1. No category

Mednarodna konferenca
International Conference
InfoKomTeh 2011
»Nova vizija tehnologij prihodnosti«
»The new vision of future technologies«
Ljubljana, 3. november 2011 / 3rd November 2011
Organizator:
a
EDUvision, Stanislav Jurjevčič s.p.
Mednarodna konferenca InfoKomTeh 2011
»Nova vizija tehnologij prihodnosti«
Ljubljana 3. november 2011
Organizator:
EDUvision
Stanislav Jurjevčič s.p.
Uredila: mag. Mojca Orel
Izdal in založil:
EDUvision, Stanislav Jurjevčič s.p.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
659.23:004(082)(086.034.4)
MEDNARODNA konferenca InfoKomTeh (2011; Ljubljana)
Nova vizija tehnologij prihodnosti [Elektronski vir] = The new
vision of future technologies / Mednarodna konferenca InfoKomTeh
2011, Ljubljana, 3. november 2011 = International Conference
InfoKomTeh 2011, [Ljubljana], 3rd November 2011 ; organizator
Eduvision ; uredila Mojca Orel. - El. zbornik. - [Polhov Gradec] :
Eduvision, 2011
ISBN 978-961-93189-0-4
1. Gl. stv. nasl. 2. Vzp. stv. nasl. 3. Orel, Mojca, 19714. Eduvision (Polhov Gradec)
258545408
2
KAZALO / INDEX
PREDGOVOR ....................................................................................................................................... 6
PROGRAMSKI ODBOR MEDNARODNE KONFERENCE .......................................................... 7
e - POSLOVANJE ................................................................................................................................. 8
PLENARNE PREDSTAVITVE ............................................................................................................. 9
Applying the information technology in knowledge management processes in organization in
Republic of Macedonia .................................................................................................................... 10
PREDSTAVITVE ................................................................................................................................. 21
Medpodjetniška SOA v praksi ......................................................................................................... 22
Vpliv sodobne tehnologije na potek sodnih obravnav Optimizacija ali povečanje obsega
poslovanja? ....................................................................................................................................... 31
Centralizacija vsebin na primeru informacijske podpore procesom priprave zakonodaje ............... 40
Uporaba orodja system architect za prikaz poslovno informacijske arhitekture .............................. 46
Nekonvencionalni papirji – ePapirji ................................................................................................. 59
E – TELEKOMUNIKACIJE ............................................................................................................. 70
PREDSTAVITVE ................................................................................................................................. 71
Rešitve za statična in mobilna vozlišča odložljivih omrežij, ki se uporabljajo za okoljske meritve
na težko dostopnih področjih ........................................................................................................... 72
DTN testno okolje za zbiranje okoljskih podatkov ponujeno fire federaciji .................................... 84
Kombinirane grožnje informacijski varnosti pri rabi mobilnih naprav in povezovanju v oblak...... 95
E - ZDRAVJE .................................................................................................................................... 102
PREDSTAVITVE ............................................................................................................................... 103
Centralizacija vsebin na primeru informacijske podpore procesom priprave zakonodaje ............. 104
Informatizacija laboratorijskih procesov v laboratorijski diagnostiki: ekspertni sistem za
molekularno diagnostiko ................................................................................................................ 110
Staranje na kraju bivanja? Implementacija telenege v družbi ........................................................ 117
Zagotavljanje pravic invalidov do dostopa brez ovir s pomočjo IKT ............................................ 131
Možnosti uporabe sredstev sodobne informacijske tehnologije v družinski medicini, s poudarkom
na odnosu bolnikov do uporabe e-pošte v komunikaciji z izbranim zdravnikom .......................... 148
3
E - IZOBRAŽEVANJE..................................................................................................................... 167
PLENARNE PREDSTAVITVE ......................................................................................................... 168
Lessons from and for a change in education through ICT ............................................................ 169
Ali je kombinirani e-študij nadomestilo za pomanjkanje odgovornosti do študija? ...................... 177
Mejni projekti na poti k moderni šoli ............................................................................................. 190
E- izobraževalna platforma – predpogoj za sodobno šolo.............................................................. 198
UČIMO GLEDATI – likovni odgoj za mlade................................................................................ 206
Celovita informacijska rešitev za šole – eAsistent ......................................................................... 211
SODOBNI KONCEPTI IN MODELI ................................................................................................. 218
Interaktivna simulacija vožnje pri poučevanju ............................................................................... 219
Vzpodbujanje informacijske pismenosti študentov v naravoslovju in tehniki z reševanjem
študijsko-raziskovalnih problemov ................................................................................................ 231
Izkušnje tutorjev online tečaja EUCIP ........................................................................................... 249
Virtualni center za e-izobraževanje ................................................................................................ 257
Na spletu nismo našli ..................................................................................................................... 263
Oblikovanje matematičnih besedil ................................................................................................. 275
Potrditev uporabnosti IKT preko samoevalvacije .......................................................................... 282
Motivacijski pristop k učenju programiranja ................................................................................. 294
IKT STORITVE ZA ŠOLE ................................................................................................................. 304
book.Plexor – celovita oblačna rešitev za distribucijo e-knjig in e-učbenikov .............................. 305
Imaš kakšno idejo? ......................................................................................................................... 313
S celovitim informacijskim orodjem do organizacijske in poslovne učinkovitosti v javnem zavodu
........................................................................................................................................................ 321
Uporaba Dropboxa v šoli .............................................................................................................. 334
Sonce med oblaki ........................................................................................................................... 340
DIDAKTIČNI VIDIKI I-TABLE ....................................................................................................... 346
Primerjava različnih modelov interaktivnih tabel s pomočjo analitičnega hierarhičnega procesa . 347
Slikovni glasbeni zapis z i-tablo..................................................................................................... 358
4
Medpredmetno povezovanje in povezovanje učne snovi po vertikali v prvi triadi s pomočjo
interaktivnega gradiva za i- tablo ................................................................................................... 375
Športna, glasbena in likovna vzgoja na interaktivni tabli............................................................... 387
Opismenjevnje v prvem razredu s pomočjo i Table in spletne učilnice ......................................... 397
Uporaba interaktivne table pri pouku slovenščine?........................................................................ 405
Interaktivna tabla v srednji šoli - zakaj pa ne? ............................................................................... 412
SPLETNE UČILNICE ........................................................................................................................ 416
Razvijanje IKT kompetenc ob spletni učilnici v kombiniranem oddelku ...................................... 417
Uporaba IKT pri poučevanju slovenščine za migrante .................................................................. 426
Spletne učilnice za izobraževanje na domu .................................................................................... 433
Z zgodovino v vesolje - medpredmetna povezava zgodovine in astronomije v spletni učilnici ... 439
KAKO RAZVIJATI E-GRADIVA ..................................................................................................... 445
E-učbeniki: kaj in kako? ................................................................................................................. 446
Predstavitev avtorja ........................................................................................................................ 456
Uporaba e-gradiv za okolje in trajnostni razvoj pri uresničevanju vzgoje in izobraževanja za
trajnostni razvoj .............................................................................................................................. 457
Didaktični vidiki zasnove animacij ................................................................................................ 467
IZ PRAKSE V PRAKSO .................................................................................................................... 473
Naučimo se programirati s programskim jezikom SCRATCH ...................................................... 474
Uporaba sodobne tehnologije pri medpredmetnih in medšolskih povezavah ................................ 484
Medpredmetno povezovanje v projektu ekošola ............................................................................ 490
Raziskovalno delo in IKT – Muzej spominov rudnik Laška vas _ Perkpau .................................. 499
Ali učenci izkoristijo novo tehnologijo za učenje? Učni primer Osnovne šole Draga Bajca iz
Vipave ............................................................................................................................................ 504
Analiza pospešenega gibanja ......................................................................................................... 515
5
PREDGOVOR
Mednarodna konferenca InfoKomTeh 2011
»Nova vizija tehnologij prihodnosti«
Mednarodna znanstvena konferenca InfoKomTeh 2011 predstavlja stično točko za
komuniciranje in izmenjavo znanj in izkušenj v procesu uvajanja in širjenja informacijske in
komunikacijske tehnologije na področju izobraževanja, poslovanja, zdravstva, energetike in
telekomunikacij.
Prispevki številnih avtorjev se dotikajo mnogih sodobnih orodij in priložnosti za izboljšanje
kvalitete nasploh, tako znotraj gospodarskih organizacij, izobraževalnih ustanovah kot širše v
družbi nasploh. Ne nazadnje sporočajo o že ustaljeni praksi, kako nove tehnologije
informacijske znanosti uporabljajo v tako imenovani šoli oz. podjetju bodočnosti.
Izpostavljajo tudi stanje, kje smo in nakazujejo, kam nas vodijo poti informatizacije in
virtualnega sveta ter prikazujejo priložnosti za inovacije in razvoj.
Z izmenjavo idej in pogledov na mednarodni znanstveni konferenci InfoKomTeh 2011 bomo
tako pripomogli k razvijanju inovativnih rešitev v času recesije in težkih pogojev za
gospodarstvo, ki nam hkrati ponuja tudi priložnosti za drugačno vizijo prihodnosti.
Programski in organizacijski odbor
mednarodne konference InfoKomTeh 2011
6
PROGRAMSKI ODBOR MEDNARODNE KONFERENCE
THE PROGRAMME COMITTEE OF INTERNATIONAL CONFERENC E
Programski in recenzentski odbor
mag. Mojca Orel, vodja programskega odbora
mag. Urška Bučar
mag. Krste Jovanoski
prof. dr. Andrej A. Lukšič
Robert Purič
Livija Selčan
dr. Nejc Zakrajšek
dr. Srečo Zakrajšek
7
I.
e - POSLOVANJE
e-COMMERCE
8
PLENARNE PREDSTAVITVE
PLENARY PRESENTATIONS
9
Applying the information technology in knowledge management
processes in organization in Republic of Macedonia
Blazeska-Tabakovska Natasha,
Faculty of administration and management information systems
University"St. Kliment Ohridski"- Bitola, Republic of Macedonia,
[email protected]
Manevska Violeta,
e-poslovanje – plenarna predstavitev
Faculty of administration and management information systems
University"St. Kliment Ohridski"- Bitola, Republic of Macedonia,
[email protected]
Summary
Although the knowledge management is a relatively young science, the most
organization in Europe pays attention on their intellectual property. In the recent year the
European organization use the different type of information technology for effective and
efficient process of knowledge management. This paper provides an overview and
interpretation of various IT (information technologies) used in different stages of KM
(knowledge management) and the effect they have in all stages and their impact on
organizational processes. The paper also presented the research results of knowledge
management processes in organization in Republic of Macedonia. This paper is going to
give a review of different information technology which is used in particular stage of
knowledge management processes in organization in Republic of Macedonia and their
influence on processes.
Key words: knowledge management systems, knowledge management, information system,
technologies for storage, communication technology.
Introduction
The new information age has caused drastic changes in the way of managing
organizations and their processes in relation to the industrial era where the material
resources have greatest importance. Today, the intellectual property of the organization has
great importance for any organization and more organizations put its focus on managing
knowledge. Managing the knowledge organizations becomes more effective and efficient in
using their resources and these leads to competitive advantage. It is believed that
organizations that learn and adapt quickly to the changes in their environment, are more
likely to survive in the market. To gain knowledge organizations use different mechanisms
for learning: collecting data, measuring, planned and realized activities, trial and error,
feedback from customers and the surroundings, and gain experience. The learned
organizations adapt and apply in their circumstances. But to manage the knowledge it has
10
proved a difficult task (Davenport, 1995) and remained so until today. KM can see how to
distribute information to do the right people at the right time.
In the theory have many definitions for knowledge management. Each of them contains
several KM integral parts: the use of available knowledge from external sources; embedded
and storage of knowledge in business processes, products and services; knowledge
representing in databases and documents; promotion of the knowledge increasing through
employees motivation and positive organizational culture; transfer and use of knowledge
throughout the organization; and evaluation of the benefits from the application of knowledge
and its incorporation into the organization base.
KM process goes through four stages leaving their life cycle.
1st Creation of Knowledge
2nd Storing Knowledge
3rd Knowledge Sharing
4th Application of Knowledge
Based on analysis of many divisions and phases of the life cycle of the knowledge
management covered in theory, life cycle could be displayed graphically in the
following way included all important elements of this process.
Human recourses
KM life cycle
Decision making
Creation
Storing
Organizational culture
Sharing
Information technology
Application
Chart 1. Knowledge management life cycle and organization
This chart shows the relationship between knowledge management life cycle and the
four key areas in the organization. Each of these areas has influenced the way knowledge
management is built into the organization. Areas human resources, organizational culture and
decision making and their impact on the knowledge management process are not covered
by this paper. This paper is focused on the impact of various information technologies
in various stages of the process of knowledge management.
Knowledge Management Systems
The Knowledge Management Systems refers to class of information applied to managing
organizational knowledge. There are IT based systems developed to support and improve the
processes of knowledge creation, storage / retrieval and application. Many theorists deal with
this issue consider that the basic level of knowledge is created in the mind of people through
understanding, absorbing and synthesizing information. They say that the creation of
11
knowledge is the most important category of KM process, which uses human cognitive
abilities and it is very low supported by a technology, including IT [Markus 2001]. Others
emphasize the social and cultural aspects as most important for KM [Davenport and Prusak
1998]. Moreover [Robert Sutton 2000] believes that companies implementing KMS useless
waste hundreds millions of dollars. Despite of these attitudes, prevalent are notions about the
importance of IT as a major supporter of the KM initiative. We believe that well-designed IS
can have a positive impact on this process. Although IT cannot support all of the KM
activities equally it can still support KM in various ways. IT in KM is not one role as it has no
single technology that includes the KMS. Analyzing the various discussions in the literature
concerning the application of IT in KM encountered three applications. One of the most
common applications is the codification and sharing of best practices - internal benchmarks
in order to transfer the best practices. Another common application of KM is to create
organizational folders with knowledge who relate to the mapping of internal experts and
expertise. Because a lot of knowledge in organizations is no longer codified, codifying
internal expertise is potentially useful application of KM [Ruggles 1998]. Third application of
KMS is creating a network of knowledge [Ruggles 1998], i.g. to bring people together
virtually to share and build collective knowledge in all specific fields. In this case KM efforts
are less focused on mapping expertise or benchmarking so the important thing is to share and
strengthen knowledge. Providing online forums for communication and discussion they can
form networks of knowledge. Much known are practices of networked interactive forums
where users' comments are valued and indexed by title, author and date.
Knowledge Creation
The creation of knowledge includes developing new content or replacing existing content
within the organization who are tacit or explicit [Pentland 1995]. Through social and
collaborative processes as well as through individual cognitive processes (e.g. reflection),
knowledge is created, shared, strengthen, extend and adapt to the organizational context
[Nonaka 1994]. This model sees the creation of organizational knowledge as the continuum
changes of tacit and explicit knowledge passing through four phases of the cycle
(socialization, externalization, internalization, and combination [Nonaka 1994]) and its spiral
growth, so as movement between individuals, groups and organizational levels. In different
stages of the cycle of passing knowledge from one form to another, by use of IT can enable
and enhance the effectiveness of creating knowledge. Repositories of data, Data mining,
Archives of documents and Software agents can have great value in the combined
model. Also, for other models using different forms of IT can facilitate and support the
process. Example IS designed to support collaboration; coordination and communication
processes in the outsourcing model can facilitate teamwork and increase contacts of
individuals with other members of the team. E-mail and group support system decrease the
weak ties in the organization and it can accelerate the creation of knowledge [Nonaka
1994]. Intranet allows on-line exposure to large quantities of organizational knowledge both
horizontally and vertically. As it increases the exposure of knowledge in internalization model
of knowledge creation, in the same time can be increased knowledge of the individual by
acquiring new tacit knowledge as a result of observation and interpretation. In this regard,
intranets can support individual learning through the conversion of explicit into tacit, personal
knowledge through a variety of ways: using computer simulations as (learning by doing) and
smart software instructors. Communication through the mediation of the computer can
increase the creation of knowledge through the forums for constructive sharing of beliefs, to
achieve a common interpretation and the expression of new ideas [Henderson and Sussman
12
1997]. By providing a way of interaction between members of an organization by sharing
ideas and perspectives, through the establishment of dialogue, IS can enable individuals in the
organization to reach many new ideas or new interpretation of the ideas they had.
Knowledge Storage / Retrieval
Empirical research shows that while organizations create knowledge and learn they also
forget (or will not remember or lose notes) [Argote et al. 1990; Darr et al. 1995]. An
important aspect in the creation of knowledge is its storage and search, which also marks
the building of organizational memory [Stein and Zwass 1995].
Organizational
memory includes placement of knowledge in different forms such as: written documents,
structured information stored in electronic databases, codified knowledge of experts
stored in expert systems , documented organizational procedures, processes and tacit
knowledge acquired individually or in a network of employees [Tan et al . 1999]. It is
considered that despite the organizational memory has positive influence; also the memory
has also negative influence on employee's behavior or organizational performance. The
memory could lead to unchanging the situation (status quo) through a learning cycle (the
process of detecting and correcting errors) [Argyris and Schön 1978]. This leads to an
unchanged
stable organizational culture that is resistant to change [Denison and Mishra
1995]. But regardless of positive or negative influence that has the organizational memory,
the perspective that IT gives has a positive impact on the individual and the
organization. Computer storage capacity and sophisticated techniques for finding such as
language search (query languages), multimedia databases, and DBMS (database management
systems) are effective tools that facilitate and encourage the exchange of organizational
memory. These tools increase the speed of accessing organizational memory. Groupware
enables organizations to create internal organizational memory for both structured and
unstructured information and this memory be available at any time when it would appear
necessary. Documents management technology allows the knowledge from the past,
which often is dispersedly across different organizational units, to be effectively stored
and made available. Relying on this technology e.g. many consulting firms create their own
semantic memory line with developing knowledge about clients, projects, competition and
industry that provides services. [Alavi, 1999].
Knowledge Transfer
An important process in KM is the transfer of knowledge. Transfer occurs at various
levels: transfer between individuals, from individuals to explicit sources, from individual to
group, in the group, between groups in the organization. An important element of knowledge
transfer is the location where it is situated so that it can be used. But most organizations do
not know what they know and have weak systems for locating and accessing knowledge they
possess [Huber 1991]. The processes of communication and information flow are important
for the transfer of knowledge within the organization. Although there are other important
elements for the transfer of knowledge, in the literature more attention is paid to the transfer
channels. These channels can be informal (casual meetings, informal seminars or conversion
during coffee breaks) or formal (training session, planning walks), personal or impersonal
[Holtham and Courtney 1998]. IT can support the transfer of all four forms of knowledge
transfer, but most often applied to informal opinion (e.g. Lotus Notes discussion databases)
and formal (e.g. maps of knowledge or organizational directories). One innovative application
of IT for transfer is the use of intelligent agents to develop a profile of interest to members of
13
the organization in order to determine who might be interested in receiving the message. The
inclusion of video technology can help the transfer. IT can increase knowledge transfer
expanding access to knowledge in other ways than formal communication. The search for
sources of knowledge is usually limited to the immediate environment, the regular close
associate that often has similar information, and often are not aware what their close
associates do [Kogut and Zander 1996]. From here is need for wider connectivity and
communication because on that way the individual will come up more new ideas [Robertson
et al. 1996]. Computer networks, electronic bulletin boards and discussion groups create
forums that facilitate contact between those who seeking knowledge and those who may
possess or have access to it. For example this can be achieved by placing a question on
forums like "Does anyone know?", "Please help" etc. in group discussion. Shared folders can
speed up the locating of persons who have knowledge about a certain problem is solved. Such
metadata (knowledge about the location of knowledge) often are more important than the
same knowledge [Andreu and Ciborra 1997]. By defining the taxonomy or through
knowledge maps greatly accelerate locating and accessing knowledge to individuals who
possess the requisite knowledge. Thus IT gives great support, facilitate and accelerate these
processes.
Knowledge Application
One of the important aspects of KM is the application of knowledge which is a source of
competitive advantage for companies. According to [Grand 1999] the knowledge may be in
three main forms. Knowledge can be in form of: rules, standards, procedures and guidelines
developed through the process of converting tacit knowledge of specialists in an explicit and
integrating knowledge in effective communication to those who are not specialists [Demsetz
1991]. Technologies will support the reception of knowledge through the application of
knowledge in organizational routines. The procedures may be incorporated into the IT system
so that it becomes an example of organizational norms. It appears concern that IT will
increase the application of knowledge, but the reception will continue when the value of
knowledge will be reduced. The institutionalization of "good practices" through their
insertion in IT can facilitate the handling routines and linear and predictable situations in
stable or gradually changing environment. When the changes are radical and they have certain
continuity it is needed constant renewal of good practices located in the repository
of knowledge [Malhotra 1999]. The second problem is how to decide which routines and rules
support the solution of the problem. Over time the organization learn and codify a number of
rules and routines, so choosing which rules to apply in the specific situation is problem
itself. Understanding the nature and needs of the individual situation are used to determine the
rules [Nolan Norton 1998]. Although a number of emerging challenges in the application of
existing knowledge, IT can make a positive impact on knowledge application. IT can improve
the integration and application of knowledge through facilitated identification, recovery and
access to organizational directories. For example many organizations improve and facilitate
access and maintenance of their directories (corrections to manuals, rules and standards)
making available the organizational intranet. This increases the speed which makes changes,
enabling faster learning of the organizational units through accessing knowledge from other
units that have a similar experience. Moreover, by increasing internal social networks and by
increasing the number of available IT enables organizational knowledge to be applied across
time and space. IT also facilitates the integration of knowledge and its reception through
codification and automation of organizational routines. Automating business processes is an
example of the reception of IT that reduces the need for communication and coordination and
14
allows more efficient use of organizational routines through the timely and automatic
execution of activities. ES based on the rules are an example of a system for identifying and
implementing well-specified procedures.
Knowledge
management processes
Knowledge Creation
Knowledge
Storage/Retrieval
Knowledge Transfer
Knowledge Application
Supported Information technology
Data mining, learning tools, email, discussion forums,
groupware
Dashboard, knowledge repository, database and
multimedia database, query Languages, DBMS- database
management systems, CMS -Content management system
Dashboard, discussion forums, knowledge maps, database
system, internet, intranet, extranet, intelligent agents
Expert system, systems for automating work processes,
internet, intranet, extranet
Table 1. Different information technology support the knowledge management processes.
Study and methodology objectives
The result of this paper is a part of a large scientific research aimed investigating
knowledge management processes in organization in Republic of Macedonia and the
influence of information technology on processes of knowledge management. This paper is
going to give a review of different information technology which is used in particular stage of
knowledge management processes in organization in Republic of Macedonia. At the same
time the paper is focused on influence of different information technology on different stages.
The research was realized in period January – May 2011. A questionnaire was used as a
main instrument for data collection. The questionnaire was distributed in written and
electronic form and the answers were given from top managers and managers in IT sectors.
To give respondents a consistent understanding, the questionnaire includes clear instruction
about the way of question answering and short explanation about knowledge management and
knowledge management system. With the research were covered three types of organization:
production, trade and service, in private and public sector.
Study findings
The analysis of research conducted on the territory of Republic of Macedonia shows 29%
of respondents consider their organization hasn't the knowledge management program and
they are in the process of researching the needs and benefits of this program; 17, 5% are in the
stage of planning the introduction of such program; 40% had introduced the program, only
5% are under review of the program, while 8,5% did not perceive the benefits of the program.
These results are not satisfactory, even 10 years ago the results of research conducted
by KPMG Consulting in organizations in Europe pay much more attention to knowledge
regarding the present situation in Macedonian organizations.
15
Good news are using of different type information technology in organization. The most
use in knowledge management process is e-mail (89, 7%); share documents trough computer
network (74,2%); the portal (55,7%) and use expert's address book (32%). (Figure 01)
Figure 01
Use of diferent IT
The information technology are used to create new products and services (62,9%);
learning and innovate to do the job beater (59,8%); use the best knowledge to do the job well
(42,3%). The usage of information technology for investigate, assess, safeguard important
knowledge, reengineer the workplace and the production system is less. (Figure 02)
Figure 02
IT as an enabler
The most of information technology are used in process of transfer of knowledge. The
responder's answers the use of the computer network in performing their daily activities. Most
of organization has the intranet (33%) and the almost all of organization use the internet.
Further analysis showed that the most organization internet use for knowledge searching on
www (86,6%); knowledge exchange with customers (64,9%) and knowledge exchange with
suppliers (51,5%). Smaller is percent of use the internet for searching for external expertise
(44,3%) and business intelligence (39,2%). (Figure 03)
16
Figure 03.
Internet functions
The result shows a small usage of IT in process of creating and processing. On
organization level usual approach for knowledge creating are traditional learning strategies
(29, 9%) and centers for research and development (27, 8%). On individual level in the most
cases the employs use on-line learning (36, 1%) and analysis of lessons learned (38, 1%)
It is evident that Macedonian organization takes a care about their knowledge, but not at
all. The most often the organizations who were surveyed knowledge stored in computers 71%,
but it is further stored on paper 56%. A good indicator of organizations ‘s awareness for
knowledge importance as an intangible resource is only a small number of organizations
leave knowledge not transformed into explicit and it remains only in memory of employees
(4.3%). The knowledge is only built-in routines of task performing (4.3%) and
the
organizations do not have a mechanism of protection against loss of organizational knowledge
of employees leaving the organization as retirement, leaving the other organization, etc.
(8.6%).
Only 16% of organizations simultaneously stored their owned knowledge on paper into a
computer and incorporated into processes and services. The organization knowledge is
embedded in products and services in 52, 7% organizations. The employees have ideas,
have competencies or skills more then organizations utilize. This fact demonstrates the need
for greater utilization of organizational knowledge.
Most organizations store knowledge about their customer (59%); guidelines and
manuals (66%) and it makes on organization level. The recording of good practices (30%)
and address books experts (37%) is practiced on individual level.
In process of knowledge application the organization use data mining extract knowledge
for customers and processes in most cases to improve their services (72,9%) and to improve
operations (52,1%) . Most of organization use data mining to extract knowledge
about customers and use that knowledge for marketing purposes (36, 5%). (Figure 04)
17
Figure 04
Data mining and
knowledge discovery
technologies
Knowledge as a key part of quality tasks performance is applied in all operating and
functional areas of organizations, although not equally. Special emphasis on the utilization of
knowledge is put into sector of marketing and sales. The trade organizations especially, have
a high percentage of intensively use of knowledge (85.7%). The three types of organization
actively used the knowledge in sector research and development: 62.5% in manufacturing
organizations, 54.5% in services organizations and 71.4% in commercial organizations.
The administration used the knowledge: 58.3% in manufacturing organization; 51.5% in
service organization and 57.1% in trade organization. The responders believed in the human
resources sector the trade organizations; mostly use the knowledge (71.4%), while
manufacturing organizations use less (37.5%). The lowest knowledge applying has in the
sector of good and services production in both, manufacturing and service organizations.
Conclusion
It is evident that Macedonian organization takes a care about their knowledge, but not at
all. Knowledge as a key part of quality tasks performance is applied in all operating and
functional areas of organizations, although not equally. The organization has a knowledge
more then organizations utilize. Also the employees have ideas, have competencies or
skills more then organizations utilize. This fact demonstrates the need for greater utilization
of organizational knowledge.
Although, the information technology cannot have equal apply in all activities of
knowledge management, processes can still support the knowledge management in a different
ways. Information technology in knowledge management has not a single role as any single
technology which covers all knowledge management processes. Seen through the
different stages of
the
processes
of knowledge management,
different information
technologies facilitate various processes in a separate phase.
References
[1]
[2]
[Alavi 1999] Alavi, M., and Leidner, D. (1999), ”Knowledge Management Systems: Emerging
Views and Practices from the Field,” Communications of the AIS 1:5)
[Andreu and Ciborra 1997] Andreu, R., and Ciborra, C. (1996), “Organizational Learning and
Core Capabilities Development: The Role of Information Technology,” Journal of Strategic
Information Systems
18
[3]
[4]
[5]
[6]
[7]
[8]
[9]
[10]
[11]
[12]
[13]
[14]
[15]
[16]
[17]
[18]
[19]
[20]
[21]
[22]
[23]
[24]
[Argyris and Schon 1978] Argyris, C., and Schon, D. A. (1978), “Organizational Learning: A
Theory of Action Perspective”, Addison-Wesley, Reading, MA
[Darr 1995] Darr, E. D., Argote, L., and Epple, D. (1995), “The Acquisition, Transfer and
Depreciation of Knowledge in Service Organizations: Productivity in Franchises“Management
Science (41:11)
[Demsetz 1991] Demsetz, H. (1991), “The Theory of the Firm Revisited,” in The Nature of the
Firm, J. Williamson and S. Winter (eds.), Oxford University Press, New York
[Denison and Mishra 1995] Denison, D., and Mishra, A. (1995), “Toward a Theory of
Organizational Culture and Effectiveness,”Organization Science (6:2)
[Drucker 1993] Drucker, P. (1993), “The Post-Capitalyst Society”, HarperBusiness, New York
[Drucker 1999] Drucker, P. (1999), “Management Challengers for the 21st Century”,
[Henderson and Sussman 1997]Henderson, J. C., and Sussman, S. W. (1997), “Creating and
Exploiting Knowledge for Fast-Cycle Organizational Response: The Center for Army Lessons
Learned,” Working Paper No.96-39, Boston University
[Holtham, and Courtney 1998] Holtham, C., and Courtney, N. (1998) “The Executive Learning
Ladder: A Knowledge Creation Process Grounded in the Strategic Information Systems
Domain,” in Proceedings of the Fourth Americas Conference on Information Systems, E.
Hoadley and I. Benbasat (eds.), Baltimore, MD
[Nolan Norton 1998] Nolan Norton Institute. (1998), “Putting the Knowing Organization to
Value,” White Paper
[Kogut and Zander 1996] Kogut, B., and Zander, U. (1996) “W hat Firms Do? Coordination,
Identity, and Learning,” Organization Science (7:5)
[Nonaka 1994] Nonaka, I. (1994 ), “A Dynamic Theory of Organizational Knowledge
Creation,” Organization Science (5:1)
[Nonaka 1995] Nonaka, I., Takeuchi, H. (1995), “The knowledge creating company”, Oxford
University Press, New York
[Nonaka and Konno] Nonaka, I., Konno, N., (1998), “The concept of Ba: Building a foundation
for knowledge creation”. California Management Review (40:3)
[Nonaka et. al., 2001] Nonaka, I., Konno, N., Toyama, R., (2001), Emergence of ”Ba”, in
”Knowledge Emergence”, edited by Nonaka, I., Nishiguchi, T., Oxford University Press, New
York
[Polanyi 1966] Polanyi, M. (1966), “The tacit Dimension” Routledge and Keoan Paul, London
[Pentland 1995] Pentland, B. T. (1995), “Information Systems and Organizational Learning:
The Social Epistemology of Organizational Knowledge Systems,”Accounting, Management and
Information Technologies (5:1)
[Robertson et al. 1996] Robertson, M., Swan, J., and Newell, S. (1996), “The Role of Networks
in the Diffusion of Technological Innovation,” Journal of Managemen Studies (33)
[Ruggles 1998] Ruggles, R. (1998), “The State of the Notion: Knowledge Management in
Practice,” California Management Review (40:3)
[Senge 1990] Senge, P. (1990), “The Fifth Discipline: The Art and Practice of the Learning
Organization” ,The Doubleday Broadway Publishing Group
[Schuett 2003] Schütt, P. (2003), Der lange Weg vom Taylorismus zum Wissensmanagement,
wissensmanagement (www.wissensmanagement.net), Heft 3/03
[Steinand Zawass 1995] Stein, E. W., and Zwass, V. (1995), “Actualizing Organizational
Memory with Information Systems,” Information Systems Research (6:2)
[Tan et al. 1998] Tan, S. S., Teo, H. H., Tan, B. C., and Wei, K. K. (1998), “Developing a
Preliminary Framework for Knowledge Management in Organizations,” in Proceedings of the
Fourth Americas Conference on Information Systems, E. Hoadley and I. Benbasat (eds.),
Baltimore, MD
19
Short author biography
Blazeska-Tabakovska Natasa
А) Educational development
1. Basic biography and formal educational data
Blazeska-Tabakovska Natasa born on 04.11.1967 in Struga, R.of Macedonia, graduated studies has finished on
University “Sv. Kiril i Metodij” in Skopje , Faculty of Natural Science Department of Computer science and has
achieved the right of professional title: graduate engineer of mathematics-informatics; post graduated studies
has finished on University “Sv.Kliment Ohridski” in Bitola, R.Macedonia Faculty of Education Bitola and has
achieved scientific degree master of science in educational management; Ph.D. candidate of Information
Systems Management on University “Sv.Kliment Ohridski” –Bitola, R.Macedonia Faculty of Administration
and Information Systems Management, dissertation title: The impact of information systems for knowledge
management on organizational effectiveness.
2. Another educational forms and certificated programs
In 2000 year she has finished course in Odense Technical College and Dalum In-Service training Center,
Odense Denmark and she has achieved certificate for Adults Course planning organization and realization; In
period of 2004-2011 has visited a lot of courses and has achieved title certified trainer.
B) Career development
3. Educational and non educational engagement
The career development she has been started as a teacher in secondary school. From 2008 she has started the
career in high education as teaching assistant on Faculty of Administration and Information Systems
Management, Bitola, R.Macedonia.
From 2004 until now she has realized adults trainings in different area: TQM in schools; Evaluation and
improvement of the achievements of students; Strengthening on school board in Republic of Macedonia;
Improvement school Quality, Legislation and Finance for school principle; Mentoring practice; Inter-active
learning methodologies; From idea to permanent improvment; Basic and upgrade ICT skills. She has monitored
and evaluated the performance of potential school mentors and she was reviewer of the training materials for
active methodology.
4. Participate in professional and scientific event:
She has participated on many national and international conferences.
5. Study visiting
One month stay on Faculty of mathematics and informatics on Sofia University“St. Kliment Ohridski”
Participation in Macedonia team–study visit on CERN (European Organization for Nuclear Research)
20
PREDSTAVITVE
PRESENTATIONS
21
Medpodjetniška SOA v praksi
Multi-enterprise SOA at work
Livija SELČAN
TIS d.o.o., Ljubljanska 9, 2000 Maribor
[email protected]
e-poslovanje – predstavitev
Povzetek
Dnevi ko so se organizacije ukvarjale predvsem same s seboj, so minili. V preteklosti so
si organizacije lahko privoščile čas, ki je bil potreben za prilagoditev notranjih postopkov
spreminjajočim razmeram na trgu. Ampak nič več. V današnjem gospodarstvu tesno
sodelovanje med organizacijo in njenimi partnerji, dobavitelji, kupci in različnimi
regulativnimi ukrepi ustvarja zapleteno mrežo dinamičnih odnosov. Hitrost sprememb se je
dramatično povečala. Čas, ki ga podjetje potrebuje za prilagoditev v skladu s tradicionalno
paradigmo, lahko in bodo izkoristili tekmeci. Medpodjetniška SOA zagotavlja okvir za
oblikovanje tako integracije kot medpodjetniškega povezovanja. Hkrati zmanjšuje
zapletenost nešteto standardov, komunikacijskih protokolov in programskih jezikov. Na ta
način lahko organizacija namesto izgradnje novih, ponovno uporabi že obstoječe procese.
In prav te prednosti je izkoristila Intereuropa, ko je za izmenjavo poslovnih dokumentov s
poslovnim okoljem uvedla medpodjetniško storitveno orientirano arhitekturo.
Ključne besede: Avtomatizacija poslovnih procesov, AS2, B2B, digitalizacija poslovnih
procesov, EDI, EDIFACT, integracija informacijskih sistemov (EAI), izmenjava podatkov,
izmenjavo elektronskih dokumentov, medpodjetniška storitveno orientirana arhitektura,
modeliranje poslovnih procesov, storitveno orientirana arhitektura (SOA), varna
komunikacija, XML
Abstract
The days of the inward-facing enterprise are over. In the past, organizations could
afford the time it took to adjust internal operations to adapt to changing market conditions.
But no more. In today’s economy, close interaction between the organization and its
partners, suppliers, customers, and various regulatory measures creates a complex web of
dynamic relationships. The speed of change has accelerated dramatically. In the time it
takes to adapt according to traditional enterprise paradigm, competitors can and will seize
an advantage. Multi-enterprise SOA provides the framework through which to create such
integration and interoperability. At the same time it takes the complexity of myriad
standards, communications protocols, and application languages. It allows organization to
reuse technical processes, as opposed to recreating them. This advantages were exploited
by Intereuropa when introduced Multi-Enterprise Service Oriented Architecture for
electronic exchange of business document.
Key words: AS2, B2B, Business Documents Exchange, Business Process Automation,
Business Process Digitalization, Business Process Modelling, EDI, EDIFACT, Enterprise
Application Integration (EAI), Information Exchange, Multi-enterprise Service Oriented
Architecture, Secure Communication, Service Oriented Architecture (SOA), XML
22
UVOD
Storitveno orientirana arhitektura (SOA) postaja vse bolj prodorna, saj dopolnjuje zorenje
IT, ki postaja ključno gonilo poslovne rasti. Današnji IT mora biti strateško orožje v boju za
tržni delež. Skupaj s poslovnim vodstvom se mora naučiti delovati kot ekipa, kar pomeni, da
morajo biti rezultati IT dostopni in razumljiv poslovnemu svetu. Za partnerstvo med IT in
poslovno stranjo organizacije je potreben skupni jezik, ki ga razumeta obe strani. In prav SOA
omogoča, da je IT razumljiv in funkcionalno sprejemljiv za poslovanje, za IT pa predstavlja
prepotreben vmesnik do poslovnega sveta.
Medpodjetniška SOA le razširi te prednosti na izpolnjevanje potreb podjetja v realnem
svetu. Za SOA, ki naj bo resnično funkcionalna, je treba obravnavati ne le notranje procese
podjetja, ampak tudi tiste med podjetjem in njegovimi strankami, partnerji in dobavitelji. To
lahko pomeni povezovanje med podjetji zaradi predelave, proizvodnje, načrtovanja in drugih
področij medsebojnega delovanja organizacij, da bi povečale vrednost tako za podjetje kot
tudi za zunanje partnerje. Medpodjetniška SOA omogoča da storitve, ki jih je potrebno
razširiti na partnerje, dobavitelje in kupce zunaj podjetja, delujejo na prilagodljiv, stroškovno
učinkovit način.
V današnjem gospodarstvu močna interakcija med organizacijo in njenimi partnerji,
dobavitelji, strankami in različnimi regulativnimi ukrepi ustvarja kompleksno mrežo vedno
dinamičnih razmerij. IT in poslovni svet se vedno bolj prekrivata. Poslovna rast je bolj kot
kdaj koli prej odvisna od partnerjev podjetja.
KAJ JE MEDPODJETNIŠKA STORITVENO ORIENTIRANA ARHITEKTURA
V okviru tradicionalnih podjetij direktorji in vodstvo pregleda trg, ugotoviti tržne
priložnosti, nato pa razvije poslovne strategije za njihovo izkoriščanje. Srednji vodstveni
delavci nato pripravijo postopke za organizacijo in optimizacijo operacij za nove strategije.
Nazadnje je v tradicionalni paradigmi IT zadolžen za avtomatizacijo teh procesov. Tako so
podjetja delovala v zadnji polovici stoletja.
Vendar obstaja veliko nesorazmerje med to paradigmo in današnjim brezmejnim,
povezanem in tehnološko izboljšanim poslovnim okoljem. Dnevi izoliranega ustvarjanja
poslovne strategije so mimo.
Korporativna soodvisnost, povečana konkurenca, globalizacija in mednarodni predpisi so
poslovanje tako zapletli, da interna strategije ni več dovolj. Strategi morajo sedaj upoštevati
večje, pogosto neizkoriščene informacije, ki se prosto pretakajo preko meja podjetij v njen
poslovni ekosistem. Ker hitrost pretoka informacij določa hitrost prilagajanja, so zmagovalci
tisti, ki se prilagajajo najbolj hitro in učinkovito.
Za izvajanje strategije ukrepanja na te spremembe, mora organizacija najprej spremeniti
poslovne procese, ki omogočajo takšno dejavnost. Procese je potrebno avtomatizirati, da bi
tako zmanjšali odzivni čas. Vendar pa je pred pričetkom sprememb potrebno spremeniti
informacijske sisteme, odgovorne za njihovo avtomatizacijo.
Čas, potreben za spremembo poslovne strategije, je neposredno povezan s prožnostjo IT
okolja, da prilagodi tehnologije in sisteme. V današnjem okolju lahko predstavlja IT ozko grlo
ali pa omogoča vodstvu, da se hitro odzove na spremembe in tako poveča svojo konkurenčno
prednost.
23
Koncept storitvene arhitekture ni nov. V SOA je dostop do neodvisnih storitev mogoč brez
poznavanja podporne platforme. V tipičnem podjetju bo to pospešilo odzivni čase in
zmanjšalo stroške za vzdrževanje in posodobitve programske opreme.
Bistvo uporabe SOA je v zmanjšanju zapletenosti odnosov med računalniškimi sistemi.
Medpodjetniška SOA zmanjšuje kompleksnost računalniške komunikacije med več podjetji,
saj vsako med njimi uporablja več različnih sistemov. Medpodjetniška SOA v podjetju tesno
poveže B2B z SOA. Za podjetje, ki je vse bolj odvisno od strank, partnerjev in dobaviteljev
hitro prilagajanje spremembam samo znotraj organizaciji ni več dovolj. Rast in donosnost sta
namreč vse bolj odvisna tudi od zmožnost prilagajanja spremembam partnerjev.
Trenutna paradigma sili IT, da ročno kodira vsako transakcijo za vsako partnersko
podjetje. Toda če se kupec odloči za spremembo standarda (na primer iz protokola za prenos
datotek (FTP) na sistem za elektronsko izmenjavo podatkov z AS2), lahko proces kodiranja
povzročil zamudo pri prilagajanju novemu okolju. Obdobja sprememb so pogosto priložnosti
za večje spremembe. Med spremembo sistema je lahko stranka bolj odprta za spremembo
prodajalca, zlasti če se lahko drugi prodajalec prilagodi spremembi hitreje in učinkoviteje.
Primer orodja za medpodjetniško SOA - IBM Sterling Integrator®
Edinstvena arhitektura IBM Sterling Integratorja®, prikazana na Sliki 1, je prilagojena
podjetjem vseh velikosti in omogoča integracijo notranjih informacijskih podsistemov (EAI)
ter integracijo z zunanjimi poslovnimi sistemi partnerjev (B2B). Rešitev se lahko dopolni z že
razvitimi vmesniki, prilagojenimi standardnim poslovnim aplikacijam (SAP, ORACLE,
SIEBEL) in vmesniki za tehnološke komponente (ebXML, SOAP, LDAP itn.). Na ta način je
zagotovljena učinkovita in hitra realizacija podpore poslovnim procesom, ki vsebujejo več
ločenih poslovnih sistemov.
Izdelek temelji na tehnologiji Java 2 Enterprise Edition (J2EE) in vključuje tudi jezik za
modeliranje poslovnih procesov (BMPL), ki med drugim omogoča opisovanje dejavnosti
oseb, vključenih v poslovne procese. BMPL identificira ključne module poslovnih procesov
znotraj e-poslovnih sistemov na enak način, kot XML identificira določene vrste podatkov.
Slika1: Arhitektura IBM Sterling Integratorja®
24
IBM Sterling Integrator® omogoča hitro izdelavo in vzdrževanje poslovnih storitev za
večkratno uporabo. Prvi korak pri doseganju medpodjetniške SOA je izgradnja storitev, ki
omogočajo uporabo funkcionalnosti iz obstoječih sistemov. Za iskanje funkcionalnost
obstoječih sistemov se uporablja GUI orodje (na primer za razkritje BAPI v SAPu, RPG
programske datoteke na iSeries ali COBOL programa na 390). Na ta način namesto, da bi
zavrgli obstoječe rešitve in jih nadomestili z novimi, preprosto in stroškovno učinkovito
ponovno uporabimo obstoječe rešitve. Tako IBM Sterling Integrator® preoblikuje nočno moro
ročnega kodiranja vmesnikov v učinkovit GUI proces. IBM Sterling Integrator® podpira več
kot 300 obstoječih sistemov, s svojo razširljivo arhitekturo pa lahko podpira tudi sisteme, ki v
sistemu niso podprti.
IBM Sterling Integrator® GPM (Graphical Process Modeler - grafično modeliranje
procesov) se uporablja za pripravo večkrat uporabnih poslovnih storitev. Takšne poslovne
storitve so neodvisne in delujejo po sistemu črne skrinje (Black-box), ki pred uporabnikom
skrije korake potrebne za spreminjanje funkcionalnosti in podatkov v obstoječih sistemov (na
primer: dodajanje naročila, posodobitev seznama, ali pa dodajanje nove stranke).
GPM se uporablja tudi za ustvarjanje delovnih potekov, ki za svoje izvajanje potrebujejo
sodelovanje človeka. Pred-pripravljene predloge procesov močno pospešijo proces razvoja.,
Napredno upravljanje delovnih potekov razen digitalizacije procesov omogoča, da se v
digitalni proces vključijo pravi ljudi ob pravem času na kateri koli točki katerega koli
digitaliziranega procesa. Z dodatkom za splet (Web Extensions) postaja oblikovanje in
ustvarjanje spletnih obrazcev preprosto, poslovni uporabniki pa postanejo del
avtomatiziranega procesa. Vgrajena varnost in zvezni model omogočata, da se uporabniki
vključujejo v delovni potek na več mestih znotraj organizacije in pri partnerjih.
Da bi v celoti izkoristili prednosti medpodjetniške SOA, mora biti dodajanje poslovnih
partnerjev hitro in enostavno. IBM Sterling Integrator® omogoča ustvarjanje in vzdrževanje
različnih kanalov, samooskrbo in upravljanje partnerjevih nastavitev, razdeljevanje digitalnih
potrdil in upravljanje sprememb partnerjevih nastavitev. Sistem omogoča prenos različnih
oblik dokumentov, varno komunikacijo in skalabilnost. IBM Sterling Integrator® omogoča
spremljanje in obvešča organizacijo in partnerje o statusu trgovske skupnosti. Armaturna
plošča spremlja usklajenost postopkov s sporazumi o dogovorjenem nivoju storitev (SLA) in
opozarja na izjemne transakcije in dogodke. IBM Sterling Integrator® nudi orodja za spletno
upravljanja dogodkov, poročanje, spremljanje in revizijo, zaradi česar lahko dobimo
informacije o stanju aktivnosti v realnem času. Zahvaljujoč translacijski storitvi IBM Sterling
Integratorja® je omogočena koeksistenca standarda EDI (Electronic Data Interchange) in
standarda XML, ki zagotavlja elektronsko izmenjavo dokumentov med poslovnimi partnerji.
Rezultat uporabe IBM Sterling Integratorja® je bolj učinkovita integracijska rešitev ob
zmanjšanih zahtevah po virih, kar omogoča hitrejši odziv na poslovne zahteve, ki nastajajo
znotraj podjetja tako s strani partnerjev kot tudi s strani kupcev.
Kaj omogoča IBM Sterling Integrator
®
IBM Sterling Integrator® omogoča organizacijam, da razširijo poslovno logiko in podatke
do partnerjev in kupcev na varen in pregleden način. IBM Sterling Integrator ® odstranjuje
pregrade za učinkovito sodelovanje in omogoča varen in pregleden nadzor nad procesi, ki se
raztezajo izven zidov organizacije. Kot integrirana, fleksibilna medpodjetniška SOA IBM
Sterling Integrator® poenostavi IT vpletenost v e-poslovanje in zmanjša tako operativne rizike
kot stroške. Njegove največje prednosti so:
25
Povečanje poslovanja - Doseganje novih kupcev in poslovnih priložnosti je hitrejše in
enostavnejše, če komuniciramo z novimi kupci in partnerji v jeziku, ki ga le-ti že uporabljajo
(komunikacijski protokoli in poslovni podatkovni standardi komitenta).
Izboljšanje produktivnosti – IBM Sterling Integrator® omogoča izgradnjo, upravljanje in
okrepitev učinkovitosti in razpoložljivosti poslovne komunikacije. Posledičen integriran
finančni poslovni delovni potek (workflow) poveča učinkovitost in donosnost.
Povečanje preglednosti vrednostne verige – IBM Sterling Integrator® oboroži organizacijo z
raznolikimi nadzornimi mehanizmi ter orodji za sledenje in predstavitve. To omogoča dober
pregled nad vsem operativnim dogajanjem, kot tudi pregled nad interakcijo med organizacijo
in razširjeno vrednostno verigo. Preglednost temelji na spletni tehnologiji, kar omogoča
dostop in prevzem ključnih statusnih informacij o procesu kadarkoli in od koder koli tako
organizaciji kot poslovnim partnerjem.
Zmanjšanje zunanjih operativnih stroškov - Ob uvedbi IBM Sterling Integratorja® organizaciji
ni potrebno ponovno vlagati v že obstoječe IT rešitve. Prav nasprotno, saj je glavni cilj IBM
Sterling Integrator® prav čim bolj izkoristiti že obstoječe zanesljive sisteme, ki jih
organizacija uporablja. Z uporabo povezav z drugimi aplikacijami in prilagoditvijo potrebam
organizacije, lahko organizacija v celoti obdrži obstoječe rešitve, sisteme in infrastrukturo ter
hkrati razširi njihovo funkcionalnosti in storilnost.
Kako deluje IBM Sterling Integrator
®
IBM Sterling Integrator® zniža operativno kompleksnost in poveča sposobnost
organizacije, da izmenjuje informacije s partnerji. IBM Sterling Integrator® nudi analizo
vsebine, pretvarjanje in preusmerjanje podatkov ter omogoči povečanje storilnosti
organizacije.
Analiza vsebine: IBM Sterling Integrator® omogoča primerjavo katerega koli
podatkovnega paketa s poslovnimi pravili, da bi inteligentno izbral pravilno poslovno
zaporedje izvajanja postopka za izbrani podatkovni paket.
Prevajanje: IBM Sterling Integrator® omogoča prevajanje podatkov med različnimi formati
in standardi (npr. interni standardi, EDIFACT, XML,…). Avtomatsko prevajanje vhodnih
podatkov iz oblike prejete s strani partnerja/kupca v obliko, ki jo uporablja interna aplikacija
omogoča neprekinjen proces izmenjave podatkov (straight-thrugh-processing). Podobno
prevajanje izhodnih podatkov iz interne oblike v obliko, ki jo zahteva partnerjeva aplikacija
pomeni, da lahko organizacija pošilja podatke različnim poslovnim partnerjem, ne da bi jih
silila v dodatne investicije zaradi prevajanja podatkov.
Usmerjanje: IBM Sterling Integrator® se avtomatsko povezuje z različnimi omrežnimi
potmi in upravlja prenos vhodnih in izhodnih podatkov v enotnem kontroliranem okolju. Če
je strategija organizacije povezovanje s poslovnimi partnerji, lahko IBM Sterling Integrator ®
omogoči zmanjšanje različnih komunikacijskih poti, ki jih uporablja in omogoči taktičen
izbor katero pot izbrati za posamezno vrsto prenosa podatkov. Organizacija lahko uvede
usmerjanje po najnižjih stroških, kar avtomatsko usmeri prenos podatkov na najcenejšo
varianto.
Storilnost: IBM Sterling Integrator® zagotavlja popolno kontrolo in preglednost po
celotnem med-organizacijskem komunikacijskem okolju na enem mestu. Omogoča pošiljanje
in prejemanje podatkov v realnem času ali z batch postopki (vključno z možnostjo shrani in
posreduj (store-and-forward)). Podatke lahko pošlje kot sporočila (messages) ali kot datoteko
26
oz v kakršni koli drugi obliki. Datoteke lahko združuje in jih pošlje več hkrati. Organizacija
morda želi poslati različne vrste podatkov (naročila, dobavnice, plačila, poročila, sporočila,
…) isti prejemni organizaciji. Takšne podatke lahko združi v en sam prenos (ali več) in tako
bistveno zniža stroške prenosa.
Preoblikovanje komunikacije: IBM Sterling Integrator® omogoča preoblikovanje
komunikacije tako, da poenoti upravljanje zunanje komunikacije v enotnem sistemu, kar
zmanjša operativne stroške in rizike. Z zmanjšanjem kompleksnosti bo kontrola enostavnejša,
preglednost podatkov, ki jih izmenjujete s partnerji, pa večja. Hkrati postanejo spremembe
komunikacijske infrastrukture enostavne in ne vplivajo na obstoječe sistemske rešitve in
programsko opremo organizacije.
UPORABA SOA V PRAKSI
Intereuropa je kot eno od prvih slovenskih podjetij, pričela uporabljala elektronsko
izmenjavo dokumentov (EDI), že pred mnogimi leti. Po mnogih letih uporabe različnih
storitvenih podjetij, je bila Intereuropa pripravljena na spremembe. Po temeljiti proučitvi
obstoječega stanje in možnih rešitev, so se odločili za nakup sistema za izmenjavo EDI
dokumentov ter lasten razvoj in nadzor nad izmenjavo dokumentov s poslovnim okoljem.
Rezultat te odločitve dobra tri leta kasneje pa ni samo uspešna, nadzorovana in stroškovno
učinkovita izmenjava podatkov, pridobivanje novih strank, ter njihovo zadovoljstvo, temveč
tudi avtomatizacija notranjih poslovnih procesov ter uporaba uvedba nove spletne aplikacije
za sledenje pošiljk prek interneta. Vse to je Intereuropa dosegla z uporabo enega samega
sistema: IBM Sterling Integrator®, ki predstavlja edinstveno arhitekturo, ki omogoča
integracijo notranjih informacijskih sistemov (EAI), integracijo z zunanjimi poslovnimi
sistemi partnerjev (B2B) ter zagotavlja učinkovito in hitro realizacijo podpore poslovnim
procesom z uporabo jezika za modeliranje poslovnih procesov (BMPL).
Zakaj je Intereuropa iskala novo rešitev – poslovni izziv
Do leta 2005 so za Intereuropo za izmenjavo elektronskih dokumentov (EDI) skrbela tri
storitvena podjetja, vsako od njih za ločen del izmenjave dokumentov. Ob vsakokratni potrebi
po razširitvi izmenjave e-dokumentov na novega poslovnega partnerja je Intereuropa za to
najela enega od zunanjih storitvenih podjetij, ki so pripravo vsakega dokumenta tudi
zaračunala. Razen tega je vsak ponudnik uporabljal drugačen standard, kar je dodatno
onemogočalo standardizacijo poslovnih dokumentov.
V tem času je bila Intereuropa pod velikim pritiskom poslovnih partnerjev, ki so želeli za
izmenjavo dokumentov uporabljati mednarodni standard EDIFACT. Ta pritisk in neprestano
večanje števila dokumentov, ki jih je Intereuropa izmenjevala z že obstoječimi kupci ter
strategija podjetja - širitev poslovanja na nove kupce, je vodila Intereuropo v ponovno
proučitev obstoječega sistema izmenjave e-dokumentov s poslovno skupnostjo.
Rezultat analize je Intereuropo postavil pred dve možnosti: odločitev za enega izmed treh
ponudnikov storitev, ki bo za Intereuropo izvajal vse EDI storitve za celotno poslovno
skupnost Intereurope ali pa odločitev za lasten razvoj in nakup sistema za izmenjavo EDI
dokumentov, ki bi Intereuropi omogočal večji nadzor nad izmenjavo e-dokumentov in boljši
pregled nad izmenjanimi podatki. Zaradi želje po večji preglednosti in boljšem nadzoru nad
procesom izmenjave dokumentov, so se odločili se za lasten razvoj.
27
Izbor in odločitev
Skladno s sprejeto odločitvijo za izgradnjo lastne rešitve se je Intereuropa odločila za
orodje IBM Sterling Integrator®. IBM Sterling Integrator® predstavlja enotno platformo za
vidljivost in upravljanje, ki zagotavlja, da izzivi nabavne verige ne vplivajo na vsakodnevno
delovno izkušnjo uporabnikov. IBM Sterling Integrator® tako podpira različne standarde za
izmenjavo datotek, med njimi EDIFACT, XML in AS2, kar omogoča Intereuropi, da dodaja
nove partnerje neodvisno od uporabe različnih formatov podatkov/elektronskih dokumentov
in potreb po integraciji med poslovnimi sistemi.
Poleg razširjene in poenostavljene povezljivosti Intereurope s poslovno skupnostjo, IBM
Sterling Integrator® omogoča integracijo in avtomatizacijo kritičnih internih in zunanjih
sistemov in procesov. Tako Intereuropa danes tako znotraj koncerna, kot tudi s poslovnimi
partnerji izmenjuje različne poslovne dokumente kot so: zbirnik pošiljk, status pošiljke,
ceniki, dobavnica, potrdilo dobave, potrdilo dostave, odpremnica, katalog dostavnih mest in
interna poročila.
V nadaljevanju projekta bo Intereuropa uvedla IBM Web Extensions, kar pomeni izdelavo
logističnega vmesnika za stranke. Vmesnik bo strankam Intereurope prek enolične številke,
prejete ob predaji pošiljke, omogoča sledenje pošiljki prek Interneta. Na ta način bodo imeli
partnerji popoln pregled nad transportnim procesom ter bodo lažje usklajevali aktivnosti s
svojimi kupci.
Izbrana rešitev
Zaradi potrebe po dinamičnem dostopu do podatkov, izmenjavi podatkov, povezanosti
poslovnih procesov in ponudbi storitev po več kanalih potrebujejo organizacije rešitev, ki bo
podpirala vse možnosti upravljanja, posredovanja in pretvarjanja podatkov. To mora biti
rešitev, ki omogoča uspešno izmenjavo podatkov z raznovrstnimi kupci, ki uporabljajo
najrazličnejše vrste komunikacije, medijev in standardov; avtomatizira in združuje upravljanje
neprekinjenega elektronskega poslovanja med različnimi organizacijami na različnih
lokacijah, ki morajo izmenjevati različne informacije in transakcije in zagotavlja edinstveno
točko kontrole in preglednosti nad stotimi zunanjih povezav.
Da bi zagotovili rast v današnjem svetovnem gospodarstvu, organizacija potrebuje
prilagodljive procese z podpornim sistemom, ki se lahko hitro in stroškovno učinkovito
prilagajajo spreminjajočim se tržnim pogojem. Uporaba medpodjetniške storitveno orientirane
arhitekture IBM Sterling Integrator® omogoča avtomatizacijo, prilagajanje, varnost, nadzor in
pregled nad procesi, ki potekajo na različnih sistemskih okoljih znotraj in izven meja
organizacije. IBM Sterling Integrator® zagotavlja orodja za:
 izgradnjo in ponovno uporabo poslovnih storitev iz obstoječih sistemov in področij;
 orkestriranje delovnih potekov, ki zajemajo poslovne storitve in človeško interakcija;
 interoperabilnost med poslovnimi storitvami in delovnimi poteki ne glede na
komunikacijske kanale;
 upravljanje in spremljanje storitev in delovnih potekov in
 razširitev storitev do celotne poslovne skupnosti.
Kaj je Intereuropa dosegla
Uporaba IBM Sterling Integratorja® Intereuropi omogoča hitro in enostavno vključitev
novega partnerja v elektronsko izmenjavo, ne glede na format podatkov - elektronskih
dokumentov, ki jih le-ta uporablja. Intereuropa je sedaj sposobna vključiti zahtevke velikih
28
partnerjev v istem času, kot ga je prej potrebovala za majhne partnerje. Dodatno je IBM
Sterling Integrator® Intereuropi omogočil nove priložnosti za povečanje prihodka in
optimizacijo poslovanja s partnerji, s katerimi v preteklosti izmenjevanje dokumentov ni
potekalo elektronsko.
Poleg tega rešitev Intereuropi nudi večjo preglednost in boljšo vidljivost podatkov, ki jih
izmenjuje s svojimi strankami. Zaradi tega je Intereuropa bolj prožna in prilagodljiva do
zahtev svojih strank, s čimer se je izboljšala kakovost storitev, ki jih nudi. Obenem je
Intereuropa s tem izboljšala izkušnje svojih strank in povečala njihovo zadovoljstvo.
Intereuropa je hitro spoznala prednosti, ki jih rešitev. Pred uvedbo IBM Sterling
Integratorja® je za Intereuropo vključitev vsakega novega kupca predstavljala nove dodatne
stroške, ki jih je plačevala različnim EDI ponudnikom za vsako novo stranko. Z uvedbo IBM
Sterling Integrator® pa je Intereuropa dosegla znaten prihranek stroškov ter v kombinaciji z
integracijo notranjih aplikacij še nadalje povečala celotno učinkovitost rešitve. Vse to je
omogočilo Intereuropi doseči donosnost investicije (ROI) v obdobju, krajšem od leta dni.
ZAKLJUČEK
Medpodjetniška SOA je naslednji korak v razvoju IT v podjetjih. Stara paradigma umira,
IT postaja partner poslovnim vodjem, s tem pa strateško orožje za rast in donosnost
organizacije.
Medpodjetniška SOA zagotavlja okvir za oblikovanje tako integracije kot
medpodjetniškega povezovanja. Zmanjšuje zapletenost nešteto standardov, komunikacijskih
protokolov in programskih jezikov, tako da jih z ponovno uporabo funkcionalnosti iz
obstoječih sistemov očisti zapletenosti integracije in preoblikovanja storitev. To omogoča
preprosto izbiro katerega koli jezika ali formata, ki je primeren za posameznega partnerja. Na
ta način lahko organizacija namesto izgradnje novih, ponovno uporabi že obstoječe procese.
Medpodjetniška SOA platforma mora zagotoviti nemoten pretok informacij med oddelki,
področji in organizacijami ne glede na uporabljeno tehnologijo ali standarde ter podpirati:
 različne in konstantno se spreminjajoče trgovinske partnerje,
 različne poslovne procese,
 različne podedovane sisteme,
 različna notranja in zunanja organizacijska področja,
 različne formate sporočil in potencialno velike datoteke (> 50GB) ter
 različne komunikacijske protokole.
Intereuropa je za izmenjava podatkov z obstoječimi in novimi strankami v elektronski
obliki z možnostjo pretvorbe v različne standardne (EDIFACT, AS2) in nestandardne oblike
ter integracija z obstoječimi aplikacijami izbrala rešitev: IBM Sterling Integrator ®. Uporaba
IBM Sterling Integratorja® za medpodjetniško storitveno orientirano arhitekturo, omogoča
avtomatizacijo, prilagajanje, varnost, nadzor in preglednost nad poslovnimi procesi, ki
zajemajo različna sistemska okolja tako znotraj, kot izven meja organizacije. Prednosti za
Intereuropo so:

Uspešno in stroškovno učinkovito dodajanje novih poslovnih strank v izmenjavo
podatkov.

Odprava ovir za izmenjavo podatkov omogoča pridobivanje novih strank.

Večja učinkovitost prek avtomatizacije notranjih procesov.
29

Izboljšane storitev za stranke prek vidljivosti in nadzora nad izmenjanimi podatki.

Izboljšanje zadovoljstva kupcev.
Kot je dejal Branko Lozej, direktor sektorja za operativno podporo storitev, Intereuropa
"Rešitev Sterling Integrator ustreza vsem potrebam naših strank za izmenjavo podatkov,
tudi največjih in najbolj zahtevnih podjetij. Ne samo, da so naše zmogljivosti in sposobnosti
pri vključevanju poslovnih partnerjev sedaj večje in stroškovno učinkovitejše, temveč je
Sterling Integrator® koncernu Intereuropa odprl nove poslovne priložnosti, saj danes
pridobivamo nove stranke, s katerimi doslej nismo mogli doseči elektronske izmenjave
podatkov."
VIRI IN LITERATURA
[1] Benoit J. Lheureux, Paolo Malinvereno: Magic Quadrant for B2B Gateway Providers, Gartner
2009, str. 1-2
[2] Benoit J. Lheureux, Paolo Malinvereno: Magic Quadrant for Integration Providers, Gartner 2008,
str. 1-11.
[3] Katherine Noyes, The Expanding Power of the CIO’s Corporate Role, TechNewsWorld, 2007, str.
1-5.
[4] Paolo Malinvereno: The status of B2B in Europe, Gartner 2009, str. 1-7.
[5] Sterling Commerce, Solution Overview - Sterling Integrator for Multi-Enterprise Service-Oriented
Architecture, Sterling Commerce, Inc. 2009, str. 2-4.
[6] Sterling Commerce: Sterling Multi-Enterprise Finance gateway makes collaboration easier,
Sterling Commerce, Inc. 2006, str. 1-3.
[7] Sterling Commerce: Where you see walls, we see opportunities, Sterling Commerce, Inc. 2006,
str. 1-8.
[8] Sterling Commerce, White Paper: Multi-Enterprise SOA - The most important paradigm shift for
enterprise revenue growth, Sterling Commerce, Inc. 2009, str. 2-10.
Kratka predstavitev avtorja
Livija SELČAN je zadnjih trinajst let zaposlena v podjetju TIS - Inženiring za telematiko in software d.o.o,
Maribor, kot vodja prodaje. Pred tem je skoraj 10 let delala v Računalniškem centru podjetja TAM Maribor, kjer
je sodelovala pri razvoju in vzdrževanju informacijskega sistema tega, takrat še velikega proizvodnega podjetja.
V podjetju TIS se je usmerila predvsem na področje elektronskega prenosa datotek, elektronskega poslovanja
med organizacijami (B2B) z orodji in rešitvami za uporabo RIP in XML tehnologije ter integracijo poslovnih
procesov, zadnja leta pa se aktivno ukvarja tudi z rešitvami za upravljanje poslovnih procesov.
30
Vpliv sodobne tehnologije na potek sodnih obravnav
Optimizacija ali povečanje obsega poslovanja?
The effect of modern technology
to the course of court hearings
e-poslovanje – predstavitev
Tanja Čajavec
TSE d.o.o.
Tržaška 126, 1000 Ljubljana
[email protected]
Povzetek
Namen prispevka je bil raziskati, kako vpliva sodobna tehnologija na potek sodnih
obravnav, skladno z usmeritvami in cilji nacionalne strategije E-pravosodje. V sklopu
raziskave sem pregledala vire in analizirala stanje na sodiščih danes, po implementaciji
dveh projektov. Postavila sem si tri raziskovalna vprašanja, ki izhajajo iz E-pravosodja in
zahtevajo usklajenost z ZVDAG-a, saj ravno uporaba sodobne tehnologije narekuje nove
pristope, rešitve in posodobljene procese sodnih obravnav in vzpostavitev inovativne in
zakonsko skladne E-hrambe. Na vsa tri raziskovalna vprašanja: Ali implementirana
sodobna tehnologija zagotavlja 1) pravico do sojenja v razumnem roku 2) vpliva na
dostopnost do pravnega varstva in 3) zagotavlja večjo pravno varnost, sem odgovorila
pozitivno s pridržkom. Implementacija dveh projektov pomeni začetek, ki bo šele z
inovativno rešitvijo e-hrambe in usposabljanjem deležnikov zagotovil optimizacijo sodišč.
Kot nadaljevanje raziskave, v septembru 2011, začenjamo s pilotnimi raziskavami in
vzpostavitvijo sodne e-hrambe, ki bo po analizi učinkovitosti in potrditvi s strani Arhiva RS
zaživela v letu 2012.
Ključne besede: sodobna tehnologija, sodne obravnave, sodna praksa, avdio snemanje,
video konference, E-pravosodje, e-hramba, optimizacija poslovanja, ZVDAGA, UVDAGA,
ETZ 2.0.
Abstract
The purpose of this paper was to research how modern technology affects the course of
court hearings, in accordance with the guidelines and objectives of the national e-justice
strategy. During the course of the research, I've reviewed resources and analyzed the
current situation in the courts, namely the situation following the implementation of two
projects. I posed three research questions that arise from E-justice and must be in
compliance with the ZVDAGA, since it is the use of modern technology, which calls for new
31
approaches, solutions, and updated processes in court hearings, as well as the creation of an
innovative e-storage system, which must be in accordance with the law. To all of the three
research questions: Does the currently implemented modern technology a) provide the right
to a trial within a reasonable time period 2) impact access to legal protection and 3) provide
greater legal certainty, I have replied affirmatively, but with a reservation. The
implementation of the two projects is only the beginning, and will ensure the optimization of
courts only through an innovative e-storage solution and the effective training of
stakeholders. As a follow up to this research, we will, in September 2011, start with pilot
studies, and the creation of an e-storage solution for courts. The latter will be implemented in
2012, following the analysis of its effectiveness and its approval by the Archives of the
Republic of Slovenia.
Keywords: modern technology, court hearings, case law, an audio recording, video
conferencing, e-justice, e-mail storage, optimization of business ZVDAGA, UVDAGA, ETZ
2.0.
1. Uvod
Z osamosvojitvijo RS in sprejetjem Ustave, smo Slovenci prvič v zgodovini začeli izvajati
samostojno sodno oblast. Vsak nov sistem potrebuje čas in prakso, da se uveljavi in
optimizira. Sodna praksa, ki temelji na veljavni zakonodaji in usklajenosti z Evropsko
zakonodajo in direktivami, se že vrsto let spopada, tako kot ostala javna uprava, z
optimizacijo poslovanja in večanjem učinkovitosti.
12.10.2006 je Vlada Republike Slovenije sprejela »Resolucijo o nacionalnih razvojnih
projektih za obdobje 2007–2023«, ki z dopolnitvami v januarju 2008, predstavlja jasno
strateško usmeritev RS. Z njo je opredelila ključne naloge, med katerimi izpostavljam
povezovanje storitev institucionalnega okolja s pomočjo tehnoloških inovacij. Prav ta je bila
podlaga, da je Ministrstvo za pravosodje sprejelo Strategijo informatizacije pravosodnega
sistema 2008–2013, poimenovano E-PRAVOSODJE1.
Skladno z E-pravosodjem je Ministrstvo za pravosodje RS odgovorno, da zagotovi pogoje
za nemoteno in učinkovito delovanje pravosodnega sistema ob doslednem upoštevanju
temeljnim pravnih načel (E-PRAVOSODJE, 2008, 5):
• načelo pravičnosti,
• načelo pravne varnosti in predvidljivosti,
• načelo enakosti pred zakonom,
• načelo ekonomičnosti.
Z mojim prispevkom bom podala pregled aktualnih sprememb v pravosodju, ki so
posledica (ne)izvedbe nacionalne strategije E-pravosodja 2008-2013. Predvsem bom
1
ŠTURM, Lovro, 2008. E-PRAVOSODJE [Online]. [Citirano 15.08.2011; 09:30]. Dostopno na
spletnem naslovu:
http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/publikacije/strategija_epravosodje_2008-2013.pdf
32
poskušala odgovoriti na tri vprašanja, ki izhajajo iz ciljev E-PRAVOSODJA, kjer so
opredeljena kot temeljni dolgoročni cilji RS v pravosodju (E-PRAVOSODJE, stran 5)
Ali implementirana sodobna tehnologija:
1. zagotavlja: pravico do sojenja v razumnem roku in vzpostavitev večjega zaupanja v
pravosodni sistem,
2. vpliva na dostopnost do pravnega (sodnega) varstva in
3. zagotavlja večjo pravno varnost (zanesljivost in predvidljivost), ki temelji na
zakonitosti in nepristranskosti.
Kot izhodišče raziskave povzemam, marca 2011, javno objavljeno »Revizijsko poročilo
Računskega sodišča o odpravi sodnih zaostankov«2, v katerem sodišče podaja revizijo
učinkovitosti in uspešnosti Republike Slovenije pri odpravi sodnih zaostankov. Med drugim
navaja, da se je povprečno trajanje postopkov v pomembnejših zadevah skrajšalo z 21,8
meseca v 1998 na 9 mesecev v 2009. In ocenjuje napredek kot uspešen. Pa vendar, kljub
uspešno izvedenim projektom: izgradnja informacijskih sistemov, zagotavljanje enotnega
evidentiranja zadev, e-zemljiška knjige in izvršbe … je potrebno prehoditi nekaj ključnih
korakov za zagotovitev reševanja sodnih zadev kakovostno in v razumnem času.
S prispevkom želimo prezentirati analizo učinka uvedbe zadnjih tehnoloških novosti v
procesih sodnih obravnav, uvedbe videokonferenčnega sistema in avdio snemanja sodnih
obravnav in podati smernice za optimizacijo in višjo varnost procesa od zajema do hrambe
avdio gradiva sodnih obravnav. E-hramba AV sodnega gradiva, bo z izvedbo pilotnih
raziskav in vzpostavitvijo prototipne sodne e-hrambe (sept 2011-junij 2012), opravljeno
analizo učinkovitosti ter pridobljeno akreditacijo s strani Arhiva RS, zaživela do konca leta
2012.
2. Termini
2.1. Sodna praksa
Sodna praksa v Sloveniji predstavlja sekundarni vir prava. V Sloveniji tako ne velja pravilo
odvisnosti sodišč do sodb višjih sodišč v vsebinsko podobnih primerih. Po Zakonu o sodiščih
so zavezujoča le (načelna) pravna mnenja vrhovnega sodišča pa še ta izjemoma. Pri nas je v
veljavi avtonomnost sodnikov, ki sodno prakso jemljejo zgolj kot posvetovalno orodje.
Ministrstvo za pravosodje je iniciralo e-bazo sodne prakse 3z namenom zagotoviti lažjo
dostop in transparentnost sodnih referenc.
Sodni postopek omogoča Sodnikom, zagovorniku tožečega in tožitelju objektivnejše
ugotavljanje/prikazovanje dejanskega stanja na posameznem primeru in koriščenja
raznovrstnih sodnih instrumentov. Posledično pa to pomeni daljšanje sodnih obravnav in
večanje njihovega števila, večanje dokazne dokumentacije, ... Prav omenjene negativne
posledice sodnega sistema so na Ministrstvu za pravosodje poskušali razrešiti s pomočjo Epravosodja.
2Revizijsko poročilo Računskega sodišča o odpravi sodnih zaostankov, povzeto dne
20.05.2011 iz http://www.rs-rs.si/rsrs/rsrs.nsf/I/400C61B7A3AA03CFC12578530039BA61
3
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/, 2011, 20.08.2011 ob 15.50
33
Na potek izvedbe e-pravosodja je v veliki meri vplival primer Lukenda4, saj je bil razlog za
ustanovitev posebnega programa Lukenda, programa za odpravo sodnih zaostankov. Njegova
nadgradnja, program Lukenda e plus 5, pa je še samo pospešil postopke optimizacije sodišč.
Z letošnjimi zakonodajnimi novostmi, Zakonom o sodiščih in zakonom o sodniški službi
ter številnimi tehnološkimi novostmi, predvsem uvedbo Videokonferenčnega sistema za
izvajanje zaslišanj na daljavo in Avdio snemanja sodnih razprav, je Ministrstvo za pravosodje
pripravilo osnovo za učinkovito sojenje in enakomernejšo obremenjenost sodišč.
Vrhovno sodišče in Ministrstvo za pravosodje, se zavedajo, da uvedba sodobne IT v sodne
procese, dolgoročno lahko prinese optimizacijo poslovanja, odpravo sodnih zaostankov in
varnost sodelujočih in varnost zajetega in hranjenega dokumentarnega gradiva.
Ravno tako se zavedajo, da je pri postavitvi IT podprtega sistema sodnih obravnav,
potrebno aktivno vključiti vse deležnike in skupaj pripraviti protokol zajema in hrambe AV
gradiva, ki bo med drugim usklajen z veljavno sodno prakso, ZVOP in ZVDAGA.
2.2. Informatizacija
Informatizacija danes »zahteva spremembo poslovne kulture organizacij, vzorcev
razmišljanja zaposlenih in predstavlja eno redkih in ključnih področji pridobivanja
konkurenčne prednosti in poslovne uspešnosti« (dr. Kovačič, 2004 str. 1)
Informatizacija je »splošen in celovit proces uvedbe in uporabe informacijske tehnologije.«
(dr. Kovačič, 2004, str. 2), posledično predstavlja Informatizacija proces »zbiranja,
urejevanja, obdelovanja in prikazovanja podatkov in njihovega spreminjanja v informacije«
(dr. Kovačič, 2004, str. 2) oz. skladno z ZVDAGA in ETZ 2.0. (ENOTNE TEHNOLOŠKE
ZAHTEVE, 2.0, 2011) je informatizacija osnovni proces e-hrambe.
Sleherna informatizacija poslovanja zahteva projektni pristop, od analize, razvoja,
implementacije, evalvacije, usposabljanja in nadgradnje. Organizacija, ki se odloči na novo
postaviti (informatizirati) ali nadgraditi svoje informacijsko poslovanje, mora poskrbeti za
ustrezno infrastrukturo ter uvesti zanjo potrebne in zakonsko skladne postopke, jih opredeliti
v lastnih notranjih pravilih 6(ENOTNE TEHNOLOŠKE ZAHTEVE, 2.0, 2011), katere
veljavnost potrdi (akreditira) Arhiv RS in jih standardizirati.
V svojem prispevku poimenujem informacijsko tehnologijo (dr. Kovačič, 2004, str. 2) kot
celoto delovnih procesov, ko iz podatkov oblikujemo informacije za potrebe odločanja, ob
uporabi ustreznih tehnoloških rešitev. In informatiko (dr. Kovačič, 2004, str. 2) kot dejavnost
oblikovanja, uvajanja in izvajanja informatizacije. Posledično pa poslovno informatiko (dr.
4
PRIMER LUKENDA http://www.verstovsek-op.si/?page_id=82
PROGRAM LUKENDA E PLUS http://www.tomazic.info/lukendaplus.htm
6
NOTRANJA PRAVILA (NP) za zajem in hrambo gradiva v digitalni obliki so pravila, ki jih kot svoj notranji pravni
akt sprejme organizacija za oboji namen v digitalni obliki.
5
34
Kovačič, 2004, str. 3), kot vedo, kise ukvarja z zagotavljanjem podatkov, informacij in
poslovnih znanj, ki jih organizacije potrebujejo za uspešno izvajanje poslovnih aktivnosti in
oblikovanje poslovnih odločitev.
Vse bolj postaja zanimivo vprašanje »o potrebi in sposobnosti prilagajanja poslovnih
procesov novim tehnološkim možnostim informatike oz. o zmožnosti integracije novih
tehnologij z obstoječimi poslovnimi dejavniki: strategijo, kadri in poslovnimi procesi« (dr.
Kovačič, 2004, str. 4)
Nekateri ekonomisti takšno integracijo poslovnih procesov s sodobno tehnologijo
imenujejo t.i. NOVA EKONOMIJA new economy, knowledge-based economy, information
economy ..., saj samo dopolnjuje staro ekonomijo in jo ne izriva (e-pošta, e-zdravlje, ... epravosodje).
3. E-Pravosodje
12.10.2006 je Vlada Republike Slovenije sprejela »Resolucijo o nacionalnih razvojnih
projektih za obdobje 2007–2023«, ki z dopolnitvami v januarju 2008, predstavlja jasno
strateško usmeritev RS. Z njo je opredelila ključne naloge, med katerimi izpostavljam
povezovanje storitev institucionalnega okolja s pomočjo tehnoloških inovacij. Prav ta je bila
podlaga, da je Ministrstvo za pravosodje sprejelo Strategijo informatizacije pravosodnega
sistema 2008–2013, poimenovano E-PRAVOSODJE.
Na Ministrstvu za pravosodje so s sprejemom strategije E-pravosodje jasno povedali, da
samo z aktivnim povezovanjem Informacijsko-komunikacijska tehnologije (IKT)
s
spremembami in zahtevami sodne prakse lahko dolgoročno vplivamo na večjo učinkovitost
in odličnost, tako v večji količini kot izboljšani kakovosti delovanja pravosodnega sistema.
»Izboljšanje učinkovitosti pravosodja« kot temeljna naloga E-pravosodja je pogoj za
organizacijsko in normativno urejenost institucionalnega, poslovnega in družbenega okolja
Republike Slovenije ter temelj zagotavljanja konkurenčne prednosti Slovenije ob
zagotavljanju socialne blaginje in kakovosti življenja vseh prebivalcev RS
E-pravosodje je večletni (2008-2013) projekt oz. operacija, ki ga prestavljajo številni
celoviti (pod)projekti in s katerim želi Ministrstvo za pravosodje pospešiti informatizacijo
pravosodnega sistema do leta 2013. S projektom želi ministrstvo vplivati na poenostavitev in
pocenitev postopkov, posledično želi postopke poenostaviti za uporabnike in deležnike ter
povečati učinkovitost sodišč, tako časovno, cenovno kot procesno).
Vse aktivnosti se izvajajo v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov, ki se
delno financira iz evropskih sredstev (85%) in delno iz sredstev RS (15%). Vsi projekti so
opredeljeni in sprejeti v operacijskem in letnem akcijskem načrtu e-pravosodja. Posebej
ustanovljeni projektni svet 7e-pravosodja spremlja in revidira izvajanje ena in tridesetih
projektov ob sodelovanju z Služba za informatiko na Ministrstvu za pravosodje in Projektne
enota za izvajanje kohezijske politike e-pravosodje na Ministrstvu za pravosodje.
7
KRIČEJ, Dušan, 2011. E-PRAVOSODJE [Online]. [Citirano 15.08.2011; 12:30]. Dostopno na
spletnem naslovu: http://www.mp.gov.si/si/delovna_podrocja/e_pravosodje/
35
Za učinkovito izvajanje operacije »e-pravosodje« v smislu upravljanja in vodenja
projektov, podpori projektnemu svetu e-pravosodje, koordinaciji aktivnosti pri javnih
naročilih, izvajanju promocije ter drugi logistični podpori izvajanju projektov je odgovorna je.
Za izvajanje kohezijske politike e-pravosodje pa je odgovorna
Če povzamem predavatelje foruma ZPM iz leta 2001 je potrebno projekte v okviru
javne/državne uprave razumeti v obsegu vsesplošne usmeritve modernizacije slovenske javne
uprave. Razumevanje in umestitev projekta v širše družbeno dogajanje ter s tem povezovanje
t.i. okolice projekta, omejitvenih dejavnikov in navsezadnje tudi priložnosti, je začetni pogoj
za pravilno upravljanje in vodenje projekta ter načrtovanje tehnoloških rešitev. V okviru
reforme javne uprave govorimo o spremembah razumevanja javne uprave iz »public
administration« do uveljavitve nove paradigme »public management« - javni managament.
E-pravosodje se odvija v okviru treh komponent, ki so med seboj tesno prepletene. To so:
1. institucionalna komponenta, ki je pravna podlaga, odvisna od različnih vplivov in
zahtev različnih okolij, in je zato najzahtevnejša;
2. organizacijska komponenta, ki je povezana s postopki, kulturo delovanja in tradicijo
posameznih pravosodnih ustanov in zato zahtevnejša;
3. tehnološka komponenta, ki je obvladljiva dokaj enostavno kljub različnim platformam
in sistemom ter odvisna od nenehnega razvoja in novosti.
Slika 1: komponente E-pravosodja
(E-PRAVOSODJE, 2008, 6)
V sklopu prispevka bom predstavila dva projekta E-pravosodja, ki vključujejo uporabo AV
in IKT ter predstavljajo presedans na področju E-hrambe AV gradiva skladno z ZVDAGA in
ZVOP.
3.1. PROJEKT: videokonferenčni sistem za izvajanje zaslišanj na daljavo
MP je z izbranim izvajalcem v letih 2010-2011 izvedlo zastavljen projekt, s katerim so
želeli narediti korak naprej k varovanju pravic najmlajših udeležencev sodnih procesov –
36
otrok. Tako so na 11 okrožnih sodiščih (ena sodna dvorana na vsakem sodišču) in11 centrih
za socialno delo v t.i. otrokom prijaznih sobah (1 soba na vsakem CSD) vzpostavili sistem, ki
omogoča otrokom prijazne sodne postopke. Z željo po zagotovitvi večjo učinkovitost v
civilnih, kazenskih in gospodarskih postopkih ter čezmejnih procesih, so pilotno vzpostavili
sistem v največjem moškem zaporu na Dobu, v eni policijski postaji in zagotovili tri mobilne
enote za terensko in čezmejno delo.
MP je pri oblikovanju projekta izhajal iz evropskih direktiv in E-pravosodja ter predvsem
opravljene analize v letu 2008, kjer se je 82% anketiranih sodnikov opredelilo do možne
uporabe videokonferenc, 83% do njene uspešnosti, 82,3% da uvedba videokonferenc vpliva
na zmanjševanje stroškov in več kot 85%, da je zelo uporabna v čezmejnih obravnavah. Pri
čemer jih je imelo izkušnje z njo samo 20,6%, pa vendar se je 90,9% vprašanih strinjalo, da
potrebujejo dodatna usposabljanja, s katerimi bi povečali učinkovito uporabo tehnologije in
optimizirali poslovanje. Ministrstvo je z analizo dobilo potrdilo, da je projekt uporaben, kar se
je izkazalo pri njegovi implementaciji, saj je bilo vsepovsod izkazano sodelovanje deležnikov.
3.2. PROJEKT: avdio snemanje narokov
MP je z izbranim izvajalcem TSE d.o.o. v letih 2010-2011 izvedlo zastavljen projekt, s
katerim so želeli skrajšati postopke, vplivati na hitrejše reševanje zadev in posledično znižati
stroške udeleženih v sodnih postopkih, zagotoviti višjo kvaliteto obravnav, z manj pritožbami,
manj dokazovanja v postopkih zaradi možnosti predvajanj zvočnih zapisov iz prejšnjih
obravnav (zapisov pričevanja / zasliševanja prič). S Projektom so opremili vseh 352 sodnih
dvoran v RS in omogočili statistično spremljanje sodnih obravnav. Ravno statistična analiza
uporabe sodobne IKT je pokazala učinkovitost tehnologije, njeno mesečno večjo uporabo
(10% večja v jan 2011 od dec 2010 in 33% večja v mar 2011 od dec 2010) in skrajšanje časa
obravnav.
Rešitev je razbremenila sodnike in skrajšala čas obravnav, za delo in čas v obsegu dela
sodnika, ko je skrajšano narekoval pričevanja prič zapisničarju. Trenutno je v izvedbi
nadgradnja projekta, ki bo omogočila z načrtovanimi IKT rešitvami manjšo obremenitev
zapisničarjev na način varne e-hrambe e-zapisov skladno z ZVDAG-a in z ukinitvijo
prepisovanja 8-kanalnih avdio posnetkov sodnih narokov. Predvidena rešitev bo tako
zagotavljala zakonsko usklajeno varno hrambo in varen ter revizijsko podkrepljen postopek
posredovanja zapisov upravičenim uporabnikom. Končna implementacija se pričakuje jeseni
2012.
4. analiza stanja:
Ministrstvo za Pravosodje je v času od leta 2005 naročilo več preglednih raziskav in analiz,
ki jih je v večini opravila Pravna fakulteta Univerze v Mariboru in kjer se največkrat pojavlja
kot (so)avtor mag. Benjamin Lesjak, ki je s svojimi (so)raziskovalci in izsledki raziskav v
veliko pripomogel k izvajanju E-pravosodja in vplival na oblikovanje moje analize stanja na
sodiščih po izvedbi dveh ključnih, zgoraj opisanih primerov v primerjavi s stanjem pred njimi.
Kot izhodišče podajam statistično analizo uporabe sodobne IKT na sodiščih, ki jo v TSE
d.o.o. merimo od novembra leta 2010 in nam služi kot kazalnik uporabe implementirane IKT.
37
Omenjena analiza prikazuje vsaj 5% rast uporabe na vseh sodiščih po posameznih mesecih
in je v veliki meri odvisna od vzpostavljenega in delujočega sistema. Kot je razvidno, se je
stopnja koriščenja naglo dvignila po marcu 2011, ko so bila vsa sodišča vzpostavljena v
mrežo in so bili na vseh sodiščih dosegljivi informatorji ter zagotovljena podpora zunanjega
izvajalca. Informatorji so dnevno pomagali uporabnikom IKT ter jim tako omogočili
samostojno uporabo implementirane tehnologije.
Analiza je predstavljala osnovno izhodišče za analizo stanja na Sodiščih, ki sem jo
oblikovala na podlagi analize vprašalnikov, posredovanih na sodišča s strani Ministrstva za
pravosodje v avgustu 2011.
Z izbranimi vprašanji sem želela pridobiti jasne in konkretne odgovore, ki niso odvisni od
kraja dela (urbana središča, ruralni predeli) pač pa predvsem od starosti in izobrazbe
izprašanih in v manjši meri od delovnega mesta izprašanega. Spol pa ni imel skoraj
nikakršnega vpliva na izbiro odgovora, kar je značilno za javne uslužbence.
5. zaključek:
Z opravljeno analizo virov in sodne praks, rezultatov že izvedenih projektov v sklopu Epravosodja in rezultatov ciljnih raziskav lahko potrdim tezo E-PRAVOSODJA, da je
»povečanje učinkovitosti pravosodja mogoče doseči le z boljšim upravljanjem in vodenjem na
vseh ravneh pravosodja ter s prenovo poslovnih procesov, podprto s strateško opredeljenimi
informacijskimi rešitvami« (E-PRAVOSODJE, stran 5).
Kljub uspešno izvedenim projektom: izgradnja informacijskih sistemov, zagotavljanje
enotnega evidentiranja zadev, e-zemljiška knjige in izvršbe … je potrebno prehoditi nekaj
ključnih korakov za zagotovitev reševanja sodnih zadev kakovostno in v razumnem času.
Predvsem je potrebno narediti analizo učinkovitosti uvedbe sodobnih IT tehnoloških in
sistemskih rešitev na sodno prakso, s poudarkom na sodnih obravnavah in optimizirati proces
od zajema do hrambe gradiva, saj lahko s tem bistveno učinkujemo na zmanjšanje , z letom
2005 močno naraslega pripada zadev (za več kot 15%). Posledično večjega obsega dela
zaposlenih in večje potrebe o hrambnih prostorih in varnih e-hrambnih rešitvah.
Z raziskavo sem uspela odgovoriti na vsa tri raziskovalna vprašanja:
Ali implementirana sodobna tehnologija:
1. zagotavlja:pravico do sojenja v razumnem roku in vzpostavitev večjega zaupanja v
pravosodni sistem,
2. vpliva na dostopnost do pravnega (sodnega) varstva in
3. zagotavlja večjo pravno varnost (zanesljivost in predvidljivost), ki temelji na
zakonitosti in nepristranskosti
38
pozitivno, vendar s pridržkom. Implementacija dveh projektov pomeni začetek, ki bo šele z
inovativno rešitvijo e-hrambe in usposabljanjem deležnikov zagotovil optimizacijo sodišč.
Kot nadaljevanje raziskave, v septembru 2011, začenjamo s pilotnimi raziskavami in
vzpostavitvijo sodne e-hrambe, ki bo po analizi učinkovitosti in potrditvi s strani Arhiva RS
zaživela v letu 2012. Zato bom o končnih ugotovitvah raziskave in končnih odgovorih lahko
poročala šele v letu 2012, ko bodo procesi zaključeni in deležniki usposobljeni.
Literatura
[1] ARHIV REPUBLIKE SLOVENIJE. 2011. ENOTNE TEHNOLOŠKE ZAHTEVE,
2.0. I. DEL, UVODNA POGLAVJA IN PRILOGE. LJUBLJANA : s.n., 6. APRIL
2011.
[2] dr. Kovač, Tatjana. 2010. IT podpora menedžmentu. Celje : FKPV, 2010. 978-9616825-20-7.
[3] dr. Kovačič, dr. Jaklič, dr. Indihar Štemberger, dr. Groznik. 2004. PRENOVA IN
INFORMATIZACIJA
POSLOVANJA.
LJUBLJANA :
EKONOMSKA
FAKULTETA, 2004. 961-240-009-1.
[4] dr. Žumer, Vladimir. 2008. POSLOVANJE Z ZAPISI, Upravljanje in hramba
dokumentarnega gradiva, klasifikacijski načrti za razvrščanje gradiva z roki hrambe in
elektronska hramba gradiva v digitalni obliki. I. natis. Ljubljana : Planet GV, 2008.
ISBN 978-961-6529-52-5.
[5] EGAN, Mark. 2005. Varnost informacij: grožnje, izzivi in rešitve: vodnik za podjetja.
[prev.] Milan Bedrač. Ljubljana : Založba Pasadena, 2005. ISBN 961-6361-51-1.
[6] KRIČEJ, Dušan, 2011. E-PRAVOSODJE [Online]. [Citirano 15.08.2011; 12:30].
Dostopno na spletnem naslovu:
http://www.mp.gov.si/si/delovna_podrocja/e_pravosodje/
[7] http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/, 2011, 20.08.2011 ob 15.50
[8] PRIMER LUKENDA http://www.verstovsek-op.si/?page_id=82, 2011, 19.08.2011 ob
13.50
[9] PROGRAM LUKENDA E PLUS http://www.tomazic.info/lukendaplus.htm, 2011,
19.08.2011 ob 15.50
[10] ŠTURM, Lovro, 2008. E-PRAVOSODJE [Online]. [Citirano 15.08.2011; 09:30].
Dostopno na spletnem naslovu:
http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/publikacije/strategi
ja_e-pravosodje_2008-2013.pdf
[11] Revizijsko poročilo Računskega sodišča o odpravi sodnih zaostankov, povzeto dne
20.05.2011 iz http://www.rsrs.si/rsrs/rsrs.nsf/I/400C61B7A3AA03CFC12578530039BA61
39
Centralizacija vsebin na primeru informacijske podpore
procesom priprave zakonodaje
Centralization of the content on the example of information support to the
law adaption process
Robert Kristanc
SRC d.o.o. Tržaška 116 1000 Ljubljana
[email protected]
e-poslovanje – predstavitev
Povzetek
Prispevek opisuje glavne funkcije in integracijsko vrednost centralnega repozitorija
dokumentov in opisnih podatkov v informacijskem sistemu za podporo procesom priprave
zakonodaje (IPP). Centralni modul IPP je vir vsebin za portal E-demokracija, obenem pa
tudi vir povratnih informacij, povezanih s predlogi predpisov. Uvedba tega elementa v
sistem IPP je omogočila enostavne integracije med različnimi računalniškimi okolji,
omrežji in rešitvami. Uspešna produkcijska raba tega modula predstavlja primer dobre
prakse za sorodne nacionalne projekte v prihodnosti.
Ključne besede: Centralni modul, E-demokracija, integracija, spletni servis, priprava
predpisov, IPP
Abstract
The article describes the main features and the integration value of the central repository
for documents and metadata in information system to support the law adoption process
(IPP). The central module of IPP is the source for E-democracy portal content as well as
for the public feedback. The introduction of this element in the system enables easy
integration of different platforms, networks and solutions. Successful production usage of
this module is an example of good practice for similar national projects in the future.
Key words: central module, E-democracy, integration, web service, law adoption process,
IPP
Vlaganje vsebin v centralni repozitorij
V okviru informacijske podpore procesom priprave zakonodaje (IPP) je bilo potrebno
upoštevati obstoječe stanje pri nosilcih priprave vsebin, obenem pa omogočiti čim boljše
sodelovanje zainteresirane in splošne javnosti. Obstoječe inicialno stanje lahko na kratko
40
opišemo z naslednjim popisom programskih orodij, ki so bila na voljo pripravljalcem vsebin
predpisov v organih javne uprave:





vzpostavljeno skupno omrežje H-kom (WAN) za celotno javno upravo;
vzpostavljena lokalna omrežja na organih javne uprave;
uporaba IBM Domino strežnikov na vseh organih javne uprave za podporo
funkcijam sporočilnega sistema in v vlogi aplikativnega strežnika;
uporaba okolja IBM Lotus Notes in MS Office na strani delovnih postaj;
močna centralna Oracle infrastruktura.
Naloga projekta IPP je bila zagotovitev ustrezne programske podpore za čim enostavnejšo
in čim bolj avtomatizirano obdelavo predlogov predpisov – to je proces, v katerega se
vključuje samo znotraj organov javne uprave več 100 uporabnikov (trenutno gra za okrog 800
uporabnikov). Pri tako velikem številu uporabnikov je potrebno vedno izhajati iz programske
opreme, ki je že na voljo in jo uporabniki že poznajo, obenem pa seveda z integracijami
poskušati zagotoviti funkcijske in organizacijske izboljšave. Glede na razpoložljiva
programska orodja in funkcionalne zahteve projekta je bilo jasno, da bo morala programska
oprema IPP zagotoviti rešitve, ki bodo uporabnikom v zalednem delu sistema omogočale
pripravo besedil zakonodajnih aktov v obstoječih aplikacijah Microsoft Office in IBM Lotus
Notes, uporabnikom v vlogi splošne in zainteresirane javnosti pa enostaven dostop do vsebin
preko svetovnega spleta. Seveda je bilo potrebno hkrati iskati tudi rešitve za čim enostavnejše
in čim bolj avtomatizirano sodelovanje med uporabniki znotraj WAN omrežja javne uprave.
Infrastruktura, ki je bila inicialno na voljo, je omogočala vzpostavitev topologije, procesov
in komunikacij, ki jih lahko površno opišemo takole:






uporabniki vsebino dokumentov kreirajo s pomočjo aplikacij znotraj paketa
Microsoft Office;
za evidenco dokumentov in podporo procesom verzioniranja in zbiranja mnenj se
uporabnikom prilagodi obstoječi dokumentni sistem SPIS 4 znotraj okolja IBM
Lotus Notes;
vzpostavi se centralni PDF konverter, ki skrbi za to, da si uporabniki izmenjujejo
vsebine, ki so v enotnem formatu, katerega odlika je tudi to, da je zelo primeren za
objavo in indeksiranje na svetovnem spletu, kjer vsebine išče zainteresirana
javnost;
med dokumentnim sistemom in med centarlnim PDF konverterjem se vzpostavi
integracija, ki uporabniku omogoča samodejno izvajanje pretvorbe;
za namene centralne hrambe vseh verzij vsebin predpisov in vseh statusov ter kot
centralni repozitorij (IPP CM), se uporabi centralne Oracle baze;
IBM Domino strežniki in centralne Oracle tabele se integrirajo v ozadju preko
spletnih servisov na Oracle strežniku.
41
Slika 1: dostava vsebin v centralni repozitorij IPP CM
Prednosti opisane topologije in tehnologije so očitne, a vendar lahko poudarimo tisti dve,
ki sistemu IPP dajeta največjo možno fleksibilnost:


PDF format je neodvisen od operacijskih sistemov in plačljivih aplikacij –
uporabnik za vpogled potrebuje le ustrezen brezplačni programski paket (Adobe
PDF Reader). Format je primeren za izvajanje elektronskega podpisovanja in za
trajno hrambo v elektronski obliki.
Spletni servisi ob centralnem repozitoriju omogočajo zalednim sistemom enostavno
in standardno komunikacijo, kar centralnemu repozitoriju daje maksimalno
fleksibilnost, saj lahko komunicira s poljubnim izvornim sistemom, ne le z
rešitvami v okviru dokumentnih sistemov na IBM Donimo / Lotus Notes platformi.
Centralni modul in E-demokracija
Centralni modul IPP je v nadaljevanju zelo uporaben tudi za komuniciranje z javnostmi v
zvezi z vsebino predlogov predpisov. Uporabniki v zalednih sistemih lahko preprosto vklopijo
ali izklopijo stikalo, ki določen dokument opredeljuje kot primeren za objavo ali kot
neprimeren za objavo. Vsekakor je v izogib napačnemu razumevanju treba poudariti, da pri
odločitvi o tem, da določen dokument ne bo javno objavljen, ne gre za varovanje kakšnih
skrivnosti, ampak za to, da v procesu priprave predpisov nastaja ogromna količina
dokumentov, ki za javnost niso zanimivi (na primer pozitivna mnenja drugih resorjev,
mnenja, ki se ukvarjajo s slovničnimi ali nomotehničnimi popravki in podobno).
42
Slika 2: uporaba centralnega modula za E-demokracijo in interne potrebe znotraj WAN-a
Dokumenti, za katere se uporabnik v zalednem sistemu odloči, da so primerni za objavo
(ali jim je objava s poslovnimi pravili zaledne aplikacije celo zapovedana), se samodejno
objavijo na portalu E-demokracija. Portal je seveda javno dostopen, kar pomeni, da v
naslednjem trenutku državljani, zainteresirane javnosti in drugi z dostopom do svetovnega
spleta, že lahko vidijo vsebino predpisa, ki bo predlagan v proceduro. V okviru E-demokracije
lahko seveda aktivno sodelujemo in oddajamo lastne komentarje, mnenja in predloge.
Centralni modul je zelo koristen tudi za razne interne aplikacije, ki potrebujejo podatke o
tem, v kakšnem stanju priprave je nek predpis ali želijo dostopati do vsebine osnutka oziroma
predloga. Vse od prve produkcijske implementacije sistema IPP naprej se na primer na
centralni modul IPP povezuje precej starejša aplikacija RPS (Register predpisov Slovenije), ki
za notranjo rabo sproti prevzema vse relevantne informacije o vsakem predpisu, ki je v fazi
priprave. S centralnim repozitorijem vseh verzij predlogov predpisov smo dosegli veliko
izboljšanje - tako na področju participacije javnosti, kot tudi na področju hitrejšega in
enostavnejšega dostopa do vsebin, mnenj in povezanih dokumentov znotraj javne uprave
(treba se je zavedati, da praktično pri vsakem predpisu sodeluje več kot eno ministrstvo). Z
vidika sodelovanja javnosti skozi portal E-demokracija lahko brez pretiravanja trdimo, da je
centralni repozitorij s spletno prezentacijo vsebin prinesel vsaj naslednje prednosti:



predpisi v fazi priprave so javno dostopni in javnostim omogočajo aktivno
sodelovanje (postopek priprave predpisov je v fazah, ko predpis pripravlja še
ministrstvo, zelo odprt in »dojemljiv« za sugestije, predloge, merjenje primernosti
in zaželjenosti...)
objava predpisov na spletu je za državo, ki mora skrbeti za čim enostavnejšo in čim
širšo participacijo, ekonomičen in hiter način seznanjanja javnosti z vsebinami, ki
so v postopku pred zakonodajnim postopkom Državnega zbora;
informacijska podpora procesom priprave predpisov prav preko portala Edemokracija omogoča transparentno »poslovanje« države na tem področju;
43
Potencial centralnega modula IPP
Centralni modul IPP ima velik potencial tudi za eventualne dodatne funkcije, ki bi jih
lahko opravljal brez večjih in zahtevnih dodelav in bi lahko še dodatno izboljšale procese
priprave predpisov ter administrativne procese znotraj organizacij, ki so v postopke vpletene.
Slika 3: potencialne dodatne funkcije centralnega modula IPP
Centralni modul ima poleg jasnega potenciala komunikacije s poljubno količino internih in
eksternih javnosti, zaradi svoje pozicije v procesu na voljo vse potrebne podatke in servise, da
bi lahko:


podpiral procese priprave predpisov v okviru lokalne samouprave, kjer nastaja
velika količina predpisov, a njihova hramba in javna dostopnost nista organizirana
preko sistema IPP (kajti občine uporabljajo veliko paleto različnih programskih
produktov, s katerimi si pomagajo pri procesu priprave predpisov - jasno pa je, da
bi vsak tak specifičen programski paket preko spletnih servisov lahko enostavno
komuniciral s centralnim modulom IPP);
z dodatnim modulom za spremljanje dostopov do vsebin v IPP centralnem modulu
in vpisov v ta modul, bi lahko preko frekvence vpogledov ugotavljali, kateri
predpisi so najbolj »vroči« (in bodo v splošni javnosti najverjetneje zahtevali
največjo mero dialoga). Preko števila komentarjev na določen predpis bi lahko
ugotovili, kateri predlogi so najbolj sporni (in bi jih bilo treba še prilagajati za
javnosti sprejemljiv končni predlog). S pomočjo poizvedb in vpogleda v zgodovino
verzij, komentarje ter druge dokumente, povezane z določenim predlogom
predpisa, bi si pripravljalci lahko pripravili analize napak, storjenih v preteklih
44

postopkih in se takšnim napakam v prihodnje izognili – znanje, ki se kopiči v
verzijah predlogov in mnenjih je lahko podlaga za optimizacije procesov;
aplikacije v sklopu sistema IPP med seboj že prenašajo veliko metapodatkov o
predpisih v pripravi, a ni nobenega pravega razloga, da se standardni paketi z
metapodatki ne bi uporabili splošno, kar bi v različnih zalednih sistemih vsaj za
postopek priprave predpisov omogočalo enostavnejšo, hitrejšo in natančnejšo
evidenco dokumentov, ki v procesu nastajajo.
Zaključek
Centralni modul IPP se je v praksi izkazal kot odličen integracijski element med zalednimi
aplikacijami in spletnim portalom E-demokracija. Centralni modul IPP kot osrednji
produkcijski segment sistema za podporo procesom priprave predpisov predstavlja primer
dobre prakse, ki obstoječim aplikacijam in portalom nudi univerzalno uporabno integracijsko
točko, obenem pa predstavlja tudi potencial za različne optimizacije procesov v prihodnje.
Literatura
[1] Boljša priprava zakonodaje. Dostopno prek:
http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?type=TA&reference=P7-TA-20100311&language=SL (30. september 2011).
[2] Uradni list RS, št. 73/2010. Dostopno prek: http://www.uradnilist.si/1/objava.jsp?urlid=201073&stevilka=4027 (30. september 2011).
[3] Uradni list RS, št. 23/2002. Dostopno prek: http://www.uradni-list.si/1/index?edition=200223
(30. september 2011).
Kratka predstavitev avtorja
Robert Kristanc se že več kot deset let aktivno ukvarja z dokumentnimi sistemi, poslovnimi rešitvami in
integracijami med zalednimi ter javno dostopnimi sistemi. Njegove glavne smernice pri izdelavah sistemov po
naročilu in integracijskih projektih, so: enostavnost, uporabniška prijaznost, racionalna izraba virov in seveda
izdelek, ki je realno uporaben, živ, povezan z uporabniki. Te smernice se ujemajo tudi z vrednotami podjetja
SRC d.o.o. kjer je zaposlen.
45
Uporaba orodja system architect za prikaz poslovno
informacijske arhitekture
Using system architect for governing enterprise achitecture
Marina Trkman, Marjan Krisper
Fakulteta za računalništvo in informatiko, Univerza v Ljubljani
[email protected], [email protected]
e-poslovanje – predstavitev
Povzetek
Poslovno informacijsko arhitekturo (PIA) ima vsaka organizacija, pa četudi samo v glavah
vodij. Ve se na primer, kako povečat dodano vrednost stranki (poslovni proces),ali pa komu
si odgovoren za svoj rezultat dela (organizacijska struktura).Večja kot so podjetja, večji je
pomen formalnega zapisa poslovno informacijske arhitekture. Mnoga orodja to omogočajo
in najmodernejša, kot je System Architect, nudijo uporabo repozitorija, ki omogoča, da je
nek element uporabljen v več diagramih. V članku smo predstavili uporabo omenjenega
orodja na poenostavljenem primeru: narisali smo različne diagrame in predstavili načine
povezovanja med njimi. Na zadnje smo predstavili nekatere izzive s katerimi smo se soočili.
Ključne besede: poslovno informacijska arhitektura, System Arhcitect, repozitorij, Togaf,
AMD
Abstract
Enterprise Architecture (EA) is something that every organization has, even if it is only in
the heads of employees. For example, organization has to know how it adds value for its
customers (business processes), or to whom you are responsible to (organization structure).
Especially for big companies it is important to formaly write its enterprise architecture
down. Many tools such as System Architect enable the use of repository. In our article we
have entroduced how we used that tool to draw diagrams and connect them. At the end we
wrote down some of the challanges we have faced to.
Key words: enterprise achitecture, System Architect, repository, Togaf, AMD
Uvod
Informacijska tehnologija (IT) ima velik pomen pri poslovanju podjetja. Področje
poslovno informacijske arhitekture (PIA, angl. enterprise architecture) raziskuje
usklajevanje (angl. alignment) poslovanja z IT. Za pomoč analitikom so na voljo so mnoga
orodja, kot na primer (Institute for enterprise architecture development, 2011): Planning IT,
Corporate Modeler Enterprise Edition, Enterprise Architect in System Architect.
46
V članku smo se osredotočili na orodje System Architect, ker obstajajoča literatura ne nudi
študije primera uporabe le tega. Osredotočili smo se predvsem na odkrivanju pomanjkljivosti
in težav pri postavitvi arhitekture. Med naborom mnogih metodologij, ki omogočajo
postavitev arhitekture, smo uporabili Togaf-ovo.
V nadaljevanju smo najprej predstavili korake izgradnje arhitekture in po metodologiji
Togaf AMD. Nato smo na kratko predstavili delovanje orodja System Architect. Sledi
poenostavljena predstavitev poslovno informacijske arhitekture na Fakulteti za računalništvo
in informatiko. V sklepu smo diskutirali predvsem težave s katerimi smo se pri delu soočili.
Togaf
Togaf nastopa v vlogi tako metode kot ogrodja. Kot arhitekturna metoda strukturira zbirko
tehnik in procesnih korakov za kreiranje in vzdrževanje poslovno-informacijske arhitekture.
Kot arhitekturno ogrodja pa strukturira arhitekturne opisne tehnike z identifikacijo in
povezavo različnih arhitekturnih vidikov in z njimi povezanih modelirnih tehnik. Torej
vsebuje tudi orodja za uvedbo, izdelavo, uporabo in vzdrževanje PIA-e. Ogrodje je
sestavljeno iz sedmih delov:
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
Uvod
ADM (Architecture Development Method)
Smernice in tehnike za ADM
Ogrodje arhitekturne vsebine
Enterprise Continuum & Tools
TOGAF referenčni modeli
Ogrodje za upravljanje sposobnosti
ADM (Architecture Development Method) je metoda za razvoj poslovno informacijske
arhitekture po Togafu, ki poteka po korakih od A do H tako kot kaže Slika 1. Temelji na
iterativnem procesnem modelu podprtem z najboljšimi praksami in ponovno uporabno
množico arhitekturnih sredstev. Namenjen je informatikom (angl. IT users) za modeliranje
(angl. design), ocenjevanje in izoblikovanje PIA-e. Njegova uporaba naj bi zmanjšala stroške
planiranja, modeliranja in implementiranja arhitektur (The open group, 2011).
47
Definiranje
vsebinskega in
metodološkega
okvira
A
H
B
G Arhit
ektur
Obvla aF
dovaspre
mem
njePlanir
b
impleanje
uprav
ment
migra
acijeljanja
cije
Vizija
poslo
vno
infor
Zahte
macij
ve
E
ske
arhite
Prilož
kture
nosti
in
rešitv
e
Slika 1:
Poslo C
vna
arhite
D Arhit
ktura
ektur
Tehn a
ološkinfor
a macij
skega
arhite
kturasiste
ma
TOGAF AMD
Izvajanje celotne metode AMD se nikoli ne konča, saj se njeni koraki ciklično ponavljajo.
V študiji primera smo se osredotočili na faze izgradnje do vključno koraka D (glej Sliko 1), ki
se osredotočajo na izris diagramov poslovno informacijske arhitekture. Ti predstavijo modele
sledečih arhitekturnih domen (The open group, 2011):
 Poslovna arhitektura(B) zajema poslovno strategijo, vodenje, organizacijo in ključne
poslovne procese.
 Arhitektura informacijskega sistema (C):
o Podatkovna arhitektura je logična in fizična struktura podatkov poslovnega
sistema in virov za upravljanje podatkov.
o Aplikacijska arhitektura predstavlja plan posameznih aplikativnih sistemov, ki
bodo uvedeni, njihove interakcije in povezanost s poslovnimi procesi.
 Tehnološka arhitektura (D) predstavlja logične programske in strojne funkcionalnosti,
ki so potrebne za podporo poslovanju, podatkom in aplikativnim storitvam.
48
Orodje System Arhitect
System Architect (SA) je zmogljivo orodje, ki nudi podporo različnim tehnikam
modeliranja. Nudi širok nabor diagramov, s katerimi lahko predstavimo poslovno
informacijsko arhitekturo. Diagrami so avtomatsko pokupčkani glede na njihov namen
predstavitve (na primer Poslovni procesi) oz uporabljeno modelirno tehniko (na primer
UML).
Poleg mape z diagrami (angl. Diagrams), v kateri so spravljeni vsi diagrami, ki jih analitik
ustvari, obstaja še mapa z definicijami (angl. Definitions). V njej so posortirani vsi elementi
narisani v mapi z diagrami. Na primer: »BPMN event«. Do njih lahko dostopamo, jih
spreminjamo, dodajamo in brišemo. Mapa z diagrami ima tako vlogo repozitorija, ko lahko
element iz nekega diagrama uporabljamo tudi v drugem diagramu.
Slika 2:
Glavno okno z diagram in definicijami
Arhitekturne domene prikazane na primeru
4.1 Poslovna arhitektura
Kot rečeno, SA nudi širok nabor diagramov med katerimi uporabnik lahko izbira. Mi smo
za predstavitev poslovne arhitekture izbrali sledeče:
a) Diagram poslovnih usmeritev (angl. Enterprise Direction)
49
b) Diagram organizacijske strukture (angl. Organization Chart)
c) Diagram poslovnih procesov (angl. Business Process)
a ) Diagram poslovnih usmeritev
V Diagramu poslovnih usmeritev (angl. Enterprise Direction diagram) predstavimo
sredstva na eni strani ter rezultate na drugi strani in sicer tako kot kaže Slika 3. V okviru
sredstev se pogovarjamo o poslanstvu, strategiji, taktiki, politiki poslovanja ter poslovnem
pravilu. V okviru rezultatov pa o viziji, usmeritvah in ciljih.
Vizija (The business rules group, 2010) govori o tem, kje želi organizacija biti dolgoročno,
ne govori pa o tem, kako bo to dosegla. Sestavljena je iz večih usmeritev (po terminologiji SA
je to »goal«), te pa iz večih ciljev (po terminologiji SA je to »objective«). Značilno za cilj je,
da točno določa kaj bo do kdaj narejeno. Usmeritev je bolj dolgoročne narave, naravnana bolj
kvalitativno kot kvantitativno ter splošna.
Poslanstvo s svojimi strategijami, ki so uresničene preko taktik, definira potrebne
aktivnosti za doseganje vizije. Strategije so bolj splošne in dolgoročno naravnane za razliko
od taktik. Taktike se osredotočajo na izvedbo ciljev, ki so datumsko določeni.
Direktive upravljajo oz vodijo kako naj bodo aktivnosti iz poslanstva izvedene. Vsaka
aktivnost iz poslanstva naj bi bila omejena z direktivo. Če imamo preveč direktiv, lahko
postane organizacija preveč toga. Za doseganje optimalnega ravnotežja z direktivami je
potrebno poglobljeno znanja o vsebini in tesno sodelovanje z zaposlenimi. Direktive se
redkeje povezujejo tudi z elementi vizije.
Direktive so implementirane skozi politike poslovanja (angl. Busness policy) in poslovnih
pravil (angl. Business rule). Politika poslovanja je namenjena obvladovanju (angl. Govern)
strategij in taktik. Predstavljajo odziv na okolje v eni od naslednjih kategorij: priložnosti,
nevarnosti, slabosti, prednosti. Poslovna pravila so izvedena iz politik poslovanja in vodijo
potek poslovnih procesov.
50
Slika 3:
Ponazoritev kaj vsebinsko spada v Diagram poslovnih usmeritev
V spodnji tabeli smo pripravili pet primerov, ki so delno resnični zaradi čuvanja poslovne
tajnosti fakultete. Prikazuje kako iz strategije sledi taktika, iz te izoblikujemo usmeritev in
nato konkretne cilje.
Tabela 1: Tabela s podatki o strategijah in taktikah ter usmeritvah in ciljih.
Strategija
Taktika
Usmeritev
Cilj
Učinkovitejše delo tajništva.
Pohitritev procesa vpisa.
Večja uporaba sodobnih tehnologij/orodij.
Od šol.leta 2007/08 omogočiti študentom printanje vpisnega lista iz eŠtudenta.
Ko v SA izberemo kreiranje novega Diagrama poslovnih usmeritev, so nam na voljo elementi za
izgradnjo le tega kot kaže Slike 4.
51
Slika 4:
Izsek iz poenostavljenega Diagrama poslovnih usmeritev
b) Diagram organizacijske strukture
Izrisali smo Diagram organizacijske strukture (angl Organization Chart diagram) ter v
organizacijske enote vnesli delovna mesta oz vloge (angl. Roles), ki se tam pojavljajo – glej
primer na Sliki 5.
Slika 5:
Element iz Diagrama organizacijske strukture
c) Diagram poslovnih procesov
Poslovne procese (angl. Business Process) smo risali z notacijo Business Process Modeling
Notation (BPMN). BPMN je diagramsko usmerjena notacija za definicijo poslovnih procesov
(Object management group, 2011). Na razpolago nudi 4 osnovne gradnike: dogodke, vejitve,
povezave in aktivnosti, ki jih lahko pokupčkamo v steze (angl. lane, pool), s katerimi povemo
kje v organizaciji se dogodki in aktivnosti izvedejo.
Primere uporabe tehnike nismo podali, ker je ta dobro uveljavljena in s tem poznana širši
množici bralcev.
52
4.2 Arhitektura informacijskega sistema
Za predstavitev podatkovne arhitekture smo izbrali sledeče diagrame:
a) ER diagram (angl. Entety Relation)
b) Fizični podatkovni model (angl. Physical Data Model)
System Architect nudi dva tipa diagrama in sicer ER diagram (angl. Entity Relation) in
Fizični podatkovni model (angl. Physical Data Model). Program ponuja izbiro med večimi
notacijami za kardinalnost. Najširše uporabljena je Crow's feet, katero sem tudi sama
uprabila. Uprla sem se na predpostavke kot so: ne-pedagogi so lahko dodeljeni na predmet;
vsak pedagog ima habilitacijo; en predmet ima več izpitnih rokov ipd.
Primera za izris teh dveh diagramov nismo podali, ker sta širše uveljavljena in s tem poznana
širši množici bralcev.
Za predstavitev aplikativne arhitekture smo izbrali diagrame kot so:
a) Diagram sistemskih področij (angl. System Area Map diagram)
b) Diagram sistemske arhitekture (angl. System Architecture diagram)
a) Diagram sistemskih področij
Aplikacije na fakulteti smo razdelili v 4 večje skupine in sicer:
 Aplikacije organizacijske enote tajništva: sem spadajo tiste aplikacije, ki jih
uporabljajo zaposleni za izvajanje podpornih procesov.
 Aplikacije za komunikacijo pedagog-študent: sem spadajo tiste aplikacije, preko
katerih pedagog daje informacije študentom bodisi obvestila, gradiva, kvize bodisi
rezultate preverjanj.
 Aplikacije za delo na vajah: sem spadajo tiste aplikacije, kijih uporabljajo asistenti za
izvedbo vaj pri predmetih. Primer: Laboratorij za informatiko pri svojih predmetih uči
študente uporabo aplikacij, kot so Power Designer, Oracle Client, System Architect
itd.
 Druge aplikacije laboratorijev: sem spadajo vse druge aplikacije pedagogov in drugih
članov laboratorija, ki niso direktno uporabljene za izvedbo vaj. Primer: Excel, SPSS
ipd.
53
A
A
Aplikacije org.
enot Tajnistva
Aplikacije za
vaje pri predmetih
Administriranje racunalnikov v ucilnicah
A
Admin aplikacij
Aplikacije za
komunikacijo
pedagog-student
Info. o delu na predmetu
Rezultati seminarskih nalog studentov
Info o opravljenih obveznostih studenta
A
Druge aplikacije
laboratorijev
Podpora izvedbi vaj in predavanj
Slika 6:
Primer uporabe diagrama sistemske arhitekture (angl. System Architecture)
b) Diagram sistemske arhitekture
Za skupino aplikacij imenovano »Aplikacije za komunikacijo pedagog-student« (glej
element na Sliki 6) smo narisali Diagram sistemske arhitekture (angl. System Architecture
diagram). Prikazuje povezave med dvema aplikacijama z uporabniki.
 eŠtudent je aplikacija, ki ima 3 tipe (namenskih) uporabnikov: študenta, referenta in
pedagoga. Študent se preko aplikacije prijavlja na izpite, redne vpise v letnike, naroča
potrdila o vpisu, prijavlja napake na eŠtudentu in postavlja vprašanja referentu. V
zameno prejema formalna obvestila pedagogov glede predmetov. Pedagog v eŠtudent
vnaša študentove ocene in spremlja prijave na pisne izpite. Referent upravlja
življenjski cikel študija študenta, kar pomeni, da izvaja vpise v letnike, vnos ocen
študentov (redkeje) in deluje v skladu s skepi komisij naslovljenimi na konkretne
študente.
 eUčilnica je Moodle aplikacija, ki jo uporabljajo študentje in pedagogi. Pedagogi
objavljajo gradivo za podporo izvedbi predmetom , študentje pa rešujejo zadane
naloge, ki pokažejo njihovo znanje skozi rezultate.
54
D
Stud ent
MySQL x1
P eStudent
Referent
Info o predmetu
Sprotno
sodelovanje
pri predmetu
Povratna
informacija
o osvojenih
znanjih studenta
Vnos ocene
preko pedagog a
P eUcilnica
Pedagog
Rezultati o osvojenih znanjih studenta
D
Oracle PB x1
Slika 7:
Primer uporabe diagrama sistemsih področij (angl. System Area Map diagram).
4.3 Tehnološka arhitektura
Po pregledu intranetnega dokumenta »Načrt prenove omrežja« in pogovoru s sistemskim
inžinirjem smo ugotovili, da Fakulteta podpira osem velikih neodvisnih omrežij, ki so
povezana z internetom preko požarnega zidu. Ta omrežja sem narisala v Diagramu koncepta
omrežja (angl. Network Concept diagram).
Povezavanje elementov znotraj diagramov ter med njimi
System Architect omogoča povezave med elementi znotraj diagrama in med elementi
različnih diagramov s pomočjo Matričnega raziskovalca (angl. Matrix browser) – glej Sliko 8.
Rezultat njegove uporabe so matrike, v katere vnašamo oznake, ki predstavljajo
sodelovanje/povezanost.
Slika 8:
Matrix Browser
55
Tako lahko povežemo elementa iz Diagrama poslovnih usmeritev, na primer poslovno
politiko s strategijo, kot kaže Slika 8. Torej, povezave med elementi istega diagrama lahko
kreiramo ali z risanjem diagramov ali pa z matričnim raziskovalcem.
.
Slika 9:
Matrika s povezavami med politikami poslovanja in strategijami
Drugi način povezovanja elementov iz različnih diagramov, kot na primer stezo iz
Diagrama poslovnih procesov z organizacijsko enoto Študentski svet iz Diagrama
organizacijske strukture, je z določitvijo vrednosti atributa nekega elementa – glej Sliko 10.
Slika 10:
Stezi »predstavniki Študentskega sveta« dodana pripadajoča organizacijska
enota
Tretji način za povezovanje med elementi razičnih diagramov je s podrejanjem celotnega
diagrama nekemu elementu iz drugega diagrama. Na primer: v diagramu na Sliki 11 smo z
desnim klikom na element »Aplikacije za komunikacijo pedagog-študent« izbrali opcijo
»Attach« ter med večimi diagrami izbrali tistega iz Slike 7.
56
Slika 11:
Primer podrejanja celotnega diagrama elementu iz nekega drugega diagrama
Diskusija
Glavna prednost orodja SA je, da omogoča identifikacijo povezav med različnimi
diagramskimi tehnikami. Tovrstne povezave lahko kreiramo na več načinov in sicer s
podrejanjem diagrama nekemu elementu, z določitvijo atributa na podlagi izbire med elementi
drugih diagramov in z avtomatskim generiranjem matrik. Pri tem početju smo se soočili z več
izzivi. Nekateri med njimi so bili:
-
Pri Diagramu poslovnih usmeritev smo se sklicevali na strateško dokumentacijo
organizacije. Pripravili smo si tabelo z navedenimi strategijami, taktikami,
usmeritvami in cilji, tako kot kaže primer v Tabeli 1. Pri tako organiziranem pristopu
smo ugotovili, da marsikateri cilj nima pripadajoče strategije. Ali pa, da usmeritev ni
nikoli dobila cilja, torej ni bilo definirano kdaj in kdo naj nekaj naredi. Zaradi takih
pomanjkljivosti diagram bralca lahko zmede saj se »veje« drevesnega pogleda (angl.
tree view) prekinjene oziroma imamo »liste« brez korenin.
-
Naslednja značilnost Diagrama poslovnih usmeritev, ki lahko zmede bralca, je ta, da
lahko povezujemo elemente s strani s sredstvi s stranjo z rezultati (glej Sliko 3). Na
57
primer: usmeritev s taktiko. Torej izgubimo drevesni pogled po katerem ima »otrok«
samo enega »starša«.
-
Iz nabora diagramov nismo našli primernega, kateri bi omogočil prirejanje aplikacij
strežnikom. Tako imenovani »Tutorial«, ki je avtomatsko nameščen v orodje, tega ne
pokriva. Dostop do dodatne dokumentacije za pomoč uporabniku orodja SA naj bi bil
omogočen preko spletne strani Oracle-a, ki pa ni tako trivialen.
Repozitorij elementov omogoča ponovno uporabljivost, kar pripomore k obvladovanju
poslovanja. Samo s premišljeno uporabo načinov povezovanja med diagrami, lahko
ugotovimo nepravilnosti v poslovanju in jih pregledno odpravljamo.
Literatura
[1] Institute for enterprise architecture
architecture.info/EA_Tools.htm."
development
(2011).
"http://www.enterprise-
[2] Object management group (2011). "BPMN." from www.bpmn.org.
[3] The business rules group (2010). The business motivation model: business governance in a
volatile world, http://www.businessrulesgroup.org/second_paper/BRG-BMM.pdf.
[4] The open group (2011). "http://www.opengroup.org/togaf/."
58
Nekonvencionalni papirji – ePapirji
Unconventional papers – ePapers
Klemen Možina, Franci Sluga, Stane Praček
University of Ljubljana, Faculty of Natural Sciences and Engineering, Department for
Textiles,
[email protected], [email protected], [email protected]
e-poslovanje – predstavitev
Izvleček
Nekonvencionalni papirji ali ePapirji so bili razviti z namenom, da bi imeli podobne
lastnosti kot jih imajo konvencionalni, tj. celulozni papirji, in so čitljivost, najvišja
možna stopnja resolucije in 180º kot opazovanja. Navedeno je bilo razvito z
namenom preseči omejitve računalniških zaslonov. Kljub vsemu, pa se proivajalcem
papirjev ni potrebno bati, saj pri nekonvencionalnih papirjih še vedno ostaja
tehnološka ovira, saj barvni prikazovalniki, tj. ePapirji ne dosegajo tako visokih
stopenj kakovosti izpisa oz. so po drugi strani cenovno nedostopni širši poulaciji,
kar jih uvršča med tržno nezanimive proizvode. Pisarne brez papirja so še vedno
zgolj neudejanjena želje proizvajalcev ePapirjev, ki se vse od 1974 še niso udejanile,
tj. od iznajdbe ePapirja. Namesto, da bi se poraba papirja usled vsevečje uporabe
osebnih računalnikov zmanjšala, se je dogodilo ravno obratno. Poraba
konvencionalnega papirja narašča, saj ponuja višjo stopnjo udobja pri branju,
zapisovanju in rokovanju. Črnilo na papirju je kljub vsemu še vedno popoln
»zaslon«.
Ključne besede: nekonvencionalni papir, elektonski papir, berljivost, resolucija,
tehnologija.
Abstract
Unconventional papers, e.g. ePapers are intended to have the qualities of
conventional paper, i.e. readability, highest resolution and 180º viewing angle and
were developed in order to conquer the limitations that computer monitors have.
Still, paper manufacturers do not have to worry too much, because by most
accounts, the biggest technological obstacle regarding electronic paper is the fact
that current known ePapers, e.g. color displays, are either of poor quality or too
expensive to be commercially viable. Paperless office is nevertheless still a wish of
many ePapers manufacturers and did not happen for real since the invention in
1974. Instead, personal computers caused more paper to be consumed and it is
59
namely due to comfort level between reading documents on paper or CRT displays. Ink on
paper is still the perfect display.
Keywords: unconventional paper, electronic paper, readability, resolution, technology.
60
1 INTRODUCTION
Books with printed pages are unique in that way that they embody the simultaneous, highresolution display of hundreds of pages of information. The representation of information on a
large number of physical pages, which may be physically turned and written on, constitutes a
highly preferred means of information interaction. An obvious disadvantage of the printed
page, however, is its immutability once typeset (Jacobs et. al., 2011). Therefore, the main
reason for developing the ePapers was in order to overcome some, but not all, the limitations
of screen publishing. Since the year 1975, when Nick Sheridon invented the electronic paper,
there is still by most accounts the biggest technological hindrance facing electronic papers and
that is the fact that currently known colour displays are either of poor quality or still to
expensive to be commercially accessible (Kroeker, 2009, p. 15). Different type of content can
nowadays be accessed via all kinds of media, e.g. television, radio, printed media, computer,
mobile devices and even via electronic paper. Financial and not the environmental issue are in
front of the world competition. The main question is, who will get the most out of the market?
For the past decade, manufacturers have sought to provide a reading experience similar to
experience of reading from printed media. For past five years (since February 2006), readers
of Flemish daily newspaper De Tijd, had the opportunity to read the paper in its electronic
form by using the iRex iLiad device, while the first commercially available product was
launched also in 2006, but in September, Sony PRS-500. Mentioned paper like electronic
display devices are intended to share most of the qualities of a conventional paper, such as
high contrast and resolution, 180 viewing angle, reading under reflective light, low energy
consumption, thinness and to be flexible enough to be folded or rolled up as printed paper.
Electronic papers are discerned from other traditional displays, e.g. CRT, LCD, plasma or
OLED screens, by its standard components, i.e. low power one chip microprocessor,
rechargeable battery, plastic housing and one well/button navigation. Several studies have
been made to explore environmental influence of a conventional printed media and electronic
media. The field of study is still rather new and unknown. Mainly the basic concerns holds,
how to describe the environmental consequence of new ways of distributing and obtaining
news or other types of information (Moberg et. al., 2010, p. 177; Pa, 2009, p. 2763).
Conventional paper is still, and in the future it will have the primary position in an
information media. Although, speakers in favour of ePapers often expose durability of printed
information as a negative and less condescension, because electronic paper displays offer
quicker shifts of contents, it is the sustains of the information that leads the human kind into
the future development.
2 TECHNOLOGY
With the advance of technology, the use of computer based information system has
increased immensely. Systems provide us with converting, storing, processing, transmitting
and retrieving information more quickly than ever (Lee et. al., 2011, p. 1). Information is the
61
main key to success in comparison to competition. Printing has become to slow in satisfying
our demand upon gathering the information. We live in the era of receiving and sending up to
date information. Therefore, visual displays units (VDU) are to some prediction believe to be
the most convenient tool for human/computer interaction (Shiek and Lee, 2007, p. 601). In
order to obtain the information where ever and when ever we wish to, a pocket size display or
device is needed and it will be one of the main streams in the development sectors of
electronic communication manufacturers. Electronic paper is compressed out of two different
parts. First is the electronic ink (i.e. frontplane) and second is the electronics required to
generate the pattern of text and images on the e-ink page, i.e. backplane (Sheridon, 2007, p.
1).
2.1 E-ink
Nicholas K. Sheridon invented e-ink in early 1970 in the Gyricon, which is the Greek term
for ”rotating image” and it was first meant to be for purposes of an Alto personal computer.
E-ink that Mr. Sheridon invented is based on a thin flexible plastic that contains layer of tiny
plastic beads, where each is capsulated in a little pocket of oil and thus is able to rotate freely
within the layers of plastic sheets. Each hemisphere of a bead has its own color and electrical
charge. With applying electrical charge to the backplane, beads rotate and thus creating twocolor pattern called bichromal frontplane, that had several limitations, e.g. low brightness and
resolution and a deficiency of color specter. Improvement of mentioned lacks of a disabilities
that original Gyricon e-inks had, were done by E Ink Corporation. They had developed an
electrophoretic frontplane. It is consisted of millions of microcapsules, each 100 m in
diameter. Microcapsules are filled with an intelligibly fluid, in which white particles are
charged positively and black are charged negatively (Fig.1). Because the bichromal particles
i.e. black and white are charged contrariwise, applying an electrical charge from behind the
screen can easily separate them (Sheridon, 2007, p. 1; Mokey, 2009, p. 1).
Where is: 1. upper layer, 2. transparent electrode layer, 3. transparent microcapsule, 4. positively charged white particles, 5. negatively
charged black particles, 6. transparent oil, 7. electrode pixel layer, 8. bottom supporting layer, 9. incoming light, 10. white reflection, 11.
black reflection
Figure 1. Scheme of e-ink technology.
As seen from the Fig.1, charges repeal each other in that way, that a positive charged
particle pushes the white ones to the top, making display appear white and vice versa. By
multiplying the process million times and spreading the microcapsules across the entire screen
62
and in combination with an electronic driver that coordinates all the particles, than the
outcome is electronic paper. Therefore, if you put color filter instead of a monochromatic
upper layer, than display becomes color, while the basic nature and physic of such display
stays the same as it is in monochromatic display (Fig.2). In contrast it also means that the
resolution suffers, because what would count as a pixel in monochrome displays, now has to
act as subpixle. Furthermore, filters tend to degrade the quality of displays, because when
using filters means that many photons are lost (Rowe, 2009, p. 1).
Figure 2. Scheme of electronic display with color filter.
2.2 ChLCD
To overcome the mayor drawback of e-ink, which is its low refreshing rate and which
makes it unsuitable for displaying moving pictures, because the process of changing particles
from one side to another is to long and results in a flicker effect, the researchers in IBM, HP,
Philips and Fujitsu have developed more suitable technology for displaying animation or
video. Technology is called cholesteric liquid crystal (ChLCD) and is based on a well-known
LCD technology, which works on a principle of applying a current to a spiral shaped liquid
crystal molecules that can be changed from vertical to horizontal position (Mokey, 2009, p.
1). For ChLCD it is believed to be the dominant ePaper technology for the next decade. Stated
assessment is based on a high level of maturity exemplified by the LCD industry, as well as
on the fact that ChLCD technology offers as one may say, the ideal list of features of an
ePaper, i.e. flexibility, thinness, lightness, bistable nature that does not require any power to
maintain displaying an image and very little to change it, high brightness, contrast, resolution,
vivid colours and a decent refresh rate to display animations and even videos (Sheridon, 2007,
p. 1).
Figure 3. Scheme of how ChLCD display works.
63
2.3 In-plane electrophoretic
In-plane or lateral electrophoresis is a technology in which charged particles are
transported parallel to the plane of the insulating substrates between which the liquid is placed
and is in contrast to the out-of-plane or transversal electrophoresis in which particles are
moved perpendicularly to that plane (Strubbe et. al., 2011, p. 89). Technology used in the
Amazon Kindle and other popular e-readers (Fig.4) is based on a in-plane electrophoresis and
differs from e-ink in such way, that electric field is controlled by titanium dioxide particles
suspended in capsules instead of opposite charged particles. When applying an electrical
current, the particles are forced to the top of the capsules and when they are near the surface
of a display, the surface appears white, because the incident light is reflected or scattered and
vice versa. Therefore, by making selection of certain areas light or dark, fonts and images are
rendered on the display. Principal scientist at Philips Research in Eindhoven, Kars Michael
Lenssen and his team started the technology that relies on a two particle filled capsules for
each pixel, one containing yellow and cyan and the other containing magenta and black. By
controlling voltage, the colored particles either spread across the pixel or move out of the
visible area. Result of that kind of movement of particles is in possibility to render different
colors just by controlling the number of colored particles shown on display. To create white
color, the particles must simply be shifted away to reveal the white substrate beneath the
capsules (Sheridon, 2007, p. 1).
Figure 4. Amazon Kindle and iRex iLiad.
2.4 Photonic ink
Ian Manners, Geoffrey Ozin and Andre Arsenault developed photonic ink in 2003 at
University of Toronto, Canada. Photonic ink, i.e. P-Ink, is a composite comprising an opal
embedded in a matrix of a specialized redox-active polyferrocenylsilane gel and it is a
substance that can change color electronically. When matallopolymer gel, which is stacked
between spheres, is incorporated in electromechanical cell, the varying voltage causes gel to
swell and shrink reversibly. Gel swells when soaked in a solvent and shrinks when it is dried
out and by that creates variances in the spacing between the small spheres. Therefore, result of
swelling and shrinking are tunable display of colors and synchronically, the color appears
when the photonic ink shifts across the visible wavelength. Which color will appear at given
64
time, depends upon the size of the spaces between spheres (Fig.5). Time needed for a gel to
swell or shrink completely is less than a minute. The amount of solvent that gel absorbs is
controlled by applying an electrical voltage and the variation of the voltage makes it possible
to tune the photonic ink to any color shade (Ozin and Arsenault, 2008, p. 44; Arsenault et. al.,
2003, p. 63; P-Ink; Ozin, 2011).
Figure 5. Schematic representation of how photonic ink works
3 EPAPER ADVANTAGES AND DISSADVANTAGESS
Electronic paper behaves like conventional paper in terms of readability performance and
it has in case of an in-plane electrophoretic or photonic ink, wide viewing angle and high
image contrast. Whenever the surrounding light is sufficient enough, electronic paper does not
require additional front or back light source to illuminate the text, image or video. The ePaper
structure is consisted of layers that are thin and thus lightweight, but in comparison with the
conventional paper, heavier and harder to use, specially for elderly people. Electronic paper is
made of soft plastic (i.e. oil), containing microcapsules and liquid stage. As there are no hard
components integrated in it, it is highly flexible, e.g. it is able to be twisted, bended or put in
any curvatures as needed. Retaining the image does not require any refreshing process and
even when the power source is taken out, the image still stays until the next electric field is
applied and thus ePaper exhibits the bi-stable equilibrium. The manufacturing process is
carried out using a roll-to-roll technique that is similar to printing paper, by applying
dielectric fluid and charged particles into the layer of microcapsules and in the end, sealing
the top layer. Electronic paper manufactured in that way can be produced in a large format
and then cut into desired size and shape (Ho, 2010, p. 1; Rodrigrues, 2009, p. 1). However
good those advantages may be, they are still no matches to conventional paper. It is light, easy
to use, regardless the age or technological knowledge, does not need any electrical power, so
therefore it can reach the remotest corners on our planet, it is with us for centuries and we can
learn from history notes, it is not influenced by Earths magnetic field, has no technological
barriers reading it and does not require hardware or software to read the contents, it is easy to
recycle, etc.
65
4 EPAPER APPLICATIONS
Electronic papers capability of changing content in an instant when needed is the main
advantage when thinking of using it instead of conventional papers. Main market is therefore
advertising and consumer awareness. Display type applications, e.g. e-readers and digital
signage, and other in-plane electrophoretic, e.g. digital surfaces on which color could be
changed electronically, i.e. digital paint, could be used as electronic skins for consumer
devices. Instead of physically changing a devices outer layer with a different pattern, user
could electronically change his preferred form, like an electronic tattoo. In this examples
scientists were inspired by nature, when observing chameleons and cuttlefishes (Kroeker,
2009, p. 15). Popular devices like Amazon Kindle and iRex iLiad (Fig.4) helped bring
electronic paper technologies to the mainstream, they are just the minority of what can the
technology do. One of the early and previously unseen implementation of electronic paper is
Seiko’s Spectrum E-Ink watch (Fig.6). The C-shaped hand bend used as a strip of flexible
electronic paper over the top to make the display not just on the surface, but also across the
entire band. The invention was presented to the market at 2005 and it did not become
commercially available until 2006. They made only 500 of them and did try one more time in
2007. To keep the entire display safe, they wrapped it in 360 with a sapphire crystal, which
made a product very expensive and therefore massive unpopular and unavailable (Mokey,
2009, p. 1).
Figure 6. Seiko’s E-Ink watch.
Lexar presented usefulness of electronic paper used as a strip of E-Ink dots in a JumpDrive
Mercury (Fig.7). It acts as gas gauge for data capacity. Other companies had installed the
LEDs instead of electronic paper, but the E-Ink strip does not require any power to indicate
how much free space is on the USB.
Figure 7. Lexar JumpDrive Mercury.
66
In October 2008 newspaper Esquire (Fig.8) became the first magazine to feature an E-Ink
cover that flashed a massage ”The 21st Century Begins Now”. Magazine used six button-cell
batteries to run the cover display for 90 days and it was programmed to leave the massage in
the on position when the batteries died.
Figure 8. Esquire magazine.
The first mobile phone on which the E-Ink display was used is Motorola Motofone F3
(Fig.9). Samsung took in 2009 the concept another step further with the mobile phone Alias 2
(Fig.10). Samsung used electronic paper for the buttons, which allowed the same set of
squares to look like a QWERTY keyboard, number pad or even directional buttons,
depending on which function is active.
Figure 9. Motorola Motofone F3.
Figure 10. Samsung Alias 2.
Many devices that in the past have not traditionally had displays will in the future get them
by via electronic papers. It is quite possibly that eventually hard-backed electronic books will
be replaced by gigantic copies that rolls up like the newspaper does. Toppan Printing
Company already exhibited a wall-sized electronic newspaper (Fig.11) in 2005, measuring 2,2
 2,6 m2 and it was actually a combination of 272 small E-Ink tiles. Further applications of
electronic paper tis magnitude are subway, bus posters, billboards, etc.
67
Figure 11. Toppan’s wall-sized electronic newspaper.
Photonic ink, based on the nanotechnology platforms is founded on active color tuning of
opals that provides us with any visible and invisible ultraviolet and near the infrared
wavelength range color. Photonic ink technology considerable promises a development of a
new generation of full color displays, smart color adjustable coatings, battery state-of-health
fuel gauges, banknote anti-counterfeit devices and product authentication systems (Ozin,
2011).
5 CONCLUSIONS
Overall impression regarding convectional paper and printed information on it is that it is
in decline and that information stored on electronic media will reduce the quantities of paper
usage. However, paper is still more convenient and in relation with a high quality of digital
printing, extensive magnitude of electronic information is still printed out on a paper, mainly
for easier viewing, wherever and whenever. And when did the conventional paper become
such a villain and at what point did the electronic space become the savior of the planet? The
majority of paper fibers used nowadays is harvested from sustainable plantations (i.e. Forest
Stewardship Council or FSC) and are produced in relation with a stringent forestry
stewardship standards. When considering the impact of a paper manufacturing has on wood
usage, a balance view would consider the sheer amount of wood consumed for heating and
cooking in the third world countries and taking into consideration the growing problem of ewaste and the energy consumed in the manufacturing and supporting of the electronics
devices, the conventional paper does no seem so eco unfriendly any more. If paper and other
acute (i.e. cars) application would be substituted and implemented only in an electronic way,
the increase of electric power consumption would grove to such quantities that
environmentalists have not or did not wont to predict it. While we are nowadays familiar with
the electronic paper and its near ubiquitous usage in commercially available e-Book readers it
is still the flexibility created by the technology that creates possibilities that are far above and
beyond of basic use. Unlike flaying cars and personal teleporters, promised to us in early
1970s, paperless world is still just a vision of some scientists. For example, take a good look
at your office desk, and you will see how much has an electronic paper had affect your
working flow. Paper is after all still the most reliable storage media known today and it has
been since the 2nd century BC or from AD 105, when Cai Lun was responsible for the
68
significant improvement and standardization of paper making process, by adding the essential
new ingredients to it.
REFERENCES
[1] ARSENAULT, A. C., MIGUEZ, H., KITAEV, V., OZIN, G. A., MANNERS, I. (2003):
»Towards Photonic Ink (P-Ink), Fast Response Matallopolymer Gel Photonic Crystal Device«.
VILEY-VCH Verlag GmbH & KGaA, Veinheim, Macromol. Symp. 196, 6369.
[2] HO, S. (2010): »Solomon Systech Electronic Paper Driver Controller IC«. Solomon Systech Ltd,
16.
[3] JACOBSON, J. M., COMISKEY, B., ANDERSON, P., HASAN, L. »Electronic Paper Books
and Electronic Books«. Available on: http://www.media.mit.edu/micromedia/elecpaper.html, (2.
9. 2011).
[4] KROEKER, K. L. (2009): »Electronic Paper's Next Chapter«. Communications of the ACM,
Vol. 52, No. 11, 1517.
[5] LEE, D. S., KO, Y. H., SHEN, I. H., CHAO, C. Y. (2011): »Effect of light source, ambient
illumination, character size and interline spacing on visual performance and visual fatigue with
electronic paper display«. Displays, No. 32, 17.
[6] MOBERG, A., JOHANSSON, M., FINNVEDEN, G., JONNSON, A. (2010): »Printed and tablet
e-paper newspaper from an environmental perspective  A screening life cycle assessment«.
Environmental Impact Assessment Review, No. 30, 177191.
[7] MOKEY, N. (2009): »The Future of Electronic Paper«. Digital Trends, 15.
[8] OZIN, G. A., ARSENAULT, A. C. (2008): »P-Ink and Elast-Ink from lab to market«. Materials
Today, Vol. 11, No. 78, 4451.
[9] OZIN, G. A. Biographical Sketch. Available on:
http://www.isic.epfl.ch/files/content/sites/isic/files/load/isic.../OzinBioandAbstract.pd, (4. 9.
2011).
[10] PA, P. S. (2009): »Design of an oval-form cathode for the precision etching process of e-paper
surface«. Materials and Design, No. 30, 27632768.
[11] Photonic ink (P-Ink). Available on:
http://www.whatis.techtarget.com/definition/0„sid9_gci893749,00.html, (4. 9. 2011).
[12] RODRIGRUES, J. (2009): »Electronic Paper Technology: Tomorrows Paper«. Digital Book
Readers: e-readers guide and review, 19.
[13] ROWE, D. G. (2009): »The colorful future of electronic paper«. New Scientist, Technology, 12.
[14] SHERIDON, N. (2007): »The Future of Electronic Paper«. The Future of Electronic Paper, 14.
[15] SHIEH, K. K., LEE, D. S. (2007): »Preferred viewing distance and screen angle of electronic
paper displays«. Applied Ergonomics, No. 38, 601608.
[16] STRUBBE, F., VANBRABANT, P. J. M., BEUNIS, F., VERBOVEN, B., KARVAR, M.,
NEYTS, K. (2011): »In-plane electrophoresis in nonpolar liquids: Measurements and
simulations«. Colloids and Surfaces A: Physicochemical and Engineering Aspects, No. 376,
8996.
Kratka predstavitev avtorjev
mag. Klemen Možina, asistent an Katedri za informacijsko in grafično tehnologijo, na kateri se ukvarjam z
grafičnimi materiali in njihovimi preiskavami ter grafično dodelavo.
izr. prof. dr. Franci Sluga, predstojnik Oddelka za tekstilstvo in pokriva področje vodenja kakovosti, je tudi
sodni izvedenec za tekstilno stroko in raziskuje vpliv UV na človeško telo skozi tekstilni material.
doc. dr. Stane Praček, član Katedre za mehansko tekstilno tehnologijo in je zadolžen za statistične metode, tako
za grafično kot tudi tekstilno tehnologijo in raziskuje matematične modele navijanja in odvijanja preje.
69
II.
E – TELEKOMUNIKACIJE
E – TELECOMMUNICATIONS
70
PREDSTAVITVE
PRESENTATIONS
71
Rešitve za statična in mobilna vozlišča odložljivih omrežij, ki se
uporabljajo za okoljske meritve na težko dostopnih področjih
Solutions for static and mobile DTU nodes used for environmental
measurements on remote areas
e-telekomunikacije – predstavitev
Boštjan Grašič, Sašo Vrbinc, Primož Mlakar, Marija Zlata Božnar
MEIS storitve za okolje d.o.o., Mali Vrh pri Šmarju 78, SI-1293 Šmarje - Sap, Slovenia
[email protected], [email protected], [email protected], [email protected]
Povzetek
Testno okolje za testiranje DTN (Delay- and Disruption-Tolerant Networking) tehnologij v
Sloveniji predstavlja enega izmed najpomembnejših dosežkov EU raziskovalnega projekta
N4C (Networking for Communication Challenged Communities). Podjetje MEIS, kot eden
izmed partnerjev v okviru projekta N4C, testno okolje trajno vzdržuje naprej in ga je
ponudilo tudi FIRE federaciji. Okolje sestavlja strojna in programska infrastruktura.
Glavni cilj tega prispevka je podroben opis zelo pomembnih strojnih rešitev za izgradnjo
statičnih in mobilnih DTN vozlišč. Prispevek opisuje uporabljene tehnične rešitve za
izgradnjo različnih vrst vozlišč. Poseben poudarek je na porabi električne energije, kjer je
podan dodaten opis rešitev za upravljanje porabe energije za različne vrste vozlišč.
Ključne besede: odložljiva omrežja, DTN, vozlišča, okoljske, meteorološke in radiološke
meritve, težko dostopna področja, upravljanje porabe energije
Abstract
One of the important results of Networking for Communication Challenged Communities
(N4C) project is testbed in Slovenia for evaluating Delay- and Disruption-Tolerant
Networking (DTN). It is sustainable testbed beyond the end of the project by N4C partner
MEIS and offered to FIRE federation. It consists of hardware and software infrastructure.
The main purpose of this paper is a detailed description of some very important hardware
solutions for static and mobile DTN nodes. Paper describes technical solutions used in
building different type of nodes. Particular emphasis is put on power consumption.
Additional description of power management solutions for each node is given.
Key words: delay and disruption tolerant networks, DTN, nodes, environmental,
meteorological and radiological measurements, remote areas, power management
72
Introduction
Within the N4C project many specific hardware solutions had been developed and
integrated into DTN testbed. Hardware infrastructure consists of two basic node types: static
and dynamic (mobile). The group of static nodes comprises meteorological, radiological,
webcam and gateway nodes and group of mobile nodes that consists of car nodes and
SymbioNodes (Consortium N4C: Main Project Page, 2011, Consortium N4C: Deliverables and
Milestone reports, 2011, Vrbinc et. al, 2010, Grašič et. al, 2010).
Hardware description of nodes
Embedded computer for meteorological, gateway and car nodes
For the outside use where extreme environmental conditions are possible the hardware that
meets the industrial standards had to be selected. For this purpose the Gateworks Cambria
router has been used for mobile nodes and nodes at the remote sites. The router is highly
durable in extreme temperatures and consumes low amount of energy (Gateworks Cambria,
2011).
Figure 1: Picture of the Gatework Cambria in larger plastic housings (for easier maintenance
and upgrading)
The main features of the Gateworks Cambria (Intel® XScale® IXP435 667MHz
Processor, 128 Mb DRAM) are:
 Operating Temperature: -40°C to +85°C, Outdoor Enclosure
 Power consumption (approx. 6W), input voltage range (8 to 48 VDC), PoE
 Two v2.0 Host USB Ports (used for RS232 to USB device, WiFi stick)
73
 Operating system: Linux-based firmware for embedded devices (OpenWrt or
other similar or based on OpenWrt like: DD-WRT, X-Wrt, ...)
Embedded computer for radiological node
Radiological node is usually placed on location where mild environmental conditions are
present, and therefore more simple embedded computer based on Intel Atom processor has
been selected. The computer main features are:
 Power consumption (approx. 10W), input voltage range 12V Two v2.0 Host USB
Ports (used for RS232 to USB device, WiFi stick)
 Operating system: ArchLinux distribution (no graphical interface to reduce bootup time and power consumption).
Meteorological node
Meteorological node comprises: meteorological station with sensors, embedded computer
and power management system. Embedded computer used is described in first section of this
chapter and power management system in the next chapter.
For the tests purposes the automatic meteorological station AMS-111 produced by
MicroStep-MIS (MicroStep MIS AMS111, 2011) has been selected. On the remote sites
several automatic meteorological nodes have been mounted. At each site a slightly different
set of sensors have been installed according to the site specifics. A complete list of used
sensors and detailed descriptions of the hardware setup on remote site is described in
milestone reports from summer and winter tests (Consortium N4C: Deliverables and
Milestone reports, 2011): M8.1, M8.2-MEIS, M8.3-MEIS, M8.4-MEIS, M8.5-MEIS and
M8.6-MEIS. Meteorological node consists of meteorological station with sensors, embedded
computer and power management system. Embedded computer used is described in first
section of this chapter and power management system in next chapter.
Meteorological node for extreme environmental conditions
An additional meteorological node, code named Pustice, has been put in operation for the
last winter test 2011. It has been designed to test the behavior of a meteorological node in
extreme winter environmental conditions that can occur in typical complex Slovenian terrain.
In this kind of meteorological condition very low temperatures and low solar energy can
occur which have significant effect on the operation of the node. The node must be therefore
designed to operate at sustained low temperatures and with a low power supply due to low
solar energy input over a longer period of time. It is very common that such conditions can
last for up to several weeks.
The Pustice node was mounted in a valley (see Figure 2) where such conditions were
expected. This was later also proven by measured data which is presented in milestone report
M8.6-MEIS(Consortium N4C: Deliverables and Milestone reports, 2011).
The node has been added to on-going continuous tests. It is equipped with one
meteorological station, power supply and radio station. The meteorological station measures
air temperature, relative humidity, air pressure, global solar radiation and wind. Power supply
74
consists of an advanced power management system, battery and solar panel. The radio station
is used to transmit measured data to the nearest embedded computer where measured data is
being transferred to the central router over DTN.
Because the node is completely powered by solar energy we could not include an
embedded computer locally on the meteorological station. The power consumption of
currently available embedded computers is still too high (up to 10 W) to be powered by solar
energy in such harsh conditions where solar energy is not available for several weeks and very
low temperatures are present which extensively drains the batteries. The computer was placed
in nearby office where normal power line is available. It is pointless to set up equipment that
is already theoretically not going to be operational.
Figure 2: Picture of DTN node Pustice in harsh winter conditions
Radiological node
The radiological node has been constructed from the following basic units:
 gamma radiation smart probe BDKG 02,
 embedded computer for data logging,
 RS485 USB interface for the connection of smart probe with the personal
computer
 and power management system.
Embedded computer used is described in second section of this chapter and power
management system in next chapter.
75
Figure 3: Picture of the gamma radiation smart probe BDKG 02
For the purposes of the tests, the gamma radiation smart probe BDKG 02 produced by
Atomtex has been selected (Atomtex Gamma Radiation Smart Probe BDKG-02, 2011). Main
features are: performing environmental and area radiation monitoring of radiation-sensitive
rooms and targets, measuring ambient dose equivalent rate gamma radiation in energy range
60 keV – 3 MeV up to 10 Sv/h, RS485 interface, dust and splash-proof case.
Webcam node for wildlife picture collection
At two locations webcam nodes have been installed to capture wildlife pictures. Each node
consists of a USB webcam installed in a housing protected against water ingress and an
embedded computer described in first section of this chapter. At Veliki Ločnik webcam was
facing a bird house and at Nožice the webcam was installed on the roof top facing the wires of
the electricity network. Pictures of installations and captured pictures are presented on
following figures.
Figure 4: Left: picture of the webcam installation at Veliki Ločnik, right: picture capture by
webcam
76
Figure 5: Left: picture of the webcam installation at Nožice, right: picture captured by webcam
Gateway nodes for inside use
For the inside use simpler hardware can be selected for the gateway DTN nodes. An
investigation into the usage of simple home routers has been made to find a relatively simple
low power off-the-shelf solution. For this purpose an Asus WL-500W multi-functional
wireless router has been selected as an example to demonstrate that the DTN software can be
used on simple home routers. The selection has been made on the basis of several
requirements on the router’s performances: 32 MB RAM, USB 2.0 interface, WiFi interface
and the availability to install OpenWrt. The selected router proved to be working very well for
the Ad-Hoc communications and it consumed relatively low energy.
For the operation additional USB pen drive has been installed in USB 2.0 of the router
where additional DTN software has been installed. For the summer test the router has been
flashed with OpenWrt operating system. The procedure of OpenWrt usage and installation is
described in milestone report N4C-M8.2-MEIS (Consortium N4C: N4C Project WikiDeliverables and Milestone reports). Additionally Qt has been cross-compiled to properly run
DTN software.
Power management solutions
Power management for meteorological, gateway, webcam and car nodes
Advanced power management for the mobile nodes had to be developed to avoid losses of
data from the storage devices in case of main power failures. This kind of data losses had
appeared mostly during long term on-going tests where all mobile nodes are turned off at least
twice a day. Most of the failures are also correlated to relatively very low temperatures (below
0 deg.C) that the devices were exposed to. Mobile nodes are built in cars that are parked
outside.
In the mobile nodes two different hardware platforms are used. The first older one is based
on simple off-the-shelf router (i.e. Cambria platform) that usually has simple power supply
with 12V DC input. The second new one is based on Intel Atom platform that has more
advanced ATX power supply and is it the same as in common personal computers.
77
For the mobile devices based on embedded computers (routers) the power management
scheme that is presented on Figure 6 has been developed and used.
Figure 6: Diagram of power supply wiring for mobile router nodes
Mobile node is usually plugged into standard 12V car plug. This power line is the
distributed to the programmable timer and PICO PSU M3-ATX power supply unit (Mini-Box
M3-ATX, 2011). Programmable timer can be programmed for every day of the week. Every
day four timers can be set: two for turning the output on and two for turning the output off.
The output of the programmable timer is 12V when it is turned on and 0V when it is turned
off. The PICO PSU M3-ATX power supply has three inputs (ground, 12V and ignition) and
ATX output. When the ignition is turned on (12V) the power supply activates power on ATX
connector. When the ignition is turned off (0V) the power supply waits for 1 minute and then
turns off power on ATX connector.
For signalization of power loss a CTS (Clear-to-send) line on common serial port of
embedded device is used. One minute before the power will be cut off the operating system is
signalled through CTS line where the output from programmable timer is also connected to.
Power management for radiological nodes
For the outdoor devices based on Intel Atom platform the power management scheme that
is presented on Figure 7 has been developed and used.
78
Figure 7: Diagram of power supply wiring for Intel Atom based nodes
Power supply of this kind of nodes is usually based on solar panel or AC/DC adapter
where standard 220V power lines are available. This power is distributed to the PICO UPS
uninterruptible power supply unit (Mini-Box PICO-UPS-120-ATV, 2011).. This unit redirects
power according to current conditions. If power from solar panel or AC/DC adapter is
available then the power is supplied to embedded computer and the 12V battery is being
charged if necessary. When the main input power fails the power is supplied to embedded
computer from the battery until it is not drained or power is restored. Power from UPS is
distributed also to the programmable timer that drives the ignition input of the PICO PSU
M3-ATX power supply has three inputs (ground, 12V and ignition) and ATX output. When
the ignition is turned on (12V) the power supply activates power on ATX connector. When
the ignition is turned off (0V) the power supply waits for 1 minute and then turns off power
on ATX connector.
For signalization of power loss a special signal from PICO PSU M3-ATX unit is used. One
minute before the power will be cut off the operating system is signalled through common
power on/off signal line of the motherboard.
Arduino (Arduino home page, 2011) μ-Controller for advanced power management control
has been used as replacement of. It is an open-source electronics prototyping platform based
on flexible, easy-to-use hardware and software. It was needed for new advanced controller
because previously used timer had limited number of ON/OFF time intervals and it oscilated
when the power supply dropped under 11.5V. It is developed for all kind of nodes (Intel
Embedded computers, embedded routers) and programmable and configurable over RS232 or
USB, no need for special driver, development platform independed (for Windows and Linux
available). It has very low power consumption (approx. 10 mW)
Conclusions
Specific hardware solutions used for creation of DTN testbed in Slovenia are described in
this paper where the main emphasis is on the advanced power management system. For the
environmental applications there is still no adequate low-power solution where embedded
computers should consume less than 1W of energy. Currently available of-the-shelf solutions
are still consuming more than 10W of energy which is too much for extreme environmental
conditions.
79
Acknowledgements
The work was done under the contract: SEVENTH FRAMEWORK PROGRAMME
GRANT AGREEMENT No 223994, “Networking for Communications Challenged
Communities: Architecture, Test Beds and Innovative Alliances” N4C, Collaborative Project.
References
[1] Arduino home page, Accessible at: http://www.arduino.cc (16.07.2011).
[2] Atomtex Gamma Radiation Smart Probe BDKG-02. Accessible at:
http://www.atomtex.com/producte.phtml?r=28&id=133 (16.07.2011).
[3] Consortium N4C: Deliverables and Milestone reports. Download. Accessible at:
http://www.n4c.eu/Download.php (16.07.2011).
[4] Consortium N4C: Main Project Page. Accessible at: http://www.n4c.eu/ ( 16.07.2011).
[5] Consortium N4C: N4C Project Wiki- Deliverables and Milestone reports. Accessible at:
http://wiki.n4c.eu/wiki/images/d/dc/N4c-wp8-003-M8.2-winter_test_2009_Slovenia_V05.pdf
(29.07.2011).
[6] Gateworks Cambria. Accessible at: http://www.gateworks.com/products/cambria/gw23584.php (16.07.2011)
[7] Grašič, B., Vrbinc, S., Božnar, M., Mlakar, P., Popović, D. (2010). »Delay and Disruption
Tolerant Networking (DTN) test bed in Slovenia«. Ljubljana : Evropska svetovalnica, 2010,
Vols. International Conference InfoKomTeh 2010, 27th October 2010.
[8] MicroStep MIS AMS111. Accessible at: http://www.microstepmis.com/index.php?lang=en&site=src/products/meteorology/automatic/ams111 (16.07.2011).
[9] Mini-Box M3-ATX, Accessible at: http://www.mini-box.com/M3-ATX-DC-DC-ATXAutomotive-Computer-car-PC-Power-Supply (16.07.2011).
[10] Mini-Box PICO-UPS-120-ATV, Accessible at: http://www.mini-box.com/picoUPS-120-12VDC-micro-UPS-battery-backup (16.07.2011).
[11] Vrbinc, S., Grašič, B., Božnar, M., Mlakar, P. (2010). »SymbioNode data carrier in delay
and disruption tolerant networking (DTN)«. Ljubljana : Institut Jožef Stefan, 2010, Vols.
Zbornik 13. mednarodne multikonference Informacijska družba - IS 2010, 11.-15. oktober
2010 : zvezek A : volume A.
Predstavitev avtorjev
Dr. BOŠTJAN GRAŠIČ je raziskovalno-razvojni sodelavec v raziskovalno usmerjenem podjetju MEIS d.o.o.,
ki se je sedmem evropskem okvirnem programu ukvarjal s testiranjem, razvojem in raziskavami novih
internetnih tehnologij.
Univerzitetni študij je dokončal leta 2002 na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, magistrski študij
leta 2005 na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani ter doktorski študij leta 2008 na Fakulteti za
znanosti o okolju na Univerzi v Novi Gorici.
Raziskovalno delo je začel leta 1996 v raziskovalno usmerjenem podjetju AMES d.o.o., nadaljeval pa od leta
2008 v raziskovalno usmerjenem podjetju MEIS d.o.o.. Njegovo raziskovalno delo je v usmerjeno na področja
raziskovanja novih internetnih tehnologij in modeliranja onesnaženja. Poleg tega sodeluje tudi pri razvoju
programske opreme in obdelavi merilnih podatkov iz avtomatskih okoljskih merilnih sistemov. Na omenjenih
80
področjih ima 15 letne izkušnje kot razvijalec programske opreme in 5 letne kot raziskovalec. Sodeloval je tudi
kot raziskovalec na raziskovalnih in aplikativnih projektih v okviru EU FP5 in EU FP7 ter Javne agencije za
raziskovalno dejavnost RS in projektih za industrijo.
SAŠO VRBINC, dipl. inž. rač in inf. je raziskovalno-razvojni sodelavec v raziskovalno usmerjnem podjetju
MEIS d.o.o., ki se je v sedmem evropskem okvirnem programu ukvarjal s testiranjem, razvojem in raziskavami
novih internetnih tehnologij.
Visokošolski strokovni študij je dokončal leta 2009 na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v
Ljubljani.
Svoje delo je začel leta 2009 v raziskovalno usmerjenem podjetju MEIS d.o.o.. Njegovo raziskovalno delo je
usmerjeno na področja raziskovanja novih internetnih tehnologij in modeliranja onesnaženja. Poleg tega sodeluje
pri izdelavi programske opreme za avtomatske okoljske merilne sisteme.
Dr. PRIMOŽ MLAKAR je razvojni svetnik v raziskovalno usmerjenem podjetju MEIS d.o.o., ki se je v
sedmem evropskem okvirnem programu ukvarjal s testiranjem, razvojem in raziskavami novih internetnih
tehnologij.
Univerzitetni študij je dokončal leta 1983, magistrski študij leta 1985 ter doktorski študij leta 1997 na Fakulteti
za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.
Raziskovalno delo je začel leta 1983 na Institutu Jožef Stefan in ga nadaljeval v raziskovalno usmerjenem
podjetju AMES d.o.o., kjer je bil pomočnik direktorja. Zatem je soustanovil visokotehnološko raziskovalno
usmerjeno podjetje MEIS d.o.o., kjer sedaj deluje kot vodja raziskovalne skupine. Poleg raziskovalnega dela na
področju onesnaževanja ozračja in meteorologije sodeluje tudi pri razvoju programske opreme in obdelavi
merilnih podatkov, kjer ima vek kot 25 letne izkušnje kot vodja projektov, raziskovalec in programer. Poleg
omenjenega je tudi član: EURASAP (European association for the science of air pollution), Društva jedrskih
strokovnjakov Slovenije in Inženirske zbornice Slovenije. Sodeloval je tudi kot vodja ali raziskovalec na
raziskovalnih in aplikativnih projektih podprtih iz EU FP5 in EU FP7, ARRS in TIA in pri projektih za
industrijo.
Dr. MARIJA ZLATA BOŽNAR je razvojna svetnica v raziskovalno usmerjenem podjetju MEIS d.o.o., ki se je
v sedmem evropskem okvirnem programu ukvarjala s testiranjem, razvojem in raziskavami novih internetnih
tehnologij.
Univerzitetni študij je dokončala leta 1990, magistrski študij leta 1992 ter doktorski študij leta 1997 na Fakulteti
za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.
Raziskovalno delo je začela leta 1990 na IJS in ga nadaljevala v raziskovalno usmerjenem podjetju AMES
d.o.o., kjer je bila solastnica in vodja številnih projektov. Zatem je soustanovila visokotehnološko raziskovalno
usmerjeno podjetje MEIS d.o.o., kjer sedaj deluje kot direktorica in polovična solastnica. Ima 21 letne izkušnje
kot direktorica, vodja projektov in raziskovalka. Aktivna je kot članica komiteja v EURASAP (European
association for the science of air pollution), članica društva jedrskih strokovnjakov Slovenije, kjer aktivno deluje
v sekciji Alfa. Poleg tega pa je recenzentka pri nekaj mednarodnih revijah ter pri USA NSF za področje uporabe
umetnih nevronskih mrež za raziskave onesnaženja ozračja. Sodelovala je tudi kot vodja ali raziskovalka pri
raziskovalnih in aplikativnih projektih podprtih iz EU FP5 in EU FP7, ARRS in projektih za industrijo.
81
About the authors
BOŠTJAN GRAŠIČ, PhD, is a research and development assistant in research oriented company (SME) MEIS
d.o.o. which has participated in N4C project performed by European Seventh Framework Programme for
research and technological development (FP7). The company is involved in testing, development and research
on the field of future internet technologies.
Boštjan Grašič, PhD, has received his BSc (2002) and MSc (2005) degree from the University of Ljubljana,
Slovenia, the Faculty for electrical engineering. PhD (2008) degree has been received from the University of
Nova Gorica, Slovenia, the Faculty for environmental sciences.
His research work is mainly in the field of research of future internet technolgies and air pollution modelling. His
engineering work was software production and data elaboration for automatic measurements in the environment.
SAŠO VRBINC, B.Sc., is a research and development assistant in research oriented company (SME) MEIS
d.o.o. has participated in N4C project performed by European Seventh Framework Programme for research and
technological development (FP7). The company is involved in testing, development and research on the field of
future internet technologies.
Sašo Vrbinc has received his BSc (2009) degree from the University of Ljubljana, Slovenia, the Faculty of
computer and information science.
His research work is mainly in the field of research of future internet technologies and air pollution modelling.
His other work is software production for automatic measurements in the environment and tehnical support.
PRIMOŽ MLAKAR, PhD, has the highest development title in research oriented company (SME) MEIS d.o.o.
has participated in N4C project performed by European Seventh Framework Programme for research and
technological development (FP7). The company is involved in testing, development and research on the field of
future internet technologies.
Primož Mlakar, PhD, has received his BSc (1983), MSc (1985) and PhD (1997) degree from the University of
Ljubljana, Slovenia, the Faculty for electrical engineering.
He started his research work in 1983 in the Low and medium energy physics environmental group of the Jožef
Stefan Institute in Ljubljana and continued in the AMES d.o.o. where he was assistant director. Presently he
works in company MEIS as several projects leader, research oriented company (SME) where he is also the coowner. He is leader of the MEIS research unit. He is a member of the EURASAP (European association for the
science of air pollution), Slovene association of nuclear experts and Slovenian Chamber of Engineers. He was a
leader or a researcher in several research and application projects founded from EU FP5, EU FP7, Slovene
governmental research agency and ministry, and many projects for industry.
MARIJA ZLATA BOŽNAR, PhD, has the highest development title in research oriented company (SME)
MEIS d.o.o. has participated in N4C project performed by European Seventh Framework Programme for
research and technological development (FP7). The company is involved in testing, development and research
on the field of future internet technologies.
Marija Zlata Božnar, PhD, has received her BSc (1990), MSc (1992) and PhD (1997) degree from the University
of Ljubljana, Slovenia, the Faculty for electrical engineering.
She started her research work in 1990 at Jožef Stefan Institute in Ljubljana and continued in the AMES d.o.o.
where she was a co-owner and project leader of several projects. From 2007 she is director and half-owner of the
82
high technological research oriented company MEIS d.o.o.. She has over 21 years of experience as a project
leader, researcher and programmer. She is a member of committee of the EURASAP (European association for
the science of air pollution), she is a member of Slovene association of nuclear experts and is active in its Alfa
section. She is a referee for several international journals and for USA National science foundation for the field
of neural networks based air pollution modelling. She was a leader or a researcher in several research and
application projects founded from EU FP5, EU FP7, Slovene governmental research agency and ministry, and
many projects for industry.
83
DTN testno okolje za zbiranje okoljskih podatkov ponujeno fire
federaciji
DTN test bed for environmental data collection offered to fire federation
Primož Mlakar, Marija Zlata Božnar, Boštjan Grašič
MEIS storitve za okolje d.o.o., Mali Vrh pri Šmarju 78, SI-1293 Šmarje - Sap, Slovenia
[email protected], [email protected], [email protected]
e-telekomunikacije – predstavitev
Povzetek
Eden izmed postavljenih ciljev v okviru N4C (Networking for Communication Challenged
Communities) EU raziskovalnega projekta je bila izgradnja testnega okolja za testiranje
odložljivih omrežij DTN (Delay- and Disruption-Tolerant Networking), ki bo ostalo trajno
tudi po zaključku projekta. N4C testirno okolje v Sloveniji je uspelo doseči takšno stopnjo
razvoja, da bo lahko ostalo trajno tudi po zaključku N4C projekta s strani podjeta MEIS, ki
je pripravljeno integrirati zmožnosti testirnega okolja v bodočo federacijo testirnih okolij v
okviru FIRE (Future Internet Research & Experimentation) iniciative.
Ključne besede: odložljiva omrežja, DTN, vozlišča, okoljske meritve, težko dostopna
področja, zbiranje podatkov, trajno testirno okolje
Abstract
One of the goals set out in the Networking for Communication Challenged Communities
(N4C) project proposal was the creation of a test bed for Delay- and Disruption-Tolerant
Networking (DTN) [1] that would be sustainable beyond the lifetime of the N4C
project.[2,3] The N4C test beds in Slovenia has reached a point where it is likely to be
sustainable beyond the end of the project by N4C partner MEIS which is willing to
incorporate the test bed capabilities into a future federation of test beds under the FIRE
(Future Internet Research & Experimentation) initiation. In the N4C offer to the FIRE
federation, the Slovenian test bed is proposed as a sustainable test bed.
Key words: delay and disruption tolerant networks, DTN, environmental measurements,
remote areas, data collection, sustainable test bed
Introduction
The main purpose of this paper is a general presentation of the DTN (Consortium N4C:
N4C non-scientific summary, 2011) test bed developed in Slovenia by MEIS d.o.o. within
N4C project (Consortium N4C: Main Project Page, 2011, Vrbinc et al., 2010). The test bed itself
84
and, in addition, the technology and MEIS team skills to run it in the long term is the offer to
the FIRE Federation of internet test beds.
The FIRE (European Commission. Future Internet Research & Experimentation, 2011)
initiative uniting many types of test beds for future internet solutions. Most of them are for
Legacy Internet as we expected in urban areas with broadband infrastructure. Within the N4C
project we were developing solutions for remote areas with some or none existing
infrastructure. The test bed presented in this article is aimed for testing solutions for such
remote regions. Therefore it differs significantly from other FIRE test beds.
A sustainable test bed in Slovenia
Within the N4C project MEIS is running a permanent DTN test bed. (Uden, M. and
Wamala, C., 2011, Grašič et al., 2010) The hardware (HW) means and the knowledge gained
will enable further use of the test bed after the end of project (with the proviso that the
currently deployed HW is mostly in exposed positions and has been used in a harsh
environment, but if necessary for further use of the test bed, missing and damaged items can
be easily replaced with new off-the shelf ones).
This document describes the present state of the test bed and possible variations that can be
easily configured with the knowledge and experience that we’ve gained during the N4C
project. The test bed can be configured with various different types of nodes in varying
quantity. This document describes a number of possibilities that could be deployed. It’s
suitable for running short testing campaigns (of perhaps a few days or a few weeks), but it is
even more suitable for setting up essentially permanent operations– allowing long term testing
of prototypes of new hardware and software (Consortium N4C: N4C Project Wiki- Deliverables
and Milestone reports, 2011).
The main core of the test bed legacy of N4C is not so much the presently existing nodes
and network, but it is more the MEIS team (3 PhDs, 1 BSc and 1 technician) that is skilled in
designing and setting up whichever of the configurations shown in the following chapters.
They can assist with running the tests in the configured test bed, documenting the
procedure(s), bugs, errors and results (all according to ISO9001 quality standard), evaluating
the results, and offering advice and guidelines for further development of the experiments.
In the present state of the test bed its components are not conveniently remotely accessible
to enable on-line usage by third party users, but such an extension is potentially possible in
the future at least for a sub-set of the test bed (keep in mind that we are offering DTN so
many nodes are not accessible over the network with short time delays).
In this document we present the possibilities in a schematic way. It is not the intention of
this document to give full details of the test bed; the reader is encouraged to read the extensive
N4C deliverables and milestone reports (Consortium N4C: Deliverables and Milestone reports
Download, 2011) that present much more complete details of the experiments that have been
carried out during N4C and the equipment deployments used for them.
85
Duality of Slovenian testbed
Meteorological and other environmental applications were selected to demonstrate the
Slovenian part of the DTN test bed capabilities in the N4C project. There were two reasons
for selecting these applications as the basis of the Slovene DTN test bed:
 to enable climatologic and other environmental data collection from remote areas,
and
 to have a test bed suitable for continuous testing of DTN and applications.
The first reason is directly related to the nature of the N4C project where we want to
develop the infrastructure, tools and applications to enable communications in remote,
communications challenged areas. Such areas have several needs related to communications.
Firstly there are personal needs for emails, web access through a caching proxy system and
similar applications. But then there are also the needs of the community and possibly the
government entities responsible for the area: the implications of not addressing these needs
may not be so obvious at first glance, but if the sort of services that are provided via the
conventional Internet in less challenged areas are not made available, the absence tends to
lead to the development of an underprivileged class of regions: the forgotten areas. One
such need is the requirement for central collection of observations of climatologic data
(including but not limited to basic meteorological observations). Making this data accessible
for both local and global use has a number of advantages. These range from daily weather
prognosis, assisting every day planning for outside work, to driving global models for climate
change. Also the technically similar on-line measurements of gamma dose rate (radioactivity)
that are needed for local early warning systems that will signal the imminent arrival of
pollution (such as emanated from the Chernobyl nuclear reactor accident). This kind of
measurement is normally available for the less remote areas of developed states, but such insitu measurements are also needed for the whole area, including the communications
challenged parts, to allow the research community to evaluate the past and present
characteristics of natural and man-made pollution.
Therefore the aim of the Slovenian test bed was to develop a complete network (although
on a small scale of up to 10 nodes) to provide collection and distribution of meteorological
and radiological measurements, based on DTN communication infrastructure adapted to
harsh environment that is often encountered in communication challenged areas. This goal
was successfully achieved. The second reason is purely technical, driven from the expectation
of how a test bed and experiments should be undertaken. To provide extensive testing of the
HW and SW solutions of DTN infrastructure (Davies, E, and Doria, A, 2011) we have to have
a source of data that can be generated automatically, in appropriate quantity can be generated
periodically and with the desired frequency in order to test in multiple ways whether the DTN
infrastructure is working or not. In addition it would be desirable for the information or data
transferred through the system to be of such a nature (for example including time stamps and
the structure of the information content) that inherently provides more or less automatic
quality and quantity control over the delivered information.
It seems that meteorological and radiological data transfer has all these desirable features.
Both are generated automatically (by a meteorological or radiological collection end-DTN
node). The resulting data is packed into a small or medium sized plain text file, but the
content of files has a physical meaning, so that at the delivery point, a multi-way data sanity
86
and quality check is possible. Also all the data are unique (the underlying processes are
conveniently random), since a time stamp is embedded into each file in several ways which
enables unique tracking of the related bundles of the DTN transfer. Thus the nature of the
collected data enables us to carry out really long term testing of the DTN, although in a
relatively small suite of nodes. The ongoing operation, (including incorporating upgrades),
that took place over more than two years has helped to show up many bugs and failures that
would be unlikely to be discovered in short term operations. Furthermore, this long term
operation has several significant aspects. Operation of the HW itself in relatively harsh
conditions (down to -18 deg C, in winter and in hot sunny summer conditions, with some of
the nodes running on scavenged solar power only), with generally limited power supply
available, means that the HW was tested for its durability. The operating systems that were
used, as well as the DTN infrastructure software and the DTN applications running on top of
these were tested for bugs that occurred both in short and long term operation. The
traceability of the routes of bundles and the unique contents of bundles disclosed some hidden
bugs, including routing protocols failures and the like.
Figure 1: Meteorological station in Jesenice
Last but not least we will soon implement a meteorological DTN station in the Slovenian
underground cave of Postojna (this work will be done in the framework of another project for
the application of meteorological and speleological capabilities co-financed by the Slovenian
state research agency ARRS).
In addition to this environmental data driven network we also added some low cost web
cameras for automatic observation of wild birds. In contrast to the meteorological and
radiological applications, the web cameras produced frequent and relatively large files
(panorama images of nature and birds). With this component we tested the ability of the DTN
network to transfer this greater volume of data. This helped us to determine and solve some
problems related to the larger quantity of data both in terms of storage and transfer
capabilities. This goal was also successfully achieved.
87
These two complementary approaches helped us to examine a wide collection of problems
related to the use of DTN in real life. The experiments were designed in such a way as to help
to technically develop, test, and verify several aspects of possible usage of the DTN
infrastructure.
In principal for the further use of DTN the meteorological, radiological or bird
photography applications can be replaced with any sort of application that delivers
automatically produced technical data or another type of information source that makes it
necessary to transfer data between locations in these remote and communication challenged
areas.
Present state and future possibilities
In the following chapters we explain in a detailed schematic way what the existing
modules of the Slovenian test bed are.
For the possible future use of this test bed there are no hard limitations on the number of
nodes in the network. Additional nodes (mobile or fixed) can be easily added if needed for
different or more complex topologies. Similarly different DTN implementations can be used.
The existing types of nodes (which include both SW and HW solutions) represents a
variety of nodes that can and already have been successfully used in the long term N4C
running of this test bed. They should not be seen as limiting the sorts of solution that could be
deployed.
The existing nodes are designed for harsh environment and low power consumption.
If in the future more mobile and fixed nodes are required, it is entirely possible to use
simple laptop computers (or netbook computers) as additional nodes provided that they can
actively be operated in an office type environment since the existing SW runs on most of the
common platforms (including Linux and Windows). It would, of course, be possible to use
these as mobile units provided that they were adequately protected (and generally inactive)
while outside the office environments.
In addition meteorological stations can be replaced with a software-based meteo-station
simulator, if all that is required is a source of files for the purpose of testing the bundle flow in
the DTN test bed.
With these two simple tricks it is possible to easily (and cheaply) extend the test bed if a
more complex topology is desired. Moreover, to test the DTN parameterization for more or
less frequent data flow (bundles occurring every minute or once per week, travel time from
node to node in terms of minutes or in terms of days or weeks) can be easily adjusted by
designing a variety of scenarios of actual encounters of nodes. (For instance a car mobile node
mule can deliver data only once per week or can take bundles from a station on Monday and
deliver them on Wednesday.).
On the other hand meteorological nodes can remain and the existing DTN implementation
could replaced with any other solution (currently only DTN2 and DIMP (DTN
88
implementation of Prophet routing) are used). Running the test bed would then provide a
realistic test of operation of any other DTN stack solution.
The examples of reconfiguration of the test bed suggested here are only some of the
possible future evolutions of the Slovenian DTN test bed. Research users (outside the N4C
project) are encouraged to contact the MEIS team for possible use and applications of the test
bed (Dr. Marija Zlata Božnar, [email protected] ).
89
List of platforms used
Figure 7: Illustration of used platforms
Possible use cases
Figure 2: Use case 1 - Static or epidemic
90
Figure 3: Use case 2 - Star topology (static)
Figure 4: Use case 3 - Star topology (epidemic or probabilistic)
Figure 5: Use case 4 - Complex topology (static)
91
Figure 6: Use case 5 - Complex topology (epidemic or probabilistic)
Conclusions
Sustainable testbed in Slovenia presents one of the most important results of N4C project.
It is ready to be integrated into large federation of testbeds program under FIRE banner. It is a
permanent DTN testbed with hardware (environmental, webcam, mule and gateway nodes)
and software (DTN2 and DIMP) infrastructure. Beside the infrastructure the main core of the
testbed represents the MEIS research team with great experiences and many skills. The team
can re-design and setup any kind of testbed configuration with different number of nodes and
capabilities in relatively short time and low costs.
Acknowledgements
The work was done under the contract: SEVENTH FRAMEWORK PROGRAMME
GRANT AGREEMENT No 223994, “Networking for Communications Challenged
Communities: Architecture, Test Beds and Innovative Alliances” N4C, Collaborative Project.
References
[1] Consortium N4C: Main Project Page. Accessible at: http://www.n4c.eu/ (16.07.2011).
[2] Consortium N4C: N4C non-scientific summary. Accessible at: http://www.n4c.eu/N4Cinfo.php ( 16.07.2011).
[3] Consortium N4C: Deliverables and Milestone reports Download. Accessible at:
http://www.n4c.eu/Download.php (29.07.2011).
[4] Consortium N4C: N4C Project Wiki- Deliverables and Milestone reports. Accessible at:
http://wiki.n4c.eu/wiki/images/d/dc/N4c-wp8-003-M8.2-winter_test_2009_Slovenia_V05.pdf
(29.07.2011).
[5] Davies, E, Doria, A. (2011). »Functional Specification for DTN Infrastructure Software, N4C
Deliverable D2.2«. Accessible at: http://www.n4c.eu/Download/n4c-wp2-023-dtninfrastructure-fs-12.pdf (16.07.2011).
[6] European Commission. Future Internet Research & Experimentation. Accessible at:
http://cordis.europa.eu/fp7/ict/fire/ (16.07.2011).
92
[7] Uden, M.; Wamala, C. (2011). »Horizontal project issues: Seminar conclusions«, Accessible
at: http://www.n4c.eu/Download/n4c-ltu-080-D2.4.2-Seminar.pdf (16.07.2011).
[8] Grašič, B., Vrbinc, S., Božnar, M., Mlakar, P., Popović, D. (2010). »Delay and Disruption
Tolerant Networking (DTN) test bed in Slovenia«. Ljubljana : Evropska svetovalnica, 2010,
Vols. International Conference InfoKomTeh 2010, 27th October 2010.
[9] Vrbinc, S., Grašič, B., Božnar, M., Mlakar, P. (2010). »SymbioNode data carrier in delay
and disruption tolerant networking (DTN)«. Ljubljana : Institut Jožef Stefan, 2010, Vols.
Zbornik 13. mednarodne multikonference Informacijska družba - IS 2010, 11.-15. oktober
2010 : zvezek A : volume A.
Predstavitev avtorjev
Dr. PRIMOŽ MLAKAR je razvojni svetnik v raziskovalno usmerjenem podjetju MEIS d.o.o., ki se je v
sedmem evropskem okvirnem programu ukvarjal s testiranjem, razvojem in raziskavami novih internetnih
tehnologij.
Univerzitetni študij je dokončal leta 1983, magistrski študij leta 1985 ter doktorski študij leta 1997 na Fakulteti
za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.
Raziskovalno delo je začel leta 1983 na Institutu Jožef Stefan in ga nadaljeval v raziskovalno usmerjenem
podjetju AMES d.o.o., kjer je bil pomočnik direktorja. Zatem je soustanovil visokotehnološko raziskovalno
usmerjeno podjetje MEIS d.o.o., kjer sedaj deluje kot vodja raziskovalne skupine. Poleg raziskovalnega dela na
področju onesnaževanja ozračja in meteorologije sodeluje tudi pri razvoju programske opreme in obdelavi
merilnih podatkov, kjer ima vek kot 25 letne izkušnje kot vodja projektov, raziskovalec in programer. Poleg
omenjenega je tudi član: EURASAP (European association for the science of air pollution), Društva jedrskih
strokovnjakov Slovenije in Inženirske zbornice Slovenije. Sodeloval je tudi kot vodja ali raziskovalec na
raziskovalnih in aplikativnih projektih podprtih iz EU FP5 in EU FP7, ARRS in TIA in pri projektih za
industrijo.
Dr. MARIJA ZLATA BOŽNAR je razvojna svetnica v raziskovalno usmerjenem podjetju MEIS d.o.o., ki se je
v sedmem evropskem okvirnem programu ukvarjala s testiranjem, razvojem in raziskavami novih internetnih
tehnologij.
Univerzitetni študij je dokončala leta 1990, magistrski študij leta 1992 ter doktorski študij leta 1997 na Fakulteti
za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.
Raziskovalno delo je začela leta 1990 na IJS in ga nadaljevala v raziskovalno usmerjenem podjetju AMES
d.o.o., kjer je bila solastnica in vodja številnih projektov. Zatem je soustanovila visokotehnološko raziskovalno
usmerjeno podjetje MEIS d.o.o., kjer sedaj deluje kot direktorica in polovična solastnica. Ima 21 letne izkušnje
kot direktorica, vodja projektov in raziskovalka. Aktivna je kot članica komiteja v EURASAP (European
association for the science of air pollution), članica društva jedrskih strokovnjakov Slovenije, kjer aktivno deluje
v sekciji Alfa. Poleg tega pa je recenzentka pri nekaj mednarodnih revijah ter pri USA NSF za področje uporabe
umetnih nevronskih mrež za raziskave onesnaženja ozračja. Sodelovala je tudi kot vodja ali raziskovalka pri
raziskovalnih in aplikativnih projektih podprtih iz EU FP5 in EU FP7, ARRS in projektih za industrijo.
Dr. BOŠTJAN GRAŠIČ je raziskovalno-razvojni sodelavec v raziskovalno usmerjenem podjetju MEIS d.o.o.,
ki se je sedmem evropskem okvirnem programu ukvarjal s testiranjem, razvojem in raziskavami novih
internetnih tehnologij.
Univerzitetni študij je dokončal leta 2002 na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, magistrski študij
leta 2005 na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani ter doktorski študij leta 2008 na Fakulteti za
znanosti o okolju na Univerzi v Novi Gorici.
Raziskovalno delo je začel leta 1996 v raziskovalno usmerjenem podjetju AMES d.o.o., nadaljeval pa od leta
2008 v raziskovalno usmerjenem podjetju MEIS d.o.o.. Njegovo raziskovalno delo je v usmerjeno na področja
93
raziskovanja novih internetnih tehnologij in modeliranja onesnaženja. Poleg tega sodeluje tudi pri razvoju
programske opreme in obdelavi merilnih podatkov iz avtomatskih okoljskih merilnih sistemov. Na omenjenih
področjih ima 15 letne izkušnje kot razvijalec programske opreme in 5 letne kot raziskovalec. Sodeloval je tudi
kot raziskovalec na raziskovalnih in aplikativnih projektih v okviru EU FP5 in EU FP7 ter Javne agencije za
raziskovalno dejavnost RS in projektih za industrijo.
About the authors
PRIMOŽ MLAKAR, PhD, has the highest development title in research oriented company (SME) MEIS d.o.o.
has participated in N4C project performed by European Seventh Framework Programme for research and
technological development (FP7). The company is involved in testing, development and research on the field of
future internet technologies.
Primož Mlakar, PhD, has received his BSc (1983), MSc (1985) and PhD (1997) degree from the University of
Ljubljana, Slovenia, the Faculty for electrical engineering.
He started his research work in 1983 in the Low and medium energy physics environmental group of the Jožef
Stefan Institute in Ljubljana and continued in the AMES d.o.o. where he was assistant director. Presently he
works in company MEIS as several projects leader, research oriented company (SME) where he is also the coowner. He is leader of the MEIS research unit. He is a member of the EURASAP (European association for the
science of air pollution), Slovene association of nuclear experts and Slovenian Chamber of Engineers. He was a
leader or a researcher in several research and application projects founded from EU FP5, EU FP7, Slovene
governmental research agency and ministry, and many projects for industry.
MARIJA ZLATA BOŽNAR, PhD, has the highest development title in research oriented company (SME)
MEIS d.o.o. has participated in N4C project performed by European Seventh Framework Programme for
research and technological development (FP7). The company is involved in testing, development and research
on the field of future internet technologies.
Marija Zlata Božnar, PhD, has received her BSc (1990), MSc (1992) and PhD (1997) degree from the University
of Ljubljana, Slovenia, the Faculty for electrical engineering.
She started her research work in 1990 at Jožef Stefan Institute in Ljubljana and continued in the AMES d.o.o.
where she was a co-owner and project leader of several projects. From 2007 she is director and half-owner of the
high technological research oriented company MEIS d.o.o.. She has over 21 years of experience as a project
leader, researcher and programmer. She is a member of committee of the EURASAP (European association for
the science of air pollution), she is a member of Slovene association of nuclear experts and is active in its Alfa
section. She is a referee for several international journals and for USA National science foundation for the field
of neural networks based air pollution modelling. She was a leader or a researcher in several research and
application projects founded from EU FP5, EU FP7, Slovene governmental research agency and ministry, and
many projects for industry.
BOŠTJAN GRAŠIČ, PhD, is a research and development assistant in research oriented company (SME) MEIS
d.o.o. which has participated in N4C project performed by European Seventh Framework Programme for
research and technological development (FP7). The company is involved in testing, development and research
on the field of future internet technologies.
Boštjan Grašič, PhD, has received his BSc (2002) and MSc (2005) degree from the University of Ljubljana,
Slovenia, the Faculty for electrical engineering. PhD (2008) degree has been received from the University of
Nova Gorica, Slovenia, the Faculty for environmental sciences.
His research work is mainly in the field of research of future internet technolgies and air pollution modelling. His
engineering work was software production and data elaboration for automatic measurements in the environment.
94
Kombinirane grožnje informacijski varnosti pri rabi mobilnih
naprav in povezovanju v oblak
Information security threats in the use of mobile devices and integration
into cloud
Blaž Markelj, Igor Bernik
Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede
[email protected], [email protected]
e-telekomunikacije – predstavitev
Povzetek
Hiter razvoj informacijske tehnologije nam omogoča hitrejši in učinkovitejši dostop do informacij.
Smernice razvoja mobilnih naprav se nagibajo k zagotavljanju preproste in hitre uporabe, kar
razvijalci uresničujejo z izpopolnjevanjem programske opreme in ponudbo storitev dostopa v oblak.
Uporabnikom mobilnih naprav oblak omogoča hitrejši dostop do korporativnih podatkov in
bistveno cenejše virtualno okolje, v katerem lahko hranijo in obdelujejo svoje podatke. Ker je
razvoja v preteklosti temeljil predvsem na povečevanju uporabnosti, manj pa na zagotavljanju
informacijske varnosti, so mobilne naprave zdaj izpostavljene vedno nevarnejšim grožnjam. Te
lahko delujejo na številnih segmentih, od dostopov do spleta do škodljive programske opreme.
Največkrat delujejo v kombinacijah, zato jih tudi imenujemo kombinirane grožnje. Trenutno
najučinkovitejša zaščita pred kombiniranimi grožnjami so poznavanje načel varne rabe mobilnih
naprav, delovanja programske opreme in oblaka ter oblikovanje standardov informacijske varnosti
za uporabo mobilnih naprav.
Ključne besede: mobilne naprave, oblak, informacijska varnost, kombinirane grožnje
Abstract
The rapid development of information technology ensures that users have constant and reliable
access to information. The trend is to make efficient mobile devices which are easy to use.
Technology developers achieve this by enhancing software and by providing new services, namely
cloud computing. Clouds provide users of mobile devices with swift access to corporate data, and a
less expensive virtual environment in which to store and process data. In the past, development was
based primarily on achieving greater applicability, and far less on information security, therefore
mobile devices are currently exposed to an array of threats. These threats manifest themselves in
various segments, from Internet connections to malicious software. Threats often act in
combinations, so they are named blended threats. The best protection against blended threats is
using mobile devices in accord with basic security guidelines, and knowing how software and
clouds function. It is also crucial to define security standards for information systems in regard to
mobile devices.
Keywords: mobile devices, cloud, information security, blended threats
95
Uvod
Ideja oblaka ni nova, je pa zdaj izvedljiva s pomočjo naprednejših internetnih povezav in
aktualne informacijske tehnologije. Storitve v oblaku lahko definiramo kot souporabo
računalniških resursov preko interneta, kjer uporabnik za upravljane ne potrebuje veliko
računalniškega znanja oz. uporabniku preprosto ni potrebno skrbeti za upravljanje, njegova
skrb je uporaba (Glavač, 2009). Naložbe v lastno informacijsko tehnologija so ob
zakupu/nakupu oblaka načeloma manjše kot naložbe v klasično IT infrastrukturo. Tehnologija
večinoma deluje avtomatično, zato lahko podjetje oz. organizacija zaposli manjše število
informatikov. To precej vpliva tudi na velik odstotek rasti števila uporabnikov oblaka.
Podjetje TechNavio je objavilo poročilo o trenutni in predvideni prihodnji rasti storitve
oblaka; navedli so možnost 42 odstotne rasti med letoma 2010 in 2014 (Infiniti Research
Limited, 2011). Hiter razvoj informacijske tehnologije in dostopnejše ter hitrejše spletne
povezave nam omogočajo, da lahko s mobilnim telefonom pregledujemo vse pomembnejše
novice dneva, opravimo poslovanje z banko, pregledamo elektronsko pošto, na voljo pa so
nam še druge storitve.
Vprašanje je, ali je resnično mogoče v vsakem trenutku priti do podatkov v oblaku in kako
je z varnostjo in zasebnostjo teh? Pri stalnosti dostopa do podatkov zunaj fizičnih meja
organizacije so nam v veliko pomoč mobilne naprave – naprav, ki se povezujejo v splet s
pomočjo brezžičnih, mobilnih ali bluetooth omrežij (Rupnik in Krisper, 2010) – in različna,
predvsem javna omrežja, ki nam omogočajo dostop do oblaka ali informacijskega sistema
organizacije z namenom pregleda ali prenosa podatkov, elektronske pošte ali dela z
aplikacijami.
Velika količina podatkov, ki je na voljo v vsakem trenutku, je shranjena v centralnem
informacijskem sistemu organizacije in/ali v računalniškem oblaku. S pomočjo mobilnih
naprav in pripadajoče programske opreme enostavno dostopamo do poslovnih podatkov
(elektronske pošte, dokumentov, podatkovnih baz ipd.), saj je zaradi hitrosti poslovnih
procesov, konkurence in sprejemanja pomembnih odločitev nujno imeti hiter in učinkovit
dostop do informacij. Pomembno je tudi poskrbeti za informacijsko varnost, saj so od tega
odvisni razpoložljivost in integriteta podatkov ter zaupanje v informacije, poslovne procese in
odločitve, ki jih sprejema in predstavlja organizacija.
Oblak pa predstavlja tudi informacijsko tveganje. Elektronska pošta, odlaganje
dokumentov, podatkovne baze in dodatna nadomestna lokacija so le nekatere storitve, ki jih
nudijo kot storitve v oblaku. Zaradi večje prilagodljivosti storitev in informacijske varnosti,
glede na želje organizacij, so storitve oblaka razdeljene na tri dele; javni, hibridni in privatni
oblak. Podjetja lahko s svojimi informatiki in varnostnimi metodami (gesla, enkripcija
podatkov, redundanca ipd.) skrbijo za lasten, zasebni oblak. Ta se navadno nahaja znotraj
centralnega informacijskega sistema organizacije, medtem ko za javni oblak ne poznamo
natančne fizične lokacija – nahaja se pač nekje na spletu. Javni oblak omogoča podjetju, da
prenese vse svoje potrebe po informacijski tehnologiji na splet. Hibridni oblak je kombinacija
zasebnega in javnega oblaka. Pomembni podatki so shranjeni v zasebnem oblaku znotraj
centralnega informacijskega sistema organizacije, medtem ko izkoriščajo programsko opremo
javnega oblaka (Glavač, 2009). Od vrste oblaka in načina zavarovanja ter dostopa pa je
odvisna tudi varnost naših podatkov.
96
Mobilne naprave, programska oprema in oblak
Hitremu razvoju velikih sistemov, predvsem prenosu podatkov v oblak, sledi tudi razvoj
mobilnih naprav in programske opreme zanje (Weber in Darbellay, 2010). V zadnjem
obdobju izstopa veliko povečanje števila uporabnikov mobilnih telefonov in tabličnih
računalnikov (Chicone, 2009; Riedy, Beros in Wen, 2011). Ker so te naprave zelo
funkcionalne in imajo napredno programsko opremo ter dostop do storitve, ki jih omogoča
oblak, so začele nadomeščati osebne računalnike. Če imamo dostop do spleta, so nam s
pomočjo mobilne naprave v vsakem trenutku dostopne storitve kot so elektronska pošta, splet,
pomembni poslovni podatki itd. Sistem je z uporabniškega vidika podoben položaju, ko se s
pomočjo mobilne naprave povezujemo v informacijsko okolje organizacije. Razlika je v tem,
da je tveganje večje, ko dostopamo v hibridni ali javni oblak. Programska oprema na mobilnih
telefonih lahko pri dostopu do podatkov v oblaku deluje zgolj kot uporabniška aplikacija, ki
samo prikazuje podatke, medtem ko za analizo poizvedb skrbi programska oprema v oblaku.
Primer je uporaba aplikacij, ki delujejo na osnovi podatkovnih baz, pri kateri se vse poizvedbe
po informacijah generirajo v oblaku nekega podjetja ali organizacije, končni rezultati pa se
prenesejo in prikažejo na mobilni napravi. Strokovnjaki ugotavljajo, da napreduje razvoj
programske opreme s svetlobno hitrostjo, pozablja pa se na standardiziranje in certificiranje
programske opreme. Ta pomanjkljivost se kaže tako na strani izdelovalcev kot uporabnikov,
ki naj bi navsezadnje sami skrbeli za informacijsko varnost. Programska oprema na mobilnih
napravah zato lahko deluje nenadzorovano. Organizacije se odločajo za prenos podatkov v
oblak, ker s tem zmanjšajo stroške informacijske tehnologije in vzdrževanja. Z zakupom
pridobijo prostor, storitve, programsko opremo, redundanco lastnih podatkov in dostopnost v
vsakem trenutku, in to za nižjo ceno kot s klasično IT infrastrukturo. Poleg pozitivnih stvari
pa se pojavlja vprašanje informacijske varnosti. Podjetje Gartner že nekaj časa s svojimi
analitičnimi poročili opozarja na prednosti, predvsem pa tudi na informacijsko-varnostne
pomanjkljivosti storitev oblaka. Kot eno izmed sedmih pomanjkljivosti navajajo pravico
dostopanja do informacij znotraj oblaka. V trenutku, ko organizacija prenese podatke v oblak,
ne ve ali ima edino sama pravico vpogleda in spreminjanja lastnih podatkov. Ponudniki
storitev oblaka zagotavljajo varnost po principu zasebnosti in zaupnosti. Kdo vse lahko
dostopa do informacij, ki jih damo v oblak, in kje natanko so naši podatki oz. del oblaka z
našimi podatki, pa ni natančno določeno. Možno je, da do njih dostopajo nepooblaščene
osebe, tekmeci, obveščevalne službe itd. Organizacije so pri dostopu do oblaka odvisne od
kakovosti in hitrosti internetne povezave; hiter in zanesljiv dostop je pač predpogoj za
uporabo javnega ali hibridnega oblaka. Ob tem se moramo vprašati tudi o kakovosti
redundance in ali je zares zagotovljeno neprekinjeno delovanje oblaka, saj slednje vpliva na
dostopnost podatkov v njem. Kako je v pravnem smislu urejen vidik lastništva vsebin v
oblaku? Poskrbeti je potrebno za redundanco naših podatkov in zagotoviti, da se v primeru,
ko podjetje spremeni lastnika, podatkom nič ne zgodi (Brodkin, 2008). Pri povezovanju v
omrežje z mobilno napravo najpogosteje ne vemo, kaj se v njej dogaja. Dober primer
predstavlja programska oprema, ki je brezplačno dostopna na spletu in se uporablja za
izvajanje plačilnih transakcij, mobilno plačevanje ali prenos pomembnih podatkov. Znotraj
omenjene programske opreme je lahko, poleg kode za osnovno izvedbo programa, tudi koda,
ki nam utegne povzročiti veliko škodo (odtujitev osebnih podatkov, finančno oškodovanje
ipd.). Mobilna naprave je lahko tudi tarča delčkov programske opreme, ki se namestijo na
mobilno napravo s pomočjo programskih oprem malware, spyware in botnet ali s povezavo
bluetooth in sodelovanjem v socialnih omrežjih (Leavitt, 2011). Rezultati raziskave podjetja
Lookout (2011) kažejo, da se je v zadnjih šestih mesecih močno povečalo število groženj
zaradi aplikacij programov malware, predvsem v primerjavi s programi spyware (za 14 %).
97
Obstaja verjetnost, da se pri prenosu programske opreme na mobilno napravo kar 1 do 4
odstotke teh “okuži”. Poročilo, ki ga je izdelalo podjetje Juniper (2011) navaja da se je od
poletja 2010 število mobilnih naprav s platformo Android okuženih s programi malware
povečalo za 400 odstotkov. V poročilu zasledimo tudi podatek, da 85 odstotkov uporabnikov
ne uporablja ustrezne zaščite na svojih mobilnih telefonih. Proizvajalci programske opreme za
mobilne naprave si dovolijo vgraditi “zadnja vrata”, program, ki brez vednosti uporabnika
upravlja z nastavitvami vse programske opreme na mobilni napravi; samodejno pošilja
podatke o tem, kje se imetnik naprave nahaja (pošiljane GPS lokacije) in lahko celo prevzame
nadzor nad mobilno napravo (Lookout, 2010). Flores (2011) ugotavlja, da raziskave, ki so bile
narejene v zadnjem obdobju v različnih predelih sveta, jasno nakazujejo, da lahko ljudje s
spremljanjem in analiziranjem podatkov, ki jih avtomatično dobijo z mobilnih naprav
uporabnikov, sklepajo na marsikatero njihovo dejanje (bolezen, politično usmerjenost,
potrošniške navade itn.). Naveden je primer zbiranja informacij s pomočjo GPS modula v
mobilni napravi, ki beleži uporabnikovo gibanje in te podatke brez vednosti uporabnika
prenaša v večji sistem. Takšen program beleži tudi način in pogostost komuniciranja, kar tudi
nakazuje uporabnikove navade. Kučić (2011) povzema in komentira rezultate izbrisa osebnih
podatkov – gre za primere, ko uporabnik preneha uporabljati določeno programsko opremo,
spletni brskalnik ali mobilno napravo. Ljudje pričakujejo, da bodo lahko izbrisali vse zasebne
podatke in da jih ne bo nihče nepooblaščeno zbiral in upravljal z njimi. Z uporabo
nepreverjene, nestandardizirane programske opreme lahko nevede odpremo vrata svojega
poslovnega informacijskega sistema ali oblaka in s tem povečamo tveganje, da nam odtujijo
podatke, to pa ogrozi integriteto in delovanje celotne organizacije (Saksida, 2008).
Informacijska varnosti pri dostopu do podatkov v oblak
Najšibkejši člen informacijske varnosti v podjetju ali organizaciji sta uporabnik in njegova
stopnja poznavanja tehnologij, ki jih uporablja. Z nepremišljeno uporabo mobilnih naprav in
njihove programske opreme lahko uporabnik ogrozi delovanje celotne organizacije.
Ugotavljamo, da je pomembno poskrbeti za ustrezne standarde, ki določajo vrsto izročenih
sredstev v organizaciji in pravila njihove uporabe. Obenem je potrebno v organizaciji
poskrbeti za ustrezno izobraževanje uporabnikov, predvsem iz vidika zavedanja o možnih
grožnjah in njihovih posledicah (European Network and Information Security Agency –
ENISA, 2010). Zaposlene je zato potrebno stalno izobraževati o nevarnostih uporabe
mobilnih naprav in njihovi odgovornosti v primeru, da (vede ali nevede) povzročijo varnostni
incident in škodo organizaciji. Cilj organizacije pa je zagotavljanje varne rabe izročenih
sredstev. Če organizacija uspe s pomočjo izobraževanja in pod pritiskom sprejetih pravil
zagotoviti, da uporabniki bolj vestno ravnajo z opremo in so pazljivi pri vstopanju v
informacijsko okolje organizacije, se zelo zmanjšajo vplivi groženj. Ugotovimo torej lahko,
da je potrebno postaviti izhodišča za standardizacijo izročenih sredstev, ter s tem zagotoviti
boljšo informacijsko varnost (Bernik in Prislan, 2010).
Kombinirane grožnje, podatki v oblaku in zaščita
Organizacije zmanjšujejo tveganje z implementiranjem strojne opreme, ki pregleduje
potencialne nevarnosti na ravni spletnega prometa (Whitman in Matorord, 2008), ter s
posebnimi napravami, ki skrbijo za preprečevanje vdorov v sistem (Scarfone in Mell, 2007).
Nekatera podjetja, ki skrbijo za razvoj varnostne programske opreme, že nudijo napredno
varnostno programsko opremo za mobilne naprave (Schechtman, 2011) in programske
požarne zidove, ki pregledujejo spletni promet tako na mobilnih napravah kot na centralnem
98
domenskem sistemu (Endait, 2011). Tovrstna programska oprema organizacijam omogoča
centralno uveljavljanje varnostnih pravil za mobilne naprave (Mottishaw, 2010). Obstajajo
programske rešitve, s pomočjo katerih lahko, v primeru odtujitve mobilne naprave, uporabnik
sam na daljavo locira, zaklene ali zbriše vse podatke in znova privzame tovarniške nastavitve
(Phifer, 2009). V sklopu pridobitve certifikata ISO 27001 so nekatere organizacije uveljavile
interne pravilnike za zagotavljanje informacijske varnosti (npr. Calder, 2006; Bernik in
Prislan, 2011), kar je posebej pomembno pri rabi mobilnih naprav. Prilagoditev pravilnikov,
kot pomembnega dela zaščite informacijskega sistema pred grožnjami pri uporabi mobilnih
naprav, je nujna. To je nujno zaradi vse večjega števila potencialno nevarne programske
opreme, ki jo uporabniki samodejno nameščajo na mobilne naprave. Pravilniki naj vsebujejo
navodila za uporabo standardizirane, predhodno varnostno testirane programske opreme, in
kaj doleti uporabnika, ki prekrši pravila. Standardi naj določajo, kako uporabljati programsko
in strojno opremo ter definirajo tudi protokole za varno mobilno povezovanje v centralna
informacijska omrežja in organizacijski informacijski sistem. Z varnostnega stališča je
uporaba oblaka v poslovnem sistemu dodatno informacijsko tveganje in izpostavljanje
grožnjam, ki lahko delujejo posamično ali skupno, posredno ali neposredno. Kot primer
neposredne grožnje lahko navedemo fizično odtujitev mobilne naprave, medtem ko so
posredne grožnje mnogo bolj sofisticirane in nepredvidljive – in se je pred njimi veliko težje
zavarovati. Ko se uporabnik, na primer, povezuje v centralno informacijsko okolje
organizacije s pomočjo mobilne naprave in javnega omrežja, se grožnje pojavljajo na mnogih
segmentih (mobilne naprave, internetna povezava od mobilne naprave do informacijskega
sistema organizacije z vsemi vmesnimi dostopnimi točkami, predvsem so rizična javna
omrežja in javno dostopne točke, programska oprema, ki deluje nenadzorovano ipd.). Ker se
grožnje lahko ponavljajo na različnih segmentih in ker lahko več različnih groženj deluje
simultano oz. v kombinaciji, jih imenujemo kombinirane grožnje. Take grožnje predstavljajo
veliko nevarnost organizacijam in posameznikom (Markelj in Bernik, 2011). Že sama besedna
zveza nam pove, da gre za skupek različnih elementov, ki ogrožajo varnost informacijskega
sistema. Ko se povežejo različni elementi, lahko »prelisičijo« obstoječo informacijsko
varnostno opremo, ki v večini primerov ni kos kombiniranim grožnjam. Z napadom na
informacijski sistem, ki poteka na več ravneh – prva raven je lahko popolnoma preprosta
programska oprema, ki si jo uporabnik namesti na mobilno napravo in jo njegova zaščita ne
zazna kot nevarnost – lahko pride do odtujitve podatkov oz. velike materialne škode. Sodobne
varnostne rešitve, ki jih uporabljajo organizacije, ne zadoščajo za ustrezno varovanje
informacijskega sistema in njegovih delov pred grožnjami, ki jih predstavljajo mobilne
naprave.
Zaključek
V prihodnosti se morajo tako uporabniki kot upravljavci sistemov, ki skrbijo za načine
dostopanja do podatkov v organizacijskih informacijskih omrežjih in v oblaku, zavedati
pretečih nevarnosti. Z zagotavljanjem ustreznih ukrepov in dvigovanjem zavesti pa je večjo
informacijsko varnost dejansko možno doseči. Vedeti, kako pravilno in varno uporabljati
mobilne naprave in storitve oblaka, ki so del informacijskega sistema podjetja ali
organizacije, je lahko velika konkurenčna prednost v tekmi za prevlado v konkurenčnem tako
znanstvenem, kot gospodarskem okolju. Z zmanjševanjem možnosti za vdor v informacijski
sistem, odtujitev in zlorabo informacij se krepi zaupanje v procese in informacije, s katerimi
se operira v določenem okolju, zato je nujno vzpostaviti varen dostop do informacijskega
sistema organizacije. Razvoj različnih možnosti vzpostavljanja informacijske varnosti gre v
smeri pregleda spletnega prometa, šifriranja podatkov in podeljevanja certifikatov za dostop
99
do zasebnih informacijskih sistemov. Najšibkejši člen informacijske varnosti pa poleg
mobilnih naprav še vedno ostajajo uporabniki. Zato je potrebno vzpostaviti standarde
informacijske varnosti, ki natančno določajo načela varne uporabe mobilnih naprav;
programsko opremo, ki jo je dovoljeno imeti na mobilnih napravah; in protokole varnega
povezovanja v centralni informacijski sistem. Na ta način se zmanjša vpliv kombiniranih
groženj in zagotovi višja stopnja zaščite podatkov katere koli organizacije na relaciji mobilna
naprava - javno omrežje - oblak.
Literatura
[1]
Bernik, I. in Prislan, K. (2010). Proces upravljanja s tveganji v informacijski varnosti. V P.
Umek in T. Pavšič Mrevlje (ur.), Smernice sodobnega varstvoslovja [Elektronski vir]: zbornik
prispevkov. 11. slovenski dnevi varstvoslovja, Ljubljana, 3.-4. junij 2010. Ljubljana: Fakulteta
za varnostne vede. Pridobljeno 1. 3. 2011 na http://www.fvv.uni-mb.si/DV2010/zbornik.html.
[2]
Bernik, I. in Prislan, K. (2011). Information Security in Risk Management Systems: Slovenian
Perspective. V B. Dobovšek in A. Sotlar (ur.), Varstvoslovje, 13(2), 208-222.
[3]
Brodkin, J. (2008). Gartner: Seven Cloud Computing Security Risks. Pridobljeno 27. 4. 2011
na www.infoworld.com.
[4]
Calder, A. (2006). Implementing Information Security Based on ISO 27001/ISO 17799: A
Management Guide. Hogeweg: Van Haren Publishing B. V.
[5]
Chicone, R. G. (2009). An Exploration of Security Implementations for Mobile Wireless
Software Applications within Organizations. Minneapolis: Graduate Faculty of the School of
Business and Technology Management, Northcentral University.
[6]
Endait, S. (2010). Mobile Security – The Time is Now. Pridobljeno 5. 3. 2011 na
http://www.authorstream.com/Presentation/snehaendait-477029-mobile-security.
[7]
European Network and Information Security Agency (ENISA). (2010). The New User`s
Guide: How to Rise Informations Security Awareness. Luxembourg: Publications Office ofthe
EU.
[8]
Flores, M. (2011). What your cell phone data reveals about you and your life. Pridobljeno 7.
9. 2011 na http://www.intomobile.com/2011/04/25/your-cell-phone-data-reveals-you-andyour-life.
[9]
Glavač, Z. (2009). Računalništvo v oblaku in virtualizacija (Diplomsko delo). Maribor:
Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko.
[10] Infiniti Research Limited. (2011). Global Cloud System Management Software Market 20102014. Pridobljeno 7. 9. 2011 na http://www.marketresearch.com/Infiniti-Research-Limitedv2680/Global-Cloud-Systems-Management-Software-6458283/view-stat.
[11] Juniper Networks. (2011). Malicious Mobile Threats Report 2010/2011. Pridobljeno 10. 9.
2011 na http://www.juniper.net/us/en/dm/interop/go.
[12] Kučić, l. J. (12. 7. 2011). Uporabniki hočejo imeti pravico do elektronske svobode. Delo.si.
Pridobljeno 12. 9. 2011 na http://www.delo.si/druzba/infoteh/uporabniki-hocejo-imetipravico-do-elektronske-pozabe.html
[13] Leavitt, N (2011). Mobile Security: Finally a Serious Problem? Largo: University of
Maryland. Pridobljeno 7. 9. 2011 na http://www.computer.org/portal/web/computingnow.
[14] Lookout. (2010). Zlonamerna koda nad zasebnost uporabnikov mobilnikov Android.
Racunalniske-novice.com. Pridobljeno 7. 9. 2011 na http://www.racunalniskenovice.com/novice/mobilna-telefonija/google/zlonamerna-koda-nad-zasebnost-uporabnikovmobilnikov-android.html.
100
[15] Lookout. (2011). Lookout Mobile Threat Report.
https://www.mylookout.com/mobile-threat-report.
Pridobljeno
10. 9. 2011 na
[16] Markelj, B. in Bernik, I. (2011). Kombinirane grožnje informacijski varnosti pri rabi mobilnih
naprav. Nove razmere in priložnosti v informatiki kot posledica družbenih sprememb
[Elektronski vir]: zbornik konference / 18. konferenca Dnevi slovenske informatike, Portorož,
Slovenija, 18.-20. april 2011.
[17] Mottishaw, P. (2010). Policy Management Will Be Critical to Mobile Operators as Data
Traffic Grows. Pridobljeno 6. 3. 2011 na http://www.analysysmason.com/AboutUs/News/Newsletter/Policy-management-has-become-an-urgent-issue-for-mobile-operatorsas-a-result-of-the-rapid-growth-in-mobile-data-traffic-increasing-availability-of-flat-rate-dataplans-and-new-regulations-in-Europe.
[18] Phifer, L. (2009). Find Remote Mobile Device Wipe Solutions on a Budget. Pridobljeno 7. 9.
2011 http://searchmidmarketsecurity.techtarget.com/tip/Three-steps-to-achieve-security-forsmartphones-within-a-budget
[19] Riedy, M. K., Beros, S. in Wen H. J. (2011). Management Business Smart Phone Data.
Journalof Internet Law, 3-14.
[20] Rupnik, R. in Krisper, M. (2003). Model kontekstno odvisnih aplikacij. Uporabna
informatika, 11(3), 122-130.
[21] Saksida, M. (2008). Preprečite uhajanje podatkov iz omrežja. Pridobljeno 17. 1. 2011. na
http://dne.enaa.com/Racunalniska-oprema/Racunalniska-oprema/Preprecite-uhajanjepodatkov-iz-podjetij.html
[22] Schechtman, D. (2011). IPad Security from EnPointe and McAfee's Mobile Security Practice.
Pridobljeno 5. 3. 2011 na http://www.enpointe.com/blog/ipad-security-en-pointe-and-mcafeesmobile-security-practice.
[23] Scarfone, K. in Mell, P. (2007). Guide To Intrusion Detection and Prevention System.
Pridobljeno 4. 3. 2011 na http://csrc.nist.gov/publications/nistpubs/
[24] 800-94/SP800-94.pdf
[25] Weber, A. in Darbellay, A. (2010). Legal Issues in Mobile Banking. Journal of Banking
Regulation, 11(2), 129-145.
[26] Whitman, M. E. in Matorord, H. J. (2008). Management of Information and Security, 2nd
edition. Boston: Course Technology Cengage Learning.
Kratka predstavitev avtorjev
doc. dr. Igor Bernik, predavatelj na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru za področja informatike
in informacijske varnosti ter vodja laboratorija in predstojnik katedre za informacijsko varnost.
Blaž Markelj je asistent na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru, za področja informacijske
varnosti.
101
III.
E - ZDRAVJE
E - HEALTH
102
PREDSTAVITVE
PRESENTATIONS
103
Centralizacija vsebin na primeru informacijske podpore
procesom priprave zakonodaje
Centralization of the content on the example of information support to the
law adaption process
Robert Kristanc
SRC d.o.o. Tržaška 116 1000 Ljubljana
[email protected]
e-zdravje – predstavitev
Povzetek
Prispevek opisuje glavne funkcije in integracijsko vrednost centralnega repozitorija
dokumentov in opisnih podatkov v informacijskem sistemu za podporo procesom priprave
zakonodaje (IPP). Centralni modul IPP je vir vsebin za portal E-demokracija, obenem pa
tudi vir povratnih informacij, povezanih s predlogi predpisov. Uvedba tega elementa v
sistem IPP je omogočila enostavne integracije med različnimi računalniškimi okolji,
omrežji in rešitvami. Uspešna produkcijska raba tega modula predstavlja primer dobre
prakse za sorodne nacionalne projekte v prihodnosti.
Ključne besede: Centralni modul, E-demokracija, integracija, spletni servis, priprava
predpisov, IPP
Abstract
The article describes the main features and the integration value of the central repository
for documents and metadata in information system to support the law adoption process
(IPP). The central module of IPP is the source for E-democracy portal content as well as
for the public feedback. The introduction of this element in the system enables easy
integration of different platforms, networks and solutions. Successful production usage of
this module is an example of good practice for similar national projects in the future.
Key words: central module, E-democracy, integration, web service, law adoption process,
IPP
104
Vlaganje vsebin v centralni repozitorij
V okviru informacijske podpore procesom priprave zakonodaje (IPP) je bilo potrebno
upoštevati obstoječe stanje pri nosilcih priprave vsebin, obenem pa omogočiti čim boljše
sodelovanje zainteresirane in splošne javnosti. Obstoječe inicialno stanje lahko na kratko
opišemo z naslednjim popisom programskih orodij, ki so bila na voljo pripravljalcem vsebin
predpisov v organih javne uprave:





vzpostavljeno skupno omrežje H-kom (WAN) za celotno javno upravo;
vzpostavljena lokalna omrežja na organih javne uprave;
uporaba IBM Domino strežnikov na vseh organih javne uprave za podporo
funkcijam sporočilnega sistema in v vlogi aplikativnega strežnika;
uporaba okolja IBM Lotus Notes in MS Office na strani delovnih postaj;
močna centralna Oracle infrastruktura.
Naloga projekta IPP je bila zagotovitev ustrezne programske podpore za čim enostavnejšo
in čim bolj avtomatizirano obdelavo predlogov predpisov – to je proces, v katerega se
vključuje samo znotraj organov javne uprave več 100 uporabnikov (trenutno gra za okrog 800
uporabnikov). Pri tako velikem številu uporabnikov je potrebno vedno izhajati iz programske
opreme, ki je že na voljo in jo uporabniki že poznajo, obenem pa seveda z integracijami
poskušati zagotoviti funkcijske in organizacijske izboljšave. Glede na razpoložljiva
programska orodja in funkcionalne zahteve projekta je bilo jasno, da bo morala programska
oprema IPP zagotoviti rešitve, ki bodo uporabnikom v zalednem delu sistema omogočale
pripravo besedil zakonodajnih aktov v obstoječih aplikacijah Microsoft Office in IBM Lotus
Notes, uporabnikom v vlogi splošne in zainteresirane javnosti pa enostaven dostop do vsebin
preko svetovnega spleta. Seveda je bilo potrebno hkrati iskati tudi rešitve za čim enostavnejše
in čim bolj avtomatizirano sodelovanje med uporabniki znotraj WAN omrežja javne uprave.
Infrastruktura, ki je bila inicialno na voljo, je omogočala vzpostavitev topologije, procesov
in komunikacij, ki jih lahko površno opišemo takole:






uporabniki vsebino dokumentov kreirajo s pomočjo aplikacij znotraj paketa
Microsoft Office;
za evidenco dokumentov in podporo procesom verzioniranja in zbiranja mnenj se
uporabnikom prilagodi obstoječi dokumentni sistem SPIS 4 znotraj okolja IBM
Lotus Notes;
vzpostavi se centralni PDF konverter, ki skrbi za to, da si uporabniki izmenjujejo
vsebine, ki so v enotnem formatu, katerega odlika je tudi to, da je zelo primeren za
objavo in indeksiranje na svetovnem spletu, kjer vsebine išče zainteresirana
javnost;
med dokumentnim sistemom in med centarlnim PDF konverterjem se vzpostavi
integracija, ki uporabniku omogoča samodejno izvajanje pretvorbe;
za namene centralne hrambe vseh verzij vsebin predpisov in vseh statusov ter kot
centralni repozitorij (IPP CM), se uporabi centralne Oracle baze;
IBM Domino strežniki in centralne Oracle tabele se integrirajo v ozadju preko
spletnih servisov na Oracle strežniku.
105
Slika 4: dostava vsebin v centralni repozitorij IPP CM
Prednosti opisane topologije in tehnologije so očitne, a vendar lahko poudarimo tisti dve,
ki sistemu IPP dajeta največjo možno fleksibilnost:


PDF format je neodvisen od operacijskih sistemov in plačljivih aplikacij –
uporabnik za vpogled potrebuje le ustrezen brezplačni programski paket (Adobe
PDF Reader). Format je primeren za izvajanje elektronskega podpisovanja in za
trajno hrambo v elektronski obliki.
Spletni servisi ob centralnem repozitoriju omogočajo zalednim sistemom enostavno
in standardno komunikacijo, kar centralnemu repozitoriju daje maksimalno
fleksibilnost, saj lahko komunicira s poljubnim izvornim sistemom, ne le z
rešitvami v okviru dokumentnih sistemov na IBM Donimo / Lotus Notes platformi.
Centralni modul in E-demokracija
Centralni modul IPP je v nadaljevanju zelo uporaben tudi za komuniciranje z javnostmi v zvezi z
vsebino predlogov predpisov. Uporabniki v zalednih sistemih lahko preprosto vklopijo ali izklopijo
stikalo, ki določen dokument opredeljuje kot primeren za objavo ali kot neprimeren za objavo.
Vsekakor je v izogib napačnemu razumevanju treba poudariti, da pri odločitvi o tem, da določen
dokument ne bo javno objavljen, ne gre za varovanje kakšnih skrivnosti, ampak za to, da v procesu
priprave predpisov nastaja ogromna količina dokumentov, ki za javnost niso zanimivi (na primer
pozitivna mnenja drugih resorjev, mnenja, ki se ukvarjajo s slovničnimi ali nomotehničnimi popravki
in podobno).
106
Slika 5: uporaba centralnega modula za E-demokracijo in interne potrebe znotraj WAN-a
Dokumenti, za katere se uporabnik v zalednem sistemu odloči, da so primerni za objavo (ali jim je
objava s poslovnimi pravili zaledne aplikacije celo zapovedana), se samodejno objavijo na portalu Edemokracija. Portal je seveda javno dostopen, kar pomeni, da v naslednjem trenutku državljani,
zainteresirane javnosti in drugi z dostopom do svetovnega spleta, že lahko vidijo vsebino predpisa, ki
bo predlagan v proceduro. V okviru E-demokracije lahko seveda aktivno sodelujemo in oddajamo
lastne komentarje, mnenja in predloge.
Centralni modul je zelo koristen tudi za razne interne aplikacije, ki potrebujejo podatke o tem, v
kakšnem stanju priprave je nek predpis ali želijo dostopati do vsebine osnutka oziroma predloga. Vse
od prve produkcijske implementacije sistema IPP naprej se na primer na centralni modul IPP povezuje
precej starejša aplikacija RPS (Register predpisov Slovenije), ki za notranjo rabo sproti prevzema vse
relevantne informacije o vsakem predpisu, ki je v fazi priprave. S centralnim repozitorijem vseh verzij
predlogov predpisov smo dosegli veliko izboljšanje - tako na področju participacije javnosti, kot tudi
na področju hitrejšega in enostavnejšega dostopa do vsebin, mnenj in povezanih dokumentov znotraj
javne uprave (treba se je zavedati, da praktično pri vsakem predpisu sodeluje več kot eno ministrstvo).
Z vidika sodelovanja javnosti skozi portal E-demokracija lahko brez pretiravanja trdimo, da je
centralni repozitorij s spletno prezentacijo vsebin prinesel vsaj naslednje prednosti:



predpisi v fazi priprave so javno dostopni in javnostim omogočajo aktivno sodelovanje
(postopek priprave predpisov je v fazah, ko predpis pripravlja še ministrstvo, zelo odprt in
»dojemljiv« za sugestije, predloge, merjenje primernosti in zaželjenosti...)
objava predpisov na spletu je za državo, ki mora skrbeti za čim enostavnejšo in čim širšo
participacijo, ekonomičen in hiter način seznanjanja javnosti z vsebinami, ki so v postopku
pred zakonodajnim postopkom Državnega zbora;
informacijska podpora procesom priprave predpisov prav preko portala E-demokracija
omogoča transparentno »poslovanje« države na tem področju;
107
Potencial centralnega modula IPP
Centralni modul IPP ima velik potencial tudi za eventualne dodatne funkcije, ki bi jih lahko
opravljal brez večjih in zahtevnih dodelav in bi lahko še dodatno izboljšale procese priprave predpisov
ter administrativne procese znotraj organizacij, ki so v postopke vpletene.
Slika 6: potencialne dodatne funkcije centralnega modula IPP
Centralni modul ima poleg jasnega potenciala komunikacije s poljubno količino internih in
eksternih javnosti, zaradi svoje pozicije v procesu na voljo vse potrebne podatke in servise, da bi
lahko:



podpiral procese priprave predpisov v okviru lokalne samouprave, kjer nastaja velika
količina predpisov, a njihova hramba in javna dostopnost nista organizirana preko sistema
IPP (kajti občine uporabljajo veliko paleto različnih programskih produktov, s katerimi si
pomagajo pri procesu priprave predpisov - jasno pa je, da bi vsak tak specifičen
programski paket preko spletnih servisov lahko enostavno komuniciral s centralnim
modulom IPP);
z dodatnim modulom za spremljanje dostopov do vsebin v IPP centralnem modulu in
vpisov v ta modul, bi lahko preko frekvence vpogledov ugotavljali, kateri predpisi so
najbolj »vroči« (in bodo v splošni javnosti najverjetneje zahtevali največjo mero dialoga).
Preko števila komentarjev na določen predpis bi lahko ugotovili, kateri predlogi so najbolj
sporni (in bi jih bilo treba še prilagajati za javnosti sprejemljiv končni predlog). S pomočjo
poizvedb in vpogleda v zgodovino verzij, komentarje ter druge dokumente, povezane z
določenim predlogom predpisa, bi si pripravljalci lahko pripravili analize napak, storjenih
v preteklih postopkih in se takšnim napakam v prihodnje izognili – znanje, ki se kopiči v
verzijah predlogov in mnenjih je lahko podlaga za optimizacije procesov;
aplikacije v sklopu sistema IPP med seboj že prenašajo veliko metapodatkov o predpisih v
pripravi, a ni nobenega pravega razloga, da se standardni paketi z metapodatki ne bi
uporabili splošno, kar bi v različnih zalednih sistemih vsaj za postopek priprave predpisov
108
omogočalo enostavnejšo, hitrejšo in natančnejšo evidenco dokumentov, ki v procesu
nastajajo.
Zaključek
Centralni modul IPP se je v praksi izkazal kot odličen integracijski element med zalednimi
aplikacijami in spletnim portalom E-demokracija. Centralni modul IPP kot osrednji produkcijski
segment sistema za podporo procesom priprave predpisov predstavlja primer dobre prakse, ki
obstoječim aplikacijam in portalom nudi univerzalno uporabno integracijsko točko, obenem pa
predstavlja tudi potencial za različne optimizacije procesov v prihodnje.
Literatura
[1] Boljša priprava zakonodaje. Dostopno prek:
http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?type=TA&reference=P7-TA-20100311&language=SL (30. september 2011).
[2] Uradni list RS, št. 73/2010. Dostopno prek: http://www.uradnilist.si/1/objava.jsp?urlid=201073&stevilka=4027 (30. september 2011).
[3] Uradni list RS, št. 23/2002. Dostopno prek: http://www.uradnilist.si/1/index?edition=200223 (30. september 2011).
Kratka predstavitev avtorja
Robert Kristanc se že več kot deset let aktivno ukvarja z dokumentnimi sistemi, poslovnimi rešitvami in
integracijami med zalednimi ter javno dostopnimi sistemi. Njegove glavne smernice pri izdelavah sistemov po
naročilu in integracijskih projektih, so: enostavnost, uporabniška prijaznost, racionalna izraba virov in seveda
izdelek, ki je realno uporaben, živ, povezan z uporabniki. Te smernice se ujemajo tudi z vrednotami podjetja
SRC d.o.o. kjer je zaposlen.
109
Informatizacija laboratorijskih procesov v laboratorijski
diagnostiki: ekspertni sistem za molekularno diagnostiko
Informatisation of laboratory workflows in laboratory diagnostics: Expert
system for molecular diagnostics
Matjaž Hren, Urška Čepin, Klemen Zupančič, Kristina Gruden
BioSistemika, d.o.o., Tehnološki park 24, 1000 Ljubljana
[email protected]
e-zdravje – predstavitev
Povzetek
Molekularna diagnostika je v zadnjem času v velikem porastu. Vedno več laboratorijev
prehaja iz klasičnih mikrobioloških tehnik, kot so gojenje in identifikacija patogenih
mikroorganizmov na trdnih in tekočih gojiščih, na nove tehnologije, ki detektirajo
nukleinske kisline v bioloških vzorcih (npr. metoda PCR v realnem času). Novejše metode
so hitrejše, cenejše, natančnejše, zahtevajo manjšo količino vzorca, a so zahtevnejše za
uporabo. Tehniki potrebujejo več izkušenj ter ustrezno izobrazbo, da lahko z enako
gotovostjo pridobijo zanesljive rezultate, saj moderne metode generirajo kompleksne
podatke, hkrati pa je potrebno vsako analizo vnaprej natančno zasnovati. Ekspertni sistem
omogoča celostno in centralno vodenje analiz, nadzoruje sprejemanje vzorcev, sestavljati
načrte analiz, pomaga pri programiranju naprav, udeleženih v procesu, na koncu pa
podatke obdela, interpretira ter jih izvozi v obliki za izvid, ali shranjevanje v podatkovni
bazi. Je preprost za uporabo, saj uporabnika vodi po korakih (kot programski čarovnik), je
pa tudi prilagodljiv za različne platforme in načine dela.
Ključne besede: ekspertni sistem, molekularna diagnostika, PCR v realnem času, proces
Abstract
Molecular diagnostics is a fast growing area. More and more laboratories are replacing
conventional microbiology technologies, such as cultivation and identification of pathogens
on solid and liquid media, with modern technologies that analyse nucleic acids in
biological samples (e.g. real-time PCR). Modern methods are cheaper, faster, more
accurate and require less sample. They are, however, more complex. Technicians need
more training and experience to effectively produce a reliable diagnostic result also
because the data outputs are more complex and because each analysis has to be accurately
designed in advance. Expert system enables wholesome and central management of
analyses, controls sample input, creates analysis plan, eases communication with
instruments involved in the workflow, interprets the results and exports results as a report
or in appropriate format for deposition into a local database. It is easy to use as it guides
user step-wise (as a computer wizard), while also being flexible for different platforms and
laboratory routines.
110
Key words: expert system, molecular diagnostics, real-time PCR, workflow
Ozadje
Laboratorijska diagnostika je zelo hitro razvijajoče se področje. Hkrati je zelo široko
področje, saj obsega diagnostiko na področju nadzora okolja, fitosanitarnega nadzora
(diagnostika povezana z gospodarsko pomembnimi rastlinami in njihovimi škodljivci),
veterinarskega nadzora in seveda medicinsko diagnostiko. Zlasti slednja je zelo dobro
regulirana in posledično nekoliko bolj konzervativna, saj ima zelo odgovorno nalogo, to je
pomoč zdravnikom pri diagnozah bolezni in drugih motenj. Kljub temu pa se moderne
molekularne metode zelo hitro uveljavljajo v laboratorijski medicini. Nenazadnje o
pomembnosti te dejavnosti priča tudi obstoj specializacije za laboratorijsko medicino in
samostojna Zbornica laboratorijske medicine Slovenije.
Medicinska diagnostika je zelo širok pojem in obsega področja, ki se ukvarjajo z detekcijo
na celičnem, tkivnem, biokemijskem in molekularnem nivoju. V nadaljevanju se bomo
osredotočili na ožje področje medicinske diagnostike, to je področje molekularne biologije oz.
molekularne diagnostike nukleinskih kislin (torej DNA in RNA). Ta obsega detekcijo
mikroorganizmov v človeških vzorcih (bakterije, virusi, glive), detekcijo sprememb v dednem
zapisu (npr. polimorfizmi posameznih nukleotidov, delecije, insercije) v povezavi z
določenimi boleznimi, nagnjenosti zanje ali v povezavi z farmakogenomiko, to je
preverjanjem kako specifično zdravilo deluje na nekega posameznika.
V tem področju se uporablja več tehnik, npr. verižna reakcija s polimerazo (PCR, angl.
polymerase chain reaction), sekvenciranje nukleinskih kislin, RFLP (polimorfizem dolžin
restrikcijskih fragmentov, angl. restriction fragment length polymorphism), v zadnjem času pa
se vedno bolj uveljavlja tehnika PCR v realnem času (qPCR, angl. real-time PCR). Potrebno
je omeniti, da so vse omenjene metode in postopki uporabni tudi v prej omenjenih področjih
nadzora okolja, fitosanitarnega in veterinarskega nadzora.
PCR v realnem času
PCR v realnem času (qPCR) je molekularna metoda, ki se je pojavila pred približno 15 leti.
Uporabljamo jo za detekcijo specifičnih fragmentov nukleinskih kislin (DNA ali RNA) v
vzorcih. Ker sta DNA in RNA prisotni v vseh celicah organizmov, tako človeških, živalskih,
rastlinskih kot bakterijskih in celo v virusih, lahko z metodo qPCR zaznamo poljuben tip
celic, okužbo z bakterijami ali virusi (diagnostika bolezni) ali spremenjeno zaporedje
nukleinskih kislin (detekcija genetskih napak in polimorfizmov) (Keer, 2008; Klein, 2002).
qPCR predstavlja nadgradnjo verižne reakcije s polimerazo (PCR) in za razliko od nje
omogoča ne le detekcijo specifičnih zaporedij DNA/RNA, temveč tudi njihovo natančno
kvantifikacijo (določanje količine, oz. določanje števila kopij). Detekcija poteka na osnovi
merjenja fluorescence označenih produktov PCR, ki se med reakcijo povečuje. Ker je količina
produkta PCR sorazmerna izmerjeni fluorescenci, lahko produkte natančno kvantificiramo
(Ginzinger, 2002; Wilhelm in Pingoud, 2003; Bustin, 2005; Kubista in sod., 2006).
111
Tak pristop omogoča natančno kvantitativno analizo nukleinskih kislin. Poleg tega so
prednosti metode qPCR še široko dinamično območje detekcije in visoka občutljivost (v
vzorcih lahko zaznamo prisotnost 2 do 10 kopij tarče) ter natančnost. (Ginzinger, 2002;
Wiseman, 2002; Wilhelm in Pingoud, 2003). Zaradi vseh teh lastnosti si je metoda qPCR
zagotovila široko uporabnost v laboratorijski medicini
Laboratorijski postopki v molekularni laboratorijski diagnostiki
Rezultati, ki jih dajejo laboratorijske analize morajo biti zanesljivi, saj so nenazadnje od
njih odvisna tudi človeška življenja. Zato morajo biti celotni laboratorijski postopki strokovni,
standardizirani, natančno opisani v standardnih operativnih postopkih (SOP), pri tem pa je
potrebno uporabljati validirane metode, validirane oz. kalibrirane instrumente, postopke pa
mora izvajati izučeno strokovno osebje. V zadnjem času se pojavljajo tendence po
uveljavljanju standardov kakovosti v medicinske diagnostične laboratorije (npr. dobra
laboratorijska praksa – GLP, ISO 9011, ISO 17025).
Slika 1: laboratorijski postopek v primeru analize vzorca krvi z metodo qPCR.
Na sliki 1 je prikazan laboratorijski postopek v primeru analize vzorca krvi z metodo
qPCR. Razvidna je kompleksnost postopka, ki je razdeljen v vsaj tri faze (vzorčenje, priprava
vzorca ter sama analiza s qPCR), poteka na vsaj dveh prostorsko ločenih mestih (bolnišnica in
laboratorij), pri čemer so praviloma faze znotraj enega laboratorija tudi prostorsko ločene. V
postopku sodelujejo različni profili ljudi, od medicinskih sester, tehnikov do univerzitetno
izobraženega kadra in v zaključni fazi poročanja tudi zdravnikov specialistov.
112
Postopek priprave in analize vzorcev s qPCR zaradi zahtevnosti najpogosteje opravljajo
univerzitetno izobraženi kadri. V postopku pa se uporablja različna programska okolja za
pripravo oz. načrt analize, za izdelavo predlog in spremnih listov, ki spremljajo celoten
postopek v laboratoriju, programska okolja, v katerih se pregledujejo in obdelujejo rezultati in
na koncu programska okolja v katerih se pripravlja poročila z rezultati analiz, oz. izvide.
Zato se pojavljajo težnje po avtomatizaciji postopka, ki pa so bile do sedaj v veliki meri
usmerjene v avtomatizacijo priprave vzorcev in v manjši meri v splošno poenotenje celotnega
postopka. Ravno slednjega izziva se je lotila naša razvojno-raziskovalna skupina.
Avtomatizacija laboratorijskih postopkov
Tehnika qPCR je kompatibilna s številnimi rešitvami, ki pospešujejo oz. avtomatizirajo
izolacijo nukleinskih kislin iz vzorcev ter nanos reagentov in vzorcev na ploščice, v katerih
poteka analiza. V obeh primerih gre za robotizacijo v smislu, da se ponavljajoče aktivnosti
nadomesti z roboti. Dobra stran robotizacije je, da lahko v krajšem času obdelamo več
vzorcev, z večjo ponovljivostjo (ni nihanj med operaterji) in s tem prihranimo čas in potrebno
delovno silo. Seveda ne gre brez slabih strani: visoka cena teh sistemov, še vedno so
nepovezani (specializirani za delo točno določenega opravila), kar na koncu privede do tega,
da je potrebno v enem procesu kombinirati različne tipe robotskih sistemov. Dodatna slabost
je še relativno kompleksen stik z uporabnikom: ta je največkrat zapleten, tako da uporabniku
vzame veliko časa, da v sistem vnese nov postopek ali prilagodi že obstoječega.
Ekspertni sistem poenostavlja kompleksne procese
Kot smo opazili, je postopek priprave vzorcev že deležen različnih pristopov
avtomatizacije. Naše podjetje se je zato usmerilo v celosten pristop k nadzoru procesa analize
vzorcev z metodo qPCR, torej postopka, ki poteka od priprave vzorcev naprej, ga
poenostavlja, med drugim tudi s tem, da vsebuje ekspertno znanje strokovnjakov diagnostikov
in na ta način celostno olajša postopek (slika 2). Podlaga temu je nedvomno obilica znanja in
praktičnih izkušenj, ki jih ima podjetje tudi zaradi zelo spretnega in inovativnega kadra.
Osnovne lastnosti in hkrati prednosti našega ekspertnega sistema za molekularno
diagnostiko so:




povezanost vseh do sedaj prostorsko in operativno ločenih delov procesa v
enostaven postopek, ki se ga vodi iz enega samega nadzorovanega okolja
avtomatizacija vseh korakov, ki jih je možno avtomatizirati: priprava analiz,
priprava predlog in spremnih listov za lažje delo v laboratoriju, olajšana
komunikacija z laboratorijskimi inštrumenti, ki se uporabljajo v procesu,
avtomatizirana obdelava in kontrola kakovosti podatkov, avtomatizirano poročanje
(e-izvid)
vsebuje ekspertno znanje iz specifičnih laboratorijskih analiz, ki se nato uporablja
za avtomatizirano obdelavo in kontrolo kakovosti podatkov
črpanje podatkov o vzorcih iz obstoječih laboratorijskih ali drugih baz podatkov
113





enostaven izvoz rezultatov v elektronski obliki – podlaga za deponiranje v interne
in zunanje baze podatkov
interne baze vzorcev, analiz in rezultatov
sledljivost celotnega procesa analize vzorca (kdo, kdaj, kaj)
enostavno pregledovanje statistike rezultatov, uporabljenih metod, števila vzorcev,
laborantov, ipd.
različni nivoji uporabnikov z različnim naborom uporabniških pravic, ki so
kompatibilne z delitvami vlog in hierarhijo v laboratorijih.
Vse te prednosti močno poenostavljajo proces analize vzorcev z metodo qPCR, saj
uporabnik ne potrebuje več različnih programskih orodij, da si pripravi načrt analize in vse
potrebne dokumente, ki jih potrebuje za izvedbo laboratorijskega dela, temveč komunicira le
z ekspertnim sistemom. Poleg tega ekspertni sistem prevzame nase kompleksne naloge, ki jih
je do sedaj lahko izvajal analitik z univerzitetno izobrazbo in posledično lahko bistveno večji
del postopka sedaj izvaja kader z nižjo izobrazbo (npr. laboranti in laboratorijski tehniki).
Seveda zaključni del, to je preverjanje rezultatov ter njihovo potrjevanje, ostane odgovornemu
analitiku oz. vodji laboratorija, ki ima ustrezno znanje, specializacijo in pooblastila.
Dodatna prednost uporabe ekspertnega sistema je enostavnejši nadzor nad celotnim
postopkom, kar povečuje sledljivost in s tem izboljšuje in olajšuje nadzor kakovosti v
laboratorijih in se zelo dobro vklaplja v obstoječe sisteme kakovosti. Namreč sistem je bil že
od začetka zasnovan z upoštevanjem načel zagotavljanja kakovosti, ki izhajajo iz dobre
laboratorijske prakse in splošnih standardov kakovosti. Prav tako je pripravljanje letnih
statistik o številu analiziranih vzorcev, tipih analiz in rezultatih v ekspertnem sistemu zelo
enostavno.
Slika 2: Ekspertni sistem močno poenostavi proces analize vzorcev z metodo qPCR.
Prikazani so koraki v analizi, ki se trenutno v veliki meri izvajajo ročno, pri čemer uporabniki
lahko v postopku uporabijo celo štiri različna programska okolja. V zelenem polju so prikazani
tisti koraki, ki jih naš ekspertni sistem povezuje v enovit in enostaven postopek sestavljen iz
petih enostavnih korakov, ki se vsi izvedejo v enem samem programskem okolju.
114
Povezljivost z ostalimi sistemi
Že sam obstoj informacijskih sistemov poraja vprašanje o povezljivosti oz. kompatibilnosti
nekega informacijskega sistema z ostalimi. Dejstvo je, da je v področju zdravstva in
konkretneje v področju laboratorijske diagnostike pomanjkanje splošnih smernic in
standardov. To se postopno izboljšuje, saj so se v Evropski uniji začeli zavedati problema in
tako sprejeli akcijski plan za eZdravje/eHealth (Communication on e-Health…, 2004). Tudi
Ministrstvo za zdravje RS je leta 2005 pripravilo Strategijo razvoja informatike v zdravstvu
eZdravje2010. To so podlage, ki dajejo temelj informatizaciji postopkov v laboratorijski
diagnostiki.
Kljub temu se trenutno diagnostični laboratoriji še vedno znajdejo vsak po svoje in po
svojih najboljših močeh informatizirajo svoje postopke. Tako so zelo pogosto prisotni različni
tipi LIMS sistemov (laboratorijski informacijski sistem, angl. Laboratory Information
Management System), v katerih laboratoriji shranjujejo podatke o vzorcih ter rezultatih analiz.
Kljub obstoječim sistemom, pa je še vedno zelo veliko ročnega vnašanja in prepisovanja
podatkov ter rezultatov, saj imajo različni laboratorijski instrumenti popolnoma različne
zahteve za vhodne in izhodne podatke.
Z našim ekspertnim sistemom smo želeli vzpostaviti vmesni člen med laboratorjskimi
instrumenti (v tem trenutku z instrumenti qPCR) ter zunanjimi informacijskimi sistemi. Ker je
s tem celoten diagnostični proces informatiziran, so odprte možnosti za povezovanje
ekspertnega sistema z notranjimi laboratorijskimi bazami podatkov (LIMS sistemi), bazami
podatkov naročnikov analiz (npr. bolnišnic, zdravstvenih domov in osebnih zdravnikov) ali z
nacionalnimi zdravstvenimi bazami podatkov.
Na tak način smo ustvarili podlago za elektronsko izmenjavo rezultatov, oziroma izvidov
(e-izvid), kar ima med drugim pomembne prednosti v skrajšanem času od odvzema vzorca do
izvida.
Prihodnost
Trenutno je sistem prilagojen za diagnostični proces povezan z diagnostiko na temeljih
metode qPCR. V prihodnosti želimo v sistem vključevati tudi postopke, ki temeljijo na drugih
metodah in na tak način vzpostavljati enotno informacijsko laboratorijsko platformo.
Razvoj omenjenega ekspertnega sistema usmerjamo tudi v mobilne aplikacije, s katerimi
bo sistem dostopen preko sodobnih pametnih telefonov in tabličnih računalnikov ter v
inteligentno avtomatizacijo kompleksnih korakov, ki jih morajo laboranti še vedno izvajati
ročno (npr. nanašanje reakcijskih mešanic in vzorcev na ploščice, ki se jih nato vstavi v
instrument qPCR), ter njihovo integracijo v ekspertni sistem.
115
Zaključek
Glede na svetovne trende ter naše izkušnje še v okviru raziskovalnega in razvojnega dela
na Nacionalnem inštitutu za biologijo, lahko z gotovostjo trdimo, da je avtomatizacija in
informatizacija laboratorijskih procesov moderen trend. Z razvojem prihajajo v laboratorije
nove naprave in metode, ki procesirajo ogromne količine podatkov, ki so drugače za človeka
neobvladljive. Nujno je, da so ti podatki obdelani in shranjeni sistematično, centralno in z
namenskimi sistemi, kot je naš ekspertni sistem. Na tak način se bistveno poveča
informativnost, učinkovitost ter zmanjša možnost človeške napake. Poleg tega pa se
razbremeni laboratorijske tehnike, ki lahko na tak način v krajšem času obdelajo več vzorcev
in hkrati razbremeni strokovnjake rutinskega dela. To zmanjša čakanje na izvide v
bolnišnicah, hkrati pa so ti natančnejši in povedo več, kar na koncu pomeni povečano
kvaliteto življenja za vsakega uporabnika zdravstvenih storitev.
Literatura
[1] Bustin, S. A. (2005): Real-time, fluorescence-based quantitative PCR: a snapshot of current
procedures and preferences. Expert Review of Molecular Diagnostics, no. 5. 493-498.
[2] COMMISSION OF THE EUROPEAN COMMUNITIES. (2004): Communication on eHealth - making healthcare better for European citizens COM(2004)356. (Brussels,
30.4.2004). Dostopno prek: http://eur-
lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2004:0356:FIN:EN:PDF
[3] Ginzinger, D. G. (2002): Gene quantification using real-time quantitative PCR: an emerging
technology hits the mainstream. Experimental Hematology, no. 30, 503-512.
[4] Keer, J. T. (2008): Quantitative Real-time PCR Analysis. Essentials of Nucleic Acids
Analysis. Cambridge: The Royal Society of Chemistry.
[5] Klein, D. (2002): Quantification using real-time PCR technology: applications and limitations.
Trends in Molecular Medicine, no. 8, 257-260.
[6] Kubista, M., Andrade, J. M., Bengtsson, M., Forootan, A., Jonak, J., Lind, K., Sindelka, R.,
Sjoback, R., Sjogreen, B., Strombom, L., Stahlberg, A., Zoric, N. (2006): The real-real-time
polymerase chain reaction. Molecular Aspects of Medicine, no. 27, 95-125.
[7] Wilhelm, J., Pingoud A. (2003): Real-time polymerase chain reaction. ChemBioChem, no. 4,
1120-1128.
[8] [8] Wiseman, G. (2002): State of the art and limitations of quantitative polymerase chain
reaction. Journal of AOAC International, no. 85 792-796.
Kratka predstavitev avtorja
Matjaž Hren je univerzitetni diplomirani biolog, pridobil pa je tudi doktorat znanosti iz področja biotehniških
znanosti na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Osrednje metode, ki jih je uporabljal/razvijal med
doktoratom na Nacionalnem inštitutu za biologijo so PCR v realnem času, DNA-mikromreže in s tem povezana
bioinformatika. Poleg tega ima izkušnje z vzpostavljanjem in vodenjem sistema kakovosti v molekularno
bioloških laboratorijih (GLP, ISO 9001, ISO 17025), z razvojem in validacijo sodobnih diagnostičnih metod in
njihovi implementaciji v laboratorij, z avtomatizacijo laboratorijskega dela ter z organizacijo izobraževalnih
delavnic. V podjetju BioSistemika, katerega soustanovitelj je, vodi raziskave in razvoj.
116
Staranje na kraju bivanja? Implementacija telenege v družbi
Ageing in place? Implementation of the telecare within society
Dr. Boštjan Kerbler
Urbanistični inštitut Republike Slovenija/Urban Planning Institute of the Republic of Slovenia
Elektronska pošta: [email protected]
e-zdravje – predstavitev
Povzetek
Za razvite države postaja staranja prebivalstva postaja vse večji izziv, še zlasti ker z
večanjem deleža starejših hitro naraščajo stroški za zdravstvene in socialne storitve. Eden
od načinov za zagotavljanje večje finančne vzdržnosti je prenos oskrbe starejših v njihove
domove in njeno zagotavljanje na daljavo. V članku so zato predstavljeni in kritično
analizirani nekateri pogoji in zahteve za implementacijo take oskrbe v obstoječe
zdravstvene in socialne sisteme. Kot se je izkazalo, zajema implementacija kombinacijo
tehnološkega in organizacijskega načrtovanja in vključuje poleg uporabnikov tudi druge
déležnike, ki imajo različna pojmovanja glede tveganj in različne vrednostne sisteme, ki jim
je treba zadostiti, zato mora biti skrbno načrtovana. Za zagon postopka implementacije je
pomembna zlasti politična podpora inovaciji, za njeno sprejetje v družbi pa podpora s
strani uporabnikov.
Ključne besede: staranje prebivalstva, starejši ljudje, bivalno okolje, staranje domá, oskrba
na daljavo, teleoskrba, IKT
Abstract
For developed countries population ageing is becoming an increasing challenge,
especially as the rising proportion of older people is rapidly increasing costs of health and
social care services. To ensure greater financial sustainability, a care for the elderly should
be transferred into their homes and provided at a distance. Therefore some conditions and
requirements for implementation of such care in existing health and social care systems are
presented and critically analyzed in the article. The implementation was recognized a
combination of technological and organizational planning and in addition to user, it
includes also other stakeholders, who have different conceptions of risk and different value
systems which need to be satisfied, Implementation, therfore, must be carefully planned.
Starting the process of implementation the political support for this innovation is
particulary important, but for its acceptance in society the support of the users.
Key words: population ageing, elderly people, residental environment, ageing at home,
remote home care, telecare, ICT
117
1 Uvod
Zaradi staranja prebivalstva, zlasti zaradi hitrega povečanja števila starih in slabotnih ljudi,
ki praviloma potrebujejo zelo veliko oskrbe in nege, vse bolj narašča povpraševanje po
zdravstvenih in socialnih storitvah, kar ustvarja vse večje stroškovne pritiske na obstoječi
zdravstveni in socialni sistem. Čeprav je finančna vzdržnost teh storitev že zdaj skrb
vzbujajoča, se bodo po napovedih Komisije Evropskih skupnosti (2007) v prihodnje izdatki že
za pokojnine, zdravstveno varstvo in dolgotrajno oskrbo povečevali za 4–8 % BDP, skupni
stroški zdravstvenih in socialnih storitev pa naj bi se do leta 2050 potrojili. Samo za socialno
varstvo, na primer, naj bi v državah članicah Evropske unije leta 2050 delež stroškov znašal
okoli 35 % BDP (Jespen in Leschke, 2008). V naslednjih desetletjih lahko torej utemeljeno
pričakujemo, da se bo na področju zagotavljanja storitev za starejše pokazal učinek tako
imenovane »baby boom« povojne generacije, ki bo v vse večjem obsegu postajala uporabnik
storitev za starejše. Z vidika dinamike, predvsem pa z vidika vplivov na socialno-zdravstvene
izdatke oziroma vzdrževanja porabe, je pomembno zlasti prihodnje gibanje koeficienta
starostne odvisnosti starejših (ang. dependency ratio), ki kaže, koliko starejših je odvisnih od
delovno sposobnih prebivalcev. Razmere nakazujejo, da se lahko zgodi, da bo v prihodnje
primanjkovalo delovno aktivnega prebivalstva, iz katerega se napaja zdravstveni in socialni
sistem. Do leta 2060 se bo namreč razmerje med številom delavcev (od 15 do 64 let) in
številom upokojencev (starejših 65 let) zmanjšalo z okoli 5:1, kolikor je znašalo še leta 2000,
na 1,9:1, v Sloveniji celo na 1,7:1 (Eurostat, 2011). V primeru nespremenjene stopnje zajetja
upravičencev do kontingenta starega prebivalstva, nespremenjene ravni pravic v razmerju do
produktivnosti in nespremenjene stopnje zaposlenosti, je torej povečanje deleža javnih
izdatkov v zvezi s staranjem v BDP enaka rasti koeficienta odvisnosti starega prebivalstva
(Dimovski in Žnidaršič, 2007).
Ker se torej finančne zmožnosti držav, da bi zagotavljale sedanjo raven ter obseg
zdravstvenih in socialnih storitev, zmanjšujejo, se vse bolj pojavljajo zahteve, da je treba
storitve za starejše čim bolj racionalizirati. Zahteva je uresničljiva z večjo ponudbo različnih
oblik neinstitucionalnega bivanja, pri čemer je lahko ena od takšnih oblik bivanje starejših v
svojem domu (gre za koncepta staranja na kraju bivanja, ang. ageing in place), pri čemer bi
bilo treba zdravstvene in socialne storitve »prenesti« na kraj bivanja starejših ljudi.
Podporniki te zamisli pri tem izhajajo iz preferenc starejših ljudi. Raziskave namreč kažejo,
da si starejši želijo čim dlje časa ostati v svojem domu, v istem, znanem okolju, poleg tega pa
želijo, kolikor je mogoče, dolgo ohraniti svojo neodvisnost in samostojnost (glej na primer
Rojo Perez et al., 2001; Sabia, 2008; Wilesa et al., 2009; Costa-Font et al., 2009). Vendar pa
je to mogoče le, dokler ljudje ostanejo zdravi, ko pa se jim poslabšajo fizične in psihične
sposobnosti in se pojavijo prevelika tveganja, zaradi česar so ogrožena njihova zdravja ali
življenja (na primer pozabijo jemati zdravila, nevarnost padca, in podobno), so se prisiljeni
preseliti v nadzorovano okolje, najpogosteje v okrilje zavodskega varstva. Družinski člani kot
neformalni skrbniki in izvajalci oskrbe (po podatkih raziskave Seniorwatch (glej Komisija
118
Evropskih skupnosti, 2008) nudi več kot 80 % starejšim pomoč pri dnevnih aktivnostih in
opravilih eden od članov njihove družine) namreč zaradi ritma in sprememb v načinu življenja
vse težje skrbijo za svoje starejše družinske člane. Zamisel o selitvi zdravstvenih in socialnih
storitev v domača okolja starejših ljudi je zato uresničljiva le z ustrezno prilagoditvijo
infrastrukture in načinov njihovega izvajanja. Osnovo za to nudijo sodobne IKT, s pomočjo
katerih je mogoče oskrbo starejših zagotoviti na daljavo, t. i. teleoskrba oziroma telenega
(ang. telecare). Vprašanje, ki se pri tem zastavlja, je, kako to izvesti oziroma kako oskrbo na
daljavo uvesti v že obstoječe sisteme izvajanja zdravstvene in socialne oskrbe. V članku so
predstavljena in kritično analizirani nekateri pogoji in zahteve za vzpostavitev oskrbe na
daljavo za starejše.
2 Delovanje sistema telenege
Kot navajata Porteus in Brownsell (2000), so IKT, ki so vključene v sistem telenege,
razvrščene v tri generacije. Prvo generacijo sistemov oskrbe na daljavo so v nekaterih
zahodnjaških državah začeli uporabljati že pred več kot dvema desetletjema. Gre za tako
imenovani varovalno-alarmni sistem (ang. safety alarm system), tehnično preprosto napravo,
ki temelji na telefonskem priključku. Pri uporabniku storitve je nameščen poseben telefonski
aparat, opremljen z brezžičnim daljinskim sprožilom, ki ga oseba nosi na sebi (kot na primer
zapestnico na roki ali obesek okoli vratu – glej sliko 1) in ji omogoča, da lahko kadar koli ali
od koder koli v stanovanju/hiši (tudi kadar ne more doseči telefonskega aparata) pokliče na
pomoč skrbnika (na primer svojca, soseda, znanca) ali koordinacijsko-informacijski center in
se pogovori glede pomoči (Miskelly, 2001). Sistem lahko vključuje tudi opomnik, ki
uporabnika ob določenem času opozori, da mora izvesti določeno nalogo (na primer vzeti
zdravilo). Prva generacija IKT, vključena v varovalno-alarmni sistem, predstavlja
najosnovnejšo
in
najpreprostejšo
aplikacijo
telenege.
Razširjenost
uporabe
varovalno-alarmnega sistema kot prve generacije inovacij IKT za zagotavljanje staranja na
mestu bivanja je različna: v nekaterih zahodnjaških državah je zelo visoka, drugod (med
drugim tudi v Sloveniji) je nizka ali pa do njene implementacije sploh še ni prišlo. Po
navedbah študije ICT & Ageing – European Study on Users, Markets and Technologies (glej
Kubitschke in Cullen 2010) je delež uporabnikov, ki so starejši od 65 let, najvišji v Veliki
Britaniji in na Irskem (14–16 %) ter na Švedskem, Finskem in Danskem (6–10 %), z 1–3 %
sledijo ZDA, Španija, Nemčija, Madžarska, Nizozemska, Italija, Francija in Japonska. Čeprav
je ta storitev v Sloveniji prisotna že od leta 1992, smo z 0,1 % uporabnikov na repu evropske
lestvice.
119
Slika 1: Daljinski sprožilec, »rdeči gumb«, za klic v sili, v obliki zapestnice in obeska
(vir: TeleCare Online, 2011).
Z razvojem sodobnih IKT se odpirajo nove možnosti in rešitve. Druga generacija IKT v
sklopu telenege je nadgradnja varovalno-alarmnega sistema. Gre za inovativen sistem, ki
predstavlja eno od aplikativnih oblik ambientalne inteligence (ang. ambient intelligence) ali
inteligentnega okolja (ang. smart environment), ki temeljijo na IKT (glej Remagnino in
Shapio 2007, ter Pecora in Cesta 2007). Pri tem so domača okolja uporabnikov, ki so urejena
po konceptu pametnih domov (ang. smart homes), povezana v omrežje oddaljenega nadzora
in prek njega z izvajalci oskrbe in drugih storitev. Tak naprednejši sistem »oddaljene oskrbe«
deluje tako, da senzorji, ki so vgrajeni v domačem okolju uporabnika, na diskreten način (na
primer na kljukah, ročajih, ročnih urah in podobno – glej sliko 2) spremljajo življenjski cikel
uporabnika:
 merijo upornikove fiziološke funkcije (na primer srčni utrip, krvni tlak, vlažnost kože,
stopnjo sladkorja v krvi, telesno težo, temperaturo telesa, stopnjo ogljikovega dioksida v
izdihanem zraku, šume v telesu, izločanje seča in blata ter podobno);
 zaznavajo uporabnikovo delovanje (na primer spremljanje počasnih in trajnih sprememb v
življenjskem stilu, ocenjevanje vedenjskega vzorca opazovane osebe, in sicer na podlagi
števila prehodov skozi vrata, pogostnosti odpiranja vrat hladilnika, frekvence stopanja na
preprogo pred posteljo, čas hranjenja in število obrokov ter podobno);
 uporabniku s kognitivnimi in/ali senzoričnimi pomanjkljivostmi prenašajo opozorila (na
primer ko je čas za jemanje zdravil, zvočna navodila pri upravljanju v prostoru in
podobno);
 omogočijo in beležijo socialno interakcijo (na primer videopovezave za vzdrževanje stikov
s sorodniki, prijatelji in z znanci ter za virtualno sodelovanje pri skupnih aktivnostih).
Vse informacije se prenašajo in beležijo v oddaljenem informacijskem (nadzornem) sistemu.
Prepoznave različnih biofizičnih vzorcev nudijo pomembne informacije pri zgodnjem
odkrivanju poslabšanja zdravstvenega stanja posameznika oziroma lahko prispevajo k
ustreznejši prilagoditvi programa za okrevanje ali lajšanju morebitnega kroničnega stanja,
omogočajo pa tudi ne le avtomatizacijo rutin, ampak tudi boljši, informativnejši vpogled v
stanje in razumevanje potreb bolnikov. Uporabniku, ki želi spremljati rezultate svojega
prizadevanja za zdravje, so vsak trenutek na voljo njegovi agregirani podatki, opremljeni z
ustreznimi priporočili oziroma nasveti. Tako lahko dejavno in učinkovito sodeluje v procesu
zagotavljanju zdravja, oskrbe in varovanja na daljavo (Jelenc, 2007). To vrsto sistema Barlow
et al. (2006) opredeljujejo kot preventivno (ang. preventive mode ali p-mode).
120
Poleg teh naprav, ki spremljajo stanje uporabnika, so v bivalnem okolju uporabnika
vgrajene tudi naprave, ki ugotavljajo nenavadno stanje ali neobičajne razmere v bivalnem
okolju in se na taka stanja tudi nemudoma odzovejo z alarmom ter tako:
 zagotavljajo varnost in nadzor – mednje spadajo detektor gibanja (za zaznavanje padca, za
samodejno prižiganje/ugašanje luči in odpiraje vrat), detektor ognja, dima ali plina,
detektor izliva vode in podobno.
Tako obliko sistema Barlow et al. (2006) definirajo kot odzivno (ang. response mode ali
r-mode). Če sistem zazna kakršne koli spremembe, ki odstopajo od normalnih parametrov
uporabnika oziroma stanja v njegovem bivalnem okolju, samodejno sproži alarm, ki se
prenese v klicni (alarmni) center (k oddaljenemu skrbniku), ta pa se ustrezno odzove v
uporabnikovem domačem okolju. Glede na vrsto in obseg težav(e) odgovorna oseba, ali da
ustrezna navodila (priporočila) bolniku (na primer jemanje zdravil, obisk pri zdravniku in
podobno) ali pa o potrebi bolnika obvesti javno službo oziroma izvajalce storitev (na primer
patronažna služba, urgentna medicinsko pomoč, gasilci in podobno) (Rudel in Premik, 2000;
Rudel, 2007; Demiris in Hensel, 2008).
Slika 2: Za potrebe teleoskrbe, ki temelji na IKT, so v domačem okolju vgrajeni številni senzorji,
ki omogočajo varno staranje na kraju bivanja (vir: Life Link, 2011).
IKT tretje generacije telenege se bolj kot na samostojnost in varnost življenja uporabnika
osredotočajo na kakovost njegovega življenja. Uporabniku namreč omogočajo stalen stik z
ljudmi in opravljanje storitev, ne da bi moral zapustiti dom, s tem pa preprečujejo občutek
osamljenosti in izolacije.
121
Telenega druge in tretje generacije je torej velika priložnost za starejše ljudi za
zagotavljanje staranja na mestu, saj omogoča, da lahko čim dlje časa ostajajo v domačem
okolju, v katerem so sposobni živeti čim samostojneje in kakovostno, institucionalizacija pa
ni potrebna oziroma je preložena na poznejši čas. Kot namreč navajajo Barlow et al. (2005),
rezultati raziskav potrjujejo, da se s telenego poveča psihofizična kondicija starejših ljudi,
dokazano je manj hospitalizacij, če do teh pride, pa so krajše kot pri populaciji, ki ni bila
vključena v oskrbo na daljavo. Prav boljša, učinkovitejša (in cenejša) oskrba je (kot
ugotavljamo) ena od možnosti za obsežnejše zmanjšanje stroškov zdravstvenih in socialnih
storitev v družbah s starajočim se prebivalstvom. Vprašanje pa je, kako telenego druge in
tretje generacije IKT vključiti v obstoječe socialno-zdravstvene sisteme.
3 Pogoji in zahteve za implementacijo telenege
Na področju oskrbe na domu na daljavo, ki temeljijo na sodobnih IKT, potekajo v tujini
številne raziskovalne in razvojne aktivnosti ter strateški in pilotski projekti, v katerih je
eksperimentalno okolje običajno bivalno okolje starega človeka. Zgled za to so skandinavske
države, Velika Britanija, Japonska in ZDA. Kljub uspešnosti teh projektov pa »obsežnejša«
implementacija oskrbe na daljavo (zaenkrat) še ni zagotovljena. Taki projekti so namreč
prostorsko, časovno in organizacijsko preveč omejeni in izvedeni v posebnih okoliščinah
(demonstracijskih okoljih), s posebnimi skupinami uporabnikov, njihovi cilji pa so pogosto
preveč enostranski – v večini primerov gre za testiranje delovanja uporabljenih tehnologij.
Čeprav je za učinkovito izvajanje oskrbe na daljavo zelo pomembno, da so tehnologije
zanesljive in ustrezno vključene v primerno urejeno bivalno okolje, pa tehnologije same ne
zagotavljajo uspešne uvedbe v že obstoječe sisteme izvajanja zdravstvene in socialne oskrbe.
Implementacija je namreč po Barlowu et al. (2006) zelo zapletena, saj zajema kombinacijo
tehnološkega in organizacijskega načrtovanja in vključuje veliko število skupin ljudi, ki imajo
različna pojmovanja glede tveganj in različne vrednostne sisteme, ki jim je treba zadostiti,
spreminja pa tudi obstoječe odnose in razmerja med različnimi déležniki. Ti so:






končni uporabniki (starejši ljudje, bolniki, invalidi, drugi funkcionalno ovirani ljudje);
kupci/plačniki (zavarovalnice, lokalne skupnosti, država);
izvajalci oskrbe (izvajalci zdravstvene oskrbe, izvajalci socialne oskrbe, zasebni izvajalci
oskrbe, neformalni skrbniki, prostovoljna društva);
izvajalci oddaljenega nadzora (telekomunikacijski alarmni centri);
obavitelji tehnične opreme (razvojniki, inštalaterji in sistemski integratorji);
dobavitelji infrastrukturne opreme (dobavitelji programske opreme in podatkovne opreme,
dobavitelji telekomunikacijskih storitev).
Zaradi navedene kompleksnosti, zlasti zaradi številčnosti različnih zainteresiranih skupin
in njihovih različnih potreb, zahteva implementacija oskrbe na daljavo v sistem
rednega/splošnega zagotavljanja zdravstvene in socialne oskrbe v družbi poglobljeno in
kritično obravnavo. Izvajanje nepravilno zasnovanega in vzpostavljenega sistema oskrbe na
122
daljavo bi namreč lahko imelo številne negativne posledice v družbi, predvsem bi bili lahko
ogroženo zdravje, socialna in osebna varnost uporabnikov. Ker je oskrba na daljavo inovacija,
smo analizirali dosedanja spoznanja in izkušnje glede integracije inovacij v obstoječe sisteme
in na podlagi tega opredelili nekaj pogojev/zahtev, za katere menimo, da bi jih morali
upoštevati tudi pri implementaciji oskrbe na daljavo v sistem rednega/splošnega zagotavljanja
zdravstvene in socialne oskrbe.
3.1 Potrebe in zahteve uporabnikov
Najpomembneje za uspeh inovacije je, da se zmožnosti, ki jih ponuja inovacija, ujemajo s
potrebami, z zahtevami in zmožnostmi uporabnikov (ko govorimo o implementaciji sistema
oskrbe na daljavo, so uporabniki mišljeni v širšem smislu, in sicer tako končni uporabniki kot
tudi formalni in neformalni izvajalci oskrbe). Uporabnikov namreč ne zanimajo tehnološki
vidiki inovacije, ampak predvsem njena uporabnost. Torej je to, kar jih zanima, storitev
oziroma »izkušnja storitve«, ne pa naprave in sistemi. Tehnično delovanje, kot smo že
ugotovili, je pomembno, vendar ni dovolj. Vprašanje je torej, kaj je všeč uporabnikom in kaj
dela zanje (Saranummi, et al., 2006). Kot že piše Rogers (1962), se je pomanjkanje posluha za
potrebe uporabnikov izkazalo za enega večjih zaviralcev implementacije inovacij sploh,
oziroma kot navajajo številni avtorji za njim (na primer Smixmith in Smixmith, 2000; Levy et
al., 2003; Demiris et al., 2004; Hanson in Percival, 2006), je prav neupoštevanje potreb in
zahtev uporabnikov vzrok, da inovacije po implementaciji niso sprejete v družbi. Po Barlowu
in Veneablesu (2003) je vzrok za to treba iskati pri dobaviteljih, ki izvajajo trženjske
»strategije tehnološkega potiska« namesto »strategije potega«, s tem pa ustvarjajo razkorak
med povpraševanjem kupcev po sistemih, ki jim pomagajo pri izvajanju vsakodnevnih
opravil, in produktih, ki so jim na voljo. Kot meni Wyatt (2000), so inovacije v javnih
storitvah problematične tudi zato, ker dobaviteljem ni vedno popolnoma jasno, kdo so
»vodilni uporabniki«, torej tisti, ki po Hippelu (1998) zaznavajo potrebe za nove produkte in
storitve pred ostalimi in tako oblikujejo zgodnje povpraševanje po inovaciji. Za uspešno
prevzemanje inovacij je torej najpomembneje, da so potencialni uporabniki vključeni v proces
načrtovanja, razvoja in implementacije. Inovacije se torej morajo načrtovati za uporabnike in
skupaj z njimi (Milligan et al., 2011). Uporabniki sami bi morali tudi ovrednotiti značilnosti
in učinke inovacij, in sicer na podlagi tega, kako jih dojemajo/zaznavajo – kot
pomembne/nujne ali pa kot nezaželene. Gre za pristop participativnega ovrednotenja, ki bi bil
uporabnikom v pomoč pri njihovih prizadevanjih za doseganje želenih ciljev, za njihov lastni
razvoj in opolnomočenje. Da pa bi lahko uporabniki inovacije stvarno ovrednotili, mora biti
pri procesu implementacije najprej glavni cilj osmišljanje in razumevanje »koncepta«
inovacije. Zaznave uporabnikov so lahko namreč zaradi različnih razlogov izkrivljene. V
povezavi s sistemom oskrbe na daljavo sta v nadaljevanju omenjena dva pogosta razloga, ki
izkrivljata stvarno zaznavo in s tem možnost stvarne evalvacije, in sicer strah/odpor do
tehnologij in pretirano navdušenje nad njimi:
(a) Kot navajajo Tetley et al. (2001), je ena od zaznav, ki najpogosteje odvrača uporabnike od
oskrbe na daljavo, ta, da je taka oskrba preveč avtomatizirana/tehnizirana oziroma da
123
dojemajo tehnologijo kot zamenjavo za osebne oblike oskrbe, varstva in komunikacije,
kar bi lahko imelo za posledico zmanjšanje socialne interakcije in izoliranosti, ali kot
svarita Wyde in Valins (1996), ustvarjanje družbe »high-tech puščavnikov«. Za starejše
ljudi je že v splošnem značilno, da so »tehnofobični«, kar pomeni, da jih je strah inovacij
in novih tehnologij (Sponselee, 2008). Kot navaja Pečjak (1998), to izhaja iz neveščosti
uporabe tehnologij, po Czaju et al. (2006) pa tudi iz dvomov v svoje sposobnosti zaradi
senzoričnih in kognitivnih pomanjkljivosti. Cheverst et al. (2003) opozarjajo tudi na
dejstvo, da so starejši ljudje konservativnejši, zato ne želijo, da bi se njihovo življenje in
življenjske navade preveč spreminjali, še zlasti ne zaradi zunanjih, manj znanih, tujih
dejavnikov, ki lahko posegajo v njihovo zasebnost. Strahu pred tehnologijami pa nimajo
le končni uporabniki, ampak tudi njihovi skrbniki. Poleg tega, da se jim lahko zdi podpora
bivanja starejših s pomočjo tehnologij neosebna, imajo skrbniki odpor do njih tudi zato,
ker se, kot navajajo Raappana et al. (2007), bojijo, da se bodo zaradi tega morali (delno ali
v celoti) odpovedati svoji vlogi skrbnika, za kar se, (zlasti) formalni skrbniki, čutijo
poklicane. Razlog za odpor pa je po mnenju navedenih avtorjev pogosto tudi to, da imajo
skrbniki premalo znanja o uporabi tehnologij oziroma dojemajo priučevanje za delo z
njimi kot dodatno, nepotrebno in stresno obveznost. Če bi torej uporabniki razumeli
delovanje tehnologij, spoznali njihove prednosti in koristi ter se jih naučili uporabljati, bi
strah pred njimi izgubili, s tem pa bi jih tudi sprejeli kot del svojega življenja in dela.
(b) Poleg odpora do tehnologij se pri uporabnikih lahko kaže tudi pretirano navdušenje nad
njimi, kar prav tako onemogoča objektivno vrednotenje koncepta pametnih domov in
njegovo uspešno implementacijo. Raappani et al. (2007) tako dojemaje tehnologij
najpogosteje pripisujejo neformalnim skrbnikom (svojcem). To izhaja iz ugotovitve, da so
na eni strani zaradi naraščajočega števila starejših, zlasti starih in pomoči potrebnih ljudi,
namestitvene zmogljivosti v oskrbnih institucijah zelo omejene, zaradi česar nastajajo
dolge čakalne vrste; na drugi strani pa sodobni ritem in način življenja vse bolj omejujeta
možnosti za družinsko in domačo oskrbo starejših družinskih, zaradi česar se »zadnja leta
/.../ kaže pri nas in drugod po Evropi, da glavni nosilec dosedanje oskrbe v starosti –
družina – v tej svoji vlogi odpoveduje« (Ministrstvo ..., 2007: 9). Domači skrbniki zato od
pametnih tehnologij pričakujejo, da jih bodo lahko nadomestile in popolnoma
razbremenile, kar je utopično in zato nevarno, tako za oskrbovance, ki bi lahko dejansko
postali družbeno izolirani, kot tudi za uspešnost implementacije oskrbe na daljavo, saj bi
lahko razočaranje, ki bi sledilo spoznanju, da človek vendarle ni nadomestljiv s
tehnologijami, vodilo do odpora in širjenja negativnega mnenja do te inovacije v družbi.
Uporabniki bi zato morali biti natančno poučeni, kakšne so dejanske zmogljivosti
tehnologij, in imeti glede njih realna pričakovanja, proizvajalci in oblikovalci pa bi morali
biti iskreni glede njihovih zmogljivosti.
3.2 Podpora v »lokalnem« prostoru
Pri uvajanju inovacije iz globalnega v »lokalni« družbeni prostor je njena implementacija
opredeljena z značilnostmi »lokalnega« prostora. Po Woolhamu in Frisbyju (2002) mora biti
namreč uvajanje inovacij prilagojeno specifičnim zahtevam vsake družbe oziroma države.
Kako bo inovacija sprejeta v novem lokalnem prostoru, je po Rudelu (2004) odvisno od
akterjev oziroma subjektov, ki se identificirajo z njo ter ki prevzamejo vlogo pobudnika in
akterja implementacije. Pomanjkanje strateške podpore in odločevalnih, političnih, strokovnih
teles je velika ovira, ki že v začetku prepreči, da bi prišlo do implementacije. V okoliščinah, v
124
katerih sta politična volja in odločevalna infrastruktura šibki, znanje o inovaciji pa ni
zadostno, morajo biti zato najprej glavni napori implementacijskega menedžmenta
osredotočeni k osmišljanju uvajanja inovacije (analiza obstoječega stanja ter namena, ciljev in
pričakovanih koristi inovacije) in razvoju kolektivnega »razumevanja inovacije« prek
različnih oblik informiranja in komuniciranja (Edmondson, 2003), v naslednjem koraku pa k
aktivnemu vključevanje politike. S tem se strinja tudi Goodwin (2010), ki je prepričan, da je
le tako mogoče določiti jasne in trdne zakonske okvire, potrebne za uspešno implementacijo
inovacije. Politična podpora je za uvajanje inovacij v socialno zdravstvene sisteme še posebej
pomembna v socialno naravnanih družbenih sistemih (kot na primer v Sloveniji), v katerih
država zakonsko regulira socialno-zdravstveni sistem, določa usmeritve in prioritete, postavlja
pravna in etična pravila delovanja ter je glavni plačnik oziroma zagotavlja stalnost pri
financiranju, kar pa je za implementirane inovacije bistvenega pomena, zlasti na začetku
oziroma dokler se popolnoma ne uveljavi.
3.3 Medsebojno sodelovanje
Po Norrisu (2002) ter Haileyu in Crowu (2003) je za uspešno implementacijo
kompleksnejših inovacij nujno tesno, usklajeno in koordinirano sodelovanje med vsemi
skupinami déležnikov, in sicer med posameznimi skupinami in znotraj posameznih skupin
(vertikalna mreža akterjev), pri posameznih déležnikih pa tudi med različnimi ravnmi
delovanja (horizontalna mreža akterjev) – torej celosten pristop. Medsebojno sodelovanje je
namreč bistveno za doseganje visoke stopnje prepoznavnosti in ozaveščenosti, oblikovanje
poslovnih modelov, prikazovanje večje stroškovne učinkovitosti, razumevanje in vzpostavitev
ustreznih mehanizmov glede porazdelitve in povračila stroškov, razumevanje časovne
dimenzije implementacije oziroma časa, ki je potreben za spremembe, da postane sistem
učinkovit, povečanje preglednosti ob upoštevanju potreb uporabnikov, iskanje rešitev za
interoperabilnost, prilagoditev zakonskih okvirov, delitev tveganja pri raziskavah in
inovacijah ter v splošnem za spremljanje napredka (Komisija Evropskih skupnosti, 2007).
3.4 Organizacijska pripravljenost in sprememba norm
Pri uvajanju inovacije sta pogosta ovira organizacijski odpor in skladnost inovacij z
vrednotami in s »kulturnimi« normami organizacije. Zato je po Weicku in Sutcliffu (2003) za
organizacijo, ki uvaja inovacijo, pomembno, da opusti in zamenja nekatere obstoječe
organizacijske rutine, vedenjske in miselne vzorce. Barlow et al. (2006) menijo, da se mora
organizacija pred uvajanjem organizacijsko ustrezno pripraviti, kar je povezano:


z načrtovalsko pripravljenostjo, to je razvojem strateških in poslovnih načrtov ter modelov,
oceno in analizo potreb, določitvijo izvajalcev zdravstvenih in socialnih storitev in
zagovornikov na visokih upravljavskih položajih;
s pripravljenostjo delovnega okolja, to je pripravo in z izobraževanjem osebja, uvedbo
reorganizacije procesov in upravljanjem s spremembami.
125
Tudi Faif (2008) meni, da je le tako mogoče razmišljati in delovati kreativno ter zagotoviti
poslovne cilje organizacije, hkrati pa opozarja, da morajo biti pri tovrstnih reorganizacijah
pristopi skrbno načrtovani in pripravljeni za potrebe vsake organizacije posebej. Po Barlowu
et al. (2010) zato ne smemo delovati po načelu »en pristop za vse«, sicer lahko pride do
odpora, še zlasti v organizacijah, ki so manj prožne.
3.5 Dokazljivost potencialne učinkovitosti
Inovacija je v okolju ugodno sprejeta le, če so potencialni učinki (in koristi) vidni in bodo
zadovoljili vsako od skupin déležnikov. Déležnike zanimajo predvsem merljive vrednosti
implementacije: kakšni bodo stroški in katere bodo koristi zaradi uvedbe inovacije, kako bodo
porazdeljeni stroški, kako lahko inovacija izboljša učinkovitost obstoječih sistemov oskrbe, v
kolikšnem času bo postal sistem (finančno) učinkovitejši oziroma kdaj se bodo povrnila
vložena sredstva in podobno. Dokaze o učinkih inovacij je pred implementacijo treba zbirati s
pomočjo poskusov in pilotnih projektov, nato pa jih evalvirati (Brownsell et al., 2006). Po
Rogersu (1962) je stopnja, do katere je mogoče preizkušati inovacijo v kontroliranem,
testnem okolju, da bi se zmanjšalo tveganje za potencialne uporabnike, tisti dejavnik, ki
izboljšuje verjetnost za končni uspeh inovacije. Vendar pa je na ta način zelo težko natančno
opredeliti prav vse dokazljive učinke: pilotni poskusi lahko v pogojih, v katerih je omogočeno
dosledno ocenjevanje, sicer nudijo uporabne indikatorje o mogočih problemih pri procesu
implementacije in dokaze o učinkovitosti inovacije, vendar pa je treba pridobljene podatke
sprejeti z zadržkom in kritično, deloma zato, ker je težko organizirati velike reprezentativne
poskuse, ter deloma zato, ker o vrednosti in uporabnosti inovacije odločajo številni déležniki,
ki imajo različne potrebe in zahteve, ter tudi, ker nekaterih parametrov ni mogoče meriti in
prikazati oziroma preračunati v denarne vrednosti (na primer dobro počutje, boljša kakovost
bivanja, razbremenitev neformalnih skrbnikov in podobno) ali pa so koristi vidne šele
dolgoročno (Bayer et al., 2007). Zaradi tega Finch et al. (2003) poudarjajo, da je pri uvajanju
kompleksnejših inovacij v socialno zdravstvene sisteme, v katerih je sicer velik poudarek na
visokih standardih in dokazovanju učinkovitosti pred komercialno fazo proizvodov in
inovacij, potreben nekoliko bolj pragmatičen pristop, to pomeni, da se je treba implementacije
lotiti, tudi če (še) ni na voljo vseh dokazov o učinkovitosti inovacije.
Med pogoje in zahteve za implementacijo inovacij v obstoječe sisteme spadajo še etična in
pravna sprejemljivost inovacije in ustreznost razporeditve sredstev med déležniki, pri oskrbi
na daljavo pa tudi tehnična zanesljivost inovacije in ustrezna urejenost bivalnega okolja, ki
sta bili že omenjeni v predhodnem poglavju.
Kljub zapletenosti delovanja sistema oskrba na daljavo in večplastnosti pogojev oziroma
zahtev glede implementacije v sistem rednega/splošnega izvajanja zdravstvene in socialne
126
oskrbe so v Veliki Britaniji že dosegli vidne uspehe pri prizadevanjih za uvajanju te inovacije
v že obstoječe sisteme zdravstva in socialne oskrbe. Med letoma 2006 in 2011 so izvedli več
pilotnih projektov, s katerimi so želeli pridobiti čim več praktičnih izkušenj in dokazov, na
podlagi katerih bi lahko z večjo gotovostjo uspešno izvedli implementacijo. Rezultati so zelo
spodbudni. Na Škotskem (glej Joint Improvment Team, 2010) so na en funt vloženih stroškov
za vzpostavitev, razvoj in izvajanje sistema prihranili kar šest funtov, in sicer na račun
zmanjšanega števila sprejemov v zavode institucionalnega varstva, zmanjšanega števila
nepotrebnega bolnišničnega bivanja (zaradi hitrejšega odpusta in nadomestne pobolnišnične
oskrbe na daljavo), števila nepričakovanih sprejemov v bolnišnico (zaradi hitre odzivnosti
sistema pri poškodbah v domačem okolju) ter na račun zmanjšanja števila nočnih dežurstev in
obiskov na domu). Kot navajajo Beale et al. (2010), so za nadaljnje delo zelo pomembni tudi
rezultati anketiranja med uporabniki. Kar 60,5 % oskrbovancev je namreč menilo, da se je s
preureditvijo doma v pametno okolje ter z vključitvijo v oskrbo in varstvo na daljavo njihova
kakovost življenja izboljšala, 93,3 % oskrbovancev pa, da so zaradi tega varnejši, in 69,7 %,
da so samostojnejši, medtem ko jih je kar 87,2 % izjavilo, da imajo zato drugi družinski člani
manj dela in skrbi z njimi. Da so nove tehnologije lahko v pomoč tudi neformalnim
skrbnikom, potrjujejo tudi izjave svojcev, kar 74,3 % jih je namreč menilo, da so zaradi
njihove uporabe manj obremenjeni.
Evalvacije projektnih aktivnosti sicer kažejo tudi mnoge pomanjkljivosti (zlasti
pomanjkljivo medsebojno sodelovanje in nepripravljenost/togost organizacij pri uvajanju
inovacije), vendar so prav pozitivne izkušnje po našem mnenju tiste, ki bodo izjemno koristne
za promocijo inovacije in povečanje zaupanja v oskrbo na daljavo ter s tem za njeno uspešno
implementacijo v družbeni sistem.
4 Sklep
Kljub zapletenosti postopkov implementacije inovacij, kot je telenega druge in tretje
generacije, lahko v prihodnosti pričakujemo, da bo taka oskrba postopoma postala del
vsakdana starejšega človeka, na kar bo imela velik vpliv družba sama, ki postaja vse bolj
informacijska, saj ljudje nove tehnologije vse bolj sprejemamo kot del vsakdanjega življenja.
Vendar pa bi lahko bilo predolgo in preveč spontano uvajanje te inovacije zaradi hitrega
staranja prebivalstva ter iz tega izhajajočih vse večjih stroškovnih pritiskov na obstoječi
zdravstveni in socialni sistem škodljivo za družbo. Hkrati se je potrdilo, da bi bila prav tako
škodljiva tudi premalo načrtovana, preveč enostranska in prehitra implementacija, ki bi
izhajala le iz potrebe po doseganju finančne vzdržnosti in/ali zaradi razvoja tehnologij in ne bi
potekala v skladu z opisanimi pogoji oziroma zahtevami. Med predstavljenimi zahtevami sta
po našem mnenju bistveni dve: za zagon postopka implementacije zlasti politična podpora
inovaciji, za njeno sprejetje (po implementaciji) pa podpora s strani uporabnikov.
V Sloveniji je bil pred kratkim strojen pomemben korak za razvoj in implementacijo
sodobnejših oblik sistema telenege. Po dvajsetih letih je namreč od oktobra 2011
127
najosnovnejša oblika telenege – varovalno-alarmni sistem – uporabnikom na voljo po vsej
Sloveniji. Gre za t. i. storitev SOS-gumb, ki je uporabnikom dostopna prek mobilnega ali
stacionarnega terminala, ki se ob sprožitvi poveže s klicnim centrom, kjer klic sprejme
usposobljen operater. S poenotenjem na državni ravni je bila odpravljena velika
pomanjkljivost dosedanjih regijskih centrov za varovanje na daljavo, in sicer da so uporabljali
različno opremo IKT, ki med seboj ni bila združljiva. Velika prednost nove storitev je tudi
njena cenovna dostopnost, saj je organizacija za celotno Slovenijo bolj racionalna. Da bi
prišlo do širše uporabe te storitve, je zelo pomembna ustrezna stopnja informiranosti.
Pozitivne izkušnje »domačinov z domačim sistemom« (to je zelo pomembno, saj smo v
Sloveniji v splošnem zadržani do izkušenj drugih), bi lahko postopoma zagotovo vplivala na
dvig ozaveščenosti in angažiranosti v družbi. To sicer še zdaleč ne bi zagotovilo uspešne
implementacije druge in tretje generacije telenege pri nas, lahko pa bi pripomoglo k
»preboju« miselnosti in skupnemu delovanju vseh déležnikov ter celotne slovenske družbe,
kar bi bilo dobro izhodišče za izvedbo te zahtevne naloge.
Literatura
[1] Barlow J., Bayer, S., Curry, R., Hendy, J., McMahon, L. (2010): »From care closer to home to
care in the home: the potential impact of telecare on the built environment«. V: Kagioglou, T.
(ur.): Improving healthcare through the built environment (str. 131–138). London: WileyBlackwell.
[2] Barlow, J., Bayer, S., Curry, R. (2006): »Implementing complex innovations in fluid multistakeholder environments: Experiences of Telecare«. Technovation, vol. 26, no. 3, 369–406.
[3] Barlow, J., Bayer, S., Curry, R. (2005): »Flexible homes, flexible care, inflexible organisations?
the role of telecare in supporting independence«. Housing Studies, vol. 20, no. 3, 441–456.
[4] Barlow, J., Venables, T. (2004): »Will technological innovation create the true lifetime home?«
Housing Studies, vol. 19, no. 5, 795–810.
[5] Bayer, S., Barlow, J., Curry, R. (2007): »Assessing the impact of a care innovation: Telecare«.
System Dynamics Review, vol. 23, no. 1, 61–80.
[6] Beale, S., Truman, P., Sanderson, D., Kruger, J. (2010): »The initial evaluation of the Scottish
telecare development program«. Journal of Technology in Human Services, vol. 28, no. 1, 60–73.
[7] Brownsell, S., Blackburn, S., Aldred, H., Porteus, J. (2006): Implementing telecare: practical
experiences. Housing, Care and Support, vol. 9, no. 2, 6–12.
[8] Cheverst, K., Clarke, K., Dewsbury, G., Hemmings, T., Hughes, J., Rouncefield, M. (2003):
»Design with care: Technology, disability and the home«. V: Harper, R. (ur.): Inside the smart
home (str. 163–179). London: Springer.
[9] Costa-Font, J., Mascarilla-Miró, O., Elvira, D. (2009): »Ageing in place? An examination of
elderly people housing preferences in Spain«. Urban studies, vol. 46, no. 2, 295–316.
[10] Czaja, S., Charness, N., Fisk, A., Hertzog, C., Nair, S., Rogers, W., Sharit, J. (2006): »Factors
predicting the use of technology: Finding from the Center for research and education on aging and
technology enhancement (CREATE)«. Psychology and Aging, vol 21, no. 2, 333–352.
[11] Demiris, G., Hensel, B. K. (2008): »Technologies for an aging society: A systematic review of
“smart home” applications«. IMIA Yearbook of Medical Informatics, 33–40.
[12] Demiris, G., Rantz, M., Aud, M., Marek, K., Tyrer, H. (2004): »Older adults’ attitudes towards
and perceptions of ‘smart home’ technologies: a pilot study«. Medical Informatics and the
Internet in Medicine, vol. 29, no. 2, 87–94.
[13] Dimovski, V., Žnidaršič, J., (2007): »Ekonomski vidiki staranja prebivalstva Slovenije: kako
ublažiti posledice s pristopom aktivnega staranja«. Kakovostna starost, vol. 10, no. 1, 2–15.
128
[14] Edmondson, A., (2003): »Framing for learning: lessons in successful technology
implementation«. California Management Review, vol. 45, no. 2, 34–54.
[15] Faife, D. (2008): »Reflections on developing an assistive technology/telecare service as a model
for change management, creative thinking and workforce development«. Housing, Care and
Support, vol. 11, no. 4, 34–42.
[16] Finch, T., May, C., Mair, F., Mort, M., Gask, L. (2003): »Integrating service development with
evaluation in telehealthcare: an ethnographic study«. British Medical Journal, vol. 327, no. 7425,
1205–1209.
[17] Goodwin, N. (2010): »The state of telehealth and telecare in the uk: prospects for integrated care«.
Journal of Integrated Care, vol. 18, no. 6, 3–10.
[18] Hailey, D., Crowe B. (2003): »A profile of success and failure in telehealth-evidence and opinion
from the Success and Failures in Telehealth conferences«. Journal of telemedicine and telecare,
vol. 9, no. (supplement) 2, 22–24.
[19] Hanson, J., Percival, J. (2006): »Differing perspectives on telecare: an attitudinal survey of older
people, professional care workers and informal carers«. V: Clarkson J., Langdon, P., Robinson, P.
(ur.): Designing Accessible Technology (str. 215–225). London: Springer-Verlag.
[20] Hippel, E. von, (1988): »The sources of innovation«. Oxford: Oxford University Press.
[21] Jelenc, J. (ur.) (2007): »Strateški razvojni načrt Tehnološke platforme I-TECHMED: inovativne
in podporne tehnologije v medicini 2007–2013«. Podnart: Iskra Techno, raziskovalni in razvojni
zavod.
[22] Jespen, M., Leschke, K. (2008): »Social protection and the social reality of Europe«. V: Jesepen,
M. (ur.): Benchmarking working Europe 2008 (str. 58–66). Bruselj: ETUI-REHS.
[23] Joint Improvement Team (2010): »An assessment of the development of telecare in Scotland:
2006–2010«. Edinburgh: The Scottish Government.
[24] Komisija Evropskih skupnosti (2007): »Akcijski načrt za informacijske in komunikacijske
tehnologije ter staranje«. Bruselj: European Commission.
[25] Komisija Evropskih skupnosti (2008): »Seniorwatch 2: Assessment of the senior market for ICT
Progress and Developments«. Bruselj: European Commission.
[26] Kubitschke, L., Cullen K. (2010): »ICT & Ageing – European Study on Users, Markets and
Technologies«. Bruselj: European Commission.
[27] Levy, S., Jack, N., Bradley, D., Morison, M., Swanston, M. (2003): »Perspectives on telecare: the
client view«. Journal of Telemendicine and Telecare, vol. 9, no. 3, 156–160.
[28] Life Line. Dostopno prek: http://www.lifelinkresponse.com.au (7. oktober 2011).
[29] Milligan, C., Roberts, C., Mort, M. (2011): »Telecare and older people: Who cares where?«
Social Science & Medicine, vol. 72, no. 3, 347–354.
[30] Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (2007): »Strategija varstva starejših do leta 2010 –
solidarnost, sožitje in kakovostno staranje prebivalstva«. Ljubljana.
[31] Miskelly, F. G. (2001): »Assistive technology in elderly care«. Age and Ageing, vol. 30, no. 5,
455–458.
[32] Norris, A. (2002): »Essentials of telemedicine and telecare«. London: John Wiley & Sons.
[33] Pecora, F., Cesta, A. (2007): »DCOP for smart homes: A case study«. Computational Inelligence,
vol. 23, no. 4, 395–419.
[34] Pečjak, V. (1998): »Psihologija tretjega življenjskega obdobja«. Ljubljana: Filozofska fakulteta
Univerze v Ljubljani.
[35] Porteus, J., Brownsell, S. (2000): »Using telecare: exploring technologies for independent living
for older people«. Kindlington: Anchor Trust.
[36] Raappana, A., Rauma, M., Melkas, H. (2007): »Impact of safety alarm systems on care
personnel«. Gerontechnology, vol 6, no. 2, 112–117.
129
[37] Remagnino, P., Shapio, D. (2007): »Artificial intelligence methodes for ambient intelligence«.
Computational Intelligence, vol. 23, no. 4, 393–394.
[38] Rogers, E. (1962): »Diffusion of innovations«. London: Collier-Macmillan.
[39] Rojo Perez, F., Fernandez-Mayoralas Fernandez, G., Pozo Rivera, E., Manuel Rojo Abuin, J.
(2001): »Ageing in place: Predictors of the residential satisfaction of elderly«. Social Indicators
Research, vol. 54, no. 2, 173–208.
[40] Rudel, D. (2004): »Je telecare tehnologija za pomoč na daljavo rešitev za krč države pri reševanju
problema socialno zdravstvene pomoči starejšim v Sloveniji?«. V: Vaupotič, M. (ur.): Evropska
unija − priložnost tudi za starejše (str. 23−24). Ljubljana: Zveza za tehnično kulturo Slovenije.
[41] Rudel, D., Premik, M. (2000): »Oskrba na daljavo (tel-e-care) za zdravje starih, invalidov in
trajno bolnih na domu«. Informatica Medica Slovenica, vol 6, no. 1–4, 111–114.
[42] Sabia, J. J. (2008): »There’s no place like home: A hazard model analysis of aging in place among
older homeowners in the PSID«. Research on Aging, vol. 30, no. 1, 3–35.
[43] Saranummi. N., Korhonen, I. Kivisaari, S. Ahjopalo, H. (2006): »A framework for developing
distributed ICT applications for health distributed diagnosis and home healthcare«. 1st
Transdisciplinary Conference on Distributed Diagnosis and Home Healthcare 2006 – D2H2 (str.
137–143). Arlington, VA, USA: University of Washington.
[44] Sixsmith, A., Sixsmith, J. (2000): »Smart care technologies: meeting whose needs?«. Journal of
Telemedicine and Telecare, vol. 6, no. (supplement) 1, 190–192.
[45] Sponselee, A., Schouten, B., Bouwhuis, D., Willems, C. (2008): »Smart home technology for the
elderly: perceptions of multidisciplinary stakeholders«. Communications in Computer and
Information Science, vol. 11, no.6, 314–326.
[46] TeleCareOnline. Dostopno prek: http://www.gms-uk.co.uk (7. oktober 2011).
[47] Tetley, J., Hanson, E., Clarke, A. (2001): »Older people, telematics and care«. V: Warnes, A. M.,
Warren, L., Nolan, M. (ur.): Care services for later life: Transformations and critiques (243–258).
London: British Society of Gerontology.
[48] Weick, K., Sutcliffe, K. (2003): »Hospitals as cultures of entrapment: a reanalysis of the Bristol
Royal Infirmary«. California Management Review, vol. 45, no. 2, 73–84.
[49] Wilesa, J. L., Allena, R. E. S., Palmera, A. J., Haymana, K. J., Keelingb, S., Kersea, N. (2009):
»Older people and their social spaces: A study of well-being and attachment to place in Aotearoa
New Zealand«. Social Science & Medicine, vol. 68, no. 4, 664–671.
[50] Woolham, J., Frisby, B. (2002): »Building a local infrastructure that supports the use of assistive
technology in the care of people with dementia«. Research Policy and Planning, vol. 20, no. 1,
11–24.
[51] Wyatt, S. (2000): »ICT innovation in central government: learning from the past«. International
Journal of Innovation Management, vol. 4, no. 4, 391–416.
[52] Wylde, M., Valins, M. S. (1996): »The impact of technology«. V: Valins, M. S., Salter, D. (ur.):
Futurecare: New directions in planning health and care environments (5–24). Oxford: Blackwell
Science.
Kratka predstavitev avtorja
Boštjan Kerbler je doktor geografskih znanosti. Zaposlen je na Urbanističnem inštitutu Republike Slovenije. V
svojem raziskovalnem delu se ukvarja s preučevanjem stanovanjskih razmer in potreb za bivanje starejših ljudi, z
urbanističnim načrtovanjem in možnostmi prilagajanja grajenega okolja za potrebe starejših, invalidnih in drugih
funkcionalno oviranih ljudi ter z alternativnimi oblikami bivanja za starejše. – v okviru tega tudi s podpornimi
tehnologijami in oblikovanjem ter delovanjem pametnih domov in aplikacij IKT.
130
Zagotavljanje pravic invalidov do dostopa brez ovir s pomočjo
IKT
Ensuring of rights of the disabled to barrier-free access trough ICT
Dr. Boštjan Kerbler
Urbanistični inštitut Republike Slovenija/Urban Planning Institute of the Republic of Slovenia
Elektronska pošta: [email protected]
e-zdravje – predstavitev
Povzetek
Problematika invalidnosti je že nekaj časa priznana kot pomembno politično vprašanje v
povezavi z zagotavljanjem splošnih človekovih pravic. Konvencija za pravice invalidov, ki
jo je leta 2006 sprejela Organizacija združenih narodov, je prvi pravno zavezujoči
dokument Združenih narodov s področja invalidskega varstva. Priznava pomen dostopnosti
fizičnega, socialnega in ekonomskega okolja ter dostopnosti informacijskih in
komunikacijskih tehnologij pri omogočanju invalidov, da polnopravno uživajo človekove
pravice in osnovne svoboščine. Konvencijo so ratificirale številne države, tudi Slovenija. V
članku izhajamo iz hipoteze, da je bilo tudi v Sloveniji do sedaj narejenega premalo za
uresničevanje pravic invalidov, opredeljenih v različnih dokumentih. Ker se je z obsežno
raziskavo naša hipoteza potrdila, smo razvili orodje IKT, za katero smo prepričani, bo
omogočalo invalidom uresničiti pravice do dostopa brez ovir. Razvoj in delovanje tega
orodja je predstavljeno v članku.
Ključne besede: invalidi,dostopnost, dostop brez ovir, grajeno okolje, IKT, GIS
Abstract
Disability has been recognized as an important political issue in connection with the
provision of universal human rights. Convention on the Rights of Disabled Persons, which
was adopted in 2006 by the United Nations, is the first legally binding document of the
United Nations in the area of disability. It recognises the importance of accessibility to the
physical, social and economic environment and access to information and communication
technologies in enabling the disabled to fully exploit and enjoy human rights and basic
freedoms. Convention has been ratified by many countries, including Slovenia. The article
bases on the hypothesis that also in Slovenia, very litle has been done, so far towards the
realisation of the rights of the disabled which are declared in the various documents. Since
the comprehensive study confirmed our hypothesis, ICT tool has been developed, which we
believe will enable disabled people to realize the right to barrier-free access.. Development
and operation of this tool is presented in the article.
Key words: disabled, accessibility, barrier-free access, built environment, ICT, GIS
131
1 Uvod
Po oceni Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je 650 milijonov ljudi na svetu
invalidnih, med temi pa jih je več kot 60 % starih med 15 in 64 let. Ocenjuje se, da
funkcionalno ovirani ljudje sestavljajo od 15 do 20 % aktivnega prebivalstva Evrope. Ker se
razvite države soočajo s hitrim naraščanjem starejšega prebivalstva, zlasti tistih, ki so stari več
kot 80 let, lahko v prihodnje pričakujemo, da se bo delež funkcionalno oviranih ljudi v družbi
še povečal. Trendi pojavnosti invalidnosti so pri nas podobni kot drugod v Evropi, in sicer je
v Sloveniji med 160.000 in 170.000 ljudi s statusom invalida (Vertot, 2007), kar je okoli
8,5 % slovenske populacije in pomeni, da je vsak dvanajsti državljan invalid. Kljub relativni
številčnosti pa so invalidi žal pogosto izpostavljeni različnim oblikam oviranosti.
Najpogosteje gre za ovire v grajenem okolju, ovire glede dostopnosti informacij in ovire glede
dostopnosti komunikacij. Evropske in druge države so sicer sprejele številne ustrezne
zakonske in podzakonske akte, vendar sprejetje ustrezne zakonodaje, oblikovanje strateških
dokumentov in ratifikacija mednarodnih konvencij še ne pomenijo, da bodo iz njih izhajajoče
pravice dejansko spoštovane tudi v praksi. Kot kažejo nekatere raziskave (glej na primer
Garces et al., 2007), evropske države sprejete zakone izvajajo slabo oziroma neučinkovito,
nadzora nad izvajanjem pa ali ni ali pa ni popoln. Formalna zaveza k uresničevanju pravic
invalidov s strani države je tako šele prvi korak, drugi korak pa mora biti učinkovita
implementacija teh zavez.
Da bi preverili, kako se v zakonih določene pravice invalidov uresničujejo v Sloveniji, in
da bi lahko glede na ugotovljeno predlagali ustrezne ukrepe ter razvili orodja in metodologijo
za učinkovitejše uresničevanje zakonskih zavez, smo v letih 2008–2011 v treh fazah izvedli
obsežno analizo stanja invalidskega varstva v Sloveniji, pri čemer smo se osredotočili na
dostopnost grajenega okolja, komunikacij in informacij, kar invalidom zagotavlja prosto
gibanje in jim omogoča socialno vključevanje. Izhajali smo iz domneve, da je bilo (tudi) v
Sloveniji do zdaj premalo narejenega za uresničevanje pravic invalidov, opredeljenih v
različnih dokumentih. Osnovo sta pomenila dva pomembna slovenska dokumenta, in sicer
Strategija Dostopna Slovenija (glej Nacionalne usmeritve za izboljšanje dostopnosti ...,
Ur. l. RS, 24/2005) in Akcijski program za invalide 2007–2013 (glej Ministrstvo za delo
družino in socialne zadeve, 2006). Strategija izhaja iz ugotovitve, da je invalidsko varstvo ena
najobčutljivejših in specifičnih sestavin splošne družbenorazvojne in zlasti ekonomske
politike. Glavni cilji strategije so: odpraviti grajene in komunikacijske ovire, urediti
dostopnost dela, znanja, informacij, ustvarjati enake možnosti do enakih življenjskih
priložnosti za invalide in vse funkcionalno ovirane ljudi ter nuditi tehnično podporo tistim, ki
jo potrebujejo za uspešno vključitev v življenje in delo. Akcijski program pa podrobno določa
naloge politike invalidskega varstva med letoma 2007 in 2013, konkretne cilje, ki jih je treba
uresničevati po posameznih področjih, in glavne nosilce, ki so zadolženi za njihovo
uresničevanje.
132
V članku so predstavljeni rezultati vseh treh faz navedene raziskave, ki sta jo izvedla
Urbanistični inštitut Republike Slovenije in Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo,
in sicer:



rezultati empirične raziskave, ki smo jo izvedli v prvi fazi, in v okviru katere smo
anketirali invalide posameznike in s predstavnike najpomembnejših invalidskih organizacij
v Sloveniji,
rezultati druge faze, v okviru katere smo se osredotočili na izvedbo terenske analize –
prostorske inventarizacije – dostopnosti objektov v javni rabi,
rezultati tretje faze raziskave, to je priprava spletnega vodiča za invalide o dostopnosti
javnih objektov po Sloveniji in vzpostavitev geografskega informacijskega sistema, ki bo
omogočal stalni nadzor nad izvajanjem zakonskih določil, ki se nanašajo na zagotavljanje
prostega gibanja za vse.
Zaradi boljšega razumevanja smo članek strukturirali po posameznih fazah raziskave. Za
vsako fazo so opisane metode dela ter rezultati in razprava. Da ovrednotimo raziskavo tudi v
znanstvenem kontekstu, je v drugem poglavju podan širši teoretični okvir o obravnavani
tematiki. V sklepu so predstavljene dileme in možnosti za nadaljnje korake, za katere
menimo, da bi morali izhajali iz rezultatov raziskave.
2 Teoretični okvir
Zaradi naraščajoče zavesti o problemu dostopnosti za invalide lahko ugotovimo, da se v
zadnjem času s to temo ukvarja vse več raziskovalcev in drugih strokovnjakov. Pod to temo
se v literaturi pojavijo različne podteme. Nekateri avtorji so se osredotočili na probleme, ki so
povezani z načrtovanjem objektov in oblikovanjem grajenega okolja (na primer Balchin in
Rhoden, 1998; McGrail et al., 2001; Burns, 2004; Harrison, 2004; Bulos in Teymur, 1993;
Thomas, 2004; Imrie, 2004a; Ellison in Burrows, 2007). Kljub različnim pristopom
posameznih avtorjev pri teh razpravah velja splošna ugotovitev, da je pri načrtovanju
grajenega okolja nujno treba upoštevati vse predpise in gradbene standarde, ki so namenjeni
zagotavljanju invalidom neoviranega dostopa. Gre za t. i. »vključujoče oblikovanje«
(ang. inclusive design) ali »oblikovanje za vse« (ang. design for all) (Kervina et al., 2007)
oziroma »univerzalno načrtovanje« (ang. universal design) (Sandhu et al., 2001; Center for
Universal Design, 2011). Pri tem velja posebej omeniti, na primer, koncept »domov za vse
življenje« (ang. life-time homes) (Milner in Madigan, 2004; Barlow in Venables, 2004,
Warrington, 2011). Pri tem konceptu gre za bivanjske prostore, ki omogočajo funkcionalno
prilagoditev potrebam uporabnika skozi vse življenje, pri čemer so stroški prilagoditve
minimalni.
133
Na drugi strani pa Harrison in Davis (2001) opozarjata na nevarnost prostorske izključitve,
ki je posledica sodobnih pristopov k načrtovanju posebnih bivališč za invalide. Pri tem pri
prostorskem načrtovanju izpostavljata uporabo pojma »posebne potrebe invalidov«, ki lahko
pripelje do segregacije določenih skupin zaradi strogih posebnih urbanistično-arhitektonskih
oblikovalskih zahtev. Avtorja trdita, da lahko takšni pristopi vodijo k ustvarjanju »invalidskih
getov«. Kot boljše rešitve predlagata pristope, kot so na primer »podporne življenjske mreže«
(ang. living support networks), »okoli vogala« (ang. round the corner) oziroma »sobivanje«
(ang. life-sharing). Skupna značilnost vseh teh pristopov je, da invalidnim osebam nudijo
podporo, s tem da tisti, ki daje podporo, živi v bližini, »za vogalom«. Glavna misel teh
pristopov je, da omogočajo skoraj popolno neodvisnost sicer gibalno oviranih ljudi.
Drugi avtorji obravnavajo tehnološke in tehnične inovacije, ki so namenjene olajšanju
življenja in izboljšanju kakovosti bivanja invalidov (na primer Peace in Holland, 2001;
Brenton, 2001; Imrie, 2004b; Hanson, 2001; Fisk, 2001; Heywood, 2004; Kelly, 2001;
Drewsbury et al., 2004). V tem primeru gre predvsem za proučevanje in predstavitev novih
načinov za zagotavljanje invalidom čim boljše možnost za samostojno bivanje v izbranem
stanovanju s pomočjo tehnoloških rešitev. Pomembna inovacija na tem področju je vsekakor
»pametna hiša« (ang. smart house) (Pecora in Cesta, 2007; Zupan et al., 2007). Pametne hiše
so opremljene z najsodobnejšo opremo, s pripomočki in tehnologijo, ki so med seboj
funkcionalno povezani, s čimer so zagotovljeni pogoji, da imajo lahko invalidi najvišjo
stopnjo funkcionalne samostojnosti in neodvisnosti. Po Ostrovršniku (2004) so osnovne
lastnosti pametne hiše funkcionalnost, fleksibilnost, varnost, varčevanje z energijo, udobje,
višja kakovost bivanja in predvsem čim širša dostopnost, kar omogoča neodvisnost in
samostojno življenje. Poleg pametne hiše obstaja več drugih tehnoloških rešitev na tem
področju, ki so v literaturi nsjpogosteje predstavljene z izrazom podporne tehnologije (ang.
assistive technologies).
Tudi pri nas je v zadnjem času mogoče opaziti težnjo po naraščanju števila raziskav ter
znanstvenih in strokovnih objav na tem področju. Publikacija, ki jo je uredila B. Kresal (2007)
izčrpno predstavlja pravice invalidov na področjih izobraževanja, zaposlovanja in dela,
zdravstvenega varstva in zavarovanja, pokojninskega in invalidskega zavarovanja,
starševskega varstva in družinskih prejemkov, socialnega varstva, davčnih olajšav, vojnih
invalidov, invalidskih organizacij ter uveljavljanja in varstva pravic. S. Kukova idr. (2005)
obravnavajo pravice oseb z intelektualnimi ovirami, ki jih opredeljujejo kot najbolj
diskriminirano kategorijo invalidov. Pravice intelektualno oviranih oseb obravnavajo
predvsem z vidika dostopnosti do izobraževanja in zaposlovanja. Diskriminacija zaradi
nedostopno grajenega okolja je bila prav tako tema doktorske disertacije V. Vodeb (2007), v
kateri se je avtorica osredotočila na diskriminacijo invalidov (predvsem invalidov s fizičnimi
motnjami) pri dostopnosti do bivalnega okolja in javnih prostorov.
134
Osrednje vlogo na področju raziskovanja problematike invalidske oskrbe v Sloveniji ima
vsekakor Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo. Med pomembnejšimi raziskavami,
ki so bile izvedene na omenjenem inštitutu, velja omeniti študiji avtoric M. Nagode in
P. Dremelj (2004, 2005), v okviru katerih so bile opravljene obsežne analize omrežij socialne
podpore za ljudi z gibalnimi težavami v Sloveniji. B. Kobal idr. (2006) pa v študiji o socialnih
transferjih za invalide obravnavajo problematiko financiranja invalidske oskrbe v Sloveniji.
Na enako temo so za potrebe priprave zakona o izenačevanju možnosti invalidov raziskovalci
IRSSV izvedli analizo socialno ekonomskega položaja invalidov (Kobal et al., 2007).
Pomembna raziskava na tem področju je bila primerjalna analiza neodvisnega življenja
invalidov v izbranih državah Evropske unije (Kobal et al., 2004). Namen študije je bil
analizirati pojmovanja neodvisnega življenja invalidov in s tem povezane ureditve osebne
asistence na Švedskem, v Veliki Britaniji, Nemčiji, Franciji, na Nizozemskem in Slovaškem
ter predstaviti možnosti za uvajanje osebne asistence tudi v slovenskem prostoru.
3 Metode
V okviru prve faze raziskave za izvedbo anket pripravili dva anketna vprašalnika, in sicer
enega za invalide posameznike in drugega za predstavnike invalidskih organizacij. Namen
anketiranja je bil ugotoviti, katere so ovire grajenega okolja in komunikacijske ovire na
območju Slovenije, s katerimi se funkcionalno ovirani ljudje srečujejo pri uresničevanju
svojih pravic v vsakdanjem življenju. Zanimale so nas ovire v potniškem prometu, ovire na
področju izobraževanja, usposabljanja in zaposlovanja, ovire na področju izvajanja dejavnosti
zdravstvenega in socialnega varstva, ovire pri dostopu do storitev državne uprave, ovire pri
dostopu do ponudbe kulturnih ustanov, ovire pri dejavnostih preživljanja prostega časa (šport,
rekreacija, turizem). Za prvo anketiranje smo reprezentativne invalidske organizacije prosili,
naj vprašalnike posredujejo svojim članom tako, da so iz evidenc, ki jih vodijo o članih in
glede na raziskovalni vzorčni okvir, naključno izbrali približno polovico članov iz urbanega
(mestnega) okolja in polovico iz podeželskega okolja. Če je posamezna organizacija
združevala več podružnic oziroma občinskih društev, so vprašalnike enakomerno razposlali
vsem svojim podružnicam. Vzorčni okvir smo pripravili glede na velikost organizacij in
reprezentativno zastopanost invalidov s posameznimi vrstami invalidnosti. Skupaj smo
razposlali 800 vprašalnikov za invalide posameznike. Vprašalnik za invalidske organizacije, s
katerim smo predstavnike (večinoma predsednike) organizacij spraševali o ovirah grajenega
in komunikacijskega okolja, s katerimi se srečujejo njihovi člani, smo poslali
116 organizacijam (pri tem se nismo obračali na krovne organizacije, temveč na njihova
posamezna društva) po vsej Sloveniji. V vsako organizacijo smo torej poslali po en
vprašalnik, ki ga je praviloma izpolnil predsednik. Ob koncu anketiranja je vprašalnike za
invalide posameznike vrnilo 181 invalidov, kar znaša 22,6 % poslanih anketnih vprašalnikov.
Stopnja odzivnosti pri invalidskih organizacijah je bila višja kot stopnja odzivnosti invalidov
posameznikov, saj je izpolnjene vprašalnike vrnilo 41 predstavnikov organizacij, kar je
135
35,3-odstotna odzivnost. V obeh primerih je bila stopnja odzivnosti nizka. Glede na aktualno
in težavno problematiko lahko rečemo, da smo pričakovali večji odziv, vendar pa tudi ne
moremo spregledati dejstva, da so invalidi, predvsem predstavniki organizacij, pogosto
pozvani k odgovarjanju na različne vprašalnike in podajanju mnenj in mogočih rešitev,
medtem ko se v praksi ukrepi in rešitve ne načrtujejo in udejanjajo v dovolj velikem obsegu,
zaradi česar navedeni pogosto ne vidijo več smisla v izvajanju tovrstnih raziskav in nimajo
motivacije za sodelovanje.
V drugi fazi raziskave smo se osredotočili na izvedbo terenske analize – prostorske
inventarizacije – dostopnosti objektov v javni rabi. Prva točka prvega cilja Strategije
Dostopna Slovenija namreč določa, da morajo biti objekti v javni rabi in javne površine
dostopne brez grajenih in komunikacijskih ovir. Za analiziranje dostopa do javnih objektov
smo izbrali dvanajst slovenskih mest, ki so tudi regijska središča. V vsakem mestu smo
ugotavljali dostop do dveh tipov objektov, ki so javno dostopni, torej je celotna terenska
analiza zajela 24 objektov v javni rabi. V vsakem kraju smo izbrali objekt, v katerem je
upravna enota, ki vsekakor mora biti dostopna, saj nudi storitve, ki so za vsakega prebivalca
države nujno potrebne. Tip drugega javnega objekta pa se je po posameznih krajih
razlikoval – nanašal se je na eno od izbranih dejavnostih (promet, izobraževanje in
zaposlovanje, zdravstveno varstvo, kulturne ustanove in prosti čas). Dostopnost objektov smo
ugotavljali za te tipe invalidnosti: gibalno ovirane, slepe in slabovidne ter gluhe in naglušne.
Pri izvedbi prostorske analize obstoja ovir so nam pomagali invalidi, člani Društva študentov
invalidov Slovenije. Študentje, ki so sodelovali v raziskavi, so bili prav tako gibalno ovirani,
slepi, gluhi ali gluhonemi. Kot orodje za ugotavljanje obstoja ovir smo pripravili »popisne
liste«, ki so vsebovali natančne kriterije oziroma standarde za načrtovanje prostora in
objektov, ki so bili v veljavi med izvajanjem raziskovalnega projekta. Ker v fazi priprave na
terensko delo nismo odkrili obstoja takega ali podobnega orodja za ocenjevanje obstoja ovir,
pomeni popisni list, ki smo ga izdelali v ta namen, novost v slovenskem prostoru. Ocenjevali
smo širši dostop do objekta (parkirni prostori, dostopne poti do objekta, višinske razlike na
dostopni poti), vhod v objekt (stopnice, klančina oziroma dvižna ploščad, glavni
vhod/vetrolov/vhodna vrata, informacijski pult in prostor za poslovanje s strankami) in
notranje prostore (hodnik, sanitarni prostori, višinske razlike v notranjosti objekta, prostori za
poslovanje s strankami drugi prostori glede na tip objekta (na primer dvorane, sobe za
nastanitev, dvorane za šport s tribunami, prostore za izobraževanje/raziskovanje, garderobe in
podobno), sistem oznak, osvetlitev in ozvočenje). Osnova za določanje kriterijev za
ocenjevanje dostopnosti objektov v javni rabi so bili predpisi in standardi, ki določajo zahteve
za zagotovitev dostopa brez ovir. Temeljni sta bila leta 2000 sprejet Slovenski nacionalni
standard o dostopu do grajenega okolja ISO in Pravilnik o zagotavljanju neoviranega dostopa,
vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter več stanovanjskih stavb, ki je bil sprejet leta 2003
na podlagi tega standarda. Pomembno pa je vedeti, da standard ISO predpisuje minimalne
zahteve, in če je treba uporabiti splošno oblikovanje (oblikovanje za vse), potem moramo seči
čez ta splošna merila (Cattani, 2008). Za obravnavanje komunikacijskih ovir smo upoštevali
tudi določbe Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika. Glede na to, da zakonodaja
136
nekatere zahteve o dostopnosti predpisuje kot obvezne in nekatere samo kot koristne oziroma
priporočene, smo k priporočenim zahtevam dodali še nekaj predlogov Društva študentov
invalidov Slovenije in predlogov strokovnjakov raziskovalne skupine Urbanističnega
inštituta RS.
Osrednji del tretje faze raziskave je bila priprava spletnega vodiča za invalide o
dostopnosti javnih objektov po Sloveniji in vzpostavitev geografskega informacijskega
sistema (v nadaljevanju: GIS), ki bo omogočal stalni nadzor nad izvajanjem zakonskih
določil, ki se nanašajo na zagotavljanje prostega gibanja za vse. Za pripravo spletnega vodiča
in sistema GIS smo najprej ustvarili spletno stran, ki je dostopna na spletni strani
http://dostopnost.uirs.si in je oblikovana z upoštevanjem osnovnih smernic, ki zagotavljajo
dostopnost njene vsebine vsem uporabnikom, ne glede na tip invalidnosti.
4 Rezultati in razprava
4.1 Mnenja glede dostopnosti za invalide
Empirična raziskava prve faze raziskave je potrdila, da je bilo v Sloveniji za uresničevanje
pravic invalidov, ki so zapisane in opredeljene v številnih nacionalnih in mednarodnih
dokumentih, do zdaj narejenega premalo (glej Sendi idr. 2008, 2010). Invalidi se zato še
vedno srečujejo s številnimi ovirami grajenega in komunikacijskega okolja. Primerjava
odgovorov anketiranih invalidov posameznikov in predstavnikov invalidskih organizacij tudi
kaže, da so odgovori glede ugotovljenih ovir večinoma zelo podobni. To pomeni, da
predstavniki invalidskih organizacije dobro poznajo težave svojih članov in ovire, s katerimi
se ti srečujejo, kar se od predstavnikov tudi pričakuje. Pomeni pa tudi, da ovire dejansko
obstajajo in da pomenijo za invalide velik in vsesplošen problem. Pri grajenih ovirah so
anketirani kot največjo oviro najpogosteje omenjali stopnice. Na drugem mestu je bil
najpogosteje omenjen neobstoj klančin oziroma dejstvo, da so te prestrme, temu sledijo visoki
robniki in pločniki, pogosto pokvarjena dvigala, pomanjkanje ročajev oziroma držal, preozka
vrata oziroma preozki prehodi, za invalide neustrezno opremljene oziroma nedostopne
sanitarije in podobno. Pomembna je tudi ugotovitev, da se pri grajenih ovirah na vseh
področjih, ki jih je obsegala raziskava, pojavljajo enake ovire. Pri ovirah komunikacijskega
okolja je drugače. Ovire, ki so jih anketiranci poudarili, se namreč razlikujejo glede na
področje družbenega življenja. Kljub temu lahko povzamemo najpogosteje omenjene
komunikacijske ovire. Posamezni invalidi in tudi predstavniki organizacij so v anketi
velikokrat omenili neustrezno oziroma oteženo komunikacijo z osebjem na eni strani in
neprijaznost oziroma nerazumevanje težav invalidov s strani splošne javnosti na drugi. Veliko
oviro pomenijo tudi sistemi obveščanja, ki v večini primerov niso ustrezni za potrebe
137
invalidov. Pri tem so bili največkrat omenjeni neberljivi napisi, pomanjkljiva navodila,
neobstoj oznak, pomanjkanje signalizacij, slaba osvetljenost, slabo ozvočenje, neustrezno
postavljena okenca informatorjev in podobno. Za gluhe in naglušne pomeni posebej veliko
oviro pomanjkanje tolmačev. Za zmanjšanje ovir grajenega in komunikacijskega okolja so
anketirani navedli številne koristne in uporabne predloge ukrepov, ki se med seboj razlikujejo
glede na obravnavano področje. Izkazalo se je, in to je tudi ena najpomembnejših ugotovitev
prve faze raziskave, da so številni ukrepi, ki so jih predlagali anketiranci, že bili predvideni v
Strategiji Dostopna Slovenija in Akcijskem programu za invalide 2007–2013. Anketiranci so
našteli številne probleme, ki bi torej morali biti že rešeni, če bi bili ukrepi, ki so bili določeni
v omenjenih dokumentih, izvedeni. Za neučinkovito izvajanje ukrepov je tako v osnovi krivo
nedosledno oziroma nezadostno upoštevanje ali sploh neupoštevanje zakonov in drugih
predpisov, ki se nanašajo na pravice invalidov. Številni anketiranci so na pogosto
neupoštevanje obstoječih zakonov in drugih pomembnih predpisov ter neučinkovit nadzor nad
izvajanjem teh pri anketiranju celo večkrat opozorili in to posebej poudarili. Kljub sprejetju
številnih zakonskih določb in predpisov, ki naj bi urejevali pravice invalidov do neoviranega
dostopa, odgovori anketirancev torej dokazujejo, da se stanje na tem področju še ni bistveno
spremenilo. Večina teh ukrepov še vedno ostaja le v obliki predloga. Le manjši del ukrepov se
dejansko izvaja. Anketiranci so zato predlagali:
treba je zagotoviti dosledno izvajanje obstoječih zakonov in upoštevanje pomembnih
predpisov.
 treba je poostriti nadzor nad izvajanjem zakonov in predpisov.
 nujno je treba spremeniti (dopolniti) zakonodajo z uvajanjem strožjih kazni za kršitelje.
 predlogi sprememb zakonodaje bi se morali oblikovati v sodelovanju z Nacionalnim
svetom invalidskih organizacij Slovenije.
Vendar pa je treba poleg sprejemanja zakonov in določanja ukrepov za izboljšanje stanja na
tem področju nujno narediti še korak naprej. Predlog za dodaten ukrep, ki bi prispeval k
učinkovitejšemu reševanju problemov na tem področju, so v raziskavi dali anketiranci sami –
konkretneje, predstavniki invalidskih organizacij. Predlagali so, da bi bilo treba natančno
pregledati stanje na terenu, da bi se ugotovile obstoječe ovire, pripraviti bi bilo treba ustrezne
sezname teh, odgovorne opozoriti na ugotovljene pomanjkljivosti in od njih zahtevati, naj se
nepravilnosti čim prej odpravijo. Predlog je po našem mnenju pomemben vzvod, ki bo
končno privedel do izvajanja konkretnih ukrepov za uresničevanje pravic invalidov do
dostopa brez ovir. To pa je bilo tudi izhodišče za drugo in tretjo fazo raziskave

4.2 Stanje dostopnosti za invalide
S prostorsko inventarizacijo se je izkazalo, da nobeden analizirani javni objekt ni bil
popolnoma brez grajenih in/ali komunikacijskih ovir (glej Sendi idr. 2011). Javni objekti so
najmanj prilagojeni za ljudi s senzoričnimi omejitvami, zlasti za gluhe in gluhoneme, kar
pomeni, da je v naši družbi invalidnost še vedno opredeljena predvsem z vidika gibalne
oviranosti. Za ta tip invalidnosti je bilo v javnih objektih tudi največ prilagoditev, do
nekaterih pa dostop kljub temu ni bil mogoč. Rezultati terenske analize so dodatno potrdili
138
glavne ugotovitve iz prve faze, in sicer to, da se zakoni in predpisi, ki se nanašajo na
odstranitev obstoječih oziroma preprečitev nastajanja novih ovir, v praksi slabo oziroma
nezadovoljivo izvajajo ter da večina ukrepov, ki so bili v različnih dokumentih določeni za
odpravljanje ovir in omogočanje gibanja brez ovir, še vedno ni realizirana. Po izvedbi
prostorske inventarizacije smo ugotovljene pomanjkljivosti predstavili v obliki opomnika, ki
smo ga poslali ponudnikom posameznih storitev. V njem je bila izražena zahteva, da se
morajo ugotovljene slabosti oziroma pomanjkljivosti čim prej odpraviti. Najpomembnejša
skupna ugotovitev prve in druge faze pa je, da določanje ukrepov za odpravo ovir nima
pomena, če se ukrepi ne realizirajo. Prav tako sprejemanje zakonov nima nobenega učinka, če
se zakonske zahteve ne upoštevajo v praksi. Če želimo resnično doseči dejanske rezultate na
področju uresničevanja pravic invalidov do dostopa brez ovir, je nujno treba razviti učinkovite
mehanizme za izvajanje konkretnih dejavnosti, ki bodo izboljšale stanje na tem področju.
Razvoj ustreznih mehanizmov na tem področju je bila glavna naloga tretje faze
raziskovalnega projekta. Pri izvedbi te je bilo vodilno načelo pri našem delu zagotoviti, da je
ob doslednem spoštovanju pomembnih zakonskih določb treba sprejete predloge ukrepov
pretvoriti iz črk na papirju v konkretne dejavnosti v družbi oziroma na terenu.
4.3 Spletni portal o dostopnosti za invalide
Informacije, ki so bile evidentirane s pomočjo terenske analize ter pregleda pomembnih
zakonov in pravilnikov, so bile pomembna podatkovna baza za spletni vodič o dostopnosti
(glej Sendi idr. 2011). Ker je bila osnovna zamisel spletnega vodiča nuditi informacijo o
dostopnosti objekta v javni rabi, je bil zasnovan tako, da se posamezne informacije odkrivajo
po ravneh, od najpreprostejših in najkoristnejših za uporabnika do bolj zapletenih in obveznih
informacij za inšpekcijske službe, načrtovalce prostora ter strokovnjake in druge raziskovalce
na tem področju, ne nazadnje pa tudi za zainteresirano javnost. Ravni so tehnično pripravljene
tako, da se odpirajo druga za drugo s klikanjem. Prva raven pove informacijo o dostopnosti (z
da ali ne), druga raven nosi informacijo o natančno izmerjenih vrednostih in morebitnih
opombah, medtem ko tretja raven poda natančen vir zakona ali pravilnika ter člen, iz katerega
je bilo izpeljano popisno vprašanje. Za način pregledovanja podatkovne baze, ki na končni
ravni nudi natančnejšo informacijo, smo se odločili predvsem zato, da zainteresirani javnosti
omogočimo celovit vpogled v (ne)upoštevanje zakonov in pravilnikov. Tako lahko
zainteresirana javnost, društva in drugi okrepijo prizadevanja za uveljavljanje svojih pravic.
Poleg tega pa skupna podatkovna baza pomeni celosten pregled tudi za inšpekcijske službe, ki
bi morale skrbeti, da bi bilo odgovorov o nedostopnosti čim manj. Spletni vodič ima dva
brskalnika, s pomočjo katerih lahko pridemo do informacije o dostopnosti objekta v javni
rabi. To sta brskalnik po krajih in brskalnik po dejavnosti objekta (slika 1).
139
Slika 1: Brskalnik po krajih in dejavnostih
Informacije o dostopnosti objekta so pripravljene za pregledovanje neposredno na spletu s
klikanjem (slika 2) in tudi za tisk.
140
Slika 2: Pregledovanje informacije o dostopnosti objekta v javni rabi neposredno na spletu
Uporabnikom je omogočen tudi izpis celotne informacije o dostopnosti izbranega objekta
ali po posameznih invalidnih skupinah (gibalno ovirani, slepi in slabovidni, gluhi in naglušni).
Spletni vodič vsebuje tudi navodila za uporabo in nekatera pojasnila ter kartografski del, ki
prikazuje lokacijo in omogoča orientacijo objekta v prostoru, ki je zasnovan s pomočjo
aplikacije Google map in nudi preprosto uporabo (slika 3). Medmrežni sistem GIS je narejen s
pomočjo Googlovih zemljevidov (Google Maps) in Googlove knjižnice rutin (Google Maps
API). Googlovi zemljevidi so osnova za prikaz podlog, kot so satelitski posnetki in
topografski načrti Slovenije, Googlova knjižnica rutin pa je orodje za programerje, ki jim
omogoča, da v Googlove zemljevide dodajo plasti uporabnih informacij. Uporabljene plasti so
pri projektu objekti, ki so bili pregledani in za katere je bilo pripravljeno poročilo o
dostopnosti, in objekti, za katere uporabniki spletnega portala želijo, da se pregledajo za
141
dostopnost. Vsak pregledan objekt poleg osnovnih podatkov o objektu vsebuje tudi
koordinate zemljepisne dolžine in zemljepisne širine mesta, na katerem je objekt lociran v
prostoru. Te koordinate služijo za vhodne podatke Googlovim knjižnicam rutin, da znajo te
prikazati pozicijo objekta na zemljevidu. Hkrati omogočajo uporabniku, da lahko s klikom na
oznako objekta pridobi še dodatne informacije o njem, kot so na primer slika objekta in
podatki o dostopnosti za gibalno ovirane, slepe in slabovidne ter gluhe in naglušne osebe.
Podatki o objektih so v relacijski bazi podatkov, ki se povezuje z Googlovimi zemljevidi s
pomočjo rutin iz Googlove knjižnice. Objekte lahko izbiramo na dva načina, prek zemljevida
s klikom miške na oznako objekta ali pa na levi strani zemljevida v meniju. Iskanje po
zemljevidu je mogoče tudi z uporabo iskalnika v spodnjem levem delu zemljevida. Iskalnik
išče po Googlovi bazi zemljepisnih imen in objektov, ki so jih pri Googlu vnesli v bazo, ter po
ostalih objektih, ki so jih vnesli v bazo ostali uporabniki Googlovih zemljevidov. Baza se
redno obnavlja in posodablja. Izbira prek menija je mogoča z izbiranjem po krajih ali
dejavnostih. To omogočata gumba na vrhu menija. Z levim se razvrstijo podatki po krajih, z
desnim pa po dejavnostih. V nadaljevanju poteka izbira tako, da uporabnik na primer izbere
kraj, ki ga želi pregledati, dejavnosti v tem kraju in na koncu še želeni objekt. Objekt je v
izbiri menija viden le, če je tudi zapisan v bazi podatkov. Na drugi stopnji je uporabniku
omogočeno, da z izbiro objekta dobi osnovni vpogled v zbrane podatke, ki se nanašajo na
osnovne informacije o dostopnosti in so razdeljeni na podatke za gibalno ovirane, slepe in
slabovidne ter gluhe in naglušne osebe. Vsaka od teh kategorij podatkov je predstavljena s
svojim simbolom. Z izbiro osnovne informacije lahko uporabnik dobi še podrobnejše
informacije. Te je mogoče tudi natisniti s tiskalnikom z izbiro ikon, ki so desno od izpisanega
objekta.
142
Slika 3: Spletni vodič za invalide s kartografskim delom
Spletni portal je interaktiven, njegova interaktivnost pa se kaže v možnosti vnosa pobud,
opozoril ali podatkov o dostopnosti objektov v Sloveniji. Uporabnik ima več možnosti
sodelovanja. Najosnovnejša je prek zemljevida, na katerem uporabnik z uporabo iskalnika v
spodnjem levem kotu zemljevida ali prek zemljevida s pomočjo uporabe funkcije
približevanja poišče želeni objekt, nato pa v dovolj velikem merilu klikne na objekt in v
ponujeni obrazec vnese pobudo, vprašanje, opozorilo in podobno. Vstavljeni podatki se
zapišejo v podatkovno bazo projekta in omogočijo skrbnikom projekta, da se na pobudo
odzovejo. Druga možnost sodelovanja je prek spletnega obrazca na levi strani zemljevida, v
katerega uporabnik vstavi podatke o objektu, v tem primeru njegov naslov in poimenovanje
ter pobudo. Sistem v obeh primerih omogoča stalno nadzorovanje dogajanja v prostoru in
hitro ukrepanje za odpravo ugotovljenih ovir, zato mora biti interaktivnost obojestranska –
tako s strani uporabnikov kot tudi s strani skrbnikov portala. Uporabniki torej sporočajo svoja
opažanja, dajejo pobude, ideje, predloge, skrbniki portala pa morajo pobude, ideje in predloge
preučiti in nanje odgovoriti oziroma izvesti pregled objekta za dostopnost.
143
5 Sklep
Rezultati raziskave so tako pokazali, da uresničevanja pravic invalidov do dostopa brez
ovir (glavni cilj številnih mednarodnih in nacionalnih dokumentov) ne bo mogoče doseči le s
sprejemanjem resolucij, deklaracij in zakonov, če se ukrepi, ki so določeni za doseganje teh
ciljev, ne izvajajo v praksi. Za doseganje konkretnih rezultatov in izboljšanje stanja na tem
področju je nujno treba izvesti konkretne dejavnosti. To pa pomeni stopiti nekaj korakov
naprej od papirnatih deklaracij in neskončnih obljub do izvajanja dejavnosti, v okviru katerih
se bodo dejansko realizirali zastavljeni cilji.
Spletna stran, ki je bila vzpostavljena kot končni rezultat raziskave, je eden takih
pomembnih korakov naprej. Postati bi morala osrednja spletna stran v Sloveniji za
analiziranje stanja in objavljanje podatkov o dostopnosti objektov za vse tri kategorije
oviranih oseb (gibalno ovirane, slepe in slabovidne ter gluhe in naglušne osebe). Stran ponuja
oviranim osebam možnost, da lahko zaprosijo za pregled javnega ali drugega objekta, hkrati
pa lahko tam izvedo tudi, ali objekt, za katerega je bila izdana prošnja za študijo dostopnosti,
tudi res ustreza vsem predpisom, ki so za tak objekt predpisani s stani zakonodajalca. Seveda
lahko spletna stran ponuja še mnoge druge informacije, kot so na primer podatki o uradnih
urah javnega objekta in podatki o kontaktnih osebah za določena področja. Uporabniki bi na
portalu lahko dobili tudi razlage predpisov s strani pristojnih strokovnjakov. Zasnova spletne
strani omogoča, da bo lahko ta v prihodnje služila kot tehnično orodje za ocenjevanje
dostopnosti objektov v javni rabi, kot neke vrste inšpekcijske storitve.
Kot je bilo že navedeno, je bila predstavljena analiza dostopnosti izvedena na osnovi
nabora kriterijev, ki smo jih skupaj sestavili po obsežnem pregledu zakonov, predpisov in
standardov, ki so bili v veljavi med izvedbo raziskave. Tako smo razvili orodje, ki omogoča
najkompleksnejše ocenjevanje dostopnosti objektov in ugotavljanje skladnosti z veljavnimi
predpisi. Najpomembnejša kakovost tega orodja za ocenjevanje je njegovo celovito in
natančno upoštevanje vseh predpisanih zahtev, od »parkirnega prostora za invalide« do
»višine kljuke na vratih«. Vse to odlikuje orodje tudi kot ustrezen pripomoček za izvajanje
inšpekcijskih pregledov objektov za preverjanje dostopnosti. Tako bi lahko upravljavci
objektov v javni rabi naročili analizo dostopnosti svojega objekta, ki bi jo izvedli z aplikacijo
tega kompleksnega orodja. Morda bi bilo v prihodnosti treba razmišljati tudi o vzpostavitvi
tesnejšega sodelovanja med skrbnikom portala in inšpekcijskimi službami, kar bi slednjim
omogočalo lažji dostop do informacij o obstoječih ovirah in tudi olajšalo njihovo delo. Po
preveritvi učinkovitosti aplikacije orodja ocenjevanja dostopnosti bi prav tako lahko
razmišljali o morebitnem certificiranju skrbnika spletne strani s strani pristojnih inšpekcijskih
služb. Glavni namen tega ukrepa bi bil ta, da upravljavci objektov, pri katerih se ugotovijo
pomanjkljivosti, resno jemljejo opozorila ocenjevalcev in čim prej izvedejo ukrepe za
odstranitev teh pomanjkljivosti. Tudi to razmišljanje olajšuje oziroma »pomaga«
inšpekcijskim službam, ki so, kot pogosto slišimo, premalo usposobljene. Predlagamo tudi, da
bi bila za pregledovanje informacij, ki bi jih posredovala širša javnost, pri skrbniku spletne
strani zaposlena invalidna oseba.
Poudariti je treba, da zahteva učinkovito(-ejše) izvajanje ukrepov sodelovanje
najpomembnejših akterjev na področju invalidskega varstva, in sicer Direktorata za invalide,
ki deluje v okviru ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ter Ministrstva za okolje in
144
prostor. Direktorat za invalide bo najprej moral zagotoviti sredstva za operacionalizacijo
sistema nadzora, ki smo ga vzpostavili, oziroma preprečevanja nastajanja novih grajenih in
komunikacijskih ovir, Ministrstvo za okolje in prostor pa bo moralo uvesti in uveljaviti strožje
sankcije proti kršiteljem predpisov ter krepiti aktivnosti gradbenega inšpektorata na tem
področju. In da ne pozabimo: gre za doseganje ciljev, ki so določeni v Strategiji Dostopna
Slovenija, konkretneje pa za realizacijo ciljev, ki so podrobneje opredeljeni v Akcijskem
programu za invalide 2007–2013. Časa ni več veliko, do leta 2013 je danes le še eno leto.
Literatura
[1] Balchin, P., Rhoden, M. (ur.) (1998): »Housing: The essential foundations«. London: Routledge.
[2] Barlow, J., Venables, T. (2004): »Will technological innovation create the true lifetime home?«.
Housing Studies, vol. 19, no. 5, 795–810.
[3] Brenton, M. (2001): »Older people’s cohousing communitie«. V: Peace, M. S., Holland, C. (ur.):
Inclusive housing in an ageing society. Innovative approaches (str. 169–188). Bristol: Policy
Press.
[4] Bulos, M., Teymur, N. (ur.) (1993): »Housing: Design, research, education«. Aldershot: Avebury.
[5] Burns, N. (2004): »Negotiating difference: Disabled people’s experiences of housebuilders«.
Housing Studies, vol. 19, no. 5, 765–780.
[6] Cattani, R. (2008): »K dostopnosti brez meja«. V: Uršič, C. Tabaj, A. (ur.): Konvencija o pravicah
invalidov − črka na papirju in/ali realnost? Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne
zadeve.
[7] Center for Universal Design. Dostopno prek: www.design.ncsu.edu (9. oktober 2011).
[8] Dewsbury, G., Rouncefield, M., Clarke, K., Sommerville, I. (2004): »Depending on digital
design: Extending inclusivity«. Housing Studies, vol. 19, no. 5, 811–825.
[9] Ellison, N., Burrows, R. (2007): »New spaces of (dis)engagement? Social politics, urban
technologies and the rezoning of the city«. Housing Studies, vol. 22, no. 3, 295–312.
[10] Fisk, M. J. (2001): »The implication of smart home technologies«. V: Peace, M. S., Holland, C.
(ur.): Inclusive housing in an ageing society. Innovative approaches (str. 101–124). Bristol: The
Policy Press.
[11] Garces, J., Sendi, R., Černič Mali, B., Kerbler, B., Kobal Tomc, B. (2007): »Free movements and
equal opportunities for all (LivingAll). Compilation and classification of the national policies and
action plans in Europe (LivingAll national initiatives report)«. Valencia: Polibienestar.
[12] Hanson, J. (2001): »From special needs to lifestyle choices«. V: Peace, M. S., Holland, C. (ur.):
Inclusive housing in an ageing society. Innovative approaches (str. 29–52). Bristol: The Policy
Press.
[13] Harrison, M. (2004): »Defining housing quality and environment: Disability, standards and social
factors«. Housing Studies, vol. 19, no. 5, 691–708.
[14] Harrison, M., Davis C. (2001): »Housing, social policy and difference: Disability, ethnicity,
gender and housing«. Bristol: The policy Press.
[15] Heywood, F. (2004): »Understanding needs: A starting point for quality«. Housing Studies, vol.
19, no. 5, 685–690.
[16] Imrie, R. (2004a): »Disability, embodiment and the meaning of home«. Housing Studies, vol 19,
no. 5, 745–763
[17] Imrie, R. (2004b) Housing quality, disability and domesticity. Housing Studies, 19(5), str. 685–
690.
145
[18] Kelly, M. (2001): »Lifetime homes«. V: Peace, M. S., Holland, C. (ur.): Inclusive housing in an
ageing society. Innovative approaches (str. 55–75). Bristol: The Policy Press.
[19] Kervina, D., Pustinšek, M., Bešter, J. (2007): »Informacijske in komunikacijske tehnologije za evključenost«. V: Hočevar, F. (ur.): Praktični vidiki in možnosti e-vključenosti in dostopnosti za
invalide, starejše in za osebe z manjšimi možnostmi (str. 13–21). Ljubljana: Inštitut Republike
Slovenije za rehabilitacijo.
[20] Kobal, B. Dremelj, P., Nagode, M. (2007): »Analiza socialno ekonomskega položaja invalidov za
pripravo Zakona o izenačevanju možnosti invalidov«. Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za
socialno varstvo.
[21] Kobal, B., Dremelj, P., Nagode, M., Smolej, S. (2006): »Analiza transferjev za invalide«.
Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo.
[22] Kobal, B., Tjaša, Ž., Smole, S. (2004): »Neodvisno življenje invalidov v izbranih državah
evropske unije«. Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo.
[23] Kresal, B. (ur.) (2007): »Vodnik po pravicah invalidov v slovenski zakonodaji«. Ljubljana:
Inštitut za delo pri Pravni fakulteti.
[24] Kukova, S., Zaviršek, D., Urh, Š. (2005): »Rights of people with intellectual disabilities. Access
to education and employment: Slovenia (monitoring report)«. Budapest/New York: Open Society
Institute.
[25] McGrail, B., Percivel, J., Foster, K. (2001): »Integrated segregation?«. V: Peace, M. S., Holland,
C. (ur.): Inclusive housing in an ageing society. Innovative approaches (str. 147–168). Bristol:
The Policy Press.
[26] Milner, J., Madigan, R. (2004): »Regulation and innovation: Rethinking inclusive housing
design«. Housing Studies, vol. 19, no. 5, 727–744.
[27] Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve (2006): »Akcijski program za invalide 2007–
2013«. Ljubljana.
[28] »Nacionalne usmeritve za izboljšanje dostopnosti grajenega okolja, informacij in komunikacij za
invalide – Strategija Dostopna Slovenija«. Uradni list RS, 24/2005. Ljubljana.
[29] Nagode, M., Dremelj, P. (2004): »Omrežja socialne opore oseb z gibalnimi težavami«. V: Novak,
M. (ur.): Omrežja socialne opore prebivalstva Slovenije (str. 121–129). Ljubljana: Inštitut
Republike Slovenije za socialno varstvo.
[30] Nagode, M., Dremelj, P. (2005): »Spolne razlike v omrežjih socialne opore za ljudi z gibalnimi
težavami s Sloveniji«. Socialno delo, vol. 44, no. 1–2, 117–123.
[31] Ostrovršnik, B. (2004): »Pametna hiša kot orodje in priložnost za lažjo komunikacijo ljudi z
omejenimi sposobnostmi z različnimi okolji«. V: Bešter, J., Humar, I. (ur.): Pametne stavbe (str.
111–113). Ljubljana: Elektrotehniška zveza Slovenije.
[32] Peace, M. S., Holland, C. (ur.) (2001): »Inclusive housing in an ageing society. Innovative
approaches«. Bristol: The Policy Press.
[33] Pecora, F., Cesta, A. (2007): »DCOP for smart homes: A case study«. Computational Inelligence,
vol. 23, no. 4, 395–419.
[34] Sandhu, J. S., Saarnio, I., Wiman, R. (2001): »Information and communication technologies and
disability in developing counties«. Washington: World Bank.
[35] Sendi, R., Černič Mali, B., Kerbler, B., Kobal, B., Smolej, S., Nagode, M., idr. (2008): »Ukrepi za
uresničevanje pravic invalidov do dostopa brez ovir«. Ljubljana: Urbanistični inštitut Republike
Slovenije.
[36] Sendi, R., Kobal Tomc, B. (ur.) (2010): »(Ne)dostopna Slovenija? Grajene in komunikacijske
ovire, s katerimi se srečujejo invalidi«. Ljubljana: Urbani izziv – publikacije.
[37] Sendi, R., Bizjak, I., Kerbler, B., Tominc, B., Goršič, N., Nikšič, M., Mujkić, S., Kobal Tomc, B.,
idr. (2011): »Ukrepi za uresničevanje pravic invalidov do dostopa brez ovir: inventarizacija
146
obstoječih ovir v grajenem okolju in v objektih v javni rabi po Sloveniji«. Ljubljana: Urbanistični
inštitut Republike Slovenije.
[38] Thomas, P. (2004): »The experience of disabled people as customers in the owner occupation
market«. Housing Studies, vol. 19, no. 5, 781–794.
[39] Vertot, P. (ur.) (2007): »Invalidi in druge osebe s posebnimi potrebami v Sloveniji«. Ljubljana:
Statistični urad RS.
[40] Vodeb, V. (2007): »Diskriminacija zaradi nedostopno grajenega okolja: analiza nedostopnosti z
metodami geomatike«. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo.
[41] Warrington. Dostopno prek: http://www.warrington.gov.uk (9. oktober 2011).
[42] Zupan, A., Cugelj, R., Hočevar, F. (2007): »Dom IRIS (Inteligentne rešitve in inovacije za
samostojno življenje)«. Rehabilitacija, vol. 6, no. 1–2, 101–104.
Kratka predstavitev avtorja
Boštjan Kerbler je doktor geografskih znanosti. Zaposlen je na Urbanističnem inštitutu Republike Slovenije. V
svojem raziskovalnem delu se ukvarja s preučevanjem stanovanjskih razmer in potreb za bivanje starejših ljudi, z
urbanističnim načrtovanjem in možnostmi prilagajanja grajenega okolja za potrebe starejših, invalidnih in drugih
funkcionalno oviranih ljudi ter z alternativnimi oblikami bivanja za starejše. – v okviru tega tudi s podpornimi
tehnologijami in oblikovanjem ter delovanjem pametnih domov in aplikacij IKT.
147
Možnosti uporabe sredstev sodobne informacijske tehnologije v
družinski medicini, s poudarkom na odnosu bolnikov do
uporabe e-pošte v komunikaciji z izbranim zdravnikom
Possible uses of modern information technologies in family medicine,
with emphasis on patients` attitudes toward e-mail communication with
their physicians
e-zdravje – predstavitev
Doc. dr. Polona Selič, Irena Makivić, Asist. mag. Rajko Vajd, Doc. dr. Tonka Poplas Susić
Katedra za družinsko medicino, Medicinska fakulteta v Ljubljani
[email protected], [email protected], [email protected],
[email protected]
Doc. dr. Josip Car, Faculty of Medicine, Imperial College London
[email protected]
Povzetek
Izhodišča:
S pojavljanjem in uporabo novih informacijskih tehnologij (IT) se spreminja tudi
komunikacija v družinski medicini. Zanimal nas je odnos bolnikov uporabe IT, zlasti e-pošte
v komunikaciji z osebnim zdravnikom.
Metoda:
V marcu 2011 je 35 zdravnikov družinske medicine prosilo vsakega petega bolnika, ki je
prišel na posvet ali pregled, če bi prostovoljno in anonimno izpolnil vprašalnik, sestavljen
za potrebe študije ter pilotsko preizkušen, ki obsega 48 (sklopov) vprašanj z ustrezno
notranjo konsistentnostjo (Crobach α>0.7). Vsak zdravnik naj bi zbral podatke od 30
bolnikov, do konca maja 2011 smo dobili 967 vrnjenih vprašalnikov od načrtovanih 1050
(92.1% odziv). S programskim paketom SPSS, verzija 19.0, smo izvedli bivariatne in
multivariatno analizo.
Rezultati:
V vzorcu 967 oseb je bilo 585 (60.5%) žensk in 382 (39.5%) moških, starih 40.8±13.5 let.
Največ je bilo poročenih (559 (60.2%)) ali samskih (242 (26,1%)), 514 (53.7%) iz
mestnega, 290 (30.3%) iz vaškega in 143 (16.0%) iz primestnega okolja. Z multiplo
linearno regresijsko analizo smo izločili dejavnike, neodvisno povezane z
sprejemanjem/zavračanjem uporabe e-pošte v komunikaciji z izbranim zdravnikom in
148
pojasnili 57.6% variance. Izstopajo zlasti dejavniki, vezani na značilnosti informacijske
tehnologije, ne pa na socialne ali demografske značilnosti anketiranih.
Zaključek:
Odnos bolnikov do komunikacije z izbranim zdravnikom prek e-pošte je povezan z
računalniško opismenjenostjo bolnikov in z namenom takšne komunikacije (obveščanje,
nedosegljivost zdravnika v ambulanti).
Ključne besede: Družinska medicina, sodobne informacijske tehnologije, komunikacija,
bolnik, elektronska pošta
Abstract
Introduction:
General application of new information technologies (IT) modifies doctor-patient
communication in family medicine. In the study, patients` attitudes toward IT, with emphasis
on e-mail communication, were explored.
Method:
In March 2011, 35 family physicians asked every fifth patient, who came to the examination
or consultation, to voluntarily and anonymously complete a questionnaire, constructed and
tested for the purpose of the study, which consisted of 48 (sets of) questions, all with adequate
internal consistency (Crobach α> 0.7). Each physician was supposed to gather data from 30
patients and by the end of May 2011, 967 out of 1050 planned questionnaires (92.1%
response rate) were received. The software package SPSS, version 19.0, was used to perform
bivariate and multivariate analysis.
Results:
In the sample of 967 subjects, there were 585 (60.5%) women and 382 (39.5%) men, aged
40.8±13.5 years. They were mostly married (559 (60.2%)) or single (242 (26.1%)), 514
(53.7%) living in urban, 290 (30.3%) rural and 143 (16.0%) in a suburban environment. In
multiple linear modeling, the factors independently associated with the acceptance/rejection
of e-mail, as a mean of communication with family physician were determined, explaining
57.6% of the variance. Factors related to the characteristics of information technologies, not
the social or demographic characteristics of respondents, were accentuated.
Conclusion:
Patients` attitudes toward the use of e-mail communication with family physicians were
associated with computer literacy in patients and the purpose of such communication (i.e.
notifying, doctor’s unavailability at the clinic).
Keywords: Family medicine, modern information technology, communication, patient, e-mail
149
Izhodišča
Komunikacija je proces, v katerem dve (ali več) osebi izmenjujeta sporočila, da bi se
sporazumeli, izmenjali informacije in/ali izrazili čustva z uporabo zapisanih/napisanih,
izrečenih/povedanih in nebesednih znakov. Pisna komunikacija vključuje pisma, poročila,
elektronsko pošto ipd., (po)govor je najbolj pogosto uporabljen način sporazumevanja, vrste
in izrazi nebesednega sporočanja pa so izrazi obraza, gibi telesa in spremembe drže, pa tudi
značilnosti okolja, kot na primer oprema prostora (Selič, 2007, str. 14-19). Učinkovit prenos
sporočila vključuje tudi povratni odziv prejemnika. Obe osebi (strani) sta odgovorni za
učinkovitost sporazumevanja. Razvoj novih tehnologij prinaša nove možnosti za
komunikacijo, hitrejši pretok informacij, ki je mogoč brez neposrednih (osebnih) srečanj, ter s
tem povezane prihranke v času in uporabi drugih (tudi človeških) virov. Rast produktivnosti v
številnih delovnih okoljih/sistemih je povezana z rabo informacijske tehnologije, ki je
omogočila nove načine komuniciranja ter bolj učinkovito ustvarjanje, širitev in
uporabo/uvajanje novih zamisli. Računalniška podpora je potrebna za organiziranje,
hranjenje, dostopanje in predstavljanje odkritih rešitev (dobrih praks) (Goodman in Darr,
1996).
Zdravnik družinske medicine zagotavlja osebno, primarno in stalno zdravstveno varstvo
posameznikom in družinam, pri tem ukrepa vzgojno, preventivno in terapevtsko (Švab, 2002,
str. 15; McGeady et al., 2008). Družinski zdravnik izpolnjuje svoje poslanstvo preko
komunikacije z bolniki in skupaj z drugimi specialnostmi v medicini, z nemedicinskimi
sodelavci, ustreznim administrativnim osebjem, ob uporabi potrebne medicinske opremo.
Komunikacija z bolnikom predstavlja nenadomestljivi vir informacij. Običajno poteka v živo
(v ambulanti, na hišnem obisku ipd.), občasno po telefonu. Družinska medicina se spreminja,
z novimi tehnologijami se spreminja tudi komunikacija, kar postaja predmet zanimanja
raziskovalcev (Adler, 2008; Allen et al., 2007). Začetne raziskave na področju uporabe
informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT) v družinski medicini so se ukvarjale s
problemom varnosti shranjenih podatkov in nevarnosti njihove zlorabe (Bitter, 2000; Kleiner
et al., 2002; Moyer et al., 2002; Higgins et al., 2003). Prvotni interes raziskovalcev se je ob
potrebi po varovanju podatkov preusmeril od analiz skladiščenja podatkov na analize, ki so
ocenjevale sprejemljivost računalniške tehnologije za zdravnike v osnovnem zdravstvu in
njihove time (Car in Sheikh, 2004a; Atherton et al., 2010; Virji et al., 2006), in na vpliv
moderne tehnologije na interakcijo med zdravnikom in bolnikom (Katz, 2003; Car in Sheikh,
2004; Boulware et al., 2009). Področje komunikacije med zdravnikom in bolnikom je bilo
deležno posebne pozornosti zaradi domneve, da bo raba sredstev sodobne IKT neugodno
vplivala na komunikacijo, kar se ni povsem potrdilo (Atherton et al., 2010; McGeady et al.,
2008).
Uporaba e-pošte v zdravstvu omogoča hitrejši prenos sporočil in je cenejša od rabe
tradicionalne pošte (Houston et al., 2003; Brooks in Menachemi, 2006). Zdravniki prihranijo
na času ter si čas lahko drugače organizirajo – npr. e-poštna sporočila pregledujejo ter nanje
odgovarjajo zunaj ambulantnega časa (Leong et al., 2005; Neville et al., 2004). E-poštni
naslovi so se pokazali kot manj spremenljivi v primerjavi z naslovom prebivališča ali
150
telefonsko številko (Virji et al., 2006) ter omogočajo vzdrževanje stika s pacienti, ki redko
obiskujejo ambulanto. E-pošta pomembno olajša komunikacijo zdravnika s pacienti s
posebnimi potrebami ali gibalnimi omejitvami (Goodyear-Smith et al., 2005) ter omogoča
posvet z zdravnikom tudi tistim pacientom, ki so prostorsko (začasno) oddaljeni. Orodja
elektronske pošte omogočajo potrditev prejema sporočila. V primerjavi z ustno komunikacijo
je lahko elektronska pošta kot sodobna oblika pisne (poslovne) komunikacije ustrezno
dokazilo/potrdilo izmenjave sporočil(a), možno je hranjenje/arhiviranje, številni bolniki pa
ocenjujejo komunikacijo z rabe e-pošte kot bolj neposredno in osebno v primerjavi s
komunikacijo po telefonu (Katz et al. , 2003; Boulware et al., 2009; Wallwiener et al., 2009).
Pomembna omejitev rabe e-pošte in spletnih forumov je dvom uporabnikov o zasebnosti
tovrstnih izmenjav, vprašljivost zaupnosti postopka ter velike možnosti zlorab (Forkner-Dunn,
2003; Kleiner et al., 2002; Moyer et al., 2002; Katzen et al., 2005). Upravičen deluje pomislek
etične narave o dopustnosti rabe nekriptirane e-pošte (Bitter, 2000). Zdravniki so do rabe epošte pri obravnavi pacientov zadržani, saj ne morejo načrtovati morebitnega povečanega
obsega dela (Podichetty in Penn, 2004; Mandl et al., 1998), nekateri tudi pričakujejo
povečanje stroškov (Mandl et al., 1998). Različna dostopnost interneta in elektronske pošte
deluje diskriminatorno ter postavlja paciente v neenak položaj (Kleiner et al., 2002; Katz et
al., 2003; Goodyear-Smith et al., 2005; Virji et al., 2006).
E-pošta kot komunikacijsko orodje omogoča drugačen kontekst medosebne interakcije.
Neposredna, osebna interakcija (v živo) ali telefonska komunikacija vsebujejo več prvin in
ravni komunikacijskega procesa – nebesedna in parajezikovna sporočila v e-poštnih
sporočilih niso zajeta, kar osiromaši proces medosebne izmenjave in lahko povzroča
nesporazume (Car in Sheikh, 2004a). Poleg tega lahko komunikacija po e-pošti spodbuja
nerealna pričakovanja pacientov o intimnosti odnosa z zdravnikom (Katz et al., 2003).
Avtorji ugotavljajo, da ostajajo nerešena še nekatera vprašanja, vezana na samo
informacijsko tehnologijo (IT) (Virji et al., 2006). Računalniška omrežja so ranljiva, možni so
tehnološki izpadi, lahko pride do prekinitev povezav s strežnikom, kar vse onemogoča
nemoteno rabo e-pošte pri obravnavi bolnikov (Atherton et al., 2010). Človeška napaka pa
lahko vodi do nenamerne preobrazbe vsebine ali pošiljanja te vsebine napačnim prejemnikom.
Prvotno so študije o vplivu IKT na delovanje zdravstvenega sistema potekale v razvitih
državah sveta, čeprav beležimo študije tudi v naši bližini (Markota et al., 2001). Možnosti
rabe sodobnih informacijskih tehnologih za vodenje bolnikov, svetovanje in druge načine
celostne obravnave bolnika v družinski medicini v Sloveniji do nedavnega še niso bile
raziskane. V aplikativnem projektu L3-3647 Možnosti uporabe sodobnih IT v komunikaciji z
bolniki v družinski medicini, ki poteka od leta 2010 na Katedri za družinsko medicino
Medicinske fakultete v Ljubljani, preučujemo možnosti uporabe sodobnih IT (interneta,
spletnih forumov in elektronske pošte) v komunikaciji z bolniki v družinski medicini. Pri tem
raziskujemo odnos bolnikov in zdravnikov do rabe sodobnih IT in analiziramo delovanje
obstoječih spletnih stičišč, povezanih s promocija zdravja in svetovanjem. Izhajamo iz
predpostavk, da dostopnost do sredstev sodobne IT (osebni računalnik, internet, e-poštni
151
naslov) narašča in v komunikaciji med zdravnikom družinske medicine in bolniki ti načini
niso dovolj izkoriščeni, svetovanje in vodenje kroničnih bolnikov se lahko z rabo sodobnih IT
(npr. elektronske pošte) izboljša, starost bolnikov je dejavnik, ki bi lahko vplival na njihov
odnos do komuniciranja z zdravnikov osebno ali ob uporabi sredstev IT, delovni staž
zdravnikov je dejavnik, ki bi lahko določal njihov odnos do rabe sredstev IT za komunikacijo
z bolniki. Predpostavljamo tudi, da lahko raba sodobnih IT (zlasti elektronske pošte)
razbremeni dnevno število obravnav v ambulantah družinske medicine, vendar terja
reorganizacijo dela delovnega časa družinskega zdravnika. Obisk spletnih stičišč, ki ponujajo
zdravstvene informacije, vsako leto narašča, tovrstna komunikacija se je profilirala kot
pomemben način pomoči bolnikom. Uporaba sredstev sodobne IT terja ustrezno opremo
(osebni računalnik, dostop do interneta, e-poštni naslov) ter jo je potrebno predstaviti kot eno
od možnosti za obravnavo/vodenje bolnikov. Za implementacijo je potrebno opredeliti
časovni interval dostopnosti zdravnika, temu primerno reorganizirati delo v ambulanti ter
vzpostaviti sistem spremljanja za evalvacijo.
V prispevku predstavljamo del odgovorov na vprašalnik Možnosti uporabe sodobnih
informacijskih tehnologij v družinski medicini za bolnike ter analizo dejavnikov, povezanih z
odnosom bolnikov do rabe e-pošte v komunikaciji z osebnim zdravnikom.
Metoda
Udeleženci in postopek
V marcu 2011 smo prosili zdravnike v 35 ambulantah družinske medicine v Sloveniji, da
vsakega petega bolnika, ki bi prišel na posvet ali pregled, prosijo za sodelovanje. Ambulante
družinske medicine so bile izbrane v mestnih, primestnih in vaških okoljih, s čemer smo
zagotovili ustrezno socio-ekonomsko in etnično raznolikost. Vsak zdravnik družinske
medicine naj bi zbral podatke od 30 bolnikov, ki bi bili pripravljeni prostovoljno in anonimno
sodelovati v raziskavi. Izključevalni kriterij za bolnike je bil administrativni obisk ter
neuporaba mobilnega telefona in/ali osebnega računalnika. Pri tistih, ki so zavrnili
sodelovanje, razlogov nismo beležili. Mlajši od 18 let in osebe s spremstvom so vprašalnike
izpolnjevali samostojno.
Do konca maja 2011 smo dobili 967 vrnjenih vprašalnikov od načrtovanih 1050 (92.1%
odziv).
Državna komisija za medicinsko etiko pri Ministrstvu za zdravje RS je z odločbo štev.
33/07/10 dne 11. 08. 2010 odobrila izvedbo študije.
Opis pripomočkov
152
Vprašalnik, namenjen obiskovalcem ambulant družinske medicine, ki uporabljajo mobilni
telefon in/ali osebni računalnik in obsega 48 vprašanj (sklopov), smo sestavili na podlagi
pregleda relevantne znanstvene literature ter preskusili v 6 ambulantah družinske medicine od
oktobra 2010 do januarja 2011 (300 vprašalnikov). Pilotska verzija vprašalnika je bila
sestavljena iz več odprtih vprašanj (vprašanja o uporabi osebnega računalnika, socialnih
omrežjih, najpogosteje obiskanih spletnih straneh in spletnih straneh z zdravstvenimi
informacijami), iz odgovorov na katera smo v nadaljevanju oblikovali možne izbire.
Vprašalnik Možnosti uporabe sodobnih informacijskih tehnologij v družinski medicini za
bolnike vključuje splošne demografske značilnosti bolnika – vprašanja o starosti (v letih),
spolu, stanu (partnerska skupnost, samski, ločen/ovdovel), izobrazbi, kraju bivanja (mestno
(strnjena naselja s 5000 prebivalci ali več), primestno (naselja, pripojena večjim mestom) ali
vaško (naselja do 4900 prebivalcev)), številu oseb v skupnem gospodinjstvu in številu otrok
skupnem gospodinjstvu (do 12 let, 12-18 let, nad 18 let) – ter morebitne kronične bolezni
(nevrološka bolezen (npr. Parkinsonova bolezen), epilepsija, sladkorna bolezen, koronarna
srčna bolezen, kronična pljučna bolezen, zvišan krvni tlak, revmatično obolenje, kronična
bolečina, kronična črevesna bolezen, ulkus, gastritis, GERB, disfagija, inkontinenca ali težave
s prostato, endokrinološke bolezni).
Sledijo vprašanja o izbranem zdravniku - spol in starost izbranega(-e) zdravnika(-ce),
koliko časa je izbrani(-a) zdravnik(-ca), kje je ambulanta osebnega zdravnika(-ce) (večje
mesto, manjše mesto, primestno naselje, podeželje).
Vprašanja o rabi sredstev sodobne IT tehnologije zajemajo oceno dnevne uporabe
računalnika (v urah) in namena (zasebne zadeve/hobiji, administrativne potrebe službe,
izobraževanje, zabava, informiranje), vprašanja o številu računalnikov v gospodinjstvu in
morebitni souporabi, o vključenosti bolnika v socialna omrežja (Facebook, MySpace, Twitter,
Linkedin, Netlog), koristnosti socialnih omrežij za pridobivanje zdravstvenih informacij,
uporabi socialnih omrežij za pridobivanje zdravstvenih informacij in oceni uporabnosti tako
pridobljenih informacij ter o dostopanju do interneta tudi prek mobilnega telefona.
V nadaljevanju so bolniki ocenjevali pogostnost uporabe osebnega računalnika (nikoli,
enkrat mesečno, enkrat tedensko, do trikrat tedensko, vsak dan) ter rabe osebnega računalnika
za razvedrilo in zabavo, izobraževanje, urejanje zasebnih zadev, urejanje službenih zadev,
informiranje (ne velja zame/v celoti odklanjam; nevtralno/sam(a) ne uporabljam; v določenih
primerih, občasno; v večini primerov, pogosto; nadvse dobrodošlo, redno uporabljam);
pogostnost uporabe interneta (nikoli, enkrat mesečno, enkrat tedensko, do trikrat tedensko,
vsak dan) in rabo interneta za pregled novic, izobraževanje, informiranje, zasebne zadeve,
službene zadeve, razvedrilo in zabavo, socialna omrežja (ne velja zame/v celoti odklanjam;
nevtralno/sam(a) ne uporabljam; v določenih primerih, občasno; v večini primerov, pogosto;
nadvse dobrodošlo, redno uporabljam); pogostnost uporabe elektronske pošte (nikoli, enkrat
mesečno, enkrat tedensko, do trikrat tedensko, vsak dan) in rabo e-pošte za službene zadeve in
osebne stike (ne velja zame/v celoti odklanjam; nevtralno/sam(a) ne uporabljam; v določenih
primerih, občasno; v večini primerov, pogosto; nadvse dobrodošlo, redno uporabljam);
153
pogostnost uporabe mobilnega telefona za pogovore (nikoli, enkrat mesečno, enkrat tedensko,
do trikrat tedensko, vsak dan) in rabo mobilnega telefona za osebne, službene ali družinske
zadeve (ne velja zame/v celoti odklanjam; nevtralno/sam(a) ne uporabljam; v določenih
primerih, občasno; v večini primerov, pogosto; nadvse dobrodošlo, redno uporabljam);
pogostnost uporabe mobilnega telefona za pošiljanje sporočil (SMS) (nikoli, enkrat mesečno,
enkrat tedensko, do trikrat tedensko, vsak dan) in rabo SMS za osebne, službene ali družinske
zadeve (ne velja zame/v celoti odklanjam; nevtralno/sam(a) ne uporabljam; v določenih
primerih, občasno; v večini primerov, pogosto; nadvse dobrodošlo, redno uporabljam).
Sledi ocena pogostnosti obiska spletnih mest www.siol.net, www.24ur.com,
www.dnevnik.si, www.delo.si, www.rtv.slo, www.matkurja.si, www.najdi.si in obiska
spletnih mest, ki ponujajo zdravstvene nasvete (www.med.over.net, www.vizita.si,
www.mojezdravje.si), ter ocena pogostnosti teh obiskov (nikoli, enkrat mesečno, enkrat
tedensko, do trikrat tedensko, vsak dan). Bolniki so ocenjevali tudi namene obiskovanja
spletnih mest, povezanih z zdravstvenimi informacijami: za splošno informiranje,
informiranje o določeni zdravstveni težavi, informiranje o zdravilih, informiranje o
zdravljenju (ne velja zame/v celoti odklanjam; nevtralno/sam(a) ne uporabljam; v določenih
primerih, občasno; v večini primerov, pogosto; nadvse dobrodošlo, redno uporabljam).
Bolniki so ocenjevali odnos do komunikacije z izbranim(-o) zdravnikom(-co) po telefonu
(nesprejemljivo/v celoti odklanjam; nevtralno/sam(a) ne uporabljam; v določenih primerih;
sprejemljivo v večini primerov; nadvse dobrodošlo) za nujni nasvet, krajši posvet, naročanje
receptov, za pogovor v zvezi s trenutnim stanjem (zdravjem) ali za naročanje; odnos do
komunikacije z izbranim(-o) zdravnikom(-co) z uporabo e-pošte (nesprejemljivo/v celoti
odklanjam; nevtralno/sam(a) ne uporabljam; v določenih primerih; sprejemljivo v večini
primerov; nadvse dobrodošlo), če je sicer nedosegljiv(a), za naročanje, obveščanje ali
naročanje receptov; odnos do komunikacije z izbranim(-o) zdravnikom(-co) z uporabo SMS
sporočil (nesprejemljivo/v celoti odklanjam; nevtralno/sam(a) ne uporabljam; v določenih
primerih; sprejemljivo v večini primerov; nadvse dobrodošlo), do rabe SMS sporočil v
komunikaciji z izbranim(o) zdravnikom(co) za naročanje, obveščanje ali naročanje receptov
ter odnos do komunikacije z izbranim(-o) zdravnikom(-co) preko internetnih forumov
(nesprejemljivo/v celoti odklanjam; nevtralno/sam(a) ne uporabljam; v določenih primerih;
sprejemljivo v večini primerov; nadvse dobrodošlo).
Sledi ocena (povsem nepomembno; nepomembno; nevtralno; dokaj pomembno; zelo
pomembno) posledic rabe sodobnih informacijskih tehnologij za bolnika(co) kar zadeva
zlorabo podatkov, spremenjeno zaupnost, možna nesoglasja ali nesporazume, brezosebno
komunikacijo in hiter potek komunikacije; ocena dejavnikov pri uporabi elektronske pošte in
telefona, kot so hitrejši prenos sporočil, cena, prihranek časa, zdravnik(-ca) lahko drugače
organizira svoje delo, zdravnikov nasvet lahko dobijo tudi tisti bolniki, ki redko obiskujejo
ambulanto, zdravnikov nasvet lahko dobijo bolniki s posebnimi potrebami ali gibalnimi
omejitvami ali njihovi svojci, omogoča posvet z zdravnikom(-co) tudi tistim bolnikom, ki so
prostorsko (začasno) oddaljeni, v stikih z izbranim(o) zdravnikom(co); ocena dejavnikov pri
uporabi elektronske pošte: potrditev prejema sporočila - dokazilo/potrdilo izmenjave
154
sporočil(a); hranjenje/arhiviranje; bolj posredno v primerjavi s komunikacijo po telefonu;
dvom o zasebnosti tovrstnih izmenjav; vprašljivost zaupnosti postopka; velike možnosti
zlorab; potrebna dodatna zaščita zaradi varnosti e-pošte (kriptiranje) – e-pošta je kot
razglednica; drugačna oblika medosebne interakcije - osiromaši proces medosebne izmenjave
in lahko povzroča nesporazume; različna dostopnost interneta in elektronske pošte – postavlja
bolnike v neenak položaj; ranljivost računalniških omrežij; tehnološki izpadi; človeška napaka
- preobrazbe vsebine ali pošiljanja te vsebine nepravilnim prejemnikom v komunikaciji z
izbranim(-o) zdravnikom(-co); ocena dejavnikov pri uporabi telefona in SMS sporočil:
potrditev prejema sporočila - dokazilo/potrdilo izmenjave sporočil(a); hranjenje/arhiviranje;
bolj neposredno v primerjavi s komunikacijo po elektronski pošti; dvom o zasebnosti
tovrstnih izmenjav; vprašljivost zaupnosti postopka; velike možnosti zlorab; drugačna oblika
medosebne interakcije - osiromaši proces medosebne izmenjave in lahko povzroča
nesporazume; človeška napaka - preobrazbe vsebine ali pošiljanja te vsebine nepravilnim
prejemnikom v komunikaciji z izbranim(-o) zdravnikom(-co).
Pri več sklopih vprašanj so imeli anketirani na voljo za ocenjevanje 5-stopenjske lestvice
Likertovega tipa, pomen ocen od 1 do 5 smo opisali pri posameznih vprašanjih. Notranjo
konsistentnost sklopov vprašanj smo preverili z izračunom Cronbach Alpha (Cronbach α)
koeficientov, ki so znašali za spremenljivke raba osebnega računalnika Cronbach α=0.793,
raba interneta Cronbach α=0.8, obiskovanje spletnih mest Cronbach α=0.8, namen
obiskovanja spletnih mest Cronbach α=0.9, možni razlogi za komunikacijo z osebnim
zdravnikom z uporabo e-pošte Cronbach α=0.9, posledice rabe IKT Cronbach α=0.9, možne
prednosti uporabe e-pošte v komunikaciji z izbranim zdravnikom Cronbach α=0.9 ter možne
neugodne plati uporabe e-pošte v komunikaciji z izbranim zdravnikom Cronbach α=0.9. Pri
vseh vprašanjih, na katera so anketirani odgovarjali na ocenjevalnih lestvicah Likertovega
tipa, so bili indikatorji ustrezno izbrani in smo z njimi izmerili celotni obseg posamezne
spremenljivke.
Statistična analiza
Uporabili smo programski paket IBM SPSS verzija 19.0. Deskriptivno statistiko
nominalnih in ordinalnih spremenljivk smo prikazali kot frekvence, pri intervalnih
spremenljivkah pa kot srednje vrednosti in standardne odklone.
Preverjali smo odnose med neodvisnimi spremenljivkami in odvisno spremenljivko
»Kakšen je vaš odnos do komunikacije z izbranim(-o) zdravnikom(-co) z uporabo e-pošte« z
enosmerno analizo variance (One way ANOVA) (za testiranje razlik med povprečji v več
skupinah) in t-testom (za testiranje razlik med povprečji v dveh skupinah), meja za statistično
pomembne razlike je bila P<0,05. Pearsonov koeficient korelacije smo uporabili za prikaz
linearne povezanosti odvisne in neodvisne spremenljivke, z multiplo linearno regresijsko
analizo pa smo preverjali odnos med več neodvisnimi in odvisno spremenljivko.
155
Rezultati
Osnovni podatki o anketiranih
Povprečna starost bolnikov je bila skoraj 41 let (40.8±13.5), najmlajši je bil star 11,
najstarejši pa 80 let, največ je bilo starih od 30 do 45 let (40.7%), malo manj starih od 46 do
64 let (31.1%) in starih od 18 do 29 let (22.2%), najmanj je bilo nepolnoletnih (0.9%) in
starejših od 65 let (5.1%). V vzorcu 967 oseb je bilo vključenih nekaj več žensk 585 (60.5%)
kot moških 382 (39.5%), največ je bilo poročenih 559 (60.2%) in samskih 242 (26,1%) in
najmanj ovdovelih 27 (2.9%), ločenih je bilo 62 (6.7%) in razvezanih 38 (4.1%). Med
moškimi in ženskami ni bilo pomembnih razlik kar zadeva kraj bivanja, stan in starost (Tabela
1).
Tabela 1. Nekatere demografske značilnosti anketiranih
Moški n=382 Ženske n=585
(%)
p
(%)
Bivališče
Skupaj
%
n=967
0.359
Mestno
198 (52.4)
313 (54.4)
511
53.6
Primestno
56 (14.8)
97 (16.9)
153
16.1
Vaško
124 (32.8)
165 (28.7)
289
30.3
0.497
Stan
Poročen
226 (61.9)
332 (59.4)
558
60.4
Ločeno življenje
24 (6.6)
38 (6.8)
62
6.7
Ovdovel/a
7 (1.9)
20 (3.6)
27
2.9
Razvezan/a
12 (3.3)
26 (4.7)
38
4.1
Samski/a
96 (26.3)
143 (25.6)
239
25.9
0.509
Starost
Nepolnoletni
5 (1.3)
3 (0.5)
8
0.8
18 do 29 let
76 (20.1)
136 (23.5)
212
22.2
30 do 45 let
157 (41.5)
233 (40.2)
390
40.8
46 do 64 let
119 (31.5)
179 (30.9)
298
31.1
21 (5.6)
28 (4.8)
49
5.1
65 let in starejši
156
Več kot pol anketiranih izhaja iz mestnega okolja 514 (53.7%), sledijo tisti iz vaškega 290
(30.3%), iz primestnega je 143 (16.0%) bolnikov.
397 (39.0.%) bolnikov je imelo osnovno šolo, višje ali visoko izobraženih je bilo 129
(13.3%), ostali (445 (45.8%)) so imeli poklicno in srednjo šolo. V primerjavi z
reprezentativnim vzorcem obiskovalcev ambulant družinske medicine (Švab et al., 2005) so
bile osebe iz obravnavanega vzorca mlajše (40.8±13.5 vs. 51.7±19.0), vključenih je bilo več
žensk (60.5% vs. 54.8%), medtem, ko je bila izobrazbena struktura zelo podobna (39.0% vs.
41.0% z osnovno šolo, višje ali visoko izobraženih 13.3. vs. 11.3%, s poklicno in srednjo šolo
45.8% vs. 47.7%).
Od oseb, ki so odgovorile na to vprašanje, največji delež anketiranih nima otrok (34.3%),
sledijo tisti, ki imajo dva (28.4%) ali enega otroka (25.3%). Med anketiranimi, ki imajo
otroke, je največ takih, ki imajo dva otroka (43.2%). V celotnem vzorcu imajo v povprečju
imajo anketirani enega otroka (±1.2); tisti, ki imajo otroke imajo v povprečju dva otroka
(±0.9).
V skupnem gospodinjstvu so v povprečju tri osebe (3.2±1.3), največ pa 8 oseb. V
povprečju so anketirani brez otrok (±0.6) starih do 12 let, največje število otrok do 12 let pa je
4; v povprečju imajo nič otrok (±0.3) od 12-18 let, maksimalno pa imajo 3 otroke te starosti.
Polnoletnih otrok imajo anketirani v povprečju prav tako nič (±0.7). Največ je bilo v
gospodinjstvu pet polnoletnih otrok.
Med vsemi anketiranimi, ki so odgovorili na to vprašanje, več kot polovica nima nobene
kronične bolezni 545 (58.6%), 385 (41.4%) pa je kroničnih bolnikov, pretežno imajo eno
kronično bolezen (65.4%) ali dve (22.0%).
Izbrani zdravnik
Večinoma so izbrani zdravniki ženskega spola 779 (80.8%). V povprečju so anketirani pri
tem zdravniku registrirani 10.5±7.8 let. Največ je registracija pri izbranem zdravniku 37 let,
najmanj pa 0, saj so se morda nekateri ravno prepisali ali vpisali.
Uporaba osebnega računalnika, e-pošte in interneta ter vključenost anketiranih v socialna
omrežja
V gospodinjstvu imajo v povprečju skoraj 2 računalnika (±1.9)., maksimalno število
računalnikov v gospodinjstvu pa je bilo 6. Večinoma si računalnik(e) v gospodinjstvu delijo
(65.2%). Tisti, ki imajo še nekoga, ki uporablja njihov računalnik in so odgovorili na to
vprašanje, so povedali, da računalnik uporablja partner (42.1%), partner in otroci (18.4%)
157
oziroma le otroci (16.0%). Nekaj je bilo tudi takih, kjer računalnik uporabljajo drugi sorodniki
(12.3%), kot so bratje, sestre ali starši.
V povprečju računalnik uporabljajo 5 ur na dan, večina (705 (74.6%)) ga uporablja vsak
dan. Na teden uporabljajo računalnik za zasebne zadeve ali hobije v povprečju 4 ure
(M=4.3±6.4), za administrativne potrebe službe 13 ur (M=13.4±15.0), 3 ure (M=2.9±4.5) za
izobraževanje, zabavo (M=2.7±5.6) in informiranje (M=2.6±4.6). Za druge potrebe ali
opravila uporabljajo računalnik v povprečju 2 uri (M=1.9±7.0) na teden.
Dobra polovica anketiranih je vključena v Facebook (52.9%), ne pa v ostala socialna
omrežja, kot so MySpace (ni povezanih 96.7%), Twitter (ni povezanih 94.1%), LinkedIn (ni
povezanih 95.3%) in Netlog (ni povezanih 91.8%). Socialna omrežja se dobri polovici
anketiranih (524 (56.6%)) niso zdela koristna za pridobivanje zdravstvenih informacij, večina
(701 (74.7%)) tudi ne pridobiva zdravstvenih informacij preko socialnih omrežij. Zdravstvene
informacije, pridobljene v socialnih omrežjih, ocenjujejo nevtralno oziroma jih ne uporabljajo
(314 (36.4%)) ali pa ocenjujejo te informacije kot uporabne v določenih primerih (296
(34.3%)). Najmanj anketiranih je menilo, da so te informacije nadvse dobrodošle in uporabne
(61 (7.1%)). V povprečju so anketirani bolniki menili, da so zdravstvene informacije,
pridobljene v socialnih omrežjih, uporabne v določenih primerih (M=2.6±1.1).
V povprečju so anketirani tudi menili, da je raba računalnika nadvse dobrodošla oziroma
ga uporabljajo redno za informiranje (n=904, M=3.9±1.0), urejanje službenih zadev (n=869,
M=3.8±1.4), izobraževanje (n=871, M=3.6±1.1) in urejanje zasebnih zadev (n=877,
M=3.5±1.2). Za razvedrilo in zabavo se je v povprečju uporaba računalnika anketiranim zdela
primerna v določenih primerih (N=876, M=3.4±1.2). Večina računalnik za te namene
uporablja pogosto oziroma redno. Le za razvedrilo in zabavo ga uporabljajo v približno
enakem odstotku (40.8% oziroma 39.0%).
Internet večina anketiranih uporablja vsak dan (711 (76.2%)) in sicer za informiranje
(n=901, M=3.9±1.0), službene zadeve (n=877, M=3.8±1.4), pregled novic (n=903,
M=3.7±1.2), zasebne zadeve (n=888, M=3.6±1.2) in izobraževanje (n=887, M=3.6±1.1).
Občasno oziroma v določenih primerih pa internet uporabljajo za razvedrilo in zabavo
oziroma za socialna omrežja (M<3.5±1.4). Večina anketiranih uporablja internet za
informiranje, službene zadeve, pregled novic, zasebne zadeve, izobraževanje ter za razvedrilo
in zabavo, pogosto oziroma redno. Le socialnih omrežij večina uporabnikov interneta ne
uporablja (865 (82.4%)).
E-pošto anketirani 637 (68.6%) uporabljajo vsak dan, oziroma v povprečju do trikrat
tedensko (M=4.3±1.2), tako za službene (M=3.7±1.2), kot tudi za osebne stike (M=3.9±1.4).
Večina anketiranih e-pošto za službene zadeve (67.1%) in osebni stik (57.5%) uporablja
pogosto oziroma redno.
Več kot pol anketiranih 527 (56.8%) obiskuje spletna mesta, ki ponujajo zdravstvene
informacije. V povprečju obiskujejo anketirani spletne strani z namenom informiranja o
določeni zdravstveni težavi n=909, M=(3.0±1.3), z namenom informiranja na splošno (n=899,
158
M=2.8±1.2) ali z namenom informiranja o zdravljenju (n=899, M=2.7±1.2) občasno oziroma
v določenih primerih. Spletnih strani z namenom informiranja o zdravilih v povprečju ne
obiskujejo (n=886, M=2.5±1.2). Bolniki zdravstvenih spletnih strani zaradi splošnega
informiranja ne obiskujejo oziroma jih obiskujejo nekateri (38.2%). Pogosto pa te spletne
strani obiskujejo za namene informiranja o določeni zdravstveni temi (35.9%), občasno pa za
informiranje o zdravilih (30.5%). Prav tako spletnih strani za informiranje o zdravljenju
najpogosteje uporabljata le dve petini anketiranih (41.1%).
Anketirani so v povprečju menili, da so pri posledicah rabe sodobnih tehnologij dokaj
pomembne: prednosti hitrega poteka informacij (n=893, M=3.8±1.2), zloraba podatkov
(n=892, M=3.7±1.2) in spremenjena zaupnost (n=881, M=3.6±1.2). Glede možnih nesoglasij
(n=879, M=3.4±1.1), nesporazumov (n=881, M=3.4±1.1) in brezosebne komunikacije (n=89,
M=3.4±1.2) so imeli v povprečju nevtralno mnenje.
Odgovori anketiranih o komunikaciji z osebnim zdravnikom z uporabo e-pošte
Glede komunikacije z zdravnikom preko e-pošte so najpogosteje odgovorili, da tega ne
uporabljajo oziroma imajo nevtralno mnenje (287 (31.5%)), sledili so odgovori tistih, ki se
jim komunikacija te vrste zdi nadvse dobrodošla (214 (23.5%)), manj pa je bilo takih, ki jim
je takšen način primeren v določenih primerih (180 (19.8%)). Anketiranim je bila v povprečju
e-pošta sprejemljiva v večini primerov za naročanje na pregled (n=913, M=3.5±1.5) in
naročanje receptov (n=911, M=3.5±1.5). Za obveščanje (n=899, M=3.4±1.5) ali v primeru
nedosegljivosti zdravnika (n=893, M=3.3±1.5) pa se jim je uporaba e-pošte zdela primerna le
v določenih primerih. Večina anketiranih bi z zdravnikom komunicirala preko e-pošte v
primeru naročanja na pregled (55.2%) in naročanja receptov (54.5%). Najpogosteje so ocenili
kot sprejemljivo tudi komunikacijo preko e pošte v primeru nedosegljivosti zdravnika
(47.0%) ter za namene obveščanja (49.8%).
V povprečju so anketirani menili, da je pri uporabi elektronske pošte pri stiku z
zdravnikom dokaj pomembno, da nasvet dobijo tudi bolniki s posebnimi potrebami ali
gibalnimi omejitvami (M=4.0±1.1), da omogoča posvet tudi tistim, ki so začasno, prostorsko
oddaljeni (M=4.0±1.1), prihrani čas (M=3.8±1.2), da nasvet lahko dobijo tudi tisti, ki redko
obiskujejo ambulanto (M=3.7±1.1), e-pošta pomeni tudi hitrejši prenos sporočil (M=3.7±1.2)
in na ta način zdravnik lahko drugače organizira svoje delo (M=3.6±1.2). Nevtralno mnenje
so imeli v povprečju glede cene uporabe e-pošte (M=3.1±1.3). Kot dokaj pomembne so
anketirani pri uporabi elektronske pošte v povprečju ocenili: potrdilo o izmenjavi sporočila
(M=3.7±1.2), možnost človeške napake preobrazbe vsebine ali pošiljanje vsebine nepravilnim
prejemnikom (M=3.6±1.2), potrebo po dodatni zaščiti zaradi varnosti e-pošte – kriptiranje
(M=3.6±1.2) ter hranjenje/arhiviranje (M=3.6±1.1). Nevtralno so ocenili ranljivost
računalniških omrežij (M=3.5±1.1), osiromašenost medosebne izmenjave in povzročanja
nesporazumov (M=3.4±1.0), tehnološke izpade (M=3.4±1.1), možnosti zlorab (M=3.4±1.2),
vprašljivost zaupnosti postopka (M=3.3±1.0), večjo posrednost v primerjavi s komunikacijo
po telefonu (M=3.2±1.0) ter dvom v zasebnost tovrstnih izmenjav (M=3.2±1.0).
159
Rezultati bivariatne analize
Z enosmerno analizo variance smo ugotovili, da so anketirani, stari od 30 do 45 let
(F=5.544, P=0.000), prebivalci mestnih naselij (F=3.935, P=0.020), in tisti, katerih ambulanta
izbranega zdravnika je v večjem mestu (F=8.609; P=0.000), v povprečju bolj naklonjeni
uporabi e-pošte v komunikaciji z izbranim zdravnikom. Če je bila starost osebnega zdravnika
nad 50 let, so imeli vprašani v povprečju bolj negativen odnos do uporabe e-pošte, kot če je
bila starost izbranega zdravnika do 50 let (F=3.565; P=0.014); tisti, ki imajo izbranega
zdravnika med 6 in 15 let, so imeli v povprečju bolj pozitiven odnos do komunikacije preko epošte s tem (izbranim) zdravnikom, kakor oni, ki so pri istem zdravniku registrirani 16 let ali
več (F=2.987, P=0.030). Anketirani, ki računalnika nikoli ne uporabljajo, so bili v povprečju
manj naklonjeni uporabi e-pošte pri komunikaciji z zdravnikom kot oni, ki računalnik
uporabljajo pogosteje (enkrat tedensko, do trikrat tedensko, vsak dan); anketirani, ki
računalnik uporabljajo vsak dan, so bili v povprečju tudi bolj naklonjeni uporabi e-pošte pri
komunikaciji z zdravnikom v primerjavi s tistimi, ki računalnik uporabljajo bodisi enkrat
mesečno bodisi do 3 krat tedensko (F=18.354, P=0.000). Osebe, ki internet uporabljajo vsak
dan, so bile v povprečju bolj naklonjene uporabi e-pošte pri komunikaciji z zdravnikom, kot
one, ki internet uporabljajo redkeje (F=16.894, P=0.000). Anketirani, ki e-pošto uporabljajo
vsak dan, so imeli v povprečju bolj pozitiven odnos do uporabe e-pošte pri komunikaciji z
zdravnikom kot ostali (F=32.473, P=0.000).
S t-testom smo ugotovili, da ni statistično značilnih razlik med spoloma (t=0.054,
P=0.957), med kroničnimi bolniki in ostalimi (t=0.001, P=0.999), med tistimi, ki sem jim
zdijo socialna omrežja koristna za pridobivanje zdravstvenih informacij, in ostalimi, ki menijo
drugače (t=0.287, P=0.408), v odnosu do komunikacije z zdravnikom z uporabo e-pošte.
Osebe, ki so povezane v vsaj eno izmed socialnih omrežij (t=-4.872, P=0.000), ki pridobivajo
zdravstvene informacije prek socialnih omrežij (t=2.806, P=0.05), ki do interneta dostopajo
tudi prek telefona (t= 5.486, P=0.000), in obiskujejo spletna mesta, ki ponujajo zdravstvene
nasvete (t=4.927, P=0.000), so izkazale v povprečju bolj pozitiven odnos do komunikacije z
izbranim zdravnikom preko e-pošte. Anketirani, katerih izbrani zdravnik je ženskega spola
(t=-2.515, P=0.012), so bili v povprečju nekoliko bolj naklonjeni uporabi e-pošte za
komunikacijo, v primerjavi z onimi, katerih izbrani zdravnik je moškega spola (t=-2.419,
P=0.016).
Z izračunom Pearsonovih koeficientov korelacije smo odkrili šibko pozitivno povezanost
med dnevno rabo računalnika (v urah) (r=0.246, P=0.000), pridobivanjem zdravstvenih
informacij v socialnih omrežjih (r=0.106, P=0.002), uporabo osebnega računalnika za različne
dejavnosti (razvedrilo in zabavo (r=0.169), izobraževanje (r=0.219), urejanje zasebnih
zadev(r=0.317), urejanje službenih zadev(r=0.302) in/ali informiranje (r=0.315); (vsi
P=0.000)), uporabo interneta za različne namene (pregled novic (r=0.256), izobraževanje
(r=0,268), informiranje (r=0.328), zasebne zadeve (r=0.337), službene zadeve (r=0.267),
razvedrilo in zabavo (r=0.189) in/ali socialna omrežja (r=0.168)) (vsi P=0.000)), uporabo e-
160
pošte za službene zadeve (r=0.330, P=0.000) in/ali osebni stik (r=0.361, P=0.000), z obiskom
spletnih mest, povezanih z zdravstvenimi informacijami za različne namene (informiranje na
splošno (r=0.249), informiranje o določeni zdravstveni temi (r=0.257), informiranje o
zdravilih (r=0.235) in/ali informiranje o zdravljenju (r=0.241); (vsi P=0.000)) ter odnosom do
komunikacije z izbranim zdravnikom prek e-pošte.
Bolj kot anketirani menijo (srednje močna pozitivna povezanost), da je komuniciranje z
zdravnikom preko e-pošte dobrodošlo v primeru njegove nedosegljivosti (r=0.551), za
primere naročanja (r=0.568), obveščanja (r=0.614) ali naročanja receptov (r=0.600); (vsi
P=0.000)), da je komunikacija z izbranim zdravnikom preko internetnih forumov dobrodošla
(r=0.485, P=0.000), da je hiter potek komunikacije kot prednost uporabe IKT zelo pomemben
(r=0.395, P=0.000), bolj pozitiven odnos imajo tudi do komunikacije z izbranim zdravnikom
preko e-pošte.
Odkrili smo šibko do srednje močno pozitivno povezanost med odnosom do uporabe epošte v komunikaciji z izbranim zdravnikom in dejavniki pri uporabi e pošte, kot so hitrejši
prenos sporočil (r=0.492), cena (r=0.313), prihranek časa (r=0.488), drugačno organiziranje
dela zdravnika (r=0.454), možnost nasveta za redke obiskovalce ambulante (r=0.378),
možnost nasveta za osebe s posebnimi potrebami ali gibalnimi omejitvami (r=0.326) ter
možnost posveta tudi začasno prostorsko oddaljenim pacientom (r=0.348); (vsi P=0.000).
Bolj kot se zdi anketirancem brezosebna komunikacija kot posledica uporabe IKT pomembna,
bolj negativen odnos imajo do komunikacije z izbranim zdravnikom preko e-pošte (r=-0.105,
P=0.002). Bolj kot se anketiranim pri komunikaciji z zdravnikom preko e-pošte zdijo
pomembni: hranjenje in arhiviranje (r=0.348), dokazilo o izmenjavi sporočil(a) (r=0.359),
večja posrednost kot pri komunikaciji po telefonu (r=0.313) ter potrebnost dodatne zaščite epošte (r=0.070); (vsi P=0.000), bolj pozitiven odnos imajo do komunikacije z izbranim
zdravnikom preko e-pošte.
Odnos anketiranih do uporabe e-pošte v komunikaciji z izbranim zdravnikom pa ni bil
povezan z varnostnimi pomisleki, tehničnimi težavami in osiromašenjem komunikacije med
zdravnikom in bolnikom.
Rezultati multivariatne analize: dejavniki, povezani z odnosom anketiranih do uporabe epošte v komunikaciji z izbranim zdravnikom
V multivariatno analizo smo vključili vse spremenljivke, pri katerih smo v bivariatni
analizi potrdili statistično značilne odnose z odvisno spremenljivko: starost (po razredih),
bivališče, starost in spol izbranega zdravnika in trajanje te izbire, kraj ambulante izbranega
zdravnika, uporaba računalnika (dnevno), vključenost v socialna omrežja, pridobivanje in
uporabnost zdravstvenih informacij preko socialnih omrežij, dostopanje do interneta preko
telefona, pogostost uporabe računalnika, uporaba računalnika za: razvedrilo in zabavo,
izobraževanje, urejanje zasebnih ali službenih zadev ter informiranje; pogostost uporabe
interneta, uporaba interneta za: pregled novic, izobraževanje, informiranje, zasebne ali
161
službene zadeve, razvedrilo in zabavo, vključevanje v socialna omrežja; pogostost uporabe epošte, uporaba e-pošte za: službene zadeve ali osebne stike; obiskovanje spletnih mest z
zdravstvenimi nasveti z namenom: informiranja na splošno, o določeni zdravstveni težavi, o
zdravilih in o zdravljenju; komunikacija z zdravnikom preko e-pošte (razlogi): primer
nedosegljivosti zdravnika, naročanje, obveščanje ali naročanje receptov; komunikacija z
zdravnikom preko internetnih forumov; posledice uporabe IKT: hiter potek komunikacije in
brezosebna komunikacija; pomen uporabe e-pošte (prednosti): hitrejši prenos sporočil, cena,
prihranek časa, zdravnik lahko drugače organizira svoje delo, nasvet dobijo tudi redki
obiskovalci ambulante in bolniki s posebnimi potrebami/gibalnimi omejitvami, omogoča
posvet tudi prostorsko (začasno) oddaljenim bolnikom; dejavniki pri uporabi e-pošte
(omejitve): dokazilo o izmenjavi sporočil(a), hranjenje/arhiviranje, bolj posredno kot
komunikacija po telefonu, potrebna dodatna zaščita zaradi varnosti e-pošte (kriptiranje). V
Tabeli 2 prikazujemo samo statistično pomembne rezultate.
Tabela 2. Dejavniki, povezani z odnosom bolnika do komunikacije z izbranim zdravnikom
preko e-pošte: linearni regresijski model (F=10,822 df=53, P<0.01)
Neodvisne spremenljivke
Beta
t
p
Pridobivanje zdravstvenih informacij preko socialnih omrežij
-0.127
-3.006
0.003
Uporabnost zdravstvenih informacij pridobljenih v socialnih
omrežjih
-0.113
-2.767
0.006
Komunikacija preko e-pošte: V primeru nedosegljivosti zdravnika
0.172
3.338
0.001
Komunikacija preko e-pošte: Za obveščanje
0.254
3.976
0.000
Komunikacija z zdravnikom prek internetnih forumov
0.146
3.733
0.000
Pomen uporabe e-pošte: Hitrejši prenos sporočil
0.138
2.186
0.029
Pomen uporabe e-pošte: Cena
-0.100
-2.177
0.030
Pomen uporabe e-pošte: Omogočen posvet tudi bolnikom, ki so
prostorsko (začasno) oddaljeni
-2.229
-2.480
0.014
Dejavniki pri e-pošti (omejitve): Potrebna dodatna zaščita zaradi
varnosti e-pošte (kriptiranje)
-0.116
-2.755
0.006
R2=0.576
Z multiplo linearno regresijsko analizo smo izločili dejavnike, ki so neodvisno povezani z
sprejemanjem/zavračanjem uporabe e-pošte v komunikaciji z izbranim zdravnikom pri
anketiranih in pri tem pojasnili smo 57.6% variance.
162
Razprava
Na bivariatni ravni so bili anketirani, ki živijo v mestu, stari 30-45 let, ki dnevno
uporabljajo računalnik, e-pošto in internet, pri uporabi IKT pa so izpostavili pomen hitrega
pretoka informacij, naklonjeni uporabi e-pošte v komunikaciji z izbranim zdravnikom,
zavračali pa so jo tisti, ki so kot pomembno oviro ocenili brezosebno komunikacijo, kar se
ujema z ugotovitvami drugih avtorjev (Houston et al., 2003; Brooks in Menachemi, 2006;
Atherton et al., 2010; McGeady et al., 2008). Bolj naklonjeni uporabi e-pošte so bili tudi
anketirani, ki imajo izbranega zdravnika ženskega spola, mlajšega od 50 let, z ambulanto v
mestnem okolju.
Večina naštetih dejavnikov pa se ni pokazala kot pomembna v multivariatni analizi (Tabela
2), na podlagi katere lahko izpostavimo zlasti dejavnike, vezane na IKT in ne na značilnosti
uporabnikov, ter ugotovimo, da anketirani, ki pridobivajo zdravstvene informacije tudi v
socialnih omrežjih, in tisti, ki niže ocenjujejo uporabnost tako pridobljenih informacij, bolj
sprejemajo komunikacijo z zdravnikom preko e-pošte. Bolj ko menijo, da je komuniciranje
preko e-pošte dobrodošlo za obveščanje in za primer nedosegljivosti zdravnika, bolj takšen
način komunikacije z izbranim zdravnikom sprejemajo, enako velja za anketirane, ki so
naklonjeni komunikaciji z izbranim zdravnikom v internetnih forumih, in jim je hiter prenos
sporočil z uporabo e-pošte bolj pomemben. Tisti, ki jim je cena e-pošte bolj pomembna, ki so
kot eno od prednosti uporabe e-pošte ocenili možnost posveta z izbranim zdravnikom za
začasno prostorsko oddaljene bolnike, in anketirani, ki so kot pomembno ocenili potrebo po
dodatni zaščiti zaradi (ne)varnosti e-pošte, takšen način komunikacije z izbranim zdravnikom
zavračajo. Naše ugotovitve se ujemajo z ugotovitvami drugih avtorjev (Prady e tal., 2001;
Katz et al., 2003), da bolniki sprejemajo e-pošto za enostavnejše sporočanje (npr. obveščanje),
ne pa za kompleksnejše sporazumevanje.
Med omejitvami predstavljenih ugotovitev izstopa vzorčenje in posledično možnost
posploševanja na populacijo bolnikov družinske medicine – v obravnavanem vzorcu je več
mlajših in žensk, ravno mlajši (stari do 45 let) pa so izrazili večjo naklonjenost uporabi epošte v komunikaciji z izbranim zdravnikom družinske medicine. V študijo smo vključili le
tiste, ki uporabljajo osebni računalnik in/ali mobilni telefon, izkazalo se je, da redkeje ko
anketirani uporabljajo osebni računalnik, bolj zavračajo e-pošto kot način komunikacije z
osebnim zdravnikom, na podlagi česar bi lahko pričakovali popolno zavračanje pri osebah, ki
osebnega računalnika sploh ne uporabljajo.
Zaključek
Odnos bolnikov do komunikacije z izbranim zdravnikom prek e-pošte je povezan z
računalniško opismenjenostjo bolnikov, njihovo vključenostjo v socialna omrežja, z namenom
163
takšne komunikacije (obveščanje, nedosegljivost zdravnika v ambulanti) in nekaterimi
značilnostmi IKT.
Zahvala
Aplikativni projekt L3-3647 Možnosti uporabe sodobnih informacijskih tehnologij v
komunikaciji z bolniki v družinski medicini financira ARRS. Za sodelovanje se zahvaljujemo
bolnikom in zdravnikom.
Reference
[1] Adler, K. G. (2008): »Making a Case for Online Physician-Patient Communication«. Family
Practice Management, vol. 15, no. 5, 3-6.
[2] Allen, L., Pelletier, A. L., Sutton, G. R., Walker, R.R. (2007): »Are Your Patients Ready for
Electronic Communication?« Family Practice Management, vol. 14, no. 9, 25-26.
[3] Atherton, H. L., Car, J., Meyer, B. (2010): »Email for the management of healthcare appointments
and attendance reminders«. Cochrane database syst. rev. (Online), 2010, issue 12, 1-14.
[4] Bitter, J. (2000): »E-mail in medical practice: legal and ethical concerns«. QRC Advisor, vol. 16,
no. 3, 1–8.
[5] Goodman, P. S., Darr, E. D. (1996): »Exchanging Best Practices Through Computer-Aided
Systems«. Academy for Management Executive, vol. 10. no. 2, 7-18.
[6] Boulware, D. R., Dekarske, A. S., Filice, G.A. (2009): »Physician Preferences for Elements of
Effective Consultations«. Journal of general internal medicine, vol. 25, no. 1, 25-30.
[7] Brooks, R. G., Menachemi, N. (2006): »Physicians’ use of email with patients: factors influencing
electronic communication and adherence to best practices«. Journal of Medical Internet Research, vol.
8, no. 1, 2.
[8] Car, J., Sheikh, A. (2004): »Email consultations in health care: 1. Scope and effectiveness«. BMJ
(Clinical research ed.), vol. 329, no. 7463, 435–38.
[9] Car, J., Sheikh, A. (2004a): »Email consultations in health care. 2. Acceptability and safe
application«. BMJ (Clinical research ed.), vol. 329, no. 7463, 439–42.
[10] Forkner-Dunn, J. (2003): »Internet-based Patient Self-care: The Next Generation of Health Care
Delivery«. Journal of Medical Internet Research, vol. 5, no. 2, 8.
[11] Goodyear-Smith, F., Wearn, A., Everts, H., Huggard, P., Halliwell, J. (2005): »Pandora’s
electronic box: GPs reflect upon email communication with their patients«. Informatics in Primary
Care, vol. 13, no. 3, 195–202.
164
[12] Higgins, J. P. T., Thompson, S. G., Deeks, J.J., Altman, D.G. (2003): »Measuring inconsistency
in meta-analyses«. BMJ (Clinical research ed.), vol. 327, no. 7414, 557–60.
[13] Houston, T.K., Sands, D.Z., Nash, B.R., Ford, D.E. (2003): »Experiences of physicians who
frequently use e-mail with patients«. Health Communication, vol. 15, no. 4, 515–25.
[14] Katz, S.J., Moyer, C.A., Cox, D.T., Stern, D.T. (2003): »Effect of a triage-based E-mail system
on clinic resource use and patient and physician satisfaction in primary care: a randomized controlled
trial«. Journal of General Internal Medicine, vol. 18, no. 9, 736-44.
[15] Katzen, C., Solan, M. J., Dicker, A. P. (2005): »E-mail and oncology: a survey of radiation
oncology patients and their attitudes to a new generation of health communication«. Prostate Cancer &
Prostatic Diseases, vol. 8, no. 2, 189–93.
[16] Kleiner, K. D., Akers, R., Burke, B.L., Werner, E.J. (2002): »Parent and physician attitudes
regarding electronic communication in pediatric practices«. Pediatrics, vol. 109, no. 5, 740–4.
[17] Leong, S. L., Gingrich, D., Lewis, P. R., Mauger, D.T., George, J.H. (2005): »Enhancing doctorpatient communication using email: a pilot study«. Journal of the American Board of Family Practice,
vol. 18, no. 3, 180–8.
[18] Mandl, K. D., Kohane, I.S., Brandt, A.M. (1998): »Electronic patient-physician communication:
problems and promise«. Annals of Internal Medicine, vol. 129, no. 6, 495–500.
[19] Markota, M., Kern, J., Švab, I. (2001) »Attitudes towards information system security among
physicians in Croatia«. Methods of information in medicine, vol. 40, no. 3, 221-4.
[20] McGeady, D., Kujala, J., Ilvonen, K. (2008): »The impact of patient-physician web messaging on
healthcare service provision«. International journal of medical informatics, vol. 77, no. 1, 17-23.
[21] Moyer, C. A., Stern, D. T., Dobias, K.S., Cox, D.T., Katz, S.J. (2002): »Bridging the electronic
divide: patient and provider perspectives on e-mail communication in primary care«. American
Journal of Managed Care, vol. 8, no. 5, 427–33.
[22] Neville, R. G., Marsden, W., McCowan, C., Pagliari, C., Mullen, H., Fannin, A. (2004): »Email
consultations in general practice«. Informatics in Primary Care, vol. 12, no. 4, 207–14.
[23] Podichetty, V., Penn, D. (2004): »The progressive roles of electronic medicine: benefits,
concerns, and costs«. American Journal of the Medical Sciences, vol. 328, no. 2, 94–9.
[24] Prady, S., Norris, D., Lester, J., Hoch, D. (2001): »Expanding the guidelines for electronic
communication with patients: application to a specific tool.« Journal of the American Medical
Informatics Association, vol. 8, no. 4, 344–8.
[25] Selič, P. (2007): »Novi odročnik: nebesedno sporazumevanje za vsakdanjo rabo« (str. 14-19).
Ljubljana: Inštitut Pares.
[26] Švab, I. (2002): »Načela družinske medicine« (str. 15). Družinska medicina. Ljubljana: SZD.
[27] Švab, I., Petek-Šter, M., Kersnik, J., Živcec-Kalan, G., Car, J. (2005): »Presečna študija o delu
zdravnikov splošne medicine v Sloveniji = A cross sectional study of performance of slovene general
practitioners«. Zdravstveno varstvo [Tiskana izd.], vol. 44, no. 4, 183-192.
165
[28] Virji, A., Yarnall, K. S., Krause, K. M., Pollak, K.I., Scannell, M. A., Gradison, M., Ostbye, T.
(2006): »Use of email in a family practice setting: opportunities and challenges in patient- and
physician-initiated communication«. BMC Medicine [electronic resource], vol. 15, no. 4, 18.
[29] Wallwiener, M., Wallwiener, C. W., Kansy, J. K., Seeger, H., Rajab, T.K. (2009): »Impact of
electronic messaging on the patient-physician interaction«. Journal of telemedicine and telecare, vol.
15, no. 5, 243-50.
Kratka predstavitev avtorjev
Doc. dr. Polona Selič je raziskovalka na Katedri za družinsko medicino Medicinske fakultete v Ljubljani.
Irena Makivić je mlada raziskovalka na Katedri za družinsko medicino Medicinske fakultete v Ljubljani.
Asist. mag. Rajko Vajd je raziskovalec na Katedri za družinsko medicino Medicinske fakultete v Ljubljani.
Doc. dr. Tonka Poplas Susić je raziskovalka na Katedri za družinsko medicino Medicinske fakultete v
Ljubljani.
Doc. dr. Josip Car je raziskovalec na medicinski fakulteti Imperial College London.
166
IV.
E - IZOBRAŽEVANJE
E - EDUCATION
167
PLENARNE PREDSTAVITVE
PLENARY PRESENTATIONS
168
Lessons from and for a change in education through ICT
by Mag. Axel Zahlut
Educational Consultant and Project Manager
European Network for Innovative Schools Austria (ENIS)
www.enis.at
eMail: [email protected]
e-izobraževanje – plenarno predavanje
Abstract - Summary
Implementing the e-fit-21 agenda, Austria‘s strategy to modernize the educational system,
several unforeseen challenges appeared along the way. This paper summarizes the e-fit-21
agenda and points out three main trends that were observed and are partly surprising. Not
only is the nature of the content taught in school going to change, also the pedagogical
approach and the social interaction, which seem to be having a greater impact that ever.
Discussing the changes in the field of education, changes that regard the society as a whole
have to be taken into account as well since the transformation of the web itself seems to be
leading towards a paradigm shift in terms of the image of the society. The concept of the
network society and learning and teaching approaches with new values like citizenship are
having a major influence on how students and teachers interact on a daily basis. Social
relations and the cultural change in the network society are brought into the classroom by
using ICT tools that are being used on a daily basis outside school. This creates tensions
for all stakeholders of an education system. The reduction of complexity in traditional
teaching approaches might have to expanded by turning the attention to real life aspects as
well as the actual use of ICT by juveniles, bearing risks that come with it in mind.
Key Words: learning in the network society, e-learning, student-centred vs. teachercentred, social interaction, paradigm shift, cultural change, reduction of complexity, e-fit21 agenda
Introduction
Trying to keep up with the changes in our society and the challenges resulting from
them, Austria‘s government officials initiated a program to find appropriate solutions when
it comes to adapting the educational system. Consequently, the efit-21 agenda was launched
a year ago to formulate the strategical approach to implement changes in the educational
system bearing the requirements of the modern society in mind. ICT in education seemed
and still seems to play a major role in the process of change. However, not everything can
169
be done by implementing ICT in the classroom. Pedagogical approaches, content taught and
the student‘s behavior play a much more important role than one would assume. The
following paper recaptures the e-fit-21 agenda and then adresses lessons and new challenges
that were brought up during the implementation. Having experienced changes on several
levels, new questions about the content taught, the social interaction in and outside the school,
the role of both teacher and students, the participation and the challenges for teachers in a new
environment ought to be discussed. Thereby new insights are going to be added to a picture,
one thought of having about the use of e-material in school. Finally, the question on how we
look at the society is arisen and a possible answer will be provided by lessons Austria has
made.
The e-fit-21 agenda:
Having described the e-fit-21 agenda in last year‘s paper, I am going to summarize its main
targets to put the lessons learned in perspective and thereby provide insights to a process that
seems to be inevitable.
1. The first main goal is to enhance the quality of teaching and learning by focusing mainly on
the quality of using and sharing the content. This is done by both, improving the content
portals which are available for teachers throughout Austria as well as European platforms
and by enhancing the content itself by keeping it up to date and enriching it by new
pedagogical approaches teachers find helping them in the classroom (e-fit-21, 2010).
Trying to keep up with new developments, the Federal Ministry of Education is
participating and initiating a huge number of both, international and national projects and
initiatives - 32 to be exact (http://www.virtuelleschule.at, October 16th 2011). Believing
that the exchange of experience is a fruitful way to enhance the quality of the educational
system in school and on the adult level is shown by that.
2. The second target is to teach digital competences by raising the awareness of the necessity
of digital skills for pupils and adults. Bearing in mind that changes in that area are
happening constantly, an appropriate teachers training and further training in order to create
and spread out current pedagogical approaches is inevitable. Examples for that are the
EPICT, an IT-certifcate for teachers, and the virtual pedagogical academia. Over 50 per
cent of the Austrian teachers have participated at least once in a further training
concentrating on the ICT use in class but remembering that changes in that area are
happening constantly, this number has got to increase (e-fit-21, 2010).
3. The third objective is to enhance the success of our students on the labour market (e-fit-21,
2010). International studies such as the IDC-study in 2009 (Kolding et al., 2009) show the
necessity of teaching appropriate digital skills. The strategy mentioned job related skills
which should be taught but considering the fast development in this area, it will be a real
challenge to teach those job related skills students are going to need in a ten years time.
170
However, implementing educational standards for practical computer science, industrial
certificates and of course the ECDL are well meant steps in the right direction.
4. The fourth goal is to enhance the effiency of the organisation structure of the system itself
and modernize it in a sustainable way. Using ICT to have a powerful yet efficient
administration, E-Government applications featuring multifunctional services will lead to a
modern infrastructure at all levels possible. This starts on the basic level with the
introduction of the edu.card for students, a federal state teachers-controlling-database, the
statistic-datawarehouse and the ELAK in subordinated departments (e-fit-21, 2010).
5. The fith objective will play a major role in the analysis later on in this paper. It is about the
integration of the society itself. Bearing in mind, that still not everyone is connected to the
net or some sort of network, certain service opportunities are not going to available for
some parts of the society. Removing all barriers concerning the use of ICT, the social
integration - e-inclusion - should be improved. A successful yet modern media pedagogy
has to include a critical and reflecting handling of the media by juveniles and integrating
Facebook, Twitter or other forms of social media is an inevitable step helping students to
understand the importance of it (e-fit-21, 2010).
6. The sixth target is to boost art and culture via new media. Digitalizing art artefacts in a
database, future generations could get in touch with it without any barriers which should
help to strengthen Austria‘s position in culture and creativity. Debating medial art could be
enhanced by using web 2.0 applications (e-fit-21, 2010).
Developed to boost e-learning concepts and the use of ICT in the educational system on a
wider range, one has to think about the consequences and lessons that are left to be learned
from it.
Lessons and Trends
Introducing ICT tools in the classroom, the traditional teaching approach, which is a
teacher-centred approach, is broadened by actively engaging students to research a specific
content and learn about a topic by working together in groups. This student-centred approach
brings a lot more autonomy to the way content is taught in the classroom. Considering this
fact, one can define teaching approaches by the quality content is learned. One can distinguish
not only between the teacher-centred and the student-centred approach but also between two
main ways of getting in touch with the content that is part of the curriculum.
First, the traditional approach of teaching a familiar, pre-approved content, which is safe
but at the same time a reduction of the reality students face outside the school. Teaching that
way, the content is structured hierarchically and reduces the complexity of everyday‘s life to a
simple form. Getting in touch with this teaching approach, students often question the sense
of the content before them. In essence, the traditional teaching approach is trying to bring a 171
and that is important - fixed quantity of content to the pupils. Assuming that the teacher
knows everything about that fixed quantity, this teaching approach is structured hierarchically
and there is not an exchange of knowledge between the students and the teacher. Worse, the
participation in class as well as the interest will drop eventually. Thinking, that e-learning is
the only solution to that problem, one gets disappointed by the fact, that e-learning is just
another way of teaching a fixed quantity of content, only this time, the content is
electronically available. Bearing these aspects in mind, e-learning will not change the way of
education as long as the teaching approach and the content behind it remain the same.
The second approach is the often quoted student-centred approach where students explore,
research and acquire knowledge on their own with the teacher in an assisting role.
Researching on their own, the content students get in touch with is less safe and not always
familiar to the teacher. That way the hierarchy is flat and the teacher and the students interact
in a very intersting way pedagogically speaking. Instead of getting to know a reduced picture
of the reality, students and teachers are confronted with real data. In the modern society, both
people and content are not structured hierarchically, but networked which increases the
chances for participation. The key question is: Is the content to be taught about to change and
are new values and skills becoming more important? Bearing in mind that the way people
interact and communicate is differently compared to 20 years ago, there is evidence to support
the fact that within a networked system, values like citizenship are becoming more important
and the knowledge about it part of the basic competences for the 21st century. If you need
proof for that development, ask how many of your students are participating in some kind of
social network.
At this point I would like to replace the term e-learning by the term learning in the network
society (Medosch, 2011), because it reflects the situation nowadays a lot more accurately.
Bringing up this term and implementing ICT on a wider scale, what are the trends and lessons
Austria is experiencing?
Trend # 1 - The nature of the content:
By participating in some kind of network, informal learning strategies by students are
increasing and the line between school work and private life is diminishing. Thinking that this
should help to integrate the use of ICT in school more easily, one has to face several
challenges. One, the useage of ICT at home is very different to the one in school. Two, how
much of the private use of ICT by students can be integrated by the teacher in class? And
finally, how is the teacher going to communicate via new media with his students, bearing
mind that the hierarchy on the web is pretty flat?
The question on how the teacher should handle the thin line between private and school
use of ICT is unanswered and ought to be answered in the next five years. Considering that
the use of the media in private life and in school are very different from one another, the role
172
of the content is becoming a more important one. For example the way a teacher uses a
youtube-video is lot different from the approach students have towards youtube. Searching for
a specific video, students watch a lot more videos along the way. Cutting this process finding
material in school creates a tension between the students‘ reality and the teacher‘s teaching
approach. Worstly, this is leading to a drop of attention and interest. This reflects directly on
the first goal in the e-fit-21 agenda. Enhancing the quality of the content used in school is not
only about the content per se, but also about the way this content is acquired. Bringing in a
little of the students‘ approach towards new media is going to enrich the content and the
attention for it.
Trend # 2 - New pedagogy for new competences:
Participating and communicating via new media, the assessment of the teacher in particular
and the school as whole do not take place in school anymore. The communication about
problems and the assessment by both, parents and students are transfered into the virtual
environment and is therefore becoming a lot faster. Not waiting for actions to be taken if
needed, the stakeholders of the educational system - parents, students, . . . - initiate actions
through new media, which represents a kind of basic democracy and the school itself is
becoming part of a network rather than being a closed system. Preparing its students for the
life outside a closed system like the school, the main challenge from a teaching perspective is
to teach soft skills in order to enable students to move in the virtual environment, which
means that soft skills are more important than ever. Understanding the necessity of soft skills
should be underlined by the fact that the virtual environment is not a reality of its own but part
of our actual reality. Being in a digital or networked environment just means that the form of
communication changed.
This trend directly adresses the second objective of the e-fit-21 agenda, where the
importance of digital competences is an important aspect. On the teachers‘ side, this means
that the teacher training ought to be changed or adapted in order to meet those requirements
which is going to be difficult, bearing in mind that the experiences in this field are quite new
and pedagogical concepts need time to develop. However, the image of today‘s society as a
networked one is going to effect the teaching approaches in the future and therefore the
teacher training and further training.
Another aspect to this trend are the pedagogical approaches that need to be improved to
maximize the outcome of every lesson. Living in the digital age, new media have become part
of everyone‘s life but the life of young people in particular. Being aware of the changing
circumstances in this regard, Austria is participating in a major four-year project co-funded by
the European Commission to design the classroom of the future - iTEC. Not only technical
standards are being tackled but first and foremost pedagogical scenarios that could be applied
in the future are being testet throughout Europe (http://itec.eun.org, October 16th 2011). The
173
Federal Ministry of Education and its Partner, the European Network for Innovative Schools
Austria (http://www.enis.at), are participating to design and test those scenarios and to get a
glimpse into the future. Each of the tested scenarios are using a student-centred approach and
by testing them with different content - the scenario per se is basically a suggestion on how
content can be brought to students - the results should point out the needs for the design of a
future classroom. Bearing that in mind, it is important to stress the fact that it is not the
primary objective to foresee the future, but to enable it by testing various possible
developments and therefore to be ready for them. As for the content side of the future
development, the Federal Ministry of Education as well as a number of innovative teachers
are participating in a European project called InGenious/ECB (http://www.ingeniousscience.eu, October 16th 2011) where the specific challenge of making the field of
mathematics, science and technology more appealing to students is handled. Major European
Companies designed educational content for the classroom use and 150 teachers should test
whether they are useful or not. Bearing in mind, that by the year 2014 384 000 people are
missing on the labour market in this particular field, a participation in this project is directly
referring to the third main target of the e-fit-21 agenda, believing that a closer partnership
between the educational system and the industry is bringing new incentives.
Considering the second trend explained above, the assessment of those initiatives is going
to be very directly. The main stakeholders such as the parents, the students, the government
officials and the schools themselves will respond very directly. Adressing that, the partners in
both projects created a virtual environment to exchange experiences a lot faster and to react to
current changes more directly.
Trend # 3 - Social media for social interaction:
The third trend which is going to be described in this paper will reflect on the fith
strategical objective of the e-fit-21 agenda and will tackle the questions of integration and
communication in the network society. Trying to find out which effects the use of social
media has, a vocational school in Bruck a.d. Leitha in Austria started a project to investigate
how students use facebook in both their private and school environments. Looking at the
results, one can be astonished to find out that the interaction between students in a digital
social environment is in fact more social. The students tend to help one another more through
new social media than they do in school, an experience quite a few teachers told me about.
Being less competitive in a digital environment and helping out more than in school, the
effects of social media on the development of soft skills should not be underestimated und
teachers should be aware of that. A truly challenging task would be to transfer it to the
classroom which, again, brings us to new pedagogical skills that are going to be needed to
handle these kinds of interactions.
174
Thinking however, that the usage of social media is going to solve the problem of
participation, one is going to get disappointed. As it is for the real life, the participation of
students through new media is very different. Quite a lot of them are participating in social
and school activities but even more are not. Asking on how to find a solution to this problem,
some teachers suggested a rather agressive approach implementing two aspects of which one
is pretty obvious. One, to create an engaging classroom environment and therefore support
interaction in a new ways. This is one of the main goals of iTEC, which has been described
earlier in this paper. Two, to let students honestly assess the teacher through new media. The
experiment of the vocational school in Bruck a.d. Leitha shows that the participation increases
dramatically through that measure. Basically the integration of the IT tools that are used by
juveniles increase the attention and the interest of the students in a natural way because one is
not introducing them to something new, but just using what is already there. Teaching the
importance of participation and reflection on the behavior on the web seem to be the most
important factors of a successful e-inclusion which is the foundation of a proper participation
in the network society, especially when it comes to citizenship, which is about to be redefined
through the web, bearing the recent development in the arabic world in mind.
Conclusion
As the web itself changed over the years, so did the requirements for the educational
system and the nature of interaction. In the early years, the web 1.0 was all about linking
information and the challenge was and still is, to find the information that is most valuable to
the indivdual, reflect on it and put it in editorial order, which is a very difficult task to teach
but at least the information presented itself in a more hierarchical nature. Changing from web
1.0 to web 2.0, not only became the linking of information less important but more
importantly, now people are linked as well and there is not a hierarchical structure anymore,
which requires more responsibility from the students for putting both, content and people in
order because the hierarchical structure now is flattened. As for the teachers, those changes
have a greater impact than considered at first. Not only will they have to bear a different kind
of social interaction in mind, but also the quality of the content taught in school is changing
from a fixed quantity of knowledge to a more open approach where the relation between the
individual, the information and other individuals is becoming more important. Ideally, ICT
becomes a tool that is not going to be recognized as such during this process.
Having talked about the advantages of the recent development, the disadvantages are as
important. Making use of the IT tools juveniles already use in their daily lifes, one is intruding
in their private sphere and as for educational results and learning, it is very important that
students still have a secure space where they can learn and do mistakes without being
sanctioned immediately. Also, one has to reflect on the increasing commercialization of
students through web 2.0 applications. Social relations and the cultural change in the network
175
society really add to a paradigm shift where the question of trust as a reduction of the
complexity - to speak through Niklas Luhmann - are becoming the main challenges for
preparing students for the real life and teachers cannot ignore this development.
Sources:
[1] Medosch, Armin (2011): Lernen in der Netzwerkgesellschaft. Wien.
[2] Ministerial Paper:
e-fit 21 (2010). digitale agenda für bildung, kunst und kultur.
Electronic Sources:
[3] ENIS Website.
reconstruction)
http://www.enis.at,
September
3rd
2011.
(currently
under
[4] InGenious/ECB - European Coordinating Body for Math, Science and Technology.
http://www.ingenious-science.eu, October 16th 2011.
[5] iTEC - Innovative Technologies for an Engaging Classroom. http://itec.eun.org,
October 16th 2011.
[6] Kolding et al., (2009): White Paper. Post Crisis: e-Skills Are Needed to Drive
Europe‘s Innovations Society. IDC-Study.
http://www.microsoft.eu/linkclick.aspx?fileticket=bQQeH2nAaF8%3d&tabid=60 ,
October 16th 2011.
[7] Virtuelle Schule. Homepage of the Department IT/3 of the Federal Ministry of
Education Austria.
http://www.virtuelleschule.at, October 16th 2011.
176
Ali je kombinirani e-študij nadomestilo za pomanjkanje
odgovornosti do študija?
Is combined e-learning a compensation for the lack of responsibility
for education?
Margareta Vrtačnik
Naravoslovnotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani
[email protected]
e-izobraževanje – plenarno predavanje
Povzetek
V prispevku so opisani rezultati raziskave o vplivih kombiniranega e-študija
(blended e-learning) na študijske dosežke študentov 1. letnika izobraževalnega
programa kemija z vezavami pri predmetu »Informacijska orodja za pouk kemije«. V
raziskavo je bilo vključenih 35 študentov, ki so v š.l. 2010/2011 opravljali izpit pri
predmetu. Rezultati so potrdili izsledke tujih raziskav, da so poglobljeno
razumevanje znanja stroke, sposobnost uporabe znanja in zavestno sprejemanje
odgovornosti za lastne študijske dosežke, ključni faktorji, ki vplivajo na študijsko
uspešnost. Študenti, ki so na testu znanja kemije pokazali solidno znanje, so bili tudi
pri opravljanju izpita uspešnejši, ne glede na to, kako uspešno so v roku opravili s
programom predpisane aktivnosti. Po drugi strani se študenti, pri katerih so bile
ugotovljene velike vrzeli v znanju, niso čutili odgovorne, da bi te vrzeli nadoknadili,
npr. z obiskom profesorjevih govorilnih ur ali s samostojnim študijem literature,
zanašali so se na možnost brskanja za podatki po medmrežju med izpitom.
Predstavitev problema
E-študij, zlasti v obliki mešanega študijskega pristopa, ki predstavlja
kombinacijo individualnega ali sodelovalnega e-študija in neposrednega stika
predavatelja s študenti, postaja pri izvedbi različnih študijskih programov tudi pri nas
vse bolj uveljavljena praksa. Z uvedbo bolonjske prenove univerzitetnih študjskih
programov, kjer se je pri mnogih predmetih število ur predavanj močno skrčilo na
račun aktivnejših oblik študija kot so vaje, seminarji, ekskurzije, projektno
sodelovalno delo, postaja mešana oblika študija nujnost, ki študentom omogoča, da
kljub manjšemu obsegu teoretičnih predavanj, pridobijo solidno znanje za
napredovanje po študijskem programu. Seveda pomeni taka oblika študija za
predavatelja znatno dodatno časovno obremenitev, ki jo terjajo priprava študijskih
gradiv v ustrezni elektronski obliki, zasnova aktivnosti za študente in zlasti sprotno
177
pregledovanje in nudenje povratne informacije o kvaliteti izdelkov študentov. Ne nazadnje
morajo predavatelji osvojiti tudi ključne kompetence informacjsko komunikacijske
pismenosti, ki jim omogočajo učinkovito uporabo sistemov za e-izobraževanje.
V prispevku so predstavljene izkušnje mešanega študijskega pristopa pri predmetu
»Informacijska orodja za pouk kemije«, ki je v skladu z bolonjsko prenovo programa za
izobraževanje dvopredmetnih učiteljev kemije z vezavo, postal predmet prvega letnika,
drugega semestra študija s 15 urami predavanj in 45 urami vaj. Že ime predmeta pove, da je
za uspešno delo potrebno osnovno znanje kemije, ki ga študenti v prvem letniku šele
pridobivajo oz. ga morajo prinesti iz srednje šole. Ključen poudarek v prispevku je zato na
prepoznavanju vzrokov uspeha oz. neuspeha pri izpitu predmeta.
Teoretična izhodišča
Inovacije na področju e-učnih tehnologij predstavljajo revolucijo na področju
izobraževanja, saj omogočajo individualizacijo učenja, spodbujajo sodelovalno učenje in
vplivajo na spremembo vloge učitelja v učnem procesu (Ruiz, Mintzer & Leipzig, 2006). To
trditev podpira tudi pregled rasti znanstvene literature na področju e-izobraževanja na WEB
of Science, saj je opazen izredno velik porast znanstvenih publikacij na področju eizobraževanja zlasti v letih 2005-2011, Graf 1.
2500
Št. publikacij
2000
1500
1000
500
0
2005 - 2011
2004 - 1999
1998 - 1993
1992 - 1987
Graf 1: Rast znanstvene literature za e-učenje
Tudi raziskave Caballe in Xhafa, 2010, potrjujejo, da je v zadnjem desetletju zaznati
naraščanje zanimanja zlasti za sodelovalno e-izobraževanje, z naraščajočimi potrebami po vse
bolj zahtevnih pedagoških pristopih in tehničnih rešitvah, ki morajo omogočati prilagajanje
sistemov e-izobraževanja potrebam specifičnih skupin uporabnikov. Pregled obstoječih
sistemov e-izobraževanja, ki sta ga pripravila Costa in Silva (2010), omogoča identifikacijo
štirih glavnih tehnologij, ki se razlikujejo glede na raven in kvaliteto interakcije in usmerjanja
študentov med procesom učenja. Rezultati raziskav (Engelbrecht, 2005; Chen in Huang,
2010) so potrdili, da ravno pomanjkanje kvalitetnih interakcij med tutorji in študenti,
neučinkovito usmerjanje študentov in odsotnost sprotnega preverjanja znanja med procesom
učenja, prispevajo k visokemu osipu udeležencev e-izobraževanja in nizki motivaciji za eizobraževanje. Z vidika učeče se populacije so ravno interakcije tiste, na osnovi katerih se
oblikujejo predlogi za izboljšave sistema e-izobraževanja, kar pozitivno vpliva na porast
178
števila udeležencev, ki vztrajajo v sistemu e-izobraževanja. Kombinacijo e-platforme z
zunanjo človeško interakcijo in zunanjim preverjanjem znanja oz. aktivnostmi predlagajo kot
ustrezno rešitev za dvig akademske uspešnosti e-izobraževanja in zadovoljstva udeležencev
(Kian-Sam & Lee, 2008; Chen in Huang, 2010; Choudhury, Gouldsborough & Gabriel, 2010;
Hildrum 2010).
Za nosilce izobraževanja je najbolj pomemben vidik e-izobraževanja poznavanje
vplivov na študijske dosežke in študijsko motivacijo. Zato so raziskave e-izobraževanja vse
bolj usmerjene v razvoj učinkovitih didaktičnih pristopov e-izobraževanja, prilagajanje eokolja novim pristopom in v teoretične študije tehnik in metod procesiranja informacij (Shih,
Feng & Tsai, 2008). Raziskava Harteis, Gruber & Hertramph (2010) je odkrila, da na
kvaliteto pridobljenega znanja preko sistema e-izobraževanja, bolj kot uporabljena
tehnologija, vplivata znanje specifične stroke in sposobnost uporabe znanja v novih okoljih.
Učinek e-izobraževanja je odvisen tudi od navdušenosti učeče se populacije nad novim učnim
okoljem, kar ima pozitiven učinek na učne dosežke predvsem pri mlajši populacij, kot
ugotavljajo de-Marcos, Hilera in Barchino s sodelavci (2010).
Enega ključnih problemov e-izobraževanja, od katerega je v veliki meri odvisen uspeh
e-izobraževanja, je v svoji študiji identificiral Engelbrecht (2005). Avtor ugotavlja, da je za
organizatorje e-izobraževanja večji izziv, kako pripraviti študente, da bodo sposobni prevzeti
odgovornost za svoj študij in rezultate študija, kot pa razvijati kompetence, potrebne za
obvladovanje računalniške in informacijske tehnologije.
Cilji raziskave
Glede na izkušnje s težavami študentov, ki so v š.l. 2009/2010 prvič vpisali predmet
»Informacijska orodja za pouk kemije«, ko je od 64 uradno vpisanih študentov, le 33
študentov z velikimi težavami opravilo izpit s pozitivno oceno, smo želeli z generacijo
študentov prvega vpisa v š.l. 2010/2011 preučiti, ali na dosežke pri izpitu vpliva zasnova
kurza z opredeljenimi sprotnimi aktivnostmi za študente in nudenjem povratne informacije o
dosežkih, ali znanje stroke – kemije oz. oboje.
Zasnova predmeta
Predmet »Informacijska orodja za pouk kemije« je zasnovan kot kombinacija predavanj
in e-študija, Shema 1. Predstavitvi učnih načrtov in študijskih obveznosti sledi branje kodeksa
predmeta, s katerim se predavatelj in študenti zavežejo, da bodo resno in vestno opravljali vse
zadolžitve pri predmetu. Vsebina je v prvem sklopu strukturirana v več podsklopih, kjer je
zlasti poudarjen pomen kemijskih vizualizacisjkih orodij za razvoj naravoslovnih kompetenc
in povezovanje treh ravni zaznave kemijskih pojmov: makroskopske, submikroskopske in
simbolne ter uporaba izbranih kemijskih spletnih naslovov. V nadaljevanju so predstavljena
ključna kemijska vizualizacijska orodja, ki se jih naučijo uporabljati pri vajah. V drugem
179
sklopu je poudarek na e-učenju in na e-gradivih z dodano vrednostjo. V zadnjem sklopu, ki je
v celoti namenjen samostojnemu e-študiju, študenti preučijo uporabo Moodla z vidika učitelja
ob pomoči demonstracij, izdelanih z orodjem Wink in v prostoru za testiranje, kjer imajo
učiteljski dostop, pripravijo primer lekcije.
Shema 1: Struktura predmeta
Večina aktivnosti, ki jih morajo študenti opraviti v točno določenih rokih je zasnovanih
kot Moodlovi kvizi. Prvi kviz je namenjen vrednotenju kemijskega znanja, nadaljnji štirje
kvizi so namenjeni sprotnemu preverjanju razumevanja in sposobnosti uporabe pri
predavanjih obdelanih vsebin. Zadnji kviz ni za oceno, namenjen je uvajanju študentov na
elektronski izpit. Poleg kvizov, je kot aktivnost vključena tudi Moodlova naloga, s katero
morajo študenti dokazati, da so sposobni vrednotiti uporabno vrednost za poučevanje kemije
pomembnih spletnih strani. V področju za testiranje pa morajo v zadnjem sklopu pripraviti
primer lekcije v Moodlu.
180
Vključevanje študentov v aktivnosti - vzorec
Sodelovanje študentov pri realizaciji predpisanih aktivnosti in s tem odnos do predmeta, kaže
Tabela 1, v kateri je predstavljeno število študentov, ki so v predpisanih rokih opravili
zahtevane aktivnosti.
Tabela 1: Sodelovanje študentov pri opravljanju aktivnosti
Uradno
vpisani v
1, letnik
Naloga
52
35
Kviz 1
Kviz 2
Kviz 3
Kviz 4
Kviz 5
Testni
izpit
Lekcija
37
32
31
35
31
8
Znanje kemije
37
Od 52 uradno vpisanih študentov vezav kemija in (biologija ali fizika ali
gospodinjstvo), jih 17 oz. 33 % nikoli ni vstopilo v e-učilnico predmeta, oblikovano s
programom Moodle. Delež ustreza številu študentov, ki se vpišejo v programe dvopredmetnih
učiteljev kemije z vezavami na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, zgolj zaradi statusa. V
povprečju je 31 študentov oz. 57 % študentov izpolnilo vse s programom opredeljene
obveznosti, z izjemo zadnje, kjer so morali vstopiti v predmet za testiranje in izdelati lekcijo.
Za to zadolžitev so se morali individualno, s pomočjo demonstracije naučiti, kako v sistemu
Moodle učitelj pripravi lekcijo in nato z uporabo osnovnošolskih učbenikov kemije pripraviti
kemijsko lekcijo. 35 študentov je že opravljalo izpit v dveh spomladanskih rokih. Ti študenti
so zajeti v grafični in statistični analizi.
Inštrumenti
Predstavljena je pojmovna zasnova dveh, za prispevek ključnih inštrumentov, test
znanja kemije in zaključni izpit, Tabeli 2 in 3. Test znanja je v celoti zasnovan kot Moodlov
kviz, ki vključuje naloge izbirnega tipa z enim ali več pravilnimi odgovori, ter nalogo
povezovalnega tipa. Ocenjevanje je avtomatično.
Tabela 2: Pojmovna zasnova testa znanja kemije
Naloga
Pojmi in povezave
1.
Na osnovi slike modela molekule prepoznati molekulo kot vodikov sulfid.
181
En sam pravilen odgovor.
2.
Na osnovi slike modela molekule prepoznati molekulo in lastnosti spojine, katere
zgradbo predstavlja model molekule: topnost v vodi, kislost.
Tri pravilne trditve od štirih trditev.
3.
Prikaz animacije raztapljanja kristala natrijevega klorida v vodi na submikroskopski
ravni. Hidratacija, ionski kristal, Na+ in Cl-, polarne molekule vode.
Šest trditev, tri pravilne.
4.
Na osnovi slike modela molekule prepoznati: ime spojine, molekulsko formulo in
lastnosti: topnost v vodi, reaktivnost pri oksidaciji.
Pet trditev, štiri pravilne.
5.
Na osnovi opazovanja posnetka katalitičnega razpada 85 % raztopine vodikovega
peroksida prepoznati vodno paro in kisik kot produkta razpada.
Ena pravilna trditev od štirih.
6.
Na osnovi slik modelov molekul prepoznati reaktanta v koncentriranih vodnih
raztopinah dveh reagenčnih steklenic in bel dim, ki nastane, če pustimo steklenici eno
ob drugi odprti.
182
Pet trditev, ena pravilna.
7.
Na osnovi formul spojin (NbCl5, N2, H2O in CHCl3) prepoznati prevladujočo vrsto vezi
med atomi: ionska, kovaletna polarna, kovalentna nepolarna.
Naloga je povezovalnega tipa.
8.
Vzrok za različni tališči NaCl in saharoze – vpliv vezi v kristalu na tališče (lastnosti
molekulskega in ionskega kristala).
Med štirimi izbirami ena pravilna.
9.
Na osnovi molekulske formule (H2, H2O, CH3NH2, HBr) prepoznati vrste
medmolekulskih vezi: disperzijske, dipol-dipol interakcije, H-vez in kombinacije.
10.
Zakonitosti periodnega sistema elementov: spreminjanje ionskih in atomskih radijev,
kovinskega značaja, elektronegativnosti in reaktivnosti.
Pet trditev, vse pravilne.
Zaključni izpit je vključeval 7 nalog, od tega je bilo pet nalog (izbirnega tipa z enim ali več
pravilnimi odgovori oz. tipa prostih odgovorov ), vezanih na sposobnost iskanja in
vrednotenja podatkov v kemijskih bazah podatkov. Z dvema nalogama pa so morali študenti
dokazati, da znajo pravilno uporabljati ključne programe za vizualizacijo submikroskopske
ravni zaznave kemijskih pojmov, Tabela 3. Čas opravljanja izpita je bil omejen na 90 minut.
Tabela 3: Zasnova zaključnega izpita
Vrsta naloge
Vsebina
Ocenjevanje in točkovanje
1. Izbirna, en pravilen odgovor
Uporaba baz: The Nobel Prize
Archive ali WebElements ali The
Macrogalleria
Avtomatično 1 točka.
2. Izbirna – več pravilnih
odgovorov
Uporaba baz: The Nobel Prize
Archive ali WebElements ali The
Macrogalleria
Avtomatično 1 točka.
3. Izbirna – več pravilnih
odgovorov
Uporaba baz: The Nobel Prize
Archive ali WebElements ali The
Avtomatično 1 točka.
183
Macrogalleria
4. Prosti odgovor
Uporaba baz: WebElements ali
The Macrogalleria
Ročno 2 točki.
5. Prosti odgovor
Uporaba baz: WebElements ali
The Macrogalleria
Ročno 2 točki.
6. Priprava animacije procesa na
submikroskopski ravni
Uporaba programa ChemSense
(sinteza NaCl ali obarjanje PbI2
ali sinteza NH4Cl, ali elektronska
konfiguracija izbranega atoma
elementa)
Ročno 3 točke.
7. Prikaz razporeditve
elektrostatičnega potenciala na
dveh izbranih molekulah
Uporaba programa ChemSketch Ročno 4 točke.
in Chime; izdelava slike s
prikazom elektronske gostote,
uporaba slik za razlago razlik v
fizikalnih in kemijskih lastnostih.
Rezultati z razpravo
Povprečne ocene aktivnosti, ocene iz znanja kemije in ocene izpita so predstavljene na
Grafu 2. V povprečno oceno aktivnosti so vključene ocene Kvizov od 2 do 5 (Tabela 1),
ocena naloge in ocena lekcije. Prispevki posameznih ocen pri izračunu končne povprečne
ocene so enakovredni, vsaka ocena posamezne aktivnosti je prispevala 20 % h končni
povprečni oceni aktivnosti.
12
Ocene na izpitu
10
8
Predznanje
Aktivnosti
Izpit
6
4
2
0
0
5
10
15
20
25
30
35
40
Študenti
Graf 2: Vpliv povprečne ocene aktivnosti in znanja iz kemije na uspešnost opravljanja izpita
184
Statistična pomembnost vpliva ocen aktivnosti in ocene iz znanja kemije na oceno izpita in
vpliv znanja kemije na oceno aktivnosti je bila računana s pomočjo t-testa za odvisne vzorce,
Tabeli 4 in 5.
Tabela 4: Statistika t-testa za odsvisna vzorca
Pari
Srednja
vrednost
N
Std. deviacija
Pred_kem
7,81
35
2,07
Ocena izpita
6,85
35
1,52
Aktivnosti
6,50
35
1,57
Ocena izpit
6,85
35
1,52
Pred_kem
7,81
35
2,07
Aktivnosti
6,50
35
1,57
Tabela 5: Statistična pomembnost razlik
t
Sig (2-tailed)
Par 1
Pred_kem – Ocena izpita
2,357
,024
Par 2
Aktivnosti – Ocena izpit
-1,240
,224
Par 3
Pred_kem - Aktivnosti
3,596
,001
Rezultati t-testa za odvsine vzorce (Tabeli 4 in 5) pokažejo, da je na uspešnost
opravljanja izpita vplivalo znanje kemije, razlika med povprečno oceno izpita in znanjem
kemije je statistično pomembna (p = ,024). Študenti, ki so bili uspešnejši na testu znanja
kemije so bili uspešnejši tudi na izpitu. Statistično pomembna je tudi razlika med povprečno
oceno aktivnosti in znanjem kemije (p = ,001), na uspešnost opravljanja izpita pa ni imela
vplivala povprečna ocena aktivnosti, saj razlika med povprečnima ocenama statistično ni
pomembna (p = ,224). Raziskava je potrdila ugotovitve raziskave Harteis, Gruber &
Hertramph (2010), da na študijske dosežke e-učenja bolj kot obvladovanje IKT tehnologije,
vpliva znanje stroke, v našem primeru kemije. Študenti, ki obvladajo osnove kemije so bili
bolj uspešni tako pri opravljanju predpisanih aktivnosti, kakor tudi pri dosežkih na izpitu.
Vprašati se kaže, zakaj je imelo znanje kemije večji vpliv kot sprotno opravljene aktivnosti na
uspešnost pri izpitu? Vse kvize, vključno s kvizom znanja kemije, ki je vključeval naloge,
185
katerih reševanje je zahtevalo le osnovno srednješolsko znanje kemije, so testiranci reševali
doma, kar pomeni, da so imeli na voljo učbenike za dopolnitev vrzeli v kemijskem znanju.
Ocene, ki so jih testiranci dosegli na testu znanja in so predstavljene na Grafu 3 pa
dokazujejo, da se mnogi niso potrudili, da bi s pomočjo učbenika skušali dopolniti svoje
znanje in so raje ugibali. Slaba polovica testirancev (44 %) pri reševanju testa znanja ni
dosegla pozitivnega kriterija za oceno, ki je zd (6) in le 17 % testirancev je doseglo oceno 9
ali več.
10
9
8
Ocena
7
6
5
4
3
2
1
0
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36
Testiranci
Graf 3: Ocene dosežene na testu znanja kemije
Največ problemov so imeli testiranci z reševanjem šeste in devete naloge (povprečje 0,36 oz.
0,38). Polovica testirancev je 6. nalogo, ki je bila zastavljena kot problem, rešila napačno.
Med napačnimi odgovori je 44 % testirancev bel dim, ki nastaja ob izhajanju amonijaka in
vodikovega klorida, opredelilo kot zmes amonijaka in vodikovega klorida, 31 % se je
odločilo, da je bel dim amonijak in 25 % da gre za vodno paro. Deveta naloga je bila
povezovalnega tipa, formule molekul enostavnih spojin (vodika, vode, metilamina in
vodikovega bromida) je bilo potrebno povezati z molekulskimi silami (disperzijske sile,
disperzijske sile in dipol-dipol interakcije, disperzijske sile, dipol-dipol interakcije in H-vezi).
Vse napačne povezave je izbralo 19 % testirancev, večina, 39 %, jih je znala pravilno
povezati eno samo spojino z naravo medmolekulskih sil, 22 % je pravilno povezalo dve
spojini, 14 % testirancev je pravilno povezalo tri in le 6 % testirancem je uspelo pravilno
povezati vse štiri molekule z ustreznimi medmolekulskimi silami. Na osnovi prepoznanih
težav, smo naslednjo uro predavanj namenili odpravljanju vrzeli v znanju. Študentom je bil
demonstriran poskus, opisan v šesti nalogi ter razložena razlika v zgradbi amonijaka,
vodikovega klorida in soli amonijevega klorida. Ogledali so si dve profesionalni animaciji s
prikazom nastajanja NH4+ in Cl- ionov ter njihovo povezovanje v model kristalne strukture
amonijevega klorida. Z uporabo pojmovne mreže Vezi med atomi so bili utrjeni pojmi
kemijske vezi in medmolekulskih sil. Vendar, ker iz neznanega vzroka, predavanja tudi po
186
bolonjski prenovi študija, še vedno niso obvezna, je redno obiskovalo predavanja le med 15 in
20 študentov, prav gotovo pa ni bilo med njimi tistih, ki so izpit pisali negativno ali na meji.
Rezultati uspešnosti izpita so podani na Grafu 4.
Ocene na izpitu
10
9
8
7
6
5
4
3
2
1
0
1
3
5
7
9
11 13 15 17 19 21 23 25 27 29 31 33 35
Študenti
Graf 4: Ocene študentov na izpitu
31% študentov na izpitu ni doseglo kriterija za pozitivno oceno (zd 6), nadaljnih 20 % jih je
doseglo oceno zd (6) ali malo nad to mejo, le 23 % jih je doseglo oceno pd (8) ali več. Na
slabe oceno so zlasti vplivale ocene animacij in uporaba predstavitev elektrostatičnega
potenciala na površini modelov molekul za razlago razlik v fizikalnih in kemijskih lastnostih
izbranih molekul. Študenti so sicer dokazali, da znajo uporabljati predpisane vizualizacijske
programe, niso pa znali uporabiti kemijskega znanja za kvalitetne razlage. Podroben pregled
animacij, ki so jih morali študenti izdelati omogoča vpogled v vrzeli v znanju kemije. Študenti
ne ločujejo med kovalentno in ionsko vezjo, med ionskim in kovalentnim kristalom, kemijske
reakcije so zanje aditiven proces, ne poznajo nabojev ključnih ionov, ne berejo natančno
navodil nalog in ne razlikujejo med makroskopsko in submikroskopsko predstavitvijo zgradbe
snovi. Z uporabo prikazov porazdelitve elektrostatičnega potenciala na površini molekul ne
znajo razložiti npr. razlike v topnosti CO2 in HCl v vodi, razlike v vrelišču vode in metana in
podobno. Očitno je, da se v srednji šoli učitelji niso poglabljali v dejanske vzroke
nerazumevanja in se potrudili, da bi neznanje ustrezno sanirali. Tako so se nekatri študenti
vpisali v program učitelj kemije v osnovni šoli, brez potrebnega znanja osnov kemije, ki se ga
niso potrudili nadoknaditi niti v prvem semestru študija pri predmetu Splošna in anorganska
kemija.
Rezultat kaže, da se naši študenti vse premalo zavedajo odgovornosti do lastnega znanja
in predavanja sprejemajo kot motnjo v njihovih dnevnih aktivnostih in ne kot možnost za
razčiščevanje nerazumljenih pojmov s postavljanjem vprašanj predavatelju. Zavedanje
odgovornosti do lastnega znanja pa je po ugotovitvah Engelbrecht (2005) ključ akademske
187
uspešnosti, ne glede na to, kako je študij organiziran. Spremljanje dela študentov med izpitom
je pokazalo, da so prišli nekateri študenti na izpit popolnoma nepripravljeni, v prepričanju, da
bodo svoje neznanje nadoknadili z iskanjem podatkov na medmrežju. Tako je dejstvo, da
imajo med izpitom dostop do medmrežja, kar je zaradi narave izpita nujnost, delovalo za te
študente dodatno moteče, saj so večino časa porabili za brezplodno iskanje »znanja«, namesto
za poglabljanje v naravo izpitnih problemov in njihovo reševanje.
Zaključki
Raziskava o učinkovitosti kombinirane oblike študija (klasična predavanja in e-študij
oz. ang. blended learning) s študenti 1. letnika izobraževalne smeri kemije z vezavami pri
predmetu »Informacijska orodja za pouk kemije« je pokazala, da je učinkovitost študija pri
predmetu odvisna od solidnega znanja osnov kemije, ki bi jih morali študenti praviloma
pridobiti že v gimnaziji in zlasti od njihove odgovornosti do lastnega znanja ter pripravljenosti
dopolnjevanja znanja s pomočjo študijske literature. Odpira se vprašanje, na katerega vsi
poznamo odgovor, vendar ne ukrepamo oz. si ne upamo ukrepati, zakaj se študent, ki je imel
težave pri kemiji že gimnaziji in najbrž tudi v osnovni šoli, odloči za študij po programu
učitelja kemije v osnovni šoli.
Ker postaja problem odgovornosti do študija med študenti vse bolj pereč, pri tem pa
odgovorni za visokošolsko izobraževanje namensko pozabljajo, da smo davkoplačevalci tisti,
ki omogočamo študentom redni študij brez šolnin na državnih univerzah, je skrajni čas za
ukrepanje. Vsak dober gospodar bo za vložena denarna sredstva želel dobiti tudi ustrezno
nadomestilo. V primeru študentov so to odgovorni, kvalitetni in celo odlični diplomanti. S
kakšno kvaliteto se lahko pohvalijo diplomanti, ki v povprečju opravijo diplomo po sedmih in
celo več letih študija in vsi tisti, ki so izkoriščali vsa pravna sredstva in se vpisovali v te in
one programe, ne da bi jih kdaj končali? Dnevno nas mediji seznanjajo, kako že leta država
vlaga denar v propadajoča podjetja, bomo resnično, zgolj zaradi socialnega miru, še naprej
vlagali denar v nekvalitetne diplomante oz. »diplomante« brez diplom in za poklic potrebnih
kompetenc. Kakšne upe za izhod iz vse bolj grozeče recesije ima potem Slovenija? Nobena,
še tako napredna tehnologija, ne more nadoknaditi neodgovornosti in nezavedanja, da je za
znanje potrebno aktivirati možgane, kar predstavlja napor, pri katerem je tehnologija, tudi
IKT, lahko le orodje in ne nadomestlo za nedelo.
188
Literatura
[1] Caballe, S., Xhafa, F. (2010). CLPL: Providing software infrastructure for the systematic and
effective construction of complex collaborative learning systems, Journal of Systems and
Software, Vol. 83, Iss. 11, pp. 2083-2097.
[2]
Chen, T.H., Huang, J.C. (2010). A novel user-participating authentication scheme, Journal of
Systems and Software, Vol.83, Iss.5, pp. 861-867.
[3] Choudhury, B., Gouldsborough, I., Gabriel, S.(2010). Use of Interactive Sessions and E-learning
in Teaching Anatomy to First-year Optometry Students, Anatomical Sciences Education, Vol. 3,
Iss. 1, pp. 39-45.
[4]
Costa, G.J.M., Silva, N.S.A.(2010). Knowledge versus content in e-learning: A philosophical
discussion, Information Systems Frontiers, Vol. 12, Iss. 4, pp. 399-413.
[5] de-Marcos, L., Hilera, J.R., Barchino, R., et al. (2010). An experiment for improving students’
performance in secondary and tertiary education by means of m-learning auto-assessment,
Computers & Education, Vol. 55, Iss. 3, pp. 1069-1079.
[6] Engelbrecht, E.(2005). Adapting to changing expectations: Post-graduate students' experience of
an e-learning tax program, Computers & Education, Vol. 45, Iss. 2, pp. 217-229.
[7]
Harteis, C., Gruber, H., Hertramph, H.(2010). How Epistemic Beliefs Influence e-Learning in
Daily Work-life, Educational Technology & Society, Vol. 13, Iss. 3, pp.201-211.
[8]
Hildrum, J.M.(2009). Sharing Tacit Knowledge Online: A Case Study of e-Learning in Cisco's
Network of System Integrator Partner Firms, Industry and Innnovation, Vol. 16, Iss. 2, pp. 197218, 2009.
[9]
Kian-Sam, H., Lee, J.A.C. (2008). Postgraduate students' knowledge construction during
asynchronous computer conferences in a blended learning environment: A Malaysian experience,
Australasian Journal of Educational Technology, Vol. 24, Iss. 1, pp. 91-207.
[10] Ruiz, JG., Mintzer, M.J., Leipzig, R.M.(2006). The impact of e-learning in medical education,
Academic Medicine, Vol.81, Iss. 3, pp. 207-212.
[11] [11] Shih, M.L., Feng, J., Tsai, C.C. (2008). Research and trends in the field of e-learning from
2001 to 2005: A content analysis of cognitive studies in selected journals, Computer &
Education, Vol. 51,Iss. 2, pp. 955-967.
189
Mejni projekti na poti k moderni šoli
Milestone projects on the way towards modern school
e-izobraževanje – plenarno predavanje
Radovan Krajnc in Maja Vičič Krabonja
Srednja ekonomska šola Maribor
[email protected], [email protected]
Povzetek
Srednja ekonomska šola Maribor je ena bolje opremljenih šol z informacijsko
komunikacijsko tehnologijo v Sloveniji. Kljub dobri opremljenosti je bilo v preteklosti
opaziti, da se spremembe v šolskem delu niso odvijale dovolj hitro, niso bile trajne in so
zajele premalo profesorjev ter dijakov. Poskušali smo najti pot oz. strategijo, ki bi nas
pripeljala do informatizirane in učeče se šole s kompetentnimi profesorji ter uspešnimi
dijaki.
Ključne besede: informatizacija, spremembe, projekti, e-šolstvo, strategija, vizija
Abstract
Secondary School of Economics Maribor is one of the better-equipped schools with
information and communications technology in Slovenia. In spite of good equipment we
have noticed that changes in school work were not taking place fast enough were not
permanent and are covered under professors and students. We tried to find a way or
strategy that brought us to computerized and learning school with qualified teachers and
successful students.
Key words: computerization, changes, projects, e-school, strategy, vision
Uvod
Informatizacija šolstva je nuja, ki je vzpodbujana s strani dijakov in njihovega načina življenja,
poklicnega področja, za katerega jih izobražujemo, učiteljev, projekta e-šolstvo in drugih institucij,
ki usmerjajo razvoj izobraževalnega sistema. Dijaki se uporabe sodobne IKT ne bojijo, vendar je
sami, brez ustreznega usmerjanja, po navadi ne uporabljajo v izobraževalne namene. Učitelji se
poleg tehničnih novosti srečujemo predvsem z didaktičnimi izzivi, kako sodobno tehnologijo
smiselno in smotrno vključiti v pouk, tako da bo le ta omogočal doseganje z učnimi načrti
predpisanih ciljev in razvijanje kompetenc. Poleg tehničnih pogojev so pri tem gotovo
190
najpomembnejši jasna vizija, izobraževanje sodelavcev ter vzpostavljanje učeče se skupnosti v
organizaciji, ki na kaznuje napak, pač pa vzpodbuja inovativnost in motivira za uporabo novosti.
Premik k informatizirani šoli temelji na ključnih projektih, ki vzpodbujajo in zahtevajo od udeležencev
nove načine dela, poučevanja in sodelovanja. Pri vsakem projektu smo navedli cilje, teoretske okvirje
in praktične izkušnje. Prispevek zaključimo s pogledom v prihodnost in našimi nadaljnimi
aktivnostmi.
Vizija
V svetu hitrih sprememb je za organizacijo pomembno, da ima izdelano vizijo razvoja, ki ji na eni
strani ponuja stabilnost, hkrati pa spodbuja željo po spreminjanju, prilagajanju, uvajanju novosti ter
dopuščanju vsem deležnikom, da najdejo svojo pot (Hamid in Anwar, 2007).
Na naši šoli smo se iskanja poti razvoja informatizirane šole lotili pred več kot osmimi leti.
Strokovni aktivi so pripravili predloge uporabe informacijsko komunikacijske tehnologije pri pouku.
Opazili smo, da obstajajo različne izkušnje, pričakovanja in želje po uporabi modernih tehnologij.
Pokazalo se je, da ima kar nekaj učiteljev potrebo po usposabljanjih za temeljna znanja uporabe
računalnika in programov. Nekaj aktivov je kot možno oviro navajalo neopremljenost učilnic z
računalniki in povezavami na splet. Vodstvo šole je na te potrebe odgovorilo z investiranjem v
računalniško opremo, omogočanjem izobraževanja in opremljanjem učiteljev s prenosniki. Kljub temu
je bilo čutiti potrebo po usklajenem delovanju in pridobivanju kritične mase zaposlenih, ki bi celo šolo
premaknilo v želeno smer. Zato smo leta 2007 pripravili delavnico na kateri so sodelovali vsi
zaposleni. Razdelili smo se v naključne skupine. Vsaka skupina je dobila vprašalnik na katerega je
iskala odgovore. Vprašalnik je vzpodbujal sodelujoče k razmišljanju o kritični uporabi informacijsko
komunikacijske opreme, sodelovanju šole z okoljem, razvoju, pasteh in možnostih. Cilj delavnice je
bil, da vsaka skupina najde stavek v katerega bi strnila vse ugotovitve in želje sodelujočih. Iz teh
stavkov so predstavniki skupin skupaj sestavili končno trditev - našo vizijo razvoja informatizirane
šole. Največja dodana vrednost te vizije je v tem, da so pri njej sodelovali vsi zaposleni. Vizija, ki smo
jo pripravili pred petimi leti, se glasi:
Postati prepoznavna, učeča se šola, odprta za ideje, nova znanja in tehnologije.
Na osnovi vizije smo pripravili ključna področja na katere se je bilo potrebno osredotočiti za
dosego cilja. Ta področja so bila:
●
razvoj kompetenc učiteljev
●
razvoj infrastrukture
●
priprava projektov oz. načrt uvajanja sprememb.
Leta 2009 smo se vključili v projekt e-šolstvo kot uporabniki storitev, nekateri naši učitelji pa tudi
kot izvajalci svetovanj in seminarjev ter svetovalci vodstvu šol. Dejavnosti v projektu e-šolstvo so
podpirale naša prizadevanja za informatizirano šolo.
Infrastruktura
Vodstvo šole se je tudi v preteklosti zavedalo pomembnosti spremljanja razvoja in novosti zato
segajo začetki opremljanja šole z računalniki več kot 25 let v preteklost. Zadnjih deset let se je
191
investiralo še več sredstev v opremljanje učilnic z računalniki, vzpostavljanje fiksnega in brezžičnega
omrežja, opremljanje učiteljev s prenosniki, zamenjavi navadnih tabel z interaktivnimi in podobno.
Trenutno imamo sedem računalniških učilnic, v vsaki učilnici interaktivno tablo, cela šola je pokrita z
brezžičnim dostopom do interneta. Dijaki in profesorji imajo na voljo več kot 50 prenosnikov.
Kljub dobri opremljenosti se način poučevanja ni spremenil. Ugotovili smo, da sama tehnološka
opremljenost ne zadošča za premik k informatizirani in učeči se šoli. Kot ugotavlja Rajasingham
(2011) pride do premika paradigme takrat, ko družba ali skupnost kot celota sprejme in živi
spremembe, ki jih prinaša razvoj. Potrebno je bilo vzpodbujati izobraževanje, inovacije, vključevanje
v mednarodne projekte in drugačen način dela. Napori, ki so jih vlagali učitelji niso obrodili želenih
rezultatov, ker smo posamezniki iskali svoje rešitve, ni bilo enotnega pristopa in okolja. Nekateri
učitelji so za komunikacijo z učenci uporabljali e-pošto, drugi statične spletne strani, tretji portale. Z
razvojem odprtokodnih rešitev smo odkrili spletna učna okolja. V poplavi različnih učnih okolij smo
se na podlagi lastnih kriterijev odločili za spletno učno okolje Moodle (Krajnc, 2005, 129). Odločitev
se je izkazala za pravilno, saj je Moodle danes eno od najbolj uporabljanih učnih okolij na svetu
(Feldstein, 2010), hkrati pa je Moodle izbran tudi kot učno okolje v projektu e-šolstvo. S pomočjo
spletne učilnice Moodle smo na šoli vzpostavili enoten sistem, ki so ga za svojega vzeli učitelji in
učenci. Spletne učilnice so učencem in učiteljem vedno na voljo, ne glede na to kje se nahajajo in kdaj
jih želijo uporabljati. Vzpostavili smo sistem hitre odzivnosti in pomoč uporabnikom je na voljo
najkasneje v 24 urah. To velja tako za ustvarjanje novih učilnic kot tudi za reševanje nastalih tehničnih
zapletov.
Izobraževanja
Od leta 2005 smo na naši šoli izvedli veliko delavnic, svetovanj in seminarjev. Večina učiteljev se
je za uporabo informacijskih tehnologij pri pouku, v povprečju izobraževala več kot 100 ur. Kot
pozitivno bi izpostavili, da izobraževanja niso bila obvezna, zaposleni so se za izobraževanja odločali
prostovoljno, vodstvo šole je nudilo podporo in zaposlene vzpodbujalo, tudi z lastnim zgledom.
Zaradi zmanjševanja števila učencev in manjšega zaposlovanja novih učiteljev smo relativno star
kolektiv. Čeprav vizijo šole podpira večina učiteljev smo opazili, da izgubljamo skupino starejših
sodelavcev, ki so imeli premalo temeljnih znanj in niso mogli slediti tempu izobraževanj. Pojavljati se
je začel odpor do sprememb. Kljub temu je prav s strani teh učiteljev prišla pobuda, da izvedemo
posebna izobraževanja, ki bodo prilagojena njihovemu predznanju, potrebam in spretnostim.
Ustanovili smo skupino Modrih panterjev, katere člani so se izobraževali v počasnejšem tempu in s
tem dosegli, da so se v spremembe vključili tudi starejši kolegi, katerih izkušnje bi bilo škoda izgubiti.
Po dveh letih obstoja Modrih panterjev na šoli ugotavljamo, da noben sodelavec ni izključen iz
aktivnosti informatizacije šole.
Projekti
Izobraževanja so nam ponudila veliko tehničnega znanja, a za preboj in uvajanje novosti v
vzgojno-izobraževalnem procesu se je kot pomembno izkazalo vključevanje v različne domače in
mednarodne projekte. Domači projekti so bili povezani s prenovo programov in učnih načrtov,
mednarodni pa so potekali v programu Comeniuis (akcija Socrates). Iz vseh smo pridobili veliko
192
znanj, izkušenj ter idej. Med njimi navajamo tiste, ki so največ doprinesli k razvoju informatizacije na
naši šoli:




IPM Tools (Finding Innovative Pedagogical Methods to Integrate Web-Based Tools Into
Teaching And Learning),
Del (Developing the best eLearning practices for schools)
Moodle supported Language Learning Proces
e-Razred - posodobitev gimnazije (projekt s prenosniki)
Sodelovanje v projektih prinaša razmišljanje, ki je izven ustaljenih okvirov. Omogoča enostavnejše
spremljanje novosti, dostop do primerov dobre rabe iz tujine, spodbuja sodelovanje znotraj
učiteljskega zbora, različnih skupin dijakov ter razvija mentorski odnos med učitelji in dijaki.
Vključenost v projekte omogoča dostop do znanj, ki jih je na seminarjih težko dobiti, saj gre za
novosti, ki se v vsebine organiziranega izobraževanja vključujejo z zamudo. Sodelovanje v projektih,
za razliko od ustaljenega šolskega dela, omogoča raziskovanje in tolerantnost do “napak”, razvija se
učeča se skupnost, v kateri se učitelji bolj sproščeno lotijo novih metod in načinov poučevanja. Poleg
tega so v projekte večinoma vključeni motivirani dijaki, katerih delo in rezultati dajejo učitelju
povratno informacijo o potrebnih prilagoditvah, preden novosti uporabi v procesu poučevanja in
učenja pri rednem delu.
Trenutno smo vključeni v projekt KEM katerega glavni cilj je razvijanje podjetniške kompetence
dijakov (in profesorjev).
Mejni projekti
Informatizacija šole je proces, ki zahteva veliko časa, načrtovanja, človeških virov in vztrajnosti.
Ker gre za velike spremembe v kulturi organizacije mora vodstvo poskrbeti, da so spremembe trajne.
Na naši šoli smo zato določili štiri mejne projekte, ki potiskajo šolo na novo raven in onemogočajo
zdrs v stare vzorce delovanja.
Uvedba e-zbornice
Leta 2008 smo v spletnih učilnicah pripravili e-zbornico. Vključili smo vse profesorje in pričeli z
informiranjem. Vzporedno so bile vse informacije še vedno objavljene na oglasni deski v zbornici.
Takšen vzporeden sistem smo uporabljali skoraj dve leti. V tem času so se vsi zaposleni usposobili za
uporabo Moodla in e-pošte. Leta 2010 smo opustili oglasne deske in prešli le na elektronski način
informiranja zaposlenih. Uvedba e-zbornice je imela nekaj zanimivih posledic. Vsi zaposleni smo
pričeli uporabljati isto platformo za komuniciranje. Tudi manj vešči profesorji so se navadili na
elektronski način obveščanja in informiranja (kot navaja ravnateljica Janja Zupančič (2008, 30), v
prispevku Moodle v rokah ravnatelja, se je tudi med našimi računalniško bolj in manj veščimi
profesorji razvila solidarnost). Vse informacije so zbrane na enem mestu. Vsi zaposleni smo o vsem
obveščeni tudi prek e-pošte. Naenkrat smo dobili možnost ter orodje za sodelovanje tudi na drugih
področjih. Aktivi so pričeli uporabljati spletne učilnice kot skupen prostor za odlaganje dokumentov in
orodje za komuniciranje. Učilnice se na enak način uporabljajo za projekte, delo s starši in razrednimi
193
skupnostmi, vodenje programskega učiteljskega zbora in šolskega razvojnega tima. Ugotavljamo, da je
uvedba e-zbornice prvi večji premik k informatizirani šoli. Na enostaven način brez večjih stroškov
pridobi šola učinkovito platformo za komuniciranje, hkrati pa so vsi zaposleni prisiljeni osvojiti
temeljne kompetence za uporabo računalnika, spleta in spletnih učilnic. Skozi pozitivno izkušnjo ezbornice, so učitelji kot uporabniki spoznali prednosti uporabe spletnih učilnic in jih nato začeli
uporabljati pri pouku.
Projekt e-razred s prenosniki
Ko smo leta 2007 izdelali vizijo uporabe informacijsko komunikacijske opreme v šoli smo kot
enega od ključnih projektov navedli t.i. e-razred, v katerem ima vsak dijak pri vseh predmetih na voljo
prenosnik z dostopom do spleta in spletnih učilnic. Projekta nismo takoj realizirali, saj smo se zavedali
odgovornosti pri tako veliki spremembi v razredu. Vključevanje računalniške programske opreme v
pouk samo po sebi seveda ni problematično, toda le ob predpostavki, da učitelji, ki jo izbirajo, dobro
poznajo logiko delovanja računalnika, njegovo didaktično uporabnost in omejitve ter imajo do poplave
komercialne programske opreme kritičen odnos (Štefanc, 2004). Zato smo pričeli z usposabljanjem
profesorjev in zbiranjem primerov dobre prakse. Gudenius (2009) v svojem članku navaja, da
računalniki sami po sebi ne izboljšujejo učnih uspehov, je pa dobra novica ta, da nobena raziskava ni
dokazala negativnega vpliva na učenje (tudi v primerih ko ni bilo zadostne podpore pred in med
projektom). Z izvedbo projekta smo pričeli šele v šolskem letu 2010/11. V vmesnem času smo uredili
infrastrukturo, nabavili prenosnike za dijake in pripravili načrt izvedbe projekta. Eno leto projekta je
za nami in rezultati so spodbudni. Doživljali smo vzpone in padce, še posebej se je bilo treba truditi z
motivacijo. Učitelji smo imeli namreč z iskanjem in pripravo e-gradiv veliko dodatnega dela, rezultati
niso bili takoj vidni, dijakom pa je bilo težko ostati zbranim ob skušnjavi interneta. Učitelji smo se
morali potruditi delo drugače organizirati in aktivnosti prenesti iz frontalnega pouka k posameznemu
dijaku. Veliko je bilo treba storiti na razvijanju kompetence učenje učenja.
Kljub temu so bili dijaki v e-razredu po uspehu popolnoma primerljivi s klasičnimi razredi. V
letošnjem letu smo pri dijakih opazili velikansko razliko v odnosu do šole, profesorjev in lastnega
znanja. Pričakujemo, da bodo dijaki e-razred letos dosegali boljše rezultate kot dijaki v običajnih
razredih.
Izkušnje, ki smo jih pridobili profesorji v e-razredu so neprecenljive. Imamo izkušnjo, kako
uspešno poučevati dijake, ki imajo pri vseh predmetih pred sabo prenosnik z dostopom do
širokopasovnega interneta. Ta znanja nam koristijo pri delu v običajnih razredih, saj se tudi tu vedno
bolj uporabljajo spletne učilnice.
Čeprav smo delo v e-razredu skrbno načrtovali, so se pojavljale ovire, ki jih nismo pričakovali.
Ugotovili smo težave pri brezžičnem omrežju in jih odpravili. Pokazalo se je, da je potrebno ves čas
pri takšnem projektu imeti na voljo osebo, ki rešuje tehnična vprašanja. Profesorji morajo pouk
organizirati popolnoma drugače kot v običajnih razredih. Vse to sili udeležence v sodelovanje, kar spet
pomeni korak bližje k naši viziji prepoznavne šole, odprte za ideje, nova znanja in tehnologije.
194
Uvedba e-dnevnika in e-redovalnice
Ker je naša šola že odlično opremljena, prihaja s strani profesorjev pobuda, da se uvede elektronski
način vodenja dokumentacije: e-dnevnik in e-redovalnica. Razredniki imajo preveč obveznosti z
povsem nepotrebnim delom, kot je štetje ur manjkajočih dijakov, popravljanje številčenja ur in
podobno. Prav tako morajo razredniki ob koncu ocenjevalnega obdobja prepisovati ocene v obstoječ
informacijski sistem zaradi tiskanja spričeval. Vse to je v dobi informatike nepotrebno in odveč.
Podatke, bi morali v informacijski sistem vpisovati tisti, ki jih proizvajajo. To pomeni, da bi moral
vsak profesor ob začetku ure vpisati manjkajoče dijake, vpisati obravnavano snov in morebitne ocene.
Na ta način bi imeli informacijski sistem z ažurnimi podatki, razredniki, starši in vodstvo šole bi
imelo takojšen pregled nad dogajanjem v šoli. Prednosti vidimo učitelji predvsem v kakovostnejši
izrabi časa, ki bi ga lahko namenili dijakom in reševanju problemov, ne pa administraciji.
Vodstvo šole je pri uvajanju elektronske redovalnice in dnevnika previdno ter zadržano, saj prihaja
do vprašanj povezanih z varnostjo, trajnostjo hranjenja podatkov in podobno. Kljub vsemu menimo,
da se tovrstne težave danes že da rešiti, zato smo z vodstvom šole dosegli dogovor, da se pričnejo
aktivnosti za iskanje najbolj ustreznega ponudnika programske opreme, ki bi združevala vse na šoli
potrebne baze podatkov. Pričakujemo, da nam bo ta pomemben korak dal nov zalet pri informatizaciji
šole in uresničevanju naše vizije.
Učeča se šola
Sledeč viziji šole ugotavljamo, da mora šola postati učeča se organizacija, v kateri so
vseživljenjsko učenje, odprtost za novosti in spremembe vgrajeni v delovanje vseh zaposlenih.
Ugotavljamo, da je potrebno znanje ohranjati znotraj šole in ga deliti z drugimi. V ta namen smo
ustvarili sistem, ki od vseh zaposlenih zahteva dosledno pisanje poročil o udeležbah na seminarjih,
konferencah in drugih usposabljanjih. Vsa poročila so v e-zbornici na voljo vsem zaposlenim. V
poročilu mora biti objavljena glavna ideja dogodka, nove, zanimive informacije, ki so pomembne za
šolo, kontaktne osebe in dodano morebitno e-gradivo. Pretok informacij je na tak način olajšan in vsak
zainteresiran profesor ima dostop vsebin čeprav se sam ni udeležil dogodka.
Naše spletne učilnice smo prav tako odprli za vse profesorje na naši šoli in v Sloveniji. Ustvarili
smo račun z uporabniškim imenom profesor (geslo je prav tako profesor) s katerim si je možno
ogledati vse spletne učilnice, ki jih uporabljamo pri pouku. Spletne učilnice so na naslovu
http://mega.ekonomska-mb.org. Podatki o dijakih niso vidni, možno pa si je ogledati vire in
dejavnosti. Na tak način smo odprti tudi za kritično prijateljevanje, saj imamo vsi dostop do primerov
dobre (in tudi slabe) prakse.
V okviru širjenja primerov dobre rabe in kritičnega prijateljevanja gojimo tudi kulturo kolegijalnih
hospitacij, ki bodo v letošnjem šolskem letu posvečene smotrni in didaktično utemeljeni rabi IKT pri
pouku.
Vodstvo šole se je aktivno vključilo v podporo razvoja šestih e-kompetenc pri profesorjih. V
letošnjem letu se morajo vsi profesorji udeležiti vsaj treh seminarjev ali svetovanj povezanih z
uporabo informacijsko-komunikacijskih tehnologij pri pouku. Na tak način želimo doseči kritično
maso učiteljev, ki bodo e-kompetentni in bodo razvijali kulturo sodelovanja ter uporabo tehnologij v
šoli.
195
Načrt dela za naprej
Na srednji ekonomski šoli Maribor smo prehodili že lep kos poti do prepoznavne, učeče se šole,
odprte za ideje, nova znanja in tehnologije. Kljub temu ugotavljamo, da nas čaka še veliko dela. Ena
od stvari, ki nas še čaka, je boljše spremljanje napredka z evalvacijo in načrtovanje razvoja na osnovi
doseženih rezultatov in želja vseh vključenih. Nekaj več moramo narediti tudi na prepoznavnosti šole,
saj naših dosežkov ne predstavljamo dovolj v laični in strokovni javnosti. Tale prispevek je en korak v
to smer.
Zaključek
Spremembe na poti k e-kompetentni ter informatizirani šoli morajo postati trajne. Ker so
spremembe pri delu v informatizirani šoli zelo velike, se morajo z njimi poistovetiti vsi zaposleni.
Iskanje skupne vizije je zato prvi in zelo pomemben korak. Na osnovi skupaj izdelane vizije je
potrebno zastaviti “mejne” projekte, ki kulturo v organizaciji nepovratno spremenijo. Na naši šoli smo
si v tem smislu zastavili štiri projekte in rezultati kažejo, da spremembe, ki so se dogodile na šoli
živijo vsi zaposleni. Dosegli smo tako korenite spremembe, da prehod na stare vzorce obnašanja
skorajda ni mogoč.
Z uvedbo e-zbornice smo dosegli, da so vsi profesorji pričeli komunicirati prek spleta in e-pošte.
Tak način je enostavnejši, hitrejši, preglednejši in bolj učinkovit. Noben zaposlen si ne želi več
obveščanja preko listkov na oglasni tabli v zbornici.
Z uvajanjem e-razreda postavljamo temelje za popolnoma drugačno poučevanje. Dijaki imajo že
sedaj možnost dostopa do informacij prek svojih mobilnih naprav. Ko bodo čez nekaj let mobilne in
pametne naprave še bolj dosegljive bomo učitelji pripravljeni na dijake, ki se učijo projektno in
sodelovalno. Že sedaj v poučevanje (tudi običajnih razredov) vnašamo veliko interaktivnosti in
sodelovanja.
S projektom učeče se šole smo blizu koncepta vseživljenjskega učenja, saj se znanje ohranja
znotraj šole, učitelji se izobražujejo ves čas, še posebej takrat ko potrebujejo nova znanja.
Z uvedbo e-dnevnika ter e-redovalnice bomo dosegli, da se bo učitelj (in razrednik) več časa
ukvarjal z dijaki in ne več toliko z administracijo.
Prehod v informatizirano šolo se ne zgodi čez noč. Po osmih letih uvajanja sprememb ugotavljamo,
da bodo spremembe edina stalnica. Da bi se lahko učinkovito odzivali na spremembe moramo
izpopolniti sistem evalviranja. Trenutno je na tem področju še veliko možnosti za izboljševanje. V
prihodnje moramo več energije vložiti v razvoj, ki temelji na analizi obstoječega stanja.
Šola stoji in pade z učitelji. Zavedamo se, da je informacijsko-komunikacijska oprema orodje, ki le
v rokah veščega učitelja prinaša rezultate. Zato je potrebno veliko energije vložiti v usposabljanje,
sodelovanje, izmenjavo izkušenj, kritično prijateljevanje in vključevanje v mednarodne ter domače
projekte.
196
Literatura
[1] Feldstein, M. (2010) »The Evolving LMS Market«. Dostopno prek: http://mfeldstein.com/theevolving-lms-market-part-i/ (22. 9. 2011)
[2] Gudenius, M. W. (2009) »Higher Order Thinking Skills Improved in K-12 Students in
Integrated Technology Environments with Adequate Access and Teacher Training«. Dostopno
prek: http://edtech2.boisestate.edu/gudeniusm/portfolio/Gudenius_Synthesis.doc (15. 2. 2011)
[3] Hamid, S., Anwar, R. M. (2007) »Framework and Roadmap for E-Learning Industry: An
Analysis«. Dostopno prek:
http://www.alzaytoonah.edu.jo/Faculties/Science/Conferances/ICIT07/PaperList/Papers/375S
urayaCam.pdf (23. 9. 2011).
[4] Krajnc, R. (2005) »Spreminjanje izobraževalne izkušnje«. 10. mednarodna konferenca MIRK.
Dostopno prek: http://www.vsezavse.com/mirk/pdf/MIRK_2005%20.pdf (20. 9. 2011)
[5] Rajasingham, L. (2011) »WillMobile Learning Bring a ParadigmShift in Higher Education?«.
Dostopno prek: http://downloads.hindawi.com/journals/edu/2011/528495.pdf (15. 9. 2011)
[6] Štefanc, D. (2004) »Hrbtne strani uvajanja informacijsko-komunikacijske tehnologije v šolski
prostor«. Dostopno prek: http://www.stefanc.net/docs/IKT.pdf (22. 9. 2011)
[7] Zupančič, J. (2008) »Moodle v rokah ravnatelja«. Zbornik 2. mednarodne Moodle konference,
Fakulteta za menedžent Koper, (str. 27-31)
Kratka predstavitev avtorja
Radovan Krajnc je zaposlen kot profesor informatike na Srednji ekonomski šoli Maribor. Aktivno sodeluje v
projektu e-šolstvo kot svetovalec vodstvu šol. Sodeluje v mednarodnih šolskih projektih na temo uvajanja novih
tehnologij v šole
Maja Vičič Krabonja je zaposlena kot profesorica zgodovine na Srednji ekonomski šoli Maribor. Je zelo
aktivna na področju inovativne rabe informacijsko komunikacijske opreme v šoli. Sodeluje v projektu e-šolstvo
kot didaktična svetovalka in predavateljica.
197
E- izobraževalna platforma – predpogoj za sodobno šolo
E- educational platform – prerequisite for modern school
dr. Srečo Zakrajšek
Inštitut in akademija za multimedije
[email protected]
e-izobraževanje – plenarno predavanje
Povzetek
Večina izobraževalnih sistemov v svetu išče poti za vzpostavitev sodobnih
izobraževalnih sistemov, ki so postali zastareli in neučinkoviti po letu 1995, ko se je
pričel uveljavljati splet in z njim globalizacija ter številne nove možnosti in zahteve,
ki jih nove tehnologije in koncepti nudijo in zahtevajo, pa tudi težave, ki se ob tem
pojavljajo. Pomemben preskok v izobraževanju se je zgodil, ko so se pojavile
izobraževalne e-platforme in z njimi povezano sodobno izobraževanje na daljavo
oziroma učinkoviti kombinirani sistemi izobraževanja. Te platforme omogočajo
hitrejši razvoj tudi izobraževalnim sistemom in šolam, ki niso optimalno opremljene,
imajo pa kader, ki takšne platforme zna, hoče oziroma mora uporabljati – učenci,
dijaki in študenti v sodobnem izobraževalnem sistemu namreč nikoli niso
problematični. V prispevku bom prikazal, kako prehod na izobraževalno platformo
lahko pomembno preobrazi delo šole in v kratkem času omogoči sodobno
izobraževanje, pa tudi, katere so ovire naj tej poti ter kako jih premagati.
Ključne besede: izobraževalna platforma, sodobno izobraževanje, e-izobraževanje
Abstract
Most educational systems in the world seek ways to establish modern educational
systems, which became obsolete and inefficient after 1995 when the internet started
to gain weight. At this time, globalisation and numerous new possibilities and
requirements, but also problems that arose with those, also started to gain weight,
and offer and require new technologies and concepts. An important leap in
education happened when e- educational platforms and related modern remote
education or effectively combined systems of education emerged. These e-platforms
also enable faster development for educational systems of schools that are not
optimally equipped, but have the personnel that know how to and want to, or even
must, use such e-platforms – pupils and students in a modern educational system are
never problematic. In the article, it will be shown how a transition to such an eeducational platform can significantly transform a school’s agenda and in a short
time enable modern education. The article will also show what the hurdles are on
the way and how to overcome them.
Key words: educational e-platform, modern education, e-education
198
Uvod
E-izobraževanje se danes v določeni obliki in obsegu pojavlja že v vseh šolah, le redke pa so
pripravile celoten koncept, doktrino, organizacijo in izvedbo izobraževanja na e-izobraževalni
platformi. Teza, ki jo zastopam v tem prispevku, je, da je e-izobraževalna platforma, prek
katere poteka celoten izobraževalni proces, predpogoj za delovanje sodobne šole oziroma da
se ob prehodu na izobraževanje v e-okolju s pomočjo e-izobraževalne platforme zelo hitro in
temeljito pozitivno preobrazi.
Prepričan sem tudi, da je pot, ki vodi prek uvajanja posameznih elementov izobraževanja in s
posameznimi predavatelji do povezave na e-izobraževalnem portalu, predolga in
neučinkovita. S tem in na ta način se trudi projekt E-šolstvo z vodilnim motom: Na poti k ekompetentni šoli, kjer trdijo, da je 20 % šol že doseglo primerno raven.
Veliko hitreje lahko posodobimo šolo, če uvedemo v šolo e-izobraževalno platformo, in
neposredno, pa tudi posredno, prisilimo učitelje in učence, da jo pričnejo uporabljati pri
vsakdanjem delu, saj druge možnosti praktično nimajo. Brez novih znanj ostanejo pred vrati
sodobne učilnice.
Svoje prepričanje lahko podkrepim z dejstvi, ki kažejo na to, da kljub večletnemu trudu in
prepričevanjem o potrebnosti posodobitve slovenskega šolskega sistema še vedno sodobnih
tehnologij ne uporablja pri pouku več kot 60 % učiteljev, čeprav ima doma računalnik okrog
80 % učiteljev, v celoti pa izvaja celovit sodoben izobraževalni proces manj kot 1 % učiteljev
v slovenskem izobraževalnem sistemu, pri čemer je morda malo boljši položaj na terciarnem
izobraževanju, če ne upoštevamo nekaj razredov prvošolčkov, ki so novo šolsko leto pričakali
v e-podprtem učnem okolju, z e-tablicami in s kombiniranimi gradivi ter z usposobljenimi in
motiviranimi učiteljicami. Poseben problem predstavlja dejstvo, da je le 30 % obstoječe
opreme v šolah primerne za sodobni pouk in da v naslednjem obdobju šole ne načrtujejo
večjih nakupov. (3,4)
Medtem ko imajo sodobne šole v najbolj razvitih državah na 100 učencev med 30 do 50
računalnikov, jih imamo v slovenski šoli med 10 in 20. Izjemno hitro se razvija tudi koncept
uporabe interaktivnih elektronskih tabel v učilnicah in tablic, ki jih imajo učenci in učitelji, in
ki utegne zelo spremeniti strategije opremljanja šol in izobraževalne metode, saj se na ta način
lahko zelo hitro preseže sedanje visoke normative in doseže razmerje 1:1.
Z uvedbo izobraževanja prek e-platforme lahko v nekaj mesecih zagotovimo aktivno
sodelovanje učiteljev v sodobnem izobraževalnem procesu in zagotovimo uresničitev mnogih
ciljev, ki jih s klasičnimi metodami ni mogoče uresničiti. Med temi bi omenil transparentnost
dela šole, sistematično in vzorno pripravljen učni program z ustreznimi gradivi (vključno z egradivi) in povezavami, sprotno delo učiteljev in učencev, nove komunikacijske poti, redno
preverjanje in ocenjevanje znanja, večno želene in praviloma neuspešne medpredmetne
povezave itd. Izredno pomemben je tudi trajnostni koncept razvoja, ki ga sodobni sistem
izobraževanja v veliki meri podpira in omogoča.
199
V prispevku so opisane prednosti in možnosti, ki jih nudi šoli izobraževalna platforma, ter
pogoji za umestitev in delovanje e-izobraževalne platforme na šoli. Predstavljeni pa bodo tudi
nujni pogoji za uspešno vzpostavitev in delovanje sodobne šole in razlogi, zakaj na večini
slovenskih šol takega izobraževanja še dolgo ne bo, če se ne bodo nekateri temeljni pogoji
hitro in temeljito spremenili.
Prednosti izobraževanja v e-okolju
V večini učitelji in študenti verjamemo, da prinaša e-izobraževanje številne nove možnosti v
izobraževanje in da ima e-izobraževanje mnoge pozitivne učinke na izobraževalni proces,
posebej če gre za kombinacijo s kontaktnim načinom in ne zgolj za izobraževanje na daljavo,
s čimer ga še premnogi zamenjujejo. Čeprav se tudi tu stanje zelo hitro spreminja, kajti
sodobne tehnologije omogočajo e-kontaktni študij in oblike dela, ki so lahko še bolj
učinkovite kot klasični kontaktni pouk, da ne omenjamo izgube časa, prevoze, nevarnosti na
cesti, onesnaževanje okolja itd. Verjetno pa bo optimalne študijske pogoje in rezultate nudil
kombinirani študij.
E-izobraževanje na daljavo namreč pomeni način izobraževanja, ki zahteva zelo urejeno in
bogato e učno okolje ter kontrolirane pogoje, posebno v segmentu preverjanja in ocenjevanja
znanja v sistemu certifikatnih sistemov, ima pa tudi nekatere druge pomanjkljivosti (npr.
odsotnost osebnih stikov v realnem okolju). V nasprotju s splošnim mnenjem zahteva tovrstno
izobraževanje za enako število učencev več učiteljevega časa, obenem pa zagotavlja tudi več
osebnega pristopa in sodelovanja, čeprav večinoma v obliki e-stikov. (1)
Kombinirano e-izobraževanje je izobraževanje s pomočjo informacijsko komunikacijske
tehnologije (IKT), ki omogoča pripravo, hranjenje ter hiter prenos in uporabo informacij in
gradiv v elektronski digitalni obliki. Izobraževanje poteka preko spleta ali virtualnih učilnic
oziroma e-učnih okolij. (Brišar, 2011) Učitelj in učenec sta v določenih segmentih v istih
prostorih (učilnicah), del izobraževanja pa poteka, ko sta predavatelj in učenec na drugih
lokacijah. Razmerja med neposrednimi kontaktnimi oblikami, sodelovanjem prek e-stikov in
študijem s pomočjo e-gradiv, tutorialov idr. se določa za vsak predmet ali dejavnost posebej,
tudi glede na vrsto, kakovost in interaktivnost posameznih gradiv.
Celovito e-izobraževanje je mogoče zagotoviti le ob uporabi e-izobraževalne platforme, druge
oblike (uporaba računalnika pri pouku, elektronske prosojnice, elektronska pošta idr.) pa
pomenijo le dopolnitev ali popestritev klasičnega izobraževanja.
Konkretne prednosti izobraževanja v e-okolju lahko ugotovimo na naslednjih segmentih
(2,6,7):
 pri načrtovanju e-izobraževalne platforme se temeljito dodelajo teoretična izhodišča in
praktične rešitve, praviloma v sodelovanju z zunanjimi strokovnjaki, starši in učenci,
kar zagotavlja strokovna, usklajena in potrjena izhodišča;
 šola se prostorsko uredi in ustrezno opremi, nato pa se oprema vsako leto dopolnjuje;
200
 ustvari se ekipa IT strokovnjakov in učiteljev, ki usmerja, razvija in vodi sistem, vsi
učitelji pa se morajo izobraziti in usposobiti za izobraževanje v e-okolju. To pomeni
za šolo in okolje velik preskok v sodoben način poučevanja;
 šola pripravi in javno predstavi svoje delo in zahteve: natančen izvedbeni učni načrt za
vsako dejavnost in predmet, z nameni in cilji, zahtevami in kriteriji ter časovno
razporeditvijo dejavnosti. V vsebinah se smiselno zagotovi medpredmetna povezava.
Ne samo z ustrezno zgradbo gradiv, temveč tudi s sodelovanjem različnih učiteljev pri
istem predmetu ali dejavnosti;
 učencem so na voljo sistematično zbrana gradiva (klasična, elektronska in e-gradiva,
tutoriali, AV material, povezave itd.), ki so tudi strokovno pregledana in smiselno
vključena v izobraževalni proces. Zmanjša se raba papirja in drugih materialov. Del
gradiv lahko pripravljajo tudi učenci sami v okviru različnih projektov. Poveča se
interaktivnost in aktivna vloga učencev;
 delo učencev je dobro načrtovano, vodeno, stalno nadzorovano, spodbujano in
ocenjevano, učenci si lahko bolje organizirajo izobraževalni proces in druge
dejavnosti, zagotovljen je sprotni študij in redno opravljanje obveznosti. Učenci se na
predavanja in vaje pripravijo, zato je pouk bolj kakovosten in učinkovit. S sodobno
načrtovanim poukom lahko v veliki meri preusmerimo praviloma precej nekoristno
domače preživljanje časa za računalniki v zanimivo in zabavno izobraževanje;
 vzpostavitev stika učenci in predavatelji ali med njimi je enostavna in hitra,
zagotovljen je natančen sistem spremljanja dela posameznega učenca in učitelja,
preverjanje in ocenjevanje znanja poteka zelo pregledno, gradiva se hranijo v el.
obliki, del gradiv lahko ocenjuje neodvisni ocenjevalec, učenec dobi pri vsaki nalogi
tudi povratno informacijo in razlago, kaj ni v redu in kako to lahko popravi in kdaj bo
lahko ponovno pokazal svoje znanje. Možno je individualno, diferencirano in
prilagojeno delo in tudi učenje na daljavo za učence, ki se učijo na domu, športnike
…;
 učitelji so na razpolago študentom ves čas poteka izobraževanja pri določenem
predmetu po določenem programu, delno tudi on line;
 prek predmetnih forumov ipd. poteka razprava o dejavnostih, omogočeno je
sodelovanje in obenem sprotna pojasnjevanja in spremembe neustreznih rešitev.
Učenci in učitelji se lahko vključujejo v različne dejavnosti in projekte;
 učenci in učitelji pridobijo ustrezna znanja, veščine in kompetence s področja
sodobnih tehnologij, izobraževanja, sodelovanja in dela;
 ob zaključku šolskega leta se postavi za naslednje leto nova platforma, ki upošteva vse
pozitivne izkušnje preteklega leta, posodobi ali zamenja se določena gradiva, uredi
nove povezave;
 arhiviranje gradiva (in izbris ustreznih podatkov) je enostavno, kot tudi iskanje
podatkov za nazaj ali za morebitno raziskovalno delo;
201
 manjša se raba papirja in drugih materialov, energije in tudi izgubljenega časa, ki
postaja vedno večja vrednota.
Vse te prednosti pa temeljijo na določenih pogojih in zahtevah, ki zelo posegajo na finančno
in kadrovsko področje in zahtevajo precejšnje premike v pristopih in načinih razmišljanja ter
ravnanja in predvsem vlaganj v sodobne tehnologije na šoli.
Iz alinej, ki naštevajo konkretne prednosti, lahko ugotovimo pogoje in zahteve ob uvedbi
celovitega prehoda s klasičnega izobraževanja v izobraževanje v e-izobraževalnem okolju.
Pogoji in naloge pri uvedbi celovitega izobraževanja v e-okolju na šoli (2,6,7)
 šola mora imeti sposobno in motivirano vodstvo ter nekaj učiteljev, ki v sodelovanju z
zunanjimi strokovnjaki, starši in učenci pripravijo ustrezna izhodišča za načrtovanje eizobraževalne platforme in celovitega sistema e-učnega okolja na šoli;
 treba je zagotoviti sredstva za prostorsko ureditev in opremo šole z IKT opremo, nato
pa se oprema vsako leto dopolnjuje;
 organizirati je treba ekipo IT strokovnjakov in učiteljev ki usmerja, razvija in vodi
sistem, vsi učitelji na šoli pa se morajo izobraziti in usposobiti za izobraževanje v eokolju in se v šoli in doma ustrezno opremiti. Zavedati se je treba, da sodobno
izobraževanje zahteva od učitelja poleg več znanja in kompetenc tudi več dela in
aktivno sodelovanje v e-izobraževalnem okolju, in to praktično ves dan. Poleg
obstoječega kadra šola potrebuje vsaj dva tehnična strokovnjaka z ustreznimi
pedagoškimi znanji za delovanje sistema. Pomanjkanje časa ter opreme in neustrezna
gradiva in pomanjkljivo znanje učiteljev so najpomembnejši razlog za zavračanje
poučevanja v e-okolju s strani učiteljev;
 šola mora pripraviti in udeležencem predstaviti svoje delo in zahteve: natančen
izvedbeni učni načrt za vsako dejavnost in predmet, z nameni in cilji, zahtevami in
kriteriji ter časovno razporeditvijo dejavnosti. V vsebinah morajo smiselno zagotoviti
medpredmetne povezave in logično nadgradnjo in povezavo različnih vsebin in
dejavnosti;
 učitelji morajo pripraviti celovit koncept svojega predmeta, zbrati, sistematično urediti
in razvrstiti v svoj predmet potrebna gradiva, manjkajoča pa pripraviti. Ta aktivnost
zahteva veliko dela, posebej če učitelj poučuje v več letnikih in npr. 300 učencev, zato
je nujno sodelovanje učiteljev na šoli in izven nje. Pri tem se natančno vidi, kaj zna in
koliko volje ima posamezni učitelj;

učitelji morajo animirati učence, da aktivno sodelujejo tudi pri pripravi e-gradiv;
 zagotoviti je treba natančen sistem spremljanja dela posameznega učenca in učitelja.
Za prvo mora poskrbeti učitelj, za drugo ravnatelj. Organizirati je treba sprotno
preverjanje in ocenjevanje znanja, vključno s komentarji vsakemu učencu, in to v čim
krajšem času, pri čemer se lahko uporabljajo različne oblike, med katerimi so zelo
cenjeni elektronski testi, ki pa jih je tudi treba pripraviti in zagotoviti kredibilen sistem
202
ocen. Iz praviloma štirih do šestih testov na leto na učenca jih nastane nekajkrat več,
čas popravljanja in čas za vnos ocen in komentarjev se zelo skrajša;
 učitelji morajo biti na razpolago študentom ves čas poteka izobraževanja pri
določenem predmetu po določenem programu, praviloma v določenih časovnih
terminih (najmanj na šest ur in do 22. ure zvečer delo tudi on line. Posebej velika
aktivnost je tudi med vikendi ali v času šolskih počitnic, ko študenti pripravljajo
projekte in potrebujejo pomoč učiteljev. Učitelji morajo sodelovati tudi na različnih
forumih, wikijih, družabnih omrežjih, v sistemu Second Life, skratka, povsod, kjer
poteka proces izobraževanja njihovih študentov. Delo učitelja se iz sindikalistično
pojmovanega delavca dvigne na nivo poklica s pomembnim poslanstvom;
 čas po zaključku šolskega leta (in praktično velik del počitniškega časa) je namenjen
noveliranju za naslednje šolsko leto;
 treba je zagotoviti arhiviranje gradiva v e-obliki, kar zahteva določena znanja in
opremo.
Celovito e-izobraževanje je mogoče zagotoviti le ob uporabi e-izobraževalne platforme, druge
oblike (uporaba računalnika pri pouku, elektronske prosojnice, elektronska pošta idr.) pa
pomenijo le dopolnitev ali popestritev klasičnega izobraževanja. Na ta način sedaj deluje
večina šol v (lažnem) upanju, da bodo sčasoma tak način dela prevzeli vsi učitelji.
Prehod iz klasične šole v šolo v e-izobraževalnem okolju
Glede na to, da gre za enkratno dejanje, ki naj bi bilo opravljeno z jasnim namenom in ciljem,
v določenem roku, z razpoložljivi kadri in v okviru znanih stroškov, je jasno, da gre za tipičen
projekt. (5). Ker je večina izobraževalnih ustanov v določenem segmentu podobnih, lahko
govorimo, da naj bi šlo v primeru prehoda vseh šol za nacionalni projekt, kjer bi posamezni
segmenti (osnovne šole, gimnazije, glasbene šole …) predstavljali večje podprojekte, vsaka
šola s svojo specifiko v programu in določenem okolju pa bi v okviru svojega projekta
pripravila optimalen sistem za delovanje svoje šole.
Da je takšen povezovalen način dela v Sloveniji možen, so pokazale višje šole v Sloveniji, ki
so ob pomoči MŠŠ izvedle večletni projekt IMPLETUM, kjer so postavile odlična skupna
izhodišča za delo, in obenem je bilo posameznim ustanovam dopuščeno, da optimizirajo
rešitve v svojem programu in okolju. Izdelanih je bilo tudi precej elektronskih učbenikov in egradiv, ki jih nekateri učitelji že uspešno vključujejo v svoje predmete na e-izobraževalnih
platformah in nadgrajujejo s svojimi gradivi.
Zelo obsežen in dobro načrtovan in voden projekt je bil tudi priprava e-gradiv za osnovne in
srednje šole. Le-ta pa bodo dobro izkoriščena šele, ko jih bodo učitelji vključili v eizobraževalne platforme pri svojih predmetih, in če bodo stalno novelirana in predvsem bolj
bogato opremljena z AV izdelki, animacijami in simulacijami in drugimi kompleksnimi
interaktivnimi gradivi, za kar pa bo potrebno nameniti bistveno večja sredstva kot do sedaj, ali
pa se bo morda uveljavil koncept licenčnin in bodo gradiva pripravljale založbe.
203
Zaključek
Pri pripravi projekta posodabljanja šole si mora vodstvo šole odgovoriti na naslednja ključna
vprašanja:
Kaj je namen in kaj cilj projekta, kakšen bo dolgoročni in kratkoročni učinek in ali ga okolje
sploh sprejema?
Kdo bo projekt vodil in kdo bodo sodelavci?
Koliko bo projekt stal in kako bo zagotovljen denar oziroma kdo bo to plačal?
Do kdaj bo projekt (uvedba celovitega e-izobraževalnega okolja) zaključen?
Kako bo potekalo delovanje in financiranje v e-izobraževalnem okolju po zaključenem
projektu?
V kolikor niso jasne, zagotovljene in s pogodbami verificirane vse faze projekta, s projektom
nima smisla začeti. V sistemu, ki napoveduje nekaj let varčevanja in denar samo za (nižje?)
plače učiteljev, je odgovor projekt prenove DA in NE jasen, celo zaukazan. Ker pa je prenova
nujna, so rešitve v odločitvi države, da je sodobna šola za razvoj Slovenije strateško
pomembna in bo temu področju namenila večja sredstva. V kolikor je ocena, da za to ni
interesa, pa mora država omogočiti realne cene izobraževanja, kjer prispeva določen delež, za
razliko pa omogoči sofinanciranje izobraževanja (t.i. nadstandard) s strani staršev in sistema
posojil za študij, donatorjev, vlaganja lokalne skupnosti. Konkurenčna šola pa je zadostna
garancija, da bodo uspešni diplomanti posojila lahko tudi vračali oz. da se bo državi in
vlagateljem vložek oplemenitil bolje, kot če bi ga vlagali v rizična ali neperspektivna
področja.
Literatura in viri
[1]
Polona Brišar, Dominik Snedec (2011), Multimedijska tehnologija v pomoč
izobraževanju; Zbornik 14. mednarodne multikonference Informacijska družba 2011,
Ljubljana, 14. 10. 2011
[2]
R. C. Clark, R. E. Mayer (2008), e-learning and the science of instruction, John
Wiley&Sons, Inc.
[3]
Gerlič Ivan (2011) Stanje in trendi uporabe informacijsko komunikacijske
tehnologije (IKT) v slovenskih srednjih šolah (Poročilo o raziskovalni nalogi za leto
2011), Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko
http://raziskavacrp.uni-mb.si/rezultati-ss/index.html, 21. 10. 2011
[4]
[5]
Gerlič Ivan (2011) Stanje in trendi uporabe informacijsko komunikacijske
tehnologije (IKT) v slovenskih osnovnih šolah (Poročilo o raziskovalni nalogi za leto
2011), Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko
204
[6]
http://raziskavacrp.uni-mb.si/rezultati-os/, 21. 10. 2011
[7]
Nemec Pečjak Marko (2010), ABC celovitega obvladovanja projektov in Microsoft
Project 2010, Pasadena 2010
[8]
Projekt e-šolstvo na polovici poti (2011), Ministrstvo za šolstvo in šport, Bilten ešolstva, št. 2011/2.
http://www.sio.si/fileadmin/dokumenti/bilteni/E-solstvo_BILTEN_20112_screen.pdf, 21. 10. 2011
[9]
[10] Srečo Zakrajšek, Miha Zakrajšek (2011), Multimedijski projekti v izobraževanju,
Zbornik 14. mednarodne multikonference Informacijska družba 2011, Ljubljana, 14.
10. 2011
Kratka predstavitev avtorja
Dr. Srečo Zakrajšek, direktor Inštituta in akademije za multimedije (IAM), predavatelj za predmet
Organizacijska dela v medijski produkciji na IAM in na Fakulteti za medije. Urednik revije Medijska vzgoja in
produkcija.
205
UČIMO GLEDATI – likovni odgoj za mlade
LEARNING TO LOOK – art education for young
http://likovna-kultura.ufzg.hr/ucimogledati.razredi.htm
mr. Miroslav Huzjak
Učiteljski fakultet Sveučilišta u Zagrebu
[email protected]
e-izobraževanje – plenarno predavanje
Sažetak
Internet stranice „Učimo gledati” namijenjene su mladima kao pomoć u nastavi, kao i svim
zainteresiranima za osnove likovne teorije, u svrhu upoznavanja pojmovnika likovne umjetnosti i
učenja gledanja likovnih djela. Stranice su načinjene u flash tehnologiji i nude mnoge interaktivne
mogućnosti učenja, provjere znanja, virtualnog obilaska muzeja s vodičem, igranja i online
slikanja.
Ključni pojmovi: e-učenje, likovna edukacija, likovni jezik, likovni odgoj
Abstract
Website "Learning to Look" is intended to help young people in education, as well as all
those interested in the basics of art theory, basic concepts of fine art and teaching how to
look artworks. Pages are made in flash technology and offers many interactive learning
opportunities, knowledge tests, a virtual tour of the museum, playing and online painting.
Key words: e-learning, art education, visual art language, visual education
Stranice „Učimo gledati za djecu i mlade“ prvi su puta načinjene 2005. godine
jednostavnim HTML kodom. 2007. g. započeta je nova izrada materijala u flash tehnologiji
prilagođena objavljivanju na CD mediju koji je dodavan uz udžbenike iz likovne kulture u
osnovnoj školi. 2010. godine načinjen je treći korak, u kojem su sadržaji flash tehnologije
prilagođeni objavljivanju na internetu kako bi bili svima besplatno dostupni. Autor
internetskih stranica, sadržajno i tehnološki, je Miroslav Huzjak, docent na Učiteljskom
fakultetu u Zagrebu, profesor Metodike likovne kulture. Autor čitav posao odrađuje
samostalno, bez pomagača ili CMS platforme.
Internet stranice namijenjene su za e-učenje o likovnoj umjetnosti na razini vizualne
pismenosti, a ne na razini povijesti umjetnosti. Ovim se problemima bave i drugi autori
(Damjanov, 2002, Žigo, 2002), uvažavajući načela učenja na daljinu i upotrebe kompjutera
u nastavi (Bronić, 2002, Lockwood i Gooley 2001, Matijević, 2000, Mužić i Rodek, 1987,
Parker, 1997). Na internet su postavljeni sadržaji za učenike osnovne škole, čiji nastavni
program previđa upoznavanje s vizualnim jezikom na elementarnoj razini kroz pojmove
točka, crta, ploha, boja, površina i masa i prostor. Korisniku na raspolaganju stoje četiri
206
virtualna muzeja (za svaki razred po jedan) u kojima ih dočekuju likovi dječaka i djevojčice
koji ih vode kroz edukaciju.
Ključna stranica je rubrika „Učimo gledati“ u kojoj se nalazi virtualna bilježnica na kojoj
se ispisuju i iscrtavaju predavanja o likovnom pojmovniku s animiranim primjerima na
umjetničkim djelima. Prateći animirani lik tekst izgovara naglas što stranice čini
zanimljivijima, a i prilagođava ih slabovidnima. „Bilježnica“ sadrži kazalo kojim se stranice
mogu preskakati.
Nakon odslušanog „tečaja“, korisnik može provjeriti znanje rješavanjem kviza od pet
pitanja koja se slučajno odabiru iz baze pitanja, čime je kviz svaki puta malo drugačiji. Kviz
daje komentare na odgovore u vidu brojčane ocijene od 1 do 5, te verbalne komentare poput
„Možeš ti i bolje“ ili „Čestitke! Doista sve vidiš i znaš!“.
Rubrika „Prouči i opiši“ je obilazak virtualne galerije čiji su svi radovi vezani uz sadržaje
tečaja, a objašnjava ih animirani lik, glasovno i tekstualno. Ovime se naglašava misaoni
kontekst umjetnosti, mnogo više nego estetski (koji je podložan osobnom ukusu gledatelja).
Rubrika „Naslikaj“ sadrži program za online slikanje koji djeluje na principu kolaž-papira.
Korisnik odabire plohe jednostavnih geometrijskih oblika (broj ploha je neograničen),
pozicionira ih unutar formata, odabire za njih neku od ponuđenih boja koju nadalje može
miješati na RGB mikseti. Moguće je odabrati i stupanj transparencije za svaku plohu, čime je
omogućeno i podslikavanja plohom preko plohe. Plohe je moguće i brisati
„Igre“ su najzabavnije stranice kojima korisnik usvaja nove sadržaje gotovo i ne
primijetivši. Sve u igre likovnog karaktera s uključenim umjetničkim djelima, a kreću se od
slagalica, pronalaženja detalja koji nedostaju, preko gledanja anaglifa i stereograma,
razdvajanja vizualnog i literarnog znaka (riječ „crveno“ piše plavom bojom), pa do popularne
igre traženja razlika u detaljima na likovnim prilozima. Svaka igra na svom početku nudi
metodičku nakanu kojom naglašava što se njome razvija.
Na razini likovne kulture, ove su stranice jedinstvene u Hrvatskoj, ali ne i u svijetu.
Rubrika „Poveznice“ upućuje na srodne stranice koje su načinjene u svijetu kako bi korisnik
mogao sam nastaviti istraživanje ukoliko je zainteresiran.
Načinjeno je istraživanje o procjeni i upotrebi e-učenja među nastavnicima i korisnicima
internetskih stranica za likovnu kulturu u Republici Hrvatskoj. Instrument istraživanja bile su
ankete, a provedeno je online anketom i u papirnatom „offline“ obliku. Na online upitnik
odgovorilo je 45 nastavnika, na offline papirnati upitnik na stručnim aktivima odgovorilo je
148 nastavnika. 47,3% nastavnika (otprilike polovica) ispitanih klasičnim upitnikom je
upoznato s internetskim stranicama za likovnu kulturu i koristilo ih je ocijenivši ih visoko
korisnima. Stranice za učenike su rangirane na sedmom mjestu od ukupno jedanaest prema
učestalosti korištenja.
Sustavno istraživanje o rezultatima stranica za učenike nije provedeno, već su sakupljena
iskustva pojedinačnih slučajeva upotrebe. Nastavnici, ali i učenici, koji su primjenjivali
207
stranice, svoja su iskustva javljali e-mailovima ili ih ostavljali na forumu. Primjerice, jedna
nastavnica (potpis je „Massai“) navodi kako je stranice koristila u osmom razredu; druga
(potpis „Vinja“) kaže kako je premali fundus pitanja u kvizovima (zbog čega se pitanja
počinju ponavljati); jedna majka (potips „Maria“) piše kako je sama pronašla igre te da je
njeno dijete oduševljeno kao i ona, a jedan učenik (potpis „Miroslav“, 5. razred) piše da su mu
na stranici najdraže igre i da ih je sve završio sa svojim sestrama. Također piše kako su
nagovorili majku da kupi sve udžbenike s CD-ima, a da ih u razredu ne koriste jer
„profesorica kaže da nema vremena“.
Nastavnici u svojim javljanjima e-poštom ili na forumu često naglašavaju kako im ovakva
virtualna predavanja pomažu u definiranju likovnog pojmovnika koji predaju u nastavi. Time
možemo zaključiti kako su stranice rađene za djecu, ali korist od njih imaju i odrasli. Želja je
utjecati i na pojedine roditelje koji nastavni predmet likovne kulture doživljavaju isključivo
kao put za podizanje prosjeka ocjena. Elementarna vizualna pismenost još se i danas rijetko
uči u školama iako ju zakonski važeći Plan i program propisuju kao obveznu, jer su i sami
nastavnici odgojeni u skladu sa stereotipima o umjetnicima koji se oslanjaju na „osjećaje“,
„inspiraciju“ i „ukus“. Smisao nastave likovne kulture u školama nije stvaranje umjetnika, već
stvaranje konzumenata umjetnosti, kao i razvijanje općeljudskih društvenokorisnih potencijala
– kreativnosti, vizualnog mišljenja, divergentnog mišljenja, istraživačkog rada te originalnosti
i nonkonformizna. Napokon, ove su stranice čitljive na svim „smart-phone“ uređajima koji
koriste „Android“ platformu, čime su vrlo upotrebljive za takozvano m-učenje (mobilelearning) putem mobitela (Attewel i Savill-Smith, 2004). Ove stranice donošenjem
informacija „na stol“ korisnika trude se pomoći i ubrzati regularne nastavne ciljeve i pomoći
tamo gdje klasično školovanje gubi dah.
208
slika 1: odabir razreda
slika 2: unutrašnjost razreda s ponudom sadržaja
209
Literatura
[1] Attewel, J., Savill-Smith, C. (2004): Learning with mobile devices: research and development
– a book of papers. London, Learning and Skills Development Agency. Na:
www.LSDA.org.uk/files/PDF/1440.pdf (26. 4. 2009.)
[2] Bronić, J. (2002): Učenje na daljinu: osvrt na iskustva u prijenosu predavanja putem Interneta
uživo. U: Edupoint 1(2002/2003), Zagreb, CARNet – Hrvatska akademska istraživačka mreža,
str. 11-13
[3] Damjanov, J. (2002): Novi pristup obrazovanju, Zagreb, u Edupoint 1, 2001/2002., CARNet –
Hrvatska akademska istraživačka mreža, str. 34-37
[4] Lockwood F., Gooley A. (2001): Inovation in Open & Distance Learning – Successful
Development of Online and Web-Based Learning, London, Kogan Page
[5] Matijević, M. (2000): Učiti po dogovoru: uvod u tehnologiju obrazovanja odraslih, Zagreb,
Birotehnika
[6] Mužić, V., Rodek, S. (1987): Kompjutor u preobražaju škole, Zagreb, Školska knjiga
[7] Parker Roerden, L. (1997): Net Lessons: Web-Based Projects for Your Classroom, Sebastopol,
Songline Studios, Inc. and O'Reilly & Associates, Inc.
[8] Žigo, H. (2002): Obrazovni portal likovne kulture, Učiteljska akademija Sveučilišta u
Zagrebu, u Edupoint 1 (2002/03)., CARNet – Hrvatska akademska istraživačka mreža, str. 38
-40
Životopis autora
Miroslav Huzjak rođen je 1969. godine u Zagrebu. Maturirao je na Školi za primijenjenu umjetnost i dizajn u
Zagrebu. Diplomirao je na Akademiji likovnih umjetnosti u Zagrebu, na nastavničkom odsjeku. Magistrirao je s
temom o e-učenju na Učiteljskom fakultetu Sveučilišta u Zagrebu. Student je doktorskog studija za poučavanje na
području umjetnosti u Ljubljani, Slovenija. Predaje metodiku likovne kulture na Učiteljskom fakultetu Sveučilišta
u Zagrebu, na Odsjeku za učiteljske studije u zvanju docenta. Organizator je nekoliko izložbi dječjih radova. Autor
je udžbenika za učenike i priručnika za nastavnike za likovnu kulturu „Učimo gledati 1-8“ s CD-ima. Autor je
mapa reprodukcija, kao i odabira papira i didaktičkih mapa za likovnu kulturu. Sudjelovao u Povjerenstvu za
informatizaciju Sveučilišta u Zagrebu, voditelj Povjerenstva za stručnu prosudbu i završnu izradu HNOS-a za
likovnu kulturu i član Povjerenstva za izradu nastavnog programa za razrednu nastavu. Autor 16 samostalnih i 15
skupnih izložaba.
Nagrade:
- 2005.: CUC 2005, CarNet Users Conference u Dubrovniku, ICT in Education, nagrada za najbolji rad
konferencije za "Learning to Look - art for kids"
- 2010.: 2. nagrada za najbolji e-kolegij za akademsku godinu 2009./2010. na Sveučilištu u Zagrebu
210
Celovita informacijska rešitev za šole – eAsistent
Complete IT solution for schools - eAsistent
Klemen Urankar
Gimnazija ESIC Kranj
[email protected]
e-izobraževanje – plenarno predavanje
Povzetek
Administrativno dela, slaba komunikacija med starši in šolo, nesistematično reševanje
problemov, različni standardi ocenjevanja znanja, zmanjševanje finančnih sredstev , slaba
plačilna disciplina staršev pri plačevanju obveznosti ter tisoč in ena excelova tabela so
problemi, s katerimi se srečujemo srednje šole. To so problemi, ki dolgoročno vodijo k
nižjemu standardu izobraževanja, slabšemu učnemu uspehu in posledično slabšemu šolstvu.
Zato je zadnji čas, da se šole v današnjem času odločimo za e-rešitev, ki pomeni
informatizacijo šolskih procesov, sistematizacijo in postavitev standardov. Ravno uporaba
IKT je nujno orodje, ki šolam pomaga, da izboljšajo kakovost izobraževalnega procesa.
Glavna naloga e-šolstva je poskrbeti, da dijaki uspešno zaključijo srednješolsko
izobraževanje in da profesorji spet postanejo pedagogi in ne več administrativni delavci, ki
več kot tretjino svojega časa porabijo za izdelavo poročil, statistik in analiz.
Glavni namen prispevka je pokazati, kako smo prišli do celovite rešitve, kakšni so rezultati
ter kako uvesti tak model na šolo.
Ključne besede: informatizacija, e-dnevnik, e-redovalnica, optimizacija, standardizacija, ešola, e-šolstvo
Abstract
A lot of administrative work, bad communication between parents and school, nonsystematical solving problems, different grading standards, cutting financial support, bad
pay discipline and hundreds of excel tables are problems most secondary schools are
facing. All these are problems that long term lead to a low standard of education, worse
grades and eventually worse school system. That is why it is time for schools to finally
choose e-schooling, which means informatization of school processes, systemization and
standard setting. Especially the use of IKT is a must and the only tool that helps schools to
improve the quality of educational process. The most important task of e-schooling though
is to make sure that students successfully finish secondary school education and for teacher
to become educators and not administrative workers, who spend more than a third of their
time writing reports, statistics and analyses.
The main purpose of my presentation is to show how the whole solution called "e-school"
has been created, what results are and show how to introduce this model at schools.
Key words: informatization, e-diary, e-gradebook, optimization, standardization, e-school,
e-schooling
211
Uvod
1 šolska ura, 5 različnih izvajalcev, 10 različnih izvedb, 15 različnih ocenjevanj, 20
različnih kriterijev, 25 različnih zaključevanj, 30 različnih poslušalcev, 1 končno preverjanje
znanja. Kaj je to?
Verjamem, da večina pozna pravilen . Gre za opis enega izmed procesov dela v šoli; en
predmet, ki ga izvaja pet različnih profesorjev na šoli, vsak s svojim načinom dela. Naloga
vseh pa je, da na koncu izobraževanja uspešno pripravijo svoje dijake na preizkus, ki bo imel
enotni sistem preverjanja znanja (maturo). Zato je neracionalno, da se profesorji znotraj šole
in znotraj enega aktiva ne povežejo in pripravijo še kakovostnejši učni načrt, postavijo
standarde ocenjevanja znanja in izkoristijo sinergije delovanja v timih. Vsi dobro vemo, da
popolnih posameznikov ni. Samo timi oz. skupine se lahko približajo popolnosti. Na naši šoli
smo se zato odločili, da želimo združiti profesorje, postaviti standarde, informatizirati procese
ter seveda izboljšati sam izobraževalni sistem.
Za doseganje vsega tega pa je potrebno šolo kot rigidno, zastarelo in IKT zelo podhranjeno
spremeniti v fleksibilno in z IKT-jem dobro opremljeno organizacijo. Namen prispevka je
predstaviti, kako smo se na naši šoli lotili tega projekta. Razložiti korake, ki so potrebni, da
vašo šolo spremenite v e-šolo in da izboljšate ter dvignete nivo izobraževanja na višjo raven.
V prispevku je najprej razložen prvi korak, to je posnetek stanja, ki govori o tem, kako smo
ugotovili problem. Po tem, ko smo definirali vse težave, smo v drugem koraku naredili
predlog prenovljenega procesa. Uvedli smo e-dnevnik, e-redovalnico, informatizirali
organiziranje dogodkov znotraj šole, odpravili nepotrebno administracijo in izboljšali
komunikacijo med starši in šolo. V tretjem delu prispevka vam bom predstavil, kako je
potekala implementacija in na koncu predstavil prve rezultate uvedbe e-šole.
Opredelitev prenove »poslovanja« šole
Nenehne in hitre spremembe šolskega okolja ter težnja po doseganju boljših standardov sili
šole k neprestanim spremembam in prilagajanaju novim razmeram. Prav zaradi tega je
potrebno zagotavljati stalno in učinkovito spreminjanje, prenavljanje in prilaganje informatike
potrebam šole. (Kovačič, 2004a, str.3)
V literaturi obstajajo tako različne opredelitve prenove poslovanja kot tudi različna
poimenovanja. Vprašanja prenove poslovanja se največkrat nanašajo na prenovo poslovnih
procesov, čeprav je potrebno vedeti, da je proces le eden izmed mnogih proučevanih
elemenotv v okviru prenove. Bistvena podrčja, ki jih prenova zajema, so tako standardizacija,
racionalizacija in poenostavitev postopkov ter uvajanje nujnih organizacijskih sprememb za
uvedbo sodobnih konceptov skupinsekga dela in sodobne informacijske tehnologije (Kovačič
et al., 2004, str. 63).
212
Burke in Peppard (1995, str. 138) trdita, da je prenova poslovanja pristop celovitega
ponovnega načrtovanja in preoblikovanja organizacije, ki jo sestavljajo posamezniki, notranji
sistem in struktura ter procesi, ki so v neposredni in posredni interakciji z zunanjimi
dejavniki, z namenom doseganja določenih ciljev organizacije, ki jih s trenutnim stanjem ni
mogoče doseči tako zlahka.
Davenport (1993, str. 2) govori raje o inovairanju poslovnih procesov (angl. business
process inovation). Prenova (angl. reengineering) je le del tistega, kar je potrebno narediti pri
temeljiti spremembi procesa in se nanaša samo na oblikovanje novega procesa. Pojem
inovacija procesov (angl. process innovation) pa zajema idejo o novih delovnih strategijah,
aktivnostih oblikovanja procesov ter uvajanja sprememb v tehnološke, kadrovske in
organizacijske dimenzije organizacije.
Posnetek stanja
Naredili smo grobo sliko naših poslovnih procesov in ugotovili, da se veliko preveč časa v
šoli porabi za nepotrebno administracijo, računanje statistik in pisanje poročil. Profesorji,
razredniki, vodstvo šole (ravnatelj, pomočnica ravnatelja) v povprečju po nepotrebnem na leto
porabijo preveč ur dela za administracijo, statistike in poročila. (Kot nepotrebno delo je
mišljeno tisto , kjer se mora ročno računati in pridobivati podatke iz zapiskov. Podatke o urah
smo dobili tako, da smo merili čas profesorjev/razrednikov/vodstva, ki ga potrebujejo za
izdelavo zakonsko določenih poročil, statistik in analiz.)
S posnetkom poslovnih procesov v šoli smo prav tako ugotovili, da je komunikacija med
starši in šolo zelo slaba. Res je, da vsako leto na začetku leta napovemo govorilne ure in
roditeljske sestanke, vendar je udeležba staršev na govorilnih urah iz leta v leto manjša. Z
anketo, ki smo jo naredili, smo potrdili našo domnevo, da so glavni vzrok za slabšo udeležbo
na govorilnih urah in roditeljskih sestankih današnje zaostrene gospodarske razmere. Starši
imajo zelo različne in dolge delovnike, ki jim že časovno ne dopuščajo obiska šole. Prav tako
naporni in težki delovniki zmanjšujejo motivacijo za obisk šole tudi takrat, ko imajo starši na
voljo nekaj časa. Skratka, vsa komunikacija med šolo in starši poteka izključno preko dijaka
oz. sploh ne poteka. Glede na to, da so dijaki ravno v tistih letih, ki so ključna za njihov
nadaljnji razvoj, smo problemu komunikacije med starši in šolo posvetili veliko časa, ker smo
ga ocenili kot enega izmed ključnih problemov za doseganje naših ciljev. S tem namenom
smo povabili 37 staršev, ki so sodelovali pri iskanju primerne rešitve. S pomočjo ankete in
intervjujev smo ugotovili, kako starši razmišljajo in kakšno komunikacijo želijo imeti s šolo.
Tretji sklop problemov, ki smo jih v prvi fazi identificirali, so problemi pri vodenju
evidenc dijakov, zaposlenih, plačil in neporavnanih obveznosti, opravljenih obveznih izbirnih
vsebin oziroma interesnih dejavnosti, pa tudi problemi z evidencami delovnega časa
zaposlenih v šoli, izračuna deleža zaposlitve, povečanega in zmanjšanega dela v šolstvu, itd.
213
Četrti sklop problemov, ki so bili opredeljeni v prvem koraku, so problemi, ki so povezani
z organizacijo pouka, optimalno razporeditvijo ur (nadomeščanj, zaposlitev ...), pregledom
dogajanja v šoli, spremljanjem rezultatov po programih, letnikih in razredih.
Predzadnji sklop problemov pri posnetku stanja je pomanjkanje standardov, sistematizacije
in enotnega dela profesorjev, aktivov in kompletne šole. V praksi, ki je prisotna v večini
slovenskih srednjih šol, je tako, da znotraj posameznega aktiva vsak profesor sam za sebe
določa učni načrt, kriterije in minimalne standarde, ki jih zahteva od dijaka. Vsak razrednik
izvaja svoj sistem za izrekanje vzgojnih ukrepov, nekateri so pri tem hitrejši, nekateri se za to
sploh ne odločajo … Vse to so stvari, za katere je potrebno določiti standarde na nivoju šole
in le tako lahko dvignemo izobraževanje na višji nivo.
Zadnji sklop problemov, ki je značilen za vse šole, pa je pomanjkanje primernega
informacijskega sistema. Največ problemov nam je predstavljala prevelika razpršenost
podatkov, tehnične težave (hitrost delovanja sistemov), varnost sistemov in veliko
administratorskega dela za vzdrževanje sistemov.
Rešitve problemov
Prva stvar, ki smo jo dorekli, je, da se moramo, če hočemo uspešno rešiti vse probleme,
odločiti za en sistem oziroma eno rešitev. Glede na to, da na trgu ni bilo nobene rešitve, ki bi
bila primerna in uporabna, za prehod na e-šolo, smo se odločili poiskati partnerja, ki nam bo
pomagal razviti rešitev, ki bo narejena za srednjo šolo in bomo z njo rešili opredeljene
probleme in izboljšati kakovost naše šole. Zato smo najprej našli podjetje, ki nam je razvilo
sistem. Sistem, ki rešuje naše probleme. Sistem, ki je fleksibilen in omogoča nadaljnji razvoj.
Sistem, ki je finančno sprejemljiv.
E–dnevnik
Glavni modul naše nove rešitve je e-dnevnik. Modul, ki je pomoč pri vodenju šolskega
dnevnika. Najpomembnejša stvar pri razvijanju e-dnevnika je bila upoštevanje pravil šolske
dokumentacije, zakona o varstvu osebnih podatkov, zahtev informacijske pooblaščenke in
zahtev Inšpektorata RS za šolstvo in šport. Kljub temu da uporabljamo e-dnevnik, je modul
narejen tako, da imamo brez podvajanja dela še vedno dnevnike v fizični obliki. Profesorji pri
urah v e-dnevnik vpišejo manjkajoče dijake in učno snov. V e-dnevniku je na voljo tudi
dodatek, in sicer vpisovanje pripomb in pohval o dijaku. Ta se vodi ločeno od šolskega
dnevnika, je le dodatna opcija, kjer je profesor le klik ločen od tega, da o dijaku vpiše
pripombo oziroma, kar je še pomembnejše, da dijaku izreče pohvalo.
Šole smo po pravilniku o šolskem redu (Uradni list RS, št. 60/2010, 13. člen) dolžne
najkasneje v roku štirih delovnih dni obvestiti starše o odsotnosti dijaka. Zato smo modul ednevnik nadgradili z avtomatičnim pošiljanjem sporočil. Vsak konec tedna starši prejmejo
214
SMS ali email obvestilo o morebitni odsotnosti. Enako velja tudi za pohvale, saj v kolikor
profesor izreče pohvalo dijaku, starši preko SMS-a ali emaila dobijo obvestilo. Na tak način
pokažemo, da smo opazili dijakov trud in ga s tem motiviramo za nadaljnje delo. Profesorji
lahko vpišejo tudi svoje pripombe, opazke. V tem primeru dobi obvestilo razrednik, ki se
potem odloči, če želi o pripombi obvestiti starše preko SMS-a ali emaila. Tako jih lahko zelo
hitro povabi tudi na telefonski razgovor oziroma govorilne ure.
Z uporabo e-dnevnika smo poskrbeli, da se vse statistike, poročila in analize delajo
avtomatsko. Tako, da profesorjem, razrednikom in vodstvu šole ni potrebno izgubljati
nepotrebnega časa. Poleg tega smo s sprotnim obveščanjem staršev bistveno izboljšali
komunikacijo in poskrbeli, da se problemi rešujejo takoj. Zmanjšali smo neopravičeno
izostajanje dijakov. Ko dijak izostaja od pouka in ne posluša učne snovi, se povečuje
možnost, da dobi slabo oceno. Slabše kot ima dijak ocene, manjša je motivacija za nadaljnje
učenje. Manjša kot je motivacija za učenje, večja je verjetnost, da bo dijak tudi v prihodnje
dobil slabšo oceno. Poleg tega je potrebno upoštevati, da ko dijaki izostajajo od pouka, se ne
zadržujejo v šoli, ampak v bližnjih gostilnah itd. Tako da z uvedbo nismo samo izboljšali in
optimizirali izobraževalnega procesa, ampak smo naredili velik korak k zmanjšanju
neopravičenega izostajanja, boljšemu učnemu uspehu in zmanjšali možnost nastanka
socialnih težav – opustitve šolanja, ki se velikokrat dogodi v primeru velikega števila
neopravičenih ur.
Modul e-dnevnik je narejen tako, da zagotavlja konsistentno in pravilno vodenje šolskega
dnevnika. To pomeni, da sistem sam preverja, če so vsi podatki izpolnjeni, če je vse pravilno
vodeno in tako prihrani ogromno dela vodstvu šole in razredniku, ki sta odgovorna za
pravilno vodenje šolskega dnevnika.
E-redovalnica
Na šoli že dobro leto uporabljamo elektronsko redovalnico, ki jo sproti še nadgrajujemo in
razvijamo. Ob že obstoječih rešitvah (vpisovanje ocen, izpisi spričeval, obvestil o uspehu,
itd.) smo našo e-redovalnico bistveno nadgradili. Vpeljujemo SMS ali email obveščanje
staršev o ocenah. S tem bomo dosegli, da ima najmanj 99% staršev dostop do ocen in dobiva
sprotne informacije, ki so ključne zato, da se ukrepa sproti. Novo je tudi to, da lahko
profesorji na nivoju aktiva določijo kriterije in standarde, ki se zahtevajo pri posameznem
predmetu oz. ocenjevanju znanja. Elektronsko seveda. Tako imajo ocene v naši e-redovalnici
tudi vsebinsko razlago. Postavili smo standarde znanja, ki so potrebni v posameznem letniku
pri določenem predmetu. Poleg tega lahko starši v primeru, če ima njihov otrok slabše ocene,
vidijo, kaj je tisti minimalni standard, ki je potreben za boljšo oceno, in tako, ko iščejo
inštrukcije, točno vedo, kaj se mora njihov otrok naučiti. Glede na to, da nam je
najpomembnejši preventivni način dela, smo e-redovalnico nadgradili še s tem, da so starši za
en teden vnaprej obveščeni o tem, katera ocenjevanja znanja bo imel njihov otrok. S tem
želimo doseči, da so otroci bolje pripravljeni na ocenjevanja. Kar pa je najpomembnejše, mi
215
poskrbimo, da se dijaki sproti učijo, in jih pripravimo, da lahko uspešno zaključijo
izobraževanje.
Implementacija sistema
Šole smo zelo specifične organizacije in zaradi tega je potreben tudi drugačen pristop pri
uvajanju novega informacijskega sistema. Zato smo na naši šoli začeli s postopnim
uvajanjem, ki pomeni najprej en majhen korak, majhna sprememba in določen čas, da
profesorji sprejmejo to manjšo spremembo. Ko smo v šoli videli, da je večina zaposlenih
dobro sprejela prvi korak, smo bistveno lažje in hitreje dodajali nove stvari in nov način dela.
Zaključek
V prispevku sem vam predstavil probleme in rešitve, ki smo jih razvili na naši šoli. Glavno
sporočilo prispevka je, da je IKT nujno potrebno vpeljati v šole. Ni časa za čakanje in
odlašanje. Sprejeti dejstvo, da smo ljudje programirani proti spremembam in pogumno
vpeljati nov sistem in nove načine dela. Potrebno je postaviti standarde, boljši sistem in
informatizirati procese. E-šola je rešitev, ki bo poskrbela, da bodo profesorji uspešnejši, da bo
šola boljša in da bodo dijaki pridobili kakovostnejša znanja, uspešno zaključili šolanje in bodo
pripravljeni za uspešno nadaljevanje šolanja ali zaposlitev.
In če za konec samo pomislim, kje smo bili lansko leto ob istem času in kje smo letos,
lahko rečem, da je napredek ogromen, priložnosti za razvoj pa še več.
Viri in literatura
[1] Burke Gerard, Peppard Joe: Examining Business Process Re-engineering. London : Kogan
Page, 1995. 320 str.
[2] Davenport H. T.: Process Innovation: Reengineering Work through Information Technology.
Boston : Harvard Business School Press, 1993. 337 str.
[3] Flogie A., Harej J., Razbornik J., Podbršček I (2010): Razvoj in izvedba svetovanja ter
podpore e-kompetentnim šolam. V: Mednarodna konferenca Splet izobraževanja in
raziskovanja z IKT – SIRIKT 2010 (zbornik). Kranjska Gora: Miška d.o.o.
[4] http://www.sio.si/ (6.1.2011)
[5] Kovačič Andrej et al.: Prenova in informatizacija poslovanja. Ljubljana : Ekonomska
fakulteta, 2004. 338 str.
[6] Kovačič Andrej: Managment in informatika – kako odpraviti prepad?. Zbornik posvetovanja
Dnevi slovenske informatike 2004, Portorož Ljubljana : Ekonomska fakulteta, 2004. 338 str.
[7] Rupnik Vec T., Žarkovič Adlešič B., Rutar Ilc Z., Bizjak C., Schollaert R., Sentočnik S.,
Rupar B., Pušnik M. (2008): Vpeljevanje sprememb v šole, Zavod RS za šolstvo, Ljubljana
216
Kratka predstavitev avtorja
Klemen Urankar je profesor na Gimnaziji ESIC Kranj, kjer poučuje predmeta Informatika in Poslovna
informatika. Od kar je na šoli tudi izbirni predmet za maturo Informatika, pa pripravlja tudi dijake na maturo. Že
več kot 10 let opravlja delo razrednika. Aktivno sodeluje kot član PRS za Ekonomijo in Poslovno informatiko.
Vsa dela, ki jih opravlja kot profesor na šoli povezuje z IKT tehnologijo. Zato že 4 leta raziskuje, kako vpeljati v
šolo elektronske evidence, kako standardizirati šolske procese, predvsem v smeri, da bodo od tega imeli korist
dijaki, da iz srednje šole odnesejo čim več znanja, ki je potrebno za nadaljnje vseživljenjsko izobraževanje.
217
SODOBNI KONCEPTI IN MODELI
MODERN CONCEPTS AND MODELS
PREDSTAVITVE
PRESENTATIONS
218
Interaktivna simulacija vožnje pri poučevanju
Interactive driving simulation in education
Miha Ambrož, Ivan Prebil
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za strojništvo, Katedra za modeliranje v tehniki in medicini
[email protected], [email protected]
sodobni koncepti in modeli - predstavitev
Povzetek
Prikazana sta zgradba in delovanje programskega orodja i3Drive, ki omogoča interaktivno
znanstveno simulacijo vožnje kolesnih vozil po poljubnem terenu. Opisani so deli simulacijskega
sistema, podsistema za prikaz v navideznem trirazsežnem okolju, grafičnega uporabniškega
vmesnika ter podsistema za branje vhodnih in pisanje izhodnih datotek. Opisano programsko orodje
je uporabno za simuliranje različnih scenarijev s področja dinamike vožnje tako pri raziskovalnem
delu kot v izobraževanju. Na koncu so podani trije primeri, pri katerih opisano programsko orodje
na vajah iz različnih predmetov uporabljajo študentje Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani.
Ključne besede: simulacija, vozila, dinamika vožnje, navidezna resničnost, programska
oprema
Abstract
The article shows the structure and function of a software tool i3Drive, designed for interactive
scientific driving simulation of wheeled vehicles on an arbitrary terrain. It describes the parts of the
simulation system, the virtual reality display subsystem, the graphic user interface and the
input/output data file subsystem. The described software tool can be applied to simulate various
scenarios in the driving dynamics field in research work as well as in education. At the end, three
examples are shown in which the described software tool is used by the students at Faculty of
mechanical engineering, University of Ljubljana.
Key words: simulation, vehicles, driving dynamics, virtual reality, software
UVOD
Študij obnašanja kolesnih vozil zahteva nazoren prikaz vpliva različnih parametrov
vozila in okolja na gibanje in obremenitev posameznih delov vozila. Analitični računski
primeri sami po sebi mnogokrat ne zadostujejo za prikaz takšnih vplivov oziroma so lahko
preveč kompleksni, da bi bilo z njimi mogoče natančno modeliranje resničnih primerov
gibanja vozil. Pomanjkanje grafičnega prikaza tudi otežuje primerjavo rezultatov med
posameznimi primeri (Razpet, Kranjc, 2010).
219
Privlačna možnost, ki pri pouku odpravlja naštete pomanjkljivosti, je programsko orodje za
interaktivno simulacijo dinamike vožnje s prikazom v navideznem trirazsežnem okolju.
Izdelava takšnega orodja, kot je opisana v pričujočem prispevku, zahteva razvoj programskih
rešitev za simulacijo kolesnega vozila, za realističen prikaz rezultatov ter uporabniškega
vmesnika za enostaven nadzor nad vhodnimi veličinami. Zagotovljeno mora biti tudi delo z
datotekami z vhodnimi in izhodnimi podatki. Omogočen mora biti uvoz datotek s parametri in
oblikami vozil ter uvoz datotek s podatki o obliki terena.
Programska oprema mora vsebovati sistem pomoči, ki uporabniku omogoča spoznati model
vozila, njegove parametre in njihove vrednosti ter mu pomaga pri interpretaciji rezultatov.
MODEL ZA SIMULACIJO DINAMIKE VOŽNJE
Za zagotovitev natančne simulacije vožnje kolesnega vozila po poljubnem terenu morajo
biti modelirani naslednji sestavi in pojavi (Genta, 1999, Blundell, 2004, Gillespie, 1992):
1.
Obešenje koles s svojimi geometrijskimi, masnimi, vztrajnostnimi, vzmetnimi in
dušilnimi karakteristikami.
2.
Pogonski sistem vozila z vsemi pomembnimi elementi pogonske verige.
3.
Zavorni sistem z možnostjo simuliranja sistemov pomoči pri zaviranju, kot sta
protiblokirni sistem in omejevalnik zavorne sile na zadnji osi.
4.
Krmilni sistem z upoštevanjem geometrije krmilnega mehanizma.
5.
Sile na stiku med pnevmatikami vozila in vozno ploskvijo.
6.
Aerodinamične sile, ki delujejo na karoserijo vozila zaradi vožnje in vetra.
Model obešenja koles
Za modeliranje obešenja koles je uporabljen model sistema togih teles (multibody system).
Na ta način je mogoče razporediti elemente vozila na način, ki ustreza razporeditvi elementov
na resničnem vozilu (Slika 7). Tako sestavljen mehanski model vozila je mogoče simulirati v
realnem času z obstoječimi preizkušenimi programskimi knjižnicami (Smith, 2006).
220
Slika 7: Model obešenja koles – šestkolesno vozilo
Za zagotovitev potrebnega ravnotežja med natančnostjo in hitrostjo simulacije mora biti
mehanski model vozila poenostavljen do te mere, da za obravnavane primere daje zadovoljivo
natančne rezultate in pri tem še vedno teče v realnem času. Z nastavljivimi parametri
delovanja simulacije (dolžina simulacijskega koraka in frekvenca osveževanja prikaza) je
mogoče ravnotežje med natančnostjo in hitrostjo simulacije prilagoditi strojni opremi, na
kateri simulacija teče.
Model obešenja koles vozila je parametričen, kar pomeni, da lahko uporabnik nastavlja vse
njegove parametre. Na ta način je možno s programom simulirati kolesna vozila z najmanj
štirimi in največ osmimi kolesi in najrazličnejšimi kombinacijami obešenja koles in
krmiljenja.
Model pogona
Naloga modela pogona je izračun pogonskih obodnih sil na gnanih kolesih simuliranega
vozila. Model pogonskega sistema vključuje vse elemente, ki jih lahko najdemo v pogonskih
sistemih resničnih vozil. Začetek pogonske verige predstavlja motor, ki generira pogonski
moment v odvisnosti od položaja plina kot uporabniškega vhoda. Ostali elementi pogonske
verige (sklopka, glavni menjalnik, pomožni menjalnik, kotno gonilo, gonila v pestih koles) so
modelirani kot elementi s prenosnimi funkcijami, ki spreminjajo moment (M) in vrtilno hitrost
(n) na vhodu v moment in vrtilno hitrost na izhodu. Prenosna funkcija posameznega elementa
je lahko konstantna (kot na primer pri kotnem gonilu) ali odvisna od uporabniškega vhoda
(kot na primer pri sklopki ali glavnem menjalniku). Celotno shemo pogonskega sistema
prikazuje Slika 9Slika 8.
umot
motor
kmot
us
Mmot
nmot
sklopka
ks
umen
Mskl
nskl
menjalnik
imen
ured
Mmen
nmen
reduktor
ired
Mred
nred
kotno gonilo
iKG
MKG
nKG
Slika 8: Shema modela pogona vozila
221
gonilo v pestu
iGP
MGP
nGP
kolo
Model zavornega sistema vozila
Naloga modela zavornega sistema je izračun zavornih obodnih sil na kolesih vozila.
Velikost zavornih sil je odvisna od uporabniškega vhoda (položaj zavornega pedala oziroma
sila na njem). Model zavornega sistema vključuje poenostavljen model protiblokirnega
sistema z uporabniško nastavljivimi parametri ter model omejevalnika zavorne sila na zadnji
osi. Protiblokirni sistem deluje na principu zagotavljanja zahtevanega vzdolžnega zdrsa s
zaviranih koles (Slika 9) in omogoča zaviranje s takšno zavorno silo Fb, da je doseženo
največje možno trenje ter hkratno prenašanje bočne sile z zaviranih koles na vozno ploskev in
s tem krmiljenje vozila.
Posamezen podsistem lahko uporabnik tudi popolnoma izključi in tako simulira vozilo s
klasičnim zavornim sistemom.
ZAČETEK
Fb = Fmax
s > smej?
DA
vx > vxmej?
NE
DA
Fb = Fmin
Fb = Fmax
KONEC
NE
Slika 9: Shema delovanja modela protiblokirnega sistema
Model krmilnega sistema vozila
Model krmilnega sistema vozila pretvori uporabniški vhod v obliki kota zasuka volana na
krmilni napravi v zasuke krmiljenih koles okoli njihovih krmilnih osi. Pri tem upošteva
geometrijo obešenja koles in geometrijo krmilnega mehanizma. Uporabnik lahko nastavi
parametre krmiljenja za vsako krmiljeno os posebej. Tako je mogoče modelirati krmilne
sisteme različnih vozil – od Ackermannovega krmiljenja klasičnega štirikolesnega vozila
(Slika 10 a) prek nekonvencionalnih sistemov krmiljenja (na primer krmiljenje na zadnji osi
ali štirikolesno krmiljenje) do zapletenih sistemov krmiljenja šest- ali osemkolesnih vozil
(Slika 10 b).
a)
b)
222
Slika 10: Krmiljenje vozila (a – Ackermanovo krmiljenje, b – šestkolesno krmiljenje)
Model sil na stiku med pnevmatikami vozila in vozno ploskvijo
Kontakt med pnevmatikami vozila in vozno ploskvijo prenaša vse sile, ki nastopajo pri
normalni vožnji. Za vsako kolo so sile modelirane ločeno za vzdolžno in prečno smer. V
vzdolžni smeri je sila odvisna od vzdolžnega zdrsa kolesa s, v prečni smeri pa od kota
prečnega zdrsa α. Parametre obeh odvisnosti lahko nastavlja uporabnik v območju določenih
vrednosti, pri čemer mu je v pomoč tudi njun grafični prikaz.
Model aerodinamičnih sil na karoserijo vozila
Aerodinamične sile nastopijo pri relativnem gibanju vozila v viskoznem mediju, kakršen je
zrak. Relativno gibanje nastopi zaradi gibanja vozila po vozni ploskvi in zaradi gibanja zraka
glede na vozno ploskev zaradi vetra. Model izračunava aerodinamične sile ločeno za tri
koordinatne smeri vozila: vzdolžna sila (zračni upor), bočna sila in navpična sila (vzgon).
Parametri viskoznega medija (gostota v odvisnosti od tlaka in temperature) ter hitrost in smer
vetra so uporabniško nastavljivi.
PROGRAMSKA OPREMA i3Drive
Opisani modeli so zapisani v obliki programske kode in vgrajeni v programsko aplikacijo
i3Drive, namenjeno interaktivni simulaciji vožnje kolesnih vozil po voznih ploskvah poljubne
oblike.
Poleg modulov za simulacijo vožnje vsebuje i3Drive tudi podsistem za prikaz v navideznem
trirazsežnem okolju, podsistem za delo z vhodnimi in izhodnimi datotekami, podsistem za
pridobivanje podatkov s krmilnih naprav ter grafični uporabniški vmesnik za krmiljenje in
nadzor aplikacije. Sestavo aplikacije shematsko prikazuje Slika 11.
223
Krmilna naprava
Podatki o
vozilu
Podatki o
terenu
Uporabnik
Programska aplikacija i3Drive
Mehanski model
dinamike vožnje
vozila po terenu
Grafični
uporabniški
vmesnik
Obdelava podatkov
s krmilne naprave
Tabele
Sistem za prikaz v
navideznem
trirazsežnem okolju
Sistem
pomoči
Izvoz rezultatov
Slike,
video
Slika 11: Zgradba programa i3Drive
Podsistem za prikaz v navideznem trirazsežnem okolju
Rezultati simulacije so v realnem času prikazani v navideznem trirazsežnem okolju, ki
lahko do določene mere ustreza resničnemu okolju. Samo navidezno trirazsežno okolje je
interaktivno na način, da se uporabnik s svojo navidezno osebo po njem premika, spreminja
svoje gledišče ali svojo navidezno osebo pritrdi na vozilo.
Navidezno okolje lahko poleg vozne ploskve in vozila vsebuje tudi druge predmete. Ti so
lahko nepremično povezani z vozno ploskvijo, lahko pa so premični in jih lahko spravijo v
gibanje trki s simuliranim vozilom.
Podsistem za prikaz v navideznem trirazsežnem okolju je programsko ločen od ostalih
modulov aplikacije in teče v ločeni niti operacijskega sistema. Na ta način je mogoče
zagotoviti različni frekvenci simulacijskih korakov in osveževanja prikaza in tako zagotoviti
ustrezno razmerje med natančnostjo in hitrostjo simulacije. Frekvenco osveževanja prikaza in
ostale parametre prikaza (kakovost slike, vrsta senčenja itd.) lahko uporabnik nastavlja prek
uporabniškega vmesnika.
Grafični uporabniški vmesnik
Uporabnik aplikacijo nadzira in krmili prek grafičnega uporabniškega vmesnika. Njegov
glavni del je glavno okno programa (Slika 12), ki vsebuje področje za prikaz navideznega
trirazsežnega okolja, menijsko vrstico, orodno vrstico in statusno vrstico.
224
Slika 12: Glavno okno programa i3Drive
Parametre vozila in okolja uporabnik nastavlja v ločenih oknih. Okna za spreminjanje
parametrov so dostopna iz menijske vrstice na glavnem oknu ali z bližnjicami na tipkovnici.
in so urejena po tematskih sklopih parametrov.
Aplikacija je podprta s sistemom pomoči, ki je sestavljen iz kontekstne pomoči in
elektronskega uporabniškega priročnika (Slika 13). Kontekstna pomoč je uporabniku na voljo
v vseh oknih in pojasnjuje posamezne elemente uporabniškega vmesnika – vnosna polja,
gumbe, dovoljene in privzete vrednosti. Uporabniški priročnik podrobneje opisuje v aplikaciji
uporabljene koncepte in delo z njo ter nudi uporabniku odgovore na vprašanja, na katera
naleti pri izvajanju posameznih nalog.
a)
b)
Slika 13: Sistem pomoči (a – uporabniški priročnik, b – kontekstna pomoč)
225
Krmiljenje simuliranega vozila
Simulirano vozilo lahko uporabnik krmili z uporabo različnih krmilnih naprav. Vhodni
krmilni podatki morajo biti simulacijskemu modelu na voljo v realnem času in vsebujejo
zasuk volana, položaje pedalov (sklopka, zavora, plin), izbrano prestavno razmerje glavnega
menjalnika in položaj ročice parkirne zavore.
Najustreznejši način krmiljenja simuliranega vozila je uporaba analogne krmilne naprave, ki
je podobna krmilnim napravam resničnega vozila. Tako je mogoče doseči vhodne krmilne
signale, ki v veliki meri ustrezajo krmilnim signalom resničnega vozila. Če je potrebno in
kadar narava simulacije dovoljuje, je možno tudi krmiljenje s tipkovnico. Podprogram za
branje tipkovnice s pritiski na tipke simulira spreminjanje analognih vrednosti vhodnih
signalov in je uporaben, kadar ni potrebna natančna simulacija ali kadar ni na voljo ustrezna
krmilna naprava.
Za izvajanje simulacij, kjer je potrebna ponovljivost krmilnega signala je možno simulirano
vozilo krmiliti tudi s podatki iz datoteke. V tem primeru program v vsakem simulacijskem
intervalu iz datoteke prebere vrednosti krmilnih podatkov. Za vhodno datoteko je mogoče
uporabiti del izhodne datoteke, kjer so zapisani krmilni podatki.
Uvoz podatkov o vozilih in voznih ploskvah iz datotek
V i3Drive je mogoče uvoziti podatke o vozilu in vozni ploskvi iz zunanjih datotek v
različnih formatih.
Parametri vozila so shranjeni v besedilnih datotekah lastnega formata, ki je zasnovan tako, da
je datoteke mogoče enostavno brati in urejati. Datoteka z opisom vozila lahko vsebuje celoten
ali delen nabor podatkov o vozilu. Manjkajoče podatke aplikacija nadomesti z ustreznimi
privzetimi vrednostmi in o tem opozori uporabnika. Iz datoteke uvožene parametre vozila
lahko uporabnik spremeni in izvozi v novo datoteko. Oblika vozila je določena z njegovim
geometrijskim modelom, ki je zapisan v ločeni datoteki VRML. Za vozila, za katera je
datoteka z geometrijskim modelom na voljo, se le-ta naloži samodejno ob uvozu datoteke z
opisom vozila.
Vozna ploskev je modelirana kot trikotniška mreža poljubne oblike. Oglišča in ploskve
trikotniške mreže lahko i3Drive uvozi iz datotek v formatih VRML 2.0 ali ADAMS Road File
(RDF). Na ta način je omogočena uporaba modelov, izdelanih z različnimi orodji za
modeliranje, ki omogočajo izvoz geometrije v teh formatih in s tem tudi primerjava rezultatov
simulacij med i3Drive in drugimi simulacijskimi orodji.
Izvoz rezultatov simulacij
Rezultati simulacij imajo vrednost, če so shranjeni v datotekah, iz katerih je mogoče
pozneje rekonstruirati gibanje simuliranega vozila. Zato je mogoče rezultate simulacij iz
226
programa i3Drive izvoziti v datoteke v različnih formatih. Osnovni zapis je besedilna datoteka
s tabelaričnim zapisom vseh izhodnih vrednosti, ki jo je mogoče uvoziti v standardne
programe za urejanje preglednic in uporabiti za analizo rezultatov. Celotno simulacijo lahko
uporabnik shrani tudi v interaktivno datoteko VRML 2.0, ki je prenosljiva, platformno
neodvisna in kjer lahko uporabnik opazuje gibanje simuliranega vozila v istem navideznem
trirazsežnem okolju kot v programu i3Drive. Prikaz simulacije lahko uporabnik izvozi tudi
kot videoposnetek, ki časovno ustreza prikazu v glavnem oknu programa ali kot posamezno
sliko v določenem časovnem trenutku.
PRIMERI UPORABE
Sistem za interaktivno simulacijo vožnje i3Drive je široko uporaben na različnih področjih.
Posebej se njegova uporabnost kaže tam, kjer narava preizkusa zahteva veliko število
preizkusov, ki so dragi, časovno potratni ali celo nevarni. Parametrična narava programa,
intuitiven uporabniški vmesnik in sistem pomoči uporabniku omogočajo razumevanje pomena
posameznih parametrov in njihovo spreminjanje ter primerjanje rezultatov po spremembah in
pred njimi. Zaradi teh lastnosti je program posebej uporaben pri pouku tehničnih predmetov,
ki se ukvarjajo z vozili.
Vpliv protiblokirnega sistema na gibanje vozila pri zaviranju
Naloga študenta je preveriti vpliv protiblokirnega sistema (ABS) na gibanje enakega vozila
pri zaviranju s hitrosti 80 km/h do ustavitve. Za simulacijo je pripravljeno okolje z ravno
vozno ploskvijo in količkom, ki se mu z vozilom želimo izogniti (Slika 14). Na podlagi
rezultatov simulacije mora študent narisati grafa gibanja vozila v ravnini in oceniti povprečni
pojemek pri zaviranju. Za poglobljeno analizo lahko študent primerja rezultate tako
opravljene simulacije tudi z rezultati simulacij z drugimi orodji ter z rezultati zavornih
preizkusov z resničnim vozilom.
a)
b)
227
Slika 14: Ustavitev po zaviranju (a – protiblokirni sistem izklopljen, b – protiblokirni sistem
vklopljen)
Vožnja po zidu
Naloga študenta je razmisliti in z izračunom preveriti, ali je možno z danim vozilom voziti
po notranji steni navpičnega valja. Izračun študent nato preveri s programom i3Drive (Slika
15). S spreminjanjem parametrov vozila in razmer na stiku med pnevmatiko in podlago
študent tudi ugotovi mejne parametre, ki bi v realnosti omogočali takšno vožnjo, in preveri,
kako na obnašanje vozila vplivajo različni upravljalni manevri (na primer zaviranje, ko vozilo
vozi po zidu).
Slika 15: Simulacija vožnje po notranji strani navpičnega valja
Obnašanje vozila s priklopnikom
Študent sestavi model enoosnega priklopnika s spremenljivo lego in količino tovora ter ga
poveže z modelom vlečnega vozila (Slika 16). S simulacijo vožnje po različnih voznih
ploskvah preveri obnašanje takšne skupine vozil (na primer vzvratna vožnja in vožnja v
ovinek pri višjih hitrostih). Na koncu za različne primere obremenitve priklopnika ugotovi
hitrost, pri kateri le-ta postane nestabilen, in preveri, kakšni ukrepi so potrebni za umiritev
nestabilne skupine vozil.
228
Slika 16: Vožnja vozila s priklopnikom
ZAKLJUČEK
Predstavljeno delo prikazuje, kako lahko principe modeliranja in simuliranja dinamike
vožnje uporabimo za izdelavo programskega orodja za interaktivno simulacijo vožnje
kolesnih vozil. Razvita aplikacija i3Drive omogoča simulacijo vozil z do štirimi osmi.
Vključeni so simulacijski modeli vseh glavnih sistemov na vozilu, ki sodelujejo pri dinamiki
vožnje. Simulacija je predstavljena kot interaktivna animacija v navideznem trirazsežnem
okolju na način, ki omogoča enostavno vizualno prepoznavanje posameznih elementov vozila
in delov okolice.
Programska oprema i3Drive je zasnovana tako, da simulacija in prikaz tečeta v realnem času z
dolžino simulacijskega intervala 10 ms in frekvenco osveževanja prikaza 25 slik/s že na
računalnikih nižjega cenovnega razreda (na primer na "lahkih" prenosnikih s procesorjem
Intel Atom z deljeno grafično kartico). Z uporabo hitrejših računalnikov se hitrost simulacije
in prikaza ustrezno poveča.
Vhodne podatke o vozilu in vozni ploskvi je mogoče uvoziti iz datotek v standardnih
formatih. Upravljanje vozila je mogoče na različne načine: z analogno krmilno napravo (ki je
lahko tudi imitacija kabine resničnega vozila), s tipkovnico (za manj zahtevne simulacije) ali
iz predhodno pripravljene tabele s krmilnimi količinami. Rezultate simulacij je mogoče
zapisati v datoteke različnih oblik v tabelarični obliki, v obliki interaktivne animacije ali v
obliki video posnetka.
Zaradi svoje parametrične zgradbe ter nazornega uporabniškega vmesnika za krmiljenje
simulacijskih modelov je programska oprema i3Drive med drugim primerna za uporabo v
izobraževanju s področja vozil. Aplikacija je podprta s sistemom pomoči, kjer lahko študent
na razumljiv način spozna delovanje simulacijskega sistema in izve vse potrebno za
upravljanje simulacije. Demonstracijska različica je na voljo slušateljem predmetov Katedre
za modeliranje v tehniki in medicini na spletni strani katedre.
229
Literatura
[1]
Ambrož, M., Prebil, I.: i3Drive, a 3D Interactive Driving Simulator, IEEE Computer Graphics
and Applications, vol. 30, no. 2, Mar./Apr. 2010, pp. 86-92.
[2]
Blundell, M., Harty D.: The Multibody Systems Approach to Vehicle Dynamics, Elsevier
Butterworth-Heinemann, Oxford, Velika Britanija, 2004
[3]
Genta, G.: Motor Vehicle Dynamics, Modeling and Simulation, World Scientific Publishing,
Singapur, 1999
[4]
Gillespie, T. D.: Fundamentals of Vehicle Dynamics, SAE, Inc., Warrendale, PA, ZDA, 1992
[5]
Razpet, N., Kranjc, T.: Primer e-učnega gradiva: izdelava animacij in simulacij, Mednarodna
konferenca InfoKomTeh 2010, »Nova vizija tehnologij prihodnosti«, Ljubljana 27. oktober
2010.
[6]
Smith, R.: Open Dynamics Engine v0.5 User Guide, Russel Smith, San Francisco, ZDA, februar
2006
Kratka predstavitev avtorjev
Dr. Miha Ambrož je raziskovalec in asistent na Katedri za modeliranje v tehniki in medicini na Fakulteti za
strojništvo Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z raziskavami s področja modeliranja in simuliranja elementov
sistema človek-vozilo-vozišče ter z razvojem programske opreme s tega področja. Rezultat tega razvoja je tudi
program i3Drive, ki ga uporablja pri vajah iz predmetov s področja vozil.
Prof. dr. Ivan Prebil je redni profesor na Katedri za modeliranje v tehniki in medicini na Fakulteti za strojništvo
Univerze v Ljubljani. Med drugim se ukvarja z raziskavami s področja vozil in cestnega prometa in predava več
s tem področjem povezanih predmetov na različnih fakultetah Univerze v Ljubljani.
230
Vzpodbujanje informacijske pismenosti študentov v
naravoslovju in tehniki z reševanjem študijsko-raziskovalnih
problemov
sodobni koncepti in modeli - predstavitev
Enhancing information literacy of students in science and technology
by solving study and research problems
Bojana Boh in Boštjan Šumiga
Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za kemijsko izobraževanje in
informatiko, Vegova 4, 1000 Ljubljana
[email protected]
Povzetek
Informacijska pismenost je opredeljena kot skupek znanj in spretnosti, ki posamezniku
zagotavljajo, da je sposoben prepoznati, katere informacije potrebuje, da jih zna poiskati,
ovrednotiti in ustrezno uporabiti. Prispevek obravnava metodološke prijeme, strategije ter
podaja konkretne primere reševanja raziskovalnih problemov študentov naravoslovja in
tehnike na dodiplomski in podiplomski stopnji, v luči petih meril in kazalcev informacijske
pismenosti v visokem šolstvu. Informacijsko pismen študent (1) zna določiti naravo in
obseg potrebnih strokovnih in znanstvenih informacij, (2) zna uspešno in učinkovito
pridobiti potrebne podatke in informacije v dosegljivih podatkovnih zbirkah, (3) kritično
ovrednoti relevantnost in zanesljivost informacij, v množici informacij prepozna glavne
usmeritve, (4) na osnovi analize in sinteze podatkov in informacij prepozna bistvene vzorce
in zakonitosti, razume njihov pomen v kontekstu obstoječega znanja in jih uspešno uporabi
za načrtovanje novih raziskav, ter (5) razume ekonomske, pravne in družbene vidike
uporabe informacij in znanja ter si prizadeva za njihovo etično uporabo. V zaključku so
opredeljeni predpogoji ter možnosti za vzpodbujanje informacijske pismenosti na
univerzitetnem nivoju.
Ključne besede: informacijska pismenost, univerzitetni študij, naravoslovje in tehnika,
reševanje raziskovalnih problemov
231
Abstract
Information literacy is defined as a set of knowledge and abilities required by an individual
to recognize when information is needed, and to have the ability to locate, evaluate, and use
effectively the needed information. The contribution describes methodological approaches,
strategies, and provides examples of solving research problems by students of sciences and
technology on under- and post-graduate levels, in view of the five standards of information
literacy in higher education. A student competent in information literacy (1) knows how to
define the nature and range of scientific information needed, (2) knows how to access the
needed information in databases effectively and efficiently, (3) critically evaluates relevance
and reliability of information and its sources, and in a multitude of information recognises
principal trends, (4) by analysis and synthesis of data and information recognises essential
patterns of knowledge, understands their meaning, incorporates them into the existing
knowledge, and uses them for planning of new research, (5) understands the economic, legal,
and social parameters of information and knowledge, and strives for their ethical use. In
conclusions, some pre-requisites and possibilities for the enhancement of information literacy
on university level are suggested.
Key words: information literacy, university students, science and technology, solving
research problems
1. Uvod
Za uspeh posameznika in družbe 21. stoletja so ključnega pomena zlasti tri kompetence:
zmožnost uporabe nove tehnologije, zmožnost učiti se vse življenje in zmožnost poiskati
relevantne informacije v veliki množici, ki je na razpolago (Stopar in sod., 2006). Znanje je
postalo pomemben in mnogokrat tudi odločilen konkurenčni dejavnik v sodobni družbi.
Univerzitetna izobrazba mora študentom pred vstopom v poklicno življenje zagotoviti ne le
strokovno poznavanje in razumevanje vsebin študijskega področja, temveč jih naučiti tudi
spretnosti in veščin za suvereno upravljanje z informacijami in za njihovo nenehno
vključevanje v obstoječe znanje. Skratka, študenti morajo v procesu študija postati tudi
informacijsko pismeni na svojem poklicnem področju.
Informacijska pismenost je sestavni del interdisciplinarnega okvira več različnih vrst
pismenosti, ki so pomembne za vse stopnje in oblike izobraževanja. V dokumentu Merila in
kazalci informacijske pismenosti v visokem šolstvu (Stopar in sod., 2010, avtoriziran prevod
Information Literacy Competency Standards for Higher Education, American Library
Association, 2000) je informacijska pismenost opredeljena kot skupek spretnosti in znanj, s
katerimi je posameznik sposoben prepoznati, kdaj informacije potrebuje, jih zna poiskati,
ovrednotiti in učinkovito uporabiti.
232
Univerze se zavedajo pomena in nujnosti izobraževanja za večanje informacijske
pismenosti, ki ustvarja priložnosti ne le za posameznikovo boljšo izobrazbo, zaposlitev in
kakovost življenja, pač pa tudi za gospodarsko konkurenčnost in prosperiteto podjetij, držav
in družbe. V skladu s tem postaja osrednje poslanstvo visokošolskih institucij usposabljanje
za vseživljenjsko učenje. Visoke šole in univerze zagotavljajo posamezniku predvsem temelj
in okvir, da se nauči učiti se in da razvije intelektualne zmožnosti sklepanja in kritičnega
razmišljanja (Stopar in sod., 2010).
Razvoj informacijske tehnologije in globalni dostop do množice elektronskih virov so
dostop do podatkov in informacij sicer močno olajšali, obenem pa posameznika neizprosno
postavili pred večje zahteve po novih znanjih, kognitivnih sposobnostih in spretnostih, ki
omogočajo iz množice podatkov izluščiti potrebne informacije in jih v kompleksnem
postopku razumevanja hitro in učinkovito pretvoriti v znanje. V naravoslovju in tehniki samo
poznavanje informacij in temeljnih znanj ni dovolj niti za osnovno kognitivno raven –
sposobnost za uporabo znanja, kaj šele za višje ravni analize, sinteze in evalvacije. Najbolj to
velja za reševanje realnih problemov,
ki terjajo multidisciplinarne pristope,
multidisciplinarna znanja in sposobnost celovite presoje (Kornhauser, 2011). Študentom,
učiteljem in raziskovalcem v naravoslovju in tehniki so pri tem v podporo informacijske
metode, zlasti multidisciplinarna sinteza v uporabi metod reševanja problemov. Njen bistveno
močnejši prodor v naravoslovno izobraževanje postaja neogibna in nujna zahteva.
Prispevek v luči petih meril in kazalcev informacijske pismenosti v visokem šolstvu podaja
primere metodoloških prijemov in strategij za usvajanje in poglabljanje informacijske
pismenosti študentov naravoslovja in tehnike na dodiplomski in podiplomski stopnji. Na
študijsko-raziskovalnem primeru tehnologij in aplikacij mikrokapsuliranja so z reševanjem
konkretnih problemov ilustrirani izzivi informacijsko pismenega študenta, ki (1) zna določiti
naravo in obseg potrebnih strokovnih in znanstvenih informacij, (2) zna uspešno in učinkovito
pridobiti potrebne podatke in informacije v dosegljivih podatkovnih zbirkah, (3) kritično
ovrednoti relevantnost in zanesljivost informacij, v množici informacij prepozna bistvene
zakonitosti in trende, (4) na osnovi analize in sinteze informacij razume njihov pomen, jih
vključi v obstoječe znanje in uspešno uporabi za načrtovanje novih raziskav, ter (5) razume
ekonomske, pravne in družbene vidike uporabe informacij in znanja ter si prizadeva za
njihovo etično uporabo.
2. Materiali in metode
V primerih reševanja problemov so bile uporabljeni naslednji informacijski servisi:
 Web of Science / Web of Knowledge (Thomson Reuters, 2011),
 Espacenet (European Patent Office, 2011).
 FreePatentsOnline (FreePatentsOnline.com, 2004-2011).
Iskalni profili so bili postavljeni z uporabo Boolovih operatorjev in sintakse naprednega
iskanja.
233
Analiza in sinteza podatkov je temeljila zlasti na metodah:
 strukturiranja podatkov v sisteme (Kornhauser, 1989),
 informacijske gostote (Boh, 1996) in
 dodane vrednosti v procesiranju bibiliografskih podatkovnih baz (Kardoš in Boh,
2000).
Zaporedje metodoloških korakov v reševanju študijskih in raziskovalnih problemov je
sledilo petim merilom in kazalcem informacijske pismenosti v visokem šolstvu (Stopar in
sod., 2010). V skladu s tem so prikazani tudi rezultati v nadaljevanju. Zaradi poenostavitve in
boljše preglednosti je za informacijsko pismenega študenta ali študentko slovnično
uporabljena moška oblika, ki po smislu obsega študentke in študente.
Kot študijsko-raziskovalni primer za ilustracijo vzpodbujanja informacijske pismenosti
študentov je v prispevku uporabljena tehnologija mikrokapsuliranja - proces, v katerem delce
μm dimenzij obdamo z ovojnico, da pridobimo drobne kapsule z mnogimi tehnološko
pomembnimi lastnostmi, ki so uporabne npr. v tiskarski in grafični industriji, farmaciji in
medicini, kozmetiki, živilstvu, kmetijstvu, kot tudi v kemični, tekstilni in gradbeni industriji,
biotehnologiji, fotografiji, elektroniki ter za ravnanje z odpadki (Boh in sod., 2003).
3. Rezultati
3.1 Informacijsko pismen študent zna določiti naravo in obseg potrebnih strokovnih
in znanstvenih informacij
Prvi korak študijsko-raziskovalnega dela je vsebinska opredelitev področja oz. definicija
problema, ki vključuje okvirni pregled obstoječega znanja in stanja raziskav. Študent, ki
pozna pomen različnih virov informacij ter možnosti za dostop do raznolikih podatkovnih baz
za področja znanosti in tehnike, v ta namen opravi širšo informacijsko poizvedbo v
podatkovnih bazah znanstvenih člankov (Slika 1) in v patentnih bazah (Slika 2).
234
Slika 1: Za prvi pregled znanstvenih člankov s faktorjem vpliva študent izbere npr.
podatkovno bazo Web of Science. Široki iskalni profil: Topic=(microcap* OR microencap*)
pokaže 11787 zadetkov. Uredi jih po relevantnosti ali po številu citatov.
Slika 2: Za pregled patentnih dokumentov, ki odražajo aplikativne industrijske raziskave,
študent izbere npr. patentno bazo Espacenet. Z iskalnim profilom: Keywords in title or
abstract=(microcap* OR microencap*) zajame 21957 patentnih dokumentov.
235
Z metodo dodane vrednosti v procesiranju bibliografskih podatkovnih baz študent
prepozna raziskovalne trende v časovnem kontekstu ter razmerja med temeljnimi in
aplikativnimi raziskavami (Slika 3).
3000
2500
Patenti
Nepatenti
Število publikacij
2000
1500
1000
500
0
1960
1965
1970
1975
1980
1985
1990
1995
2000
2005
2010
Leta
Slika 3: Raziskovalni trendi na področju mikrokapsuliranja ter razmerje med temeljnimi
raziskavami (znanstveni članki) in aplikativnimi industrijskimi raziskavami (patenti)
Po prvi analizi bibliografskih zadetkov z metodo strukturiranja podatkov nato izdela
drevesno strukturo glede na izbrane kriterije. Le-ta služi kot orientacijski zemljevid za
odločanje in izbor prioritetnega področja za nadaljnji podrobnejši študij. Primer drevesne
strukture s pregledom namenov mikrokapsuliranja prikazuje Slika 4.
236
Slika 4: Primer drevesne strukture, ki ponazarja namene mikrokapsuliranja glede na tip
sproščanja in prepustnost stene mikrokapsul, s primeri industrijske uporabe
3.2 Informacijsko pismen študent zna uspešno in učinkovito pridobiti potrebne
podatke in informacije v dosegljivih podatkovnih zbirkah
Po pregledu širšega raziskovalnega področja (primer Slika 4) študent izbere svojo
prioritetno vejo za poglabljanje študijsko-raziskovalnega dela, npr. mikrokapsule z
neprepustno steno, ki so primerne za mikrokapsuliranje fazno spremenljivih materialov (PCM
– Phase Change Materials) za aktivno akumulacijo in sproščanje toplote. V tem primeru mora
ostati jedro mikrokapsule trajno zavarovano in iz mikrokapsule ne sme iztekati, kar zahteva
posebne prilagoditve postopka mikrokapsuliranja za povečevanje mehanske odpornosti
polimerne stene. Za poglobitev znanja, ki zahteva ozko usmeritev, študent z možnostmi
naprednega iskanja izdela podrobnejše iskalne profile za ciljno zajemanje relevantnih
informacij, npr. za postopke mikrokapsuliranja PCM za uporabo v tekstilstvu.
237
Slika 5: Primer zahtevnejšega iskalnega profila v bazi Web of Science, s katerim informacijsko
pismen študent zajame znanstvene članke za izbrano prioritetno področje
Slika 6: Primer zajemanja patentnih dokumentov na izbranem področju z ekspertnim iskanjem
v prosto dostopni bazi FreePatentsOnline
Pri tem študent v praksi uporabi logiko Boolovih operatorjev in specifično iskalno sintakso v
naprednih načinih iskanja podatkovnih baz, npr. v bazi Web of Science: TS=(microcapsul*
OR microencapsul*) AND TS=(phase change material OR PCM) AND TS=(textile* OR
fabric* OR cloth* OR garment* OR fibre* OR fiber* OR filament*) (Slika 5) in v bazi
FreePatentsOnline: ACLM/(microcapsul* OR microencapsul*) AND ACLM/(phase change
material OR PCM) AND ACLM/(textile* OR fabric* OR cloth* OR garment* OR fibre* OR
fiber* OR filament*) (Slika 6).
238
3.3 Informacijsko pismen študent kritično ovrednoti relevantnost in zanesljivost
informacij, v množici informacij prepozna glavne usmeritve
Pridobljene dokumente lahko študent s funkcijo sortiranja razvrsti po relevantnosti in/ali
po številu citatov, ali pa s kronološko razvrstitvijo prepozna najnovejše dosežke in izboljšave.
Ustrezno razvrščene znanstvene članke in patente študent nato vsebinsko podrobneje analizira
in informacije strukturira glede na izbrane kriterije. Pri tem prepoznava glavne usmeritve in
trende. Primer strukturiranja podatkov iz patentnih dokumentov in znanstvenih člankov za
področje uporabe tehnologije mikrokapsuliranja v tekstilstvu prikazuje Slika 7.
Electrostatic printing
Enzymes
Solvent dyeing
Dot dyeing and speckled
Bleaches
Dyes and pigments
Detergents
Antifoams
Screen printing
Perfumes
Transfer printing
Dyes
Dry cleaning chemicals
Liquid crystals
Thermochromic materials
Thermochromic dyes
Essential oils
Fragrances and perfumes
Aromas and perfumes
Reversible photochromic dyes
Photochromic materials
Mosquito repellents
Wrinkle recovery agents
Catalysts and Enzymes
Insect repellents
Tick repellents
Surface modifying agents
Mothproofing agents
Fire retarding/extingushing
Fire retardants
Antibacterial plant oils and
Microcapsules
in textiles
Sizing agents
Adhesives and activators
Deodorants, disinfectants
Antifungal plant oils and
Sizing and bonding
Antimicrobial agents
Cross-linking agents
Antioxidants
Light-weight leather substitutes
Moisturizing agents
Cosmetic textiles
Waterproofing coatings
Sub-cutaneous fat controllers
Blowing and expanding
Antislip materials
Anti-cellulite agents
Expandable sewing threads
Diuretics
Blood circulation stimulants
Expansion agents
Water proofing
Water-proofing agents
Water purification absorbent
Filters, decontaminants
Military decontamination agents
Textile softeners in detergents
Antistatic agents
Laundry
Sunlight conversion
Thermal agents
Fragrances in textile softeners
Phase change
Slika 7: Primer strukturiranja podatkov iz patentnih dokumentov in znanstvenih člankov za
področje uporabe mikrokapsuliranja v tekstilstvu
239
3.4 Informacijsko pismen študent na osnovi analize in sinteze informacij prepozna
bistvene vzorce in zakonitosti, razume njihov pomen v kontekstu obstoječega znanja in
jih uspešno uporabi za načrtovanje novih raziskav
Nadaljnja podrobna vsebinska analiza primarnih dokumentov od študenta zahteva
disciplino, logično razmišljanje in intelektualni napor, obenem pa ustvarjalnost, da iz velike
množice neurejenih podatkov in informacij postopoma prepoznava vzorce, jih z
razumevanjem oblikuje v obstoječe znanje ter v strukturiranih informacijah prepoznava
proste, še nezasedene raziskovalne niše, v katerih najde svoje ozko usmerjeno študijskoraziskovalno področje za lasten originalni prispevek k stroki in/ali znanosti. Ta korak je
ključnega pomena zlasti v podiplomskem doktorskem študiju, ki od kandidatov zahteva, da v
tezi svoje doktorske naloge predstavijo obstoječe stanje raziskav, jasno opredelijo neraziskana
področja, vanje umestijo svojo raziskavo, hipoteze in cilje, opredelijo potrebne materiale in
metode ter izpostavijo svoj originalni prispevka k znanosti. V pripravi diplomskega dela na
dodiplomski stopnji je postopek podoben, le da poteka na manj zahtevni ravni.
Primere uporabe hevrističnih informacijskih metod za načrtovanje študijskoraziskovalnega dela prikazujejo Slike 8 – 12. Na Sliki 8 je ilustrirana metoda informacijske
gostote v analizi postopkov mikrokapsuliranja. Informacijska gostota je opredeljena kot
frekvenca pojavljanja podatka glede na skupno število vseh opisov v setu publikacij, podana
kot %. Pridobljena je z vsebinsko analizo in primerjanjem posameznih faz v opisih istovrstnih
postopkov. V postavljanju delovnih hipotez za laboratorijsko eksperimentalno delo so faze v
postopku z visoko informacijsko gostoto predvidoma neobhodno potrebne za pravilen potek
procesa, medtem ko so faze z nizko informacijsko gostoto lahko variacije ali pa ključne
izboljšave, zato so dodatno preverjane in optimizirane z eksperimentalnim delom. Hipotetične
hrbtenice postopkov so uporabljene kot izhodiščne delovne hipoteze. Z dodatnim študijem in
optimizacijo procesnih parametrov lahko študent v končni fazi izdela svoj izpopolnjen ali celo
originalen postopek. V primeru tehnoloških raziskav so optimizirani laboratorijski postopki
pogosto prilagojeni tudi za prenos v polindustrijsko in industrijsko napravo (Slika 9).
240
Slika 8: Primer uporabe informacijske gostote v analizi postopkov mikrokapsuliranja za
načrtovanje eksperimentalnega laboratorijskega dela
Slika 9: Primer raziskave podiplomskega študenta - prenos optimiziranega laboratorijskega
postopka mikrokapsuliranja (slika levo) v polindustrijsko napravo (slika desno)
241
Drugi primer uporabe hevrističnih informacijskih metod za načrtovanje raziskovalnorazvojnega dela na podiplomski ravni prikazujejo Slike 10 – 12. Z metodo strukturiranja
podatkov je bila po vsebinski analizi patentov, ki opredeljujejo sisteme samokopirnega papirja
z mikrokapsuliranimi levko barvili in razvijalci, razvita predikcijska matrika z osmimi
možnimi kombinacijami reagentov. V prvotni zasnovi (Slika 10) je vsebovala tri znane (v
prvem setu literature pogostokrat omenjene sisteme - št. 1, 6 in 7) ter pet hipotetično možnih
sistemov, ki se v setu prvotno zajetih patentnih dokumentov niso pojavljali (št. 2, 3, 4, 5 in 8).
Slika 10: Primer strukturiranja informacij v predikcijsko matriko - kombinacije reagentov,
ki opredeljujejo sisteme samokopirnega papirja z mikrokapsuliranimi levko barvili in razvijalci
Predikcijski model je bil preverjen z dodatnimi ciljno usmerjenimi informacijskimi
poizvedbami v patentnih bazah. Analiza dodatnih patentnih dokumentov je pokazala, da so
se vsi od hipotetično napovedanih sistemov že pojavljali v vsebini opisov patentov ali v
patentnih zahtevkih (Slika 11). Informacijska študija je obenem identificirala tudi sisteme z
največjim številom inovacij, kar je nakazovalo, da so industrijsko uspešni. Tako je poleg
dobro znanega sistema številka 1 (mikrokapsulirano levko barvilo in sloj nekapsuliranega
razvijalca na drugi poli papirja) izstopal tudi sistem št. 4, ki v primeru kvalitetno
mikrokapsuliranega levko barvila omogoča vgrajevanje mikrokapsul z barvilom v enovit sloj
z razvijalcem. Enoslojna tehnologija je zaradi manjših stroškov sušenja vodne suspenzije na
papirju energetsko ugodnejša in varčnejša.
242
Slika 11: Matrika za identifikacijo sistemov z največjim številom inovacij
Nadaljnje raziskave so bile zato usmerjene v inovativne rešitve znotraj sistema št. 4.
Rezultat je bila zamenjava kontinuirne vodne faze suspenzije z organskim topilom in
formulacija v obliko tiskarske barve, ki je v industrijskem smislu omogočala parcialni tisk
samokopirne barve na želene dele ovojnic za bančne izpiske, v nadaljnjih letih raziskav in
razvoja pa je bila zamisel tiskarske barve z mikrokapsulami razširjena tudi v inovativno
industrijsko rešitev za izdelavo dišečih odlepljivih papirnih blokcev (Slika 12).
243
Slika 12: Inovativne rešitve, ki so preko informacijsko podprtega raziskovalnega dela
dolgoročno vodile v razvoje novih izdelkov
3.5 Informacijsko pismen študent razume ekonomske, pravne in družbene vidike
uporabe informacij in znanja ter si prizadeva za njihovo etično uporabo
Informacijsko pismen študent naravoslovja in tehnike pozna vidike varovanja avtorskih
pravic in industrijske intelektualne lastnine. Pridobivanje in zajemanje informacij opravlja
etično in v skladu z licenčnimi pogoji, ki veljajo pri uporabi podatkovnih baz. Pri navajanju
informacij iz tiskanih in elektronskih virov se zaveda pasti plagiatorstva in dosledno uporablja
citiranje v skladu z veljavnimi standardi.
Pred zaključkom raziskave, ki vodi v zagovor in objavo diplomskega ali doktorskega dela,
se študent skupaj z mentorjem in potencialnimi industrijskimi partnerji pravočasno odloči za
zaščito intelektualne lastnine. Poleg objav diplomskega ali doktorskega dela v obliki
strokovnih in znanstvenih člankov razmisli tudi o pravočasni zaščiti industrijske intelektualne
lastnine v obliki patentne prijave za industrijsko uporabne nove izume, ali modela za zaščito
oblike izdelka.
244
4. Razprava in zaključki
Za doseganje informacijske pismenosti študentov naravoslovja in tehnike na
univerzitetnem nivoju morajo biti predhodno izpolnjeni zlasti naslednji predpogoji:




zagotovljena sodobna informacijsko-komunikacijska tehnologija,
urejen dostop do klasičnih in elektronskih virov informacij,
obvladovanje tujega jezika (angleščine) za potrebe stroke,
kontinuirano informacijsko opismenjevanje od začetka do konca dodiplomskega
študija,
 nadgradnja in višanje zahtevnosti informacijske pismenosti na podiplomski stopnji.
Osnove informacijske pismenosti naj bi ob vstopu na univerzo srednješolci prinesli že iz
srednje šole. Kvalitativna razlika med ravnijo osnovne informacijske pismenosti ob vstopu v
prvi letnik univerzitetnega študija in ob izstopu po končani diplomi je delovno področje, ki ga
morajo študenti s pomočjo visokošolskih učiteljev graditi in izpopolnjevati v času študija.
Za pridobivanje informacijske pismenosti na univerzitetnem nivoju se v mednarodnem
prostoru in v Sloveniji uveljavljajo in medsebojno prepletajo zlasti naslednji možni pristopi,
ki uvajajo:
 obvezen samostojen kreditno ovrednoten predmet za zagotavljanje informacijske
pismenosti (Slika 13 - primer vsebin pri predmetu Informatika in metodologija
diplomskega dela na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani)
245
Kompetence 21.
stoletja
Informacijska
I
pismenost študentov
Podatek - Informacija
- Znanje
INFORMACIJSKA
PISMENOST
PRIMARNI VIRI
INFORMACIJ
Tipi primarnih virov
informacij
Harvardsko (Avtor,
2004)
Citiranje virov po
standardih ISO 690
Vancouversko [1] ali
(1)
Univerzitetne
knjižnice (NUK, CTK)
Možnosti iskanja
informacij
Informacijska
piramida
Boolovi operatorji
(AND, OR, NOT)
Operatorji bližanja
(W,A, L, S)
Zgradba in format
diplomskega dela
Kriteriji ocenjevanja
Informacijski servis
STN International
METODOLOGIJA
DIPLOMSKEGA
DELA
COBISS
Baze dostopne preko
IZUMa
IMDD
Drevesne strukture
Tabele
Sintaksa
iskalnihprofilov
Web of Science
Science Direct
BIBLIOGRAFSKE
BAZE PODATKOV
STRUKTURIRANJE
PODATKOV V
SISTEME
Baze dostopne preko
CTK
Engineering village 2
Spletne knjigarne
Sheme postopkov
Baze standardov
Vzorci znanja
The Chemical
Database
Registrirane znamke
ZDUŽEVALNI
ISKALNIKI
FAKTOGRAFSKE
BAZE IN SISTEMI
Primeri
Baze intelektualne
lastnine
Registrirani modeli
Patenti
SIPO
DIKUL
TOXNET
Espacenet
Google Scholar
US Patent Full Text
and Image Database
SCIRUS
Free Patents Online
Slika 13: Primer shematsko predstavljenih vsebin za enega od univerzitetnih študijskih
predmetov, ki vzpodbujajo informacijsko pismenost študentov v naravoslovju in tehniki
 izbirni predmet, ki je kreditno ovrednoten,
 integrirano uvajanje informacijske pismenosti v vsebine drugih predmetov, vendar z
jasno ločenim kreditnim ovrednotenjem vsebin informacijske pismenosti,
 vključevanje vsebin informacijske pismenosti v večino študijskih predmetov, brez
ločenega kreditnega ovrednotenja,
 neobvezno ali dodatno izobraževanje za študente v univerzitetnih in/ali fakultetnih
knjižnicah, v obliki tečajev, strokovnega izpopolnjevanja, konzultacij in individualne
pomoči pri reševanju študijskih problemov.
246
Za uspešno uvajanje informacijske pismenosti v naravoslovju in tehniki je ključno nenehno
prepletanje informacijskih znanj s področjem študija in raziskovalnega dela. Izkušnje kažejo,
da so študenti motivirani za spoznavanje vsebin informacijske pismenosti v povezavi s stroko
in v reševanju svojih konkretnih študijsko-raziskovalnih problemov. V nasprotnem primeru
ostajajo vsebine informacijske pismenosti na nižjih kognitivnih ravneh in ne omogočajo
uporabe znanja, analize, sinteze in evalvacije – ravni, ki so nujno potrebne za reševanje
realnih problemov znotraj posameznih ved in še zlasti v soočanju z multidisciplinarnimi
izzivi. Seveda pa so za učinkovito usposabljanje študentov za reševanje realnih študijskih in
raziskovalnih problemov neobhodno potrebni ustrezno izobraženi habilitirani visokošolski
učitelji za področje informatike v povezavi z naravoslovno / tehnično / biomedicinsko stroko,
ter ustvarjalno sodelovanje vseh profesorjev z bibliotekarji fakultetnih in univerzitetnih
knjižnic.
Informacijska pismenost se razlikuje od računalniške pismenosti in jo kvalitativno presega.
Kako prepoznamo informacijsko pismenega študenta, diplomanta oz. doktoranda ob
zaključku univerzitetnega izobraževanja? Informacijsko pismen posameznik je pridobil
potrebna znanja in veščine, da:






obvlada samostojni študij in raziskovanje s pomočjo raznolikih informacijskih virov,
samostojno definira študijsko-raziskovalne probleme in uporablja ustrezne strategije
za iskanje odgovorov,
kritično presoja primernost virov in ovrednoti zanesljivost in relevantnost
pridobljenih informacij,
zbrane informacije analizira in jih sintetizira v znanje,
suvereno predstavlja lastne študijske in raziskovalne rezultate,
uspešno strokovno in znanstveno komunicira, tako pisno kot tudi ustno, v slovenščini
in vsaj v enem od tujih jezikov.
Literatura
[1]
Boh, B. (1996). “Organisation of biotechnological information into knowledge”. World
Journal of Microbiology & Biotechnology, vol. 12, no. 5, 425-437.
[2]
Boh, B., Sajovic, I., Voda, K. (2003). “Microcapsule applications: patent and literature
analysis”. In: Microcapsule patents and products, The MML series, vol. 6, (str. 85-156).
London: Citus Books.
[3]
European Patent Office (2011). Espacenet – Advanced Search. Dostopno prek:
http://worldwide.espacenet.com/advancedSearch?locale=en_EP (26. september 2011)
FreePatentsOnline.com (2004-2011). FreePatentsOnline – Expert search. Dostopno prek:
http://www.freepatentsonline.com/search.html (26. september 2011)
Kardoš, D. in Boh, B., (2000), “An information method for achieving value-added
processing of bibliographic databases in science and technology”, Online Information
Review, vol. 24, no. 4, 294-301.
[4]
[5]
247
[6]
Kornhauser A. (2011). “Razsežnosti naravoslovnega izpbraževanja”. Konferenca učiteljev
naravoslvonih predmetov, Laško 25. - 26. 8. 2011. Zbornik povzetkov (str. 10 – 11).
Ljubljana : Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Dostopno prek:
http://www.zrss.si/naravoslovje2011/.
[7]
Kornhauser, A. (1989). “Searching for patterns of knowledge in science and education”.
New information technoologies in higher education (str. 155-168). Bucharest: European
Centre for Higher Education – CEPES.
[8]
Stopar K., Kotar M., Pejova Z., Knap N. (2010). Merila in kazalci informacijske pismenosti
v visokem šolstvu. Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, Ljubljana. Dostopno prek:
http://www.zbds-zveza.si/dokumenti/merila-in-kazalci-informacijske-pismenosti-v-visokemsolstvu.pdf (avtorizirani prevod) = Information Literacy Competency Standards for Higher
Education, American Library Association, Association of Academic and Research Libraries,
Chicago, 2000. Dostopno prek
http://www.ala.org/ala/mgrps/divs/acrl/standards/standards.pdf
[9]
Stopar K., Pejova Z., Kotar M., Bartol T. (2006). Izhodišča za uveljavljanje informacijske
pismenosti na univerzah v Sloveniji. Ljubljana : Zveza bibliotekarskih društev, Sekcija za
visokošolske knjižnice. Dostopno prek: http://www.zbdszveza.si/dokumenti/2007/INFpismenostIZHODISCA.pdf
[10] Thomson Reuters (2011). Web of Science / Web of Knowledge – Advanced search,
Dostopno prek http://home.izum.si/izum/ft_baze/wos.asp (26. september 2011)
Predstavitev avtorjev
Prof. dr. Bojana Boh je redna profesorica za področje naravoslovno-tehnične informatike na Oddelku za
kemijsko izobraževanje in informatiko na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.
Boštjan Šumiga je študent doktorskega študija Naravoslovno-tehnične informatike na Oddelku za kemijsko
izobraževanje in informatiko na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in mladi raziskovalec v
podjetju AERO d.d.
Authors presentation
Bojana Boh, PhD, is a professor of Scientific and technical informatics at the Department of Chemical
Education and Informatics, Faculty of Natural Sciences and Engineering, Univeristy of Ljubljana.
Boštjan Šumiga is a a Ph.D. student of Scientific and technical informatics at the Department of Chemical
Education and Informatics, Faculty of Natural Sciences and Engineering University of Ljubljana, and a jounior
researcher in the company AERO d.d.
248
Izkušnje tutorjev online tečaja EUCIP
Tutor experience with the EUCIP online course
Danica Dolničar1, Margareta Vrtačnik1, Niko Schlamberger2, Špela Svoljšak3
1
Naravoslovnotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani,
2
Slovensko društvo Informatika,
3
IPMIT d.o.o.
sodobni koncepti in modeli - predstavitev
[email protected]
Povzetek
Prispevek vsebuje izkustveno poročilo tutorjev o izvedbi online tečaja za učitelje
informatike. Tečaj, sestavljen iz petih modulov, je imel dva poglavitna cilja:
seznanjanje s sistemom poklicnih kvalifikacij EUCIP in spodbujanje rabe/
izdelave sodobnih e-gradiv. Obravnavani so vidiki strukture tečaja, udeležbe in
osipa, izdelkov/rezultatov in ocene tečaja. Potrjen je bil pomen aktivnosti tutorjev
ter motivacije udeležencev za uspeh tečaja. Nakazane so nekatere težave in
pomanjkljivosti ter podani predlogi za njihovo premostitev.
Ključne besede: e-učenje, online tečaj, informatika, EUCIP, Splet 2.0, vloga
tutorja, sodelovalno učenje
Abstract
The article contains a report on tutor experience with the implementation of an
online course for informatics teachers. The course, consisting of five modules had
two main objectives: promotion of the EUCIP system of professional
qualifications and the use/production of modern e-learning resources. Aspects of
course structure, participants, drop-out rate, products/outcomes and course
evaluation are discussed. The importance of tutor activity and participant
motivation for the course success was confirmed. Some problems and
weaknesses are noted, and solutions suggested.
Key words: e-learning, online course, informatics, EUCIP, Web 2.0, tutor role,
collaborative learning
249
Uvod
Zaradi različnih razlogov se v Sloveniji z informatiko poleg diplomantov informatike in
računalništva poklicno ukvarja še precejšnje število samooklicanih strokovnjakov, ki jim
manjka formalna izobrazba s tega področja. Poleg tega se delodajalci velikokrat pritožujejo,
da diplomanti v času študija ne pridobijo dovolj uporabnih znanj. Večji proizvajalci
programske in strojne opreme imajo svoje sisteme certificiranja znanja, ki pa navadno niso
vsesplošno priznani. Evropski sistem certificiranja EUCIP (European Certification of
Informatics Professionals) omogoča zaposlenim na področju informatike pridobitev uradnih
potrdil o njihovih kompetencah za opravljanje 21 poklicev v informatiki. V postopku so
upoštevane tako formalne, kot neformalne oblike pridobivanja znanja ter delovne izkušnje.
Certifikati posameznikom omogočajo lažje kandidiranje na delovna mesta doma in v tujini,
zaposlovalcem pa lažjo izbiro ustreznih kandidatov. Slovenija EUCIPa doslej še ni uvedla,
zato je eden od prvih korakov v tej smeri osveščanje strokovne javnosti. Ti so predvsem
zaposlovalci kadrov (podjetja in institucije) in izvajalci formalnega izobraževanja - šole in
fakultete. Nekateri učni načrti kljub prenovam še vsebujejo zastarele vsebine, manjkajo pa
novejša, na trgu dela potrebnejša znanja. V okviru mednarodnega projekta Sloop2desc
»Izmenjava prosto dostopnih učnih gradiv za razvijanje evropskih znanj in kompetenc« sklada
Leonardo da Vinci, smo se zato odločili za izvedbo online tečaja za učitelje informatike, ki je
imel dva poglavitna cilja: a) seznanjanje s sistemom EUCIP in b) uporabo sodobnih orodij eučenja in sodelovalnega dela za pripravo lastnih gradiv. Izobraževanje je v celoti potekalo na
daljavo.
E-učenje
Razvoj sodobnih tehnologij e-učenja je bil v zadnjih letih usmerjen k prilagodljivemu in
sodelovalnemu učenju (Caballe & Xhafa, 2010). Učitelj pri tem ne nastopa več le kot vir znanja,
temveč omogoča pridobivanje znanja, pospešuje pretok znanja med učečimi ter ocenjuje dosežene
kompetence (Ruiz, Mintzer, & Leipzig, 2006). Sodobna gradiva za e-učenje so interaktivna in
prilagodljiva - predvidevajo različne učne poti do cilja. Ustrezajo standardom, ki zagotavljajo
izmenljivost in sledljivost gradiv, npr. SCORM. Rezultati raziskav kažejo, da je najuspešnejši pristop
t.i. mešan tip učenja, kjer je e-učenje prepleteno z učenjem v živo (Chen, Shih, & Hu, 2010). Na osip
udeležencev vplivajo pomanjkanje orientacije in interakcij ter preverjanja znanja. Posameznikovo
razumevanje narave znanja in procesa nastanka znanja ima večji vpliv na kvaliteto pridobljenega
znanja kot količina e-učenja (Harteis, Gruber, & Hertramph, 2010). Večji izziv kot obvladovanje
tehnologije je prevzem odgovornosti za lastno znanje (Engelbrecht, 2005).
Zgradba in izvedba tečaja
V skladu s teoretičnimi dognanji na področju e-učenja in izkušnjami predhodnjega projekta
(Ravotto & Fulantelli, 2007) je bil zasnovan online tečaj za učitelje z naslovom »Zasnova in
priprava spletnih učnih gradiv, osnovanih na standardu EUCIP« (spletni naslov
http://www.kii3.ntf.uni-lj.si/sloop2desc). Tečaj so zasnovali projektni partnerji iz Italije, za
slovenski prostor pa smo ga priredili in posodobili in pri tem upoštevali izkušnje italijanske
pilotne izvedbe. Vsebinsko je tečaj obsegal pet modulov: 1) Uporaba okolja Moodle za
učenca in učitelja, 2) Online tutorstvo in uporaba orodij Spleta 2.0, 3) Uporaba in izdelava
izmenljivih učnih gradiv v e-učnem okolju, 4) Evropsko ogrodje kvalifikacij, ogrodje ekompetenc in sistem EUCIP, 5) Sodelovalna izdelava učnih gradiv, vsebinsko osnovanih na
sistemu EUCIP. V vsakem modulu smo udeležencem ponudili različne oblike učnih gradiv in
250
zanje predvideli aktivnosti. Moduli so se med seboj razlikovali po dolžini trajanja. Skupno je
tečaj potekal pet mesecev. Ob koncu vsakega modula smo odziv preverili z dvema
evalvacijskima vprašalnikoma.
Prvi modul smo posvetili poznavanju učnega okolja Moodle tako z vidika slušatelja kot
učitelja. Večina gradiv je bila podana v obliki demonstracij primerov delovanja in gradnje
posameznih elementov okolja. Za pripravo teh gradiv smo uporabili orodje Wink. Aktivnosti
za slušatelje so obsegale naloge iz dodajanja virov ter izdelavo primera gradiv tipov Lekcija
in Kviz v Moodlu, kot neobvezno pa izdelavo dodatnih modulov Knjiga in Vprašalnik.
Udeleženci so morali tako uporabiti lastno didaktično znanje za pripravo gradiva na poljubno
izbrano temo. Tutorji smo vse izdelke pregledali in avtorjem posredovali komentarje.
V drugem modulu so se udeleženci tečaja preko predstavitev seznanili z vlogo online
turorja in preko demonstracij spoznali izbrana orodja Spleta 2.0, pomembna za sodelovalno
delo. Aktivnosti so vključevale sodelovanje v razpravi o vlogi tutorjev in rabi orodij spleta
2.0, čemur je sledilo več praktičnih nalog iz uporabe orodij spleta 2.0 ter sodelovalna naloga.
Pri slednji smo udeležence razdelili v več skupin, ki so morale z uporabo orodja Google
Dokumenti izdelati primer lastnega gradiva o izbranem orodju Spleta 2.0. V drugi sodelovalni
nalogi so vsi udeleženci v obliki Wikija v okolju Moodle zgradili seznam orodij in slovar
pojmov Spleta 2.0. Za izdelke skupin smo tutorji pripravili komentarje.
Tretji modul je bil namenjen spoznavanju orodij za izdelavo izmenljivih učnih gradiv ter
licenc tipa Creative Commons za uporabo teh gradiv. Gradiva so bila v obliki predstavitev in
demonstracij. Aktivnosti so bile, razen razprav, individualne narave. Mednje smo vključili test
znanja o vrstah licenc v obliki Moodle kviza, razpravo o preferencah udeležencev glede licenc
ter konkretno nalogo izdelave primera interaktivne učne enote v SCORM formatu z uporabo
orodja eXe Learning. Izdelane učne enote smo tutorji pregledali in avtorjem posredovali
pripombe.
Medtem ko so bili prvi trije moduli usmerjeni predvsem k spoznavanju orodij za izdelavo
e-gradiv, je bil poudarek v zadnjih dveh na vsebini. V četrtem modulu so udeleženci preko
predstavitev spoznali osnovne pojme evropskega okvira poklicnih kompetenc ter se seznanili
z zgradbo in pomenom sistema EUCIP za certificiranje poklicev v informatiki. Naučeno so
preverili z reševanjem kvizov v Moodlu, ki so sledili gradivom. V konkretno zastavljeni
aktivnosti je vsak udeleženec iz dela učnih načrtov sistema EUCIP izbral tri kategorije znanja,
ki so vsebinsko najbližje njegovemu delu, in ki bi jih želel posebej obdelati. Svoje izbire so
utemeljili v razpravi. Poleg tega je vsak udeleženec izpolnil tudi spletni klasifikacijski
vprašalnik »Proximity profile«, ki pokaže, katerim poklicem v informatiki je znanje
posameznika najbližje. Rezultate testa so udeleženci komentirali v razpravi na forumu.
Dostop do vprašalnika nam je omogočilo italijansko združenje informatikov AICA.
Zadnji, peti modul je od udeležencev terjal največ aktivnosti in predvsem visoko stopnjo
sodelovanja. Glede na izbrane teme iz učnih načrtov EUCIPa v prejšnjem modulu smo tutorji
določili pet najpopularnejših tem ter udeležence razporedili v skupine. Vsaka od njih je imela
nalogo, da v novi spletni učilnici v Moodlu na temo skupine izdela prototip lastnega online
tečaja z gradivi in aktivnostmi. Pri tem naj bi uporabili znanje, pridobljeno v prejšnjih
modulih, tutorji pa smo jim posredovali tudi podrobna navodila za strukturiranje tečaja ter
priporočila za izdelavo. Skupine so morale najprej pripraviti načrt svojega tečaja ter delitev
dela. Tutorji smo načrt komentirali. Po zaključku modula smo pregledali vse izdelke in
251
izdelali sistem kriterijev za njihovo oceno. Opisni del ocene smo posredovali vsem članom
skupin.
Udeleženci tečaja in osip
K sodelovanju smo najprej povabili učitelje informatike in računalništva na poklicnih
šolah, ki izobražujejo za poklic računalniškega tehnika. Tem naj bi bil tečaj prvenstveno
namenjen. Žal od krovne inštitucije, Centra za poklicno izobraževanje niso dobili posebne
spodbude, zato je bil odziv slab. Ciljno skupino tečajnikov smo nato razširili na učitelje
informatike na vseh ravneh in s pomočjo posredovanja ravnateljev šol za tečaj pridobili
prijave skupno 64 udeležencev, največ iz osnovnih (38) in srednjih (12) šol, ostali udeleženci
pa so bili iz podjetij, univerz, ministrstev ali se o zaposlitvi niso izrekli. Nekaj prijavljenih je
bilo tudi učiteljev drugih predmetov (npr. geografije). Dodatno se je prvega dela tečaja
(moduli 1-3) udeležilo še 12 študentov kemijskega izobraževanja, ki pa jih v obravnavi v tem
delu nismo upoštevali .
Med najtežjimi nalogami pred tutorji je bila zadržati čimvečje število udeležencev do
konca tečaja. Zaradi njegove relativne dolžine in narave aktivnosti smo računali z osipom in
zato na različne načine poskušali ohraniti motivacijo udeležencev. Med ukrepe so spadali
nudenje pomoči, individualno spremljanje opravljenih obveznosti tečajnikov s spodbujanjem
k dokončanju nalog (tudi iz prejšnjih modulov), vključevanje interaktivnih preverjanj
naučenega, konkretizacija enostavnih in zahtevnejših nalog, redno obveščanje o poteku tečaja
po elektronski pošti, prilagodljivost za potrebe udeležencev - v okviru možnosti podaljšanje
trajanja posameznih modulov. Ključen je bil sproten odziv na aktivnosti tečajnikov in
evalvacija njihovega dela. Po prvem modulu je bil osip tečajnikov največji (približno 30%),
po drugem pa še 22%. Od preostalih jih je večina dosegla vstop v zadnji modul tečaja,
nekateri tudi z manjkajočimi obveznostmi prejšnjih modulov. Celoten tečaj je uspešno
zaključilo 20 udeležencev ali 31% od prijavljenih. Med vzroki za odstop je največ
udeležencev navedlo pomanjkanje časa. Tečaj je vseboval precejšnje število nalog, ki so za
razliko od pasivnega sprejemanja znanja zahtevale aktivno delo, katerega rezultat je bil lastni
izdelek. Za to je bil potreben časovni, strokovni in didaktični angažma. Osip v prvem in
drugem modulu gre najbrž delno pripisati nepripravljenosti na napore, ki jih zahteva aktivno
in sodelovalno delo, medtem ko v je šlo zadnjem modulu v večji meri za dejansko
pomanjkanje časa, saj je večina udeležencev pripravljenost za delo dokazala v predhodnjih
modulih.
Aktivnosti in izdelki
Aktivnosti namenjene tečajnikom bi lahko razdelili v več skupin: a) študij gradiv, b)
preverjanje naučenega s kvizi, c) udeležba v razpravah na forumu, d) kratke naloge s primeri
uporabe orodij, e) zahtevnejše naloge - izdelava didaktičnih gradiv z uporabo orodij, f)
samoevalvacija in evalvacija tečaja. Pri približno polovici nalog smo predvideli interakcijo
med udeleženci oziroma sodelovalno delo.
Osnovna gradiva tečaja so bila podana v obliki PowerPoint predstavitev, Wink
demonstracij delovanja programov ali učnih enot v obliki SCORM paketov. Pri teoretičnih
temah (npr. poznavanje sistema EUCIP, licence gradiv) so pasivna gradiva spremljali
interaktivni kvizi znanja v okolju Moodle. Nekateri udeleženci so kvize sprva reševali še
preden so dobro preučili gradiva, po neuspehu pa so se vrnili k gradivom in v novih poskusih
252
reševanja izboljšali svoj rezultat. Večina modulov je vsebovala več konkretnih nalog za
vključitev v razpravo, pri čemer naj bi udeleženci podali svoje mnenje o temi ali odgovorili na
vprašanje. Udeleženci so se v razprave uspešno vključevali, saj so jih večinoma sprejeli za
obvezne. Pri kratkih nalogah uporabe orodij smo od udeležencev zahtevali uporabo orodja na
lastnem primeru (npr. vključitev povezave Youtube v Moodle, opis pojma slovarja v Wiki,
vpis gesla v Delicious). Večina s tem ni imela težav.
Zahtevnejše naloge so zajemale gradnjo primerov lastnih gradiv z uporabo orodij (posamič
ali sodelovalno). V pomoč so jim bili poleg navodil še primeri, ki smo jih podali tutorji. Z
uporabo lastnega didaktičnega znanja so tako morali v 1. modulu izdelati kviz in lekcijo v
okolju Moodle, kar je uspelo 41 od skupno 64 udeležencem, opcijsko pa še primer knjige in
vprašalnika. 2. modul je med drugim vključeval sodelovalno nalogo izdelave gradiva na
izbrano temo (orodje Spleta 2.0). V 6 skupinah je to aktivnost opravilo 31 udeležencev. V 3.
modulu je le 19 udeležencev izdelalo interaktivno učno enoto v formatu SCORM. Nekaj
udeležencev se sprva tovrstnih nalog ni lotilo dovolj resno, saj njihovi izdelki niso bili
zadovoljivi niti po vsebinski niti didaktični plati, včasih pa tudi niso zadoščali minimalnim
tehničnim kriterijem. Glede na komentarje tutorjev so udeleženci svoje izdelke večinoma
popravili. Tutorji ugotavljamo, da je bil pri teh nalogah ponekod vidno pomanjkanje
didaktičnega znanja udeležencev, zato bi v bodoče veljalo gradiva podkrepiti s še več primeri.
Didaktika poučevanja predmeta sicer ni bila fokus tega tečaja.
V četrtem modulu tečaja so se udeleženci predvsem seznanjali s sistemom certifikacij
EUCIP in učnima načrtoma njegovega jedrnega dela (EUCIP Core) ter poklicnega profila IT
Administrator, zato izdelki tu niso nastali. Z izbiro treh najljubših tem za obdelavo v
naslednjem modulu so zožili svoje zanimanje, z opravljanjem klasifikacijskega testa
Proximity Profile pa poiskali svoje mesto med poklicnimi profili sistema EUCIP. Odziv
udeležencev v tem modulu je bil dober, saj so je večina na forumu argumentirala svoje izbire
tem in komentirala rezultate testa.
Zadnji modul je bil v celoti namenjen sodelovalni izdelavi gradiv udeležencev, vključno z
aktivnostmi za njihovo didaktično rabo. Oblikovanih je bilo pet skupin s po 6-7 udeleženci
glede na izbrane teme iz učnih načrtov EUCIPa: 1) Uporaba informacijske tehnologije v
organizacijah, 2) Upravljanje s podatki in zbirke podatkov, 3) Načrtovanje uporabniških
vmesnikov in spletnih strani, 4) Strojna oprema osebnih računalnikov, 5) Operacijski sistemi.
Končni izdelki naj bi predstavljali zaključeno celoto uporabnih, pa tudi izmenljivih gradiv.
Podpora tutorjev je bila v tem delu predvsem v obliki navodil in napotkov za strukturiranje
tečaja in uporabo raznolikih orodij in pristopov. Tečajniki so imeli na voljo daljši čas za
pripravo gradiv. V tem času tutorji nismo posegali v njihovo delo, na voljo pa smo bili za
pomoč. Za ocenjevanje končnih izdelkov smo tutorji izdelali posebne kriterije, ki so
vključevali dobro strukturiranost tečaja, vsebinsko pokritost tem, raznolikost gradiv,
interaktivnost. Izdelke smo tutorji kvantitativno ocenili, pri čemer so skupine dosegle ocene
med 55 in 96%, zgolj opisne ocene pa posredovali članom skupin. Izdelki skupin so se med
seboj precej razlikovali. V tem modulu je ponovno prišlo do precejšnjega osipa udeležencev,
zato v nekaterih izdelkih vsebine niso bile v celoti pokrite. Druga pomanjkljivost je bila slabša
raznolikost nekaterih gradiv. Kljub temu bi gradiva, nastala v tem modulu, ali vsaj njihove
dele, lahko uporabili v praksi.
Poseben komentar zasluži sodelovalno delo. V tečaju se je pokazalo, da ga pri nas precej
učiteljev še ni vajeno, oziroma niso pripravljeni na prevzem relativnega deleža odgovornosti
253
za uspeh skupine. To je bilo razvidno tudi iz komentarjev aktivnih udeležencev, ki so jih s
svojo neodzivnostjo kolegi razočarali in postavili v neugoden položaj. Tutorji lahko v
določeni meri pripomoremo k izboljšavi situacije, čeprav je vprašanje soodgovornosti
predvsem stvar osebne zavesti posameznika.
Samoevalvacija in evalvacija tečaja
Udeleženci so v vsakem modulu ocenjevali lasten napredek in podali oceno tečaja. V
samoevalvacijskem vprašalniku so z ocenami po Likertovi lestvici (od 1 do 5) ocenili v tečaju
dosežene kompetence za posamezne obravnavane vsebine. Povprečne ocene vsebin so se v
vseh modulih gibale med 3,5 in 4,9. Nižja povprečja so dosegle vsebine, na katerih v tečaju ni
bilo dovolj poudarka (uporaba Skype, igre vlog in simulacije). Dobro je bil ocenjen 4. modul
(sistem EUCIP, poprečje med 3,8 in 4,5), ki je predstavljal novost za vse udeležence. V
vprašalniku za oceno tečaja smo uporabili enotno predlogo za vse module. Ocenjevalo se je
spet po Likertovi lestvici, trditve pa so zadevale posamezne vidike tečaja: učno okolje,
časovni okvir, določitev ciljev, izpolnitev pričakovanj, učne pristope, uporabnost vsebin ter
delo tutorjev, poleg tega pa še skupna ocena modula (Slika 17: Skupne ocene modulov
tečajaSlika 17). Prvi modul (uporaba okolja Moodle) je večina (med 50 in 65% za posamezne
elemente) udeležencev ocenila z oceno 5, le pri časovnem poteku je prevladovala ocena 4
(45%). 4% udeležencev ni nadgradilo svojega znanja, 5% pa se pridobljeno znanje ni zdelo
uporabno. Drugi modul (online tutorstvo in orodja Spleta 2.0) je prejel nekoliko slabše ocene.
9% udeležencev kot pomanjkljivo ocenilo podporo tutorjev (Slika 18), medtem ko jih je 54%
zanje podalo najvišjo oceno. Ta modul je vseboval sodelovalno nalogo, pri kateri so nekateri
tečajniki, kljub temu da je potekala izven okolja Moodle, najbrž pričakovali aktivnejšo
vključitev tutorjev v skupinsko delo. 13% tečajnikov je trdilo, da svojega znanja niso
nadgradili, 6% pa se jim vsebina ni zdela pomembna za njihovo delo. V ocenah tretjega
modula (orodja za izdelavo e-gradiv) so izstopale dobre ocene. Med 55 in 80% udeležencev je
posamezne elemente (razen časovnega poteka) ocenilo s 5, najvišje prav podporo tutorjev. To
gre pripisati veliki aktivnosti tutorjev pri odzivu na razprave v forumih in komentiranju
izdelkov. Četrti modul (seznanjanje s sistemom EUCIP) je dosegel nekoliko nižje rezultate od
naših pričakovanj. 40 % udeležencev mu je dodelilo skupno oceno 5, prav toliko 4, le 30% pa
je podalo najboljšo oceno za učni pristop. Kar 15% jih je imelo pomisleke o uporabnosti
vsebin modula. Morda je vzrok v ciljni populaciji, saj osnovnošolski in gimnazijski učitelji ne
izobražujejo neposredno za poklice v informatiki in jim je tako povezava med učnimi načrti in
uporabnostjo v praksi manj očitna. Zadnji modul (izdelava lastnih gradiv) je bil relativno
dobro ocenjen s podobno sliko skupne ocene kot 4 modul. Nekoliko kritike sta pritegnila učni
pristop (40% odlično, 10% slabše) in uporabnost. Po trditvah 10% udeležencev le-ti z
izdelavo lastnih gradiv niso pridobili novih znanj.
254
Slika 17: Skupne ocene modulov tečaja
Slika 18: Ocene podpore tutorjev tečaja
Zaključek
Izvedba online tečaja nam je prinesla dragocene izkušnje, ki jih bomo upoštevali pri
nadaljnjem delu. S stališča tutorjev smo potrdili pomembnost dobre časovne razporeditve,
nenehne komunikacije med tutorji in udeleženci, konkretizacije nalog, vključevanje
avtomatskega preverjanja znanja, individualne evalvacije izdelkov, spremljanja udeležencev
ter prilagodljivosti za želje udeležencev. Kot šibke strani tečaja so se pokazale predvsem
pomanjkanje vpogleda v skupinsko delo in mehanizmov za njegovo pospeševanje, in v
nekaterih primerih pomanjkanje didaktičnih primerov dobre rabe. Za uspeh online tečaja je
poleg kvalitetnih gradiv ter dela tutorjev potrebna tudi dovolj visoka osnovna motivacija
udeležencev. Tečaj je bil neobvezen in bil vključen v shemo napredovanja učiteljev. Kljub
temu je bila motivacija posameznikov za pridobivanje novih znanja kar visoka, pri nekaterih
pa se je zmanjšala po tem, ko so bili soočeni z potrebo po večjem vloženem trudu, predvsem
za zahtevnejše naloge.
255
Literatura
[1] Caballe, S., & Xhafa, F. (2010). CLPL: Providing software infrastructure for the
systematic and effective construction of complex collaborative learning systems. Journal
of Systems and Software , zv. 83, št. 11, str. 2083-2097.
[2] Chen, I., Shih, D., & Hu, S. (2010). Augmenting a web-based learning environment
through blending formative assessment services. Journal of Web Engineering , zv. 9, št. 1,
str. 48-65.
[3] Engelbrecht, E. (2005). Adapting to changing expectations: Post-graduate students'
experience of an e-learning tax program. Computers & Education , zv. 45, št. 2, str. 217229.
[4] Harteis, C., Gruber, H., & Hertramph, H. (2010). How epistemic beliefs influence elearning in daily work-life. Educational Technology & Society , zv. 13, št. 3 (št. 3), str.
2011-211.
[5] Ravotto, P., & Fulantelli, G. (2007). The SLOOP idea: Sharing free/open learning objects.
V Sharing Learning Objects in an Open Perspective - SLOOP project results.
[6] Ruiz, J., Mintzer, M., & Leipzig, R. (2006). The impact of e-learning in medical
education. Academic Medicine , zv. 81, št. 3, str. 207-212.
Kratka predstavitev avtorja
Danica Dolničar je predavateljica za področje naravoslovnotehnične informatike na Naravoslovnotehniški
fakulteti Univerze v Ljubljani.
256
Virtualni center za e-izobraževanje
The Virtual Centre for Enterprise
Tatjana Welzer, Marko Hölbl , Marjan Družovec
University of Maribor
Faculty of Electrical Engineering and Computer Science
Maribor, Slovenia
[email protected], [email protected], [email protected]
sodobni koncepti in modeli - predstavitev
Anthony. E. Ward
University of York
Centre for Excellence in Teaching and Learning in Enterprise
Heslington, U.K.
Povzetek
Virtualni center za e-izobraževanje -VCE, ki ga predstavljamo v prispevku je sistem
za e-učenje. Imenujemo ga »The Virtual Centre for Enterprise - VCE « in je eden
izmed rezultatov mednarodnega projekta ELLEIEC. Center je namenjen razvoju znanj
in kompetenc zaposlenih. Zagotavlja intenzivne strokovne vsebine v obliki e-modulov.
Udeležencem omogoča razvoj kompetenc korak po korak. Avtorji modulov so
visokošolske organizacije iz različnih držav Evrope, ki zagotavljajo tudi večjezično
učenje (kolikor je to mogoče) in zavedanje različnih kultur sodelujočih v učnem
procesu.
Ključne besede: Vse življenjsko učenje, virtualni center za e-izobraževanje, e-učenje,
medkulturnost, večjezičnost
Abstract
The Virtual Centre for Enterprise (VCE) is a virtual education centre for the
development of entrepreneurial skills and competencies. The centre provides intensive
vocational courses (e-learning modules), for (primarily) employed learners. The VCE
provides learners with the opportunity to develop their competencies in small pieces
(steps) as part of an overall learning strategy. The providers of e-learning modules
are well-known higher education institutions all over Europe, which ensures a
multilingual approach while also demanding cultural awareness.
Key words: Life Long Learning, virtual education centre, e-learning, cross cultural
communication, multilinguality
257
Uvod
Projekt ELLEIEC (Enhancing Lifelong Learning for the Electrical and Information
Engineering Community) je projekt iz programa EU - Vseživljenjsko učenje in ga financira
Evropska skupnost (Yahoui, 2010). Kot že ime projekta pove, je cilj povečanje oz.
stopnjevanje vse življenjskega učenja za področje elektrotehnike, računalništva in
informatike. Projekt se je pričel oktobra 2008 in se bo zaključil marca 2012. Koordinator
projekta je Université Claude Bernard Lyon iz Francije, partnerji pa prihajajo iz tridesetih
evropskih držav. Osnovni cilj projekta je že omenjeni Virtualni center za e-izobraževanje VCE (Virtual Centre for Enterprise), za razvoj znanj in kompetenc posameznikov (Perra et
al., 2010). Center zagotavlja ustrezne učne enote (e-module) predvsem za zaposlene, dostopen
pa bo tudi ostalim zainteresiranim. Učne enote bazirajo na pristopu učenja korak po korak in
so ovrednotene z 1 ECTS točko, kar pomeni da je vloženo delo ocenjeno z 25-30 ur dela.
(Welzer et al., 2009).
Področje, ki ga pokriva Virtualni center za e-izobraževanje - VCE je torej področje
elektrotehnike, računalništva in informatike, pri čemer pa nismo omejeni izključno na
ekspertna znanja, temveč tudi na podporna znanja potrebna tem področjem (marketing,
računovodstvo, pravo, komuniciranje z ljudmi,...). Uporabniki bodo po pričakovanjih
predvsem zaposleni oz. skupine iz vseživljenjskega učenja neodvisno od starosti, vključili pa
se bodo lahko tudi študenti na vseh nivojih izobraževanja. (Perra et al., 2010). Osnovne
komponente, ki jih Virtualni center za e-izobraževanje - VCE pokriva so:
•
•
•
Sistem za e-učenje: Posameznik se prijavi (registrira) in izbere e-modul po katerem se
želi izobraževati, pridobivati znanja in kompetence. Kot dodano vrednost
udeleženec izboljšuje znanje izbranega jezika (za sedaj so moduli na razpolago
samo v angleškem jeziku).
Zbirka učnih gradiv (VCE e-moduli): Učna gradiva (e-moduli) bodo prosto
dostopna vsem partnerjem za uporabo v pedagoškem procesu (nekaj izmenjav že
poteka med partnerji).
Zbirka virov: Za izbrana področja delovanja (elektrotehnika, računalništvo,
informatika), kot tudi za širša področja pedagoškega dela, didaktike, ocenjevanja
in zagotavljanja kakovosti učnih gradiv, je na razpolago zbirka raziskovalnih virov
(članki in druge raziskovalne publikacije).
Virtualni center za e-izobraževanje – VCE temelji na platformi za e-učenje Moodle
(www.moodle.org). V okviru dela na projektu smo proučevali različne možne platforme (Polycom
(www.polycom.com), TopClass (www.wbtsystems.com), Blackboard (www.blackboard.com), ECollege (www.ecollege.com), Syllabontes (www. syllabontes .com) TLS – Testing and Learning
System, Link eLearning, eduCAN,...), ki so jih partnerji uporabljali poznali ali so se že kako drugače
srečali z njimi. Izbor za že omenjeno platformo Moodle je bil relativno enostaven, zaradi razširjenosti
med partnerji oz. zaradi njenega poznavanja in dobrih referenc, prav tako pa tudi zaradi brezplačne
uporabe in podpore večjezikovnosti.
Vsak e-modul znotraj Virtualnega centra za e-izobraževanje – VCE, ima jasno definirane
in začrtane cilje usposabljanja, strokovno vsebino, omogoča pa tudi sodelovanje in
ocenjevanje (Perra et al., 2010). Glede na število držav sodelujočih partnerjev, izkoriščamo
tudi možnost večjezičnosti (Slika 1). Za sedaj smo v več jezikih predstavili uvodni del
Virtualnega centra za e-izobraževanje - VCE, za same učne vsebine pa uporabljamo angleški
258
jezik kot »lingua franca« Posebno pozornost namenjamo tudi dejstvu, da je ob večjezičnosti
prisotna tudi večkulturnost (Welzer et al., 2009), (Hofstede, 2001), ki naj bi bila vgrajena v
same učne vsebine oz. sodelujoči imajo na razpolago e-modul imenovan Medkulturna
komunikacija (Cross Cultural Communication). Ta e-modul bomo v nadaljevanju tudi
podrobneje predstavili, skupaj s potrebo po njegovi uporabi oz. prisotnosti in vgrajevanju
omenjenih znaj v vse učne enote Virtualnega centra za e-izobraževanje - VCE.
Slika 1: Začetna stran Virtualnega centra za e-izobraževanje - VCE v slovenskem in angleškem jeziku
E-modul Medkulturna komunikacija
Med učnimi enotami Virtualnega centra za e-izobraževanje - VCE, je tudi e-modul
Medkulturna komunikacija (Cross Cultural Communication module - CCC). Vloga tega emodula je dvojna. Je eden izmed razpoložljivih e-modulov oz. učnih gradiv, ki jih učeči lahko
izberejo, hkrati pa se predvideva uporaba modula s strani vseh udeležencev v učnem procesu.
Zaradi že omenjene večkulturnosti vseh udeležencev v učnem procesu, bi želeli doseči tudi
njihovo zavedanje pomena razlik med kulturami in vplivov na sam učni proces. Zato
omenjeni e-modul označujemo kot poseben in bi ga naj vsi udeleženci v učnem centru oz.
uporabniki centra v najširšem pomenu besede uporabili in tako pridobili osnovna znanja o
medkulturni komunikaciji in in njenem pomenu v današnji informacijski družbi in globalni
komunikaciji. Pridobljena znanja naj bi avtorji e-modulov, kakor tudi mentorji učečih vgradili
v ekspertna in strokovna znanja e-modulov s področij elektrotehnike, računalništva in
informatike, v kolikor seveda izbrane teme to dopuščajo in omogočajo oz. je potrebno
(Welzer et al., 2010).
Tako kot celotni Virtualni center za e-izobraževanje – VCE, je tudi e-modul Medkulturno
komuniciranje razvit na izbrani platformi za e-učenje Moodle (Slika 2). Kljub temu, da želimo
v Virtualnem centru za e-izobraževanje zagotoviti večjezičnost in uporabo različnih jezikov,
je zaradi potreb projekta e-modul Medkulturna komunikacija razvit v angleškem jeziku. Pri
oblikovanju vsebin omenjenega e-modula nas je vodila ideja, da učeči in učitelji, ki sodelujejo
259
v centru, prihajajo iz različnih držav. Pričakujemo, da se bodo zavedali, da v večini primerov
komunicirajo v različnih jezikih in da so preko sodelujočih učečih in učiteljev povezani z
različnimi kulturami.
Vsebina vsakega e-modula v okviru Vizualnega centra za e-izobraževanje – VCE je
omejena na 1 ECTS točko oz. 25-30 ur vloženega dela. Zakaj smo se odločili za tako majhne
enote, ki v visokošolskem izobraževanju običajno niso prisotne? Glede na dejstvo, da je
center namenjen predvsem zaposlenim, jih želimo motivirati, da bi se odločili za dodatno
izobraževanje kljub dnevnim obremenitvam na delovnem mestu, omogočiti pa jim tudi
želimo, da relativno hitro vidijo rezultate vloženega dela. Ocenili smo, da bo pristop majhnih
korakov zato najprimernejši. To ne pomeni, da bodo učeči pridobili samo osnovna znanja
poglobljenih pa ne, temveč pomeni, da bodo tudi sami odločali kako daleč v globino bodo
osvojili posamezno področje oz. snov. Razpoložljive vsebine v Virtualnem centru za eizobraževanje – VCE, je možno poglabljati in nadgrajevati z dodatnimi e-moduli v enakem
obsegu 1 ECTS točke oz. 25-30 ur. V primeru e-modula Medkulturna komunikacija, bodo
nadgradnjo predstavljali naslednji možni e-moduli: Medkulturna komunikacija in organizacija
(o kulturi v organizaciji oz. podjetju), Razvoj kulture (zgodovinski pregled razvoja kulture,
njene raznovrstnosti in raznolikosti), Dimenzije nacionalne kulture (kaj definira nacionalno
kulturo in na kakšen način), Komunikacija in kultura (verbalna in neverbalna komunikacija v
kontekstu različnih kultur) Kultura in posamezne države (predstavitev kulturnih dimenzij in
značilnosti za izbrano državo oz. države) če naštejemo le nekatere.
Slika 2: Modul Medkulturna komunikacija – začetna spletna stran
Upoštevajoč razpoložljiv nabor ur za delo smo v e-modul Medkulturna komunikacija
vključili nadaljnje vsebine: Kaj je kultura, Kaj je kulturni šok, Kdo in kaj je normalno
(upoštevajoč različne kulture), Kaj so kulturne kategorije, Katere kulture so linearno aktivne,
katere multi aktivne in katere reaktivne in Primerjava kategorij. Naštete vsebine pokrivajo
osnovne koncepte medkulturne komunikacije in enega izmed izbranih vidikov razumevanja
le-te. Vsak od naštetih konceptov je predstavljen s ključnimi besedami, primeri in razlagami
iz prakse kakor tudi učnimi aktivnostmi kot npr. opredelitev ključnih besed s primeri iz lastne
prakse oz. izkušenj.
Naštevanje vsebin, ki morda celo nenavadno zvenijo (Kdo in kaj je normalno) ne
zadoščajo zato, da se bo posameznik odločil za predlagani e-modul oz. temo, ki jo le-ta
260
pokriva. Zato je vsak modul predstavljen tudi s specifikacijo, kjer naslovu (naj bo enostaven
in nedvoumen) sledi kratek opis, že omenjene ključne besede (kultura, medkulturna
komunikacija, kulturni šok, kulturne kategorije) nivo oz. težavnostna stopnja izobraževanja
(uvodna, srednja, napredna, praksa in izkušnje), cilji in rezultati (razumeti pojem medkulturne
komunikacije, pridobiti zavedanje o razlikah in njihovem vplivu na posamezne akcije in
odločitve), viri in literatura ter izvedba ocenjevanja.
Ocenjevanje je za učečega izredno pomembno, saj bo na osnovi pridobljene ocene tudi
pridobil potrdilo o uspešno zaključenem izobraževanju in prav izvedba ocenjevanja lahko
postane za posameznika odločilni faktor pri izbiri oz. zavrnitvi e-modula. V primeru e-modula
Medkulturna komunikacija smo pripravili ocenjevanje s pomočjo izpita/testa, v katerem učeči
na večino vprašanj odgovarja tako, da izbere med več možnostmi in nekaj vprašanj, kjer mora
slušatelj odgovarjati opisno z lastnimi besedami (predvsem predstavitev lastnih izkušenj oz.
povezava le teh z predstavljenimi pojmi.
Kot je razvidno iz Slike 2 je e-modul Medkulturna komunikacija zasnovan v angleškem
jeziku, za kar smo se odločili predvsem zaradi možnosti uporabe in testiranja v različnih
okoljih. Delno smo e-modul testirali tudi na Univerzi v Mariboru pri predmetu Medkulturna
komunikacija pri izrednih študentih, ki so bili angleški jezik pripravljeni sprejeti, težko pa bi
ocenili, da so bili nad njim »navdušeni«, kar pomeni, da ima jezik pri učenju izredno
pomembno vlogo. Nesporazumi in nerazumevanje se lahko dogodijo kaj hitro in povzročijo
resne napake, če smo v izražanju nenatančni oz. si besede napačno razlagamo (Zorič-Venuti et
al., 2010). V primeru uporabe angleškega teksta, zato učeči potrebuje več časa in več podpore
za razumevanje teksta, ki ni zapisan v materinem jeziku učečega. V pomoč so lahko tudi
dodatne razlage in primeri. Seveda pa uporaba angleškega jezika za učečega pomeni
napredovanje tudi v jezikovnem znanju (vključno s strokovnimi izrazi).
Zaključek
V prispevku smo se osredotočili na predstavitev Virtualnega centra za e-izobraževanje VCE, kot enega izmed produktov mednarodnega projekta ELLEIEC, v katerem sodeluje 60
partnerjev iz 30 držav Evropske unije. Predstavili smo osnovno idejo, njegovo zasnovo in
tehnično podlago ter delno tudi delovanje. Podrobnosti o izvedbi prijave in morebitnih
finančnih obveznostih učečega bomo projektni partnerji razpravljali v kratkem, kakor tudi
nekatere ostale organizacijske komponente, ki so jih pri testiranju e-modula Medkulturna
komunikacija izpostavili študenti Univerze v Mariboru. Namreč v opisni oceni, ki so jo
podali, so uporabo Virtualnega centra za e-izobraževanje – VCE in e-modula Medkulturna
komunikacija ocenili kot pozitivna, ker omogoča odločanje kdaj in koliko se učijo in kako
hitro napredujejo, izpostavili pa so tudi morebitne komunikacijske slabosti z mentorjem, ki
jim je dodeljen za pomoč pri učenju e-modula, če je le-ta nedosegljiv v času njihovega učenja.
V okviru predstavitve delovanja Virtualnega centra za e-izobraževanje – VCE, smo na
primeru modula Medkulturna komunikacija predstavili tudi potrebne vsebine in aktivnosti ter
opozorili na dva zelo pomembna vidika, na večjezikovnost in že omenjeno večkulturnost, ki
predstavljata dodano vrednost predstavljenemu centru.
Če se zavedamo večkulturnosti, potem v splošnem velja da le-ta zagotavlja tudi odprtost za
ideje, spremembe v kulturi, občutljivost za razlike vključno z občutljivostjo za razlike kako
želimo biti spoznani s strani druge kulture in kako nas druga kultura dejansko prepoznava.
261
Zavedanje večkulturnosti je namreč tudi spoznanje, da je naša podoba zasnovana na našem
družbenem okolju in kulturnem ozadju, ki vplivata na naše razumevanje sveta, na zaznavanje
nas samih in našo povezavo z drugimi ljudmi, okolji ter kulturami. (Farsides, 2010), (Lewis,
2007),(Welzer et al., 2010), (Hofstede, 2004).
Kot dodano vrednost predstavljenega Virtualnega centra za e-izobraževanje – VCE,
prepoznavamo tudi večjezičnost, ki je nujno sestavni del tako obsežnega projekta (30 držav)
in kjer ob uporabi angleščine kot »lingua franca« želimo zadržati tudi uporabo ostalih jezikov.
V uvodnem delu Virtualnega centra za e-izobraževanje – VCE že zagotavljamo uporabo
drugih jezikov, z izvedenimi prevodi uvoda v francoščino, španščino portugalščino, turščino,
nizozemščino in slovenščino, prevajanje v še nekaj jezikov pa pravkar poteka.
Z uporabo jezika »lingua franca« ne pričakujemo večjih jezikovnih težav med udeleženci
projekta, lahko pa se te težave seveda pojavijo pri uporabnikih Virtualnega centra za eizobraževanje – VCE, saj se nesporazumi in napačna razumevanja lahko dogodijo zelo hitro
in tudi z neslutenimi posledicami. (Zorič-Venuti et al., 2010). Ob poudarku na večjezičnosti in
materinem jeziku, pa ne smemo pozabiti tudi na dodano vrednost za učečega ob uporabi
angleškega ali katerega koli drugega jezika, saj ob strokovnih, nadgrajuje tudi jezikovna
znanja.
Literatura
[1] C. Perra, H. Yahoui, T. Ward. An Enterpreneurship Center in the lifelong learning spirit. In:
ITHET 2010, IEEE, 2010, pp. 215-218.
[2] T. Welzer, M. Bonačić, M. Zorič Venuti, “Cultural awareness in information society”, 20th
EAEEIA annual conference Innovation in education for electrical and information
engineering, 2009, IEEE, 4 f, 2009.
[3] H. Yahoui, “ELLEIEC – Enhancing Lifelong Learning for the Electrical and Information
Engineering Community”, Project Report, 2010.
[4] G. Hofstede, “Culture’s Consequences, Comparing Values, Behaviors, Institutions and
Organizations Across Nations”, Sage Publications, Thousand Oaks, 2001.
[5] G. Hofstede, G.J. Hofstede, “Cultures and Organizations: Software of the Mind: Intercultural
Cooperation and its Importance for Survival”, McGraw-Hill, New York, 2004.
[6] R.D. Lewis, “When Cultures Collide, Managing Successfully Across Cultures”, Nicholas
Brealey Publishing, London, 2007.
[7] B. Farsides, “Cultural Awareness and Common Unferstanding: The Key to Informeds
Consent?” http://tbethic.org/conf18.htm, last visit September 25th 2010.
[8] M. Zorič Venuti, T. Welzer, A.E.Ward. Key Issues Concerning the Simultaneous
Development of Technical and Linguistic Components in a single E-Module In: DeSE 2010,
IEEE, 2010.
[9] E. Baldwin et al., “Introducing Cultural Studies”, Prentice Hall, Harlow, 2004.
[10]Welzer, T., Družovec M., Cafnik P., Zorič Venuti M., Jaakkola H. 2010. “Awareness of
Culture in e-learning”. ITHET 2010, IEEE, pp. 312-315.
262
Na spletu nismo našli
We have not found on the internet
sodobni koncepti in modeli - predstavitev
Tomaž Kranjc, Nada Razpet
Pedagoška fakulteta UL, Ljubljana, Kardeljeva ploščad 16,
Pedagoška fakulteta Koper UP, Cankarjeva 5, 6000 Koper
tomaž[email protected]
[email protected]
Povzetek
Sodobni način poučevanja zahteva aktivno vlogo učitelja in študenta. Pisanje in
predstavljanje seminarjev je že en od delov, pri katerem navajamo študente na
samostojno raziskovalno delo, pa tudi na kasnejše oblikovanje lastnih idej in
dognanj. Najpogosteje seminarske teme razdeli učitelj, kandidat pa mora sam najti
ustrezno literaturo in obdelati problem. Izkaže se, da je iskanje ustrezne literature
in člankov na spletu zelo zahtevna dejavnost. Nihče študentov ne uči, kako na
spletu, kjer je obilica podatkov, najti primerne članke oziroma primerno knjigo ali
revijo. Na uporabnike namreč prežijo tudi pasti. Zastaviti si moramo dve osnovni
vprašanji: a) kako najti ustrezno temo, obravnavano na ustrezni težavnostni stopnji
in b) kako ugotoviti in zagotoviti zanesljivost najdenega gradiva. Na nekaj primerih
iz naravoslovja bomo pokazali, kako lahko študentom pomagamo in na kaj jih je
potrebno še posebej opozoriti.
Ključne besede: svetovni splet, internetne pasti, učno gradiva, priprava seminarjev,
zanesljivost.
Abstract
The modern approach to teaching requires active participation of the teacher and
the student. Writing and seminar preparation is already one of the components that
prepare students for independent research and a consequent formulation of their
own ideas and conclusions. Most often, seminar topics are given by the instructor,
while the candidate is supposed to find the appropriate literature and deal with the
problem on his/her own. It turns out that looking on the internet for literature and
articles that are accessible to the student is a very demanding activity. This is
263
because nobody teaches students how to find on the Internet, with the abundance of data,
suitable articles or a book or a journal. There are many possible traps for students using the
Internet. Two fundamental problems are a) how to find the right content written at the
appropriate level, and b) how to determine and assure the reliability of the found
materials. We will show on several examples from sciences how we can help students and
what should be especially brought to their attention.
Key words: World Wide Web, Internet traps, study materials, seminar preparation, reliability.
1. Uvod
Študentje pri študiju uporabljajo najrazličnejša gradiva in vire: knjižne učbenike, ki jih priporočijo
učitelji, druge učbenike, ki si jih najdejo sami, zapiske, svoje in izposojene, iz tekočega leta in stare
(včasih zelo stare) ter seveda internetna gradiva.
Prednost knjižnih učbenikov je v tem, da so to recenzirani teksti, ki so šli skozi skrben strokovni
pregled in so zato strokovno neoporečni (ali bi taki morali biti, pa niso vedno). Kljub temu je glede
strokovne neoporečnosti vedno potrebna pozornost. Posebej v osnovni šoli, kjer učenci najbolj
neposredno in »zaupljivo« sprejemajo znanje, je dolžnost učiteljev, da zaznajo in učence opozorijo na
napake, ki se kljub strokovnim pregledom pojavljajo v učbenikih. Tega se morajo naučiti tudi
študentje-bodoči učitelji naravoslovja.
Zapiski so pogosto najbolj priljubljena vrsta učnih gradiv. Razlog je v tem, da so »kratki in
jedrnati« ter omogočajo nekakšno »instant«-učenje. Slaba stran je, da so navadno pomanjkljivi in je
včasih v njih mnogo napak; lahko so tudi zastareli. Posebej lastni zapiski so gotovo koristni in so pri
študiju pomemben del učnega gradiva, vendar bolj kot dopolnilo in ne kot osnovno gradivo.
V tem prispevku nas zanimajo spletna učna gradiva. Komunikacijske tehnologije so v zadnjih
desetletjih postale integralni del naše celotne družbe (Anderson in Kubiatowicz, 2002). Študentom
imajo na internetu na razpolago neizčrpno bogato izbiro najrazličnejših gradiv (Forinash in Wisman,
2002; Mistler-Jackson in Butler Songer, 2000; Waight in Abd-El-Khalick, 2007 in 2011). Mednje sodi
tudi vse pomembnejša praksa »računalniško podprtega poučevanja« (computer-assisted instruction
(CAI), De Mul et al., 2004).
Po eni strani so za nekatera področja/stopnje/učne ustanove na razpolago e-učbeniki, ki so enako
strogo verificirani kakor učbeniki v knjižni obliki. Naravoslovni učbeniki te vrste lahko vključujejo
dodatna interaktivna gradiva (slikovno gradivo, animacije in simulacije, zastavljena kontrolna
vprašanja in možnost zastavljanja vprašanj, probleme skupaj z reševalnimi postopki itn.) (Chan in
Wong, 2003, Kranjc in Razpet, 2010; Razpet in Kranjc, 2010). Vendar so taki e-učbeniki dostopni le
študentom avtorjev ali pa so plačljivi in dostopni s časovno omejenim geslom.
Na spletu je dosegljivih vse več pravih laboratorijev, ki jih je mogoče krmiliti na daljavo in iz
njih pridobivati merilne podatke (Gonzalez et al., 2002; Gröber et al., 2008 in 2010; McBride in
Rebello, 2011; Schauer et al., 2008; de la Torre et al., 2011).
264
V vse večji meri se pojavljajo e-gradiva, ki jih ustvarjajo in/ali financirajo državne ustanove in
so prosto dostopne na svetovnem spletu. V ta namen imamo na primer pri nas spletni portal SIO (=
slovensko izobraževalno omrežje), ki ponuja (poleg drugega) obsežen »repozitorij učnih gradiv« za
različna področja in na različnih stopnjah. Na primer spletni portal »NAUK.si, napredne učne kocke«
vključuje množice majhnih, fleksibilnih »atomarnih« učnih gradiv, ki jih je mogoče poljubno
kombinirati, združevati in povezovati glede na učne potrebe oz. učno situacijo. Koliko so ta gradiva
uspešna in učinkovita, pa tudi zanesljiva, bo pokazal čas in praksa. Vsekakor so »pokrovitelji« in/ali
ustvarjalci taki, da lahko med učenci in učitelji uživajo zelo visoko stopnjo zaupanja v korektnost in
pravilnost ponujenih gradiv (Ministrstvo za šolstvo in šport, Ministrstvo za visoko šolstvo in
tehnologijo, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v
Ljubljani, Institut za matematiko, fiziko in mehaniko, Društvo matematikov, fizikov in astronomov
itn.).
Med spletna učna gradiva lahko štejemo tudi interna »ad hoc« gradiva, ki jih predavatelji
objavljajo na spletu posebej za svoje skupine študentov. Z njimi je lahko povezana določena stopnja
interaktivnosti, navadno v možnosti izmenjave vprašanj in odgovorov.
V študijske namene so pomembne spletne objave znanstvenih revij. Dostop do njih je plačljiv,
zato jih lahko študentje uporabljajo le, v kolikor jim to omogoča njihova ustanova. Samoplačevanje
študentov (pa tudi učiteljev) za članke v znanstvenih revijah navadno visoko presega finančne
zmogljivosti posameznika. Je pa uporaba pravih znanstvenih del pomembna kot »učna praksa«, s
katero študenti pridejo v neposredni stik z znanstvenimi teksti; iz njih se lahko naučijo osnovnih pravil
znanstvene metode, »znanstvene rigoroznosti«, pa tudi načina predstavitve novih znanstvenih
spoznanj. Znanstveni članki so primeren vzorec tudi za pisanje, na primerni težavnostni ravni,
seminarjev in drugih besedil.
Za iskanje in pridobivanje študijskih gradiv je zelo pomemben portal Cobiss.si. Ta omogoča,
da lahko »na daljavo« poiščemo in si izposodimo (ali sprožimo postopek izposoje za) katerokoli
knjigo v katerikoli slovenski knjižnici (tudi zamejskih), skupaj 415 knjižnicah. Portal vsebuje tudi
najrazličnejše baze podatkov (podatki o slovenskih knjižnicah, serijskih publikacijah s podatki o
urednikih idr., dostop do e-publikacij itn.), druge informacijske vire (faktor vpliva revij iz baz
podatkov Journal Citation Reports (JCR), kazala tujih znanstvenih in strokovnih revij SwetScan,
normativno datoteko imen Kongresne knjižnice, baze podatkov OCLC - servis FirstSearch, izbrane
kataloge drugih tujih knjižnic, druge specializirane baze podatkov). Presenetljivo je, da ga študentje
skorajda ne poznajo in seveda tudi malo uporabljajo. To je povezano s tem, da malo iščejo in
uporabljajo knjige, ki bi jim lahko pomagale pri študiju ali ga dopolnjevale in obogatile.
V celoti so daleč najpomembnejše splošne spletne strani (na primer Google, Yahoo), ki so
dostopne vsem uporabnikom interneta in pokrivajo praktično vsa družboslovna in tehnična področja.
To so tudi viri, ki se jih največkrat poslužujejo študentje pri študiju in pri projektnem delu (seminarji,
diplome ipd.).
V prispevku bomo na nekaj primerih pregledali, kakšna študijska gradiva in kako so študentje
uporabljali pri pripravi seminarskih nalog. Pokazalo se je, da je prevladujoč vir svetovni splet in da ga
tudi študentje višjih letnikov uporabljajo precej nekritično.
265
2. Splet kot študijsko gradivo
Študentje naravoslovnih študijskih programov ter matematike in računalništva ter razrednega pouka in
predšolske vzgoje na Pedagoški fakulteti morajo v okviru študijskega programa pripravljati
seminarske naloge in nastope. Nekatere teme so za njihovo kasnejše delo v šolah in vrtcih tako
pomembne, da jih morajo obvezno obdelati. Dispozicije teh nalog navadno predstavi predavatelj,
ostalo pa morajo študentje narediti sami. Pri pripravi je obvezna uporaba vsaj ene literature v tujem
jeziku; zgodi se, da je pa kaki temi literatura samo v tujem jeziku. Najpogosteje je to angleščina.
Literaturo si morajo študentje poiskati sami. Ker je to »internetna generacija«, bi pričakovali, da z
iskanjem po spletu ne bo težav. Izkaže se, da ni vedno tako.
Med študenti Pedagoških fakultet v Ljubljani in v Kopru smo naredili raziskavo, pri kateri smo z
anketo ugotavljali načine in navade študentov pri uporabi svetovnega spleta. Anketirali smo študente
dvopredmetnih vezav naravoslovnih študijskih programov ter matematike in računalništva na
Pedagoški fakulteti v Ljubljani ter študente razrednega pouka (4. letnik) na Pedagoški fakulteti Koper.
Anketiranih je bilo 57 študentov v Ljubljani in 46 študentov v Kopru.
Raziskava je pokazala, da študenti brskajo po spletu vsak dan od 15 – 240 minut, povprečno 90
minut na dan. V anketi smo spraševali, kje študentje izvedo za ustrezne spletne naslove. Možnih je
bilo več odgovorov; 38 (40; številka v oklepaju se nanaša na skupino anketirancev v Kopru) študentov
je odgovorilo, da jih najdejo sami, 18 (12) jih je zapisalo, da jih izvedo na predavanjih, in 7 (6)
študentov, da jim jih povedo kolegi. Tu so lahko študentje obkrožili več kakor en odgovor.
Iz zapisanega bi pomislili, da iskanje ustreznih vsebin na spletu ni težko, saj se študentje znajo
znajti sami. Odgovori na naslednja vprašanja pa so bili povod za skrb. S slovensko besedo začne na
spletu iskati 44 (37) študentov, z angleško 24 (15), v drugih jezikih 3 (3) (italijanščina, srbohrvaščina).
Da iščejo samo v slovenskem jeziku, je zapisalo 30 (28) anketiranih; najprej v slovenskem in nato v
angleškem začne 12 (9) študentov in samo v angleškem jeziku 10 (6) anketiranih. To pomeni, da več
kakor polovica študentov sploh ne pogleda strani v tujih jezikih. Na vprašanje, ali jim strokovni izrazi
v tujem jeziku pomenijo oviro pri uporabi gradiv s spleta, je 22 (21) študentov odgovorilo, da je to
zanje ovira, 35 (25) študentov, pa da to ni ovira. Torej bi lahko iz tega sklepali, da bi morala vsaj
dobra polovica anketiranih študentov z lahkoto prebirati strani v tujem jeziku.
Posebno skrb smo namenili preverjanju zanesljivosti podatkov, pridobljenih na spletu. V praksi
se namreč izkaže, da študenti gradivo, ki ga najdejo na spletu, zelo radi s »copy-paste« vstavijo v
pripravo za učno uro ali v besedilo seminarske naloge. Ob poročanju potem na predavateljevo
opombo, da to, kar so povedali ali napisali, ne drži, odgovorijo: »Saj je tako pisalo na spletu«. Da
podatkov s spleta ne preverijo, je napisalo 8 (10) študentov, da preverijo tako, da pogledajo še kakšno
drugo spletno stran, je zapisalo 48 (31) študentov. To seveda ni pravo preverjanje, saj se spletne
vsebine pogosto prepisujejo z ene spletne strani na drugo; je pa vsaj znak, da se študent morda zaveda
možnosti, da splet ne daje povsem zanesljive (ali popolne, ali primerno predstavljene) informacije. Po
dva študenta v Ljubljani in v Kopru sta zapisala, da se pozanimata o avtorju, in da nekaterim zaupata,
1 študent (6 študentov) pa je napisal(o), da kasneje pogledajo še v kakšno strokovno knjigo. To torej
pomeni, da naši študenti bolj malo prebirajo strokovno literaturo, če ta že ni v kakšni skrajšani obliki
na spletu, oziroma, če slučajno ne naletijo na tako stran. Za pripravo na izpite je 49 (43) študentov
navedlo, da uporabljajo tako knjige kot gradiva s spleta.
266
Iz vsega zapisanega bi sledilo, da se študenti dobro znajdejo in da ne potrebujejo pomoči pri
iskanju ustreznih vsebin. Vendar je na vprašanje, ali je potrebno, da bi jim kdo povedal, pomagal ali
svetoval, kako iskati na spletu, kar 19 (29) študentov odgovorilo, da bi bilo to potrebno in 36 (17), da
tega ne potrebujejo. Torej je, tako kakor pri iskanju ustreznih knjig v knjižnici, tudi za iskanje vsebin
na spletu potrebno nekaj spretnosti in znanja.
Kadar gremo v knjižnico, najprej poiščemo ustrezne police in nato pobrskamo med knjigami,
izberemo tisto, ki se nam zdi zanimiva in jo odpremo. Ko listamo po knjigi, lahko hitro ugotovimo, če
nam vsebina ustreza ali ne. Zapis »hitro ugotovimo« je seveda odvisen od tega, ali vemo, kaj iščemo
in ali že nekoliko poznamo snov. Če ne znamo iskati, nam pomaga računalnik (pa smo tam!) ali
knjižničar. V knjižnicah se ljudje obračajo navadno nanj.
Kaj pa svetovni splet?
Tudi pri iskanju po spletu moramo vedeti, kaj iščemo. Torej vedeti, katere besedne zveze lahko
uporabimo. Glede na ogromno ponudbo, s katero se sooča iskalec na internetu, je za uspešno iskanje
potrebna sistematičnost. Ko iščemo določeno temo, je smiselno, da začnemo iskanje najprej po vedah
(fizika, kemija, biologija,…), potem znotraj teh ved preiščemo posamezna področja in znotraj področij
posamezne teme. Pristop je podoben, kakor bi iskali knjigo v knjižnici, kjer so knjige razporejene in
urejene po različnih kriterijih v smiselne sklope.
Pogosta težava, s katero se srečajo študentje pri iskanju določene teme, je, da obtičijo že skoraj
na prvi strani, ki je vsaj malo povezana z iskano vsebino; namesto, da bi si vzeli dovolj časa za
sistematično brskanje in odkrivanje čim boljšega gradiva, se hitro zadovoljijo s prvimi približno
sprejemljivimi rezultati iskanja. Pogosto pa se zgodi, da med pripravo seminarja pridejo k učitelji in
povedo, da »niso našli nič primernega« ter prosijo, da jim učitelj natančno pove, kje na internetu naj
poiščejo »pravo« gradivo, ki bo »v skladu z naslovom«.
Bolj vsebinska težava lahko nastopi, ko študentje »iščejo sled« za določeno vsebino in klikajo
od strani do strani in od gesla do (pod)gesel vedno bolj »v globino«. Ob tem se lahko zgodi—in
pogosto se zgodi—da študentje spregledajo ali pozabijo na omejitve, pod katerimi morajo obravnavati
določeno temo (»robni pogoji«). Tako nekritično prepišejo neko najdeno vsebino ali njene dele, ne
napišejo pa, pod katerimi pogoji njihove ugotovitve ali trditve veljajo.
3. Primeri iskanja gradiv na internetu
3.1. Lunine mene
Kot primer navedimo Lunine mene. Te so povezane s fizikalno vsebino ali pa z raznimi horoskopi, ki
so seveda tudi med našimi študenti nadvse priljubljeni. Vzemimo, da potrebujemo podatek o Luninih
menah. V Google vpišemo besedo Lunine mene; izvemo, da na internetu vključuje to besedno zvezo
približno 139.000 spletnih strani. Prvih nekaj naslovov je (seveda!) povezanih z astrologijo, kasneje se
pojavijo podatki s strani, ki so namenjene astronomiji. Če dodamo še astronomija, torej vtipkamo
»Lunine mene astronomija« (7.490 spletnih strani), potem hitro pridemo do strani, ki so namenjene
astronomiji in ustreznim astronomskim podatkom. Če pa želimo koledar Luninih men za poljuben
267
mesec, potem začnemo z besedo »Lunin koledar« (171.000 rezultatov). Zopet se nam najprej ponujajo
strani, na katerih sicer najdemo nekaj podatkov, vendar se vse zopet navezuje na astrologijo. Šele vpis
»Moon Phases Calendar« nam ponudi tisto, kar smo želeli (izvemo, da dobimo s tem geslom
44.100.000 rezultatov). Takoj najdemo spletno stran, kjer se pokaže slika spreminjanja oblike vidnega
del Lune v izbranem mesecu (slika 1). Poiščemo ustrezen program, ki pokaže Lunine mene v izbranem
letu, mesecu, naprej in/ali nazaj, ter ali opazujemo Luno na severni ali južni polobli. Lahko naravnamo
tudi čas, kdaj bomo opazovali mene.
Slika1: Lunine mene v mesecu oktobru 2011.
Vir: http://www.moonconnection.com/moon_phases_calendar.phtml (obiskano 14.10.2011).
3.1. Gibanje
Nekatere besede imajo v slovenskem jeziku (in seveda tudi v tujih jezikih) več različnih pomenov.
Recimo, da nas zanima gibanje (v fizikalnem pomenu). Če v Google vtipkamo »gibanje« dobimo
2.120.000 zadetkov. Na prvih mestih so naslovi, v katerih ni vsebin, ki se nanašajo na fizikalni pomen
te besede. Če iskanje bolje opredelimo in zapišemo »gibanje teles«, pa že najdemo strani, kjer so
vsebine, povezane s fiziko. (Na Googlu se za »gibanje teles« najde 698.000 rezultatov.)
Med mnogimi spletnimi stranmi, ki iskalcu razlagajo najrazličnejša gibanja na najrazličnejših
težavnostnih stopnjah, ni lahko najti strani, ki bi sistematično in primerljivo s standardnimi fizikalnimi
učbeniki na korekten in hkrati privlačen način predstavile osnovne pojme. To se zdi nenavadno, saj je
a) opis gibanja ena najbolj osnovnih fizikalnih tem in b) tema, ki nudi neizčrpne možnosti za
privlačne, dinamične ilustracije pojava.
268
Na internetu je raztresenih mnogo strani, na katere hitro naletijo študentje in jih tudi radi
uporabljajo, ker so opisi »kratki in jedrnati«. So pa mnogi med njimi pomanjkljivi in netočni ali
nepravilni. Iz množice primerov navedimo primer strani, katere avtorji imajo gotovo dober namen: na
spletni strani www.dijaski.net/get/fiz_ref_gibanje_01__predstavitev.odp najdemo pod razdelkom
Razstavljanje gibanj ugotovitev, da »Pri krivem gibanju je smiselno razstaviti pospešek na dve med
seboj pravokotni komponenti: na radialno, na tangentno«. Ob tej izjavi je slika (slika 2), ki je povsem
zavajajoča: prikazuje vektor hitrosti telesa pri vodoravnem metu v več zaporednih trenutkih in
razstavljanje tega vektorja na vodoravno in navpično komponento (in ne na radialno in tangentno). Ker
ni nobenega dodatnega pojasnila, bi utegnil marsikateri bralec strani misliti, da prikazuje slika
razstavljanje na radialno in tangentno komponento.
Slika 2: »Razstavljanje gibanj«.
Vir: www.dijaski.net/get/fiz_ref_gibanje_01__predstavitev.odp (obiskano 16.10.2011).
Nekatera na spletu objavljena študijska gradiva si prizadevajo za strogo »preciznost«. Tako
najdemo na strani www.rcp.ijs.si/dean/predavanja/dinamika.doc pod naslovom »4 Newtonovi zakoni
gibanja« na primer tako definicijo enote za silo: »SI enota za silo je tista velikost sile, ki podeli telesu z
maso 1 kg pospešek 1ms-2. To je 1N. F(N) = m(kg)  a(ms-2), 1N = 1 kgms-2«. Seveda enota za silo
ni sila in telesom podeljujejo pospešek sile in ne »velikosti sil«. Nepotrebno puritanstvo je v tem
269
primeru pripeljalo do napačnih izjav. Poleg tega se zdi nenavadno, da se pri vseh tipografskih
možnostih, ki jih nudijo računalniki, za znamenje za množenje uporablja nerodni »«.
Omenimo še stran, ki obravnava gibanje in na katero gotovo naleti slovenski uporabnik
interneta: spletni portal »NAUK.si, napredne učne kocke«. Pod sklopom Fizika za SŠ (= srednje šole)
je med 118 e-gradivi tudi Premo in krivo gibanje s 16 temami. Ena od njih je Enakomerno gibanje. Na
njej najdemo čudovito grafiko in odlične animacije (slika 3). (Morda bi bila grafika bolj primerna za
osnovno šolo.)
Slika 3: Gibanje.
Vir: http://www.nauk.si/materials/4300/out/#state=2 (obiskano 14.10.2011)
Pri »Osnovnih pojmih gibanja« in pod naslovom »Opis gibanja« najdemo opis »relativnosti
gibanja«, ki se nanaša na otrokove lastne izkušnje z dojemanjem gibanja: »Potnik v gibajočem se
vlaku primerja svoje gibanje glede na vlak. Vagon je zanj mirujoča okolica. Potniku se celo zdi, da se
giblje pokrajina, čeprav iz izkušenj ve, da se on giblje glede na okolico. Človek, ki opazuje vlak s
postaje, miruje glede na okolico, medtem ko se vlak giblje glede na okolico.«
(http://www.nauk.si/materials/4300/out/#state=2)
Dojemanje relativnega gibanja je mogoče zelo prepričljivo doživeti na železniških postajah, kjer
nam pogled skozi okno kaže sosednji vlak. Potnik na enem vlaku, ki gleda skozi okno in opazi gibanje
drugega vlaka, se zlahka zmoti glede tega, kateri vlak se je začel gibati, njegov ali sosednji. Pogosto se
mu zdi da se giblje njegov vlak, čeprav se giblje sosednji; šele ko odpelje mimo okna zadnji vagon
sosednjega vlaka, tako da se odpre pogled na železniške stavbe, se v potniku v hipu zgodi preskok
občutka: očitno je, da je ves čas miroval in se je gibal sosednji vlak.
Med študenti se vedno pogosteje izkazuje, da imajo malo izkušenj z opazovanjem v naravi, tudi
gibanja. Dandanašnji potujejo otroci pretežno z avtomobili, zato marsikateri študent »prevare« z
občutki pri gledanju vlakov še ni doživel. Občutek »da se giblje pokrajina« pri vožnji na odprti progi
ali cesti, o kateri govori internetna stran, seveda s tem ni primerljiv: težko da bi imel potnik med
vožnjo z vlakom ali avtobusom zares občutek, da sam miruje in se gibljejo gore, travniki in hiše.
270
4. Primeri seminarskih nalog
Anketa o uporabi interneta med študenti je pokazala, da jih je velik del mnenja, da pri tem ne
potrebujejo pomoči (63 odstotkov v Ljubljani in 37 odstotkov v Kopru). Njihovi izdelki pri
seminarskih nalogah kažejo na drugačno sliko, tudi pri študentih 4. letnikov.
Študentje dvopredmetnih vezav fizika-tehnika in fizika-kemija poslušajo v 4. letniku predmet
Fizika trdne snovi. Pri tem predmetu se velik del snovi nanaša na kristale, uvodno poglavje je
namenjeno opisu geometrijskih lastnosti kristalnih struktur. Študentje se seznanijo z osnovnimi pojmi
kot so Bravaisova mreža, primitivni vektorji in primitivne celice, baza, osnovne celice, kristalne
strukture itn. Posebej se seznanijo s kubičnim kristalnim sistemom.
Ena od tem za seminarsko nalogo je bila predstavitev osnovnih geometrijskih značilnosti vseh
kristalnih sistemov (s krogelno simetričnimi gradniki). Čeprav pravila za pripravo seminarskih nalog
zahtevajo, da nalogo v celoti izdela študent (tj. napiše tekst, nariše slike in grafe), za vsako izdelek, ki
ga najde na internetu in uporabi v seminarski nalogi, pa to jasno pove in navede referenco, je postopek
»copy-paste« zelo pogost. Tak primer kaže slika 4, kjer ni bilo težko izslediti internetnega vira. Pri
tem študentje navadno niti ne spreminjajo angleških napisov na slikah. To je v neskladju z rezultati
ankete, v kateri je 53 odstotkov (Ljubljana) oziroma 65 odstotkov študentov (Koper) navedlo, da
prevedejo podnapise na slikah, ki jih vzamejo z interneta.
Posebej presenetljivo je, da je študent sliko 4 uporabil kot predstavitev in prikaz različnih
točkovnih grup kristalnih sistemov, čeprav je očitno, da slike o tem preprosto nič ne povedo.
Študent(ka) je očitno bolj zaupal(a) internetu kakor svojemu zdravemu razumevanju.
Isometric
Tetragonal
Hexagonal
Trigonal
Orthorhombic
Monoclinic
Slika 4: Kristalni sistemi.
Vir: http://webmineral.com/help/CellDimensions.shtml
271
Triclinic
Podoben način uporabe interneta se je kazal v seminarskih nalogah pri doizobraževanju učiteljev
iz naravoslovja (slika 5). Posebej pri učiteljih in bodočih učiteljih na osnovnih šolah je kopiranje brez
citiranja in posebej z angleških (ali kakim drugim tujim tekstom) nesprejemljivo, saj bistveno vpliva
na razumevanje učencev, ki jih strežemo s takim gradivom (Brown in Ryoo, 2008).
Slika 5: Dva primera »uporabe« internetnega gradiva v seminarskih nalogah.
Vir:
http://www.stlukeseye.com/_/conditions/hyperopia.html
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmedhealth/PMH0002015/
5. Zaključek
Internet je dandanašnji nepogrešljiv učni pripomoček. Študentom in učiteljem ponuja obsežna učna
gradiva, ki vključujejo tako faktografske informacije kakor tudi interaktivna gradiva, animacije,
simulacije, oddaljene laboratorije itn. Pri tem pa internet skriva tudi pasti. Predvsem gre za
zanesljivost informacij in primeren način uporabe najdenega gradiva.
Študentje internet kot študijsko gradivo izčrpno uporabljajo. Pri tem se navadno ne vprašujejo
po točnosti oz. zanesljivosti informacij, ki jih najdejo na spletu. Poleg neoporečnih internetnih gradiv
vede ali nevede uporabljajo pomanjkljive, nevsebinske in tudi napačne podatke, ki jih najdejo na
spletu; uporabijo jih, da izpolnijo svojo »nalogo«, na primer pripravijo seminar, in se pri tem zanašajo,
da javno objavljena gradiva »ne morejo biti napačna«.
V prispevku smo prikazali nekaj pogostih napak in pomanjkljivosti, ki se pojavljajo pri uporabi
interneta kot študijskega gradiva. Pokazali smo, da bi bilo smiselno in potrebno študente sistematično
seznanjati z nekaterimi problemi, ki jih predstavlja nekritična uporaba internetnih strani. Potrebno je,
da študentje kot študijski pripomoček ne uporabljajo le spletnih strani, ampak tudi »prave« učbenike,
ter da se navajajo soočati pravilnost internetnih informacij z verificiranimi učbeniki in tudi
znanstvenimi članki. Eno od spoznanj pa je, da zahteva tudi študij s pomočjo interneta čas in
zavzetost.
272
Literatura
[1]
Anderson, D. P. and Kubiatowicz, J. (2002), Scientific American, March 2002, 40-47.
[2]
Brown, B.A., and Ryoo, K. (2008) »Teaching Science as a Language: A ‘‘Content-First’’
Approach to Science Teaching«, Journal of Research in Science Teaching 45(5), 529-553.
[3]
Chan, C.W., and Wong, K.Y. (2003) »Cyber Astronomy: a cyber university course for school
students«, Phys. Educ. 38 (3), 237–242.
[4]
De Mul, F.F.M., Martin i Batlle, C., De Bruijn, I., and Rinzema, K. (2004) »How to encourage
university students to solve physics problems requiring mathematical skills: the ‘adventurous
problem solving’ approach«, Eur. J. Phys. 25, 51-61.
[5]
Forinash, K. and Wisman, R. (2002) »Simple Internet data collection for physics laboratories«,
Am. J. Phys. 70 (4), 458-461.
[6]
Gonzalez, M.A., Arranz, G., Portales, R., Tamayo, M., and Gonzalez, A. (2002)
[7]
»Development of a virtual laboratory on the internet as support for physics laboratory training«,
Eur. J. Phys. 23, 61-67.
[8]
Gröber, S., Vetter, M., Eckert, B., and Jodl, H.-J. (2008) »Remotely controlled laboratories:
Aims, examples, and experience«, Am. J. Phys. 76 (4&5), 374-378.
[9]
Gröber, S., Vetter, M., Eckert, B., and Jodl, H.-J. (2010) »Experimenting from a distance—
determination of speed of light by a remotely controlled laboratory (RCL)«, Eur. J. Phys. 31,
563–572.
[10] http://www.moonconnection.com/moon_phases_calendar.phtml (obiskano 14.10.2011)
[11] http://www.dijaski.net/get/fiz_ref_gibanje_01__predstavitev.odp (obiskano 09.10.2011)
[12] http://www.rcp.ijs.si/dean/predavanja/dinamika.doc (obiskano 10.10.2011)
[13] http://www.nauk.si/materials/4300/out/#state=2 (obiskano 10.10.2011)
[14] http://webmineral.com/help/CellDimensions.shtml (obiskano 10.10.2011)
[15] http://www.stlukeseye.com/_/conditions/hyperopia.html (obiskano 10.10.2011)
[16] http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmedhealth/PMH0002015/ (obiskano 10.10.2011)
[17] Kranjc, T., Razpet, N. (2010) »Ali bo to na spletu? : e-gradiva in e-učenje«. V: OREL,
Mojca (ur.). Mednarodna konferenca InfoKomTeh 2010, Ljubljana 27. oktober 2010 =
International Conference InfoKomTeh 2010, 27th October 2010. Nova vizija tehnologij
prihodnosti. Ljubljana: Evropska svetovalnica, 2010, str. 446-458.
[18] McBride, D.L. and Rebello, N.S. (2011) »Studio optics: Adapting interactive engagement
pedagogy to upper-division physics«, Am. J. Phys. 79 (3), 320-325.
[19] Mistler-Jackson, M., Butler Songer, N. (2000) »Student Motivation and Internet Technology:
Are Students Empowered to Learn Science?«, Journal of Research in Science Teaching 37(5),
459-479.
[20] Razpet, N., Kranjc, T. (2010) »Primer e-učnega gradiva : izdelava animacij in
simulacij«. V: OREL, Mojca (ur.). Mednarodna konferenca InfoKomTeh 2010,
Ljubljana 27. oktober 2010 = International Conference InfoKomTeh 2010, 27th October
273
2010. Nova vizija tehnologij prihodnosti. Ljubljana: Evropska svetovalnica, str. 436445.
[21] Schauer, F., Lustig, F., Dvořák, J., and Ožvoldová, M. (2008) »An easy-to-build remote
laboratory with data transfer using the Internet School Experimental System«, Eur. J. Phys. 29,
753–765.
[22] de la Torre, L., Sánchez, J., Dormido, S., Sánchez, J.P., Yuste, M., and Carreras, C. (2011)
»Two web-based laboratories of the FisL@bs network: Hooke’s and Snell’s Laws«, Eur. J.
Phys. 32, 571–584.
[23] Waight, N., and Abd-El-Khalick, F. (2007) »The Impact of Technology on the Enactment of
‘‘Inquiry’’ in a Technology Enthusiast’s Sixth Grade Science Classroom«, Journal of Research
in Science Teaching 44(1), 154-182.
[24] Waight, N., and Abd-El-Khalick, F. (2011) »From Scientific Practice to High School Science
Classrooms: Transfer of Scientific Technologies and Realizations of Authentic Inquiry«,
Journal of Research in Science Teaching 48(1), 37-70.
274
Oblikovanje matematičnih besedil
Styles and formatting of mathematical texts
Marko Razpet
Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Kardeljeva ploščad 16
[email protected]
sodobni koncepti in modeli - predstavitev
Povzetek
Pri pisanju matematičnih besedil nista pomembna le znanstvena in jezikovna
pravilnost, ampak tudi oblikovanje. Bralec rad vzame v roke lepo oblikovano
matematično besedilo, v katerem so lično razporejeni odstavki, definicije, izreki,
slike, razpredelnice in kazala. Računalniki z ustrezno programsko opremo
omogočajo, da avtorji matematična besedila, ki so navadno tehnično zahtevna,
oblikujejo večinoma sami. Na Pedagoški fakulteti smo za študente matematike
vodili najprej neobvezne tečaje LaTeX-a, kjer so se udeleženci naučili pisati
matematične seminarje in diplomska dela. Bolonjska prenova pa je prinesla nov
predmet Matematične tehnologije, kjer se študenti naučijo uporabljati LaTeX,
GeoGebro in druga programska orodja, primerna za matematiko. Navedli bomo
nekaj dolgoletnih izkušenj na tem področju.
Ključne besede: matematika, stavljenje besedil, oblikovanje besedil, TeX, LaTeX,
Geogebra,
Abstract
When writing a mathematical text not only scientific and linguistic accuracy are
important, but also design. The reader likes to take into his/her hands a wellformed mathematical text, which contains beautifully arranged paragraphs,
definitions, theorems, pictures, tables, and indices. With the help of computers with
appropriate software the authors are most often able to choose their own desired
style for their texts which are usually technically demanding. At the Faculty of
Education, the students of university programs including mathematics were offered
optional courses of LaTeX where participants could learn to write mathematical
seminars and diploma work. With the Bologna Process, however, a new course
“Mathematical Technologies” appeared where students learn to use LaTeX,
GeoGebra and other software tools suitable for mathematics. We will present a few
years of our experience in this field.
Key words: mathematics, text formatting, text styles, TeX, LaTeX, GeoGebra.
275
Uvod
Matematična dela so v Evropi začeli tiskati kmalu po iznajdbi tiska. Pri tem je odločilno vlogo
odigral Johannes Gutenberg (1398-1468), ki je izumil premične kovinske črke, izpopolnil tiskarsko
črnilo, zlitine za črke in tiskarsko stiskalnico. Tisk je nadomestil težavno in dolgotrajno prepisovanje,
omogočal pa je seveda izdajo velikega števila skoraj identičnih izvodov knjig hkrati. Tisk se je hitro
razširil po svetu, pri čemer se Slovenci lahko pohvalimo,
da smo, zahvaljujoč Primožu Trubarju, dobili prvi slovenski tiskani knjigi, morda malo pozno, leta
1550, celoten Dalmatinov prevod Biblije v tiskani obliki pa leta 1584. Med prvimi tiskanimi
matematičnimi knjigami so bili Evklidovi Elementi, ki jih po številu izdaj v različnih jezikih uvrščamo
takoj za Biblijo. Od vsega začetka so seveda skrbeli za dober tisk, dovršene ilustracije ter za čim lepši
zunanji videz knjige.
Še pred nekaj desetletji smo matematično besedilo najprej z roko napisali na papir. Pri tem ni bilo
posebnih težav z zapisom zapletenih matematičnih simbolov in grških črk. Če je bilo besedilo
namenjeno študentom, smo ga v sili kar takega razmnožili na kopirnem stroju. Nekateri so imeli
pisalne stroje in so besedilo pretipkali. Pri tem so za matematične simbole in slike puščali prazne
prostore, v katere so kasneje vnašali tisto, kar je tja sodilo. Tako pripravljene izdelke so nato
razmnoževali na kopirnih strojih. Navadno so bile kopije kar v redu, saj se dopisani simboli in grške
črke niso vsaj po odtenku kaj dosti razlikovali od ostalega. Nekateri pa so imeli dostop do bolj
izpopolnjenih pisalnih strojev, s katerimi so lahko spreminjali nabor simbolov in so lahko naredili
skoraj popolno matematično besedilo. Še največja težava pri vsem tem je bila popravljanje besedila, ki
je praviloma vodila v pretipkavanje, striženje in lepljenje. Veliko lepše je bilo s pisanjem po prihodu
elektronskih pisalnih strojev, ki so si vsaj za nekaj časa zapomnili del besedila, tako da ga je bilo
možno še pravočasno popraviti.
Slika 1. Detajl iz Vegovih Vorlesungen über die Mathematik II, Dunaj 1817.
276
Če je nekdo želel matematično besedilo objaviti kot članek ali celo knjigo, je moral založbi oddati
tipkopis z vsemi simboli in slikami. Delo je navadno šlo skozi recenzijo in, če je bila ta ugodna, je bilo
navsezadnje treba tiskarni oddati tipkopis z vsemi slikami z navodili, kje naj le-te bodo, pa tudi z
oznakami, kaj naj se stavi krepko, ležeče, podčrtano itd. Seveda se niso bile vse tiskarne usposobljene
spopasti z zahtevnimi matematičnimi besedili. Če pa so že bile, so stavci besedila stavili po svojih
najboljših močeh, težja matematična so jim praviloma šla počasneje od rok kot običajna. Zaslužili
niso kaj prida, saj tudi naklade navadno niso bile prav velike. Zato so nekatere tiskarne zelo nerade
stavile matematična besedila, če pa so jih že, so imele za tako delo posebej izurjene stavce. Dogajalo
pa se je tudi, da tiskarna ni premogla vseh potrebnih simbolov in so jih zato zamenjali, v dogovoru z
avtorjem, s kakšnimi drugimi, približno pravimi. Posebne težave so nastajale tudi z ilustracijami
matematičnih del. Treba je bilo najti nekoga, ki je znal dobro risati. Avtor je navadno porabil precej
časa, da je risarju dopovedal, kaj od njega hoče. Če je imel srečo, da je bil risar tudi matematik, je delo
z ilustracijami steklo hitreje, zlasti takrat, ko je šlo za zapletene grafe funkcij ali ploskev in teles v
prostoru. Ko je bilo delo končno postavljeno, je sledil poskusni odtis, ki ga je avtor še enkrat pregledal
in dopisal popravke v podobi korekturnih znamenj, čemur je sledilo popravljanje v tiskarni. Končno je
delo izšlo, morda je ostala še kaka napaka, za katero je navadno sam avtor nosil vso odgovornost. Če
se je dobro prodajalo, se je lahko v takem primeru tolažil s tem, da bo za naslednjo izdajo odpravil
napake.
Doba hitrih računalnikov
Vse pa se je spremenilo, ko so se pojavili sodobni osebni računalniki v osemdesetih letih 20.
stoletja. Besedila je bilo možno vnašati prek računalniške tipkovnice in ob primerni programski
podpori se je dalo kar zadovoljivo oblikovati navadna besedila, ki niso vsebovala prezapletenih
simbolov. Besedilo se je seveda dalo shraniti na disk in diskete, ga prenašati z računalnika na
računalnik, z uvedbo elektronske pošte pa tudi pošiljati po svetu. Dokončno oblikovano besedilo se je
dalo natisniti, in to v veliko identičnih kopijah. Na razpolago so bili iglični, brizgalni, laserski in drugi
tiskalniki. Sčasoma se je cena računalniške opreme tako znižala, da je postala dostopna tudi ljudem s
plitvejšim žepom, pa tudi manjšim pisarnam in šolam. Poleg vsega pa so računalniki postajali vedno
hitrejši, zmogljivejši in zanesljivejši. Navadni pisalni stroji so se preselili med staro šaro. Pričelo se je
tudi množično računalniško opismenjevanje v vse mogoče namene, na primer za pisanje, urejanje
tabel, komuniciranje, urejanje fotografij. Danes si ne moremo zamisliti ustanove, šole, pisarne in ne
navsezadnje stanovanja brez računalnika.
Problemi, kako kvalitetno napisati z računalnikom zahtevnejše matematično besedilo, ki vsebuje
simbole, ki jih ni na tipkovnici, pa so ostali, a ne za dolgo. Kmalu so se pojavili bolj ali manj dobri
računalniški programi, s katerimi se je že dalo dokaj kvalitetno napisati in oblikovati tudi zahtevnejša
besedila, tudi matematična. Že okoli leta 1980 je Donald Knuth, izvrsten matematik in računalnikar,
utrl pot najzahtevnejšemu pisanju in oblikovanju matematičnih besedil na računalniku. Takrat so bili
računalniki še dragi, počasni, nezanesljivi, nezmogljivi in malo razširjeni med ljudmi. Kljub temu je
Knuth dodobra spoznal muke in težave klasičnega stavljenja matematičnih besedil in se posvetil
izdelavi programske opreme, ki bi zadovoljila tako avtorje kot založbe in tiskarne. Tako sta nastala
TeX (Knuth, 1984) in METAFONT (Knuth, 1986). TeX programsko orodje za pisanje besedil z vsemi
277
potrebnimi ukazi, METAFONT pa za oblikovanje znakov. Knuth je TeX tako rekoč podaril uporabnikom z željo, da ga ne spreminjajo. TeX je spočetka tekel na velikih računalnikih. Narejen pa je tako,
da se ga zlahka prenese tudi na osebne računalnike, kjer ga v prvotni obliki množično uporabljamo še
danes, še bolj pa TeX-ove naslednike, na primer LaTeX (Lamport, 1994). V obdobju počasnih osebnih
računalnikov je delo s TeX-om potekalo razmeroma dolgo časa, prav tako tiskanje. Sto strani dolgo
besedilo se je premlevalo s TeX-om tudi do dvajset minut, Kljub temu pa se je že dalo kar doma
izdelati kakšno tanjšo knjižico. Pogosto so jo avtorji z laserskim tiskalnikom, če jim je bil sploh
dosegljiv, natiskali zrcalno na pavs papir, ki je potem romal v tiskarno v tisk. Tako takrat kot danes
se pogosto dogaja, da so uporabniki TeX-a obenem avtorji, oblikovalci, stavci, ilustratorji in morda še
kaj v eni osebi. Zgodilo se je, da veliko založb in revij od avtorjev že od samega začetka uporabe TeXa pričakuje skoraj dokončno izdelano in oblikovano besedilo.
Slika 2. Primer formule, oblikovane z LaTeX-om.
TeX je s svojimi finesami in ukazi za navadnega uporabnika nekoliko pretežak, zato so izdelali
prijaznejše nadgradnje na njegovi osnovi. Tako je na primer nastal LaTeX (Lamport, 1994). Ko ga
poganjamo, v ozadju v bistvu teče TeX. LaTeX je sistem, ki je osnovan na TeX-u, in pozna sistem
ukazov, ki so za uporabnika lahko umljivi, besedilo pa zna oblikovati že tako izpopolnjeno, da je
primerno za objavo. LaTeX nam vedno ponuja neko privzeto rešitev. Če se z njo ne strinjamo, pa še
vedno dopušča možnost, da vsilimo svojo.
Zakaj TeX?
Kakšne so kvalitete TeX-a? Datoteke, ki jih napišemo za TeX ali LaTeX, so prenosljive. Uporabne
so, ne da bi jih popravljali, v večini znanih okolij: unix, linux, dos, os/2 in windows. Poleg tega so
tiste, napisane pred dvajsetimi leti, v TeX-u še vedno delujoče. Matematikom, vajeni natančnosti in
samodiscipline, navadno TeX ne dela težav. Nekateri ljudje pa TeX-a ne marajo zgolj zato, ker se
končni rezultat dela ne vidi takoj, kot na primer pri wordu. Za ene in druge pa nastane problem takrat,
ko napravimo napako, ki jo moramo poiskati in popraviti, kar včasih zahteva malo več truda. Delo s
TeX-om namreč zahteva od uporabnika vnos besedila z vsemi ukazi, ki ga oblikujejo. Pri tem
uporabljamo preprost urejevalnik besedil, lahko tistega, ki nam je najljubši. S tem napišemo datoteko z
osnovno kodo besedila. Pri vnosu uporabljamo samo znake osnovne ascii tabele, ki ima za posledico
omenjeno prenosljivost. Datoteko z osnovno kodo nato TeX, ki ga poženemo s posebnim ukazom s
278
tipkovnice ali s klikom, predela v novo datoteko, ki jo lahko odpremo s primernim programom in
rezultat je viden na računalniškem zaslonu. S postopnim popravljanjem in dopolnjevanjem kode
ustvarimo besedilo, ki je primerno za tisk. TeX se je hitro razširil po vsem svetu. V Sloveniji smo ga
spoznali pred letom 1990, ko smo dobili o njem prvo knjigo (Batagelj, Golli, 1990). Pred tem pa je že
bilo nekaj krajših navodil o njegovi uporabi. Tiste čase smo ga na osebne računalnike nameščali z
disket. Dandanes pa je TeX z vsemi dodatki na razpolago na medmrežju, od koder ga z lahkoto
namestimo na svoj računalnik. Na razpolago pa je tudi veliko knjig o TeX-u, forumov na medmrežju
in ljudi, ki ga bolj ali manj že obvladajo.
TeX na fakulteti
S prehodom s Pedagoške akademije na Pedagoško fakulteto v Ljubljani smo študente, najprej
neobvezno, začeli učiti uporabljati LaTeX. Organizirali smo, v okviru interesnih dejavnosti, krajše
tečaje LaTeX-a. Namen je bil, da bi študenti znali napisati z njim seminarske naloge, na koncu pa
diplomsko delo. Večina je bila temu zelo naklonjena. Na nekaterih fakultetah je bila uporaba TeX-a
sicer zaželena, vendar so se ga morali študenti naučiti sami. Postopoma pa je postal del kakega
rednega predmeta. Na Pedagoški fakulteti so redni fakultetni računalniški predmeti do nedavnega
LaTeX obravnavali bolj informativno. S prehodom na bolonjski način študija pa smo v drugem
letniku za študente matematike z vezavami v obliki vaj ob računalniku (3 učne enote tedensko v enem
semestru) in pod budnim očesom predavatelja v akademskem letu 2010/11 pričeli z izvajanjem
predmeta Matematične tehnologije. Pri tem predmetu študent najprej spozna LaTeX, ki ga vadi na
konkretnih primerih. Nato spozna GeoGebro in njene sposobnosti, rezultate pa vključi v besedilo, ki
ga seveda napiše z LaTeX-om, nazadnje pa zna uporabljati še wims, večnamenski interaktivni spletni
strežnik, kjer objavi svoje izdelke. Sproti se študenti naučijo še izdelovati datoteke, ki služijo za
projekcijo predstavitev v velikem formatu na platno, kar nadomešča nekdanje folije, ki smo jih
uporabljali na grafoskopu. Do takih predstavitev pridemo kar hitro, saj lahko uporabimo že s TeX-om
pripravljeno besedilo, zlasti kodo že lepo oblikovanih matematičnih formul, ki jo prenesemo v novo
datoteko. Le-to nato predelamo s TeX-om, pri čemer uporabimo na primer beamer. Poleg pisanja
seminarjev in diplomskih del naj bi se študenti z LaTeX-om naučili oblikovati teste za šolo, kjer bodo
nekoč poučevali, preprosta potrdila, ankete, priznanja itd. Oblikovna dovršenost testov za šolo je
pravzaprav pomembna, saj učenci takoj opazijo, da se učitelj zanje trudi, pa tudi kvalitetni odtisi
zmanjšujejo možnost, da bi besedilo nalog in podatke v njej prebrali napačno.
279
Slika 3. Primer prve strani predstavitve diplomskega dela.
Seveda se najdejo ljudje, ki menijo, da je word najboljše orodje za pisanje besedil, tudi
matematičnih. Obstaja namreč wordov dodatek, ki obvlada zapletene matematične formule. Najbolj je
takim všeč to, da se takoj na zaslonu vidi, kaj nastaja in kakšno bo na koncu natiskano besedilo
Težave, ki so pogoste pri delu z wordom, so nepričakovano podiranje strukture besedila, dejstvo, da
starost datotek ne gre vselej dobro vštric z nameščeno inačico worda, ogromne datoteke in še
marsikaj.
Pri TeX-u lahko daljše besedilo smiselno razkosamo na manjše dele, ki jih potem po potrebi z
ukazi v vhodni kodi vključujemo in izključujemo. Z lahkoto vključujemo slike in njihove velikosti
brez težav spreminjamo. Da o izbiranju oblike in velikosti črk ne govorimo. Delo s TeX-om ima tudi
omembe vredno vzgojno komponento: navaja na natančnost, doslednost in samodisciplino. Tudi leta
uporabnikov ne bi smela biti problem. Poznamo primere naših ljudi, ki so se že v kar visoki starosti
zagnano lotili pisanja zajetnih knjig s TeX-om in jih tudi uspešno objavili. Čeprav ne vidimo pri priči,
kaj bo s TeX-om nastalo, pa pri delu le doživljamo neko posebno draž in napeto pričakovanje, kakšen
bo rezultat našega truda. Na tem mestu pa vendarle zapišimo, da se je v zadnjih letih delo s TeX-om
tako izpopolnilo, da lahko kodo in končen rezultat hkrati gledamo na zaslonu.
280
Zaključek
Po prvi izvedbi Matematičnih tehnologij smo opravili preprosto interno anketo, ki je pokazala
veliko odobravanje v prid novemu predmetu. Študenti so spoznali primernost LaTeX-a za njihovo
delo v letih študija in tudi za kasnejše čase, ko bodo poučevali. Videti je, da se za prihodnost TeX-a in
LaTeX-a, za katerim stoji velika skupina razvijalcev po vsem svetu, ni bati, še zlasti zato, ker je TeX
kot tak preživel že več kot četrtino stoletja. V tem času so razvijalci, večinoma popolnoma zastonj,
ustvarili na osnovi TeX-a okolja, ki podpirajo večino pisav in jezikov po svetu. Vključevanje slik v
besedilo že dolgo ne dela več težav, tako da vsak, ki ima voljo in ustrezno opremo, lahko kar doma
ustvarja bolj ali manj zapletena besedila.
Literatura
[1] Batagelj, V., Golli, B. (1990): "TeX - Povabilo v TeX, LaTeX, BibTeX, PICTeX". Ljubljana,
Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije.
[2]
Knuth, D.E. (1984): "The TeXbook". Reading, Massachusetts, Addison-Wesley.
[3]
Knuth, D.E. (1986): "METAFONT". Reading, Massachusetts, Addison-Wesley.
[4]
Lamport, L. (1994): "LaTeX - A Document Preparation System", Reading, Massachusetts,
Addison-Wesley.
Predstavitev avtorja
Marko Razpet je izredni profesor za matematiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Predava matematično
analizo, diferencialne enačbe, teorijo množic z matematično logiko in matematične tehnologije. Vodi seminarje
iz zgodovine matematičnih znanosti, njegovo sedanje raziskovalno področje pa je umbralni račun.
Marko Razpet is associate professor of mathematics at the Faculty of Education in Ljubljana. He lectures
mathematical analysis, differential equations, set theory with mathematical logic, and mathematical
technologies. He leads seminars in history of mathematical sciences. His current special area of research is the
umbral calculus.
281
Potrditev uporabnosti IKT preko samoevalvacije
Confirmation the use of ICT by selfevaluation
Damjan Štrus, prof., Iztok Černe, prof.
Gimnazija Litija, Bevkova 1c, 1270 Litija
[email protected], [email protected]
sodobni koncepti in modeli - predstavitev
Povzetek
V prispevku predstavljava uporabo IKT pri medpredmetni povezavi med fiziko in
biologijo, ki sva jo izpeljala v 3. letniku programa splošna gimnazija ob obravnavi
preslikav z lečami, očesa in njegove zgradbe, napak očesa ter odpravljanja napak z
uporabo leč.
Z ustrezno ciljno usmerjeno uporabo posameznih virov informacij dijakinje in
dijaki razvijajo komunikacijske zmožnosti in spretnosti uporabe IKT. Za dijake sva
pripravila aktivne oblike učnih ur, kjer sva bila le v vlogi usmerjevalca; dijaki so
eksperimentalno določali goriščno razdaljo leče, na računalniku analizirali
meritev ter z uporabo računalnika raziskovali zgradbo očesa in odpravljanje napak
očesa z izbiro prave leče.
Ob koncu sva opravila samoevalvacijo, s katero sva preverjala znanje dijakov
pred in po koncu medpredmetne povezave. Le-ta nama je potrdila najino
prepričanje, da je uporaba IKT pri določenih temah učinkovitejše sredstvo za
doseganje boljših učnih rezultatov.
Ključne besede: leča, oko, očesne napake, medpredmetno povezovanje,
samoevalvacija
Abstract
In our article we show the use of ICT at crosscuricular activities between physics
and biology, which we performed in 3rd grade of secondary school programme with
lessons about lenses, eye, eye structure, eye defects and correcting eye defects
using lenses.
Students develop science, digital and technological competencies with ICT and
target based source of information. We decided for active form of lessons, where
282
teachers role is more similar to tutoring or mentoring; students had experimentally
determined distance of a lens focus point, analyzed the measurement with a computer,
investigated eye structure and annulled eye defects using the proper lens, also with a help of a
computer.
With the evaluation we tested knowledge of students before and after crosscuricular activities.
Evaluation confirmed us our belief that using ICT at specific topics is efficacy way to achieve
better results of learning.
Key words: lens, eye, eye defects, crosscuricular activities, selfevaluation
Uvod
Prenovljeni gimnazijski učni načrti predvidevajo uporabo informacijske in komunikacijske
tehnologije (IKT) pri pouku in izvajanje medpredmetnih povezav. Z IKT se danes ne
ukvarjajo le visoko usposobljeni strokovnjaki, temveč je postala del vsakodnevnega življenja
(Šorgo , 2007). Namen najinega prispevka je predstaviti medpredmetno povezavo, kjer sva
uporabila IKT pri usvajanju in utrjevanju novega znanja. Najine pretekle izkušnje pri delu z
dijaki so pokazale, da so dijaki bolj motivirani za delo, če so aktivno vključeni v učni proces
in pri tem uporabljajo moderno učno tehnologijo, ki jih spremlja v njihovem življenju in pri
njihovi medsebojni komunikaciji. Upoštevala sva tudi priporočilo učnih načrtov o uporabi
IKT: »Pouk fizike in biologije naj učitelji dopolnijo in popestrijo z uporabo računalniške
tehnologije. Zagotovo lahko koristno uporabijo svetovni splet kot čedalje obsežnejši vir
informacij in didaktičnih
gradiv.
Računalniške simulacije in animacije so koristno
dopolnilo pouka, posebno kadar je narava
pojava taka, da ga ni mogoče pokazati z
ustreznim poskusom.« (Planinšič, 2008: 43)
Vsak učitelj bi se moral večkrat vprašati, kako lahko izboljša svoje delo, in na osnovi
samoevalvacije razmisliti o svojem poučevanju in odnosu do udeležencev izobraževanja.
Potrebno se je zavedati, da je samoevalvacija učenje iz lastnih izkušenj, ki povečuje
odgovornost za lasten razvoj in uspeh. (CPI, 2007)
Osrednji del besedila
Fizikalni del: eksperimentalno določanje goriščne razdalje konveksne (zbiralne) leče:
Namen eksperimentalnega dela je, da dijaki pobližje spoznajo konveksno lečo in
preslikavanje predmetov preko nje. Goriščna razdalja leče  f  je neposredno povezana z
dioptrijo D  , ki je fizikalna količina oziroma podatek, ki je dijakom v zvezi z optiko najbolj
domač, saj ga bodisi poznajo bodisi so vsaj že slišali zanj:
283
D
1
f
Ker je učna ura namenjena spoznavanju očesa in očesnih napak, je dioptrija in pogovor o
njej odlična uvodna motivacija, saj dijaki z razumevanjem pomena goriščne razdalje leče,
razumejo tudi dioptrijo.
Goriščno razdaljo konveksne leče v srednjih šolah določamo na dva načina:
1. način: zelo oddaljen predmet preslikamo na zaslon (bela plošča iz lepenke na podstavku).
Kadar je predmet zelo oddaljen od leče, nastane realna slika predmeta v gorišču leče.
Goriščno razdaljo dobimo tako, da izmerimo razdaljo med sliko in lečo takrat, ko je na
zaslonu ostra slika oddaljenega predmeta.
2. način: konveksno lečo postavimo med zaslon in gorečo svečo, zatemnimo prostor in
spreminjamo razdaljo med svečo in lečo ter med zaslonom in lečo, dokler na zaslonu ne
nastane ostra (realna) slika plamena sveče. Dijaki opazujejo realno in pomanjšano sliko ter
realno in povečano sliko. Nato nekajkrat (5 – 10 meritev) izmerijo razdaljo med svečo in
lečo ( a ) ter med zaslonom in lečo ( b ). Izmerjene vrednosti vpisujejo v tabelo, ki si jo
pripravijo v programu Logger Pro (Slika 19). V tabeli dodajo tri stolpce:
1 1 1
 goriščna razdalja leče  f  :
 
f a b
1
 obratna vrednost oddaljenosti predmeta od leče  x  : x 
a
1
 obratna vrednost slike od leče  y  : y  (Slika 20)
b
Slika 19: tabela meritev
Slika 20: dopolnjena tabela
Dijaki program pripravijo tako (določijo prave enačbe v programu), da za njih izračuna in
izpolni vse tri stolpce (Slika 21).
284
Slika 21: pripravljanje programa za dodatne 3 stolpce
Odprejo nov list, v katerega vnesejo graf y x  . Grafe z vnesenimi točkami (Slika 22)
natisnejo, potegnejo premico, ki se izmerjenim vrednostim najbolje prilega, izberejo dve
točki, da lahko izračunajo smerni koeficient premice, nazadnje pa še odčitajo presečišče
premice z navpično osjo. Ko poznajo obe vrednosti (smerni koeficient in presečišče), le-ti
preverijo v računalniškem programu (program nariše premico, zapiše njeno enačbo in odčita
presečišče) (Slika 23).
Slika 22: graf, ki ga dijaki natisnejo
Slika 23: graf za preverjanje smernega
koeficienta in presečišča
Z upoštevanjem zgornjih zvez preoblikujemo enačbo leče
x y
1 1 1
  v enačbo
f a b
1
f
in končno v
1
.
f
Iz grafične predstavitve meritev razberemo, da je zveza med količinama x in y linearna
y  x 
y  kx  n .
285
S primerjavo zadnjih dveh enačb dijaki ugotovijo:


smerni koeficient premice na grafu naj bi bil enak -1,
presečišče premice z navpično osjo predstavlja obratno vrednost goriščne razdalje
oziroma dioptrijo.
Program Logger Pro nam med izmerjenimi vrednostmi
nariše premico in ob njej zapiše njeno enačbo. Enačba je
zapisana v obliki y  mx  b (Slika 24), pri čemer je m
smerni koeficient premice in b presečišče z navpično osjo.
Iz slike na desni strani razberemo:


m  0,996 (teoretično bi moral biti -1),
1
(to je dioptrija te leče).
b  5,037
m
Slika 24: vrednosti, ki jih
izračuna Logger Pro
Z upoštevanjem prej omenjenih zvez izračunamo goriščno razdaljo leče: f izmerjena  19,9 cm .
Prava goriščna razdalja konveksne leče: f prava  20,0 cm .
Dijaki vedno ob koncu laboratorijskega dela ovrednotijo svojo meritev (izračunajo napaki pri
merjenju). V našem primeru je absolutna napaka f  0,1 cm , relativna napaka meritve
(natančnost meritve) pa f  0,5% .
Ob zaključku fizikalnega dela sledi še pogovor o odvisnosti med obliko leče, goriščno
razdaljo leče in dioptrijo, da dijaki združijo novo znanje z izkušnjami (dijaki praviloma vedo,
da imajo ljudje z veliko dioptrijo debelejše leče, ljudje z manjšo dioptrijo pa tanjše). Pogovor
zaključimo s pregledom animacije iz programa Fizika Fizletov (Predstavitev 35.1: Leča in
približek tanke leče), kjer lahko poljubno spreminjamo oddaljenost gorišča od leče in
opazujemo obliko leče (Slika 25 in Slika 26).
Slika 25: debela leča, majhna goriščna
razdalja, velika dioptrija
Slika 26: tanka leča, velika goriščna
razdalja, majhna dioptrija
286
Biološki del: zgradba očesa, očesne napake in odpravljanje napak:
V začetku biološkega dela smo skupaj z dijaki ponovili in utrdili osnovnošolsko znanje iz
področja zgradbe in delovanja človeškega očesa. Za to smo uporabili povezavo s spletno
stranjo http://esola.makspecar.si/BIO9/uvod.html, kjer je zelo razumljivo in nazorno
pojasnjeno delovanje človeških organov – dijaki izbirajo med slikami iz anatomije človeka in
animacijami o delovanju človeških organov.
Ponovili smo (Slika 27), osnovno zgradbo fotoreceptorja, ki je občutljiv na vidno svetlobo
(380-750 nm). Očesno zrklo je kroglaste oblike, spredaj nekoliko izbočeno. Zgrajeno je iz
treh plasti: beločnice, žilnice in mrežnice. Znotraj zrkla sta leča in steklovina. S pomočjo
preproste animacije nastanka slike (Slika 28), smo pogledali na kakšen način na mrežnici
nastane slika.
Slika 27: zgradba človeškega očesa
Slika 28: nastanek slike na mrežnici
Svetlobni žarki padajo na mrežnico skozi roženico, zenico, lečo in steklovino. Na mrežnici
nastane obrnjena in pomanjšana slika. Informacije, ki prihajajo iz obeh očesnih zrkel,
omogočajo prostorsko gledanje. Vsako zrklo zajame del okolice, ki ga imenujemo vidno
polje. Vidni polji obeh očes se delno prekrivata, slika nastaja hkrati v levem in desnem očesu.
Vzburjenje se iz mrežnice obeh očes prenaša v vidno središče v možganih, kjer se podatki
združijo, zato vidimo prostorsko (Korošak, 2001: 67).
V nadaljevanju smo uporabili povezavo http://catalog.nucleusinc.com/categories.php?TL=1, s
pomočjo katere so dijaki spoznali natančnejšo zgradbo človeškega očesa. Iz ponujenega
nabora slik so dijaki spoznali vse gradbene elemente očesa (Slika 29) in si s pomočjo
animacije utrdili pridobljeno znanje (Slika 30).
287
Slika 29: anatomija človeškega očesa
Slika 30: natančna zgradba človeškega
očesa
Kasneje smo uporabili spletno stran http://moodle.3dbiolab.net/, ki ponuja nivojski pristop
podajanja učne snovi o človeškem očesu. Na prvi strani (Slika 31) smo izbrali možnost
razlage v slovenskem jeziku, tam pa smo izbrali zahtevnejšo terciarno raven razlage o
delovanju čutila za vid in možganov (Slika 32). Postopoma so dijaki odpirali posamezne
gradbene enote človeškega očesa in si ob natančnih razlagah poglobili znanje o
najpomembnejšem človeškem čutilu.
Slika 31: uvodna stran 3DbioLab
Slika 32: izbor ustrezne ravni znanja
Na isti spletni strani so bili s pomočjo animacij seznanjeni z pogostima očesnima
napakama: daljnovidnostjo in kratkovidnostjo in z odpravo teh napak ob uporabi zbiralnih in
razpršilnih leč.
288
Za dijake sem pripravil učni list, v katerega so vpisovali nove informacije, ki so jih morali
poiskati na omenjeni spletni strani.
Zbiralne leče uporabljamo za korekcijo daljnovidnosti, ko oko dobro vidi le bolj oddaljene
predmete. Ta okvara je posledica prirojenega prekratkega očesnega zrkla, pri katerem nastaja
slika za mrežnico.
Razpršilne leče uporabljamo pri kratkovidnosti, ko oko normalno jasno razloči le bližnje
predmete. Vzrok za kratkovidnost je podaljšano očesno zrklo. Slika v takem očesu nastane
pred mrežnico. Kratkovidnost je lahko prirojena ali pridobljena. Pridobljena kratkovidnost je
navadno posledica dolgotrajnega gledanja od blizu, ker se zrkli iztegneta zaradi napenjanja
(Korošak, 2001: 68).
Dijakom sem pojasnil, da ima človeško oko lečo naravnano na neskončno razdaljo, to
pomeni, da oddaljene predmete vidimo ostro, ne da bi lečo prilagodili. Kadar se nam predmet
približuje, ostaja slika ostra, ker se leča prilagaja.
Pomembna sestavina človeškega očesa je leča. Na nasprotni strani leče je plast vidnih
čutnic, ki skupaj z živčnimi celicami sestavljajo mrežnico. Na njej nastane slika, ko se
svetlobni žarki lomijo skozi optični del očesa, kakor imenujemo vse sestavine očesa, skozi
katere prehaja svetloba, zlasti roženico, lečo in steklovino. Slika je ostra, kadar se svetlobni
žarki, ki se odbijajo od opazovanega predmeta, lomijo skozi roženico in lečo očesa tako, da
slika nastane točno na mrežnici. Če slika ne nastane na mrežnici, se mora spreminjati gorišče
leče, kajti v optičnem delu očesa lahko samo leča spreminja gorišče. Ko se spremeni gorišče
leče, se spremeni tudi lega ravnine, na kateri nastane slika. Za gledanje različno oddaljenih
predmetov se mora spreminjati bodisi oblika leče bodisi njena lega. Spreminjanje gorišča za
izostritev slike različno oddaljenih predmetov imenujemo akomodacija (Stušek, 2000: 209).
V zaključnem delu smo uporabili spletno stran http://www.bioanim.com/, kjer so nazorne
animacije o delovanju zdravega, kratkovidnega in daljnovidnega očesa.
Dijaki so samostojno izbirali zdravo, prekratko ali predolgo očesno zrklo in ob uporabi
zbiralnih ali razpršilnih leč primerno izostrili sliko na področju mrežnice.
S pomočjo prekratkega očesnega zrkla (Slika 33) so dijaki ob uporabi zbiralnih leč in z
uravnavanjem debeline leče sliko izostrili na področju mrežnice. Na koncu pa so si izbrali
predolgo očesno zrklo (Slika 34) in uporabili razpršilne leče različnih debelin za izostritev
slike na mrežnici.
289
Slika 33: daljnovidnost
Slika 34: kratkovidnost
Dobra samoevalvacija ponuja akcijski načrt za poudarjanje, ohranjanje in krepitev močnih
ter za odpravljanje napak in izboljševanje šibkih področij. Hkrati nima svojega začetka niti
konca, ampak postane neprekinjen postopek, ki prispeva k dvigovanju kakovosti in
uspešnosti. Prepričanje učitelja, da dela odlično in da svojega dela ne more še izboljšati,
povzroča težave pri zagotavljanju kakovosti izobraževanja. (CPI, 2007)
Z dobro samoevalvacijo v vzgoji in izobraževanju pridobijo tako dijaki kot profesorji, saj
le-ta pozitivno vpliva na vpletene skupine. Obstajajo kazalci, s katerimi je moč delno izmeriti
kakovost pouka in rezultate svojega dela (npr. rezultati, ki jih dosežejo dijaki na maturi, na
državnih tekmovanjih, pri raziskovalnih nalogah, pri analizi mednarodnih raziskav, kjer so
zajeti dosežki za posamezno šolo ipd.). Vendar so v teh merjenjih ponekod zajeti le najboljši
dijaki, ki so bodisi zelo nadarjeni bodisi zelo motivirani bodisi oboje skupaj. Hkrati so to vse
»napovedani« dogodki, na katere se dijaki (dlje časa) pripravljajo. Medpredmetno
povezovanje in evalvacija spodbujata sodelovanje zaposlenih, dialog med učitelji in krepita
odnose med zaposlenimi.
Svoje delo sva samoevalvirala na tak način, da sva za dijake pripravila naloge za
preverjanje znanja. Evalvacijski list je vseboval 20 vprašanj – iz vsakega predmetnega
področja 10. Vsako vprašanje je bilo ovrednoteno z 1 točko.
V 3.B (kontrolna skupina) je bila učna snov podana tradicionalno – frontalna razlaga obeh
tem, vsak pri uri svojega predmeta. V 3.A (poskusna skupina) sva se medpredmetno povezala
– povezovalni element je bila učna tema in uporaba IKT tehnologije. Pri poskusni skupini je
bil poudarek na samostojnem delu dijakov (eksperimentalno določanje goriščne razdalje
konveksne leče) in v uporabi IKT tehnologije (uporaba spletnih povezav z animacijami o
zgradbi in delovanju človeškega očesa, o očesnih napakah in odpravi le-teh s pomočjo leč).
290
Nenapovedano so dijaki 3.A in 3.B oddelka prvič izpolnjevali evalvacijski list 11. oktobra
2010. 8. novembra 2010 sta obe skupini dijakov ponovno nenapovedano reševali evalvacijski
list kot na začetku.
Spodnja grafa (Slika 35: Poskusna in kontrolna skupina pred medpredmetno povezavo in Slika
36: Poskusna in kontrolna skupina po medpredmetni povezavi) prikazujeta primerjavo v
uspešnosti reševanja nalog na evalvacijskem listu med razredom, kjer sva snov podala z
uporabo IKT (poskusna skupina) in razredom, kjer sva snov podala tradicionalno frontalno
(kontrolna skupina).
Slika 35: Poskusna in kontrolna skupina pred medpredmetno povezavo
Slika 36: Poskusna in kontrolna skupina po medpredmetni povezavi
291
Ker so imeli dijaki poskusne skupine po drugem preverjanju za 23,0% boljše rezultate (več
pravilnih odgovorov) od kontrolne skupine sva zaključila:
 da so dijaki pripravljeni sprejemati nove informacije, kljub temu, da vedo, da za ta
znanja ne bodo ocenjeni,
 da je nova znanja dijakom potrebno predstaviti na življenjsko uporaben, zanimiv in
dinamičen način ter sočasno z različnih vidikov,
 da želijo biti aktivno udeleženi v procesu učenja, če je le možno ob uporabi tehnik, ki
so jim blizu, kar pa uporaba računalnika in sodobne IKT tehnologije zagotovo so.
Zaključek:
Za doseganje nekaterih ciljev, ki smo si jih v šolstvu učitelji dolgo postavljali in so bili
neuresničeni, je uporaba IKT najboljša in morda celo edina možnost. V prispevku sva
predstavila način uporabe IKT, pri katerem so se dijaki učili natančno opazovati, analizirati
pojave in procese, uporabljati sodobne elektronske medije za pridobivanje informacij in
podatkov, razpravljati o svojih eksperimentalnih izkušnjah ter jih prikazati z grafi.
IKT je smiselno uporabljati še pri medpredmetnem povezovanju, interaktivni
komunikaciji, zmanjšanem in poenostavljenem administriranju, e-gradivih, učenju na daljavo,
transparentni pripravi in izvedbi izobraževalnega procesa, enostavnem in hitrem preverjanju
in ocenjevanju znanja, možnosti stalne komunikacije-dijak, profesor, starši, učinkovitem
sodelovanju profesorjev doma in v tujini, dostopnosti kakovostnih gradiv in predavanj vsem
dijakom, itd. (Zakrajšek, 2009).
Po analizi izvedene medpredmetne povezave in po najinih razgovorih o poteku učnih ur
sva ugotovila, da s takšnim načinom dela popularizirava naravoslovno področje,
profesionalno rasteva, dijaki pa pridobijo več trajnega znanja kot pri tradicionalnih načinih
podajanja učne snovi. Zato nameravava medpredmetno povezovanje z uporabo IKT v
prihodnosti razširiti tudi v druge učne sklope.
Samoevalvacija najinega dela je tudi pokazala, da so znanja, pridobljena z uporabo
tehnologije, ki je dijakom bližja (IKT) ter z njihovo aktivnim udejstvovanjem v procesu
učenja, trajnejša in da medpredmetna povezava pomaga dijakom prenašati znanje med
področji (disciplinami).
Rezultati evalvacije naju zavezujejo in hkrati motivirajo, da naprej dopolnjujeva učni
proces in iščeva učne teme, ki bi jih lahko na podoben način predstavila dijakom. Najino
mnenje je, da je bistvo, da dijaki čim več učnih ciljev dosežejo v šoli, doma pa svoje znanje le
utrjujejo.
Želiva poiskati skupne učne teme in se v okviru teh tem še večkrat medpredmetno povezati
ter stalno spremljati rezultate svojega dela, ne samo s pisnimi preizkusi znanja, ampak tudi
preko samoevalvacije (s kontrolnimi in poskusnimi skupinami).
292
Literatura:
1) Pisni viri:
[1] Korošak, B.: Biologija človeka, Mohorjeva založba, Ljubljana 2001
[2] Mali, D: Priporočila šolam za izvajanje samoevalvacije, Ugotavljanje in zagotavljanje
kakovosti v poklicnem in strokovnem izobraževanju, CPI, Ljubljana 2007
[3] Planinšič, G. … [et al.]: Učni načrt za fiziko, splošna gimnazija, avtorji, Ministrstvo za
šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo, Ljubljana 2008
[4] Stušek, P.: Biologija 2 in 3, Funkcionalna anatomija s fiziologijo, DZS, Ljubljana 2000
[5] Šorgo, A: Vpliv računalniško podprtega laboratorija na kakovost pouka biologije in razvoj
kompetenc pri dijakih, Dok. delo, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za
biologijo, Ljubljana,2007
[6] Vilhar, B. … [et al.], Učni načrt za biologijo, splošna gimnazija, Ministrstvo za šolstvo in
šport, Zavod RS za šolstvo, Ljubljana 2008
[7] Zakrajšek, S: Analiza stanja in vizije uporabe IKT (informacijsko komunikacijskih
tehnologij) v (prenovljeni) slovenski gimnaziji, prispevek na Posvetu Zveze društev
pedagoških delavcev Slovenije, Žalec 2009
2) Programi:
[1] Fizika Fizletov (Predstavitev 35.1: Leča in približek tanke leče) – Wolfgang Christian and
Mario Belloni, Physlet Physics CD-ROM, ISBN 0-13-101969-4-6, Copyright © 2004 by
Prentice Hall, Inc.
[2] Logger Pro 3.8.2, ISBN 1-929075-24-3, Copyright © 2010 Vernier Software & Technology
3) Spletne strani:
[1] http://catalog.nucleusinc.com/categories.php?TL=1 (18. 10. 2010)
[2] http://esola.makspecar.si/BIO9/uvod.html (18. 10. 2010)
[3] http://moodle.3dbiolab.net/ (18. 10. 2010)
[4] http://www.bioanim.com/ (18. 10. 2010)
Predstavitev avtorjev
Iztok Černe, prof.
Rojen sem leta 1973. Leta 1991 sem končal Gimnazijo Trbovlje, diplomiral pa sem na Biotehniški fakulteti v
Ljubljani leta 2001. Jeseni istega leta sem se zaposlil na Gimnaziji Litija kot profesor biologije. Pred leti sem se
navdušil nad uporabo IKT , saj se nekateri pojavi v biologiji dijakom bolj nazorno predstavijo z uporabo te
tehnologije.
Damjan Štrus, prof.
Rojen sem leta 1975. Leta 1994 sem končal Gimnazijo Ledina, diplomiral pa sem na Pedagoški fakulteti v
Ljubljani leta 1999. Jeseni istega leta sem se zaposlil na Gimnaziji Litija kot profesor fizike. Sodelujem pri
projektu e-Šolstvo, kjer se dodatno izobražujem za področje uporabe eGradiv, v letošnjem šolskem letu pa sem
se pridružil enoletnemu mednarodnemu projektu Teching Science in Europe – Developing New Teaching
Materials for ICT in Natural Sciences.
293
Motivacijski pristop k učenju programiranja
Motivational approach to teaching programming
Jernej Vičič in Branko Kavšek
UP FAMNIT
[email protected], [email protected]
Sodobni koncepti in modeli - predstavitve
Povzetek
V tem prispevku se zavzemamo za uporabo spremenjenega pristopa k poučevanja uvoda v
programiranje. Pri uvajanju študentov v učni proces je pomembno motiviranje, ki ga
skušamo doseči z izbranimi zanimivimi učnimi vsebinami, ki vseeno pokrivajo osnovne učne
koncepte. Ena najpomembnejših vsebin je podajanje osnovnih konceptov programiranja
prek projektov programiranja računalniških iger ter računalniške grafike. Prav tako trdimo,
da je za usvojitev znanja programiranja potrebno najprej usvojiti osnove reševanja
problemov ter osnove algoritmičnega razmišljanja. Prvi rezultati v zadnjih dveh letih kažejo,
da nov učni pristop motivira veliko večje število bodočih programerjev.
Ključne besede: programiranje, učenje programiranja, izdelava iger, računalniška grafika,
reševanje problemov, motiviranje študentov.
Abstract
In this paper we advocate the use of a revised approach to teaching introduction to
programming. An important factor in the successful introduction of the students to the
educational process is motivation, which we try to achieve with the selection of interesting
learning content, still covering the basic learning concepts. One of the most important
content is delivering basic concepts of programming through project programming
computer games and computer graphics. We further claim than for somebody to be able to
learn programming, he must first learn problem solving methods and get skilled in
algorithmic thinking. The first results of the last two years show that the new learning
approach motivates a much larger number of future programmers.
Key words: programming, teaching programming, computer game development, computer
graphics, problem solving, student motivation.
294
Uvod
Večina avtorjev relevantne literature, kot na primer (Booth, 2001) se strinja, da se učenje
programiranja razlikuje od klasičnih oblik učenja kot na primer matematičnih vsebin saj
zahteva veliko več individualnega dela, t.j. samega programiranja. Takšen način poučevanja
zahteva uvedbo daljših in krajših projektnih nalog ter njihov nadzor.
Osnovni problem večine današnjih »tečajev« in knjig iz področja programiranja je, da
preidejo takoj »k stvari« in poskušajo učiti tako, da začnejo študenta že na začetku uvajati v
podrobnosti enega od številnih programskih jezikov ter ga učiti samih konceptov skozi
primere, napisane v tem jeziku. Kot trdi (Vickers, 2009), je težava takega pristopa v tem, da
pisanje programov zahteva od tistega, ki jih piše (programerja) predhodno poznavanje tehnik
reševanja problemov.
Zato je pri učenju programiranja zelo pomembno, da študenta, preden ga začnemo uvajati
v samo programiranje v nekem programskem jeziku, naučimo osnov reševanja problemov.
Slednje pa je tesno povezano z postopkovnim (algoritmičnim) načinom razmišljanja. Ko
enkrat študent te osnove osvoji, je potem samo še stvar ponavljanja in reševanja čim večih
primerov nalog v izbranem programskem jeziku.
To si lahko predstavljamo še na sledeč način: ko enkrat znamo (v naravnem jeziku) opisati
postopek reševanja določenega problema (in to zapisati v korakih), je stvar samo še v tem,
kako ta »naravni opis« prevesti v nek konkretni programski jezik. Poenostavljeno bi lahko
rekli: programiranje (ko smo enkrat osvojili osnove reševanja problemov) je kot učenje
nekega tujega jezika.
Članek je razdeljen na sledeč način: razdelek 2 predstavlja pregled področja učenja
programiranja, v razdelku 3 je predstavljena metodologija z opisom osnovnih konceptov ter
primerov uporabe, članek zaključuje razdelek 4, v katerem so podane ugotovitve ter zaključki.
Pregled področja
Učenje in poučevanje programiranja sta zahtevna procesa. Na obeh straneh (poučevalčevi
in študentovi) terjata mnogo časa za priprave, potrebnega je veliko potrpljenja in predvsem
vztrajnosti. Vsi našteti pogoji odvrnejo marsikaterega študenta take usmeritve od dokončanja
študija. Preostali del znanja željne populacije pa si prizadeva pridobiti zahtevano znanje.
Posredovalci znanja jim zato hočejo predati vse potrebno, da bodo osvojili predavane pojme,
razvili ustrezno mišljenje in bili pripravljeni na izpolnjevanje zahtev pridobljenega naziva.
Kljub vsemu temu pa se predano znanje ne prenese takoj na čisto vse poslušalce.
Nasprotno: število študentov, ki resnično osvoji zahtevano znanje v tekočem študijskem letu,
je zelo majhno. To kažejo tudi sodobne raziskave (Benedsen, 2008, Berglund in Lister 2007).
V članku trdimo, da današnji pristop k učenju programiranja v veliki meri sledi postopkom iz
številnih spletnih tutorialov (kot npr. (Oracle, 2011)), katerih poudarek je na tehniki učenja
skozi primere. Podajanje snovi skozi primere je za učenje programiranja sicer zelo
295
pomembno, a brez ustreznega predznanja (t.j. osnov reševanja problemov in osnov
algoritmičnega razmišljanja) nezadostno.
Informacijske tehnologije so zelo mlada veja znanosti. Novosti se pojavljajo zelo pogosto,
kar pomeni prilagajanje učnih vsebin trenutnim trendom. Primer tega je bilo npr. uvajanje
predmetno naravnanega programiranja v uvodne predmete računalništva, sedaj je to npr.
grafika in multimedia, kot je zapisano v (Pedroni, 2003). Osvajanje takih konceptov je (za
večino) zahtevno, saj se v glavnem zanašajo na različna elektronska gradiva, dostopna na
spletu. Težava takih gradiv pa je v veliki ponudbi in slabem nadzoru nad kakovostjo. Izbira
gradiv pa je prepuščena uporabniku.. Zato morajo izvajalci predmetov biti izredno previdni
pri planiranju učnih aktivnosti in upoštevati dosedanje rezultate analiz in študij.
1.1
Zahteve (opis predmeta)
Cilji učenja uvoda v programiranje je slušatelje (študente) brez kakršnegakoli predznanja s
področja programiranja naučiti:
- osnov reševanja problemov nasploh,
- osnov algoritmičnega (postopkovnega) razmišljanja,
- osnov snovanja programov v enem od sodobnih programskih jezikov
Kot sodobni programski jezik, zaradi razširjenosti in prenosljivosti, pri predmetu uporabljamo
Javo. Tako se slušatelje na predavanjih usmerja v glavnem k doseganju prvih dveh zgoraj
navedenih ciljev, hkrati pa se v sklopu vaj, s tako osvojenim znanjem, sproti urijo v doseganju
tretjega navedenega cilja.
1.2
Težave z raznovrstno učno skupino
Dodatno se pri predmetu srečujemo še z dvema začetnima težavama, ki pa sta obe
povezani s stopnjo predznanja slušateljev. Prva težava je v tem, da nekateri slušatelji že imajo
določeno predznanje iz programiranja, nekateri tega predznanja nimajo, so pa tudi taki, ki
imajo težave že pri sami uporabi računalnika. Druga težava pa je ta, da se predmet predava za
štiri različne skupine študentov hkrati (na študijskih programih: računalništva in informatike,
matematike, matematike v ekonomiji in financah ter bioinformatike). Obe težavi hkrati
rešujemo tako, da so študentje na vajah razdeljeni v različne skupine glede na predznanje ter
vsebino njihovega študijskega programa ter se izvajanje samih vaj ustrezno prilagodi.
1.3
Posebne lastnosti študentov računalništva
Že od začetka računalniškega izobraževanja teče odprta diskusija kako najbolje predstaviti
osnovne koncepte programiranja v »osnovah programiranja«, predmetih, ki študente uvajajo v
to področje. Nedavne družbene spremembe so povzročile tako potrebo in priložnost za nov
pristop. Potreba je posledica padca vpisa v študijske programe računalništva na ameriških
univerzah, čeprav je podoben trend čutiti tudi pri nas. Med leti 2000 in 2005 se je na
296
ameriških univerzah zmanjšal vpis v prve letnike računalništva za 60 % - 70 % (Vegso, 2006).
Eden od možnih načinov povečanja vpisa predstavlja veliko povečanje uporabe računalniških
iger med novimi študenti (Leutenegger, 2007). To dejstvo bi lahko uporabili tudi kot
motivacijski dejavnik. V nekaterih šolah so na osnovi tega dejstva pripravili celotne programe
izdelave iger (Argent et al., 2006) (Fullerton, 2006) (Murray et al., 2006).
Naš cilj je torej pritegniti, obdržati in motivirati študente brez poenostavitve samega
učnega procesa oziroma učne snovi. Če naloge resnično zanimajo študente, obstaja veliko
večja verjetnost, da se bodo študenti tudi več naučili. V ta namen uporabljamo računalniške
igre in predstavitve osnovnih konceptov programiranja na zanimivih problemih (računalniška
grafika in, ponovno, računalniške igre).
1.4
ACM curricullum
Področje računalništva se hitro spreminja. Svetovni združenji računalništva (Association
for Computing Machinery – ACM) in združenje za razvoj tehnologije (Institute of Electrical
and Electronics Engineers – IEEE) skupno pripravljata nabor znanj za področje računalništva.
Ta naloga se je v zadnjih letih izkazala za vedno težjo, saj se poleg hitrega razvoja področja
sam pojem računalništva širi.
Kurikulum – ACM curricullum (Cassel et al., 2008) – zdaj združuje pod pojmom
računalništvo naslednje discipline: računalniške znanosti (computer science), informatiko
(computer engineering) in programsko opremo (software engineering).
Metodologija
Preden se lotimo razlagati kako želimo doseči zastavljene cilje, na kratko ponovimo kaj
sploh ti cilji so:
obvladovanje osnov reševanja problemov,
obvladovanje osnov algoritmičnega razmišljanja,
obvladovanje osnov snovanja programov v Javi
Kot je bilo že omenjeno v poglavju 1.1, prva dva cilja skušamo doseči na predavanjih,
zadnjega pa na vajah. Da bi torej naučili študente programirati, jih moramo pripraviti do tega,
da osvojijo pravkar naštete tri cilje.
-
V skladu z Bolonjskimi smernicami in zaradi specifične narave učenja programiranja
(zlasti doseganja tretjega cilja predmeta), v učni proces uvajamo sprotno delo študentov. Ker
želimo študente še dodatno motivirati za spremljanje učnega procesa, pa uvajamo tudi
skupinsko delo na (zanimivih) projektih.
1.5
Projektno delo v skupinah
Glavna prednost takšnega dela je dodatna motivacija študentov za učenje oz. študij.. Z
delom v skupini študent namreč izgubi strah, da bo moral neko nalogo reševati sam, saj se
vedno lahko zanese na preostale člane skupine. Istočasno se uri v sprejemanju/prepuščanju
297
odgovornosti za opravljanje posameznih delov naloge, kar je bistvena sestavina dela v skupini
nasploh.
Drugi motivacijski vidik je delo na projektu. Projekti so izbrani tako, da so za študente
zanimivi in privlačni, hkrati pa dovolj enostavni, da jih je moč izpeljati do končne rešitve v
zahtevanem časovnem okviru.
Z delom na projektih v skupinah se študenti ne učijo le veščine programiranja, ampak
hkrati že pridobivajo osnovna znanja timskega, projektnega dela, s katerim se bodo kasneje
srečevali v praktično vsakem podjetju, ki razvija programske rešitve.
1.6
Sprotno delo
Pri učenju programiranja je, bolj kot kjerkoli drugje, pomembno, da študenti snov osvajajo
postopoma – sproti. Programiranja se preprosto ne da osvojiti s kampanjskim učenjem
neposredno pred izpitom, saj programiranje sodi v t.i. predmete iz skupine veščin ali
spretnosti, za katere je značilno, da se snovi ne moremo učiti »iz knjige«, ampak tako, da
učitelj pokaže – študent ponovi, seveda tudi v obliki študent vpraša – učitelj razloži.. Ta
proces nato traja toliko časa, dokler študent določenih znanj in spretnosti ne osvoji. Učenje
programiranja bi lahko vzporejali z učenjem vožnje avtomobila. Prav zato velja tukaj še
enkrat poudariti pomembnost sprotnega dela.
Sprotno delo uveljavljamo s kratkimi nalogami in kvizi. Kvizi služijo ponovitvi usvojenih
konceptov (Maier in Panitz, 1999). Kvizi se izvajajo tako, da jih študenti rešujejo ob koncu
posameznih predavanj,oblikovani pa so tako, da vsebujejo vprašanja, ki preverjajo znanje
snovi s teh predavanj. Vprašanja v kvizih so oblikovana tako, da študenti bodisi izbirajo med
enim ali več pravilnimi odgovori, bodisi morajo podati kratek odgovor sami.
Kratke naloge služijo ponovitvi tekoče snovi ter praktičnem preizkušanju usvojenih
konceptov. Naloge študenti dobijo ob koncu vaj. Te naloge naj bi študenti uspešno opravili v
manj kot pol ure.
Motivacija študentov
1.7
Za eno najpomembnejših vodil pri snovanju predmeta smo si zadali motiviranje študentov.
To skušamo doseči z minimizacijo suhoparnega podajanja dejstev ter z vključevanjem
študentov v sam učni proces. Pomembno vlogo igra tudi praktično delo, ki pripelje do
delujočih končnih izdelkov. To poskušamo doseči z vpeljavo projektov ter s samo izbiro
vsebine projektov ter vsebine vaj.
1.7.1 Projektno delo
Pri izbiri projektov sledimo dvema kriterijema:


pokritje osnovnih učnih vsebin,
zanimivost projekta.
298
Pri pokritju osnovnih učnih vsebin sledimo osnovnim smernicam kurikuluma (ACM
curricullum (Cassel et al., 2008)), ki so bile osnova že pri snovanju samega predmeta. Trije
obvezni projekti tako pokrijejo vse osnovne koncepte, ki pa so zakriti z uporabnimi ter
zanimivimi vsebinami.
Prvi projekt je sestavljen iz enostavne naloge, ki zahteva le osnovno znanje zank ter
enodimenzijskih polj in nizov. Enostavnost naloge naj ne bi prestrašila študentov, saj je to
njihova prva naloga v novem okolju. Ustrezno je ta naloga točkovana z nižjo utežjo. Primer
besedila naloge je predstavljen na sliki 1. Ostali podatki o projektu, kot je izbira
programskega jezika (Java), izbira okolja (poljubno), časovni okvir (14 dnu), podatki o
projektni skupini (vsak študent rešuje nalogo samostojno), so navedeni v učnem okolju.
BralecPodatkov je poseben razred, ki ga študenti uporabljajo za branje podatkov v začetnih
primerih.
Prva domača naloga nas bo popeljala v svet besed.
Namen naloge je spoznati študenta z zankami in vejitvenimi strukturami.
Izdelali bomo program, ki bo izdelal slovar. Program prebere besedilo s
standardnega vhoda. Za branje lahko uporabite razred BralecPodatkov, ki
smo si ga ogledali na vajah.
Zahteve: program sestavi seznam vseh besed, ki se pojavljajo v besedilu
ter ta seznam izpiše na zaslon (standardni izhod).
Slika 37: število
Primer enostavne
nalogevzabesedilu,
prvi projekt.
Program naj še prešteje
vseh besed
število
enoličnih pojavitev vseh besed v besedilu, število vseh znakov v
Drugi projekt je sestavljen iz naloge, ki zahteva izdelavo računalniške igrice.
besedilu.
Pri izbiri
igre stremimo k temu, da izdelava pokrije izdelavo osnovnega uporabniškega vmesnika,
osnove dogodkovno gnanega programiranja ter uporabo večdimenzijskih polj oziroma
podatkovnih
struktur,
ki omogočajo
dvodimenzijske
Z izbiro
igrice kot
Program naj
na koncu
izpiše simuliranje
celotno vhodno
besedilopostavitve.
obrnjeno,
obrnjen
končnega
študentom
približati vsebino
ter pokazati kako lahko na relativno
naj bo izdelka
vrstni smo
redželeli
besed
in ne posameznih
znakov.
enostaven način izdelajo izdelke, ki jih lahko tudi sami uporabijo. Slika 2 kaže primer takšne
igrice.
Naloga je sestavljena iz dveh delov, prvi zahteva izdelavo uporabniškega vmesnika
računalniške igrice, drugi pa izdelavo »pametnega« igralca. Pri programiranju uporabniškega
vmesnika (lažji del naloge) morajo sodelujoči implementirati tako sam uporabniški vmesnik
kot tudi preverjanje pravilnosti igranja. Pri drugem delu naloge pa je potrebno izdelati
»pametnega« (računalniškega) igralca, ki omogoča igranje proti računalniku.
299
Ta naloga nas bo popeljala v prelepi svet računalniških igric.
V programskem jeziku Java napišite program, ki omogoča igranje znane
igre "Štiri v vrsto". Igra je namenjena dvema igralcema. Vsak igralec
ima žetone svoje barve. Pri tej igri je polje razdeljeno na 42
kvadratkov postavljenih v mrežo 7x6. V vsak stolpec lahko mečemo
žetone, ki se nalagajo en na drugega. Naloga igralcev je postaviti
štiri žetone v vrsto, stolpec ali diagonalo. Igra se konča z
zmagovalcem oziroma vsemi zasedenimi polji.
Naloga je razdeljena na dva dela.
Prvi del predstavlja izdelavo uporabniškega vmesnika za dva igralca. Za
vsakega igralca zapišemo ime; igralca imata vnaprej izbrane simbole X
in O. Program samodejno ugotovi konec igre ki je lahko zmaga enega od
igralcev ali pa so vsa polja zapolnjena. Primer izgleda si oglejte na
priloženi sliki.
Namig za izvedbo: pripravite polje velikosti 7x6, v vsako celico na
začetku zapišite 0. Pri igranju za prvega igralca vpišite 1, za drugega
igralca pa 2.
Ob vsakem novem koraku igre preverite ali je trenutni igralec zmagal.
To lahko naredite s pregledom vseh polj in iskanjem 4 »zaporednih«
enakih števil.
Lahko pa pregledate le okolico zadnjega žetona.
Drugi del naloge zahteva izdelavo algoritma, ki uspešno tekmuje v
opisani igri.
Slika 38: Primer naloge, ki zahteva izdelavo igrice
Oglejmo si še primer izgleda igralnega polja:
Tretji projekt je sestavljen iz naloge, ki posnema programersko tekmovanje s samodejnim
pregledovanjem nalog. Pri snovanju te naloge smo se zanašali na izkušnje iz tekmovanja
ACM ICPC ICPC (Skiena in Revilla, 2003), ki je obširneje predstavljeno v razdelku 1.8.
Uporabili smo lastni Moodlov sodniški modul (Brodnik et al., 2009), ki temelji na okoljih
Epaile (Garro, 2007) in DOMJudge (Eldering et al., 2004).
1.7.2 Vsebina vaj
V tem delu se posvečamo predvsem vsebini vaj, saj želimo poudariti učenje programiranja
kot veščine. Vsebina vaj je zasnovana tako, da študenta vaje pripeljejo do delujočega
programa, ki obsega večino predstavljenih konceptov in je tudi dovolj zanimiv za uporabo.
Končni izdelek tako ponuja grafični vmesnik za osnovno prikazovanje in urejanje slik.
Vsebuje le osnovne metode za urejanje slik kot so izrez dela slike, uporaba filtrov obračanje
300
slike in podobno. Program tudi omogoča shranjevanje novih slik. Vaje vsebinsko sledijo
predavanjem in prikažejo praktični vidik predstavljenih konceptov. Majhne skupine študentov
(do 15) omogočajo samostojno delo na programskih okoljih in tudi individualno posvečanje
asistenta posamičnim problemom, ki jih študenti lahko imajo.
1.8
Samodejno preverjanje nalog in odkrivanje plagiatov (sodniški sistem)
Obstaja veliko različnih tipov tekmovanj v programiranju: skupinska, individualna,
nekajurna, večdnevna itd. Cormack (Cormack, 2006) razlikuje tekmovanja ne le po
izvedbenih lastnostih, ampak tudi po ciljih in namenih. Bodisi je to druženje vrstnikov oz.
somišljenikov, bodisi je v ozadju finančna motivacija, vsako tekmovanje prinese veliko
dobrih izkušenj (sklepanje prijateljstev, spoznavanje potencialnih sodelavcev, pridobivanje
materialnih dobrin, plačana potovanja po Evropi in ob primerni uvrstitvi tudi dlje).
Tekmovanje z najdaljšim stažem in tudi največjo odmevnostjo je ACM ICPC (Skiena in
Revilla, 2003). Pri tem tekmovanju so tekmovalci razdeljeni v skupine in skušajo v nekem
časovnem obdobju v čim krajšem času rešiti čim več nalog. Preverjanje pravilnosti rešitev je
samodejno. Sodniški sistem poskrbi za izvajanje in evalvacijo rešitev in točkovanje, avtorji
poskrbijo za množico problemov in množico rešitev, testnih primerov (javnih in tajnih). Naš
sistem uporablja lastni Moodlov sodniški modul (Brodnik et al., 2009), ki temelji na okoljih
Epaile (Garro, 2007) in DOMJudge (Eldering et al., 2004). Ta modul poleg samega
sodniškega sistema, ponuja tudi modul za odkrivanje plagiatov.
Plagiatorstvo oz. plagiatizem, kot ga poimenujejo v (Munda in Lenič, 2005), je razglašanje
idej in rešitev drugih za lastne. Ne zajema le izdelkov v fizični obliki (npr. ure znanih znamk s
preoblikovanim imenom znamke) temveč tudi medije (npr. članke in knjige) in elektronske
vsebine (npr. izvorne kode programov). Plagiatorstvo je prisotno na vseh področjih
človeškega ustvarjanja in programiranje ni izjema. Prilaščanje tujih stvaritev pri poučevanju
programiranja povzroča škodo pri obeh udeležencih: avtor je oškodovan pri lastnini ideje ter
možnostjo obtožbe prilaščanja (najprej je treba ugotoviti kdo je originalno idejo izpeljal),
plagiator pa se tako izogne učenju, vadbi in premišljevanju. Preprečevanje tega početja je
nujen proces pri samodejnem preverjanju oddanih rešitev, kot tudi pri vseh ostalih načinih
preverjanja.
Univerza Stanford ponuja spletno storitev MOSS (Measure Of Software Similarity)
opisano v (Bowyer et al. 2000) in (Aiken et al. 2006) za odkrivanje plagiatov na področju
programskih zadolžitev. Za (osnovne) parametre sprejme programski jezik (C, C++, Java id.)
ter datoteke, ki jih želimo primerjati. Storitev vrne kot rezultat naslov do spletne strani (v
resnici jih je več), na kateri so nanizane primerjave oddanih datotek v obliki odstotkov
podobnosti datotek. Poleg tega si lahko ogledamo mesta (posamezni kosi izvorne kode), kjer
sta si datoteki najbolj podobni.
1.9
Izpit (zadnja stopnja formalnega preverjanja)
Klasični (pisni) izpit je le eden od možnih načinov preverjanja znanja iz programiranja.
Kot takšnega ga pri predmetu tudi uporabljamo, a sestavlja le del končne ocene. Študenti
imajo možnost opravljanja pisnega izpita v dveh delih – sproti (s kolokviji) ali pa po
zaključku predmeta v enem delu. Ustni izpit se izvaja po potrebi, na željo študenta (višanje
ocene) ali na željo učitelja (če obstaja sum goljufanja).
301
1.10 Sestava končne ocene
Končna ocena pri predmetu je sestavljena iz treh delov:
-
ocene projektov
ocene sprotnih preverjanj znanja (kvizi na predavanjih in tedenske kratke naloge na vajah)
ocene pisnega izpita
Zaključki in nadaljnje delo
Nov pristop se je izkazal kot pozitiven, saj študenti v veliko večjem številu sledijo
predavanjem in vajam (obiskovanje predmeta ni obvezno). Predvsem vaje so dobro obiskane
in v zadnjih letih, od uvedbe novega načina poučevanja, ne opažamo osipa študentov v drugi
polovici semestra kot se je to dogajalo v prejšnjih letih in kot se še vedno dogaja pri nekaterih
drugih predmetih. Tudi odstotek študentov, ki uspešno opravijo izpit je visok in nad
povprečjem.
Študentske ankete kažejo večjo naklonjenost študentov k takšnim načinom podajanja
snovi.
Število študentov, ki se udeležujejo slovenskega tekmovanja v programiranju –
Univerzitetni programerski maraton – UPM je večje, kljub enakemu oziroma celo manjšemu
vpisu. Tudi rezultati na regionalnem tekmovanju ICPC so odmevnejši.
Problem pri takšnem načinu poučevanja je v večjem obsegu dela, ki pa je z dobrimi
rezultati opravičljiv.
Literatura
[1] Argent, L., Depper, B., Fajardo, R., Ghertson, S., Leutenegger, S., Lopez, M. and Rutenbeck, J
(2006): »Builidng a Game Development Program«, IEEE Computer, Vol 39, no 2, (str. 52-61).
[2] Bennedsen, J. (2008). Teaching and learning introductory programming – a model-based approach
(PhD thesis): Oslo University, Oslo
[3] Berglund, A., Lister, R. (2007). Debating the OO debate: Where is the problem? Zbornik
konference Baltic Sea Conference on Computing Education Research, Koli National Park,
Finland. (str. 171 – 174)
[4] Booth, S. (2001): »Learning to program as entering the datalogical culture: A phenomeno-graphic
exploration«. Zbornik konference EARLI.
[5] Bowyer, K. W., Hall, L., O. (2000): »Experience using »MOSS« to detect cheating on
programming assignments«. Department of Computer Science and Engineering, University of
South Florida.
[6] Brodnik, A., Sinkovič, B., Vičič, J. (2008): »Samodejno preverjanje znanja pri pouku
programiranja«, Zbornik konference Moodle.
[7] Cassel, L., Clements, A., Davies, G., Guzdial, M., McCauley, R., McGettrick, A., Sloan, B.,
Snyder, L., Tymann, P., Weide, B. (2008) »Computer Science Curriculum 2008: An Interim
Revision of CS 2001«, ACM in IEEE
[8] Connolly, J. (2008): »ClassEasle: Web 2.0 meets e-learning«. Bachelor of science thesis.
Department of Computing Sciences, Villanova University.
302
[9] Cormack, G., Kemkes, G., Munro, I., Vasiga, T. (2006): »Structure, scoring and purpose of
computing competition«. University of Waterloo.
[10] Eldering, J., Kinkhorst, T., van de Werken, P. (2004): »DOMjudge – Programming contest jury
system website«, http://domjudge.sourceforge.net/, dostopan 6.10.2011.
[11] Fullerton, T. (2006): »Play-Dentric Games Education«, IEEE Computer, Vol 39, no 2, (str. 3642).
[12] Garro, A. (2007): »Epaile: Automated grading for computer programming assignments website«,
http://epaile.starky.es/, dostopan 25.4.2009.
[13] Leutenegger, S. (2007): »A games first approach to teaching introductory programming«,
zbornik konference SIGCSE, (str. 115–118).
[14] Maier, M, Panitz, T. (1999): »End on a High Note: Better Endings for Classes and Courses«.
ERIC Clearinghouse.
[15] Munda, J., Lenič, M. (2005) »Zaznavanje plagiatov v programskem inženirstvu«. Zbornik
konference ERK 2005, (Book B: str. 356-59), ACM.
[16] Murray, J., Bogost, I., Mataes, M., and Nitsche, M. (2006): »Game Design Education:
Integrating Computation and Culture«, IEEE Computer, Vol 39, no 2, (str. 3-51).
[17] Oracle (2011): »Learning the Java Language«,
http://download.oracle.com/javase/tutorial/java/index.html, dostopan 21.10.2011.
[18] Pedroni, M. (2003): »Teaching introductory programming with the inverted curriculum
approach«. Bachelor of Science thesis. Department of Computer Science, ETH Zurich.
[19] Schleimer, S., Wilkerson, D., Aiken, A. (2003): »Winnowing: local algorithms for document
fingerprinting«, Proceedings ACM SIGMOD, (str. 76 – 85), ACM.
[20] Skiena, S., Revilla, M. (2003) »Programming Challenges«, Springer-Verlag.
[21] Vegso, J. (2006): »Drop in CS Bachelor’s Degree Production«. Computing Research News, Vol
18, No 2., http://www.cra.org/CRN/articles/march06/vegso.html.
[22] Vickers, P. (2009): »How to think like a Programmer: Program Design Solutions for the
Bewildered«. Cengage Learning/Course Technology.
Kratka predstavitev avtorjev
Jernej Vičič je študiral računalništvo in informatiko na Fakulteti za elektrotehniko in računalništvo, študij pa
dokončal na novoustanovljeni Fakulteti za računalništvo in informatiko. Leta 1999 je diplomiral, leta 2002 pa
magistriral na isti fakulteti (magistrsko delo z naslovom: Avtomatsko prevajanje iz slovenskega v angleški jezik
na osnovi statističnega strojnega prevajanja). Pod mentorstvom prof. Igorja Kononeka in somentorstvom dr.
Tomaža Erjavca zaključuje doktorsko nalogo s področja strojnega prevajanja naravnih jezikov.
Jernej je zaposlen kot asistent na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na
Primorskem.
Branko Kavšek je doktoriral iz računalništva in informatike na Univerzi v Ljubljani na Fakulteti za
računalništvo in informatiko. Trenutno je visokošolski učitelj na Univerzi na Primorskem in znanstveni
sodelavec na Institutu Jožef Stefan. Opravlja tudi vlogo prodekana za študijske zadeve na Fakulteti za
matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Koper.
Preden se je pridružil Univerzi na Primorskem, je bil mladi raziskovalec na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani.
Raziskoval je področje podatkovnega rudarjenja in optimizacije.
303
IKT STORITVE ZA ŠOLE
NEW TECHNOLOGY SERVICES FOR SCHOOLS
PREDSTAVITVE
PRESENTATIONS
304
book.Plexor – celovita oblačna rešitev za distribucijo e-knjig in
e-učbenikov
book.Plexor – A complete cloud solution for the distribution of e-books
and e-textbooks
IKT storitve za šole - predstavitve
Primož Lukšič, Boris Horvat
Abelium d.o.o., raziskave in razvoj
primož@abelium.eu, [email protected]
Povzetek
Trg založništva tiskanih publikacij se spreminja zelo podobno kot se je spreminjal trg
glasbenega založništva, zato se pri založnikih že kažejo trendi padanja prilivov iz naslova
obstoječih dejavnosti. Priložnosti uporabe spleta kot kanala za distribucijo digitaliziranih
vsebin so več kot očitne, vendar danes še premalo uporabljene. Založniki potrebujejo
enostaven in učinkovit sistem za prenos papirnatih gradiv na svetovni splet in uporabo
naprednih funkcionalnosti, ki jih le-ta omogoča. Rešitev book.Plexor podjetja Abelium
naslavlja te izzive, saj ponuja celovito enotno rešitev za distribucijo različnih vrst
elektronskih vsebin (e-knjig, e-učbenikov, e-revij in splošnih e-gradiv), podpira ključne
procese v založništvu in omogoča spremljanje uporabe gradiv, kar jo loči od klasičnih
spletnih trgovin z elektronskimi knjigami.
Ključne besede: e-knjige, e-učbeniki, založništvo, distribucija e-vsebin
Abstract
The publishing market is changing very much like the music market used to and the
declining trend of publishers’ profits from printed activities is beginning to show.
Opportunities to use the Internet as a distribution channel for digitalized content are more
than obvious, but still not enough employed. Publishers need a simple and effective system
for the transfer of paper materials on the Web and the ability of using the advanced
functionality that it offers. The Abelium’s solution book.Plexor addresses these problems by
providing a single channel for the distribution of all types of electronic content (e-books, etextbooks, e-magazines and general e-learning materials), support for key processes in
publishing, while at the same time offering usage statistics, which distinguishes it from
numerous online stores with electronic books.
Key words: e-books, e-textbooks, publishing, electronic content distribution
305
Izhodišča
Trg e-založništva se deli na trg e-knjig (e-books), e-revij (e-magazines) ter na trg eizobraževalnih gradiv (e-learning content). E-knjige so popolnoma statične vsebine, medtem
ko e-revije že lahko vsebujejo določeno interaktivnost (galerije slik, video, zvok). Tako eknjige kot e-revije se na mobilnih napravah (mobilni telefoni, e-book bralniki, tablični
računalniki) skoraj izključno uporabljajo kot avtonomne vsebine brez zahteve po povezavi v
splet med branjem. Izobraževalna e-gradiva (e-učbeniki) pa so bistveno bolj interaktivna in
večinoma odvisna od množice podpornih e-storitev (preverjanje rezultatov in napredka,
podpore učenju ipd.). V dobršni meri so lahko tudi avtonomna, a praviloma e-storitve za
beleženje in preverjanje stanja napredka zahtevajo povezavo do strežnika.
Založniki, ki se ukvarjajo tako s prodajo klasičnih knjig kot tudi s prodajo učbenikov, se
trenutno nahajajo v položaju, ko jih trg sili v to, da vstopijo v omenjene nove trge z novimi
elektronskimi različicami obstoječih vsebin. Izpad dohodka zaradi manjše prodaje tiskanih
knjig založbe nadomeščajo s povezovanjem z drugimi podjetji, predvsem s ponudniki
infrastrukture (npr. telco operaterji), z oglaševanjem (vrinjeni oglasi med vsebino) ter
generiranjem novih (krajših) vsebin iz obstoječih. Nekatere založbe na trgu predstavljajo nove
storitve, kjer zaračunavajo naročnino na vsebine prepoznavnih avtorjev (Kindle Singles,
2011; Byliner, 2011). V ZDA je bilo v zadnjem letu veliko klasičnih založnikov prisiljenih
zaključiti s poslovanjem (Bosman in de la Merced, 2011) ali pa ponuditi svoje vsebine
spletnim trgovinam kot so Amazon, iStore in Google Books, da lahko tekmujejo s
konkurenco (Auletta, 2010).
Ker novi trgi konkurirajo obstoječim trgom klasičnih knjig, revij in učbenikov, se
založnikom odpirajo različna vprašanja in pojavljajo določene skrbi:
 Nevarnost zmanjšanja tržnega deleža na obstoječih trgih zaradi neuspešne zasedbe
novih trgov.
 Nestandardizirane tehnologije in neustaljeni formati; tehnologije se hitro spreminjajo
in nudijo vedno več možnosti, interaktivnosti in funkcionalnosti.
 Nevarnost visokih investicij v napačne in nefleksibilne sisteme, hkrati pa se odpirajo
novi komunikacijski kanali predvsem preko mobilnih naprav.
 Nevarnost uporabe za nove trge neustreznih poslovnih modelov.
 Bistveno večji delež nelegalne (piratske) uporabe vsebin in hitrejše viralno širjenje
(slabe izkušnje iz glasbene industrije).
 Potreba po reorganizaciji dela zaradi nastopa na novih trgih.
Lažja distribucija, potencialno veliko tržišče in dostopnost novih naprav omogočajo vstop
na trg novim ponudnikom, kar znižuje prodajne cene elektronskih gradiv (Auletta, 2010).
Glavna izziva založnikov sta tako način prilagoditve in učinkovito izkoriščanje možnosti, ki
se ponujajo pri prehodu na elektronsko založništvo. Le-te so:
 Direkten stik z uporabniki vsebin preko spleta in možnostjo viralnega širjenja.
 Praktično takojšnji odzivi uporabnikov na kakovost e-vsebin in storitev, ki jih je
možno uporabljati za izboljšanje vsebin.
 Možnost nadgrajevanja vsebin preko ponujanja novih storitev nad njimi, ki omogočajo
bolj učinkovito in personalizirano podporo učnim procesom.
306
 Možnost direktnega upravljanja novega virtualnega trga – socialnega omrežja
učencev, učiteljev, šol, staršev ipd.
 Vedno večja potreba po kontinuiranem učenju iz vidika vseživljenskega učenja in
izrazita potreba po učinkovitih izobraževalnih platformah za korporativno
izobraževanje, kar predstavlja možnosti za širitev trgov.
Trendi
Trendi pričakovanj končnih uporabnikov elektronskih izobraževalnih gradiv konvergirajo
proti prostemu ali zelo poceni dostopu do e-vsebin. Ne glede na to pa so uporabniki
pripravljeni plačevati za nove in inovativne e-storitve, ki jim tipično olajšajo procese učenja
ali jih zgolj popestrijo. Uporabniki pričakujejo kontinuiran pritok novih elektronskih storitev,
ki bodo v prihodnosti predstavljali glavne diferenciatorje med različnimi ponudniki. Zato bo
za e-založnike strateškega pomena, da bodisi okrepijo svoj IT razvoj ali sklenejo strateška
partnerska sodelovanja z inovativnimi, podjetnimi in fleksibilnimi visokotehnološkimi IT
podjetji.
Po raziskavi podjetja Forrester je bilo v letu 2010 v ZDA prodanih za 966 milijonov
dolarjev e-knjig. Ta znesek naj bi se potrojil do leta 2015 in s tem prehitel dobiček od prodaje
klasičnih knjig, ki je okoli 2,5 milijarde dolarjev (McQuivey et al., 2010). Celoten trg eizobraževanja je bil medtem v 2010 vreden 52,6 milijarde dolarjev. Danes le okoli 7%
uporabnikov spleta (30% v ZDA), ki bere knjige, prebira tudi e-knjige. Vendar povprečen
bralec e-knjig prebere 40% knjig v digitalni obliki; tu so vključene osebe, ki nimajo naprave –
bralnika (kar je približno polovica vseh). V letu 2011 naj bi se prodalo 18 milijonov ebralnikov, kar je podvojitev glede na 2010 (Saenz, 2011b). Po raziskavah trendov, si
uporabniki na elektronskih bralnikih najbolj želijo knjig (50%), revij (36%), časopisov (33%)
in učbenikov (24%). V obdobju 2011-2013 se zato pričakuje, da bodo na elektronsko tržišče
vstopili vsi pomembnejši časopisi, periodične publikacije, interaktivni blogi in učbeniki.
Trg e-učbenikov je za razliko od trga e-knjig dandanes še nastajajoč trg. Delno k temu
prispeva to, da sama definicija pojma e-učbenika ni jasna (Lokar et al., 2011). Večina eučbenikov je trenutno po videzu in funkcionalnosti še vedno enakih kot v tiskani obliki
(virtualna knjiga), v zadnjem času pa na trgu že lahko srečamo primere gradiv, ki imajo
dodane multimedijske oziroma interaktivne elemente in celo nove koncepte e-učbenikov, ki
združujejo pripoved in igro z izobraževalnimi vsebinami (Saenz, 2011a). Na izobraževalnem
področju je na trgu e-izobraževanja vodilna založba Pearson, ki ima na ameriškem tržišču
velik vpliv in prek svojih storitev MyLab ter Mastering ponuja elektronsko izobraževanje za
širok spekter vsebinskih področij v obliki elektronske verzije obstoječih učbenikov,
opremljene z multimedijskimi elementi (avdio in video) ter preverjanji znanja. Glavni akter na
Evropskem trgu pa je podjetje Young Digital Planet, ki ponuja prek 30 tisoč učnih objektov
za tako imenovani »univerzalni Evropski kurikulum«.
Eden od faktorjev, ki bodo diktirali tempo in upočasnjevali prehitre spremembe je prav
gotovo nezadostna informacijska opremljenost šol. Iluzorno bi bilo tudi pričakovati, da se bo
učni procesi v šolah v zelo hitrem času revolucionarno spremenili. Medtem ko so fiksni in
prenosni računalniki za uporabo pri učenju v primerjavi s knjigami in papirjem še vedno
preokorni in vsebujejo za učenje preveč motečih faktorjev, nekoliko več upanja v spremembe
obetajo tablični računalniki. Elektronski papir bi imel zelo velik potencial, a trenutno
zadovoljive in cenovno sprejemljive rešitve v masovni uporabi še ni videti. Založniki zato
307
čutijo, da je zdaj ravno pravi čas za postopen vstop v nove trge, ki pa se ga lotevajo zelo
previdno.
Rešitev book.Plexor
Book.Plexor je spletna storitev v oblaku, ki kot del večje rešitve za e-izobraževanje
edu.Plexor omogoča prehod založnikom izobraževalnih gradiv v digitalno dobo (edu.Plexor,
2011). Book.Plexor zagotavlja hitro in enostavno pripravo e-knjig ter preverjanj znanja,
objavo vseh vrst e-gradiv v spletni trgovini, uporabo gradiv na tabličnih računalnikih ter
spremljanje uporabe gradiv in uspešnosti uporabnikov. Storitev je sestavljena iz modulov, ki
sledijo procesom v založništvu (izdelava gradiv, uredništvo, zaščita, distribucija, prodaja,
uporaba ter analiza uporabe), kar jo razlikuje od tipičnih obstoječih e-knjigarn, ki so v bistvu
le spletne trgovine digitaliziranih tiskanih knjig. Storitev zagotavlja združljivost s spletnimi
standardi (kot enega izmed izhodnih formatov uporablja HTML 5) ter se samodejno prilagodi
različnim izhodnim oblikam, še posebej tabličnim in mobilnim napravam. Pri slednjih imajo
uporabniki te storitve na voljo tudi ko niso prisotni na spletu – gradiva uporabljajo v tako
imenovanem »brezpovezavnem načinu«. Rešitev podpira tudi izvajanje socialnih aktivnosti
uporabnikov (ocenjevanje, komentiranje, označevanje, reklamiranje ipd.); glej sliki 1 in 2.
Slika 39: Trije od korakov uporabe e-publikacije v sistemu book.Plexor: distribucija in
trženje (levo), uporaba – branje (sredina) ter izvajanje socialnih aktivnosti (desno).
308
Slika 2: Vmesnik za analizo uporabe v sistemu book.Plexor.
Storitev je primarno namenjena izvedbi vseh vrst izobraževanj, saj nudi povezavo s
sodobnimi orodji za pripravo resnično interaktivnih e-učbenikov (npr. v okviru platforme
edu.Plexor) ter izvedbo zahtevnih preverjanj znanja s strukturiranimi in naključnimi
nalogami, ki simulirajo npr. pripravo na izpit ali maturo (slika 3).
Slika 3: Storitev book.Plexor lahko nadgradimo z možnostjo streženja interaktivnih
multimedijsko bogatih elektronskih testov in izobraževalnih vsebin (e-učbenikov).
Inovativna arhitektura sistema za podporo e-storitev v book.Plexorju omogoča celovit
nadzor nad učnim procesom, ki poteka preko uporabe učnih e-gradiv v sistemu. V podjetju
Abelium, raziskave in razvoj, na podlagi podatkov o procesih učenja izvajamo tudi natančne
analize, identificiramo specifične ciljne skupine uporabnikov, razvijamo prilagojene produkte
in nove poslovne modele ter ustrezno svetujemo založniku in mu s tem pomagamo povečevati
trg.
309
Slika 4: Proces izdelave e-publikacij se razlikuje glede na tip publikacije (knjiga, revija,
interaktivno multimedijsko obogateno e-gradivo). Procesi zaščite, distribucije, prodaje, uporabe
in analize uporabe so realizirani uniformno za vse tipe publikacij.
Za pripravo e-knjig skupaj z naročnikom izberemo ustrezno orodje za izdelavo
dokumentov v formatu epub. Masovni proces predelave vsebine po potrebi in ob zahtevi
naročnika avtomatiziramo in zagotovimo način urejanja vsebine knjige v formatu epub.
Publikacije v dogovoru z naročnikom zaščitimo z zaščito DRM. Vsebine namenjene v objavo
se objavijo na strežniku pri naročniku. Založnik lahko v sistemu izdela tudi svoja interaktivna
e-gradiva, teste oziroma druga učna gradiva. Na ta način ima založnik popoln nadzor nad evsebinami. Uporabniki lahko dostopajo do e-storitev nad e-gradivi le, če so prijavljeni v
sistem in so kupili gradiva – dovoljena je le avtorizirana uporaba. S to arhitekturo učinkovito
preprečujemo nedovoljeno uporabo (slika 4).
Sestavni del sistema je kot omenjeno tudi spletna trgovina, kot jo poznamo pri modernih
spletnih knjigarnah. Vendar poleg same prodajalne e-knjig, ki vključuje tudi enostavno
administracijo procesa prodaje in distribucije e-knjig, obogatenih e-publikacij, interaktivnih egradiv in e-učbenikov ter v prihodnosti tudi izvedbo dodatnih e-storitev. Dostop do spletne
trgovine je mogoč neposredno iz mobilnih tabličnih naprav podprtih z Apple iOS in Android
operacijskima sistemoma. Modul spletna knjigarna je nastavljiv, fleksibilen in prilagodljiv ter
vključuje tudi socialne funkcionalnosti - ocenjevanje gradiv, komentiranje uporabnikov,
recenzije, vtičnike za socialna omrežja kot je Facebook ipd.
Prednosti storitve book.Plexor, ki jo je razvilo podjetje Abelium so tako:
 Zagotavljanje procesov zaščite, distribucije, trženja in uporabe e-publikacij preko
lastne spletne knjigarne.
 Uporaba modela programska oprema kot storitev (SaaS).
 Možnost nadgradnje rešitve za e-knjige in e-revije z interaktivnimi testi in e-učbeniki.
 Možnost integracije z vsebinami drugih sistemov za izdelavo e-gradiv.
 Lasten razvoj inovativnih storitev, prilagojenih potrebam naročnika ali trga.
 Možne prilagoditve različnim e-bralnikom (konverzija vsebin v različne formate).
 Uporaba odprtih standardov in tehnologij.
 Možnost nadgradenj poslovnega modela (npr. prikaz reklam, vključevanje idej
socialnega mreženja, vključevanje drugih konceptov e-založništva, npr. samozaložb
ipd.).
 Povezljivost z več kot tisoč prosto dostopnimi gradivi, ki so že v sistemu.
310
Zaključek
Prihodnost storitve book.Plexor je transformacija v podporno okolje za e-skupnost, kjer
bodo vključeni tako učenci, učitelji in starši, ki so ključni uporabniki e-učbenikov in z njimi
povezanih e-storitev. Pri e-izobraževanju je namreč pomembno, da starši sproti spremljajo
učni napredek svojih otrok, zato ocenjujemo, da bodo starši pripravljeni uporabljati take
storitve.
Virtualni razredi se bodo formirali na podoben način kot skupine na omrežju Facebook.
Učitelj (ali tutor) bo formiral skupino za svoj razred in učenci se ji bodo pridružili. Učitelj bo
lahko določil e-učbenik, po katerem bo izvajal pouk. Učenci, ki bodo kupili dostop do tega eučbenika in se bodo včlanili v skupino (v virtualni razred), bodo avtomatično ponudili učitelju
določen vpogled v svoje statistike reševanja in tako omogočili učitelju pregled nad
napredkom učenja. Učitelj bo prav tako imel na voljo ustrezne e-storitve za sodelovanje z
učenci. Na ta način se na trgu e-storitev odpirajo tudi nove možnosti za razvoj e-storitev, ki
direktno naslavljajo starše in učitelje.
Ključno je torej z uporabo inovativnih IT storitev povezati e-založnike z vsemi
potencialnimi uporabniki sistema za e-izobraževanje in e-gradiv, kar je tudi cilj nadgradenj
rešitve book.Plexor.
Literatura
[1] Auletta, Ken. 2010. Publish or Perish. Can the iPad topple the Kindle, and save the book
business? The New Yorker, 26. april. Dostopno prek:
http://www.newyorker.com/reporting/2010/04/26/100426fa_fact_auletta (20. september
2011).
[2] Bosman, Julie, de la Merced, Michael J. 2011. Borders’ Bankruptcy Shakes Industry. The New
York Times, 17. februar. Dostopno prek:
http://www.nytimes.com/2011/02/17/business/media/17borders.html (20. september 2011).
[3] Byliner. Dostopno prek: http://byliner.com (20. september 2011)
[4] Kindle Singles. Dostopno prek:
http://www.amazon.com/b/ref=sv_kinc_2?ie=UTF8&node=2486013011 (20. september
2011).
[5] Lokar, M., Horvat B., Lukšič, P., Omerza D. (2011): »Baselines for the preparation of electronic
textbooks«, Organizacija (Kranj), 2011, letn. 44, št. 3, 76-84.
[6] McQuivey, James L., Mulligan, Mark, Corbett, Annie E. 2010. eBook Buying Is About To Spiral
Upward, US eBook Forecast, 2010 To 2015. Forrester Research, 5. november. Dostopno prek:
http://www.forrester.com/rb/Research/ebook_buying_is_about_to_spiral_upward/q/id/57
664/t/2 (20. september 2011)
[7] Saenz, Aaron. 2011a. Games, Pop-Ups, 3D, and More – The iPad is Changing Books Forever.
Singularity Hub, 27. avgust. Dostopno prek: http://singularityhub.com/2011/08/27/gamespop-ups-3d-and-more-the-ipad-is-changing-books-forever (22. september 2011).
[8] Saenz, Aaron. 2011b. What is the Future of Books? Kindle Lending Library, Piracy, and More!
Singularity Hub, 26. april. Dostopno prek: http://singularityhub.com/2011/04/26/what-is-thefuture-of-books-kindle-lending-library-piracy-and-more (22. september 2011).
[9] Spletna stran rešitve edu.Plexor. Dostopno prek: http://www.abelium.eu/razvoj/edu.plexor
(20. september 2011).
311
Kratka predstavitev avtorjev
Dr. Primož Lukšič strokovnjak za pripravo in vodenje razvojno-raziskovalnih projektov ter izrazito
interdisciplinaren raziskovalec. Izkazal se je kot vodja različnih projektov izdelave e-vsebin in e-storitev s
področja izobraževanja, svoja matematična znanja pa je apliciral tako v naravoslovnih (kemija) kot
družboslovnih domenah (volilni sistemi). V podjetju se poleg s projektno pisarno ukvarja predvsem z razvojem
novih produktov, nadzorom nad kvaliteto in procesi ter tržnimi raziskavami.
Dr. Boris Horvat s številnimi poslovnimi, razvojnimi in raziskovalnimi izkušnjami vodi podjetje pri poslovnih
odločitvah razvoja lastnih inovativnih produktov in nastopa na trgih. Kot podjetnik in raziskovalec uspešno
sodeluje pri izvedbi in vodenju številnih domačih in tujih razvojno raziskovalnih projektov za priznana
slovenska podjetja in institucije. Pod njegovim vodstvom je podjetju Abelium uspel preboj na tuje trge; v
podjetju skrbi za strateške poslovne odločitve, ključne stranke in razvoj novih produktov. Je soavtor več
znanstvenih in raziskovalnih člankov s področja e-izobraževanj.
312
Imaš kakšno idejo?
Do You Have an Idea?
Nada Razpet, Tomaž Kranjc
UL, Pedagoška fakulteta, Ljubljana, Kardeljeva ploščad 16,
UP, Pedagoška fakulteta Koper, Cankarjeva 5, 6000 Koper
[email protected], tomaž[email protected]
IKT storitve za šole - predstavitve
Povzetek
Prebiranje elektronske pošte postaja uvodni del vsakega delovnega dne. Poleg rednega
dopisovanja pa se vedno oglasijo tudi nekateri nekdanji dijaki, študenti ali stanovski kolegi.
Najpogosteje se takrat besedilo začne s stavkom: Ali imaš (imate) kakšno idejo, kako bi …
Tisti »kako« se nanaša na način razlage, na izvedbo poskusa ali na izbiro teme za seminar
ali naloge. V prispevku bomo pokazali, kako lahko zanimanje za dogodke iz življenja ljudi
na Zemlji povežemo z umetnostjo, tehniko in matematiko. Potresi na Japonskem so
povzročili brskanje po straneh, ki so povezane z Japonsko, njeno preteklostjo in sedanjostjo,
njihovo umetnostjo zgibanja papirja in njihovimi geometrijskimi izreki in problemi, ki so jih
narisali, lepo okrasili in zapisali na lesene plošče. Brskanje po internetu lahko pripelje ne le
do lepih slik, ampak tudi do drugačnega načina reševanja geometrijskih nalog, sestavljanja
novih nalog in ne nazadnje tudi poseganja po revijah in knjigah. Na konkretnih primerih
bomo pokazali, kako mi pridemo do novih idej, ki jih uporabimo pri pouku naravoslovja.
Ključne besede: sangaku, zgibanje papirja, poučevanje, geometrija, svetovni splet.
Abstract
Reading e-mail is becoming an introductory part of every working day. In addition to
regular correspondence, some former pupils, students or colleagues still send e-mail. Their
message most often begins with: "Do you have an idea how to ..." The "how" refers to the
method of interpretation in an experiment, the choice of a topics for a seminar, or a project.
In this paper we show how an interest in events affecting human life on Earth can be
connected to art, technology and mathematics. Earthquakes in Japan have been a reason
for exploring web pages that are associated with Japan, its past and present, their art of
paper folding, and their geometrical theorems and problems, painted, beautifully decorated,
and written on wooden boards. Browsing the internet can not only lead to beautiful images,
but also to other ways of solving geometrical tasks, creation of new tasks and, finally, to a
reading of journals and books. We will use concrete examples to show how we come up
with new ideas used in teaching sciences.
313
Key words: sangaku, origami, teaching, geometry, World Wide Web.
Uvod
Iskanje točno določenih vsebin po svetovnem spletu lahko terja veliko časa. Čas, ki ga
potrebujemo za to, pa lahko ob primerni organizaciji dela precej skrajšamo. Kako? Ob
pregledovanju vsebin, ki jih najdemo na spletu, včasih zaidemo na domače strani, za katere
mislimo, da nas utegnejo zanimati kasneje. Če imamo spletne naslove dobro urejene in lahko
že iz naslova, pod katerim smo stran shranili med »priljubljene«, kasneje ugotovimo, kaj je na
teh straneh, se nam to obrestuje takrat, ko določene vsebine potrebujemo. Domače strani na
spletu se hitro spreminjajo, zato je dobro, da kakšno zanimivost shranimo tudi v »papirni
obliki«,; ko se spletne strani premaknejo na drug strežnik, ali pa so drugače označene, jih pod
shranjenimi naslovi ne najdemo. Navadno naredimo dvoje: shranimo spletni naslov v predal
med priljubljene (urejenega po temah) in vsaj prvo stran natisnemo in shranimo v posebno
mapo, na kateri imamo zapisano tematiko. Tako se nam sicer nabere precej map in gradiva, za
katerega pa se izkaže, da nam pride prav čez leto ali dve, včasih celo čez daljše časovno
obdobje. Tak način dela nam pomaga, ko pripravljamo nove teme za predavanja, seminarje in
vaje. So pa lahko tudi dobra osnova za predstavitve na konferencah.
Kako torej pridemo do novih idej (novih vsebin)? Kadar dajemo študentom seminarske
naloge, lahko najprej sami izberejo temo. Le redki pridejo s predlogom. Če pa ga že imajo, pa
na spletnih straneh ne najdejo ustreznih vsebin, kar je zaskrbljujoče. O uporabi interneta piše
Gregor Cerar. »Raziskave so pokazale, da najstniki preživijo na internetu povprečno 303
minute mesečno, odrasle osebe pa kar 728 minut. Najstniki jih prehitevajo le po uporabi
različnih spletnih strani. Medtem ko fante najbolj privlačijo igre, izdelava strani ter
presnemavanje programske opreme in glasbe, dekleta internet uporabljajo v bolj praktične
namene. Ukvarjajo se z zbiranjem online periodike, pošiljajo elektronske čestitke, uporabljajo
ga za izdelavo domačih nalog in kot komunikacijsko sredstvo. Precej več časa kot fantje
preživijo na klepetalnicah.«
»Mednarodna raziskava EU Kids Online II je pokazala, da nekaj več kot 74 %
slovenskih otrok uporablja internet vsak dan ali skoraj vsak dan. Uporaba se s starostjo
povečuje. Otroci v povprečju na internetu preživijo 99 minut na dan. Tisti, stari od 9 do 10
let, na internetu preživijo približno 1 uro na dan. Skoraj 60 % otrok internet uporablja v svoji
sobi ali v kakem drugem zasebnem prostoru.
Otroci internet uporabljajo za različne aktivnosti. Za šolske potrebe je internet v
zadnjem mesecu uporabljalo 65 % otrok, 85 % je v zadnjem mesecu gledalo video izseke,
52 % je na internetu objavilo slike, videe ali glasbo. Spletno pošto je v zadnjem mesecu
uporabljalo skoraj 70 % otrok.” (Raziskava RIS, 2010).
Raziskava, ki smo jo naredili med študenti 4. letnika razrednega pouka Pedagoške
fakulteti v Kopru (sodelovalo 46 študentov) je pokazala, da študenti porabijo za brksanje po
spletu povprečno 80 minut na dan (čas se giblje od 5 minut do 240 minut), kar je veliko.
Največ študentov je odgovorilo, da ustrezne spletne strani najdejo sami (40), 6 studentov je
314
odgovorilo, da jim naslov posredujejo kolegi, in 12 študentov pravi, da jih zvedo na
predavanjih. Nekateri študenti so seveda navedli po dve možnosti.
Podatki so dovolj zgovorni. Študentje med brskanjem po spletu, za kar porabijo vsak
dan veliko časa, torej prav gotovo naletijo na kakšne zanimivosti, le izkoristiti jih ne znajo. V
prispevku bomo na nekaj zgledih pokazali, kako se tega lotimo mi – kako poiščemo nove
zanimive teme, ki jih lahko uporabimo pri pouku naravoslovja (na primer na študijskih
programih Razredni pouk in Predšolska vzgoja).
Iskanje novih vsebin – medpredmetno povezovanje
Ob potresu na Japonskem se je zanimanje za to deželo povečalo. Večino ljudi je
zanimalo, zakaj so imeli tam tako močan potres, hkrati pa tudi, kakšne so posledice poškodb
reaktorja. Nas pa je zanimala tudi zgodovina te dežele in njene kulturne posebnosti. Iz vsega
naštetega se že vidi, da lahko naravno nesrečo povežemo v šoli z zgodovino, geografijo,
umetnostjo. Kaj pa matematika in naravoslovje? Otroci smo včasih iz časopisnega papirja s
prepogibanjem naredili čaše, kape, ladjice in še kaj. Zgibanje in prepogibanje papirja, Japonci
temu rečejo origami, lahko povežemo z matematiko. Navedimo primer. Iz kvadrata, ki ga
izrežemo iz lista papirja formata A4, naredimo čašo. Kako? Otrokom (dijakom, študentom)
pokažemo načrt, po katerem jo morajo izdelati. Ob tem ponovimo branje načrta. Lahko jo
delamo po korakih. Vsak korak pokaže učitelj. Na spletu najdemo tudi posnetke izdelave, na
koncu pa zahtevamo, da dijaki še sami narišejo diagram poteka prepogibanja (geometrija) in
na koncu še izračunajo, koliko tekočine lahko nalijemo v kozarec. Rezultate preverimo še z
merjenjem. Dejavnost končamo s poskusom, s katerim preverimo, če zares lahko v
papirnatem kozarcu nad ognjem skuhamo čaj, kot so nam včasih pripovedovali taborniki, pa
imamo povezavo še s fiziko in kemijo, če hočete.
Slika 1: Diagram za izdelavo papirnate čaše. Na desnih slikah so označene daljice,
ki pomagajo pri izračunu prostornine.
Tak način dela ima nekaj prednosti pred klasičnim modelom, ko pri izdelavi kozarca
končamo. Otroci, ki delajo počasneje, bodo naredili le del celotnega projekta. Tisti, ki se še
315
niso seznanili s potrebnimi metodami približnega računanja, bodo vse količine le izmerili
(dolžine robov, prostornino). Tisti otroci, ki so hitrejši, bodo naredili projekt v celoti. Obenem
lahko vključimo še delo z računalnikom (risanje sheme z ustreznim programom, iskanje
filmov za potek dela, zgodovino zgibanj in prepogibanja papirja). Če na spletu v Google
vtipkamo besedo ORIGAMI, najdemo 14,000.000 zadetkov. Otroke moramo torej naučiti,
kako naj poiščejo izbrani izdelek.
Predstavljena je izdelava čaše, ki jo vsi poznamo še iz otroških časov. Če želimo dodati
še kaj novega, pa je potrebno še malo brskanja po spletu. Tako najdemo tole čašo.
Slika 2: Diagram za izdelavo papirnate čaše.
Vir: http://en.origami-club.com/traditional/greenteacup/greenteacup/index.html (ogled 10.10.2011).
Na zgornji sliki so napisi v angleškem jeziku. Nova naloga za dijake/študente: prevod
podnapisov pod slikami. To je nujno, saj se kasneje izkaže, da imajo otroci (tudi starejši)
težave pri iskanju ustreznih slovenskih izrazov. Naša raziskava je pokazala, da 31 študentov
prevede napise na slikah, 15 pa ohrani originalne napise.
316
Raziskovanje s poskočnimi žabicami
Nadaljujmo z raziskovanjem, ki je postal del poučevanja v naših šolah. To seveda ni
raziskovanje v znanstvenem smislu, je pa navajanje na znanstvene metode dela, saj vsebuje
raziskovalno vprašanje, opredelitev spremenljivk, hipotezo, meritve, risanje diagramov in
grafov, določanje medsebojnih relacij med količinami in na koncu potrditev hipoteze (včasih
seveda ugotovimo, da hipotezo lahko ovržemo) (Ana Gostinčar Blagotinšek, Nada Razpet,
2007) .
Kot primer navedimo izdelavo poskočne žabice. Najprej dijaki poiščejo na internetu
ustrezen diagram. Najdemo ga, ko vtipkamo besede JUMPING ORIGAMI FROG; dobimo
6.240.000 zadetkov. Podajamo le sliko enega izmed končnih izdelkov.
Slika 3: Poskakujoča žabica.
Vir: http://www.wikihow.com/Make-an-Origami-Jumping-Frog (obiskano 10.10.2011).
Kaj lahko spreminjamo. Najprej izbiramo različno kvalitetne papirje, enakih velikosti.
Najbolje bi seveda bilo, če bi bila tudi masa listov enaka, kar pa je težko doseči. Ko
preizkusimo papirje, se odločimo, kako veliki bodo začetni kvadrati. Izkaže se, da majhne
žabice, izdelane iz nekoliko tršega papirja (recimo risalnih listov), skačejo bolje. Za poskok je
potrebno pritisniti na »gubo«, ki deluje kot vzmet. Ob koncu naredimo tekmovanje žabic.
Žabice postavimo ob startno črto. Merimo preskočeno razdaljo treh žabjih skokov. Celotni
projekt smo naredili s študenti predšolske vzgoje Pedagoške fakultete v Kopru, še prej pa v
okviru predstavitve verižnega eksperimenta v enem od trgovskih centrov v Ljubljani.
Žabice lahko še pobarvamo in okrasimo, pa imamo povezavo še z umetnostjo.
317
Trakovi in matematika
K zgibanju papirja sodi tudi zgibanje trakov (Origami strip da 12.600.000 zadetkov).
Trak ima vsako stran obarvano drugače. Številke in črke pa morajo biti enobarvne. Za nižje
razrede je zanimivo zgibanje črk in številk, v višjih razredih pa določamo dolžine robov,
dolžino potrebnega trku, iz katerega s prepogibanjem izdelamo črko ali številko in ploščino
izdelane številke ali črke. Otroci imajo radi tekmovanja. Zato lahko tekmujejo tako, da
izdelajo številko ali črko s čim manjšim številom zgibov. Na sliki je diagram številk in črk,
številka pod diagramom pa pove, koliko zgibov je potreboval avtor.
Slika 4:Izdelava številk in črk iz papirnatih trakov. Vsaka stran traku je obarvana drugače.
Vir: najdete na spletu pod: AOP-OSAlphabet-26P.gif, AOP-OSDigits-10P.gif.
Sangaku
Posvetimo se nekoliko bolj še geometriji. V starih japonskih templjih so pritrjene lesene
tablice (sangaku), na katerih so zapisane tudi različne geometrijske naloge, izreki in aksiomi.
Tablice so lepo obarvane in na njih se najde včasih tudi namig, kako nalogo rešiti. Za nekatere
naloge poznajo avtorje in čas nastanka. Zanimivo je, da so nekatere naloge predlagali tudi
otroci, stari od 9 let naprej, kar pa ne pomni, da so zato lahke. Na spletu najdemo obilico
literature, nekaj rešenih nalog in nekaj naslovov knjig. Navedimo le en primer, ki ga lahko
uporabimo tako v osnovni kot v srednji šoli. Če v Googlov iskalnik vpišemo besedo sangaku:,
dobimo 585.000 zadetkov.
318
Otroci poznajo zmaje. Izdelajo jih lahko sami ali pa jih kupijo. Zanimive načrte najdemo
tudi na spletu, povezani pa so s prej omenjenimi sangakuji. Oglejmo si ploščatega zmaja.
Shema je na sliki:
Slika 5: Dve elipsi in kvadrat.
Prvi izziv je pravilno narisati tega zmaja. Slika je narejena s programom za dinamično
geometrijo (GeoGebra). Osnovnošolci s programom najdejo lastnosti tega »zmaja« (dolžino
stranic kvadrata, velikost obeh polosi elipse, povezavo med stranico kvadrata in osmi elipse),
dijaki pa že znajo matematično zapisati relacije med omenjenimi količinami in potem izračun
»preverijo« še s programom. Seveda to ni pravi dokaz, je pa preizkus pravilnosti zapisa relacij
med količinami.
Na koncu poiščemo še nekaj revij in knjig, ki vsebujejo omenjeni temi: origami in
sangaku.
Tako dobimo obilico idej za nove teme in medpredmetne povezave.
Zaključek
V prispevku smo pokazali, kako pridemo do novih nalog oziroma, kako dobimo ideje za
nove dejavnosti, ki jih lahko ponudimo študentom naravoslovja; hkrati študente navajamo, da
tudi sami ravnajo podobno in so pri deskanju po svetovnem spletu pozorni na zanimivosti s
področja svojega študija. Najprej najdemo nekaj zanimivega v novicah, potem poiščemo na
spletu, kaj o določeni pokrajini ali deželi piše, pozanimamo se o zgodovini in umetnosti,
poiščemo zanimive diagrame in slike in jih povežemo z raziskovanjem (primer žabice),
oziroma ideje uporabimo pri poučevanju matematike ali fizike.
Vsekakor mora učitelj, preden uporabi novo idejo pri pouku, najprej sam izvesti vse faze
procesa od ideje do končnega rezultata. Brskanje po internetu zahteva precej časa, zato je
319
dobro, če v šoli o tem poučimo učence in dijake (pa tudi študente). Iz podatkov o številu
najdenih internetnih mest za nekatere izraze razberemo, kako obširne so baze podatkov na
spletu. Zato pomeni pravi način iskanja ne le prihranek časa, ampak tudi povečano
zanesljivost dobljenih podatkov.
Literatura:
[1] Blagotinšek, A., Razpet, N. (2007) »Kako raziskujemo« Naravoslovna solnica, letn. 11, št. 3,
12-13.
[2] http://www.mladina.si/tednik/200042/clanek/nt42/. Obiskano 10.10 2011.
[3] http://www.ris.org/db/27/11815/Internet_in_slovenski_otroci Obiskano 10.10.2011.
[4] Razpet, N. (2009), Izdelajmo žabico, interno gradivo.
[5] Hidetoshi, F., Rothman, T., »Sacred mathematics : Japanese temple geometry«, Princeton
University Press, Oxford, 2008.
[6] http://en.origami-club.com (obiskano 10.10.2011).
[7] Mladina 2011, Končno poročilo o rezultatih raziskave, 29.12.2010, MSŠ, Urad za mladino.
[8] Razpet N., »Uporaba internetnih strani«, raziskava, neobjavljeno, 2011.
Predstavitev avtorjev
Nada Razpet dela kot višja predavateljica na Univerzi na Primorskem, Pedagoški fakulteti Koper, in na
Univerzi v Ljubljani, Pedagoški fakulteti. Najbolj jo zanima zgodnje učenje naravoslovja in učenje z
raziskovanjem. Posebno skrb namenja preprostim eksperimentom in njihovemu vključevanju v poučevanje
naravoslovja in fizike.
Nada Razpet is lecturer in science and didactics of science at the Faculty of Education of the University of
Ljubljana and at the Faculty of Education Koper of the University of Primorska. Her fields of interest are science
for children, particularly hands-on experiments, and early introduction to scientific learning.
320
S celovitim informacijskim orodjem do organizacijske in
poslovne učinkovitosti v javnem zavodu
With a comprehensive information application to organizational and
business efficiency in the public institution
IKT storitve za šole - predstavitve
Mitja Dežela
OSNOVNA ŠOLA CERKNO
Bevkova ul. 26, 5282 CERKNO
[email protected]
Povzetek
Celovit informacijsi sistem imenovan Informator je spletna aplikacija Osnovne šole Cerkno,
do katere preko posebnega registracijskega obrazca in dodeljenih uporabniških pravic
dostopajo naslednji uporabniki: vodstvo šole, finančno-računovodska služba, učiteljski
kolektiv in zunanji poslovni partnerji zavoda. Namen portala je posredovanje informacij o
aktivnostih zavoda preko enega samega zbirnega mesta. Glede na dodeljene pravice lahko
posamezni uporabniki dostopajo samo do določenih informacij. Pretok informacij je
dvosmeren, uporabniki lahko podatke prebirajo, shranjujejo na svoj računalnik ali jih
popravljajo, dopolnjujejo in glede na pristojnosti, določajo njihov vpogled ostalim
uporabnikom. Gre za spletno aplikacijo z različnimi moduli, ki omogoča pretok pedagoških
in poslovnih informacij med zgoraj naštetimi službami na različnih segmentih: pedagoški
del: šolska dokumentacija, organizacija vzgojno-pedagoškega dela, različni aktualni
razpisi, finančno-administrativni del: vodenje materialnih zalog v šolski kuhinji, šolski
prevozi, šolska prehrana, stroškovniki v zvezi s šolskimi ekskurzijami, zunanji poslovni
partnerji: vpogled v rezervacijo šolskih prevozov, naročanje materialnih zalog, vpogledi v
različne razpise, vodstvo zavoda: vpogled v evidence delovnih obveznosti zaposlenih,
finančno-administrativno poslovanje zavoda, materialno poslovanje zavoda.
Ključne besede: šolska dokumentacija, organizacija vzgojno-izobraževalnega dela, šolske
finance in administracija, poslovni partnerji, šolska uprava, materialne zaloge, šolska
kuhinja, šolska prehrana, naročanje artiklov, šolske ekskurzije, šolski prevozi, delovna
obveznost učiteljev, šolski management
321
Abstract
Informer is a web portal accessible by special on-line registration form and user rights
granted to various users such as school principalship, finance and accounting service,
teachers and external business partners. The portal aims to provide one-stop information
about school activities. Individual users are given access to specific information according to
their user rights granted. A two-way flow of information enables users to read, save or
correct and complete data on their PC and allow access to other users in accordance with
their own competencies. This web application which includes various modules allows a
constant flow of teaching and business information among different segments between
services listed above; teaching segment: school documentation, organisation of educational
work, various tenders; finance and administration segment: conducting a physical inventory
in school kitchen, school nutrition, bill of costs regarding school trips; external business
partners: access to »home to school transport« reservations, ordering physical resource
supplies, access to various tenders; school principalship: access to records of employee's
working obligations, school financial management and administration, school physical
resource management.
Key words: school documentation, organisation of educational work, teaching segment,
finance and administration segment, external business partners, school principalship,
physical inventory in school kitchen, school nutrition, school trips, school transport
reservations, ordering physical resource supplies, records of employee's working obligations,
school financial management and administration, school physical resource management.
Spletni naslov projekta
http://ucitelj.os-cerkno.si
Predstavitev zavoda
Zavod Osnovna šola Cerkno ima v šolskem letu 2010 / 2011 nekaj več kot 350 učencev in
80 učiteljev ter administrativno-tehničnega osebja. V okviru zavoda je tudi vzgojno-varstvena
enota (vrtec) z nekaj manj kot 100 otroki in 15 vzgojiteljicami ter podružnični šoli s štirimi
učitelji in 20 učenci. Zavod razpolaga s petdesetimi računalniki in tremi strežniki. Računalniki
so v zavodu namenjeni učencem za izvajanje učnih aktivnosti v okviru rednega pouka in
interesnih dejavnosti, učiteljem za pripravo učnih gradiv, administrativno-finančni službi pa
za izvajanje operativnih nalog v okviru njihovih delovnih obveznosti. Šola razpolaga s tremi
strežniki, ki jih poganjajo operacijski sistem Linux in Microsoft Windows Server 2003. Prvi
(HEROJ) deluje kot spletni strežnik ter poštni strežnik, drugi (VITEZ) pa je namenjen
gostovanju finančno-računovodskih aplikacij, aplikacij namenjenih pedagoški administraciji,
322
deluje pa tudi kot glavni podatkovni strežnik. Oba strežnika delujeta na administrativnem delu
šolskega internetnega omrežja. Tretji strežnik (PIKA) deluje v okviru pedagoškega
internetnega omrežja in je namenjen za izvajanje učnih aktivnosti v okviru izbirnih predmetov
urejanje besedil, multimedija in računalniška omrežja. Učenci nanj nameščajo delovna
gradiva. Strežnik skrbi za dnevno arhiviranje podatkov.
Pretok informacij v okviru zavoda in stik z zunanjimi uporaniki
Osnovna šola Cerkno glavnino informacij povezanih z aktivnostmi, ki se izvajajo skozi
šolsko leto, posreduje preko osrednje šolske spletne strani, ki se nahaja na naslovu
http://www.os-cerkno.si. Informacije, ki jih redno ažurira učiteljski kolektiv in vodstvo
zavoda, so namenjene učencem, njihovim staršem, učiteljem, članom Sveta zavoda in Sveta
staršev ter lokalnim medijem. Objavljene novice v svojih prispevkih povzemajo lokalni
mediji kot so Idrijske novice, Radio Odmev, Lokalna televizija Cerkno, Ukopditi. Statistike
kažejo, da osrednjo spletno stran mesečno obišče skoraj 10.000 uporabnikov.
Z razvojem devetletne osnovne šole se je število aktivnosti in obveznosti povezanih z
njimi, brez dvoma zelo povečalo. Kolektiv Osnovne šole Cerkno se s predvidenimi učnovzgojnimi aktivnostmi v glavnem seznanja v okviru tedenskih srečanj kolegija, pedagoških
konferenc in rednih srečanj učiteljskih aktivov in drugih operativnih skupin. Kolektiv ima
vpogled v predvidene aktivnosti preko zapisnikov posameznih operativnih skupin, ki so
izobešeni v šolskih zbornicah.
Veliko informacij, a te največkrat nedostopne in nepregledne
Praksa zadnjih let je pokazala, da informacije posredovane na oglasnih deskah, pogosto ne
dosežejo končnih uporabnikov. Skozi šolsko leto postanejo oglasne deske nepregledne,
natrpane z najrazličnejšimi koristnimi in nekoristnimi informacijami ali pa so te celo
neažurne. Informacije so na ta način kolektivu dostopne le v okviru šolskega okolja in do njih
ni mogoče dostopati recimo tudi od doma oz. izven rednega delovnega časa. Prva rešitev, ki
se nam je pokazala, je bilo objavljanje tovrstnih informacij v okviru osrednje šolske spletne
strani. Možnost smo zelo hitro opustili, saj večina informacij (zaradi svojih specifičnosti) ni
bila namenjena širšemu krogu obiskovalcev. Tudi z vidika varnosti osebnih podatkov, bi
objava tovrstnih podatkov na javnem spletnem mestu, v nekaterih primerih pomenila kršitev
šolske zakonodaje. Kolektiv sem že v letu 2009 / 2010 obvestil, da bom pristopil k izdelavi
posebnega spletnega portala, ki bo zasledoval naslednje cilje:
- Dostop do informacij o aktivnostih, ki se odvijajo v šolskem okolju z delovnega mesta ali
od doma,
- stalen in hiter dostop do informacij na enem samem, po kategorijah urejenem, spletnem
mestu,
- preko enovitega informacijskega sistema povezati vse enote zavoda (matična šola,
podružnični šoli in vrtec, šolsko upravo),
323
preprost sistem za objavljanje in ažuriranje informacij,
širok nabor informacij,
dvosmerni pretok informacij (administratorji – uporabniki, uporabniki – administratorji),
sistematična urejenost podatkov,
širok krog uporabnikov razdeljen v dve skupini. Dostop do informacij je urejen glede na
dodeljen nabor uporabniških pravic:
- notranji uporabniki (vodstvo šole, finančno-administrativna služba, učitelji, Svet
zavoda, Svet staršev, šolska kuhinja)
- zunanji uporabniki (zunanji izvajalci storitev – avtobusni prevozi, šola v naravi,
zdravniški pregledi, pogodbeniki, ki koristijo prostorske kapacitete zavoda –
najemniki športnih telovadnic)
- varovan dostop do informcij,
- arhiviranje objavljenih podatkov.
-
Informator – osrednji informacijski portal za kolektiv OŠ Cerkno
V šolskem letu 2009 / 2010 sem v šolsko omrežje implementiral spletno aplikacijo, ki sem
jo poimenoval Informator in predstavlja osnovo za izdelavo kompleksnega informacijskega
središča Osnovne šole Cerkno. Informator je spletni portal do katerega preko posebnega
registracijskega obrazca in dodeljenih uporabniških pravic dostopajo naslednji uporabniki:
vodstvo šole, finančno-računovodska služba, učiteljski kolektiv in zunanji poslovni partnerji
zavoda. Namen portala je posredovanje informacij o aktivnostih zavoda preko enega samega
zbirnega mesta. Glede na dodeljene pravice lahko posamezni uporabniki dostopajo samo do
določenih informacij. Pretok informacij je dvosmeren, uporabniki lahko podatke prebirajo,
shranjujejo na svoj računalnik ali jih popravljajo, dopolnjujejo in glede na pristojnosti,
določajo njihov vpogled ostalim uporabnikom. Portal omogoča glede na profil uporabnika
pretok naslednjih pedagoških in poslovnih informacij:
- Učiteljski kolektiv: pregled aktualne šolske zakonodaje, dnevnih, tedenskih, mesečnih
obvestil o aktualnih dogodkih na šoli (opomnik), pregled zapisnikov pedagoških konferenc,
kolegijev, aktivov (zapisnike signira in klasificira šolska administracija, zapisniki so
kronološko urejeni), pregled nadomeščanj učiteljev v razredu (portal ima vgrajen poseben
vmesnik, ki smo ga implementirali skupaj s podjetjem Simobil d.d. in omogoča posredovanje
obvestila o nadomeščanju ali drugih krajših informacij tudi učiteljem na mobilne telefone),
pregled informacij povezanih s šolskimi ekskurzijami (pregled statusa: Je avtobusni prevoz
naročen, kdaj je odhod, kdaj povratek? Je število šolskih malic javljeno v šolsko kuhinjo?
Koliko znašajo stroški ekskurzije? Kateri učitelji bodo spremljevalci?) Preko posebnega
modula učitelji oddajajo poročila o mesečnih učnih realizacijah, poročila o delovni
obveznosti, posebna poročila o individualiziranih učnih programih (DSP, delo z nadarjenimi),
druga različna poročila. Učitelji imajo dostop do najrazličnejših internih obrazcev, ki jih po
potrebi izpolnijo in elektronsko oddajo v tajništvo (obvestila staršem, vabila,…). Učitelji
imajo vpogled tudi v dokumentacijo različnih razpisov ter pomembne časovnice (v kateri fazi
je razpis, kdo na šoli je koordinator, do kdaj je potrebno oddati poročila,…).
324
- Administrativno-finančna služba: s pomočjo posebnega modula se beleži prisotnost
članov kolektiva na delovnem mestu, naročajo potni nalogi, vpogled imajo tudi v načrtovani
stroškovnik za posamezne šolske ekskurzije. Preko posebnega modula, ki je nameščen v
šolski kuhinji se vodi elektronsko evidentiranje šolskih malic in kosil. Na spletnem portalu
ima računovodstvo dnevno vpogled v statistične podatke o izdanih obrokih ter materialnih
zalogah v kuhinji.
- Vodstvo šole: Posreduje informacije vsem akterjem, skrbi za ažurnost podatkov,
uporablja portal kot elektronski arhiv šolske dokumentacije, vsi dokumenti so ustrezno
signirani in klasificirani. Kolektivu posreduje podatke o aktualnih razpisih, koledar šolskih in
državnih tekmovanj, poseben modul pa omogoča tudi spremljanje posameznih projektov v
katere je vključena šola (različne časovnice).
- Zunanji poslovni partnerji: Avtobusni prevozniki (preko portala sprejemajo naročila za
najem avtobusov – odhod, prihod, število sedežev, relacija in naročila tudi potrjujejo),
oddajanje naročil dobaviteljem v zvezi z materialnimi zalogami v šolski kuhinji, zdravstveni
dom (oddajajo obvestila o sistematičnih in zobozdravstvenih pregledih učencev). Zunanji
najemniki šolskih prostorov imajo na portalu vpogled v zasede in proste termine športnih
telovadnic. V primeru, da v določenem terminu, ne bodo koristili prostorov, lahko z uporabo
posebnega spletnega obrazca sporočijo vodstvu šole odpoved terminov.
Slika 1. Predstavitev rubrik; trenutno je aktivnih 30 modulov
325
Modul ekskurzije / spremstva
Slika 2. Predstavitev modula Ekskurzije / spremstva v kateri administrativno-finančna služba
spremlja naročila šolskih prevozov, učitelji razpored spremstev na ekskurzijah, šolska kuhinja
pa število izdanih šolskih malic, ki so jih učenci odnesli s seboj na ekskurzijo. Dostop do modula
ima tudi izvajalec šolskih prevozov, preko katerega izvede potrditev naročila prevoza.
Modul evidentiranje učnih in delovnih obveznosti ter modul prisotnost / odsotnost z
delovnega mesta
Na tržišču je na voljo veliko različnih programskih aplikacij, ki omogočajo vodenje
kadrovskih evidenc (Saop, B2, Opal, QuickTime,…). Večina tovrstne programske podpore
vsebinsko izhaja iz gospodarskih ali storitvenih dejavnosti in jih je v sistem vzgoje in
izobraževanja (zaradi specifik pri vodenju delovnih obveznosti) zelo težko implementirati.
Pogosto avtorji tovrstne programske opreme, zaradi nepoznavanja VIZ sistema, ne nudijo
celostne podpore in jih je pogosto potrebno kombinirati z različnimi programskimi orodji.
Prav to kombiniranje pa pogosto onemogoča celostno in transparentno vodenje kadrovskih
podatkov, ki bi bili v skladu z delovno zakonodajo na področju VIZ sistema. Poleg tega pa so
zaradi visoke cene (osnovna namestitev, pogoste posodobitve in servisne storitve) za javne
zavode težko dostopne. Z namenom transparentnega vodenja kadrovskih podatkov na
Osnovni šoli Cerkno, smo v šolskem letu 2010 / 2011 pristopili k izdelavi posebnega
programskega modula, ki omogoča centralno vodenje vseh potrebnih kadrovskih podatkov za
potrebe različnih administrativno-finančnih služb v našem zavodu, kakor seveda tudi
zaposlenim. Pri izdelavi programske aplikacije smo stremeli k temu, da izdelamo aplikacijo
do katere bodo lahko dostopali tudi zaposleni in imeli stalen dostop do svojih osebnih
326
kadrovskih podatkov (podatkov o delovni obveznosti, učni obveznosti, letnem delovnem
dopustu, odsotnostih z delovnega mesta, povečanem obsegu dela, napredovanjih v nazive,
plačne razrede…). V pomoč nam je bilo tudi mnenje revizijske hiše, ki je tega leta na naši šoli
opravilo pregled administrativno-finančnega poslovanja zavoda in opozorilo na
pomanjkljivosti, ki smo jih z vpeljavo novega programskega orodja kmalu odpravili.
Implementirani sistem omogoča vodenje vseh potrebnih podatkov o delovni in učni
obveznosti zaposlenih. V profile zaposlenih vodstvo zavoda s svojimi podpornimi službami
beleži dnevno prisotnost / odsotnost zaposlenih z delovnega mesta, letni delovni dopust ter
realizacija pedagoškega dela. Poseben podlist je namenjen tudi vodenju povečanega obsega
dela, s katerim zaposleni dodelujejo primanjkljaj letnega delovnega dopusta v povezavi z
odsotnostjo z delovnega mesta. V tem podlistu so natančno opredeljene dejavnosti, ki pa jih
uporabniki aplikacije (vrtci, osnovne, srednje šole, dijaški domovi) lahko spreminjajo oz. v
aplikacijo vnesejo tiste, ki se izvajajo v njihovem delovnem okolju. Programska aplikacija
omogoča v okviru posebnega podlista, preprosto in nazorno vodenje realiziranih aktivnosti v
okviru interesnih dejavnosti. Osnovne šole moramo skozi celotno šolsko leto natančno voditi
tudi podatke o dodatni strokovni pomoči (DSP). Podatke moramo šole v dveh časovnih
obdobjih (februar, junij) posredovati na Ministrstvo za šolstvo in šport RS. V ta namen smo
izdelali poseben podlist, ki je namenjen zbiranju podatkov o realizaciji pedagoškega dela v
okviru dodatne strokovne pomoči učencem. Vsi podatki namenjeni finančno-administrativni
službi za obračunavanje osebnih dohodkov kakor tudi za različna poročila, ki jih mora
vodstvo pripraviti za različne organe zavoda (Svez zavoda, Svet staršev,..), ustanovitelja,
AJPES ali ministrstva. Modul omogoča v posebnem podlistu shranjevanje različnih potrdil o
strokovnem izpopolnjevanju zaposlenega. Baza tovrstnih dokazil omogoča zaposlenemu, da
hitreje in učinkoviteje pripravi dokumentacijo za napredovanje v strokovne nazive ali plačne
razrede. Tovrstni modul ne omogoča le vpogled v strokovna dokazila učitelja, temveč
omogoča tudi vpogled v njegovo strokovno rast in planiranje individualnih strokovnih
izobraževanj v bodoče (tako za učitelja samega, kakor tudi za vodstvo zavoda z vidika
pokrivanja strokovnih primanjkljajev v zavodu in z vidika finančnega planiranja).
Pregled učne in delovne obveznosti
Ob začetku novega šolskega leta mora vsak učitelj prejeti vse potrebne podatke o poteku
šolskega leta (število delovnih dni, število šolskih dni, predvidena izobraževanja v času
šolskih počitnic ali v času pouka, delovne sobote, prosti dnevi v času počitnic…). Na podlagi
letnega koledarja imajo zaposleni možnost planiranja svojih delovnih aktivnosti, vpogled pa
imajo tudi v izračun primanjkljaja glede na število dni dopusta in odsotnosti delavca z
delovnega mesta v času šolskih počitnic. Na podlagi izračuna imajo vpogled v primanjkljaj ur,
ki jih morajo zaposleni dodelati z različnimi, v naprej določenimi in ovrednotenimi
aktivnostmi, tekom tekočega šolskega leta. Posebna rubrika, do katere lahko dostopajo
uporabniki, omogoča ažuriranje morebitnih sprememb v okviru šolskega internega koledarja,
kakor tudi z njim povezanih izračunov. Vse tekoče spremembe lahko uporabniki spremljajo v
327
svojih profilih. Na voljo so jim tudi vsi podatki o različnih internih izobraževanjih (termin
izvajanja, podatki o izvajalcih, podatki o vrednotenju izobraževanja,…).
Vpogled v podatke o učni obveznosti
V okviru tega modula imajo uporabniki stalen vpogled tudi v svoje učne obveznosti.
Učitelj ob začetku šolskega leta prejme podatke, koliko učnih ur mora v okviru poučevanega
predmeta tedensko realizirati v razredu / oddelku. Vpogled ima tudi v podatke koliko znaša
njegova skupna učna obveznost, kakor tudi morebitne spremembe, ki se bodo tekom tekočega
šolskega leta zgodile. Učitelji, ki izvajajo dodatno strokovno pomoč, imajo vpogled v
podatke, pri katerih učencih izvajajo DSP, koliko pedagoških ur je potrebno realizirati, pri
katerem učnem predmetu, za kakšno obliko DSP gre (po realizaciji, po sistemizaciji – podatek
je pomemben za finančno-administrativno službo za obračun osebnega dohodka). Učitelj ima
v okviru tega profila vpogled tudi v interesne dejavnosti ter število pedagoških ur, ki jih bo v
tekočem šolskem letu realiziral. Vodstvo zavoda ima vpogled v skupno število ur namenjenih
za izvajanje interesnih dejavnosti ter lahko tako natančneje izdela finančno strukturo za
tekoče šolsko leto. Do podatkov ima poleg vodstva zavoda vpogled tudi administrativnofinančna služba, ki lahko morebitne nastale spremembe ažurira tudi v svojih aplikacijah
(obračun osebnega dohodka).
Pregled tekoče prisotnosti na delovnem mestu
Pomembno mesto v osebnih profilih ima tudi posebni modul, ki omogoča spremljanje
prisotnosti / odsotnosti na delovnem mestu. Osnova letnega koledarja je postavljena že ob
začetku šolskega leta, ko se v vse individualne delovne koledarje vnesejo aktivnosti, ki jih
bodo izpeljali vsi člani učiteljskega kolektiva (redna kolektivna izobraževanja, državni
prazniki, šolske počitnice). Vse ostale individualne posebnosti, pa se dnevno ažurirajo (vnos
službenih poti, bolniških odsotnosti, izrednega letnega delovnega dopusta,…). Na mestih, ki
so označene kot službene poti ima delavec možnost vpogleda v potni nalog iz katerega je
razvidno, kje se je službena aktivnost izvajala, datum in dolžina izvajanja ter naziv aktivnosti.
Podobno velja tudi za redna izobraževanja za kolektiv, kjer je ob vpogledu v zgoraj naštete
podatke mogoče prenesti tudi pripeto študijsko gradivo. Delavec ima možnost vpogleda v
ažurne podatke, v času obračunskega obdobja oz. v terminu ko kadrovska služba pripravlja
podatke za administrativno-finančno službo, pa ta modul omogoča zelo hitro in natančno
zajetje podatkov. To vsekakor vpliva na racionalizacijo poslovanja zavoda in zmanjšanje
morebitnih napak pri obdelavi tekočih kadrovskih podatkov. Nosilec profila lahko podatke
izvozi ali si jih stiska za osebno kontrolo.
Vpogled v poseben modul, ki je sestavni del osebne kadrovske evidence, je tudi
spremljanje vseh dodatnih aktivnosti, ki jih učitelji izvajajo v okviru delovnih obveznosti, a
niso sestavni del rednih učiteljevih obveznosti. Pogosto gre za aktivnosti, ki so opredeljene
328
kot povečan obseg dela in s katerimi zaposleni dodeluje različne primanjkljaje. Modul
omogoča vpogled v dodatne aktivnosti, ki so bile realizirane v posameznem mesecu in koliko
je bila aktivnost ovrednotena. Skript avtomatsko sešteva dodelave in jih uporablja v skupni
analizi. Delavec lahko spremlja koliko znaša njegova dodelava, koliko še znaša letni
primanjkljaj, v spodnjem delu pa je razviden nabor aktivnosti, ki so bile upoštevane v analizi.
Podatke lahko nosilec profila strne v poročilo, ga izvozi ali stiska za osebno evidenco.
Mapa evidenc dokazil za napredovanja – strokovna rast
Posebno mesto v okviru programske aplikacije zavzema modul, ki omogoča hranjenje in
pregled dokazil o različnih strokovnih izobraževanjih ter podatke o napredovanjih v plačne
razrede ali nazive zaposlenih. Pogosto se dogaja, da osebne kadrovske mape ne vsebujejo
ažurnih dokazil, učitelji le te pogosto založimo, izgubimo in si v času pripravljanja potrebne
dokumentacije za napredovanje po nepotrebnem grenimo življenje. V izogib temu, smo
pripravili poseben modul, ki omogoča učitelju, da v svoj profil prenese elektronsko obliko
dokazila o določenem strokovnem izobraževanju, doda program organizatorja, ki je
izobraževanje izpeljal ter dodamo morebitne opombe, ki nam bodo koristili pri zbiranju
dokumentacije. Uporabniku profila so na voljo tudi podatki o tem, kdaj je nazadnje
napredoval v posamezne plačne razrede, kdaj je prejel odločbo o napredovanju v posamezne
strokovne nazive. Omogoča pa tudi pripravo izpisa dokazil z ovrednotenimi točkami, ki jih je
delavec uporabil pri zadnjem napredovanju in so bili nato izločeni iz kadrovske evidence.
Vpogled v tovrsten profil omogoča učitelju spremljanje njegovega strokovnega razvoja.
Modul šolska kuhinja
Modul omogoča evidentiranje šolskih obrokov, ki ga učenci, učitelji in tehnično osebje
izvajajo z uporabo posebnih evidenčnih čipov. Vpogled v bazo naročenih / kupljenih /
odjavljenih obrokov je možen tudi preko spletne konzole (vstop z uporabo identifikacijske
številke in gesla).
Dostop do posameznih modulov je omogočen tudi z uporabo mobilne tehnologije
Pri vzpostavitvi povezave med uporabnikom, mobilnim telefonom in spletnim
informacijskim portalom sem uporabil sistem, ki omogoča zelo hiter in enostaven dostop do
želenih informacij. Pri postavitvi sistema sem uporabil:
1. QR identifikacijsko kodo v katero sem s pomočjo posebnega programskega orodja
(predstavil v nadaljevanju) zgeneriral spletni naslov za dostop do informacij na
329
2.
3.
4.
5.
spletnem portalu, pri nekaterih kodah pa je zgeneriranih poleg internetnega naslova
tudi nekaj osnovnih predstavitvenih informacij.
QR kodni generator, brezplačna spletna aplikacija ki omogoča izdelavo QR kode.
Program omogoča vnos besedila ali spletnega naslova v QR kodo
(npr.
http://zxing.appspot.com/generator/).
I-nigma, brezplačna programska aplikacija, ki jo je potrebno namestiti na mobilni
telefon in omogoča odčitanje QR kode. Programska aplikacija deluje na večini
mobilnih telefonov (http://www.i-nigma.com).
Pametni mobilni telefon, mobilni telefon z vgrajenim fotoaparatom in nameščeno Inigma aplikacijo omogoča odčitanje kode (izpis generiranih informacij) ali link za
dostop do spletnega informacijskega portala. Mobilni telefon mora imeti vgrajen
brskalnik.
Spletni informacijski portal, spletni strežnik na katerem je postavljen portal z
informacijami, uporabil sem virtualiziran spletni strežnik OŠ Cerkno (Windows server
2003, http://mobile.os-cerkno.si) in spletno portalsko podporo PHP Fusion.
Področja delovanja osnovnošolskega zavoda so zelo široka. Potreba po ažurnih
informacijah je tako za zaposlene, kakor učence in njihove starše velikega pomena. Pri
postavitvi informacijskega sistema z uporabo QR kodnega sistema smo stremeli k temu, da z
mobilnim dostopom do aktualnih informacij omogočimo lažji in hitrejši dostop do
informacijskega sistema OŠ Cerkno. Stremeli smo k temu, da v sistem implementiramo
mobilni dostop, ki je neodvisen od časovne in geografske lokacije in tudi ne zahteva
poglobljenih znanj s področja IKT. Na OŠ Cerkno imamo zadnja leta celotni informacijski
sistem, ki pokriva tako učna gradiva za učence, didaktična gradiva za učitelje ter
administrativno-finančno poslovanje zavoda preko spletnega portalnega sistema, zelo dobro
urejen. Sistem je plod mojega lastnega znanja, ki sem ga v sodelovanju z zunanjimi IT
partnerji uspešno stabiliziral, sinhroniziral in njegovo uporabo približal šolskemu kolektivu. Z
implementacijo QR sistema pa sem realiziral dostop do šolskega informacijskega sistema
preko mobilnega telefona in s tem skrajšal čas pridobitve informacije. Področja v zavodu kjer
smo namestili QR kodni sistem:
1. ŠOLSKA KNJIŽNICA (http://mobile.os-cerkno.si/solska_knjiznica)
S QR kodni sistemom opremljena knjižna dela Franceta Bevka. Uporabniki imajo
možnost dostopanja do multimedijskih podatkov o pisatelju (foto, audio-video
vsebine) in osebnih mnenj učencev o prebranih delih.
2. ŠOLSKE UČNE POTI (http://mobile.os-cerkno.si/solske_ucne_poti)
V letošnjem šolskem letu pripravljamo dve učni poti po Partizanski bolnišnici Franji
in Arheološkem najdišču Divje babe. Informacijske table, ki se nahajajo v obeh
turističnih točkah bomo opremili s QR kodami. Odčitanje kod bo omogočalo
uporabnikom vstop v informacijsko bazo OŠ Cerkno, kjer si bodo lahko uporabniki
ogledali še dodatne vsebine (foto-video-audio posnetki).
3. ŠOLSKA KUHINJA (http://mobile.os-cerkno.si/solska_kuhinja)
Šolski jedilniki, ki visijo na oglasnih deskah, so opremljeni s QR kodo.
330
4. ŠOLSKA RADIO-TELEVIZIJA (http://mobile.os-cerkno.si/srtv)
Z odčitanjem QR kode vstopimo v interaktivno bazo, ki jo ureja Šolska radiotelevizija (šolski obzornik, posnetki šolskih koncertov,…).
5. ORGANIZACIJA UČNO-VZGOJNEGA DELA (http://mobile.os-cerkno.si/pouk)
Vstop v tisti del informacijskega sistema, ki je namenjen tako učencem, staršem kakor
tudi učiteljem. Omogoča vpogled v naslednje podatke:
- nadomeščanja pri pouku
- aktivnosti zunaj šolskega okolja
- govorilne ure
- kontrolne naloge v posameznih ocenjevalnih obdobjih
6. ŠOLSKE RAZSTAVE (http://mobile.os-cerkno.si/razstave)
Vsako likovno, kiparsko delo, ki je objavljeno v okviru šolske razstave je opremljeno s
QR kodo. Z odčitanjem kode se uporabnik poveže z osrednjo informacijsko bazo in
pridobi dodatne informacije o avtorju likovnega dela, na razpolago pa so tudi digitalne
fotografije ali video posnetek o razstavljenem umetniškem delu.
Celotna shema informacijskega sistema OŠ Cerkno z vstopnimi QR kodami
Slika 3: Shema celotnega informacijskega sistema OŠ Cerkno
331
Tehnične značilnosti Informatorja
Osnova portala temelji na odprtokodni različici spletnega sistema PHP-Fusion (v6.00.207;
GNU general public license), vsi implementirani moduli (modul Šolska kuhinja, modul
Evidentiranje delovne in učne obveznosti zaposlenih, modul Nadomeščanja in tudi
implementiral dostop z uporabo mobilne tehnologije in QR kodnega sistema) pa so plod
lastnega znanja. Celotni sistem deluje na šolskem spletnem strežniku, ki ima nameščeno
podporo za php in mysql. Za urejanje podatkov v bazi šolskih kosil, pa sem izdelal tudi
samostojno aplikacijo, ki je nameščena v šolskem računovodstvu in administraciji. Ta
omogoča izvoz podatkov iz baze, izdelava analiz,…Vsi sistemski podatki portala, kakor tudi
objavljena gradiva, se dnevno arhivirajo na glavni podatkovni strežnik zavoda (VITEZ).
Spletni dostop do portala je varovan z uporabniškim imenom in geslom. Uporabniki lahko
dostopajo do portala z osrednje šolske strani, ki se nahaja na naslovu http://www.os-cerkno.si
(rubrika HITRI SKOK – Spletna stran za učitelje) ali neposredno na spletnem naslovu
http://ucitelj.os-cerkno.si Uporabniki, ki se lahko registrirajo preko posebnega registracijskega
obrazca ali so vnešeni individualno s strani administratorja, imajo glede na določene profile
različne pristojnosti. Odvisno od profila, lahko informacije samo prebirajo, brišejo,
popravljajo,…
Dodana vrednost uporabljene inovacije
Osnovna šola je ustanova, ki za kvalitetno izvajanje vzgojno-učnih aktivnosti potrebuje
dobro informacijsko podporo. Slednja mora biti v okviru zavoda dostopna čim širšemu krogu
uporabnikov, saj bodo le tako objavljene informacije lahko uporabljene in kontrolirane s
strani različnih subjektov (učiteljev, vodstva šole, upravnih služb). Na tržišču je na voljo
veliko podobnih aplikacij, ki pa so za zavode cenovno in tehnično prezahtevne, s širšega
kroga uporabnikov pa premalo specifične, da bi bile uporabne. Informator je spletna
aplikacija, ki mi kot pomočniku ravnatelja zelo olajša pretok vsakodnevnih informacij med
različnimi subjekti vzgojno-izobraževalnih aktivnosti. Člani kolektiva so aplikacijo sprejeli
kot svoj pedagoški rokovnik, ki jim omogoča pregled aktualnih informacij ne le neposredno z
delovnega mesta, temveč tudi izven rednega delovnega časa. Vse pomembne informacije so
zbrane na enem mestu ter vsebinsko in kronološko pregledno urejene. Glede na to, da gre za
uporabnikom preprosto aplikacijo, ga tudi sami uporabljajo za objavljanje različnih
informacij. Aplikacija omogoča hiter pretok informacij tudi med matično šolo in tremi
dislociranimi enotami (vrtec, podružnični šoli). S pomočjo Informatorja smo uspešno povezali
delovanje vseh služb v zavodu (pedagoške, finančno-administrativne in tehnične). Aplikacija
je tudi tehnično preprosta, možno jo je prilagajati specifikam zavodov, dodajati nove module.
Z implementacijo modulov za elektronsko beleženje šolske prehrane, učnih in drugih
delovnih obveznosti učiteljev, evidenc prisotnosti in odsotnosti, evidenc šolskih prevozov,
vpogled v evidence najemanj šolskih prostorov, smo racionalizirali poslovanje zavoda ter
izločili napake, ki so v preteklosti nastajale zaradi površnega pretoka informacij. V letošnjem
šolskem letu bomo Informator nadgradili tudi z moduli, ki bodo omogočali urejanje in
332
shranjevanje učnih gradiv učiteljev (učni načrti, učne priprave in elektronska didaktična
gradiva, učne sheme medpredmetnih povezav) ter arhiviranje in urejanje promocijskih gradiv
(audio-video-foto gradiva, e-šolska publikacija,…).
Literatura
[1] Chaisatien, P., & Akahori, K. (2007). Demonstration of an Application on 3G Mobile Phone
and Two Dimension Barcode in Classroom Communication Support System. In C.
Montgomerie & J. Seale (Eds.), Proceedings of World Conference on Educational
Multimedia, Hypermedia and Telecommunications 2007 (pp 3330-3336).
[2] Ching-yin Law in Simon So (2010): QR codes in education, Journal of Educational
Technology Development and Exchange, 3(1), 85-100.
[3] Pirc Musar Nataša, Odločbe in mnenja – Varstvo sebnih podatkov, Evidentiranje pedagoških
ur za posameznega delavca, http://www.ip-rs.si/varstvo-osebnih-podatkov/iskalnik-poodlocbah-in-mnenjih/odlocbe-in-mnenja-varstvo-osebnihpodatkov/?tx_jzvopdecisions_pi1[showUid]=1546&cHash=6e1f6d0081, 22.7.2008
[4] Polanc Jožica, Management v osnovnem šolstvu, Florjančič Jože, Kranj, UNI-MB, FOV,1997
[5] http://portal.mss.edus.si, Ministrstvo za šolstvo RS Slovenije, 2008
[6] http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r02/predpis_PRAV4272.html, Pravilnik o napredovanju v VIZ,
15. december 2009
[7] http://portal.mss.edus.si, Ministrstvo za šolstvo RS Slovenije, 2008
[8] Susono, H., & Shimomura, T. (2006). Using Mobile Phones and QR Codes for Formative
Class Assessment, In A. Méndez-Vilas, A. Solano Martín, J.A. Mesa González and J. Mesa
González (Eds), Current Developments in Technology-Assisted Education (Vol. 2) (pp 10061010).
Predstavitev avtorja
Mitja Dežela, profesor zgodovine in sociologije, na Osnovni šoli Cerkno zaposlen kot pomočnik ravnatelja. S
sodobnimi informacijskimi tehnologija se ukvarja že vrsto let, v zadnjih letih se ukvarja z razvojem spletnih
aplikacij, ki nudijo informacijsko podporo vodstvu zavoda, učiteljskemu kolektivu, administrativno-finančni
službi ter zunanjim poslovnim partnerjem. Pri razvoju aplikacij sledi zahtevam kompatibilnosti podatkov, ki jih
zavodi uporabljajo v okviru obstoječih aplikacij ter varovanju in arhiviranju podatkov, kakor tudi zakonskim
normativom. Poleg razvojnega dela namenja veliko pozornosti tudi izobraževalnemu delu šolskih uprav,
finančno-računovodskih služb ter učiteljskih kolektivov, pri delu z njegovimi spletnimi aplikacijami.
About the author
Mitja Dežela, professor of history and sociology, employed as an assistant principal in the primary school
Cerkno. He has been actively involved in modern information technology for several years and is recently
engaged in web application development that offer IT support to school principalship, teachers, finance and
accounting service and external business partners. Being involved in application development he is constantly
following the demands of data compatibility, which are used within existing applications in schools, data
security and storage as well as legal standards. In addition to development part while operating with his web
applications he has also paid particular regard to education of school management, finance and accounting
services and teachers.
333
Uporaba Dropboxa v šoli
Using Dropbox in School
mag. Sašo Puppis
Ekonomska šola Ljubljana
[email protected]
IKT storitve za šole - predstavitve
Povzetek
Dropbox je v zelo kratkem času postal ena najpriljubljenejših spletnih storitev. Omogoča
nam enostavno sinhronizacijo (usklajevanje) istih datotek na večjem številu računalnikov
hkrati in njihovo enostavno izmenjavo. Njegove koristi pa lahko enostavno prenesemo tudi
na področje izobraževanja. Z njim rešimo problem doma pozabljenih datotek, varnostnih
kopij (pred izbrisom datotek ali okvaro računalnika) večjega števila dostopov do enega
računalnika ter na enostaven način pregledamo zgodovino določene datoteke.
Ključne besede: Dropbox, šola, prenos podatkov, varnostna kopija, revizija datoteke,
zgodovina datoteke, sinhronizacija, omrežje
Abstract
Dropbox became one of the most popular web services. It allows us simple file
synchronization among different computers and simple file sharing. It's benefits can be
easily used also on the field of education. With it we can save problems as: files forgotten at
home, backups (before deletition of files and corruption of computers), inbound connection
limit and file history viewing.
Keywords: Dropbox, school, file sharing, backup, version control, file history,
synhronization, network
Uvod
Vsem se nam je že zgodilo, da smo se par minut pred sestankom spomnili, da smo neko
pomembno stvar pozabili doma in sedaj nimamo dostopa do nje. Če govorimo o
računalništvu so to lahko datoteke, ki smo jih pozabili na domačem računalniku ali na
ključku, lahko pa se nam zgodi celo, da smo te datoteke po nesreči izbrisali ali pa se nam je
v najbolj neprimernem trenutku pokvaril računalnik. Morda imamo problem z dostopom do
334
lokalnega omrežja na katerem imamo shranjene vse datoteke ali pa smo dokument prepisali z
napačno vsebino. (Dropbox, 2011)
Za vse to nam nudi rešitev spletna storitev v oblaku Dropbox. Dropbox uporabnikom
omogoča gostovanje in izmenjavo datotek prek interneta pri čemer uporablja sinhronizacijo
datotek. To pomeni, da se vse datoteke v določeni (Dropbox) mapi avtomatično sinhronizirajo
z računalnikom v oblaku (Dropbox strežnikom), od tu pa z vsemi ostalimi napravami
(računalniki, prenosniki), na katerega smo naložili Dropbox odjemalca, ki uporabljajo isti
uporabniški račun. Čeprav v osnovi deluje kot storitev za shranjevanje datotek je njegova
glavna lastnost sinhronizacija in izmenjava datotek. To ne pomeni samo, da imamo usklajeno
vsebino določene mape na vseh napravah hkrati, temveč tudi, da imamo praktično v trenutku
(kolikor je pač potreben čas za sinhronizacijo z računalnikom v oblaku) zagotovljeno tudi
varnostno kopijo vseh naših datotek. Poleg tega Dropbox omogoča obnovitev vseh izbrisanih
datotek kot tudi revizijo starih verzij (zgodovino) datotek s katerimi delamo. Tako
omogočimo večjemu številu ljudi, da hkrati urejajo in objavljajo isti dokument brez bojazni,
da bi kaj izgubili. Zgodovina revizij je sicer omejena na 30 dni, obstaja pa tudi možnost
dokupa opcije („Pack-Rat“) za neomejeno zgodovino datotek. (Wikipedia, 2011)
Uporablja se lahko kot zastonjska ali plačljiva storitev z velikim številom možnosti. V
primerjavi z ostalimi konkurenti (Box.net, Egnyte, Windows Live SkyDrive, Ubuntu One,
TitanFile, SugarSync, Mozy, ZumoDrive, SpiderOak in Wualan) omogoča veliko število
odjemalcev za namizne kot mobilne operacijske sisteme, saj ga lahko uporabljamo na
Windowsih, Mac Osju, različnih verzijah Linuxa, kot tudi na Androidu, Windows Phone 7,
Iphoneu, iPadu in Blackberryju, lahko pa ga uporabljamo tudi kot samostojnega spletnega
odjemalca. (Wikipedia, 2011)
Dropbox uporablja Freemium8 finančni model po katerem zastonjska storitev omogoča
uporabo 2GB spletnega prostora, ki ga s priporočanjem drugim uporabnikom lahko
nadgradimo do 10GB. Količina prostora zadostuje za večino potreb, če vanj ne shranjujemo
večjega števila slik in video posnetkov, zato nas ne čudi, da je po navedbah OPSWATa
decembra 2010 Dropbox obvladoval več kot 60% delež na trgu odjemalcev varnostnih kopij
in do aprila 2011 pridobil več kot 25 milijonov uporabnikov. Pohvale so mu izrekali The
Economist, The New York Times, PC magazine in Washington Post, dobil pa je tudi vrsto
priznanj, med drugim Crunchie Award 2009 za najboljšo spletno aplikacijo in Macworld's
2009 Editor's Choice Award, ter postal ena izmed desetih najboljših aplikacij za Android in
iPhone, podjetje Dropbox pa eden izmed dvajsetih najuspešnejših začetnikov v Silicon
Valleyu. (Wikipedia, 2011)
Pri nalaganju vsebin moramo biti pozorni, da s tem ne kršimo kakšnih avtorskih pravic.
8
Freemium je poslovni model, ki osnovno storitev ali produkt (program, vsebino,
igrice, spletne storitve...) ponuja zastonj, medtem ko so dodatne storitve ali funkcionalnosti
plačljive (Freemium, 2011)
335
Uporaba Dropboxa v šoli
Zaradi vseh naštetih lastnosti je jasno, da nam Dropbox lahko pride zelo prav tudi v šoli.
Ogledali si bomo par praktičnih primerov kako ga lahko uporabimo in uskladimo naše delo
doma s tistim iz zbornice, učilnice oziroma iz pravzaprav katerekoli lokacije, kjer imamo
računalnik ali gsm telefon.
Uporaba Dropboxa namesto USB ključka
Dropbox lahko v najosnovnejšem primeru uporabljamo namesto USB ključka za prenos
datotek med domom in službo. Nanj ponavadi shranjujemo zadnje verzije dokumentov, ki jih
nato prenesemo na drug računalnik, kjer jih potrebujemo oziroma dopolnjujemo. Pri tem ne
obstaja samo problem, da bomo ključek pozabili doma temveč tudi ta, da če nismo dovolj
dosledni, lahko zelo hitro povozimo nove verzije datotek s starimi. Primer: doma smo
dopolnili datoteki A in B (ki ju imamo shranjeni tudi na računalniku v šoli) ter ju dodali na
ključ. V službi pa smo delali nad večjim številom datotek, zaradi česar smo se odločili, da
bomo kar celotno vsebino mape shranili na ključ. Ker pred tem nismo prenesli datotek A in B
na računalnik v službi smo novi datoteki sedaj povozili s starima.
Z uporabo Dropboxa se izognemo obema problemoma, saj imamo vse naše datoteke
shranjene v določeni mapi, ki je sinhronizirana tako doma kot tudi v službi. Na ta način se
nam ne more zgoditi, da bi datoteko pozabili doma, saj je istočasno dosegljiva tudi na
računalniku v službi (slika 1). Poleg tega imamo v mapi vedno shranjeno zadnjo verzijo za
kateri lahko pogledamo tudi zgodovino sprememb v primeru, da smo določen del besedila po
pomoti izgubili.
Slika 40: uporaba Dropboxa za prenašanje datotek in zagotavljanje zadnje verzije datoteke
Uporaba Dropboxa za varnostno kopijo
Na računalnikih v šoli je velikokrat slabo poskrbljeno za avtomatične varnostne kopije
podatkov. Tudi profesorji sami velikokrat zelo slabo skrbijo za kopije svojega dela vse dokler
se ne zgodi najhujše (okvara računalnika, menjava računalnika ali obnova sistema brez
predhodnega prenosa vseh podatkov) in izgubijo precejšen del svojega dela.
Tudi tu nam Dropbox pomaga saj se vse datoteke v naših mapah varno shranijo na
336
oddaljeni računalnik. Če pa pride slučajno do okvare računalnika lahko na nov računalnik iz
spletnega Dropbox strežnika takoj prenesemo vse podatke take, kot so bili pred okvaro.
Če imamo en Dropbox račun narejen za vse računalnike v zbornici pa nam le-ta omogoča
tudi, da lahko vsi profesorji delajo na poljubnem računalniku, saj je vsebina Dropbox mape
dosegljiva na vseh računalnikih hkrati. Zato ni pomembno ali sem prejšnjo uro delal na enem,
drugo uro pa na drugem računalniku. Vse moje datoteke me, ne da bi jih sam prenašal iz
enega na drugi, čakajo na vseh računalnikih kjer je aktiven isti Dropbox račun.
Slika 41: uporaba Dropboxa za varnostno kopijo in sinhronizacijo podatkov na vseh
računalnikih
Uporaba Dropboxa namesto lokalnega omrežja
Windows XP ima postavljeno omejitev dostopa do drugega računalnika na največ deset
povezav, kar pomeni, da je istočasno lahko največ deset računalnikov povezanih na isti
računalnik. V primeru šole to pomeni, da se celotna učilnica (ponavadi šestnajstih
računalnikov) ne more istočasno povezati na določen vir, ki je recimo na profesorjevem
računalniku. Zato potrebujemo dva računalnika, sami moramo skrbeti za sinhronizacijo
vsebin ter postaviti pravila, kateri računalnik dostopa do katerega od obeh virov. (Microsoft,
2011)
Ker Dropbox namesto lokalnega omrežja, uporablja internet povezavo, lahko v učilnici
kjer je na vseh računalnikih le-ta nameščen vsi istočasno dostopajo do istih virov in
shranjujejo v isto mapo. Tu so zaradi Dropboxove možnosti obnovitve datotek, le-te varne
tudi pred namernim ali nenamernim izbrisom, saj lahko obnavlja le lastnik (profesor) s svojim
uporabniškim računom in geslom.
337
Slika 42: uporaba Dropboxa namesto lokalnega omrežja (z omejenim številom povezav)
Uporaba Dropboxa za revizijo dela
Ker Dropbox omogoča tudi revizijo starih verzij določene datoteke, nam le ta lahko koristi
tudi pri ocenjevanju izdelkov, ki jih dijaki več ur zaporedoma delajo pri pouku. Iz zgodovine
je namreč razvidno kako in po kakih korakih je dijak napredoval in kje je imel težave. Lažje
pa se vidijo tudi določene nepravilnosti, ki so na koncu, ob predaji izdelka, morda zakrite.
Omeniti velja, da osnovna (zastonjska) verzija omogoča le 30 dnevno zgodovino posamezne
datoteke.
Slika 43: uporaba Dropboxa za preverjanje zgodovine datoteke
338
Zaključek
Dropbox nam omogoča vrsto uporabnih prednosti, ki lahko pridejo prav tako učiteljem kot
tudi učencem. Res je, da se določene prednosti da uporabiti tudi s pomočjo spletne učilnice,
vendar so z uporabo Dropboxa rešitve enostavnejše, poleg tega pa nam omogočajo enostavno
revizijo in delo tudi z datotekami, za katere ne želimo, da bi bile dostopne na tak način.
Literatura
[1] Dropbox, dostopno prek: http://www.dropbox.si, (2.10.2011)
[2] Dropbox (service), dostopno prek: http://en.wikipedia.org/wiki/Dropbox_(service),
(2.10.2011)
[3] Freemium, dostopno prek: http://en.wikipedia.org/wiki/Freemium (2.10.2011)
[4] Inbound connections limit in Windows XP, dostopno prek:
http://support.microsoft.com/kb/314882, (2.10.2011)
Predstavitev avtorja
Sašo Puppis je dolgoletni inovativni učitelj, eden prvih v Sloveniji, ki je leta 2001 na osnovi smernic eizobraževanja začel s poučevanjem prek večpredstavitvenih vsebin, kjer se vloga učitelja spremeni iz podajalca
snovi v tutorja. Uspešnost projekta je opisal v magistrski nalogi Srednejšolsko izobraževanje v informacijski
dobi. Poleg tega je pri Modrijanu izdal zbirko vaj iz informatike 1001 bit, nastopal na konferencah, delal kot
načrtovalec IS na projektu za NLB, ter kot zunanji sodelavec izdelal nekaj programov za MŠŠ in druge
naročnike. Predaval je tudi Objektno orientirano analizo in dizajn z UML in RUP, ki je bila predstavljena tudi na
Fakulteti za računalništvo in informatiko.
339
Sonce med oblaki
Sun in the clouds
mag. Alenka Zabukovec
SEŠ Ljubljana
Roška c. 2, 1000 Ljubljana
[email protected]
IKT storitve za šole - predstavitve
Tomaž Ferbežar
Šolski center Novo mesto, Srednja elektro šola in tehniška gimnazija
Šegova ulica 112, 8000 Novo mesto
[email protected]
Povzetek
V zadnjem času se računalništvo v oblaku intenzivno razvija in storitve prihajajo tudi v
slovenske izobraževalne inštitucije, šole, vrtce. V prispevku so opisane storitve v oblakih, ki
so brezplačne za slovenske izobraževalne organizacije in ki jih lahko začno »šolniki« takoj
uporabljati. Vse več je uporabnikov, ki poudarjajo predvsem koristi uporabe storitev v
oblaku, predstavljenih je nekaj najbolj očitnih, od zmanjševanja stroškov do dostopnosti od
koder koli in kadar koli. Prispevek s predstavljenimi temami lahko nakazuje možno smer
razvoja izobraževalnega zavoda.
Ključne besede: Računalništvo v oblaku, brezplačne IK storitve za šole, Arnes, Google.
Abstract
Cloud computing has been developing intensive during last few years and the services are
coming to the Slovenian educational institutions, schools, kindergartens. This paper
describes the services in the clouds, which are free for the Slovenian educational
organizations. More and more users are emphasizing the benefits of cloud services,
presented are some of the most obvious: reducing the cost and access from any where at
any time. Contribution to the topics presented may indicate a possible direction of
development of the educational institution.
Keywords: Cloud computing, free IC services for schools, Arnes, Google.
340
Uvod
Računalništvu v oblaku (angl. cloudcomputing) se v zadnjih letih namenja vse več
pozornosti, vedno več je organizacij (tudi šol) pri nas in v svetu, ki storitve oblakov s pridom
izkoriščajo in jih po usvojitvi znanja uporabe tudi uspešno uporabljajo. Vse več je
strokovnjakov, ki trdijo, da predstavlja računalništvo v oblaku priložnost za vse tiste
izobraževalne inštitucije, ki nimajo dovolj razpoložljivih virov za prenovo oz. postavitev
lastne informacijske infrastrukture, imajo pa željo, da bi storitve uporabljale.
1
Kaj je oblak?
Da najdemo odgovor na vprašanje, si najprej oglejmo dve opredelitvi računalništva v
oblaku.
Koncept računalništva v oblaku pomeni slog računalništva, kjer ponudniki dobavijo visoko
razširljive (prilagodljive) informacijske zmogljivosti v obliki storitev za zunanje uporabnike
tehnologij. Oblaki so mesto, od koder najemamo potrebne informacijske vire in plačamo
glede na dejansko porabo (Zakrajšek, 2010).
Plummer (2009) navaja opredelitev družbe Gartner, ki pravi, da je računalništvo v oblaku
način računalništva, kjer so prilagodljive informacijske zmožnosti dostopne več odjemalcem
oz. kupcem s pomočjo tehnologij interneta.
Obema opredelitvama računalništva v oblaku sta skupna dva osrednja pojma, dinamičnih
skalabilnih virov in dostopnosti do računalništva kot storitve. Oblak lahko s tehnološkega
vidika opišemo kot računalništvo, v katerem so nam viri dostopni kot storitev preko spleta
(Zakrajšek, 2010).
Z vidika uporabnika naj bi torej bilo računalništvo v oblaku uporaba informacijsko
komunikacijskih tehnologij in storitev na spletu brez potrebe po znanju za upravljanje
infrastrukture, ki te storitve omogočajo.
Poznamo več vrst oblakov: javnega, zasebnega in hibridnega.
Javni oblak (angl.publiccloud) je najbolj razširjen in poznan. Različne storitve so na voljo
kateremu koli odjemalcu prek interneta. Storitve se lahko enostavno nastavijo prek
uporabniškega vmesnika v brskalniku, stroški programske in strojne opreme so nični za
odjemalca storitve, zmogljivosti se lahko prilagajajo uporabniku glede na potrebo. Javni
oblaki ne nudijo nadzora nad viri v oblaku, varnosti zaupnih podatkov, nad težavami z
zmogljivostjo omrežja in interoperabilnostjo.
Zasebni oblak (angl.privatecloud) zmanjšuje tveganja, ki se pojavijo pri javnem oblaku.
Kupec ima v lasti vso opremo, ki poganja oblak, ima nadzor nad informacijskimi viri in
podatki ter je odgovoren za varnost podatkov. Odjemalci storitev imajo na voljo podobne
zmogljivosti kot v javnem oblaku. Vzpostavitev in upravljanje zasebnega oblaka zahteva več
znanja o strojni in programski opremi, omrežjih in virtualizaciji. Ta vrsta oblakov je lahko
locirana v organizaciji ali izven nje.
Hibridni oblak (angl. hybridcloud) je kombinacija zasebnega in javnega oblaka oz.
pristopa. Notranji viri ostanejo pod nadzorom kupca oz. odjemalca, zunanje vire priskrbi
ponudnik storitev v oblaku. Občutljivi podatki so varno shranjeni pri odjemalcu, hkrati je
organizaciji na voljo skoraj neomejena skalabilnost javnega oblaka.
Vpeljava računalništva v oblaku lahko povsem spremeni informacijsko infrastrukturo in
uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije v šoli/organizaciji.
341
2
Oblaki za šole
Računalništvo v oblaku v zadnjem času dosega tudi šole oz. izobraževalne inštitucije v
Sloveniji. Vse več je storitev v oblaku, ki jih šole lahko in jih tudi z veseljem uporabljajo,
najzanimivejše pa so zagotovo tiste brezplačne.
V slovenskem prostoru je vsem šolnikom poznana organizacija Arnes, ki ponuja različne
storitve, med drugimi je vse več tudi takih, ki temeljijo na računalništvu v oblaku. Najbolj
zanimivo in tudi najbolj razširjeno za šole je dinamično gostovanje spletnih strani
(PHP/MySQL) z različnimi paketi. Prilagojeni so glede na uporabnikove izkušnje oz.
namembnost uporabe strežnika. Tako si lahko šola pridobi od popolnega dostopa do le
delnega, v katerem so pravice omejene.
Slika 44: Gostovanje dinamičnega sistema na Arnesovih virtualnih strežnikih
Še vedno ponujajo tudi statično gostovanje: gostovanje statičnih (html) strani; primerno za
individualne uporabnike, npr. učitelje ali učence, ki želijo predstavitveno stran. Zelo
uporabljana med učitelji je tudi storitev spletne elektronske pošte, ki ponuja (trenutno) 1 GB
prostora vsakemu Arnesovemu upravičencu.
Novost pa je Planer, ki omogoča planiranje sestankov in izdelavo preprostih anket ter
vprašalnikov. Druga novost je storitev Filesender, ki omogoča enostavno pošiljanje večjih
dokumentov, ki jih zaradi velikosti ni mogoče poslati prek elektronske pošte. Arnes omogoča
tudi brezplačno registracijo .si domen šolam in društvom ter enostavno upravljanje s tako
domeno. Prav tako omogočajo FTP dostop uporabnikov Arnes omrežja za shranjevanje
podatkov.
Poleg virtualnih strežnikov, ki jih ponujajo v okviru spletnega gostovanja, bo v letu 2011
zahtevnejšim uporabnikom na voljo tudi gostovanje strežnikov v oblaku, kar poznamo pod
kratico IaaS - Infrastructure as a Service. Takšne rešitve uporabnikom omogočajo samostojni
nadzor nad delovanjem posameznega virtualnega strežnika preko spletne aplikacije,
samostojno ustvarjanje novih instanc, neodvisno izbiro operacijskega sistema in večje
diskovne kapacitete. Rešitve za računalništvo v oblaku se običajno plačujejo po zakupljeni
procesorski moči in količini prenesenih podatkov, prednost Arnesovih rešitev pa je tudi v tem,
da so upravičenim uporabnikom na voljo brezplačno (Porenta, 2011). Uporabniki bodo lahko
te storitve uporabljali za enostavne premostitve začasno povečanih podatkovnih potreb na šoli
(npr. preko iSCSI protokola), strežnike za podporo izobraževanju, itd. Vse omenjene storitve
342
so za uporabnika ne samo uporabne temveč tudi varne, saj je že večina zgoraj omenjenih
aplikacij opremljenih s t.i. AAI oz. enotno prijavo.
Drugo najbolj zanimivo rešitev pa ponuja Google. Storitev Google Apps za
izobraževalne/neprofitne inštitucije (Education Edition) je za šole popolnoma brezplačna.
Uporabniški vmesnik je v slovenščini. Sistem je tudi neodvisen od tipa uporabe operacijskega
sistema in tipa spletnega brskalnika, saj preverjeno enako dobro deluje na vseh operacijskih
sistemih v vseh najbolj razširjenih spletnih brskalnikih. Skrbništvo paketa je prav tako
spletno, omogoča pa enostavno delo z uporabniki, s skupinami, s pravicami itd. Skrbnikom v
pomoč je orodje Google Analytics, ki ponuja spletno analiziranje prometa na spletišču.
Slika 45: Googlova nadzorna plošča za AppsforEducation
V paketu za šole so aplikacije elektronske pošte (ki je odlično orodje za izdelavo npr. epoštnih naslovov za učitelje šole), spletna shramba map in datotek, koledar, spletna pisarna
(sestavljena je iz urejevalnika besedil, elektronskih preglednic in predstavitev ter urejevalnika
anket) in spletna mesta, ki omogočajo vsakemu uporabniku in organizaciji postavitev lastnih
spletišč, številna »skladišča« dokumentov, prav tako pa paket omogoča še klepet in video
klepet. Sodelovalno delo omogoča podpora skupinskemu delu (skupna raba dokumentov).
Zanimiva storitev v oblakuza šole ekonomskih usmeritev je tudi brezplačna storitev
podjetja SAOP, in sicer demo MiniMax, ki omogoča ustvarjanje malega podjetja. Prek spleta
se lahko dijaki naučijo računovodstva in se povezujejo z drugimi »učnimi« podjetji.
3
Sonce med oblaki?
Zavodi, ki opisane storitve v oblaku uporabljajo (teh je vsak dan več), izpostavljajo
predvsem prednosti. Lahko bi jih razmejili na tiste, ki zadevajo uporabnika in tiste, ki
zadevajo »računalnikarja« oz. vzdrževalca, skrbnika, upravljavca IK tehnologije.
Če upoštevamo vidik uporabnika, bi lahko rekli, da je znižanje stroškov za nakup strojne in
programske opreme računalnika odločilno, saj pri uporabi storitev v oblaku ne potrebujemo
343
zelo zmogljive IK opreme. Poleg tega uporabnik ne potrebuje znanja posodabljanja
programov ali aplikacij, saj to zanj delajo drugi. Povečana varnost podatkov, večje kapacitete
za shranjevanje, večja kompatibilnost datotek so še tri prednosti, ki jih lahko izpostavimo.
Seveda pa bi lahko rekli, da sta skupinsko delo in dostopnost do storitev od koder koli in
kadar koli dve zelo, če ne celo najbolj, pomembni lastnosti uporabe storitev v oblakih z vidika
uporabnika.
Z vidika skrbnikov in upravljavcev IK opreme na šolah pa je prav tako najprej izpostavljen
stroškovni pogled, saj kljub zmanjšanju stroškov za strojno in programsko opremo lahko
uporabniki dobijo večje zmožnosti informacijskega sistema organizacije/šole. Tako so v
neprestanem koraku s časom praktično z minimalnimi stroški. Nižji stroški vzdrževanja
opreme (med drugim ni nameščanja in posodabljanja lokalnih oz. strežniških aplikacij)
gotovo niso zanemarljivi. Je pa res, da vsaka uporaba storitev v oblakih zahteva relativno
hitro povezavo, a danes to ne predstavlja več velikega problema ne za šole ne za druge
organizacije, ker je velika hitrost povezave poceni skoraj že dostopna vsakomur.
Ali se bo šola/organizacija odločila za to, da prične z uporabo storitev v oblaku, je seveda
odvisno od več dejavnikov, npr. uporabnikov, znanja, razvoja itd.
4
Zaključek
V prispevku je predstavljeno računalništvo v oblaku, ki se zelo intenzivno razvija v zadnjih
nekaj letih. Izpostavljene so storitve, ki jih lahko zastonj uporablja slovenska izobraževalna
inštitucija/šola, in sicerArnesove in Googlove storitve ter MiniMax. Pri uporabnikih so
storitve v oblaku sprejete predvsem zaradi koristi, ki jih prinašajo. Najpogosteje je
izpostavljeno znižanje stroškov nakupa/vzdrževanja strojne in programske opreme, poleg
velike dostopnosti (kjer koli – kadar koli). V Sloveniji trenutno ne obstajajo raziskave o
uporabi storitev oblaka v šolah. Obstaja pa vedno več organizacij oz. šol, vrtcev, ki storitve s
pridom uporablja. Za šole, ki imajo trenutno slabo stanje informacijsko komunikacijske
opreme, premalo denarja in premalo znanja za postavitev želenih storitev, pa je oblak gotovo
ena od naprednejših rešitev za izboljšanje kakovosti vzgojno-izobraževalnega in drugega dela
…
Literatura in viri
[1] Plummer, D.C. (2009). Experts Define Cloud Computing: Canweget a Little Definition in
ourdefinitions? Gartner, Inc.. Dostopno prek
http://blogs.gartner.com/daryl_plummer/2009/01/27/experts-define-cloud-computingcan-we-get-alittle-definition-in-our-definitions/ (7. 6. 2010).
[2] Porenta, J., (2011). Računalništvo v oblaku na Arnesu. Dostopno prek
http://www.arnes.si/fileadmin/dokumenti/zavod-arnes/publikacije/konferenca-arneszbornik-2011.pdf (14. 9. 2011).
[3] Zakrajšek, G. (2010). Vpliv računalništva v oblaku na organizacije. Dostopno prek
http://www.racunalnistvo-v-oblaku.com/strokovni-prispevki.html (13. 9. 2011).
344
Predstavitev avtorjev
Alenka Zabukovec je magistrica znanosti s področja Poslovne informatike Ekonomske fakultete v Ljubljani.
Ima 17-letne delovne izkušnje s področja poučevanja matematike, informatike in poslovne informatike na
Srednji ekonomski šoli Ljubljana. Sodelovala je z Zavodom RS za šolstvo v razvojnih, strokovnih in eprojektnih skupinah s področja uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije. V zadnjih letih je
predavateljica na seminarjih za učitelje s področja uporabe IKT, ki se izvajajo pod okriljem projekta E-šolstvo.
Aktivno se udeležuje domačih in mednarodnih konferenc oz. posvetovanj, je avtorica več člankov, objavljenih v
domačih revijah in v zbornikih domačih in tujih konferenc.
Tomaž Ferbežar je univerzitetni diplomirani elektrotehnik Fakultete za elektrotehniko v Ljubljani. Ima 7letne delovne izkušnje s področja poučevanja elektronskih vezij, digitalne tehnike, informatike, programiranja in
praktičnega pouka na Šolskem centru Novo mesto, Srednja elektro šola in tehniška Gimnazija. Sodeloval je z
Zavodom RS za šolstvo v razvojnih, strokovnih in e-projektnih skupinah s področja uporabe informacijskokomunikacijske tehnologije. Od leta 2008 aktivno sodeluje v projektu E-šolstvo kot svetovalec vodstvu,
predavatelj na seminarjih ter nudi tehnično pomoč pri vzpostavitvi in namestitvi strežnikov ter ostale
informacijsko-komunikacijske opreme. Aktivno se udeležuje domačih in mednarodnih konferenc oz.
posvetovanj.
345
DIDAKTIČNI VIDIKI I-TABLE
DIDACTIC ASPECTS OF INTERACTIVE WHITEBOARD
PREDSTAVITVE
PRESENTATIONS
346
Primerjava različnih modelov interaktivnih tabel s pomočjo
analitičnega hierarhičnega procesa
Didaktični vidiki uporabe i-table - predstavitve
Comparison of different types of interactive boards applying analytic
hierarchy process
Helena Erika Rojc, Petra Grošelj, Lidija Zadnik Stirn
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta
Jamnikarjeva 101, 1000 Ljubljana, Slovenija
e-pošta: [email protected], [email protected], [email protected]
Povzetek
Novi učni pripomočki, ki s pospešenim tempom prihajajo v osnovno in srednje šolstvo,
lahko učiteljem prihranijo veliko dela, učencem pa nudijo podporo pri razumevanju snovi
in ob pravilni rabi tudi izboljšajo učni proces. Z vedno večjo razširjenostjo interaktivnih
tabel v šolstvu se pojavlja vprašanje, katera tabla je dobra, oziroma kateri model nudi tako
učiteljem kot učencem največ. Zaradi vedno več ponudnikov in modelov smo oblikovali
hierarhični model, ki bo odločevalcem lahko v pomoč pri sprejemanju odločitve, kateri učni
pripomoček izbrati glede na njegove lastnosti ter želje in potrebe uporbanika. Za prikaz
modela smo v prispevku pod drobnogled vzeli štiri tipe interaktivnih tabel različnih
proizvajalcev in s pomočjo metode analitičnega hierarhičnega procesa dobili odgovor,
kateri od izbranih tipov tabel najbolj podpira izobraževalni in s tem tudi učni proces.
Odgovor smo pridobili s pomočjo hierarhije izbranih kriterijev in podkriterijev, pri
odločitvi pa je bil najpomembnejši doprinos k poučevanju in učenju.
Ključne besede:
interaktivna tabla
večkriterijsko odločanje, analitični hierarhični proces (AHP),
Abstract
New teaching equipment that is rapidly coming into the primary and secondary education
can save a lot of teachers’ work, provides support for pupils and with its correct use the
learning process can be improved. With the increasing prevalence of interactive white
boards into schools the question which board is better, or which offers more to teachers
and students is raised. Due to an increasing number of white board providers and shapes
we developed a hierarchical decision support model which enables the decision maker to
choose the best teaching equipment regarding his/her needs/criteria. Thus, this paper takes
under the consideration four types of interactive boards of different manufacturers. We use
analytic hierarchy process to get the answer which technical characteristics or which types
of selected boards offer best support to education and to the learning process. We seek the
347
answer by using selected criteria and sub-criteria. Contribution to support teaching and
learning is the most important criteria in the optimal decision making process.
Key words
1
multi-criteria decision making, analytic hierarchy process (AHP), interactive white board
UVOD
V današnjem času, ko informacijsko komunikacijska tehnologija dosega hiter razvoj, je
pomembno, da se šole prilagodijo uporabi novih tehnologij in jih uvajajo v proces
poučevanja. Pri tem je potrebno biti pozoren na spreminjajočo se vlogo učitelja, ki vedno bolj
prehaja v mentorsko vlogo in se oddaljuje od nekdanje središčne vloge (Wechtersbach, 2006;
Žibert et al., 2005), in na smiselno uporabo informacijske tehnologije pri pouku.
Z uporabo interaktivne table je približevanje izobraževanja mladim lahko zelo uspešno. Z njo
in z novo tehnologijo povezanim načinom dela se lahko poveča učinkovitost poučevanja in
motivacija (Jeras, 2008), kakor tudi izboljša učni proces.
Interaktivne table vedno bolj posegajo v slovensko šolstvo, po predvidevanjih jih bo v
prihodnjih letih imelo že 70 % osnovnih in srednjih šol (Gerlič, 2010). Pravzaprav skoraj ne
najdemo osnovne ali srednje šole, ki takšne table ne bi že imela in učitelja, ki še ni vključen v
proces izobraževanja o delu z njo. Zato je pomembno, da pri nakupu ni merilo zgolj cena,
ampak tudi tehnične lastnosti in možnost dodatkov, ki jih določen model table ponuja, da bi
bilo poučevanje z njo boljše in tudi lažje. Na interaktivne table ne moremo več gledati samo
kot na učni pripomoček za predstavitve in kazanje slik, ampak kot vodilo novega načina
poučevanja, ki učitelju nudi nove možnosti ustvarjanja atraktivnega, aktivnega in
dinamičnega pouka.
K pisanju nas je spodbudila velika ponudba interaktivnih tabel, in dejstvo, da se šole vedno
bolj opremljajo z njimi. Prispevek je namenjen primerjavi štirih različnih tipov interaktivnih
tabel in njihovih tehničnih lastnosti s pomočjo hierarhičnega odločitvenega modela. Želeli
smo poiskati odgovor na vprašanje, kateri od tipov ponuja največ za podporo kvalitetnemu
izobraževalnemu procesu.
Zaradi vrste tehničnih lastnosti, ki smo jih primerjali, smo kot pomoč pri odločanju uporabili
analitični hierarhični proces (AHP). Najprej smo zgradili hierarhični model, s katerim smo
opredelili kriterije in podkriterije. Nato smo z njihovo pomočjo ovrednotili tipe tabel, ki smo
jih vzeli v primerjavo. Namen modela je olajšati odločitev pri izbiri in pokazati, da je
pomembno, koliko uporabnosti ponuja sama tabla in njeni dodatki za kvalitetno izvedbo
pouka.
2
OSNOVE ANALITIČNEGA HIERARHIČNEGA PROCESA
Vsakodnevno srečevanje z odločitvami tudi v šolstvu ni izjema. V literaturi lahko najdemo
vrsto prispevkov, ki takšne odločitve olajšajo ali jih naredijo bolj pregledne in sistematizirane.
Zgrajeni so modeli za izbiro učitelja razrednika (Vrbinc, 2006), samoevalvacijo učitelja
(Martinc et al., 2009), izbiro interesnih dejavnosti (Curkova in Rajkovič, 2010), učbenika
(Božič, 2007) idr.
348
Metod za izgradnjo odločitvenih modelov je veliko. V prispevku je uporabljen AHP, ki je bil
že večkrat uporabljen tudi na področju šolstva (Lam in Zhao, 1998; Ho et al., 2009). Za boljši
vpogled v metodo je v tem poglavju predstavljena njena osnova.
AHP metoda je primerna za analizo kompleksnih problemov odločanja, kjer je odločitev
odvisna od več različnih kriterijev (Saaty, 1980). Sestavljena je iz treh korakov. V prvem
koraku problem opišemo s pomočjo hierarhične strukture, kjer je na vrhu cilj, na dnu so
alternative, med katerimi se odločamo, vmes pa so kriteriji in podkriteriji, od katerih je
optimalna odločitev odvisna (Slika 1).
Slika 46: Hierarhična struktura AHP modela
Drugi korak predstavlja jedro AHP metode. To so parne primerjave kriterijev med seboj glede
na cilj, podkriterijev glede na kriterij, ki je v hierarhiji nad njimi, in alternativ glede na vsak
podkriterij. Za primerjave se uporablja razmernostna lestvica od 1 do 9. Pri tem ni
pomembno, ali so primerjani faktorji merljivi ali ne, ampak samo, kateri faktor je boljši, bolj
pomemben, ima večji vpliv in kolikokrat. Uteži, ki pripadajo skupini parnih primerjav,
izračunamo po metodi lastnih vektorjev:
Aw = max w,
(1)
349
kjer je A matrika parnih primerjav, w vektor uteži, ki ga iščemo, in max maksimalna lastna
vrednost matrike A. Končni vektor uteži za alternative dobimo z združevanjem vektorjev uteži
od najnižjega nivoja hierarhije do najvišjega. V prispevku smo izračune naredili v programu
Super Decisions.
V tretjem koraku naredimo test konsistentnosti parnih primerjav. Za vsako matriko parnih
primerjav izračunamo konsistenčni količnik:
CR =
CI
,
RI
(2)
ki meri razmerje med konsistenčnim indeksom CI =
max  n
matrike parnih primerjav in
n 1
povprečnim konsistenčnim indeksom RI (Saaty, 1980). Če je CR  0,1 , je stopnja
nekonsistentnosti matrike A sprejemljiva, sicer pa je potrebno parne primerjave ustrezno
prilagoditi.
3
IZGRADNJA MODELA
V tem prispevku je cilj AHP modela izbira table, ki učitelju in slušatelju nudi kar največ
podpore pri poučevanju oziroma učenju. Zaradi nepristranskosti in anonimnosti smo izbrane
interaktivne table označili s tabla 1, tabla 2, tabla 3 in tabla 4. Določili smo naslednje kriterije
in podkriterije:
 Zapis: Za predavatelja kot tudi za slušatelja je pomembno, da je na voljo več možnosti
uporabe zapisa. Zato smo upoštevali tri podkriterije: pisala, oblike in tekst.
 Pisala: Podkriterij zajema uporabo pisal in funkcij na dotik. Razdeljen je na dva
podpodkriterija, in sicer:
 Barve - širina razpona barvne lestvice.
 Dodatki - štampiljke, podčrtovalniki, slikovna pisala idr.
 Oblike: Osnovne kakor tudi napredne geometrijske oblike so pomembne za prikaz
geometrijskih likov in pri prikazu različnih skupin, množic idr. Pri tem je koristna tudi
možnost zapolnjevanja oblik z barvami in funkcija transparentnosti.
 Tekst: Ker za prikaz snovi uporabljamo veliko besedila, je pomembno ali se lahko
zapis samodejno pretvori v tiskano obliko, kot tudi izbor pisav.
350
 Slike: Kriterij zajema že implementirane skupine slik. Zaradi obsežnosti slikovnega
materiala smo razdelili kriterij na štiri podkriterije:
 Narava: Vsebuje slike, ki prikazujejo naravo, živali, vreme, rastline idr.
 Znanost: Tu najdemo modele iz posameznih znanstvenih področij (kemija, biologija,
matematika idr.), kot so atomi molekul, anatomija telesa, geometrijska telesa idr.
 Ozadja: Kot ozadje lahko uporabimo osnovne koordinatne mreže (z nastavljivimi
linijami), napredne koordinatne mreže (polarne koordinate, logaritemska skala) in
posamezne slike, koledar idr.
 Drugo: Tu so zajete slike posameznih področij iz vsakdanjega življenja kot so šport,
zemljevidi, denarne valute, glasba, prostor, prevoz idr.
 Orodja: To so orodja, ki omogočajo hitrejši in boljši zapis, tabele, vrtenje, zrcaljenje idr.
Razdelili smo jih na 5 podkriterijev.
 Tabelna orodja: Orodja zajemajo možnosti, ki jih lahko uporabimo pri tabelnem
zapisu: uporaba barv v tabeli, samodejna pretvorba ročnega zapisa v tabelo, vnos
različnih tabel idr.
 Koordinatna orodja: To je skupina orodij za različne nastavitve in spremembe
koordinatnih mrež, pomembna predvsem pri matematiki.
 Povezavna orodja: Nudijo možnosti vnosa povezav in s tem hitrih prehodov na druge
informacije in vire.
 Urejevalna orodja: Tu so zajeta orodja, kot so izbiranje, grupiranje, vrtenje, zrcaljenje,
spreminjanje velikosti in barve, spreminjanje vrstnega reda, spajanje idr. Ta orodja
predavatelju omogočajo boljši in bolj nazoren prikaz vsebine, slušatelju pa boljši
pregled in s tem razumevanje snovi.
 Druga orodja: Orodja, s katerimi lahko predavatelj zakriva predhodno pripravljen
tekst, poveča detajl slike, uporabi zaslonsko tipkovnico ali druga orodja. Zaradi
obsežnosti smo podkriterij razdelili na tri podpodkriterije:
 Orodja za fokusiranje - osvetlitev, zakrivanje, povečanje ali pomanjšanje.
 Vsebina - izobraževalne vsebine.
 Dodatne možnosti - zaslonska tipkovnica, meniji, prilagajanje orodne vrstice,
pripisovanje opomb, razširitev strani, preverjanje posodobitev idr.
 Dodatne značilnosti: Kriterij smo razdelili na dva podkriterija.
 Združljivost: Obravnava združljivost z drugimi aplikacijami kot je uvoz ali izvoz
vsebin v aplikacije Word, Excel, PowerPoint, PDF format ali HTML format.
 Avdio/Video: Podkriterij obravnava možnosti snemanja, pisanja opomb, uporabe
video predvajalnika in spletnih konferenc.
Alternative smo med seboj primerjali glede na izbrane kriterije in podkriterije. Hierarhično
drevo je predstavljeno na Sliki 2.
351
Slika 47: AHP model za problem izbire
4
AHP, SUPER DECISIONS IN REZULTATI
Po določitvi kriterijev in podkriterijev smo model vnesli v program Super Decisions. Parno
smo primerjali objekte na istem nivoju glede na objekt na naslednjem višjem nivoju in dobili
24 matrik parnih primerjav.
Slika 3 prikazuje matriko, kjer smo primerjali kriterije glede na cilj. Kriterij dodatne
značilnosti je 2-krat pomembnejši kot kriterij orodja, 4-krat pomembnejši kot kriterij slike in
3-krat pomembnejši kot kriterij zapis. Kriterij orodja je 3-krat pomembnejši od kriterija slike
in 2-krat pomembnejši od kriterija zapis, ter kriterij zapis je 3-krat pomembnejši od kriterija
slike.
352
zapis
slike
orodja
dodatne značilnosti
Slika 48: Primer matrike parnih primerjav kriterijev glede na cilj in pripadajoči vektor uteži
Vnos parnih primerjav kriterijev glede na cilj v samem programu prikazuje Slika 49.
Slika 49: Primerjava kriterijev glede na cilj v programu Super Decisions
Po vnosu parnih primerjav med kriteriji, podkriteriji in alternativami v računalniški program
nam je ta izračunal ustrezne uteži. S pomočjo programa smo naredili test konsistentnosti in
ugotovili, da je nekonsistentnost vseh matrik še sprejemljiva.
Rezultati primerjav kriterijev glede na cilj so prikazani z vektorjem uteži w (Slika 48) in
kažejo, da je najpomembnejši kriterij dodatne značilnosti, kar je posledica pomembnosti
podkriterija združljivost. Sledita orodja in zapis. Najnižjo utež ima kriterij slike, saj ni
pomembno, da so vse že implementirane in lahko njihov vnos po potrebi naredimo tudi sami.
353
Rezultati primerjave podkriterijev glede na kriterije (Slika 50) kažejo, da je pri kriteriju zapis
najpomembnejši podkriterij pisala, saj ima bistveno višjo vrednost kot ostala dva podkriterija
(oblike in tekst), kar je razumljivo, saj so pisala osnovno orodje, s katerim rokujemo, in nam
omogočajo slikovni in tekstovni zapis. Pri kriteriju slike izstopa podkriterij ozadja, predvsem
zaradi uporabnosti koordinatnih mrež. Pri kriteriju orodja ima največjo utež podkriterij druga
orodja, zaradi možnosti zakrivanja, dopisovanja idr., ki jih podkriterij zajema. Pri kriteriju
dodatne značilnosti je združljivost z drugimi programi pomembnejša od avdio/video
podkriterija.
Slika 51 prikazuje končni vrstni red alternativ glede na izbrane kriterije in podkriterije.
Najbolje vrednotena je alternativa tabla 4, sledita ji tabla 3 in tabla 1, medtem ko ima tabla 2
najnižjo utež.
Alternativa z najvišjo utežjo nudi predavatelju in posledično tudi slušatelju največjo podporo
pri delu, saj vsebuje kar največ možnih orodij, slik, povezav, delnega zakrivanja predstavitev,
dopisovanja, shranjevanje dopisanega, združljivost z drugimi aplikacijami, izbiro želene barve
in pisave idr., kar lahko popestri razlago in delo.
Slika 50: Uteži podkriterijev glede na pripadajoči kriterij
354
Slika 51: Končne uteži alternativ
5
ZAKLJUČEK
Predstavili smo hierarhični model, ki lahko služi za podporo pri odločanju, kateri tip
interaktivne table naj uporabnik izbere, da bo zadostil željam in potrebam (kriterijem)
uporabnika.
Prednosti, ki jih interaktivne table nudijo za izvedbo pouka, niso zanemarljive. Njihova
smiselna in pametna uporaba pomaga razvijati IKT spretnosti. Z omogočenim shranjevanjem
tabelnega zapisa lažje prehajamo iz nove snovi na že predelano snov, z multimedijskimi
predstavitvami kombiniramo vizualni in slušni pristop, hitro dostopamo do informacij preko
svetovnega spleta in z raznimi dodatki in ostalimi možnostmi, ki jih izbrani tip interaktivne
table ponuja, posledično zmanjšujemo čas priprave gradiv, večamo pozornost slušateljev in
povečujemo drugačnost pouka (Bačnik, 2007).
Rezultati našega modela kažejo, da so med posameznimi tipi interaktivnih tabel razlike. Zato
se je pomembno pred izbiro pozanimati, koliko dodatnih vrednosti ima model table, ki nas
zanima. Vseeno se je potrebno zavedati, da je odločitveni model lahko le vodilo in podpora
odločitvi, končno odločitev pa sprejme uporabnik sam. Izgradnja modela in izbira ter
vrednotenje kriterijev niso povsem neodvisni od odločevalca. Vsak uporabnik si bo glede na
večkriterialen problem in cilj izbire zgradil svoj model, izbral svoje kriterije in jih tudi glede
na lastne preference ovrednotil.
Naš model temelji na pregledu tehničnih možnosti, ki jih posamezen tip table ponuja in kjer
nam finančni vložek ni pomemben. Vemo, da več kot nam omogoča tehnologija, bolj
kakovostno lahko izvedemo delo oziroma v tem primeru pouk. Ne smemo pozabiti, da
tehnologija ponuja samo tehnološko rešitev oziroma podporo, in da je človek kot osebnost
tisti, od katerega je odvisno ali bo ponujene možnosti koristno in aktivno uporabil, oziroma ali
bodo ostale neuporabljene.
Zato je potrebno vedeti, da kljub temu, da izberemo tablo, ki nam nudi veliko dodatkov,
dodatnih funkcij upravljanja, barv, vizualizacije idr., ter posledično omogoča, kar najbolj
355
kvalitetno delo z njo, le ta ne nadomesti učitelja, ki je in bo ostal glavna osebnost v učilnici,
ne glede na to, koliko se bo njegova vloga spreminjala skozi čas.
6
LITERATURA IN VIRI
[1]
Bačnik, A. (2007): »Elektronska tabla - aktivno ali interaktivno?«. Zbornik Mednarodne
konference Splet izobraževanja in raziskovanja z IKT - SIRIKT (str. 84-88). Kranjska gora:
Akademska in raziskovalna mreža Slovenije - Arnes.
[2]
Božič, G. (2007): »Izgradnja odločitvenega modela za izbiro učbenika«. Diplomsko delo,
Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede.
[3]
Curkova, M., & Rajkovič, V. (2010): »Izbira šolskih in obšolskih dejavnosti otrok s pomočjo
odločitvenega modela«. Organizacija, vol. 43, no 1, A23-A34.
[4]
Gerlič, I. (2010): »Informacijsko komunikacijska tehnologija v Slovenskem izobraževalnem
sistemu - stanje in trendi«. Zbornik konference Dnevi slovenske infromatike. Portorož:
Slovenko društvo Informatika.
[5]
Ho, W., Higson, H.E., Dey, P.K., Xu, X., Bahsoon R.(2009): »Measuring performance of
virtual learning environment system in higher education«. Quality Assurance in Education,
vol. 17, 6-29.
[6]
Jeras, N. (2008): »Intaraktivna tabla kot kvalitativen pripomoček pri pouku«. Zbornik
mednarodne konference Splet izobraževanja in raziskovanja z IKT - SIRIKT (str. 233-238).
Kranjska gora: Akademska raziskovalna mreža Slovenije - Arnes.
[7]
Lam, K., Zhao, X. (1998): »An application of quality function deployment to improve the
quality of teaching«. International Journal of Quality and Reliability Management, vol. 15,
389-413.
[8]
Martinc, L., Bernik, M., & Rajkovič, V. (2009): »Model samovrednotenja učiteljev«.
Organizacija, vol.41, no. 1, A23-A29.
[9]
Saaty, T. L. (1980): »The Analytic Hierarchy Process«. New York: McGrave-Hill.
[10] Vrbinc, Z. (2006): »Odločitveni model za izbor učitelja – razrednika«. Zbornik 9. mednarodne
multi-konference Informacijska družba/Vzgoja in izobraževanje v informacijski družbi,
[elektronski vir], (str. 1-10). Ljubljana.
[11] Wechtersbach, R. (2006): »Informacijska revolucija v izobraževanju«. Organizacija, vol. 39,
no. 8, 469 - 471.
[12] Žibert, A., Juričić, Đ., & Žnidaršič, B. (2005): »Zbrano gradivo informatizacije šolstva«.
Dostopno prek: www.zrss.si/doc/INF_zbranogradivo.doc (21. 1. 2009).
356
O AVTORJIH
Mag. Helena Erika Rojc je magistrica informacijsko upravljalskih ved, profesorica matematike in fizike, z
dolgoletno prakso poučevanja matematike v osnovnih in srednjih šolah. Trenutno je zaposlena na Biotehniški
fakulteti Univerze v Ljubljani.
Mag. Petra Grošelj je diplomirala in magistrirala na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.
Zaposlena je kot asistentka na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Njeno področje raziskovanja so
operacijske raziskave, predvsem analitični hierarhični procesi.
Dr. Lidija Zadnik Stirn je redna profesorica za področje operacijskih raziskav na Univerzi v Ljubljani. Na
Biotehniški fakulteti poučuje Kvantitativne metode, Matematične metode in Metode operacijskih raziskovanj.
Bila je gostujoči učitelj na Univerzi v Trierju, ZRN in na Univerzi Washington, Seattle, ZDA. Njeno
raziskovalno delo je usmerjeno predvsem na področje metod optimiranja in v oblikovanje matematičnih
modelov, ki služijo kot podpora pri sprejemanju optimalnih odločitev pri upravljanju z različnimi sistemi ob
upoštevanju ekonomskih, okoljevarstvenih in socialnih ciljev. Je predsednica SDI Sekcije za operacijske
raziskave in podpredsednica SDI.
357
Slikovni glasbeni zapis z i-tablo
Image music note with i-board
mag. Urška Bučar
OŠ Dolenjske Toplice
[email protected]
Didaktični vidiki uporabe i-table - predstavitve
Povzetek
V prispevku prikazujemo primer gradiva vodenega modela usvajanja znanja slikovnega
glasbenega zapisa pri predmetu Glasba v prvem triletju osnovne šole.
Učenci spoznajo pojme ritem, instrumenti, ritmična spremljava. Preko predvidenih
didaktičnih korakov spoznajo novo pesem, kateri oblikujejo ritmično spremljavo s pomočjo
postopnega uvajanja slikovnega zapisa. Glede na lastno doživljanje glasbe oblikujejo
preproste ritmične ostinate na znane instrumente.
Gradivo je nastalo s programsko opremo za i-table, uporabo spletnega gradiva e-glasba ter
programske opreme 2do ti yourself. Prikazan primer didaktičnega gradiva za i-table je
model vzorčnih aktivnosti, ki jih bodo lahko učenci aplicirali v nove situacije in nova
znanja.
Ključne besede
Glasba, slikovni glasbeni zapis, i-tabla, model, nova znanja
Abstract
In this contribution we present a model for learning how to read image music note at Music
lessons in the first trienium of Primary school.
Pupil learns about rhythm, instruments, rhythmic accompaniment … With planned
didactical steps they learn how to sing new song and along, with image music notes, add
rhythmic accompaniments.
This example was prepared with Activstudio and 2do it yourself software and with use of
web programme e-music. It is a didactical example which pupil will use for further
exercises on other examples.
Key words
Music, image music note, IWB, model, new knowledge
358
UVOD
O načinu delovanja, njenih pozitivnih vplivih na delo v razredu je bilo že veliko
napisanega. Mi bi radi izpostavili naslednje:
Pri delu z i-tablo je pomembno sodelovanje in skupno raziskovanje učitelja z učenci. Kot
idealen pripomoček za postopno razlago in velikim zaslonom je i-tabla tisto manipulativno
sredstvo, ki lahko učence pripelje do višjega nivoja znanja.
Učenci potrebujejo ekspliciten model in vodeno prakso za pridobivanje novih znanj in
sposobnosti (Bell, 2002). In to lahko učencem s pomočjo i-table nudimo.
Sodobni pristopi poučevanja se nagibajo k tri stopenjskem modelu, kjer učitelj v prvi fazi
demonstrira preko dialoga, nato z dodatno razlago in medsebojnim dialogom znanje utrdi,v
zadnji, tretji fazi lahko pridobljeno zanje aplicirajo na nov model (Bučar, 2009a). Spodaj
prikazan primer je model prikazanih aktivnosti, ki ga bodo lahko učenci aplicirali v nove
situacije, nova znanja.
Pri pripravi gradiva smo uporabi različne aplikacije:
- Activstudio programsko opremo i-table Promethean in 2do it yourself programsko opremo
za oblikovanje flashovih animacij smo uporabili za pripravo avtorskega gradiva ter
- e-gradivo e-GLASBA ki je prosto dostopno na naslednjem url naslovu:
http://www.glasba.videofon.si/
- zgoščenko za poučevanje glasbe v 3. Razredu OŠ, avtorice Oblakove
INTERAKTIVNA TABLA PRI GLASBENI VZGOJI
Vse prednosti, ki nam jih interaktivna tabla ponuja so nas spodbudile k pripravljanju
gradiva za pripravo gradiva za glasbeno vzgojo.
Pouk glasbene vzgoje zajema štiri področja (povzeto po učnem načrtu za glasbeno vzgojo):
- poslušanje
- petje
- izvajanje in
- ustvarjanje.
Pri pripravi gradiva smo želeli upoštevati vsa področja. Glavni namen pa je bil pripraviti
gradivo za spoznavanje in razumevanje slikovnega zapisa.
Pri oblikovanju gradiva smo sledili naslednjim operativnim ciljem iz našega letnega načrta:
Učenec:
 Usvoji obravnavano pesem.
 Izboljšuje tehniko petja in instrumentalne igre
 Poje s spremljavo in brez.
 Poje eno in več delne pesmi.
 Poje pesem z natančno izgovorjavo glasov.
 Širi glasovni obseg.
 Poje sam in v skupini.
 Začne peti in konča pesem na dogovorjeni znak.
 Na glasbilih (Orffovih, lastnih, drugih) igra spremljave in krajše instrumentalne skladbe
 Oblikuje spremljave za pesmi in besedila
 Razvija občutljivost za glasbene oblikovne celote pri petju in igranju
 Petje ustvarjalno spremlja z izbranimi glasbili.
359




Uri pevsko dihanje, izreko zlogov in glasov.
Pesem pravilno intonira.
Širi glasovni obseg.
Navaja se na pravilno držo glasbil in sproščeno igranje.
 Stopnjuje razumevanje glasbenih zapisov ob gibnih in likovnih simbolih
 Spozna simbolni zapis skladbe in ga razloži.
 Se orientira v elementarnih simboličnih zapisih
 Prepoznava in poimenuje Orffove in klasične instrumente
Na osnovi zgoraj omenjenih ciljev glasbene vzgoje smo pripravili gradivo Mi muzikanti
smo. Pri njem smo:
 usvojili pesmico Mi muzikanti smo,
 se naučili nekatere nove glasbene pojme (muzikant, glasbenik, imena nekaterih
instrumentov),
 spoznali zvoke različnih Orffovih instrumentov,
 spoznali slikovni glasbeni zapis ter
 ustvarjali ritmično spremljavo.
PREDSTAVITEV GRADIVA MI MUZIKANTI SMO
Gradivo bomo predstavili preko zaslonskih slik gradiva, ki ga bomo na predstavitvi
demonstrirali.
Uvodna motivacija:
Zaveso odgrnemo od spodaj navzgor do te mere, da se vidijo samo predmeti na dnu strani.
Vse male sličice pod glasbenim odrom prikažemo s pantomimo (npr. pometanje smeti ...):
Učenec izbere eno sličico in jo s pantomimo prikaže - ostali ugibajo, katero je izbral.
Slika 52: Uvodna motivacija
Odgrnemo zaveso do reflektorjev.
360
Kaj vidimo? Oder.
Kaj sodi na oder in zakaj? Premikamo sličice "na" oder.
Ugotavljamo, zakaj določene sličice "NE" sodijo na oder.
Slika 53: Kaj sodi na oder?
Zakaj se nekatere "pravilne" sličice za oder skrijejo? Odstranimo zaveso in preberemo
vprašanje "Kdo manjka na odru?".
Slika 54: Kdo manjka na odru?
Manjka nekdo, ki uporablja le instrumente. Kdo je to?
Rešitev razkrijemo s prosojnostjo.
361
Slika 55: Muzikant
Kdo je muzikant?
Izhajamo iz odgovorov otrok. Ti prihajajo k tabli in zapisujejo predloge.
Slika 56: Kdo je muzikant?
Povlečemo vprašaj in preberemo definicijo.
362
Slika 57: Definicija muzikanta
Ogledamo si Videofonovo e-gradivo E-GLASBA, (klik na sliko) glasba in predelamo sklop
Glasbena spremljava.
Slika 58: E-glasba
Ogledamo si predstavitev ritmične spremljave in ob tem spoznamo, da ne obstaja le ritmična,
temveč tudi melodična in harmonska, vendar bomo o tem razmišljali pri drugih urah GVZ.
363
Slika 59: Vrste spremljav
Kaj je ritmična spremljava? Kaj je ritem? Ogledamo si video primer ritmične spremljave
Marko skače. In učenci ugotovijo, da smo to velikokrat počeli, ko smo si izmišljali ostinate na
Orffove instrumente.
Slika 60: Ritmična spremljava
Spremljava je, ko nekaj spremljaš, npr. petje. Torej morata biti v našem primeru prisotna dva
glasbena elementa, glas in zvok ritmičnega instrumenta.
364
Slika 61: Dva elementa spremljave
Ogledamo si prikaz, kako lahko ponazorimo petje in kako ritmično spremljavo ter njuno
kombinacijo.
Slika 62: Petje in ritmična spremljava
Ker na glasbila različno igramo, iz njih tudi privabljamo različne zvočne barve. Poslušamo
zvočne in video primere igranja na instrumente in zvočne barve opišemo.
365
Slika 63: Zvoki glasbil
Sledi delo s kartončki, na katerih so narisani znaki, ki so prikazani spodaj. Ob teh učenci
oddajajo različno dolge in visoke tone.
Slika 64: Narisani toni
Nato poslušamo nekaj znanih pesmic in poskušamo na i-tablo narisati melodijo.
Sledi poslušanje nove skladbe Mi muzikanti smo.
S pripevanjem se naučimo melodijo pesmi. Med petjem učenci z roko nakazujejo gibanje
(višino glasu) glasbe na način, kot smo ga spoznali v e-gradivu Glasba.
Nato en učenec pride k tabli in ob skupnem petju riše melodijo na zgornji črni trak.
366
Slika 65: Nova skladba
Nato zgornjo črno podlogo zmanjšamo navzgor in odkrijemo gosenico, s katero je melodija
nakazana.
Učenčev zapis prenesemo nad gosenico in ju primerjamo. Ugotovimo, da na ta način lahko
prikažemo višine tonov – višja črta pomeni višji ton. Tako v bistvu narišemo melodijo.
Slika 66: Narisana nova skladba
Enako ponovimo na spodnjem delu.
Opozorimo, da glava gosenice še ni začetek melodije.
Nato delo nadgradimo ne le s poslušanjem ob gosenici ampak s petjem. Najprej po gosenici
potujemo s prstom glede na melodijo.
367
Slika 67: Petje ob gosenici -1
Melodiji dodamo besedilo. Sprva učenci nakazujejo besedilo na gosenici, nato pa odgrnemo
svetlejšo zeleno zavesico navzgor in razkrijemo besedilo.
Pri spodnji gosenici je le nakazano besedilo, ki ga pojemo.
Slika 68: Petje ob gosenici -2
Sedaj poznamo melodijo in besedilo pesmi. Na vrsti so instrumenti.
Najprej si ogledamo spodnji del gradiva in iz omare povlečemo instrumente. Prav takšne
poiščemo v razredu.
368
Slika 69: Instrumenti iz omare
Vzamemo pripravljene inštrumente: triangel, boben, paličice, činele, ribica - guero,
kraguljčki, ropotulja
Poskrbimo, da ima vsak učenec svoj inštrument. Z njimi se najprej poigramo:
- minuta prostega igranja
- instrumenti igrajo, ko lutka pokuka izza učiteljičine roke - takrat se zbudi in ko gre spat (za
roko) inštrumenti počivajo
- igramo igro vprašanje (učiteljica), odgovor (učenec) - lahko pa postavlja vprašanje vsak
drugi v krogu in enako odgovor
Sledi učenje spremljave (na malo daljši način). Vsak instrument zveni drugače. Natančno
jih poslušamo, se razvrščamo po skupinah glede na trajanje zvoka - inštrumente razvrstimo na
DOLGO in KRATKO zveneče.
Odgrnemo do slikovnih oznak in jih primerjamo z zvoki inštrumentov. Učenci vzamejo
instrumente iz omare in jih razvrstijo k znaku, kateremu zvok inštrumenta ustreza.
Slika 70: Narisani zvoki instrumentov
Nato odstranimo zaveso. Ogledamo si gosenico in predlagamo, da znake za barve zvoka
razvrstimo na gosenico in tako določimo mesto, kjer bo posamezen instrument zaigral.
369
Slika 71: Osnova za slikovni glasbeni zapis
Ob petju pesmice dodajamo znake na gosenico in s tem ustvarjamo glasbeno spremljavo.
Učenci jo ustvarjajo SAMI.
Slika 72: Slikovni glasbeni zapis
Na koncu še pesmico zapojemo in jo spremljamo z Orffovimi inštrumenti.
Kaj je prednost takšnega načina ustvarjanje glasbene spremljave?
- postopnost uvajanja novih vsebin
- aktivnost otrok
- možnost popravljanja napak
- nazorni prikaz.
Ob koncu učencem ponudimo še nekaj iger, ob katerih se sprostijo in preko igre utrdijo
usvojeno znanje:
370
Spomin – imena glasbil:
Slika 73: Spomin instrumentov
Kviz o skupinah instrumentov (glede na to, kako na instrumente igramo):
Slika 74: Kviz instrumenti
Ponovimo nekatere že prej usvojene glasbene pojme s pomočjo vstavljanja manjkajočih besed
v besedilo (povezava s slovenskim jezikom):
371
Slika 75: Vstavi manjkajoče besede - 1
Slika 76: Vstavi manjkajoče besede - 2
ZAKLJUČEK
Uporaba I-table ne sme prevladovati pri metodah poučevanja. Naj bo dober učni
pripomoček pri obravnavi učnih vsebin preko različnih učnih oblik.
Pri tem pa bomo poudarili še slednje:
- vedno imejmo pripravljene situacije, ki bodo v učencu vzbujale zanimanje, radovednost,
željo po raziskovanju,
- vedno moramo izhajati iz otrokovega predznanja in njegovih izkušenj,
- nova spoznanja moramo graditi na osnovi konkretnih izkušenj,
- otrokovo znanje nadgrajujmo in ga bogatimo vedno s kančkom nad njegovimi
sposobnostmi, saj tako otrok strmi k usvajanju neznanega.
S tem prispevkom smo želeli prikazati, kako nam je bila I-tabla koristno učno sredstvo pri
vpeljevanju dela s konkretnim materialom, ki ga otrok za uspešno usvajanje učnih vsebin
potrebuje.
372
LITERATURA:
[1] Bell, M.A. (2002): Why Use an Interactive Whiteboard? A Baker’s Dozen Reasons!,
[10.1.2010] dostopno na: http://teachers.net/gazette/JAN02/mabell.html.
[2] Bučar, U.(2009a): Obravnava naravoslovnih vsebin s pomočjo Interaktivne table v 2. razredu,
[10.1.2010]dostopno na:
http://www.infokomteh.com/Admin/Docs/Zbornik%20celotnih%20prispevkov%20mednarodn
e%20konference%20InfoKomTeh%202009%203.pdf, str. 382-390.
[3] Bučar, U. (2009b): Interaktivna tabla v OŠ, Educa, Letnik XVIII, št. 3/4, MELIOR, d.o.o.,
Nova Gorica, str. 27 – 34.
[4] UČNI NAČRT: program osnovnošolskega izobraževanja, Glasbena vzgoja, Ljubljana,
Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, ZRSS 2002.
KAZALO SLIK:
Slika 1: Uvodna motivacija ................................................................................................................................. 360
Slika 2: Kaj sodi na oder? ................................................................................................................................... 361
Slika 3: Kdo manjka na odru? ............................................................................................................................. 361
Slika 4: Muzikant ................................................................................................................................................ 362
Slika 5: Kdo je muzikant? ................................................................................................................................... 362
Slika 6: Definicija muzikanta .............................................................................................................................. 363
Slika 7: E-glasba ................................................................................................................................................. 363
Slika 8: Vrste spremljav ...................................................................................................................................... 364
Slika 9: Ritmična spremljava .............................................................................................................................. 364
Slika 10: Dva elementa spremljave ..................................................................................................................... 365
Slika 11: Petje in ritmična spremljava ................................................................................................................. 365
Slika 12: Zvoki glasbil ........................................................................................................................................ 366
Slika 13: Narisani toni ......................................................................................................................................... 366
Slika 14: Nova skladba........................................................................................................................................ 367
Slika 15: Narisana nova skladba ......................................................................................................................... 367
Slika 16: Petje ob gosenici -1 .............................................................................................................................. 368
Slika 17: Petje ob gosenici -2 .............................................................................................................................. 368
Slika 18: Instrumenti iz omare ............................................................................................................................ 369
Slika 19: Narisani zvoki instrumentov ................................................................................................................ 369
Slika 20: Osnova za slikovni glasbeni zapis ....................................................................................................... 370
Slika 21: Slikovni glasbeni zapis ........................................................................................................................ 370
Slika 22: Spomin instrumentov ........................................................................................................................... 371
Slika 23: Kviz instrumenti .................................................................................................................................. 371
Slika 24: Vstavi manjkajoče besede - 1 .............................................................................................................. 372
Slika 25: Vstavi manjkajoče besede - 2 .............................................................................................................. 372
373
Predstavitev avtorice
Sem Urška Bučar, prihajam iz turističnega kraja Dolenjske Toplice. Kot profesorica razrednega pouka sem na
razredni stopnji osnovne šole Dolenjske Toplice zaposlena že enajsto leto. V svoje delo pogosto vnašam
razpoložljivo sodobno tehnologijo za popestritev pouka.
2011 sem zaključila magistrski študij z delom Uporaba interaktivne table pri pouku geometrije v prvem razredu
osnovne šole.
Interaktivno tablo aktivno uporabljam že pet let. Delujem kot svetovalka in izvajalka seminarjev za I-table pri
projektu E-šolstvo. Svoje delo predstavljam na mednarodnih konferencah Sirikt (2008, 2009, 2010, 2011), Vivid
(2009), Infokomteh (2009, 2010), CSEDU (2010).
About the authors:
My name is Urška Bučar, and I come from a tourist town Dolenjske Toplice. I have worked as a professor at
primary level in primary school Dolenjske Toplice for eleven years now. I often include available modern
technology in my work in order to liven up the lessons.
In 2011 I finished my master study with master work Using interactive whiteboard at geometry lessons in first
class of primary school.
I am actively usin IWB for fifth year. I work for E-school project, Advising and teaching teachers how to use
IWB. I represented my work with IWB on international conferences Sirikt (2008, 2009, 2010, 2011), Vivid
(2009), Infokomteh (2009, 2010), CSEDU (2010).
374
Medpredmetno povezovanje in povezovanje učne snovi po
vertikali v prvi triadi s pomočjo interaktivnega gradiva za
i- tablo
Cross-curricular Integration and Vertical Subject Matter
Integration in the First Triad Using Interactive Whiteboard
Materials
Katja Jenko Druga OŠ Slovenj Gradec
Kopališka ulica 29, 2380 Slovenj Gradec
[email protected]
Didaktični vidiki uporabe i-table - predstavitve
Povzetek
V prispevku bom predstavila, kako s pomočjo programa za interaktivno tablo
poskrbeti za medpredmetno povezavo in za povezavo po vertikali v prvi triadi. Z
vedno večjim poznavanjem programov za interaktivno tablo lahko le-te
uporabljamo zmeraj bolj didaktično dovršeno.
Kar nekaj časa nam gre za pripravo dobrega gradiva za interaktivno tablo, zato je
škoda, da že pripravljenega gradiva ne bi uporabili še kdaj in tako povezali že
znano učno snov iz enega predmeta s snovjo drugih predmetov in znanje dodatno
utrdili ali s pomočjo že znanega učence samo motivirali. Še lepše pa bi bilo, če bi
lahko na že znanem gradili v novem šolskem letu.
Pripravila sem gradivo, s pomočjo katerega sem obravnavo umetnostnega besedila
Repa velikanka Alekseja Tolstoja povezala po vertikali od prvega do drugega
razreda devetletne osnovne šole ter poskrbela za medpredmetno povezavo z
matematiko v prvem razredu ter za povezavo po vertikali z dvema enotama
spoznavanja okolja v drugem razredu.
Predstavitev bo prikazala praktično gradivo za učence prvih in drugih razredov
osnovne šole z namenom medpredmetne in vertikalne povezave učne snovi.
Ključne besede
interaktivna tabla, medpredmetna povezava, vertikalna povezava, slovenski jezik,
matematika, spoznavanje okolja
Abstract
The article presents the ways of using an interactive whiteboard program to
provide cross-curricular and vertical integration in the first triad. Better
375
understanding of interactive whiteboard programs enables the teachers to use them with an
ever-increasing didactic excellence.
A lot time is spent to prepare quality interactive whiteboard materials. It is a waste if such
ready-made materials are not reused to integrate familiar subject matter of one subject with
that of other subjects, refresh the knowledge or simply motivate the pupils with what they
already know. It would be even better if we could build upon the previously acquired
knowledge in the next school year.
The prepared materials allowed vertical integration of the discussion of “The Gigantic
Turnip” short story by Alexei Tolstoy in the first grade with the content in the second grade of
the nine-year elementary school. Cross-curricular integration with mathematics in the first
grade and vertical integration with two units on understanding the environment in the second
grade was also provided.
The presentation shows practical materials for the first and second grade elementary school
pupils that allow for cross-curricular and vertical integration of subject matter.
Keywords
interactive whiteboard, cross-curricular integration, vertical integration, Slovenian language,
mathematics, understanding the environment
376
I. UVOD
Z malo truda lahko v ustreznem programu za interaktivne table povežemo stara, že
pripravljena gradiva iz prejšnjih let, z novimi, svežimi, interaktivnimi. Tako nastane
zaokrožena celota, ki na koncu poveže snov različnih predmetov ali celo snov iz različnih
razredov.
Interaktivno gradivo je opremljeno z interaktivnim kazalom, ki omogoča enostavno
uporabo pri kateremkoli predmetu, v kateremkoli razredu. Če gradivo opremimo še s cilji in
dejavnostmi, je pripravljeno za široko uporabo.
Slika 1 : Aktivno kazalo
Ustrezna motivacija učencev da dobre rezultate. Gradivo, ki je bilo uporabljeno za
obravnavo umetnostnega besedila, je bilo motivacija za različne predmete v različnih
razredih. Vendar je tudi sama obravnava zahtevala svojo motivacijo. To prikazuje ravno
slika 2. Prikazana je motivacijska naloga, kjer učenci odkrivajo sliko s pomočjo klikanja
na barvne kvadrate. Uporabila sem funkcijo animiranje objektov in animirala barvne
kvadrate. Učenci so ugotavljali, kaj se bo prikazalo in se tako motivirali za obravnavo
umetnostnega besedila Repa velikanka, Alekseja Tolstoja.
Slika 2 : Motivacijska naloga
1. Opis gradiva:
Opis gradiva je sestavljen iz ciljev za posamezen predmet ali razred. Cilji so narekovali
dejavnosti. Ena od številnih dejavnosti za doseganje ciljev je bila aktivnost učiteljice in
učencev na interaktivni tabli. Predstavitev teh dejavnosti je osnovni namen mojega prispevka.
V nadaljevanju bom predstavila primer uporabe nekega osnovnega interaktivnega gradiva, z
možnostjo smiselne nadgradnje le-tega.
377
II. SLOVENŠČINA
1. Cilji in dejavnosti za prvi razred:
1.1. Cilj:
Poslušajo zgodbo ob znani slikanici.
Dejavnosti in interaktivno gradivo:
Učiteljica bere knjigo Repa Velikanka (Aleksej Tolstoj) in prikazuje na i-tabli ilustracije,
učenci gledajo ilustracije in poslušajo zgodbo. Učiteljica je pozorna na to, da prikazuje samo
strani namenjene obravnavi umetnostnega besedila.
Slika 3 : Primer ilustracije
Na strani, kjer je dodana ilustracija, kjer poskušajo izpuliti repo, se s klikom na narisan
hrib pojavi film, narejen s snemalnikom na tabli, ki simulira puljenje repe (v ozadju je tiha
glasba).
Slika 4 : Ilustracija, kjer je
povezava na video
1.2. Cilj:
Sami skušajo 'brati' zgodbo ob znani slikanici, 'berejo' ilustracije in posamezne dele
besedila.
Dejavnosti in interaktivno gradivo:
Učenci pripovedujejo zgodbo ob ilustracijah (v pravilnem vrstnem redu). Učenci ob
»branju« premikajo strani na i-tabli.
378
Rešujejo tako zastavljeno nalogo v interaktivnemu gradivu, da posameznik s klikom na
sliko
kocke
»vrže«
pripravljeno
kocko,
učenec nato pripoveduje
tisti del zgodbe, kjer se
številka na ilustraciji
ujema
z
vrženim
številom pik na kocki.
Slika 5 : Naloga za pripovedovanje
zgodbe ob ilustracijah
2. Cilji in dejavnosti za drugi razred:
2.1. Cilj:
Berejo: bogato ilustrirane pravljice, pravljice, ki jih že poznajo, dvodelne in tridelne
pravljice, tj. take, v katerih se dogajanje dvakrat/trikrat ponovi.
Dejavnosti in interaktivno gradivo:
Učiteljica učence s pripravljeno zgodbo na i-tabli motivira otroke za samostojno branje
zgodbe. Ob tem si pravljico ponovno prikličejo v spomin. Pravljica je bogato ilustrirana in
večdelna, saj se zgodba kar nekajkrat ponovi.
Interaktivno gradivo je pripravljeno tako, da takoj poskrbi za nadgradnjo dejavnosti iz
prvega razreda, saj je ponekod besedilo skrito z liki, ki se v drugem razredu samo odmakne in
učenci berejo.
5
Slika 6
4 : Primer ilustracije z besedilom
379
Branje je individualizirano glede na sposobnosti otrok/učencev. Boljši bralci preberejo celo
knjigo, slabši bralci preberejo krajši odlomek. Učiteljica učencem pove, kateri del zgodbe
bodo brali na glas in tako v drugem razredu učenci preberejo slikanico učiteljici. Ob tem
doživijo uspeh, saj pripravljeno besedilo znajo prebrati gladko in se motivirajo za samostojno
branje že znanih slikanic.
Tudi v drugem razredu po branju izvedejo nalogo z metanjem kocke in obnavljanjem delov
zgodbe.
III. MATEMATIKA
1. Cilji in dejavnosti za prvi razred:
1.1. Cilj
Zgradijo konceptualni sistem za reprezentacijo številskih predstav in pojmov.
Dejavnosti in interaktivno gradivo:
Učenci se ob poznani zgodbi motivirajo in ponovijo števila od 1 do 6. Učenci z
diskalkulijo lahko števila povežejo z besednimi zvezami (šest rumenih kanarčkov, tri črne
muce …) in slikovno ponazoritvijo.
Slika 7 : Prikaz števil na konkretni
ravni
V primeru, da potrebujemo večji razpon npr. do 10, lahko učenec s težavami pri
dopolnilnem pouku dopolni strani s slikami iz galerije, z živalmi, za katere bi dedek in babica
še lahko skrbela (v mojem primeru število 7 – ribice).
Slika 78 : Primer dopolnitve
interaktivnega gradiva pri dopolnilnem
pouku
380
1.2. Cilj:
Predstavijo podatke z dano preglednico in s figurnim prikazom (vrstičnim ali stolpčnim) in
preberejo preglednico, prikaz z vrsticami oz. stolpci in figurni prikaz.
Dejavnosti in interaktivno gradivo:
Učenci izpolnijo stolpični diagram tako, da pod ustrezno številko nesejo toliko živali kot
jih je v zgodbi bilo (če si niso zapomnili lahko v orodni vrstici pokažemo strani z
ilustracijami). Nato prikaz berejo, odgovarjajo na vprašanja.
Slika 9 : Stolpčni diagram z rešitvijo
1.3. Cilji:
Štejejo, zapišejo in berejo, uredijo števila do 20 vključno s številom 0 (od 1 do 6),
ugotavljajo medsebojne odnose »je večje«, »je manjše«
Dejavnosti in interaktivno gradivo:
Učenci igrajo igro spomin, iščejo ustrezen par (število – sličica z ustreznim številom
elementov). To lahko igrajo le enkrat, saj ostanejo pari na istih mestih.
Slika 10 : Igra »Spomin«
Urejajo števila od 1 do 6. To nalogo lahko izvedemo večkrat, saj se števila vsakič znova
premešajo drugače.
381
Slika 11 : Primer urejanja števil po
velikosti od najmanjšega do največjega z
rešitvijo
Ugotavljajo odnose med števili »je večje«, »je manjše«. Učenci vlečejo števila proti rešitvi
in če je rešitev prava, število izgine, drugače ga prečrta in postavi nazaj.
Slika 11:
12: Primer interaktivnega
ugotavljanja odnosa med števili »je večje«,
»je manjše«
Posamezniki hodijo k tabli, štejejo število pik na kocki, utrjujejo pravilen zapis števila, saj
števila zapisujejo na pripravljeno medčrtovje.
Slika 13 : Interaktivno gradivo za vajo
zapisovanja števil do 6
382
IV. SPOZNAVANJE OKOLJA
1. Cilji in dejavnosti za drugi razred:
1.1. Cilj
Mešajo snovi in spoznavajo spreminjanja lastnosti, spoznavajo postopke za ločevanje
trdnih zmesi.
Dejavnosti in interaktivno gradivo:
Učenci imajo največ izkušenj z mešanjem trdnih zmesi ravno pri pripravi hrane (sadna
kupa, solata …) in zato je mešanje snovi in ločevanje zmesi v delovnem zvezku prikazana
ravno na primerih mešanja snovi in ločevanja zmesi pri pripravi solate, limonade, matevža in
na koncu malo bolj abstraktno mešanje in ločevanje, katere snovi so v morju (voda, sol).
Kot uvodno motivacijo lahko uporabimo miško, ki je slastno repo (prikaz – povezava v
spodnjem levem kotu – pripravljene repe na krožniku s krompirjem in ocvirki na internetni
strani, lahko pa sliko obdelamo in jo prikažemo na večje). Ob tem se odvija pogovor o tem,
kaj potrebujemo za pripravo repe (čebula, olje, skisana repa).
Slika 14 : Motivacijska ilustracija za
uvod v temo pri SPO
Nato s pomočjo pripravljene povezave na interaktivno gradivo (povezava pri zvezdi)
ugotavljajo, kako mešamo solato in sestavine, ki jih ob tem potrebujemo.
Slika 16 : Mešanje solate
Preko pripravljenega gradiva nazorno ugotovijo, katera jed nastane, če zmešamo krompir
in fižol.
383
Slika 16 : Mešanje krompirja in fižola
1.2. Cilji:
Odkrivajo, da živali potrebujejo za življenje vodo, hrano in zrak.
Spoznavajo, da rastline potrebujejo za življenje zrak, vodo in svetlobo, mnoge tudi prst.
Spoznavajo živa bitja in okolja, v katerih žive, spoznavajo, da so živa bitja povezana med
seboj in z neživo naravo.
Dejavnosti in interaktivno gradivo:
Stran, kjer je ilustracija, kaj sta dedek in babica posadila, se lahko uporabi za motivacijski
pogovor o sejanju, sajenju rastlin.
Slika 17 : Ilustracija povrtnin na vrtu
dedka in babice iz zgodbe o Repi velikanki
Pogovor se nadaljuje s tem, kaj rastline potrebujejo za svoj obstoj.
Slika 18: Motivacijska ilustracija za
pogovor o potrebah živih bitij (npr. vode)
384
Od tam je povezava na pripravljeno predstavitev o živih bitjih in življenjskih okoljih (prej
seveda izvedemo poučni sprehod po okolici šole, od koder so tudi nekatere fotografije:
sadovnjak, vrt) in izvedemo učno uro v računalnici.
Slika 19 : Življenjska okolja v okolici
šole
Tablo uporabimo za utrjevanje snovi, za izdelavo miselnega vzorca v zvezek. Poudarek je
seveda na okoljih, ki so cilj drugega razreda (mlaka, vrt, travnik), vendar lahko uvedemo tudi
ostala okolja.
Slika 20 : Miselni vzorec
V. ZAKLJUČEK
V prispevku sem opisala zgledno izdelano interaktivno gradivo, ki sem ga uporabila tako v
prvem kot v drugem razredu pri obravnavi umetnostnega besedila pri slovenskem jeziku. Isto
gradivo sem lahko uporabila z ustreznimi nalogami tudi pri matematiki v prvem razredu za
razvijanje številskih predstav pri učencih. V drugem razredu sem gradivo izkoristila za
motivacijo učencev pri dveh temah spoznavanja okolja in ga nadgradila z že izdelanimi
gradivi iz prejšnjih let.
Gradivo še ni zaključeno. Povezave še vidim po vertikali s cilji tretjega razreda. Možnosti
so tudi v medpredmetni povezavi z glasbeno in likovno vzgojo.
385
Z medpredmetno povezavo interaktivnega gradiva in povezavo po vertikali upoštevamo
temeljna načela didaktike: od znanega k neznanemu, od konkretnega k abstraktnemu.
Učencem na ta način približamo obravnavano snov in razvijamo zmožnost povezovanja. V
medpredmetno povezanem gradivu je prihodnost poučevanja.
Slika 21 : Konkretno delo s
predstavljenim gradivom
VI. LITERATURA
[1] Kolar, Metoda et al. (2011): »Učni načrt. Program osnovna šola. Spoznavanje okolja.«
Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo
[2] Poznanovič Jezeršek, Mojca et al. (2011): »Učni načrt. Program osnovna šola. Slovenščina.«
Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo
[3] Tolstoj, Aleksej (1999):«Repa velikanka«. Ljubljana: Mladinska knjiga
[4] Žakelj, Amalija et al. (2011): »Učni načrt. Program osnovna šola. Matematika«. Ljubljana:
Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo
VII. PREDSTAVITEV AVTORICE
Sem Katja Jenko, prihajam iz Slovenj Gradca. Kot profesorica razrednega pouka sem na razredni stopnji Druge
osnovne šole Slovenj Gradec zaposlena že petnajst let. V svoje delo pogosto vnašam razpoložljivo sodobno
tehnologijo za popestritev pouka in nove smernice za delo z učenci (realitetna teorija/teorija izbire).
Programe za interaktivno tablo in s tem interaktivno tablo aktivno uporabljam četrto leto. Leta 2010 sem postala
svetovalka na področju poučevanja z interaktivno tablo in poznam ter znam uporabljati tri različne programe za
interaktivno tablo.
386
Športna, glasbena in likovna vzgoja na interaktivni tabli
Physical, Music and Art education
on interactive whiteboard
mag. Andreja Burger Muhič
Osnovna šola Drska
[email protected]
Didaktični vidiki uporabe i-table - predstavitve
Povzetek
I-tabla je sodoben in interaktiven učni pripomoček, ki ga vsako leto uporablja več
učiteljev in učencev. Lahko jo vključujemo v vse faze pouka pri vseh predmetih.
Učitelji čedalje raje delajo z i-tablo, saj ugotavljajo, da je pouk nazornejši, bolj
dinamičen, zvišuje motivacijo in koncentracijo, omogoča uporabo že pripravljenih
gradiv, poveča se količino učno zanimivih vsebin itd.
I-tabla je dobrodošel pripomoček pri vseh predmetih. Ker poučujem v prvem triletju,
sem jo v preteklem šolskem letu načrtneje uporabljala tudi pri vzgojnih predmetih
(športni, likovni in glasbeni vzgoji) in sicer v vseh fazah pouka (pri ponavljanju,
utrjevanju, preverjanju in ocenjevanju znanja).
V prispevku bom predstavila konkretne primere učnih vsebin pri posameznih
vzgojnih predmetih. Gradivo je zasnovano tako, da predstavlja delo pri vseh
vzgojnih predmetih, ki se medporedmetno povezujejo med seboj in z ostalimi učnimi
predmeti v prvem triletju osnovne šole.
Ključne besede: interaktivna tabla, športna vzgoja, likovna vzgoja, glasbena vzgoja,
prvo triletje
Abstract
Interactive whiteboard is a modern and interactive teaching tool, the use of which
increases among teachers and pupils every year. It can be used in all phases of
teaching within all school subjects. Teachers like using it, as they realize classes
become more illustrative and dynamic. The use of interactive whiteboard also raises
motivation and concentration, enables re-using old materials as well as raises the
quantity of interesting topics to develop in the classroom, etc.
387
Interactive whiteboard is a useful teaching tool for all school subjects. I teach in the first
triad of primary school. Last year I used the interactive board more intentionally in P.E., Arts
and Music in all phases of the lesson (revision, consolidation, testing and assessment of
knowledge).
In my presentation I am going to present examples of teaching topics for the above mentioned
subjects. The materials have been designed in such a way that they represent the topics taught
within all these subjects. These topics are interconnected and cross-curricularly connected
with other school subjects in the first triad of Slovenian primary school.
Key words: interactive whiteboard, physical education, art education, music education, the
first three years of primary school
388
Interaktivna tabla kot sodobni učni medij
Interaktivna tabla (i-tabla) je sodoben učni pripomoček, ki je že trdno zasidran v večini
slovenskih šol. Učitelji čedalje raje delajo z i-tablo, saj ugotavljajo, da je pouk s tablo
kvalitetnejši, ker:
- je pouk nazornejši,
- zvišuje motivacijo in koncentracijo,
- omogoča uporabo že pripravljenih gradiv (npr. s spletne učilnice www.sio.si),
- je pouk bolj dinamičen,
- poveča količino učno zanimivih vsebin,
- omogoča vnos dodatnih naprav (npr. brezžičnih tablic, glasovalnih sistemov…).
I-tabla je dobrodošel pripomoček pri vseh predmetih. Nepogrešljiv je zagotovo pri jezikih,
matematiki, naravoslovnih predmetih. Nekoliko manj pa se učitelji poslužujejo i-table pri
vzgojnih predmetih. Zato sem si v zadnjem letu zadala nalogo, da ta sodobni učni medij
vnašam v vzgojne predmete kolikor bo to mogoče. Že v preteklih letih uporabe i--tabla sem
spoznala, da mi le ta omogoča zelo raznoliko delo, s katerim pri učencih usmerjam pozornost.
Velikokrat se izkaže kot dobro motivacijsko sredstvo - učenci so za delo bolj motivirani in
koncentrirani, če je gradivo pripravljeno na i-tabli.
Ker poučujem v prve triadi, to pomeni, da poučujem tudi glasbeno vzgojo, likovno vzgojo
ter športno vzgojo. Vse predmete poskušam medsebojno medpredmetno povezovati, da
učenci dobijo celosten pogled na določeno učno temo.
V nadaljevanju bom prikazala kako sem i-tablo vnašala v posamezne vzgojne predmete.
Gradivo sem zasnovala tako, da so vsi učenci aktivno sodelovali. Njihove skupinske in
individualne izdelke na i-tabli sem lahko shranila kot dokaz za preverjanje in ocenjevanje
znanja. Prav tako pa je učenec na shranjenem dokumentu svoj izdelek dopolnjeval, popravljal
ali kako drugače spreminjal. Poseben poudarek je bil na shranjenih dokumentih, saj so si
učenci lahko gradivo večkrat sami pogledali.
I-tabla pri športni vzgoji
Športna vzgoja je predmet, pri katerem morajo biti učenci čim več časa fizično aktivno.
Vendar je kar nekaj teoretičnih vsebin, ki jih moramo obravnavati pred izvajanjem
posameznih aktivnosti. Dokler nisem imela i-table, smo se o teh vsebina večinoma samo
pogovarjali. Zdaj pa poskušam vsebine predstaviti nazorneje s slikovnim gradivom, ki je
hkrati zasnovano tako, da so učenci lahko pri pogovoru aktivni – sami odkrivajo slike,
rešujejo, dopolnjujejo, izpolnjujejo.
389
….Vsebine lahko obravnavamo v razredu, saj tako učence pripravimo na morebitne težave in
jim nazorneje prikažemo kje, kaj, kako, zakaj bomo delali. V telovadnici ali na igrišču seveda
sledi aktivno dogajanje in izvajanje posameznih nalog.
Priprava na dneve dejavnosti ali na športne
dneve je zelo pomembna, saj takrat učence
seznanimo s cilji in tudi s potrebnimi
pripomočki za delo. Vizualna predstavitev
potrebnih rekvizitov za posamezni tematski dan
je veliko bolj učinkovita kot samo pogovor.
Primer tega je priprava na rolerski športni dan
(slika 1), ko učenci izpod slike dveh rolerjev
povlečejo potrebne rekvizite in zaščitno
opremo. S klikom na drsalca se zavrti film o
tem kaj bodo morali znati ob koncu dneva.
Slika 1
Podobno poteka priprava na plavalni tečaj. Le da
tu lahko medpredmetno povežemo športno vzgojo s
slovenščino in spoznavanjem okolja. Pred odhodom
na bazen se pogovorimo o pravilih, ki veljajo na
bazenu ter spoznamo piktograme, ki jih bomo tam
videli.
Na sliki 2 je prikazana ineraktivna naloga, ki se
skriva pod sliko. Učenec povleče piktogram k
pravilnemu pomenu in je za pravilno rešitev nagrajen
z zvokom aplavza.
Slika 2
Pripravo na športni dan ali ure kolesarjenja
(primer na sliki 3) lahko izvedemo tudi tako, da
učence povprašamo o njihovem predznanju. Na tak
način lahko oblikujemo skupine za delo.
Po končani dejavnosti pogledamo ali so se učenci
pravilno umestili v diagram in jih po potrebi
premaknemo na pravo mesto.
Ta način predstavitve je medpredmetno povezan
z matematičnimi dejavnosti razvrzščanja.
Slika 3
390
Na zanimiv način sem rešila tudi pripravo na ure
z žogo. Ko učenci v telovadnici dobije v roke žoge,
zelo težko držijo žogo v rokah in poslušajo. Zato
smo se na uro ŠVZ z žogami pripravili kar v
razredu. NA i-tabli (slika 3) sem učencem prikazala
različne žoge – s klikom na žogo se le-ta poveže s
posnetkom ustrezne igre in učenci spoznavajo šport,
ki se ga igra s to žogo. Prav tako se lahko
pogovorimo o pravilih pri posameznem športu z
žogo.
V spodnjem delu pa so prikazane naloge, ki jih
bodo delali na posameznih postajah. Pod številko
naloge je zapis, s klikom na zapis pa se prikaže posnetek te dejavnosti.
Slika 4
Tudi spremljanje invrednotenje dela pri
športni vzgoji lahko poteka na i-tabli. na sliki 6
je primer spremljanja dela pri programu Zlati
sonček. Učenci si po vsakiopravljeni dejavnosti
na tabli »prilepijo« sonček. Tako imajo sproti
pregled nad opravljenimi nalogami in tudi
medsebojno se spodbujajo. Učitelj pa ima ne
samo pregled nad posameznim učencem, ampak
tudi nad opravljenimi nalogami.
Po vseh opravljenih nalogah, si seveda vsak
otrok nalepi nalepke tudi v knjižico in dobi za
svoje športno delo ustrezno nagrado.
Slika 6
I-tabla pri glasbeni vzgoji
Delo pri glasbeni vzgoji vedno načrtujem tako, da učenci veliko časa prepevajo znane
pesmi, igrajo na male inštrumente, poslušajo glasbeno gradivo ter se ob glasbi izražajo na
različne načine – s plesom, likovno, z besedami.
Da pa delo ni dolgočasno, ga velikokrat popestrim z i-tablo. Tako se novo besedilo učimo
z luknjičastim besedilom (slika 6), kjer nekaj besed manjka. Učenci najprej ugibajo nato pa z
radiranjem pack ugotavljajo kaj se kriva pod packo. Ko se pesem naučimo, dodamo še
spremljavo z malimi inštrumenti. Spremljava je lahko vnaprej določena (slika 7) ali pa si jo
izmislijo učenci sami in s pomočjo nanizanih znakov za inštrumente sami napišejo
spremljavo.
391
Slika 6
Slika 7
Na koncu sledi še delo s slikovnim materialom iz slikanice, ki ga za lažje delo projiciram
na tablo (slika 8). Učenci na tak način lažje spremljajo zapis besedila in melodije. Za lažji
prehod na notni zapis, pa občasno prikažem melodijo tudi na notnem črtovju. Seveda še brez
not (tokrat s sončki) in z vso ustrezno spremljavo, ki jo učencem vnaprej ponudim ali jo
ustvarijo sami. Ker se spremljava lahko »vrže v koš«, si lahko spremljavo večkrat izmislijo, jo
spreminjajo, dopolnjujejo…
Slika 8
Slika 9
Seveda pa lahko glasbeno vzgojo medpredmetno povežemo. Slika 10 prikazuje obravnavo
Prešernove Zdravljice. Prikazane so različne interaktivne naloge. Učenci spoznajo različne
zapise Zdravljice, si ogledajo notni zapis, poslušajo inštrumentalno in zborovsko izvedbo, ki
sta dodani kot povezavi na www.youtube.com.
392
Slika 11 prikazuje povezavo glasbene in športne vzgoje. Učenci s pomočjo vizualnega
gradiva spoznavajo slovenske narodne noše. Vsaka slika z dvoklikom ponuja povezavo do
spletne strani na kateri je prikazan značilen ples za posamezno pokrajino in ta ples se učenci
lahko tudi naučijo.
Slika 10
Slika 11
I-tabla pri likovni vzgoji
Interaktivno tablo sem pri likovnem pouku uporabljala predvsem v uvodni in zaključni
fazi. V uvodnem delu smo spoznavali dela različnih slovenskih in svetovnih avtorjev tako, da
sem jim prikazala kot projekcijo na velikem formatu (i-tabla). Pred tem sem učencem kazala
fotografije del iz knjig. Pri tem sem večkrat naletela na težave: fotografije so bile majhne,
likovna naloga ali problem nista bila razvidna iz njih, knjige niso bile vedno na razpolago v
knjižnici… Zato sem ustvarjala svojo knjižnico likovnih del različnih avtorjev. Ta dela lahko
vsak trenutek pokažem učencem, jih povečam, pomanjšam, primerjam. Z vnašanjem funkcij
svinčnika, označevalnika, likov itd. se je tudi povečala možnost prikazovanja posebnosti na
posameznih delih.
S slikama 12 in 13 je s prikazana obravnava specifične likovne naloge – risanje s hladnimi
barvami.
393
Slika 12
Slika 13
Interaktivno tablo sem uporabljala tudi za vrednotenje likovnih del. Kadar so učenci risali
na manjše formate, sem izdelke skenirala in jih predstavila s pomočjo i-table (slika 14).
Učenci so bili usmerjeni na posamezne izdelke, na določene detajle in so tako lažje vrednotili
dela sošolcev.
Slika 14
Zaključek
I-tabla je v mojem razredu nepogrešljiv primeren pripomoček v vseh fazah pouka in pri
vseh predmetih. S pričujočim izborom nalog sem želela prikazati, da jo lahko uporabljamo
tudi pri vzgojnih predmetih za usvajanje novega znanja, utrjevanje in ponavljanje kot tudi za
prikaz rešenih nalog, za spremljanje, vrednotenje. Seveda ne smemo pozabiti, da moramo
pripraviti gradivo, ki bo pri učencih zbujalo zanimanje, radovednost ter željo po odkrivanju in
raziskovanju novega. Prav zato je potrebno pri izdelavi takšnih gradiva upoštevati učenčevo
predznanje in izkušnje ter gradivo prilagoditi starosti učencev in njihovim interesom.
394
I-tabla se je tudi pri vzgojnih predmetih pokazala kot zelo dober motivacijski pripomoček.
Tudi živahnejši otroci so se pogosteje umirili in spremljali delo, saj je bilo prikazano gradivo
dovolj veliko in zanimivo (vsebovane naloge za delo, skrita besedila in navodila za delo,
povezave z video vsebinami na internetu…). Najbolj sem bila presenečena nad gradivom za
športno vzgojo, saj bila do sedaj prepričana, da lahko vsebine te ure izvajam samo v
telovadnici ali na igrišču. Z vsebinami in nalogami na i-tabli pa sem si dokazala, da je
nekatere vsebine bolje obravnavati v razredu, saj tako bolje usmerim pozornost in z
natančnejšimi (tudi vizualnimi) navodili dvignem motivacijo za delo v telovadnici.
Literatura
[1] Burger Muhič, A. (2003): Analiza naravoslovnih dejavnosti v učbeniških kompletih za
spoznavanje okolja v prvem razredu osnovne šole, magistrsko delo, Univerza v
Ljubljani, Pedagoška Fakulteta, Ljubljana.
[2] Burger Muhič, A. (2010): Slovenija – moja dežela (državljanska vzgoja ter
medpredmetno povezovanje z i-tablo v tretjem razredu OŠ). VIII Mednarodna
konferenca Splet izobraževanja in raziskovanja z IKT – SIRIKT 2010, (str. 680 –
688).
[3] Kristan, S. (1997): Športni program Zlasti sonček; priročnik. Ministrstvo za šolstvo in
šport : Zavod za šport Slovenije. Ljubljana.
[4] Oblak, B. (2003): Glasbena slikanica za drugi razred osnovne šole. DZS. Ljubljana.
[5] Oblak, B. (2003): Glasbena slikanica za drugi razred osnovne šole – priročnik za
učitelje. DZS. Ljubljana.
VIRI SLIKOVNEGA MATERIALA V GRADIVU:
- osebna zbirka fotografij z dovoljenjem za objavo (slika a, 3, 6)
- http://www.slovenijaturizem.com/galerija/toplice-7aenz.jpg (slika 2)
- http://lipa.de/si/folklore.html (slika 11)
395
Predstavitev avtorice
Mag. Andreja Burger Muhič je profesorica razrednega pouka s končnim magisterijem na smeri Poučevanje
mlajših otrok. Poučuje na OŠ Drska v Novem mestu v prvem triletju. IKT je nepogrešljiv pripomoček pri njenem
delu. S pomočjo i-table poskuša doseči večjo aktivnost učencev ter dinamičen pouk, ki povečuje koncentracijo
ter usmerja pozornost učencev.
Od leta 2004 predava učiteljem IKT vsebine. Od 2009 je članica razvojne skupine za i-tablo ter izvajalka
seminarjev Interaktiven in dinamičen pouk z i-tablo. Svoja gradiva je predstavila tudi na mednarodnih
konferencah Infokomteh 2010, SIRIKT 2010, 2011.
Presentation of the author
Andreja Burger Muhič is a class teacher with MA degree in Teaching younger children. She works in the first
triad at the OŠ Drska primary school in Novo mesto. She sees ICT as an indispensable tool at her work.
Interactive whiteboard helps her to achieve a higher rate of pupil involvement and create dynamic classes which
in turn enhance pupils' concentration and focus their attention.
She has been a teacher trainer in the field of ICT since 2004. Since 2009 she has been a member of the ICT
development group at the National Education Institute of Slovenia as well as lecturer at seminars entitled
»Interactive and dynamic classes with the use of interactive whiteboards«. She represented her materials at the
international conferences – Infokomteh 2010, SIRIKT 2010, 2011.
396
Opismenjevnje v prvem razredu s pomočjo i Table in spletne
učilnice
Literacy in the 1st class by means of the interactive whiteboard and
virtual classroom
Didaktični vidiki uporabe i-table - predstavitve
Suzana Plemenitaš-Centrih, Magdalena Doberšek, Mateja Pintar
Osnovna šola Dobje
[email protected], [email protected], [email protected]
Povzetek
V prispevku želimo prikazati prednosti i-table pred klasično tablo pri opismenjevanju v 1.
razredu.
Z opismenjevanjem, ki je eden izmed temeljnih ciljev osnovnošolskega izobraževanja,
pričnemo s posodobljenim učnim načrtom že v 1. razredu. Med šestletniki, ki pridejo v šolo,
so velike individualne razlike v predznanju, sposobnostih, motivaciji … Učitelj mora zato
uporabljati raznovrstne didaktične pristope in učne metode, graditi mora na otrokovem
predznaju.
I-tabla je izvrsten pripomoček, ki z izbiro različnih metod poučevanja omogoča poleg
frontalnega tudi individualizirano delo, z izbranimi nalogami, ki jih imamo v spletni učilnici,
pa omogočimo individualni napredek vsakemu učencu.
Ključne besede: opismenjevanje, šestletnik, i-tabla, spletna učilnica
Abstract
In this article we would like to present advantages of an interactive board in comparison to
classical board in class 1.
Literacy is one of the essential aims in primary school education and teachers, according to
the new curriculum, start to develop it already in class 1. There are big individual differences
in background knowledge, abilities, motivation…between the 6-year-old children. Teacher's
task is to use various didactic approaches and learning methods and he/she has to build on
child's background knowledge.
Interactive whiteboard is a perfect tool, which by choosing different learning methods
enables frontal and individual work. It also enables individual progress of each child,
because it offers different exercises in a virtual classroom.
Keywords: literacy, a 6- year- old child, interactive whiteboard, virtual classroom
397
1. UVOD
1. 1 OPISMENJEVANJE V 1. RAZREDU
Opismenjevanje je proces, v katerem se posameznik usposobi za branje in pisanje
najrazličnejših besedil, si z njimi v vsakdanjem življenju pomaga in jih zna uporabljati; se
nauči brati in pisati. Opismenjevanje je eden izmed temeljnih ciljev osnovnošolskega
izobraževanja, obdobje od rojstva do 8./9. leta pa je najpomembnejše v razvoju pismenosti.
Temeljna faza v tem procesu je začetno opismenjevanje, ki obsega tako pripravo na branje in
pisanje, kot sistematično obravnavanje in utrjevanje črk ter razvijanje in urjenje tehnike branja
in pisanja. Začetno opismenjevanje traja celotno prvo izobraževalno obdobje. Posodobitve
učnih načrtov so prinesle spremembe tudi na področju opismenjevanja v prvem triletju
(težišče opismenjevanja se je preneslo iz 2. in 3. razreda v 1. in v 2. razred, kjer gre za
sistematično usvajanje tehnike branja in pisanja, v 3. razredu pa kot njeno utrjevanje in
izboljševanje).
1. 2 CILJI POUČEVANJA OPISMENJEVANJA
Cilj poučevanja ni le obvladovanje tekočega branja in pisanja, temveč raba pisnega jezika
za sporazumevanje, razmišljanje, ustvarjanje, učenje in razvedrilo. Cilj je omogočiti vsem
otrokom, da spoznajo in dosežejo višjo raven tako imenovane kritične pismenosti.
V skladu z zahtevami učenci torej:



Sistematično razvijajo predopismenjevalne zmožnosti (vidno razločevanje, slušno
razločevanje in razčlenjevanje, orientacijo na telesu, v prostoru in na papirju, pravilno
držo telesa in pisala …).
Sistematično razvijajo tehniko branja in pisanja.
Sistematično razvijajo branje z razumevanjem in pisanjem preprostih besedil.
Glede na postavljene cilje in vsebino pouka je zelo pomembno, da učitelj pri izbiranju
didaktičnih metod in oblik za razvijanje učenčevih sporazumevalnih, spoznavnih in
ustvarjalnih zmožnosti upošteva tudi individualne zmožnosti učenca, kajti ob vstopu v šolo so
med otroki velike razlike v porajajoči se pismenosti, zato nobena metoda ali didaktični pristop
nista najprimernejša za vse učence.
Zato mora učitelj:




uporabljati raznovrstne didaktične pristope, učne metode,
graditi na tem, kar otrok že zna in graditi znanje, veščine, spretnosti za vseživljenjsko
učenje
diagnosticirati stanje in individualno načrtovati,
ob vsem tem mora pri učencih razvijati zanimanje za branje in pisanje.
398
1. 3 POT K INDIVIDUALNEMU NAČRTU
Individualno načrtovanje z novimi učnimi načrti prinaša v letošnjem šolskem letu veliko
novosti, še več diferenciranega dela.
Že v 1. razredu ne smemo prezreti dejstva, da učenci ne tvorijo homogene skupine. Med njimi
so velike individualne razlike v lastnostih, sposobnostih, motivaciji. Razlike pogojuje različno
delovanje dednosti, okolja ter prehitevanja ali zaostajanja v razvoju. Poskrbeti moramo, da pri
opismenjevanju upoštevamo vse te razlike ter vsem učencem omogočimo, da dosegajo največ,
koliko zmorejo.
Učitelj mora že v samem začetku diagnosticirati stanje in poiskati temeljna izhodišča. V ta
namen mora glede na različne potrebe učencev učilnico najprej ustrezno prostorsko
organizirati. Pri tem mora vključiti različne dejavnosti za spodbujanje porajajoče se
pismenosti (skupno branje, element globalnega branja). Nuditi mora dovolj gradiva za učence
z različnim predznanjem (knjige, IKT, slikovno in slušno gradivo). Zaradi načela
individualizacije ki zahteva, da v vzgojno-izobraževalnem procesu upoštevamo utemeljene
razlike med učenci, mora učitelj uvesti tudi notranjo diferenciacijo. Takšno delo je veliko
lažje izpeljati timsko.
1. 4 NAČRTOVANJE
Učitelj mora določiti učenčevo trenutno stanje na določenem področju znanja, veščine …
K sodelovanju mora pritegniti učence in njihove starše – pojasniti mora, katera znanja/veščine
so popolnoma razvite, katere ne in kaj je potrebno dodatno, intenzivno razvijati. Nato določi
etapne cilje, strategije in pripomočke, s katerimi bo prišel do cilja. Hkrati mora določiti, kdo
vodi načrtovane dejavnosti – učitelj, starši, učenci – pomočniki.
Za uspešno učenje branja in pisanja mora otrok razviti zaznavno zmožnost: vidno zaznavanje,
slušno, zaznavanje prostora. To predstavlja osrednji del šolske ure.
Otroke je potrebno motivirati za branje in pisanje, naj bodo v spodbudnem opismenjevalnem
okolju – čimveč zapisov v razredu), otrokom nuditi možnost, da sami izberejo pisno
aktivnost, pripomočke, tehnologijo. Omogočiti jim je potrebno sodelovanje v učnih
aktivnostih z vrstniki, več priložnosti za sodelovalno učenje. Ko otroci zaključijo nalogo, naj
bi to doživeli kot uspeh. Naloge morajo biti prilagojene otrokovim sposobnostim.
Kako torej omogočiti učencem, da se poveča uspešnost pri opismenjevanju pri vseh in da
dosežejo optimalne razultate tako tisti, ki imajo veliko predznanja kot tisti, ki še ne slišijo
vseh glasov? Uporaba i-table zagotovo.
2. OPISMENJEVANJE S POMOČJO I-TABLE
2. 1 I-TABLA IN ŠESTLETNIKI
Samo rokovanje z i-tablo šestletnikom ne povzroča nikakršnih težav. Ne glede na to, da
table pred prvo uro uporabe nekateri učenci nikoli niso videli, prav tako niso nikoli držali v
roko svinčnika, učenci brez kakršnega koli dodatnega usposabljanja spretno rešujejo prav
vsako nalogo. Smo pa opazile, da imajo tisti učenci, ki imajo težave s koncentracijo pri
399
klasičnem pouku, enake težave tudi pri delu z i-tabo. Opazovale smo predvsem učence, ki
imajo motnjo pozornosti. Takšne učence velikokrat ne pritegne niti interaktivnost vaj niti
barvitost niti velika količina različnih zanimivih predmetov iz galerije. Ne pomaga niti to, da
imajo večkrat možnost držati svinčnik v roki in reševati zanimive vaje. Takšni učenci kljub
naštetemu ne morejo skoncentrirano slediti pouku, pred tablo pa velikokrat ne znajo oz. ne
morejo rešiti nalog.
2. 2 ORGANIZACIJA DELA PRI OPISMENJEVANJU Z I-TABLO
2. 2. 1 FRONTALNO DELO PRI OPISMENJEVANJU
Zaradi začetnega skupnega frontalnega dela pri spoznavanju in osvajnju črk je i-tabla
idealen pripomoček. Učenci imajo neomejeno možnosti zapisa posamezne črke na tablo po
predstavljenem postopku. Črke zapisujejo po vseh didaktičnih napotkih (grobomotorično,
finomotorično, z dodatnimi vajami …). Na i-tabli nikoli ne zmanjka prostora. Ko je stran
popisana, se enostavno pomaknemo na drug list.
Prav tako lahko otroci pišejo različno velike črke in jih postavljajo med vrstice. Vrstice so na
začetku širše, nato vedno ožje. Ker ima vedno kdo grafomotorične težave, lahko pripravimo
črko tako, da potuje učenec po vnaprej pripravljenih potezah, zato ne more napisati črke
“narobe”.
Slika 1: Vaja za zapis črke
Ugotovile smo, da si zaradi ogromnega števila ponovitev zapisa črke v različnih barvah,
debelinah in velikostih s pomočjo i-table otroci črke lažje in hitreje zapomnijo ter si jih
kasneje v večini primerov brez problema prikličejo v spomin.
Ugotovile smo tudi, da otroci zelo radi pišejo po tabli. Sami si izbirajo debelino in bravo črt,
črk, prav tako širino vrstic, ki jo v naprej pripravimo.
Prednost skupnega frontalno-vodenega opismenjevanja na i-tabli:
 večja preglednost novega znanja (vsi učenci poslušajo, sledijo novi razlagi),
 spremljanje – možnost takojšnje korekcije,
 večja časovna ekonomičnost.
400
2. 2. 2 BRALNE IN PISALNE DEJAVNOSTI S POMOČJO I-TABLE IN VAJ V
SPLETNI UČILNICI
Tu delo ni več frontalno, saj ga diferenciramo. Učencem pripravimo raznolike vaje, kjer
imajo možnost izbire nalog, ki so prilagojene. Učitelj mora videti vsak učenčev izdelek, ob
manjših težavah otroku pomaga z novimi vajami.
Na OŠ Dobje imamo spletno učilnico (http://www.osdobje.si/ucilnica/). Za prvi razred
imamo po predmetih zbirke vaj, ki jih lahko učenci rešujejo pri pouku, v podaljšanem bivanju
ali doma.
Slika 2: Prva stran spletne učilnice OŠ Dobje
Učenci v 1. razredu se s spletno učilnico prvič seznanijo pri pouku s pomočjo i-table.
Za vpis v učilnico poprosimo starše. Predhodno jih obvestimo, da imamo na spletni stani OŠ
Dobje (http://www.osdobje.si/) spletno učilnico, v kateri so zbrana zanimiva e-gradiva, ki so
dostopna preko spleta. Za vpis in delo v spletni učilnici otroci potrebujejo elektronski naslov,
v spletni učilnici pa lahko dostopajo do e-gradiv, preko katerih lahko doma utrjujejo in
nadgrajejo svoje znanje. Starše povabimo tudi na roditeljski sestanek, na katerem jim
pokažemo praktičen primer uporabe spletne učilnice.
Starši so nad uporabo spletne učilnice in gradiv v njej navdušeni. Po roditeljskem sestanku
vedno vidimo skoraj 100 % vpis učencev ali njihovih staršev v spletno učilnico. Prav tako
ugotavljamo, da učenci doma skupaj s starši velikokrat uporabljali različna e-gradiva.
Vsa gradiva, ki jih vstavimo v učilnico, predhodno ovrednotimo oz. ugotovimo, če so le-ta
primerna za delo pri pouku. Prav tako po izvedbi vsake učne ure z e-gradivi zapišemo kratko
analizo izvedbe in svoja opažanja o primernosti uporabe.
Za opismenjevanje imamo pripravljenih veliko gradiv, zato toliko lažje delo diferenciramo.
401
Slika 3: Vaje za opismenjevanje v spletni učilnici
2. 2. 3 PRAKTIČNI DEL OPISMENJEVANJA S POMOČJO I-TABLE
Učencem, ki hitro napredujejo, pripravimo različne vaje na i-tabli. Učenci jih rešujejo po
svojih sposobnostih. Nekateri samo prepoznavajo prvi glas, drugi po pripravljeni predlogi
samostojno zapisujejo besede. Ugotovile smo, da so učenci za delo ves čas motivirani, vaje so
jim zanimive.
Slika 5: Vaja za tvorjenje osvajanje začetnega glasu
Z učenci lahko tudi:
 iz besedila pridobimo novo besedo,
 z glasovno in vidno analizo izoliramo novi glas in črko,
 izvajamo glasovne vaje
402
 delo ves čas diferenciramo,
 uvajamo sodelovalno učenje.
Slika 5: Vaje za tvorjenje novih besed
3. ZAKLJUČEK
I-tabla je sodoben IKT pripomoček, ki je zelo uporaben pri opismenjevanju v 1. razredu.
Učenci za delo z i-tablo ne potrebujejo nikakršnih dodatnih usposabljanj. Ob prvem srečanju s
tem pripomočkom primejo svinčnik v roko in rešujejo naloge, kot bi to delali že od nekdaj.
Uporabljamo jo lahko lahko frontalno, učenci lahko pišejo nanjo med poukom individualno, v
paru sodelovalno ali po manjših skupinah.
V kombinaciji z vajami iz spletne učilnice lahko za vsakega učenca delo individualiziramo,
zato vsak učenec napreduje po svojih zmožnostih in s svojim tempom. Učitelju prihrani
veliko dela, saj je z vnaprej pripravljenimi nalogami delo optimalno. Prav tako ni nobenega
brisanja z gobo kot pri klasični tabli, prostor je neomejen, tabla nudi tudi veliko izbiro barv
pisave in velik nabor slik iz galerije.
Učenci so za delo motivirani. Brez i-table si opismenjevanja pravzaprav ne znamo več
predstavljati.
4. LITERATURA
[1] Mori, I., Kovše M. (200/): Računalniški programi; Učenje in poučevanje z računalnikom v
prvem triletju osnovne šole, ZRSS
[2] Vladimir Milekšič, V., Kumer, I., Bevc, V: Kurikularne posodobitve v programu razvoja
šole, INDIVIDUALIZACIJA POUKA.
[3] Ropič, M., (2000). Na vrtiljaku črk 2. Priročnik za učitelje. Ljubljana: Rokus
[4] Posodobljen učni načrt. Slovenščina (2011). Dostopno prek:
http://www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/pageuploads/podrocje/os/prenovljeni_UN
/UN_slovenscina_OS.pdf
403
Predstavitev avtoric
Magdalena Doberšek, rojena 2. 3. 1973 v Celju. V Celju sem obiskovala Srednjo pedagoško šolo. Univerzitetni
študij sem zaključila 12. 10. 1997 na Pedagoški fakulteti v Mariboru in si pridobila strokovni naziv profesorica
razrednega pouka.
Zaposlena sem na Osnovni šoli Dobje in imam štirinajst let delovnih izkušenj. V tem času sem med drugim na
šoli vodila kulturne delavnice in izbirni predmet ples, s katerimi sem uspešno sodelovala z JSKD Šentjur ter
objavljala članke v revijah Unikat in Okoljska vzgoja v šoli.
Aprila 2010 sem na Mednarodni konferenci Sirikt skupaj s soavtoricama predstavila članek »Namesto stavnice
interaktivne vaje«, leta 2011 pa prav tako s soavtoricama članek »Terensko delo z uporabo IKT tudi v 1. triletju«
Ves čas sem se tudi dodatno strokovno izpopolnjevala in si pridobivala dodatna funkcionalna znanja ter
napredovala v naziv svetovalka.
Mateja Pintar, rojena 13. 9. 1975 v Celju. V Celju sem obiskovala Srednjo trgovsko šolo. Univerzitetni študij
sem zaključila 11. 4. 2000 na pedagoški fakulteti v Mariboru in si pridobila strokovni naziv profesorica
razrednega pouka.
Zaposlena sem na osnovni šoli Dobje in imam dvanajst let delovnih izkušenj. V tem času sem med drugimi na
šoli vodila mednarodni projekt Pomladni dan ter sodelovala v različnih projektih in delavnicah.
Leta 2010 sem na Mednarodni konferenci Sirikt skupaj s soavtoricama predstavila članek »Namesto stavnice
interaktivne vaje«, leta 2011 pa prav tako s soavtoricama članek »Terensko delo z uporabo IKT tudi v 1. triletju«
Ves čas sem se tudi dodatno strokovno izpopolnjevala in si pridobivala dodatna funkcionalna znanja ter
napredovala v naziv svetovalka.
Suzana Plemenitaš-Centrih, rojena 19. 8. 1971 v Celju. V Celju sem obiskovala Srednjo pedagoško šolo.
Univerzitetni študij sem zaključila 26. 5. 1995 na pedagoški fakulteti v Mariboru in si pridobila strokovni naziv
profesorica razrednega pouka.
Zaposlena sem na osnovni šoli Dobje in imam šestnajst let delovnih izkušenj. V tem času sem med drugimi na
šoli vodila mednarodni projekt Pomladni dan, kulturne delavnice, s katerimi sem uspešno sodelovala z JSKD
Šentjur, šestdnevne letne in zimske počitniške programe za otroke in Športni klub Dobje.
V šolskem letu 2004/ 2005 sem se izobrazila za multiplikatorja in v letih od 2005 do 2007 kot vodja tima
izvajala seminarje na temo »Vključevanje računalnika pri učenju in poučevanju v prvem triletju osnovne šole«.
V letu 2008 sem kot multiplikatorka izvajala seminar »Razvijanje digitalnih kompetenc učiteljev in učencev na
razredni stopnji osnovne šole«. Ves čas se izobražujem v okviru projekta e-šolstvo in sem svetovalka in izvajalka
seminarjev ter moderatorka spletne učilnice za razredni pouk.
Aprila 2009 sem na Mednarodni konferenci Sirikt predstavila članek »Uporaba e-gradiv v 1. triletju«, novembra
2009 na Mednarodni konferenci o Nasilju v Žalcu predstavila članek »Nasilje preko anonimnih pisem«, aprila
2010 na Mednarodni konferenci Sirikt članek »Domača naloga preko e-pošte v 3. razredu«, skupaj s
soavtoricama pa članek »Namesto stavnice interaktivne vaje«, leta 2011 pa prav tako s soavtoricama članek
»Terensko delo z uporabo IKT tudi v 1. triletju« in članek »Z i-tablo do boljših matematičnih predstav«. Na
Sirikt-u sem tudi moderirala delavnice in recenzentka.
Ves čas sem se dodatno strokovno izpopolnjevala, si pridobivala dodatna funkcionalna znanja ter napredovala v
naziv svetnik.
404
Uporaba interaktivne table pri pouku slovenščine?
Use of interactive whiteboard at Slovene lessons?
Mojca Osvald
Gimnazija Bežigrad, Peričeva 4, Ljubljana
[email protected]
Didaktični vidiki uporabe i-table - predstavitve
Povzetek
Avtorica v prispevku razmišlja o prednostih in pomanjkljivostih pouka z uporabo
interaktivne tabele (programska oprema ActivInspire). Izhaja iz pouka književnosti in jezika,
predstavlja pa možnosti dela z interaktivno tablo v vseh fazah poučevanja: za uvodno
motivacijo, obravnavo nove snovi ter utrjevanje snovi ali preverjanje sprotnega dela
dijakov. Sklene z mislijo, da takšen pouk sicer zagotovo ima tudi kakšno pomanjkljivost,
odpira pa možnosti za večjo nazornost, interaktivnost in dinamiko, zato je odgovor na
naslovno vprašanje zlasti pritrdilen.
Ključne besede: slovenščina, interaktivna tabla, prednosti, pomanjkljivosti, motivacija,
obravnava nove snovi, utrjevanje snovi
Abstract
In the article the author reflexes on the advantages and disadvantages of using interactive
whiteboard (ActivInspire porgramme software) for lessons. The starting points are literature
and language based lessons by presenting possibilities of lessons with interactive
whiteboard in all phases: for introductory motivation, for introducing new content and for
regular revision of students' work. The conclusion is that such a lesson must have certain
disadvantages but on the other hand it is more thorough, interactive and dynamic therefore
the answer to the title is affirmative.
Key words: Slovenian language, interactive whiteboard, advantages, disadvantages,
motivation, new content introduction, revision
UVOD
V današnjem svetu je tehnologija samoumeven del sveta, zlasti mladostnikov. Pouk
književnosti je resda v prvi vrsti vezan na analizo besedil, a sodobni učni pripomočki, med
katere spada tudi interaktivna tabla, so lahko učitelju v veliko pomoč tako pri motivaciji za
delo kot pri obravnavi in utrjevanju snovi. Ko torej razmišljamo o smiselni uporabi
interaktivne table pri pouku slovenščine (tako književnosti kot jezika), lahko razmišljamo o
tem, kako ta pripomoček smiselno uporabiti v vseh fazah pouka. V nadaljevanju bom
skušala pokazati nekaj možnosti, ki jih ponuja program ActivInspire, hkrati pa bom
razmišljala o prednostih in pomanjkljivostih pouka z interaktivno tablo.
405
Prednosti dela z interaktivno tablo je veliko. V prvi vrsti kaže izkoristiti dejstvo, da je
tabla interaktivni pripomoček – da torej tudi dijaku omogoča, da postane še bolj aktiven v
procesu učenja. To prednost lahko izkoristimo na več načinov:
1. Za uvodno motivacijo. Za program ActivInspire obstaja programček, ki poljubno
izbrano sliko razreže v puzzle (programček je brezplačen, dostopen pa je na naslednji
povezavi:
http://www.prometheanplanet.com/en/Search/resources/language/english/?Keywords=
fairbrother&SortField=relevance). Na začetku ure pozovemo dijaka, naj pride k tabli
sestavit sliko, nato pa skušamo definirati vsebino učne ure (za ponazoritev Sliki 1a in
1b). Predstavljeno možnost se da seveda izkoristiti tudi v kateri drugi fazi učnega
procesa.
Sliki 1a in 1b: Puzzle
2. Pri popravi šolske naloge (eseja). Vsi učitelji slovenščine vemo, da je poprava obvezen
del učnega procesa, hkrati pa skušamo to fazo osmisliti na različne načine. Enega
izmed njih ponuja tudi interaktivna tabla. Učitelj tako lahko npr. na tablo pripravi
prosojnico z napakami, ki so se posameznim učencem zapisale v eseju. Hkrati
predpripravi imena učencev, ki bodo prihajali k tabli popravljat napake. Imena skrije,
da so dijaki bolj na trnih, kdo bo prišel naslednji k tabli (Sliki 2a in 2b). Ob tem
primeru se lahko navežem na dejstvo, da tabla omogoča dolgotrajnejše spremljanje
učnega procesa. Če nam npr. v eni uri zmanjka časa, lahko delo nadaljujemo naslednjo
uro s točke, kjer smo končali. Poleg tega lahko na koncu nastalo tabelsko sliko
shranimo in izvozimo v format pdf, ki ga lahko naložimo v spletno učilnico (kar je
sicer verjetno še najbolj dobrodošlo za manjkajoče dijake, a tudi vsi ostali imajo
možnost preveriti pravilne rešitve, če so lastno gradivo kam založili).
406
Sliki 2a in 2b: Poprava šolske naloge
3. Pri utrjevanju snovi in preverjanju sprotnega dela. Gotovo je vsak med nami že
doživel očitek, da če ne bi ravno njega vprašali točno tega, bi zagotovo odgovoril
pravilno. Tabla nam omogoča, da za neko sliko, povezano z učno snovjo, skrijemo
vprašanja, nato pa dijaki prihajajo k tabli in izvlečejo vprašanje po lastni izbiri (Sliki
3a in 3b). Ista vprašanja lahko izkoristimo večkrat, priporočljivo je le, da vmes
zamenjamo razporeditev vprašanj.
S
Sliki 3a in 3b: Utrjevanje snovi
4. Pri delu z obstoječimi e-gradivi. Za gimnazije so npr. dostopna e-gradiva, nastala pod
okriljem financiranja Ministrstva za šolstvo in šport RS ter Evropskega strukturnega
sklada pri EU, za drugi, tretji in četrti letnik, na spletnem naslovu
http://gradiva.txt.si/slovenscina/. Interaktivna tabla omogoča, da dijaki prihajajo pred
tablo in rešujejo naloge, kar ostali dijaki ob učiteljevi pomoči komentirajo in
vrednotijo. Če bi sicer želeli delati z e-gradivi, smo vezani na računalniško učilnico,
katera pa po izkušnjah sodeč ravno pogosto ni na voljo. Predstavljena možnost pride
do izraza tako za obravnavo snovi kot za utrjevanje le-te.
Hkrati z interaktivnostjo prihaja pri pouku do izraza tudi večja nazornost, zlasti pri učenju
interpretacije umetnostih besedil. Še najlažje se da to izkoristiti za liriko, ker so besedila
najkrajša. Če smo doslej pripravo na vodeno interpretacijo izvajali le v dialogu z razredom,
lahko sedaj istočasno z dijaki podčrtujemo (možnosti različnih barv in prosojnosti) iskane
elemente in sproti beležimo komentarje (ravno tako možnosti različnih barv). Tako smo lahko
prepričani, da so dijaki dejansko označili vse, kar smo v besedilu izpostavljali med
obravnavo. Tudi tovrstne prosojnice lahko izvozimo v format pdf in jih naredimo dostopne v
spletni učilnici. Le ni preveč pametno, da dijakom to vnaprej povemo. Sama se največkrat pri
odločitvah, ali bom dijakom gradivo naredila dostopno, ravnam po občutku, kako intenzivno
spremljajo delo v razredu, ali pa po presoji o pomembnosti obravnavanega.
407
Slika 4: Interpretacija lirskega besedila
Ko govorimo o nazornosti, je gotovo smiselno spregovoriti tudi o možnosti sprotnega
nastajanja tabelske slike ali miselnega vzorca. Ta je lahko delno predpripravljen (npr.
potrebno slikovno gradivo) ali pa v celoti nastaja sproti. Ker vemo, da obravnava neke teme
nemalokrat traja dlje kot eno šolsko uro, je z uporabo klasične table nerodno to, da v
vmesnem času na pol narejena tabelska slika izgine. Prosojnice interaktivne table pa so varno
shranjene in naslednjič preprosto nadaljujemo nedokončano delo. Spodnja slika prikazuje
predpripravljeno miselno sliko.
Slika 5: Predpripravljena tabelska slika
Interaktivna tabla omogoča tudi racionalizacijo prostora na eni prosojnici, kar je zagotovo
prednost. Tako lahko objekte opremimo z animacijami, kot so: klik na nek objekt nam pokaže
naslednjega, klik na nek objekt nam vzpostavi povezavo na nek dokument (za slovenščino
uporabno zlasti Word in PP-predstavitev; dobro tudi zato, ker tako že obstoječe gradivo, ki ga
imamo namen uporabiti, smiselno vključimo v delo z interaktivno tablo – ali z omenjanimi
408
povezavami ali pa gradivo kar kopiramo), glasbeno datoteko ali spletno stran. Ob tem
izpostavljam zlasti dejstvo, da programska oprema ActivInspire omogoča, da gradivo
shranimo v sklopu datoteke, kar pomani, da se gradiva odpirajo ne glede na to, na katerem
računalniku smo. Slednjega žal ne omogočajo vse programske opreme (npr. Interwritova).
Racionalizacijo prostora na eni datoteki omogoča še kar nekaj različnih animacij od
osvetljevanja objektov do radiranja le-teh. Ob tem kaže morda izpostaviti še tako imenovani
waw učinek. Nekatere animacije se namreč zdijo dijakom tako zanimive, da želijo na vsak
način izvedeti, kako smo nekaj naredili. Takrat je smiselno, da si vzamemo minutko in
razkrijemo 'skrivnost', sicer bomo imeli precej bolj dolgotrajne poskuse ugibanja, kako nekaj
deluje. Ena izmed najbolj preprostih tovrstnih animacij je prikazana tudi na Slikah 6a in 6b.
Gre za to, da ustvarimo dva lika različnih barv. Potem v prvem liku začnemo trditve, ki naj jih
dijaki dokončajo v drugem liku. Svojo rešitev potem preverijo tako, da začetno trditev
odmaknejo v levo – in pokaže se rešitev, ki je bila sicer ves čas skrita pod barvo sosednjega
lika, saj so bile črke natipkane z barvo, kakršno ima tudi lik. Še bolj enostavna možnost za
preverjanje pravilnih rešitev pa je ta, da imamo rešitve natipkane z isto barvo, kot jo
uporabimo za ozadje. Nato slednjega pač zamenjamo (Sliki 7a in 7b).
Sliki 6a in 6b: Animacija z dvema likoma
Slika 7a: Izhodišče za spremembo ozadja
409
Slika 7b: Rešitev s spremembo ozadja
Kdor spremlja argumente za rabo interaktivne table, se je gotovo že srečal tudi z
argumentom kakovosti. V mojih očeh je to dejansko najšibkejši člen med argumenti za rabo.
Kakovosten pouk se da nedvomno doseči tudi brez interaktivne table, vprašanje pa je, koliko
je še zanimiv in sodoben za dijake (sploh če so že poizkusili pouk z interaktivno tablo).
Za konec ponujam zgolj v razmislek o prednostih pouka z interaktivno tablo še možnost,
da lahko vključuje tudi učiteljeve dnevne priprave. ActivInspire ima namreč v levem meniju
tudi rubriko Notes Browsers – prostor za opombe (Slika 8), ki ga za projekcijo v razredu
skrijemo ali pa pustimo odprtega. Sama opombe zaenkrat izkoriščam zlasti za namige, kaj vse
se skriva na prosojnici, kar je zelo uporabno, ko gradivo vzamemo v roke po npr. enoletnem
premoru.
Slika 8: Levi meni in opomba na prosojnici
Če spregovorimo še o pomanjkljivostih interaktivnih tabel (in zanemarimo ceno), je
največja prvi hip gotovo ta, da obstaja bolj malo gradiv. Se sicer zbirajo in vsak dan jih je več
(dostopna so na portalu sio.si v učilnici za gradiva za interaktivne table na naslovu
http://skupnost.sio.si/course/view.php?id=228), a dejstvo je, da večino dela najverjetneje ta
hip opravi vsak posameznik zase. Dobra stran je, kot sem že omenila, vendarle ta, da
obstoječe dokumente lahko smiselno integriramo v pouk z interaktivno tablo. Druga
410
pomanjkljivost pa v prvi vrsti ni pomanjkljivost tabel, ampak normativov. Zelo težko je
namreč hkrati interaktivnih in dinamičnih 32 (ali celo 34) dijakov. Vendar na srečo je šolsko
leto dovolj dolgo, da se lahko prej ali slej preizkusi vsak …
Če torej skušam odgovoriti na naslovno vprašanje, je odgovor nedvomno pritrdilen. Če
dam namreč na tehtnico prednosti in pomanjkljivosti, se vsako leto bolj nagibam k delu z
interaktivno tablo.
Literatura:
[1] E-gradiva za slovenščino v drugem, tretjem in četrtem letniku gimnazije. Dostopno
prek: http://gradiva.txt.si/slovenscina/ (1.10.2011)
[2] Gradiva za interaktivne table. Dostopno prek:
http://skupnost.sio.si/course/view.php?id=228 (1.10.2011)
[3] Puzzle. Dostopno prek:
http://www.prometheanplanet.com/en/Search/resources/language/english/?Keywords=
fairbrother&SortField=relevance (1.10.2011)
[4] Slikovno gradivo Mojce Osvald.
Kratka predstavitev avtorice:
Mojca Osvald, diplomirana slovenistka, svetovalka, poučuje slovenščino na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani v
gimnazijskem programu ter programih mednarodne šole in mednarodne mature. Dejavna je tudi v okviru
projekta e-šolstvo kot svetovalka za interaktivne table in e-gradiva.
411
Interaktivna tabla v srednji šoli - zakaj pa ne?
Interactive whiteboards in secondary school – why not?
Sabina Lepen Narić
Gimnazija Jožeta Plečnika Ljubljana
[email protected]
didaktični vidiki uporabe i-table - predstavitve
Povzetek
Na primeru zgradbe in delovanja celice, osnovne enote življenja, je prikazana
primerjava izpeljave učne teme s pomočjo programa Activinsipire na interaktivni
tabli, v primerjavi s predstavitvijo iste teme z običajnimi ppt prosojnicami. S
prispevkom poskušam prepričati vse tiste gimnazijske učitelje, ki še vedno, z veliko
rezervo gledajo na uporabo I table pri pouku. Večina profesorjev namreč
zagovarja tezo, da je interaktivna tabla primerna bolj za osnovne, kot pa za srednje
šole. Namen mojega prispevka je tudi pokazati in dokazati učiteljem, da lahko hitro
izdelajo interaktivne i prosojnice. Predstavitev vključuje prikaz izdelave gradiva z
uporabo različnih elegantnih orodij, ki nam jih program ponuja. Vsebinsko pestra
predstavitev za učence ni dolgočasna. Triki, ki jih uporabljamo, učencem
usmerjajo pozornost na obravnavano vsebino. Učitelj z uporabo novih
informacijsko telekomunikacijskih tehnologij stopi današnji mladini naproti, zadosti
potrebam modernega poučevanja, hkrati pa ne porabi preveč dragocenega časa za
pripravo lastnega gradiva.
Ključne besede: izdelava gradiva z orodji ActivInspire, pametna tabla, interaktiven
pouk, biologija, celica
Abstract
By using the example of how to discuss the structure and function of a cell as the basic unit
of life in class, a comparison is made between the topic being discussed by means of
ActivInspire programme on the interactive whiteboard and the same topic discussed by
means of the usual ppt slides. By this I attempt to convince those secondary school teachers
who are still quite reluctant to use the I whiteboard. Most teachers argue that the use of the
smartboard is more suitable for primary schools than for secondary schools. My purpose is
to show and prove that teachers will find it fast and easy to devise interactive i slides. The
presentation includes a demonstration of making materials by means of using various
useful tools that the programme can offer us. The varied presentation of the content
prevents the students from being bored. Tricks used in such a presentation make the
students focus on the content. By using new information technologies, today's teachers meet
412
the needs of the young people today as well as the needs of modern teaching without wasting too much
of their time on preparing their own material.
Key words: ActivInspire tools, smart board, interactive teaching, biology, cell
Sodoben pristop poučevanja biologije z interaktivno tablo
Uporaba sodobne tehnologije vnaša v pouk biologije nove dimenzije. Eno izmed teh
novosti v biološkem izobraževanju predstavlja tudi pouk z uporabo interaktivne table. Od
učiteljev, sodoben pristop poučevanja, zahteva kompetence, ki jih do sedaj niso potrebovali.
Za doseganje kompetenc, kot so poznavanje orodij I table, zmožnost kritične uporabe
obstoječih i-gradiv, izdelave in posodabljanja lastnih i-gradiv, od učiteljev zahteva dodatna
funkcionalna znanja. Trenutno lahko učitelji biologije ta znanja pridobivajo na delavnicah v
okviru konferenc (Konferenca učiteljev naravoslovnih predmetov, Laško 2011), naročijo
lahko svetovanja na šoli ali pa se prijavijo na seminar v okviru e šolstva.
Slika 1: Delavnica Interaktiven in dinamičen pouk biologije – izdelajmo lastno i gradivo,
Laško, 2011(http://www.zrss.si/naravoslovje2011)
Tema ali učna enota: Proučevanje zgradbe in delovanja celice s pomočjo interaktivne
table
Za predstavitev primera dobre prakse, sem izbrala temo Celica, ki jo v gimnaziji
obravnavamo v 1. letniku. Dijakom je to poglavje zelo težko, saj si morajo predstavljati
zgradbo in delovanje celičnega sistema na mikroskopski in molekularni ravni. S pomočjo
izpeljave učne teme z interaktivno tablo se kmalu izkaže »dodana vrednost« uporabe i table,
ki nam jo običajna ppt predstavitev ne nudi. V predstavitvi obravnavana tema vključuje vrsto
trikov, katerih osnovna ideja je učinkovita posodobitev in popestritev učnih ur z uporabo
pametne table Promethean. V predstavitev je vključeno mnogo interaktivnih nalog za dijake,
animacij, povezav na tematsko sorodne spletne strani, zvočnih posnetkov. Vključene so
Wordove in ppt datoteke , ki so plod ustvarjalnega dela preteklih let. Z interaktivnimi igrami
spodbujamo dijake k razmišljanju, kar pripelje do boljšega razumevanja zgradbe in delovanja
celičnega sistema. Utrjevanje učne snovi je zabavnejše, pouk pa postane prijetna izkušnja.
413
Slika 2: Zgradba in delovanje celice na interaktivni tabli
Izdelava gradiva z orodji Activinspire
Po predstavitvi učne teme sledi prikaz hitre izdelave konkretnega gradiva. Izdelam štiri
prosojnice povezane z učno temo (Trstenjak, B., Baloh, E. & co. (2010). Protokol priprave
svetovanja za i-tablo. E šolstvo.). Uporabim osnovna in naprednejša orodja(Sambolić Beganović,
A., Lotrič Komac,T., (2011)), od katerih je morda najbolj zanimiv prikaz nastanka »čarobne
škatle« in »kontejnerjev«. S tema dvema trikoma lahko povečamo motivacijo in usmerimo
pozornost dijakov na zastavljene naloge ter načrtujemo vrsto zabavnih interakcij za
preverjanje znanja. V i-gradivu predvidevam povezavo na spletno stran in dokument, ki
didaktično dopolnjuje izbrano temo.
Slika 3: Uporaba osnovnih in naprednejših orodij (Sambolić Beganović, A., (2011).
Postanimo interaktivni na i-tabli v 4 urah. E šolstvo
Namen izdelave konkretnega i gradiva je pokazati, da je tovrstno ustvarjanje veščina, ki se jo da
hitro naučiti in tako posodobiti svoj pouk. Učitelje je potrebno le navdušiti, potem pa bojo sami našli
pot do uresničitve svojih želja.
414
Zaključek
Interaktivna tabla v srednji šoli – zakaj pa ne? Odločitev je prepuščena posameznikom.
Smiselno pa bi seveda bilo, da srednješolski učitelji vidijo čim več predstavitev z interaktivno
tablo na svojem predmetnem področju, dobijo ideje za izdelovanje lastnih i gradiv in se
naučijo osnovnih orodij za delo z interaktivno tablo. S tem bi postali bolj e-kompetentni,
hkrati pa prispevali k večjemu ugledu šole, ki bo,v prihodnosti, prav zaradi njih lahko
pridobila naziv e-kompetentna šola.
Literatura
[1] Sambolić Beganović, A., Lotrič Komac,T., (2011). Seminar Interaktiven in dinamičen pouk z I
tablo. E šolstvo. Ministrstvo za šolstvo in šport.
[2] Sambolić Beganović, A., (2011). Postanimo interaktivni na i-tabli v 4 urah. E šolstvo.
Ministrstvo za šolstvo in šport.
[3] Trstenjak, B., Baloh, E. & co. (2010). Protokol priprave svetovanja za i-tablo. E šolstvo.
Ministrstvo za šolstvo in šport.
Kratka predstavitev avtorice
Sabina Lepen Narić, univ. dipl. bio., prof. bio., redna profesorica biologije na Gimnaziji Jožeta Plečnika
Ljubljana.
Na Biotehniški fakulteti je leta 1997 diplomirala na raziskovalni, morfološko-fiziološki smeri ter na
pedagoški smeri. Na pedagoški fakulteti je opravila dopolnilno usposabljanje iz fizike in kemije za poučevanje
naravoslovja v devetletni OŠ. Ljubiteljsko je opravljala delo strokovnega vodiča po mednarodni razstavi Bionika
v Tehniškem muzeju v Bistri. Ima status zunanje ocenjevalke pri maturi iz biologije, članica šolskih
tekmovalnih komisij za proteusovo priznanje in drugih tekmovanj. V svojem pedagoškem poklicu se poleg
stalnega strokovnega spopolnjevanja na področju biologije, biotehnologije, mikrobiologije in genetike, ukvarja s
poučevanjem in učenjem na daljavo, uporabo IKT pri pouku ter izdelovanjem lastnih e-gradiv. Ima status
predavatelja za izvajanje seminarjev v okviru e-šolstva za seminarje Zgradba in delovanje organizmov ter Celica
in genetika ter status svetovalke za i-tablo. Sodeluje v e-razvojni skupini za biologijo na Zavodu za šolstvo.
Svoje dosežke na področju IKT pri pouku biologije je predstavljala na različnih konferencah: InfoKomTeh,
IOSTE Symposium Bled, Konferenca učiteljev naravoslovnih predmetov Laško 2011.
415
SPLETNE UČILNICE
VIRTUAL CLASSROOMS
PREDSTAVITVE
PRESENTATIONS
416
Razvijanje IKT kompetenc ob spletni učilnici v kombiniranem
oddelku
The development of ICT competences in combined classes by using online
classrooms
Spletne učilnice - predstavitve
Jasna Lapornik
Osnovna šola Primoža Trubarja Laško
[email protected]
Povzetek
V prispevku želim predstaviti uporabo spletne učilnice pri kombiniranem pouku. Uporaba
informacijsko-komunikacijske tehnologije učiteljem prihrani čas in poveča njihovo
produktivnost pri aktivnostih, kot so: podajanje učne snovi, utrjevanje, ponavljanje,
preverjanje znanja, prilagajanje individualnim potrebam učencev ali skupini itd.
Spletna učilnica se je pozitivno izkazala kot eden izmed sodobnih učnih pripomočkov, s
pomočjo katerih učitelj uresniči cilje.
V prispevku je na kratko predstavljena spletna učilnica 3. in 4. razreda PŠ Rečica in
prednosti, ki jih vidim kot učiteljica v kombiniranem oddelku.
Ključne besede: spletna učilnica, kombinirani pouk, Moodle
Abstract
The article presents the use of online classroom in combined classes. The use of information
and communication technology is time saving for teachers and it maximizes their
productivity when teaching, revising, consolidating and adapting to pupils’ individual or
group’s needs.
Online classroom is a contemporary and outstanding tool that helps teachers to achieve
their goals.
The article briefly explains the use and the advantages of online classroom in 3rd and 4th
class at primary school Rečica.
Key words: online classroom, combined classroom, Moodle
417
1. UVOD
Kombinirani oddelki so najpogosteje prisotni na podružničnih šolah, vedno več pa jih je
zaradi manjšega števila učencev tudi na matičnih šolah. Zanje je značilno, da sta v učilnici
hkrati dva ali trije razredi učencev, s katerimi je potrebno izvajati pouk po predpisanem
programu in zadostiti ciljem vsakega posameznega razreda. Med razredoma se nenehno
izmenjujeta direktno in indirektno delo, učitelj pa vodi delo z obema. To terja od njega veliko
mero didaktične usposobljenosti, ki jo največkrat črpa iz prakse in samostojnega
izobraževanja, iz strokovne literature ter iz medsebojne izmenjave izkušenj, saj potrebnega
teoretičnega in praktičnega znanja ne pridobi v času dodiplomskega izobraževanja. (Nolimal,
2001)
Velikim šolam so spletne učilnice že zelo znane, pri nas pa smo s prvimi koraki pričeli pred
tremi leti. Kot učiteljica rada sledim spremembam. S postavitvijo spletnih učilnic na šoli sem
zaznala nov izziv.
V prispevku želim predstaviti uporabo spletne učilnice pri kombiniranem pouku 3. in 4.
razreda.
V kombiniranem oddelku spletna učilnica ni le odlično motivacijsko sredstvo za učence,
temveč predstavlja učitelju pomemben pripomoček za shranjevanje izbranega didaktičnega
gradiva ter povezav do spletnih strani in gradiv, ki jih želi vključiti v delo z učenci. Omogoča
mu, da s pomočjo spletne učilnice zaposli enega izmed razredov, ki jih poučuje v
kombiniranem oddelku.
2. SPLETNA UČILNICA V KOMBINIRANEM ODDELKU PŠ REČICA
Na šoli izvajam za vse učence od prvega do četrtega razreda računalniški krožek, pri
katerem se učenci računalniško opismenjujejo. Večina učencev je dela z računalnikom že
vešča, saj poznajo osnove delovanja računalnika. Učenci prve triade pa se že brez zadržkov
sprehajajo po tipkovnici.
V šolskem letu 2010/2011 sem poučevala kombinirani oddelek 3. in 4. razreda. V oddelku je
bilo 6 učencev tretjega in 4 učenci četrtega razreda. Pred uporabo spletne učilnice pri pouku je
bilo potrebno sistematično načrtovanje in postopno uvajanje. Ugotoviti je bilo potrebno
računalniško opremo učencev in dostop do interneta doma, predznanje uporabe računalnika
ter interes učencev in staršev za uporabo spletne učilnice pri pouku.
3. PRIMER UPORABE SPLETNE UČILNICE V KOMBINIRANEM ODDELKU
418
Za postavitev spletne učilnice sem potrebovala kar nekaj časa. Najprej sem pobrskala po
spletu, da sem našla primerne vsebine za tretji oz. četrti razred, s katerimi bi lahko pouk
popestrila in si olajšala delo pri preverjanju in utrjevanju znanja. Učence sem pri urah
računalniškega krožka seznanila z uporabo spletne učilnice. Ker je uporaba učnega okolja
Moodle za učitelje in učence dokaj enostavna za upravljanje, večjih težav ni bilo.
3.1. Dostop do spletne učilnice
Naša spletna učilnica 3. in 4. razred PŠ Pečica (slika 1) se nahaja na spletni strani OŠ
Primoža Trubarja, (na povezavi http://193.2.241.184/moodle), v zavihku e-učilnice.
V
spletno učilnico lahko vstopajo učenci in njihovi starši. Za vstop potrebujejo uporabniško ime
in geslo.
Slika 1: Uvodno poglavje spletne učilnice
3.2. Uporaba spletne učilnice v kombinaciji
V prvem delu spletne učilnice imajo učenci in starši vpogled na vsa prihajajoča
ocenjevanja, dneve dejavnosti, obvestila, novosti, v tem delu je tudi klepetalnica.
Starši do spletne učilnice dostopajo preko gesel učencev. V tem delu spremljajo tekoča
obvestila, kriterije ocenjevanj, se naročajo na govorilne ure, pošiljajo obvestila in opravičila
ter sodelujejo v forumih.
Sledi osem poglavij, razdeljenih po šolskih predmetih. Za njimi so razporejena še tri poglavja
za razvedrilo, poglavje z leksikoni, enciklopedijami, slovarji ter poglavje s povezavami na
zanimive spletne strani.
Ker je to učilnica za tretji in četrti razred, sem ločila naslove vsebin z barvami.
419
3.3. Viri v spletni učilnici
Delo v kombiniranem oddelku zahteva od učitelja dobro organizacijsko pripravo pouka.
Spletno učilnico vidim kot učno okolje, ki lahko deloma »nadomesti« učitelja.
Ko učitelj v enem razredu posreduje snov, lahko planira v drugem razredu utrjevanje ali
preverjanje s pomočjo spletnih orodij. Učitelj predhodno pripravi v spletno učilnico gradivo.
Pripravimo lahko različne naloge z dopolnjevanjem, povezave na spletne strani, s pomočjo
katerih pride učenec do dodatnih informacij, kvize (HotPotatoes), vstavimo lahko datoteke
(Word) z vprašanji za ponavljanje in utrjevanje, animacije, video gradiva ipd.
Vključevanje virov v poučevanje in učenje ponuja različne možnosti. Viri lahko predstavljajo
učitelju pripomoček za nazornejšo razlago s ponazorili, zvočnimi, slikovnimi, video gradivi
itd.
Najpogosteje uporabljen vir (slika 3) v spletni učilnici je Povezava na datoteko ali spletno
stran. Učitelj lahko v spletni učilnici pripravi povezave do:
-
različnih kvizov /pri ponavljanju znanja/ (slika 2),
nalog z dopolnjevanjem,
PowerPoint predstavitev,
spletnih strani,
dokumentov iz datotek.
Slika 2: Povezava do kviza
420
Slika 3: Viri, ki jih ponuja orodje Moodle
3.4. Izvedba učne ure matematike
Gre za različnotemno uro in uresničevanje pretežno samostojnih učnih ciljev. Takšne ure
so v kombiniranem oddelku pogoste predvsem zaradi raznolikosti programov in obsega ter
globine vsebin v okviru istih ali sorodnih predmetov, tako da zlaganje ciljev ni mogoče
(Nolimal, 2001).
V tretjem razredu je tema Ponavljanje in utrjevanje poštevanke, v četrtem pa
množenje.
Pisno
UVOD: Uvodni del ure je skupen. Izvedemo didaktično igro »En, dva, tri… BUM«.
Cilj igre je ponoviti večkratnike števil določene poštevanke.
OSREDNJI DEL: Učenci tretjega razreda v spletni učilnici poiščejo v poglavju poštevanka
naloge, povezane s to temo in jih rešujejo (slika 4). Z učenci četrtega razreda pa vzporedno
poteka frontalna obravnava nove snovi – Pisno množenje.
ZAKLJUČEK: V zaključnem delu učenci tretjega razreda rešijo preverjanje znanja, ki ga
pripravim s pomočjo spletnega orodja Brez knjige (slika 5).
Slika 4: Povezave do nalog na temo poštevanke
421
Slika 5: Preverjanje znanja
V tem času, ko tretji razred ponavlja  preverja snov, se posvetim obravnavi nove snovi v
četrtem razredu. Velika prednost uporabe tega orodja zame je ta, da lahko po pouku
pregledam rezultate vsakega posameznega učenca (slika 6). Tako lažje načrtujem delo za
naprej. Učenci delajo samostojno, če pa se jim kljub vsemu zatakne, me lahko prosijo za
pomoč, ker smo v istem prostoru.
Slika 6: Povratna informacija učitelju
3.5. Prednost uporabe spletne učilnice pri pouku
Prednost uporabe spletne učilnice vidim v tem, da gradivo ostane v učilnici in ga lahko
učenci pogledajo večkrat  tudi doma. Kadar dela ne uspejo končati v šoli, lahko z njim
nadaljujejo doma. Učitelj pa lahko v spletni učilnici preveri, kdo izmed učencev in koliko
časa je bil v učilnici in tudi, kaj je v učilnici delal in kako.
422
Predvsem to, kako je učenec delal, mi predstavlja veliko prednost uporabe učilnice, saj lahko
po končanem pouku pogledam, kako uspešen je bil učenec pri reševanju izbranih testov. Torej
povratna informacija učitelju ostane zapisana v učilnici.
Poleg tega je motivacija otrok za delo z računalnikom veliko večja od lista papirja.
Interaktivna orodja ponujajo pester izbor vaj, s katerimi lahko preverimo znanje učenca in s
katerimi lahko učenec svoje znanje utrjuje (slika 8).
Slika 8: Primer vstavljenih virov pri matematiki za 3. r. in naravoslovju za 4. r.
Spletna učilnica v kombiniranem pouku nudi učitelju vpogled v delo učencev, učitelj se lahko
bolj posveti drugi skupini ali posamezniku, medtem ko ostali učenci samostojno delajo v
spletni učilnici. Povratna informacija je pri posameznih nalogah učencem takoj dostopna, kar
je pri učenju zelo pomembno.
Pri uporabi spletne učilnice učenci razvijajo spretnost ravnanja s spletom in računalnikom.
Učiteljem pa spletna učilnica ponuja nove možnosti za poučevanje in uvajanje učnih strategij
za razvijanje IKT kompetenc.
S pomočjo spletnih orodij lahko učitelj pouk individualizira, vsak učenec napreduje s svojim
tempom. Ker delo v kombiniranem oddelku zahteva od učitelja dobro organizacijo, računalnik
oz. internetna orodja učitelju predstavljajo levo roko.
Spletno učno okolje učitelju v tej vlogi pomaga, saj z njim popestri pouk, motivira učence in
jih usposablja za vseživljenjsko učenje.
Učenje z IKT je za učence zelo zanimivo, z ustrezno izbranimi viri in dejavnostmi v spletni
učilnici pa to vsekakor pomembno vpliva tudi na večjo nazornost vsebin in nenehno
dostopnost gradiv.
423
3.6. Dejavnosti v spletni učilnici
Dejavnost Forum je mesto, kjer si lahko učenci medsebojno pomagajo in se »srečajo« z
učiteljem. Njegova uporaba spodbuja sodelovanje med učenci ter komunikacijo med učenci in
učiteljem. V njem se običajno lažje oglasijo tudi sramežljivi učenci, ki so sicer v razredu raje
tiho. Učiteljeva naloga je, da tovrstno komunikacijo spodbuja, čeprav se v praksi dogaja, da
marsikatera tema nikoli prav ne zaživi oz. hitro zamre.
Forum običajno uporabim za posredovanje obvestil, navodil, od učencev zahtevam, da v njem
spregovorijo o težavah pri domači nalogi, pripravi seminarske naloge, podajo svoja mnenja
(ocene) o predstavitvi seminarske naloge sošolca, ocenijo svoj izdelek idr. Dobro je, da
imamo odprtih več namenskih forumov, npr. forum novic, vsebinski forum (učna snov),
vsekakor pa ne bi smel manjkati tudi družabni forum.
Dejavnost Možnost uporabim v primeru, ko se starši naročajo na govorilne ure. Ponudim jim
termine, starši pa si izberejo ustrezen termin in ga označijo. S tem dobim informacijo, kateri
starši se bodo udeležili govorilne ure. Prav tako se starši s tem izognejo dolgemu čakanju pred
vrati.
Dejavnost Možnost uporabim tudi v primerih, ko učencem ponudim možnost izbire teme za
referate pri družbi in naravoslovju.
4. ZAKLJUČEK
Delo na manjši šoli ima nekaj prednosti, kombinirani pouk pa prav tako. Učenci se že zelo
zgodaj navajajo na samostojno delo, na samostojno iskanje informacij, dogovarjanje v dvojici
ali v skupini. Vsestransko se razvijajo v njim prijaznejšem socialnem okolju, ki jim ga lahko
nudi le domačnost manjše šole.
Vse te prednosti, ki jih učenci pridobijo s kombiniranim poukom, se dajo odlično izkoristiti
pri uporabi spletne učilnice.
Za postavitev spletne učilnice sem potrebovala kar nekaj časa, dela, truda in energije. Toda ko
ima učitelj enkrat narejeno spletno učilnico, ima vse pripravljeno za nadaljnje večletno delo.
Učilnico lahko sproti gradi, dopolnjuje oz. moderira. V kombiniranem oddelku je zlasti
pomembno, da so viri v spletni učilnici učencem in učitelju takoj dostopni, da je uporaba teh
virov enostavna, saj s tem omogočimo, da učiteljeva prisotnost ni nujna. Danes imamo
učitelji na spletnem portalu http://skupnost.sio.si zbrana gradiva, ki jih lahko prenesemo v
svoje spletne učilnice. Gradiva so razporejena po predmetih in razredih ter temah iz učnega
načrta.
424
Literatura:
[1] Brečko, B. N. (2008), Informacijsko-komunikacijska tehnologija pri poučevanju in učenju v
slovenskih šolah, Pedagoški inštitut.
[2] Nolimal, F. et al. (2001). Kombinirani pouk včeraj, danes, jutri: didaktični priročnik.
Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
[3] Zabukovec, A. (2006), Vodnik po spletni učilnice, Zavod za šolstvo Republike Slovenije.
Kratka predstavitev:
Sem profesorica razrednega pouka. Zaposlena sem na OŠ Primoža Trubarja Laško. Deset let sem poučevala na
matični šoli 4. razred. Zadnja tri leta poučujem na PŠ Rečica, v kombiniranem oddelku 3. in 4. razreda. V
šolskem letu 2005 sem se izobrazila za multiplikatorico in sem dve leti izvajala seminarje na temo »Z
dejavnostmi in IKT do znanja v 2. VIO« in »Poučevanje in učenje z računalnikom in digitalno fotografijo«. Leta
2006 sem sodelovala pri vrednotenju e-gradiv na SIO. Sem moderatorka spletne skupnosti za razredni pouk.
Ves čas se dodatno strokovno izpopolnjujem in si pridobivam dodatna funkcionalna znanja. Pri svojem delu že
dalj časa aktivno uporabljam IKT tehnologijo, ki je danes stalnica pri mojem pedagoškem delu.
425
Uporaba IKT pri poučevanju slovenščine za migrante
Using ICT to teach Slovene language for migrants
Barbara Rožmanec Rupnik
ŠCL, Srednja lesarska šola Ljubljana
Aškerčeva 1, Ljubljana
[email protected]
Spletne učilnice - predstavitve
Povzetek
Selitev v drugo državo in vključevanje v drugačno kulturno okolje je za vsakega najstnika
zahteven proces. Dijaki migranti pogosto ne razumejo jezika dovolj dobro, da bi se lahko
uspešno vključili v učni proces. Večina za silo obvlada socialni jezik, v katerem se
sporazumeva z vrstniki (sleng, pogovorni jezik), pri tem pa uporabljajo tudi neverbalno
komunikacijo (kretnje, mimiko). Učni jezik pa je abstrakten in zahteva zapleteno strukturo
povedi in uporabo strokovnih besed. Ko učitelj razume razliko med socialnim in učnim
jezikom, je že naredil prvi korak k razumevanju posebnih potreb teh dijakov. Pri
poučevanju uporabljam IKT (interaktivna tabla, spletna učilnica, video posnetki), ki mi
omogoča boljše razvijanje strategij poslušanja, uporabo vizualizacij in interaktivnih vaj za
razvoj besedišča. Na ta način so dijaki pri pouku uspešnejši, to pa olajša vključevanje in
zmanjša konfliktne situacije ter izostajanje od pouka.
Ključne besede: migranti, interaktivna tabla, spletna učilnica, učinkovito učenje
Abstract
Moving to a new country and blending into a different cultural environment is a demanding
process for every teenager. Secondary school student migrants often do not understand the
language well enough to successfully participate in the learning process. Most of them
hardly manage the social language, which they use for communicating with their peers
(slang, coloquial language) together with the non-verbal communication (gestures, mime).
The classroom language is abstract and it demands advanced structure of sentences and the
use of terminology. When a teacher understands the difference between a social and
classroom language, he or she has already made the first step towards the understanding of
the special needs of these students. In my classes I use ICT (interactive whiteboard, online
classroom, videos) which provide me a better development of listening strategies, use of
426
visualization and interactive exercises for the development of vocabulary. Students are thus
more effective which eases the assimilation and reduces conflictive situations and cutting
classes.
Key words: migrants, interactive whiteboard, online classroom, effective learning
1. UVOD
Na prostoru, kjer živimo, ne živimo od nekdaj in niti ne sami. Tudi naši predniki so se v
6. stoletju v iskanju boljših življenjskih pogojev priselili iz Zakarpatja. Danes so vse
evropske družbe (in večina svetovnih) etnično mešane. Svet se srečuje z življenjem v
večkulturnih družbah. V Evropi se dogajajo demografske spremembe, število aktivnega
prebivalstva upada, veča se število ostarelih. Po oceni Evropske komisije (2007) bo v Evropi
do leta 2050 število ljudi starih 65 let in več narastlo za 70 %, število ljudi starih od 80 let in
več pa za 170 %. Podobne spremembe so značilne tudi za Slovenijo. Delno lahko
demografske probleme rešimo s priseljevanjem migrantov, zato lahko pričakujemo, da bodo
družbe v prihodnosti še bolj kulturno mešane. Ovire, ki jih morajo pripadniki etničnih manjšin
pri vključevanju premagati, so: kulturne razlike, stereotipi, zavedni ali nezavedni rasizem,
neznanje jezika, majhna pričakovanja, neskladnost izobraževalnih sistemov ter revščina in
nezaposlenost. Selitve ne spreminjajo le njihovih življenjskih pogojev, ampak tudi vrednostni
in intelektualni svet.
2. VKLJUČEVANJE DIJAKOV MIGRANTOV V SLOVENSKO OKOLJE
V Sloveniji uporablja slovenščino kot svoj prvi jezik okoli 1,85 milijona prebivalcev, kot
svoj drugi jezik pa jo obvlada približno 11.000 pripadnikov madžarske in italijanske
avtohtone manjšine ter okoli 140.000 govorcev, priseljenih v Slovenijo iz republik nekdanje
Jugoslavije. Vprašanj in izzivov, ki se pojavljajo na področju medkulturnosti in migracij, ni
mogoče rešiti čez noč in enostransko. Prvi migranti so bili tu že v 70. letih, ko je slovenska
industrija potrebovala delavce iz Bosne, ampak takrat to ni bil tako velika težava, saj gre za
jezik slovanskega izvora. Danes pa prihajajo otroci tudi iz Kosova, Moldavije, ki slabo ali pa
sploh ne znajo slovenščine, pa tudi iz Bolgarije, Makedonije in Srbije. Če želimo, da se dobro
vključijo v pouk, jim moramo pri tem pomagati. Slovenci migrante pogosto gledamo z
nezaupanjem. Vsi sicer govorimo o tem, da je medkulturni dialog dober, v realnosti pa tega ne
sprejemamo tako zlahka, čeprav dijaki migranti v razredih niso izolirani. Vseeno pa je čutiti
rahel odpor. Pred časom sem prebrala spis neke učenke, v katerem je primerjala, kako bi
odreagirali sošolci, če bi v razred prišel Francoz – dekleta bi bila pri priči zaljubljena vanj in
bi se želela naučiti čim več novih besed, če pa bi v razred stopil Albanec, bi se mu zaradi
jezika smejali in ga opravljali. Torej otroci čutijo, da to ni prav in če šola vzgaja v duhu
enakosti, ne bo imela težav s sprejemanjem migrantov.
427
V Sloveniji se izvaja več projektov za uspešno vključevanje otrok migrantov v okviru
Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013.
Letos že tretje leto na 13-ih slovenskih srednjih šolah potekajo različne dejavnosti, ki
vključujejo dijake migrante in učitelje in njihove starše. Ena izmed šol je tudi Šolski center
Ljubljana, kjer izvajamo intenzivne tečaje slovenščine za dijake migrante.
Namen vseh teh dejavnosti je omogočiti dijakom in staršem migrantom boljše jezikovno in
socialno vključevanje v slovensko družbo. Glavni cilji projektov so bili priprava strokovnih
podlag učnih načrtov za učenje slovenščine kot drugega jezika na začetni stopnji in priprava
učnih gradiv za poučevanje slovenščine. Pomemben dosežek pa je tudi oblikovanje pilotnega
tečaja slovenščine, ki naj bi se ga učenci udeležili pred vstopom v šolo. V okviru tega je
nastalo tudi gradivo Slika jezika kot didaktični pripomoček v obliki kartic, ki omogoča
učenje besedišča in jezikovnih vzorcev pri pouku slovenščine kot drugega/tujega jezika.
Domiselne narisane barvne ilustracije (obsega 1882 besednih in slikovnih kartic) na karticah
so primerne za vse starostne stopnje.
3. DIDAKTIČNI PRISTOPI NA TEČAJU ZA MIGRANTE
V šolskem letu 2009/10 sem na ŠCL izvajala tečaj slovenščine za dijake migrante. Na tečaj
so prihajali dijaki migranti Srednje lesarske, kemijske in strojne šole, pa tudi Gimnazije
Antona Aškerca in Gimnazije Jožeta Plečnika. Na začetku je na tečaj prišlo več kot 20
dijakov, do konca pa jih je vztrajala polovica. Dijaki migranti so bili po večini iz Bosne, trije
iz Makedonije, dva iz Kosova, dve iz Srbije in ena iz Tajske. Na začetku smo imeli veliko
težav z usklajevanjem urnika, saj so imeli dijaki pouk različno dolgo in tudi v turnusih,
nekateri pa so popoldne opravljali študentsko delo. Tečaj smo imeli ob ponedeljkih ali torkih
dve šolski uri. Po sedmih urah pouka na matični šoli so bili že precej utrujeni, zato sem jih
morala nekako motivirati za učenje. Prvi izziv zame so bili migranti, ki so se prvič srečali s
slovenščino, jaz pa nisem razumela njih (makedonsko, albansko in tajsko). S pomočjo
spletnih prevajalnikov sem prevajala v njihove jezike, slovenščino in angleščino. Začutila
sem, da kot učiteljica slovenščine nisem dovolj usposobljena za take primere. Lažje je bilo z
migranti iz Bosne in Srbije, ker ta jezik vsaj pogovorno obvladam. V veliko pomoč sta mi bila
zlasti dva dijaka migranta iz Srednje lesarske šole, ki ju tudi sicer že nekaj let učim – Nihad
Dilji iz Kosova in Jasmin Kajtazović iz Bosne, občasno pa tudi Demsi Sejfijaj, ki so bili
jezikovna vez med mano in ostalimi migranti.
428
Slika 1 Moji pomočniki Demsi, Jasmin in Nihad
Drug izziv pa je bil, kako kot učiteljica ostati realna v pričakovanjih njihovega napredka.
V 50-ih urah je težko narediti velike premike.
Svojega dela sem se lotila na »materinski« način. S tem, ko sem pokazala zanimanje za
njihovo vsakdanje življenje, dom, družino, vero, sem si počasi pridobila njihovo zaupanje. Na
tečaju slovenščine sem pričela s knjigami za slovenski jezik za prve razrede, ki temeljijo na
slikovnem gradivu. Izhajala sem iz vsebin, ki so bile dijakom blizu in o katerih so radi
govorili. Vedno so bili v ospredju njihovi interesi in želje. Za vsako novo slovensko besedo so
poiskali njen pomen v albanščini, bosanščini, srbščini, angleščini, makedonščini. Med seboj
so primerjali zapise, izgovorjave, pomene… S tem so istočasno učili tudi mene in se tako
počutili kot enakovredni v procesu usvajanja novega znanja. Vidno so pridobivali na
samozavesti in vsak uspeh jih je motiviral za naprej. Največjo oviro je dijakom predstavljal
strah pred tem, da se jim bodo drugi posmehovali zaradi neznanja. Migrantka iz Tajske, ki je
kasneje opustila tečaj, je ves čas molčala in nisem našla stika z njo. Dve dekleti iz Srbije sta
se ves čas zgovarjali: »Kaj pa, če bom rekla kaj narobe?! Pa če ne bom povedala prav?« V
ozadju je bil najbrž strah pred izključitvijo. Da tega ne bi doživeli od drugih, sta se že na
začetku izločili sami, se distancirali od drugih. Družili sta se samo med seboj in niti s sosedi
nista poskušali spregovoriti ali vzpostaviti nekega odnosa.
Bistveni vsebinski poudarki tečaja so bili: abeceda, števila, predstavitev, tv spored,
družina, poklici, stanovanje, mali oglas, jezikovne vaje, v trgovini, hrana in pijača, kaj radi
jemo?, kuharski recepti, telo, zdravo življenje, vremenska napoved, gremo na izlet,
spoznavajmo Slovenijo, bralno razumevanje, sporazumevalni vzorci, sporazumevalni vzorci,
besedilne vrste, simulacija izpita, utrjevanje itd. Predstavljali smo države, od koder izhajajo,
se pogovarjali o njihovi veri, praznikih, običajih, vrednotah, specialitetah, glasbi. Pogosto smo
na Youtube poiskali primerne glasbene posnetke, zapeli in prevedli besedila v slovenščino.
Velika novost je bila za dijake interaktivna tabla in raba interneta pri pouku. Veliko zelo
429
uporabnih vaj sem našla na spletu, npr. http://www.e-slovenscina.si/companies/snd/otroskikoticek/002a.html,
http://www.e-slovenscina.si/companies/snd/otroski-koticek/003.html,
http://www.e-slovenscina.si/companies/snd/otroski-koticek/005.html,
http://login.toolproject.info/aufgabe.php?show=2715&lc=7977&id=18148 (zvočni posnetek
telefonskega pogovora prodaja stanovanja),
http://www2.arnes.si/~osljjk6/slovenscina_rs/slovnica_2_5r_predlog.htm (interaktivne vaje
rabe predloga)
http://www.uciteljska.net/kvizi/HotPot/TBESEDE/tezjebesede1/vaja.htm (interaktivne vaje za
zapis besed).
Dijaki so bili zelo navdušeni nad interaktivno tablo, ki se je izkazala kot odlično
motivacijsko sredstvo, zato so radi pisali po njej. Všeč so jim bili zlasti interaktivni kvizi,
iskanje parov, povezovanje, spomin in anagram. Iz galerije Itable smo »vlekli« predmete in
jih poimenovali. Zadnja dva meseca tečaja smo vadili predvsem za poklicno maturo.
Omogočila sem jim dostop do vseh gradiv (e-prosojnic), ki jih za svoje redne dijake
pripravljam v PowerPointu, saj pri urah slovenščine na svojih matičnih šolah težko uspejo
narediti kvalitetne zapiske. Velikokrat smo poklepetali tudi preko Facebooka, kjer sem se
prvič srečala tudi z bosanskim slengom.
Slika 3 Spletna učilnica kot pomoč pri pripravi na poklicno maturo
430
4. NAJPOGOSTEJŠE TEŽAVE
Ko govorimo o učenju slovenščine, je situacija na začetku videti veliko enostavnejša, kot
je v resnici. Lidija Arizankovska v članku pojasnjuje, da imajo Makedonci pri učenju
slovenščine veliko specifičnih težav, ki jih hrvaško ali srbsko govoreči nimajo, npr. pri rabi
sklonskih odnosov in rabi predlogov. To se je potrdilo tudi na tečaju, ki sem ga imela za naše
dijake, a tudi v primeru hrvaško ali srbsko govorečih so se pojavljale določene težave. Res gre
za južnoslovanske jezike (razen albanščine), ki se jih da na prvi pogled zlahka razumeti. Ko
pa je treba spregovoriti v tujem jeziku, ki ni materni jezik ali jezik vsakdanje komunikacije, se
kaj hitro pojavijo težave: pri rabi slovničnih oblik, pri rabi nekaterih besed, ki so v jezikih po
obliki enake, vendar se razlikujejo v pomenu, ter pri napačni skladnji, posebno pri besednem
redu. Težave so bile tudi pri načinu izražanja sklonskih odnosov, rabi predlogov in dvojine, pa
stopnjevanju pridevnikov. Tudi tisti, ki so že dlje časa v Sloveniji in razmeroma dobro
govorijo, se srečujejo s težavami na fonetično-fonološki ravni pri izgovoru določenih
samoglasnikov in so povezane z naglaševanjem. Nekaj težav povzročajo tudi izjeme,
povezane z izgovorom fonema l (bolnica, polž, gledal ). Na morfosintaktični ravni je precej
težko ugotoviti, kateri pridevnik se stopnjuje po modelu s priponskimi obrazili in kateri z
opisnim stopnjevanjem. Težave so bile tudi pri usvajanju 2. ženske sklanjatve ali točneje:
ugotavljanje, ali je dani samostalnik ženskega ali moškega spola, saj se končuje na soglasnik
(ustvarjalnost, dejavnost, zamisel, jed; zaposlitev, prireditev; stvar, vas, laž, snov), ali pa
mešanje 1. in 2. ženske sklanjatve.
Slika 4
Uspešen zaključek tečaja
431
5. ZAKLJUČEK
V Sloveniji se izvaja več projektov za uspešno vključevanje otrok migrantov v okviru
Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013. Tudi ŠCL se je
vključil v ta projekt in organiziral tečaj slovenščine za migrante. Pri poučevanju sem izhajala
iz vsebin, ki so bile dijakom blizu in o katerih so radi govorili. Za vsako novo slovensko
besedo so poiskali njen pomen v albanščini, bosanščini, srbščini, angleščini, makedonščini. S
tem so istočasno učili tudi mene. Odločila sem se za sodobnejše pristope k učenju. Velika
novost je bila za večino interaktivna tabla in raba interneta pri pouku. Na spletu sem našla
veliko zelo uporabnih vaj za slovnico, ki smo jih lahko reševali na interaktivni tabli. Pogosto
smo na Youtube poiskali primerne glasbene posnetke, zapeli in prevedli besedila v
slovenščino. Ker si je večina dijakov pri pouku težko delala zapiske, so si pomagali z mojimi
e-prosojnicami v spletni učilnici. V 50-ih urah je težko narediti velike jezikovne premike, so
se pa zagotovo zgodili premiki v nas in v tem je bil zame čar tečaja.
6. LITERATURA
[1] ARIZANKOVSKA, Lidija: Slovenščina kot tuji jezik-težave, s katerimi se srečujejo govorci
makedonščine, Filološki fakultet »Blaže Koneski«, Skopje (Simpozij 2008)
KRATKA PREDSTAVITEV AVTORJA
Barbara Rožmanec Rupnik
Sem profesorica slovenščine in zgodovine. Osemnajsto leto učim slovenščino na Srednji lesarski šoli.
Materinščina v očeh mladih počasi izgublja pomen, zato jim na različne načine želim vcepiti občutek za kvaliteto
in širino jezika. Veliko vlogo namenjam branju, kar je ob konkurenci digitalnih medijev precej zahtevna naloga.
Dijake učim komunikacije v različnih okoliščinah in pisanja sestavkov. Učim jih razmišljujočega in kritičnega
sprejemanja besedil in poskušam vzbuditi ljubezen do jezika. Dijake pritegnem s tem, da pogosto vključujem
sorodne teme iz zgodovine, zgodovine umetnosti, verstev, sociologije, psihologije, lesarstva in retorike. V
zadnjih letih se je naša šola dobro opremila z IKT tehnologijo (interaktivne table, projektorji, računalniki). Tudi
sama jo uporabljam pri pouku, saj mi ponuja nešteto možnosti, kako slovenščino približati in jo narediti zabavno
tudi za dijake, ki imajo učne težave. Pri poučevanju morda ni najbolj bistvena moderna tehnologija, ampak
navdušenje. Kajti, če hočeš vneti, moraš sam goreti.
I am a Slovene and history teacher. I have been teaching Slovene at Srednja lesarska šola for 18 years. Mother
tongue is slowly losing importance in the youth's eyes, therefore I use various approaches to implant the feeling
of quality and width of the language in them. I pay great attention to reading which is quite demanding because
of the impact of digital media. I teach students to communicate and write compositions in various circumstances,
to ponder over diferent text and accept them as they are and to find love for language. I get students' attention by
including related topics from history, art history, religion, sociology, psychology, woodworking and rhetoric.
Our school has lately been supplied with interactive whiteboards, projectors and computers. I use IT as it offers
countless possibilities to make Slovene easy to understand and more fun for students with special needs. When it
comes to teaching, modern technology might not be most important. It's the excitement, for if you want to
inflame, you have to carry the flame.
432
Spletne učilnice za izobraževanje na domu
The Role of E-classroom in Homeschooling
Mirjam Trampuž
Osnovna šola dr. Bogomirja Magajne Divača
[email protected]
Spletne učilnice - predstavitve
Povzetek
Spletne učilnice se v zadnjih letih intenzivno širijo in postajajo vedno boljše. Verjetno pa je
še veliko možnosti neizkoriščenih. Ena izmed teh možnosti je prav gotovo spletna učilnica
za otroke, ki se izobražujejo na domu in ena izmed oblik osnovnošolskega izobraževanja, ki
se pri nas uveljavlja dobrih sedem let.
S pomočjo spletne učilnice tako učencem posredujemo potrebno literaturo, standarde znanj,
preverjanja znanj itd. Spletna učilnica je še posebej primerna in uporabna za poučevanje
na daljavo, zato sem v prispevku predstavila primer uporabe spletne učilnice za učenca 6.
razreda, ki se v letošnjem letu izobražuje na domu.
Spletne učilnice prinašajo aktivne metode raziskovalnega pristopa k pouku, hkrati pa
omogočajo učencem komunikacijo s sošolci preko foruma ali klepeta.
Ključne besede: izobraževanje na daljavo, izobraževanje na domu, spletna učilnica
Abstract:
Lately, e-classrooms have become intensively widespread and improved in quality. Yet,
there are many potentials that remain unexploited. One of these options is the use of eclassrooms for homeschooling, a legal option for parents in Slovenia for just over 10 years
of time.
An e-classroom is where homeschoolers get the necessary materials, such as literature,
learning standards, mock exams etc. The author of the article presents the use of eclassroom (Moodle) with a 6th grade homeschooler, viewing the option as a suitable and
useful one for distance learning. In addition to active methods of research-based approach
in the lessons, E-classrooms bring along peer communication through chat rooms or
forums.
Key words: distance learning, homeschooling, e-classroom
433
Uvod
Devetletka v naše šole prinaša največjo spremembo ravno v načinu učenja in poučevanja.
Zato se v svojem delu z učenci večkrat odločim, da se preizkusim v novih stvareh, ki jih
vključim v poučevanje. Delo s spletnimi učilnicami je za učence in tudi zame poseben izziv,
saj ima večina učencev v 6. razredu veliko računalniškega znanja. Hkrati je to tudi ena od
možnosti, ki popestri šolsko delo, učencem pa ponudi nove izzive.
Možnost izobraževanja na domu so učenci in njihovi starši dobili s sprejetjem
Zakona o osnovni šoli leta 1996.
Otrok, ki se šolajo na domu, je po podatkih Ministrstva za šolstvo in šport v letošnjem
šolskem letu 89, v lanskem jih je bilo 97, še prej 88, v šolskem letu 2004/05 pa štirje otroci
(Ažbe, MŠŠ, 2011), med njimi prvi učenec na naši šoli. Da se otrok šola na domu, je
odločitev staršev, ki temelji na dejstvu, da ima otrok zdravstvene težave ali je otrok s
posebnimi potrebami, da družina živi zelo oddaljeno od kraja šolanja in nima možnosti otroka
voziti v šolo, na osebnem prepričanju, da so starši najboljši učitelji svojih otrok, ali pa na
ideoloških predsodkih (ZOŠ, Ur. l. RS, št. 12/1996, 88. člen). Ministrstvo ne vodi evidence, iz
kakšnih razlogov otroka starši šolajo na domu.
Osrednji del
Velikokrat se pojavlja vprašanje, kako takemu otroku, ki se izobražuje na domu, in
njegovim staršem zagotoviti, da bodo seznanjeni z ustreznimi vsebinami, cilji in nivoji
standardov znanj pri posameznih predmetih, iz katerih otrok opravlja predmetni izpit.
Šola ni dolžna namenjati skrbi, kako bodo otrok in njegovi starši prišli do informacij, saj
takšnega otroka poučujejo v veliki večini primerov starši sami (ZOŠ, Ur. l. RS, št. 12/1996,
89. člen).
Praksa naše šole je, da starše in otroka, ki se izobražuje na domu, seznanimo s priporočeno
literaturo in standardi znanj.
Ker imam veliko izkušenj z otroki, ki se izobražujejo na domu, sem v letošnjem šolskem
letu prišla na idejo, seveda s predhodnim dogovorom učenca, ki se izobražuje na domu in
njegovimi starši, da jim posredujem potrebne informacije v obliki spletne učilnice. Njen
namen je spodbujanje informacijske pismenosti učenca in njegovih staršev, racionalizacija
vzgojnih in didaktičnih vsebin, sprotno obveščanje, vključevanje, izobraževanje in
spremljanje vzgojnega dela. Starši bolj sprotno spremljajo delo in razvoj svojega otroka in
hkrati širijo svoja obzorja. Uporabnost spletne učilnice vidim predvsem kot zelo dober
pripomoček pri izobraževanju otrok na domu, saj je pri takih otrocih fizični in socialni stik s
sošolci ter učitelji povsem izgubljen.
434
Za učenca, ki se izobražuje na domu sem odprla spletno učilnico, v katero lahko dostopajo
z geslom le on in njegovi starši. Učenec mora ob koncu 6. razreda opravljati pred komisijo na
šoli (imenuje jo ravnatelj), v katero je vpisan, tri predmetne izpite, in sicer iz slovenščine,
matematike in tujega jezika - angleščine. V učilnici sem v treh poglavjih, ki se nanašajo na
omenjene predmete, posredovala standarde znanj za posamezni predmet ter vse vire in
dejavnosti za utrjevanje, poglabljanje in preverjanje znanja iz omenjenih predmetov.
Preko foruma sem učenca pozvala, naj mi sporoča, kaj si še želi, da bi bilo objavljeno v
spletni učilnici. Prav tako rešujem preko foruma z učencem in njegovimi starši vsa dodatna
vprašanja, mnenja ali pomisleke v zvezi s posameznimi vsebinami, temami v povezavi s
predmeti, iz katerih bo opravljal predmetne izpite.
Učenec si je ob pomoči videovodiča preko spletne strani http://www.cpi.si/spletneucilnice.aspx uredil svoj profil, dodal podatke in s tem se je predstavil sošolcem obeh šestih
razredov. Tudi sam je dobil povratno informacijo o njegovih sošolcih, ki imajo ustvarjene
svoje profile.
Ker mora učenec med šolskim letom prebrati tri ponujene knjige za domače branje, sem
mu v dejavnost Naloga – nalaganje ene datoteke, napisala natančna navodila, kako predstaviti
knjigo. Delo je opravil tako, da je pripravil vsebino in jo v obliki Wordove datoteke naložil v
spletno učilnico do predvidenega datuma.
Prav tako bo moral učenec opraviti nalogo, opisati rastlino (Opis značilne drevesne vrste v
domačem kraju), pred predmetnim izpitom iz slovenščine. Da bo učenec opravil nalogo, sem
izbrala Wiki, ki ji daje možnost skupinskega dela na spletnih straneh, kjer učenci skupaj
ustvarjajo, urejajo in povezujejo določene vsebine povezane v projekt (v našem primeru je
naslov projekta: Značilne drevesne vrste domače pokrajine). S tem pa bo neposredno
sodeloval tudi z drugimi učenci, ki bodo isto nalogo opravili v šoli pri pouku. Dobil bo
povratno informacijo z vsebino o drevesnih vrstah oz. opisu rastline in spoznal drevesne vrste
značilne za kraje, kjer živijo njegovi sošolci.
Tudi pri tej nalogi sem mu v pomoč ponudila videovodič preko spletne povezave:
http://www.cpi.si/files/cpi/userfiles/SpletneUcilnice/Navodila/VideoNavodila/wiki.swf
435
Slika 1: Spletna učilnica za učenca, ki se izobražuje na domu
Hkrati pa ima ta učenec vpogled in dostop do spletnih učilnic različnih predmetov
(slovenščina, angleščina, zgodovina, geografija, naravoslovje), ki jih uporabljajo ostali učenci
6. razreda. Učenec se lahko preizkusi v reševanju učnih listov, kvizov, različnih vaj, spoznava
aktualne informacije in svoje znanje poglablja z animacijami in vprašanji za ponavljanje
učnih vsebin. Kot primer prilagam spletno učilnico iz slovenščine (Slika 2).
436
Slika 2: Spletna učilnica za slovenščino v 6. razredu
Obenem pa ima dostop tudi do spletne učilnice skupnosti učencev 6. razredov, kjer lahko
izve vse potrebne informacije in pregleda gradiva, ki se nanašajo na skupnost učencev v
šolskem letu 2011/2012. Tu lahko najde aktualne informacije v zvezi z organizacijo in
časovno razporeditvijo pouka, razpored govorilnih ur, roditeljskih sestankov, plan dnevov
dejavnosti in projektov, raznih gradiv v zvezi z veljavno zakonodajo s področja preverjanja in
ocenjevanja znanja ter kriterije ocenjevanja znanja (Slika 3).
Slika 3: Spletna učilnica za skupnost učencev oddelka
Ko sem oblikovala spletne učilnico, sem gradivo premišljeno izbirala in pazila, da je
didaktično ustrezno pripravljeno, pregledno, nazorno in tudi v celoti zbrano na enem mestu ter
smiselno umeščeno v učilnico.
S spletnimi učilnici hočem doseči, da so kot pripomoček za samostojno pridobivanje
informacij in utrjevanje znanja ter hitra in učinkovita izmenjava gradiv, mnenj, informacij s
pomočjo virov in dejavnosti, ki jih ponuja spletno učno okolje ter sodelovalno delo in učenje
z uporabo spletnih učnih okolij, kot so (zasebna) sporočila, forumi, klepetalnice.
Zaključek
Spletna učilnica se bo dopolnjevala glede na potrebe in odzive učenca in njegovih staršev
in informacij, ki jih potrebuje za opravljanje predmetnih izpitov.
437
Učenec in njegovi starši menijo, da je takšen način dela zanje učinkovitejši, učenje je
prijetnejše zaradi uporabe sodobnih učnih okolij, zanimivejše, konkretnejše in učno ter
motivacijsko tudi bolj učinkovitejše. Sama sem mnenja, da bi bila med učencem, ki se
izobražuje na domu, njegovimi starši in učitelji koristna tudi »tutorska« srečanja. Spletna
učilnica omogoča neposredno komunikacijo – sodelovanje s sošolci s pomočjo klepeta in
foruma, kar pomeni, da je učenec v stiku s sošolci, čeprav ni fizično prisoten. V državah po
svetu je trend naraščanja števila otrok, ki so vključeni v izobraževanje na domu in prav tako
tudi pri nas po podatkih Ministrstva za šolstvo (Ažbe, MŠŠ, 2011).
Izobraževanje na daljavo se je uveljavilo predvsem na visokošolskem nivoju, zato je
skrajni čas, da se začne uveljavljati tudi v osnovnošolskem.
Prav z uporabo spletnih učilnic, vidim prihodnost v tovrstnem izobraževanju.
Literatura:
[1] Članek: K. Furlanič, L. (2008): Šolanje na domu: da ali ne?, Bonbon, Vol. 11, Št. 24. Junij
2008, str. 10-14.
[2] Spletna stran: http://194.249.18.197/moodle/ (5. 1. 2011)
[3] Spletna stran: http://www.mss.gov.si/si/ (3. 1. 2011)
[4] Spletna stran: http://www.cpi.si/spletne-ucilnice.aspx. (10. 12. 2010)
[5] Zakon o osnovni šoli, Ur. l. RS, št. 12/1996
Kratka predstavitev avtorice
Mirjam Trampuž (1961), učiteljica v 2. vzgojno izobraževalnem obdobju na osnovni šoli dr.
Bogomirja Magajne v Divači, zadnjih pet let poučujem v 6. razredu. V svojem pedagoškem delu in
izven njega vključujem aktivne oblike in metode dela podprte z uporabo IKT-ja. Aktivno sodelujem
pri mednarodnih projektih in strokovnih posvetih v Sloveniji in tujini.
438
Z zgodovino v vesolje - medpredmetna povezava zgodovine in
astronomije v spletni učilnici
With History into Space Cross-curricular Links: History and Astronomy in Virtual Classroom
Spletne učilnice - predstavitve
Savina Radišek Kuhar
OŠ Primoža Trubarja Laško
Trubarjeva ulica 20, 3270 Laško
[email protected]
Marjan Kuhar
1. osnovna šola Celje
Vrunčeva ulica 13, 3000 Celje
[email protected]
Povzetek
Humanizem je bila izhodiščna tema za povezavo zgodovine in izbirnega predmeta
daljnogledi in planeti. Učenci obeh šol so si ogledali spletni učilnici za astronomijo in
zgodovino ter v njiju tudi aktivno sodelovali. Možnosti za izvajanje pouka s spletno učilnico
pri teh predmetih so zelo velike. Izkušnje so bile za vse udeležence nove, a pozitivne. Ob
tehničnih možnostih učnega okolja, spremenjeni vlogi učitelja in učencev je bil dosežen
osnovni namen, ki naj bi poglobil razumevanje učne snovi, povezoval predmete in stremel k
trajnostnemu znanju.
Ključne besede: Moodle, spletna učilnica, zgodovina, astronomija, humanizem
Abstract
Humanism was the start point for cross-curricular link between history and optional subject
»binoculars and planets. « Pupils of both schools actively participated virtual classroom of
each subject. Virtual classroom offers numerous possibilities for both subjects. Although
this experience was new for all the participants, it was very positive. In this stimulating
learning environment, altered role of the teacher and learner the main aim was achieved,
that is to deepen the understanding of learning content, link the subjects and get closer to
sustainable knowledge.
Key words: Moodle, virtual classroom, history, astronomy, humanism
439
Uvod
Pouk v spletni učilnici je v svetu že nekaj let uveljavljen kot kvaliteten učni način v
izobraževanju. Moodle je spletno učno okolje za podporo izobraževalnega in sodelovalnega
dela. Njegovi prvi začetki v svetu segajo v leto 2002, medtem ko na Slovenskem v leto 2006
(5). Na šolah. kjer učiva. smo ga začeli uporabljati leta 2009. Večina učiteljev se z njim šele
spoznava.
Prve izkušnje z delom v spletni učilnici so pozitivne, tako za učitelja kot učence. Načini
poučevanja v spletni učilnici so drugačni od klasičnega pouka. Delo poteka bolj nazorno,
zanimivo in dinamično za vse udeležence.
Ta ugotovitev je bila vzpodbuda pri načrtovanju medpredmetne povezave učne ure zgodovine
in astronomije. Navdušenje učencev nad delom v spletni učilnici je bil dovolj dober argument
za izpeljavo take učne ure..
Spremenjena je vloga učitelja, ki ni več samo voditelj, ampak postane še usmerjevalec,
usklajevalec, organizator, svetovalec… Tudi učenci niso več zgolj opazovalci, temveč so
aktivno vključeni v ustvarjanje učne ure.
Z zgodovino v vesolje in iz vesolja v zgodovino
Učni uri sta bili izvedeni vsaka na svoji šoli v računalniški učilnici. Pri zgodovini so učenci
spoznavali največje humaniste in njihova dela, pri astronomiji je bila tema geocentrični in
heliocentrični sistem.
Tabela 1: Iz učnega načrta zgodovina, 1998 in astronomija, 2003 (3 in 4)
zgodovina
OPERATVINI CILJI IZ
UČNEGA NAČRTA
Učenec/učenka:

ob delih renesančnih umetnikov pojasni bistvo
humanistične in renesančne umetnosti ter znanosti
(učni načrt zgodovina,
1998:24)
astronomija
OPERATVINI CILJI IZ
UČNEGA NAČRTA
Učenec/učenka:



spozna gibanje Zemlje okrog Sonca,
razume heliocentrični pogled,
spozna pogled na Sonce, Luno z Zemlje.
440
(učni načrt astronomija,
2003:4)
DIDAKTIČNI PRISTOPI






KROSKURIKULARNE
TEME
Uporaba novih tehnologij (računalniki, splet …),
učno-ciljni in procesno razvojni pristop,
kurikularne povezave,
kompetenčni pristop,
aktivne učne oblike (sodelovalno poučevanje in učenje,
delo v parih, individualno delo),
aktivne učne metode (delo z IKT, diskusija, debata, delo z
viri …).
Informacijsko komunikacijska tehnologija (IKT).
DIDAKTIČNE ETAPE OZ.
KOMPONENTE UČNEGA
PROCESA:




Dejavnosti učitelja:
Dejavnosti učencev:




v uvodu napove učne
cilje, učno obliko
dela in učno enoto,
posluša, komentira,
usmerja k pravilni
uporabi in
razmišljanju,
preverja odgovore,
analizira njihovo
počutje s pomočjo
refleksije.






pripravljanje ali uvajanje (motivacija)
spoznavanje nove snovi
urjenje
ponavljanje.
za motivacijo, kot napoved, si na stenskem platnu ogledajo
nekaj slik humanistov in njihovih del, prve predstave o
vesolju, primer geocentričnega in heliocentričnega pogleda
na naše osončje …
ogledajo si prispevke v obeh spletnih učilnicah,
z besedilom in slikovnim gradivom učenec dobi nazorno
predstavo o pomembnih ljudeh tistega časa in njihovem
delu,
razloži pomen pojmov,
zapiše v zvezek
sodelovanje v forumu
Vsak učitelj je v prvem delu učne ure realiziral svoje cilje (tabela 1). Sledila je
medpredmetna povezava med zgodovino in astronomijo v tem, da so učenci pri zgodovini
poudarili tiste humaniste in njihova dela, ki so bila povezana z astronomijo. Učenci pri
astronomiji pa so izpostavili takratno razumevanje vesolja in humaniste, ki so ga
raziskovali.
441
Slika 1: Spletna učilnica – zgodovina 8. razred, OŠ Primoža Trubarja Laško, 2010 (6)
Učenci so vstopili v spletni učilnici za zgodovino (slika 1) in astronomijo (slika 2), si ogledali izbrane
prispevke, reševali naloge povezane s humanizmom in astronomijo (slika 3) in se udeležili foruma
(slika 4).
Slika 2: Spletna učilnica – IP astronomija, 1. OŠ Celje, 2010 (7)
442
Slika 3: Spletna učilnica – zgodovina 8. razred, reševanje nalog, interaktivnih nalog,
zapis v zvezek, 2010 (6)
Slika 4: Spletna učilnica – zgodovina 8. razred, pripravljen forum, 2010 (6)
443
Zaključek
Učenci so z navdušenjem sprejeli novosti pri pouku in drugačne načine podajanja snovi, saj so
veliko sami raziskovali in spoznavali. Pri tem je bila njihova aktivnost veliko večja.
Če želimo izvajati takšen pouk je potrebna tako ustrezna strojna kot programska oprema, kakor
uporaba znanja IKT pri učiteljih in učencih.
Z ustreznim doziranjem, osebnim stilom poučevanja ter s sodelovanjem učencev, se lahko doseže
zmagovito kombinacijo znanja, razumevanja, pomnjenja in zabave. Potrebno je skrbno preučiti, kdaj
in kolikokrat naj se izvajajo takšne ure.
Najine naslednje ideje so usmerjene še v druge oblike sodelovalnega dela med učenci v spletni učilnici
in v medpredmetnih povezavah zgodovine z naravoslovjem in fiziko.
Literatura:
[1] Radišek Kuhar, S.: Letna tematska priprava za pouk zgodovine v 8. razredu osnovne šole
(2011).
[2] Kuhar, M.: Letna tematska priprava za pouk izbirnega predmeta astronomija (2011).
[3] Kunaver, V. et. al.: Učni načrt Zgodovina. Program osnovnošolskega izobraževanja (2011).
Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Zavod RS za šolstvo, Ljubljana.
[4] Čadež, A. in Zwitter, T.:Učni načrt Astronomija. Program osnovnošolskega izobraževanja
(2003). Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Zavod RS za šolstvo, Ljubljana.
[5] Spletna stran: www.scribd.com/doc/8477849/Skupnost-Moodle-v-Sloveniji (2. januar 2011).
[6] Spletna stran: www.o-ptlasko.ce.edus.si/ (9. september 2011).
[7] Spletna stran: www.iosce.si/ (9. september 2011).
Predstavitev avtorjev
Savina Radišek Kuhar, profesorica zgodovine in geografije, pomočnica ravnateljice na OŠ Primoža Trubarja
Laško. Sodeluje z Zavodom RS za šolstvo, v projektu E-šolstvo kot moderatorka in izvajalka seminarjev, s
prispevki na mednarodnih konferencah Sirikt in Vivid ter se z uporabo IK tehnologije pri pouku ukvarja od leta
1995.
Marjan Kuhar, univerzitetni diplomirani organizator, predmetni učitelj matematike in fizike, pomočnik
ravnatelja na 1. OŠ Celje. Sodeluje v projektu E-šolstvo in se z uporabo IK tehnologije pri pouku ukvarja od leta
1995.
444
KAKO RAZVIJATI E-GRADIVA
DEVELOPMENT OF E-LEARNING MATERIALS
PREDSTAVITVE
PRESENTATIONS
445
E-učbeniki: kaj in kako?
E-textbooks: what and how?
Matija Lokar
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za matematiko in fiziko
[email protected]
Kako razvijati e-gradiva- predstavitve
Povzetek
V zadnjem času je v Sloveniji zelo v ospredju problematika elektronskih učbenikov (eučbenikov). Rešiti bo potrebno več dilem: kakšen naj bo sodoben e-učbenik, kakšne naj
bodo njegove značilnosti, kaj mora vsebovati, v čem se razlikuje od klasičnega učbenika,
katera orodja in tehnologije uporabiti za izdelavo itn. V prispevku bomo poskusili
predstaviti nekaj priporočil, za katere menimo, da jih naj bi upoštevali avtorji e-učbenikov.
Ključne besede: e-izobraževanje, elektronski učbeniki, e-učbeniki, e-gradiva, priporočila
Abstract
Recently, the proposed introduction of electronic textbooks (e-textbooks) has become a
major topic nationwide in Slovenia. There are multiple dilemmas to be solved, e.g. what a
modern e-textbook is, what it should include, in what way it should differ from conventional
textbooks, what tools and technologies should be used for its creation, etc. This paper
attempts to make recommendations, which we believe should be followed by the authors of
e-textbooks.
Key words: e-learning, electronic textbooks, e-content, recommendations
Uvod
Učbenik igra pomembno vlogo kot osnovno gradivo pri procesu izobraževanja.
Obstajajo različne definicije tega, kaj sploh je učbenik in katere so njegove bistvene
lastnosti? V tem prispevku se s teorijo učbenikov ne bomo ukvarjali, saj je ta tematika že
podrobno obdelana v različnih virih (Nose, 2003; Jurman, 1999). Navedimo le en citat:
»Učbenik je osnovna šolska knjiga, ki je izdelana za posebne potrebe šolskega
izobraževanja. Je vodnik do drugih virov znanja, do odkrivanja novih spoznanj.« (Nose,
2003).
Dejstvo je, da so dandanes obstoječi javni izobraževalni sistemi še vedno precej
zasnovani na modelu, ki je bil vzpostavljen v času industrijske revolucije. V razredih
imamo določeno število učencev, ki jih bolj ali manj učimo na enak način in z istimi
učnimi gradivi. In današnji učbeniki so odraz tega.
Avtorji učbenikov si pri pripravi le teh zamislijo neko hipotetično učno situacijo in
hipotetičnega učenca. Ta pristop je smiseln, če je naš cilj veliko število učencev izobraziti
446
na ebak način – torej cilj, ki je bil zelo aktualen v obdobju industrijske revolucije. Iz tega
izhaja tudi klasična vloga učitelja – biti posredovalec informacij ali kot včasih rečemo – biti
govoreči učbenik oziroma živa enciklopedija. Posledica lažjega dostopa do informacij in
potrebe po individualnem pristopu k posameznemu učencu pa je ta, da učitelj namesto
podajalca snovi iz učbenika postaja strateg, planer, pedagoški diagnostik, organizator
pedagoškega dela, svetovalec itd. (Kissing, 2008; Gerlič, 2010). Zato je v samem učnem
procesu čedalje bolj pomembno, da učitelj glede na dano učno situacijo pripravi ustrezen
izbor, kombinacijo, iz učnih gradiv, ki so na voljo. Učitelj se mora prilagoditi dejanskemu
stanju v učnemu procesu (Johnston-Wilder & Pimm, 2004). In to stanje največkrat vsaj
nekoliko odstopa od s strani avtorja učnega gradiva zamišljenega procesa. Zato ni več mogoče
(ali le redko), da bi kot učitelji izbrali določen učbenik in se ga držali od prve črke pa do
zadnje pike.
E-učbeniki
Ker je učbenike v klasični, papirni, obliki zahtevno in drago stalno prilagajati in
spreminjati, je smiselno, da v učni proces začnemo uvajati e-učbenike. Oblika in vsebina
učbenika se namreč menjata tudi zaradi razvoja informacijsko komunikacijske tehnologije.
Pohvalno je, da temu spoznanju sledi tudi zakonodajalec, ki je predvidel možnost priprave in
objave učbenikov tudi v elektronski obliki. Tako je bil v maju 2010 sprejet Pravilnik o
spremembah in dopolnitvah Pravilnika o potrjevanju učbenikov (glej Slika 77).
Slika 77: Spremembe pravilnika o potrjevanju učbenikov
Prav tako smo že v letu 2010 lahko tudi v dnevnem časopisju brali vrsto prispevkov z
naslovi kot je »V šole prihajajo e-učbeniki« (Kalan, 2010; Zorko, 2010).
447
Slika 78: Primera poljudnih člankov o e-učbenikih
A že hitri pregled vseh teh različnih člankov pokaže, da je o e-učbenikih praktično več
vprašanj kot odgovorov. Naj postavimo že najbolj osnovno! Kdaj nekemu gradivu lahko
rečemo, da je e-učbenik?
Da bi lahko vsaj delno odgovorili na to vprašanje, si oglejmo različna gradiva, ki se
ponašajo z nazivom »e-učbenik«.
Slabosti obstoječih e-učbenikov
Pri pregledu številnih gradiv, ki jih avtorji ali drugi poimenujejo e-učbeniki, oziroma vsaj
učbeniška poglavja v e-obliki, lahko zasledimo določene slabosti. Pri tem se ne bomo
ukvarjali s tistimi, ki posegajo na ožje polje didaktike in pedagoške teorije (število in hitrost
vpeljave novih pojmov, uporabljeni jezik, način motiviranja itd.), ampak s tistimi bolj
tehnološke narave. Seveda so prvo omenjene pomanjkljivosti ključne za to ali lahko e-učbenik
ocenimo kot uporaben in kvaliteten. A v tem prispevku bomo enostavno predpostavili, da je
po tej plati učbenik napisan korektno in pravilno.
Zelo pogosto je kar »običajen tekst« v elektronski obliki (npr. datoteka PDF) proglašen za
e-učbenik. Tak primer vidimo na primer na Napaka! Vira sklicevanja ni bilo mogoče najti..
Slika 79: Primer datoteke PDF poimenovane e-učbenik
448
Prav tako se kot e-učbeniki ponujajo gradiva, ki so dejansko praktično prenos obstoječih
papirnatih učbenikov v elektronsko obliko. V besedilo se vstavi še kakšna animacija, na
koncu poglavja doda »interaktivni« kviz, … in e-učbenik je tu.
Slika 80: Je to dovolj za e-učbenik?
Pri tem je zanimivo, da avtor spletne strani s Slika 80 te sploh ne »ponuja« kot e-učbenik.
Problem je le v ocenjevanju drugih, da gre za »inovativen e-učbenik«.
Ob tem bi opozorili na dejstvo, da si pogosto e-učbenike predstavljajo ravno kot take –
torej poljubno »učbeniško besedilo« prestavljeno v digitalno obliko. A menim, da je klicati
tako gradivo e-učbenik zloraba besede.
Zato postavimo osnovno pravilo
e-učbenik ≠ papirni učbenik v digitalni obliki + multimedijski elementi
Prilagodljivost e-učbenikov
Od e-učbenika je potrebno zahtevati več. Ena od osnovnih zahtev, ki naj bi jih sodobni eučbenik ponujal, je možnost prilagajanja učbenika. Naštejmo le nekatere potrebne vidike
prilagajanja:




Prilagajanje izhodni napravi, ki prikazuje učbeniške vsebine.
o Se vsebina učbenika uporablja na interaktivni tabli?
o Se vsebina izpisuje na papirnemu mediju?
o Se učbenik uporablja na tabličnem računalniku?
Prilagajanje osebi, ki ga uporablja.
o Kakšne so osebnostne in pedagoške lastnosti učitelja, ki ga uporablja kot učno
gradivo za poučevanje?
o Kakšne so individualne značilnosti učenca, ki se s pomočjo njega uči?
Prilagajanje časovni komponenti uporabe učbenika
o Ali si uporabnik del vsebine (zgled, animacijo, nalogo, primer …) ogleduje ali
jo kako drugače uporablja prvič, drugič, … ?
Prilagajanje kontekstni odvisnosti uporabe učbenika.
o Se vsebine uporabljajo v sistemu učenja na daljavo, v mešanega modelu
poučevanja, s klasično obliko poučevanja … ?
o Kakšno je socialno okolje v katerem je učbenik uporabljen (je bolj smiselno,
da v nalogi preštevamo lastovke ali avtomobile)?
449
V današnji družbi je povsem naravno, da so viri in sredstva, ki jih uporabljamo, prilagojena
posamezniku in trenutnem načinu uporabe. Pri vsaki storitvi, kar končno izobraževanje tudi
je, se zelo poudarja individualni pristop k posamezniku. Zato mora biti sodobni učbenik
zasnovan tako, da je njegovo vsebino mogoče prilagajati dani učni situaciji in posamezniku,
ki ga bo uporabljal (Lokar, 2009b).
Prilagodljivost izhodnim napravam
Za prvo od zgoraj naštetih prilagoditev, prilagodljivost izhodnim napravam, lahko
praktično v celoti poskrbi tehnologija. Tako je potrebno zagotoviti, da je e-učbenike mogoče
kar se da uspešno prilagoditi različnim izhodnim napravam in uporabam (mobilno
izobraževanje, uporaba e-bralnikov ipd.). Prav tako se standardi in tehnologije prenosa in
prikaza vsebin se zelo hitro spreminjajo. Pedagoško didaktično okolje pogosto zahteva
različne tehnološke izvedbe. Zato se je potrebno izogniti večkratni izdelavi vsebine vsakič, ko
se zamenja ali posodobi tehnologija. Tako je zaželeno, če ne že nujno, da različice eučbenikov predvidijo izvedbo na različnih izhodnih modelih (npr. spletni učbenik na
klasičnem brskalniku, e-učbenik na interaktivni tabli).
Prilagoditev e-učbenikov različnim tehnologijam je prvenstvo delo za koderje in ne
vsebinske strokovnjake. Vsebina določene animacije je enaka ob prikazu tako na interaktivni
tabli kot znotraj spletne učilnice ali na mobilnem telefonu. Uporabniška izkušnja pa bo
povsem drugačna, če bomo poskrbeli, da bo npr. velikost gumbov za upravljanje prilagojena
izhodni napravi.
Pri vidikih prilagajanja učbenika izhodnim napravam že danes lahko naredimo veliko, če je
seveda tehnologija primerno izbrana. Eno od osnovnih tehnoloških pravil, ki se jih moramo
držati pri pripravi e-učbenikov, je to, da naj bo vsebina gradiva ločena od oblike. Le tako
bo mogoče doseči kar se da enostavno prilagajanje »starih vsebin« novim napravam. Tako so
bila na primer na konferenci Adobe MAX 2010 prikazani prototipi orodij, kjer avtorji gradiv
le izberejo izhodno napravo in prikaz je odvisen od izbora. In to ni mogoče, če vsebina in
oblika nista ločeni.
Slika 81: Izbira izhodne naprave brez (bistvenega) posega v vsebino
450
Vsebinska prilagodljivost
Še bolj pomemben vidik prilagajanja pa je ta, da naj bo tudi vsebina učbenika
prilagodljiva.
Kot smo omenili v uvodu, je v samem učnem procesu zelo pomembno, da učitelj glede na
dano učno situacijo pripravi ustrezen izbor, kombinacijo vseh učnih gradiv, ki so na voljo. In
e-učbeniki morajo biti zato tehnično zasnovani na tak način, da tako kombiniranje različnih egradiv in e-učbenikov omogočajo.
Zelo pogosto so kot prototip sodobnega e-učbenika ponujena vizualno privlačna gradiva,
kjer se od uporabnika pričakuje veliko »klikanja« (npr. Slika 82).
Slika 82: E-učbenik v obliki monolitnega programa
Kaj je narobe z omenjenim primerom? Zlasti to, da dejansko ne omogoča učitelju
izpolnjevati njegove nove vloge kot pedagoškega svetovalca, usmerjevalca učenca. Učitelj
tega gradiva ne more spremeniti tako, da bi bolj ustrezal učencu ali skupini, ki jo trenutno
poučuje. Ta morda potrebuje več zgledov, drugačen vrstni red nalog, …
Ko omenimo zahtevo, da naj bi bilo učbenike mogoče spreminjati in prilagajati s strani
učiteljev, se takoj oglasijo različni strahovi – od tega, da je to za učitelja prezapleteno, do tega
kako bo z usklajenostjo z učnimi načrti.
Pri prvem problemu nam lahko veliko pomaga ustrezna uporaba tehnologije, pa tudi
dejstvo, da pogosto dosežemo velike učinke že z enostavnimi spremembami (tako da učitelj v
nalogo vnese nove podatke, zamenja posamezno ilustracijo ali vrstni red razdelkov). Ko smo
v skupini NAUK (http://www.nauk.si/info/o-skupini-nauk/predstavitev-skupine) spremljali
modifikacije obstoječih učnih gradiv (Lokar et al., 2010) smo opazili, da je pogosto šlo le za
manjše spremembe; npr. za zmanjšanje števila nalog pri posamezni temi, zamenjan vrstni red
zgledov ipd. Prav tako raziskave (Lokar, 2010a; Libbrecht et al., 2011) kažejo, da učitelji raje
uporabljajo gradiva, za katera vedo, da jih je mogoče spreminjati, čeprav jih večina dejansko
ne.
451
Tako določeno podjetje že dokaj uspešno ponuja elektronske oblike e-učbenikov, ki se od
običajnih več ali manj razlikujejo le po eni strani – njihovi uporabniki, registrirani kot učitelji,
imajo možnost, da spreminjajo vrstni red poglavij in podpoglavij in določena poglavja
odstranjujejo (Slika 83). Možno je narediti tudi določene spremembe v besedilu (Slika 84).
Učenci potem uporabljajo tako spremenjene učbenike. Seveda to še ni tista polna
prilagodljivost, ki naj bi jo s sodobnimi e-učbeniki dosegli, je pa eden od korakov v tej smeri.
Slika 83: Spreminjanje vrstnega reda poglavij
Slika 84: Spremembe v besedilu
452
Prilagodljivost času in okolju
V klasičnem, papirnem, učbenik je seveda vsebina ves čas obstoja učbenika enaka. In tako
so včasih zgledi, ki so uporabljeni v učbenikih, čez čas malo »smešni«. Tako npr. učenci
uporabljajo učbenik, kjer so cene izdelkov še vedno navedene v tolarjih, rešujejo naloge, kjer
Metka navdušeno zbira sličice Pokemonov, pa čeprav sploh ne vedo, kaj naj bi tisti
»Pokemoni« bili … Res je, da na samo matematično vsebino naloge ime risanih junakov nima
nobenega vpliva, a učitelji iz prakse dobro vemo, da je to včasih še kako pomembno. Za
papirni učbenik je seveda enostavno predrago, da bi ob vsaki spremembi otroških junakov
zavrgli stare učbenike in natisnili nove, popravljene.
Prav tako je pogosto zelo smiselno in seveda didaktično možno same primere, ki ilustrirajo
uporabljene modele prilagajati okolju. Tako je verjetno na kmetijski šoli bolj smiselno
računati ploščino gredic, na pleskarski šoli pa ploščino tal v sobi, čeprav gre v obeh primerih
za osvajanje iste snovi. Pri e-učbenikih bi morali biti taki popravki samo po sebi umevni.
Primerno izbrana tehnologija spet omogoča tovrstne posege tudi s strani učitelja, ki učbenik
prilagodi okolju v katerem poučuje.
Spet svoja zgodba je uporaba določenih računalniških orodij in programov, ki so
predvidena ob učbeniku. Tehnologija se zelo hitro spreminja in tako bo učbenik, ki bo
predvideval, da učenci določeno aktivnost opravijo s Programom V10, kaj hitro manj
uporaben, saj bo Program V15 omogočal precej drugačen postopek. Spet po drugi strani –
zakaj učbenik preko ilustracij in opisanega postopka »sili« učitelja in dijaka, da naj določeno
aktivnost opravita s programom Excel, če pa to lahko enako uspešno opravita s programom
Calc. In glede na to, da v vedno več učbenikih avtorji predvidevajo tudi uporabo različnih
orodij, je prilagodljivost e-učbenika, ki bi omogočala »svobodno izbiro in zamenjavo« v
učbeniku predvidenih orodij, pomembna.
Pomembna je tudi časovna prilagodljivost. Je res potrebno, da tudi v e-učbenikih vedno, ko
pridemo na določeno stran, vidimo isti zgled, nalogo z enakimi podatki … ? Tako v primeru
na Slika 85 vedno seštevamo 6 in 4.
Slika 85: Vedno nespremenjeni podatki v zgledu
Seveda je včasih z didaktičnega vidika nujno, da je zgled vedno isti. Pogosto pa temu ni
tako in bi za določenega učenca bilo morda bolje, da bi ob naslednjem ogledu tega gradiva
bilo slednje nekoliko drugače. Spet gre za prilagodljivost – vsebina bi se morala prilagajati
(pod nadzorom seveda) posameznemu uporabniku. In to je dejansko naloga učitelja, ki mora s
svojim pedagoškim znanjem ustrezno izbrati način prilagodljivosti posameznega zgleda za
posameznega učenca ali skupino. Naloga tehnologije pa je, da potek tako prilagodljivost
ustrezno udejanji.
453
Poleg tega, da naj bi učitelj poskrbel, da je vsebina učbenika prilagojena potrebam
njegovih učencev, pa ne smemo zanemariti tudi dejstva, da je tudi vsak učitelj »svet zase«,
torej oseba, ki ima svoj način poučevanja, torej naj ima tudi on možnost, da učbenik prilagaja
svojim pedagoškim pogledom. Le kako bo učitelj, ki resnično ne mara športa, z veseljem
kazal zglede ali reševal naloge, pri katerih bodo nastopali smučarji, košarkarji, goli, časi tekov
… In če je prepričan, da so vse zgodbice o rastočih lokvanjih, zrnih riža na šahovnici …, ki
naj bi uvajale temo o eksponentni rasti, pri matematiki nepotrebna navlaka, ki le otežujejo to,
da se njegovi učenci uspešno naučijo lastnosti eksponentne funkcije, bo le težko uspešno učil
s takim učbenikom, pa če mu je »matematični del« še tako pisan na kožo.
E-učbeniki naj bodo torej fleksibilni. Učitelju naj omogočajo, da jih spremeni in kombinira
po svoje. Danes obstajajo tehnične možnosti, ki omogočajo tako kombiniranje gradiva
(Horvat et al., 2010). Le avtorji morajo bolj upoštevati in spoštovati vlogo učitelja. Učitelj
mora ohraniti kontrolo: imeti mora možnost spreminjati in popravljati gradivo ter spreminjati
vrstni red posameznih delov. Torej je za nas prototip sodbenega učbenika
e-učbenik = kvalitetna vsebina + multimedijski elementi + novi pristopi +
prilagodljivost
Priprava e-učbenika
In kako se torej lotiti priprave gradiv, ki bodo potem sestavljala e-učbenik? Na podlagi
zgoraj povedanega smo v skupini NAUK oblikovali priporočila, ki so podrobneje
obravnavana v širšem kontekstu e-gradiv npr. v Lokar et al. (2010) in Lokar et al. (2011). Tu
navedimo nekatere najpomembnejše.
1. Učbeniki naj bodo zgrajena modularno. Uporabnost e-učbenika v različnih učnih
situacijah je mogoče v polni meri zagotoviti le, kadar so ta zgrajena iz več manjših gradnikov,
ki jih je moč uporabiti v različnih kontekstih. Modularna sestava omogoča prilagajanje
učbenika učno-didaktični situaciji in individualizacijo. S tem omogočimo učiteljem, da
vzamejo del e-učbenika in ga kombinirajo s svojim gradivom.
2. Vsebina naj bo ločena od oblike. Standardi in tehnologije prenosa in prikaza spletnih vsebin se
zelo hitro spreminjajo. Prav tako pedagoško didaktično okolje pogosto zahteva različne tehnološke
izvedbe. Zato se je potrebno izogniti izdelavi ali večji predelavi vsebine vsakič, ko se zamenja ali
posodobi tehnologija. Prilagoditev e-učbenikov različnim tehnologijam je delo za koderje in ne
vsebinske strokovnjake.
3. Vsi gradniki učbenika naj temeljijo na odprtih standardih. Le na ta način bo možno
doseči, da bo mogoče obstoječe vsebine uporabljati tudi po nadgradnji standardov, do katerih
ves čas prihaja.
4. E-učbeniki oziroma njihovi deli naj bodo prenosljivi v različna okolja. Potrebno je
predvideti izvajanje določenih scenarijev na različnih izhodnih modelih: na klasičnem
brskalniku, spletni učilnici, interaktivni tabli, ...
5. E-učbeniki naj bi bil vedno ponujen kot učbeniški komplet. Ta naj vsebuje različne
modele uporabe določenih vsebin kot tudi posamezne nadomestne module (gradnike, dele
učbenika). Smiselno je, da avtorji predvidijo nekaj tipičnih učnih poti in v skladu s tem
454
zgradijo nekaj modelov učbenikov (npr. učbenik za nadarjene, učbenik s poudarkom na
uporabi določenih orodij, učenik namenjen določeni izhodni enoti ...) S primerno uporabo
prej naštetih poročil to dejansko ne predstavlja bistvenega dodatnega stroška. Tako bo učitelji
imel na voljo različno začetno osnovo, potem pa bo glede na učno situacijo lahko določen
zgled nadomestil z drugim, dodal še nekaj več nalog (Lokar et all 2012).
Zaključek
E-učbeniki naj ne bodo enostaven prenos modela klasičnega tekstovnega učbenika v
sodobno elektronsko obliko. Samo dodajanje multimedijskih elementov in omejena
interaktivnost ni dovolj. E-učbenik mora biti nekaj več. Omogočati mora to, kar klasični
učbenik zaradi narave medija ne more biti. Sodobni e-učbeniki naj bodo pripravljeni na način,
da bo v bližnji prihodnosti omogočena kontekstualna odvisnost delov e-učbenika in s tem
različne učne poti učenja s takim e-gradivom. Sodoben e-učbenik si lahko predstavljamo le
kot vizijo avtorja učbenika, idejo, kako v določeno hipotetično učno okolje predstaviti
hipotetičnemu učečemu se pot do doseganja cilja – obvladovanja učne snovi in nikakor ne kot
neko nespremenljivo zadevo, ki sta jo tako učitelj kot učenec prisiljena uporabljati v
nespremenjeni obliki.
Literatura
[1]
Gerlič, I. (2010): Izzivi novih tehnologij in šola bodočnosti, Organizacija, Vol. 43, No 1.
[2]
Horvat, B., Lokar, M., Lukšič, P. (2010): E-izobraževanje z naprednimi učnimi kockamiNAUK.si, Organizacija, Vol. 43, No. 1, str. A1-A9.
[3]
Johnston-Wilder, S., Pimm, D. (2004): Teaching secondary mathematics with ICT, McGrawHill International.
[4]
Jurman, B. (1999): Kako narediti dober učbenik na podlagi antropološke vzgoje? Ljubljana,
Jutro.
[5]
Kalan, M. (2010): V šole prihajajo e-učbeniki. Žurnal24.si (22. 4. 2010),
http://static.zurnal24.si/slovenija/elektronski-ucbeniki-sole-luksic-167976/clanek (10.9.2011)
[6]
Kissing, M. (2008): KeyShop – a new culture of learning, Progress report of GRUNDTVIG
Multilateral project.
http://eacea.ec.europa.eu/llp/projects/public_parts/documents/grundtvig/gru_134022_keyshop.
pdf (10.1.2011)
[7]
Libbrecht, P., Mercat, C., Kortenkamp, U. (2011): Crossing cultural boundaries with
interactive geometry resource, poslano v objavo v ZDM.
[8]
Lokar, M. (2009a): Some Issues on Designing Tasks for CAS Classroom. CAME6, Megatrend
University, Belgrade, Serbia. http://www.lkl.ac.uk/research/came/events/CAME6/index.html
(10. 9. 2011).
[9]
Lokar, M. (2010a): Re-using teaching materials, The International Journal for Technology in
Mathematics Education (IJTME), Vol. 17, No.3, str. 155-160.
[10] Lokar, M. (2010b): E-gradiva in nova vloga učitelja. V: Mednarodna konferenca InfoKomTeh
2010, Nova vizija tehnologij prihodnosti. Ljubljana: Evropska svetovalnica, 404-414.
[11] Lokar, M., Horvat B., Lukšič, P., (2010): Izhodišča za pripravo e-učbenikov. V: Vzgoja in
izobraževanje v informacijski družbi: zbornik konfrence, str. 213-220
455
[12] Lokar, M., Horvat B., Lukšič, P., Omerza D. (2011): Baselines for the preparation of
electronic textbooks, Organizacija (Kranj), 2011, letn. 44, št. 3, str. 76-84
[13] Lokar, M., P. Lukšic, and B. Horvat. (2012) "NAUK.si: Using Learning Blocks to Prepare EContent for Teaching Mathematics." In Teaching Mathematics Online: Emergent
Technologies and Methodologies, ed. Angel A. Juan, Maria A. Huertas, Sven Trenholm, and
Cristina Steegmann, 307-326 (2012)
[14] Lynch, K. (2010). Welcome to the Revolution: Enterprise, Adobe MAX 2010,
http://tv.adobe.com/show/max-2010-keynotes (15. 9.2011).
[15] Nose, Z. (2003): Učbeniki včeraj, danes, jutri, EDUCA, vol. 12, št. 3, str. 29-34.
[16] Zorko, D., Zorko S. (2010): Stoji e-učilna digitalna, Moj mikro, september 2010,
http://www.mojmikro.si/preziveti/kar_tako/stoji_e-ucilna_digitalna (11.9.2011)
Predstavitev avtorja
Matija Lokar je vodja računalniškega centra in višji predavatelj na Fakulteti za matematiko in
fiziko Univerze v Ljubljani. Trenutno se ukvarja z raziskavami na področju uporabe IKT v
učnem procesu ter priprave e-učnih gradiv; večinoma na področju poučevanja matematike in
računalništva na vseh stopnjah izobraževanja.
456
Uporaba e-gradiv za okolje in trajnostni razvoj pri
uresničevanju vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj
Kako razvijati e-gradiva - predstavitve
E-materials for the environment and sustainable development in
realization of the education for sustainable development
Mojca Kokot Krajnc, dr. Ana Vovk Korže, Jerneja Križan, Nina Globovnik, Nina Hriberšek
Mednarodni center za ekoremediacije, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru
[email protected]
Povzetek
Cilj slovenskega izobraževalnega sistema je, da vzgaja in izobražuje mlade na podlagi
smernic trajnostnega razvoja, saj bodo s tem postali odgovorni ljudje do okolja in družbe,
katere del so. V slovenskem izobraževalnem sistemu se večina teh vsebin izobražuje pri
naravoslovnih predmetih, kjer je poudarek predvsem na okoljski komponenti trajnosti, ni pa
veliko gradiv na razpolago, ki bi obravnavala vse vidike trajnosti. V ta namen so izšla egradiva za okolje in trajnostni razvoj, ki vključujejo tako ekonomsko, okoljsko in družbeno
kompotno trajnosti, kakor tudi etični vidik. Izdelana e-gradiva omogočajo mladim, da na
interaktiven, interdisciplinaren, kompleksen in raziskovalno izkustven način vzorčno
posledično spoznavajo okoljske vsebine in vsebine s področja trajnostnega razvoja, ki
omogočajo spoznavanje vsebin s konkretnimi dejanji, kajti le tako bodo mladi se naučili
prevzemati odgovornosti nase.
Ključne besede: trajnostni razvoj, e-gradiva, okolje, vzgojno izobraževalni proces,
odgovornost do okolja
Abstract
The aim of the Slovenian education system is that it educates and trains young people under
the guidelines of sustainable development, because with this they will become responsible
people to the environment and society, which they are part of it. In the Slovenian education
system, most of this content is in the science subjects, where the emphasis is mainly on the
environmental component of sustainability, but there are not many materials available that
would deal with all aspects of sustainability. For this purpose, the e-learning materials for
environment and sustainable development were published, which include both the
economic, environmental and social component of sustainability, as well as ethical
considerations. These e-learning materials enable young people to an interactive,
interdisciplinary, empirical, complex and research way to learn about environmental
content and content related to sustainable development. Materials also enable to learn
457
about content with concrete actions, because only then will young people learn to take
responsibility.
Key words: sustainable development, e-materials, environment, educational process,
environmental responsibility
UVOD
Vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj je nastala kot protiutež potratnega načina
življenja ljudi, ki je značilno za drugo polovico 20. stoletja. Človek za zadovoljevanje vseh
svojih potreb do potankosti izkorišča naravne vire in ne upošteva medgeneracijske
odgovornosti. Dosegli smo stopnjo rasti, ki v nekaterih pogledih že presega varne meje
zmogljivosti našega planeta. Ekološki odtis nam pove, koliko globalnih hektarjev potrebuje
človek za zadovoljevanje svojih potreb in koliko odpadkov pri tem pridela. Ugoden ekološki
odtis, kjer bi Zemlja imela zmožnost samoobnove bi bil 2,1 globalnega hektarja. Svetovni
ekološki odtis danes znaša 2,5 globalnega hektarja, medtem ko v Sloveniji potrebuje
posameznik za svoje potrebe in ustvarjene odpadke kar 4,5 globalnega hektarja (medmrežje
1). Žal je Zemlja samo ena. Zaradi takšnega ravnanja so že ponekod presežene regeneracijske
in asimilacijske zmogljivosti okolja. Narašča število in moč naravnih nesreč, znižujejo se
nivoji podzemne vode in biotska raznovrstnost izginja hitreje, kot kadarkoli prej v zgodovini.
Priča smo spremembam podnebja, ki zahtevajo lokalno in regionalno prilagojene ukrepe
(Kajfež Bogataj, 2011; Vovk Korže, 2011).
Rešitev trenutnega potratnega načina življenja je v spremembi načina življenja, v
katerem se bo upoštevala odgovornost do drugih generacij in do okolja v katerem živimo.
Ključno vlogo pri spremembi ima vzgoja in izobraževanje. Ideja Deweyja je, da je potrebno
izobraževanje usmeriti predvsem v smer, ki ponazarja koristi in potrebe za družbo. Dosedanjo
in alternativno tradicijo učenja je smiselno spremeniti, bogatiti z inovativnimi strateškimi
pristopi. V ta namen je smiselno razumeti tradicijo in alternative, da bi jih znali vrednotiti oz.
uporabiti. V tem smislu je potrebno pouk naravnati v sodelovalno smer, kjer se poleg vsebin
pomaga učencu razvijati njegove zmožnosti za učenje in samoregulacijo s pomočjo učenja
različnih strategij pridobivanja znanja, ob možnostih poglabljanja predznanja, razvoju
interesov posameznika v učni skupini, pri čemer lahko učitelj krepi motivacijo, samozavest in
samopodobo, lastno in učenčevo (Komljanc, 2008).
V kolikor želimo v razredu doseči vse te zahteve in cilje, so zelo primerna e-gradiva, ki
omogočajo večplastno vzgojno izobraževalno delo. V prispevku predstavljamo e-gradiva za okolje in
trajnostni razvoj, ki so na slovenskem izobraževalnem prostoru edinstvena, saj so trenutno edina egradiva, ki gledajo na trajnostni razvoj z vseh treh komponent trajnosti, okoljsko, ekonomsko in
socialno. Zavedati se je potrebno, da v kolikor vzgoja in izobraževanje otrok poteka v smeri za
trajnostni razvoj je potrebno, da se problemi obravnavajo ne le iz okoljskega vidika, temveč tudi iz
vidika družbe in gospodarstva. Tako bodo učenci večplastno razumeli probleme in spoznali, da je pri
reševanju problemov potrebno upoštevati interdisciplinarnost in timsko delo, kar pa so ključne
smernice pri vzgoji in izobraževanju za trajnostni razvoj. Namen e-gradiv je, da pri dijakih spodbuja
kritično miselnost, eksperimentiranje, analizo in sintezo podatkov, povezovanje vzročno-posledičnih
zvez in razvijanje pravilnega odnosa do okolja (Globovnik s sod., 2011).
458
POTREBE ZA NASTANEK E-GRADIV ZA OKOLJE IN TRAJNOSTNI RAZVOJ
Vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj ima osrednje mesto v razvoju vzgoje in
izobraževanja v Republiki Sloveniji. Vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj ni le
dodatek k sedanjemu splošnemu izobraževanju niti ni njen cilj zgolj in samo varovanje
narave, ampak je (Smernice vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj):
 obsežen, celovit, skladen pedagoški proces, ki vključuje odnos med človekom in
naravo ter odnose med ljudmi;
 vodi do razumevanja vsestranske zveze med naravnim, gospodarskim, družbenim in
političnim sistemom ter soodvisnosti ljudi, ki živijo v različnih delih sveta;
 skuša dejavno in tvorno reševati sedanja in prihodnja okoljska in družbena vprašanja
človeštva.
V naravoslovnih programih, ki v večini izobražujejo o okolju in trajnostnem razvoju v
slovenskem izobraževalnem sistemu, se le redko zasledijo elementi družboslovnega in
kulturno-estetskega izobraževanja. To pa se kaže kot premajhna usposobljenost učencev in
državljanov za odgovorno družbeno delovanje v obdobju, ki je usmerjeno v trajnostni razvoj.
Vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj se ne ukvarja samo z odvisnostjo ljudi od
kvalitete okolja in dostopnostjo do naravnih virov sedaj in v prihodnosti, temveč se ukvarja
tudi z različnimi vidiki sodelovanja, učinkovitostjo posameznika, enakopravnostjo in socialno
pravičnostjo (Marentič Požarnik, 2008). Vse to so osnovne usmeritve, ko pripravljajo učence
za vzgojo in izobraževanje za trajnostni razvoj. Takšne šole svojim učencem ponujajo aktivno
državljanstvo in udeležbo na socialnem, gospodarskem in političnem področju trajnostnega
razvoja (Breiting, 2008). Okoljska vzgoja, ki vključuje tudi vsebine trajnostnega razvoja, ne
vpliva le na šolski kurikul, ampak na življenje. Za uravnovešeno bivanje se posameznik
nenehno prilagaja v socialni skupini, naravi. Ljudje se prilagajajo na podlagi spoznanj v
procesu raziskovanja. Ugotovitve sporočajo drug drugemu, tako se vzgajajo, razvijajo trajno,
uporabno znanje, ki ga prenašajo iz roda v rod (Komljanc, 2008).
Pri vzgoji in izobraževanju za trajnostni razvoj mora v prvi vrst učitelj spremeniti svojo
vlogo v razredu. Kot pravi Marentič Požarnikova (2008) mora biti učitelj eden izmed
učencev, ki je povezan z njimi v skupnem iskanju odgovorov na probleme, ki jih često tudi on
ne pozna vnaprej; nekdo, ki je zmožen prenesti negotovost, priznati, da tudi on česa ne ve; se
povezuje z drugimi učitelji na šoli pri meddisciplinarnem, timskem načrtovanju in izvajanju
okoljske vzgoje; pomaga odpirati vrata šole v okolje – staršem, zunanjim strokovnjakom,
krajevnim in občinskim politikom (ki so za učence bodisi vir informacij, a tudi opora pri
akcijskem učenju, ugotavljanju posledic praktičnih okoljskih akcij). Torej mora biti pouk, kjer
se upoštevajo zahteve vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj usmerjen v konkretna
dejanja in odločitve, kjer učenci gradijo svoja znanja na podlagi konkretnih dejanj in s tem se
učijo prevzemati odgovornost. Odličen pripomoček pri takšnem delu so učitelju e-gradiva, s
katerimi lahko izboljša samo kakovost pouka.
E-gradiva za okolje in trajnostni razvoj so bila ustvarjena v skladu s Strategijo razvoja
Slovenije, ki opredeljuje kot eno izmed vizij razvoja Slovenje dosego trajnostnega razvoja
tudi s pomočjo izobraževanja (Kulikul 2008 , Strategije razvoja Slovenije, 2005).
Ob pregledu spletnih strani z zbranimi e-gradivi smo na Filozofski fakulteti v Mariboru ugotovili,
da je sicer pestra izbira e-gradiv za različna predmetna področja in starostne stopnje, težje pa je dobiti
vsebinsko zaokrožena e-gradiva, ki so namenjena različnim predmetnim področjem ter različnim
starostnim skupinam in ki bi hkrati nudila tudi kakovosten vsebinski prerez določene problematike
okolja in trajnostnega razvoja hkrati. Pri izbirnih predmetih Okoljska vzgoja, kjer se v
osnovnošolskem kot tudi srednješolskem izobraževalnem sistemu največ govori o okolju in trajnosti, v
bistvu nimajo učitelji na razpolago nobenih učbenikov in morajo sami pripravljati gradiva. Učna
459
gradiva, ki jih uporabljajo učitelji tekom izobraževalnega procesa so za učence oz. dijake pogosto
neatraktivna, nezanimiva in premalo slikovita zaradi česar imajo nekateri učitelji problem, kako
pritegniti učenčevo oz. dijakovo pozornost med samim učnim procesom (Kokot s sod., 2010).
E-gradiva za okolje in trajnostni razvoj so bila v prvi vrsti izdelana kot učna gradiva za
izbirni predmet Okolje in trajnostni razvoj, ki je v prvi vrsti namenjen gimnazijskim
programom vendar, je prav tako uporaben tudi v osnovnih šolah in drugih srednješolskih
programih. E-gradivo je izdelal Mednarodni center za ekoremediacije s sedežem na Filozofski
fakulteti, Univerze v Mariboru, skupaj s partnerji: podjetje za aplikativno ekologijo Limnos
d.o.o. in podjetje Amnim d.o.o. . Finančno je izdelavo e-gradiv podprlo Ministrstvo za šolstvo
in šport in Evropska unija v okviru Evropskega socialnega sklada. Omenjena e-gradiva so
prosto dostopna na spletni strani: http://projects.ff.uni-mb.si/trajnost/ (medmrežje 2).
E-gradiva so vsebinsko izdelana tako, da predstavljajo zaključene enote in lahko učitelji
izbirajo med tem ali bodo obravnavali celotni sklop ali zgolj posamezna poglavja. Ker so
posamezni moduli razdeljeni na različna poglavja je mogoče e-gradiva uporabljati zgolj kot
nekaj minutno motivacijo, kot del učne ure, kot celo učno uro ali celo kot celoten tematski
sklop v okviru učnega načrta.
Z izdelanimi e-gradivi je mogoče uresničevati štiri metode dela, ki od učenca zahtevajo
aktivnost pri izobraževalnem procesu in spodbujajo njegovo kritično mišljenje, timsko delo in
pri nekaterih nalogah tudi izkustveno učenje, s katerim krepi svojo odgovornost do okolja in
družbe. E-gradiva omogočajo naslednje metode vzgojno izobraževalnega dela (Tomič, 1999):
 verbalno – tekstualna metoda,
 metoda demonstracije,
 laboratorijsko-eksperimentalna metoda
 metoda praktičnih del.
Uvodoma so pri vsakem modulu navedeni tudi učni cilji v okviru učnega načrta, kot kaže
slika 1, ki jih je mogoče ob uporabi e-gradiv tekom posameznega vsebinskega sklopa doseči.
Priporočljiva je uporaba e-gradiv za medpredmetno povezovanje s katerim preprečimo
razdrobljenost znanja in opozorimo učence oziroma dijake na pomen kompleksnega
razumevanja določenega pojava oziroma procesa v okolju. Nujno je, da učitelj ob uporabi egradiv daje poudarek celostnemu pristopu, kar pomeni, da se osredotoči predvsem na odnose
in medsebojno delovanje med pojavi. Dijake oziroma učence na tak način spodbudi k
reševanju praktičnih življenjskih situacij in izoblikovanju lastnega odnosa do pojava, ki bo
vplivalo na njihovo kasnejše ravnanje v konkretnih življenjskih situacijah (Globovnik, s sod.,
2011).
460
Slika 1: Uvodna stran modula Učne poti
Vir: http://distance.pfmb.uni-mb.si/file.php/126/moddata/scorm/885/m32b.swf
E-gradiva svojo interaktivnost dosegajo z raznovrstnim slikovnim gradivom, grafičnimi
prikazi, kratkimi video posnetki, animacijami, internetnimi povezavami in ne nazadnje z
avdio posnetki ter tako nudijo učiteljem poleg različnih vrst aktivnosti v šoli tudi na enem
mestu zbrane informacije o okoljski problematiki ter široko bazo virov in literature na
tovrstno tematiko.
VSEBINA E-GRADIV ZA OKOLJE IN TRAJNOSTI RAZVOJ
E-gradiva so glede na vsebino razdeljena na sedem vsebinskih sklopov oziroma
modulov, ki se lahko obravnavajo skupaj ali kot posamezne zaključene celote:
1.
Modul: Trajnostni razvoj
2.
Modul: Življenjski slog, potrošniške navade in trajnostni razvoj
3.
Modul: Okoljski problemi in trajnostni razvoj v domačem kraju
3.1. Modul: Trajnostni razvoj v domačem kraju
3.2. Modul: Učne poti
4.
Modul: Trajnostna šola
5.
Modul: Okolje in trajnostni razvoj v Sloveniji
6.
Modul: Okolje in trajnostni razvoj v mednarodnem merilu
7.
Modul: Trajnostni razvoj za trajnostno družbo
7.1. Modul: Ekoremediacije
7.2. Modul: Nevladne organizacije
1. Modul Trajnostni razvoj
Modul je namenjen osnovnemu spoznavanju najpogostejših okoljskih problemov sveta
in razumevanju trajnostnega razvoja. Vsebuje okoljske vsebine in poudarja procese
součinkovanja naravnih procesov in vrste vplivov človekovih posegov v okolje. Posledice
461
porušenega naravnega ravnovesja so predstavljene v zvezi z okoljskimi problemi, kot so na
primer ponavljajoče se naravne katastrofe (poplave, neurja), onesnaževanje vodnih virov,
vsestranske spremembe in izginjanja biotske pestrosti. Sočasno se okoljski problemi kažejo
tudi na individualni ravni kot slabšanje kakovosti okolja bivanja in izguba ekosistemskih
storitev, ki nudijo ljudem hrano, blažijo negativne vplive okolja in vplivajo na življenje
vsakega posameznika. Priporočljivo je, da dijaki v učnem procesu dejavno sodelujejo,
podajajo konstruktivne predloge za reševanje okoljskih problemov, poglabljajo znanja in
dogajanje v svetu ter znajo različne situacije prenesti v svoje domače okolje. V učnem
procesu dijaki razumejo zapleteno delovanje naravnega sistema in predvidijo kakšne
posledice za naravno okolje prinašajo nepremišljeni človekovi posegi. Ob tem razvijajo lastne
predstave, vizije in stališča do prihodnosti v povezavi s trajnostjo in poskušajo predvideti,
kako je to mogoče doseči.
2. Modul: Življenjski slog, potrošniške navade in trajnostni razvoj
Modul smo oblikovali zato, ker želimo mlade spodbuditi k trajnostni potrošnji, ki
predstavlja zdrav način življenja in manjša negativne vplive današnje potrošniške družbe.
Sam modul opisuje značilnosti sodobne potrošniške družbe, katero primerja tudi s
preteklostjo. Življenjski slog ljudi v razvitem svetu se razlikuje od tistega v nerazvitem,
posledice so vidne tudi v naravnem okolju. Podrobneje je predstavljen vpliv človeka na
naravo in okolje, katerega lahko prikažemo z izračunom ekološkega odtisa, ki je posledica
načina življenja ljudi. Predstavljen je tudi pomen ekološko pridelane hrane z vidika
samooskrbnosti in zdravega načina življenja. Dijaki lahko v okviru svojih aktivnosti
izračunajo svoj ekološki odtis, vzročno-posledično opredelijo lastne motive, potrebe, način
življenja in želje ter poskušajo predvideti, kako te vplivajo na nadaljnji razvoj. Gradivo
spodbuja dijake, da se sami pri sebi povprašajo o lastnem moralnem odnosu do okolja in
spoznajo, da je za nadaljnji trajnostni razvoj potrošništvo uničujoče in da se bomo morali v
prihodnosti zaradi ohranjanja naravnega okolja in s tem tudi kvalitete okolja nekaterim
luksuznim dobrinam in spremeniti svoje navade.
3. Modul: Okoljski problemi in trajnostni razvoj v domačem kraju
Vsebina modula je razdeljena na dva dela in sicer:
 Trajnostni razvoj v domačem kraju, kjer je velik poudarek na predstavitvi različnih
načinov varčevanja energije in pomena rabe obnovljivih virov energije. Varčevanje z
naravnimi viri je ključnega pomena za trajnostni razvoj. Spodbujamo k spoznanju, da
bo v prihodnosti moralo vsako gospodinjstvo samo poskrbeti za zmanjšanje porabe
električne energije in porabo vode. Pomen tega modula je, da dijaki na kritičen način
se seznanijo z različnimi možnostmi, kako lahko sami pripomorejo s svojimi
navadami in s svojim načinom življenja do čistega okolja. Vsebine so oblikovane tako,
da lahko učenci na aktiven način sodelujejo pri zagotavljanju trajnosti v svojem
gospodinjstvu kot v lokalnem okolju.
 Učne poti se v sklopu e-gradiv predstavljajo kot oblike ohranjanja in varovanja
naravnih in kulturnih sestavin okolja. Pri vzpostavitvi učne poti je potrebno samo
območje do potankosti poznati. S pomočjo učnih poti lahko učenci oziroma dijaki
razvijejo odgovoren odnos do ohranjanja naravne in kulturne dediščine, Učne poti
omogočajo dijakom pristen stik z naravo in različnimi procesi, ki v njej potekajo.
Dijaki tako na izkustven način dobijo vpogled v posamezne procese in jih lažje
razumejo. Del tega modula je namenjen predvsem temu, da so v obliki interaktivne
462
učilnice v naravi predstavljene nekatere učne poti v Slovenji. Prav tako pa so zapisani
natančni postopki, kako poteka oblikovanje učne poti od načrtovanja do otvoritve. S
tem spodbujamo, da učeči se sami prepoznavajo v svoji domači pokrajini pomembne
narave in kulturne značilnosti, katere se lahko z vidika pomena ohranjanja povežejo v
učno pot.
4. Modul Trajnostna šola
Modul je namenjen osnovnim in srednjim šolam v Slovenji, da najprej spoznajo
kakšne so značilnosti trajnostnih šol in v nadaljevanju, da naj sami sodelujejo pri oblikovanju
vsebine tega modula, katerega osnovni namen je predvsem ta, da predstavlja aktivnosti
slovenskih šol v viziji doseganja trajnostnega razvoja v naši šoli. Učeči se v okviru tega
modula seznanijo tudi s tem, kako izboljšati okolico šole in zagotoviti kvaliteto okolja. Modul
je odprte narave, kajti ideja je, da bi v okviru tega modula bili predstavljeni projekti
slovenskih šol, katere skrbijo za zagotavljanje in uresničevanje trajnostnega razvoja šole.
5. Modul Okolje in trajnostni razvoj v Sloveniji
Modul predstavlja pomen spoštovanja medgeneracijske odgovornosti do ohranjanja
naravnega okolja. V okviru modula so predstavljeni največji okoljski problemi v Sloveniji in
navedene nekatere možnosti, kako Slovenijo razviti po načelih trajnosti. Dijaki se seznanijo z
okoljsko zakonodajo in njenim pomenom. Ovrednotiti skušajo pomen Kjotskega in drugih
podobnih sporazumom z vidika Slovenije, analizirajo mogoče ukrepe za varstvo okolja in
povežejo posege človekovega delovanja v okolju z naravnimi nesrečami. Spoznajo pomen
zaščitenih območij v Sloveniji in navedejo nekatere aktualne konflikte zaradi teh območij.
Dijaki s pomočjo spleta si ustvarijo bazo podatkov glede onesnaženih območij v Slovenji in
vzroke za nastanek onesnaženosti. Sam modul nam ponuja tudi idealen primer aktualizacije
problemov okolja na dijakom poznanih primerih lastnega kraja. Ta modul je naravnan
predvsem na izobraževanje na lastnih izkušnjah in doživetjih. Pri pouku lahko e-gradiva
uporabimo tudi kot pripravo za terensko delo ali ekskurzijo po Sloveniji. Dijaki lahko
teoretično znanje s pomočjo e-gradiv prenesejo na praktične primere, kar je ključnega pomena
za nadaljnji razvoj njihovih moralnih vrednot.
6. Modul Okolje in trajnostni razvoj v mednarodnem merilu
V modulu predstavljamo, da okoljski problemi niso samo lokalni, ampak tudi globalni.
Zaradi neposredne povezanosti tako vzrokov kot posledic onesnaževanja se morejo države
med seboj tesneje povezati in sodelovati. Poudarek je predvsem na predstavitvi največjih
globalnih okoljskih problemov in na seznanitvi kakšne bodo dolgoročne okoljske posledice
okoljskih problemov v kolikor ne bo medsebojnega povezovanja. V okviru modula so
predstavljene tudi nekatere možne rešitve za zmanjšanje globalnih okoljskih problemov in
dosego trajnostnega razvoja. Dijaki se v učnem procesu seznanijo s pomenom mednarodnih
pogodb in usklajevanju razvojnih strategij z načeli trajnostnega razvoja. A V okviru tega
modula spoznajo učenci pomen medsebojnega sodelovanja in povezovanja pri doseganju
trajnostnega razvoja na globalni ravni.
7. Modul Trajnostni pristop za trajnostno družbo
Vsebina zadnjega modula je razdeljena na dva popolnoma različna podpoglavja, katerih
namen je poučiti o načinih doseganja trajnosti:
463
 Ekoremediacije so inovativne vsebine, ki se komaj uveljavljajo v slovenskem šolskem
sistemu. Pomenijo novo metodo sonaravnega razvoja okolja. Ekoremediacije so
usmerjene v preučevanje možnosti uporabe naravnih sistemov in procesov za
varovanje in obnovo degradiranih območij. V okviru modula so predstavljeni uspešni
načini za zmanjševanje razpršenega onesnaževanja in posledic naravnih ujm. Skozi
modul dijaki spoznajo različne sonaravne pristope k reševanju okoljskih problemov,
primere ekoremediacij, princip delovanja le-teh in njihov pomen za obnovo in
varovanje naravnega okolja (Vrhovšek s sod., 2009).
 Nevladne organizacije so vsebinsko vezane na poznavanje njihove vloge v slovenski
družbi. Prevzemajo osrednjo vlogo pri tem, da javno govorijo o različnih
onesnaževanjih okolja in s tem ozaveščajo čim širši krog ljudi. V demokratičnih
družbah se oblikuje vrsta pobud in organizacij, ki želijo dejavno sodelovati pri
ozaveščanju ljudi o stanju okolja in možnostih razvoja trajnostnega okolja. V okviru
modula dijaki podrobneje spoznajo vlogo in delovanje različnih društev ter predstavijo
in argumentirajo lastna menjanj za vključitev v taka društva in proti temu.
V e-gradivih so za lažje razumevanje razložene tudi definicije nekaterih procesov in pojavov v
okolju. Za bolj nadzorno ilustracijo so ponekod dodane tudi spletne povezave, ki nas popeljejo do
zanimivih animacij, video posnetkov, podrobnejših razlag posameznih procesov, s kratkimi izseki
intervjujev in elektronskimi vprašalniki. Nepogrešljiv del vsakega modula predstavljajo tudi priloženi
delovni listi, anketni vprašalniki in delovne naloge za dijake.
Priložene raznovrstne naloge omogočajo uporabo pri frontalnemu delu, skupinskemu delu,
individualnemu delu, delu v dvojicah, projektnemu delu, sodelovalnem učenju in podobno. Dijaki
lahko pri omenjenih učnih oblikah s pomočjo e-gradiva razvijejo lasten čustveni odnos do soljudi,
ostalih živih bitij, socialne veščine in podobno. Učiteljem so ob uporabi e-gradiv na voljo različne
inovativne metode pri pouku, kot so opazovanje s poudarkom na čutnem in čustvenem doživljanju
dijakov, naloge za analiziranje vsakdanjih življenjskih izkušenj z vidika vplivov na okolje
(prehranjevalne navade, rekreacija, higiena, okoljska ozaveščenost, potrošniški način življenja),
metoda diskusije, pri katerih se dijaki naučijo zagovarjati svoja stališča, podkrepljena s trdimi dokazi
(problemsko usmerjena vprašanja), igro vlog, pri katerih dijaki začasno prevzamejo vlogo nekoga
drugega in se tako postavijo v »tujo kožo«. Z organizacijskega vidika je možna uporaba e-gradiv za
medpredmetno povezovanje, ob katerem preprečimo preveliko razdrobljenost znanja. Uporaba egradiv nudi resnično pisano paleto možnosti za izvajanje »modernih« pristopov pri pouku v šolah,
vloga učiteljev pri tem pa je, da omenjena orodja vnesejo v šole in skušajo narediti pouk zanimiv,
atraktiven, izkustven in predvsem uporaben (Globovnik s sod., 2010).
IKT POTREBE PRI UPORABI E-GRADIV ZA OKOLJE IN TRAJNOSTNI RAZVOJ
E-gradiva za okolje in trajnostni razvoj so narejena v SCORM paketih, ki omogočajo izvoz
v običajno prosto dostopne spletne strani. Prav tako je gradivo narejeno v LMS okolju:
MOODLE. E-gradivo je prosto dostopno na strežniku, ki ga upravlja Filozofska fakulteta
Univerze
v
Mariboru
na
spletnem
naslovu:
http://distance.pfmb.unimb.si/course/view.php?id=126. Vsak uporabnik se lahko prosto registrira, v kolikor želi
dodatno funkcionalnost gradiv: testiranje znanja, komunikacijo z avtorji in administratorji.
Šole lahko uporabljajo predstavljena e-gradiva v nespecializiranih učilnicah s standardno
avdiovizualno opremo, zaželen pa je dostop do računalnika s spletno povezavo.
464
POMEN E-GRADIV ZA OKOLJE IN TRAJNOSTNI RAZVOJ PRI DOSEGANJU
SMERNIC VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA ZA TRAJNOSTNI RAZVOJ
Smernice vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj strmijo k temu, da bi otroci pridobili
interdisciplinaren pogled na probleme, ki nas obdajajo in znali načrtovati rešitve ter znali nase
prevzemati odgovornost. Pri tem je vsekakor pomembno, da se o trajnostnem razvoju v šoli
govori kot o razvoju, kjer se enakopravno zadovoljujejo tri osnovne komponente razvoja:
okolje, družba in gospodarstvo, saj le tako je dosežena kompleksnost reševanja problemov in
doseganje interdisciplinarnosti. To je bila tudi osnovna vsebinska iztočnica pri izdelavi egradiv za okolje in trajnostni razvoj. E-gradiva so pripomoček učitelja, kjer lahko zadovoljuje
vse moderne metode oblike dela, ki temeljijo na čim večji aktivnosti učencev in pridobivanju
kompetenc kot so medsebojno komuniciranje in sodelovanje v timu. Vse aktivnosti dijakov v
e-gradivih so tudi vezane na povečevanje etike, ki jo uvajajo tako, da se poslužujejo aktivnih
metod dela, kjer učenci na podlagi lastnih izkušenj prihajajo do novih znanj. Z aktivnim in
konkretnim delom se bo doseglo, da se mladi zavedo, da so del družbe in tudi oni nosijo del
odgovornosti do okolja in družbe v kateri bivajo.
VIRI IN LITERATURA
[1]
Breiting, S., Mayer, M., Mogensen, F., (2008). »Uvod«. Kriteriji kakovosti za šole, ki
vzgajajo in izobražujejo za trajnosti razvoj, zavod republike Slovenije za šolstvo,
Ljubljana.
[2]
E-gradiva za okolje in trajnostni razvoj. Dostopno prek: http://projects.ff.unimb.si/trajnost/, 29. September 2011.
[3]
Globovnik, N., Vovk Korže, A., Križan, J., Kokot Krajnc, M. (2011). » Interaktivno
poučevanje in učenje s pomočjo e-gradiv za okolje in trajnostni razvoj«. Sirikt konferenca,
Kranjska Gora, str. 596 – 601.
[4]
Kajfež Bogataj, L. (2011). » Preseganje mej našega planeta: omejevanje naše rasti
alisprememba modela razvoja?«.
Izvlečki konference Uvajanje načel in vrednot
trajnostnega razvoja v višjem šolstvu, Novo mesto.
[5]
Kokot, M. in Globovnik, N. (2010): Izobraževanje za trajnostni razvoj s pomočjo e-gradiva
za okolje in trajnostni razvoj. V: Zbornik prispevkov; 5. mednarodna konferenca: Družbena
odgovornost in izzivi časa 2010 »Narava in človek«, Maribor: IRDO, str. 44-51.
[6]
Komljanc, N. (2008). »Babuška za razvoj trajnega znanja«. Kriteriji kakovosti za šole, ki
vzgajajo in izobražujejo za trajnosti razvoj, zavod republike Slovenije za šolstvo,
Ljubljana, str. 5 – 14.
[7]
Kurikul gimnazija (2008). Okoljska vzgoja kot vzgoja za izobraževanje za trajnostni
razvoj. Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo, Ljubljana.
[8]
Marentič Požarnik, M. (2008). »Misli ob besedilu Kriteriji kakovosti šol, ki vzgajajo in
izobražujejo za trajnostni razvoj (VITR)«. Kriteriji kakovosti za šole, ki vzgajajo in
izobražujejo za trajnosti razvoj, zavod republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, str. 15 –
17.
465
[9]
Medmrežje1. Dostopno prek: http://www.footprintnetwork.org/en/index.php/GFN/, 29.
september 2011.
[10] Smernice vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj. Dostopno
www.mss.gov.si/.../razvoj.../trajnostni_razvoj/trajnostni_smernice_VITR.doc
september 2011).
prek:
(25.
[11] Strategija razvoja Slovenije. (2005).UMAR, Ljubljana.
[12] Tomič, A. (1999). »Izbrana poglavja iz didaktike«. Univerza v Ljubljani, Filozofska
fakulteta. Center za pedagoško izobraževanja, Ljubljana.
[13] Vovk Korže, A. (2011). »Izkustveno učenje za trajnostni razvoj – primer učnih poligonov v
Sloveniji«. Izvlečki konference Uvajanje načel in vrednot trajnostnega razvoja v višjem
šolstvu, Novo mesto.
[14] Vrhovšek, D., Vovk Korže, A. 2005: Izobraževalni pomen ekoremediacij pri pouku
geografije. Geografija v šoli, let. 14, št.2.
Predstavitev avtorice
Mojca Kokot Krajnc je mlada raziskovalka v Mednarodnem centru za ekoremediacije, Filozofske fakultete,
Univerze v Mariboru, ki deluje na področju fizične geografije in varstva okolja. Ukvarja se z vsebinskim
izdelovanjem e-gradiv za področja okolje in trajnostni razvoj, kakor tudi izdeluje učne vsebine, ki povečujejo
izkustveno izobraževanje mladih. Raziskovalno se ukvarja tudi s trajnostnim razvojem v urbanih in podeželskih
območij in z revitalizacijo starih industrijskih območij.
466
Didaktični vidiki zasnove animacij
Educational aspects of the design of animations
Mojca Orel
Gimnazija Moste Ljubljana
[email protected]
Kako razvijati e-gradiva - predstavitve
Povzetek
Na molekularni ravni so kemični procesi dinamični in ker jih ne moremo videti s prostim očesom, si
jih težko predstavljamo. Prav animacije so zato lahko dober učni pripomoček, ki uporabniku
vizualizira dogajanje nanosveta, če so zasnovane v skladu z didaktičnimi načeli, ki temeljijo na
izsledkih kognitivne teorije multimedijskega učenja in so podrobno prestavljene v prispevku. Pri
zasnovi animacij moramo upoštevati tako strokovne, kakor tudi didaktične in estetske kriterije, saj
pozornost pritegnejo le tista orodja, ki vplivajo na čutila in ki omogočajo interakcijo z
uporabnikom.
Ključne besede: animacije, vizualizacija, didaktična načela
Abstract
Chemical processes, looked at on the molecular level, can be described as dynamic, and due to this
feature, they cannot be observed with our naked eyes, which causes difficulties to us to understand
and visualise them. The animations are therefore the learning tool for the visual support of the nano
world, providing they are based on didactic principles following the cognitive theory discoveries of
multimedia learning, which are presented in the paper. When conceptualising animations,
professional as well as didactic and esthetic criteria should be considered, taking into account the
fact the attention is caught only by such tools arousing the senses and making interaction with the
user possible.
Key words: animation, visualization, didactic principles
467
Uvod
Zaradi pomanjkanja kvalitetnih in strokovno ustreznih animacij večina učiteljev poučuje kemijo na
makroskopski (eksperimenti) in simbolni ravni (kemijski simboli in formule), čeprav večina napačnih
razumevanj izhaja prav iz napačnih mentalnih modelov procesov na submikroskopski ravni. Za
prikaz procesov na tem nivoju so animacije lahko učinkoviti učni pripomoček, toda le, če omogočajo
osredotočanje na želene ključne pojave (Tasker in Dalton, 2006).
Iz tehničnega vidika je računalniška animacija (lat. animare - obuditi v življenje) niz hitro se
spreminjajočih slik na računalniškem ekranu, ki ustvarijo videz gibanja. Za vtis tekočega in
neprekinjenega gibanja se mora v sekundi zvrstiti najmanj 15 sličic.
Po Mayer-ju in Morenu (2002) lahko definiramo animacijo kot gibljivo sliko, ki z gibanjem
simulira neko dogajanje. Za razliko od videa, ki prikazuje gibanje realnega predmeta, je animacija
sestavljena iz predmetov, ki so narisani ali ustvarjeni s pomočjo simulacij. Podobno je ilustracija
statična slika narisanega ali simuliranega predmeta in fotografija statična slika realnega predmeta.
Large (1996) je zagovornik animacije kot dodatka zapisani informaciji, in ne njenega nadomestka.
Po avtorjevem mnenju je gibanje le posebna kvaliteta animacije s katero lahko približno opišemo
dinamične procese.
Weiss, Knowlton and Morrison (2000) menijo, da imajo lahko animacije različne vloge pri
poučevanju: dekorativno, pritegnejo pozornost, motivirajo, informirajo in razjasnijo kompleksne
pojme.
Učni učinki animacij
Raziskave, ki jih je izvedel Pavio (1986) so pokazale, da imata slika ali graf večjo sporočilno
vrednost kot zapisana ali izgovorjena beseda. Poleg tega so preproste slike bolj učinkovite za učenje
kot kompleksne z vrsto podrobnosti. Pavio je ugotovil, da je poučevanje s slikami v kombinaciji z
besedami povečalo priklic informacij iz. Na osnovi njegovih ugotovitev je bila kasneje razvita
Mayerjeva kognitivna teorija multimedijskega učenja, ki se opira na spoznanja s področja kognitivne
psihologije in specifičnih teorij učenja, ki so v tesni povezavi z multimedijo, s teorija dvojnega
kodiranja, s teorijo kognitivne obremenitve ter s konstruktivistično teorijo učenja.
Podvajanje prikaza iste vsebine z različnimi mediji ali dodajanje atraktivnih, vendar nepomembnih
podrobnosti k razlagi (besedilo, zvok ali slika), negativno vpliva na pomnjenje in učenje. V prvem
primeru lahko nepotrebni elementi aktivirajo alternativne pojme, ki se vključujejo pri učenju, v
drugem nastopita učinek deljene pozornosti med dvema prikazoma verbalne informacije in kognitivna
obremenitev verbalnega zaznavnega kanala. Iz Swellerjeve kognitivne teorije (2004) dodatno sledi, da
ima kratkotrajni (delovni) spomin omejeno zmogljivost in lahko postane preobremenjen, zato
kompleksne animacije precej hitro obremenijo spomin.
Obremenitev delovnega spomina je v znatni meri zmanjšana, če se animacija navezuje na že
osvojeno strukturo predhodnega znanja. Zato morajo učitelji pred uporabo animacije ugotoviti, ali
imajo učenci predhodno znanje, ki je potrebno za razumevanje animacije (Suits, 2000). Ker je učinek
učenja boljši, če je možen nadzor nad hitrostjo podajanja informacij (Mayer in Chandler, 2001), je
468
pomembno, da so v animacijo vključeni gumbi kot sta pavza in ponovno predvajanje. Na uporabno
vrednost animacij in motivacijo za učenje vplivata tudi interaktivnost in privlačen izgled, Lidwell,
Holden, in Butler, 2003, Lowe 2003.
Tasker in Dalton (2006) sta ugotovila, da je učni učinek animacije odvisen ne le od predznanja
testirane populacije, pač pa tudi od sposobnosti zaznave podrobnosti, od kapacitete dolgotrajnega
spomina in od didaktične zasnove scenarija animacije. Tudi večkraten ogled iste animacije prispeva k
večjemu učnemu učinki (Sanger in ostali, 2000).
Sama animacija, brez ustreznega vodenja in poznavanja pomena uporabljenih simbolov ne more
voditi do spremembe miselnega modela, še zlasti, če se v prikazu animacije dogaja veliko simultanih
sprememb hkrati in je zato težko prepoznati pojmovno pomembne dele (Schank in Kozma, 2002). Za
spremembo miselnih modelov morajo uporabniki animaciji z njimi delati čim bolj interaktivno, kar
omogoča prepoznavanje in primerjanje pomembnih delov procesa.
Pri uporabi animacij v učnem procesu je potrebna velika mera previdnosti, saj zlasti tisti učenci in
dijaki, ki nimajo ustreznega predznanja za razumevanje animacij, le te pogosto dojamejo dobesedno in
si zato napačno razlagajo pojme predstavljene v animaciji (npr. atome in molekule dojemajo kot
obarvane kroglice, vezi pa kot fizične povezave med delci).
Didaktična načela zasnove animacij
Pri zasnovi animacij je poleg poglobljenega strokovnega znanja potrebno uporabiti tudi načela
učenja z razumevanjem in izsledke kognitivne teorije multimedijskega učenja (Mayer, 2001; Leahy
in Sweller, 2004).
Na osnovi lastnih spoznanj pri izdelavi in uporabi animacij ter izsledkov kognitivne teorije
multimedijskega učenja so bila izoblikovana naslednja načela:
I. Vsebinski vidik
1.) Strokovnost
jasna in strokovno pravilna razlaga (poznavanja pomena uporabljenih simbolov)
čim boljši približek realnega stanja
ustrezna uporaba novih pojmov in veščin v različnih situacijah
uporaba primerov iz vsakdanjega življenja
2.) Sistematičnost
smiselno sledenje dogodkov
strukturirano gradivo (ustvarjanje zvez in povezava v smiselno celoto)
3.) Postopnost
od enostavnejšega k kompleksnemu
od znanega k neznanemu (obremenitev delovnega spomina je v znatni meri zmanjšana, če
se animacija navezuje na že osvojeno strukturo predhodnega znanja)
uporaba napovedi, kaj sledi v animaciji
469
II. Oblikovni vidik
1.)
2.)
3.)
4.)
5.)
6.)
Večpredstavnost
uporaba slike in teksta je ustreznejša od uporabe le teksta (slike lažje prikličemo iz
spomina kot besede in slika ima večjo sporočilno vrednost kot zapisana ali izgovorjena
beseda)
Sočasnost
sliko in tekst, ki sta pomensko skladna, raje predstavimo hkrati, namesto vsakega posebej,
kajti s tem sprostimo nekaj prostora v delovnem spominu, ki bi se sicer porabil za
ustvarjanje povezav med njimi
učinkoviteje je vključiti tekst znotraj slike
Jasnost
predstavitev naj vključuje čim manj nebistvenih besed, zvokov, slik, ki ovirajo pomnjenje
predstavitev uporabimo raje pogovorni jezik kot strogo strokovni ali zborni jezik
primerneje je predstaviti tekst, ki pojasnjuje slikovno gradivo v zvočni obliki kot tiskani
uporaba legende za razlago simbolov in modelov
Odvečnost (manj je več)
nezaželeno je podvajanje prikaza iste vsebine z različnimi mediji (nesmiselno je
predstaviti besedilo v tiskani in zvočni obliki)
brez dogajanja velikega števila simultanih sprememb hkrati
preproste slike so bolj učinkovite kot kompleksne z vrsto podrobnostmi
dodajanje atraktivnih, vendar nepomembnih podrobnosti k razlagi vodi k deljeni
pozornosti
povezovanje manjših enot v večje (delovni spomin ima omejeno zmogljivost 7 +/-2 enot)
Poudarek – signalizacija
pomembna dejstva ustrezno označimo (okvir, barva, odebeljeno, puščica) oziroma
poudarimo z glasnejšim govorom
osredotočenje na želene ključne pojave
velikost delcev in predmetov naj bo v sorazmerju
uporaba barv in oblike naj bo uporabljena glede na pomen – večja sporočilnost
Dinamičnost
vključitev motivacijskega elementa, ki vzpodbudijo učečega
prikaz novih pojmov v različnih situacijah
postaviti vprašanja in podati informacije, ki vzpodbudijo učenčevo radovednost
privlačen izgled
III. Aktivni vidik
1.) Nadzor nad hitrostjo in ponovitvami
v animacijo naj bodo vključeni gumbi kot sta pavza in ponovno predvajanje (možnost
prilagoditve hitrosti predvajanja posnetka posamezniku poveča učenje, ker lahko vsakdo
prilagaja hitrost svoji zmožnosti zaznave in ponovitev animacije omogoča učencem, da se
osredotočijo na različne vidike animacije in s tem poglobijo razumevanje)
2.) Interaktivnost (interakcija z uporabnikom)
vključuje naj dejavnost učečega, ki mu sledi povratna informacija, ki pomaga učencu pravilno
vgradil novo znanje v obstoječo strukturo znanja
470
Zaključek
Zasnova animacij mora izhajati iz poglobljenega poznavanja procesa, ki ga želimo animirati ob
upoštevanju načel in teorij uspešnega učenja. Le tako zasnovane animacije imajo strokovno in
didaktično vrednost, ki se glede na rezultate raziskav odražajo v izboljšanih miselnih predstavah
procesov na submikroskopski ravni (Tversky, 2001; Zacks, J. M., in Tversky, B. 2003; Tasker, 2004).
Z uporabo IKT v izobraževanju se spreminja način poučevanja, ki se vse bolj osredotoča na aktivno
vlogo učenca v učnem procesu. Učitelji se morajo zavedati, da je glavni smoter uporaba IKT pri pouku
izboljšati kvaliteto poučevanja (Arnold, Padilla in Tunhikorn, 2009), zato morajo biti sami dobro
usposobljeni za doseganje tega cilja. Pri zasnovi animacij moramo upoštevati tako strokovne, kakor
tudi didaktične in estetske kriterije, saj pozornost pritegnejo le tista orodja, ki vplivajo na čutila in ki
omogočajo interakcijo z uporabnikom.
Literatura
[1] ARNOLD, S. R., PADILLA, M. J., IN TUNHIKORN, B. (2009): »The development of pre-service
science teachers’ professional knowledge in utilizing ICT to support professional lives«. Eurasia
Journal of Mathematics, Science and Technology Education, vol. 5, št. 2, str. 91-101.
[2] LARGE, A. (1996): »Computer animation in an instructional environment«. Library &
Information Science Research, vol. 18, no. 1, str. 3-23.
[3] LEAHY, W., IN SWELLER, J. (2004): »Cognitive load and the imagination effect« Applied
Cognitive Psychology, vol. 18, no. 7, str. 857-73.
[4] LIDWELL, W., HOLDEN, K., IN BUTLER, J. (2003): Universal Principles of Design.
Gloucester, Massachusetts: Rockport Publishers.
[5] LOWE, R. K. (2003): »Animation and learning: Selective processing of information in dynamic
graphics« Learning and Instruction, vol. 13, no. 2, str. 157-176.
[6] Mayer, R. E., (2001): Multimedia Learning. Cambridge, United Kingdom: Cambridge University
Press.
[7] Mayer, R. E., & Chandler, P. (2001): »When learning is just a click away: does simple user
interaction foster deeper understanding of multimedia messages?« Journal of Educational
Psychology, vol. 93, št. 2, str. 390–397.
[8] MAYER, R.E., MORENO, R. (2002): »Animation as an Aid to Multimedia Learning«,
Educational Psychology Review, vol. 14, no. 1, str. 87-99.
[9] SCHANK, P., KOZMA, R. (2002): »Learning Chemistry Through the Use of a RepresentationBased Knowledge Building Environment«. Journal of Computers in Mathematics and Science
Teaching, vol. 21, no. 3, str. 253-270.
[10] SWELLER, J. (2004): »Instructional design consequences of an analogy between evolution by
natural selection and human cognitive architecture«.Instructional Science, vol. 32, no. 1-2, str. 931.
471
[11] TASKER, R. (2004): »Using multimedia to visualize the molecular world: educational theory
into practice«. In T. Greenbowe & M. Cooper (Eds.), A Chemist’s Guide to Effective Teaching
(str. 256-272). New York: Prentice Hall.
[12] TASKER, R. in DALTON, R. (2006): »Research into practice: visualisation of the molecular
world using animations«. Chemistry Education Research and Practice, 2006, vol. 7, no. 2, str.
141-159.
[13] TVERSKY, B. (2001): »Spatial schemas in depictions«. In M. Gattis (ED.), Spatial schemas and
abstract thought (str. 79-111). Cambridge: MIT Press.
[14] SUITS, J. P. (2000): »The effectiveness of a computer-interfaced experiment in helping students
understand chemical phenomenon«. In R. Robson (Ed.) Mathematics/Science Education &
Technology 2000, (str. 438-443). Charlottesville, VA: Association for the Advancement of
Computing in Education.
[15] SANGER, M. J., PHELPS, A. J., IN FIENHOLD, J. (2000): »Using a computer animation to
improve students' conceptual understanding of a can-crushing demonstration«. Journal of
Chemical Education, vol. 77, no. 11, str. 1517-1519.
[16] WEISS, R. E., KNOWLTON, D. S., MORRISON, G. R. (2002): »Principles for using animation
in computer-based instruction: theoretical heuristics for effective design«. Computers in Human
Behavior, vol. 18, no. 4, str. 465-477.
[17] ZACKS, J. M. in TVERSKY, B. (2003): »Structuring information interfaces for procedural
learning«. Journal of Experimental Psychology, Applied, vol. 9, no. 2, str. 88-100.
Predstavitev avtorice
Mojca Orel je rojena 1971 v Šempetru pri Gorici. Diplomirala je na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo
smer kemijsko izobraževanje in nadaljevala s podiplomskim študijem, kjer je 1998 pridobila naziv magistra
kemijskega izobraževanja. Njeno raziskovalno delo obsega uvajanje e-gradiv v pouk. Poučuje kemijo na
Gimnaziji Moste, kjer pri pouku tudi testira novosti pri poučevanju naravoslovnih predmetov z uporabo egradiv.
472
IZ PRAKSE V PRAKSO
PRACTICAL ASPECTS OF E-LEARNING
PREDSTAVITVE
PRESENTATIONS
473
Naučimo se programirati s programskim jezikom SCRATCH
Learn programming with SCRATCH
Sevludin Halilović
[email protected]
Iz prakse v prakso - predstavitve
Osnovna šola Gradec, Litija
Povzetek
Ko govorimo o računalniškem opismenjevanju naših otrok in mladostnikov, ne mislimo le
na uporabo interneta in nekaj osnovnih računalniških programov, temveč tudi o načinu
algoritmičnega razmišljanja – načinu reševanja problemov po korakih. Po mnenju večine
tistih, ki znajo programirati, je potrebno osnovna znanja in prve programerske prijeme
usvojiti, kar se da zgodaj. Starost otrok v tretji triadi bi bila za uvajanje programiranja
ravno pravšnja.
Problem programskih jezikov za pisanje programske kode je ta, da so zelo strogi glede
sintakse in se marsikomu zamerijo, še preden spozna vso lepoto in čare programiranja. Pri
tem nam sedaj v precejšnji meri pomaga program Scratch, pri katerem so vsi elementi
oblikovani kot grafični gradniki, ki se jih le sestavlja skupaj in tako nastane program.
Ključne besede: osnove programiranja, učenje skozi igro, Scratch.
Abstract
When talking about computer literacy of our children and youngsters, we do not think only
of internet use and some basic computer programmes, but also the way of algorithmic
thinking – a way of solving problems step by step. According to majority of computer
programmers, the basic knowledge and programming skills need to be obtained as early as
possible. The age of children in the third triad would be just appropriate.
The problem of programme languages necessary for writing programme codes is that these
programmes are syntacticaly demanding and many people tend to resent them even before
they actually get to know the beauty and magic of programming. In this case the
474
programme Scratch tends to be very useful, by which all the elements are designed as
widgets, which need to be compiled together and this is how the programme is created.
Key words: the basics of programming, learning through playing, Scratch.
Uvod
Tisti, ki se ukvarjamo s poučevanjem računalništva, smo pogosto v dilemi, kdaj je
primeren čas za poučevanje programiranja in na kakšen način naj to izpeljemo. V tem članku
bom dal nekaj odgovorov na ti dve vprašanji.
V samem začetku bom na kratko povzel učni načrt za izbirne predmete s področja
računalništva s poudarkom na programiranju. Nato bom razložil, kaj je programiranje in zakaj
ga potrebujemo, sledila bo kratka predstavitev programa Scratch in opis njegovih prednosti
pri poučevanju osnov programiranja napram drugih programskih jezikov. Pred koncem bom
opisal še primer iz prakse.
Programiranje v osnovni šoli
Če izvzamemo izvenšolske dejavnosti, se z računalniškim izobraževanjem otroci oziroma
mladostniki prvič srečajo v osnovni šoli. Lahko že v drugi triadi pri interesnih dejavnostih.
Prvo resno delo pa se lahko (če si to učenec izbere) začne v tretji triadi v sedmem razredu pri
izbirnem predmetu s področja računalništva – Urejanju besedil.
Za učence, ki usvojijo vsa minimalna in temeljna znanja in standarde, je v učnem načrtu za
predmet Urejanje besedil namenjenih še nekaj zahtevnejših standardov znanj:
Tabela 1: Programiranje v učnem načrtu za Urejanje besedil
OPERATIVNI CILJI:
Po končanem izobraževanju znajo
učenke in učenci:


napisati algoritem, ki reši preprost vsakdanji problem;
izdelati in spremeniti preprost računalniški program.


analizirajo preprost problem;
uporabljajo osnovne korake programiranja.


risanje diagrama poteka za linearen problem;
izdelava računalniškega programa
DEJAVNOSTI
Učenke in učenci:
VSEBINE
475
Programiranje v drugem letu računalniškega izobraževanja zgleda takole:
Tabela 2: Programiranje v učnem načrtu za Računalniška omrežja
OPERATIVNI CILJI:

Po končanem izobraževanju znajo
učenke in učenci:

napisati algoritem z odločitvijo, ki reši preprost vsakdanji
problem;
izdelati in spremeniti računalniški program z odločitvijo.


analizirajo preprost problem;
uporabljajo osnovne korake programiranja.


risanje diagrama poteka za problem z odločitvijo;
izdelava računalniškega programa
DEJAVNOSTI
Učenke in učenci:
VSEBINE
V devetem razredu so za učence, ki so se že dve leti izobraževali iz računalništva in so
usvojili vsa minimalna in temeljna znanja, predvideni sledeči cilji, dejavnosti in vsebine:
Tabela 3: Programiranje v učnem načrtu za Multimedijo
OPERATIVNI CILJI:

Po končanem izobraževanju znajo
učenke in učenci:

napisati algoritem, ki reši zahtevnejši vendar njim
razumljiv problem;
izdelati in spremeniti računalniški program z zanko in
vejiščem.
DEJAVNOSTI
Učenke in učenci:
VSEBINE


analizirajo zahtevnejši vendar njim razumljiv problem;
spoznavajo zahtevnejše korake pri programiranju.


risanje diagrama poteka za problem z vejiščem in zanko;
izdelava računalniškega programa
476
Zakaj programiranje in kaj je to
Kot mnogi drugi, sem tudi jaz dolgo časa bil mnenja, da programiranje ne sodi v osnovno
šolo. V to sem bil najbolj prepričan, ko sem se učil programirati v Javi. Ko sem kasneje
presedlal na programski jezik Python, je moje kategorično zavračanje programiranja v
osnovni šoli malce usahnilo. Ko pa sem spoznal programski jezik Scratch, sem se iz gorečega
nasprotnika prelevil v gorečega zagovornika učenja osnov programiranja že v osnovni šoli.
Sedaj dam mojemu profesorju prav, ko pravi: »Čeprav bi bilo prav, se le tu in tam dotaknemo
bržčas poglavitnega razloga, zakaj je prav za vsakogar koristno, da se nauči vsaj osnov
nekega programskega jezika. Namreč učenje programskih jezikov je po mojem prepričanju
ena od najučinkovitejših poti k osvajanju algoritmičnega razmišljanja. Sposobnost slednjega
danes spada v tisto funkcionalno znanje, ki ga v današnjem svetu vsekakor potrebujemo, pa če
tudi računalnika ne uporabljamo kaj dosti ali pa sploh ne.« [[1] ]
»Algorítem je navodilo, s katerim rešujemo določen problem. Običajno je zapisan kot
seznam korakov, ki nas pripeljejo do rešitve problema. Kako podrobno razdelamo korake, je
odvisno od tega, kdo izvaja algoritem (človek, računalnik). Če algoritem izvaja računalnik,
potem govorimo o računalniškem programu. Primer algoritma iz vsakdanjega življenja je
kuharski recept.« [[4] ] »Računalniški program (ali samo program) je algoritem, ki ga lahko
izvajamo na računalniku, tj., program je algoritem, ki je zapisan v programskem jeziku.
Preveden program je zaporedje ukazov v strojni kodi. Strojna koda je oblika zapisa, ki jo
računalnik oziroma procesor razume in izvede.« [[5] ]
Zakaj je programiranje težko
Programiranje velja za težko razumljivo in zahtevno za naučiti se, ker programski jeziki ne
dopuščajo sintaktičnih napak. Sintaksa določa, kako mora biti program sestavljen in
oblikovan, da ga prevajalec lahko prevede v strojni jezik. Primera takšnih sintaktičnih napak
sta na primer izpuščeno podpičje ali ne zaključen oklepaj. Na spodnjih slikah primera
programov v programskih jezikih Java in Python. Večina ljudi, ki ne zna programirati, se ob
pogledu na takšno kodo popraska po glavi in se vpraša, kateri otrok je prišel v stik s
tipkovnico in se nad njo izživljal.
477
Slika 86: programska koda v Javi [[6] ]
Slika 87: programska koda v Pythonu [[6] ]
478
Olajšajmo si programiranje
Scratch je nov programski jezik, ki je luč sveta zagledal v maju leta 2007. Razvili so ga v
MIT (Massachusetts Institute of Technology) Media Lab. Prvotno je bil namenjen poučevanju
programiranja otrok in mladostnikov, a so kaj kmalu ugotovili, da je prav tako primeren za
vse ostale starostne skupine, ki se programiranja šele učijo. Iskazal se je za tako uspešnega, da
na MIT svoje študente – začetnike učijo programiranja s pomočjo Scratch-a.
Scratch
Za razliko od ostalih programskih jezikov, pri katerih je potrebno pisati programsko kodo v
nekem urejevalniku besedil, so pri Scratch-u elementi oblikovani kot grafični gradniki, ki se
jih le sestavlja skupaj in tako nastane program. Ni pisanja zapletenih ukazov, ni možnosti, da
izpustiš podpičje ali zaklepaj in ni možnosti, da bi zaradi sfrustriranosti, ker ti program ne
dela, vrgel računalnik skozi okno. Vse je otročje lahko. Paziti je le potrebno, da je skupek
brez manjkajočih delov. To pa enostavno preverimo tako, da nanj kliknemo in če dobi belo
obrobo, je vse v redu in stvar deluje.
Slika 88: Scratch
479
Slika 89: IF stavek
Slika 3 kaže stavek IF, ki je sestavljen iz štirih gradnikov. Tudi tisti, ki so neuki v
programiranju, znajo prebrati, kaj skupek gradnikov pove oziroma naredi; ko je pritisnjena
preslednica in če se dotika kazalca miške predvajaj zvok meou in počakaj naslednja navodila.
Slika 90: IF - ELSE stavek
Slika 4 kaže stavek IF – ELSE, ki pravi: ko pritisneš na zeleno puščico se izvede sledeče:
če se tvoj predmet dotika roba, se naj obrne proti mestu, kjer je kazalec od miške, če pa se ne
dotika roba, se pa premakni za 100 korakov in se nato obrni za 36°.
Slika 91: zanka WHILE
Slika 5 pa kaže zanko WHILE, ki pravi: ko pritisnemo na zeleno puščico se bosta
naslednja dva stavka ponovila 10 krat: premakni se za 100 korakov in se obrni za 36°.
Če je kdo bolj lene sorte in ne bi programiral vsakega najmanjšega delčka svojega programa,
lahko gre na njihovo domačo spletno stran http://scratch.mit.edu/, kjer lahko vzame katerega
koli izmed dobrih dveh milijonov projektov (toliko jih je bilo na datum 3. 10. 2011) ali
njihovih delčkov in jih enostavno vstavi v svoj program – slika 7.
480
Slika 92: število projektov na njihovi spletni strani [[8] ]
Slika 93: primer igrice. [[7] ]
Slika 8 kaže primer igrice, kjer eden izmed treh prijateljev pada, druga dva pa ga poskušata
rešiti tako, da ga lovita na ponjavo. Mi z miško premikamo spodnja dva.
481
Primer iz prakse
Pri pouku sem učencem osmih razredov pokazal majhen programček – igrico, ki smo jo po
navodilih učiteljice naredili na predavanjih. Vsako zaključeno enoto sem jim razložil; kakšni
sestavni deli jo gradijo, kakšna je njihova vloga in kaj se zgodi, če kateremu izmed njih
spremenimo vrednost.
Učenci so bili navdušeni. Logično se jim je zdelo prav vse in z veseljem so jo igrali ter ji
spreminjali vrednosti. Na ta način – s poskusi in napakami, so določili optimalne parametre,
pri katerih je igrica najbolj zanimiva in privlačna. Imeli so ogromno idej, kaj in kako bi
naredili, da bi njihova igrica bila boljša od sosedove.
Ta šolska ura me je zagotovo prepričala, da otrokom ni nič pretežko, če se jim vsa stvar
predstavi kot nekaj zanimivega in privlačnega. Scratch-u to uspeva z lahkoto.
Zaključek
Algoritmično razmišljanje je zelo pomembna veščina. Kuharski recepti, dvigovanje
denarja na bankomatu, vožnja avtomobila in še nešteto drugih dejavnosti zahtevajo od nas, da
operacije izvajamo v pravilnem vrstnem redu – algoritmu. Takšno ramišljanje je temelj
računalniškega programiranja, le da ne uporabljamo moke in sladkorja, temveč sestavine, ki
jih razume računalnik. Sestaviti je potrebno protrebno programsko kodo, ki jo bo prevajalnik
prevedel v strojni jezik. Pisanje takšnih programskih kod je veliki večini primerov zelo
natančno (celo dlakocepno) opravilo, ki mora zadostiti sintaksi, da se programska koda sploh
prevede v strojno. Mnogi obupajo (obupamo) že na tej prvi stopnji, ker nas večina ni po
naravi tako natančnih, da ne izpustijo kakšen majhen, a nujno potreben sestavni del.
Pri teh težavah nam na pomoč priskoči programski jezik Scratch, katerega gradniki so že
sintaktično »pravilno zapisani«, le sestavljati moramo takšne delčke, ki ustrezajo skupaj – kot
Lego gradniki. In program že dela.
Da računalnik prepričamo, da naredi točno tisto, kar mi od njega želimo, pa je potrebno
sestaviti (ali napisati) takšen program, ki bo tudi semantično pravilen.
Potrudil se bom, da bom vsako šolsko leto nekaj ur posvetil Scratch-u in tako sistematično
uvedel poučevanje programiranja na naši šoli.
482
Literatura
[1] Lokar, M. (2005): Osnove programiranja, programiranje – zakaj in vsaj kaj, Ljubljana :
Ministrstvo za šolstvo in šport : Zavod RS za šolstvo,
[2] Chiang, J.: Shall we learn Scratch Programming – e-knjiga, 1. 10. 2011, dostopno na
http://shallwelearn.com
[3] Ford, J. L. Jr.: Scratch Programming for Teens – e-knjiga, 1. 10. 2011, dostopno na
http://hotfile.com/dl/86642066/81f9093/Scratch_Programming_for_Teens_sevno.com.pdf.htm
l
[4] http://sl.wikipedia.org/wiki/Algoritem (1. 10. 2011).
[5] http://sl.wikipedia.org/wiki/Računalniški_program (1. 10. 2011).
[6] http://colos.fri.unilj.si/eri/INFORMATIKA/Podatki_in_informacije/Urejevalniki_besedil.html (1. 10. 2011).
[7] http://digitalgamesdesign.com/?p=29 (1. 10. 2011)
[8] http://scratch.mit.edu/ (1. 10. 2011)
[9] Učni načrt Računalništvo - Urejanje besedil, Multimedija in Računalniška omrežja 1. 10.
2011, dostopno na: http://www.zrss.si/default.asp?link=predmet&tip=6&pID=24&rID=291
Kratka predstavitev avtorja
Sem učitelj matematike tehnike in računalniških izbirnih predmetov.
483
Uporaba sodobne tehnologije pri medpredmetnih in medšolskih
povezavah
The aplication of modern technology in interdisciplinary and in between
schools conections
Iz prakse v prakso - predstavitve
Mojca Osvald, [email protected]
Vesna Kern, [email protected]
Darinka Novak Jerman, [email protected]
Gimnazija Bežigrad
Povzetek
Projekt temelji na medpredmetnem povezovanju z uporabo IKT. Osnovni namen projekta je
ozaveščanje dijakov s posledicami prekomernega pitja alkohola.
Projekt je zasnovan interdisciplinarno in vključuje slovenistični, anglistični, sociološki,
psihološki in kemijski vidik, ob podpori informatike.
Dijaki so bili v sklopu projekta zelo aktivni. Pri slovenščini so se preizkusili v razumevanju
in analizi različnih besedil, vezanih na temo alkohola in alkoholizma, tudi s pomočjo
interaktivne table. V spletni učilnici so izvajali aktivnosti, ki so jim pomagale pri osveščanju
v zvezi z naslovno temo (forum, klepetalnica, slovar, lastna e-gradiva). Sodelovali so v
videokonferenci, kjer so se povezali dijaki gimnazij Ledina, Bežigrad, Brežice in Novo
mesto.
Zaključno delo je bilo primerjalni esej (vsaj) dveh besedil, ki vključujeta omenjeno temo,
dijaki pa so morali izpostaviti tudi psihološki ali sociološki vidiki obravnavane teme.
Ključne besede
alkohol, alkoholizem, odvisnost, IKT, videokonferenca, digitalne tehnologije, timsko
poučevanje, avtentično učenje, medpredmetno povezovanje
Abstract
This project is focused on interdisciplinary and team learning, and the use of ICT. The most
important goal of the project is to raise awareness of alcohol abuse.
484
The project was a combination of Slovene, English, Sociology, Psychology and Chemistry all
of which were taught in an authentic manner, and supported by info technology.
The main idea of the project was that the students would be as active as possible. During their
Slovene class they had to read and analyse various literary texts related to alcoholism. In the
e-classroom all the materials were available to students and teachers. The students took part
in chat rooms and forums. On videoconference students from all four participating high
schools – Ledina, Bežigrad, Brežice and Novo mesto discussed numerous subject matters.
The assessment consisted for comparative essays, psychological and sociological view upon
the topic.
Key words
alcohol, alcoholism, addiction, ICT, videoconference, digital technologies, team teaching,
authentic learning, interdisciplinary
1 Uvod
Slovenija ima tradicionalno kulturo pitja alkoholnih pijač. Alkohol je poceni in lahko
dostopen, družba je zelo strpna do posledic prekomernega pitja. Prekomerno pitje je del
življenjskega stila za velik odstotek Slovencev. Alkoholizem, kot vrsta odvisnosti, pa je
tema, o kateri se premalo govori. Ker je pitje alkohola s stališča mladih popolnoma
sprejemljivo, ker po njihovem mnenju popivanje nosi pečat odraslosti in ker opijanja ne
dojemajo kot tveganega, smo se odločili izpeljati naš projekt. Želeli smo jim z različnih
zornih kotov prikazati, kaj je alkohol, kako ga dojemamo ter kakšni so vzroki in posledice
pitja alkoholnih pijač.
Izhodišči sta bili dve – doživljajsko (dijaki in količina alkohola v njihovem življenju) in
literarno (medpredmetna primerjalna anliza različnih besedil, ki načenjajo obravnavano
temo). Ker je tema dijakom blizu, smo jim skušali vsebine približati tudi s sodobnimi
metodami dela, ki jih omogoča tehnologija – delo v spletni učilnici (e-knjige, forumi, slovar,
nabiralniki za oddajo nalog, lastna e-gradiva…), delo z interaktivno tablo, timsko
medpredmetno poučevanje ter medpredmetne povezave štirih šol z videokonferenco. Slednje
je doslej gotovo izpeljano v največjem obsegu, zato je tudi pri Arnesu doživelo precejšnje
zanimanje in interes za objavo o dogodku na njihovi spletni strani.
S strokovnega vidika pa je bila tema predstavljena na naslednjih področjih: slovenščina,
angleščina, kemija, sociologija in psihologija, ob celostni podpori IKT.
V projekt so bili vključeni dijaki drugih (en oddelek) in tretjih (4 oddelki, od tega trije splošni
gimnazijski, en oddelek pa dijaki mednarodne mature) letnikov štirih šol: Gimnazije Ledina,
Gimnazije Brežice, Gimnazije Novo mesto in Gimnazije Bežigrad.
485
2 Mladi in alkohol
Vsi sodelujoči profesorji so pripravili e-gradiva, ki so bila dijakom na voljo v spletni
učilnici. Pri načrtovanju smo upoštevali temeljna načela integrativnega kurikula. Idejo o
povezovanju z drugimi šolami na osnovi videokonferenčnega sistema je dala profesorica
Marijana Klemenčič Glavica, ki je tudi poskrbela za neposreden kontakt in medsebojno
sodelovanje ostalih profesorjev, ki smo pri pripravah na učne ure sodelovali prek Skypa, epošte, telefona in »v živo«.
Skupni cilj projekta je bil ozaveščanje dijakov v smislu posledic, do katerih lahko pripelje
pitje alkohola zlasti med mladostniki. Posamezna predmetna področja pa so seveda imela
postavljene svoje učne cilje.
Najprej so se dijaki pri pouku slovenščine seznanili z različnimi besedili na izhodiščno
temo (splošen gimnazijski program odlomki iz besedil, ki so vezani na učni načrt za
slovenščino za tretji letnik – Cankarjev Martin Kačur, Vorančevi Samorastniki ter Vojnovičev
aktualen sodobni roman Čefurji raus; program mednarodne mature na Gimnaziji Bežigrad pa
besedila sodobne slovenske kratke proze – Čaterjeva Geografija je zajebana stvar, Gazvodov
Klic in Klečeva Na klopci.
Predmetni cilj je bil analiza besedišča, pripovednih postopkov, primerjalna oznaka oseb
(razlika v značajskih potezah med treznimi in opitimi), iskanje in primerjanje vzrokov za
opitost in posledic le-te, ločevanje med zvrstmi kratke proze (novela : kratka zgodba : short
story).
Pri medpredmetni povezavi med slovenščino in sociologijo (tudi preko videokonfernce)
smo ugotavljali, v kolikšni meri je alkoholizem v delih naših literatov pojmovan kot
konformno in v kolikšni meri kot deviantno dejanje. Večinoma se namreč vedemo po
pričakovanjih, ki jih določajo okviri, ki vzpostavljajo kontekst za delovanje. Ti okviri so
pogosto neizrečeni in nepriznani. Naš namen je bil, da dijaki prepoznajo te okvire delovanja v
različnih literarnih delih, da se seznanijo s pojmoma konformnost in deviantnost, da spoznajo
družbene dejavnike dojemanja deviantnosti ter analizirajo njihov vpliv na delovanje
posameznika. Želeli smo, da spoznajo različne oblike in načine družbenega nadzora, tako v
literaturi kot v njihovem življenju, in da razpravljajo o različnih načinih sankcioniranja pitja
alkohola. Dijaki naj bi razumeli vzroke in značilnosti popivanja pri mladih ter posebnosti
njihove obravnave.
Zaželena posledica našega medpredmetnega in medšolskega povezovanja bi bilo vplivanje
na razmišljanje dijakov o družbeni pogojenosti pitja alkohola, o moči njihove skupine
prijateljev in pomembnosti lastnega vedenja in presoje ter individualne odgovornosti za lastna
dejanja.
Da so dijaki lahko suvereno sodelovali pri izvedbi videokonference (vsi dijaki namreč
nimajo sociologije pri rednem pouku), so se najprej že na forumih v spletni učilnici seznanjali
486
s temeljnimi sociološkimi strokovnimi pojmi (konformnost, odklonskost, ne-/formalni
družbeni nadzor, stigma) in diskutirali na izbrano temo.
Svoje znanje so dijaki lahko pokazali v primerjalnih esejih, ki sta jih ocenjevali tako
slovenistka kot sociologinja.
Medpredmetne povezave med psihologijo in slovenščino so imele namen osvetliti
škodljive vplive alkohola na več ravneh, jih analizirati in ovrednotiti pri pivcih (v tekstih) ter
ozavestiti pomen odkrivanja odvisnosti na eni strani in možnosti ustrezne pomoči na drugi.
Zastavili smo si naslednje cilje: analiza in sinteza vzrokov za alkoholizem, razumevanje
večdimenzionalnih učinkov alkohola, vrednotenje oblik pitja v povezavi s t. i. mokro kulturo,
razumevanje alkoholikovih obramb ter primerjava možnih oblik pomoči.
Osvetlili smo kratkotrajen in dolgotrajen vpliv alkohola na fiziološko in psihično delovanje
posameznika. Najprej smo analizirali vzroke za pitje pri osebah v literarnih tekstih, ugotavljali
učinke alkohola na njihovo vedenje ter predvidevali dolgotrajne posledice.
Dijakom smo predstavili tveganja za različne bolezni zaradi pitja ter izpostavili poleg
medicinskega še psihološki, ekonomski, pravni, moralni, socialni in filozofski vidik
alkoholizma. Spodbudili smo razmislek in razpravo o različnih oblikah pitja in njihovih
posledicah v t. i. mokri kulturi.
Posebej smo se ustavili pri razlagi faz v razvoju alkoholne odvisnosti ter jih ovrednotili s
primeri propadanja pivcev v naših tekstih. Poiskali smo obrambne mehanizme in
manipulacije, ki se kažejo pri alkoholikih, in poskušali doživljanje odvisnosti osvetliti tudi z
njihove strani. Razpravljali smo o nudenju pomoči in ukrepih glede na pivski status. Izredno
pomembno je zgodnje odkrivanje tveganega in škodljivega pitja, ozaveščanje o tej
problematiki in preventivni ukrepi še posebej pri mladih. Na koncu smo podali še možne
povezave za dodatne vire in spodbude za razmišljanje o tej problematiki.
Svoje znanje so dijaki lahko pokazali v primerjalnih esejih, ki sta jih ocenjevali tako
slovenistka kot psihologinja.
Medpredmetne povezave med slovenščino in kemijo so bili dijaki deležni z namenom, da
poznajo kemijsko sestavo alkohola in spoznajo ter se zavedo njegovega vpliva na človeško
telo. Lahko bi se odločili za primerjalni esej, ki bi zajel kemijski vidik, a se žal nihče izmed
dijakov ni odločil zanj. So ga pa vgradili v izdelavo e-plakata.
Dijaki so tudi pri angleščini prebirali besedila z naslovno temo in izvedli medpredmetno
povezavo s psihologinjo v angleščini. Poskrbeli smo, da se vidiki, ki so bili izpostavljeni pri
medpredmetni povezavi z angleščino, niso ponovili pri slovenščini ali na videokonfreneci.
Zaključnemu delu je sledila evalvacija izvajanega projekta. Izvedli smo jo v obliki
vprašalnika za dijake in za učitelje na Moodlu. Pokazala je naslednje: Dijaki so bili z
drugačnim načinom delo večinoma zadovoljni. Zlasti so izpostavili pouk z videokonferencami
in z i-tablami (kot prednosti, za katere si želijo, da bi bile bolj pogosto sestavni del pouka; res
487
pa je, da so na drugi strani nekateri te iste prvine izpostvaljali kot pomanjkljivosti, a teh je bilo
manj; verjetno je tak odziv odvisen tudi od tega, kakšen odnos imajo dijaki do rabe
tehnologije pri pouku). Prednost se jim je zdela tudi tema, ki jim je blizu. Izrazili so željo, da
bi jih mogoče v bodoče vprašali, katere teme bi bile takšne, v katerih bi bili pripravljeni
sodelovati. Največja pomanjkljivost se jim zdi obilica dela, ki ga takšen projekt potegne za
sabo, a tudi ta odgovor, čeprav je bil med negativnimi platmi največkrat izpostavljen, kaže
razumeti tako, da nekaterim je vedno vse odveč. Sploh ker to trditev po drugi strani spodbija
dejstvo, ki ga sami navajajo, da so dobili dobre ocene. Če sklenemo: večina dijakov ima rada
pouk, ki ni takšen kot običajno. Če jim prinese še kakšno dobro oceno, za katero se jim zdi, da
je bila pridobljena bolj na lahko, toliko bolje. Ne zavedajo se pa, da dejstvo, da so bile ocene
dobre, ne pomeni, da so bile dobljene na lahko, ampak da so se dejansko tako poglobili, da so
naredili dobre izdelke, ker jim je bilo delo zanimivo in aktualno.
3 Zaključek
Uporaba IKT nam je omogočila, da smo pri dijakih dosegli sodelovalno učenje in s tem
razvijali:
- sodelovalne veščine, kot so veščine timskega dela, fleksibilnost v medčloveških odnosih,
avtoregulativnost in
- interakcijske in komunikacijske veščine, torej veščine predstavljanja, pisanja, poslušanja,
pogajanja.
Naslednja dodana vrednost se nam zdi, da so dijaki preko videokonference imeli možnost
spoznati način razmišljanja sovrstnikov iz drugih šol.
Največji doprinos k dvigu kakovosti učnega procesa pa prinese medpredmetno
povezovanje, saj se obravnavano vsebino tako dijakom predstavi z vidika različnih strokovnih
področij, teorij, paradigem. Dijaki s tem dobijo možnost, da si ustvarijo mrežo povezav, ki jim
nudi več oprijemališč, njihovo znanje pa je tako bolj živo in uporabno.
Nenazadnje je predstavljeno povezovanje tudi priložnost za strokovno rast učiteljev.
4 Viri in literatura
Knjižni viri:
[1]
Barle-Lakota, A. idr. (2006). Sociologija: učbenik za sociologijo v gimnazijskem
izobraževanju, DZS, Ljubljana.
[2]
Cankar, I. (2006). Martin Kačur, Intelego, Študentska založba, Ljubljana.
[3] Čater, D. (2008). Geografija je zajebana stvar, Skrito.si., Študentska založba,
Ljubljana.
488
[4] Gazvoda, N. (2006). Klic, Sodobna slovenska krajša pripoved, DZS, Ljubljana.
[5] Kleč, M. (2005). Na klopci, Srčno dober človek in zvest prijatelj, MK, Ljubljana.
[6] Kompare, A. Idr. (2004). Psihologija:spoznanja in dileme, DZS, Ljubljana.
[7] Prežihov, V. (2000).Samorastniki, Mladinska knjiga, Ljubljana.
[8]
Vidmar, L. (2002). Družbeni in kulturni vidiki pitja alkoholnih pijač, diplomsko delo, FDV
Ljubljana.
[9]
Ramovš, J., Ramovš, K.(2007). Pitje mladih: raziskava o pitju alkohola med mladimi v luči
antropoloških spoznanj o omamah in zasvojenostih, Inštitut Antona Trstenjaka, Ljubljana.
[10] Zalta, A. idr. (2008). Mladi in alkohol v Sloveniji, Zaključno poročilo ciljno-raziskovalnega
projekta, Univerza na Primorskem: Znanstveno-raziskovalno središče Koper.
Spletni viri:
[1] Domača branja. Dostopno prek: http://z.delo.si/produkcija/dom_branje/?i=knjiga&knjiga=2
(7.6.2011)
[2] Švabič, L. (2008). Čefurji rus. Knjižna polica. Dostopno prek:
http://www.rtvslo.si/kultura/knjizna-polica/cefurji-raus/156305 (7.6.2011)
Predstavitev avtoric
Vesna Kern (1970), diplomirala na Fakulteti za družbene vede, poučuje sociologijo na Gimnaziji Bežigrad v 2.
letniku in pripravlja dijake na maturo. V sodelovanju z RIC ocenjuje maturo iz sociologije kot zunanja
ocenjevalka. Sodeluje pri različnih projektih, ki vključujejo e-učenje s pomočjo različnih programskih okolij.
Darinka Novak Jerman (1963), magistra razvojne psihologije, pripravlja dijake na maturo v nacionalnem in IB
programu. V sodelovanju z RIC ocenjuje maturo iz psihologije kot zunanja ocenjevalka. Ukvarja se s
svetovalnim in razvojnoraziskovalnim delom, ki proučuje značilnosti srednješolske populacije. Sodeluje pri
različnih projektih, ki vključujejo e-učenje s pomočjo različnih programskih okolij.
Mojca Osvald (1973), diplomirala na Filozofski fakulteti, poučuje slovenščino v nacionalnem programu ter v
programu mednarodne šole in mednarodne mature. Sodeluje pri različnih projektih e-šolstva ter poskuša čim bolj
didaktično osmisliti rabo različnih IKT-tehnologij pri pouku.
489
Medpredmetno povezovanje v projektu ekošola
Connection between the subjects in the projekt ecoscool
Iz prakse v prakso - predstavitve
Barbara Rožmanec Rupnik
ŠCL, Srednja lesarska šola Ljubljana
Aškerčeva 1, Ljubljana
[email protected]
Povzetek
V šolskem letu 2010/11 smo se ekošolarji bolj intenzivno ukvarjali z ogroženimi področji
Natura 2000. Eno izmed ogroženih področij je tudi Ljubljansko barje. Spomladanske in
jesenske poplave, pri katerih je pod vodo lahko tudi do polovice površine Barja, so
vsakoleten pojav in zato ena največjih značilnosti tega dela Slovenije. Barjanski habitati so
ključnega pomena za ohranitev nekaterih rastlinskih in živalskih vrst, ki sodijo na rdeče
sezname ogroženih vrst v Evropi. Za cilj projekta smo zastavili povezovanje znanj z
različnih področij: slovenščine, naravoslovja, geografije in lesarske stroke z ekologijo. Ob
tem smo se hkrati naučili osnov fotografiranja in uporabe barvne kompozicije pri
oblikovanju predstavitev. Poučili smo se o zaščitenih vrstah rastlin, ptic, metuljev, žab in
drugih živali, si ogledali gozdno učno pot Draga pri Igu. Proučevali smo tudi izdelavo,
arhitekturo in materiale kmečke barjanske hiše s črno kuhinjo v Črni vasi. Pri tem smo s
pridom uporabljali sodobno IKT tehnologijo.
Ključne besede: Ljubljansko barje, projektno delo, medpredmetno povezovanje, učinkovito
učenje, IKT
Abstract
Eco-teachers and eco-students intensively dealt with endagered areas Natura 2000
(Nature 2000) in the academic year 2010/11. One of the endagered areas is also
Ljubljansko Barje (The Ljubljana moor). Floods in spring and autumn can put up to 50 per
cent of the surface of the Moor under water, they happen annually and are therefore one of
the most known characteristics of this part of Slovenia. The moor habitats are of key
importance for perserving some of the floral and animal species which are on the red list of
endangered species in Europe. The aim of this project was to connect the knowledge
490
acquired in different fields: Slovene, Biology, Geography and Woodworking with Ecology.
We also learned the basics of taking photographs and the use of colour composition in
designing presentations. We educated ourselves about protected species of plants, birds,
butterflies, frogs and other animals. We also took the study forest path Draga pri Igu. We
examined closely the making, architecture and materials of a peasant moor house with a
black kitchen in Črna vas. Modern ICT was greatly used in all of our activities.
Key words: The Ljubljana moore, project work, connect the knowledge acquired in different
fields, effective learning, IKT
1. UVOD
Izkušnje prejšnjih let so pokazale, da imajo dijaki izredno radi projektno delo. Za učitelja
pomeni organizacija projektni dni kar zahteven zalogaj, saj zahteva veliko priprav, še preden
se projektno delo začne. Idejo za projekt sem dobila med poletnim potepanjem po
Ljubljanskem barju in ob pomoči sodelavcev Francija Novaka, Bernarde Jernejc in Gabi
Dolenšek je ideja o medpredmetnem povezovanju slovenščine, geografije, lesarske stroke in
ekologije na temo Ljubljanskega barja postala uspešno izveden projekt. Ker smo na šoli
tehnično precej opremljeni, smo se odločili pri pouku uporabiti sodobnejše pristope in
uporabiti IKT tehnologijo. Pri organiziranju projektnih dni se pogosto zatakne zaradi
logistike. Potrebno je prilagoditi urnik. Učitelji-izvajalci projekta morajo biti tiste dni v
razredih, kjer se izvaja projekt, njihove siceršnje razrede pa prevzamejo sodelavci. Zelo
natančno se je potrebno držati terminskega in materialnega plana, čeprav je včasih težko
vnaprej oceniti potrebno porabo časa in sredstev. Zato smo se odločili, da bomo nekaj tem
obdelali pri pouku, nekaj v okviru strokovne ekskurzije, nekaj v okviru interesnih dejavnosti
(Ekošola in novinarski krožek), nekaj pa individualno. Projekt je potekal od oktobra do aprila
2011. Vanj so bili vključeni dijaki 2. in 3. letniki SPI (mizar) in 1. in 2. letnika PTI (lesarski
tehnik).
2. IZVEDBA PROJEKTA
Na Ljubljansko barje smo najprej pogledali z geografskega zornega kota. Območje zajema
150 kvadratnih kilometrov in leži med Ljubljano, Vrhniko, Krimom in Škofljico. Območje
smo si pogledali na zemljevidu in maketi. Delo smo nadaljevali na računalnikih. Uporabili
smo Google Earth: označili smo kraje, reke, hribe, nadmorsko višino in naredili kopije
zemljevidov.
491
Slika 1 Zemljevid
(http://maps.google.com/maps?ftr=earth.promo&hl=en&utm_campaign=en&utm_medium=v
an&utm_source=en-van-na-us-gns-erth&utm_term=evl)
Delo smo nadaljevali individualno. Dijaki so se individualno iz literature in spletnih strani
se poučili o dosedanjih posegih na Ljubljanskem barju (izraba šote, izsuševanje, invazivna
stanovanjska gradnja in intenzivno kmetijstvo), svoje ugotovitve pa so po trije ali štirje dijaki
skupinsko predstavili v PowerPoint predstavitvah. Nekateri so izdelali plakat.
Slika 2 Iskanje osnovnih podatkov na internetu
492
S
Slika 3 Predstavitev plakatov
Slika 4 Predstavitev projektnega dela (avtorji Alen Zadravec, Jan Vozelj, Primož
Golob, Matej Čoper in Rok Berlič)
Poučili smo se o osnovnih geoloških pojmih. Pri tem smo uporabili spletno učilnico ECHO Geološka zgradba in površje Slovenije. (http://www.egradiva.si/login_evsebine.asp)
Naredili smo geološko karto razvoja barja. Z geološkega stališča je to več kot 200 m
globoka udornina, stara vsaj dva milijona let, ki je nastala na stičišču alpskega in dinarskega
sveta. V kotlini so se akumulirale velike količine sedimentov. Sedanje Barje je po koncu
zadnje ledene dobe prekrivalo obsežno, plitvo jezero, ki se je zamočvirilo. Veliko smo
govorili tudi o spomladanskih in jesenskih poplavah, pri katerih je pod vodo lahko tudi do
493
polovice površine Barja in so vsakoleten pojav in zato ena največjih značilnosti tega dela
Slovenije.
Slika 5 Spletna učilnica E-CHO Geološki razvoj Slovenije
Skupina dijakov, ki se v prostem času ukvarja s fotografiranjem, je naredila veliko
atraktivnih fotografij z barjanskimi motivi. Ker je 17. aprila potekala velika vseslovenska
čistilna akcija, so se posamezni dijaki, ki so bili vključeni v dejavnosti Ekošole, v svojem
kraju priključili akciji Očistimo Barje.
Slika 6 Akcija Očistimo Slovenijo
Pri slovenščini smo prebrali Jalnovo povest Bobri. Spoznavali smo življenje, ki je bilo
2000 let pred našim štetjem, s konca kamene in začetka bakrene dobe. To je čas, ko je
ravnino južno od današnje Ljubljane pokrivalo veliko jezero, razpeto med Ljubljano, Vrhniko
in Igom. Pri pisanju se je Jalen opiral na arheološka odkritja. Pripoved vsebuje veljavne
494
podatke o koliščarskih naselbinah (Ig, Blatna Brezovica, Notranje Gorice), postavlja jih na
mesta, za katera ni oprijemljivih dokazov o naselbinah, a so bile tam odkrite posamezne
najdbe, npr. botanični vrt – kolišče Brkatega Soma, Rožna dolina – kolišče Ostrorogega
Jelena. Prikazano je tedanje življenje: način gradnje kolišč, lov, kuhanje, prehod iz ribiškolovske kulture v poljedelsko, trgovanje, začetki rokodelstva, verovanje), rodbinske razmere
(mnogoženstvo) . Iskali smo starinske besede, s katerimi so včasih poimenovali močvirje
(barje, marost, mah..) in prišli do ugotovitve, da je to območje, ki je prej imelo negativen
prizvok »močvirje«, leta 1880 poimenoval Ljubljansko barje pisatelj Fran Levstik Ob tem
smo pogledali še pravopisna pravila in različen pomen zapisovanja besed barje. Pri
slovenščini smo spoznavali značilnosti strokovnih in poljudnoznanstvenih besedil, na osnovi
katerih so dijaki pri geografiji izdelali predstavitve. Naučili smo se pravila za pravilno
citiranje uporabljenih virov. Temo Ljubljanskega barja smo še nekoliko razširili in za domače
branje prebrali še eno strokovnih ali poljudnoznanstvenih knjig s področja ekologije. Na ta
način smo se poučili smo še o zaščitenih vrstah rastlin, ptic, metuljev, žab in drugih živali.
Barjanski habitati so ključnega pomena za ohranitev nekaterih rastlinskih in živalskih vrst, ki
sodijo na rdeče sezname ogroženih vrst v Evropi. Dijaki so knjigo predstavili v obliki govorne
vaje ali pisno v obliki referata. Tudi v okviru novinarskega krožka smo se ukvarjali z
ekologijo in februarja izdali spletno glasilo Lesnika 2010, ki je tematsko vezano na ekološka
vprašanja. http://www.lesarska.sclj.si/lesnika2010.shtml
Slika 7 Spletno glasilo Lesnika
Ker pa smo lesarska šola, smo se veliko ukvarjali tudi z drevesnimi vrstami, ki rastejo na
barju. Drevesne vrste smo si pogledali tudi v spletni učilnici E-CHO.
(http://www.egradiva.si/login_evsebine.asp )
495
Slika 8 Spletna učilnica E-CHO Ekologija lesa
Ogledali smo si gozdno učno pot Draga pri Igu. Opazovali smo bukve, gorske javorje in
breste, divje češnje, jesene, gabre…Drevesa smo fotografirali, nabirali njihovo listje in
izdelali herbarije. Našo pozornost pa je predvsem pritegnila breka, saj smo jo prvič videli.
Breka je značilno drevo za barje. Ima trd, gladek in zelo težko cepljiv les, ki pa je izredno
uporaben za izdelavo glasbil (škotske dude). Seznanili smo se z ekološkim pomenom in
varovalno vlogo dreves na barju. Pogledali smo si tudi izdelavo, arhitekturo in materiale
kmečke barjanske hiše s črno kuhinjo v Črni vasi (Tomaževa hiša). Očaralo nas je znanje
takratnih tesarjev, ki so jo v celoti naredili iz brun, brez stavbnega okrasja in s preprostimi
obdelovalnimi orodji. Pri strokovnih predmetih smo se poučili o spajanju lesenih delov
konstrukcij brez kovinskih dodatkov, izolacijskih lastnostih lesa, materialih za izdelavo
brunaric in primerjali z današnjo sodobno tehnologijo izdelave lesenih hiš, ki se spet vračajo v
modo. V okviru ekoloških vsebin pri posameznih strokovnih predmetih smo iskali rešitve, da
bi ohranil Ljubljansko barje. Naša razmišljanja so se vrtela okrog večje medijske kampanje za
prepoznavnost problematike Ljubljanskega barja, država pa bi morala dati barjanskim
kmetom določena nadomestila, da bi v imenu ohranitve barja opustili intenzivno kmetijstvo in
gojili izključno za barje tradicionalne kulture. Da bi zaščitili redke vrste ptic, žab, metuljev in
rastlinja, naj bi kosili travnike šele le v začetku jeseni, predvsem je treba ustaviti invazivno
stanovanjsko gradnjo in strožje kaznovati tiste, ki odlagajo smeti in nevarne odpadke v
naravo. Akcije kot je akcija Očistimo Slovenijo morajo postati stalnica.
496
Slika 9 Eko ekskurzija
3. ZAKLJUČEK
Izkušnje prejšnjih let so pokazale, da imajo dijaki izredno radi projektno delo. Projekt
medpredmetnega povezovanja na temo Ljubljansko barje je potekal od oktobra do aprila
2011. Za cilj projekta smo zastavili povezovanje znanj z različnih področij: slovenščine,
naravoslovja, geografije in lesarske stroke z ekologijo. Ob tem smo se hkrati naučili osnov
fotografiranja in uporabe barvne kompozicije pri oblikovanju predstavitev. Pri delu smo
uporabljali spletno učilnico E-CHO z zelo uporabnimi gradivi, Google Earth, pri
samostojnem delu pa aktualne spletne strani, ki so predstavljale Ljubljansko barje. Svoje
ugotovitve smo predstavili v programu PowerPoint. Preko spleta smo se poučili o osnovah
fotografiranja in izdelali atraktivne slike barjanskega habitata v različnih letnih časih. V
okviru novinarskega krožka smo izdelali spletno glasilo Lesnika in ga objavili na šolski
spletni strani. Udeležili smo se akcije Očistimo Slovenijo in čistili Barje, obiskali gozdno
učno pot, si ogledali za barje značilne drevesne vrste in izdelali herbarije, na osnovi
Tomaževe hiše v Črni vasi pa smo pogledali star način izdelave brunaric brez kovinskih
spojev. Poleg zgodovinskega romana Bobri smo brali še poljudnoznanstvene knjige in članke
in se poučili o zaščitenih vrstah rastlin, ptic, metuljev, žab in drugih živali. V projekt je bilo
vloženih veliko ur dodatnega dela, a smo se tudi veliko naučili, saj smo daleč presegli
»papirnato« znanje.
497
4. LITERATURA
[1] http://maps.google.com/maps?ftr=earth.promo&hl=en&utm_campaign=en&utm_medium=va
n&utm_source=en-van-na-us-gns-erth&utm_term=evl (19.2.2011).
[2] Plakat Natura 2000 (avtorji Alen Zadravec, Jan Vozelj, Primož Golob, Matej Čoper in Rok
Berlič).
[3] http://www.lesarska.sclj.si/lesnika2010.shtml (19.2.2011).
[4] http://www.egradiva.si/login_evsebine.asp (19.2.2011).
Kratka predstavitev avtorice
Barbara Rožmanec Rupnik
Sem profesorica slovenščine in zgodovine. Osemnajsto leto učim slovenščino na Srednji lesarski šoli.
Materinščina v očeh mladih počasi izgublja pomen, zato jim na različne načine želim vcepiti občutek za kvaliteto
in širino jezika. Veliko vlogo namenjam branju, kar je ob konkurenci digitalnih medijev precej zahtevna naloga.
Dijake učim komunikacije v različnih okoliščinah in pisanja sestavkov. Učim jih razmišljujočega in kritičnega
sprejemanja besedil in poskušam vzbuditi ljubezen do jezika. Dijake pritegnem s tem, da pogosto vključujem
sorodne teme iz zgodovine, zgodovine umetnosti, verstev, sociologije, psihologije, lesarstva in retorike. V
zadnjih letih se je naša šola dobro opremila z IKT tehnologijo (interaktivne table, projektorji, računalniki,). Tudi
sama jo uporabljam pri pouku, saj mi ponuja nešteto možnosti, kako slovenščino približati in jo narediti zabavno
tudi za dijake, ki imajo učne težave. Pri poučevanju morda ni najbolj bistvena moderna tehnologija, ampak
navdušenje. Kajti, če hočeš vneti, moraš sam goreti.
I am a Slovene and history teacher. I have been teaching Slovene at Srednja lesarska šola for 18 years. Mother
tongue is slowly losing importance in the youth's eyes, therefore I use various approaches to implant the feeling
of quality and width of the language in them. I pay great attention to reading which is quite demanding because
of the impact of digital media. I teach students to communicate and write compositions in various circumstances,
to ponder over diferent text and accept them as they are and to find love for language. I get students' attention by
including related topics from history, art history, religion, sociology, psychology, woodworking and rhetoric.
Our school has lately been supplied with interactive whiteboards, projectors and computers. I use IT as it offers
countless possibilities to make Slovene easy to understand and more fun for students with special needs. When it
comes to teaching, modern technology might not be most important. It's the excitement, for if you want to
inflame, you have to carry the flame.
498
Raziskovalno delo in IKT – Muzej spominov rudnik Laška vas _
Perkpau
Research and ICT - Museum of memories
Mine Laška vas _ Perkpau
Iz prakse v prakso - predstavitve
mag. Marlenka Drevenšek
Osnovna šola Štore
[email protected]
Povzetek
Muzej spominov zajema video in audio posnetke osebnih spominov krajanov Štor na rudnik
Laška vas in železarno Štore. Digitalizirana zbirka posnetih intervjujev predstavlja muzej
spominov. V razgovor je bilo vključenih 10 nekdanjih rudarjev in njihovih svojcev, ki so
nekoč delali v rudniku in v Železarni Štore. Nastala je bogata osebna zbirka spominov na
isto temo, ki so jo dopolnili delavci vsak na svoj način. V razgovorih krajani odkrivajo težko
fizično delo brez mehanizacije, delovnih oblačil, merilnih naprav in dvigal, pogoste nesreče
z zalitjem vode, medosebne odnose med delavci in nadrejenimi, finančno stabilnost osebnih
dohodkov in malico, ki so jo dobili pri delu.
Odločili smo se, da bomo intervjuje posneli s šolsko video kamero. Najprej smo se morali
naučiti s kamero rokovati. Učenci so prinesli tudi svoje domače kamere, s katerimi so bili
bolj vešči. Poleg različnih kamer smo uporabljali tudi diktafone in GSM telefone.
Pridobljeno gradivo smo tudi ročno zapisali, pretipkali, sproti pregledovali posneto
gradivo, ga med seboj primerjali in odpravljali napake. Začeli smo snemati pogovore s
krajani, ki so bili v domu starostnikov Lipa, ki je v neposredni bližini šole.
Ključne besede: vizualni mediji, audio, video snemanje, IKT, etnologija, železarstvo
Abstract
Museum of memories includes video and audio clips of personal memories by using a
video camera and digital phones. This was recorded by students from Štore elementary
school. Our desire was to make a museum of memories, strongly present in Štore.
The interview included 10 former miners and their families who once worked in the
mine Laška vas in železarna Štore. Bank of memories will be enriched in the future.
Students were tested in shooting video and audio material, it