1. No category

GLASILO SMO PRIPRAVILI
Članice šolskega glasila 4. in 5. razreda:
Paulina Cartl, Tjaša Krivec, Noka Jurič, Lana Ivič, Hana Sodin, Zarja Radulović, Vita Lončarič,
Arlinda Osmani, Nuša Grifič, Filip Kocijančič
Mentorica: Mira Tomažič, prof. RP
Članice šolskega glasila pri nastajanju glasila
Člani šolskega glasila na predmetni stopnji:
Alma Lovrenčič, Zala Cartl, Nives Vrbek, Anja Matičič, Veronika Mrđa Podčedenšek, Urška
Brence, Alja Jeršič Mesarič, Klara Kušar, Danijela Šturm, Barbara Justinek, Gašper Colja, Vita
Gubenšek, Laura Brence, Sara Ačko, Larisa Janžek, Urban Kos, Tina Kovač, Karmen Šprah,
Rebeka Kaukler, Marjetka Pišotek, Aljaž Kušter, Luka Kobale, Pija Justinek, Rok Bera, Maja
Motaln, Kristina Presker, Rosanda Javornik, Maruša Šraml, Neli Prosenak, Valentina Vavdi, Davorin
Kangler, Mark Kučič, Matej Potnik, Miha Markež, Martina Breznik, Tamara Rožič, Urša Zala Ačko,
Ana Jurič, Eva Horvat, Nika Čelan, Jaša Pozne, Fiona Jovič, Eva Bolko, Nika Sajko, Tjaša Simonič,
Rebeka Pušelc, Anže Kac, Žan Zafošnik, Mojca Skrbinek, Jasmina Gajšek, Karmen Češnovar.
Mentorici: Nina Ančić, Karolina Rozman
DOGODKI
NARAVOSLOVNI DAN ZA DEVETOŠOLCE
V petek, 16. 12. 2011, smo imeli devetošolci naravoslovni dan. Ta dan je bil namenjen
učenju o vesolju.
Prvo uro smo prebili v biologijski učilnici, kjer smo se učili o planetih, asteroidih in
kraterjih. S poskusom smo ugotovili, kako nastane krater in od česa je odvisen. Poskus je
potekal tako, da smo v mešanico kakava in moke, ki naj bi predstavljala zemljo, vrgli
kamne različnih velikosti iz različnih višin. Kamen naj bi predstavljal asteroid in ko smo
kamen dvignili, je pod njim ostala jamica, ki naj bi predstavljala krater.
Kasneje smo se učili o razvijanju planetov v različnih časovnih obdobjih. Drugo uro smo
se namenili v fizikalno učilnico, kjer je bil planetarij. Sedeli smo v velikem šotoru, v
katerem smo na stropu gledali zvezde, planete ... Tam je bilo najbolj zanimivo, saj je bilo
tako nevsakdanje. Počutili smo se, kot da bi zunaj ponoči opazovali prave zvezde.
Naslednjo uro smo v kemijski učilnici poslušali predavanje o Soncu, Luni, vesolju ter
življenju v vesoljskih ladjah. Kasneje smo izdelali tudi rakete iz plastenk, ki so bile
polnjene z vodo. Potem smo se odpravili ven, kjer smo te rakete tudi spuščali. Najprej
smo raketo pritrdili na tlačilko in jo nato napolnili z zrakom. Voda v plastenki je
pljusknila
iz
nje,
raketa
pa
je
odletela
na
drugo
stran
igrišča.
Kasneje je bilo predvideno opazovanje neba s teleskopom, ampak je to na žalost odpadlo
zaradi slabega vremena. Ta dan je bil zelo zanimiv in poučen.
Alma Lovrenčič, 9. b
Kulturni dan v gledališču
V sredo 1. februarja smo se s šolo odpravili v gledališče.
Zjutraj ob 8.20 h smo se dobili v naši matični učilnici. Z razrednikom smo se pogovorili,
kako se moramo obnašati v gledališču. Po prvi uri smo odšli na malico.
Ko smo pomalicali, smo si nadeli zimska oblačila in se napotili proti avtobusom. Ta je
okoli pol desete ure odpeljal s parkirišča pred šolo. Vozili smo se približno 40 minut,
zato smo imeli čas, da smo se sprehodili po Mariboru. Bilo je zelo mrzlo, zato nam hoja ni
ugajala. Bril je hladen veter in prezeblo nas je do kosti. Po 30- minutnem sprehodu po
starem delu Maribora, smo zavili v Slovensko narodno gledališče Maribor.
Naslov baleta je bil Don Kihot. Tam smo počakali, da so naši spremljevalci in učitelji
kupili vstopnice in nam jih razdelili. Oddali smo bunde in jakne, nato pa počasi odšli v
dvorano. Sedeli smo na sredini (parter), tako da smo imeli lep pogled na oder. Nestrpno
smo čakali, da se bo predstava začela.
Bila je sestavljena iz 3 prizorov. Zgodba govori o vitezu (Don Kihotu), ki si v svoji
domišljiji ustvari podobo ženske - Dulchineje. Njegov oproda je Sančo Pansa. Pride na
neko zabavo, kjer Kitri in Basilio plešeta in se zabavata, saj se neizmerno ljubita. Don
Kihot se vmeša in v Kitri vidi Dulchinejo. Med zmešnjavo Kitri in Basilio zmežita k
ciganom. Tam Don kihot zaspi in si v domišljiji spet predstavlja Dulchinejo. Na koncu se
zaljubljenca poročita in priredijo slavje.
Nekateri so v predstavi uživali, nekaterim pa ni bila všeč. Jaz sem v predstavi uživala, saj
se zavedam truda baletnikov. Všeč mi je bila tudi zgodba, o kateri je predstava govorila.
Po končani predstavi smo se vrnili proti avtobusom in se vrnili v Slovensko Bistrico.
Prišli smo okoli druge ure popoldan.
Klara Kušar, 8. a
Učenci 4. in 5. razreda smo izvedli anketo o poznavanju TRADICIONALNEGA
SLOVENSKEGA ZAJTRKA. Anketirali smo naključne učence naše šole in ugotovili, da
vemo, kako pomemben je zajtrk, kaj je zdravo živilo, pa čeprav se vedno tega ne držimo.
In kaj smo predlagali za svoje zdravje po slovenski tradiciji: bela kava, črni kruh, žganci,
ocvirki, mleko, kruh, gris, med, črni kruh, razni zeliščni čaji (kamilica, šipek, jagodičje,
kopriva,...).
Učenci, ki smo jih anketirali, so razmišljali, da je zajtrk najpomembnejši obrok dneva
zato, ker potem lažje razmišljaš in dobiš energijo za delo.
Učenke ŠG, 4. in 5. razreda
Simon Lončarič, Panjska končnica, 5. b
Nuša Grifič, Panjska končnica, 5. b
TRADICIONALNI SLOVENSKI ZAJTRK
11. novembra je potekal tradicionalni slovenski zajtrk.
Ko smo prišli v šolo, smo si najprej ogledali zelo poučni film o čebelah in njihovem
življenju , nato pa se odpravili v jedilnico, kjer nas je že čakal pravi slovenski zajtrk. To
so bili črn kruh, maslo, med, mleko in jabolka iz domače pridelave. Ob zajtrku smo se
pogovarjali o filmu in o zdravem načinu prehranjevanja, nato pa odšli v učilnice, kjer
smo skupaj z učitelji spregovorili še nekaj besed o pomembnosti zdravega zajtrka, nato
pa se z mislimi vrnili k pouku.
Sara Ačko, 8. a
Klara Kušar, 8. a
Aljaž Kušter, 8. a
DANES PRI LIKOVNI VZGOJI
Danes smo se pri likovni vzgoji zelo zabavali.
Najprej smo se oblekli v zaščitne majice in zaščitili mize s časopisnim papirjem. Sošolec
Žan nam je skupaj s svojim očetom naredil deščice iz lesa. Te smo potrebovali za natečaj
Tradicionalni slovenski zajtrk. Že včeraj smo si na list papirja skicirali sliko iz knjige
Mislice, in narisali še nekaj iz časopisa Tradicionalni slovenski zajtrk.
Pomagala nam je učiteljica Nina, ki je s seboj prinesla polno različnih odtenkov barv, s
katerimi smo barvali. Najprej nam je učiteljica povedala navodila in razdelila deščice,
nato smo si na desko sliko še enkrat skicirali in začeli smo delati, ter ustvarjati z
barvami. Najprej se nam je zdelo zelo lahko, potem smo ugotovili, da to sploh ni res.
Narisala sem pastirja, tri prašičke, eno drevo in en kamen, na katerem je pastir sedel.
Dodala sem štiri čebelice, rumeno ozadje in svetlo zeleno travo. Tudi robove smo
pobarvali. Jaz sem naredila rumene. Na koncu smo jih dali posušiti. Bile so zelo lepe.
Imela sem se zelo lepo in upam, da bo še več takih dni kot je bil ta.
Naja Medved, 4. a
PRI LIKOVNI VZGOJI
Drugo šolsko uro smo si pripravili stvari za likovno vzgojo. K nam je prišla gospa
učiteljica Nina in nam pokazala, kako se barva z akrilnimi barvami.
Ko sem jo zagledal, je imela košaro kot rdeča kapica. Preden smo začeli z delom. S
svinčniki smo si na rahlo skicirali. Risali smo na les, zato je bilo delo bolj težko. Nismo
veliko narisali in že je bila malica. Nepomemben stavek, kajne? No, v redu. Gremo dalje.
Po malici smo nadaljevali. Ko smo si skicirali, smo začeli barvati in risati. Najprej si
nisem predstavljal, kakšen bo izdelek. Nisem si upal začeti, ker nisem vedel, kako bo delo
teklo.
Vsi smo govorili, da imamo grdo, da bi nam drugi rekli, da imamo lepo. Matic mi je rekel,
da se moramo samo potruditi in nam bo lepo. Ampak ne povedati naprej. Mala šala.
Ko sem bil že čisto pri koncu, sem si že mislil, da bo to en, dva, tri. A žal ni bilo tako. Če
želite vedeti, kaj se je zgodilo, berite naprej.
Ravno pred koncem je zmanjkalo zelene barve, a to je šele začetek. Sledilo je to: barvo
sem iskal in iskal ter jo končno zagledal. A žal sem bil prepozen. Ravno takrat si je nekdo
vzel zadnji zalogaj.
Potem je sledilo dolgo čakanje. Učiteljica nam je končno dala zeleno barvo, zato sem
začel barvati. A kaj, ko jo je spet zmanjkalo. Mislil sem, da je to nemogoče.
Spet je nastopilo dolgo in še enkrat dolgo čakanje. Ko smo spet dobili barvo, sem končal
z risanjem in barvanjem.
Mislil sem si, da sem rešen, a ni bilo tako. Dokončati smo morali risbe s tušem. To sem
naredil zelo hitro. To je vse. ADIJO.
Filip Malovrh, 4. a
Paulina Cartl, Panjska končnica, 5. b
Pri likovni vzgoji, učenke 5. b
PANJSKE KONČNICE
Danes smo imeli prvo uro slovenščino. Pisali smo test. Zelo sem se veselil nadaljevanja
pouka, saj sem vedel, da bomo slikali panjske končnice.
V začetku druge ure je prišla učiteljica Nina. Dala nam je navodila za delo. Zaščitili smo
mize in svoja oblačila. Nato smo skicirali, kaj bom sploh delali. Moja tema je bila zajtrk.
Nato nam je učiteljica Nina razdelila palete z akvarelnimi barvami. Slikali smo na les.
Delo je potekalo zelo počasi. Uporabljal sem belo, črno, rjavo, oranžno, rumeno, modro
in zeleno barvo. Najprej sem naslikal motiv, potem pa ozadje. Tema je predstavljala
hlebec kruha, kozarec, poln medu in okrog polno čebelic.
Med je zelo zdravo živilo, zato ga moramo pogosto uživati. To sem prebral tudi v
časopisu Tradicionalni slovenski zajtrk. Z izdelkom sem bil zelo zadovoljen.
Tudi moj sosed ima čebelnjak. Vsak panj ima pobarvan z drugo barvo, to pa zato, da
čebelice najdejo svoj dom, ko se vračajo s paše.
Občudujem marljivost čebelic in tudi čebelarje, ki skrbijo, da so čebele zadovoljne in
zdrave v svojih panjih.
Vid Hrovat, 4. a
Ula Plajh, 1. b
DANAŠNJI DAN, 26.10.2011
...se mi je zdel odličen. V šoli smo se pripravljali na poslikavo panjskih končnic. Pri tem
nam je pomagala učiteljica Nina.
S sabo smo prinesli staro majico in tanke čopiče. Zaščitili smo tudi mize. Zdelo se je
lahko, ampak ko poskusiš, je grozljivo težko. Kljub temu nam je bilo lepo.
Jaz sem narisala mizo, kruh, maslo, rože in med. Meni se je posrečilo. Če si dodal veliko
vode, se je razmazalo. Na koncu smo se učiteljici Nini lepo zahvalili.
Pet najlepših panjskih končnic bomo poslali na natečaj, preostale pa prodali na
dobrodelnem koncertu.
Vita Lončarič, 4. a
NA DANAŠNJI DAN
Drugo uro smo začeli z likovno. Najprej smo si morali s časopisnim papirjem zavarovati
mizo, saj se barva težko odstrani. Potem nam je učiteljica brala članke iz časopisa
Tradicionalni slovenski zajtrk.
Med branjem je v razred stopila učiteljica Nina. Vstali smo in jo pozdravili. V roki je
imela košarico kot Rdeča kapica. V košari je imela barve za barvanje. Vsi smo bili
nestrpni, ker s takšnimi barvami nismo še nikoli barvali. Potem smo dobili lesene
ploščice, ki jih je naredil Žanov ati. Na ploščice smo si s svinčnikom narisali osnutek.
Učiteljici sta nam na stare palete vlile nekaj barv. Povedali sta nam, da se barve lahko
mešajo. Oblekli smo si stare majice in s tankim čopičem začeli barvati.
Jaz sem narisala pujske in pastirja na paši. Ko smo narisali panjske končnice, smo
pospravili. Barvanje se mi je zdelo lahko, čeprav je bilo težko.
Zahvalili smo se učiteljici Nini in se poslovili.
Zarja Radulovič, 4. a
NASTAJANJE PANJSKIH KONČNIC V 5. B RAZREDU
D E L O,
S K R B in V E S E L J E.
POSLIKAVA PANJSKIH KONČNIC
Danes, v sredo, 26.10.2011, smo poslikavali panjske končnice. Preden smo začeli je
prišla gospa učiteljica Nina in nam prinesla barve in tanke čopiče. Gospa učiteljica Nina
je vsaki skupini dala nekaj barve in navodila.
Risali smo na kose smrekovega lesa, ki je bil svetlo rjave barve in je prijetno dišal. Les sta
v šolo prinesla Žan in Žiga. Najprej smo skicirali, nato smo začeli s slikanjem panjske
končnice. Na moji je bila naslikana deklica, ki nabira jabolka. Zraven nje je bila jablana,
hiša, rože in čebele. Ko sem končala s slikanjem, sem še pobarvala ozadje, ki je bilo pri
meni svetlo modro. Na drugih panjskih končnicah so bili naslikani: pujsi, deklice in
dečki, največkrat so bile naslikane čebele in cvetlice. Tudi ozadja so bila različna:
rumena, zelena, oranžna, rdeča...
Ko smo končali s slikanjem, smo dali risbe sušiti na police. Med tem časom smo risali s
tušem. Učiteljica je povedala, da bodo pet najbolj izvirnih poslali na natečaj. Kmalu
zatem se je končal pouk. Domov sem odšla dobre volje in z upanjem, da bo moja slika
med najbolj izvirnimi.
Ana Dreo, 4. a
ZA ČEBELJI DOM
V sredo, 26. 10. 2011, se nam je začel pouk nekoliko drugače. Prvo uro smo pisali
preizkus znanja pri SLJ. Ko smo končali, smo se začeli pripravljati na risanje panjskih
končnic.
Preden smo začeli, smo si zaščitili mize s časopisnim papirjem. Preden smo začeli z
delom. Prišla je učiteljica za likovno vzgojo, Nina Pufič. S sabo je prinesla akrilne barve,
brez katerih ne bi risali po lesu tako lepo.
Ko smo pogrnili mize, smo dobili panjske končnice, na katere smo risali. Po navodilu
učiteljic smo si na list narisali skico. Ko smo to naredil,i smo lahko šli risat že na les.
Najprej smo narisali samo skico. Skico smo lahko risali s svinčnikom. Potem sta nam
učiteljici dali še zadnja navodila in akrilne barve, s katerimi smo risali po lesu. Najprej
smo uporabljali svetle barve. Delo je bilo malo težje, kot smo mislili, vendar kar kmalu
smo ugotovili, da je zelo zabavno. Mislim, da smo naredilo dobro delo, in da smo bili vsi
zadovoljni.
Nato smo začeli uporabljati temnejše barve. Ko smo počasi začeli zaključevati z risanjem
motiva, smo začeli z ozadjem. Nekateri smo hitro končali, zato smo nadaljevali delo na
risbi s tušem. Tisti, ki so bili malce počasnejši in so še barvali, so dobili svojo mizo in so
tam dokončali panjske končnice.
Začeli smo počasi pospravljati. Ko smo pospravili še zadnje stvari, umili čopiče in zložili
časopis, nam je učiteljica dala še zadnja navodila ter nalogo. Potem smo se poslovili in
odšli domov ali v podaljšano bivanje.
Žiga Kapun, 4. a
03. 10. 2011 - 07. 10. 2011
Četrtošolci in petošolci smo
PLESALI,
SE UČILI IN UŽIVALI V NARAVI,
SE UKVARJALI S ŠPORTOM, PRI POUKU SMO RAZISKOVALI,
SE SLADKALI S KOSTANJI in ….
DOBRODELNA PRIREDITEV
V četrtek, 8. decembra, smo imeli v avli šole dobrodelno prireditev. Gost je bil Jure
Ivanušič, ki nas je zabaval z igranjem na klavir. Prodajali smo različne izdelke ter zbrali
veliko denarja.
Pripravili smo bazar, kjer smo gostom in gledalcem ponudili blazinice, stojala in okraske
iz ščipalk, različne izdelke iz moke ter še kaj.
Vsi smo se imeli zelo lepo.
Hana Sodin 5. b
Izdelki spretnih in pridnih
rok učencev razredne
stopnje.
DROBCI
GLASBENEGA
PROGRAMA
IN NAŠ GOST -
Jure Ivanušič
Kulturni dan - PUST
Jagode, maline, slive, hruške, jabolka, grozdje – vse sladko in pridelano (izdelano) doma.
…. in na povorki 2012
Natečaj Nivee- ROKE
Sodelovali smo učenci vseh razredov.
Meta Lešnik, 3. b
Maja Mok, 2. a
JUMICAR NA OŠ POHORSKEGA ODREDA
Slov. Bistrica, 2.3. 2012
Včeraj so na šoli naredili četrtošolci vozniški izpit. Vozili so se z majhnimi avtomobili,
kar je bilo zanimivo. Tu in tam se je kdo zaletel v drugega ali pa ni upošteval pravil.
Vendar na koncu so vsi naredili vozniški izpit.
Teja Wenzel, 4. b
9-LETNI OTROCI SO POSTALI VOZNIKI
Danes, 2.3.2012, so se 4. razredi Osnovne šole Pohorskega odreda Slovenska Bistrica
učili voziti. Preizkusili so se na poligonu, na katerem so bili prometni znaki. Po
opravljenem poligonu so dobili vozniško dovoljenje za Jumicar, saj so se vozili z
Jumicarji.
Naja Begič, 4. b
PRIČELA SE JE NOVA SEZONA JUMICAR
Pred osnovno šolo Pohorskega odreda se je v petek, 2.3. odvijalo zanimivo dogajanje.
Avtomobilčki iz Lukovice so napolnili športno igrišče. Otroci so se v njih preizkusili v
znanju vožnje na poligonu. Otroke je podobno kot prejšnja leta navdušila samostojna
vožnja. Po uspešno opravljenih vožnjah so otroci prejeli Jumicar vozniška dovoljenja, kar
jih je seveda nadvse navdušilo. Upamo, da bo tako dober projekt uspeval še vrsto let.
Lovro Juhart, 4. b
JUMNICAR
PRVE IZKUŠNJE Z VOŽNJO V
"PROMETU"
Le kdo ne zna pospraviti
smeti?
IZDELKI IZ ODPADNE EMBALAŽE
Prireditev za naše mame, babice,…
Natečaj SAFE.SI
V mesecu marcu 2012 so učenci 3. a v okviru podaljšanega bivanja sodelovali na
natečaju SAFE.SI. Pripravili so štiri plakate. Prav tako so za natečaj pripravili dva stripa
učenci, ki obiskujejo računalniški krožek.
Mentorica: Melita Pihler Gorše
OČISTIMO SLOVENIJO
Akcija!
Še en ''brezvezen'' petek, če ga zaznamujemo, 23. 3. 2012, je popestrila akcija Očistimo
Slovenijo, ki je potekala zadnji dve šolski uri, kar je povzročilo, da smo učenci čiščenje
začeli veselo in zagnano, saj smo bili vsi navdušeni, da nam bosta odpadli dve uri pouka.
Tako sem sama v paniki odletela od veceja, kjer sem se preoblekla v trenirko pa do
garderob in pred šolo, kjer so potekala zbiranja razredov. Meni se je zdelo prav
evforično. Všeč mi je bilo, da bomo naredili nekaj za okolje, saj sem tudi sama kdaj
poprijela za vrečko in očistila okolico hiše moje babice.
Tako sem v glavi imela pravi scenarij poteka te akcije za naš razred. »Kako bomo super
počistili!« sem si mislila.
Učitelj nam je prebral navodila ter kaj spada v katero vrečko.
Napotili smo se proti parkirišču v okolici Impola. Že ob poti so me srbele roke, da bi kaj
pobrala, vendar me je premagala moja nadležna omahljiva narava in hitro gibanje naše
četice.
Ko smo prispeli na cilj, smo se ločili na nekaj manjših skupinic in začeli.
Sama sem hitro pograbila dve vrečki in upala, da bosta dovolj, saj sem se spustila v
podrobnosti. Tako sem plezala po grmovju in segala pod avtomobili, da smo jaz, dve
prijateljici in učiteljica zaostale za množico sošolcev, ki se jim je očitno mudilo.
Kar nekaj časa smo se mučile, saj sem vedela, da se na ta kraj v soboto verjetno ne bom
vrnila, saj vedno potrebujem dodatno motivacijo (recimo obveza). Naposled smo se le
odločile da pohitimo za ostalimi. Tako smo jim sledile do Kovače vasi in še naprej ter
čistile ostanke, ki so jih pustili, medtem pa smo se lahko še sprehodile in naklepetale
(seveda vse na hitro)
Tako smo pred sabo zagledale dva sošolca, ki sta nam že mahala.
Odložile smo vrečke na kup, kjer so bile vse zbrane, in se ponovno srečale z sošolci.
Odpravili smo se po gozdu in prispeli v šolo celo nekaj minut kasneje.
Akcija mi je bila res zelo všeč, saj je bila dodatna motivacija zame, da sem sodelovala pri
tem projektu in tudi spodbuda za vse ostale učence. Tako smo ne le očistili Slovenijo,
ampak se tudi sprehodili in družili, po tem pa se je na dvorišču dalo zaduhati prihod
pomladi, saj je sijal sonček in vsi smo bili zadovoljni. Tako sem se odpravila domov
vikendu naproti.
Nives Vrbek, 9. b
9. b v akciji
AKCIJA NA NAŠI ŠOLI
Kot že lani se je tudi letos naša šola udeležila projekta OČISTIMO SLOVENIJO. Čiščenje
okolice smo izvajali v petek, 23. 3. 2012, 4. in 5. šolsko uro.
V šoli so se učitelji in učiteljice dogovorili za pot vsakega razreda višje stopnje, medtem
ko je nižja stopnja izdelovala eko-izdelke iz odpadne embalaže.
Dan oz. dva pred akcijo smo dobili navodila, da naj si v šolo prinesemo rokavice.
In tako je prišel petek. Višja stopnja se je po razredih zbrala pred našo šolo.
Pred šolo smo od učiteljev dobili zadnja navodila. Tako smo se po razredih odpravili
vsak po svoji poti. Učenci iz 9. a smo se odpravili v smeri Kovača vas. Pot smo najprej
pričeli ob našem znamenitem parku in pobrali prve smeti.
Od parka smo zavili proti našemu podružničnem vrtcu, enoti Sonček. Od tam pa smo
pobirali smeti ob in po cesti proti Kovači vasi. Srečali smo veliko ljudi, med njimi tudi
dijake iz Srednje šole Slovenske Bistrice, ki smo jih morali malo okarati, kako slabo so
pred nami počistili. Hodili smo in hodili, smeti pa ni hotelo zmanjkati. Ob cestah je tudi
veliko potočkov, vodotokov, v katere so ljudi odmetavali papir, našli smo tudi kakšen
kos stiropora in plastenke.
Pot nas je vodila do križišča Devina–Kovača vas, kjer smo ugotovili, da smo šli malo
predaleč.
Ker pa nas je ob vsem skupaj tudi zažejalo, nam je Anja priskrbela dve plastenki vode.
Veseli in odžejani smo se odpravili nazaj proti šoli, saj nas je že prehiteval čas. Vrnili smo
se po gozdni poti do Tirgote in nato proti šoli. Vso pot so nas spremljali trije učitelji;
učiteljica Natalija, naša pod razredničarka, učiteljica Asja, profesorica kemije in
biologije, ter učitelj Vili, računalničar.
Ker so pa učitelji prav tako pomagali pobirati smeti in so nadzorovali reciklažo, je bilo
pomembno, da smo imeli zagotovljeno varnost: učenke, ki so nas opozarjale pred
avtomobili, ki so dirjali po cesti. Seveda pa ob pobiranju smeti ni primanjkovalo smeha,
klepetanja in seveda tudi nekaj prijateljskih slik.
Ob koncu smo ugotovili, da smo pobrali kar veliko količino odpadkov. Vendar pa smo
ugotovili, da narava še vseeno ni dovolj čista ali vsaj ne tako, kot je bila nekoč. Pobrali
smo veliko različnih odvrženih stvari, za katere si ljudje ne bi mislili, da sploh v naravi
so.
Danijela Šturm, 9. a
9. a v akciji
IZLET ZLATIH BRALCEV
V sredo 11. 4. 2012 smo se na izlet v Ljubljano odpravili zlati bralci. Zraven
zanimivosti, ki smo jih o tem mestu izvedeli ter ob zabavnem pohajkovanju po
ljubljanskih ulicah, pa smo se ustavili tudi v mojem najljubšem kraju, gledališču, kjer
smo si ogledali komično dramo, s sicer preprostim naslovom Kamni. Kot lahko opazimo
nam naslov ne pove veliko o tem, kaj naj bi se v igri dogajalo. Pa vendar nas lahko na kaj
spomni.
Rdeča nit zgodbe je govorila o dveh povprečnih zmedenih najstnikih. O
petnajstletniku, ki je svojemu trinajstletnemu ''pajdašu'' nudi občutek pomembnosti, ki
ga je ta potreboval, saj se je šele začel spopadati s problemi odraščanja, pravzaprav sta
ga potrebovala oba in sta ga z druženjem tudi dobivala. Starejši se je najverjetneje
počutil pomembnega, saj ga je mlajši ubožec v vsem ubogal. Fanta nista na lumparije, ki
sta jih vzganjala, gledala tako, kot na njih gledamo mi. Ampak od nedolžnih lumparij je
stvar prehajala v hujša dejanja, dokler se ni nek dogodek prelevil v tragedijo. In tukaj
šele lahko povežemo naslov z zgodbo.
Fanta sta se odločila, da bosta z mosta nad cesto kamenjala avtomobile. Zabavala
sta se, vse dokler ni kamen prebil sprednjega okna ter ubil voznika. Ko sta se zavedala
svojega dejanja, je bilo že prepozno. V nerodni tišini sta se odpravila vsak na svoj dom. A
krivda je žrla oba, sploh mlajšega, ki nikoli ni bil pobudnik pri vsem skupaj, ampak le
prikaz oz. dokaz tega, kakšen je vpliv družbe na človeka. Po neprespani noči in upanju,
da je voznik le preživel, umre še tisti kanček upanja, ki ga je imel, saj tragičen dogodek
takoj pricurlja v javnost. Od zmedenosti oz. nevednosti kaj narediti ter želje po pomoči in
lepi besedi (vse bo še dobro), pove mami, kaj je naredil. Ta ga odpelje na policijsko
postajo, kjer se po povedanem seveda vse prelevi v sodni postopek. Oba udeležena sta
pod velikim psihičnim pritiskom, le da ta in občutek krivde bolj žre mlajšega. In tukaj je
dokaz tega, da starejši kot je človek, težje ga je spremeniti. Petnajstletnik, ko izve da sta
vsega oproščena in lahko gresta, se samo navdušeno odpravi novim vandalističnim
»frkam« naproti. A mlajšega to, da je nekoga dejansko ubil, da je nekdo mrtev zaradi
njega, ta občutek krivde, ki ga ne pusti iz pod zob od imenovanega dogodka naprej,
končno pregrizne. S tem se dokončno nahrani ,otrok pa dokončno zaključi svoje kratko
življenje.
V igri je na komičen način prikazana problematika današnje mladine. Res je, da je
vse prikazano v največjih skrajnostih, a ljudje drugače ne razumejo (nočejo razumeti).
Pred nos lahko vplivnim potisnemo kup problematičnih odnosov med mladimi in
njihovimi vrstniki. Pa tudi dokaze, da za vsem tem največkrat stojijo težave doma in
mladi tako iščejo podporo ter občutek ljubljenosti ter pripadnosti drugje. Seveda se
lahko spopadamo s problemi, ko pride do (vzemimo za primer kar to igro) smrti neke
osebe, damo otroke v sodni postopek, a potrebno bi se bilo soočiti z izvorom, torej
koreninami, zakaj je do tega sploh prišlo.
Vseeno je koliko ljudi si bo to igro ogledalo, želim si, da se čim več tistih, ki si jo,
zamislijo o svojem obnašanju in koliko se tega zavedajo, da problemov z iskanjem samih
sebe nimajo samo najstniki v Hollywoodskih filmih temveč vsi, tudi tvoj šestnajstletni
sosed ali trinajstletna soseda. Pa tudi, da konci v resnici niso vedno srečni.
Alja Jeršič Mesarič, 9. b
OBISK SREDNJE ŠOLE V SLOVENSKI BISTRICI
20. december, 2011
Danes smo učenci 9. razredov obiskali Srednjo šolo Slovenska Bistrica.
Tam so nas najprej pospremili v telovadnico, kjer so nas ravnateljica šole, profesorica
slovenščine in predsednik dijaškega sveta prijazno pozdravili.
Sledil je film o njihovi šoli, ki so ga posneli dijaki v okviru filmskega krožka. Govoril je o
negotovosti po končani OŠ in pričakovanjih glede nadaljnjega šolanja ter o vprašanjih, ki
se porajajo odraščajočim.
Nato smo poslušali božično-novoletni koncert, na katerem so se predstavili šolski bend,
pevski zbor in seveda nam najbolj zanimiv Božiček, ki nas je nasmejal. Zapeli so kar
nekaj slovenskih pesmi, kot so Dan ljubezni, Zemlja pleše, nam zelo znan Maček Muri in
še precej drugih.
Po končanem koncertu so nas učitelji peljali po šoli v različne učilnice, kjer so nam na
kratko razložili, kaj ponujajo dijakom, ki se vpišejo na to šolo. Učilnice so sodobno
opremljene.
Po končanem ogledu šole so nas odpeljali v jedilnico, kjer so nas pogostili z rogljičkom,
mandarino in bomboni.
Ob izhodu smo za spomin dobili tudi žogice.
Vsekakor je bil obisk zanimiv, verjetno je za večino bil prepričljiv, vsi smo se pa počutili
prijetno.
Danijela Šturm, 9. a
ŠPORTNI DAN V ŠPORTNEM CENTRU RUŠE
Že veliko prej sem vedela, da bomo v četrtek, 26. januarja, imeli športni dan, preizkus
plavanja.V četrtek zjutraj, ko sem polna pričakovanja vstala, sem se urno oblekla, pojedla
zajtrk, preverila, če je vse potrebno v nahrbtniku in se obula ter se končno odpravila
proti šoli.
Kmalu sta se proti šoli pripeljala avtobusa, eden z učenci iz Ložnice in eden prazen, v
katerem je bilo veliko prostora za naš 6.a razred. Na razpolago sem imela dva sedeža,
prav tako Valentina, ki je sedela nasproti mene. Večji del poti sva se pogovarjali. Potem
pa mi je postalo slabo in v ušesa sem si dala slušalke. Končno smo prispeli na cilj, juhu!
Malo sem bila vznemirjena, saj sem mislila, da sem pozabila, kako se plava, ampak moje
skrbi so bile odveč. Ko smo se oblekli v kopalke, smo se še oprhali in tako smo se vsi
premraženi zbrali ob bazenu. Najprej nam je učitelj Miran razložil, kaj bomo delali,
potem pa smo se učenci 6. a odpravili na preizkus plavanja. Nisem ravno dolgo čakala, da
sem prišla na vrsto, saj so nas razvrstili po abecednem redu. Najprej smo morali nekaj
časa plavati prosti slog. Pokazati smo morali, ali znamo plavati »mrtveca«. Skoraj vsi
smo preizkus uspešno opravili. Nato sta bila na vrsti še 6.b in 6.c razred, mi pa smo lahko
med tem časom plavali po svoje.
Ko smo vsi končali s preizkusom, je bila na vrsti še tekma med razredi. En razred je
predstavljalo šest učencev: tri punce in trije fantje. Za naš razred so tekmovali Nives,
Sara, Valentina, Matic, Jakob in Jaša. Že na začetku so si naši priborili veliko prednost in
na koncu tudi zmagali. Edino pri 6. b in 6. c razredu je šlo na tesno. Vseeno: »Bravo
naši!«
Nato smo odšli v garderobe in se preoblekli. Vsi sušilniki za lase so bili zasedeni in jaz
sem si zelo površno posušila lase. »Saj je vseeno, glavno da ste se imeli fajn,« je rekla
moja mama. Ko smo se vsi utrujeni od plavanja usedli v avtobus, sem jaz ugotovila, da
imam na nogah dve različni nogavici. Takrat mi je bilo vseeno, zato sem se samo udobno
namestila na svoj sedež, si v ušesa dala slušalke in zaprla oči. Vendar nisem zaspala! Čez
nekaj časa mi je zazvonil telefon in mi javil: »Sporočilo od Urša Zala Ačko.« Naša
učiteljica ne bi bila najbolj navdušena nad sklanjanjem telefona. Pogledala sem
sporočilo, v katerem je pisalo, da si naj vključim Bluetooth.Vključila sem ga in ji poslala
zvočno sporočilo, saj sem se že na prejšnjem izletu spomnila, da bi bilo zabavno, da bi si
na avtobusu pošiljali zvočna sporočila. Tako smo se nekaj časa pogovarjali, dokler nismo
prišli do cilja, do športne dvorane Slovenska Bistrica.
Tak izlet bi morali večkrat ponoviti, saj je bilo zelo zabavno, vsaj milijonkrat bolj kot na
prejšnjem.
Nika Čelan, 6. a
ČISTILNA AKCIJA V SLOVENSKI BISTRICI
V petek, 23. marca 2012, je tudi v Slovenski Bistrici potekala čistilna akcija Očistimo
Slovenijo za osnovne in srednje šole ter vrtce. Njen namen je bil, da bi očistili slovenska
mesta in vasi nepotrebnih odpadkov. Ob 11. uri smo se zbrali pred šolo in se podali proti
vnaprej določenemu delu mesta. Vse odpadke, ki smo jih našli, smo ločevali. V rumeno
vrečo embalažo in plastiko, v zeleno steklo, v rdečo nevarne odpadke in v črno ostale
odpadke. Med akcijo smo našli tudi stol, umazane spodnjice in dve močno poškodovani
mladi veverički, eno že umrlo, drugo smo odnesli v šolo. Za druge državljane je akcija
potekala v soboto, 24. marca. Čeprav smo zbrali manj odpadkov kot lansko leto, so te
akcije zelo pomembne in koristne za vso Slovenijo.
Anže Kac, 7.b
PODELITEV PRIZNANJ ZA SODELUJOČE NA LIKOVNEM NATEČAJU
»PLAKAT MIRU«
30. marca 2012 je v Slomškovem domu v Slovenski Bistrici ob 18. uri potekala prireditev
Lions kluba, na kateri so sodelujočim v dobrodelnem projektu »Plakat miru« podelili
priznanja. Prejeli so jih vsi, ki so naslikali likovno delo na temo miru. Podeljevala sta jih
predsednica Lions kluba Brigita Kruder in član Lions kluba Igor Kraševac. V projektu sta
sodelovali Osnovna šola Pohorskega odreda Slovenska Bistrica in 2. osnovna šola
Slovenska Bistrica. Med prireditvijo je nastopila citraristka Ditka Založnik in amaterska
gledališka skupina Sonček iz Murske Sobote, ki je uprizorila gledališko igro: »Moja lutka,
moje zrcalo«. Prireditev se je končala ob 19. uri.
Anže Kac, 7. b
OBISK EKOLOŠKE KMETIJE V PESNICI
V torek, 15.05. 2012, smo imeli šesti razredi naravoslovni dan. Obiskali smo ekološko
kmetijo v Pesnici pri Mariboru. Ob 08.25 smo se z dvema avtobusoma odpravili na pot.
Učenci 6. b razreda so bili na enem avtobusu, učenci 6.a in 6.c pa smo bili na drugem.
Vozili smo se približno pol ure. Ko smo prispeli, smo se 'izkrcali' iz avtobusa in se
odpravili do ekološke kmetije, kjer smo pozdravili gospo, ki se je predstavila kot
'gazdarica' Zinka.
Prisluhnili
smo
pozdravu
lastnice kmetije in njenega mož
Rona. Povedala sta nam, od kod
prihajata in kaj počneta. Gospa je
povedala, da je odraščala v
Nemčiji, potem se je preselila v
ZDA in tam spoznala svojega
moža. Gospod pa je že prej živel v
ZDA in se je potem preselil
skupaj s svojo ženo v Slovenijo.
Ron je povedal, da ima njuna
kmetija 300-letno zgodovino in
da njihovo ozemlje meri 15
hektarov. Meni se je to zdelo zelo
veliko, a gospod Ron je rekel, da je to malo.
Potem smo se razdelili v dve skupini. 6.b je
šel z gospo Zinko, učenci 6.a in 6.c pa smo
šli z gospodom Ronom, ki nam je pokazal
vse stroje, ki jih uporabljajo za obdelovanje
njiv. Meni se je najbolj zanimiv zdel stroj, ki
je lahko segel 50 centimetrov globoko in
rahljal zemljo, da je ob nalivu ne bi odneslo.
Razkazal nam je tudi njive in povedal, da pri
njih najbolje raste pira, žito, ki se uporablja
za moko. Nato smo se zamenjali z drugo
skupino in si ogledali še vrt. Na njem je
rastlo veliko različnih stvari, od sadja in
zelenjave do zelišč. Obiskali smo tudi koze,
na poti do koz pa smo si ogledali še
sadovnjak. Ko smo prispeli do koz, smo videli zelo ljubki mali kozici, ki smo ju lahko
pobožali.Bili sta zelo mehki!
Končno je napočil čas za malico. Z lačnimi trebuhi in malo bolečimi nogami smo se
podali na malico. Poskusili smo lahko okusen pirin kruh z dvema različnima
marmeladama in kekse. Odžejali smo se lahko z domačim jabolčnim sokom in kozjim
mlekom. Sama sem poskusila tudi mleko, vendar mi ni bilo preveč všeč.
Po malici in kratkem odmoru
pa nam je Ron pokazal, kako
se strižejo ovce. Morali smo
biti zelo tiho, saj bi se ovca
lahko prestrašila in bi zato
prišlo do poškodb. Pobožali
smo lahko tudi postriženo
ovco, ki je bila na otip zelo
mastna. Ron nam je povedal,
da iz te masti izdelujejo zelo
cenjen lanolin.
Naš naravoslovni dan se je zaključil z
ogledom hleva. Z avtobusoma smo se
odpravili nazaj v Slovensko Bistrico, kamor
smo prispeli že ob 12.00. Na naravoslovnem
dnevu mi je bilo všeč, saj smo spoznali
poklic eko kmeta in se naučili veliko o
ekološkem kmetovanju.
Valentina Vavdi, 6. a
ŠPORTNI DAN- POHOD
Na len in na srečo sončen dan smo se ob 8.15 zbrali pred šolo. Pomalicali smo okusne
pice in si vzeli vsak svojo vodo. Psihično smo se pripravili in zavezali športne copate.
Odpravili smo se in pogovarjali o vseh mogočih stvareh: o računalniških igricah, plakatih
za razredne ure in podobno. Šli smo mimo tovarne Impol in mnogo različnih gostiln,
zavili v bolj odročen del mesta in strumno, a zadihano prispeli na vrh enega od mnogih
hribov na naši poti. Na kratkem, petminutnem postanku smo se najedli piškotov,
bonbonov in drugih sladkarij ter spili ogromne količine vode. Podali smo se v še večje
hribe po lepo gladko asfaltirani cesti. Naše “filozofiranje” je teklo dalje. Po kakšni uri
hoje smo se za pol ure ustavili na manjšem nogometnem igrišču in igrali nogomet ter
debatirali o aktualnih temah. Okrepčali smo se z vsebino naših nahrbtnikov in spet odšli
naprej.
Prikorakali smo do našega cilja, do gostilne Brbre pred Tinjem in ponosno sedli na klopi,
a malce manj ponosno ugotovili, da je gostilna zaprta. Ker je bila od nogometnega igrišča
do Brbreja dolga pot, smo do zadnjega izpraznili naš tovor in javkali zaradi bodočih
žuljev. Po kratkem, a pestrem premoru smo se odpravili spet dol. Hoja navzdol je
blagodejno vplivala na naše utrujene noge. Začeli so se pogovori o filmih, natančneje
grozljivkah. Pogovore smo nadaljevali tudi ob obisku že znanega nogometnega igrišča.
Kmalu smo že bili pri šoli in se posedli na ograjo šolskega igrišča. Čez nekaj časa smo se
razšli in se odpravili domov. Ja, imeli smo se kar lepo, bilo je zabavno in če bi vprašali
kogarkoli izmed nas, kateri del športnega dneva mu je najbolj ugajal, bi vam najbrž
odgovoril: “Odmor!”
Anže Kac, 7. b
ZAKLJUČNA EKSKURZIJA – VELENJE
Ko sem izvedela za šolski izlet, sem se sprva razveselila, potem pa šele pomislila, da bo
odhod ob sedmih. Groza! Mama je šla ravno pravi čas v službo, da me je vzela s seboj in
me odpeljala pred telovadnico. Ker sem malo že zamujala, avtobusa pa še ni bilo od
nikoder, sem seveda pomislila, da so že
odšli brez mene. Kmalu pa sem videla
gručo ljudi - mojih sošolcev in sosošolcev,
zbranih pred telovadnico in me je strah
minil. Peljali smo se z nadstropnim
avtobusom. Sedela sem z Dano, seveda
zgoraj. Nekaj časa sva se pogovarjali, nato
pa se je oglasila vodička, preko mikrofona
seveda. Povedala nam je, da se peljemo
mimo Slovenskih Konjic in da ne gremo
po avtocesti, ker se je zgodila prometna
nesreča. Z Dano sva še nekaj časa
klepetali, potem pa je napočil konec
vožnje, saj smo bili pred prvim
postankom, rudnikom oz. premogovnikom Velenje.
Najprej smo si ogledali film, ki je govoril
o samem začetku in razvoju zemlje do
današnjih dni. Potem smo dobili
nadzorne markice in smo vstopili v
naslednjo sobo. Tam smo videli podobo
Antona Aškerca in še sveto podobo ene
ženske. Kasneje smo izvedeli, da je to
sveta Barbara. Potem smo si nadeli
čelade in oddali markice in šli na svež zrak. Šli smo v lesen rov na prostem.
Tam je bil postavljen zato, da
bi nam pokazali, kako so do
leta 1955 delali rove. Leta
1955 pa so lesene rove
zamenjali železni. Na tablah v
lesenem rovu smo izvedeli
veliko zanimivega, ampak smo
vsi te informacije tudi takoj
pozabili. Povedali so nam tudi,
da ne moremo iti v jamo, ker
se je 4. januarja zgodil požar v
starem delu podzemnega dela
muzeja.
Nato smo si še
ogledali
muzej
rudarjev:
knapovsko stanovanje pred letom 1930, črno garderobo, kopalnico, legendo o skoku čez
kožo, zbirko mineralov, muzejsko trgovinico in Galerijo v Beli garderobi. Izvedeli smo,
kako je potekalo življenje in delo rudarjev nekoč in danes. Potem smo šli na avtobus in
se odpeljali do bližnjih igral, kjer smo igrali odbojko in pomalicali. Spet je prišla na vrsto
vožnja, med katero sem zaspala.
Ko sem se zbudila, smo bili že blizu naslednjega postanka, Prežihove bajte. Tam je
pričelo deževati in kasneje je bilo spet sončno. Pred to bajto nam je lokalna vodnica
povedala marsikaj zanimivega. Spomnim se, kar mi je bilo tudi najbolj zanimivo, da so se
dosti selili in da to ni bila Vorančeva rojstna hiša, ampak hiša, v kateri je preživel največ
časa.
Na avtobusu sva kasneje z Dano zamenjali mesta z Idealom, ki je sedel v vrsti pred Majo,
Nives, Fiono, Uršo, Matejo in nasproti Sare in Valentine. Dolgo smo se pogovarjali in se
smejali. Fiona je imela na telefonu aplikacijo detektor laži. Podrobnosti, ki sem si jih
mislila o določenih ljudeh, pri tem ne bom razkrivala. Čez nekaj časa smo prišli do
Ivarčkega jezera. Tam smo učiteljico prosili, da smo si lahko po malici v vodo šli namakat
noge. Voda je bila dokaj mrzla, ampak čez nekaj časa sem se navadila. Maja je tudi ulovila
paglavca, ki ga je takoj potem spustila v vodo. Zamikalo nas je tudi igranje odbojke na
mivki, a smo ugotovili, da bi zanjo morali plačati deset eurov za uro, zato smo zdržali
tudi brez odbojke. Večina si nas je kupila sladolede oz. lučke in čas je takoj hitreje minil.
Nives, ki ji je bilo po poti slabo, sem dala tableto proti slabosti, ki jih vzamem na vsak
izlet. Med potjo sta Nives in Maja trdno spali, a sta se potem zbudili. Pred vrnitvijo smo
dekleta v zadnjem delu avtobusa zapele naš venček kar dvakrat, saj je bil prekratek, da
bi končale pred šolo. Nekateri so nas hoteli utišati, a ni jim uspelo. Okoli šeste ure smo
prispeli pred šolo in se takoj odpravili domov.
Nika Čelan, 6. a
CANKARJEV DOM – OGLED GLASBENE PREDSTAVE VODNIK PO ORKESTRU
16.11.2011 smo imeli šestošolci kulturni dan. Odpravili smo se v Cankarjev dom v
Ljubljano. Zjutraj smo zgodaj prišli v šolo. Zbrali smo se in sedli na avtobuse. Vozili smo
se kar nekaj časa, ko pa smo prispeli, smo vsi veselo izstopili. Odpravili smo se v
Cankarjev dom, ki je zelo prostorna zgradba. V avli smo se usedli k mizicam in
pomalicali. Nato smo po zvočniku zaslišali, da se naj odpravimo v Gallusovo dvorano. Ko
smo se posedli na svoje sedeže, smo morali še počakati, a ne dolgo.
Na odru nas je najprej pozdravil Boštjan Gorenc – Pižama, ki je bil v vlogi povezovalca.
Orkester slovenske filharmonike nam je zaigral skladbo Vodnik po orkestru za mlade in
predstavili so nam vsa glasbila. Ta skladba mi je bila od vseh, kar smo jih slišali, najbolj
všeč, ker nam je Boštjan vmes predstavljal inštrumente in mi je bilo zato zanimivo. Poleg
te skladbe smo slišali še dve: Kralj Matjaž in Kurent. Med skladbami smo zapeli še
Mojster Jaka večglasno. Na harmoniko nam je zaigrala tudi nadarjena učenka Teja. Po
ogledu glasbene predstave smo si ogledali še najstarejšo stavbo v Ljubljani. Kasneje smo
sedli na avtobus in se odpeljali v Slovensko Bistrico. Med potjo pa smo se še ustavili v
Lukovici in imeli krajši postanek. Nato pa smo zavili nazaj v Slovensko Bistrico.
Dana Kocijančič, 6. a
KULTURNI DAN – OGLED GLEDALIŠKE PREDSTAVE PRAVLJIČNO SRCE
Bil je četrtek, 3. 5. 2012, ko smo se učenci 8. in 9. razredov odpravili na Ptuj. Sprva smo
se skupaj zbrali pred osnovno šolo v Slovenski Bistrici, nato pa smo se z dvema velikima
avtobusoma in enim majhnim odpravili proti Ptuju. Ko smo prispeli na Ptuj, smo si v
Mestnem gledališču Ptuj sprva ogledali gledališko predstavo z naslovom Pravljično srce.
Gledališka igra mi je bila zelo všeč, saj je bila zelo primerna za nas najstnike, ki
podoživljamo podobne težave. Posebno mi je bila všeč zato, ker so bile težave otrok
predstavljene na smešni način. Če bi bila kritik in bi predstavo lahko ocenila, bi jo
ocenila z najvišjo oceno.
Po ogledu predstave smo imeli 8. in 9. razredi ločen program. Osmi razredi smo se
odpravili na Ptujski grad, kjer smo si ogledali zbirko glasbil, na katera so igrali v starih
časih. Predstavili so nam vse vrste glasbil, na določena glasbila smo lahko tudi poskusili
zaigrati. Vsak je že na začetku dobil tudi svoj delovni zvezek, reševali pa smo ga sproti
skupaj. Deveti razredi so medtem imeli ogled mesta Ptuj. Na tem obhodu po Ptuju so si
tako ogledali glavne znamenitosti mesta, kot npr. Ptujski grad, trg, Orfejev spomenik. Ko
smo vsi 8. in 9. razredi zaključili z ogledi, smo se zbrali na parkirišču pred avtobusi. Tako
smo se počasi odpravili proti Slov. Bistrici in nato domov.
Teja Tropan, 8. b
INTENZIVNE PEVSKE PRIPRAVE
Učiteljica nam je že prej povedala, da gremo na začetku aprila v Rogaško Slatino na
intenzivne priprave s pevskim zborom, ampak na to nisem bila tako pozorna, saj je bilo
še veliko časa. Morali smo tudi napisati, s kom bi radi bili v sobi. Jaz sem se dogovorila s
Saro in Uršo. Ko je napočil dan pred velikim dnem, sem si pripravila vse potrebno.
Toaletno torbico pa sem pustila kar na polici v kopalnici, saj sem mislila, da jo bom vzela
zjutraj.
Zjutraj sem vstala ob nekaj čez sedem. Bila sem panična, saj sem si še morala pripraviti
polnilec za telefon, slušalke in seveda toaletno torbico, pa še nekaj malenkosti. Vse je
bilo pripravljeno (vsaj mislila sem tako). Oče me je že klical, da morava iti. Živim precej
blizu šole, vendar sem imela veliko prtljage: en mali kovček in nahrbtnik. Oče me je
vprašal, če sem kaj pozabila in mi še nekaj “težil”. Jaz sem rekla samo adijo in šla proti
igralom, kjer sva bili dogovorjeni z Uršo. A nje ni bilo, zato sem jo poklicala. Rekla je, da
je v `Soči´ in da kmalu pride pred telovadnico. Ko sem s kovčkom korakala proti
telovadnici in razmišljala, če res imam vse, sem zagledala Fiono, Katjo in Lejo. Malo smo
se pogovarjale in povedala sem jim, da sem pozabila toaletno torbico. Kmalu zatem se je
pokazala Urša s Saro, Nives in Majo. Še njim sem povedala, kaj se mi je zgodilo. Odločile
smo se, da greva z Uršo k meni domov po toaletno torbico, Sara pa nama bo pazila na
prtljago. Šli sva kar hitro. Ko sva prišli do 2. OŠ, sva kakih 100 metrov pred nama videli
mojo sestro. Hitro sem rekla Urši, da je `Sara na vidiku´ in da naj zavije (tudi moji sestri
je ime Sara). Z Uršo sva se še prehitro vrnili. Malo smo se še pogovarjale, kdo bo s kom
sedel in končno je pripeljal avtobus. Jaz sem sedela s Fiono.
Presenetljivo hitro smo prispeli na cilj. Pred hotelom smo odložili prtljago, pograbili
malico in z veseljem zagrizli v sendviče. Zelo dolgo smo morali čakati pred hotelom, da
smo bili že čisto premraženi. Ko smo končno lahko šli v sobe, smo imeli nekaj časa, da se
nastanimo. Me smo se odločile, da bomo vse sladkarije odložile na mizo in vse, kar bo na
mizi, ponudile ostalim. Veliko smo tudi sedele na okenski polici. Kmalu je prišel čas, ko
smo morali iti v recepcijo in kasneje v glasbeno dvorano. Bilo je veliko, veliko stopnic!
Prvič sem mislila, da bom prej prilezla na Triglav. Ampak se je le enkrat končalo.
V dvorani smo se najprej opeli, potem pa zapeli nekaj pesmi, jih pilili in popravljali…
Imeli smo tudi nekajminutne premore. Čez nekaj časa smo spet lahko šli v sobe, potem
na kosilo in nato ponovno pet. Prvi dan sploh nismo šli nič ven. Hvala bogu, da smo imeli
vsaj okna! Zvečer je pa bila tekma Barcelona-AC Milan. Vse smo se zbrale pred televizijo
in napeto gledale. Barcelona je seveda… zmagala! Sara in Urša sta si še nekaj šušljali, jaz
pa sem s slušalkami v ušesih zaspala. Drugi dan pa isto. Zbudili smo se, se uredili, šli v
recepcijo in potem na zajtrk, pa spet pet. Med odmorom sva si z Uršo izmislili grozljivko,
ki naj bi jo posneli, pa ni bilo ne časa ne volje. Ne vem več kdaj, ampak potem smo še
zapeli ravnatelju, nato pa še v parku in pred hotelom. Mimoidoči so se ustavljali in
prisluhnili naši pesmi. Nato smo odšli po kopalke in brisače in na kopanje. Juhu!! Po
kopanju smo odšli nazaj pred hotel in od hotela na avtobus. Med vožnjo sem na telefonu
igrala sudoku. In ravno, ko sem ga rešila, smo prišli pred šolo. Mama me je že čakala tam.
Povedala sem ji marsikaj zanimivega, kar tukaj ne morem. Upam, da bo naslednje leto še
boljše, kot je bilo to.
Nika Čelan, 6. a
INFORMATIVNI DNEVI
Devetošolci, ki se odločamo o vpisu na srednjo šolo, smo imeli 10.2.2012 informativni
dan. Kot mnogi drugi sem se tudi jaz s starši odpravila na Srednjo šolo v Slovenski
Bistrici. Ob 9. uri se je začel kratek program za vse devetošolce in njihove starše, potem
pa smo se ločili, in sicer bodoči trgovci in ekonomiki so se odpravili v kletne prostore,
kjer so nadaljevali s programom, bodoči gimnazijci pa smo ostali v prostorih telovadnice,
kjer nam je gospa ravnateljica skupaj z nekaterimi učitelji predstavila program
gimnazije. Srednja šola Slovenska Bistrica se mi je zdela zelo zanimiva in skoraj zagotovo
lahko rečem, da se bom vanjo tudi vpisala. To je bila tudi edina šola, ki sem jo na
informativnih dnevih obiskala, saj bom šolanje nadaljevala v gimnaziji, ta pa je najbližja
mojemu domu in kolikor sem razbrala iz predstavitve, tudi zelo dobra.
Martina Breznik, 9. b
V petek, 10. 2. 2012, so se za nas devetošolce začeli dvodnevni informativni dnevi. Na ta
dan sem se zbudil ob pol osmih, se stuširal, si umil zobe in se ob osmih z mamo odpravil
v Maribor. Ko sva prispela v Maribor, sva morala parkirati na snegu, ker drugje ni bilo
prostora in sva se zagozdila vanj. Zapravila sva dvajset minut, da vsa spravila avto iz
snega.
Nato sva se odpravila proti Srednji gradbeni šoli, da bi si ogledala športni oddelek.
Predstavitev je bila zelo dolga in dolgočasna, zato si na koncu sploh nisva šla ogledat
šole. Zatem sva mogla čakati do treh na naslednjo predstavitev, zato sva se odpravila
vmes v Europark. Najprej sva šla jest, nato pa sva se odpravila še po trgovinah, kar je
bilo zame zelo dolgočasno.
Okrog pol treh sva se peš odpravila proti Prvi gimnaziji. Predstavitev je bila na tej šoli
dosti krajša kot na gradbeni šoli. Po uvodnem govoru smo si šli lahko ogledat šolo.
Odpravil sem se na oddelek, ki ima prilagojen pouk. Tam sem srečal tudi dijakinje, ki so
še lani obiskovale mojo osnovno šolo. Povedale so mi, da jim v tem oddelku zelo ugaja.
Nato sva se z mamo odpeljala domov.
V soboto sem si šel ogledat še Srednjo šolo v Slovenski Bistrici, o kateri pa sem praktično
že vse vedel, saj tam uči moja mama. Šel sem si ogledat gimnazijski oddelek. Nato sem se
odpravil na predstavitev športne vzgoje, kjer smo lahko igrali namizni tenis. Zatem sem
si ogledal še ostale učilnice in se odpravil domov. Še vedno sem poln vtisov in še izbiram
med Prvo gimnazijo in gimnazijo v Slovenski Bistrici.
Gašper Moškotevc, 9. b
Rim
Marca smo se odpravili na potovanje v Rim. Tam smo si ogledali znamenitosti in antični
Rim. Prvi dan potovanja smo si ogledali znameniti Kolosej, v katerem so potekali
gladiatorski boji.
Nato smo se odpravili do trga Forum Romanum, kjer naj bi nastal Rim. Ogledali smo si
pa tudi znamenite griče. Sprehodili smo se tudi do simbola Rima, do kipa Romula, Rema
in volkulje. Ogledali smo si tudi baziliko svetega Pavla zunaj Vatikana. Popoldan smo se
odpravili v najmanjšo državo na svetu, v Vatikan. Tam smo si ogledali baziliko svetega
Petra, znamenite Vatikanske
muzeje in se povzpeli na
kupolo.
Sledilo je ogledovanje trgov: baročni trg Navona in Pantheon. Ko smo si ogledali znane
trge, smo se odpravili do najslavnejše rimske Fontane di Trevi.
Sprehodili smo se tudi po znamenitih Španskih stopnicah. Drugi dan smo se odpravili v
pokrajino Campanio, kjer smo se povzpeli na vulkan Vezuv, ki je nazadnje izbruhnil leta
1944 in pod seboj pokopal Pompeje, ki so jih zgradili stari Rimljani. Pri ogledu Pompej
smo videli, da so Rimljani že poznali hišne številke, da so znali izdelovati moko in ceste,
znali pa so tudi zgraditi kopališče in hotel, kjer so prenočili popotniki. Po ogledu
Pompejev smo se odpravili na pot proti tretjemu največjemu mestu v Italiji Neapelj.Tam smo si ogledali trdnjavo in druge znamenitosti. Pomudili smo se še v mestu
in se odpravili proti domu.
Katarina Lunežnik, 7. b
SVETOVNA RAZSTAVA PSOV V PARIZU
V začetku poletnih počitnic smo se odločili, da bomo odšli za en teden v Pariz. Tja smo se
napotili samo zaradi svetovne razstave psov. V Pariz smo se odpeljali z avtom. Nekaj dni
pred odhodom smo si pripravili vse potrebno. En dan pred potovanjem smo vso prtljago
zložili v avto. Zjutraj smo se zbudili zelo zgodaj. Mislim, da je bila ura komaj štiri. Od
doma smo odšli ob 5. uri zjutraj. Morali smo še v Ljubljano po prijateljico, ki je potovala z
nami. Iz Ljubljane smo se odpravili ob 8. uri.
Med vožnjo do Pariza smo imeli veliko postankov. V hotel smo prišli približno ob 22. uri.
Ker smo bili tako zaspani od dolge vožnje, smo takoj šli spat. Ker naslednji dan še nismo
imeli razstave, smo se sprehajali po mestu. Tam smo si ogledali slavolok zmage. Potem
smo se vrnili v hotel, saj smo naslednji dan imeli razstavo. V hotelu je mama umila
psičko Alisho, ki smo jo imeli zraven. Naslednji dan smo se zgodaj zbudili, ker se je ob 8.
uri že začela razstava. Ko smo prišil noter, smo dobili tako zapestnico kot v bolnišnici.
Moral si jo imeti, če si hotel ven, saj te drugače niso spustili noter. Ko se je razstava
začela, smo čakali, da bomo na vrsti. V naši skupini je bilo 20 psičk. Mi smo z našo
osvojili 4. mesto. Po končani razstavi smo odšli nazaj v hotel.
Naslednji dan smo peš obiskali zelo veliko trgovino. Tam smo se zadržali zelo dolgo, saj
je bilo v njej ogromno zanimivih stvari.
Nakupili smo hrano in pa tudi kakšen spominek. Zadnja dva dneva smo si še ogledali
Louvre, Elizejske poljane in Eiflov stolp. Odšli smo tudi v zabaviščni park.
Tisti teden smo se zelo zabavali in videli veliko lepih stvari.
Neli Prosenak, 7.b
Križarjenje po Mediteranu
V torek, 28. junija, smo se zgodaj zjutraj vstali in se odpeljali v Genovo. Tam smo se vkrcali
na ladjo MSC Melody. Imela je skromne, a lepo urejene kabine, restavracijo, dve dvorani,
več plavalnih bazenov, kino in celo igralnico.
Najprej smo pluli do Malte. Sprehodili smo se po prestolnici La Valetta in se nato z
avtomobilom zapeljali po otoku do kraja Mosta. Tam smo si ogledali cerkev s tretjo
največjo kupolo na svetu. V njo so med 2. svetovno vojno Nemci spustili bombo, ki je
čudežno ni razneslo.
Nasle
dnji,
tokrat kratek postanek je bil na grškem polotoku
Peloponez v pristaniškem mestecu Gythionu, kjer
smo se kopali. V mestecu pa kot specialiteto ponujajo jedi iz hobotnic.Sledila je
dvodnevna plovba do glavne točke našega križarjenja – Izraela. Tam smo ostali dva dni
in si ogledali glavne znamenitosti. Prvi dan smo najprej odšli v Jeruzalem, ki je
zgodovinsko mesto in je sveto judom, kristjanom in muslimanom. Tam smo šli na ogled
vrta Getsemani, kjer še danes stojijo tisočletja stare oljke. Nato smo odšli do zidu
objokovanja, kjer smo svoje želje napisali na lističe, ki smo jih pustili med razpokami v
zidu.
Nato smo si ogledali znamenito mošejo na skali, ki ima zlato kupolo, ter cerkev Božjega
groba. Potem smo se odpeljali v sosednjo državo Palestino do mesta Betlehem in si
ogledali baziliko Kristusovega rojstva.
Drugi dan pa smo se udeležili izleta na Masado in do Mrtvega morja. Masada je hrib, na
katerem je dal kralj Herod zgraditi mogočno utrdbo in kjer so Rimljani premagali Izraelce.
Po ogledu Masade smo se odpeljali do Mrtvega morja. V njem smo se tudi kopali in
presenetila nas je gostota soli, zaradi katere se je v tem morju nemogoče utopiti.
Potapljanje je zelo težko, gledanje pod vodo pa skoraj nemogoče. Kljub temu smo se imeli
zelo lepo.
Plovbo smo nadaljevali proti otoku Cipru, kjer smo
naslednji dan pristali v mestu Limasol. Tam smo se
z mestnim avtobusom iz pristanišča zapeljali v staro mestno jedro in si ogledali ruševine
nekdanjega gradu in pravoslavno cerkev. Izkoristili smo tudi čas za kopanje v
morju.Naslednji cilj je bil največji grški otok Kreta, kjer smo v glavnem mestu Heraklion
obiskali znameniti arheološki muzej, v katerem smo lahko občudovali veliko predmetov iz
starodavnega Knososa. Sprehodili pa smo se tudi po zanimivem starem mestnem jedru s
številnimi trgovinami.
Plovbo smo nadaljevali nazaj proti Italiji in čez dva dni
naredili zadnji postanek v Neapeljskem zalivu v letovišču
Sorrentu. Iz pristanišča smo se peš povzpeli v zanimivo
mesto s slikovitimi uličicami in še zadnjič nakupili nekaj
spominkov. Naše 11-dnevno križarjenje smo končali na
začetku, torej v mestu Genova. Od tam pa z avtomobilom še
nazaj preko severne Italije v Slovenijo.
Klemen Sajko, 9. a
Dogodek iz beležke
Bilo je lani poleti, z družino smo se odpravili na morje. Odločili smo se oditi na Rab, ker
je moji družini tam zelo všeč. Če bi izbirala jaz, bi vrjetno izbrala kateri drugi kraj, saj mi
je tam preveč dolgočasno. Sprva je bilo vse v redu, z družino smo se dobro ujeli, tudi
apartma nam je zelo ugajal, dokler nismo ugotovili, da so samo 3 postelje, mi pa smo bili
štirje. Kot ponavadi sva se z bratom Klemnom začela takoj prepirati, kateri bo spal na
postelji, kateri pa na trdih tleh. Kot gre rek« pametnejši odneha prvi«, sem odnehala jaz
in bratu prepustila mehko posteljo.
Bila sem zelo slabe volje, saj sem ugotovila, da bom te noči na morju slabo in trdo
prespala. Na brata sem pa bila tako jezna, da bi mu na licu mesta «nekaj vstran utrgala«.
Zatem smo razpakirali stvari, se malo odpočili od dolge vožnje, nato pa smo odšli na
plažo uživat. Ko se je zmračilo, smo se stuširali in odšli spat. Jaz z žalostnim obrazom na
trda tla, oni pa z nasmehom v postelje.
Karmen Šprah 8. a
USTVARJAMO …
NOV ZAČETEK
V četrti razred smo prišli,
zdaj veseli vsi smo mi.
Komaj čakamo, da se zdani,
saj v šolo se nam mudi.
V šoli se učimo,
da snovi ne zamudimo.
Prav tako veseli smo mi vsi,
ko šolski zvonec zazvoni.
Takrat s sošolci se pogovorimo
in domov odhitimo.
Naja Medved, 4. a
ČE BI BILA CVETLICA
Če bi bila cvetlica, bi cvetela skozi vse letne čase. Moji cvetovi bi bili pisane barve.
Imenovala bi se Vsecvetnica. S svojim vonjem bi privabljala čebele in razveseljevala
veliko ljudi. Rada bi cvetela na jasi v gozdu, da bi lahko opazovala gozdne živali, ki bi se
sprehajale mimo mene. Veselo bi se pogovarjala z rastlinami, ki bi rasle okoli
mene:gobe, praprot, mah, borovnice, maline, kostanji in bršljan. Z veseljem bi opazovala
mravlje in druge žuželke pri delu. Vsako jutro bi se prebudila s soncem ter odprla svoje
cvetove, ko bi sonce zahajalo, bi v pozdrav tudi jaz zaprla svoje cvetove.
Ana Dreo, 4. a
ČE BI BILA ...
Če bi bila jablana in se ne bi mogla prepogibati in premikati, bi bila zagotovo osamljena.
Ker imam rada družbo, si ne bi mogla predstavljati, kako je, če si jablana. Ampak kot
pravijo, v vsakem slabem je tudi dobro, bi imela za prijatelje jabolka in druga živa bitja
okoli sebe.
Še in še imam idej, kako bi bilo, če bi bila…, ampak vsega ne morem, zato sem se odločila
za:.
Če bi bila mravlja, bi morala kar trdo delati in se izleči iz ličinke, ki se mi zdijo zelo
nagnusne in sluzaste. A verjetno bi bila za delo nagrajena, saj upam, da bi imeli tudi šole
in podobne stvari.
Ana Marija Jug, 4.a
Poustvarjanje po pesmi Mete Rainer Gobji ples
Skupinsko delo učencev v 5. b
MORSKA PESEM
Le kaj hobotnica naredi,
ŽIVALSKA DOGODIVŠČINA
ko nevarnost ji preži?
Kaj stori lev, ko plen ulovi?
Črnilo spusti.
Z užitkom ga poje in zaspi.
Kaj morski konjiček naredi,
In kaj kača naredi,
ko ga otroci jeze?
ko svojo miško dobi?
Zleže.
Z užitkom jo poje in se odplazi.
Kaj galebi naredijo,
Kaj pingvin stori, ko jajčko zvali?
ko v morje se spodijo?
Na njej zaspi.
Ribice ujamejo.
Kaj morski polžek stori,
Le kaj delfinčki naredijo,
ko ga rakec lovi?
ko morski psi prihitijo?
V svojo hiško zbeži.
Zbežijo.
Vid Gabrijan, 4. b
Kaja Peršuh, 4. b
PRIJATELJI
Avtor je Tinkara,
avto pa nakara.
Kaj je pa nakara?
Na cesti bistra Lara.
Lili, lili, kaj te teži?
Te Jaka mori?
Žan, Žan si zaspan?
Pridi, brž na plan.
Tinkara Novak, 4. b
RIME PA TAKE
Le kaj počne Pika,
ko jo osa pika?
Vzklika.
Kaj počne Tone,
ko piha balone?
One.
Kaj počne Liha,
ko kašo piha?
Kiha.
Teja Wenzel, 4. b
ZANIMIVOSTI ŽIVALI
TRIJE FANTJE
Kaj misli kača, ko sika?
Da jo nekdo z iglo pika.
Kaj dela Luka?
Kaj misli lev, ko rjove?
Kljuka.
Da bo jutri boljše volje.
Kaj dela Peter?
Kaj misli opica, ko banano poje?
Veter.
Da potlej v bano gre.
Kaj dela Jaka?
Kaj misli panda, ko se zbudi?
Kaka.
Da se ji ne mudi.
Marcel Lerher, 4. b
Nace Podgrajšek, 4. b
Lovro Juhart, 4. b
ZANIMIVE ŽIVALI
MORJE
Komar leta sem ter tja
Zakaj valovi šumijo,
in pika Marka.
saj se vendar kotalijo?
Kaj naredi delfin,
Zakaj ribica beži,
ko zagleda velik mir?
saj je nobeden ne plaši?
Skrije se.
Klada in Glavca,
Kozliček gre v gozdiček
sta dobra plavalca.
in razmišlja o potičkah.
Mi na morju,
Petelin rad kikirika,
sonce na obzorju.
da vse ljudi zbudi
Barka se maje,
in se po gozdu potika,
sonce pa zahaja.
da polža ulovi.
Zakaj kit beži?
Ker ga ribič lovi.
Maruša Gaber, 4. b
KUŽA IN KOKOŠ
Le kaj kuže dela,
ko tam na travniku leži?
Spi.
In kaj kokoš naredi,
ko lisica pridrvi?
Beži.
Ana Marija Kostanjšek, 4. b
ENKA V ŠOLI
Le kaj otroci storijo,
ko v šoli minus dobijo?
Smejijo.
Kaj pa učiteljica stori,
ko učenec več minusov dobi?
Enko dodeli.
In kaj učenec stori,
ko enko dobi?
Uči.
In kaj mama naredi,
ko sin enko dobi?
Se razžalosti.
Tilen JavernikKaizer, 4. b
RADOVEDNOST
ko celi gozd spi?
Kaj naredi volk,
Sova.
ko zagleda medveda?
Kaj čebelice storijo,
Debelo ga pogleda.
ko rožice cvetijo?
Le kaj počne jež,
Urno na pašo odletijo.
ko ga ni doma?
Simon Žist, 4. b
S hruškami se sladka.
Le kdo z luno noč prebedi,
ROPOTULJICA KLEPETULJICA
Ropotuljica Klepetuljica,
kaj počneš zdaj?
Igram se z mojo prijateljico,Vijolinico Minico.
Igrava se,
da iščeva mravljice Pravljice.
Tinkara Nemec, 4. b
PESEM NAGAJIVKA
mi drugi zakrpal na hlačah bo luknjico,
Kam pa kam, ti škrat,
tretji mi dal bo čeveljček zlat,
nimaš »zoken«, ne copat?
in šel bom skriti zaklad iskat.
Nimaš niti suknjice,
na hlačah imaš tri luknjice.
Res so moje noge bose,
a v hišici imam tri črne kose.
Vse trije šivati znajo,
kljunčke rumene imajo.
Mi eden sešil bo suknjico,
Martin Kuhar Časek, 4. b
RADOVEDNA PESEM
Kaj naredi hobotnica,
Kaj stori miška, ko vidi mačkico?
ko nevarnost preži?
Skrije se v luknjico.
Odhiti.
In kaj kuža,
Le kaj naredi sova, ko se stemni?
ko vidi poštarja?
Odleti.
Zalaja.
KimMageš, 4. b
PODVODNE DOGODIVŠČINE
Zakaj se hobotnica šopiri?
Naj jo hitro nekdo pomiri.
Zakaj rakovica Mica na zabavi raja,
ko pa jo doma čaka njena hčera Maja?
Zakaj je morski jež tako prijazen in vesel?
Pazi, da ne stopiš nanj,
ker te bo pičil,
da boš kar zapel.
Kdaj pride nazaj slinasti Žan?
Upam, da bo hitro nazaj, ker imam presenečenje zanj.
Morski konjiček pravi, da je konec rim,
ker je jutri naporen dan tako,
da je bolje, da hitro zaspim.
Nika Pušič, 4. b
ČOKOLADA
Čokolada ni limonada,
ampak je marmelada.
V mojem žepu čepi in
en, dva, tri, pa je več ni.
Slastna je kot nogomet,
še boljša je kot sladoled.
Žiga Pipenbaher, 2. b
VITAMINI
Rada imam pomaranče in limone,
še raje kot sladke bonbone.
To so vitamini,
tako poleti kot pozimi.
Zame je velika sreča,
ko jem jabolka rdeča.
In vsi vitamini so z mano,
ko pojem še banano.
To je vse zelo zdravo,
tako za šport,
kot za zabavo.
Tia Pušelc, 2. b
DRAGA MOJA DRUŽINA
Zima, zima je prišla,
na vrata naša je potrkala.
Dolga jesen je minila,
zima pa je s prevleko travnik ovila.
Želim si, da bomo za Božič veseli,
in tudi božične pesmi peli.
Upam, da bomo skupaj okrasili jelkine veje,
in poslušali Matjaževe ideje.
Draga mami, hvala, da mi spleteš lepo kito,
in da spečeš tako dobro pito.
Ati, zelo te imam rada
in zelo mi je všeč,
ko skupaj gledava,
ko sneg pada.
Matjaž, v šoli ti želim dobrih ocen
in hvala, da si mi v sobi pomagal izbrati barvo sten.
Želim Vam vesel Božič in srečno novo leto, ki je sveto.
Nika Pušič, 4. b
MOJE POČITNICE
Med počitnicami sem bila v Benetkah in na Dunaju v živalskem vrtu. Najbolj mi je bilo
všeč v Benetkah, zato vam bom izlet tudi opisala.
Z avtom smo se pripeljali do Izole. Tam smo se vkrcali na gliser Prince ofVenice. Pluli
smo tri ure in prispeli v pristanišče v Benetkah, ki slovijo kot najlepše mesto na svetu.
Od tam smo se z vodnim taksijem odpeljali do Markovega trga. V Benetkah so glavna
prevozna sredstva čolni, ker so Benetke mesto na vodi. Trg svetega Marka je najbolj
obiskan trg na svetu. Tam je cerkev svetega Marka, zraven je zvonik, ki je najvišja stavba
v Benetkah. Vodička nam je pokazala tudi Doževo palačo in Most vzdihljajev. Najbolj mi
je bila všeč vožnja z beneško gondolo, s katero smo se vozili po ozkih kanalih med
hišami. Vozil nas je gondoljer v črtasti majici. Nato smo se sprehajali po trgovinicah, kjer
prodajajo beneške maske in izdelke iz stekla.
Proti večeru smo se polni lepih vtisov vrnili domov.
Naja Medved, 4. a
DRAGA BABI IN DEDI,
v šoli te dneve spoznavamo varnost v cestnem prometu. Ker so dnevi vse krajši,
temperature pa vedno nižje, bi vaju želela spomniti na previdnost. Zaradi mraza so ceste
spolzke, zato je potrebna previdnost pri vožnji. Prav tako so nevarni poledeneli pločniki,
kjer zlahka stakneš poškodbo. Previdnost v zimskih razmerah je pomembna, sicer lahko
hitro pride do poškodbe. Upam, da tudi to zimo preživita brez nesreč.
Lepo vaju pozdravlja,
Naja
Naja Medved, 4. a
NOVOLETNA RAZMIŠLJANJA
Novo leto. To je nov čas. To je čas, ko si pogledamo v obraz. To je čas, ko človek človeku
poda roko, ko ti prijatelji z željami sežejo do srca. Z novim letom se pri vseh ljudeh
začnejo nove prisege, novi cilji in novi načrti.
To leto bom začela na novo. To leto se ne bom skrivala. To leto bom ostala jaz sama in ne
to, kar bi radi drugi, da bi bila. Naredila bom tudi spisek stvari, ki se ga bom držala.
Nekateri bodo vgravirali platnico svoje knjige, drugi bomo odprli le še eno poglavje.
Ampak upam, da bodo v prihajajočem letu vsa poglavja nekaj posebnega - od tistih v
debelih prašnih bukvah do tistih v tankih, velikih barvnih slikanicah. V novem letu 2012
delajte predvsem majhne, a čvrste korake.
Anja Matičič, 9. c
Zima. Čas, ko začnejo padati prve snežinke. Čas, ko začnejo majhni otroci nestrpno
pričakovati božička. Napišejo mu pisma in čakajo, da jih bo odnesel. Z veseljem in
pomočjo staršev postavijo jelko in jo okrasijo. Začne se peka piškotov in drugih dobrot,
postavljanje snežaka in kepanje. Otroci z velikim nasmehom odštevajo dneve do božiča,
komaj pričakujejo začetek vsakega adventnega dneva, da lahko pojedo čokoladice iz
čokoladnega koledarja.
In končno. Božični večer. Otroci hitro smuknejo v posteljo, da jutranje sonce čimprej
posveti skozi njihovo okno. Ko pa se zbudijo, pohitijo do smrečke in z majhnimi ročicami
in veselimi obrazki odpirajo darila. In tam so nove igrače, ki so si jih tako želeli. Odhitijo
se igrat z njimi, veselo poskakujejo in si zvečer zaželijo, da bi bil božič vsak dan.
Naslednji dnevi so še vedno obarvani z veseljem in prazničnim vzdušjem. Otroci se
kepajo in sankajo. Domov prihajajo premočeni in z rdečimi lički. Matere jim pripravljajo
toplo večerjo, zjutraj pa jim ponovno ovijejo šal okoli vratu in zimska pravljica se
nadaljuje.
Mojca Skrbinek, 9. a
ZIMA
Nekoč je pred davnimi časi za Triglavom, Kilimanjarom, Mount Everestom in še za tremi
gorami ter za Egejskim morjem, Kaspijskim jezerom, Atlantikom, Pacifikom in še dvema
vodama živela najstnica Zima. Imela je dolge, bele ravne lase in čudovite modre oči.
Kljub temu nikoli ni bila srečna in vesela, samo tečna in tiha. Imela je skrivno dieto, ki je
živa duša ni poznala. Njene sestre Pomlad, Poletje in Jesen so ji jo vedno zavidale. Bila je
najmočnejša, najstarejša in najbolj hladnokrvna med njimi.
Nekega dne pa je njen recept za dieto izginil. Zima se je redila in redila, njene sestre ji
niso več zavidale najlepše postave. Zima je bila besna. Nad svet je poslala večno zimo.
Pomlad, Poletje in Jesen so bile jezne, saj niso več imele svojih letnih časov. Ker so jih
hotele nazaj, so skovale načrt. Zimi so predlagale liposukcijo, a jih je ta zgroženo zavrnila
in spremenila v ledene kipce. Zima je bila ravno na meji živčnega zloma, ko se je pripeljal
princ v belem porscheju. Zima se je ustrašila. Ne bi je smel videti takšne. Skobacala se je
v tuš kabino in njen strežnik je rekel princu, da je Zima odšla na križarjenje po Karibih.
Malce omejen princ je pravljici verjel in poklical zasebno letalo, naj ga odpelje na Karibe.
Ko se je Zima splazila iz kopalnice, se je spotaknila na preprogi, se udarila v glavo in
padla v nezavest. Ledeni oklep njenih sester se je stalil. Privezale so jo na električni stol.
Z električnimi tresljaji bi Zima izgubila telesno maščobo. Hotele so jo zbuditi, da bi jo
vprašale, če ga vklopijo ali ne. Medtem ko sta jo Poletje in Pomlad budili, se je Jesen
usedla na nadzorno ploščo in s tem prižgala stol. To pa je naredila ravno takrat, ko je
Pomlad Zimi na obraz zlila mrzlo vodo. Zaradi tega je izgubila svoje nadnaravne moči.
Podnebje se je otoplilo, pridelki so spet zrasli, ptički so spet veselo čivkali.
Zima je zdaj čisto navadna najstnica, ki hodi v čisto navadno šolo s čisto navadnimi
sošolci. Princ še vedno išče Zimo na Karibih, njena sestra Poletje je zdaj najmočnejši letni
čas, Pomlad in Jesen pa sta žalostni, saj zdaj ni četrtega igralca za monopoli.
Anže Kac, 7. b
ZIMA JE KOT …
Zima je kot nagrada,
za otroke kot čokolada,
za odrasle kot regres,
za starejše kot božični ples.
Zima je kot pesem,
ki v krogu se vrti,
začetek je kot harmonija,
konec pa kot simfonija.
Zima je kot pravljica prelepa,
kdo ve, kam se potepa.
S poletjem se pretepa,
a na koncu vedno zmaga snežna kepa.
Anže Kac, Eva Horvat, Žan Zafošnik, 7. b
BELA RADOST
Zima je vesela,
včasih pa tudi cela bela.
S snegom pobeli celo mesto,
skupaj zavijemo na cesto.
Takrat radost stopi na plan,
da se pokaže vsaj en dan.
Nikoli se ne vdaj,
bodi srečen zdaj!
Veseli se vsak dan,
da boš nasmejan.
Sladko spi vsako noč,
da lahko rečeš:˝Lahko noč!˝
Neli Prosenak, 7. b
DECEMBER
December je mesec,
ki je vesel,
je poln daril
in božičnih voščil.
Radi ga imamo zaradi snega,
v njem se valjamo,
kot da smo doma.
Sovražim kepanje in ribanje v obraz,
saj me nato zebe,
pa še moker sem
kot zimsko-dežni plaz.
Mark Kučič, 7. b
BOLAN BOŽIČEK
Božiček star bradati včeraj je zbolel,
zdaj gospa božiček pripravlja mu kopel.
Se bližala je zima, božiček še ni bil zdrav,
kdo bo zdaj darila otrokom dal?
Potem prišel je palček, mu trpotec je dal
in naš star božiček v hipu je bil zdrav!
Zdaj bo darila otrokom razdelil
in ob novem letu se z ženo veselil.
Urša Zala Ačko, 6. a
BOŽIČNI ČAS
Za božič zberemo se vsi,
ker praznik ta v nas živi.
V nas je polno topline,
ljubezni in bližine.
V hiši že po piškotih diši,
vsak od nas si nekaj želi.
Dragi božiček vsak hip bo prispel,
darila natrosil
in k drugim otrokom odšel.
Do novega leta loči nas samo še korak,
dočakal v prijetni družbi
bi ga rad prav vsak.
Davorin Kangler, 7. b
NOVOLETNA JELKA
Bliža se božič in z njim novo leto,
zato postavit je treba jelko prelepo.
Vsi ti okraski se v luči bleščijo,
če predobro pogledaš, te lahko zaslepijo.
Ko v božično jutro zgodaj se zbudim,
najprej pod smrekico po darila odhitim.
Le kaj mi je letos prinesel božiček?
Mogoče je punčka, mogoče prtiček.
Zato pa hitro darila odprimo
in se vsi skupaj veselimo!
Obiščimo babice, dedke, tete in strice,
ki so nam spekli gore potice.
Urša Zala Ačko, 6. a
DAN
Ko se sonce pojavi,
vse nas pozdravi.
Začne se nov dan,
pazi, da ne bo zaspan.
Veliko reči
se lahko ti zgodi.
Vesel bo še ta dan,
zato ne preživi ga sam.
V šoli res ne bo
zabavno prav zelo,
a če potrudiš se,
lepo bo za vse.
Maruša Šraml, 7. b
PESEM
Pesem je napisana,
ilustracija narisana.
Kaj pa sedaj,
naj čakam na maj?
Lahko še eno napišem,
poleg sliko narišem,
pa tako lepa ne bo,
ker na silo napisana bo.
Naj pride pesem sama,
lepa kot mama,
ki bo iz srca dana
in ne v košu zmečkana.
Maruša Šraml, 7. b
PRIŽGALA SEM SVEČKO
Na 1. november se spomnimo
vseh najdražjih, ki so umrli.
Četudi srca so strli,
na njihov grob gremo
in jim svečko prižgemo.
Med njimi sem tudi jaz,
tja bom šla, četudi bo mraz.
Na pokopališče bom šla
in jim spoštovanje izkazala.
Ljudje se rodimo,
nekaj časa živimo,
nato umremo
in v nebesa gremo.
Rebeka Pušelc, 7. b
TIHI PLAMEN
1. november je dan,
ko nobeden ni zaspan.
Vsi smo na pokopališču
ali v svetišču.
Spomnimo se mrtvih,
tistih, ki so nas zapustili,
a ne nalašč,
morali so iti.
Svečke bomo prižgali
in jih spomnili,
da v naših srcih
še njihov plamen gori.
Žalostni smo vsi,
pa nič ne moremo,
saj kmalu bomo tisti mi,
katerih plamen več ne gori.
Maruša Šraml, 7. b
VALENTINOVO
Valentinovo je poseben dan,
ko nobena lepa želja ni zaman.
Takrat zaljubljenci slavimo
in še vsem drugim ljubezni želimo.
Na ta zaljubljen dan
vsak človek odpre srce
in nekoga spusti vanj,
kdo je to, pa še ne ve.
Če pa svojo ljubezen že ima,
ji svoje srce da.
Če drugega nazaj dobi,
za valentinovo slavi.
Anže Kac 7. b
PREPROSTA PESEM O POMLADI
Preprosta pesem
o pomladnem času
govori o srečnem,
pomladanskem glasu,
ki prepeva dan in noč
skozi zrak,
poln veselja
in od ljubezni vroč.
Takšna je popolna pesem,
polna vseh čustev in vrlin
ter najboljših in najlepših dobrin.
Prijetne pomladanske pesmi,
z občutki in lepimi verzi opremljene,
ni lahko napisati,
še manj pa lepo na list zapisati.
Anže Kac, 7. b
PREBUJANJE NARAVE
Ko zima se obrne,
ko se pomlad k nam vrne,
ko se narava prebudi
in ves sneg skopni,
svet oživi in v novo jutro odhiti.
Ko prvi zvončki poženejo
in prve ptice začivkajo,
ko nebo se zjasni
in ko zima zaspi,
ko spet se zdani,
pomlad je tu, za vse ljudi!
Anže Kac, 7. b
LETNI ČASI V NARAVI
Letni časi so nekaj posebnega,
ki vsak za sebe je nekaj pomembnega.
Vse začne se z zimo belo,
ko sneg zapade na debelo.
Takrat zmrznjeni so vsi potoki,
ko iz njih prihajajo le tihi zvoki.
In takrat, ko medvedi spijo
in le snežinke po zraku letijo,
takrat je zunaj huda burja in mraz,
v tem času ene živali preživijo le za las.
A vseeno ene živali ta letni čas obožujejo,
na primer pingvini, ti v preživetju res zmagujejo.
A najlepši je pogled v dolino,
tja v gore, hribe in še mimo.
To gledam tako zavzeto
in upam, da bi bilo tako lepo še celo leto.
A nič mi ni žal, ko pomlad pride
in zima počasi odide.
Pomladi rože začnejo rasti
in krave začnejo se pasti.
Takrat zvončki začnejo cingljati
in medvedi nehajo spati.
Trobentice začnejo trobiti
in ptički se začnejo ženiti.
Takrat sonce začne močneje sijati,
saj je naravi res prava mati.
Takrat metuljčki začnejo leteti
in cveti češenj začnejo cveteti.
In ko pogledam vse to cvetje,
že od tam slišim ptičje petje.
A počasi postaja vroče
in komaj čakam, da se ohladim v vodi Soče.
Takrat že drevesa sadeže obrodijo
in nad morjem galebi letijo.
Takrat živali se v vodi ohladijo,
če ne, pa na soncu trpijo.
Z listi bogata so drevesa,
ki mi pogled popeljejo v nebesa.
In ko pogledam na vse te otoke,
zagledam razkošne palme visoke.
Takrat vidim tudi delfine, ki ribe lovijo,
in majhne valove, ki na morju valovijo.
A kmalu začenja mrzlo biti
in iz oblakov začne dež liti.
Vreme se v hladno spreminja
in listje počasi že izginja.
Živalim dlake začnejo rasti
in krave se nehajo pasti.
Živali se začnejo zbirati
in si zimsko zalogo nabirati.
Rdeče, rumeno, oranžno, rjavo,
vse te barve se vidijo v daljavo.
A najraje hodim po gozdovih,
da vidim, kaj lepot je novih.
Takrat vidim tudi različne živali,
tudi dve veverici, poskočnici mali.
A kmalu začne spet snežiti
in nekaj živali mora oditi.
Tako se ti letni časi ponavljajo,
saj naravo sestavljajo.
Eva Bolko, Nika Sajko, Ana Jurič in Tjaša Simonič, 6. b
RESNICA
Resnica je svobodna ptica,
v tem primeru bela golobica.
Leti v daljavo,
veliko puščavo.
Laž je črna vrana,
v tem primeru umazana.
Večkrat v človeku je,
ampak se skrije.
Bela golobica leti v puščavo,
črna vrana pa leti v daljavo.
Leto dni golobica še leti,
črne pa več ni.
Ko resnica prileti,
se lažem oprosti.
Laži sedaj več ni,
naj resnica živi.
Fiona Jovič, 6. a
ZLATA FIGA
Kaj pa tebe briga,
kaj je zlata figa!
Prosim te, povej,
izvedel bom prej ali slej!
Zlata figa je tekmovanje,
na katerem dobi se priznanje.
Dobijo ga tekmovalci,
ki postanejo zmagovalci.
Napiši pesem ali besedilo prozno,
a naj bo lepo in ne grozno,
da postal boš tekmovalec
in z malo sreče zmagovalec.
Anže Kac, 7. b
VREDNOTE
Vsi iščemo uspeh,
kdo ve kje ali kako,
valjali bi se po tleh
in za njega storili greh.
Sreča ti priskrbi sedmico
ali zastonj družinsko pico.
Sreča lahko veliko pomeni,
vsem nam, celo meni!
Iskrenost zaželjena je povsod,
pozna vsak jo častni rod.
Prizadevali bi si naj vsi:
govoriti resnico in ne laži!
Anže Kac, 7. b
MOJA MUCA
Moja hiša je živa,
ker v njej naša muca prebiva,
ki je živa, igriva.
Rada se igra in skače,
včasih se obesi na moje hlače.
Tudi ribice opazuje
in se zraven oblizuje.
Za red in disciplino se ji fučka,
to je moja muca Bučka.
Jaša Pozne, 6. a
ČARI MORJA
Lep je pogled na galeba, ki na pečini sedi,
še lepši pogled je na morje, ki valovi.
Ko pogledam v oblak,
se zraven še zasveti sončni žarek zlat.
Ko pa noč začne razpirati svoja krila,
pride nad morje nočna vila.
Pravi čari morja takrat se razkrijejo,
ko zvezde se v njega poskrijejo.
Nika Čelan, 6. a
LJUBEZENSKI NAPOJ
Eni so veseli,
ker darilo so prejeli.
Drugi pa ga niso dobili,
saj ljubezenskega napoja niso spili.
Veliko napojev obstaja,
vsak ljudi zavaja.
Ta pa je tak,
ki mu nobeden ni enak.
Če ga spiješ,
se s srčki zaliješ.
Nič ne boš več sam,
saj drugim boš predan.
Eva Horvat, Maruša Šraml, 7. b
TONE PAVČEK
Tone Pavček je cvet, ki cveti,
Tone Pavček je ogenj, ki gori,
Tone Pavček je ptica, ki poje,
Tone Pavček je zlato sonce moje.
Še do včeraj svetlo je žarelo,
a njegovo cvetje nikoli ne bo ovenelo.
Tone Pavček zdaj spi v mesečini,
zbudi se z našimi spomini.
Ana Jurič, 6. b
UPANJE
Ko se ti zdi,
da izgubil si že vse,
ne obupaj,
vedno ostane upanje.
Ko se ti že zdi,
da premagan si,
ne obupaj,
saj ostaja upanje.
Zaupaj in verjemi,
da pot se našla bo,
saj če iščeš dovolj močno,
upanje te našlo bo.
Anže Kac, 7. b
MAMINA LJUBEZEN
Največja ljubezen,
ki lahko jo prejmeš,
je ljubezen tvoje mame,
od nje in zate in zame.
Ljubezni mamine
ne da se preseči,
ni važno, če se trudiš zelo,
uspeha žal ne bo.
Močnejša je kot hurikan
in svetlejša kot sonce,
najpomembneje pa je,
da traja do konca in še dlje.
Anže Kac, 7. b
MAMA
Mama je ena sama.
Če to, ki jo imaš, izgubiš,
druge mame več ne dobiš.
Zato spoštuj jo in rad jo imej,
ko jo vidiš, se ji nasmej.
Potem tudi ona bo vesela
in brez skrbi bo dan preživela.
Ko sam si doma,
mama v skrbeh je vsa,
da se nisi urezal,
da nisi kam splezal,
da nisi kam stekel,
da se nisi opekel.
Ko vsa v skrbeh domov prihiti,
jo na kavču pred televizijo pričakaš ti.
Takoj pogleda,
če si zdrav,
če se nisi poškodoval.
Ko vidi, da si priden bil,
da si nisi nič naredil,
vsa skrb ji odleže,
nato vsa utrujena v posteljo se uleže.
Potem zaspi,
za njo pa tudi ti.
Takšna pač je mama,
ona in edina ena sama!
Urša Zala Ačko, 6. a
ČE BILA BI DOBRA VILA
Če bila bi dobra vila,
bi imela krila.
Z njimi bi letela,
kamor bi želela.
Uresničevala bi sanje,
da vsak verjel bi vanje.
Če bi hotela večno mladost,
bi bila to norost,
saj imamo še starost,
ki je tudi radost.
Če bi svet boljši naredila,
bi potem vse slabosti pozabila.
In če bi živela kot v pravljici,
nikoli ne bi ugotovila,
da nikoli ne bom postala dobra vila.
Tamara Rožič, 8. a
ŽIVLJENJSKI UK
Dete malo jokajoče,
kdo povedati bi znal,
kaj manjka mu, kaj hoče.
Na kolenu kri, na obrazu zmeda,
kaj solze posuši in prasko ozdravi,
če ne mamina sapa in beseda.
Prva šolska torba in copati,
prve črke in številke,
prestrašen otrok pred šolskimi vrati.
Čas slovesa pride od šolskih vrat,
od vseh črk in številk,
od torbic in copat.
V življenje vstopaš zrelo,
vsak dan kaj novega izveš,
šolsko znanje uporabljaš smelo.
Martina Breznik, 9. b
ČAS.DOC
Čas je pojem, ki ga je izredno težko krotiti. Vsekakor je vreden pisanja z veliko začetnico.
Zakaj? Naštejte mi tri stvari, ki jih lahko počnemo brez časa! No, vidite. Brez časa ne bi
mogli početi ničesar, torej bi nam bilo strašansko dolgčas. Pravzaprav se nam čas ne
more zdeti dolg, če ga sploh nimamo. To pomeni, da bi bili ves čas zelo zaposleni s
časom, ki ga pravzaprav ne bi imeli.Vsekakor je čas zelo pomemben, še posebej, ko
prebereš zgornji odstavek. Izgubljanje časa je dolgčas in lenarjenje, čeprav se včasih
prileže. Čas je treba skrbno izkoristiti, saj se ga ne da kupiti in lahko uporabljamo le
svojega. Čas je potreben za vse stvari, ki nam jih odkrušijo od časovne celote.Upam, da si
si vzel/-a malce časa in prebral/-a tole, da ga boš lahko bolj cenil/-a.
Anže Kac, 7. b
MOJ SKRIVNI DNEVNIK
(psst, pravzaprav je izmišljen)
14. februar, torek
Danes sem vstal malce prepozno in še z levo nogo, ki je popolnoma nehote stopila v
majhno lužico (naša mačka se rada ponečedi kar na tla). Ker sem zamudil avtobus, sem
se prijel za rob in stopil na izpušno cev. Dober načrt, če se cev ne bi zlomila. Zbežal sem v
stransko uličico, da me ne bi videli. V šolo sem prispel prepozno in dobil ukor. Medtem
mi je mlajši brat doma zlomil posteljo. Na njega sem zelo ponosen in ta ponos izražam
malce drugače. Zvečer sem si skrbno nastavil budilko.
15. februar, četrtek, ne, ups, sreda
Zbudil sem se pravočasno, a z visoko vročino. Nisem mogel v šolo, zato sem se odločil
ves dan preležati na kavču (postelja še ni popravljena). Imam strašansko nesrečo in
razmišljam o samomoru – televizija je že po 10. uri pregorela. K sreči je sošolec “šprical”
pouk in me prišel obiskat. Očitno nisem bil edini z nesrečo – na poti je srečal ravnatelja.
16. februar, tokrat pa res četrtek
Konec mojega življenja! Sam doma brez televizije! Umiram...
17. februar, petek
Nekako so me rešili pred gotovo smrtjo z novo računalniško igrico. Spet sem šel v šolo.
Dobili smo novega sošolca. Šolska banda se je takoj spravila nanj. Skoraj smilil se mi je.
Doma so se stvari izboljšale. Naročili smo novo televizijo in moja postelja je popravljena.
Zelo sem jo pogrešal, zato moram zaključiti s pisanjem in jo spet preizkusiti.
Anže Kac 7. b
MOJ PRIJATELJ PIKI JAKOB
(RAZMIŠLJANJE O POPOLNEM PRIJATELJU)
Ne, nimam prijatelja z imenom Piki Jakob in tudi če bi ga imel, dvomim, da bi bil idealen.
Nihče nima popolnega prijatelja, a mislim, da se ga nihče ne bi branil. Niti jaz.
Pa smo tu. V svetu mojih misli in pravkar razmišljam, kakšen bi bil moj popoln prijatelj.
Hmmm... vedno bi moral držati z mano in biti na moji strani, saj je moj prijatelj. To je že
tako samoumevno. Moral bi biti iskren in vedno bi moral povedati, kar misli. Tudi slaba
mnenja, človek pač mora vedeti, kaj si mislijo o njem. Moral bi biti vsaj toliko
inteligenten kot jaz, da bi mi lahko pomagal. Kar pa se tiče športne in likovne vzgoje, bi v
obojem moral biti slabši, da bi jaz ohranil samozavest. S sabo bi vedno moral nositi
denar, da bi lahko kupil čips ali pijačo. To je pomembno! Lepo bi bilo, da bi imel smisel
za humor. Všeč mi je druženje z zabavnimi ljudmi. Potolažil bi me, ko bi bil depresiven.
Nujno je, da se popoln prijatelj rad druži in hodi na zabave. Če tega pogoja ne izpolnjuje,
ni popoln. Rojstni dan naj bi imel kakšen teden dni za mojim, ko bi imel denar za darilo.
Zaradi optimalnih možnosti klepetanja bi moral biti moj sošolec. Rad pošiljam sporočila
in tako ohranjam stike s prijatelji. Pričakujem, da bi to bilo všeč tudi njemu. Za
najboljšega prijatelja je nujno, da me razume, mene z vsemi težavami in muhami. Morala
bi mu biti všeč ista zvrst glasbe kot meni. Nujno je tudi, da stanuje največ pet minut hoje
od mene. Resda je tega veliko in kriteriji so kar zahtevni, ampak saj naj bi bil popoln, a
ne? A ker sem po naravi realist in vem, da takšni prijatelji ne obstajajo, bo zame popoln
prijatelj
takšen
prijatelj,
ki
me
sprejme
takšnega,
kakršen
sem.
Anže Kac 7. b
BITKA NA POSTAJI
Sneg. Sovražim to presneto belo nadlogo. Čevlji so vedno popolnoma premočeni. Še
sanjalo se mi ni, da se bo ravno danes na avtobusni postaji zgodila ena izmed snežnih
vojn
stoletja.
»Driiin!« je zazvonil šolski zvonec. Najljubše glasbilo učencev. Ko sem počasi prilezel do
garderobe, so se vsi veselo obuvali in oblačili v najtoplejša oblačila. Jasno, zima pomeni
sneg in sneg pomeni kepanje. Kepanje pomeni: »Brrr...!« Kar zmrazilo me je. Tisti
trenutek prihiti Tadej s kosila. Pretirano počasi se začnem oblačiti, dokler nisva čez
približno deset minut zunaj na snegu. Čeprav je takrat zapadlo le pet centimetrov snega,
je bilo to zame kot pol metra snega za koga drugega. Naenkrat prileti nekaj kep kakšen
meter nad nama, zato se odločiva diskretno, a kar se da hitro pobegniti.
Zadihana sva prispela do križišča. Zastal nama je dih. »Tristo kosmatih!« sem končno
izustil, ko sem se zavedel dogajanja. Čez cesto, na avtobusni postaji, se je odvijala snežna
vojna. Pravi masaker! Trije fantje ležijo v snegu. Eni punci ravno potiskajo sneg za
majico. Nekoga pravkar »ribajo«. Ko je zasvetila zelena, me je bilo prav strah prečkati
cesto in se pojaviti na bojišču. Ravno sva prišla čez, ko naju je opazila skupina fantov.
Najverjetneje so bili iz srednje šole. Eden izmed njih je zaklical: »Hej, vidva!«. Hitro se
spogledava in zbeživa. Kakšnih pet minut pred prihodom našega avtobusa naju spet
opazijo. Naenkrat ugotoviva, da to res ni najin dan. »Šviis!« Kepa me je zadela naravnost
v glavo. »Špljoc!« Naslednja je zadela Tadeja v trebuh. Oba pomisliva enako. Pograbiva
kup snega: »Napaad!«.
Nekaj bolečih podrobnosti lahko izpustim. Na kratko: oba sva domov prišla premočena
in premražena, a bilo je zabavno. Res cenim tudi, da sem takrat imel podporo. To
prepoznam kot prijateljstvo.
Anže Kac, 7. b
JAZ, MORJE IN SKORAJ SAMOTEN OTOK
Vedno sem gojil posebno strast do križarjenj. Tako sva se s sestro želela odpraviti na
križarjenje po zahodnem Sredozemlju in obalah severne Afrike. Na žalost je zbolela in
odšel sem sam.
Ladja se je imenovala Costa Bonbegra. Res sem užival, dokler ni ladja nasedla na čer, ki
je razparala ladijsko dno. Na palubi je zavladala panika. Nasedla je kakšnih 200 metrov
od otoka. Tisti dan se še tako ali tako nisem skopal, zato sem skočil v vodo in odplaval
nanj. Sprva nisem razumel, zakaj me nihče ne posnema. Nato je čez približno pet minut
pripeljala rešilna ladja, ki je ostale potnike pobrala in jih odpeljala nazaj v civilizacijo.
Mene seveda ne, bil sem na otoku, kjer me niso opazili.
Ko sem resno premišljeval o možnostih za rešitev, me je neznana roka potrepljala po
rami. Prestrašen sem se obrnil nazaj in opazil čudnega tipčka. Imel je okoli 30 let, svetle
daljše lase in brado. Kmalu sem izvedel, da imam čast govoriti s samim Robinsonom
Crusojem. Ponudil mi je prenočišče v svoji hišici na drevesu, ki sem ga seveda z veseljem
sprejel. Kar lepo utrdbo je napravil. Če bi dodal še računalnik in mobilec, bi se počutil kot
doma.
Nekega dne najinega prelepega bivanja na čudovitem tropskem otoku naju med spanjem
zmoti glas z obale. Po prstih se odplaziva do vira govora. Opaziva domorodca, s katerima
bi verjetno navezala pogovor, če se ne bi med seboj stepla. Skoraj sem omedlel, ko je
eden drugemu odgriznil kos roke. Po tem dogodku sva si upala sklepati, da sta
ljudožerca. Ali vsaj eden. Bilo je dovolj zame. Ko sem se skušal ritensko umakniti, sem
stopil na vejico, ki je počila. Zmagovalec krvavega obračuna se je zdrznil in pogledal v
najino smer. Če mu ne bi manjkalo eno oko, bi se še obvladal in ne bi zakričal kot skoraj
nagačena opica ter zbežal v gozd. Robinson me je komaj dohajal, ljudožerec pa je
verjetno izgubil upanje že po prvih sto metrih. Skočil sem naravnost v posteljo, se pokril
čez glavo in trepetal. Robinson me je začel tresti, jaz pa sem le ponavljal:
»Ne...ljudožerci...na pomoč!«.
Da sem vse le sanjal, sem ugotovil, ko je Robinson rekel: »Boš ti videl enega ljudožerca,
če se takoj zdaj ne oblečeš in spakiraš v šolo!«.
Anže Kac 7. b
BLIŽNJE SREČANJE MED POTAPLJANJEM
Bil je lep sončen dan. Z družino smo se pripravljali za odhod na plažo. Pakirali smo še
zadnje stvari. Med potjo sem še malce pomislil na šolo, toda hitro spremenil temo. Ko
smo prispeli na plažo, smo razgrnili blazine, se ulegli in pričeli brati. Čez čas sem vprašal
očeta, ali se mu ljubi iti v vodo. Privolil je. S sabo sem vzel žogo in vodna očala. V vodi sva
se z očetom igrala z žogo, toda on je že po petnajstih minutah odšel iz vode, s sabo pa
vzel še žogo. Takrat sem se začel potapljati ter sčasoma pod mano zagledal ogromne
ribe, ki so plavale v jati. Bile so sivo-srebrne barve in od njih se je rahlo odbijala svetloba,
ki je še prodirala do njih. Ob vsakem gibu so se luske na njihovih hrbtih zasvetile in
ravno to me je pritegnilo. Vse so plavale v enakem ritmu, vijugale in se umikale skalam.
Ob pogledu na njihovo spretno plavanje sem si zaželel, da bi to znal tudi sam. Poskusil
sem, vendar je vse škropilo in nisem bil niti približno tako spreten kot jata rib. Kmalu so
se oddaljile in nisem jih več videl. Opazovanje jate rib je bilo zame res posebno doživetje
in od tedaj sem vselej natančno opazoval vodo, da bi jih še videl.
Mark Kučič, 7. b
NEVIHTA NA MORJU
Ko sem se nekega lepega jutra med poletnimi počitnicami na morju zbudil, sem najprej
zagledal mirno morsko gladino. Hitro sem vstal, se oblekel in pojedel ter se odpravil k
prijatelju Luki v sosednjo prikolico, s katerim se poznava že od malih nog. Dogovorila
sva se, da se dobiva na plaži malce prej, ker smo se tega dne nameravali peljati s čolnom,
ki ga ima Lukov oče. S seboj smo vzeli tudi vodne smuči. Vozili smo se in vozili, dokler se
ni pooblačilo. Tedaj pa je Lukov oče ugasnil motor in dejal: “Malo bomo počakali, da se
vreme umiri.” Morje je začelo valoviti in valovi so postajali vse večji. Ker sva bila z Luko
mala, naju je zajela panika in kmalu so se nama v očeh pojavile solze. Najini sestri sta se
pretvarjali, da sta pogumni, toda roke in noge so se jima pošteno tresle.
Lukov oče pa je bil dokaj miren. Hitro je vstal in na enem od sedežev zagledal vesla.
Podal nam jih je, mi pa smo se le spogledali. Tedaj sem dojel, da nam ne preostane
drugega, kot da veslamo do obale. V začetku smo veslali silovito, toda kmalu so nam
močni vetrovi in valovi odvzeli veliko moči. Vsi smo se zelo trudili, pa čeprav smo bili že
pošteno izčrpani. Jaz sem že mislil odnehati, toda Luka me je nenehno spodbujal. Morski
tokovi so nas malce zanašali in skoraj bi nas obrnilo v napačno stran, če ne bi vztrajno
veslali. Počasi, toda zanesljivo, smo se bližali obali in želja, da bi se rešili, je postajala vse
večja. Tedaj pa so valovi postajali vedno mogočnejši in zdelo se je, da smo na robu
prepada. Že v naslednjem trenutku pa je naenkrat posijalo sonce in pregnalo temne
oblake ter umirilo morje. Pomislil sem, da resnično drži pregovor Za dežjem vedno
posije sonce. Z obale so nas medtem pridno opazovali in za nami poslali pomoč.
Ko smo prišli na obalo, smo odvrgli vesla in dobesedno popadali na pesek. Komaj takrat
sem spoznal, kako nevarno je lahko na odprtem morju. Tega dne pa sem spoznal tudi, da
imam pravega prijatelja, na katerega se lahko zanesem v vseh okoliščinah.
Mark Kučič, 7. b
NA OTOKU CEJA
Lansko poletje smo med počitnicami kampirali v Medulinu. Nekega lepega sončnega dne
smo se odločili, da se bomo s čolnom podali po morju. Pozno popoldan smo oddrveli iz
Medulina. Vožnja ni bila dolgočasna, saj so nas valovi dobro premetali. Čez nekaj časa
smo zagledali majhen otok, oddaljen kakšne dobre tri kilometre. Zadali smo si cilj, da ga
bomo obiskali in si ga malo pobliže pogledali. Ko smo prispeli, smo privezali čoln in že
smo zagledali velik napis ''otok Ceja''. Ljudje so se kopali in nabirali školjke. Na otoku je
bilo veliko kaktusov in kasneje smo ugotovili, da je bilo na stotine zajčkov. Veliko je bilo
mladičkov, pa tudi odraslih zajcev. Kasneje smo opazili pot, ki je bila označena. Zanimalo
nas je, kam nas bo pripeljala. Med potjo smo seveda morali paziti tudi kaktuse, saj jih je
bilo ogromno. Prišli smo do restavracije. Tam smo se osvežili, se fotografirali in se
odpravili nazaj do čolna. Zdelo se mi je zelo nenavadno, da na otoku ni bilo niti enega
drevesa. Preden smo se s čolnom odpravili domov, smo še nabrali nekaj školjk za
spomin. Med potjo domov sem razmišljal o tem nepozabnem doživetju. Upam, da bomo
še kdaj obiskali ta otok, saj je bil res zanimiv.
Davorin Kangler, 7. b
SKORAJ OBIČAJEN SPREHOD PO MARIBORSKEM POHORJU
Letos smo se za prvi maj odpravili na mariborsko Pohorje, natančneje na Ruško kočo.
Zapleti so se začeli že zjutraj pred odhodom, ko mojih palic ni in ni šlo naravnati na
pravo velikost. Z babico sva se trudili, a zaman, toda kar naenkrat nama je po čudežu
vseeno uspelo. Ko sva jih naravnali, pa svojih ni našel oče. Tako smo jih spet začeli iskati
in jih našli - že spet po čudežu! Začetek se verjetno ne sliši preveč obetavno, a smo se
vseeno končno lahko odpravili na pot. Ko smo se vozili v avtu, sem morala sestri
razlagati, kako smo lahko nad Mariborom, če pa se še vedno vozimo po cesti. Poskusila
sem ji to razložiti na vse možne načine, a mi ni uspelo. Ko ji je to razložila mama, je pa
takoj razumela!
Končno smo prispeli. Komaj smo se pripravili, ko smo že začeli razmišljati o malici. Po
tehtnem premisleku smo se odločili, da še ne bomo malicali, saj je bila pred nami še
dolga pot. Pa smo se končno odpravili. Po kakšni uri hoda (seveda z mano na čelu) začne
moja sestra tarnati: »Joj, kako sem jaz lačna!« No, pa smo se ustavili, da je lahko
pomalicala. Nato smo se odpravili naprej (še vedno z mano na čelu). Ko smo prišli na
Ruško kočo, sem si s svojim čudežnim pogledom 'priborila' pomfrit. Zmaga zame. Nato
smo se odpravili naprej na Mariborsko kočo. Ko smo hodili, smo si mislili: »Ali smo
prav?« in »Ali ne hodimo že malo dolgo?« Pa smo povprašali za pot tik pred kočo.
Kakšna sramota! Nato smo nadaljevali pot po gozdu do razglednega stolpa. Takrat pa je
moj oče rekel nekaj takega, čemur smo se vsi smejali: »Meni se zdi, da je tale pot prava«.
Odvrnila sem: »Nazadnje, ko smo šli tam, kjer se je tebi zdelo, smo se izgubili!« Seveda
potem ne gremo tam, kjer je on mislil. Končno smo prišli do stolpa. Vse, kar lahko o sebi
rečem, je le: spodaj pogumna, zgoraj boječa! Verjetno mi zato ni treba opisovati, kako je
bilo. Edino, kar vam povem, je, da so se stopnice malo tresle in imela sem grozno
vrtoglavico. Na koncu pa smo vsi izmučeni prišli do avta.
Na tem mestu bi se moja zgodba verjetno končala, a se je še nekaj zelo pomembnega
zgodilo. Morate vedeti, da moj oče zelo rad preizkuša nove stvari. Torej, zakaj pa mi ne bi
preizkusili neke nove poti? Seveda sem se takoj strinjala. Peljali smo se, kot bi moja
mama rekla, bogu za hrbtom! Vozili smo se po tako ozki cesti, da bi ob srečanju dveh
avtov enega gotovo odpeljalo v globino. Takoj zatem mi je postalo žal, da sem se
strinjala. Bilo je groznoooo. Po kakšni pet- ali sedemminutni vožnji smo se spomnili, da
bomo preizkusili še drugo pot. Torej smo se peljali nazaj in odšli na drugi odsek. Bilo je
še enkrat tako grozno kot na vlaku smrti. A že tretjič smo se po čudežu vrnili nazaj v
civilizacijo. Tako smo se v tišini pripeljali domov. Bilo je zelo razburljivo, saj sem
spoznala nove kraje. Ostali smo še naprej slovenska tipična družina, ki hodi v hribe z
načrtom, drži pa se svoje poti.
Valentina Vavdi, 6. a
MOJE SREČANJE Z LUCY JESSICO HARTLEY
Nekega lepega dne sem brala knjigo z naslovom Moj totalno skrivni dnevnik. Naenkrat
me je knjiga kar začela sesati vase. Pristala sem v hiši, kjer je živela Lucy Jessica Hartley.
Malo sem bila zmedena, a vseeno sem se začela premikati po hiši. Odkorakala sem do
Lucyine sobe, potrkala in vstopila. Videla sem, kako Lucy sedi na svoji postelji in gleda
revije o modi. Bila me je vesela in mi je povedala, da me je že čakala. Jaz sem bila še bolj
začudena, kot sem bila prej. Potem me je Lucy prijela za roko in me odvlekla v park, kjer
je bila dogovorjena z Jul. Bila sem vesela, da sem spoznala še njo. Vse tri smo odhitele v
kavarno in nekaj popile. Preostanek dneva pa smo se zabavale. Zvečer sva se poslovili od
Jul in odšli v Lucyino sobo, kjer sem ji pomagala sešiti obleke za nastop, ki ga je imela čez
štiri dni. Tako nama je dan zelo hitro minil. Bili sva žalostni, ker sva se morali počasi
posloviti. Napočil je tisti grozen trenutek slovesa. Jokali sva druga drugi na rami, dokler
nisem kar naenkrat izginila in se prikazala na mestu, kjer sem bila prej. Pogledala sem na
uro in ugotovila, da je ura natanko toliko, kot takrat, ko sem izginila.
Neli Prosenak, 7. b
MOJ PRVI RIBOLOV
Počasi se je začelo že večeriti. Jaz, mama in oče smo se odpravili v Poljčane k očetovemu
prijatelju, ki je tisti čas ribaril. Ker sem po naravi zelo trmasta, sem hotela na vsak način
poskusiti tudi sama. Očetov prijatelj Milan mi je podal krajšo palico. Kakor hitro sem
trnek vrgla v vodo, se je čez nekaj sekund prijela riba. Z malo truda sem jo privlekla na
plan. Milana sem vprašala, katera riba je to. Odgovoril mi je, da je to riba, ki se ji reče
babica. Velika je bila 30 centimetrov. Oče pa je samo gledal in se smejal. Na koncu pa me
je še slikal. Na ulovljeno ribo sem bila zelo ponosna in zato sem še velikokrat metala
trnek. Ko se je zmračilo, bi morali že oditi domov, ampak jaz še nisem hotela oditi. Zato
mi je oče dovolil, da še ostanemo nekaj časa. Vsako ribo, ki sem jo ulovila, sem previdno
odstranila s trnka in jo dala nazaj v vodo. Tako sem se zelo vesela odpravila domov. Od
takrat sem še velikokrat šla ribarit. Tega dneva nikoli ne bom pozabila, saj se ga
spomnim vedno, ko grem na ribolov.
Neli Prosenak, 7. b
MOJE SREČANJE Z VILO V SLOVENSKI BISTRICI
Nekoč so v gozdovih Slovenske Bistrice živele vile. Oblečene so bile v svetle, rožnate,
dolge obleke, v laseh pa so imele cvet. Zelo rade so imele ljudi, saj niso posekali gozdov,
kajti prehranjevale so se z raznovrstnimi gozdnimi sadeži. A vseeno niso želele, da bi jih
kdo videl.
Nekega dne sem zvečer stopila v gozd in videla vilo, ki je nabirala hrano. Ustrašila sem se
in zbežala globoko v gozd, saj je tudi ona videla mene. Vedela sem tudi, da so vile zelo
hitre. Vila je zelo hitro stekla za menoj. Ker sem se izgubila in nisem vedela kam, sem se
ustavila. Vila je prišla do mene in me vprašala, zakaj sem zbežala v gozd.Vedela sem, da
me čaka težka kazen. Naenkrat je vila povedala, da mi ne bo dala kazni, ampak da bom ji
vsak večer pomagala nosit in iskat hrano. Seveda sem jaz v to privolila, saj nisem hotela
dobiti kazni.
Minevali so dnevi in noči, nihče ni vedel, da sem videla vilo. Držala sem obljubo in ji vsak
dan pomagala nosit in iskat hrano. Imela sem tudi brata, ki je bil zelo radoveden, zato je
nekega dne odšel z menoj v gozd k vili. Vila ga je videla in se skrila. Obrnila sem se, da bi
odšla nazaj in naenkrat videla svojega brata. Zelo sem bila jezna nanj, saj sva z vilo
postali zelo dobri prijateljici. Brata sem na poti domov zelo okregala, saj sem vedela, kaj
se bo zgodilo. Zgodilo se je pa prav to, kar sem pričakovala. Vile so pobegnile v drug kraj,
saj so mislile, da sem komu povedala zanje. Bilo me je strah, saj nisem vedela, ali me
bodo kaznovale. A kaznovale so mojega brata. Kaznovale so ga tako, da se mu kar naprej
godijo nesreče. To se dogaja še zdaj. Od takrat nisem več nikoli videla vil. Ljudem so rade
pomagale, a te pomoči ni bilo več. Odšle so v nek drug kraj ali celo državo. Bila sem
žalostna. Zvečer, ko bi drugače morala pomagati vili, sem se zaprla v sobo in cel dan
jokala.
Neli Prosenak, 7. b
ZAKAJ JE MORJE SLANO?
Nekoč je živela punčka po imenu Lola. Imela je lepo svetlo polt, dolge lase iz čistega zlata
in lepe modre oči, ki so jih krasile dolge trepalnice. Imela pa je nekaj, česar nimajo druga
dekleta. Imela je ribji rep. Bila je morska deklica. Živela je v Jadranskem morju. Ni imela
veliko prijateljic, zato se je pogovarjala z ribami.Vsako jutro se je Lola za dve uri
spremenila v človeško morsko deklico. Ob tistem času je zapustila morje in odšla v
trgovino kupit hrano. Vsak dan je jedla kruh s sirom, ribam pa je nosila zeleno solato.
Nekega dne je v trgovini zagledala dečka, ki je kupoval sol. Zanimalo jo je, ali je sol dobra,
pa jo je kupila tudi sama. Nesla jo je v morje in ribe so jo poskusile. Sprva jim ni bila všeč,
a kasneje so je hotele še več. Tako je Lola drugi dan ponovno kupila sol in jo dala ribam.
Čez nekaj let so se ribe naveličale soli, a morje ni bilo več enako, saj je bilo polno belih
pikic. Ljudje ob obali so razmišljali, kaj je to. Potem so v morje vrgli veliko solate, a to
niso bile bele pikice. Vrgli so tudi kruh, a tudi to ni bilo podobno. Na koncu so v morje
vrgli še sol
in ugotovili so, da so to bele pikice. Soli niso mogli spraviti ven iz
Jadranskega morja, zato se je Lola s svojimi ribjimi prijateljicami preselila v Atlantik. A s
preseljevanjem so sol prenesle še v druga morja. Tako je morje postalo slano. Lola in
njene prijateljice pa še vedno bežijo pred soljo, vendar ji ne bodo mogle nikoli pobegniti.
Maruša Šraml, 7. b
Nekega dne so v deželi živeli palčki. Sami so pridelovali najboljšo sol. Pridelovali so cele
tovornjake soli. Ker pa so se nekega dne ustavili pri morju, da bi se odžejali, se jim je
nekaj največjih in najbolj polnih tovornjakov prevrnilo v morje. Palčki niso vedeli, kaj bi
naredili. Nikomur niso hoteli povedati o nesreči, še najmanj pa kraljici narave, ki je
skrbela za vse živo in neživo v naravi. Nekega dne pa so se le opogumili in ji povedali.
Nekaj časa je bila jezna, a nato se je vseeno pomirila. Vzela je svoj prelep kozarec in
poskusila vodo, a ta ni imela več enakega okusa, tudi pitna ni več bila. Tako je nastala
slana voda. Morje je še zdaj slano, saj soli še vedno niso pobrali iz morja.
Neli Prosenak, 7. b
VOLKODLAKOV LIST IZ DNEVNIKA
Slovenska Bistrica, 3. 1. 204
Dragi dnevnik!
Danes se mi je zgodilo nekaj groznega! No, meni in mojim bratom. Spremenili smo se v
volkodlake - pol volke, pol ljudi.Mama nam je dala kruh in rekla: »Na, volkodlaki, jejte!«
V hipu, ko je to rekla, smo se spremenili v volkodlake in nas je nagnala od doma. Imel
sem malo časa, zato sem vzel samo tebe. No, zdaj sem že zaspan. V gozdu bom prenočil!?!
Tvoj Jan
Slovenska Bistrica, 4. 1. 204
Dnevnik moj!
Vse je grozno! Ko sem šel spat, sem zaslišal krik. Pomislil sem na brata, ki sta me
zapustila in takrat sem videl senco. Nisem vedel, kaj je to bilo. V strahu sem komaj
zaspal. Ko sem se zbudil, sem zagledal najstarejšega brata. Rekel mi je: »Imam knjigo, v
kateri piše, kako se rešiti tega uroka! Na, tu jo imaš, sam se bom že znašel brez nje. Pa
adijo!« Takoj sem začel brati in še bom bral, potem ti pa povem ta čudežni urok in
rešitev.
Jan
Slovenska Bistrica, 6. 1. 204
Oprosti dnevnik!
V sredo sem čisto pozabil nate! Knjiga je prebrana, a težko razumljiva! V tej knjigi piše,
da bo uroka rešen volkodlak, ki bo od človeka dobil kruh. Večkrat sem že videl ljudi, ki se
vozijo po cesti, njih bom prosil. Upaj, da deluje.
Jan
Slovenska Bistrica, 8. 9. 206
Dragi, ljubi, dobri, stari dnevnik!
Že dve leti hodim ob kočijah, pa mi nihče ne ponudi kruha!
Enkrat sem srečal oba brata in od 3.7.205 do 3.9.206 smo hodili skupaj. Ni bilo osebe, ki
bi nam dala kruh, pa smo se spet razšli. Upaj, še upaj, dnevnik moj.
Jan
Slovenska Bistrica, 4. 8. 207
Dragi dnevnik!
Čakam dan za dnem, uro za uro, leto za letom, v soboto pa se je zgodil čudež!
En kmet, ki prodaja suho robo, je šel po cesti. Mislim, da se me je bal! Ko je šel dol s ceste,
sem mu sledil. Kar v hišo sem šel, kjer živi. Še takrat mi ni nič dal, ampak njegova žena,
prijazna gospa, mi je dala kruha. Pa res sem se spremenil v človeka. Povedal sem jima
mojo zgodbo, pa sta mi dala 5 zlatnikov. Zdaj sem v hotelu, ves srečen, da sem odrešen.
Jan
Slovenska Bistrica, Sreda, 3. 3. 213
Novo življenje!
Stari moj dnevnik, veš omožil sem se, otrok je že na poti. Lepo življenje imam. Moja
zgodba je bila vsem všeč, pa sem postal slaven. Lepo sva se imela, zdaj pa adijo! Novo
življenje me čaka, ti pa greš v muzej.
Jan
Maruša Šraml, 7. b
URŠKA
DANAŠNJEGAČASA
V zaodrju se je že čutila napetost. Na vrsti so bili še zadnji popravki. Zaslišalo se je
nestrpno odštevanje do začetka nepozabnega koncerta in nastopa nove zvezdnice, lepe
Uršy. In končno, publika se je že zibala v ritmih uspešnice, ko je na oder stopila
samovšečna
in
domišljava
pevka.
Po triurnem spektaklu se je Uršy ponosno vrnila za oder, kjer so jo pozdravljali
občudovalci. »Super si bila!« je bilo edino, kar je slišala. Pred njeno garderobo sta jo
čakala dva tipa. Ko se jima je z zanimanjem približala, sta ji odprla vrata. »Uršy, kako si«?
jo je vprašal moški, ki se je zibal na stolu. Ko ga je dobro pogledala, ni mogla verjeti
svojim očem. Pred njo je sedel Sam Speed, najboljši, najdražji, najbolj ugleden, poznan in
plačan ameriški pevec. Mlado slovensko pevko je ob čaju povabil v New York. Times
Square na Manhattnu bo prizorišče, kjer bo Sam zapel z Uršy. Nastop, ki naj bi jo ponesel
med zvezde, pa naj bi se odvijal že v prihajajočem tednu.Uršy je bila očarana, zato ni
pomislila, da je vse morda prevara. Takoj je privolila. Teden do poleta je bil za Uršy
zagotovo najrazburljivejši. Nakupi oblek in čevljev so se ob večerih vlekli pozno v noč.
Dan pred odhodom si je punca hotela rezervirati vozovnico za New York, vendar ji je
agent
povedal,
da
je
vse
urejeno
-
da
jo
bo
dobila
pred
poletom.
Zjutraj je že navsezgodaj odpeljala proti letališču. Ko je prispela, je bila tam nepopisna
gneča. Komaj se je prebila do pulta, kjer lahko kupiš letalsko karto. Ošabno je prehitela
dolgo vrsto, ki se je vila skoraj do vhoda. Naročila je let v 1. razredu. Ženska za pultom se
ji je rahlo nasmehnila in ji podala karto. Uršy je domišljavo oddirjala proti letalu. Mlada
Ljubljančanka se je veselo namestila in se v mislih že videla pred publiko, ki ji navdušeno
ploska.
Po treh dneh letenja je končno stopila na trda tla. Presrečna, da bo uzrla neskončno
visoke nebotičnike, je osupnila. Pred očmi se ji je prikazala neskončno velika pokrajina
podrtij, umazanije, suše in revščine. Agencija, Uršy njenega imena ni znala razbrati, jo je
ujezila. Moški,
ko je bil oblečen v raztrgana oblačila, ji je izrekel dobrodošlico:
»Dobrodošli v mestu Hardlife. Upam, da vam bo naša državica Umri všeč. Prijetno
bivanje!« Uršy je od razočaranja in jeze pihala. Takoj je hotela imeti povratno vozovnico
za domov. Z nasmeškom ji je zanemarjeni uslužbenec odgovoril, da ji ne more ustreči,
ker v državi vladajo hude vojne in spopadi. Komaj razumljivo je še dodal, da naslednjih
10 let od tukaj ne bo poletelo nobeno letalo. Uršy je zavpila od groze. Najraje bi se na
mestu vdrla v zemljo. Zanjo je bilo konec pevskih sanj, začelo se je novo žalostno
poglavje v njenem živjenju. Kdor visoko leta, nizko pade!
Rosanda Javornik, 8. a
VABILO NA POROKO
Dragi
sorodniki,
prijatelji!
V soboto, 32.julija, bova s povodnim možem potrdila ljubezen pred bogom in zakonom.
Ob 13. uri se bova poročila cerkveno. Mašo bo vodil nadškof rak. Na orgle bo ob
spremljavi vokalov klapavic nekaj zaigrala tudi teta hobotnica. Potem vas z bodočim
možem vabiva v novo, moderno in nasploh najboljšo dvorano tod okoli . Tam si boste
med drugim lahko privoščili kopanje, ob katerem lahko obiščete tudi savne. Ob 2. uri
zjutraj vas bova s povodnim možem pogostila z dobrotami, za katere zagotovo še niste
niti slišali. Na poroki bodo kuhali najboljši kuharji iz Pariza in Salzburga. Glavna
specialiteta na poroki bo ocvrta hobotnica s priloženo česnovo omako. To jed niso do
sedaj poskusili še nikjer . Zagotovo pa boste na poroki našli nekaj tudi zase, saj boste
lahko izbirali med štirinajstimi meniji. Slavje se bo nadaljevalo čez cel mesec in zagotovo
boste priča najboljši poroki pod gladino. Očarani pa boste prav tako nad obleko, ki jo je
posebej zame ukrojila hobotnica Mira iz sosednjega morja.
Urška in Povodni mož
TETA PRIPOVEDUJE
21. 4. 1540
No, pa smo spet tam. Moj brat me je povabil na svečan ples, saj si bo na tem plesu
Rozamunda izbrala moža. Seveda, zdaj pa gre Rozamundi zares, saj ji je oče (moj brat)
rekel, da če si na tem plesu ne izbere moža, se bo omožila s prvim godcem, ki bo prišel v
grad. Rozamunda je bila nad tem ogorčena, zato je ta ples za njo odločilen. Priznam, da bi
se jaz na njegovem mestu enako odločila. Ples bo jutri, zato sem si že pripravila svojo
drugo najboljšo obleko (najlepša bo za poroko).
22. 4. 1540
Prišel je dan imenovanega odločilnega plesa in moram priznati, da se ga prav veselim,
čeprav bo Rozamundi težko. Moja spletična mi je uredila kodre ter me pomagala obleči
(ti stezniki so prava nočna mora).
23. 4. 1540
Ojoj... Imam dobro novico in imam slabo novico. Dobra novica je, da si je Rozamunda
končno le izbrala moža (moram reči, da ima Rozamunda izostreno oko, saj je Ostrovrhar
postaven mož).Če ne bi bila poročena, bi Rozamunda morala paziti na Ostrovrharja.
Slaba novica pa je ... V bistvu imam več slabih novic. Prva slaba novica je, da je
Rozamunda Ostrovrharja ''pahnila'' v smrt, saj ga je poslala v Bosno. Jaz sem prepoznala
njene namen, jo preveč dobro poznam. Ostrovrharja je poslala v Bosno samo, da bi
videla, če je Lejla resnično lepša od nje (na plesu je godec rekel, da v Bosni živi deklica, ki
je lepša od Rozamunde. To je Rozamundo razjezilo). Zdaj lahko samo čakamo, kdaj bo
njen zaročenec prišel nazaj, če bo.
7. 8. 1543
Ostrovrharja že tri leta ni od nikoder. Moj brat pripravlja poslovilno večerjo za
Ostrovrharja, saj smo vsi prepričani, da je mrtev. To bo na nekakšen način Ostrovrharjev
pogreb. Seveda sem povabljena in tudi nameravam iti. Čeprav Rozamunde nikoli nisem
posebno marala, se mi je zdaj smilila ... Komaj je našla zaročenca, že je mrtev.Večerja bo
jutri.
9. 8. 1543
To pa je škandal ! Včeraj smo izvedeli, da se je Ostrovrhar oženil z Lejlo. To smo izvedeli
od potujočega godca ! Sramota...Rozamunda je nepopisno jezna, moj brat tudi.
11. 8. 1543
Prejeli smo pismo od Ostrovrharja, češ da se je poročil z Lejlo, ker je po duši lepša od
Rozamunde in da naj še imamo naprej lepo življenje... Kakšna nesramnost ! Po eni strani
pa ga razumem, tudi sama ne bi prenašala Rozamunde celo življenje. Rozamunda je od
sramote odšla v samostan... Ne vem, kaj naj na to rečem ... Uboga reva, to si je zakuhala
sama.
Kristina Presker, 8. a
ČUDEŽNA PREPROGA
Letim na čudežni preprogi. Moja pot se je začela včeraj v Kopru. Tam sem v majhni
butični trgovinici zagledala to preprogo. Ko sem izvedela, da je leteča, sem hitro odšla
domov, spakirala in se odpravila na potovanje.
Še sreča, da je preproga velika kot olimpijski bazen, da mi je udobno. Je kot hiša v
malem. S sabo sem vzela svojega mačka Bucota. Tukaj je tudi hrček Belko, ki zelo uživa.
In zdaj sem tukaj na potovanju v Avstralijo, deželo kengurujev in koal. Letim, letim in še
vedno letim. Letela bom še 5 dni. Še dobro, da je lepo vreme, sonce pripeka, vendar meni
ni vroče. Imam klimo. Sedim v dnevni sobi in z mačkom gledam televizijo. Ojoj, začel je
pihati veter. Po mojih izračunih bom čez pol ure na Kitajskem. Uh, kar tam se bom
ustavila. Veter me nese 300 km/h. Še dobro, da ima preproga vzmeti. Sploh ne občutim
hitrosti. Ooo, pod mano ni več morja, ampak Himalaja! To pomeni, da bomo zdaj zdaj na
Kitajskem. Pojedla bom še en „cheeseburger“. Te imam najraje. Poglej, tam je panda!
Preproga se spušča! Aaa, pop! Pristali smo. Ljuba Kitajska, dežela sonca. Ta panda je
zapuščena. Zmeraj hodi za mano. Bo pa kar z mano šla. Tam je Sensei …
Čez eno uro …
Sensei se je odločil, da gre z mano v Avstralijo. Zdaj, ko spet letimo in imam čas, me
Sensei uči kung fu. Spet letimo nad morjem. Vreme se je poslabšalo. Bližamo se tornadu!
Oh, zajel nas je! Panda je začela tolči s pokrovkami. Nevihta in tornado sta se razblinila.
To, uspelo nam je! Utrujena sem. Spat grem.
Čez 7 ur.
O, pod nami je koralni greben! Avstralija, prihajamo. Poglej, celina! Čez pol ure bomo
pristali. Zaliti moram rože in nahraniti mačka ter hrčka. Že vem. »Bungee Jumping« s
preproge bi bil sijajen začetek. Samo jermene še namestim. In, skok …! Čudovito! Aaa,
morski pes Ljudožer. Najbolj napadalen in agresiven morski pes, kar jih je. Izgleda dih
jemajoče. O, pristali bomo. Uh, Avstralija. Gremo na safari! Zdaj se vozimo blizu Sydneya.
Kako lepe živali! Kenguruji in koale. Eno bi imela. Zdaj gremo v mesto. Tam bo šele
zanimivo! Trgovine …! Ojoj, doma sem pozabila sem denar!!! Kaj bom pa zdaj!? Že vem.
Na ulico stopim, pa mi kdo da kak evro … Po treh urah sem zbrala ravno dovolj za
vstopnico v muzej in opero. Bilo je fantastično. Kmalu se mi je vzbudilo domotožje. Po
kosilu se bomo odpravili domov. Spet sije sonce. Vožnja je sproščujoča. Kmalu bomo
doma. Od doma sem odšla z muco in hrčkom, vračam pa se še z pando. Sensei je ostal v
Avstraliji. Še malo pa bomo v Sloveniji. Že vidim kopno! Morja se ne vidi več. Mojega
potovanja je konec. Bilo je enkratno.
Klara Kušar, 8. a
VPRAŠAJ?
Prihodnost?
Ne preveč lepa.
Preteklost?
Boljše ne pogledati nazaj.
Sedanjost je znosna,
ampak ni bogve kaj.
Živeti danes,
živeti tukaj ta dan.
Kar je bilo,
NEGOTOVOST
je bilo.
Kaj naj narediš,
Kaj bo,
ko negotov si,
je en velik vprašaj?
ko ne veš, kaj bi.
Ali naj stopiš korak naprej
ali korak nazaj?
Ali naj spregovoriš
ali obnemiš?
Si na razpotju poti.
Problem se prav odločiti,
negotov si,
ne veš kaj storiti.
Ali je to prav
ali ni?
Ali to drži?
Ali res je ali ni?
Ne morem se odločiti.
Se lahko ti?
Anja Matičič, 9. c
MOJ LAJF
Tik, tak, tik, tak,
driiiiiiiiiiiiiiin, spakiram stvari,
"Greš na igrišče?" "Itak"
Iz učilnice jo pobrišem, tako se mi mudi.
S fanti se po igrišču lovim,
tu in tam žogo v glavo dobim.
Gledam frende in se jim smejim,
pogleda me en luškan fant in zardim.
Ura je dve, ne trening bo treba it,
minuta čez, ups, tam bi že morala bit.
Trener mi teži,
Jan se mi z leve reži,
moj lajf je super, se vam ne zdi?
Veronika Mrđa Podčedenšek 9. c
MOJ SPOMIN
Za vedno si odšla,
brez besed zapustila ta svet,
vse kar ostalo mi od tebe je
ranjeno srce.
Dnevi so pusti, življenje težko,
še težje mi ob misli je,
da nazaj te več ne bo.
Kadar včasih ne vem, kako naprej,
v tvojo sliko se zazrem,
saj to je edini spomin
na dneve brez bolečin.
Upam, da pozabila na mene ne boš,
da vedno me varovala boš.
Nočem pozabiti na dneve, na spomin,
pa četudi umrem zaradi bolečin,
prisotna si zame vedno bila,
tudi, ko te nisem potrebovala.
Spomin na tebe še živi,
ampak takrat, ko najbolj boli,
vem, da z menoj si ti!
Danijela Šturm, 9. a
NAŠE GAZELE
OPAZUJEM
Ljudje hodijo mimo mene, vsi nemirni, opazujem jih.
Sedim v parku, razmišljam kaj jim je, opazujem jih.
Vsi zamišljeni v svoje misli hitijo vsak svojo pot.
Na nebu so temni oblaki, opazujem jih.
Ptice ne pojejo več, saj pripravlja se dež.
Na kolenih imam plakate One Direction, opazujem jih.
Dež mi poškropi lase, želim oditi.
Skrbi me za plakate, dež jih moči, opazujem jih.
Doma jih osušim s sušilnikom in prilepim na steno.
Sedaj pogledam skozi okno, pozabim na ljudi, pogledam plakate, opazujem jih.
Barbara Juhart, 9. a
Moram …
Moram v šolo hoditi, pa mi ni.
Vsak dan se moram veliko učiti, pa mi ni.
V svoji šolski klopi sedim,
s pr`jatlom moram pri pouku slediti, pa mi ni.
Se z njim pogovarjam,
me nekaj vpraša, mu moram odgovoriti, pa mi ni.
Pridem domov, že mi brat teži,
mama pravi »bejž se učit«, pa mi ni.
Ata čist zdelan, služi nam d`nar,
reševati bi moral našo družino, pa mi ni.
Gašper Colja, 9. a
PLEŠEJO MIŠI
Kako dobro se sliši, mislim jaz;
kadar plešejo miši, mislim jaz.
Bratec ne verjame mi, da živali plešejo;
reče mi, pesem napiši, mislim jaz.
Ampak ne znam pisati;
zato raje risbo nariši, mislim jaz.
Tudi risati ne znam;
sedeti je dobro v topli hiši, mislim jaz.
Knjigo brati in čaj piti
ter gledati naravo skozi dve niši, mislim jaz.
To pa sigurno dobro znam.
Slabe misli zbriši, mislim jaz.
Vita Gubenšek, 9. b
GAZELA
Ali bo kaj pognala trava, kdo jo gleda, sama ne vem;
Kros sadi rožo, ali bodo zeleni listi, sama ne vem;
Se pod zemljo sliši zvok, ali kdo govori, sama ne vem;
Ali pa konec sveta, kaj bo sploh, sama ne vem;
In človek po svetu potuje, ali bo kaj videl po svetu;
za šivanko kadar šiva blago, sama ne vem;
in glasbenik, ki flavto igra, vabi med koncertom;
Kaj v puščavi bo vroče, žeja in trud bo, sama ne vem;
Glej! Tak pesnik, ki pesem piše, če prebrala jih bom, sama ne vem;
Ali pa sosedi zažvrgolim, sama ne vem;
in ali veš, da ti verjeti daš, ti mu daš ogenj;
ali se pozneje smejal bo, sama ne vem.
Verzi o ljubezni
Ko ležim sam tam na plaži,
gledam morje in obzorje,
vidim ptice in škržate,
mislim pa samo nate! <3
Klara Kušar, 8. a
NEBO
Pogled v nebo
nekaj razkrije.
Pogled v nebo
nekaj odkrije.
Tu si ti v središču sveta,
s tabo svet se premika,
ti pa si v vesolju le pika.
Zavpij naglas,
zakriči v nebo.
Bodi svoboden,
bodi več kot to.
Vse okoli živi,
vse se vrti.
Metuljčki letijo,
zvezde žarijo,
nebo nad teboj bdi.
Zvezdni utrinek pride,
vihar te obide.
Ti pa si še vedno tu,
nad tabo nebo.
Živi življenje,živi več kot to.
Anja Matičič, 9. c
NALOGA
Ta naloga nesramna
ni ravno omamna.
Pri njej sedim uro za uro,
ona me pa samo gleda
kakor posrano kuro.
S svinčnikom v roki
pišem po zvezku,
dokler mi roka ne otrpne
in za pet minut crkne.
Tako se ponavlja dan za dnem,
dokler niso počitnice tu
in vsi vzklikamo »JUHU!!!«
Laura Brence, 7. c
Pod lipico se je plesalo
Prejšnjo nedeljo popoldan je pod lipico zeleno v Ljubljani potekal ples. Ker sem imela to
čast, sem se plesa tudi udeležila.
Na plesu sem srečala številna mlada bogata dekleta, a najbolj mi je v spominu ostala
Urška, bila je tako čudovita. Nosila je svileno, dolgo vijolično obleko, z ljubko rdečo
pentljo okoli pasu. Lase je imela spete v visok konjski rep, njen pogled pa je bil tako
čudovit, močan, a obenem nežen. Morala sem jo spoznati, zato sem si seveda pomagala s
svojim delom, novinarstvom.
Odšla sem do nje in jo vprašala, če jo lahko anketiram za časopis, z veseljem je pritrdila.
Takrat sem začutila, kako prijetna in prijazna je, a kaj kmalu sem spoznala, kakšna je v
resnici. Ko sva se pogovarjali o današnjem plesu, je kar naprej izpostavljala sebe in
govorila o tem, kako popolna je.
Nato pa je zagledala moškega, takoj ga je hotela osvojiti, pa saj ne da je bil lep, le bogato
oblečen in mišičastega telesa. Kar naprej mu je mežikala in se mu igrivo nasmihala.
Potem pa je prišel do nje in jo prosil za ples, plesala sta dolgo v noč, dokler ni Urška
morala na stranišče, takrat je gospod prišel do mene in mi povedal, da Urško pozna in da
ve, kakšna je v resnici, ampak se z njo le poigrava, da bi jo prizadel, mogoče bi se potem
spremenila.
Ko se je vrnila, sta odšla iz zabave. Še zdaj se sprašujem, kaj se je zgodilo in ali se je
Urška kaj spremenila.
Sara Ačko, 8. a
POVABIL JO BOM NA PLES
V tej zgodbi boste izvedeli, kako se Nik trudi, da bi njegovo simpatijo Majo osvojil in jo
povabil na ples. Zgodba bo prikazana na smešen in zanimiv način.
Nik: Joj, mama me je spet poslala po kruh v bližnjo pekarno (jezen obraz). Zakaj vedno
mene? (se sprašuje ), kaj če jo bom spet srečal? Mojo Majo (zasanjan obraz).
Prodajalka kruha: želite, mladi mož?
Nik: En hlebec kruha, prosim.
Prodajalka kruha: izvoli in lepo bodi!
Nik : (odkoraka iz pekarne in jo zagleda) Ojoj, Maja je preko ceste (zaskrbljenost),
pozdravil jo bom, saj nimam kaj izgubiti (si sam pri sebi reče). Živijo Maja!
Maja: Hej, Nik, kako si kaj?
Nik: Super, kako pa ti? (za hrbet skrije hlebec, da se ne bi osmešil) .
Maja: Tudi jaz sem v redu, kaj pa imaš za hrbtom?
Nik: Ammmm … (razmišlja, kaj bi rekel) , nato ji pokaže hlebec in pogleda v tla.
Maja (se začne smejati)
Nik: (ves osramočen hitro steče stran, pri tem pade in si zlomi nogo) Auuuuuuuu!
Maja : (steče za njim in poklekne) Ojoj, ali je vse v redu?
Nik: Noga me tako boli! Pomagaj mi!
Maja: (pokliče rešilca) Pomoč je že na poti!
…… čez nekaj časa v bolnišnici …
Nik: (se prebudi po pomirjevalih) Kje sem? Kdo si ti? Zakaj sem tukaj? (ves prestrašen)
Zdravnica: Ne skrbi, zmeden si od zdravil, čez nekaj časa boš spet normalen, zgodila se ti
je nesreča in si si zlomil nogo.
Nik: Kje je Maja? (pogleduje naokrog)
Zdravnica: Odšla je domov, saj je med operacijo nisi želel imeti ob sebi.
Nik: Kaj!? Kako sem lahko bil tako neumen? (ves žalosten)
Zdravnica: Ne skrbi, saj bo razumela, vendar se ji moraš opravičiti.
Nik: Seveda, takoj, ko pridem domov, jo bom poiskal! (ves navdušen)
Zdravnica: Vso srečo! In bodi previden!
…… pozneje, ko se gre Nik opravičit Maji …..
Nik: (med potjo v park vadi svoje opravičilo, mrmra) Živijo, Maja!
Maja (pogleda vstran)
Nik: Hotel sem se ti opravičiti, vem, da sem bil neumen, vendar so zdravila napačno
reagirala name.
Maja: (pogleda Nika) Res? Oprosti, nisem vedela, vendar v tistem hipu, ko si to rekel,
sem preprosto morala biti jezna nate!
Nik: Saj te razumem, vendar sem tudi sam bil zelo neumen.
Maja: (se nasmeji) Oprosti, vendar moram iti, adijo! Pazi nase!
Nik: Prav, bom, adijo!
…… naslednji dan …..
Maja: (sama pri sebi) Skrbi me za Nika, kaj, ko bi ga obiskala?
Nik: (nekdo potrka) Kdo bi pa zdaj lahko bil? (gre k vratom)
Maja: Živijo! Izvoli (mu podari šopek rož) .
Nik: Kaj pa ti tukaj? (ji nesramno odgovori)
Maja: Prosim? (čudno pogleda)
Nik: Ali misliš, da ne vem, da se ti smilim? (razburjen)
Maja: Kaj? Kdo ti je pa to natvezil? Veš kaj, sploh mi ne odgovori! (se jezno in užaljeno
obrne in odide)
Nik: (razmišlja o tem, da se ji mogoče res ne smili)
…… čez nekaj dni ……
Nik: Končno sem se otresel mavca (srečen obraz), obiskal jo bom!
Maja: Kaj iščeš tukaj? Ali misliš, da mi je do pogovora s tabo? (zelo jezna)
Nik: Oprosti, oprosti, oprosti za vse, kar sem ti storil in izrekel, spet sem bil neumen, da
nisem videl, da si bila le prijazna, ko si mi prinesla rože, ali mi oprostiš?
Maja: no , to si zelo lepo povedal , vendar sem še vedno malo jezna nate !
Nik: Potem pa se ti bom oddolžil s plesom, (poklekne pred njo) Maja, ali bi bila moja
spremljevalka na plesu? (iz žepa potegne škatlico in jo odpre pred njo)
Maja: (vsa raznežena) Ohhhh Nik, kako lepo! seveda bi!
……. Na plesu …….
Nik: Kako si lepa! (ji laska)
Maja: Hvala (sramežljiv pogled)
Nik: Ali bi zaplesala?
Maja: Mislila sem že, da sploh ne boš vprašal (v smehu)
Nik & Maja (plešeta, nato se strastno poljubita).
Sara Ačko, 8. a
Zapomnite si, ZA ENKRAT!
Že ves dan poslušam glasbo, ne vem, kam bi se dala in, ja, umiram od dolgega časa. Mama mi že
cel dan teži, da si moram pospraviti sobo, psa peljati ven itd., itd. …. Jaz pa le razmišljam o tem,
kam bi se vpisala v srednjo šolo. No na koncu sem le prepričana v to, da mi bo najbolje na
zdravstveni. Aja, pozabila sem povedati, hodim v 9. razred osnovne šole Pohorskega odreda
Slovenska Bistrica. Odličnjakinja? Nikakor, prav dober uspeh me spremlja že od 4. razreda. Saj
ne, da ne bi bila zmožna biti odlična, ampak ta glagol »učiti se« je res zelo nadležen. Mama, ki te
spodbuja, je najboljša podpora. Če bi meli vi tako podporo, bi tudi vi spremenili svoje življenje.
Ampak dovolj sedaj o tem, kje sem, kdo sem, in kdo me obkroža. Dovolite, da vam Nataša pove
zgodbo o dekletu, ki ji je en sam fant uničil življenje(torej njej).
Pozdravljeni, sem Nataša, sedaj sem stara že 25 let in pravkar končujem diplomo na
fakulteti medicine. Kot že veste, ta zgodba govori o meni in fantu Tadeju, ki zdaj plačuje
svojo kazen v zaporu. Zakaj, boste izvedeli, ko bo čas. Seveda, kot vsako dekle sem komaj
čakala, da zapustim osnovno šolo in odidem v svet realnosti in na srednjo šolo. V mojem
primeru na srednjo zdravstveno, v Ljubljani. Seveda, iz osnovne ne prestopiš kar tako v
srednjo, vmes so tudi počitnice in svoboda. Starši so meni in moji prijateljici Lini
obljubili, da če bova imeli 4.0 uspeh in več, bova lahko odšli sami na počitnice. In seveda,
skozi vse leto sva se grebli za ocene, da bi dobili čim boljše. In uspelo nama je. Valeta in
ostalo je minilo, kot bi mignil in bil je prvi dan počitnic! Nekaj dni zatem sva že sedeli s
kovčki na vlaku, na poti proti Reki (Hrvaška), od koder se peljeva z avtobusom do Paga.
Odšli bova v mesto Novalje, kjer imava že najet apartma, ki bo cel za naju. Obalo in morje
pa 5 metrov od vrat, mesto pa od tam 5 min hoje. Kdo bi želel še boljše? Vožnja do cilja je
bila mučna, dolga in komaj sem čakala da vidim morje. Ko sva prispeli, naju je lastnica
toplo sprejela, razkazala prostore in naju potem pustila sami, da sva si lahko odpočili.
Seveda pa od počitka ni bilo nič, saj sem komaj čakala, da se okopam v hladni vodi. Ko
sva razpakirali, sva se preoblekli v kopalke, pobrali svoje brisače, sončne kreme in mp3
je in če se dobro spomnim, sva vzeli tudi karte. Prvi dan na plaži je bil super, seveda sva
najprej pregledale okolico in moram priznati, da so bile to sprva moje najboljše
počitnice. Zapomnite si, sprva so bile najboljše! Tukaj sva nameravali ostati pol meseca,
pa še to je bilo sprva premalo. Prvi teden je minil hitro in zabavno. Mesta sva se že
navadili, da morava skrbeti za sebe tudi. No, nek dan sva spet odšli na plažo. Postaviva
ležalnike, kremo, karte postaviva na svoje mesto, se uleževa, takrat pa zagledava dva
fanta, na videz nenevarna, šarmantna in luštna, ampak vse ni tako rožnato kod je bilo na
začetku. Ko sta naju zagledala, sta seveda tako pristopila in pozdravila. Prvi je bil Tadej,
ki je bil všeč meni, drugi je bil Miha, ki je bil všeč Lini. Začeli smo se pogovarjati, vsak je
povedal kaj o sebi, za zvečer smo se pa zmenili, da gremo ven. No, vse je potekalo lepo,
ampak ko sva izvedeli, kaj v bistvo so njune namere, sem se zgrozila. Nisem hotela tega,
on pa je in moje mnenje ni štelo. Ja, tako mi je uničil življenje, ko me je zvlekel v svoje
stanovanje, me pretepel in mi odvzel nedolžnost. Nato sem ga tudi prijavila. Naj pa
omenim še nekaj. Ko smo v znak, da ga iščemo nalepile plakate, se je na to odzvalo še
veliko deklet, ki so utrpele isto kot jaz. In ko so mu sodili, smo se postavile na stran
žensk in so ga zaprli. Tako, da danes živim z fantom, ki me ljubi in obratno in sem srečna,
saj bom diplomirala! Lina je skozi vse to šla brez posledic, saj Miha ni imel takšnih
namenov kot Tadej. In naj omenim, da sta še danes skupaj!
Danijela Šturm, 9. a
ZIMA, ZIMA BELA .....
SPET GA NI BILO
Danes zjutraj sem se zbudila z upanjem,da je zapadel. In bila sem malce razočarana,ko
sem videla, da ga še zmeraj ni. No, ko že govorimo o njem, vam lahko izdam malo
skrivnost:
Pssst. Pridite bliže. Pišem o najbolj čudoviti stvari,ki se lahko zgodi pozimi,o snegu.
Nikomur ne izdajte te skrivnosti. No,zjutraj sem se pripravila za odhod v šolo. Peljala me
je mami. Ko sem prišla pred šolo, sem zagledala drobne bele pikice po tleh. Takoj sem se
razveselila in z veseljem odšla v šolo. Pri uri športne vzgoje sem ves čas razmišljala ali bo
ali ne bo. Ko smo s sošolci prišli iz telovadnice, sem z upanjem,da je zapadel, stopila ven.
Bila sem žalostna. A s kančkom upanja sem odšla v razred. Dan je hitro minil, vendar po
pouku ni bilo ne duha, ne sluha o njem.
Še zdaj,ko to pišem, upam,da bo zapadel prvi sneg.
SPET NI SNEŽILO
Sedimo ob oknu in gledam ven. Rada bi videla belo pokrajino. Zelo si želim, da bi snežilo.
Vendar zunaj piha veter in lomi veje. Postaja mi dolgčas, ampak še vedno vztrajam ob
oknu. Spuščam papirnata letala in čakam.
Še vedno nič. Spomnim se zgodbice o Maruški potepuški, ki je dočakala, da je sneg
pobelil ceste. Pomahal je mami v slovo in se odpravil visoko v gore. Ko se je spuščala, je
pred seboj zagledala prepad. Vendar z robčkom,ki ji je služil kot balon, je varno pristala
na tleh. Pogumna se je znebila tudi volkov,ki so ji sledili. Vse živali so ji navdušeno
ploskale in jo varno spremile do domače hiše. Doma so jo že nestrpno pričakovali.
Posedli so za bogato obloženo mizo in poslušali Maruško, ki je navdušeno pripovedovala,
kako je preživela dan. Dobro se je ogrela šele v postelji in takoj zaspala.
Pri nas pa še vedno nič. Še vedno sedim ob oknu in čakam, da bo zapadel sneg.
Naja Medved, 4. a
JAZ, DREVO
Zima je bila zelo dolga, vendar sem jo prespala.
Čutila sem samo snežinke, ki so se stopile, ko se je pokazalo sonce.
In končno pomlad. Zraven mene so pokukale trobentice, zvončki in telohi. Na vejah sem
čutila prve popke. Tudi otroški smeh se je slišal iz bližnjih hiš. Čakala sem poletje, ko se
bodo prikazale ptice in si uredile gnezdece v moji krošnji.
Oče je deklicam naredil leseno gugalnico, ki jo je obesil na eno izmed mojih vej. Prijetno
je bilo slišati otroško veselje. V moji senci so poleti našle počitek mnoge živali.
In skupaj smo dočakali jesen, ko so si vaščani pod mojo krošnjo nabrali sladke kostanje.
Naja Medved, 4. a
ZIMSKI DAN
Ko skozi okno pogledam,
majhne,bele snežinke zagledam.
Vidim še snežake,bele kot poletne oblake.
Otroci norijo in se za svojimi pobeglimi sanmi podijo.
Drug v drugega mečejo kepe in delajo angelčke prelepe.
S sanmi se spuščajo po hribu navzdol,
vedno bolj in bolj.
Nato se obrnem, zagledam našo peč
in v njej topel plamen goreč.
Premišljam, kam bi raje šla.
Nato vstanem, oblečem in ven stečem.
BOŽIČNI DAN
Pozimi, ko sneži,
božiček s sanmi v naš dimnik prileti.
Pride le za kratek čas,
saj le pod smrečko nastavi darila za nas.
Mi mu nastavimo piškotke in mleko,
zato potrebuje vedno večjo obleko.
Zjutraj,ko se zbudimo,
takoj k smrekci prihitimo.
Zlezemo pod drevo in darila odvijamo.
Odvijemo prvo,v njej so igrače,
odvijemo drugo,v kateri so hlače.
V eni majčka, v drugi srajčka.
Obleke pomerjamo, igrače preverjamo.
Tako se vseh daril veselimo,
saj spet nekaj novega dobimo.
Larisa Janžek, 8. a
Prvi sneg
Tam gori pod oblaki
je nekaj zacvetelo,
na črni mrtvi veji je belo zacvetelo,
po suhi rjavi travi je rahlo zašumelo,
na sivi,trdi cesti je drobceno zapelo,
prišel je mladi snežec,
boječe, nagajivo,
da razveseli nam dneve,
olepša zimo belo.
Urban Smogavec, 7. c
ZIMA
Zima je pri nas,
prihaja dedek Mraz,
snežinke plešejo,
darila pridejo,
jeleni skozi mraz letijo v našo vas,
z Božičkom na saneh pričarajo nam smeh.
Tina Kovač, 7. c
ZIMSKO VESELJE
Ko zjutraj se zbudim,
skozi okno se ozrem
ter vesela vsepovsod norim.
Zunaj res sneži,
zato toplo oblečemo se vsi
in odhitimo po sani.
Zdaj na snegu dirjamo,
se kepamo, se skrivamo,
ko nas napade senca,
v gozd zbežimo.
A potem ugotovimo,
da bil je le sneženi mož,
ki ga izdeluje Binca.
Vsi premraženi se vrnemo v hiše
in sedemo ob ognjišče.
Ko se ogrejemo,
skočimo v postelje
ter vsi hitro zaspimo.
Laura Brence, 7. c
BOŽIČ
Božič je že tukaj,
Božiček že prihaja.
Sneg je že zunaj,
snežinke pa že plešejo.
Drevesce je okrašeno in
darila že izbrana,
igrače že zavite,
sreča že razdana.
Jeleni že vpreženi na sani
in cela vas se veseli
Božiček že bedi in darila deli.
Rebeka Kaukler 7. c
Božični čas
Zima, zima si nas letos pozabila!
Si na Arktiki ostala,
da bi pingvinom nagajala?
V šoli smo se pridno učili, se potrudili in same lepe ocene pridobili.
K raznim krožkom smo hodili,
na petarde čisto pozabili.
Zdaj smo si malo snega zaslužili!
Zima, zima, si nas letos pozabila!
Božiček že vpregel je sani,
že čaka, da poleti.
Vprega njegova je v skrbeh,
Rudolf letos moral bo po novih poteh.
Vseh devet jelenov se jezi,
saj že zdavnaj na pot bi morali.
Daj zima, pridi med nas,
nasuj nam snega v vsako vas,
da božič bo bel in vsak otrok vesel,
da Božiček problemov ne bo imel,
ko cel svet bo s svojo vprego preletel!
Zima, zima, saj nas nisi pozabila!
Daj, nasuj nam beli sneg,
da se bo slišal veseli smeh.
Gašper Colja, 9. a
Božič
Jelka v sobi stoji
nekdo jo okrasi
božiček pridrvi
darila razdeli
se nasmeji in
veselo odhiti.
Božič posiplje sneg,
veselja je na pretek.
Radi ga imamo,
z njim se igramo
božiča ne damo,
v srčku ga vedno
imamo.
Božične zvezde nas krasijo,
se nam iz neba smejijo,
Dedka na sani posedijo,
z veseljem ga na Zemljo pustijo.
Karmen Šprah, 8. a
BOŽIČ
Božič praznujemo 25. 12., to je za večino ljudi najlepši praznik, saj je takrat zbrana vsa
družina. Zvečer vsa družina postavi božično drevo in ga okrasi. Ves dan je zelo prijetno
vzdušje, mame kuhajo velike večerje, očetje pa se igrajo z otroki. Na večerjo ponavadi
prideta tudi stara starša ali pa teta in stric. Odrasli ob večerji spijejo kakšen kozarec
vina, otroci pa se sladkajo s piškoti, ki jih spečejo v teh dneh. Ves večer se zabavajo in
pojejo božične pesmi, ob polnoči gredo k polnočnici, zjutraj pa vsi skupaj odpirajo
božična darila in se imajo lepo.
Sara Ačko, 8. a
PISMO BOŽIČKU
Predragi Božiček!
Pišem počasi, ker vem, da si že star in počasi bereš.
Ne bom ti povedala, da že štejem kar 14 let, ker mi ne boš hotel prinesti daril. Ne, tudi
''nakladala'' ti ne bom o tem, kako sem bila čez vso leto zelo pridna kot vsi ostali otroci.
Jaz se kot vsako leto trudim biti pridna vsaj en dan pred božičem. Umetnost mi je že, da
se vedno napravljam, kako sem praznično navdušena nad tem božičnim ''sr……''.
Resnično mi je dolgočasno, da mora biti že na začetku novembra vse praznično okrašeno
in da moram poslušati ''zlajnane'' božične pesmi, saj vse do božiča izgubi svoj čar.
Letos ti ne bom pisala o željah v smislu materialnih dobrin, ker vem, da si preveč
obremenjen in je recesija. Zato si letos želim, da tistim ''idiotom'' pokradeš orožje, s
katerim se gredo vojno, in prosiš oziroma prisiliš tiste, ki imajo že toliko denarja, da si že
z njim ''riti'' brišejo, da ga darujejo otrokom po svetu za lepo otroštvo. Prosim te, če se
znebiš politikov ter sam prideš na oblast, ker si ''car''. Zakoplješ jih lahko med smeti, saj
drugega niso vredni, ker kradejo življenja mnogim.
Daj dom številnim živalim in poskrbi za ogrožene. Na tem svetu so živali boljše od ljudi,
zato poskrbi tudi za medsebojne človeške odnose. Upam, da boš ljudi ekološko ozavestil,
saj so slepi, ker ne vidijo, da se utapljamo v smeteh in se bomo vsak čas zadušili v njih.
Oprosti, ker sem preveč zahtevna, ampak bi res rada, da bi svet živel v miru, resnici ter
da bi bili vsi enakopravni. Upam, da si dobil to moje pismo, ker če ga nisi, mi povej, da ti
ga še enkrat pošljem.
Lep pozdrav,
Marjetka
P.S.: Se opravičujem za neprimerne besede.
Marjetka Pišotek, 9. c
Dragi Božiček!
Zopet je leto okoli in spet je prišel čas, da mi izpolniš kakšno željo, saj sem bila vse leto
pridna.
Igrač sem se že naveličala, zato ti to leto ne bom težila z njimi.
Ker tudi življenje pričenjam doživljati malo drugače, te bom letos prosila za povsem
druge stvari. Razžalostim se, ko gledam televizijo ter spremljam še druge medije, kako se
godi krivica otrokom po svetu. Takrat si želim, da bi imela moč, s katero bi lahko
preprečila vse to. Mogoče bi ti lahko razrešil te težave, ki tarejo otroke. Otroci naj bi
odraščali v varnem okolju, toplem domu, brez pomanjkanja hrane, oblačil, zdravil,
starševske ljubezni in miru. Za začetek se bom odpovedala svojim lepim igračam, tudi
kako lepo oblačilo se bo našla ter kakšna sladkarija. Vse to ti bom nastavila v vrečo
zraven dimnika, ti pa jo poberi in jo odnesi tistemu, ki jo res potrebuje. Največje veselje
in sreča bi mi bila, ko bi videla iskreno veselje in nasmeh na obrazu otroka, ki bi jo prejel.
Hvaležna ti bom, če mi boš izpolnil to željo in upam, da bo tudi kateri od mojih vrstnikov
napisal podobno pismo. Pozdravi Rudolfa in ostale tvoje pomočnike.
Lep pozdrav,
Urška
Urška Brence, 9. c
Dragi Božiček!
V letošnjem letu si ne želim nobenih materialnih stvari kot lansko leto. No, želim si jih,
vendar bom to željo porabila za nekaj, kar je pomembnejše od mojih daril. Na svetu je
skoraj polovica ljudi, ki si ne morejo privoščiti hrane, vode, kaj šele oblek. Zato te
prosim, da bi čim več ljudi obdaril s svežo pitno vodo, hrano in oblekami. Ljudjem, ki se
vojskujejo zaradi malenkosti, vlij upanje in moč, da bi namesto z vojno svoje težave rešili
s pogovorom, saj mislim, da nasilje ni rešitev in da zaradi tega trpi veliko ljudi in družin
na svetu.
Moja zadnja želja pa je, da sebične multimilijonarje, in milijarderje, ki imajo toliko
denarja-bogastva, ki ga v 200 letih ne bi porabili, zato jim reci, naj nekaj denarja dajo v
dobrodelne namene.
Hvala, Barbara
Barbara Juhart, 9. a
OBISK OSANKARICE, KI NI PUSTIL BREZ MIRU, DA NE BI USTVARJALI
VOJAKOVO PISMO
Draga družina!
Komaj sem si utrgal nekaj trenutkov, da vam napišem, kako se mi godi v tem zakletem,
temnem ter mrzlem gozdu. Oblivajo me zle slutnje, da se bo zgodilo nekaj groznega,
vendar želim si, da bi bil sedaj z vami. Ne spomnim se, kdaj je bila zadnja noč, ko sem se
lahko dobro naspal. Zunaj je mraz, zebe me kota psa, nog ne čutim več, mislim, da imam
prste že zamrznjene. S strahom ves dan opravljamo stražo, najhuje mi je preživeti noč.
Nemci se nam približujejo ter nas stiskajo v obroč, tudi molitev ne pomaga več, da bi se
kaj spremenilo na bolje. Bojim se, da me Nemci dobijo živega, zato imamo dogovor, da si
v
najhujšem
trenutku
prihranimo
Molite za nas doma, da bi se izmazali iz te ofenzive.
zadnji
naboj
zase.
Ljuba žene poljubi mi otroke, pozdravi očeta in mater ter sosede. Prosil bi te, da tega
pisma ne bereš otrokom, saj veš, da bi jih hudo prizadelo.
Tvoj ljubljeni mož
Napisala: Urška Brence, 9. c
ZA NAŠO DOMOVINO
Mraz nam sega do kosti,
strah in dvom nas pesti,
a vseeno gremo v boj;
za našo domovino.
Kri lila v potokih bo,
sovražnik smrt doživel bo,
mi gremo pa v boj;
za našo domovino.
Na koncu kot junaki
v smrt gremo svobodno,
za druge srečo,
za našo domovino.
Anja Matičič, 9. c
VOJAKI
Vzeli so vojakom življenja,
kdaj konec bo tega trpljenja?
Zemljo, hišo, travniki pusti,
a ne tisto pesem, ki jo imamo na ustih,
ko pojdemo v boj pogumno
z mati bistroumno,
da bo pripovedovala o junakih
slovenskih tal,
ko znova naš jezik z vso veličino bo vstal.
Borci vredni najvišje odlike,
za vedno bodo zrli iz muzeja slike,
opominjali nas na to,
da za Slovenijo vredno se boriti je bilo.
Nives Vrbek, 9. b
Žalostinka
Pada mrak nam na oči,
tega se bojimo vsi.
Sovražnikov, ki se jih ne vidi,
prosim, prosim, okrepitev pridi!
Vsak korak nam je težak,
in vsak dih nam je enak.
Polne straha so kosti,
solze zalivajo oči.
Ampak zdaj ni čas za solze,
zdaj ni čas za strah,
vsi borimo se do konca,
vsak izmed nas.
Borimo se za žene, otroke,
za ljubljeno domovino.
Alma & Zala, 9. b
Moj spominek
Dala sem ti rožo,
dišečo in cvetočo,
danes je tvoj materinski dan
in vedi: rada te imam.
Vse naredila zate bi,
ker tvoje srce zame bije vem,
da mi ni treba nič narediti
in da si včasih zaslužim,
da bi jih dobila po riti.
Danes je tvoj dan
vedi, da se poboljšati znam,
ker rada te imam in
nikomur nikoli na svetu te ne dam!¸
Jasmina Gajšek, 9. b
Jasmina Gajšek, 9. b
Verz
Srce je mlado
v našem življenju gori
enkrat nas zapusti,
pazi » zate še vedno veliko je pasti! «
Karmen Šprah, 8. a
SONG O LJUBEZNI
Ljubezen je lepa stvar, je kot nekakšen dar,
ki pade z neba na sredo tvojega srca,
ga omehča in na ljubezensko barvo obarva.
Prava ljubezen se zgodi le enkrat v življenju ter brezmejno.
V trebuhu ti metuljčki letajo in te z ljubeznijo opletajo.
Ko pa ljubezen izgine,
ti do vsega mine.
Ostanejo le še praznine,
ki obudijo ti te lepe spomine.
Metuljčki odletijo in ta song o ljubezni zapustijo.
Larisa Janžek, 8. a
Zakaj so pomembni prijatelji?
Dan za dnem živimo,
s problemi se borimo.
A ko padeš po tleh in ne znaš naprej,
spoznaš, da je človek, ki ti spet podari krila
tvoj prijatelj.
Življenje hiti mimo,
čas teče neizprosno,
a najhujši so dnevi in ure,
ko spoznaš,
da prijatelja si izgubil,
s tem ko si ga izdal,
si svoje življenje
obsodil na propad.
Prijatelji so najlepše darilo,
ki ti ga je življenje podarilo,
zato varuj ta zaklad,
saj zavidal ga bo vsak!
Ljudje hitijo mimo,
za druge ne skrbijo,
ne vzamejo si časa,
da bi se spomnili na čase lepe,
ko so pod lipami sedeli in se skrajno lepo imeli.
Zdaj življenje teče,
veliko je stvari,
ki nas odvrnejo stran,
zato si kljub ostalemu
vzemi čas in razvedri prijatelja,
četudi samo z lepo besedo,
verjemi, VELIKO mu bo pomenilo.
Danijela Šturm, 9. a
O ljubezni
Ljubezen je, da do nekoga nekaj čutiš, ga imaš resnično rad.
Brez ljubezni bi bil svet nesrečen, samoten. Nikogar ne bi imel, nihče te ne bi imel rad in
nihče te ne bi pogrešal.
Ljubezni je treba posvetiti čas.
To ljubezen moraš obdržati.
O ljubezni se učiš vse življenje.
Z ljubeznijo je veliko težav.
O prijateljstvu
Prijateljstvo je nekaj posebnega, res je, da se včasih s prijateljem skregaš, ampak svet je
takšen, da če narediš napake, jih poskušaš popraviti in se iz njih učiti. Mislim, da vsak
potrebuje prijatelja, da mu zaupa, preživlja čas z njim, se zabava ...
Svet brez prijateljstva bi bil kot svet brez ljubezni, bil bi prazen. Če ne bi imeli prijateljev,
bi bili sami, osamljeni, žalostni, kot da ti nekaj manjka v življenju. Vsak potrebuje
prijatelje in prijateljstvo je res nekaj najlepšega, kar se ti zgodi v življenju.
Pija Justinek, 7. c
O spominih
Bilo je nekaj mesecev nazaj, ko sem se odločila, da si malo bolje pospravim sobo. Iz omar
sem zmetala vse stvari in pričela s prebiranjem. Med vsemi temi stvarmi sem našla tudi
plišastega zajčka, ki smo ga dobili v prvem razred. Takrat so mi na misel prišli spomini,
kako je bilo pred devetimi leti.
Spominjala sem se dneva, ko sem prvič prestopila šolski prag s torbo na ramenih. Imela
sem mešane občutke. Počutila sem se malo bolj samostojno in srečno, seveda pa sem
čutila tudi strah, saj skoraj nikogar nisem poznala. Ko smo se z novimi sošolci poslovili
od staršev, nas je v razred pospremila učiteljica in na šolskih mizicah je vsakega od nas
čakal plišasti zajček. Učiteljica nam je povedala, da mu je ime Šviga zajček. Takoj sem ga
vzela v roke in se začela z njim igrati. Komaj sem čakala, da pridem domov, mu pokažem
nov dom ter da ga predstavim staršem. Zajčka sem dolgo časa nosila s seboj v šolo in
tudi spal je z mano. Leta so minevala in vedno manj sem se igrala z zajčkom, dokler ga
nekega dne nisem dala v omaro, saj sem se počutila že prestaro za igranje s plišastim
zajčkom. Čez čas sem na zajčka popolnoma pozabila in spomnila sem se ga šele pred
meseci, ko sem pospravljala sobo.
Sedaj razmišljam, kako bo, ko bom čez nekaj mesecev ponovno prestopila drug šolski
prag. Sprašujem se, če bodo občutki enaki,ali drugačni. Se bom bolje počutila ali slabše?
No, vse to je v največji meri odvisno od mene.
Urška Brence, 9. c
O ženi, ki je postal za en dan nevidna
Veliko žensk misli oziroma ve, da moški ne bi niti en dan znali poskrbeti zase. To vem iz
lastnih izkušenj, saj sem se nekega sončnega jutra zbudila in kot vedno pogledala v
ogledalo. Zgrabil me je šok in spreletel močen srh. V ogledalu namreč ni bilo moje
podobe, temveč nekakšno pusto ozadje te majhne sobe. Iz kuhinje je prihajal zaspan ter
nejevoljen glas moža, ki je povpraševal po zajtrku. Nazaj sem mu zaklicala, naj si v
mikrovalovni pogreje včerajšnjo večerjo, a on pa je še kar naprej godrnjal, zakaj ga
ignoriram. Začela sem kričati na vse pretege, vendar me tako kot videti tudi slišati ni
mogel.
Zato sem odšla v kuhinjo, kjer sem zagledala moža, kako se trudi prižgati
mikrovalovno z mobilnim telefonom. Že sem mu hotela pomagati, vendar sem se
odločila, da bom ta dan raje preživela samo ob opazovanju moža ob gospodinjskih delih,
kot pa se ukvarjala s tem, da sem nevidna! Kakorkoli; mož je obupal nad mikrovalovno
ter se odločil na spletu poiskati recept za kavo, ki jo je na koncu ''itak'' zažgal. Jezen
zaradi ponesrečene kave si ji raje naročil burek. Ko je prišel čas plačila, se je spomnil, da
je denarnico pozabil v hlačah. Kot strela je odvihral k pralnemu stroju, ki ga je z muko
odprl, in ugotovil, da so vsa bela oblačila postala roza in da je razbarvanih vseh 520
eurov. Imel je tisti izraz na obrazu: ''Ne vem, če se naj jočem ali smejem''. Seveda mu ni
mogel plačati bureka, zato ga je dostavljalec prisil, da gre v njihovo restavracijo pomivat
posodo. Mož ni imel druge izbire, kot pa da si je oblekel razbarvana oblačila in se lačen
odpravil na novo delovno mesto. Tam je seveda vso posodo dal v nekakšen grd žakelj in
jo odnesel v pralnico za perilo. Ampak ko je dal vso posodo v pralni stroj, je začelo
ropotati. Mož je bil nadvse ponosen nase, saj je ugotovil, da imamo doma najbolj tih
pralni stroj. Ko se je posoda oprala, je pazljivo odprl vratca in bil zelo presenečen, saj so
bile vse črepinje zlomljene na tisoče koščkov. Še dobro, da ni mogel slišati mojega
nesramnega smeha, medtem ko je naglas razmišljal o tem, da je dal v tisti predalček
preveč mehčalca. Ves poklapan se je odpravil v park in se od utrujenosti zleknil na prvo
klop, ki jo je srečal. Zaradi trdega spanca pa sploh ni občutil trenutka, ko mu je
mimoidoči pes odnesel njegove najbolj dragocene čevlje. A kaj kmalu so ga brezdomci
odnesli med smeti, kjer ga smetarji sploh niso opazili in ga mirno odpeljali, skupaj s
smetmi, na odlagališče nevarnih odpadkov. Na srečo sem možu spretno sledila po
njegovi prekrasni poti. Še zdaj ne morem verjeti temu, da so ga tam našli kifeljci in ga
grobo odvlekli na tisto zanikrno postajo v še bolj zanikrno temnico, ker so mislili, da
tihotapi zelo sumljive stvari. Na mojo in moževo srečo sem začutila, da se v podobi
vračam na svet. Tako sem lahko z visoko varščino, ki sem jo morala plačati, rešila
svojega preljubega moža. Nato sem ga odpeljala domov, kjer sem lepo ugodila njegovim
vsakodnevnim željam.
Marjetka Pišotek, 9. c
Dragi dnevnik!
Ravnokar opazujem skozi okno tiho lebdenje snežink. Prav romantično bi bilo, če bi
tudi letos bilo novo leto ogrnjeno v belo odejo.
In seveda me sploh ne zanima, da je jutri valentinovo, ker imam radiator. Noč bo še
dolga, ker postajam utrujena ob misli na pisanje spisa. Verjetno bi lahko opisala tisti
Silvestrov dan, ampak koga bi zanimale moje izmišljene dolgočasne zgodbice. Kakorkoli;
bilo je popoldne, res lepo popoldne. S psom sem hotela na sprehod, vendar ga ni bilo
nikjer. Vznemirjeno sem ga klicala in iskala po celi posesti. Potrta sem gledala za
stopinjami, ki jih je sneg zabrisal za njim in upala, da se vrne še istega dne. Otožno sem
pograbila sanke in se z upanjem, da srečam simpatijo, odšla sankat na bližnji breg. Sreča
se mi je nasmehnila, ker sem tam zagledala svojega psa, kako se igra z simpatijo in
njegovim psom. Očarano sem strmela vanj, dokler mi ni pomahal, da se jim naj
pridružim. Sankala, kepala, delala snežake in angelčke sva pozno v noč. Bilo je že zelo
hladno in jaz vsa premočena. Bil je tako sladek, da mi je posodil jakno, pa čeprav bi bilo
to zadnje oblačilo na njem. Ko sva skupaj sedla na sanke, se nisem mogla nehat smejati
njegovim šalam. Z vsakim dotikom in sladkim pogledom sem bolj drhtela ob njem. Grde
poglede sem namenila samo psu, ki je kvaril najine skupne lepe trenutke. Želela sem, da
ga povozi avto zaradi njegove nadležnosti. In veš kaj?! Sploh ni izpustil oči z naju. Celo
skupaj z simpatijo in psom je začel vleči sanke proti mojem domu. Pravzaprav sem
mislila, da naju vleče proti mojem domu … Kakorkoli; naenkrat sem začutila svetlobo na
licu ter močen udarec v glavo. Iz nezavesti sem se zbudila v simpatijinem naročju.
Razlagal mi je, kako je moj pes dal svoje življenje zame, kako naju je potisnil čez rob,
samo da naju ne bi povozil tisti pijanec. Obžalovala sem svoje hudobne misli in jokala v
njegovem objemu. Počutila sem se tako varno ob njem, ampak se kljub temu potok solz
ni hotel ustaviti. Z otožnim glasom me je tolažil, da bo vse v redu in me utišal s sladkim
poljubom. Takoj sem začutila da čuti enako, zato sem nehala jokati.
In potem ko sem zagledala ognjemet, sem vedela, da sem grenko staro leto pričakala z
novim sladkim letom.
Marjetka Pišotek, 9. c
RADOVEDNEŽI ŠOLSKEGA GLASILA NA DELU
S kom smo preživeli počitnice?
s starši
s prijatelji
s starimi starši
s sorodniki
z drugimi
z znanci
ANKETA O BRANJU
Novinarke šolskega glasila smo izvedle med učenci anketo o branju. Anketirali smo 74
učenk in učencev. Postavili smo jim naslednja vprašanja in njihovi odgovori so pokazali
zanimive odgovore.
1. Vprašanje: Kaj bereš?
Kaj bereš?
revije
različne knjige
pustolovske romane
drugo
2. prašanje: Kaj meniš, kaj berejo tvoji prijatelji?
Kaj berejo prijatelji?
revije
pravljice
pustolovske romane
drugo
3. vprašanje: Koliko časa na dan nameniš branju?
Koliko časa na dan nameniš branju?
50
45
40
35
30
25
Koliko časa na dan nameniš
branju?
20
15
10
5
0
do 1 ure
do 2 uri
4. vprašanje: Ali ti kdo bere knjige?
več kot 2 uri
Ali ti kdo bere knjige?
starši
stari starši
drugi
POSTALA SEM VODNICA
(Intervju z Ano Markež)
Intervjuval sem Ano Markež, ki je stara 15 let. Hodi v prvi letnik gimnazije in je moja
sestra. Pred tremi leti je postala navdušena tabornica. Konec poletnih počitnic je
naredila vodniški izpit in ima to šolsko leto tudi svoj vod. Iz vsakega sestanka voda pride
srečna, zato sem se odločil, da ji bom danes doma postavil nekaj vprašanj, da bi izvedel
več o taborjenju.
Zakaj si se odločila, da boš postala tabornica?
Taborniki so polni nalog in bivanja v naravi, kar me navdušuje. Pa tudi kot otrok sem
hotela postati tabornik.
Kdo te je navdušil?
Navdušili so me prijatelji in moj oče, ki ima rad vse, kar je povezano z naravo.
Kakšna je obvezna oprema tabornika?
Obvezna oprema tabornika je primerna obutev, topla oblačila, taborniški pripomočki,
kot so: nož, čutara, spalna vreča, menaška, jedilni pribor.
Kakšen je taborniški red?
Red je pri tabornikih naravnost odličen. Imamo prosti čas in seveda obveznosti, ki jih
mora narediti vsak tabornik. Vsako jutro imamo zajtrk, ki je obvezen obrok vsakega
otroka oziroma mladostnika. Po zajtrku imamo dvig zastave, ki jo dvigne tisti, ki je bil
zelo priden. Zvečer pa zastavo spustimo. Do kosila počnemo raznovrstne stvari od
igranja, pohoda, počitka, kopanja in prav tako tudi popoldan. Po vsakem obroku vsak
pomije svojo posodo in pribor.
Kakšna je vaša kultura?
Vsak ima svojo rutico. Rutico dobiš, če redno eno leto obiskuješ tabornike, kar pomeni,
da si zvest tabornik. Za predšolske otroke imamo rumene rutice in jim pravimo murni,
za otroke od 6-10 leta starosti pa imamo rdeče rutice in jim pravimo medvedki in
čebelice (MČ). Od 10. pa vse do 15. leta se taborniki imenujejo gozdovniki in gozdovnice
(GG) in imajo zelene rutice, od 15 – 22 let so pa popotniki in popotnice, ki nosijo modre
rutice. Taborniki med 22. in 27. letom imajo oranžne rutice in jim pravimo raziskovalke
in raziskovalci. Starejši od 27 let nosijo vijolične rutice. Pravimo jim grče. Vse rutice
(razen rutic od murnov in grč) so obrobljene z rumenim trakom. Da dobiš rutico, moraš
največkrat pojesti nekaj resnično ogabnega, npr. mešanico kislega zelja, čokolina, viki
kreme, sladkorja, rdeče pese, čilija, makaronov…
Kdo pazi na skupine otrok?
Pazimo jih vodniki.
Kako lahko postaneš vodnik?
Star moraš biti 15 let oz. v prvem letniku srednje šole in seveda moraš opraviti vodniški
izpit.
Koliko šteje tvoj prvi vod?
Moj prvi vod šteje 13 članov.
Koliko so stari tvoji člani voda?
Stari so od 6 do 7 let in obiskujejo 1. in 2. razred osnovne šole.
Ali je težko uskladiti čas za tabornike in učenje?
Ne, ni težko. Učim se sproti.
Kateri otroci so se ti vtisnili v spomin?
Posebej se mi je v spomin vtisnil Miha, ker mu je iz nosu tekla kri, pri tem pa je tekal za
drugimi in jih strašil.
Ti je to delo v ponos?
Da, saj imam v šoli tudi kakšne privilegije in izognem se pospravljanju sobe zaradi
sestankov (smeh). Zelo me veseli delo z otroki, saj vem, da jih vsak sestanek naučim
nekaj, kar jim bo v poznejšem življenju morda prišlo prav.
Hvala ti za nekaj odgovorov!
Ni problema, bratec!
Miha Markež, 8. a
ŠE DANES SE SPOMNIM SVOJEGA PRVEGA ŠOLSKEGA DNE
(Intervju z Magdo Pipenbaher)
Intervjuval sem svojo teto Magdo Pipenbaher, ki sem jo izprašal o otroštvu,
izobraževanju in poklicu. Intervju je potekal pri njej doma, torej na Zgornji Ložnici.
Povedala mi je veliko zanimivega.
Ste bili v otroštvu priden ali nagajiv otrok?
V otroštvu sem bila miren otrok. Ta mirnost se je občasno razvnela, kadar si je moja
edina starejša sestra zaželela igre z mano. Nisem bila nagajiv, bila sem igriv otrok, saj
sem se rada igrala. Tudi sama sem se lahko igrala ure in ure. Danes bi to poimenovala, da
sem si bila dobra družba.
Kako ste se razumeli s svojo sestro?
Skozi celotno otroštvo, do koder mi sega spomin, sva se razumeli zelo dobro. Pri mojih
treh letih, ko mi je bilo risanje pravi užitek in sem porisala prav vse, sem sestri tudi rada
porisala zvezke, če jih pred mano ni dobro pospravila.
Vas je bilo strah, ko ste prvič šli v šolo, ali vam je bilo všeč?
Še danes se zelo spomnim svojega prvega šolskega dne v prvem razredu. Učiteljico sem
poznala že od prej, saj je učila tudi mojo sestro in živeli smo v isti vasi. Delovala mi je
zelo resna, stroga, dokaj glasna in redko se ji je prikradel na obraz nasmeh. Šole me ni
bilo strah, saj sem komaj čakala, da lahko končno pišem, rišem, računam v svoje zvezke.
Ali ste imeli v otroštvu kakšnega posebnega idola?
Seveda. Rada sem prepevala in poslušala glasbo, zbirala slike zvezdnikov, spremljala
dogodke njihovega življenja. To je bila skupina The beatles.
S kom in s čim ste se najraje igrali?
Izredno rada sem sestavljala hiše in gradove iz kock. Takrat niso bile to Lego kocke,
čeprav moram priznati, da sem z domišljijo lahko sestavila prav lepe hiše. Če sem imela
domačega nasprotnika, ki je želel z mano igrati Človek ne jezi se, sem se raje odločila za
igro v dvoje, saj so me kocke vedno počakale.
Kakšni ste bili po uspehu in kateri predmet ste imeli najraje?
Šola mi ni delala težav, tudi uspeh je bil skozi vse razrede takšen, da sem bila z njim
zadovoljna. Zadovoljna sta bila tudi starša. Tudi učila sem se rada. To počnem še danes.
Vedno nadgrajujem z znanjem področja, ki me zanimajo.
V katero šolo ste se vpisali po končani OŠ?
Po končani OŠ sem nadaljevala šolanje na Srednji pedagoški šoli v Mariboru. Danes je to
III. gimnazija.
Kdo vas je navdušil za to šolo?
Za to šolo me je navdušila moja razredničarka ga. Pavla Rozman. Najverjetneje je v meni
videla potenciale, ki jih je zahtevala Srednja pedagoška šola. Danes sem ji zelo hvaležna,
saj bolje ne bi mogla izbrati. Če bi bilo potrebno danes izbrati šolo, bi sama izbrala
popolnoma enako šolo in isto smer.
Kakšni ste bili po uspehu v srednji šoli v primerjavi z OŠ?
Uspeh mi v srednji šoli v primerjavi z osnovno šolo ni padel. Priznati pa moram, da se je
povečalo število štiric, ki jih v OŠ nisem poznala. Spomnim se svoje prve trojke pri
geografiji, ker sem zamenjala poldnevnik z vzporednikom. Kakšna je bila v meni žalost
vse do doma, dokler ni moj oče posušil solze z besedami: »Pa kaj bi ti rada? Saj je to
ocena dobro. In dobro je zame v redu.«
Ali so vas starši podpirali pri odločitvi za to šolo ali so želeli, da bi se odločili za
drugo smer?
Glede odločanja sem imela popolno svobodo. Saj tudi sama nisem vedela, kam bi se po
OŠ vpisala. V veliko pomoč mi je bila razredničarka. Odločitev je bila prava.
Kje in kaj delate?
Sedaj delam na OŠ in poučujem matematiko sedme, osme in devete razrede.
Ali ste stroga učiteljica?
Hahaha. To bi morali vprašati moje učence. Je pa res, če jim postavim jasna merila in jih
kot učiteljica dosledno upoštevam, potem tudi večjih težav z učenci ni. Tudi mladim
doslednost ni tuja. Jo znajo sprejeti.
Ali mi lahko opišete svoj delovnik?
Moj delovnik je po posameznih dnevih zelo razgiban. Z interesnimi dejavnostmi,
dodatnim in dopolnilnim poukom imam tudi devet ur v enem dnevu. Je tudi dan, ko
lahko spim do devete ure, saj pričnem s poukom ob desetih in dan, ko imam na urniku le
dve uri. Vsak petek po končanem pouku ostanem v šoli in si pripravim vso pisno gradivo
za delo z učenci za naslednji teden za posamezno uro,vse zaznamke in potrebne zapiske.
S čim se ukvarjate v prostem času?
Prosti čas rada preživim v naravi. Sprošča me urejanje gredic, nasajenih z zimzelenimi
rastlinami, svoj notranji mir rada poiščem v planinah. Včasih je tudi adrenalinski, še
zlasti, ko višina gore presega tri tisoč in več metrov. Spomladi, ko topli žarki mamljivo
vabijo, se pričnejo maratoni, ki se jih udeležim s posebno dobrim občutkom. Skozi vse
letne čase se posvečam hoji, ki je danes še dokaj hitra. Imam tudi hišnega ljubljenčka. To
je muca Bleky. Živali so živa bitja in potrebujejo našo pozornost.
Ali bi se sedaj odločili za enako smer izobraževanja kot tedaj?
Vsekakor. Res, izbira srednje šole in nadaljevanje smeri študija sta bili popolnoma pravi
odločitvi in danes bi pot potekala enako.
Hvala za vaš čas in trud.
Matej Potnik, 8. b
SLOVENSKA PRIMABALERINA
(Intervju z Alenko Ribič Laufer)
Intervjuvala sem slovensko primabalerino Alenko Ribič Laufer. Zelo sem vesela, da sem
jo imela možnost izprašati o njeni službi (poučuje balet na konservatoriju za balet, kjer
treniram tudi jaz) in življenju, saj sem njena oboževalka. Seveda sem imela tremo, ko
sem jo prosila za intervju, vendar je ta hitro izginila, saj je Alenka zelo prijetna in
prijazna. Intervjuja se je razveselila.
Koliko ste bili stari, ko ste začeli plesati balet?
Stara sem bila šest let.
Koliko let že plešete?
Uf ... plešem že petintrideset let.
Kako dolgo ste že primabalerina v SNG Maribor?
Glavna solistka sem že od leta 1991.
Kako ste se navdušili za balet?
Ko sem bila še otrok, sva z mamo gledali balet Labodje jezero.Takrat sem se zaljubila v
balet. Od takrat dalje sem vedela, da je balet tisto, kar si želim početi v življenju.
V koliko baletnih predstavah ste že sodelovali?
Ooo, teh pa je veliko: Don Kihot, Labodje jezero, Giselle, La Silfide, La Bajadere, Carmen,
Grk Zorba, Hrestač ...
Kdo je vaš soplesalec ?
Moj soplesalec je večinoma Anton Bogov.
Sta z vašim soplesalcem v dobrih odnosih?
Mislim, da se po petnajstih letih, odkar pleševa skupaj, morava razumeti (smeh). Odlično
se razumeva.
Imate otroke in moža?
Ja, imam moža in sina Kevina.
Vas vaša družina podpira v vaši službi?
Popolnoma. Lahko sem srečna, da imam tako družino.
Kako poteka vaš vsakdanjik?
Vstanem ob pol osmih zjutraj. Ob osmih se mi začne ura pilatesa,
po pilatesu imam kratko pavzo (15min), nato imam uro modernega baleta,
nato pa spet kratko pavzo. Nato imam uro karakternih plesov, po tej uri
pa imam glavno pavzo, ki traja uro in pol (kosilo). Po glavni pavzi imam
uro klasičnega baleta, po tej uri pa še repertoar (pri repertoarju vadimo baletne
predstave, ki jih trenutno plešemo v gledališču)
So vaši treningi naporni ?
Treningi so kar naporni. Trajajo približno osem ur. Če pa delamo na kakšni novi
predstavi, pa treningi trajajo tudi cel dan.
Kako dolgo že poučujete na Konzervatoriju za glasbo in balet Maribor ?
To je moje prvo leto poučevanja na šoli.
Kaj bi povedali še za konec ?
Povedala bi samo to, da mi služba oz. moj plačan hobi (smeh) poleg družine pomeni
največ na svetu.
Hvala za vaše odgovore in še naprej veliko uspehov.
Bilo mi je v veselje. Najlepša hvala !
Kristina Presker, 8. a
Kako ženske vidimo moške?
* Kod lenivce na kavču – premaknejo se samo ob času za kosilo.
* Kod obsedence z internetnimi virtualnostmi, še bolj pa z televizijo.
* Kod obsedence z nogometom in košarko.
* Kod močnejšo delovno silo, problem je samo, da se zganejo samo takrat, ko gre za
njihovo rit.
* Malo razdaljo raje prevozijo, da pokažejo svojo ''kripo''.
* Večina moških se ne znajde v kuhinji, kar je lahko zelo velik problem, če ostanejo brez
svoje nadvse ustrežljive žene.
* Da se zavedajo svojega nahajališča, potrebujejo kompas, seveda pa z njim določijo tudi
smer doma.
*Ženske nikoli ne rabimo sledilca, da najdemo svoje može, saj kjer osel leži, tam dlako
pusti.
* Kod trmaste ljudi, ki se hvalijo z svojo kurjo pametjo.
Danijela Šturm, 9. a, in Karmen Češnovar ter Jasmina Gajšek, 9. b
Kako ženske vidijo moške – drugič
- Da so preveč izkoriščena delovna sila
- Da so odlični za volanom
- Slišijo, kar hočejo slišati
- Da so odlični kuharji
- Da jih premalo cenimo
- Da ne znajo znajo »nacentrirati« v WC školjko
- Da so »gentelmani«
- Da brez “pira” ne gredo v nebesa
- Da včasih preveč hrgolijo
Gašper Colja, 9. a
ŽENSKE SO ZAKON, KER ....
-ker so lepe
-ker so pametne
-ker so sexy
-ker so delovne
-ker rodijo otroke
-ker so dobre žene in mame
-ker znajo odlično kuhati
-ker so nežne
-ker so ljubeče
-ker so prijazne
-ker so perfektne
-ker imajo naravno lepoto
-ker lepo pišejo
-ker vedno prijazne z otroki
-ker so (vedno) urejene
-ker imajo veliko srce
-ker imajo dober zadah
-ker obožujejo čokolado
-ker imajo lepo frizuro
-ker so lepo našminkane
-ker imajo večje možgane kot moški
-ker imajo stil oblačenja
-ker rade nakupujejo
-ker rade delajo za šankom
-ker veliko nakladajo
-ker se smejijo za brezveze
-ker imajo velike trepalnice
-ker hodijo po hiši, ko si umivajo zobe
-ker mežikajo z očmi bolj kot moški
-ker morajo na wc-ju sedeti
Rok Bera, 7. c
Ženske so zakon, ker
-
so popustljive
pametne
znajo kuhati
so lepe
so ljubeznive
so prijazne
niso otročje
so dobrosrčne
veliko govorijo
si lakirajo nohte
veliko nakupujejo
se veliko smejijo
več mežikajo
Maja Motaln, 7. c