1. No category

januar 2013, letnik 62, številka 1
M E S E Č N I K
Z A
S L O V E N C E
P O
S V E T U
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih
duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska,
kulturna in narodna vprašanja
Udomljenost v materinščini
Katekizem
Cerkev in (ne)zmotnost
Rafaelova družba
Komentar meseca
Mlada srečevanja
Prisluhnimo domovini
Iz življenja naših župnij
Zgodba
Križanka
2
6
7
8
10
11
12
16
39
43
Prva stran ovitka: foto – Miha Cerar
Druga stran ovitka: Urška Brežnjak in njeni »veseli
angelčki«
Tretja stran ovitka: Sveti Miklavž in parkeljni v
Chatillonu
Četrta stran ovitka: foto – Tatjana Splichal
Spoštovani bralci Naše luči!
Podobe našega časa mnogim ljudem
meglijo pogled in razumnost. V domovini se je advent začel z nemiri na ulicah večjih mest. Skrb spremlja prehod v
novo leto. Toliko bolj zares želimo srečo
in zadovoljstvo vsakemu, ki ga te dni
srečamo ali napišemo voščilo, da bi se vse obrnilo na bolje.
Tudi pri naši reviji so nastale spremembe. Po 20 letih je zaključil uredniško delo Ljubo Bekš. Vstopil je v to delo v času, ko smo resnično potrebovali pomoč.
Revija je začela izhajati v Ljubljani, ko je odšel v pokoj zaslužni urednik Branko Rozman. Iskali smo namestnika, in našli Ljuba Bekša, ki se je z mladostno
zagnanostjo lotil naloge. 20 letnikov naše revije je sad njegovega požrtvovalnega dela. Na tem mestu naša skupna zahvala za trud in potrpežljivost v delu
z dopisniki in sodelavci revije. Bralci in izdajatelji mu dolgujemo globoko hvaležnost in izrekamo spoštljivo priznanje.
Uredništvo revije smo sedaj prenesli na Rafaelovo družbo, ustanovo Slovenske
škofovske konference, ki ima tudi civilnopravni status. Deluje kot urad narodnega ravnatelja za slovensko duhovno skrbstvo v zamejstvu in po svetu, škofa dr. Petra Štumpfa. Je ena od štirih organizacij, ki jim tudi država Slovenija
priznava pomembno vlogo v povezovanju domovine s slovenskim življem zunaj domovine. Nalogo odgovornega urednika je s pričujočo izdajo NL prevzel
voditelj Rafaelove družbe Lenart Rihar, ki ima za seboj veliko izkušenj v uredniškem delu pri revijah in časnikih. Bralce želimo seznaniti z njim in ustanovo, ki bo od tega meseca naprej še bolj naša, saj se bomo na straneh revije
srečevali z delom, ki ga v uredništvu poleg Lenarta Riharja opravlja tudi Mihela Zaveljcina.
Prenos uredništva na Rafaelova družba je premik, ki naj revijo strukturno zasidra v domovini in Cerkvi na Slovenskem in zagotovi njen obstoj v prihodnosti, če jo boste imeli bralci radi in pridobili nove naročnike.
Vsebinsko Naša luč zajema iz korenin krščanstva in tako je njena notranja
podoba naravnana na vrednote evangelija. To ni vedno le lahkotno branje za
razvedrilo, tu so zapisi iz izkušenj, ki razsvetljujejo duha in budijo človeka v
njegovi duhovnosti v razmerah izseljenstva. Vemo, da duhovnosti ne živimo le
znotraj sebe, ampak v družbi in svetu. In prav tega področja nasprotij med človekovim notranjim in zunanjim svetom v okolju različnih kultur in družbenih
praks se dotikajo s posebno pozornostjo zapisi na straneh revije, ki jo imate v
roki. Naša luč ostaja zvesta spremljevalka vam, ostanite tudi vi njej.
Naj vam prinaša svetlobo upanja v novem letu!
Janez Pucelj
POGOVOR
Udomljenost
v materinščini
Pogovor s prof. Berto Golob
Berta Golob izhaja iz delavsko-kmečke družine iz Struževega pri Kranju. Leta 1951 se je po maturi na kranjski gimnaziji vpisala na Filozofsko fakulteto v Ljubljani,
kjer je leta 1957 diplomirala iz slovenščine in srbohrvaščine. Poldrugo desetletje je poučevala slovenski jezik, potem pa je bila med drugim zaposlena kot predavateljica na Pedagoški akademiji, kot lektorica na Radiu
Ljubljana, kot svetovalka na Zavodu za šolstvo ter kot
urednica didaktike slovenskega jezika in književnosti v reviji Jezik in slovstvo. Je tudi priznana pisateljica in pesnica. Zadnja leta je eno vidnejših peres pri tedniku Družina.
Spoštovana gospa Berta, dvakrat ste bili našim bralcem
še posebej blizu. Pred leti ste nastopili na romanju
treh Slovenij na Sv. Višarjah kot osrednja govornica,
letos pa kot predavateljica zboru kristjanov na Otočcu.
Obakrat ste govorili o slovenskem jeziku in obakrat ste
navdušili. Ali ste imeli tako hvaležno občinstvo ali pa
slovenščina vendarle še nima tako poraznega mesta na
lestvici naših vrednot?
Oboje. Na Višarjah se zbirajo rodoljubi, na Otočcu pa prav
tako. Kdor se zaveda rodu, ima rad dom in domovino in
s tem jezik, v katerem in iz katerega je zrasel. Za Slovence je to slovenščina. A bognedaj, da bi izključevala koga,
ki ni ravno z vsemi vezmi pritrjen na lestvico krščanskih
vrednot. Poznam ljudi (majhni otroci radi rečejo človeki)
s spoštljivim odnosom do materinščine, pa ne pripadajo nobeni religiji. Spoštljivost so prevzeli od staršev, učitelja, okolja … A naj takoj lepo pozdravim bralce Naše luči: Bog daj srečo!
Kdaj je materinščina začarala vas?
Zagotovo me je; bolj nezavedno že v zgodnjem otroštvu.
Takrat, ko sem kake besede obračala po svoje. Avtomobilu,
imel ga je en sam človek daleč v okolici, sem pravila lašo;
bogsigavedi zakaj tako? Otrok jezik ustvarja, ne samo posnema! Malo kasneje sem si zavestno izmišljala svoje besedišče za svojo rabo. Ko so nam v šoli razlagali očlovečenje
neke živalske vrste, sem počasi sama zase začela premišlje-
2
Pisateljica prof. Berta Golob
vati, kako neki se je to zgodilo. Kdaj je tista praopica začela
po človeško go-vo-ri-ti? Pravzaprav me ni najprej očarala materinščina, ampak sam jezik, govorica. To neizmerno
morje glasov in njihovih kombinacij, ki ustvarjajo pomene.
Kaj je bilo odločilno? Zakaj jo imate radi?
Odločilno je bilo dvoje: domača okolica in šola. Odraščala sem na vasi. Tam se je nekoč govorilo zelo slikovito, tako rekoč v podobah. Zakvá s pa tokó povóžena? je kaka mama vprašala očitno zaskrbljeno vaščanko. Ja, vúkne uk‘p
uléčem. A vid›š, je otrok use hváče prekvóu. Dan za dnem
vse polno simbolike. Ni govoril drugače, kakor v prilikah,
je rečeno za Jezusa. Ob takem slogu komunikacije sem rasla
tudi jaz in vsi drugi podeželani. Na to se je potem prilepila šola. A ne kar s prvim razredom. Joj, tam je bilo pa treba
odgovarjati zelo suhoparno in naučeno. Kar se je pa takoj
spremenilo zaradi vojne. Sledilo je priučevanje nemščini, na
kar niti nimam kakih slabih spominov. Odločilen pa je bil
zatem pouk v domačem jeziku. In predvsem učitelj, ki je nazorno razlagal jezikovne zakonitosti. To sem povezala z ono
radovednostjo v sebi, kako neki je očlovečena (pra)opica
začela go-vo-ri-ti. Tudi zelo rada sem brala in domače spisne naloge sem dolgo popravljala in spreminjala, da so mi
slogovno lepše zvenele. Nekaj se je pač zgodilo. Po milosti.
Nedavno sem poslušal funkcionarja s slovenistike na
ljubljanski Filozofski fakulteti, ki se je zgražal, češ da
še danes najdeš med študenti take »primerke«, ki se
za študij slovenščine odločijo »zaradi sentimenta«, se
pravi zato, ker čutijo ljubezen do maternega jezika.
Komentar?
POGOVOR
Poznam nekaj takih apostolov. Se spominjam kakega fakultetnega strokovnjaka, zdaj že pokojnega, ki je študentom s svojo suhoparno pametjo dokazoval, kako pogubna
so na znanstvenem področju »čustva«, jezik da nima z njimi opraviti prav nič. A saj se je v tistem času razvilo pravo
verstvo razposvečevanja vsega, ne le jezika in materinščine. V kakih rečnih rokavih vodovja je še dosti teh naplavin. Učitelji, ki prihajajo iz takih ribnikov, ostajajo dolgočasni »znanstveniki«, šolarji pa živijo mimo njih in imajo raje
angleščino, ker »imajo kaj od nje«, kot sami povedo. Z njo
si najdejo prijatelje na fejsbuku (facebooku) pa še na morju se pomenijo s tujimi turisti.
V šolah slovenščina gotovo ni med najbolj priljubljenimi predmeti. Je to zaradi učiteljev, ki prihajajo s
takih fakultet ali zaradi učnih načrtov? Na Otočcu ste
omenili, da metodično poučevanje caplja za drugimi
predmeti …
Tu se bijejo kopja. Kako visoko da je slovenščina cenjena
med učenci in dijaki, ali pa vsaj nič manj kot drugi pred-
meti, radi trdijo ljudje od stroke, ki nikoli niso poučevali, opirajo se pa na razne ankete. Te so največkrat priložnostne in nas lahko potolažijo. Slovenščina je priljubljena na
tistih šolah, kjer jo učitelj zna osmisliti. Hvalabogu je takih učiteljev, slavistov, veliko. Odnos do jezika pa deluje v
družbi hvalevredno na deklarativni ravni. V dejanski praksi je stanje skrb vzbujajoče. Vse tja do očitne polpismenosti. Šolski načrti? To je posebno poglavje in ga tu nima
pomena razlagati. Žal iz njega učitelj marsičesa ne sme izpustiti, ker s tem dijaka ob odločilnih in odločujočih testih postavi pred zid za odstrel. Metode pouka? Ne rečem,
da niso že boljše, a izvirni greh je bil (namenoma !!!) storjen na začetku!
Z izvirnimi grehi je pa vedno tako, da imajo posledice.
Če kdo, imate vi zagotovo izkušnjo o tem, ali je mogoče
materni jezik približati tudi današnjemu šolarju …
Seveda je mogoče! To dokazujejo prej omenjeni učitelji,
ki to počnejo. Potem pa dolga vrsta učiteljev zunaj državne meje v našem »skupnem kulturnem prostoru« od Že-
Mladi iz Argentine s pisateljico na prvih višarskih dnevih
3
POGOVOR
lezne Kaple tamle za najbližjimi kilometri tja dol do daljne
Argentine in tja gor do Severne Amerike in vse do tja, kar
je okrog in vmes. Oni funkcionar se bo sicer namrdnil, ker
učitelji to počnejo ne samo z znanjem, predvsem še »s sentimentom«. Uspeh je pa občudovanja vreden.
V istem predavanju na zboru kristjanov ste omenili
kvarni vpliv naše bolezni, ki nekritično sprejema tuje,
zlasti vplive angleščine. Zakaj je to tako nevarno?
V tistem kratkem zapisu – tako kot v temle tu – ni bilo možno stvari natančneje podkrepiti. Pretirano dovzetni za tuje smo zato, ker premalo cenimo domače. Vendar je to posledica nekih dejanj iz preteklosti. Umanjkanje domoljubja,
premajhna navezanost na domačo grudo (kar zveni zelo sanjavo in pasé, kot je zdaj moderno reči), splošna vseenost,
podleganje, nepoznavanje domače zgodovine, narodopisja,
nizka stopnja samozavesti itd. Sami se s svojim ravnanjem
in hlastanjem po velikem delamo majhne, in to je nevarno.
Premalo čedermaštva je v nas.
Drug vaš poudarek ste namenili domoljubju, ki ste ga
prav tako izvedli iz odnosa do jezika …
Ali pa jezik iz odnosa do domoljubja. Podobno kot mišljenje in govor. Eno izhaja iz drugega; mislimo, saj govorimo;
govorimo, ker mislimo - če povemo veliko stvar močno poenostavljeno. Vendar upam, da razumljivo.
Po nekaterih ocenah je rojakov, ki živijo zunaj naših
meja, kar pol milijona. Se vam zdi, da so dovolj navzoči
v naši »matični« zavesti?
Dvomim. Že, ja, predvsem v tistem delu »matice«, ki pa žal
nima dovolj pomembnega družbenega vpliva. V splošni
Berta Golob med izseljenci
4
Z žarom o materinščini
družbeni zavesti ostajajo rojaki, ki živijo na tujem, nekje
daleč sami zase. Saj nam kdaj pridejo kar prav, ampak da bi
jih imeli v stalni zavesti – bojim se, da ne. Ali je njihovo delo sprejeto kot sestavina naše kulture? Da se ne ločuje na
domačo, zdomsko, zamejsko … ali kakšne izraze vse smo si
izmislili! Seveda so bila poimenovanja potrebna; toliko bolj
na začetku, ko so se prvi pogumniki ojunačili tu spregovoriti o dejavnosti ljudi, ki so se bili leta 1945 zatekli v tujino.
Toda ali so še strogo nujna? Prilepljeni smo drug ob drugem, nismo pa z vidika skupnega kulturnega prostora zliti
v pestrost celote. A upam, da kdaj bomo.
Po svetu mnogokrat opažamo, da slovenski jezik zamira, trdno pa živi v ljudski pesmi. V kakšnem razmerju
sta jezik in pesem?
V najtesnejšem. Da ni pesem celo pred jezikom; melodija,
(pred)govorni napev namreč. Dojenčka opazujte in brbotanje njegovih neartikuliranih glasov. Nekakšen živ inštrument z melodično linijo in potem čez čas - beseda. Jezik
naših na tujem živečih ljudi? Z rodovi, možitvami, prakticiranjem večjezičnosti, s prevzemanjem večinskega jezika … Razumem, da ostaja po kakih treh, štirih rodovih
pesem zadnja povezovalka. Vsaj ta! Ki umre zadnja. Tako kot upanje.
POGOVOR
Kaj po vašem še pomaga ohranjati materinščino? In
sklepam, da ni velike razlike med negovalci slovenščine
doma in po svetu.
Res je ni. Ohranjati jo tukaj in tam pomaga le udomljenost v njej!
Mnogi naši rojaki bodisi pri sebi osebno bodisi v družini ali pa v svojih skupnostih vlagajo neverjetne napore,
da bi slovenščina ostala polnokrvna in s tem zanesljiv
nosilec identitete. Beseda spodbude?
Vem za te napore in jih globoko spoštujem. Poznam rojake,
rojene na tujem, pa govorijo tudi fonetično pristno slovenščino brez ene same nianse kake španščine, angleščine …,
in druge, ki že po pol leta bivanja zunaj domovine pridno
po nemško pogrkujejo, povzemajo angleško ali romansko
melodično značilnost govora – in si mislim: od česa je to
odvisno? Od (ne)zavednega posnemanja ali od – značaja!
Zelo spoštujem ljudi, ki se trudijo v svetu ohranjati »polnokrvno« slovenščino, kot pravite. Z njo pa samobitnost, pripadnost, ukoreninjenost, naravno resnični obraz. Včasih se
zamislim, kaj pa bi bilo z menoj, če bi živela zunaj domovine. Bi bila kot sošolec, ki govori angleško slovenščino s tujim naglasom in nenehnimi mašili o yes, you know, ali pa
V družbi knjig in zvestih poslušalcev
kot oni drugi, ki pol stoletja tujine ni pustilo v njem nobene sledi tujega jezika. Ne vem.
Beseda spodbude? Vsak jezik naj hvali Gospoda, je rečeno v
Svetem pismu. Prvi jezik je za vsakogar materinščina. Rojaki po širnem svetu, govorite, pišite, smejte se, jokajte, molite, sanjajte v njej! Hvala vam.
Lenart Rihar
Predavateljica na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah leta 2007
5
KATEKIZEM
Molitev
6
MLADINSKA STRAN
Cerkev in (ne)zmotnost
Papež Janez Pavel II. priznava, da se je za nekatera stališča Cerkve (sežiganje čarovnic, ploščata Zemlja v središču
vesolja ...) o pomembnih stvareh izkazalo, da so bila zmotna. Kako lahko vemo, da se Cerkev danes v ničemer več ne
moti? Kako naj se odloči osebnostno dozorel kristjan, če mu Cerkev prepoveduje neko dejanje (s katerim ne bi nikogar prizadel), a mu ga jasno in nedvoumno narekuje oziroma dopušča njegova vest? Hvala za odgovor.
Martin
Dragi Martin! Cerkev lahko zgreši v svojem ravnanju, ker
je sestavljena iz ljudi, ki smo grešni, pa tudi omejeni v možnostih spoznanja. Zato sama priznava nekatere napake in
zmotne postavke iz preteklosti, kot jih v pismu tudi ti naštevaš. Vendar se vse te napake ne dotikajo verskih resnic,
to pomeni, ne govorijo neposredno o tem, kdo je Bog in kaj
v odnosu do njega velja za človeka. Bog je suveren in resničen v tem, da je od nas neodvisen, zato se tudi ne spreminja.
Eno področje je božje sporočilo izvoljenemu narodu, da
Bog je, da biva, da je živi Bog (Jaz sem ‚tisti‘, ki sem!) in njegov moralni in socialni nauk (deset božjih zapovedi), drugo
so realnosti materialnega sveta. Glede prvega se Cerkev ne
more motiti, dokler ostaja zvesta razodetemu nauku, glede
drugega je v zgodovini cerkvena avtoriteta sem in tja presegla svoje kompetence.
Naša resnica pa je, da ga spoznavamo postopoma, kolikor
se trudimo za to in kolikor se nam da spoznati. A obenem
zaradi neprimerljive majhnosti človeka pred njim ne moremo nikoli dojeti vsega, in tudi ne s popolno gotovostjo. Zato potrebujejo tako teologi kot vsak vernik referenco avtoritete, potrditev Cerkve, ki jo je podelil apostolu Petru Božji
Sin in Odrešenik Jezus. Ko Cerkev razglasi versko resnico ali ko jo npr. papež
razlaga, upošteva pri tem, kaj pravi Sveto pismo, kaj so o tem povedali cerkveni
očetje, kaj pravi cerkveno učiteljstvo. Cerkvena nezmotljivost velja za vsebino vere,
ki jo posreduje. Pri tem se zanaša tudi na
Kristusa, ki je Cerkvi zaupal nalogo, naj
ljudem oznanja vero, in ji zagotovil, da jo
bo vodil po Svetem Duhu. Na to obljubo
se opirata cerkveno učiteljstvo in papež.
Prav tako tudi v moralnih vprašanjih.
S tem začenjam odgovarjati na tvoje drugo vprašanje. Cerkev je zares tako zelo predrzna, da trdi, da pozna resnico o
razodetih stvareh. To pravi, ker veruje, da je resnica Kristus, ki je njen temelj. V morali in zapovedih išče samo tisto, kar je dobro za človeka, kar služi večji ljubezni do njega
samega in njegovega bližnjega in kar hrani njegovo dostojanstvo. Prav zato je odrasel človek dolžan slediti svoji vesti.
Bolj natančno pravi katekizem: »Človek mora gotovo sodbo svoje vesti vedno ubogati. Ko je torej prepričan, da neka
nravna izbira vodi k resničnemu in dobremu, mora to storiti. Če kot kristjan vidi, da je njegovo spoznanje drugačno
od cerkvene zapovedi, je dolžan poiskati razloge, zakaj Cerkev uči drugače.«
Nemogoče se mi zdi, da bi Cerkev jasno prepovedovala kaj
neškodljivega. Vprašanja nisi osvetlil s konkretnim primerom, toda nekatera vprašanja, ki lahko pomagajo razumeti stališče Cerkve, so: ali pri tem upoštevam nedotakljivost
osebe, ali je to dejanje spoštovanja do mene, do mojega bližnjega, do Boga, kakšne so posledice tega dejanja čez daljše obdobje. Morala, ki izhaja iz desetih božjih zapovedi in
je povzeta v prvi in največji zapovedi: Ljubi Gospoda, svojega Boga z vsem srcem, vso močjo in vsem mišljenjem in
svojega bližnjega kakor samega sebe.
Petra
7
RAFAELOVA DRUŽBA
Jesenski potep
po Istri
Kubed, ruj, kamen, rdeča zemlja, Sveti Duh, jesensko sonce, poezija, Roč in Hum, gostoljubni domačini. Tužna Istra?
Tako pravijo za tiste kraje, naš potep pa je dokazal, da »tužno« Istro vedrijo veseli obrazi in prijazne besede.
Spoznavanje tako malo poznane istrske pokrajine, njene
zgodovine in utripa življenja tam nekdaj in danes smo pričeli z zgodovinskim vidikom, ki ga je na začetku poti predstavila mag. Helena Jaklitsch. Naša prva postojanka je bila
v Kubedu ali »Čubedu«, kakor pravijo domačini. V kraju sta
nas toplo sprejela slavistka in pesnica gospa Alferija Bržan,
doma iz bližnjega Svetega Antona nad Koprom, in domačin
Vojko Udovič, predsednik Društva za šport, kulturo in turizem Skala Kubed. Slednji nam je predstavil zgodovino kraja in srednjeveško cerkev z zvonikom peterokrake oblike iz
belega kraškega kamna, ki stoji v bližini in je služil obrambnim namenom. Gospa Alferija pa se nas je dotaknila z ljubeznijo do Istre in poezijo Alojza Kocjančiča, znanega poeta slovenske Istre, ki je živel v Kubedu. Pot smo nadaljevali
skozi Sočergo v Sveti Duh, ki leži v hrvaški Istri. Na svoji
domačiji nas je sprejel Emil Zonta, etnomuzikolog, pisatelj
in dober glasbenik (instrumentalist, vokalist, zborovodja),
ki je svoje življenje posvetil raziskovanju in ohranjanju istrske identitete. Svojo pripoved je še oplemenitil z žlahtno
kapljico iz domače vinske kleti in glasbo značilnih istrskih
inštrumentov. Čas je hitro drvel in nas vabil, da se nekoč
ponovno snidemo z gostoljubnim Istrčanom.
Pot smo nadaljevali v naselje Roč, ki je bilo od 13. stoletja
središče glagoljaške književnosti. Tam je bila natisnjena pr-
Na domačiji gostitelja Emila Zonte
8
Pesnica Alferija Bržan
Etnomuzikolog Emil Zonta
va hrvaška tiskana knjiga »Kosinjski misal«. V spomin na
glagoljaše, ki so s svojimi deli utrjevali narodno zavest istrskega prebivalstva, so leta 1977 vzdolž ceste do Huma speljali »Alejo glagoljašev«, kompleks enajstih spominskih
obeležij. Sledilo je mestece Hum, ki je po navedbah Guinnessove knjige rekordov najmanjše mesto na svetu. Strokovno nas je z glagolico in njeno zgodovino seznanil naš
gost dr. Matej Šekli, slovanski jezikoslovec in slovenist. Dan
smo zaključili s poznim kosilom v Gračišču ob istrskih dobrotah in z branjem poezije pesnice Alferije Bržan.
RAFAELOVA DRUŽBA
Rock v nadiškem
narečju
Sredi novembra smo štirje navdušenci znova obiskali Benečijo in se udeležili 30. sejma (senjam) beneške pesmi
(piesmi). Tradicionalni glasbeni festival na Lesah v Nadiški dolini s svojo okroglo obletnico traja že od leta 1971.
Vajeni slovenskega jezika iz centralne Slovenije smo uživali v domačem narečju, ki je s svojo zvočnostjo nudil neverjeten kontrast glasbi. Ni šlo za narodno pesem, kot bi kdo
pričakoval, pač pa za sodobne zvrsti in do roba izkoriščene
zmogljivosti ozvočenja ...
Beneška glasbena večera sta bila rockovsko obarvana, vendar z vsemi odtenki, od etnorocka The Preklets do funkovskih ritmov skupine Opoka. Bolj hardrockovsko je bil
obarvan band The Beck, s kakovostnim punkom pa je postregel trio Sons of a gun. Za mehkejše zvoke so poskrbele
predvsem vokalistke: gostja iz Kobarida Beti Strgar, ki je v
nedeljo odnesla tudi prvo nagrado, je večer obarvala s soulom, Ikeia Feletig s pristnim popom v slogu Celine Dion,
Elena Gugglielmonti pa s posrečenim crossoverjem med
jazzom, folkom in latinom. Najbolj je izstopal Razred zase,
skupina šolarjev, ki je na tehno podlago KloDJ-ja zapela in
zarapala pesem Sonce & Sience. Naši stari znanci BK Evolution so poskrbeli za avizo, predvsem pa za vrsto odličnih
izvedb v vlogi spremljevalne skupine.
Posebej je treba poudariti, da ni šlo za glasbo, ki bi odsevala kake približno posrečene vaške poskuse, pač pa je zvečine dosegala zavidljivo kakovost. Tudi razvajeni poslušalci
so lahko uživali, ko je ta ali oni muzikant naravnost virtuozno izvabljal zvoke iz svojega glasbila.
Obletnica je bila dodatno obeležena s projekcijo arhivskih
fotografij, Zvonka Nadiščina pa je z napovednimi vložki
prinašala to in ono zanimivost iz zgodovine prireditve. Iz
nekdanje zakladnice so zajemali tudi glasbeniki, saj je vsak
od nastopajočih poleg svoje predstavil tudi po eno skladbo
iz prejšnjih let. Seveda v aranžmaju svojega sloga …
Kulturno društvo Rečan je kot organizator poskrbelo tudi za priložnostno brošuro z besedili in za zgoščenko. Tako
smo nekaj lepega doživetja lahko odnesli tudi na svoje domove. Dragi prijatelji Benečani, hvala vam!
Jasmina in Lenart Rihar
Magnum mysterium
Tako je poimenoval svoje adventne koncerte operni pevec Luka Debevec Mayer, argentinski Slovenec. Po uspešni
evropski turneji opere Jolanta s Slovenskim filharmoničnim orkestrom, Slovenskim komornim zborom in še devetimi priznanimi mednarodnimi opernimi solisti, je za slovenske poslušalce, kot že nekaj let doslej, pripravil skrbno
izbran program sakralnih pesmi. Na sedmih koncertih po
Sloveniji je poslušalce navduševal z izjemnim glasom in
spremljajočim duhovnim besedilom. Na orglah ga je spremljal Rok Juhant.
M. Z.
VIŠARSKI DNEVI MLADIH
od četrtka, 14., do sobote, 16. februarja 2013,
na Svetih Višarjah!
Program:
Čez dan uživanje v smučanju, sprehodih in lepih razgledih, ob večerih srečanja z gosti. Veliko priložnosti za klepet, spoznavanje, druženje, petje, pa tudi za duhovnost.
Starostna omejitev: od 20 do 35 let.
Več informacij na tel. +386 (0)1 438 30 50 ali prek
e-pošte: [email protected]
Lepo vabljeni mladi Slovenci iz domovine in tujine!
Basbaritonist Luka Debevec Mayer po nastopu na Vrhniki
9
KOMENTAR MESECA
V nove zarje?
Slovenija doživlja burne čase. Sprožila jih je
gospodarska kriza, ki ima v Sloveniji še
posebne, slovenske razsežnosti. Maščuje se ji
dejstvo, da je bila osamosvojitev izvedena
polovično, da je zaradi nje stopila v ozadje
družbena transformacija iz totalitarne v
demokratično družbo. Pripadniki stare
komunistične oblasti so se potuhnili, prestopili
v razne »demokratične« stranke, ki pa kljub
strankarski različnosti delujejo zelo
organizirano. Totalitarno ideologijo so
zamenjali s pohlepom po denarju,
privatizaciji nekdanjih državnih podjetij in
temu so vse podredili. Najbolj je to čutiti pri
zakonodaji, ki je oblikovana tako, da je vse
»zakonito«. V prvi vrsti brezobzirna kraja.
Kot svoje udarno geslo so izbrali nacionalni
interes. V imenu zahteve, da mora kar največ
podjetij ostati v slovenskih rokah, odganjajo
prihod tujega kapitala in tujega znanja. Pod
tuje razumejo vse, kar ni komunističnega
izvora. Še posebno so nenaklonjeni
slovenskim izseljencem, med katerimi so bili
mnogi pripravljeni investirati tako kapital kot
znanje v slovenski gospodarski razvoj, pa so
jih onemogočili. Povsem drugače se obnašajo
do podjetnikov iz nekdanje Jugoslavije, ki jim
dopuščajo prevzemanje slovenskih podjetij.
Poznavalci domnevajo, da v ozadju tega
dogajanja delujejo stare udbovske povezave.
Dosedanje slovenske demokratične vlade so ta problem zaznale, vendar ga niso uspele rešiti, ker so stari oblastniki
kot posamezniki in kot neformalna skupina, trenutno velja
zanje izraz »strici iz ozadja«, včasih smo jim rekli »udbo-
10
mafija«, premočni. Pri tem
jim neprikrito pomagajo
razni »neodvisni« mediji,
od časopisov do televizije. Kljub vsemu po zadnjih
predsedniških volitvah
ostaja upanje, da »starim«
odzvanja. Ne, ker bi postale nove poosamosvojitvene demokratične sile močnejše in bolje organizirane,
ampak ker so se nekdanji
med seboj sprli. Oblast hočejo prevzeti mlajši, ki so pogosto v ideoloških pogledih še bolj »trdi«, so pa bolj pripravljeni delovati v okvirih evropske demokratične realnosti.
Katastrofalni volilni poraz predsednika dr. Türka, ki je bil
predstavnik najbolj zadrtih pristašev totalitarnega komunizma, to je dokazoval zlasti v odnosih do po drugi svetovni vojni pobitih in do katoliške Cerkve, v korist »mladokomunista« Pahorja, ki se prišteva k socialdemokratom
evropskega tipa, daje upanje za boljše čase. Dejansko imajo
edino ti možnost, da jih zrušijo po preverjenih starih partijskih metodah. Pod to seveda ne mislimo fizičnih obračunov, ampak tiste prakse, ki jim odtegne podporo članstva,
jim spodreže strankarske korenine in jih osami. Pretiranih
upov ne smemo imeti, biti moramo previdni in realisti. Žal
je to edino upanje.
Slovenijo pretresajo nemiri v obliki dokaj nasilnih demonstracij, zlasti v Mariboru in Ljubljani. V prestolnici slovenske Štajerske je zanje formalni povod tamkajšnji župan. Po
njegovem odstopu demonstranti ne mislijo odnehati, pa
bodo svoje sovraštvo verjetno vse bolj usmerili v vlado Janeza Janše. Ta je v izjemno težkem položaju zaradi slabih
gospodarskih razmer. Čeprav je na oblasti komaj dobrega pol leta, je kriv za grehe prejšnje vlade, ki jo je vodil novi predsednik Pahor. Nezaposlenost je velika, plače nizke,
napovedujejo še njihovo zmanjševanje, za mlade izobražene ni služb. Nobenega dvoma ni, da te razmere izkoriščajo
tudi »strici iz ozadja«, ki bi se preko ljubljanskega župana
Jankovića radi polastili vlade. Dobro vedo, da na volitvah
ne morejo zmagati. Zato se poslužujejo nasilja kot nekdanji srbski mitingaši. Razmere niso dramatične, ne gre pa
jih podcenjevati. Trenutno daje nekaj upanja za boljše čase predvsem novi predsednik države. Na gospodarskem področju se še ne svita!
dr. Stane Granda
MLADA SREČEVANJA
Slovenec treh kultur
Max Hartmannsgruber je dvaindvajsetletni študent prava v Münchnu, ki ga zaznamujejo tri kulture: slovenska, nemška in
ameriška. Sin matere Slovenke in očeta Nemca je odraščal v New Yorku in večkulturnost svojih korenin jemlje kot prednost
in sposobnost odprtosti v svet. Toda, kot pravi sam, je Slovenija zanj najljubša dežela in slovenska nogometna reprezentanca
najboljša na svetu!
Barbara
Max, kaj ti pomeni
Slovenija?
Moja mama je zelo zavedna Slovenka in je z
nami otroki vedno govorila slovensko. Ves
čas nas je tudi obveščala, kaj se dogaja v
Sloveniji, brali smo slovenske pravljice. Čez
poletje smo hodili na
dopust v Slovenijo in na
to imam zelo lepe spomine. Zaznamoval me
je tudi moj ded, ki še
Max Hartmannsgruber
živi na Dolenjskem. Še
vedno preživljam svoje poletne počitnice v Piranu. Moj oče je navdušen nad slovenskimi gorami in smo z družino veliko hodili v planine.
Slovenijo imam zelo rad in v njej sem se vedno počutil lepo
sprejetega. Ker se sam zanimam za šport, seveda spremljam
tudi slovenske športnike in sem nanje ponosen. Čeprav je
Slovenija majhna država, dosega v športu velike uspehe. To
je zame tudi metafora za življenje: ni pomembno, ali si velik
ali majhen, pomembno je to, kar znaš in zmoreš.
Si navdušen nogometaš. Velikokrat imaš oblečen dres
slovenske nogometne reprezentance. Zakaj slovenske?
Nogomet igram že od malih nog. V New Yorku smo imeli
na nemški šoli nogometno moštvo in smo bili za ameriške
razmere zelo dobri. Ko sem prišel pred petimi leti v München, mi je uspelo priti v študentsko ligo. Vidi se, da je nogomet v Nemčiji na precej višjem nivoju kot v Ameriki. Moja najljubša reprezentanca pa je slovenska. Njenih tekem
nikoli ne zamudim, poskušam si jih ogledati tudi v živo. Če
si na svojo državo ponosen, potem tudi s srcem navijaš za
njeno reprezentanco. Z dresom slovenske reprezentance
promoviram Slovenijo in sem vesel, če ga kdo prepozna,
kar se mi tudi dogaja.
V slovenski skupnosti v Münchnu
te v zadnjem času
kar pogosto srečujemo pri slovenski maši. Kaj
ti pomeni vera?
Vero sem prejel od svojih staršev in sem nanjo
ponosen. Preden
smo šli otroci spat,
smo vedno zmolili, in to v slovenskem jeziku. Tudi
zdaj molim po slovensko. Mislim, da
sem imel v življenju veliko srečo in ko grem k maši, se Bogu za to zahvaljujem. Ko pri nogometni tekmi z ekipo vstopimo na igrišče, imam navado, da se dotaknem tal in se pokrižam in tudi če dam gol, z rokami pokažem v nebo. Tak
sem. Vem, da Bog zagotovo obstaja, da me ima rad, četudi delam napake.
Smo na začetku leta 2013. Kaj bi želel Slovencem v
Sloveniji in po svetu?
Sloveniji želim, da bi čim prej prebrodila to finančno krizo.
Slovenci smo pameten narod, skoraj vsak govori enega ali
več tujih jezikov. Pa želim tudi, da bi bili Slovenci bolj ponosni na to, kar imamo: na naravne lepote, na slovensko kulturo in jezik in na potencial ljudi.
Že pet let živiš v Nemčiji. Kje pa se vidiš čez leto, dve
… deset let?
Najprej želim dokončati svoj študij v Münchnu, za kar
predvidevam, da bom potreboval še najmanj dve leti. Za naprej pa sem odprt raznim možnostim ... Moja želja je, da bi vsaj nekaj let preživel v Sloveniji. Na
mesto Piran sem zelo navezan in tam si želim preživeti svojo starost.
11
PRISLUHNIMO DOMOVINI
Zapisali so …
BORUT PAHOR 4. SLOVENSKI PREDSEDNIK
Borut Pahor je v drugem
krogu predsedniških volitev, ki so potekale v nedeljo, 2. decembra 2012, prejel podporo 67,37 odstotka
volivcev, s čimer je bil izvoljen za četrtega predsednika Republike Slovenije.
Njegov protikandidat Danilo Türk je dobil 32,63-odstotno podporo. Volilo je 42
odstotkov volilnih upravičencev, kar je najnižja volilna udeležba na predsedniških
volitvah doslej.
Ob predsedniških volitvah je dr. Aleš Maver za Casnik.si
zapisal tri ugotovitve: »Prva in najpomembnejša je ta, da je
Slovenija v četrtem poskusu dobila predsednika, ki mu je
kot prvemu uspelo doseči podporo v tako rekoč celotnem
političnem spektru.
Res je, za Danila Türka je glasoval za spoznanje višji odstotek volivcev, toda njegova moč je bila bolj skoncentrirana na enem političnem polu. Za Pahorja so z znatno večino
glasovali privrženci vseh parlamentarnih strank, z izjemo
ene, a tudi tam jih je bila za novega predsednika več kot
petina. V tem smislu je današnji volilni rezultat pravo nasprotje rezultata zadnjih parlamentarnih volitev, ko je bil
slovenski politični zemljevid dosledno razdeljen v dve polovici.
Drugič, čeprav so pred drugim krogom iz lukenj prilezli vsi
stari znanci z lanskega magistrata in njihovi podporniki in
so v en glas izrekli podporo dosedanjemu šefu države, jih
volilno telo tako rekoč prvič v zgodovini samostojne Slovenije ni poslušalo. Niso jih poslušali tisti, ki so prišli na volišča, pa tudi za one, ki jih tja ni bilo, je bil predsednik Türk
preprosto premalo močan magnet.
Tretjič, zaradi doslej povedanega začenja Borut Pahor svoje predsedovanje s precejšnjim moralnim kapitalom, saj ga
je pred mesecem dni le malo kdo pričakoval tam, kjer zdaj
je. Zato je čas po 2. decembru hkrati izjemna priložnost
za vsaj začasno umiritev strasti, ki so jo nakazovale že izjave akterjev, med katerimi praktično nihče ni mogel mimo jasnega volilnega izida. Kajpak se bomo takoj spomnili
12
strašljivega zgleda odhajajočega predsednika in njegovega
predsedniškega štarta.
Toda je nekaj znamenj, zaradi katerih bi lahko Pahorjev predsedniški popravni izpit po neuspešnem vodenju
vlade kaj dobrega prinesel vsej Sloveniji. Če bo le spravljivi ton volilnega večera preživel vsaj do njegove inavguracije.«
DR. FRANC CVELBAR O ULIČNIH NEMIRIH ZA CASNIK.SI
»Na ulice, ne na volišča!« To sem prebral na zidu ob parkirišču pri železniški postaji. Neštetokrat sem šel mimo neprizadet. Sedaj pa, ko se je predvsem v Mariboru in Ljubljani »zgodila razbijaška ulica«, me je prizadelo. Kljub
temu namreč, da je po Churchillu demokracija samo najboljši med slabimi političnimi sistemi, je to sistem, na katerega prisegam. Posebno še zato, ker sem bil od otroških
let naprej priča njeni rasti v našem okolju. Pozneje sem v
šoli zvedel, da se je človeštvo do njega dokopalo z velikimi intelektualnimi in drugimi napori ter žrtvami, na drugi pa je pred mojimi očmi naša demokracija rasla celo iz
krvavih tal.
V naši mladi državi se demokratičnih vlog šele učimo. Pri
tem nismo posebno uspešni. To se je pokazalo ob sedanji
krizi. Ta ni samo gospodarska, uvožena, kot posledica svetovne krize, ampak predvsem tajkunsko–moralna. En del
narodovega bogastva so si nagrabili ali pa zapravili tajkuni,
ostali pa smo ob preteklih ugodnih gospodarskih razmerah preveč razsipavali. Še vedno nismo sposobni pogledati
nazaj in ugotoviti, da so bile naše mize v zadnjem desetletju preobložene in da je potrebno sedaj zategniti pas. Na to
pa nismo pripravljeni. Kot otroci kričimo in cvilimo že ob
manjših vladnih posegih.
Najprej se moramo umiriti. Ulica brez izgredov ja, razbojništvo ne! Strinjam se, da je treba mladim razbijačem pohode preprečiti tudi s silo, če ne gre drugače. Posebno še,
ker sem prepričan, da so metalci kamenja in petard iz družin, ki jih kriza ne prizadeva bistveno. Nadalje se moramo
znebiti črnega pesimizma. Ta ni samo posledica krize, saj
ga širijo predvsem tisti, ki jih kriza ni prizadela in samo ponavljajo medijsko stokanje.
Vsak, ki je pripravljen, da bi se vpregel v voz naše demokracije, da bi ga skupaj pomagali potegniti iz blata, bo (upamo)
v oporo. S svojimi obljubami novo izvoljeni predsednik republike zagotavlja, da bomo pod njegovo taktirko in prišepetavanjem medsebojno prisluhnili drug drugemu. Da ne
PRISLUHNIMO DOMOVINI
bomo tako kot labod, ščuka in rak v znani basni, ki bi radi
čoln iz obrežja potegnili na suho. Vsak je poprijel na svojem koncu. Ker se je labod vzpenjal pod nebo, rak vlekel
nazaj, ščuka pa je silila v vodo, se čoln ni premaknil. Poskusili so še večkrat. Kdo je kriv za neuspeh, pa do danes niso mogli razčistiti.
IGOR KRŠINAR V REPORTERJU O ODDAJI »TITO«
Sporno dokumentarno serijo Tito – zadnje priče oporoke bi lahko na nacionalni televiziji kupili tudi za mnogo
manj denarja. Take dokumentarne serije je mogoče kupiti tudi za 800 evrov na uro. Dokumentarna serija o Titu
ima 13 nadaljevanj, ki trajajo 55 minut, torej bi jo lahko
kupili tudi za 10.400 evrov oziroma ker posamezna serija ne traja celo uro, celo za 9.500 evrov. Torej nakup ni bil
gospodaren, saj so jo preplačali za okoli 50 odstotkov. Po
drugi strani na RTVS tarnajo, koliko prihodkov bodo izgubili zaradi petodstotnega zmanjšanja RTV-prispevka.
Če te skrajno slaboumne serije ne bi kupili, bi privarčevali za 1.176 mesečnih prispevkov oziroma kar 1.238 prispevkov po znižanju.
Dokumentarno serijo o Titu je pripravil hrvaški režiser
Lordan Zafranović skupaj z Miro Šuvar, ženo nekdanjega hrvaškega komunističnega politika Stipeta Šuvarja. Seveda je ni v ničemer mogoče primerjati s takimi serijami,
kot jih delajo na BBC. Gre za pričevanja starih tovarišev in
tovarišic, tudi iz Slovenije, mnogi med njimi so vpleteni v
povojne poboje in zatiranje človekovih svoboščin v prejšnjem režimu. Seveda ti ljudje o Titu ne povedo nič kritičnega, ampak ga kujejo v zvezde. Tako ničesar ne izvemo o
Titovi vlogi v stalinističnih procesih v Moskvi, kjer je pisal obremenilne kartoteke za partijske tovariše, čeprav je
o tem veliko materiala v ruskih arhivih. Prav tako nič ne
izvemo o njegovi vlogi v španski državljanski vojni, ki so
jo partijski zgodovinarji ves čas prikrivali.
Pričakovano nismo tudi ničesar izvedeli o Titovem delovanju v povojnih pobojih, za katere je dal ukaz že maja
1944 v Drvarju. Še več, prikazali so jih tako rekoč kot zasluženo kazen za domače izdajalce, poboje ujetnikov med
hrvaškim križevim potom pa kot ekscese posameznikov,
lačnih maščevanja. Civilistov kot da med njimi sploh ne
bi bilo. Gre za hudo norčevanje iz žrtev povojnih pobojev,
ki smo ga plačali slovenski odjemalci električne energije.
O povojnih pobojih vedo veliko povedati mnogi slovenski
zgodovinarji, ki se ukvarjajo s to temo, vendar ti niso nastopili v tem bednem hrvaškem dokumentarcu.
*
V začetku novembra je minilo dvajset let od vzpostavitve
diplomatskih odnosov med Slovenijo in Svetim sedežem.
Slovensko veleposlaništvo je zato pripravilo srečanje med
takratnim državnim tajnikom blaženega papeža Janeza Pavla II., kardinalom Angelom Sodanom, ter prvim slovenskim premierjem Lojzetom Peterletom. Srečanja se je udeležil tudi nekdanji ljubljanski nadškof, kardinal Franc Rode.
V Vatikanu se je mudil tudi zunanji minister Karl Erjavec,
ki je ob tej priložnosti papeža Benedikta XVI. povabil na
obisk v Slovenijo.
*
V Ljubljani sta v novembru potekali prva seja članov Sveta za Slovence v zamejstvu in 6. seja Sveta za Slovence po
svetu. Gre za posvetovalni telesi slovenske vlade, ki ju predvideva zakon o Slovencih po svetu iz leta 2007. Oba sveta
imata novo sestavo.
Svet za Slovence v zamejstvu poleg predsednika vlade in
predstojnika Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu sestavlja še pet predstavnikov državnih organov ter organizacij civilne družbe iz Slovenije in 14 predstavnikov Slovencev v zamejstvu. Sedanji člani sveta so: Rudi Pavšič, Drago
Štoka, Michele (Miha) Coren in Damijan Terpin iz Italije, dr. Marjan Šturm, Bernard Sadovnik, dr. Valentin Inzko, mag. Vladimir Smrtnik, Branko Lenart in mag. Susanne
Weitlaner iz Avstrije, Jože Hirnök in Martin Ropovž z Madžarske, Darko Šonc in Barbara Antolić Vupora s Hrvaške.
Svet za Slovence po svetu poleg predsednika Vlade RS in
predstojnika Urada za Slovence po svetu sestavlja še šest
13
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
predstavnikov državnih organov in institucij ter organizacij civilne družbe iz RS in 13 članov predstavnikov Slovencev po svetu, ki jih rojaki izvolijo izmed sebe. Predstavniki Slovencev po svetu so: Martin Črnugelj iz Brazilije, Tone
Mizerit in dr. Andrej Fink iz Argentine, Ivan Kamin in Milan Ribič iz ZDA, Marjan Kolarič iz Kanade, Jožef Špringer
iz BiH, dr. Maja Đukanović iz Srbije, Metka Dijkstra-Murko z Nizozemske, Gabrijela Žagar iz Nemčije, Peter Mandelj in Florjan Auser iz Avstralije in Urška Kupec s Kitajske.
*
Italija je odlikovala tržaškega pisatelja Alojza Rebulo s častnim viteškim redom za zasluge za Republiko Italijo. Gre
za drugo najvišje državno odlikovanje v Italiji na področjih
kulture, gospodarstva, javnega ali človekoljubnega dela. Leta 1924 rojeni pisatelj, večkrat tudi gost naše revije, se je
kot pripadnik slovenske manjšine kljub dvojezičnosti odločil za ustvarjanje v slovenščini.
*
Z leve: Pauline Frournier, Ana Vičič, David Bajda, gospa
Veronika Stabej - veleposlanica Slovenije v Parizu, Jouan
Molina in Mateja Bizjak Petit
*
ter hudodelskega združevanja v Italiji je senat ljubljanskega okrožnega sodišča od 17 obtoženih za krive spoznal samo štiri, ostale je oprostil. Obtoženi so bili v istem primeru
in z istimi dokazi v Italiji spoznani za krive. Taka odločitev
slovenskega pravosodja je med ljudmi sprožila veliko nestrinjanja in vprašanj, če ne gre za povezave med sodstvom,
mafijo in politiko kontinuitete.
*
Letošnjo Einspielerjevo nagrado je 22. novembra 2012 v
Celovcu prejel krški škof Alois Schwarz. Nagrado podeljujeta Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) in Krščanska
kulturna zveza (KKZ) od leta 1988, da z njo počastijo osebnosti, ki so si pridobile zasluge za slovensko narodno skupnost na Koroškem. Škofu Schwarzu so jo podelile osebno
za njegov »pošten in iskren odnos do slovenske narodne
skupnosti«.
Juan Ignacio Molina in David Bajda iz Argentine sta v organizaciji SVS nastopila v različnih krajih po Sloveniji. Glasbenika sta z igranjem na flavto in kitaro ter na različna
»indijanska glasbila« – quena, sikus, quenacho, zampona
in charango poslušalcem predstavila raznolikost glasbenih
zvrsti. Duet Molina-Bajda je nastopil tudi v Budimpešti, na
Dunaju in v Parizu.
Slovenska vas v Lanusu (predmestje Buenos Airesa), ki je
nastala po osebnem prizadevanju mons. Janeza Hladnika,
je novembra praznovala 60 let. Na praznični dan je v vaški
cerkvi Marije Kraljice potekala slovesna sv. maša, praznovanje pa se je nadaljevalo v Hladnikovem domu s slavnostnim kosilom ter bogatim programom, s poudarkom na
prikazu slovenske zgodovine v sliki, prozi in pesmi ter folklornim nastopom.
Slovensko stalno gledališče (SSG) Trst je lani praznovalo jubilej - 110. obletnico delovanja. SSG, kjer se vseskozi
ustvarja v slovenskem jeziku, sodi med najpomembnejše
kulturne ustanove v zamejstvu.
*
Jesenske poplave so prizadele večji del Slovenije - reke Drava, Sava in Soča so močno narasle, najhuje pa je bilo v Podravju. Celotna škoda še ni podana, za zdaj so oškodovanci
prijavili za 351 milijonov evrov škode.
*
Balkanski bojevnik – sodni proces proti mamilski združbi. Zaradi neupravičene proizvodnje in prometa z mamili
14
*
*
Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila
Novak se je 17. novembra udeležila proslave ob 65. obletnici KPD Bazovica na Reki, ki je drugo najstarejše in eno
najmočnejših in najbolj dejavnih društev na Hrvaškem, 22.
novembra se je v Monoštru srečala s predstavniki slovenske avtohtone narodne skupnosti v Porabju, 23. novembra
pa je začela enajstdnevni obisk pri slovenskih skupnostih v
Združenih državah Amerike, kjer se je srečala z rojaki, ki
živijo v Clevelandu, Minneapolisu v Minnesoti, Chicagu,
New Yorku, Pittsburghu in v Milwaukeeju.
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
Svetovni dnevi slovenskega dokumentarnega filma so od
26. novembra do 3. decembra 2012 potekali na več kot 50
univerzah po svetu. V projektu so sodelovali učitelji in študentje slovenščine na lektoratih in študijih slovenščine po
svetu, ki so skupaj prevedli devet slovenskih dokumentarnih filmov v številne jezike.
*
Za častnega konzula za Minnesoto, kjer se enkrat mesečno srečuje okrog 65 rojakov, je bil imenovan podjetnik Miro Medved. Njegova družina je leta 1945 bežala iz Slovenije. Po skoraj petih letih življenja v begunskem taborišču
Spittal so odšli v ZDA. Odprtje konzulata v tem mestu daje priložnost za nadaljnjo promocijo Slovenije, njenega gospodarstva in kulture ter za navezovanje stikov na znanstvenem in izobraževalnem področju.
*
Državni zbor je sprejel pokojninsko reformo, ki bo začela veljati z novim letom. Upokojitvena starost se zvišuje
za oba spola na 65 let, možno pa se bo starostno upokojiti tudi s 60 leti starosti in 40 leti pokojninske dobe. V državnem zboru so poslanci sprejeli tudi proračuna za leti 2013 in 2014.
*
V oktobru je Slovensko izseljensko društvo Slovenija v svetu (SVS) v Meršolovem atriju v Zavodu sv. Stanislava gostilo slikarja Branka Zavrtanika iz Argentine z razstavo »Iz
daljne preteklosti v sedanjost«. Na odprtju razstave je umetnika in njegovo delo predstavila umetnostna zgodovinarka Verena Koršič Zorn, ki je poudarila značilnosti njegovih
slik in njegovo življenjsko pot, ki ga je vodila iz Kamnika
po treh letih begunskega taborišča v Buenos Aires, kjer se
je izpopolnjeval v likovni umetnosti.
ŠPORT
∗ Slovenija bo letos gostila evropsko prvenstvo v
košarki.
∗ Slovenski plavalci so bili uspešni na evropskem
prvenstvu v Chartresu, kjer so osvojili tri medalje:
Peter Mankoč srebro na 100 mešano, Damir Dugonjić bron na 50 prsno ter Mankoč, Dugonjić, Anja
Čarman in Nastja Govejšek srebro v mešani štafeti.
∗ Slovenski smučarski skakalci Robert Kranjec, Jurij Tepeš, Jaka Hvala in Peter Prevc so odlično nastopili na ekipni tekmi svetovnega pokala v Kuusamu
- osvojili so tretje mesto. Na drugi posamični tekmi
v smučarskih skokih v Lillehammerju pa so bili kar
trije v najboljši deseterici (Jurij Tepeš je bil sedmi,
Jaka Hvala osmi, Peter Prevc deveti).
∗ Smučarka Tina Maze, hokejist Anže Kopitar in
Nogometni klub Maribor so bili izbrani za športne
blagovne znamke leta 2012.
∗ Takačica Katja Višnar je bila odlična v Kuusamu
– tekmo svetovnega pokala v klasičnem koraku je
končala na šestem mestu.
∗ Slovenska nordijska kombinatorca Mitja Oranič
in Marjan Jelenko sta na ekipni tekmi svetovnega
pokala v Kuusamu osvojila četrto mesto.
∗ Naša najboljša alpska smučarka Tina Maze je v
odlični formi. Po zmagi v Söldnu je dosegla še prvo mesto v veleslalomu in tretje v slalomu na tekmah za svetovni pokal v Aspnu, v Sankt Moritzu pa
je osvojila dve prvi mesti - v veleslalomu in superkombinaciji, v superveleslalomu pa je bila tretja. Z
odličnimi dosežki je tako zelo povečala prednost v
skupnem seštevku svetovnega pokala.
∗ Slovenski biatlonec Jakov Fak je bil na tekmi svetovnega pokala v Hochfilznu v preizkušnji na 10 km
tretji, v zasledovalni tekmi pa je osvojil prvo mesto.
∗ Slovenski padalci so na svetovnem prvenstvu v
Dubaju osvojili kar tri medalje – dve zlati in srebrno.
Ob odprtju razstave
15
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
A
N
G
L
I
J
A
LONDON
Že bomo v mesecu januarju 2013, ko
bodo bralci Naše luči v Angliji prebirali te vrstice, pa se mi zdi vseeno
potrebno omeniti, da smo se pri slovenski maši v kapeli »Našega doma«
v Londonu na drugo nedeljo v mesecu novembru predvsem spominjali našega londonskega rojaka, pokojnega Stanka Bolčine, ter vseh naših
rajnih rojakov, bratov in sester, ki so
odšli v večnost v deželi njihovega izseljenstva, kot se tudi tukaj, v tej otoški deželi, ob vsakoletni spominski
slovesnosti na drugo novembrsko nedeljo spominjajo svojih rajnih Britancev, posebno tistih, ki so padli za svojo domovino v obeh svetovnih vojnah.
Adventni čas in novo cerkveno leto
smo začeli na prvo adventno nedeljo s
slovenskim bogoslužjem prve adventne
nedelje v kapeli »Našega doma«. Sveto
mašo je ob somaševanju župnika S. Cikaneka daroval novi slovenski župnik v
Bruslju, dr. Zvone Štrubelj, ki je postal
dušni pastir za pastoralo Slovencev v
vsem Beneluxu (Belgiji, Nizozemski in
Luksemburgu). Trenutno je v Angliji na
enomesečnem študiju v Oxfordu.
Še pred prvo adventno nedeljo je londonski župnik začel razpošiljati svoja
Bogoslužna sporočila za advent in božič 2012 na kakih 200 naslovov naših
rojakov, ki žive na Britanskem otoku. Prva stran je vedno posvečena adventu. Tokrat nam o duhovnem vidiku adventa spregovori mariborski
nadškof metropolit, msgr. dr. Marjan
Turnšek. Na drugi strani sporočil je
spored sv. maš (kar pomeni tudi naših srečanj) in adventna meditacija
»Za božič se lahko veselimo«. Na tretji strani je razmišljanje o različnih
podobah božiča in prav tako je vse o
božiču na četrti, kjer je pod naslovom
»Posveti, Jezus, v naš um in naše srce«
razmišljanje avtorja Jožeta Zadravca o
slovenskem božiču. Na koncu pa je še
praznično voščilo rojakom na Britanskem otoku ter vsem, ki žive v domovini in po svetu.
Gospa Elizabeta Pleničar je te dni
obhajala svojo častitljivo 90-letnico.
Malo je med našimi londonskimi rojaki tako poznanih in cenjenih zavednih
Slovencev in katoličanov, kot je gospa
Elizabeta Pleničar, vdova po pok. Dušanu Pleničarju, ki je odšel v večnost
pred 20-timi leti (4. decembra 1992).
V Angliji je bil vodilna in najbolj za-
Elizabeta Pleničar z vnukinjo v naročju ob svojem sedaj
že pok. možu Dušanu s hčerko Marjanco in možem
16
služna osebnost pri osamosvajanju
Slovenije. Njegova ljubljena in zvesta
žena Elizabeta je Dušana na tem svetu
»nadživela« za celih 20 let do svoje častitljive obletnice 90-tih let. Obletnico
je obhajala v krogu svojih domačih in
župnijskega občestva v Enfieldu (severni London) 27. novembra 2012. V
njeni župnijski cerkvi so njeno obletnico pri nedeljski maši lepo proslavili s posebnim blagoslovom, ki ji ga je
podelil lokalni župnik te fare.
