1. No category

april 2010, letnik 59, številka 4
M E S E Č N I K
Z A
S L O V E N C E
P O
S V E T U
50 let Slovenskega katoliškega pevskega in kulturnega društva Slomšek v Eisdnu
Gostje se zbirajo k slavnostni akademiji.
Ugledne gostje, veleposlanica mag.
Anita Pipan in Mojca KuclerDolinar
Postrežba je pri Slomšku
vedno na visoki ravni.
50 let Slovenskega katoliškega društva Slomšek
Zastopstvo občine in mesta Maasmechelen
Priznanje izroča predsednik društva Slovenija v
svetu Boštjan Kocmur.
Zahvala zaslužni mami Zinki Globevnik
Predsednik društva Slomšek
Stani Revinšek je zavzeto
opravil svoje delo.
Podžupan občine Maasmechelen Jef Albrechts je velik
prijatelj Slovencev.
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih
duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska,
kulturna in narodna vprašanja
Srečanje z duhovnikom
je vedno velika milost
2
Lomljenje kruha
je evharistični zbor
6
7
8
Človekova poklicanost
Nagnjenost k istemu spolu (2)
Slovo od slovenskega izseljenskega
duhovnika Franja Pavaleca iz Nice
Slovenija brez kompasa?
Rafaelova družba
Mlada srečevanja
Prisluhnimo domovini
Slovenija moja dežela
Iz življenja naših župnij
Zgodba
Lučkin kotiček
Malo za šalo
9
10
11
12
13
14
16
37
41
42
Prva stran ovitka: Jože Kamin – Pirhi
Druga stran ovitka: Arhiv SKM Stuttgart – Koncert
in razstava »Bog, človek in svet« v Stuttgartu
Tretja stran ovitka: Arhiv SKM Eisden – 50 let
Slovenskega katoliškega pevskega in kulturnega
društva Slomšek v Eisdnu
Četrta stran ovitka: Gašper Furman – Vstajenjska
procesija
V moči vstajenja
Te dni se bomo kristjani zbirali ob bogoslužju velikega tedna in ob največjem
prazniku vseh praznikov v globoki hvaležnosti našemu Bogu. On nas je po
svojem Sinu odrešil. Vstajenje je temelj
našega upanja in vere.
Nastalo je novo stvarstvo, ki ga je Bog
sam pripravil po darovih odrešenja v Jezusu Kristusu. Staro je prešlo, nastalo
je novo, nam govori velikonočna liturgija. In mi smo v veri sredi tega dogodka, ki ima moč v vseh časih in za vse ljudi. Da bi to res tudi uživali, pa se je treba pridružiti. Ne le na praznik s šunko, potico in pirhi. Potrebno je zagledati
Kristusa kot svojega odrešenika in stopiti na pot za njim.
Če smo v svoji veri slabotni, vemo: Gospod nas sam prenavlja v svojem Duhu.
Tako postajamo sredi starega sveta nova stvar. Velikonočni kristjan je po božji milosti nov človek, ker ga je očistila in prenovila Jagnjetova kri. Ta je potekla na križevem potu in s križa na to zemljo in na vse, ki stojimo z Marijo in
učenci pod križem. Milost rešenja priteka v žile vseh, ki se zbiramo nenehno k
lomljenju kruha ob naših oltarjih.
Prevzame nas živa želja, da bi svoje življenje postavili v službo evangelija in
prepojili svet z Jezusovim Duhom, ki nam ga je dal. V nas je vera, da bo na ta
način človeška družba veliko bolje in uspešneje dosegala svoj namen glede temeljnih želja in hrepenenja vseh ljudi po pravičnosti, miru in ljubezni.
Svet je bil in ostaja zapleten v mnoge vezi samoljubja in izkoriščanja, krivic in
nasilja, zmot in laži in se ne more osvoboditi s svojimi močmi. Vedno znova
naletijo dobra in poštena prizadevanja na nepremostljive zapreke. Sklepajo se
gnili kompromisi.
Zato iz velikonočnega upanja zraste v človeku potreba po premagovanju lenobe in brezbrižnosti in se vneto vključi v delo, ki ga je postavil na ta svet Gospod
Jezus po Očetovi sveti volji. Moč za delovanje je milost, ki smo jo prejeli. To je
božja moč, ki ne usahne, ko nam zmanjka moči. Ravno tedaj daje, da se stvari začnejo spreminjati v nam neznani moči. Tako se moč spopolnjuje v naši
slabosti, je zapisal svojo izkušnjo sv. Pavel. In človek se presenečen veseli duhovnih darov v vsakršni stiski.
Te preizkušnje so. Nismo daleč od njih, če se zavzeto lotimo posnemanja Jezusa v mišljenju in delovanju. Gospodov Duh pa nas varuje hudega. Predvsem
nas odvrača od varljivih omam in obetov modernega sveta. Teh ne le da jih ni
malo, ampak so tudi spretno in vsiljivo postavljeni v javno življenje, da pritegnejo mnoge. Tudi kristjane. Posledica je odmaknjen in mlačen odnos do Jezusa in spremljanje Cerkve bolj z distance. To ni več udeležba v življenju skupnosti, je odmik od vzajemne skrbi drug za drugega, je zečetek poti v nevero.
Naša luč prihaja k vam v velikem tednu tik pred praznikom. Prinaša vam željo urednikov in sodelavcev revije, da vas obdari Gospod z velikonočnim veseljem in srečo, da smemo biti Njegovi učenci, deležni teh čudovitih darov.
Janez Pucelj
POGOVOR MESECA
Srečanje
z duhovnikom
je vedno velika
milost
Pogovor z rojakinjo Kristino Žitnik - Hero
Kristina, kje ste zagledali luč sveta?
Rodila sem se 22. septembra 1945. leta v Colmaru v Franciji. Oče in mati sta bila oba slovenskega rodu, v Alzacijo sta
prišla 1943. leta s prvim otrokom Leopoldom, starim šest
tednov, ki je štiri mesece pozneje odšel v večnost. Tako sem
ostala najstarejša, za menoj so se rodili še Edvard, Silvija in
Ana Marija. Le 4 km od mesta Colmar smo se naselili v četrti, ki je bila že takrat na zelo slabem glasu, saj je kopičila
reveže in robate ljudi. Imenovali so jo črnska vas.
Kakšne starše ste imeli?
Starši so po pridnosti in prizadevnosti izstopali iz te skupnosti. Kmalu smo si ustvarili dom na hektarju zemlje, kjer
smo pridelovali vse potrebno za življenje, imeli smo koze,
prašiče, purane, race, kokoši in zajce. Mati, doma iz Šoštanja, je bila odlična kuharica. Oče se je zaposlil kot vulkanizer, pozneje pa se je preusmeril v tekstilno industrijo. Plače
so bile slabše, delo pa težje, saj je moral na ramenih prenašati po tovarni bale blaga, ki so bile težke okrog 100 kg. Da
smo si lahko postavili skromno hišo, je bilo za ceno neštetega nadurnega dela. Mati je skrbela za vrt, hišo ter vzgojo
vseh štirih otrok. Delo je bilo nekaj svetega, oče je rad ponavljal, da je Francija blagoslov za tistega, ki želi delati. Kot
otroci smo bili vedno čisti in dobro nahranjeni. Vzgajali so
nas s trdo roko, delo je bilo vodilo. V šoli smo se morali dobro učiti, da bi bila naša bodočnost boljša od njihove.
Ali ste se pogostoma vračali v deželo Vaših staršev?
Za obiske ali počitnice v Sloveniji ni bilo denarja in tudi avtomobila nismo imeli. Počasi smo izgubljali stik z domačo
zemljo in slovensko besedo. Starši so nas naučili alzaščine,
v šoli pa sem se naučila francoščine. Za slovensko besedo ni
bilo več prostora, saj smo bili v novem okolju in starši niso
hoteli, da bi bili ,tujci‘. Šolskim učiteljem in profesorjem
2
Kristina Žitnik-Hero
dolgujem ljubezen do lepe pisane besede in kulture. Odpirala so se mi nova področja v močnem kontrastu trdega garanja mojih staršev.
Na konkordatnem ozemlju Alzacije ste obiskovali tudi
verouk v šoli in župnišču?
Najraje od vseh predmetov sem imela v šoli verouk. Moj
oče je bil ateist, moja mati je sicer imela nekaj verske kulture, vendar je molila le takrat, ko se je približevala huda nevihta ali ko je dobila iz domovine telegram, da je mama na
smrt bolna. Oče je bil mnenja, da je vera nekaj za ženske in
otroke. Kot družinski oče nas je na velikonočno nedeljo celo popeljal v Eguisheim, v kapelo sv. Leona IX. Mi v cerkev,
on v gostilno! Mati je morala ostati doma za štedilnikom. V
cerkvi sv. Martina je bilo versko življenje še posebno razgibano in cvetoče. Takrat je bilo na tej župniji kar deset duhovnikov. Slovesna latinska maša ob desetih in procesije so
mi bile še posebno pri srcu. Ko me je mama ob štirih zjutraj zbudila na dan romanja v Trois Epis, mi je na uho prišepnila: »Danes bo lep dan, saj angeli potujejo!« Starši mi
tega niso ubranili, zatikalo se je vedno pri denarnih sredstvih, a se je vedno našel kakšen duhovnik, ki mi je to omogočil. Staršem je bilo nerodno, preostalo jim ni drugega kot
to, da me pustijo oditi.
POGOVOR MESECA
Kakšen spomin imate na prvo sveto obhajilo, ki je v
Franciji pravi družinski praznik?
Kako mi je uspelo iti pri šestih letih k prvemu obhajilu? Pri
verouku so bile moje prijateljice vse starejše od mene. Ko
sem naznanila doma staršem, da bom šla k prvemu svetemu
obhajilu, se gotovo nisem zavedala pomembnosti svete spovedi. Na predvečer je protestantska soseda rekla moji mami,
naj me na dan prve spovedi spremlja v cerkev. Spomnim se
velike ,lesene omare‘, v kateri je bil skrit duhovnik, ki mi je
govoril skozi rešeto. Šele pozneje sem dojela vso razsežnost
tega zakramenta. Na dan prvega obhajila sva šli sami z mamo v cerkev. Belo obleko mi je sešila protestantska soseda.
Nekdo mi je podaril venček, ki sem ga imela na glavi. Na nogah sem imela rjave sandale, vse ostale so imele bele. To me
je kot otroka globoko zabolelo in prizadelo, saj je v tem odsevala naša revščina. Doma ni bilo na ta dan praznovanja,
kot darilo sem od peka dobila rabarbarovo pito. Njegova hči
je bila karmeličanka. Na dan birme je bilo slovesneje, saj so
starši takrat povabili tudi sosede, bili so to tujci, le preko dela na polju so bili med seboj povezani.
Kaj pa ko ste odraščali?
Eno mojih velikih duhovnih izkustev je bil moj vstop k
skavtom. Župnija svetega Martina nam je dala na voljo duhovnika. Skavtska zaobljuba: »Hočem te ljubiti neprestano,
vedno bolj, obvaruj mojo zaobljubo Gospod Jezus!« V teh
majhnih mladih skupnostih smo se učili velikodušnosti s
tem, da smo delali butare za starejše ljudi. Risala sem svete
podobe, ki smo jih nato prodajali. Maše na prostem, ki sem
jih skrbno pripravljala, so močan spomin na skavtsko bivanje v Toulonu. Po nekaj letih, ko nisem bila več včlenjena v
tej skupnosti, se je pričelo profano življenje. Za našo družino so se začeli pisati mračni dnevi. Oče se je vdajal pijači,
Podstrešno pisarno je obzidala s knjigami.
kričal je na mamo. Njegov duh je bil vedno bolj zbegan,
utrujen. Mojemu doraščanju ni bil kos. Pri štirinajstih letih
sem ob nerazumevanju in začudenju profesorjev zapustila
šolske klopi. Po dveh letih urjenja v pisarniškem delu sem,
finančno samostojna, zapustila družino.
Zahvaljujoč se časopisnemu oglasu sem potrkala na vrata
zdravniško pedagoškega inštituta v Guebwillerju, ki so ga
vodile sestre. V njem sem se naučila biti v službi drugim,
kar je bilo koristno in je hkrati, čeprav v težkem šestletnem
internatnem razmerju, gradilo mojo samostojnost. Po dveh
letih bivanja sem postala vzgojiteljica in vzgajala brez diplome v žepu. V tej ustanovi sem se še bolj odprla svetu
knjige in nadoknadila gimnazijsko pomanjkanje.
V Guebwillerju sem rada obiskovala lepo kapelo in tudi ob
duhovniku Emilu, ki je bil zame lik svetništva, pričela z resnejšo duhovno oskrbo. Prepustila sem se mu pri oblikovanju
moje duhovne poti. Želja po odkrivanju Boga je rastla s željo
po redovniškem posvečenem življenju. Potrkala sem na samostanska vrata dominikank v Logelbachu in pred menoj se
je odprl kontemplativni svet sv. Dominika. Odkrivanje bibličnih tekstov, veliki postni pridigarji, pravilo reda: »veritas - resnica«.
Kdaj ste se prvič vrnili na domačo slovensko zemljo?
S prvo plačo, ki sem jo dobila kot vzgojiteljica, sem zaprosila mamo, da me spremlja na poti odkrivanja Slovenije, saj je
že 25 let ni videla. Pridružil se nama je še šestnajstletni brat.
Kakšno nepopisno veselje! Potovanje z vlakom je bilo sicer
dolgo in neprijetno, toda kakšno vzdušje. Na postaji nas je
čakal mlajši očetov brat Stane. Lahko smo ga prepoznali, saj
je bil izrisan oče. Njegov najmlajši sin nas je pričakal s šopkom rdečih nageljnov v roki. Stric Stane ni hotel, da bi se po
nemško pogovarjala z njim. »Mlada si še, se boš že še naučila našega jezika!« Nadaljnjih trideset let mi bo stric Stane
odkrival lepote slovenske zemlje, jezer, gričev, gora, obale,
vse do majhnih kapelic Plečnikovih Žal. Da, iz ljubezni in
spoštovanja do njega sem se naučila slovenščine.
Kako ste ugriznili v jabolko slovenskega jezika?
Učenje slovenščine je bilo težko in zahtevno, okrog sebe nisem imela nikogar, ki bi se lahko z menoj pogovarjal v slovenščini. Mimoidoči slovenski duhovnik mi je prinesel prve literarne knjige slovenskih avtorjev: Cankar, Prešeren,
Kersnik, Jurčič. Pomagala sem si s slovarjem in komaj čakala naslednjih počitnic, da se moje znanje preizkusi in utrdi
na domači zemlji. 1970. leta sem v Nancyju zaključila študij z diplomo vzgojiteljice za umsko in fizično prizadeto
3
POGOVOR MESECA
mladino. 1971. leta sem spoznala bodočega moža Marcela
in se preselila na rudarsko področje Lorene. Čakalo me je
na kožo pisano delavno mesto v Forbachu v Institut de Guise. Verna ravnateljica zavoda je bila prepričana, da se lahko preko likovnih del umsko prizadetemu otroku pomaga
do razvoja. To zaupanje je položila na moja ramena.
V Vaše življenje je vstopil mož, rodila sta se Vama otroka
Vanesa in Nicolas?
Poročila sem se z Marcelom. Izhajal je iz verske družine in
kot dijak je bil gojenec jezuitske privatne šole, opredeljeval
pa se je za agnostika. V novih okoliščinah sem počasi začela zgubljati stik s Cerkvijo in vzporedno opuščala molitev.
Ko človek ne moli, se oddaljuje od Boga.
1972. leta se nama je rodila hčerka Vanesa, 1975. pa Nicolas. Takrat smo ju krstili bolj iz neke navade in želje, da smo
prijazni do družine v širšem smislu kakor iz verskega prepričanja. Bog je vztrajen in me bo čakal dobrih deset let.
Smo v letu duhovnika in s tem duhovništva, slednji so
imeli v Vašem življenju z Bogom po Vašem pričevanju
pomembno vlogo?
V tem letu duhovništva sem hvaležna vsem svetim duhovnikom, ki so znali odgovoriti na mojo žejo po Bogu vse od časa otroštva dalje. Pri ljudeh obstajajo pričakovanja, katera
lahko napolni le Bog po duhovniku. Mnogi vstopijo v cerkev
z namenom, da prižgejo svečko. Ali se za tem dejanjem skriva vera, pričakovanje ali kaj drugega? Ko vstopim v cerkev, se
sprašujem, ali grem zato, da se srečam z Bogom, verujem v
Njegovo navzočnost v evharističnem kruhu, ali pa občudujem samo zgradbo kot arhitekturno umetnino, kipe ali slike?
Kaj potrebujemo v življenju, da lahko pademo na kolena, da
verujemo v navzočnost Boga, da vstopim v stik, v pogovor z
Njim, da se mu zahvalim za vse, kar sem do danes prejela, da
mu zaupam tudi vse, kar me bremeni, vse, kar me skrbi. Pri
hudo bolni materi pa se nisem upala poklicati duhovnika, s
pretvezo človeškega spoštovanja do nje. Kakšna plehkost in
mlačnost! Rak bo imel zadnjo besedo. 69-letna mati nas je
leta 1984 za vedno zapustila. Nobena terapija ji ni bila več v
pomoč. Vsi smo jo obdajali, ne da bi o tem spregovorili. Nekega dne sva jo s sestro našli s sklenjenimi rokami, molila je.
Oče je bil antiklerikalec, sestre in brat so ateisti. Ostala sem z
bolečino v srcu, medtem ko je mati sama umirala v bolnišnici. Spomnila sem se nekaterih pridig, ki so govorile o trpljenju kot delu očiščevanja. Naša mati, ki je bila tako delovna in
velikodušna, si takega trpljenja ni zaslužila. V nas ni bilo prostora za nič drugega kot za globok odpor ...
4
Kristina, povejte nam, kako ste zašli v vode slovenske
misije v Merlebachu ?
Trinajst let sem ostala doma brez službe z namenom, da se
posvetim vzgoji otrok. Nekega dne odprem časopis, v katerem zasledim velik članek o slovenski skupnosti, ki se pripravlja na novo mašo g. Jožeta Kamina. V hipu je moj spomin
poromal v čas, ko sem bila v Colmaru in se udeleževala novih maš. Prelepo okrašeni oltarji, novomašni blagoslov, ki
sem ga tako nestrpno čakala, naučila sem se tudi posebnih
molitev za duhovnike. Na dan posvečenja torej zaprosim moža, ki me je z velikim začudenjem pogledal, naj me zapelje do
cerkve sv. Mavricija v Freyming. Tri ure obredov, pesmi, glasbe, litanij, posvečenje, sv. maša. Novomašniku sem na stopnišču zaželela sreče in miru na novi poti. Presenečen je bil, da
me še nikoli ni videl. Nekaj tednov pozneje sva se ponovno
srečala na folklornem večeru. Povabil me je, naj se pridružim
ženam, ki so se tedensko dobivale v misiji ob različnih ročnih
delih. Kmalu je vsa družina dobila svoje mesto v misiji. Vanesa z violino, Nicolas s flavto, mož Marcel pa v kuhinji.
Odločili ste se, da se Bogu ponovno približate?
Moja pot v Damask se je odprla na božič 1984. Po trinajstih
letih sem ponovno iz duhovniških rok prejela sveto obhajilo.
Po duhovniku je v meni deloval Sveti Duh, približala sem se
zakramentu sprave. V razmišljanje mi je bil dan svetopisemski odlomek o izgubljenem sinu. Začutila in okusila sem moč
tega zakramenta kot še nikoli poprej. Potopljena sem bila v
svetlobo božje milosti z eno samo željo – napredovati. Hvaležna sem bila duhovniku za vrnitev v božji objem.
Novomašnik je bil poln načrtov za skupnost. S prostovoljnimi sodelavci je hotel prekiniti začarani krog iskanja cerkva
Na dan poroke
POGOVOR MESECA
in primernih ur za slovensko liturgijo. Z rojaki je obnovil
dom, iz treh frizerskih salonov preuredil kapelo. Odkrila
sem obrede v slovenskem jeziku, odkrila romanje prvega
maja v Habsterdicku k brezjanski Materi božji. Jaz, ki sem
se 25 let vozila na Jamnik, mimo Brezij, in nikoli vstopila v
to svetišče. Z mladino smo odšli na enotedenske duhovne
vaje v francoske Alpe – la Flatière. Z dušo in telesom sem
se vrgla na pot odkrivanja in utrjevanja vere. Mož je s težavo sprejemal moje spremembe in aktivno sodelovanje s slovensko skupnostjo tudi zato, ker sem prevzela uradno mesto tajništva. Naš duhovnik je bil tudi tisti, ki mi je predlagal študij teologije, kar se mi je na začetku zdelo nekaj nedosegljivega. Vztrajal je v svoji prepričljivosti. Vpisala sem
se na teološko fakulteto v Metzu, ki je pod isto streho kot
semenišče. Po štirih letih študija sem diplomirala. Vzporedno sem pričela s poučevanjem slovenskega jezika za najmlajše in začetnike v misiji. Skoraj vsako leto pa sem vzporedno obiskovala seminar in poletni tečaj slovenskega jezika v Ljubljani.
Z veseljem ste in še zahajate v mlin Thicourt, kraj, ki ste
ga pokazali župniku ravno Vi, v času, ko je bilo poslopje
in vse, kar ga je obdajalo, v razsulu.
Dobrih 30 km oddaljeni srednjeveški mlin nam po temeljiti prenovi na treh hektarjih ozemlja omogoča s svojo samoto in lepoto najti sebe in Boga. Poleg tematskih duhovnih
vaj in odprtosti ljudem smo dolgo desetletje opravljali pravo socialno delo z najrevnejšimi. Na starih zidovih mlina so
se s pomočjo mladih iz raznih gimnazij pojavili prvi mozaiki, ki so bili le uvodna dela v veliki skupni 70 m2 velik mozaik, ki prekriva prezbiterij naše slovenske kapele v Merlebachu. S petnajstimi sodelavci je naš duhovnik vztrajal pri
tem projektu in po devetnajstih mesecih je pred nami zažarel Odrešenik v zarji vstajenja ... Spomnim se prvih duhovnih vaj v mlinu, na temo blagrov, ki jih je vodil sam škof
mgr. Pierre Raffin iz Metza. V skupnosti smo bili veseli vsakega tovrstnega obiska, tudi če je bil enourni ali enodnevni. Enajst različnih škofov nas je enkrat ali večkrat obiskalo, od teh kar sedem slovenskih. Da ne govorim o župnijah,
ki so tu pripravljale mlade na obhajilo ali birmo, na srečanje katehistinj, na različna društvena srečanja ...
