1. No category

april 2011, letnik 60, številka 4
M E S E Č N I K
Z A
S L O V E N C E
P O
S V E T U
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih
duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska,
kulturna in narodna vprašanja
Leto
krščanske dobrodelnosti
in solidarnosti
Risanje mi daje umiritev
in ravnovesje v vsakdanjiku
in prazniku
Postni čas v katoliški Cerkvi
»Drug drugega bremena
nosite!«
Cerkev, mati in učiteljica
In če se nisem učila?
Slovesnost ob spremembi na
sedežu mariborske nadškofije
in metropolije
Rafaelova družba
Mlada srečevanja
Komentar meseca
Prisluhnimo domovini
Iz življenja naših župnij
Lučkin kotiček
2
6
7
8
9
9
10
11
12
13
16
41
Prva stran ovitka: Jože Kamin – Pepelnica. Pomni,
človek, da si…
Druga stran ovitka: Jože Kamin – Pepel
Tretja stran ovitka: Stane Kočar – Škofjeloški pasijon
– križani
Četrta stran ovitka: Stane Kočar – Škofjeloški pasijon
– zadnja večerja
Prijeten post
Zima je dolga in mraz je že nadležen – pripovedujejo te dni ljudje, ko
nimajo ničesar povedati. Nekaj je
pač treba reči. Čeprav bi bilo dobro
biti kdaj tiho tudi nekoliko dlje, kot
prenese sodobni človek, navajen nenehnega drdranja in ropotanja
okrog njega.
Postni čas daje priložnost stopiti malo na zavoro inflaciji vsaj tistih besed, ki lahko prizadenejo druge. Saj pravi božji namig glede posta, da ne
gre samo za pritrgovanje pri hrani. 40 dni brez alkohola je že tak praktični kažipot v pravo smer na nekem drugem področju. Še bolje bo, če
nam uspe zaustaviti, zmanjšati ali povsem opustiti hudobo besed, tudi
majhno, če se ne zavedamo velike. Bolj slabo ceno ima v božjih očeh izpolnjevanje postnih predpisov do potankosti in obenem omalovaževanje bližnjega in brezbrižnost do ljudi v stiskah. Gre za odnos do sočloveka, najprej do ubogega. Bog ne mara posta, ko človek upogiba glavo pred
njim in se trka na prsi, nato pa zunaj svetišča ponižuje bližnjega, stiska
delavca, odlaša plačilo računa, berača odpravi z zaničljivim pogledom,
se krega in jezi svoje in druge ljudi ...
Tak se Bogu ne more približati. Sam sebi je v napoto.
Pa ravno to je namen posta: približati se Bogu. In to z veseljem. Pravi
post po svoji naravi ni turoben. Ravno nasprotno. Mašna besedila na
pepelnično sredo govorijo o prijetnem postu. Ta značaj tega časa spozna
vsak, ki se sicer zaveda svojih stranpoti in omahljivosti, kar zadeva ljubezen do Boga in bližnjega, in to tudi obžaluje, zavrača in se skuša poboljšati. Vendar obenem odkriva v dejanjih, ki jih hoče Bog, veselje in tisto notranje zadovoljstvo, ki ga je deležen, kdor zaradi spoštovanja
božje zapovedi zvesto izkazuje dobroto potrebnemu in ubogemu. Ta dejavno sočutje zares potrebuje. Zato ni čudno, če nam dobrodelne organizacije v tem času še posebej zavzeto pošiljajo položnice, naj podpremo
njihovo človekoljubno pomoč v revnih deželah in ob nesrečah po vsem
svetu. Njih vabilo je naravnano na kristjane, ki cenijo to prijetno stran
postnega časa, da morajo dajati od svojega za potrebne ljudi. Karitativna dejavnost cerkvenih ustanov je ta čas in v letu dobrodelnosti posebej vredna pozornosti in našega sodelovanja.
Ni pravi in bogovšečni post, če gre samo za naše prijetnejše telesno počutje. Post ni metoda hujšanja. Učinek in odmev tistih dobrih del, ki smo
jih opravili, ker smo se odpovedali lastnemu ugodju, pa je zagotovljen v
dobrem počutju duha in v veselju srca. Telesu pa ne škodi.
Sredi tega lepega časa smo in še imamo vrsto milostnih priložnosti vsak
dan, da jih uporabimo v smeri približevanja Bogu. Potem bodo prazniki tudi naše vstajenje.
Janez Pucelj
POGOVOR MESECA
Risanje mi
daje umiritev
in ravnovesje
v vsakdanjiku
in prazniku
Pogovor z Darinko Berginc, likovno umetnico in slikarko
Darinka Berginc je pravzaprav vsestranski
človek. Po domače bi rekli, da je »kot ena
tavžentroža«. Ukvarja se z ročnim delom vseh
vrst in uživa v šivanju, kvačkanju, vezenju,
pletenju in nič manj v kulinariki. Najbolj pa
jo vsekakor odlikuje ustvarjanje likovnih del.
Riše motive vseh vrst: naravo, živali, ptice,
cvetje, tihožitje, portrete, skratka – prav vse jo
navdušuje. Še in še bi lahko naštevali ... Tudi
sama težko izbere, katera stvar ji je najbolj
pri srcu. Vse kar ustvarja, izraža s toplino
svoje duše, torej ji upravičeno lahko damo
naziv »likovna umetnica«. Navdih dobiva
različno. To so posebni dnevi, kadar izbira
motive za svoje ustvarjanje. Pri vsem tem ima
svetloba velik pomen. Uporablja in kombinira
realizem s svojo lastno fantazijo. Čeprav se
zadnje čase vsakodnevno ukvarja z likovno
umetnostjo – v svoji posebni sobici – se
pritožuje nad pomanjkanjem časa.
Darinka se s slikanjem uspešno ukvarja že od otroških let
dalje. S svojo družino že kar nekaj let živi v Helsingborgu
na Švedskem. Izhaja iz severne Primorske, gornjega Posočja, rojena je bila leta 1951 na Srpenici v Soški dolini pri
Bovcu. Oče, Dragomir Braz, je bil zaposlen kot industrijski
delavec, mati Irma, z dekliškim priimkom Berginc, pa v domačem gospodinjstvu. Staršema so se rodili štirje otroci.
2
Darinka Berginc pri risanju ene svojih stvaritev; njeni
motivi govorijo dovolj jasno ...
Darinka se je ukvarjala z risanjem že v zgodnjem otroštvu.
Ima izreden dar opazovanja in upodablja svoja dela s pomočjo fotografskega spomina. Dar likovnega ustvarjanja je
prejela od očeta, tako pripoveduje Darinka sama. Pravzaprav je bila od vsega začetka samouk (avtodidakt) in tako
je še danes. Vsekakor pa ji je uspelo, predvsem v zadnjih
nekaj letih, ustvariti preko sto raznolikih del in motivov
različnih velikosti. Kljub temu da je kot mlado dekle v nesreči pri delu izgubila dva prsta na desni roki, ustvarja vse
z desnico in pri slikanju uporablja izredno tanke in fine čopiče. Upodablja v olju, z akvareli, v zadnjem času pa uspe-
POGOVOR MESECA
šno obvlada tudi pastele. Ustvarja z izredno prefinjenim
občutkom tehnike realističnega osvajanja. Vsa zaznavanja
usmerja in prenaša z neverjetno natančnostjo. Na platno ali
papir nanaša prekrasne kombinacije vseh mogočih barv in
kompozicij.
Z Darinko sva se srečali pri njej na domu in prijetno poklepetali. S sten nas prijazno vabijo in pozdravljajo zbrani in
občudovanja vredni motivi vseh vrst.
Kako bi želela opisati svoj rojstni kraj, iz katerega izhajaš?
Okolica moje rojstne vasice Srpenice je prekrasna. Narava
je razburljivo zanimiva. Obdajajo jo Julijske Alpe, ki jih sestavljajo gore, kot so npr. Krn, Kanin, Polovnik in Stol. Teren je nasploh zelo hribovit in gorat. Na Kaninu so smučišča, ki so živahna in pozimi zelo dobro obiskana. Sneg
lahko leži tam tudi do meseca julija. Turizem je tako rekoč
razvit v precejšnjem obsegu. Razvija se tudi kmečki turizem. Skozi vse leto je na reki Soči možen dostop do kajakaštva, sprehodov, pa tudi do ribolova na Soči. Postrvi iz Soče
so namreč priznana specialiteta. Turizem se še naprej dobro razvija, predvsem v zadnjih letih.
večkrat sedela očetu na kolenih in sva skupaj risala. Sam je
upodabljal in risal živali ter izbiral tudi druge teme. Sicer
pa je bil oče zaposlen pri podjetju, danes imenovanem
TKK, kjer je trdo delal vse do svoje upokojitve. Moral je skrbeti za finančno plat družine. Žal najbrž ni imel ali pa si ni
mogel nikoli utrgati časa, da bi se sam bolj intenzivno
ukvarjal še z risanjem. Naj omenim še to, da je bila tudi očetova mama zelo ustvarjalna. Izdelovala je raznovrstne ročne izdelke in najbrž sem tudi od nje podedovala nekaj teh
vrlin.
Moja mama Irma se je rodila v Franciji slovenskim staršem.
Stari starši so po prvi svetovni vojni odšli, kot se temu reče,
»s trebuhom za kruhom«. Živeli so v mestecu Lille, ki leži v
osrčju Normandije. Mama je tam dokončala osnovno šolo
in obvladala tako francoski kot slovenski jezik. Ko se je začela druga svetovna vojna, je bil njen oče med vojno zaposlen v nemškem rudniku, kjer je med bombardiranjem izgubil življenje. Še pred tem je opozoril mojo staro mamo,
naj se z družino vrne nazaj v Slovenijo, v domači kraj, ker je
Nemčija napadla tudi Francijo. Opozarjal je, naj reši družino in sebe pred težko ofenzivo, ki je razgrajala prav v Normandiji. Tako se je stara mama leta 1943 z dvema otrokoma vrnila v Slovenijo, kjer je družino pričakalo težko in
trdo življenje. Moja mama se je ob vrnitvi v Slovenijo še izpopolnila v slovenščini in pridobila tudi znanje italijanske-
Darinka, kako bi opisala svoje otroštvo in od kod navdih
tvojega ustvarjanja?
Letos, ko sem se že četrtič udeležila likovne kolonije, zadnji
dve leti v Mostu na Soči, sem imela srečo po tridesetih letih srečati svojega bratranca. Pripovedoval mi je o mojem,
danes žal že pokojnem očetu in o tem, da je bil zelo nadarjen slikar v otroških letih. Sama se do sedaj tega sploh nisem zavedala. Moram pa priznati, da sem po nadaljnjem,
globljem razmišljanju v to vedno bolj in bolj prepričana.
Navdih za likovno ustvarjanje mi je, že v otroštvu, podaril
prav oče. Spominjam se tega, da sem kot majhna punčka
3
POGOVOR MESECA
ga jezika. Kmalu sta se spoznala z mojim očetom in si
ustvarila družino. Rodili smo se jima štirje otroci, od katerih je prvorojenec žal umrl še kot dojenček, star le en mesec. Sestra Sonja, poročena Trebse, živi s svojo družino v
Ljubljani, brat Boris Braz pa je ostal na domačiji, kjer ima
tudi družino. Mama, zdaj že nekaj let pokojna, ni bila nikoli zaposlena, temveč je opravljala gospodinjska dela, skrbela za družino, moža, nas otroke in tudi stare starše. Spominjam se, da smo bili srečna in skladna družina. Želela bi si,
da bi starši še živeli, da bi se le-to lahko ponovilo.
Kako dolgo že in kaj najrajši rišeš ter ali imaš izobrazbo
na tem področju? Kaj ti pomeni risanje?
Eden od naših družinskih prijateljev je več let prihajal k
nam na obiske in obenem rad risal. Opazovala sem ga ure
in ure in kar vpijala vase, kar je ustvarjal. Navdih sem dobivala najbrž tudi takrat. V osnovni šoli sem vedno dobivala
kakšna naročila, npr. oblikovanje plakatov in podobno.
Pravzaprav je bilo risanje vse do dvajsetega leta starosti moj
konjiček. Rišem rada vse, kar opazim, saj imam veliko idej,
istočasno pa se tudi sama s tem preizkušam v lastnem razvoju in vidim, da se da napredovati od slike do slike. Veliko stvari je potrebno preučiti, preden sem z delom zadovoljna. Interes za risanje je bil pri meni prisoten že od vsega
začetka. Otroštvo mi je ostalo v lepem spominu, čeprav nismo živeli v izobilju in nisem uspela priti do študija. Žal nisem imela priložnosti, da bi po osnovni šoli študirala umetno obrt, čeprav sem si to izredno želela. To enostavno ni
bilo mogoče že iz ekonomskih razlogov. Tudi oddaljenost
od večjih mest, kot sta v tem primeru Nova Gorica ali Ljubljana, je to preprečevala. Po končani osemletki sem bila
4
povabljena v Francijo k sorodnikom, kjer sem preživela eno
leto. Tam sem se začela bolj intenzivno ukvarjati z likovno
umetnostjo in obenem leta 1971 dobila priložnost, da sem
razstavljala svoja dela v mestecu Lille. Po enem letu bivanja
v Franciji sem se vrnila k staršem. Tudi takrat v naši vasici
ni bilo možnosti zaposlitve. Zaradi pomanjkanja industrije
smo morale, vsaj večina nas mladih deklet iz naših krajev, v
Italijo služit k različnim družinam. Po štirih letih bivanja v
Italiji sem se vrnila in se takrat uspela zaposliti v kovinarskem podjetju, današnji Iskri v Bovcu. Nisem bila dolgo zaposlena, saj me je tam doletela nesreča pri delu s stiskalnico. Amputirali so mi dva prsta na desni roki. Tisti čas je za
mene skorajda izgubljen, doživljala sem pretres, saj se je
moja bodočnost za nadaljnje delo in ustvarjanje zdela skorajda nedosegljiva. Vrnitev na delovno mesto ni bila mogoča zaradi poškodovane desne roke in prstov. Sčasoma sem
si ustvarila družino, rodila dve hčerki, Ano in Lauro, vendar
je po nekaj letih ta družina razpadla. Kljub vsemu pa ostaja risanje kot rdeča nit skozi celotno mojo pot in mi pomeni zelo veliko. Upodabljanje na platnu mi daje pomiritev in
ravnovesje ob vsakdanjiku in prazniku. Ob slikanju pozabljam na žalosti in težave, ki jih ima vsak človek. Zatopljena sem v platno, ki mi daje moč tudi za druge stvari.
Kdaj in kako te je pot zanesla na Švedsko?
Usoda me je zanesla na Švedsko, ko sem leta 1989 našla ljubezen, spoznala svojega moža Darka. To se je zgodilo med
časom njegovega dopusta v Sloveniji. Zgradila sva nov, skupen dom v Helsingborgu, pred trinajstimi leti pa se nama je
rodil tudi sin Andreas. Rad igra nogomet in je prav navdušen nad svojim moštvom tukaj v Helsingborgu. Starejša
hčerka Ana je bila ob prihodu na Švedsko stara trinajst let,
POGOVOR MESECA
Milanu, Sydneyju in Ljubljani. Naj jih naštejem: prof. Bojan
Kovačič, ki sicer poučuje likovno umetnost na Univerzi v
Ljubljani; vzpodbujala me je akademska slikarka Nataša
Škof, sicer živeča v Avstraliji, v Sydneyju; pa tudi akademski slikar Reni Čopi. Preko teh dragocenih poznanstev in
sodelovanja z njimi sem si resnično nabrala novih inspiracij. V istem obdobju sem večkrat razstavljala svoja dela tudi v Helsingborgu. Nazadnje pa sem razstavljala ob 30. jubileju slovenskega kulturnega društva Planika v Malmöju.
mlajša Laura pa devet. Obe sta dokončali osnovno šolo in
gimnazijo. Ana se je kmalu po gimnaziji odločila, da gre v
Anglijo študirat angleški jezik. Spoznala je fanta in se tam
z njim tudi poročila. Z možem danes živita v Londonu.
Mlajša hčerka Laura je pred kratkim dokončala univerzitetni študij. Sama sem ob prihodu na Švedsko imela devetintrideset let. S tem bi rekla, da sem prišla že v malo poznih
letih in ni bilo lahko zapustiti moje domovine. Nov kraj,
nov jezik in okolje, vse to mi je delalo težave, vsaj v prvih letih, pozneje pa sem se vživela v to okolje. Ne rečem, da ne
pogrešam domovine. Rada grem na dopust, vendar se rada
vračam tudi nazaj na Švedsko.
V zadnjih nekaj letih si ustvarila kar preko sto različnih
motivov raznih velikosti. Kako ti to uspeva?
Odkar sem prišla na Švedsko, sem se sčasoma umirila. Našla sem pravo ljubezen in razumevanje pri možu Darku. To
je seveda velikega pomena tudi pri tem delu, vendar je trajalo kar nekaj let, preden sem ponovno začela slikati in
uspela priti do tehnike, ki jo obvladam danes.
Veliko moralnega vzpodbujanja za moje nadaljnje ustvarjanje sem in še vedno prejemam od naših družinskih prijateljev. Tako sem pred petimi leti po zelo dolgem času začela
ponovno slikati. Po večletnem premoru, četudi imaš dar, izgubiš veliko. Slikanje je kot vsaka druga stvar. Pravijo, da
»delo dela mojstra«. Torej ne smeš izpustiti čopiča iz rok,
niti za en dan ne. Dana mi je bila priložnost, da sem se smela v Sloveniji udeležiti likovnih kolonij v letih 2001 v Lipici,
2002 v Štanjelu na Krasu, 2003 in 2004 pa v Mostu na Soči,
v izvedbi Slovenske izseljenske matice. Leta 2002 sem od
Turističnega društva Štanjel prejela odlikovanje za kvaliteto. Veliko vzpodbude sem dobila tudi od mentorjev, ki so
priznani umetniki in akademski slikarji, nekateri z mednarodno akademsko izobrazbo, pridobljeno med drugim v
Načrti za prihodnost?
Vedno sem si želela bližino ljudi in opazovalcev mojih del,
dobre in slabe kritike. Le tako se lahko še naprej razvijam v
tem hobiju. Prav tako mi ne pomaga, če delam in ustvarjam
brez uveljavljanja pri širši publiki. Poleg tega bi bilo zame
ekonomsko dobrodošlo, če bi mi uspelo bolj uveljaviti svoja dela na prodajnem trgu. Želim si srečati večjo publiko,
mogoče celo v Sloveniji, srečati amaterske in akademske
umetnike ter z njimi izmenjati izkušnje pri ustvarjanju. Želim si v Slovenijo, morda v Ljubljano, kjer bi smela predstaviti celotno zbirko svojih del. Iščem pota, kako bi mi to v
prihodnosti uspelo. Hvaležna sem za to, kar mi je narava
dala in želim uveljaviti ta dar, ki mi izpolnjuje tudi vso preteklo življenje, ki ni bilo vselej takšno, kot ga upodabljajo
moje slike.
Slike in motivi: risarka Darinka Berginc, Helsingborg
Intervjuvala Olga Budja, fotografije: Ilko Stopinšek, Helsingborg
5
POSTNI ČAS
znamenje križa in izreče: Pomni, človek, da si prah in da se
v prah povrneš, napoveduje konec zemeljskega življenja.
Vse sčasoma postane pepel, tako veliko in pomembno kot
tudi majhno in nevredno. V svetopisemski govorici pepel
pomeni minljivost in nevrednost. Človek se v stiski in ob
V katoliški Cerkvi smo na pepelnično sredo, 9. marca 2011, smrti zave bivanjske omejenosti in si v trenutkih žalosti,
začeli postni čas, ki traja štirideset dni.1 Postni čas se bo za- prošnje in pokore na glavo posipa pepel.
ključil s praznovanjem velikonočnega tridnevja, ki se začne Postni čas je spokorni čas. Kristjani v tem času pri bogos krizmeno mašo na veliki četrtek dopoldne. Na pepelnič- služju in v zasebnem življenju več premišljujemo o pomeno sredo se po cerkvah vsako leto opravlja obred pepeljenja. nu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu. Naše
Duhovnik verniku na glavo simbolično posuje blagoslo- notranje prizadevanje naj bi se na zunaj izražalo v poglovljen pepel, s čimer se navzven pokaže notranja razpoložlji- bljeni molitvi, postu in dobrih delih. Tudi Kristus se je pred
vost vernika za spreobrnjenje oziroma poboljšanje življe- nastopom javnega delovanja štirideset dni postil v puščavi,
nja. Duhovniki in ostali bogoslužni sodelavci v postnem o čemer poročajo trije evangelisti (prim. Mt 4,1–11, Mr
času nosijo bogoslužna oblačila v vijolični barvi.
