Irma Mravlje Pirnat: »Destigmatizirajmo inkontinenco!«
Irma Mravlje Pirnat, farm. tehnik
»DESTIGMATIZIRAJMO INKONTINENCO!«
UVOD
Inkontinence ne moremo definirati kot bolezen ali neizogibno posledico staranja. Pojavlja se
namreč kot rezultat številnih bolezenskih stanj. Mnoge izmed njih bi lahko preprečili ali
uspešno izboljšali stanje, vendar je inkontinenca povezana z zadrego, osebno stisko in
druţbeno stigmatizacijo, zato ljudje o njej neradi govorijo in trpljenje zadrţujejo v sebi. Je
torej psihična, telesna in ekonomska obremenitev za posameznika. Vpliva na psihično
počutje, samozavest in neodvisnost. Bolniki z inkontinenco se izogibajo telesnim dejavnostim
in potovanjem, preţemajo jih stalni občutki sramu in strahu pred poniţanjem. Pogosto je
ovirano tudi spolno ţivljenje (50% ţensk se zaradi inkontinence izogiba spolnim odnosom)
(Norton, Haslam v Šćepanović 2008). Prizadene ljudi različnih starosti in obeh spolov ter
pripadnike vseh druţbenih razredov.
URINSKA INKONTINENCA JE NEHOTENO UHAJANJE URINA
Ločimo inkontinenco blata in inkontinenco urina, v tem primeru se bomo osredotočili
predvsem na urinsko inkontinenco.
Urinsko inkontinenco definiramo kot stanje, kjer je nenamerno uhajanje seča socialni in
higienski problem (Inverarity 2004). Je delna ali popolna nezmoţnost nadziranja potrebe po
uriniranju oziroma izločanju seča. Gre torej za »nehoteno uhajanje urina« (Hopkins 1999).
Poleg bolnika je prizadeta tudi druţina in okolica. Zaradi neprijetnega vonja in občutka sramu
ter krivde pa inkontinenco lahko označimo tudi kot psihološki problem. Teţave z uhajanjem
urina ima med 5 in 10% ljudi, po nekaterih podatkih celo 20% ljudi, starejših od 35 let.
Realne številke so verjetno še veliko višje, saj pribliţno 70% ljudi z dotično teţavo nikoli ne
poišče pomoči zdravnika in se s svojim ţivljenjem sprijaznijo. Ljudje, ki jih prizadenejo
teţave z nekontroliranim uhajanjem urina ţelijo svoje bolezensko stanje zanikati, saj občutijo
zadrego, sramoto, poleg tega pa je prisoten tudi strah, da bi popolnoma izgubili nadzor nad
lastnim telesom (Klemenc 1995). Tako večinoma z obiskom zdravnika zavlačujejo do
zadnjega trenutka. Za to, da lahko o svojih teţavah z nekom spregovorijo, nekateri
potrebujejo tudi več let.
1
Irma Mravlje Pirnat: »Destigmatizirajmo inkontinenco!«
Pri ţenskah je urinska inkontinenca dvakrat pogostejša kot pri moških. Razlogi za to so
različni. Med najpogostejšimi so nosečnosti in porodi, lahko pa gre tudi za okvaro ţivčevja,
prirojene nepravilnosti, moţgansko kap, multiplo sklerozo ter spremembe, povezane s
staranjem.
SIMPTOMI IN ZNAKI
-
Uhajanje urina pri kašljanju, dviganju teţjih predmetov oziroma pri drugih
dejavnostih, ki dvignejo pritisk v mehurju.
-
Delna ali popolna nezmoţnost nadziranja mehurja.
-
Nehoteno, nepredvidljivo uriniranje (Hopkins 1999).
Če opazimo teţave pri nadziranju mehurja, je priporočljivo čim prej obiskati zdravnika in se z
njim posvetovati.
VRSTE URINSKE INKONTINENCE
Urinsko
inkontinenco
lahko
na
podlagi
simptomov
razdelimo na šest vrst inkontinence.
1) Stresna inkontinenca. Pojavi se pri kašljanju,
kihanju, smejanju in večjih telesnih naporih. Začasno se
zveča pritisk v mehurju, ki povzroča uhajanje majhnih
količin urina.