Kaj bi želeli ob zaključku najinega pogovora še povedati
ali poudariti?
Smo otroci sedanjega časa, ki se razodeva v pomanjkanju
duhovniških poklicev, v staranju najaktivnejših članov našega cerkvenega občestva. Ohraniti hočemo vse, kar nas zdru-
Pri klekljanju domačih motivov
žuje, ljubezen do petja, do običajev, vse do poglobitve vere z
našim duhovnikom, ki ob svojem specifičnem poslanstvu
skrbi tudi za ohranjanje slovenstva. Imeti ob sebi ,drugega
Kristusa‘ je bogastvo, ki bo ostalo le, kolikor mu bomo mi laiki tudi omogočili, da ohranimo povezanost z njim v dialogu, molitvi in delu, v skupni zakramentalni skrbi. To je tako
za duhovnika kakor za škofa naša najlepša možna zahvala.
Današnja doba je čas hitenja, računalništva in sestankovanja. Tudi duhovnik postaja vedno bolj vpet in razpet v svojem poslanstvu, ki naj bi ostalo isto, vse to ob naglem spreminjaju družbe in novih zahtevnih izzivih. Nad njimi se izvajajo raznovrstni pritiski tako znotraj kot zunaj hierarhije.
Občutek imam, da mu velika vprašanja tako za duhovnika
kot družbo jemljejo moč in čas, da bi se lahko še bolje posvečal individualnemu človeku. Kristus je v svojem poslanstvu našel individualno čas za Petra, Zaheja, Nikodema, Marijo Magdaleno, za ostale apostole, za bolne, gobave ... Ob
vsakem posamezniku se je zaustavil. Če bi se oznanjena
božja ljubezen tako dotaknila slehernega člana naše skupnosti, bi bilo tudi naše krščanstvo ,nalezljivejše‘.
Pogovarjal se je Jože Kamin
5
EVHARISTIČNI KONGRES
Lomljenje kruha
je evharistični
zbor
Knjiga Apostolska dela s preprostimi in
zanesljivimi potezami opisuje življenje prve
krščanske skupnosti: »Bili so stanovitni v
nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju
kruha in v molitvah.
Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj. Vsi verniki so se družili
med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in
imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval.
Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju,
lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje« (Apd 2,42–47).
Iz tega pričevanja razumemo, kako je Cerkev na začetku živela, rasla in se širila okrog »lomljenja kruha«. Evharistija,
središče življenja Cerkve, prebuja bratsko občestvo in vodi
k izžarevanju Kristusa. Evharistija torej gradi Cerkev v edinosti in jo dela misijonarsko.
V tem zvežčiču bo
bralec našel obilno izbiro besedil, ki ponazarjajo dejstvo, da je
evharistija izvir, iz katerega se rojeva občestvo v Cerkvi in ki je
žarišče njenega poslanstva. »Evharistija,«
pišejo italijanski škofje, »je ljubezen, ki postane poslanstvo. Ko
zaužijemo kri, ki je bila prelita za odpuščanje grehov, se Cerkev
daruje s Kristusom za
6
življenje sveta, kot luč in znamenje vesoljnega občestva.« V
duhu teh besed je tudi pričevanje papeža Pavla VI.: »Evharistija je praznik ljubezni med nami, naše ljubezni do bratov,
ki so vsi ljudje, od najbližjih do najbolj oddaljenih; naše ljubezni do najmanjših, do najbolj ubogih, do najbolj potrebnih
in prav do tistih, ki so nam nesimpatični ali sovražni.«
Živeti evharistijo torej ne pomeni, da se zatečemo v udobno prepuščanje gostiji ljubezni. »Vernik, ki je prišel od evharistije,« še opozarjajo škofje, »ne more mirno spati: nemiren je, ker je v njem božji nemir, preplavlja ga strast do
človeka.« Veliki francoski pesnik in dramaturg Paul Claudel je zapisal: »Ko boš imel Boga v srcu, boš imel v posesti
gosta, ki ti ne bo dal počitka.«
Preroku Eliju, ki je onemogel in je zaspal pod bodičevjem,
ni bilo dopuščeno, da bi počival: »Vstani in jej,« mu je rekel
Gospodov angel, »sicer bo pot zate predolga!« Vstal je, jedel
in pil in v moči tiste jedi potoval štirideset dni in štirideset
noči do Božje gore Horeb« (1 Kr 19,7–8).
Novo tisočletje bo pred moškimi in ženskami našega časa
odprlo pot odrešenja, če bo Cerkev, ki jo bo opogumljala
evharistija, vodila njihove korake. O tem govori preroški
glas Janeza Pavla II.: »Vsem praznovanjem preloma tisočletja bo predsedoval evharistični Kristus, on bo prenovil
svojo Cerkev in jo predstavil Očetu združeno z njim. Predvsem s pomočjo evharistije bo ob prelomu tisočletja udejanjena moč odrešenja. V evharistiji bo Cerkev našla zanesljivi vir in milost svojega delovanja v službi človeštvu.«
Renzo Sala
KATEKIZEM
Človekova
poklicanost
ŽIVLJENJE V DUHU
357. Kako je krščansko nravno življenje povezano z vero in zakramenti?
Kar veroizpoved priznava, zakramenti posredujejo. Z njimi
namreč kristjani prejemajo Kristusovo milost in darove
Svetega Duha, ki jih usposabljajo za novo življenje božjih
otrok v Kristusu, sprejetem v veri.
»Spoznaj, o kristjan, svoje dostojanstvo« (sveti
Leon Veliki).
DOSTOJANSTVO ČLOVEKOVE OSEBE
ČLOVEK KOT BOŽJA PODOBA
358. Kateri je izvir človekovega dostojanstva?
Dostojanstvo človeške osebe temelji v njeni ustvarjenosti
po božji podobi in sličnosti. Človeška oseba, obdarovana z
duhovno in neumrljivo dušo, razumom in svobodno voljo,
je naravnana na Boga in s svojo dušo in svojim telesom poklicana k večni blaženosti.
NAŠA POKLICANOST K BLAŽENOSTI
359. Kako človek doseže blaženost?
Človek doseže blaženost v moči Kristusove milosti, ki ga
napravi deležnega božjega življenja. Kristus v evangeliju
svojim pokaže pot, ki vodi k sreči brez konca: blagri. Kristusova milost deluje tudi v vsakem človeku, ki, sledeč pravi
vesti, išče in ljubi, kar je resnično in dobro, ter se izogiba
hudega.
360. Zakaj so blagri za nas pomembni?
Blagri so v središču Jezusovega oznanjevanja, povzemajo in
dopolnjujejo božje obljube od Abrahama dalje. Blagri slikajo obraz Jezusa Kristusa, označujejo pristno krščansko življenje in razkrivajo človeku poslednji cilj njegovega delovanja: večno blaženost.
361. V kakšnem razmerju so blagri do človekovega hrepenenja po sreči?
Blagri so odgovor na naravno hrepenenje po sreči, ki ga je
Bog položil v človekovo srce, da bi ga pritegnil k sebi, k Bogu, ki ga edini more potešiti.
362. Kaj je večna blaženost?
Je gledanje Boga v večnem življenju, v katerem bomo v celoti »deležni Božje narave« (2 Pt 1,4), Kristusove slave in
uživanja troedinega božjega življenja. Blaženost presega
človeške zmožnosti: je nadnaraven in zastonjski božji dar,
kakor milost, ki vodi tja. Obljubljena blaženost nas postavi
pred odločilne nravne izbire kar se tiče zemeljskih dobrin,
ter nas spodbuja, da ljubimo Boga nad vse.
ČLOVEKOVA SVOBODA
363. Kaj je svoboda?
Svoboda je od Boga dana zmožnost, da delujemo ali ne delujemo, da storimo to ali ono, da tako sami od sebe storimo
premišljena dejanja. Svoboda je značilnost dejanj, ki so v
pravem pomenu človeška. Kolikor bolj delamo dobro, toliko bolj postajamo svobodni. Svoboda doseže svojo popolnost, kadar je naravnana na Boga, najvišje Dobro in našo
Blaženost. Svoboda vključuje tudi možnost izbirati med
dobrim in zlim. Izbira zlega je zloraba svobode, ki vodi v
sužnost greha.
Kristus je vstal!
7
MLADINSKA STRAN
Nagnjenost k istemu spolu (2)
Nadaljujemo z odgovorom Edu, ki je spraševal o homoseksualnosti. Med drugim ga je zanimalo, ali obstaja
možnost spremembe homoseksualnega nagnjenja in ali ni Cerkev v svojih stališčih pretrda do izjemnosti.
Človeka s homoseksualnimi nagnjenji ne moremo obsojati,
že zato ne, ker ne poznamo pravih vzrokov. Pa četudi bi jih,
ne moremo skrčiti človeka na njegovo težavo. Lahko pa
smo uvidevni, ker vemo, da je to tudi zanj vir trpljenja. Leto izvira iz samega spoznanja o drugačnosti in odstopanja
od družbenih norm, zaradi sramu pred seboj, zaradi neobičajnih želja ali če je bil žrtev nasilja. A tudi če vstopijo v
»aktivno« homoseksualnost, sami navajajo, da so v teh odnosih hitro razočarani, težko vzpostavijo globlje prijateljstvo in imajo večinoma zelo veliko površnih odnosov. Njihovo zdravje je zelo izpostavljeno. Po ameriških statistikah
je 50 odstotkov homoseksualcev obolelih za aidsom.
Pomembno pa je vedeti, da je to stanje spremenljivo in ozdravljivo. Mlajši kot je človek, laže in hitreje se zdravi. »Preusmeritev« postane težja, če prestopi mejo iz »pasivne« privlačnosti v aktiven odnos. Potrebna je strokovna pomoč,
zelo veliko jih lahko spremeni življenje s spreobrnitvijo in
spoznanjem, da imajo pravega Očeta v nebesih.
Zelo lepo je predstavljeno stališče katoliške Cerkve v katekizmu (členi 2357 do 2359). Nekaj stavkov: »(Homoseksualna) spolna dejanja se zapirajo darovanju življenja. /... / Niso si sami izbrali svojega homoseksualnega stanja; za večino od njih pomeni to stanje preizkušnjo. Sprejemati jih je
treba s spoštovanjem, sočutjem in obzirnostjo. /... / Homoseksualne osebe so poklicane k čistosti. S krepostmi samoobvladanja, /... / z molitvijo in zakramentalno milostjo se
morejo in morajo približati krščanski popolnosti.«
Tudi če je človek padel v grešna dejanja, pripada odrešenje,
ki nam ga je podaril Kristus, vsakomur. Kristusu na križu ni
nič tuje, vse je njegovo, vsi smo njegovi. Sam se čuti ločenega od Očetove ljubezni, izkusi bedo, zasramovanje, a tudi
ljubezen in zvestobo. Oče ga v resnici ni zapustil, to nam
pokaže vstajenje od mrtvih. Tako ni zapuščen noben človek
v stanju svoje preizkušnje in nepopolnosti. Bog mu vedno
ponuja roko, da se pobere in dvigne.
Homoseksualnost postaja vedno bolj aktualna tema v naši
družbi, zato je tudi vedno bolj nujno tema pogovorov in
osvetlitve v luči krščanskega odrešitvenega reda. Mnogo
ljudi pa je tudi zbeganih, ker je včasih čutiti tudi med strokovnjaki neke vrste sprevrženost, kot bi želeli postaviti pod
8
vprašaj osnovne človeške odnose in s tem podobo človekovega dostojanstva. Legalistična enakopravnost je preskromen odgovor na vprašanja, ki zadevajo človekovo naravo in
njegovo duhovno bit. Toda čeprav smo ljudje nepopolni,
ostajamo zmožni rasti v ljubezni in zastonjskem darovanju.
To je perspektiva, ki nam jo daje evangelij in božja zvestoba človeku, zato je zanjo potrebno spoznanje Boga in vera
vanj.
Naj povedano povzamem v treh točkah:
1. Homoseksualnost je odklon od normalnega, zato ni in ne
more biti naravno stanje.
2. Človek, ki trpi za homoseksualnostjo, v večini primerov
ne nosi za to krivde - povabljen pa je k čistosti kot vsak kristjan.
3. Homoseksualnost je neurejenost v spolnem vedenju, ki
se lahko spremeni in je ozdravljiva.
Petra
IN MEMORIAM
Slovo od
slovenskega
izseljenskega
duhovnika
Franja Pavaleca
iz Nice
6. februarja je dozorelo življenje pokojnega duhovnika
Franca Pavaleca za srečanje z Gospodarjem življenja.
16. februarja ob 10. uri smo se zbrali v cerkvi svetega
Bartolomeja v zgornjem delu mesta Nice, nedaleč od škofijske palače. Pogrebno slovesnost je vodil škof mgr. Louis Sankalé.
Ob njem so somaševali duhovniki Štefan Čukman, ki ima
na oskrbi slovensko in hrvaško skupnost Nice, domači župnik Dubrais, msgr. Guy Terrancle, generalni vikar v Nici,
Andreoletti – delegat za Italijane, msgr. Rosiek, odgovorni
za Poljake, Fazzi, nekdanji odgovorni duhovnik za vse tujce
na področju škofije Nica, Clavero, ki je prišel v imenu filipinske skupnosti ter Jože Kamin kot narodni delegat za Slovence v Franciji. Navzoča je bila tudi sestra Agnes, ki danes
skrbi za pastoralo tujcev na Azurni obali.
Sobrat Štefan je na krsto iz naravnega hrastovega lesa položil albo in štolo. Evangeliju je sledila homilija, v kateri sem
na kratko orisal življenje pokojnega sobrata, ki je pred 88
leti zagledal luč sveta na Ptuju, v senci Marijinega božjepotnega svetišča. V Zagrebu je bil sprejet v malo semenišče po
zaslugi takratnega nadškofa in današnjega blaženega Alojzija kardinala Stepinca. Študij teologije je opravil delno v
Zagrebu in delno v Ljubljani. Junija 1950. leta je bil posvečen za duhovnika salezijanske skupnosti.
Od 1951 do 1955 je poučeval v malem semenišču na Reki,
kot kaplan je bil v službi župnije Asunta. Od 1955 do 1958
je upravljal župniji Kastav Rukavac in Matulji. Od 1958 do
1961 je bil kaplan pri sv. Jožefu v Zagrebu. Od 1961 do 1963
je bil kaplan na župniji Trnovo, od 1963 do 1971 pa župnik
v Tržišču. Od 1971 do 1972 je že oskrboval slovenske skupnosti v Parizu, od 1972 do 1996 je imel na oskrbi Sloven-
ce na jugu
Francije s sedežem v Nici.
Od 1996 do 6.
februarja 2010
je bil župnik v
pokoju in je
ostal v Nici.
V Lukovem
evangeliju beremo o poti iz
Jeruzalema v
Emavs
za
učenca; pot iz
Reke, Zagreba,
Ljubljane in
Pariza do Nice
za sobrata, ki se je izmenično imenoval Franc, Franjo in
François.
Korenine duhovniškega poklica segajo v čas, ko naj bi bila
vera nekaj strogo zasebnega, omejenega na notranjost cerkve ali zakristije. Podati se na študij teologije in na pot duhovništva je bilo v povojni Jugoslaviji nekaj drznega. Izbira
tega poslanstva je marsikoga stala življenje. Javni uslužbenci so imeli prepoved, da bi se zbirali okrog evharistične mize. Kljub vsemu je mladi Franc sledil notranjemu klicu in
Gospodovemu povabilu odgovoril z življenjem.
Kot duhovnik je bil 59 let svojega življenja v službi te velike skrivnosti, v službi včerajšnjega in današnjega človeka.
Znal je in hotel se je približati rojakom v času praznovanj
in veselja, v času preizkušenj in smrti. Z njimi se je podal na
pot izseljenstva, na pot izkoreninjenja in tujine ... »Tujec
sem bil in ste me sprejeli.«
Ob koncu evharistične daritve je škof izrazil sožalje slovenski skupnosti in slovenski misiji, v duhu vstajenja priporočil pokojnega Franca Bogu in se mu zahvalil za 24-letno delovanje na področju škofije Nica. Zahvalil se je vsem duhovnikom somaševalcem, slovenskemu narodnemu delegatu za slovensko-francosko homilijo in izrečene besede ob
slovesu v imenu slovenske Cerkve. Od 19. februarja počiva
v duhovniškem grobu na Žalah. V Ljubljani je pogrebni
obred opravil škof Anton Jamnik, obdan s šestimi sobrati
duhovniki, med katerimi je bil navzoč tudi predsednik
evropske zveze slovenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev, msgr. Janez Pucelj.
Narodni delegat za Slovence v Franciji – Jože Kamin
9
KOMENTAR MESECA
Slovenija brez
kompasa?
Slovenija ali bolje njen vladajoči sloj vse bolj
tone. Nesrečni slučaj nesrečnega zdravnika, ki
je imel vse, samo osnovne človeške sreče ne in
so ga ubili lastni psi, je razkril vso moralno in
politično gnilobo vladne elite. Ta deluje po
kastnem sistemu, saj je njenim pristašem
očitno vse dovoljeno. So nadljudje,
nedotakljivi. Ne priznajo ne prava, še manj
morale. Prepričani so, da so poosebljena
lepota in pamet, cvet inteligence, kot jih je
označila njihova zaščitna znamka, verjetno
najlepša evropska notranja ministrica.
Za slovenske bogataše, ne mislimo tistih, ki so do tega prišli z delom in znanjem, ampak predvsem izkoriščanjem
tranzicije iz komunizma v kapitalizem, je značilno, da v veliki meri prevzemajo moralo in vedenje prejšnjih komunističnih elit. Vidi se, da so pod njimi zrasli in so jim še vedno
vzor. Razlika je le v tem, da neskončno uživajo v medijski
pozornosti, komunistični veljaki so zasebnost skrivali, in
javnem razkazovanju svoje »izjemnosti«. V tem pogledu so
najslabša možna kopija ameriške družbe, kot jo dojemamo
Evropejci. Druži jih bogastvo in prezir do revnih in nemočnih, njihov temeljni interes je finančno izčrpavanje države,
kar jim v veliki meri uspeva tudi z ustrezno zakonodajo, ki
jo spravijo skozi parlamentarni postopek.
V ideološkem pogledu so skoraj brez izjeme levičarji. To razumejo predvsem kot zavračanje katoliške vere in Cerkve, v
cerkvicah se sicer radi poročajo, kot povsem svobodno moralo, zlasti pa spolno prakso. Značilno je njihovo podpiranje novega družinskega zakonika, ki hoče preko nekaterih
nujnih in potrebnih ukrepov predvsem pridobiti pravico
istospolnih parov do posvojitve otrok. V tem vidim njihovo
zlorabo. So izjemno agresivni, predvsem pa skrajno nestrpni. Svojo nestrpnost uveljavljajo s pozivanjem na strpnost
v družbi. Tako hočejo brez minimalne kritike ali pa soočenja stališč v praksi uveljaviti svoje nazore o družbi in zlasti
10
družini. Kdor jim vsaj malo
nasprotuje, je deležen najostrejše javne kritike in diskvalifikacij. Strpnost za nestrpnost!
Po gospodarski in družbeni
krizi je zajela Slovenijo še
moralna. Ta je hujša in usodnejša, predvsem pa bo dolgotrajnejša. Njenih kvarnih
posledic ne po vsebini ne po
obsegu ni mogoče predvideti. V Sloveniji kmalu ne bo več
nikomur jasno, ne kaj je dovoljeno in kaj ne, na pravo se večina požvižga, ampak, kaj je moralno in kaj ne. Predvsem
imam v mislih mlade. Mnogi so sicer pošteni, toda imajo
težave, ker so jim klasične družbene vrednote predstavljene kot konzervativne in, kar je še hujše, homofobične. Tudi
zato se težko odločajo za družine, družbeni ideal namreč
nista mož in žena, ampak partnerja, nekakšna ekonomskospolna združba, ki lahko vztraja samo do boljše priložnosti.
Ne domišljamo si, da bi znali poiskati in pojasniti vse vzroke za nastale razmere. Nismo pa daleč od resnice, če trdimo,
da je poglavitni vzrok v vladajočih krogih. Ti ali s svojimi
nazori ali pa z osebno življenjsko prakso ne dajejo dobrih
zgledov. Predsednikovi zasebnosti ni mogoče česa očitati,
toda govorjenje o pobitih v laškem rudniku kot drugorazrednem vprašanju, odlikovanje nekdanjemu komunističnemu šefu tajne policije in podobni posegi v javnosti v temeljih načenjajo smisel slovenske osamosvojitve in njene
transformacije v normalno demokratično družbo. Človeško
življenje preprostega navadnega človeka, po možnosti delavca, ni očitno nič vredno. Pravico do polnega življenja
ima le elita, ki se slovenski javnosti vsiljuje kot v vseh pogledih idealna. Ker je mogoče s prostim očesom z lune videti, da je to laž in pozerstvo, da je znotraj neskončno plehka in gnila, je povsem normalno vprašanje, kakšen smisel
ima vse skupaj.
Po gospodarski in družbeni krizi je zajela
Slovenijo še moralna.
In slovenski katoličani? Tudi nas kriza ni obšla in imamo
preveč težav sami s seboj, da bi lahko izpolnjevali svoje temeljno poslanstvo. Zamujamo priložnost stoletja!
Stane Granda
RAFAELOVA DRUŽBA
Vsakemu
privoščim tako
lepo izkušnjo!
Drugi zimski višarski dnevi mladih
Četrtek zjutraj … megleno, cel dan sneži, vse je pusto …
ampak skupina mladih (po srcu in letih) se odloči, da bo tri
dni preživela na Sv. Višarjah. Dobimo se v okroglem baru
pri gondoli na čaju in se dogovorimo za naprej. Prinesemo
vso prtljago in jo le s težavo pritovorimo do kočice, ki je postala naš dom za naslednje tri dni. Večina se kljub padajočemu snegu takoj odpravi na smučišče in uživa v popoldanski smuki. Spet drugi pripravijo odlično kosilo. Kot se
spodobi, smučarji pridejo lačni domov in temu primerno
pojedo vse, kar pride na mizo. Ta naš prvi dan se je nadaljeval s sveto mašo v cerkvi, ki stoji tik nad Ehrlichovim domom. Tja se odpravimo s kitarami, pesmaricami, našimi
pričakovanji, prošnjami k višarski Mariji. Pater Tomaž je za
nas daroval mašo in nas na prav poseben način popeljal
skozi sv. daritev … Tako je ta dan res vsak dobil nekaj za telo in duha. Na večer pa je bil med nami prav poseben gost,
ki je poskrbel za našo intelektualno sušo (vsaj na tem tematskem področju). Dejan Valentinčič … mladi mož, ki obvlada problematiko zamejstva, je absolvent prava, predaval
je v Bruslju itd. – nič posebnega, kaj? – No, pa je bilo posebno. Ker nas je znal navdušiti s svojim pripovedovanjem, ker
je vsak lahko opazil, da mu ni vseeno, kaj se dogaja s Slovenci, ki so zaradi različnih vzrokov ostali zunaj meja matične domovine.