1,12–13 in Lk 4,1–13).
Pepel je znamenje minljivosti, smrti, pa tudi človekove krh- Pomenljiva vidika posta sta okrepitev osebne duhovnosti
kosti, saj se tudi on po smrti spremeni v prah in pepel. Ver- in povezanosti z Bogom, zato so odpovedi določeni razvadi
nemu človeku je pepel tudi znamenje pokore in prenovitve. ali dobrini ter dobra dela sredstva za doseganje tega cilja. S
Kakor ogenj snov prenovi v pepel, tako naj bi se tudi človek prejemom zakramenta krsta so pri novokrščenem vsi grehi
s pokoro prerodil v novega človeka.
očiščeni. Postni čas izpostavlja tudi duhovnost krsta kot
Pepel pomeni človekovo telesno minljivost. Ko mašnik na simbolno spravo med Bogom in človekom.
začetku postnega časa vernikom s pepelom na čelo začrta Strogi post je na pepelnico in veliki petek, zdržek od mesa
in mesnih jedi pa vsak
petek v postnem času.
Namen posta ni prvenstveno v odpovedi določeni hrani in pijači,
ampak v spreobrnjenju
srca in doseganju večje
odprtosti za potrebe
bližnjega ter v večji povezanosti z Bogom
prek molitve. Cerkev
uči, da so dobra dela,
post, miloščina ubogim in molitev usmerjena k doseganju osebnega spreobrnjenja in
ne sama sebi namen.
Papež Benedikt XVI. je
za letošnji postni čas
napisal tudi poslanico,
ki je v slovenskem jeziku objavljena na spleŠkofjeloški pasijon
tni strani:
1 Iz štetja so izvzete nedelje v postnem času, saj za kristjane vsak nedeljski dan pomeni malo veliko noč.
www.rkc.si.
Postni čas v
katoliški Cerkvi
6
LETO KRŠČANSKE DOBRODELNOSTI IN SOLIDARNOSTI
»Drug drugega
bremena nosite!«
IZ PASTIRSKRGA PISMA ZA POSTNI ČAS 2011
Vsaka župnija je poklicana k občestveni dobrodelnosti in
vsaka župnija bi morala imeti vsaj kakšno dobrodelno ustanovo. Delovanje župnijskih Karitas se je za velik del župnij
izkazalo kot zelo primerna in učinkovita oblika. Delujejo v
več kot 400 župnijah po Sloveniji. So žive in dejavne, med seboj se povezujejo na dekanijski ali območni ravni ter se odzivajo na resnične potrebe in stiske ljudi.
Karitas in druge cerkvene dobrodelne ustanove so v preteklih
letih razvile učinkovite programe pomoči v denarju, hrani in
drugih potrebščinah. Potrebno bo razviti še več drugih oblik
pomoči: od spremljanja in svetovanja do različnih terapevtskih pristopov, kot so pomoč alkoholikom ali druga duševna
in duhovna pomoč, ki bi bila lažje dostopna ljudem v stiski.
Vse, ki ste za tovrstno pomoč poklicno usposobljeni, vabimo,
da se kot prostovoljci vključite v delo dobrodelnih organizacij.
Z dobrodelnostjo želimo kristjani posnemati Boga, ki ljubi
vse ljudi. Zato pomagamo vsem, tudi tistim, ki so oddaljeni
od župnijskega občestva ali mu sploh ne pripadajo. Dejavna ljubezen je najmočnejši razlog za našo vero, kajti »samo
ljubezen zasluži, da ji verujemo« (Hans Urs von Balthasar).
Dragi bratje in sestre!
Dobrodelnost ni le naloga kristjana kot posameznika ali družine, ampak ima širše razsežnosti. Papež Benedikt XVI. v okrožnici Bog je ljubezen pravi: »V Božji ljubezni zasidrana ljubezen do bližnjega je najprej naročilo za vsakega posameznega
vernika. A prav tako je naročilo za celotno cerkveno občestvo
in to na vseh njenih ravneh: od krajevne skupnosti prek delne
do vesoljne Cerkve kot celote. Tudi Cerkev kot občestvo mora
uresničevati ljubezen. To pa zahteva, da ima potrebno organizacijo kot predpostavko za urejeno občestveno služenje. Zavest
tega naročila je bila v Cerkvi prisotna od vsega začetka« (20).
Iz tega lahko razberemo dvoje: da smo kot župnijsko občestvo povabljeni k uresničevanju dejavne ljubezni in se je za
to potrebno primerno organizirati. Dobrodelna dejavnost
župnije ne more biti prepuščena trenutnemu sočustvovanju
ob nesrečah in ujmah, ki doletijo posameznike ali večje skupine ljudi. Dobrodelnost mora postati
sestavni in vsakdanji del našega čutenja, mišljenja in življenja, ki mora za to
imeti tudi oporo v ustrezni organiziranosti za trajno pomoč med nami in v
širši skupnosti. Tudi če revnih in potrebnih ni v neposredni bližini, jih je veliko v
širšem cerkvenem in narodnem občestvu ter v svetu.
Temeljna občestva krajevne Cerkve so
župnije. V njih že obstajajo številne dobrodelne organizacije, med katerimi so
najštevilčnejše župnijske Karitas. Bogu
smo hvaležni, da je k izvrševanju tega
poslanstva poklical zavzete sodelavce.
Hvaležni smo tudi duhovnikom, redovnikom in redovnicam ter laikom, ki ste
postali rodovitna njiva za rast in razvoj
Karitas in drugih dobrodelnih organizacij na Slovenskem.
V pastoralnem letu krščanske dobrodelnosti in solidarnosti je dobrodelno dejavnost po župnijah potrebno poživiti. Škofjeloški pasijon. Veronika poda Jezusu potni prt.
Vaši slovenski škofje
7
KATEKIZEM
CERKEV, MATI
IN UČITELJICA
429. V kakšnem smislu Cerkev hrani kristjanovo nravno
življenje?
Cerkev je občestvo, kjer kristjan prejema božjo besedo in
nauke »Kristusove postave« (Gal 6,2); prejema milost zakramentov; združuje se s Kristusovo evharistično daritvijo
tako, da je njegovo nravno življenje duhovno bogoslužje;
Cerkev mu daje zgled presvete Device Marije in svetnikov.
430. Zakaj cerkveno učiteljstvo posega na nravno področje?
Zato, ker je naloga cerkvenega učiteljstva oznanjati vero, ki
jo je treba verovati in uresničevati v življenju. Ta naloga se
razteza tudi na specifične predpise nravne postave, ker je
njihovo izpolnjevanje potrebno za zveličanje.
431. Kakšen smoter imajo cerkvene zapovedi?
Petere cerkvene zapovedi imajo za svoj cilj, da vernikom zagotavljajo nujno potrebno najmanjšo mero duha molitve,
zakramentalnega življenja, nravnega prizadevanja in rasti
ljubezni do Boga in do bližnjega.
432. Kako se glasi pet cerkvenih zapovedi?
Pet cerkvenih zapovedi se glasi: 1) Udeležuj se maše v nedeljo in druge zapovedane praznike in ne opravljaj nobenih
del in dejavnosti, ki ogrožajo posvečevanje teh dni. 2) Spovej se svojih grehov in prejmi zakrament sprave vsaj enkrat
na leto. 3) Prejmi zakrament evharistije vsaj o veliki noči. 4)
Zdrži se uživanja mesa in upoštevaj post v dnevih, ki jih je
Cerkev določila. 5) Podpiraj Cerkev v njenih gmotnih potrebah po svojih zmožnostih.
433. Zakaj je nravno življenje kristjanov nujno potrebno za oznanjevanje evangelija?
Zato, ker kristjani s svojim življenjem po Gospodu Jezusu
pritegujejo ljudi k veri v resničnega Boga, gradijo Cerkev,
preoblikujejo svet z duhom evangelija in pospešujejo prihod božjega kraljestva.
***********
Komentar:
Človeku, ki želi biti dober kristjan, je hrana za nravno življenje božji nauk, ki pa ga je treba neprestano vnašati v življenje. To pa ni tako enostavno, ker je stvar prave razlage. Cerkev zato prihaja na pomoč vernikom z razlago, kar
imenujemo cerkveni nauk in zgled ljudi, ki so živeli iz vere.
8
Oboje skupaj je odločilnega pomena za spodbudo, svoboden
sprejem in odločitev za življenje po veri in s tem udeležbe pri
sadovih vere. Tudi v tem smislu velja staro pravilo: zunaj
Cerkve ni rešitve.
Garancija za pravo razumevanje božjega nauka pa ni človek
sam. Vsak lahko le iz moči svojega spoznanja in dojemanja
opredeljuje, kaj je pravi nauk. Zato je vloga cerkvenega učiteljstva nenadomestljiva, da se posameznik ne bi motil. V
cerkvenem nauku ima vpogled v ogledalo samega sebe in
svojega razumevanja krščanskega nauka. Ne le to, ima tudi
zglede pravega razumevanja in uresničevanja v življenju.
V cerkvenih zapovedih je na kratko strnjen nauk Cerkve bolj
s praktičnega vidika. Cerkev v njih postavlja pred vernika
najmanjši kriterij, kaj pomeni biti dober kristjan. Pet cerkvenih zapovedi je najbolje znati na pamet, ker ima tako človek
te kriterije vedno pred seboj ali si jih lahko sredi vseh vprašanj vsakdanjega življenja postavlja pred oči v odločitvah,
kaj bo storil, čemu se želi izogniti, kaj mora opustiti. To pa je
nujno potrebno, če želi veren človek izpolniti svojo nalogo
zase in v svetu. Vera ni nikomur dana samo za njegovo lastno odrešenje. Vedno je dar, ki ga je treba posredovati naprej. Vsi ljudje imajo namreč pravico spoznati božje darove.
In verni ljudje smo jim dolžni to posredovati. Ves svet naj
spozna Boga in njegovo dobroto.
Ribniški pasijon. Jezus pade pod križem.
MLADINSKA STRAN
In če se nisem
učila?
Ali lahko molim k Bogu za to, da bi naredila izpit, če se
nisem dovolj učila?
Ana
Bogu veliko pomeniš. Če živiš v povezanosti z njim, te zaradi enega izpita ne bo pustil na cedilu. Pozna te mnogo bolje, kot se poznaš sama, in pozna tvojo prihodnost. Zato tudi ve, kaj je najbolje zate.
S svojim študijem že sodeluješ pri božjem delu v stvarstvu.
Zato je pomembno, da ga vzameš resno. Veš, da smo odgovorni za to, kar storimo ali ne storimo, ker ima vsako dejanje posledice. Pri tem pa se vedno lahko obračamo na Boga, ki nas spremlja kot dobri Oče.
Nikoli ne zmoreš storiti vsega, kar bi morala ali kar se ti zdi,
da bi bilo dobro. Toda Bog te noče kaznovati, hoče le najbolje zate. Zelo je zgovorna svetopisemska prilika o vinogradnikih, ki so prišli ob šestih zjutraj in enajstih dopoldne.
Bog je v polnosti izplačal tako zadnje kot prve. Nebeški Oče
daruje v celoti, kadar ga prosimo.
Toda prosiš ga lahko za kaj več kot le za uspešno opravljen
izpit.
Vsakokrat ko sedeš za pisalno mizo ali h knjigi, ki jo je treba predelati in iz nje osvojiti znanje za izpit, stori to z Bogom. Potem pa svoje delo, četudi se ti zdi, da ni popolno,
lahko izročiš Gospodu in mu zaupaš.
Priznavati pred Njim svoje nedoslednosti, svojo neresno
in nepopolno zavzetost za študij je prva postavka, znamenje iskrenosti in ponižnosti, ki odpira vrata do božje Dobrote.
To pomeni dostop do božje pomoči kljub vsemu, kar smo
zanemarili in pametnega, pravega in dobrega opustili. Zapira pa jih nadutost, neodgovornost, lenoba ... in vse, kar
je še tega med ‚naglavnimi‘ grehi. Danes jim sicer pravimo poglavitni. Naš profesor verouka pa je rad uporabljal
stari izraz in nas potem poučil, da so jih imenovali ‚naglavni‘, ker ti dajo po glavi, če ti pregori varovalka, ko bi
jih bilo treba upoštevati pri vsakdanjih nalogah in dolžnostih.
Uspešen študij in zadovoljnost po opravljenih izpitih ti voščim.
Slovesnost ob
spremembi na sedežu
mariborske nadškofije
in metropolije
V stolni cerkvi sv. Janeza Krstnika v Mariboru je bilo
v nedeljo, 6. marca 2011, bogoslužno slavje ob spremembi na nadškofijskem metropolitanskem sedežu v
Mariboru, ki se je zgodila 3. februarja 2011.
Papež Benedikt XVI. je 3. februarja 2011 sprejel odpoved službi mariborskega nadškofa metropolita msgr.
dr. Franca Krambergerja, obenem pa je njegov naslednik postal dotedanji mariborski nadškof pomočnik
msgr. dr. Marjan Turnšek.
Slovesno somaševanje je vodil predsednik Slovenske
škofovske konference ljubljanski nadškof metropolit
msgr. dr. Anton Stres. Glavna somaševalca sta bila
upokojeni nadškof metropolit msgr. dr. Franc Kramberger in novi mariborski nadškof metropolit msgr.
dr. Marjan Turnšek. Pri slovesnem evharističnem bogoslužju so sodelovali verniki, duhovniki in (nad)škofje iz domovine in tujine
Petra
9
RAFAELOVA DRUŽBA
Sodobne
mednarodne selitve
po osamosvojitvi
Slovenije (1991–2010)
Sodobne mednarodne selitve so povezane
s procesom globalizacije in nadnacionalnimi
integracijami. Hkrati pa nacionalne države
s svojimi selitvenimi politikami še močno
vplivajo na mednarodna migracijska
dogajanja. Notranja odprtost prostora
Evropske zveze je z uveljavljanjem načel
prostega pretoka ljudi, kapitala, blaga in
storitev spremenila meje regionalnih in
dnevnih gibanj ljudi, sočasno pa se je
spremenila tudi struktura migrantov.
Človek z izkušnjami v tujini lahko za svojo
domovino predstavlja nov velik kapital,
čeprav te ljudi začasno izgubi.
Zadnjih dvajset let je Slovenija doživela dve pomembni
prelomnici – neodvisnost leta 1991 in priključitev k Evropski zvezi leta 2004. Slovenci smo dobili evropsko državljanstvo in s tem povezane pravice (in dolžnosti).
Termin »sodobna slovenska diaspora« je uporabljen za
označevanje skupine Slovencev, razkropljenih po svetu, ki
so domovino zapustili po osamosvojitvi. V obdobju od leta
1992 do leta 2008 se je po podatkih statističnega urada iz
Slovenije preselilo 32.776 Slovencev. Število odseljenih je
padalo do leta 1998, nato je sledil porast. Trend naraščanja
izseljevanja iz Slovenije se povečuje. Največ selivcev prihaja iz Osrednjeslovenske statistične regije, sledijo ji Podravska, Savinjska in Gorenjska statistična regija.
Zakaj in kam se kdo seli (ali ne seli) in kako se prilagaja
okolju priselitve, postaja predmet vse širšega zanimanja in
razlag. Iz rezultatov spletne ankete (Diplomska naloga Geografski vidiki sodobnega izseljevanja iz Slovenije), v kateri
10
Vir: Statistični urad …, 2010.
je sodelovalo 777 državljanov Republike Slovenije, ki živijo
v tujini in so se tja preselili po osamosvojitvi, je razvidno, da
sodobna slovenska diaspora prihaja tako iz urbanih kot iz
ruralnih območij Slovenije. Glede na pridobljene podatke
ugotavljam, da manj razvita periferna območja Slovenije
niso izvorna območja sodobnih selivcev, ravno nasprotno,
prevladujejo selitve iz regionalnih središč. Sedaj pa jih več
kot 80 % v tujini živi v naselju z več kot 100.000 prebivalci.
Največ anketirancev po statističnih regijah na 1000 prebivalcev prihaja iz Osrednjeslovenske statistične regije, sledita ji Goriška in Notranjsko-kraška statistična regija.
Anketiranci po statističnih regijah na 1000 prebivalcev
Vir: Anketiranje 15. marec – 27. april 2010, N=611;
avtor: Lucija Lapuh.
Prevladujejo anketiranci iz evropskih držav. Španija, Nemčija, Velika Britanija, Belgija in Avstrija so države, kjer živi
največ Slovencev, ki so sodelovali v anketi. Od neevropskih
držav po številu vključenih v raziskavo izstopata Avstralija
in Združene države Amerike.
Lucija Lapuh
MLADA SREČEVANJA
Slovenska miza
Katarina Lah se je pred letom in pol preselila v Seattle. Po diplomi in poroki sta se z možem, ki je sprejel službo v
Združenih državah Amerike, odločila za selitev. Veliko ji pomeni novoustanovljeno Društvo Slovenska miza.
Lucija
Kdo so Slovenci, ki živite v Seattlu, kje so razlogi za selitev v to mesto? Kako so te Američani sprejeli? Slovenci,
ki živimo v Seattlu in njegovi okolici, smo sodobni izseljenci, večinoma nas je na drugo stran luže pripeljala priložnost
zaposlitve v tukajšnjih podjetjih, nekatere pa tudi ljubezen!
Američani so zelo odprti ljudje, prijazni do tujcev. Nihče te
ne gleda postrani, če govoriš z naglasom. Kadar kdo poskuša ugotoviti, kje je Slovenija, se pa že sčasoma »utrdiš« in
imaš pripravljen vedno enak odgovor. Pa saj jim ne gre zameriti, saj je že sama Amerika zares velika.
Kako je nastalo vaše društvo? Nastanek našega mladega
društva je močno povezan s tukajšnjo univerzo, kjer se na
Katedri za slovanske jezike in literaturo poučuje tudi slovenski jezik. Polona Brooks, predsednica društva, je prva
stopila v kontakt s profesorjem Michaelom Bigginsom, ki
poučuje slovenščino in prevaja slovenska dela v angleški jezik. S Polono sva nato redno obiskovali neformalna srečanja študentov slovenščine, kjer smo ob mizi klepetali o Sloveniji in Slovencih seveda v slovenskem jeziku. Tako se je
porodila ideja o ustanovitvi društva Slovenska miza, ki bi
povezovalo vse tukaj živeče Slovence in bi pomagalo ohranjati slovensko identiteto in pripadnost domovini.
Kako ti društvo pomaga pri ohranitvi slovenske narodne identitete? Človek bi morda pomislil, da v današnjem
času pač ni moderno oz. potrebno tovrstno društvo, saj
Slovenska miza na martinovo
Katarina in Marko
nam internet ponuja možnost vsakodnevnega kontakta z
domovino. Vendar še zdaleč ni tako! Odziv nad društvom
med tukajšnjimi Slovenci je bil izjemen, vsi so toplo sprejeli idejo o njegovi ustanovitvi. Privilegij je, da se lahko daleč
od domovine pogovarjaš v svojem jeziku. Društvo nam daje tudi možnost, da si med seboj izmenjujemo nasvete tako
iz poklicnega kot tudi osebnega področja. Največ pa je seveda vreden občutek, da pripadaš skupini, s člani katere te
povezuje edinstvena vez.
Kakšne aktivnosti pripravljate v društvu? Za nami sta že
dve uradni srečanji, prvo je bilo lani novembra na martinovo, letos pa smo s kulturno prireditvijo na Univerzi v Washingtonu počastili slovenski kulturni praznik. Na prireditvi smo
imeli tudi razstavo slovenskih
knjig. V prihodnosti si bomo prizadevali, da bi se ta zbirka še povečala. Srečujemo se tudi neuradno in
skrbimo, da se naše vezi še bolj krepijo. Naši najmlajši člani so vključeni v učenje slovenščine na daljavo.
Seveda imamo že načrte za naprej,
in sicer pripravljamo srečanje ob
20. obletnici samostojne Slovenije v
mesecu juniju. Še naprej si želimo
sodelovati s tukajšnjo univerzo, saj
nas to obojestransko bogati.
