s člani. Na drugem srečanju se mu je priključila
tudi voditeljica.
Celotna skupina šteje 11 članov, upokojencev. 2 prihajata iz upravnega dela, 4 iz SV, 2
partnerki upravnih delavcev in 3 partnerke pripadnikov SV. 10 članov je poročenih ali živi
v partnerskem odnosu, eden pa je ovdovel. Najmlajši član ima 59, najstarejši pa 67 let.
Povprečna starost skupine je 63 let. Skupina se sestaja na štirinajst dni in koristi vojaški
objekt v prostorih fitnes centra v vojašnici Franc Rozman Stane. Gre za mlado in vitalno
skupino, ki še vedno zmore tudi rekreativno dejavnost zato na srečanja prihajajo sami,
čas po rekreaciji pa izkoristijo za prijetno druženje in prijateljski klepet. Voditelja sta skupino opredelila kot »gibalno«. Skupina si je na predlog voditelja nadela ime Rekreativci, saj
najbolje ponazarja njihovo dejavnost in motive za druženje ter pogovor.
3 Nastanek in delovanje skupine »Lubnik«
Voditelja skupine »Lubnik« sta sodelavca, zaposlena v upravnem delu ministrstva in stara
nad petdeset let. Bogdan je socialni delavec in že ima izkušnje z vodenjem skupine zdra130
VODITELJ I
VODITELJ II
Spol voditelja: M / Ž
Spol voditelja: M / Ž
Starost voditelja:
od 30 do 50 let
od 51 do 65 let
X
nad 65 let
Starost voditelja:
od 30 do 50 let
od 51 do 65 let
X
nad 65 let
Status voditelja:
Zaposlen
X UO
X ; SV
Status voditelja:
Zaposlen
X Upokojenec
UO
; SV
X Sekcija DU
VII
vljenih alkoholikov, medtem ko Erna ni imela izkušenj z vodenjem skupine. Po poklicu
je učiteljica. Odločitev za ustanovitev skupine je pri voditelju dozorela po tretjem, pri
voditeljici pa petem srečanju v učni skupini. Na prvo srečanje 19. 3. 2009, ki šteje tudi kot
datum ustanovitve skupine sta povabila upokojence s pisnim vabilom, kasneje pa sta se
odločila za osebni stik.
Upokojenec
Sekcija DU
Status voditelja:
Zaposlen
X UO
X ; SV
Upokojenec
Sekcija DU
Kateri strukturi MO RS ste ali pripadate?
Upravni
X SV
Nobeni
Kateri strukturi MO RS ste ali pripadate?
Upravni
X SV
Nobeni
St. izobrazbe:
St. izobrazbe:
VII
VI
Tabela 3: Podatki o voditeljskem paru skupine »Lubnik«
Skupina šteje 5 članov, 3 iz upravnega dela, eden z partnerjem ter en član iz SV. Poročeni
ali v partnerskem odnosu so trije in dva ovdovela. Najmlajši član ima 56, najstarejši 75 ter
v povprečju 66 let. Skupina se srečuje na štirinajst dni, v Centru za socialno delo Škofja
Loka, vsi člani pa še vedno pridejo na srečanje sami. Skupina je pogovorna, rdeča nit njihovih srečanj in pogovora pa so prebrane knjige, kulturni dogodki, recitacije …, tako da
lahko skupino opredelim kot »kulturno«. Lubnik je gora nad Škofjo Loko in tako si je na
predlog voditeljice skupina nadela ime.
4 Nastanek in delovanje skupine »Aljaž«
VODITELJ I
VODITELJ II
Spol voditelja: M / Ž
Spol voditelja: M / Ž
Starost voditelja:
od 30 do 50 let
od 51 do 65 let
nad 65 let
Starost voditelja:
od 30 do 50 let
od 51 do 65 let
nad 65 let
X
X
Status voditelja:
Zaposlen
X UO
X ; SV
Upokojenec
Sekcija DU
Status voditelja:
Zaposlen
UO
; Upokojenec
Sekcija DU
X
Kr
Kateri strukturi MO RS ste ali pripadate?
Upravni
X SV
Nobeni
Kateri strukturi MO RS ste ali pripadate?
Upravni
X SV
Nobeni
St. izobrazbe:
St. izobrazbe:
VII
VI
Tabela 4: Podatki o voditeljskem paru skupine »Aljaž«
Skupino »Aljaž« vodita voditeljici, ki prihajata iz upravnega dela MO RS. Tatjana je mlajša
od 50 let in je še vedno aktivna, Marinka je starejša od 65 let in predstavnica DU. Sta visoko izobraženi s VII. in VI. stopnjo izobrazbe. Izkušenj z vodenjem skupine nista imeli. Želja
po ustanovitvi lastne skupine je pri Marinki nastala takoj po vključitvi v učno skupino,
131
pri Tatjani pa nekoliko kasneje, po tretjem srečanju. Skupina je ustanovljena 18. 3. 2009,
voditeljici pa sta se odločili za pisno vabljenje članov in članic, kasneje pa sta se zaradi
slabe udeležbe odločili za osebni stik, po telefonu. Skupina se sestaja enkrat mesečno v
vojašnici in koristi prostore namenjene klubski dejavnosti sekcije DU. Srečanj skupine se
udeležuje 8 članov, 4 iz upravnega dela, 1 iz SV in 3 sorodniki upravnih delavcev. Sedem
je poročenih in eden ovdovel, vsi pa na srečanje pridejo sami. Najmlajši član je star 63,
najstarejši 67, povprečna starost pa je 64 let.
Poleg pogovora, ki je temeljna dejavnost, skupina dosti časa nameni kulturni dejavnosti. Sicer pa sta voditeljici opredelili skupino kot »pogovorno«. Medgeneracijska skupina
Aljaž je nastala ob sodelovanju voditeljic Marinke in Tatjane, ki ju povezuje ime Aljaž, saj
ima Marinka vnuka, Tatjana pa sina, ki jima je ime Aljaž. Voditeljici sta našli v imenu skupno točko, ki ju še bolj povezuje.
VODITELJ II
Spol voditelja: M / Ž
Spol voditelja: M / Ž
Starost voditelja:
od 30 do 50 let
od 51 do 65 let
X
nad 65 let
Starost voditelja:
od 30 do 50 let
od 51 do 65 let
nad 65 let
Status voditelja:
Zaposlen
UO
; SV
Upokojenec
X
Sekcija DU
X
X
Status voditelja:
Zaposlen
X Upokojenec
UO
; SV
X Sekcija DU
Kateri strukturi MO RS ste ali pripadate?
Upravni
SV
X
Nobeni
Kateri strukturi MO RS ste ali pripadate?
Upravni
SV
Nobeni
St. izobrazbe:
St. izobrazbe:
V
VI
Tabela 5: Podatki o voditeljskem paru skupine »Nanos«
Voditeljici skupine »Nanos« sta medicinski sestri Vojaške zdravstvene službe, vojaški
uslužbenki v SV. Marija se je v času usposabljanja upokojila in je mlajša od 65 let medtem
ko je Dunja še vedno aktivna in sodi v generacijo pod 50 let starosti. Že po prvem srečanju sta bile odločene, da ustanovita skupino in na prvo srečanje, 10. 2. 2009, ki šteje kot
datum ustanovitve skupine, vabile člane v osebnem ali telefonskem kontaktu. Na drugem srečanju sta se odločili, da svojo dejavnost predstavijo javnosti in skupino povečajo
s pisnim vabilom. V glasilu Centra za usposabljanje Vipava sva objavili kratko obvestilo
za samopomoč. Na srečanja prihajajo člani sami, s širšega področja severne Primorske in
Notranjske regije. Skupina se sestaja enkrat mesečno v ambulanti vojašnice.
Srečanj skupine se udeležuje 15 članov, 3 iz upravnega dela in 12 iz SV. 13 je poročenih,
eden samski in eden ovdovel, vsi pa na srečanje pridejo sami. Najmlajši član je star 44,
najstarejši 62 let, povprečna starost je 56 let. Skupina se poleg pogovora vključuje v kulturna dogajanja kraja in velik del časa nameni gibanju in rekreaciji.
Gora Nanos je navdihnila enega člana, ki je predlagal ime skupine.
»Povezuje nas gora (Nanos), ki jo vidimo z vseh strani, od koder prihajajo naši člani.«
132
VODITELJ I
VODITELJ II
Spol voditelja: M / Ž
Spol voditelja: M / Ž
Starost voditelja:
od 30 do 50 let
od 51 do 65 let
X
nad 65 let
Starost voditelja:
od 30 do 50 let
od 51 do 65 let
nad 65 let
Status voditelja:
Zaposlen
UO
; SV
Upokojenec
X
Sekcija DU
NM
X
Status voditelja:
Zaposlen
X UO
X ; SV
Upokojenec
Sekcija DU
Kateri strukturi MO RS ste ali pripadate?
Upravni
SV
X
Nobeni
Kateri strukturi MO RS ste ali pripadate?
Upravni
SV
Nobeni
St. izobrazbe:
St. izobrazbe:
V
VII
Tabela 6: Podatki o voditeljskem paru skupine »Dolenjski bršljan«
5 Nastanek in delovanje skupine »Nanos«
VODITELJ I
6 Nastanek in delovanje skupine »Dolenjski bršljan«
Voditeljica Silva je upokojena pripadnica, stara blizu šestdeset let, s V. stopnjo izobrazbe
in z vodenjem skupine pred pričetkom usposabljanja ni imela nikakršnih izkušenj. Usposabljanju se je pridružila in sprejela izziv na povabilo Petra, ki je star okoli petdeset let
in aktivno zaposlen v upravnem delu ministrstva. Za pridobivanje članov sta uporabila
izključno osebni kontakt in »verižni način«. Oba sta pripeljala po enega člana, ki sta kasneje vabila nove člane in se na ta način sem se izognil občutkom krivde ob morebitnem
neuspehu, člane pa spodbudil k aktivnemu delovanju v skupini.« Skupina je nastajala dva
meseca, kot datum ustanovitve pa štejejo 12. 3. 2009.
Srečanja, ki se odvijajo v prostorih krajevne skupnosti v civilnem okolju obiskuje 7 članov, ki prihajajo sami. Vsi so upokojeni, 4 prihajajo iz upravnega dela MO RS, 1 partnerka
upravnega delavca ter 1 nekdanji pripadnik SV s partnerko. Štirje so v zakonski zvezi ali
partnerskem odnosu, eden samski in dva ovdovela. Najmlajši član šteje 66, najstarejši 72
in v povprečju 69 let. Druženja potekajo na štirinajst dni, osrednja tema pa je poglobljen
pogovor. Ime skupine je predlagala članica. V diplomski nalogi Silva pove: »Pri tem smo
bili enotni, da mora ime simbolizirati izkušenost, trdovratnost, odpornost, hkrati pa jasno povedati od kod skupina prihaja. Predlog D. P., da se skupina imenuje »Dolenjski bršljan« je bil
enoglasno sprejet.«
7 Nastanek in delovanje skupine »Stara trta«
Skupina »Stara trta« se nekoliko razlikuje od preostalih skupin. Sestavljena je iz štirih voditeljev, ki so imeli težave s pridobivanjem članov, zato so se odločili, da se družijo in podpirajo znotraj skupine. Skupino tvorita voditelja Drago in Srečko, ki prihajata iz upravnega
dela MO RS ter Branko in Milko, ki prihajata iz vrst DU MORS. Aktivna voditelja sta stara
malo nad 50, upokojenca pa nad 65 let. Za pridobivanje članov so se odločili za pisno vabilo, ki pa ni obrodilo najboljših sadov, v nadaljevanju pa uporabljajo osebni stik. Prvi delovni sestanek vseh štirih voditeljev, 13. 1. 2009, štejejo tudi kot datum nastanka skupine.
Skupina se srečuje enkrat tedensko v prostorih UO Maribor, poleg štirih voditeljev pa se
je trenutno udeležujeta še 2 člana, ki prihajata iz upravnega dela MO RS. Eden od njiju je
poročen, drugi pa samski. Enega na srečanje skupine pripelje voditelj, drugi pa se pripe133
lje sam. Najmlajši šteje 69, najstarejši 85, v povprečju 77 let. Osrednja tema pogovorov in
dejavnosti je namenjena kulturni in etnološki dediščini, tako da se skupina opredeljuje
kot »kulturna«. Skupino so voditelji prvotno poimenovali Drava. V nadaljevanju dela so
prišli do spoznanja, da si je že Medgeneracijsko društvo v Mariboru nadelo to ime, zato
so na predlog Draga spremenili v »Stara trta«, mariborsko znamenitost.
VODITELJ I
VODITELJ II
Spol voditelja: M / Ž
Spol voditelja: M / Ž
Starost voditelja:
od 30 do 50 let
od 51 do 65 let
X
nad 65 let
Starost voditelja:
od 30 do 50 let
od 51 do 65 let
X
nad 65 let
Status voditelja:
Zaposlen
X UO
X ; SV
Status voditelja:
Zaposlen
X UO
X ; SV
Upokojenec
X
Sekcija DU
VODITELJ I
Spol voditelja: M 8 / Ž 8
Upokojenec
Sekcija DU
Kateri strukturi MO RS ste ali pripadate?
Upravni
SV
Nobeni
Kateri strukturi MO RS ste ali pripadate?
Upravni
SV
Nobeni
St. izobrazbe:
St. izobrazbe:
VII
VODITELJ III
VODITELJ IV
Spol voditelja: M / Ž
Starost voditelja:
od 30 do 50 let
od 51 do 65 let
nad 65 let
X
Starost voditelja:
od 30 do 50 let
od 51 do 65 let
nad 65 let
X
Status voditelja:
Zaposlen
UO
; SV
Upokojenec
X
Sekcija DU
Status voditelja:
Zaposlen
UO
; SV
St. izobrazbe: VII: 7; VI: 5; V: 4
Upokojenec
X
Sekcija DU
Kateri strukturi MO RS ste ali pripadate?
Upravni
X SV
Nobeni
St. izobrazbe:
St. izobrazbe:
VII
Tabela 7: Podatki o voditeljskem paru skupine »Stara trta«
8 Sklepna spoznanja o nastanku in delovanju skupin
Medgeneracijske skupine za kakovostno staranje v MO RS so nastale na principu strokovne pomoči pri aktiviranju njihovih lastnih virov moči. Voditelji, med katerimi je osem
žensk in osem moških prihajajo iz lastnih vrst, polovica je še vedno zaposlena, drugo
polovico pa tvorijo upokojenci, ki so še dovolj mladi in vitalni, da svoj socialni kapital
delijo s svojimi stanovskimi kolegi. In ravno stanovska pripadnost organizaciji je temeljna
značilnost medgeneracijskih skupin, ki jih predstavljam.
Kljub temu, da je vseh sedem skupin nastalo na podlagi istih strokovnih izhodišč se med
sabo zelo razlikujejo, kar je pogojeno z okoljem, v katerem so nastale, številom nekdanjih
pripadnikov, predvsem pa voditeljskim parom, ki so skupine ustanavljali in vodili. Pari so
mešani, tako po spolu, kot starosti (upokojeni-aktivni) in pripadnosti (upravni del – SV).
Opažam, da v primerih, ko skupino vodijo v paru ženske, je tudi skupina številčnejše
zastopana z ženskami in obratno; moška voditelja – moško članstvo. V primeru, kjer voditeljski par tvorijo pripadniki SV, ima skupina več članov, ki prihajajo iz vrst SV in obratno;
voditelja iz upravnega dela – številčnejši so člani upravnega dela.
134
4
7
5
Kateri strukturi MO RS ste pripadali? (upokojenci)
Upravni
4 SV
3
Nobeni
1
Kateri strukturi MO RS ste ali pripadate?
Upravni
X SV
Nobeni
VI
Starost voditelja:
od 30 do 50 let
od 51 do 65 let
nad 65 let
Status voditelja:
Zaposlen
8 Upokojenec
8
UO
6 ; SV
2 Sekcija DU
V
Spol voditelja: M / Ž
Voditelji so na različne načine pristopili ustanavljanju skupine in seznanjanju ter vabljenju
članov. Trije pari so se odločili za posredovanje pisne informacije vsem članom sekcije
DU MORS v svojem okolju, pet parov pa se je odločilo za telefonski ali osebni stik s člani.
Slednji je prinesel bistveno boljše rezultate, zato so tudi prvi trije kot dopolnilno metodo
uporabili telefonski stik. Skupine se srečujejo v vojašnicah, prostorih upravnih organov
za obrambo, kar tri pa koristijo prostore civilnih ustanov ali organizacij. Administrativne
ovire vstopov v vojaške objekte in komplekse (identifikacija, vstop samo v dopoldanskem
času, omejeno gibanje in drugo), predstavlja resno oviro pri delovanju skupin v vojaškem
okolju.
Tabela 8: Zbirni podatki o voditeljih skupin
Ena skupina se srečuje tedensko, štiri na
dva tedna in dve skupini mesečno. Skupini, ki se srečujeta mesečno pokrivata večji
teritorij in člani se še vedno pripeljejo na
srečanje sami, kar pa je pogojeno s stroški,
zato tudi ni želje po pogostejšem srečevanju.
Skupine štejejo od pet do petnajst članov. Vključenih je 58članov in članic, najmlajši šteje
44, najstarejši pa 88 let. Srečanja redno obiskuje 25 moških in 33 žensk. Iz upravnega dela
prihaja 26 in SV 19 članov. Zanimiv je podatek, da je vključenih tudi 9 partnerjev upravnih
delavcev in štirje partnerji nekdanjih pripadnikov SV, ki na ta način krepijo svoj partnerski
odnos. Poročenih ali v partnerski zvezi je 41 članov, 6 je samskih in 11 ovdovelih. Podatek
kaže na to, da kar 70% članov še vedno živi v partnerskem odnosu, kar pomeni, da niso
povsem izključeni in osamljeni. Vključevanje v skupine lahko štejemo tudi kot njihovo
pripravo na lastno starost kljub temu, da so po letih že na robu ali preko meje starosti.
Vsi člani so še vedno zelo dejavni, saj so se kar tri skupine opredelile kot gibalne, dve kot
kulturne in dve kot pogovorne. Na srečanja še vedno prihajajo sami, le za enega poskrbi
svojec in enega pripelje na srečanje voditelj skupine.
PREDSTAVITEV MEDGENERACIJSKEGA PROJEKTA Z »ROKO V ROKI«
Mojca ČERČE
Gimnazija Slovenj Gradec
Na Gimnaziji Slovenj Gradec smo oblikovali projekt, ki je pod pokroviteljstvom Ministrstva za šolstvo in šport ter Evropskega socialnega sklada omogočili povezavo dveh vrtcev (Vrtca Dravograd in Vzgojno varstvenega zavoda Slovenj Gradec), štirih osnovnih šol
(Osnovne šole Franja Goloba Prevalje, Osnovne šole Neznanih talcev Dravograd, Druge
osnovne šole Slovenj Gradec in Prve osnovne šole Slovenj Gradec), dveh gimnazij (Gimnazije Ravne na Koroškem in Gimnazije Slovenj Gradec) ter treh domov starostnikov
iz koroške regije (Koroškega doma starostnikov Dravograd - poslovni enoti Črneče in
Slovenj Gradec ter Doma starejših Na Fari, Prevalje). Vsebinsko zasnovanega na ideji med135
generacijskega sožitja, smo zanj izbrali simbolni naslov »Z roko v roki«.
Z roko v roki je medgeneracijski projekt, s katerim smo si prizadevali vzpostaviti in razširiti
solidarnost in sožitje med generacijami v okviru aktivnega in kreativnega preživljanja
prostega časa. Med glavne cilje projekta smo zato uvrstili:
a) Razvoj in krepitev socialne kohezije in razvoj medgeneracijske stabilnosti, kar vključuje
spodbujanje skupnega dialoga in doseganje skupnih ciljev različnih generacij, oblikovanje osnovnih socialnih vrednot (npr. enakosti, vzajemnosti, strpnosti, solidarnosti in
spoštovanja) ter ustvarjanje sožitja.
b) Razvoj in krepitev solidarnosti med generacijami z medsebojno podporo ter prenosom znanja in izkušenj, kar vključuje zavzemanje za vseživljenjsko učenje z uporabo
kritičnega in ustvarjalnega mišljenja, posredovanje osebnih izkušenj in znanj iz življenja ter delo zunaj učilnice, interdisciplinarni pristop pri izvedbi vsebinskih aktivnosti ter
ohranjanje in obnavljanje skupnih kulturnih vrednot v družbi.
c) Odgovorno in kreativno preživljanja prostega časa, kar omogoča izboljšanje kakovosti
življenja, hkrati pa krepi zavest o prostovoljstvu in spodbuja k njegovi dejavnosti.