Drugi dan smo zarana vstali, kot je praksa v hribih, in se prvi odpeljali po sveže steptanem smučišču v dolino. Popoldne pa znova obed in sv. maša, ki jo je daroval p. Peter Lah.
Komunikolog in specialist za medije, ki nam je povedal tudi kako modro na to temo v Sloveniji in po svetu. In že se
nam je pridružila druga gostja Damjana Kern. Kot strokovnjakinja za Koroško nam je podrobno predstavila, kako deluje šolstvo na Koroškem. Vse je razložila na konkretnih
primerih, ki jih doživlja z dijaki in učenci, da smo si res lahko predstavljali problematiko. Pridružil pa se ji je tudi Zorko Pelikan. Veliki izvedenec za izseljence po svetu. Izvedeli
smo torej vse o Slovencih, ki živijo drugod po Evropi, obeh
Amerikah, Avstraliji … debatirali smo, zakaj so se izseljeva-
li, kako danes tam živijo, kakšne so razmere slovenske kulture v njihovih skupnostih. Človek bi rekel, da smo v dveh
dneh izvedeli veliko več kot celo osnovno in srednjo šolo o
tej tematiki oz. problematiki.
Ko sem se takole odločila, da grem na Sv. Višarje (za spremembo sama) in se malo bala, koga vse bom spoznala, sem
ugotovila, da je bil zame to pravi kulturno-intelektualni
šok, z daleč najboljšo družbo do sedaj. Med nami so bili dva
strojnika, dva zdravnika specialista, ena ekonomistka, ena
prevajalka in kuharica, mama, pomočnica v eni osebi, en filozof in teolog v eni osebi, dve glasbenici itd. Torej, če vse
skupaj sešteješ, dobiš skupino ljudi, ki te znajo nasmejati,
včasih ujeziti, ki se ti znajo približati in te vprašati, kako si,
ki znajo skupaj moliti in prepevati, ki se znajo resno pogovarjati in debatirati. Pa čeprav vsi izobraženi, vsi preprosti
in pripravljeni sprejemati.
Veseli me, da so še ljudje, ki nosijo v sebi otroškost, kljub
svoji odraslosti. Da so še ljudje, ki nosijo v sebi skrb za naše rojake po svetu. Mnogi imamo tudi izkušnjo sorodnikov,
ki živijo po svetu. In potem vidiš, kako pogrešajo Slovenijo
in dom, kulturo, ljudi, ki so zares njihovi. In nimajo možnosti imeti zavesti, da so doma. Mi, ki pa vse to imamo, pogosto pozabimo, da lahko rečemo, da smo Slovenci. Zatorej,
bodimo ponosni na svojo državo in domovino, čeprav vemo, da vedno stvari ne stojijo tako, kot bi morale. Podpirajmo ljudi, ki so Slovenci, pa ne morejo živeti v naši državi.
Saj smo vendar en narod.
Vsakemu privoščim tako lepo izkušnjo, kot sem jo jaz dobila na Sv. Višarjah.
Marjeta Šolar
Po smuku in kosilu – utrujeni, a še vedno dobro
razpoloženi, pripravljeni na debato!
11
MLADA SREČEVANJA
Do Rezije z občutljivostjo
Višarje vedno znova presenečajo. Kakor je po eni strani v domovini vtis, da ni nobenega vedenja o Slovencih po svetu, kaj šele naklonjenega odnosa do njih, pa se na višarske dni vedno natečejo mladi, ki so svetla izjema. Tako je bilo tudi na drugih zimskih višarskih dnevih. Za naša sogovornika smo izbrali dva udeleženca. Jana Raztresen je podiplomska študentka ekonomije, Aleš Agatonovič pa zdravnik, specializant radiologije.
Lenart
Ali lahko z bralci Naše luči na kratko podelita svoje vtise in pogled na pomen zimskih višarskih dni?
Sama zamisel (zimskih) višarskih dni se mi zdi zelo pozitivna, saj so to srečanja, namenjena mladim Slovencem, ki
prihajajo tako iz Slovenije kot tudi iz zamejstva in drugih
najrazličnejših koncev sveta, kamor je Slovence tekom časa
zanesla usoda. Vsakdo izmed nas je prišel na Višarje s svojo zgodbo in s svojimi izkušnjami, združevale pa so nas ljubezen in skrb do slovenskega naroda, jezika, vere in nenazadnje seveda tudi do smučanja. Skratka, bila je zares edinstvena in nepozabna izkušnja.
Z višarskih dni prihajam z vrsto lepih vtisov. Všeč mi je bilo, da niso bila samo predavanja, ampak se je vedno razvila
debata. Pomen višarskih dni vidim predvsem v spoznavanju slovenske navzočnosti, identitete in kulture v zamejskem prostoru. Pomembno se mi zdi, da se zavedamo, da
živijo Slovenci in slovenstvo tudi zunaj političnih meja Republike Slovenije v zamejstvu in izseljenstvu. Poleg smučarske rekreacije pa pomenijo višarski dnevi tudi prijetno
druženje in posebno duhovno doživetje.
Ko smo na Sv. Višarjah spoznavali zamejsko in izseljensko Slovenijo, so se čustva najbolj zgostila pri zagonetnih
vprašanjih Rezije. Kako gledata na to? Kaj lahko pri tem napravi matična država, kaj lahko napravimo mladi?
Rezija v obravnavi slovenskega zamejstva zavzema posebno mesto, saj so na ljudi, kulturo in jezik vplivali svojevrstni
dejavniki. Prav zato tudi iskanje rešitev zahteva občutljivejše odgovore. Za razliko od ostalih Slovencev, ki pri ohranjanju slovenstva nujno potrebujejo podporo matične države,
bi bil po mojem mnenju v Reziji primernejši bolj oseben
pristop do reševanja tovrstnih vprašanj, saj bi bilo najprej
potrebno graditi na zavedanju, zaupanju in izobraževanju –
in prav tukaj se lahko ponudi priložnost nam, mladim.
12
Rezija je, kot smo lahko dobro začutili na Sv. Višarjah, kompleksno vprašanje, saj smo v tem primeru zaradi različnih
razlogov soočeni z zavračanjem pripadnosti slovenstvu s
strani večine Rezijanov, čeprav so Rezijani glede na jezikovne, geografske in zgodovinske dejavnike nedvomno del slovenskega narodnega telesa. Pomembno se mi zdi izogibanje konfliktom ali kakršnemu koli vsiljevanju identitete.
Rezijane lahko ‚dobimo nazaj‘ le z dolgoročnim čezmejnim
kulturnim in gospodarskim sodelovanjem.
PRISLUHNIMO DOMOVINI
Družinski zakonik je prestal prvo branje. Za je glasovalo 46,
proti pa 38 poslank in poslancev. Skoraj sedemurna razprava je bila zelo burna, na balkonu velike dvorane so jo spremljali predstavniki Civilne iniciative za družino in pravice
otrok. S strani nasprotnikov zakonika je bilo slišati, da gre
za degradacijo družine, da določbe zakona ne sledijo namenu zaščite otrok in da gre za gnusno dejanje koalicije.
Vlada namreč uvaja izenačevanje istospolnih skupnosti s
heteroseksualnimi in omogoča posvojitev otrok istospolnim zvezam.
*
Leto dni po srhljivem odkritju v rudniku v Hudi jami, kjer
leži več sto mumificiranih posmrtnih ostankov žrtev pobojev ob koncu druge svetovne vojne, so v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo in Muzeja novejše zgodovine Slovenije pripravili srečanje, na katerem so predstavili
dosedanje delo, načrte za naprej ter dileme in nemoči, ki se
pojavljajo ob odkritju tega grobišča. Predsednik vladne komisije za prikrita grobišča Jože Dežman je povedal, da je odkritje množičnega grobišča v slovenski družbi, kot tudi v tujini sprožilo intenzivno razpravo. Vodja sektorja za vojna
grobišča pri ministrstvu za delo Marko Štrovs je izrazil prepričanje, da gre v primeru Hude jame za veliko odprto vprašanje, ki ga je treba rešiti, če hočemo biti »spodobna država«.
Huda jama pri Laškem je po njegovem sicer le eno od 594
grobišč, ki jih je treba še urediti, eno večjih med njimi pa je
t. i. tankovski jarek na Teznem pri Mariboru, kjer število pobitih presega 15.000. Povedal je še, da nameravajo grobišča
v letošnjem in naslednjem letu sistematično pregledati.
*
Poslanci so več kot sedem ur razpravljali o predlogu ustavne obtožbe proti predsedniku države Danilu Türku zaradi
odlikovanja nekdanjega šefa tajne politične policije Tomaža Ertla. Po pričakovanjih ga niso podprli. Proti so glasovali vsi poslanci takoimenovanih levih strank in tako znova
pokazali, kakšen je njihov odnos do polpretekle zgodovine.
Poglejmo nekaj mnenj na to temo: Ne glede na različna
pravna stališča o ustavni obtožbi je legitimen interes opozicije, da se v DZ opravi razprava o odlikovanju, ki ga je predsednik republike Danilo Türk podelil Tomažu Ertlu, je v sporočilu za javnost pred razpravo v državnem zboru o ustavni
obtožbi zoper Türka zapisal predsednik Zbora za republiko
Gregor Virant. Inštitut Jožeta Pučnika pred razpravo v državnem zboru opozarja, da se je vsa razprava usmerila zgolj
na pravne vidike obtožbe, pri tem pa se pozablja, da ustava
ni le pravni, ampak tudi politični akt. V LDS pa so prepriča-
ni, da za ustavno obtožbo zoper predsednika republike ni
nobenih pravih in pravnih razlogov. V stranki obtožbe zato
ne bodo podprli, je na novinarski konferenci dejal predsednik sveta LDS Aleš Gulič. V DZ je potekala razprava pred
odločanjem o predlogu ustavne obtožbe predsednika republike Danila Türka, ki so jo zaradi odlikovanja nekdanjega
republiškega sekretarja Tomaža Ertla vložili poslanci SDS in
SLS. Kot je dejal predsednik SDS Janez Janša, odlikovanje
Ertla pomeni grobo kršitev večjih členov ustave ter hujšo kršitev zakona, pomeni pa tudi legitimacijo in simbolno odlikovanje zločinov, ki jih je naredila nekdanja politična policija. Po besedah predsednika Türka je predlog pravno neutemeljen, moralno nesprejemljiv in politično škodljiv. Zato
njegovim avtorjem predlaga, da ga umaknejo, v nasprotnem
primeru pa naj ga DZ »energično in jasno zavrne«.
*
Ljubljanski nadškof je v prostorih nadškofijskega ordinariata sprejel generalnega direktorja policije Janka Gorška. Tema pogovora je bila varnost cerkva in drugih župnijskih
objektov, ki so v zadnjem času tarče pogostih vlomov in
kraj. Na omenjenem srečanju so posebej izpostavili potrebo po varnosti duhovnikov, saj se je že nekajkrat zgodilo, da
so bili ob vlomih tudi napadeni. Zadnji tak dogodek se je
zgodil v Borovnici, kjer je skupina tatov zvezala župnika in
odnesla 1500 evrov. Pri tem jih je zalotil 60-letni stanovalec, zato so storilci uporabili solzivec in moškega zvezali.
*
Dars bo predvidoma aprila začel z večjimi obnovitvenimi
deli na avtocestah. Ker bodo potrebne zapore vozišč, nameravajo delati zunaj sezone največjih gneč, vse dni v tednu, tudi ponoči. Letos bodo vozišča na gorenjskem avtocestnem
kraku obnavljali na odsekih Brnik–Vodice in Podtabor–
Kranj, na primorskem kraku Divača–Kozina, Vrhnika–Logatec, Unec–Postojna ter na priključku Vrhnika. Na štajerskem
kraku bodo obnovljena vozišča na odseku Arja vas–Vransko
ter priključku Slivnica in na odseku Šentilj–Pesnica ter priključku Maribor vzhod. Obnavljali bodo tudi na odsekih in
priključkih avtoceste Grosuplje–Višnja Gora, Ivančna Gorica–Bič, Vodice–Ljubljana (Šmartno) ter na južni ljubljanski
obvoznici. Za obnovitvena dela je po omenjenem planu, ki ga
je vlada sprejela letos, predvidenih 55,7 milijona evrov.
*
Policija je ponovno preučila prioritete glede nabav in se odločila, da se odpove načrtovanemu nakupu novega vodnega topa. Postopek javnega naročanja za top bo tako prekinjen.
13
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
Hrvaška bi lahko pogajanja z Evropsko zvezo končala že letos, članica pa postala leta 2012. Slovenija bo namreč najverjetneje umaknila še zadnje zadržke. Namige v tej smeri
je na srečanju zunanjih ministrov v španski Cordobi dal
vodja slovenske diplomacije Samuel Žbogar. »Ko gre za bilateralne zadeve, ni nikakršnih razlogov, zaradi katerih Hrvaška ne bi mogla do konca leta končati pristopnih pogajanj,« je dejal.
*
Na ljubljanski Teološki fakulteti je 1. marca potekala tradicionalna Tomaževa proslava, na kateri so študentje prejeli diplome in Tomaževe nagrade. Ob tej priložnosti so podelili tudi Ciril-Metodovi odličji Slovenske škofovske konference, in
sicer prof. dr. Marijanu Smoliku in prof. dr. Rafku Valenčiču.
*
Ljubljanski nadškof in predsednik Slovenske škofovske
konference Anton Stres je sprejel predstavnike novoustanovljene Fakultete za poslovne vede, ki bo delovala v sklopu
nastajajoče katoliške univerze. Ustanavljanje te je po nadškofovem mnenju smiselno le, če bodo prizadevanja sledila najvišjim kakovostnim standardom. Drugi nujni element
mora biti po njegovem katoliška identiteta. Kot je dejal
monsinjor Stres, je temeljni namen nastajajočih študijskih
programov prenos vrednot v slovensko družbo. Te vrednote pa po njegovih besedah izhajajo iz celostnega krščanskega humanizma ter zadevajo dostojanstvo človekove osebe
in iz njega izhajajoče poudarke na etiki.
*
Konec februarja je bilo na zavodu za zaposlovanje prijavljenih 99.784 brezposelnih oseb, kar je 0,2 odstotka več kot
mesec prej in 29,3 odstotka več kot v enakem obdobju lani.
Slovenski BDP se je v zadnjem trimesečju okrepil le za 0,1
odstotka, kar je precej manj kot v predhodnih dveh trimesečjih. V celotnem lanskem letu pa je bil za 7,8 odstotka
nižji kot v letu 2008.
polnjevanje njihovih nalog in ciljev. Skladno z rezultati razpisa je slovenska manjšina v Avstriji za letos dobila dobrih
2,9 milijona evrov. Lani je bilo teh sredstev dobre tri milijone. Za slovensko manjšino v Italiji je letos urad namenil 3,84
milijona, na Madžarskem dobrih 474 tisoč evrov in na Hrvaškem 387 tisoč evrov. V krovnih organizacijah Slovencev
v Avstriji in Italiji so se kritično odzvali na znižanje sredstev,
ki jih manjšini namenja matična Slovenija. Menijo, da bi tako kot za druge ustanove v Sloveniji veljalo, da se višina
podpore poviša glede na zviševanje življenjskih stroškov.
*
Že v nekaj dneh po uveljavitvi zakona, ki zvišuje minimalno
plačo, sindikati opažajo poskuse delodajalcev, da bi prepričali delavce v podpis pogodb o postopnem dvigu zneska. Stanje v gospodarski krizi je še posebej kritično v gradbenem
sektorju. Trenutno najbolj odmeva dogajanje na gradbišču
novega športnega parka v Stožicah, kjer morajo delavci delati tudi do 15 ur na dan, nadurno delo večinoma ni v celoti
plačano, delodajalci jih celo izsiljujejo s podpisi izjav. Za 300
delovnih ur na mesec prejmejo borih 250 evrov neto.
*
Tiskovni urad Slovenske škofovske konference je poslal pismo Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije v
zvezi s Kvizom zmage. V zvezi so kviz pripravili v sklopu
65-letnice konca druge svetovne vojne in so ga v reševanje
dobili učenci osnovnih in srednjih šol. V tiskovnem uradu
opozarjajo, da ni prav, da se ta obletnica izrablja za ponovno razpihovanje ideološkega sovraštva in nestrpnosti.
Skrajno neprimerno je, da se ideološka nestrpnost prenaša
na učence osnovnih in dijake srednjih šol v obliki kviza, ki
je zasnovan izrazito ideološko in metodološko vrača proučevanje zgodovine v petdeseta leta prejšnjega stoletja.
*
Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je zaključil s postopkom javnega razpisa za sofinanciranje dejavnosti avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah in Slovencev po svetu. Okvirni znesek, ki je bil razpisan
za zamejstvo v letošnjem letu, je ne glede na trenutne razmere ostal enak kot lani in je znašal 7.800.000 EUR. Strokovna komisija je v letu 2009 na podlagi ocene vlog organizacij iz zamejstva namenila 7.900.861 EUR, za leto 2010 pa
7.781.387 EUR. Komisija je svoje odločitve o sofinanciranju
pogojevala s kakovostjo dejavnosti in projektov, pri redni
dejavnosti reprezentativnih organizacij pa je upoštevala iz-
14
Hamburg. Očarani nad zimsko idilo zamrznjenega morja
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
Z mesecem marcem je mogoče dobiti brezplačna očala. Zavod za zdravstveno zavarovanje je pogodbo sklenil s 149
optiki. Cenovni standardi se gibljejo od dobrih 41 evrov za
očala z mineralnimi stekli za daljavo ali bližino do 772
evrov za biokularna teleskopska očala.
*
Februarska inflacija je bila 0,4-odstotna. Na letni ravni je
bila inflacija 1,3-odstotna.
*
Po letu dni padanja so se cene stanovanj v Sloveniji znova
obrnile navzgor. V zadnjem četrtletju lani so bile cene rabljenih stanovanj za dobra dva odstotka višje kakor v tretjem četrtletju. Cene stanovanj so se konec leta 2009 spustile le v Ljubljani.
*
Zima se poslavlja, novo gripo bi že skoraj pozabili, če ne bi
v javnost prišli podatki pogodbe o dobavi cepiva, kjer bi v
primeru napak in stranskih učinkov cepiva skoraj vso odškodninsko odgovornost nosila država. Minister Miklavčič
je priznal, da so velike farmacevtske družbe izkoristile
strah pred pandemijo in države praktično potisnile ob zid.
*
Na slovenskih policijskih postajah je med najdenimi predmeti tudi kar nekaj najdenega denarja oziroma gotovine.
Najdene vsote se največkrat gibljejo med 100 in 150 evri, a
opazimo lahko tudi odstopanja v obe smeri. Tu in tam pa
najditelji prinesejo tudi denarno novost, saj imajo na PP
Sežana med najdenimi bankovci za 10 in 20 evrov tudi take za 30 evrov. Ljudje svoj denar pozabljajo kar tam, kjer so
ga dvignili, tako je bilo 50 evrov najdenih na poštnem
okencu, 100 evrov pa kar na bankomatu. Zakon pravi, da
ste najden denar dolžni predati policiji, po določenem času
pa bo po črki zakona postal vaš! *
Odsotnost z delovnega mesta zaradi zdravstvenih težav je
slovensko družbo lani stala med 850 in 900 milijoni evrov.
Vsak dan bolniško uveljavlja okoli 38.500 ljudi. Zdravstveni absentizem se je v obdobju med letoma 2000 in 2008
zmanjševal, lani pa se je zopet povišal, kažejo podatki Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Po oceni ZZZS je zdravstveni absentizem slovensko družbo v
prejšnjem letu stal neposredno približno 430 milijonov
evrov, v kar so všteti izdatki ZZZS in delodajalcev za plačevanje bolniških nadomestil, posredno pa približno med
850 in 900 milijoni evrov. Pri najpogostejšem vzroku za
bolniško odsotnost, to so bolezni mišično-kostnega sistema
in vezivnega tkiva, se je število izgubljenih koledarskih dni
leta 2008 v primerjavi z letom poprej zvišalo za tri odstotke. Povečalo se je tudi število izgubljenih dni zaradi nege
družinskega člana. Pri vseh ostalih boleznih pa se je število
izgubljenih dni znižalo v letu 2008 v primerjavi s prejšnjim
letom. Še naprej na drugem mestu po vzrokih odsotnosti
ostajajo poškodbe in zastrupitve zunaj dela, na tretjem mestu so poškodbe in zastrupitve pri delu, na četrtem mestu
so bolezni dihal in na petem duševne in vedenjske motnje.
*
Vlogo za dopolnitev registracije na uradu za verske skupnosti je v zakonsko določenem roku oddalo 42 verskih
skupnosti. 34 so že izdali odločbo o registraciji. Registrirane skupnosti ne bodo imele težav v pravnem prometu. Do
sedaj je bilo na uradu sicer prijavljenih 43 verskih skupnosti. Z uveljavitvijo zakona o verski svobodi marca 2007 je
urad za verske skupnosti vse pri uradu prijavljene skupnosti po uradni dolžnosti vpisal v register cerkva in drugih
verskih skupnosti. Obenem je zakon skupnostim naložil tudi predložitev nekaterih dokumentov za dopolnitev registracije, rok za to pa se je že iztekel. Edina verska skupnost,
ki ni oddala potrebnih dokumentov, je Evangelijska baptistična skupnost.
*
Šport.
*Slovenija je na olimpijskih igrah v Vancouvru osvojila tri
medalje. Tina Maze je v Whistlerju na superveleslalomu
prismučala srebrno medaljo, srebrna je bila tudi v veleslalomu. Za prvim mestom je zaostala le štiri stotinke sekunde. Šestindvajsetletna smučarka iz Črne na Koroškem je tako postala prva Slovenka z dvema olimpijskima odličjema
in s tem najuspešnejša slovenska olimpijka. Petra Majdič pa
je navkljub zlomljenim štirim rebrom v teku na smučeh
osvojila bronasto medaljo. Domov je prišla tudi s prestižno
nagrado Terryja Foxa za pogum in požrtvovalnost.