2) Urgentna inkontinenca. Kaţe se z bolečo in
takojšnjo potrebo po uriniranju. Gre za nezmoţnost
Slika 1: Sečni mehur in zapiralni
aparat na sečnici
nadziranja mehurja in lahko vodi do uhajanja velikih količin
urina.
3) Prelivna inkontinenca. Tako imenujemo nenadzorovano uhajanje majhnih količin
urina iz polnega mehurja. Mehur postane zaradi kroničnega zastoja seča prenapolnjen
in neodziven, tlak v mehurju se poveča in urin začne uhajati. Zelo pogosto se to zgodi
pri moških, ki imajo teţave npr. s povečano prostato1, ki jo lahko drugače opišemo
tudi kot zoţitev sečnice.
4) Popolna inkontinenca. Je nehoten in nepredvidljivo uhajanje seča ponoči in podnevi.
Do popolne inkontinence pride zaradi poškodbe sečnice, poškodbe sečnega mehurja
med porodom, pri moških po operaciji prostate in podobno.
1
Uradno ime: benigna hiperplazija prostate.
2
Irma Mravlje Pirnat: »Destigmatizirajmo inkontinenco!«
5) Psihogena inkontinenca. Pojavi se zaradi čustvenih teţav, zelo pogosta je pri ljudeh,
ki bolehajo za depresijo. Otroci psihogeno inkontinenco pokaţejo s stalnim močenjem
postelje.
6) Mešana inkontinenca. Ločimo dva tipa mešane inkontinence: a) stresna + urgentna
inkontinenca pr ţenskah in b) prelivna + urgentna inkontinenca pri moških
(Hopkins 1999).
KAJ POVZROČA INKONTINENCO
-
Nenormalnost mišice sečnega mehurja2, ki s krčenjem potiska urin iz mehurja.
-
Oslabelost mišic medeničnega dna, ki podpirajo mehur in nadzirajo odtekanje urina
(npr. porod).
-
Starostne spremembe v sečilih (npr. skrčenje mehurja).
-
Atrofija sečnice zaradi zmanjšanega izločanja estrogenov pri ţenskah v
pomenopavzalnem obdobju.
-
Zdravila (npr. diuretiki, uspavala, pomirjevala).
-
Infekcije sečil.
-
Okvara živcev, ki nadzorujejo funkcijo mehurja, kar lahko povzroči 1) čezmerno
krčenje mehurja ali 2) izgubo občutka, ki ureja potrebo po uriniranju.
-
Operacije ali radioterapije medenice.
-
Zapora v pretoku urina (npr. zaradi povečane prostate oziroma zoţitve sečnice).
-
Duševne motnje, vključujoč tudi depresijo (Hopkins 1999).
KAKO POSTAVIMO DIAGNOZO
Zdravnik najprej opravi anamnezo3, nakar opravi telesni pregled. Bolnik dobi »inkontinenčni
diagram«, v katerega vpisuje čas in okoliščine uriniranja ter količino izločenega urina. Sledi
katetrizacija mehurja, s katero izmerimo količino urina, ki ostane v mehurju tudi po
uriniranju. Specialist opazuje učinke polnjena mehurja s katetrom. Opravljen je tudi
mikroskopski test in kultura urina.
Pomembna je poučenost bolnika o bolezni. V določenih primerih ţe sama razlaga
inkontinenčnega diagrama izboljša oziroma v celoti odpravi inkontinenco (Hopkins 1999).
2
Uradno ime: detruzorska mišica.
Pomeni podatke o bolniku, ki jih zdravnik pridobi s postavljanjem specifičnih vprašanj bolniku ali osebam, ki
bolnika poznajo. Z anamnezo zdravnik ugotovi simptome, ki se pojavljajo pri bolniku in bi lahko kazali na
določeno bolezen.
3
3
Irma Mravlje Pirnat: »Destigmatizirajmo inkontinenco!«
KAKO BOLEZEN ZDRAVIMO, SI POMAGAMO
Obstaja vrsta preventivnih ukrepov, s katerimi lahko preprečimo ali vsaj omilimo pojav
inkontinence.