Aktivnosti, v katere so se udeleženci vključevali v obdobju dveh let, kolikor je projekt
trajal, so bile na vsebinski ravni zasnovane tako, da so sledile vzgojno-izobraževalnim in
razvojnim ciljem vsake izmed generacij. Središče dogajanja in osrednji prostor za doseganje ciljev projekta pa so predstavljali vsi trije domovi za starostnike.
Vrtčevski otroci, učenci in dijaki so tako skupaj s svojimi mentorji učitelji pogosto obiskali
enega izmed domov starostnikov, kjer so v družbi s stanovalci doma izvedli določeno
aktivnost in na ta način krepili medgeneracijsko sožitje ter aktivno preživljali prosti čas.
Najmlajši, vrtčevski otroci so tako stanovalce doma razveseljevali na aktivnosti pozdrav
pomladi, kjer so skupaj z njimi urejali cvetlični nasad in ustvarjali spomladanske izdelke
na likovni delavnici. Ne le ob dnevu starostnikov, temveč tudi ob drugih priložnostih (ob
novem letu, praznovanjih rojstnih dni idr.) so jih obiskali ter jim, igrivo in radostno kot
to najmlajši znajo, zapeli, zaigrali in zaplesali. Tudi za pusta so jih obiskali in jim priredili
pravo pustno rajanje, pa za novo leto, ko so za vsakega izmed starostnikov izdelali novoletno voščilnico in jim jo poklonili. Za stanovalce doma in skupaj z njimi so izdelali mnogo likovnih izdelkov, ki sedaj krasijo stene ali police njihovih sob v domu. In še bi lahko
naštevali, saj je prav vsakdo v projekt vložil več, kot smo načrtovali.
Podobno kot vrtčevski otroci so aktivno preživljali prosti čas skupaj s stanovalci doma
tudi osnovnošolci. Ni bilo malo aktivnosti, na katerih so sodelovali. S stanovalci doma so
se srečevali ob več kulturnih večerih in drugih glasbenih prireditvah, na katerih so nemalokrat navdušili stanovalce s svojo mlado energijo in nadarjenostjo. Skupaj s stanovalci
doma so na zeliščarski delavnici spoznavali zelišča in izdelovali prave domače namaze in
druge zeliščne dobrote, ki so jih skupaj nato tudi pojedli. Pa pustovanje – na ustvarjalni
delavnici izdelovanja pustnih mask so stanovalcem pomagali izdelati čudovite pisane
pustne maske, tako da so lahko pustno rajali tudi stanovalci doma. Ob novoletnem času
je zadišalo ob peki božično-novoletnega peciva, stare dobre recepte, ki so jih učencem
zaupali stanovalci, pa so učenci zbrali v knjižici. Veselo je bilo tudi ob veliki noči, ko so
učenci in starostniki skupaj izdelovali snope in barvali velikonočne pirhe. In olimpijada
136
starih iger – učenci so skrbno pri starostnikih poizvedovali, kako so se igrali nekoč, nato
pa skupaj z njimi priredili pravo olimpijado starih iger.
Medgeneracijsko sožitje so razvijali in krepili tudi dijaki, ki so skupaj s stanovalci doma kiparili in ustvarjali čudovite vaze, posodice in kipce na kiparskih delavnicah. Stanovalcem
so pripravili pravo poldnevno strokovno ekskurzijo po Koroški, na kateri so obiskali kraje,
ki so stanovalcem posebej všeč in so si jih želeli ogledati. Organizirali in izpeljali so čisto
pravi in obsežni obnovitveni tečaj nemščine, na katerem so stanovalce enkrat tedensko
učili oziroma z njimi obnavljali nemški jezik. Skupaj s stanovalci domov so potovali skozi
potopisna predavanja, ki so jih pripravili zanje, ter se z njimi veseli in družili na več glasbenih in družabnih prireditvah. Bili so izjemni kulturni ustvarjalci na literarnih večerih in
skupaj s starostniki celo igralci v pravi dramski igri!
Stephen Gould piše: »Jedro človekove narave korenini v desettisočih vsakdanjih dobrih
delih, ki zaznamujejo naše dni.« V projektu Z roko v roki smo vsi sodelujoči skupaj zaznamovali marsikateri dan in opravili številna dobra dela. Cilje, ki smo si jih v projektu
zastavili, krepiti medgeneracijsko sožitje in spodbujati socialni dialog, zavzemati se za
solidarnost med generacijami z medsebojno podporo ter prenosom znanja in izkušenj,
odgovorno in kreativno preživljati prosti čas ter krepiti prostovoljstvo med mladimi, smo
iz aktivnosti v aktivnost vedno bolj dosegali, pravzaprav presegali. Kmalu smo enotno
pričeli ugotavljati, da lahko govorimo o presežkih našega skupnega sodelovanja. Z zadovoljstvom in ponosom smo ob raznih priložnostih o njih poročali vsi – predstavniki
vrtcev, osnovnih šol, gimnazij, domov starostnikov, naši otroci iz vrtca, učenci, dijaki in
stanovalci. Ničkolikokrat so se naše mlade oči s spoštovanjem zazrle v njihove, tiste druge, v katerih je življenje hranilo številne zgodbe in ki so nas vedno znova božale s hvaležnostjo. Nepozaben spomin …
Kot koordinatorico projekta na šoli, ki je vodila projekt, pa me poleg vseh občutij, čustev,
izkušenj, misli, spominov v projektu oziroma tovrstnem sodelovanju navdušuje še nekaj.
Kako zelo veliko lahko v vzgoji in izobraževanju naredimo s preventivnim delom! Kako
pogosto se pogovarjamo o tem, kako bi morali ljudje več sodelovati in se povezovati, si
prisluhniti in se bolj spoštovati, kako bi morali bolj krepiti in razvijati osnovne socialne vrednote kot so enakost, vzajemnost, strpnost, solidarnost in spoštovanje … mi pa smo vse
to, tako preprosto in sproščeno, dosegali v našem projektu. Nehote pomislim na vrednost
rezultatov v praksi oziroma v vzgoji in izobraževanju. Poleg vseh tistih dragocenih občutij,
ki so težko opisljiva in zaradi katerih se v domove radi vračamo, bi rada izpostaviti še vrednotni vidik. Aktivnosti, v katere so bili vključeni vrtčevski otroci, učenci in dijaki v projektu
Z roko v roki, so v njih spodbujale in krepile prostovoljno delo, jih usmerjale v aktivno preživljanje prostega časa, med njimi razvijale in utrjevale samostojnost, odgovornost, veščine
sodelovanja, povezovanja in empatijo, jih spodbujale h kritičnemu vrednotenju lastnega
dela in vloge v širši družbi, v njih odkrivale kreativnost in inovativnost. Spoznali so, da je
z roko v roki in ne z roko ob roki niti z roko proti roki nekaj najbolj plemenitega, kar lahko
človek ponudi Drugemu in Sebi. Kajti človek je vedno bil in bo tudi ostal socialno bitje.
In še namesto zaključka: Spoštovanje, strpnost, solidarnost in druge osnovne socialne
vrednote so tiste, ki pomenijo ključen korak v doseganju sožitja med ljudmi, med različ137
nimi generacijami. Ne razvijejo se čez noč, čeprav bi si to morda včasih želeli. Potrebno
jih je začeti gojiti že zelo zgodaj, pri majhnih otrocih, jih negovati, spodbujati, ceniti, osmišljati in ustvarjati pogoje za njihov razvoj pri malo večjih otrocih ter z njimi ovrednotiti
življenje pri tistih najstarejših otrocih v srcu, sicer že starostnikih. Vse to je mogoče doseči, skupni dialog in solidarnost med generacijami pa sta tisti dve socialni veščini, preko
katerih lahko dosežemo razvoj in ohranjamo vrednost socialnih vrednot. In tega smo si
v projektu Z roko v roki želeli; brez socialnih vrednot in dialoga človek ne bi bil Človek,
pa tudi z roko ob roki ali z roko proti roki v življenju je hoditi in priti do cilja prazno, brez
prave vsebine. Družbena solidarnost ima veliko oblik, predmet našega projekta pa jih je
bil odkriti in podpreti. Uspelo nam je!
DOM STAROSTNIKOV KOT SREDIŠČE
Marjana KAMNIK
Koroški dom starostnikov Dravograd (enota Slovenj Gradec)
»Z roko v roki« sega že nekaj let nazaj, do takrat, ko smo v Koroškem domu starostnikov
začeli sodelovati z gimnazijama v Slovenj Gradcu in na Ravnah na Koroškem. Profesorji
na obeh gimnazijah in zaposleni v Koroškem domu starostnikov smo sodelovanje skrbno
načrtovali. Začeli smo s predstavitvijo življenja in dela v domu, dijake povabili k sodelovanju, na praznovanja rojstnih dni, nadaljevali z aktivnostmi, preko katerih so dijaki vstopali
v stik s stanovalci in z njimi delali v paru. Prvo leto so se v program vključili štirje, naslednje leto dvakrat več, potem jih je sodelovalo že dvajset, trideset.
Nekateri dijaki do takrat še niso imeli izkušnje s starostjo, starimi in življenjem v domu.
Zaradi tega in zaradi zakoreninjenega stereotipa o starosti in staranju, je bilo potrebno
in pomembno domisliti način sodelovanja in pristop. S predstavitvijo življenja in dela v
domu so dijaki presenečeni spoznavali, kako kvalitetno živijo stanovalci v domu in so
jim s svojo naklonjenostjo še polepšali trenutke. Zanimive aktivnosti, ki so jih predlagali
dijaki, so aktivirale stanovalce, da so se začeli zanimati za računalnik. Zelo zanimiva in
posebna je bila evro delavnica, pa pustovanje, obisk na taboru in tombola. Navdušenje
stanovalcev, dijakov, zaposlenih in profesorjev ter predvsem tiste aktivnosti, ki so jih predlagali dijaki, je nagovarjalo k projektu. In zgodil se je. projekt »Z roko v roki«. Naključje
je hotelo, da se je uvodni simpozij projekta zgodil pri nas, v poslovni enoti Slovenj Gradec. Potem pa so se dogajale številne zanimive in ganljive aktivnosti. Dijaki so prihajali
v hišo, kot da obiskujejo svoje babice in dedke. Zbirali so knjige za našo knjižnico. Pisali
so njihove zgodbe. Nekateri stanovalci do vselitve v dom še niso bili vprašani po njihovi
življenjski zgodbi. Ponujale so možnost spominjanja in žalovanja za že davno minulimi
časi, morda že pozabljeno ljubeznijo, za potmi, ki jih več ni. Zdaj čakamo še na trenutek,
ko bodo zapisane.
Projekt ne povezuje le dijakov in stanovalcev, ampak vse, ki se ustavljajo ob izdelkih,
fotografijah ali mislih, ki so nastajale v dveh letih. Mnogo jih je in radi jih pokažemo in
ponavljamo. Spletla se je široka mreža odnosov, ki presega vrata domskega življenja. Projekt je bistveno prispeval k prepoznavnosti našega doma v mestnem okolju in skupaj z
njim se začenja zgodba naše hiše. »Nekateri se gledajo vse življenje, pa se ne poznajo,
drugi se pogovarjajo le nekaj časa in se spoznajo. V domu bi želeli, da smo mi ti drugi,«
138
je zapisal direktor Koroškega doma starostnikov v prvem glasilu Moj drugi dom. Mi smo
drugi in prvi!
SPLETENE VEZI ...
Manca ŠTRIGL JAVORNIK
Koroški dom starostnikov Dravograd (enota Črneče)
Koroški dom starostnikov Črneče je stičišče medgeneracijskega sožitja vse od ustanovitve, torej preko 30 let. Odprtost doma navzven in pripravljenost stanovalcev in zaposlenih v domu za sodelovanje, je v teh letih obrodila mnogotere sadove. Vključitev v projekt
»Z roko v roki« je tako postala priložnost aktivno združiti delo otrok, učencev, dijakov ter
starostnikov ter njihovo medsebojno sodelovanje.
Urejanje cvetličnih nasadov z otroki iz vrtca, delavnica zdravilna zelišča, likovna delavnica
z učenci osnovne šole ter strokovna ekskurzija in potopisno predavanje, tečaj nemškega
jezika in kiparska delavnica z dijaki gimnazij Ravne in Slovenj Gradec ter mnoge druge so
bile aktivnosti, katere smo skrbno načrtovale v socialni službi in delovni terapiji nato pa
jih skupaj z mentoricami v vrtcu, Osnovni šoli Neznanih talcev Dravograd ter na gimnazijah ponudile našim stanovalcem.
V Koroškem domu starostnikov Črneče je bilo iz aktivnosti v aktivnost več zainteresiranih
stanovalcev. Druženje z otroki, učenci in dijaki je postalo težko pričakovano. Skozi delavnice, zabavne igre in razna predavanja so stanovalci aktivno preživljali prosti čas, med
njimi pa se je postopno razvijal poseben odnos, kar pa je bil tudi eden izmed ciljev projekta. Ob koncu lahko v imenu stanovalcev poudarim, da so bili zastavljeni cilji preseženi.
V veselje nam je, da smo sodelovali in korektno izpeljali projekt.
PROJEKT »Z ROKO V ROKI« V PREVALJAH
Marjeta ŠTREKELJ
Dom starejših Na Fari, Prevalje
Za mogočnimi zidovi Doma starejših Na Fari se prepleta desetine življenj, značajev in
usod, izkušenj in modrosti. Čudovita kombinacija različnosti, ki z združevanjem moči
ustvarja ljudem prijazno ustanovo, kjer je pomemben in prepoznaven vsak posameznik.
Z individualnim pristopom, z ustvarjanjem pogojev za domačnost, z odprtostjo navzven,
dodajamo življenju v domu novo kvaliteto. Vsakdo je povabljen k sodelovanju, da po
svojih močeh prispeva k razgibanemu, aktivnemu in ustvarjalnemu utripu življenja v
domu in s tem k ohranjanju lastne psihofizične kondicije.
Zavedamo se, da so lahko za izvor mnogih stisk starega človeka med drugim krivi tudi
porušeni mostovi med generacijami. Zato marsikdo potrebuje veliko spodbude, da začne živeti z drugimi, se boriti in iskati možnosti smiselnega načina življenja v prihodnosti.
Pri tem je seveda zelo pomembna podpora družine in ohranjanje vezi, pripadnosti in
spoštovanja, avtonomnosti in povezanosti, če pa družine ni, pa je potrebno podporo
poiskati drugje. Stiske ljudi lahko omilimo z zadovoljevanjem splošnih človeških potreb
– fizioloških, biti ljubljen, opažen, spoštovan in prepoznaven, potrebe po varnosti in socialni pripadnosti, po koristnosti, iskanju smisla, po osebnem medčloveškem odnosu, po
139
doživljanju starosti kot smiselnega obdobja življenja. Stanovalce spodbujamo za učenje
novih stvari, skrbimo, da bodo imeli zadovoljujoče odnose z drugimi ljudmi, da bodo
nekomu pripadali, da bodo del kakšne skupine prijateljev. Zadovoljevanje potreb je potrebno na novo zastaviti, z novimi ljudmi in novimi skupinami. Stanovalcem pomagamo,
da bodo spoznali, da lahko iz svojega življenja naredijo, kar sami hočejo - motiviranje za
sodelovanje pri različnih aktivnostih v domu. In »Z roko v roki« je ena od priložnosti in
možnosti za to.
Menim, da je projekt »Z roko v roki« dosegel svoj namen. Strokovno delo so dopolnili pristni medčloveški odnosi. In to je tisto, kar si želimo in potrebujemo, kot je nekoč zapisal
že Ivan Minatti: »Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, drevo, reko ali kamen, nekomu
moraš nasloniti roko na ramo, da se lačna nasiti bližine ...«
MEDGENERACIJSKO SODELOVANJE NA GIMNAZIJI
Metka ČEBULJ
Gimnazija Ravne na Koroškem
Naj svoje razmišljanje začnem s slovensko ljudsko pravljico z naslovom Pšenica – najlepši
cvet, ki je lahko vodilo medgeneracijskega sodelovanja:
V starih časih je kralj neke dežele ukazal kot nekoristne pomoriti vse stare ljudi, ki ne
morejo več delati. Neki sin pa je imel svojega ostarelega očeta zelo rad, zato ga skril pod
velik čeber in mu skrivaj nosil hrano. Kralj ni imel sinov, le hčer, ki se jo je namenil poročiti
z najpametnejšim fantom v svoji deželi in tega fanta razglasiti za svojega naslednika. Da
bi ugotovil, kateri mladec je to, si je izmislil tri uganke. Ukazal je, naj se vsi fantje v njegovem kraljestvu naslednji dan zjutraj pred sončnim vzhodom zberejo na visoki gori. Preizkus bo uspešno prestal tisti, ki bo prvi zagledal sonce. Ljubeči sin je sredi noči, preden se je
odpravil na pot, vprašal za nasvet svojega ostarelega očeta. Ta mu je svetoval: »Ljubi sin,
ko boš prišel na goro, boš videl, da vsi strmijo proti vzhodu. Ti pa ravnaj ravno obratno,
obrni se proti najvišji gori na zahodu. Ko se bo sonce s prvim žarkom dotaknilo njenega
vrha, zavpij: »Poglej sonce, kralj!« Tako kot je oče napovedal se je tudi zgodilo. Ostali fantje so se čudili, kralj pa ga je pohvalil za rešitev prve uganke. Po vrnitvi domov se je fant
spet zatekel po nasvet k očetu: »Moj današnji odgovor je bil kralju všeč, mislim pa, da je
jutrišnja uganka zame prezahtevna. Rešil jo bo tisti, kdor bo prišel ne obut ne bos.« »Nič
lažjega, sin moj. Odtrgaj podplate s čevljev, pa boš spodaj bos, zgoraj obut.« Na določeni
dan so se fantje zbrali pred dvorom, kralj pa se je prepričal, da je ljubeči sin spet našel pravo rešitev. Fant se je po vrnitvi domov znova zatekel k očetu: »Vladarju je bila moja rešitev
všeč, ampak nova uganka je nerešljiva – kako naj med rožami izberem tisto, ki se zdi kralju najlepša?« Starček se je le nasmehnil: »Najlepši cvet je vendar pšenični klas – zatakni si
ga za klobuk!« Mladci so na določeni dan hiteli h kralju vsak s svojim čudovitim cvetom,
a nobeden ga ni prepričal, dokler ni zagledal pšeničnega klasa. Ljubečega sina je objel
in razglasil za svojega naslednika ter ženina svoje hčere. Kralja je seveda zanimalo, od
kod mladeniču toliko modrosti. Ta se je prestrašil, potem pa kljub strahu priznal, da mu je
svetoval oče, ki ga skriva, saj ga ima preveč rad, da bi ga predal kraljevim ljudem. Kralj se
je zamislil, potem pa sklenil: »Modrost, izkušenost in znanje starih ljudi so nam potrebni,
zato stare ljudi spoštujmo in z njimi lepo ravnajmo!«
140
Dveletno kontinuirano delo v projektu »Z roko v roki« je bila zanimiva izkušnja timskega
dela znotraj šole in v povezavi z zunanjimi institucijami. Učili smo se strpnosti do drugačnosti, solidarnosti do šibkejših in odgovornosti do življenja.
Medgeneracijsko sodelovanje za nas ni bila novost. Z dijaki smo že uspešno sodelovali
na Festivalu za tretje življenjsko obdobje, organizirali učne ure z upokojenimi profesorji
in usposabljali prostovoljce za družabnike v Domu starejših Na Fari, Prevalje. Dolgoletne
pozitivne izkušnje medgeneracijskega sodelovanja so se s projektom Z roko v roki še
dodatno okrepile in nas spodbudile k nadaljnjemu sodelovanju, saj kot pravi pravljica:
Modrost, izkušenost in znanje starih ljudi so nam potrebni, zato jih spoštujmo in z njimi
lepo ravnajmo.
IZVEDBA PROJEKTA NA OSNOVNI ŠOLI
Nada ŽUNEC
Druga osnovna šola Slovenj Gradec
V šolskem letu 2008/2009 se je naša šola vključila v projekt »Z roko v roki«, ki ga podpirata
tudi Ministrstvo za šolstvo in šport RS in Evropski socialni sklad. Že naslov pove, da je
projekt usmerjen k spodbujanju solidarnega sožitja med generacijami.
Druženje naših učencev z varovanci Koroškega doma starostnikov Slovenj Gradec je bilo
tako za šolarje kot tudi za starostnike prav posebno doživetje. Mladi so se zelo radi vključili v različne dejavnosti, ki smo jih skupaj s starostniki izvajali v okviru projekta. S svojimi
mentoricami so se dela lotili zavzeto, odgovorno in z veliko novimi idejami. Vsebine prireditev so bile vezane na vzpostavitev in razširitev solidarnosti in sožitja med mlajšo in
starejšo generacijo v okviru aktivnega in kreativnega preživljanja prostega časa.
Menim, da so se cilji projekta »Z roko v roki« skozi posamezne aktivnosti uresničili. V času
izvajanja aktivnosti je med mlajšimi in starostniki potekal skupni dialog, dosegli smo cilje
in oblikovali osnovne socialne vrednote – vzajemnost, strpnost, enakost in spoštovanje.
Z medsebojnim sodelovanjem so se prenašale izkušnje in znanje. Učili smo se drug od
drugega. Zelo pomembno pa je tudi, da so aktivnosti mlade usmerjale k razmišljanju,
kako odgovorno in aktivno preživljati prosti čas. Na tak način vsekakor omogočamo mlajši generaciji izboljšanje kakovosti njihovega življenja ter krepimo zavest o prostovoljnem
delu. Učenci in mentorji si želimo še več podobnega sodelovanja. To je povedala tudi ena
izmed učenk: »Mladi si ne znamo predstavljati, kaj starejšim pomeni druženje. Vedno so
veseli naših obiskov in to znajo tudi pokazati. Želim si, da bi jih lahko še večkrat obiskala.«
POTEK PROJEKTA NA OSNOVNI ŠOLI
Marjeta PODGORŠEK REK
Osnovna šola Neznanih talcev Dravograd
Ko sem bila majhna, me je pazila »oma«. Kuhali sva, šivali oblačila za punčke, se igrali, pogovarjali in učili. Danes je moja »oma« trenutno skoraj nepokretna. Pomagam jo hraniti,
jo češem, umivam in ji občasno krajšam čas. Ima srečo, da ima okrog sebe veliko ljudi, ki
jo imajo radi in ji pomagajo. Tako kot je ona pomagala nam, tako ji pomagamo sedaj mi.
141
Bilo bi čudovito, če bi mladost znala vse, kar zmore, in starost zmogla vse, kar zna; pravi
burmanska modrost.
Medgeneracijska pomoč in sodelovanje sta vsekakor potrebna. Na kakšen način bomo
sodelovali in si pomagali, pa je odvisno od nas. Jaz sem dobila priložnost v medgeneracijskem projektu »Z roko v roki«. Na šoli poučujem državljansko in domovinsko vzgojo ter
etiko že približno deset let. Od takrat obiskujemo Koroški dom starostnikov v Črnečah,
ker se pri predmetu učimo o generacijah. V domu smo bili zmeraj lepo sprejeti. Ko mi
je g. ravnatelj pred dvema letoma povedal za projekt, sem se takoj odzvala. Začelo se je
delo. Z mentorji in delavci v domu smo se sproti dogovarjali o programu in o dejavnostih,
ki jih bomo izvajali. Z učenci smo se pripravljali na obisk, tako da smo vadili točke, se pripravljali na delavnice in se pogovarjali o srečanju. Nikoli ni bil problem, kdo bo šel v dom,
saj so se učenci z veseljem pridružili skupini, tako majhni kot veliki. Prav lepo jih je bilo
pogledati, s kakšnim zanosom so nastopili. Največ aplavza in navdušenja so poželi »ta
majhni«. Ko so zapeli in zaplesali, so marsikomu stopile solze v oči. Frajtonarica in citre sta
instrumenta, ki sta jim bila najbolj pri srcu. Ko je Jure zaigral na frajtonarico, se je večkrat
vzdignil kakšen par in zaplesal. Učenci so večkrat prevzeli vlogo učitelja. Stanovalcem
smo pomagali pri izdelavi pustnih mask, pri izdelavi pikapolonic, pri rezanju, lepljenju in
drugih ročnih opravilih. Na delavnicah smo tudi večkrat jedli in pili. Učenci so se seznanili
z zdravilnimi zelišči in njihovo uporabnostjo v zdravstvene namene ter v prehrani. Stanovalcem so bili všeč stari recepti, mlajšim pa novejši. Vsi smo poskusili skoraj vse, čeprav se
je marsikateri namrščil ob kakšnem namazu. Očitno smo vsi izbirčni. Ko smo pripravljali
namaze, so otrokom takoj povedali, kako se morajo določene sestavine pravilno narezati,
kako se meša, kako se prime v roke nož … Med tem so jih opozarjali na previdnost. Ko
smo barvali jajca ob veliki noči, so pripovedovali, kako so barvali jajca nekoč. Učenci so
spoznali nove »stare« metode barvanja, ki jih bodo morda nekoč preizkusili. Na vsakem
srečanju so otrokom pripovedovali zgodbe iz svoje preteklosti. Zgodbe so bile poučne,
žalostne in smešne. Najbolj smo se nasmejali na srečanju mladih novinarjev v domu. Za
nalogo so dobili: Intervju. Pogovarjali so se na temo: Smeh v šolskih klopeh. To je bila
tema našega dneva šole ali šolskega praznika. Zanimivo, kako so se stanovalci razgovorili. Vse zgodbe so bile zanimive in smo jih uporabili na prireditvi. Ob tej priložnosti smo
izdali tudi časopis. Na prireditev je prišla skupina stanovalcev in spremljevalcev iz doma.
Bili so častni gostje. Upam, da jim je bilo všeč. Občutek je bil že pravi.
Strnila sem le nekaj svojih spominov na srečanja. Bilo jih je še več. Vsak udeleženec je
ostal s svojimi občutki in spomini. Vsem je nekaj ostalo: smešna zgodba, žalostni spomin, radovedni otroški pogled, lep trenutek, dobra glasba, novo spoznanje … Vsi smo se
nekaj naučili in imeli od tega. Skupaj smo kakovostno preživeli čas dveh let. Mentorji so
navdušeno hvalili svoje učence ob koncu vsakega srečanja, učenci so aktivno in koristno
preživeli svoj prosti čas, stanovalcem pa smo polepšali kakšno urico in jih motivirali za
nadaljnja srečanja.
Cilj projekta je bil vzpostaviti in razširiti solidarnost in sožitje med generacijami v okviru
aktivnega in kreativnega preživljanja prostega časa. Mladi danes marsikdaj ne vedo, kaj
bi počeli v svojem prostem času, zato je prav, da jih s podobnimi projekti usmerjamo in
osmišljamo njihov razvoj. S podobnimi druženji krepijo zavest o enakosti, strpnosti in
142
spoštovanju različnih generacij ter ohranjajo kulturne, jezikovne in etnološke nacionalne
vrednote. Spoznavajo pomen prostovoljstva. Kljub temu, da je naš projekt uradno zaključen, se veselim ponovnih srečanj v domu. Sodelovali bomo naprej. Če ne »Z roko v roki«,
pa drugače.
»Z ROKO V ROKI« NA OSNOVNI ŠOLI
Hedvika GORENŠEK
Osnovna šola Franja Goloba Prevalje
Sodelovanje učencev Osnovne šole Franja Goloba in stanovalcev Doma starejših Na
Fari aktivno poteka vse od otvoritve doma naprej. V številnih delavnicah, ki jih skupno
načrtujemo, se povezuje mladost z zrelostjo, medgeneracijsko sožitje pa tke nove izkušnje, krepi prenos znanja in izkušenj med generacijami in razvija prav posebne oblike
prijateljstva.
V letih 2009 in 2010 pa smo naše sodelovanje nadgradili s projektom »Z roko v roki«, ki je
naše dosedanje vsebine potrdil in ponudil nove, organizirane in načrtovane dejavnosti.
Cilji, ki smo jih želeli doseči s povezovanjem, so nam bili vseskozi jasni: medgeneracijsko
sožitje in pridobivanje novih izkušenj in znanj izven učilnic, odgovorno preživljanje prostega časa, vzgoja za vrednote, pokazati pomen vseživljenjskega učenja. Kako dosegati
skupno zastavljeni cilj tako različnih generacij, kot so učenci v osnovni šoli in stanovalci
tretjega življenjskega obdobja v domu starejših, pa ni bila ravno najlažja naloga. Seveda
brez dialoga in dogovorov vmesnih členov, to pa smo bili koordinatorka, mentorji in
odgovorni socialni delavki v domu starejših, ne bi bilo izvedljivo. Kajti nenačrtovano in
površno pripravljeno sodelovanje ne bi obrodilo nobenih sadov, mogoče bi celo obrodilo nelagodje, nestrpnost in odvračanje. Tako pa smo vse dejavnosti resnično dobro
načrtovali in jih zato tudi dobro izvedli. Ločena priprava otrok in tudi starejših na taka
skupna srečanja in delavnice sta pogoj, da sodelovanje uspe v zadovoljstvo vseh, ki
sodelujejo. Vezi med starejšimi in otroki so pravzaprav zelo tanke, lahko jih v trenutku
pretrgamo ali pa jih spletamo in postanejo vedno močnejše. Vzdrževanje dobrih medsebojnih odnosov, posebej med različnimi generacijami, je predpogoj za uspešno pot
k zastavljenim ciljem izvajanja različnih skupnih aktivnosti. Ponujena nam je bila pravzaprav posebna priložnost, da smo se obogatili z novimi znanji in spoznanji in da smo ob
delu pozabili na razlike in nismo pomislili, v čem smo drugačni, različni, ampak, v čem
imamo priložnost sobivanja in ustvarjanja novih dimenzij povezovanja. Kaj vse si lahko
damo, koliko časa si lahko podarimo, kaj vse si lahko delimo, kako si lahko pomagamo, so
bili vzgojni elementi našega projekta, ki so se kazali skozi naša druženja in povezovanja
in bili poplačani s hvaležnostjo. To naše sodelovanje je bilo tudi most k sožitju sobivanja,
ki preprečuje, da bi bili starejši odrinjeni na rob družbe. Mladi so spoznali in osmislili, da
starost prinaša svojo kvaliteto življenja, ki lahko mladim ponudi znanje, izkušnje, spominske utrinke življenja nekoč. Učenci so spoznavali, da tudi oni lahko kaj doprinesejo
k boljšemu medgeneracijskemu sožitju, da vsak član naše družbe, okolja lahko doda
kamenček k mozaiku prijazne družbe vseh generacij. Druženje, prijazna beseda, občutek sprejetosti, pomembnosti v vsakem življenjskem obdobju je mlade nagovorilo, da
sprejemajo tudi generacijsko drugačnost in jih pripeljalo do spoznanja, da je vsak človek
vreden dostojanstva in spoštovanja.
143
Tako kot si otroci želijo, da bi bili odrasli do njih pozorni, obzirni in ljubeči, da bi razumeli
in upoštevali njihove želje in potrebe, tako si želimo pravzaprav vsi ljudje, vseh generacij,
isto. In zato so takšni projekti resnično iz življenja za življenje, za novo izkušnjo, iz katere se
bodo mladi naučili, da obstaja način, kako to doseči. Kot smo mnogokrat v teh dveh letih
v projektu Z roko v roki tudi dokazali, da znamo: da v življenje drugih sami prinašamo
razumevanje, ljubezen, obzirnost in pozornost. Da znamo videti tudi starejšega človeka
v njegovi neponovljivosti. Da spoznamo, da kdor daje, sam največ prejme. In tako malo
je treba starejšim dati, pa se ugodje lepega deli. Tako malo si želijo, malo časa, da bi bili
malo skupaj, da potem dan hitreje mine.
Čas ob računalniku je seveda mladim najbolj priljubljen del prostega časa, a žal ne daje
ne topline, ne srčnosti, ne nasmeha, ne solz, ne hvaležnosti. Samo ljudje si to lahko podarimo in izmenjamo, zato takšni projekti v šoli gotovo pripomorejo k vzgoji za dobre
medčloveške odnose in kulturi dialoga. Seveda se moramo zavedati, da dveletni projekt
ne more medgeneracijskega dialoga v celoti vzpostaviti, ampak je mogoče le kapljica
v morje. A če ne bi bilo te kapljice, tudi morja ne bi bilo. Projekt smo zaključili. Naše sodelovanje z Domom starejših Na Fari pa bomo nadaljevali. Nitke prijateljstva in medgeneracijskega sožitja, ki so nastale, pa bomo še tkali v tkanino našega skupnega življenja.
POTEK PROJEKTA V VRTCU
Ivica VAUKAN
Vzgojno varstveni zavod Slovenj Gradec
Čas spomina in jutrišnji dan
sta ena družina
kot leva in desna dlan,
kot prednja in hrbtna stran sveta,
ki ni dokončan.
(Tone Pavček)
Vrtec ni institucija, namenjena zgolj uresničevanju njegove osnovne funkcije, to je vzgoji
in varstvu otrok, temveč je mnogo več. Vrtec namreč v sodobnem času vedno bolj postaja ustanova, ki skuša otroke umestiti v kompleksno družbeno okolje in jih zato naučiti
vključevanja v širše socialne mreže. Ena izmed pomembnih socialnih mrež, ki jo VVZ
Slovenj Gradec spleta v svojem okolju, je sodelovanje in druženje s stanovalci doma starostnikov v Slovenj Gradcu.
Z dosedanjim sodelovanjem vrtca Slovenj Gradec v projektu »Z roko v roki« so v vrtcu
zaposleni delavci, predvsem pa njegovi varovanci – otroci, že pridobili nova znanja in
izkušnje pri navezovanju stikov s starejšimi, kar je zagotovo vsakomur prineslo kaj koristnega. Za razvoj družbe je namreč pomemben in koristen vsakdo. Ne glede na starost,
vsak s svojimi idejami in ustvarjalnostjo sodeluje pri nastajanju pisanega mozaika, imenovanega družba, v kateri so stkane niti družine, doma in širše skupnosti. Le skupaj lahko
ustvarimo boljše bivanjsko okolje in s tem tudi boljšo družbo.
Medgeneracijsko druženje je brez dvoma pomemben vidik socialnega učenja, ki ga mo144
rajo biti deležni že predšolski otroci. Ti so najbolj dojemljivi za doživljanje novih prijetnih
trenutkov, s katerimi prevzemajo izkušnje ter znanja starejših. V medgeneracijski interakciji odnosov tako otroci pridobivajo od starejših vrline, kot so strpnost, spoštovanje in solidarnost, hkrati pa oni s svojo odkritostjo, vedrino in igrivostjo dajejo povratno energijo
starejšim, s čimer prispevajo k ustvarjanju višje kvalitete življenja obeh generacij. S tem se
povezanost med mladimi in starejšimi krepi in dobiva nove barvne odtenke.
Prepričana sem, da s spodbujanjem takšne oblike medgeneracijskega druženja pomembno prispevamo k zadovoljevanju potreb vseh, ki v tem projektu sodelujejo, in sicer
tako otrok ter starejših na eni strani, ki se s tem učijo novih ravni medsebojne komunikacije, kot tudi v projekt vključenih delavcev vrtca na drugi strani, ki na ta način osvajajo
nove vzgojno izobraževalne metode. S tem vsi sodelujoči zadovoljujemo osnovne človeške potrebe po zbliževanju, komunikaciji in pripadnosti drug drugemu, kar pomeni,
da uresničujemo večplastne družbene potrebe, ki jih starejši in mladi nato negujejo v
družini ali drugih oblikah medgeneracijskega povezovanja. Pri tem pa izhajamo iz temeljne zahteve družbe kot skupnosti, da mora imeti vsaka generacija možnost druženja
z vsemi generacijami. Vzpostavljati in širiti solidarnost ter sožitje med generacijami je
nedvomno proces, v katerega je vredno vlagati. Je pot, po kateri je vredno stopati. Prvi
korak je že narejen in le upamo lahko, da bo teh korakov vedno več, in sicer vsak dan,
teden, mesec, leto …
»Z ROKO V ROKI« V VRTCU
Valerija PESIČER
Vrtec Dravograd (enota Črneče)
Projekt »Z roko v roki« se počasi približuje koncu. Kaj smo imeli od tega? Otroci, vzgojiteljice, vrtec … Mislim, da vsi ogromno! Naš oddelek Vrtca Dravograd deluje na vasi, kjer je
dom starostnikov. Z njimi vseskozi uspešno sodelujemo, čeprav je mogoče to sodelovanje v zadnjih letih rahlo upadlo zaradi vedno mlajših otrok, ki so vključeni v vrtec in tudi
zaradi vedno večje ponudbe aktivnosti, ki so je deležni starostniki. Zato je bil ta projekt
idealno izhodišče za ponovno obuditev našega sodelovanja, ki je tako ponovno zaživelo.
Menim, da je sodelovanje zaradi tega projekta postalo še bolj poglobljeno in usmerjeno.
Otroci so ob pogovorih v vrtcu, predvsem pa pri samem druženju s starostniki spoznavali
starost in razlike med generacijami. Z razumevanjem so sprejemali drugačnost starostnikov in naučili so se biti strpni pri druženju z njimi. Oboji, tako otroci kot starostniki, so se
učili ponuditi in sprejemati pomoč ter tako bivati v sožitju. Veselje ob snidenjih je bilo
vsakič obojestransko. Aktivnosti, druženja so bogatila tako otroke, starostnike, kot tudi
nas, strokovne delavke, ki smo z veseljem opazovale nasmehe na obrazih.
Cilji, katere smo uresničevali v okviru tega projekta, se delno prekrivajo s cilji Kurikuluma
za vrtce, ki je osnova za delo v vrtcih. Vsekakor pa se je naše delo na področju družbe
v okviru tega projekta še poglobilo. Bolj smo se posvetili doseganju ciljev, cilji so bili
konkretnejši in tako tudi lažji za realizacijo. Vsekakor so otroci zelo veliko pridobili na
področju socialnih stikov. Pridobivali so si sposobnost empatije, vživljanja v drugega človeka. Spoznavali so tudi časovne razsežnosti. Včasih in danes. Začenjali so razumevati
zgodovinske spremembe; kako so živeli v starih časih in kako živimo danes, kako se s
145
starostjo spreminjamo ljudje. Otroci v vrtcu so na ravni konkretnega mišljenja in tako je
učenje najbolj efektivno, če je podkrepljeno z izkušnjami. Zaradi tega druženja in spoznavanja starostnikov so tako začeli drugače sprejemati tudi ostale starejše ljudi v svojem
vsakdanjem okolju. Do njih so postali bolj odprti in z večjim razumevanjem sprejemajo
njihovo drugačnost zaradi starosti.
3 MEDGENERACIJSKO RAZISKOVANJE
Poudariti bi bilo potrebno dobro sodelovanje vseh vključenih v projekt. Menim, da je
bilo sodelovanje med koordinatorico projekta, mentorico vrtca, vodstvom vrtca ter domom starostnikov zelo dobro in mislim, da je tudi to pripomoglo k tako uspešni izvedbi
projekta. Potrebnega je bilo kar nekaj prilagajanja, usklajevanja in dogovarjanja, ampak
z gotovostjo lahko trdim, da so bile izvedene dejavnosti uspešne. To je bilo opaziti ob
nasmehih starostnikov, vsakič, ko smo jih z otroki obiskali. To je bilo opaziti pri otrocih, s
kakšnim navdušenjem so izdelovali izdelke za starostnike in s kakšnim veseljem, so jim
jih podarili in iz iskric v očeh varovancev doma, ko so jim ta darila otroci razdelili in ko so
poslušali njihove pesmice.