11
KOMENTAR MESECA
Osamosvojitev
kot zločin
Proslavljanje 20-letnice slovenske
osamosvojitve junija letos bo potekalo, tako
vsaj kaže, v ostrem predvolilnem obdobju,
čeprav bodo ljudje nov slovenski parlament
volili šele poleti 2012. Sedanja vlada ima tako
slabe rezultate in tako nizko priljubljenost, da
so njeni ideologi posegli po starem
komunističnem principu, ko je treba ljudi
strašiti, političnega nasprotnika pa sramotiti,
žaliti, obtoževati, blatiti do take stopnje, da bi
se zagnusili celo najzvestejšim pristašem.
Očitno jim je to lažje, predvsem pa zelo dobro
obvladajo ideološki in kulturni boj, kot pa
izvršujejo delo, ki so si ga naložili s
prevzemom vlade. Kljub izjemno težki
gospodarski situaciji oblastne strukture na
čelu s predsednikom republike ali pa celo pod
vodstvom in nadzorom njegovih najožjih
svetovalcev pri tem sodelujejo in odpirajo
vprašanja slovenskega oboroževanja v času
osamosvajanja. Slovenija takrat uradno ni
smela kupovati orožja in se je morala
posluževati mednarodno nedovoljenih poti. Že
takrat so nasprotniki slovenske osamosvojitve
iz vrst nekdanjih komunistov obtoževali njene
glavne akterje, da so z nakupi in
preprodajanjem orožja Hrvatom mastno
zaslužili. Svojih trditev niso nikoli dokazali,
čeprav so imeli in imajo v svojih rokah še
vedno tako policijo kot tožilstvo in sodstvo.
Prav to daje pravico sklepati, kljub vsem sencam, ki spremljajo trgovino z orožjem, da tega ni ali skoraj ni bilo. Vse-
12
kakor ne v taki meri, da bi
omogočalo obračun. Obstaja
tudi prepričanje, da so to počeli pravzaprav oni, vendar
svoje početje pripisujejo drugim. Takih primerov poznamo veliko iz preteklosti in
slovenski komunisti so te
sposobnosti razvili do mednarodnega vrhunstva. Žal se
tudi opozicija, ko je bila na
vladi, v razkrivanju teh stvari
ni izkazala. Nedvomno zato, ker nikoli ni mogla obvladati
nekdanjih tajnih služb, ki ostajajo zveste nekdanjim komunističnim voditeljem in so država v državi.
Sedanji slovenski politiki na oblasti radi potožijo, da ne uživajo potrebnega spoštovanja. So predmet posmeha in poniževanja celo v njihovih uradnih medijih. Krivdo za to pripisujejo predvsem opoziciji, njenemu delu v parlamentu in
pisanju redkih opozicijskih glasil. Nedavno je predsednik
Republike Slovenije zahteval, da glasila, ki so pod vplivom
Cerkve, na podlagi dekreta iz škofijskih pisarn pišejo o njem
pozitivno in spoštljivo. Osebno bi bil najsrečnejši, če bi to
lahko počel. Zaradi spoštovanja in ljubezni do slovenske države, največjega slovenskega dosežka v slovenski zgodovini.
Ne morem, ker imam še nekaj pameti, ker nisem slep in gluh,
ker sem rad državljan samostojne Slovenije. Sedanja vlada je
predhodno od vsega začetka kriminalizirala. Še posebno so
se nekateri njeni strankarski prvaki spravili na vrhovno državno tožilko, ki sodi v bližino prejšnje vlade. Tako početje ne
more biti brez posledic za akterje teh sramotnih in resne politike neprimernih dejanj. Več kot o nasprotnikih namreč govorijo o njih samih. Takih državnikov ni mogoče spoštovati.
Zaradi gospodarske neuspešnosti in najnižje popularnosti,
pravzaprav je ni, so se nekdanji komunisti očitno ponovno
odločili kriminalizirati slovensko osamosvojitev. Gre za star
stalinistični oziroma komunistični obrazec obračunavanja s
političnimi tekmeci ali potencialnimi nasprotniki.
Še nikoli v zgodovini niso tukajšnji delavci imeli tako malo
socialnih pravic. Nekateri mesece ne dobijo plač in živijo
kot berači in klošarji. To samo dokazuje, da komunisti niso
za delavstvo, ampak da jih prvenstveno zanima oblast in so
za njeno pridobitev in ohranitev pripravljeni storiti vse. Tudi izničiti veličino slovenske osamosvojitve – največjega
dosežka v slovenski zgodovini.
Stane Granda
PRISLUHNIMO DOMOVINI
Protestni dopis slovenskemu
varuhu za človekove pravice
glede uveljavitve volilnih
pravic Slovencev v zamejstvu
in po svetu in njegov odgovor
V naši obširni slovenski župniji v Stuttgartu večkrat opozarjamo tudi na pravice naših rojakov, mednje sodi tudi uveljavitev
volilne pravice v Sloveniji. Ta tema bo prav kmalu spet aktualna. O tem mi je v daljšem zapisu (tu podajamo skrajšano obliko) pisal naš vernik in rojak Damjan Movrin, doma iz skupnosti v Heilbronnu, trenutno živi in dela v Avstriji. Takole piše:
»Želim Vas obvestiti o pomembnih pravilih v Republiki Sloveniji, da bi lahko čim več od nas uveljavili svoje legitimne volilne pravice kot slovenski državljani. Posebno hočem podčrtati,
da bomo do volilne pravice prišli le, če bomo pravilno vpisani
v volilno evidenco; šele takrat bomo za državne organe Slovenije sploh vidni, vedeli bodo, da obstojamo in tako bodo razpolagali s točnim številom Slovencev, ki živimo v zamejstvu in
po svetu. To je predpogoj za uveljavitev naše volilne pravice.
Člani naše družine na primer, čeprav smo slovenski državljani, nismo mogli sodelovati na zadnjih volitvah za državni zbor
Republike Slovenije leta 2008 oz. na volitvah za predsednika
republike. To je žalostno in težko razumeti. Razlogi za to so
zanimivi in seveda skrb zbujajoči. To, kar se je zgodilo nam,
zagotovo ni le posamezni primer. Verjetno je mnogo Slovencev, ki so doživeli enako in se še danes čudijo, zakaj nikoli ne
dobijo vabila za volitve ali za udeležbo na referendumih.
Čeprav je bilo na poročilih RTV Slovenije iz Ljubljane v poletju 2008 jasno povedano, da je zagotovljeno, da bodo vsi državljani, ki živijo v tujini, samodejno dobili poslano volilno gradivo, smo na pisna vabila čakali zastonj.
Izkazalo se je, da ni bilo tako in razlog je zelo preprost: Čeprav
smo po predpisih v Nemčiji pravilno prijavljeni, smo v Sloveniji prijavljeni s stalnim bivališčem, ne pa z začasnim bivališčem! Taki so bili predpisi v bivši SFR Jugoslaviji, ki so splošno
veljali za državljane na začasnem delu v tujini. V Jugoslaviji se
ni bilo mogoče prijaviti samo začasno.
Po razpadu bivše skupne države nas slovenski organi niso nikoli informirali o tem, da bi morali status spremeniti oz. popraviti. Torej tega nismo storili. Republika Slovenija od bivših
zveznih uradov baje ni prejela nobenih podatkov, kdo od Slo-
vencev dejansko živi v tujini. Slovenija nas ni nikoli obvestila,
da se moramo sami pozanimati in spremeniti status bivališča.
To ni storilo ne veleposlaništvo niti ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije. Ker je Slovencem, ki živijo v tujini,
dostop do slovenskih medijev (televizija, radio, časopisi, inernet) pogosto omejen, večina ni dobila teh nujnih informacij.
Ko so te važne informacije širili po slovenskih medijih, jih tako mi dejansko nismo nikoli dobili. Mislili smo, da imajo slovenske upravne enote in ambasade tekoče (ažurne) podatke
ali jih celo dobijo od Nemčije oz. od države, v kateri živimo. Po
mojem se je Slovenija za nas premalo zanimala.
Ker na ta vprašanja nisem dobil odgovorov od pristojnih slovenskih ministrstev za notranje oz. zunanje zadeve, sem se
končno opogumil in se obrnil na varuha človekovih pravic v
Ljubljani. Varuh v odgovoru ne komentira moje kritike, da
slovenska država v preteklih letih ni dovolj obveščala svojih
državljanov, ki živijo v tujini. To je razvidno že iz dejstva, da
niti on niti drugi državni organi ne vedo, koliko nas živi v tujini. Varuh človekovih pravic je prepričan, da največ Slovencev
živi v državah bivše SFRJ, ne pa v zahodni Evropi, kamor so
Slovenci odhajali zaradi gospodarske in politične emigracije.
Varuh človekovih pravic v pisnem odgovoru na moja vprašanja opozarja le na to, da se morajo državljani, ki stalno živijo v tujini, sami prijaviti na svoji upravni enoti v Sloveniji. S to prijavo bodo registrirani kot Slovenci, ki samo
začasno živijo v Republiki Sloveniji, s tem pridobijo status
nerezidentov (stalno bivališče v tujini, začasno v Sloveniji).
Če tega ne storijo, jih lahko kaznujejo z globo od 400 do
1200 evrov. Pripominja, da sprememba statusa nima nobenih negativnih posledic za varstvo lastninske pravice pri
nepremičninah. To pomeni, da se nam ni potrebno bati, da
bi s statusom nerezidentov izgubili pravico do hiše ali njive
ali do drugih nepremičnin. Spremenjeni status pa prinaša
številne ugodnosti, na primer pri davčnih pogojih, pri socialnih pravicah. Pomembno je tudi vedeti, da se morate nato vsako leto ponovno prijaviti na pristojnih upravnih enotah in jih obvestiti, da še vedno za stalno živite v tujini.
Vesel bi že bil, če bi vsi Slovenci, ki živimo v tujini, zaprosili
vsaj za volilno gradivo. S tem bi pokazali zavezanost matični
slovenski državi. Tako bi tudi pokazali, da se zanimamo za
prihodnost Slovenije in bi pripomogli k temu, da nas »zdomce«, »izseljence« oz. »zamejske Slovence« v Sloveniji bolj upoštevajo in sprejemajo.
Dopis varuhu človekovih pravic in njegov celoten odgovor
si lahko preberete pri našem župniku v Stuttgartu, dr. Zvonetu Štrublju.
Damjan Movrin
13
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
VABILO
Društvo katoliške mladine Ribnica pripravlja Ribniški
pasijon 2011 z naslovom »Zgled sem vam dal«. Projekt Ribniškega pasijona bodo skupaj s številnimi prostovoljci iz ribniške in kočevske dekanije letos izpeljali že peto leto zapored, pri čemer je vsako leto
poudarek na drugem motivu. Letošnji poudarek bodo
Jezusove besede apostolom: »Zgled sem vam dal.«
Uprizoritvi bosta 9. in 17. aprila ob 20h v ribniškem
gradu. V primeru slabega vremena uprizoritev odpade. Vstopnine ni.
Več informacij na spletni strani www.ribniskipasijon.si ali na [email protected].
Pogajalci so na drugem krogu pogovorov o dvojezičnih krajevnih tablah na avstrijskem Koroškem v Celovcu zbližali stališča. O številkah sicer niso govorili, po besedah predsednika
Zveze slovenskih organizacij (ZSO) Marjana Sturma pa so pripravili skupen predlog, zato je »optimističen, da lahko v prihodnje predstavimo konkreten sveženj«. Pogajalci, ki jih je
sklical državni sekretar v uradu avstrijskega kanclerja Josef
Ostermayer, so se dogovorili, da do naslednjega kroga pogovorov ne dajejo izjav o konkretnih vsebinah zadnjega sestanka.
*
Slovenska Karitas in Rdeči križ izdajata prvo izredno denarno pomoč delavcem tretjih držav, ki so se v Sloveniji znašli
v težkem finančnem položaju in ne morejo uveljavljati pravic do socialnih prejemkov. Takšna usoda je doletela večinoma delavce iz Bosne in Hercegovine, in od slednjih vse, ki
imajo v Sloveniji le začasno prebivališče, medtem ko zdaj
veljavni bilateralni sporazum nadomestilo omogoča le delavcem s stalnim prebivališčem. Vsak delavec, ki izpolnjuje
določene pogoje, bo tako prejel 230 evrov pomoči, v primeru nadaljevanja stiske pa enak znesek še čez mesec dni.
*
Letošnji osrednji dogodek v novomeški škofiji bo v znamenju bl. Alojzija Grozdeta, saj se škofija pripravlja na prvo
praznovanje oz. obhajanje njegovega godu, ki bo 27. maja v
osrednjem škofijskem romarskem središču na Zaplazu, ki
je z ustanovitvijo nove škofije – letos bo od tega že 5 let –
postal osrednje romarsko središče.
*
Meseca marca sta bili v Sloveniji v ospredju vprašanji, kdo je
bogatel na račun osamosvajanja Slovenije in kam je šla gotovina pri milijonskih poslih v trgovini z orožjem. Obtožbe,
da je v začetku 90 let prejemal podkupnino, letijo predvsem
na prvaka opozicije Janeza Janšo, ki je bil takrat obrambni
minister. V pogovoru za radio Ognjišče je Janša zatrdil: »To
je gnusna laž in gnusna obtožba. Mene že 20 let postavljajo
v položaj, ko moram dokazovati, da nečesa ni bilo, namesto
da bi tisti, ki obtožujejo, dokazovali, da je nekaj bilo.«
14
Civilna iniciativa zahteva, da država sprejme zaščitne ukrepe, kar ji omogoča zakonodaja EZ, in Kras zaščiti pred razprodajo nepremičnin tujcem. Na Krasu že nekaj let opozarjajo na razprodajo nepremičnin tujcem, v glavnem
Italijanom v krajih ob meji z Italijo, ki so od Trsta oddaljeni le nekaj minut vožnje. Italijanski državljani, ki to ostajajo še naprej in od domačinov zahtevajo, da z njimi govorijo
v italijanščini, naj bi največ nepremičnin pokupili v Divači
in Lokvi, kjer se že pojavljajo napisi v italijanskem jeziku, je
za Tednik poročala Alenka Bevčič.
*
Burja, ki je divjala na območju novogoriške, ajdovske,
vipavske in sežanske občine in zaradi močnih sunkov in valovanja povzročala veliko težav tudi na slovenski obali, je po
prvih zbranih podatkih zavarovancem Adriatica Slovenice
povzročila za več kot 450.000 evrov škode. Po nekaterih podatkih je dosegla tudi 180 kilometrov na uro. Lokalne oblasti so razglasile rdeči alarm. Zaprte so bile šole in vrtci.
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
Prvi letošnji referendum – o malem delu – bo 10. aprila,
Slovenci pa smo po osamosvojitvi že 16-krat odšli na referendum in imeli skoraj 100 pobud zanje. Poleg referenduma o malem delu, za katerega je datum že določen, sta letos (do zdaj) verjetna tudi referenduma o pokojninski
reformi in o arhivih. Stroka sicer že dlje časa opozarja, da bi
bilo treba referendumsko področje kako urediti, vendar pa
se politika in javnost o tem nikakor ne moreta uskladiti.
*
Zaradi stroškov poslovanja so cene svojih storitev dvignili
Slovenske železnice, Adria Airways, Vzajemna, Pošta Slovenije in domovi za starejše. Vozovnice za vlake bodo lahko
po vladni uredbi dražje za največ šest odstotkov, kar dejansko pomeni, da bodo enosmerne vozovnice v povprečju
dražje za 22 centov. A vlak kljub temu še vedno ostaja najcenejše prevozno sredstvo, saj je v povprečju za četrtino cenejši od avtobusov. Na Slovenskih železnicah si obetajo, da
bodo s podražitvami letno dobili okoli 800.000 evrov več.
*
Letos je dežurna posadka 15. helikopterskega bataljona Slovenske vojske izvedla že 18 reševalnih akcij, pri čemer je prepeljala 21 poškodovanih ali obolelih oseb, 42 reševalcev in
več kot 1100 kilogramov medicinske opreme ter letela skupno 26 ur. Za potrebe reševanja v gorah in težko dosegljivih
predelih je na vojaškem delu letališča Jožeta Pučnika na Brniku vsak dan pripravljen helikopter Slovenske vojske.
Opremljen je z elektromotornim vitlom, ki omogoča dvig
poškodovancev ter reševalcev v helikopter, ter z osnovno
opremo za oživljanje. Tričlanska posadka helikopterja in dežurna reševalna ekipa sta v 15 minutah pripravljeni za polet.
*
Gorenjski policisti so v dveh dneh izvedli poostren nadzor na
gorenjskih smučiščih. V nadzoru so policisti pri smučarjih
opravili 36 preizkusov alkoholiziranosti. Eden je vozil pod vplivom alkohola (1,07 mg/l). Trem smučarjem so policisti odvzeli smučarske vozovnice za tekoči dan, ker so objestno smučali,
trem smučarjem pa so izdali plačilne naloge zaradi kršitve 35.
člena Zakona o varnosti na smučišču. Enega voznika motornih
sani so policisti opozorili zaradi vožnje v naravnem okolju.
*
Medtem ko se večina občin na Gorenjskem srečuje s pomanjkanjem prostorov v varstveno-izobraževalnih ustanovah, na Jesenicah ni tako. Še več, ob morebitnem nepričakovanem množičnem vpisu imajo načrt za takojšnjo graditev
prizidkov k obstoječim vrtcem. So ena izmed redkih občin
v Sloveniji, kjer so pripravljeni na povečanje vpisa v vrtce.
Na Ravnah bo v dveh letih nastal nov dom starejših občanov. Občina se je obvezala, da bo leta 2013 ali kasneje zgradila dom s kapaciteto med 60 in 90 posteljami, ki jih bo veljal okrog 5 milijonov evrov. Dom naj bi bil dovolj udoben,
s tem da bi bila večina sob enoposteljnih.
*
V Šaleški dolini bodo 1730 prebivalcev na novo priključili
na vodovod, saj so občine tega območja za izboljšanje oskrbe s pitno vodo dobile 24 milijonov evrov evropskih sredstev.
Projekt, v sklopu katerega bosta zgrajeni tudi dve novi čistilni napravi, je sicer skupaj vreden 41,4 milijona evrov. S projektom Celovita oskrba s pitno vodo v Šaleški dolini, ki se bo
predvidoma začel novembra letos, bo okoli 45.000 občanov
Velenja, Šoštanja in Šmartnega ob Paki dobilo varnejšo
oskrbo s pitno vodo, zmanjšale se bodo vodne izgube, s tem
pa bodo bolje zavarovani tudi vodni viri. Zaključek gradnje
projekta je predviden decembra 2014, med gradnjo pa bodo
zamenjane tudi vse salonitne cevi v vodovodnem sistemu.
*
Vsaki petnajsti ženski v Sloveniji je ime Marija, ki je tako
najpogostejše žensko ime. V povprečju je stara 43 let. Svojega prvega otroka povije v povprečju pri 28 letih in pol, več
kot polovica novorojenčkov se je leta 2009 rodilo neporočenim materam, pravijo podatki Statističnega urada Republike Slovenije. Če se primerjamo z drugimi članicami Evropske zveze, je število samskih žensk brez otrok s 16,2
odstotka nekje v zlati sredini. Največ samskih žensk brez
otrok imajo na Finskem, najmanj pa na Cipru. Podatki Eurostata kažejo, da stopnja zaposlenosti upada z naraščanjem
števila otrok. Tak trend se kaže v celotni Zvezi, za Slovenijo
pa je večji upad zaposlenosti značilen po tretjem otroku.
Šport
*Uspehov naše alpske smučarke Tine Maze tudi po svetovnem prvenstvu v Garmisch Partenkirchnu ni konec. Na nadaljevanju svetovnega pokala v švedskem Areju je osvojila
še dve srebrni medalji – v superkombinaciji in smuku. Ko
se je bela karavana ustavila v Trbižu, je v superkombinaciji
posegla še po zlatu.
To ji je začasno prineslo drugo mesto v skupnem seštevku
te discipline.
*Za alpinci so svetovno prvenstvo na Norveškem začeli
nordijci. Naša Petra Majdič je osvojila bronasto medaljo.
*Smučarski skakalci pa so presenetljivo osvojili tretje mesto v ekipni tekmi.
15
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
A
N
G
L
I
J
A
LONDON
Tudi tokrat je bila slovenska maša v
kapeli Doma v Londonu na drugo nedeljo v februarju, letos na 6. navadno
nedeljo ali nedeljo med letom, 13. februarja. Sveta maša je bila darovana
ob 5. obletnici odhoda v večnost za
dušo naše dobre Brune Lavrič. Udeležba pri maši je bila majhna – le sorodniki in prijatelji pokojne Brune. V
molitvi smo se spominjali tudi drugih
naših pokojnih rojakov.
Že pred 1. postno nedeljo (letos 13.
marca) je bil pripravljen župnijski list
Bogoslužna sporočila Slovencem v
Veliki Britaniji, ki je namenjen našim
rojakom za postni in velikonočni čas.
Tokrat naša župnijska sporočila vsebujejo na prvi strani razmislek o postu in postnem času. Za tem, na drugi
strani, sledijo oznanila s sporedom
slovenskih maš in naših srečanj po
britanskem otoku ter postna postava
za leto 2011. Na tretji strani je predstavljen veliki teden od cvetne nedelje
do velike sobote. Na četrti (zadnji)
strani pa še razmislek o pomenu vstajenjskega praznika za nas slovenske
kristjane. Na koncu pa še velikonočno
voščilo, kar ob velikonočni sveči.
Sporočila so bila poslana na kakih 200
naslovov po Angliji in Walesu. Nekateri so jih morda prejeli šele po pepelnični sredi zaradi zamude pri tiskanju in razpošiljanju.
16
Bogoslužje na začetku postnega časa
smo slovesno obhajali po vseh katoliških cerkvah na Otoku na pepelnično
sredo (9. marca) s sv. mašo in obredom pepeljenja. V kapeli »Našega doma« v Londonu je bogoslužje vodil
župnik S. Cikanek.
Letošnji župnikovi obiski rojakov v
postnem času s slovenskimi mašami
in srečanji bodo nekoliko zreducirani
zaradi izrednih okoliščin in upadanja
števila rojakov.
S. C.
Slepa in gluhonema slovenska deklica Maša v Londonu
Slepo in gluho 10-mesečno deklico
Mašo je prinesla sredi meseca februarja (od 10. do 16. 2. 2011) v London
na zdravniške (okulistične) preglede
Ivanka Možina iz Dolenčic – župnija
Javorje v Poljanski dolini. Ubogega
otroka, ki ga lastna mamica ne more
preživljati, je vzela v »rejo« in prevzela vso skrb in odgovornost zanjo. Njuna spremljevalka in prevajalka je bila
Ivankina svakinja Alenka Možina iz
Ljubljane. V »Našem domu« so vse tri
bivale v skromni dvoposteljni sobi. Bili pa sta gospe svakinji zadovoljni, da
Ivanka Možina s slepo in gluho
Mašo na zdravniških preiskavah v
Londonu
sta imeli prost dostop do prostorne
dnevne sobe, kjer sta lahko parkirali
otroški voziček, in še zlasti do kuhinje,
kjer sta si zase in za deklico mogli pripravljati potrebne obroke hrane – ob
vsaki uri dneva.
Skoraj vsak dan sta Ivanka in Alenka z
deklico Mašo odhajali na zdravniške
preglede na znano Harley Street kliniko in v otroško bolnišnico na Great
Ormond Street. Klinika in bolnišnica
delujeta vzajemno – z roko v roki. Še
dobro, da sta že od doma prinesli
otroški voziček, ki jima je zelo prav
prišel, ker se ga da brez težave spraviti na vsak londonski avtobus (doubledecker), ne da bi ga bilo potrebno zla-
Na potih po Londonu je Ivanki dobro služil Mašin otroški voziček
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
gati. Na avtobusu je namreč poseben
parkirni prostor za najmanj dva otroška vozička. Ob stalnem potovanju z
malo Mašo na preglede sta postali že
pravi izvedenki za parkiranje Mašinega vozička na londonskih avtobusih.
Alenka pa si je pridobila izkušnje ob
prevajanju na kliniki in v bolnišnici.
Po vseh zdravniških izvidih se je izkazalo, da morejo Maši z operacijo desnega »očeska« vsaj deloma omogočiti vid in s pomočjo posebnih kapljic
odpreti vid tudi na levem. Bog daj, da
bi operacija in ves postopek odpiranja
vida tej potrpežljivi in izredno pridni
punčki uspel. To se bo izkazalo, ko se
v kratkem zopet vrnejo v London.
Gospa Ivanka je resnično občudovanja vredna krščanska žena in mati –
prava junakinja! Življenje je dala že
štirim svojim otrokom (dvema dekletoma in dvema fantoma). Njena starejša hčerka je poročena in ima svojo
družino z otroki. Tako je Ivanka, kljub
svoji mladosti, že babica (stara mama). Pri vsej svoji skrbi za družino
imata z možem Marjanom še kmetijo.
Poleg obdelovanja polja je pri hiši še
živinoreja: šest krav in nekaj junčkov
pa prašičev ter vse ostalo. Brez dvoma
je na kmetiji polno stalnega dela –
pravega garanja! Pri vsem tem pa so
bili Ivanki otroci prva in največja
skrb. Ko so sedaj že večji (nekateri odrasli), se še naprej z veseljem in vso
ljubeznijo žrtvuje za ubogega slepega
in gluhega dojenčka Mašo.
Dobri Bog naj bo Ivanki ljubeči plačnik z bogastvom svojega blagoslova!
S. C.
Da bi mali Maši, tako kot 4-letni slepi
Si Si iz tretjega sveta, uspelo priti do vida (maši tudi do sluha!), vsi iz srca želimo in za to prosimo Vsemogočnega
Boga, Očeta vseh živih – še posebno
Varuha nedolžnih otrok! Deklici Si Si,
Mali slepi Si Si je do vida pomagala
med. dobrodelna org. ORBIS.
iz ene od dežel v razvoju, je pomagala
do vida britanska medicinska dobrodelna organizacija ORBIS, ki razpolaga
s posebnim letalom DC-10, ki ga imenujejo »Flying Eye Hospital« (Leteča
Očesna Bolnišnica ali Klinika). Do sedaj je to letalo pristalo že v 70 deželah
tretjega sveta in njeno medicinsko osebje je izvršilo v teh deželah na stotine
očesnih operacij – zlasti na nedolžnih
otrocih, ki jim je odprlo »pogled na
svet«. Na svetu je kar 45 milijonov slepih ljudi in več kot 90 % od teh živi v
deželah v razvoju – tretjem svetu. Resnična žalost je v tem, da je vsaj 75 %
slepim na svetu možno »restavrirati«
ali povrniti vid, a zaradi pomanjkanja
sredstev za operacije se to ne zgodi.
B
E
N
E
L
U
K
in Slovenski pastoralni center so 13. februarja v Genku pripravila skupni kulturni dogodek v počastitev slovenskega kulturnega praznike in 162. obletnice smrti Franceta Prešerna.
Skoraj celodnevni dogodek se je pričel
s sveto mašo, ki jo je daroval gospod
Pucelj, nadaljeval s slovenskim kosilom in zaključil s popoldanskim kulturnim programom.
Predsednik društva Slomšek, Stani
Revinšek, je uvodoma izpostavil, da
slovenska kultura predstavlja vezni
člen vseh Slovencev, tako doma kot
tudi po svetu. Zahvalil se je Uradu za
Slovence po svetu in v zamejstvu za
podporo, ki jo nudi Slovencem v tujini pri ohranjanju slovenskega jezika,
kulture in običajev ter izpostavil pomen skupnih vrednot, na katerih temelji slovenstvo.
S
MAASMECHELEN
Prešernov dan. Slovenska društva, ki
združujejo Slovence starejših valov priseljevanja v Belgijo: Slovensko katoliško pevsko in kulturno društvo Slomšek iz Maasmechelna, društvo Naš
dom iz Genka, društvo sveta Barbara iz
Maasmechelna, društvo France Prešeren iz Bruslja, društvo za pobratenje
med Škofjo Loko in Maasmechelnom
Bernard Žabot pozdravlja goste.
17
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Nj. ekscelenca veleposlanica
mag. Anita Pipan pozdravlja
prireditelje in goste.
Veleposlanica Republike Slovenije v
Kraljevini Belgiji, mag. Anita Pipan, je
v pozdravnem nagovoru spregovorila
o pomenu dela Franceta Prešerna za
slovensko identiteto in o njegovi prisotnosti v našem vsakdanjiku. Izpostavila je prispevek slovenske kulture
k nastanku samostojne slovenske države, katere 20. obletnico praznujemo
letos, in v okviru katere bo potekalo
večje število prireditev tako v Sloveniji kot po svetu. Posebej je izrazila zadovoljstvo, da so slovenska društva v
Belgiji letos združila moči za organizacijo tega dogodka, s katerim tudi v
Belgiji obeležujemo dan slovenske
kulture in način življenja v slovenskem duhu in vrednotah.
V kulturnem programu so s prelepo
slovensko pesmijo nastopili moški,
ženski in mešani pevski zbor Slomšek
iz Maasmechelna, citrar Tomaž Plahutnik iz Kamnika ter v Bruslju živeča slovenska pesnica prof. Dragica
Novak Štokelj, ki je prebrala dve pesmi iz svoje najnovejše pesniške zbirke Brevir duše.
Dogodka, ki se je zaključil s prijateljskim druženjem, se je udeležilo okrog
sto osemdeset Slovencev iz različnih
krajev Belgije, v glavnem iz Limburga,
ter njihovi flamski prijatelji in sorodniki, pa tudi nekateri mladi Slovenci,
ki delujejo v evropskih institucijah v
Bruslju.
Del nagovora, ki ga je v imenu organizatorjev povedal Stani Revinšek:
»Žive naj vsi narodi …« je pred več kot
165 leti zapisal dr. France Prešeren v
svoji Zdravljici. V čast slovenskega
Na začetku kulturnega dogodka molitev za Slovenijo in Slovence po svetu
18
Gospe Lenčka Sodnik, Angela
Polovder in Zinka Globevnik
Revinšek so vedno pripravljene
napraviti kaj lepega za vse.
predsedovanja Evropski zvezi je bil
pred tremi leti v Bruslju na trgu Roberta Schumanna, utemeljitelja evropskega združevanja, poleg stavbe Evropskega sveta in nasproti stavbe Evropske
komisije, postavljen marmorni spomenik z nesmrtnimi Prešernovimi verzi v
vseh uradnih jezikih evropske družine.
France Prešeren iz Vrbe na Gorenjskem je edini evropski pesnik, ki mu je
pripadla takšna čast. Eden glavnih nosilcev slovenske narodne ideje še pred
pomladjo narodov sredi 19. stoletja je
bil obenem tudi velik vizionar in velik
Evropejec. In danes mu to priznava vsa
Evropa.
Kaj pa mi Slovenci v tujini? Včasih se
zdi, da se premalo zavedamo, kakšna
čast nam je pripadla in kako pomembno sporočilo je nam in vsej Evropi zapustil dr. France Prešeren.
Ponosni smo lahko na Slovenijo, ki je
dosegla v zadnjih dvajsetih letih čudovite dosežke novejše slovenske zgodovine, predvsem osamosvojitev, vključitev v evroatlantske povezave in
vodenje Evropske zveze, o čemer so veliki Slovenci in Evropejci Prešeren,
Cankar in Trubar lahko le sanjali.
»Spomenik je simbolna potrditev tega,
v kar so verjeli in za kar so si prizadevali, da lahko slovenski jezik in kultu-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
ra živita in preživita v sožitju z evropsko kulturo.«
GENK
V cerkvi sv. Alberta na Zwartbergu
smo se 8. februarja poslovili od našega rojaka Alberta MLEKUŽA. Poslovilno mašo je zelo lepo pripravil tamkajšnji flamski župnik. Družina
pokojnega je izrecno želela tudi navzočnost slovenskega duhovnika in z
veseljem se je odzval Alojzij Rajk. Sodelovali pa so tudi nekateri pevci slovenskih zborov Slomšek in Naš dom
pod vodstvom Francija Novaka.
V slovo pokojnega Berta je Bernard
Žabot pripravil kratek nagovor in
predstavil njegovo življenjsko pot.
Rodil se je v enem najlepših krajev Slovenije, v Bovcu, 13. marca 1934 in mlada leta preživel v rojstnem kraju. Po
služenju vojaškega roka je kmalu svojo
izvoljenko Justo r. Štrukelj popeljal pred
oltar. Ne dolgo po poroki se je s svojo
mlado ženo podal v tuji svet iskat boljše življenjske pogoje. Peš sta se podala
preko Karavank čez mejo v Avstrijo z
namenom nadaljevati na Švedsko.
Ostala sta v Avstriji v taborišču eno leto. V tem času je dobil ponudbo za delo
v Belgiji v rudniku Zwartberg. Tu je
prišel v stik z drugimi slovenskimi rojaki, ki so tudi prišli iskat delo semkaj.
Ker sta oba imela posluh in veselje do
petja, sta se pridružila pevskemu zboru Slavček v Waterscheju. Bil je dolgoletni član slovenskih društev Slomšek
in pozneje tudi Naš dom. Tu je finančno in fizično veliko pomagal pri graditvi Našega doma. Bil je priden za delo
in tudi nadarjen za umetnost (slikanje). Bil je mnogovrsten strokovnjak,
kar je prijel v roke, mu je uspelo. V rudniku je delal 20 let. Do upokojitve je
še delal v Fordovi tovarni v Genku.
F
R
A
N
C
I
J
A
PARIZ
Pokojni Albert Mlekuž iz Genka
Tu v rudniškem naselju v Zwartbergu
sta si ustvarila svoj dom, kjer sta se rodila hčerka Majda in sin Bruno. Hčerka Majda se je kmalu poročila in rodila Nadjo in Marijana, tako se je širila
njegova družina. Berto je doživel celo
pravnuke.
Do svoje 70-letnice je pridno pomagal
ženi in otrokom. Bil je ljubeč, a tudi
strog oče in dedek.
Pred sedmimi leti pa ga je priklenila
na bolniško posteljo zahrbtna bolezen,
ki jo je pogumno prenašal.
Kljub težki bolezni se je leta 2007 podal v domači kraj in tudi v Italijo, kamor se je preselila hčerka. Z ženo Justi
sta vsako leto obiskovala svoj rojstni
kraj. V Logu pod Mangartom sta si
zgradila vikend in tam preživela poletne mesece.
31. januarja je hčerka Majda slavila
svoj rojstni dan, kjer se je zbrala cela
družina, a tri dni zatem se je Berto za
vedno poslovil od svojih najdražjih.
Prešernov dan v Parizu
V nedeljo, 6. februarja, sta Slovenska
katoliška župnija in Društvo Slovencev v Parizu organizirala v dvorani v
Chatillonu praznovanje Prešernovega
dneva za vse tam živeče Slovence. Kulturnega praznika se je udeležilo skoraj sto navdušencev nad slovensko besedo, med njimi tudi veleposlanica RS
Veronika Stabej z družino in slovenski
veleposlanik pri OECD, Andrej Rant s
soprogo.
Praznovanje se je začelo s sveto mašo,
ki jo je v nabito polni novi kapeli sv.
Križa daroval frančiškanski pater in
profesor na univerzah v Ljubljani in
Toulousu, Edvard Kovač, asistiral pa
mu je domači diakon Ciril Valant. V
uvodnem govoru je pater izrazil veselje nad božjo besedo, ki je Trubarja
Rojaku in prijatelju v slovo –
Bernard Žabot.
Rajni Berto je bil stalni naročnik in
zvest bralec Naše luči. Naj počiva v
miru.
Slavnostni predavatelj dr. Edi Kovač
v dvorani J. Flisa
19
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Mladi pri izvedbi programa na Prešernovi proslavi v Chatillonu
navdihnila, da je začel zapisovati slovenske besede. Podobno božja beseda
navdihuje Slovence tudi danes v Parizu, da ohranjamo pristni slovenski jezik, kajti pred Bogom bomo morali
spegovoriti v svojem najlepšem jeziku.
V kulturnem programu smo najprej
prisluhnili recitacijam slovenske poezije pod naslovom Dom je jezik – jezik je dom. Izbor Prešernovih, Pavčkovih, Kosovelovih in drugih pesmi so
izvrstno predstavile pod vodsvom
Mateje Bizjak Petit in Nataše Vičič še
Ava in Feriel, študentki slovenščine iz
pariškega Inštituta za vzhodne jezike.
Za glasbeno spremljavo so poskrbeli
Alexandre Radigue (tretja generacija
slovenskega rodu) ter Daniel Brecelj
in Jerca Pavli, ki sta sijajno izvedla Wi-
dorjevo Suito za flavto in klavir op. 34
v štirih delih. Oba sta študenta pariškega glasbenega konservatorija. Navzoči smo lahko z aplavzom pozdravili
vest, da je Mateja Bizjak Petit kot slovenska pesnica in literarna prevajalka
pred kratkim odprla Hišo slovenske
poezije v Franciji.
Osrednji govor je imel prof. dr. p. Edvard Kovač, filozof, teolog in literarni
esejist. Spregovoril je o Prešernu in
Trubarju, dveh velikih Slovencih, ki ju
kljub zunanjim razlikam povezujejo
globoka predanost svojemu narodu in
jeziku. Skupna jima je želja po svobodi, ki se kaže nejprej kot svoboda pred
Bogom in lastno vestjo. Skupno jima
je vrednotenje jezika, s katerim lahko
izražata najgloblje plasti svoje duše. In
slednjič, oba imata etični odnos do
Nikodemov obisk pri mladi družini Daubié v l‘ Hay les
roses
20
slovenske besede, ki zahteva, da za
pristnost slovenskega jezika tudi kaj
žrtvujemo. Gre za troje idej, ki so bile
podlaga za vzpostavitev slovenske državnosti. Na koncu je govornik navajal tudi francoskega filozofa Mariona,
ki je dejal, da če v sodobnem svetu obstaja čudež, je to ravno ohranitev slovenskega jezika.
V dvorani je odmevala slovenska pesem, mize so se šibile pod slovenskimi
dobrotami. Tisti, ki pridejo v Chatillon le nekajkrat letno, so se ob takšnem gostoljubju zavedli tihe požrtvovalnosti in globoke zvestobe
slovenstvu, ki v resnici ohranjata slovensko skupnost v Parizu in ki sta Slovence v tujini povezovala že davno
pred obstojem samostojne države in
uradnih predstavništev.
V sproščenem in toplem ozračju, v katerem so se prijetno počutili tako novodošli kot dolgoletni obiskovalci
Chatillona, smo po slovensko zapeli
ob spremljavi glasbenika Marjana
Slaviča. Praznovanje, ki je bilo tako po
kulturni kot družabni strani izredno
bogato, nas je vse tam živeče Slovence
močneje povezalo, zato si lahko le želimo, da bi se ta skupnost okrepila in
obstala.
Meta Klinar in p. Edvard Kovač
V imenu cerkvene skupnosti J. Mevlja izroča zlatoporočencema 50 rdečih vrtnic.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
CHÂTILLON
Zlata poroka zakoncev Ivana in Marije Penko
Zlatoporočenca Marija in Ivan Penko
13. februarja sta se zlatoporočenca Marija in Ivan Penko v hišni kapeli svetega Križa Bogu zahvalila za skupno prehojeno življenjsko pot. Ob nabito polni
kapeli je ob zlati poroki daroval zahvalno daritev župnik Jože Kamin ob asistenci diakona Cirila Valanta. Vesela
sta bila gostov iz domovine, predvsem
navzočnosti Marte in Vinka. Pri homiliji je bilo poudarjeno, da sta se pred 50
leti prvič srečala ravno pri maši v cerkvi st. Vincent de Paul 1959. leta. Ivan
je prišel iz Ratečevega brda, Marija iz
Pregarij pri Ilirski Bistrici. Ivan je že
kot otrok, star komaj pet let, izgubil
očeta, ubili so ga kot talca fašisti in vas
požgali ter prebivalce izselili. V Franci-
jo je prišel služit kruh. Začel je s krampom in lopato, končal pa kot pomočnik direktorja v preglednem
laboratoriju mavca. Marija se je izučila
za šiviljo. S svojo pridnostjo in velikim
estetskim čutom je z iglo zaslužila pokojnino. Iz njunega zakona sta se rodila dva otroka Ingride in Jean-Claude.
Že 1968. leta sta si sezidala hišo in sedaj v pokoju lahko porabita še več časa
za delo na vrtu. Vsako leto okušamo
poleg drugih dobrot tudi slastne kakije, ki zelo lepo in bogato obrodijo.
V župnijsko življenje sta oba lepo
vključena in vestno sodelujeta. Težko
bi se zamislili tudi celodnevna srečanja, pri katerih gospa Marija izmenično pripravlja slastna kosila za našo
skupnost. Ivan ji je tudi pri tej skrbi v
pomoč. Obema kličemo še na mnoga
leta v prijetnem družinskem krogu,
med prijatelji ali v slovenski župniji.
Bog naj vama podeli potrebne milosti
in zdravja, da nam bosta še naprej v
prijeten zgled in oporo.
Župnik Jože Kamin
FREYMING-MERLEBACH –
ROSBRUCK
V mesecu marcu je praznovala svoj
95. rojstni dan nam vsem znana draga
gospa Marija Gričar. Ob tej priložnosti
Ob 95. rojstnem dnevu sta gospo Marijo Gričar obiskala
tudi predsednica Jožica Curk in župnik Jože Kamin.
sta ji šla voščit v dom v Rosbruck v
imenu naše cerkvene skupnosti tudi
gospa predsednica društva Prijateljev
slovenske katoliške misije Jožica Curk
in župnik Jože Kamin.
Gospa Gričar ima še zelo bister spomin in kaj hitro je pogovor stekel na
rojstni kraj Gabrovko na Dolenjskem,
z veseljem je pokazala na lepo sliko
stare domačije in pripomnila: »Tam,
kjer je drugo okno na levi od vhoda,
sem se pred 95 leti rodila. Zaplaz pa ni
tako daleč od Gabrovke, lahko rečemo, da sva soseda ... Ali se še spomnite, kako je bilo lepo za vašo novo mašo, kako smo kuhali s skupino kuharic,
in potem sem še dolga leta kuhala na
skupnih celodnevnih srečanjih? Kuhinja je bila vedno moje veselje. S kuhinjo sem si zaslužila tudi del pokojnine, saj sem tudi na počitniških
kolonijah otrok dolga leta skrbela za
kuhinjo. Imeli so me radi, dobro so
me plačali ... Tu v Rosbrucku sem v
tem domu za ostarele že kar nekaj let,
toda spomin na rue de Savoie v Merlebachu mi je še kako živ. Rada sem
tam stanovala, v teh rudniških hišah
je bilo lepo! Se še spomnite (župniku),
kako ste z veseljem stali pod mojo
mogočno češnjo in obirali njene zrele
sadove. Za sosedo sem imela gospo
Za Vaš stoti rojstni dan pa se ponovno vidimo, če prej
ne!
21
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Mici Mav. Pa delo na vrtu poleg hiše ...
Tako sem vesela vajinega obiska, da
mislim, da to noč ne bom mogla nič
spati.« V tem prijetnem vzdušju je ob
skodelici kave potekal najin obisk pri
gospe Gričar, ki je bila eden izmed stebrov naših začetkov celodnevnih srečanj pred 28 leti v Merlebachu. Kot da
bi želela ta obisk še podaljšati, naju je
spremljala do vhodnih vrat doma,
kjer smo se poslovili. Vsi, ki vas imamo radi in se vas z veseljem spominjamo, vam kličemo še na mnoga leta!
THICOURT
Od 15. pa tja do 20. stoletja je potok
Mannsbach poganjal mlinsko kolo, ki
je dolga stoletja mlelo žito in pripravljalo moko za vsakdanji kruh. V zadnjih tednih pa so v okolici mlina stekla dela, saj so na dan veliki
tovornjaki dovažali preko 800 ton nasutja za novo cesto, ki bo povezovala
vseh osem vetrnih elektrarn na eni
strani mlina in štiri na drugi. Če bodo
toliko oddaljene, da nas ne bo njihov
hrup oviral, bodo pa vsaj delno vidne
tudi iz mlina. Ker ne meljemo več na
vodo, bomo imeli pa don kihotske
mline na veter. Ob vsem tem pa tudi
čisto novo razširjeno cesto.
spletnega omrežja in je postaja oddaljena kar 130 m od mlina. Njima in
vsem ostalim prostovoljcem pri tovrstnih opravilih iskrena zahvala. Tudi
takšno delo je potrebno za povezavo s
svetom.
Jože Kamin
Franc Razpotnik in Bernard Erzetič
z veseljem opravljata tovrstna dela.
Ob vsem tem pa so vzporedno stekla
tudi dodatna dela v mlinu. Ko je vsak
ponedeljek maša v mlinu ob 18. uri in
smo vsi okrog oltarja, se nam je porodila misel, da bi nekaj podobnega lahko pripravili za osem ljudi pod veliko
kovano pergolo. Lepi sončni dnevi so
nas še dodatno spodbudili k temu solidarnostnemu delu. V senci starega
mlina, ob okrogli oltarni mizi se bomo zbirali ob Kruhu življenja.
Franc in Bernard sta se opogumila in
pričela z deli kopanja jaška, v katerega
bomo položili električne žice, ki napajajo oddajnik in sprejemnik našega
Na dvorišču starega mlina bo stala nova pergola.
22
N
E
M
Č
I
J
A
BERLIN
Vedno znova smo veseli, ko vidimo,
da se Iva in Lucijan Brumnjak, ko
prideta nazaj v Berlin, vključita v življenje župnije in obilno pogostita za
svoj rojstni dan vse prijatelje, pa tudi
tiste, ki imajo kako delovno akcijo, kot
je postavljanje ali podiranje jaslic ali
pospravljanje cerkve. To je zgled lepega sodelovanja, pa tudi druženja, kadar se srečamo v Sloveniji, tam okrog
Bovca, kjer sta doma!
V soboto, 12. februarja, je svoj jubilej
praznovala Alenka Šurbek, zvesta
Jubilantka Alenka Šurbek
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
David Bačovnik je prejel sveti krst.
obiskovalka naših prireditev, ki je za
vse pripravila pravo gostijo. Pomagala
sta ji prijatelja Darja in Edi Guzaj. Bil
je lep skupni praznik, saj smo se spomnili še veliko drugih, ki so praznovali rojstni dan.
Alenka je prisrčen in vesel človek. Rada praznuje z nami, kljub temu da
ima zelo zahteven delovni čas.
Družina Aline in Janeza Bačovnika
je v soboto, 19. februarja, praznovala
krst malega Davida. Pascal je dobil
bratca, katerega se je zelo razveselil.
Krst smo imeli v cerkvi Srca Jezusovega, kjer sta zaposlena Janezova starša
Marinka in Anton Bačovnik in kjer so
vso mladost preživeli njuni otroci. To
je zelo lepa cerkev v Charlottenburgu,
Pustovanje v Berlinu
v kateri je Davidov dedek Anton »pustil svojo dušo« pri prenovi, saj je sedaj kot lepa nevesta. Tudi Davidov
brat Pascal je bil pred nekaj leti krščen
v tej cerkvi.
Botra Jožica je prišla s svojo družino –
z možem Edijem in otroki: Alešem,
Katarino in Evo – iz Slovenije. Aleš je
odličen mlad rokometni vratar v ekipi
Gorenje Velenje in pri petnajstih letih
že trka na vrata prve lige. Mojca je
skrbna in ljubeča žena in mati, sedaj
tudi teta in botra. Zelo skrbno in zelo
lepo je vse pripravila za simboliko krstne sveče in obleke.
Drugi boter je bil Alinin brat Krištof,
zelo priljubljen pri otrocih.
Boter Boris Simončič z mamo
Marijo in vnukom Nikolasom, kateremu je stric in boter.
Da je bila slovesnost še lepša, je igral
na orgle Janezov dolgoletni prijatelj
Peter Schneider. Tudi Janezovi in Mojčini sestri, Jožica in Bernardka sta
imeli svoje zadolžitve – bili sta fotografki. Aleš in Katarina sta ministrirala, dedek Anton pa je opravljal delo
mežnarja. Bil je lep dogodek in pravi
družinski praznik.
Po obredu so se veselili v svojem novem domu, lepi družinski hiši, ki sta
ga Alina in Janez skrbno opremila in
uredila, župnik Dori pa ga je pred
kratkim blagoslovil.
Na pustno soboto, 5. marca, je bila letos
prvič le otroška in mladinska maška-
Berlinske pustne maske se predstavijo.
23
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
rada, ki je proti vsem pričakovanjem
neverjetno odlično uspela. Organizator
je bil ves ŽPS, vsak član s svojo nalogo:
predsednik Anton Bačovnik je bil zadolžen za okrasitev, ki je bila izvirna in
enkratna. Podpredsednica Majda
Schmidt je skrbela za program in nagrade za vsako masko. Prizadevna učiteljica SDP mag. Magdalena Novak pa
je imela na skrbi glasbo in animacijo
in smo ji zelo hvaležni za njeno prizadevno delo. Štefan Horvat je postavil
mize in stole, da je bila dvorana res lepo pripravljena za goste, ki so jo do zadnjega napolnili. Njegova žena Vikica
in Vera Gabor sta nasitili lačne želodce,
ničesar ni manjkalo, tudi krofov ne!
Najmlajša članica Bernardka Bačovnik
pa je z Markom Pangerlom skrbela za
dobro domačo kapljico ... Bilo je prijetno rajanje, ogromno ljudi. Prišli so tudi naši novinarji, ki pišejo in poročajo
iz Berlina, z družinami.
Na svoj račun so prišli tudi starši in
starejši obiskovalci, ki so s ponosom
opazovali našemljene vnukinje in
vnuke, ki so ustvarili nepozabno
vzdušje. Za druženje v Berlinu se res
ni treba bati!
M. Mošnik
HAMBURG
Kar dolgo smo morali čakati na sveto
mašo v mesecu februarju, saj nas je od
zadnjega srečanja ločilo dolgih pet te-
7. navadno nedeljo smo po sveti maši
spremenili v pustno nedeljo. Kdor je
želel, je lahko svojo zunanjost spremenil in si nadel pustno masko in posebna oblačila. Žal pa tokrat ni bilo nobenega nagrajevanja, kar bi posrečene
maske vsekakor zaslužile.
Seveda tudi pri tem srečanju nismo
pozabili naših slavljencev rojstnih
Tini je bilo ob Lojzovem kožuhu topleje.
Nazdravili smo Evi Plevnik.
Gorenjca Ana in Nejc na obisku v
hamburški skupnosti
dnov. O kakšni pomladi tokrat še ni
bilo duha ne sluha, saj je bila pokrajina okrog Hamburga še vedno pod
snežno odejo.
Kristina in Jana pri pospravljanju kuhinje
24
dnevov. Prisotni sta bili Kristina Krističevič, zvesta obiskovalka slovenskih
maš in Eva Plevnik, ki že vrsto let zvesto opravlja blagajničarska dela v tej
skupnosti, za kar smo ji zelo hvaležni.
Janez Kunaver, ki je prav tako v skupini vodnarjev in ki je dolga leta prihajal k svetim mašam v hamburško skupnost, se postopoma vrača v Slovenijo
in že sedaj preživlja več časa v prelepih vinorodnih krajih pod Gorjanci.
Vsem slavljencem želimo zdravje in
kličemo še na mnoga leta.
Pustne maske v Hamburgu
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Mala Zina z mamico in očkom
Med mašo v Kornauu.
Tudi ponedeljkovega izleta nismo izpustili in se z devetčlansko ekipo odpravili na izlet v najsevernejše mesto
Flensburg, ki meji na Dansko, vendar
ne zato, da bi preverjali register s kaznivimi pikami, ki jih tam beležijo za
prometne prekrške. Ogled Flensburga
smo osredotočili samo na ogled starega dela z zanimivimi cerkvami iz 12.
in 13. stoletja, ki so bile dobro ogrevane, saj nam je mraz neusmiljeno silil v
kosti. Po dolgem času nas je obiskala
zopet Tina Lipovšek iz Slovenije, in se
pri ogledu mesta vsa premražena držala našega mežnarja Lojza, ki je imel
oblečen debel kožuh. V dvoje jima je
bilo topleje. »Odtalili« smo se šele zopet v vlaku na poti proti Hamburgu.
venski rojaki iz Kemptna, Augsburga,
Ulma, Ravensburga in Münchna do
zadnjega kotička napolnili cerkvico.
Slovesno evharistično daritev je vodil
župnik Roman Kutin. Na parkirišču
ob bližnjem smučišču je po maši sledilo skupno kosilo. Kar je kdo pripravil doma in prinesel s seboj, je položil
na skupno mizo. Nihče ni ostal lačen
in žejen. Vsega je bilo za vse dovolj.
Dobro okrepčani so posamezniki šli
smučat, večina pa na sprehod po bližnji okolici. Ure nedeljskega popoldneva so hitro minevale. Kot vsako leto sta tudi letos zakonca Šabeder,
Vlado in Darinka, pred odhodom domov za vse pripravila večerjo. Okusna
sarma se je še kako prilegla po popoldanskem gibanju na svežem zraku.
Tudi tokrat kot običajno so po večerji
zadonele slovenske pesmi, ki sta jih
spremljala Jože Erjavec s harmoniko
in s kitaro župnik Roman Kutin. Z le-
D. Dyllong
AUGSBURG
Oberstdorf – Smučarska nedelja
Nedaleč od Oberstdorfa v zaselku
Kornau so v nedeljo, 27. februarja, slo-
Skupno kosilo na parkirišču
pimi vtisi smučarske nedelje so se
zbrani vrnili vsak na svoj dom.
Pustna veselica v Augsburgu
Na pustno soboto, 5. marca, je bila v
Augsburgu slovenska pustna veselica.
Od blizu in daleč so se je udeležili tisti
redni zvesti rojaki, ki ne zamudijo nobene priložnosti, če se kje kaj slovenskega dogaja. Ansambel Pannonia iz
Stuttgarta je z odlično glasbo dajal živahen ton dogajanja v dvorani. Ob njihovi glasbi se je vrtelo in plesalo do
zgodnjih jutranjih ur. V teku večera so
nastopile tudi pevke iz Ravensburga
ob spremljavi harmonikaša Jožeta Erjavca. S krajšo točko je presenetil
mlad harmonikaš Mihael iz okolice
Münchna. Glasbeno nadarjen fant, ki
ni slovenskega rodu in ne razume ene
slovenske besede, je zaigral in zapel
kar nekaj slovenskih pesmi. V pogovoru z g. Romanom je priznal, da ne
razume, kaj poje. Toda ker so mu slo-
Darinka in Vlado sta zvečer s sarmo pogostila vse goste.
25
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Slovenski ansambel Pannonia iz Stuttgarta
Na plesišču je bilo veselo.
ESSEN
DAN KULTURE: Prvo prireditev so
imeli udeleženci tečaja slovenskega
jezika pod vodstvom učiteljice Dragice Gornik v dvorani društva Bled v
ESSNU 5. februarja.
Slavljenka Frančiška Bizjak
Slavljenka Milena Savski
venske pesmi zelo všeč, jih rad igra in
prepeva. Glavna točka večera je bil nastop mestne pustne garde. V soju raznobarvnih žarometov in ob udarjanju živahnih ritmov so mladi fantje in
dekleta izvedli zahteven program ra-
znih plesov, kjer so prišle do izraza
akrobatske sposobnosti plesalk in plesalcev. Letos so pustne medalje prejeli
Vlado Šabeder iz Oberstdorfa, Nežka
Kljajič iz Ravensburga in Marjan Pečnik iz Augsburga.
Marjan Pečnik in njegova žena Ana
Okrogli jubileji
V Baindtu pri Ravensburgu je 11. februarja izpolnila 60. rojstni dan gospa
Frančiška Bizjak. Polnih šest desetletij
je v Augsburgu 13. februarja pustil za
seboj Marjan Pečnik. Tri dni za njim
je v istem mestu dočakala enako število let gospa Milena Savski. Vsem
trem omenjenim slavljencem, ki so v
letošnjem februarju obhajali šesti
okrogli življenjski jubilej, želimo
zdravja, sreče in zadovoljstva tudi v
nadaljnjem življenju vsi, ki jih poznamo.
26
Dan kulture v Essnu
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Krefeld. Sveti krst Jakoba Čučka
Društvo Slovenski zvon iz Krefelda je
praznovanje dneva kulture vključilo v
svojo letno veselico 12. februarja v
NEUSSU.
V ESSNU smo v okviru župnije dan
kulture praznovali 13. februarja z nedeljsko mašo, po maši pa s kulturnim
programom in srečanjem v župnijski
dvorani. Za popestritev kulturnega
sporeda je v Essnu in Neussu poskrbel profesor slovenščine Dušan Čegovnik. Med mašo in v dvorani nas je
razveselila umetnica na prečni flavti
Nadja Čegovnik. Gospodinje pa so
poskrbele za odlično postrežbo. Precej skromen dobiček smo namenili
skupnosti za zdravljenje odvisnikov
TAV v Starem trgu ob Kolpi. Našemu
organistu – 80-letniku smo izročili
šopek.
Isti dan se je v MOERSU dneva kulture spomnil tamkajšnji Mepz Slovenski
cvet. Bili so večinoma navzoči pri slovenski maši, nato pa je sledilo zelo
prijazno srečanje z odlično postrežbo
v bližnjem Don Boskovem domu.
Ob krstu Miliana Kolška
KRSTI: Ker so v naši župniji krsti zelo redki – zadnji je bil v septembru
2008 – nas je vse razveselila novica,
da bosta v enem tednu – kar dva krsta.
V Krefeldu je bil ob slovenski maši 20.
februarja krščen Jakob Ferenc Emil
ČUČEK, r. 5. avgusta 2010 v Düsseldorfu. Krepki fantič je sinček Emilijana Emila Čučka in Sandre Gruner iz
Duisburga. Botra sta Dominik Šmajgl
in Thorsten Gruner.
V Altenessnu je bil 26. februarja krščen Milian KOLŠEK, sinček Mateja
Kolška in Barbare Šinko, r. 16. januarja 2011 v Essnu. Botra sta Andrejas
Kolšek in Katarina-Lea Šinko-Štraus.
Dragi starši in botri – čestitamo! Jakob in Milian – dobrodošla naša nova
farana!
Novi in ponovni naročniki Naše luči –
dobrodošli: Silvester Kopše, Marjan
Kolšek, Andrejas Kolšek, Johan Raschl.
ČESTITAMO: Branki VIDETIČ ob
njenem 60. rojstnem dnevu.
V Krefeldu smo po maši proslavili 60. rojstni dan Rozine.
60-letna Branka Videtič
Branka je zagledala luč sveta 8. februarja 1951 na Izlakah. V delavski družini Učakar so bile tri sestre. Po osnovni šoli je eno leto obiskovala
pripravniško keramično šolo. Ker oče
ni imel »rdeče knjižice«, Branka ni
dobila štipendije, domači pa ji niso
mogli plačevati stroškov šolanja. Videla je, da njeni načrti nimajo obetavne prihodnosti.
V Nemčiji je imela teto. Sedemnajstletno jo je njena družina vzela k sebi.
Eno leto je delala kot gospodinjska
pomočnica, nato pa do leta 1985 pri
Siemensu v finomehaniki.
Wetter. Med gosti Lojze Brce z bratom in sestro
27
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Naše luči in Ognjišča. Znana sta kot
zelo gostoljubna in delavna, kadar
imamo kakšno prireditev, zlasti v skupnosti Wetter in vsako leto ob binkoštnem srečanju.
Branka, hvala Vam za vse, kar dobrega
naredite za župnijo in rojake. BOG
VAS ŽIVI ŠE NA MNOGA LETA!
Lojze Rajk, župnik v Essnu
60-letna Rozina Lovrenčič iz Willicha
FRANKFURT
Razpoloženje in veselje pustnega ...
Vsekakor po Prešernovem slavljenju v
začetku februarja v Frankfurtu ni nastopilo popolno zatišje. Župnik je moral pred odhodom na romanje v Jordanijo in Izrael marsikaj pospraviti, pa
tudi urediti in pripraviti za naslednjo
prireditev, za naše vsakoletno pusto-
vanje. Na pustno soboto, 5. marca, smo
se zvečer zbrali v dvorani cerkve sv.
Bonifacija v Frankfurtu. Pred tem pa
so se nekateri udeležili tudi nedeljske
maše skupaj z nemško župnijo. Za to
letošnjo pustno prireditev smo povabili medse ansambel Orion z Rake na
Dolenjskem. Z zelo dobrim igranjem
in petjem so muzikanti prav gotovo
navdušili vseh sto in še več ljudi, ki so
prišli k tej prireditvi, ki ima že vrsto let
tudi dobrodelni namen. Dobiček, kolikor ga ustvarimo, namenimo namreč
Slovenski karitas za njeno delo in njene programe v pomoč ljudem v vsakovrstnih stiskah. Čeprav je bolezen zarezala v ekipo župnijskega sveta v
pripravi in izvedbi tega pustovanja,
smo ob pomoči še drugih pomočni-
70-letni Ivan Lovrenčič
Leta 1973 sta se na župnijski veselici v
Essnu srečala z Belokranjcem Kazimirjem Videtičem iz Stare Lipe pri Vinici. Leta 1975 sta se poročila na Vinici. Leta 1985 se jima je rodil sin
Dominik. Od tedaj ni več v redni službi. Dela pa honorarno kot hišnica.
Ob pogovoru z gospo Branko sem rekel: »Za zdaj naj bo toliko dovolj, čez
deset let pa bomo napisali kaj več ...«
Sledil je njen veder in optimističen odgovor: »Čez deset let bom že doma.«
Seveda takšen odgovor razumem kot
nekaj dobrega za družino Videtič. V
Stari Lipi sta si namreč kupila gradbeno parcelo in si tam zgradila lep dom.
Manj dober pa je odhod ljudi, kot je
Branka, za našo tukajšnjo skupnost.
Ona je namreč ena najmočnejših stebrov pri naših prireditvah. Z možem
Kazimirjem sta člana župnijskega pastoralnega sveta. Zelo redno prihajata
k slovenskim mašam. Sta naročnika
28
Del romarjev na stopnišču cerkve Božjega groba v Jeruzalemu
Pogled z Oljske gore na Jeruzalem
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Veliki petek na mozaiku cerkve Božjega groba
Strašilo si je prislužilo nekaj tolažilnega.
Za metulja pa nekaj nektarja …
Tako so člani Oriona z Rake raztegovali glasbila.
kov izpeljali prireditev in seveda tudi
pospravili dvorano. Treba je reči, da je
bilo letos res lepo število mask, tako
otroških kakor odraslih, in tako je
imela ocenjevalna komisija (člani ansambla so to bili) res kar težko delo,
izbrati med ‚padlimi in pravimi angeli‘, strašili, metulji in še kakšnimi drugimi maskami najlepšo in najbolj izvirno. Prvo nagrado in s tem večerjo
za dve osebi sta si prislužila ‚beneška
meščana, palčka‘ pa kot drugo nagrado enoletno naročnino na revijo Naša
luč. ‚Pravi angel, metuljčka in strašilo‘
pa so dobili manjše, bolj tolažilne nagrade, nekaj čajčkov, malo tekočine in
nekaj sladkega. Seveda smo imeli tudi
zelo dobre krofe, ki jih že vrsto let priskrbi dobrotnik oziroma dobrotnica
naše prireditve. Vsem, ki so pripravljali in pomagali pri tem našem pustovanju, prispevali krofe in poskrbeli za
Izmed teh smo morali izbrati najlepše maske.
Benečana pa čaka večerja v
Frankfurtu.
prenočišče letošnjih muzikantov in
postorili še marsikaj drugega, vsem
najlepša hvala in Bog povrni.
... in postnega časa ...
Če smo se veselili in plesali, pa smo
seveda postni čas začeli z mašo pepelnične srede in pepeljenjem. To pa naj
postaja in postane zunanje znamenje
notranje spreobrnitve in novega začetka.
... ter žalovanje, prežeto z vero in
upanjem
Tik pred novim letom je v domovini v
Brežicah, kamor sta se že pred leti vrnila Furlanova iz Wiesbadna, umrl
Anton Furlan. V Nemčijo je prišel leta 1964, žena Marija s tremi hčerkami
29
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Nasmešek pokojnega Antona
Furlana
pa nekoliko kasneje. Večino let, ko je
bil tu, je delal v bolnišnici v gospodarskem delu njene dejavnosti. Že tukaj v
Nemčiji in kasneje tudi doma je moral
vedno znova na razne operacije in tako mu je srce zaradi novih in novih
uspavanj povsem oslabelo in odpovedalo. Z ženo Marijo sta redno prihajala k slovenski maši in k raznim drugim slovenskim prireditvam, mimogrede poskrbela za pogostitev in zlasti
v zdravstvenih preizkušnjah z dobro
voljo spodbujala ter bodrila sebe in
druge. Pokopali smo ga na praznik
treh kraljev v Brežicah. Ženi Mariji,
hčerkam, šestim vnukom in vnukinjam ter šestim pravnukom izražamo
naše sožalje s pogledom na trpečega
in zmagoslavnega Kristusa. Tik pred
odhodom na romanje v svetopisemske kraje pa smo 16. februarja v
Frankfurtu pokopali 82-letnega dr.
Jakoba Hermanna. Doma je bil iz
Doroslovega v Vojvodini. Po vojni je
študiral medicino v Ljubljani. Ker je
bil nemškega rodu, je žal ni mogel zaradi stalnega politično-nacionalnega
pritiska dokončati. Doštudiral je tu v
Frankfurtu. Kot zdravnik je delal v
30
zdraviliškem kraju Ortenberg. Na vlaku je spoznal svojo kasnejšo, zdaj že
pokojno ženo Ano, doma iz bližine
Novega mesta. Rodila se jima je hčerka Stella, ki je tudi postala zdravnica.
Z upanjem, ki temelji na Jezusovem
vstajenju, ji izražamo naše sožalje. Prve dni marca pa je po kratkotrajni in
hudi bolezni v Mainzu umrl 62-letni
Leopold Mrzel iz Ingelheima. Njegov
rojstni kraj pa je Šmartno pri Litiji,
kjer so ga tudi pokopali. Ženi in obema hčerkama z družinami izražamo
naše krščansko sožalje. Naj počivajo v
miru!
rem
INGOLSTADT
Pokojni Avgust Vučina
V ponedeljek, 7. marca, smo se v
Eitensheimu pri Ingolstadtu poslovili
od našega rojaka Gustka Vučina. Pokojni se je rodil 28. julija 1929 v številni Vučinovi družini v Rucmancih pri
Ormožu, kjer je preživel svoje otroštvo in osnovnošolska leta. V Mariboru se je izučil za strojnega ključavničarja. V mestu ob Dravi je tudi spoznal
Marijo Ficko, s katero sta se leta 1952
Pokojni Avgust Vučina
poročila. V zakonu sta se jima rodila
dva otroka, sin Marjan in hči Slavica.
Nekaj časa so še živeli v Mariboru, leta 1964 je Gustek odšel v tujino, pristal je v Nemčiji. Leto pozneje pa je za
njim prišla še žena Marija z otrokoma.
S pridnostjo sta si najprej zgradila hišo v Buxheimu, prva leta tega stoletja
pa sta si zgradila lepo hišo v novem
naselju v Eitensheimu, ki je od leta
2004 bil njun prijetni dom. Minula leta je imel pokojni zdravstvene težave,
toda zadnji čas se je spet bolje počutil
in večkrat je dejal, da bi še rad živel
kakšno leto. Toda v torek, 1. marca,
proti večeru se je zgodila nesreča. Z
lestve je namreč obrezoval drevesce
na robu vrta. Kaj se je zgodilo potem,
ne ve nihče, našli so ga na tleh težko
poškodovanega, hitro so ga odpeljali
na kliniko, kjer je še isti večer umrl.
Pokojni Gustek je bil marljiv in vesten
delavec, z ljubeznijo in natančnostjo
je opravljal vsako delo; na vse se je razumel. S svojim delom in znanjem je
tudi rad pomagal drugim. Dokler mu
je zdravje dopuščalo, je bil dejavno
povezan z našo slovensko skupnostjo
v Ingolstadtu. S spoštovanjem in hvaležnostjo se ga bomo spominjali. Pokojnikovi ženi Mariji, s katero sta preživela 59 skupnih let, obema
otrokoma, Marjanu in Slavici, vnukom in vsem njegovim izrekamo svoje globoko sožalje.
Marica in Andrej Plajh, šestdesetletnika
Minulo leto sta naša rojaka Marica in
Andrej Plajh iz Bamberga obhajala
svoj šestdeseti rojstni dan. V nedeljo,
6. marca, pa sta še po slovenski maši v
Nürnbergu v krogu svojih slovenskih
rojakov in nekaterih nemških prijateljev v Dominkovi gostilni potrdila
okrogli rojstni jubilej. Marica in Andrej prihajata s Kebla na Pohorju, kjer
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Marica in Andrej Plajh,
šestdesetletnika
sta preživela svoje otroštvo, šolska leta; Marica in Andrej nista bila samo
sovaščana, ampak tudi sošolca. Ko sta
kot mladostnika igrala Finžgarjevo
igro Razvalina življenja, se je med njima vnela ljubezen, ki je prerasla v zakonsko skupnost in tako sta že preživela osemintrideset let skupnega
življenja. Doma na Keblu sta si s sinom Robertom zgradila hišo, ki je postala njun dom, kamor vedno znova
radi odhajajo. Slavljenca sta tudi močno povezana z našo slovensko župnijsko skupnostjo v Nürnbergu in kljub
veliki oddaljenosti – več kot sedemdeset kilometrov na eno stran – rada
prihajata k naši slovenski maši, vedno
znova nas razveselita s svojo prisrčno
prijaznostjo. Hvaležni smo, da ju imamo. Slavljencema še naknadno naše
iskrene čestitke in dobre želje. Bog naj
ju ohranja.
Logatca proti Idriji. Izučil se je za mizarja.
Leta 1970 je prišel v Nemčijo in se čez
dve leti poročil z Liziko Duh, s katero
imata dva sinova, Andreasa in Daniela. V Kuppenheimu sta si zgradila lepo
hišo. V adventnem času je postalo že
kar tradicija, da smo se po slovenski
maši v Rauentalu zbrali v njuni hiši
okrog krušne peči in zmolili rožni venec. Po molitvi pa je prišlo do izraza
njuno gostoljubje s pogostitvijo.
Ivanovo veselje je bil lepo negovan vrt,
saj je imel rad naravo. Rad je hodil na
romanja. Daleč naokrog, tja do Schwarzwalda je bil znan po izredno lepo izdelanih košarah za velikonočna jedila.
Na življenje je vedno gledal z optimizmom, ki ga je znal posredovati tudi
drugim, celo ko ga je bolezen že močno načela. Rad je zahajal v slovensko
družbo, redno je prihajal k slovenski
maši. Ko je bil že zelo bolan, je zvedel,
da bo kmalu prišel na svet prvi vnuk
in si je zelo želel, da bi ga dočakal, a se
mu je na žalost življenje prej izteklo.
Naj bo za vse, kar je v življenju dobrega storil, nagrajen z večnim življenjem pri Bogu.
J. M.
Stanko Gajšek
MANNHEIM
† Ivan Klavžar
V oktobru se je tiho poslovil Ivan
Klavžar, nepogrešljiv član slovenske
skupnosti v Rauentalu in okolici. Rodil se je pred devetinšestdesetimi leti
v Novem svetu, skupini zaselkov v župniji Hotedršica ob cesti, ki pelje iz
Pokojni Ivan Klavžar
MÜNCHEN
Smučarska maša
Letos smo se rojaki iz Münchna zopet
udeležili tradicionalne »smučarske
maše« v Oberstdorfu, na kateri se zbirajo rojaki iz Augsburga, Ravensbuga,
Kemptna in Ulma že dolga leta. V nedeljo, 27. februarja, se nas je osem oseb
zjutraj ob 8.00 zbralo pred župniščem
in g. Lojze nas je s kombijem popeljal
v vasico Kornau, kjer smo ob 11.00 z
rojaki od drugod obhajali mašo. Po
maši smo se skupaj ob jedači, pijači,
petju in plesu poveselili na parkirišču,
nato pa smo krenili na dveurni sprehod do svetovno znane skakalnice v
Oberstdorfu. Popoldne smo bili gostje
pri zakoncih Šabeder, ki sta nam vsem,
kar nas je bilo, s pomagači pripravila
odlične sarme z zabeljenim krompirjem in sladico. Gostiteljem smo se zahvalili s skromnim kulinaričnim darilom z Bavarske in z nekaj pesmimi, ki
smo jih skupaj zapeli. Potem pa je bil
že čas, da se vrnemo domov, saj nas je
čakala še kar dolga vožnja.
Naša mala münchenska družinica je
hvaležna za ta dan, ki ga je skupaj preživela med seboj in z rojaki iz drugih
delov Nemčije. Čutili smo se sprejete.
Posebna zahvala župniku Romanu
Kutinu, zakoncema Šabeder in vsem
ostalim!
Filmski večer
V slovenskem župnišču nadaljujemo s
filmskimi večeri. V februarju in marcu smo si ogledali film o papežu Janezu Pavlu II., ki je bil predvajan v dveh
delih. Ker bo Cerkev papeža Janeza
Pavla II. 1. maja letos razglasila za blaženega, sta bila ta dva filmska večera
neke vrste priprava na ta dogodek. Biografska drama z naslovom »Karol –
mož, ki je postal papež« v treh urah
31
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
prikazuje življenje Karla Wojtyle od
njegovih študentskih let do izvolitve
za papeža. Scenarij filma je bil osnovan po knjigi Gian Franca Svidercoschia »Zgodba o Karlu, Nepoznano življenje Janeza Pavla II.«. Film
prikazuje njegova mladostna leta, zaznamovana z vojno na Poljskem in
uporom Poljakov proti okupatorju.
Gledališče in pisanje sta bila tisto
»orožje«, s katerim se je boril za svojo
domovino in kulturo. Takrat je tudi
začutil božji klic v duhovništvo, na katerega je odgovoril z vstopom v semenišče, kjer je na skrivaj študiral, sicer
pa delal v kamnolomu. Prvi del filma
se konča s posvečenjem v duhovnika.
V drugem delu filma so okoliščine njegovega življenja nič manj težke: kot
mlad duhovnik in zelo perspektiven ter
pri študentih priljubljen profesor etike
se sooča s komunistično oblastjo, ki je
imela Cerkev za največjo sovražnico.
Toda pristop duhovnika, profesorja in
kasneje škofa Karla Wojtyle do oblasti ni
sovražen, vedno pa opozarja na resnico,
ki je teptana, in na malega človeka.
Morda je rdeča nit filma prav človeškost
Karla Wojtyle, ki se kaže v vseh obdobjih njegovega življenja. Karkoli izreče
in stori, ima v sebi plemenito človeškost
– in to je pravzaprav božanskost.
Nam gledalcem je bilo prikazano nepoznano življenje človeka, ki je tako
nepričakovano postal papež.
Barbara Alič
Skupaj z navijači iz Slovenije v Garmisch Partenkirchnu na dan zmage Tine Maze
Pozlačena Slovenija v Garmischu
»Veni, vidi, vici …!« Tako izgovorjene,
nepozabne zgodovinske besede je v
srcu doživela naša slovenska vrhunska smučarka Tina Maze in vsi mi
navzoči navdušenci belega športa v
Garmisch Partenkirchnu 17. februarja
letos na svetovnem smučarskem prvenstvu, kjer je v veleslalomu bila najboljša in dobila zlato kolajno.
Z ženo Fani sva se na hitro odločila, da
osebno podpreva našo trenutno NAJslovensko smučarko, katere močna srčna želja se ji je res uresničila. Že na
predvečer tekme sem na plakat napisal: »Danes zlato – TINA MAZE – hvala ti!« Uresničene, lahko rečem uslišane (med vožnjo na tekmi sva kar
pomolila zanjo) so bile njene, naše in
želje cele Slovenije. S skupino navijačev
iz Črne na Koroškem, kjer je Tina do-
Slovenska družinica iz Münchna skupaj z župnikom Romanom
32
Takole sta Fani in Lojze napovedala
zmago naše Tine Maze.
ma, smo se brezmejno veselili, z nami
pa tudi mnogi prisotni s celega sveta.
Tina, veliko veselega, vzpodbudnega
si darovala domovini, ki je tako potrebna dobrih dogodkov. In naj zaživi
v smislu pregovora: »Zdrav duh v
zdravem telesu!« Iskrene čestitke, ponosni smo nate!
Sprehajalni dan v Oberstdorfu
Lojze & Fani Grojzdek
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
STUTTGART
Živahen utrip naših skupnosti v
predpostnem (in pustnem) času
V slovenski župniji v Stuttgartu živi
in deluje deset verskih občestev, vsako
se razlikuje od drugega po sestavi, ritmu in skrbi za skupnost in za posameznike. Župnik, ki v okoliške skupnosti pride enkrat na mesec za
slovensko mašo, se lahko nasloni na
svoje sodelavce, člane župnijskega pastoralnega sveta, ki to vsakomesečno
srečanje skrbno pripravijo. Skoraj v
vseh občestvih zunaj Stuttgarta (Aalen, Bad Urach, Böblingen, Esslingen,
Heilbronn, Oberstenfeld, Pfullingen,
Jožica Duh roj. Kranjec iz
Schorndorfa je v začetku marca praznovala 60-letnico življenja.
Vesela točka z otroki po maši v Heilbronnu
Schorndorf, Schwäbisch Gmünd) se
tako iz meseca v mesec vrstijo številni
dogodki, ki jih ne moremo vedno dokumentirati in o njih pisati v Naši luči. Naj omenim le nekaj zadnjih iz
predpostnega, pustnega časa.
Pfullingen
V Pfullingenu smo v soboto, 12. februarja, po maši praznovali 78. rojstni
dan Franca Jurgeca. Franc je k maši
povabil tudi svojo družino, zato se nas
je zbralo kar nekaj več kot ponavadi.
Sodelavci v Pfullingenu po maši vedno pripravijo manjšo pogostitev, tudi
tokrat so se potrudili in za Francev
praznik pripravili slavnostno omizje.
Ni manjkalo petja in veselja. Takšna
srečanja dajejo poguma in moči, vernike pa še bolj medsebojno povežejo.
Praznovanje 78-letnice Franca Jurgeca v Pfullingenu
Heilbronn
V soboto, 26. februarja, popoldne je
bila na sporedu slovenska maša v
Heilbronnu, kjer se prav tako po maši
redno srečamo ob pogrnjeni mizi in
družabnosti. Ker se je že približeval
pust, smo bili veseli dveh mladih ministrantov, ki sta bila opravljena v indijanca in kavbojca. Tako prisrčna sta
bila, da smo po maši kar v cerkvi priredili še malo veselega vzdušja in zapeli mimično pesem o kavboju Billyju
in malem indijančku. Bratec obeh ministrantov iz družine Reichle je potem
protestiral in župniku poočital: kako
to, da ste zapeli pesem samo o kavboju in indijančku in ni bilo zraven tigra? On sam je bil namreč oblečen v
tigra. Župnik se je ob modrosti fantka
prijel za glavo in rekel: Kako sem le
mogel na to pozabiti!
Oberstenfeld
V nedeljo, 27. februarja, smo ob 10.15
imeli v Oberstenfeldu mednarodno
mašo, ki smo jo pripravili nemški verniki župnije Srca Jezusovega, italijanski in slovenski verniki. Pred srečanjem smo se dobili na skupnem
sestanku, kjer smo mašo skrbno pripravili. Slovenci smo sodelovali z dvema pesmima, ob kitari smo za psalm
zapeli Alabare, Slavim Boga in po ob-
33
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Duhovniški oktet Oremus v cerkvi sv. Jožefa v Bad Urachu
hajilu Jezus, ti si vinska trta. Enakopravno smo vsi udeleženci pripravili bogoslužje božje besede in namesto
pridige smo v treh jezikih posredovali molitve o integraciji, vsakdanjem
življenju in o smislu, prav tako smo
prošnje izrazili v treh jezikih. Šlo je za
enkraten duhovni dogodek. Z nemškim župnikom in sodelavci iz Stuttgarta smo nato srečanje sklenili s
kosilom pri družini Mencin v Oberstenfeldu.
Bad Urach
V soboto, 5. marca, je bila redna slovenska maša v cerkvi sv. Jožefa v Bad
Urachu. Tu živi manjša, vendar zelo
prijetna skupnost. Po vsaki mesečni
slovenski maši se zberemo v manjši
župnijski dvorani, kjer sledi pogovor
in družabnost ob domačih dobrotah.
Predzadnje srečanje je bilo ob obisku
duhovniškega okteta Oremus (7. februarja), bilo je enkratno in nepozabno. Vsako leto priredijo v pustnem času tudi manjše, zelo domače
pustovanje. Tako smo se tudi letos ob
pustnem času poveselili, ker je med
nas prišel »pust, dolgih ust«.
Böblingen
Vsako prvo nedeljo v mesecu je slovenska maša v Böblingenu, zadnja je
bila v nedeljo, 6. marca. Slovenska
skupnost v Böblingenu je za Stuttgartom največja, redno se pri mašah sreča okrog 70 do 90 ljudi. Tokrat je bilo
pri maši tudi več otrok. Ker je bila pustna nedelja, smo z otroki razveselili
starejše z mimično pesmijo o kavboju
Billyju in indijančku. Iz cerkve smo
odhajali z nasmejanimi obrazi, kar je
edino pravilna drža po evharistični
daritvi. Po maši smo se, tako kot ponavadi, srečali v župnijski dvorani pri
skupni mizi. Tudi tu ni manjkalo presenečenj. Eno od lepših je bilo, da se je
slovenske svete maše udeležila družina Zajec s tremi otroki; Zajčevi so se
prav v tistem tednu zaradi dela preselili iz Slovenije, se po internetu zanimali, kje je najbližje slovenska maša
in se je udeležili. Izrazili smo jim dobrodošlico in zaželeli, da se v času, ko
bodo v Nemčiji, še večkrat vidimo.
Po napornem letu 2010, ko smo v slovenski župniji z več odmevnimi prireditvami proslavljali zlati jubilej, 50-letnico naše župnije, se vračamo v
vsakdanji življenjski utrip. Hvala Bogu, je ta utrip v Stuttgartu in okolici
zelo živahen in pester. Na številnih
duhovnikovih »misijonskih« potih je
polno drobnih dogodkov, ki napolnjujejo dušo in srce. Lepo je biti duhovnik med slovenskimi rojaki na Württemberškem, v južni Nemčiji, nikoli ni
dolgčas in nikjer se ne počutiš nezaželenega. Večkrat si lahko le zaželiš, da
bi za ljudi imel še več časa in energije,
kar pa zaradi velikih razdalj in omejenega časa ni vedno mogoče.
Poročilo pripravil Zvone Štrubelj
ŠVICA IN LIECHTENSTEIN
Pustovanje v Bad Urachu
34
VORARLBERG
Obnovljena slovenska maša v
Vorarlbergu v Avstriji
Z našimi poročili iz Švice smo nekoliko zaspali. Seveda to ne pomeni, da se
ni nič dogajalo. Ravno tako smo imeli
miklavževanja, božično praznovanje v
večih skupnostih, pa še kaj drugega. A
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Ponovno slovenska maša v Rankweilu v Avstriji
te stvari se ponavljajo iz leta v leto in
jih je treba vedno znova doživeti, ne
pa o njih samo brati. Posebej razveseljivo za vse je, da se je v zadnjem času
nekoliko okrepil obisk pri mašah v
nekaterih naših skupnostih. Bog daj,
da bi tako ostalo. Res je, da moramo tu
in tam kakšno mašo ukiniti (zadnjič
sem moral žal poročati kar o dveh takih primerih pri nas), a na božji njivi
med rojaki vsekakor ne zmanjka dela
in novih izzivov.
V tem smislu se je v naši skupnosti
vendarle zgodilo nekaj novega. Slovenski misiji v Švici je bila namreč
pridružena tudi dokaj številčna skupnost rojakov v Vorarlbergu oz. na
Predarlskem v Avstriji. Že dejstvo, da
so sposobni organizirati celo vrsto
prireditev in da imajo kar več slovenskih društev, govori o tem, da jih tudi
Cerkev ne more kar tako pustiti samih. Po odhodu gospoda Janeza Žagarja v pokoj in njegovi vrnitvi v domovino so namreč ostali brez
slovenske katoliške misije in redne
slovenske maše. Izrazili so prošnjo, da
bi odslej enkrat mesečno prihajal k
njim slovenski duhovnik iz Švice. Vse
Ta čedna princeska pa redno prihaja
z atekom k maši v Amriswil.
Iz mladostnega obraza Vanje Vorih v Baslu se ne da razbrati let, izdaja jo le torta.
skupaj pa ni bilo tako preprosto in je
trajalo kar nekaj mesecev – malo tudi
po naši krivdi ...
Škofija se je po odhodu dosedanjega
duhovnika odločila, da redno pastoralno delo za Slovence ukine. Vedno
znova je namreč slišati ugovor, da se
moramo tujci integrirati. Kaj to pomeni, pa verjetno še sami ne vedo ali
pa nočejo razumeti. No, končno smo
le dobili dovoljenje in na četrto nedeljo v februarju smo se končno zbrali v
kapeli v Rankweilu, da obnovimo oz.
nadaljujemo slovenske svete maše.
Pričakovati je bilo sicer večjo udeležbo, a začetki so vedno nekoliko bolj
negotovi. Nekoga sem pa vendarle ob
koncu slišal navdušeno reči: »Prihodnjič pripeljem s seboj še tri druge rojake.« Hvalevredno! In obljubili so, da
se bodo zavzeli in našli prostor tudi za
srečanja po maši. Kjer je dobra volja,
zagotovo uspe.
Moram reči, da je skupnost kar prijetna in vem, da se bom tudi med našimi rojaki v Vorarlbergu počutil dobro.
Posebej še, ker sem začutil njihovo iskrenost in zavzetost, da bi radi ostali
povezani ne le s človeškimi vezmi
med seboj, ampak da bi bili tudi eno v
Gospodu. In če smo že ljudje med seboj tako različni in večkrat tudi prav
nasprotnih prepričanj, postanemo
V Luganu se zbiramo pri maši v kapelici sv. Brigite
Švedske.
35
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
vendarle ob oltarju vedno ena družina, ki govori skupen jezik molitve in
hvalnice Bogu.
Upamo, da bo tudi tej naši skupnosti
podeljen obilen blagoslov in rast v
vsem dobrem. Prihodnost izročamo v
božje roke.
David Taljat
Š
V
E
D
S
K
A
Prešernov dan v Göteborgu na
Švedskem in še kaj
Tretjo nedeljo v mesecu februarju so
rojaki v Göteborgu na poseben način
praznovali dan kulture slovenskega
naroda ali t. i. Prešernov dan. Ta dan
sta obiskala rojake Lasse in Karolina
Nilsson iz Jönköpinga. Lasse je moj-
Jubilantka Karolina Nilsson iz
Jönköpinga
36
ster fotografije in je vse navzoče, ki so
se v lepem številu zbrali najprej v cerkvi pri sv. maši v maternem jeziku,
nato pa v župnijski dvorani Astridsalen, nagovoril in pozdravil v slovenskem jeziku, nato pa jih je popeljal
skozi dneve švedsko-slovenskega pohoda v deželo Janeza Trdine in na njegov Trdinov vrh, ki je najvišja točka
Gorjancev.
Fotografije so kar nizale zanimivosti
Posavja in Dolenjske. Zbirališče je bilo v Blatnem v župniji Pišece. Tam je
bil slovenski sprejem vseh gostov in
pohodnikov ter nato po obilni večerji
pri Zdenku in Eriki Podvinski prijetno vzdušje ob slovenski pesmi in ob
spremljavi na frajtonarico in kitaro.
Sledil je počitek po različnih družinah, nato pa jutro naslednjega dne, ki
je pričaralo svoje lepote. Smer Kostanjevica in Kostanjeviška jama, to je
bilo nekaj, kar je vse še posebej navdušilo. Redko se zgodi, da gredo naši
planinci namesto osvajat vrhove,
osvajat skrivnostne globine in lepote,
to pot Kostanjeviške jame, ki je res
vredna ogleda. Po eni uri »domovanja
pod zemljo« so se pohodniki podali
po vinski poti proti Pleterjam. Seveda
ne bi bili Slovenci, če ne bi doživeli tudi gostoljubja dolenjske družine, ki je
v kleti nad Pleterjami vse pogostila.
Cviček je v tisti vročini še kako prav
prišel.
Po oddihu je pohodnike pot vodila v
Pleterje, kjer so v stari gotski cerkvi
občudovali mojstrovino diapozitivov,
ki na poseben način pričarajo življenje
v edini še živeči kartuziji na Slovenskem. Po ogledu je sledil obisk njihove
trgovine in nakup znanega brinovca in
pleterskega cvička. Zatem so se ustavili še v muzeju na prostem in nato je
sledila pot k sv. Miklavžu, kje je bila
maša. Mežnar France Bratkovič je po-
magal, da so se popotniki zbrali k popoldanski maši. Po dolgem dnevu je
sledila pot v dolino in nazaj v Blatno,
Piršen breg in Mali vrh, kjer so pohodniki nabrali novih moči in od koder
so se naslednji dan zbrali pod vznožjem Gorjancev in ob vodenju brata
Marjana ter svakinje Fanike nadaljevali pot proti Gospodični in proti samemu vrhu Gorjancev. Sosedje Hrvatje so posodili kapelico sv. Elija in tam
je sledila nedeljska maša ter po njej
srečanje na samem vrhu, kjer je bilo
prijetno počivati in klepetati. Nato je
pot vodila nazaj proti Gospodični, kjer
so si pohodniki umili obraz s studenčnico, da bi ostali večno mladi. Tam je
bilo kosilo in nato je vse pohodnike
pot vodila v dolino in na Krko, kjer so
si na splavu ogledali znamenitosti Novega mesta in kjer je švedskemu vagabundu Zvonetu botroval Milan Cizl,
saj je Zvone po splavarskem krstu postal splavar in ambasador cvička.
Zaključek pohoda je bil na vojaškem
letališču Cerklje ob Krki, kjer je pohodnike najprej sprejel tamkajšnji vojaški kurat in župnik pri Sv. Duhu nad
Krškim Aleksander Urek, ki je popeljal pohodnike v prostore kasarne,
kjer so jih odgovorni pozdravili in jim
predstavili življenje slovenskih vojakov, predvsem pa vlogo kasarne pri
slovenski osamosvojitvi. Po sprejemu
in ogledu so se pohodniki podali k Sv.
Duhu, kjer je bila ob 12. uri sv. maša
kot zaključek vandranja. Ker pa je
Lassejeva Karolina slavila 70. jubilej,
je seveda po gostoljubnosti župnika
Aleksandra in njegovih pridnih farank in faranov sledila prava gostija.
Vsa gostoljubnost faranov Sv. Duha in
njihovega župnika Aleksandra, sprejem v kasarni na cerkljanskem letališču kakor tudi gostoljubnost vseh, ki
so prenočevali planince, kliče po za-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Utrinek s švedsko-slovenskega vzpona na Gorjance
hvali. Prav tako srčna hvala Lasseju in
Karolini, ki sta pripomogla k letošnjemu kulturnemu prazniku v Göteborgu, ki je bil še kako slovensko obarvan.
Zahvala pa gre tudi Jožetu Benigarju,
ki je pripravil in posredoval rojakom v
Göteborgu čas in življenje ter poslanstvo škofa Gregorija Rožmana ob nekem drugem srečanju po slovenski sv.
maši v Göteborgu. Tako imajo rojaki v
tem mestu velik privilegij, da večkrat
prav po znanju in posebnih darovih
Jožeta Benigarja spoznavajo znamenite može in žene ter zgodovino, kulturo slovenskega naroda.
V Göteborgu se pripravlja skupina
mladih fantov in deklet na sv. birmo.
Ob podpori staršev in starih staršev si
prizadevajo poglabljati vero ter jo
prakticirajo pri sv. maši in ob prejemanju drugih zakramentov. Fantje tu-
Ema Zupančič ob rojstnem dnevu
France Bratkovič in del skupine vzpona na Gorjance
di ministrirajo, kar je v velik ponos
slovenskih družin kakor tudi njihovega dušnega pastirja. Večina teh mladih obiskuje tudi dopolnilni pouk slovenskega jezika, kjer poglabljajo
znanje materinščine.
Vsem rojakom doma in po svetu voščimo milosti polni postni čas ter lepe
duhovne priprave na velikonočni dogodek, ki naj ne bo folklora, ampak
zares eno samo spreobrnjenje, da bi
prenovljenih src obhajali dogodek
vstajenja, Jezusovega in tudi lastnega.
Velikončni prazniki: meseca aprila,
na veliko soboto, to bo 23. aprila ob
17. uri, bo blagoslov velikonočnih jedil v slovenskem jeziku v Göteborgu
imel hrvaški duhovnik Ilija Janjič. Isti
dan bo vaš dušni pastir Zvone na poti
v Stockholm, kjer bo ob 17. uri blagoslov velikonočnih jedil in nato velikonočna vigilija. Na veliko noč bosta sv.
maši v Eskilstuni ob 10.00, popoldan
ob 15.00 pa bo sv. maša tudi v Köpingu. Na velikonočni ponedeljek, 25.
aprila, bo ob 16. uri sv. maša tudi v
Göteborgu. Dobrodošli v čim večjem
številu k slovenskim srečanjem. Tudi
mladina lepo povabljena, da se vključi
v duhovno življenje Cerkve.
Jubilantka Marija Keršič
vaš Zvone
Jubilanta Katarina in Jože Zupančič
37
ZGODBA
Ivan Malavašič
SAMOTAR
**************
»Bo že, kadar bo, če bo!« je zagodrnjal predse, kadar je pomislil na to, da bi izpolnil željo stare mame in pripeljal k hiši žensko roko.
A je na svetu že tako, da se le malokdaj zgodi, da se razreši
kar samo od sebe. Včasih pa le nanese, da začne človek resno razmišljati.
Po navadi je pri malici sedel sam ali pa s kakšnim starejšim
možakarjem. Tisti dan je bil sam in mimo je prišlo s krožnikom v roki brhko dekle. Postavila je krožnik na mizo in
zagostolela: »Oprostite, vroče je in me je začelo peči. Je ta
sedež še prost?«
»Nikogar ne pričakujem ... No, kar tikajva se, tako sem navajen!«
Sedla je in se lotila jedi. Upal je, da bo molčala, a ni bilo tako. Komaj je parkrat zajela s krožnika, že je povedala:
»Opazila sem, da si večkrat sam ...!«
»Nikogar ne silim, da sede poleg mene, a mu tudi ne branim!« je hitro dodal, da je ne bi prizadel. »Sem navajan biti sam.«
In potem sam ni vedel, zakaj ji je začel na dolgo in široko
pripovedovati, da je še bolj sam kot pri malici popoldne in
zvečer ter seveda tudi ponoči.
»Nisi poročen?«
»Potem ne bi bil sam!«
»In zakaj se nisi poročil?«
»Iz preprostega razloga, ker sta za zakon potrebna dva; jaz
sem eden, druge polovice pa še nisem našel!«
Morda bi se pogovorila še kaj več, pa je sirena dala znak, da
je treba na delo.
Tisti dan se je še večkrat spomnil nanjo. Sodelavec Jaka mu
je dejal:
»Nekam zamišljen si danes; da te ni očarala tista spogledljiva Malka, ki je med malico sedela poleg tebe?«
»Zakaj naj bi me?«
»Tega pa ne vem, toda tako je na svetu, da se nasprotni poli privlačijo!«
»Saj se komaj poznava!«
»Toliko bolje zate!«
38
»Kaj hočeš reči s tem?«
»Ne maram se vtikati v tuje zadeve. Niti tega ne vem, kakšen človek si! Če ti gre le za kratko avanturo, potem se ne
čudim!«
»O ničemer takem nisva govorila. Prijazna je bila in tako
sva se tudi pogovarjala. Niti tega ne vem, če se bova še
kdaj!«
»Morda bo bolje tako, sicer pa kaj me briga!«
Jakove besede so se Lipetu zdele dvoumne, toda Malkina
podoba, ki jo je popoldne in zvečer videl pred seboj, je pregnala neprijeten občutek. Zaželel si je, da bi se njun pogovor še kdaj nadaljeval.
Na to mu ni bilo treba dolgo čakati. Že čez dva dni se je spet
zgodilo, da je Malko prav ob njegovi mizi speklo v prste in
je morala odložiti krožnik na mizo. Potem ni moglo biti
drugače, kakor da sta pogovor nadaljevala približno tam,
kjer sta ga pred dvema dnevoma končala.
»Torej praviš, da živiš sam? Tudi z menoj je tako. Doma nisem imela pravega dela in sem se preselila v mesto. Tu sem
dobila delo in skromno sobico, kjer živim sama. Sam pa ni
dobro biti, to si gotovo že spoznal ...«
»Ko mi vsaj kuhati ne bi bilo treba in bi me tedaj, ko bi se
pripeljal domov, čakalo kosilo!«
»Jaz grem v menzo, večerjo pa si pripravim sama, vsaj večinoma, včasih že tako pride, da to ni mogoče!«
»Zakaj?«
»No, človeku se vedno ne da ali pa kdo pride in ga moti.«
»K meni ni nikogar ...«
»Jaz bi prišla, če bi bilo bliže ... Tudi ti bi lahko kakšen dan
ostal v Virju. Tako bi se lahko pogovorila ... Kaj misliš?«
»Moram premisliti.«
»Zdaj bo plača in potem nekaj časa ni tako škoda denarja ...«
»Kako to misliš?«
»Nič, nič, le tako sem rekla, še sama ne vem, zakaj mi je ušlo
... No, če bi kam šla čez vikend ...«
»Nimam navade, da bi kolovratil po svetu. Za kaj takega nismo nikoli imeli denarja in tega niti ne pogrešam.«
Odslej je kar redno prihajala k njegovi mizi in neki dan je
vprašala:
»Torej nikamor ne greš, razen seveda v tovarno?«
»Pa vsako nedeljo in praznik k maši, kot sem navajen od
mladega.«
»In nekaj takega gotovo pričakuješ od žene?«
»Seveda. Skupaj bi hodila ...«
Zdaj je Malka obmolknila in kmalu je rekla:
ZGODBA
»Joj, Francki sem obljubila, da se bom oglasila pri njej.
Oprostu iti moram.«
**************
O tem, zakaj se ji je tako mudilo, je razmišljal po kosilu.
Res je Lipe zadnji čas že sanjal o tem, da bi bila morda Malka primerna za to, da bi postala njegova žena, toda zdaj je
imel neprijeten občutek in spomnil se je, da je postala bolj
zadržana, ko ji je omenil, da hodi k maši.
»Da bi jo to motilo, razen seveda, če ... Moral se bom pozanimati pri kom, ki jo bolje pozna.«
Spomnil se je besed sodelavca Jake in sklenil, da ga ob prvi
priložnosti povpraša.
Naslednje jutro mu je dejal:
»Zadnjič sva se pogovarjala o Malki. Zdi se mi, da jo bolje
poznaš, kot jaz ...?«
»Nič ti ne bom pravil, saj vidim, da sta skoraj vsak dan skupaj.«
»Glej, Jaka, nisem poročen, sam živim, sam si moram kuhati in prati in kar je še takega. Star sem dovolj, da bi se lahko oženil. Resno mislim, zato te sprašujem. Včeraj sem nekaj posumil in rad bi bil na čistem.«
»Če misliš resno in tako, kot si rekel, potem, no, potem bo
bolje, če se obrneš na kakšen drugi naslov. Nerad govorim
o drugih, toda če bi lahko nekdo prišel v nesrečo po moji
krivdi in zato, ker bi jaz molčal, ko bi moral spregovoriti,
potem ... Lipe, če iščeš resno žensko, Malka ne bo prava; ne
bo prava, ker ni resna ženska! Takim, kot je ona, pravijo
lahke ženske ... Vem približno, kakšna je, saj stanuje v sosednji hiši. Vedno se pri njej shajajo sumljivi tipi; taki, ki
jim delo ne diši preveč in ki jim je bolj za pijančevanje in
lahko življenje. Že večkrat sem se spomnil na besede: Povej mi, s kom se družiš, in povedal ti bom, kakšen si. Meni se zdi, da te želi samo izkoristiti, ker misli, da imaš denar.«
Jakove besede ga niso prepričale. Pomislil je, da se morda
moti, toda vseeno je sklenil, da bo previden.
**************
Tisti dan je ni bilo k njegovi mizi, prišla pa je neslednjega
dne. Utrujena in zaspana se mu je zdela in je vprašal:
»Nekam prepadena se mi zdiš, si bolna?«
»Oh, kako si ti naiven! Včasih se mora človek pač malo
sprostiti in znoreti. In če tisti, ki ga povabi, odkloni, se mora pač z drugim. Lepo smo se imeli, škoda, da te ni bilo zraven. Pogrešali smo te!«
»Bi vam prišla prav moja plača?« je usekal, da ga je začudeno pogledala. Zazdelo se mu je, da ne ve kaj odgovoriti. Šele čez čas je zbrala svoje zaspane misli in rekla:
»Nikjer ne dobiš ničesar zastonj, toda če da vsak nekaj ...«
»... ali pa eden vse, so stroški poravnani! Veš, tak občutek
imam, da jaz nisem pravi za vašo družbo. Najbrž sem preveč resen ali nekaj takega. Oprosti, ker moram iti, s prijateljem bi se rad še nekaj pogovoril.«
**************
Lipe je bil seveda zadovoljen, da so se mu še pravi čas odprle oči in se je je rešil brez težav in posledic.
Manj zadovoljen pa je bil, ker ni naletel na pravo, resno žensko, ki bi končala njegovo samotarjenje. Sklenil je, da bo
odslej bolj previden in premišljen in svojih težav ne bo zaupal neznanim ali komaj znanim ljudem, posebno ženskam ne. Tako je postal še bolj nezaupljiv, ne samo v tovarni, temveč tudi v domači vasi. Ko je spet slišal, da ga imajo
za čudaka in posebneža, je zagodrnjal:
»Kako pa naj bom drugačen? Saj nikomur nič nočem, vsakega tudi pozdravim in če mi odgovori, tako storim tudi
drugič; če mi ne odgovori, pa vem, da mu ni za moj pozdrav
in ga tudi jaz ne pozdravljam več. In kako naj se obnašam
do tistih, ki so me tako rekoč nagnali iz zvonika, kamor sem
včasih tako rad zahajal. Mene so nagnali, sami pa sedaj tudi ne pritrkavajo ali pa silno redko!«
**************
Seveda je Lipe še vedno upal, da bo nekoč le srečal tisto, ki
bo resna in po njegovih željah; dekle, ki ji ne bo nerodno iti
z njim v cerkev in ne v Mlakarjevo hišo.
Bilo je jeseni leta 1959, ko je neko popoldne v oktobru po
delu sedel na avtobus, da se odpelje domov. Čeprav je gledal skozi šipo, je začutil, da je nekdo sedel poleg njega. Ko
se je ozrl, je zagledal Bregarjevo Tonko, ki sicer ni delala v
tovarni, a se je vendarle znašla v Virju.
»Oprosti, kar sedla sem na prazen sedež.«
»Saj je avtobus namenjen vsem ...«
»Tisti, ki ste ves dan delali, ste bolj utrujeni, jaz bi bila pripravljena tudi stati, saj imam še mlade noge.«
»Ravno toliko se človek zamudi, če stoji ali pa sedi, le to zadnje je bolj prijetno,« je rekel, da je pač nekaj rekel. Mislil
je, da bo pri teh besedah tudi ostalo, saj je bila Tonka brhko dekle in pri Bregarju so bili tudi precej premožni in napredni. Za takšne so se sami imeli in so jim nekateri tudi
tako rekli. Toda Lipe se je motil.
39
ZGODBA
»Hodiš redno v tovarno?«
»Kako pa naj? Ali hodiš redno ali pa ostaneš doma. Meni ne
kaže drugače!«
»Vem. Najbrž imaš težave s prehrano! Si sam kuhaš?«
»Stara mama in Jakob sta umrla, mama že prej, tako sem
ostal sam. Če hočem jesti, mi pač drugega ne kaže, kot da
primem za kuhalnico.«
»Lahko bi šel v gostilno ...«
»Rad bi nekaj prihranil, da bi kaj postoril pri hiši, potrebno
je ...«
»Pa vendar je važna tudi dobra hrana. Če je človek krepak
in močan, lahko tudi več naredi.«
»Prav imaš. Toda veliko ceneje pride, če si sam kuham.«
»To je že res, toda treba je misliti tudi na to, da je človek
včasih bolan in se mu ne da; navsezadnje pa je vedno starejši.«
»Na to raje ne mislim ...«
»Oženiti bi se moral!«
»Vem, vem, da bi bilo tako najbolje, toda ...«
»Si morda preveč izbirčen? Saj je v tovarni gotovo veliko
deklet ...«
»Je, veliko jih je, toda človek dela v svoji delavnici in tako ne
pride v stik z njimi, no, vsaj ne z vsemi.« In potem ji je pripovedoval svoje izkušnje, kakšne so nekatere.
»Res je dandanes tako, da mora človek dobro premisliti, kakšno ženo si bo izbral. Glej no, smo že doma, kako je čas hitro minil.«
**************
12. poglavje
NASVETI
Ljudje se včasih spomnijo na nekoga le tedaj in zato, da ga
– vsaj nekateri in nakatere – opravljajo in obrekujejo in se
celo norčujejo iz njega, posebno če je nekoliko drugačen od
njih. Seveda niti ne pomislijo, kako bi se tisti počutil, če bi
slišal njihovo govorjenje; še manj pa jih zanima, koliko je v
tem besedičenju resnice.
Če bi bil nekdo, ki bi ga tako obdelovali, vpliven človek in bi
za tisto čvekanje zvedel ter bi jih prijel za jezik, kot se reče,
bi seveda vse zatajili – ko gad noge. In kjer ni nič zapisanega in posnetega ter ni tudi pravih prič, zadeva počasi zastara.
Tisto pomlad, leta 1960 je že bilo, je postal Lipe žrtev, ki je
skrajšala marsikatero dolgo uro in večer.
40
Res je bil nekoliko drugačen od mnogih, saj ni zahajal v
družbo, niti v gasilsko društvo se ni vpisal, čeprav je bil tam
po kakšnem sestanku tudi likof in bi se lahko zastonj najedel. Najhuje pa je bilo, da se še ni oženil, čeprav jih je bilo
tudi v Zakotju nekaj, ki so si želele moža in niti niso bile
preveč izbirčne. Seveda to niso bile tiste najbolj iskane,
temveč so to skupino sestavljale ostarele samičke, kakšna
vdova in deklice bolj sumljivega slovesa. Na razne načine so
se poskušale približati Lipetu, a o kakšnem uspehu se ni dalo govoriti. Imele pa so sorodnike, predvsem sorodnice, ki
so bile pripravljene posredovati in poriniti zakrknjenega
samotarja v zakonski stan. Ker so se v tistih časih pojavile
– tako rekoč uradne govorice – da so za dosego cilja dovoljena vsa sredstva, jih tudi omenjene posredovalke niso preveč izbirale.
Zima po navadi pusti za seboj nekaj nesnage, ki jo je treba,
komur se pač da, pospraviti. Tako se je tudi Lipe tisto majsko popoldne spravil nadnjo. Okoli hiše je raslo nekaj dreves, ki so premogla kakšno suho vejo in vejico, pa tudi listje
so jeseni odvrgla in ga veter ni mogel odpihniti drugam,
ker ga je pokril sneg, in še bi se dalo naštevati.
Prav ko se je Lipe najbolj vneto boril z omenjeno nesnago,
je s ceste zaslišal glas Štempiharjeve Agate:
»Pospravljaš in čistiš, mar nameravaš pripeljati kakšno na
ogled?«
»Enkrat je pač treba počistiti, kakor gremo za veliko noč k
spovedi.«
»Saj je navsezadnje res tako ... Toda vsi pa ne!«
»Tudi okoli hiše ne čistijo vsi!«
To ji je nekoliko zaprlo usta, saj se je spomnila, da je okoli
njihove hiše precej navlake; toda kmalu ji je prišlo na misel,
da tega Lipe najbrž ne ve, zato je stopila bliže in nadaljevala:
»Res bo zdaj tako lepo, da bi lahko kakšna prišla in si to
ogledala. Si morda že katero povabil?«
»Nimam te navade, da bi vabil ljudi, posebno ženske, da bi
ocenjevale hišo in njeno okolico in me potem opravljale.«
»Naša Tilka že ni taka! Skromna je in dobrega srca, in če jo
boš povabil ...«
»Zakaj pa naj bi jo, saj jo komaj poznam; le to vem, da se je
pred kratkim ločila ...«
»Gustelj je bil nemogoč človek, zasluži si boljšega.«
»Tudi jaz ji ga privoščim, sebi pa zdajle želim, da bi lahko v
miru dokončal tole delo.«
Se nadaljuje
LUČKIN KOTIČEK
POT V JERUZALEM
Jezus je odšel s svojimi učenci v Jeruzalem praznovat veliko noč. Slovesno so ga sprejeli ljudje že pred
mestom. Posadili so ga na oslička. Okrog njega je bilo veliko ljudi, ki so se veselili, da prihaja mednje
tako velik učenik. Vsakdo ga je hotel videti in ga pospremiti. V znamenje radosti so ga pozdravljali z oljčnimi in s palmovimi vejami. Bil
je ganjen, ker je videl, da ga ljudje sprejemajo resnično z občudovanjem. Sprejeli so ga kakor kralja.
41
MALO ZA ŠALO
Učiteljica je vprašala Janezka:
»Janezek, povej mi, kje živijo nigerijski črnci?«
»Aaaa ... hmmm ...«
»No, ti bom pa malo pomagala,« je rekla učiteljica, ki je videla, da Janezku ne gre najbolje. »Povej mi, katera reka teče
pod savskim mostom?«
»Sava.«
»No, odlično! Zdaj mi pa povej, kje živijo nigerijski črnci?«
»V Savi!«
☺
»Doktor, zelo slabo se počutim,« reče pacient. »Kljub temu
pa jem kot volk, diham kot vol in spim kot medved.«
»Potem se morate posvetovati z veterinarjem.«
☺
Kadrovik je prebral priporočilo kandidata za prosto delovno mesto in mu rekel:
»Dragi gospod, za prosto delovno mesto bi potrebovali kaj
več, kot pa samo priporočilo vašega prejšnjega podjetja, da
potrebujete novega delodajalca.«
☺
»Kako dolgo pa ste že prepričani, da ste kokoš?« vpraša psihiater novega pacienta.
»Oh,« mu vedro odgovori vprašani, »to izvira še iz časov, ko
sem bil še pišče.«
☺
»Ali si slišal, da je šef odpustil oba moja pomočnika ker sta
goljufala goste?« vpraša natakar svojega prijatelja.
»Saj je storil pravilno, da ju je odpustil. Za goljufanje strank
pa res ne potrebuješ pomočnikov!«
☺
Peter je ležal obnemogel v bolnišnici, kjer ga je obiskal sosed Cene.
»Kako je kaj s teboj, sosed?« ga je vprašal Cene.
»Grozno! Že zdavnaj bi umrl, če medicinske sestre ne bi tako loputale z vrati!«
☺
Sodnik obravnava obtoženca, ki je ukradel mobilni telefon.
»Vas ni sram, da pri vaših letih ukradete mobilni telefon?«
»Nič me ni sram. Le zakaj bi me bilo? V mojih mladih letih
takih telefonov sploh še ni bilo!«
☺
»Med praznovanjem pusta sem bil natakar,« je Miha povedal prijatelju.
»To pa res ni neki nenavaden kostum!«
»Nenavaden res ne, praktičen pa. Tebi se sploh ne sanja, koliko sem kasiral!«
42
Študent, ki ni opravil izpita, je mami poslal telegram z naslednjo vsebino:
»Nisem naredil izpita! Pripravi očeta!«
Mama mu je poslala odgovor:
»Oče pripravljen! Pripravi se tudi ti!«
☺
»Ne obstajata večja in manjša polovica! Polovici sta vedno
enako veliki! se je jezil učitelj. »To vam ponavljam že stotič,
in to samo iz razloga, ker večja polovica vas v razredu tega
ne razume!«
☺
Oče je kupil detektor laži, saj mu je sin neprestano lagal in
ni več vedel, kaj je res in kaj ne. Ko je sin prišel iz šole, ga je
posadil na stol, ga priključil na detektor in ga vprašal:
»Kakšno oceno si dobil za matematično šolsko nalogo?«
»Pet.«
Aparat je zapiskal.
»No, prav, dobil sem štirico.«
Aparat je ponovno zapiskal.
»Trojko sem dobil!« je rekel sin.
Aparat je zopet zapiskal, oče pa se je razjezil in rekel:
»Jaz sem v šoli dobival samo petice in nikoli nisem lagal!«
V aparatu je počilo, se zaiskrilo in ven se je pričel valiti temen dim.
☺
Družina je kupila novo stanovanje. Mali Jurček je ponosno
rekel:
»Jaz imam svojo sobo, Petra ima svojo sobo in Sabina ima
svojo sobo. Le ti, očka, moraš še vedno spati pri mamici!«
☺
Študent se je na ustnem izpitu zelo slabo odrezal, zato mu
je profesor rekel:
»Na tablo narišite črto, podaljšajte jo do stene, nato jo potegnite do vrat in jih zaprite od zunaj.«
☺
Natakar Miro v družbi delovnih kolegov pripoveduje svoj
doživljaj:
»Nekega dne sem v restavraciji naročil kosilo. Dolgo sem
moral čakati, in ko se je natakar vrnil, sem opazil, da zelo težko hodi. Vprašal sem ga, če ima išias. In kaj mi je odgovoril?«
»Trenutek, prosim,« je rekel, »grem vprašat v kuhinjo.«
Družba se je pričela krohotati, eden med njimi pa je rekel:
»Miro, meni se kaj takega že ne bi zgodilo.«
»Zakaj pa ne?«
»Že prej bi pogledal na jedilni list, ali ga imamo, in me
vprašanje ne bi zalotilo nepripravljenega.«
OGLASI
1104A01 – Na zelo lepi legi med termami Rogaška Slatina in atomskimi toplicami Podčetrtek prodam kmečko posestvo z enonadstropno hišo in
11.000 m2 zemlje. Cena po dogovoru. Telefon: 0049 40 5403205.
1104B01 – Slovenski nizozemski fant, 38 let, 1,70 cm, ne kadi in ne pije, bivajoč na Nizozemskem, želi spoznati pošteno slovensko-nizozemsko-flamsko dekle od 30 do 43 let starosti za sklenitev zakona ali prijateljstvo. Naslov posreduje uprava »Naša luč«.
1104C01 – Prodam zazidljivo parcelo, veliko 11 arov v Gornji Radgoni pod gradom. Cena je 25 000 €. Telefon (00386 ) 03-752-31-15.
1101A11 – Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36,
D-40721 Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44 5 62). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
1004B11 – Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna
besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: [email protected], tel. +49-7157479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany
AKTUALNO
Igor Kršinar v Reporterju
V arhivu je veliko zanimivih dokumentov o preteklosti predsednika Danila Türka. Kot predsednik komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja pri RK
SZDL je obiskoval zamejce, tudi duhovnike, ter o
tem pisal poročila za partijsko vrhuško.
Zapis o pogovoru s Salvatorjem Venosijem o problemu maševanja na Višarjah s stališča Slovencev v Kanalski dolini je 26. aprila 1983 poslal tovarišu Francu Šetincu in drugim članom tako imenovane
minikoordinacije. Ta se je sestajala na rednih mesečnih sestankih in pretresala vse, kar se je dogajalo v
Cerkvi, o tem delala zapisnike in poročila, ki so služila kot strogo zaupno gradivo za primerno ukrepanje proti Cerkvi. Poleg predsednika Franca Šetinca,
sicer sekretarja CK ZKS, so bili člani te minikoordinacije še predsednik RK SZDL Mitja Ribičič, predsednik skupščine SRS Milan Kučan, član RK SZDL
Franc Kimovec Žiga, sekretar Primož Hainz, predse-
dnik ljubljanskega koordinacijskega odbora za odnose z verskimi skupnostmi Milan Meden in šef
SDV Edo Kranjčevič.
V zapisku Türk kot kakšen udbovski špicelj poroča o
pogovoru z narodnima buditeljema Salvatorejem
Venosijem in Mariom Gorjupom, župnikom v Ukvah
v Kanalski dolini, ki sta ga prosila, da bi ankaranskemu župniku spet omogočili maševanje na Višarjah.
Leta 1982 se ga ni mogel udeležiti, ker so mu slovenske oblasti odvzele potni list. Türk se je zavzel za to,
da bi to proučili in ustregli njihovi želji, kar je obrazložil takole: »Problem je resen, še posebej zato, ker
sta lani prišla maševat na Višarje emigrantska duhovnika Zdešar in Žakelj. Imenovana prinašata na
Višarje razno emigrantsko literaturo in jo ponujata
kot informativno in kulturno čtivo. Interes pridobiti
pozicije v Kanalski dolini je očiten, pri tem pa včasih
nastopata nasilno. Po pripovedovanju Venosija mu je
Gorjup zaupal, da ga je Žakelj opozarjal, češ moral se
boš opredeliti za sodelovanje ali s komunisti ali z nami.«
Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Vsaka beseda od 50 dalje stane 0,50 EUR. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR.
Z večkratno zaporedno objavo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelj in založnik: DRUŽINA, SI-1000 Ljubljana, p. p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München, Nemčija • Odgovorni urednik: Ljubo Bekš, Ljubljana •
Uredništvo: Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438-30-50, faks: 01/438-30-55 • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana,
tel. 01/360-28-28, E-naslov: [email protected], E-naslov: [email protected]
LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75
CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 8,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje
je 41,25 evra.
LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 315 SEK • Švica 45 CHF • Velika Britanija 28 GBP • Avstralija
53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD.
Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d.d.: 02014-0015204714, DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za
Našo luč, IBAN SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava. Grafična priprava: Brane Beno, Družina, d. o. o. • Tisk:
tiskano v Sloveniji.
43
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: NAŠA LUČ, POLJANSKA C. 2, SI - 1000 LJUBLJANA, TEL.: +386 1 438 30 50, FAKS: +386 1 438 30 55
ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV, DIAKONOV IN PASTORALNIH SODELAVCEV V EVROPI
A N G L I J A
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
spletna stran: http://skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: [email protected]
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) (0)1/544-25-75; F (*43) (0)1/544-25-75;
M (*43) (0)699-192-200-49
duhovnik: Branko Umek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: www.spc-dunaj.net
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv
SLOVENSKA ŽUPNIJA VORARLBERG
Kirchweg 6, 6841 Mäder, Vorarlberg
T (*43) 05. 5236 2166, F (*43) 05. 52 36 21 666
v soupravi, mag. David Taljat (glej Švica)
SLOVENSKA KAT. MISIJA SPITTAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
HRVAŠKA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA INGOLSTADT
Aventinstr. 25, 85051 INGOLSTADT
T (*49) 0841. 590 76, T/F 0841. 9206 95
M (*49) 0179 880 9762
župnik: Stanislav Gajšek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: http://skm-ingolstadt.2hp.eu
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910
rektor msgr. dr. Jožko Pirc
T (*39) 06.718 72 88
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
spletna stran: www.skm-stuttgart.de
župnik: dr. Zvone Štrubelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
župnik: Karel Bolčina, T (*39) 0481. 21849
M (*39) 0338. 1958 889, F 0481. 5192 17
Trg sv. Andreja 1/a, 34170 Gorica/Italija
e-naslov: [email protected]
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
e-naslov: [email protected]
NEMČIJA
KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA
SLOVENCEV PO SVETU
predstavnik pri NŠK: msgr. Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
e-naslov: [email protected]
BELGIJA, NIZOZEMSKA
IN LUKSEMBURG
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER
BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
spletna stran: www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
e-naslov: [email protected]
F R A N C I J A
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik in delegat: Jože Kamin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
e-naslov: [email protected]
DUHOVNA OSKRBA SLOVENCEV
V NADŠKOFIJI KÖLN
župnik: Martin Mlakar
Eltingplatz 16, 45141 Essen
T (*49) 0201. 3109 826
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
spletna stran: www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
spl. stran: www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) 0173 340 82 95
e-naslov: [email protected] [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
Spl. stran: www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM
Neunkirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (*49) 0731 - 37 99 670
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. MISIJA MÜNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
e-naslov: slowenischsprachige-mission.
[email protected]
tajnica in pastoralna sodelavka: Barbara Alič
spletna stran: www.skm-muenchen.de
župnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900
e-naslov: [email protected]
župnik v pokoju: Marjan Bečan
e-naslov: [email protected]
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
e-naslov: [email protected]
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Hadži Milentija 75, 11000 Beograd
T (*381) 11 308 55 85, F (*381) 11 308 55 84
župnik: stolni župnik
ŠVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 031. 7115 421,
spletna stran: http://www.slovenskamisija.se/
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: [email protected];
[email protected]
ŠVICA-LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ZÜRICH
Hallwylstrasse 60, 8004 ZÜRICH
T (*41) 044.3013 132, M 079. 7773 948
F (*41) 044. 3030 788
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
e-naslov: [email protected]
RAFAELOVA DRUŽBA, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel. (*386) 1-438 30 50, faks (*386) 1-438 30 55,
e-naslov: [email protected] • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar