Aleš Gregorič Aleš Gregorič (Ljubljana, 1966) se je s fotografijo resneje spoprijel precej pozno, pri 30. letih, ko je od svojega brata, ki je odšel na študijsko izpopolnjevanje (fotografsko) v London, kupil srednjeformatno kamero in se s svojo prvo serijo črno-belih aktov učil iskati, pravilno postavljati, loviti svetlobo in narediti smiselno dobro fotografijo, ki bi imela svojo izrazno moč. Gregorič nima klasične fotografske izobrazbe, ima pa močan občutek za kompozicijo in kadriranje, tako da je s prakso in samoizobraževanjem postal odločen avtor s prepoznavnimi slogom. Ko je odkril možnosti lastnega izraza s pomočjo fotografije, je začel razstavljati. Boštjan Pucelj Boštjan Pucelj se je rodil leta 1979 v Novem mestu. Od leta 2007 je samozaposlen v kulturi. Sodeloval je na številnih skupinskih in več kot desetih samostojnih razstavah. Za svoje delo je bil že večkrat nagrajen: Emzin, Slovenska fotografija leta 2005 (2. nagrada); četrtkova nagrada, Festival Fotopub, 2006 (glavna nagrada); Knjiga umetnika, Center in galerija P74, 2007. Leta 2005 je izšla njegova fotomonografija Babi, album Človeško kraljestvo (2008), Osem taktov pavze (2009). Živi in ustvarja v Novem mestu. Stojan Kerbler Stojan Kerbler, rojen 1938 na Ptujski Gori, je eden prepoznavnejših slovenskih fotografov. V času študija elektrotehnike je z nekaj kolegi ustanovil Fotogrupo ŠOLT. Po končanem študiju se je zaposlil v tovarni aluminija v Kidričevem in se včlanil v Fotoklub Maribor. Sodeloval je na znameniti skupinski razstavi Mariborski krog (1971), ki velja za prelomno v zgodovini slovenske fotografije. Kerblerjevi najbolj znani ciklusi fotografij so Portreti s ptujskih ulic, Haložani in Koline. Do sedaj je imel več kot 100 samostojnih razstav v Sloveniji, Avstriji, Bolgariji, Jugoslaviji, Nemčiji, na Poljskem, v Španiji, Sovjetski zvezi in ZDA. Skupaj je prejel več kot 500 nagrad in priznanj, od tega 120 na mednarodnih razstavah. Edi Šelhaus Edi Šelhaus (Podkraj, 1919; 2011 Medvode) je eden ključnih mož slovenskega vojnega in povojnega fotoreporterstva. Otroštvo je preživel v Trstu, nato pa se izselil v Jugoslavijo in se izučil za fotografa. Leta 1943 se je pridružil partizanom in posnel številne fotografije vojnih dogodkov. S fotoaparatom je kasneje dokumentiral tudi mnoga druga področja življenja na Slovenskem. Njegove neštete fotografije, reportaže in prispevki so bili objavljeni v številnih časopisih, revijah, monografijah in drugih publikacijah doma in po svetu. Za svoje delo je prejel več pomembnih nagrad, med njimi Petkovo (1973) in Tomšičevo nagrado za življenjsko delo (1979), za svoje filmsko delo, za prispevke na Tržaškem ter nagrado Darka Bratina v Gorici v Italiji (2005). Leta 2000 je za podaritev obsežnega fotografskega opusa (pribl. 80.000 fotografij, od katerih je 62.000 natančno obdelanih in popisanih) Muzeju novejše zgodovine prejel Valvasorjevo priznanje. Franc Ferjan Franc Ferjan (Bled, 1885–1964) je bil intelektualno radovedna oseba po izobrazbi matematik in fizik ter velik ljubitelj umetnosti in narave. S fotografijo se je začel ukvarjati v prvih letih 20. stoletja do poznih 50. let, vendar je njegovo delo že takrat ostalo skrito pred očmi javnosti. V svojih delih je izoblikoval prepoznaven in oseben izraz. Njegove portrete lahko postavimo ob bok našim najboljšim portretistom, Avgustu Bertholdu, Frana Veselu, Venu Pilonu in Mihi Malešu, če se omejimo le na njegove sodobnike.