Simona BEZJAK
Ime projekta »Z roko v roki« pa se ne nanaša le na odnose med generacijami, ampak, kot
smo večkrat omenili tudi na sestankih strokovnih delavcev, na celotno sodelovanje med
vsemi vključenimi v projekt. Vsi vključeni smo skupaj, z roko v roki, izpeljali čudovit projekt, ki se je sicer uradno zaključil. Menim pa, da bi bila velika škoda, če bi se zaključil tudi
neuradno in upam, da bo sodelovanje med šolami, vrtci ter domovi za ostarele ostalo,
saj mislim, da smo od tega vsi bogatejši za marsikatero lepo izkušnjo.
3.1 KAJ JE MEDGENERACIJSKO RAZISKOVANJE?
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede
Pozitivno naravnano sodelovanje med različnimi generacijami, ki mu radi rečemo tudi
medgeneracijsko sodelovanje, ima lahko različne oblike in lahko poteka na skoraj vseh
področjih človekovega življenja. Sodelovanje med različnimi generacijami poteka odkar
obstaja človeštvo. Za sodobne družbe, ki jih na osnovi demografskih kazalcev imenujemo tudi dolgožive družbe (med njih spada tudi Slovenija), naj bi veljalo, da so vezi med
generacijami šibke. To je mogoče zaznati na različnih ravneh, od družine do širših družbenih skupin, pomembno pa naj bi vplivalo tudi na oblikovanje državnih in globalnih politik.
Staranje družbe je proces, ki zadeva vse generacije. Pa ne le zaradi tega, ker se staranju
ne more izogniti nihče in bomo prej ali slej vsi v t.i. tretjem življenjskem obdobju, temveč
predvsem zato, ker holističen pogled na družbo pokaže, da vedno večje število starih ljudi in ukrepi, ki jih države in mednarodna skupnost sprejemajo na tem področju, že danes
pomembno vplivajo na mlajšo in srednjo generacijo. To pomeni, da se s tem sodobnim
procesom moramo soočiti vsi, ne glede na našo starost. Med elemente, ki lahko pomembno prispevajo k učinkovitemu soočenju z izzivi dolgožive družbe, zagotovo sodijo
kakovostne študije in raziskave modernega sveta, sodobnih (tudi globalnih) procesov in
oblik sodelovanja med ljudmi (vseh starosti). Obstaja veliko različnih načinov raziskovanja,
ki omogočajo konceptualne in praktične temelje za upravljanje in življenje v dolgoživi
družbi. V zadnjih letih se je na tem področju postavilo nekaj pomembnih epistemoloških
vprašanj o tem, kdo je najbolj kompetenten za opravljanje teh raziskav. Na podlagi argumenta, da so »aktivni« raziskovalci in strokovnjaki, ki preučujejo proces staranja družbe
in pripravljajo strokovne podlage, praviloma precej mlajši od ljudi v tretjem življenjskem
obdobju (torej od ljudi, ki predstavljajo vedno večji delež populacije), so bili podani celo
predlogi, da bi tovrstne raziskave in strokovne podlage lahko opravljali zgolj stari (upokojeni) ljudje. S holističnega vidika, ki gleda na družbo kot celoto in presega parcialne
interese posameznih (starostnih) skupin, imajo tovrstni argumenti šibke temelje. Celostno preučevanje dolgožive družbe namreč zahteva interdisciplinarni in medgeneracijski
pristop. Kakovostne odgovore o družbi, v kateri živimo danes in bomo živeli jutri, je moč
podati samo s sodelovanjem med različnimi vedami in z vključevanjem vseh generacij.
Da bi bolje razumeli tovrstni pristop in ga udejanjili v praksi, smo pred tremi leti znotraj
projekta Festival za tretje življenjsko obdobje začeli z razvijanjem koncepta medgeneracijskega raziskovanja. Gre za inovativen pristop k raziskovanju in za raziskovalno metodologijo, ki smo jo preko nagradnega natečaja za dijake in študente začeli spodbujati pri
mladih. Medgeneracijsko raziskovanje je oblika raziskovanja, pri kateri mladi v izdelavo
svojih raziskovalnih nalog aktivno vključujejo starejše oziroma ga opravljajo v sodelovanju s starejšimi. Oblike vključevanja starejših so lahko različne in so odvisne predvsem
146
147
od inovativnosti dijakov, študentov in njihovih mentorjev. Medgeneracijsko raziskovanje
je v prvi vrsti metodologija dela, kar pomeni, da je uporabna za vsa področja, vede ali
stroke. To so v praksi potrdile tudi raziskovalne naloge, ki so jih dijaki in študenti prijavili
na nagradni natečaj.
Medgeneracijsko raziskovanje je oblika raziskovanja, ki vzpostavlja stik, vezi in komunikacijo med generacijami. Mladim omogoča, da se učijo in si nabirajo izkušnje z izdelavo
raziskovalnih nalog. Starejšim omogoča, da svoje znanje prenašajo na mlajše generacije.
Vsem, ki sodelujejo pri izdelavi nalog pa omogoča spoznanje o pomenu teoretskih in
praktičnih vidikov medgeneracijskega sodelovanja za celo družbo.
3.2 NAGRAJENE RAZISKOVALNE NALOGE DIJAKOV IN DIJAKINJ
NA NAGRADNEM NATEČAJU »ZA STRPNO IN SOCIALNO SOŽITJE
VSEH GENERACIJ«
Tema nagradnega natečaja v šolskem letu 2009/2010 bila revščina in socialna
izključenost starejših.
Lucija Gorenjak, Amadeja Hren, Aleksandra Koren in Nastja Rupnik (1. mesto)
ČLOVEK, ZBUDI SE
Mentorici: Simona Luetić in Vera Manić (Srednja šola Slovenska Bistrica)
Živimo v svetu, kjer centri moči odločajo, kaj je problem ter kdo in kako ga bo rešil. Mislili
smo, da je v Sloveniji revščina le plod domišljije posameznikov, ampak jo danes na zelo krut
način doživlja vse več državljanov. Sicer se je v zgodovini izkazalo, da je elitni sloj z resnicami
vedno upravičeval in uresničeval svoje cilje. Revščina je ravno zato zanimiv fenomen. Globalno je sprejemljivo, da so v nekaterih državah bolj bogati, v drugih revnejši. Bolj boleče je,
ko pogledamo na lokalno raven, ko v istem mestu živijo ljudje od najnižjega do najvišjega
sloja, med seboj se ne poznajo in si tudi ne pomagajo. Zaradi hlepenja po materialnih dobrinah umira medčloveška solidarnost. Prevečkrat se zgodi, da človek, ki bi te moral imeti
rad, raste ravno zaradi tvoje nesreče. Brezposelnost ni le beseda na papirju, je stanje, ki terja
ukrepanje države. Rdeči križ opozarja, da se zaloge hrane praznijo, strokovnjaki, da ljudje
potrebujejo svetovalno pomoč. Celo SOS trgovine so za nekatere nepotrebne in jih rušijo
še preden le-te sploh uspejo zaživeti. Revščina v glavi in srcu posameznika se poglablja. Ta
revščina je odtujitev od samega sebe in od soljudi, kar povzroča grozodejstva in neskončno
trpljenje. Slej ko prej pridemo na vrsto tudi mi. Se zavedamo tega problema? Mislimo, da
ne. In prav zaradi takšne miselnosti, smo se odločile, da preverimo problem revščine tako
pri mlajši kot starejši populaciji. S pomočjo ankete in intervjuja smo želele dobiti odgovore
na marsikatera vprašanja.
148
S socialno izključenostjo se med starostniki pogosto pojavljajo revščina, izoliranost in osamljenost, zato je velikega pomena njihovo vključevanje in delovanje v družbi. Ena od poti
v vključenost je prostovoljstvo, kjer starejši najbolj cenijo medčloveške stike in druženje. S
pričetkom tretjega življenjskega obdobja, ki ga nekateri napačno opredeljujejo kot konec
aktivnega delovanja v življenju, se mnogi starostniki radi pridružujejo njim namenjenim dejavnostim, nekateri pa so prav v tem času začeli razvijati svoje talente. Na podlagi navedenega sva postavili tudi hipoteze, ki sva jih skoraj v celoti potrdili. Napačno sklepanje ene od
hipotez sva s pomočjo dveh intervjujev z aktivnimi v tretjem življenjskem obdobju ovrgli.
Tina Bregar, Anja Kos in Glorija Meglič (2. mesto)
SOCIALNE RAZLIKE MED STAREJŠIMI, GLEDE NA OKOLJE V KATEREM ŽIVIJO IN
REŠITVE DIJAKOV GIMNAZIJE NOVO MESTO V BOJU PROTI REVŠČINI IN SOCIALNI
IZKLJUČENOSTI STAREJŠIH
Mentorica: Marinka Kovač (Gimnazija Novo mesto)
Raziskovalna naloga opisuje socialne razlike med starejšimi v mestih in na podeželju.
V nalogi smo ugotovile, da je socialni standard starejših na podeželju mnogo slabši od
socialnega standarda starejših v mestih. Ne glede na okolje pa se starejši soočajo z veliko osamljenostjo in socialno izključenostjo. Zaradi želje po boljšem medgeneracijskem
sodelovanju smo v nalogo vključile tudi dijake gimnazije Novo mesto. Ugotovile smo
njihov odnos do starostnikov, oblike dejavnosti, ki na tem področju že potekajo na gimnaziji, in predloge, ki jih še imajo dijaki v boju proti revščini in socialni izključenosti. Raziskovale smo s pomočjo teoretičnih, empiričnih, terenskih in medgeneracijskih metod.
Kristjan Žehelj (2. mesto)
MEDGENERACIJSKI RAZDOR: RAZDOR MED STAREJŠO IN MLAJŠO GENERACIJO
Mentor: Bogomil Kropej (Šolski center Celje, Gimnazija Lava)
Raziskovalna naloga govori o praznini oz. razdoru, ki nastaja v odnosih med starejšo in
mlajšo generacijo. S profesorjem sociologije se nama zdi tema zelo zanimiva in aktualna,
zato sva se skupaj odločila, da naredim raziskovalno nalogo. Z nalogo bom poskusil preveriti kaj je vzrok za nastanek razdora in ugotoviti zakaj do razdora sploh prihaja. Razdor
med starejšo in mlajšo generacijo je eden izmed današnjih prednostnih socialnih problemov. Rezultati raziskave so prikazali, da medgeneracijski razdor obstaja, čeprav je na podeželju, zaradi nekoliko staromodnejšega načina življenja, ki predstavlja večje druženje
starejših in mlajših, manj viden, kot pri modernem načinu življenja v mestu. Nezmotljiva
miselnost starejše in nepremagljiva trmoglavost mlajše generacije sta verjetno nezdružljiva pojma, vendar se z enakomernim popuščanjem obeh strani lahko najde sožitje, ki
bi nas vse skupaj popeljalo v lepšo prihodnost.
Špela Bezjak in Sara Islamovič (1. mesto)
SOCIALNA IZKLJUČENOST STAREJŠIH V PTUJSKEM OKOLIŠU
Mentorici: Jelka Kosi in Alenka Bukovič (Gimnazija Ptuj)
Monika Razboršek, Neva Savič, Mitja Rozman in Simona Rovanšek (3. mesto)
POTREBA STAREJŠIH PO SOCIALNI VKLJUČENOSTI V DOMU STAREJŠIH
OBČANOV TABOR
Mentorici: Lučka Gorjan in mag. Ljiljana Leskovic (Srednja zdravstvena šola Ljubljana)
V raziskovalni nalogi sva se ukvarjali s socialno izključenostjo starejših v domačem okolju.
Staranje prebivalstva v razvitih industrijskih državah je nov pojav, ki nastopi v 20. stoletju
149
in prvič v vsej zgodovini. To dokazujemo s pregledom literature in anketnim vprašalnikom. To je dejstvo, ki nas sili v iskanje ustreznih rešitev in v spreminjanje odnosa do
starostnikov. Naloga prikazuje potrebo starejših po socialni vključenosti. Opredelili smo
se na Dom upokojencev Center, enota Tabor. Namen seminarske naloge je bil ugotoviti
socialne stike med oskrbovanci, prijatelji in svojci. Anketirali smo 5 moških in 11 žensk.
Oskrbovanci so nam glede pomena stika s prijatelji povedali različne stvari. Vsem skupaj
pa prijatelji (v domu in zunaj njega) pomenijo veliko in največ.
3.3 NAGRAJENE RAZISKOVALNE NALOGE ŠTUDENTOV
NA NAGRADNEM NATEČAJU
»Za strpno in socialno sožitje vseh generacij«
Tema nagradnega natečaja v šolskem letu 2009/2010 bila revščina in socialna
izključenost starejših.
Vesna Krajnc (3. mesto)
PREŽIVLJANJE REVNIH STAREJŠIH KOT STARŠEV
Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta.
Revni starejši lahko kot starši na podlagi Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih
zahtevajo preživnino od svojih potomcev. Dolžnost preživljanja nastane, če so polnoletni rojenci ali posvojenci zmožni prispevati za preživljanje, če so starši izpolnjevali svojo
preživninsko dolžnost do njih ter če starši nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne
morejo pridobiti. Tisti, ki je starše dolžan preživljati, izbere ali jim bo preživnino plačeval
ali jih bo vzel k sebi v preživljanje ali pa bo poskrbel za njihovo preživljanje na drug način.
Višina oziroma obseg preživnine se določi glede na potrebe staršev ter materialne in
pridobitne zmožnosti zavezanca. O preživnini se lahko preživninski zavezanec in starši
dogovorijo, pri čemer oblika dogovora na njegovo veljavnost ne vpliva. Če dogovora ni
mogoče doseči, o preživnini na podlagi tožbe odloči sodišče.
Lea Lindič (1. mesto)
POMEN MEDGENERACIJSKEGA POVEZOVANJA IN SODELOVANJA V DRUŽBI
Ajda Rogelj (3. mesto)
KAJ PRIČAKUJEMO OD UPOKOJITVE (POGLED RAZLIČNIH GENERACIJ) ALI KAKO
SE MNENJE POSAMEZNIKA O STAROSTI SPREMINJA Z LETI?
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede
Temelj dobre družbe so dobri medgeneracijski odnosi. To je družba enakih možnosti in
možnosti sodelovanja - medgeneracijskega sodelovanja. Namen naloge je poiskati načine in rešitve za dobre odnose med ljudmi v družbi. Hipoteza naloge je bila, da skupne
aktivnosti in dogodki - še posebej tisti, organizirani na lokalni ravni - povezujejo različne
generacije med seboj in s tem delujejo v dobrobit družbe. Problem, ki otežuje medgeneracijsko sodelovanje je zavest ljudi, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov ne želijo
udeleževati zabavnih dogodkov in se s časom oddaljijo od svojih prijateljev ter postanejo
izolirani iz družbe.
V raziskovalni nalogi sem se ukvarjala s problematiko upokojitve in obdobja starosti. Zanimalo me je, kakšne načrte in pričakovanja imajo predstavniki različnih generacij o (svoji)
starosti in upokojitvi in ali je moč govoriti o splošnih pričakovanjih, ki jih ljudje gojijo do
obdobja starosti; na drugi strani, ali so interesi več starostnih skupin različni tudi v pogledu na starost. V raziskovalni nalogi so bili opravljeni trije globinski intervjuji z osebami različnih starostnih skupin – opravljana je bila študija populacije in pa sekundarna analiza že
obstoječih dokumentov, podatkov Evropske družboslovne raziskave. Ugotovljeno je bilo,
da je mnenje o starosti predstavnikov različnih generacij sicer različno v mnogo pogledih;
vsem pa so skupna splošna pričakovanja miru in počitka, z željo čim hitrejše upokojitve.
Meta Novak (2. mesto)
NEVIDNO DELO STAREJŠIH ŽENSK
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede
Starejšo generacijo se pogosto predstavlja kot skupino ljudi, ki je nemočna in pomoči potrebna. Predvsem pa se je ne povezuje s konceptom dela in aktivnosti. Vendar je
starejša generacija vse prej kot to. V ekonomskih izmenjavah zajema pomembno mesto potrošnika pa tudi proizvajalca dobrin. Predvsem skupina samskih starejših žensk za
katere je najbolj verjetno, da se znajdejo na pragu revščine, se tako občasno vključi v
sisteme plačanega neformalnega dela z namenom za izboljšanje svojega ekonomskega
položaja. Spet druge pa zmanjšujejo svoje stroške s tem, da večino neformalnega dela v
gospodinjski sferi, ki bi ga zamenjale na trgu, opravljajo same. Tri upokojenke smo z namenom, da razbijemo mit o nedelovnem in odvisnem starejšem prebivalstvu povprašali
o njihovem odnosu do gospodinjskega dela, ki ga opravljajo.
3.4 MEDGENERACIJSKO SODELOVANJE NA TEHNIČNEM
IN NARAVOSLOVNEM PODROČJU
Mirko VAUPOTIČ
Zveza za tehnično kulturo Slovenije
Razmerje med različnimi generacijami se spreminja v prid povečanega števila starejših,
kar posledično vpliva tudi na spremenjene odnose med generacijami. Čedalje bolj velja prepričanje, da je uspešen nadaljnji družbeni razvoj mogoč le v sožitju in sodelovanju vseh generacij. Med najpomembnejše pogoje za uspešno medgeneracijsko sodelovanje pa sodijo zlasti medsebojno spoštovanje in krepitev solidarnosti med mlajšimi
in starejšimi.
V Zvezi za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) z našimi dejavnostmi v mladih prebujamo
strast za znanost in jim pomagamo gojiti inovativno, ustvarjalno in raziskovalno držo.
150
151
Smo nevladna organizacija, ki skozi delo z mladimi spodbuja odkrivanje, razvoj in uporabo okoljsko vzdržnih sodobnih tehničnih dognanj. Naše poslanstvo je uveljavljanje kulture inovativnega znanstvenega razmišljanja skozi predano in motivirano delo z mladimi.
Vizija zveze je ozaveščena družba, ki bo tehniko znala razvijati in uporabljati za doseganje
trajnostnega razvoja, visoke življenjske ravni in zdravega naravnega okolja.
Naše delovanje je torej usmerjeno predvsem na mlade, vendar pa se dobro zavedamo
pomena medgeneracijskega sodelovanja, zlasti na področju tehnike in naravoslovja,
kjer je posebej veliko priložnosti za združitev bogatih izkušenj, znanja in modrosti starejših, z znanjem in veščinami mladih. To je eden izmed glavnih razlogov, da smo že vsa
leta tudi med organizatorji prireditve Festival za tretje življenjsko obdobje.
V okviru letošnje prireditve smo pripravili nagradni natečaj za projekte medgeneracijskega sodelovanja na tehniškem in naravoslovnem področju. Predmet natečaja so bili
projekti, ki so jih družno pripravili starejši in mlajši na način, da so povezali tradicionalna
in starodavna znanja ter veščine s sodobnimi tehnologijami. Na natečaju so lahko sodelovali projekti, pri pripravi katerih sta sodelovali najmanj dve in največ štiri osebe, od katerih mora biti vsaj ena oseba starejša od 60 let in vsaj ena oseba mlajša od 20 let. Kriteriji
razpisa so zahtevali prispevek k ohranjanju naravne in tehnične dediščine, vzajemni prenos znanja in veščin med sodelujočimi v projektu, inovativnost projekta in uporabljenih
metod ter atraktivnost projekta.
Glede na odziv razpisa smo zagotovo dodali prispevek k spodbujanju medgeneracijskega sodelovanja, saj smo prejeli več kot dvajset projektov. Najzanimivejši projekti so
bili predstavljeni na razstavnem prostoru Zveze za tehnično kulturo Slovenije, pripravili
pa smo tudi razglasitev najbolje ocenjenih, ki smo jih nagradili.