*Slovenski zimski športniki so se na zadnji zimski olimpiadi kar 20-krat uvrstili med najboljših osem. Za Petro Majdič in Tino Maze so sprejem pripravili na brniškem letališču Jožeta Pučnika, na Prešernovem trgu v Ljubljani ter v
domačih krajih: Dolu pri Ljubljani ter Črni na Koroškem.
*Klemen Bauer je na biatlonskem šprintu osvojil nehvaležno četrto mesto. Na zasledovalni biatlonski tekmi je bil deveti, potem ko je bil po polovici proge tretji. V tekmi v zasledovanju je bila deveta tudi biatlonka Teja Gregorin. Tina
Maze je v superkombinaciji osvojila 5. mesto. Maruša Ferk
je bila 15.
15
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
A
N
G
L
I
J
A
LONDON
Kot vedno je bila tudi tokrat slovenska
maša v kapeli Doma v Londonu na
drugo nedeljo v februarju, letos na 6.
navadno nedeljo, 14. februarja. Sveta
maša je bila darovana za 4. obletnico
odhoda v večnost naše dobre Brune
Lavrič. Udeležba pri maši je bila tokrat bolj majhna – le bolj sorodniki in
prijatelji pokojne Brune. V molitvi
smo se spominjali tudi drugih naših
pokojnih rojakov.
Že za 1. postno nedeljo je bil pripravljen župnijski list Bogoslužna sporočila Slovencem v Veliki Britaniji, ki je
namenjen našim rojakom za postni in
velikonočni čas. Tokrat naša župnijska sporočila vsebujejo na prvi strani
razmislek o postu in postnem času. Za
tem, na drugi strani, sledijo oznanila s
sporedom slovenskih maš in naših
srečanj po britanskem otoku. Na tretji
strani je predstavljen veliki teden od
cvetne nedelje do velike noči in na četrti (zadnji) strani še razmislek o pomenu vstajenjskega praznika za kristjane, našega škofa za Slovence po
svetu, dr. Petra Štumpfa. Na koncu pa
še župnikovo velikonočno voščilo.
Sporočila so bila poslana na kakih 250
naslovov po Angliji in Walesu. Nekateri so jih prejeli šele po 1. postni nedelji zaradi zamude pri tiskanju.
Bogoslužje ob začetku postnega časa
smo slovesno obhajali po vseh katoliških cerkvah na Otoku na pepelnično
16
sredo s sv. mašo in obredom pepeljenja. V kapeli »Našega doma« v Londonu
je bogoslužje vodil župnik S. Cikanek.
Letošnji župnikovi obiski rojakov v
postnem času s slovenskimi mašami
in srečanji so bili nekoliko zreducirani zaradi nekaterih izrednih okoliščin.
V večnost sta tokrat odšla kar dva
rojaka, dobra člana naše katoliške
skupnosti in gospa Hazel Metelko
(Angležinja), vdova po našem rojaku
pokojnem Karlu Metelku, ki je odšel v
večnost že leta 1994.
Oto Gluk iz Pooleja je odšel v
večnost 16. februarja. Pogreb pokojnega pa je bil v torek, 2. marca.
Oto je bil rojen prav na Miklavžev dan,
6. decembra 1925, pri Sv. Juriju pod
Kumom. »Naši osvoboditelji« so po
vojni ta kraj preimenovali v Podkum.
To ime je kraju ostalo vse do danes.
Ko so Nemci leta 1941 zasedli določene kraje na Dolenjskem (večji del so
okupirali Italijani), so že decembra istega leta začeli uboge Dolenjce izseljevati. Odpeljali so jih v Nemčijo. Enaka
usoda je doletela tudi našega Ota in
vse njegove domače. V dveh urah so
morali »spakirati« in oditi na pot. Ko
so prispeli v Nemčijo, so jih poslali delat v gozdove. Kasneje pa so jih uporabljali za delo na kmetih.
Pokojni Oto Gluk (1925–2010)
Prišel je konec vojne in odšli so domov. Vrnili so se na prazne in opustošene domove, kjer ni bilo vsa štiri leta
nikogar. Ob vrnitvi so komunisti Ota
skoraj ustrelili na domačem pragu,
ker so mislili, da je kak skrivač-domobranec. Po posredovanju njihovega
poveljnika Slovenca so ga le pustili pri
življenju. Čez kaka dva meseca je dobil delo v neki tovarni na Teznem pri
Mariboru. Tam se je pridružil skupini,
ki je imela namen pobegniti čez mejo
v Avstrijo. Nekega dne jim je res uspelo priti v Avstrijo, kjer so jih zajeli Angleži in odpeljali v zapor v Gradec.
Tam so bili vsi skupaj zaprti šest mesecev. Nato so jih peljali pred angleško
vojaško sodišče, ki jih je obsodilo na
6-mesečni zapor. Ker pa so vsi že prestali ta čas v zaporu, so jih izpustili.
Dobili so celo službo pri nekem podjetju, ki je gradilo jez na reki Salza za
veliko elektrarno. Tam je delalo veliko
Slovencev, med njimi zlasti veliko koroških Slovencev.
Čez dobro leto pa se je Oto odločil za
odhod v Anglijo, kamor je prispel 23.
marca 1948. Poslali so ga na delo v rudnik v južnem Walesu, kjer je že bilo
zaposlenih precej Slovencev, med njimi tudi izredno dobri, sedaj že 15 let
pokojni Peter Selak.
Po šestih letih pa je Oto dobil delo v
tovarni blizu Bristola. Tam se je seznanil z zdravnikom in univerzitetnim profesorjem dr. Jožetom Jančarjem in njegovo družino. V tistem kraju se je 2. avgusta 1958 poročil z Angležinjo Silvio, ki je še pred poroko
prestopila v katoliško Cerkev. Kupila
sta si hišo blizu doma Jančarjevih in
ustanovila družino s toplim krščanskim domom. Rodilo se jima je pet
otok: dve hčerki in trije sinovi. Sedaj
so že vsi odrasli in z doma, v katerega
se pa radi in redno vračajo na obisk.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Starejša hčerka si je ustvarila dom z
družino blizu (8 km stran) doma svojih staršev.
Oto je delal v tovarni 32 let, nakar so
vse premoženje tovarne prodali in podelili. Glukova sta si kupila manjšo hišo na jugu Anglije, kjer sedaj živijo trije njuni otroci.
In kaj je bilo v življenju našega Ota
največje presenečenje?! To je bilo leta
1988, ko so obhajali 150-letnico njegove prejšnje župnije, kjer je živel kar
33 let in bil ves čas »desna roka« tamkajšnjih župnikov, pa mu je bristolski
škof-ordinarij med slovesno sveto
mašo podelil papeško odlikovanje
»Pro Ecclesia et Pontifice«. Deset let
kasneje je tudi njegov sin Martin dobil podobno odlikovanje »Bene Merenti«.
Takole je dobrotnik naše slovenske misije in Cerkve na splošno zaključil ljubeznivo pismo župniku Cikaneku ob
svoji 80-letnici: »Moja zahvala gre Bogu
in pa božji ter naši dobri Materi Mariji,
ki me je zmeraj varovala, da sem dočakal svojih 80 let. Torej, Bogu hvala!«
Dobremu Otu Gluku slovenska katoliška misija v Veliki Britaniji in vsi rojaki, ki so Ota poznali, želijo večni mir
in pokoj pri Bogu, ki ga je v življenju
tako spoštoval in ljubil. Njegovi ženi
Silviji ter hčerkama in trem sinovom,
kakor tudi ostalim sorodnikom in prijateljem tukaj v Veliki Britaniji in v
Sloveniji naše iskreno sožalje in molitve.
Gabrijel Prevc iz Londona je odšel v večnost 24. februarja v zavetišču Marie Curie Hospice v londonski
četrti Hampstead. Od njega pa smo se
poslovili 1. marca s pogrebnim obredom v kapeli pokopališča Kensal Green in ob grobu na istem pokopališču
opravili molitve tako v angleškem kot
tudi v slovenskem jeziku. Pogrebni
obred sta istočasno opravljala kar dva
duhovnika: Fr Chris v angleškem jeziku in slovenski župnik S. Cikanek v
slovenskem jeziku.
Takole je v kratkem življenjepisu svojega očeta Gabrijela opisal njegov sin
Michael, ki je prišel na očetov pogreb
s svojo ženo iz Združenih držav Amerike:
»Gabrijel je bil vljuden in eleganten
človek, pa tudi okusno oblečen – vedno je nosil lepo moško obleko s kravato. Kot sposoben in izkušen tesar in
pohištveni mizar je užival pri delu z
lesom, ko je delal novo ali popravljal
staro pohištvo. Ljubil je tudi naravo,
saj je hodil na dolge sprehode v bližnji
park Hampstead Heath. Njegov najljubši kraj pa je bil njegov vrt, kjer se
je zadrževal ure ob svojem vrtnarstvu.
Najraje je gojil paradižnik. Poleg tega
pa je bil tudi zagret bralec – vedno je
rad študiral in bral o svetu, naravi,
zgodovini in znanosti. Imel je izreden
spomin in se je zdelo, da se je spoznal
na vsako stvar.
Rojen je bil 2. oktobra v Dražgošah v
Sloveniji, kot sedmi otrok Jakoba in
Marije Prevc, ki sta imela 11 otrok. Pohištvenega mizarstva se je učil pri salezijancih v Ljubljani, kjer je trdo delal
Pokojni Gabrijel Prevc (1923–2010)
in se tako pridno učil, da je dokončal
šolo kot najboljši v razredu. Za nagrado je prejel fotografski aparat. Postal
je celo prefekt na šoli, da je tako lahko
svetoval učencem v raznih težavah.
Ob koncu njegovega šolanja se je začela 2. svetovna vojna, ki je prišla tudi v
Dražgoše. Vas je napadla nemška vojska, ki je ubila dva Gabrijelova brata.
Po vojni se je zaposlil na Koroškem v
samostanu Hochosterlitz in nato je
delal za angleško vojsko v Krumpendorfu ob Vrbskem jezeru. Preko Rdečega križa mu je uspelo najti brata Janeza, ki je takrat že živel v Angliji. Gabrijel je nato leta 1948 emigriral v Anglijo, kjer je tri leta delal v bolnišnici
Stoke Mandeville Hospital, kot je to
določila britanska vlada. Končno se je
preseli v London in tukaj delal v svojem poklicu pohištvenega mizarja.
V Londonu je srečal svojo kasnejšo
ženo Katharino Zloebl. Poročila sta se
16. februarja 1963. Rodila sta se jima
hčerka Nicola Gabriella (1963) in sin
Michael Andrew (1967).
Gabrijel je ves čas delal za občino Camden Council vse do 1987, ko se je upokojil. Sicer pa je bil vedno zelo aktiven
človek in ga tudi upokojitev pri tem ni
upočasnila. Nadaljeval je z mizarskimi
deli za svoje sosede in prijatelje vse do
nekaj let nazaj. Vsak dan je šel na sprehod, če drugače ni bilo mogoče vsaj v
svoji bližini, dostikrat pa vse preko velikega gozda Hamstead Heath. Vse do
nekaj mesecev pred smrtjo je delal
sprehode, dolge dve milji in več.
Znal je tudi uživati svojo upokojitev s
pogostimi potovanji. Obiskal je svojega sina v severozahodnem delu v
Združenih državah. Bil je v New Yorku, v Washingtonu DC in drugod. Večkrat je tudi obiskal svoj dom v Sloveniji in obiskal kraje, kot so Bled, Dubrovnik in prav tako tudi Pariz.
17
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Redno je hodil k bogoslužju v slovensko kapelo na Ovalu, kjer je župnik
oče Stanislav. Tam je vzdrževal in utrjeval svojo vero in se obenem družil s
svojimi rojaki Slovenci, ki so v London prišli po 2. svetovni vojni. To je bil
zelo važen del Gabrijelovega življenja,
saj je na ta način tudi vzdrževal stik s
svojo rodno domovino.«
Napisal Michael Andrew Prevc
Komaj dva meseca za svojim dve leti
mlajšim bratom Janezom Prevcem, ki
je živel v Coventryju, je odšel v večnost, v starosti 86 let, tudi Gabrijel
Prevc, naš londonski Slovenec. Hvaležni smo mu, ker je tudi v »Našem domu« rad pomagal, ko smo imeli kaka
mizarska dela – predvsem popravila.
Dobri Bog naj mu bo bogat plačnik!
Vsem njegovim domačim: ženi
Katharini, hčerki Nicoli in sinu Michaelu ter vsem sorodnikom v Angliji
in Sloveniji iskreno sožalje v svojem
imenu in v imenu naše slovenske misije ter v imenu vseh tistih rojakov, ki
so Gabrijela poznali. Naj se spočije v
Bogu! Naše molitve ga bodo spremljale. Gospod naj mu da večni mir in pokoj – večna luč naj mu sveti.
Hazel Metelko iz Wolverhamptona, vdova po pokojnem Karlu Metelku, je odšla v večnost v soboto, 30.
januarja. Zanjo je bila darovana sveta
maša v kapeli »Našega doma« v Londonu v nedeljo, 31. januarja.
Čeprav je ostala dobrotnica naše misije tudi po moževi smrti, pa k našemu
bogoslužju ni mogla več prihajati, saj
jo je prej mož Karel pripeljal z avtom
v nekoliko oddaljeni Chapel End, kjer
imamo slovensko mašo. Rada se je
srečevala s Slovenci, moževimi rojaki.
Njenemu sinu Bogdanu in vsem sorodnikom in prijateljem iskreno sožalje.
18
Pokojna Hazel Metelko (odšla v
večnost 30. 1. 2010)
Spominjali se je bomo v molitvi in pri
sveti maši. Naj počiva v miru!
S. C.
A
V
S
T
R
I
J
A
DUNAJ
Na tretjo nedeljo v februarju, ki je bila letos obenem prva postna nedelja,
smo imeli Slovenci na Dunaju t. i. družinsko mašo. Po maši smo opravili pobožnost križevega pota s petjem. Da
se otroci ne bi dolgočasili, so medtem
v dvorani na svoj način premišljevali
o Kristusovem trpljenju in smrti. Križev pot je vodil Janez Kunc. Nadomeščal je našega župnika Štekla, ki je bil
odsoten. S slovenskimi duhovniki, diakoni in verniki je namreč romal po
poteh stare in nove zaveze Svetega pisma, ali drugače rečeno, po sledovih
Mojzesa in Jezusa. Ko smo opravili
razmišljanje o Gospodovem križevem
potu, smo tudi odrasli šli v dvorano,
kjer smo praznovali rojstne dneve tistih nekaterih, ki so se »izdali«, da so
rojeni meseca februarja. Če jih naštejemo po abecedi, so naslednji zvesti
obiskovalci slovenskih maš: Anton
Glavač, Mateja Kerschbaumer, Marija
Lesjak, Jože Mesarič (le-ta se že kar
precej časa bori z rakasto boleznijo in
ga tudi bralcem priporočamo v molitev), Andreja Nikolič in Ana Oswald.
Skupaj smo pojedli in popili nekaj dobrot, bolj skromno, saj smo mislili na
postni čas in zapeli smo nekaj pesmi,
pokramljali in odšli na svoje domove.
Našega sicer zvestega obiskovalca slovenskih maš, Wernerja Oswalda, ki redno skrbi, da gorijo pri maši vse sveče
in vse električne luči, ki prostovoljno
opravlja mežnarsko službo, smo na
prvo postno nedeljo zelo pogrešali.
Pred šestimi leti je bil uspešno operiran na kolku in se je vsa leta dobro počutil. Ko je na pepelnično sredo hotel
opraviti dobro delo (svojega vnuka peljati v daljno šolo), mu je pred avtom
spodrsnilo na ledu in je tako nesrečno
padel, da se mu je v operiranem kolku
zlomila jeklena proteza. Odpeljali so
ga v bolnico, kjer je bil v petek, 19. februarja, ponovno operiran. Že 1. marca se je vrnil iz bolnice in s pomočjo
Naša pridna Ana Oswald (na sliki v
sredini) je obhajala rojstni dan
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Po maši je v bifeju zazvenela voščilna pesem za rojstni dan.
bergel korajžno hodi. Vsi mu želimo,
da bi se čimprej vrnil med nas čil in
zdrav, saj ga zelo potrebujemo.
Tudi na drugo postno nedeljo še ni bilo med nami našega župnika Tonija.
Tokrat je pobožnost križevega pota
vodila mag. Andreja Nikolić. V postnem času imamo Slovenci edino
priložnost za molitev križevega pota
prav ob nedeljah po maši. Ljudje radi
ostanejo in sodelujejo.
Z željo, da bi se slovenski verniki, razkropljeni širom po svetu, v tem postnem času z nami vred radikalno
spreobrnili in se čimbolj približali našemu Odrešeniku, vas dunajski Slovenci »spokorno« pozdravljamo.
V prejšnji številki NL je pri poročilu o pokojnem dr. Antonu Jelenu po pomoti izpadla njegova
slika, zato jo objavljamo v tej številki. Za napako se opravičujemo. Uredništvo NL.
N. V.
GRADEC
Werner Oswald se je vrnil
iz bolnice.
Kot vemo, je vladar leta 2010 – Sonce,
zvezda nepremičnica, okoli katere
kroži skupaj z zemljo devet planetov,
ki dobivajo od njega svetlobo in toploto. Torej Sonce je oko in življenje vsega sveta, je dober planet, če ima dobre
aspekte, drugače pa je lahko tudi hudoben. Ljudi dela lepe, pobožne, velikodušne, mirne, spoštovane in daje
bolj kot drugi planeti dolgo življenje,
zdravo telo, iskreno in dobro naravo,
bogastvo in čast. Tako je zapisano v
stoletni pratiki in tako se je tudi začelo to leto pri nas v naši slovenski cerkveni skupnosti Marija Pomagaj v
Gradcu. Na praznik sv. treh kraljev so
uvod slovenske maše popestrili trije
kralji iz graške župnije Marija Pomagaj, mi pa smo z novimi močmi in novimi željami spremljali sv. mašo s petjem slovenskih cerkvenih pesmi. Po
sv. maši smo se v našem kletnem kulturnem prostoru pogovorili o zanimivih dogajanjih in srečanjih in si postavili nove cilje, da bomo v letu 2010 še
tesneje sodelovali in po naših močeh
oblikovali prijetne trenutke druženja
in tako bodisi s petjem lepih slovenskih pesmi, s slovenskimi običaji, literaturo, kulinariko negovali slovensko
kulturo, pri tem pa se tudi soočali z
avstrijsko kulturo. Tudi mi hočemo v
letu sonca uživati njegovo svetlobo in
toploto in gledati naprej.
Jerome K. Jerome je dejal: »Vsako sekundo se za nas začenja novo življenje. Radostno mu pojdimo naproti.
Naprej moramo, če hočemo ali ne, in
bolje bomo hodili, če bomo gledali
naprej, kakor če se bomo nenehno
ozirali nazaj.«
Čeprav nas je v mesecu januarju presenetila novica, da bomo naš kletni
prostor morali deliti tudi z drugimi
(ostalo je veliko odprtih vprašanj in še
čakamo na končno odločitev), smo se
morali zares potruditi, da proslavimo
kar sedem kozorogov in štiri od njih
smo proslavili kar naenkrat, in sicer
17. januarja. Rojstni dan p. Jožeta
Lampreta in moj okrogli (70) rojstni
dan pa smo proslavili v nedeljo, 24. januarja. Želela bi se ob tej priložnosti
prisrčno zahvaliti vsem. Zelo ste me
presenetili in mi tako izkazali visoko
priznanje, globoko spoštovanje, vsestransko zaupanje in prijateljstvo. Pokazali ste, da me imate radi, da me ce-
19
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
70. obletnica Ivanke Gruber
Skupaj z Ivanko smo proslavili njen jubilej.
nite. Že pesmi za sv. mašo so bile izbrane za ta praznik od gospe Mathide
Furman, Irme Mihelič in Mirka Bariča. Gospod Edi pa je po maši v kletnem prostoru raztegnil harmoniko,
tako da smo iz Avstrije čez Slovenijo
dospeli do Grčije in na kraju plesali
(vsaj poskušali) še »sirtaki«. A da ne
govorim o izvrstno pripravljenih dobrotah gospe Elisabethe in o čudoviti
torti, tolikih darovih in da ne pozabim
cvetja. Gospa Ivanka Koletnik je s soprogom prišla celo iz Premanture in
prinesla s seboj čudovito, dve strani
dolgo voščilnico, ki jo je sama spesnila in vsebuje del mojega trdega življenja in zahvale za ves trud. Za mene je
bil to čudovit praznik, praznik prijateljstva in veselja z vami. Hvala Vam in
hvala Bogu, da sem lahko tako dolgo
na tem svetu.
Sedaj se pa zaustavimo pri 22. januarju. Ta dan so ob prvi obletnici smrti p.
Martina Vidoviča (1929–2009) v cerkvi sv. Petra in Pavla na Ptuju pripravili spominski večer: Sonja Winkler, Dušan Winkler, Božena Čačkovic, Dorica
Emeršič, Jakob Emeršič in p. Janez
Šamperl. Pavle Ravnohrib, dramski
igralec, je povezoval program tega večera. Za tehnično podporo pa je poskrbel Stane Gojkošek. Po končani
maši je zadonela pesem: Marija skoz
življenje voditi srečno znaš … zbora
sv. Viktorina Ptuj in vseh navzočih.
Celoten program z nagovori, spomini
in vtisi je bil prežet s pesmimi. Med
drugimi tudi Dobri Hristov: Blaženstva, John Rutter: Gospod te blagoslovi, J. Močnik: Večernica, A. M.
Slomšek, Ljudska: Očenaš. Zbor sv.
Viktorina, katerega član je bil tudi +p.
Štirje slovenski kozorogi v Gradcu
20
Martin Vidovič in Grazer Männerchor
(pod vodstvom gospoda Augusta Rucka) sta poleg naslednjih nastopajočih:
Dunjo Spruck, Janeza Lotriča, p. Janeza Ferleža, Cecilije Emešič to spominsko slovesnost ob prvi obletnici smrti
p. Martina Vidoviča zaključili z Alelujo C. F. Händla. Vmes pa je avtor teksta »Slovenski minoriti v Gradcu« bral
besede graškega župana mag. Siegfieda Nagla: »Na temelju velikih zaslug,
ki ste jih s svojim delom izkazali našemu mestu in deželi skozi četrt stoletja,
vam podelim naslov častnega meščana mesta Gradec.« Tako je +p. Martin
že v času življenja bil deležen mnogih
priznanj s strani Cerkve, pa tudi s strani države - s strani tuje države, mestnih oblasti in prijateljev. Povezovalec
Pavle Ravnohrib pa je še dodal: P.