-
Prva v vrsti je vsekakor zdrava in uravnotežena prehrana, ki je pomembna tako za
redno odvajanje blata kot tudi seča.
-
V večini primerov si nadzor nad mehurjem lahko spet pridobimo s tehnikami, ki jih
poznamo pod imenom trening mehurja (primerno predvsem za urgentno
inkontinenco). Začne se z rednim obiskovanjem stranišča vsaki dve uri, ne glede na
to, ali bolnika tišči na vodo ali ne. Interval postopno povečujemo za pol ure, da
doseţemo končni cilj štiriurnih intervalov. V večini primerov se telo navadi na takšen
urnik.
-
Pomembne so tudi vaje za krepitev medeničnega dna, znane tudi kot Keglove vaje.
Primerne so predvsem za stresno inkontinenco. Za izvajanje teh vaj so v prodaji
številni pripomočki. Vaje izvajamo tako, da najprej izpraznimo mehur. Pokrčimo
mišice medeničnega dna in jih nato popolnoma sprostimo. Vajo je potrebno ponavljati
desetkrat, trikrat na dan (zjutraj, popoldne in zvečer).
-
Vse bolj se pojavlja moderna tehnika biofitback, s katero prek posebne elektronske
opreme bolnika z vidnimi in slišnimi povratnimi informacijami opozarja, da nadzoruje
mišice mehurja.
-
Včasih so potrebna zdravila za blokiranje receptorjev4, ki povzročajo stiskanje
mehurja.
-
Za zdravljenje z inkontinenco povezanih bakterijskih okuţb uporabljamo tudi
antibiotike.
-
Pri ţenskah v pomenopavzalnem obdobju se lahko izvaja nadomestna hormonska
terapija.
-
Ko vse ostale metode nimajo učinka, se posluţujemo operativnega zdravljenja. Z
operativnim posegom olajšamo pritisk na ţivčevje mehurja, zmanjšamo zaporo
sečnice ali pa opravimo rekonstrukcijo poškodovane mišice.
-
Uporaba/raba plenic ali vložkov. Uporaba plenic in vloţkov je odlična rešitev tako
za moške kot za ţenske. Obstajajo različne velikosti in vpojnosti plenic oziroma
vloţkov. Sestavljeni so iz mehkih ter koţi prijaznih materialov. Pomembno je, da
4
Antiholinergična zdravila, ki blokirajo nevrotransmiter acetilholin.
4
Irma Mravlje Pirnat: »Destigmatizirajmo inkontinenco!«
vsebujejo zelo vpojno jedro, ki preprečuje neprijetne vonjave. Tako laţje ohranimo
dostojanstvo ter ţeljo po diskretnosti vsakega posameznika. Priporočljiva je le
kratkotrajna uporaba zaradi moţnosti nastanka različnih infekcij (Hopkins 1999).
EKONOMSKI VIDIK
Poleg vseh drugih teţav je za posameznika pomemben tudi finančni vidik bolehanja za
inkontinenco. Ne glede na to, kje je kraj negovanja bolnika (dom, bolnišnica, dom za ostarele
…) moramo mokre podloge pogosto menjati. Pogosto je tudi menjavanje spodnjega perila in
celo vrhnjih oblačil. Da lahko vzdrţujemo red in čistočo, je potrebno precej izdatkov in časa
(Klemenc 1995).
Poleg osebne stiske je urinska inkontinenca finančno breme tudi za drţavo. Stroški obsegajo
neposredno stroške diagnostike, zdravljenja, higiene in dnevne oskrbe, vključujejo tudi
stroške posledic urinske inkontinence. Posredni stroški vključujejo zmanjšano produktivnost,
k temu pa je potrebno prišteti še nematerialne stroške zaradi prestanega trpljenja in bolečine,
ki jih finančno ne moremo natančno ovrednotiti (Teh-Wei v Šćepanović 2008). Po podatkih
ameriškega inštituta za zdravje je urinska inkontinenca finančno najdraţji simptom med
urološkimi boleznimi (Brown v Šćepanović 2008).
PRIPOMOČKI ZA OSEBNO HIGIENO
Ločimo pripomočke za 1) ţenske in 2) moške.
Za inkontinentnega moškega imamo na izbiro naslednje pripomočke:
-
Predloge za enkratno uporabo. To so neke vrste ţepki, prilagojeni anatomski
zgradbi moških spolovil, so dobro vpojni in imajo vododrţni vstavek. Opremljeni so z
lepilnim trakom, da jih lahko pritrdimo na spodnje perilo.
-
Urinali so gumijasti zbiralniki seča, ki so pritrjeni okoli pasu z elastičnim pasom. Urin
prek gumijastega zbiralnika odteka v zbiralno vrečko, pritrjeno na stegno.
-
Urinal kondom, ki za moške marsikdaj predstavlja zelo primerno rešitev.
-
Penis klema je starejši pripomoček za kratkotrajno blaţitev inkontinence. To je
sponka, podloţena s spuţvasto gumo, s katero si bolnik za nekaj časa preščipne penis
(2-3 ure). novejše oblike so narejene tako, da le zaprejo sečnico.
-
Najslabša moţna rešitev je stalni urinski kateter.
5
Irma Mravlje Pirnat: »Destigmatizirajmo inkontinenco!«
-
Pomembna je tudi intermitentna čista samokatetrizacija5, ki je mnogo boljša
rešitev.
Ţenski pripomočki so na splošno podobni vloţkom za nego med menstruacijo.
-
Mnoge ţenske uporabljajo običajne higienske vložke, vendar pri tem ostajajo stalno
mokre, prav tako pa se ne znebijo neprijetnih vonjav. Precejšnji so tudi finančni
izdatki.
-
Mnogo boljša je oskrba z inkontinenčnimi predlogami, ki jih dobimo v različnih
oblikah in velikostih, poleg tega pa bolnici pomagajo tudi pri odstranitvi neprijetnega
vonja.
-
Posebni pralni materiali in modeli spodnjega perila za večkratno uporabo imajo
všite dvojne sloje, všitke in ţepke za vstavitev dodatnih predlog.
-
Tudi pri ţenskah obstaja moţnost rešitve s stalnim urinskim katetrom (ki je tudi v
tem primeru najslabša moţna izbira) in
-
intermitetno čisto (samo)katetrizacijo (Klemenc 1995).
ZAKLJUČEK
Morda lahko kdo izmed prepreči nastanek inkontinence z naslednjimi ukrepi:
-
hoja na vodo na 3-4 ure
-
s tem, da ne jemljemo zdravil, ki vplivajo na mehur
-
da med mokrenjem poskusimo zaustaviti curek
-
ne uţivamo pijač s kofeinom
-
se izogibamo alkoholu
-
spijemo do dva litra vode na dan
-
izvajamo vaje po Keglu
-
zmanjšamo prekomerno teţo
-
opustimo kajenje
Četudi nam tega ne uspe preprečiti, ne bodimo v zadregi. Naj nas ne bo sram povedati, kaj nas
teţi, ne smemo pozabiti, da v teh teţavah nismo sami in zato ni razloga, da ne bi spregovorili,
si olajšali vsakdanjika in uţivali kvalitetnega ţivljenja, ki si ga zasluţi vsak izmed nas.
5
Je občasna čista katetrizacija mehurja, ki jo opravlja bolnik sam v določenih presledkih. Potrebujejo jo bolniki,
ki ne morejo ali pa nepopolno izpraznjujejo mehur. Večinoma so to pacienti z nevrološkimi obolenji.
6
Irma Mravlje Pirnat: »Destigmatizirajmo inkontinenco!«
LITERATURA
1) Inverarity, Laura. 2004. Incontinence.
Physical Therapy. Dostopno prek:
http://physicaltherapy.about.com/od/abbreviationsandterms/g/incontinence.htm
2) Hopkins, Johns. 1999. Simptomi, znaki in zdravljenje bolezni. Popolni domači
zdravstveni priročnik.
3) Klemenc, Darinka. 1995. Inkontinenca. Obzornik zdravstvene nege 29 (1/2).
4) Šćepanović, Darija. 2008. Konservativna obravnava urinske inkontinence pri starejših.
Kakovostna starost 4 (3-13).
7