Nagrajeni projekti, ki vsebujejo izdelke
1. mesto: Kak smo se nekda špilali
Avtorji: Marko Matajič, 8 let, Saša Matajič, 12 let, Vesna Matajič, 37 let, Marija
Hanc, 71 let, mentorica: Majda Ladić, OŠ Franceta Prešerna Črenšovci
Pri projektu so sodelovali člani družine Hanc – Matajič, ki so vzor ohranjanja in prenašanja
tradicije iz starejše na mlajšo generacijo, štejejo sedem članov treh generacij, stare starše,
starše in otroke. Nalogo je s pomočjo mentorice zapisala učenka Saša po pripovedovanju babice Marije in mame Vesne. Opisala je igre, ki so jih igrali nekoč otroci in igrače, ki
so jih takrat imeli. Veliko igrač so v družini tudi naredili in jih preizkusili v igri, starodavne
igrače so prinesli v šolo med sošolce. Med otroškimi družabnimi igrami so opisali kozbec,
balinc, kapucinar, volk in piščanci – koklja, bog in ptice, zemljo krasti/peračenje/jemanje
zemlje/, žibeki, gnilo jajce, med dvema ognjema, ali je kaj trden most?, ali se bojite črnega
moža?, špic namen, skakanje, potači, žandarji in razbojniki, Cu bak na tvojen kraji!, čoka,
svinkanje, lovljenje/naganjanje, skrivalnice/apač, kartanje, nogomet, risanice: fuč ali gobica/fuš/pismo, ge se brusijo škarje?. Med igrami srednje generacije so opisali naslednje
družabne igre: peckanje, človek ne jezi se, stara baba pisala, mlin, ovce in volk, slepe miši,
152
igre na pesku, kokotek, šah, rihtar, potapljanje ladjic, svece metati/bela Lendava, ime, priimek, mesto, vas, država, gumitvist, bogeca devat, partizani in nemci, indijanci in kavboji,
badminton, domino, igre na snegu, križec, krogec, žoganje, Ljubljana, Zagreb, Beograd.
Kot izdelek so predstavili igro čoka, izdelali so fračo in babo (prekmurski izraz za punčko)
iz dveh lesenih vej.
2. mesto: PEKA KRUHA NEKOČ IN DANES NA ORMOŠKEM OBMOČJU
Avtorji: Karin Hržič, 18, let, Teodor Kolarič, 18 let, Jelka Kovačič, 18 let,
Otilija Kolarič, 66 let, mentorici: Vesna Pinterić in Lenčka Keček Vaupotič,
Gimnazija Ormož
V projektni nalogi so se osredotočili predvsem na peko kruha danes in nekoč na ormoškem območju. Proučili so vrste žitaric, primernih za peko kruha, ki so temelj končnega
izdelka, jih podrobno opisali in povzeli nekaj pomembnih dejstev o zgodovini, razširjenosti, poreklu, rastišču, gojenju in pridelavi. Poiskali so nekaj pregovorov o kruhu, ki dokazujejo pomembnost in potrebnost tega živila v našem vsakdanu. Podrobno so opisali
potek peke domačega kruha pred okrog petdesetimi leti in danes, ter oba načina tudi
preizkusili v praksi. Ob tej priložnosti so pripravili projektno nalogo, ob peki kruha so posneli kratek film in izdelali knjižico receptov z naslovom Priprava najbolj zdravih vrst kruha.
V knjižici je tudi recept za polnozrnat kruh: vzamemo 0,9 do 1 kg polno zmlete pšenične
moke, 10 žlic pšeničnih zrn, 2 zavitka suhega kvasa ali okoli 3 do 4 dag svežega kvasa, 1,5
dag soli, 4 žlice medu in 1 žlico olja. Pšenična zrna 3 ure namakamo v mlačni vodi. Kvas
damo v ¼ l mlačne vode in pustimo da vzhaja. Nato dodamo sol, olje, 0,5 kg moke ter
premešamo. Pustimo stati 30 minut pri temperaturi okoli 30°C. Dodamo drugo polovico
moke in pšenična zrna in vse dobro pregnetemo, da dobimo gladko testo. Testo mora
vzhajati do dvakratnega volumna, potem ga ponovno oblikujejo v 2 do 3 hlebčke. Damo
jih v pomaščene modelčke in pustimo vzhajati. Pečemo 50 minut pri 175°C.
3. mesto: OBNOVA STARE KUHINJSKE KOMODE
Avtorji: Ana Vrečar, 15 let, Neža Vrečar, 19 let, Branko Vrečar, 44 let,
Andreja Vrečar, 45 let, Pavel Vrečar, 72 let
V projektni nalogi so obnovili staro kuhinjsko komodo. Glavni namen naloge je bilo izobraževanje za delo, prenos znanj, predvsem pa pridobivanje številnih izkušenj in novih
spoznanj, ki so jih udeleženci projekta pridobili drug od drugega. Naloga zajema postopke od načrtovanja dela, priprave vseh materialov, izvedbe ter končne kontrole oz.
vrednotenja končnega izdelka. Osrednji del naloge je izvedba obnove in le-ta zajema
vsa mizarska dela, ki so potrebna za kvalitetno obnovo stare kuhinjske komode. Postopek
je zajemal razstavljanje, površinsko obdelavo in brušenje, dodatno izdelavo brazde za
hrbtišče, lepljenje poškodovanih delov komode, kitanje, brušenje kita, premaz z osnovno barvo, lakiranje, in sestavljanje omarice. Ana, ki je ves čas zelo aktivno sodelovala pri
obnovi je zapisala: » Moj dedi Pavel je po poklicu mizar. Veliko se je ukvarjal tudi z obnavljanjem starih lesenih predmetov in pohištva. Pri tem delu sem ga večkrat opazovala
in presenečena sem bila, kako iz popolnoma neuporabne omarice nastane zelo lep kos
pohištva. Zaželela sem si, da bi tudi jaz znala kaj takega, zato sem se tudi odločila, da
aktivno sodelujem v tem projektu.«
153
NAGRAJENE PROJEKTNE NALOGE
1. mesto: “BOGNER” – KOLAR
Avtorji: Domen Černavšek, 14 let, in Karel Šurk, 65 let, mentor: Jure Repenšek,
OŠ Frana Kocbeka Gornji Grad
V rodbini Černavšek so bili znani rokodelci, bogner, kovač, mizar, sodar, zato je Domnov
stari oče večkrat pripovedoval kako so včasih živeli, delali in kako so si s svojim znanjem
znali marsikaj narediti. Pri njih doma je ostalo veliko orodja omenjenih mojstrov. Domen
je z veseljem sprejel povabilo mentorja, da si ogledata kako danes bogner – kolar, Karel
Šurk iz Dola pri Gornjem Gradu, za katerega pravijo, da ima zlate roke in zna izdelati veliko
zanimivih izdelkov. Že samo ime obrti pove, da je bil njihov osnovni izdelek kolo, ki je
imelo nekdaj velik pomen pri prevozu tovora, ljudi, pošte, živine iz česar izhaja, da je kolo
vgrajeno v voz vredno toliko kot danes kolo za avto ali delovno vozilo. Kdo ne pozna starih parizarjev, s katerimi so tovorili živež in les iz Trsta na Dunaj. Raznolikost vozov je bila
pravi izziv za kolarje, ki so bili spoštovani in iskani mojstri obrti. Zapravljivčka so imenovali
tudi ferdvagen zaradi vzmeti, ki so omogočale lahkotnejšo vožnjo, kolesli so bili za dve
osebi, lincerji za štiri osebe, paruči slavnostni vozovi za več oseb – kočije. Pomembno
vlogo je igral izbor lesa, največkrat so uporabljali jesenov, akacijev ali bukov les. V nalogi
so predstavljeni deli voza in delovna orodja, ki so potrebna pri njegovi izdelavi.
da je kosilo pravočasno na mizi, da je vrt urejen. Nam pa, da naredimo nalogo, ne zamudimo treningov, da imamo čas za računalnik in televizijo. Počitnice so čas, ko se življenje
umiri. Sprašujemo babice o vsem. Morda si bomo nekoč želeli kakšen odgovor, pa bo
prepozno. Pogosto mislim na dedka, kaj vse bi mi lahko povedala, če bi še bila med nami.
Razmišljala sem, kaj sem se tokrat naučila. Veliko. Spoznala sem, da je potrebno veliko
dela, da si lahko odrežeš kruh. Kadar zjutraj kupimo kruh v trgovini, nikoli ne pomislimo,
da je za to moral nekdo vstati sredi noči.«
2. mesto: IZDELAVA KRUŠNE PEČI
Avtorji: Boštjan Kopinšek, 17. let, Stane Mastnak, 64 let, mentor: Arnold Ledl,
ŠC Celje, Srednja šola za gradbeništvo in varovanje okolja
V preteklosti so peči predstavljale poseben prostor v hiši. Bile so pomembne za celo družino, ne le samo za gospodinjo, ki je v njej pekla in kuhala razne dobrote. Pozimi so se
člani družine družili ob peči. Krušna peč pa ni več le del preteklosti, ampak se čedalje bolj
vrača v naša življenja, zato so avtorji naloge želeli podrobneje spoznati njihovo delovanje
in razvoj skozi zgodovino. Med pripravo naloge je Boštjan spoznal krušne peči, delovanje
in njihov pomen v zgodovini. Krušna peč je bila v človekovem življenju zelo pomembna.
Ključnega pomena je bila za ogrevanje, hrano, pa tudi za krajšanje dolgih zimskih noči.
Kljub skorajšnjemu izginotju teh peči pa zadnja leta zopet prihajajo v modo in število krušnih peči narašča. Ljudje se sploh ne zavedajo kakšne prednosti ima krušna peč, ki poleg
gretja in kuhanja nudi kvalitetno druženje, ki nam jih danes televizija in računalnik ne dajo.
Slika: Avtorice in avtor nagrajenega projekta Peka kruha nekoč in danes na ormoškem območju so različne vrste kruha iz krušne peči razstavili na stojnici ZOTKS in ga ponudili obiskovalcem Festivala za tretje življenjsko obdobje.
3. mesto: BABICA, NE BOJ SE MIŠKE!
Avtorice: Nika Bedek, 14 let, Frida Bedek, 69 let, Fanika Baš, 75 let, mentorica:
Mojca Cestnik, OŠ Polzela.
Med počitnicami je učiteljica Mojca Niko povabila k sodelovanju pri natečaju o medgeneracijskem sodelovanju. Nika ni dolgo razmišljala, saj je vedela, da babici gotovo še
hranita kaj iz obdobja njunega otroštva, ko ni bilo telefonov, računalnikov in televizije.
Z veseljem in potrpežljivostjo sta jo učili starih običajev in pripovedovali, kakšno je bilo
življenje v tistem času. V zaključku projektne naloge je Nika med drugim zapisala: »Ugotovila sem, da so babice vir znanja, le prisluhniti jim moramo. Babicam je pomembno,
154
155
4 PRISPEVKI MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
REPUBLIKE SLOVENIJE
PARK DOMOLJUBJA
Organizator festivala in Ministrstvo za obrambo (MO) se zavedata pomembnosti krepitve
in ozaveščanja domoljubja in z njim povezanih aktivnosti. V letu 2008 smo se dogovorili,
da bi MO, v okviru Festivala za tretje življenjsko obdobje, organiziralo Park domoljubja.
MO je za koordinacijo nastopa določilo Sektor za odhode iz vojaške službe, ki se prioritetno ukvarja s skrbjo za nekdanje pripadnike Slovenske vojske. Sektor za odhode iz vojaške službe je povabil k sodelovanju pri izvedbi nastopa Upravo za zaščito in reševanje
RS, Upravo za obrambo Ljubljana in Vojaški muzej Slovenske vojske, ter vse domoljubne
organizacije.
Glavna tema letošnjega Parka domoljubja je bila predstavitev sodelovanja Slovenske
vojske na mednarodnih operacijah in misijah (MOM) in predstavitev civilno-vojaškega
sodelovanja (CIMIC). Zato smo k sodelovanju povabili tudi predstavnike Urada za civilno
obrambo, ki koordinira delo civilnih strokovnjakov na MOM in predstavnike 1. brigade
Slovenske vojske, ki zagotavlja večino vojakov napotenih na MOM. Predstavitev sta spremljali dve razstavi na tematiko MOM, to sta bili Slovenski kontingent v misiji ISAF, ki jo je
pripravil Vojaški muzej SV, in Mednarodne operacije in misije, ki je stalno razstavljena v
spominski sobi 1. brigade Slovenske vojske v Vojašnici Franca Rozmana- Staneta v Ljubljani. V okviru konference 10. FTŽO je bila izvedena tudi okrogla miza na temo: »Možnosti
prenosa življenjskih izkušenj v mednarodne operacije in misije in druge oblike slovenske
mednarodne pomoči«.
Robert Zadek
koordinator Parka domoljubja
SEKTOR ZA ODHODE IZ VOJAŠKE SLUŽBE
Sektor za odhode iz vojaške službe je bil ustanovljen decembra leta 2007 in je v sestavi
Urada za vojaške zadeve v Direktoratu za obrambne zadeve MORS. Ustanovljen je bil na
podlagi Zakona o vojaški službi v Slovenski vojski, ki je zaradi specifičnosti vojaškega poklica in posebnih delovnih pogojev vojakov omogočil formiranje posebne službe MORS,
ki je pristojna za vodenje, koordiniranje in izvajanje priprav kadra za odhod iz vojaške službe in pomoči nekdanjim pripadnikom Slovenske vojske pri uveljavljanju njihovih pravic.
Sektor za odhode sestavljajo:
• Oddelek za pripravo kadra za odhod
• Oddelek za skrb za nekdanje pripadnike
• Oddelek za evidence
Priprave za odhod obsegajo pomoč pripadnikom Slovenske vojske pri prezaposlitvi, preusposobitvi in uveljavitvi drugih pravic, ki jih ima pripadnik ob prenehanju pogodbe o
zaposlitvi, določenih v Zakonu o obrambi in Zakonu o službi v Slovenski vojski.
156
Skrb za nekdanje pripadnike obsega pomoč nekdanjim pripadnikom Slovenske vojske pri
uveljavljanju pravic, določenih v Zakonu o obrambi in Zakonu o službi v Slovenski vojski.
Oddelek za evidence ustvarja ter ažurira evidence in baze podatkov o pripadnikih Slovenske vojske, izdeluje in vzdržuje aplikacije ter skrbi za zaščito osebnih podatkov.
Sektor za odhode iz vojaške službe je strokovni in laični javnosti predstavljal sistem priprav na upokojitev, ki ga izvaja MORS in sistem skrbi za nekdanje pripadnike SV, ki se ga
šele razvija in le delno izvaja. Projekti SOVS so bili udeležencem festivala in strokovni
javnosti predstavljeni preko plakatov. Projekti so izvali veliko zanimanje kajti Ministrstvo
za obrambo je ena izmed redkih organizacij, ki na pregleden in strokoven način skuša
poskrbeti za nekdanje pripadnike Slovenske vojske.
Robert Zadek
1. BRIGADA SLOVENSKE VOJSKE
NAŠE POSLANSTVO
1. brigada SV je premestljiva sila v visoki stopnji pripravljenosti, ki gradi in vzdržuje zmogljivosti za delovanje pri izvajanju nacionalnih ukrepov pripravljenosti v domovini ter za
opravljanje nalog v mednarodnih operacijah in na misijah ter v zavezništvu.
Brigada je pripravljena za ofenzivno, defenzivno, stabilizacijsko in podporno delovanje v
okviru združenega bojevanja rodov.
NAŠI CILJI IN VIZIJA
1. brigada SV bo zagotavljala zahtevano pripravljenost svojih enot, skladno z vlogo, ki jo
ima v SV, Republiki Sloveniji in zavezništvu. Dosegali bomo najvišje stanje mirnodobne
157
pripravljenosti. Zagotavljali bomo visoko profesionalne in motivirane enote za bojno ter
humanitarno delovanje doma in v tujini. Spodbujali bomo visoke vrednote, etične standarde in domoljubje pripadnikov enote. Delovali bomo skladno s standardi zavezništva
in nacionalnimi zahtevami. Ostali bomo gonilna, razvojna sila in jedro bojne moči SV.
NAŠE NALOGE
Skladno z usmeritvami nadrejene enote so naloge naše enote:
• premestitev na območje delovanja,
• bojevanje na urbanem območju,
• napad in obramba,
• stabilizacijsko in podporno delovanje,
• zagotavljanje operativne varnosti,
• združeno bojevanje rodov.
MEDNARODNE OPERACIJE IN MISIJE
Prva brigada SV je bila vedno najštevilčnejša in prva pri sodelovanju na mednarodnih operacijah in misijah. V času
svojega obstoja je sodelovala na vseh
kriznih žariščih Sveta, na Albaniji, na Cipru, v Bosni in Hercegovini in na Kosovu, v Čadu, na Bližnjem vzhodu v Iraku,
Afganistanu, v Libanonu. Do danes smo
iz prve brigade na MOM napotili več kot
4000 pripadnikov in pripadnic brigade,
na Kosovo poslali že 22 kontingent, v
Afganistan 14.
158
NAŠE ENOTE
Za vse enote 1. brigade sta značilni visoka stopnja profesionalnosti in medsebojna povezanost. Imamo znanje in izkušnje. Pripravljeni smo za obrambo domovine, sodelovanje v
sistemu zaščite in reševanja, za izvajanje nalog v mednarodnih mirovnih operacijah in na
misijah ter v okviru zavezništva.
Poveljstvo 1. brigade SV
Poveljstvo poveljuje enotam v svoji sestavi in je odgovorno za pripravljenost ter usposobljenost podrejenih enot. Poveljstvo brigade je v Vojašnici
Franca Rozmana Staneta v Ljubljani.
Poveljstvo 1. brigade SV
Poveljstvo poveljuje enotam v svoji sestavi in je odgovorno za pripravljenost ter usposobljenost podrejenih enot. Poveljstvo brigade je v Vojašnici
Franca Rozmana Staneta v Ljubljani.
10. motorizirani bataljon
Najpomembnejša naloga enote je formiranje lahke bataljonske bojne skupine, ki bo sposobna delovati kot samostojna enota v nalogah zavezništva. Bataljon je nastanjen v Vojašnici Franca Rozmana Staneta v Ljubljani.
20. motorizirani bataljon
Najpomembnejša naloga bataljona je zagotavljanje sil za delovanje v
Večnacionalnih silah kopenske vojske (Multinational Land Force – MLF), ki
jih sestavljajo enote italijanske, madžarske in slovenske vojske. Bataljon je
nastanjen v Vojašnici Celje.
74. motorizirani bataljon
V bataljonu se v celoti pripravljajo za formiranje srednje bataljonske bojne
skupine in za najzahtevnejše oblike usposabljanj na SKOV 8 x 8 Svarun.
Bataljon je nastanjen v Vojašnici Generala Maistra v Mariboru.
670. poveljniško-logistični bataljon
Enota izvaja logistično podporo brigadi. Ob napotitvi bataljonske bojne
skupine v mednarodno operacijo bataljon dopolnjuje logistične zmogljivosti enote in oblikuje nacionalni podporni element.
Enota je nastanjena v Vojašnici Slovenska Bistrica in Vojašnici Franca Rozmana Staneta v Ljubljani.
MI SMO PRVI
Moj poklic je časten in odgovoren.
Interese svoje enote postavljam pred svoje interese.
Skrbim, da mi bosta orožje in oprema služila v trenutku, ko ju bom potreboval.
Moj vojaški videz je meni v čast in moji enoti v ponos.
Od mene pričakujejo več in bolje.
Poklicu, Slovenski vojski in domovini sem popolnoma predan.
Rad delam v skupini in vem, da smo skupaj močni in nepremagljivi.
Vodim s primerom, zato skrbim za svojo telesno pripravljenost, se urim in izobražujem.
Iskren sem do sebe in drugih, v strahu in pogumu.