Martin Vidovič je kot redovnik in du-
Pustovanje med rojaki v Gradcu
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
hovnik bil tudi provincialni minister,
voditelj ministrantov, katehet, izjemen
pevec, član zbora sv. Viktorina, simpatizer skupine Minores, ljudski misijonar, magister bogoslovcev, dobitnik
nagrad, konzistorialni svetnik, definitor, kaplan, iskan spovednik, voditelj
duhovnih vaj, voditelj Frančiškovega
svetnega reda, romar po Frančiškovih
in svetih krajih. Najprej in predvsem
pa je p. Martin Vidovič bil Frančiškov
brat minorit.
Kot takega smo ga poznali in cenili,
zato so Društvo in zbor sv. Viktorina
ter prijatelji p. Martina želeli obeležiti
obletnico njegove smrti ter se mu na
spominskem večeru zahvaliti za zgled
njegovega življenja, je dejala Doroteja
Emeršič, veroučenka pokojnega p.
Martina Vidoviča.
Tudi mi iz slovenske cerkvene skupnosti Marija Pomagaj v Gradcu smo
se skupaj s p. Jožetom Lampretom s
spoštovanjem udeležili te svečanosti.
Kot vemo, je življenjska pot p. Martina
bila polna vijug in preizkušenj, vendar
je hodil skozi življenje pokončno, ponosno, pozorno, ozaveščeno. On nam
je bil vzor.
V februarju so pustovanju dali duška
v številnih skupnostih. Tudi mi iz cerkvene skupnosti Marija Pomagaj v
Gradcu smo v nedeljo, 14. februarja,
po sv. maši v našem kletnem prostoru
pripravili pravo pustno zabavo, ki je
trajala tja do poznega popoldneva.
Nabralo se nas je kar lepo število in
tudi nekaj zelo lepih mask, tudi nekaj
otroških. Še celo mala Honga se je poveselila z nami. Naš gospod Edi pa je s
svojo harmoniko spet poskrbel za
pravo slovensko pustno veselico. Tako
smo se ob domačem vinu, krofih, klobasah in hrenu ( katerega je vedno frišno nastrgal gospod Glavač) pomastili pred postnim časom. Kajti postni
čas pomeni ne samo čas telesne, temveč (cerkveno) čas krstne obnove,
obenem pa tudi čas pokore. Ob tem
pa ne smemo pozabiti tudi drugih
osnovnih sestavin postnega časa, posebej pa priprave na največji cerkveni
praznik, Kristusovo vstajenje.
Mag. Ivanka Gruber
B
E
N
E
L
U
K
S
MAASMECHELLEN
Slomšek v Belgiji je praznoval ‚abrahama‘.
Slovensko katoliško pevsko in kulturno društvo Slomšek v Eisdnu je v soboto, 20. februarja, pripravilo praznovanje Prešernovega dne, hkrati pa je
ta dan praznovalo tudi 50-letnico
društva. V svoji sredi so imeli tudi goste iz Slovenije.
Slavje se je začelo s sveto mašo v cerkvi svete Barbare skupaj s flamskimi
verniki. Mašo je vodil flamski župnik
Baken, somaševala pa sta Lojze Rajk
in Janez Pucelj. Pri maši je pel mešani
zbor Slomšek. Na koncu maše je za
flamske vernike zapel nekaj pesmi gostujoči Trio Quartet iz Škofje Loke, ki
je v Belgijo prišel posebej za to pra-
znovanje. Poleg njih so prišli tudi člani glasbenega ansambla folklorne
skupine Škofja Loka.
Po sprejemu v dvorani Casina so pripravili akademski večer. Nastopil je le
moški zbor, mešani zbor pa ni mogel
nastopiti zaradi bolezni nakaterih članic. Pravi koncert in čudovito vzdušje
pa je prispeval Trio Quartet, ki je pritegnil pozornost poslušalcev. Že dolgo
ni v dvorani občinstvo tako zbrano in
tiho prisluhnilo prelepim domačim
pesmim. Nagrada je bil dolg aplavz.
Visoki gostje so pozdravili in čestitali
članom Slovenskega katoliškega društva Slomšek ob tem lepem in visokem jubileju: slovenska veleposlanica
v Bruslju, nj. excel. mag. Anita Pipan,
nekdanja ministrica Mojca Kucler
Dolinar in predsednik Slovenije v svetu Boštjan Kocmur. Bilo je veliko še
drugih govorcev, ki so vsi po vrsti dodajali čestitkam vse dobre želje za prihodnost društva, med njimi tudi bivši
župnik Alojzij Rajk, ki je v spomin
priklical besede pokojnega tukajšnjega dušnega pastirja msgr. Vinka Žaklja, ter podžupan mesta Maasmechellen Jef Albrechts.
Govorniki so se rojakom zahvalili za
dolgoletno delo in jih spodbujali, naj
slovenstvo negujejo in ohranjajo še
naprej. Predsednik društva Stani Re-
Moški zbor Slomšek z gosti
21
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Zahvala potrpežljivim ženam odbornikov je bila zelo prisrčna.
vinšek se zaveda teže teh želja, ker je
mlade zelo težko pridobiti za sodelovanje na ravni sedanjega dela v društvu. Gledati je treba realno na lastno
prihodnost in se veseliti tega, kar lahko društvo goji in opravi za Slovence v
tem trenutku. Tako bodo še naprej
ohranjali slovensko besedo in pesem
ter skrbeli za ohranjanje dediščine. V
društvu se zavedajo skrbi za starejše
in bolne člane skupnosti. Upajo, da bo
to dober zgled za mlade, meni predsednik.
Ob jubileju so nekdanjim članom
društva Slomšek izročili priznanja,
zbor Slomšek pa je prijel priznanje
Javnega sklada Republike Slovenije za
kulturne dejavnosti.
Praznovanja se je udeležilo veliko članov društva. Tudi obisk gostov je bil
številen, da je zmanjkalo sedežev in so
nekateri morali stati. Skupaj s člani
Slomška so se ta večer veselili tudi rojaki iz Nizozemske, Charleroarja, Liega, iz Nemčije in mladi iz Bruslja, ki so
se udeležili slovesnosti.
(Celjan)
22
F
R
A
N
C
I
J
A
NICA
Na Azurni obali in posebno v mestu
Nici je tiste dni prevevalo pustno raz-
Zadnja molitev pred slovesom
položenje s pisanimi povorkami. Iztrgali smo se iz mestne sredine in se podali na vzvišeni del mesta, v cerkev
svetega Bartolomeja.
Na poti so nas spremljale razkošno
razcvetene mimoze. Zlatorumene pomaranče in limone so deževnemu 16.
februarju dodale odtenek topline. Dozorele so, kot je dozorelo življenje pokojnega duhovnika Franca Pavaleca
za srečanje z Gospodarjem življenja.
Zob časa je močno načel zunanjost in
notranjost sakralnega prostora, ki nas
bo še zadnjič pod mogočne oboke objel kot skupnost ob uri slovesa. Iz cvetličarne je prihitel mlajši moški in na
hladna kamnita tla položil venec, v katerega so Slovenci Azurne obale strnili tople cvetke hvaležnosti z napisom:
Zadnji pozdrav našemu župniku –
Slovenci iz Nice. Pol ure pred obredom
so se Slovenci začeli zbirati na pločniku nasproti cerkve. Narečna govorica
jih izdaja, večina je Primorcev. Poleg
njih nekaj predstavnikov hrvaške skupnosti. Vseh vernikov bo okoli 40.
Malo po deseti uri so pokojnika pripeljali do cerkve. Gospod škof se je v
spremstvu duhovnikov približal furgonu in opravil kratke molitve. Pričel se
je sprevod v cerkev: najprej duhovniki
in škof, nato krsta in za njo zbrano
ljudstvo. Pri vstopu v sakralni prostor
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
mili s slovensko pesmijo: Oljsko goro
tiha noč pokriva ...
Slovenski rojaki se poslavljajo od župnika Franja Pavaleca.
nas je spremljala hrvaška pesem: Prosti moj bože moje slabosti. V globoki
zbranosti in iskreni molitvi smo se z
verniki v evharistiji zahvalili Bogu za
vse delo v Gospodovem vinogradu, ki
ga je pokojni opravil v svojem življenju, predvsem v izseljenstvu. Sobrat
Franjo je ob lomljenju kruha tolikokrat
ponovil Jezusove besede: to je moje telo, to je moja kri ... Skrivnost učlovečenega Boga, ki se približa človeku, skrivnost smrti na križu, preko katere nam
podari velikonočno jutro, življenje.
Izročili smo v božje naročje pokojnega duhovnika z besedo hvaležnosti za
vse dobro, ki ga je v skoraj 59-letnem
duhovništvu opravil med Hrvati, Slovenci in Francozi. Ob tem se še posebno zavedamo, da binkoštni Duh ne
pozna meja, v njem ni tujca.
Velikodušna gospa Mara je pripravila polne košare pomaranč in limon.
Roquebrune cap Martin
Na dan slovesa od pokojnega sobrata
Pavaleca sva po opravljenem pogrebnem obredu s sobratom Štefanom
odhitela na kratek obisk h gospe Mari, s katero se zaradi velike oddaljenosti slišiva občasno le po telefonu. Najinega obiska je bila zelo vesela in nas
je vsa nasmejana sprejela v senco zrelih pomaranč in limon. Velikodušno
je že imela kar tri velike košare pripravljene s temi vrstami sadežev, ki
se jih obira tako kot pri nas, v severnejšem predelu Francije jabolka. Z
vlakom sem jih dobro polovico pripeljal do starega mlina, kjer se v soku,
čaju in kulinaričnih izdelkih Marina
darežljivost deli z našimi obiskovalci
in stanovalci. Na velikonočni ponedeljek pa na veselo snidenje v romarskem kraju Laghet, tokrat ne pridem
S sobratom, ki odhaja na drugi breg v
božji objem, s preizkušenim Jobom
tudi mi izpovedujemo vero v vstajenje: vem, da je moj Odrešenik živ ... da
bodo moje oči videle Boga. Na pot v
domovino, kjer po počival v duhovniškem grobu na Žalah, smo ga pospreŠtiri generacije Kellerjevih
sam, ampak pripeljem avtobus slovenskih pevcev in pevk Jadrana iz
Merlebacha za oltarno srečanje kakor
tudi za kulturni popoldanski nastop.
Vsi Slovecni Azurne obale, prisrčno
vabljeni!
Občni zbor društva Prijateljev slovenske katoliške misije
Rosbrück
V nedeljo, 31. januarja, smo se zbrali
najprej pri slovenski maši v Merlebachu in se Bogu zahvalili za vseh 90 let,
23
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Zbrano oltarno občestvo v Mèricourtu
ki jih je preživel gospod Jacques Keller, tako v težjih vojnih časih v tujini
kakor za vse dobro, ki ga je bil deležen na ozemlju njemu drage Lorene.
Po maši smo se zbrali okrog velike
družinske mize pri Sternjakobu v Rosbrücku. Obdan je bil od štirih generacij, drug od drugega živijo v razdalji največ štirih kilometrov. Jackyja
vsak član naše slovenske skupnosti
pozna, saj nismo od njega deležni samo lovskih podvigov, temveč tudi pol
dvorišča drv, še kako uporabnih za
skupna srečanja, neštetih ur pri umetniškem obdelovenju kapele z mozaiki. Z ženo Anito, cerkveno pevko, sta
redno navzoča pri našem oltarnem
srečanju, pri katerem sodeluje tudi
kot bralec. Najstarejšemu članu te velike družine kakor vsem, ki so mu
dragi, z našimi čestitkami kličemo še
na mnoga leta!
MÉRICOURT
Slovenska skupnost se pridno zbira na
severu k slovenski službi božji. Veseli
smo, da je gospa Sylvie Srečko po daljšem bivanju v bolnici in kirurškem
posegu ponovno med nami. Ob velikonočnih praznikih vas vabim, da se
udeležite slovenske maše, ki bo na veliko soboto, 3. aprila, ob 16. uri. Pri tej
sveti maši bo tudi blagoslov jedil in
24
Prostor nove slovenske kapele v Châtillonu se pripravlja.
vseh dobrot, ki jih boste pripravili za
velikonočne praznike. Izkoristite tudi
navzočnost sobratov duhovnikov iz
Slovenije za osebno sveto spoved, da
bodo tako prazniki zares tudi duhovno bogato doživeti.
prenovljene prostore naše bodoče slovenske kapele. Že danes vsi lepo vabljeni!
Župnik Jože Kamin
CHÂTILLON
V nedeljo, 27. februarja, smo se navzlic težjim vremenskim pogojem, saj
se je veter zaganjal po Parizu in ostalih predelih Francije s hitostjo 130 km
na uro, zbrali tako pri slovenski maši
ob 11. uri v kapeli svete Terezije, kakor pozneje v dvorani okrog dobrot,
ki sta nam jih pripravila diakon Ciril
in soproga Terezija. Po medsebojnem
srečanju smo z nekaterimi člani delovne ekipe odšli v prostore naše bodoče slovenske hišne kapele. Dela ne
manjka in dobro napredujejo. Dogovorili smo se še za zadnje tehnične namestitve. Ob naslednjem prihodu v
Pariz pripeljem stole, lesen Marijin
kip, velik križ in ostalo za opremo bodoče kapele, ki bo imela prostor za 40
vernikov, kar zadostuje za navadna
nedeljska srečanja. Vsem, ki nam pomagate pri opravljanju del, se prav
prisrčno zahvaljujem. 2. maja bo ob
17. uri skupnost obiskal msgr. dr. Peter Štumpf in kot škof, ki je odgovoren
za pastoralo izseljencev, blagoslovil
H
R
V
A
Š
K
A
PULJ
Ponosni smo na naš novi »Slovenski
dom« v Pulju, Držičeva ulica 2, katerega odprtje v okviru »Dnevov slovenske kulture« smo Vam predstavili v januarski številki Naše luči.
Pirhi izpod rok rojakov iz Pulja.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Še z večjim elanom in izpolnjeni s
prelepimi vtisi na otvoritvene svečanosti smo se sedaj posvetili novim izzivom in možnostim, ki so se odprle s
to pridobitvijo.
Najprej pa nas je čakalo boleče razočaranje, saj smo zaradi (za Istro in
Pulj) nenavadnih snežnih razmer –
30 cm snega – morali odpovedati božični koncert v premanturski cerkvi
sv. Lovra, za katerega smo se kar dva
meseca zelo vneto pripravljali.
Tokrat bi rada izpostavila enkratne
članice in že prave umetnice naše kreativne delavnice. Z izredno požrtvovalnostjo, srčnostjo in oblikovalno dovršenostjo svojih izdelkov - čestitk,
okraskov in še posebej jaslic, so nas
razveselile in bogato polepšale decembrsko praznično razpoloženje.
Sedaj pa so naše „kreativke”, kakor jih s
spoštovanjem nazivamo, že spet v polni aktivnosti. Pod vodstvom umetniške zgodovinarke Dunje Širec pripravljajo butarice in pisanke za bližajoče
se velikonočne praznike. Na priloženih
slikah se lahko prepričate o njihovi
umetniški spretnosti in domiselnosti.
V petek, 5. februarja, pa smo seveda,
kot se to spodobi, slovesno proslavili
naš kulturni praznik. Prireditev je z
mnogo občutka vodila naša tajnica
prof. Jasmina Ilić Draković, tudi člani-
Rojaki iz Pulja pri izdelovanju pirhov
ca pevskega zbora Encijan, ki je poskrbel za lep in izbran program slovenskih pesmi. Ob spremljavi violinista Silvana Kalagaca in bobnarja Franka Strmotiča sta doživeto zaplesala
plesalca Lili Kencel Drandič in Igor
Drandič. Enkratno izveden in doživet
večer nas je privedel do razmisleka,
kako prav je imela naša povezovalka
programa Jasmina z mislijo: „Ko prihaja veselje, odprimo srca in okna,
kajti veselje pride vedno ob pravem
času!”
Prireditev so s svojo prisotnostjo počastili dragi gostje minister dr. Boštjan Žekš z Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, namestnica župana istrske županije Viviana Benussi,
prva sekretarka veleposlaništva RS v
RH Urška Potočnik, odpravnik poslov
slovenskega veleposlaništva v Zagrebu Robert Krmelj, predsednik zveze
slovenskih društev na Hrvaškem Darko Šonc ter vodilni ljudje Pulja.
Kot zadnjo točko naših aktivnosti naj
omenim še zelo prisrčno gostovanje
našega pevskega zbora Encijan nekaj
dni kasneje v puljskem Domu ostarelih »Alfredo Štiglič«, kjer se je v čast
praznika valentinovo razvilo nadvse
čustveno srečanje in prečudovito večerno druženje.
Ivanka Koletnik
N
E
M
Č
I
J
A
BERLIN
Naj nas napolnjuje pristno veselje
V začetku februarja je župnik Izidor
Pečovnik Dori svojim faranom poslal
tradicionalno postno-velikonočno pismo z naslovom Naj nas napolnjuje
pristno veselje.
V njem je spregovoril o glavnih temah
letošnjega polletnega utripa v slovenski skupnosti v Berlinu: novo leto, pustovanje, materinski dan, in velikonočno obhajanje novega življenja.
Pustovanje
In tako je letošnja pustna sobota, 13.
februarja, spet minila v znamenju pustovanja, ki ga župnija organizira že
vrsto let. Tokrat so bile organizacijske
niti v rokah Antona Bačovnika, predsednika ŽPS.
Igral je ansambel Cvet iz Radeč, ki je
znal nagovoriti udeležence, da so se
Berlinčani so veselo pustovali.
25
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Tudi otroci v Berlinu so si nadeli pustne obleke.
veselo zabavali. Prireditev je v celoti
izredno lepo uspela. K temu so zagotovo pripomogli odlična pustna pečenka, krofi, dobra pijača in glasba, pa
tudi postrežba.
Glede na težke finančne razmere smo
doživeli nepričakovano velik obisk, z
ozirom na pretekla leta rekorden. Spet
je bilo veliko otroških in odraslih
mask, zelo domiselnih in lepih. Za
svojo izvirnost so maske dobile tudi
nagrade. Ansambel Cvet je igral odlično domačo, pa tudi tujo glasbo in ni
čudno, da je bilo plesišče ves čas polno. Tudi kuharice in natakarji so se
odrezali, saj ni nič ostalo.
Prav ta prireditev nam je pokazala, da
se splača delati večje prireditve oz. veselice in da se kljub pomislekom ljudje radi vračajo na skupna srečanja.
Tudi mali otroci, ki jih je bilo dosti, so
se čudovito zabavali. Na koncu so zlezli kar na oder k muzikantom in tam
plesali in pomagali igrati. Res je bila
čudovita atmosfera v prekrasni, pustu
primerno okrašeni dvorani.
Kar ni nepomembno – tudi organizator je bil zadovoljen z uspehom in s
svojo posadko, ki pri nas nikoli ne zataji! Pred nami pa so že priprave na
veliko noč.
Krst
Zadnjo soboto v februarju, 27. februarja, smo krstili Damijana, sina Simo-
26
Damijan je prejel zakrament sv. krsta.
ne Horvat in Daliborja Vojnoviča. Mamica Simona je hči člana našega ŽPS,
Štefana in njegove žene Vikice Horvat.
Oba sta res neumorna delavca in pomočnika naše župnije in tako vsem
družinam lep zgled. Tudi njuni otroci
so vedno pripravljeni pomagati. Mali
Damijan je imel tri botre: svojo mlado
teto Lucijo Horvat in strica Danijela
Horvata ter strica Darka Vojnoviča.
Vsi so ponosno vzeli v roke nečaka in
ga prinesli k obredu. Po krstu so praznovali v naših skupnih prostorih ob
domači hrani iz mamine kuhinje. Bilo
je zelo veliko gostov, predvsem mladih prijateljev, katerih otroke je gospod Dori že krstil ali pa jih še bo. Ob
tem je povedal, da je bilo le nekaj starejšim lepo v družbi samih mladih
družin. Krst je temelj krščanstva in če
tako gledamo, ima slovenska župnija
v Berlinu še lepo slovensko prihodnost!
Veseli kuharji v Hamburgu
Ob teh mladih pa je zagotovo treba
pohvaliti mlade starše, ki se odločajo
za otroke, pa tudi babice in dedke, ki
svojim otrokom in vnukom stojijo ob
strani in jih s svojim zgledom vzgajajo v pokončne kristjane in zavedne
Slovence.
M. Mošnik
HAMBURG
Na prvo postno nedeljo je bil Hamburg še vedno pod snežno odejo.
Kljub temu da je bilo mnogo ulic še
zelo ledenih in težko prevoznih, se je
tudi pri tej sveti maši zbralo lepo število ljudi. Pridiga župnika Dorija je
zajemala sporočilo zanimivega odprtega pisma nemških škofov svojim
vernikom: kako bi lahko danes posodobili cerkve, kjer bi bilo zaupanje. V
hamburški skupnosti se to zaupanje
od časa do časa zgodi, saj nas še vedno
najdejo rojaki, ki sicer že dolga leta žive v tem velemestu. Pri tej maši sta se
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Skupna večerja po sveti maši v Hamburgu
nam priključila Ivan iz Prekmurja in
njegova hčerka Sina. Pravzaprav je
očeta pripeljala k sveti maši njegova
hčerka. Za našo skupnost je zvedela v
trgovini Balkanmagazin, ki leži na
Lange Reihe 34 in katere dolgoletni
lastnik je Slovenec, Branko Vnuk, ki je
že kar nekaj rojakov napotil na naša
srečanja. Tako sveta maša kakor tudi
prijetno druženje po njej je bilo tudi
novoprišlecema všeč in obljubila sta,
da bosta še večkrat z nami. Tudi pozornost, ki jo namenimo slavljencem
rojstnih dnevov, jima je ugajala.
Tokrat smo nazdravili Evi Plevnik,
zvesti obiskovalki svetih maš in neprecenljivi dobrotnici naše skupnosti,
ki ne pomaga samo pri vseh delih,
temveč vodi tudi blagajno, v kateri so
spravljeni prispevki za občasno dekoracijo miz. 60. rojstni dan bi slavila z
Kristina Krističevič z možem Tonijem
ob praznovanju njene 60-letnice
Eva Plevnik (1. levo spredaj) je bila vesela čestitk.
nami tokrat kar dva člana, Mariborčanka Kristina Krističevič in Ljubljančan Janez Kunaver. Prisotna je
bila le Kristina, Janez pa je slavil okrogli praznik v domovini. Oba 60-letnika rada prihajata že dolga leta v to
skupnost. Kristino je župnik Dori še
posebej pohvalil, saj tudi njeni otroci
radi pridejo občasno med nas, prav
tako njen 3-letni vnuk Bruno. Slavljencem kličemo še na mnoga leta in
želimo mnogo zdravih in srečnih let.
Kristini in Janezu pa tudi prijeten počitek v zasluženem predčasnem pokoju.
Močno pa nas je prizadela novica, da
se je 28. januarja, le nekaj časa pred
80. rojstnim dnevom, za vedno poslovil od nas dr. Marjan Urh. Z zakramentom bolniškega maziljenja, ki ga
je prejel nekaj dni pred smrtjo od župnika Dorija, je pripravljen odšel v
Očetovo hišo. Rojen je bil 12. aprila
1930 v Ljubljani. Po maturi je študiral
medicino. Leta 1955 je prišel v Nemčijo in služboval v »Knappschaft« bolnici Oberhausen in Bottrop. Zadnjih 17
let pred upokojitvijo pa je vodil anastezijski oddelek »Knappschaft« bolnice Essen-Steele. Za posledicami borelije (ugriz klopa), ki ga je zaznamovala že od sedemnajstega leta, je bil
zadnji dve leti večinoma na bolniškem vozičku. Žena Christa mu je stala požrtvovalno ob strani in z njim,
Dr. Marjan Urh z ženo Christo na
potovanju po Novi Zelandiji
kljub oviram, mnogo potovala. Njuno
zadnje skupno potovanje, s katerega
sta se vrnila 10. januarja, je bilo z ladjo preko Sueškega kanala do Rdečega
morja, nato pa okrog Arabije do Dubaja. Na tem potovanju se jima je uresničila tudi velika želja, videti Katarinin samostan pod goro Sinaj. V veliki
gneči turistov sta ženi priskočila na
pomoč dva mlada Arabca in vozila
njenega moža na vozičku po turistom
dosegljivem delu samostana. Z gospo
Christo Siebke-Urh je prejela hamburška skupnost tudi odlično organistko. Tudi pri tej sveti maši, ki je bila darovana za njenega pokojnega
moža, našega dragega rojaka in prijatelja dr. Marjana Urha, nas je občutno
spremljala na orglah pri vseh pesmih,
ki smo jih prepevali Mariji in pokojnemu na čast. Pokojniku želimo večni
27
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Alojz Šeme in njegov prijatelj Galeb
Zbrani čakajo na obljubljeno sarmo.
počitek pri nebeškem Očetu. Gospe
Siebke-Urh, hčerki, trem sinovom ter
njihovim družinam pa izreka vsa
hamburška skupnost globoko sožalje.
Ponedeljkov izlet nas je tokrat vodil
na obalo v kraj Scharbeutz, kjer smo
bili očarani nad zimsko idilo zamrznjenega morja.
Sveta maša v mesecu aprilu bo na velikonočni ponedeljek, 5. aprila, ob
16.30, zatem pa zopet 16. maja.
začne postni čas, traja karnevalski direndaj, zaznamovan z rajanjem, zbijanjem šal vse vprek in veseljačenjem.
Človek od časa do časa potrebuje trenutke sprostitve in zabave, da se potem spet umiri in resno poprime za
delo. Biti mora čas za vse. Tudi slovenski rojaki v Augsburgu so si na pustno
soboto privoščili zabavo, kjer ni manjkalo dobre slovenske kapljice, kranjskih klobas in drugih domačih dobrot. V ritmu glasbe ansambla Hlapci
so najbolj zagrizeni plesalci premočeni od znoja vztrajali do zgodnjih jutranjih ur. Vrhunec zabave je nedvomno pomenil nastop mestne pustne
garde, ki vsako leto preseneti z zabavnim programom in podelitvijo pustnih kolajn. Le te predlaga organizator pustnega plesa. Letos so jih prejeli
zakonca Suzi in Anton Kresal iz Augsburga, Štefi Fischer in njen mož Fritz
iz Kemptna ter Katica Stramšak iz Ravensburga.
DD
AUGSBURG
Pustovanje v Augsburgu
Na temelju vsakodnevnega izkustva je
neznani mislec že davno pred Kristusom zapisal: »Je čas jokanja in čas
smejanja, čas žalovanja in čas plesanja« (Prd 3,4). Takoj ko se staro leto
poslovi in vstopimo v novo, nas organizatorji pustnih prireditev dobesedno zasujejo s številnimi ponudbami
te vrste. Do pepelnične srede, ko se
Pustovanje v Augsburgu
28
Smučarska nedelja v Oberstdorfu
Ljubitelji smučanja, svežega zraka in
predvsem tisti, ki so željni medsebojnega srečanja, so si v nedeljo, 28. februarja, vzeli čas in se podali v znano
nemško športno središče, v Oberstdorf. V zaselku Kornau, nedaleč stran
od mesta, je bila ob 11. uri najprej sveta maša. V lepem številu navzočih jo
je daroval župnik Roman Kutin. Po
njej je sledilo na prostranem parkirišču pod smučiščem opoldansko
okrepčilo iz popotne torbe. Popoldanske ure so kar prehitro minile. Tako
smučarji kot tisti, ki so si privoščili
sprehod, so se ob zaključku dneva razveselili povabila na skupno večerjo, na
katero sta vabila zakonca Šabeder. Postreženi z okusno sarmo in dobro kapljico zbrani pri mizi niso skrivali zadovoljstva. Ko pa je Jože Erjavec iz Ravensburga raztegnil harmoniko in župnik Roman vzel v roke kitaro, se nobenemu ni več mudilo domov. Šele v
Člani Ansambla Hlapci so se dobro odrezali.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
poznih urah so se zbrani drug od drugega poslovili in se odpeljali domov.
ESSEN
V februarju smo tudi pri nas imeli kar
precej težav zaradi obilnega snega.
Kljub temu smo imeli redne slovenske
maše v vseh krajih – kakor je bilo na
sporedu. Poznalo se je le na številu
udeležencev. Nekateri niti nimajo
zimskih gum na vozilih. V Nemčiji namreč ni strogega predpisa, da moraš
imeti zimski profil – če na cesti ni snega. Seveda bi imel posledice tisti, ki bi
ga na zasneženi cesti zalotila kontrola.
Če se zgodi nesreča, sledi senarna kazen in zavarovalnica ne krije stroškov.
Tudi tukajšnji Slovenci smo se pridružili mnogim rojakom po svetu, ki so
praznovali t. i. »kulturni dan«. Jaz ga
rajši imenujem »dan slovenske kulture«. Upam, da moje mnenje ni napačno, saj dan ne more biti niti kulturen
niti nekulturen. (Kaj pa pravite vi,
spoštovani bralci Naše luči?)
V NEUSSU je društvo »Slovenski
zvon« iz Krefelda svojo letno veselico
30. januarja združilo s spominom na
Prešerna in bl. A. M. Slomška.
V ESSNU smo se 7. februarja zbrali po
sveti maši v župnijski dvorani. Srečanje je imelo poudarek res na prijateljskem srečanju. Po kavici in pecivu je
Ob kulturnem dnevu v Essnu je Frančiška Kozole za 75. rojstni dan dobila od
župnije velik šopek.
prof. Dušan Čegovnik prebral isti sestavek, ki je bil pripravljen že v Neussu. Zanimivo je bilo poslušati na prvem mestu o življenju in pomenu bl.
Slomška, ki je bil Prešernov sodobnik
in sta se osebno poznala.
Prebrali smo tudi nekaj domoljubnih
sonetov Franceta Balantiča, ki je umrl
v goreči cerkvi v Grahovem po partizanskem napadu.
Praznovanje sta polepšala harmonikarja Viktor Piuzi in Andreas Kolšek.
Za dobro razpoloženje pa so seveda
poskrbele naše vedno vrle gospodinje,
ki so pripravile odlično kosilo.
Čeprav nas je na teh prireditvah vedno manj, so ljudje vseeno hvaležni,
da se nadaljujejo.
V nedeljo, 14. februarja, pa smo po
sveti maši kar v cerkvi sv. Jožefa v
MOERSU imeli kratek spored. Mešani
zbor »Slovenski cvet« je zapel nekaj
Rojstni dan so v Wettru praznovali - Jože Grm, Branka
Videtič, Jože Rostohar, Polona Škalar, Stanko Kranjc.
pesmi. Prebrali so tudi nekaj Prešernovih pesmi.
Nato smo se preselili v Don Boskov
dom, kjer so člani zbora pripravili
odlično večerjo. Za veselo razpoloženje je poskrbel »ansambel Majer«.
WETTER – Tukaj imamo slovensko
mašo navadno na četrto soboto v mesecu. Po maši imamo vedno zelo prijetno srečanje v župnijski dvorani. Je pa
lepa navada, da se spomnimo tistih, ki
imajo v nekaj mesecih rojstni dan.
Vsak od njih prispeva nekaj v jedeh in
pijačah ali denarju, da se postreže
odlična večerja za vse udeležence.
Brez »kol`kr kaplc …« seveda ne gre.
Ta srečanja pogosto trajajo celo čez
polnoč – seveda brez župnika tako
dolgo, ker on mora takrat že pridno
nabirati nove moči za Gospodov dan.
Manj razveseljiva vest, ki smo jo dobili od tukajšnje nemške župnije, je od-
Brez teh in takih bi bile naše prireditve v Essnu zelo
pomanjkljive.
29
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
poved službe našemu organistu g. Gezi, ki že več kot 40 let spremlja slovensko petje pri naših mašah in tudi skrbi za pripravo oltarja. Doslej je prejemal manjši honorar za potne stroške.
Sam pravi, da bo vseeno igral še naprej. V prihodnje mu želimo v ta namen nekaj prispevati iz naših nedeljskih nabirk (kjer včasih kar nekaj navadnih nedelj ne vidimo kaj nekovinskega …). Morda bo kateri faran enkrat na mesec prispeval kakšnega papirnatega »EVRO-pejca« v tale
»sklad«. Gotovo bi zelo pogrešali orgle
pri naših mašah.
To je nekaj skromnih dogodkov iz
preteklega meseca. Naši farani bi namreč čudno gledali, če župnik ne bi
poskrbel za vsaj kratko poročilo o našem življenju in delu.
Za veliko noč pričakujem pri vstajenjski maši in procesiji tudi rojake iz sosednjih oltarnih skupnosti. Prav zaradi tega ni ta dan maše v kateri drugi
cerkvi.
Podrobnejša oznanila in obvestila je
možno najti na naši spletni strani
www.slomisija-essen.de.
Lojze Rajk, župnik v Essnu
FRANKFURT
Zima in dacarji ne prizanašajo, pravi
stara misel in pregovor. Države iščejo
razne oblike novih davkov, letošnja zi-
Tako so se postavili pevci v cerkvi Herz Marien in zapeli še dodatno pesem.
ma pa kakor da hoče nadoknaditi vse
izostanke prejšnjih let, celo tukaj pri
nas v samem Frankfurtu. To pa seveda vpliva tudi na naša nedeljska srečanja pri maši in drugih prireditvah, pa
še starost in bolezen je zraven in vrste
prisotnih so že bolj redke. To se je videlo že pri našem vsakoletnem pobožičnem romanju v Ilbenstadtu. Tudi
pri prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku je bilo opaziti manjšo
prisotnost. V nedeljo, 7. februarja,
smo imeli za ta naš slovenski kulturni
praznik v gosteh dvanajstčlansko vokalno skupino Krila iz Ljubljane. Že
18 let od dijaške dobe naprej pojejo
skupaj brez kakšnih velikih zamenjav.
V nedeljo dopoldne so si nekoliko
ogledali Frankfurt, z njimi je bil podpisani, popoldne pa smo prišli skupaj
v cerkev Marijinega Srca k sveti maši.
S petjem so seveda še kako olepšali
naše slovensko bogoslužje. Po maši je
Člani zbora Krila so gospodinjam zapeli o kofetku.
30
sledila naša vsakoletna prireditev ob
slovenskem kulturnem prazniku. Skupaj smo jo pripravili slovenska župnija, učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine gospa Natalija Robnik z nekaterimi učenci in svojimi gosti šolarji iz Maribora ter seveda naši gostje z
Juretom Seškom, ki je ves program res
lepo in tudi duhovito povezoval. Tako
so se na naši prireditvi prepletale zborovske pesmi, recitacije otrok in prebiranje razmišljanj o Prešernu in še
čem drugem. Po državni himni, ki
smo jo skupaj zapeli, je imel slavnostni nagovor župnik Martin Retelj, ki
se je tudi tokrat dotaknil aktualnih
vprašanj našega jezika, predvsem v
zdomstvu in izseljenstvu.
Seveda so gostje iz Ljubljane prepevali tudi še med našo skupno večerjo, ki
so jo pripravili člani župnijskega sveta. Bilo je res lepo popoldne in večer
pred slovenskim kulturnim prazni-
Mladi odmev med nastopom
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
To so bile po mnenju komisije najlepše maske.
kom tukaj v Frankfurtu v objemu
bank in kapitala na eni strani, na drugi strani pa majhna skupnost, ki sredi
množice jezikov in kultur noče biti
‚fuč‘.
Zjutraj naslednjega dne so gostje obrnili svoja krila in kolesa v smer Ljubljane, pri nas pa so šle naprej priprave za letošnje že štirideseto pustovanje, ki je bilo na pustno soboto letošnjega 13. februarja. V gosteh smo
imeli zopet mladi družinski trio (brat
in dve sestri) Mladi odmev iz Novega
mesta. Res so navdušeno igrali in prepevali na tej naši prireditvi, ki ima vedno tudi dobrodelni pridih. Kar smo
namreč naželi dobička pri našem veselju in zabavi na letošnjo pustno soboto, ga bomo podarili Slovenski karitas. Seveda ga ni toliko kot pred leti,
ga pa je nekaj zaradi prostovoljnega
dela pri pripravi in izvedbi mnogih (v
glavnem so to člani župnijskega sveta)
in darovanih krofov s strani gospe
Bernarde. Nekaj bomo, upam, zbrali
tudi s postnimi odpovedmi, pa bo
vsota le malo bolj spodobna. Na zadnjih dveh ali treh takšnih prireditvah se je namreč pokazalo, da se bo
število udeležencev v prihodnje vrtelo
morda nekaj časa še okrog sto, kasneje pa bo verjetno še nižje. Kljub temu
pa je bilo vzdušje lepo in prijetno in
tudi nekaj lepih mask smo lahko nagradili. Otroške pa vedno brez kakšne
posebne komisije nagradimo vse. Zvečer je začelo žal tudi snežiti, kar je verjetno otežilo marsikomu prihod, odhod pa tako ali tako vsem, ki smo v
drugi polovici noči oziroma proti jutru vozili domov. Še najbolj pa seveda
mladim muzikantom, ki so se v sneženju podali na pot domov proti 900 kilometrov oddaljeni Dolenjski in jo tudi srečno dosegli.
Tak pa je bil pogled na dvorano in pevce med prireditvijo ob kulturnem
prazniku.
Pa ne da nas hočeta prestrašiti.
Seveda smo tudi v naši župniji začeli
postni čas z bogoslužjem pepelnične
srede, ne sicer z ravno veliko udeležbo. Upanje pa je, da bo v nas vseh ta
čas cerkvenega leta obrodil sad za nas,
za vso Cerkev in svet, v katerem živimo.
Ravno na god lurške Marije pa se je
sklenilo zemeljsko življenje 78-letnega Alojza Marjana Vivoda. Rojen je bil
v Cerknici na Notranjskem, kar 50 let
pa je preživel tu v Nemčiji v Frankfurtu. Žal so ga poznali le redki naši ljudje, saj v slovensko družbo ni zahajal.
Zadnja leta je preživel na vozičku, že
prej pa je zaradi poškodb teže hodil.
Pokopali smo ga na frankfurtskem
glavnem pokopališču. Naj počiva v
miru!
rem
INGOLSTADT
Slovenski kulturni program
V nedeljo, 7. februarja, na predvečer
slovenskega kulturnega praznika smo
po slovenski maši v Ingolstadtu imeli
v Slovenskem centru kulturno prireditev v čast Prešernovemu dnevu. Bežno smo si priklicali Prešernovo življenjsko pot, njegov razgiban čas in
njegov pesniški opus, s katerim je v
slovensko pesništvo vpeljal vrsto tujih
oblik in s svojo poezijo dvignil Slovence na pesniškem področju na
31
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
svoj način lepo sodelovala pri svetem
krstu. Staršem, botru in sorodnikom
smo čestitali ob srečnem rojstvu in
krstu njihove hčerke, Larissi pa smo
zaželeli srečno življenjsko pot. Po maši smo se povabljeni zbrali na krstitkah v Dominkovi gostilni.
Stanko Gajšek
MANNHEIM
Pevka Karmen Kranjčan in pianist Ludwig Schmid na kulturni prireditvi v
Ingolstadtu
evropsko literarno prizorišče. Ker je
svetovno znani narodno zabavni glasbenik Slavko Avsenik 26. novembra
lani obhajal 80. rojstni dan in je s svojo glasbo več kot kdo storil za razpoznavnost Slovenije, smo kulturno prireditev povezali z njegovimi pesmimi,
ki jih je z občuteno ubranostjo odlično zapela naša pevka iz Ingolstadta
Karmen Kranjčan. Na klavir jo je
spremljal njen nemški znanec pianist
Ludwig Schmid.
Krst Larisse Katarine Scharf
Na prvo postno nedeljo, 21. februarja,
smo imeli v cerkvi svetega Štefana v
Nürnbergu krstno slovesnost. Tam
kjer sta se pred šestimi leti Brigitta
Dominko in Matthias Scharf poročila,
je njuna hči Larissa Katarina prejela
zakrament sv. krsta. Larissa se je rodila 4. maja lani. Tokrat se je pri maši
zbralo precej več ljudi kot običajno, v
središču je seveda bila Larissa Katarina, ki je bila ves čas budna in je na
Larissa Katarina je na svoj način lepo sodelovala pri krstu.
32
Praznik slovenske kulture
Kar nekaj skrbi je bilo, kako pripraviti
praznik slovenske kulture. Premalo
nas je, da bi lahko popestrili naš praznik z obiskom kakega kulturnika ali
cele skupine iz Slovenije. In če je malo
ljudi, je tudi med domačimi ljudmi
manj izbire in možnosti. Tako je glavna skrb priprave padla na učiteljico
Natašo Bukšek in na otroke, ki jih poučuje slovenski jezik in kulturo. Potem so še ti začeli tarnati, da ne zmorejo nastopa. Ko pa je prišla nedelja,
sedmega februarja, je prišlo presenečenje. Otroci so zmogli celo več, kot je
bilo pričakovati, pridružili so se jim še
nekateri starši in prireditev je bila ne
samo rešena, ampak celo zelo uspela.
Vsi navzoči, ki smo se po več letih zbrali v rekordnem številu, smo bili zelo zadovoljni, ne samo nad nastopajočimi,
ampak tudi ob doživetju spoznanja, da
se lahko doživi slovensko kulturo tudi z
lastnimi močmi, brez pomoči iz domovine. Res je prijetno poslušati kako znano osebnost iz domovine ali glasbeno
skupino, a človek ostane pasiven in se
njegova kulturna zavest ne dvigne kaj
dosti. Ko pa se doživi, da otroci tretje
generacije zmorejo na pamet recitirati
Prešernove pesmi, da celo nekateri od
njihovih staršev, ki so nemškega rodu,
zmorejo recitirati v slovenščini, potem
človek začuti, da tudi slovenski narod
in slovenski jezik premore kulturo, ki
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Nastopajoči na kulturnem prazniku v Mannheimu
Še zadnji posvet pred nastopom
lahko navduši tudi modernega človeka.
Otroci pa so začutili, da ima znanje slovenskega jezika svoj smisel.
je letos sredi januarja. Naj mu da Bog
uživati polnost življenja.
Dva pokojna
Peter Bek je zadnja leta preživel v
Ljutomeru, prej pa je dolga leta živel v
Gengenbachu pri Offenburgu. Njegova življenjska pot je bila zelo težka. V
mladosti je pobegnil iz Slovenije in
pristal v tujski legiji. Ko mu je od tam
uspelo pobegniti, se je ustalil v Gengenbachu. Toda kmalu ga je napadla
bolezen in je postal invalid. Zadnja leta je bil popolnoma odvisen od nege
svoje žene Berte. Umrl je konec lanskega leta. Naj se spočije pri Bogu.
Martin Dragoš je živel v Villingenu v
Schwarzwaldu, doma pa je bil iz Bele
krajine. Rad je prihajal k slovenski
maši, dokler je mogel. Zadnja leta je
bil zelo zaznamovan z boleznijo. Umrl
MÜNCHEN
J. M.
Pokojni Stanko Turk
Neizprosna bolezen je med nami povzročila hudo bolečino. Gospod Stanko
Turk, rojen na Ptuju leta 1951, je šel k
Bogu po plačilo, star komaj 58 let. V
München je prišel leta 1971 in se najprej zaposlil pri Siemensu, potem je
služil kruh kot poklicni voznik. Leta
1974 se je poročil z Anico in sta se jima rodili dve hčerki. Bil je tihega in
mirnega značaja. Veseli smo bili, če
nas je on vozil, kadar smo imeli farni
izlet. Redno je prihajal k našim mašam in tudi na smrtni postelji je vdan
v božjo voljo sprejel zakramente za
umirajoče in se tako lepo pripravil na
srečanje z Bogom.
Kulturni praznik je mannheimske Slovence napolnil z zadovoljstvom.
Pokojni Stanko Turk
Njegovo izmučeno telo čaka vstajenja
v domači zemlji v Vidmu pri Ptuju.
Ženi, hčerama in ostalim sorodnikom
naše iskreno sožalje, pokojnemu Stanku pa želimo večni pokoj pri Bogu.
Postna duhovna obnova
19. februarja se je tudi za našo župnijo pričela duhovna obnova, ki sega v
postni čas. V našo sredo smo povabili
patra kapucina Miha Sekolovnika. Začeli smo v petek s sveto mašo in nato
nadaljevali v soboto in nedeljo.
Pater Sekolovnik nas je povedel v
obred svete maše, še posebej nam je
razlagal povzdigovanje, kar je bilo nadaljevanje predhodne adventne duhovne obnove.
Zelo prepričljivo nam je prikazal, kako
lahko mi sami doprinesemo k temu,
da pride v nas Sveti Duh, če vse naše
33
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
probleme položimo na oltar, tudi tiste
najgloblje skrivnosti, ki nas v vsakdanjem življenju obremenjujejo. In če to
storimo, potem pride odrešenje.
V nadaljevanju smo tudi sami aktivno
sodelovali, ko smo po skupinah analizirali molitev “Oče naš “ in si medsebojno podelili, kaj nam pravzaprav
molitev pomeni. Pri tem smo bili sami
presenečeni, ko smo spoznali, kako
globoka je ta molitev.
V soboto smo imeli tudi skupno kosilo in druženje. V nedeljo smo nadaljevali z isto temo in zaključili duhovno
obnovo s sveto mašo. Duševno obogateni in v veselem pričakovanju naslednje duhovne obnove smo se vrnili na
svoje domove.
STUTTGART
Koncert in razstava »Bog, človek in svet«
Zadnjo nedeljo v februarju smo imeli
slovenski verniki v Stuttgartu priložnost, da se po popoldanski sveti maši
udeležimo še kulturnega programa s
koncertom in ogledom zanimive razstave ikon, portretov in karikatur. Avtor je to svojo razstavo poimenoval z
naslovom Bog, človek in svet. Mašni
obred je vodil profesor dr. Marijan Peklaj, ki je bil med študijem svetopisemske hebrejščine mentor gospodu
Igorju Krašni, in ta je razstavo likovnih
del tudi pripravil. Poleg njega so somaševali še gospod Anton Seeberger, župnik župnije sv. Konrada, naš župnik
dr. Zvone Štrubelj ter župnik v pokoju,
Ciril Turk. S kora nas je s prepevanjem
spremljal župnijski pevski zbor Obzorje, na orglah pa gospod Damjan Jejčič.
Za tem je besedo prevzel gost, znanec
in rojak in Kranja, Igorjev prijatelj Stane Vidmar in se s kratkim življenjepisom predstavil občinstvu. Zelo odkrito je spregovoril o svojih občutkih in
34
Razstava Staneta Vidmarja v Stuttgartu
življenju. Še dosti bolj prepričljiva pa
se je pokazala njegova zapeta beseda,
v njej je izpovedal vso notranjo bolečino, ki se je prelila v harmonijo, čudovitega besedila ter izjemnega nastopa
slovenskega pevca. Temu je sledil tudi
izjemen aplavz in odziv ljudi in le malokdo je pri tem ostal suhih oči.
S tem pa program večera še ni bil končan. Solzne oči je nadomestila radovednost in polni napetosti smo se podali v župnijsko dvorano, kjer smo bili
priče odprtju razstave likovnih del
Igorja Krašna. Gospod Seeberger, ki je
razstavo odprl, je v svojih besedah poudaril moč te dejavnosti in potrebo
človeškega iskanja božje bližine, človeka in okolja, v katerem živimo. Sam
je razstavo poimenoval Razstava treh
obrazov in s tem poudaril raznolikost
tematike, ki je zares očitna. Avtor sam
pa je v svojem govoru izpostavil predvsem namen tega večera in to je spoštovanje Boga, kateremu so namenjene ikone, realno življenje, ki ga oblikujejo portreti ter če je le mogoče, se v
življenju tudi nasmehniti: temu delu
pa so namenjene karikature. Otvoritev razstave je pospremila glasba na
flavti mlade umetnice Ieve Sarje, ob
koncu pa smo bili deležni še obilnih
dobrot gostinstva in družine Arvaj, ki
se nam je prav zaradi te priložnosti
pridružila z obiskom iz Slovenije.
Naj ob koncu še omenim vse tiste, ki
so se potrudili za potek prireditve, ministrante ter prevajalko Maričko Mauko, ki je v narodni noši in s svojim prizadevanjem veliko pripomogla za nemoten potek dogajanja. Omembe vredno pa je tudi to, da se bodo razstave
nadaljevale, predstavili se nam bodo
še drugi izvajalci, tako se nam bo naslednjič predstavila mlada umetnica
Jela Turk ter Janez Travner s svojimi
skulpturami iz lesa in upamo, da bomo tudi v bodoče lahko doživeli še
kakšen podoben večer.
Janez Travner
Priprava in potek volitev za novi ŽPS
Kar dolgo smo pripravljali tokratne
volitve v novi ŽPS. Kandidiralo je 25
kandidatov iz vseh naših skupnost, izvoljenih bo 14. V volilni komisiji je
šest članov, njihova naloga je pripraviti in spremljati potek volitev. Iz škofije
Rottenburg Stuttgart smo dobili listo
volivcev, na kateri je potrebno označiti, kdo se je volitev udeležil in volil na
posameznih voliščih ali po pošti. To je
kar veliko dela, saj je volilna komisija
večkrat ugotovila, da je seznam volivcev nepopoln, sem pa tja tudi zastarel.
Glede na zelo razprostrano župnijo,
saj bi jo lahko primerjali površini celotne Slovenije, je težko doseči vsakogar, zato smo poskušali ustvariti mre-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Volilni odbor ima polne roke dela.
žo osebnih povezav in volilne liste
razdeliti čimveč osebam.
V nedeljo, 21. februarja, so bile po jutranji nedeljski maši volitve v Schorndorfu in Aalenu, v soboto, 27. 2. v
Heilbronnu, v nedeljo, 28. 2. v Oberstenfeldu. V soboto, 6. 3 so volili v Bad
Urachu, v nedeljo, 7. 3 v Böblingenu, v
soboto, 13. 3. v Pfullingenu in v nedeljo, 14. 3., na zadnji dan volitev, dopoldne v Schwäbisch Gmündu in popoldne v Stuttgartu. Računamo na približno desetodstotno udeležbo. Kakšen
bo rezultat, vam bomo sporočili v prihodnji številki Naše luči.
Krst
V nedeljo 14. februarja, smo se zbrali
v cerkvi sv. Konrada v Stuttgartu h krstu male Mie Drevenšek. Svečani
obred smo začeli s prepevanjem pesmi Je angel Gospodov oznanil Mariji,
prisluhnili smo božji besedi, pred krstom pa smo Miino otroško življenje
priporočili še nebeškim priprošnjikom in zavetnikom. K vsemu temu pa
nas je z lepim uvodom povabila botra
Anita, ki je med drugim spregovorila
tudi takole: »Gospod, krsti nam tega
otroka in mu pomagaj, da se bo naučil
gledati svet s svojimi očmi. Da bo lahko videl obraz svoje Matere in Očeta,
barve na rožah, bel sneg visoko na
planinah in ta svet obljube. Gospod,
krsti nam tega otroka in mu pomagaj,
Krst Mie Drevenšek
da bo slišal s svojimi ušesi glas svojega imena, glas resnice, modrosti, glas
ljubezni in besedo obljube. Gospod,
krsti nam tega otroka in mu pomagaj,
da se bo naučil ljubiti s celim svojim
srcem.« Ob teh besedah in tako zbrani smo potem Mio krstili v imenu
Očeta in Sina in Svetega Duha. Obred
smo zaključili s podelitvijo belega
oblačila in svetlobo krstne svečke, da
bi bila Mia tako tudi otrok Luči. To,
Mia, ti želimo vsi, ki smo se ta dan
zbrali k tvojemu krstu.
Naše čestitke
Frančiška Bajec je 17. februarja praznovala svoj 70. življenjski jubilej. Z
možem sta se pred nekaj leti preselila
v Globasnico, na avstrijsko Koroško.
Sin Mihael in njegova sestra z družino
so ostali v naši slovenski skupnosti v
Aalenu. Vsi se nam radi pridružijo na
naših srečanjih v domovini. Gospe
Frančiški voščimo obilo zdravja,
božjega blagoslova in osebne ter družinske sreče. Še posebej ji preko Naše
luči čestita in vošči njen sin Mihael.
Konec decembra 2009 je gospa Jelka
Fabčič obhajala svoj 60. rojstni dan.
Z družino, s sorodniki in prijatelji je
praznovala v župnijski dvorani sv. Dominika v Ostfildernu. Zbralo se nas je
res veliko, praznovanje je bilo lepo in
prijetno. Udeležili so se ga številni župnijski sodelavci, saj sta zakonca Jelka
in Štefan Fabčič že vsa leta zelo aktivna v naši slovenski župniji, v slovenskem kulturnem društvu SlovenijaStuttgart, prav tako pa rada sodelujeta
v svoji nemški župniji. Na prazniku je
bilo veliko prijateljev iz njune bivše
Frančiška Bajec je praznovala svoj
70. življenjski jubilej.
Jelka in Štefan Fabčič sta veselo
proslavila njen jubilej.
Igor Krašna
35
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
župnije Mettiengen pri Esslingenu.
Oba sta sedaj člana volilne komisije,
Štefan pa je bil kar dva mandata tudi
podpredsednik ŽPS. Jelki želimo še
veliko božjega žegna, zdravja in sreče,
Štefanu pa se zahvaljujemo za dolgoletno tesno sodelovanje pri vodenju
slovenske župnije v Stuttgartu.
Slavljenec Jože Domajnko, ob njem
Doroteja in Lado Oblak
V ponedeljek, 8. marca, je svoj 70. rojstni dan obhajal gospod Jože Domajnko. Jože je navezan na našo slovensko skupnost v Stuttgartu, vedno
se je rad udeleževal naših romanj in
izletov, je reden član slovenske nedeljske maše in vseh naših prireditev. Želimo mu trdnega zdravja (tega v zadnjem času še najbolj potrebuje!),
božjega blagoslova, vztrajnosti v dobrem in veliko osebne sreče.
Zvone Štrubelj
ŠVICA IN LIECHTENSTEIN
Krst Vide Kramer v Zürichu
Rojstvo vsakega otroka v zdomski
skupnosti je cvet upanja, da bo ta skupnost bolj dolgo živela. Ta cvet je bil
podarjen tudi naši skupnosti v Zürichu. Stane in Valerija Kramer sta 14. februarja prinesla h krstu svojo prvorojenko Vido. Krstno slavje smo obhajali v cerkvi svetega Petra in Pavla, kjer
je bilo že kar nekaj slovenskih krstov v
preteklih letih.
In še zanimivost: Če boste za volanom
kakšnega tramvaja v Zürichu ugledali
posebej prijazno nasmejan obraz, je to
gotovo Vidina mama Valerija. Vsakodnevno se trudi s prevažanjem številnih potnikov po mestu in gotovo ji bo
uspelo tudi hčerkico – seveda skupaj z
možem – pripeljati do zrele odraslosti
v veri in človečnosti.
Srečni družini iskreno čestitamo!
Žalostno slovo v Wilu
Pred meseci mi je telefoniral Janez
Špendov iz Wila pri St. Gallenu in mi
dejal: »Zbolel sem za rakom. Rad bi se
najprej pripravil za srečanje z Bogom,
potem pa se bom vsaj poskušal boriti
Krstitelj, starša in botra z novokrščenko Vido Kramer
36
z boleznijo.« Kmalu je spoznal, da je
nadaljn˝ja terapija nesmiselno podaljševanje trpljenja in se je odločil,
da mirno pričaka trenutek, ko ga bo
Gospod odpoklical. Konec koncev je
vendarle dočakal skoraj 80 let življenja.
Večkrat sem ga obiskoval ter ob njem
in ženi Ani obhajal sveto mašo, zadnjič prav na god lurške Marije, priprošnjice bolnikov. Čez deset dni smo
bili dogovorjeni za ponoven obisk, a
Janez je dan prej mirno zaspal v Gospodu. In še nekaj ur pred tem so se
od njega poslovili sinovi Janez, Andrej
in Tomaž ter hči Mirjam. Še zadnjič se
je lahko veselil tudi svojih vnukov, ki
so mu toliko pomenili. Pričakoval je
odhod in pripravljen je bil. Ves se je
izročil božjemu usmiljenju in ljubezni.
Od njega smo se poslovili s sveto mašo v pokopališki kapeli v Wilu. Za vse
je bil posebno ganljiv trenutek, ko so
sinovi očetu večglasno zapeli lepo slovensko pesem. Očitno je v vseh družinskih članih vsajena globoka ljubezen do slovenske besede in pesmi.
Brat pokojnega Janeza je bil prav pred
kratkim preminuli frančiškan in skladatelj p. Vendelin Špendov.
Naj bo gospod bogat plačnik Janezu
za iskreno in zvesto ljubezen do Boga,
domovine in svoje družine!
David Taljat
V Zürichu smo se zbrali ob krstnem slavju Vide Kramer.
ZGODBA
Ivan Malavašič
SAMOTAR
Toda njegovo upanje je zbledelo že naslednji dan.
Čeprav se je bal, da bo spet srečal katerega izmed tistih, ki
so se norčevali iz njega, je popoldne na Jakobovo prošnjo
odšel v trgovino. Mama Špela je bila v dnini, Jakoba pa so
bolele kosti. Brundal je, da se bo najbrž spremenilo vreme.
»Lipe, saj si že vajen te poti. Na listek ti bom napisal, kaj naj
ti da trgovka. Tistih, ki so ti že večkrat nagajali, morda danes
ne bo na spregled. Če pa jih boš kje zagledal, se jim skrij.«
Nikogar ni opazil in v trgovini je dobil vse, kar mu je napisal Jakob. Toda ko je stopil iz trgovine, so bili tam, kakor da
ga pričakujejo.
»Si spet tukaj in razkazuješ te svoje zaflikane tričetrtinske
hlače. Morda z njimi loviš žabe v tisti vaši mlaki in jih potem zvečer pečete in jeste. Saj ste žabarji in mlakarji!«
Lipe je molčal in upal, da bo tako najbolje. Hotel je hitro
oditi, toda zastavili so mu pot in moral je poslušati njihovo
norčevanje.
»Zakaj ne smem mirno oditi, nikomur nič nočem?«
»Seveda nikomur nič nočeš, saj si kaj takega niti ne upaš;
nas je več in tudi večji smo, zato boš moral poslušati, kar ti
rečemo. Pokaži, kaj imaš v vrečki! Morda si kupil meso in
klobase, to pa ugaja tudi nam.«
»Pustite me, da grem domov, ata bo v skrbeh!«
»Ha, ata, kakšen ata neki? Doma so povedali, da je Jakob
tvoj ded. Ti ata sploh ne poznaš!« se je izprsil Flikarjev Toni, najstarejši med njimi.
Ker je Lipe kar molčal in jih prestrašeno gledal, je Toni nadaljeval:
»Kje pa je mama, a?«
»V dnino je šla h Korenovim.«
»Ne mislim nanjo, ona je tvoja stara mama, ti ni nihče nič
povedal o tvoji pravi mami?«
»Umrla je – tako sta rekla!« je počasi povedal in solze so se
mu zalesketale v očeh.
»Pri nas ti pravijo pankrt!« se je oglasil Rusov Poldi. »Ne
vem točno, zakaj, toda to je nekaj slabega.«
In tedaj so vsi, pet jih je bilo, zavpili:
»Ja, ja, pankrt si in boš ostal! Bomo že zvedeli, kaj pomeni
ta beseda. Tebe se bo oprijela kakor pezdir volnene jopice.
Najbrž tvoja mama ni mogla biti kaj prida.«
»Povedali so mi, da je bila zelo dobra in lepa; jaz jo imam rad,
čeprav se je ne spomnim. Ne maram, da o njej grdo govorite!«
»Kaj, ti revše, nam boš svetovalo, kaj naj mislimo in govorimo! Takoj nam pokaži, kaj imaš v vrečki!« je zavpil Toni in
ga udaril po roki. Vrečko mu je zbil v sneg in morda bi celo
stopil nanjo, če ne bi zagledali berača, ki je prišel izza ovinka. Martinek so mu rekli ljudje. Na rami je imel vrečo, v kateri je nosil, kar so mu ljudje darovali, v roki pa palico, ki
mu je služila za oporo pri hoji, je pa včasih z njo tudi zagrozil otrokom, če so se poskušali norčevati iz njega.
Ko so ga fantiči zagledali, so jadrno zbežali, saj se niso želeli od blizu srečati z njim, še manj z njegovo palico. Martinek
pa je stopil k Lipetu, ki je jokal in pobiral stvari iz snega.
»Kaj pa so hoteli od tebe?« je vprašal jokajočega dečka. Ta
ga je prestrašeno pogledal.
»Nič se me ne boj, čeprav sem kosmat in raztrgan. Le povej,
zakaj so te napadli?«
»Saj ne vem. Nagajajo mi, ker sem Mlakarjev. Iz mame so se
norčevali, iz mrtve mame ...«
»Nič ne jokaj, saj ti bom pomagal, da boš prišel srečno domov. Veš, nisi edini, iz katerega se norčujejo. Tudi jaz sem
že bil deležen te njihove dobrote. Saj niso hudobni, le prešerni so, nepremišljeni in slabo vzgojeni. No, sva vse pobrala? Če je tako, pa pojdiva, da Jakob ne bo v skrbeh, kod
hodiš. Zdaj se te ne bodo upali nadlegovati, ker si z mano!«
**************
Začudil se je Jakob, ko je videl, da sta skupaj prišla Lipe in
Martinek.
»Se čudiš, kaj, ker me vidiš tukaj? Pa najbrž to ni nič nenavadnega, le pomagal sem mu nesti vrečko. Sam bi jo težko
prinesel do doma. Tudi makarone sem mu pomagal pobrati iz snega, jaz imam rokavice, on pa je brez njih.«
»Iz snega, kako to? Je morda padel, mu je spodrsnilo?«
»Nič takega se ni zgodilo, le tisti nagajivi dečki so mu zbili
vrečko iz rok. Ko pa so me zagledali, so pobegnili. Pomagal
sem mu, kaj pa naj bi drugega. In tako sem zašel pod vašo
streho. Po navadi grem tja, kjer upam, da bom kaj dobil,
morda kos kruha, kakšen dinar ali karkoli. Za vas pa vem,
da nimate niti zase; pozimi pač kmetje ne potrebujejo delovne sile. Kje pa imaš ženo?«
»Če bi bila doma, bi šla ona v trgovino. V dnini je pri Korenovih. Res smo sredi zime, toda nekaj prenavljajo po hiši in
so jo prosili.«
»Kar bo dobila, bo dobro in se boste laže prebili do pomladi. Zdaj bo še kako dragocen vsak dinar, ker se nam obetajo slabi časi!«
37
ZGODBA
»Na kaj misliš?«
Jakob. Špela je večkrat prišla domov z novicami o najnovej»Na kaj drugega kot na vojno. Veliko se potepam okoli lju- ših dogodkih. Zdaj, ko je prišla pomlad, je bila pogosto zdodi in slišim marsikaj. Ti si doma in ne moreš veliko zvede- ma, saj so kmetje čistili polja in sadovnjake in tudi prve
ti. Ja, sem kar prepričan, da jih bo mnogo pobrala, najbrž brazde so že zadehtele.
tudi mene. Ti boš navsezadnje še srečen, da ti ne bo treba »Tako kaže, da bom zdaj podnevi bolj redko doma. Na poprijeti za orožje. Praviš, da je šla Špela h Korenovim, da ne- mlad je pač veliko dela. Vesela sem, da se me je ognila grikaj prenavljajo? Morda pa bi jim lahko tudi jaz kaj poma- pa in podobne bolezni. Le te grožnje mi ne dajo mirno spagal, če ne drugače, vsaj pri malici!« se je zasmejal Martinek. ti!«
»Veliko bo vredno, če bom dobil kaj toplega! Korenovi so »Kakšne grožnje?«
dobri ljudje, vsi pa niso taki. Nekako tako pa je tudi z otro- »Grožnje o vojni! Saj ti o njih pogosto pripovedujem, ti pa
ki. Toda jaz mislim, da so bolj nagajivi kot hudobni. Mla- se ne zmaniš kaj prida zanje.«
dost je pač norost, čez vodo skače, kjer je most! Tako pravi »Zakaj bi se moral? Morda nihče drugi v naši dolini ne ve,
pregovor in tudi jaz. Pa z Bogom, Jaka, in dobro kuri peč, da kako strašna in slaba je vojna, kako nepotrebna in nesmimalega ne bo zeblo!«
selna. Streljati moraš na ljudi, ki jih nisi nikoli videl in ki ti
Zapel si je suknjo in odšel.
niso nikoli nič slabega storili – oni pa morajo streljati nate.
In ko je vojne konec, po navadi tisti, ki so jo zanetili, spo**************
Proti večeru se je vrnila Špela.
znajo, da so bile vse žrtve zaman in da se morajo navseza»V glavnem je vse narejeno, tako bom jutri doma. Tudi v tr- dnje le pogovoriti za zeleno mizo, kakor se reče. Nedolžni
govino bi lahko šla, a si že danes poslal Lipeta.«
ljudje pa trpijo in bodo še trpeli, če se spet začne.«
»Ti je povedal Martinek?«
»Marsikje se je že začelo in zdaj smo baje na vrsti mi, vsaj
»Ko se je pogrel in najedel, je postal zgovoren, posebno po- tako se govori. Skrbi me!«
tem, ko mu je Koren nalil kozarček žganega, enega pa si je »Kaj bi te skrbelo, saj nas ne more prizadeti! Jaz nisem spoše sam.«
soben za vojaka in tudi prestar sem. Sicer pa, če bi nas po»Tudi tukaj se je oglasil, z Lipetom sta se skupaj vrnila. bili, bi bilo vsaj konec trpljenja ...!«
Menda so ga nadlegovali vaški otročaji in mu je pomagal; »Zakaj tako govoriš?«
njega se bojijo in le od daleč se ga upajo dražiti.«
»Veš, Špela, meni je najhuje, ko vidim, kako se mučiš, saj
»Kaj so ti pa spet hoteli?«
garaš za tri. Tako rad bi ti pomagal, a ne morem. Vem, bolje
»O atu in mami so govorili,
saj jih niti nisem razumel.«
»Še bolje, če jih nisi. Hvalili ju
gotovo niso?«
»Pripovedovali so, kaj se pogovarjajo doma ...«
»Ne poslušaj jih. Midva ti
lahko poveva, da je bila tvoja
mama najboljša mama, ker
jih je bilo v tej dolini. Zdaj
gleda iz nebes, kako se imaš,
in se veseli, ker se bosta tam
nekoč spet srečala. Le glej, da
je ne boš razočaral!«
**************
VOJNA
Vse več se je govorilo o vojni
in temu pogovoru se nista
mogla izogniti niti Špela in Ljubljanska Krila v bližini cesarske stolnice v Frankfurtu
38
ZGODBA
bi bilo, če me ne bi bilo, lepše bi živela vidva z Lipetom ...
Počutim se kakor trot v čebeljem panju ... !«
»Jakob, nimaš prav! Pomisli samo na to, kdo bi bil z Lipetom, če te ne bi bilo. Mi znaš odgovoriti?«
Ni ji odgovoril.
»Molk je tvoj odgovor in s tem si potrdil, da imam prav!«
Oba sta potem molčala in premišljevala, da je življenje pač
ena sama velika uganka, za katero nikoli ne veš, kakšna bo
rešitev. Oba pa sta mislila tudi na to, da to ve le On, ki je podaril življenje.
**************
Jakob je Lipetu naredil butaro, ki naj bi jo nesel na cvetno
nedeljo k blagoslovu. Že je Špela zjutraj odprla vrata, da
gredo v cerkev, in prestrašeno obstala.
»Kaj je, ali ne gremo?«
Pomignila mu je, naj pogleda. Proti hiši so prihajali vojaki.
Pokimal je tistemu, za katerega je menil, da je poveljnik, in
ga vprašal:
»Kam pa ste namenjeni tako zgodaj?«
»Baje smo napadeni, kakor je bilo pričakovati. Rezervisti
smo, še pred dnevi smo čistili polja in krmili živino. Prišlo
je povelje, da moramo rekvirirati živino, konje in vole, da
bodo peljali topove na položaje. Saj nam je nerodno, a kaj
moremo ...«
»Če bodo voli vlekli topove, bodo ti najbrž prepozno na položajih!«
»Saj tudi jaz mislim tako, toda ukaz je ukaz ...«
Ko so odšli naprej v vas, je Špela preplašeno rekla:
»Kaj zdaj?«
»Napravljeni smo za v cerkev, zato pojdimo! Saj še ne poka
v naši dolini in morda sploh ne bo. Gotovo bo maša in blagoslov zelenja kakor vsako leto!«
Tako sta bila les in zelenje deležna božjega blagoslova in ko
so se ljudje vrnili iz cerkve, so blagoslovljene vejice zatikali
po njivah in travnikih kakor vsako leto doslej. Tudi mama
Špela je naredila tako. Ker pa niso imeli njiv in travnikov, je
porazdelila vejice v vrtičku ob hiši, šibe pa je odnesla na
podstrešje, da jih bo lahko o božiču nalomila in dala na žerjavico.
Vojaki so odšli in za sabo pustili prazne hleve. Novica o vojni je zaposlovala srca in misli, saj je tudi iz Zakotja odšlo veliko fantov in mož na tako imenovane orožne vaje. Se bodo
vrnili?
**************
V velikem tednu se ni zgodilo nič posebnega. Res so v sredo slišali močan pok, toda ko je zamrl njegov odmev, so pozabili nanj. Pozneje se je zvedelo, da je porušen veliki železniški most.
Špela se je naslednji dan vrnila s to novico in vprašala Jakoba:
»Kaj misliš, zakaj so to storili, kaj to pomeni?«
»To ne pomeni nič drugega, kot da se umikajo.«
»Ne razumem te ...«
»No, če se morajo vojaki
umakniti, za sabo po navadi
uničijo vse, kar bi koristilo
sovražniku, da bi lahko hitreje prodiral za njimi!«
»Torej misliš, da se naši umikajo?«
»Ne vem, kaj drugega naj si
mislim, sicer pa bomo kmalu
videli.«
Proti koncu tedna pa so se že,
sprva nekoliko na skrivaj, začeli vračati tisti, ki so morali
oditi na tako imenovane orožne vaje. Razširile so se govorice, da vojska razpada – čeprav se ni vedelo, zakaj in kaStuttgart. Februarski večer molitve, glasbe in ogleda likovnih del
ko.
39
ZGODBA
Ko je Špela o tem pripovedovala Jakobu, je ta vzdihnil:
»Lahko se zgodi, da jih bomo kmalu zagledali!«
»Koga?«
»Italijane vendar! Njihova meja je najbližja. Če bi rekel, da
se jih veselim, bi se pošteno zlagal.«
»Mogoče pa jih v to nepomembno dolino ne bo in se bodo
bolj držali glavnih poti.«
»Morda, kaj se ve; toda če nameravajo ostati dalj časa ali za
vedno, kakor si že dolgo želijo, jih znamo videti tudi tukaj.«
»Bo veliko drugače, kakor je sedaj?«
»Drugače bo prav gotovo, morda celo za nas ...«
»Zakaj pa to?«
»Lahko se zgodi, da ne bom več dobival niti tisto malo denarja, kar sem ga doslej. Mar misliš, da so pripravljeni podpirati tiste, ki so nekoč streljali nanje? Res le zato, ker smo
morali, toda streljali smo, saj smo branili tudi sebe, Bog
nam odpusti in tudi onim, ki so nam to ukazali.«
**************
Nič ni motilo velikonočne procesije in odvijala se je tako
kakor vsako leto; tudi zvonovi so jo spremljali s svojimi
ubranimi glasovi, pritrkovalci, ki so še pred dnevi držali za
puške, so zdaj imeli v rokah kemblje.
Tuje vojake pa so v Zakotju zagledali prej, kot so pričakovali. Že naslednji dan, na veliki ponedeljek, je prišla njihova
kolona s smolniške strani dol v vas. Špela, ki je bila na obisku pri sorodnici, je pritekla domov vsa prestrašena:
»So že v vasi!«
»Kdo, kateri?«
»Italijani vendar! Bo zdaj zečelo pokati?«
»Če ne bo nihče streljal nanje, tudi oni ne bodo imeli vzroka, da to počnejo.«
»Misliš, da bodo ostali v vasi?«
»Kako pa naj vem? Toda kje naj bodo, saj ni prostora drugod kakor v šoli!«
Lipe je pritekel v sobo in vprašal:
»Klančnikovi gredo na vas gledat Italijane, smem z njimi?«
»Bolje bi bilo, da ostaneš doma. Toda, če ti dovolijo, da greš
z njimi, le pojdi!«
»Zakaj si mu dovolil?«
»Veš, Špela, kmalu bo začel hoditi v šolo in moral se bo družiti z otroki, tudi s Klančnikovimi.«
»Naj gre, če je že tako, toda vseeno se bojim.«
»Kaj pa navsezadnje moreva? V šolo bo moral in ne bova ga
mogla obdržati doma. Človek je pač družabno bitje, če si to
priznamo ali ne. Le razmere so včasih take, da bi bil res naj-
40
raje sam in med štirimi stenami. Odgovorna sva za njegovo
vzgojo in ne smeva ga vzgajati za samotarja. Vsaj jaz tako
mislim.«
»Saj tudi jaz, toda vseeno se bojim ...«
»Vsi poznamo svoje strahove, vsi se bojimo neznanega, ki
nas ogroža. Včasih se pa le pokaže, da je bil strah nepotreben!«
**************
Tisto leto se potem pri Mlakarju ni zgodilo nič posebnega.
Špela je, kakor doslej, hodila v dnino. Jakob in Lipe sta bila
doma, ob lepem vremenu tudi zunaj, celo v bližnjem gozdu.
Lipe je postajal vse bolj pogumen in je večkrat šel sam v trgovino, čeprav si ni želel srečanja z drugimi otroki. Spoznal
je, da niso vsi taki kot tisti, s katerimi je imel slabe izkušnje.
Z mnogimi se je lahko tudi lepo pogovoril. Res pa je tudi bilo, da je včasih še priletela izza kakšnega vogla tista psovka:
»Pankrt!« Toda naredil se je, kot da je ni slišal.
Nekega večera, bližala se je že pomlad, so se pri Mlakarju
pogovarjali o tem, kako lepo bo, ko ne bo več snega in se bo
Lipe lahko nemoteno podil okoli hiše. Pohitel bo tudi Špeli
naproti, ko se bo vračala iz dnine in mu prinesla košček
kruha, ki so ga pri Mlakarjevih komaj poznali.
Seveda pa niso mogli mimo tega, da so zdaj tako rekoč v
vojni. Res je do tedaj še ni bilo zaznati, toda Jakob je bil
mnenja, da jih lahko obišče prav kmalu. Razširile so se namreč govorice, da se že zbirajo tisti, ki se bodo borili proti
Italijanom. Jakob je to odobraval, saj Italijanov ni maral.
V sobi je bilo prijetno toplo, zato so se pogovarjali dolgo v
noč. Že so mislili iti k počitku, ko se je Jakobu zazdelo, da
so se okna nekam čudno obarvala. Odgrnil je zaveso in se
zgrozil. Nebo nad sosednjo dolino je krvavo žarelo in lahko
je ugotovil, da mora biti tam velik požar.
»Le kaj ga je zanetilo?« je zamrmral in pomislil, da se tam
zadržujejo uporniki. »Kaj če so Italijani zavohali in jih napadli? Ubogi ljudje, ki bodo v tem mrazu ostali brez strehe
nad glavo.«
»Kaj bomo?« je vprašala Špela.
»Kaj pa naj, saj nič ne moremo! Zgodilo se je in se še dogaja. Bojim se, da se bo letos zgodilo še marsikaj podobnega.
Pojdimo spat, kaj pa naj drugega.«
**************
Žal so se Jakobove slutnje uresničile še veliko bolj kot si je
upal pomisliti.
Se nadaljuje
LUČKIN KOTIČEK
BOG ODPRE POT SKOZI VODO
Ko so Izraelci odšli iz Egipta, se je faraon premislil in ukazal svoji vojski, naj gre za njimi in jih prisili, da se vrnejo. Izraelci pa so bili že ob Rdečem morju in so bili zelo zaskrbljeni, ker niso vedeli, kako naj pobegnejo čez.
Spet jim je pomagal Bog po Mojzesu. Ta je udaril s palico po morju in zapihal je suh puščavski veter in naslednje jutro so zagledali suho pot preko morja. Na obeh straneh pa voda kakor stena. Izraelci so šli po suhem preko morja in odšli v puščavo na drugi strani. Vojska pa je drvela za njimi in potonila v morju, ki je spet zalilo pot.
ZANIMIVOSTI V MORJU
Težko si predstavljamo morje, razdeljeno na dva dela. Če ste bili kdaj
ob morju, ste lahko opazovali, koliko zanimivosti se dogaja v njem.
Morje je zelo spremenljivo. Včasih je mirno kot ribnik, da se vidi
do dna. Drugič pa besni in valovi premetavajo ladje ter z vso silo
butajo ob skale, da se voda peni. Tudi barve spreminja. Včasih je
modro, drugič zeleno od alg, včasih je temno in skoraj črno. V
morju živi nešteto velikih in malih živalic. Male ribice plavajo velikokrat skupaj v jatah.
41
MALO ZA ŠALO
Frizer je ostrigel mladeniča, nato pa šel z ogledalom
okoli njega in ga vprašal:
»Bo v redu?«
»Ne. Malo daljše lase bi imel!« je pripomnil mladenič.
☺
Turist, ki je bil od težke poti že zelo izčrpan, tava po
puščavi in vpije: »Vode! Vode!«
Po dveh dneh sreča možakarja, ki je prodajal kravate.
»Ali nimam lepih kravat? Boste kupili kakšno?«
»Le kaj naj s kravato? Žejen sem! Dajte mi vodo!«
»Žal je nimam, toda en dan hoda od tu proti severu je
oaza,« je pojasnil prodajalec kravat in šel svojo pot.
Izgubljeni turist je s težko muko prilezel do oaze, zagledal restavracijo pod palmami, se priplazil do nje in
z zadnjimi močmi izustil:
»Vode!«
»Žal mi je,« je odgovoril natakar, »gostom brez kravate pri nas ne strežemo.«
☺
»Ko sem prišel v to mesto, sem imel na sebi samo ponošene kavbojke, pa poglejte, kaj imam danes!« je gostitelj na hišni zabavi ob bazenu povedal znancu.
»Ko sem jaz prišel v to mesto, sem bil popolnoma
nag!« je rekel znanec.
»Kako to?« se je začudil gostitelj.
»Rodil sem se v mestni porodnišnici!«
☺
Policist je vstopil v trgovino z elektromaterialom in rekel:
»Pet pregorelih žarnic, prosim.«
»Pregorelih?« se je začudil trgovec.
»Ja, veste, urejam si temnico.«
☺
Eskim je čakal na svoje dekle. Čakal je in čakal, minila
je že debela ura, toda nje še vedno ni bilo. Čez nekaj
časa je iz žepa vzel termometer, ga pogledal in rekel:
»Če je ne bo pri –50, grem domov!«
☺
Nekdanja Sovjetska zveza. Osnovna šola. Učiteljica reče učencem, naj vsak pove neko žival, ki leta po zraku.
»Pikapolonica!« je rekla Ana.
»Dobro. Kaj je tvoj oče po poklicu?«
»Učitelj.«
»Lepo. No, kdo mi bo še povedal kakšno letečo žival?«
»Štorklja!« se je oglasila Katjuša.
»Pravilno. Kaj je pa tvoj oče po poklicu?«
»Moj očka je uradnik!« je odgovorila Katjuša.
42
»Še kdo?« je vprašala učiteljica.
»Krokodil!« se je javil Ivan.
»Krokodil? Kaj pa je tvoj oče po poklicu?«
»On dela pri KGB!«
»No, ja, tudi krokodili znajo malo leteti …«
☺
Gospod doktor, težave imam s spanjem, saj nikakor ne
morem zaspati!
»Čisto počasi štejte do tisoč, pa vas bo zmanjkalo.«
Čez nekaj dni se je pacient ponovno oglasil pri doktorju.
»No, je štetje pomagalo?«
»Sploh ne. Ko sem preštel do petsto, sem bil tako zaspan, da sem si moral skuhati kavo, da sem lahko štel
naprej do tisoč.«
☺
Tatič Milan je bil zaradi manjše tatvine obsojen na tri
mesece zapora. Ko je prišel v zapor in so mu dodelili
zaporniško celico, je navdušeno povedal sojetniku:
»Kakšno srečo imam! Na prestajanje kazni sem šel
zdaj, pozimi, ko so dnevi krajši.«
☺
Vojaški kamion, ki se je vračal z vojaških vaj, je obtičal
v blatu in se ni mogel več premakniti. Za njim se na cesti pojavi vojaški terenski avto, v katerem so sedeli štirje visoki častniki.
»Sedaj bomo pa mi pomagali!« je rekel najvišji po činu. Vsi štirje stopijo za kamion, potiskajo, potiskajo,
voznik daje gas, potiskajo ... Končno jim je uspelo.
»S čim pa je natovorjen ta kamion, da je tako težak?«
brez sape vpraša eden od oficirjev.
»S 26 rekruti!« odgovori voznik tovornjaka.
☺
»Janez, ali nam lahko razložiš, kaj je to opera?« je učiteljica vprašala učenca.
»Opera je dramsko delo, v katerem je glavni igralec zaboden in namesto da bi krvavel, začne kričati in peti!«
☺
»Veste ..., ne vem, kako bi rekel ... tri leta že hodim z
vašo hčerko in sedaj ...« menca snubec pred izvoljenkinim očetom.
»Kaj bi rad? Morda pokojnino?«
☺
V kadetski šoli profesorica predmeta prva pomoč bodočim policistom razlaga:
»Osebe z omrzlinami ponavadi masiramo s snegom.«
»Kaj pa poleti?« vpraša eden od kadetov.
OGLASI
1001A11 – Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36,
D-40721 Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44 5 62). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
1004A11 – Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna
besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: [email protected], tel. +49-7157479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany
AKTUALNO 2010
Dragi rojaki!
Rad bi vam kratko predstavil ŽUPNIJO BLAŽENEGA ŠKOFA ANTONA MARTINA SLOMŠKA V KOŠAKIH v MARIBORU.
Župnija je bila ustanovljena 15. avgusta 1998. Ob svojem
drugem pastoralnem obisku v Sloveniji je sedaj že božji služabnik papež Janez Pavel II., 19. 9. 1999, ko je prištel škofa
Antona Martina Slomška k blaženim, blagoslovil tudi temeljni kamen za našo novo župnijsko cerkev bl. A. M.
Slomška v Košakih. Naša župnija je tako temeljni kamen za
cerkev od tedaj imela, ni pa še imela cerkve. Zanjo smo se
trudili več kot 10 let. V tem času smo gradili vsa temeljna
župnijska telesa, ustanavljali in gradili župnijsko občestvo
– vse to pod vodstvom prvega župnika, frančiškana pokojnega p. Francija Pivca.
Poleti leta 2008 smo začeli z gradnjo nove cerkve, kakor si
jo je zamislil arhitekt Ivo Goropevšek. Na nedeljo Jezusa
Kristusa, Kralja vesoljstva, je nadškof metropolit Franc
Kramberger blagoslovil gradbišče in dela na njem, ter položil temeljni kamen.
V pastoralnem letu 2008/2009 je našo župnijo vodil frančiškan p. Jože Urbanija. S 1. avgustom 2009 so bratje frančiškani po 11 letih našo novo župnijo predali v duhovno
oskrbo mariborski nadškofiji. Tako je bil za tretjega župnika naše župnije imenovan dotedanji stolni kaplan Igor Novak. Župnija tako postopno raste in uresničuje temeljno poslanstvo, ki je graditev božjega kraljestva na zemlji. In prav
vsak ima pri tem delu nenadomestljivo poslanstvo, bodisi v
duhovni ali materialni podpori.
Ob tej priložnosti se iskreno zahvaljujem za pomoč in naklonjenost vsem, ki so jo že in jo še bodo izkazali pri gradnji. Bog povrni vsem, ki nam želite z darovi in molitvami
pomagati pri gradnji naše nove cerkve. Več si oglejte na naši spletni strani: http://zupnijakosaki.slomsek.net
Vse dobro želim!
Igor Novak, župnijski upravitelj v Košakih
Gradnja nove cerkve blaženega A. M. Slomška v Košakih
Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Vsaka beseda od 50 dalje stane 0,50 EUR. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR.
Z večkratno zaporedno objavo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelj in založnik: DRUŽINA, SI-1000 Ljubljana, p. p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München, Nemčija • Odgovorni urednik: Ljubo Bekš, Ljubljana •
Uredništvo: Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438-30-50, faks: 01/438-30-55 • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana,
tel. 01/360-28-28, E-naslov: [email protected], E-naslov: [email protected]
LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75
CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 8,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje
je 41,25 evra.
LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 27 EUR • Švedska 296 SEK • Švica 42 CHF • Velika Britanija 24 GBP • Avstralija
53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD.
Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d.d.: 02014-0015204714, DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za
Našo luč, IBAN SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava. Grafična priprava: Brane Beno, Družina, d. o. o. • Tisk:
tiskano v Sloveniji.
43
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: NAŠA LUČ, POLJANSKA C. 2, SI - 1000 LJUBLJANA, TEL.: +386 1 438 30 50, FAKS: +386 1 438 30 55
ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV, DIAKONOV IN PASTORALNIH SODELAVCEV V EVROPI
A N G L I J A
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
spletna stran: http://skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: [email protected]
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) 01. 5442 575, F (*43) 01. 5442 575 13
župnik in delegat: Anton Štekl
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LINZ
župnik: Anton Štekl (glej Dunaj)
informacije: Anton Zore, T 07. 3230 4588
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret
SLOVENSKA ŽUPNIJA VORARLBERG
Kirchweg 6, 6841 Mäder , Vorarlberg
T (*43) 05. 5236 2166, F (*43) 05. 52 36 21 666
M (*43) 066. 4526 0667
župnik: Janez Žagar
SLOVENSKA KAT . MISIJA SPITTAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
BELGIJA-NIZOZEMSKA
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER
BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
e-naslov: [email protected]
F R A N C I J A
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik in delegat: Jože Kamin
e-naslov: [email protected]
Ciril Valant, diakon
e-naslov: [email protected]
23 rue de Guiloire
78720 LA CELLE LES BORDES
Tel 01.34.85.26.66
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
e-naslov: [email protected]
HRVAŠKA
SLOVENSKA KAT . SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07. 3380 015
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
e-naslov: [email protected]
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 7187 282
rektor msgr. dr. Jožko Pirc
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT . SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
župnik: Karel Bolčina, T (*39) 0481. 21849
M 0338. 1958 889, F 0481. 5192 17
Trg sv. Andreja 1/a, 34170 Gorica/Italija
e-naslov: [email protected]
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
NEMČIJA
KOORDINACIJA DP SPS
predstavnik pri NŠK: Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
spletna stran: www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
spl. stran: www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) (0)173/340.82.95
e-naslov: [email protected] [email protected]
KÖLN
župnik: Martin Mlakar
Eltingplatz 16, 45141 Essen
T 0201. 3109 862
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
spletna stran: www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
Spl. stran: www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA INGOLSTADT
Aventinstr. 25, 85051 INGOLSTADT
T (*49) 0841. 590 76, T/F 0841. 9206 95
M (*49) 0179 880 9762
župnik: Stanislav Gajšek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: http://skm-ingolstadt.2hp.eu
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
spletna stran: www.skm-stuttgart.de
župnik: dr. Zvone Štrubelj
e-naslov: [email protected]
župnik-sodelavec: Igor Krašna
Am Lehenweg 18, 70180 Stuttgart
tel. (*49) 0711. 3417 720
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM
Neukirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (*49) 0731 - 37 99 670
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. MISIJA MÜNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
e-naslov: slowenischsprachige-mission.
[email protected]
tajnica in pastoralna sodelavka: Barbara Alič
spletna stran: www.skm-muenchen.de
župnik: Janez Pucelj
e-naslov: [email protected]
župnik pomočnik: Marjan Bečan
e-naslov: [email protected]
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
e-naslov: [email protected]
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Hadži Milentija 75, 11000 Beograd
T (*381) 11 308 55 85, F (*381) 11 308 55 84
župnik: stolni župnik
ŠVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 031. 7115 421,
spletna stran: http://www.slovenskamisija.se/
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: [email protected];
[email protected]
ŠVICA-LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ZÜRICH
Hallwylstrasse 60, 8004 ZÜRICH
T (*41) 044.3013 132, M 079. 7773 948
F (*41) 044. 3030 788
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
e-naslov: [email protected]
RAFAELOVA DRUŽBA, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel. (*386) 1-438 30 50, faks (*386) 1-438 30 55
Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
Koncert in razstava »Bog, človek in svet« v Stuttgartu
Pri razstavi, ko nam je zaigrala Ieva Sarja.
Pri nedeljski sv. maši
Med prijatelji
Pri koncertu s Stanetom Vidmarjem
Knjiga Stanetovih izpovedi
Ob ikonah
Pri portretih
Pri karikaturah
Ob dobrotah družine Arvaj
Stane med svojim nastopom