1. No category

Publikacija
Ekolo{ko
kmetijstvo
v Slovenski Istri
Združenje ekolo{kih kmetov Obale
Publikacija je sofinancirana s strani Evropskega kmetijskega
sklada za razvoj podeželja oz. preko 4. Osi Programa za razvoj
podeželja RS 2007-2013.
Založnik in izdajatelj:
Združenje ekolo{kih kmetov Obala
KAZALO VSEBINE
E-mail naslov: [email protected]
Kontaktne {tevilke:
(0)31 508 903 Boris Fras
(0)31 386 492 Ur{ka Arzen{ek
Odgovorni urednik:
Dane Podmenik
Avtorji prispevkov:
Boris Fras,
predsednik Združenja ekolo{kih kmetov Obala
in Zveze združenj ekolo{kih kmetov Slovenije
Dane Podmenik, univ. dipl. geograf
Matjaž Primc, univ. dipl. ekonomist
Polonca Repi~, inž. kmetijstva
Nives Adami~ Kri~aj, univ.dipl. inž. kmetijstva
Avtorji fotografij:
Projekt Las Istra »Strategija razvoja ekolo{kega kmetijstva
za Slovensko Istro«
Boris Fras
1
Ekolo{ko kmetijstvo v Sloveniji
Dane Podmenik 4
Ekolo{ko kmetijstvo v Slovenski Istri
Dane Podmenik
11
Tržne in pridelovalne možnosti ekolo{kih izdelkov in pridelkov v
Slovenski Istri
Dane Podmenik
Ur{ka Arzen{ek
Boris Fras
Priprava publikacije:
Smernice in potenciali za razvoj ekolo{kega kmetijstva v Slovenski
Istri
Zavod Eko-Humanitatis
Cesta Zore Perello-Godina 3, Koper
www.eko-humanitatis.org
[email protected]
Tel. {t.: (05) 907 82 91
Obdelava in tisk:
Medium
April 2010
Dane Podmenik, Boris Fras
21
26
Turizem na podeželju – neizkori{~ene priložnosti
Matjaž Primc 32
Dodatek - Gradivo z delavnice/izobraževanja
»SKOP/KOP – ekolo{ko kmetovanje«
Koraki do certifikata
Polonca Repi~ 40
Ekonomski vidiki ekolo{kega kmetijstva
Nives Adami~ Kri~aj 45
Kaj je ekolo{ko živilo?
Polonca Repi~ 49
Publikacija je bila izdelana v okviru projekta »Strategija razvoja ekolo{kega kmetijstva za Slovensko
Istro«, del letnega izvedbenega na~rta Lokalne akcijske skupine za obmo~je ob~in Koper, Izola in Piran
(LAS Istre) za leto 2009.
“Za vsebino dokumenta je odgovorno Združenje ekolo{kih kmetov Obala.
Organ upravljanja za Program razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 - 2013 je
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.”
Boris Fras
PROJEKT LAS ISTRA »STRATEGIJA RAZVOJA EKOLOŠKEGA
KMETIJSTVA ZA SLOVENSKO ISTRO«
V letu 2009 se je Združenje ekoloških kmetov Obala skupaj s partnerji Bio Istra, Autentica in
Zavod Eko-Humanitatis uspešno prijavilo na prvi razpis Lokalno akcijske skupine Istre (LAS
Istra) v okviru programa LEADER s projektom »Strategija razvoja ekološkega kmetijstva za
Slovensko Istro«.
Glavni cilji projekta so:
1. hitrejši razvoj ekološkega kmetijstva v Slovenski Istri (porast števila ekoloških kmetij in
kmetijskih površin vključenih v sistem nadzora ekološkega kmetijstva,
2. določitev smernic razvoja in potencialov ekološkega kmetijstva izobraževanje in
ozaveščanje lokalnega prebivalstva o prednostih ekološkega kmetijstva in ekološko
pridelane hrane,
3. izobraževanje in ozaveščanje lokalnega prebivalstva o prednostih ekološkega kmetijstva
in ekološko pridelane hrane,
4. spodbujanje in razvoj trajnostnega turizma v povezavi z ekološkim kmetijstvom oziroma
na ekoloških kmetijah in navezavi na ohranjanju in oživljanju kulturne, zgodovinske in
etnološke dediščine območja,
5. boljše povezovanje, sodelovanje in pretok informacij med ekološkimi kmeti,
6. z odprtjem ekološke tržnice v Kopru lokalnemu prebivalstvu in turistom ponuditi možnost
tedenskega nakupa zdrave - ekološko pridelane hrane in
7. spodbuditi lokalne oblasti k večji podpori ekološkemu kmetijstvu.
1
Projekt je razdeljen na štiri faze:
Faza 1:
Izdelava študije ekološkega kmetijstva v Slovenski Istri, ki zajema:
 analizo stanja ekološkega kmetijstva v Slovenski Istri,
 prostorska analizo ekološkega kmetijstva v Slovenski Istri,
 smernice razvoja, ovrednotenje pridelovalnega in tržnega potenciala ekološkega kmetijstva
v Slovenski Istri,
 primerjavo stanja ekološkega kmetijstva v Slovenski Istri z drugimi slovenskimi regijami
oziroma celotno Slovenijo,
 primerjava značilnosti ekološkega kmetijstva z celotnim kmetijstvom v Slovenski Istri in
 odnos lokalnega prebivalstva oziroma potrošnikov do ekološkega kmetijstva in živil ter
njihove nakupovalne navade.
Faza 2:
 Izvedba treh delavnic z namenom izobraževanja ter ozaveščanje lokalnega prebivalstva o
vsebinah povezanih z ekološkim kmetijstvom,
 izvedba treh dogodkov »Dan s strokovnjakom - obisk ekološke kmetije« (praktična
predstavitev ekološkega kmetijstva, pravil, postopkov, problemov, degustacija ekoloških
živil…),
 strokovni seminar - predavanja ter diskusije v povezavi z ekološkim kmetijstvom v
Slovenski Istri,
 izdaja publikacije o ekološkem kmetijstvu v Slovenski Istri in
 vzpostavitev spletne predstavitveno - izobraževalne strani.
2
Faza 3:
 Priprave za vzpostavitev ter samo odprtje ekološke tržnice v Kopru po vzoru drugih mest v
Sloveniji in
 predstavitve (degustacija, izobraževanje) na podeželju.
Faza 4:
 Vpeljava trajnostnega turizma na izbrane ekološke kmetije v navezavi na ohranjanju in
oživljanju kulturne, zgodovinske in etnološke dediščine območja. Organiziran bo ogled
kmetije in lokalne kulturno - zgodovinske dediščine, predstavitev načinov kmetovanja na
kmetiji, pobiranje pridelkov (oljke, grozdje), degustacija ipd… in
 izdelava dveh turističnih programov/itinerarjev v povezavi z ekološkimi kmetijami oziroma
ekološkim kmetijstvom.
3
Dane Podmenik
EKOLOŠKO KMETIJSTVO V SLOVENIJI
Pregled stanja in značilnosti ekološkega kmetijstva v Sloveniji.
V Sloveniji se je od vzpostavitve kontrole in državnih subvencij število ekoloških kmetij in
površin zelo povečalo. Res je, da se je letno število novo vpisanih kmetij v ekološko
kmetijstvo upočasnilo v zadnjih letih, vendar pa je še vedno zabeležena rast. V letu 2008 je
bilo v kontrolo vpisanih 2067 kmetij. Delež ekoloških kmetij v letu 2008 v primerjavi s
številom vseh kmetij v Sloveniji je znašal 2,6% (MKGP).
Povprečna velikost ekološke kmetije se giblje okoli 15 ha, kar je veliko več kot pri
konvencionalnih kmetijah (6,4 ha). Med ekološkimi kmetijami prevladujejo tiste od 10 do 15
ha kmetijskih zemljišč (27,02%) ter tiste od 5 do 10 ha kmetijskih zemljišč (25,08%). Velik je
tudi delež kmetij od 15 do 20 ha (13,02%) ter 20 do 30 ha kmetijskih zemljišč (12,23%) (Ilić,
2003).
Delež ekoloških kmetijskih površin v primerjavi z vsemi kmetijskimi površinami v uporabi je
leta 2008 znašal 6,1%
Po sestavi obdelovalnih površin, ki so vključene v kontrolo daleč največji delež, skoraj 90%,
pripada travinju. Sledijo njive s približno 6% in sadovnjaki z dobrimi 2% deležem. Delež
vrtnin, vinogradov in oljčnikov je minimalen. (MKGP).
4
Sestava in obseg obdelovalnih površin vključenih v kontrolo v Sloveniji (ha), 2000-2008
Leto
2000
2001
2002
2003
Travinje
4.900 10.000 12.800 18.500 20.908,00 21.669,79 24.458,25
26.243,48 26.983,49
Njive
320
680
850
1.300
1.639,97
924,43
1.587,36
1.676,23
1.843,79
Vinogradi
22
52
55
50
49,09
67,22
125,02
183,21
190,68
4,48
6,56
27,39
21,26
16,22
Oljčniki
2004
2005
2006
2007
2008
20
55
65
100
335,62
359,57
563,19
992,93
711,52
Vrtnine (na 18
41
58
68
81,77
141,57
96,49
103,25
90,72
Sadovnjaki
(intenzivni
in travniški)
prostem in
v
zavarovanih
prostorih)
Skupaj
5.446 10.828 13.828 20.018 23.019,93 23.169,14 26.830,70 29.220,36
Vir: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, www.mkgp.si
5
29.836,42
V ekološki živinoreji prevladuje reja drobnice, govedi in perutnine. V zadnjih letih je najbolj
porastlo število drobnice ter prašičev. Velik porast je zabeležen tudi pri perutnini. Medtem pa,
ko je število čebel upadlo. Pri reji drobnice v veliki meri prevladujejo ovčjereja, saj je bilo
ovac v letu 2008 dobrih 36.000 (MGKP)
Iz vseh navedenih podatkov lahko izpostavimo dve glavni značilnosti ekološkega kmetijstva v
Sloveniji:
¾
izrazita prevlada travinja in usmerjenosti v živinorejo ter
¾
(pre)malo obdelovalnih površin na katerih bi se pridelali pridelki, po katerih je
povpraševanje največje (zelenjava, sadje, mlevski in mlečni izdelki).
Ob koncu te točke lahko navedemo sledečo oceno »Povprečna slovenska ekološka kmetija
gospodari na 2 ha njiv, na 0,29 ha sadovnjakov, 0,13 ha vinogradov in 11 ha travnikov«
(Vadnal, 2000, 303).
Ekološko kmetijstvo po regijah
Dosegljivi podatki kažejo na precejšnje razlike med posameznimi statističnimi regijami
Slovenije. Največ ekoloških kmetij se nahaja v Savinjski regiji (362), nad 200 pa jih je
registriranih še v Koroški, Osrednjeslovenski in Goriški regiji. Največ ekološko obdelanih
površin v kontroli pa je v Jugovzhodni statistični regiji in Notranjsko - kraški regiji (v obeh s
preko 4.000 ha). Opazimo lahko tudi velike razlike v povprečnih velikostih ekoloških kmetij
po regijah. Odstopajo kmetije iz Obalno - kraške in Notranjsko - kraške regije ter Regije JV
Slovenije. V okviru slovenskega povprečja so tudi ekološke kmetije iz Goriške regije,
medtem ko so ekološke kmetije iz vseh ostalih statističnih regij podpovprečno velike (okrog
10 ha). Še večja so odstopanja po statističnih regijah glede na delež ekoloških kmetiji in
ekološko obdelanih površin v primerjavi z vsemi kmetijskimi gospodarstvi in s skupnimi
kmetijskimi površinami v uporabi. Regija z največjim deležem ekoloških kmetij je Koroška
(9%), sledijo ji Zasavska (6%) in Notranjsko - kraška regija (dobrih 5%), najmanjši delež po
številu ekoloških kmetij v regiji pa s pol odstotka dosega Pomurska regija.
Pri deležu ekološko obdelanih površin od vseh kmetijskih površin v uporabi je slika nekoliko
drugačna. Na prvih mestih sta Notranjsko - kraška (skoraj 19%) in Obalno - kraška regija
6
(skoraj 16%), medtem ko je daleč najmanjši delež (manj kot 1%) ekološko obdelanih površin
prav tako zabeležen v Pomurski regiji. Opisani podatki pričajo o velikih razlikam v prisotnosti
ekološkega kmetijstva med posameznimi statističnimi regijami v Sloveniji. Podatki o sestavi
ekoloških površin po regijah so si razumljivo precej podobni. V vseh regijah v zelo veliki
večini prevladujejo travinja. Tukaj je izjema le Pomurska regija, kjer je daleč največ njivskih
površin.
Ekološko kmetijstvo se je najbolj razvilo na tistih območjih, kjer so pogoji za intenzivno
kmetijstvo najbolj neugodni, saj je tam v večini prevladovalo ekstenzivno kmetijstvo in
preusmeritev v ekološko kmetijstvo ni predstavljala velikih težav. Obratno pa je na območjih,
kjer so naravni pogoji najboljši in je zelo razvito intenzivno kmetijstvo (Prekmurje, Slovenske
gorice, Dravsko polje, Haloze), ekoloških kmetij zelo malo.
Poleg naravnih pogojev na razvoj ekološkega kmetijstva pozitivno vplivata tudi delo in
promocija območnih združenj ekoloških kmetov, drugih društev oziroma gibanj ter kmetijskih
zavodov in njihovih pospeševalcev na terenu (Kosi, 2004).
7
Število in delež ekoloških kmetij, njihova povprečna velikost, obseg in delež ekoloških
obdelovalnih površin po statističnih regijah, 2008
Število
Statistična regija
ekoloških
kmetij
Povprečna
Ekološke
Delež*
velikost
obdelovalne
(%)
ekološke
površine v
kmetije (ha)
kontroli (ha)
Delež* (%)
Pomurska regija
52
0,53
10,57
549,58
0,84
Podravska regija
196
1,54
9,86
1.931,91
2,35
Koroška regija
244
9,03
10,81
2.637,57
12,93
Savinjska regija
362
3,16
9,87
3.574,01
5,27
Zasavska regija
57
6,05
10,73
611,64
11,23
Spodnjeposavska regija
54
1,06
11,54
622,94
2,51
Regija JV Slovenija
196
2,41
20,73
4.603,74
8,22
Osrednejslovenska regija
239
2,79
11,67
2.785,83
4,29
Gorenjska regija
190
4,24
9,79
1.861,00
5,52
regija
153
5,43
26,33
4.027,74
18,70
Goriška regija
240
4,21
15,64
3.754,43
11,84
Obalno kraška regija
84
2,86
34,24
2.876,03
15,69
Notranjsko - kraška
* Deleži so preračunani glede na število vseh kmetijskih gospodarstev in vseh kmetijskih
zemljišč v uporabi po statističnih regijah v Sloveniji v letu 2007.
Vir: MKGP, 2009; SURS, 2009;
8
Primerjava stanja ekološkega kmetijstva med Slovenijo in ostalimi članicami EU
Za »objektivnejšo« sliko o ekološkem kmetijstvu v Sloveniji in za ovrednotenje zgoraj
navedenih podatkov je potrebna primerjava z ostalimi članicami EU.
Primerjava deležev ekoloških kmetijskih površin med članicami EU (%) 2008, podatki za
Belgijo, Ciper, Grčijo, Luxemburg, Malto in Portugalsko so za leto 2007
Vir_www.organic-europe.net
Iz gornjih podatkov je razvidno, da med državami članicami EU izrazito izstopa Avstrija, ki
ima najbolj razvito ekološko kmetijstvo. Slovenija je s 6,10% deležem ekoloških površin nad
povprečjem EU. Če upoštevamo delež ekoloških kmetijskih površin, so (pričakovano) pred
Slovenijo nekatere bolj razvite države z daljšo tradicijo ekološkega kmetijstva: Avstrija,
Italija, Danska, Finska in Švedska. Nekoliko preseneča dejstvo, da so pred Slovenijo tudi
Češka, Estonija, Latvija, Portugalska in Slovaška. Omenjene države (razen Češke) so po
9
razvitosti ekološkega kmetijstva še pred leti močno zaostajale za Slovenijo, a so v zadnjih
letih beležile zelo veliko rast, tako da so sedaj prehitele Slovenijo.
Češka, Islandija in Slovenija so države z največjimi deleži travinja (okoli 90%), kar je dvakrat
več od povprečja EU-27. Največje deleže ornih površin (njive, vrtovi…) imajo Švedska
(80%), Estonija (79%), Litva (73%) ter Latvija (70%).Trajni nasadi imajo pomembno vlogo
oziroma so nadpovprečno zastopani na Cipru (58%), v Bolgariji (38%), Grčiji (23%), Poljski
(22%), Italiji (18%) ter Španiji (17%); štiri od šestih naštetih držav se nahajajo v Sredozemlju
(Willer, 2008).
Uporabljena literatura in viri:
Ilić, D.: Velikostna sestava ekoloških kmetijskih gospodarstev v Sloveniji, diplomska delo,
Biotehniška fakulteta, Ljubljana, 2003.
Kosi, D. (2004): Sonaravno kmetijstvo v Sloveniji, Geografski vestnik, 76, 2, Ljubljana,
43-52.
Vadnal, K. in sodelavci: Slovenska ekološka kmetija, Sodobno kmetijstvo, 33, 7/8,
Ljubljana, 2000, 298-304.
Willer, H. in sodelavci: The world of organic agriculture- statistics & emerging trends 2008,
IFOAM & FIBL, Bonn, Frick, 2008.
Spletni viri:
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, URL: www.mkgp.si (2009-09).
SURS (2009): Kmetijska gospodarstva - splošni pregled po statističnih regijah, Slovenija,
www.stat.si
10
Dane Podmenik
EKOLOŠKO KMETIJSTVO V SLOVENSKI ISTRI
Zaradi pomanjkanja podatkov o ekološkem kmetijstvu v Slovenski Istri je bila opravljena
terenska raziskava »Značilnosti ekološkega kmetovanja v Slovenski Istri«, katere namen je bil
popis in pogovor z vsemi ekološkimi pridelovalci. Sestavili smo anketni vprašalnik s
šestindvajsetimi vprašanji in z njim poskušali čim širše zajeti različne značilnosti in vidike
ekološkega kmetovanja v Slovenski Istri. Vzorec anketne raziskave predstavljajo kmetijski
pridelovalci iz Slovenske Istre, ki so vključeni v kontrolo ekološkega kmetijstva. Od skupno
petdesetih ekoloških pridelovalcev vključenih v kontrolo smo celotno anketo opravili z
oseminštiridesetimi. V nadaljevanju predstavljamo podatke pridobljene z raziskavo.
Število ekoloških kmetij
V Slovenski Istri je po podatkih (2009) vseh treh kontrolnih služb petdeset pridelovalcev
oziroma kmetij vpisanih v ekološko kontrolo - od tega je sedeminštirideset t.i. družinskih
kmetij.
Od oseminštiridesetih anketiranih pridelovalcev jih je v fazi preusmerjanja petindvajset. V
nadaljevanju so zaradi razumljivejše interpretacije pridobljenih podatkov vse kmetije oziroma
pridelovalci, ki so vpisani v ekološko kontrolo, torej tudi tisti v fazi preusmerjanja,
poimenovani kot »ekološki«.
11
Število družinskih kmetij vpisanih v ekološko kontrolo po občinah1 glede na pripadajočo
kontrolno organizacijo in njihov delež glede na število vseh družinskih kmetij v Slovenski
Istri (2009)
Občina /
VERITAS
IKC
KON-CERT
SKUPAJ
Delež ekoloških
družinskih kmetij (%)
Kontrolna
organizacija
KOPER
10
8
16
34
2,5
IZOLA
1
1
1
3
0,9
PIRAN
2
4
4
10
2,3
SKUPAJ
13
13
21
47
2,2
Vir: Kontrolne organizacije KON-CERT, IKC in Bureau Veritas, 2009
Obseg in sestava ekoloških kmetijskih površin
Po podatkih iz naše raziskave je v ekološko kontrolo vključenih 276,2 ha kmetijskih
obdelovalnih površin. Če podatke o obsegu ekoloških kmetijskih zemljišč primerjamo s
podatki o vseh kmetijskih zemljiščih v uporabi ugotovimo, da delež ekoloških površin znaša
6,5%, kar je nad slovenskim povprečjem. Vendar, če delež računamo glede na podatke o
dejanski rabi tal2 je ta procent veliko nižji - 2,2%.
1
V primeru, da nekdo živi v eni občini zemljišče pa ima v drugi občini je upoštevano v kateri občini se nahajajo
ekološke površine. Pri tistih primerih, ki imajo zemljišča v dveh občinah pa smo upoštevali v kateri občini
pridelovalec prebiva.
2
Po izračunih prihaja v Slovenski Istri do zelo velik razlik med uradnimi podatki (GERK-i) in podatki o dejanski
rabi tal. Po uradnih podatkih je tako v Slovenski Istri skupno dobrih štiri tisoč ha kmetijskih zemljišč v uporabi,
po podatkih o dejanski rabi tal pa je takih zemljišč kar okoli dvanajst tisoč (Majer, 2009).
12
Obseg in sestava obdelovalnih kmetijskih površin vključenih v ekološko kontrolo v
Slovenski Istri po posameznih občinah (ha) - anketa
Oljčni
Vinogra
Travinj
Sadov
Njive
Vrtovi Rastlinjaki
Drugo
Skupaj
ki
di
e
njaki
Koper
34
85,3
38
11,2
31,3
0,42
0,11
2,5
202,8
Izola
6,4
4,2
2
13,6
2,9
/
/
/
29,3
Piran
9,15
0,15
32,3
/
2,3
0,11
0,05
/
44,1
Skupaj
49,75
89,65
72,3
24,8
36,5
0,53
0,16
2,5
276,2
Sestava kmetijskih površin v uporabi vključenih v ekološko kontrolo v Slovenski Istri
(KZU v %)
13
Velikostna sestava in povprečna velikost ekoloških kmetij
Iz teh podatkov lahko ugotovimo, da so ekološke kmetije v Slovenski Istri v primerjavi s
povprečnimi velikostmi ekoloških kmetij v Sloveniji (zelo) majhne, saj jih več kot polovica
obsega do največ pet hektarjev. Povprečna velikost vseh ekoloških kmetij znaša 5,7 ha,
medtem ko je to povprečje za družinske ekološke kmetije še nižje - 4,5 ha.
Največja družinska kmetija pa se nahaja v Lukinih in obsega 26 ha obdelovalnih površin
(večinoma njiv). Najmanjša družinska kmetija pa obsega 0,47 ha.
Velikostna sestava ekoloških kmetij v Slovenski Istri (KZU v ha)
14
Usmerjenost kmetij
Med ekološkimi pridelovalci3 izrazito prevladujejo tisti, ki so usmerjeni v oljkarstvo saj je
takih kar 24 (51%). Mešano usmerjenih kmetij je 14 (29%), vinogradniških kmetij je pet
(10%), po ena kmetija je usmerjena živinorejsko, sadjarsko in poljedelsko. Dva anketiranca
sta se s konjušnico oziroma drevesnico uvrstila v razred “drugo”.
Najbolj izstopa dejstvo, da niti ena kmetija ni zelenjadarsko usmerjena in, da se v poljedelsko,
sadjarsko in živinorejsko usmerjenost uvršča le po ena kmetija. Tukaj je potrebno poudariti,
da je število živali na ekoloških kmetijah na območju Slovenske Istre minimalno. Konjev je
šestindvajset, ovac je dvajset, koz je deset, gosk je pet, osli so trije, prašič je en in kokoši je
okoli šestedest. Na nobeni od anketiranih kmetij ni niti ene glave govedi.
Prostorska razporeditev ekološkega kmetijstva v Slovenski Istri
Kot centre oziroma območja, kjer je ekološko kmetijstvo najbolj zastopano, lahko opredelimo
dve samostojni oziroma ločeni enoti – katastrski občini Truške in Sočerga ter tri sklenjene
enote:
¾ površine oziroma katastrske občine okoli Bertokov in Škofij,
¾ površine nad Izolo (k.o. Cetore) in Koprom (k.o. Gažon) in
¾ JZ del zaledja ob dolini reke Dragonje (k.o. Koštabona, Krkavče, Raven in
Sečovlje).
V kar dvaindvajsetih katastrskih občinah pa ni niti ene ekološke kmetije ali ekoloških površin.
V celotnem vzhodnem del Slovenske Istre, z izjemo k. o. Sočerga, kjer se nahaja ena ekološka
kmetija, ekološko kmetijstvo sploh ni prisotno. To lahko označimo kot presenečenje, saj smo
pričakovali večjo zastopanost ekološkega kmetijstva na teh območjih.
3
Pri kmetijah, ki niso v celoti ekološke oziroma imajo del kmetijskih zemljišč prijavljenih kot integrirane, drugi
del pa kot ekološke, smo upoštevali mnenje o usmerjenosti le ekološkega dela kmetije. Primer: če je celotna
kmetija mešano usmerjena, ekološke površine pa zavzemajo le oljčnike, je kmetija opredeljena kot oljkarsko
usmerjena.
15
Število ekoloških kmetij oz. pripadajočih površin in njihova usmerjenost po katastrskih
občinah v Slovenski Istri
Obseg ekoloških površin po katastrskih občinah v Slovenski Istri
16
Če nekoliko podrobneje pogledamo še razporeditev in obseg ekoloških oljčnikov lahko
ugotovimo naslednje:
¾ katastrska občina z največjim obsegom oljčnikov so Krkavče (okoli 12 ha), sledi
ji k.o. Cetore z nekaj manj kot šestimi ha,
¾ oljčniki so prisotni v skoraj vseh katastrskih občinah, kjer je prisotno tudi
ekološko kmetijstvo z izjemo k.o. Sočerga, Semedela, Malija, Vanganel, Dekani
in Hribi,
¾ največ oljčnikov se nahaja nekoliko bolj v zaledju, kjer so tudi pogoji za gojenje
oljk boljši predvsem z vidika pojavljanja bolezni oziroma. oljčne muhe. Vendar
pa se oljčniki nahajajo tudi v katastrskih občinah., ki so bližje morju in
¾ katastrska občina Truške velja za najbolj vzhoden del, kjer so še prisotni oljčniki.
To točko lahko zaključimo z ugotovitvijo, da geografsko gledano prihaja do velikih razlik v
zastopanosti ekološkega kmetijstva znotraj Slovenske Istre, še posebno med vzhodnim
zalednim delom in drugimi deli.
Povzetek in pogledi na stanje
V Slovenski Istri lahko naravne razmere za ekološko kmetijstvo označimo kot dobre, čeprav
znotraj regije prihaja do kar velikih razlik. Pozitivno je tudi dejstvo, da na večini območja ni
prisotna zelo intenzivna kmetijska pridelava, kar govori v prid razvoja ekološkega kmetijstva.
Zato menimo, da bi lahko bilo ekološko kmetijstvo bolj razvito in prisotno.
Ekološko kmetijstvo v Slovenski Istri lahko (v primerjavi z stanjem v Sloveniji) označimo,
kot specifično predvsem z naslednjih vidikov:
¾ trajni nasadi (vinogradi, oljčniki, sadovnjaki) obsegajo skoraj 60% vseh ekoloških
površin v regiji, kar je pozitiven podatek. Najbolj so zastopani vinogradi, ki jim
pripada tretjina vseh ekološkim kmetijskih površin v Slovenski Istri. Travinje obsegajo
le dobro četrtino vseh ekoloških kmetijskih površin,
¾ zelo nizko število živine na ekoloških kmetijah (niti ene glave govedi),
¾ daleč najbolj prevladujoča usmerjenost je oljkarska, saj je strogo oljkarsko usmerjenih
kmetij več kot polovica, čeprav oljčniki obsegajo (le) 18% vseh ekoloških površin.
Sledi mešan tip kmetij (29% vseh ekoloških kmetij),
17
¾ ekološke kmetije v Slovenski Istri so v primerjavi s slovenskim povprečjem (okoli 15
ha) majhne, saj povprečna kmetija obsega 5,7 ha oziroma 4,5 ha za družinske kmetije.
To je v veliki meri posledica italijanskega dedovalnega prava, ki je v zgodovini veljal
na tem območju ter naravnih razmer in
¾ več kot polovica ekoloških kmetov je v kontrolo vključenih manj kot tri leta. Od tega
jih je, kar četrtina takih, ki so v kontroli manj kot eno leto. To priča, da se je ekološko
kmetijstvo v Slovenski Istri začelo hitreje razvijati šele v zadnjem času in prav oljkarji
so tisti, ki so “odgovorni” za to.
Dejstvo, da je prisotna samo ena sadjarsko usmerjena kmetija in da ni niti ene zelenjadarsko
usmerjene kmetije, kar je v nasprotju s tradicionalnimi usmeritvami kmetij na področju
Slovenske Istre. Takih kmetov, ki tržijo povrtnine in zelenjavo, je sicer skupaj pet, vendar so
vsi opredelili svojo kmetijo kot mešano usmerjeno, saj imajo tudi druge površine. Menimo, da
so veliko premalo izkoriščene naravne možnosti za pridelavo zgodnje zelenjave, po kateri je
veliko povpraševanje in tudi cene le-te so višje. Pogrešamo tudi več površin pod rastlinjaki,
saj ti omogočajo zelo zgodnje oziroma pozne pridelke. Le eden od kmetovalcev ima
rastlinjake (cca 1000 m²), v katerih goji zelenjavo za trg. To, da čistih zelenjadarsko in
sadjarsko usmerjenih kmetij praktično ni, si razlagamo predvsem z dejstvi, da pridelava teh
kultur zahteva veliko več vloženega dela, bolj so podvržene raznim škodljivcem ter boleznim
in tudi veliko bolj so občutljive na (izredne) podnebne razmere (suša, pozeba in slana). Zaradi
tega tudi menimo, da so subvencije za pridelavo ekološke zelenjave in sadja prenizke.
Zelo majhno število živine in le ena živinorejsko usmerjena kmetija pa je pogojeno z
dejstvom, da je Slovenska Istra že v preteklosti veljala za območje z manjšim številom živine.
Vendar pa preseneča to, da se vse ekološke kmetije, ki imajo živali v ekološki reji (gre
predvsem za konje in nekaj drobnice), nahajajo v priobalnem pasu oziroma njegovem ožjem
zaledju. Pričakovali smo, da bo živina bolj kot v priobalnem pasu, kjer so možnosti za večje
travniške površine omejene, prisotna v (vzhodnem) zalednem delu, kjer so pogoji za
živinorejo bolj ugodni in je bila tudi v preteklosti najbolj prisotna. Ker na tem območju
intenzivno kmetijstvo skoraj ni prisotno in je razmeroma malo obdelovalnih kmetijskih
površin, so možnosti za večje ekološke kmetije z obsežnejšimi travniškimi in njivskimi
površinami. A ne samo, da v zalednem delu ni živine v ekološki reji, praktično ekološko
kmetijstvo sploh ni prisotno. Izjema je le ena, sicer zelo velika (26 ha), poljedelska kmetija v
Lukinih. Prav izrazito polarizirano prisotnost ekološkega kmetijstva v Slovenski Istri
18
(priobalni del in bližnje zaledje nasproti vzhodnem delu) lahko označimo kot najbolj
(negativno) presenetljivo.
Minimalna prisotnost živine pa sproža tudi vprašanje oziroma problematiko gnojenja površin.
V ekološkem kmetijstvu velja, da naj bi kmetovalci stremeli k uporabi gnoja in komposta,
pridelanega na kmetiji. S tega vidika lahko ekološko kmetijstvo v Slovenski Istri označimo
kot specifično, saj so gnojilne navade v nasprotju s predpostavkami ekološkega kmetijstva.
Dobra polovica anketiranih ekoloških pridelovalcev svoje površine gnoji izključno ali v večini
samo s kupljenimi gnojili, ki so po predpisih dovoljena v ekološkem kmetijstvu. V večini so
njihove izkušnje s temi gnojili dobre, nekateri so celo povedali, da uporaba teh gnojil
omogoča zelo hitro rast rastlin z bogatimi plodovi. Približno petina pridelovalcev gnoji svoje
površine izključno ali v večini z gnojem in/ali kompostom, pridelanim na kmetiji. V oči pa
bode podatek, da več kot četrtina pridelovalcev površin sploh ne gnoji. Med temi je največ
oljkarjev in vinogradnikov.
Tržno usmerjenih je kar 79% vseh vprašanih ekoloških kmetov, kar je zelo pozitiven podatek.
Vendar pa je zaskrbljujoče dejstvo, da je pravih ekoloških kmetov zelo malo (9%). Pri več kot
polovici vprašanih se noben član družine ne preživlja z ekološkim kmetijstvom, kar pomeni,
da je ekološko kmetijstvo v Slovenski Istri predvsem postranska (ljubiteljska) dejavnost.
Sodelovanje in povezanost med ekološkimi pridelovalci v Slovenki Istri nista na najbolj
visoko ravni, kar meni tudi večina anketirancev. Menijo tudi, da bi boljša povezanost koristila
predvsem v smislu pridobivanja oziroma izmenjave potrebnih informacij in nasvetov. Tudi
včlanjenost v Zvezo združenj ekoloških kmetov Slovenije je nizka, saj je manj, kot petina
anketiranih članov te zveze.
Izpostaviti je potrebno še zelo ugodne socio - demografske kazalce ekološkega kmetijstva v
Slovenski Istri. Tukaj imamo v mislih predvsem ugodno starostno sestavo družin in izobrazbo
gospodarjev na ekoloških kmetijah. Prav izredno visoka izobraženost gospodarjev kmetij, več
kot polovica z višjo ali visoko izobrazbo, je zelo pozitivno presenečenje.
Lahko se dotaknemo še območne svetovalne službe, ki po našem mnenju premalo prispeva k
razvoju ekološkega kmetijstva in tudi samim ekološkim kmetom ne ponuja dovolj informacij
in znanj. To pa ni problem samo obalne regije temveč , z nekaj izjemami, večine regij.
Tudi občine bi lahko pripomogle bistveno več k razvoju ekološkega kmetijstva . Lahko bi se
tudi zasnovala ekspertna skupina v kateri bi bili predstavniki občin, svetovalne službe,
ekoloških kmetov ter stroke. Ta skupina bi lahko pripravila in vodila načrt razvoja in podpore
ekološkega kmetijstva v regiji.
19
Zaključimo lahko z oceno, da je celotni zaledni del Slovenske Istre območje z visoko naravno
in kulturno vrednostjo, zato menimo, da ima to območje zelo dobre potenciale za razvoj
okolju prijaznih dejavnosti (ekološko kmetijstvo, ekološki turizem, različne oblike t. i.
»mehkega« turizma…), ki pa so hkrati tudi vedno bolj tržno zanimive in ustvarjajo nova
delovna mesta ter višjo dodano vrednost.
Prav kombinacija zgoraj naštetih dejavnosti oziroma oblik trajnostnega razvoja bi lahko
veliko prispevala k hitrejšemu (trajnostnemu) razvoju zalednega dela in njegovi uveljavitvi
kot alternativa nasproti obalnem delu.
Vrednotenje ekološkega kmetijstva v Slovenski Istri
Pozitivno
Negativno
Sestava ekoloških kmetijskih površin.
Geografska razporeditev (prisotnost) ekološkega
kmetijstva.
Izobrazbena sestava gospodarjev ekoloških Premalo površin namenjenih (zgodnji) pridelavi
kmetij.
Starostna
zelenjave in sadja.
sestava
družin
na
ekoloških Majhno število živine.
kmetijah.
Velika večina ekoloških kmetov je tržno Način gnojenja.
usmerjenih.
Večina ekoloških kmetov nima problemov s Majhen delež pravih ekoloških kmetov.
prodajo.
Slaba povezanost med ekološkimi kmeti.
Prenizka usposobljenost in aktivnost s strani
svetovalne službe.
Vloga in spodbude s strani občin.
20
Boris Fras
TRŽNE IN PRIDELOVALNE MOŽNOSTI EKOLOŠKIH IZDELKOV IN
PRIDELKOV V SLOVENSKI ISTRI
Ekološki pridelki v Slovenski Istri, ki so trenutno najbolj razširjeni, so izdelki iz ekološko
pridelanih oljk, predvsem oljčno olje, in iz ekološko pridelanega grozdja, predvsem vina.
Oljka je po zasajenih površinah druga sadna sorta v Sloveniji in poraba oljčnega olja počasi, a
vztrajno narašča. Ekološko pridelano oljčno olje je pri ozaveščenih prebivalcih Slovenije, ki
kupujejo ekološke izdelke, izredno priljubljeno in dosega tudi temu primerno ceno. Po njem
segajo tudi ljudje, ki sicer niso porabniki ekoloških izdelkov, vendar so prepričani, da ima
ekološko pridelano oljčno olje tudi zdravilne učinke, zato jim ni težko zanj odšteti več
denarja.
Tržišče za ekološko oljčno olje v Sloveniji še zdaleč ni izkoriščeno, kar so zaslutili tudi
oljkarji, ki se zadnja leta v večjem številu vpisujejo v ekološko kontrolo. S povezovanjem in
skupnim nastopom se ekološkim oljkarjem ponujajo nove tržne priložnosti predvsem v večjih
slovenskih trgovskih verigah v trgovskih centrih in trgovinah, ki so že pred leti izrazili
zanimanje in začeli pogovore z Združenjem ekoloških kmetov Obala. Tudi razne
specializirane trgovine bi rade bile z njim bolje založene, vendar je trenutno največji problem
tradicionalna slovenska kmečka individualnost in nezainteresiranost za kakršno koli tržno in
promocijsko povezovanje in zagotavljanje skupnih sredstev za skupen nastop. Vendar se bo
stanje verjetno kmalu spremenilo, saj bo oljčnega olja, tudi ekološko pridelanega, vsako leto
več (veliko mladih nasadov prihaja v rodnost, sadijo se novi) in se ga ne bo več dalo
neorganizirano prodajati, predvsem pa ne za tako visoko ceno, kot jo ekološki oljkarji
pričakujejo sedaj.
Veliko ekoloških oljkarjev je tudi v sistemu kakovosti »geografsko poreklo oljčnega olja
Slovenske Istre«, kar lahko pomeni večjo razpoznavnost in dodano vrednost na tržišču, tudi
na tujem (potencialno so s primerno promocijo zanimive Avstrija, Nemčija, Skandinavske
dežele, Poljska, Češka in druge vzhodnoevropske države, tudi Srbija in Makedonija – zaradi
tradicije ne smemo zanemariti tudi Italije, ki porabi več oljčnega olja, kot ga pridela. Pa tudi
severnoitalijanski kupci že od nekdaj cenijo kvaliteto naših istrskih izdelkov.
21
Trendi v sodobni prehrani kažejo na povečanje zanimanja za »sredozemsko prehrano«, katere
osnova je prav oljčno olje. Pričakuje se, da bo z novimi možnostmi, ki jih ekološkemu
kmetijstvu namenja nova zakonodaja za javno zeleno naročanje, tudi v prehrani v javnih
ustanovah v bližnji prihodnosti večje povpraševanje po ekološko pridelanem oljčnem olju.
Seveda s paradigmo »večje količine za nižjo ceno«.
Tudi v zdraviliščih in centrih dobrega počutja, hotelih in restavracijah se odpira zanimiva
tržna niša za ekološko oljčno olje.
V sklopu sodobnih trendov zdrave prehrane se pojavljajo mnoge tržne priložnosti, ki pa
zahtevajo še precej promocijskega truda. To velja tudi za razne druge izdelke iz ekološko
pridelanih oljk, ki se v manjšem številu že pojavljajo na ekološki tržnici v Ljubljani: to so
predvsem v slanici ali pa olju vložene oljke in razni oljčni namazi. Splošna kultura
prehranjevanja se vztrajno dviga in izdelki iz ekološko pridelanih oljk so eni njenih
poglavitnih protagonistov, zato se temu sektorju ob primerni organiziranosti (skupine
proizvajalcev) in promociji obeta uspešen tržni razvoj.
Vino iz ekološko pridelanega grozdja predstavlja nekoliko večji problem, skladno z viški, ki
so se nakopičili v EU in svetu v zadnjih letih. Tuja tržišča so že zasičena, sicer je možen
posamičen tržni prodor kakega vidnejšega predstavnika, vendar bo potrebno veliko
inventivnosti, da se bodo istrska vina iz ekološko pridelanega grozdja tudi prodala z dodano
vrednostjo kot ekološko pridelana. Tudi v tem sektorju je nujno tržno in promocijsko
povezovanje in navezovanje, celo ustvarjanje raznih kulinaričnih povezav in zgodb skupaj z
ekološkim oljčnim oljem, morsko hrano, značilnimi sadnimi vrstami, kot so fige in kakiji,
mediteranskimi začimbami in podobno.
Dva istrska ekološka vinogradnika že desetletje tržita sok iz ekološko pridelanega grozdja
sorte refošk, ki je na ljubljanski in gorenjskih ekoloških tržnicah izredno priljubljen, vendar je
potrebno narediti tržno raziskavo, kake količine bi prenesel naš trg, saj terja predelava
tovrstnega kvalitetnega ekološkega soka iz refoška velike stroške in ima posledično visoko
končno ceno.
Pravzaprav je potrebno celostno promocijsko in tržno podobo za istrske ekološke pridelke
šele zasnovati in oblikovati, najbolj smiselno v povezavi s popularno paradigmo
»sredozemskega prehranjevalnega paradoksa« in jo izvajati v severnejših krajih, ki je
tradicionalno tržišče sredozemskih kmetijskih pridelkov in izdelkov.
22
Več truda bomo morali vložiti v prirejanje kulinaričnih festivalov, kjer nastopata v paru
ekološko oljčno olje in istrska vina iz ekološko pridelanega grozdja, skupaj z drugimi
tipičnimi istrskimi ekološkimi pridelki, izdelki in morsko hrano lahko ustvarimo tipski
promocijski dogodek kot blagovno in zaščitno znamko za večjo prepoznavnost in boljše
trženje vseh istrskih ekološko pridelanih izdelkov. Tak promocijski dogodek je potrebno
prirejati v vseh regijskih središčih enkrat letno ob enakem časovnem terminu in ga več let
vztrajno ponavljati. Le tako lahko dosežemo boljše prodajne rezultate, ki bodo pritegnili tudi
druge pridelovalce, da se vpišejo v ekološki nadzor.
Pomembno tržno priložnost, tako za ekološke družinske kmetije kot tudi za podjetniško
predelavo, predstavljajo ta trenutek še neizkoriščene možnosti za ekološko sirarstvo, ki se
lahko glede na geografske pogoje uspešno razvija tudi v pretežno ruralnem in s kmetijskega
vidika slabo izkoriščenem delu SV Slovenske Istre, saj so ekološki ovčji in kozji siri med
mestnim prebivalstvom zelo priljubljeni.
Tudi ekološki mlevski pridelki in izdelki, kot so razna žita in kaše, moke, kaše, različne vrste
kruha in peciva so v istrskem prostoru še neizkoriščena priložnost. Tovrstni ekološki izdelki
so med kupci izredno zaželeni in iskani, prav tako pa jih je mogoče prodajati v večjih
količinah za ustanove javne prehrane, zdravilišča in hotele.
Ne smemo pozabiti, da je bil že v antiki istrski polotok ena od treh žitnih področij Rimskega
imperija. Pred odkritjem novega sveta pa je bil v pridelavi in prehrani ljudi močno zastopan
sir, ki bi ga bilo treba morebiti postopno spet uveljavljati skupaj s paradigmo biotske pestrosti.
Pomislimo na zgodbo o uspehu pire, ki so jo pred več kot desetletjem naši ekološki kmetje –
pionirji obudili iz pozabe. Sedaj je to zgodba o uspehu, saj je pira najbolj iskano ekološko žito
na tržišču.
Tudi koruza, ki je bila na celotnem primorskem področju zadnja stoletja steber ljudske
prehrane, bi lahko z naraščajočo priljubljenostjo polente postala podobna zgodba o uspehu kot
pira. Koruza ima tudi močan simbolni naboj, ki ga je vredno izkoristiti: prvič zaradi gensko
spremenjene koruze MON 810, ki jo je tudi v EU dovoljeno sejati, in drugič zaradi
prihajajočih podnebnih sprememb, ki še najbolj od vseh kultur ogrožajo ravno koruzo, ki se
seje predvsem zaradi prehrane za živino. Oba razloga ozaveščeni kupci ekoloških izdelkov
poznajo. Zaradi vse večje popularnosti polente kot primernega in zdravega živila se v koruzi,
namenjeni za prehrano ljudi, skriva še neizkoriščeni tržni potencial.
23
V ekološkem sadjarstvu so sedaj poleg oljk primerno zastopani samo še kakiji. V Slovenski
Istri imamo naravne danosti tudi za izredno priljubljene ekološko pridelane marelice, ki jih na
slovenskem tržišču praktično ni. Sicer je to za pridelovalca izredno zahtevna sorta, ki pa bi ob
primernem izobraževanju in strokovnem usposabljanju dala primerne rezultate.
Enako velja za ekološko pridelane slive, ringloje, češplje, mandlje, breskve, kivije in
najzgodnejše prve češnje. Te sadne vrste so za ekološko trženje izredno zanimive, saj se sedaj
dobijo skoraj izključno iz uvoza, med potrošniki pa je močno izražena želja po domačem
ekološko pridelanem sadju, ki temelji na zaupanju.
Tudi agrumi, predvsem mandarine in limone, bi zaradi višjih temperatur predstavljale
svojevrsten tržni izziv za ekološke kmete v Slovenski Istri. Izkušnje iz preteklih desetletij
(Adamič, Kovačič Stanko) so sicer pokazale, da je pri gojenju agrumov potrebno vzeti v obzir
hude pozebe, ki v tem prostoru nastopajo po dekadah, vendar so podnebne spremembe z
višjimi temperaturami dejstvo, ki govori v prid ekološki pridelavi agrumov.
Poleg čisto vseh vrst ekološko pridelane sredozemske zelenjave, ki vsekakor je tržno
zanimiva zaradi podnebnih prednosti, saj jo pridelamo ceneje v obdobjih, ko je drugje ni, ne
smemo pozabiti istrskih posebnosti, kot so recimo artičoke, blitva in bledež, rukola, ki
predstavljajo zanimivo tržno nišo za že prej omenjene ustanove javne prehrane, hotele in
zdravilišča, pa tudi trgovine in trgovske centre.
Potrebno pa je raziskati tudi novejše in v tujini popularne sorte, ki postajajo zelo priljubljene
pri posebnih prehranskih skupinah. Ena takih je recimo listnati ohrovt in sploh vse vrste iz te
družine, ki jih je mogoče zaradi odpornosti na škodljivce in plesni brez večjih stroškov
pridelovati v Istri.
Tudi turizem na ekoloških kmetijah je trenutno slabo zastopan, kljub temu da je to način
prodaje ekološke hrane, ki prinese najvišjo dodano vrednost.
Za to področje, ki je v EU v izrednem porastu, pričakujemo, da bodo občine in država
ustvarile ugodne pogoje, saj je to dejavnost, ki zahteva visoke investicije. Vsekakor so na tem
področju premalo izkoriščene možnosti, ki jih ponuja neposredna bližina morja, ugodna
klima, naravne in kulturne znamenitost in porast vsakovrstnih »centrov dobrega počutja«.
Popolnoma neraziskana je sicer tradicionalna navezanost obmejnega prebivalstva sosednje
Italije na istrske izdelke, kar bi veljalo izkoristiti tudi z organiziranim in individualnim tržnim
24
nastopom naših ekoloških pridelkov na tržaških ekoloških tržnicah, trgovinah, restavracijah in
hotelih. Predvsem specializirane trgovine z ekološkimi artikli so pri sosedih zelo priljubljene
in zastopane v velikem številu, kar vzbuja tržni optimizem za istrske ekološke izdelke, tudi
zaradi bližine razvijanja in podpiranja lokalnega trgovanja, ki ga vedno bolj podpirajo tudi
oblastne strukture zaradi grožnje podnebnih sprememb.
Ekološko kmetijstvo se more zaradi tega močneje in jasneje profilirati kot tista dejavnost, ki je
okolju in podnebju najbolj prijazna in ki bistveno pripomore k zmanjševanju toplogrednih
plinov, kar je navsezadnje lahko tudi promocijsko učinkovita tržna strategija za nove čase.
25
Dane Podmenik, Boris Fras
SMERNICE IN POTENCIALI ZA RAZVOJ EKOLOŠKEGA KMETIJSTVA V
SLOVENSKI ISTRI
V tej točki bi radi opredelili glavne smernice in potenciale ter tudi problematiko, ki jih vidimo
kot pomembne za nadaljnji razvoj ekološkega kmetijstva v regiji.
Razvoj ekološkega kmetijstva v vzhodnem, zalednem delu Slovenske Istre
Kot smo ugotovili z našo terensko raziskavo, v celotnem vzhodnem delu zaledja Slovenske
Istre ekološko kmetijstvo praktično ni prisotno. Zato menimo, da je ekološko kmetijstvo ena
od razvojnih priložnosti za to območje, ki se ukvarja z veliko socialno - ekonomskimi
problemi. Z vidika ekološkega kmetijstva je prednost tega območja v tem, da je tukaj
intenzivnost konvencionalnega kmetijstva že dlje časa nizka. To pomeni, da na kmetijskih
zemljiščih ni prisotnih večjih količin ostankov umetnih gnojil in pesticidov, obenem pa je tudi
manjša verjetnost prisotnosti raznih škodljivcev, katerih pojav je velikokrat vezan na
intenzivno pridelavo. Druga prednost je, da so tukaj boljši pogoji za razvoj večjih ekoloških
kmetij, ki bi bile lahko usmerjene v živinorejo in imele večje travniške ter njivske površine.
Priložnost za to območje vidimo prav v reji drobnice. Seveda s predpostavko, da bi se pridelki
in izdelki tudi tržili, saj površine ne omogočajo, da bi kmetje živeli samo od subvencij, kot se
to dogaja npr. v kraških predelih. Priložnost vidimo tudi v gojenju nekaterih žit in poljščin,
kakijev, fig, mandljev, lešnikov… Tržno nišo vidimo tudi v pridelavi ekološkega gnoja, ki ga
na Obali praktično ni. Po našem mnenju bi bilo povpraševanje s strani drugih ekoloških
pridelovalcev po takem gnoju kar veliko.
Na tem območju je velik delež ostarelega prebivalstva, od katerega ne moremo realno
pričakovati, da bi se začeli ukvarjati z ekološkim kmetijstvom. Potrebno bi bilo dodatno
motivirati (mlajše) prebivalstvo preko posebnih (občinskih) subvencij, možnosti za ugoden
najem zemljišč, ugodnih posojil ipd. Seveda je tukaj pomembna tudi vloga občin in dejstva,
ali vodilni vidijo ekološko kmetijstvo kot panogo, ki bi pripomogla k trajnostnem razvoju
zalednega dela.
26
Pridelava (zgodnje) ekološke zelenjave in sadja
Kot je omenjeno že v zgornji točki, pridelava (zgodnje) zelenjave in sadja predstavlja eno od
priložnosti, saj je povpraševanje po teh pridelkih veliko. To še posebej velja za zgodnjo
zelenjavo in sadje, ki tudi dosegata veliko višjo ceno na trgu. Z vidika naravnih pogojev je
Slovenska Istra v prednosti pred drugimi območji v Sloveniji pri pridelavi zgodnjih pridelkov.
Če bi se zelenjavo pridelovalo v rastlinjakih bi bili pridelki na tržišču še bolj zgodaj. Po
našem opažanju manjši odstotek kupcev ekološke hrane ne želi zelenjave, pridelane v
rastlinjakih, vendar pa večina kupcev s tem nima težav. Omenimo lahko tudi, da klimatski
pogoji omogočajo pridelavo »pozne« zelenjave, tukaj imamo v mislih jesenski grah, fižol,
(mladi) krompir in pa kapusnice (brokoli, cvetača, ohrovt, zelje). Prav v pozno jesenskem in
zimskem času je pestrost ponudbe sveže zelenjave najmanjša.
Eden glavnih problemov pridelovanja zelenjave in sadja so možni pojavi slane in pozebe ter
zalivanje oziroma namakanje. Zato so za tako pridelavo primerne površine, kjer ni pojava
slane ter pozebe oziroma je ta zelo redek in kjer je dostop do vode omogočen. Najbolj so
primerne akumulacijske ravnice ob vodotokih, za sadjarstvo pa tudi prisojna pobočja in
slemena do 300 m nadmorske višine. Katastrske občine z najbolj ugodnimi pogoji za gojenje
(zgodnje) zelenjave in sadja so: Škofije, Bertoki, Malija, Cetore, Semedela, Marezige, Sv.
Anton, Ankaran, Oltra, Hribi, Sečovlje, Sv. Jernej in Vanganel.
Problem predstavlja prav gotovo tudi to, da je rok obstojnosti zrelih pridelkov kratek, seveda
če pridelki niso shranjeni v hladilnicah. Ta problem je rešljiv s predelavo, saj je tudi
povpraševanje po raznih marmeladah, namazih, omakah ipd. kar veliko.
Skupen nastop na trgu
V Sloveniji je povezovanje in skupno trženje pri ekoloških kmetih prava redkost, čeprav je to
v tujini že uveljavljena in uspešna praksa. Sami menimo, da je dolgoročno gledano prav
povezovanje in skupno trženje pravi ter uspešni način.
V Slovenski Istri, kjer je povezanost med ekološkimi kmeti že tako ali tako slaba,
pričakujemo, da bi bil skupen nastop na trgu potreben predvsem pri oljkarjih. Trenutno je
stanje še tako, da ekološkega olja ni v zelo velikih količinah in kot pravi večina pridelovalcev
27
tudi vsega prodajo. Vendar pa se bo po našem mnenju to zaradi vstopa velikega števila novih
oljkarjev kmalu spremenilo, saj se bodo kmalu pojavile večje količine ekološkega oljčnega
olja. Po našem se vsega ne bo dalo prodati po razmeroma visokih cenah, ki prevladujejo in le
po sedaj prevladujočih prodajnih poteh - na domu, raznih tržnicah in sejmih.
Zato menimo, da bi prav oljkarji morali začeti razmišljati o skupnem trženju svojih izdelkov.
Najbolj primerna oblika bi bila ustanovitev t.i. skupine proizvajalcev, ki spada pod ukrep 142
»Podpora za ustanavljanje in delovanje skupin proizvajalcev« je finančno podprta s strani
Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo. Ta ukrep je namenjen prav tistim pridelovalcem in
predelovalcem, ki se uvrščajo v sheme kakovosti in ekološko kmetijstvo je del te sheme.
Tukaj gre za pridobitev nepovratnih sredstev za namen ustanavljanja in delovanja skupin
proizvajalcev za obdobje do petih let. Ustanovljena skupina proizvajalcev lahko pridobi
sredstva iz ukrepa 133 »Podpora skupinam proizvajalcev pri dejavnostih informiranja in
pospeševanja prodaje za proizvode, ki so vključeni v sheme kakovosti hrane«, ki je namenjen
podpiranju dejavnosti informiranja in pospeševanja prodaje. Taka skupina bi bila primerna
tudi za druge pridelovalce - zelenjadarje in sadjarje, vendar ob pogoju, da bi bila tudi
pridelava višja. Potrebno je opozoriti tudi na podatke »iz terena«, da omenjena ukrepa nista
dovolj učinkovita in stimulativna, kar se kaže tudi v zelo majhnem številu ustanovljenih
skupin proizvajalcev. Upamo, da bodo na MKGP upoštevali to dejstvo in ta ukrep nekoliko
prilagodili potrebam na terenu.
Glede na to, da se v zadnjem letu v ekološko kontrolo na novo ni vpisal noben vinar
sklepamo, da se je trend intenzivnejšega vpisovanja vinarjev v ekološko kmetijstvo zaključil.
Zato tudi v naslednjih letih ne pričakujemo povečanih količin vina.
Po podatkih iz terena lahko tudi zaključimo, da so si ekološki vinarji ustvarili širše prodajne
poti in zato menimo, da pri njih povezovanje in skupen nastop ni oz. ne bo nujen. Vseeno pa
mislimo, da bi bilo najbolj učinkovito, da bi se ustanovila skupina proizvajalcev ali katera
druga oblika v katero bi bili vključeni pridelovalci različnih živil- oljkarji, vinogradniki,
zelenjadarji in sadjarji in bi svoje pridelke oz. izdelki tržili pod skupno znamko, ki bi
promovirala ekološka istrska živila.
28
Prodaja v trgovinske centre, javne ustanove ter turistični sektor
Kot je zapisano v zgornji točki, so za sodelovanje z ekološkimi kmeti vedno bolj
zainteresirani veliki trgovci in trgovine, saj prav v tem segmentu povpraševanje po ekoloških
živilih zelo narašča. Obenem pa si trgovci s ponudbo širokega spektra ekološko pridelanih
živil tudi dvigujejo ugled celotne blagovne znamke. Tukaj je potrebno poudariti dejstvo, da je
slovenski potrošnik izredno navezan na slovensko ekološko živilo in si ne želi oziroma ne
zaupa drugim iz tujine. Ta podatek je za slovenske ekološke pridelovalce zelo pozitiven.
Mnenja smo, da je za večji razvoj ekološkega kmetijstva v Sloveniji nujno sodelovanje in
vstop pridelovalcev v velike trgovske verige, kot so Mercator, Tuš, Spar ...
Za pridelovalce v Slovenski Istri je tukaj predvsem možnost za trženje oljčnega olja, vina,
nekaterih sort zelenjave in sadja, predvsem paradižnika, paprike, jajčevcev, kakija, melon.
Seveda ob pogoju, da bodo pridelovalci zmožni ponuditi večje količine in da se bodo s
trgovinami lahko dogovorili o višini cen.
Poleg trgovin so velik tržni potencial tudi javne ustanove, turistični sektor in gostinstvo. Na
področju zakonodaje javnih naročil in uvajanja ekoloških živil v javne ustanove (šole, vrtci,
bolnice, javna uprava...) se dogajajo premiki v smer, da bodo javne ustanove lahko oziroma
morale v svojo ponudbo vključiti ekološka živila. Do določene mere je to možno že sedaj, kar
nekaj šol in vrtcev po Sloveniji se odloča za to možnost in že imajo vključena ekološka živila
v svojo prehrano. Seveda je to pogojeno predvsem s »filozofijo« in usmerjenostjo vodilnih v
ustanovi.
Tukaj lahko omenimo primere dobrih praks iz sosednje Italije, kjer so ekološka živila že kar
nekaj let prisotna v javnih ustanovah. Na primer v regiji Emilija – Romanja so z zakonom
uvedli, da je potrebno otrokom do desetih let starosti v vrtcih in osnovnih šolah zagotavljati
obroke samo iz ekoloških živil. V srednjih šolah, univerzah in bolnicah pa mora biti delež
ekoloških živil najmanj 35%. V regiji Furlanija – Julijska krajina svojim občinam, ki ponujajo
ekološke obroke v javnih ustanovah, krijejo 30% vseh stroškov.
Ponudniki v turističnem in gostinskem sektorju pri nas za enkrat v ekoloških živilih ne vidijo
priložnosti in dodane vrednosti pri ponudbi za goste, kljub temu da v tujini taka ponudba že
nekaj časa obstaja in tudi povpraševanje iz leta v leto narašča. Turističnih ponudnikov, ki bi
ponujali ekološka živila, je v Sloveniji zelo malo. Še v teh primerih gre za večinoma zelo
omejeno ponudbo, npr. pri zajtrkih se ponudi ekološki jogurt, mleko, sok ipd.
29
V Sloveniji tudi ni nobenega hotela, ki bi spadal v sistem »Bio hotels«, kjer gre za hotele, ki
ponujajo izključno ekološko pridelano hrano in imajo za to ustrezen certifikat. Za primer: v
Avstriji je takih hotelov kar sedemnajst.
Na Obali so se do sedaj nekoliko bolj ambiciozno lotili uvajanja ekoloških živil le v enem
hotelu. Pozitivno je to, da si želijo sodelovanja z lokalnimi ekološkimi kmeti – tukaj gre
predvsem za zelenjavo in sadje. Menimo, da se bo v prihodnje vedno več turističnih in
gostinskih ponudnikov odločalo za uvajanje ekoloških živil v svojo ponudbo, kar bo povečalo
povpraševanje po (lokalnih) ekoloških pridelkih in izdelkih.
Ekološke kmetije in turizem
Zaledni del Slovenske Istre velja za območje z zelo veliko naravno in kulturno - zgodovinsko
vrednostjo ter velikimi možnostmi za razvoj trajnostnih oblik turizma. Območje bo še
pridobilo na svoji »vrednosti« in atraktivnosti, če bosta v prihodnje zaživela projekta krajinski
park »Dragonja« in »Kraški rob«. Dodamo lahko še, da v zadnjih letih narašča povpraševanje
po »zelenih« in ekoloških turističnih produktih ter destinacijah.
Prav zaradi vsega zgoraj naštetega vidimo v povezavi turizma z ekološkim kmetijstvom in
uvajanju turizma na ekološke kmetije veliko priložnost. Danes je turizem na ekoloških
kmetijah v Slovenski Istri še dokaj nerazvit. Nekaj kmetov oziroma pridelovalcev sicer ponuja
in trži oblike turizma na svoji kmetiji, vendar gre predvsem za turistične produkte, kot so
ogledi kmetij, degustacije, obiranje grozdja ali oljk, prikaz dela … Ekološke kmetije, ki bi se
celostno ukvarjala z ekološkim turizmom, ponujala prenočišča in se tudi tržila kot turistična
kmetija, ni nobene.
Pričakujemo, da se bo to v prihodnjih letih spremenilo, saj, kot je že omenjeno zgoraj,
menimo, da bi bilo povpraševanje po ekoloških turističnih produktih veliko. Temu v prid
priča tudi dejstvo, da je povpraševanje po sedanji omejeni ponudbi »zelenega« turizma zelo
veliko.
Priložnost vidimo tudi v vzpostavitvi t. i. »eko vasi«, kar bi pomenilo novost v ponudbi na
širšem območju in ponudbi izobraževalnega turizma predvsem za otroke, šolarje in študente.
Tukaj imamo v mislih predvsem organizirane enodnevne oglede ekoloških kmetij, s katerimi
30
bi obiskovalcem približali ekološko kmetijstvo in varovanje narave, seveda na obiskovalcem
primeren način.
Po našem mnenju je za razvoj ekološkega turizma zelo pomembno, da bodo ponudniki v tej
panogi:
¾ pridobili uveljavljene in priznane certifikate, ki vedno bolj pridobivajo na veljavi in
uporabnikom pomenijo »garancijo«,
¾ bili ustrezno izobraženi in usposobljeni,
¾ pravilno zasnovali svojo ponudbo, ponudili raznolike turistične produkte, animacijo
in seveda ponudbo na kmetiji povezali z lokalno naravno in kulturno - zgodovinsko
dediščino,
¾ znali pridobiti sredstva za razvoj in promocijo turizma na kmetiji iz različnih
razpisov oziroma skladov in
¾ se učinkovito promovirali.
31
Dane Podmenik, Urška Arzenšek
ODNOS LOKALNIH PREBIVALCEV DO EKOLOŠKEGA KMETIJSTVA IN
EKOLOŠKIH IZDELKOV TER NJIHOVE NAKUPOVALNE NAVADE
Ker nas je zanimal tudi odnos lokalnega prebivalstva do ekološkega kmetijstva in ekoloških
izdelkov, smo se odločili, da opravimo manjšo raziskavo. V ta namen smo v letu 2009 med
lokalnim prebivalstvom izvedli terenske ankete. Skupno število anketirancev je bilo sto.
Če na kratko povzamemo rezultate izvedene ankete lahko izpostavimo naslednje:
•
velika večina anketirancev meni, da pozna glavne značilnosti oz. predpostavke
ekološkega kmetijstva,
•
daleč največ anketirancev kupuje ekološke izdelke v supermarketih, kar je po našem
mnenju povezano z dejstvom, da na Obali ni dobro razvita t.i. direktna prodaja- na
kmetiji oz. domu (izjema je prodaja oljčnega olja) in eko tržnici. Tukaj je potrebno
upoštevati, da je potreben čas, da se poleti vzpostavljena eko tržnica v Kopru »prime«
med potrošniki,
•
največje število anketirancev posega po ekološko pridelani zelenjavi in sadju,
•
najpomembnejši motiv za kupovanje ekoloških izdelkov je skrb za lastno zdravje,
•
da so ekološki izdelki v primerjavi z konvencionalnimi na splošno preveč dragi meni
60% vprašanih, medtem pa ko se jih 40% ne strinja s tako trditvijo,
•
več kot polovica anketirancev porabi mesečno za ekološke izdelke od 10-30 evrov Od
trideset do petdeset evrov porabi 24% anketirancev. Zanimiv podatek je, da je število
anketirancev, ki mesečno porabijo od petdeset do osemdeset evrov manjše od števila
anketirancev, ki mesečno porabijo več kot osemdeset evrov za nakup ekoloških
izdelkov in
•
več kot polovica anketirancev je za nakup ekoloških izdelkov pripravljena plačati le
od 20-30 % višjo ceno od konvencionalnih. Nekaj manj kot tretjina vprašanih je
pripravljenih plačati za 20-30 % višjo ceno. Od 30- 50% višjo ceno je pripravljeno
plačati (le) dobro desetino vprašanih.
32
Matjaž Primc
TURIZEM NA PODEŽELJU – NEIZKORIŠČENE PRILOŽNOSTI
Turizem na podeželju je ena izmed dopolnilnih dejavnosti, ki ustreza novejšim pristopom k
razvoju podeželja. Temelji na ohranitvi kulturne identitete in gospodarskem razvoju regije.
Prispeva k skladnejšemu gospodarskemu razvoju in omili razlike v razvoju med regijami, med
mestom in podeželjem (kompenzacijska funkcija turizma, Mihelič, 2002).
Podeželje ima velike možnosti za razvoj turizma. Nekatere podobne destinacije na razvitih
turističnih trgih (Avstrija, Italija) v zadnjih letih to potrjujejo. Povpraševanje po turističnih
proizvodih, ki ponujajo med drugim ali pa izključno naravno okolje, stalno narašča in
ponudba le-teh je med najhitreje rastočimi turističnimi proizvodi. Trenutno predstavljajo vsaj
30% tržni delež (Jurinčič, 2005). Paleta proizvodov sega od opazovanja in preučevanja
naravnih rezervatov do rekreacijskega udejstvovanja v naravi, ko je ta le nekakšna kulisa, če
omenimo le dve skrajni obliki turizma v povezavi z naravo. Ekološki in trajnostni turizem sta
namreč na pohodu, lahko bi tudi rekli, da sta "v modi" (Jurinčič, 2005). Osnovna usmeritev
turizma na podeželju bi morala biti alternativa množičnemu, skoncentriranemu,
»industrijskemu« turizmu na razvitih turističnih destinacijah. Turistični potrošnik se skozi
zgodovino spreminja, večina ljudi že nekaj časa živi v mestih, mnogi med njimi so izgubili
stik s podeželjem in so v povprečju bolj izobraženi. Priložnost podeželskega turizma se že
nekaj časa pojavlja prav na tem dejstvu in sicer:
•
vse večja ekološka osveščenost in težnja po doživljanju (neokrnjene) narave,
•
ljudje so spremenili način izrabe dopusta, več potujejo in hodijo na enodnevne ali
vikend izlete v naravo,
•
oddih želijo preživeti aktivno (pomoč pri kmečkih opravilih kolesarjenje, jahanje,
izleti v naravo, nabiranje gozdnih sadežev, …),
•
podeželje je za mnoge neodkrita posebnost, kamor ni prodrla turistična industrija s
spremljajočimi objekti,
•
obiskovalec se na podeželju ne počuti kot turist, ampak kot »gost«, kjer so njegove
zahteve lažje rešljive, mnogokrat na pristnejšem osebnem pristopu,
•
mestni človek želi v prostem času spremeniti svoje bivalno okolje, zato postajajo
zaledja urbanih središč vse bolj cilj vikend izletnikov,
33
•
razvojne težnje gredo v smer celovite, pestre in svojevrstne ponudbe (povezovanje
gostinske, turistične, kulturne in sprostitvene ponudbe).
Lokalna skupnost pa mora vedeti, da v primeru slabega in nenadzorovanega načrtovanja
turizma pride do negativnih posledic za lokalno območje, ki se odražajo predvsem v
ekoloških posledicah.
Potencial in priložnosti turizma na podeželju
Turistične agencije bodo zaradi jasnega trenda razvoja turizma vse bolj iskale potencialne
ponudnike, ki bodo znali zadovoljiti potrebe sodobnega turista. Kmetije, ki so priložnost pri
dopolnitvi svoje ponudbe s turizmom zaznale že pred časom, so nedvomno pobrale in še
pobirajo „smetano“. Marsikateri kmet se s težavo odloči za vstop na turistični trg zaradi več
razlogov. Vstop na trg navadno zahteva določeno investicijo v turistično infrastrukturo.
Seveda to za sabo povleče tudi, da moramo za določeno dejavnost izpolnjevati z zakonom
določene kriterije. Oboje zahteva svoj čas, ki ga mnogim primanjkuje.
Z malo domišljije pa lahko našo turistično pot začnemo povsem enostavno in brez večjih
stroškov in našo turistično dejavnost postopoma razvijamo.
Zelo dober primer take poslovne prakse je npr.: primer ekološkega kmeta iz koprske regije s
katerim naša agencija sodeluje že dobro leto. Njegova zelo enostavna in zanj poceni turistična
storitev je vodenje po svoji vasi, kjer nam razkaže glavne vaške znamenitosti, nas popelje v
vinograd, pojasni značilnosti pridelovanja vina ter goste na koncu povabi na degustacijo vina
in oljčnega olja, ki jo priredi kar na terasi svoje hiše. Poleg tega, da nam degustacijo zaračuna,
pa po degustaciji svoje vino in druge pridelke kmetije gostom tudi proda.
Seveda pa je idej, kako se vključiti v turistično ponudbo precej. Nekatere so uresničljive na
lažji, druge pa na nekoliko težji način. Naj jih naštejem samo nekaj: pomoč gostov pri
kmečkih opravilih (npr.: naša agencija ponuja svojim gostom trgatev grozdja ter pobiranje
oljk – odziv je izjemen), tedenske počitnice kot pastir goveda ali drobnice (po teh produktih
povprašujejo predvsem gostje iz Velike Britanije), spanje na senu, izposoja koles, izposoja
kajakov in kanujev, ogled podeželja na konju, turistično vodenje po lokalnih pešpoteh,
vodenje po poteh, kjer se nabirajo gozdni sadeži, ogled kmetije, vasi, vaškega muzeja, vaške
34
cerkve, ki se jo zaključi z degustacijo domačih dobrot (degustacijo lahko popestrimo s
pomočjo glasbenika na tradicionalnem glasbilu (harmonika, gosli, citre,…) ali s sprejemom
lokalne folklorne skupine). Turisti že dolgo časa povprašujejo tudi po pristnih kmečkih
turizmih z doma pridelano hrano, ki nudijo tudi spanje in pomoč pri kmečkih opravilih. Zelo
popularne so v zadnjem času »osmice«, ki v pristnem domačem ambientu nudijo domače
dobrote.
Zelo pomembno pri razvoju in tudi promociji turizma v določeni regiji, manjšem območju ali
vasi je povezovanje ponudnikov. V tujini poznamo ti. »razpršene hotele«, kjer se celotna vas
predstavlja kot en sam hotel. Različni ponudniki pa imajo v okviru »hotela« točno določeno
vlogo (eni ponujajo postelje, drugi hrano, tretji zgolj pridelke, ki jih v vaški restavraciji
ponujajo gostom). Ponudniki turističnih storitev se običajno povežejo v skupno organizacijo
(navadno podjetje ali društvo), kjer je navadno zaposlenih ena ali več oseb, ki skrbijo tako za
trženje skupnih storitev, kot za razvoj skupne turistične infrastrukture (npr.: ureditev pešpoti),
ki se navadno gradi s pomočjo nepovratnih (Evropskih in državnih) sredstev. Dober primer
podobne prakse je vas Pliskovica na Krasu in njihovo Društvo za razvoj vasi Pliskovica ter
podjetje Logarska dolina, d.o.o., ki skrbi za turistični razvoj in promocijo krajinskega parka
Logarska dolina. Temu trendu sledijo tudi nekatere druge vasi po Sloveniji. Taka vas je tudi
vas Puče v Slovenski Istri, kjer enkrat letno organizirajo vaško tržnico. Tu se predstavijo vsi
vaški ponudniki kmetijskih pridelkov. Enkrat letno organizirajo tudi poseben vaški praznik,
kjer ponujajo pridelke domačih ponudnikov, organizirajo pa tudi dneve »odprtih kantin«, kjer
se posamezni pridelovalci predstavijo na svojem domu. Seveda je bil prva leta obisk skromen,
vendar se ta v zadnjem času iz leta v leto povečuje in vaški praznik v Pučah ter sama vas
postajata vse bolj prepoznavna.
Vinski turizem, ki je med turizmi na podeželju gotovo med najrazvitejšimi na svetu, nima
zgolj po naključju takšne vloge. Ta je leta 2003 v Italiji ustvaril več kot 3 milijarde evrov
prihodka ter zabeležil 5 milijonov prihodov turistov. Začetki vinskega turizma v Toscani
(zibelki vinskega turizma) segajo v ne tako oddaljeno leto 1993. Do leta 1993 so bile le redke
italijanske vinske kleti odprte za javnost. Pridelovalci so podcenjevali tovrsten prihodek, prav
tako po obiskih vinskih kleti ni bilo zanimanja s strani turistov. V tistem letu se ustanovi
Gibanje za vinski turizem. Še isto leto pričnejo projekt »Odprte kleti« z namenom privabiti
ljudi in turiste, predvsem pa pokazati, da je lahko obisk vinske kleti lahko prijeten nedeljski
izlet.
35
Kljub precejšnjemu skepticizmu tako kletarjev kot tudi novinarjev, so ob dobri promociji
preko medijev, 9. maja 1993, v sklopu projekta odprli 100 toskanskih vinskih kleti za
obiskovalce med 9. in 18. uro. Na presenečenje vseh, je kleti obiskalo veliko število turistov
in praksa se je še na pobudo Gibanja za vinski turizem isto leto ponovila še po drugih
italijanskih pokrajinah.
Projekt napreduje z nepredstavljivo naglico. Leta 1998 projekt tako dobi mednarodne
razsežnosti in »Odprte kleti« se organizirajo na vseh svetovnih kontinentih. To leto dan
»Odprtih kleti« v Italiji obišče milijon obiskovalcev. Projekt mednarodno poimenujejo »Wine
Day« z dvema ciljema in sicer, da se svetovne turistične agencije opozori na posamezne
ponudnike (vinske kleti) ter da se po zgledu dnevom kot so Valentinovo, Dan žena itd. ustvari
tudi »Dan vina«.
V letu 2001 se v okviru dnevov »Odprte kleti« prvič poveže vinski turizem s pokušino
tipičnih domačih produktov.
Leta 2002 prvič organizirajo sejem posvečen vinskemu turizmu (Vinitaly) v Veroni. V tem
letu je registriranih čez 200 turističnih agencij, ki so specializirane za vinski turizem, prav
tako je napisanih veliko vodnikov po vinskih cestah. Klub navdušencev nad vinskim
turizmom v letu 2002 objavi seznam priporočenih vodnikov po vinskih cestah.
Vinski turizem je gotovo fenomen v svojem razvoju, njegov eksplozivni razvoj je bil tudi
jasen znanilec sprememb v trendih povpraševanja sodobnega turista. Temu trendu se
prilagajajo in se mu bodo tudi v prihodnje prilagajali številni ponudniki, ki prihajajo iz vrst
kmetijske panoge in svojo dejavnost uspešno nadgrajuje s turistično. Pri nekaterih je slednja
postlala celo primarna dejavnost.
36
Potencial razvoja turizma na podeželju v Slovenski Istri (primer bodočega Krajinskega
parka Dragonja)
Potencial za razvoj turizma na območju bodočega Krajinskega parka Dragonja nedvomno
obstaja. Destinacija ima vse predispozicije, da se razvoje v sodobno turistično destinacijo, ki
bi upoštevala tudi sodobne zahteve po ohranitvi okolja in trženju neokrnjene narave.
Trenutna situacija na omenjeni destinaciji je že danes takšna, da kljub slabemu in
razdrobljenemu trženju in skromni turistični infrastrukturi, povpraševanje po nekaterih
turističnih produktih presega ponudbo. Primarna ponudba (npr.: naravne in kulturne danosti)
ni jasno definirana in se slabo trži. S tem tudi ni jasnega in razpoznavnega produkta (primarne
ali sekundarne ponudbe), na katerem bi temeljilo trženje območja (npr.: vinske kleti in vino –
v goriških Brdih, jezero – Bohinj, dolina in njene lepote – Logarska dolina, domači pridelki
(jabolka) – Kozjansko, doživljanje podeželja, Chianti, kulinarika – Toscana). Poleg nekaj
svetlih izjem, ki dokazujejo potencial območja je sekundarna ponudba precej skromna.
Nastanitvenih kapacitet na območju samega bodočega parka praktično ni. S tem seveda tudi
ni klasičnega kmečkega turizma, ki je po svoji definiciji (Šauperl, 2000, str. 15-16) oblika
turistične ponudbe, ki je povezana s kmetijsko dejavnostjo in ki v svoji turistični ponudbi
vključuje še prenočišče, hrano, različne dodatne dejavnosti povezane s kmetijstvom (udeležba
pri kmečkih opravilih) ter oblike rekreacije (kolesarjenje, jahanje, ribarjenje,…). Tudi oblike
turizma na vasi in turizma na deželi (po Šauperlu, 2000, str. 15-16) se pojavljajo zgolj v
zametkih in so nepopolne (npr.: Istrska klet Pomjan s svojo ponudbo jahanja). Poleg skromnih
poizkusov povezovanja, območje nima dolgoročnega subjekta (npr.: lokalne turistične
agencije, zasebnega ali javnega zavoda, koncesionarja,…), ki bi povezoval ponudbo na ravni
različnih aranžmajev, spodbujal k gradnji infrastrukture pri lokalnih in državnih oblasteh ter
iskal potencialne investitorje iz privatnega in javnega sektorja, skrbel za skupni nastop na
trgu, spodbujal podjetništvo,
Priložnosti je veliko. Dolina Dragonje ima zelo ugodno geografsko lego, leži v zaledju
slovenske Obale, kjer je skoncentriranih največ nastanitvenih zmogljivosti v Sloveniji
(Portorož – 12% vseh nastanitvenih zmogljivosti v Sloveniji, sledi mu Bled s 7%) ima odlično
cestno povezavo s prestolnico. S prodorom še pred nekaj leti nepoznanih »mediteranskih«
turističnih destinacij (že uveljavljena Grčija, sledijo ji Turčija, Tunizija, Maroko,…), in
globalnim prodorom »zdrave« mediteranske kulinarike ima dolina Dragonje priložnost, da se
v regiji uveljavi kot dežela s pristnim mediteranskim prizvokom. Poleg bogate kulturne
37
dediščine, se dolina Dragonje ponaša tudi z bogato naravno dediščino, kar jo je uvrstilo na
območja, ki so zavarovana z Naturo 2000. Natura 2000 pa nikakor ne sme predstavljati oviro
za razvoj, predstavljati mora vir (neizkoriščenih) priložnosti.
Izraz destinacija se lahko nanaša na kraj, regijo ali državo. Gre za skupek elementov, ki
privlačijo obiskovalce. Privlačnost destinacije je osnovni razlog za prihod obiskovalcev. Na
mnoge izmed elementov privlačnosti tržnik ne more vplivati (npr.: podnebje, kulturna
dediščina). Navadno so to ravno te privlačnosti osnova turistične ponudbe. Tržnik lahko v
večini primerov vpliva na zgrajeno okolje, na postavitev in trženje blagovne znamke, na
dostopnost turistične destinacije, deloma lahko vpliva celo na oblikovanje turističnih
proizvodov. Turistično gospodarstvo, ki planira trženje destinacije, razume destinacijo kot
tisto, kar ima možnost in želi potencialnemu gostu ponuditi, zato je od turističnega
gospodarstva odvisno, kako široko dojema turistično destinacijo. V našem primeru je to
bodoči krajinski park Dragonja, ki predstavlja relativno majhno področje. Na tako majhnem
področju je v svetu zgolj nekaj prvovrstnih turističnih destinacij z močnimi elementi
privlačnosti, ki temeljijo na izjemni svetovno znani naravni in/ali kulturni dediščini. S tega
vidika lahko krajinski park Dragonja označimo kot po privlačnosti povprečno destinacijo, ki
na podlagi naravnih in kulturnih danosti v širšem pogledu ne izstopa v primerjavi z
destinacijo v ožji (Slovenija) oz. širši regiji (Mediteran). Zaradi svojih danosti pa ima ob
premišljenem upravljanju in trženju potencial, da izstopi iz povprečja. Turistična destinacija
torej potrebuje aktivnega upravljavca, ki bo v prihodnosti znal pri potencialnih obiskovalcih
vzbuditi zanimanje za obisk, tega pa Dragonja in celotno obalno zaledja trenutno nima.
Pojavljajo se nekatere privatne iniciative, ki so z nekaterimi produkti že uspeli nekaj
turističnega obiska iz turističnih središč prepeljati na podeželje.
Državna in nekatere lokalne uprave in skupnosti so spoznale prednosti aktivnega upravljanja z
destinacijo predvsem v smislu trženja, postavljanja okolja in vplivanja na oblikovanje
proizvodov na posamezni turistični destinaciji. Upravljavci se pojavljajo v različnih pravnoformalnih oblikah kot so npr.: delniške družbe, družbe z omejeno odgovornostjo, javni ali
zasebni zavodi, turistična in druga društva. Dobrih poslovnih praks je tudi v Sloveniji nekaj
(najbližji je primer dobre poslovne prakse na primeru Krajnskega parka Sečoveljske soline).
Odlašanje ustanovitve krajinskega parka Dragonja in s tem tudi ustanovitve formalnega
upravljavca parka na samem področju bodočega krajinskega parka Dragonja z vidika turizma
38
povzroča številne probleme in pomanjkljivosti, ki so posledica neusmerjenega in
razdrobljenega upravljanja z destinacijo (naštejmo samo nekaj primerov):
•
različne posamezne iniciative in poizkusi trženja posameznih delov destinacije oz.
destinacije same, velikokrat brez strokovnih podlag, kar vnaša zmedo med
obiskovalci, ob enem pa negativno vpliva na samo podobo destinacije, v mnogih
primerih pa predstavlja tudi motnjo v prostoru (npr: postavljanje neenotnih tabel
različnih organizacij),
•
trženje turistične ponudbe je prepuščeno posameznim ponudnikom, ki velikokrat
nimajo osnovnih trženjskih znanj, so razdrobljeni in imajo skromen kapitalski
potencial ter težko pridejo do dobrih prodajnih kanalov,
•
namesto turističnih kapacitet se na omenjenem območju vse bolj gradi stanovanjske
objekte, ki velikokrat predstavljajo arhitekturno moteč dejavnik v prostoru,
•
zaradi pomanjkanja podjetniških priložnosti, je v oddaljenih zaselkih še vedno
zaznaven proces odseljevanja lokalnega prebivalstva in s tem posledično opuščanja
kmetijske proizvodnje in zaraščanja kulturne krajine,
•
ponudniki proizvodov se povezujejo v formalna in neformalna združenja po
vodoravnem načelu v posameznem segmentu turistične ponudbe (npr. društvo
oljkarjev). Združenja so neprofesionalne narave in ozko usmerjena. Ozka usmerjenost
in pomanjkanje drugih, predvsem trženjskih znanj, predstavlja ovire učinkovitejšem
nastopu na (turističnem) trgu,
•
povezovanj ponudnikov po navpičnem (npr.: združevanje pridelovalcev in
specializiranih prodajalcev vin ali oljčnega olja) in konglomeratnem načelu
(združevanje različne turistične ponudbe, ko se ponudnik gostinske ponudbe poveže z
ponudnikom nastanitev) praktično ni, pojavljajo se nekatere sodelovanja med
ponudniki storitev in turističnimi agencijami in nekaterimi hoteli.
Za uspešen razvoj turistične destinacije pa je v prvi vrsti potrebna dobra strategija, ki bo
umerjala nadaljnji strateški razvoj turistične destinacije in njenega trženja. V svetu obstaja
mnogo podobnih destinacij, kot je krajinski park Dragonja, le malo katere izmed teh izstopajo
iz povprečja na turističnem trgu. Turistična ponudba povezuje številne gospodarske in druge
dejavnosti, kompleksnost ponudbe posledično zahteva številna znanja, ki jih je potrebno
povezati, da lahko ustvarimo za obiskovalca privlačen turistični proizvod. Pionirji turizma so
39
morali prehoditi dolgo pot do znanj, kako pridobiti obiskovalca in mu nuditi tisto, kar
potrebuje. Tisti, ki so prihajali za njimi so se lahko iz njihovih primerov marsikaj naučili.
Razvoj do tedaj nepoznanih turističnih destinacij v zadnjih dvajsetih letih (npr.: Grčija, Egipt,
Karibsko otočje) je to nedvomno potrdil. Mnoge uspešne poslovne prakse so se in se še
prenašajo na manj razvite turistične destinacije, ki pa imajo pred ti. »tradicionalnimi«
nekatere prednosti, kot so npr.: neraziskanost destinacije, neokrnjena narava, neokrnjena
kulturna dediščina. Razvoj turizma je tudi na trg turističnih destinacij prinesel trd
konkurenčen boj za vsakega obiskovalca.
Uporabljena literatura in viri:
Butler, Richard, Hall, C. Michael: Tourism and recreation in rural areas. Chichester: John
Wiley & Sons, 1998. 261 str.
Colombini Cinelli, D.: Manuale del turismo del vino. Milano. Citta del Vino, 2003. 142 str.
Dekleva Marija Majda: Turizem in regionalni razvoj v Sloveniji. Ljubljana: Urbanistični
inštitut RS, 1992. 21 str.
Jurinčič, Igor: Zmogljivost Koprskega primorja za turizem : doktorska disertacija. Ljubljana:
[I. Jurinčič], 2005. 232 str.
Mihalič, Tanja: Ekonomske funkcije turizma. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 2002. 71 str.
Primc, Matjaž: Poslovne strateške usmeritve v predvidenem Krajinskem parku Dragonja.
Koper: MO Koper, 2007
Primc, Matjaž: Poslovni načrt podjetja Autentica, d.o.o.. Koper, 2007, 2008, 2009
Šauperl Franjo: Položaj in vloga turističnih društev pri razvoju turizma na podeželju.
Ljubljana: Turistična zveza Slovenije, 2000. 53 str.
40
DODATEK- GRADIVO Z DELAVNICE OZIROMA IZOBRAŽEVANJA
»SKOP/KOP - EKOLOŠKO KMETOVANJE«
Polonca Repič
Koraki do certifikata (shematski pregled)
1. Zakonodaja- osnovne prepovedi:
 uporaba kemično sintetičnih sredstev za varstvo rastlin,
 uporaba razkuženega semena,
 uporaba lahko topnih mineralnih gnojil,
 hidroponska pridelava,
 uporaba sintetičnih dodatkov v krmilih,
 živalim neustrezna reja,
 uporaba gensko spremenjenih organizmov (GSO),
 preventivno zdravljenje živali s kemoterapevtiki,
 živilo ali njegovi dodatki med predelavo ne smejo biti obsevani z ionizirajočimi
žarki,
 živilo ne sme biti izdelano z uporabo GSO ali njihovih derivatov,
 živilo ne sme istočasno vsebovati enakega ekološkega in konvencionalnega
dodatka kmetijskega izvora.
41
2. Kontrola
 preverjanje dejanskega stanja na KMG in
 ugotavljanje skladnosti s predpisi za ekološko kmetijstvo
Naloge kontrolnih organizacij
 najmanj 1 x letno v času rastne sezone na kraju samem opravi redni pregled
kmetijskega gospodarstva oziroma obrata,
 izvaja izredne nenapovedane kontrole,
 po potrebi odvzame vzorce za analizo,
 za vsakega pridelovalca oziroma predelovalca določi potrebne ukrepe za
zagotovitev spoštovanja predpisov.
 izda certifikat, če so izpolnjeni vsi pogoji,
 razveljavi certifikat, če pridelki oziroma živila niso v skladu s predpisi.
3. Prijava v postopek certificiranja
1.
Zahteva za prijavo.
2.
Prijavni obrazec .
3.
Priloge: grafični posnetki KMG - pregledna karta, načrt KMG in gospodarskih
poslopij (hlevi).
-
Možen dogovor za predogled KMG
4.
Pregled prijave.
5.
Vpis v evidenco.
6.
Podpis pogodbe.
42
4. Izvedba kontrole
Pregled:
 površin,
 hlevov ,
 skladišč,
 zapisov
Æ
kontrolno poročilo
Æ
določitev ukrepov
Vrste kontrol
1. Prva redna kontrola: popoln pregled KMG.
2. Nadaljnje redne kontrole: temeljijo predvsem na oceni tveganja.
3. Ponovne kontrole:
•
naključna
•
dodatna
Ugotovitve
Če se pri pregledu ugotovijo odstopanja od predpisov, se ob kontroli določijo ustrezni
ukrepi, s katerimi bodo odstopanja odpravljena v določenem roku.
Kontrolna organizacija lahko določi tudi neskladja, odvisno od stopnje odstopanja:
•
neskladje 1: opomin,
•
neskladje 2: zahteva za dodatna dokazila,
•
neskladje 3: dodatna kontrola,
43
•
neskladje 4: prepoved prodaje pridelka pod oznako »ekološki«,
•
neskladje 5: izključitev celotne kmetije ali obrata.
5. Preusmeritveno obdobje
 začetek od datuma prijave v kontrolo,
 traja 24 mesecev (travinje in enoletne kulture) oziroma 36 mesecev (trajni nasadi);
posebnost živali
 označevanje
1. leto kontrole: površine P1
pridelki K
2. leto kontrole: površine P2
pridelki P (certifikat za rastlinske pridelke)
3. in nadaljnja leta:
površine EKO
pridelki EKO (certifikat za rastlinske pridelke in živali)
6. Odločitev o certifikatu
Kontrolna organizacija izda za tiste pridelke oziroma živila, ki jih v postopku kontrole in
certifikacije po zakonskih predpisih za ekološko kmetijstvo, prepoznajo kot ekološke.
7. Zavrnitev certifikata
V primeru ugotovljenih večjih odstopanj od predpisov za ekološko kmetijstvo:
 uporaba nedovoljenih sredstev (FFS, gnojila, razkužena semena, GSO,…),
 reja živali ne ustreza osnovnim zahtevam za ekološko kmetijstvo (vezana reja brez
izpusta, reja v kletkah, nedovoljena krmila,…),
 zelo pomanjkljivo vodeni zapisi več kot 2 leti zapored,
 ni dokazil o uporabi in nakupu sredstev (računi, embalaža,…).
44
8. Postopek certificiranja
‘postopek certificiranja’
Pridelovalec
Kontrolna organizacija
prijava
pregled prijave
podpis pogodbe
priprava na kontrolo
izvedba kontrole
izvedba ukrepov
obveščanje kontrolne org.
izdelava KP
določitev ukrepov
pregled KP
odločitev o certifikatu
CERTIFIKAT
21
9. Zahteve za certifikacijske organe/ kontrolne organizacije
Predpisane po mednarodnih standardih za certifikacijske organe SIST EN 45011 (oz. ISO 65):
•
neodvisnost
•
nepristranskost
•
kompetentnost
45
Nives Adamič Kričaj
EKONOMSKI VIDIK EKOLOŠKEGA KMETIJSTVA
1. ZAKAJ SE VKLJUČITI V EKOLOŠKO KMETIJSTVO
PRIČAKOVANI TRŽNI DONOS (cena x pridelek/ha) –
ne omogoča ustvarjanje dobička, potrebno poiskati alternativno pot
ENA IZMED ALTERNATIV JE ZNIŽEVANJE STROŠKOV PRIDELAVE
KAR PRIPELJE V EKOLOŠKO KMETOVANJE
2. KMETIJSKO
OKOLJSKI
PODUKREPI
IZ
PROGRAMA
RAZVOJA
PODEŽELJA: EKOLOŠKO KMETIJSTVO V OKVIRU KOP 2007-2013
•
Financiranje: vsaj 20% Slovenija, 80% EU
•
Pet letna obveznost
Pogoji:
•
upoštevanje Pravilnika (UL RS 128/06) in Uredbe za ekološko kmetovanje
(834/07),
•
kmetijska zemljišča morajo biti v uporabi,
•
travniški sadovnjak mora biti vpisan v evidenco; gostota 51-200 dreves/ha,
•
kontrola v tekočem letu (pridobitev potrdila oz. certifikata) in
•
plačilo za travinje vezano na obtežbo (0,4 -0,5) -1,9 GVŽ/ha;
46
3. VELIKOST POVRŠIN
•
Skupna površina najmanj 0,3 ha.
•
Najmanjša velikost zemljišča iste rabe ne sme biti manjša od 0,1ha.
•
Za površine večje od 100 ha se subvencije zmanjšajo za 50% za tiste površine,
ki presegajo 100 ha
4. PODPORE/SUBVENCIJE
Slovenija ima v državah članicah EU najvišje subvencije za ekološko kmetijstvo.
Po zadnjih podatkih SLO dobro koristi sredstva iz evropskega kmetijskega sklada za razvoj
podeželja (na 1. mestu med novimi državami članicami in na osmem mestu med vsemi
članicami).
5. PRIJAVA V POSTOPEK CERTIFICIRANJA EKOLOŠKEGA KMETIJSTVA
•
Za pridobitev plačil za podukrep ekološko kmetijstvo v tekočem letu se morajo
upravičenci prijaviti v postopek certificiranja ekološkega kmetijstva najpozneje
do 31. decembra preteklega leta.
•
Upravičencem pridobljenih potrdil oz. certifikatov ni potrebno pošiljati na
ARSKTRP.
Najvišji možni zneski plačil na hektar KOP 2007-2013
 Njivske površine: 600 EUR/ha letno
 Trajni nasadi: 900 EUR/ha letno
 Travinje: 450 EUR/ha letno
47
PRIMER IZRAČUNA ZA 11 HA OBIČAJNO KMETIJO (10 HA TRAVINJA, 1 HA
NJIVSKIH POVRŠIN ) ZA PETLETNO OBDOBJE (možno 10% odstopanje + ,-)
2009
2010
2011
2012
2013
SKUPAJ
Plačilne
107 eur x
107 eur x
107 eur x
100 eur x
100 eur x
5210 eur
pravice-
10ha
10ha
10ha
10ha
10ha
Plačilne
330 eur
330 eur
330 eur
300 eur
300 eur
pravice-
x1ha
x1ha
x1ha
x1ha
x1ha
180 eur
175 eur
170 eur
165 eur
160 eur
X11 ha
X11 ha
X 11ha
X 11ha
X 11ha
3325 eur
3270 eur
3115 eur
3060 eur
travinja
1590 eur
njive
OMD
SKUPAJ 3380 eur
9350 eur
16150 eur
PRIMER IZRAČUNA ZA 11 HA EKOLOŠKO KMETIJO (10 HA TRAVINJA, 1 HA
NJIVSKIH POVRŠIN ) ZA PETLETNO OBDOBJE (možno 10% odstopanje + ,-)
2009
2010
2011
2012
2013
SKUPAJ
Plačilne
107 eur x
107 eur x
107 eur x
100 eur x
100 eur x
5210 eur
pravice-
10ha
10ha
10ha
10ha
10ha
Plačilne
330 eur
330 eur
330 eur
300 eur
300 eur
pravice-
x1ha
x1ha
x1ha
x1ha
x1ha
180 eur
175 eur
170 eur
165 eur
160 eur
X11 ha
X11 ha
X 11ha
X 11ha
X 11ha
Eko.
227 eur
227 eur
227 eur
227 eur
227 eur
travinje
X 10
X 10
X 10
X 10
X 10
Eko.
298 eur
298 eur
298 eur
298 eur
298 eur
1490 eur
5893 eur
5838 eur
5683 eur
5628 eur
28990eur
travinja
1590 eur
njive
OMD
9350 eur
11350 eur
njive
SKUPAJ 5948 eur
48
6. POVPREČNI STROŠKI KONTROLE EKOLOŠKEGA KMG:
•
Osnovni prispevek znaša 103 EUR/leto.
•
Drugi del plačila odvisen od velikosti površin (travinje 7,09 EUR/ha,
njive 7,29 EUR/ha). Za omenjen primer 10ha travinja in 1ha njive 93,83 EUR.
•
Možnost povrnitve stroškov kontrole: iz javnega razpisa za ukrep Kontrola
zaščitenih kmetijskih pridelkov ali živil. Ekološki kmetje, ki tržijo ekološka živila
in uporabljajo zaščitni znak oz. simbol kakovosti lahko pridobijo do 100% vračilo
stroškov kontrole.
49
Polonca Repič
KAJ JE EKOLOŠKO ŽIVILO?
- če je bilo pridelano/predelano brez uporabe GSO
- živilo oziroma njegove sestavine niso bile podvržene ionizirajočemu sevanju
- živilo vsebuje najmanj 95% sestavin kmetijskega izvora iz ekoloških kmetijskih
pridelkov
- če je bila njegova pridelava/predelava kontrolirana
- ga spremljajo dokumenti v skladu z Uredbo Sveta Evrope (ES) 834/07 in Uredbo
Evropske Komisije (ES) 889/08 (CERTIFIKAT).
PRAVILNO:
ekološko = biološko = (organsko)
ZAVAJANJE / ZLORABA:
domače, naravno, neškropljeno,… ≠ ekološko
50
KAKO JE OZNAČENO?
PREDPISANI ZNAKI
EVROPSKI
SLOVENSKI
KONTROLNE ORGANIZACIJE V SLOVENIJI
DODATNI STANDARDI
51
52