159
DRUŠTVO TIGR PRIMORSKE
V skladu z dejavnostjo in sodelovanjem v okviru »Koordinacije veteranskih in domoljubnih organizacij Slovenije« smo z zadovoljstvom sprejeli pobudo predstavnikov in služb
Ministrstva za obrambo, da sodelujemo na prireditvi Festival za tretjo življenjsko obdobje, v okviru tam predstavljenega Parka Domoljubja. Tako nam je bil odrejen razstavni
prostor poleg Zveze združenj borcev za vrednote NOB, sosedsko ustrezna lokacija v bližini sorodnih organizacij.
Namen našega predstavljanja je
bil seveda povabilo državljanom iz
omenjene generacijskega obdobja,
naj sodelujejo z nami in da jim bo
tako izpolnjen njihov čas, čutili se
bodo koristni, lahko bodo koristno
uporabili svoja znanja iz časa delovne aktivnosti v korist domovine, pa
tudi prijetno jim bo v naši sredi.
Seveda je bilo tudi primerno, da so
ta Festival obiskali tudi šolarji in upamo, da se bo v njih skalilo seme domoljubja.
Ocenjujemo, da je bila prireditev primerno obiskana in upamo, da smo primerno zastopali naše organizacije.
Društvo TIGR Primorske
Lucijan Pelicon – sekretar
ZVEZA VETERANOV VOJNE ZA SLOVENIJO (ZVVS)
je domoljubna, nestrankarska, nepridobitna in nevladna samostojna zveza 55. društev
Območnih združenj veteranov vojne za Slovenijo (OZVVS) s trenutno 29.000 članicami in
člani. V njih so združene tiste udeleženke in udeleženci vojne za Slovenijo, ki so ne glede
na politična in svetovno nazorska prepričanja, kot organizatorji in pripadniki Manevrske
strukture narodne zaščite, pripadniki Teritorialne obrambe, enot organov za notranje zadeve, enot Narodne in Civilne zaščite, enot za zveze, pripadniki upravnih in državnih
organov, pristojnih za obrambne ali notranje zadeve, pripadniki Rdečega križa, tisti, ki so
v podjetji in institucijah izvajali naloge civilne obrambe, ter prostovoljke in prostovoljci,
ki so aktivno sodelovali v pripravah na vojno oziroma neposrednih aktivnostih v vojni za
ohranitev samostojne in neodvisne Republike Slovenije v obdobju od 17. maja 1990 do
26. oktobra 1991.
ZVVS ohranja spomin na osamosvojitveno vojno, krepi domoljubje, nudi potrebno pomoč članicam, članom in ožjim svojcem padlih v vojni za Slovenijo. ZVVS sodeluje s sorodnimi veteranskimi organizacijami doma in v tujini. Od leta 1994 je polnopravna članica
160
Svetovne veteranske federacije – WVF, kjer aktivno sodeluje v njenih delovnih telesih,
izvaja njene resolucije in sklepe.
ZVVS izdaja glasilo Veteran in druge priložnostne publikacije, predstavlja se na svoji spletni strani /http://www.zvvs.si/, ter skrbi za zbiranje in arhiviranje pismenega, slikovnega
in video gradiva, pomembnega za obdobje 1990 – 1991.
ZVVS skrbi za dostojno počastitev pomembnih dogodkov iz tega obdobja. Z organiziranjem raznih srečanj, športnih tekmovanj in drugih prireditev, skrbi ZVVS tudi za kulturno,
športno in družabno življenje svojih članic in članov.
Na letošnjem f3žo smo obeležili 20. letnico nastanka projekta Manevrska struktura narodne zaščite. Sam projekt je pomemben zato, ker je vzporedno z tedanjo TO delovala tudi
tajno strukturirana organizacija, ki je uspešno izvedla skladiščenje orožja na tajnih lokacijah. To orožje pa je bilo še kako pomembno za uspešno vojaško delovanje v letu 1991.
V vitrinah pa je ZVVS predstavila svoja priznanja in odlikovanja ter oznake, ki jih uporabljajo člani. Še posebej je bila ta predstavitev zanimiva za mlajše obiskovalce, ki so si z
zanimanjem ogledovali razstavljene predmete.
Mitja Jankovič
ZVEZA ZDRUŽENJ BORCEV ZA VREDNOTE NOB SLOVENIJE
Kot že nekajkrat doslej je Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije tudi letos
sodelovala na 10. festivalu za tretje življenjsko obdobje s svojim razstavnim prostorom
v okviru Parka domoljubja skupaj z drugimi veteranskimi organizacijami in Ministrstvom
za obrambo.
Tokrat smo osrednjo vsebino naše predstavitve, ki jo je zasnoval Janez Kos, poimenovali
»BIL JE CVETOČI MAJ NAŠE SVOBODE«. Postavitev razstavnega prostora je bila tako po161
OKROGLA MIZA
KAJ SEDANJIM GENERACIJAM POMENI IN SPOROČA NOB?
Povzetek
Okroglo mizo, ki jo je pripravila Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in je bila
1. oktobra 2010 dopoldne v konferenčni dvorani M3 Cankarjevega doma, je vodila prof. dr.
Maca Jogan. Uvodnemu predavanju, v katerem je prikazala pogled na polpreteklo zgodovino, je sledil prispevek treh študentov o tem, kaj mladim danes pomeni zmaga nad nacifašizmom pred 65. leti. V njem je Miloš Čotar iz Nove Gorice predstavil svoje razmišljanje, prebral
pa je tudi pisni sporočili študentov Nuše Lovišček in Davida Čučka iz Maribora. Program so s
kratkim kulturnim sporedom popestrili tenorist Anže Petrač ter recitatorja Lina Potočki in Jože
Vozny. V nadaljevanju je Tit Turnšek predaval o tem, kako se je rojevala slovenska država, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Janez Stanovnik pa je povzel najpomembnejša sporočila in vrednote iz časa NOB, namenjene sedanjim in prihodnjim rodovom.
Predavanjem je sledila živahna in pestra razprava prisotnih. Okrogle mize se je udeležilo 38
oseb, poleg starejših obiskovalcev festivala je bilo med njimi tudi 12 dijakov in študentov.
Vsebinski poudarki
svečena spominu na vzneseni čas zmage nad nacifašizmom in konec druge svetovne
vojne maja 1945. Dokumentarnemu slikovnemu gradivu iz tega časa, (fotografijam slovenskih partizanov, ki jih je pozdravljala Ljubljana, manifestacij ob osvoboditvi Gorice, Trsta, Maribora, Murske Sobote, sliki slovenske partizanske straže na Gosposvetskem polju)
smo dodali naslovnico Slovenskega poročevalca, natisnjenega na dan osvoboditve, ter
citata iz pozdravnega govora pesnika Otona Župančiča in nagovora predsednika slovenske narodne vlade Borisa Kidriča ob prihodu narodne vlade iz Ajdovščine v Ljubljano.
Tako smo skupaj s številnimi obiskovalci našega razstavnega prostora, med katerimi sta
bila poleg našega predsednika tudi predsednik države dr. Danilo Türk in ministrica za
obrambo Ljubica Jelušič, obudili spomin na tedanje dogajanje v Ljubljani. Ob tem smo
spomnili tudi na letošnjo proslavo 65-letnice osvoboditve na Prešernovem trgu v Ljubljani in na besede obeh najpomembnejših govorcev - predsednika države in predsednika
naše organizacije. Dr. Danilo Türk je v govoru poudaril, da je sodelovanje na pravični
in zmagoviti strani slovenskemu narodu zagotovilo pravico do obstoja in dostojanstva,
Janez Stanovnik pa je pozval mlade, naj čuvajo mir, pri čemer je treba spoštovati tri vrednote: samozavest, solidarnost in strpnost.
Obiskovalcem Parka domoljubja, ki so si z zanimanjem ogledali naš razstavni prostor,
smo razdelili večje število različnih publikacij iz založniškega programa ZZB NOB, pa
tudi veliko izvodov revije Svobodna misel. Razen tega smo jih povabili, da se udeležijo
okrogle mize z naslovom »Kaj sedanjim generacijam pomeni in sporoča NOB?«, ki je bila
zadnji dan festivala, pa tudi letošnje spominske obeležitve obletnice ustanovitve Protifašistične ženske zveze v nedeljo, 17. oktobra v Dobrniču.
Meta Mencej
162
Dr. Maca Jogan je po kritičnem orisu sedanjega stanja navedla primerjavo izidov raziskav Slovenskega javnega mnenja (SJM) 2005 in 2007 o odnosu prebivalstva do zmage
nad nacifašizmom maja 1945 ter do partizanov in domobrancev. Med drugim je ugotovila, da velika večina še vedno meni, da smo na zmago lahko ponosni, se je pa delež
zmanjšal z blizu 85% na 75% in povečal delež nevednih ter tistih, ki menijo, da ni razloga
za ponos (zlasti na Koroškem). Za pozitiven odnos do partizanov se je obakrat izreklo
okoli polovica vprašanih, medtem ko se je delež tistih s pozitivnim odnosom do domobrancev nekoliko povečal (z 19 na 22%). Izidi SJM odražajo vpliv protipartizanskega cunamija« vse od osamosvojitve Slovenije, ki je najprej zajel ustanove, zlasti šole (odpravljanje
poimenovanja šol po osebnostih in enotah iz časa NOB), in ne ponehuje. Kot je pozneje
opozoril tudi Janez Stanovnik, smo priča dejstvu, da s ponavljanjem laži le-te sčasoma
postanejo ¢resnica¢.
V osrednjih točkah svojega nastopa je Maca Jogan poudarila, da je veliko sporočil, ki jih
je prinesla NOB v okviru OF slovenskega naroda, prežetih s svobodoljubjem, pogumom,
solidarnostjo, tovarištvom, iznajdljivostjo, poštenostjo, domoljubjem in rodoljubjem. To
so vrline, ki omogočajo pokončno držo in varovanje dostojanstva vsakega človeka v kateremkoli času. Zato pristransko razlaganje NOB in minulega socialističnega obdobja ne
vodi k večji strpnosti, miru in enotnosti, ki so nujni za spopadanje z izzivi prihodnjega
razvoja. Molk o okupatorskem nasilju in o NOB, ki ga načrtno gojijo zlasti elektronski
mediji, ni združljiv z vzorcem ¢aktivnega državljana¢, ki se zaveda nevarnosti neofašizma
in neonacizma ter si prizadeva za vzdržen razvoj v okviru omejenih naravnih virov. Ponos
na najtežjo preizkušnjo v času narodovega obstoja je lahko spodbuda za medsebojno
solidarnost in strpnost tudi v vse težjih razmerah kapitalističnega načina gospodarjenja.
Pokončnost, izpričana ob najhujših oblikah mučenja in trpljenja v času NOB pa je lahko
zgled za upiranje novim oblikam raznolikega zasužnjevanja ljudi. In kaj je treba storiti?
163
Ob pozivih ¢pustimo že preteklost¢ se moramo najprej vprašati, na kakšnem zgodovinskem spominu naj bi načrtovali in oblikovali smernice za prihodnost, nato pa sprožiti
tiste dejavnosti, ki bodo zaustavile dosedanje tendence razvoja in preprečile razraščanje
sovražnosti na vseh področjih in vseh ravneh.
Miloš Čotar, študent zgodovine iz Nove Gorice je v prispevku Moj pogled na NOB uvodoma navedel besede, ki jih je 27. aprila letos slišal v Novi Gorici od mladih ljudi, študentov filozofije in svojih nekdanjih srednješolskih sošolcev (¢Partizani so bili krvoločne
svinje. Partizani so bili morilci…. Partizani so pobijali vse ljudi, ki niso rekli, da so komunisti….¢) in nadaljeval: »To so besede ob katerih se kot Primorec, kot Renčan globoko zamislim. Marsikateri od nas mladih ima zgodbe, ki jih je slišal od svojih dedov in pradedov,
za svoje. Njihova usoda je naša zgodovina, na katero smo (nasprotno kot prej omenjeni
ljudje) zelo ponosni. Vedno več je mladih, ki se zavedajo vloge partizanskega boja za
ohranitev slovenskega ozemlja in naroda ter najpomembnejšega: slovenskega jezika. Nekateri obtožujejo Zvezo borcev, da podpihuje mlade, da jih indoktrinira. Vendar to ni res.
Mladi si s ponosom nadenemo triglavko na glavo spontano in nikakor nam nikoli nihče
tega ni ukazal ali za to ponudil plačila.
Po drugi strani pa smo zelo jezni, da nekateri skušajo izničiti pomen NOB. Prišlo je celo
tako daleč, da institucijam, ulicam in zgradbam spreminjajo imena. Tako je v Renčah
Osnovna šola Lucijana Bratkoviča-Bratuža Renče pred nekaj leti postala samo Osnovna
šola Renče. Posebno me jezi, ko berem in poslušam izjave krogov blizu cerkve, ki označujejo NOB za najbolj ostudno dejanje Slovencev. Na Primorskem ni bilo razlike med
vernimi in ateisti, temveč so oboji, neodvisno od vere, stopili v partizane.
164
Poleg tega v ospredje stopajo večne italijanske iredentistične težnje in lakomnost po slovenski zemlji, kar pa slovenska država zanemarja z izgovorom dobrososedskih odnosov
do Italije…. Mladi se zavedamo, kaj so naši dedje storili za nas. Vedno več nas je, ki si kljub
zmerjanju in apatičnosti drugih upamo pokazati pozitivna čustva do NOB, ki nas prek
naših očetov vežejo z našimi dedi. Zavedamo se namreč kako veliko dejanje je partizanski
boj pomenil v svetovnem merilu. Partizane čutimo kot eno od štirih vojska, ki je zmagala
v 2. svetovni vojni. In zavedamo se, da brez njih danes ne bi bilo Slovenije in se ne bi mogli odločati o njeni usodi. Zato gojimo zgodovino partizanskega boja, saj se zavedamo,
da je narod brez zgodovine obsojen na propad.«
slovensko zgodovino oz. tisto obdobje naše zgodovine, o katerem vse premalo govorimo.... David Čuček: ne izhajam iz družine, kjer bi se lahko srečal z zgodovino NOB. Me pa
je sama tema tako pritegnila, da sem se vanjo poglobil, jo začel samostojno raziskovati
ter se odločil tudi za študij zgodovine. Pri svojem raziskovanju sem zasledil številne zanimivosti, podatke, osupljivo hrabrost in pogum borcev, predanost in prav zato je zame
uganka, kako lahko nekateri »novodobni zgodovinarji« označujejo oziroma izničujejo
narodnoosvobodilni boj. Samo pomislimo na partizansko zdravstvo, ki me je ob pripravljanju ure spomina na to temo zelo prevzelo. Nikjer na svetu ni bilo tako organizirane
zdravstvene oskrbe, kopice skritih bolnišnic, požrtvovalnega zdravstvenega osebja, pogumnih borcev, kmetov, ki so sodelovali. Da sploh ne govorimo o partizanskem kulturnem življenju in visoki morali borcev, ki jih je borbena pesem ponesla na krilih, mitingih,
ki so jih kulturniške skupine pripravljale v enotah in terenu; gledališče.... V prihodnje bova
skupaj gotovo še pripravila kakšno uro spomina in jo posvetila mladim. Zagotovo bova
še večkrat govorila o junakih in poskušala sovrstnike spomniti na enotnost, spoštovanje,
pogum, humanost, svobodo.«
Nuša Lovišček, študentka arhitekture in David Čuček, študent zgodovine iz Maribora
pa sta med drugim napisala: »Z zgodovinskim obdobjem 2. svetovne vojne sva se prvič
spoznala v osnovni šoli. Še čisto dobro se spomniva, da ni bilo kaj dosti govora o narodnoosvobodilnem gibanju v Sloveniji, niti o sami OF in kolikor sva zasledila, je govora o
tem vedno manj…. Mladi danes ne poznajo naših narodnih junakov, naših pomembnih
zgodovinskih obdobij, niti vrednot, ki so jih ljudje v času narodnoosvobodilnega boja
gojili in se zanje borili.... Nuša Lovišček sem te vrednote spoznala že kot otrok, ki je pravzaprav odraščal ob partizanskih pesmih. Babica je delovala v gibanju Osvobodilne fronte, dedek je bil partizan. Kljub temu, da o tem nista kaj dosti govorila, sem skozi svoje
odraščanje kdaj pa kdaj ujela tudi kakšno podrobnost o težkih časih in grdih stvareh, ki
so se takrat dogajale. Moja družina je torej tista, ki je v meni vzbudila zanimanje za našo
Tit Turnšek je v predavanju o nastanku slovenske države uvodoma podal nekaj definicij
države, pomena suverenosti in samoodločbe. Za obstoj države veljajo že vse od vestfalske mirovne pogodbe dalje štirje pogoji: imeti mora določeno ozemlje, stalno prebivalstvo, stabilno oblast ter notranjo in zunanjo suverenost. Eno osnovnih načel mednarodnega prava je tudi pravica do samoodločbe, zapisana v Ustanovni listini OZN in Splošni
deklaraciji o človekovih pravicah, izhaja pa tudi iz Atlantske listine, ki sta jo avgusta 1941
podpisala Churchill in Roosevelt in na kateri je temeljila svetovna protifašistična koalicija.
Slovenska država je nastajala v več korakih. Vrhovni plenum Osvobodilne fronte, t.j. organizatorice odpora proti okupatorju, se je 6. septembra 1941 razglasil za Slovenski narodno
osvobodilni odbor (SNOO), ki v času NOB edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi
slovenski narod na vsem njegovem ozemlju. Temeljnim točkam OF je bila konec tega leta
165
dodana določba, da bo slovenski narod po narodni osvoboditvi sam odločal o notranji
ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih; to elementarno pravico slovenskega naroda pa bo OF uveljavila in branila z vsemi sredstvi. S tem je bila dejansko razglašena suverenost Slovenije, za njenega nosilca pa slovenski narod. Kot akt te suverenosti
je bilo potrjeno tudi nastajanje slovenske vojske iz partizanskih čet in narodne zaščite.
Ob ustanovitvi Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ) v Bihaću konec leta 1942 je Izvršni odbor OF s posebno izjavo poudaril, da bo svobodna in
združena Slovenija stopila v novo Jugoslavijo z vsemi pravicami, ki ji bodo omogočile, da
bo na njenih tleh gospodaril slovenski narod.
Za dokončno oblikovanje slovenske države v času NOB pa je bil ključni korak zasedanje
zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943. Dejansko je to bila narodna skupščina, njeni udeleženci pa iz vseh krajev Slovenije in vseh slojev prebivalstva,
izbrani demokratično, kolikor so dopuščale vojne razmere. Zbor je med drugim potrdil
OF kot zakonitega predstavnika slovenskega naroda, izvolil 120-članski plenum kot najvišji organ oblasti in prvi slovenski parlament. Izvolil je tudi odposlanstvo za II. zasedanje AVNOJ. Na Kočevskem zboru seveda niso sodelovali tisti, ki so pozdravili priključitev
Slovenije k fašistični Italiji oziroma tretjemu Reichu. V tedanji protifašistični koaliciji so
bile namreč kot legitimne predstavnice posameznih narodov priznane le tiste politične
in vojaške sile, ki so prispevale k zmagi nad fašizmom. Na tej podlagi je bil AVNOJ kot
predstavniško telo (začasna skupščina FRJ) pozneje razširjen s predvojnimi poslanci in
drugimi politiki, ki se niso bili kompromitirali s sodelovanjem z okupatorji.
II. zasedanju AVNOJ je sledilo zasedanje slovenskega parlamenta v Črnomlju. Na njem
so med drugim sprejeli deklaracijo, s katero je bilo ugotovljeno, da se je slovenski narod
združil z narodi Srbije, Hrvaške, Makedonije, Črne gore ter BiH svobodno, po lastni volji,
na temelju pravice vsakega naroda do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve,
pa tudi združitve z drugimi narodi. Pravico do odcepitve so slovenski pravniki, zbrani na
kongresu neposredno po Kočevskem zboru, označili kot bistven element suverenosti
slovenskega naroda. Ugotovljeno je bilo, da združitev ne pomeni, da je bila pravica do
odcepitve konzumirana. Ta pravica je bila zapisana tudi v vseh ustavah povojne Jugoslavije, zlasti pa poudarjena v ustavi iz leta 1974.