Gospa Elizabeta je bila rojena 27. novembra 1922 v Stari Vrhniki staršema Frančiški in Tomažu Gromu. Oče
je bil posestnik, mati pa je imela trgovino. Elizabeta je bila šesti otrok od
devetih (2 fanta in 7 deklic). Elizabetin brat Tomaž je bil leta 1945 vrnjen
s Koroške v roke zločinskih titovcev
(komunistov) in pokončan nekje v
Kočevskem rogu. Oče Tomaž je za sinom tako žaloval, da se od takrat za
normalno življenje ni več opomogel.
Elizabeto je ob koncu vojne rešil njen
zaročenec Dušan, ki jo je odvedel na
pot begunstva. Poročila sta se v vojaškem taborišču v Forliu. Poročil ju
je Ignacij Kunstelj, prav tako doma z
Vrhnike, ki je bil v Forliu vojni kurat.
V Anglijo sta zakonca Pleničar prispela leta 1948, kupila hišo in si usta-
Gospa Elizabeta Pleničar (tretja z leve) je obhajala 27.
novembra 2012 svojo 90-letnico.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
novila topel dom ob hčerki Marjanci.
Postala sta dedek in babica vnukinji
Rozani. Žal je Dušan odšel v večnost
pred natanko 20 leti, ko je bila vnukinja stara komaj pet let. Dušan je bil
poleg mnogih drugih odlikovanj tudi
nosilec papeževe medalje »Pro Ecclesia et Pontifice«.
Naši dobri gospe Pleničarjevi, zavedni Slovenki in zvesti katoličanki, slovenska skupnost v Angliji in župnik te
skupnosti želi ob častitljivem jubileju
vse najboljše, dobrega zdravja in vsega drugega božjega blagoslova ter ji
kliče na mnoga leta!
Britanski Slovenci želimo vsem rojakom doma in po svetu blagoslovljen božič in božjega blagoslova polno novo Gospodovo leto 2013, ki je
pred nami.
S. C.
A
V
S
T
R
I
J
A
GRADEC
Tudi v naši slovenski cerkveni skupnosti Marija Pomagaj v Gradcu smo v nedeljo, 2. decembra, prižgali prvo svečko na adventnem vencu. Čeprav smo
sv. mašo spremljali s priljubljenimi adventnimi pesmimi in tako sami občutili, da se v mesecu decembru dogaja
nekaj posebnega – veselo pričakovanje in priprava na slovesno praznovanje Jezusovega rojstva – je naše petje
spremljala žalost, kajti v petek, 30. novembra, smo se v Kalsdorfu za vedno
poslovili od naše mlade - komaj 52-letne – priljubljene gospe Dane Hsieh.
Kako prisrčno so jo ljubili njeni otroci in njeni prijatelji, je bilo videti tudi na ta žalostni dan, ko smo pokojno Dano spremljali od cerke do groba.
Tam ji je zadnji blagoslov dal naš mag.
Dana Hsieh (14. maja 1960 – 26.
novembra 2012)
pater Jože Lampret, ki je skupaj z župnikom v Kalsdorfu bral sv. mašo, naša cerkvena skupnost pa jo je spremljala s petjem.
Gospa Dana se je dolgo in do zadnjega z vso močjo borila proti hudi bolezni - raku. V naši slovenski cerkveni
skupnosti je nastala nepopisna praznina. Radi smo Te imeli, Dana! Počivaj v miru!
In kot vemo, pomeni advent na splošno prihod, v posebnem pomenu besede pa Gospodov prihod v otroški
podobi. In ker vsaka rast potrebuje časa, ima tudi drevo posebno vlogo v božičnem času. Za vse, kar človek
dela, potrebuje pripravo. Pripravljalni
čas je v življenju, poklicu in prostem
času samoumeven. Tega se ljudje komaj zavedamo. Advent hoče opozoriti na dejstvo, da vse potrebuje pripravo in razodeva, da se naj človek zave,
umiri in odpre tako, da bo pripravljen sprejeti novo. Veliko adventnih
običajev, ki izvirajo iz predkrščanskih predstav, prinaša veselo pričakovanje in radost ob Jezusovem prihodu. A vijoločasta barva spominja
na metanojo, na spreobrnjenje srca,
in spodbuja, da se ukvarjamo z vprašanji o smislu in o človekovi bitnosti.
Na žalost je čas pred božičnim čarom
čestokrat podoben histeriji in gonji
za srečo po trgovinah. Kar pomeni,
da potrošniška družba v adventnem
in božičnem času stopnjuje družbena konfliktna razmerja, ker poglablja
jarek med bogatimi in ubogimi, med
blagostanjem in brezposelnostjo.
Torej se poskušajmo posebej v adventnem času smiselno pripravljati na
božično razpoloženje. Poskušajmo se
v tej temi in samotnosti približiti tistim in tolažiti tiste, ki so se znašli v
nakupovalni osamljenosti, vrvežu in
čustveni mlahavosti.
Na praznik Brezmadežne smo s petjem popestrili sv. mašo.
15. decembra je imel pevski zbor Encijan iz Slovenskega kulturnega društva Istra iz Puja božični koncert v
Gradcu v cerkvi Marija Pomagaj. Po
koncertu je bilo prijetno druženje v
prostoru za kulturo župnijske cerkve
(Pfarsaal), kjer je naša gospa Elisabeta Zorman (Lizika) spet poskrbela za
dobro počutje ob jedači in pijači.
mag. Ivanka Gruber
B
E
N
E
L
U
K
S
EISDEN
Slovenski dan
Slovensko katoliško kulturno društvo
Slomšek iz Eisdna (Maasmechelen) je
pripravilo v soboto, 24. novembra, že
52. slovenski dan.
Pripravilo ga je Slovensko katoliško
pevsko in kulturno društvo Slomšek
iz Maasmechelena v sodelovanju z
evropskim uradom Lojzeta Peterleta.
Poleg rojakov iz slovenskih skupnosti v Belgiji, Nizozemski, Nemčiji so
se nam pridružili tudi prijatelji Flamci, ki jim je všeč slovenska pesem in
17
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Na 52. slovenskem dnevu je pod vodstvom Karlija
Cverleta zapel Ženski pevski zbor SKKPD Slomšek iz
Maasmechelena.
kulinarika, ter gostje iz Slovenije, skupno nas je bilo okrog 350.
Pred programom je bila sveta maša, ki
jo je v slovenščini in flamščini daroval
župnik Lojze Rajk, izseljenski duhovnik v Nemčiji. Pri bogoslužju je sodeloval Mešani pevski zbor Slomšek
pod vodstvom dolgoletnega zborovodje Vilija Roglja, ki zbor vodi od leta 1957. Zbor deluje pod okriljem Slovenske katoliške misije od leta 1948
in letos praznuje častitljivih 65 let.
SKPKD Slomšek pa je bilo ustanovljeno pred 52 leti na pobudo duhovnika Vinka Žaklja in rojakov, ki se niso
strinjali z režimom, ki je tedaj vladal
v domovini. Izstopili so iz prvotnega
Društva svete Barbare, ki je bilo ustanovljeno leta 1929 in deluje že 83 let.
Med nami je bil evropski poslanec
Lojze Peterle.
18
Večer so nam s svojim nastopom polepšale članice sekcije
Šedržank s prijatelji, ki deluje pod okriljem Turističnega
društva Sodražica.
Po maši je goste v slovenskem in
flamskem jeziku pozdravil predsednik SKPKD Slomšek Stani Revinšek. Častna gosta sta bila veleposlanik in voditelj Stalnega predstavništva
Slovenije pri Evropski zvezi v Bruslju
Rado Genorio in evropski poslanec
Lojze Peterle, ki sta navzoče tudi nagovorila. Zapeli smo slovensko himno,
Peterle pa je na orglice zaigral evropsko himno (Odo radosti).
V kulturnem programu so nastopili še: Ženski zbor Slomšek pod vodstvom Karlija Cverleta, Moški pevski
zbor Slomšek, državna prvakinja na
harmoniki – miss harmonike Natalija
Hočevar, Mešani pevski zbor Slomšek
in potem člani Turističnega društva
Sodražica, ki se združujejo v sekciji
Šedržank s fanti in prijatelji in delujejo pod okriljem Turističnega društva
Sodražica v Sloveniji. S seboj so pripeljali tudi ta pravga Ribnčana Urbana
in najmlajšega župana v Sloveniji Blaža Milavca. Zaigrala nam je harmonikaška skupina “Ziachmusikanten”, ki
jo vodi naša rojakinja Mili Bogovič.
Kulturni program je v slovenskem jeziku povezovala cvičkova princesa Jasmina Podlesnik iz Slovenije, v flamščino pa je prevajal Stani Revinšek. Za
dobro voljo in ples je poskrbel ansambel Franca Miheliča iz Slovenije.
Prostovoljne prispevke, zbrane na prireditvi, smo namenili za žrtve nedavnih poplav v domovini.
Prireditev je trajala v prijetnem in veselem razpoloženju pozno v noč. S se-
Veleposlanik dr. Rado Genorio, vodja stalnega predstavništva republike Slovenije pri EZ
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
boj smo odnesli lepe spomine in željo,
da se zopet srečamo na 53. slovenskem dnevu, na katerem bomo obeležili 65 let ustanovitve Slovenske katoliške misije v Maasmechelenu.
Prireditelji se zahvaljujejo vsem, ki ste
na kakršen koli način prispevali, da
je prireditev lepo uspela, posebna zahvala gre predsedniku SKPKD Slomšek Staniju Revinšku in vsem članom
upravnega odbora. Nadalje članom
društva Naš dom iz Genka in Sv. Barbara iz Maasmechelena. Vsem, ki ste
s svojim delom prispevali, da smo se
imeli lepo, velik boglonaj!
Nežka Zalar
BRUSELJ
Na prvo adventno nedeljo so sodelavci SPC po maši pripravili srečanje
z Miklavžem. Pobudo za to in organizacijo sta prevzela zakonca Marija in Luka Selak, ki sta želela, da njun
Lenart tudi na tujem doživi domačega Miklavža in z njim še vsi drugi slovenski otroci. Zato je bilo tokrat že
pri maši veliko družin in cel kup drobiža v prvih vrstah in po celi kapeli v materinih naročjih. Že med mašo
se je nudil lep pogled nanje, posebej
pa še pri obhajilu, ko so prihajali skupaj s starši ali korajžno že sami k Jezusovemu polaganju rok in blagoslovu. Brž potem, ko se je končala sveta
daritev, se je kapela spremenila v dvoranico. Marija in Luka sta zaigrala za
velike in male otroke igrico Juha iz
kamna. Eni in drugi so bili navdušeni. Mali otroci pa so z očmi na pecljih občudovali prebrisanega berača,
ki je skopuški ženi pokazal, da le dobrota in sočutje napolni srce z veseljem. Komaj je berač zapustil sceno,
že je zvonček naznanil prihod nebeškega gosta. Otroci so bili vsi hkra-
Delajmo, delajmo zlata kolesa.
ti na nogah. V nekaj trenutkih so bili
vsi navdušeni, da s pesmico pričakajo Miklavža. Pod stoli so našli listke
z besedilom in že smo vsi peli Delajmo, delajmo zlata kolesa ... Miklavža
pa od nikoder. Pokličimo ga, morda
je zaspal, je predlagal angel, ki pozna
Miklavževe starostne težave. Že je donelo iz otroških ust: Miklavž! Pridi
Miklavž! Pa je res vstopil in nagovoril otroke. Pohvalil jih je za dobra de-
la in malo pograjal, ker vedno le niso
bili najbolj ubogljivi in dobri do drugih otrok. Nazadnje pa je vsem razdelil vrečke z dobrotami, da so se lesketale otroške oči.
Miklavževanje se je nadaljevalo za vse
v župnijskem domu ob dobrotah, ki so
jih prinesle s seboj matere in dekleta.
Prijetno srečanje je bilo in je nagovorilo vse navzoče. Rekli so, da bodo v to
družbo še prišli.
Za slovo in spomin so se otroci zgrnili okrog Miklavža.
19
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
92-letna sestra Bernardette med Slovenci v Boussu (Mons)
MONS
Boussu je predel mesta Monsa v Valoniji, kjer se redno srečuje manjša skupina Slovencev k maši v kapeli doma
za ostarele, ki ga vodijo redovne sestre. Tukajšnji Slovenci pri maši zelo
radi prepevajo in naredijo veselje tudi
sestram. Večkrat se po maši katera od
njih pridruži v klepetu skupinici, ki se
vedno veseli take pozornosti. Sestra
Bernardette, po rodu iz Versalliesa v
Franciji, ki nosi že devet križev, se s
posebnim veseljem in dobrohotnostjo
ustavi med nami. Vedno pove kaj za-
Otroci okrog oltarja
20
nimivega ali povpraša to in ono. Iz nje
pa sije neka posebna toplina in radost.
LUKSEMBURG
Miklavž se je v Luxemburg prišel pokazat deset dni pred svojim godom. V
dogovoru s starši se je prišel prepričat, če so otroci zaslužili, da jim potem
v noči na svoj god kaj prinese. Ugotovil je, da so si to zaslužili. Skrivaj jih je
opazoval pri maši in videl, da so se tudi najmanjši opogumili in se zbrali na
mehkih kockah okrog oltarja, le nekaj dojenčkov je ostalo pri mamicah.
Kolikor je bilo na razpolago zvončkov, so z njimi zvonili pri povzdigovanju, pri očenašu so se prijeli za roke
in skupaj molili, na koncu pa še enkrat pozvonili za fotografijo in za sporočilo Miklavžu, da je konec maše in
lahko pride.
Ob samem prihodu sv. Miklavža pa
je bilo kar nekaj presenečenj. Najprej
se je dveletni Matej postavil pred Miklavža in kar naprej z močnim glasom
ponavljal: »Klavž«, bal pa se Miklavža
sploh ni. Potem so otroci presenetili
Miklavža in mu darovali vrečko z malimi igračkami, da bi jih nesel revnim
otrokom. Zato jim je Miklavž obljubil,
da ne bo pustil parkeljnom, da bi jih
strašili pod oknom, ko bo prišel ponoči. Nekaj malenkosti pa jim je že vnaprej vseeno dal.
Za zadnje presenečenje pa sta poskrbeli najstarejši, Eva in Elizabeta, ki že
hodita v drugi razred. Posumili sta,
da je z Miklavževo brado nekaj narobe, saj sta opazili, da je pripeta zadaj z
elastiko. Ko je odšel, sta začeli spraševati, če je to sploh bil pravi Miklavž.
Ni ostalo drugega, kot jima na pol
priznati, da včasih ne more priti povsod že podnevi, pa prosi koga od ljudi, naj se pokaže v Miklavževi obleki,
da bodo otroci vsaj vedeli, kako izgleda, saj ga ponoči, ko pride, ne morejo videti. Nihče od odraslih pa niti pomislil ni, da si otroci zapomnijo vsako
malenkost. Ko je Jernej prišel v sobo, kjer smo se že krepčali z mnogimi
dobrotami, otroci pa tudi s slaščicami,
ki jih je Miklavž razdelil, sta največji dve skočili proti njemu in zavpili:
»Ti si bil.« Kdo bi si mislil, zapomnili sta si čevlje, ki jih je nosil Miklavž!
No, ni bilo prevelikega pohujšanja ali
razočaranja, saj je pravi Miklavž prišel ponoči pred svojim godom, otroci pa so imeli predstavo, kako izgleda,
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Naša zvesta gospa, Marija Drenik, je
praznovala 85. rojstni dan.
Otroci so Miklavžu izročili svoj dar za revne otroke.
čeprav so med njegovim prihodom
ponoči spali.
J. M.
F
R
A
N
C
I
J
A
PARIZ – CHATILLON
V nedeljo, 14. oktobra, smo se v kapeli svetega Križa v Chatillonu zbrali k
nedeljski službi božji. Tokrat je bil poudarek na zahvali Bogu in ljudem ob
že deseti obletnici mojega župnikovanja. Kapela je bila lepo napolnjena
in vzdušje je bilo sproščeno, domače.
Po maši se mi je Jože Mevlja v imenu ŽPS zahvalil z besedo in šopkom,
za njim pa še Ana Vičič v imenu društva Slovencev v Parizu, za konstruktiven doprinos in vse, kar je bilo v podporo društva narejeno v preteklosti.
Istočasno nas je spomnila tudi na 85.
obletnico rojstva naše drage in zveste
Marije Drenik. Čestitkam smo se pridružili tudi vsi navzoči, saj gospa Marija uživa velik ugled v skupnosti. Koliko duhovnikov je bilo sprejetih pri
njih in koliko dela in požrtvovalnosti
vložene tudi za časa življenja njenega
moža. Take osebe so nam svetal zgled
tihega dela in iskrene molitve. Še en-
V imenu ŽPS Chatillon je Jože Mevlja izročil župniku ob
nagovoru lep šopek.
krat, gospa Marija, Bog vas živi še na
mnoga leta!
Po maši smo se zbrali v župnijski dvorani J. Flisa, kjer je 46 zbranih nazdravilo vsem slavljencem. Z vonjem
in okusom domačih dobrot smo preživeli ob zvokih harmonike, bobnov
in sproščenega petja lepo popoldne,
ki se je zaključilo s torto, na kateri sem upihnil sveči, ki sta zabeležili
deseto obletnico mojega župnikovanja. Vsem, ki ste mi v teh letih stali ob
strani, in to na kakršenkoli način, iskren Bog plačaj! Bog, ki vidi na skrivnem, bo vsakemu povrnil po njegovih delih. Priporočam se v molitev še
naprej, ob tem pa izražam željo, da
bi tudi v bodoče z duhovnikom nosili soodgovorno veselje in breme, ki
Ob deseti obletnici župnikovanja je bilo treba upihniti
tudi sveči na torti.
21
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
ga rojeva vsaka živa skupnost, ki se ne
želi oddaljiti ne od verskih kakor tudi
ne od narodnih vrednot.
MORESTEL
Od 22. do vključno 24. oktobra sem
se mudil v predelih južne Francije. 24.
oktobra sem obiskal naše drage sestre
frančiškanke v Morestelu. Ta pastoralni obisk mi je vedno zelo prijeten
in se ga vsakokrat že vnaprej veselim. V skupnosti je še devet sester, od
teh pet Slovenk. V večnost so odšle
2007. leta sestra Micka, Marie-Claire
in Vera, 2008. Fidelija in Agata, 2010.
Asumpta, 2011. leta pa Mateja in Hiacinta. Od avgusta 2010 je prednica
sestra Chantal, ki pa je tudi glavna kuharica. Duhovno jih ob torkih, četrtkih in petkih zvečer oskrbuje 50-letni
duhovnik Robert iz Kinšase, ki ima v
oskrbi kar 27 župnij, in to 50 km naokrog. V pomoč sta mu še dva 85-letna
duhovnika. Sestra Chantal je bila tudi letos en mesec doma v Voličini blizu Maribora. Pravi, da je Slovenija kot
dežela vedno lepa in da so ljudje prijazni. Sestra Bernadeta iz Nove Gorice
z veseljem pričakuje list »Novi glas«
in ga z veseljem prebere. Pri njej sem
izvedel, da je bil na filmskem festivalu
v Hollywoodu za najboljšega režiser-
Ob Marijinem kipu v hišni kapeli naših sester v Morestelu
ja v kategoriji dokumentarnih filmov
nagrajen Jože Možina za film Pedro
Opeka. Sestra Anne-Marie se ves dan
ukvarja z vrtom, cvetlicami, perilom.
Dela ne zmanjka. Od leta 2003 imajo na voljo štiri sobe za goste za prenočišče z zajtrkom. Običajno gostijo
prišleke za eno ali dve noči. Mnogi se
pri njih ustavijo, preden gredo naprej
v Alpe na smučanje ali počitnice. Na
vprašanje, kako vidijo svojo bodočnost, so mi sestre odgovorile: »To bomo pa videli. Če boste prišli čez deset let, ne bo nobene redovnice več!«
Sestra Serafina še vedno igra na orgle pri maši - že 60 let! Rada se pošali
Po daljšem premoru ponovno slovenska sveta maša pri
sestrah svetega Frančiška v Morestelu
22
rekoč: »Vedno se moram smejati, tako izgledam dvajset let mlajša.« Najmlajša redovnica je stara 70 let, najstarejša pa 94. Sestra Dominique je
bila patronažna sestra, po 15-dnevni komi počasi okreva. Sestra Odile
je na Slonokoščeni obali ... Iz te skupnosti veje duh svobode, umirjenosti.
»Vse moči damo skupaj. Smo znamenje Cerkve za ljudi in pričujemo, da je
Bog z nami. Ko pridejo gostje k nam,
to tudi občutijo in pravijo: »Tu nekaj
je!« »Kaj je vaša največja skrb?« vprašam. »Da bi živele po božji volji.« »Ko
vstanem, vedno prosim Gospoda, da
bi živela, kakor On hoče!« »Včasih si
V prvem nadstropju imajo sestre v sredini stavbe preprosto, a lepo kapelo.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
človek želi še kaj drugega narediti,
pa ne utegne.« Marie-Claire sodeluje tudi v skupini, ki pripravlja pogrebe. V skupini za ločene se srečujejo z
novimi pari in z njimi molijo. Sestra
Bernadette pripravlja mesečno molitev za mir na svetu. »Včasih komu
pišem po internetu samo zato, da ga
pozdravim ...« Sestra Bernadette dela kartice za zapornike. V takih malenkostih se skriva veselje. Za pokoj
so prišle sestre skupaj, zato da ostanejo odprte svetu. Pred mašo je vstopil
italijanski atomski fizik, ki je v bližini
pred leti delal dva meseca v nuklearni
elektrarni. Prišel jih je samo pozdravit. Sprejele so ga s sokom iz malin,
ki so jih negovale in nabrale v samostanskem vrtu. Naredil je ovinek preko 100 km samo zato, da jih je ponovno srečal. Z nami pri maši je bil tudi
triatlonski trener iz Belgije. Po dolgi bolezni je izgubil svojo ženo. »Najlepše darilo, ki sem ji ga mogel dati, je
to, da sem se leto pred njeno smrtjo
spravil z Bogom. Po 37 letih sem ponovno prejel sveto obhajilo. Po njenih
licih so polzele solze sreče ... Pri sestrah sem bil za nekaj dni, da sem si
nabral duhovnih moči ... Hvala vam,
sestre, za svetal vzor tihe molitve in
odprta srca!«
Župnik in delegat Jože Kamin
Branko Balažic iz Trstenika in Dori s kuharicami na martinovanju
N
E
M
Č
I
J
A
BERLIN
Martinovanje
Martinovanje je že po tradiciji naša najuspešnejša prireditev, ki smo
jo tokrat združili s trgatvijo potomke najstarejše trte iz Maribora. Letošnja organizatorka je bila Bernardka Bačovnik, naša najmlajša članica
in blagajničarka ŽPS SKM. Imenitno
se je izkazala, saj je organizirala in izbrala res prave in pridne pomočnike
vseh generacij.
Ob 19. uri smo imeli sv. mašo, ki jo
je vodil naš dragi gost Branko Balažic iz Slovenije, ki je s seboj pripeljal
svoj župnijski pevski zbor Pot, v katerem deluje tudi kvintet, ki je pozneje
prevzel zabavni del večera, in pa kvartet, ki je pel izjemno lepe slovenske in
dalmatinske pesmi.
Branko je imel zelo lep govor o sv.
Martinu, da sedaj nihče ne more reči, da o njem nič ne ve. Po maši smo
se vsi zbrali v veliki dvorani, kjer je bilo vse nared za trgatev in veselico. Gostje so s seboj pripeljali tudi dve brenti, v katerih sta odtrgane grozde nesla
v mlin Timo Ipavec in Danijel Gabor.
Stiskanje grozdja opazuje tudi domači (nemški) župnik Edgar Kotzur.
23
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
lavcem Naše luči želimo blagoslovljene božične praznike in vse dobro v letu, ki ga začenjamo!
M. Mošnik
AUGSBURG
Krst Mie, Daliborja in Simone Vojnovič z botrico Moniko Ipavec
Naša trta je tokrat kljub pozebi obrodila tri grozde, druge smo kupili. Prvi grozd je odrezal župnik in kanonik
naše nemške župnije Edgar Kotzur,
drugega Alojz Blatnik, ki je trto obrezal, in tretjega predsednik ŽPS Tone Bačovnik.
Po zaslugi podjetja Gomark z Vranskega in Dorijevega prijatelja Ljuba
Gosaka, ustanovitelja podjetja, ki ga
sedaj vodijo njegovi trije sinovi (Matija, Jure in Luka), smo lahko s podarjenimi pripomočki: mlinom in stiskalnico ter sodom, ki ga je podaril Jože
Jaklič iz Vipave, prikazali potek pridobivanja vina. Grozdje so mleli: najprej Kotzur, potem pa otroci: Antonio,
Leonardo, Julija, Feliks, Sascha. Pri
mlinu in stiskalnici sta bila Marjan
Herzeg in Jože Mikloska, v kleti Štefan Horvat in Edi Guzaj. Bilo je izjemno zanimivo in otroci so uživali, ko
so pili grozdni sok. Vera Gabor je istočasno ponujala lansko vino, ki ga je
sama ohranila in bilo je dobro.
Druženje se je nadaljevalo z veselico
ob dobri hrani in pijači. V kuhinji so
pod vodstvom glavne kuharice Vikice
Horvat pridno pomagale: Vera, Stefi,
Fanika, Marinka in Marija. Bernardka
je budno pazila na vse, in vse je teklo
kot namazano! Svoje delo so odlično
24
opravili tudi natakarji - v baru Dalibor in Monika, v dvorani Timo, Marko in Katarina.
Tudi naši gostje iz Slovenije so se dobro počutili in ne le da so s petjem
navdušili že v cerkvi, tudi v dvorani
so zapeli. Nekdo je rekel, da je bilo lepo kot v nebesih. Zato jim res iskrena
hvala! Naslednji dan smo kljub utrujenosti vsi, tudi gostje s petjem, sodelovali pri sveti maši, potem pa so se
odpravili na pot proti domu.
Ja, lepo je bilo. In lepe so vezi prijateljstva, ki jih tkemo v župniji. Sedaj pa
se že pripravljamo na božič in prihod
Odrešenika. Vsem bralcem in sode-
70. rojstni dan Ivanke König
V nemirnem času druge svetovne
vojne, 15. novembra 1942, je v vasi Mali Log blizu Loškega Potoka zagledala luč sveta deklica Ivanka Turk.
Odraščala je v domačem družinskem
krogu. Stara dvajset let se je leta 1962
podala v tujino in prišla v Nemčijo.
Kot natakarica je začela v Schwarzwaldu v kraju Bad Herrenalb. Poročila se je leta 1967 in dala življenje
štirim otrokom, dvema hčerkama in
dvema sinovoma. Življenjska usoda je
hotela, da je zaradi bolezni leta 1986
mnogo prezgodaj izgubila moža. Sedaj živi v Kissingu blizu Augsburga.
Vesela je, da je po moževi smrti zmogla spraviti otroke do kruha in samostojnega življenja. Od leta 2004 je tesno povezana s slovensko župnijo v
Augsburgu. Z vso dušo in srcem poje
v pevskem zboru. Okrogli 70. življenjski jubilej je obeležila v četrtek, 22.
Sedemdesetletna Ivanka, obdana s pevci iz Augsburga
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Slavljenec Franjo v medicinski obdelavi
novembra, po končanih pevskih vajah. Člane pevskega zbora je pogostila z okusno večerjo, pevci pa so ji izrazili svoje čestitke in z njo prepevali
pozno v noč.
RAVENSBURG
Franjo Križ, šestdesetletnik
Jubilant Franjo Križ, rojen 6. novembra 1952 na Hrvaškem, je v soboto, 17.
novembra, povabil sorodnike, prijatelje in znance v hotel Krone v Schlier
in z njimi praznoval okrogli 60. rojstni
dan. Ob bogato pogrnjeni mizi in lepem vzdušju so večerne ure kar prehitro minile in se zaključile v zgodnjem
jutru. Živahno glasbo za petje in ples
sta ustvarjala Jože Erjavec s harmoni-
Družina Križ
ko in Roman Kutin s kitaro. Nekateri povabljeni so presenetili s skeči in
šaljivimi recitacijami. Bilo je zelo lepo
praznovanje! Naj na tem mestu omenimo, da sta Franjo in žena Zdenka
tesno povezana s slovensko župnijsko
skupnostjo in društvom Planinka. Ob
slavljenčevem okroglem življenjskem
jubileju mu kličejo vsi, ki ga poznajo:
Bog te živi še mnogo let!
R. K.
Biblični seminar v Nonnenhornu
- zahvala
Draga dušna pastirja Aleš in Roman!
Kot udeleženka bibličnega seminarja izrekam v svojem in v imenu vseh
navzočih besede zahvale za prelepi
konec tedna, ki smo ga doživeli od
petka, 23., do nedelje, 25. novembra, v
Nonnenhornu ob Bodenskem jezeru.
Duhovniku Alešu Kalamarju, novemu
slovenskemu župniku v Stuttgartu,
hvala za skrbno pripravljena predavanja o kralju Davidu, za miren način
podajanja vsebine, za bogata razmišljanja o našem vsakdanjem življenju
in za obilo toplih in lepih besed. Župniku Romanu hvala za prijetno spremljanje in glasbeno obogatitev seminarja. Beseda zahvale velja na tem
mestu tudi rojaku Jožetu Erjavcu, ki je
s svojo harmoniko popestril družabni
sobotni večer. Na kitari ga je spremljal
župnik Roman. Ob njuni glasbi so sobotne večerne ure minile v živahnem
prepevanju in plesu. Besede predava-
Župnik Aleš iz Stuttgarta v vlogi predavatelja
25
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
telja in doživeta družabnost nam bodo še dolgo služile kot hrana za dušo
in telo ter nas spremljale skozi naše
vsakdanje življenje. V srcih napolnjeni z močmi in lepimi doživetji se vama, draga dušna pastirja, vsi prisrčno
zahvaljujemo za ves vajin trud, ki sta
ga vložila v pripravo in za izvrstno izpeljavo letošnjega bibličnega seminarja. Srečni smo, da vaju imamo in
da sta z nami.
Z velikim spoštovanjem, vajine »ovčice«.
Nežka Kljajić
ESSEN
Vse drage bralke in bralce Naše luči ob začetku novega leta Gospodovega 2013 prisrčno pozdravljamo rojaki
iz prostrane župnije Essen. Za vse nas
naj bo novo leto blagoslovljeno, srečno, zdravo!
Martinovanje
V nedeljo, 11. novembra, je bila cerkev sv. Janeza Krstnika v Altenessnu
zasedena bolj kot na druge nedelje.
Tokrat nas je bilo 80. Bili smo prijetno presenečeni, da je bilo navzočih
Altenessen - na dan sv. Martina
26
Folklorna skupina društva Bled na martinovanju
osem članic in dva člana folklorne
skupine društva Bled v narodnih nošah. V narodni noši je bil tudi štiriletni Jernej Kopše.
Po maši smo se preselili v župnijsko
dvorano, kjer so že bile pripravljene mize. Z veseljem so požrtvovalni prostovoljci pripravili še nekaj miz, saj je udeležba presegla prvotno pričakovanje.
Po prvem okrepčilu s kavo in mnogovrstnim podarjenim pecivom so nam
dekleta folklorne skupine prikazala
nekaj domačih plesov ob spremljavi Bernardove in Silvove harmonike.
Prišlo je do majhne nevšečnosti, ker
so nas iz cerkve, kjer je bila maša za
Nemce, prišli opozorit, naj ne »ropotamo« … Saj veste, da se pri naših plesih s čevlji tudi veselo udarja po plesnem odru. Zato so punce »ropotale«
bolj po tihem. Zaenkrat so v folklorni
skupini samo dekleta.
Sledilo je odlično kosilo, prijetno kramljanje, tudi pesem. Dogodek je bil
ravno v času velikih uničujočih poplav v naši domovini. V cerkvi in v
dvorani so se zbirali darovi za pomoč
poplavljenim. Zbralo se je 450 €, za
kar se vsem darovalcem lepo zahvaljujem. Kar lep dodatek je bil srečelov
– okrašena pečena pura, ki je nadomestila »Martinovo gos« – dar »belo-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
CASTROP - RAUXEL
Martinovanje v Essnu
kranjske družine« iz Wittna. Izžreban
je bil naš Martin, ki je imel to srečo že
pred dvema letoma.
Alojzij Rajk
OBERHAUSEN
Med nami tu v Porurju živita mlada
Simone Gerlach in Klemens Čeplak.
Ona Nemka, fant Slovenec. Nič posebnega, bi dejali, če ta par, ki je tam proti koncu zdaj že lanskega oktobra zajadral v zakonski stan, ne bi bil tako
povezan s slovensko skupnostjo.
Klemens je že vrsto let aktiven član
MePZ Slovenski cvet, ki ima svoj sedež v Moersu, s seboj pa je pred ča-
som pripeljal tudi svojo izbranko Simone in kaže, da se med nami odlično
počuti.
Mladi par se pozna že iz otroštva.
Skupaj sta bila ministranta v svoji farni cerkvi. Sta prijazna in nevsiljiva in
v svojem okolju zelo priljubljena. To
sta prinesla tudi v našo skupino. Vse
povedano je potrdila poročna svečanost, ki je bila 20. oktobra 2012 ob
polni cerkvi. Poročil ju je ženinov oče
Stanko Čeplak, naš nekdanji diakon,
poročno mašo pa je ob njegovi asistenci ter spremstvu solistke in zbora
Slovenski cvet daroval nemški duhovnik v cerkvi sv. Antona v Oberhausnu.
Slavje sta mladoporočenca nadaljevala v veseli družbi blizu dvesto sorodnikov in prijateljev.
Draga Simone in Klemens, dovolita, da vama še s tem zapisom člani MePZ Slovenski cvet tudi javno
sporočimo, kako vaju cenimo in vama hkrati zaželimo dolgo in srečno zakonsko življenje. Verjamemo,
da bosta tudi v bodoče rada zahajala med prijatelje, ki se združujemo v
naši skupnosti.
V Castropu je 9. novembra praznoval
Franc Borišek okrogli življenjski jubilej – 80. rojstni dan. V krogu svoje družine in prijateljev je obujal spomine na pretekla leta. Slavljencu smo
skupaj zapeli lepe slovenske pesmi.
Franc se je rodil leta 1932 v Šklendrovcu v Zagorju ob Savi v družini z
dvanajstimi otroki. Kot mlad fant je
prišel leta 1958 v Castrop iskat službo. Takrat je prišlo iz Slovenije veliko mladih ljudi. Zaposlil se je v firmi
Grüter. Po dveh letih je odšel v Avstralijo in se po petih letih zopet vrnil v
Castrop. Leta 1967 je spoznal mlado
dekle, Elviro Mattes, in se z njo leto
pozneje poročil. Z veliko dela in truda
sta si zgradila topel dom. Leta 1970 se
jima je rodil sin Matthias. Z ženo Tanjo sta si v Münchnu ustvarila družino. Vnuka Hannah in Jakob sta starima staršema v veliko veselje.
Franc in Elvira sta v slovenski skupnosti zelo aktivna. Njihovih dobrot
smo bili zelo veseli v Castropu, Wettru in Essnu. Bila sta med prvimi, ki
so poleg Jazbinškovih v Kevelaerju po
romarski maši organizirali na parkirišču skupno druženje ob bogato pripravljeni malici. Elvira je vsa leta ob
praznikih lepo okrasila mize v Castropu, tako da smo se vsi počutili kot velika družina in praznovali skupaj.
Slovenski cvet - Nada Zupan
Novoporočenca Simone in
Klemens Čeplak
Prisrčnim čestitkam in voščilom se
pridružujemo tudi rojaki iz župnije
Essen in Köln.
Slavljenec Franc Borišek z ženo
Elviro
27
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Dragi Franc, naj ti Bog da še veliko
zdravja in sreče v krogu tvojih najdražjih. Še na mnoga leta.
Marija Rostohar
WÜRSELEN
Med nami tudi dvakrat zlati! Prav zares med nami žive ljudje, ki si žlahtnost pozlate še posebej zaslužijo. Ko
smo bili 29. septembra 2012 pevci
MePZ Slovenski cvet iz Moersa povabljeni k svečanosti zlate poroke Pavle in Janeza Gradiča, članov slovenske skupnosti v Moersu, smo se za to
še posebej pripravili. Pri sveti maši in svečanosti, ki jo je v nemškem
in slovenskem jeziku občuteno vodil
naš dušni pastir Lojze Rajk, smo zapeli s posebnim žarom. Sooblikovali smo dogodek, ki je bil za zlati jubilej namenjen izjemnima človekoma,
Slovencema, ki sta še posebej zaznamovala našo skupnost in v njej društvo Slovenski cvet. Zakonca Gradič
spadata namreč v krog izjemno zanesljivih pričevalcev slovenstva na seve-
ru Nemčije in to pričevanje že skoraj
35 let izkazujeta z aktivnim delom in
vsestransko pomočjo v delu društva.
Vedno sta bila z nami tudi na potovanjih, pa naj je zbor Slovenski cvet
prepeval doma, v Sloveniji, med našimi rojaki v Franciji, Belgiji ali Berlinu in še kje. Za vse te nastope je bilo
treba žrtvovati čas in materialna sredstva, saj smo se vedno in na vseh poteh prav po domače oskrbeli. To pa se
ve, da smo vsi navzoči na teh poteh
prinesli obilico dobrot iz domače kuhinje. In pri tem sta bila zakonca Gradič še posebej skrbna. Dovolj razlogov torej, da ju imenujem za dvakrat
zlata zakonca in sodelovanje na njuni
obletnici smo čutili kot poseben privilegij in čast.
Draga naša Pavla in Janez, še dolgo,
dolgo božajta spomine na minula leta.
Med njimi bodo nešteti, ki vaju vežejo na Slovenski cvet. Mi pa obljubljamo, da bomo še veliko let prepevali in
dehteli tudi po vajini zaslugi. Hvala za
vse in še na mnoga leta!
Slovenski cvet - Nada Zupan
FRANKFURT
Veselje ob martinovem ...
Kmalu po začetku novembra se nas
je tako kot že vrsto let prej dotakni-
Zlatoporočenca Janez in Pavla
Gradič
28
Na martinovanju sta bili dve »roži«
od štirih skriti v kuhinji.
lo martinovo, saj smo tudi letos pripravili naše martinovanje. Z večerno mašo na predvečer martinovega
v cerkvi Sv. apostolov v Frankfurtu
smo začeli to našo prireditev, za glasbo pa smo imeli v gosteh mladi družinski Trio Šantej iz Šentruperta na
Dolenjskem. Okoli sto se nas je zbralo vseh skupaj (tudi s tistimi, ki so
sestavljali ‚delovno brigado‘) in preživeli smo lep večer in noč v prehodu na Martinovo nedeljo. Tudi tokrat
lahko rečemo, da je bilo nekaj novih
obrazov, ki so prvikrat prišli med nas,
nekateri celo iz okolice Stuttgarta,
pogrešali pa smo seveda mnoge nam
že dolga leta znane obraze. Lepo zapečena ‚martinova gos‘ pa se je vsedla v naročje gospe Bricl. Žal nam ni
uspelo spraviti skupaj kakšnega posebnega dobička v podporo Aninemu skladu ali kakšni drugi dobrodelni organizaciji.
Pogled na dvorano ob letošnjem martinovanju
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Amadej si je izposodil harmoniko
pri ta večjih muzikantih.
... čudovitem petju ...
V nedeljo, 18. novembra, pa so nas
prijetno presenetili pevci Slovenskega komornega zbora pod vodstvom
Martine Batič, ko so prišli k naši nedeljski maši. V frankfurtski Stari operi
so zvečer namreč imeli nastop skupaj
s sopranistko Anno Netrebko. Seveda je petje takega zbora pri tej nedeljski maši treslo ne ravno veliko kapelo
klaretincev. Hvala g. Kinku (ki je sicer
pred leti prenočeval v naših prostorih) in celotnemu zboru za presenečenje in lepo pričevanje.
... ob Miklavžu ...
Saj vemo, da se november hitro prevesi v december, ko je potrebno misliti najprej na Miklavža in takoj nato
na božični praznik. Na prvo adventno nedeljo smo v Frankfurtu skupaj
z dopolnilno šolo slovenskega jezika
in kulture, s starši otrok in učiteljico
Natalijo Robnik pripravili Miklavžev
večer. Po nedeljski maši smo napolnili dvorano cerkve Herz Marien. V gosteh pa smo imeli otroško gledališko
skupino iz Berlina, ki nam je zaigrala detektivsko igro Pozor, črna marela. Skupino vodi Majda Schmidt, ki je
pred leti živela v naši tukajšnji župniji. Hvala njej in njenemu možu, otrokom igralcem in njihovim staršem, ki
so jih spremljali v Frankfurt. Prav tako hvala vsem, ki so pripravili vedno
lepi Miklavžev večer.
... ob srečni poti ...
Seno je že zdavnaj pokošeno, kajne.
Ravno to pa poleti ni dalo miru Edvardu Gajsu iz Frankfurta. S kolesom
se je sam odpravil v domače Poljčane.
V dobrih osmih dneh je prišel do svojega travnika, pokosil seno in se tudi
nekoliko odpočil. Nazaj v Frankfurt
pa seveda zopet s kolesom. Marsikje
so ga ob vračanju prepoznali, kljub temu, da ga je bilo za osem kilogramov
manj. Sedaj se pa že vneto uči francoščine, ker bi rad s kolesom prišel tudi v Lurd.
... in sožalje ob slovesu
Sredi oktobra je umrl 65-letni Maks
Klasič iz Hofheima, rojen pa je bil v
Selah. Konec oktobra je umrla 62-letna Jožefa Steuke, roj. Kelner iz Bingna, po rojstvu pa je izhajala iz Brnice. Naj počivata v miru.
rem
Tako nekako je bilo videti kolesarja
Edvarda na poti iz Frankfurta v rodne Poljčane.
Miklavž nagovarja otroke in odrasle.
29
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
INGOLSTADT
Franček Krajnčič, šestdesetletnik.
Živo se še spominjam, bilo je novembra pred petimi leti, na večer pred
slovenskim dnevom, štirje možakarji
smo zvečer sedeli pri meni v kuhinji
ter ob pivu modrovali o tem in onem,
tudi kakšno resno smo rekli, recimo
kako čas hitro beži in takrat je najmlajši med nami, Franček, zamišljen
pripomnil: Čez noč si šestdeset. Zdaj
je Franček na tem –
novembra je dopolnil šesto desetletje (brat Janez mu je v voščilu za šestdeseti rojstni dan zapisal: to ne boli,
razen kakšna kost). Franček se je rodil 21. novembra 1952 staršema Otiliji in Janezu pri Dominkovih v Zabavcih, v župniji sv. Marka niže Ptuja. Pri
sedmih letih je izgubil mamo. Bilo je
težko, rana, ki je zarezala v družino, se
ni nikoli povsem zacelila. Oče je ostal
sam s štirimi sinovi, najmlajšemu je
bilo komaj pet let. Ko se je pobral iz
duševne stiske, se je z veliko ljubeznijo posvetil svojim sinovom, s trdim
delom (tudi v tujini) je zanje skrbel,
jih vzgajal v globoki krščanski veri in
jim vcepljal prave življenjske vrednote, naučil jih je delati in praznovati.
Pri delu in vzgoji so mu pomagale tu-
Šestdesetletnik Franček Krajnčič bere
berilo pri sv. maši.
30
di njegove tri sestre, tete Hana, Treza
in Mica. Vsem štirim sinovom je pomagal do lastnega kruha. Franček se
je v Velenju izučil za rudarja, vendar
mu delo ni ustrezalo, zato je takoj po
odsluženi vojaščini odšel v Nemčijo.
Zaposlil se je pri Audiju v Ingolstadtu,
kjer je tudi spoznal Sofijo in se kmalu
z njo poročil. V zakonu sta se jima rodila hči Carolina in sin Boris; zdaj sta
že oba poročena in imata, Carolina
dva sinova, in Boris eno hčer, drugega
otroka pa pričakujejo. V Sofiji Franček nekako gleda svojo mamo, ki jo je
vse življenje tako pogrešal, zato jo vedno kliče mama.
Franček je zaveden in ponosen Slovenec, ki je zrasel iz zdravih slovenskih
kmečkih korenin, od doma je ponesel v svet tudi globoko vero; kot veren
kristjan ljubi svojo Cerkev, zato ga boli vsako blatenje Cerkve in norčevanje iz svetih reč. Vrednote, v katerih je
sam odraščal, posreduje tudi svojima
otrokoma in svojim vnukom; rad reče, kako smo bogati, ko verujemo, da
se lahko v veri zaupamo in priporočamo Bogu. S srcem in dušo je povezan
z našo slovensko župnijo, nepogrešljiv
je pri vseh dogajanjih in praznovanjih, tudi sicer vselej rad priskoči na
pomoč, zato je pokojni duhovnik Polde zanj na pol v šali rekel: Franček je
že tako »pol fajmoštra«. Frančku še
enkrat hvaležni čestitamo za okrogli
življenjski jubilej, mu želimo trdnega
zdravja in božjega varstva!
Darinka Humpel skrbi za naš slovenski center v Ingolstadtu. V začetku septembra smo se v Ingolstadtu
preselili v cerkev sv. Monike, ki nam
postaja vedno bolj domača in se v
njej dobro počutimo. Ob cerkvi uporabljamo tudi cerkvene prostore, ki
jih delimo skupaj z župnijo in tamkajšnjim otroškim vrtcem. Ko smo
oddali svoj center, ki je bil naš topel
dom in košček Slovenije tudi po zaslugi Danile Potočnik, ki je zanj skrbela od marca 2007, je Danila izrazila željo, da ne bi več skrbela za novi
»center«, tudi iz praktičnih razlogov
ne, ker gresta z Zvonkom pogosto v
Slovenijo. Potem smo iskali nekoga,
ki bi ob nedeljah po maši poskrbel
za naš prostor in po prigovarjanjih
se je le odločila Darinka Humpel. Danili stokrat boglonaj za njeno skrb in
ljubezen, s katero se nam je posvetila
in več kot pet let upravljala slovenski
center, hkrati pa smo hvaležni Darinki, ki je prevzela nase to skrb ter
s prisrčno vedrino in gostoljubnostjo
upravlja ta naš domek. Želimo ji še
naprej veliko dobre volje in da bi potrpela z nami.
Stanko Gajšek
MANNHEIM
V Herbolzheimu je letos prišel Miklavž že v soboto pred svojim godom.
V času, ko se sprašujemo, ali je sploh
še kaj otrok, smo jih vendarle našteli kar osem. Štirje hodijo v šolo, tudi
k pouku slovenskega jezika, štirje pa
so še manjši. Učiteljica dr. Mira Delavec, ki jih poučuje v Freiburgu, jih
je lepo pripravila za nastop. Predno je
Miklavž prišel, so skupaj zapeli nekaj
pesmi, Letitia in Jonatan sta zaigrala
na flavto, Tommy in Jiři pa sta zaigrala prizorček, kako se dva šolarja pogovarjata o Miklavžu in naštevata mnoge prevelike želje, kaj vse jima mora
Miklavž prinesti. Nazadnje počasi
spoznata, da morata imeti bolj skromne želje in v pričakovanju zaspita.
Ko je Miklavž prišel, je najprej pozdravil, vprašal, kaj bodo zmolili, nato
pa stopil najprej k najmlajšemu, desetmesečnemu Lukasu. Ta ga je sicer
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
V Herbolzheimu so otroci najprej zapeli.
nekoliko nezaupljivo gledal, ustrašil
se pa ni. Tudi še ne triletna Pia se ni
bala, njen bratec Felix, ki se je prejšnja
leta vedno stiskal k mamici in celo jokal, je letos zbral pogum in sam prišel
pred Miklavža. Miklavž pa ni obdaroval samo otrok, ampak tudi odrasle: učiteljico Miro, župnika Janeza in
nemškega župnika Sauerja. Po večerji
pa nam je tenorist Jernej Žagar zapel
nekaj pesmi in zelo navdušil vse nav-
Desetmesečni Lukas se ni ustrašil
Miklavža.
Največji otroci so v Vöhrenbachu zapeli.
zoče, najbolj pa seveda več rojakov, saj
je doma iz Češnjic nad Mokronogom,
v Herbolzheimu in okolici pa je precej
Slovencev, ki so tudi doma blizu Mokronoga, iz Tržišča in okolice.
V Vöhrenbachu je bila slovenska maša v nedeljo 2. decembra, v pravem
zimskem vzdušju s sneženjem. Smreke so bile tako na debelo zasnežene,
da bi bili marsikje veseli, če bi kaj takega videli vsaj na božič. Po maši je
bilo v župnijskih prostorih tradicionalno adventno srečanje s skupnim
kosilom, nato pa je prišel Miklavž.
Otrok je bilo tu še nekaj manj, a so tisti trije, ki že hodijo v šolo, pripravili
kar daljši program. Zapeli so Marijino
pesem »Lepa si roža Marija«, potem
več nemških pesmi o Miklavžu, tudi
recitirali so nekaj zgodb. Miklavža se
ni ustrašila niti Anina, ki ima komaj
eno leto, triletna Sveja pa je sploh veselo skakala okrog Miklavža in z drugimi otroki pred Miklavžem celo pela,
pravzaprav basirala.
Na koncu je tenorist Jernej, ki je imel
glas, sumljivo podoben Miklavžu, zapel pesem »Bodi zdrava, domovina«,
za Nemce nemško pesem, najbolj pa
je zdramil vse s Slakovo pesmijo »Če-
belice«, pri kateri so vsi poprijeli. Tako so imeli tudi odrasli lepo doživetje
Miklavža. Vsi so ga vabili, naj še večkrat pride med njih.
J. M.
MÜNCHEN
Literarni večer
V mesecu novembru smo lahko prisluhnili poeziji štirih slovenskih pesnikov, ki so bili gostje literarnega
večera na naši župniji. Med njimi je
najbolj poznan Tomaž Šalamun, ki
je bil tudi najstarejši, potem pa so bili še trije mladi slovenski pesniki: Primož Čučnik, Andrej Hočevar in Gregor Podlogar. Vsak izmed njih se je
predstavil s svojimi pesmimi, večer
pa je moderiral Slavo Šerc, lektor za
slovenščino na Univerzi v Regensburgu. Nastop pesnikov pri nas, ki je
bil 27. novembra, je bil začetek njihove »nemške turneje«. Za to priložnost
so izdali knjigo svojih pesmi z naslovom »Der Hirsch« (Jelen), kjer so vse
pesmi tudi prevedene v nemški jezik.
Gospodu Marjanu Kumru se iskreno
zahvaljujemo za vso organizacijo in
se veselimo nadaljnjega sodelovanja.
31
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Na prvo adventno nedeljo je Pavle
Novak na začetku svete maše venčke
blagoslovil in take smo jih odnesli na
svoje domove, da nam bodo v adventnem času pomagali v pripravi na Jezusovo rojstvo.
Barbara Alič
Štirje pesniki so brali svoje pesmi.
Delavnica adventnih venčkov
V četrtek, 29. decembra, smo na slovenski župniji že drugič pripravili delavnico izdelovanja adventnih venčkov. Zbralo se nas je kar dosti, še
posebej smo bili veseli otrok, ki so
se vsi po svojih močeh trudili narediti čim lepši venec. In kakšne lepe
simbole adventnega časa smo ustvarili! Pletli smo z različnim zelenjem
cipres, tise, jelke, pušpana, božjega
drevca, na koncu pa smo na zeleni
krog pritrdili štiri svečke in ga okrasili
z najrazličnejšimi okraski. Pridne roke udeležencev so naredile še kar nekaj dodatnih venčkov, ki so bili naprodaj v času adventne duhovne obnove.
Sara, Katarina in Feliks so naredili
svoje adventne venčke.
Delavnica izdelovanja adventnih venčkov na slovenski župniji v Münchnu
32
Adventna duhovna obnova
Ob vstopu v adventni čas smo v župniji imeli gosta lazarista Pavleta Novaka iz Ljubljane. Od 30. novembra do
2. decembra je vodil adventno duhovno obnovo. Udeležencev je bilo tokrat
nekaj manj kot prejšnja leta, vendar
so bili navzoči veseli voditeljevih nagovorov in spodbud.
Iz vsebine lahko naštejamo nekaj poudarkov. Voditelj nas je usmeril v razmislek o skupnostih, ki so lahko povezovalne ali pa tudi zelo razdiralne.
Danes je očitna potreba iskati duhovne darove, talente, ki jih ima vsak človek od Boga in razvijati ljubezen v
konkretnih delih dobrote. Poznati je
treba evangeljska načela, zato je potreben reden stik z božjo besedo, ki jo
poslušamo pri maši.
Vernost se med ljudmi izgublja, v javnosti prevladuje želja po uživanju. Veren človek pa išče nekaj duhovnega.
Velik napor je, da ohranimo vero in
pri tem je odločilen odnos do Boga, ki
nam prihaja naproti v zakramentih.
Zato spoštujmo nedeljo, Gospodov
dan. Božja beseda nas povezuje, nas
uvede v srečanje z Bogom. Za molitev
si je treba vzeti čas. Boga prosimo, se
mu zahvaljujmo in on nam bo pomagal pri življenjskih odločitvah.
Voditelj je postavil pred nas tudi lik
Device Marije, ki je najbolj živ zgled
predanosti Bogu.
Gospodu Novaku smo hvaležni za
spodbudne besede in življenjske napotke. Vlil nam je v srce dobro me-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Zbrani ob voditelju Pavletu Novaku
ro adventnega duha in hrepenenje
po Bogu.
dr. Gabrijela Gerber-Zupan
20 let društva Lipa
Slovensko kulturno društvo Lipa je lani novembra slovesno obeležilo 20-letnico delovanja. Pripravili so lep program, ki je obsegal nastop folklorne
skupine Lipa, počastila jih je tudi folklorna skupina društva Drava iz Augsburga, nastopila sta sestra in brat
Jarc z inštrumentalno glasbo, zaplesali so otroci iz vrtca slovenske župnijske šole. Vabilu so se odzvali imenitni gostje: slovenski konzul gospod
Vrevc, predstavniki mesta in sorodnih združenj priseljencev ter številni prijatelji društva in predvsem veliko Slovencev. Predstavniki odbora so
se spomnili društvene preteklosti in
ljudem, ki so zaslužni za delo društva
v preteklih dveh desetletjih, izrazili
Slovensko kulturno društvo Lipa
prisrčno zahvalo. Sprejeli pa so pozdravne nagovore častnih gostov in čestitke za uspešno delovanje. Društvo
ima zasluge pri povezovanju Slovencev in mnogih slovenskih prijateljev
v glavnem mestu Bavarske in okolici. Tudi na župniji se veselimo njihovih uspehov in jim voščimo dejavno
prihodnost. J. P.
STUTTGART
Sveta maša pri Ave Mariji
Že veliko let tradicionalno poteka na
praznik vseh svetih srečanje na tem
svetem kraju, slovesno bogoslužje,
kjer se naši rojaki in rojakinje zberejo, da se spomnijo vseh rajnih, ki jih
je vsemogočni Bog pridružil svojim
izvoljenim. Letos sva skupaj z župnikom Romanom Kutinom iz Augsburga darovala in molila skupaj z našimi verniki za naše rajne. Srečanja se
je udeležilo lepo število naših ljudi, ki
so za ta praznik ostali tukaj v Nemčiji
in lepota slovesne svete maše in petja
ter litanije na čast Materi božji so dali
okus nebeškega Jeruzalema, ki nekega dne čaka vse nas. Bogu hvala za ta
dan, kjer je slovenska molitev pri sveti
maši in vera v vstajenje resnični pričevalec vstajenjskega Kristusa, pred katerim se bo pripognilo naše koleno in
bo vsak jezik priznal moč in sodbo
Svete Trojice.
Krstno slavje
V mesecu novembru je v cerkvi svetega Konrada zakrament svetega krsta
prejel Kristijan Dorn. Krstno slavje je potekalo ob lepem številu sorodnikov, prijateljev in znancev, ki so z
velikim pričakovanjem izrazili po veri in molitvi to, kar nas sveta Cerkev
po cerkvenem učiteljstvu uči in nam
Romanje k Ave Mariji
33
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Krst Kristijana Dorna v cerkvi svetega Konrada
razlaga o bogastvu zakramentov. Starši in botri so se na zakrament zelo dobro pripravili, saj so z veliko vere in
ljubezni sodelovali pri pripravi tega
dogodka. Že lepa in prisrčna priprava nekaj dni prej je pokazala, da starši
in botri živijo pristno Kristusov evangelij. Moč njihove vere je potrditev, da
tudi svojemu otroku želijo božjo ljubezen, ki traja večno in ki odrešuje.
Krstno slavje je potekalo v veliki zbranosti molitve, dejavnem sodelovanju
vseh navzočih in ob pesmi, ki govori
o angelu varuhu, v priprošnji, naj dobri Bog čuva Kristijana na vseh poteh
njegovega življenja.
Naš slavljenec
Okroglo obletnico svojega življenja 70 let - je v mesecu novembru praznoval Martin Keber, gonilna sila
slovenstva iz Aalna. Martin Keber izvira iz tradicionalne katoliške družine in je bogastvo vere prinesel s seboj v Nemčijo, kjer sta si s soprogo
ustvarila topel dom in s katero sta redna pričevalca vere ob nedeljskih mašah. Martin je človek dobrega srca,
ljubitelj narave, dober gospodar, voznik avtobusa, redni obiskovalec Svetih Višarij, na katere ga veže posebna
življenjska zaobljuba, in veren kri-
34
s smehom takoj spravi v dobro voljo
in optimizmom za vsakdanje življenje, z njim nikoli ni dolgčas. Rad uživa v dobri kulinariki, kapljici vina in
petju slovenskih pesmi. Martin, hvala vam in vaši soprogi za vse, kar sta v
teh letih storila za rast vere in slovenstva v Aalnu in Stuttgartu. Krščanski
pregovor pravi, da Bog ljubi veselega in nasmejanega človeka in vi, gospod Martin, ste veseli kristjan in taki nam ostanite!
Martin Keber s soprogo in župnikom
na domačem vrtu
stjan. Gospoda Martina takoj prepoznaš po pristnem nasmehu, ki nikogar ne pusti hladnega, je človek, ki te
Blagoslov hiše in čebelnjaka
Lepa krščanska navada je, da veren
katolik blagoslovi svojo domačijo, na
kateri si služi vsakdanji kruh in kjer
dela od jutra do večera. In tak dogodek je bil tudi pri gospodu Gabrielu
Blagoslov čebelnjaka in domačije družine Zevnik
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Zevniku. Gabriel je po poklicu kmetijski svetovalec in čebelar. Je ljubitelj
narave že od malih nog in čebelarstvo je njegova velika ljubezen. Zato
nas je povabil na blagoslov domačije
in svojega čebelnjaka, da bi dobri Bog
po priprošnji svetega Ambroža varoval in čuval njegovo družino, domačijo in čebelnjak, kjer si s svojo soprogo služi vsakdanji kruh. Na blagoslovu
smo se zbrali v lepem številu in molili in prosili za božji blagoslov. Gospodu Gabrielu želimo, da bi mu pridne
čebele prinašale dosti sladkih darov,
da bi dobri Bog čuval njegovo družino in da bi mu bilo delo na kmetiji v
radost in ponos.
V mesecu novembru smo tudi pri
družini Protner imeli blagoslov družinske hiše. Ob dobri družbi – zbrali
so se vsi družinski člani in družinski
prijatelji – smo se zbrali za mizo. Molitev je v slovenskem jeziku zvenela
tako domače. V njihovi družini so
pred desetimi tedni dobili novega člana, ki bo njihovi Karolini, ki je tudi
ministrantka v naši skupnosti v Stuttgartu, pomagal, da bo smeh in radost
navzoča še v naslednji generaciji naših ljudi.
Dobri Bog naj z obiljem svojega
blagoslova blagoslovi družino Pro-
Blagoslov hiše družine Protner
tner in vse naše slovenske družine, ki
živijo v tujini, da nikoli ne bi pozabile, da je sveta vera naša luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike.
Literarni večer v Slovenskem domu
V naši skupnosti v Stuttgartu smo pripravili tudi literarni večer na pobudo
Karoline Štuhec Meglič, ki je med
nas povabila prof. slovenskega jezika
dr. Miro Delavec. Profesorica nam je
predstavila življenjsko pot in delo slovenske pisateljice in pesnice Josipine
Urbančič Turnograjske. Predstavitev
je bila zanimiva in poučna, saj smo
spoznali lik pesnice in pisateljice, ki
je slovenskemu človeku dokaj neznana. Josipina je ustvarjala v prvi polovici 19. stoletja, torej je bila sodobnica Franceta Prešerna. Družila se je z
mnogimi pomembnimi osebnostmi iz
takratnega političnega in kulturnega
življenja. V tistem času, ko je bil literarni in pogovorni jezik v meščanskih
krogih še vedno nemški, je Josipina
vztrajala v komunikaciji in pisanju v
slovenskem jeziku. Njena dela so bila objavljena v Rusiji in Bolgariji. Literarni večer je bil za nas zelo poučen,
začutili pa smo tudi lepoto slovenskega jezika.
Predavanje za družine
Slovenska skupnost je bila v mesecu
novembru obogatena s predavanjem
na temo družinska vzgoja in problemi odraščanja, ki ga je pripravil gospod profesor Sebastijan Kristovič
skupaj s svojo soprogo magistro družinske terapije Jasmino Kristovič.
Pred naše mlade družine in vse ostale
sta položila veliko skrivnosti in zank
mladostniškega odraščanja, ki mnogim staršem povzročajo veliko preglavic. Biti danes oče in mati ni lahka naloga, saj globalni svet prinaša
veliko ugodnosti in hkrati tudi zank
v vsako družino. Pomembno je, da je
v vsaki družini ljubezen, povezanost,
avtoriteta in spoštovanje, da vsak ve
za svoje dolžnosti in pravice. Preda-
Predavatelj Sebastjan Kristovič
Literarni večer v Slovenskem domu
35
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
vatelja sta nam na zanimiv in lep način podala marsikatero dobro idejo
za vsakdanje življenje in orisala pot,
po kateri je vzgoja lahko uspešna. Vsi
vemo, da idealnih očetov in mater ni,
so pa starši, ki svoje življenjsko poslanstvo vzamejo za svoj življenjski
izziv in nalogo in se trudijo po svojih
najboljših močeh. Naše sobotno predavanje smo zaključili s kratko pogostitvijo in druženjem v dvorani, kjer
smo v pogovoru potrdili glavno temo in rdečo nit predavanja, da ljubezen odrešuje.
Aleš Kalamar, župnik v Stuttgartu
S
R
B
I
J
A
BEOGRAD
God in rojstni dan
Sveti Stanislav Kostka, ki je zaščitnik
mladine, je tudi nebeški zavetnik našega beograjskega nadškofa Stanislava Hočevarja. Zato smo se Slovenci v
Beogradu zbrali in priredili skromno
praznovanje našemu nadpastirju. K
temu praznovanju smo dodali še praznovanje rojstnega dne nadškofa in
nedavni rojstni dan slovenskega am-
Nadškof Stanislav Hočevar
36
Franc But (v sredini)
basadorja v Beogradu, Francija Buta,
ki je praznoval jubilej abrahama.
V nedeljo, 11. oktobra, smo se zbrali v
cerkvi Kristusa Kralja v veliko večjem
številu kot običajno. Vsako nedeljo imamo namreč v tej cerkvi ob 8. uri mašo
za Slovence. Daroval jo je gospod nadškof, somaševal pa je tudi naš duhovnik
Lojze Letonja. Maša je bila zahvala za
vse darove, ki jih Gospod naklanja našima slavljencema, gospodu nadškofu
in gospodu ambasadorju. Ob naši skupni molitvi in lepi udeležbi je bila mašna daritev vsem nam v veliko duhovno
korist in vir medsebojne povezanosti.
Po maši smo bili vsi povabljeni v župnijsko dvorano na lepo druženje.
Najprej smo seveda voščili slavljencema. Voščila so bila podprta s pesmijo zbora »Pojoča družba«, tako se je
ustvarilo lepo družinsko vzdušje. Seveda smo bili vsi deležni dobrot naših
dobrih gospodinj, nato smo se prijetno družili in nazdravili slavljencema.
Taka priložnostna slavja nas pritegnejo in se nas zbere lepo število pred oltarjem in pri skupni mizi. Bog daj, da
bi se podobna srečanja dogajala pogosteje in gradila našo slovensko in krščansko skupnost.
Lojze Letonja CM
Š
V
E
D
S
K
A
Cerkvena poroka Karoline Mak in
Jeana-Baptista Graftieauxa v Luxemburgu je bila v mesecu maju 2011.
Žal se je zgodilo, da je slovenski dušni pastir Zvone spregledal ta prelepi
dogodek, saj se je takrat v zelo kratkem času marsikaj dogajalo, kasneje
tudi Vadstena in še kaj. Naj bo zapisano spominu, da sta si pred Bogom
in Cerkvijo obljubila življenjsko zvestobo in ljubezen Karolina Mak, doma iz Vaggeryda na Švedskem, ki je
našla svojega princa Jeana-Baptista
v Luxemburgu, kjer sta si ustvarila
dom in družino. Dobri Bog ju je obdaril s sinom Alexandrom in hčerko Isabello.
Draga Karolina in Jean-Baptist, Bog
vaju blagoslovi na vajini skupni življenjski poti, naj vaju blagoslavlja še
po otrocih in naj vaju nekoč bogato
nagradi za vajino zvestobo njemu in
drug drugemu z večno srečo v nebesih. Na mnoga, blaga leta kliče tudi vajin koncelebrant Zvone.
Jubilanti na Švedskem: Vedno več je
naših rojakov, ki se jim številke obrnejo na ničlo, naj bo to 70 ali 80. Tako
sta v zadnjem delu leta 2012 praznovali okrogli jubilej Milena Stroligo iz
Jönköpinga ter Valerija Curk iz Vellinge blizu Malmöja.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Milena Stroligo je ena izmed treh sester Žnidaršič, ki so pred mnogimi desetletji prispele na Švedsko, kjer so si
ustvarile svoj dom in družino. Milena je bila poročena z Ivanom Stroligom, ki se je pred nekaj leti od nje za
vselej poslovil. Koliko ljubezen je Ivan
okusil, posebej v času bolezni, ve samo Milena in vsi, ki so ji pomagali pri postrežbi bolnika na domu. Tudi Milenca in Robert, oba otroka, sta
mami stala ob strani v času, ko je tudi ona potrebovala pomoč v nošnji lastnega križa.
Mileno poznajo rojaki iz Jönköpinga kot zvesto obiskovalko sv. maše,
tudi v narodnem jeziku, kot dobro
pevko in kot prijazno in ustrežljivo.
Kolikor more, vselej rada pomaga v
župniji, na slovenski misiji in tudi v
Vadsteni. Svoje gostoljubje izkazuje, skupaj s sestro Karolino, tudi slovenskemu dušnemu pastirju. Poznana je po skrbno obdelanem vrtu, kjer
med drugim goji tudi lepo cvetje različnih vrst.
Valerija Curk iz Vellinge je ena izmed
rojakinj, ki jo je slovenski duhovnik
Slavljenka Milena Stroligo iz Jönköpinga z vnuki in vnukinjami
Zvone srečal že na začetku svoje poti na Švedskem. Zanimivo je, da je prvo nedeljo v mesecu septembru, ko je
bilo v Malmöju slovo od Jožeta Drolca
in je bil sprejem tudi novega slovenskega dušnega pastirja Zvoneta, Valerija med sv. mašo veselo prepevala.
Toda takoj po maši se je zgodila nesreča, namreč možganska kap. Tako
Valerija ves čas spremlja duhovnika
Zvoneta s svojo boleznijo in vdanim
prenašanjem lastnega križa.
Poroka Karoline Mak in Jeana-Baptista Graftieauxa v Luxemburgu
Lučko sveta je zagledala 12. novembra 1932 v Idriji, ki jo nosi v srcu vse
življenje. Od tam je v mesecu juniju 1959, skupaj z dvema kovčkoma in
štirimi otroki prišla na Švedsko, kjer
je njen mož Jože že bil dve leti zaposlen kot avtomehanik. Valerija se je
doma preživljala s klekljanjem, kasneje pa je bila zaposlena v mizarski
delavnici. Tako ji ni bilo težko prijeti za vsakršno delo kasneje na Švedskem, saj je bila zadnja leta čistilka in
kuharica v otroškem vrtcu vse do kapi leta 1993.
Da bi bila čaša trpljenja še večja, je v
letih 1995 in 1996 v času enajstih mesecev izgubila sina Francija in moža
Jožeta. V sorazmerno kratkem času pa
se je za vselej poslovila od vnuka Mikaela leta 2001, od hčere Marije 2003
in od vnuka Tonija leta 2004.
Preveč je bilo, je potarnala pogumna
Valerija. Kaj vse mora v življenju človek pretrpeti, čeprav, kot se Valerija rada pošali, je vse skupaj ena figa. Ampak, Valerija kljub neznanskim
bolečinam vztraja in daruje trpljenje
za svoje, za duhovne poklice, za svetost in zvestobo v duhovnih poklicih,
37
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Slavljenka Valerija Curk iz Vellinge
Zadnje slovo od Srečka Frankovića
za vse, ki ji strežejo in ji pomagajo križ
nositi, posebej tudi za sina Silvija, ki je
tudi sam v veliki preizkušnji.
Dragi slavljenki, Milena in Valerija,
hvala vama za zvesto hojo za Kristusom, četudi je ta zaznamovana s križem, naj bo vama in vsem v odrešenje. Bog vaju živi na mnoga, blaga leta
ter da bi zmogli prinesti vajina križa
na vrh kalvarije in po njem vstopiti
v srečo in slavo nebeškega kraljestva.
Hvala za vso ljubezen in pozornost tudi do švedskega vagabunda.
Miklavževanje v Göteborgu 2012.
Čeprav letos v zelo okrnjenem številu, je vendar sv. Miklavž obiskal in
obdaril otroke tudi na zahodni obali Švedske. Zaradi velikega prometa v
teh dneh je imel malo zamude, ampak
prišel je z velikim veseljem in obdaril
pridne otroke, da bi bili še bolj v ponos in veselje svojim staršem in sta-
Miklavž je v Göteborgu obiskal slovenske otroke.
38
rim staršem. Pa še kar veliko spremstvo angelov je imel, in to celo vse
iz družine Zupančič. Mami Katarini
in atu Jožetu, Sigrid in vsem ostalim
hvala za lepo miklavževanje in prijateljevanje.
Vsem bralkam in bralcem Naše luči
doma in po svetu želim blagoslovljeno, zdravo ter vere, upanja in ljubezni
polno novo leto 2013!
vaš Zvone Podvinski
ZGODBA
Tanja Mlakar
KJE RASTE DEŽ?
»Morda bi tudi jaz lahko prispevala kakšen evro za njih, kaj
misliš?« Marini je vzelo sapo.
»Lahko, če želiš, seveda. Na raznih mestih se zbira potreben
denar za te namene.«
»Pa pride ta denar do njih? Do teh otrok?«
»Ne vem. Osebno mislim, da ga večji del zagotovo pride do
tistih, ki jim je namenjen. Morda gre kakšen cent tudi za
kak drug namen. A to ni več tvoja stvar. Tisti, ki da, mora dati z dobrim in veselim srcem. Z drugim se ni vredno
obremenjevati. Za prenos denarja nisi odgovorna ti, pač pa
drugi. Vsak odgovarja zase in za svoja dejanja.« Potem sta
obsedeli v tišini.
»Toda še vedno ne razumem. Krompir namazan na kruh?«
Marina je prikimala. V sebi se je nasmehnila. Tudi ona, pa
še kdo drug, je gledal, kaj počnejo ti otroci, se je spomnila. »Ni treba, da si mažeš krompir na kruh,« so jim govorili
vzgojitelji, a otroci so delali po svoje. Ko so vzgojitelji dojeli, da je to pač njihov način prehranjevanja, so utihnili. »Tako pač je!« je rekla Suzana. Marina se je spomnila tudi svojih takratnih besed: »Ja, tako pač je, a lahko bi bilo drugače.
Otrok bi si lahko na kruh namazal maslo in med. Ali morda sir?« Takrat je utihnila tudi Suzana. Marina se je spet
ozrla k mami.
»Morda je to del njihovega domačega prehranjevanja, saj s
tem ni sicer nič narobe. Le hrana ni pravilno razporejena.
En del sveta jo meče v smeti, drugemu delu sveta preostajajo drobtinice. Nekateri ljudje ne vedo več, kaj bi si še kupili,
drugi ljudje morajo gledati na vsako drobtinico.«
Zdaj je mama utihnila in Marini se je končno zdelo, da je
mama dojela njeno sporočilo. Dobra dela se ne pričnejo le
s podarjanjem denarja.
Tik pred novoletnimi prazniki ji je mama povedala, da bo
praznike preživela v zidanici.
»Že spet?« je ušlo Marini.
»Kako že spet? Kdaj sem jih pa že?«
»Pogosto hodiš tja zadnje čase. Je tam kaj, kar bi zanimalo tudi mene?« Mama se je na ves glas zasmejala in odkimavala z glavo.
»O, ti otrok moj, kaj le razmišljaš? Prav, priznam, da imam
res neko skrivnost, a ti je še ne bom izdala. Toda tisto, kar
slišim iz tvojega prizvoka v glasu, odločno zavračam. Nič
takega ne skrivam pred teboj. Tvoj oče je bil moja edina
ljubezen, drugega moža zato ne potrebujem.« Čeprav se je
Marina prepričevala, da je ta del maminega življenja prav
nič ne zanima, ji je zdaj vseeno odleglo.
»Skrivnost?« je potem vprašala.
»Ne, tudi o tem ti ne bom govorila, sicer ne bi bila več skrivnost. Več boš izvedela, ko bo čas za to.«
»Naj grem s teboj v zidanico za novo leto?«
»Ne, ostani raje doma in povabi prijatelje. Razveselite se.«
»Pa za božič? Boš takrat doma?« je še vprašala Marina. Mama jo je osuplo pogledala.
»Sem kdaj bila kje drugje za ta praznik? Normalno je, da
bova sveti večer in potem božični dan preživeli skupaj. No,
vsaj upam, da mi boš delala družbo.«
»Seveda. Lahko bi odšli k polnočnici.«
»Vedno smo hodili, prej skupaj z očetom, zadnja leta pa
sem šla sama. Pa ti? V mestu verjetno nisi hodila k polnočni maši?«
»Šla sem, vsako leto. Pa ne samo takrat, tudi sicer sem šla
večkrat k študentski maši.«
»A tako,« je odvrnila mama, potem pa utihnila.
»Torej bom sama za novoletne praznike?« je spet začela Marina.
»Povabi Davida!«
»Morda,« je pri sebi razmišljala Marina.
»Ali koga drugega? Morda kakšno prijateljico.« V hipu je
bilo Marini jasno: Suzano. Takoj jutri jo bo poklicala in jo
povprašala o njenih načrtih za praznične dni. Zdaj se nista
videli že vse od junija, ko sta skupaj spremljali zadnjo skupino otrok.
»Pa ti? Boš res sama praznovala prihod novega leta? Ti ne
bo dolgčas?« se je Marina vprašujoče ozrla v mamo.
»Ne skrbi zame, dovolj sem stara, da se bom znašla, ti pa
se lepo imej doma. Po dolgem času bo v tej hiši spet veselje, slutim to.«
»Lepo bi bilo,« je odvrnila Marina.
Suzanin prihod je v hišo res prinesel veselje. Marini se je
zdelo, da je že pozabila, kako zelo je nalezljiva njena dobrosrčnost in nasmejanost. Bilo je, kot bi v trenutku, ko jo je zagledala, vse njene težave čudežno izginile.
»Kako živiš?« jo je vprašala Suzana, ko sta sedeli zunaj na
dvorišču.
»Precej drugače, kot sem si predstavljala, ko sem se vračala
domov,« ji je odvrnila Marina.
39
ZGODBA
»Res? Kaj pa je tako drugače?« Vse, je pomislila Marina.
»Včasih sem ti kaj povedala o svojih starših, mnogo pa tudi
ne. Verjetno pa si vedela, da sem na prvi tabor z otroki odšla brez maminega soglasja. Oče je bil tedaj že mrtev.« Suzana je prikimala.
»Torej, ko sem se vračala domov, sem pri sebi upala, da bova z mamo zakopali bojno sekiro. Vsa ta leta me je ta najin
prepir zelo bolel, velikokrat mi je bilo žal mojih prenagljenih besed. Vseeno ne bi smela reagirati tako, kot sem,« je
pripovedovala Marina.
»Verjetno res ne, čeprav veliko prostora za drugačno odločitev tako nisi imela,« je pripomnila Suzana.
»Ko sem se torej vrnila, nisem več našla stare mame. Nenadoma ni bila več vpeta v probleme drugih ljudi. Prej, ko
sem bila doma, je bila vedno neka zadeva, kjer je moja mama morala posredovati, zdaj pa tega ni bilo več. Ali veš, da
šele sedaj, ko sem doma že pol leta, to spoznavam.«
»Tudi tvoja mama je zrasla v družini, kjer ni bilo vse idealno,« je tiho pripomnila Suzana.
»Vem, zadnje čase večkrat pomislim tudi na to. Ko jo vprašam kaj iz njenega otroštva, mi sicer odgovori, a le redkobesedno. Kot bi mi hotela ta del svojega življenja prikriti.
Poleg tega je mama imela v teh letih ogromno časa, da je
premislila o svojem dosedanjem življenju. Navsezadnje je
bila tudi formalno izobražena, da je na nek način stopila tudi v svojo preteklost. In še nekaj me je presenetilo, ko sem
se vrnila. Njena pripravljenost poslušati, nenadoma je hotela slišati še kakšno drugo zgodbo. Skoraj prosila me je, da
sem ji pripovedovala o tem, kaj sem doživljala na taborih.
Vedno je bila po teh pripovedovanjih tako izmučena, kot bi
se dogodki, o katerih sem pripovedovala, nanašali nanjo.
Zdi se mi, da je postala sočutna,« je zaključila Marina. Nekaj časa sta obsedeli v tišini.
»Morda pa je bila taka že prej, a si jo ti drugače zaznavala?«
»Mogoče, tudi o tem sem premišljevala. Res pa imam sedaj
tudi neko znanje, teoretično in tudi življenjsko, pa jo verjetno zato lažje razumem. Če bi takrat našli vsaj delček skupnega interesa, tako kot sva ga našli sedaj, verjetno od doma ne bi odšla.«
»Potem te verjetno tudi ona ne bi omejevala pri odhodu na
tabor in bi vseeno odšla,« je pripomnila Suzana in jo pogledala.
»In sedaj res nameravaš ostati doma?« je še vprašala.
»Še vedno nisem prepričana o tem, toda začetek moje redne službe je le. Če bo šlo tako naprej, bom ostala. Pred-
40
vsem pa bi rada bolje spoznala svoje starše. Ali veš, da zelo
malo vem o njiju. Ne vem skoraj ničesar o njunem otroštvu.
Nisem poznala svojih starih staršev in malo vem o drugih
sorodnikih. Kaj se je zgodilo, da mi o tem nista pripovedovala? Vse to me je pričelo sedaj zanimati. Moje korenine so
tiste, ki zdaj burijo mojo domišljijo.« Suzana jo je pogledala in prikimala.
»Potem moraš to vsekakor raziskati.« Marina je prikimala,
potem sta obsedeli v tišini. Nenadoma je Marina pred seboj zagledala majhno deklico, ki je držala za roko starega
dedka. Bil je visok in sivolas mož, toplih potez in prijaznih,
rjavih oči. Nekje ob strani je stala mama in gledala za njima, ko sta odhajala po cesti. Majhna deklica ji je pomahala, mama pa je dvignila roko in si obrisala solzo. Potem je
dedek pričel deklici nekaj pripovedovati. Bilo je nekaj lepega, saj je deklica zrla navzgor, v visoko, a sključeno postavo.
Ker je bila pot dolga, jo je dedek nenadoma vzdignil v svoje
naročje in jo dvignil visoko, potem pa ljubeče stisnil k sebi.
V tem trenutku je do Marine prišel vonj cigaret, kot ga je
zaznala tedaj. Vzdihnila je in pogledala Suzano, ki je nepremično zrla v daljavo. To sem bila jaz, je neslišno zašepetala in komaj opazno prikimala. Dedek je torej bil, pa saj to je
vedela. Spomnila se je tudi, da je bil prijazen in dober. Kaj
je bilo torej tisto, kar je mamo oddaljevalo od male Marine
pa tudi od same sebe?
Prazniki so prehitro minili. Marini se je zdelo, da je Suzana komaj prišla, pa mora že oditi. Mnogo časa sta preživeli skupaj, a vseeno se je zdelo, da je še toliko vsega, kar bi si
morali povedati. Silvestrovanje je bilo živahno. Prišel je tudi David, s seboj je pripeljal še svojega brata. Nepričakovano se je na vratih pojavila tudi Meta, ki je prišla voščit, a potem ostala z mladimi vso noč. Nazadnje je na vrata potrkal
še najbližji sosed, ki je prišel pogledat, ali je pri njih kaj narobe. Tako razsvetljene hiše še ni bilo opaziti, je smeje pripomnil. Ko ga je Marina prijazno povabila, naj vstopi, je nekaj časa okleval, potem pa je prikimal.
»Sam sem doma, ničesar ne bom zamudil, če ostanem tu,«
je naposled pripomnil stari mož. Čeprav pisana druščina,
se je v hipu ujela med seboj. Izkazalo se je, da je premalo pripravljene hrane. Marina je pričakovala tri ljudi, zdaj
jih je v njeni kuhinji sedelo šest. Meta, ki je opazila zadrego, je odhitela domov in prinesla svoje dobrote. David je
prinesel kitaro, njegov brat pa harmoniko. Ostali so prispevali svoje glasove. Prepevali so tako ubrano, da so zamudili polnoč.
ZGODBA
»Kaj? Skoraj ena je že!« je naenkrat zavpila Meta. Vsi hkrati
so se zazrli v stensko uro. Kazala je le še deset minut do ene
ure. Potem ni bilo konca nazdravljanju, objemanju in poljubljanju. Nazadnje je do Marine prišel David.
»Vse dobro ti želim, na vseh področjih,« ji je tiho dejal, potem pa jo objel in poljubil. Marina je prikimala in mu vrnila poljub. Prijetno jo je zaščemelo v trebuhu. Davidov objem pa ni popustil. Ko se je naposled le izvila iz njega, je od
strani videla vprašujoč Suzanin pogled. Vzdihnila je in v
zadregi pokimala Suzani. Druščina se je razšla v zgodnjih
jutranjih urah. Ko sta s Suzano ostali sami, sta padli vsaka
v svoj naslonjač.
»No, to pa je bila zabava!« je vzdihnila Suzana s komaj priprtimi očmi.
»Dobro je izpadlo, bolje, kot bi si mogli zamisliti,« je odvrnila Marina.
»To z Davidom ni tako, kot je bilo videti,« je čez nekaj časa
pripomnila Marina. Suzana pa je le tiho zrla vanjo, brez besed. Potem je počasi vstala, se pretegnila in se odpravila v
posteljo. Že na vratih se je obrnila in tiho dejala:
»Marina, stvari ne ostanejo vedno take, kot se odločimo,
veš?« Ko je za seboj zaprla vrata, je ta stavek še dolgo odmeval v Marini. Ni si ga znala prav dobro razložiti. Jutri je
še en dan, je pripomnila naposled sama pri sebi. Ko je legla
v posteljo, je zaspala v istem hipu. Sanje, ki so se nocoj prikradle v njene misli, so bile lepe. Ona in David … na polju,
sredi cvetlic. Ona in David … na morju, sredi otrok. Ona in
David … v cerkvi, pred oltarjem. In vedno … nekje ob strani zadaj … Suzana, nasmejana. Ko je v poznem dopoldnevu Marina odprla oči, se ji je zdel Suzanin stavek preroški:
morda pa še ni prepozno … za njo in Davida.
taboru otrok. Zelo je odprta, predvsem pa čustveno inteligentna. Ima tudi toplo in čuteče srce, skratka, zelo smo veseli, da je prišla k nam za prostovoljko.« Marina je odkimavala z glavo in ostala brez besed. Torej so tiste prve besede
gospe Tončke res obrodile sad. Kako bi bila sedaj ponosna
nanjo, je pomislila Marina.
»Samo dvakrat sva se srečali, pa mi je zlezla pod kožo. Čeprav je bila odločna, je v njej utripalo milo in toplo srce. Povedala mi je, da je bila v taborišču, pa tudi, kako je umrla
njena mama. Mnogokrat se še spomnim na to pripoved.«
Suzana jo je pogledala in prikimala.
»Ti je povedala tudi, kako je umrl njen oče?« je vprašala Suzana.
»Ne, to mi je obljubila za prihodnjič, a potem je padla in
odšla v bolnišnico. Ni bilo priložnosti za to.« Marina se je
vprašujoče ozrla k Suzani.
Se nadaljuje
REŠITEV KRIŽANKE ŠT. 12
Ker se je Suzana zvečer vračala v mesto, sta želeli ta dan dodobra izkoristiti. Ko sta se v poznem dopoldnevu sprehajali
po zmrznjenih poljih, je Marina hotela izvedeti vse podrobnosti, ki so se dogajale v mestu.
»Gospa Tončka je umrla,« je povedala Suzana.
»Kaj? Ko je bila vendar tako v redu in sploh še ne tako stara?« se je začudila Marina.
»Saj, toda zgodi se. Nekaj časa po operaciji je stanovala pri
hčerki in njeni družini. Tam se je imenitno počutila, toda
vseeno je vsake toliko časa poklicala in prosila, če bi se lahko Damjan še kaj oglasil. Saj veš, da ji je ustregel, a kasneje se je izkazalo, da je gospa Tončka to želela predvsem zaradi svoje vnukinje. Sara, njena vnukinja, je po njeni smrti
res potrkala na naša vrata in letos je bila že prvič z nami na
41
MALO ZA ŠALO
»Gospod direktor, če dovolite, moja plača ni v sorazmerju z
mojimi sposobnostmi!«
»Vem, vendar lačnega vas pa tudi ne morem pustiti!«
☺
»Dober dan, gospod državni podsekretar! Prišli smo kontrolirat vaše delovno mesto.«
»Ja, in?«
»Vašega delovnega mesta ne najdemo!«
»No, vidite, v kakšnih težkih pogojih delam! Še delovnega
mesta nimam!«
☺
»Kako je bilo v šoli?«
»Slabo. Pri geografiji sem dobil nezadostno.«
»Zakaj pa?«
»Nisem našel ekvatorja.«
»Saj ni čudno, ko pa imaš v torbi takšen nered!«
☺
Na konjih po mestu paradirajo tisti policisti, ki so pogrnili na vozniškem izpitu.
☺
»Nadja, razloži mi, kako je to mogoče, da je Maja v petem
razredu osnovne šole, ti pa v četrtem, čeprav sta istočasno
začeli hoditi v šolo?« je mama vprašala svojo hčer.
»Veš mami, ona ima bolj nadarjene starše,« je pojasnila Nadja.
☺
Teta Mateja se je zaletela v avto drugega voznika in mu uničila celotni zadnji del karoserije. Voznik poškodovanega avta je izstopil, pristopil k nesrečni tetici in ji dejal:
»Ali ste sploh delali vozniški izpit, neroda stara?«
»Sem! In to večkrat kot vi!« se pohvali Mateja.
☺
»Mami, pri vratih je gasilec, ki zbira prostovoljne prispevke
za gasilsko društvo. Kaj naj mu dam?«
»Vedro vode!«
☺
Skupina lovcev pod vodstvom starega lovca Janeza je odšla na lov na medveda. Vsi močno oboroženi so ga iskali in
končno, ko so prehodili že deset kilometrov, ga je Janez zagledal ter zavpil:
»Medved! Bežite!«
Vsi so se pognali v beg, med tekom pa je eden od lovcev
vprašal Janeza:
»Toda zakaj bežimo, saj smo vendar prišli na lov na medveda!«
»Bodi tiho in beži!« je zavpil Janez.
Bežali so naprej, toda po cca. petih kilometrih se je eden od
lovcev zaustavil, napel petelina na puški in ustrelil medveda. Janez je zgroženo obstal, nato pa izustil:
»Ti norec, ti! Zdaj ga pa sam nosi še teh preostalih pet kilometrov!«
☺
Inženirja merita zemljišče v bližini kmetovega posestva.
Kmet pride k njima, ju vpraša, kaj delata in se z njima zaplete v pogovor. Ko se je eden od inženirjev želel pošaliti s
kmetom, mu je rekel:
»Ali veste, da se človek večkrat rodi? Enkrat v človeški obliki, drugič spet v obliki krave, opice, zajca ipd.!«
Kmet si misli svoje, čez nekaj časa pa reče inženirjema:
»Pa veste, da ste imeli prejle prav! Poglejte tistega vola, ki
vleče brano po polju! Tako ravne črte dela, da je bil v prejšnjem življenju gotovo inženir!«
☺
Peter je ukradel avto, toda kmalu so ga izsledili.
»Imate kaj dodati v svojo obrambo?« ga vpraša sodnik.
»Samo to bi rad rekel, gospod sodnik, da je avto stal pred
pokopališčem, zato sem mislil, da je lastnik že umrl.«
☺
»Mama, kupi mi trobento!«
»Kaj še! Potem boš motil očeta pri delu.«
»O ne, mama, trobil bom samo takrat, ko bo očka spal.«
☺
Pri Novakovih so čakali novega družinskega člana. Mamica pove to Tomažku.
»Kaj bi raje dobil, bratca ali sestrico?«
Tomažek pomisli in pravi: »Veš mama, najraje bi konjička.«
1301A12 – Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36,
D-40721 Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44 5 62). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
1301A12 – Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter v druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: [email protected], tel. +497157-479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany
Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Vsaka beseda od 50 dalje stane 0,50 EUR. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR.
Z večkratno zaporedno objavo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.
42
KRIŽANKA
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelja: Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov in Rafaelova družba • Založnik: DRUŽINA, SI-Ljubljana, p.p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München,
Nemčija • Odgovorni urednik: Lenart Rihar, Ljubljana • Uredništvo: Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438 30 50, faks: 01/438 30 55,
e-naslova: [email protected] in [email protected] • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana, tel. 01/360 28 28 • Jezikovni pregled: Vida Frelih
LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75
CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 8,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje
je 41,25 evra.
LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 315 SEK • Švica 45 CHF • Velika Britanija 28 GBP • Avstralija
53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD.
Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d. d.: 02014-0015204714, DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za Našo luč, IBAN
SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava. Grafična priprava: Brane Beno, Družina, d. o. o. • Tisk: tiskano v
Sloveniji.
43
ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV, DIAKONOV IN PASTORALNIH SODELAVCEV V EVROPI
A N G L I J A
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
spletna stran: http://skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: [email protected]
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) (0)1/544-25-75; F (*43) (0)1/544-25-75;
M (*43) (0)699-192-200-49
duhovnik: Branko Umek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: www.spc-dunaj.net
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv
SLOVENSKA ŽUPNIJA VORARLBERG
v soupravi, mag. David Taljat (glej Švica)
SLOVENSKA KAT. MISIJA SPITTAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
BELGIJA, NIZOZEMSKA
IN LUKSEMBURG
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
M (*32) 0489. 783 532
župnik dr. Zvone Štrubelj
e-naslov: [email protected]
F R A N C I J A
DELEGATURA – AUMÔNERIE NATIONALE DES
SLOVÈNES DE FRANCE
Moulin de Thicourt 57380 THICOURT
Tel – Fax (*33) 03. 8701 0701
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik in delegat: Jože Kamin
e-naslov: [email protected]
Diakon Ciril Valant: 32, rue de la Guilloire,
78720 La Celle les Bordes. Tel: 01 34 85 26 66
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
e-naslov: [email protected]
HRVAŠKA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
e-naslov: [email protected]
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910
rektor msgr. dr. Jožko Pirc
T (*39) 06.718 72 88
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
župnik: Karel Bolčina, T (*39) 0481. 21849
M (*39) 0338. 1958 889, F 0481. 5192 17
Trg sv. Andreja 1/a, 34170 Gorica/Italija
e-naslov: [email protected]
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
NEMČIJA
KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA
SLOVENCEV PO SVETU
predstavnik pri NŠK: msgr. Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
spletna stran: www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
spl. stran: www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) 0173 340 82 95
e-naslov: [email protected] [email protected]
DUHOVNA OSKRBA SLOVENCEV
V NADŠKOFIJI KÖLN
duhovno oskrbo vodi g. Alojzij Rajk, Essen
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
spletna stran: www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
Spl. stran: www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA INGOLSTADT
Aventinstr. 25, 85051 INGOLSTADT
T (*49) 0841. 590 76, T/F 0841. 9206 95
M (*49) 0179 880 9762
župnik: Stanislav Gajšek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: http://skm-ingolstadt.2hp.eu
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
spletna stran: www.skm-stuttgart.de
župnik: Aleš Kalamar
T (*49) 0711. 5489 8064, M 0176. 8450 9228
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM
Neunkirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (glej Augsburg)
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA MÜNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
e-naslov: slowenischsprachige-mission.
[email protected]
tajnica in pastoralna sodelavka: Barbara Alič
spletna stran: www.skm-muenchen.de
župnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900
e-naslov: [email protected]
župnik v pokoju: Marjan Bečan
e-naslov: [email protected]
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
e-naslov: [email protected]
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Župa sv. Cirila i Metoda
Požeška 35, 11030 BEOGRAD
T (+381) 11 30 56 120
MT (*381) 665 105 509
župnik: Lojze Letonja CM
e-naslov: [email protected]
ŠVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 70 827 8757
spletna stran: http://www.slovenskamisija.se/
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: [email protected];
[email protected]
ŠVICA-LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA
Naglerwiesenstrasse 12, 8049 ZÜRICH
T 0041 (0)44 301 31 32, M 0041 (0)79 7773 948
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
e-naslov: [email protected]
RAFAELOVA DRUŽBA, Naša luč, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel. (+386) 1 438 30 50, faks (+386) 1 438 30 55, e-naslov:
[email protected], http://rafaelova-druzba.rkc.si • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
Sveti Miklavž in parkeljni v Chatillonu
Le kaj je pa tebi prinesel sveti
mož?
Zbrani ob daritvenem oltarju na
prvo adventno nedeljo.
V dvorani J. Flisa si ob praznični mizi najmlajši in
starejši nabirajo moči.
Poglejte, kralj, kaj je storil vaš
služabnik s svojim upnikom!
»Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo!« se je
glasilo prvo povabilo k spravi.
To pa že ni mamin nežni obraz!
Kot zadnji je vstopil v dvorano sveti Miklavž.
Kralj se je vidno razsrdil in izročil
služabnika biričem.
Parkeljni so nagradili vse, ki se ne
trudijo živeti po božjih načelih.
Opogumil je vse, ki delajo dobro in jih primerno
nagradil.