Ob zmagi in koncu vojne je bila Slovenija republika z lastnim parlamentom in vlado v
okvirih skupne federativne države narodov Jugoslavije. V Jugoslavijo se je združila kot samostojna država in kot takšna iz nje tudi izstopila, kar je bilo zapisano tudi v obrazložitvi
temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.
Janez Stanovnik je uvodoma v povezavi s spreminjanjem ugotovitev SJM, ki jih je navedla M. Jogan, in ponavljanjem neresnic o NOB po osamosvojitvi Slovenije na podlagi
lastnih doživetij in spominov iz časa neposredno po koncu vojne opozoril na velik ugled,
ki so ga v Evropi tedaj uživali jugoslovanski in z njimi slovenski partizani.
V nadaljevanju je poudaril, da so bili v zgodovini številni prelomni dogodki, ki nosijo
pomembna sporočila, tako tudi NOB. Kot osnovno iz tega časa je navedel sporočilo sa166
mozavesti. Temeljno vprašanje ob okupaciji je bilo ¢upor ali figa v žepu¢. Iz fige v žepu
se je rodilo domobranstvo, iz odločitve za upor pa izhaja osrednje sporočilo, da smo si s
tem ohranili čast. Vedeti je namreč treba, da kdor enkrat zataji, ne verjame več vase, kar se
vleče čez našo slovensko zgodovino. Resnica pa je, da sta Hitler in Mussolini obsodila naš
narod na uničenje, da je bilo v ta namen 80.000 ljudi izgnanih z domov, skoraj 100.000
ljudi je v NOB izgubilo življenje, od tega 70.000 do 80.000 na partizanski strani.
Naslednje je vprašanje vrednot: osnovna vrednota je suverenost, državnost. Slovenci smo
postali na svoji zemlji svoj gospodar, kar je bilo zapisano tudi na steni Šeškovega doma
v Kočevju (»Narod si bo pisal sodbo sam!«). Slovenski narod je v NOB spremenil svojo
naravnanost, namesto hlapčevstva je privzel vrednoto samospoštovanja in samozavesti,
kar se je pokazalo tudi leta 1991.
Naslednji vrednoti, o katerih je po vojni pisal tudi dr. Anton Trstenjak, sta delavnost in poštenost. O teh velja danes dobro razmisliti. Ob osamosvojitvi so v naš razvoj prinesli tudi
kapitalizem, v katerem vlada načelo profita, ne načelo dela. Za naš nadaljnji razvoj pa je
ključno vprašanje etike dela, ne kapitala. Razen tega pa se ob ravnanju sodobnih kapitalistov odpira tudi vprašanje poštenja in vesti, ki je več kot pravičnost, pravo ali zakon. Zakon
namreč ne more pokriti vsega, kar je narobe. Kot je zapisal Blaise Pascal: »So resnice srca,
ki jih razum ne pozna«. To je poštenje, nepisano pravilo, vrednota, ki smo jo prinesli tudi
iz NOB in je vgrajena v slovenski narodni značaj. Zato so sporočila NOB trajne vrednosti
in na mladih je, da jih upoštevajo in vgradijo v naš bodoči sistem.
V razpravi, ki je sledila, so govorci opozorili na:
• poseben položaj Primorcev, pomen domoljubja in pokončne drže,
• vlogo Primorcev, ki so pobegnili izpod italijanskega fašizma,
• stanje spomenikov in spominskih obeležij iz časa NOB. Skrb zanje bi lahko prevzele
različne organizacije in šole za spomenike v svoji okolici ipd.,
• nujnost povezave in sodelovanja z učitelji in šolami za spodbujanje dopolnjevanja učnih programov z vsebinami, o katerih je bilo govora. M. Jogan je povedala, da so bila
v ta namen že 17. junija letos MŠŠ poslana priporočila za dopolnitev učnih načrtov (z
nekaj nazornimi primeri in didaktičnimi navodili) za izobraževanje in vzgojo mladih za
¢aktivno državljanstvo¢, ki vključujejo različne akcije za razne stopnje šolanja. Razen
tega je bila dana pobuda za vseslovensko akcijo ob 70-letnici OF »Kamenček k piramidi za Vinka in Jakca«, ko naj bi šole organizirale izlete v Kočevje in k Taborski jami, kjer
sta bila v julijski ofenzivi 1942 ubita dva dečka;
• predstavila se je skupina Rdeči radikali, ki si prizadeva za oživljanje vrednot in spomina NOB. Zagotovili so tudi, da bodo poskrbeli za spomenik Franca Rozmana, ki je bil
omenjen kot neoskrbovan;
• na koncu so bili udeleženci povabljeni v Dobrnič na spominsko slovesnost ob letošnji
67-letnici ustanovitve Protifašistične ženske zveze.
Razpravo je sklenila voditeljica s pozivom mladim udeležencem okrogle mize, naj po
svojih močeh poskušajo kaj storiti v prid uveljavljanja vrednot in sporočil, o katerih smo
govorili.
Meta Mencej
167
DRUŠTVO UPOKOJENCEV MORS
DU MORS je letos že petič sodelovalo na vsakoletnem festivalu za 3. življenjsko obdobje, ki ga organizirajo
Zveza društev upokojencev Slovenije
(ZDUS), Inštitut »Hevreka« in Zveza za
tehnično kulturo Slovenije. Tridnevni
festival je tudi letos odprl vrata CD v
Ljubljani ob koncu meseca septembra, zaključek festivala pa je bil 01.
oktobra, torej ob Svetovnem dnevu
starejših.
Letošnji jubilejni festival je bil v svoji desetletni zgodovini prvič z mednarodno udeležbo,
saj so se ga poleg funkcionarjev evropskih združenj starejših (Platforme EAGE in EURAG)
udeležili tudi funkcionarji in predstavniki civilne družbe ter nevladnih organizacij posameznih držav EU in zamejstva ter držav zahodnega Balkana.
Temu primerno se je na področju mednarodnega sodelovanja predstavilo tudi DU MORS,
ki je na festival povabilo predstavnike upokojenskih organizacij Ministrstev za obrambo
Madžarske, Slovaške in Romunije, s katerimi že nekaj let uspešno sodeluje. Upokojenci
MORS so svojim upokojenskim kolegom iz tujine skozi program bivanja v Sloveniji omogočili sodelovanje na festivalskih dogodkih, predvsem okroglih mizah in delavnicah, ki
so vzbujale njihov interes. Vse delegacije so imele priložnost za medsebojna srečanja
in pogovore na dvostranski (bilateralni) ravni, pripravili pa smo tudi dve skupni (multilateralni) srečanji, ki smo jih zaključili s podpisom skupne izjave o nadaljnjem medsebojnem sodelovanju na področju interesnih in stanovskih dejavnosti, kar bo seveda, tudi po
besedah ministrice za obrambo Dr. Ljubice Jelušič, pozitivno prispevalo k sodelovanju
obrambnih struktur med državami, povezanimi v okviru zveze NATO, pa tudi tistih, ki so
zgolj v partnerskem statusu. Na teh pogovorih smo si med seboj predstavili predvsem
različne pozitivne prakse delovanja na socialnem področju in načine povezovanja in sodelovanja z obrambnimi strukturami v posamezni državi.
Skozi festivalske sprejeme so se gostje iz tujine imeli možnost pogovarjati z ministrico
za obrambo o aktualnih vprašanjih, poleg nje pa tudi z drugimi ministri vlade republike Slovenije, vodstvom Festivala in Zveze društev upokojencev Slovenije, predsednikom
Državnega zbora RS Dr. Pavlom Gantarjem in tudi s predsednikom države dr. Danilom
Turkom. Navedena pozornost je na goste iz tujine naredila poseben vtis, tako v smeri dobre povezanosti upokojencev v RS Sloveniji z državnimi organi in obratno, o pozornosti,
ki je le-ti namenjajo upokojencem v tem aktualnem trenutku.
DU MORS se je tudi na letošnjem festivalu predstavilo z vsebinami iz svojega programskega delovanja, težišče organizacije je bilo na Sekciji Ljubljana. Predstavitev je bila v odnosu na prejšnja leta nekaj širša, saj smo v okviru Parka domoljubja, ki ga je organiziralo
MORS, poleg že ustaljene slikovne razstave o delovanju DU in delavnice na temo kreativ168
nih in ročnih spretnosti ter aktivnosti v prostem času, pripravili poseben DVD o celoletnih
aktivnosti DU, ki so si ga obiskovalci lahko ogledali, ter štiri razstave in delavnice na temo
aktivnosti v prostem času in zdravega načina življenja. Poseben dogodek na kulturnem
področju delovanja DU MORS pa je bila predstavitev knjige, pesniškega prvenca avtorjev
Brede Bizilj in Antona Jana z naslovom »DUŠI POTUJETA«. Predstavitev je v celoto povezal
naš član Franc Kunovar z veznim besedilom o avtorjih in njunem pesniškem izražanju.
Veseli smo bili, ker se je tega dogodka udeležila tudi ministrica za obrambo, ki je ob tej
priložnosti s posebnim priznanjem za desetletno ustvarjalno in tvorno delo pri Festivalu
za 3. življenjsko obdobje, na predlog Upravnega odbora DU MORS, nagradila prizadevna
člana DU MORS Janka Kušarja in Alda Ternovca. V imenu nagrajencev se je ministrici in
vodstvu DU MORS zahvalil Janko Kušar, ki je posebej izpostavil pomen delovanja in skrbi
DU MORS od ustanovitve pa do danes, za vse upokojence MORS in tiste, ki še niso člani
DU povabil k aktivnemu vključevanju in sodelovanju.
Anton Donko
ZVEZA SLOVENSKIH ČASTNIKOV
Za Zvezo slovenskih častnikov je prisotnost na Festivalu za tretje življenjsko obdobje od
izjemnega pomena. Seveda, brez podpore Ministrstva za obrambo ne bi šlo, saj so nam
omogočili, da v okviru Parka domoljubja že četrto leto zapored predstavimo svojo organiziranost in delovanje. Pomen tega nastopa je večplasten. To je priložnost, da se širši
javnost še bolje predstavimo, poudarimo naša prizadevanja za medgeneracijsko povezanost in sodelovanje ter ponudimo vsem tistim pripadnikom Slovenske vojske in drugim
zaposlenim na Ministrstvu za obrambo, ki vstopajo v tretje življenjsko obdobje možnost
za sodelovanje in ohranjanje stika z dejavnostjo, s katero so se profesionalno ukvarjali. Festival, ki v tem letu praznuje pomemben jubilej se je močno uveljavil. S krepitvijo vsebine
in pestrosti nastopajočih potrjuje dejstvo, da je tretje življenjsko obdobje bogastvo slovenske družbe, ki ima svoje pomembno mesto. Ker ima Zveza slovenskih častnikov veliko
članov, ki so aktivni akterji tretjega življenjskega obdobja je potrebno poudariti naslednje:
Zveza slovenskih častnikov je prostovoljna,
samostojna, strokovna, interesna in stanovska organizacija, ki združuje 63 občinskih
oziroma območnih združenj slovenskih častnikov. V njenem okrilju, kot interesna združenja delujeta še Združenje vojaških gornikov in Društvo »Podmorničar«. Od leta 2009
se uspešno uveljavlja tudi »Klub seniorjev«.
Te organizacije v svojih vrstah združujejo vojaške podčastnice in podčastnike ter častnice
in častnike na območju Republike Slovenije.
To so pripadniki aktivne sestave Slovenske vojske in njene prostovoljne pogodbene rezerve, upokojeni častniki in podčastniki ter drugi, ki jim je prenehala vojaška obveznost.
Kot nevladna organizacija svoje delovanje, skladno s Statutom ZSČ, usmerja v nadgradnjo vojaško strokovnega znanja častnikov in podčastnikov brez vojaške razporeditve,
krepitvi ugleda častnikov in podčastnikov v slovenski družbi ter podpori pri zagotavljanju
169
potrebnih socialnih, statusnih in drugih pogojev za pripadnike Slovenske vojske. Zveza in
njeni člani si v veliki meri prizadevajo za krepitev in nadaljnji razvoj obrambnega sistema
Republike Slovenije in Slovenske vojske. Pomembno vlogo so odigrali tudi pri vključevanju Slovenije v zvezo NATO in Evropsko Unijo.
nistrstva za obrambo in s tem omogočili ohranjanje vojaške kulturne dediščine. Njegov
prvi načelnik je bil brigadir mag. Viktor Kranjc, za njim pa so CVZD oziroma VM SV vodili
še polkovnik Vojko Pavlin, podpolkovnik Karlo Nanut in polkovnik doc. dr. Tomaž Kladnik.
Sedaj je načelnik VM SV podpolkovnik Vlado Žgeč.
Z intenzivnim delom na mednarodnem področju je ZSČ dosegla polnopravno članstvo
v C.I.O.R./C.I.O.R – Zavezniški konfederaciji častnikov rezerve držav članic zveze NATO,
IFMS – Mednarodni federaciji vojakov gornikov, EUROMIL – Evropski vojaški organizaciji,
AESOR – Evropskem združenju podčastnikov in »Gamingški iniciativi« - Organizaciji nacionalnih častniških združenj srednje Evrope.
Vojaški muzej Slovenske vojske je matična muzejska ustanova Slovenske vojske, katere temeljno poslanstvo je ohranjanje vojaške kulturne dediščine.
Sistematično zbira, raziskuje, preučuje in strokovno
obravnava muzejsko gradivo; preko logističnih enot
Slovenske vojske opravlja konservatorska in restavratorska dela ter pripravlja muzejsko gradivo za trajno
shranjevanje in javno razstavljanje, objavlja rezultate preučevanja muzejskega gradiva in ga uporablja
za kulturne, znanstvene in izobraževalne namene;
raziskuje vojaške arheološke značilnosti; ocenjuje
muzejsko vojaško-zgodovinsko gradivo; opravlja
znanstveno raziskovalno delo, objavlja strokovna in znanstvena dela ter izdaja priložnostne publikacije; sistematično zbira in shranjuje strokovno literaturo s področja delovanja;
organizira muzejske razstave in druge oblike muzejske dejavnosti širšega družbenega in
kulturnega pomena; vodi muzeološko evidenco in dokumentacijo o muzejskem gradivu
in muzejski dejavnosti; posreduje muzejsko gradivo in svoje publikacije drugim muzejem
in podobnim ustanovam v državi in v tujini; spremlja in izmenjuje izkušnje o sodobni
muzeologiji v državi in v svetu; pripravlja muzejske razstave v okviru spomeniških kompleksov velikih spopadov in bitk na Slovenskem, zlasti v obdobju Osamosvojitvene vojne
1991; organizira dejavnosti povezane z odpiranjem muzejev rodov ion služb Slovenske
vojske ter spominskih sob; ukvarja se s pedagoško- promocijskim in vzgojno izobraževalnim delom; preko strokovnega organa nadrejenega poveljstva načrtuje finančna sredstva za svojo dejavnost; upravlja gmotna in denarna sredstva ter opravlja gmotno in
finančno poslovanje v skladu z predpisi o sredstvih in financiranju Slovenske vojske in
določbami pravilnika ter opravlja tudi druge zadeve, povezane z muzejsko dejavnostjo.
Zaradi uspešnega dela doma in na mednarodnem področju je Ministrstvo za obrambo
Zvezi slovenskih častnikov z odločbo ministrice dodelilo najvišji možen status na podlagi
obstoječe zakonodaje, »Status društva, ki deluje v javnem interesu«. Ta status je posledica
večletnega uspešnega dela, ki presega interese članstva, saj na mnogih področjih delujejo v interesu Ministrstva za obrambo, Slovenske vojske in Republike Slovenije.
Zveza slovenskih častnikov je povezovalni člen med Slovensko vojsko in civilno družbo. To
pomembno nalogo s področja civilno vojaških odnosov, uresničuje preko svojih članov, ki
opravljajo odgovorne naloge v družbi in hkrati prenašajo informacije o dejavnostih in potrebah Slovenske vojske v civilni prostor ter ji nudi ustrezno podporo, tako na lokalni ravni,
kot na državnem nivoju. Če prav se ZSČ ne meša v vojaške službene zadeve, v Zvezi namenjamo veliko pozornost krepitvi in nadaljnjemu razvoju obrambnega sistema, stanju in razmeram v Slovenski vojski ter vlogi in položaju častnikov in podčastnikov v slovenski družbi.
V zadnjem obdobju Zveza slovenskih častnikov aktivno deluje v Koordinaciji veteranskih
in domoljubnih organizacij, ki je ustanovljena na pobudo dr. Danila Türka, predsednika
Republike Slovenije in poveljnika njenih obrambnih sil. V letu 2010/2011 je Zveza predsedujoča v navedeni koordinaciji, ki ima za cilj usklajeno delovanje vseh osem enakopravnih
članic na področju veteranskih organizacij ter krepitvi domovinske zavesti in domoljubja.
Kljub uveljavljenim metodam dela je Zveza slovenskih častnikov izpostavljena spremembam in dopolnitvam, ki jih narekujejo aktualne družbene razmere. Uspešno delovanje
in prilagajanje le tem je odvisno od vključevanja mladih častnikov in podčastnikov ter
bodočih kadrov, ki nastajajo na Fakulteti za družbene vede, Katedri za obramboslovje. Zavedamo se, da bo ta proces uspešen le, če bomo izvajali tiste vsebine, ki bodo zadovoljile
pričakovanja te populacije. Tu pa nas čaka še veliko dela.
Predsednik Zveze slovenskih častnikov
polkovnik Miha Butara
VOJAŠKI MUZEJ SLOVENSKE VOJSKE
Ideja o ustanovitvi slovenskega vojaškega muzeja sega v čas, ko je Janez Švajncer, pomočnik načelnika Republiškega štaba za Teritorialno obrambo Republike Slovenije, poleg svojih rednih nalog začel tudi z uresničevanjem projekta Vojni muzej v ustanavljanju,
toda muzeja jim takrat zaradi različnih vzrokov ni uspelo ustanoviti. Ideja je ponovno
zaživela leta 1999, ko so ustanovili Center za vojaško zgodovinsko dejavnost (CVZD) Mi170
Muzejsko gradivo v Vojaškem muzeju Slovenske vojske sistematično zbiramo, raziskujemo, preučujemo in strokovno obravnavamo v muzejskih zbirkah in podzbirkah Vojaškega muzeja Slovenske vojske. Oblikovane imamo naslednje zbirke in podzbirke muzejskega gradiva: orožja s podzbirkama: hladno in ognjeno orožje; tekstilij s podzbirkama:
uniforme in zastave ter prapori; vojaške opreme s podzbirkama: bojna in nebojna vojaška
oprema; vozil s podzbirkama: bojna in nebojna vozila; arhivalij s podzbirkami: dokumenti,
plakete, priznanja, zahvale, diplome in plakati; insignij s podzbirkami: medalje, medaljoni,
odlikovanja, ordeni, bojni znaki, oznake, čini in značke; pokalov in tabel; fototeka s pozbirkami: fotografije, diapozitivi, negativi in razglednice; videoteka in filmoteka; audioteka s podzbirkami: plošče, ploščki in audiokasete; zemljevidov; slik; negoteka; pečatov in
štampiljk ter knjižnega gradiva. Na 10. festivalu za tretjo življenjsko obdobje se je Vojaški
muzej Slovenske vojske predstavil z razstavo Slovenski kontingenti v operaciji kriznega
odzivanja v Afganistanu (ISAF).
VVU Gregor Kastelic
171
DIREKTORAT ZA OBRAMBNE ZADEVE, SEKTOR ZA CIVILNO OBRAMBO
Možnosti prenosa življenjskih izkušenj v mednarodne operacije in misije ter druge oblike
slovenske mednarodne pomoči
V okviru 10. festivala za tretje življenjsko obdobje je
bila v petek, 1. oktobra 2010, v Cankarjevem domu
okrogla miza z naslovom Možnosti prenosa življenjskih izkušenj v mednarodne operacije in misije ter druge oblike slovenske mednarodne pomoči. Na okrogli
mizi, ki jo je pripravil Sektor za civilno obrambo iz Direktorata za civilno obrambo Ministrstva za obrambo
in v okviru Parka domoljubja, so sodelovali: dr. Ljubica
Jelušič / MORS, Ivan Zore / MORS-SV, Darko Lesjak /
MNZ-Policija, Bojan Benedik / IRSO, Dejan Boltar / IRSVNDN, Ciril Tekavčič / IRSVNDN, dr. Vida Tolar Petrovič
/ ZDUS, Srečko Zajc / MORS in publika.
Cilj okrogle mize je bil nagovoriti javnosti, da obstaja
ustvarjalno področje, na katerem posameznik lahko
dela in deluje v pozna leta svojega življenja. Za zagotovitev pogojev pa je potrebno pregledati in urediti zakonodajo, kadar je morda ovira na poti k uresničitvi, saj
naj omogoča preprost in učinkovit način sklepanja pogodb. Dobro bi bilo, da se določi nekakšnega skrbnika,
ki bo v javnosti in znotraj javne uprave skrbel za napredovanje ideje k cilju ter na ustrezen način spodbujal medije, da bodo ideji namenili pozornost. Udeleženci okrogle mize so ugotovili, da je marsikaj
že prav hitro dosegljivega in da so v Okviru Ministrstva za notranje zadeve marsikaj že uredili
in pripravili za svoje bivše uslužbence z mednarodnimi izkušnjami. Zanimivo je tudi, da so
bile že pred osamosvojitvijo mnoge Slovenke in mnogi Slovenci vključeni v različne oblike
mednarodnih operacij in misij ter v različne oblike posredovanja strokovne ali humanitarne
pomoči. Sodelovanje nikoli ni bilo zgolj vključevanje vojaških oziroma varnostnih zmogljivosti, ampak pogosto v obliki prenosa organizacijskih, strokovnih, finančnih in materialnih
zagotovitev boljšega standarda v različni sektorjih družbenega življenja in v različnih okoljih.
Res je, da z vsakim letom življenja človekova fizična moč malo oslabi, a se za to poveča
število informacij in spoznanj, s katerimi dolgo v pozna leta nadomešča fizično moč s silo
spomina. V novi državi je nekaj časa prevladalo močno zgolj mladost in mladim je bilo
dostopno vse, hkrati pa so na mnogih področjih manjkale izkušnje in modrost. Generacijski prelom, ki ni gradil na prenosu izkušenj, znanj in informacij med tremi generacijami
– včerajšnjo, današnjo in jutrišnjo se v veliki meri odraža v današnji gospodarski, naravovarstveni in nenazadnje v varnostni kulturi, in če to hočemo ali ne, tudi krizi. V globalni
vasi solidarnost ne more biti omejena samo na zadnjo hišo v naši vasi, ampak sega v
vasi, ki jih nikoli ne bomo obiskali, ki jih nikoli ne bomo videli, a so s pomočjo sodobnih
medijev lahko že danes ali kar vsak dan pri nas.
172
Živeti v majhni državi kot je Slovenija ima svoje prednosti in slabosti. Ozrimo s k prednostim: veliko lažje bi bilo graditi mrežo strokovnjakov z znanji in izkušnjami, ki bi lahko še po
koncu svoje obvezne poklicne dobe sodelovali v mednarodnih operacijah in misijah ali
pomagali pri slovenski razvojni in humanitarni pomoči. Za mnoge države to ni nič novega
in za to uporabljajo različne vladne razvojne in humanitarne inštitucije ali celo ustanavljajo varnostna, svetovalna in podobna podjetja v katerih se zaposlijo osebe z izkušnjami.
Slovenija je na samem začetku, vendar je čas, da začrta politiko, da zakonodajo spravi v
podporno funkcijo takšni ideji prenosa izkušenj ter razširi in podpre inštitucije, v katerih se
bo lahko izvedlo aktivno vključevanje izkušenih Slovenk in Slovencev na področju, ki zahteva predvsem izkušnje, znanje in modrost. Predvsem potrebuje Slovenija skupen nabor
strokovnjakov, ki ne samo, da so svoje strokovne izkušnje delili tistim, ki so je bili potrebni v
mednarodnih operacijah in misijah, temveč so, ko so prišli nazaj v domovino, kakor je poudarila dr. Ljubica Jelušič, s seboj prinesli tudi podobo drugačnih krajev in običajev. Ravno
ta drugačnost nas spominja tudi na našo preteklost, ko smo živeli v pomanjkanju in v različnih neslovenskih režimih. Civilni in obrambni ter varnostni strokovnjaki so ne nek način
ambasadorji, ki tistim, ki jim pomagajo izgrajevati boljše in varnejše življenjsko okolje, lahko pričajo, da je tudi družba, v kateri živimo, preživela veliko različnih faz, da pa se splača
stremeti k boljšemu in da se da boljše življenje tudi doseči. Strokovnjaki, ki so delovali ali
še delujejo in tudi tisti, ki bodo šele delovali, so torej dvostranski ambasadorji: na eno stran
nosijo znanje in izkušnje kako je mogoče doseči napredek, na drugo stran pa sporočajo že
pozabljene podobe tudi naše preteklosti. Oboje deluje pozitivno in zmanjšuje možnosti
za civilizacijski, rasni ali ideološki napuh. Udeleženci so prispevali svoje izkušnje iz konkretnih okolij in na koncu svoja razmišljanja strnili v naslednja priporočila s konference:
• Republika Slovenija mora nameniti večjo pozornost dragocenim človeškim virom, ki
imajo izkušnje z delovanjem v mednarodnih operacijah in misijah, kakor tudi na drugih
nalogah izven Slovenije ter vzpostaviti in razvijati vez, ki zagotavlja prenos znanj in
izkušenj med tremi generacijami: včerajšnjo, sedanjo in jutrišnjo.
• Ministrstva, ki so vključena v napotitve in izvajanje nalog v mednarodnih operacijah in
misijah, naj združijo svoje sezname v skupen nacionalni seznam državljank in državljanov RS s tovrstnimi izkušnjami.
• Skupna delovna ad-hoc koordinacija, ki jo lahko imenuje in pooblasti vlada, naj pripravi
predlog skupnega nacionalnega seznama po enotni metodologiji in ob varovanju osebnih podatkov. Poveže naj se s civilno-družbenimi organizacijami, ki delujejo na področju
humanitarne, razvojne in tehnične pomoči kakor tudi na področju mediacije in sodelovanje pri procesih demokratizacije. Cilj je prenos znanj in izkušenj med generacijami.
• Sprejeti je potrebno takšno zakonodajo, ki bo tudi po upokojitvi omogočala in spodbujala dodatno delo na področju svetovanja ali sodelovanja v mednarodnih operacijah
in misijah, nudenju humanitarne, razvojne ali tehnične pomoči. S tem ne zmanjšujemo
izjemnega pomena prostovoljnega dela, temveč odpiramo dodatno možnost pri najbolj zahtevnih delih, povezanih tudi z izpostavljenostjo nevarnim delovnim okoljem.
• Razvoj področja, ki zajema sodelovanje v mednarodnih operacijah in misijah, kakor
tudi prispevek Republike Slovenije k humanitarni, razvojni ali tehnični pomoči, mora v
veliko večji meri, postopno, a vse bolj vztrajno vključevati slovenske strokovnjake vseh
generacij namesto zgolj tehničnega nakazovanja sredstev v multilateralne sklade ali
mednarodne organizacije.
Srečko Zajc, MORS
173
S ciljem promocije Slovenske vojske smo tudi letos sodelovali na F3ŽO. Naš namen je bil
generaciji v tretjem življenjskem obdobju predstaviti Slovensko vojsko kot organizacijo,
ki je za njih privlačna in zanimiva.
Na naši stojnici smo obiskovalcem ponudili različne informacije o Slovenski vojski in se z
njimi pogovorili o njihovih vojaških spominih ter dogodivščinah. Naši bivši sodelavci so
z nami podelili svoje izkušnje z delom v SV in sedanjem delovnim dnevom upokojenca.
Obiskovalci pa so nam s ponosom povedali, da je v Slovenski vojski zaposlen njihov sin ali
kakšen drug sorodnik. Med obiskovalce smo razdelili bilten Ponosni nase, revije Slovenska vojska in Obramba ter promocijski material z logotipom Slovenske vojske.
v
nci lahko
Upokoje vsak četrtek,
rju
Mercato odatnih 10 % na
ed
kupa.
prihranit
dnost na
e
r
v
o
tn
celo
Popust velja v živilskih prodajalnah Mercator
in Hura! ter v izbranih enotah Mercator Gostinstva.
Upokojenci v četrtek ob nakupu 20 EUR ali več
(z že upoštevanimi vsemi popusti) in ob predložitvi odrezka o
nakazilu pokojnine ali izkaznice društva upokojencev prejmete
kupon za 10 % popusta, ki ga lahko unovčite naslednji četrtek.
Več informacij na www.mercator.si, na brezplačni telefonski
številki 080 20 80 ter na prodajnih mestih.
Mercator, d.d., Dunajska cesta 107, 1000 Ljubljana
UPRAVA ZA OBRAMBO LJUBLJANA
Na festivalu so sodelovali naslednji predstavniki UO Ljubljana: st. Inge Kemperle, švod Jurij
Primšar, švod Marko Roman Lunder, Branko Troha, Sonja Majer, Marija Mehle in Matjaž Maček.
st. Inge Kemperle
UPRAVA RS ZA ZAŠČITO IN REŠEVANJE
Uprava RS za zaščito in reševanje Ministrstva za obrambo RS (v nadaljevanju: URSZR) je
na 9. Festivalu za tretje življenjsko obdobje v okviru Parka domoljubja predstavila organiziranost in osnovne naloge sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami v
skladu z njenim poslanstvom. Glede na pričakovano ciljno skupino obiskovalcev je bil
temeljni cilj predstavitve povečati prepoznavnost številke 112 med starejšimi.
Na razstavnem prostoru URSZR so si obiskovalci lahko ogledali panoje, kjer je bil predstavljen sistem in sile za zaščito, reševanje in pomoč ter delovanje številke 112. Predstavljena
je bila tudi UJMA - revija s področja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Obiskovalci so si na ekranu lahko ogledali posnetke posledic preteklih naravnih in drugih nesreč
v Sloveniji ter posnetke z različnih vaj.
Obiskovalci so bili zadovoljni s predstavitvijo sistema varstva pred naravnimi in drugimi
nesrečami ter prikazom postopka oživljanja. Poleg starejših so si razstavni prostor z zanimanjem ogledali tudi mlajši obiskovalci.
Nataša Poje Jovičić
174
Homeopatija je naravna oblika zdravljenja
brez stranskih učinkov. Primerna je za vse
oblike samo zdravljenja in vse starostne
skupine. Najučinkovitejša je pri zdravljenju
otrok in starejših, ki so občutljivi na razne
oblike bolezni v okolju kje se gibljemo.
Izvirna metoda homeopatskega samo
zdravljenja je t.i. Homeoradietelediagnostika, s katero preko žlez z notranjim izločanjem, ki so barometrski pokazatelj našega
zdravja in počutja, diagnosticiramo bolezenska stanja.
SPROSTITVE
ZDRAVJA
VEŠČIN
Pred pričetkom terapije potrebuje homeopat naslednje podatke: Ime in priimek, starost,
kadilec, nekadilec in 1-5 ključnih simptomov za katere rabite pomoč. Najbolj pogoste oblike pomoči samo zdravljenja s homeopatijo so:
1. Odvajanje od kajenja
2. Stres, žalost, neplodnost, zasvojenost,
3. Bolezni, ki jih na drug način niste uspešno premagali.
4. Splošno počutje: utrujenost, slaba koncentracija in spomin, demenca,
5. Otroške bolezni: slaba rast, hiperaktivnost, rast zob, vročinska stanja, pogosto jemanje
antibiotikov
6. Pogosto ponavljajoče se bolezni odraslih in otrok
7. Kožne bolezni: luskavica, koprivnica, srbenje, rdečica, bledica
8. Revmatske težave: sklepi, otekanje nog v gležnju, skolioza, lordoza, križ
9. Menedžerske bolezni: bolezni jeter, želodca, trebušne slinavke, ledvic.
10. Pametne terapije: pomanjkanje soli v glavi zaradi česa smo depresivni, živčni, ambiciozni, ne
prenašamo šefa, alergija na zlato, srebro, žveplo, želimo uspeh pa tega ne moremo doseči, samokaznovanje, izguba, propadanje, prazna denarnica-bolečina v križu.
ZAVAROVANJA
Podjetje Aura in homeopatija, Dragomir Nikolić s.p.
Obiskovalcem je bil na voljo promocijski material (trakovi za ključe, obeski za ključe in
nalepke s številko 112) ter zgibanke na temo požarne, potresne varnosti in splošnega
ukrepanja ob nesrečah. V zgibanki, ki je oblikovno in vsebinsko prilagojena starejšim, so
na pregleden način predstavljana osnovna navodila, kako preprečiti požar in ustrezno
ravnati ob njem. Ogledali so si tudi plakate na temo požara in vode ter plakata na temo
oktober – mesec požarne varnosti.
Predstavniki Rdečega križa Slovenije so ob stojnici URSZR vse dni festivala dvakrat dnevno praktično prikazovali temeljni postopek oživljanja (TPO) ob nenadnem zastoju srca na
lutki ter prikazali delovanje defibrilatorja v praksi.
HOMEOPATIJA
Z BONOM UGODNOS
VZAJEMNE
UGODNOSTI ZA
ZAVAROVANCE VZAJEMN
Dragomir Nikolić
Privoščite si malce sprostitve, naredite n
nove veščine ter poskrbite za varno in
smo jih skupaj s poslovnimi partnerji
letak a6.indd 1
15.8.2010 21:45:06
Čas je za digitalno televizijo
Bog ne daj, da bi crknil televizor!
tv-antena sobna
ali strešna, zna biti letošnja jesen precej
Če je vaša
stresna. A da bi ne bilo preveč strašno,
raje ukrepajte pravočasno:
do 1. decembra 2010
si nabavite pretvornik
digitalnega signala
ali kupite nov televizor z že vgrajenim digitalnim
sprejemnikom. Le tako pri vas doma zagotovo
ne bo ne tv-mrka ne tv-mraka!
Vse informacije na 080 2222
in www.digitv.si
Bodi digi!
Analogni televiziji se čas hitro izteka, saj bodo 1. decembra
analogne oddajnike po vsej državi nepreklicno izklopili.
O prehodu na digitalno televizijo se sicer veliko govori in piše, nanj nas opozarjajo oglasi na televiziji, a se vseeno utegne zgoditi, da bo koga 1. decembra na televizijskem zaslonu presenetilo »sneženje«. Da bi med njimi ne bili tudi vi, se še danes prepričajte, ali ste pripravljeni na digitalni preklop.
Marsikoga skrbi, da bo moral kupiti nov televizor, a brez strahu, televizijske oddaje boste lahko še
naprej gledali s starim televizorjem, le digitalni sprejemnik boste morda morali kupiti, pa še to nikakor
ne vsi.
Če uporabljate kabelsko ali internetno televizijo, ste lahko brez skrbi, saj vas izklop analognih oddajnikov ne bo prizadel in tudi po 1. decembru bo ostalo vse tako kot doslej. Digitalni sprejemnik boste
morali kupiti le v primeru, da uporabljate klasično televizijsko anteno, bodisi zunanjo, na strehi ali balkonu, bodisi manjšo sobno, in nimate najnovejšega televizorja. Če ne veste, kakšno anteno uporabljate, vprašajte soseda ali prosite za nasvet sorodnika. Omenimo še, da boste lahko obstoječo televizijsko
anteno uporabljali tudi za sprejem digitalnega signala, morda jo boste morali le malo drugače obrniti.
Izbira digitalnih sprejemnikov je precejšnja. Izbirate lahko med modeli, ki podpirajo navadno televizijsko ločljivost, in takšnimi, ki podpirajo tudi visoko ločljivost. Omislite si lahko tudi sprejemnik, s
katerim boste lahko televizijske oddaje tudi snemali. Najcenejši digitalni sprejemniki stanejo okoli 45
evrov, za 60 ali 70 evrov pa dobimo modele, ki podpirajo visoko ločljivost in znajo snemati. Vsem, ki
so zaradi ogroženega socialnega položaja oproščeni plačevanja prispevka RTV, bo osnovni digitalni
sprejemnik kupila država.
Če imate starejši televizor s katodno cevjo, bo dovolj najcenejši sprejemnik, če imate LCD ali plazemski televizor, pa je bolje kupiti sprejemnik, ki podpira visoko ločljivost in ima za priklop na televizor
vtičnico HDMI. Za sprejemnik, s katerim je mogoče televizijske oddaje tudi snemati, se splača odločiti,
če ste doslej pogosto uporabljali videorekorder, kajti po izklopu analognih oddajnikov za snemanje ne
bo več uporaben.
V domačih trgovinah digitalnega sprejemnika, ki bi ne ustrezal našim standardom, praktično ne
morete več kupiti, najprevidnejši pa bodo vseeno preverili, ali podpira standarda DVB-T in MPEG-4. To
morate obvezno preveriti, če nameravate digitalni sprejemnik kupiti v tujini, kajti v večini Evropi uporabljajo starejši standard MPEG-2. Omenimo še, da boste lahko z našimi digitalnimi sprejemniki gledali
tudi televizijske programe sosednjih držav, seveda pod pogojem, da ste v dosegu njihovih oddajnikov.
Če ste televizor kupili v zadnjem letu, vam morda digitalnega sprejemnika ne bo potrebno kupiti.
Čedalje več televizorjev ima namreč ustrezen digitalni sprejemnik že vgrajen. V navodilih za rabo poglejte, ali ima vgrajen sprejemnik DVB-T, ki podpira standard MPEG-4. Če se boste namesto za nakup
digitalnega sprejemnika vseeno raje odločili za nakup novega televizorja, se seveda prav tako prepričajte, da ima vgrajen ustrezen sprejemnik (DVB-T MPEG-4). Veliko novih televizorjev ga ima, čisto vsi
pa še ne.
Namestitev digitalnega sprejemnika je preprosta – vanj morate vtakniti kabel antene, ki ste jo uporabljali že doslej, ga s kablom SCART ali HDMI priklopiti na televizor, ter pognati samodejno namestitev
programov. Podrobnosti najdete v navodilih za rabo sprejemnika, vse potrebno pa vam bo znal razložil
tudi prodajalec.
Predvsem pa z nakupom digitalnega sprejemnika ne odlašajte do zadnjega dne, saj se utegne
zgoditi, da jih bo takrat ponekod zmanjkalo. Poleg tega večina oddajnikov že nekaj časa oddaja v digitalni tehniki, tako da lahko po skoraj vse Sloveniji že danes preklopite na digitalno televizijo.
V teh nekaj vrsticah seveda nismo mogli povedati vsega, kar bi vas utegnilo zanimati. Če imate
dostop do interneta, boste dodatne informacije našli na spletni strani www.digitv.si, sicer pa pokličite
na brezplačno telefonsko številko 080 2222, kjer vam bodo z veseljem razložili vse potrebno.
+ Potrebujete pomoč pri delu z računalnikom?
+ Imate težave s povezovanjem do interneta?
+ Vam nagaja elektronska pošta?
+ Je na tečaju vse potekalo prehitro?
+ Bi radi svoj računalnik bolje izkoristili?
+ Ne znate uporabljati določenih programov?
+ Vas skrbi varnost podatkov na računalniku?
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
Informacije:
316.346.32-053.9(082)
FESTIVAL za tretje življenjsko obdobje (10 ; 2010 ; Ljubljana)
Za strpno in socialno sožitje vseh generacij :
zbornik / 10. festival za tretje življenjsko obdobje,
Ljubljana. - Ljubljana : Hevreka!, 2010
ISBN 978-961-92615-3-8
1. Gl. stv. nasl.
253227008
www.zlataleta.com/racunalniska-pomoc-na-domu
[email protected]
031 248 852 (Ljubo Pipan)
Srebrni produktni sponzor:
Bronasti produktni sponzor:
KRANJSKA INVESTICIJSKA DRUŽBA d.o.o.
Krainische Investitionsgesellschaft m.b.H.
Carniolan Investment Company Ltd
Organizatorji:
Organizacijski partnerji:
Partnerji:
Uradni prevoznik festivala:
Medijski pokrovitelji: